Sejo je vodila Eda Okretič-Salmič, podpredsednica državnega zbora. Seja se je začela ob 10.14 uri.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Še enkrat vsem najlepši pozdrav! Pričenjam nadaljevanje 19. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. Obveščena sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Peter Petrovič, Aleksander Merlo, Aurelio Juri, Roman Jakič, Ivan Božič od 12.00 ure dalje, Franc Jazbec, Miroslav Mozetič, Franc Čebulj, Franc Kangler, Janez Kramberger, Andrej Fabjan, Jožef Košir, Jožef Zimšek, Bojan Kontič, Jože Jerovšek, Feri Horvat, Boris Sovič in Pavel Rupar do 11.00 ure. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani!
Ugotavljamo prisotnost! (61 prisotnih.) gotavljam, da je zbor sklepčen in lahko nadaljujemo z delom.
Na sejo so bili vabljeni tudi člani Vlade Republike Slovenije, vsi so prav lepo pozdravljeni. Na današnjem nadaljevanju 19. izredne seje zbora, bomo opravili 21. točko dnevnega reda, to so vprašanja in pobude poslank in poslancev.
V zvezi z delom zbora, vas želim še obvestiti, da je bil sprejet dogovor z vodij poslanskih skupin, da bo zbor 19. izredne seje nadaljeval v torek 3. februarja 1998, ob 14.00 uri in v sredo 4. februarja, ob 10.00 uri.
Prehajamo na 21. TOČKO DNEVNEGA REDA - VPRAŠANJA IN POBUDE POSLANK IN POSLANCEV. Prosim, gospod Hvalica ima proceduralno.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospa podpredsednica. Spoštovani kolegi! Ne vem, če bi pozdravil tudi ministre, ker ti ministri običajno, ko smo na kakšni prireditvi, poslancev ne pozdravljajo, ampak bom vseeno rekel, spoštovani predstavniki vlade.
Predlagam, da vodstvo državnega zbora preveri, če so izpolnjeni pogoji, da lahko to točko dnevnega reda opravimo to v skladu s poslovnikom, pri čemer mislim na 25. člen poslovnika, ki se glasi: "Pri obravnavi vprašanj in pobud poslancev morajo biti na seji državnega zbora navzoči vsi ministri. Če je minister upravičeno odsoten ali zadržan, ga lahko nadomešča državni sekretar," pika in konec 15. člena poslovnika.
Ministrov je 16, plus 3 brez listnice, jih je 19, plus predsednik in podpredsednik vlade - je 21. Recimo, da je to samo ena. Želim, da vodstvo državnega zbora preveri, če je tu prisotnih 20 ministrov oziroma njihovih pooblaščenih predstavnikov, zastopnikov. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Hvalica za obvestilo. V nadaljevanju seje boste seznanjeni, kateri ministri so se upravičili in kdo jih nadomešča.
IVO HVALICA: Se opravičujem, gospa podpredsednika. Vi me niste poslušali. To je predpogoj za pričetek te točke, ne v nadaljevanju. Vi morate najprej preveriti, ker sicer sploh kršite poslovnik, ne moremo opraviti te točke dnevnega reda. Hudiča, toliko poslovnika pa moramo obvladati. Prosim, da se mi tukaj in sedaj odgovori, če potrebujete čas. Jaz sem jih preštel in vam povem, da niso vsi. ... (Smeh v dvorani.) ... Dvakrat sem pogledal, več ali manj vse poznam in začnimo enkrat spoštovati poslovnik.
Torej, lepo vas prosim, vzemite si 5 minut, kot sem si jih jaz vzel pred začetkom, in preverite, ali lahko začnemo ali ne začnemo to točko dnevnega reda. V naprej lepa hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Preden bomo začeli z vprašanji in pobudami, boste dobili tudi ta odgovor. Če pa lahko nadaljujem s svojim delom, bom tudi o tem poročala.
V poslovniškem roku enega... Torej še naslednje obvestila.
Še enkrat ponavljam. Prehajamo na 21. TOČKO DNEVNEGA REDA - VPRAŠANJA IN POBUDE POSLANK IN POSLANCEV. V poslovniškem roku enega dne pred sejo oziroma zbora smo prejeli pisne prijave poslanskih vprašanj in pobud. Vrstni red postavljenih poslanskih vprašanj in pobud smo določili v skladu z zadnjim odstavkom 23. člena poslovnika, in sicer tako, da prva tri vprašanja oziroma pobude postavijo poslanci opozicije, nato pa po vrsti poslanci iz raznih poslanskih skupin po vrstnem redu prijave.
