Slavnostna akademija ob Dnevu državnosti
Spoštovane Slovenke, spoštovani Slovenci
spoštovane državljanke, spoštovani državljani
dragi slovenski rojaki po svetu
spoštovani visoki gosti, ekscelence ambasadorji

Tu, na stoletja domačih tleh, smo Slovenci pred desetimi leti na politični zemljevid sodobne Evrope zarisali novo državo. Iz zgodovinske anonimnosti je v mednarodno skupnost stopila nova članica Slovenija, domovina Slovencev in Slovenk in vseh, ki danes tu živimo. Sprostila se je in uresničila tista pozitivna energija, ki jo je v vrsti slovenskih rodov snovala politična misel o Zedinjeni Sloveniji. V zavesti naših sodobnikov ter v našem skupnem političnem ravnanju je prerasla v odločitev o lastni državi.

Danes je naš skupni praznik. Danes je za vse nas dan radosti in ponosa. Je dan, je desetletje, je čas slovenske državnosti.

So kraji, ki nosijo v sebi številne plasti časa, a ki se zaradi silovitosti enega dne, večera ali noči za vedno vpišejo v spomin. Od tistega trenutka dalje je ni sile pozabe, ki bi zmogla zbrisati tak spomin. Prepričan sem, da se vsi tako spominjamo, kako silno je bilo naše navdušenje in ponos tistega junijskega večera pred desetimi leti, ko smo na tem trgu razglasili svojo odločitev in jo slovesno sporočili svetu. Zavedali smo se, da smo storili, kar mora storiti vsak narod - a kar mu je v zgodovini praviloma dano storiti samo enkrat. Zato ni smelo biti ne napake ne zmote. Ponosni smo bili in še smo, da smo to dejanje opravili uspešno, dostojanstveno in častno. Naša sporočila so bila jasna in iskrena. Uresničili smo pravico do samoodločbe, a pri tem nismo posegli v enake pravice nobenega drugega naroda. Spoštovali smo načela mednarodnega prava, dostojanstvo in pravice vsakega človeka v Sloveniji, pravice vsake manjšine. Ponudili smo roko sodelovanja in spoštovanja sosedom in narodom, s katerimi smo dolga leta živeli v skupni državi. Predlagali smo, da se razidemo mirno in spoštljivo, z razumevanjem položaja in interesov vsakega naroda. Hoteli smo, da umiranje nekdanje države ne bi vzelo niti enega življenja.

V svojo državo smo položili vsa svoja upanja in pričakovanja, svoj človeški in državljanski pogum, samospoštovanje in ponos. Vsakdo je stal pred svojo lastno odločitvijo, soočen s svojo lastno vestjo. Na plebiscitu in v vojni, v kateri smo bili prisiljeni braniti svojo odločitev in dostojanstvo, smo se odločali skupaj. Skupaj smo tudi stopili v negotovi in nezaupljivi svet. Prav je, da se danes hvaležno in spoštljivo spomnimo ljudi, ki so v naši zavesti najtesneje povezani s tem dejanjem: gospoda dr. Franceta Bučarja, Lojzeta Peterleta, dr. Jožeta Mencingerja, Janeza Janše, Igorja Bavčarja, dr. Dimitrija Rupla, Jelka Kacina, dr. Jožeta Pučnika, generala Janeza Slaparja, Spomenke Hribar, dr. Janeza Drnovška, Cirila Zlobca, Ivana Omana, Matjaža Kmecla, Dušana Pluta in vseh drugih, med katerimi so mnogi takrat stopili iz svoje vsakdanje življenjske anonimnosti, opravili svojo nalogo najbolje kar so zmogli, ker je tako velevala njihova vest in domovina in se vrnili nazaj k svojim vsakdanjim opravilom. Zaradi vseh teh naših slovenskih ljudi smo zmogli stopiti v ta svet in v njem obstati. Zdaj smo del prihodnosti, del tistih ljudi, narodov in držav, ki so jim pri srcu svoboda, demokracija, varnost, blaginja, razvoj in solidarnost. Svet, zgrajen na teh načelih, je dovolj velik za vse, ki jih sprejemajo. Za tak svet se je edino vredno truditi, čeprav so poti do njega zahtevne in stranpoti pogoste.

Danes je Slovenija uveljavljena in spoštovana država. To govori o naši notranji trdnosti in naporih, ki smo jih zmogli, ker smo razumeli čas in se ustvarjalno odzivali nanj. Zaznali smo hitre spremembe v svetu in si samostojno oblikovali merila tako za sodbo o njem kot tudi o svojem položaju in možnostih. To nam je dalo samozavest, ki je v nas porodila pogum, potreben za rojstvo države.

