"Slovenci smo iz temeljnega konflikta v Jugoslaviji, ki je bil konflikt med totalitarističnim in demokratičnim konceptom prihodnosti, iskali izhod. Ker smo se zavedali, da lahko proces razpadanja Jugoslavije zaide na pota velikega nasilja in vojne, smo Slovenci predlagali različne formule mirne rešitve. Najprej reformo federativne zgradbe države, potem konfederativno ureditev kot možno prehodno obdobje in na koncu predlog za razdružitev Jugoslavije po mirni poti. Vsi slovenski predlogi so bili arogantno zavrnjeni in tako se je zgodila samostojna Slovenija, utemeljena s plebiscitno voljo ljudi. S tem dejanjem, dejanjem naroda, smo uresničili svojo pravico do samoodločbe in nismo posegli v enako pravico nobenega drugega naroda. Z našimi predlogi, zapisanimi že v Listini o dobrih namenih ob plebiscitu in kasneje v odločitvah skupščine 25. junija 1991 o razdružitvi skupne države, smo skušali zavarovati tudi druge narode in republike, da bi se po mirni poti in s pogajanji mirno razšli," se danes spominja takratni predsednik republiškega predsedstva in današnji predsednik Slovenije Milan Kučan.

"Prav tako se mi je zdelo smiselno in nujno prepričevati ključne ljudi mednarodne politike, naj ne delujejo na osnovi 'želenih razmer', pač pa realnih dejstev. Naj torej prepoznajo dejstvo, da Jugoslavije ni več, in s svojim delovanjem prispevajo, da proces razpadanja ne bi potekal stihijsko, ampak usmerjeno in nadzorovano," se spominja predsednik Kučan.

"Jugoslavija je zaradi notranjih protislovij praktično nehala obstajati. Kot država ni več funkcionirala in ni bila sposobna odgovoriti na spremenjene zgodovinske okoliščine, ko je bila blokovska delitev sveta presežena," ocenjuje predsednik Kučan in dodaja: "Slovenci in Hrvati, vse bolj pa tudi drugi narodi, Jugoslavije niso več prepoznavali kot svojo državo."

Predsednik republike Milan Kučan, ki je bil v vodstvu Slovenije v času slovenske politične pomladi, ko so se začela krepiti gibanja za demokratične vrednote sodobne odprte družbe in ko se je začel slovenski odpor režimu, ki ga je simboliziral Slobodan Milošević, pravi:

"Jugoslavija je bila vrednostno izpraznjena posoda brez prihodnosti; v njej sta gospodovala nasilni nacionalizem in srbski hegemonizem. Ob valu civilnih gibanj za vladavino človekovih pravic, ki je pljusknil čez strogo varovane vzhodne meje in preplavil duhovni in politični prostor Srednje in Vzhodne Evrope, je tudi Slovenija dobila potrditev za svoj način življenja in s tem tudi zaledje za osamosvojitveni načrt."

Na plebiscitu decembra 1990 so se Slovenci, skupaj z drugimi državljani Republike Slovenije, soglasno odločili za samostojno državo. Glasovanja se je udeležilo več kot 93 odstotkov vseh volilnih upravičencev in od teh jih je prek 88 odstotkov glasovalo za samostojno Slovenijo. Plebiscit je zato simbol velike narodne enotnosti.

"Plebiscit je bil prepoznan kot demokratično dejanje slovenskega naroda, ki ga mednarodna skupnost ni mogla spregledati," pravi takratni predsednik republiškega predsedstva. "Osamosvojitveno gibanje ni bila igra politikov. To je bilo vseljudsko gibanje, ki se je v času oboroženega spopada spremenilo v osvobodilno gibanje. Takega gibanja pa preprosto ni mogoče pokoriti."

Predsednik Kučan posebej poudarja pravno dejstvo, da je bila "osamosvojitev izpeljana kot razdružitev, in ne kot odcepitev. S tem je Slovenija sledila logiki svojih zgodovinskih odločitev o prostovoljnem združevanju v prvo in drugo Jugoslavijo, torej leta 1918 in leta 1943 na II. zasedanju Avnoja, ter vrsti kasnejših ustavnopravnih odločitev v nekdanji skupni državi. To ji je tudi zagotovilo enakopraven položaj na mirovni konferenci o Jugoslaviji v Bruslju, v pogajanjih o pravnem nasledstvu nekdanje Jugoslavije, pa tudi dejaven položaj v zahtevah po izpolnitvi obveznosti iz Osimskih sporazumov z Italijo, po pravni ureditvi nerešenih vprašanj z Republiko Hrvaško, vključno z mejo na morju, ter pri uveljavljanju nasledstva Avstrijske državne pogodbe."

"V vojni vselej odloča tudi moralni dejavnik. Ta je bil nesporno na slovenski strani. Slovenci smo branili demokratično odločitev, svobodo, dostojanstvo in zgodovinsko izročilo prednikov. Nismo ne sovražili ne prizadeli. Nasprotnik ni imel moralne utemeljitve za agresijo. Tudi ne razloga, da bi Slovence sovražil. Tako se je večina vojakov in oficirjev JLA v tem spopadu tudi obnašala. Ni bila ne motivirana in ne pripravljena za vojno. Mi pa smo vse to imeli in v tem je bila kljub veliki vojaški sili, ki nam je stala nasproti, naša velika prednost. In to je v vojaškem spopadu odločilo," danes ocenjuje predsednik Kučan.

In ocena pomena, ki so ga za Slovenijo imela pogajanja na Brionih: "Brionski sporazum je pomenil dejanski konec vojne, pomenil pa je tudi mednarodno priznanje Slovenije. Takrat se je Slovenija prvič pojavila kot samostojen subjekt na nekem mednarodnopravnem dokumentu. Sloveniji je priznal, kar je dosegla na poti osamosvajanja, in v bistvu zahteval samo odložitev uvedbe nadaljnjih korakov osamosvajanja za tri mesece. S sporazumom smo dosegli, da se jugoslovanska armada ni več vrnila na mejne prehode, da je meja Slovenije z Avstrijo, Italijo, Madžarsko s tem postala evropska in da je na njej ob slovenski stala še zastava Evropske unije. To je bila zelo pomembna potrditev vsega, kar smo hoteli ves čas, ko smo iskali rešitve za miren razplet jugoslovanske krize."