UVOD

1.1 Ocena stanja in razlogi za sprejetje zakona

Arbitraža je eden od načinov zunajsodnega reševanja sporov, saj poteka brez sodelovanja državnih pravosodnih organov. V primerjavi z mediacijo, konciliacijo ali pomirjanjem pa je arbitraža po svoji naravi bistveno bolj podobna sodnemu odločanju. Dokončne rešitve spora namreč ne sprejmeta stranki sami, temveč o sporu avtoritativno odloči od strank neodvisna tretja oseba, katere odločitev stranki zavezuje. Gre torej za neke vrste zasebno sodišče. Vendarle imajo stranke arbitraže v primerjavi s sodnimi postopki bistveno večje možnosti prilagajanja celotnega mehanizma odločanja svojim željam in potrebam. Sporazumno lahko opredelijo pristojnosti arbitraže in njen sedež, same izberejo arbitre, dogovorijo se lahko o poteku postopka in merodajnem pravu. Prost izbor arbitrov lahko zagotovi večjo strokovnost odločanja v zvezi s tehničnimi vprašanji, na kakršna se sodniki običajno ne spoznajo. Arbitraža omogoča tajnost obravnavanja in odločanja, ki je javne glavne obravnave pred sodišči ne zagotavljajo. Vedno je mogoč tudi dogovor o posebnih postopkovnih rešitvah – omejitev so samo temeljna načela vsakega demokratičnega civilnega postopka (t. i. procesni javni red), zlasti načelo pravice do izjave oziroma načelo kontradiktornosti. Stranke lahko v celoti oblikujejo lastno ad hoc arbitražo ali pa zaupajo strokovnosti in neodvisnosti uveljavljene institucionalne arbitraže ter njenim pravilom. Kot prednost arbitraže se navaja tudi večja hitrost in učinkovitost odločanja, saj je senat oblikovan samo za rešitev določenega spora in se mu lahko v celoti posveti, hkrati pa je njegova odločitev dokončna, saj so redna pravna sredstva zoper arbitražno odločbo izključena, možnost izpodbijanja s tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe pa je v sodobnih pravnih redih zelo omejena.

Arbitraža je izjemnega pomena v mednarodnem gospodarskem poslovanju, saj strankam omogoča razrešitev medsebojnih sporov brez poseganja državnih sodišč, ki se pogosto zaznavajo kot bolj naklonjena domači stranki. Jasna ureditev arbitraže zato zagotavlja pravno gotovost, ki je eden glavnih pogojev uspešnega gospodarskega okolja. Arbitraža je aktualna tudi kot sredstvo razbremenitve državnih sodišč, saj strankam zagotavlja učinkovit alternativen način reševanja sporov. Poleg gospodarskih sporov se v sodobnih pravnih sistemih uporaba arbitraže izrazito širi tudi v delovno pravo in potrošniško pravo, ki sicer po svojih značilnosti odstopata od tipičnega civilnopravnega razmerja enakovrednih strank, ki prosto razpolagajo s svojimi pravicami. Ravno na teh področjih se namreč kaže, da je ena od prednosti arbitraže možnost prilagoditve posebnosti posamezne vrste sporov. Kljub temu mora zakonodaja, če naj spodbudi uporabo arbitraže tudi v delovnih in potrošniških sporih, določiti nekatere varovalke, namenjene varstvu šibkejše stranke pred morebitno zlorabo.

V pravnem redu Republike Slovenije je sedes materiae pravne ureditve arbitražnega postopka v 31. poglavju Zakona o pravdnem postopku (ZPP).¹ Način priznanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb je urejen v četrtem poglavju Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP)², za mnoge arbitražne odločbe pa se v Sloveniji lahko neposredno uporabljajo določbe Newyorške konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb³. V zvezi s spori iz mednarodnih gospodarskih razmerij velja tudi Evropska konvencija o mednarodni trgovinski arbitraži.⁴ Nekatere posebnosti arbitražnih postopkov v individualnih in kolektivnih delovnih sporih urejajo Zakon o delovnih razmerjih (ZDR)⁵, Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU-1)⁶ ter Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1)⁷; posamezne določbe, ki zadevajo arbitražo, pa so še v drugih zakonih, npr. Zakonu o izvršbi in zavarovanju (ZIZ)⁸, Zakonu o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT)⁹ ter Zakonu o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP)¹⁰.

V strokovni publicistiki je bila že večkrat poudarjena potreba po obširnejši reformi slovenskega arbitražnega prava.¹¹ Arbitražno pravo je v novejšem času v številnih državah doživelo celovito reformo in posodobitev, zaradi česar nespremenjena ureditev v Sloveniji postaja vedno bolj zastarela. O tem govori tudi to, da v Sloveniji število arbitražnih postopkov ne raste, pač pa celo pada. Navaja se, da zaradi pomanjkljive zakonodaje poleg premajhnega obsega arbitražnega reševanja domačih sporov Slovenija tudi ne more izkoristiti primerjalnih prednosti, ki bi ji lahko zagotovile položaj privlačnega kraja za arbitražno reševanje mednarodnih gospodarskih sporov. Čeprav so v zakonodaji le redke norme, ki so lahko neposredno sovražne arbitraži, je celotna ureditev arbitraže podnormirana: obstajajo številna vprašanja, ki jih ZPP in ZMZPP ne urejata oziroma nanje ne dajeta jasnih odgovorov. Ta okoliščina močno zmanjšuje pravno varnost in predvidljivost, saj strankam arbitraže ne zagotavlja v zadostni meri, da bo arbitražna odločba obveljala oziroma da bo do nje sploh mogoče priti – še posebej zato, ker je v zvezi z arbitražnimi postopki bistveno premalo sodne prakse, ki bi lahko pripomogla k razjasnitvi spornih vprašanj. Res je sicer, da je zadržan in ne preveč podroben pristop k zakonskemu urejanju arbitraže na določenih področjih zaželen, saj strankam (in podrejeno arbitrom) omogoča, da arbitražni postopek prilagodijo svojim željam in izkušnjam. Toda zlasti glede razmerja med sodiščem in arbitražo je potrebna jasna in celovita zakonska ureditev, saj pomanjkljivosti na tem področju ni mogoče nadomestiti z avtonomno ureditvijo s strani strank ali s sprejetjem sodobnih pravilnikov stalnih arbitraž.¹²
__________________________
¹ Uradno prečiščeno besedilo ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07.
² Uradni list RS, št. 56/99.
³ Uradni list. SFRJ – Mednarodne pogodbe, št. 11/81; Uradni list RS, št. 35/92 – Mednarodne pogodbe, št. 9/92.
⁴ Uradni list FLRJ – Mednarodne pogodbe, št. 12/63; Uradni list RS, št. 35/92 – Mednarodne pogodbe, št. 9/92.
⁵ Uradni list RS, št. 42/02, 79/06 – ZZZPB-F, 46/07 Odl. US: U-I-45/07, Up-249/06-22, 103/07.
⁶ Uradno prečiščeno besedilo ZSDU-UPB1; Uradni list RS, št. 42/07.
⁷ Uradni list RS, št. 2/04 (10/2004 – popr.).
⁸ Uradno prečiščeno besedilo ZIZ-UPB4; Uradni list RS, št. 3/07 in 93/07.
⁹ Uradni list RS, št. 61/06.
¹⁰ Uradno prečiščeno besedilo ZASP-UPB3, Uradni list RS, št. 16/07.
¹¹ D. Wedam - Lukić, Reforma arbitražnega prava v Republiki Sloveniji. Podjetje in delo, letnik 21, številka 4, 1995, str. 416–426; A. Galič, Nujnost reforme arbitražnega prava v Sloveniji ter vzorčni zakon UNCITRAL. Zbornik znanstvenih razprav, 2005, letnik 65, str. 153–176; L. Ude, Vsebinske značilnosti predloga za nov zakon o arbitraži. Podjetje in delo, letnik. 31, št. 6/7, 2005, str. 1559–1566.
¹² A. Galič, Nujnost reforme arbitražnega prava v Sloveniji ter vzorčni zakon UNCITRAL. Zbornik znanstvenih razprav, 2005, letnik 65, str. 153–155.




Med konkretnimi pomanjkljivostmi veljavne pravne ureditve arbitraže se navaja, da ni jasno, ali je arbitrom zagotovljena »prva beseda« glede vprašanja pristojnosti arbitraže ali pa je mogoče pred sodiščem vložiti samostojno tožbo za ugotovitev ničnosti oziroma za razveljavitev arbitražnega dogovora pred arbitražnim postopkom ali med njim. Prav tako ni jasno, kako mora sodišče ravnati, kadar je med strankama sporna veljavnost tega arbitražnega dogovora. Iz gramatikalne razlage ZPP bi izhajalo, da sodišče ob toženčevem ugovoru pristojnosti arbitraže sploh ne sme izvajati kakršne koli presoje – torej niti polne niti prima facie presoje – ali je arbitražni dogovor sploh veljaven. Sporno je, v kakšnem, če sploh, obsegu slovensko sodišče lahko zagotavlja podporo tujim arbitražam oziroma arbitražam, katerih državna pripadnost še ni znana.

Učinkovitost arbitraže zmanjšuje odsotnost v zakonu predvidene pristojnosti, da bi arbitraža sama izdajala (prave) začasne odredbe in druge ukrepe zavarovanja, kar brez izrecne podlage v zakonu ni mogoče. Nenavadna posebnost slovenskega arbitražnega prava je, da stranka, ki ne želi izkoristiti možnosti, da zahteva pomoč sodišča pri konstituiranju arbitraže (kadar nasprotna stranka ne imenuje »svojega« arbitra, kadar arbitra, ki ju imenujeta stranki, ne moreta doseči soglasja o imenovanju tretjega arbitra in kadar se stranki ne moreta sporazumeti o imenovanju arbitra posameznika), lahko s tožbo zahteva, naj sodišče izreče, da je arbitražni dogovor prenehal veljati. Ta ureditev nepošteni stranki omogoča, da se poskuša znebiti z arbitražnim dogovorom prevzete zaveze za postopek pred arbitražo v Sloveniji.

Pri izpodbijanju arbitražne odločbe ZPP ne določa jasno, katere razloge sme oz. mora sodišče upoštevati ex officio in katere le na predlog. Pomanjkljivost ZPP je tudi, da ne omogoča, da se arbitražna odločba v določenih primerih razveljavi le delno, prav tako zakon ne določa možnosti, da sodišče vrne zadevo arbitraži v nov postopek ali da dokončno odločitev o izpodbijanju odloži in s tem da arbitraži možnost, da postopek ponovno odpre in sama odpravi določene kršitve (npr. kršitev načela kontradiktornosti). Glede priznanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb ni jasno, katere razloge za odklonitev priznanja sme sodišče upoštevati po uradni dolžnosti, katere pa le na ugovor stranke, ter na kateri stranki je dokazno breme glede okoliščin, ki preprečujejo priznanje. Pri izvršitvi domačih arbitražnih odločb pa sodišču ni omogočeno, da pred izvršilnim postopkom ali med njim po uradni dolžnosti preverja, ali arbitražna odločba nasprotuje javnemu redu ter ali je bila izdana v zadevi, glede katere arbitražna pristojnost sploh ne sme biti dogovorjena.

Stvarna in krajevna pristojnost sodišč v zvezi z arbitražo je v slovenski ureditvi popolnoma razpršena. V teoriji se poudarja velik dejanski pomen zagotovitve čim bolj koncentrirane pristojnosti za odločanje v vseh zadevah, povezanih z arbitražo. Gre namreč za posebna, specializirana področja in koristno je, če se vse omenjene pristojnosti (teh zadev v praksi ni prav veliko) čim bolj koncentrirajo pri enem sodišču. Da se prednosti arbitražnega odločanja (npr. hitrost) popolnoma ne izgubijo, pa so koristne tudi omejitve in posebna pravila glede pravnih sredstev.

Slovenska strokovna javnost je že večkrat tako rekoč enotno ocenila, da je najprimernejša podlaga za reformo slovenskega arbitražnega prava Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski arbitraži, ki ga je sprejela Komisija Združenih narodov za mednarodno gospodarsko pravo (UNCITRAL). To je eden najuspešnejših vzorčnih zakonov, saj ga je v celoti ali z določenimi odstopanji in dopolnitvami v svoje pravo preneslo že okoli šestdeset držav oziroma pravnih redov (v naši soseščini npr. Nemčija, Madžarska, Hrvaška in Avstrija),¹³ na reformo arbitražnega prava pa je vplival tudi v pravnih redih, ki ga niso neposredno prevzeli (Anglija, Švedska). Prevzem vzorčnega zakona poleg vzpostavitve celovite sodobne ureditve arbitražnega prava omogoča preglednost zakonodaje za tujce in zagotavlja, da bo njihova arbitražna odločba veljavna. V Nemčiji se npr. ugotavlja, da se je po prevzemu vzorčnega zakona bistveno povečal obseg arbitražnega reševanja sporov – ne le med domačimi strankami, temveč si Nemčijo za sedež arbitraže v mednarodnih sporih izbira tudi čedalje več tujcev.¹⁴ Ni dvoma, da bi s sprejetjem modelnega zakona ureditev v Sloveniji postala preglednejša in razumljivejša za tuje stranke, kar bi pozitivno vplivalo na mednarodne gospodarske arbitraže v Sloveniji. Obstajajo še druge prednosti sprejetja vzorčnega zakona. Pravo se ne razvija in izpopolnjuje zgolj skozi zakonodajo, pač pa v veliki meri tudi sodno prakso. V majhni državi, kot je Slovenija, pa je sodnih postopkov, povezanih z arbitražo, enostavno premalo, da bi se s sodno prakso pojasnjevala sporna vprašanja arbitražnega prava in da bi se to področje s sodno prakso tudi razvijalo. Tudi s tega vidika bi bilo zato koristno, če bi se zakonodaja v Sloveniji prilagodila vzorčnemu zakonu, saj bi nato slovenske arbitraže in sodišča (enako pa velja tudi za teorijo) lahko s pridom uporabljala bogato sodno prakso tujih sodišč in arbitraž, ki se je razvila ob uporabi vzorčnega zakona UNCITRAL.

10. sekcija na Dnevih slovenskih pravnikov oktobra 2005 je v zvezi s tem sprejela naslednje stališče: »Treba je sprejeti nov, poseben zakon o arbitražnem postopku, z zakonom pa je treba tudi urediti mediacijo. Zakona, ki naj urejata domačo in mednarodno arbitražo ter mediacijo, je treba oblikovati skladno z zasnovo in določbami vzorčnih zakonov UNCITRAL o mednarodni trgovinski arbitraži iz leta 1985 ter o mednarodni gospodarski konciliaciji iz leta 2002. Omejena zakona pa naj bi ne urejala le gospodarske mediacije in arbitraže, marveč naj bi urejala vse mediacije in arbitraže med fizičnimi in pravnimi osebami ne glede na naravo medsebojnega spora.«¹⁵

2 CILJI, NAČELA IN POGLAVITNE REŠITVE PREDLOGA ZAKONA

2.1 Cilji predloga zakona

Glavni cilj predlagane zakonske ureditve je enoten zakon o arbitraži, ki ureja vsakršno vrsto arbitraže s sedežem na ozemlju Republike Slovenije. Po predlagani ureditvi je njegova pravila mogoče uporabiti ne glede na vsebino in stranke spora – torej tudi za spore v negospodarskih razmerjih in za notranje spore med domačimi strankami brez mednarodnega elementa. Predlog zakona omogoča, da s sklenitvijo pisnega arbitražnega sporazuma stranke arbitraži predložijo v reševanje vse ali določene spore, ki so med njimi že nastali ali ki utegnejo nastati v zvezi z določenim pogodbenim ali nepogodbenim pravnim razmerjem. S pojmom arbitraže je mišljena vsaka oblika arbitražnega postopka ne glede na to, ali poteka pred stalnim ali začasnim telesom.

2.2 Načela predloga zakona
__________________________
¹³ Najnovejši podatki o prevzemu vzorčnega zakona v notranje zakonodaje so dostopni na spletnem naslovu: <http://www.uncitral.org/uncitral/en/uncitral_texts/arbitration/1985Model_arbitration_status.html>.
¹⁴ O razlogih za to J. Risse, SchiedsVZ Journal Promotes Arbitration in Germany, German Law Journal, vol. 3, št. 4, str. 199–200; R. A. Schütze, Ausgewählte Probleme des deutschen und internationalen Schiedsverfahrensrechts. Köln, Berlin, München : C. Heymanns, cop. 2006, str. 4–11.
¹⁵ K. Puharič, Arbitraža in mediacija. Pravna praksa, št. 42/2005, str. 17.




