Sejo je vodil Andrej Gerenčer, podpredsednik. Seja se je pričela ob 14.11 uri.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice in kolegi poslanci, nadaljujemo 21. izredno sejo državnega zbora. Prosim, da najprej ugotovimo sklepčnost v dvorani. Ugotavljamo sklepčnost! (53 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Herman Tomažič, Peter Lešnik, dr. Jože Možgan, Franc Potočnik, Franc Kangler, Eda Okretič-Salmič, Borut Pahor, Rudolf Petan, dr. Ciril Ribičič, Rafael Kužnik, Miran Jerič, Jožef Košir, Tone Partljič do 17.00 ure, Roman Jakič, Jelko Kacin, Branko Janc za začetek seje, Ivan Božič, Miroslav Luci od 17.00 ure dalje in Maksimiljan Lavrinc za začetek seje. Na sejo sem vabil predstavnike vlade Republike Slovenije ter jih lepo pozdravljam. Današnje nadaljevanje 21. izredne seje bomo pričeli z obravnavo prekinjene 7. točke dnevnega reda, to je ocene stanja in gibanj v slovenskem gospodarstvu. Odbor za notranjo politiko in pravosodje je ravnokar končal s svojo sejo in je obravnaval 3. točko dnevnega reda, ki bi jo morali danes obravnavati in ni končal seje, kar pomeni, da danes zbor ne bo - in tudi do nadaljnjega - obravnaval te točke dnevnega reda. Če bomo končali 7. točko dnevnega reda, bomo prešli na nadaljevanje 8. redne seje zbora, kar smo že napovedali, s 55. točko dnevnega reda, to je predlogom zakona o prostocarinskih conah. Toliko za obvestilo.
Smo pri 7. TOČKI DNEVNEGA REDA - OCENE STANJA IN GIBANJ V SLOVENSKEM GOSPODARSTVU. Besedo dajem Janku Vebru. Pisno so še prijavljeni Vladimir Čeligoj, Franc Pukšič, Lojze Peterle, Rudolf Petan, Jožef Jerovšek, Peter Petrovič, Branko Kelemina in pa Vincencij Demšar. Prosim.
JANKO VEBER: Hvala za besedo in lep pozdrav vsem! Če govorimo o stanju v slovenskem gospodarstvu, mislim, da nikakor ne moremo mimo stanovanjske problematike. Poleg te problematike pa bi želel v tej razpravi opozoriti tudi na problem ohranjanja prihodka iz naravnih dobrin v okolju, kjer nastaja, in tudi problem izgradnje infrastrukture, ki po vseh teorijah in utemeljitvah ugodno vpliva na gospodarsko rast tam, kjer se ta razvija. Da je stanovanjska izgradnja eno od ključnih področij v slovenskem gospodarstvu, opozarjajo mnogi. Med drugim tudi na nedavnem posvetu v državnem svetu, kjer je bilo predstavljeno mišljenje Slovenskega razvojnega sveta, in sicer dr. Miran Mihelčič je govoril na to temo, je zelo lepo in nazorno opozoril, da se najbrž v Sloveniji sprašujemo, ali so stanovanja breme ali kapital družbe. Menim, da kapital prav gotovo je stanovanjski fond, kajti v Sloveniji imamo blizu 690.000 stanovanjskih enot, vrednih približno 40 milijard ameriških dolarjev. To je prav gotovo znesek in obseg kapitala, s katerim bi v Sloveniji morali gospodariti na drugačen način, kot to počnemo danes. Seveda pa zopet lahko ponovimo znano dejstvo, da so zdajšnje potrebe po stanovanjih izredno velike, kajti potrebujemo 2.000 socialnih, 2.500 neprofitnih in tudi 5000 lastnih stanovanj. Če že imamo vire za 5000 lastnih stanovanj, glede na zmožnosti posameznikov, ki pa mislim, da tudi niso takšne, da bi bilo to izvedljivo, smo prav gotovo pred dejstvom, da v Sloveniji nimamo vira za reševanje socialnih in neprofitnih stanovanj. Ugotavljamo namreč, da stanovanjska izgradnja v Sloveniji nevarno nazaduje. Pregled podatkov kaže, da je bilo v obdobju od leta 1981 do leta 1989 dodeljenih povprečno 1700 solidarnih stanovanj letno. V obdobju od leta 1991 do leta 1996 ja bilo povprečno dodeljenih samo 140 socialnih stanovanj na leto. To je prav gotovo podatek, nad katerim bi se morali zamisliti, pa ne samo zamisliti in govoriti, kot je nekako tudi praksa v tem zadnjem obdobju, da se vsi nekako tega dejstva zavedamo, storimo pa malo ali pa nič, da bi se to stanje spremenilo. Dejstvo pa je, da zagotavljanje ustreznega števila stanovanj in bivalnih pogojev zelo pomembno vpliva na socialno varnost, na gospodarsko rast in nova delovna mesta. Že samo bežen pregled skozi nacionalni stanovanjski program pove, da je vpliv stanovanjske izgradnje na kmetijstvo, gozdarstvo, elektrogospodarstvo, energetiko, kemično industrijo, industrijo barvnih kovin, jeklarstva, strojegradnje, industrije vozil, elektroindustrije, lesarstva, papirne, tekstilne, usnjarske, prehrambene in tudi tobačne, na koncu koncev, gradbeništva, obrti, transporta in zvez, železnic, ladjarstva, pošte, ostalih storitev in navsezadnje tudi zasebnih neprofitnih organizacij, ki se ukvarjajo s temi panogami. Torej, vpliv stanovanjske izgradnje na gospodarstva je izredno izredno pozitiven in dokazan v vseh krajih sveta. Ekonomski učinek vložka v stanovanjsko izgradnjo se poveča s faktorjem 2,5 in seveda se ta faktor 2,5 odrazi v vseh teh panogah, ki sem jih nekako tudi poskušal navesti. Kam pelje takšno stanje? Država ne prisluhne predvsem reševanju problemov tistih, ki so manj premožni in se srečujejo z izredno velikim problemom sestavljanja dnevnih potreb, kakor tudi mesečnih, to pa seveda ni ugodno za neko trezno razmišljanje v bodočnosti. Prizadeti so predvsem mladi, ki ne vidijo ustrezne rešitve, kajti to, kar se danes rešuje, je v tako majhnem obsegu, da pravzaprav le redki, zelo ozek krog ljudi lahko reši ta problem. To pa pomeni, da lahko pričakujemo upor, če temu tako rečem, mlade generacije, ki pa je nujno potrebna za to, da se seveda vključi v razvojne tokove Slovenije, ne pa v tokove,ki bi opozarjali na nepravilnosti oziroma da se počutijo ogrožene v naši državi. Zato je seveda potrebno resneje pristopiti tudi k virom za reševanje te problematike, k sistemskim virom. Kljub vsem prizadevanjem se tudi trenutne možnosti, ki jih imamo z dokapitalizacijo stanovanjskega sklada, ne koristijo v dovolj veliki meri, kar kaže seveda tudi sprejeti proračun, ker imamo samo milijardo in pol tolarjev sredstev za to. In tudi amandmaji, ki so bili na to temo vloženi, seveda niso bili sprejeti, kot da nikomur ni mar za rast gospodarstva, za zaposlovanje, za zagotavljanje socialne varnosti, predvsem mladih.
Drugi sistemski vir, ki je nekako na razpolago, je seveda vir občin, ki so tudi najbolj odgovorne po tej zakonodaji za socialna in neprofitna stanovanja, kar je po svoje tudi nekako nelogično, kajti pričakovali bi, da bi bilo ravno obratno, da bi država morala prevzeti odgovornost za socialo, ne pa občine, pa vendar, če je temu že danes tako, bi lahko pričakovali vsaj hitrejše spremembe pri financiranju občin. Namreč, kupnine kot edini vir, sistemski vir, usihajo in seveda tudi občine kot take razpolagajo z vse manj sredstvi za reševanje stanovanjskih problemov. Tudi v obdobju, ko je bilo teh sredstev kar nekaj, ni bilo moč reševati probleme na način, da ta problem ne bi bil iz leta v leto večji. Zato je seveda nerazumljivo, da se tudi limit zadolževanja še vedno ohranja na tisti kvoti 10%-ne zagotovljene porabe, kajti na koncu koncev so vendarle sredstva za reševanje stanovanjske problematike namenska, strogo namenska in jih ni možno vlagati v druga področja. Zato bi seveda lahko z majhnimi spremembami zelo hitro uredili financiranje občin na način, da bi bile operativnejše pri reševanju tega problema in seveda tudi nekako prilagoditvi sredstvom, ki jih občina ima, kot neki edini višini zadolževanja občine, tako da je seveda to zadolževanje še vedno pod nadzorom in obvladljivo, s čimer seveda nikakor ne bi poslabševali zadolženosti oziroma obremenitve Slovenije. Naslednji problem, ki pa je tudi tukaj prisoten, je pa ta, da tudi zemljišča, ki jih občine naj bi imele na razpolago, z njimi pravzaprav ne razpolagajo, kar je naslednji dodatni udarec in nelogična rešitev. Tudi na tem področju bi morali biti aktivnejši in veliko bolj zaupati občinam, kot pa da poskušamo z vsemi mogočimi omejitvami pravzaprav preprečiti, da občine kljub vsem nalogam, ki jih imajo, izvajajo ta program. Namreč, dejstvo je tudi, da občine, kot take, imajo tudi po novem zakonu o stavbnih zemljiščih, ki smo ga sprejeli, predkupno pravico samo na zemljiščih, ki so opredeljena s prostorskimi izvedbenimi akti, nikakor pa ne na ostalih področjih oziroma področjih, ki so opredeljeni z dolgoročnimi družbenimi plani. Ta zemljišča so danes na trgu na razpolago vsem in seveda tudi zaradi tega ne prihaja do sistemske rešitve tega problema.
Naslednja tema, o kateri sem vam želel spregovoriti, je prav gotovo črpanje področij, ki bi se morala razvijati predvsem na podlagi ohranjanja prihodka iz naravnih dobrin, ki jih je pač možno v nekem okolju črpati. Gre predvsem za lesno maso, gre za kmetijska zemljišča in seveda gre tudi, kar sem že omenil, za zemljišča, s katerimi razpolagajo posamezna področja. Če ne bo omogočeno področjem, da sama zadržijo glavnino tega prihodka na območju, kjer se ustvarja, ni pričakovati gospodarskega razvoja na teh območjih oziroma lahko pričakujemo pravzaprav nazadovanje gospodarstva, izseljevanje prebivalstva iz odročnejših krajev in tudi pozneje izredno drage ukrepe za sanacijo takega stanja. To prav gotovo ni tisto, kar bi bilo vodilo za razvoj Slovenije in seveda bi tukaj še enkrat opozoril na to dejstvo, da moramo resnično posvetiti vso pozornost temu, da se prihodki, ki se ustvarjajo iz naravnih dobrin, v največji možni meri zadržujejo na območjih, kjer nastajajo. Če to na kratko poskušamo pogledati samo pri lesni masi, gre dejansko najprej za gospodarjenje s to lesno maso, izkoriščanje in nadalje predelavo in prodajo. Če to ni zagotovljeno, je porušen nek naravni ciklus. Zakoni, ki ne temeljijo na naravnem ciklusu, na naravnih danostih, mislim, da bi lahko zelo preprosto zapisali tudi v ustavo - so protiustavni ali pa tudi sicer takšni, ki ne smejo veljati, tudi če so sprejeti.
Tukaj je izredno velik problem prav pri delu gospodarstva, ki bi lahko prevzelo v teh razmerah izredno pomembno razvojno komponento. Gre za gozdarstvo, ki še do danes nima sklenjenih koncesijskih pogodb s Skladom kmetijskih zemljišč za izkoriščanje lesne mase. Torej gre za celo vrsto podjetij v Sloveniji, ki ne vedo, pri čem so, kakšna je njihova poslovna strategija, kakšna je njihova dolgoročna usmerjenost, kajti ta nezmožnost državnih ustanov, da rešijo ta problem, jih ovira pri tem, da lahko načrtujejo svoje delo. Če k temu dodamo še težnje, da se poskuša tudi onemogočiti 20-letna koncesija, je to tisto, kar nikakor ne kaže na to, da v Sloveniji razmišljamo racionalno in da uvajamo ukrepe, ki bi olajšali razmere v gospodarstvu.
Naslednja, seveda ravno tako pomembna komponenta, ki vpliva na to področje, pa je tudi promet s stavbnimi zemljišči, ki sem jih tudi omenjal. Interes lokalne skupnosti, da nekomu omogoči pridobitev zemljišča oziroma da nekoga sploh animira, da s svojim gospodarskim programom pride v neko okolje, je tista osnova, ki je nekako vzeta krajem. Ob nelogičnem tržnem vztrajanju državnega sklada kmetijskih zemljišč pri prodaji teh zemljišč ovira razvoj v mnogih lokalnih skupnostih. Če k temu dodamo še dejstvo - na to opozarjam skorajda s seje na sejo - da nimamo sploh podpisnika v skladu kmetijskih zemljišč, ki bi lahko s svojim podpisom potrdil promet s temi zemljišči, potem lahko trdimo, da v zadnjih mesecih mnogi gospodarski projekti stojijo zaradi nesoglasij v državnih ustanovah. To ni ogledalo, ki bi kazalo na uspešen razvoj Slovenije.
Če poskušamo k temu dodati problem infrastrukture, na katerega sem tudi nekako pri teh razpravah že opozarjal, gre za nacioalni program izgradnje avtocest, kjer kar nekako ne znamo priti do racionalne variante izgradnje avtocest, tako do roka dokončanja kot tudi pri zagotavljanju sredstev za izgradnjo teh cest in tudi pri smereh, v katere se naj bi te avtoceste razvijale. In če je že peti koridor prednostni, kar je seveda nesporno, potem bi seveda pričakoval, da z vsemi ostalimi ukrepi na področjih, ki bodo dočakala izgradnjo avtocest pozneje, prisluhnejo ostala ministrstva in tudi seveda ministrstvo za promet in zveze z investicijami, ki niso vezane na avtocestni program. Žal lahko ponovno ugotavljamo, da v Sloveniji tudi ta princip ne drži in ne velja, kajti program državnih cest kaže na to, da denimo za primer Dolenjske, ki bo po zdajšnjem predlogu dočakala avtoceste kot zadnja, in sicer leta 2004, pa verjetno da tudi pozneje, ni nikjer vključenih tudi regionalnih oziroma magistralnih cest oziroma drugih državnih cest, ki spadajo v program cest oziroma ki povezujejo območja, do katerih nikoli ne bo prišla avtocesta. Teh cest Dolenjska v programu ministrstva za promet in zveze nima upoštevanih praktično niti s tolarjem. Lahko pa seveda tudi ugotavljamo, da je danes zaznan gospodarski razvoj na področju Dolenjske in če dolgoročno ne bomo omogočili z infrastrukturo večje dinamike povezovanja tudi ostalih krajev z gospodarskimi središči, ki so danes uspešna, to pomeni, da bo prišlo do velikega zaostanka te regije. Ne vem, ali gre za namerno nerazvijanje nekaterih območij v Sloveniji, vendar je dejstvo, da program ministrstva za promet in zveze to dejansko izkazuje. Nima sicer narejene analize, kako potekajo razpisi pri ministrstvu za gospodarstvo glede raznih pomoči, ki jih seveda skozi razpise nudi to ministrstvo, kako, po katerih področjih bo razdeljen denar, v kakšni masi. Mislim, da je to ena od naslednjih zanimivih tem oziroma analiz, ki bi pokazala na to, ali smo v Sloveniji sposobni vladati tako, da bo razvoj Slovenije resnično enakomeren. Če k temu dodam še primer izgube trgov zaradi osamosvojitve Slovenije, moram reči, da nikjer v programih ali v razpisnih pogojih ni zaznati, da bi imela območja, ki so doživela veliko stečajev zaradi izgube trgov, kakršnokoli prednost ali pa vsaj pogoj, nek dodaten pogoj za dodelitev ugodnejših sredstev in s tem seveda tudi sanacijo razmer. Tudi to kaže, da nekako preveč površno obravnavamo probleme v Sloveniji oziroma lahko ugotovimo, da centralizem, ki vlada v Sloveniji, ne daje tistih rezultatov, da bi prišlo do enakomernega razvoja ali vsaj približno enakomernega razvoja na vseh področjih v Sloveniji. Zato mislim, da bo potrebno vendarle hitreje pristopiti k oblikovanju regij in tudi prenosa pristojnosti, državnih ustanov na te regije in s tem tudi nekako osamosvojitev posameznih področij, da poskušajo operativneje izvajati oziroma tudi vlagati sredstva v programe, za katere menijo, da so dovolj kvalitetni in nudijo razvoj posameznega področja.
To je nekaj ugotovitev, za katere mislim, da jim bo tudi težko oporekati v sedanjem delovanju države. Mislim, da so razmere resnično take, da če se ne bo reševalo tudi sloja ljudi, ki so materialno šibkejši, mislim, da ni odveč bojazen, da bo prišlo tudi do socialnih nemirov.
Kajti vse preveč se v zadnjem obdobju vendarle poskuša reševati vse probleme za ozek krog ljudi in vendar ta kapital, s katerim naj bi ta ozek krog ljudi razpolagal, ni pričakovati, da bo tudi pričel z reševanjem socialne problematike v Sloveniji, ampak najbrž v prvi fazi najprej svoje eksistence.
Mislim, da je to nekaj opozoril, na katere bi seveda želel tudi odgovor, če ne odgovor, pa vsaj upoštevanje pri nadaljnjih razmišljanjih posameznih ministrstev, za katere mislim, da tudi lahko ugotovimo, da so po mojem neusklajena tudi pri programih, ki jih pripravljajo znotraj ministrstev in s katerimi potem nastopajo zunaj na trgu.
Mnogi programi, mislim, da se tudi med seboj celo izključujejo, tako da tudi ta neusklajenost je ena od težav, s katero se prav gotovo ubada današnja slovenska vlada. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod Veber. Besedo dajem gospodu Vladimiru Čeligoju, pripravi naj se Franc Pukšič.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa spoštovani. Z nastankom samostojne Slovenije leta 1991 so v naši novi državi nastale tudi nove gospodarske razmere.
Državna politika, po moji presoji, v tistem prelomnem trenutku, ni ubrala usmeritve, da za samostojno Slovenijo moramo državljani Slovenije bolj delati, več ustvariti, biti bolj uspešni, poiskati nadomestne trge in izboljšati kakovost izdelkov.
Z eno besedo povedano: za svojo domovino bi morali biti bolj pridni. To, da bi začeli spreminjati miselnost ljudi že od samega začetka, bi predstavljajo miselni preskok in naravnalo ljudi k realnim razmišljanjem in pričakovanjem.
Spremembe ekonomskega sistema, zamenjava bivšega državnoplanskega v nov tržni sistem nas je našla nepripravljene in preveč navajene na poslovno ležernost. Premnogi stečaji firm, pa tudi likvidacije, so bile v mnogih primerih posledica neprilagoditve firm na nove razmere tržnih zakonitosti. Sam izhajam iz okolja ilirskobistriške občine, kjer so se in se še negativne posledice odražajo v zelo veliki meri.
Zapirati so se začele firme, ena za drugo. Brezposelnost se je začela povečevati in je januarja letos dosegla 20% stopnjo nezaposlenosti.
Tudi nekdanji gospodarski paradni konj ilirskobistriške občine, firma Lesonit, se je zamajal v začetku leta 1997. Obrnili smo se na ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Moram reči, da se je minister Dragonja na naše pozive odzval zelo hitro, tako osebno, kot finančno. Tako je firma Lesonit dobila prepotrebna obratna sredstva za nadaljevanje proizvodnje. Zato se ministru Dragonji zahvaljujem v svojem imenu kot v imenu vseh delavcev, ki lahko danes še služijo kruh v tej firmi. Želim pa opozoriti na več kot tisočglavo množico nezaposlenih v naši občini, zato je vsakršno delovno mesto še tako pomembno, da se ga ohrani ali pa na novo odpre.
