Tradicionalna novinarska konferenca predsednika Milan Kučana ob Dnevu državnosti za tuje in domače medije, Ljubljana, 15.06.2001

Milan Kučan: Spoštovani gospe in gospodje, dvorana je ista, kot je bila pred desetimi leti, vidim mnogo znanih obrazov, slovenskih in tistih iz tujine, starih prijateljev. Vesel sem, da vas lahko danes, po desetih letih, pozdravim in se vam zahvalim za tisto, kar ste za Slovenijo storili takrat in tudi ves čas, ko ste nas spremljali tudi po tem, ko se je naša slovenska država rodila. Moja izhodiščna ocena prehojenih 10 let je, da je bilo teh 10 let za Slovenijo uspešnih. O tem govorijo objektivni rezultati, ki jih je Slovenija v tem času dosegla, tisti, ki so doseženi na političnem področju - danes je Slovenija stabilna politična demokracija z razvitimi ustanovami, utemeljena je na vladavini prava in na visoki promociji in zaščiti človekovega dostojanstva in človekovih pravic. To oceno je mogoče utemeljiti tudi z gospodarskimi dosežki, s tistimi makroekonomskimi in tudi s tistimi, ki so objektivno mednarodno primerljivi in ki so zajeti tudi v mednarodnih ocenah. Mogoče je to utemeljiti z dosežki na mednarodnem področju, glede na dejstvo, da je Slovenija danes članica vseh pomembnih mednarodnih ustanov in da je pred vrati Evropske unije in Nata, in tudi po svojih razvojnih potencialih, ki so veliki. Ne bi vas želel obremenjevati s podatki, imate jih na razpolago in vam prepuščam njihovo tolmačenje.

To, kar je doseženo, je rezultat dela vseh dosedanjih slovenskih vlad, ministrov, poslancev, drugih ustanov države, podjetij in seveda predvsem razumevanja in angažiranja državljanov Republike Slovenije. To se mi zdi posebej pomembno poudariti, ker je v raziskavah slovenskega javnega mnenja vse od leta 1991 postavljeno tudi vprašanje ljudem, ki so jih strokovnjaki anketirali: "Če bi imeli možnost izbrati deželo, v kateri bi želeli živeti, ali bi izbrali Slovenijo?" V odgovoru na to vprašanje je tudi letos blizu 90 odstotkov tistih, ki bi znova izbrali Slovenijo, in bolj ali manj je ta podatek enak vseh 10 let. To omenjam zaradi tega, ker obstoji razlika med objektivno oceno in subjektivno, oziroma med objektivnim stanjem in subjektivno oceno in glede na naš slovenski karakter je običajno subjektivna ocena slabša od objektivnega stanja. Tokrat pa je na splošni ravni zelo pozitivna in spodbudna.

Oceno o tem, da je 10 let uspešnih, pa kaže tudi primerjava tega, kar je doseženo, s pričakovanji, ki so bila v slovensko državo vložena ob njenem nastanku. Pričakovanja so bila takrat velika in v precejšnji meri pogojena z razmerami v takratni Jugoslaviji. Na kratko vas želim nanje spomniti. Razmere v Jugoslaviji so bile takrat, pred 10 leti, brezizhodne in brezperspektivne. Država je bila v globoki gospodarski in politični krizi. Čas je v takratni Jugoslaviji tekel drugače, kot je tekel v Evropi. Evropa je takrat že pokala po šivih nekdanje blokovske delitve; to je bil že čas zrušitve berlinskega zidu, čas združevanja Nemčije, čas, ki so ga napovedovale globoke spremembe v takratni Sovjetski zvezi. Evropa je takrat pogled usmerjala v prihodnost. Ideja združene Evrope, osvobojene zgodovinskih hipotek, se je zazdela nenadoma zelo realna, Evropo je zajel velik val optimizma. Morebiti je bilo optimizma glede prihodnosti Evrope takrat celo več, kot ga je danes. Jugoslavija je za razliko od Evrope imela takrat pogled obrnjen nazaj, bíla je bitke preteklosti. Kriza je povzročila, da se je sprostil zgodovinski proces oblikovanja narodov, ki so živeli v Jugoslaviji, v nacije, in ki ga je življenje v nekdanji skupni državi zadrževalo. Vendar se ti narodi nikoli niso odrekli svoji suverenosti. Federativna ureditev jim je to omogočala in zagotavljala. V razmerah, ko je prišlo do nasilnega posega v načela enakopravnosti in v suverenost narodov s političnim nasiljem, v razmerah gospodarske, politične in socialne krize, je Slovenija segla po pravici do samoodločbe, ki se ji ni nikoli odrekla, in za katero je jamstvo imela tudi v ustavi iz leta 1974 oz. 1975. Enako so takrat ravnali tudi Hrvati in kmalu so sledili temu tudi Makedonci ter Bosna in Hercegovina. Jugoslavija je takrat dajala videz zgodovinskega anahronizma: Evropa se je združevala, narodi Jugoslavije so se razdruževali. Vendar je pri tem potrebno povedati, da so se razdruževali zato, da bi se tisti, ki so svojo prihodnost videli v evropskem združevanju, mogli združevati. To na žalost niso bili vsi, Slovenija pa je to želela. Jugoslavija je takrat tudi bíla bitke za ohranitev preteklosti z zgodovinsko preseženimi sredstvi integriranja večnacionalne skupnosti. Instrumenti, ki jih je uporabljala, so bili ideologija, komunistična partija in armada. Ni bila sposobna vzpostaviti novih odnosov enakopravnosti, ki bi temeljili na platformi, ki bi omogočala priključitev Jugoslavije k evropskim trendom in ki bi odpirala pot v evropske integracije. To bi morala biti platforma demokracije, človekovih pravic, svobodnega trga in razvoja. To bi lahko bila platforma, ki bi na novih osnovah reintegrirala državo in omogočala kvalitativno nove odnose med narodi, ki so v tej državi živeli. To je objektivno bil interes vseh narodov, ni pa to bil interes politične elite Jugoslavije, ker bi takšna platforma in takšna usmeritev nujno posegli v podedovane in priposestvovane privilegije takratne partijske, državne in tudi vojaške strukture. Kljub temu in kljub takšni nespodbudni situaciji v takratni Jugoslaviji pa so bila slovenska pričakovanja ob nastanku nove države veliko bolj ambiciozna in afirmativna. Ni bila to zgolj želja otresti se okov stare države, ni bila samo negacija vsega tistega, kar je bilo v tej državi slabo; pričakovanje je bilo povezano predvsem z evropskostjo Slovenije in življenja v njej. Bila je to želja po integraciji Slovenije v evropske procese združevanja. Da je ta ambicija bila mogoča, je zasluga predvsem odprtosti Slovenije, dejstva, da so ljudje, ki so živeli v Sloveniji, lahko primerjali svoj položaj, svoje razmere z razmerami v Avstriji, v Italiji, torej v neposredni soseščini, ki je pripadala nekdanjemu političnemu evropskemu zahodu. Ta želja je bila zapisana v vseh dokumentih, ki jih imenujemo "osamosvojitveni dokumenti Slovenije". V prvem, ki je izjemno pomemben, to je v Izjavi o dobrih namerah, ki je utemeljila slovenski plebiscit leta 90, do Temeljne ustavne listine in Deklaracije ob osamosvojitvi, ki sta bila sprejeta 25. junija 1991. leta. Od tod izvira tudi naša ambicija priti v Evropsko unijo, takrat skupnost, in v Nato. Na poti do sem, kjer smo danes, je morala Slovenija narediti korak več. Naj vas spomnim: morali smo ustvariti državo, vse njene institucije in funkcije; braniti smo morali to državo takoj po rojstvu v vsiljeni vojni; opraviti smo morali mirovna pogajanja; nadomestiti smo morali izgubljene trge; doseči smo morali mednarodno priznanje; uveljaviti smo morali svojo resnico o razpadu Jugoslavije v svetu. Ali, drugače rečeno, morali smo si prizadevati za razumevanje slovenskih argumentov o razlogih za dezintegracijo Jugoslavije, za dezintegracijo jugoslovanskih narodov, o razlogih za razpad skupne države. Naj vas spomnim tudi na to, da so bile takrat v svetu okoliščine nenaklonjene takšnemu dejanju. Težko je bilo razumeti, kaj se dogaja v Jugoslaviji: Jugoslavija je dolgo časa na političnem zemljevidu sveta figurirala kot faktor stabilnosti na zgodovinsko sicer nestabilnem Balkanu. Vendar smo vztrajali. Imeli smo težave z razumevanjem, bilo je tudi veliko špekulacij -te se vlečejo vse do današnjega časa. Takrat nam ni šlo za podporo Sloveniji zoper druge, s katerimi smo do takrat živeli v Jugoslaviji; šlo nam je za to, da bi v svetu razumeli, kaj se dogaja. Eni so to razumeli prej, drugi so to razumeli kasneje, vendar mislim, da je tistih, ki danes tega ne razumejo, zelo malo.