Poslanke in poslance opozarjam, da mora biti poslansko vprašanje kratko in postavljeno tako, da je njegova vsebina jasno razvidna. V nasprotnem primeru bo moral poslanec - torej bom poslanca opozorila in ga pozvala, da vprašanje ustno izpopolni. Ustno zastavljeno vprašanje oziroma pobuda sme trajati največ tri minute v skladu s 26. členom poslovnika, v skladu s 27. členom poslovnika pa sme ministrov odgovor praviloma trajati največ deset minut, dopolnilno vprašanje poslanca pa lahko traja do dve minuti.
Za današnjo sejo pa so se opravičili: minister za pravosodje, gospod Tomaž Marušič, minister za finance, mag. Mitja Gaspari in minister za zdravstvo, gospod Marjan Jereb. Namesto njih se bodo seje ali so se seje udeležili sekretarji teh ministrov.
Prvo poslansko vprašanje bo postavil gospod Janez Janša in prosim gospoda Janša, ker ima besedo.
JANEZ JANŠA: Spoštovana gospa podpredsednica, kolegice in kolegi! Upam, da bo to vprašanje slišal tudi tisti, ki mu je namenjeno, se pa bojim, da ne, ker sem ravnokar prišel s sestanka predsednikov parlamentarnih strank, kjer je bil navzoč tudi zunanji minister. Oba sestanka sta bila sklicana v praktično istem času in glede na temo, ki jo mi odpiramo in ki smo jo naprej najavili, tudi na isto temo. Na to sem tudi tam opozoril, pa očitno to nikogar ne skrbi.
Moje vprašanje je pa naslednje. Slovenski zunanji minister, dr. Boris Frlec je 20. januarja 1998 v intervjuju za dunajski časopis Die Presse na vprašanje o slovenskih zahtevah v zvezi s Slovenci v Avstriji izjavil, "da je avstrijska vlada v bistvenem izpolnila pravice, ki jih avstrijska državna pogodba zagotavlja Slovencem na Koroškem in Štajerskem," to je bil citat. V istem intervjuju je v zvezi s priznanjem nemško govoreče narodne skupine zagotovil, da sta se z avstrijskim zunanjim ministrom sporazumela, citiram: "kot menim, o pravem priznanju".
Vlado Republike Slovenije sprašujem, ali deli mnenje slovenskega zunanjega ministra, dr. Borisa Frleca, da naj bi bile vse bistvene pravice Slovencev v Avstriji izpolnjene, čeprav je splošno znano, da se mora slovenska manjšina v Avstriji, tudi več kot 40 let po podpisu avstrijske državne pogodbe, še vedno boriti za nekatere svoje osnovne pravice: za uporabo slovenščine v dvojezičnih občinah, za dvojezični pouk v otroških vrtcih in osnovnih šolah, za dvojezične napise in tako dalje. Nadalje vlado sprašujem, na podlagi katerega sklepa državnega zbora oziroma odbora za mednarodne odnose je pooblastilo zunanjega ministra, da se lahko na Dunaju sporazume ob priznanju nemško govoreče manjšine v Sloveniji, ko pa še vedno ni dorečeno stališče v poročilu komisije zgodovinarjev o ugotovitvah v zvezi s to problematiko.
Čeprav še ni dogovora o določitvi skupne meje med Slovenijo in Hrvaško, je moral slovenski minister za obrambo prejšnji teden pred pristojnim delovnim telesom državnega zbora priznati, da je ministrstvo za obrambo že umaknilo tehnično opremo in ekipo za elektronsko izvidništvo, ki je bila nameščena na Trdinovem vrhu do lanskega leta. Vlado sprašujem, na podlagi katerega sklepa državnega zbora je pooblastila ministra, da izvede ta umik s Trdinovega vrha, in prav tako sprašujem, ali obstaja morebiti še kakšna obljuba slovenske vlade o popolnem umiku s Trdinovega vrha.
In še tretjič. Po pisanju medijev sodeč, sta se poslanec Zmago Jelinčič in državni sekretar Slavo Debelak v začetku tega tedna mudila na poluradnem obisku v Zvezni Republiki Jugoslaviji. Iz njunih izjav je mogoče sklepati, da sta imela za obisk uradno pooblastilo vlade. Vlado sprašujem, na kateri seji je imenovala delegacijo v sestavi Jelinčič-Debelak in kakšna so bila izhodišča za njune razgovore. Prosim za odgovor.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Janša. Besedo ima predstavnik vlade. Besedo ima državni sekretar, Ivo Vajgl.
