· po 60. členu ZJS se je Kapitalski sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja preoblikoval v Kapitalsko družbo, d. d., Slovenski odškodninski sklad pa v Slovensko odškodninsko družbo, d. d.;
· po 56. členu ZJS so se Sklad za izvajanje javnega interesa v kulturi, Tehnološko-razvojni sklad Republike Slovenije, d. o. o., Sklad za ljubiteljske in kulturne dejavnosti, Filmski sklad Republike Slovenije, Sklad za razvoj drobnega gospodarstva, d. o. o., Stanovanjski sklad Republike Slovenije, d. d., Ekološki sklad Republike Slovenije, d. d., preoblikovali v javne sklade;
· po 4. alineji 57. člena ZJS bi se morali vsi skladi na ravni občin preoblikovati v javne sklade;
· po 5. alineji 5. člena so skladi stavbnih zemljišč izgubili pravno osebnost, njihovo premoženje pa je prešlo v last občin;
· po 8. alineji 57. člena se je ZJS začel smiselno uporabljati tudi za Nepremičninski sklad Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje;
· po 9. alineji 57. člena se je ZJS začel smiselno uporabljati tudi za Slovenski jamstveni in preživninski sklad.

· po šesti alineji ZJS bi se moral Sklad za spodbujanje razvoja Triglavskega narodnega parka, d. d., preoblikovati v javni sklad, vendar se to ni zgodilo,
· po peti alineji 57. člena bi morali občinski skladi stavbnih zemljišč izgubiti pravno osebnost, vendar so nekateri, čeprav ne poslujejo več, še vedno vpisani v sodni in poslovni register kot pravne osebe,
· po četrti alineji 57. člena ZJS bi se morali občinski skladi preoblikovati v javne sklade, vendar so nekateri še vedno registrirani kot sklad.

			PRAVNO ORGANIZACIJSKA OBLIKA	DOLGOROČNA SREDSTVA IN SREDSTVA V UPRAVLJANJU 31. 12. 2006	DOLGOROČNA SREDSTVA IN SREDSTVA V UPRAVLJANJU 31. 12. 2006
Šifra PU	Matična številka	Naziv		v 000 SIT	v EUR
		SKLADI NA RAVNI DRŽAVE		471.869.013	1.969.074.499
		od tega brez Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov		218.658.013	912.443.720
96105	2197189	SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA NASLEDSTVO, JAVNI SKLAD	JAVNI SKLAD	66.895.980	279.151.978
96024	5539153	STANOVANJSKI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE, JAVNI SKLAD	JAVNI SKLAD	50.284.289	209.832.620
96032	5854067	EKOLOŠKI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE, JAVNI SKLAD	JAVNI SKLAD	24.249.790	101.192.581
96008	5940117	JAVNI SKLAD RS ZA REGIONALNI RAZVOJ IN OHRANJANJE POSELJENOSTI SLOVENSKEGA PODEŽELJA	JAVNI SKLAD	13.315.128	55.563.045
96040	5523362	SLOVENSKI PODJETNIŠKI SKLAD, JAVNI SKLAD	JAVNI SKLAD	12.904.720	53.850.444
96083	5860725	FILMSKI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE JAVNI SKLAD	JAVNI SKLAD	2.455.665	10.247.308
96075	1233661	JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KULTURNE DEJAVNOSTI	JAVNI SKLAD	35.561	148.393
96091	1632060	JAVNI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA RAZVOJ KADROV IN ŠTIPENDIRANJE	JAVNI SKLAD	17.433	72.747
26417	1198459	JAVNI JAMSTVENI IN PREŽIVNINSKI SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE	JAVNI SKLAD	18.819	78.530
96113	2009544	SKLAD REPUBLIKE SLOVENIJE ZA VZPODBUJANJE ZAPOSLOVANJA INVALIDOV– JAVNI FINANČNI SKLAD	JAVNI SKLAD	10.457	43.636
96067	5729963	SKLAD KMETIJSKIH ZEMLJIŠČ IN GOZDOV REPUBLIKE SLOVENIJE	JAVNI ZAVOD	253.211.000	1.056.630.780
96059	5888298	SKLAD ZA FINANCIRANJE RAZGRADNJE NUKLEARNE ELEKTRARNE KRŠKO IN ZA ODLAGANJE RADIOAKTIVNIH ODPADKOV IZ NEK	SKLAD	30.133.905	125.746.557
	1323458	SKLAD ZA SPODBUJANJE RAZVOJA TRIGLAVSKEGA NARODNEGA PARKA	D.D.	1.114.529	4.650.847
	5985986	NEPREMIČNINSKI SKLAD POKOJNINSKEGA IN INVALIDSKEGA ZAVAROVANJA LJUBLJANA	D. O. O.	21.994.774	91.782.566