Morali smo opraviti tudi postopek sukcesije po nekdanji skupni jugoslovanski državi. Ta postopek je tekel zelo dolgo časa, dokler se pred nekaj tedni ni končal na Dunaju s pogajanji, ki jih je vodil sir Watts in ki zahtevajo še nekaj konkretnih dogovorov. Načelo pa je vendarle sprejeto, in to je pomembno. In navsezadnje, vse to se je dogajalo po dolgem predhodnem naporu iskanja razumevanja in somišljenikov v Jugoslaviji in zunaj nje za miren razhod nekdanje države. Zavedali smo se, da Jugoslavija lahko razpade na nasilen in tragičen način. Zato smo predlagali rešitve, ki so omogočale, da bi se izognili nasilju. Ti predlogi, ki jih večina od vas pozna, predlogi o asimetrični federaciji, o konfederaciji in predvsem predlog sporazuma o mirni razdružitvi skupne države so bili žal zavrnjeni. Agresivni srbski nacionalizem je imel pač drugačen pogled na samo bistvo Jugoslavije in na njeno prihodnost. Država je razpadla, priznalo pa se je to dejstvo šele s stališči t.im. arbitražne komisije v okviru mirovne konference o Jugoslaviji, ki jo je vodil nekdanji predsednik ustavnega sodišča Francije g. Badinter.

Ob tem koraku več je morala Slovenija izpeljati tudi vse druge reforme, enako kot vse druge t.im. tranzicijske države: gospodarske, politične in socialne. V teh procesih je Slovenija preuredila svoj družbeni sistem na dosledni izpeljavi načela delitve oblasti. Omejila je funkcije in moč političnega sistema in izpeljala osamosvojitev družbenih podsistemov: gospodarskega, kulturnega, šolskega, zdravstvenega, znanstvenega - ti danes delujejo relativno samostojno. Vse to se je v glavnem končalo uspešno, ne pomeni pa to, da ni še vedno velikih slabosti, napak in tudi pomanjkljivosti. Tisto, kar mora Slovenija dokončati, je proces privatizacije, in pri tem poskusiti ohranjati še naprej visoko stopnjo socialne kohezije, ki je ogrožena s socialno diferenciacijo na podlagi procesa lastninjenja in katerega posledice se kažejo tudi v poročilu o človekovem razvoju, ne glede na oceno, da je Slovenija še zmeraj ohranila visoko stopnjo socialne kohezije in s tem na svoj način odgovorila na lansko konferenco vrha Evropske unije v Lizboni, ki je govorila o tem problemu kot enem od osrednjih izzivov za Evropsko unijo v prihodnosti.

Ravno tako je ostala dolžnik sonaravnemu razvoju, varstvu okolja, ki mu bo morala posvetiti več pozornosti. Vendar je sedaj očitno, da Slovenija za svoj razvoj potrebuje predvsem znanje, da je potrebno dati poudarek izobraževanju, ne glede na to, da zdaj za ta namen daje - in to je edini podatek, ki vam ga bom citiral - 8,5 % bruto družbenega proizvoda. Moramo ga povečati in predvsem veliko bolj racionalno izkoristiti, če želim da Slovenija postane država, ki bo v svoji odprtosti imela lastne laboratorije idej, če želimo, da bodo te ideje temeljile na visoki stopnji znanja in na naši sposobnosti proizvajati nova znanja. Slovenija je sicer zaradi svoje že omenjene socialne povezanosti, solidarnosti in razmeroma nizke stopnje socialne izključenosti dovolj trdna, da se lahko sooči z izzivi in s pastmi globalizacije in konkurenčnosti. Pospešeni tehnološki razvoj in z njim gospodarska rast, ki jo želimo doseči, pa nista cilj, sta učinkovito sredstvo, da zagotovimo kakovost in človekov razvoj. To je ena od ambicij, ki je bila rojena ob rojstvu države. Da pa bi to dosegli, je nujno, da začnemo v državi vsi, začenši z državljani, pa vse do upravljalcev države, razmišljati drugače.

Prvič, da iz zadovoljstva nad relativno uspešnimi makroekonomskimi kazalci prestopimo v oblikovanje sodobnega razvojnega koncepta; tega Slovenija nima do konca izoblikovanega. Iz primerjave Slovenije s tranzicijskimi državami stopamo v veliko bolj ambiciozno primerjavo z državami, ki so članice Evropske unije in to ne tiste, ki so nam samo najbližje in ki so prešle podobno pot kot Slovenija, ampak s tistimi, ki so med najbolj razvitimi, pri čemer seveda mora biti ambicija nadpovprečnost, visoka kakovost in odličnost, ki je utemeljena na znanju.

Dalje, da iz vlaganja v preteklost, v vzdrževanje obstoječega, zlasti v obstoječe gospodarske strukture in podjetniške strukture, preidemo v vlaganje v prihodnost, v spremembe in razvoj.

Dalje, da iz potrošniške družbe prestopimo v ustvarjalno družbo posameznikov, kjer je priložnost za vse in kjer je zelo poudarjena vloga civilne družbe.

