Zapri Zapriedit profil

Evidenca Zadev
HODŽIĆ

HODŽIĆ: 3461/08



Razvrstitev po kršitvah
PROTOKOL - 1/1

Podatki zadeve
Zaporedna številka : 372
Vlagatelj: HODŽIĆ
Oznaka vloge : 3461/08
Odločbe/Sodbe:
Odločba
Vrsta odločitev:
Ni kršitve
Ključne besede:
Protokol 1/1

Nahajališče: Strasbourg

Vrste odločitve

Datum odločitve: 04/04/2017
Rezervna klasifikacija:Sklep



Zgodovina sprememb zadeve

Opombe - vsebina
3461-08 sklep HODZIC.pdf HODŽIĆ proti Sloveniji.docx

v zadevi Vehbija HODŽIĆ proti Sloveniji
pritožba št. 3461/08

Evropsko sodišče za človekove pravice (četrti oddelek) je 4. aprila 2017 kot senat v sestavi:
Ganna Yudkivska, predsednica,
Vincent A. De Gaetano,
Paulo Pinto de Albuquerque,
Krzysztof Wojtyczek,
Egidijus Kűris,
Gabriele Kucsko-Stadlmayer,
Marko Bođnjak,
sodniki,
in Marialena Tsirli, sodna tajnica oddelka,

ob upoštevanju navedene pritožbe, vložene 11. decembra 2007,
ob upoštevanju odločitve, da uporabi postopek pilotne sodbe in odloži svojo obravnavo pritožb, ki se nanašajo na isti sistemski problem, ugotovljen v Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji ([VS], št. 60642/08, 150. odstavek in 12. točka izreka, ESČP 2014),
po razpravi sklenilo:

DEJSTVA


1. Pritožnik Vehbija Hodžić je državljan Bosne in Hercegovine, rojen leta 1955, in živi v Sarajevu.


2. V nadaljevanju so povzete okoliščine zadeve, kakor jih je predložil pritožnik.
3. Leta 1986 je pritožnik položil devizna sredstva pri Ljubljanski banki Sarajevo, ki je leta 1990 postala podružnica Ljubljanske banke Ljubljana (za ustrezno ozadje glej Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji [VS], št. 60642/08, 12.–52. odstavek, ESČP 2014). Glede na gradivo, ki je na voljo Sodišču, je bilo 28. januarja 1992 stanje na pritožnikovem računu 1.342 nemških mark (DEM) in 4.106 ameriških dolarjev (USD). Kot kaže, pritožnik od takrat ni več dvigoval sredstev in njegovi prihranki niso bili preneseni na privatizacijski račun.
4. Za upoštevano domačo zakonodajo glej Ališić in dva druga, 53.–58. odstavek. Poleg tega je 4. julija 2015 začel veljati Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi št. 60642/08. Zakon o načinu izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi številka 60642/08, Uradni list Republike Slovenije, št. 48/15. (v nadaljnjem besedilu: zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić), ki se glasi:
I. SPLOŠNE DOLOČBE

1. člen
(namen in vsebina zakona)

(1) Ta zakon določa način izvršitve sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Ališić in drugi proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Makedoniji, št. 60642/08, z dne 16. julija 2014, v obsegu, v katerem je bilo Republiki Sloveniji naloženo, da sprejme vse potrebne ukrepe za poplačilo neizplačanih starih deviznih vlog. Ukrepi po tem zakonu se ne nanašajo na tiste stare devizne vloge ali njihove dele, ki so bili kakor koli izplačani ali preneseni na druge pravne osebe ali v posebne namene v skladu s predpisi držav naslednic nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu: SFRJ) ali na drugi podlagi.

(2) Ta zakon določa način določitve višine izplačila, upravičence, postopek verifikacije, pristojni organ za odločanje, način in rok izplačila ter evidence o izplačilih.
2. člen
(definicija neizplačane stare devizne vloge)

(1) Neizplačana stara devizna vloga po tem zakonu je stanje terjatev fizične osebe do Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Sarajevo (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Sarajevo), in Ljubljanske banke d. d. Ljubljana, Glavne filijale Zagreb (v nadaljnjem besedilu: Glavna podružnica Zagreb), na deviznih računih in na podlagi deviznih hranilnih vlog na dan 31. decembra 1991, vključno s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do tega datuma (v nadaljnjem besedilu: stanje na dan 31. 12. 1991), zmanjšano za izplačila posamezne podružnice, Ljubljanske banke d. d. Ljubljana (v nadaljnjem besedilu: Banka) ali kogarkoli drugega po tem datumu, za neplačane obveznosti varčevalca do podružnice ali Banke in za izplačane ali poravnane zneske po 31. decembru 1991 na kateri koli podlagi.

