POSTOPEK
1. Zadeva se je začela s pritožbo (št. 32303/13) proti Republiki Sloveniji, ki jo je na podlagi 34. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljnjem besedilu: konvencija) pri Sodišču 13. maja 2013 vložil slovenski zasebni zavod Mirovni inštitut (v nadaljnjem besedilu: inštitut-pritožnik). 2. Inštitut-pritožnik sta zastopala N. Šorli in T. Kovačič, odvetnika iz Ljubljane. Slovensko vlado (v nadaljnjem besedilu: vlada) je zastopal L. Bembič, državni pravobranilec. 3. Inštitut-pritožnik je trdil, da sta pomanjkljiva obrazložitev v odločbi upravnega sodišča in odsotnost ustne obravnave kršila pravico do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena konvencije. 4. Vlada je bila o pritožbi v zvezi s kršitvijo 6. člena obveščena 30. maja 2016, preostanek pritožbe pa je bil v skladu s tretjim odstavkom 54. člena Poslovnika Sodišča razglašen za nesprejemljiv.
DEJSTVA
I. OKOLIŠČINE ZADEVE
5. Inštitut-pritožnik je zasebni zavod, ki izvaja raziskave na področju družboslovja. Njegov sedež je v Ljubljani. 6. Junija 2003 je Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport (v nadaljevanju: ministrstvo) objavilo dva javna razpisa za financiranje znanstveno-raziskovalnih projektov; eden je bil namenjen zasebnim subjektom, drugi pa javnim raziskovalnim organizacijam. Ministrstvo je objavilo, da bo leta 2004 financiralo 100.000 raziskovalnih ur, vrednost katerih je bila ocenjena na 750.000.000 slovenskih tolarjev (SIT, tj. približno 3.130.000 evrov (EUR)). Raziskovalni projekti naj bi se ocenili v skladu s Pravilnikom o ocenjevanju kakovosti in financiranju programa dela javne raziskovalne organizacije. Inštitut-pritožnik se je prijavil na razpis za raziskave na področju družboslovja. 7. Nato je ministrstvo očitno združilo postopka obeh razpisov, vendar o združitvi ni sprejelo nobene uradne odločitve. Ministrstvo je 17. februarja 2004 odločilo, da se inštitutu-pritožniku ne dodelijo nobena sredstva. 8. Inštitut-pritožnik je vložil tožbo na Upravno sodišče Republike Slovenije (v nadaljevanju: upravno sodišče) in zahteval, da se odločba ministrstva odpravi. Tožbi je bilo ugodeno z odločbo z dne 4. aprila 2007 in zadeva je bila vrnjena ministrstvu v novo odločanje. 9. Inštitut-pritožnik je 19. avgusta 2009 vložil še eno tožbo pri upravnem sodišču, ker ministrstvo o njegovi prijavi na javni razpis ni odločilo v predpisanem roku. 10. Ministrstvo je 30. marca 2010 ponovno odločilo, da se inštitutu-pritožniku ne dodelijo nobena sredstva. Pojasnilo je, da je bil raziskovalni program inštituta uvrščen na peto mesto med raziskovalnimi programi na področju političnih znanosti in da so le štirje programi v tej skupini prejeli sredstva. Ministrstvo je poudarilo, da ni bilo nasprotja interesov, čeprav so ocenjevalci delali v istih ustanovah, ponudbe katerih so ocenjevali, in da je to splošna evropska praksa. Ugotovljeno je bilo tudi, da so ocenjevalci podpisali izjavo o zaupnem ravnanju in zavezo, da se v primeru ugotovitve nasprotja interesov izločijo. 11. Kot odziv na dejstvo, da je ministrstvo izdalo odločbo z dne 30. marca 2010, je inštitut-pritožnik dopolnil svojo tožbo z dne 19. oktobra 2009, ki jo je prvotno vložil zaradi molka organa (glej 9. odstavek zgoraj), in sicer s predlogom, da se odločba ministrstva odpravi. Poleg tega je pozval upravno sodišče, naj odloči, da se mu dodeli financiranje. V tožbi je zatrjeval, da je ministrstvo združilo postopek, ki je bil prvotno namenjen obravnavi ponudb zasebnih raziskovalnih organizacij, s postopkom, namenjenim obravnavi ponudb javnih raziskovalnih organizacij, ne da bi glede tega izdalo uradno odločitev. Prav tako je odločbi ministrstva očital napake pri ocenjevanju konkurenčnih programov, saj niso bila upoštevana vsa merila, določena v Pravilniku o ocenjevanju kakovosti in financiranju programa dela javne raziskovalne organizacije. Inštitut-pritožnik je med drugim zatrjeval, da je bil postopek ocenjevanja nepošten, ker so bili nekateri ocenjevalci pristranski, saj so ocenjevali raziskovalne programe, ki so tekmovali z istimi programi, v katerih so sami sodelovali. To je povzročilo izkrivljanje rezultatov postopka, kar dokazuje dejstvo, da so sredstva dobili samo tisti raziskovalni programi, pri katerih so bili ocenjevalci vodje ali člani raziskovalnih skupin. Inštitut-pritožnik je izrecno zahteval zaslišanje prič v zvezi z domnevnimi postopkovnimi napakami pri ocenjevanju programov. Poleg tega je predložil dopis z dne 2. decembra 2003, ki ga je ena od prič, K., poslala na Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport in več drugim naslovnikom. V dopisu je K. ministrstvo obvestil o problemih, ki jih je odkril v razpisnem postopku, v katerem je sodeloval kot ocenjevalec. 