Dalje: da iz zelo spolitizirane družbe, kar je najbrže pogojeno z načinom nastanka te države, z negativno selekcijo in z medsebojnim izključevanjem, prestopimo v družbo pozitivne selekcije, z ustvarjalnim tekmovanjem in sodelovanjem, da iz družbe, kjer prevladujejo parcialni in skupinski interesi, prestopimo v družbo iskanja čim optimalnejšega konsenza za določanje in reševanje ključnih nacionalnih, strateških problemov in razvojnih ciljev, da iz relativno zaprte in brez potrebe ne redko ksenofobične in provincialne družbe prestopimo v odprto in konkurenčno globalno gospodarstvo in učečo se družbo mednarodno izobraženih, v svet odprtih ljudi, svetovljansko in z nacionalno identiteto. In da iz družbe apriornih, z državnim skrbništvom zagotovljenih socialnih pravic prestopimo v zagotavljanje socialne kohezije, ki bo temeljila na vseživljenjskem učenju, na gospodarski sposobnosti in na soodgovornost ljudi za lastni razvoj in bivanje z državo, ki bo to soodgovornost ljudi tudi omogočala in spodbujevala. Po mojem trdnem prepričanju takšno aktivno delovanje za spremembe že zaradi svoje narave zmoremo, čeprav ni lahko. Pri tem bodo gotovo tudi odpori. Strateški vidiki razvoja in delovanja za spremembe praviloma lomijo obstoječe centre moči strankarsko-političnega in gospodarskega odločanja ter njihove privilegije. Spreminjajo pomen in vpliv posameznih lobijev in struktur, spreminjajo na nekaterih točkah sistem vrednot življenja in profesionalnega dela ter družbene promocije. Namesto znanega, vnašajo neznano, namesto varnosti prinašajo tudi tveganje. Vse to je mogoče razumeti, ni se pa mogoče s tem sprijazniti. Spremembe takorekoč ostajajo ključni izziv za naslednje desetletje. Pri tem želim povedati, da ima Slovenija ne le institucije, v katerih te spremembe lahko tečejo legitimno, legalno in transparentno, ampak tudi transparenten politični prostor, v katerem se te spremembe dogajajo. Na tem političnem prostoru sedaj teče proces političnega profiliranja slovenskih političnih strank: ne zgolj ideološkega, kot so bile profilirane doslej, ampak tudi glede na socialno strukturo volivcev, ker se profilira sedaj že zelo jasno tudi slovenska družba, spodbujena ravno s procesom lastninjenja in socialne diferenciacije. Ob tem je seveda pomembno, da se v tem procesu presega po svoje atipično dosedanje profiliranje strank z vidika klasičnega merila levo - desno, ker je še vedno temeljna determinanta strank na tej razporeditvi njihov odnos do preteklosti.

Ob tem želim ugotoviti, da je proces oblikovanja strankarske demokracije na žalost posrkal velik del civilne družbe kot temelja uveljavljanja državljanska države. Zdaj se ta civilna družba znova rojeva, še posebej se je močno zbudila tudi ob referendumu, o katerem se bo odločalo v Sloveniji v nedeljo. Civilna družba je lahko pomemben zaveznik tem spremembam in zato je prav, da bi bili priče njenemu hitrejšemu rojevanju.

V desetih letih so se v Sloveniji na oblasti zvrstile tudi že vse pomembne slovenske politične stranke, v različnih koalicijah. Vsaka je v tem času, ko je bila del oblasti, pokazala svoje razumevanje oblasti, svoj vzorec vladanja, svoje razumevanje demokracije. Sodbo o tem imate gotovo tudi vi, predvsem pa je pomembno, da imajo sodbo o tem tudi slovenski volivci, ki razporejajo svoje zaupanje tej, drugi, tretji ali četrti stranki. Dejstvo je, da so zadnje volitve omogočile, da ima Slovenija močno, stabilno vlado z močno parlamentarno večino, s katero bo živela še tri dobra leta, kar bo seveda omogočilo, da bo Slovenija lažje sprejela še nekatere pomembne odločitve in pripravila tiste odločitve, ki so vezane na referendum, - mislim predvsem na včlanjevanje Slovenije v Evropsko unijo in najbrže tudi v NATO. Ob takšni stabilni vladi bo Slovenija lažje prihajala do soglasja ne le z večino v parlamentu, ampak s takšno pozicijo te večine, ki si bo poskušala privoščiti zelo veliko natančnost pri postopkih, z večinsko podporo v javnem mnenju za svoje odločitve in za borbo za to, da bi bila ta podpora v javnem mnenju čim večja.

Opozicija je v Sloveniji resda maloštevilna, ni pa to poglavitno. Važno je, kakšna je kvaliteta njenega dela, kako opravlja funkcijo opozicije kot kontrolorja nad oblastjo. Za uspeh je pomembno oboje, kvaliteta učinkovitega vladanja in dobra, zrela in odgovorna opozicija. Slovenija ima možnost, da sedaj uveljavi eno in drugo.

Če povzamem, želim poudariti, da smo z odločitvami in dejanji zase in za svet vsaj na tem delčku Evrope v teh desetih letih zagotovili mir in stabilnost. Predvsem se mi zdi pomembno posebej poudariti, da ima vsak narod odgovornost zase, za svoj razvoj, za mir in blaginjo, za sodelovanje z drugimi in za skupnost. Slovenija je z osamosvojitvijo to odgovornost prevzela zase in za druge. Ni storila tega, kar je storila, v škodo nikogar drugega in tudi ne v škodo enakih pravic nikogar drugega. Prevzemala je tudi odgovornost za druge, saj je iskala in še išče in ponujala in še ponuja mirno pot razdružitve in posledic razdružitve. Zase in tudi za druge je iskala rešitve, ki so bile legitimne in legalne, ki so temeljile na spoštovanju temeljnih načel demokracije, na načelih mednarodnega prava in vladavine prava. Tudi danes je še vedno angažirana v naporih mednarodne skupnosti pri iskanju rešitev za dolgoročno umiritev Balkana. Angažirana je v Paktu stabilnosti, v pobudi Royaumont, v mirovnih operacijah. Počela je to, ko je šlo za Slovenijo, zvesta načelom in dosledna pri tej zvestobi. Kar počne danes, počne enako zvesta tem načelom tudi takrat, ko se rešujejo problemi drugih, ne glede na to, ali je to povsod razumljeno ali je to ponekod dobrodošlo ali včasih tudi nezaželeno.

