Sejo je vodil Miroslav Luci, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.11 uri.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice poslanke in poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 29. izredne seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Zmago Jelinčič, Darja Lavtižar-Bebler, Ivan Kebrič, Bogomir Špiletič, Franc Jazbec, Pavel Rupar, Rafael Kužnik, dr. Franc Zagožen za pričetek seje, Franci Rokavec za dopoldanski del seje, Štefan Klinc za dopoldanski del seje, Alojz Vesenjak za popoldanski del seje, Franc Kangler, Janez Kramberger, Miran Potrč za popoldanski del seje, Boris Sovič, dr. Helena Hren-Vencelj, Ciril Pucko in Aleksander Merlo za pričetek seje.
Prosim, da najprej ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! 53 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil tudi predstavnike vlade Republike Slovenije, ki jih prav prisrčno pozdravljam.
Današnje nadaljevanje 29. izredne seje državnega zbora bomo pričeli z obravnavo 5. točke dnevnega reda, to je rednega poročila komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo; zatem bo zbor prešel na obravnavo 10. točke dnevnega reda, to je predlog zakona o varstvu novih sort rastlin, hitri postopek, če bo pripravljen, seja odbora za kmetijstvo bo namreč takoj po 13.00 uri.
Prehajamo torej na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA REDNEGA POROČILA KOMISIJE O NAPREDKU SLOVENIJE PRI VKLJUČEVANJU V EVROPSKO UNIJO. Ta točka je uvrščena na dnevni red te seje na zahtevo skupine 24 poslank in poslancev. Želi predstavnik predlagateljev sklica besedo? Gospod Peterle, izvoli.
ALOJZ PETERLE: Hvala za besedo. Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane kolegice in kolegi! Poročilo evropske komisije je po mnenju predlagateljev izredne seje ključno politično dejstvo tega leta za našo državo, s katerim je povezana naša prihodnost. To poročilo razgalja takšno stanje naše pripravljenosti za vstopanje v Evropsko zvezo, da menimo, da zahteva obravnavo v plenumu državnega zbora. Zato smo izredno sejo tudi predlagali. Zanimivo je, da na ta način skuša opozicija kot tisti del političnih sil v Sloveniji, ki izrazito zastopajo evropsko smer naše politike, torej da na ta način opozicija tretjič predlaga izredno sejo zato, da bi ostali na liniji, ki je bila tako rekoč postavljena že z odločitvijo za samostojno slovensko državo. Zanimivo je, da je vlada sama dejala, da je poročilo realistično, se pravi, da je v skladu z resnico. In tukaj ne vidimo seveda problemov v oceni samega poročila, čeprav bi se v njem tudi našle kakšne zadeve, s katerimi se vsi ne strinjamo, vendar tisto, glede česar se ne strinjamo, ni bistveno za nas. Mislim, da je treba ob tej priliki govoriti o stanju, kakršnega imamo in kakršnega odraža to poročilo, da moramo govoriti seveda tudi o odgovornosti za tako stanje, govoriti moramo o sanaciji razmer, govoriti moramo pa tudi o reakciji vlade oziroma predvsem njenega predsednika na to poročilo. Zgodilo se je nekaj, kar ne vodi v najboljše rezultate v prihodnje. Namesto, da bi vlada zelo hitro poskušala ugotoviti, zakaj so stvari tekle narobe, zakaj delo ni bilo opravljeno, da bi se torej ugotavljala tudi odgovornost, namesto tega se je prst krivde nekako ustavil po zaslugi predsednika vlade na državnem zboru in namesto, da bi razpravljali predvsem o tem, kako bo vlada sanirala razmere - je sicer sprejela že nekaj sklepov na to temo - je v slovenski javnosti predvsem čuti govorico o potrebi spremembe poslovnika državnega zbora. S tem so stvari seveda postavljene na glavo. Poslovnik je zadnja stvar, ki je pomembna pri našem odločanju za Evropsko zvezo oziroma za stanje pripravljenosti, kakršno je, in mislim, da si bo tukaj treba natočiti čistega vina in tudi slovenski javnosti jasno povedati, kaj je vloga vlade in kaj je vloga državnega zbora.
Torej govoriti je treba danes tudi o posledicah. Če ne bo uspelo slovenski vladi, na kateri je nedvomno ključna teža, ključna operativna teža priprave zakonodaje, pa tudi implementacija zakonodaje, torej govoriti je treba, kaj se zgodi Sloveniji, če napredka ne bo in treba je vedeti, da mora ekipa, ki v tem letu ni veliko naredila, v naslednjem letu, da ne rečem že v pol leta, kajti naslednje merjenje vmesnega časa bo tamle poleti leta 1999, torej bo treba narediti v enem letu delo za dve leti. In upravičeno je vprašanje, kako je mogoče to opraviti oziroma kdo in kako bo to opravil. Jasno je, kar izhaja že tudi iz samega poročila vlade, ki je bilo sprejeto 30. julija letos, da bi nadaljevanje zaostajanja pomenilo izpad iz financiranja oziroma delni izpad financiranja prek Phara, nedvomno pa tudi izpad iz prve skupine povabljenih na pogajanja za polnopravno članstvo.
Bi rekel, posledice so zelo jasne, in ker je tako, mislim, da je potrebna tukaj zelo resna politična razprava z ozirom na dejstvo, da si takega stanja slovenske pripravljenosti potem, ko je res veljala Slovenija vrsto let za najboljšo in najprimernejšo in najbolj pripravljeno državo kandidatko, potem, ko je torej s prvega mesta zdrsnila ta čas na šesto, s trendom navzdol, torej se je treba vprašati, zakaj je temu tako. In kot sem prej rekel, poslovnik ni kriv, pomanjkanje koordinacije v vladi je delni razlog, vendar to je samo posledica nekega drugega stanja. Mislim, da je ključno za ta zaostanek ob tem, da imamo predsednika vlade istega že 6 let in ključni del koalicije je že tudi dolgo časa pri delu. Torej ti ljudje vedo, kaj bi bilo treba narediti oziroma ta ekipa je tudi obljubila Bruslju, kaj bo naredila. Da pa ni naredila, vidimo v tem politični razlog. Nekaterim preprosto ni za to, da gre Slovenija po tej poti naprej z dinamiko, ki bi bila zanjo najbolj primerna.
Zato bomo predlagatelji osvetljevali najprej politični vidik te situacije. Vse drugo so odvodi oziroma so posledice te politične nepripravljenosti, da bi šli hitreje naprej. Jaz za uvod povem samo še to. Predlagali smo sklepe, o katerih je danes govorila tudi komisija za evropske zadeve. Sklepi, ki so smiselni oziroma nujni. Gre za to, da pozovemo vlado, da ugotovi odgovornost za slabo pripravljenost Slovenije na vstopanje v Evropsko zvezo in opravi potrebne kadrovske in organizacijske spremembe. Zahtevamo tudi to, da vlada pripravi operativni koledar priprave zakonodaje. Torej ne želimo slišati znanih stavkov: Velike možnosti imamo, da v letu dni nadoknadimo zaostanek ali pa, zelo intenzivno delamo, vi ne veste, kako delamo. Nas zanima enako oziroma isto kot v Bruslju. Bruselj zanima samo, kaj je bilo narejeno in kaj že funkcionira. Ne to, da je že v proceduri. Ampak kaj je bilo odločeno. To zanima Bruselj, to zanima tudi predlagatelje te izredne seje.
Zahtevamo tudi nekaj, za kar nam je na nek način nerodno, da moramo prositi oziroma zahtevati, ker bi moralo biti to apriorna predpostavka, da pošta funkcionira. Torej zahtevamo od vlade, da državni zbor dosledno sproti in celovito informira o vseh svojih odločitvah v zvezi z vstopanjem Slovenije v Evropsko zvezo in mu sproti dostavlja ustrezna gradiva. Dosedanji rekord pri zamudah s pošto je mesec in pol, in to pri poročilu, ki govori o tem, kako smo napredovali pri sprejemanju evropske zakonodaje. Toliko z moje strani kot prvopodpisanega za sklic te izredne seje. Potem pa več v drugih vlogah. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Peterletu, predstavniku predlagateljev sklica. Poročilo je obravnavala tudi komisija za evropske zadeve kot matično delovno telo. Želi predstavnik komisije podati svoje mnenje? Gospod Peterle, izvolite.
ALOJZ PETERLE: Vam obljubljam, da se ne bom ponavljal v različnih vlogah.
Danes je komisija v rekordnem času obravnavala predloge sklepov, ki so bili dani s strani predlagateljev, in jih deloma povzela, deloma pa podprla. V bistvu komisija podpira sklepe, ki so bili predlagani, z majhnimi spremembami dikcije. Mislim, da v tej rundi ta informacija zadostuje.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? Gospod minister za evropske zadeve, Igor Bavčar. Izvolite.
IGOR BAVČAR: Gospod predsedujoči, hvala lepa za besedo. Malce daljši bom, ker se mi zdi, da tak dokument vendar zasluži kaj več kot zgolj nekaj političnih opazk o razmerah v politiki in odnosu do predsednika vlade.
Dovolite mi, da v nekaj besedah strnem svojo oceno stanja, v katerem smo ta trenutek, potem ko je Slovenija dobila poročilo o napredku. Verjetno vam ne bom povedal nič novega, če bom ponovil svojo trditev, ki sem jo večkrat pojasnil tudi v javnosti. Prvo letno poročilo evropske komisije o napredku Slovenije o pripravah za članstvo v Evropski uniji, ki se nanaša na leto in pol slovenskih priprav, ni presenetilo. Veste, da sem to v javnosti večkrat povedal. Še več, preden je bilo poročilo objavljeno, sem kritične pripombe javno tudi napovedal. Moje ocene, ki sem jih pogosto omenjal na sejah komisije za evropske zadeve, se v ničemer niso razlikovale od ocene iz poročila. To boste poslanke in poslanci, ki sodelujete v delu te komisije, vsekakor potrdili.
Vlada Republike Slovenije je to mojo oceno sprejela. Saj je 16. novembra, citiram, rekla: "Poročilo evropske komisije o napredku Slovenije odraža realno sliko stanja, kljub temu, da mestoma vsebuje netočnosti in nedoslednosti". O slednjem in tudi o konkretnih navedbah iz poročila, ki se nanašajo na delovna področja posameznih ministrstev, bodo govorili ministri in predstavniki ministrstev, ki so danes tu. Kakorkoli se že strinjamo, da poročilo ni presenečenje, pa je vendarle potrebno takoj na začetku poudariti dvoje pomembnih stvari:
1. Iz povzetka rednih poročil držav kandidatk izhaja, da nobena od držav kandidatk v celoti ni zadovoljivo napredovala pri izpolnjevanju kriterijev za članstvo.
2. V primeru Slovenije se njegova kritična poanta nanaša na tretji kopenhagenski kriterij. To je sposobnost za prevzem "acquis-ja" in vzpostavitev institucij za njegovo izvajanje.
Ostala dva kriterija, politični in ekonomski, Slovenijo postavljata visoko med državami kandidatkami, po ekonomskem daleč v ospredje, pred Češko in daleč pred Poljsko, Madžarsko in Estonijo. Če pustim Ciper kot poseben primer zase ob strani. Po ekonomskem kriteriju se lahko že primerjamo z nekaterimi državami članicami Evropske unije. Tega ne gre spregledati. Kajti za priprave držav kandidatk so enako pomembni vsi trije kopenhagenski kriteriji, čeprav mnogi po objavi poročila v kritični vnemi to radi pozabljajo in poudarjajo zgolj kritike, ne pa tudi dobrih ekonomskih rezultatov, ki nam jih zavida marsikatera članica.
Pred poročilom smo bili pogosto priča ravno obratnemu ravnanju, ko smo precenjevali ekonomske kriterije in zaradi tega podcenjevali vprašanje usklajevanja zakonodaje. Nobena od teh dveh skrajnosti ni dobra. Če želimo izpolniti kriterije članstva, in teh je več, je napredek potreben povsod. Je pa res, tu se je potrebno strinjati z oceno komisarja Bangemanna, ki jo je podal ob svojem obisku v Sloveniji prejšnji teden, ko je dejal, da bi bilo zelo slabo, če bi bilo stanje obratno; če bi namreč bili soočeni s slabimi ekonomskimi rezultati, slabimi ekonomskimi razmerami in, kot je dejal, s stoodstotno usklajenostjo zakonodaje. Zmanjševanje ekonomskih razlik je namreč dolgotrajnejši in težavnejši proces. Zato je Slovenija lahko zadovoljna s svojimi ekonomskimi pokazatelji, čeprav je tudi na tem področju deležna opozoril s strani Evropske unije in čeprav se tudi sami zavedamo, da z nekaterimi reformami, ki so potrebne zaradi nas in ne zaradi približevanja Evropski uniji, kasnimo. To je rezultat - naj povem ob tej priložnosti gospodu Peterletu, ki je predstavil stališča predlagateljev - tudi šestletnega predsedovanja predsednika vlade.
V letu dni, odkar opravljam naloge ministra za evropske zadeve, sem dodobra spoznal probleme, s katerimi se soočamo na poti v Evropsko unijo. V razmeroma kratkem času smo v vladi pa tudi širše vzpostavili mehanizme, ki bodo, v to sem prepričan, kmalu omogočili, da bomo probleme tudi rešili. Ti mehanizmi bodo omogočili, da se lotimo odprave razlogov, zaradi katerih danes beležimo zaostanek v napredku pri tretjem kopenhagenskem kriteriju. Naj naštejem nekaj razlogov za ta zaostanek:
Prvič. Slovenija je edina izmed držav kandidatk, ki še nima ratificiranega pridružitvenega sporazuma. Grčija, ki je zadnja ratificirala sporazum, o ratifikaciji še ni obvestila Bruslja. Prizadevamo si, da to čimprej stori, da bi tako bila procedura v Evropski uniji kmalu končana, tako da bo sporazum stopil v veljavo v februarju ali najkasneje v marcu prihodnje leto. Slovenija je v sodelovanju z evropsko komisijo poskušala kljub temu dejstvu izvajati priprave za članstvo, toda to, da sporazum še ne velja, pomeni, da je bil dialog Slovenije z evropskimi institucijami in državami članicami objektivno manj intenziven. Ker Slovenija doslej ni bila dolžna izvesti določenih korakov za uveljavitev štirih evropskih svoboščin, predvsem pa postopne liberalizacije pretoka kapitala in storitev, ki jih sicer zahtevajo pridružitveni sporazumi, je bil tudi pritisk na zakonske spremembe manjši. Inercije na tem področju pa povzročajo tudi domači monopoli, ki le stežka pristajajo na sprejemanje konkurence in vsako odlašanje s spremembami čutijo kot neposredno ekonomsko korist.
Drugič. Drugi razlog je zveza med ekonomsko razvitostjo držav kandidatk in prepričanjem o nujnosti ekonomskih in socialnih reform. Dejstvo je, da sta bili na področju tretjega kopenhagenskega kriterija kritično najbolj izpostavljeni Češka in Slovenija, državi, ki ekonomsko prednjačita pred ostalimi državami kandidatkami. Ekonomsko razvitejši državi lahko namreč precej uspešno sodelujeta z državami članicami Evropske unije in pritisk za izvajanje reform v teh državah je zaradi tega manjši. Vsekakor manjši kot v tistih, ki z reformami skušajo šele doseči nivo ekonomske razvitosti, ki ga mi že imamo.
Tretji razlog za zaostajanje je pomanjkanje strokovnjakov za področje evropskih povezav v posameznih ministrstvih in vladnih službah in hkrati omejitve za zaposlovanje novih. V tem trenutku v državni upravi na evropskih integracijah dela 31 delovnih skupin, ki jih sestavljajo tudi predstavniki socialnih partnerjev in strokovnjaki zunaj uprave. V upravi je na teh vprašanjih v zadnjem letu angažiranih med 600 in 700 ljudi, ljudje, ki delajo na evropskih zadevah, pa so kljub temu preobremenjeni in premalo jih je, še posebej premalo, ko gre za izgrajevanje novih institucij.
Četrti razlog so naše procedure. Tako vladni kot tudi parlamentarni postopki za pripravo in sprejemanje zakonodaje so preveč komplicirani in dolgotrajni. Za delo, ki je pred nami na področju usklajevanja zakonodaje, so države članice potrebovale desetletja. Naše ambicije pa se merijo z leti. Pri tem ne gre pozabiti, da tokratna širitev Evropske unije čaka države, katerih pretekli socialistični, ekonomski in politični sistem zahteva bistveno radikalnejše spremembe, kot pa so jih bile deležne države, ki so nazadnje stopile v unijo.
Peti razlog je formalen. Ker v poročilu o napredku štejejo sprejeti in uveljavljeni zakoni in ker je bil dokument zaključen v začetku jeseni, seveda ne more vsebovati vseh letos sprejetih zakonov, ki smo jih ali pa jih bomo sprejeli kasneje do konca leta. Štejejo dejanja, ne obljube, je bil odrezav komisar Van den Broek v evropskem parlamentu ob predstavitvi letnih poročil. Tega zadnjega razloga za kritično oceno se bomo najlažje lotili z zakonodajnim delom na tej in na naslednji izredni seji državnega zbora, ki obravnava paket zakonodaje, ki ga predlaga vlada prav zato, da bi že letos odpravila zamudo tako pri zakonodaji, ki zadeva kratkoročne prioritete iz pristopnega partnerstva, kot tudi zakonodaji, ki je potrebna za izpolnjevanje obveznosti po evropskem sporazumu. Ocenjujem, da bo moč že konec letošnjega leta močno izboljšati našo sliko o napredku, še posebej pa do sredine prihodnjega leta, ko bo komisija pripravljala prihodnje poročilo.
Vlada je zato, da bi zamujeno nadoknadila, sprejela vrsto sklepov. To, da vlade poročilo ni presenetilo, je po mojem mnenju dobro izhodišče za to, kar je najpomembnejše, za nadomestitev zamujenega. Še več, sredi letošnjega leta, ko je vlada obravnavala realizacijo državnega programa, je zelo kritično ocenila napredek po ministrstvih, toda hkrati se je zavedala, da gre za zaostanke, ki jih ni mogoče nadomestiti čez noč ravno zaradi razlogov, ki sem jih omenil. Že takrat je prvič sprejela sklep, ki ga je pred tednom dni le aktualizirala in zadeva pripravo dopolnjenega državnega programa za sprejem pravnega reda Evropske unije. Ta dokument vsebuje jasno opredeljen načrt priprav za polnopravno članstvo, z oblikovanimi prioritetami in časovnim razporedom, vključno s programom za vzpostavitev vseh upravnih struktur za njegovo izvajanje v času od leta 1999 do konca leta 2002. Slovenija bo s tem dokumentom zajela poleg razvojno- strateških ciljev in opredelitev vse reforme, ukrepe makro in mikroekonomske politike, razvoj pravosodnega sistema, javne uprave in lokalne samouprave, vključno z oceno kadrovskih potreb in financiranja zastavljenih reform. Njegov sestavni del je spisek zakonodaje, ki jo je potrebno sprejeti do našega polnopravnega članstva, do konca leta 2002, čeprav se zavedamo, da bo šele analitični pregled pravnega reda, ki se bo zaključil sredi leta 1999, omogočil, da bomo na tem področju dobili povsem točno sliko. Ta dokument prinaša novo kulturo v delo državne uprave, in to predvsem z dolgoročnim načrtovanjem dela državne uprave in posledično tudi državnega zbora, ki bo o dokumentu odločal, ter s poudarjeno soodvisnostjo posameznih ukrepov in politik, kar zahteva horizontalno usklajevanje in delo v državni upravi, kar pa do sedaj ni bila navada. Ta dokument bo podlaga za informacijsko poenotenje dela v zakonodajni, izvršni in tudi sodni veji oblasti in podlaga za reformo javne uprave. V odnosu do Bruslja pa pomeni referenčni dokument za oba, za oba doslej tudi formalno ločena procesa, realizacijo pridružitvenega sporazuma in napredka pri pogajanjih, kar želi sedaj komisija tudi formalno spremljati znotraj teles, ki bodo oblikovana po pridružitvenem sporazumu.
Vlada je naložila ministrstvom, da dela na tem dokumentu pospešijo, čeprav ga je služba vlade za evropske zadeve začela pripravljati že pred poletjem, veliko pred poročilom o napredku, ker smo se zavedali, da sicer ne bo mogoče organizirati priprave ne nadzorovati napredka pri tem doma.
Drugi sklep zavezuje vlado in ministrstva, vladne službe, da posebej pospešijo delo na kratkoročnih prioritetah partnerstva za pristop. Vlada je pri tem posebej izpostavila uvedbo davka na dodano vrednost - zakon, ki ste ga sprejeli včeraj, za kar vam čestitam - naloge, povezane z zagotovitvijo pregleda in kontrole nad državnimi pomočmi, uvajanjem pravil konkurence, bančnega in zavarovalniškega sektorja, finančne kontrole, reformo javne uprave, regionalne politike - še posebej v povezavi z možnostjo črpanja predstrukturnih skladov - standardizacijo in tehnične predpise in vprašanje azila in oseb brez urejenega statusa.
Tretji sklep vlade zadeva program ustanavljanja novih upravnih struktur, institucij in na tej podlagi dodatnih prednostnih zaposlitev, z zagotovitvijo ustreznih delovnih pogojev na naslednjih področjih: veterinarske in fitosanitarne administracije okolja na pristojnem ministrstvu in v organih sestave, varstva potrošnikov, boja proti organiziranemu kriminalu, proračunske inšpekcije in računskega sodišča, službe vlade za zakonodajo, urada za standardizacijo in meroslovje, javnih naročil, urada za varstvo konkurence in urada za varstvo pri delu, področje proračuna, regionalne politike, misije v Bruslju in področje notranjega trga. Nadalje je vlada sklenila povečati sredstva za vključitev zunanjih strokovnjakov v priprave na tem področju, naložila ministrstvu za pravosodje, da pripravi dodatne predloge, na osnovnih katerih bo moč v dogovoru s pravosodnimi oblastmi v letu 1999 pričeti zmanjševanje zaostankov v sodstvu. Sklenila je zaradi izboljšanja postopkov na področju harmonizicije slovenske pravne ureditve s komunitarno ureditvijo spremeniti poslovnik vlade in sklenila predlagati državnemu zboru, da za to popravi tudi svoj poslovnik, kar je tudi pobuda predsednika državnega zbora, ki jo vlada pozdravlja in podpira. Še posebej, ker je namenjena spremembam procedure v tekočem in ne šele v prihodnjem mandatu. Vlada je sprejela še vrsto dodatnih sklepov, s katerimi je službi vlade za evropske zadeve kot nacionalnemu koordinatorju Phare programov naložila, da v sodelovanju s proračunskimi uporabniki pripravi oceno dejanske realizacije projektov v letu 1999 in programov Phare za leta 1997, 1998 in 1999 kot podlago za oceno prilivov sredstev iz naslova donacij v državni proračun. Obenem je tej službi naročila, da pripravi predloge preusmeritve sredstev Phare iz državnega operativnega programa za leto 1997, namenjenih za podporo politiki in zakonodaji, na tista področja, ki so v poročilu ocenjena kot nezadovoljiva. Na koncu je, da bi pospešila postopek sprejemanja pogajalskih izhodišč, naložila ministrstvu za zunanje zadeve, da pripravi predlog sprememb zakona o zunanjih zadevah, ki bo primerljiv z drugimi državami ter načinu dela evropske komisije.
Realizacija teh sklepov omogoča ne le, da nadoknadimo zamujeno, ampak tudi realiziramo predvideno v naslednjem letu. Sprejem državnega programa v parlamentu je zaveza, ki bo tudi komisiji in državam članicam pomenila jasen znak napredka Slovenije. Doma pa bo to utrdilo spoznanje, da so reforme, ki se jih lotevamo, potrebne zaradi nas samih in ne zato, ker nam jih želi diktirati Unija. Vlada pričakuje, da bodo ti sklepi prepričali državni zbor o resnosti, s katero se je lotila zastavljenih nalog. Obenem pa omogočajo tudi premislek o tem, kaj mora vsaka veja oblasti - vse so bile v poročilu kritično omenjene - storiti za napredek Slovenije pri približevanju k Evropski uniji.
Sestavni del, spoštovane poslanke in poslanci, priprav za članstvo je tudi izpolnjevanje obveznosti, ki izhajajo iz pridružitvenega sporazuma. Slovenski pridružitveni sporazum bo po vsej verjetnosti stopil v veljavo v začetku februarja, marca prihodnje leto. Odvisno, kot sem dejal, od tega, kdaj bo Grčija obvestila Evropsko unijo o svoji ratifikaciji. Do takrat je Slovenija v skladu z drugim odstavkom priloge 13 dolžna zagotoviti pravico do nakupa nepremičnin tistim državljanom, ki so imeli v preteklosti neprekinjeno 3 leta stalno bivališče na sedanjem ozemlju Slovenije, ob pogoju vzajemnosti. Prepričan sem, da je v interesu naše države, da zagotovi izvajanje te določe, pri čemer bo vsekakor zaščitila javni interes, upoštevajoč načelo nediskriminatornosti in reciprocitete. Čeprav se v zvezi z izvajanjem priloge 13 pojavlja mnogo dilem in vprašanj, mislim, da moramo doseči dogovor in s tem potrditi kredibilnost Slovenije v mednarodnih odnosih, za kar je posebej, po mojem mnenju, odgovornost ob tretjem branju zakona, katerega sprejem je bil v drugem branju prekinjen.
Kljub temu, da je današnja izredna seja posvečena predvsem poročilu evropske komisije, ne bi bilo prav, da ne omenim tudi pogajalskega procesa za članstvo v Evropski uniji, ki teče paralelno. Služba vlade za evropske zadeve je tudi na tem področju zelo angažirana skupaj z ožjo pogajalsko skupino, ki jo je imenovala vlada za zagotavljanje uspešnega in učinkovitega vodenja pogajanj in osnovno nalogo organizacije dela ter končne priprave pogajalskih izhodišč. Delo je zahtevno in obsežno ter zahteva aktivno spremljanje vseh 31 delovnih skupin ter pravočasen odziv na probleme, ki so po svoji naravi vsebinsko zahtevni ter praviloma zahtevajo sodelovanje več resorjev. Ožja pogajalska skupina prispeva k uveljavljanju visokega ritma dela in Slovenija brez posebnih težav sledi zahtevam pogajalskega procesa. Do sedaj so bila formalno predana pogajalska izhodišča za sedem področij: znanost in raziskave, telekomunikacije ter informacijske tehnologije, izobraževanje ter usposabljanje, kulturno in avdiovizualno politiko, industrijsko politiko, majhna in srednja podjetja ter skupna zunanja in varnostna politika. Za tri področja v tej fazi nadaljnja pogajanja niso potrebna, za eno področje je zahtevano prehodno obdobje, to je za kulturo in avdiovizualno politiko. Za slednje ter za dve področji pa so že bila oblikovana in tudi posredovana dodatna pojasnila. V teku je delo na pripravi pogajalskih izhodišč za naslednjih osem področij. Danes, prav ta trenutek, vlada obravnava šest področij, in sicer področje prava družb, statistike, varstva potrošnikov in zdravja, carinske unije, zunanjih odnosov in ribištva; medtem ko bo prost pretok blaga in konkurence obravnavala kasneje. Formalna pogajanja so se začela 31.3. letošnjega leta, vsebinska pa so bila formalizirana 10. novembra na ravni ministrov. Slovenija svoje aktivnosti usklajuje z drugimi državami prvega kroga; v ta namen so bila organizirana tri redna srečanja na ravni namestnikov ter prva srečanja na ravni ekspertov za posamezna področja, kot je okolje, promet, migracije. V pripravi pa so tudi nova srečanja.
Spoštovane poslanke in poslanci! V javnih ocenah letošnjega poročila o napredku držav kandidatk je bilo pogosto slišati tudi ocene o tem, da je kritična intonacija tudi posledica notranjih težav Unije pri izvajanju reform institucij, strukturnih politik in financiranja in podobno. Da je v tem svojevrsten odraz notranjih ekonomskih težav Unije, predvsem velike stopnje brezposelnosti, pa tudi strahu držav članic, neto prejemnic iz skupnih evropskih skladov, da bi jim prehiter vstop novih držav zmanjšal delež pomoči, ki ga uživajo. Mnogi s tem povezujejo tudi izjave nekaterih vidnih evropskih politikov o upočasnjevanju širitvenega procesa in podobno. Vse, kar sem naštel, se v resnici dogaja. Toda kljub temu ne smemo prezreti tega, da formalni sklepi o širitvi, ki jih je Unija sprejela v Luksemburgu, ostajajo nespremenjeni. To pomeni, da je sicer potrebno spremljati realne procese na eni strani, na drugi pa delati na izpolnjevanju kriterijev za članstvo, kajti le to nam omogoča, da se sklicujoč na odločitve Unije, da bo vsako kandidatko ocenjevala individualno, realno približamo času, ko bomo politični pritisk za naše polnopravno članstvo lahko povečali. Druge države kandidatke imajo, zdi se, nekaj prednosti, kajti zanje, kot recimo za Madžare, lobira združenje multinacionalk, ki poslujejo v tej državi, ali za baltske države Švedi, ki v tem očitno vidijo uresničitev svojih geopolitičnih ciljev.
Očitno je, spoštovane poslanke in poslanci, da bo pri našem vstopu v Evropsko unijo enako, kot je bilo s pridobitvijo slovenske samostojnosti in neodvisnosti: na koncu smo bili sami odvisni od lastnega poguma, sposobnosti in znanja. In kot smo bili tedaj sposobni združiti vse sile v projektu nacionalnega pomena, tako je potrebno storiti tudi danes. Vlada s svojimi sklepi in s svojim delom dela v tej smeri - pričakuje podporo državnega zbora. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Igorju Bavčarju, ministru za evropske zadeve. Sedaj imajo besedo poslanske skupine. Kot prvi se je prijavil gospod Jože Zagožen, v imenu poslanske skupine SDS.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Dovolite mi, da predstavim stališče poslanske skupine Socialdemokratske stranke.
Poročilo o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo nas ni zadovoljilo. Tudi poročilo in izgovori ministra za evropske zadeve prav tako ne. Ocena, ki smo jo dobili na klopi, je za Slovenijo zelo slaba. Zaostajamo skoraj na vseh področjih. Kljub temu pa vlada in del medijev poskušajo minimizirati odgovornost vladnih organov in struktur in poskušajo prevaliti odgovornost na opozicijo.
Kot izhaja iz poročila, strukturnih reform ni ali se odvijajo prepočasi, kot na primer privatizacija državnega premoženja, reorganizacija državne uprave itd., do domala vsakega področja. Posledica je velik zaostanek na teh resorjih in mi sodimo, da je takoj potrebno pripraviti in sprejeti jasen program operativnih ukrepov za odpravo teh zaostankov in slabosti, torej ukrepov, ki bodo imeli jasno opredeljene nosilce nalog in pa roke za njihovo izvedbo. Pospešiti je torej potrebno procese tako na področju strukturnih reform kot tudi na področju tekočih politik, kot so gospodarska rast, zaposlovanje, kakovost dela v državni upravi, večanje konkurenčne sposobnosti v gospodarstvu in podobno.
In kje so razlogi za to stanje? Mi menimo, da ni prisotne prave volje v vladnih strukturah za vstop Slovenije v Evropsko zvezo, predvsem pa ni usklajenosti konceptov znotraj teh struktur. Prav tako menimo, da ni dovolj znanja, sposobnosti in izkušenj, da bi se te stvari uresničile. To je na nek način ugotovila tudi Evropska zveza, ko je dejala, da je glavni krivec za to neusklajenost v opoziciji in pa dolgi postopki odločanja v državnem zboru, tam je govora o treh branjih. Menimo, da je potrebno ugotoviti konkretno odgovornost za to stanje in tudi sprejeti ustrezne kadrovske spremembe. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Jože Zagožen, v imenu poslanske skupine SDS. V imenu poslanske skupine SKD se je prijavil gospod Alojz Peterle. Izvoli.
ALOJZ PETERLE: Hvala. Spoštovane poslanke in poslanci! Poslanska skupina slovenskih krščanskih demokratov je zelo pozorno obravnavala, ne samo poročilo, ampak tudi odziv vlade na to poročilo in vse, kar se je v tej zvezi dogajalo. Za nas je seveda stanje, o katerem govori poročilo, zelo zaskrbljujoče, zaskrbljujoče zato, ker smo prepričani, da bi lahko bila Slovenija na prvem mestu ali pa vsaj na drugem, je pa na repu držav kandidatk prvega kroga z velikimi možnostmi, da iz tega kroga prvih izpade. Menimo, da se to ni zgodilo po zaslugi nekaterih napak ali kakšne pomanjkljive koordinacije, ampak da to izraža stanje v vladajoči koaliciji, ki zasluži tudi ime sabotiranje naše poti v Evropsko zvezo. In naša sumarna ocena situacije je taka, da je politika videza, ki je ves čas uporabljala, bi rekel, najboljše verbalne postopke za razlaganje, kako s Slovenijo je, da je ta politika doživela polom potem, ko je pristala na realnih kriterijih in doživela oceno, s katero se sedaj nosilci te politike strinjajo. Mi vidimo seveda veliko neskladje med podobo, o kateri je govorila vlada, zlasti njen predsednik, podobo, na katero je marsikdo stavil, seveda v kolikor je poznal samo izjave vlade. Ta podoba je v velikem neskladju s poročilom oziroma stanjem, o katerem govori poročilo evropske komisije. Nas seveda ta razlika zaskrbljuje, ker gre na nek način za manipulacijo ali za zatiskanje oči pred resničnostjo. In še bolj kot to nas zaskrbljuje odziv najprej predsednika vlade na to situacijo in govorica o parlamentu in parlamentarnih procedurah.
Nasploh izjave predsednika vlade kažejo, da ni bral niti dokumentov, ki jih je vlada sama sprejela. Kajti vlada je sprejela veliko dokumentov, ki jih je poslala tudi v Bruselj, in med drugim so v teh dokumentih prioritete postavljene zelo jasno in ni potrebe, da bi se v širokem političnem pogovoru strank ponovno določale prioritete. Problem niso prioritete. Problem je v tem, da prioritete niso bile upoštevane, da delo ni bilo opravljeno. V tem je problem in seveda za to se ne da kriviti ne parlamenta ne opozicije. Mimogrede opozarjam na natančno branje poročila evropske komisije, v katerem piše, da opozicija v celoti opravlja svojo nalogo. To se pravi, da je dobila pozitivno oceno.
Drugače pa govori o koaliciji, za katero pravi, da njena neenotnost vpliva na postopke oziroma upočasnjuje postopke. Bodimo pač na te besede pozorni. In glede parlamenta, na katerem se je ustavil prst krivde, bi povedal naslednje. Skrbi me to, da predsednik vlade govori v tem duhu, kot da nima vlada nič s parlamentom. Jaz to poznam iz ene prejšnje koalicije, ko sta delovali dve koaliciji, ena v vladi, druga v parlamentu. To stanje se nadaljuje v veliki meri in ni v ponos tej državi in ne pomaga k njenemu ugledu. Torej predsednik govori tako, kot da v parlamentu ne bi imel nobenega na svoji strani in da je tam nek parlament, ki se počasi odloča in ima dolge procedure. Včeraj pa smo videli, pa ne samo včeraj, tudi velikokrat prej, kako hitro koalicija lahko tudi zapre usta opoziciji, omeji govorjenje in se odloča po temPU, kot si ga sama izvoli. Sedaj seveda je tudi Bruslju že jasno, da so pri nas tudi hitri postopki, da so skrajšani postopki in da je procedura zadnji izgovor za stanje, ki ga imamo. O tem še nekaj komentarja k besedam ministra Bavčarja kasneje.