12. Po tem, ko sta si stranki izmenjali številne pisne vloge, je upravno sodišče brez oprave obravnave tožbo zavrnilo. Upravno sodišče je v odločbi z dne 2. februarja 2011 obsežno povzelo postopek pred ministrstvom in navedbe obeh strank. Razlogi za odločitev so bili navedeni na eni sami strani. Ob sklicevanju na drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS, glej 23. odstavek spodaj), se je upravno sodišče v glavnem sklicevalo na navedbe ministrstva. Med drugim je menilo, da ministrstvo pri združitvi postopkov ni ravnalo nezakonito. Sprejelo je utemeljitev ministrstva, da je bila njegova odločitev sprejeta na podlagi narave raziskovalnih in infrastrukturnih programov ob upoštevanju smernic Nacionalnega raziskovalnega in razvojnega programa. Upravno sodišče je tudi poudarilo, da so postopkovna pravila za ocenjevanje raziskovalnih programov, ki jih je sprejel Nacionalni znanstveno-raziskovalni svet, jasno opredelila faze postopka ocenjevanja, njegove udeležence in njihove naloge. Glede domnevnega nasprotja interesov je upravno sodišče navedlo, da pritrjuje ministrstvu, zakaj takšno nasprotje ne obstaja, in citiralo drugi odstavek 71. člena ZUS (glej 23. odstavek spodaj). V zvezi z domnevnimi napakami pri ocenjevanju konkurenčnih programov je upravno sodišče zgolj izrazilo nestrinjanje z inštitutom-pritožnikom, da niso bila upoštevana vsa merila, in je ponovno citiralo drugi odstavek 71. člena ZUS. 13. Upravno sodišče ni navedlo nobenega razloga, zakaj ni opravilo ustne obravnave. V obrazložitvi sodbe ni navedlo ali se sklicevalo na noben dokaz, ki ga je predlagal inštitut-pritožnik v svoji tožbi (glej 11. odstavek zgoraj). 14. Inštitut-pritožnik je 31. marca 2011 vložil revizijo. Upravnemu sodišču je očital, da ni opravilo obravnave kljub temu, da so bila po mnenju inštituta-pritožnika dejstva v zadevi sporna in da je izrecno zahteval obravnavo, na kateri bi se lahko zaslišale priče. Trdil je tudi, da upravno sodišče ni obravnavalo njegovih navedb o napakah v ocenjevalnem postopku, in navedel, da odločitev ni bila dovolj obrazložena. 15. Vrhovno sodišče je 1. septembra 2011 revizijo zavrglo kot nedovoljeno. Sklep ni vseboval nikakršne vsebinske presoje očitkov inštituta-pritožnika. 16. Inštitut-pritožnik je nato vložil ustavno pritožbo, kjer je med drugim zatrjeval, da so bile odločitve ministrstva in domačih sodišč arbitrarne in da sodišča niso obravnavala njegovih navedb o napakah v ocenjevalnem postopku. Ponovno je poudaril, da priče, ki jih je predlagal, niso bile zaslišane in da ni bila izvedena glavna obravnava. 17. Ustavno sodišče je 19. novembra 2012 odločilo, da se ustavna pritožba inštituta-pritožnika ne sprejme v obravnavo, ker ne gre za pomembno ustavnopravno vprašanje ali kršitev človekovih pravic, ki bi imela hujše posledice za inštitut-pritožnika.
II. UPOŠTEVANA DOMAČA ZAKONODAJA
18. 1. člen Zakona o upravnem sporu (ZUS) se glasi:
(2) Revizija je dovoljena:
1. če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 evrov;
2. če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo;
3. če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko;
...”
1. zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona,
2. zaradi zmotne uporabe materialnega prava.
(2) Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.
(2) Sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi.
(2) Ne glede na določbo prejšnjega odstavka lahko sodišče odloči brez glavne obravnave tudi v naslednjih primerih:
- če je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi;
- če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati (52. člen tega zakona) ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev,
- če gre za spor med istima strankama, pa gre za podobno dejansko in pravno podlago ter je o tem vprašanju sodišče že pravnomočno odločilo.
(3) Ne glede na določbo prvega odstavka tega člena sodišče odloči na glavni obravnavi, če:
- osebi, ki bi morala biti udeležena kot stranka ali stranski udeleženec v upravnem postopku, ta možnost ni bila dana, pa ne gre za primer iz drugega odstavka 229. člena ZUP ali vsebinsko enake določbe drugega predpisa, ki ureja postopek izdaje upravnega akta;
- stranki ali stranskemu udeležencu v postopku izdaje upravnega akta ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.
(2) Sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi.
– če gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki je imela hujše posledice za pritožnika;
ali
– če gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve.”
I. ZATRJEVANA KRŠITEV PRVEGA ODSTAVKA 6. ČLENA KONVENCIJE
25. Inštitut-pritožnik se je na podlagi prvega odstavka 6. člena konvencije pritožil, da mu je bila kršena pravica do poštenega sojenja, ker ni bilo ustne obravnave pred upravnim sodiščem in zaradi pomanjkljive obrazložitve odločbe tega sodišča. 26. Prvi odstavek 6. člena konvencije se v ustreznem delu glasi:
1. Trditve strank
II. UPORABA 41. ČLENA KONVENCIJE
47. 41. člen konvencije določa:
IZ TEH RAZLOGOV SODIŠČE SOGLASNO
1. razglaša, da je pritožba sprejemljiva; 2. razsoja, da je bil kršen prvi odstavek 6. člena konvencije; 3. razsoja,
Sestavljeno v angleškem jeziku in 13. marca 2018 poslano v skladu z drugim in tretjim odstavkom 77. člena Poslovnika Sodišča. Marialena Tsirli Ganna Yudkivska sodna tajnica predsednica Podatki o posegih v dokument