Območja z obmejno lego, demografsko ogroženostjo in šibkim gospodarskim potencialom bi morala biti s strani vlade deležna posebnega statusa v smislu oživitve gospodarstva, odprtja novih delovnih mest in zaposlovanja ljudi. Od gospodarsko šibkih občin ni prihodkov za državo, ampak ravno obratno - potrebno je dajati sredstva za izravnavo in druge oblike pomoči. Zato je potrebno, da vlada vzpostavi vzvode za odpiranje novih delovnih mest. Edino ustvarjanje in večanje produktivnosti pelje k napredku in višji razvojni stopnji. Vstopamo v Evropo, v Evropo regij. Zato je nujno, da čimprej izpeljemo regionalizem zaradi prenosa sredstev Evropske unije za regionalni razvoj Slovenije. Strukturni skladi, ki so namenjeni spodbujanju regionalnega razvoja v Evropski uniji, bodo še kako pomembno vlogo odigrali za Slovenijo oziroma za njen skladen regionalni razvoj, ki je nujno potreben za našo perspektivo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Čeligoj. Franc Pukšič ima besedo. Prosim. (Smo sklepčni.)
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Prav prisrčen pozdrav, spoštovane poslanke in poslanci, in še poseben pozdrav novinarjem, saj je danes nadaljevanje teme "ocena stanja in gibanja v slovenskem gospodarstvu". Kar se pozdravov tiče, velja moj pozdrav edinemu ministru slovenske vlade, ministru za gospodarstvo, vseh ostalih ministrstev pa očitno ta tema preveč ne zanima in obremenjuje. Res pa je, da manjka kar veliko število pozicijskih poslancev, bi pa bilo zelo dobro, če bi bili ob tej temi tudi prisotni. Pa kakorkoli že, to je odraz in skrb za slovenskega človeka, za slovensko gospodarstvo, za prihodnost, za jutri. Kdo najbolj izraža to skrb, se vidi po poslanskih klopeh; v tem trenutku je pravzaprav največ opozicijskih poslancev v tej dvorani.
Spoštovani gospod podpredsednik, poslanke in poslanci! Pa recimo kaj okrog ocene in stanja slovenskega gospodarstva danes v naši državi! Upam, seveda, da boste moj del k tej točki razumeli kot skrb slovenskega poslanca za prioritetne naloge, ki jih bo potrebno v bližnji prihodnosti na nek način nujno urediti. Ko poslušamo iz te govornice ali pa beremo določene intervjuje, tudi tiskovne konference vladnih ali pozicijskih govornikov ali predstavnikov, ko govorijo o gospodarskih kazalcih in o stanju v gospodarstvu, opažam dve različni izhodišči. Prvo izhodišče je običajno optimistično in se uporablja v glavnem pri oblikovanju proračunskih prihodkov za znotrajproračunsko porabo - ob povečanju števila zaposlenih v javni upravi ter seveda ob povečanju njihovih osebnih dohodkov ter ostalih materialnih stroškov. Spomnimo se sprejetja, pred nekaj dnevi, proračuna za letošnje leto, kjer je bilo z amandmaji vlade za 13 milijard tolarjev povečanih sredstev prav na tej postavki. Vsi analitiki in analize pa seveda ugotavljajo, da se že nekaj let izkazuje, da je poraba vseskozi rasla hitreje, kot pa je bila rast bruto domačega produkta.
Drugo izhodišče je pa seveda bistveno bolj pesimistično od prvega in se običajno pojavlja ob koncu proračunskega obdobja, ko se ocenjujejo realni dosežki. Če se spomnim napovedi za rast bruto domačega produkta iz leta 1995, da bo v letu 1997 preko 5% bruto domačega produkta. Iz zadnjih analiz je bilo moč razbrati ter od predstavnikov slišati, da je to nekje okrog 3,2%. Kaj in kako je statistični urad čez praznike očitno deloval, smo videli v današnjih časopisih, kjer je rast bruto domačega produkta, poslanke in poslanci, verjeli ali ne, naenkrat poskočila na 3,8%. Fantastično, to pomeni, o kakšni napovedi dviga bencina ni govora, o kakšni napovedi večje prispevne stopnje za pokojninsko blagajno ni dvoma itd., to pomeni, da je resnično, ampak ne vem, pa kje in na katerih področjih je to tako briljantno v porastu, če pa seveda realna slika kaže popolnoma nekaj drugega. Res je, gospe in gospodje, da se ne živi od točke 1, od obljubljenega, ampak le od rezultatov dela. To pa nam seveda na koncu mora biti jasno. Kako živijo v naši državi državljanke in državljani, ki so delavke in delavci v nekaterih panogah industrije, večina kmečkega prebivalstva in seveda armada brezposelnih, so rezultati dela te vlade, vlade dr. Janeza Drnovška, ki to vlado vodi že dobrih šest let. Trditve o slabih rezultatih te vlade seveda bomo tudi z nekaterimi argumenti in številkami še dokazali. Številna brezposelnost in podatki, ki govorijo o brezposelnosti v državi in Mariboru in v ljubljanski regiji, so seveda zaskrbljujoči. Preko 126.000 brezposelnih. Število brezposelnih po podatkih v zadnjem času narašča. Od teh brezposelnih je preko 50.000 takšnih, ki nimajo nobene izobrazbe, so pod I. Zaskrbljujoč podatek pa je, da imamo preko 33.000 brezposelnih s 4. izobrazbeno strukturo in potem še 26.000, to pomeni blizu 60.000 brezposelnih s 4. in 5. izobrazbeno strukturo. To je zaskrbljujoč podatek. Še vedno, gospe in gospodje, velja, da dijaki po končani srednji šoli morajo opraviti pripravniški staž. Nekoč ali pa še pred nekaj meseci je bilo to možno opravljati tudi s pomočjo subvencije ministrstva za socialo, delo, družino tudi v družbenih dejavnostih, tudi v lokalni skupnosti. Danes te možnosti več ni. Namesto da bi to neumnost odpravili, se na tem področju nič ne spremeni. Žalostno je seveda pogledati tudi podatek, da imamo preko 2200 brezposelnih s 7. ali 8. stopnjo izobrazbo, to pomeni fakultetno izobražene, celo magistre ali doktorje. Ko govorimo o teh grozečih številkah, govorimo o 14% brezposelnosti v Republiki Sloveniji. Če pa seveda to brezposelnost analiziramo nekoliko drugače, nekoliko po posameznih regijah pa seveda pridemo v posameznih regijah do strahovitih podatkov. Poslanke in poslanci! Ali si znate predstavljati delo v občinah, kjer imajo preko 25% brezposelnost, to je dvakrat večjo brezposelnost, kot je povprečje v Republiki Sloveniji? Če samo primerjamo Maribor in Ljubljano, število prebivalcev nam je znano, 350.000 približno v Ljubljani pa približno 150.000 prebivalcev v Mariboru, je v Mariboru 14.300 brezposelnih in v Ljubljani 13.600; razmerje 1:1, v številu prebivalcev pa približno 1:2 ali 1:3, približno. Če pogledamo upravno enoto Maribor, ima 23,9% brezposelnih. V njih seveda prednjačijo občina Pesnica z 29%, občina Kungota z 28%. Če pa pogledamo upravno enoto Ptuj s 16% brezposelnih, pa v tej upravni enoti prednjači haloška občina Zavrč s 27% brezposelnih. Seveda tudi, na žalost, naša občina se ne more postavljati s kakšnim dobrim podatkom glede na konfiguracijo in na strukturo prebivalstva. Tu smo nekje v vrhu štajerskega dela, v vrhu Podravja in seveda dvakrat prekašamo republiško povprečje pri brezposelnosti, tudi preko 23% brezposelnost je v naši občini.
Če pogledamo naslednje podatke, se je ocena deželnega tveganja za Slovenijo poslabšala - podatki so primerljivi od marca do septembra v lanskem letu, torej te vlade - za 1,3%. Poslabšala pa se je tudi ocena političnega rizika, celo za 13,3%. Seveda slabše so ocenjeni tudi dosežki na področju ekonomskih sprememb, in sicer za 4,9%. To so konkretni podatki, tako kot sem rekel, med marcem in septembrom lanskega leta.
Dosegljivi podatki kažejo za leto 1997 ponovno poslabšanje cenovne konkurenčnosti slovenske predelovalne dejavnosti v primerjavi z državami Evropske unije in to zaradi apreciacije tolarja. Takšno poslabšanje kažejo ne samo proti državam Evropske unije ampak tudi proti državam Cefte. Iz tega sledi naslednje. Ugotavlja se iz Ekonomskega ogledala, to je seveda zanimivo in to je nastalo na področju gospodarstva, da se je realna rast stroškov dela na zaposlenega v letu 1997, to je v lanskem letu, v predelovalni dejavnosti bistveno bolj upočasnila, kot so pa rastli osebni dohodki. Podatki kažejo, da iz 4,5% rasti produktivnosti za čiste plače v letu 1997 je bila rast 2,4%. Sedaj pa poglejte, če primerjamo ta podatek, kjer se je rast upočasnila za rastjo proizvodnje, s tistimi prvimi podatki, o katerih sem govoril, da se ugotavlja, da je poraba vseskozi že nekaj let hitrejša od rasti bruto domačega produkta v družbenih dejavnostih, v tistih dejavnostih torej, ki so napajane iz državnega proračuna, je jasno, da je obremenjevanje gospodarstva takšno, kakršno pač je in da je nezadovoljstvo v gospodarstvu tako veliko, kot je. Poglejte, če drži podatek, ki ga je napisal Jožko Čuk, da vsakdan izgubimo 40 delovnih mest, in če je res, da se število blokad delovnim organizacijam, podjetjem, s.p. in tako dalje iz dneva v dan ali iz leta v leto bistveno povečuje, potem se lahko vprašamo samo, kam in kako dolgo.
Kam, je odgovor zelo blizu. V popolno anarhijo v popolni kaos, tako kot je nekdo rekel iz dvorane.
Kam to vodi? Kako dolgo? Verjetno ne več dolgo. Zato me seveda toliko bolj čudi, da danes ob tako pomembni točki ni zanimanja in ni prisotnosti tistih, ki ne samo opozarjajo na to, opozarjamo opozicijski poslanci, ampak tisti, ki danes odločajo. Tisti, ki so dobili mandat za odločanje in peljanje te barke naprej.
Poglejte, gospe in gospodje! Če pogledamo samo znesek bruto plač za zaposlene osebe v usnjarski in predelovalni industriji. Imamo preko 87% vseh zaposlenih pod 110 tisoč tolarjev bruto plače. Si predstavljate, kaj to pomeni za eno štiričlansko družino? Ali preko 10% zaposlenih v teh panogi pod 60 tisoč bruto plače.
Podatki so tako šokantni, tako zaskrbljujoči, da bi mogoče celo kazalo vzpostaviti izredno stanje v naši državi na področju gospodarstva. Mogoče izredno stanje tudi zaradi tega, da bi napovedi o nezaposlovanju v družbenih dejavnostih dejansko izpeljevali tako, kot je bilo rečno in napovedano. Nekje sem prebral, da je od januarja do aprila bilo 400 novih delovnih mest v družbenih dejavnosti, v upravi in tako dalje. Torej v službah, ki so napajane iz državnega proračuna. Veliko je bilo govora tudi o direktorjih, o vodjih posameznih agencij, skladov itd. Na tem področju za danes ali do danes poslanci tega državnega zbora nismo dobili nobene oprijemljive informacije.
Gospe in gospodje, res je, da se je naredilo nekaj premikov, premikov v smislu kapitala, v smislu lastnine, pa vendar seveda bistveno premalo.
Preden zaključim, bi rad povedal še to. Ob oceni stanja in gibanja v slovenskem gospodarstvu je bilo za to govornico rečeno tudi o pokojninski reformi. Predvsem je o pokojninski reformi govoril premier doktor Janez Drnovšek, ki ga danes ni tu in ki mu je očitno ta tema zaenkrat premalo občutljiva. Poglejte, govoriti o pokojninski reformi in govoriti o tem, da ni politične volje, je enostavno rečeno neumno. Midva z gospodom Klincem ne moreva reči, da nimava politične volje, da bi prevajala direktno iz angleščine. Vsaj za sebe lahko to rečem, da to ni res, ker tega ne znam. Govoriti o politični volji pri pokojninski reformi, je noro, ker to ni res. Pokojninsko reformo lahko narediš, če imaš za to izpostavljene nekatere mehanizme, torej pogoje. Pogoji za vzpostavitev, za začetek pokojninske reforme so za moje pojme glede na informacije na študijskem izobraževanju, ki smo jih dobili zunaj, naslednje: gospodarska stabilnost, inflacija od 2 do 3% in seveda lastnina. Vedeti se mora, katere so banke, katere so zavarovalnice itn. Ali si predstavljate pri drugem stebru, ki bo zakonsko ozabvezujoč, da je potrebno 40 let v ta steber vlagati. Sredstva, ki sem jih vložil danes, morajo čez 40 let imeti enako nominalno vrednost. Pri inflaciji 17 ali 20%, boste rekli, saj pa ni takšna inflacija, če pa je 8%-na. Gospe in gospodje, inflacija je takšna, za kakšne obresti dobite posojilo v bankah. To je realna slika. Skladi, ki bodo oplemenitili ta sredstva s 17 ali 18%, za moje pojme ne morejo obstajati. To ni normalno v nobeni državi sveta, to ni normalno v normalnih gospodarstvih, to je seveda možnost s špekulacijami. Kaj pa bodo špekulacije prinesle, ali je kdo pripravljen vlagati v sklad, ki bo špekuliral, in ne vem, ali bo ali ne bo čez 40 let ta sklad imel nominalne vrednosti. Verjamem, da ne. Govoriti o politični volji ob pokojninski reformi je neumnost. Neumnost pa še toliko večja, ko nekdo govori o pokojninski reformi, danes jo bomo začeli, jutri pa bomo imeli od tega že rezultate. Kakšne rezultate? 10 let ne bo nobenih rezultatov.
Kaj se pa lahko v desetih letih na takšnem področju zgodi? To, da bomo odrezali tudi tiste pridobljene pravice, to kar se sedaj dogaja, kar so menda časopisi razkrili, da je tam neki 65. člen, ko je od leta 1994 pa do danes 15% nižje izhodišče oziroma za izračun pokojnine, ko gre nekdo danes v pokoj. Je to pokojninska reforma, na takšen način? Kako priti do tega, da bodo ljudje imeli zaupanje, da bodo zaupali v te sklade? Kako do tega pripeljati? Na osnovi česa? Na osnovi obljub, da bo proračun za naslednje leto manj z minusom, potem pa vidimo, kakšen je, da bo poraba v družbenih dejavnostih nižja, da se bo zaposlovanje dvigovalo. Na osnovi teh obljub ni možno. Na koncu pa, gospe in gospodje, 54 poslancev vladne koalicije sprejme pokojninsko reformo danes, če hoče, do 8.00 zvečer. Kaj pa more opozicija? Lahko opozarja, ampak to je vse. Še vedno ste izglasovali točno tisto, kar ste hoteli. Potem pa ne enostaven, neprimeren način primer govori s te govornice, da ni politične volje. Opozicija bo sedaj kriva, če ne bo pokojninske reforme. Mi smo želeli, mi smo hoteli! Ja, ampak niste imeli pogojev! Niste znali gospodariti. To so dejstva. Zato ne morete izpeljati pokojninske reforme in s takšno politiko je tudi nikoli ne boste speljali, ampak pripeljali državo v kaos. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Pukšič. Besedo dajem gospodu Lojzetu Peterletu. Pripravi naj se Branko Kelemina.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Nisem natančno razumel gospoda poslanca Pukšiča, ali je v besedi kaos uporabil besedo o ali v, ampak velike razlike ni. Skušal bom tudi v svojem nastopu razložiti, zakaj zadeve tako vidim. Glejte, da je stanje zaskrbljujoče, je najbolj mila razlaga za to, kar se v našem gospodarstvu dogaja, kar se da reči na to temo. Jaz ne bom obnavljal vsega, kar je bilo, od elementov, ki opisujejo gospodarsko stanje, ne bom tega ponavljal, ampak samo na nekatere bistvene zadeve bi opozoril. Dejstvo, da se na področju zaposlovanja stvari ne premikajo na boljše, da inflacija narašča, da je dinamika gospodarske rasti prešibka, da izvozna konkurenčnost ne napreduje, da nas primerljive države iz srednje Evrope prehitevajo v dinamiki in da imamo še naprej to značilno nesorazmerje v odnosih med gospodarsko rastjo, med inflacijo in plačami. Danes ste lahko brali, koliko so šle plače naprej v 1 letu, februar-februar. Šle so za 11,6%, inflacija je čez 9% in gospodarska rast, zanimivo, izračunana prav za te dni, znaša zdaj naenkrat kar 3,8% za leto 1997. Dolgo so računali in ponderirali, zdaj pa smo dobili zelo presenetljivo številko, za katero sem slišal povedanih že nekaj dvomov. Ampak jaz bom vesel, če bo ta številka obstala.
Glejte, kakšen je bil odgovor vlade na to zaskrbljujoče stanje. Stanje, o katerem ne govorimo samo poslanci v državnem zboru, ampak je o njem gospodarstvo povedalo svojo besedo, ki se od naše pravzaprav nič kaj dosti ali skorajda nič ne razlikuje. Vlada je dala zame zelo nesrečen oziroma površen, ležeren, tudi neusklajen odgovor, zame neodgovoren, jaz bi temu rekel nekakšen "slow fox", "sotto vocce", če govorimo malo glasbeno. Govorilo se je, da vlada upa, delali so slovnične vaje iz pogojnika, kaj vse bi bilo treba, malo pa smo slišali, kdaj, kako in za kakšno ceno bodo ukrepi izvedeni. V bistvu nam je vlada najavila, da ne bo storila nič, da bo še naprej trajala stagnacija; stagnacija pa je za naše gospodarstvo in za našo državo nazadovanje v tekmi, ki je čedalje ostrejša. Kakorkoli sem obračal besede vseh nastopajočih s strani vlade, ne morem zaključiti drugače, kot da vlada nima koncepta, nima smelosti in nima nobene volje po reformah. Mi bi morali tukaj slišati močne, jasne, trdne besede: "mi, slovenska vlada, hočemo, prvič, drugič, tretjič, ta mesec to, drugi mesec naslednje, proti koncu mandata tretje..." in tako naprej. Slišali smo zopet razlage, kako je, kako bi moralo biti, kako bi bilo dobro, da bi bilo drugače, a vendar nobene jasne volje. Preštejte stavke, ki izražajo voljo v nastopih premierja in treh ministrov! Ne boste je našli, niti v enem stavku ne piše, "mi bomo, mi hočemo", vse je v pogojnikih. Seveda v državi, katere vlada noče vladati, ki je neodločna, ki menca, ki je neangažirana, govori brezvoljno, brez iskre, v taki državi se ne obetajo dobri časi in tako ne bomo daleč prišli.
Glejte, gospod predsednik vlade je tukaj govoril v svojem značilnem slogu. Začel je z zunanjimi dejavniki, da so "na splošno negotove razmere", citiram. Te iste razmere veljajo za Poljsko, za Estonijo, za Madžarsko, za Litvo, Latvijo in Češko. Poljska dosega 6% gospodarske rasti, druge primerljive države tudi več kot mi, četudi bi bilo 3,8, so še močnejše, ker so šle one čez 3 oziroma med 4 in 6. Torej ne more veljati, da je samo za nas negotovo ali da se je samo nas Azija dotaknila. Azijska kriza, torej to, o čemer govorimo, mislim, da še ni mogoče govoriti, da je azijska kriza bistveno vplivala na gospodarsko situacijo, o kateri sedaj govorimo. Glede inflacije je rekel gospod predsednik, da "bomo nekako ostali na 8". Na 8 še nismo bili, do 8 s to politiko tudi ne bomo prišli (jaz bom potem govoril nekaj o notranjih dejavnikih). Tudi, če bi bil naš cilj 8, je premalo. Jaz sem potem slišal v nadaljevanju gospoda ministra Senjurja, ki ga po v marsičem cenim, ampak da nam tukaj razlaga, da bo politika vlade ohranjati inflacijo oziroma ne je zniževati prehitro, nismo pa slišali, kdaj bi jo vendar spustili nižje in kako, pa dajmo vmes v oklepaj še (in za kakšno ceno), torej, če nam vlada tako govori o inflaciji, potem jaz ne vidim nobene možnosti skladja z zadevami, ki so zapisane o inflaciji v programu 2000 s strani Evropske zveze. Potem nam nič ne pomaga govoriti, da nekatere pogoje celo izpolnjujemo za evropsko denarno unijo, ampak bo treba rokave zasukati povsem drugače, kakor dela to ta vlada. Jaz sprašujem, kdaj bo šla ta teorija in praksa iz vladnih vrst, da je treba gospodariti z inflacijo, da nas ne bi kaj hujšega prizadelo. Kot sem jaz ekonomijo študiral, mi ti ne gre skupaj in nam nikakor ne more in ne sme biti cilj, da bo inflacija približno taka kot je.
