Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.08 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 32. izredne seje državnega zbora Republike Slovenije.
Prosim kolege in kolegice, da posedejo, ministre, da gredo na svoja mesta, da bo lahko državni zbor pričel z nadaljevanjem izredne seje.
Obveščen sem, da so zadržani in se seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Ciril Pucko, Rafael Kužnik, Aurelio Juri, Zmago Jelinčič, Jurij Malovrh, Benjamin Henigman, Ivan Božič, Anton Delak (je prisoten), Majda Kregelj-Zbačnik, Bogomir Špiletič, Roman Jakič, Peter Petrovič, Jelko Kacin od 15.00 ure dalje, Jožef Jerovšek in Mirko Zamernik.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Prisotnih je 66 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predsednika vlade, dr. Janeza Drnovška, druge predstavnike vlade Republike Slovenije in kandidata za ministra za obrambo, dr. Francija Demšarja. Vse prisotne, ki so se odzvali vabilu, lepo pozdravljam!
Z obvestilom z dne 3. februarja 1999 ste bili obveščeni, da bo zbor današnje nadaljevanje 32. izredne seje pričel z obravnavo prekinjene 1. točke dnevnega reda, to je predloga zakona o vzajemnosti, in sicer, z glasovanjem o naslovu zakona, in nato nadaljeval proceduro sprejemanja zakona. Zatem bo zbor prešel na obravnavo 6. točke, to je predloga predsednika vlade Republike Slovenije za imenovanje ministra za obrambo ter nato na obravnavo prekinjene 2. točke dnevnega reda, to je predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaključku lastninjenja in privatizaciji pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe. V zvezi s to točko bi vas rad obvestil, da nam je vlada pred nekaj trenutki posredovala amandma, prav tako pa tudi sklepe, ki se dotikajo vsebine te točke dnevnega reda. V nekaj naslednjih minutah boste to gradivo tudi prejeli na klop.
Prehajamo na nadaljevanje 1. točke dnevnega reda - predlog zakona o ugotavljanju vzajemnosti, hitri postopek. Odprto je glasovanje o naslovu predloga zakona.
Na glasovanje dajem naslov zakona. Prosim, kolegice in kolegi, za pozornost, kajti rad bi vas opozoril, da je v skladu s tretjim odstavkom 1. člena ustavnega zakona o spremembi 68. člena ustave Republike Slovenije člen oziroma amandma ali pa vsak vsebinski sklep v zvezi s tem zakonom sprejet, če zanj glasujeta dve tretjini vseh poslancev, to je 60 ali več poslancev.
Na glasovanje dajem naslov zakona. Ugotovimo prisotnost! (74 prisotnih.)
Kdo je za naslov zakona? (69 prisotnih.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
Prehajamo v tretjo obravnavo. Izglasovali smo zakon po členih in naslov zakona. Ugotavljam, da k predlogu zakona ni bil sprejet noben amandma, zato ni možno vlaganje dodatnih amandmajev.
Odpiram razpravo o zakonskem predlogu v celoti. Kdo želi besedo? Nihče ne želi razpravljati, zato razpravo zaključujem.
Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotovimo prisotnost! (73 prisotnih.)
Kdo je za zakon v celoti? (67 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog zakona sprejet.
S tem zaključujem 1. točko dnevnega reda.
Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA IMENOVANJE DR. FRANCIJA DEMŠARJA ZA MINISTRA ZA OBRAMBO.
Predsednik vlade dr. Janez Drnovšek je na podlagi 112. člena ustave Republike Slovenije državnemu zboru predlagal, da za ministra za obrambo imenuje dr. Francija Demšarja. Sprašujem, ali želi predsednik vlade dr. Janez Drnovšek svoj predlog obrazložiti? Želi. Prosim, dr. Drnovšek ima besedo.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik! Spoštovane poslanke in poslanci!
Kot kandidata za obrambnega ministra predlagam dr. Franca Demšarja. Ocenjujem, da gre za dobrega kandidata, za kandidata, ki smo ga v strankah koalicije skupno ocenili za sprejemljivega in dobrega kandidata. Upam, da bo državni zbor potrdil ta predlog, da bo kandidatu izrazil zaupanje. Vsi skupaj v vladi in upam tudi opoziciji, bomo delali na tem, da bi bil ta obrambni minister uspešen in da bi mu uspelo normalizirati stanje v obrambnem ministrstvu. To bi bilo izjemno pomembno tudi v luči utrjevanja našega obrambnega sistema in zlasti našega vključevanja v zvezo Nato, kjer v naslednjih mesecih predvidevamo številne aktivnosti.
Torej upam, spoštovani poslanci, da boste ta predlog podprli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, predsedniku vlade dr. Drnovšku.
Predlagani kandidat se je predstavil odboru za obrambo in tudi odgovarjal na vprašanja članov odbora. Predsednik odbora je poslal predsedniku državnega zbora in predsedniku vlade Republike Slovenije mnenje, ki ga je odbor sprejel o predlaganem kandidatu. Ali želi poročevalec odbora besedo? Prosim, gospod Petan.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Mnenje odbora sta dobili pisno, tako da ne bi tega bral, bi pa mogoče samo nekaj besed povedal, tiste najpomembnejše.
V skladu s poslovnikom državnega zbora se je 2.2.1999 predstavil kandidat za ministra gospod dr. Franci Demšar. Kandidat je uvodoma predstavil strukturo proračuna ministrstva za obrambo, nato je predstavil časovni potek strukture proračuna ministrstva za obrambo po glavnih ekonomskih namenih. Kandidatu za ministra za obrambo se je zdel še posebej pomemben del proračuna, namenjenega za novo opremo in oborožitev, iz katerega je po njegovem razvidno bistvo strateških razmišljanj o našem obrambnem sistemu, kot tudi cilj vlade Republike Slovenije, da se Republika Slovenija vključi v zvezi Nato. V nadaljevanju je kandidat predstavil seznam že obstoječih dokumentov, ki se nanašajo na obrambo in varnost države. Kandidatu se je zdelo pomembno, da izpostavi nekatere aktivnosti, povezane z ministrstvom za obrambo, ki so bile izpeljane v zadnjih nekaj letih, pri tem pa je omenil posebej začet proces reorganizacije Slovenske vojske, sodelovanje Slovenske vojske v mednarodnih operacijah. Nato je kandidat predstavil svoj pogled na hierarhijo strateških dokumentov na obrambnem področju. Kandidat je omenil, da Slovenija nujno potrebuje posodobitev vojaške opreme in oborožitve.
Kandidat se je dotaknil tudi kadrovskih vprašanj, v nadaljevanju pa je sledila razprava članov odbora za obrambo, v kateri so člani odbora za obrambo kandidatu za ministra gospodu dr. Franciju Demšarju zastavili vrsto vprašanj. Po koncu razprave je sledilo glasovanje o ustreznosti kandidata za ministra za obrambo dr. Francija Demšarja, in sicer sklep je bil naslednji: "Odbor državnega zbora za obrambo meni, da je bila predstavitev pogledov in stališč o vprašanjih in politiki na področju dela ministrstva za obrambo kandidata za ministra za obrambo dr. Francija Demšarja z glasovanjem 5:5 neustrezna." Toliko, gospod predsednik. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Petan. Včeraj je predsednik vlade meni kot predsedujočemu državnemu zboru, predsedniku državnega zbora poslal naslednji dopis, ki ste ga vse poslanke in poslanci tudi prejeli: "Obveščam vas, da sem po prejemu mnenja delovnega telesa o predlaganem kandidatu za ministra za obrambo sklenil, da predloga, ki sem vam ga poslal dne 26. januarja 1999, ne bom umaknil. Zato se odpovedujem pravici, ki mi jo daje drugi odstavek 264. člena poslovnika državnega zbora." Ali želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Ali želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? V imenu poslanske skupine združene liste bo spregovoril gospod Borut Pahor.
BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod predsednik. Ministrski predsednik, ministri, kandidat! Dovolite, da izkoristim to priložnost zato, da v imenu Združene liste socialnih demokratov izrazim zaskrbljenost spričo dejstva, da največ afer in škandalov, največ polemik, političnih, takih in drugačnih, nastaja znotraj ministrstev, ki bi po definiciji morale skrbeti za varnost te države. Spričo teh afer in škandalov pa pravzaprav najprej in pa predvsem ogrožajo to varnost. Združena lista socialnih demokratov bi z veseljem podprla imenovanje ministra, ki bi zagotavljal bodisi spričo svojih izkušenj, strokovnih izkušenj na tem področju ali pa spričo svoje politične avtoritete, da bo prekinil s politizacijo ministrstva in usposobil Slovensko vojsko za moderno oboroženo silo. Mislimo, da kandidat ne izpolnjuje enega ali drugega pogoja. Nima potrebnih strokovnih izkušenj in nima potrebne politične avtoritete. Možno je, da se bo dr. Demšar s potrebno odločnostjo odpravil prekiniti stanje, ki je do sedaj botrovalo škandalom in aferam ter netransparentnosti znotraj obrambnega ministrstva. Predvidevam, da ima premalo politične avtoritete, da bi v tem uspel. Če pa se ne bo odpravil prekiniti tega stanja, pa seveda prav tako ne more uživati naše podpore. Vladna večina se je odločila za njegovo kandidaturo. Dr. Demšar je izobražen človek, je predan, kot slišim, in bo, če bo uspešen, prav gotovo lahko računal tudi na našo podporo, ko bo šlo za politične akcije, ki bi sanirale stvari in pripeljale ministrstvo za obrambo in druge institucije, ki skrbijo za varnost v tej državi, v situacijo, ko bi za varnost države in državljanov tudi res skrbele.
Dr. Demšarju v tem smislu, če ga bo vladna koalicija danes podprla, želim srečno pot. Vendar izražam zaskrbljenost, da se to morda ne bo zgodilo, če ne bo dobil vse podpore vlade, njegovih kolegov ministrov in politike, da bo prekinil z nekaterimi nevarnimi procesi, ki razžirajo avtoriteto obrambnega in notranjega ministrstva in grozijo pravzaprav s tem, da sami sebi mečemo polena pod noge, ravno v institucijah, ki naj bi skrbele za varnost in za temeljne interese naše države.