Poudariti želim tudi to, da smo to, kar smo dosegli v desetih letih, dosegli v glavnem sami. Takrat, ko nam je bilo najtežje, ni bilo ne Pakta stabilnosti, ne finančne pomoči. Imeli pa smo v svetu prijatelje, države, ki so razumele, ki so nas podpirale in z nami sodelovale. Te prijatelje imamo tudi danes, hvaležni smo jim, zelo hvaležni. Dobili pa smo tudi nove, kar govori o spoštovanju Slovenije in o tem, da je verodostojen sogovornik v tujini. Včasih je v Slovenijo bilo težko najti pot, danes je ta pot odprta in veliko je prijateljev, ki nas prihajajo obiskovati. Svet nam je po zadržkih na začetku dal prav. In na to, da imamo priznanje, da smo ravnali takrat prav in da ravnamo prav tudi danes, smo zelo ponosni. Na to, da je svet spremenil svoj odnos do Slovenije, je vplival razvoj dogodkov na tleh nekdanje Jugoslavije, predvsem pa je na to vplivala uspešna pot, ki jo je opravila Slovenija do danes. In še en vidik bi vam na koncu rad predstavil. To je ambicija Slovenije glede evropskih integracij, glede članstva v Evropski uniji in v NATU. To ambicijo poznate, vgrajeni sta ena in druga v rojstvo slovenske države. Omenil sem prej evropskost Slovenije kot ključno ambicijo, ki je bila vrojena v nastanek države. V Evropo želimo zaradi sebe in svoje prihodnosti. Mi se zavedamo, kot mnogi drugi v Evropi, da Evropa druge dobre možnosti nima, zato sem optimist in ta moj optimizem glede prihodnosti temelji na prepričanju, da nihče količkaj odgovoren človek v Evropi - politik, državnik, ne želi alternative. Alternativa je ponovitev preteklosti z vsem tistim, kar je zelo neprijaznega in tragičnega prinašalo evropskim ljudem. Želimo zato, da se Evropa širi, poznamo posledice evropskih delitev, bojimo se in vemo tudi, kakšne bi bile posledice novih delitev. Želimo tudi, da bi bila Evropa sposobna nositi svoj del odgovornosti za razvoj človeštva, da bi bila sposobna biti eno od središč nastajajoče nove civilizacije človeštva, da bi bila sposobna sooblikovati odgovore za mnoge dileme, ki se danes morebiti šele bolj zaznavajo kot pa da so že povsem transparentne na obzorju tega, s čimer se bo človeštvo soočalo in s čimer je že soočeno. Za nas pa je pomemben tudi moralni vidik te širitve. Sprejem v ti dve integraciji - v Evropsko unijo in v NATO - bi za Slovenijo in za druge države, ki so živele 50 let na evropskem političnem vzhodu, pomenilo dokončno vrnitev v avtentični civilizacijski krog zahodnoevropske civilizacije, v katerem so se zgodovinsko ti narodi in njihove države tudi formirale. Pomenilo bi za nas dokončno priznanje dejstva, da je blokovske delitve Evrope konec. Po Nici verjamemo, da se bo Evropska unija širila, da je to ireverzibilen proces. Razumemo dileme članic: tokratna širitev je po svoji kvaliteti drugačna, kot so bile vse prejšnje. Mnogo je tu neznank, so pa tudi odgovori. Potreben pa je seveda pogum na obeh straneh. Zato širitev razumem kot paralelni proces, ki je usmerjen k istemu cilju: širitev Evropske unije postopoma na vso Evropo. V tem procesu ima svoj del naloge Evropa in ima svoj del naloge vsaka država kandidatka. Cilj je razširitev z letom 2004, z volitvami v nov Evropski parlament. Slovenija svoj del nalog opravlja in ga bo do leta 2004 opravila. Pomembno je, da ima Evropska unija kriterije, vsaka kandidatka lahko sama ugotovi koliko je z izpolnjevanjem teh kriterijev pripravljena za vstop. Slovenija ocenjuje, da smo na dobri poti, da pogajanja tečejo dobro in da bo lahko v kratkem povedala, da je zaprla več kot 20 pogajalskih poglavij kot jih ima zaprtih danes. Torej pričakujemo dejansko širitev, vključitev kandidatk že prej v razpravo o prihodnosti Evropske unije. Za nas ni bistveno samo, kako in kdaj pridemo v Evropsko unijo, ampak tudi kakšna bo takrat. Pričakujemo individualno sodbo in ne želimo, da bi bil kdorkoli talec nepripravljenosti drugega, čeprav včlanitve nikakor ne razumemo kot tekme med kandidati, ampak individualno oceno kot kriterij. To je za nas velik motiv. Bili bi pa srečni, če bi bilo čimveč držav hkrati pripravljenih za vključitev. Ne želimo pogojevanj in preprečevanj včlanitve s kakršnimikoli morebiti nerešenimi problemi v bilateralnih odnosih.

Za Nato velja podobno. Tudi tu mislimo, da nimata Evropa in tudi ne Združene države Amerike boljše rešitve. Ne vidimo nasprotja med spreminjanjem Evropske unije tudi v politično in obrambno unijo ter Natom. Nato je pač dejavnik, ki zagotavlja mir in varnost in je integracija, ki širi področje stabilnosti in vrednot, na katerih temelji ta stabilnost na Jugovzhod Evrope in na njen Vzhod. O tem, kako širiti in kakšna naj bo vizija Evrope s tega vidika, je bilo veliko govora zdaj, ob obiskih predsednika Združenih držav Amerike Georga Busha v Bruslju in tudi včeraj v Gteborgu. Tako bo tudi v Varšavi in verjamem, da tudi jutri v Sloveniji.

Kriteriji za sprejem v Nato so zdaj ostrejši, kot so bili pred nekaj leti v Madridu. Ne politični, ampak predvsem tisti, ki zadevajo obrambno in vojaško sposobnost kandidatk, predvsem sposobnost vojske. S tem problemom se Slovenija sooča resno in odgovorno. Pred dnevi je bila seja Sveta za nacionalno varnost, kjer so bili predstavljeni ukrepi, ki naj tudi Slovenijo na obrambnem področju - predvsem Slovensko vojsko - hitreje usposobijo in naredijo kompatibilno z armadami držav članic Nato. Ti ukrepi so bili tam podprti, v kratkem bodo na vladi in potem v parlamentu.

Kot veste, bo vrh Nata prihodnje leto v Pragi. Prvikrat na Vzhodu nekdanje blokovske meje. In samo to dejstvo nosi s seboj sporočila, zelo pomembna sporočila za evropsko prihodnost. Ta sporočila bi dobila svojo materialno potrditev, če bi prišlo do povabil novim članicam in to se bo zdaj očitno - po vsem povedanem - zgodilo.

Slovenija je država, ki je središče stabilnosti, ki lahko prispeva k stabilnosti v tem delu Evrope. Bo pripravljena in v tem je razlog za optimizem, ker ima Slovenija ugodne ocene tudi zaradi svojih izkušenj iz mirovnih operacij, iz svojega sodelovanja v Partnerstvu za mir in v svojem političnem angažiranju pri iskanju rešitev za mir na Balkanu.

Naj končam. Po vsem povedanem se vračam k svoji izhodiščni oceni, da je bilo teh deset let za Slovenijo uspešnih. V novo desetletje vstopa Slovenija s trdnimi institucionalnimi in vrednostnimi temelji. Izzivi so veliki, so pa obvladljivi. Vidim jih na štirih točkah:

1. Slovenija mora oblikovati in uveljaviti notranje trdno, v svet odprto identiteto Slovenije v evroatlantskih integracijah in pri tem poskrbeti za socialno povezanost slovenske družbe in veliko stopnjo notranje človeške solidarnosti.
2. Vzpostaviti in uveljaviti mora visoke ambicije po odličnosti našega dela, ustvarjalnosti in življenja v tekmovalnem globalnem svetu, kjer ni ali ne bo meja za informacije, blago, znanje, kapital, storitve in ljudi.
3. Mora se usposobiti za enakopravno tekmo v sodelovanju pri iskanju odgovorov na dileme, pred katerimi je človeštvo, ki jih prinaša razvoj informacijskih, biomedicinskih in drugih tehnologij. Mora si postaviti vprašanje, kolikšna je odgovornost današnjih ljudi za življenje na planetu; kakšna je odgovornost za ohranjanje tega življenja do prihodnjih rodov; kako bo rešila čedalje bolj zaostren konflikt med bogatimi in revnimi in kakšen bo odnos do okolja.
4. Mora okrepiti sodelovanje in vpliv v evroatlantskih prizadevanjih za mir, varnost in razvoj v naši neposredni soseščini na Jugovzhodu Evrope.

Skozi te izzive bo dozorela tudi državotvornost Slovencev. Dozorel bo občutek odgovornosti za državo, za spoštovanje njenih simbolov in njenih ustanov. Dozorel bo tudi občutek, da je potrebno podpreti tista ukrepanja, ki omogočajo, da bo država prijazna za svoje državljane in da bodo - ko bodo čez deset let povprašani, ali bi za državo, v kateri želijo živeti, znova izbrali Slovenijo.