Naloga slovenske politike, predvsem slovenske vlade je, da uskladi besede z dejanji. Bruselj pravzaprav ne kritizira nič drugega. Bruselj je opravil šablonski pregled stanja. Je - ni, lahko bi rekli binarno, kot na šoferskem izpitu in tukaj ne pomaga govoriti, da so druge države tudi v podobnem stanju, nihče ni vsega opravil. Za nas je vprašanje, zakaj nismo tukaj opravili več. Mene v nekem smislu drugi ne zanimajo, zanima me naša pozicija, ki je zelo slaba ta čas in jasno je, da bi bilo mogoče storiti več, če bi bila politična volja. Zakaj bi bilo mogoče storiti več? Ker imamo, kot sem že dejal prej, istega predsednika vlade in številne ministre, ki že dolgo vedo, mislim ministre že po 6 let, večina ministrov, ki ima ključne naloge pri pripravi zakonodaje, je v vladi že več časa; mislim, da to v manjši meri zadeva SLS, čeprav je tudi tam nekaj ministrov, kjer je poročilo zelo slabo. Torej ne moremo si razlagati, da niso vedeli v vladi, kaj bi bilo treba narediti, predvsem pa bi rad opozoril na nekaj. To poročilo se nanaša predvsem na ugotavljanje stanja z ozirom na to, kar je vlada obljubila v svojih dokumentih, da bo naredila. Se pravi, Bruselj je pogledal, kaj je vlada napovedala, in ugotovil, česa ni naredila. In nič tukaj ne pomaga govorica, da nimamo še formalno pridruženega statusa, ker mi smo že pred tem povedali, kaj bomo v letu 1998 naredili. To preprosto ni izgovor. Imamo tudi iste uradnike oziroma tudi precej novih uradnikov, imamo vladne sklepe že iz leta 1994, kaj je treba na tem področju delati. In vendar zadeve niso bile opravljene, kar naprej časovna stiska in sedaj tako rekoč vsi zakoni po hitrem oziroma na izrednih sejah; za to seveda ni kriv parlament.
In še nekaj bi rad povedal, kako dajejo nekateri vladni ljudje vtis v javnosti, kaj zdaj ta situacija pomeni. Skuša se razlagati, da Bruselj pritiska na Slovenijo, da je tukaj nek pritisk in da je treba zaradi Bruslja delati. To smo včeraj obravnavali tudi na koordinaciji predsednikov parlamentarnih strank. Jaz pravim, da je ključna naša tekma samih s seboj; z drugimi besedami je bilo tudi včeraj povedano s strani enega drugega predsednika, da pač moramo delati reforme, ne zaradi Bruslja, ampak zaradi nas samih. In seveda, ker koalicija, kot jo imamo, ne tvega z nobenim ukrepom, resnim, išče izgovore za to, kar bi morala narediti drugod. Jaz bi seveda rad povedal, da Bruselj nič ne pritiska, ampak pritiska nas samo tisto, kar smo si sami naložili, pa doslej še ni bilo opravljeno. In drži, če gremo tja ali ne, moramo opraviti gospodarske, socialne, upravne in druge reforme.
Da se govori toliko o poslovniku, je zame demagogija. Sem vesel, da vlada govori tudi o spremembi svojega poslovnika, ampak kar zadeva evropske zadeve, je tam že jasno povedano, v poslovniku, da mora vlada pripraviti vsak predlog zakona z ozirom na standarde pravnega reda v Evropski zvezi. S tega vidika ni potrebna nobena sprememba. Bi pa kazalo v poslovniku državnega zbora nekatere stvari precizirati. Tukaj bi rad opomnil, da ni problem samo hitrost odločanja, ker te spremembe, o katerih se sedaj govori, imajo predvsem namen pospešiti dinamiko odločanja. Treba bo razmišljati tudi o kakovosti odločanja. Mislim, da ni edino sredstvo, da se zadeve uredijo, v tem, da se omeji govor poslancev in da se na tak način pač dosega v časovnem smislu samo hitrejše odločanje. Ker nam bodo take, tako izsiljene zadeve, brez razčiščenih oziroma predebatiranih zadev, prihajale nazaj, kot je prišel zakon o javnih naročilih, ki je bil zavestno delan proti standardom Evropske zveze, in naslednji dan so nam iz Bruslja povedali, da bo treba delati še enkrat. Če bo večina silila odločanje v smeri kvantitetnega pristopa, nam bo po kvalitetni strani prihajalo to nazaj, in bomo sedeli dvakrat, mogoče pa tudi trikrat za isto zadevo. Torej, v naši poslanski skupini ne priporočamo, da bi se reševale zadeve tako, da se enim vzame beseda oziroma omeji nastopanje.
Jaz bi k politični dimenziji rad povedal še naslednje. Prepričani smo, da ni tukaj politične volje teh, ki že nekaj časa v Sloveniji vladajo, mislim, večine teh, ki vladajo, ker reforme, ki bi se morale zgoditi v Sloveniji, zadevajo ravno te, ki vladajo. Slovenska politika ne more iti za Schroederjem, ki je rekel, da bo Nemčija morala obremeniti srednji sloj; torej, tam bodo reforme zadele srednji in višji sloj. Pri nas so ta sloj tisti, ki nam vladajo; ti se ne bodo reformirali, ker jim reforme ne "pašejo", ti bodo šli v kontinuiteto še naprej. Dokler bo taka oblast, tudi ne bo bistvenega napredka na poti v Evropsko zvezo. Poslušali bomo iste besede, kot jih poslušamo doslej, in iskala se bo odgovornost oziroma krivda drugje. Torej, mi ne verjamemo, da lahko ekipa, ki nas je spravila v tako zagato in katere neenotnost ugotavlja tudi poročilo evropske komisije, da lahko ti ljudje v enem letu naredijo sedaj delo za dve leti. Če pogledate to, kar smo dobili kot sklepe vlade, so nekateri sklepi upoštevanja vredni, pozitivni in tako naprej, vendar pogrešamo, recimo, pri šestem sklepu, ki nalaga ministrstvu za pravosodje, ki je eno od najbolj trdo omenjenih v poročilu evropske komisije, naj pripravijo predloge za ureditev sodnih zaostankov. Vendar temu sklepu manjka tista bistvena zadeva: ni nobenega roka, do kdaj naj ministrstvo kaj pripravi - to je "Sveti Nikoli". Ali, recimo, ko gre za načrt zaposlovanja. Oprostite, gospe in gospodje, delati dve leti po tem, ko je ta vlada začela, oziroma malo manj, šele načrt zaposlovanja, je malce prepozno. Mi vemo, kdaj smo podpisovali dokumente, kdaj je vlada lastne dokumente pošiljala naprej in sedaj predstavljati to parlamentu, kot zadevo, kot da se je šele sedaj ugotovilo, kaj bo treba narediti. Ko gledam take sklepe, ko berem, da bo sedaj vlada naložila resorjem in službam, naj vendar zagotovijo najvišjo možno prioriteto - pri nas je tako, najprej prioriteta, potem je višja prioriteta, potem je najvišja možna prioriteta, ampak ko se stopnjuje tako, ko se tako heca z besedami, to pomeni, da izgine prioriteta sploh kot pojem. Prioriteta je prioriteta, ne more biti potem še najvišja možna prioriteta. Če je bilo že rečeno pred 1 letom ministrstvom, da je to prioriteta in se po 1 letu sedaj s tem stopnjevanjem v najvišjo možno prioriteto hecamo, to pomeni, da se preprosto ne sledi navodilom oziroma sklepom vlade. Zato mi vztrajamo, da se o odgovornosti govori.
Na Poljskem, ko so ugotovili, da so nekaj 10 milijonov ekujev zgubili zaradi "šlamparije", je predsednik vlade Buzek nemudoma sestavil komisijo in je človek ministrskega ranga odletel in jim je komisija čestitala za to, ker so dali vedeti, da so se zganili, da bodo nekaj naredili. Pri nas pa namesto odgovornosti, namesto sanacije razmer prst nad parlamentom in dolgimi procedurami. Narobe svet oziroma napačen pristop in tak pristop ne najavlja nobene učinkovitosti v naslednjem letu oziroma daje slabo popotnico v tej smeri.
Tukaj bo gotovo danes še govora o ključnih reformah, ki ne pridejo na svetlo, na noben način ne. Mislim, da jih še nekaj časa ne bo. Vidim tudi kakšna debata oziroma kakšni predlogi so spremljali tretjo fazo obravnave zakona o davku na dodano vrednost, kjer po eni strani vlada govori, da pospešujemo in pospešujemo, beremo pa v enem od časopisov, enega od ministrov, da so pa velike možnosti, da bi ta zakon vpeljali šele s 1.1. leta 2000. Se pravi še pol leta odloga. Ne bo me čudilo, če bo tako in še kaj drugega, ker bodo ljudje, ki so že dolgo na mestih, ugotovili, da še ni pogojev za te zadeve. Skratka, odlaganje in odlaganje. Ko bo Bruselj meril naslednjič vmesni čas, kot temu pravim, nekaterih zadev spet ne bo.
Še eno besedo v imenu transparentnost. Gospe in gospodje! To je bistven pojem Bruslja oziroma Evropske zveze, ki je pa popolnoma v neskladju s tem, kar se dogaja pri nas. Očitno nekaterim preglednost, transparentnost ne ustreza, ker bolj ustreza igra pod mizo. Ko bi prišli do transparentnosti, bi nedvomno nekateri monopoli, nekateri privilegiji in nekatere "finte" odpadli. Za nas je silno pomembno, skrajno pomembno, da transparentnost uvedemo, in kdor je bral natančno 55 strani poročila, je videl, da je na transparentnosti - recimo na področju državnih pomoči oziroma subvencij - da je velik poudarek in tukaj so realni problemi koalicije oziroma njenega večinskega dela, ker seveda poseg v to sfero pomeni gotovo politične posledice. Bruselj je seveda jasno povedal, da na tak način se določene sfere ne bo dalo več podpirati, ker pač to ne gre, ni v skladu s pravili igre, kot jih Bruselj pozna. In tu bom spet rekel, ni pritisk, ampak je ugotovitev, je pač primerjava nekega reda z nekim drugim redom. Pri nas smo v tako rekoč totalni blokadi odločanja in ocvirki, ki se dogajajo z ministrom za obrambo, so samo ena ilustracija te zadeve. Kako bomo šli mi v Evropsko zvezo, če v mesecih ta vlada ne zna in zmore zamenjati enega ministra in poslušamo nadaljevanke in stripe na to temo! To je samo v oklepaju za zraven.
Gospe in gospodje! Brez ugotavljanja odgovornosti v tem primeru, menimo, da ne more iti. Seveda pa ne naša poslanska skupina ne skupina predlagateljev tega ne more uveljaviti, če pozicija sama tega ne bo hotela speljati. V nastopih predstavnikov vlade doslej je bilo najmanj govora o odgovornosti, ampak razno razne megle in razno razni razlogi, da je situacija taka, kot je. Tudi to, kar omenja gospod minister, notranje težave Evropske zveze, to zame ni argument za naše stanje. Je kontekst, v katerem sedaj razpravljamo, je neko dejstvo, ni pa to bistveno za to naše tekmovanje s samim seboj in jaz bi raje videl, da tega ne bi predstavljali kot kakšen argument. Raje bi videl, da bi pogledali, katera pravila veljajo na tem dirkališču, na katerem se vsakega jemlje kot posameznika oziroma kot enoto, na katerem je možno prehitevanje in na katerem nas bodo na ta način lahko brez težav, brez težav, trdim, prehitele Slovaška, Litva, Latvija, kjer se zelo dinamično odločajo, pri nas se pač vlada ne odloča oziroma zelo počasi se odloča in o bistvenih stvareh v koaliciji ni enotnosti, reforme pa so seveda bistvene in na to opozarja poročilo Evropske komisije.
Spoštovani! Jaz bi rad samo še tole ob koncu povedal. Četudi se bo formalizacija ratifikacije končala en mesec kasneje, ni nobenega odpustka zaradi tega, je samo, kako bi rekel, neke vrste olajšanje, ampak to olajšanje ne pomeni, da lahko ukinjamo dinamiko našega odločanja. Če bi delal zelo natančno analizo tega, kaj je bilo najavljeno, kaj je bilo podpisano, kaj je bilo kam poslano in kaj je bilo narejeno, bi tukaj lahko zelo dolgo govoril, pa tega ne bom delal. Bila je narejena analiza oziroma primerjava obljubljenega in narejenega; gre za približno četrtino opravljenega, kar zadeva zakone. Pa tudi poročilo same vlade pravi, da je bilo manj kot polovica opravljenega, kar je v skladu z resnico. Torej, tega ne bom elaboriral, me pa, seveda, to skrbi.
V imenu krščanskih demokratov vztrajam, da se govori in odloča o odgovornosti za tako stanje. Predlagamo, da potrdimo sklepe, ki so bili predlagani, čeprav parlament ne nalaga izvršnemu svetu, ampak zahteva oziroma poziva vlado. Kljub stanju, kot sem ga opisal, pričakujemo, da bo vlada delala te zadeve naprej z drugačno dinamiko. Pričakujemo pa tudi, da ne bo iskala krivcev tam, kjer jih ni, ampak bo pogledala vase in naredila tisto, kar je obljubila. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Peterletu, predstavniku poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov. K razpravi je kot tretji prijavljen gospod Jelko Kacin, predstavnik liberalne demokracije. Izvoli.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsedujoči, hvala za besedo. Kolegice in kolegi! V imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije bi rad najprej izrekel presenečenje nad načinom razprave gospoda Peterleta, predsednika komisije za evropske zadeve. Ob njegovem vztrajanju, da se ta točka uvrsti na dnevni red, sem vendarle pričakoval veliko bolj odmerjeno, pripravljeno in organizirano razpravo. To, kar pa smo slišali tukaj, je bilo pravzaprav pogovarjanje s samim seboj, tisto, kar človeku pride na misel. Zato bi rad v zvezi s tem vendarle uvodoma poudaril, da je zelo težko karkoli dodati argumentiranim in odmerjenim odgovorom vlade, ki jih je v njenem imenu posredoval gospod Igor Bavčar, minister za evropske zadeve. Pri tem pa bi rad v imenu poslanske skupine LDS opozoril na nekaj dejstev.
Ob poročilu, ki ga je posredoval javnosti oziroma ga komentiral v Bruslju gospod Hans van den Broek, sem osebno to njegovo poročilo in oceno doživljal v Estoniji, v času pogovorov na temo "Estonija na poti v spreminjajočo se Evropo". Tisto, kar lahko povem za razliko od dogajanja v naši državi in me je seveda presenetilo, je bila osebna čestitka estonskega zunanjega ministra za tisti del poročila, ki govori o Republiki Sloveniji. Namreč, cela vrsta kandidatk je, ki si še kako želijo, da bi imele tako pozitivno oceno, ko gre za njihove gospodarske dosežke in ko gre za oceno njihove politične stabilnosti in politične primernosti. Želim poudariti, da je resnic več, in da je zelo pomembno, s katerega stojišča se opazuje dogajanje. Ampak ker gre za oceno Republike Slovenije, se mi vendarle zdi pomembno, da ugotovimo nekatera nova dejstva.
Novo in pomembno dejstvo je, da je Republika Slovenija edina država, v kateri so pogajalska izhodišča bila, ne samo obravnavana, ampak so bila tudi verificirana v državnem zboru, v našem primeru v odboru za mednarodne odnose in to na skupni seji s komisijo za evropske zadeve. Ne samo, da smo se seznanili s pogajalskimi izhodišči, na njih smo tudi aktivno vplivali. In če povem, da so štiri druge države ta posel opravile na nivoju vlad, ena od njih pa samo na nivoju zunanjega ministra, potem je zagotovo sodelovanje državnega zbora Republike Slovenije pri pripravi pogajalskih izhodišč bilo in še vedno je veliko bolj kvalitetno in veliko bolj poglobljeno, kot je to v primeru drugih kandidatk.
Rad pa bi posebej poudaril, da so se pogajanja o širitvi Evropske zveze začela. To je novo dejstvo. Republika Slovenija se pogaja o svojem polnopravnem članstvu, tako kot tudi vse druge članice. Tisto, o čemer bi morali veliko več govoriti, pa so pravzaprav objektivna dejstva, na katera ta hip Republika Slovenija kljub temu, da se pogaja o širitvi, ne more neposredno vplivati. Evropska unija sama skozi nastope svojih predstavnikov ugotavlja, da ni dovolj storila za rešitev svojih notranjih izzivov za uresničitev institucionalnih reform. To je glavni problem Evropske zveze, ne to, kako se posamezne kandidatke pripravljajo in koliko so že storile na svoji poti proti Evropski uniji in v Evropsko zvezo, ampak zastoji znotraj same Evropske zveze. Nekateri predstavniki, posebej Velika Britanija je zelo jasna v tej kritiki, poudarjajo, da so amsterdamski dokumenti čisti birokratski oziroma tehnokratski dosežki, ki izpuščajo politično komponento. Gre za hude krize in dileme znotraj Evropske zveze. Britanci tudi opozarjajo, da Evropska zveza v nekaterih svojih pričakovanjih dela hude politične napake, ko bi rada države vzhodne in centralne Evrope spremenila v zahodnoevropske države in jim vzela nekatere njihove specifičnosti, ki jih imajo kot vzhodnoevropske in centralnoevropske države. Predvsem pa se več ali manj v vseh državah dobro zavedajo, da bi odlaganje širitve Evropske zveze zahtevalo ponovitev pogajanj in odložilo širitev drugega kroga kandidatk za Evropsko zvezo v daljno prihodnost. To pa so politične dileme, ki seveda sproščajo zelo neprijetne odmeve v državah kandidatkah.
Tisto, kar se nam zdi pomembno v tem trenutku poudariti, ko razpravljamo o naši vlogi, je resnično dejstvo, da našega posla namesto nas ne bo opravil nihče drug. Toda hkrati moramo biti tudi tako realni, da vendarle priznavamo, da smo mi tisti, ki vstopamo v Evropsko unijo. Mi smo tisti, ki trkamo na vrata Evropske unije, Evropska unija pa bo vrata v svoj okvir odprla takrat, ko bo za to pripravljena. Zaenkrat Evropska unija na to ni pripravljena in zato imamo mi priložnost in dolžnost, da svoj del domače naloge čim bolj uspešno opravimo.
Na koncu zato še enkrat poudarjam: ne bomo je opravili na tak način, da bomo razpravljali na način, kot je danes tukaj razpravljal predsednik komisije za evropske zadeve.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Gospod Kacin, prosim, da ne razpravljate o tem, kaj so predhodniki govorili. To bo kasneje. Podajte samo svoje mnenje.
JELKO KACIN: Gospod predsednik, smem govoriti v imenu poslanske skupine?
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: V imenu poslanske skupine, ampak ne polemizirati s predhodnikom. Izvolite.
JELKO KACIN: Zahvaljujem se vam za opozorilo in zaključujem svoj nastop v upanju, da se bomo v bodoče takim nastopom, kot smo jih poslušali pred tem, izognili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Kacin. Na vrsti je predstavnik Združene liste socialdemokratov, gospod Borut Pahor. Izvolite.
BORUT PAHOR: Hvala lepa gospod predsednik! Za razliko od nekaterih drugih kolegov, pa tudi za razliko od nekaterih pričakovanj, da se bo Združena lista socialnih demokratov sedaj vključila v to splošno polemiko o odgovornosti, bi rad branil neko tezo, ki jo je sicer omenil v svojem nastopu že minister Bavčar. Jaz bi jo pa rad razvil, ker se mi zdi ključna.
Mislim, da uspešnost priprav na vključitev Slovenije v Evropsko unijo ni toliko stvar naše politične volje, kolikor je stvar našega znanja in naše sposobnosti. Sedaj gre za vprašanje, ali in koliko smo vsi skupaj sposobni organizirati to znanje in to sposobnost, da bomo v naslednjih 5-ih in 10-ih letih Slovenijo temeljito pripravili za vključitev v Evropsko unijo, da bodo socialni in drugi stroški te vključitve za naše ljudi ugodni. To je edino vprašanje. To je edino pravo relevantno vprašanje te diskusije. Ali je v slovenski politiki kakšna resna politična sila, ki oponira vključitvi v Evropsko unijo? Ni je, čeprav imamo vsi nekatera vprašanja, nekatere pomisleke v zvezi s tem. Mi vidimo vsi skupaj - če prav razumem sporazum parlamentarnih strank o Evropski uniji - nek med seboj dogovorjen konsenz, da je plusov z vključitvijo Slovenije v Evropsko unijo več kot minusov in da bo teh minusov še toliko manj, če se bomo uspešno pripravili na vključitev. Se pravi, politični konsenz tukaj obstoji. Zato je prepiranje o tem, kdo je bolj in kdo je manj za pospešitev procesov, gospodarskih in socialnih reform, jalova diskusija. Politična volja torej obstoji. Ve se tudi, kdo ima večino v državnem zboru. S potrebno večino razpolaga vlada in vlada je tista, ki mora državni zbor bombardirati s predlogi, ki gredo v smer prilagajanja, ko gre za vprašanja zakonodaje, prilagajanja "acquis communautaire". Ta "acquis communautaire" ima 80 tisoč strani.
Sedaj smo ponovno pri mojem izhodiščnem vprašanju, po mojem pri edini relevantni točki za diskusijo danes in v naslednjih letih, pri vprašanju, ali imamo ljudi v vladi in drugje, ki bi lahko stregli temu velikanskemu strokovnemu izzivu. Jaz bi rad tukaj v imenu Združene liste socialnih demokratov še enkrat ponovil naše osrednje prepričanje.
Mislim, da s sedanjo ureditvijo uprave, jaz nisem nikakršen strokovnjak za to, zato se opravičujem, če bom uporabil kakšen napačen izraz. S sedanjo upravno ureditvijo, predvsem pa s sedanjo politiko ali mentaliteto političnega klientelizma, kjer je bolj pomembno, da je na položaju moj, čeprav manj zna, mi sposobnih ljudi, ki imajo znanje, ki imajo kvalifikacije za to, da dobro vodijo naše priprave, ne bomo dobili. Jaz ne vem, kako bi lahko sedaj diskusijo v državnem zboru končali s primernim sklepom, ki bi to stvar rešil. Pozivam vlado, pozivam parlamentarno večino, da poskušamo do konca te diskusije pripraviti nek ustrezen sklep. Predvsem se mi zdita v tem smislu odgovorna minister Bavčar in predsednik vlade. Da se državnemu zboru predložijo ukrepi, s katerimi bomo zagotovili, da bo vlada imela potrebno moč in vpliv, da bo vse strokovnjake, ves znanstven potencial, vso kvalificirano javnost pritegnila v projekt vključevanja Slovenije v Evropsko unijo, v projekt strokovnih, znanstvenih verifikacij nekaterih odločitev, da bodo napake čim manjše, socialni stroški vključitve čim manjši. To je ključno vprašanje. Torej mislim, da ne gre za vprašanje, ali slovenska vlada hoče, ampak, ali slovenska vlada in z njo slovenska država zna voditi ta projekt. In v zdajšnji politiki tega klientilizma, kjer je zelo pomembno, da imamo na položaju naše ljudi, čeprav znajo manj, si znam predstavljati, da to seveda ni najlažji posel. Zato bi bil eden od političnih konsenzov, ki bi bil koristen za to diskusijo, ta, da se poskuša omogočiti vladi, da dobi ljudi, ne glede na njihove politične, nazorske in druga prepričanja in da jih lahko vključi v projekte priprav, da jih ne bo strankarsko šikanirala in da jim bo omogočila neko avtoriteto, strokovno in tudi upravno, da bodo lahko nadaljevali svoje delo, tudi če bo prišlo do menjave vlade. Da se torej vzpostavi neka ekipa, neka pomembna ekipa ljudi, ki bodo lahko svoje delo opravljali brez političnih pritiskov, zavezani svoji strokovni vesti in presoji. Če bi slovenska politika tako ekipo imela, bi bilo pravzaprav drugorazredno vprašanje, kdo pravzaprav slovensko vlado vodi, kar se vključevanja v Evropsko unijo tiče. Državni zbor in vlada bi lahko, bom rekel, preživljala recimo tudi spore v koalicijah, ki so in bodo vedno, ne glede na to, kdo bo v koalicijah, če bi vedela, da ima v ministrstvu za evropske zadeve in vsepovsod po ministrstvih v državnih upravi ljudi, ki ne glede na te strankarske prepire - ki so in bodo, normalno - strokovno, kvalitetno opravljajo svoj posel in peljejo vlak naprej.
To je ključno vprašanje, ali smo zdaj sposobni v Sloveniji ta korak narediti, vzpostaviti ta razred strokovnjakov, ki bo mimo in nad političnimi pritiski vodil te projekte. Na koncu koncev, kolegi, mi se seveda pogajamo z Evropsko unijo, ampak v bistvu je ta projekt projekt prilagajanja, v bistvu je projekt prilagajanja. Zdaj gre za to, da izpeljemo ta projekt tako, da bo prinesel nam seveda maksimalno ugodne učinke. To je vse odvisno od znanja ljudi, ki ga bodo vodili. Vse je odvisno od znanja ljudi, ki ga bodo vodili. Če obstoji politična volja, in ta je tukaj, potem ni zdaj pravo vprašanje prepir o tem, kdo bolj, kdo manj, ampak kako strniti strokovne cilje, da bo ta projekt dobro izpeljan. To se mi zdi ključno vprašanje in v tem smislu bi morda pričakoval od vlade in od ministra Bavčarja, da tega problema ne bo samo omenjal, ampak da ga bo razvil do konca in pripravil neke predloge v zvezi s tem. Mislim, da je to ključno vprašanje, še enkrat povem, ta proces, s tem tudi končujem, proces vključevanja Slovenije v Evropsko unijo bo trajal dlje, kot je kdorkoli mislil ali želel. Jaz ne bi rad spominjal teh diskusij, ki so licitirale, kdaj bomo v Evropski uniji in se je zdelo, da je bolj evropski tisti, ki postavlja to letnico bližje letu 2000, evroskeptičen pa tisti, ki jo postavlja na dlje. Jasno je, da bo Evropska unija zdajle najprej konsolidirala svoje lastne institucije in bo šele potem odprla prostor za nove članice, to je povsem razumljivo. Ampak to ni zdaj, recimo, razlog za nervozo pri nas; to je razlog za to, da se te nervoze rešimo in se začnemo temeljito pripravljati na čas, ko bosta oba partnerja ugotovila, da je ugoden za vstop. V tem smislu jaz nisem črnogled, no, naj tako rečem. Zdi se mi, da imamo v bistvu Slovenci vrsto okoliščin, ki gredo glede vključevanja v Evropsko unijo v naš prid. Zdaj res ni nobene potrebe, da bi se politično spotikali, pri čemer je odgovornost za to, kdo ta projekt vodi, povsem jasna. Moramo pa se zmeniti, kako v populaciji, ki ima dva milijona ljudi, in se vključuje v populacijo, ki jih ima 400 milijonov, kjer je torej tudi razmerje v znanju in sposobnostih za pogajanja evidentno, kako strniti vse te sile za to, da bomo ta posel dobro opravili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Borutu Pahorju. V imenu vaše poslanske skupine, gospod Demšar, je govoril že gospod Alojz Peterle. (Poslanec Demšar govori iz klopi.) Ja, potem se pa prijavite, prosim. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? Izvoli, Roberto Battelli.
ROBERTO BATTELLI: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi! Z vsem spoštovanjem, ampak tričetrt tega, kar je bilo povedanega do sedaj, je navadno sprenevedanje. Pred nekaj dnevi smo sprejeli, sicer na zelo neartikuliran način, ampak vendarle, število norm pri zakonu o pravicah tujcev na nepremičninah, ki so v popolnem nasprotju z evropsko zakonodajo in v popolnem nasprotju z evropskim sporazumom, ki smo ga že ratificirali in ki ga ne bomo mogli izvajati, če bomo sprejemali z dvotretjinsko večino take norme, kot smo jih. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisno se je k razpravi prijavilo devet poslank in poslancev. Razpravo ostalih poslancev, ki se niso pisno prijavili, pa omejujem na pet minut. Prvi se je pisno prijavil gospod Jože Zagožen. Izvoli. Pripravi naj se Ivo Hvalica.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Dovolite mi, da na kratko predstavim nekatere pomisleke oziroma poglede, ki so se nam pojavljali pri branju tega dokumenta. Še zlasti na gospodarskem področju.
Moram reči, da se je končno zgodilo to, da je ta dokument v veliki meri enak ali podoben temu, kar smo zadnja leta opozarjali tako na socialdemokratskem gospodarskem forumu, kot tudi na odboru za gospodarstvo. Ocene stanja v gospodarstvu so si skoraj do potankosti enotne in menim, da tu kakšnih velikih komentarjev ni potrebnih. Predvsem nas mora danes skrbeti to, da je mnenje Evropske unije, da bo ključnega pomena, ali bo Slovenija v stanju vzdržati konkurenčne pritiske tržnih sil v Evropski uniji. Končna ocena je, da dolgoročno oziroma srednjeročno sicer ima možnosti, da bi lahko vzdržala te konkurenčne pritiske, vendar bo še prej morala mnogo postoriti, zlasti pa napraviti predvidene strukturne reforme. Prav na tem področju, na področju strukturnih reform, zlasti na področju njihove izvedbe, je gradivo dokaj kritično. Na gospodarskem področju ugotavlja, da te reforme bodisi niso bile izvedene ali pa se ne izvajajo ustrezno.
Istočasno se poročilo tudi zaveda, da je potrebno na ta vprašanja gledati tudi nekoliko bolj dolgoročno in nam daje še nekaj možnosti in priložnosti pri dolgoročnem vrednotenju uspehov Slovenije na področju gospodarstva. Tudi nekateri kazalci, ki jih navaja, so sami za sebe dovolj zgovorni. Naj omeni samo to, da je izvoz Evropske unije v Slovenijo znašal 6,3 milijarde ekujev, slovenski izvoz v Evropsko unijo pa 4,6 milijarde ekujev. Torej gre za slovenski primanjkljaj v višini 1,7 milijarde ekujev. Od leta 1996 se je povečal porast izvoza EU v Slovenijo za 19%, obratno pa samo za 9%.
V tem dokumentu nadalje piše, da je gospodarska rast sicer nekje zadovoljiva, vendar vemo, da od prvotnih 5%, kasnejših 4%, je sedaj tam nekje na 3,5%, kar je za zmogljivosti slovenskega gospodarstva še vedno premalo. Tudi za inflacijo ugotavlja, da je nekje stabilizirana na 8,4% in da se zelo počasi znižuje oziroma se je na nek način ustavila. Naj tu pripomnim, da je ta še vedno trikrat večja, skoraj trikrat večja, kot pa je v državah Evropske unije. Hkrati pa poročilo ugotavlja, da je nadzor nad cenami še vedno prevelik, čeprav se je nekoliko zmanjšal, da je torej še vedno prevelika administrativna kontrola cen in da je sorazmerno nizka inflacija še vedno posledica administrativnega omejevanja cen. Pri stopnji brezposelnosti se ugotavlja, da je enaka že kar nekaj let, da tu ni prisotnih kakšnih večjih napredkov, da gre na tem področju za strukturni problem, da je vse več brezposelnih, ki so starejši od 40 let, in tudi tistih, ki so že več kot leto dni brez dela. To bi nas moralo še posebej skrbeti, ker je brezposelnost eden od pomembnih kazalcev dejanske realne gospodarske rasti, najbrž bolj pomemben kazalec, kot pa je porast bruto domačega proizvoda. Ugotavlja se tudi, da je bil dokaj ugoden izhodiščni položaj iz Slovenije na področju gospodarstva, vendar se hkrati tudi opaža mnogo premajhna pripravljenost na že omenjene strukturne reforme. Tu je še zlasti omenjena tudi reforma državne uprave, ki po mnenju piscev deluje prepočasi in tudi ne dovolj celovito in strokovno. V uvodu je tudi omenjeno, da pri vseh teh procesih opozicija v glavnem izpolnjuje svojo vlogo, to pomeni, da niso razlogi za te težave in zaostanke na področju na strani opozicije.
Nadalje je govor tudi o tem, da proračunski primanjkljaj sicer ni ne vem kako velik, da bi omejili proračunski primanjkljaj, pa je bil prenesen del prometa davkov iz januarja 1998 v leto 1997 in da je torej primanjkljaj 1,1%, sicer pa bi bil 1,7%, če ta operacija ne bi bila izvedena in če bi se proračunsko leto zaključilo 31. decembra 1997. leta. Nadalje se ugotavlja v tem poročilu, da je skupni podjetniški dobiček sicer 0 oziroma negativen, kar pa seveda pomeni, da je slovensko gospodarstvo poslovalo z izgubo. Naložbe naraščajo po mnenju Evropske unije zelo počasi, sporna pa je tudi kakovost teh naložb, saj so usmerjene predvsem v gradnje in opremo, manj pa v tisti razvoj v podjetjih, ki je pravi razvoj in tudi ustvarja novo dodano vrednost. Izgube, ki so prisotne, so zlasti v neprivatiziranih podjetjih in v podjetjih v državni lasti, kar bi nas moralo še zlasti skrbeti. Čeprav je družbena lastnina v glavnem že preoblikovana oziroma transformirana, podjetja v državni lasti še vedno predstavljajo največji delež, to je okrog eno tretjino skupnega premoženja. V tem okviru je še posebej poudarjeno, da privatizacija zaostaja na področju bank, zavarovalnic, rudnikov in jeklarn. Skratka, to področje je tudi v nadaljevanju ocenjeno kot tisto, ki je notranje neustrezno vodeno, kar je posledica nesprejetih reform na teh področjih, to pa je zopet posledica že omenjenega zastoja pri privatizaciji.
V gradivu je posebej omenjeno, da prestrukturiranje finančnega sektorja še vedno ni opravljeno. Mnogo kritik je namenjenih neustrezni konkurenci na področju finančnega sektorja. Ocenjuje se, da je ta konkurenca šibka, posebej pa so zaskrbljujoči visoki stroški financiranja, kar dela to področje nekonkurenčno in s tem tudi neuspešno. Zlasti je poudarjeno, da ni bila izvedena privatizacija obeh bank in da to tudi preprečuje združevanje bančnega sektorja, ki bi sicer moral pospešeno slediti. Torej, trg kapitala po mnenju Unije slabo deluje, je nerazvit in tu so še posebej potrebne strukturne reforme. Nasprotno pa ugotavlja, da je sicer pravni okvir za uvedbo tržnega gospodarstva zadovoljiv, ni pa ustreznega regulativnega okvira za javna podjetja. Prav tako so stečajni postopki predolgi in tudi neučinkoviti pri razčiščevanju stečajev. Kot že rečeno, je po mnenju komisije bančni sektor monopoliziran, kar opažamo tudi sami, ko vidimo, kako visoke so obrestne mere in ostali stroški, kar dela slovensko gospodarstvo v izvoznem delu še zlasti nekonkurenčno in tudi neučinkovito. Zaradi razpršenega lastništva podjetij in tudi neustreznega obvladovanja tistega dela lastništva v podjetjih, kjer je lastnik država, se čuti pomanjkljivo in neučinkovito vodenje podjetij v splošnem, še posebej pa tam, kjer je lastnik država. Na tem področju se od nas pričakuje še zlasti hitro ukrepanje. Razlog za to je tudi to, da je prisotna inertnost notranjih lastnikov in tu bi morali pospešiti zakonodajo prevzemov in okrepiti kapitalske trge. Predvsem pa bi morali, tudi po moji oceni, čimprej nekaj storiti za to, da bi se neorganizirani in nemočni notranji lastniki lahko čimprej učinkovito organizirali in tudi prevzeli del odgovornosti za uspešno poslovanje. Kajti pri nas še vedno ni prisotne zavesti o tem, da lastništvo kapitala pomeni tudi odgovornost za uspeh in tu pri mnenju komisije se ugotavlja, da ti razpršeni in neorganizirani lastniki kapitala nimajo ustrezne zavesti in pripravljenosti na to, da bi prevzeli vlogo lastnikov. Celo nasprotno, s svojim ravnanjem in mišljenjem dostikrat pospešujejo inertnost in tudi neučinkovitost.