Vodilno, prvo načelo zakona je načelo avtonomije strank pri oblikovanju arbitražnega postopka. Razen kadar zakon izrecno določa drugače, se lahko stranke sporazumejo o pravilih postopka. Če stranke tega pooblastila ne izkoristijo, ga s tem prenesejo na arbitre; v tem primeru vodi postopek arbitražni senat, kot se mu zdi primerno.

Nadaljnje temeljno načelo je načelo enakopravnosti strank. To načelo se med drugim kaže v pravici vsake stranke, da predstavi svoja stališča in se izreče o vseh pomembnih vprašanjih (pravica do izjave).

Med pomembnejšimi načeli predlaganega zakona je tudi načelo hitrosti postopka. Postopek pred arbitražo je praviloma hitrejši od postopka pred državnim sodiščem.

2.3 Poglavitne rešitve predloga zakona

Izhodišče za pripravo predloga zakona je bil Vzorčni zakon o mednarodni trgovinski arbitraži, ki ga je sprejela Komisija Združenih narodov za mednarodno gospodarsko pravo (UNCITRAL) leta 1985,¹⁶ upoštevane pa so bile tudi spremembe in razširitve njegovih določb, ki jih je UNCITRAL sprejel leta 2006 (drugi odstavek 1. člena, 2. A člen, 7. člen, novi 17. do 17. J člen in drugi odstavek 35. člena vzorčnega zakona).¹⁷ Namen vzorčnega zakona je dati državam podlago za pripravo nacionalnih zakonov o arbitraži, ki bi poenotila temeljna pravila arbitražnega postopka v različnih zakonodajah. Z enotnimi standardi za razveljavitev oziroma priznanje in izvršitev arbitražnih odločb naj bi se povečala pravna varnost strank v arbitražnem postopku in s tem privlačnost arbitraže kot načina zunajsodnega reševanja mednarodnih gospodarskih sporov. Države bi, ko bi se odločile za uporabo vzorčnega zakona, izhajale iz besedila tega zakona in po želji dodajale oz. spreminjale besedilo, tako pa bi si bili nacionalni zakoni o arbitraži bolj ali manj podobni, kar bi se kazalo tudi v njihovi razpoznavnosti in uporabnosti.

Vzorčni zakon skuša jasno določiti obseg sodnega delovanja v zadevah mednarodne gospodarske arbitraže, saj so se stranke s sklenitvijo arbitražnega sporazuma zavestno odločile, da izključijo pristojnost državnega sodišča v zameno za hitro dokončno odločitev arbitraže. Vse pristojnosti sodišča za odločanje v zvezi z arbitražnim postopkom so zato taksativno naštete: gre zlasti za tiste primere, pri katerih je ukrepanje sodišča koristno za nemoten potek arbitraže, in primere, pri katerih razlogi javnega reda terjajo poseg države, da ne bi obveljale vsebinsko nesprejemljive odločitve arbitraž. Zakon določa tipična in v praksi preverjena pravila o imenovanju arbitrov, izvedbe postopka in načina odločanja, sicer pa glede oblikovanja postopka velja načelo avtonomije strank, kar pomeni, da se stranke ali arbitri lahko sami dogovorijo o poteku postopka. Zakon kot obvezna določa predvsem temeljna načela, kot je npr. enakopravnost strank in kontradiktornost postopka ter nekatera pravila, ki ta načela konkretizirajo. Odločitve arbitraž so po pravni moči izenačene s sodnimi odločbami in jih državna sodišča na podlagi minimalnega nadzora nad vsebino in postopkom lahko tudi prisilno izvršijo. Vedno pa je treba upoštevati pogodbeno naravo arbitraže, kar pomeni, da so njene odločitve lahko zavezujoče samo za tiste stranke, ki so sklenile arbitražni sporazum.
_________________________
¹⁶ Generalna skupščina Združenih narodov je besedilo odobrila 11. decembra 1985 z resolucijo 40/72.
¹⁷ Report of the United Nations Commission on International Trade Law on the work of its thirty-ninth session, 19 June-7 July 2006. Dokument OZN št. A/CN.9/605.




V primerjavi z dosedanjo ureditvijo arbitraže po ZPP prevzem vzorčnega zakona ne prinaša dramatičnih vsebinskih sprememb, temveč predvsem natančneje opredeljuje in dopolnjuje dosedanje rešitve v korist večje pravne varnosti strank v arbitražnem postopku in hitrejše izvedbe postopka. Seveda pa prevzem vzorčnega zakona ne pomeni samo njegovega prevoda in prepisa v domač pravni red, temveč je treba njegove rešitve prilagoditi posebnostim normativnega okolja, v katero se prenaša, in njegovim pravnim institutom, tako da se dejansko uresničuje usklajevalni namen vzorčnega zakona. V nekaterih primerih je sodobna primerjalna zakonodaja rešitve vzorčnega zakona že presegla z dodatnimi pravili, ki so največkrat v korist arbitražnemu reševanju sporov, zaradi tega je bilo treba proučiti, kdaj bi bila taka nadgraditev pravil vzorčnega zakona smotrna tudi v slovenskem pravu.

Uporaba posameznih rešitev iz vzorčnega zakona v slovenski zakonodaji sicer ni popolna novost. Že leta 1990 je novela jugoslovanskega pravdnega postopka po njegovem zgledu dopolnila pravila o obliki arbitražnega sporazuma, uvedla možnost, da arbitraža odloča po pravičnosti (ex aequo et bono), ponovno opredelila razloge za izpodbijanje arbitražne odločbe in skrajšala rok za izpodbijanje na eno leto. Slovenski Zakon o pravdnem postopku iz leta 1999 je še bolj poudaril avtonomijo strank pri oblikovanju postopka in določanju kraja arbitraže ter po zgledu vzorčnega zakona taksativno naštel razloge za razveljavitev arbitražne odločbe.¹⁸

Vzorčni zakon omejuje svojo uporabo samo na mednarodno gospodarsko arbitražo, ki pač sodi v Uncitralovo delovno področje. Po zgledu številnih tujih pravnih ureditev pa je mogoče njegove rešitve uporabiti ne glede na vsebino in stranke spora – torej tudi za spore v negospodarskih razmerjih in za notranje spore med domačimi strankami brez mednarodnega elementa. Zaradi tega je predlagan enoten zakon o arbitraži, ki bo urejal vsakršno vrsto arbitraže s sedežem na ozemlju Republike Slovenije. Pri taki razširitvi uporabe norm vzorčnega zakona so seveda potrebne določene dopolnitve zlasti zaradi varstva šibkejše stranke v asimetričnih razmerjih s področja potrošniškega in delovnega prava.

V zvezi s prenosom vzorčnega zakona v domače pravo se pojavljata še dve nomotehnični dilemi. Ureditev arbitraže je mogoče ohraniti v posebnem poglavju Zakona o pravdnem postopku ali jo prenesti v samostojen zakon. Za prvo rešitev govori, da je v našem pravnem redu tradicionalna in nakazuje, da je arbitražno pravo del civilnih postopkov reševanja sporov. Druga rešitev pa omogoča večjo mednarodno primerljivost slovenske ureditve z drugimi državami, ki so prevzele vzorčni zakon. Ker je besedilo vzorčnega zakona zasnovano drugače kot ZPP in ker slovenski pravni red (v primerjavi z nemškim ali avstrijskim) ne pozna enotnega zakonskega akta, ki bi urejal vse civilne postopke, se predlaga samostojen zakon o arbitraži, saj gre za zaokroženo, samostojno tematiko s posebnimi, samosvojimi značilnostmi.

3 OCENA FINANČNIH POSLEDIC PREDLOGA ZAKONA ZA DRŽAVNI PRORAČUN IN DRUGA JAVNOFINANČNA SREDSTVA

Zakon ne bo imel finančnih posledic za državni proračun in druga javnofinančna sredstva, saj ne predvideva ustanavljanja novih državnih organov, obstoječim organom ne nalaga dodatnega dela niti ne predvideva javnega financiranja v zakonu urejenih dejavnosti.

4 PRIKAZ UREDITVE V DRUGIH PRAVNIH SISTEMIH IN PRILAGOJENOSTI PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

_________________________

¹⁸ L. Ude, Arbitražno pravo. Ljubljana: GV založba, 2004, str. 45, 66, 254.

4.1 Prikaz ureditve v drugih pravnih sistemih

Večina primerljivih držav s sodobno ureditvijo arbitražnega prava je svojo zakonodajo zasnovala ravno na prevzemu Vzorčnega zakona UNCITRAL o mednarodni trgovinski arbitraži, zato so temeljne vsebinske rešitve v teh državah enake. Zaradi tega primerjalnopravna analiza v nadaljevanju ne prikazuje teh temeljnih rešitev, temveč je namenjena prikazu, kako so primerljive države prenesle določbe vzorčnega zakona v svojo zakonodajo, zlasti v katerih elementih so jih spremenile ali dopolnile in kakšen je bil nadaljnji razvoj njihovega arbitražnega prava. Strokovna skupina je opravila zlasti primerjavo z zakonodajo Nemčije, Avstrije in Hrvaške, katerih tradicionalna ureditev civilnih postopkov je iz zgodovinskih razlogov sorodna slovenski. Nemčija je bila ena prvih držav, ki so prevzele vzorčni zakon, Hrvaška in Avstrija pa sta to storili pred kratkim, zato je s proučitvijo razlik med njihovimi zakonodajami mogoče ugotoviti normativni in nomotehnični razvoj posameznih rešitev. V nekoliko ožjem obsegu je bila opravljena primerjava tudi z arbitražnima zakonoma Madžarske in Nove Zelandije. Prva je zanimiva kot Sloveniji sosednja srednjeevropska država, drugo pa smo izbrali, ker nam omogoča pogled na arbitražno pravo z vidika drugačnega, anglosaškega pravnega kroga, kar lahko pripelje do zanimivih nasprotij pri razumevanju istih pravnih institutov. V Nemčiji in Avstriji je vzorčni zakon prenesen v notranjo zakonodajo kot poglavje zakona, ki ureja civilni postopek (Zivilprozessordnung), medtem ko je bil na Hrvaškem, Madžarskem in v Novi Zelandiji sprejet poseben zakon o arbitraži.

Pravo Evropske unije ureditve arbitražnih postopkov v notranji zakonodaji neposredno ne zadeva.

4.2 Nemčija

V Nemčiji so z Gesetz zur Neureglung des Schiedsverfahrensrechts (veljati je začel 1. januarja 1998) v zakon o civilnem postopku (Zivilprozeßordnung – ZPO) vstavili novo 10. knjigo z naslovom Schiedsrichtliches Verfahren (členi 1025–1066 ZPO). Zivilprozessreformgesetz z dne 27. 7. 2001 in Schuldsrechtsmodernisierungsgesetz z dne 26. 11. 2001 sta določbe v delu spremenila. Določbe te knjige se uporabljajo za arbitraže v gospodarskih in negospodarskih razmerjih ne glede na to, ali vsebujejo mednarodni element ali ne. V zakon je vključena opredelitev arbitrabilnosti: arbitrabilen je vsak premoženjski zahtevek, pa tudi nepremoženjski zahtevki, glede katerih se stranke lahko poravnajo. Določbe o vročanju so dopolnjene s posebno določbo za primer, če je prebivališče stranke neznano.

Določbe o pristojnem sodišču in postopkih odločanja so skupaj z vsemi drugimi določbami, ki urejajo kakršno koli ukrepanje sodišča v povezavi z arbitražo, prenesene v posebno poglavje o sodnem postopku. Za vse zadeve v zvezi z arbitražo so krajevno pristojna prvostopenjska sodišča po splošnih pravilih. Glede postopka je določeno, da sodišče odloči s sklepom, pred izdajo katerega mora biti nasprotni stranki dana možnost izjave. Možnost pritožbe (Rekurs, Rechtsbeschwerde) je izrecno predvidena samo v zvezi z odločitvijo o dopustnosti arbitraže ter o priznanju ali razveljavitev arbitražne odločbe oziroma začasne odredbe arbitraže, sicer pa so pravna sredstva izključena.

Glede oblike sklenitve arbitražnega sporazuma nemška ZPO dopušča več možnosti kot prvotno besedilo vzorčnega zakona, pri čemer določa posebnosti za potrošniške spore in za pomorska razmerja – posebej je namreč urejena sklenitev arbitražnega sporazuma z uporabo nakladnice (konosamenta). V potrošniškem sporu mora biti arbitražni sporazum vsebovan v posebnem dokumentu, ki ga stranke lastnoročno podpišejo. Dokument ne sme vsebovati nobenih določb razen tistih o arbitražnem reševanju sporov. Izjema od tega velja samo pri notarski overitvi podpisov (zaradi pojasnilne dolžnosti notarja).

Podrobno je določeno, katere elemente mora vsebovati zahteva za predložitev spora arbitraži. Zelo natančno je določen tudi postopek imenovanja arbitrov, med drugim je določeno, da je tretji imenovani arbiter tudi predsednik arbitražnega senata. Uporaba pravil za izločitev arbitrov je razširjena tudi na izvedence v arbitražnem postopku. Glede merodajnega materialnega prava je določeno neposredno načelo najtesnejše zveze – arbitrom torej ni treba iskati primernih kolizijskih pravil, temveč uporabijo navezno okoliščino najtesnejše zveze. Glede začasnih ukrepov arbitraže je prevzeta prejšnja rešitev iz vzorčnega zakona, dopolnjena glede postopka in pogojev, pri čemer je posebnost zlasti določba, da sodna izvršitev začasnega ukrepa arbitraže ni več mogoča, če je bila enaka zahteva že podana za sodno začasno odredbo. Če je bila začasna odredba neutemeljena, pa zakon določa odgovornost stranke, ki je dosegla izdajo neutemeljenega začasnega ukrepa, za stroške in škodo, ki so v zvezi s takim ukrepom nastali nasprotni stranki. Za odločanje o povrnitvi teh stroškov in škode je dana pristojnost istemu arbitražnemu senatu. Dodana je določba, da ima arbitražna odločba med strankami učinek pravnomočne sodbe državnega sodišča. Urejena je tudi pristojnost arbitraže za odločanje o stroških postopka, pri čemer se razlikuje med odločanjem o deležu in višini upravičenih stroškov.

Izrecno so določene posledice izpodbijanja arbitražne odločbe za veljavnost arbitražnega sporazuma. Kadar je to glede na razlog, zaradi katerega je bila arbitražna odločba razveljavljena, mogoče, isti arbitražni senat lahko ponovno odloča o istem sporu. To pomeni, da stranke po razveljavitvi arbitražne odločbe spora ne morejo neposredno predložiti sodišču, temveč je treba imenovati nov arbitražni senat, da o njem odloči (dotedanjim arbitrom je namreč mandat potekel z izdajo arbitražne odločbe), če se stranke seveda ne sporazumejo drugače.

Kot vzporednica priznanju tuje arbitražne odločbe je uveden poseben postopek razglasitve domače arbitražne odločbe za izvršljivo. Zavrnitev razglasitve izvršljivosti je mogoča iz vseh razlogov, iz katerih je odločbo mogoče razveljaviti, vendar ni mogoče uveljavljati tistih razlogov, zaradi katerih je že potekel rok za vložitev tožbe za razveljavitev arbitražne odločbe, prav tako se ne upoštevajo razlogi, ki so bili že pravnomočno zavrnjeni v postopku za razveljavitev. Glede priznanja in izvršitve tujih arbitražnih odločb se nemški zakon neposredno sklicuje na uporabo Newyorške konvencije o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb. Posebej je urejena tudi možnost razveljavitve priznanja arbitražne odločbe. Omogočena sta tudi priznanje in izvršitev začasnih ukrepov arbitraž, pri čemer lahko sodišče na predlog stranke tak začasni ukrep tudi ustrezno preoblikuje, če je to potrebno zaradi njegove izvršljivosti.