Gospod predsednik je govoril o zakonu o davku na dodano vrednost. Poglejte, od 1992. leta je ta namen v vladi, vendar tisti, ki bo morali to pripraviti, tega niso resno pripravili. Pred 14 dnevi je bil ta zakon ponovno umaknjen iz vlade, ker se bo koalicija še usklajevala. Pravijo, da jim čisto malo manjka, da gre samo za 3% ali da gre že za desetinke, vendar nas vleče ta vlada predolgo s tem. Tudi to je v programu 2000 in čim dlje se to vleče, jaz se bojim, da se bo temu vlada odpovedala, ker vemo, da bo nekaj neprijetnih posledic, to ne bo popularno, glas ljudstva bo rekel, ja, kaj je pa zdaj, kakšne bodo pa volitve, bo rekla koalicija itn. Torej po tej logiki se zadeve odlagajo v nedogled. Drugo leto je že ta vlada, vendar noče bistvenih stvari narediti, ki so bile v programu že prej. Jaz tukaj seveda ne morem govoriti drugače kot o neodgovornosti. Potem bi pa govoril o zame ključni zadevi, ki bremeni oziroma onemogoča tej državi, da bi šla kam naprej. To je kar naprej ista politika gospoda Drnovška, ki ji rečem politika soglasja, politika konsenza. On nam je tukaj jasno povedal, zdaj je v javni razpravi pokojninska zakonodaja, pokojninska reforma. Če ne bo prave pripravljenosti, je rekel, potem bomo šli samo v majhne korekcije, majhne korekcije niso nič, ne bodo nikamor pripeljale, torej meni je s tem stavkom povedal, da ta vlada v pokojninsko reformo ne bo šla, kajti ugotovila bo nepripravljenost. Mi vemo, da se reforme delajo takrat, kadar zmanjka denarja, ponavadi samo takrat. In da je vlada zavajala ljudi, da ne bo to prav nobenega nič prizadelo, je seveda, najmanj kar rečemo lahko temu, neresnica. Deloma bo prizadeta generacija, ki sedaj dela, deloma bo prizadeta generacija, ki bo delala za nami, in stvari, na katere je opozoril že gospod Pukšič, držijo. Torej mi, ki gledamo to naraščajo bulo v pokojninski blagajni, gledamo k temu seveda še vlado, ki noče tukaj nič narediti, lani nam je celo skrila 11 ali koliko je bilo tistih milijard, ki so se kasneje izkazale, da so tudi v tej buli, pa se ni dalo o tem tukaj nič slišati oziroma nič resnega povedati s strani vlade.
Torej tukaj, če bo šla vlada, če bo šel premier s to politiko tako na notranjem kot zunanjepolitičnem področju naprej, bomo res imeli 4 leta, ko se v Sloveniji ne bo nič resnega zgodilo. In kot je bilo že večkrat rečeno, tudi z moje strani, ta koalicija ima 52 glasov, naj naredi tisto, kar je za to državo treba narediti, naj nam neha profesorsko razlagati in naj začne vladati.
Kar se tiče izjave gospoda predsednika, da dalj časa pa se ne bo dalo odlagati reform. Jaz ga sprašujem, kaj pomeni daljši čas? Kdaj se bo pa začel tisti čas, ko bi se morale reforme začeti? Jaz imam seveda odgovor, ta daljši čas bo trajal še nekaj časa, ker, prvič, koalicija sama ni usklajena glede pokojninske reforme, nima volje, da bi jo začela, preložila bo zadeve na ljudstvo, češ, da se ljudstvo ne strinja, in seveda slišala jih bo opozicija, da ni kupila vsega a priori ob tem, da so od bele knjige ostale več ali manj za enkrat samo še platnice. Gospe in gospodje, ta daljši čas utegne biti štiri leta te koalicije, kar bo katastrofa za to državo. Ker ta koalicija v prvem letu ni podvzela ene resne reforme, sedaj bomo kmalu v polovici drugega leta, ko ni še zmeraj nobene reforme. Vse to je mlinski kamen na vratu te države in tega ne boste pripisali opoziciji, to potapljanje in ustavljanje države.
Gospe in gospodje, jaz bi rad povedal še nekaj besed o notranjih dejavnikih, o katerih premier ni povedal nič. Zame je notranji dejavnik, ki vpliva na gospodarsko stanje, nepotrebna dodatna birokratizacija države z več kot 1000 novih uradnikov v enem letu nove koalicije, to je seveda v milijardah ovrednoteno. Nič ni premier govoril o vplivu enoletne odsotnosti proračuna. Posebej opozarjam gradbeništvo. Nekaj let je imelo gradbeništvo v prejšnjem mandatu najvišjo stopnjo rasti. Šla je čez 10% in samo tu je šla tako visoko. Če se pa eno leto ne podpiše nobene pogodbe z gradbenimi podjetji na ravni cestnega programa pod avtocestami, je jasno, da se mora to nekje tudi poznati in se na naši rasti nedvomno pozna. Potem, nedvomno vpliva na tako gospodarsko stanje vpliv nereformnega obnašanja vlade, ki podaljšuje preteklost, kot jaz temu rečem, in veliko zanemarjanje pomena malega gospodarstva. Kar seveda pomeni, da so pogoji poslovanja že kar nekaj časa spet nespremenjeni in niso stimulativni.
Torej, če bi vlada tukaj prišla s smelim konceptom, če bi rekla, v tem in tem času bomo te stvari spravili v take številke, v take procente, na take stopnje, v taka razmerja, bi jaz mogoče, ker pač stavim na kvaliteto, lahko govoril v prid temu, kar sem slišal. Tako pa lahko to samo proglasim kot neodgovornost in nesposobnost te vlade kot napačen odgovor na resne dileme v trenutnem gospodarskem stanju te države. Mi vemo, da se stvari ne dajo kar po domače in čez noč urejati, zato bi tem bolj morali imeti pred seboj program, ne pa razlag kako pri nas je, s strani vlade.
In končam še s tem, da smo slišali ponovno pri nekaterih zadevah s strani enega ministra, da vlada upa. Glejte, vlada je tukaj za to, da vlada. Upa ljudstvo, upa narod, upa lahko celo opozicija, vlada pa mora vladati. Vlada naj se ne izraža s takimi kategorijami. Vlada naj pove, kaj bo naredila, potem bomo lahko sploh resno razpravljali o tem, ali je to za nas sprejemljivo ali ne. Tako pa moramo povedati, da odgovor sam ni sprejemljiv, ker ni v njem nobene vsebine.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod Peterle. Besedo dajem gospodu Branku Kelemini. Pripravi naj se Jože Jerovšek.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa predsedujoči. Spoštovane poslanke in poslanci! Spoštovani gospod minister.
Priznati moramo, da sem zadovoljen, da je končno v državnem zboru oziroma da se lahko v državnem zboru nekaj več spregovori o razmerah v slovenskem gospodarstvu. Za moje prepričanje je to ena najpomembnejših tem. Tudi najaktualnejših tem in mislim, da bo to tudi za danes in tudi pomembno za jutri in tudi za naslednje dni. Kajti smatram, da se bomo prav v teh pogojih gospodarjenja morali v naslednjem obdobju nekoliko več pozabavati in tudi poiskati primerne rešitve. Upam, da bo tudi postala dokaj redna praksa, da se bomo vsaj mogoče dvakrat na leto tukaj v državnem zboru o tej problematiki pogovorili.
Seveda se nam, ki smo člani odbora za gospodarstvo, ki se nekoliko več ukvarjamo s temi vprašanji, zdi že mogoče včasih nekoliko smešno, nenehno takorekoč se ukvarjati z istimi podatki, opozarjati na podatke, nenehno so ti podatki takorekoč ne spreminjajo veliko na makro področju, ampak ne glede na to, mislim da je potrebno spregovoriti o tem tudi zato, da se opozori na določene probleme v gospodarstvu javnost. Da se opozori gospodarstvenike, institucije, pa tudi vlado in da moramo na nek način tudi nakazati naše videnje rešitev. V upanju, da bo državni zbor kot celota, razumel pomembnost, aktualnost in tudi nujnost celovite in globalne obravnave razmer v slovenskem gospodarstvu.
Glede na besede, ki jih je izrekel tukaj prvi minister oziroma predsednik vlade in tudi oba ministra, minister za gospodarstvo in gospod Senjur ter pa še tudi minister za malo gospodarstvo. Se mi zdi takorekoč skoraj nekoliko čudno sedaj bolj kritično spregovoriti o teh gospodarskih problemih, kajti naslikali so nam gospodarsko situacijo v Sloveniji zelo optimistično, kar sicer smatram, da je zelo pravilno, da gleda z optimizmom v prihodnost. Ampak zadeve, mislim, da niso na takem nivoju in v takem stanju, kakršnega so prikazali. Vsaj ne v posameznih segmentih ne, če že v globalu kazalci kažejo nekoliko drugače.
Upam tudi, da bo po tej razpravi državni zbor prišel do nekega spoznanja, da ne moremo graditi slovenskega gospodarstva na političnih ideologijah, na dnevni politiki ali pa mogoče celo na politiki neke opcije, ampak le na osnovi stroke in usmeritev, ki vodijo k zanesljivi uspešnosti.
Če poskušam nekoliko bolj kritično spregovoriti o tej gospodarski situaciji v Sloveniji, se je zmeraj potrebno najprej vprašati, kje so tisti razlogi, zakaj se nahajamo v neki fazi ali v takšni fazi. Prav gotovo ti vplivi na slovensko gospodarstvo izhajajo iz obstoječega stanja oziroma iz tega, kar se je v preteklosti zgodilo. Sicer je bilo to tukaj že nekoliko omenjeno, ampak kljub temu mislim, da so se zgodile res take globoke spremembe v slovenskem gospodarstvu, ki so bistveno vplivale na današnjo situacijo. Smatram, po moji oceni, da niti slovenska oblast kot celota, niti slovensko ljudstvo in niti slovensko gospodarstvo niso bili pripravljeni na to novo obliko gospodarjenja v Sloveniji. Vse skupaj se je takorekoč zgodilo zelo hitro. Zakaj to govorim? To govorim zato, ker smatram oziroma sem trdno prepričan, da je zakonodaja, gospodarska zakonodaja, razmeroma zapleten sistem, seveda skupaj z drugimi zakoni, tako zapleten, da ga v bistvu preprosti ljudje ali pa večina ljudi ne razume. Razumeli so ga seveda tudi ob pravem trenutku posamezniki, se pravi tisti, ki so bili na oblasti, ki so imeli vpogled v to zakonodajo oziroma so jo celo sprejemali, in so, tako vsaj jaz menim, zlorabili ta inštitut v neupravičeno lastninjenje, tudi v nepravilno delitev premoženja s temi certifikati, ker menim, da gre, in tako je bilo tudi rečeno, za rop stoletja, potem s to certifikatsko luknjo in tako naprej - mislim, da ljudstvu ni bilo pravilno razdeljeno to premoženje - in vse nepravilnosti takorekoč, ki so se tudi naprej dogajale, izhajajo iz te nepripravljensoti državljanov na novi sistem.
Jaz tudi menim, da tisti, ki so izkoristili ta pravni sistem v svojo korist, so takorekoč vplivali na to, da so danes razmere takšne, kakršne so. Tako od počasnosti lastninjenja, ki se tudi nadaljuje - jaz pravim, in je bilo tudi že večkrat povedano, da nekdo želi, da je vse pod kontrolo, da bo čim več oziroma vse ostalo v eliti, seveda se ve, v čigavi, in ta trend se seveda tudi nadaljuje v prihodnosti. Kajti ne morem si drugače razlagati določenih dilem, ki so ostale nerazčiščene v naši preteklosti, kot je recimo Tam. Vemo, da gre za ogromna oškodovanja družbenega premoženja, za veliko nepravilnosti. Vse skupaj stoji pred sodiščem in zdajle ni organa, ki bi to stvar popeljal do končne rešitve. Kdaj se bo to zgodilo, ne vem, ampak veliko ljudi, tudi prizadetih, čaka na končni razplet, pa ne samo pri Tamu, ampak tudi pri nekaterih drugih projektih in vprašanje je, kdaj se bo to zgodilo.
Zdajle bi mogoče nekoliko več spregovoril o tistih temah, o katerih sem včasih že tudi govoril tukaj v državnem zboru in sicer je to obrtništvo in malo gospodarstvo. Kajti mislim, da se na področju obrtništva in malega gospodarstva v tem obdobju tudi zdajle, ko sem jaz v parlamentu, ni zgodilo tako rekoč nič pomembnega. Lahko ugotovim in upam, da tudi vsi ostali, da strategija razvoja malega gospodarstva, ki smo jo, ni bila sprejeta, ampak pač napisana, da se tako rekoč v nobenem poglavju ali pa v zelo redkem, uresničuje, predvsem se ne uresničuje glede finančnih sredstev, ki so tam bila predvidena, tako da resnično ne vem, kdaj bo ta strategija zaživela in kdaj bo malo gospodarstvo od te strategije imelo kakršnokoli korist. Sicer smo res ustanovili novo ministrstvo, ki bi naj poskrbelo za pospešitev teh, tudi verjetno teh usmeritev, ki so predvidene v strategiji, vendar vse skupaj zgleda da zelo, zelo počasi se te stvari premikajo. Ugotovitve, recimo, ki bi jih lahko omenil tukaj pri tem podjetništvu, so tudi to, če navedem nekaj konkretnih zadev, da število zaposlovanja oziroma samozaposlovanja v tej panogi pada. Zakaj se to dogaja, je seveda drugo vprašanje, ampak mislim da tudi zato, ker se razmere slabšajo v povprečju, kajti tudi velikim sistemom ne gre ne vem kako dobro, in veliko teh malih je seveda na te velike sisteme vezano. Gre predvsem za plačilno sposobnost oziroma za zavlačevanje izplačil tistih, ki so še, do katerih so opravičeni podjetniki, in to prav gotovo vzpodbuja tudi k temu, da se razmere slabšajo oziroma da ljudje svoje dejavnosti tako rekoč opuščajo.
Če se ustavim pri ceni kapitala, je razumljivo, da se ni izboljšalo popolnoma ničesar; par procentov so sicer te obresti padle, ampak to ni nič v primerjavi s tem, kar bi moralo biti. Ampak tukaj so pa drugi zanimivi podatki, recimo, da le prihajajo počasi tuje banke k nam s svojim kapitalom, kar se bo tudi v naslednjem obdobju zgodilo. Moram vam povedati, da sem zasledil podatek, ki je mogoče zanimiv za marsikoga, da recimo neka tuja banka ponuja obresti za infrastrukturo - ampak dobro, to je lahko tudi za druge zadeve - 2,5%, kar je zelo zanimiv podatek. Tako, da bodo naše banke morale morda začeti nekako drugače razpolagati s svojim kapitalom.
No, kot sem povedal, plačilna nedisciplina se nadaljuje. Pogodbe, ki so sklenjene, takorekoč ne veljajo oziroma pravni sistem, ki bi moral te zadeve rešiti, jih ne reši, torej pravni sistem ni naklonjen oziroma moram reči, da je izredno nenaklonjen gospodarskemu sistemu. Tukaj se postavlja vprašanje, zakaj oblast oziroma vlada tega na nek način ne uredi, zakaj ne zaščiti majhnega podjetnika, da bi imel vse tiste pogoje, kot jih imajo v evropskih državah oziroma v državah Evropske skupnosti. Tukaj pa moram omeniti tudi to, da vlada v našem sistemu oziroma v tem sistemu malega podjetništva tudi velika konkurenca; določene dejavnosti so absolutno predimenzionirane, tudi ni rešeno vprašanje dela na črno, kar slabi ta sistem, čeprav je bilo o tem veliko govora, vendar rezultatov ni nobenih. Potem velja tukaj opozoriti na primer, recimo katere so tiste storitve, ki so predimenzionirane - to so prav gotovo prevozniške storitve, kjer so cene, kot poznate, izredno nizke. Potem pa obstajajo tudi nekateri sistemi tako imenovane državne zaščite nekaterih subjektov - to je na primer v prevozništvu; mislim, da poznate problematiko avtobusnih prevozov, kjer država na nek način ščiti svoje interese in tista državna podjetja (sicer so vloge na ustavnih sodiščih, kako bodo rešene, pa je drugo vprašanje). Vendar se tukaj lepo vidi iz teh primerov, da se država preveč vmešava v gospodarstvo, in da tiste temeljne, sistemske zakonodaje ne uredi tako, da bi bila jasna in da bi se točno vedelo, kako lahko posamezni subjekti v našem sistemu nastopajo.
Tukaj pri teh prevozih moram omeniti še zelo zanimiv podatek, upam, da boste poslušali, zelo zanimiv. Dobil sem podatek oziroma je bil izrečen celo tam na tistem srečanju v Celju zadnjič, ko so se prevozniki nekoliko organizirali in naredili pritisk na državo. Ker verjetno, tudi jaz smatram tako, da ta država drugega jezika tako ne razume kot samo jezik moči, drugače se pa stvari ne premaknejo. Ampak poglejte en zanimiv podatek, ki je tudi za še nadaljnje razprave zelo pomemben. Slovenski prevozniki, privatni, veliko seveda vozijo tudi pri izgradnji avtocest in tam SCT recimo dobiva za posamezne prevoze, ki so seveda tudi boljši od tistih, ki dobivajo podjetniki, plačano 7.000 tolarjev na uro, dočim obrtniki pa dobijo plačano 1.950 tolarjev. Si lahko zamislite, kakšna razlika je to in kakšna nepravilnost in nepravičnost se dogaja na tem področju. In zato smatram, da je popolnoma prav, da so se prevozniki organizirali in da bodo na ta način poskušali uveljaviti svoje pravice in urediti te razmere nelojalne konkurence.
Isto moram tukaj omeniti, mislim, da je priložnost zdajle, da danes to povem, na nas oziroma tudi na meni in še nekatere druge poslance so se obrnili tudi, čisto banalno tako povedano, dimnikarji Slovenije in se pritožujejo, da na tem področju vlada izreden nered, da so njihovi interesi tako rekoč okrnjeni, da država tukaj vodi zelo čudno politiko, zagovarja določene subjekte, ki izvajajo tako rekoč tudi nelojalno konkurenco, inšpekcijske službe pa ne reagirajo kljub vsem protestom in opozarjajo, da v kolikor ne bo ta država oziroma pristojna ministrstva poskrbela za rešitev te problematike, da se lahko zgodi, da bo ta dejavnost v prihodnosti propadla oziroma da se ji bo izredno slabo pisalo. Kakšna je pa politika tukaj države, na tem področju, jaz trenutno ne vem, bom pa se nekoliko več s tem problemom pozabaval v prihodnosti in bom upam, da bom lahko pomagal tem podjetnikom, da bodo prišli do svojih upravičenih pravic.
Zdaj pa, če se nekoliko, torej, če zaključim to fazo o malem podjetništvu v gospodarstvu, vse tiste velike besede, ki smo jih velikokrat izrekli tudi za to govornico in pa tudi v javnosti in na vseh ostalih institucijah in področjih, ko smo toliko opevali to malo gospodarstvo in polagali upe vanj. V njem se tako rekoč nič ne dogaja, razen tisto, kar tile podjetniki samoiniciativno naredijo. Imamo srečo v tej naši državi, da vsaj podjetniki oziroma slovenski narod, da je tako priden, in da ne glede na vso situacijo in slabe razmere na nivoju države želi in mora tako rekoč preživeti in pridno dela, zato da lahko mi počnemo velikokrat tukaj določene nepravilnosti.