Seveda na stanje v gospodarstvu, še zlasti na področju javnih financ, vplivajo tudi neizvedene reforme, kot je pokojninska reforma, kar šteje po tej oceni, da je še zlasti pomembna za slovenske javne finance in apelira, da je potrebno dokladni sistem nadomestiti s tri stebernim sistemom.
Na splošno je ocena taka, da je stopnja makroekonomske stabilnosti sicer nekje zadovoljiva, vendar pa pravno okolje in tržni mehanizmi tega ne suportirajo oziroma podpirajo zadovoljivo in na tem področju bo potrebno napraviti še zlasti učinkovite posege. V tem smislu je čimprej potrebno prestrukturirati državna podjetja, ki so v poročilu večkrat omenjena, kot tista cokla, ki v mnogočem zavira hitrejši gospodarski razvoj.
Naložbe kot delež v bruto domačem proizvodu so se po mnenju komisije sicer povečale, vendar mnogo premalo. V letu 1997 so znašale 23,7%. Predvsem pa se ugotavlja, da ni ustreznih naložb v razvoj, še zlasti je prisoten razvoj v infrastrukturo, kot je to gradnja cest, ki pa lahko ima svoje učinke samo na daljši rok in to posredno. Manjkajo torej neposredne naložbe v podjetja. Tu pa je zopet problem v tem, da so te naložbe, kar se tiče raziskav in razvoja, dostikrat fundamentalne in delno aplikativne raziskave, ni pa pravega razvoja pri konkretnih izdelkih. Se pravi, da se porabi mnogo denarja za raziskave in razvoj po raznih institutih, zavodih, skratka po teh uradniških strukturah, premalo pa na področju razvoja konkretnih izdelkov.
Tako stanje, ki je prisotno, to pomanjkanje kisika, prepiha v slovenskem gospodarstvu ima tudi za posledico, da so po oceni Evropske unije, mnogo premajhne neposredne tuje naložbe. Te so se sicer nekoliko povečale, vendar so glede na možnosti in potrebe slovenskega gospodarstva še vedno mnogo premajhne. Mnenje je, da bi te naložbe lahko bistveno prispevali k temu, da bi se povečal delež znanja in razvoja, ki je pogoj za resnično gospodarsko rast in resnični dvig produktivnosti. Ugodno je ocenjeno, da je rast povprečnih realnih plač na zaposlenega počasnejša od rasti storilnosti. Tako je očitno, da je delavec zopet tisti, ki še nekako rešuje to gospodarsko barko. Medtem ko so birokratske strukture tiste, ki jo prej potapljajo, kot rešujejo.
Kot že rečeno, je ocena komisije, da Slovenija ima še vedno možnosti, da bi srednjeročno vzdržala konkurenčne pritiske v Evropski uniji. Izražena pa je precejšnja skepsa, da bi se to lahko zgodilo, če se ne bodo izvedle načrtovane strukturne reforme.
Napredek na področju javnih financ je po mnenju Evropske unije manj kot zadovoljiv. Očitno je ta problem monopolizacije finančnega sektorja tisti, ki nekako celostno oziroma generalno zavira ali pomaga zavirati razvoj gospodarstva. Tu bi bilo potrebno še posebej korenite spremembe narediti. Ni bilo tudi napredka pri pospeševanju procesov prostega kapitala, to je ocena komisije, in da Slovenija ne pospešuje dovolj neposrednih tujih naložb. Skratka, ni ustreznega pravnega in tudi ne političnega miljeja, ki bi motiviral in privabljal tuje naložbe. Kakorkoli so bili komentarji, menim, da je to, da je družba Shell odšla iz Slovenije, za nas slabo. To ni neka muha te družbe, ampak je to sestavni del tiste ocene, ki jo večkrat slišimo od tujih gospodarstvenikov, da pri nas ni ustreznih pogojev, da pri nas ni motivarojočih pogojev za tuji kapital. Seveda pa je prisotnost tujega kapitala in pretok kapitala nujni pogoj za to, da se razvojni procesi pospešijo.
Skratka, liberalizacija pretoka tujega kapitala in tudi domačega je po mnenju komisije še vedno prepočasna. Prav tako je mnenje, da usklajevanje zakonodaje z Evropsko unijo na tem bančnem področju še vedno dokaj ovirajo omejevalni ukrepi Banke Slovenije. Torej bo tudi na tem področju kazalo čimprej napraviti ustrezne reforme. Zato tudi ni čudno, da Evropska unija pri lastninjenju bančnega in zavarovalniškega sektorja ne opaža bistvenega napredka, prav tako ne pri približevanju te zakonodaje k Evropski uniji zlasti na bančnem sektorju. Prav tako je ocena, da ni razčiščena državna pomoč pri podjetjih. Tu je bila navedena številka 4,4% bruto domačega proizvoda. Ocena je, da tu ni pregleda in tudi ni ustrezne institucije, ki bi lahko dajala ta pregled.
Moram reči, da sem bil tudi sam nekoliko presenečen, ko so nas septembra na hitro poklicali z dopustov, češ, da moramo potrditi pogajalska izhodišča na gospodarskem področju. Pri teh pogajalskih izhodiščih je v glavnem bilo omenjeno to, da naj bi Slovenija izposlovala pri Evropski zvezi, da bi zveza še vedno dovolila državi posege v podjetja, se pravi, dajanja različnih oblik pomoči podjetjem, od garancij, kreditov, nepovratnih sredstev in podobnega, kar pa vemo, da je v Evropski uniji nezaželjeno oziroma celo prepovedano. Zavedam se tega, da je bilo potrebno v fazi zaključka tranzicije in lastninjenja marsikateremu podjetju tudi pomagati, kajti sicer bi nekatera podjetja zaradi razlogov iz preteklosti šla neupravičeno v stečaj. Vendar tako velika, tako sistematična pomoč oziroma dajanje denarja nekaterim podjetjem, kjer se je že vnaprej vedelo, da ni nobene možnosti za uspeh, da ni nobene možnosti za sanacijo teh podjetij, to je neodgovorno ravnanje vlade. Menim, da bi na tem področju morali čimprej potegniti jasno črto. Tokrat ne bom navajal konkretnih podjetij in konkretnih usod, vendar gre ponekod za milijarde tolarjev, ki so bile dane v podjetja, ki so že olastninjena in za katera se jasno ve, da ta pomoč ne bo dala in tudi ni dala ustreznih rezultatov, da je šlo velikokrat samo za to, da so se na ta način kupovale politične točke, tudi pred zadnjimi volitvami, in predvsem politični mir v nekaterih okoljih. Tudi to je eno od področij, ki ga evropska komisija jasno vidi in tudi pričakuje od nas ustrezno ukrepanje.
V državnem zboru smo že obravnavali tudi posebno točko, kjer smo se pogovarjali o skrb vzbujajočih razmerah na gospodarskem področju. Vendar se od takrat ni kaj bistvenega postorilo na tem področju. Prav tako smo tudi na odboru za gospodarstvo na to večkrat opozarjali. Imeli smo kar nekaj sej, tako smo se v Kozjem pogovarjali o tekstilni, usnjarski in obutveni predelovalni industriji, ki je v tem poročilu še posebej omenjena kot problematična; v Velenju o kovinsko-predelovalni industriji; v Zrečah o turizmu; pogovarjati pa bi se morali tudi v Ribnici o lesni industriji kar pa je bilo na željo poslancev vladajoče koalicije preloženo. Vendar je vtis, da pravih posledic oziroma rezultatov in uspehov vsega tega ni. Prav tako se v tem poročilu tudi ugotavlja, da so tu premiki mnogo prepočasni oziroma jih ni.
Zato menim, da je tudi na državnem zboru, na nas poslancih ustrezen del odgovornosti, da končno na gospodarskem področju napravimo jasno in čisto analizo, brez megle. Menim, da ni več potrebe za to, da bi tisti, ki so zdaj zaradi volitev kakšno stvar še zamegljevali, to še vedno počeli, in da se te stvari, na katere opozarjamo še vrsto let in ki jih je zdaj nekako tudi ponovila ali potrdila Evropska unija, da te stvari čimprej tudi saniramo.
Naj mi bo na koncu dovoljeno še nekaj. Želel bi poseči z nekaj besedami še na neko drugo področje, to je področje medijev. Za to področje menim, da bi moralo v še večji meri prevzeti odgovornost za ustrezno obveščanje in osveščanje prebivalcev s tega področja. Jaz osebno sem že večkrat protestiral oziroma izrazil začudenje, ker ni bilo ustreznega zanimanja medijev za gospodarska vprašanja. Menim tudi, da je na splošno v Sloveniji premajhna prisotnost pluralizma na tem področju, da je vse preveč še podaljškov iz prejšnjih časov in da je bilo premalo uspešnih poskusov, da bi se ta medijski prostor pluraliziral in da je tudi tu potrebna vloga slovenske države. Slovenski jezik sam po sebi z omenjenimi nakladami in s tem premajhnim padcem fiksnih stroškov na enoto izvoda nekako omejuje ali pa včasih onemogoča rentabilne naklade in tu brez pomoči države za pluralizacijo medijskega prostora ne bo ustreznega napredka. Tudi ti zadnji pritiski na MAG so odraz tega stanja, ki smo mu priča v tem prostoru. Menim, da je zadnji čas, da državni zbor in zlasti vlada zelo odgovorno sprejme na znanje, kot se temu reče po birokratsko oziroma se zave potrebe po tem, da je to poročilo resno opozorilo in da se čimprej sprejmejo konkretni ukrepi za saniranje stanja, ki se nam očita in s tem, da se ta zaostanek in napredek zmanjšata. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Zagožen. Naslednji razpravljavec je gospod Ivo Hvalica. Izvoli. Pripravi se naj Izidor Rejc.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Danes sicer bolj spadam v bolniško posteljo kot za govornico državnega zbora, ampak dnevni red je dnevni red. Torej spoštovane kolegice, maloštevilni kolegi, maloštevilni predstavniki vlade, minister in spoštovani trajno odsotni predsednik vlade! Redno poročilo Evropske komisije je pravzaprav vredno izjemne pozornosti. Po uri evropske resnice je prišlo leto evropske resnice. O tem ni dvoma. Začudi pa totalno ignoriranje tega predmeta, te točke dnevnega reda. Jaz sem se prej sprehodil med poslanskim klopmi in vam garantiram, da nima 15%, 15% sem rekel, ne 25% poslancev, na mizi predmeta, o katerem razpravljamo. Trdno sem prepričan tudi, da dve tretjini poslancev ni prebralo poročilo, ker sicer bi morali imeti do tega drugačen odnos. Čudi neverjetno tudi dejstvo, da v delu razprave, ki je bil namenjen predstavnikom poslanskih skupin, ni nastopilo oziroma je nastopil samo predstavnik liberalne demokracije, ni nastopil predstavnik poslanske skupine SLS, kar zgovorno kaže. Ni nastopil predstavnik DeSusa, verjetno, ker o tem nima svojega mnenja. O Slovenski nacionalni stranki ne bom govoril, ker oni so protievropsko naravnani in so to jasno izjavili. Torej izjemno me čudi ta odnos.
Jaz se bom dotaknil poročila samo v tistem delu, za katerega menim, da sem kvalificiran. To je parlament. Kaj pravi poročilo o parlamentu? Zelo kratko je. Trije odstavki, od katerih je najdaljši tri vrstice. Prvi odstavek citiram: "Slovenski parlament še naprej deluje zadovoljivo. Njegove pristojnosti se spoštujejo in opozicija v celoti izpolnjuje svojo vlogo". Torej jaz bi moral biti zelo zadovoljen, kot opozicijski poslanec. Ampak to sem politično. Sicer sem poslanec slovenskega ljudstva. Sicer sem tudi slovenski državljan. S tem slednjim jasno nisem zadovoljen in bom razložil zakaj.
Ko tu poročilo govori o opoziciji - in to sem trdno prepričan, misli samo na opozicijo pod A, ker opozicija pod B je izjavila, da ni radikalna, da bi bila konstruktivna, da ne ve kaj hoče. Danes je izustila še nekaj bolj absurdnega, kako ni politične sile v tej državi, ki bi nasprotovale vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Pa si upam trditi, da vsaj mladi forum Združene liste je proti temu in lahko to dokažemo vsak čas. O Slovenski nacionalni stranki, jasno, tu ne bi govoril.
Torej poročilo. Poročilo pravi v drugem odstavku pod segmentom parlament: ..."vendar pa zakonodajni postopki potekajo počasi. Za vsak zakon so potrebna tri branja v parlamentu in nestabilnost znotraj koalicije upočasnjuje parlamentarni proces odločanja." Prvi del je teoretičen. Mi imamo tri branja, ampak koalicija spretno to izigrava in danes je razmerje izrednih sej proti rednim sejam 29 proti 10, ali 290%. Pred koncem leta bo to 300%. Mi zlorabljamo institut izredne seje za sprejemanje zakonov po hitrem postopku in po skrajšanem postopku, in to na način - in to si upam trditi - in s hitrostjo seveda, s katerim ne sprejema zakonov nobeden evropski parlament. Razmislimo o tej kategoriji - 29 izrednih sej proti 10 rednim, to ni evropska kategorija.
Potem govori poročilo o nestabilnosti znotraj koalicije. Tu se splača malo zaustaviti. Ta nestabilnost se, recimo, kaže v premirju. Premirje sklicuje koalicija znotraj sebe. Premirje podpisujejo Albanci in Srbi, ki so v vojnem stanju! Zdaj pa jaz vem, da je tudi znotraj koalicije vojno stanje in podpisujejo nič manj kot premirje. Bo že držalo, da je potrebno, če so oni ugotovili. Navsezadnje, kdor je pozoren opazovalec slovenskega političnega prostora, lahko to tudi zazna tako rekoč vsak dan.
Grem naprej. Da bi pa zdaj ugotovili krivca, jasno, predsednik vlade najprej pokaže na parlament. Kako si le upa? Sem naj pride, pa mu bom jaz povedal, kdo je kriv. Dokazal mu bom tu z argumenti, ker edino tu mu lahko povemo. Žal, pa njega nikdar ni. On noče slišati. On je celo izjavil, da si on ne predstavlja sebe v vlogi poslanca. To je izjavil predsednik vlade doktor Drnovšek. Khol se je mirno vrnil v poslanske klopi in tam opravlja svojo nalogo poslanca. Naš predsednik vlade pa si ne upa niti sem priti, da bi poslušal, tudi opozicijo. Ali pa da bi užival ob molčečnosti pozicije.
Včeraj je podpredsednik vlade izustil nekaj za moje pojme nehigieničnega. Rekel je nič manj kot to, da krivca ni treba iskati, ker bi bilo neracionalno. Ja, kako naj pa vemo, kako gremo naprej, kako bomo šli naprej, kako naj gremo naprej, če ne vemo, kje se stvar zatika. Kako naj gremo naprej? Treba je ugotoviti. Ampak, jasno, vlada je že našla grešnega kozla in nekateri iz opozicije pod B tej zadevi asistirajo, produktivno celo, za njihove pojme produktivno asistirajo, in so našli poslovnik. Kakšen absurd! Poslovnik ni vzrok za prepočasno sprejemanje slovenske zakonodaje, ker se le ta zlorablja vsak dan - 29 sej, 29 izrednih sej.
Torej poslovnik ni kriv. S poslovnikom hočejo samo utišati opozicijo. Tudi zloraba poslovnika, ki je bila opravljena včeraj dvakrat, potem ko se glavno določilo poslovnika, da so razprave poslancev neomejene, poskuša na drugačen način omejiti, pač ni evropska kategorija. To, kar se je včeraj dogajalo tu, ni evropska kategorija.
Potem je obnašanje pozicije. Imel sem to priložnost, da sem nadomeščal predsednika komisije za evropske zadeve, gospoda Peterleta, na srečanju z neko delegacijo iz držav Evropske unije in meni je bilo silno nerodno povedati, da smo tisti, ki smo na nasprotni strani mize, samo predstavniki opozicije. Nobenega, nobenega pozicijskega poslanca ni bilo in to se je zgodilo trikrat. V nadaljevanju bom lahko povedal tudi datume, zdaj bi rad šel naprej. In jasno, potem se govori, kako da nekateri opozicijski poslanci, predsedniki strank itd., govorijo po Evropi - bi rekel - takšne stvari, ki naj bi škodovale ugledu te države. Ja, kam hočete? Več kot lahko škoduje tej državi - skakanje obrambnega ministra v milnico, recimo. Ali pa izjava novega - ne ministra, ker ne vem, kaj je - da bo to delo opravljal a part time; tako, enkrat dopoldan, enkrat popoldan. To ni evropska kategorija, ljudje božji! Hkrati pa izjavi oziroma mu uide oziroma ustreli še to, da je antimilitarist. Minister za obrambo! Ja, za božjo voljo! Jaz sem se prekrižal, ko sem to slišal. Ampak nekateri mislijo, da tega drugi zunaj ne vidijo. Evropa se smeje danes in lahko se smeje takšnim neumnostim.
Potem je tu sporni znak, sporni znak teritorialne obrambe. Kaj naj reče na to Evropa? Tudi to ni evropska kategorija. Potem se tu govori tudi kar na pamet, kako da gospodarsko napredujemo. Kako da so pravzaprav ocene določenih evropskih funkcionarjev čisto drugačne od tega uradnega poročila. Ne vem, mislim, da je "The Economist" resna revija. "The Economist", 7. november, letos, GDP - bruto nacionalni dohodek na prebivalca.
Češka nas je prehitela po desni, seveda! Češka 10.820 ameriških dolarjev, Slovenija 10.521. Ta ista Češka, ki je bila še pred desetimi leti revna kot cerkvena miš. Saj sem že povedal nekoč za to govornico, da se spominjam, kako so njihovi turisti prodajali camp opremo, da so se lahko preživljali teden ali dva na Jadranu. Danes so nas ugnali v kozji rog! Nekateri si pa delajo iluzije, kako smo mi gospodarsko vodilna država.
Prej sem govoril tudi o tem, kako se vodja poslanske skupine Združene liste spreneveda, ko govori, da je ni politične sile. Glejte, poznate to zadevo, kajne, mladi forum Združene liste? "OF, Nato", spodaj napisano, in interpretacija te kratice: "Nočemo ameriške teroristične organizacije!". To ni evropska kategorija. Ker ko govorimo o Evropski uniji, ne moremo mimo tega, da hkrati ne mislimo tudi na Nato, saj vendar pogosto uporabljamo izraz evroatlantska asociacija.
Torej, razlogov je veliko, da človek pravzaprav pomisli, ali je politična volja. Jaz grem pa še dlje: ali ni mogoče tu sabotaža? Mene zaenkrat nihče ne more prepričati, ker en del lahko pripišem šlampariji, tudi pomanjkanju znanja ali pa sposobnih ljudi, čeprav je nek poslanec iz te vrste svoj čas rekel, da je največ pameti združene v liberalni demokraciji. Ampak, kakorkoli že, liberalna demokracija predstavlja samo en segment slovenskega naroda, in ljudje, ki zavračajo ostali del - pogojno rečeno - pameti, ne vem, če so pametni - to morajo sami ugotoviti.
Potem je pa tu še nekaj. Redkokdaj grem kot poslanec državnega zbora v inozemstvo, ker je predsednik odbora za mednarodne odnose vendarle Jelko Kacin; pravzaprav kot član odbora za mednarodne odnose še nisem šel nikamor, pa sem član odbora za mednarodne odnose že v drugem mandatu, kar je šest let. Včasih oziroma enkrat sem bil z gospodom Peterletom v Bruslju pa zadnjič s komisijo za evropske zadeve v Ameriki za štiri dni, ker sem priletel nazaj zaradi izredne seje o Posočju. Ampak kamorkoli pridem in imam kontakte z ljudmi, mi vsi govorijo: "Kaj je z vračanjem premoženja?" To, kar počnete na področju denacionalizacije, jasno, ni evropska kategorija. O tem so mi govorili tudi Slovenci v Ameriki. Nenazadnje je tudi slavljeni, upravičeno slavljeni Leon Štukelj to svoj čas v Ameriki povedal.
Zadnjič smo imeli komisijo za evropske zadeve. In kaj se je zgodilo? To je bila 29. seja, dne 19. novembra, torej pred dobrim tednom dni. Citiram magnetogram. Potem ko smo prišli do segmenta sodna oblast, je gospa Beblerjeva rekla naslednje: "Glede na to, da danes tukaj ni prisotnega nobenega poslanca iz poslanske skupine SLS, predlagam 15 minut odmora in da mi poskušamo pridobiti tudi njihovo udeležbo." Jaz sem se zasmejal, ne, in potem se gremo Evropo. Noben poslanec druge največje pozicijske stranke in bil prisoten. Ali je tudi za to kriv poslovnik? Ali je tudi za to kriva opozicija? Ja, povejte! In še in še bi lahko rekel in še veliko stvari bi lahko rekel - tudi to ni evropska kategorija, ampak zaključil bom nenavadno.
Rekel sem, ali ni mogoče tudi sabotaža tu. Pa izključimo to, je pa šlamparija in nedelavnost. To poročilo je, kot sem rekel, ura evropske resnice - bi morala biti oziroma je to dokaz, da smo v letu te evropske resnice naredili skoraj nič. Zdaj bom zelo piker, v naprej povem. V prejšnjem mandatu je skupina poslancev opozicijskih zahtevala poročilo od kviaza o udeležbi na sejah državnega zbora posamičnih poslancev. Dva poslanca sta imela kvorum manj kot 10%. Eden izmed teh je tudi sedanji minister za evropske zadeve. Imel je 7%. Od takšnega človeka ne pričakujem neke produktivnosti v smeri priključevanja Evropski uniji. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Ivo Hvalica. Predlagal bi, da se res držimo dnevnega reda in diskutiramo o zadevah, torej o poročilu komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo. Naslednji razpravljavec je gospod Izidor Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje, gospod minister, sodelavci in ostali predstavniki vlade! To, da sedaj govorimo o napredovanju oziroma o ugotavljanju, kako napredujemo pri vključevanju v Evropsko zvezo, ni slučajno. Menim, da je tudi poročilo, ki je prišlo iz Bruslja, tako, da nas zavezuje, da se o tem pogovorimo. Daleč sem pa od tega v svojem razmišljanju, da bi se pridružil tu nekaterim vladnim ocenam, kot češ, tu pa tudi parlament ima svoj del in svoj doprinos k zaostajanju oziroma k upočasnjevanju. Poglejte, tisti, ki smo podpisali to, da se na dnevni red seje postavi ta točka dnevnega reda, smo praviloma tudi - vsaj v enem delu - člani komisije za evropske zadeve. In kot član te komisije - pa recimo, da danes me ni bilo, ker sem bil drugod, na odboru za finance, pa sem bil včeraj recimo, ko je bila ta komisija - ampak vedno ugotavljamo, da smo na robu sklepčnosti. Kot je pred mano gospod Hvalica povedal je dostikrat slučaj, da smo samo predstavniki opozicije. Seveda ugotavljamo tudi - in včeraj smo na glas povedali, sam tudi - da tudi udeležba samega ministra gospoda Igorja Bavčarja je vedno, kadar je, je zelo kratka. Nekatere smo pohvalili, recimo gospoda Engelmana ali pa gospoda Potočnika, gotovo pa, da je bil minister za zunanje zadeve morda enkrat ali dvakrat, premiera pa vsaj jaz nisem nikoli videl.
Drugače povedano; ta komisija, ki se ukvarja z evropskimi zadevami izpred državnega zbora, je komisija, ki lahko dela -bom temu rekel - s pol moči. In seveda od vsega tega prizadevanja, ki je, in sedaj je tudi predsednik napovedal, da bo seja vsak teden - in to se tudi sedaj že vidi - se potem človek vpraša, od kod pa ti očitki in ko gledamo in ko se po svoje trudimo, kaj bi bilo potrebno napraviti, da bi ti očitki oziroma te ocene bile boljše, pozitivne. Skratka, da bi bili tudi zadovoljni, veseli, ker konec koncev moramo to povedati tudi ljudem. Ljudi bomo dali nekega dne, neko uro na preizkus in jih vprašali, ali smo za evropsko skupnost. In takrat bi bilo prav - in ob vsem tem trudenju - da smo za to, v veliki večini. Zdaj pa, ko gledam nas, slovensko državo, ki čaka pred vrati, se postavljam v vlogo tistega, ki čaka pred vrati. Ko pritisnem na zvonec, če ta je, ali ko potrkam, če zvonca ni, potem sem prepričan o treh stopnjah: ali sem zaželen obiskovalec; ali se še pogovarjajo, kdo bo šel odpreti; ali se pogovarjajo, da nikogar ni in da bom nekam moral iti. V teh relacijah mislim, da se tudi mi nekako postavljamo. Mi kot slovenska država. Govoriti o tem - razdobje 5-ih ali 10-ih let, kot smo ravnokar slišali. Mi smo vendar že zdavnaj govorili o tem, da bi to obdobje moralo biti 5, kvečjemu 6 let. Potem smo slišali morda 7, 8, 9, sedaj 10.
Drugače povedano, ta zadeva se lahko spremeni. In ko nam nastavljajo nove probleme - ti problemi so predvsem v tem, da so našli tudi tisto, o čemer smo prej slišali: vprašanje je denacionalizacije, vprašanje relacij s sosedi, kar je bilo tudi povedano pred nekaj dnevi, da najbrž ni pričakovati, da bi oni oteževali. Če so tudi oni na poti v Evropsko skupnost, Evropsko zvezo, potem ni pričakovati, da bi se posebej trudili in nam nagajali. Ni pa rečeno. Vendar menim, da je to problem, ki ga mora vlada prek svojih ministrov ustaviti v intenzivnem načrtu, v katerem se take stvari izločijo. Našli so še neke druge probleme: probleme proti Hrvaški, banke, jedrske, tudi na domačih tleh neko skupino ljudi, ki se jim rečejo Romi, in podobno. Polno je stvari. Lahko pričakujemo, da ob našem slabem odzivu ali nejasni pripravljenosti, da bodo našli še dodatno, da bi nas spravili v ustrezen tir in bi nas zavedli, da se ne bomo hecali z njimi.
Sedaj prehajam na tisto zadevo, ki me je nekako najbolj presenetila. Tudi minister za Evropske zadeve je sam povedal in tudi prej v javnosti izrazil - da ni bil presenečen nad stališčem Evropske zveze glede pripravljenosti in glede ocene. To zadevo je tudi vlada potrdila. Ko sem danes bral sprejeti dokument z 12.11. na 84. seji, sem se sprehodil skozi te sklepe in intenziteto ali to zavedanje stanja - bom to kasneje obrazložil, kako si to predstavljam. Ni mi bilo všeč ta izjasnjena misel, kot češ, saj to nas ni presenetilo. Če se pojavim v vlogi tistega, kot da sem jaz minister ali da sem del vlade in da me taka stvar ne preseneti, potem je odgovor samo eden. Da vem, da sem v zaostanku in da se zaradi tega nič ne sekiram. To je edina razlaga in ta razlaga mi ni všeč, ker mi tudi ne more biti. V vsakem primeru bi vsaj Hamleta zaigral in bi "zletel" prek odra in dvakrat zavpil, da kaj se to pravi, dajmo že vendar pohiteti. Poglejte, kaj se je zgodilo, res so nas presenetili, ampak presenetili v tej smeri, da smo mislili, da bomo nekaj bolj ocenjeni in podobno. Dobil bi neke variante, s katerimi bi poskušal ustvariti neko klimo, neko razpoloženje. Ampak iz tega se vidi, da tega razpoloženja ni. Ko smo mi na prejšnji seji komisije predlagali oziroma sem sam predlagal, da je potreben mrežni načrt - pazite, kako je to zanimiv izraz! - mrežni plan smo včasih imeli ali pa načrt. To je zelo "luštna" reč. Pa tudi v direktnem pojasnjevanju je to zanimiva reč. Ko ti napraviš načrt nekega dela, odgovornosti, poveš, kdo bo kaj naredil in postaviš rok. Seveda, ko ta rok mine, potem ugotoviš, da se nekaj ni zgodilo - ampak si pa ujet. Si v mreži, ki si jo postavil sam sebi in skozi to mrežo ne moreš. To poznamo iz ekonomije, iz dolgega števila let, ko smo take in podobne stvari delali ali pa, ko so nas učili, kako je treba delati, da se nekaj naredi; in da si v bistvu ujet v neko obveznost, ki si si jo zadal in ki si jo ocenil, da jo lahko napraviš.
Ko sem ravno tako predlagal na eni od sej, je tudi minister gospod Igor Bavčar sam povedal, da so o tej zadevi že razpravljali. Skratka, da nas je vlada prehitela. Vendar moram reči, da iz teh sklepov, ki sem jih prebral, tega ne vidim. Edini naš sklep, ki je in ki se "izcedi" v tem delu, je tisti, ki pravi, da je treba pripraviti operativni koledar do 15. decembra. Se pravi, do 15. decembra naj zahtevamo, in je tudi predlog državnemu zboru, da vlada pripravi operativni koledar, kar pomeni, da se v tem koledarju povsem jasno opredeli: čas, probleme, težavnostne stopnje, zahtevnostne stopnje, roke - kar je že čas - potem odgovornost; in se potem potegne tudi črto, kdo je bil pa doslej odgovoren. Ne morem se sprijazniti z ugotovitvijo; ker nas ni 30, 50, 100, 200 milijonov, pa nimamo ljudi. Ja, v naši samozavesti pa vendar še nismo šli tako daleč, da bi rekli, zdaj smo pa nesposobni pa ne moremo te uboge barkice voditi! Saj to ni prekooceanka, to mi lahko obvladamo!
Menim, da je to podobno kot v podjetništvu: to je manjše podjetje, ki se mora hitro prilagoditi tržišču. Tu ni kaj! Če pa kdo ne zna, potem naj pa pove na glas: "Ne znam, ne morem, povejte, pridite pomagat!" Gotovo se bo kdo našel. Če bomo zdaj govorili, kako bi to morali narediti, potem bo v naslednji fazi vsak rekel: "Ti, veš kaj, zdaj pa zraven pridi pa boš tole pomagal", pa bo rekel: "Ja, seveda, zdaj si me pa res našel." Tako se to dela, saj ni kaj, saj tu ni treba zdaj reči, zdaj bo pa pozicija naredila, seveda opozicija bo čakala in prežala in se tudi trudila. V tem primeru pa se edino opozicija trudi, da bi čimprej čim več naredili. Ja, kateri pa se trudimo? Edini smo, ki vedno govorimo, da nam ni všeč. Zadnjič sem celo tako povedal, da me je po svoje sram, ker se dogaja, da jim je pač vseeno oziroma da niso bili presenečeni nad to oceno. Mene je pa sram - zakaj? Zato, ker vem, in sem že stokrat povedal, da smo bili država, dežela, ki smo bili v nekem družbenem sistemu daleč najboljši. Ta "daleč najboljši" odhaja. Tudi ko je bil govor o tem, kdo lobira za nas in tako naprej - ja, se pač moramo sami zavedati, kdo lahko lobira pa kdo je tisti. Imamo ljudi v Bruslju, imamo ljudi vsepovsod po svetu, pa imamo tudi veliko Slovencev po svetu na uglednih mestih, ki bi lahko tudi lobirali, pa bi rekli: "Veste kaj, gospe in gospodje, doktorji in ugledni znanstveniki, tisti, ki lahko vplivate, dajte pristopiti, pridite bliže oziroma dajte nekaj napraviti." Tu je polno vzvodov, prek katerih se lahko nekaj dogaja. Recimo, dan je bil primer: "Ja, na Madžarskem pa to delajo monopolisti ali pa tisti, ki so v bistvu že prišli s svojim kapitalom tja in želijo, da se to čimprej dogodi". Ja, jaz bi na to ne pristal. Kapital, ki bo prišel, bo prišel zaradi tega, ker bo hotel tu nastaviti - kot se temu reče po domače, sode in "ajmarje", in bo odnesel dobiček tja, od koder je prišel. To se ve. Tudi za slovensko ekonomijo se ve, da ima malo drugačno podobo kot neka velika ekonomija. In na osnovi tega moramo tudi mi napraviti določene, prej dogovorjene ali prej sprejete elemente, ki bodo določene stvari zaščitili. Mi vendar vemo, da - lahko rečem - če bi mi predstavili celotno podobo slovenskega gospodarstva, bi tudi ugotovili, da je marsikatero precej uspešno podjetje že kar v tuji lasti. Nekatera ne preveč uspešnega podjetja pa zopet v tuji lasti. Nekatera podjetja, ki to last čakajo. Jasno pa je, da je bilo neko večno stališče in tu nam nihče ne bo ugovarjal. In tudi ta tuji kapital je kategorija, ki je zelo relativna. Tuji kapital so interesi, ki tudi presegajo Evropsko skupnost, ta tuji kapital je od vsepovsod, nekaj ga je tudi v Evropi. Tuji kapital sega v Evropo in tako naprej, tudi v Avstriji in na vse konce in kraje. Včasih nima priimka in imena, ampak mi moramo določiti neke parametre in povedati, ali je to razvoj tehnologije, razvoj tržišča in tako naprej. Ko je govor o naši ekonomiji, kar je bilo že prej dosti povedanega ali veliko povedanega, moram reči sledeče.
Jasno je bilo, prej je nekdo izrazil predstavnik vlade, celo dva, da je bila ekonomija zelo uspešna. Da nam celo čestitajo. Bilo je tudi povedano, da je resnic več. Resnica je samo ena. Lahko se pa polresnice, teh je pa lahko veliko. To pa je res. Resnica je lahko samo ena. Če pogledamo neko zadevo, potem ima vsak svoje tolmačenje. V končnem je zrcalo v Bruslju in od tam nas gledajo. Zakaj, ali nam je všeč ali ne... Žal nam bodo tam pisali spričevalo in ocene, kaj smo naredili. Ta strokovnost oziroma to, da ni strokovnosti, se v to ne bi spuščal. Menim, da ne moremo pristati na to, da bi imeli ljudi. Treba jih je pozvati, treba jih je pritegniti zraven. Menim, da tu ne bi smeli imeti posebnega problema. Bolj in največji problem je v tem, da se vlada kot taka tega ne zaveda. Da se bo zastonj skrivala za raznimi izgovori. Tudi iz tega dokumenta, ki je prišel danes v državni zbor - se pravi, te 84. seje vlade - se vidi, da se iščejo zopet tu v parlamentu: treba je pripraviti poslovnik, da bi se stvari čim hitreje sprejemale in podobno. Isto velja tudi za poslovnik, kar vidimo iz samih vladnih postopkov. Samo, če boste ali če bo vlada nosila v parlament stvari, ki se lahko oddaljijo, se lahko sprejemajo kasneje ali pod C in jih moramo sedaj pod A sprejemati; teh, ki pa so najbolj nujne, se da noter ocvirke, ki nimajo nobene zveze z Evropsko skupnostjo - naj omenim zadevo pred nekaj dnevi, ko smo imeli to zadevo o nepremičninah, kar v bistvu, kot je tudi sam minister povedal, nima nobene zveze s 13. prilogo in tako naprej. Ne nas mučiti, motiti in vznemirjati s stvarmi, ki niso potrebne oziroma ki ne spadajo v neko stvar. Če so evropske zadeve in priključevanje Evropski skupnosti pod A, potem je to pod A. Pod B so pa druge, tretje in C in so druge stvari, ki jih tudi lahko ali jih moramo sprejet. Zraven tega bo moral priti iz vsakega ministrstva temeljit seznam, točno po abecednem redu, kaj je potrebno narediti. Menda pa že sedaj veste, kaj je potrebno!