4.3 Avstrija

V Avstriji so leta 2005 sprejeli Schiedsrechts-Änderungsgesetz 2006,¹⁹ ki je povsem spremenil določbe o arbitraži, vsebovane v zakonu o civilnem postopku. SchiedsRÄG je začel veljati 1. julija 2006 in ureja vse vrste arbitraž. Zakon določa, da je arbitrabilen vsak premoženjski zahtevek, pa tudi nepremoženjski zahtevki, glede katerih se stranke lahko poravnajo. Izrecno pa je izključena arbitrabilnost najemnih in stanovanjskih razmerjih ter družinskopravnih zahtevkov. Določbe o pristojnem sodišču in postopkih odločanja so skupaj z vsemi drugimi določbami, ki urejajo kakršno koli ukrepanje sodišča v povezavi z arbitražo, prenesene v posebno poglavje o sodnem postopku. Določena je generalna delegacija za odločanje v teh zadevah na gospodarsko oziroma delovno sodišče na Dunaju. Glede postopka avstrijski zakon določa obveznost glavne obravnave samo pri razveljavitvi arbitražne odločbe, pri drugih odločitvah sodišča je obvezno le zaslišanje nasprotne stranke. Pritožba je izrecno predvidena samo za ugotovitev dopustnosti ali nedopustnosti arbitraže ter priznanje ali razveljavitev arbitražne odločbe oziroma začasne odredbe arbitraže, sicer so pravna sredstva izključena.
_______________________
¹⁹ Bundesgesetz, mit dem in der Zivilprozessordnung das Schiedsverfahren neu geregelt wird sowie die Jurisdiktionsnorm, das Einführungsgesetz zur Zivilprozessordnung, das Arbeits- und Sozialgerichtsgesetz, das Gerichtsorganisationsgesetz und das Richterdienstgesetz geändert werden – SchiedsRÄG 2006.




Glede oblike arbitražnega sporazuma je ureditev sorodna nemški z dodatkom splošne določbe, da mora biti o arbitražnem sporazumu, vsebovanem v splošnih poslovnih pogojih, še posebej dogovorjeno, sicer se šteje, da njegova oblika ni bila ustrezna. Postopek imenovanja arbitrov je zelo podroben. Glede določitve števila arbitrov je upoštevana rešitev vzorčnega zakona z dodatkom, da pri sodem številu arbitrov arbitra določita tretjo osebo za predsednika senata. Stranka je vezana na svojo odločitev o imenovanju arbitra, ko nasprotna stranka prejme pisno obvestilo o imenovanju tega arbitra. Pisni poziv k imenovanju arbitra mora vsebovati navedbo zahtevka, ki se uveljavlja pred arbitražo, in arbitražni sporazum, na katerega se stranka sklicuje. Kadar je pred odločitvijo sodišča o imenovanju arbitra arbiter imenovan v skladu s postopkom, o katerem so se sporazumele stranke, sodišče zavrne zahtevo za imenovanje arbitra. Zakon izrecno določa še odškodninsko odgovornost arbitra zaradi zavlačevanja postopka. Pravila za izločitev arbitrov veljajo tudi za izvedence, ki jih je imenoval arbitražni senat.

Namesto določanja kolizijskih pravil avstrijski zakon arbitrom omogoča, da sami neposredno izberejo merodajno pravo, ki se jim zdi najprimernejše za presojo spora. Daje jim tudi pristojnost za odločitev o stroških postopka in omogoča odreditev varščine v zvezi s stroški postopka. Pri določbah o izpodbijanju arbitražne odločbe je dodan poseben člen o izpodbijanju vmesne odločitve arbitražnega senata o njegovi pristojnosti in uvaja možnost ugotovitvene tožbe (pozitivne ali negativne) glede obstoja arbitražnega sporazuma.

Za priznanje tujih arbitražnih odločb so prevzeta pravila newyorške konvencije z dodatkom določbe, po kateri se šteje, da so oblikovne zahteve glede arbitražnega sporazuma izpolnjene tudi, če sporazum ustreza določbam o obliki iz ZPO in oblikovnim pogojem, ki jih določa za ta sporazum merodajno pravo. Predložitev arbitražnega sporazuma kot pogoj za priznanje tuje arbitražne odločbe je potrebna samo na zahtevo sodišča. Podrobno je urejena tudi izvršitev začasnih ukrepov arbitraže. Določeno je npr., kdaj sodišče dovoli in kdaj zavrne izvršitev začasne odredbe arbitraže, ter dodana možnost, da sodišče primerno preoblikuje začasni ukrep arbitraže, če je to potrebno zaradi njegove izvršitve po avstrijskem pravnem redu in če se da tako doseči namen ukrepa arbitraže.

Podrobno so urejene posebnosti arbitraže v potrošniških sporih. Arbitražni sporazum s potrošnikom je lahko sklenjen samo v zvezi z že nastalimi spori. Vsebovan mora biti v posebnem dokumentu, ki ga potrošnik lastnoročno podpiše. Arbitražni sporazum mora določiti sedež arbitraže in na tem sedežu mora arbitraža tudi dejansko potekati (ustni naroki in izvedba dokazov). Podrobna določba preprečuje, da bi se sedež arbitraže v škodo potrošnika določil v drugi državi. Določeni so tudi dodatni razlogi za razveljavitev arbitražne odločbe, in sicer zaradi kakršne koli kršitve kogentnih predpisov (ne le tistih, ki spadajo v javni red države) in kadar so podani razlogi za obnovo v sodnem postopku. Večina teh določb se smiselno uporablja tudi za arbitražo v delovnih sporih.



4.4 Hrvaška

Hrvaški Zakon o arbitraži (ZA) z 52 členi je začel veljati 19. oktobra 2001 (Narodne novine, br. 88/01). Posegel je v določbe zakona o pravdnem postopku, v določbe zakona o reševanju kolizij zakonov s pravili drugih držav v določenih razmerjih in v določbe zakona o obligacijskih razmerjih. Za arbitrabilnost spora je odločilno merilo dispozitivnosti: gre za zahtevke, o katerih se stranke lahko poravnajo. Hrvaški zakon določa, da je sedež arbitraže v tujini dopusten le za spore z mednarodnim elementom, toda ne, če obstaja izključna pristojnost hrvaškega sodišča. Glede vročanja vlog v arbitražnem postopku je določenih nekaj odstopanj od vzorčnega zakona, ki zadevajo zlasti tehnično izvedbo vročitve – opredeljen je npr. poštni naslov. Določbe o pristojnem sodišču in postopkih odločanja skupaj z vsemi drugimi določbami, ki urejajo kakršno koli ukrepanje sodišča v povezavi z arbitražo, so prenesene v posebno poglavje o sodnem postopku, pri čemer zakon delegira pristojnost na županijsko oziroma trgovinsko sodišče v Zagrebu (glede na to, ali gre za gospodarski ali negospodarski spor). Sodišče odloča po pravilih nepravdnega postopka, razen kadar odloča o razveljavitvi arbitražne odločbe.

Glede oblike arbitražnega sporazuma hrvaški zakon širi njegovo veljavnost na ustne dogovore in konkludentno ravnanje (če ni ugovora v odgovoru na tožbo). Posebnosti določa za splošne pogoje poslovanja, potrošniške spore in nakladnice (pomorski spori). Določa tudi merodajno pravo za presojo veljavnosti arbitražnega sporazuma. Tretji imenovani arbiter že na podlagi zakona postane predsednik arbitražnega senata. Sodniki sodišč Republike Hrvaške pa so lahko izbrani le za predsednika arbitražnega senata ali za arbitra posameznika. Zakon posebej ureja tudi pravice in obveznosti arbitrov. Pravila za izločitev arbitrov pa veljajo tudi za izvedence. Hrvaški zakon poleg določitve jezika za čas, dokler stranki oz. arbitražni senat ne določijo jezika postopka, določa jezik – hrvaški – tudi za primer, ko jezik sploh ni določen. Izrecno je predpisano tudi, da je arbitražni postopek tajen. Glede materialnega prava, ki ga uporabi arbitraža, zakon določa neposredno načelo najtesnejše zveze. Omogočeno je izdajanje začasnih ukrepov arbitraže, in če stranka ne spoštuje začasnega ukrepa arbitraže, lahko druga stranka zahteva njegovo sodno izvršitev.

Pri odločanju o vsebini spora zakon določa pravilo, po katerem v primeru, če se ne doseže potrebna večina za meritorno odločitev v glavni stvari, o tem odloči predsednik senata. Senat mora prej ponovno razpravljati o razlogih za vsako stališče, in če se tudi potem ne da doseči večina, lahko o vsebinskem vprašanju odloči predsednik senata. Poleg določb iz vzorčnega zakona sta posebej določena še možnost izdaje delne in vmesne arbitražne odločbe ter način vročanja odločbe. Arbitražna odločba je med strankama izenačena z učinkom pravnomočne sodne odločbe, razen če so se stranke dogovorile za možnost njenega izpodbijanja pred arbitražnim senatom višje stopnje.

4.5 Madžarska

Madžarski zakon o arbitraži²⁰ je začel veljati 13. decembra 1994. Ima 65 sekcij (členov). Glede arbitrabilnosti določa merilo dispozitivnosti: mogoča je arbitraža o zahtevkih, o katerih se stranke lahko poravnajo. Tudi madžarski zakon določbe o pristojnem sodišču in postopkih odločanja skupaj z vsemi drugimi določbami, ki urejajo kakršno koli ukrepanje sodišča v povezavi z arbitražo, prenaša v posebno poglavje o sodnem postopku. Za odločanje so krajevno pristojna prvostopenjska sodišča po splošnih pravilih.

Postopek imenovanja arbitrov je podrobneje urejen, in sicer je določeno, da mora biti število arbitrov liho, če pa o številu ni dogovorjeno, so arbitri trije. Zakon natančno določa, kdo ne sme biti arbiter (osebe, stare manj kot 24 let, osebe, ki jim je s pravnomočno sodno odločbo prepovedano opravljati javne funkcije, osebe, ki so s pravnomočno sodno odločbo dodeljene pod skrbništvo, in osebe, ki jim je s pravnomočno sodno odločbo izrečena zaporna kazen). Kadar med strankama ni sporazuma o sedežu arbitraže in gre za institucionalno arbitražo, je sedež kraj, ki je naveden v ustanovitveni pogodbi institucije. Če se stranki ne sporazumeta o jeziku arbitražnega postopka, je jezik postopka madžarski, arbitrom pa ni omogočeno, da bi ga sami določili. Če se stranke ne dogovorijo drugače, je arbitražni postopek tajen.

Glede pomoči državnih sodišč arbitražnemu senatu zakon določa, da sodišče na zahtevo stranke pomaga senatu pri izvedbi dokazov takrat, ko bi to za senat pomenilo velike težave ali nesorazmerno visoke dodatne stroške. Arbitražni senat mora za pomoč zaprositi tisto sodišče, ki lahko čim prej opravi izvedbo dokaza, pri čemer za Budimpešto posebej določa, da je to okrožno sodišče v Pešti. Omogočeno je izdajanje začasnih ukrepov arbitraže, pri čemer so določeni pogoji za izdajo takega ukrepa. Začasni ukrep velja, dokler senat ne sprejme novega ali dokler ne izda arbitražne odločbe o glavni stvari. Če arbitri pri meritornem odločanju o glavni stvari ne dosežejo potrebne večine, o tem odloči predsednik arbitražnega senata. V arbitražni odločbi ali sklepu, s katerim se postopek ustavi, mora biti vsebovana tudi odločitev o stroških postopka in nagradi arbitrov.


4.6 Nova Zelandija

V Novi Zelandiji arbitražo ureja Arbitration Act 1996 (AA), ki je začel veljati 1. julija 1997. Sestavljen je iz splošnih določb ter iz dveh razporedov (first schedule, ki je splošne narave, in second schedule, ki je izbirne narave). Novozelandski zakon določa, da spor ni arbitrabilen, če je arbitražni dogovor v nasprotju z javnim redom, ali je spor nearbitrabilen po kakšnem zakonu. Omogočena je ustna ali pisna sklenitev arbitražnega sporazuma (za zadnjega gre tudi, če gre za odkazilo v pogodbi na neki drug dokument, ki vsebuje arbitražni dogovor). Obličnost za potrošniške spore je postrožena. Arbitražni sporazum v potrošniških razmerjih mora biti obvezno v pisni obliki ob sklenitvi glavne pogodbe, priloženo pa mu mora biti posebno potrdilo, da je potrošnik razumel arbitražni sporazum in da ga ta zavezuje.

Glede števila arbitrov je prevzeta rešitev vzorčnega zakona samo za mednarodne arbitraže, medtem ko za druge arbitraže velja, da je arbiter en sam. Podrobneje je urejen postopek imenovanja arbitra in nadomestnega arbitra. Pri zamenjavi edinega arbitra ali predsednika senata se, če se stranke ne dogovorijo drugače, ponovijo vse obravnave; če pa se zamenja kateri od preostalih arbitrov, lahko senat ponovi obravnavo, če želi. Zakon dodaja tudi, da odločitev senata, sprejeta pred zamenjavo arbitra, ni neveljavna zgolj zaradi te zamenjave. Posebej je določeno, da smrt stranke ne povzroči konca arbitražnega postopka, če se stranke niso tako posebej dogovorile. Glede pomoči sodišča novozelandski arbitraži zakon določbi vzorčnega zakona dodaja natančna pravila o ravnanju sodišča v določenih primerih izvajanja dokazov. Poleg možnosti izdajanja začasnih ukrepov arbitraže so posebej urejeni tudi začasni ukrepi, ki jih v zvezi z arbitražo lahko izdajajo sodišča.
_________________________
²⁰ 1994. évi LXXI. törvény a választottbíráskodásról, Uradni list Madžarske, št. 116/94.




Novozelandski zakon ureja še zamudne obresti, ki tečejo v povezavi s plačilom glavnice, ki ga je odredila arbitražna odločba. Določba, po kateri senat odloči o stroških postopka, je vsebovana v drugem razporedu zakona, ki velja za notranjepravne arbitraže, medtem ko je za mednarodne arbitraže odločitev prepuščena izbiri strank. Pri tožbi za razveljavitev arbitražne odločbe zakon dodaja pojasnilo, kdaj se šteje, da je odločba v nasprotju z javnim redom Nove Zelandije: gre za primere, ko je bila odločba izdana na podlagi prevare ali korupcije ali ko so bila med arbitražnim postopkom kršena pravila naravnega prava ali v povezavi z odločitvijo o glavni stvari. Rok za izpodbijanje arbitražne odločbe ne velja, če se uveljavlja razlog prevare ali korupcije.


5 PRILAGOJENOST PREDLAGANE UREDITVE PRAVU EVROPSKE UNIJE

Na ravni Evropske unije ni obvezujočih pravnih predpisov, ki bi državam članicam nalagali zahteve po določeni ureditvi arbitraže v notranji zakonodaji.

6 DRUGE POSLEDICE, KI BI JIH IMELO SPREJETJE ZAKONA

Zakon ne bo imel drugih posledic.