Vprašanje: Gospod predsednik, omenili ste moralno dolžnost Evropske unije do širitve. Na dan prihajajo pa velika obotavljanja. Kaj mislite o teh obotavljanjih in še zlasti, kaj mislite o novi vladi v Italiji, ki jo oblikujejo stranke, ki so leta 1994 pogojevale vašo pridružitev Evropski uniji?

Milan Kučan: Od takrat do danes je minilo pet let. Od takrat ima Evropa, Slovenija, Italija - izkušnjo in imajo izkušnjo tudi te stranke.O njihovih stališčih do Evropske unije, do slovenske včlanitve v Evropsko unijo bo mogoče govoriti takrat, ko bodo svoja stališča spremenili v konkretne aktivnosti. Zaenkrat ne vidim nikakršnega razloga, da bi Slovenija dvomila v italijansko vlado. Interesi so objektivni in tudi zavest o tem, kaj bi pomenilo zaviranje širitve Evropske unije.

Vprašanje: Zakaj mislite, da so izbrali vašo državo za vrh Bush-Putin in kaj to za vas pomeni?

Milan Kučan: Na to vprašanje bi veliko bolj verodostojno od mene odgovorila predsednika, ki se bosta jutri srečala v Sloveniji. Oba sta v bistvu tudi že povedala, zakaj sta se tako odločila. Ob tem bi dodal samo, da je to veliko priznanje za Slovenijo in da ta odločitev pomeni, da je Slovenija stabilna država. V nestabilnih državah se tako pomembni, ugledni in vplivni državniki ne srečujejo. In če to niso uspešne države, ki so uspešne tudi z vidika meril sodobne demokracije, do takšnih srečanj ne prihaja.
Teme so pomembne, ne samo za Slovenijo, ne samo za Združene države in ne samo za Rusijo. Pomembne so za ves svet. V marsičem je od uspeha teh pogovorov odvisna prihodnost človeštva in zato z velikim optimizmom in zaupanjem v uspeh tega srečanja gledamo tudi vsi mi, ki v Sloveniji živimo.

Vprašanje: Gospod predsednik, kaj pričakujete od vrha v Gteborgu, da bi lahko rekli, da je bil storjen korak naprej k širitvi Evropske unije. In ali se vam zdi mogoče, da bo zaradi irskega NE na referendumu širitev upočasnjena?

Milan Kučan: Mislim, da je tisto, kar je mogoče in potrebno pričakovati od tega pomembnega sestanka v Gteborgu, potrditev odločitev, ki so bile sprejete na vrhu v Nici. Pričakujem tudi opredelitev članic Evropske unije do tistih vprašanj, ki, kot izgleda, delajo težave - tudi zaradi objektivnega položaja - nekaterim članicam, da bi lahko hitreje stekla pogajanja s kandidatkami. Predvsem mislim tu na svobodni trg delovne sile oz. svobodnega gibanja ljudi, kjer imata pomisleke predvsem Nemčija in Avstrija. Mislim, da bi ta položaj olajšalo stališče - v primeru, da bi to lahko sicer zavrlo proces širitve - da je boljše iti s prehodnimi obdobji, kakor pa zadržati proces širitve, kar bi imelo veliko usodnejši pomen. Navsezadnje sta imeli te omejitve oz. prehodna obdobja tudi Španija in Portugalska. Pokazalo se je, da so bila predolga, da je bila bojazen nerealna in mislim, da tako kot je naredila Madžarska, ki je prva pravzaprav sklenila to poglavje, kaže ravnati tudi v Sloveniji, čeprav seveda ostaja pri tem grenak priokus: mislim namreč, da vse države kandidatke glede tega in tudi vse države članice Evropske unije - niso v enakem položaju. To velja še za nekatera druga področja, o katerih še tečejo pogajanja.

Irski referendum je neka motnja. Je pa to predvsem problem za irsko vlado in opozorilo, da se morajo tudi vlade članic Evropske unije veliko angažirati v borbi za javno mnenje, za pozitivno opredelitev javnega mnenja, za predstavljanje tega, kar dobrega prinaša širitev tudi za njihove državljane in zoper bojazen, da bi to lahko kakorkoli škodovalo njihovemu standardu, varnosti in prijaznim stranem življenja. V končni konsekvenci pa seveda mislim, da je tudi problem za Evropsko unijo. Mogoče bi bilo - jaz si seveda tega ne želim - razumeti morebiti tudi kot odločitev o tem, kako želi ali ne želi Irska biti vključena v skupna prizadevanja Evropske unije. To ni moja interpretacija. Želim si, da bi ta referendum bil opozorilo - kot sem rekel - najprej za Irsko, potem za Evropsko unijo in potem seveda tudi za vse nas, ki tja želimo.

Vprašanje: Gospod predsednik, v nedeljo se v Sloveniji obeta referendum glede zakona o umetnem oplojevanju. Vašega stališča v zvezi s tem še nismo slišali.
Drugo vprašanje - med glavnimi prioritetami Slovenije za prihodnost ste omenjali vstopanje v Evropsko unijo. V zvezi s tem se nam obeta v bistvu paket t.i. ustavnih sprememb. Kaj menite v zvezi s tem?

Milan Kučan: Težko bi rekel, da kot novinarka ne berete ali ne poslušate izjav. Moje stališče do referenduma je bilo že povedano in je javnosti poznano. Predvsem mislim, da je ta tema zelo neposrečena za referendum, ker se o strokovnih in moralnih vprašanjih na referendumih ne more odločati. Bojim se, da bo pravzaprav sam povod oz. sam problem, o katerem bo potrebno odločiti, potisnjen v ozadje in da bodo v ospredju predvsem druge stvari.

Moje stališče je, da je potrebno biti zelo občutljiv. Gre za možnost, da se z odločitvijo države poseže v pravice posameznika. Poseganje v pravice posameznika je prej ali slej poseganje v pravice vseh nas. Ker pa je referendum o tej temi že razpisan, mislim, da je potrebno na referendum iti in s svojo odločitvijo prevzeti vso odgovornost za odločitev, kakršna na koncu bo. Na referendumu bom glasoval za obstoječo novelo.

Glede ustavnih sprememb. Slovenska odločitev za Evropsko unijo seveda zahteva tudi prilagajanje slovenskega pravnega reda pravnemu redu Evropske unije in tam, kjer je iz tega razloga potrebno Ustavo spremeniti, jo je pač potrebno spremeniti. Vprašanje: je, kdaj jo spremenimo in kako kvalitetno - in ne na "rokohitrski" - način je ustavna sprememba opravljena. Ustava je sama po sebi vrednota, je družben konsenz in vsako hitro spreminjanje Ustave, še hitrejše kot je mogoče spremeniti kakšen zakon, mislim, da ne kaže na demokratično zrelost te države. Ne mislim, da je Ustava dokument, ki je bil sprejet enkrat za vselej. Življenje je navsezadnje spričevalo ustavnim rešitvam, Ustavi v celoti in njenim konkretnim določbam. Ampak odločitev za to, da se spremeni Ustava, je vendarle zelo zelo pomembna odločitev, je občutljiva in mora biti pretehtana in za njo mora stati čim večji družbeni konsenz. S tega vidika, da bom zelo jasen, mislim, da je večina sedaj predlaganih sprememb Ustave po mojem mnenju nepotrebnih in ne dovolj premišljenih. Nekatere morda resda olajšujejo vladanje, ni pa rečeno, da so te spremembe potem tudi prispevek k večji demokraciji in večji notranji koheziji Slovenske družbe.