Še nekaj. Mi imamo tu dvoje zrcal. Prvič: moramo vedeti, da je tudi ta ocena te Evropske komisije bila povsem nedvoumna. Pri vsakem področju na koncu stoji ta isti stavek: "Dajte nas sproti natančno obveščati o tem, kaj boste naredili." To stoji pri vsakem. Drugič: kar je zanimivo - in hvala bogu, da je tako - mi še zmeraj sprejemamo veliko, veliko ljudi, ki so iz Evropske skupnosti, ki delajo na tem področju. Ne glede, da je to administracija v očeh Angležev taka ali drugačna - oni gotovo niso nič boljši. Ampak, da radi prihajajo k nam in v bistvu prihajajo, da bi nam pomagali oziroma da bi povedal, kaj narediti in kako narediti. To prihajajo tudi tiste članice, ki so že notri, ki se ta hip že ali pred kratkim prišle in ki imajo gotovo največ teh toplih ali svežih izkušenj in ki jim še vedno brni tista intenziteta, ki jih je držala, preden so vstopili. To se pravi, da k nam še vedno prihajajo in je treba biti tudi s te strani odgovoren. Če k nam prihajajo ljudje, ki so odgovorni za to, da bi mi čim prej tja prišli, potem je to za nas ugodno in jih je treba z največjim spoštovanje sprejeti in tudi reagirati in jih tudi obveščati. Tu tudi stoji določilo, v katerem je vlada sklenila, da sta oba ministra - za zunanje zadeve in za evropske zadeve - dolžna sproti in hitro obveščati. Vendar, dokler ne bo načrta, v katerem se bomo nehali dokazovati, kdo je kriv in zakaj je kriv, kdo je nek postopek zavlekel, se bomo lahko samo obmetavali. V končnem pa bo ocena taka, kot sem jo prej povedal oziroma je bilo povedano: pred vrati stojijo, upajmo, da bodo odšli.
Poglejte, če se s spremembo političnega zemljevida Evropa - ali pa ne zemljevida, recimo; sprememba moči političnih strank v Evropi. V zadnjem letu so se dogajale mnoge spremembe, potem vemo, da imamo morda pri marsikateri deželi in državi malo manj pristašev ali malo manj ljudi, ki nas bodo podpirali in bo treba vse te stvari urediti. To se pravi, čim prihajajo ljudje, ki rečejo: "V redu, zdaj imamo pa denar za urediti, počakajmo z onimi, ki čakajo; ker to je le problem, da se bomo navadili z evro denarjem plačevati", in tako naprej, kar je gotovo ta hip za njih abeceda, potem bodo seveda našli marsikatere stvari, ki bodo njim dobrodošle, da bodo rekli: "Še eno leto." Vendar tisto, kar je prej gospod Kacin povedal oziroma ta pritisk - mislim, da lahko uporabim ta izraz, ki ga je on povedal, čeprav je govoril v imenu poslanske skupine - stopnjevanje tega pritiska bo enak temu, kolikor bomo pripravljeni. Če bomo mi pripravljeni, bo ta pritisk lahko večji. Bomo lahko rekli, veste kaj, zdaj pa nismo otroci, mi smo svoje naredili, to je urejeno, v ekonomiji smo nekako še kar v redu, za vse ostale stvari v acquisu smo pa tu. Kaj je acquis? To je v bistvu noveliranje zakonodaje. Tu nimamo kaj. To je v bistvu prilagoditev tistim normam, ki so v acquisu določene in ta izraz uporabljajo, ker niso našli boljšega izraza. Slučajno so ga vzeli iz francoskega jezika, ker se morda v drugih jezikih rabi - kaj jaz vem - tri besede, tu pa je samo ena, ki se uporablja in še z nečem daljšim zraven, ki je vezano na to prvo.
Glejte, s pozicije ekonomije bom pa tako rekel. Šest, sedem ali kakršnokoli letno obdobje nosi nek poseben pečat. Nosi, da nismo v bistvu uspeli te ekonomije zavihteti, jo spraviti v večji ritem. Mi imamo še vedno, in to se vidi tudi iz poročila in se bo še naprej ponavljalo, še vedno bo tista zavora, ko bodo ocenjevali naše banke, obrestno mero, inflacijo, naš urad brezposelnih in tako naprej. Skratka, Evropejci najbrž vedo, da nekega nerodnega, počasnega, neprilagodljivega in neodzivnega ne rabijo oziroma da ga rabijo kasneje, ker naj si malo opore, pa bo potem vstopil. Hočem povedati, da je še vedno veliko elementov in da v osnovni naravnanosti naše ekonomije nismo uspeli narediti tisto, kar vedno govorimo. To je, da je treba ustvariti določeno klimo, ustvariti tudi možnosti za novo zaposlovanje in napraviti to ekonomijo ne iz uvozne ekonomije, v izvozno ekonomijo. Poglejte vi Nemčijo, kar berite, pa boste videli - pa tudi vse ostale dežele - kakšno naprezanje imajo za to, da se čim več izvozi. Zakaj? Ker s tem bodo povedali, s tem bodo dejstva in s tem bodo tisti prvi in še vedno prvi in še bolj prvi in najbolj prvi. In ena naša ekonomija, ki lahko sega v špranje, ja, mislim, saj vsi na glas povedo, stopite, špranje so vedno odprte, vsaka masa se nekje razpoči, vsako veliko telo ima najbrž več prostora, da se pride zraven in podobno. Skratka, v tem smislu, če ne bomo tega napravili... In to se dogaja že od leta 1992 naprej. Ta ekonomija je vedno praviloma uvozna in potem šele izvozna in na osnovi tega so pa vse mogoče težave in vse mogoče prednosti. Te pomenijo, da se nekdo ne trudi, da se trudi, recimo, polovica, polovica se pa ne trudi. Zakaj bi se trudili? In ko to človek gleda...
In tudi to obvladovanje inflacije. Jasno je, da gre vse prepočasi. Letos smo pri stopnji 8, prihodnje leto imamo 6,8, ampak vmes je treba kup stvari napraviti. Pa kdo to inflacijo dela? Ja, zunaj je ne delajo, ker sami veste, kakšne so stopnje: od 1, 2, do tja 2,4, potem je pa že konec. Kdor je pa slabši, je pa že v bistvu tudi v monetarnem smislu nima kaj početi. On ne bo mogel zamenjavati ne vem kaj mark ali pa frankov ali katerokoli evropsko valuto. In tu je za mene osnovno vprašanje; prvič, ker je bila ta ocena sprejeta pričakovano, kot češ, saj smo vedeli, da bo nekaj takega. Ja, če smo vedeli, da bo nekaj takega, potem mi ne morete drugače kot zameriti tega, da rečem, da me je ta ocena izjemno presenetila v negativnem smislu, ker kaže, da nam je pač vseeno. In če nam je vseeno, se tudi iz dokumenta, ki je od vlade prišel, čuti, da je to "precej vseeno" tudi tu na teh nekaj straneh; nekaj da, dovolj pa gotovo daleč od tega, da bi bilo. In menda je jasno, razumite, vi imate skupin 30, recimo. Po ministrstvih se jasno ve, "acquis" je kategorija, ki ni kaj in ekonomija pa je spet kategorija, ki ni kaj - prvič.
Drugič pa tudi; sami veste, da nas je lahko po svoje sram, da ne znamo bolje gospodariti in če bomo draga država, bo ta osnovni element gospodarjenja, se pravi konkurenčna sposobnost doma in predvsem v tujini, bo daleč od tega, da bo na stopnji, ki zadovoljuje. Ekonomijo zanima samo to, da lahko ustvari konkurenčno sposobnost in da na osnovi tega v bistvu osvaja tržišče in da v bistvu normalno posluje. Vse, kar podjetniki želijo, je gotovo samo to: da normalno poslujejo, pa da lahko konkurenčno sposobnost povečujejo, s tem da bremena niso večja. Če nosim 40 kilogramov, potem pa mi nekdo da sicer ob treniranem telesu še 20 kilogramov gor, je vprašanje, kam bom prišel. V glavnem bom pa bolj počasi šel. To je čisto... Saj ni ne vem kaj biti institut, v katerem se to lepo računa in kaj se računa. Se pravi, ta odnos do Evropske zveze ne sme biti zdaj potopljen v teh razdaljah, ki se pojavljajo, kot češ: zdaj pa 6, pa 7, pa 8, pa nekdo že 10 itn.. To ne more biti. Ker konec koncev gre za nas, ki moramo biti uspešni, pa če bo eno leto kasneje, bomo sprejeti, ampak to uspešnost bomo imeli, jo bomo vnovčili; jo bomo vnovčili v hitrejšem ritmu, ker ko si enkrat uspešen, ko enkrat ustvariš ritem, ta se ne ustavi. Telo, v katerem stanju se nahaja, ostane. Se pravi, to je zakon fizike in menim, da je ravno tega premalo pri nas.
In to, da je ta točka dnevnega reda, menim, da je samo v pomoč vam, ki ste na vladi in seveda, ki se morate tega zavedati, da vas bomo pač nekako bom temu rekel - "mrcvarili" in vas spravili malo včasih v neko drugo voljo, kot si jo želite. Ker morate vedeti: A je to, B je to, C je to. Vsako ministrstvo - izhajajoč iz acquisa se ve, katera področja so - ne samo kmetijsko, ne samo telekomunikacije in podobno. Sleherna podoba, sleherna predstavitev, ki je bila v Bruslju, je spodaj lepo povedano, "takoj nam sporočite natančno, kaj ste naredili". Ko pa bo prišel februar ali pa marec, ko bodo spet potegnili črto, bodo ja imeli na mizi že kup poročil z vsakega področja, kaj smo naredili. Pa bodimo vsaj toliko pametni, da bomo takoj povedali, kaj in kako je; pa da smo v parlamentu razpravljali. Skratka, da smo naredili mrežni načrt, da smo vse stvari uredili, da le-te tečejo, te stvari so že, te še bodo, in podobno. Oni bodo to pogledali in bodo najbrž tudi ugotovili, da smo odzivni. Ker če je kakšen problem te naše ljube države, je gotovo v tem, da smo premalo odzivni. Bil pa je govor, recimo, o tem, kar je predsednik komisije za evropske zadeve govoril, da je pač škoda, ker je taka debata in tako naprej. Ali bomo zdaj rekli: "Ja, kako smo veseli, da so nas kritizirali in spravili v spodnji del kandidatk!" Če smo pa tega veseli, potem pa najdimo neko drugo zadevo, da bomo ta seznam obrnili; ampak ne tako, da bomo obrnili list, temveč da bomo napravili nekaj drugega. Menim, da zdaj res ne moremo biti zadovoljni. Kdor ni sposoben prenesti kritiko, veste, potem z njim nekaj ni v redu. To je osnovno psihično načelo in načelo psihologije: kdor ni sposoben sprejeti kritike, potem nekaj z njim ni v redu. Tako pač je in to je res. To so stvari, ki nam morajo biti jasne. Menim, da je vsa razprava v tem, da se ta naša ležernost, ta naš trenutek zavihti hitreje in da se res na osnovi sklepov, ki so tu predlagani, vse to zgodi. Predvsem pa, da vlada res pride - prosim, da res pridete! - z operativnim načrtom, z roki in s tem, kako in kaj se bo dogajalo. Pa pazite na to, da ne boste na parlament valili s stranske strani pa z vlakom novih in ne vem kakšnih problemov, ki lahko počakajo in ki lahko vsaj v enem letu ali pa letu in pol pridejo v to proceduro. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Rejc. Proceduralno? Prosim, proceduralno ima besedo dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Gospod predsedujoči, obravnavamo zelo važno temo, naštel pa sem komaj 30 poslancev v dvorani. Zato predlagam, da ali ugotovite sklepčnost ali pa prekinete dopoldanski del seje. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala za predlog. Kolegice in kolegi, dovolite, da preberem poslovniško razlago, ki jo je dala komisija za poslovnik. Dobili ste jo sicer vsi, ampak če je potrebno, jo lahko preberem:
"Predsedujoči mora na začetku seje državnega zbora ugotavljati sklepčnost (drugi odstavek 62. člena), nato pa ugotavlja navzočnost pred vsakim glasovanjem in na začetku nadaljevanja prekinjene seje (prvi odstavek 85. člena). Med sejo, torej v času, ko državni zbor zaseda, vendar ne odloča, pa se lahko ugotavlja navzočnost le, če predsedujoči ugotovi potrebo po preverjanju sklepčnosti. Vsaka poslanska skupina in poslanec lahko predlaga, da predsedujoči preveri sklepčnost, vendar se predsedujoči sam odloči, ali so upravičeni razlogi za ugotavljanje navzočnosti poslancev državnega zbora." Mislim, da ni potrebe po glasovanju. Kot vidim, prihajajo poslanci in poslušajo v svojih pisarnah ali na hodniku. Mislim, da lahko nadaljujemo z razpravo. Če prav vidim, je že prek 36 poslancev v dvorani. Besedo dajem gospodu Vladimiru Čeligoju (Opomba iz klopi.) Proceduralno? Razprave ni več, saj sem povedal. Ugotovil sem, da lahko delamo naprej. Prosim. Ampak drugo proceduralno.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Predlagam, da daste na glasovanje predlog sklepa, da se ugotovi prisotnost v dvorani.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod dr. Zagožen! Malo prej sem razložil. Lepo prosim, gremo naprej. Prosim za resnost v tej dvorani in tudi poslance, ki ste zunaj, pridite v dvorano. Besedo dajem gospodu Čeligoju. Prosim za mir v dvorani. Gospod Jakič!
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa za besedo. Opozicija v celoti izpolnjuje svojo vlogo. Tako je zapisano v poročilu evropske komisije. Če bi konkretneje opredelili vlogo, ki jo je odigrala opozicija v slovenskem parlamentu, potem moramo reči, da je bila prav opozicija tista... (Nemir v dvorani.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovani kolegi! Lepo prosim, delamo do 13.00 ure. Prosim za mir v dvorani! Kdor ne bo miren, ga bomo v skladu s poslovnikom tudi obravnavali. Prosim.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa. Če bi konkretneje opredelili vlogo, ki jo je odigrala opozicija v slovenskem parlamentu, potem moramo reči, da je bila prav opozicija tista, ki je neprestano vztrajala pri spodbujanju k pospešenim pripravam uskladitve zakonodaje evropski zakonodaji in k čimprejšnji izvedbi reform. Nenazadnje je bila opozicija tista, ki je dala pobudo in predlog, da je prišlo do političnega konsenza strank o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo.
Vlada je namenoma zadrževala ne samo informacije, ampak tudi predloge zakonov in predloge reform ter se zadovoljevala s samohvalo, kako vse dobro teče in kako bo vse pripravljeno dobro in ob pravem času. Takrat smo bili deležni v opoziciji neupravičenih kritik, pa čeprav so bile naše spodbude in predlogi konstruktivni. Vlada tega ni upoštevala in se je obnašala do teh predlogov tako, kot da se nje ne tiče. Danes, ko imamo poročilo evropske komisije črno na belem, ugotavljam, da se ocena evropske komisije v celoti ujema s predčasnimi opozorili opozicije. Takrat vlada ni hotela upoštevati vsebine naših predlogov. Danes jih mora upoštevati in je prisiljena upoštevati predloge poročila evropske komisije. Vlada, namesto da bi pospešeno pripravljala zakonodajo in reforme, je dremala. Za to ni opravičila - se opravičujem, za to ni opravila svojega dela. Vladi se ni mudilo. Vedno je imela izgovor, kako bo vse pripravljeno ob pravem času. Vse tolažbe, češ da bomo nadoknadili zamujeno, so prazne. V procesu pridruževanja smo prvič padli na izpitu in to je dejstvo, pa če to vlada prizna ali ne. Lahko vlada to skuša omiliti kakor hoče, toda pred Brusljem opravičila ne pomenijo nič. Za Bruselj je pomembno le to, ali smo naredili potrebno ali pa nismo. In slovenska vlada ni naredila. Druge države, kandidatke za Evropsko unijo, so nas prehitele, mi pa smo začeli capljati zadaj in temu moramo reči, da je tako. Moram pa tudi reči, da obstaja krivda in obstaja tudi krivec. Krivec je vlada. In kaj je storila vlada sedaj po sprejetju poročila evropske komisije? Vlada se opravičuje in govori, da je poročilo bilo pričakovano. To krivde ne zmanjšuje in pred Brusljem smo ostali brez opravljenega izpita.
Pred tednom dni sem na komisiji za evropske zadeve slišal iz ust sekretarja Engelmana, da nimamo dovolj sposobnih ljudi - strokovnjakov za posamezna področja. To me je začudilo. Odkar smo se vse politične stranke odločile za vstopanje v Evropsko unijo, bi lahko že usposobili ljudi. Ne nazadnje, Evropska unija nudi strokovno pomoč in usposabljanje za proces vstopanja v Evropsko unijo. Zakaj jo ne izkoristimo? Zakaj jo ne izkoristimo v dovoljšnji meri? Od vlade pričakujem, da takoj pripravi časovni in vsebinski načrt sprejemanja zakonodaje za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Vlada se mora podvizati, pripraviti mora zakonodajo, pripraviti mora reforme. V parlamentu čakamo, da jih bomo prejeli in obravnavali. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Čeligoj. Na vrsti je gospod Miran Potrč. Kolega Potrč, na razpolago imamo še 8 minut. Bo to dovolj ali bomo prekinili? Ali prekinemo zdaj, pa boste potem začeli?
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Mislim, da bo 8 minut dovolj. Če pa ste prijazni, gospod predsedujoči, mi jih odštevate, da jih bom videl sproti.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Kar izvolite, imate prosto.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Zelo na kratko bom govoril samo o dveh stvareh. Prvo je - po mojem mnenju - razmislek o tem, na kakšen način - vsaj tako kot jaz vidim - bi se lahko vlada, državni zbor, strokovne službe, gospodarstvo in mnogi drugi, ki sodelujemo pri aktivnostih za vstopanje in za polnopravno članstvo v Evropski zvezi, bolje organizirali in pripravili, da bi bili rezultati zadovoljivi. Menim namreč, da gotovo, to hoteli ali ne, državljani Slovenije vemo in tudi poslanci vemo, da je to realnost in prva in najpomembnejša prioriteta, ki jo imamo, ne glede na to, ali nas vsaka malenkost pri tem veseli ali ne. Zato se mi zdi, da je zelo zelo slabo, če pristopamo k obravnavi teh vprašanj na način, da se včasih dozdeva, da smo bolj kot da ne - zaradi domačih priložnosti -veseli, da nam ne gre dobro; ali pa tako, da marsikdaj tudi zelo neiskreno - kadar nam "paše" eno, govorimo nekaj, kadar nam "paše" drugega, pa kaj drugega. Zato bi želel svoj pogled in svojo željo v tej smeri opredeliti.
Prvič. Mislim, da bi bilo prav, da se - vsaj jaz tako vidim - pričenjamo zavedati, da vstopanje v Evropsko unijo terja sprejemanje zahtev, ki jih Evropska unija nudi. Da poenostavim. Za nas to ni samoposrežba, ampak je paket, ki ga moramo sprejeti. Malo grobo rečeno, samo v glavnem tako je. Mi se sicer lahko potrudimo, da v okviru tega paketa kakšno stvar malo odložimo ali malo izboljšamo, ampak v glavnem je tako. Mi pa se - bojim se, vsi, vsak od nas, tudi poslanci v državnem zboru in tudi vlada - obnašamo tako, da kadar nam odgovarja, poudarjamo bolj eno, kadar nam odgovarja, poudarjamo bolj drugo. Mislim, da bo počasi treba ugotoviti, da enostavno tako ne gre in po tej poti ne bomo kaj zelo dosledno delali za vstop v Evropo.
Drugič. Povezano s tem. Zdi se mi, da bi morali delati veliko bolj odgovorno, da bi morali biti med seboj tudi veliko bolj odkriti in iskreni in tudi do javnosti veliko bolj jasni. Bojim se, da imamo zelo pogosto ene ocene za določen krog, druge ocene za Evropo, ene ocene za domačo javnost in podobno. S tem v zvezi bom opozoril samo na dve vprašanji, ampak z iskreno željo, da ne diskutiramo o njih, ker je vsak to že počel. Če imamo tako različen pristop do nekaterih vprašanj, potem smo lahko nedosledni in ne delamo vedno tako, kot bi bilo potrebno. Izrecno bom opozoril na tretji odstavek na strani 11, ki govori o realizaciji drugega odstavka priloge 13. Ne bom bral, ker pričakujem, da ga imate in da veste, za kaj gre. Mislim, da bi morali o taki stvari tudi, čeprav nam je zelo neljuba, razmišljati, kadar o teh vprašanjih odločamo, ne pa samo, kadar razmišljamo ali gremo dovolj hitro v Evropo ali ne.
Druga stvar, na katero bi rad opozoril, je zadnji odstavek na tej strani. V njem je izrecno za Evropo bilo rečeno, da je vlada - kar je pohvalno - z Cerkvijo sklenila poseben sporazum o premoženju. Moral bi reči, da ko smo doma vprašali, ali se je to zgodilo, je bilo rečeno: "Ne, to pa ni res, tega nismo nikoli naredili." Hočem povedati: ne imejmo različnih metrov. Dajmo na isti način stvari obravnavati, ker potem bo tudi manj razlogov za medsebojna nesoglasja in medsebojne prepire.
Drugič. Tudi sam sem med tistimi, ki bi želel, da bi v odnosu državni zbor - vlada imeli manj želje po prevračanju krivde drug na drugega. Moram reči, da je to krivdo doslej poskušala prevračati na državni zbor predvsem vlada. Lepo prosim, ne počnite tega! To je nekorektno, nepošteno in od tega ne bo nobenih dobrih rezultatov.
Tudi v sklepih, ki jih je vlada sprejemala v novembru, je rečeno, da je treba pripraviti konkreten program, rečeno je, da mora biti še do konca novembra v državnem zboru - danes smo 26.11. in moram reči, da dvomim, da bo do konca novembra v državnem zboru. Rečeno je, da naj ministrstvo za pravosodje do 20. novembra državnemu zboru sporoči predloge za izboljšanje postopkov. Danes smo 26. novembra - ali je to do 20. novembra bilo opravljeno, gospod minister? Dvomim. O tem nisem obveščen. Morda se zdijo nepomembne stvari, samo tako se sprejemajo sklepi, in potem se mesece in mesece na njih pozablja, pa reče, "bomo že kdaj kasneje", dokler ne pride novo poročilo.
Zato mislim, da bi morali dobiti - in to je na nek način neformalen, ampak vsebinsko bolj konkreten predlog - od vlade konkreten seznam zakonodaje z roki, kdaj in kaj je za sprejemanje v Evropsko zvezo in v zvezi z zaščitno zakonodajo treba sprejeti; da hkrati vlada in državni zbor ugotovimo, kdaj bomo dajali to na dnevni red in po kakšnem postopku. Izven tega - tu soglašam s kolegom Rejcem - ni drugih prioritetnih zadev; ne poslanskih in ne vladnih. Dogovorimo se, da v okviru teh neprioritetnih stvari tudi ni stvari, ki pomeni ustvarjanje političnega nerazpoloženja med nami, in tistih - vemo - tem, ki nam kradejo ali pa vzamejo teden dni in več, pa je od njih relativno majhen rezultat. Samo doslej takšnega programa vlada ni predložila. Obratno, dogajajo se druge reči. Poglejte samo včeraj! Mene veseli, recimo, da smo v javnosti kot državni zbor pohvaljeni, ker gre lahko človek malo bolj ponosno po cesti. Samo, včeraj smo sprejeli dva zakona iz paketa vstopa v Evropo, zelo pomembna; če ju ne bi sprejeli včeraj, bi ju sprejeli čez štirinajst dni. Če bi seje redno tekle, bi jih ne sprejeli včeraj, ampak že pred tremi meseci. Vmes - mislim na davek na dodano vrednost in na trošarino - vmes smo pa med devetimi točkami sprejemali še sedem zakonov ali pa odločitev, glede katerih se ustvarja vtis, da so povezane z vstopanjem v Evropo. Ni res! Povezane so z domačimi razmerami, mnogokrat tudi s tem, da sami sprejemamo prejšnji dan slabe odločitve, pa jih moramo naslednji dan popravljati. Tako se nam bo sproti, vsak dan dogajalo, če ne bomo imeli jasnega programa in če nas bo vlada zasipavala hkrati z rečmi, ki so popolnoma nepotrebne, mnogokrat pa tudi škodujejo delu.
Povsem na koncu: bodimo realni tudi v pričakovanjih, ali in koliko so metode dela krive, koliko ne. Imam pregled - še enkrat povem - v zadnjih dveh letih je ta državni zbor obravnaval 350 zadev, po moji evidenci, od tega jih je bilo samo 70 po rednem postopku. Če mislimo, da je treba reči, da je 70 - kar je približno 20% - preveč, pa da rednega postopka ni več - ker to je edini razlog, da bo državni zbor normalno delal - potem povejte. Bojim se, da to ni tako, ker kakšno stvar je pa res treba razmisliti, posebej, če vemo, da pri pomembnih stvareh v drugi in tretji obravnavi vloži amandmaje vlada vsaj v tolikšnem obsegu kot poslanci, zato ker je sama ugotovila, da je bil zakon pred tremi meseci ali pa pol leta slabo pripravljen. Kvaliteta je torej vsaj tako pomembna kot tisto pospeševanje, ki ga nam tako radi dopovedujete, če so zakoni slabo pripravljeni. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Potrč. Mislim, da je čas za dopoldansko delo potekel. Prekinjam 5. točko dnevnega reda 29. izredne seje in s tem dopoldanski del zasedanja. Nadaljujemo ob 14.30 uri s 5. točko, torej z nadaljevanjem te 5. točke dnevnega reda. Ob 14.30 uri nadaljujemo.
(Seja je bila prekinjena ob 13.02 uri in se je nadaljevala ob 14.38 uri.)
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice in kolegi! Pričenjam z nadaljevanjem 29. izredne seje državnega zbora - torej popoldanskega dela. Smo pri 5. točki dnevnega reda. Dodatno opravičeni za nadaljevanje 29. izredne seje so: Alojz Peterle do 16.00 ure, Jožef Zimšek za ves dan, Franc Potočnik za ves dan, Vili Trofenik za ves dan, Polonca Dobrajc za popoldanski del seje, Branko Kelemina za ves dan, Roman Jakič za popoldanski del seje, Miroslav Luci od 16.30 ure dalje. Ugotavljamo prisotnost v dvorani! (38 prisotnih.) Vodje poslanskih skupin! Ponavljamo glasovanje, poskrbite za prisotnost. Ugotavljamo prisotnost! (46 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in nadaljuje z delom.
Smo pri 5. točki - pri rednem poročilu komisije o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo. Še vedno smo pri prijavljenih poslancih. Kot šesti je prijavljen gospod Janez Janša. Izvolite.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod podpredsednik! Kolegice in kolegi! Če tega poročila evropske komisije ne bi bilo, bi ga bilo treba napisati. Vendar pa je ta ura evropske resnice, ki je prišla v ta državni zbor, očitno bolj ura evropske resnice za tiste, ki so to poročilo pisali, kot za našo vlado. Tej pomembni razpravi, zagotovo eni od najpomembnejših v teku približevanja Evropski zvezi, prisostvuje od vlade očitno samo tisti, ki se približno ukvarja s to zadevo, vseh ostalih pa ni. Kot da bi bilo približevanje Evropski zvezi samo stvar nekega ministra brez listnice. Predsednika vlade ni, ni ministrov, ki morajo opraviti ključno delo na tem področju. Tudi nismo slišali, da bi ti ministri dali kakšno izjavo v zvezi s tem poročilom. Reakcije vlade so se v glavnem reducirale na izjavo, češ da je bilo poročilo pričakovano in da ni to nič takega. Potem pa je bilo dodano, da je treba spremeniti poslovnik in da so postopki v državnem zboru predolgi in da je zato prišlo do zamude.
Pa najprej poglejmo, kaj je narobe v smislu tega, kar piše v poročilu, in nato, zakaj je ta zamuda takšna, kakršna je. Mislim, da smo šele včeraj dobili prave odgovore od predsednika vlade, zakaj je zamuda takšna, ampak o tem na koncu.
Na začetku poročila jasno piše nekaj, kar demantira vse izjave s strani vlade v zvezi s krivdo za stanje, kakršno je. Piše namreč, citiram: "Opozocija v parlamentu v celoti izpolnjuje svojo vlogo." Pika. Maske so padle. Doslej smo namreč slišali, da je za zamudo kriva ena od strank, ki je evroskeptična in je zdaj v vladi - to še zdaj poslušamo. Gre v veliki meri za sprenevedanje, ker je tudi ta stranka glasovala za spremembo ustave in za marsikaj v zvezi s tem, kar je liberalna demokracija zavozila že prej. Seveda, slišali smo izgovore, "parlament se ukvarja samo s političnimi zadevami in interpelacijami, ne sprejema zakonodaje, zato ta zamuda". Ampak če so izračuni komisije za evropske zadeve točni, od kakšnih 120 zakonov, ki jih moramo še harmonizirati, je trenutno v državnem zboru 24 od teh aktov. Vse ostalo pa je še ali v vladni proceduri, ali v glavah uradnikov, ki morajo to še napisati, ali pa še tam ne, samo v nekem programu. Za to, oprostite, ne more biti kriv parlament.
Naslednja ugotovitev z začetka tega poročila demantira izjave, češ da je v zvezi s politično situacijo v Sloveniji vse v redu in da smo tukaj še vedno najboljši, da zaostajamo samo pri harmonizaciji. Kajti piše: "Nestabilnost znotraj koalicije upočasnjuje proces odločanja". To smo mi povedali že večkrat doslej. S strani vlade so na to prihajali nasmehi in trditev predsednika vlade, češ vsaka opozicija kritizira vlado, saj za to je. Ni res, mi dobro funkcioniramo, nismo v slepi ulici, imamo dobre živce in ničesar nismo zamudili. Menda je bil to celo nek slogan, ki ga je liberalna demokracija natisnila na lončke ob novem letu. Očitno temu ni tako, in tega ne vidi tako samo opozicija, ampak tudi evropska komisija.
Naslednja ugotovitev, na katero smo opozarjali ob imenovanju te vlade in ki je zdaj ponovljena tudi v tem poročilu, se glasi: "Reforma državne uprave poteka prepočasi," in potem je tudi povedano, kako in zakaj. Dejstvo je, da tisti, ki hoče izvesti reformo, mora najprej imeti nekoga, ki bo to reformo izvedel. Reforme v državi izvaja državna uprava. Če ta uprava sama ni reformirana, bo težko izvajala reforme. To je približno tako kot tisti star pregovor pravi: "Ker ne znam, bom pa druge učil." Tukaj imamo nereformirano državno upravo, ki naj bi izvajala reforme in to gre ravno v skladu s tem slovenskim pregovorom.
¸ Nato je ocena sodne oblasti. Prvi stavek se glasi: "Napredek je komaj opazen." Res je komaj opazen in moraš zelo natančno gledati, poleg tega, da vidiš, kako so si sodniki povečali plače oziroma kako so se plače dvignile na sodiščih, opaziš še kakšen drug napredek. Ga praktično ni. Pohitijo takrat, ko je treba obsoditi koga iz opozicije ali pa sklicati proces v zvezi s tem, kot se dogaja v zadnjem času. Ko pa gre za reševanje gospodarskega kriminala teže nekaj 10 milijard tolarjev, pa nič od tega, nobene hitrosti, nobenega napredka, prej reverzibilni procesi. Ne samo mi, tudi v evropski komisiji so opazili, da je nerešenih zadev na sodiščih od 800.000 do 1 milijon. V državi s komaj 2 milijonoma prebivalcev je na sodiščih nerešenih zadev toliko, da ima vsak drugi državljan v povprečju tam nerešeno zadevo. Ni možno reči, da so pravice, ki jih garantira slovenska ustava, v taki situaciji dejansko zagotovljene, da so iztožljive, ker niso. Če je treba čakati več let na razsodbo v primeru, ko gre za enostavno zadeve in v veliki meri gre tukaj za zelo enostavne zadeve, kjer je prizadeta povsem taka vsakdanja pravica ali pa korist državljanov, potem ni možno reči, da imamo pravno državo. Še manj seveda, če pogledamo tiste težje zadeve. Samo v zvezi z lastninjenjem je bilo vloženih nekaj 100 kazenskih ovadb, v zvezi z divjim lastninjenjem. Niti ena od teh še ni dobila epiloga, celo v primeru TAM-a smo lahko prebrali pred dnevi, kako se je eden od teh, ki je bil ovaden, hvalil, kako je vse zavrženo proti njemu, kako je čist in nič kriv, samo denarja ni oziroma je nekje in verjetno se bo zdaj uporabil za nakup stečajne mase tega podjetja. Denar, ki ga je ta parlament odobril.
Petič. Piše, okrepiti je treba boj proti korupciji. Mi poslušamo našega notranjega ministra, ki govori, da v Sloveniji korupcije praktično ni. Ko smo skušali pri spremembah kazenske zakonodaje vstaviti nekatere določbe, ki bi dejansko okrepile možnosti institucij za boj proti korupciji, so bile te spremembe zavrnjene v tej dvorani, češ, da tega sploh ni. Ampak, če vlada tega ne vidi, to ne pomeni, da tega ne vidijo zunaj in to je zdaj zapisano.
Državljanske in politične pravice. V poglavju pod državljanskimi in političnimi pravicami piše, da je potrebno pospešiti proces denacionalizacije. Da je od vseh vloženih zahtevkov rešenih na polovici leta 1998, 6 let po sprejetju zakona, šele 30% zadev. To ni slučajno! Ni slučajno tudi, da je eden od poslancev britanskega zgornjega doma, ko so razpravljali o teh zadevah, o tranziciji v državah kandidatkah za članstvo v Evropski uniji, rekel naslednje. "Pomislite, minister, ki je minister za evropske zadeve v Sloveniji je vložil zakon, s katerim skuša izničiti pravico do vračanja nacionaliziranega premoženja". Potem je še dodal: "Pomislite, minister za evropske zadeve". V angleškem zgornjem domu.
Ko pod vse to potegnemo črto, vidimo, da tiste besede, ki so bile s strani vlade na začetku izrečene, češ, kako je s funkcioniranjem političnega sistema in z demokracijo v Sloveniji vse v redu in kako to piše v tem poročilu, enostavno ne držijo. Enostavno ne držijo. Če sodna oblast funkcionira tako, kot je napisano, če so državljanske in politične pravice kršene, ko gre za vprašanje lastnine, če gre za nestabilnost znotraj vladajoče koalicije, ki ovira proces harmonizacije zakonodaje, potem ni možno reči, da je s tem sistemom vse v redu in da smo politično tako stabilni, da bolj ne bi mogli biti. To je ponovno sprenevedanje in soljenje pameti nekomu, ki je seveda že vedel, kaj je tukaj napisal.