In če se naslonim še na to veliko gospodarstvo. Tukaj bi samo omenil, da sem zelo razočaran, da je tako rekoč vlada ukradla tisto idejo lanske pomladi o razvojnem varčevalnem programu in izredno zlorabila ta institut, to je popolnoma jasno. Kajti ni šlo za nobeno tako rekoč varčevanje te države, ampak za povečevanje davkov in pa tudi za zbiranje večjih sredstev za večjo porabo.
Seveda zmeraj smo opozarjali, da bi bilo prav, da se, če se že zbere več davkov, da bi se ti morali vrniti v gospodarstvo, ne pa da gredo v splošno porabo. O makroekonomskih kazalcih ne bi toliko govoril, kajti mislim, da je bilo dosti o njih povedano in imamo tudi dovolj dobre strokovnjake, ki o tem lahko razpravljajo.
Moram poudariti, da, no nekateri kar pridno spijo, to je lepo. Moram poudariti, da je s tem kazalcem razno raznim, ki so objavljeni, makroekonomskim preveč osebno resnično ne verjamem. Vsi mislim, da poznate tudi tisto zgodbo o statistiki in o laži, ne bom je omenjal. Ampak jaz sem enkrat recimo enim novinarjem odgovoril na eno vprašanje oziroma ko smo se nekoliko napačno razumeli in sem jim povedal tako, da po moji oceni, če hočeš objektivno pogledati na neko realno sliko v gospodarstvu, moraš izločiti tako rekoč tiste ekstreme, se pravi, na vrhu in tudi spodaj, torej izločiti mogoče 10, 15 največjih in najbolj uspešnih gospodarskih subjektov in potem primerjati tisto sredino in tam je verjetno prava slika o razmerah v slovenskem gospodarstvu. Takrat sem tudi rekel, če kdorkoli pač misli v Sloveniji, da lahko 2 milijona Slovencev živi in stavi svoj obstoj na 10 do 15 uspešnih družb, se hudo moti.
Če se nekoliko tukaj zadržim pri proračunu za 1997. Ena skromna analiza, ki jo je zadnjič naredil, je bila narejena na gospodarski zbornici. Ampak je zelo zanimiva. Ko je predsednik predstavil naslednje podatke in še danes tukaj niso bili tako ekzaktno prikazani. Državni proračun, odhodki so porasli v lanskem letu za 14%, javna poraba za 7%, bruto družbeni produkt je to 3 ali 5 ali 3,8, ni toliko pomembno, industrijska proizvodnja pa tako rekoč samo 1%. In takrat mi je bilo zelo všeč, pa ne zaradi nekih natolcevanj mogoče, če bi kdo pomislil, ampak ko je rekel, da za takšno sliko, kot je ta majhna analiza, pove, ni potrebno, da si makroekonomist, ampak zdrava kmečka pamet pove, da dolgo ne more iti tako naprej. Jaz pravim, da iz teh podatkov se točno vidi, da svojo lastno telo režemo, zato da potem za kosilo jemo zrezke.
Nekoliko pa bi se moral zadržati še pri proračunu 1998, za letošnje leto. Poglejte, mi smo ustvarili oziroma bomo ustvarili letos z davki takorekoč samo 731 milijard tolarjev. Porabili pa bomo dodatno, se pravi tistih 110 milijard iz računa financiranja in pa tudi primanjkljaja 29 milijard. To je skupno, če zdajle izračunam, kar bomo porabili, več, kot bomo ustvarili oziroma zbrali z davki - to je primanjkljaj 19%. To pa, mislim, da ni tako zanemarljiva vsota. Jaz pravim, da bi smeli porabiti toliko, kolikor smo ustvarili in nič več, to se pravi 731 milijard. To je tisto, na kar opozarja tako gospodarstvo kot tudi Banka Slovenije, posamezniki strokovnjaki, pa tudi nekaj poslancev, da je bilo takorekoč tukaj v državnem zboru zelo napačno predstavljeno, češ veliko smo se pogovarjali samo o tistih 29 milijardah primanjkljaja, zelo malo je pa bilo rečeno o računu financiranja, ki ni nič drugega kot čisto zadolževanje. Če komentiram po svoje, nismo najeli 110 milijard kredita za to, da bomo plačali domače zadolžitve, 34 milijard in pa, mislim, da 34 milijard oziroma 41 milijard domačega dolga in 34 milijard tujega dolga, pa seveda še 34 milijard za pokrivanje izgube iz proračuna. Jaz mislim, da gre tukaj nekoliko za zavajanje slovenskih državljanov, ker marsikdo ne ve, kaj je račun financiranja, in marsikdo si predstavlja, da je to nek rezervni denar države, s katerim ta lahko razpolaga.
No, jaz moram reči, da sem prav zaradi tega, ker se zavedam te problematike neuravnovešenega proračuna, glasoval proti takemu proračunu. Ob tej priložnosti se sprašujem, ali se ta državni zbor sploh zaveda, kakšen proračun smo sprejeli za letošnje leto. Jaz pravim, če bi jaz odločal v tej državi o pomembnih vprašanjih, in če bi bilo v moji pristojnosti in moči, da bi za takšen proračun, kot ga je sprejel ta državni zbor za leto 1998, poslancem takoj za polovico zmanjšal plače; seveda pa to ni v moji pristojnosti in tega ne morem storiti. No, ampak večkrat sem že tudi povedal, če smo se že zadolžili v proračunu za neka dodatna sredstva, ki so šla v splošno porabo, menim, da bi bilo potrebno, če se že zadolžimo, tista sredstva vložiti v gospodarstvo in v programe za oživljanje gospodarstva in za odpiranje novih delovnih mest. Prav gotovo, če bi odločal o teh sredstvih, kolikor bi jih že namenil za gospodarstvo, jih ne bi dal za pokrivanje izgub za gospodarstvo. Zadnjič, ko smo imeli na odboru za gospodarstvo direktorje, je eden lepo izmed direktorjev dejal, da bi bil že čas, da enkrat pustimo tistim podjetjem, ki mislijo propadati, da propadejo in da potem lahko vsaj ostali normalno začnemo gospodariti in delati, kajti to so izredne obremenitve za gospodarstvo, ko se tako rekoč iz nepovratnih subvencij pokrivajo izgube. No, tistih sredstev, ki bi jih jaz vložil v gospodarstvo, tudi ne bi veliko dal denarja v temeljne znanstvene raziskave, kjer se velikokrat delajo študije. Vam povem, poznam tudi take podatke, ki so vredne po več milijonov, pa se na koncu iz 100, 500 strani debele študije ugotovi, da je za rešitev nekega problema potrebno izdelati novo študijo itn. In potem se seveda ogromno sredstev po nepotrebnem vlaga v take raziskave. Jaz smatram, da bi bilo potrebno, da bi se slovenska znanost morala pretežno ali pa celo 100%-no ukvarjati samo z aplikativnimi, konkretnimi, uporabnimi tako rekoč naročenimi raziskavami, s katerimi bi na slovenskem trgu oziroma, ki se na slovenskem trgu tako rekoč prodajo podjetjem ali pa tudi v tujino, in ki bi bogatile tehnološke dosežke v Sloveniji, in ki bi odločilno pač vplivale na konkurenčnost našega blaga v izvozu.
Seveda jaz tudi ne bi, če bi razpolagal s temi sredstvi, teh sredstev veliko vlagal v socialne programe. Upam si trditi oziroma vsaj moj osebni pogled na politiko različnih pomoči delavcev, pa naj bo to prek različnih skladov, kot je jamstveni sklad ali nadomestilo iz zavoda za zaposlovanje za čas brezposelnosti ali druge oblike nadomestil in tisti program tako imenovane aktivne politike zaposlovanja, da je po moji oceni to vse skupaj metanje denarja v brezno brez dna. Uspeh pa je le polovičen, vsaj tako jaz mislim na nekaterih področjih. Moj namen je, da je moje mišljenje enako kot tudi marsikdaj izraženo mnenje delavcev, ki pravijo, da ne potrebujejo socialne pomoči, ampak da potrebujejo tako rekoč delo. In 130.000 zaposlenih, mislim, da pove veliko. In eno veliko vprašanje je seveda, kako te ponovno zaposliti in kako pridobiti na ta račun tudi potem oziroma zbrati nove davke, kar jih seveda, če bi bili vsi zaposleni, ne bi bilo malo in marsikateri problem bi bil iz tega rešen.
Tukaj moram opozoriti pri teh, pri brezposelnosti, da se bo ta trend verjetno tudi v prihodnosti nadaljeval in to je zaskrbljujoče. Predvsem se bo to dogajalo v usnjarski in tekstilni industriji, v predvsem teh delavno intenzivnih panogah. In že sem tako rekoč tudi v odboru za gospodarstvo najavil, da se bo potrebno nekoliko več pozabavati s temi dejavnostmi.
Da sem imel prav, priča tudi en kartonček, ki sem ga dobil oziroma pošta za državni zbor, Šubičeva 4, ko je sindikat tekstilne in usnjarsko-predelovalne industrije Slovenije pošiljal na državni zbor, in ne vem, če ste že vsi dobili tole. In opozarja, torej se sindikat tekstilne in usnjarske industrije izredno močno zaveda, da takorekoč ne glede na obstoj vlade, da ima državni zbor pri reševanju teh problemov izredne pristojnosti, pa ne glede na to, če se poslanci tega zavedajo ali pa ne. Če želite, si bom dovolil, ker mislim, da nekateri le poslušajo, dovolil prebrati, kaj delavci sporočajo državnemu zboru. Poglejte, državnemu zboru Republike Slovenije. Citiram.
"Delavke in delavci tekstilne, oblačilne, usnjarske in usnjarsko-predelovalne dejavnosti zahtevamo, da državni zbor obravnava problematiko naših dejavnosti in sprejme ukrepe za zaustavitev propadanja naših delovnih mest in prestrukturiranja podjetij. Zahtevamo zlasti ukrepe za izboljšanje konkurenčne sposobnosti in prestrukturiranje naših delovno intenzivnih podjetij. Zmanjšanje prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje za ženske, ki nosimo glavno breme družbene reprodukcije. Naslednjič, izboljšanje naših sramotno nizkih plač. Boljšo skrb za zdravje in varstvo pri delu, tudi bolj urejeno delovno okolje. Necarinsko zaščito naših tekstilnih in usnjarskih izdelkov. Rešitev problemov v zvezi s premoženjem, ki nam je bilo odvzeto v bivši Jugoslaviji." Naprej pravijo: "Prepričani smo, da obstoj naših delovnih mest, ki jih je vseh le še 39.000, odvisno zlasti od državnega zbora," torej se zavedajo pomembnosti te instituciji, "ta mora vladi naložiti, naj probleme, ki so v njeni pristojnosti takoj reši sama. Predloge rešitev za druge probleme pa predloži državnemu zboru." Tukaj je seveda mišljeno na sistemsko zakonodajo. "V naših dejavnostih smo izgubili že najmanj 30.000 delovnih mest. Čeprav so naše plače sramotno nizke pa v proračun in za skupne potrebe dajemo veliko preveč. Prepričani smo, da se morate v državnih organih zavedati pomembnosti delovnih mest v naših dejavnostih, ki še vedno dajejo delo velikemu številu žensk in tudi moških. Brez naših delovnih mest bo brezposelnost v Sloveniji še večja, socialna stiska države pa še slabša in Evropa še bolj oddaljena." Na koncu z zaključkom: "Čas je za ukrepanje."
Jaz mislim, da je to dosti, ne glede na tiste pozitivne kazalce, o katerih so govorili predstavniki vlade, da je to dovolj tehten razlog, da o tem razpravljamo. Kajti tudi moje mišljenje je, da predvsem v teh dejavnostih, o katerih sem zdajle govoril, se v bodočnosti nič kaj dobrega ne piše. V kolikor ne bo država tukaj poskrbela za nadomestne zaposlitve, se bo resnično zgodilo to, kar tekstilci in usnjarji napovedujejo. To pa zato, ker morate vedeti, da kapital, na katerega smo mi v Sloveniji danes oziroma v tem trenutku položili vso perspektivo, da ne pozna meja in da se bo kapital zaradi vseh nakopičenih problemov, ki so v Sloveniji, tudi v teh dejavnostih vsedel na tista področja, kjer so pogoji za zaposlovanje oziroma kjer so stroški na enoto proizvoda bistveno manjši. In se zaradi tega kapital ne bo vprašal, če bo zaradi tega ostalo v Sloveniji toliko tisoč delavcev ponovno brezposelnih.
Ob tem moram opozoriti, in bi bilo prav, da tudi to poslušate, da prav zaradi tega velikega števila brezposelnih, pa tudi zaradi velike negotovosti za preživetje posameznih ljudi, da je tudi to razlog - in prav je, da to tukaj danes omenim - da je to tudi razlog za veliko samomorov, ki se dogajajo v Sloveniji. Lani jih je bilo tam nekje, po nekih podatkih 548, največ v starosti od 44 do 54 let, se pravi je veliko tistih vmes, ki takorekoč ne morejo več dobiti nove zaposlitve. Ob tem se je potrebno vprašati, zakaj se to dogaja. Jaz pravim, ali mogoče mislite, da zato, ker jim je preveč dobro? Prav gotovo ne. Jaz pravim oziroma si upam trditi, da vsaj polovica od njih zaradi obupa in sramote, ker niso več sposobni živeti, ker nimajo od česa živeti. Dela nimajo, varnosti takorekoč nimajo, ker so pošteni krasti nočejo, prositi pa jih je tudi sram, ker so pač ponosni. Trpijo, dokler lahko, ko ne gre več, pa storijo tisto najhujše in izberejo zadnjo možnost, ki jim še preostane.
Resnično vam povem, da sam poznam nekaj primerov, ko so ljudje ob izgubi službe položili roko na svoje življenje. Jaz mislim, da bi se moral državni zbor, pa tudi vlada, vprašati za smisel tega in poskušati iskati rešitve oziroma najpomembnejše je, da vsem tistim, ki hočejo delati, ki želijo delati, ki morajo delati, če hočejo preživeti, da poskrbi za to, da se v prihodnosti čim več pozornosti posveti odpiranju novih delovnih mest.
Seveda ob tem hudomušno pripominjam in vas vprašam, drage poslanke in poslanci: Ali poznate kakšen primer, da bi si kakšen poslanec vzel življenje zaradi obupa, zaradi ekonomskih težav. Seveda si ni, zakaj pa si bi, ko pa je tako dobro v tem parlamentu. Lepo v kravatah pridemo, lepo smo oblečeni, tukaj sedimo, za nič tako rekoč ne odgovarjamo in v končni fazi, lepo zaslužimo.
Zato smatram, da bi bilo resnično potrebno o teh vprašanjih temeljito razmisliti in storiti vse, da se delovna mesta oziroma da ne bo prihajalo še do večjih izgub delovnih mest in s tem tudi do novih tragedij.
Moram nadaljevati tam, kjer sem prej ostal in sicer, kam bi jaz dal sredstva, če bi jih imel na razpolago za oživitev gospodarstva? Jaz pravim, da je potrebno zagotoviti delavcem delo, to pa na tak način, da jim damo najsodobnejše stroje, kajti morate vedeti, da je Slovenija tehnološko izredno začela zaostajati na nekaterih področjih. Da tako rekoč ni akumulacije in da se bodo te razmere v bistvu v prihodnosti še izredno poslabšale. In prav zaradi tehnološke zaostalosti bomo postali na tujih trgih nekokurenčni oziroma bodo naši izdelki predragi.
Kot drugo, poleg sodobne opreme, moramo tudi te ljudi naučiti delati. Marsikje naš šolski sistem še vedno ni ustrezen in bi to usposabljanje in prekvalifikacijo bilo treba pospešiti. Samo en podatek, če navedem. V Sloveniji imamo zelo nizko izobrazbeno strukturo. Po nekih podatkih tam nekje, 9,4 let na prebivalca, kar je izredno nizko glede na zapadno Evropo. Seveda pa je potrebno potem tudi, ko delavcu daš stroje, ko ga naučiš delati, ko začne proizvajati, je potrebno znati tudi te izdelke, ki jih ta naredi, prodati. In za čimboljšo ceno.
Tukaj vam moram omeniti en podatek, ne vem če ga poznate. Da so slovenski izdelki za zapadnem trgu, prav zaradi zgodovinskih dejstev, ker nas še zmeraj imajo za Balkance, da so naši izdelki, ki so tako rekoč primerljivi z evropskimi tudi po kvaliteti in po ceni, bi morali biti tudi poceni, so tako rekoč podcenjeni, tam nekje do 20%. Tako da bomo morali tudi na tem področju izredno veliko narediti, da se bomo poskušali čimprej odlepiti od te jugoslovanske ideologije in tudi na ta način prispevati k temu, da bodo naše izdelke na zapadnem tržišču bolj cenili in da bomo dosegli tisto ceno, ki je realna.
Zato se mi zdi zelo nekorektno in čudno, da se na gospodarskem področju toliko v zadnjem času približujemo jugoslovanskemu trgu oziroma predvsem sedanji novi Jugoslaviji ali kako se že imenuje. Imam podatke oziroma mislim, da je bilo tudi v časopisu to napisano, da gre za izredno šikaniranje naših gospodarstvenikov, ko pridejo na srbsko področje. Srbski mediji pa tako rekoč pišejo, da Slovenci brez njih več ne moremo živeti, in da je pri nas izredno težko in hudo in da bomo seveda morali jih kmalu prositi za pomoč. Mislim da, jaz nimam nič proti, da posamezni subjekti nastopajo oziroma se povezujejo ali prodajajo v prejšnji Jugoslaviji, ampak naj to počnejo na nek diskreten način, ne pa, da z javnimi delegacijami tako rekoč se jim hodimo podkupovati oziroma prositi za ne kakršnekoli usluge, oni nam pa to ignorantsko potem na neprimeren način vračajo.
Seveda se to šikaniranje naših delavcev, če lahko navežem tukaj zraven, dogaja tudi v podjetjih, kjer so v večinski lasti tujci. Kar nekaj podjetij imamo in dobil sem podatke tudi od predstavnikov sindikatov in tudi od delavcev, da so tako rekoč ti delavci, prvič izkoriščeni zaradi nizkih plač, delati morajo tudi v neprimernih okoljih z nedovoljenimi, tako rekoč na zapadu, kemikalijami. Naše delovne inšpekcije pa v bistvu ne posredujejo, ker kolikor mi je tudi znano, sem dobil tudi te podatke, da je celo jim prepovedano iz najvišjih državnih nivojev, da bi v takih podjetjih posredovali in zahtevali od teh tujih lastnikov, da bi ustvarili ugodne pogoje za delo, takšne, kakršne naša zakonodaja predvideva. Te stvari še bo treba razčistiti in se tudi pozabavati z njimi v prihodnosti in sam obljubim, da bom na tem področju poskušal tem dilemam priti v najkrajšem času do dna.
No, zdajle jaz pravim, da bi pač morali omogočiti tudi s tistimi sredstvi, ki bi jih namenili gospodarstvu na ta način, da bi čimprej, da bi čim lažje lahko gospodarstveniki prišli do obratnega kapitala, kajti samo to potrebujejo. Se pravi, mogoče celo po brezobrestni meri, predvsem tistemu delu gospodarstva, kot sem prej govoril, v delovnointenzivnih panogah, kjer izredno težko najemajo obratna sredstva z 20 ali več procentnimi obrestnimi merami. Upam, da bo tudi ministrstvo za finance, banke, zavarovalnice in vsi odgovorni, ki so odgovorni za to, da bodo poskrbeli, da bomo imeli v Sloveniji končno v najkrajšem času, jaz pravim, enoodstotno obrestno mero, torej brez tega TOM-a, kajti smatram, da gre pri tem TOM-u za čisto nič drugega kot tudi za neke vrste zavajanja, in na ta račun banke brez vsake odgovornosti tisto svojo realno obrestno mero postavijo in jim je čisto malo mar, kakšna bo inflacija; če bi pa postavili enotno obrestno mero, ki bi, kaj vem, lahko bila v tem trenutku mogoče 12 ali 13%, po moji oceni, bi pa banke še kako poskrbele za to, da bi bila inflacija čim manjša in da bi potem tudi na ta račun za njihove storitve in za njihovo delo ostalo čim več. Tako jim je pa ob taki politiki popolnoma vseeno, kakšen je ta TOM, kajti oni ga obračunajo takšnega, kot se pokaže. Prav zaradi tega sem tudi predlagal v tistih dodatnih sklepih, da vlada v najkrajšem času poskrbi, da se to tako uredi. Kajti menim, da takega sistema obračunavanja obresti v sodobni Evropi nikjer ne poznajo.