		SKLADI NA RAVNI OBČIN		81.220.844	338.928.576
		NEPREMIČNINSKI SKLADI
	5263808	SKLAD STAVBNIH ZEMLJIŠČ OBČINE ŠENTJUR PRI CELJU	SKLAD	ne posluje
	5269008	SKLAD STAVBNIH ZEMLJIŠČ OBČINE ZAGORJE OB SAVI	SKLAD	ne posluje
97403	5848075	RAZVOJNI, FINANČNI IN NEPREMIČNINSKI JAVNI SKLAD OBČIN: LENDAVA,ČRENŠOVCI,KOBILJE,TURNIŠČE, DOBROVNIK IN VELIKA POLANA	JAVNI SKLAD	1.602.540	6.687.281
97225	5956595	JAVNI NEPREMIČNINSKI SKLAD OBČINE LAŠKO	JAVNI SKLAD	2.540.178	10.599.975
97632	2135582	JAVNI SKLAD OBČINE MORAVSKE TOPLICE ZA GOSPODARJENJE Z NEPREMIČNINAMI	JAVNI SKLAD	57.553	240.164
97063	1121332	JAVNI SKLAD OBČINE RUŠE ZA GOSPODARJENJE Z NEPREMIČNINAMI	JAVNI SKLAD	1.233.126	5.145.744
		STANOVANJSKI SKLADI
97110	5805295	JAVNI MEDOBČINSKI STANOVANJSKI SKLAD MARIBOR	JAVNI SKLAD	19.599.463	81.787.110
97217	5839114	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD MESTNE OBČINE KOPER / FONDO ALLOGGI PUBBLICO DEL COMUNE DI CAPODISTRIA	JAVNI SKLAD	4.891.771	20.412.999
97241	1719572	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD MESTNE OBČINE LJUBLJANA	JAVNI SKLAD	38.908.048	162.360.407
97047	5929512	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD MESTNE OBČINE MURSKA SOBOTA	JAVNI SKLAD	1.881.845	7.852.800
97055	1254537	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD OBČINE RADLJE OB DRAVI	JAVNI SKLAD	526.896	2.198.698
97608	1510843	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD OBČINE GORNJI PETROVCI	JAVNI SKLAD	256.294	1.069.496
97250	5817315	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD OBČINE LJUTOMER	JAVNI SKLAD	769.223	3.209.911
97071	1270745	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD OBČINE SLOVENSKA BISTRICA	JAVNI SKLAD	1.790.339	7.470.952
97136	5968526	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD OBČINE SLOVENSKE KONJICE	JAVNI SKLAD	1.399.000	5.837.924
97144	1214632	JAVNI STANOVANJSKI SKLAD OBČINE TIŠINA	JAVNI SKLAD	104.384	435.587
97276	5921279	STANOVANJSKI SKLAD MESTNE OBČINE NOVA GORICA JAVNI SKLAD	JAVNI SKLAD	1.841.575	7.684.756
97594	1357875	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE POSTOJNA, JAVNI SKLAD	JAVNI SKLAD	v likvidaciji
	1201751	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE DOMŽALE	SKLAD	ne posluje
97187	5876079	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE GORNJA RADGONA	SKLAD	ne posluje od 2005
	1263226	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE GROSUPLJE	SKLAD	ne posluje od 2004
	5884225	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE NOVA GORICA	SKLAD	1.835.485	7.659.343
	5981409	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE PODVELKA-RIBNICA	SKLAD	ne posluje
97284	5836476	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE SLOVENJ GRADEC	SKLAD	1.020.317	4.257.707
	1357824	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE ŠENTJUR PRI CELJU	SKLAD	ne posluje
	5846510	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE ŠKOFJA LOKA	SKLAD	ne posluje od 2001
	5889103	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE ŠMARJE PRI JELŠAH	SKLAD	ne posluje od 2001
	1317067	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE ZREČE	SKLAD	ne posluje od 2002
	5828457	STANOVANJSKI SKLAD OBČINE SEŽANA	SKLAD	ne posluje od 2003
		RAZVOJNI SKLADI
97519	5628849	JAVNI SKLAD MALEGA GOSPODARSTVA GORIŠKE – SKLAD ZA FINANČNE VZPODBUDE RAZVOJA	JAVNI SKLAD	877.283	3.660.837
97390	5929911	RAZVOJNI SKLAD OBČINE BELTINCI	SKLAD	82.844	345.702
	5285372	SKLAD ZA RAZVOJ DROBNEGA GOSPODARSTVA IN ODPIRANJE NOVIH DELOVNIH MEST OBČINE SLOVENSKE KONJICE	SKLAD	ne posluje od 1998
	5940109	SKLAD ZA RAZVOJ KMETIJSTVA OBČINE ŽALEC	SKLAD	ne posluje od 1998
97411	5859000	SKLAD ZA RAZVOJ OBČINE LJUTOMER	SKLAD	2.680	11.183
	5901634	SKLAD ZA RAZVOJ OBRTI IN PODJETNIŠTVA ŠMARJE PRI JELŠAH	SKLAD	ne posluje od 2001
	5279631	SKLAD ZA POSPEŠEVANJE RAZVOJA DROBNEGA GOSPODARSTVA V OBČINI BREŽICE	SKLAD	ne posluje od 1993
		DRUGO
	5255511	SKLAD SKUPNIH REZERV OBČINE LJUBLJANA BEŽIGRAD	SKLAD	ne posluje

Opredelitev in uvodna predstavitev področne zakonodaje

Delovanje, status in upravljanje skladov in njim primerljivih institucij je v Republiki Avstriji temeljno urejeno v Zveznem zakonu o ustanovah in skladih iz leta 1974 (Bundes-Stiftungs- und Fondsgesetz), na ravni avstrijskih dežel pa obstajajo deželni zakoni s primerljivo ali domala enako vsebino. Najprej je treba opozoriti na dejstvo, da omenjeni zvezni zakon (v nadaljnjem besedilu: BStFG) posredno ureja status, naravo, strukturo, organe in delovanje subjektov, ki so primerljivi z institutom javnega sklada v smislu slovenskega Zakona o javnih skladih iz leta 2000. Omenjeni zakon ureja vzpostavlja zgolj režim za javne ustanove (fundacije) in sklade, medtem ko zasebne fundacije vse do sprejetja zakona o zasebnih fundacijah (Privat Stiftungs-Gesetz, 1993) v Avstriji niso bile dovoljene. Za boljše razumevanje je treba poudariti, da termin javna ustanova ali javni sklad v smislu omenjenega zakona ne pomeni, da zakon ureja ustanove in sklade javnega prava. Termin javen se pojavlja zgolj kot opredeljevalen element v smislu namenskosti in cilja ustanove ali sklada. Javni skladi in javne ustanove so glede na ureditev BStFG tisti pravni subjekti, ki uresničujejo dobrodelne cilje ali so ustanovljeni za zadovoljevanje javnega interesa, vendar so ustanovljeni v obliki zasebnopravnega subjekta. Zasebne ustanove, ki so bile prvič urejene z Zakonom o zasebnih ustanovah, imajo lahko tudi zaseben (torej ne nujno javnointeresni ali dobrodelni) namen, kar pomeni, da je lahko ustanovitelj zasebne ustanove tudi njen edini beneficiar.

BStFG predstavlja ureditev obeh oblik organiziranja namenskega premoženja (ustanove, skladi), pri čemer se temeljna razlika med ustanovami in skladi izraža v smislu trajanja in narave premoženja, ki je namenjeno izvajanju in doseganju ciljev, ki si jih ustanova ali sklad postavita. Ustanove so skladno z zakonom pravne osebe, ustanovljene za določen čas, medtem ko skladi niso časovno omejeni. Razlika je tudi glede razpolaganja s premoženjem – ustanove lahko za donacije beneficiarjem uporabljajo le obresti ali prihodke od osnovnega premoženja, na katerem je ustanova utemeljena, skladi pa lahko za svoje delovanje v smislu donacij posegajo tudi v »ustanovitveno« premoženje.

Skladi so v BStFG urejeni v členih 22 do 38, njihova ureditev je – razen skupne določbe 1. člena in določb o izvrševanju zakona ter registru ustanov in skladov – samostojna in ločena od tiste, ki vzpostavlja režim ustanov.