Predlog zakona ima učinke na postopke oziroma poslovanje javne uprave/pravosodnih organov s strankami (državljani in pravnimi osebami) oziroma na obveznosti strank do javne uprave (administrativna bremena), kakor je razvidno iz naslednje tabele:

Razlogi, zakaj je postopek ali druga administrativna obveznost nujno potrebna, in javni interes, ki se s tem dosega. Dokazi, da javnega interesa ni mogoče doseči na drug, za stranke enostavnejši način.	Glavni cilj predlagane zakonske ureditve je ureditev arbitraže kot enega od načinov zunajsodnega reševanja sporov. S sklenitvijo pisnega arbitražnega sporazuma stranke arbitraži predložijo v reševanje vse ali določene spore, ki so med njimi že nastali, ali ki utegnejo nastati v zvezi z določenim pogodbenim ali nepogodbenim pravnim razmerjem. Vodilna načela arbitražnega postopka so načelo avtonomije strank pri oblikovanju arbitražnega postopka, načelo enakopravnosti strank in načelo hitrosti postopka. Menimo, da predlog zakona ne določa administrativne obveznosti za stranke, temveč le enega od načinov uresničevanja zunajsodnega reševanja sporov, s ciljem, da se sporno razmerje med strankami spora čimprej reši.
Spoštovanje načela "vse na enem mestu" (načelo, da stranki ni treba opravljati zadev, ki se nanašajo na en življenjski oziroma poslovni dogodek, na več mestih). Kraj izvajanja storitve oziroma obveznosti.	Pravice iz tega zakona stranka v primeru sklenitve arbitražnega sporazuma uveljavlja v skladu z določili sporazuma, ki je lahko v obliki arbitražne klavzule v pogodbi ali v obliki samostojnega sporazuma.
Poraba časa in stroški (upravna taksa, plačilo storitve …), ki jih stranki povzroča postopek ali obveznost.	Stranka za uveljavljanje pravic po tem zakonu lahko sklene arbitražni sporazum v katerem se je z nasprotno stranko s posebno klavzulo ali samostojnim sporazumom določila, da vse ali določene spore predloži v reševanje arbitraži. V arbitražni odločbi ali sklepu, s katerim se arbitražni postopek konča, arbitražni senat odloči, katera stranka in v kakšni višini je dolžna povrniti drugi stranki stroške postopka, ki vključujejo stroške zastopanja, nagrade arbitrov ter lastne stroške.
Dokumentacija, ki jo bo morala predložiti stranka za izvedbo postopka. Zmanjšanje obsega dokumentov, ki jih mora predložiti, oziroma obrazložitev, zakaj zmanjšanja ni.	Tožeča stranka mora podati določen zahtevek in navesti dejstva, na katera opira svoj zahtevek. Zahtevku lahko priložijo listine, ki jih štejejo za pomembne.
Način plačevanja storitve, upravne takse … (z gotovino, s kreditnimi in plačilnimi karticami, po e-moneti, drugo).	Za izpodbijanje arbitražne odločbe pred sodiščem s tožbo za razveljavitev so predpisane sodne takse po Zakonu o sodnih taksah.
Področje in življenjski oziroma poslovni dogodek na portalu e-uprave, na katerega se postopek nanaša, oziroma predlog za uvedbo drugega dogodka.	/
Dodaten prostor za navedbo predloga novega dogodka.
Obseg postopka, ki ga bo mogoče opraviti po elektronski in drugih sodobnih poteh, oziroma obrazložitev, zakaj to ne bo mogoče.
Podatki, potrebni za izvedbo postopka, ki jih bo pristojni organ pridobil sam iz uradnih evidenc, in način pridobivanja teh podatkov.	/

II. BESEDILO ČLENOV

- »arbitraža« je vsaka obliko arbitražnega postopka, ne glede na to, ali poteka pred stalnim ali začasnim telesom;
- »arbitražni senat« je eden ali več arbitrov.

1. dopustnosti ali nedopustnosti arbitražnega postopka (tretji odstavek 11. člena),
2. imenovanju arbitra (tretji in četrti odstavek 14. člena),
3. izločitvi arbitra (tretji odstavek 16. člena),
4. prenehanju mandata arbitra (prvi odstavek 17. člena),
5. pristojnosti arbitražnega senata (tretji odstavek 19. člena),
6. razveljavitvi arbitražne odločbe (drugi odstavek 40. člena),
7. razglasitvi izvršljivosti domačih (41. člen) in o priznanju tujih arbitražnih odločb (42. člen).

1. imenuje v primeru, ko so arbitri trije, vsaka stranka enega arbitra, tako imenovana arbitra pa imenujeta tretjega arbitra; če ena stranka v 30 dneh od prejema zahteve druge stranke za imenovanje arbitra tega ne stori ali če se arbitra v 30 dneh, potem ko sta bila imenovana, ne sporazumeta o imenovanju tretjega arbitra, arbitra na zahtevo stranke imenuje sodišče;
2. imenuje v primeru, ko je arbiter en, pa se stranke o njegovem imenovanju ne morejo sporazumeti, arbitra na zahtevo stranke sodišče.

1. stranka ne ravna v skladu z dogovorjenim postopkom ali
2. stranke oziroma imenovani arbitri ne dosežejo sporazuma v skladu z dogovorjenim postopkom ali
3. tretja oseba, vključno z institucijo, ne opravi kakšne od svojih nalog v skladu z dogovorjenim postopkom,

1. tožeča stranka ne vloži tožbe v določenem roku v skladu s prvim odstavkom 27. člena tega zakona, arbitražni senat ustavi postopek;
2. tožena stranka ne vloži odgovora na tožbo v določenem roku v skladu s prvim odstavkom 27. člena tega zakona, arbitražni senat nadaljuje s postopkom, ne da bi zamudo samo po sebi štel za priznanje navedb tožeče stranke;
3. katerakoli stranka ne pride na narok ali ne predloži dokaznih listin, lahko arbitražni senat nadaljuje postopek ter izda odločbo na podlagi dokazov, s katerimi razpolaga.

1. imenuje enega ali več izvedencev z nalogo, da podajo mnenje o vprašanjih, ki jih določi arbitražni senat;
2. zahteva od stranke, da izvedencu posreduje vse potrebne podatke, predloži ali omogoči dostop in pregled pomembnih listin, blaga ali drugih predmetov.

1. tožeča stranka umakne tožbo, razen če tožena stranka umiku ugovarja, arbitražni senat pa ugotovi, da ima tožena stranka upravičen interes za končno rešitev zadeve; ali
2. se stranke sporazumejo o zaključku postopka; ali
3. arbitražni senat ugotovi, da je postalo nadaljevanje postopka zaradi kakršnegakoli razloga nepotrebno ali nemogoče.

1. popravek računske, zapisniške, strojepisne ali druge napake v odločbi;
2. razlago posamezne točke ali dela arbitražne odločbe, če so se stranke tako dogovorile;
3. izdajo dopolnilne odločbe o zahtevkih, ki so bili postavljeni v teku arbitražnega postopka, pa o njih ni bilo odločeno.

- da je bila katera od strank nesposobna skleniti arbitražni sporazum iz 10. člena tega zakona ali da ta sporazum ni veljaven po pravu, kateremu so ga stranke podredile, če stranke merodajnega prava niso izbrale, pa po slovenskem pravu; ali

- da ni bila pravilno obveščena o imenovanju arbitra ali o arbitražnem postopku, ali ji je bila na kak drug način kratena pravica do izjave pred arbitražnim senatom; ali

- da se odločba nanaša na spor, ki ga arbitražni sporazum ne obsega, ali da vsebuje odločitev o vprašanjih, ki presegajo meje arbitražnega sporazuma; vendar pa se v tem primeru, če je mogoče odločitev o vprašanjih, ki so obsežena z arbitražnim sporazumom, ločiti od odločitve o tistih, ki z njim niso obsežena, razveljavi samo tisti del arbitražne odločbe, v katerem je odločeno o vprašanjih, ki jih arbitražni sporazum ne obsega; ali

- da sestava arbitražnega senata ali arbitražni postopek nista bila v skladu s sporazumom strank, razen če je bil tak sporazum v neskladju z določbo tega zakona, katere uporabe stranke ne morejo izključiti, ali da nista bila v skladu s tem zakonom, če sporazuma strank ni bilo.

- da predmet spora ne more biti premet arbitražnega sporazuma (4. člen);

- da je arbitražna odločba v nasprotju z javnim redom Republike Slovenije.

1. prišlo do kršitve prisilnih predpisov, katerih uporabe stranke ne morejo z dogovorom izključiti niti v razmerju s tujim elementom; ali

2. podan razlog, zaradi katerega bi bila po pravilih pravdnega postopka možna obnova sodnega postopka; v tem primeru je rok za vložitev tožbe za razveljavitev arbitražnega sporazuma enak roku, v katerem je mogoče zahtevati obnovo postopka po pravilih pravdnega postopka.

- 459. do 479. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 - uradno prečiščeno besedilo);

- 104. do 107. člen Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99) in 108. do 111. člen istega zakona, kolikor se nanašajo na priznanje in izvršitev arbitražnih odločb;

- 11. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 - popr.);

- tretji odstavek 205. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02, 79/06, 46/07 in 103/07);

- 105. člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (Uradni list RS, št. 42/07 - uradno prečiščeno besedilo).

Gre za opredelitev veljavnosti zakona ratione materiae in ratione personae. Kot temeljno merilo za uporabo zakona in določitev pristojnosti državnih sodišč za ukrepanje v zvezi z določeno arbitražo je določen kraj oziroma sedež arbitraže. Temu načelu sledi večina primerjalnih zakonodaj. V primerjavi s sedanjo slovenske ureditve za določitev domače arbitraže ni odločilno, katero materialno pravo ta uporablja (prim. tretji odstavek 104. člena ZMZPP), kar povečuje preglednost pravnega statusa arbitraže in njenih odločb.

Določbi drugega in tretjega odstavka 1. člena po nemškem in avstrijskem zgledu določata izjemi, ko slovensko sodišče določbe predloga zakona uporabi tudi za arbitraže, ki imajo sedež v tujini ali katerih sedež še ni določen. Gre zlasti za odločitev o imenovanju, izločitvi in prenehanju mandata arbitra v primerih, ko sedež arbitraže še ni določen. To se zgodi zlasti, če so stranke določitev sedeža oziroma kraja arbitraže prepustile arbitrom, z njihovim imenovanjem pa so težave.

Medtem ko vzorčni zakon predvideva samo urejanje mednarodne gospodarske arbitraže, je veljavnost v skladu s predlogom zakona razširjena na vse vrste arbitraž, torej tudi tiste v razmerjih brez mednarodnega elementa in v negospodarskih sporih. Zaradi tega je iz 1. člena izpuščena opredelitev mednarodne gospodarske arbitraže iz vzorčnega zakona, saj na ta pojem ZArb v nadaljevanju ne veže nobenih posebnih pravnih posledic.


K 2. členu: Mednarodni izvor in splošna načela (2. A člen vzorčnega zakona)

Takšna določba postaja standard v dokumentih UNCITRAL, v vzorčni zakon pa je bila vnesena s spremembami leta 2006. Gre predvsem za vodilo pri razlagi zakona, ki naj omogoči njegovo enotno razlago in uporabo tudi, ko bo že prenesen v notranje zakonodaje. Čeprav 1. člen predloga zakona širi uporabo slovenskega zakona tudi na negospodarske arbitraže brez mednarodnega elementa, je taka razlagalna določba lahko koristna, zlasti če olajšuje sklicevanje na tujo primerljivo zakonodajo in sodno prakso oziroma na dokumente UNCITRAL. Temeljna načela zakona so namreč skupna vsem vrstam arbitraž.


K 3. členu: Pomen izrazov in uporaba določb (2. člen vzorčnega zakona)

Člen opredeljuje pomen nekaterih temeljnih pojmov, uporabljenih v zakonu (arbitraža, arbitražni senat, sodišče, avtonomija strank, sporazum strank, tožba, nasprotna tožba). Vsebinsko gre za popoln prevzem določb vzorčnega zakona.


K 4. členu: Predmet in stranke arbitraže

Določb o predmetu arbitraže (arbitrabilnosti) v vzorčnem zakonu ni, saj je njen obseg predvsem odvisen od nacionalnega prava. Vprašanje je pomembno, ker je nearbitrabilnost predmeta spora eden od razlogov za razveljavitev arbitražne odločbe, ki jih sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Prevzema se nemška opredelitev objektivne arbitrabilnosti, po kateri je predmet arbitraže lahko vsak premoženjski zahtevek, pa tudi tisti nepremoženjski zahtevki, glede katerih zakon strankam dopušča, da se o njih poravnajo. Zaradi večje jasnosti glede dopustnosti arbitražnega reševanja sporov za javni sektor je po hrvaškem zgledu dodana še določba o subjektivni arbitrabilnosti, ki poudarja, da so stranke arbitraže lahko tudi osebe javnega prava, vključno z državo.


K 5. členu: Sporazum o pristojnosti tuje arbitraže

Ta člen ureja, kdaj se lahko slovenski subjekti dogovorijo o pristojnosti tuje arbitraže (tj. arbitraže s sedežem v tujini) za odločanje v njihovem sporu. Vzorčni zakon primerljive določbe ne vsebuje (ker vzorčni zakon velja samo za mednarodne arbitraže), njen dodatek pa je potreben zaradi širitve veljavnosti zakona tudi na notranjepravne arbitraže. Ocenjuje se, da bi bila določena varovalka glede določanja tuje arbitraže v zadevah, ki so v posebej tesni zvezi z Republiko Slovenijo, vendarle primerna, da pa ni potrebna zahteva po mednarodnem elementu spora, saj taka razmerja pokriva že določitev izključne pristojnosti sodišča. Zaradi tega se v primerjavi z dosedanjo določbo drugega odstavka 460. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za dopustnost tuje arbitraže ne zahteva več, da je vsaj ena od strank fizična oseba s stalnim prebivališčem v tujini oziroma pravna oseba s sedežem v tujini.


K 6. členu: Prejem pisnih sporočil (3. člen vzorčnega zakona)

Člen po zgledu vzorčnega zakona ureja pravila vročanja vseh vrst pisnih sporočil v arbitražnem postopku. Fikcija vročitve ni enaka tisti, ki jo pozna ZPP, temveč je prožnejša, saj se od stranke, ki je pristala na arbitražno reševanje spora, lahko zahteva večja stopnja dejavnosti v postopku. Določba ne vpliva na vročanje pisanj v sodnih postopkih, povezanih z arbitražo.


K 7. členu: Odpoved pravici do ugovora (4. člen vzorčnega zakona)

Člen določa, kdaj ima pasivnost stranke za posledico izgubo pravice do ugovora zaradi kršitve določb zakona. Stranka mora ravnati brez nepotrebnega odlašanja, s čimer se omogočata večja hitrost postopka, ki je ena od prednosti arbitraže pred sodnim reševanjem sporov, in večja trdnost arbitražne odločbe, saj je preprečeno špekulativno odlašanje z uveljavljanjem ugovorov. Po nemškem in hrvaškem zgledu se besedam »stranka, ki ji je to znano« dodaja še »ali bi ji moralo biti znano«, kar preprečuje, da bi se stranka z uspehom sklicevala na svojo malomarnost v postopku.


K 8. členu: Obseg sodne intervencije (5. člen vzorčnega zakona)

Zaradi pravne varnosti strank se možnost državnega sodišča, da poseže v arbitražni postopek, omejuje samo na tiste primere, ki jih zakon izrecno našteva (numerus clausus). Ta določba je temeljnega pomena za spodbujanje uporabe arbitraže, saj krepi trdnost arbitraže in odločb, ki jih izdaja, zato jo dobesedno prevzemajo vse primerjalne zakonodaje


K 9. členu: Pristojnost sodišča in postopek odločanja (6. in 17. J člen vzorčnega zakona)

Vzorčni zakon prepušča državam, da same opredelijo, katero sodišče bo pristojno za odločanje o zadevah iz tega zakona. Zaradi olajšanja odločanja v istovrstnih zadevah in zagotavljanja enotnejše sodne prakse je določena generalna delegacija pristojnosti na Okrožno sodišče v Ljubljani, podobno kot sta se odločila avstrijski in hrvaški zakonodajalec in kakor velja že za odločanje v sporih o pravicah intelektualne lastnine (drugi odstavek 103. člena Zakona o sodiščih; zaradi morebitne preobremenjenosti tega sodišča pa bi bilo mogoče določiti tudi pristojnost drugega okrožnega sodišča ali celo določiti pristojnost višjega sodišča za odločanje na prvi stopnji).

Zaradi večje jasnosti je primerno, da že zakon o arbitraži določi vrsto postopka, po katerem bo sodišče odločalo v zadevah iz tega zakona. S tem povezana so tudi pravila o glavni obravnavi in pravnih sredstvih. Sodišče bo praviloma odločalo po nepravdnem postopku, o dopustnosti arbitražnega postopka oziroma pristojnosti arbitražnega senata za odločanje v določeni zadevi in o razveljavitvi arbitražne odločbe pa po pravdnem postopku. O pritožbi v vsakem primeru odloča Vrhovno sodišče, izredna pravna sredstva pa so izključena. V primerjavi z dosedanjo ureditvijo po ZPP je obseg pravnih sredstev zožen, vendar glede na to, da je že arbitraža ekvivalent prvostopenjskemu sodišču in da njeno odločanje temelji na svobodni volji strank, ni potrebno večje število pravnih sredstev, ki lahko pretirano zavlečejo odločanje. Stranke pa se med drugim odločajo za arbitražo prav zato, ker želijo čim prej priti do dokončne odločitve v svojem sporu.