Zato Združena lista ne bo podprla kandidata za obrambnega ministra. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Borutu Pahorju. V imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, bo stališče posredoval dr. Franc Zagožen.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke bo enotno podprla predlaganega kandidata, dr. Demšarja.
Ne dvomimo o tem, da je izbira prava. Ne dvomimo o tem, da bo vso svojo voljo in energijo in tudi izkušenost in znanje vložil v to, da bi ministrstvo za obrambo v prihodnje lahko delalo brez škandalov in v funkciji, zaradi katerega ga imamo, funkciji varnosti te države. Jaz pričakujem, da mu bo tudi državni zbor omogočal, najprej, da gre na ministrstvo z vso avtoriteto, da mu bo dal tudi vse zaupanje danes pri glasovanju o tem in potem tudi kasneje, ko bo v funkciji, ki jo ima kot zakonodajni organ tudi soodločal o tem, kaj se na ministrstvu dogaja ob sprejemanju zakonodaje, ob nadzoru in tako dalje.
Mislim, da je zares čas, da se v teh resorjih, ki naj zagotavljajo varnost v tej državi (pri tem mislim na ministrstvo za obrambo in tudi na ministrstvo za notranje zadeve), ustvarijo pogoji, da bodo ta ministrstva in veliko ljudi - jaz to verjamem - ki je v teh državnih organih pripravljenih dobro delati, da bodo za to tudi imeli ustrezne pogoje in da se vsaj v prihodnje ne bo dogajalo, da se poskuša na nek način od zunaj spodbujati nestabilnosti za državo in njeno varnost najbolj pomembnih resorjev.
Kandidat, dr. Demšar, ima vso našo podporo in jo bo tudi imel na tem mestu. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa dr. Zagožnu. Ni več prijavljenih s strani poslanskih skupin. Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisnih razprav ni. Razpravo poslancev, ki boste nastopili, omejujem na pet minut. Kdo želi besedo? Razpravo ima gospod Franc Pukšič. Prosim!
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Poslanke in poslanci, mediji, kandidat za ministra in predstavniki vlade! Redkokdaj se zgodi, da vidimo tu predsednika in podpredsednika vlade.
Spoštovani gospod kandidat za ministra, jaz upam, da boste, preden se bom odločal o tem, ali vas podprem ali ne, dali odgovor na postavljeno vprašanje. Gre za odpravljanje nekaterih nepravilnosti v Slovenski vojski, ki pa so vezane na ptujsko vojašnico in prehranjevanje. Zato bi želel imeti na to odgovor.
Pa dovolite, da preberem sestavek, ki mi ga je pripravilo gostinsko podjetje Gastro, okrepčevalnica, ki je Slovensko vojsko prehranjevalo v tem delu dolgo časa - prosim, da poveste, ali boste glede takšnih nepravilnih postopkov sprožili postopke ugotavljanja nepravilnosti.
"Okrepčevalnica Gastro je pričela kuhati, ko se je začela vojna za osamosvojitev. Takoj po osamosvojitvi so sklenili pogodbo z ministrstvom za obrambo, katere podpisnik je bil takratni minister gospod Janez Janša. Do sklenitve pogodbe so kuhali z zaupanjem, kar se je kasneje izkazalo, saj so dobili poravnane vse račune. Od prve pogodbe naprej so sklepali letne pogodbe z ministrstvom za obrambo vse do 25. septembra 1996, ko je bila podpisana zadnja. Nadalje se je pogodba dopolnjevala z aneksi do novega razpisa, ki je bil objavljen v Uradnem listu številka 81, 19.12.1997. Na ta javni razpis smo se pravočasno prijavili z vso potrebno dokumentacijo. Ker pa so določeni razpleti vplivali na ta razpis, je bil razveljavljen, saj do 17. marca 1998 nismo dobili odgovora o razpisu in smo takrat odločili zaprositi takratnega ministra, gospoda Alojza Krapeža, za pojasnilo. S strani ministrstva za obrambo nismo dobili odgovora, temveč je kasneje prispel dopis, da se razpis razveljavi oziroma se ponovi. V vseh teh trenutkih smo normalno kuhali in se ponovno prijavili na razpis, kateri je bil objavljen v Uradnem listu številka 57, 14.8.1998. Tudi na ta javni razpis smo se pravočasno prijavili, vendar je bila že v sami razpisni dokumentaciji razvidna možnost zamenjave izvajalca. Banka nam je izstavila bančno garancijo za resnost ponudbe, ki je veljala od 10.9. do 31.1.1999. Ker že lep čas sodelujemo z ministrstvom za obrambo, smo dali znesek za bančno garancijo 70 milijonov, kar je dejansko že zvišan znesek, ki se v tem obdobju realizira, vendar smo bili nepazljivi na zahtevo ministrstva, ki je zahtevalo bančno garancijo takole.
Prvič, bančna garancija mora veljati najmanj 110 od oddanih ponudb. Drugič, nerealen znesek 365 dni krat 350 vojakov, 176 milijonov, kar pa se je izkazalo, da je dejansko realnega prometa v letu 1998 bilo doseženo le 137 milijonov. Na odpiranju ponudb smo bili seznanjeni s prilogo številka 1, v kateri je vpisana tudi naša bančna garancija, ki jo je izdala Nova banka, Kreditna banka Maribor. V rubriki "Odločba o izpolnjevanju pogojev" smo edini imeli zapisnik o sanitarno- tehničnem pregledu. Cena našega celodnevnega obroka je 1.384, evresta pa 1.427, kar pomeni za ministrstvo za obrambo približno 5 milijonov več na leto. Skratka, ugotavljamo, da bi komisija morala pri pregledu ugotoviti, da je dejansko ustreznost pogojev bila takšna, kot so jo zahtevali. Če je ministrstvo za obrambo imelo cilj zamenjati izvajalca, menimo, da bi morala imeti prednost podjetja iz občine, v kateri se nahaja vojašnica. To je seveda tudi strateškega pomena, saj to podjetje zaposluje delavce iz tega kraja in obenem odkupuje poljščine in vsa potrebna živila od bližnjih kmetov in ostalih podjetij. V vseh teh dogodivščinah si predstavljamo, da smo zaradi neznanih vzrokov postali že leta 1999 nezaželeni, čeprav smo kuhali zadovoljivo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Čas je potekel, gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Želel bi, da dobim na to postavljeno vprašanje odgovor. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Pukšič. Kot vam je dobro znano, poslovnik omogoča, da se lahko kandidatu postavljajo vprašanja iz pristojnosti njegovega resorja na delovnem telesu. To se je zgodilo. Vprašanje, ki ga je postavil poslanski kolega Pukšič, bi po moji oceni bolj sodilo v rubriko poslanska vprašanja in pobude. Vseeno pa sprašujem kandidata za ministra, če želi besedo? (Ne želi.) Ali želi še kdo od poslancev besedo? Ker nihče od poslancev ne želi besedo, razpravo zaključujem.
V skladu z drugim odstavkom 265. člena poslovnika državnega zbora se o imenovanju ministra glasuje tajno. Skladno s 97. členom poslovnika vodi tajno glasovanje predsedujoči s pomočjo generalne sekretarke državnega zbora in štirih poslancev, ki jih državni zbor izvoli na predlog predsedujočega. Predlagane kandidate za volilno komisijo že imamo in so naslednji: predstavnik LDS-a, gospod Rudolf Moge, predstavnik SLS-a, gospod Josip Bajc, predstavnik socialdemokratov, Branko Kelemina, in predstavnik združene liste socialnih demokratov, gospod Samo Bevk. Član komisije sem tudi sam kot predsedujoči.
Ali kdo temu predlogu nasprotuje? Če ne, dajem na glasovanje predlog za tako sestavo volilne komisije. Ugotovimo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za predlagano sestavo komisije? (63 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je komisija v predlagani sestavi izvoljena.
V skladu z drugim odstavkom 97. člena poslovnika bodo poslancem vročene glasovnice tako, da pride vsak poslanec k mizi predsedujočega in pove svoje ime in priimek. Poslanec, ki mi bo pomagal pri izvedbi glasovanja, izroči vsakemu poslancu glasovnico, generalna sekretarka pa označi pri imenu in priimku poslanca v seznamu, da mu je bila le-ta vročena. Glasuje se tako, da se na glasovnici obkroži beseda "za" ali "proti". V skladu z drugim odstavkom 98. člena poslovnika je neizpolnjena glasovnica ali glasovnica, ki ni izpolnjena v skladu s prej omenjenim navodilom, neveljavna. Na podlagi 241. člena poslovnika državnega zbora bo kandidat imenovan za ministra, če bo "za" glasovala večina poslancev, ki so oddali veljavne glasovnice. Glasovali bomo v dvorani. Poslanke in poslanci bodo izpolnjene glasovnice oddali v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani na mizi predsedujočega.
Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim poslance, ki mi bodo pomagali, da se takoj zglasijo v sobi 117, kjer bomo skupaj prevzeli volilni material. Glasovanje se bo pričelo ob 14.45 uri. Trajalo bo 20 minut in bo trajalo do 15.05 ure.
Državni zbor bo nadaljeval s sejo ob 15.25 uri.
Prehajamo na glasovanje.
(Seja je bila prekinjena ob 14.35 uri in se je nadaljevala ob 15.24 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice in kolegi! Nadaljujemo sejo. Predno preberem zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja, najprej ugotovimo prisotnost. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.) Ugotavljam, da je zbor sklepčen.
Objavljam izid glasovanja. Glasovanje zapisnika o ugotovitvi izida glasovanja o imenovanja ministra za obrambo. Glasovanje je potekalo 4. februarja 1999 v prostorih državnega zbora. Razdeljenih je bilo 78 glasovnic. Oddanih je bilo 78 glasovnic. Neveljavni sta bili dve glasovnici. Veljavnih je bilo 76 glasovnic. Za je glasovalo 49 poslancev, proti pa 27 poslancev.