Jaz bi, če dovolite, počasi končal, čeprav bi še o gospodarstvu lahko veliko govoril. (Medklici iz dvorane.) Prosim?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim za mir v dvorani, da gospod konča svojo razpravo.
BRANKO KELEMINA: Upam, da vse to ne bo ostalo brez končnih rezultatov, da to ni čista utopija, pa čeprav ne glede na stanje v dvorani, pa tudi na osnovi tega, ko nekateri pridno spite, čeprav ni velikega zanimanja poslancev za to področje, da boste kljub temu zdajle na koncu, ko bomo sprejemali te dodatne sklepe - ker mislim, da bodo ti pomembni - da jih boste v glavnem podprli in da bomo vsaj s tem dali svoj prispevek in neko usmeritev vladi k skupni politiki reševanja gospodarskih problemov v Sloveniji.
Jaz bi se zahvalil za pozornost. Seveda bom še potem pri obrazložitvi, če bo potrebno dodatnih sklepov poskušal obrazložiti določena moja razmišljanja za vsak sklep posebej. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Kelemina. Nisem opazil, da bi kdo spal zaradi javnosti v tem parlamentu danes. Besedo ima gospod Jerovšek, pripravi naj se gospod Petrovič.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane kolegice in kolegi, gospod minister! Zgleda, da je večina gospodarskih ministrov že rešila vse probleme gospodarstva, zato jih naša debata ne zanima. Kljub temu pa je prav, da smo se končno na plenarni seji državnega zbora lotili ene najpomembnejših tem, ocene gospodarskih gibanj oziroma ocene gospodarske politike in vprašanja, kam nas sedanja gospodarska politika vodi oziroma, da se vprašamo, ali ta država sploh ima konsistentno gospodarsko politiko. Ocenjujem, da je zelo slabo, da v tem mandatu šele prvič obravnavamo to osrednjo temo vsake države in še do tega smo prišli preko zaskrbljenosti odbora za gospodarstvo, ki je to temo že dvakrat dal na dnevni red, namesto da bi to storilo vodstvo državnega zbora. Na seji odbora za gospodarstvo, kjer so nastopili direktorji nekaterih večjih, predvsem uspešnih podjetij, se je že pokazal odnos vlade do gospodarstva, do problematike gospodarstva. Namesto, da bi na odbor prišli tudi gospodarski ministri in bi skupaj s poslanci in direktorji se soočili z izredno težkim položajem, v katerem se nahaja gospodarstvo, je bilo očitno, da se vlada izmika, saj sta ob isti uri predsednik vlade gospod Drnovšek in minister Senjur sklicala ločeni tiskovni konferenci, očitno z namenom, da utegneta pozornost medijev z odbora in iz te teme, kar jima je v slučaju nacionalne televizije tudi uspelo.
Podobno ne morem razumeti, da se predsednik državnega zbora kljub pozivu ni odločil, da na seji s to prolematiko povabi tudi predsednika gospodarstva in obrtne zbornice in jima da priložnost za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Kje se lotiti ocene gospodarskih gibanj v Sloveniji, ko pa so kazalci, ki so jih predgovorniki že obilno citirali, praktično na vseh segmentih zaskrbljujoči, še posebej pa so zaskrbrljujoči, če jih gledamo v luči primerjav z drugimi primerljivimi državami. Predvsem skrbi izredno nizka realna rast industrijske proizvodnje, ki se je v Sloveniji po korigirani oceni povečala le za 1% v letu 1997. Najprej se lahko ugotovi, da izgleda, da se vlada ne zaveda izredne pomembnosti industrije, saj pogosto navaja, da je delež storitev v bruto domačem proizvodu 57%, se pravi bistveno večji od industrijskega deleža, ki je 38%, in pravi, češ, da industrijska proizvodnja v Sloveniji ni najbolj pomembna. Treba pa je seveda reči in to je jasno vsem, ki se resno lotevajo državne ekonomije, da je industrijska in kmetijska dejavnost kljub vsemu stabilizator in generator razvoja. V jesenskem poročilu Umarja na strani 5 do 7 lahko najdemo podatke za Hrvaško, Madžarsko, Slovaško in vidimo, da je imela Hrvaška 4% rast industrijske proizvodnje, Madžarska v prvih šestih mesecih kar 7,8% višjo industrijsko proizvodnjo, Slovaška pa je med vsemi članicami Cefta celo najvišjo to je 6,9% gospodarsko rast.
Še bolj kot samo 1% rast industrijske proizvodnje, pa skrbi notranja struktura rasti po posameznih panogah. Zdi se mi, da je z vidika prihodnosti, najbolj neprijetno to, da je imela podpovprečno rast, se pravi manj od 1%, tudi proizvodnja kemikalij, kemičnih izdelkov in umetnih vlaken ter hrane, pijače in tobačnih izdelkov.
Kaj to pomeni? Pomeni, da se je upehal tudi paradni konj slovenske industrije. Ker pa je področje kemije tehnološko eno najzahtevnejših, to ne pomeni zgolj upehanosti, ampak lahko pomeni dolgoročno izgubo sape, koraka z drugimi. In to v kemijski industriji, ki se je v času tranzicije, ob izgubi južnih trgov nekako najbolj uspešno prestrukturirala oziroma ohranila proizvodnjo. Vemo, da na tem sektorju ni propadel noben gigant, v kemijski industriji nismo imeli Tamov in Litostrojev in tega, in sedaj vse kaže, da je takšna gospodarska in razvoja politika v zadnjih letih pripeljala tudi to branžo v položaj, ko izgublja konkurečni boj, izgublja naročila, izgublja kvalitetne konkurenčne izdelke. Kljub temu, da ima kadre, ki so sposobni razvoja. Tudi ta branža zaradi instrumentov tekoče gospodarske politike, ki onemogočajo povečanje razvojno tehnološke intenzivnosti, zastaja pri kvaliteti in konkurenčnosti proizvodov. Tu bom citiral gospoda Stantiča, podpredsednika gospodarske zbornice, ki pravi: "Konkurenčno je kritična. Trenutka konkurečnost naše izvozno usmerjene industrije, kritična in je tudi posledica relativno nizke tehnološke ravni oziroma premajhne naložbe v tehnološko posodobitev. Pretežni del naše industrije dosega v povprečju le četrto do šesto stopnjo tehnološke zahtevnosti, svojih proizvodov na lestvici od ena do petnajst. Proizvodnja in razvoj zahtevnih izdelkov nad sedmo stopnjo v zadnjih nekaj letih celo drastično upadata. Še bolj drastično je zaostajanje pri dodani vrednosti na zaposlenega, ki je v povprečju 4-krat nižja kot v razvitih državah Evropske zveze. Potrebujemo več naložb in večjo učinkovitost gospodarstva. Pa ne le v njegovih izvozno usmerjenih delov, temveč tudi tako imenovanega javnega sektorja". Konec citata.
Kot vzrok padanja konkurenčne sposobnosti vlada često navaja naraščanje plač, kar je v neki meri res, vendar pa je indeks rasti vseskozi višji v negospodarstvu oziroma v javnem sektorju, kjer ima vzgled in vpliv na oblikovanje plač vlada.
Če vemo, da se je samo v letu 1997 število zaposlenih v proizvodnih dejavnostih zmanjšalo za 9 tisoč, v javni upravi pa se je zvišalo za 2 tisoč, nam prejšnje ugotovitve postanejo jasne. Ob že sedaj nizki konkurenčni sposobnosti naše industrije je še kako na mestu bojazen, kaj se bo zgodilo oziroma kaj je sposobna storiti vlada, če se uresničijo najnovejše napovedi OECD, da bo azijska kriza udarila tudi v Evropi. Jasno je, da bodo poleg sedanjih težav izvoznikov zaradi nizkega tečaja marke, nastopile nove težave. Položaj izvoznih podjetij se bo dodatno poslabšal in to le ne v delovnointenzivnih panogah. Posledično se bodo zmanjšale devizne rezerve, ker se bo plačilna bilanca prevesila v negativno. Se na vladi pripravljajo na tako situacijo? Bodo ob nastopu recesijskih posledic azijske krize pripravljeni na kakšno ukrepanje v prid gospodarstva? Po dosedanjih izkušnjah v to dvomim. Slovenska podjetja se poleg razmer, o katerih vsi govorimo, soočajo še s težavami in bojaznimi, ki so povezane z lastninjenjem. Tudi tu se zdi, da država predvsem v primerih zelo uspešnih podjetjih, preko kapitalskega, odškodninskega in razvojnega sklada ne igra čiste igre oziroma ne ščiti slovenskega javnega interesa. Zakaj ti sklada, ki jih kontrolira vlada, ne prodajo paketov delnic tujcem tudi v slučaju kakšnega rizičnega podjetja. So pa ti skladi zraven, ko na hitro prodajo ali kažejo, hočejo prodati delnice visoko akumulativnih podjetij. Lahko navedem primer Vesne Maribor, ki so ti skladi prodali svoj paket delnic ACM Zagreb, ki je dolžnik Vesne, vendar je podjetje kupil preko tega in logična je globoka zaskrbljenost zaposlenih, na odbor za gospodarjenje so nam poslali pismo in tu se tudi sprašujejo, kako je mogoče, da se država oziroma vlada tako nezainteresirano obnaša. Gre pa seveda za visoko akumulativno podjetje, ki je v letu 1997 zaključilo z 265 milijoni bruto dobička ob kapitalu približno 900 milijonov tolarjev in ni čudno, da postavljajo vprašanja sindikati, čeprav mogoče v sindikalni luči, ampak vendar so ta vprašanja pomembna. Kako to, da je dovoljeno, da paradržavne institucije, v oklepaju družbe za opravljanje in skladi, prodajajo tako velike delnic velikih podjetij, brez licitacij in brez posvetovanja s podjetji. Kako to, da je možno prodati delnice tujcu brez vsake kontrole države, zlasti, če je kupec iz Hrvaške, s katero ima Slovenija še vrsto nerešenih problemov. Po kakšni ceni so bile preprodane delnice podjetja in, ali se upošteva dejanska vrednost podjetja ter tekoči dobiček ter bodoči donosi po ocenjeni vrednosti podjetja ali pa lahko ceno med sabo določi nekaj posameznikov.
Podoben primer se je skoraj zgodil preteklo leto v slučaju podjetja Domel iz Železnikov. Tudi tam je podjetje, ki obvladuje 20% evropskega trga in isto so ti skladi bili pripravljeni prodati nekritično svoj paket delnic. Tu gre za vprašanje spoštovanja zakona o prevzemih, v slučaju Domela še tega zakona ni bilo. Takih primerov je še več.
Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gospodje iz vlade! Ne nasprotujem in nihče ne nasprotuje tujemu kapitalu, celo potreben je. Samo pripeljite investitorje z novimi programi, ne pa zgolj prevzemnikov podjetij s strani konkurence in to najboljših podjetij. Dobri manedžerji naj pač poskrbijo, da bodo tujci pripeljali nove programe in tudi ugriznili v kakšno kislo jabolko. Poleg tega poznam tri večja uspešna podjetja, ki se tresejo, da bodo ti državni skladi prodali pakete njihovih delnic konkurenčnim firmam, ki jih bodo potem zaprle. Rotili so me, naj ne navajam imen firm, ker se bojijo maščevalnosti posameznikov, ki imajo pri tem osebne interese in imajo hkrati izredno močan vpliv oziroma zveze na nekaterih ministrstvih. Še enkrat trdim, da so v zakulisju tega nečedni osebni interesi, slovenski gospodarski subjekti pa pri tem prihajajo v težak položaj.
Spoštovane gospe in gospodje! Posebna zgodba je Litostroj, kjer se kaže popolna dvotirnost in razglašenost vlade ter pomanjkanje skupnega interesa vlade za uspešno sanacijo ali prodajo Litostroja pod nesramotnimi pogoji. Kako naj sanacija uspe oziroma slovenska varianta, če po kuloarjih ljudje, poslanci in funkcionarji Ljudske stranke in konkurenčne koalicijske stranke, govorijo, da Litostroj ne sme uspeti, saj se bo na ta način najbolj ponižalo in utišalo koalicijsko stranko oziroma njihovega predsednika. Pravijo, "tu jih bo dobil po nosu" oziroma še bolj sočne izraze uporabljajo. Podpredsednik vlade jih bo dobil po nosu in se potem dobesedno naslajajo.
Gospe in gospodje, sedaj je že jasno, da bi bilo za nacionalno gospodarstvo bistveno boljše, če bi bil v preteklosti prioriteten projekt sanacije podjetij in ne prioritetna sanacija bank; če bi imeli zdravo gospodarstvo, bi bilo to zdaj v stanju sanirati tudi banke.
Stanje v gospodarstvu je izredno resno. Ni resnega direktorja podjetja, ki ne bi opozarjal na izredno težko situacijo, v kateri so se znašla podjetja iz celotne proizvodne sfere, kot so to opozarjali tudi direktorji, ki so svoje izkušnje predstavili na odboru za gospodarstvo.
Morda je še bolj zaskrbljujoče stanje na področju kmetijstva, zlasti po veljavnosti protokola številka 6, ki je začel veljati 1. aprila. Po prvih analizah posledic protokola številka 6 o sprostitvi trgovanja na področju kmetijstva med državami CEFTE je jasno, da je Slovenija sklenila izredno slab in škodljiv sporazum. Očitno je, da si je zabila avtogol, kot je zapisal novinar v Večeru. Postavljajo se enaka vprašanja, kot jih postavlja novinar Večera in mnogi gospodarstveniki iz kmetijstva.
Ali naši pogajalci niso vedeli, kaj podpisujejo, niso imeli drugega izhoda, so se sprenevedali, ali so skrivali prava dejstva, dokler so jih lahko? Da pa je bilo o tem mnogo opozarjanja, smo lahko v teh dneh obilno prebrali in dr. Emil Erjavec je poudaril, če naj slovenska kmetijska politika popravi nerazumljive in neracionalne odločitve podpisnikov sporazuma, bo morala zagotoviti bistveno večja proračunska sredstva. Tudi citiram iz tega članka: "Ugotovitve strokovnjakov so tako hude, da bi jih bilo mogoče primerjati z naravno katastrofo. Ampak naravna katastrofa se zgodi nepričakovano, ob tem primeru pa gre meddržavni sporazum, ki ga je Slovenija razglasila kot svoj uspeh, dosežen, kot je bilo takrat rečeno." Nadaljnji naslovi: "Vlada izpušča kmetijstvo iz rok." Zgodnje opozorilo že iz 1995. leta dr. Erjavca, pravi: "Že takrat je naš vodilni agrarni ekonomist in vodja skupine, ki je navezovala učinke protokola št. 6 na slovensko kmetijstvo v bistvu opozoril, da se zgodba s Cefto ne bo srečno razpletla." Takšno je stanje v gospodarstvu in takšni so pogoji gospodarjenja.
Spoštovane kolegice in kolegi! Če k temu dodamo še naraščanje števila brezposelnih, potem se lahko čudimo pomirjevalnim tabletkam premiera in ministrov na začetku te razprave, ki so jih skušali razdeliti v tem državnem zboru. Način je bil isti, kot so ga uporabljali leta 1929 strokovnjaki ameriške vlade in ameriški predsednik Hoover, ko so tik pred zlomom Wall Streeta poudarjali "gospodarstvo je trdno, nobenega razloga za preplah ni". Kako se je odvilo takrat vemo, kako se bo pod to vlado pri nas pa s strahom pričakujemo. V sobotnem Delu smo si lahko prebrali, kako guverner Banke Slovenije ocenjuje in kaj je slišal na mednarodni svetovni banki. Upam, da smo si vsi ogledali. Spoštovane kolegice in kolegi! Kaj lahko pričakujemo v situaciji, ko si vodilni stranki pri eminentnih gospodarskih projektih želita neuspeha partnerske stranke? Kaj lahko pričakujemo, ko tretji koalicijski partner DeSUS ne želi vedeti za tegobe nacionalnega gospodarstva, za probleme podjetij, ampak premišljeno, kot so poudarjali, blokira pokojninsko reformo. Kaj lahko pričakujemo, ko skoraj vsak dan zvemo za milijardne neraščiščene finančne malverzacije ljudi pod okriljem državnih institiucij, včeraj je bila ena objavljena. To so prave teme, o katerih je potrebno seznaniti in osvestiti naše ljudi. To pa je blodnjak, v katerega nas je pripeljala sedanja politika, katere obnašanje nikakor ne kaže, da vlada vidi izhod iz tega blodnjaka. Zato bi bilo tudi dobro, da bi tisti ki pišejo naročene nizkotne članke na temo blodnjaka, da pišejo o tem pravem blodnjaku in o tem, kar se v tem blodnjaku za te ljudi v Sloveniji dogaja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Ena replika je. Dr. Franc Zagožen.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Hvala za besedo. Samo dopolnitev. Gospod Jerovšek je govoril o Cefti in o pogodbi in o posledicah za kmetijstvo. Te ocene so bile enake leta 1995 pred podpisom pogodbe. Zdaj seveda ni mogoče več, kot kaže odlašati izvajanje te pogodbe in zato bodo posledice postale tudi dejstvo, dejstvo ki je znano od leta 1995, da utegne ta pogodba stati slovenski proračun dodatnih 300 milijonov mark ali pa propad kmetijstva. Jaz bi zelo rad videl, ko se bo treba o tem odločati, kako se bodo prav vse stranke obnašale, kajti takrat leta 1995 je bila samo ena, to je bila naša, ki je vstopu v Cefto nasprotovala. Rešitvi sta seveda dve: ali se zagotovi ta dodatni denar ali pa se prekine pogodba s Cefto, izstop iz Cefte. Treba bo oceniti, kaj je manj škodljivo, ker storiti bo treba eno ali drugo. Dopustiti to, kot je bilo rečeno, naravno katastrofo, da teče svojo pot v skladu s pogodbo, ki jih je to pot začrtala, bi bila seveda najslabša rešitev. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Petrovič ima besedo. Je replika, gospod Jerovšek? Prosim.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. V bistvu ni replika, je dopolnitev, oziroma vsaj tudi doktor Zagožen ni rekel, da gre za repliko. Me pa veseli, da se je končno oglasil nekdo iz koalicijskih strank, kajti ministri te nacionalne katastrofe, kot je doktor Zagožen in kot je v tem članku navedeno, niso omenjali. Toliko zaradi korektnosti, mislim, da sem prečital tudi to, da je doktor Erjavec, ki se ve, da je blizu Ljudski stranki ali pa mogoče celo član, že leta 1995 svaril na te katastrofalne posledice. Je pa dobro, da danes tukaj nismo slišali, noben minister se na to ni, in te številke, katere je doktor Zagožen navajal, so zaskrbljujoče in upam, da bo to iz teh vrst prišlo do razmišljanja na to temo še v teku te razprave in te debate. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Petrovič.
PETER PETROVIČ: Spoštovani predsedujoči, kolegice in kolegi, gospod minister, priznam, da sem se kar precej ukvarjal s tem, ali priti na to govornico v tem trenutku ali ne. Tudi, ker sem dal pisno najavo, sem razmišljal, da bi jo celo umaknil. Namreč po vseh teh nastopih iz opozicijskih vrst je zelo težko na nek način nastopati, če prihajaš iz konca koalicije. Ampak moram vam zagotoviti, da nobenem trenutku na samomor pa res nisem pomislil, tako da vendarle ostajam pri tem svojem nastopu.
Ambicija, ki jo imam pravzaprav ni nobena ambicija, ker bi bilo nesmiselno, neprijetno, neumno, ali kakorkoli že, da bi človek poskušal prikazati nekaj drugega, kakor smo tukaj poslušali že zadnjič in tudi danes.
Gre za interpretacijo situacije, govorimo seveda o gospodarstvu, ki je zelo širokega področja, ima zelo veliko dejavnosti, pa smo slišali tukaj že o raznih podrobnosti, tudi tako, da človek pravzaprav težko najde na nek način neko nit. Kup gradiva, ki smo ga dobili je zajetni in velik, to vsi dobro poznamo in naredi lahko dober vtis, da gre za res pomembno točko dnevnega reda. Lahko seveda tudi pomaga, da si najdemo veliko podatkov, lahko pa tudi koristi za tako ali drugačno interpretacijo.