IVO VAJGL: Spoštovana gospa predsedujoča, spoštovane gospe poslanke in gospodi poslanci! Gospod Janša je že ugotovil, da je zunanji minister v tem trenutku na sestanku, ki je bil sklican ob 10.00 uri, in zaradi tega je mene pooblastil in jaz opravičujem njegovo odsotnost, da odgovorim na to vprašanje.
Ko gre za informacije o obisku in pogovorih ministra Frleca na Dunaju, je bila na žalost naša javnost v Sloveniji, žal pa tudi velik del kvalificiranih predstavnikov državnega zbora in drugih teles in organov in institucij v Sloveniji, informirana predvsem iz interpretacij. Časopisnih interpretacij bodisi iz avstrijskih, manj iz slovenskih časopisov, in pa iz enostranskih, delnih in pogosto ne povsem točnih intepretacij, ki so jih v pogovoru dajali avstrijski politiki in avstrijski partnerji. Avtentična vsebina pogovorov je razvidna iz zapisov o pogovorih, ki so jih naredili naši prisotni v pogovorih in ki so, seveda, tudi dostopni državnemu zboru.
Iz teh zapisov sledi, da informacija, ki jo je objavil list Die Presse, v prirejenem pogovoru, ki ga je imel novinar tega avstrijskega časopisa z ministrom dr. Frlecom, ni natančno interpretirana vsebina pogovorov, ko gre za slovensko narodnostno skupnost v Avstriji in ko gre za izpolnjevanje določb 7. člena avstrijske državne pogodbe. V pogovorih je bila s strani slovenskega zunanjega ministra izrecna referenca na 7. člen avstrijske državne pogodbe in na neizpolnjena vprašanja, od katerih nekatera navaja tudi gospod Janša -upravičeno - v svojem vprašanju.
S tem v zvezi bi rad povedal sledeče. Kot je običaj, kadar gre za obiske zunanjega ministra - tudi drugih slovenskih vodilnih politikov - v sosednjih državah, kjer so naše narodostne skupnosti, se je tudi minister Frlec - to pot pred odhodom na Dunaj, v Kranjski Gori sestal s predstavniki vseh, z enotno delegacijo slovenske narodnostne skupnosti na Koroškem, ki so ga zelo detajlno informirali o konkretnih zahtevah, ki jih imajo glede na neizpolnjene člene državne pogodbe, in tudi glede drugih vprašanj, ki zadevajo slovensko narodno skupnost na Koroškem.
Razlog za sklic tega sestanka je bila, natančno, skrb, da dobi to vprašanje v pogovorih zadostno težo. Pogovori so bili zelo konkretni in zahteve slovenske skupnosti je dr. Frlec zelo konkretno, na dolgo in podrobno pojasnil in prenesel avstrijski strani.
Glede na pisanje Die Presse, na katerega se sklicuje gospod Janša, vas moram informirati, da smo takoj na ta intervju reagirali in poslali časopisu Die Presse popravek, ki ga je časopis tudi korektno objavil. In v tem popravku, ki ga imam pred seboj in je bil objavljen 24.1. na zelo vidnem mestu pod naslovom "Ljubljana popravlja navedbe v intervjuju". V tem popravku piše in list tega ne zavrača, da je svoj odgovor, ki ga je natisnil pri intervjuju, vzel iz konteksta enega širšega odgovora, in objavlja - ponovno brez komentarja - popravek, ki se glasi tako - samo ta del, ki je relevanten, bom citiral: "Pravice Slovencev, ki živijo na Koroškem in ki izhajajo iz avstrijske državne pogodbe in ki niso bile doslej v celoti uresničene, so in ostajajo stalna tema v pogovorih med Ljubljano in Dunajem in so bile tudi pri zadnjem srečanju zunanjih ministrov obeh držav zelo obsežno in obširno na dnevnem redu. Iz tega razloga je slovenski zunanji minister na predvečer, dan pred obiskom na Dunaju, sprejel predstavnike Slovencev, ki živijo v Avstriji, in dobil natančno informacijo o problemih v zvezi z manjšinskimi pravicami in drugimi odprtimi vprašanji. Pri čemer izhaja iz stališča, načela, da samo manjšina lahko sodi o tem, ali so pravice, ki so ji garantirane, izpolnjene ali niso." Skratka, zunanji minister se je tukaj skliceval na načelo, da je manjšina - da mi sprejemamo manjšino kot subjekt svojih zahtev in da upoštevamo in nas obvezuje njihovo stališče.