(2) Neizplačana stara devizna vloga iz prejšnjega odstavka ni stara devizna vloga ali njen del, ki je bila na podlagi predpisov držav delovanja obeh podružnic iz prejšnjega odstavka prenesena na drugo pravno osebo ali na posebne račune za namene posebne uporabe. Te vloge so med drugim stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Zagreb prenesli na drugo pravno osebo v skladu s predpisi Republike Hrvaške, ki so urejali prenos in prevzem jamstva za stare devizne vloge, in stare devizne vloge, ki so jih varčevalci Glavne podružnice Sarajevo v skladu s predpisi Bosne in Hercegovine prenesli na posebne račune za namen uporabe v postopku privatizacije.
3. člen
(obresti)

(1) Obresti od neizplačane stare devizne vloge iz 2. člena tega zakona se za prevzem izpolnitve po tem zakonu obračunavajo:
13. člen
(informativni izračun)

(1) Če Sklad ugotovi, da je zahteva za verifikacijo utemeljena, pripravi informativni izračun neizplačane stare devizne vloge, ki vsebuje:
15. člen
(roki za odločanje in pravna sredstva)

(1) Sklad odloči o zahtevi upravičenca v treh mesecih od prejema popolne zahteve za verifikacijo.

(2) Sklad odloči o ugovoru na informativni izračun v dveh mesecih od prejema ugovora.

(3) Zoper odločbe Sklada pritožba ni dovoljena, dopusten pa je upravni spor.

(4) V upravnem sporu iz prejšnjega odstavka tega člena Sklad zastopa Državno pravobranilstvo Republike Slovenije.
III. IZPLAČILO

16. člen

(1) Znesek, ugotovljen z odločbo, upravičencu izplača Sklad 30. dan po pravnomočnosti odločbe.

(2) Sredstva za izplačilo se zagotovijo v proračunu Republike Slovenije.

(3) Izplačilo upravičencem v imenu in za račun Republike Slovenije izvrši Sklad.
17. člen
(način izplačila)

(1) Izplačilo se izvrši na transakcijski oziroma osebni račun:

5. Javni poziv za vlaganje zahtev za verifikacijo je bil 30. oktobra 2015 objavljen v Uradnem listu Republike Slovenije (št. 81/15) ter 2. novembra 2015 v devetih dnevnih časopisih v Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Nemčiji in Švedski, kakor je določeno v 8. in 22. členu zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić. Obrazec in navodila za njegovo izpolnitev ter odgovori na pogosta vprašanja o postopku verifikacije so bili objavljeni na spletnem mestu Sklada Republike Slovenije za nasledstvo v bosanščini, hrvaščini, angleščini in slovenščini. Obravnava zahtev za verifikacijo zagrebške podružnice se je začela takoj, medtem ko se je obravnava zahtev sarajevske podružnice Ljubljanske banke Ljubljana v skladu s prvim odstavkom 21. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić začela šele oktobra 2016. Glede na informacije, ki so na voljo na spletnem mestu Oddelka za izvrševanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice, je bilo do 31. januarja 2017 vloženih več kot 29.000 zahtev za verifikacijo in izdanih več kot 16.000 informativnih izračunov za izplačilo približno 170 milijonov evrov (EUR). Od tega jih je bilo okrog 3.800 v skupni vrednosti približno 40 milijonov EUR iz sarajevske podružnice (glej dokument št. DH-DD(2017)243 z dne 1. marca 2017).

PRITOŽBA

6. Pritožnik se je ob sklicevanju na 6., 13. in 14. člen Konvencije ter 1. člen Protokola št. 1 h konvenciji v bistvu pritožil, da ni mogel dvigniti svoje "stare" devizne vloge.