Jaz sem bom torej poskusil v tem trenutku, v tem mojem nastopu usmeriti na nekaj citatov, oziroma nekaj delov sklepov in stališč, ki jih imamo v gradivu. In to predvsem zaradi tega in zato tudi sem ostal pri tem svojem nastopu, ker je na te sklepe in stališča bilo posredovanih že kar precej tudi amandmajev oziroma sprememb in torej pomeni, da niso tako zelo dobra, kakor smo jih na odboru za gospodarstvo obravnavali in tudi sprejemali, kljub temu, da je to gradivo nastajalo kar dolgo časa, o čemer je seveda predsednik odbora že tukaj tudi govoril.
V 2. točki govorimo oziroma govorijo stališča o tem, da državni zbor meni, da je kljub relativno ugodnim gibanjem makroekonomskih kazalcev ob koncu leta 1997, mogoče ugotoviti, da je stanje v gospodarstvu zaskrbljujoče. V katerem pa to ni? V kateri državi je to drugače? Mislim, da je gospodarstvo dejavnost, da je to neko zelo kompleksno dogajanje v katerem se vedno pojavljajo tudi kritične stvari. Pogoji niso vedno idealni, odlični in torej zaskrbljujoče je najbrž prav povsod v vseh državah, tudi v tistih za katere se nam zdi, da so se pojavila presenečanja, o čemer smo že slišali tudi iz azijskega konca in tako dalje.
Nadalje govorimo o temeljnih problemih in govorimo tu o strukturnih problemih, strukturne narave in pomanjkanju lastnega kapitala ter o finančnih problemih.
Poglejte - strukturne narave, problemi. Jaz mislim, da je več kot jasno in očitno, da se tudi Slovenci izobražujemo. Da Slovenci prehajamo iz manuelnega dela, iz dela z živimi rokami, z svojimi rokami in z živim delom v neko drugo obliko, v neko višjo stopnjo. To je nesporno proces, ki se dogaja povsod, nemara pri nas celo ne tako hitro, kot bi si želeli, ampak vendarle pomeni izjemni strukturni premik. To pomeni, da seveda nekatera delovna mesta niso več aktualna, da pa za nekatera delovna mesta že imamo izobražene ljudi, še jih pa ni na voljo. O tem menim, da bi bilo zelo dobro govoriti, vsaj v tem trenutku se mi zdi, da v teh zaključkih ne najdem nekega smiselnega pojasnila na to dilemo oziroma nekih odgovorov.
Glede pomanjkanja lastnega kapitala. Absolutno je to res, pogoji so komplicirani, zahtevni, gospodarstvo tudi to naše ni nastalo z začetkom te države Republike Slovenije, ampak ima korenine že v prejšnjem stoletju, pa še nazaj, v nekih drugih dogodkih, v neki drugih državah in tako dalje. Zato bi bilo smiselno in možno, tudi tako interpretirati stvari, da se pomanjkanje lastnega kapitala vleče ali se posledično pojavlja tudi že iz preteklih obdobij, v katerih seveda imamo različne možnosti ali so bile dane različne možnosti tako bančnemu sektorju kot sektorju industrije, kmetijstva, storitvene dejavnosti in tako dalje znotraj gospodarstva.
Ampak, če se spomnim je minister za finance, gospod Gaspari tukaj za to govornico v okviru razprave o proračunu, dejal nekaj o tem, da je prispevna stopnja za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bila znižana in da v okviru tega so se pojavile neke finančne možnosti v gospodarstvu, kar bi lahko bilo tudi izrabljeno za investicije, oziroma za kaj drugega, vendar žal so ugotovitve pokazale, da se je veliko tega porabilo za ne najbolj produktivne namene.
Nadalje govori v tem tekstu, v 2. točki: "vsa podjetja niso uspešna konkurenčnemu boju, nekatera so bolj, druga so manj." Različni so pogoji v katerih se podjetja pojavljajo, ampak imajo tudi različne menegmente. Verjetno bi lahko to splošno, ta splošni pojem, to splošno frazo o podjetju kot takem tudi pripisali bolj ali manj njihovim menedžmentom in jaz mislim, da je kar nekaj podjetij, ki imajo uspešne menedžmente, ki se uspešno borijo tudi v teh pogojih, ki jih imamo in na nek način dosegajo tudi rezultate, ki so evropsko primerljivi, če hočete.
V 3. točki državni zbor ugotavlja, da stanje in gibanje v slovenskem gospodarstvu oziroma pospešitev aktivnosti. Mi z našo diskusijo tukaj, nisem prepričan, da prispevamo k tej pospešitvi, pa moram tukaj precej kritično reči, o tem sem govoril že tudi v lanskem letu na enem od mojih nastopov, imam občutek in si bom to dovolil ponoviti, da je na nek način delo v tem parlamentu tako, da zavira razvoj države, če hočete, razvoj odnosov, ki v državi naj pospešujejo ali naj zavirajo tudi gospodarski sektor. Jaz sem zadnjič bil na nek način navdušen ali se mi je zdelo, da se bo zgodil premik, ko je kolega Hvalica govoril nekaj zelo vzpodbudnih zadev v zvezi z delovanjem državnega zbora, ampak potem sledi tisto normalno razočaranje, ker je več kot pol ure "nakladal", tako da mi je prav žal, da seveda tudi nekateri premiki, ki bi se lahko miselno izrazili oziroma, ki so izraženi, potem na koncu koncev pokažejo, da vendarle ne želimo napredka, ne želimo pospeševanja, ampak v glavnem delamo tako, da se seveda zaradi političnih interesov stvari tudi ovira in pa zavirajo.
V drugi alinei 3. točke je govora o tem, da že v letu 1998 naj bo izvedena reforma davčnega sistema. Jaz bi na tem mestu si dovolil dati v zvezi s tem spreminjevalni predlog, nisem ga še prej vložil, ga bom zdaj dal vodstvu državnega zbora današnje seje in sicer predlagam, da se druga alinea 3. točke sklepov in stališč spremeni tako, da se glasi: "Že v letu 1998 se izvajajo aktivnosti za reformo davčnega sistema." Tukaj je povedano, za to govornico ne davno tega, da v letošnjem letu seveda ne bomo izvedli in ne bo izvedena reforma davčnega sistema in jaz menim, da je za to utemeljen tudi tale moj predlog spreminjevalnih stališč. Če dovolite, ga vam posredujem. Hvala lepa.
Tretja alinea v tej isti 3. točki govori precej o reformi na področju finančnega sektorja, katerega eden izmed ključnih ciljev je v bistvu znižanje obrestnih mer itd. O tem smo veliko slišali. Jaz sem pozorno poslušal gospoda doktorja Franca Arharja, ki je govoril tukaj v okviru razprave oziroma, ja, ob proračunu in tedaj je prav posebej poudaril, da govori in da pove to, kako razmišlja centralna banka, ker včasih citiramo osebo, pa se za tokrat tudi jaz sam korigiram, da gre pravzaprav za to, kar je sam povedal. On je posebej opozoril na nekatere stvari in sicer posebej da segment gospodarstva, ki proizvaja in v glavnem prodaja oziroma trži na domačem terenu, v glavnem terja nove cene, ima mnogo teh zahtevkov itd., ob vseh elementih, ki so vezani na to, koliko država regulira še cene in koliko pravzaprav ne in s tem seveda povzroča ali daje velik poudarek oziroma tudi vzpodbuja samo inflacijo. Tukaj v tem njegovem nastopu je približno, je tako navedeno. Pravi: "Stroški so enostavno v Sloveniji previsoki." Šele na četrtem ali - petem ali ne vem na katerem mestu, so potem obresti in tečaj. To se pravi vse druge stvari ali veliko drugih stvari je že prej in zato ponovno poudarjam, kot sem prej omenil menedžmentu, nekatera podjetja da, druga manj uspešno, veliko, to se pravi je odvisno tudi od umnega gospodarjenja, od razumnega gospodarjenja, ne samo umnega in seveda tudi od tega, kako zmoremo ali znamo v menedžmentu obvladati situacijo, ki je na terenu, tako v smislu razpoložljivih kapitalov, inflacije, ki je povezana z mnogimi dejavniki, kadar nastane itd. Tako in toliko seveda gospod Arhar o tem zelo pomembnem segmentu.
Nadalje se mi zdi v 4. točki, da ni najbolj umestno ali je nemara celo nepotrebno, da govorimo v teh zaključkih o tem, citiram: "Vlada naj pospeši tudi aktivnosti za razrešitev vseh odprtih problemov z Republiko Hrvaško, zlasti aktivnosti za čimprejšnjo sklenitev sporazuma o premoženjsko-pravnih odnosih." Nesporno gre za problem, ki je odprt in za problem, ki je resen. Ta problem na nek način tudi vpliva na gospodarski segment v naši državi. Menim pa, da v takih zaključkih seveda citirati, da s sosednjo državo na tak način in da bi bilo primerno, ampak če se ne motim, so tako ali tako nekateri drugi že v svojih predlogih tudi pokazali, s spremembo predlogov pokazali na to točko.
Veliko je bilo govora v zadnjih nastopih in v zadnjih dneh tudi o tem, da je potrebno dati posebno pozornost razreševanju problema v delovno intenzivnih panogah, posebej je bila tu tekstilna in pa usnjarsko-predelovalna navedena. Jaz se spomnim, da je vlada na kritične razmere v teh segmentih, v tem sektorju že predlani odgovorila z interventnimi ukrepi. Tedaj je bil predvsem minister za delo, družino itn. zadolžen, ministrstvo za razreševanje teh problemov, tako s svojimi intenzivnimi obiski podjetij na tem segmentu, na tem področju, kot tudi z nekaterimi finančnimi poskusi. Kje in koliko je to dalo rezultatov? Ali so bili poskusi dovolj obsežni ali ne oziroma tudi aktivnosti? O tem se da nesporno razpravljati in na to temo ste slišali tudi že kar nekaj razpravljalcev.
Šesta točka govori, da naj vlada državnemu zboru čimprej predloži v drugo obravnavo predlog zakona o spodbujanju skladnejšega regionalnega razvoja. To je pa zelo resno vprašanje. Poglejte, jaz imam tukaj izpis - državni zbor je 21.2.1996 razpravljal in glasoval o zakonu o spodbujanju regionalnega razvoja v prvem branju in od tedaj naprej nismo dobili naslednjega teksta. Jaz menim, da tisto, kar bomo dobili, tako ali tako ne bo več aktualno, ne bo primerno; o tem se že vodijo tudi razprave in nesporno bo treba na tem področju imeti tekst, ki bo aktualen, ki bo resnično lahko reševal določene probleme, tako v smislu, tudi če hočete, novih teženj o strukturiranju države, kakor tudi o tem, kaj pravzaprav so definicije o posameznih pojmih, kot je demografsko ogroženo območje, obmejno območje in tako dalje in tako dalje. Skratka, jaz apeliram predvsem na to oziroma želim, pričakujem, da bomo dobili nek tekst, ki bo veliko bolj aktualen in bo resnično lahko dal neke podlage za rešitev.
No, v zadnjih dneh smo slišali precej interpretacij, precej misli o kaosu, o katastrofi; recimo, tu sem si zapisal eno stvar - industrija Slovenije je dobesedno v razsulu in tako naprej. Jaz ne morem prikimati, ne morem se strinjati s takimi tezami, to želim zelo jasno tukaj povedati. Moram reči, da je veliko podjetij - jaz si bom tu dovolil navesti vsaj nekaj teh, če hočete, iz Slovenj Gradca, od koder jaz prihajam, je TUS Prevent Slovenj Gradec, nesporno podjetje (tudi danes je tam velik praznik, dobili so nove certifikate), kjer menedžment in vsi zaposleni, ampak predvsem menedžment uspešno obvlada vse situacije, vse probleme in spadajo, veste v katero panogo. Zadnjič smo slišali o pomembni nagradi, ki jo bo dobilo podjetje Hermes Sofla (?) in njihova Rast. Z mojega konca, če želite, tudi Eurocity Slovenj Gradec, storitvene dejavnosti. Vsak dan se vozim počasi, zaradi tega, ker je promet pač takšen, kakršen je, mimo industrijske cone v Trzinu. Mene navdušuje, kar tam videvam. Mislim, da se tam dogajajo velike stvari in da je zelo dinamično in tako dalje. Torej, skratka, da ne bi preveč časa jemal, v svojem nastopu je predsednik vlade kakor tudi ministri z gospodarskega področja, so povedali, da podpirajo in se strinjajo tako z razpravo, predvsem pa s sklepi in zaključki, ki jih bomo mi sprejeli. Jaz upam, da bodo dopolnitve sklepov in stališč, ki so bila vložena, ter tudi končni teksti - jaz upam, da bo neka redakcija narejena - taki, da bodo spodbudili k razmišljanju, dajali določeno možnost tudi gospodarstvu, da bo lahko ob teh zaključkih in sklepih videlo nekaj svojih možnosti, kakor tudi, da bodo upoštevali tiste realne možnosti, ki se nesporno pojavljajo tako v trenutku kot tudi v našem prostoru na področju gospodarstva. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Petrovič. Končali smo s prijavami za neomejeno razpravljanje. Sedaj smo na 5 minut, prvi je gospod Vincencij Demšar. Pripravi naj se Bojan Kontič.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo in lep pozdrav! Upam, da smo ostali tudi tisti, ki nas zanima gospodarstvo ne glede na to, ali smo večji poznavalci gospodarstva ali pa manjši. Seveda bi bilo lepše govoriti o naši uspešnosti, če bi bilo to dejansko res. Tako pa vidim, da je očitno nekaj pri nas narobe, ker te publikacije, ki smo jih dobili, dobili smo tole - Konjunkturna gibanja. Kaj pomeni konjunktura mislim, da vsi približno vemo, kaj stagnacija in kaj recesija. Torej, revija ki izhaja šest let, šest let pa je odkar je padla Demosova vlada. Torej, odkar je padla Demosova vlada imamo pri nas konjunkturo. Ali je res to konjuktura, da se je za 300 milijard v šestih letih povečal državni proračun? Vas vprašam, če bi tisti, ki delajo v gospodarstvu temu pritrdili?
Naslednja stvar, ki smo jo dobili je tole Ekonomsko ogledalo. Da ne bi vsega bral, če se komu ljubi, naj vzame to v roke, na drugi strani so, Ekonomsko gledalo, poudarki in naslovi so enkratni. Jaz sem jih označil s plusi, krogci če je nevtralen, in pa z minusi. Pri tem sem naredil samo dva minusa, enkrat vprašaj, drugače pa sami plusi. Vse je pozitivno. Posebej poglejte na to. Zato pravim, da je očitno nekaj narobe, ker smo se začeli tako hvaliti, kako smo dobri. Mene to spominja na tiste čisto še otroške čase, ko je bil še kakšen nemški politkomisar, jaz ne bom tu omenjal imen, da se ne bi kdo čutil prizadetega, oni so imeli za to posebne ljudi, da so skrbeli za propagando. Ampak prosim, tole dvoje je tipičen primer take propagande.
Zdaj, da ne boste rekli, da nekaj na pamet govorim, se bom vrnil na področje, ki ga pa dobro poznam, to je naš škofjeloški okraj, loško gospostvo. Žal gospostvo ni več tako gosposko, kot je bilo po letu 1990. Podatki so pa taki za naš celoten okraj. Mi smo imeli vsa leta po letu 1990 najmanjšo brezposelnost. Tam je bila okoli 5 do 6%. Lansko leto je bila 9%, letos je že žal 10% in pomeni, da imamo 1669 brezposelnih ljudi.
Zaskrbljujoč je zame podatek, da prvo zaposlitev išče 11,9%, skoraj 12% in da je 21,5% ljudi, ki so stari do 26 let in iščejo zaposlitev. Naslednji podatek, ki mi tudi nekaj pove, sicer je mogoče nekoliko zastarel, ampak ne v mnogih letih, da je 2800 ljudi v podjetjih, v obrti zaposlenih, kjer imajo več ali manj probleme z blokado žiro računov. Iz teh podatkov, konkretnih, tam to na naše področje in kjer smo bili prepričani, da smo v Sloveniji med boljšimi, če ne med najboljšimi, se bojim, da so ti podatki, ki smo jih tu dobili in sklepi, ki so tu predlagani niso tisti, ki bi bili dejanski. Zlasti bi želel, da bi se naša vlada lotila nekaterih ključnih problemov. Nekateri smo bili, smo imeli to srečo, da smo lahko marsikaj izvedeli o pokojninskih sistemih v Švici in pa na Nizozemskem. In pri nas vidim, ni te korajže, da bi se lotili tega problema. Vlada, ki se ga ni lotila zdaj v prvih dveh letih zelo dvomim, da se ga bo lotila v zadnjih dveh letih.
Ker je bil čas omejen, jaz sem sicer želel še marsikaj reči, bi pa želel reči samo to. Ravno pokojninska reforma, ki mislim, da je tako bistvena, bi morala ta vlada in mi poslanci med seboj iskati soglasja in kdaj pa kdaj tudi upoštevati mnenja tistih, ki smo v opoziciji, ker ne gre za samo nagajanje, vendar se Ropa zelo dobro spomnim, ko smo bili v Švici, ko je omenil, da bomo na tem področju morali najti soglasje, pri reformi pokojninskega sistema. Kdor ne zbira, ta raztrese in zato predlagam, da že zdaj začnemo delati v tej smeri, da se bomo našli tudi že mi v tem mandatu tam, da bomo našli skupen jezik za reformo pokojninske zakonodaje. S tem bomo oblikovali v bodočnosti tudi močan pokojninski kapitalski fond, ki je mnogokje izredno pomemben za razvoj gospodarstva kot celote. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kontič.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Spoštovani! Veseli me, da so gospodarska gibanja v naši državi pozitivna in optimistična. Inflacija ne dosega dvoštevilčne številke, če seveda odmislimo decimalko. Imamo jo sicer v višini okoli 9%, prav zanimivo je, kako je možno rast ustaviti ravno pri tej številki in morda ne malo prej. Kljub inflaciji vrednost tolarja ne pada, na čase celo narašča. Naši izvozniki pa, kolikor jih jaz poznam, kar poskakujejo od veselja. Statistična gibanja so torej spodbudna, gospodarstvo cveti, razcvetelo pa se bo dokončno, ko bomo popolnoma odprti za tuj kapital oziroma tuje naložbe.
Že mogoče! Toda to me nehote spominja na čase, ko smo vedno nekaj čakali. Nekaj boljšega, kar smo v tistem trenutku imeli. Pa se nam je vedno zataknilo ravno oziroma tik pred zdajci. Ali nam je res usojeno, da venomer živimo v nekakšni tranziciji. Tokrat gospodarsko lastninski. Vse od takrat, ko je bilo vse od vseh, pa od nikogar, do tedaj, ko je bilo s pomočjo certifikatov nekaj dano vsem, čeprav osebno menim, da je to bila potegavščina desetletja, do transmisije državnega premoženja le k nekaterim, ki pa jih danes niti obdavčiti ne znamo, ne zmoremo ali morda celo ne smemo.
Prav je, da kljub težavam vlada gleda na stanje v državi zmerno optimistično. Kajti to je edina možnost premika na bolje. Vendar ne na način, kar bo pa bo, oziroma bo ko bo.
Danes je namreč še čas, kajti jutri bo morda žal prepozno, da ugotovimo, da je število brezposelnih doseglo maksimum, da je število revnih doseglo višino, ki je nesprejemljiva. Da mladi in manj mladi nimajo zagotovljenih osnovnih eksistenčnih potreb. Da se bodo vedno bolj šolali le tisti, ki imajo denar ali bogate starše, da je vprašljiva njihova zaposlitev, tako tistih visoko izobraženih, kot tistih malo manj izobraženih. In da o ureditvi stanovanjskega vprašanja lahko mnogi le sanjajo. Za vse to smo odgovorni tudi poslanke in poslanci, ne le vlada.