Pojem in ustanovitev sklada

Sklad je v smislu BStFG ustanova zasebnega prava s pravno subjektiviteto, ustanovljena s sklepom, s katerim ustanovitelj določeno premoženje časovno neomejeno nameni za izvrševanje nalog ali doseganje ciljev dobrodelne ali javnointeresne narave (§ 22). Sam sklep (ki v smislu § 1 predstavlja zasebnopravno naklonilo) ne zadostuje za pridobitev pravne osebnosti. Da bi sklad pridobil pravno osebnost, je potrebno pojasnilo ustanovitelja sklada (§ 24), s katerim ustanovitelj sklada opredeli temelje sklada in razloge za ustanovitev sklada, temu pa je treba dodati še odločbo javnih oblasti, s katero ta dovolijo ustanovitev sklada za namene in naloge, za katere se ustanavlja. Pojasnilo, za katero zakon predvideva pisno obliko, mora vsebovati izjavo volje ustanovitelja sklada, da želi ustanoviti sklad, navedbo premoženja, ki je zagotovljeno za namene sklada, ter dobrodelne ali splošnokoristne naloge in cilje, ki jih bo sklad uresničeval. Dovoljenje za ustanovitev sklada izda pristojni državni organ, določen v § 39 zakona, odločitev organa pa je pozitivna, če je pojasnilo ustanovitelja sklada skladno z zahtevami § 24 zakona, če je namen sklada dobrodelen ali splošnokoristen in če premoženje, ki ga je ustanovitelj sklada namenil za njegovo delovanje, zadostuje za opravljanje nalog, ki so predmet delovanja sklada.

Skrbnik (kurator) sklada

Dopustnim skladom (tistim, ki jim je upravni organ dal ustanovitveno dovoljenje) upravni organ postavi skrbnika (kuratorja) sklada. Za skrbnika sklada je načelno imenovan posameznik, ki ga je ustanovitelj sklada predlagal v pojasnilu o ustanovitvi. Če tega predloga ustanovitelj ni navedel, določi skrbnika sklada upravni organ okrožja. Oba posameznika sta imenovana ob izpolnjenem pogoju njunega soglasja. Kadar pogoj soglasja ne bi bil izpolnjen, lahko upravni organ, pristojen za sklad, kot skrbnika sklada imenuje tudi drugo osebo, primerno za zastopanje in predstavljanje sklada. Dolžnosti in naloge skrbnika sklada so skladno s § 27 predvsem zastopanje sklada, upravljanje premoženja sklada (če za to ni predviden finančni skrbnik), predložitev statuta sklada pristojnemu upravnemu organu in izdelava predlogov za imenovanje članov organov vodenja in upravljanja sklada. Statut sklada mora skrbnik upravnemu organu predložiti najpozneje šest mesecev po svojem imenovanju.

Statut sklada

Statut sklada mora vsebovati naslednje obvezne sestavine:
– ime in sedež sklada
– podatke o premoženju sklada
– podatke o namenih in ciljih sklada
– določbe o organih upravljanja in zastopanja (tudi določbe o imenovanju in odpoklicu)
– določbe o pristojnostih in morebitnem plačilu članov organov upravljanja in zastopanja
– določbe o letnih poročilih pristojnemu upravnemu organu glede stanja premoženja sklada
– določbe o prenehanju sklada in delitvi preostalega premoženja v času prenehanja sklada

Statut odobri upravni organ, pristojen za sklade. Če vsebina statuta ni skladna s § 28 zakona, ima skrbnik sklada na voljo dodatne tri mesece, da statut uskladi z zakonskimi zahtevami. Morebitne spremembe statuta mora odobriti upravni organ, pristojen za nadzor sklada, obenem pa zakon v § 36 taksativno določa primere, v katerih je sprememba statuta sploh dovoljena (sprememba imena sklada zaradi spremembe osebnega imena ustanovitelja sklada, sprememba sedeža zaradi prilagoditve dejanskim razmeram, sprememba določil o organih sklada – kadar osebe, navedene v statutu, niso več člani teh organov ali ne opravljajo več svojih pooblastil).

Imenovanje organov upravljanja in zastopanja sklada

Skrbnik sklada predloži upravnemu organu, pristojnemu za sklade, skupaj s statutom sklada tudi predloge za imenovanje članov organov upravljanja in zastopanja. Gre za osebe, ki jih je ustanovitelj sklada navedel v svojem ustanovitvenem poročilu (pojasnilu). Predlog skrbnika je za upravni organ obvezujoč pod pogojem, da se predlagane osebe s predlogom strinjajo in da gre za osebe, vredne zaupanja. Če pogoja nista izpolnjena, ima skrbnik sklada na voljo dodatne tri mesece za predlog novih kandidatov. S trenutkom imenovanja preneha odgovornost skrbnika sklada, njegove pristojnosti v zvezi z upravljanjem in zastopanjem sklada pa preidejo na imenovane organe. Organi upravljanja in zastopanja imajo skladno s § 33 zakona pravico do plačila za opravljanje svojih funkcij, če je tako plačilo predvideno v statutu sklada in če je njihovo opravljanje funkcije mogoče oceniti kot primerno. O primernosti in plačilu samem odloča upravni organ, pristojen za nadzor sklada. Kadar statut ne predvideva posebnih plačil, imajo člani organov sklada pravico le do povračila nujnih stroškov, ki so jih imeli v zvezi z opravljanjem svoje funkcije.

Državni nadzor nad skladi

Zakon določa tudi dolžnosti upravnega organa, pristojnega za sklade, v smislu nadzora ter zagotavljanja vestnega upravljanja in zastopanja sklada, predvsem pa doseganja ciljev, zaradi katerih je bil sklad ustanovljen. Zaradi te dolžnosti je razumljiva zakonska prepoved glede članstva v organih skladov. Predstavniki upravnih organov, pristojnih za nadzor nad skladi, ne morejo biti člani organov upravljanja in zastopanja skladov, katerih nadzor opravljajo. Nadzor države nad delovanjem skladov se kaže tudi v obliki dovoljenja, ki je potrebno za veljavnost pravnih poslov, s katerimi bi sklad odsvajal ali obremenjeval nepremičnine. Tako dovoljenje bo upravni organ izdal le v primeru, ko bi pravni posel odsvojitve ali obremenitve nepremičnine sklada pozitivno vplival na doseganje ciljev sklada. Dodatno pa § 32 zakona določa, da ima upravni organ pravico do vpogleda v poslovanje sklada, kar zadeva gospodarjenje in upravljanje s skladovim premoženjem. Upravni organ, pristojen za nadzor, mora, kadar število članov organov upravljanja in zastopanja sklada ne zadostuje za veljavno sklepanje in ko vedenje enega ali več članov organov negativno vpliva na delovanje sklada v smislu doseganja ciljev, skladu postaviti vršilca dolžnosti, ki prevzame vse pristojnosti organov upravljanja in zastopanja.