PRAVO

7. Pritožnik se je pritožil, da ni mogel dvigniti denarja, ki ga je v tuji valuti položil na svoja računa pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana.
Skliceval se je na 6., 13. in 14. člen Konvencije in 1. člen Protokola št. 1 h konvenciji.
Ustrezni deli teh določb se glasijo:


Prvi odstavek 6. člena

13. člen

14. člen

1. člen Protokola št. 1

8. Sodišče mora najprej odločiti, ali je pritožnik, kakor je določeno v prvem odstavku 35. člena Konvencije, izčrpal notranjepravna sredstva, ki so mu bila na voljo, med drugim, ob upoštevanju načel iz pilotne sodbe ter začetka veljavnosti zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić.
9. Sodišče navaja, da je 16. julija 2014 veliki senat sprejel pilotno sodbo o "starih" deviznih vlogah, ki so bile položene, med drugimi, pri sarajevski podružnici Ljubljanske banke Ljubljana (glej Ališić in dva druga proti Bosni in Hercegovini, Hrvaški, Srbiji, Sloveniji in Nekdanji jugoslovanski republiki Makedoniji [VS], št. 60642/08, ESČP 2014). Glede Slovenije je Sodišče ugotovilo kršitev 13. člena Konvencije in 1. člena Protokola št. 1 ter odločilo, da mora Slovenija sprejeti vse potrebne ukrepe, vključno s spremembami zakonodaje, ki bodo osebam v podobnem položaju, v kakršnem sta bila dva pritožnika v tej zadevi, omogočili izplačilo "starih" deviznih vlog pod enakimi pogoji kakor varčevalcem, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank (prav tam, 3., 6. in 11. točka izreka). Sodišče je v nadaljevanju navedlo, da noben zahtevek ne bi smel biti zavrnjen samo zato, ker ni izvirnikov pogodb ali hranilnih knjižic, in da bi moralo biti za vse odločitve o verifikaciji zagotovljeno sodno varstvo. Nazadnje je Sodišče odločilo, da morata pritožnika in vsi ostali v podobnem položaju izpolniti zahteve verifikacijskega postopka, pod pogojem, da le-ta izpolnjuje navedena merila (prav tam, 148. odstavek).
10. V obravnavani zadevi bo Sodišče v skladu s tem najprej preverilo, ali zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić izpolnjuje navedena merila, in če jih, ali je pritožnik uporabil pravno sredstvo, ki ga uvaja ta zakon (namreč zahtevo za verifikacijo).
11. Glede vprašanja, ali bodo po zakonu o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić pritožnik in osebe, ki so v podobnem položaju, lahko dobili izplačane "stare" devizne vloge pod enakimi pogoji kakor tisti, ki so imeli take vloge v domačih podružnicah slovenskih bank, Sodišče ugotavlja, da se je Slovenija zavezala plačati vse neizplačane "stare" devizne vloge pri sarajevski in zagrebški podružnici Ljubljanske banke Ljubljana skupaj s pogodbenimi obrestmi, obračunanimi do 31. decembra 1991. Obresti za leto 1992 se izplačajo po letni obrestni meri 6 %, za leta od 1993 do 2015 po letni obrestni meri 1,79 % in za obdobje od 1. januarja 2016 do dejanskega plačila po tržni obrestni meri za vloge čez noč (glej 2. in 3. člen zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić – 4. odstavek tega sklepa). Obresti se obračunavajo po linearni metodi za obdobje od leta 1992 dalje.
12. Pogoji, ki so se uporabili za "stare" devizne vloge pri domačih podružnicah Ljubljanske banke Ljubljana, so bili navedeni v pilotni sodbi (glej Ališić in dva druga 48. odstavek). Glede obdobja do 31. decembra 1992 Sodišče ugotavlja, da so obrestne mere, določene v zakonu o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić, nedvomno v skladu s tistimi, ki so se uporabile pri domačih varčevalcih. V obdobju po tem datumu pa je bila obrestna mera za domače varčevalce odvisna od tega, ali se je varčevalec odločil za državne obveznice ali denarna sredstva. Prva možnost je brezpredmetna za tiste, ki niso državljani in rezidenti Slovenije, kar velja za večino varčevalcev pri sarajevski in zagrebški podružnici. Primerljiva skupina so torej tisti varčevalci pri domačih podružnicah Ljubljanske banke Ljubljana, ki so se odločili za denarna sredstva. Varčevalci te skupine so bili izplačani v desetih polletnih obrokih od 1. januarja 1993 do 1. januarja 1998 in dobili obresti za to obdobje po tržni obrestni meri za vezane vloge s prištetim 0,25 % (izračunane po konformnem načinu obračunavanja obresti).