O makroekonomskih kazalcih in o financah, kjer naj bi bili sploh najboljši, kot je bilo rečeno iz strani vlade, so govorili že nekateri moji kolegi. Jaz bi tukaj posebej podčrtal še vprašanje proračunskega primanjkljaja. Na strani 16 tega poročila, piše naslednje. "Leta 1997 je bilo za slovenske javne finance nenavadno". Nenavadno. Tudi zelo nenavadna ocena moram reči. Ampak očitno je stanje res nenavadno. Leta 1997 je bila za slovenske javne finance nenavadno. Splošna vladna poraba je zaradi povečanja plač v državni upravi in socialnih prejemkov v obdobju pred volitvami, ob koncu leta 1996 naglo zrasla. V obdobju pred volitvami leta 1996, so se plače v državni upravi in nekateri socialni transferi neznansko povečali.
Nadalje. Poleg tega se je sprejetje proračuna za leto 1997 znatno zavleklo in ga je parlament sprejel šele v začetku decembra 1997. Ker ni bilo proračuna v lanskem letu, smo vložili celo interpelacijo proti celotni slovenski vladi. Če te interpelacije ne bi bilo, bi bilo vprašanje, če bi ta proračun dobil sploh v letu 1997. Verjetno bi ga šele sedaj sprejemali ali v začetku tega leta.
Med tem so porabo urejali različni začasni finančni predpisi, ki so večino kategorij izdatkov omejili na raven iz leta 1996. Ker je pozno sprejetje proračuna bistveno omejilo porabo v letu 1997, se je vlada odločila, da se lahko predvideni izdatki realizirajo še do konca januarja 1998. Da bi omejili proračunski primanjkljaj, so se odločili tudi za prenos dela prihodkov od prometnih davkov iz januarja 1998 v leto 1997. Če upoštevamo te dodatne prihodke, je celotni državni primanjkljaj znašal 1,1% bruto domačega proizvoda. Če bi se proračunsko leto zaključilo 31. decembra 1997, bi proračunski primanjkljaj znašal 1,7%, in to kaže na precejšnje poslabšanje v primerjavi z majhnim presežkom v višini 0,3% iz leta 1996. Na kaj opozarja poročilo evropske komisije? Na alkimijo v ministrstvu za finance in v vladi, s katero je zmanjšala proračunski primanjkljaj in to skoraj za polovico. Podaljašala je leto. Kar seveda pomeni, da če bo pa proračunski primanjkljaj, realni proračunski primanjkljaj v letošnjem letu spet večji, kot je vlada napovedala, bomo raztegnili leto do konca februarja, pa bo morda potem stvar prišla v te procente. Moram reči, da je uporaba besede "nenavadno" s strani evropske komisije precej diplomatska v tem primeru; lahko bi se reklo še kaj drugega. Moram pa reči tudi to, da ko smo tukaj opozarjali na te stvari in na dejstvo, da vlada z uredbo spreminja koledar in podaljšuje leto, da na to praktično ni bilo nobenih odgovorov. Rekli so, da je to potrebno zaradi mnogih stvari. V Bruslju so videli, zakaj je to potrebno - zato, da je vlada navidezno zmanjšala proračunski primanjkljaj, da je lahko rekla, da se ni bistveno povečal. Seveda se ni, ker so mu leto podaljšali.
No, ob koncu pa še tisto, kar se mi zdi posebej bistveno in o čemer se bomo morali v državnem zboru še veliko pogovarjati. Ko je prišlo poročilo evropske komisije v javnost in v državni zbor, in ko smo poslušali izjave predstavnikov vlade, zakaj ta zamuda, je bilo rečeno, da je bila zamuda pričakovana, da to ni nič posebnega, da so postopki dolgi in da je kriva opozicija, ker vlaga interpelacije in tako dalje. Dobro, takšno govorjenje je na nek način za našo vlado že normalno in nismo bili nad njim nič presenečeni, tako ali tako je za vse vedno kriva opozicija, za razliko od drugih držav. No, včeraj smo pa vendarle izvedeli pravi odgovor za to zamudo. Včeraj je predsednik slovenske vlade, dr. Janez Drnovšek, namreč izjavil, da je vprašanje harmonizacije slovenske zakonodaje v bistvu vprašanje pritiska iz Bruslja, da mi spreminjamo večino zakonodaje, ne zato, ker bi bila naša slaba in bi bile evropske norme in standardi boljši, ampak zato, ker oni to zahtevajo; da pa smo drugače mi pretežno boljši, da so naši zakoni, ki jih uporabljamo, boljši, da je naša zakonodaja dobra, v mnogih primerih boljša, in da ne bi bilo treba ničesar spreminjati, da bi z njo povsem lahko lepo živeli naprej, vendar pa, ker hočemo v Evropsko zvezo, in oni hočejo, da mi to spremenimo, moramo to spremeniti.
Jaz sem še enkrat vprašal, ali sem prav slišal in predsednik vlade je to ponovil. Skratka ni šlo za lapsus in tukaj smo seveda pri ključnem odgovoru na vprašanje, zakaj zamuda. In tukaj je tudi ključna razlika med stališčem vlade in med stališčem opozicije v tem mandatu, ki je že nekajkrat izsilila razpravo o vključevanju v Evropsko zvezo in Nato. Mi namreč smatramo, za razliko od vlade, da so reforme, na katere opozarja tudi poročilo Evropske komisije, za to državo potrebne zaradi nas. Mi smatramo, da je finančna reforma, pokojninska reforma, reforma državne uprave, socialna reforma, da so te reforme potrebne zato, da dobimo v Sloveniji normalno strukturo, da dobimo ureditve, ki bodo primerljive z razvitimi evropskimi državami. In zato pravimo, da so te reforme potrebne, ne zaradi Bruslja, ampak zaradi naših potreb, večina od tega, morda kakšna ne tako hitro, ampak gledano globalno pa večino teh sprememb ta parlament, po mojem mnenju, po našem mnenju, mora sprejeti zaradi nas samih, ker če hoče slovensko gospodarstvo izvažati na evropske trge in večina blagovne menjave je z državami evropske skupnosti, potem mora ta država uvesti evropske standarde. Ni možno z jugoslovanskimi standardi konkurirati na razvitih trgih. Z evropskimi standardi pa lahko seveda uspešno konkuriraš tudi izven trgov Evropske unije. No, in seveda, na drugi strani je pa zdaj stališče, ki ga je predsednik vlade včeraj zelo jasno definiral, ki pa pravi, da mi teh sprememb ne izvajamo zaradi nas, zaradi potreb slovenskega gospodarstva in potreb normalne ureditve v Sloveniji zaradi zamenjave jugoslovanskih standardov z evropskim, ampak zato, ker to hoče od nas Bruselj, ker pritiskajo na nas iz Bruslja, ker imajo marsikje slabšo zakonodajo od naše, ampak jo moramo mi zdaj spremeniti, zato ker je to pogoj za vstop v Evropsko zvezo. To je strateška razlika, to je bistvena strateška razlika. Ker jaz nisem verjel, da predsednik vlade resno misli, sem postavil vprašanje še enkrat in mi je še enkrat isto odgovoril, pred več pričami in seveda tudi ob vključenih mikrofonih.
Zdaj pa, če nekdo izvaja reforme zato, ker je prepričan, da so potrebne, ker je prepričan, da dela nekaj, kar je dobro za državo, za državljane in zanj osebno, bo delal zavzeto, se bo trudil in bo tudi zakonodaja hitro pripravljena. Če pa nekdo dela nekaj zaradi pritiska, ker nekdo od zunaj na njega pritiska, pa ker se mu zdi, da če bodo ta poročila slaba, da lahko izgubi na volitvah, potem bo tudi nekaj počel, ampak ne bo motiviran pri tem. In če je na vrhu te piramide predsednik vlade, ki to misli in verjetno to tudi javno razglaša, če je to povedal opoziciji, je najbrž povedal tudi svojemu aparatu, potem ni možno pričakovati, da bodo pa uradniki bolj motivirani od prvega človeka.
Skratka, vzrok za zamudo, na katero opozarja poročilo Evropske komisije, je pomanjkanje politične volje v samem vrhu izvršilne oblasti te države. Včerajšnji dan je bil zelo pomemben, ker smo dobili jasen odgovor na to vprašanje. Pomanjkanje politične volje.
Da sedaj malo analiziramo to pomanjkanje politične volje. Moram reči, da obstajajo kar resni razlogi, stvarni razlogi, zaradi katerih predsednik vlade tako misli, kot je povedal. Moram reči to, da jaz verjamem, da je kakšen zakon, ki trenutno velja v Sloveniji morda boljši od splošne ureditve v Evropski uniji, kjer so mnoge predpise sprejemali na podlagi kompromisov. Jaz dopuščam to možnost. Ne verjamem pa, da je večina te zakonodaje, ki velja v Evropski uniji, slabša od te, ki jo mi uporabljamo. Ali da je slabša od te, ki se jo je uporabljajo v nekdanji Jugoslaviji. Ker če bi bilo to res, potem bi mi imeli 30 tisoč dolarjev dohodka na prebivalca na leto, ne pa 10. Tako kot ga imajo v tistih državah, ki pa to zakonodajo in te standarde uporabljajo. V razmišljanju vrha izvršilne oblasti je tukaj neka sistemska napaka. Zakaj je ta sistemska napaka? Jaz verjamem, zelo verjamem, da.
1. Vladajoči koaliciji vladi in največji vladni stranki, ki je 6 let na oblasti, reforme ne odgovarjajo in se jih bojijo. Zato ker vsaka reforma prinese nekatere spremembe in tisti, ki so si nabrali privilegije ob obstoječem stanju so proti spremembam. Zagotovo! Če je v vladi stranka, ki je proti pokojninski reformi, potem bo zelo zavirala tako reformo. Morda ne javno, ampak pri konkretnih dejanjih. Če ima in imajo glavna vladna stranka koristi od monopolov na področju telekomunikacij, naftnih derivatov in tako naprej, potem ni zainteresirana za sprejem zakonodaje, ki bi naredila, ki bi vpeljala, ki bi uvedla konkurenco, tudi mednarodno na ta področja. Zato se sprejem te zakonodaje zavira. Če tisti, ki sodelujejo pri lastninjenju, divjem ali zakonitem, razpolagajo z vsemi potrebnimi "insiderskimi" informacijami, zadostnim kapitalom, seveda tudi niso zainteresirani za tujo konkurenco, ki bi dvignila ceno deležev v podjetjih, ki se privatizirajo. Ne marajo konkurence, jasno. Tisti, ki hoče nekaj kupiti, hoče biti edini ponudnik, ker se bo lažje izpogajal za nižjo ceno.
Zato dragi moji ni tujih investicij oziroma jih je zelo malo. Ne zato, ker bi bila v vladi neka evroskeptična stranka, ta itak nima moči, da bi to zavirala, tudi, če bi hotela. Ampak zato, ker tisti, ki so pri koritu z denarjem, ker tisti, ki so pri koritu z denarjem, hočejo oziroma so hoteli, ker proces je bolj ali manj zaključen in so to tudi uspeli, kupiti deleže brez konkurence. Zato ni bilo sprejete zakonodaje, zato ni bilo niti predlagane zakonodaje v tem smislu. Uredba, ki jo je sprejela vlada in jo je na koncu legalizirala tudi ustavno sodišče v zvezi z gradnjo bencinskih črpalk ob slovenskih avtocestah. Ta uredba, oprostite, ni bila diskriminatorna samo do Shella od tujih ponudnikov.
Ta uredba je bila diskriminatorna tudi vseh domačih gospodarskih subjektov, ki bi hoteli graditi te črpalke, ker je v uredbi pisalo, da lahko na razpisu sodeluje samo tisti, ki že ima vsaj tri črpalke v državi, in ki ima skladiščne kapacitete za naftne derivate za tri mesece. Oprostite, razen Petrola in Istrabenza teh podjetij ni v tej državi, ne tujih ne domačih. In seveda, dokler imaš monopole, to odgovarja tistemu, ki jih kontrolira, in gre na škodo uporabniku, ki plačuje dražji bencin, dražje telefonske priključke in dražje telefonske impulze. Zato ni harmonizacije. Ker ta harmonizacija ruši monopole in koristi, ki gredo na račune tistih, ki so na oblasti.
Zakaj finančna reforma zamuja? Zakaj smo šele včeraj sprejeli davek na dodano vrednost? Ne samo zato, ker finančno ministrstvo ni pripravljeno na uvedbo tega davka. To je res, gospodarska zbornica je opozorila pred dvema dnevoma, da ta država potem, kar vedo na gospodarski zbornici, ni sposobna v šestih mesecih pripraviti vse potrebno za uvedbo tega davka. Rok smo pa itak že dvakrat preložili in morda ga bomo še enkrat. O tem se ni nihče vprašal. Tudi nobenega odgovora s strani vlade ni bilo razen včeraj, ko je državna sekretarka skušala nekaj pojasniti, ampak zelo medlo. Ampak tudi ni bilo takih odporov proti davku na dodano vrednost, zaradi tega ker se vlada boji povečane socialne krize, socialnih razlik, dviga cen, posledično dviga inflacije in ostalih posledic. To je najbrž eden od razlogov.
Največja vladna stranka se seveda bojih vseh reform, ker te reforme posegajo v obstoječe privilegije in tudi v volilno telo te stranke. Razlog, ki je po moje ključen, je vprašanje transparentnosti. S finančno reformo, kakršno zahteva Evropska zveza, se uvajajo transparentne javne finance, se uvajajo pregledne javne finance. In tisti, ki ribari v kalnem, tisti, ki celo podaljša koledarsko leto, zato da je proračunski primanjkljaj navidezno za nekaj desetink odstotka manjši, tistemu seveda ni v interesu večje preglednosti javnih financ. Tistemu, ki prerazporeja iz proračunskih postavk vsak teden razna sredstva, nazadnje je vlada, recimo, prerazporejala sredstva s kmetijstva pa z raznih drugih postavk na pomoč za Bosno pa ne vem zakaj in tako dalje. Tisti, ki vsak teden to počne, tistemu tudi ni v interesu, da so javne finance pregledne, transparentne, ker tega potem ne more početi. In to je bil razlog za zamudo. Ne to, ker v finančnem ministrstvu ne bi znali napisati tega zakona. Večina držav v Evropi ta zakon že ima in je samo vprašanje stopenj in rokov, v katerem država vrača te kredite. Tako, da to ni problem. Problem je preglednost, ki jo ta finančna reforma prinaša in seveda, nekateri si tega ne želijo.
To je torej odgovor na vprašanje, zakaj zamuda. Ta odgovor ne tiči v poslovniku državnega zbora, ne tiči v opoziciji, ne tiči v interpelacijah, ne tiči tudi ne samo v državni upravi, ki res še ni reformirana in ni sposobna za reforme v realnem času. Glavni odgovor je v pomanjkanju politične volje. Te politične volje pa ni zaradi tega, ker ima tisti, ki je na oblasti, od obstoječega stanja koristi in zaradi tega je Evropa v ustih in v besedah, v ozadju pa so ukrepi, s katerimi se to zavira. Kakorkoli so bili nekateri v vladi očitno zelo, bom rekel, nezadovoljni, ker je to poročilo prišlo, takšno kot je prišlo, ker so verjeli, da jim to politično škodi, so bili pa zelo zadovoljni, ko so slišali, da se bo ta proces podaljšal zaradi tega, da Slovenija še dolgo ne bo članica Evropske zveze, kar seveda pomeni za nekatere, ki imajo monopole, da bodo te monopole lahko še dolgo časa ohranili, iz tega vlekli koristi in seveda hkrati nastopali v propagandnem smislu, kot da so glavni, ki imajo v lasti proevropsko usmeritev v tej državi.
Ampak spoštovane kolegice in kolegi, s tem poročilom so nekatere maske le padle. So nekatere maske le padle. Dejstvo je, da ustvarjanje vtisa na eno stran in delanje nekaj drugega očitno ne vžge več. Da ima Evropska komisija tukaj neodvisne opazovalce, ki niso odvisni od urada Republike Slovenije za statistiko in od brošur urada vlade za informiranje, ampak ocenjujejo stvari takšne kot so, in včasih pogledajo tudi, kaj pravi opozicija in kaj od tega je res in kaj ni res. Čas delanja vtisa in graditve "Pontemkinovih" vasi je minil in jaz lahko obljubim, da bomo v naslednjih mesecih zelo bedeli nad tem, kaj se bo na tem področju dogajalo, in da ne bomo sami - in da tokrat za razliko od prejšnjih let ne bomo sami.
Na koncu bi rekel še tistim, ki ste za to govornico danes in tudi ob prejšnjih razpravah primerjali to, kar mora zdaj storiti slovenski parlament in slovenska država ob vključevanju v Evropo, s tem kar je moral slovenski parlament in slovensko državo oziroma oblast v tej državi narediti v času osamosvajanja. Prvič tisti, ki primerja ta dva časa, ne ve, kaj primerja. Zdaj nimamo izrednih razmer leta 1991, pred vojno pa smo imeli izredne razmere. V času od plebiscita do osamosvojitve smo imeli težak čas. Čas, v katerem smo imeli na našem ozemlju tujo vojsko, čas, v katerem nismo imeli nobene mednarodne podpore, nobene mednarodne podpore in čas, v katerem je morala takratna vladna koalicija ključne osamosvojitvene zakone sprejemati z veliko blokado in ob velikem nagajanju takratne opozicije, še posebej liberalne demokracije. Tisti, ki pozivate h konsenzu, ko gre za vstopanje v Evropsko unijo, trkate na odprta vrata. Ravno opozicija je tista, ki tukaj žene proces naprej, vsaj v političnem smislu. Tako da je ta primerjava tudi po tej plati, bom rekel, neustrezna. Tisti pa, ki apelirate na to primerjavo z vidika konsenza, pa vedite, da takrat ni bilo nobenega konsenza. Bil je načelen. Ob plebisitu. In potem, ko smo se že uprli. Ko pa je bilo treba sprejemati osamosvojitveno zakonodajo, tako kot je sedaj treba sprejemati harmonizacijsko zakonodajo, pa tega konsenza ni bilo. Ključne osamosvojitvene zakone smo v tej dvorani sprejeli po dolgih procedurah. Ne po hitrem postopku, pa po enem branju. Po treh branjih, po dolgih procedurah, na skupni seji vseh treh zborov, nekatere zakone z enim glasom večine. Zakon o obrambi, zakon o vojaški obveznosti, zakone, ki so dajali določene pristojnosti drugim državnim organom smo sprejeli smo ob preglasovanju in vsi poslanci Liberalne demokracije so glasovali proti in tudi druga opozicija.
Če zakona o obrambi takrat ni bil sprejet, če zakon o vojaški obveznosti ni bil sprejet, se mi 27. junija ne bi mogli upreti in nič ne bi bilo z osamosvojitvijo. Še to moram reči. Takratna vlada je predlagala takratni skupščini oziroma parlamentu, da bi se spremenil poslovnik. Tisti poslovnik takratne tridomne skupščine je bil 10-krat bolj kompliciran, kot je ta, čeprav so bili nekateri avtorji podobni. Ampak je bil 10-krat bolj kompliciran. Imeli smo tri zbore, ki smo morali sprejeti besedilo v enakem oziroma zakonodajo v enakem besedilu, drugače je bilo usklajevanje in če ni šlo, je šele na koncu prišlo do skupne seje. Strašno dolga procedura. Ampak, za spremembo poslovnika je bila potrebna dvotretjinska večina. Vlada je ni nikoli dobila. Liberalna demokracija je bila striktno proti spremembi poslovnika, s katerim bi mi se pospešili sprejemanje osamosvojitvene zakonodaje. Ko smo to predlagali, so rekli, da hoče Demos uvesti diktaturo.
Sedaj, ko je drug čas, ko nimamo tuje vojske na svojem ozemlju, razen Natove in še to smo včeraj legalizirali post festum. Sedaj, ko imamo mednarodno priznanje, ko imamo tudi podporo v tujini, ko se vključujemo v Evropsko zvezo, pa je naenkrat poslovnik kriv. Opozicija je tisti črni raček, ki predolgo diskutira in zaradi tega zakoni niso pravočasno sprejeti in zaradi tega se skuša sedaj omejiti besedo v tem državnem zboru. Ko pa je res šlo za biti ali ne biti, pa se je izkoriščalo vse možnosti za to, da ključni osamosvojitveni zakoni ne bi bili sprejeti. 4 člani vrhovnega poveljstva od 5 so podpisali tako imenovano deklaracijo za mir, v kateri je pisalo "Slovenija ne potrebuje vojske" v času, ko je parlament sprejemal zakon o vojaški obveznosti. Večjo sabotažo si težko zamislimo. Za en glas smo ga potem sprejeli. Tako.
Pri sprejemanju osamosvojitvene zakonodaje v tej državi ni bilo nobenega konsenza. Demosova večina je to sprejela komaj. Komaj.
Vendar mi tudi zaradi tega, ker ne gre za isti čas, ker so primerjave neumestne, žaljive do slovenske osamosvojitve, ne bomo ravnali enako. Mi bomo podpirali tukaj vsak zakon in vsak postopek, ki bo pospeševal harmonizacijo. Sprejemali bomo tudi argumente, s katerimi bo vlada predlagala hitre postopke, če bo šlo za stvari, ki gredo dejansko v smeri pravih reform. Ne bomo pa tolerirali izgovarjanja na druge, tam kjer gre za jasno krivdo izvršilne oblasti, tam kjer gre za zelo jasno definirano odgovornost, ki jo pa seveda nihče noče priznati. Zelo zanimiva je bila izjava predsednika vlade, češ, "zakaj bi zdaj ugotavljali odgovornost, to nam bo samo čas vzelo". Mislim, to je zelo zanimiva definicija. Doslej smo jo slišali že večkrat, ampak vedno, ko je šlo za odgovornost ljudi in članov vlade iz njegove stranke, ko pa je šlo za odgovornost članov vlade iz kakšne druge stranke, pa, seveda, je bilo to treba narediti. Zdaj pa, ko gre za njegovo lastno odgovornost, bi pa s tem samo izgubljali čas.
No, kar se nas tiče, vprašanje odgovornosti v tem primeru tudi ni ključno. Odgovornost je jasna, je na celi vladi in še posebej na vrhu piramide izvršilne oblasti, od koder smo včeraj slišali jasen odgovor na vprašanje, zakaj zamuda. Zamuda, na katero opozarja poročilo evropske komisije, je nastala zato, ker ravno na tem vrhu ni politične volje za reforme in za spremembe, ki so potrebne. Po mnenju Socialdemokratske stranke zato, ker ta država potrebuje te reforme, po mnenju predsednika Liberalne demokracije in vlade pa zato, ker na nas pritiskajo iz Bruslja, imamo pa mi boljšo zakonodajo, ki je sploh ne bi bilo treba spreminjati, ampak ki jo pač zdaj žal moramo. To je ta trenutek resnice.
Karkoli tukaj še rečemo, dokler tega strateškega vprašanja in te strateške razlike ne razčistimo, bomo vseskozi v dilemah, ali ta vlada resno misli s pospeševanjem tega procesa ali pa bolj resno misli z zaviranjem tega procesa. Tako, kot ne vemo pri Natu, za kaj gre - kaj so besede in kaj so dejanja. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Janši. Na vrsti je sedmi pisno prijavljeni razpravljalec, gospod Jožef Jerovšek. Pripravi naj se gospod Franc Pukšič.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Poročilo, ki je prišlo iz Bruslja, je pravzaprav ponižanje za slovenske državljane in na nek način tudi žaljivo za slovenske državljane. Vendar to ponižanje ni s strani Evropske unije, to je ponižanje Slovencev, s katerim nas je pravzaprav obdarila slovenska oblast. To ponižanje je popolnoma nepotrebno, vendar se je zgodilo. To je dokaz neoperativnosti oblasti in je v tem pogledu nujno in potrebno ter koristno. Poročilo je tudi, gledano politično, nezaupnica slovenski vladi, še posebej je to nezaupnica predsedniku vlade in ministru za evropske zadeve in je hkrati zaupnica opoziciji, kajti jasno in nedvoumno piše, da opozicija popolnoma izpolnjuje svojo vlogo. V vladi so se že dolgo zavedali nesolidnega dela in so pred dobrim letom ustanovili ministrstvo brez listnice, ministrstvo za evropske zadeve. Gospod Bavčar je bil imenovan, da bi pospešil delo na pristopnem delu za Evropsko unijo. Mimogrede, v intervjuju predsednika Kučana sem prebral, ko pravi, bil sem med tistimi, ki so Igorja Bavčarja želeli videti na tem mestu. Mislim sem, da nimamo predsedniškega sistema, da je to predsednik Drnovšek, ki postavlja ministre. Vendar seveda v tem smislu tudi gospod Bavčar ni odgovoren gospodu Drnovšku in zaradi takega stanja v oblasti reforme zamujajo. Da reforme zamujajo, je tudi posledica tega, da se vlada ukvarja s podpisovanji premirja. To je terminologija iz vojaškega slovarja, bolj kot iz diplomatskega. In ko se enkrat zgodi premirje, se premirje tudi stalno krši in močnejši izsiljuje, na koncu ponudi v podpis kapitulacijo. In v takem stanju je vprašanje, če so brez resnih posegov možne reforme, ki so nujne. Reform, da so nujne, se zaveda, vsaj verbalno se tega zaveda in poudarja tudi slovenska vlada.
Vendar poglejmo, kako se naša vlada oziroma vladna koalicija loteva reform in približevanja ter izpolnjevanja kriterijev za pristop. Najodgovornejša člana vlade, kot sem že omenil, sta premier gospod Drnovšek in minister za evropske zadeve, gospod Bavčar.
Omenil sem že, prelaganje odgovornosti na opozicijo s strani gospoda Drnovška. Zato, kar piše v tem poročilu. Ne vem, kaj je opozicija kriva, če se v vladi oziroma v vladni koaliciji ne morejo dogovoriti, kaj bi radi. Seveda so to izrabili v predvolilne namene in vso odgovornost prevrgli na opozicijo. Gospod predsednik vlade se je dodatno, smo lahko prebrali, sprenevedal, da v Evropi ne morejo razumeti, da se parlament teden ali celo mesec, kakor je izjavil, ukvarja z nekim maturantom. To je obupno sprenevedanje. Tu ni šlo za problem nobenega maturanta. Šlo je za problem korupcije v tej državi, ki poganja v organe oblasti. Korupcija je evidentna. Ni se zgodila samo na tem področju, ko ima nek "penzioniran" uradnik, kot se je izrazil minister Gaber, v predalu maturitetne pole. To ni nič hudega. V teh dneh ali v zadnjem mesecu beremo, da se je korupcija razpasla tudi med policisti, ne samo v Izoli, Prekmorju, povsod. Tako smo prebrali. Ni bilo demantija nobenega. Prebrali smo in ni bilo demantija. Policisti so se spremenili v inkasante. Minister Bandelj pa nas prepričuje, kako je vse v redu. Gospod premier tudi ne vidi korupcije. Čeprav na deseti strani poročila piše "Protikorupcijske ukrepe je treba okrepiti". Ne samo, da je korupcija, ukrepe proti korupciji je treba okrepiti.
Še v eni stvari smo prišli na rep Evrope. Gospod predsednik Drnovšek je verjetno edini predsednik vlade v Evropi, ki ne odgovarja in noče odgovarjati na vprašanja poslancev v parlamentu. Tudi zaradi tega je stanje tako, kot je, kot nas vidijo v Evropi in ta navada se širi. Zadnjič ob razpravi o nepravilnostih o šolskem ministrstvu je minister Gaber gladko zavrnil, da bi odgovarjal na konkretna vprašanja. Drugi najodgovornejši v tej vladi za to poročilo, za to, kar piše v tem poročilu, je minister za evropske zadeve, gospod Bavčar. Vendar, kako se je gospod minister angažiral? Minister je prvopodpisani na zakonu, za katerega je v naprej vedel, da je protiustaven, da je to samo pomikanje po mizah. Da je to zamegljevanje politične situacije in da je to zavlačevanje tu v parlamentu. Gospod minister je sicer pričakoval tako mnenje. Vendar danes nam je postregel z odgovori in nekaterimi, po njegovem, utemeljenimi razlogi za takšno poročilo. Eden od možnih (po njegovem) odgovorov je v tem, da zveza med ekonomsko razvitostjo in nujnostjo reform tu ne deluje v prid reform, češ, Slovenija je bolj razvita in ni pritiska javnosti. Tako je bilo to razumeti. Pa ne samo javnosti, gospodarskih subjektov in vsega tega. Tudi če je v javnosti ni, vlada je odgovorna. Države, ki se hitro in uspešno razvijajo, vedno prednjačijo v reformah vlade tistih držav. Dober gospodarski razvoj in uspešnost države je tudi funkcija uspešne vlade, uspešne oblasti.
Gospod minister je rekel, da je v tem letu spoznal probleme, vendar jih po mojem mnenju vidi v malo napačni luči. Pritisk javnosti, če si ga vlada želi, ga lahko doseže na drug način. Lahko bi ga prek volitev. Če bi to, kar je objavila dva dni po volitvah o prodaji delnic Petrola in Istrabenza, objavila dva dni pred pred volitvami kako polni proračunski primanjkljaj, sem prepričan, da bi bil pritisk javnosti prek volilnega rezultata.
Drugo. Krive so naše procedure, ki so komplicirane in počasne. To je implicitno kriva opozicija, seveda. Ne vem. Saj odkar sem v tem parlamentu, to je dve leti, nismo v procedurah nič spremenili. Kljub temu pa je pred tistimi volitvami in na začetku mandata in vse skozi predsednik vlade Drnovšek obljubljal optimistično, da bomo do 2002. leta v Evropski uniji in celo v monetarni uniji, da je Slovenija že čisto blizu. Tu, na strani 28 tega poročila, čitamo: "Napredek Slovenije v pripravah na sodelovanje v gospodarski in denarni uniji je bil zelo skromen."
Če gremo naprej, po angažmaju članov vlade za prilagajanje kriterijem Evropske unije. Tu je omenjeno, da je bil oktobra sprejet zakon o kazenskem postopku. Ko smo ga sprejemali, je gospod minister Bandelj omenjal, da v poročilu Sveta Evrope za lansko leto piše, "Slovenija sprejema zelo napredno zakonodajo". Jaz sem ga opozoril, da naj nam postreže, seveda v zvezi s členi o posebnih metodah in sredstvih, z ugodnim mnenjem po sprejemu te zakonodaje. Tu piše samo, "je bilo sprejeto". Prepričan sem, da nas v naslednjem poročilu čaka negativno mnenje, tako kot mnenje o denacionalizaciji. Tudi to je bilo tratenje časa, kajti sprejeli smo verjetno zopet ustavno-sporne rešitve. Te zadeve, ki se nanašajo na notranje ministrstvo, poročilo obravnava na strani 42, kjer pravi, da je tu premajhen zagon in da ni prisotne volje za reformo državne uprave. Takoj po tem, ko je bilo poročilo objavljeno, je gospod državni sekretar, dr. Gorazd Trpin, to eksplicitno potrdil - v vladi ni politične volje - in je zelo jasno in odkrito razložil. Moj predhodnik, gospod Janša, je dejal, da ni potrebno, da bi to ponovno analizirali, vendar dejansko je državni sekretar to omenil. Na to se predsednik vlade javno, razen tega, kar smo slišali na včerajšnji koordinaciji, ni odzval - na jasno izrečeno strokovno mnenje njegovega državnega sekretarja.
Tudi na drugih področjih je zanimivo, da je evropska komisija z neverjetno jasnostjo zaznala probleme, ki se tičejo naše države, in pa implicitno probleme znotraj oblasti, ki rezultirajo v počasnosti reform. Recimo, kmetijsko področje, na strani 32 oziroma pri krepitvi politike razvoja podeželja pravi: "Pri krepitvi politike razvoja podeželja ni bistvenega napredka, predvsem zaradi prekrivanja pristojnosti in premajhnega usklajevanja pri izvajanju ukrepov za razvoj podeželja." Opozicija je to ničkolikokrat v parlamentu poudarila. Pri proračunskih amandmajih je ničkolikokrat posredovala amandmaje, ki so hoteli tu narediti nek premik. Vendar prekrivanje pristojnosti med ministrstvom za ekonomske odnose in razvoj, ministrstvom za okolje in prostor, ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, je opazila Evropska unija. To je v interesu resornih ministrov, ker to njim odgovarja; na ta način je lažje kupčkati, zadovoljevati, delati drobne usluge. Vendar to državo vodi nazaj, ne vodi je tja, kamor si po verbalnem programu tudi vlada želi.
Na strani 36 pravi poročilo: "Žal še ni bil sprejet zakon o vzpodbujanju regionalnega razvoja." Od prvega dne tega mandata terjamo ta zakon. Ničkolikokrat je bil obljubljen v zvezi, če so se pojavili kakšni, če je opozicija vložila zakone, recimo na mejnih področjih. Ne, prišel bo sistemski zakon. Vendar tu je zrcalo, tu je zrcalo. Ni ga.
Kakšna je politična volja največje vladne stranke tu v parlamentu za sprejemanje zakonodaje, usklajene s pravnim redom Evropske unije, imamo nekaj nazornih primerov. Ko analiziramo to delovanje, lahko vidimo, kako največja vladna stranka mnogokrat dejansko blokira prednostno delo parlamenta v smislu približevanja Evropski uniji. Namreč parlamentarna stranka in vladna stranka je vodilna pri jalovih in protiustavnih zakonskih predlogih, za katere se že naprej ve, da so protiustavni, neustavni, niso v skladu z ustavo in da bodo pobrali ogromno časa, vendar jih koristi za manipuliranje javnosti. Za neopravičeno in nedopustno manipuliranje javnosti. Tak projekt je že omenjena denacionalizacija in prvopodpisani. Potem mislim, da je bil nosilec vodja poslanske skupine LDS, zakona o ekonomskih conah. Na strani 40 lahko preberemo: "Zakon ni v skladu s pravnim redom Evropske unije." Bil pa je strašen angažma. Jaz ne pravim, da ta zakon ni potreben, še kako je potreben. Vendar največja vladna stranka, ki ima na razpolago vse vladne službe, je zašla zavestno očitno v projekt, ki ni v skladu s pravnim redom Evropske unije. Mi tega suporta nimamo, da bi to sproti preverjali. In tretji takšen projekt, zaradi katerega sta v bistvu bili s podpisi tudi največje vladne stranke sklicani dve izredni seji, od tega ena tudi nočna, je projekt občine Koper. Tu ji je asistiralo tudi dosti poslancev in bilo je ogromno sprenevedanja, čeprav so že bile odločbe ustavnega sodišča. Seveda je! Evropska listina o lokalni samoupravi! Gospod Anderlič! Vas boli, pa žal moram povedati.