K II. POGLAVJU: ARBITRAŽNI SPORAZUM

K 10. členu: Opredelitev in oblika arbitražnega sporazuma (7. člen vzorčnega zakona)

Ta člen opredeljuje pojem arbitražnega sporazuma in obliko njegove sklenitve. Prvotna določba vzorčnega zakona iz leta 1985 je zahtevala pisno obliko arbitražnega sporazuma ter določala načine, za katere se šteje, da izpolnjujejo pogoj pisnosti. Podobno kot v newyorški konvenciji so omenjene arbitražna klavzula in izmenjava pisem ali telegramov, dodana pa so tudi druga telekomunikacijska sredstva, ki omogočajo pisni dokaz o sklenitvi sporazuma, ter izmenjava ustrezne tožbe in odgovora nanjo. Večina držav je ob prevzemanju vzorčnega zakona njegovo rešitev glede oblike dopolnila z določbami, ki so v glavnem liberalnejše in v korist veljavnosti arbitražnega sporazuma. Zaradi tega so bile določbe 7. člena vzorčnega zakona o obliki ob reviziji leta 2006 spremenjene, tako da vključujejo dve opciji: prva opcija poleg do zdaj znanih oblik sklenitve arbitražnega sporazuma posebej omogoča tudi ustno sklenitev arbitražnega sporazuma ali njegovo sklenitev s konkludentnim ravnanjem, če je pozneje zagotovljen njegov zapis v kakršni koli obliki. Posebej je urejeno, kdaj se sklenitev sporazuma s sredstvi elektronskih komunikacij šteje za pisno obliko. Temeljni pojem, s katerim opredeli elektronsko obliko, je »podatkovno sporočilo« (data message), ki pomeni podatke, ustvarjene, poslane, prejete ali shranjene z elektronskimi, optičnimi ali podobnimi sredstvi, vključujoč, a ne omejeno na elektronsko izmenjavo podatkov, elektronsko pošto, telegram, teleks ali telekopijo. Druga opcija 7. člena v novem vzorčnem zakonu vsebuje samo opredelitev arbitražnega sporazuma, določitev dopustne oblike pa prepušča notranjemu pravu.

Predlagana rešitev 10. člena vsebinsko temelji na prevzemu prve opcije 7. člena vzorčnega zakona, pri čemer delno odstopa od njene formulacije. Ohranja se načelna zahteva po pisnosti arbitražnega sporazuma, dopolnjena s tradicionalnim naštevanjem različnih vrst pisne oblike (podpis listine, izmenjava pisem, telefaksov, brzojavk, elektronske pošte ali drugih sredstev sporočanja ali shranjevanja podatkov). Ustna sklenitev arbitražnega sporazuma se dopušča samo, kadar se po poslovnem običaju pogodbe sklepajo ustno in se pozneje samo zapišejo. Kadar takega poslovnega običaja ni, pa tudi ni posebne potrebe po ureditvi ustnega sklepanja arbitražnega sporazuma. Zagotovljena je tudi možnost elektronske oblike arbitražnega sporazuma, vendar te ni treba podrobneje urejati v zakonu o arbitraži (npr. z opredelitvijo pojmov elektronske komunikacije in podatkovnega sporočila), saj že Zakon o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu (ZEPEP)²¹ kot matični zakon glede tega vprašanja določa, kdaj je elektronska oblika izenačena s pisno. Zato zadošča določba, da mora biti arbitražni sporazum zapisan s sredstvi shranjevanja podatkov, ki zagotavljajo dosegljiv in za poznejšo uporabo primeren zapis arbitražnega sporazuma. Novost je po nemškem in hrvaškem zgledu prevzeta rešitev, da arbitražna klavzula, ki je vsebovana v ladjarski pogodbi in se nanjo sklicuje nakladnica (konosament), zavezuje v sporu z ladjarjem tudi vsakega imetnika nakladnice, čeprav ni bil stranka ladjarske pogodbe.

Strokovna skupina se je ob pripravi predloga zakona ukvarjala tudi z vprašanjem, ali bi kazalo posebej urediti potek on-line arbitraže. Več oblik arbitraž in drugih načinov zunajsodnega reševanja sporov namreč že poteka na tak način (v praksi najpomembnejša je najbrž arbitraža, ki odloča o sporih v zvezi z internetnimi domenskimi imeni – UDRP pri ICANN), vendar nobena od primerjanih tujih zakonodaj on-line arbitraže izrecno ne ureja. Ker glede dopustnosti uporabe elektronskih komunikacij v arbitražnem postopku velja načelo avtonomije strank, v primerih, ko zakon določa pisno obliko, pa pridejo v poštev določbe ZEPEP o enakovrednosti elektronske oblike, se ocenjuje, da predlagani zakon ne postavlja ovir za izvedbo posameznih faz postopka po internetu. Zaradi tega se izvedba arbitražnega postopka po internetu ali drugih elektronskih komunikacijah v zakonu podrobneje ne ureja oziroma se prepušča avtonomiji strank. Če bi se pozneje pokazala potreba po ureditvi varnosti in zaupnosti uporabljenih komunikacij, hrambe elektronskih podatkov oziroma izvršitve arbitražne odločbe v elektronski obliki, se lahko ta vprašanja rešijo z novelo zakona. Dokler teh težav praksa ni zaznala, pa urejanje težav, ki so za zdaj na ravni hipoteze, ni potrebno.


K 11. členu: Arbitražni sporazum in tožba o predmetu spora pred sodiščem (8. člen vzorčnega zakona)

Člen ureja položaj, ko je bil sklenjen arbitražni sporazum, vendar ena od strank v zadevi, ki je predmet tega sporazuma, vloži tožbo pred sodiščem. Obstoj arbitražnega sporazuma je negativna procesna predpostavka za odločanje sodišča, ki pa se upošteva samo na ugovor tožene stranke. Sodišče se v takem primeru izreče za nepristojno, razen če ugotovi, da arbitražni sporazum (očitno) ne obstaja, je ničen, je prenehal veljati ali ni uresničljiv. Pri potrošniških in delovnih sporih je ta procesna predpostavka nekoliko zožena zaradi varstva šibkejše stranke (četrti odstavek 45. in 49. člen predloga zakona). Namesto določbe vzorčnega zakona, da sodišče v primeru, ko je vložena tožba v zadevi, ki je predmet arbitražnega sporazuma, napoti stranke na arbitražo, je po vzoru pravdnega postopka (npr. 18. člen ZPP, 464. člen ZPP) zapisano, da se sodišče izreče za nepristojno, razveljavi v postopku opravljena dejanja in zavrže tožbo. Ugovor nepristojnosti sodišča lahko tožena stranka poda najpozneje v odgovoru na tožbo.
_______________________
²¹ Uradni list RS, št. 57/00, 30/01, 25/04, 73/04-ZN-C, 61/06-ZEPT.




Po nemškem zgledu je uvedena še možnost predhodne tožbe pred sodiščem, ki omogoča vnaprejšnjo pravnomočno ugotovitev dopustnosti oziroma nedopustnosti arbitražnega postopka v določeni zadevi. S tem se stranka, ki meni, da arbitražni sporazum ne velja, lahko izogne čakanju na sprožitev in končanje arbitražnega postopka ter poznejšemu izpodbijanju arbitražne odločbe.

K 12. členu: Arbitražni sporazum in začasni ukrepi sodišča (9. člen vzorčnega zakona)

Sodišče lahko na predlog strank tudi med arbitražnim postopkom ali pred njim v isti zadevi izdaja začasne odredbe ali druge ukrepe zavarovanja. Namen te določbe je zagotovitev učinkovitega pravnega varstva, saj arbitraža s svojimi začasnimi ukrepi ne more povsem nadomestiti sodišča, ker njene pristojnosti veljajo samo v razmerju med strankama, ne pa nasproti tretjim osebam. Sodišče začasne ukrepe izdaja po splošnih pravilih Zakona o izvršbi in zavarovanju. Začasna odredba, ki se izda pred vložitvijo tožbe, se v primeru sklenjenega arbitražnega sporazuma upraviči z vložitvijo tožbe pred arbitražo in ne pred državnim sodiščem.

Dodana je določba, da pravilo o začasnih ukrepih velja tudi, če arbitražni postopek poteka v tujini. To zagotavlja jasno pravno podlago, da lahko slovensko sodišče izdaja začasne odredbe tudi v zvezi s sporom, za katerega dokončno vsebinsko reševanje je sicer pristojna arbitraža s sedežem v tujini. Začasno ukrepanje slovenskega sodišča je v takem primeru seveda namenjeno predvsem podpori učinkovitemu delovanju tuje arbitraže in ne morebitnemu oviranju arbitražnega postopka.

K III. POGLAVJU: SESTAVA ARBITRAŽNEGA SENATA

K 13. členu: Število arbitrov (10. člen vzorčnega zakona)

Gre za popoln prevzem določbe vzorčnega zakona. Določitev števila arbitrov je v celoti prepuščena avtonomiji strank. V primerjavi z dosedanjo ureditvijo iz 463. člena ZPP je opuščena zahteva, da mora biti število arbitrov liho. S tem je med drugim upoštevano, da sta pri nekaterih pomorskih arbitražah arbitra tradicionalno dva. Seveda pa stranke z določitvijo sodega števila arbitrov prevzemajo tveganje, da arbitraža ne bo mogla opraviti svojega dela, če v arbitražnem senatu ne bo mogoče doseči večine za meritorno odločitev.


K 14. členu: Imenovanje arbitrov (11. člen vzorčnega zakona)

Tudi glede imenovanja arbitrov je po zgledu vzorčnega zakona kot temeljno pravilo pri oblikovanju postopka imenovanja določena avtonomija strank. Glede na to, da je imenovanje arbitrov nujni pogoj za delovanje arbitraže, pa zakon rešuje nekatere tipične situacije za primer, če ustreznega sporazuma strank ni oziroma ni dovolj podroben.

Določba prvega odstavka o državljanstvu arbitrov je dediščina mednarodne narave vzorčnega zakona; v predlogu zakona, ki velja tudi za povsem notranja razmerja, pa pridobiva dodaten pomen, če poudarja, da je tudi v sporu brez mednarodnih elementov lahko za arbitra imenovan tujec. Samo stranke lahko s sporazumom izključijo osebe določenega državljanstva iz kroga mogočih arbitrov.

Tretji odstavek ureja postopek imenovanja, če sporazuma strank o postopku imenovanja ni bilo, dogovorjeno pa je, da so arbitri trije ali da je arbiter en sam, kar sta najtipičnejši situaciji. Če se stranki odločita za več arbitrov ali za njihovo sodo število, potem je pričakovati, da bosta to neobičajno rešitev izpeljali tudi z vidika postopka imenovanja arbitrov oziroma da tak postopek določajo pravila institucionalne arbitraže, ki predvidevajo tako sestavo senata, zato netipičnih hipotetičnih situacij zakon ne ureja. V primerjavi z nekaterimi primerjalnimi ureditvami je tudi postopek za imenovanje predsednika arbitražnega senata prepuščen dogovoru strank oziroma pravilom institucionalne arbitraže, sicer pa dogovoru arbitrov samih, saj zakon predsedniku ne daje dodatnih, večjih pooblastil od drugih arbitrov.

Četrti odstavek ureja položaj v primerih, ko sta se stranki dogovorili o postopku imenovanja arbitrov (in torej določbe tretjega odstavka ne pridejo v poštev), vendar iz določenih razlogov arbitri po tem postopku niso bili imenovani. Če se stranki nista sami dogovorili o rezervnem mehanizmu, lahko v takem položaju na zahtevo stranke ustrezne ukrepe sprejme sodišče (gre zlasti za imenovanje arbitra ali določitev tretje osebe, ki naj imenuje arbitra). Kadar sodišče postavlja arbitra, mora pri tem bolj upoštevati dogovor strank o kvalifikacijah arbitra. Ker je veljavnost v skladu s predlogom zakona razširjena na vse vrste arbitraž, je priporočilo, naj bo za edinega ali tretjega arbitra imenovana oseba z drugim državljanstvom, kot ga imata stranki, omejeno samo na razmerja z mednarodnim elementom (mednarodne arbitraže v smislu vzorčnega zakona).


K 15. členu: Razlogi za izločitev arbitra (12. člen vzorčnega zakona)

Člen ureja dolžnost vsakega arbitra, da razkrije vse okoliščine, ki bi lahko vzbujale dvom o njegovi neodvisnosti in nepristranskosti, ter določa, kdaj lahko stranka iz teh razlogov zahteva izločitev arbitra. V primerjavi z dosedanjo ureditvijo je določitev izločitvenih razlogov abstraktnejša, saj se je ZPP skliceval na izločitvene razloge, ki veljajo za sodnike, kar pa zaradi različne narave sodišča in arbitraže ni najprimernejše. Arbiter se v nobenem primeru ni več dolžan sam izločiti, temveč mora o obstoju izločitvenih razlogov le obvestiti stranki, vsaka od njiju pa lahko zahteva njegovo izločitev. Novost je možnost izločitve arbitra zaradi tega, ker nima kvalifikacij, ki so bile med strankami dogovorjene. Ravno zagotovitev večje strokovnosti odločanja z vidika predmeta spora je namreč lahko za stranke ena od glavnih prednosti arbitražnega postopka pred sodnim odločanjem. Stranka, ki je sama imenovala arbitra oziroma je sodelovala pri njegovem imenovanju, pa lahko izločitev tega arbitra zahteva samo iz razlogov, za katere je izvedela šele po imenovanju in jih torej ni mogla upoštevati pri prvotni presoji primernosti te osebe za arbitra.


K 16. členu: Postopek izločitve arbitra (13. člen vzorčnega zakona)

Tako kot o postopku imenovanja se stranke lahko sporazumejo tudi o postopku izločitve arbitra, predlog zakon pa ureja samo primere, ko takega dogovora ni. Zahteva za izločitev je vezana na 15-dnevni subjektivni rok, o njej pa odloča arbitražni senat, razen če se arbiter na zahtevo stranke izloči sam oziroma če se o njegovi izločitvi sporazumejo vse stranke. Zaradi večje jasnosti je poudarjeno, da o zahtevi za izločitev odloča celoten senat, vključno z arbitrom, čigar izločitev se zahteva. Če stranka z zahtevo za izločitev pred arbitražnim senatom ne uspe, lahko v 30 dneh zahteva izločitev arbitra pred sodiščem, zoper odločitev sodišča pa ni pritožbe. V primerjavi z vzorčnim zakonom je s sporazumom strank dopustno izločiti tudi možnost, da se stranka glede izločitve arbitra obrne na sodišče, saj imajo nekatere institucionalne arbitraže urejen svoj postopek izločitve arbitra, vključno s sistemom pravnih sredstev.


K 17. členu: Neopravljanje ali nezmožnost opravljanja nalog arbitra (14. člen vzorčnega zakona)

Poleg izločitvenih razlogov predlog zakona ureja tudi primere, ko imenovani arbiter iz pravnih ali dejanskih razlogov ni sposoben opravljati svoje funkcije ali je iz katerega koli razloga ne opravlja brez nepotrebnega zavlačevanja. V takem primeru mandat arbitra preneha, če sam odstopi s položaja ali če se o prenehanju mandata sporazumejo stranke. Če nič od tega ne uspe, lahko stranka zahteva, da o prenehanju mandata odloči sodišče. To možnost imajo stranka, ki je arbitra imenovala, in druge stranke. Možnosti sodnega odločanja o prenehanju mandata arbitra ni mogoče izključiti s sporazumom strank, saj bi sicer stranka, ki pričakuje zase neugoden razplet arbitraže, lahko izvedbo postopka dejansko onemogočila z imenovanjem nesposobnega arbitra. Če arbiter kadar koli odstopi s svojega položaja ali se stranki sporazumeta o njegovi razrešitvi, to ne pomeni priznanja obstoja izločitvenih razlogov, priznanja nezmožnosti opravljanja funkcije ali priznanja nepotrebnega zavlačevanja z nalogami arbitra. S tem se želi preprečiti, da bi arbitri v utemeljenih primerih odlašali z odstopom s položaja zaradi skrbi, da bi to pomenilo priznanje morebitne odškodninske odgovornosti nasproti strankam.


K 18. členu: Imenovanje nadomestnega arbitra (15. člen vzorčnega zakona)

Kadar arbitru mandat iz katerega koli razloga preneha pred koncem arbitražnega postopka, je nadomestni arbiter imenovan skladno s pravili za imenovanje prvotnega arbitra, razen če so se stranke sporazumele drugače.