Kar zadeva vprašanje, kot je postavljeno v poslanskem vprašanju, priznanja nemško govoreče manjšine v Sloveniji, moram kategorično reči, da v nobenem pogovoru in v nobenem zapisu pogovora ni bilo omenjenih besed: "priznanja nemške manjšine v Sloveniji", in to iz več razlogov. En razlog je ta, ki ga navajate, gospod Janša, v vprašanju; namreč, da mi imamo poročilo, dve ločeni poročili zgodovinarjev, ki gotovo zahtevajo interpretacijo, verjetno tudi temeljito razpravo v državem zboru, preden se pride do ocene, kaj pravzaprav to poročilo govori. Eno je pa brez dvoma v obeh poročilih in v obeh interpretacijah poročil; namreč, da posamezni nemško govoreči ljudje, ki se kot takšni opredeljujejo, v Sloveniji živijo in da imajo v skladu z načeli 61. člena ustave tudi pravico do zaščite in negovanja svojih kulturnih in drugih posebnosti. V pogovorih, ki jih je imel z avstrijskim zunanjim ministrom in drugimi sobesedniki, dr. Frlec ni šel preko takšne vsebine in takšne interpretacije. Mislim, da je to zelo velikokrat tudi imel priložnost v preteklih dneh sam osebno pojasniti.
S tem bi končal odgovor na to prvo zastavljeno vprašanje. Zdaj ne vem, gospa predsedujoča, ali naj odgovorim tudi na tretje vprašanje oziroma na to, koliko to zadeva zunanje ministrstvo.
IVO VAJGL: Na tretje vprašanje o razgovorih, ki sta jih imela poslanec, gospod Jelinčič, in državni sekretar, Debelak, v Beogradu, lahko rečem naslednje. Zunanje ministrstvo je bilo obveščeno o poti obeh gospodov v Beograd in je izhajalo iz stališča, da je sleherna komunikacija z Beogradom, z relevantnimi politiki - bodisi vladnimi, bodisi v tamkajšnjem parlamentu, bodisi v drugih institucijah - koristna in lahko pomaga premostiti določene probleme, ki jih danes imamo na vseh področjih zaradi tega, ker nimamo rednih diplomatskih odnosov in rednih diplomatskih kanalov. S tem ko je zavzelo takšno stališče, se je zunanje ministrstvo pridružilo oceni, ki je bila o tem vprašanju in o teh pobudah izrečena tudi na komisiji državnega zbora za mednarodno sodelovanje.
Mi nismo bili mnenja, da gre za delegacijo v klasičnem smislu besede, ampak za pobude; za dve vsebinsko ločeni pobudi in dva kvalificirana sobesednika, ki se bosta srečala z enako kvalificiranimi sobesedniki na drugi strani. In ocenjujemo, da so bili razgovori koristni, da so bili tako interpretirani tudi na drugi strani in da poleg iniciativ, ki jih že dolgo časa in kontinuirano vodi zunanje ministrstvo - vi veste, da je bila uradna delegacija zunanjega ministrstva spomladi lani v Beogradu in začela te pogovore, da imamo redne stike prek veleposlaništva v Budimpešti, da smo poskušali ta dialog, tudi o vzpostaviti diplomatskih odnosov, voditi na visoki politični ravni, ob raznih priložnostih na multilateralnih konferencah, kjer smo imeli možnost sestati se in se pogovarjati s predstavniki Zvezne republike Jugoslavije. Vendar; rezultati so znani in tukaj se pač tudi iz znanih razlogov, ki so večinoma vezani s problemom kontinuitete in pravnega nasledstva, se tukaj neki koraki naprej niso dosegli. Mislimo pa, da je zelo pomembno to, da sproti urejamo in rešujemo določena praktična vprašanja, o kakršnih se je pogovarjal državni sekretar Debenjak in o kakršnih se je pogovarjal poslanec državnega zbora Jelinčič. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa gospodu Vajglu. Prosim, gospod Hvalica, proceduralno. ...(Poslanec Ivo Hvalica iz ozadja: ..., da gospod državni sekretar ni odgovoril nič o Trdinovem vrhu,...)... Torej, še odgovor v zvezi s Trdinovim vrhom, gospod Vajgl.