Prenehanje sklada

Sklad preneha po zakonu v naslednjih primerih, kadar:
– ni premoženja, namenjenega delovanju sklada,
– premoženje sklada ne zadošča za doseganje ciljev in opravljanje nalog sklada,
– nima dobrodelnega ali javnokoristnega namena.

Odločbo o prenehanju sklada, s katero odloči tudi o oddelitvi morebitnega preostalega premoženja, izda upravni organ, pristojen za nadzor sklada. Premoženje se prenese na pravno ali fizično osebo, ki je v statutu določena kot naslednik sklada za primer njegovega prenehanja. Kadar to zaradi objektivnih razlogov ni izvedljivo, premoženje preide na sklad, ustanovljen s podobnim ali enakim namenom. S pravnomočnostjo odločbe o prenehanju ugasne pravna osebnost sklada.

Register skladov

Register skladov (ki je ločen od registra ustanov) vodi in upravlja Ministrstvo za notranje zadeve.

Skladi javnega prava

Sklade javnega prava v Republiki Avstriji lahko z zakonom ali uredbo ustanovijo zvezne, deželne ali lokalne oblasti. Njihovo naravo, organe, status in vse preostale parametre ureja poseben predpis. Iz dokumentacije, ki smo jo pridobili, ne izhaja, ali se za take pravne osebe javnega prava uporabljajo tudi določbe BStFG. Identificirati je bilo mogoče zvezne predpise, s katerimi so bili ustanovljeni skladi javnega prava (npr. zakon o ustanovitvi sklada za subvencioniranje prispevkov za socialno zavarovanje samostojnih kulturnih delavcev – Künstler-Sozialversicherungsfondsgesetz-K-SVFG, 2001, ki ne vsebuje določbe o izrecni neuporabi določil BStFG). Po drugi strani pa ima Avstrija tudi zvezni predpis (zakon o ustanovitvi ustanove ORF), ki za ustanovo javnega prava izrecno odpravlja možnost uporabe BStFG.

Ugotovimo lahko, da so javni skladi v smislu skladov javnega prava slovenskega zakona o javnih skladih v Avstriji utemeljeni in ustanovljeni s posebnim aktom zvezne, deželne ali občinske oblasti, krovnega zakona, ki bi sistemsko in celovito urejal režim zgolj takih skladov, pa nimajo.

6.3 Španija

Opredelitev in uvodna predstavitev področne zakonodaje

Delovanje, status in upravljanje skladov in njim primerljivih institucij je v Španiji temeljno urejeno v Zakonu o ustanovah iz leta 2002 (LEY 50/2002, de 26 de diciembre, de Fundaciones). Zakon predstavlja spremembe in dopolnitve zakona 30/1994 in specificira režim ustanavljanja ter delovanja ustanov, kakor je osnovno določen že v španskem civilnem zakoniku. Španija je ena redkih držav, ki v enem sistemskem zakonu ureja položaj ustanov zasebnega in javnega prava, ob tem pa je treba poudariti, da za nekatere ustanove javnega prava (Fundaciones del sector público estatal), ki so naštete v zadnjem odseku analize španske ureditve, omenjeni zakon ne velja. Nomotehnično je zakon razdeljen na dve zaključeni celoti, ki sta med seboj pomensko in vsebinsko povezani. Splošna ureditev v zakonu zajema (i) splošni režim ustanov – ustanavljanje, pravno osebnost, organe, premoženje, namen; poseben, krajši del predpisa uvaja (ii) ločen režim za že omenjene ustanove javnega prava državnega sektorja. Slednje so glede na status, pravno obliko, naloge, ki jih opravljajo, in pravno naravo najbliže pojmu javnega sklada, kakor je opredeljen v slovenskem Zakonu o javnih skladih.

Pojem ustanove, namen, pravna osebnost, ime (firma) in sedež

Zakon ustanovo opredeljuje kot neprofitno organizacijo, ustanovljeno na podlagi izjave volje ustanoviteljev, s trajno organiziranim premoženjem, namenjenim za doseganje ciljev v splošnem interesu. Cilji v splošnem interesu so v 2. členu zakona opredeljeni eksemplifikativno, naštevamo le nekatere: varstvo človekovih pravic, pomoč žrtvam terorizma, kulturni, športni, znanstveni, izobraževalni cilji. Posebej je določena prepoved možnosti dvojne vloge ustanovitelja in beneficiarja ustanove. Ustanova je v španskem pravu pravna oseba s pravno sposobnostjo, ki jo pridobi po uspešni ustanovitvi in vpisu v državni register ustanov. Vpis v register je tudi pozitivni pogoj, ki ga mora izpolniti organizacija, ki bi v svoji firmi želela uporabljati besedo fundacion. Splošno je mogoče ugotoviti, da se je španski zakonodajalec pri ureditvi režima imen ustanov zelo zgledoval po pravu firm. V imenu ustanove je kot temeljna in obvezna sestavina določena beseda fundacion; ime ustanove ne sme vsebovati izrazov ali besed v nasprotju z zakonom ali moralo; naziv države, avtonomnih dežel ali občin ter mednarodnih organizacij je v imenu dovoljen zgolj kot dodatna sestavina ob predpogoju dovoljenja in dejanske pomenske povezanosti. Imena fizičnih oseb in firme pravnih oseb lahko ime ustanove vsebuje zgolj ob izrecnem soglasju fizične osebe ali zakonitih zastopnikov pravne osebe. Sedež ustanove je obvezno določen na ozemlju Španije; pri tujih ustanovah pa zakon za delovanje takih subjektov zahteva ustanovitev »podružnice« po španskem pravu in vpis v državni register ustanov. Register ustanov vodi ministrstvo za pravosodje.

Ustanovitev

Ustanovo lahko ustanovijo vse fizične in pravne osebe, pri tem zakon ne onemogoča ustanavljanja ustanov pravnim osebam javnega prava. Zakon dovoljuje ustanove inter vivos in mortis causa. Temeljni ustanovitveni postopkovni korak je izjava (ali zapis) o ustanovitvi, ki mora skladno z 10. členom zakona vsebovati naslednje obvezne sestavine:
– ime, starost, civilni status fizičnih oseb ustanoviteljev, firmo, sedež, če gre za pravne osebe; v obeh primerih se zahteva tudi davčna številka,
– izjava volje o ustanovitvi,
– namenitev premoženja, ocena vrednosti premoženja in njegova oblika ali pojavnost,
– statut ustanove,
– navedbo oseb, ki sestavljajo organ upravljanja in zastopanja ustanove ter njihovo soglasje, če je že bilo dano v trenutku ustanavljanja ustanove (patronato).