K IV. POGLAVJU: PRISTOJNOST ARBITRAŽNEGA SENATA

K 19. členu: Pristojnost arbitražnega senata, da odloča o svoji pristojnosti (16. člen vzorčnega zakona)

Arbitražni senat ima t. i. kompetenco o kompetenci – torej pristojnost, da sam odloči o svoji pristojnosti – česar ZPP ni izrecno določal, čeprav v sodobni teoriji o tem ni dvoma. V okviru te pristojnosti lahko arbitraža odloča tudi o obstoju ali veljavnosti arbitražnega sporazuma. Glede na to, da je tak sporazum lahko zapisan v obliki arbitražne klavzule, ki je del nekega širšega posla materialnega prava, je izrecno določeno, da se arbitražna klavzula šteje za samostojen sporazum. Morebitna odločitev o ničnosti glavne pogodbe zato nima nujno za posledico tudi neveljavnosti arbitražne klavzule. Stranka z ugovorom nepristojnosti arbitraže ne sme špekulirati, temveč ga mora vložiti najpozneje v odgovoru na tožbo oziroma takoj, ko pride do poznejše prekoračitve pristojnosti arbitraže. Opustitev pravočasnega ugovora pomeni priznanje pristojnosti arbitraže, zato bo arbitražni senat prepozen ugovor zavrnil. V primerjavi z vzorčnim zakonom je poudarjeno, da mora arbitražni senat o ugovoru nepristojnosti praviloma odločiti s posebnim sklepom. To omogoči, da stranki ni treba čakati na konec arbitražnega postopka, preden lahko izpodbija odločitev o pristojnosti arbitraže, temveč lahko sodni postopek o tem vprašanju sproži že med arbitražnim postopkom. Po nemškem zgledu je določeno, da je postopek pred sodiščem v taki zadevi nujen (da ne bi odločanje o nepristojnosti arbitraže trajalo dlje od samega arbitražnega postopka). Samo izjemoma, zlasti če je odločitev o glavni zadevi enostavna in ne zahteva daljšega postopka, bo arbitražni senat o ugovoru nepristojnosti odločil v končni odločbi.


K 20. členu: Začasni ukrepi arbitraže (17. do 17. G člen vzorčnega zakona)

Pristojnost arbitraže za izdajanje začasnih odredb ali drugih začasnih ukrepov v ZPP ni izrecno urejena, pa tudi vzorčni zakon v prvotnem besedilu iz leta 1985 je to pristojnost urejal samo v razmeroma jedrnatem 17. členu. Leta 2006 je bilo v vzorčni zakon vstavljeno posebno IV. A poglavje, ki prinaša mnogo podrobnejšo ureditev začasnih ukrepov. Podrobno so urejeni namen začasnih ukrepov, njihovi tipi, pogoji in postopek za izdajo. Urejeno je tudi sodelovanje sodišča pri prisilni izvršbi teh ukrepov, če jih stranka prostovoljno ne izpolni. Vzorčni zakon po novem ločuje med začasnimi ukrepi – interim measures (numerus clausus, izvršljivi, izdani po zaslišanju nasprotne stranke) in predhodnimi nalogi – preliminary orders (brez zaslišanja nasprotne stranke, omejen čas veljave največ 20 dni, le procesne narave – niso izvršljivi).

Predlagani 20. člen prenaša rešitve iz IV. A poglavja vzorčnega zakona v slovensko zakonodajo na temeljni vsebinski ravni, pri čemer opušča dobesedni prevzem tistih določb, ki z vidika slovenskega pravnega reda niso potrebne. Sicer bi namreč prišlo do nomotehničnega neravnotežja med ureditvijo postopka pri odločanju arbitraže o glavni stvari, ki je urejeno razmeroma skopo, in podrobno ureditvijo odločanja o začasnih ukrepih. Pooblastila arbitraže za izdajanje začasnih ukrepov so zato po nemškem in avstrijskem zgledu strnjena v enem členu.

Temeljno izhodišče ostaja, da je arbitraža upravičena izdajati začasne ukrepe zoper stranke postopka (če se stranke ne dogovorijo drugače), vendar sama ne more zagotoviti tudi njihove prisilne izvršbe. Pristojnost za izdajo začasnih ukrepov je torej podobna pristojnosti za izdajo končne odločbe. Razlika je v tem, da izjemoma (če je potrebno hitro ukrepanje ali če to terja narava ukrepa) lahko arbitražni senat sprejme začasni ukrep tudi brez zaslišanja nasprotne stranke. Tak začasni ukrep zavezuje obe stranki, ni pa ga mogoče prisilno izvršiti pred sodiščem. V primerjavi s sodiščem lahko arbitraža izdaja začasne ukrepe samo zoper stranke arbitražnega postopka in ne zoper tretje osebe, saj je te za kaj takega niso pooblastile z arbitražnim sporazumom. Zakon ne opredeljuje vsebine ali tipov začasnih ukrepov – ti so prepuščeni diskreciji arbitrov, lahko pa jih stranke vnaprej opredelijo v arbitražnem sporazumu ali v pravilih institucionalne arbitraže. Seveda pa mora biti začasni ukrep, če naj doseže svoj učinek, vsebinsko primeren situaciji – bodisi tak, da ga bo stranka prostovoljno spoštovala, bodisi tak, da bo mogoče doseči njegovo prisilno izvršbo pred sodiščem po postopku iz 43. člena.

17. G člen vzorčnega zakona določa odgovornost stranke, ki je dosegla izdajo neutemeljenega začasnega ukrepa, za stroške in škodo, ki so nastali nasprotni stranki v zvezi s takim ukrepom. Za odločanje o povrnitvi teh stroškov in škode je dana pristojnost istemu arbitražnemu senatu. Strokovna skupina je menila, da taka določba v zakonu ni nujna, saj do odškodninske odgovornosti stranke lahko pride že po splošnih pravilih odškodninskega prava, stranke se lahko same sporazumejo o pristojnosti arbitražnega senata za odločanje o njej, pristojnost arbitražnega senata za odločitev o stroških postopka pa je že urejena v predlaganem 39. členu slovenskega zakona.


K V. POGLAVJU: POTEK ARBITRAŽNEGA POSTOPKA

K 21. členu: Enakopravnost strank (18. člen vzorčnega zakona)

Člen določa enakopravnost strank kot eno temeljnih načel arbitražnega postopka, kar se med drugim kaže v pravici vsake stranke, da predstavi svoja stališča in se izreče o vseh pomembnih vprašanjih (pravica do izjave). Določba je vsebinsko usklajena z vzorčnim zakonom, njena formulacija pa je oblikovana po zgledu nemškega zakona.


K 22. členu: Pooblaščenci

Vzorčni zakon ne vsebuje posebne določbe o pooblaščencih, primerjalna zakonodaja (npr. avstrijska in nemška) pa to vprašanje zaradi večje jasnosti posebej ureja. Zaradi privatistične narave arbitraže je ureditev liberalnejša kot pri zastopanju pred sodišči. Pooblaščenec je lahko vsaka domača ali tuja polno poslovno sposobna fizična oseba, vključno z domačim ali tujim odvetnikom. Od pravnih oseb je lahko pooblaščenec v arbitražnem postopku samo odvetniška družba (domača ali tuja). Zaradi varstva šibkejše stranke pravice do zastopanja po pooblaščencu z arbitražnim sporazumom ni mogoče izključiti, prav tako pa ni mogoče določiti, da pooblaščenec ne sme biti odvetnik ali odvetniška družba.


K 23. členu: Pravila postopka (19. člen vzorčnega zakona)

Ta člen določa temeljno pravilo avtonomije strank pri oblikovanju arbitražnega postopka. Razen kadar zakon izrecno določa drugače, se lahko stranke sporazumejo o pravilih postopka. Če in kolikor stranke tega pooblastila ne izkoristijo, ga s tem prenesejo na arbitre: arbitražni senat vodi postopek, kot se mu zdi primerno.


K 24. členu: Sedež arbitraže (20. člen vzorčnega zakona)

Določitev sedeža arbitraže je pomembna, ker je od sedeža odvisno, ali se arbitraža šteje za domačo arbitražo in ali torej zanjo velja predlagani zakon. O sedežu arbitraže se sporazumejo stranke, če pa tega ne storijo, ga določi arbitražni senat sam. Tretji odstavek 35. člena predloga zakona določa še pomožno merilo: če sedeža arbitraže niso določile niti stranke niti arbitri, se šteje za sedež kraj, kjer je bila izdana arbitražna odločba. Z navedbo kraja izdaje v končni odločbi torej arbitri lahko posredno določijo tudi sedež arbitraže. Sedež arbitraže ni nujno kraj, kjer se arbitraža sestaja, posvetuje, zaslišuje stranke oziroma priče ali izvaja dokaze.


K 25. členu: Začetek arbitražnega postopka (21. člen vzorčnega zakona)

Arbitražni postopek se praviloma začne na dan, ko stranka prejme zahtevo, naj se določen spor predloži arbitraži. Pri institucionalnih arbitražah je taka vloga stranke lahko že tožba, medtem ko sta pri ad hoc arbitražah potrebna predhodno obvestilo nasprotni stranki o imenovanju arbitra in poziv k imenovanju svojega arbitra, tožba pa se lahko vloži šele po konstituiranju arbitražnega senata. Zakon ne določa različnih pravil za ti vrsti arbitraž, ker imajo nekatere institucionalne arbitraže o začetku postopka svoja pravila.


K 26. členu: Jezik arbitražnega postopka (22. člen vzorčnega zakona)

Tako kot pravila postopka tudi jezik postopka določijo stranke z arbitražnim sporazumom, če pa tega ne storijo, jezik določi arbitražni senat po svoji presoji. Določbam iz vzorčnega zakona je dodano še merilo tretjega odstavka, ki ureja položaj do določitve jezika, če ta ni bil določen že v arbitražnem sporazumu. Stranke lahko v takem primeru tožbo in druge vloge podajo v jeziku glavne pogodbe (pogodbe materialnega prava, v zvezi s katero je nastal spor), jeziku, v katerem je zapisan arbitražni sporazum, ali v slovenskem jeziku. Za te jezike se namreč lahko domneva, da imajo določeno zvezo s postopkom, saj so jih stranke že uporabile (jezik glavne pogodbe oz. arbitražnega sporazuma) ali so določile sedež arbitraže v Sloveniji (kar nakazuje povezavo s slovenščino).

Predlog zakona sicer v 46. členu in z njim v zvezi v 49. členu ureja poseben jezikovni režim za arbitražo glede potrošniškega spora in za arbitražo glede individualnega delovnega spora, in sicer poteka arbitražni postopek v teh primerih v slovenskem jeziku, razen če se stranke o tem izrecno drugače sporazumejo. Zaradi varstva potrošnika in delavca torej odpade možnost, da bi se za uporabo tujega jezika arbitri odločili sami.


K 27. členu: Tožba in odgovor na tožbo (23. člen vzorčnega zakona)

Člen ureja tožbo kot glavno pisno vlogo tožeče stranke ter odgovor nanjo kot glavno vlogo tožene stranke. Njuna vsebina je analogna vsebini tožbe in odgovora na tožbo v pravdnem postopku. Rok za vložitev tožbe in odgovora nanjo ureja arbitražni sporazum ali ga določi arbitražni senat. Zakon ne določa prekluzije navajanja novih dejstev in novih dokazov, kot jo pozna ZPP, lahko pa se o takem pravilu sporazumejo stranke oziroma ga določijo arbitri. Arbitražni senat lahko zavrne spremembo tožbe ali odgovora na tožbo, če meni, da z njo stranka neupravičeno zavlačuje postopek.


K 28. členu: Ustni in pisni postopek (24. člen vzorčnega zakona)

Oblika, v kateri poteka arbitražni postopek, ni predpisana, zato je lahko v celoti izveden ustno ali pisno – običajno pa je, da se večina postopka opravi prek pisnih vlog. Če ni dogovorjeno drugače, lahko vsaka stranka zahteva, da arbitražni senat opravi ustno glavno obravnavo, sicer pa glavna obravnava ni obvezna. Načelo enakopravnosti strank je operacionalizirano tako, da morajo biti stranke obveščene, kdaj bo senat izvajal dokaze, ter da jim mora biti poslano vse gradivo (vloge strank, izvedenska mnenja, pisni dokazi idr.), na katero senat lahko opre svojo odločitev. To jim omogoča, da se lahko izrečejo o izvedenih dokazih in drugem gradivu.

Nekatere zakonodaje določajo, da je arbitražni postopek praviloma ali celo obvezno tajen. ZArb take določbe ne vsebuje, saj se lahko stranke, če so zainteresirane za tajnost postopka, o tem kadar koli dogovorijo oziroma tajnost posamezne obravnave lahko določijo arbitri sami. Glede na to, da arbitražni postopek že po svoji organizacijski naravi ni tako dostopen javnosti kot sodni postopki, zakonsko urejanje tajnosti ni potrebno.


K 29. členu: Zamuda stranke (25. člen vzorčnega zakona)

Ena od prednosti arbitražnega reševanja sporov pred sodnimi postopki naj bi bila tudi hitrost odločanja. Vzorčni zakon zato ureja ravnanje arbitražnega senata, če stranka neupravičeno zamuja z opravo določenega dejanja v arbitražnem postopku, in sicer tako da se postopek ustavi ali nemoteno nadaljuje in konča, do neutemeljenega zavlačevanja pa praviloma ne more priti.


K 30. členu: Izvedenec, ki ga imenuje arbitražni senat (26. člen vzorčnega zakona)

Arbitražni senat lahko imenuje izvedence, da dajo svoje strokovno mnenje zlasti o vprašanjih, o katerih arbitri nimajo zadostnega strokovnega znanja. Stranke morajo z izvedencem sodelovati, kot jim naloži arbitražni senat, lahko pa mu na naroku tudi zastavljajo vprašanja in ga soočijo z drugimi strokovnjaki, ki izpovedujejo o istih vprašanjih. Slovensko civilno procesno pravo položaja takih strokovnjakov posebej ne ureja, nekateri tuji sistemi ter vzorčni zakon pa govorijo o t. i. izvedeni priči (expert witness). Predlog zakona ne uporablja tega izraza, ker se izvedena priča v slovenski pravni teoriji opredeljuje kot tista priča, ki ima tudi strokovno znanje o dejstvih in dogodkih, na katera se nanaša njena izpovedba.²² Vloga drugih strokovnjakov v arbitražnem postopku pa je bolj podobna vlogi izvedencev – dajo torej svoje strokovno mnenje o določenem vprašanju in ne pričajo (nujno) o svojem čutnem zaznavanju določenih dogodkov ali okoliščin. Teh drugih strokovnjakov ne imenuje arbitražni senat za izvedence, temveč jih na narok privedejo stranke same, zato senatu njihovemu pričanju ni treba pripisati enake stopnje nevtralnosti in zanesljivosti kot izvedenčevemu mnenju, vseeno pa lahko pripomorejo k celovitemu obravnavanju spornega vprašanja z vseh strokovno pomembnih vidikov.


K 31. členu: Pomoč sodišča pri izvedbi dokazov (27. člen vzorčnega zakona)

Arbitražni senat nima na zakonu temelječih pristojnosti tako kot sodišče, zato nekaterih dokazov ne more izvesti sam, prav tako pa sam ne more opraviti nekaterih drugih dejanj (npr. zastaviti vprašanja za predhodno odločanje Sodišču Evropskih skupnosti). Zato zakon določa, da lahko arbitražni senat sam ali ena od strank arbitražnega postopka zaprosi sodišče za pomoč pri izvedbi dejanja, ki ga arbitraža sama ni upravičena opraviti. Sodišče pri izvedbi dokazov ni vezano na pravila, določena v predlogu zakona, temveč smiselno uporablja pravila o pravni pomoči med sodišči. Pravno pomoč arbitraži sodišče zagotovi samo glede tistih dejanj, ki jih arbitraža sama ne bi mogla opraviti (enako tudi zdaj 470. člen ZPP), ne pa tudi glede takih, kjer bi bilo le smotrnejše ali enostavnejše, da bi jih opravilo sodišče v določenem kraju. Prošnji za pravno pomoč sodišče ni dolžno ugoditi, če meni, da pomoč ni potrebna (to zajema tudi primere, ko je arbitražni sporazum očitno neveljaven). S tem se želi preprečiti, da bi arbitraže prelagale na sodišča tudi opravila, ki jih lahko opravijo same. Če pa sodišče za arbitražo izvede dokaze, smejo biti arbitri prisotni in postavljati vprašanja.