IVO VAJGL: Mislim, da je bilo to vprašanje namenjeno predstavniku ministrstva za obrambo.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa predsednica. Upam, da ste v tem času tudi preverili mojo zahtevo iz prvega proceduralnega vprašanja. Sedaj pa...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ali lahko dam kar odgovor?
IVO HVALICA: Ne, bom kar to prebral, da me ne boste prekinjali. Hvala lepa v naprej.
Torej 21. točka dnevnega reda. Zahteva za razpravo o odgovoru vlade na poslansko vprašanje poslanca Janeza Janše o zadnjih dogodkih v slovenski zunanji politiki. Skupina poslancev je poslala predsedniku državnega zbora to zahtevo in jaz jo sedaj tu ponavljam.
Na podlagi drugega odstavka 29. člena poslovnika, našega seveda, državnega zbora, ki se glasi: "Na zahtevo najmanj 10 poslancev ali poslanske skupine se v državnem zboru opravi razprava o odgovoru vlade". Mislim, da mi ni treba brati naprej, ker je tu: da se opravi, zahteva in ni nobenih pogojev.
Torej, na podlagi drugega odstavka 29. člena poslovnika, v imenu skupine poslancev zahtevamo, da se pri 21. točki dnevnega reda, to je pri tej točki dnevnega reda, današnje izredne seje oziroma nadaljevanja izredne seje - pobude in vprašanja poslank in poslancev opravi razprava o odgovoru vlade na poslansko vprašanje poslanca Janeza Janše o zadnjih dogodkih v slovenski zunanji politiki. Obrazložitev.
V zadnjih tednih je prišlo v slovenski zunanji politiki do radikalnih odmikov od smernic, ki jih je sprejel državni zbor oziroma odbor za mednarodne odnose državnega zbora. Zadnje izjave slovenskega zunanjega ministra, dr. Borisa Frleca, v zvezi z avstrijsko državno pogodbo, slovensko manjšino v Avstriji in nemško govorečimi državljani v Sloveniji so v nasprotju z dosedanjimi stališči in ugotovitvami državnega zbora. To je zelo lahko dokazati, razen, če ne državni zbor zaseda tudi tajno, brez naše poslanske skupine. Zaenkrat to izključujem.
Hkrati vlada v svojem predlogu proračuna za leto 1998 že drugo leto zapored realno zmanjšuje sredstva, ki so predvidena za ohranitev slovenske manjšine v Italiji in Avstriji. Tudi to je jasno. Pogajanja s Hrvaško o določitvi skupne meje ne napredujejo, hkrati pa se v slovenski javnosti širijo informacije, da namerava slovenska vlada prepustiti vojaški objekt na Trdinovem vrhu sosednji državi. Danes se nam je zgodil tudi miroljubni ultimatum. Nekdo bo moral pojasniti, kaj je s tem. To potrjuje tudi umik elektronske opreme in ekipe za izvidovanje, elektronske izvidovanje s te lokacije.
V istem obdobju je prišlo tudi do poluradnega - sedaj slišim tako rekoč, da je to skoraj uradni obisk - poslanca Zmaga Jelinčiča in državnega sekretarja v ministrstvu za notranje zadeve v ZRJ, ne da bi odbor državnega zbora za mednarodne odnose razpravljal ali pooblastil kako delegacijo za razgovore v Zvezni Republiki Jugoslaviji.
Povedati moram, da sem samo nekaj dni nazaj, 15.1. na moje vprašanje odboru za mednarodne odnose, dobil odgovor, kot češ, to je privatna stvar. Imel sem občutek tudi do nedavnega, pravzaprav do takrat, ko mi je sekretar poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke rekel, da je šel kot parlamentarec, sem imel občutek, da je šel kot predsednik stranke. No, potem so sledile še izjave drugih.
Torej, "ti zadnji dogodki kažejo na negativne premike v slovenski zunanji politiki. Poslanec Janez Janša postavlja slovenski vladi tozadevna vprašanja, zato podpisani poslanci -tukaj nas je podpisanih 12 - menimo, da je nujno, da se v državnem zboru opravi širša razprava o odgovoru vlade.