Na podlagi tega izida glasovanja je bil za ministra za obrambo imenovan dr. Franci Demšar. ... (Aplavz.) ... Prosim dr. Francija Demšarja, ministra za obrambo, da priseže pred državnim zborom.
DR. FRANCI DEMŠAR: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.
Samo v enem stavku bi se zahvalil poslancem za izkazano zaupanje in upam, da bom uspešno izpeljal svoj mandat do konca. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. ... (Aplavz.) ... Ministru dr. Franciju Demšarju. Čestitam mu za izvolitev in mu želim uspešno delo na zelo zahtevni nalogi, ki ga čaka.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Spoštovane kolegice in kolegi! Predlagam, da z 2. točko nadaljujemo čez 10 minut. Sejo nadaljujejo ob 15.40 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 15.28 uri in se je nadaljevala ob 15.41 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice in kolegi, predlagam, da nadaljujemo z 32. izredno sejo. Preden preidemo na drugo točko dnevnega reda, ugotavljamo prisotnost. (51 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA (to je na prekinjeno točko) - OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAKLJUČKU LASTNINJENJA IN PRIVATIZACIJI PRAVNIH OSEB V LASTI SLOVENSKE RAZVOJNE DRUŽBE - hitri postopek. Sprejemanje zakona smo v okviru prve obravnave v okviru hitrega postopka prekinili po sklepu, ki ga je državni zbor sprejel, ki je bil proceduralne narave. V tem času se je sestala komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije kot matično delovno telo. Predlagam, da po našem poslovniškem vrstnem redu damo možnost, da spregovori predstavnik komisije in potem po naši običajni poti naprej. Gospod Rejc, prosim.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, minister, državni sekretar! Komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacijo je na včerajšnji seji obravnavala predmetni zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zaključku lastninjenja. Izhajala je iz sklepa državnega zbora, kjer je bilo sprejeto, da vlada pripravi amandma, ki naj razrešuje to problematiko. Naj vas tudi opozorim, na klopi ste dobili tudi dodatno poročilo, v tretjem odstavku se je nekako vrinila napaka, lepo bi sicer bilo, da bi tudi predsednik vlade kdaj prišel na komisijo za lastninsko preoblikovanje, vendar je tu namesto predsednika vlade predstavnik vlade. Tako, da ne boste preveč ljubosumni, da na našo komisijo predsednik vlade pride.
Člani komisije so obravnavali problematiko glede tega amandmaja, ki naj ga vlada pripravi. Preden smo prekinili to točko dnevnega reda, je bilo rečeno, da vlada pripravi amandma. Vi ste amandma vlade dobili na mizo. Sama komisija pa je prejela še dodatni sklep - ker zadnjič na prvi seji tega sklepa nismo sprejeli - da v bistvu podpiramo to skrajšanje roka za pokrivanje certifikatskega primanjkljaja, to se pravi do 31.7.1999, in pa še sklep, v katerem nalaga vladi, da do 20. tega meseca dostavi program o zagotavljanju sredstev za pokrivanje PID-ov iz naslova, vemo česa, v skladu z zakonom o zaključku lastninjenja.
Kakor smo bili obveščeni s strani vlade, je bila prejšnji dan (to je predvčerajšnjim) seja vlade, na kateri so obravnavali tudi to problematiko in sklep državnega zbora. Ker pa ni bilo povedano, kakšni so bili sklepi, smo menili, da predlagamo, da državni zbor ta sklep potrdi in da do 20. tega meseca dostavi program, ker nas toliko ne zanimajo sami sklepi, ampak predvsem program zagotavljanja teh sredstev za pokrivanje primanjkljaja PID-om.
Imel sem toliko za povedati. Tu pred vami pa je tudi amandma, ki ga je vlada z današnjim dnem oziroma smo ga prejeli na klopi. V njem vlada pojasnjuje, da dopolnjuje 57. člen, v katerem bo dala določena sredstva in premoženje za PID-e. Če pa tega ne bo, pa se bo ravnala skladno s 5. členom omenjenega zakona. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Rejcu za dodatno poročilo komisije za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije, ki je matično delovno telo.
Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Prehajamo na nastope poslanskih skupin. V imenu poslanske skupine Socialdemokratov bo nastopil gospod Pavel Rupar. Nato gospod Miran Potrč.
PAVEL RUPAR: Spoštovani gospod predsednik! Kolegice in kolegi!¨
Privatizacija državnega premoženja kot del tranzijciskega procesa še vedno ni končana. Še več! Ponuja se vtis, da vlada sploh ne ve, ali še bolje, noče vedeti, kako bi jo sploh zaključila. Zakon o privatizaciji državnega premoženja je že dolgo časa na hladnem. Očitno se v vladajoči koaliciji ne morejo dogovoriti, kako si bodo razdelili ta kolač. Gre za velika konceptualna razhajanja pri načinu in tempu privatizacije javnega premoženja. Konkretno gre za to, kaj naj pri bankah, zavarovalnici, železnici, pošti, luki Koper in podobno ostane v državni lasti in kaj se naj sprivatizira. Kaj od tega naj bi ostalo kot status javnega dobra? Pri železnicah, kot smo slišali, se na primer razmišlja, kaj naj kot infrastrukturni del ostane v državni lasti, kaj pa naj se prenese v tako imenovano transportno podjetje, ki se bo lahko sprivatiziralo.
Gre torej za bodoči koncept javnih služb in njihove privatizacije. Pooblaščene investicijske družbe niso uspele pridobiti od države toliko premoženja, kolikor so zbrale certifikatov od občanov, zato je nastala tako imenovana certifikatska vrzel v višini 120 milijard tolarjev. Po zakonu imajo pidi s 1. februarjem 1999 pravico, da to premoženje izterjajo od države preko sodišč. Ker vlada ne izpolnjuje zakonske obveznosti, je hotela ta rok za oddajo premoženja podaljšati do maja prihodnjega leta. Zaradi pritiska opozicije in zaradi strahu pred javnostjo, hoče vlada ta rok skrajšati do julija 1999, to je ne več za 15, ampak le še za 6 mesecev. V tem času, pravi, da bi pripravila finančne dokumente oziroma inštrumente, s pomočjo katerih bi pidi dobili premoženje po vnaprej določenih rokih. Ti finančni inštrumenti bi bili tržne narave in zamenljivi samo za deleže državnega premoženja. Ker še vedno 40% certifikatov ni zamenjanih za državno oziroma družbeno lastnino, je poleg pidov s tem oškodovanih še okoli milijon slovenskih državljanov, saj certifikati, ki so v nenapolnjenih skladih, na borzni kotaciji praviloma dosegajo le polovico ali še manj vrednosti drugih certifikatov.
V socialdemokratski stranki zato nasprotujemo vsakršnemu podaljšanju rokov, še posebej, ker vlada še vedno ni prišla na dan s konkretnim programom, kako bo privatizirala državno premoženje in rešila problem certifikatske vrzeli. Pristala je le na skrajšan rok, ker so se ustrašili političnih posledic. Rešitve seveda obstajajo, saj vlada prodaja svoje najbolj donosne deleže - primer za to je Petrol - zato, da napolni državni proračun. Naj pač da tisto premoženje, ki ga ima, in tega niti ni malo, še zlasti drugih oblik premoženja, ki bi bile za pide zanimive. Seveda pa je resnični problem povsem drugje. V vladi so velika nesoglasja o tem, do katere mere privatizirati državno lastnino.
Z reorganizacijami državnih podjetij naj bi izločili dele podjetij, ki bi se privatizirala. Od tega pa je odvisno, kaj bo dolgoročno ostalo v državni lasti. In ravno v tem grmu leži zajec. Vlada ima, na primer, v načrtu ustvariti nekakšen mega energetski sistem, ki bi monopoliziral vso slovensko energetiko, zato potrebuje tudi čim več državnega premoženja na področju energetike. Poleg tega, da je to velik ekonomski nesmisel, je tudi v globokem nesoglasju z zahtevami Evropske unije.
Že pri TET 3 smo opozarjali, da nihče v Sloveniji ne bo dolžan kupovati energije po 14 ali celo po 17 enot, če je cena evropske elektrike 5 enot in če je Slovenija izvoznik in ne uvoznik električne energije. Evropa bo zahtevala prost pretok blaga, storitev in kapitala. Tudi električna energija bo morala postati tržno blago, ki bo moralo biti konkurenčno sposobno v evropskem merilu.
Kot v posmeh temu pa želi vlada ustvariti neke realsocialistične mastadonte, ki bi živeli na hrbtih porabnikov, tudi za ceno, da za čas, ki si ga za ta podvig kupuje, oškoduje milijon lastnikov certifikatov. Po zakonu bi morala vlada predložiti seznam, ki bi vseboval vrsto, obseg in vrednost državnega premoženja, ki bo namenjeno privatizaciji. Doslej je posredovala le neovrednotene sezname. Vseeno pa je to dovolj, da lahko takoj začne nadaljnje poteze, če jih le želi. In ravno v tem je problem vlade in še posebej njenega predsednika. Vse prerad se v zadnjem času zateka v to, da se ne odloči. Vendar, tudi odločiti se, je odločitev. Morda najslabša tisti hip, ampak je. Izsiljevanju novih rokov na področju lastninjenja je zato potrebno narediti konec. Čeprav je zakon z vladnim amandmajem precej boljši od osnovne zakonske rešitve, problema ne rešuje, ker se sploh ne dotakne osnovnega problema. Tudi v možnostih, da bi pidi začeli preko sodišč izterjevati premoženje od države, ne vidim nekaj slabega, saj bi državo najbrž šele to prisililo, da bi problem hitro rešila. Saj končno gre samo za pomanjkanje politične volje.
Vlada torej s tem zakonom pometa problem zaključka privatizacije pod preprogo. Predlagani finančni instrumenti ji bodo dali možnost, da bo delno zapolnila privatizacijsko vrzel, osnovni problem pa bo obdržala na nedoločljivo prihodnost.