13. Sodišče je večkrat odločilo, da bi bilo treba v skladu z načelom subsidiarnosti domačim organom dopustiti več možnosti proste presoje glede izvrševanja pilotne sodbe (glej Kurić in drugi proti Sloveniji (pravično zadoščenje) [VS], št. 26828/06, 141. odstavek, ESČP 2014, Anastasov in drugi proti Sloveniji (sklep), št. 65020/13, 71. odstavek, 18. oktober 2016, in v njem navedena sodna praksa; glej tudi Ališić in dva druga, 106. in 107. odstavek). Čeprav je možno, da bodo na podlagi zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić varčevalci pri sarajevski in zagrebški podružnici Ljubljanske banke Ljubljana za obdobje od 1. januarja 1993 dobili nekoliko manjše obresti (glej 11. odstavek) kot domači varčevalci (glej 12. odstavek), Sodišče ugotavlja, da zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić načeloma izpolnjuje prvo merilo.
14. Glede tega zadostuje ugotovitev, da tisti, ki nimajo več izvirnikov pogodb ali hranilnih knjižic, lahko dokažejo obstoj in znesek svoje terjatve z drugimi sredstvi in da je za vse odločitve o verifikaciji zagotovljeno sodno varstvo (glej tretji odstavek 10. člena in tretji odstavek 15. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić – 4. odstavek tega sklepa). Zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić torej izpolnjuje tudi ti merili.
15. Sodišče v zvezi s tem poudarja, da je cilj tega sklepa oceniti morebitno združljivost domače poplačilne sheme z načeli iz pilotne sodbe in splošnimi načeli o razpoložljivosti in učinkovitosti notranjepravnih sredstev, ne pa obravnavati vprašanje, ali je glede na izid verifikacijskega postopka pritožnik izgubil status žrtve. Ta, druga vrsta ocene se lahko pri vsaki zadevi posebej opravi šele potem, ko je bilo izčrpano ustrezno notranjepravno sredstvo (glej smiselno, Bizjak proti Sloveniji (sklep), št. 25516/12, 43. odstavek, 8. julij 2014, in Anastasov in drugi, zgoraj navedeni sklep, 72. odstavek).
16. Glede na ustaljeno sodno prakso Sodišča je temeljna značilnost s Konvencijo vzpostavljenega sistema varstva njegova podrejenost nacionalnim sistemom za varstvo človekovih pravic. Skrb tega Sodišča je nadzorovanje izvajanja obveznosti držav pogodbenic po Konvenciji. Sodišče ne bi smelo prevzeti vloge držav pogodbenic, katerih dolžnost je zagotoviti, da se temeljne pravice in svoboščine iz Konvencije spoštujejo in varujejo na nacionalni ravni. Pravilo izčrpanja notranjepravnih sredstev temelji na domnevi – izraženi v 13. členu Konvencije, s katerim je tesno povezano –, da je v zvezi z zatrjevano kršitvijo na voljo učinkovito pravno sredstvo. To pravilo je torej nujni del delovanja tega sistema varstva (glej Vučković in drugi proti Srbiji (predhodni ugovor) [VS], št. 17153/11 idr., 69. odstavek, 25. marec 2014).
17. Državam za svoja dejanja ni treba odgovarjati pred mednarodnimi organi, ne da bi prej imele priložnost stanje popraviti prek svojega pravnega sistema, zato morajo tisti, ki želijo uveljavljati nadzorno pristojnost Sodišča s pritožbami proti neki državi, najprej uporabiti pravna sredstva, ki jih zagotavlja notranjepravni sistem (glej Vučković in drugi, 70. odstavek, in Mozer proti Republiki Moldaviji in Rusiji [VS], št. 11138/10, 115. odstavek, ESČP 2016). Sodišče znova poudarja, da ni sodišče prve stopnje; nima zmogljivosti niti ni primerno njegovi vlogi mednarodnega sodišča, da bi razsojalo v številnih zadevah, pri katerih je treba ugotoviti ključna dejstva ali izračunati denarno odškodnino – oboje bi moralo kot načelo in zaradi učinkovite prakse soditi v nacionalno sodno pristojnost (glej Demopoulos in drugi proti Turčiji [VS] (sklep), št. 46113/99 idr., 69. odstavek, ESČP 2010).