Toliko za sedaj. Mislim, da je glede na določilo, na drugi odstavek 29. člena poslovnika, sedaj beseda predlagatelja oziroma postavljalca tega vprašanja. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Mislim, da je to moja pristojnost. Na osnovi drugega odstavka 29. člena ugotavljam, da vztrajate, da se opravi razprava o odgovoru vlade. Zato prehajamo na razpravo o odgovoru vlade na poslansko vprašanje poslanca gospoda Janše v zvezi s slovensko zunanjo politiko. Razprava je omejena na predstavnike predlagatelja zahteve, predstavnika vlade in predstavnike poslanskih skupin. Prosim, da se tudi držimo dogovorjenih rokov za razpravo.
Besedo dajem predstavniku predlagatelja zahteve, in sicer lahko razpravljate do 15 minut. Besedo ima gospod Janša.
Podala bi pa še pojasnilo: predstavnik vlade lahko razpravlja 15 minut in predstavniki poslanskih skupin do 5 minut. Hvala.
JANEZ JANŠA: Hvala za besedo. V odgovoru predstavnika vlade, ki pa je odgovarjal samo na dva dela vprašanja, ne pa tudi na tretjega - in o tem pričakujem odgovor v nadaljevanju - je bil citiran tudi popravek, ki naj bi bil objavljen v časniku Die Presse. Ta popravek je bil res objavljen, vendar ta popravek samo malo omili tisto formulacijo, da je bila avstrijska državna pogodba izpolnjena v celoti. V tem popravku piše, da ni bila izpolnjena oziroma da ne še povsem v celoti. Se pravi, skoraj vse, razen kakšne malenkosti. Tudi to je v nasprotju s tem, kar stalno ugotavlja slovenska manjšina v zamejstvu oziroma v Avstriji. No, pa še to je napisano - rečeno je bilo, da ni komentarja, pa komentar je - da je moral zunanji minister očitno ta popravek dati zaradi velikih pritiskov s strani slovenske manjšine v Avstriji. K že povedanemu pa še naslednje.
Tako iz vprašanj, ki smo jih postavili, kot tudi deloma iz odgovorov, ki jih je vlada dajala doslej v javnosti pa tudi danes za to govornico, izhaja zelo utemeljen vtis, da se je v slovenski zunanji politiki v zadnjih mesecih ne samo nadaljevala, ampak okrepila neka smer, za katero bi lahko rekli, da boleha za državotvornostjo. Vrstijo se stalni zapleti z državno podporo zamejcem v Italiji in Avstriji, kljub temu da je državni zbor še v prejšnjem mandatu sprejel resolucijo, v kateri kar jasno in odločno ureja odnos matične države do zamejcev in Slovencev po svetu.
Jasno je, da je v vsaki skupnosti, tudi v slovenski manjšini v Avstriji ali v Italiji, prisotna pluralnost, da so politični pogledi različni; da poleg teh normalnih političnih razlik tam obstojajo tudi delitve, ki so posledica nerazgrajene dediščine nekdanje totalitarnega sistema. Ampak, tudi to je v teh razmerah razumljivo. Ni pa razumljivo, da tukaj ni enotnega nastopa in da takega enotnega nastopa tudi glede na resolucijo, ki jo je sprejel ta državni zbor, bolj vztrajno ne zahteva matična država - se pravi slovenska vlada - ko gre za interese, ki so splošni interesi te manjšine. Ne ko gre za politične razlike, ampak ko gre za splošne interese te manjšine. Skupni imenovalec naše manjšine v Avstriji in v Italiji pa je najbrž vsaj to, da so vsi Slovenci. Skupni imenovalec je, da je najbrž interes vseh - pa tudi matične države - da ohranjajo nacionalno identiteto. Tukaj pa ne sme biti nobenih razlik, ker to je tisti imenovalec, ki konstituira manjšino samo. In v zvezi s tem še vedno tudi v slovenski vladi in v vladajoči koaliciji očitno obstajajo take razlike, da se potem vse skupaj rezultira v zmanjšani podpori manjšini.