Mar res mislite, da bodo ljudje verjeli, da je realno v 6-ih mesecih opraviti vse tiste aktivnosti, ki so potrebne za uresničitev vladnega predloga. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Ruparju. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov ima besedo gospod Miran Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Jaz bi v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov najprej rad poudaril, da pričakujem, da bo, če eventualno ne bo prej spremenjen, državni zbor spoštoval svoj lastni sklep, ki ga je sprejel na zadnji seji.
Menim namreč, da ga tudi pristojno matično delovno telo ne more spremeniti. Ta sklep se je glasil: "Odločanje o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe se danes prekine in se nadaljuje, ko bo vlada Republike Slovenije predložila državnemu zboru amandma, s katerim bo razviden način reševanja problematike premoženja, namenjenega pooblaščenim investicijskim družbam, po zakonu o zaključku lastninjenja in privatizacij pravnih oseb v lasti slovenske razvojne družbe."
Smisel in vsebina tega sklepa je jasna. Želeli smo, pred nadaljevanjem odločanja, bližje zagotovilo, kako se bo problem privatizacijske luknje ali vrzeli reševal. Ker do sedaj sprejete obljube in tudi sprejeti zakoni, za vlado niso pomenili nič drugega kot podlago, da jih izigrava, da jih ne izvaja in da deluje nezakonito. Drugače se to ne more imenovati. Jaz pričakujem, gospod predsednik, da boste v skladu s tem tudi vodili postopek. Soglašam pa, da je splošna razprava o zakonu absolutno mogoča in nimam nobenih pomislekov, da jo opravimo. Vprašanje pa je, ali lahko v drugi obravnavi na ustrezen način odločamo ali ne.
Postavljenih mi je bilo tudi nekaj vprašanj, ker sem bil sam predlagatelj tega sklepa, ali je običajno, da državni zbor sprejema takšne sklepe ali ne, ali smo bili na meji svojega poslovnika ali nismo bili. Moram reči naslednje. Jaz razumem sklep, tako kot je sprejet, kot sklep, ki daje ali pa določa način dela državnega zbora; in v tem smislu je sklep, seveda, vedno mogoč. Državni zbor se lahko vedno odloči, kdaj v kakem primeru, pod kakimi pogoji bo o kaki stvari odločal. Mi nismo zahtevali od vlade, kaj mora storiti, mi smo povedali, kdaj bomo pripravljeni odločati. In če vlada ni pripravljena, kot je še včeraj na komisiji izjavila, dati nobenega amandmaja, potem je pač to za nas signal, da se naprej odločamo, ali smo pod takimi pogoji pripravljeni o zakonu razpravljati ali ne. Če se odloči, da ga da, potem so pač po našem mnenju izpolnjeni pogoji.
Dodatno menim, da ta sklep ni v ničemer v nasprotju s pravicami, ki jih ima državni zbor, razen, če smo postali že v celoti izpostava vlade in lahko z nami vsak dan sproti dela, kar želi, tudi iz razloga, ker pravzaprav gre za to, da smo mi reagirali v državnem zboru samo na nezakonito ravnanje vlade. Vlada zakona, ki smo ga v državnem zboru sprejeli na njen predlog, in z roki, ki jih je sama predlagala, ni izpolnila; torej imamo najbrž pravico na ustrezen način na to reagirati.
Zdaj pa k sami vsebini. Kakorkoli bomo določene stvari ponovili, se mi zdi prav, tudi zaradi obnašanja vlade, tudi zaradi tega, da poskušam zainteresirati poslance za to, pa tudi zaradi javnosti, ponoviti nekatere stvari.
Kar zadeva privatizacijo premoženja in obveznosti oziroma pravice, ki jih je država z zakonom o lastninjenju sprejela do državljanov s certifikati in do pooblaščenih investicijskih družb, je potrebno povedati najprej naslednja dejstva.
Prvič, da je po različnih podatkih, ampak približno milijon 200 tisoč državljank in državljanov, ki imajo svoje cerftifikate vložene v pooblaščene investicijske družbe, in da je to red velikosti tistih, v imenu katerih danes odločamo.
Drugič, da je red velikosti primanjkljaja pooblaščenih investicijskih družb 120 milijard oziroma 119,9 milijarde, kar pomeni, da so pooblaščene investicijske družbe v povprečju doslej pokrile približno 52% vloženih certifikatov. Slaba polovica potrebnih sredstev za to, da bi lahko zapolnili privatizacijsko vrzel, jim primanjkuje.
Tretjič, da je 1.2.1999 bil tisti rok, do katerega je že drugič ta državni zbor z zakonom na predlog vlade odločil, da bo do takrat privatizacijska luknja zapolnjena, da do takrat bodo pooblaščene investicijske družbe dobile na razpolago premoženje, ki ga bo mogoče zamenjati za vložene certifikate. Ker je stanje takšno, je treba poudariti, da ne govorimo kar tako o enem datumu, ki bo mogoče 14 dni prej ali 14 dni kasneje. Govorimo o več kot polovici državljank in državljanov Slovenije in govorimo o skoraj polovici sredstev, ki bi jih ta država morala na podlagi zakona zagotoviti.
Posledice, da ti certifikati oziroma da to premoženje še ni zagotovljeno, so med ostalim tudi naslednje. Jaz mislim, da je brez dvoma za mnoge lastnike certifikatov, ki so vložili te certifikate v pooblaščene investicijske družbe, razvrednoten cel sistem lastninjenja. Vprašanje, kako mu lahko verjamejo, če je več kot tri leta mimo, od kar se pogovarjamo, ali bomo zapolnili to privatizacijsko luknjo ali ne. In če imajo v rokah ali pa so imeli, dokler jih niso evidenčno dali v PID-e, potrdilo, certifikat s podpisom predsednika vlade, ki jim je jamčil, da bodo za to dobili ustrezno premoženje.
Drugič. Potrebno je povedati, da kakorkoli imajo prav tisti, ki trdijo - nihče ni garantiral realne vrednosti certifikatov. To je točno. Ta je zelo različna, glede na to, kje si imel srečo ali smolo po lastnem preudarku in odločitvi certifikat vložiti. Samo ne glede na to, da nihče ne pričakuje, da je certifikat PID-a mogoče primerjati z današnjo delnico Leka ali Krke, pa tudi ne Petrola ali Mercatorja, pa jo je upravičen primerjati z vrednostjo, ki bi jo imel, če bi država zagotovila polno vrednost premoženja, ki je potreben pooblaščenim investicijskim družbam. In danes kotacija pooblaščenih investicijskih družb kaže, da je med tistimi nekaj družbami, ki imajo 100% pokritje, in ostalimi, razlika približno za 50%. In to je tisti znesek, ki v realni višini pomeni pri, recimo, 300 in nekaj certifikatih približno 100 tisoč tolarjev, kolikor ta država zaradi svojega ravnanja vsak dan ogoljufa lastnike certifikatov. Ne morejo iti na borzo in vnovčevati ali pa zahtevati spremembo lastništva za svoj certifikat oziroma lahko gredo, ampak če gredo, so na izgubi 100 tisoč tolarjev. 1 milijon 200 tisoč državljanov po 100 tisoč tolarjev. To je tisto, o čemer danes govorimo. Če se nam zdi, da je to malenkost. Morda je malenkost za gospode v vladi, ki o tem odločajo, lahko je malenkost tudi za nas poslanke in poslance, za slehernega državljana, pa sem prepričan, da ni malenkost.
Tretje. Tako ravnanje vlade pomeni tudi velike časovne zamude v položaju lastnikov certifikatov. Polna zapolnitev pooblaščenih investicijskih družb bi že zdavnaj pomenila njihovo kotacijo na borzi, zdaj so šli komaj v zadnjih mesecih, polna zapolnitev bi pomenila, da bi začeli tudi upravljavci pooblaščenih investicijskih družb, ne družb za upravljanje, razmišljati, kako dele v družbe za upravljanje, ali dele uspešno in je eventualno kakšen dobiček, ki ga imajo dobiti, ali se povečuje vrednost njihov delnic ali ne. Zdaj to enostavno ni mogoče. Tudi zato, gospodje in gospodje, je kriva vlada, ker ni zakonskih obveznosti izpolnila.
Mislim, da je prav povedati, da pa ta situacija pomeni še nekaj drugega in na to nas opozarjajo pooblaščene investicijske družbe. Polovična cena, ki jo imajo delnice v pooblaščenih investicijskih družbah, ki imajo približno pol zapolnjene vrednosti in ki pomeni pol cene vis-a-vis drugim, pomeni tudi zelo velik prostor za relativno poceni in špekulantske nakupe. Moje informacije so, da se je že precejšen del, natančnih pa ni, ker se to ne opravlja legalno, ampak mnogokrat tudi pol legalno, in to tudi vlada dovoljuje. Na ta način obstaja možnost, da posamezniki relativno poceni pokupijo certifikate od tistih, ki jim za redno življenje tudi 100.000 tolarjev pomeni neko premostitev, ki jo pač eventualno potrebujejo, ker se drugače ne znajo izkopati iz težke situacije, v kateri so. Sicer, če bi bilo polno, bi dobili 200.000 in bi mogoče problem reševali, ne za 3 mesece, ampak za 6 mesecev. Hkrati pa to pomeni, da bomo dobili tudi po tej poti ljudi, ki si bodo v relativno kratkem času potem lahko z bistveno povečano vrednostjo certifikatov povečali svoj kapital, svoje premoženje, postali, bi rekel, novodobni kapitalisti, tudi na način, ki ravno ne pomeni pridobitve premoženja s poštenim delom.