Vprašanje: Gospod predsednik, ko gre za najnovejše pripombe predsednika Busha, ali lahko pričakujete, da bodo Slovenijo povabili, da se pridruži Natu na praškemu vrhu naslednje leto?

Milan Kučan: Ni nobenega razloga, da Slovenija ne bi bila povabljena v naslednjem krogu širitve in želim, da bi se to zgodilo, torej ta drugi krog širitve že v Pragi. Slovenija že izpolnjuje in tudi v Madridu je še izpolnjevala politične kriterije. Glede kompatibilnosti obrambnega sistema pa bomo v letu dni, ki je še pred nami storili dodatne napore in verjamem, da bo tudi ocene tega kriterija pozitivne.

Vprašanje: Gospod predsednik, drugo leto so predsedniške volitve, zanima me, kaj mislite ali bo v primeru, če se bo premier Drnovšek odločil, da bo kandidiral na teh volitvah prišlo do sprememb v vladni koaliciji oziroma, do morebitnih izrednih volitev. Drugo vprašanje: zanima me tudi, ali boste ostali v aktivni politiki, oziroma kakšni so vaši načrti?

Milan Kučan: Torej v koaliciji ni predsednik vlade, ampak je njegova stranka. Če se bo odločil kandidirati za predsednika države in če bo izvoljen, to samo po sebi ni razlog, da bi se zamenjala in spremenila koalicija. Tu je koalicijska pogodba, tu so interesi in moralo bi se zgoditi nekaj povsem drugega kot so predsedniške volitve, da bi koalicija prišla do spoznanja, da preprosto njeno sodelovanje ne more več obstajati, da so programske razlike prevelike in da za te odločitve ne morejo vse koalicijske stranke nositi odgovornosti. Glede moje prihodnosti pa takrat, ko bomo vedel, kakšna bo, vam bom z veseljem povedal.

Vprašanje: V povezavi s tem vprašanjem na osebni ravni. Ste zadnji voditelj iz 90-ih let iz prejšnje Jugoslavije, ki je še vedno na položaju in kako se v tem počutite in kakšni so vaši osebni občutki?

Milan Kučan: Čeprav nisem zadnji, ker je tukaj še dr. Drnovšek, je tukaj še Stipe Mesić, tako, da nas je kar nekaj še vedno živih, se strinjam, da je to predolgo.

Vprašanje: V prihodnji številki prihodnjo nedeljo bomo v prilogi ob obletnici samostojnosti Slovenije objavili intervju z Giannijem de Michelisom. On v tistem intervjuju zelo ostro napada Slovenijo in jo obtožuje, da je ravnala skrajno egoistično, obtožuje tudi vas, da ste ravnali enako egoistično, ko je Slovenija enostransko proglasila samostojnost. Kako vi komentirate te njegove trditve tudi glede na to, da de Michelis spet dobiva vlogo v italijanski zunanji politiki s spremembami na italijanskem političnem prizorišču?

Milan Kučan: Želim in prosim, če boste gospoda de Michelisa srečali, da mu sporočite moje tope prijateljske pozdrave. On je za Slovenijo in njeno osamosvojitev veliko prispeval in zato mu je Slovenija hvaležna, saj mu je tudi podelila svoje najvišje priznanje in državno odlikovanje: še posebej seveda tudi za to, da je Italija, takrat ko je bil zunanji minister, sprejela sukcesijo vseh meddržadnih pogodb, ki so bile sklenjene med Italijo in Jugoslavijo tudi z Osimskim sporazum in to je tudi za Slovenijo seveda bila zelo pomembna odločitev. Glede tega njegovega stališča, ki ni bilo prvič sporočeno javnosti, bi rekel tole: Slovenija je bila soočena s krizo, o kateri sem vam govoril uvodoma. Iskala je rešitev iz te krize in je ponujala enako rešitev tudi vsem drugim. Ponujala je rešitev, da se Jugoslavija razdruži na miren način. Eni so to pot in ta predlog sprejeli, drugi ga niso sprejeli. Jaz sem v razgovorih z njim res govoril, da mednarodna skupnost, tudi takratna Konferenca evropske varnosti in sodelovanju, ni naklonjena temu. Moji razgovori so šli v to smer, da bi ga prepričal, da je potrebno razumeti argumente, da se takšno stališče spremeni in na koncu se je spremenilo.

Vprašanje: Poštovani gospodine predsedniće dozvolite mi prvo, da slovenaćkom narodu i vama lično poželim srećne predstoječe praznike. Poznato je da je malo natrak Slovenija uzpostavila nerealizovane odnose sa Jugoslavijom, dali biste bili ljubazni da mi kažete kava so vaša vidjenja u budućnosti Srbije i Crne Gore?

Milan Kučan: Moje stališče je, da proces konsolidacije na tleh nekdanje Jugoslavije in tudi proces razdruževanja nekdanjih narodov Jugoslavije ni končan. To navsezadnje dokazujejo tudi vedno nova pogorišča oziroma požari na tem celotnem pogorišču. Ali se bo ta proces končal z osamosvojitvijo Črne Gore ali ne, tega se ne da napovedati, to je stvar odločitve črnogorskega naroda. Stvar njegove odločitve, ali želi živeti v samostojni državi ali želi in na kakšen način redefinirati svoje odnose s Srbijo znotraj Zvezne republike Jugoslavije, o tem se seveda mora sporazumeti s Srbi. To, kar smo Slovenci želeli za sebe in utemeljevali v takratnem času, torej pravico do samoodločbe tega seveda iz principielnih razlogov Slovenija ne more in ne želi omejevati nikomur. Mimo tega pa sicer mislim, da bi zaslužilo spoštovanje Slovenije, spoštovanje mednarodne javnosti in spoštovanje tudi demokratičnih sil v Srbiji ravnanje Črne gore in njihov upor Miloševićevi diktaturi takrat, ko je cel svet iskal način, da se ta diktatura zruši. V tistih časih je v Slovenijo prihajalo mnogo ljudi, ki so sedaj v vodstvu, bodisi Zvezne republike Jugoslavije, bodisi vodstvu Srbije, ki so združeni v DOS-u, ko so takrat bili še dejavniki znotraj ne združene srbske opozicije. Tudi takrat je bilo govora o tem vprašanju in tudi takrat je bilo stališče, da bo odločitev, kakršno bodo sprejeli Črnogorci, odločitev, ki jo bo srbska politika spoštovala. Seveda, gre za postopek, ki mora upoštevati načela mednarodnega prava, ki mora upoštevati zakonitost in legitimnost, to pomeni zakon, ki določa da imajo na tem referendumu možnost sodelovati vsi tisti, ki imajo volilno pravico in če bo večina transparentno prepričljiva in legitimna, potem bo s tem dejstvom potrebno računati, če in koliko se bodo Črnogorci sploh za to odločili. Mislim pa, da je to star narod in da ni treba skrbeti za to, da ne bi znal sam odločiti, kaj je njemu v korist in kaj je za njega dobro.

Vprašanje: Gospod predsednik verjetno se boste kasneje pogovarjali jutri s predsednikom Bushom?