Ampak v osnovi je vlada tista, ki mora o teh zadevah razmišljati najbolj intenzivno. Pa ne zgolj razmišljati, ampak ukrepati a ne na način, da omejuje pravice tistih, ki so že brez tega najbolj prikrajšani. V javnosti se ustvarja prepričanje, mnenje, da so brezposelni, ki so sedaj prijavljeni na zavodu za zaposlovanje, pretežno lenuhi, ki prejemajo nadomestilo in delajo na črno.
Revni so pač revni, ki jih pa ima tako ali tako tudi vsaka država. Lahko so izjeme, večinoma pa temu ni tako. Če pogledate oglase, povpraševanje po delavcih in zavrtite številko tistega, ki je oglas dal v časopis, ugotovite, da ko dopolnite 40 let, niste več zanimivi za delodajalce. Počasi, a zanesljivo ti ljudje postajajo trajno brezposelni. Kaj bo z njimi? Ima vlada na to vprašanje odgovor?
Včasih smo se ozirali na vzhod in iskali krivce. Od osamosvojitve dalje smo sami odgovorni za svoje početje. Danes se vse več državljank in državljanov zbira pred parlamentom in pred vladno palačo. Po mojem mnenju, upravičeno. Usoda gospodarstva je žal v rokah politike, vendar to ni nič novega. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Razpravljamo o izredno važnem vprašanju, ki je na nek način paradoksalne narave, saj vse makroekonomske študije govorijo ali poskušajo prikazati stanje mnogo boljše, kot pa je potem stanje v podjetjih. V podjetjih pa je stanje dobesedno alarmantno. Poglejte, danes, in mislim, da ne slučajno, je bil objavljen podatek o 3,8% gospodarski rasti. V uradnih gradivih je zaslediti, da je industrijska rast bila 1,3%, v predelovalni industriji samo 0,8%. Potem pa so prišli v marcu tega leta popravki statističnega urada za marec, kjer so ugotovili, da je bila industrijska rast še manjša, torej samo 1%, in v predelovalni industriji ne 0,8, ampak 0,2%. Danes so prišli ponovni popravki, da je skupna gospodarska rast, kot rečeno, 3,8%. Ni treba biti poseben strokovnjak, da je v tem videti nelogičnost. Ne vem, ali je država s svojim uradništvom prispevala k tej rasti ali izvoz, kot piše, vendar je nemogoče, da naj bi ob tako nizki, skorajda stoječi industrijski rasti in celo padcu predelovalne industrije dosegali tako visok skupen bruto domači proizvod.
Dovolite mi še to. Jaz vem, da je stanje v gospodarstvu posledica večih dejavnikov in da je vlada samo eden od teh mnogih dejavnikov in, kot sem že zadnjič rekel, ne bi želel niti tega, da se ji pripiše preveč krivde, niti preveč zaslug za stanje, kakršno konec koncev je, čeprav je res, da je nazadnje pa le vlada oziroma oblast tista, ki morda ni ustvarila vseh pogojev za boljše gospodarjenje. Vzemimo samo problem lastninjenja. Danes je vendar v Sloveniji situacija taka, da imajo podjetja lastnika pod sabo, ne nad sabo. Preko 70, če se prav spomnim, odstotkov slovenskih podjetij se je lastninilo tako, da preko 60% v strukturi predstavljajo zaposleni, bivši zaposleni, upokojenci in tako naprej, skratka občani, in seveda takšno razpršeno lastništvo ni v funkciji lastnika, ki bi pritiskal in zahteval ustrezne rezultate od poslovodstva. Seveda je tudi za to stanje oblast odgovorna ali vsaj soodgovorna.
In drugo, kar je, tehnologija v naših podjetjih je zastarana, mi nimamo nobenega pravega programa prestrukturiranja in v tem smislu bi morala ekonomska politika vladi dati jasne odgovore na to, kje bo na primer finančni sektor suportiral, podpiral realni sektor, kako bomo vzpodbudili naložbe iz tujine, kako bomo aktivirali lastnike in podobno. Skratka, procesi internacionalizacije so pred vrati in menim, da smo na to dokaj slabo pripravljeni. In še to na koncu. Gospodarsko stanje ali pa negospodarsko stanje tudi vpliva in predvsem stanje v bančništvu, dve največji banki še nista olastninjeni in na tem področju je še vrsta zadev odprtih, ki tudi zavirajo priliv tujega kapitala. S tem bi zaključil. Predlagam, da te sklepe, ki jih je odbor predlagal, sprejmemo. Gre za dokaj mile sklepe glede na stanje in menim, da za to tu ne bi smelo biti posebnih težav. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, doktor Zagožen. Izčrpali smo prijavljene za razpravo. Gospod Špiletič želi še besedo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. No, jaz bi se tudi oprl na današnje novice v časopisih in sicer na dejstvo, da je lanski družbeni bruto proizvod bil realno večji kar za 3,8%. Zdaj v sami obrazložitvi, kako je prišlo do tako visoke rasti oziroma kaj je pripomoglo k tej rasti, je v časopisu zapisano naslednje: "Ob tem so minimizirali pomembnost industrijske proizvodnje - ob izračunavanju tega indeksa namreč - za izračunavanje sodobnega bruto domačega proizvoda, poudarili pa lansko realno vrednost povečanja slovenskega izvoza ter priznali, da jih je pri izračunu opogumil tudi te dni objavljen izračun lanskega poslovanja gospodarskih družb v Sloveniji." No, jaz sem šel sam potem pogledati najprej prvi argument, to je opogumljanje iz naslova izvoza. V podatkih agencije za plačilni promet, kjer so obdelani podatkih vseh gospodarskih družb v Sloveniji, je razvidno, da so čisti prihodki od prodaje na tujem trgu, torej ti opogumljajoči prihodki od izvoza, narasli v primerjavi s predhodnim letom le za 1,3%-ne točke v strukturi ustvarjenih prihodkov, tako da ne vem, kako je lahko ta 1,3%-ne točke tako pomembno vplivala k porastu družbenega bruto proizvoda. Pogledal sem pa tudi bilanco stanja za gospodarstvo v letu 1997 in jaz moram reči, da pa ta bilanca stanja mene niti malo ne opogumlja. Nasprotno, to je bilanca stanja podjetja, ki brede v težave. Naj navedem samo nekaj podatkov. Izredno močno se je povišala zadolženost v gospodarstvu, tako dolgoročna zadolženost kot tudi kratkoročna zadolženost. Namreč celotna pasiva in aktiva gospodarstva se je povečala z indeksom 116, medtem ko pa so dolgoročne obveznosti porasle z indeksom 130 oziroma za 30%. Prav tako pa so porasle tudi kratkoročne obveznosti za preko 17%. Tudi strukturni premiki so izredno pomembni. Namreč, če so dolgoročne obveznosti v letu 1996 predstavljale 13,5% v celotni strukturi virov sredstev, so se te povečale v letu 1997 na 15,1; tudi pri kratkoročnih obveznostih zasledimo porast v strukturi in sicer iz 6 28,6 na 26,9.
Naslednje, kar je izredno pomembno je to, da je osnovni kapital rasel bistveno počasneje, kot pa porast celotne pasive gospodarstva. Seveda gotovo na račun večjega zadolževanja oziroma za zadolževanje je bilo potrebno ta nizek porast nadomestiti. In porastel je zgolj z indeksom 102,8, v strukturi pa se je iz 31,5 zmanjšal na 27,8%.
Razvidno pa je tudi naslednje. Terjatve ostajajo neizterjane, te so namreč porasle in sicer z indeksom 119 in se tudi v strukturi povečale iz 15,8 na 16,1. Pa še nekaj je značilno. Podjetja pravzaprav nimajo več finančnih viškov, finančne naložbe so izredno skromne. Če so celotna sredstva naraščala z indeksom 116, so dolgoročne finančne naložbe naraščale zgolj z indeksom 108 in v strukturi so se iz 10,4 zmanjšale na 9,7. Tisti, ki se kolikor toliko spozna na branje bilanc, ne more na podlagi teh podatkov zaključiti, da so to tako ohrabrujoči podatki, na podlagi katerih bi bilo mogoče izračunavati višjo stopnjo družbenega domačega bruto proizvoda, kot je navedeno v izjavi urada za statistiko Republike Slovenije. Tako, da bi bilo izredno dobro, če bi tu imeli predstavnika tudi tega urada, da pojasni, kateri so tisti ponderji, ki so jih uporabili pri izračunu, da so dobili stopnjo 3,8. V nasprotnem primeru, če pojasnil ne bo in ker se mi čas izteka, se bom očitno moral še enkrat priglasiti, pa bom lahko zaključil na podlagi tega, kar lahko preberem v sredstvih javnega obveščanja in kar izhaja iz poročil na tiskovni konferenci vladnega urada za statistiko, da gre za friziranje oziroma prikrajanje rezultatov. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Prosim, gospod Zmago Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Jaz mislim, da ta razprava o slovenskem gospodarstvu, ne vem če bo prinesla kakšno posebno pozitivno zadevo in kakšen pozitiven premik.
Mislim, da smo izgubili precej časa, nismo prišli do nobenih bistvenih zaključkov. Predvsem pogrešam tistega, kar bi vlada morala pripraviti - strategijo za vlaganja slovenskega gospodarstva, za reševanje najbolj osnovnih problemov nezaposlenosti, napačne zaposlenosti, napačnih vlaganj, trošenja denarja brez kakršnegakoli koncepta in predvsem tudi tega, da se zelo malo oziroma nič ne ozira na socialni status določenih segmentov slovenskega prebivalstva, ki je zaposleno v gospodarstvu.
Še eno zadevo pogrešam. V vseh normalnih zahodnih državah oziroma v tistih, ki jim je nekaj do trgovanja, ki jim je nekaj do zaslužka, ki razmišljajo v smislu prosperitete lastne države, gospodarski sektor deluje z roko v roki tudi s sektorjem za zunanje zadeve, ali z drugimi besedami, zunanja politika vsake pametne države je najtesneje povezana z gospodarsko politiko. Pri nas tega ni; dela se na pamet. Če vzamemo samo en sam primer nekakšnega nojevskega tiščanja glave v pesek, ko govorimo o možnosti prodora na trge bivše Jugoslavije ter na trge bivše vzhodne Evrope in tudi na trge bivših neuvrščenih držav, tukaj Slovenija ni naredila popolnoma nič. In vendar je ravno tukaj velik segment možnosti za proboj slovenskega gospodarstva. Izgleda, da je v slovenski vladi prevladalo mnenje, da "saj ni pomembno karkoli se dogaja, ni važno, če imamo tržišča, glavno, da ugajamo Avstrijcem, Nemcem in Italijanom", potem se pa že kar neha. Izhodišča, ki bi jih vsaka vlada morala imeti na tem področju, enostavno ne obstojajo. Mislim, da se vlada s tem tudi ne ukvarja. Vlada se bolj ukvarja s posameznimi primeri posameznih inštalacij posameznih funkcionarjev na posamezna mesta. Ali z drugimi besedami, vsakdo se več ali manj ukvarja s samim seboj in pozablja, da je okoli njega tudi neka Slovenija, ki ni v dobrem položaju, ki je pravzaprav v slabem gospodarskem položaju. Navkljub temu, da statistike govorijo vse mogoče in v veliki meri pozitivno, ne smemo pozabiti, da se statistiko vedno da prikrojiti na ta način, da so kazalci pozitivni. Ne moremo pa mimo tega, da ima Slovenija že skoraj 140.000 brezposelnih; ne moremo mimo tega, da se zadeve dražijo iz dneva v dan; ne moremo mimo tega, da je košarica vedno manjša, in ne moremo mimo tega, da tudi naša mladina pravzaprav nima nobene perspektive. Tukaj pridemo pa v kontakt z gospodarskim resorjem na eni strani in z resorjem izobraževanja na drugi strani. Tudi tukaj slovenska vlada nima nobenega koncepta razvoja, nobene skupne strategije, nobenih usmeritev.
Ne kaže najboljše vse skupaj. Mislim, da ta razprava tudi ni kaj prispevala k izboljšanju stanju. Govoriti bi se dalo še o marsičem, govoriti bi se dalo tudi o monetarni politiki, ki je v veliki meri, ne bom rekel zgrešena, do neke mere je opravičljiva, vendar pa v določenem segmentu gospodarskega razvoja nikakor ne nosi pravih rezultatov in na tak način kot se izvaja, takih rezultatov tudi ne more nositi. Socialni segment, ki pogojuje dobro rast gospodarstva in razvoj v gospodarskem sektorju, je tudi zanemarjen. Še vedno nimamo pravega zakona o - samo, da zaključim misel, gospod predsedujoči - še vedno nimamo prave zakonodaje za reševanje teh vprašaj in čeprav dvomim, upam, da bo vlada vendarle pripravila kaj pozitivnega za napredek in razvoj, ne samo gospodarstva, ampak vse Slovenije. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Jelinčič. Boris Sovič ima besedo. Prosim.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Mi smo prej slišali nekaj pomislekov o tem, ali so podatki, ki jih danes na nek način dobivamo o tem, da se je bruto domači proizvod povečal več kot je bilo sprva načrtovano, realni ali ne. Res je, da je prišlo do spremembe. Še pred dnevi smo v gradivih, ki nam jih je vlada poslala, brali oceno, da bi se naj povečal bruto domači proizvod v lanskem letu za 3 in četrtino odstotka, zadnja ocena govori o 3,8. Jaz mislim, da se mi to niti ne zdi tako neverjetno, ker je tudi dejstvo, da je sam način izračunavanja bruto domačega proizvoda tudi stvar nekega procesa in statistiki sami priznavajo, da tudi oni potrebujejo neko obdobje, da bodo v celoti celo svojo metodologijo in zajemanje podatkov prilagodili načinom in metodologijam, ki jih uporablja Evropska zveza, tako da se mi ta stvar ne zdi neverjetna. Mislim, da je bolj kot sam podatek o tem, za koliko je porasel bruto domači proizvod, mimogrede, v regiji Slovenija ni edina s takšnim procentom, Hrvaška ima celo višjega, mislim da okoli 5%, torej bolj kot podatek o tem, koliko je porasel bruto domači proizvod, je pomembno vprašanje, kakšne razlike so znotraj naše države in današnja razprava ne more mimo spoznanja, da se žal te razlike večajo. Večajo se tako v socialnem smislu, približno 15% ljudi v tej državi je pod pragom revščine, torej revščina na velika vrata prihaja v to državo, kot tudi v regionalnem smislu, velike razlike so med posameznimi regijami in tudi, kot smo videli iz nekaterih podatkov, vedno večje razlike so tudi znotraj posameznih regij. Regija, iz katere prihajam, je že tak primer. Stopnja brezposelnosti v večini občin v tej regiji je večja od 20%, v nekaterih dosega celo 30%. To je seveda znak, da je potrebno zelo resno pretehtati, kaj poleg obstoječih instrumentov, ki jih država ima, še storiti za to, da bi se ta problem razrešil. To ni mali problem, ker na nek način zajeda v perspektive ene cele regije na pragu seveda velikih sprememb, ki jih bomo na nek način deležni, ko bo Slovenija postala članica Evropske zveze.
In drugo, kar bi rad povedal, je to, da bi rad opozoril na velik pomen, ki ga ima na nek način tehnološko zaostajanje slovenske industrije. Vrsta kazalcev kaže, da je opremljenost slovenske industrije takšna, da ne daje dobrega upanja v to za to, da bi slovenska industrija lahko na pragu novega stoletja bila konkurenčna izzivom, ki so pred njo. In še več, država na nek način, vsaj tak vtis se vzbuja, sistematično na nek način oži prostor za vzpodbujanje tehnološkega razvoja. Kako drugače naj komentiramo dejstvo, da je lani bil v tem državnem zboru na nek način narejen napor za to, da je bil ukinjen tehnološko-razvojni sklad. Letos so sredstva za vzpodbujanje tehnološkega razvoja za več kot tretjino realno nižja, kot so bila v lanskem letu in če temu prištejemo še organizacijsko nedodelanost, da ne rečem zmedo v vladnih resorjih, ki bi morali pokrivati to področje, mimogrede, še vedno država nima državnega sekretarja za tehnologijo, potem je slika pravzaprav popolna in se samo še vprašamo, kaj bo naslednji korak k demontaži tehnološkega razvoja v tej državi.
Zato se mi zdi, da je na nek način smiselno opozoriti na dejstvo, da če bo slovenska industrija imela takšne stopnje rasti, kot jih ima sedaj, bo vsaj po podatkih gospodarske zbornice, nivo proizvodnje iz leta 1986 dosegla šele v 20-ih letih naslednjega stoletja. Ob tako mali skrbi za tehnološki razvoj, pa se zna zgoditi, da bo to dosegla še kasneje. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Sovič. Ker ni več razpravljavcev zaključujem splošno razpravo. Prehajamo na sklepe in stališča. Odpiram razpravo o sklepih odbora in vloženih amandmajih. Prijavil se je gospod Feri Horvat. Dr. Jože Zagožen, za njim. Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Tudi jaz sem se spraševal tekom te razprave, podobno kot kolega Zmago Jelinčič, koliko učinka bo dala ta dosti obsežna razprava. Seveda ni toliko odvisno od nas, ampak predvsem je to odvisno od vlade, koliko bo hotela prisluhniti in upoštevati to, kar smo v razpravi rekli in predlagali, oziroma kar bomo sprejeli v zaključkih.
Jaz upam, da lahko verjamemo predsedniku vlade, ki je tu pokazal uvodoma zelo veliko kooperativnost in zelo eksplicitno napovedal, da bo vlada prisluhnila temu, kar bomo rekli in kar bomo sklenili. Ugotoviti moram tudi, da sta tudi predvsem minister dr. Senjur in minister Dragonja, ki je tudi danes edini žal iz vlade prisoten pri tej razpravi, da tudi poznavajoč njuno dosedanje ravnanje, da bosta zagotovila, koliko bo v njunem vplivu, da bi se sklepe, ki jih bomo sprejeli, tudi poskušalo uresničiti.
Meni se tudi ne zdi toliko pomembno, ko govorimo o ocenah ali so te bolj optimistične ali bolj pesimistične, ampak se mi zdi bolj pomembno, kakšno je in predvsem kakšno bo tudi po tej razpravi ravnanje vlade pri uresničevanju ekonomske politike in tudi pri upoštevanju teh sklepov.
Res, da je to za letošnje leto že v glavnem prepozno, da je to pravzaprav priprava, če bo vlada hotela in koalicija, je to priprava za naslednji proračun oziroma za naslednja dva proračuna.
Dejstvo je, da kakorkoli ocenimo to razpravo in različnost ocen gospodarske situacije, da ukrepanje vlade ni bilo zadovoljivo in da ni zadovoljivo. Zlasti na ključnih točkah za gospodarski razvoj. To je rast, to je izvoz, to je prenova zlasti industrije, skladnejši regionalni razvoj, in kot smo malo prej slišali, tehnološki razvoj. Dokaz za to trditev imamo najbolje izražen v proračunu, kjer so prav ti segmenti podcenjeni, zanje je zagotovljenih premalo sredstev. Tem ugotovitvam odbora in tudi naši razpravi v bistvu tudi ni oporekal nihče od predstavnikov vlade, in bili so najbolj avtoritativni možje tukaj prisotni v tej razpravi.