Statut ustanove

Statut navaja temeljna pravila delovanja ustanove, zato zakon taksativno določa njegove obvezne sestavine. Pri umanjkanju katere koli od zakonsko obveznih sestavin statuta ali če so nekatere sestavine v nasprotju z zakonom, ustanova ne bo vpisana v register ustanov in ne bo pridobila pravne subjektivitete. Obvezne sestavine so določene skladno s splošnimi pravili o ustanovitvenih aktih pravnih oseb. Statut mora vsebovati:
– ime ustanove,
– namen in/ali cilj ustanove,
– sedež ustanove,
– temeljna pravila o uporabi premoženja,
– sestavo organa upravljanja in zastopanja ustanove, njegova pooblastila, način imenovanja in odpoklica.
Spremembe statuta sprejema organ upravljanja in zastopanja ustanove. Spremembe statuta so dovoljene v vseh primerih, ko so nujne za delovanje ustanove v skladu z njenimi temeljnimi cilji in nameni, navedenimi v zapisu ustanovitve. Spremembe statuta mora patronat predložiti tudi nadzornemu državnemu upravnemu organu, ki lahko spremembe zavrne zgolj iz razloga protipravnosti.

Premoženje ustanove

Premoženje kot temeljni element ustanove zagotavlja ustanovitelj. Zakon v 12. členu določa, da se premoženje ustanove lahko zagotavlja v obliki denarnega ali stvarnega vložka, pri čemer je stvarni vložek lahko sestavljen iz stvari ali pravic. Premoženje mora po obsegu zadoščati doseganju v statutu zapisanih namenov in ciljev. Šteje se, da je obseg premoženja zadosten, če presega 30.000 EUR (presumptivni prag). Če se premoženje ustanove zagotavlja v denarju, zakon dopušča delno »vplačilo kapitala« – ob zapisu o ustanovitvi mora ustanovitelj zagotoviti vsaj 25 % premoženja, če se v celoti zagotavlja v denarju. Preostanek premoženja mora biti zagotovljen najpozneje pet let po zapisu ustanovitve. Ustanova mora biti lastnik premoženja, na katerem je utemeljena. Zakon dovoljuje odsvajanje ali obremenjevanje stvari in pravic, vendar le s predhodnim dovoljenjem državnega upravnega organa (El Protectorado).

Upravljanje in zastopanje ustanove

Ustanova zastopa in upravlja skrbniški organ (patronato), sestavljen vsaj iz treh članov. Organ upravljanja in zastopanja sprejema svoje sklepe z navadno večino. Temeljna obveznost organa upravljanja in zastopanja je vodenje ustanove skladno z njenimi usmeritvami za doseganje zastavljenih ciljev in skrbno upravljanje premoženja ustanove. Člani izmed sebe imenujejo predsednika patronata, razen ko statut ustanove določa drugačen način imenovanja predsednika. Člani patronata so lahko vse polno poslovno sposobne fizične ali pravne osebe, ki so za delovanje v patronatu imenovale svojega zakonitega zastopnika ali pooblaščenca, ki za njih izjavlja voljo. Člani patronata svojo funkcijo opravljajo neodplačno, za svoje posebne zasluge za ustanovo pa so lahko posebej nagrajeni. Nagrado mora odobriti poseben državni organ (El Protectorado), ki ga zakon ureja v 34. členu in ga obravnavamo v nadaljevanju. Člani patronata morajo svojo funkcijo opravljati v skladu s standardom dobrega gospodarja. Ustanovi so solidarni odškodninski odgovorni za škodo, ki je ustanovi nastala zaradi njihovega nevestnega ali protipravnega ravnanja.

Delovanje ustanove

Temeljna naloga ustanove je delovanje skladno s statutom in izraženimi splošnokoristnimi cilji in nameni. S tem ciljem zakonodajalec ustanovam nalaga vestno upravljanje premoženja, nediskriminacijsko obravnavanje potencialnih beneficiarjev in obveščanje javnosti o njihovem delu, namenu in ciljih. Zakon ustanovam izrecno dovoljuje tudi gospodarsko dejavnost, če je ta vsebinsko tesno povezana s cilji in nameni ustanove. Ustanova je lahko tudi družbenik v kapitalskih gospodarskih družbah.

Združitve in prenehanje ustanov

Zakon predvideva možnost združitve dveh ali več ustanov v novo ustanovo. Z združitvijo, ki jo izpelje patronat, prenehajo obstajati ustanove, ki se združujejo, in nastane nova ustanova. Združitev je treba sporočiti nadzornemu državnemu upravnemu organu, ki združitev lahko prepove zgolj v primeru protipravnosti.
Načini prenehanja ustanove so določeni v 31. členu zakona. Ustanove prenehajo iz naslednjih razlogov:
– s potekom časa, če je bila ustanova ustanovljena za določen čas,
– z izpolnitvijo namena ustanove,
– če je namen ali so cilji ustanove postali neizvedljivi ali nedosegljivi,
– z združitvijo,
– iz drugih razlogov, določenih v statutu ustanove,
– iz drugih razlogov, določenih v zakonu.

Posebni državni upravni organ nadzora (El Protectorado)

Zakon predvideva ustanovitev posebnega organa za nadzor delovanja ustanov. Temeljne pristojnosti organa, ki je organ v sestavi generalne administrativne oblasti Španije, so nadzor nad delovanjem ustanov, zagotavljanje izvajanja predpisov s področja ustanov in preprečevanje protipravnega delovanja ustanov. Poleg nadzorstvene ima posebni organ za ustanove tudi svetovalno vlogo; kot temeljne obveznosti na tem področju zakon določa svetovanje ustanovam v zvezi s postopki ustanovitve, sprejemanja statuta in njegovih sprememb ter svetovanje glede pravnih vprašanj v zvezi z delovanjem ustanove. Protektorat nadzira tudi namensko upravljanje premoženja ustanov.

Ustanove državnega sektorja (fundaciones del sector público estatal)

Zakon ureja tudi poseben tip ustanov, ki najbolj ustrezajo pojmu javnega sklada javnega prava. Ureditev je skopa, saj zakonodajalec odkazuje na smiselno uporabo določil o nejavnih ustanovah. Tako so v poglavju o državnih ustanovah javnega sektorja urejena le določena vprašanja v zvezi z njihovo ustanovitvijo in pravnim režimom.