Tu je bilo toliko sprenevedanja. Toliko časa smo stran vrgli, ko bi dva, tri zakone iz zaščitne zakonodaje lahko sprejeli. Popolnoma jalovega dela! Celo najvišji državni voditelji so govorili, da je bila tu pravna nejasnost do zadnje odločbe ustavnega sodišča v novi sestavi. Vendar moram nekako ponoviti, to kar je zapisal bivši ali mogoče še star ustavni sodnik, Matevž Krivic, ki se sicer s tem projektom ni strinjal. Vendar je zapisal: "Nobene nejasnosti". Dal je primer "popolnoma enako je, če mama 10 letnemu mulcu reče v nedeljo boš šel k 10 maši. Ta otrok mora vedeti, da v istem času ne bo igral nogometa." Tako je zapisal Matevž Krivic o pravni jasnosti. Žal si naša vlada in vladna koalicija predstavlja, da bo igrala nogomet takrat, ko bi morala igrati tu, na domačih političnih travnikih, takrat, ko bi morala nastopati v Bruslju. Tudi žurirat ste pripravljeni takrat, ko država in državljani te države pričakujejo, da je treba delati, da bomo prišli tja, kjer smo se vsi odločili, da vstopimo v Evropsko unijo.
Spoštovane kolegice in kolegi! Potrebno bo pristopiti drugače. Pozicija je pokazala pripravljenost. Sklicevala je, opozarjala, ni vlagala protiustavnih zakonov, ki bi kradli čas in denar tej državi, in skrajni čas je, da si ob tem ogledalu to vsi priznamo in da gremo naprej z malo strumnejšim korakom. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolega Jerovšek. Naslednji razpravljavec. Proceduralno gospod Čebulj.
FRANC ČEBULJ: Hvala lepa gospod podpredsednik! Spoštovani kolegi in kolegice! Glede na razpravo, ki jo danes tukaj spremljamo, bi iz uvidevnosti predlagal sledeči proceduralni sklep.
Prekinimo to točko dnevnega reda in povedal bom tudi iz katerega razloga. Tukaj je danes prisoten samo minister Bavčar za evropske zadeve. Ker pa smatram, da ni vsemu temu on kriv, smatram, da bi bilo prav, da tudi ministri, ključni ministri, ki so dolžni pri vključevanju v Evropsko unijo, sedijo tukaj, s predsednikom vlade in podpredsednikom vlade ter da poslušajo in da se bodo vse to zabeležili. Tako, da bomo dejansko šli s strumnim korakom, kot je rekel moj kolega Jerovšek, nasproti Evrope. Zato predlagam sklep, da prekinemo to točko dnevnega reda in da vsi ključni ministri na čelu, strumno s predsednikom vlade pridejo v parlament in da nato nadaljujemo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Čebulju za proceduralni predlog. Vendar tisti, ki so zadolženi, da so danes tukaj s strani vlade, so tukaj. Proceduralni predlog želiš, da dam na glasovanje? Vlada se je torej odločila, da so predstavniki, ki zagovarjajo tukaj, če vseeno vztrajaš, da gremo na glasovanje. Sprašujem Čebulja, ne pa... Proceduralni predlog gospoda Čebulja, da so, razen ministra za evropske zadeve, gospoda Bavčarja, tukaj še minister za... Cela vlada ne more biti tukaj, saj nekdo mora tudi delati, verjetno.
FRANC ČEBULJ: Hvala lepa. Bom ponovil. Gospod podpredsednik, očitno sta z gospo Veliščkovo preveč razmišljala, kako bi kršila poslovnik in bi rajši nasproti tega mene poslušala, kaj sem predlagal. In predlagam, da pride v parlament, da prekinemo točko dnevnega reda in da pridejo v parlament predsednik vlade s podpredsednikom in vsemi ključnimi ministri, ki so zadolženi za vključevanje v Evropsko unijo. Med prvimi tukaj pogrešam prav ministra Smrkolja za kmetijstvo, ker mislim, da je ključno prav ministrstvo za kmetijstvo, ker je tudi jasno v poročilu, koliko ministrstvo za kmetijstvo kasni z vso zakonodajo. In mislim, da sem bil popolnoma jasen. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Torej želite predsednika vlade? To je predlog, da pride, torej, da je prisoten tudi predsednik vlade, podpredsednik in minister Smrkolj, če sem razumel. Prosim, mir v dvorani! Predlog, ki ga je gospod Čebulj predlagal, bom dal na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za predlog gospoda Čebulja? (18 poslancev.) Je kdo proti? (32 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog ni sprejet.
Naslednji razpravljalec je Franc Pukšič. Izvoli.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Poslanke in poslanci! Pravkar smo izglasovali, da je pravzaprav točka poročilo evropske komisije o napredovanju držav kandidatk v Evropsko unijo bolj točka za opozicijo, ne pa točka, pri kateri bi se morala slovenska vlada, predvsem slovenska vlada zamisliti nad poročilom, ki je prišlo iz Bruslja. In izglasovali, da to naših ministrov in predsednika s podpredsednikom vlade pravzaprav kaj dosti ne zanima. No, ja, je že tako. Tako, kot je bilo že 4.11., ko je bilo dano poročilo komisarja Hansa Van den Broeka, in tako, kot je še ta dan minister Igor Bavčar na televiziji takoj pokazal s prstom, kdo je kriv za to, in je bil pravzaprav nekoliko neroden, nespreten oziroma glede na njegove politične in diplomatske izkušnje pravzaprav ne bi pričakoval napake, ki jo je naredil, pa vendar; napaka je bila v tem, ker ni bilo iskreno in ni bilo pošteno, ko je na tiskovni konferenci odgovoril, da ne ve števila zakonov, ki še niso usklajeni z evropsko zakonodajo, in da bo slovenska javnost to število zakonov dobila čez nekaj časa ali dni, ne vem, kako se je kasneje izrazil. Ob svoji nespretnosti pa je krivdo za škodljivo zaostajanje tiste zakonodaje, ki ni niti v vladni proceduri pripravljena, kaj šele da bi prišla v državni zbor, pa je enoglasno povedal, da je pravzaprav za zaostajanje zakonodaje in za neurejenost na tem področju kriv parlament. No, ja, da bi bil cinizem - ne prvič pa ne zadnjič - te slovenske vlade še toliko večji, je celo krivdo pripisal opoziciji. Iz tega izhaja, kot da bi opozicija v parlamentu imela pravzaprav večino, pa seveda temu ni tako, ker potem ne bi bila opozicija. Če tisto, kar je danes, ne bi bila opozicija, bi bila pozicija, tako škandaloznega poročila iz Evropske skupnosti, verjamem, ne bi dobili. Ker če bi tisto, kar je danes opozicija, bila pozicija, bi imeli na mestih, ki so odgovorna za državo in državljane Republike Slovenije, odgovorne ljudi. Če ne bi opravljali svojega dela, to pa ne pomeni, da se vozijo z BMW-ji in varnostniki okrog po državi, sploh pa to ne pomeni, da se vozijo samo na predvolilne shode, bi imeli danes bolj odgovorne, kompetentne ljudi in bi bili popolnoma drugače pripravljeni. Če bi tisto, kar je danes opozicija, bila pozicija, ne bi govorila tako, kot je govorila pred letom dni, da smo tik pred vstopom v zvezo Nato, da smo najbolj pripravljeni, da smo oh in sploh, najlepši, največji in ne vem kaj vse še, pa se to, seveda, ni zgodilo, ko so nas postavili pred vrata in so rekli, "no, ja, kdo ste pa vi - tam nekje daleč". Če bi tisto, kar je danes opozicija, bila pozicija, ne bi govorila zadnji dve leti, leto 2000, 2002 je tisto skrajno leto, ko bomo postali člani Evropske unije. No, ja, danes, po tem poročilu pa ugotavljajo in govorijo, saj to obdobje še ni tik pred nami. Imamo še čas, da se pripravimo, od 5 do 10 let in tako dalje. Skratka, zadeve se postavljajo na glavo in pozicija jih prilagaja temu, kako jih v določeni situaciji tudi koristi.
Ker je poročilo napisano tako, kot je, in ker v poročilu na prvem mestu, ko govori o parlamentu, pravi, da slovenski parlament še naprej deluje zadovoljivo, njegove pristojnosti se spoštujejo in opozicija v celoti izpolnjuje svojo vlogo. Torej, argument, ki bi bil tudi, če bi to, kar je danes opozicija, bila pozicija, argument več, da bi temu bilo tako. Nekaj razpravljalcev pred mano se je že vprašalo, zato ne bom tega ponavljal, pa vendar. Ali je to posledica sabotaže? Ali je to posledica namernega delovanja v tej smeri oddaljevanja od Evropske unije in ne približevanja? Ali je to to? Če se spomnim nekaj razprav nazaj ob različni zakonodaji, če se spomnim razpravljanja o razpisu referendumskih območij, o občinah, bi temu kazalo pritrditi. Samo spomnite se, kaj in koliko smo povedali za to govornico, pa vendar je bila potem zakonodaja sprejeta v nasprotju z našo lastno zakonodajo. Nekateri seveda v nasprotju z ustavo.
Za izvršno oblast pravi, da še naprej deluje brez zapletov. Zraven tega pa pravi, da poleg sedanjih 147 občin je bilo z referendumom ustanovljenih še 35 - no, ja, bilo je kasneje več - in proces prenosa dodatnih pooblastil na občine je treba dokončati še pred lokalnimi volitvami 22. novembra 1998. Glede na to, da poznam zakon, spremembo zakona o financiranju občin, glede na to, da poznam spremembo zakona o lokalni samoupravi, pa ne vem, kaj pomeni prenos dodatnih pooblastil. Kaj je to tisto, kar bi bilo potrebno narediti še do 22. novembra? Ali je slovenska vlada v Bruslju obljubljala še kaj, da bo naredila, pa tega v tem parlamentu ni naredila oziroma nam tega ni povedala oziroma, kaj se za temi podatki in za tem naslovom prekriva? To je vprašanje, na katerega pričakujem tudi odgovor s strani ministra za evropske zadeve.
Potek reforme državne uprave napreduje počasi, ja, prepočasi, pravzaprav se še nič ni dogodilo in bojazen je, da se na tem področju še dolgo dolgo ne bo nič dogodilo oziroma reforma državne uprave, če je to to, da je najpomembnejša postavka plača podžupana ljubljanske mestne občine, potem se res sprašujem, kakšna bo sploh ta reforma državne uprave, na katero pa seveda so, mislim, da med prvimi opozarjali prav sindikati SVIZ, sindikati šolstva, vzgoje in izobraževanja pred tremi leti, ko je bil ta znameniti štrajk slovenskih učiteljev. Na žalost niso zdržali na koncu oziroma izkazalo se je, da vodstvo takratnega SVIZ-a ni delalo s srcem, z dušo, ampak s figo v žepu, saj je za nagrado tisti predsednik SVIZ-a dobil državno, dobro plačano državno službo.
Sodna oblast - napredek je komaj opazen. Ja, naključje je hotelo, bilo je res naključje, da je en dan pred tem preiskovalna komisija državnega zbora o oškodovanju družbenega premoženja ugotovila tudi to, da sodstvo svojega dela ni opravilo. Evropska komisija tudi ugotavlja, da na tem področju resnično ni opravljeno delo, ki bi moralo biti, saj bi v nasprotnem primeru bilo bistveno manj sodnih sporov v predalih in seveda, kar je najbolj zastrašujoče, ostajajo tako dolgo in ne zato, da niso opravljeni, celo to se dogaja, ostajajo za to opravljene zadeve že v predalih, da zastarajo, pa zato seveda do sedaj ni bilo nobene odgovornosti.
Kar se tiče poročila v zvezi z regionalno politiko, pa seveda naslednje. Tu so zapisali v poročilu takole: Institucionalna struktura slovenske regionalne politike je še vedno šibka, prav tako pa tudi finančni postopki. Žal še ni bil sprejet zakon o spodbujanju regionalnega razvoja. Razpoložljivi finančni instrumenti za pobude za regionalni razvoj so še vedno omejeni in še vedno ni mogoče zagotoviti sofinanciranja. Prav tako je treba izboljšati postopke za spremljanje in nadzor. Med sklepom piše: Slovenija je dosegla omejen napredek pri krepitvi svoje institucionalne strukture in ni izpolnila kratkoročnih ciljev, torej ni izpolnila kratkoročnih ciljev partnerstva za pristop na tem področju. Če hoče biti Slovenija pripravljena za sodelovanje v strukturni politiki Evropske unije, bo morala delo pospešiti. Seveda se vprašam, kako. Če je odgovor za pospeševanje dela na regionalni politiki, tako kot je bilo do sedaj, potem verjamem, da iz tega ne bo nič.
Ko se je minister za evropske zadeve, gospod Igor Bavčar, izgovarjal, da ne ve, kateri slovenski zakoni še niso usklajeni z evropskimi, je vsaj, hvala bogu, predsednik državnega zbora vedel, kateri zakoni so v skrajšanem postopku, kateri so v hitrem postopku, kaj je v tretji obravnavi, drugi obravnavi in kaj v prvi obravnavi. Sprašujem pa enega in drugega, kje imata zakon o skladnem regionalnem razvoju. Ali je minister za evropske zadeve in tudi vodstvo državnega zbora na ta zakon pozabilo? Če je, potem bi jih rad opomnil oziroma spomnil, da je ta zakon že zelo dolgo v pripravi oziroma drugo branje tako rekoč v pripravi, da bi zadeva prišla na svetlo. Zadnja intervencija s strani opozicije, kar je zopet dokaz, da bi evropsko poročilo bilo popolnoma drugačno, če bi bila opozicija pozicija, je bila 22. julija letošnjega leta ob sprejemanju zakona o spremembah zakona o financiranju občin, ko so predsedniki poslanskih skupin Liberalne demokracije, Slovenske ljudske stranke, Socialdemokratske stranke, Združene liste in DeSUS-a podpisali dogovor parlamentarnih strank. Glede na to, da je potrebno na tako pomembne zadeve večkrat opozarjati - pregovor pravi, da se normalnemu pove enkrat, v mlinu dvakrat - tu pa sedaj ponavljamo vsaj že šestič ali sedmič. Piše pa takole (no, ja, kaj iz tega sledi, si lahko sami razložite, gotovo pa sledi, da bi bilo poročilo bistveno drugačno, če bi bila opozicija pozicija): "Ker zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin ne rešuje v celoti problema razvoja na gospodarsko manj razvitih območjih in demografsko ogroženih območjih, je nujno do konca leta sprejeti" - je nujno do konca leta sprejeti! - "poseben zakon o skladnejšem regionalnem razvoju." Res je, da tu ne piše, katerega leta, to je mogoče napaka, ampak razumelo bi se, do konca tega leta, do konca leta 1998. Ampak, spoštovane gospe in gospodje, leto 1998 se izteka! Gospod minister za evropske zadeve, minister za lokalno samoupravo, če hočete, minister za ekonomske odnose in razvoj, ministrstvo za finance, ministrstvo za kmetijstvo in tako dalje - kje imate ta zakon? Ali je ta zakon, vsaj to povejte, danes za to govornico, ali je ta zakon za drugo parlamentarno branje že šel skozi vladno proceduro ali še temu ni tako? Danes je 26. november, to pomeni leto se počasi izteka.
Poleg navedenega ugotavljamo, da je potrebno zagotoviti tudi dodatne finančne vire lokalni skupnosti, kar zahteva čimprejšnji sprejem zakona o davku na nepremičnine. O tem zakonu še ni ne duha ne sluha. Vsaj opozicija o tem ne ve nič. Zato ne zameriti, spoštovani iz koalicije in vlade, da o tem ponovno sprašujemo. Res pa je, da so Tone Anderlič kot predsednik, kot šef ali vodja poslanske skupine Liberalne demokracije, dr. Franc Zagožen kot vodja poslanske skupine Slovenske ljudske stranke in naš Špiletič kot vodja poslanske skupine Socialdemokratov, potem podpis gospoda Potrča, vodja poslanske skupine Združene liste, ter nekoga od poslanske skupine DeSus-a, ki ga ne znam prebrati, ta dogovor parlamentarnih strank o teh dveh zakonih podpisali. Podpisali 22.7. tega leta. Ne mi danes govoriti, da so postopki, da je poslovnik, da so interpelacije in ne vem kaj krivi za to, da teh zakonov danes v parlamentarni proceduri še ni. To pomeni, to je golo in enostavno nesramno sprenevedanje.
Res pa je, da vse to kaže na to, kakšen odnos ima slovenska vlada do resničnega vključevanja v Evropsko unijo oziroma do tako imenovanega evroskepticizma. Torej, kdo je bolj evroskeptičen, kot iz teh poročil izhaja, kot pa naša slovenska vlada. Saj očitno dela predvsem na tem področju, da do tega ne bi prišlo. Da ne ponavljam in ne govorim o deležih, ki so za skladni regionalni razvoj namenjeni v nekaterih drugih državah, ki so v Evropski skupnosti, in glede na delež bruto domačega produkta, ki je namenjen za skladni regionalni razvoj v naši državi. Samo leta 1991 je bilo 0,23% bruto domačega produkta namenjenega za skladni regionalni razvoj v naši državi. Leta 1992 je ta delež padel na 0,14% bruto domačega produkta, leta 1993 0,13% bruto domačega produkta, leta 1994 0,14% bruto domačega produkta, leta 1995 na 0,1% bruto domačega produkta, leta 1996 - ni se dalo več zapisati v desetinkah ampak v stotinkah - 0,09% bruto domačega produkta. Torej šele po posredovanju v 1996. letu je lanskoletni delež za skladnejši regionalni razvoj bil nekoliko višji. Ocenjujem, da nekje 0,13% bruto domačega produkta. Uradnega podatka iz ministrstva nimam. Glede na proračunsko postavko v letošnjem letu ta delež spet ni napredoval oziroma bo nekje 0,14% bruto domačega produkta. Pa čeprav smo o tej problematiki razpravljali tudi v državnem zboru 30.7., ko smo sprejeli med drugim sklep, v katerem je pisalo: "... zagotovitve obsega sredstev za pospeševanje skladnejšega regionalnega razvoja v višini vsaj 0,23% BDP-ja na raven 1991 in postopnega povečanja na primerljivo raven v državah Evropske unije." No, ja, med temi sklepi smo še napisali marsikaj. Jaz mislim, da bi bilo dobro, da bi si tisti resorni ministri in ministrstva še enkrat pogledali oziroma priklicali v spomin in poskušali kakšnega od sklepov tega državnega zbora tudi realizirati, ne pa na pamet govoriti, kako smo vsi oh in sploh, kriv pa je parlament in opozicija, čeprav so zadeve popolnoma eksaktno jasne.
Sredstva, posebej namenjena regionalnemu razvoju za demografsko ogrožena območja, so, recimo, pri nas v Sloveniji 12 dolarjev na prebivalca, medtem ko so v drugih evropskih državah na podobni stopnji razvitosti precej višja. Tako je, recimo, 97 dolarjev v Irski, na Portugalskem 37, v Španiji 50 dolarjev, v Grčiji 39 dolarjev in tako dalje in tako dalje. Poglejte, že dve leti opozarjamo ob sprejemanju državnega proračuna in ob ostali določeni problematiki na segmentu regionalne politike s strani opozicije konkretno in dejansko z argumenti in predlogi, kako zadevo rešiti, pa se vendar na tem področju nič ne zgodi.
Bilo je vprašanje, ali imamo v Sloveniji kader. Jaz verjamem, da ga imamo. Vendar še nekaj verjamem, da to ne more biti tisti kader, ki je v pokoju in za visoke honorarje samo zato, da so honorarji visoki, nekaj opravlja oziroma hodi kot nenadomestljiv kader na določenih področjih v službo in opravlja neka dela.
EU ni pripravljena. Ha, Evropska skupnost ni pripravljena, da sprejme Slovenijo medse. No, ja, ta je pa že res huda! Je pa pripravljena mogoče Zvezna republika Jugoslavija, in celo izgleda, da bi nekateri želeli raje tja, kot pa resno pripraviti, ker resne spremembe zakonodaje očitno na tem področju ni in je še dolgo, dolgo ne bo, da bi se približali Evropski skupnosti.
Mislim, da je eden od razpravljalcev prej govoril tudi o tem, kaj se pravzaprav dogaja s preusmerjanjem sredstev, da je šlo toliko in toliko sredstev, mislim, da celo iz kmetijskega resorja, za pomoč v Bosni in tako dalje. Ampak ni samo to problem! Preusmerjanje sredstev je bilo celo za nakup avtomobilov - no, ja, iz kmetijskega resorja ali pa iz kateregakoli drugega resorja za ta naslov - pa sem stoprocentno prepričan - je neupravičeno. Ker slovenska vlada, ministri, sekretarji - v glavnem, kaj so naredili in kaj piše v tem poročilu, bi bilo čisto dovolj, če bi imeli juga ali zastavo za svoje opravljeno delo, pa še to bi bilo preveč; včasih bi bilo celo dobro, da bi se vozili s kolesi, ker bi se jim vsaj v zimskem času lahko um malo zbistril ob nekoliko hladnejših vremenskih neprilikah ali prilikah...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Pukšič, držimo se točke dnevnega reda, lepo prosim!
FRANC PUKŠIČ: Gospod podpredsednik, pred sabo imam redno poročilo komisije o napredovanju Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo. Če me niste poslušali, vam bom še enkrat prebral - regionalna politika in kohezija - o tem govorim, spoštovani gospod podpredsednik. Tu v sklepu piše: "Slovenija je dosegla omejen napredek pri krepitvi svoje institucionalne strukture in ni izpolnila kratkoročnih ciljev partnerstva za pristop na tem področju. Če hoče biti Slovenija pripravljena za sodelovanje v strukturni politiki Evropske unije, bo morala delo pospešiti." O tem govorim in govorim o enem izmed ključnih problemov, ki ga ni na seznamu niti ministra za evropske zadeve niti še ne v parlamentu - mogoče zaradi tega, ker je prvo branje dal skozi in verjetno predsednik državnega zbora čaka, da bo dobil proceduralno, da je šla zadeva skozi vlado za drugo branje, da bo lahko dal na dnevni red. Torej, tudi na tem seznamu ga ni. Res pa je, spoštovani gospod podpredsednik - tu pa bom sedaj vam postavil vprašanje oziroma vodstvu državnega zbora, sploh pa tistim, ki so zadolženi za to, da pridejo materiali poslancem pravi čas na klop. V zvezi s tem pa postavljam vprašanje - ali pa je moja napaka, če je moja, se vnaprej opravičujem - in mi boste povedali. Tu piše: "Vlada Republike Slovenije, Državni zbor Republike Slovenije, z datumom 19. november 1998." Piše takole: "V prilogi vam v vednost pošiljamo sklepe vlade Republike Slovenije, ki jih je sprejela ob obravnavi informacije o poročilu komisije Evropske skupnosti o izpolnjevanju kriterijev za članstvo v Evropski uniji s strani Republike Slovenije." To se je poslalo in je prišlo danes, 26.11.1998, poslancem državnega zbora na klopi, datirano je z 19. novembrom, in tudi štampiljka državnega zbora z 19. novembrom, vlada je pa to sprejela s 16. novembrom. Sklepi, ki jih je sprejela, so prišli torej danes, 26. novembra, čeprav je vodstvo državnega zbora to prejelo v svojo pisarno 19.11.1998. To pomeni, da tu nekaj ne odgovarja.
Ko evropska komisija ugotavlja tudi okrog brezposelnosti in seveda v svojem poročilu, sklicujem se na to poročilo, govori tudi o tem, da se iz leta 1997 brezposelnost v naši državi bistveno ni spremenila, bi opozoril samo na nekaj dejstev. Da se od leta 1997 brezposelnost tudi ni spremenila v tistih področjih, kjer je brezposelnost na najvišjem mestu, to pa je Podravje. Leta 1997, decembra je bila brezposelnost v Podravju 22,6%, v Sloveniji 14,8%. Leta 1998 je bila brezposelnost, aprila, v Podravju 22%, v Sloveniji 14,4%. To pomeni, da tudi na tem področju brezposelnosti in seveda trenutni ali tudi sedanji kazalci ne kažejo proti koncu leta 1998 o kakšnih bistvenih premikih, ampak kažejo pravzaprav o premikih v negativno smer in o torej še večji brezposelnosti. No, ja, da je nekaj nereda, bomo rekli naši grehi, "mea maxima culpa", tudi v državnem zboru je, ampak ne na strani poslancev opozicije, ampak seveda na strani tistih, ki tudi ta državni zbor velikokrat ali hote ali nehote, odločite se sami, vodite tako, kot diktirajo tam iz vladne palače. Pa če bi rekli, da se bo treba trikrat na dan obrniti na levo, bi se nekateri na žalost tudi trikrat na dan obrnili levo. Da temu ni prav, opozarjamo s strani opozicije, in da temu ni prav, opozarja tudi Evropska skupnost in bojim se, da bodo seveda naslednja poročila, ki bodo prihajala, še slabša. Je pa čas za razmislek vladne koalicije, ali s tem, kar ima, ali lahko, ali je še tista kvalificirana, ki bo vodila to državo, ali pa je to prilika, ko lahko stopi pred to govornico in reče, zgleda, da nismo opravili svojega dela, zato naj Slovenke in Slovenci odločijo na predčasnih parlamentarnih volitvah. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Pukšič. Odgovor na vaše vprašanje, sklepe vlade Republike Slovenije, o tem ste govorili, so dobili vodje poslanskih skupin že prejšnji teden in pa člani komisije za evropske zadeve, poslanci pa danes. Besedo dajem gospodu Vincenciju Demšarju.
VINCENCIJ DEMŠAR: Lep pozdrav v tem poznem popoldnevu! Doslej je govorilo že 8 poslancev in, če sem prav spremljal, vsi iz opozicijskih vrst, nihče iz koalicije kot poslanec se ni oglašal. Pri tem pomeni, da so marsikaj kolegi že povedali. Vesel sem, da je ob tej obravnavi vsaj pristojni minister, ker včasih se dogaja, da niti ministra ne dobimo pri zadevi, ki jo obravnavamo. Ampak pošilja minister svoje podrejene. Zato bi se spomnil na to redno poročilo z eno primerjavo, ko je pred letom in pol prišel v našo državo papež in je imel govore na raznih krajih. Rekli so, to so mu pisali slovenski ljudje. Zelo vesel bi bil, če bi bil tole redno poročilo pisal naš minister, gospod Bavčar in ga bi potem samo ta komisija bila potrdila. Če tu delam malo primerjave o razmerah, ki so pri nas. Žal temu ni tako. Bi pa vendar opozoril, da v tem tekstu - jaz sem gledal tako to redno poročilo kot tudi Poročevalec in ponekod ni občutka, da to piše neka druga komisija. Če odprete to redno poročilo na strani 9, boste lahko prebrali, v drugem odstavku od spodaj navzgor: "Za leto 1998 je bilo v naši državi v okviru programa" in tako naprej. V naši državi je bilo. Tukaj se mi zopet postavlja vprašanje. Kdo je to prevajal in tudi kakšna je ustreznost tega prevoda? Tudi mi je žal, da nisem uspel dobiti originala, ampak to ni tak problem ga dobiti. Ampak časa ni bilo, res ni bilo časa, tako kot je rekel tudi gospod Pukšič, da bi se človek temeljito pripravil. Če na isti strani preberete na strani 9, pod poglavjem "Razvoj dvostranskih odnosov v zadnjem času" v drugem odstavku navzdol piše: "Sistem pododborov še naprej deluje kot forum za tehnične razgovore". Torej, kaj to pomeni, da pododbor funkcionira kot forum za tehnične razgovore? Mogoče bi iz samega teksta originala človek kaj bolj razumel, kaj to pomeni.
Zelo pitijski se mi zdi prevod na strani 10, kjer piše "Razvoj v zadnjem času". Tam piše takole: "Ta vlada je kljub zamenjavi nekaterih ministrov še vedno na oblasti". Torej, če to natančno premislite. Ta vlada je kljub zamenjavi nekaterih ministrov še vedno na oblasti! Lahko razumeš tako, da kako to, da ta vlada še ni šla. Ali pa, da je ta vlada trdna in da to ne pomeni zamenjave ministrov. Jaz bi vas tu opozoril na to, da vsak tak tekst je sila diplomatsko pisan in tu notri vsaka beseda stoji in ima svoj pomen in iz takega stavka se da narediti celo razmišljanje, kaj za tem stoji. Vladi bi za kakšen razmislek, če se ji bo zdelo potrebno, dal, da naj ta stavek temeljito premisli, kaj je evropska diplomacija hotela s tem povedati. Stavek ni kar tako čisto slučajno tu notri napisan. Nadalje bi glede na stavek, sedaj ga bom obrnil v svoj prid. Če napišejo na strani 10, pod točko 1.1. - Demokracija in pravna država, napišejo: "Opozicija v celoti izpolnjuje svojo vlogo." Potem pomeni, da smo opozicijski poslanci že primerni za Evropsko unijo. Mi torej že opravljamo svojo vlogo. Na drugi strani pa takega stavka za to vlado, ravno prej sem povedal, da so to take dvomljive formulacije ali bolje rečeno diplomatske formulacije, zato, mislim, za vlado malce neprijetne.
Sedaj pa k vsebinskim problemom. Ko so očitki, kako opozicija zavlačuje stvari, da smo mi krivi, da stvari niso stekle, bi vas spomnil samo na en zakon, ki je bil danes tu že omenjen, to je zakon o denacionalizaciji. Jaz tega časa nisem imel, da bi lahko preračunal, koliko časa je ta parlament v naši sestavi že porabil za ta zakon o denacionalizaciji. Koliko ur in dni. Ampak pripombe na zakon o denacionalizaciji sigurno niso izhajale iz opozicijskih vrst, ampak iz vrst koalicije. Če samo se spomnite, koliko odločb ustavnega sodišča je bilo na to temo, in potem nam očitati, da mi smo tisti, ki vlečemo stvari, in potem nam na tak način, kot je to bilo storjeno včeraj, omejevati čas na 10 minut.
Jaz sem zaskrbljen tudi zaradi tega, ker danes ni nikogar, ki bi iz koalicijske strani tudi povedal svoja razmišljanja. O stranki so bila sicer podana s strani liberalne demokracije, ampak kje vi kot koalicijski poslanci vidite, kje ta naša država danes pravzaprav je. Glede na to, kar se dogaja, predvsem pa so tu opombe na pravne zadeve, izvrševanje zakonov, našo upravo, sodstvo, torej to so bistveni in ključni problemi, ki jih tu navajajo. Če ste to bolj natančno prebirali, ste videli, da je varuh človekovih pravic čez 25%, pomeni ena četrtina stvari se nanaša na probleme, ki so v sodstvu in pa v policiji. Torej četrtina problemov, ki jih obravnava varuh človekovih pravic. Zato iz tega vidimo, koliko je nerešenih problemov. Zdaj seveda, če bi z evropsko komisijo se pogovarjala samo naša vlada, potem bi bile stvari nekoliko drugačnejše. Če pa preberete na strani 8, kjer piše, kdo je bil za to komisijo vse vir informacij, pa vidite, da so pobirali informacije iz zelo različnih krogov. Posebej na koncu pravi, "tudi nevladnih organizacij, ki so oddale svoja poročila". Zaradi tega mislim, da je to redno poročilo nek presek razmer v naši državi, kje smo po ekonomski strani, predvsem pa, kje smo po politični strani, saj iz tega poročila tudi tako izzveni, da jih predvsem zanima, kako smo uredili politične razmere v naši državi.
Danes je bilo že omenjeno, da pripad zadev na sodiščih stalno narašča; pri komisiji niti nimajo točne števike, ampak ocenjujejo, da že približno do enega milijona. S takim delom naših sodišč - jaz verjamem, da evropske komisije, ali bomo mi imeli sodnike za prekrške posebej ali bodo v okviru sodstva, ali jih bomo dali kam drugam, po moje to Evrope ne zanima. Zanima pa jih, kako mi te zadeve, kar se tiče človekovih pravic in pa zakonov, rešujemo. Kdo jih bo reševal, za njih ni bistveno; bistveno je, da je red. Zato mislim, da ne bo po nepotrebnem opozorjeno tudi na neko naravno pravo, ki bi v naši državi moralo veljati. Veljati bi morala neka morala, ne pa da je vse dovoljeno, kar meni koristi. Torej, to načelo je popolnoma v nasprotju z neko normalno evropsko državo in tu se bomo morali te morale zavedati in tudi uzakoniti, če želimo še naprej delati po tem liberalnem načelu.
Poglejte, velika zadeva je pokojninska reforma. Lansko leto spomladi je bilo že napovedano, kako bomo začeli s to reformo. Letos smo bili nekateri v veliki delegaciji, kjer so nas v Švici in na Nizozemskem učili, kako naj bi se ta reforma izvedla. Minister je rekel: "Dajte mi pomagati, da bom lahko s to reformo šel skozi." Mi smo pri tem pripravljeni zagotoviti pomoč, samo prinesejo naj jo sem na dnevni red. Torej, jaz sem med prvimi za to, da se je treba pokojninske reforme lotiti. Ampak, vidite, te reforme ni. Že tolikokrat obljubljena - menda je zdaj že uradno vložena v državnem zboru - ampak ena od tistih prioritet, ki jih zahteva Evropska unija, je tudi urejanje pokojninskega sistema, pa se tega ne lotimo.
Potem je zakon o delovnih razmerjih, ki ga mencamo in mencamo in nikamor ne premaknemo, istočasno imamo pa toliko dela na črno. Pri obravnavi letošnjega proračuna sem posebej govoril o teh stvareh, ampak ni bilo nikakršnega odgovora ministra za finance. Kdo bo pobral davek - torej, jaz napovedujem tudi za prihodnjo točko, ki naj bi bila prihodnji teden, vprašanja in pobude poslancev, ravno poslansko vprašanje na temo davkarije in davčnega sistema pri nas. Po mnenju ljudi, ki delajo v davkariji, ni urejeno.
Zelo zanimivo je področje, da se Evropska unija posebej, recimo temu, v narekovajih, "spotakne" v zemljiško knjigo. Zemljiška knjiga, ki je najbolj ustrezen vir o.k. lastniških odnosov, je hvala bogu preživela teh 50 let vsaj v taki obliki. Vendar jaz verjamem, da več kot polovica lastnikov stanovanj pri nas nima nobenega zapisa nikjer, da so lastniki tega in tega, ker zemljiška knjiga za to področje ni urejena. Etažni lastniki. Če nekdo sedaj - vsak dan se dogaja, da kdo umre - saj ne more nobene oporoke narediti. Nikjer ne more po zakoniti poti urejati svojega ali tudi predhodno lahko že prej komu izroči. Etažne lastnine pri nas ni možno urediti. Kdo bo potem kaj kupoval od tujcev, ki so navajeni na red, neko stanovanje v 9. nadstropju, kam ga bo vpisal? Kje so listine, na podlagi katerih bi lahko do takega dokumenta prišel? Zato se tu tipično kaže eden večjih problemov lastništva v naši državi, in dokler to ne bo urejeno, bo ta stvar še nezrela in mi tudi nezreli za vključevanje v Evropsko zvezo.
Če ste natančno prebirali redno poročilo, ste na dveh mestih lahko opazili, da povedo, da nimamo urejenih odnosov z našo sosedo Hrvaško. Stvar, ki jo je koalicija nam letos maja prinesla v parlament v obravnavo, je bila očitno nezrela, nedodelana in premalo premišljena. Ne vem, kdaj bo spet ta sporazum v kakšni dopolnjeni, izboljšani obliki prišel na naše klopi v obravnavo. Torej, če se tega vprašanja s Hrvaško ne bomo bolj temeljito lotili, potem se bojim, da ne bo nič s tistim letom 2003 in ne z letom 2006, ampak bog ve kdaj.