Zato smo v združeni listi mnenja, da je potrebno predlog sklepov, ki ga je predložil odbor, kjer sem tudi sam sodeloval z drugimi kolegi in smo imeli o tem veliko razprav - moram reči, kar je bilo spodbudno, da so v teh razpravah aktivno sodelovali tudi koalicijski poslanci, sem pa pogrešal njihov prispevek v tej dosedanji razpravi, razen izjem, pa ne vem, ali so spremenili mnenje ali se jim to ne zdi problem, ali so dobili nalogo, da čim manj razpravljajo. Zato smo v združeni listi pripravili ta dopolnila k predlogu, ki ga je pripravil odbor. Tisti, ki ste jih pozorno pogledali, ta dopolnila ne pomenijo nasprotovanja stališčem oziroma predlogom sklepov odbora, ampak pomenijo dopolnitve. Predvsem smo ocenili, da je na nekaterih točkah potrebno sklepe opredeliti bolj jasno, manj splošno, bolj določno in konkretno in pa predvsem za vlado bolj obvezujoče, da opredelijo sklepi usmeritve in naloge za vlado, predvsem za bolj aktivno razvojno in ekonomsko politiko. To je pravzaprav tudi bistvenega pomena za priprave za Evropsko unijo, če se res hočemo v njo vključiti. V tem smislu smo pripravili dopolnitve in predlagam - ne bi zdaj tukaj podrobno razlagal, da ne bi izgubljali še več časa, imate jih na papirju - in predlagam, da jih sprejmete. Dajejo predvsem te poudarke na spodbujanje rasti, na zaposlovanje, na konkurenčnost, na večje usklajevanje politike med Banko Slovenije in vlado, da ne bo izgovarjanja, da ima vsak svoje pristojnosti, kar je popolnoma jasno. Predlagamo pa tudi nekatere dodatne alinee in še nekatere dodatne sklepe. Predvsem v točki 6 predlagam še dodatni sklep... (Pisk za časovno omejitev razprave)..., da se poleg zakona o skladnejšem regionalnem razvoju čimprej predloži temu zboru tudi strategija in boljša organiziranost. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod podpredsednik, drage kolegice in kolegi! Odbor za gospodarstvo je o tej tvarini razpravljal trikrat in tudi sklepi, ki so predlagani, so skrbno pretehtani in posledica vseh razprav na trikratnih sejah. So tudi preverjeni s strani uglednih strokovnjakov, ki so sodelovali na teh sestankih, predvsem direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj. Zato sem glede na razpravo, ki je tukaj potekala, predvsem pričakoval, da bo vlada tokrat povedala, kako in kdaj in s kakšnimi sredstvi bo te sklepe uresničila. Pričakoval sem torej, da bomo dobili na mizo nosilce in roke za izvedbo posameznih sklepov oziroma še dodatno, kar tu na nek način manjka, da bo vlada povedala, kdaj in kakšno zakonodajo bo sprejela, da bi takšno stanje sanirala, katere državne investicije bo morda izvedla, kako bo zmanjšala in po potrebi beneficirala obrestne mere, kje in kakšen sistem državnih garancij bo predložila, kako in kdaj bo uskladila tečaj tolarja, ki je še zlasti v teh dneh izjemno pomembno vprašanje, kako bo kljub enormnemu proračunu vendarle zmanjšala javne izdatke, kako bo vključila banke v sanacijo realnega sektorja, in pa zlasti, kdaj in kako bo uresničila maastrichtske kriterije za vstop v Evropsko unijo, ki se tičejo gospodarstva.
Vidite, namesto vsega tega smo dobili dva predloga amandmajev, ki sicer nista v nekem nasprotju s sklepi odbora, vendar mi dovolite, da bi ju na kratko komentiral. V prvem amandmaju se ugotavlja, da je stopnja gospodarske rasti stabilna, ne pove pa se, da je premajhna. Vsi vemo, da je bila leta 1995 3,9%, 1996. leta 3,5% in 1997. leta 3,8% in da bi po mnenju uglednih strokovnjakov morala biti vsaj okrog 7%. Skratka, je premajhna in toliko hrabrosti, da bi to priznali, bi tukaj vsekakor morali imeti.
V drugem spreminjevalnem predlogu je predlog, da naj bi državni zbor ugotovil, da je nezaposlenost strukturni problem in da je dosežena stopnja vse bolj problem zaradi svoje trdoživosti. Skratka, dvakrat naj bi ugotovili, da je problem. To je dejansko, vendar ni tudi predlagane rešitve. To je samo neko priznanje stanja in naj na tem mestu povem to, da se delež mladih in prvih iskalcev zaposlitve veča, da 28% brezposelnih sploh več ne išče dela in se v statistikah več ne pojavlja in da predvsem narašča število mladih in prvih iskalcev zaposlitve. Skratka, brezposelnost je dejansko problem in pričakoval bi, da bomo dobili kakšen predlog, kako bi se to čim bolje razrešilo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, dr. Zagožen. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo o predlogu sklepov in stališč in prehajamo na odločanje o vloženih amandmajih. Pred sabo imate pregled z datumom 16.4. V pregledu niso amandmaji poslanskih skupin LDS, SDS in DeSUS, potem Petra Petroviča in Ferija Horvata. Vse imate tudi na mizi. Bomo šli počasi, da bomo imeli pregled nad glasovanjem.
K 1. točki je vložen amandma dr. Zagožna. Želi kdo o tem razpravljati? (Nihče.) Smo končali z razpravo. Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (23 poslancev.) Je kdo proti? (12 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
K 2.točki imamo amandma poslanskih skupin, ki ga nimate v pregledu, ste ga pa dobili na mizo. Ugotovimo sklepčnost! Torej, najprej bomo glasovali o predlogu spremembe 2. točke. (55 prisotnih.) (Glas iz dvorane.) Glasujemo o prvem k 2. točki sklepov, ki se nanaša na prvi odstavek. Lahko vam preberem: "V 2. točki sklepov in stališč se spremeni prvi odstavek tako, da se glasi: Državni zbor meni, da je kljub relativno ugodnim gibanjem makroekonomskih kazalcev ob koncu leta 1997 mogoče ugotoviti, da je stopnja gospodarske rasti stabilna, a na nekoliko nižji ravni kot v nekaterih primerljivih tranzicijskih državah."
Kdo je za ta predlog? (41 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Še drugi, ki se glasi: "Državni zbor ugotavlja, da je nezaposlenost strukturni problem in da je dosežena stopnja vse bolj problem zaradi svoje trdoživosti." Prosim, obrazložitev glasu, gospod Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Jaz predlagam, da te spremembe ne sprejmemo, kajti prvič je strokovno zelo problematična, tu se nam bo vsak resen ekonomist smejal. In drugič, to enostavno ne drži. Zamenjujemo vzroke in posledice, da je brezposelnost trdoživa, to je res, ne moremo pa reči, da je trdoživost brezposelnosti glavni vzrok za to, da je brezposelnost visoka oziroma da se ne zmanjšuje. Ne vem, ali si sami iz sebe delamo norca. Tako, da predlagam, da ostane prvotni tekst, ki je dosti korekten.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Jelinčič, obrazložitev glasu.
ZMAGO JELINČIČ: Kolega Horvat je že povedal nekaj podobnega, kar mislim tudi jaz. Predvsem pa se jaz sprašujem o smiselnosti takšnih spreminjevalnih predlogov, kot piše tukaj. To bi bil lahko, kaj vem, lahko bi bil ugotovitveni predlog, lahko bi bil razlagalni, lahko spremljevalni, predvsem je pa zelo nesmiseln. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Jerovšek, obrazložitev glasu.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Strinjam se s predgovornikoma, ampak ker sem v zadnjem trenutku - na nek način sem vesel takega skupnega predloga koalicijskih strank. Verjetno pa je to, da koalicijske stranke moti to, da so brezposelni trdoživi, da se brezposelnost odpravlja po biološki poti, da tako dolgo živijo brezposelni, ker če bi ne bili trdoživi, bi vlada reševala na biološki način...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Obrazložitev glasu, ni razprave!
JOŽEF JEROVŠEK: Ja, zaradi tega, ker si tako razlagam, sem seveda proti temu predlogu sklepa. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Špiletič, obrazložitev glasu.
BOGOMIR ŠPILETIČ: No, jaz bom glasoval proti temu spreminjevalnemu predlogu, ker je sam po sebi tavtologija in očiten prikaz nesmisla ali pa eden od dodatnih nesmislov, ki smo jih že veliko sprejeli v tem državnem zboru. Res je, da je brezposelnost strukturni problem in da je trdoživ. Vendar imam tukaj podatke iz enega izmed Economistov za številne države, ki se borijo z brezposelnostjo, in tukaj jih je vsaj petnajst, in skoraj vse od teh so uspele po letu 1995 to brezposelnost zmanjšati za 1%, 2%, za 3%. Mi bomo pa očitno rekli, brezposelnost je tu, to je naša stalnica, nihče ni kriv, brezposelni pa... ne vem.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Seveda se lahko tudi ironično o tem problemu pogovarjate in gospod Feri Horvat je očitno spregledal prvi del stavka, ki govori, da je nezaposlenost strukturni problem, in strukturni problem je v teoriji in v praksi popolnoma jasno določen pojem in ga ni treba tukaj posebej razlagati - je strukturni problem v tej državi. Mi smo se posvetovali z ministrstvom in s tistimi, ki so na teh problemih delali, in jasno, ravno zaradi tega, ker je strukturni problem, je tudi vse bolj problem in je zaradi tega toliko bolj trdoživ. Tako je treba te stvari razumeti. Mogoče je ta beseda "trdoživ" lahko povzročila to polemiko; če pa ne berete prvega dela stavka, jasno, tudi drugega dela ne morete akceptirati tako, gre pa za poudarek na prvem delu. Glasoval bom za ta sklep. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Če sem prav razumel, je to obrazložitev glasu.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Tako je.
FRANC PUKŠIČ: Spoštovani predsedujoči! Ne vem, če so vsi to rekli. Torej, jaz bom seveda glasoval proti temu predlogu, ker v Slovenskih Goricah in v Podravju kljub temu, da imamo dvakrat večjo brezposelnost - malo prej sem seveda govoril o teh podatkih, žal pa je res, da večina poslancev in poslank vladajoče koalicije tega ni slišala, ker ni bila prisotna, sedaj ob glasovanju so se zbrali, torej bom glasoval proti temu. V Slovenskih Goricah pa vsekakor po biološki poti verjamem, da brezposelnosti ne boste odpravljali. Jaz verjamem, da boste, spoštovani gospod minister, to prenesli tudi ostalim...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Obrazložitev glasu, gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Še vedno o tem govorim, to je obrazložitev in sem povedal, da bom glasoval proti. Ne me prekinjati, prosim lepo!
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Mir v dvorani, prosim! Prosim za mir v dvorani!
FRANC PUKŠIČ: In seveda upam, da boste to prenesli tudi ostalim ministrom, sploh pa predsedniku vlade, glede na problem v Podravju, takšen kot je, res pa je, da me je presenetilo in da sem sedaj izvedel nekaj novega, da je razlaga strukturnega problema trdoživost, tega pa tudi nisem vedel. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kelemina, obrazložitev glasu.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Da ne bom tudi jaz govoril proti, mislim proti pravilu, moram reči, da bom pač glasoval proti temu predlogu. Bi pa samo obrazložil, zakaj bom glasoval proti, da bo pač bolj jasno. Poglejte, jaz se mogoče strinjam s tem, da je tudi v strukturi, po vaše zaradi strukturnih problemov, tu mislim predvsem tudi pri oblikovanju podjetij in pri lastninjenju, nastala ta brezposelnost, samo vseeno menim pa, da je veliko te nezaposlenosti nastalo na račun tega, ker namesto, da bi vlada in pa tudi management, ki je upravljal z določenimi podjetji, reševal zaposlenost na ta način, da bi iskal trge, da bi iskal kapital, da bi resnično naredili vse, da bi se zaposlenost čim manj povečevala, so izbrali najlažjo pot, in to tako, da so odvečne delavce enostavno odpuščali in pustili samo tista zdrava jedra, ki so bila ekonomično opravičljiva in ki so prinašala dobiček. Po moji oceni se nihče ni hotel spustiti v zadrževanje zaposlenih in s tem ubral druge poti, predvsem pa bi oblast kot taka v tistih kritičnih trenutkih morala sprejeti ukrepe, s katerimi bi to zaposlenost zadržala. Mislim, da to zdaj ni opravičilo, tale predlog, češ struktura je bila tista, ki je povzročila nezaposlenost, ampak mislim, da so dejansko razlogi tudi marsikje drugje. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Lahko preidemo na glasovanje? Se opravičujem, gospod Sovič.
BORIS SOVIČ: Spoštovani! Obstoječi tekst se s predlogom, ki ga imamo, na nek način nadomešča. Tri poslanske skupine predlagajo formulacijo: "Državni zbor ugotavlja, da je nezaposlenost strukturni problem in da je dosežena stopnja vse bolj problem zaradi svoje trdoživosti." Če pogledamo, kateri del teksta bi radi nadomestili s tem, vidimo, da je osnovni tekst naslednji: "Državni zbor ugotavlja, da dosežena stopnja gospodarske rasti ne ustvarja novih delovnih mest in dokaj visoka stopnja nezaposlenosti postaja vse bolj konstanta v slovenskem gospodarstvu." Če primerjamo oba teksta, se meni zdi originalni tekst res boljši. Mislim, da ta ni najboljše formuliran. Zlasti je problem ta, da se mi zdi, da ta novi predlog ni dovolj proaktiven, ni dovolj naravnan v tem smislu, da bi jasno pokazal, kje vidimo enega od vzvodov za to, da bi problem brezposelnosti zmanjšali. Jaz mislim, da je v gospodarski rasti zanesljivo treba iskati eno od zdravil za to, da bi se problem brezposelnosti zmanjševal. Res pa je, da to ni edino zdravilo. Tudi prestrukturiranje je pri tem pomembno, in če želite, da zelo odkrito povem, mislim da nobena od teh dveh formulacij ni najbolj, bi rekel, precizna. Vendar, če se moram odločati med obema, se mi zdi, da je obstoječi tekst boljši, in zato predlagam, da se ta predlog ne sprejme. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! Bomo ponovili. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (23 poslancev.) Je kdo proti? (22 poslancev.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Prehajamo k 3. točki. Združena lista socialnih demokratov, pod točko 1. Ugotovimo sklepčnost! Prosim za mir v dvorani. Ugotovimo sklepčnost! Gospodje poslanci, lepo prosim, še malo zbranosti. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (17 poslancev.) Je kdo proti? (18 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Pod točko 2. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (20 poslancev.) Je kdo proti? (21 poslancev.)
Ugotavljam, da ni sprejet.
Gospod Čebulj? Nič, v redu.
Gremo k amandmaju poslanca Petra Petroviča. Opozarjam, njegov amandma se nanaša na 3. točko, na drugo alineo 3. točke. Da se beseda "izvede" nadomesti z "izvaja aktivnost za". Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (39 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo na amandma poslanske skupine združene liste, 3. točka. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (14 poslancev.) Je kdo proti? (26 poslancev.)
Ugotavljam, da 3. točka ni sprejeta.
Prehajamo na 4. točko, poslanska skupina združene liste. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (18 poslancev.) Je kdo proti? (25 poslancev.)
Ugotavljam, da ni sprejeto.
Prehajamo na 5. točko, združena lista. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (26 poslancev.) Je kdo proti? (20 poslancev.)
Ugotavljam, da je 5. točka sprejeta.
Prehajamo na 6. točko, združena lista. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (37 poslancev.) Je kdo proti? (6 poslancev.)
Ugotavljam, da je 6. točka sprejeta.
Prehajamo na 7. točko, Združena lista socialnih demokratov. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (35 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Ugotavljam, da je 7. točka sprejeta.
Prehajamo na 8. točko, prav tako poslanska skupina združene liste. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (27 poslancev.) Je kdo proti? (12 poslancev.)
Ugotavljam, da je 8. točka sprejeta.
Prehajamo na 9. točko, prav tako združena lista. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za? (34 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Ugotavljam, da je točka 9 sprejeta.
Točka 10, združena lista. Ugotovimo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (34 poslancev.) Je kdo proti? (10 poslancev.)
Ugotavljam, da je tudi točka 10 sprejeta.
K točki 6 imamo amandma gospoda Ferija Horvata, ki ni vpregledu, dobili ste ga na mizo. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (33 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Imamo predlog za novo 7. točko, ki je v pregledu, predlaga ga Združena lista socialnih demokratov. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (36 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Tu so amandmaji za nove točke, najprej Branka Kelemine. Obrazložitev glasu, Branko Kelemina, prosim.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Mislim, da bomo zdajle imeli priložnost tukaj pri teh mojih dodatnih predlogih k sklepom določene stvari sprejeti, seveda če bo, glede na to, da ni prej v razpravi koalicija toliko sodelovala - upam, da boste zdaj sprejeli te predloge. In sicer, če obrazložim prvi predlog, mojo prvo točko, v kateri sem predlagal, da bi v naslednjem obdobju proračun oblikovali tako, da ne bi bilo proračunskega primanjkljaja. Kot veste, smo nedolgo tega uzakonili tako rekoč 110-milijardno zadolževanje, in mislim, da je tisto popolnoma dovolj, da ne bi imelo smisla, pa tudi ne bi bilo spodbudno za gospodarstvo, če bi se še naprej zadolževali prek proračunskega primanjkljaja, in da bo to vsaj neka obveza za to, da bomo vsaj nekoliko zadostili tistemu, kar smo danes govorili in kar je bilo tudi o proračunu govorjenega. Ker se to nanaša na gospodarstvo, bi bilo prav, da zavzamemo neko tako usmeritev. Zato bi vas prosil, da glasujete za ta predlog in tudi za vse ostale. Tudi sam bom, seveda, glasoval za predlog, ker mislim, da je izredno pomembno, da v bodočnosti ne bi več proračuna obremenjevali oziroma gospodarstva obremenjevali s proračunskim primanjkljajem. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (25 poslancev.) Je kdo proti? (24 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
2. točka. Ugotovimo prisotnost! Prosim, gospod Richard Beuermann. Prosim za mir v dvorani!
RICHARD BEUERMANN: Jaz se opravičujem, res, pozabil sem glasovati in prosim, če lahko ponovimo glasovanje.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro. Torej ponovili bomo glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za to, da ponovimo glasovanje? (53 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Ponovili bomo glasovanje o prvem amandmaju Branka Kelemine. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (23 poslancev.) Je kdo proti?(32 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
2. točka, Branko Kelemina. Obrazložitev glasu.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Imate pač vso pravico, da se odločate tako, kot hočete. Jaz bom seveda tudi v drugem primeru glasoval za ta predlog oziroma za drugi dopolnjeni predlog, kajti menim, da nekje enkrat moramo postaviti neko mejo. Vsi govorimo o tem oziroma veliko smo govorili, da je potrebno nekje zmanjšati tudi zaposlovanje v državni upravi, in to bi bila ena od takih usmeritev in ena bolj, ne preveč stroga, obveznost vlade, da bi resnično poskušala do leta 2003 zmanjšati zaposlenost v državni upravi. Seveda prav bi pa bilo, da bi jo tudi naredila bolj učinkovito in to bi bilo nekako tudi zasledovanje evropskih usmeritev glede učinkovitosti državne uprave.
Kar se pa tiče prejšnjih glasovanj pa, meni je pač žal, da niste sprejeli tega predloga, ampak v bistvu ste samo pokazali svoj odnos do tega vprašanja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Ugotovimo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za amandma pod številko 2? (19 poslancev.) Je kdo proti? (28 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Amandma številka 3, prav tako Branko Kelemina. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (16 poslancev.) Je kdo proti? (27 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Amandma pod številko 4, Branko Kelemina. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? Prosim, gospod Jelinčič bo obrazložil svoj glas.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa. Mislim, da je ta predlog gospoda Kelemine smiseln. Konec koncev bistvo diplomatskih predstavništev povsod po svetu je to, da skrbijo v veliki meri za gospodarske kontakte in za izvajanje, kot pravi on gospodarskih poslov. Mislim, da je smiselno ta amandma podpreti.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (29 poslancev.) Je kdo proti? (22 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Smo pri petem amandmaju, prav tako Branka Kelemine. Ugotavljamo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (17 poslancev.) Je kdo proti? (30 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Potem imamo še amandma Ferija Horvata, ki ni v pregledu. Dobili ste ga na mizo. Ugotavljamo prisotnost! (48 prisotnih.) Torej naj ponovim: "Doda se nova točka, ki se glasi: "Vlada Republike Slovenije naj pospeši aktivnosti za učinkovito in racionalno organiziranost države, upoštevajoč predloge stroke in evropske usmeritve, in pri tem zagotovi večjo obočasno usklajenost procesa ustanavljanja novih občin, reorganizacijo uprave in organiziranja pokrajin."
Kdo je za? (45 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem sklepe in stališča odbora, in sicer predlog stališč v celoti. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za predlog stališč in sklepov v celoti? (55 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sklepov in stališč sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Jutri bomo začeli točno ob 10. uri, opozarjam točno, s 55. točko dnevnega reda 8. redne seje in potem po dnevnem redu naprej. Hvala lepa.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 21. APRILA 1998 OB 17.57 URI.)