Pojem državnih ustanov javnega sektorja in njihova ustanovitev

Zakon kot ustanove javnega sektorja z državnim značajem opredeljuje tiste ustanove, katerih premoženje je bilo večinsko zagotovljeno (več kot 50 %) s strani državnih upravnih organov ali organov in teles v njihovi sestavi ter tiste ustanove, katerih ustanovitev so – posredno ali neposredno – zagotovili našteti organi. Za to kategorijo ustanov zakon predvideva poseben način ustanovitve; ustanovljene so z oblastnim aktom, dovoljenje za njihovo ustanovitev pa mora izdati ministrski svet. Dovoljenje mora vsebovati obrazložitev glede posebnega pomena ustanove; ugotovitev, da ciljev in namenov ustanove ni mogoče doseči z ustanovitvijo zasebnih ustanov ali prek že obstoječih javnopravnih subjektov. Dovoljenju mora biti priloženo tudi mnenje ministrstva za finance glede ustreznosti obsega na namen vezanega premoženja, ki se zagotavlja.

Pravni režim

Zakon izrecno določa, da ustanove javnega sektorja z državnim značajem ne morejo izvajati javnih pooblastil. Edino izjemo predstavljajo ustanove javnega sektorja z državnim značajem na področju pogrebnih storitev, ki lahko opravljajo kvazioblastvene funkcije. Posebna ureditev za tovrstne ustanove velja tudi za nadzor nad finančnim poslovanjem, saj za njih velja zakon o javnih financah in proračunu. Enako je posebna ureditev vpeljana na področju zaposlovanja – ustanove javnega sektorja z državnim značajem morajo pri izbiri zaposlenih (in tudi pogodbenih sodelavcev) delovati po načelih nediskriminacije, preglednosti in enakih možnosti. Dodatna obveznost upoštevanja načel javnosti, preglednosti, objektivnosti in konkurence velja za delovanje tistih ustanov, katerih dejavnost je usmerjena pretežno v nepovratno dodeljevanje sredstev.

Ustanove javnega sektorja z državnim značajem, za katere zakon o ustanovah ne velja

Zakon opredeljuje nekaj tipov ustanov javnega sektorja z državnim značajem, za katere zakon o ustanovah ne velja. Gre za ustanove za upravljanje nacionalnega premoženja (fundacionaes de patrimonio nacional), ustanove s področja javnega zdravja, socialnega zavarovanja in zdravstvenega varstva.

6.4 Nemčija

Opredelitev in uvodna predstavitev področne zakonodaje

Ustanove, fundacije in druge oblike neprofitnega združevanja v zakonodaji Zvezne republike Nemčije niso krovno sistemsko regulirane na zvezni ravni. Tako zakonodajo gre zaradi značilnosti državne ureditve iskati predvsem na ravni posameznih dežel. Tudi pri nemški ureditvi (natančneje – pri ureditvi po posameznih nemških zveznih deželah) ni mogoče ugotoviti zakonskega predpisa, ki bi celovito urejal ustanavljanje, upravljanje, delovanje, pravno naravo in status subjektov javnega prava v smislu javnih skladov zakona o javnih skladih. Tudi pri nemškem primeru je torej treba ugotoviti, da se subjekti javnega prava, ki jih ustanovi država ali občina za namene splošne koristi, ustanavljajo s posebnim zakonskim ali drugim oblastnim aktom, ob tem pa za njih ne velja poseben pravni režim, ki bi ga zakonodajalec uredil v sistemsko ločenem krovnem zakonu. Zaradi parciarnosti zakonodajne ureditve glede na ravni deželnih zakonodajalcev je v tem gradivu prikazan zgolj eden od sicer tipičnih sistemskih zakonskih predpisov, ki urejajo področje ustanov (stiftungen), kamor sodijo tudi ustanove javnega prava, ki jih ustanavljajo državne, deželne ali lokalne oblasti in so zato najbliže javnim skladom v smislu sedanjega slovenskega Zakona o javnih skladih.

Splošno je mogoče za nemško ureditev ugotoviti, da se ustanove v zakonodajnih dokumentih posameznih zveznih držav (poleg drugih metodoloških delitev) delijo na javne in zasebne ustanove.³ Delitev metodološko ni povsem jasna, težava pri klasifikaciji se pojavlja predvsem zaradi nejasnega merila, ki ustanov na javne ali zasebne ne deli glede na njihovo pravno naravo (torej zasebnopravne na eni in javnopravne na drugi strani), temveč glede na njihov namen obstoja in delovanja. V skladu z delitvijo v zakonodajah dežel se za javne ustanove štejejo tiste ustanove, katerih namen obstoja in delovanja je predvsem splošno koristen. Gre torej za ustanove, ki delujejo na področju raziskovanja, znanosti, športa, umetnosti, dobrodelnosti. Na drugi strani je kot zasebne ustanove mogoče najti tiste ustanove, katerih značilnosti kažejo na delovanje v zasebnem (ali celo osebnem)⁴ krogu, torej ustanove, ki so namenjene doseganju zasebnih ciljev. Prototip take ustanove je družinska ustanova (Familienstiftung). Kljub tej distinkciji pa večina deželnih zakonodaj (tu izpostavljamo predvsem BayStiftG) med javne ustanove prišteva ustanove zasebnega in tudi javnega prava pod pogojem, da je njihov namen javnokoristen. Poudariti je treba, da nemška zakonodaja kot (javne) ustanove javnega prava (ki jih je mogoče primerjati s slovenskim institutom javnega sklada) pojmuje predvsem tiste ustanove, ki jih ustanovijo javne oblasti, te pa morajo nad njimi izvajati tudi nadzor in jih upravljati (gre za tako imenovane. staatlich verwalteten Stiftungen).⁵
__________________________
³ Tako delitev je mogoče najti v zakonu o ustanovah dežele Bavarske (BayStiftG) in zakonu o ustanovah dežele Rheinland-Pfalz (RhPfStiftG), implicitno pa je prisotna tudi v zakonodaji drugih dežel (BerlStiftG, BremStiftG, HambAGBGB, HessStiftG, SchlHolStiftG ipd.)
⁴ P. Rawert: Der Stiftungsbegriff und seine Merkmale-Stiftungszweck, Stiftungsvermogen, Stiftungsorganisation. Carl Heymans Verlag, 2001, str. 111.
⁵ Primerjaj D. Reuter: Stiftung und Staat, v Stiftungsrecht in Europa. 2001, str. 151.




V nadaljevanju so predstavljene temeljne rešitve zakona o ustanovah zvezne dežele Bavarske (Bayerisches StiftungsGesetz, 1955, zadnje spremembe 2003).