Ko merimo daljo do tistih velikih dni slovenske zgodovine, smemo samozavestno reči, da smo veliko dosegli, da je naša hoja v prihodnost uspešna. Slovenija in slovenska družba sta zdaj bistveno spremenjeni, bliže življenju najbolj razvitih držav. Ali smo že tudi blizu tistim našim iskrenim predstavam iz časa, ko smo se odločali za samostojnost, bo najbolj pošteno presodil vsakdo sam. Del naših sodržavljanov in njihovih družin namreč še vedno živi v stiski, tudi v revščini, brez prihodnosti in brez dostojanstva, ki ga človeku jemljeta revščina in brezposelnost. Njihove življenjske razmere morajo postati solidarnostna skrb vsakogar med nami. Nihče blaginje ne more uživati v celoti, če je ne zna ali je ni pripravljen deliti z drugimi. Ni je sreče v nesreči. Zato naj bo država bolj občutljiva, da bo znala s spodbujanjem priložnosti za delo in z racionalnim sistemom socialnih pomoči nemočnim in zapostavljenim gledati naprej. Bolj ko bo slovenska družba tudi socialno povezana in solidarna, manj ko bo socialne izključenosti in življenja na njenem obrobju, bolj bo usposobljena za preizkušnje prihodnosti. Teh ne bo malo, v tem hitrem svetu 21. stoletja.

Bomo v prihodnje sploh še merili desetletja? Bo to morda časovna enota, primerljiva z nekdanjimi stoletji? Zato se, dokler še lahko in dokler še znamo, še zadnjič z živim spominom ozrimo deset let nazaj in presodimo prehojeno. Bil je čas miru in čas nemira: urejali smo gospodarstvo, pospeševali razvoj, iskali ustrezno pravno in socialno varnost, predvsem pa gradili varno, v svet odprto državo. Spoznali smo tudi, da je nujno storiti več za to, da bi državljani prišli do svoje pravice v razumnem roku, da bi odpravili pogosto brezdušno in birokratsko obnašanje do ljudi, da bi ostreje stopili na prste kriminalu in korupciji. To je svojim državljanom država dolžna. Država je zaradi državljanov in državljank. Človekovo dostojanstvo, svoboščine in pravice ljudi so temelj naših ravnanj. A so tudi nikoli do konca izpolnjena zaveza, zmeraj prva dolžnost vseh, ki določajo okvire načinu življenja. Kar naj bo urejeno v državi bolje kot je, kliče k volji in združevanju naših moči. Je del odgovornosti iz naše skupne odločitve za samostojno Slovenijo.

Danes je Slovenija del Evrope, ki se združuje in del sveta, ki noče delitev, ki želi sodelovanje za skupne vrednote in zna živeti z razlikami. Svet je Slovenijo sprejel kot enakopravnega in verodostojnega sogovornika. Dokazali smo, da zmoremo in hočemo prevzeti svoj del odgovornosti v njem. Tudi v združujoči se Evropi. Smo pred vrati EU in NATO, bili smo uspešen član varnostnega sveta OZN. Pokazali smo solidarnost. Skrbijo pa nas znamenja sebičnosti, ki prihajajo do izraza znotraj evropske integracije. So slabo sporočilo za prihodnost Evrope. Tudi pošteno ni, da bi vrata vanjo zapirali tisti, ki jim jih ni nihče zapiral takrat, ko so sami stopali skoznje. Prepričani smo, da imajo vsi demokratični narodi Evrope pravico, da si zagotovijo stabilnost in blaginjo v Uniji. Čas je tudi, da se vsi državljani Evrope zavemo, da širitev prinaša priložnost vsem. Vsi skupaj veliko pridobimo, če se širi območje varnosti, miru, blaginje, razvoja in temeljnih vrednot demokratičnega izročila evropske civilizacije. Evropa je preveč povezana in soodvisna, da ne bi prej ali slej delila iste usode.

Naša desetletnica pozna svet, svet pa jo vsak dan bolje spoznava in prepoznava. Zdaj je pred nami priložnost, da Slovenija tudi aktivneje sooblikuje podobo novega sveta. Postanimo dejavnejši v naporih za zagotovitev miru na Balkanu, ki je naša soseščina. Prispevajmo k razmišljanju o prihodnosti Evrope in odpravljanju posledic nekdanjih delitev. Pomagajmo utrjevati prepričanje, da so narodi in države, ki so nekoč pripadali evropskemu političnemu vzhodu in so bili po volji drugih iztrgani iz svojega duhovnega okolja, ostali globoko zasidrani v tem izročilu in imajo mesto v združeni Evropi.