Jaz mislim, da ta situacija pomeni nov element razvrednotenja sistema lastninjenja in nov element ustvarjanja velikih razlik, ki jih je v procesu lastninjenja izvajanje zakona, lahko bo kdo rekel tudi sam zakon, sprejemam to diskusijo, ampak tudi izvajanje zakona prineslo. Prineslo je na eni strani redke skupine posameznikov, ki so tudi zaradi nesposobnosti te oblasti, bom rekel, da sebe kot državni zbor ne bi izključil, te oblasti, da bi zakonito in kontrolirano opravljala lastninjenje, pridobili sebi v relativno kratkem času enormno veliko premoženje. Premoženje, ki ga tudi kapitalisti v normalnem svetu ne zaslužijo v letu ali dveh, kot je bilo to premoženje zdaj pridobljeno, pol legalno, nelegalno, na različen način. Vemo pa, da se v enem primeru ni ugotovilo, da so bile stvari tako nelegalne, da bi moral kdorkoli tudi odgovarjati. Vemo, da se je pred tem, preden je bil zakon o lastninjenju sprejet, opravljalo to tudi preko by-pass podjetij, preko raznih odvisnih družb, preko raznih najemov in podobno, kjer tudi problemi niso bili razrešeni. Vemo in dajali smo opozorila, da se je del tega opravljal preko nakupov s popusti, kjer je nekdo dobil popust za 100 tisoč tolarjev, nekdo za 100 milijonov in si je na podlagi tega tisti, ki je za 100 milijonov dobil popust, mu je država poklonila 50 milijonov, je pa vse formalno in legalno opravil. Na to smo opozarjali, pa je vlada rekla, da je to majhen problem, da se ne splača o tem pogovarjati in da moramo motivirati tiste, ki so zainteresirani, da svoj kapital vlagajo v podjetja.
V zvezi z nakupom teh poceni delnic pidov, kar po mojem vse nedvomno ruši zaupanje v pravno državo in projekt lastninjenja. Gotovo povzroča neenakopravne položaj velikega števila državljank in državljanov ali pa njihove velike večine in hkrati ustvarja privilegije za tiste, ki so toliko blizu, da si te privilegije na ta ali drug način v podjetjih ali v oblasti lahko zagotovijo. Prav je povedati, kako smo do stanja, kakršnega mi v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov vidimo, prišli.
Pooblaščene investicijske družbe oziroma družbe za upravljanje so nas nekje sredi leta 1995 pričele opozarjati, da znesek zbranih certifikatov bistveno presega potencialno razpoložljiva sredstva družbene lastnine, ki bi jih naj dobili v zamenjavo za certifikate. Začeli so torej opozarjati, da bo prišlo do tako imenovane privatizacijske luknje. Moram reči, da je v tistem času komisija za nadzor lastninjenja bila prostor, v katerem se je o tem problemu pričela diskusija. Upal bi trditi, da je bila dovolj dosledna, da je zahtevala, da se ta vprašanja razčistijo. Vendar, kar dobre pol leta ali tričetrt leta, jaz sedaj datumov nisem šel gledati, je trajalo, da je ta stvar pričela resneje razčiščevati. Prvi odzivi vlade na opozorila o privatizacijski luknji niso bile nič drugega, kot da se tisti, ki o tem govorimo, izmišljujemo stvari. Da so stvari prenapete, da to ni res. Če je res, da smo potem krivi v državnem zboru, ki smo narobe zakone kasneje sprejemali in podobno. Dolgo časa je trajalo, da je bila privatizacijska luknja priznana. Ko je bila nekje sredi leta 1996 priznana, je bil septembra 1996 vložen zakon, ki naj zagotovi potrebna sredstva pooblaščenim investicijskim družbam. Ta zakon je bil v državnem zboru septembra 1996 tudi sprejet.
V tem zakonu so po mojem prepričanju tri pomembne določbe.
Prva je, da mora vlada določiti obseg in vrsto premoženja, potrebnega za izpolnitev obveznosti do pooblaščenih investicijskih družb, in da bo v ta namen državnemu zboru do 31. januarja 1997, to se pravi več kot 2 leti nazaj, predložila ustrezen zakon.
Drugič, da bo v tem zakonu predvideno, da se bo pooblaščenim investicijskim družbam zagotovilo premoženje, potrebno za zamenjavo certifikatov najkasneje do 31.12.1997, ampak tako da bo do takrat imele popolnjena sredstva, ne kakšne obljube, kot jih imajo danes. 31.12.1997! Se pravi, leto dni je od tega. Rečeno je bilo, da bo rok, do kdaj gredo lahko pooblaščene investicijske družbe na sodišče, če država tega ne izpolni, določen v tistem posebnem zakonu.
Ker sem bil predlagatelj tega zakona, moram povedati, da je bil po svoji vsebini zakon najprej drugače predložen. Veliko bolj rigorozno, predvideval je konkretne obveznosti vlade takoj. Vendar smo pristali na predloge, ki jih je dala vlada, in tako, kot je bil zakon kasneje sprejet, je lahko bil sprejet - bo kdo rekel - pod vtisom volitev. Morda. Ampak bil je sprejet ob soglasju vlade. Tudi ti roki so bili sprejeti ob soglasju vlade. Septembra 1996 je vlada ali še resno mislila, da ji do 31.12.1997 lahko izpolni, ali je pa že takrat zavajala in lagala in predlagala nekaj, kar je vnaprej vedela, da ne bo izpolnila.
Naslednje, kar je treba povedati, je to, da vlada obveznosti, da do 31. januarja predloži zakon, ni izpolnila in nas je obvestila, da to ne more izpolniti, ker je bila prepozno konstituirana in med tem časom od volitev vlade ni bilo. Bil sem med tistimi, ki smo to brez posebnih komentarjev z razumevanjem sprejeli na znanje. Zvedeli smo to tudi na podlagi naših poslanskih vprašanj, sama nam tega ni povedala. Je pa na podlagi poslanskih vprašanj še povedala, da razmišlja, ali bi pripravila tak poseben zakon ali pa bi rešitev vprašanja premoženja pooblaščenih investicijskih družb reševala v zakonu o zaključku lastninjenja. V juniju mesecu se je vlada odločila, da nam zakon o zaključku lastninjenja - 1997 leta - predloži in da tudi v tem delu in v tem zakonu reši privatizacijsko luknjo. Predlagala je, da se ta zakon sprejme po hitrem postopku - junija 1996 - in v tem zakonu je predlagala, da se določi rok treh mesecev, v katerem bo predvidela premoženje za privatizacijo. Se pravi, junija 1996 je sama predlagala trimesečni rok, v katerem bo določila premoženje za privatizacijo.
Zakon po hitrem postopku se je v državnem zboru sprejemal 10 mesecev. To je bil eden od tipičnih primerov hitrega postopka sprejemanja zakona in ob tem je potrebno povedati, da je trimesečni rok, v katerem naj vlada določi spisek, ostal vseh teh 10 mesecev nespremenjen. Če bi vlada od junija 1997 pa do aprila 1998, ko je bil zakon sprejet, karkoli delala na možnosti zagotovitve oziroma odprave privatizacijske luknje, potem bi to lahko naredila. Teh 10 mesecev ni storila vidnega, ne bom rekel, da se je trudila ali pa ne, ampak o tem obstojajo tudi šale, vidnega ni naredila nič. Še naprej je vztrajala tudi ob sprejemu zakona, da ta rok mora biti tri mesece. Z vlado smo v tistem času imeli v Rejčevi komisiji resne razprave, ali naj se ne verjame več v neke roke, ampak se zakonu predvidi ustrezno premoženje. Vlada je zavračala takšne predloge, pripravljeni so bili amandmaji. Na nek način smo se potem sporazumeli; dobro, naj bo trimesečni rok, če sedaj konkretnega premoženja ni mogoče izpolniti. Z vlado smo se pogovarjali o tem, da naj bi pri določanju premoženja sodelovala s pooblaščenimi investicijskimi družbami in predlagali amandmaje, po katerih bi v to medresorsko skupino, ki bi pripravljala spisek premoženja, bili vključeni tudi predstavniki PID-ov. Vlada je vztrajala, da takšna vsebina ne sme biti sprejeta, in obljubljala, da bo z njimi sodelovala in da bo skupaj z njimi določila premoženje in podobno.
In tretje, datum 1. februar 1999, ki je sedaj sporen, je bil sprejet na predlog vlade. Nihče ni o tem datumu razpravljal. Nihče ni predlagal, da naj bo bolj zgoden ali da naj bo kasnejši. Rekli smo: Dobro, potrebno je nekaj časa, mogoče pa res 1. februarja 1999, to je leto in toliko - ponovno - tisti realni rok, v katerem bi morebitno možnost vložitve tožb pooblaščenim investicijskim družbam dali. Od aprila, ko je bil ta zakon sprejet, gospe in gospodje, do neposredno pred 14-imi dnevi, tremi tedni nismo bili informirani nič o tem, kaj se dogaja. Bilo je postavljenih nekaj poslanskih vprašanj, tudi sam sem jih postavil. Imel sem to srečo, da kadarkoli sem jih postavil, iz ministrstva za ekonomske odnose in razvoj ni bilo nikogar tukaj, da bi mi lahko odgovoril. Pisnih odgovorov pa tudi nisem dobil. Neodvisno od tega smo pričakovali, da bo morda le prišlo do realizacije zakona. Ponovno do realizacije zakona ni prišlo. Vlada nam je predložila besedilo zakona 18.1.1999, v katerem je predlagala, da se rok 1. februar 1999 podaljša za 15 mesecev. To je obrazložila z izrednimi potrebami države. Jaz sem že zadnjič povedal, da so te izredne potrebe države nezakonito ravnanje vlade; nobenega drugega razloga za to ni.
Poslanci državnega zbora smo bili toliko dosledni svojim prejšnjim ravnanjem, da nismo bili pripravljeni prvega zakona, ki je imel rok 15 mesecev, uvrstiti na dnevni red. Na podlagi tega je vlada v tednu dni ta 15-mesečni rok skrajšala za več kot pol, za 9 mesecev - hvalevredno, vprašanje pa je, ali je možno taki vladi dati zaupanje, da resno misli, če lahko to v enem tednu naredi - zmanjšala ga je na 6 mesecev. Imeli smo razpravo v matičnem delovnem telesu in mnogi - ne samo iz opozicije, tudi iz vrst koalicije - so bili mnenja, da bi bilo prav, da vlada stori kaj več, kot da samo obljubi spremembo roka, ker enostavno: potem ko je tolikokrat prekršila obljube, ki jih je sama dala, potem ko je sama predlagala zakone in datume, pa jih ni spoštovala, pač ne vem, če lahko še vedno verjamemo, da bo zgolj nov, spremenjen datum dovolj, da bi do realizacije obljub, ki jih je vlada zagotavljala, res prišlo.