Eden večjih problemov, ki jih lahko opažamo v našem parlamentu, je tudi nespremljanje posameznih mandatov funkcionarjev. Tipičen primer je bil sedaj, ne bom rekel odstop, odhod, odstranitev generalnega tožilca, gospoda Drobniča. Torej to je za moje pojme nezaslišano, da nismo pravočasno uredili zadeve glede generalnega državnega tožilca. Nezaslišano je pa tudi to, da se na tak način odstrani in pri tem ne imenuje drugi. Jaz ne vidim, po kakšnih sistemih je možno, ker je za to pristojen samo državni zbor, da imenuje generalnega državnega tožilca. Tu se zgodijo stvari, ki gredo preko meje dobrega okusa. Če bomo na tak način delali, informacije, jih pa preberite na 8. strani, odkod so zdaj dobivali informacije pri komisiji, potem lahko pričakujemo, da bo situacija še slabša. Tega dejanja, kar se je zgodilo z gospodom Drobničem, mislim, da ga nam kot državi ne bo nobeden odpustil in to je seveda tisti eho, ki bo čez toliko in toliko časa prišel nazaj v obliki izrednih ali pa rednih poročil.
Ena taka velika napaka, ki se kaže pri delu v našem parlamentu, je nespoštovanje naših lastnih zakonov. Če povem to, da smo zadnjič na odboru za kulturo, šolstvo in šport sprejemali, so koalicijski poslanci podprli amandmaje za kulturni in pa šolski tolar. Torej, če je bil sprejet zakon, da bo toliko in toliko denarja za potrebe šolstva, za potrebe kulture, ta kulturni tolar smo pa celo mi sprejeli in potem se pri sestavi proračuna enostavno zakon zaobide in potem seveda koalicijski poslanci podpirajo amandmaje zato, da bomo izvajali zakon. Ljudje božji, če je to red, če je to primerno za eno srednjeevropsko državo, za tiste, ki pravimo, da prihajamo iz tisočletnega mesta, da imamo kulturo že toliko, ne samo tisoč let, ampak več, sedaj mi počnemo stvari, ki so skregane z vsakim normalnim funkcioniranjem države. Lastnih zakonov ne spoštujemo in to delamo seveda pač tu v parlamentu.
Če spremljate smernice Evropske unije, nas usmerjajo na čim večjo pravico lokalnih faktorjev, da tiste stvari, "kunštno" temu rečemo subsidiarnost, stvari, ki jih lahko neka lokalna skupnost sama obravnava, da tiste stvari prenašamo na lokalne skupnosti. Kaj se je zgodilo pred nekaj dnevi? Mi smo centralizirali zavode za kulturo v Ljubljani, odstranili smo tiste centre, ki smo jih doslej še imeli na posameznih področjih. Ta smer se kaže v centralizaciji pri kmetijsko- gozdarski zbornici. Tisto, kar bi lahko bilo na lokalnem nivoju, ne more biti pod nobenim pogojem, treba je centralizirati in imeti vse tu. To je zagotovo v nasprotju, pa ni treba biti posebej moder in tudi ne pravnik, da veš, da je to v nasprotju s smernicami Evropske unije.
V samem tekstu se največkrat - tisti, ki boste imeli čas, poglejte, kolikokrat se notri pojavi beseda prepočasi, počasi, nerešeno. To so glagoli, ki so notri zelo pogosti, žal tako pogosti, da se nam s tem nič dobrega ne piše. Seveda nam pa postavljajo pogoj, če bomo nadoknadili zamujeno. Zdaj bom prebral pa drugi primer, kako mislimo nadoknaditi tisto, kar je zamujeno. V Poročevalcu številka 68 na strani 59, kjer je pregled usklajenosti - bom samo to rekel, da mi je žal, da tu ni ministra za kmetijstvo in ministra za okolje in prostor, ker se zadeva nanaša na ta ministra - gre za pregled slovenske zakonodaje s pravnim redom Evropske unije za 7. delovno skupino, kmetijstvo, področje veterinarstva. In če tam te stvari preberete, boste lahko videli, da je 7. delovna skupina opravila multilateralni pregled usklajenosti 14. oktobra letošnjega leta. Predvsem gre za dve stvari, za začetek gradnje mejnih prehodov in pa razmejitev pristojnosti med mejno veterinarsko inšpekcijo in zdravstveno inšpekcijo na mejni kontrolni točki. Vlada je 9. aprila letošnjega leta, tako piše tu, že določila naslednje mejne prehode: Obrežje, Gruškovje, Jelšane, luko Koper in letališče Brnik. Sedaj pa bistven stavek: "In zagotovila, da se bodo gradbena dela na Obrežju začela že leta 1999." To piše, da je vlada sprejela in zagotovila. Potem pa v nadaljevanju pravi takole: "Po informacijah ministrstva za okolje in prostor bo prostorski ureditveni načrt za predvideno avtocesto in mejni prehod Obrežje razgrajen šele spomladi leta 1999 in šele konec leta 1999 lahko pričakujemo lokacijsko dokumentacijo." Pravi, da računajo, da bodo začeli potem s to gradnjo leta 2000. Torej, če pripovedujemo, kako bomo nadoknadili tisto, kar smo zamudili, iz tega poročila že vidimo, da 7. delovna skupina že napoveduje, za 1 leto bo treba odmakniti stvari. Zato se sprašujem: Ali res nimajo nekateri prav, ki se jim nič ne mudi, da bi uredili razmere in jih prilagodili nekemu evropskemu standardu in da se bomo raje povezovali s kakšnimi tistimi, ki so bili do sedaj označeni v združbi seci, kot se na kratko temu reče.
Ena večjih kardinalnih stvari, ki se ne vidijo pri nas še neurejene, je tudi neurejen odnos med Cerkvijo in državo. To je področje, ki spada med urejene države. Pri nas ste se tega lotili konec lanskega leta s predlogom zakona o verskih skupnostih, je v svojem osnutku najmanj, kar lahko rečem, žaljiv za nekatere verske skupnosti. Če se na tak način mislimo vključevati v Evropsko unijo, potem se bojim, da bomo dobivali še slabša poročila, kot so ta. Potem bom tudi jaz tako, kot je rekel minister Bavčar, da je bilo poročilo pričakovano. Torej, jaz bom potem tudi tako še slabše poročilo pričakoval.
Na koncu bi želel in tudi glede na povedano dati predlog. Ali je možno, to je moj predlog, da ob obravnavi tega rednega poročila dobimo zagotovilo vlade, do kdaj je nam pripravljena ali sposobna ponuditi program, na osnovi katerega meni, da bomo zagotovili tiste osnovne stvari, da bomo lahko pred Evropsko unijo rekli: Izvolite, pripravljeni smo, na osnovi teh in teh programov se bomo lahko vključevali. Ker verjamem, da je volje zadosti, da bomo na osnovi tega programa imeli tudi voljo po nadaljnjem sodelovanju med vsemi poslanci in da bomo našo zakonodajo res pripeljali do tiste točke, ki bo pomenila tudi ugled naše države; da ne bomo klečeplazili pred Evropsko unijo, ampak ponosno potrkali na vrata - tu smo, enakopravni evropski državljani. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Demšar. Dve repliki sta, najprej gospod Hvalica in potem gospod Jerovšek. Prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Ura je deset minut do 18.00, in ne spomnim se, da... (Smeh.) Aha, do 17.00 ure, no, saj je vseeno. Ne spomnim se, da bi seja državnega zbora trajala toliko časa, ne da bi se en sam poslanec javil k repliki. Replika je predvsem opomin poslancu liberalne demokracije, prvič, ker je prej spal v klopi, ker sem ga videl, in drugič, ker mu niste dali besede, da je zdaj gor...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Hvalica, prosim, imate repliko!
IVO HVALICA: Je spal, sem ga videl, je kinkal! No, ampak, glejte! Ne spomnim se, da bi toliko časa trajala seja državnega zbora, ne da bi kdo repliciral. Kar poka vse skupaj od dinamičnosti - seveda je to namišljeno, ampak zadeva je malo drugačna: polovica jih spi, predvsem tisti, ki so padli ali pa pogoreli v bojih za županske stolčke, tu v teh dveh vrstah, vse je utrujeno...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Ivo, lepo prosim, ne žalite poslancev!
IVO HVALICA: Vse to je v kontekstu. Padli so v boju za županske stolčke, sem bil zelo jasen.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: To bomo videli po drugem krogu. Lepo prosim...
IVO HVALICA: Ne, ne, eni so že padli, so že padli! Nihče jih ne reši več. Torej, človek se sprašuje, zakaj ta apatija pozicije. Seveda, to ni slučaj. Namesto včerajšnje taktike je sedaj nova, današnja taktika. Nihče ne odgovarja, nihče ne odgovarja s strani vlade. Včasih se je tu oglasila gospa Marija Adanja, ki jo pozdravljam. Dober dan oziroma dober večer, ker je že tema. Zdaj so verjetno še njej prepovedali, pa ne sme nič reči. Tako je pač to. Predvsem pa je nekaj neizpodbitno. Jaz sem opazil, da tudi predsedujoči, ki je prej ustavil mojega poslanskega kolega, ni prebral poročila evropske komisije, ker sicer bi mu ne ušlo to, kar mu je ušlo. To je žalostno. Dve tretjini poslancev ni prebralo tega. Jaz vem, da niso imeli časa, tudi zaradi tistega boja, ki sem ga prej omenil, ker so zdaj heroji, pogojno rečeno, utrujeni. Človek se sprašuje pravzaprav, kje so tu najbolj pristojni in najbolj odgovorni ministri. Kje so? Ali je kmetijskemu ministru na primer vse jasno v zvezi s priključevanjem v Evropsko unijo? Rekel bi, da ne. Ali je mogoče pravosodnemu ministru vse jasno, ki mu je to poročilo dalo zelo močno lekcijo v samem prvem uvodnem stavku. Nimam tu poročila, ampak ga znam na pamet. Komaj je zaznavna neka razlika. Seveda to ne velja univerzalno za vse. Vam garantiram, da vis-a-vis mene recimo sodstvo deluje perfektno. V zadevi, ki je bila pred pol drugim mesecem tu, je že tožba, po prioritetnem načelu itd. Jasno, mafija deluje in tudi vpliva, ampak bog pomagaj, to je to. Torej ministrov ni, ministrov ni! Zgleda tudi, da nočejo priti in da nočejo odgovarjati. Veliko stvari je bilo, na katere bi moral kdo odgovoriti s strani vlade, pa noče odgovoriti, pa saj nismo nič drugega pravzaprav citirali kot zgolj in samo poročilo. Seveda smo različno to interpretirali, ampak jaz konkretno sem prebral samo nekaj stavkov iz tega rednega poročila. Pa nič! Ampak da je najhujše, poglejte, poleg tega, da se ni do danes oglasil še noben poslanec pozicije, govoril je samo poslanec v imenu poslanske skupine LDS-a, ni danes tu predsednice pridružitvenega parlamentarnega odbora, niti njenega podpredsednika. To je pa sramota. To kaže podcenjevanje tega. Če nič drugega, jaz mislim, da bi se lahko malo naučila, pa bi mogoče, ker nista uspela verjetno prebrati še tega poročila, bi vsaj tako indirektno nekaj izvedela. Torej žalostno, ampak resnično. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Hvalica, malo ste izrabili institut replike. Moram vam reči, da je tu minister Marušič, jaz ga vidim, da je tu minister gospod Bavčar, ostalih res ni, kar tudi jaz ne opravičujem, da drugih ni, jih ne opravičujem. Ne, ne, dovolite samo, da povem. Minister Kušar je tukaj... Bom dal, ampak bom najprej jaz končal, če dovolite. Glede branja poročila, prosim, da ne žalite ljudi, ker smo si mnogi poročilo prebrali. Jaz sem si dovolil gospoda Pukšiča opozoriti, ker je govoril o kolesih in vožnji s kolesom, samo to sem ga spomnil, da se naj drži poročila. To ne pomeni, da jaz poročila ne bi prebral ali pa kdo drug. Upam, da niste mene mislil, da nisem poročila prebral. Replika, gospod Jerovšek, ampak replika, resnično, na gospoda Demšarja. No, še toliko. Danes je v opravičilu bilo prebrano, da je gospa Lavtižar-Bebler službeno odsotna. Prosim, gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Najprej bom na kratko repliciral kolegu Hvalici na njegovo spraševanje, zakaj tak molk. Mi Slovenci imamo pregovor, ki pravi, da tudi "molk je priznanje". To ni molk, to so odgovori. Pravzaprav ... (Smeh.) ... pa ni popolni molk. Jaz sem prej že omenil, takoj po tem poročilu je državni sekretar Gorazd Trpin rekel, da "ni politične volje, da absolutno ni politične volje v vladi za reforme, za strukturne spremembe" in tako naprej. To je jasen odgovor. Nihče ga ni demantiral. Človek bi pričakoval, da bi v tem mesecu bili nekateri odgovori. To bi človek pričakoval. Vendar jih očitno ni.
Sedaj kolegu Demšarju v tistem delu, ko ga čudi, da se pripad zadev na sodišča stalno povečuje. Za njega je to zaskrbljujoče. Jaz bi kolega Demšarja želel opozoriti, da verjetno ni prebral v Večeru 11.11. odgovora ministra Marušiča. Pravosodni minister govori o oceni, ki si jo je prislužilo slovensko pravosodje v evropskem poročilu." Marušič: "Nič alarmantnega," tak je naslov. Verjetno ni tako resno, kot ste vi to... Če sedaj verjamem ministru za stavo. Čeprav se tudi ministru to ne dopade. Pravi, da se tudi njemu zdijo obremenjujoči sodni zaostanki. Minister potem pravi: "Ne bi mogel reči drugače, kot da se Slovenci radi pravdamo". To je najbrž delno res. Čeprav po politični plati ministra razumem, da se tudi na tak način nekako opravičuje, vendar po odvetniški liniji pa ga ne razumem, ker imajo odvetniki dobre stranke v Slovencih, očitno.
Jaz bi imel eno vprašanje konkretiziranja na pravnih strokovnjakih. Ali se jim ne zdi, da če bi bilo v nekih razumnih rokih razsojeno, da bi bilo od enega tožnika recimo manj vloženih tožb. Ker pa sedaj ljudje leta in leta čakajo, med tem časom vlagajo nove in nove tožbe, če bi sodišče razsodilo in bi bili tisti... Mi imamo poklicne tožnike, ne vem, kako se to v pravu reče. Ampak v vsaki vasi imate enega, ki se neprenehoma pravda. To v sedanji situaciji, ko ni epiloga, pravzaprav pospešuje to. Ljudje so v lažni veri, da bodo zmagali, da bodo zmagali in jaz ne vem... Mogoče si tudi malo pravosodna veja dela delo s tem, da malo odlaga. Dejansko je več zadev tudi na ta račun.
Ne morem se strinjati z gospodom ministrom, ko pravi, da enostavno je hitro doseči določeno raven države, ki je bila globoko v realnem socializmu. Vsi drugi koraki, ki se nanašajo na razdelavo pravnega sistema in zakonodajne procedure pa so razumljivo veliko počasnejši. Meni se zdi, da kljub temu, če so bili eni globoko v realnem socializmu, bi se vrstni red lahko ohranil. Mi bi lahko še stalno bili na prvem mestu, po mojem. Če bi z istim tempom, kot so šle druge države naprej, šli mi. Mi bi bili sedaj zopet na prvem mestu ali na drugem mestu. Seveda je razlika vidna. Ampak evropska komisija, vidim, da zelo pozorno ocenjuje in če bi bil primerljiv napredek pri nas, bi to opazila in se ne bi tako nizko in globoko postavila. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Hvalica, replika na gospoda Jerovška.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Repliciram kolegu Jerovšku o molku in o ministrih. Očitno, kolega Jerovšek, nisi razumel, kakšne taktike so se danes nalezli v vladi. Izbrali so tisto zelo enostavno po znanem slovenskem pregovoru: Molk je zlato. Včasih jim to pride prav. In tokrat jim očitno pride prav. Jaz izrabljam zdaj tudi to priložnost, da se opravičujem, ker nisem videl ministra Marušiča, ki ga sicer dobro poznam, ampak je moral priti zdaj pozno popoldan sem, ker prej ga ni bilo. Stalno gledam po stolih in sem stalno vedel, kdo je tu prisoten. Ministra Kušarja pa komaj poznam, saj ga ni nikdar tu pa niti ne vem, kaj dela. Naj mi bo oproščeno. Na daleč komaj, komaj in bi ga lahko zamenjal tudi s kom drugim. Je pač tako, da če bo bolj aktiven in če se bo ukvarjal s čim konkretnim v tej vladi, ga bom lahko tudi po bliže spoznal. Do zdaj sem z njim spregovoril samo dve besedi: Dober dan. Tako.
Torej, molk je zlato. Nekateri mislijo, da je to verjetno najboljši način. Mi smo seveda pričakovali kaj drugega. Zdaj se pa vi vprašajte, kdo bo kriv, če bo ta seja trajala dalj časa, kot ste vi planirali. Ker to ste vi planirali, ne mi. Mi smo samo postavili to na dnevni red. Mi želimo od vas neka zagotovila. Med tem časom, ko pričakujem in sem pričakoval, da nam boste dali neka zagotovila, pa dobim na mizo nekaj, kar bom sicer predebatiral potem, ko bomo razpravljali o sklepih, ko hočete izničiti predlog naših sklepov. Bog vam pomagaj, očitno ste se odločili tako.
Kar se pa tiče gospe Beblerjeve, ki je danes službeno odsotna, bi vas rad spomnil na nekaj. Jaz sem bil s komisijo za Slovence v zamejstvu in po svetu v Ameriki tri dni. Četrti dan, ker se je začela seja z zakonom o Posočju, sem sedel na avion in brez spanca, toliko, da sem se obril, sem prišel sem in zagovarjal predlog zakona, ki sva ga dala skupaj s kolegom Janezom Janšo. Če imaš odnos, pač narediš tudi to. Ona je pa službeno odsotna. Ampak ona ima tudi podpredsednika. Janez Kramberger je tudi službeno odsoten? Pričakujem, da mi boste to odgovorili, ne zaradi drugega, ampak čisto tako, da bi vedel. Ali so ti ljudje upravičeno na teh dveh pozicijah v državnem zboru? Po moje gre za eminenten odbor. Slovenski del pridružitvenega parlamentarnega odbora je nekaj, kar mora opraviti neko veliko nalogo v tem preostalem delu tega mandata. To sta kar dve leti in tega ne bo malo. Če imata pa že sedaj predsednica in podpredsednik tak neodnos do tako pomembne točke dnevnega reda te izredne seje, kot je redno poročilo Evropske unije, potem spadata mogoče kam drugam. Dajmo jim predsedovati kakšni drugi komisiji, recimo, kaj vem, o enakih možnostih ali nekaj podobnega. To je le resna zadeva. Zame to ni opravičilo. Ona je na službeni poti. Jaz sem tudi bil in kot sem povedal, sem potem bil tu. Skratka, to, kar poskušate zagovarjati, ne vzdrži. Ne vzdrži niti to, da danes tu iz te vrste ni še nihče spregovoril, razen predsednika odbora za mednarodne odnose, ki je prišel nekaj povedat, kar naj bi predsednik komisije za evropske zadeve Lojze Peterle napačno oziroma nepravilno oziroma osebno oziroma subjektivno govoril, ni nič drugega rekel. Jaz nisem danes slišal ničesar s strani pozicije. Ja, ne vem, lahko da se vam to zdi pravilno, lahko da ste izbrali takšno taktiko. Po moje to kaže na tisto, kar sem že uvodoma rekel - ne gre samo za "šlamparijo", ne, gre za sabotažo. (Opozorilni znak za konec.) Ne, ne, jaz znam zaključiti do konca, ni me treba prav na stotinko sekunde opozarjati, saj nisem Johnson, da bi me "šprintali" na takšen način!
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Hvalica, ura...
IVO HVALICA: Jaz znam natančno zaključiti in sem imel pripravljeno zadnjo besedo, vi ste me pa izključili eno sekundo pred koncem! To je nekorektno!
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Nisem jaz...
IVO HVALICA: Je pa to naredila gospa Jožica. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Ura je odpiskala. Torej, državni zbor moram ponovno obvestiti - danes zjutraj je gospod Luci prebral, da sta za današnjo sejo opravičena gospa Lavtižar-Bebler kot tudi gospod Janez Kramberger. Mislim, da o tem ne bomo razpravljali, bilo je pa povedano.
Repliko na gospoda Jerovška ima gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Repliciram gospodu Jerovšku, mogoče pa bo tudi za ostale informacija. Če kdo želi imeti podatke, tudi časopisne izrezke o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo, mu bom lahko pomagal z mapo ali dosjejem, kjer so časopisni članki. Tako, gospod Jerovšek, da sem si za to priskrbel, pa tudi prebral, odrezke člankov, ki sem jih spravljal skupaj.
Ker je bilo danes že tolikokrat rečeno o molku, bi povedal slovenski pregovor samo do polovice, pa boste nadaljevanje dodali sami - "molk je kovter..." pa ne bom povedal naprej, kakšen je konec. Raje bom povedal latinskega, ki je po moje še bolj domiselen, ki pravi: "Sita cuise philozophus manuise". Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Na pet minut imamo prijavljene tri razpravljalce, in sicer, najprej gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, ministri in ostali predstavniki vlade! Tudi jaz moram, žal, izraziti obžalovanje, da ta, tako pomembna točka, s tako vsebino, gre pravzaprav tako mimo brez neke večje pozornosti vlade. Tudi jaz bi pričakoval, da bi bili prisotni, če ne vsi ministri, pa vsaj tisti, ki jih najbolj kritični del poročila najbolj zadeva. Žal tudi ni dovolj pozornosti med nami poslanci, to moramo priznati, tako po prisotnosti pretežni del dneva kot tudi dejansko po drugih znakih.
Sam sem prebral poročilo zelo temeljito. Takrat še ni bilo prevoda iz angleščine, pa sem si najprej rekel, da pravzaprav naslov poročila ne ustreza vsebini, ker to ni poročilo o napredku, ampak je poročilo o zaostajanju, ampak to samo v oklepaju. Mene tudi ni presenetila kritičnost poročila glede na to, koliko poznam razmere in spremljam priprave že v prejšnjem mandatu in tudi zdaj. Moram pa reči, da me je zelo zaskrbela ta kritičnost poročila, predvsem tisti del, ki se nanaša na vzroke, ki so pri nas doma, predvsem pri vladi, pa deloma tudi v državnem zboru. Pri tej skrbi mi je prav slaba tolažba, da je vrsta kritičnih ugotovitev takih, na katere smo že opozarjali, bodisi kompletna opozicija, bodisi naša poslanska skupina in veliko tudi sam, tako v prejšnjem mandatu, kot tudi v sedanjem mandatu. Ker je bilo že danes zelo veliko povedanega, ne bi tega ponavljal, tudi zaradi omejenega časa in ker se mi zdi, da to ne bi bilo produktivno. Zato se bom omejil samo na sklepe, in sicer mi dovolite kratko obrazložitev dveh predlog, ki sem jih dal, en predlog sklepa in pa en amandma na sklep številka 3, ki ga je vložila komisija za evropske zadeve. Naj povem, da podpiram sklepe, mislim, da so dobri. Posebno pomemben se mi zdi sklep številka 3, kajti ta bo normalno zagotovil nadaljevanje te razprave, ko bomo dobili vladni program in ko bomo dobili še tudi druge odgovore vlade. Žal smo dobili sklepe vlade prepozno, ker bi jih bilo tudi koristno obravnavati. Da bi se kar tako samo opredelili do njih, kot predlagajo tri poslanske skupine, mislim, da ni najbolj primerno, ampak bo potrebno še o tem verjetno kaj reči oziroma razpravljati.
Torej najprej na kratko o predlogu sklepa, ki ga predlagam. Državni zbor pričakuje, da bo vlada Republike Slovenije v dopolnjenjem predlogu proračuna za leto 1999 upoštevala ugotovitve poročila komisije Evropske unije. Dejstvo je namreč, da vrsta stvari, in na to smo opozarjali, kolegice in kolegi, ko smo razpravljali o proračunu, dali tudi amandmaje, ki so bili gladko zavrnjeni, zahteva določene spremembe. Ne povečanje skupnega obsega proračuna, ampak notranje prerazporeditve; regionalni razvoj in naprej, da ne naštevam, ker enostavno ni časa za to in tudi ni potrebe za to. In naslednje, kar predlagam, je pri sklepu številka 3, da spremenimo datum 15. december na 10. december. Dajem istočasno tudi amandma na predlog spreminjevalnega sklepa, ki so ga dale tri poslanske skupine, tudi tam 10. december. Zakaj? Prvi razlog je ta, da je 16. in 17. prvo skupno zasedanje skupnega odbora z evropskim parlamentom. Ko gre naša delegacija tja, bo normalno tam morala poročati, kaj smo doslej naredili tudi po prejemu tega poročila. Drugi razlog je ta, da ima vlada svoje sklepe, ki so po moje vsebinsko precej dobro naravnani, vendar so nekateri, predvsem v točki 3 in 4, premalo konkretni in ne zagotavljajo, da se bodo te kritične utemeljene pripombe dejansko uresničile. Neki roki so tam dani, prioritetni za januar, to bi rekel, da je še v redu, vendar nekateri roki so raztegnjeni do konca prvega polletja. Ja, takrat bo že vendarle komisija pripravljala naslednje poročilo in lahko se nam zgodi, glede na izkušnje, ki jih imamo, da bo tudi to poročilo negativno. Takrat bo pa to res razlog za interpelacijo, ne proti ministru za evropske zadeve, ampak proti celotni vladi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Horvat. Že se je prijavil minister Marušič, tako da ministri bodo odgovarjali na vprašanja poslancev, ampak ker imam še tri poslanske prijave samo na 5 minut, mislim, da je boljše, da poslanci končajo svoje razprave, potem damo besedo ministrom. Tudi gospod Bavčar se je že prijavil za razpravo. Repliko ima gospod Zamernik na gospoda Horvata, pa repliko gospod Čebulj na gospoda Horvata, ampak gospodje poslanci, replika mora biti replika. Lepo prosim!
BOGOMIR ZAMERNIK: Bo replika, gospod predsedujoči, brez skrbi. Jaz bi se z gospodom Horvatom lahko strinjal, da bi bilo dobro, da sprejmemo sklepe, če ne bi že imeli najbrž kar zajeten kup sklepov, s katerimi smo zavezali vlado, s katerimi so se zavezale vodje poslanskih skupin, da bo neka stvar izpeljana, pa vendar temu ni bilo tako. Močno se bojim, da bomo tudi sprejeli neke mlačne sklepe, za katere se niti slučajno nihče ne bo zmenil. Pa bo karavana šla po tistem znanem arabskem pregovoru naprej.
Vsi poznamo zgodbo o Shellu. Kako smo jih takrat lepo dobili po, da ne rečem po čem. Po tistem, po čemer nas je pozicijski poslanec enkrat hotel oziroma nas je oziroma mojega kolega. Ista zgodba se bo ponovila pri telekomunikacijah. Na to vas sedaj opozarjam. Tu piše: "Pri liberalizaciji telekomunikacij in uskladitvi zakonodaje, Slovenija še ni dosegla takega napredka, kot bi ga morala, glede na njeno sorazmerno gospodarsko razvitost". Tu pravi: "Napredek Slovenije pri sprejemanju in izvajanju in uveljavljanja pravnega reda EU na področju telekomunikacij je zelo počasen. Institucionalni razvoj na tem področju se zdi še posebej nujen, da bi se zmanjšalo zaostajanje pri usklajevanju". Isti teden, če ne celo isti dan, ko je bilo to poročilo s tako vsebino poslano, je bil v Uradnem listu številka 75/98, objavljen pravilnik o pogojih za izdajo dovoljenj za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev.
Gospod Bavčar! Prej ste rekli, da ste potrebovali 1 leto, da ste se s problemi seznanili. Upam, da ste se seznanili tudi s tem problemom. Ta pravilnik niti slučajno ni v duhu liberalizacije. Ampak vam bom povedal, slučajno, če ga ne poznate. V pogojih za pridobitev dovoljenja pravi takole: "Operater mora za pridobitev dovoljenja za opravljanje tržnih telekomunikacijskih storitev, v nadaljevanju dovoljenje, izpolnjevati naslednje pogoje: da razpolaga z ustreznim telekomunikacijskim omrežjem oziroma telekomunikacijsko opremo". To ima samo Telekom. Za 9 tisoč mark da tisto, kar sam sebi zaračuna tisoč mark recimo en optični kabel. "V vlogi mora vlagatelj navesti vse splošno" in potem še to "da bo napovedal dinamiko rasti pri doseganju končnega obsega storitev". Kako pa naj napove, če smo v tržnem gospodarstvu, kako mu bo šla dinamika? Pa še monopolista ima na drugi strani. Da mora dati način vodenja evidenc o opravljenih telekomunikacijskih storitev. Stalno se oglašate, kadar mi zahtevamo kakšne podatke, to je pa varovanje podatkov. Ali to pa ni? Tu je pa največji ocvirk. To pa je absurd. Vlogi mora vlagatelj priložiti. Veste kaj? Dokazilo, da je bilo telekomunikacijsko omrežje in telekomunikacijska oprema zgrajena v skladu s predpisi o gradnji objektov. Faks modem mora biti zgrajen po predpisih o gradnji objektov. Sedaj pa sprejmimo sklepe in potem zavežimo in bo šla karavana naprej.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Čebulj, replika na gospoda Horvata. Prosim replika. Ni bila prava replika. Spoštovani kolega Zamernik, sem vas pustil, ker ste imeli pomembno vprašanje za ministra, ki se bo sedaj tudi prijavil.
FRANC ČEBULJ: Hvala lepa. Verjetno to velja tudi zame, kajne? Imam kratko repliko gospodu kolegu Feriju Horvatu.
Jaz se strinjam z določenimi sklepi, ki jih je treba danes sprejeti. Ampak s temi sklepi, ki ste jih vi predlagali, skratka, koalicija treh strank, se ne morem strinjati. Ker nenazadnje le pričakujem neko jasno izhodišče, podano s strani ministrov, kar sem tudi prej predlagal, za katere menim, da bi morali biti danes prisotni, predvsem minister za kmetijstvo, in vzeti neko prioriteto. Ker na podlagi proračuna, ki ga bomo sedaj sprejemali za leto 1999-2000, ne moremo peljati neke jasne evropske kmetijske reforme. To je dobesedno zavajanje, ne samo nas poslancev, ampak vseh 140.000 kmetij v Sloveniji, ker ne bodo mogle preživeti! Proračuna, ki ste ga vi pripravili, in v skladu s tem poročilom, ki nam ga vi lansirate in ki nam ga je dal Bruselj, ne moremo sprejeti. Tukaj je treba povedati neke jasne sklepe, da gremo v neko ustrezno smer. To naše današnje pregovarjanje in pripovedovanje eden drugemu - to ne pelje nikamor, gospodje! Prenehajmo se "farbati" tukaj! Jaz pričakujem, da bo enkrat prišlo sem tistih 40.000 kmetov in potem, gospodje z vlade, tisti, ki ste tukaj, ali jim boste upali odgovoriti, ali vas bo toliko v hlačah, da boste stopili pred njih?! Jasno je bilo povedano, ko je bil tukaj gospod evropski komisar Fischler: "S povprečjem 4 hektarjev povprečne velikosti kmetije slovenski kmet ne more preživeti v Evropi." Mi pa danes govorimo o približevanju slovenskega kmeta Evropski uniji, kar je v poročilu tudi jasno napisano - smo povečali proračun, ja, tudi to smo povečali - 1% se je povečal, za koga? Za zaposlene, ne pa za kmeta! Ne za kmetijsko reformo!
Potem na 32. strani piše - ribištvo - ni poročila o napredku; pa še celo, če se ne motim, je enkrat zdajšnji minister Smrkolj zaradi stavke, ki je bila, mislim, da za časa Osterca na Črnem Kalu, bil celo zaprt. Ali si zaradi tega danes ne upa pomagati svojim ribičem? In tako dalje in tako dalje. Dajmo resno pristopiti k tej zadevi! Pripeljite ministre, da si nalijemo čistega vina in potem lahko dobimo neke porcije kritike s strani pozicije, vlade, da dejansko opozicija, ki jo vi poimenujete, noče biti konstruktivna. Toliko časa pa bodimo res korektni in vsaj enkrat složni in dajmo si jasno povedati, kaj hočemo! To je za mene navadno zavajanje slovenskega naroda, ljudstva in vseh, kar nas je še tukaj notri, ki zadeve vsaj približno razumemo! Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Petminutno razpravo ima gospod Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod podpredsednik, kolegice in kolegi! Določenega dela poročila smo se prej samo dotaknili ali pa sploh ne. Tudi jaz mislim, da to poročilo ni napisano samo za opozicijo, kakorkoli je v tem poročilu veliko stvari, na katere smo doslej v zadnjih dveh letih močno opozarjali. Pa vendarle kaže, da je interes vključevanja v Evropsko zvezo v državi bolj interes opozicije kot pa same vlade. To je vprašanje politične volje in zato je tudi zamuda takšna. Navedel bi še nekaj stvari, ki potrjujejo oziroma nas utrjujejo v tem prepričanju.
V poročilu evropske komisije se ugotavlja, da so državna podjetja najpomembnejša podjetniška skupina. Tretjina celotnega premoženja v Sloveniji je v državni lasti. Z njim posredno in neposredno upravlja vlada, tako da je vlada največji, bom rekel, državni kapitalist in jasno, vsak, ki upravlja s tako velikim deležem premoženja, je zainteresiran, da v tej vlogi ostane čim dlje časa. To je strukturno nasprotje med potrebo in interesom. Veliko predpisov je najbrž takšnih, kakršne imamo tudi zaradi tega, ker je nekomu to v interesu.
Naslednja stvar v zvezi z reformami, o katerih smo že govorili, je posebno opozorilo v zvezi s pokojninsko reformo, ki zadeva javne finance. To, kar piše v poročilu Evropske komisije, nas seveda utrjuje v prepričanju, da to, kar je zdaj vlada predlagala kot pokojninsko reformo, ni pokojninska reforma. To so samo popravki obstoječega dokladnega sistema. Zato najbrž od te razprave naprej tudi v tem državnem ne bi smeli več govoriti o pokojninski reformi, ker to ni. To ne ugotavljamo samo mi, to ugotavlja tudi evropska komisija. Citiram: "Reforma pokojninskega sistema predstavlja poseben izziv za slovenske javne finance. Organi oblasti so najavili uvedbo kratkoročnih ukrepov, s katerimi bodo zagotovili obstoj in delovanje sedanjega sistema. Vendar pa bo za zagotovitev dolgoročnega trajnega delovanja pokojninskega sistema potrebna bolj temeljita reforma s postopnim nadomeščanjem obstoječega dokladnega sistema s tristebernim sistemom." Ne vem, jaz mislim, da to ni bil samo projekt Desusa v vladi, ki je proti reformi, ampak da je to seveda tudi večinski interes liberalne demokracije. Ohraniti obstoječi sistem, v katerem se skrivajo veliki privilegiji, sistem, v katerem so skriti privilegiji nekaj 10.000 priviligiranih državljanov te države, ki pod krinko raznih pokojninskih dodatkov itn., dobivajo dodaten denar iz državnega proračuna. Zato ni reforme in to so seveda volivci teh dveh strank in še ene druge, ki so proti vsaki reformi. Vlada je pred tem pokleknila. Ni pokojninske reforme.