Milan Kučan: Teme, ki bodo v ospredju, bodo bilateralni odnosi z obema državama, bo evropska vizija in s tem tudi širitev Evropske unije in Nata proti vzhodu, odnosi teh dveh integracij z Rusijo in seveda bo zelo verjetno - skoraj si ne znam predstavljati, da to ne bi bila tema - tudi situacija na Jugovzhodu Evrope, na Balkanu in možne rešitve, ki naj bi dolgoročno stabilizirale to področje.

Vprašanje: Kaj menite o Makedonski krizi kakor tudi, kakšni so odnosi med Slovenijo in Italijo? Dve vprašanji prosim.

Milan Kučan: Makedonska kriza je samo potrditev stališča, da ima jugoslovanska kriza videz pogorišča, na katerem kar naprej izbruhnejo večji ali manjši požari in da se te požare sicer lahko nevtralizira, da pa jih ni mogoče dokončno odpraviti, dokler se ne soočimo z vprašanjem, kaj je s celotnim pogoriščem, z žerjavico, ki tli. In o tem vprašanju predvsem mislim, da ni soglasja, ne med evropskimi državami in tudi ne v širši mednarodni skupnosti. Mislim, da bi bilo potrebno priti do mednarodnega dogovora, kakšna stališča in načela veljajo za odnose med narodi na Balkanu in med njihovimi državami in da je seveda potrebna doslednost pri uveljavljanju in spoštovanju teh načel. Za kakšna načela gre? Najkrajše rečeno: za tista načela sožitja med narodi in državami, ki so zapisani v Helsinškem dokumentu, v Pariški listini in odločitvah, ki so jih sprejemale bodisi Konferenca o varnosti in sodelovanju v Evropi oz. Organizacija o varnosti in sodelovanju v Evropi, Evropska unija in Združeni narodi. Torej nespremenljivost meja, visoka promocija manjšinskih pravic, visoka promocija človekovih individualnih pravic, demokracija, svobodni trg, preseganje meja in odpiranje, kar je zelo pomembno, evropske perspektive vsem tem narodom. Za evropske integracije, Evropsko unijo in Nato so kriteriji znani, za te države morajo veljati enaki kriteriji, nič ostrejši, nič milejši. Ne more biti spregledovanja in ne more biti popuščanja za nikogar. To bi bila slaba usluga tem narodom in prihodnosti na Balkanu.

Kar zadeva doslednost, mislim, da sami lahko ugotovite, da evropske države nimajo enakih interesov glede ureditve na Balkanu, in - ne glede na dogovore - prehitevajo, včasih ena, včasih druga država, ali odstopajo od dogovorov. Tako je bilo z embargom, tako je bilo tudi ob priznavanju, tako je tudi pri iskanju sogovornikov. Makedonija je mednarodno priznana država in članica Združenih narodov. Zanjo in za njeno zavarovanje morajo veljati enaka načela in enaka dejanja kot za druge. Da je v Makedoniji očitno precej problemov s pravicami manjšin in z enakopravnostjo manjšin, s participacijo manjšin pri upravljanju države, posebej z največjo, albansko, je očitno. Trezno in odgovorno bi bilo potrebno pregledati pripombe, zahteve, tiste, ki so povezane s samo definicijo te države, ki ni samo država makedonskega naroda - je tudi in predvsem - ampak je tudi država državljanov drugih narodnosti, ki živijo v tej državi, nadalje kako je z enakopravnostjo - jezikovno, kulturno, kako je s politično participacijo - in te probleme bi kazalo rešiti skladno z evropskimi standardi. Orožje kot sredstvo, da se opozori na problem neenakopravnosti, orožje kot način, da se legitimira kot sogovornik mednarodni skupnosti, ni sprejemljivo. Mislim, da je potrebno podpreti mirovna prizadevanja znotraj Makedonije in mednarodne skupnosti, da preneha govoriti orožje in da pride do političnih pogovorov, ne s tistimi, ki nosijo orožje, ampak s tistimi, ki legitimno z volitvami nosijo tudi odgovornost za Albance v Makedoniji.

Kar zadeva italijansko-slovenske odnose, to so odnosi dveh sosednih držav, ki jima je usojeno, da živita skupaj in ki morata najti najboljši način skupnega življenja, ki bo produktiven za obe, da bo temeljil na enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju. Mislim, da so Italijani in Slovenci v zgodovini dostikrat našli takšen modus, velikokrat ga žal nismo našli, zdaj je čas ko smo našli takšno produktivno obdobje. Italija nas je razumela in podpirala, če odmislimo tisto obdobje, ko je pogojevala podpis pridružitvenega sporazuma Slovenije z znanim pogojem. Mislim, da je objektiven interes Italije, da ima stabilno državo, ki je članica Nata in Evropske unije na svoji vzhodni meji, in mislim, da je interes Italije, da pride, da prihaja intenzivno v Podonavski prostor, v prostor Srednje Evrope, to je t. i. italijanska "Ost politik" in da je objektiven interes Italije, da ne prihaja preko Slovenije, ampak skupaj s Slovenijo v ta prostor.

Vprašanje: Gospod predsednik, ali lahko ob tej priložnosti pojasnite svoj pogled na sodelovanje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine, storjene na območju nekdanje Jugoslavije, v Haagu? Hvala.

Milan Kučan: To je Mednarodno sodišče, sodišče Združenih narodov za vojne zločine, ki se ukvarja z vojnimi zločini na tleh nekdanje Jugoslavije, pa tudi Ruande. Mislim, da - glede na njegovo razširitev z novimi člani in z novimi akti - to pomeni, da bo postalo stalno sodišče in na žalost to pomeni seveda priznanje dejstva, da se vojni zločini, genocid in druga dejanja zoper človečnost v svetu dogajajo in da jih ni mogoče v bližnji prihodnosti izključiti. Potrebno se je, to je možno, vprašati, zakaj je bilo vojno sodišče oz. haaško sodišče ustanovljeno. Bilo je ustanovljeno zaradi tega, ker je prihajalo do masovnih, sistematičnih flagrantnih kršitev temeljnih človekovih pravic z državnim terorizmom, za katerim je stala državna politika. Vsi tisti, ki so obtoženi za zločine te vrste, morajo odgovarjati pred to institucijo. To ima simbolni in dejanski pomen. In odgovornost pred domačimi sodišči, tudi če je to odgovornost za enake zločine, seveda nima enakega simbolnega sporočila in mislim, da je eden temeljev, po katerih je možno ocenjevati demokratičnost režimov v posameznih državah, ravno odnos do temeljnih človekovih pravic, do njihove kršitve, ki se izraža tudi z odnosom do sodelovanja s haaškim sodiščem.

Vprašanje: V pripravah na praznovanje 10. obletnice osamosvojitve so se odprle polemike, ali je primerno, da bi bil nemški kancler Gerhard Schröder, ki bo tukaj na državniškem obisku, govornik na tej prireditvi. Kakšno je vaše mnenje?