Podrobnejše je določilo o tem, katero sodišče in kako opravi zaprošeno dejanje. To je stvarno in krajevno pristojno sodišče (30. člen in 46. do 69. člen ZPP), dejanje pa opravi po splošnih predpisih o pravni pomoči med sodišči (tj. trinajsto poglavje ZPP) in torej pri tem ni vezano na zakon o arbitraži.
___________________________
²² »Izvedena priča: oseba, ki je strokovno usposobljena in je bila slučajno priča dogodka.« Pravni terminološki slovar. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 1999, str. 126.




K VI. POGLAVJU: IZDAJA ODLOČBE IN KONEC POSTOPKA

K 32. členu: Merodajno materialno pravo (28. člen vzorčnega zakona)

Predlagani člen ureja določitev materialnega prava, na podlagi katerega arbitraža odloča v sporu. Rešitev je deloma povzeta po vzorčnem zakonu, deloma pa po avstrijski rešitvi. Uporaba izraza »pravna pravila« pomeni, da stranke niso omejene na izbiro med nacionalnimi pravnimi redi, temveč se lahko dogovorijo tudi za nadnacionalna pravila, npr. za načela UNIDROIT ali PECL. Izbor nacionalnega prava pa, če ni dogovorjeno drugače, pomeni neposredni odkaz na materialno pravo določene države brez njenih kolizijskih pravil, kar ustreza običajnemu dojemanju strank. Poleg tega je renvoi (zavračanje) izključen tudi po splošnih pravilih pogodbenega statuta (ZMZPP, Rimska konvencija o uporabi prava v pogodbenih obligacijskih razmerjih).

Medtem ko vzorčni zakon arbitre pooblašča, da ob odsotnosti sporazuma strank sami izberejo merodajno materialno pravo na podlagi kolizijskih pravil, ki jih štejejo za primerna, po predlagani rešitvi senatu ne bo treba uporabiti kolizijskih pravil, da bi prišel do uporabnega materialnega prava, pač pa bodo arbitri neposredno poiskali najprimernejša materialna pravila. Rezultat obeh pristopov je v končni fazi enak, saj je izbira prepuščena arbitrom; pričakovati pa je, da bo največkrat izbrano materialno pravo, ki ima s sporom najtesnejšo zvezo, kar je tipična navezovalna okoliščina kolizijskih pravil.

Ohranja se pravilo, ki ga pozna že ZPP, da lahko arbitražni senat odloči po pravičnosti (ex aequo et bono) samo na podlagi izrecnega pooblastila strank. Brez takega pooblastila morajo arbitri odločati na podlagi izbranih pravnih pravil. V vsakem primeru pa mora arbitražni senat upoštevati pogodbena določila in poslovne običaje.

Zaradi širitve uporabe pravil vzorčnega zakona tudi na notranjepravne arbitraže to pomeni, da lahko stranke dosežejo uporabo tujega prava tudi v razmerjih brez mednarodnega elementa. Toda glede na to, da so arbitrabilni samo zahtevki, o katerih se stranke lahko poravnajo (in torej zanje s pogodbo tudi poustvarijo pravila tujega prava), in da je že do zdaj obstajala možnost, da arbitraža odloča po pravičnosti, taka rešitev ne razširja možnosti, da se stranke z izbiro tujega prava izognejo domačim kogentnim predpisom.


K 33. členu: Odločanje arbitražnega senata (29. člen vzorčnega zakona)

Arbitražni senat praviloma odloča z večino glasov vseh članov, stranke ali vsi člani senata pa lahko pooblastijo predsednika senata, da sam odloča o procesnih vprašanjih. Zlasti, če je število arbitrov sodo, se lahko zgodi, da potrebne večine za odločitev ni mogoče doseči. Najprimernejše je, da stranke tak položaj uredijo že v arbitražnem sporazumu, v katerem so določile sodo število arbitrov, saj zakon ne predvideva več možnosti iz 472. člena ZPP, da stranka v takem primeru s tožbo zahteva, naj sodišče izreče, da je arbitražni sporazum prenehal veljati. Zakon ne uvaja rešitve nekaterih pravnih redov, da v primeru, če se ne doseže potrebna večina za meritorno odločitev v glavni stvari, o njej odloči predsednik senata (se pa o takem pravilu seveda lahko dogovorijo stranke).


K 34. členu: Poravnava (30. člen vzorčnega zakona)

Med arbitražnim postopkom lahko stranke razrešijo svoj spor tudi s poravnavo. V takem primeru arbitražni senat postopek ustavi. Stranke lahko zahtevajo, da se poravnava zapiše v obliki arbitražne odločbe, s čimer pridobi enak učinek kot taka odločba. V primerjavi z vzorčnim zakonom je zožena možnost, da arbitri zavrnejo zapis vsebine poravnave v obliki arbitražne odločbe. To lahko storijo samo, če je vsebina poravnave v nasprotju z javnim redom. S tem se želi preprečiti, da bi arbitri oteževali sklenitev poravnave npr. iz razloga, ker bo njihovo plačilo zaradi poravnave manjše, kot če bi v sporu meritorno odločil arbitražni senat.


K 35. členu: Oblika in vsebina odločbe (31. člen vzorčnega zakona)

Arbitražna odločba se izda pisno, podpišejo pa jo vsi arbitri oziroma večina arbitrov z navedbo razlogov, zakaj se posamezen arbiter ni podpisal. Vsaki stranki se izroči izvod take odločbe. Praviloma mora biti odločba obrazložena, razen če sta se stranki sporazumeli drugače ali če se v obliki arbitražne odločbe zapiše poravnava med strankama. Zakon posebej ne ureja možnosti pritrdilnih ali odklonilnih ločenih mnenj arbitrov, saj to vprašanje lahko stranke uredijo same, če se jim zdi pomembno. Če ni drugače dogovorjeno, pa ni ovire za to, da ne bi posamezni arbitri izdali tudi svojih ločenih mnenj. V odločbi morata biti navedena tudi datum izdaje odločbe in sedež arbitraže, ki sta pomembna za določitev, v kateri državi in do kdaj je mogoče vložiti tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe. V tretjem odstavku je nekoliko drugače kot v vzorčnem zakonu določena domneva, da se v dvomu za sedež arbitraže šteje kraj, ki je kot kraj izdaje naveden v odločbi. Ta domneva rešuje situacijo, do katere pride, če arbitražni sporazum ne določa sedeža arbitraže, na njegovo izrecno določitev pa so pozabili tudi arbitri. Pričakovati je namreč, da bo tudi v takem primeru v odločbi naveden kraj izdaje in da bo ta kraj najverjetneje ustrezal dejanskemu sedežu arbitraže. Vsekakor bo torej državna pripadnost arbitraže razvidna že iz arbitražne odločbe.


K 36. členu: Končanje postopka (32. člen vzorčnega zakona)

Arbitražni postopek se konča z izdajo meritorne končne odločbe ali sklepa zaradi procesnih razlogov. Novost v primerjavi z ZPP je zlasti možnost, da arbitražni senat s sklepom konča postopek, kadar ugotovi, da je njegovo nadaljevanje iz katerega koli pravnega ali dejanskega razloga postalo nepotrebno ali nemogoče. To se zgodi npr. če je izpodbit ali razveljavljen arbitražni sporazum ali arbitražni senat ne more doseči potrebne večine za meritorno odločitev. S končanjem postopka arbitrom preneha mandat, razen za izdajo popravka in razlage arbitražne odločbe, za odločitev o stroških arbitražnega postopka po njegovem končanju in za ravnanje v primeru, če sodišče v postopku razveljavitve arbitražne odločbe dovoli arbitražnemu senatu popravo procesnih napak.


K 37. členu: Popravek in razlaga arbitražne odločbe ter dopolnilna odločba (33. člen vzorčnega zakona)

Člen ureja, kdaj arbitražni senat na zahtevo stranke ali na lastno pobudo izda popravek arbitražne odločbe, njeno razlago ali dopolnilno odločbo o zahtevkih, o katerih še ni odločil. Vsebinsko so prevzete določbe vzorčnega zakona, sestava člena pa je z nekaj spremembami prevzeta po nemškem in avstrijskem zgledu. Določeno je, da o zahtevi za popravek, razlago ali dopolnitev odločbe drugo stranko vedno obvešča arbitražni senat in ne stranka, ki je podala zahtevo sama; hkrati da senat nasprotni stranki možnost, da se o tej zahtevi izreče. To zagotavlja večjo gotovost glede pravilnosti obveščanja, kot če bi zanj skrbele stranke, hkrati pa senat običajno laže vzpostavi stik s strankami, zlasti če gre za institucionalno arbitražo. Določbe o obliki in vsebini arbitražne odločbe se uporabljajo tudi za njen popravek, razlago ali dopolnitev. Popravek ali razlaga sta sestavni del arbitražne odločbe.


K 38. členu: Pravni učinek arbitražne odločbe

Arbitražne odločba je po pravnem učinku izenačena s pravnomočno sodbo. Vzorčni zakon določbe o pravnem učinku arbitražne odločbe ne vsebuje, vendar jo je smiselno ohraniti zaradi pravne tradicije, da ne bi njena opustitev zavajala, da novi zakon v primerjavi z ZPP zmanjšuje moč arbitražne odločbe. Podobno določbo vsebuje tudi nemški zakon. V primerjavi s 475. člena ZPP ni več omenjena možnost, da se arbitražna odločba lahko izpodbija pred arbitražo višje stopnje, če se stranke tako dogovorijo, saj to izhaja že iz splošnih pravil o avtonomiji strank glede določanja pravil arbitražnega postopka, poleg tega pa je taka rešitev v praksi izjemno redka.


K 39. členu: Odločitev o stroških postopka

Vzorčni zakon odločanja o stroških postopka ne ureja, pozna pa podobne določbe o tem primerjalna zakonodaja v Nemčiji, Avstriji in na Hrvaškem. Glede na našo pravno tradicijo, da sodišče v končni odločbi odloči tudi o povrnitvi stroškov postopka, tako odločitev stranke verjetno pričakujejo tudi od arbitraže, zlahka pa se zgodi, da za to pozabijo izrecno pooblastiti (zlasti če je sporazum v obliki arbitražne klavzule vsebovan v glavni pogodbi). Zaradi tega je primernejše, da ima arbitražni senat že na podlagi zakona pristojnost, da odloči tudi o stroških postopka, če stranke tega z arbitražnim sporazumom izrecno ne izključijo. Do odločitve o stroških postopka vsekakor pride samo na zahtevo stranke, ki je imela stroške, in ne na lastno pobudo arbitrov. Zakon ne določa podrobnejših pravil za odločitev o stroških, saj jih lahko stranke določijo same, če se jim zdi potrebno, sicer pa je skladno z naravo arbitraže in zaupanjem, ki so ga stranke naklonile arbitrom, da o tem odloči arbitražni senat po prosti presoji, upoštevajoč okoliščine posameznega primera in izid postopka. Pomembna je tudi določba, da arbitražni senat o stroških postopka lahko odloči pozneje, če to ob izdaji glavne odločbe še ni bilo mogoče. Na podlagi predlaganega tretjega odstavka 36. člena arbitrom z izdajo odločbe o glavni stvari ne preneha mandat za odločitev o stroških postopka.


K VII. POGLAVJU: IZPODBIJANJE ARBITRAŽNE ODLOČBE

K 40. členu: Tožba za razveljavitev arbitražne odločbe (34. člen vzorčnega zakona)

Tožba za razveljavitev arbitražne odločbe je edino pravno sredstvo, ki ga imajo stranke zoper arbitražno odločbo. Razlogi za razveljavitev so zelo omejeni in strogo sledijo vsebini vzorčnega zakona, saj naj bi njihovo poenotenje prineslo večjo gotovost o enaki trdnosti arbitražne odločbe v različnih pravnih redih, kar je eden glavnih ciljev vzorčnega zakona. Obseg izpodbijanja je omejen na razloge, ki se nanašajo na veljavnost arbitražnega dogovora, njegovo vsebino, konstituiranje arbitražnega senata, nekatere najtežje kršitve postopka in kršitev javnega reda, ne pa na zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in zmotno uporabo materialnega prava. V primerjavi z dosedanjo ureditvijo po ZPP so izpodbojni razlogi nekoliko zoženi. Pri potrošniških in delovnih sporih, na katere se vzorčni zakon neposredno ne nanaša, pa so razveljavitveni razlogi zaradi varstva šibkejše stranke širši (47. in 49. člen predloga zakona). Zaradi večje jasnosti je dodana izrecna določba, da se stranke tej tožbi vnaprej ne morejo odpovedati.

V primerjavi z dosedanjo ureditvijo po ZPP je subjektivni rok za vložitev tožbe podaljšan z enega na tri mesece, tako kot to predvideva vzorčni zakon. Nekoliko drugače je po nemškem zgledu urejen rok za vložitev tožbe, če je bila vložena zahteva za popravek, razlago ali dopolnitev arbitražne odločbe. Dodana je tudi določba, da arbitražne odločbe ni več mogoče izpodbijati iz razloga nepristojnosti arbitraže, če je sodišče o tem vprašanju že prej odločalo na podlagi predhodne tožbe iz 11. člena ali pri izpodbijanju sklepa senata o lastni pristojnosti iz 19. člena predloga zakona. V primerjavi z ZPP pomeni novost možnost, da sodišče za določen čas prekine postopek za razveljavitev arbitražne odločbe in omogoči arbitražnemu senatu, da odpravi pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile razveljavitev njegove odločbe. Ta določba se lahko uporabi zlasti pri procesnih kršitvah v arbitražnem postopku, ki jih je mogoče popraviti pozneje. Po nemškem in avstrijskem zgledu je dodana še določba šestega odstavka, po kateri razveljavitev arbitražne odločbe ne vpliva na veljavnost arbitražnega sporazuma, na katerem je temeljila arbitraža. To pomeni, da stranke po razveljavitvi arbitražne odločbe spora ne morejo neposredno predložiti sodišču, temveč je treba imenovati nov arbitražni senat, da o njem odloči (dotedanjim arbitrom je namreč mandat potekel z izdajo arbitražne odločbe), če se stranke seveda ne sporazumejo drugače.


K VIII. POGLAVJU: PRIZNANJE IN IZVRŠITEV ARBITRAŽNIH ODLOČB IN ZAČASNIH UKREPOV ARBITRAŽE

K 41. členu: Domače arbitražne odločbe (35. in 36. člen vzorčnega zakona)

Dosedanja ureditev po ZPP in ZMZPP glede izvršitve arbitražnih odločb razlikuje med domačimi in tujimi arbitražami. Domača arbitražna odločba ima praviloma moč pravnomočne sodbe, sodišče ali stalna arbitraža le formalno potrdita njeno izvršljivost, medtem ko je za tuje arbitražne odločbe predpisan vsebinski preizkus kot pogoj za priznanje. Vzorčni zakon pa za domače in tuje arbitražne odločbe predvideva enoten exequatur postopek, v katerem sodišče po uradni dolžnosti preveri, ali arbitražna odločba nasprotuje javnemu redu ter ali je bila izdana v nearbitrabilnem sporu, na zahtevo stranke pa preizkusi še druge pogoje za priznanje in izvršitev. Tako država varuje lastni interes, da ni kršen njen javni red oziroma izključna pristojnost njenih sodišč.

Glede na to, da je arbitraža zasebni mehanizem za reševanje sporov in ker v našem pravu ni več omejitve ustanavljanja institucionalnih ali ad hoc arbitraž, za ostro ločevanje med obsegom sodnega nadzora pri domačih in tujih arbitražnih odločbah ni več pravega razloga. Zaradi tega predlog zakona za domače arbitražne odločbe uvaja minimalni vsebinski preizkus v obliki sodne razglasitve izvršljivosti. Meritorne predpostavke za razglasitev izvršljivosti arbitražne odločbe so opredeljene negativno. Možnost, da sodišče zavrne izvršljivost domače arbitražne odločbe, pa je določena ožje kot v vzorčnem zakonu, in sicer lahko to stori samo, če so podani razlogi za razveljavitev arbitražne odločbe, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (arbitrabilnost in javni red), saj lahko druge razloge, ki utemeljujejo zavrnitev priznanja tujih arbitražnih odločb, stranke domače arbitraže v Sloveniji uveljavljajo s tožbo za razveljavitev arbitražne odločbe.

Zaradi želje po čim enotnejši sodni praksi v zvezi z arbitražo je pristojnost za razglasitev izvršljivosti domačih arbitražnih odločb v 9. členu delegirana na Okrožno sodišče v Ljubljani. Če bi se izkazalo, da taka rešitev preveč obremenjuje eno samo sodišče, bi bil mogoč prenos pristojnosti na okrajna sodišča, tako da bi se razglasitev izvršljivosti arbitražne odločbe izvedla kot predhodna faza izvršilnega postopka.