18. Vendar 35. člen Konvencije zahteva, da se izčrpajo le tista pravna sredstva, ki se nanašajo na zatrjevane kršitve ter so hkrati na voljo in zadostna. Obstoj takih pravnih sredstev mora biti dovolj gotov ne samo v teoriji, temveč tudi v praksi, brez česar ni izpolnjen pogoj dostopnosti in učinkovitosti (glej Vernillo proti Franciji, 20. februar 1991, 27. odstavek, serija A, št. 198; Akdivar in drugi proti Turčiji, 16. september 1996, 66. odstavek, Poročila o sodbah in sklepih 1996-IV; Dalia proti Franciji, 19. februar 1998, 38. odstavek, Poročila 1998-I). V skladu s "splošno priznanimi načeli mednarodnega prava" je v posebnih okoliščinah pritožnik lahko oproščen obveznosti izkoristiti notranjepravna sredstva, ki so mu na voljo (glej Selmouni proti Franciji [VS], št. 25803/94, 75. odstavek, ESČP 1999-V). Vendar Sodišče opozarja, da dvom o pričakovanem uspehu posameznega pravnega sredstva, ki ni očitno neučinkovito, ni utemeljen razlog za neizčrpanje notranjepravnih sredstev (glej Akdivar in drugi, 71. odstavek; Brusco proti Italiji (sklep), št. 69789/01, ESČP 2001-IX; Grzinčič proti Sloveniji, št. 26867/02, 84. odstavek, 3. maj 2007).
19. Oceno, ali so bila notranjepravna sredstva izčrpana, se navadno izvede glede na stanje na dan vložitve pritožbe pri Sodišču. Vendar je Sodišče večkrat presodilo, da za to pravilo veljajo izjeme, ki jih lahko upravičujejo posebne okoliščine posamezne zadeve (glej Demopoulos in drugi, 87. odstavek, in sklici na sodno prakso v tem sklepu). Med take izjeme sodi stanje, ko tožena država po pilotni sodbi, v kateri Sodišče ugotovi sistemsko kršitev Konvencije, zagotovi posebno pravno sredstvo za odpravo kršitev v zvezi s pritožbami oseb v podobnem položaju na nacionalni ravni (glej Łatak proti Poljski, št. 52070/08, 79. odstavek, 12. oktober 2010, ter Stella in drugi proti Italiji (sklep), št. 49169/09, 41. odstavek, 16. september 2014).
20. Sodišče je ugotovilo, da zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić izpolnjuje merila, določena v pilotni sodbi (glej 13. in 14. odstavek). Zato Sodišče ugotavlja, da se upravičeno lahko uporabi izjema pri načelu izčrpanja notranjepravnih sredstev (glej 19. odstavek), zato morajo pritožnik in vsi drugi v enakem položaju uporabiti pravno sredstvo, ki ga uvaja ta zakon, tj. zahtevo za verifikacijo (glej Ališić in dva druga, 148. odstavek). Na zahtevo sodnega tajništva Sodišča za posodobitev podatkov je pritožnik v pismu z dne 4. oktobra 2016 navedel, da tega pravnega sredstva ni uporabil, ne da bi za to navedel kakršnekoli razloge.
21. Sodišče poudarja, da po prvem odstavku 11. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić (glej 4. odstavek) pritožnik lahko vloži zahtevo za verifikacijo do 31. decembra 2017. Če bo to storil in bo na koncu neuspešen, bo v šestih mesecih po izčrpanju vseh učinkovitih notranjepravnih sredstev (vključno z zahtevo za sodno varstvo po tretjem odstavku 15. člena zakona o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić) lahko vložil novo pritožbo pri Sodišču.
22. Sodišče tudi opozarja, da je pripravljeno spremeniti način obravnave glede učinkovitosti obravnavanega pravnega sredstva, če bi praksa domačih organov dolgoročno pokazala, da se zahteve varčevalcev zavračajo na formalistični podlagi, da je verifikacijski postopek pretirano dolg ali da domača sodna praksa ni v skladu z zahtevami Konvencije (glej, na primer in smiselno, Bizjak, zgoraj navedeni sklep, 44. odstavek, in Uzun proti Turčiji (sklep), št. 10755/13, 41. odstavek, 30. april 2013). Kakršna koli taka prihodnja presoja bo vključevala ugotavljanje, ali so domači organi uporabili zakon o izvršitvi sodbe v zadevi Ališić na način, ki je v skladu s pilotno sodbo in standardi Konvencije na splošno.
23. Glede na dejstvo, da pritožnik še ni vložil zahteve za verifikacijo, je treba pritožbo zavreči na podlagi prvega in četrtega odstavka 35. člena Konvencije, ker niso bila izčrpana notranjepravna sredstva (glej Muratović proti Srbiji (sklep), št. 41698/06, 21. marec 2017).

Iz teh razlogov Sodišče soglasno


Show details for Podatki o posegih v dokumentPodatki o posegih v dokument