Naslednji tak pokazatelj je dogodek, ki smo mu bili priča nedavno, to je otvoritev italijanske šole oziroma šole z italijanskim učnim jezikom v Izoli. Odprla sta jo italijanski in slovenski predsednik in to je vse v redu. Dobro je, da je tudi italijanska manjšina v Sloveniji prišla do te šole in mi to pozdravljamo. Ni pa v redu to, da se istočasno ravno na tako visoki ravni ni odprla tudi kakšna slovenska šola v zamejstvu, v Italiji, kjer je pripadnikov slovenske skupnosti bistveno bistveno več kot pa pripadnikov italijanske manjšine v Sloveniji, čeprav to ni noben kriterij. Kriterij pa je, da mora država pri takih potezah gledati na reprociteto. Status slovenske manjšine v Italiji bi se bistveno izboljšal, image njihov zahtev bi bil bistveno večji, če bi se istočasno, ko se je odpirala ta šola v Izoli, odprla tudi šola s slovenskim učnim jezikom v Gorici ali v Trstu. Pa se to ni zgodilo, čeprav je taka možnost obstajala. Tudi to kaže na neko servilnost slovenske zunanje politike, kar zmanjšuje težo zahtev, ki jih postavlja tudi sama manjšina. Temu je treba dodati tudi dokaj ležeren odnos vlade do tistih organizacij, ki v tej državi skrbijo za povezavo s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Vrstijo se še vedno polemike o tem, ali več ali manj sredstev in pri tem so še posebej prizadete tiste organizacije oziroma tiste institucije, ki so nastale v času demokratizacije v Sloveniji. Tukaj je sicer zaznati nek bolj pozitiven odnos novega vodstva tega sekretariata za Slovence po svetu, vendar pa je žalostno to, da tukaj ni enotne politike vlade.
No, in k temu je treba dodati še probleme, na katere stalno opozarjamo, pa ni nobenega rezultata. To pa je nek vprašljiv, nedefiniran, nejasen, dostikrat pa predvsem ležeren odnos do slovenskih državljanov, ki živijo ob meji; še posebej v tistih krajih in ob tistih točkah, kjer meja - mikrolacija meje med Slovenijo in Hrvaško - ni natančno določena. Gre prvič: za znane zaselke ob Dragonji, kjer slovenski državljani v teh zaselkih niso dobili niti vabila za zadnje volitve; kjer se forsirano gradi infrastruktura s strani Hrvaške, čeprav tukaj ni nobenega meddržavnega sporazuma, kje točno poteka mejna črta. Hrvaška je aktivna, mi pa smo povsem pasivni. Ko gre za podobno točko oziroma ko gre za tisti del meje, ki leži ob Hotizi, so ljudje prepuščeni sebi. Dogovorom, ki lahko neformalno stvari nekatere rešujejo, tudi tam Hrvaška forsira svojo ureditev in svoj pristop na tistem delu, kjer meja še ni natančno določena z meddržavnim dogovorom; izvaja poostreno kontrolo, Slovenija pa je pasivna in se ji umika.
Tretji tak problem so zaselki ob Čabranki v občini Loški potok, kjer otroci s - nesporno in tudi nepravšljivo - slovenskega dela ozemlja na tej strani Čabranke hodijo v šole v Republiki Hrvaški. In to zato, ker z naše strani, kljub stalnim zahtevam, ki se ponavljajo že skoraj desetletje, ni zgrajena niti osnovna infrastruktura, ki bi omogočala, da otroci iz slovenskih vasi in zaselkov hodijo v slovenske šole. Hrvaška za to, da šola naše otroke, ne zahteva nobenih nadomestil. Zelo so zadovoljni, ker hodijo v njihove šole in očitno je nekdo v slovenski vladi tudi zelo zadovoljen s tem stanjem. Ampak to seveda dolgoročno pomeni spreminjanje oziroma nevarnost za spreminjanje etnične sestave ob meji. Enako je stanje, ko gre za znano komunikacijo Osilnica - Kočevska Reka, kjer se je del ceste zgradilo, zdaj pa očitno vse stoji in tudi v letošnjem proračunu ni kakšnih obetov, da bi ta komunikacija, ki je imela prioriteto vedno v besedah, tudi v praksi to prioriteto dobila.
Na te stvari opozarjamo zaradi tega, ker imamo Slovenci zelo žalostne izkušnje s krčenjem slovenskega narodnostnega ozemlja. V zadnjih stoletjih se je praviloma in intenzivno zelo krčilo. Leta 1991 smo dobili svojo državo. Bili smo prepričani, da se bo ta proces ustavil, da bo prvič trajno in neprizivno zavarovano narodnostno ozemlje, ki spada, ki je v mejah te nove države - samostojne države, in da bo to dejstvo, da ta država obstaja, pomagalo tudi našim manjšinam v sosednjih državah, da se bo proces asimilacije ustavil, da se bo nacionalna zavest dvignila, da se bo krepila tudi materialna pomoč Slovencem v zamejstvu in da se bo v celoti ta proces krčenja narodnostnega ozemlja ustavil. Vse možnosti in vse pogoje smo leta 1991 dobili za to. Zdaj pa se, na žalost, zaradi stvari, ki sem jih navedel ali ki jih vseh tudi nisem mogel navesti zaradi omejenega časa za razpravo, to ne dogaja. Ne samo, da je odnos slovenskih oblasti do naših manjšin v sosednjih državah preveč ležeren, nedefiniran, nekako "pišmeuhovski", z nekaterimi že prej poudarjenimi pozitivnimi izjemami tudi v vladni koaliciji; gre tudi za to, da se očitno ne obnašamo dovolj odgovorno tudi do tistega dela ozemlja, ki nesporno spada v državne meje samostojne Republike Slovenije.