Ustanovitev

Zakon deli način ustanovitve ustanove na dve temeljni možnosti glede na naravo namena ustanove. Zasebne ustanove je mogoče po dikciji 3. člena BayStG ustanoviti s posebnim pravnim poslom (Stiftungsgeschaft), ki mu mora slediti dovoljenje javne oblasti okraja, kjer je ustanova ustanovljena. Javne ustanove (v tem primeru govorimo zgolj o ustanovah javnega prava, ki delujejo v javnem splošno koristnem namenu) je mogoče ustanoviti s posebnim aktom o ustanovitvi, ki se kakovostno razlikuje od pravnega posla ustanovitve (gl. zgoraj) in dovoljenjem krajevno pristojnega upravnega organa. Dovoljenje ni potrebno, kadar je ustanova javnega prava ustanovljena z deželnim zakonom ali je ustanovitelj ali soustanovitelj ustanove zvezna dežela Bavarska. Z izdanim dovoljenjem ustanova pridobi pravno subjektiviteto, odločba o ustanovitvi pa se objavi v deželnem uradnem listu. Ustanove, ki so nastale na tak način, se vodijo v posebnem razvidu ustanov (Stiftungsverzeichnis) pri deželnem uradu za statistiko in obdelavo podatkov (Landesamt für Statistik und Datenverarbeitung).

Statut ustanove

Zakon v 9. členu določa obveznost statuta za zasebne in javne ustanove. Vsebina statuta se določi v bodisi (i) pravnem poslu ustanovitve ali (ii) aktu o ustanovitvi. Če je ustanova ustanovljena z zakonom, vsebino statuta določi zakon sam. Statut ustanove mora vsebovati naslednje obvezne podatke:
- ime in sedež ustanove,
- podatke o premoženju ustanove,
- podatke o namenih in ciljih ustanove,
- določbe o organih upravljanja in zastopanja,
- določbe o imenovanju in odpoklicu zaposlenih, če gre za ustanovo javnega prava.

Za morebitne spremembe statuta je potrebno dovoljenje krajevno pristojnega upravnega organa.

Premoženje ustanove

Premoženje ustanove je dovoljeno uporabljati le v namene, določene s statutom (ali zakonom), biti mora ločeno od preostalega premoženja, upravljati ga je treba po standardih dobrega gospodarja in ohranjati njegovo vrednost. Zakon posebej določa, da premoženje ustanove v nobenem primeru ne sme preiti v premoženje države, občine, zveze občin ali katere koli druge pravne osebe javnega prava. Zakon dodatno določa, da je morebitne prihodke, ki izhajajo iz premoženja ustanove, dovoljeno uporabiti le za namen ustanove. Člani organov ustanove morajo premoženje upravljati vestno in varčno; če svojo dolžnost kršijo (naklepno ali iz hude malomarnosti), so ustanovi odškodninsko odgovorni. Če je škoda nastala zaradi ravnanja ali opustitve več članov organov upravljanja, so ti solidarno odgovorni.

Upravljanje in zastopanje ustanove

Zakon o ustanovah glede določb o upravljanju ustanov odkazuje na 26., 27., 28., 30. in 89. člen BGB, ki določajo sestavo, delovanje, imenovanje in odpoklic organov društev.

Prenehanje ustanove

Zakon o ustanovah glede prenehanja ali spremembe namena ustanove napotuje na smiselno uporabo določb 87. in 88. člena BGB, ki urejajo spremembo namena ustanove in njeno prenehanje. Če je izpolnitev namena ustanove nemogoča, lahko pristojni organ ustanove določi ustanovi drug namen ali ustanovo likvidira. Pri spremembi namena mora biti upoštevana volja ustanoviteljev, obenem je treba spremeniti statut, predvsem pa je pred spremembo namena in statuta treba pridobiti dovoljenje pristojnega organa.

Inšpekcijski nadzor

18. člen zakona ureja nadzor nad ustanovami. Pri tem je treba opozoriti, da so iz režima 18. in naslednjih členov izvzete javne ustanove, ki jih upravlja država, torej ustanove javnega prava. Zakon kot najvišje nadzorstvene organe določa:
– deželno ministrstvo za znanost, razvoj in umetnost za ustanove, ki svoj namen dosegajo na področjih znanosti, razvoja, spomeniškega varstva in umetnosti;
– deželno ministrstvo za izobraževanje in kulturo za ustanove, ki svoj namen dosegajo na področjih športa, vzgoje in izobraževanja ter religije;
– deželno ministrstvo za notranje zadeve za vse druge ustanove.
Če je ustanova ustanovljena za različne namene, prevlada glavni namen, če pa gre poleg tega za javno-zasebni namen, prevlada javni namen.



7 DRUGE POSLEDICE, KI JIH BO IMELO SPREJETJE ZAKONA

Zakon nima drugih posledic.



II. BESEDILO ČLENOV

- spodbujanje razvoja na določenem področju,
- izvajanje socialne, kulturne, okoljske, stanovanjske, prostorske, kmetijske, naravovarstvene, rudarske ali drugih politik ustanovitelja,
- poravnavanje dolgoročnih obveznosti ustanovitelja,
- upravljanje nepremičnin ustanovitelja,
- spodbujanje ustvarjalnosti v znanosti, kulturi in izobraževanju z dodeljevanjem nagrad, štipendij, šolnin, financiranjem projektov in drugimi oblikami spodbud,
- izvajanje drugih dejavnosti, določenih z zakonom.

- firmo javnega sklada, ki mora vsebovati besedno zvezo "javni sklad" in označbo, ki napotuje na dejavnost javnega sklada in ozemlje, na katerem javni sklad posluje,
- sedež javnega sklada, ki mora biti v Republiki Sloveniji,
- določilo, da je ustanovljen kot javni sklad po tem zakonu,
- namen ustanovitve javnega sklada,
- čas, za katerega je javni sklad ustanovljen,
- vrednost in vrsto namenskega premoženja, ki ga ustanovitelj zagotavlja za delovanje javnega sklada ob ustanovitvi,
- določilo, v kakšnem obsegu ustanovitelj odgovarja za obveznosti javnega sklada,
- če je ustanoviteljev več, medsebojne pravice in obveznosti ustanoviteljev,
- navedbo organov javnega sklada, število, način izvolitve in mandatno dobo članov oziroma članic (v nadaljnjem besedilu članov) organov javnega sklada.

- z vplačilom dodatnega namenskega premoženja v kapital javnega sklada s strani ustanovitelja,
- z razporeditvijo presežka prihodkov nad odhodki v kapital javnega sklada.

- z izplačilom dela namenskega premoženja ustanovitelju in sočasnim zmanjšanjem kapitala javnega sklada v enaki vrednosti,
- s pokritjem presežka odhodkov nad prihodki v rezultatu poslovanja javnega sklada.