Sam bi vam rad, ker sem, priznam, na tej točki dolgo časa angažiran, povedal, da smo na matičnem delovnem telesu o nekih elementih in modalitetah razpravljali in da so nam pooblaščene investicijske družbe v delovnem besedilu dale predlog, ki bi jih morda zadovoljil, ker bi dal nekaj več garancije za to, da bi, če se v določenem novem roku ne izpolnijo obveznosti vlade, bila garancija, da bodo pooblaščene investicijske družbe dobile določeno premoženje. To naj bi bilo realizirano prek obveznic oziroma vrednostnih papirjev, ki naj bi nekaj časa ne imeli nobenega obrestovanja, po določenem času določeno obrestovanje in po določenem roku rok zapadlosti zamenjave za premoženje. Torej, nikoli zamenjave za tolarje ali pa denar, ampak vedno samo za premoženje.
Vlada je rekla, da razmišlja o problemih. Rad bi povedal, da je gospod Pirkmajer v državnem zboru v zvezi s tem povedal naslednje stvari. Rekel je, da bi v nadaljnjem roku treh mesecev državnemu zboru predložili zakon, ki bi rešil nekatera vprašanja. In pravi, prvič: določil naj bi se drugačen sistem vrednotenja premoženja. Se pravi spremembe tistega, kar smo v jeseni 1996. leta sprejeli. To najbrž ni v korist realizacije obveznosti, ampak pomeni, da bo prišlo do manjše vrednosti, kar je bilo pri železarnah že poskušeno.
Drugič. Predlagal je, da naj se opravi dražba, na kateri naj bi se ponudilo premoženje. To je nova sprememba sistema, ki je bil doslej uzakonjen, in nov način zmanjšanja realne vrednosti, ki bi jo pooblaščene investicijske družbe dobile.
In tretje. Rekel je, tam, kjer ni mogoča takojšnja privatizacija - in gre za premoženje, ki je opredeljeno s tako privatizacijo - naj bi se izdali - citiram: "neke vrste vrednostni papirji oziroma finančni instrumenti," ki naj bi bili potem - spet citiram: "v doglednem roku zamenljivi za državno premoženje." Podobne predloge vsebuje tudi že predlog pooblaščenih investicijskih družb - to zadnje ni res - vendar gre pri tem predlogu, ki bi ga vlada pripravila, zato da se opravi zamenjava "nekih vrednostnih papirjev za certifikate". Torej rekel bi zelo precizne izjave gospoda državnega sekretarja o tem, kako naj bi neke ideje vlada v roku treh mesecev realizirala. Zaradi tega smo takrat na državnem zboru potem tudi sprejeli sklep, ki sem ga na začetku citiral.
Moram reči, da sem bil po svoje presenečen, ko sem v dodatnem poročilu iz matičnega delovnega telesa - na katerem včeraj, na žalost, nisem mogel biti, ker sem bil na drugem delovnem telesu - dobil poročilo, v katerem piše, da vlada nima namena pripraviti amandmaja, o katerem bi sklepal državni zbor. Verjamem, da je poročilo korektno napisano. Vprašal sem nekaj kolegov in rekli so mi, da je tako bilo res na matičnem delovnem telesu povedano. To se pravi, ugotavljam, da vlada nima namena pripraviti amandmaja. Se pravi, pričakuje, da bo pač večina v tem državnem zboru tretjič ali petič verjela, da je dovolj, če se rok prestavi, potem bomo pa videli, kako bo. Saj bomo, ko bo rok potekel, imeli še enako vlado in enako koalicijo in bo spet prišla in okoli prinesla še naslednjič 1 milijon 200 ljudi in nič naredila. Moram reči, tako ravnanje vlade, gospe in gospodje, je nesprejemljivo do državnega zbora. Pričakujem, da bo na ta način tudi predsednik državnega zbora kaj rekel in storil. Sicer sem bil res da presenečen nad sklepi, ki jih je sprejelo matično delovno telo in predsednik, gospod Rejc, ki me zdaj ne posluša, v svojem poročilu ni bil zelo precizen in še zdaj ne vem, kaj je zares matično delovno telo sklenilo. Ampak potem, ko sem temeljito razmišljal, ali je res lahko bleskiralo sklepe državnega zbora, sem mislil, mogoče je pa to naredilo zaradi tega, ker je bil predsednik vlade navzoč. Zdaj, ko je gospod Rejc povedal, da ni bilo predsednika vlade, ampak samo predstavnik vlade, moram reči, da se res ponovno čudim, da je bil lahko takšen sklep, gospod Rejc, sprejet.
Sam torej menim, da moramo poslanke in poslanci vztrajati pri tem, da vlada pride s konkretnim amandmajem, s katerim bo, tako kot je državni zbor sklenil, razviden način reševanja privatizacijske luknje. Enostavno nisem pripravljen še tretjič ali petič iti na led in verjeti vladi na besedi, ker je doslej - ne meni, ampak milijon 200.000 državljankam in državljanom besedo grobo prelomila. In moram reči, da imamo občutek, da jim za to celo nič nerodno ni. To me še posebej čudi, res me posebej čudi, da enostavno nikomur ni neprijetno, da bi javno povedal, zakaj je do tega prišlo, in da je edino, kar reče, bilo je težko, nismo mogli narediti. Ko pa ugotoviš, kdo bi moral storiti stvari, ki manjkajo, rečejo: Ja, vlada bi jih morala. Saj to je tista ista, ki se na lastno nedelo ali lastno nesposobnost izgovarja.
Pri tem naj poudarim naslednje, da se v poslanski skupini združene liste zavedamo, da je problem treba rešiti in ne mislimo, da je edina rešitev, da se nič ne sprejme, pa naj se gre v tožbo. Daleč od tega. Mi tudi mislimo, naj v tem času, dokler ne bodo na ustrezen način najdene rešitve, vlada gre v razgovore s pooblaščenimi investicijskimi družbami in naj jim predlaga, da se v tožbo ne gre. Sam tudi verjamem, da bi bile ob nekih zagotovilih, da bo problem rešen, to pripravljene sprejeti. Samo, če se obnaša do PID-ov tako kot se obnaša do nas, da nam sporoči: Mi amandmaja ne bomo pripravili; potem se ne čuditi, če je kdo slabe volje, pa bo zakonsko obveznost za vložitev tožbe, ki jo ima, izkoristil, kljub temu da je vlada tista, ki ne ravna v skladu z zakonom. Mislim torej, da so druge rešitve in mi smo pripravljeni sprejeti podaljšanje roka, tudi podaljšanje roka za 6 mesecev, to je do - mislim -31.7.1999, ampak v primeru, če ta zakon vključi konkretne predvidene - ne do konca izpeljane - predvidene rešitve, ki bodo pomenile polno garancijo, da bodo tokrat slednjič obveznosti vlade res realizirane. Če tega ni, mislim, da vsaj mi v poslanski skupini združene liste takšnih praznih obljub nismo več pripravljeni sprejeti. Moram pa reči, da pričakujem, da jih v imenu tistih, v imenu katerih bomo mi v državnem zboru odločali, ne bo pripravljena sprejeti niti vladna koalicija.
Naj zaključim. Danes smo dobili na mizo določen amandma. To se pravi, da je vlada včeraj rekla, da ga ne bo pripravila, danes pa je pripravljen. Se pravi, spet vsak dan nekaj drugega; mogoče bo jutri rekla, da ga umika. Jaz ne znam na hitro in tudi ne želim na hitro sam zase ocenjevati njegove vsebine, kaj pomeni ali ne pomeni. Na hitro bi lahko rekel, da ne pomeni realizacije sklepa državnega zbora, ker ne govori nič o tem, kako bo problem rešen. Si bom pa, potem ko bom videl, kako bo razprava naprej tekla, dovolil, skupaj s kolegi v poslanski skupini, razmišljati, kaj storiti, da bi lahko v miru ocenili, ali predlagani amandma pomeni realizacijo sklepov državnega zbora ali ne in kaj v bodoče storiti.
Predlagam, da o teh vprašanjih temeljito razmislimo. Predlagam - mi v poslanski skupini pa bomo to storili - da razmišljamo tudi o tem, ali je res mogoče dati zaupanje vladi, ministru pa tudi državnemu sekretarju, ki se tako obnašajo do tako resnega problema. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Potrču, ki je nastopil v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov. Glede nekaterih proceduralnih vprašanj, o katerih je govoril gospod Potrč na začetku in na koncu svoje razprave, mi dovolite samo kratko pojasnilo.
V funkciji, ki jo imam, se ne želim vsebinsko spuščati v odgovornost vlade, da so nekateri roki pretekli in da obveznost vlade v tem času ni bila izpolnjena. Zelo pomembno pa je, da poskušamo korektno interpretirati proceduralni sklep, ki smo ga sprejeli nekaj dni nazaj. Sam menim, da je to sklep, ki ni dosedanja praksa dela državnega zbora oziroma poslovniška praksa, da je nekako na robu, kot je rekel gospod Potrč. Sam pa tudi menim, da na podlagi gradiva, ki smo ga prejeli danes, ugotavljam, da je vlada obravnavala ta sklep državnega zbora in tudi sprejela - pač piše, kaj je sprejela na podlagi tega sklepa. Sam menim, da so izpolnjeni pogoji, da lahko korektno nadaljujemo z delom.
Tu se predvsem odpira proceduralno vprašanje, ali lahko državni zbor direktno - ne bom rekel - zahteva, ampak naloži, da predlagatelj zakona predlaga nek amandma ali neko rešitev. Predlagatelj je v tem primeru pojasnil, kako vidi sam rešitev. Na nas pa je, da se potem z glasovanjem odločimo, ali je to taka rešitev, ki jo lahko tudi podpremo.
Če bo poslanska skupina združene liste zahtevala kakšno drugo proceduralno rešitev v smislu ponovne obravnave na delovnem telesu ali kakorkoli, bom seveda v skladu s poslovnikom vsak tak predlog tudi dal na glasovanje.