Naša ambicija je lahko celo za korak večja. Zaželimo si Evropo, ki bo eno od središč novega tehtnega premisleka, da bo lahko nosila svoj del odgovornosti za prihodnost življenja na planetu. Premisleka, ki bo znal misliti posledice novih tehnologij, demografskih gibanj, globalizacije, prepada med razvitimi in nerazvitimi deli sveta, migracij, ki morda napovedujejo velika preseljevanja, in organiziranega mednarodnega kriminala. Manjši ko je svet, gostejši so videti njegovi problemi in izzivi. Ob novih izzivih to dejstvo zahteva nov način človeškega sožitja na tem planetu. Tudi zato, da ga ne bodo mogli razdejati državni in nacionalni egoizmi ali etnični, verski, tudi kulturni in civilizacijski fundamentalizmi.

Mir, partnerstvo, sodelovanje so možni samo med tistimi, ki vedo, kdo so. Če država nima predstave o sebi, o tem kaj želi biti in kaj bi rada dosegla, kaj od nje drugi pričakujejo, so njeni odnosi s svetom, tudi s sosedi, napeti, polni dvomov in sumničenja, zgodovinskih obremenitev, podrejanja ali izsiljevanj. Pomanjkanje samozavesti, samospoštovanja in ponosa je v temelju takšnega ravnanja. Gre nam dobro. Zagon novega stoletja tudi pregovorno slovenskim zagatam razpira nova obzorja.

Slovenci smo del novega sveta. Imamo priložnost, da vanj vpišemo in zarišemo svojo sled. To bomo zmogli, če bomo med seboj in z drugimi mislili na prijazno prihodnost človeštva. Če bomo ustvarjalno sodelovali z drugimi iskalci takšne prihodnosti. Imamo znanje in sposobne ljudi. Verjamem, da zmoremo tudi voljo, da povežemo vso našo ustvarjalno pamet in energije. Znotraj občih človeških vrednot in idej bomo največ lahko storili tudi za svoj narod. S svojimi dejanji, z mislijo in s prizadetostjo za druge bomo dokazali svojo notranjo trdnost in dobili potrditev, da Slovenci ne le obstajamo in živimo, temveč še kako soustvarjamo ta novi, povezani svet. Da se zavedamo sebe in svoje istovetnosti. Da je slovenstvo za nas vrednota, ki jo hočemo v svoji državi razvijati in ohranjati.

Kdor ne išče, ne najde. Mi smo iskali in našli. Rodovi pred nami so sejali, mi žanjemo. Sejali smo in sejemo tudi mi, zase in za prihodnje rodove. Vztrajajmo, da bodo tudi oni lahko želi in sejali, iskali in našli. Pripadamo srečni generaciji. Veliko smo doživeli. Bili smo priče in udeleženci propadanja svetov in ideologij, priče smo nastajanja novega sveta, neslutenih dosežkov človeškega duha. Sodelujemo v iskanju odgovorov za prihodnost človeštva. Ustvarili smo državo, v njej suvereno odločamo o prihodnosti slovenstva.

Danes je praznik vseh državljank in državljanov Slovenije.

Danes je za vse nas dan radosti in ponosa.

Je pa tudi dan zahvale vsem, ki so svoja življenja položili v temelje naše prihodnosti. Hvaležno se jim oddolžimo z minuto spoštljivega spomina.

* * *

Spoštovani.

Pred desetimi leti nismo imeli prav veliko močnih prijateljev. Vendar so bili tudi taki, ki so nas razumeli, nas podpirali in nam pomagali. Ti so bili iskreni in pravi prijatelji. Prijateljstva, če so prava, vzdržijo preizkušnje časa. Ta so vzdržala. Prijateljsko razumevajoča in naklonjena država je bila tudi Nemčija. Sodobna, demokratična Nemčija, ki je zrasla iz pogorišča in ruševin enega najstrašnejših režimov v zgodovini človeštva. Nova Nemčija je utemeljena na demokratičnih vrednotah in človečnosti. Na tistih, za katere smo se Slovenci borili skupaj z demokratičnimi zavezniki v II. svetovni vojni. Oblikovali so jo ljudje izjemnega duha in visoke etike, ki so doživeli vso tragiko svojega naroda in bili tvorci njegovega očiščenja. Bili so med tvorci ideje o združeni Evropi, ki naj bi našo celino in človeštvo zavarovala pred brezumji, vojnami, nasiljem in teptanjem človekovega dostojanstva, svoboščin in pravic.

Danes nas je prvič obiskal predsednik vlade, kancler te nove nemške države, ki nadvse uspešno nadaljuje delo njenih ustanoviteljev. V čast si štejemo, da je Gerhard Schröder pri nas prav na dan našega velikega praznika in da nam je prinesel spoštljivo čestitko. Veseli nas, da nam bo spregovoril gost in prijatelj slovenske države.