K 42. členu: Tuje arbitražne odločbe (35. in 36. člen vzorčnega zakona)

Namesto dobesednega prevzema rešitve vzorčnega zakona glede priznanja in izvršitve tuje arbitražne odločbe je po nemškem zgledu uporabljen nomotehnični pristop odkaza na Newyorško konvencijo o priznavanju in izvrševanju tujih arbitražnih odločb, ki pa vsebuje v bistvenem enake razloge za zavrnitev priznanja, kot jih določa vzorčni zakon. Taka rešitev odpravlja možnost neskladja med pravili zakona in pravili konvencije oziroma nepotrebno dvojno urejanje istih vprašanj. Poleg poenotenja mednarodnih pravil je prednost posebnega odkaza na newyorško konvencijo ta, da sodiščem omogoča t. i. avtonomno razlago določb te konvencije.

Newyorška konvencija v II. členu izrecno predvideva samo sklenitev arbitražnega sporazuma v klasični pisni obliki (ožje kot vzorčni zakon) in v IV. členu zahteva njegovo predložitev v taki obliki ob zahtevi za priznanje in izvršitev tuje arbitražne odločbe. Ker predlog zakona za domače arbitraže dopušča tudi elektronsko obliko arbitražnega sporazuma in ne zahteva njegove priložitve v postopku razglasitve izvršljivosti, bi se samo s sklicevanjem na konvencijo določali strožji pogoji za priznanje tujih kot za priznanje domačih arbitražnih odločb. To bi utegnilo biti v nasprotju s III. členom konvencije, ki določa, da postopki za priznanje tujih arbitražnih odločb ne smejo za stranke pomeniti bistveno večjega bremena kot enaki postopki za domače arbitražne odločbe. UNCITRAL v priporočilu z dne 7. julija 2006 predlaga, naj se določba drugega odstavka II. člena newyorške konvencije razlaga tako, da določbe o pisni obliki arbitražnega sporazuma niso navedene izključno – države torej lahko določijo tudi druge oblike sporazuma, ki jih priznavajo. Zaradi tega četrti odstavek 42. člena predloga zakona določa, da za priznanje tuje arbitražne odločbe zadošča, če arbitražni sporazum izpolnjuje pogoje, ki jih glede oblike arbitražnega sporazuma določa slovensko pravo (torej 10. člen predloga zakona).

Spremenjen 35. člen vzorčnega zakona tudi ne vsebuje več zahteve po predložitvi arbitražnega sporazuma niti po avtentifikaciji arbitražne odločbe, ki ju vsebuje newyorška konvencija. Zaradi tega peti odstavek 42. člena predloga zakona določa, da za priznanje tuje arbitražne odločbe v skladu s to konvencijo zadošča, da stranka, ki predlaga priznanje, predloži izvirnik arbitražne odločbe ali njegovo kopijo. Če je arbitražna odločba v tujem jeziku, lahko sodišče zahteva, da stranka predloži prevod odločbe v slovenski jezik.

Zaradi želje po čim enotnejši sodni praksi v zvezi z arbitražo je pristojnost za priznanje tujih arbitražnih odločb v 9. členu delegirana na Okrožno sodišče v Ljubljani. Če bi se izkazalo, da taka rešitev preveč obremenjuje eno samo sodišče, bi bil (enako kot pri razglasitvi izvršljivosti domačih arbitražnih odločb) mogoč prenos pristojnosti na okrajna sodišča, tako da bi se priznanje tuje arbitražne odločbe izvedlo kot predhodna faza izvršilnega postopka.


K 43. členu: Izvršitev začasnih ukrepov (17. H in 17. I člen vzorčnega zakona)

Vzorčni zakon v prvotnem besedilu iz leta 1985 izrecno ni predvideval prisilne izvršbe začasnih ukrepov, ki jih izda arbitraža – domača ali tuja; prav tako tega izrecno ne ureja dosedanja slovenska zakonodaja. Vprašanje, ali je mogoče priznati in izvršiti začasni ukrep arbitraže, ki je bil izdan v obliki arbitražne odločbe, je bilo v teoriji in sodni praksi sporno. Nove določbe vzorčnega zakona iz leta 2006 posebej urejajo priznanje in izvršitev začasnih ukrepov arbitraž po analogiji z ureditvijo, ki velja za priznanje in izvršitev končnih odločb arbitraže o vsebini spora. Izvršijo se lahko samo ukrepi, glede katerih je bila strankama dana možnost izjave, razlogi za zavrnitev priznanja pa so enaki kot razlogi za zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe.

Predlog zakona vsebinsko prevzema sodobno rešitev vzorčnega zakona in jo umešča v VIII. poglavje zakona, kar nomotehnično olajšuje navezavo na postopek in pogoje za priznanje in izvršitev arbitražnih odločb. Predlagani 43. člen je sestavljen z združitvijo določb novega 17. H in 17. I člena vzorčnega zakona v en sam člen ter delnim odkazom na smiselno uporabo določb o priznanju in izvršitvi arbitražnih odločb, upoštevane pa so tudi rešitve iz nemškega zakona. Ne glede na to, ali gre za začasni ukrep domače ali tuje arbitraže, o njegovi izvršitvi odloča redno izvršilno sodišče – torej pristojno okrajno sodišče. Posebne faze razglasitve izvršljivosti oziroma priznanja pri začasnih ukrepih ni, saj je njihov namen čim hitrejše ukrepanje, ki bi zaradi predolgih sodnih postopkov lahko ostalo brez pomena. Sodišče pa zavrne izvršitev začasnega ukrepa, če je v zvezi s tem ukrepom podan kateri od razlogov za zavrnitev razglasitve izvršljivosti domače oziroma za zavrnitev priznanja tuje arbitražne odločbe. Poleg tega se izvršitev začasnega ukrepa lahko zavrne tudi, če prizadeta stranka dokaže, da ni bila izpolnjena odločitev arbitražnega senata o zagotovitvi varščine ali da sta arbitražni senat ali pristojno sodišče začasni ukrep preklicala ali zadržala, ter če sodišče ukrepa, kakršnega je izdala arbitraža, ne more izvršiti. Po nemškem zgledu je določeno, da v takem primeru sodišče lahko na predlog stranke začasni ukrep ustrezno preoblikuje, če je tako mogoče doseči njegovo izvršljivost.


K IX. POGLAVJU: POTROŠNIŠKI SPORI

V potrošniških sporih praviloma pride do soočenja med strankama z izrazito različno ekonomsko močjo in pravnim znanjem – profesionalcem in laikom na posameznem poslovnem področju. V takih primerih zgolj formalna enakost strank ne zadošča, temveč je treba za dejansko pravičen potek arbitraže temeljno načelo avtonomije strank v procesnem smislu dopolniti z načelom varstva šibkejše stranke, ki v tovrstnih razmerjih zagotavlja tudi dejansko enakopravnost strank. Teh vprašanj vzorčni zakon ne ureja, saj je namenjen le arbitraži v mednarodnih gospodarskih sporih, kjer so stranke prirejeni gospodarski subjekti. Njegova širitev tudi na notranje in negospodarske arbitraže pa terja dopolnitev z nekaterimi posebnimi pravili za tiste vrste arbitraž, ki po svojih značilnostih odstopajo od razmerij, značilnih za mednarodno gospodarsko pravo.


K 44. členu: Pristojno sodišče

Potrošniški spor je opredeljen kot spor med podjetjem in potrošnikom, pri čemer ZArb neposredno ne opredeljuje teh pojmov, temveč se glede njih sklicuje na veljavni Zakon o varstvu potrošnikov. Zaradi koristi potrošnika v tovrstnih sporih ne velja generalna delegacija pristojnosti na Okrožno sodišče v Ljubljani, temveč se pristojno sodišče določi po splošnih pravilih, kar zagotavlja, da bo potrošniku sodišče lahko geografsko dostopnejše kot sicer. Glede na to, da je vrednost potrošniških sporov tipično majhna, bodo največkrat pristojna okrajna sodišča.

K 45. členu: Arbitražni sporazum

Glede na to, da potrošnik ob nakupu izdelka največkrat ne razmišlja o sporih, ki bi lahko nastali v zvezi z njim, in se ne zaveda posebnosti arbitražnega reševanja sporov, je možnost sklepanja arbitražnega sporazuma v potrošniških razmerjih omejena tako, da se tak sporazum lahko sklene samo glede že nastalih sporov. Sporazum mora biti vsebovan v posebni listini, ki jo potrošnik lastnoročno podpiše. Izključena je torej sklenitev arbitražnega sporazuma v obliki arbitražne klavzule ali v elektronski obliki. Že v arbitražnem sporazumu pa mora biti določen sedež arbitraže, na katerem mora senat tudi dejansko opraviti obravnavo oziroma izvajati dokaze, da se ne bi z določitvijo oddaljenega sedeža arbitraže ali z obravnavanjem zunaj sedeža potrošniku dejansko preprečilo sodelovanje v postopku. Če je sedež arbitraže določen v tujini, je slovenski potrošnik (torej tak, ki v Sloveniji stalno ali začasno prebiva ali tu običajno opravlja delo) dodatno varovan tako, da se arbitražni sporazum upošteva (kot negativna procesna predpostavka za sodno odločanje oziroma kot pozitivna predpostavka za odločanje arbitraže) samo, če se nanj sklicuje sam potrošnik, razen če ima potrošnik ob sklenitvi arbitražnega sporazuma ali vložitvi tožbe določeno povezavo z državo sedeža arbitraže (stalno ali začasno prebivališče ali kraj običajnega opravljanja dela).


K 46. členu: Jezik arbitražnega postopka

Zaradi varstva potrošnika mora arbitražni postopek v potrošniškem sporu pred arbitražo v Sloveniji potekati v slovenskem jeziku, razen če se stranke izrecno sporazumejo za uporabo tujega jezika (npr. če je potrošnik tujec). Odpade torej možnost, da bi se za uporabo tujega jezika arbitri odločili sami.


K 47. členu: Izpodbijanje arbitražne odločbe

Razlogi za izpodbijanje arbitražne odločbe v potrošniških sporih so razširjeni, in sicer je mogoče tako odločbo razveljaviti tudi, če so bile kršene kogentne norme, ki jih stranke z dogovorom ne morejo izključiti niti v razmerju s tujim elementom, ali če je podan kateri od obnovitvenih razlogov iz pravdnega postopka. V tem primeru se tudi rok za vložitev tožbe ravna po roku za vložitev zahteve za obnovo postopka po pravilih pravdnega postopka.

K X. POGLAVJU: DELOVNI SPORI

Pri delovnih sporih je podobno kot pri potrošniških sporih potrebna posebna ureditev zaradi varstva šibkejše stranke. Zaradi podobnosti problematike je prevladujoč nomotehnični pristop v tem poglavju sklicevanje na smiselno uporabo pravil, ki veljajo za arbitražo v potrošniških sporih. Na možnost arbitraže v delovnih sporih nakazuje že 205. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR), ki določa, da se s kolektivno pogodbo lahko določi arbitraža za reševanje individualnih delovnih sporov. V tem primeru mora kolektivna pogodba določati sestavo, postopek in druga vprašanja, pomembna za delo arbitraže. Določeni so tudi roki za uveljavljanje pravic pred arbitražo in roki za arbitražno odločanje. Posebnosti arbitraže, ki odloča o sporih med svetom delavcev in delodajalcem, določa tudi Zakon o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU). Določb teh zakonov zaradi sprejetja ZArb ni treba spreminjati, saj le dopolnjujejo zakon o arbitraži kot posebna pravila o arbitraži v določenih razmerjih. V X. poglavju ZArb pa so vsebovane posebne postopkovne določbe o arbitraži v delovnih sporih, ki jih ZDR ne ureja. Alternativna nomotehnična rešitev bi bila združitev vseh določb, ki se nanašajo na arbitražo v delovnih sporih, v enem zakonu – v ZDR, ZDSS-1 ali ZArb – kar pa bi terjalo obsežnejši poseg v besedilo drugih zakonov, zato se ZArb omejuje samo na najnujnejše potrebne spremembe.


K 48. členu: Pristojno sodišče

Posebna opredelitev delovnega spora ni potrebna, ker ga opredeljuje že Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1). Če je predmet arbitraže delovni spor, odloča o vprašanjih, povezanih z arbitražo, pristojno delovno sodišče in ne splošno okrožno sodišče. Podobno rešitev določa že 11. člen ZDSS-1, ki pa pristojnost sodišča navezuje na sedež arbitraže in ne glede na vsebino spora. Glede na to, da so pristojnosti sodišča v zvezi z arbitražo v ZArb nekoliko drugačne kot do zdaj, njihova opredelitev iz ZDSS-1 ni več ustrezna, zato je ta člen med končnimi določbami Predloga zakona o arbitraži črtan.


K 49. členu: Smiselna uporaba

Arbitraža je načeloma mogoča v kolektivnih in individualnih delovnih sporih, pri čemer pa so posebne varstvene norme potrebne zlasti pri zadnjih. V 48. členu zato predlog zakon glede postopkovnih posebnosti v zvezi z arbitražo v individualnih delovnih sporih zaradi zagotavljanja podobne ravni varstva šibkejše stranke napotuje na smiselno uporabo pravil, ki veljajo za potrošniške spore. Tak nomotehnični pristop z omogočanjem analogije olajšuje hitrejši razvoj enotne sodne prakse.


K XI. POGLAVJU: PREHODNE IN KONČNE DOLOČBE

K 50. členu: Uporaba zakona

Zakon se uporablja za vodenje in presojo tistih arbitražnih postopkov, ki so se začeli po uveljavitvi tega zakona, ne glede na to, kdaj je bil sklenjen arbitražni sporazum. V primerjavi s procesnimi pravili, ki veljajo za sodišča, v arbitražnem postopku ni najprimernejše, da bi se nova pravila začela uporabljati takoj, torej tudi že v tekočih postopkih, saj temelj arbitraže ni neposredno zakon, temveč arbitražni sporazum, ki pa se z začetkom veljavnosti zakona ni spremenil. Veljavnost arbitražnih sporazumov, ki so bili sklenjeni pred uveljavitvijo tega zakona, pa se v vsakem primeru presoja po do tedaj veljavnih predpisih. Tudi postopki v zvezi z arbitražo (9. člen), ki potekajo pred sodišči v trenutku uveljavitve ZArb, se nadaljujejo po dosedanjih predpisih.


K 51. členu: Prenehanje veljavnosti in sprememba drugih predpisov

Zakon razveljavlja določbe 31. poglavja ZPP, ker je ureditev problematike iz tega poglavja v celoti nadomeščena z ureditvijo v novem zakonu. Iz istega razloga prenehajo veljati določbe ZMZPP, ki urejajo priznanje in izvršitev tujih arbitražnih odločb. Razveljavljena je določba tretjega odstavka 205. člena ZDR, ki določa, da se razveljavitev arbitražne odločitve v delovnih sporih lahko zahteva le v primerih, ki jih določa Zakon o delovnih in socialnih sodiščih. Ker jih ZDSS-1 (v primerjavi s prejšnjim ZDSS) ne določa več izrecno, temveč le posredno s sklicevanjem na določbe ZPP, ki se z ZArb razveljavljajo, je potrebno tudi črtanje te določbe ZDR. Iz podobnega razloga se razveljavljajo določbe drugega odstavka 19. člena Zakona o elektronskem poslovanju na trgu (ZEPT), petega odstavka 20. člena Zakona o kolektivnih pogodbah (ZKolP) in 105. člen Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju (ZSDU), ki glede postopka pred arbitražo oziroma izpodbijanja arbitražne odločbe napotujejo na uporabo pravil ZPP. V 18. členu ZIZ je črtana določba, ki poravnavo pred arbitražo izenačuje s sodno poravnavo, saj 34. člen ZArb posebej ureja možnost zapisa poravnave v obliki arbitražne odločbe, ki je po pravnih učinkih izenačena s pravnomočno sodbo.


K 52. členu: Začetek veljavnosti

Zaradi celovite spremembe sistemske ureditve arbitraže je določeno nekoliko daljše, devetdesetdnevno trajanje vacatio legis.

Zadnja sprememba: 04/14/2008

Zbirke Državnega zbora RS - spredlogi aktov