- določi namen javnega sklada, zaradi katerega je javni sklad ustanovljen,
- daje soglasje k poslovni politiki in splošnim pogojem poslovanja javnega sklada,
- odloča o povečanju in zmanjšanju kapitala javnega sklada,
- sprejema poslovni in finančni načrt ter letno poročilo javnega sklada,
- odloča o uporabi presežka prihodkov nad odhodki javnega sklada in o pokrivanju presežka odhodkov nad prihodki javnega sklada,
- daje soglasje k sprejetju drugega premoženje od drugih oseb in k skupnim projektom javnega sklada z drugimi domačimi in tujimi pravnimi osebami,
- imenuje in razrešuje člane oziroma članice (v nadaljnjem besedilu člane) nadzornega sveta in direktorja javnega sklada,
- na predlog nadzornega sveta imenuje revizorja oziroma revizorko,
- odloča o likvidaciji javnega sklada,
- odloča o drugih zadevah skladno z zakonom in aktom o ustanovitvi javnega sklada.

- skrbi, da javni sklad deluje skladno z namenom, zaradi katerega je bil ustanovljen,
- pregleduje poslovne knjige in poslovno dokumentacijo javnega sklada,
- sprejme splošne pogoje poslovanja javnega sklada,
- daje mnenje k predlogu prejema premoženje od drugih oseb in k predlogom partnerskih projektov z drugimi domačimi in tujimi pravnimi osebami,
- predlaga imenovanje in razrešitev direktorja javnega sklada,
- daje soglasje direktorju k notranji organizaciji javnega sklada,
- sestavi pisna poročila ustanovitelju, v katerih zavzame stališče do poslovnega in finančnega načrta ter poslovnega poročila javnega sklada,
- predlaga način razporejanja presežka prihodkov nad odhodki in pokrivanja presežka odhodkov nad prihodki javnega sklada,
- predlaga imenovanje revizorja,
- na zahtevo ustanovitelja pripravi poročilo o posameznih poslih javnega sklada,
- odloča o drugih zadevah, če je tako določeno v zakonu oziroma aktu o ustanovitvi.

- če poda pisno odstopno izjavo,
- če ravna v nasprotju s 17. členom tega zakona,
- če je zamenjal zaposlitev oziroma je začel opravljati funkcijo ali dejavnost, ki je nezdružljiva s članstvom v nadzornem svetu,
- če kot predsednik nadzornega sveta pred prenehanjem mandata oziroma odpovednega roka direktorja javnega sklada ne izvede vseh predpisanih postopkov za imenovanje novega direktorja javnega sklada.

- če poda pisno odstopno izjavo,
- če ustanovitelj ne sprejme letnega poročila javnega sklada, ker meni, da so navedbe direktorja v letnem poročilu netočne ali zavajajoče oziroma dajejo napačno sliko stanja sklada, ali
- če ni izpolnjeval obveznosti, ki mu jih nalagata zakon in akt o ustanovitvi javnega sklada.

- merila za določitev upravičencev do spodbud za pravne osebe oziroma pomoči za fizične osebe,
- pogoje za pridobitev spodbud oziroma pomoči javnega sklada,
- obseg spodbud oziroma sredstev pomoči, ki jih lahko prejme posamezen upravičenec,
- medsebojne pravice in obveznosti javnega sklada in upravičenca po dodelitvi spodbud oziroma pomoči,
- postopke za izbor upravičencev in podeljevanje spodbud oziroma pomoči javnega sklada.

- vrednostne papirje, ki jih je izdala Republika Slovenija, Banka Slovenije, država članica Evropske unije oziroma država članica OECD, mednarodna vladna finančna organizacija ali izdajatelj, za katerega jamči ena od teh oseb,
- depozite pri upravljavcu sredstev sistema enotnega zakladniškega računa skladno s predpisi, ki urejajo javne finance,
- obveznice in delnice, s katerimi se trguje v prvi kotaciji na organiziranem trgu vrednostnih papirjev v Republiki Sloveniji, državi članici Evropske unije ali državi članici OECD,
- depozite v prvorazredni banki v Republiki Sloveniji, državi članici Evropske unije ali državi članici OECD,
- gotovino v blagajni oziroma na podračunu pri Upravi Republike Slovenija za javna plačila.

- naložbe v vrednostne papirje istega izdajatelja iz tretje alineje prejšnjega člena ne smejo skupno preseči 5 % vrednosti namenskega premoženja javnega sklada,
- naložbe v depozite iz četrte alineje prejšnjega člena ne smejo preseči skupno 40 % vrednosti namenskega premoženja, pri čemer naložbe pri posamezni banki ne smejo skupno presegati 10 % vrednosti namenskega premoženja,
- naložbe v obliki gotovine v blagajni in na transakcijskih računih skupaj ne smejo presegati 3 % namenskega premoženja javnega sklada.

- s spremljanjem in ocenjevanjem dolžnikove sposobnosti izpolnjevanja obveznosti in z ustreznimi zavarovanji izpolnitve dolžnikove obveznosti,
- s spremljanjem in ocenjevanjem skupnih kreditnih tveganj.

- oceni finančnega položaja posameznega dolžnika,
- oceni njegove zmožnosti zagotavljati denarni pritok v obsegu, ki je potreben za redno izpolnjevanje obveznosti do javnega sklada,
- vrsti in obsegu zavarovanja terjatev javnega sklada do posameznega dolžnika,
- izpolnjevanju dolžnikovih obveznosti do javnega sklada v preteklih obdobjih.

- 10 % kapitala javnega sklada, če so skupni prihodki javnega sklada v preteklem poslovnem letu manjši od kapitala javnega sklada, oziroma
- 10% skupnih prihodkov javnega sklada v preteklem poslovnem letu, če so skupni prihodki javnega sklada v preteklem poslovnem letu večji od kapitala javnega sklada.

– skladnosti naložb premoženja s 26. in 28. členom tega zakona,
– skladnosti prevzetih obveznosti z 29. in 37. členom tega zakona,
– oblikovanju rezervacij skladno s 36. členom tega zakona,
– izpolnjevanju pravil o obvladovanju kreditnih tveganj.

- pristojni minister, če je ustanovitelj javnega sklada država in vlogo ustanovitelja izvaja vlada,
- pokrajinski svet, če je ustanovitelj javnega sklada pokrajina, oziroma
- občinski svet, če je ustanovitelj javnega sklada občina.

- s pretekom časa, za katerega je bil ustanovljen,
- z izpolnitvijo namena, zaradi katerega je bil ustanovljen,
- če se združi z enim ali več javnih skladov v novo pravno osebo
- če se pripoji k drugi pravni osebi javnega prava,
- če se vrednost kapitala zmanjša pod 30.000.000 eurov, če je ustanovitelj država ali pokrajina, oziroma pod 10.000.000 eurov, če je ustanovitelj občina,
- če postane javni sklad insolventen,
- če tako odloči ustanovitelj.