Naslednjič, ko bo kdo govoril za to govornico o tej temi, naj se spomni na poročilo evropske komisije, ko sem ga citiral in v katerem piše, da Slovenija ne izvaja pokojninske reforme. Vlada ni predlagala pokojninske reforme, predlagala je nekaj popravkov obstoječega dokladnega pokojninskega sistema. Vendar to ni slabo za Bruselj, to je slabo za nas.
Še nekaj v zvezi z zakonom o gospodarskih družbah. Zakon o gospodarskih družbah po ugotovitvi poročila evropske komisije še vedno vsebuje diskriminacijske določbe proti tujim direktorjem in tujim podjetjem, pogoj domačega državljanstva za članstvo v nadzornem svetu. Jaz mislim, da za to ni nobene potrebe več. Kaj branimo s tem? Zagotovo ne slovenskih nacionalnih interesov. S tem branimo interes nesposobnih menedžerjev, ki se bojijo te konkurence.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo dajem gospodu ministru Marušiču.
TOMAŽ MARUŠIČ: Gospod predsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Razpravljal in pojasnjeval bom stvari iz pravosodja. Zaradi lažjega razumevanja moje razprave moram takoj že uvodoma povedati, da je ministrstvo za pravosodje izvršilni organ. Sodstvo pa ni v nobeni korelaciji, ni v nobeni zvezi z ministrstvom za pravosodje kot izvršilno oblastjo, za razliko, da je ministrstvo za pravosodje dolžno skrbeti, rekel bom, z eno besedo, za sodno logistiko, za poslovanje. Dolžno je ustvarjati pogoje, da lahko sodna oblast, ki je tretja veja in avtonomna in neodvisna veja državne oblasti, deluje. Skratka, ne da bi odvračal kakršnokoli odgovornost, kakršnokoli zvezo s tem, ampak samo želim pojasniti, da je sodna oblast tretja veja oblasti, ki je povsem avtonomna od zakonodaje in neodvisna od izvršilne veje oblasti. Toliko za razumevanje.
Tukaj je predvsem govora o nedelovanju pravosodja. S tem je predvsem mišljeno delovanje sodstva. Če se povrnem dve leti nazaj, ko sem predstavil svoj program tukajšnji parlamentarni komisiji na svojem hearingu, sem takoj opozoril, da je glavni in osnovni problem sodstva, že takrat, to je v začetku leta 1997, problem sodnih zaostankov. To se pravi, da so že takrat obstajali sodni zaostanki, takrat je bilo približno 450 tisoč sodnih zaostankov in sem tudi takrat jasno povedal, da so edini cilj in najhujši problem slovenskega sodstva ravno zaostanki, zaostali spisi. Tedaj sem tudi predstavil, da gre ves program v dveh smereh.
Prva smer je v ažurni, v elastični, v prilagodljivi dinamični procesni zakonodaji, v kateri daješ največ aktivnosti obema strankama v postopku. Tako sodnik samo sodi.
Drugo, ustvarjati je treba programe, ustvariti pogoje, na podlagi katerih se bodo ti sodni zaostanki odpravljali. Evropsko poročilo pravi, da je napredek na področju sodne oblasti, poudarjam, sodna oblast, to je tretja veja oblasti, komaj opazen. Se pravi, da nek napredek je, da je še vedno stvar pozitivna, vendar, da je to komaj opazno. Takoj, če berete dalje, boste ugotovili, da eden izmed razlogov za komaj opazni napredek je zakonodaja, predvsem procesna zakonodaja, ki v preveliki meri upošteva in spoštuje zavarovanje človekovih pravic. V tej smeri tudi spreminjamo procesno zakonodajo. Imamo nov zakon o izvržbi in zavarovanju, v kateri se dosledno ščiti upnikova pravica, da pride do denarja. Imamo nov zakon o kazenskem postopku, ki stopi v veljavo v drugi polovici januarja. V drugem branju imamo zakon o pravdnem postopku, ki vnaša v pravdanje na področje civilnih pravic, premoženjsko pravni spor in tako naprej dinamičnost in ažurnost poslovanja, z veliko odgovornostjo vseh strank, ki v tem postopku nastopajo.
Moram opozoriti tudi na novelo zakona o prisilni poravnavi in stečaju, ki je še vedno v parlamentarni proceduri in zaradi katere imamo še vedno odprtih 3 tisoč spisov na sodišču, ki to materijo obravnava. Če sledimo še naprej evropskemu poročilu, potem lahko ugotovimo, da je pomanjkanje sodnikov, da sodišča niso zasedena. Res je, tega kadra, pravniškega kadra s pravosodnim izpitom, ni dovolj. Prav tako ni dovolj kadra z ustrezno pravno prakso, ki pride v poštev za sodnika. Tej situaciji je v mnogo čem pripomogel zakon, torej novela zakona o sodiščih, ki jo je ta parlament sprejel, s katerim postane lahko sodnik s 27 letom. Poleg tega je tu v parlamentarnem postopku zakon o državnem pravniškem izpitu, ki bo v mnogočem pripomogel, da se bo tudi to področje, se pravi, kader v pravosodju do določene mere sprostil in da bo omogočeno tudi precejšnjemu številu z milejšimi zakonskimi pogoji opravljanje državnega pravniškega izpita.
No, če se povrnem na drugo področje, na odpravo zaostankov, potem moram povedati naslednje. V začetku leta 1997, potem ko je ta vlada prevzela ta resor, je sodni svet v tem obdobju sprejel sklep o merilih za uspešnost sodnikovega dela. Tu gre za neko bistveno prelomnico, ko je sodnik zavezan rešiti določeno število spisov na mesec. Po vpeljavi teh meril je sledila sprememba sodnega reda, se pravi, da vsak predsednik oziroma predstojnik sodišča, ki ugotovi zaostanke, in ti nedvomno so, je dolžan pripraviti program o odpravljanju teh zaostankov. Ti programi obstojajo, po teh programih se dela, zaradi česar je v primerjavi - če vzamem za primerjavo leto... (Nemir v dvorani, opozarjanje predsedujočega.) Ali moram končati?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Ne, opozarjam poslance, da v dvorani mirujejo, da bomo lahko poslušali gospoda ministra.
TOMAŽ MARUŠIČ: ...zaradi česar lahko ugotovimo, da so v letu 1996, ko še niso bila vpeljana merila, ko še niso obstojali programi reševanja zaostalih zadev, so sodišča v vsej državi rešila skupno 428.279 zadev, v letu 1997 pa kar 463.257 zadev, se pravi, za približno 35.000 sodnih zadev več. Vendar obstoja drugi fenomen, na katerega vas moram tudi opozoriti, da je pripad sodnih zadev mnogo, mnogo večji od rešenih zadev. Če naredimo kratko primerjavo statistike, ki velja za prvo polletje letošnjega leta, potem lahko ugotovimo, da je v prvem polletju letošnjega leta dospelo 317.938 novih zadev na vsa sodišča v državi. V istem obdobju pa so sodniki rešili 257.231 zadev. Gre za približno 60.000 več dospelih novih zadev na sodišča. Kot sem že prej omenil, v primerjavi z letom 1996 so v letu 1997 sodniki rešili 35.000 več zadev. Ocenjujem, da gre tu le zasluga merilom uspešnosti sodnikovega dela in programom.
Pri tem, da ministrstvo za pravosodje in izvršilna oblast sledi tem trendom, moram tudi ugotoviti, da je rak rana vseh sodnih postopkov prelagajanje obravnav kot posledica procesov, o katerih govori ravno evropsko poročilo, v katerih so zaradi zavarovanja določenih državljanskih pravic te pravice preširoke, je dejstvo, da so postali sodni spisi oziroma sodne zadeve draga stvar. Kot primer navajam: vrednost rešene kazenske zadeve pred okrajnim sodiščem je približno 100.000 tolarjev, rešena kazenska zadeva na okrožnem sodišču pa približno 450.000 tolarjev. To je povprečje, ki velja za celo državo. Ko sem omenil merila, imamo tudi evidenco o tistih sodnikih, ki dosegajo merila in tistih, ki ne dosegajo meril. Lahko povem, da v določenih zadevah, zlasti na okrajnih sodiščih, je približno 30% sodnikov, ki teh meril ne dosegajo, na okrožnih sodiščih približno 15%. Skratka, hočem povedati, gospodje poslanci, gospe poslanke, predvsem to, da tem trendom kot izvršilna oblast sledimo, jih preučujemo, iščemo izboljšave. Povedal bi le dve stvari. Namreč, starejši sodnik mi reče tako: "Dragi minister, če zaostankov na sodiščih ne bi bilo, potem sodstvo ne bi imelo nobenih problemov." Prav tako vam moram tudi povedati ugotovitev sodnika, ki pravi: "Imam odprtih približno pol milijona civilnih zadev. V civilnih zadevah vedno nastopata dva. Če pomnožim z dva, je to milijon." To se pravi, da vsak drugi Slovenec se pravda. Mimogrede povedano še to, odprtih na vseh slovenskih sodiščih je približno 25.000 kazenskih zadev, od teh 6.000 zadev v preiskovalnem postopku.
Ugotavljam, da na področju kazenskega prava stvar, tako rekoč, tekoče teče, problem nastaja v civilnih zadevah. K civilnim zadevam pa spadajo premoženjskopravni spori, zapuščine, statusni spori itd.
S tem bi stvar zaključil. Sem pa tudi tu na razpolago, da odgovorim na katerakoli vprašanja. Zaključim le s tem, da delamo vse, da bi peljali stvar naprej, predvsem v smeri odpravljanja zaostankov, kajti ti sodni zaostanki resnično bremenijo nas vse, zlasti pa sodno oblast. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo dajem gospodu Peterletu.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Poglejte, jaz bi rekel tudi za tiste, za katere mogoče kdo meni, ampak jaz tega dvoma nimam, ampak, če kdo ni prebral, mu svetujem, da bi prebral stran 52 in stran 53, kjer se govori o ceni državnega programa za sprejetje pravnega reda evropske zveze. Jaz na podlagi tega, kar je komisija ugotovila, razumem, zakaj v prvi rundi vlada ni želela dati v potrditev tega državnega programa v državni zbor. Tukaj tak, kot je, ne bi mogel biti potrjen oziroma ne bi smel biti potrjen, potrdi se z večino marsikaj. Tu notri piše ravno tisto, kar smo s strani opozicije danes večkrat poudarili. Odnos do monopola, do financ itn., citiram, drugi odstavek, iz drugega odstavka: "Državni program za sprejetje pravnega reda Evropske unije ne rešuje ustrezno področja industrije, telekomunikacij in poštnih storitev, protimonopolnega nadzora in nadzora državne pomoči, kmetijstva, nadzora trga, gospodarskih subjektov in finančnega nadzora." Potem pravi: "V večini primerov je bilo težko oceniti realnost navedenih rokov", temu se reče po domače megla. "V drugih primerih se zdijo roki preveč optimistični ali preveč ambiciozni." Se pravi, ocene so nerealne. "Prav tako niso bili navedeni predvideni roki za vse ukrepe, niti zaporedje ukrepov. Vprašanje izvajalskih struktur, za večino področja je mogoče reči, da podatkov o izvajalskih strukturah ni dovolj." Zopet smo pri vprašanju izvedbe, ne pri programu programiranja. "Kadar pa so bili ti podatki dani, je bila informacija preveč splošna, da bi omogočala pravilno oceno primernosti in ustreznosti. V drugih primerih so bili ukrepi za vzpostavitev izvajalskih struktur navedeni, vendar način, kako bo to izvedeno, ni jasen..." in tako naprej.
Berite si strani 52 in 53. Ko človek to prebira, se seveda vpraša, ko lahko čestitamo tistim, ki so prišli, kaj je s to vlado, da se ji ne zdi tukaj vendar ne odgovarjati, ne braniti. Tukaj rešujejo nekateri ministri svojo kožo, nimamo pa tukaj zastopstva, ki bi branilo oziroma razlagalo situacijo z vidika cele vlade. Jaz sem mislil, da bo vlada v tem primeru, ob takem poročilu, vendar povedala, gospe in gospodje, tako je, prosil bi, da se mi ne štejejo cele minute...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegi poslanci! Lepo prosim za mir v dvorani! Leva stran prosim za mir v dvorani in tudi desna!
ALOJZ PETERLE: Res sem pričakoval, da bo prišla vlada in bo rekla: Žal nam je, tako se je izšlo. Letos pač ni šlo, smo se malo zaplanirali. Sedaj bomo dali v drugo ali tretjo, od sedaj bo vse drugače, do decembra dobite te zakone, do januarja one, do marca bomo izvedli to in ono. Dobili smo do sedaj pravzaprav poleg šibke obrambe, tako rekoč samo najavo, da se še enkrat programira. Zopet so dobila ministrstva nalogo, naj splanirajo in ker niso bila v stanju za 1 leto splanirati, bodo sedaj splanirala pa kar za 3 leta. To je blef. Tega ne bo oziroma planiralo se bo kar naprej. Evropska zveza in opozicija pa računa samo na izvajanje. Torej, program izvajanja bi morali tukaj imeti. Program ukrepanja, ne program novega in novega programiranja. Torej jaz temu odnosu ne morem reči drugače, kot da je ciničen.
Vprašanj je ogromno na podlagi tega poročila. Kako bodo prvine poročila evropske komisije vključene v proračun za leto 1998? Ali se bo ob tako očitni kritiki netransparentnosti državnih pomoči pojavilo na enak način v proračunu vse, kakor je bilo do sedaj? Bodo torej te oblike državne pomoči nepregledne, kakor je bilo to do sedaj? Sprašujemo se, kdo je kriv za nizko stopnjo izvržb inšpekcijskih odločitev. Zakaj ni reforme in konsolidiranja inšpektoratov? Minister s tega področja je tam vsaj 4 leta. Kdo je odgovoren za nenapredek pri upravni reformi? Večina področij se konča z oceno iz poročil, da ni zaznati napredka ali pa ni nobenega napredka in tako naprej. Zakaj ni napredka pri finančnem nadzoru in revizijskih funkcijah? Ni poročil o izboljšanju, piše tam. V enem letu nobenega napredka.
Gospe in gospodje! Ta vlada je to državo zavrla. Če hoteče še bolj po domače: "Zažlajfala" jo je. Naslednja vlada bo težko odvrla vse to, kar je sedaj tako hudirjevo stisnjeno. Eno leto na večini področij ni bilo nič narejenega oziroma mogoče je bilo, vendar se ne da ugotoviti. Evropska komisija ni mogla ugotoviti napredka in zdaj trdijo, da bo ta ekipa v naslednjega pol leta naredila delo za dve leti. Tehnični predpisi, bistveno povezani z našo konkurenčno sposobnostjo, eno leto nič novega na tehničnih predpisih in standardizaciji. Ali je kdo letel za to? Ste koga premestili? Ali bo kdo podaljšal, ne vem, ure prisotnosti v kakšnem ministrstvu ali kaj takega? Nobenega signala v smeri operacionalizacije, samo novi in novi programi. Zaščitna zakonodaja, gospe in gospodje, glede katere kličete na konsenz in bijete plat zvona v tem državnem zboru. Če se sami ne morete zmeniti, ne kličite opozicije na konsenz. Eni govorijo, da je treba imeti zakon, eni uredbo. V vladi se ne morete zmeniti, v Bruslju pa črtite parlament, da se ne odloča. Tako se ne da odločati in tako se ne da prihajati do konsenza. Zemljiška knjiga, ali veste, kakšen projekt je to. Minister je tam štiri leta, kje je zemljiška knjiga, kje je računalništvo itn. Ne gre, tega se ne da narediti v pol leta, niti ne v enem letu, ker se pač projekt očitno ni resno zastavil oziroma komisija ne ugotavlja napredka. Napredka pa ni tam, kjer se ne dela. Ne dela se tam, kjer ni politične volje. Nadaljujem ob naslednji priliki.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister Bavčar ima besedo. Gremo po vrsti. Najprej sem računal, da bo samo še gospod Peterle, potem zaključimo, ampak je še nekaj prijav in minister se je že prej prijavil. Prosim.
IGOR BAVČAR: Jaz lahko počakam tudi do konca vseh razprav, tako da bi raje počakal.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod minister sam predlaga, da bo raje počakal konec razprav poslancev, da bi potem dajal odgovore. Gospod Petan ima besedo. Pripravi naj se gospod dr. Jože Zagožen.
RUDOLF PETAN: Hvala, gospod podpredsednik. Torej rad bi spravil tri stvari na skupni imenovalec in dokazal, da to, kar dela vlada, da je to čisto zavestno in da je to čisto navadna diverzija. Te tri stvari pa so. Malo pred počitnicami smo sprejeli zakon o prevozih v cestnem prometu, zaradi katerega so inšpektorji v septembru po sistemu Teksasa vdrli na avtobuse zasebnega prevoznika, nagnali učence, ki so se peljali v Celje v šolo iz avtobusa, zraven so pa pripeljali konkurenčne avtobuse, monopoliste Izletnika in pa Certusa.
Druga zadeva je izjava, ki jo je dal predstavnik vlade - ne bom ga imenoval - po tem, ko smo dobili poročilo iz Evropske unije, da smo pač takšni, kot smo, da se lahko tega sramujemo, pa se je marsikdo spraševal, kako je lahko to predstavnik vlade izjavil, da smo to lahko pričakovali, kajti, ali so potem delali tako, da bi bilo poročilo takšno, kot je, da nam je lahko v sramoto.
Tretja je pa ta publikacija. Strategija Republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo, ki jo je izdal urad Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, in nosi datum september 1998. Gre pa samo za ozek segment, tako da - ker ni več časa - gre samo za področje liberalizacije ne toliko cen, ampak konkurence. To je pa povezano ravno s tistim zakonom o cestnih prevozih, kjer smo mi uzakonili monopoliste in onemogočili kakršnokoli konkurenco. Naj mi bo dovoljeno, kolikor mi je še ostalo časa, da bom samo nekaj stavkov prebral, da mi ne bo kdo rekel, da govorim na pamet. Namreč, tu piše - to je tisto, kar bi naj vlada delala, tako si predstavljam, ker drugače ne verjamem, da bi bila ta publikacija izdana: "Potem, ko so bile odstranjene ovire za prosti pretok blaga, storitev, kapitala in oseb na notranjem trgu, je bilo nujno oblikovati in uveljaviti nov sklop transparentnih predpisov, ki naj bi urejali konkurenco." V redu, gremo naprej: "Obstoječe omejitve svobodne konkurence v Sloveniji so posledica prevladajočih značilnosti preteklega gospodarskega sistema." Preteklega! V redu, gremo naprej: "Evropski sporazum določa režim konkurence..." in tako naprej. "Urad za zaščito konkurence je bil ustanovljen za uresničevanje zgoraj omenjenega zakona." Gremo naprej: "Pomanjkanje konkurence pri proizvodih in storitvah, ki ne vstopajo v menjavo pod tržnimi pogoji, omogoča hitrejšo rast cen kot proizvodnih stroškov, kar ima precejšen vpliv na ustvarjanje inflacije." Se pravi, tudi to je napisano, tu je vse korektno napisano. Naslednje: "Ob dokončanju reform podjetniškega in finančnega sektorja je treba izboljšati konkurenco na domačih trgih." V redu. "Pri proizvodih in storitvah, ki ne vstopajo v menjavo pod tržnimi pogoji, je edini način za spodbujanje živahnejše konkurence na domačih trgih ustvarjanje ugodnejših razmer za vstop novih ponudnikov." To je res in vse to drži. "Po drugi strani pa bo pravosodni sistem z učinkovitim in hitrim zaključkom postopkov, ki se nanašajo na kršenje predpisov o konkurenci, prispeval k večjemu uveljavljanju teh predpisov." To, kar piše, je točno.
Zdaj pa dovolite še o tem, kjer je razpredelnica, kako in kdaj - terminski plan. "Nadzorovane cene. Odpraviti distorzije," zelo lep slovenski izraz, "distorzije", "in prilagoditev ravni učinkovitosti premikov od nadzorovanih k prostejšim cenam." Pa naslednje: "Politika konkurence. Izboljšanje konkurence na domačem trgu z ustvarjanjem ugodnih in preglednih pogojev za lojalno konkurenco tudi skozi postopke javnega naročanja." Tu so datumi 1998, ker je to bil september 1998. Pa bi s tem v bistvu zaključil.
Zdaj pa tisto, kar gre. Z zakonom o prevozih v cestnem prometu, ki smo ga sprejeli eno leto kasneje, kot je bilo to napisano in tudi izdano, smo zabetonirali monopoliste - govorim konkretno za prevoze v cestnem prometu. Omenil bom tista dva, ki sta bila pri tistem postopku, ko so zmetali z inšpektorji na kavbojski način učence, ki so se vozili iz Konjic, Zreč, Stranic v Celje, in pripeljali inšpektorji, ki so pod državno jurisdikcijo, konkurenco, Izletnikove in Certusove avtobuse. Sedaj vas pa vprašam - to je bilo eno leto kasneje in sedaj, ko je že takorekoč poročilo bilo izdelano, ko bi mi morali že konkurenco nekako omogočati in jo liberalizirati, ne pa omogočati monopolov - potem mi je popolnoma jasno, če mi sedaj sprejemamo tako zakonodajo, pa je to samo en segment, lahko pa vam jih naštejem več. Zakaj je nekdo iz vlade izjavil, da je takšno poročilo... (Opozorilni znak za konec.)...(bom takoj končal), ki je bilo tako neugodno za nas, celo pričakovano. Ja, ali potem ni druge razlage? Tu je dokaz, da smo naredili tako, da je bilo to pričakovano, kot da nekdo dela diverzijo, da bi mi res dobivali negativna poročila pa da res ne bi mogli priti v Evropsko unijo.
Še več tega bi lahko povedal, ampak čas je neizprosen, pet minut je minilo. Vendar so dejstva taka; to je pa izdala vlada. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovane kolegice in kolegi, naslov teme je redno poročilo o napredku Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo. Današnja razprava je pokazala, da napredka ni, da reform ni, zakonodaja zamuja; skratka, pokazala je, da sploh ni resnega namena. Ne samo politične volje, nobene volje ni po vstopu v Evropo. Zakaj? Zato, ker se dobro ve, da bo v Evropi prost pretok kapitala, ljudi, blaga, znanja; skratka, ta Evropa bo razbila obstoječe monopole, ki ne temeljijo na konkurenci, tako v gospodarstvu kot tudi v politiki. In tega se tisti, ki bi morali te procese izpeljati, po moji oceni najbolj bojijo.
Avtorji rednega poročila, evropska komisija, skrbno spremljajo tudi današnjo razpravo oziroma bodo poročila o tej razpravi v državnem zboru. In kaj bodo ugotovili? Ugotovili bodo, da je opozicija opravila svojo vlogo, to in nič drugega. Kajti pozicija ni odgovarjala na te pereče stvari. Nasprotno, vtis je, da je šlo za zavestno ignoriranje celotne zadeve. Nasprotno bi pa vsak stran v poročilu zaslužila svoj odgovor: kdaj, kdo, kje bo te slabosti in pomanjkivosti odpravil. Tega danes, žal, tukaj nismo slišali. Namesto tega smo slišali opravičila in pojasnila, da je krivda na Evropski uniji in na parlamentu, in to je tisto, kar me najbolj skrbi. Kajti, znan slovenski pregovor pravi: Ni sramotno pasti, sramotno je obležati. Mi očitno mislimo tukaj obležati na tej poti v Evropo.
Poglejte, odprta so vprašanja javnih naročil, demonopolizacija bančništva, pravna varnost, javne finance, neposredne tuje naložbe, vmešavanje države v gospodarstvo, hitrost privatizacije, nadzor cen, proračunski primanjkljaj, trgovinski primanjkljaj in tako dalje in tako dalje. Na nobenega od teh odprtih vprašanj danes tukaj nismo slišali niti vladnega odgovora niti pojasnila pozicije, celo ne tistih poslancev, ki tu redno nastopajo namesto vlade.
Danes bi morali biti tu prisotni ministri in odgovarjati na te stvari. Razen pravosodnega ministra nisem slišal drugega, kajti to, kar je gospod Bavčar povedal, so bila bolj opravičila, pojasnila kot pa odgovori na to. In mislim da teh odgovor gospod Bavčar tudi sedaj v drugo najbrž ne bo dal, niti jih ne more dati, kajti to so odgovori, ki bi jih moral dati vlada kot celota vsak resor posebej. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo dajem gospodu Bavčarju, ministru. Kolegi poslanci, želite odgovor ministra?
IGOR BAVČAR: Vlada je v svojih sklepih odgovorila zelo natančno na tiste točke, ki so najbolj kritično izpostavljene v ocenjevanju napredka v letošnjem letu. Napredek v letošnjem letu je pomemben na področjih, ki so navedena v kratkoročnih prioritetah pristopnega partnerstva. O tem govori izrecno sklep vlade, zelo konkretno o področjih, ki so namenjena oziroma ki so omenjena v tem poročilu. Zadolžuje ministrstva, pristojne vladne službe, da odpravijo do konca letošnjega leta - po možnosti še pred zasedanjem asociasijskega sveta - ključne pomanjkljivosti in to, kot vidite tudi po poteku te izredne seje, že počnemo.
Vlada je po drugi strani s posebnim sklepom zadolžila ministrstva, da odpravijo tiste zamude, ki zadevajo ratifikacijo evropskega sporazuma. Zakone, ki so bili predlagani - nenazadnje je vlada predlagala zakone, ki niso bili uvrščeni na to sejo dnevnega oziroma naslednjo izredno sejo, ki se je pričela pred dnevi - recimo zakon o bančništvu. Upamo le, da bo to lahko storjeno v letošnjem letu do konca, da bo tako tudi parlament, državni zbor lahko opravil to, kar mora storiti do konca letošnjega leta.
Vlada je po drugi strani naložila vladnim službam za kadrovska vprašanja, vladni službi za evropske zadeve, notranjemu ministrstvu, da pripravi dopolnjen predlog proračuna na mnogih področjih, ker potrebujemo nove inštitucije, nove kadre, nove ljudi. Ni točno, kar pravi Lojze Peterle, da nima teh odgovorov, samo noče jih videti. Včeraj se je o teh sklepih izrazil še kot o obetavnih, danes jih je imenoval s podobnim pozitivnim predznakom. Očitno ga je, bom rekel, tempo razprave zavedel in je danes popoldan, zvečer, v svoji zadnji intervenciji - eni od šestih ali petih - seveda pozabil vse, kar je rekel prej. Iz magnetograma je to seveda lahko razvidno.
Moram reči, da je ta način razprave, ki domnevno ključne argumente črpa v odsotnosti vladnih odgovorov, pri tem pa ignorira dokumente, ki jih ima na mizi, ignorira zelo jasno besedo in zelo jasne sklepe vlade na tem področju, način, ki je bolj podoben nabiranju javnih točk kot pa resničnemu polemiziranju, resnični polemiki, resničnim vprašanjem, ki jih tukaj namenjamo, ki jih tukaj rešujemo. Lahko bi pogledali v preteklost in se vprašali, ali je to poročilo o napredku pravzaprav edino, ki zadeva 18 mesecev, ali so vzroki za to zgolj v nedelu vlade v tem letu dni, o katerem govorite. Ali je morda nekaj razlogov tudi drugje?
Ko je gospod Hvalica stopil za ta govorniški oder, je svoj nastop začel: "Govoril bom o tem, na kar se spoznam." In rekel je, da bo govoril o parlamentarnem delu. Pričakoval sem nekaj obetavnih razprav na to temo. Nisem razumel, da se je res v svojem delu lotil tega vprašanja. Predvsem bi bilo dobro - in tu bi rad na to posebej opozoril - ko bi parlament, morda ne samo v povezavi z delom, ki ga čaka na področju usklajevanja zakonodaje s komunitarno ureditvijo, ampak pri tem, ko gre za produktivnost svojega dela, ocenil podatke o tem, kaj pomeni sprejeti leta 1993 108, leta 1994 110, lansko leto 68 in letošnjo leto 60 zakonov. Morda je v tem vendar en del odgovora na tisti del poročila o napredku, ki izpostavlja tudi delo zakonodajne veje oblasti. Ne da bi zaradi tega sprevračali odgovornost za delo, pa vendarle bi bilo dobro, ko bi nadaljevali v prihodnjih dneh in bomo očitno namenili temu poročilu tudi ta del vprašanj. Na tem mestu moram zavrniti konstrukt, ki si ga je privoščil nek poslanec, ki je bil včeraj prisoten na sestanku predsednikov parlamentarnih strank. Konstrukt, ki bo očitno od sedaj naprej sodil v železni repertoar tega gospoda poslanca, kjer bo poskušal dokazati, da je odsotnost volje pri liberalni demokraciji, ali pri njenem predsedniku, ali celo popolnoma drugačna optika glede sprejemanja te zakonodaje. Konstrukt, ki naj bi govoril o tem, da se mi ne prilagajamo Evropski uniji zato, ker želimo sami spremeniti svoj sistem; pač pa zaradi tega, ker nam nalagajo zakone, ki niso dobri in ker imamo mi boljše zakone; nekaj, kar povsem ne ustreza resnici včerajšnjega poteka sestanka.
Rad bi ob tem opozoril, gospe in gospode poslance, da je ta parlament je na predlog vlade sprejel dokument, ki je bil tu že pokazan danes za tem govorniškim odrom - strategijo razvoja oziroma vstopanja Slovenije v Evropsko unijo, katere temeljna predpostavka in temeljna teza je, da so reforme, ki jih delamo, reforme, ki jih počnemo za to, da postanemo moderno, tržno in socialno usmerjena država, z razvitim ekonomskim sistemom, primerljivim s sistemi držav Evropske unije. Kar seveda v osnovi oporeka temu konstruktu.
Naj v nadaljevanju rečem nekaj tudi o drugih vaših vprašanjih. Nisem razumel ali bom rekel: večino vaših kritik na račun moje prve reakcije na to poročilo, ki govori o tem, da je pričakovano, seveda nisem želel intonirati v smislu, da je vladi vseeno, kar se je zgodilo. Še več. Gospod Demšar je govoril, da bi si želel moj podpis pod tem poročilom. Če bi poslušal predsednika svoje lastne stranke, ki je uporabljal kot enega ključnih argumentov zoper vladna stališča prav vladni material, bi ugotovil, da je v delu poročila, ki ga je vlada sprejela o napredku pred letošnjim poletjem pravzaprav zelo kritično ocenila, na povsem enakih področjih, povsem iste točke, kot so bile ocenjeni v poročilu Evropske unije. Seveda pa si ni delala iluzij, da jih je mogoče v razmeroma kratkem času odpraviti. Zato sem v uvodnem nastopu izrecno rekel, da smo storili ravno to - in kar je gospod Peterle mogoče zdaj nazadnje pogrešal, ko je rekel: Dobro bi bilo, ko bi rekli, zdaj je pač tako, razumemo to kritiko in se ne sprenevedali. Ampak, ko smo rekli, da to kritiko pričakujemo, ste rekli, da to ni dobro, da smo to rekli. Torej odločite se, kaj je bolje; da se sprenevedamo ali da z oceno, da je pričakovano in da smo z ukrepi že pred letošnjim poletjem začeli popravljati sliko na področju usklajevanja zakonodaje in dela institucij. Torej, tu, glede tega bo treba sprejeti odločitev o tem, kaj je ustrezneje in kaj je slabše za to državo.
Mnogi poslanci ste opozorili na to, češ da sem v svojem nastopu krivdo za to poročilo zvrnil na Unijo. Ravno obratno sem rekel, na koncu svojega nastopa sem omenil težave v Evropski uniji, ampak sem izrecno rekel, poglejte si magnetograme, da bo naš napredek odvisen od naših lastnih naporov, zato da bomo lahko v odločilnem trenutku zahtevali in politično zahtevali od Unije, da sprejme medse države - če jih bo individualno obravnavala, kot sama pravi v svojih dokumentih - da vstopijo kot enakopravne članice v Unijo. Torej ne sprevračajte mojih besed, ne sprevračajte stališč vlade, kar zadeva odnosa do Unije.
Kar zadeva vprašanja, ki so jih tu omenili drugi poslanci. Seveda, to moram reči, kljub vsemu da sprejmem del kritik, ki letijo na vlado, del vprašanj - zelo konkretnih - ki letijo na odsotnost dinamike tudi v vladnih procedurah; pri čemer bi rad rekel, da tudi glede vprašanja, ki ga je omenil -recimo - gospod Pahor, ko je govoril o vprašanju znanja, o angažiranju ljudi v tem celotnem procesu, da jih je premalo. Tudi na to vlada odgovarja s svojim sklepom, ki govori o zagotavljanju denarja za potrebne študije. Za študijami je stroka, za študijami so ljudje in če že govorimo o ljudeh in o njihovi strankarski pripadnosti, tu moram seveda zavrniti intenco, ki jo je bilo delno čutiti v nastopu kolega Pahorja, naj si pogleda - ne samo način, pač pa tudi izbor ožje pogajalske skupine; naj pogleda, na kakšen način se zaposluje ljudi v službi vlade za evropske zadeve, ni bil še nihče zaposlen brez javnega razpisa, kar zahteva ustava. Rad bi videl, kdo je to v preteklosti na tak način delal. Rad bi videl, kdo je to delal na tak način. Tako da tu mirno zavračam kakršnekoli očitke.
Rad bi pa rekel tudi to - in to bo predmet vaših jutrišnjih diskusij - da znanje ni samo vprašanje stroke in ljudi, ki delajo v javni upravi, znanje je tudi vprašanje splošnega nivoja znanja. To, kar je jutri razprava o interpelaciji šolskega ministra Gabra, v katerem se bo želelo v veliki meri inputirati temu ministru, da za to področje ne skrbi dovolj dobro, je vendarle odločilno za to, da bo lahko jutri Slovenija, ki ima 2 milijona ljudi, zaradi tega je naravno omejena s človeškimi resursi, vendarle lahko pokazala, da danes študira v Sloveniji več študentov kot kdarkoli v zgodovini tega naroda. In to je tisto, kar je potrebno vedeti in kar je ključno za naš vstop v Evropsko unijo, kajti Unija nam ne bo dala in ne bo nam rešila mnogih vprašanj, za katera se nam zdi, da bo socialna demokracija, ki zdaj nastopa - bom rekel kot strikten zagovornik tega poročila - da bo jutri Unija rešila vse dileme, vsa vprašanja našega notranjega razvoja. Ne bo. Kar nam bo omogočila, je tekmovanje pod istimi pogoji in tam bo potrebno znanje. Nisem prepričan, gospe in gospodje, da ste vi v opoziciji tisti, ki danes zastopate politiko znanja v tej državi. Niste. To lahko mirno rečem. Zaradi tega mislim in pričakujem, da bo parlament sprejel sklepe, ki jih je komisija za evropske zadeve vendar sprejela, v katerih je - po mojem mnenju - dovolj garancij za to, da bodo tiste kratkoročne naloge - o katerih govori v glavnem tudi poročilo, predvsem tiste iz pristopnega partnerstva, ki zadevajo ratifikacijo evropskega sporazuma - realizirane; da bomo na drugih dolgoročnejših zajeli sapo in seveda tudi za javnost in za vas mnogokrat nepriljubljenimi ukrepi, povečanjem proračunskih postavk za zaposlovanje novih ljudi, odpravili nekatera ključna vprašanja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Kolegice in kolegi poslanci, prijavljene imam tri poslance in poslanko za razpravo in štiri replike. Ker je ura že 10 minut čez 18. uro, predlagam, da danes zaključimo in nadaljujemo jutri s to točko dnevnega reda in nato gremo na točko 10, to je kmetijstvo. Hvala lepa.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 26. NOVEMBRA 1998 OB 18.11 URI.)