Proceduralno, gospod Potrč. Replik v tej fazi še ni; jaz sem samo pojasnil, kot predsedujoči, glede na vaša proceduralna vprašanja. Predlagam, da to razrešimo potem v razpravi poslank in poslancev, ko bomo do le-te prišli.
Ali želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Prehajamo na razpravo poslancev in poslank. V skladu z našo prakso, ki jo uveljavljamo v zadnjem času, predlagam, da državni zbor odloči, da lahko vsak poslanec v splošni razpravi v okviru prve obravnave ter o razpravi o zakonskem predlogu v celoti v okviru tretje obravnave govori enkrat, in sicer največ 10 minut, če je k razpravi prijavljen pisno, ter 5 minut brez pisne razprave. Pri obravnavi vsakega člena in naslova in amandmajih k členu in naslovu v okviru druge in tretje obravnave lahko poslanec govori prav tako enkrat, in sicer največ 10 minut. Ta proceduralni predlog dajem na glasovanje. Glasujemo o proceduralnem predlogu glede načina razprave. Ugotovimo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (45 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Prvi se je prijavil gospod Miran Potrč, nato gospod minister.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Gospod predsednik, prosil bi, da še enkrat razmislite o tem, ali lahko trdite, da smo v sklepu, ki ga je državni zbor, sprejel karkoli naložili vladi. Takšna interpretacija je netočna, je nekorektna, odgovarja pa lahko morda vašemu interesu kot članu določene stranke.
Poglejte. Piše: "Odločanje o predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaključku lastninjenja in privatizacije pravnih oseb v lasti Slovenske razvojne družbe se danes prekine in se nadaljuje, ko bo vlada Republike Slovenije predložila državnemu zboru amandma." Ničesar nismo vladi naložili. Res pa je, da smo zase sklenili, kar sam trdim, razen, če mislite vi, da smo državni zbor ekspozitura vlade, ki mora tako ravnati, kot vlada ukaže, rekli, kdaj smo pripravljeni nadaljevati z razpravo. Trdim, da lahko spremenimo ta sklep, ampak mi ga korektno interpretirati kot nalogo, ki smo jo dali vladi.
Drugo. Res je, da sem bil toliko korekten, da sem vaše opozorilo, da je to na meji, tudi povedal, ampak ne ga prepisovati meni. To je bilo vaše opozorilo, ne vem od kod, da je na meji, in vi ste ga meni po telefonu povedal. Za mene je ta sklep popolnoma običajen, ker državni zbor sme sam sebi določati pogoje, pod katerimi določeno stvar obravnava. In ni prvič, da smo sprejeli določen sklep, da želimo imeti neke podatke, da želimo neko razpravo, da želimo karkoli in da je to pogoj, da bi naprej odločali. Takih sklepov je bilo že kar nekaj. Ne bom jih šel sedaj šteti in v tem smislu ni to čisto nič posebnega.
Glede tretjega, pa brez kakšnega velikega upanja, ampak poslovniško druge možnosti nimam. Prosil bi, če res vi, kot predsedujoči, menite, da imate pravico ugotoviti, ali pomeni predloženi amandma tudi izpolnitev sklepa, da v takem primeru daste to na glasovanje. Namreč, vsi imamo pred seboj vsebino in vsi imamo pred seboj sklep. Če za vas, iz katerega bo razviden način reševanja problematike, pomeni, da je pripravljen amandma, ki - če boste pogledali osnovno besedilo zakona - je v njem zelo, zelo malo razlik. Razlike, ki so, pomenijo poslabšanje položaja pooblaščenih investicijskih družb in pomenijo spremembo roka. Drugače pa opisujejo vse iste stvari. In govoriti, da to je realizacija sklepa, je za mene: ali nepripravljenost realno oceniti stvar ali pa nagla odločitev, ker niste imeli dovolj časa, da bi stvari temeljito pogledali. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Potrču. Državni zbor ni ekspozitura vlade. Ustava in druge pravne norme so tukaj zelo jasne. Kar se tiče nekaterih možnih različnih tolmačenj poslovniških določb, bom sam razmislil, da bi se prav o tem vprašanju tudi obrnil na komisijo za poslovnik. O tem se danes ne morem dokončno odločiti. Če boste, gospod Potrč, vztrajali, bom tudi povprašal državni zbor, ali je moja interpretacija, ki je naslednja: Da je današnje gradivo vlade, ki smo ga prejeli, iz katerega je razvidno: da je vlada obravnavala proceduralni sklep državnega zbora; da je zapisala, zakaj ne bo predlagala dodatnega amandmaja, ki govori o vsebini samega sklepa; da pa je predložila drug amandma, ki ni v neposredni povezavi s samim proceduralnim sklepom; hkrati pa je tudi dala dodatno gradivo, ki ga o tem vprašanju je sprejela; že realizacija sklepa državnega zbora in da lahko državni zbor nadaljuje z razpravo. Če boste tako interpretaciji nasprotovali jo bom dal na glasovanje. Prosim, gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Gospod predsednik! Glede na sklep, ki ga imamo, in glede na trditve ali obvestila vlade, na katere vi opozarjate, prosim, da daste vašo ugotovitev na glasovanje.
Vlada pravi: "Hkrati vas obveščamo, da je vlada Republike Slovenije na seji 4.2.1999 sprejela stališče, da dodatni amandmaji k predlogu zakona niso potrebni." Te ugotovitve vi štejete za realizacijo sklepa, s katerim mi ugotavljamo, da bomo nadaljevali razpravo, ko bomo dobili amandmaje, ki bodo zagotovili razviden način reševanja problematike. Torej, vlada reče: Ne, mi tega ne želimo narediti; vi pa pravite: To je realizacija sklepa državnega zbora. Te logike jaz pač ne razumem, res ne. Prosim, da daste to vašo ugotovitev na glasovanje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Potrč! Ne bom več pojasnjeval svoje interpretacije in mislim, da je najbolj korektno, da državni zbor odloči na glasovanju. Torej na glasovanje dajem svoj proceduralni predlog oziroma svojo razlago, da je... Gospod minister, preden se o tem proceduralno ne odločimo, vam ne morem dati besede.
Na glasovanje dajem torej v smislu poslovnika svojo razlago poslovniške določbe, da je z gradivom, ki smo ga danes prejeli, vlada izpolnila sklep državnega zbora in se lahko nadaljuje splošna razprava o zakonu, ki ga imamo na dnevnem redu. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo podpira mojo interpretacijo tega vprašanja? (38 poslancev.) Je kdo proti? (13 poslancev.) Hvala lepa.
Ugotavljam, da je interpretacija, kot sem jo tukaj zagovarjal, dobila večinsko podporo, in predlagam, da nadaljujemo z razpravo. Besedo ima gospod minister, dr. Marjan Senjur.
DR. MARJAN SENJUR: Gospod predsednik, spoštovani poslanci in poslanke! Najprej bi opozoril na pristranost, ko je poslanec Potrč izrazil, ko je prebral sklep vlade. V sklepu vlade piše, da je vlada Republike Slovenije je sprejela stališče, da dodatni poudarek, dodatni amandmaji k predlogu zakona niso potrebni, saj je s sklepom, sprejetim pod točko 4 prejšnje seje, sklenila, da bo predložila državnemu zboru najkasneje v aprilu tega leta poseben zakon, ki bo celovito uredil zapolnitev certifikatskega primanjkljaja z ustreznimi finančnimi instrumenti. Vlada je obljubila več, ne samo amandma, ona je obljubila zakon. Mirno daje amandma - v tem primeru je neprimerna rešitev, je prekratka rešitev. Mi moramo imeti celovito rešitev tega problema, ker je toliko zapletenih tehničnih vprašanj, da nima pomena, da še enkrat prihajamo pred državni zbor. Mi rabimo posebno, celovito rešitev tega vprašanja in to je vlada sprejela na poziv državnega zbora, da damo mnenje, kako to rešiti. Dala je mnenje, da bo predlagala zakon in je predlagala tudi način, kako bo s tem zakonom postopala, da bo uporabila ustrezne finančne instrumente, da to reši. To je tudi napotek, kako bo reševala problem. Mislim, da je vlada odgovorila na poziv državnega zbora, da pove, kako bo reševala problem.
Če dovolite, bi na kratko zdaj nekaj še povedal o tem. V principu se strinjam s kronologijo problematike, ki jo je nakazal gospod Potrč. To zame ni toliko sporno več. Odkar sem jaz tukaj minister, ves čas samo rešujemo en problem, ki je nastal prej in zdaj iščemo rešitve. Res je pa, da teh rešitev ni mogoče prej narediti, dokler je rešitev zrela, oprostite, je zrela. Meni se zdi, da je sedaj ta čas, da lahko napovemo, kakšna bo ta rešitev, in v zelo kratkem roku bomo prišli z zakonom, kjer bo rešitev tudi napisana in obeležena.
Če grem po vrsti. Zakon o zaključku lastninjenja... in tako naprej, je bil sprejet, kot vemo, maja preteklo leto. V roku 6-ih mesecev naj bi končali lastninjenje družbene lastnine. To smo končali. Mislim, da je ta faza sedaj za nami. Ali je bila uspešna ali ne, tega sploh ni treba ocenjevati. Dejstvo je, da je to končano. Isti zakon pa določa, da naj država v roku 9-ih mesecev zagotovi državno premoženje za zamenjavo za certifikate, to je do 1.2. tega leta. Tega nismo uspeli zagotoviti. Trdim, da je to objektivni problem, ker sedaj ne gre več za vprašanje lastninjenja družbenega premoženja, temveč za lastninjenje državnega, za privatizacijo državnega premoženja. To je povsem nov proces; mi te izkušnje tudi še nimamo. Mi sedaj na novo začenjamo privatizirati državno premoženje. Zato ni mogoče tega tako enostavno razrešiti, poleg tega gre za ogromno premoženje, kar bom kasneje povedal.