Milan Kučan: Rad bi videl, če me ne bi tega vprašali: ne zaradi mojega stališča, ampak zato, ker mislim, da je to izmišljen problem. Nemčija je država, o katere pomenu in vlogi v sodobni Evropi in v svetu ni potrebno govoriti. Sama po sebi govori dovolj o tem, da je bila Nemčija država, ki je med prvimi razumela, kaj se dogaja v nekdanji Jugoslaviji, ki je bila med prvimi, ki je razumela, da je nekdanja Jugoslavija razpadla, da je potrebno intervenirati v ta proces, da bi se izognili tragičnemu in krvavemu nasilnemu razpadu te države. Koliko je podpirala Slovenijo in koliko nam je pomagala v najtežjih dneh, tudi ni potrebno govoriti. To so vse znana dejstva. Nemčija je prijateljska država. Svobodna Nemčija je nova Nemčija. To Nemčijo so oblikovali ljudje, nemški ljudje velikega duha in velikega poguma, ki so doživeli tragičen razpad te države in tragično usodo te države zaradi najbrž najbolj nečloveškega režima, kar jih človeštvo pozna. Zgradili so novo Nemčijo na tistih vrednotah, ki jih je prav nacistični režim najbolj teptal. To so prav tiste ideje, na katerih je potem tudi na nemških tleh, tudi s kanclerjem Adenauerjem zrasla ideja o Združeni Evropi. To so prav tiste vrednote, ki smo jih branili tudi Slovenci, kot zavezniki v drugi svetovni vojni. In to so tiste iste vrednote, na katerih danes gradimo svojo državo.
Kancler, predsednik nemške vlade, prvikrat prihaja na uradni obisk v Slovenijo, prihaja prav na dan 25. junija, na dan ko se je rodila slovenska država. Mislim, da bi si komajda mogli želeti iz Nemčije lepšo čestitko kot je ta. Če nas je na proslavi pripravljen nagovoriti, mislim, da nas to lahko samo veseli in da mu bomo zelo pozorno prisluhnili. Navsezadnje veste, da kar danes ljudje, kot je nemški kancler, spregovorijo kjer koli, ne spregovorijo samo tam, ampak spregovorijo celemu svetu. Torej moje stališče je, da je kancler v Sloveniji zaželen in dobrodošel gost in da je dobrodošel gost ne samo kot gost vlade, ampak kot gost slovenske države tudi na tej proslavi.

Vprašanje: Gospod predsednik, v letnem poročilu za leto 2000 Amnesty International je bila imenovana tudi Slovenija s področja kršenja človekovih pravic. Vaše mnenje o tem poročilu. Hvala lepa.

Milan Kučan: Bila je omenjena, bila je omenjena predvsem z ravnanjem nekaterih policistov. Tam so našteti primeri. Da je seveda našteta Slovenija, ni dobro. Jaz sicer ne poznam države, kjer ne prihaja do kršitve človekovih pravic. Ni pa to opravičilo. Govorim o tem, ker je vprašanje, ali država reagira na te kršitve, ali ima mehanizme in vzvode, ki jih je vzpostavila in jih uporablja za to, da do teh kršitev ne bi prihajalo. Mislim, da je Slovenija na to opozorilo občutljiva in da bo storila vse - tudi slovenska policija, da do tega ne bo prihajalo. Moje stališče pa je seveda bilo že zadnjič, ko mi je predal poročilo varuh človekovih pravic za lansko leto, da pričakujem, da bo hkrati s tem poročilom stekla razprava v državnem zboru in tudi v drugih organih Republike Slovenije tudi o poročilu ustanov civilne družbe, torej tudi o poročilu Amnesty International in tudi o Poročilu helsinškega monitorja.

Vprašanje: Ob bližajočem se prazniku Slovenske policije me zanima, kako bi vi ocenili vlogo Slovenske policije v osamosvojitvenih procesih in času osamosvojitvene vojne in njen razvoj v zadnjih desetih letih? Hvala.

Milan Kučan: O vlogi Slovenske policije v procesu osamosvajanja Slovenije sem govoril dostikrat. Žal je bilo potrebno slovensko demokratično odločitev o uveljavitvi pravice do samoodločbe braniti tudi z orožjem zoper agresijo JA. To odločitev sta takrat branila Slovenska policija in slovenska Teritorialna obramba skupaj, združni - že prej sta skupaj tudi ustanovili t. i. Manevrsko strukturo narodne zaščite, znotraj katere je tekel takrat legalno postopek priprav Slovenije na morebiten odpor agresiji. Na tem izročilu so zgrajene tako današnja Slovenska vojska kot tudi Slovenska policija, njuno delo temelji na strokovnosti. Delo ni popolno, čeprav ne gre seveda zanemariti velikih naporov, ki jih Slovenska policija vlaga za to, da bi njeno delo bilo visoko profesionalno in predvsem v službi miru in varnosti in zavarovanja premoženja in življenj njenih državljanov.

Vprašanje: Gospod predsednik, zakaj se kar pogosto sklicujeta na sicer res odlične izide plebiscita leta 1990 v vaših političnih ocenah kot neko politično konstanto vsaj v slovenskem političnem prostoru?

Milan Kučan: Ne vem, na kaj drugega bi se lahko slovenska politika sklicevala, kot na mero zvestobe svojega ravnanja, z razlogom, zaradi katerega je slovenska država sploh nastala. Če ne bi bilo plebiscita, ne bi bilo tudi slovenske države. Kakšna je podoba države v očeh državljanov, to pa je seveda vprašanje, ki si ga mora kar naprej zastavljati sleherna upravljalska struktura v slovenski državi. To je trajna zaveza in trajno merilo.

Vprašanje: Gospod predsednik, večkrat ste se zavzeli, če sem prav razumel, tudi danes, za konferenco evropskih držav oz. mednarodne skupnosti o Balkanu, na kateri bi bili ugotovljeni razlogi za to, zakaj se ta požar vedno znova pojavlja na Balkanu. Slovenska diplomacija je pred nedavnim izrecno bila proti takšni konferenci, trdeč, da bi na njej nujno prišlo do spremembe meja, da je to razlog, zakaj ne bi bilo treba sklicati takšne konference. Bi mogoče to komentirali? Prosim.

Milan Kučan: Dejal sem prej, da bo mednarodna skupnost prej ali slej morala priti do čvrstega dogovora o tem, katera načela in vrednote naj veljajo v razmerjih med narodi in državami na Balkanu in da se bo morala zavezati, da bo spoštovala in uveljavljala dosledno ta načela in te principe. Slovenska diplomacija je odklonila idejo o konferenci balkanskih držav. Mislim, da takšna konferenca ni rešitev. Če bi balkanski narodi, balkanske države mogle same rešiti ta problem, bi ga rešile že zdavnaj in ga ne bi reševale z vojno. Gre za evropski problem. Ves čas pred letom 1990 in tudi po njem smo poskušali Evropi dopovedati, da to ni problem Balkana, da je to predvsem in samo predvsem problem Evrope, ker naprej Balkan destabilizira in ogroža mir in varnost v Evropi. Ali bo prišlo do takšne evropske konference o Balkanu ali ne, ne vem. A glede na to, koliko sredstev, koliko energije, koliko ljudi, koliko vojakov, koliko policije, koliko diplomatov in koliko sestankov je bilo že žrtvovanih za to, da se je dosegel relativno majhen rezultat - čeprav je bil eden zelo zelo velik, to je predvsem tisti, ki je prekinil vojno proti Bosni in Hercegovini z daytonskim sporazumom - vendarle kaže premisliti, ali je takšno parcialno reševanje požarčkov, enkrat tu, enkrat drugje, primerljivo z vloženim trudom in vloženimi sredstvi in zakaj je mogoče govoriti o relativno manjšem rezultatu, kot bi lahko bil dosežen.