Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor tretje leto drugega mandata
23. 12. 2020
Objavljamo letošnje poročilo o delu predsednika republike oz. dokument z naslovom "Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor tretje leto drugega mandata", ki smo ga pripravili v Uradu predsednika Republike Slovenije ob tretji obletnici drugega mandata predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja. V poročilu so vse pomembnejše aktivnosti predsednika republike v zadnjem letu. S poročilom želi Urad predsednika Republike Slovenije doseči večjo preglednost in odprtost svojega dela.
Poročilo se začne s predsednikovo oceno letošnjega leta:
Leta 2020 je Slovenijo in svet zaznamovala pandemija Covid-19. Tudi v moje delo je vsilila velike spremembe in prilagoditve. Od vsega sem letos v tem smislu najbolj pogrešal neposreden stik z ljudmi.
Stiska roke, morda prisrčnega objema ali kratkega klepeta iz oči v oči tudi najsodobnejša digitalna tehnologija ne more nadomestiti. Kljub temu sem se trudil na različne načine razumeti utrip ljudi, njihove skrbi in upanja. Pričujoče poročilo opisuje napore, da bi tudi v teh razmerah pri svojih odločitvah čim bolj verodostojno upošteval njihova pričakovanja.
Ko zapisujem te vrstice, smo sredi drugega vala epidemije pri nas. Z veseljem lahko opazimo iskreno solidarnost in dobroto, z žalostjo nestrpnost in malodušje. Toda vse to spremlja take velike krize in skozi vse to se bomo uspešno prebili do konca, o tem ne dvomim.
V mirnem času ni nikoli prej toliko ljudi tako zelo spremenilo svojega obnašanja. Kljub spodrsljajem in nerodnostim vseh vrst smemo to občudovati z velikim ponosom. Navdih je gotovo dajalo zdravstveno osebje, ki je neposredno reševalo človeška življenja. Kolikor je bilo mogoče, sem na številne načine poskrbel, da bi jim v našem skupnem imenu izrekel iskreno hvaležnost.
V političnem smislu je bilo to pestro leto. Dobili smo novo vlado. Njeno uspešnost v soočanju z epidemijo bomo lahko verodostojno ocenili šele po koncu krize. V tem času sem čutil dolžnost, da kot predsednik republike z njo sodelujem po svojih najboljših močeh.
Sicer pa sem v slovenski politiki sodelovanje, tako v osredotočanju na rešitev krize kot sicer, zelo pogrešal. Konec leta se krepi občutek poglobljene politične razdeljenosti, ki sega do izključevanja. Ocenjujem, da se je v času krize proces radikalizacije slovenske politike nadaljeval in poglobil. Vse bolj se oblikujeta dva politična tabora, ki jima vse bolj narekuje ritem ostrejša politična retorika. Razdalja med njima se vse bolj veča, v javnosti pa se skuša ustvariti napačen vtis, da v tej razdalji med njima ni ničesar. Jaz pa ocenjujem, da je: tiha politična večina ljudi, ki pogrešajo bolj zmerno in bolj konsenzualno politiko.
Čeprav sem kot predsednik republike v enaki meri iskreno sodeloval tudi s prejšnjimi vladami, mi del javnosti ne oprosti, da sodelujem tudi s sedanjo. Iz poročila bo jasno, da vlad ne podiram, niti ne podpiram, temveč z njimi sodelujem v prid države. Tega načela ne bom spreminjal za nobeno ceno.
Čeprav si bo velika večina, vključno z mano, leto 2020 zapomnila zlasti po pandemiji Covid-19, mi bosta iz letošnjega leta za vedno ostala v spominu dva dogodka; obeležitev stoletnice požiga Narodnega doma v Trstu in 100. obletnica Koroškega plebiscita.
Najprej glede dogodka v Celovcu. S prijateljem in avstrijskim predsednikom Van der Bellnom sva se odločila, da ga obletnico obeleživa skupaj. Že to je bilo brez primere, toda njegovo opravičilo Slovencem zaradi zamud ali nedoslednosti pri spoštovanju 7. člena ADP je naletelo na čudovit odmev v obeh državah in mnogokje po Evropi.
Za vse življenje pa mi bo ostal v spominu stisk roke s prijateljem in italijanskim predsednikom Mattarello pred fojbo in spomenikom štirim bazoviškim junakom. V tistem stisku roke je bilo v kratkem, a neponovljivem trenutku zgodovine simbolno povzeto vse moje človeško in politično stremljenje: sožitje, sprava in skupna evropska prihodnost. Nikoli, nikoli ne bom pozabil tistega čudovitega, sončnega poletnega dne na obronkih Trsta. Širša javnost pa bo komajda zaslutila, koliko truda in volje sva v to simbolno dejanje vložila z mojim dragim prijateljem, italijanskim predsednikom Mattarello.
To leto se končuje z mnogimi grenkimi izkušnjami, skrbmi in stiskami premnogih ljudi. A hkrati nas ves čas spremlja velikansko upanje, da bo enkrat te krize konec in se bomo lahko vrnili v običajno življenje. Moja prizadevanja bodo ostala zvesta prepričanju, da skupaj zmoremo vse, da se je potrebno osredotočiti na krizo in pri tem čim širše politično in vsenarodno sodelovati.
V naših čudovitih ljudeh je neka neoprijemljiva slutnja, ki vselej stremi k boljšemu in bolj pravičnemu. Seveda nismo gluhi za nevarne sirene radikalizmov vseh vrst, vendar moramo prisluhniti notranjemu čutu, ki večino napotuje k sodelovanju in iskanju kompromisov v skupno dobro.
Vse bo še dobro.