Država oziroma vlada je ves čas delovala in poskušala rešiti, iskati rešitve tega problema. Z vsakim mesecem pozneje smo bili bližje rešitvi. Dovolite mi, da vam povem, kako je to potekalo.
Avgusta je vlada sprejela odlok o dodatnem premoženju, ki se preda pooblaščenim investicijskim družbam za lastniške certifikate. Vrednost tega premoženja iz avgusta preteklega leta zadostuje za celotno vrednost nezamenjanih certifikatov. Tako, da ni več mogoče govoriti o tem, da vlada ni dala seznama; država je dala odlok, v katerem je natančen seznam državnega premoženja, ki je na razpolago; državno premoženje je na razpolago.
Potem je vlada oktobra preteklega leta ugotovila, kolikšna je vrednost certifikatov, za katere ni dovolj družbenega premoženja na razpolago, za katere bo treba zagotoviti državno premoženje. Te vrednosti certifikatov je, kot je bilo že rečeno, 119,9 milijarde, izraženo v cenah 1.1.1993. Mi vemo, da je tukaj jedro problema, da je nastala neka sistemska napaka. Certifikati bi morali biti zamenjani za družbeno premoženje, ne za državno premoženje. Dejstvo, da je toliko certifikatov ostalo neizkoriščenih, je v napaki, ki je nastala prej nekoč v sistemu, ampak ta problem moramo sedaj reševati z državnim premoženjem. To je dejstvo.
Decembra prejšnjega leta je Slovenska razvojna družba ponudila PID-om prvi paket premoženja v višini okoli 19 milijard slovenskih tolarjev. Takrat so PID-i ponudbo zavrnili. Ne bom razpravljal o tem, zakaj so jo zavrnili, ampak takrat se je pokazalo, da vprašanja certifikatov ne bo mogoče rešiti drugače kot z novim zakonom. Preveč je stvari odprtih, da bi ga lahko rešili z odlokom vlade ali pa samo z nekimi amandmaji.
Dejstvo je, da je državno premoženje na razpolago, ker imamo odlok o tem, vendar ni v taki obliki, da bi bilo takoj zamenljivo za certifikate. In to je sedaj ključni problem; kako v relativno kratkem času najti tako obliko državnega premoženja, da bi ga lahko zamenjali za certifikate. Čim daljši bi bil rok, tem več je možnosti na razpolago; čim krajši je rok, tem manj je možnosti na razpolago.
Vlada je zaradi tega predlagala spremembo zakona o zaključku lastninjenja v 57. členu, ki podaljšuje rok za zagotovitev državnega premoženja za 6 mesecev. Se pravi, do konca julija tega leta, da bi v tem času lahko državno premoženje, ki je na razpolago po posebnem odloku, izrazila v taki obliki, da bi bilo zamenljivo za certifikate. Ideja je, da se to da narediti s pomočjo finančnih instrumentov. Konkretne rešitve, kako to izpeljati, pa bi naredili s posebnim zakonom, kjer bi bile vse podrobnosti rešene. To je tudi sklep vlade z današnjim dnem in s tem je - moje mnenje - vlada odgovorila na zahtevo državnega zbora. Hkrati pa je vlada že s sklepom prejšnje vlade tudi nakazala način, kako bo reševala problem zagotovitve državnega premoženja za certifikate, in sicer v obliki finančnih instrumentov. In ko govorim, da je vlada sprejela ta sklep, govorim o tem, da dozoreva odločitev o načinu, kako bi ta problem rešili. Tega pred letom nismo vedeli. Ta odločitev še ni bila tako zrela, sedaj pa mislim, da je.
Zato predlagamo, da državni zbor Republike Slovenije sprejme spremembo zakona, kot jo je vlada predlagala in s tem omogočimo, da problem privatizacijskega primanjkljaja dejansko tudi rešimo v doglednem času. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu ministru. Replika, gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Tekst vladnega obvestila, ki ga je prebral gospod minister, je točen. In če bi želel polemizirati z mano, potem naj mu pač povem naslednje. Sam sem ga bral v Delu in do tistega dela, ki zadeva sklepe državnega zbora, ki zadevajo amandma. Od tu naprej je obljuba za zakon. In obljuba za zakon, ki bo predložen do aprila. In sam sem takoj za to, če ta državni zbor soglaša, da se sklep, ki smo ga sprejeli in ki zadeva amandma, spremeni, tako da se glasi, da odložimo odločanje, dokler ne bo vlada predložila zakona, ki ga je obljubila v svojem pismu z dne 4.2.1999. Nobenega pomisleka nimam. Nobenega. Samo povejte, gospod minister, ali s tem soglašate? Če s tem soglašate, potem je res več, kot smo pričakovali, izpolnimo obveznost. Če pa s tem ne soglašate, potem obveznosti ne izpolnimo. Potem vam spet na slepo verjamemo, da nam boste aprila nekaj predložili, med tem časom bo, kar bo. Medtem pa vam mi verjamemo in spreminjamo roke. Sam sem pripravljen, čeprav je to priporočilo, razmišljati tudi o tem, da v tem primeru državni zbor tudi priporoči, ker več ne more, PID-om, da pravice, ki jo imajo iz 5. člena zakona o zagotavljanju sredstev, ne realizirajo, dokler ne bo ta zakon v aprilu mesecu državnemu zboru predložen. Ne morem reči, kaj bi naredili ali ne naredili, ampak absolutno sem to pripravljen.
Drugače pa, poglejte. Z vami se strinjam, da lahko gre tudi za stare napake. Strinjam se. Lahko gre in zato je tudi bilo zelo težko ugotoviti vrednost luknje, dokler ni prišel nov državni sekretar. Tudi s tem soglašam. In tudi to sem pripravljen priznati, da je bilo lažje ugotoviti višino primanjkljaja, ko je prišel nov državni sekretar, kot pri prejšnjem, ki je sodeloval v procesu lastninjenja že prej in je na nek način menil, da je vse v redu. Je res. Ampak od takrat naprej, dragi gospodje, je tri leta in od takrat naprej ste vi zavajali slovensko javnost, ker ste obljubljali, da boste mnogo prej nekaj rešili, kar niste želeli ali pa bili sposobni rešiti. In doslej je državni zbor sprejel vse, kar ste od njega zahtevali. Vi niste naredili pa nič. Povem še enkrat; nič je grda beseda glede aktivnosti, verjamem, da je bilo mnogo aktivnosti, samo merijo se v tem primeru glede državljanov rezultati in teh rezultatov pa, na žalost, res ni.
Kar zadeva spisek 30.7. Verjamem, da imamo lahko debelo razpravo o tem, ali ste vi zakon izpolnili ali ne. Samo piše, da boste sprejeli odlok, med ostalim, v katerem boste določili seznam z navedbo vrste in obsega ter vrednostjo premoženja. Pred seboj imam odlok. Ali vi upate trditi, da ste to naredili? Niste tega naredili. Določili ste potencialno možno premoženje in tu se stvar ustavi. In zaradi tega ta odlok tudi operativno ni nič pomenil. Smisel tega odloka po zakonu pa je bil, da se določi premoženje, vrsta, obseg, vrednost, na podlagi katerega bo mogoče sukcesivno že odstopati premoženje agenciji za privatizacijo, da ga bo dala v razpolago pooblaščenim investicijskim družbam. Povejte, kaj od tega premoženja ste na tej podlagi naredili.
Glede ugotavljanja vrednosti železarn - lahko so različne ocene. Samo preberite si 3. člen zakona iz leta 1996 in boste videli, kako se premoženje določa, kot sponderirana vrednost. Vi ste premoženje določili drugače in zato so PID-i imeli prav, ko so rekli, da premoženje ni v skladu z zakonom določeno.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Potrču. Ali želijo besedo predstavniki vlade? (Ne.) Poslanke in poslanci, kdo želi besedo? (Nihče.) Ker ni več razpravljavcev v splošni razpravi v okviru prve obravnave, zaključujem.
V obravnavo dajem 1. člen in amandma k 1. členu. Pregleda nismo delali, ker sta samo dva člena in praktično imamo samo en amandma, ki spreminja celoten člen. Proceduralni predlog, gospod Potrč. Ali bo razprava? Ali razpravljate?
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Najprej ugotavljam, da predsednik - predstavnik vlade, gospod minister in državni sekretar na moj predlog glede aprila nista odgovorila, ampak saj to nisem niti pričakoval. Če mi doslej nikoli nista odgovarjala, zakaj bi sedaj.
Drugo pa. V imenu poslanske skupine predlagam odmor. Odmor, ki pomeni, da ne bomo danes nadaljevali te točke. Želimo se posvetovati s prizadetimi v smeri možne vložitve lastnega amandmaja. Zato imamo pravico, zato imamo tudi vsebinske razloge. Do danes smo bili prepričani tudi na podlagi poročila matičnega delovnega telesa, da amandmaja vlade ne bo. Tako je pač sporočilo. Danes smo ga dobili, ne znamo ga sami oceniti na hitro. Prva ocena je, da pomeni poslabšanje položaja nasproti veljavnega zakona. Moram pa reči, da bi želeli preveriti in v nobenem primeru nas ta tekst amandmaja ne zadovoljuje. Želimo razmisliti o tem, da vložimo svoj amandma, vendar ne po lastni pameti, ampak po posvetovanju s pooblaščenimi investicijskimi družbami. Tega posveta danes v roku ene ure ne moremo opraviti, zato prosim za tak odmor, da bomo lahko amandma pripravili. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Poslanska skupina Združene liste v skladu s poslovnikom zahteva odmor, da se posvetuje o vloženem amandmaju oziroma o amandmaju, ki je pripravljen za 1. člen tega zakona. Prav tako je tudi napovedala, da bo razmislila oziroma ob razmisleku tudi vložila eventualno svoj amandma k temu členu. Ura je 17.00 popoldne. Predlagam, da danes to točko prekinemo. V nadaljevanju izredne seje pričnemo z njo v torek, 9. februarja ob 14.00 uri. Prekinjam izredno sejo.
(SEJA JE BILA PREKINJA 4. FEBRUARJA 1999 OB 16.58 URI.)