Več kot presenečeni smo bili pred dnevi, ko smo dobili v državni zbor nek zemljevid, na katerem je bilo narisano, da gre državna meja med Slovenijo in Hrvaško na Trdinovem vrhu, tako da ne samo ta znani vojaški objekt, ampak tudi sam vrh Trdinovega vrha - trigonometer, spada na hrvaško stran, čeprav tega nikoli v zgodovini ni bilo. Tudi takrat, ko je bila tam meja med pokrajinami v bivši Avstroogrski, med Hrvaško in Kranjsko. Problem je v tem, da imamo na drugi strani državo, ki izdaja celo šolske zemljevide, kjer je celotni Piranski zaliv na hrvaški strani, na drugi strani pa slovenska država tiska zemljevide, kjer je celotni Trdinov vrh na hrvaški strani. Zaradi tega mene osebno ne presenečajo izjave predstavnikov hrvaške vlade, ki pravijo, da je samo še vprašanje časa, kdaj se bo to tudi dejansko zgodilo. Tisto, kar najbolj zbode v oči na tem omenjenem zemljevidu, je to, da piše v slovenščini in očitno s strani neke vladne institucije, da je tam meja usklajena. Niti ena od teh štirinajstih spornih točk na meji ne more biti usklajena, dokler niso vse usklajene. Ko je pa enkrat celoten dogovor, potem je pa možno uskladiti tudi nekatere stvari, kjer bo morda rešitev šla deloma v slovensko škodo. Tako pa je očitno na delu neka politika, ki bo odkljukala te probleme enega za drugim in, seveda, najprej tam, kjer bo tudi sosednja država na rešitev pristala. To bo pa tam, kjer bo šlo v njihovo korist. Na koncu nam bo ostal kot problem samo vprašanje prostega izhoda v mednarodne vode - vprašanje slovenskih teritorialnih voda. In tam bomo pa šli, izgleda, na arbitražo, kar je povedal tudi hrvaški predsednik v svojem nedavnem nastopu pred hrvaškim parlamentom oziroma v saboru in kar so včeraj hrvaški provladni časopisi zelo jasno in natančno oblikovali kot nekakšen svojevrsten ultimat Sloveniji. V teh pogajanjih se je seveda treba obnašati zrelo. Mene veseli, da je zunanje ministrstvo v svojem biltenu "Analize" - ali kako se že imenuje - v zadnji številki napisalo, da je faza urejanja odnosov s sosednjo Hrvaško prešla v tako imenovano zrelo fazo. Žal pa ne vidim, ne vidim v praksi tistih elementov in tistih stvari tistih argumentov, ki bi to potrjevali.
To, kar se dogaja in kar sem omenil, žal to ne potrjuje. Če pa so kakšne druge bolj razveseljive stvari, bi bilo pa dobro, da smo s tem seznanjeni tudi poslanci - vsaj člani tistih delovnih teles, ki so neposredno pristojna za zunanjo politiko in deloma za obrambo.
Na koncu bi rekel samo še to, da je doslej opozicija nekajkrat v tem mandatu opozorila - tudi z izsiljenimi izrednimi sejami - na določena vprašanja na področju zunanje politike, da so se nekatere stvari premaknile šele potem, vendar pa se očitno vsi skupaj iz tega nismo nič naučili. Stalno je treba opozarjati, stalno je treba gasiti. Ta koordinacija predsednikov parlamentarnih strank se praviloma - ne izjemoma, ampak praviloma - sestane samo, kadar je taka zahteva od kakšne opozicijske stranke, ne pa takrat, kadar bi morala tudi vlada - prej predno se nekaj zgodi - podati nekatere informacije, ko so stvari še v fazi priprav. Da ne govorimo o tem, da tudi pristojna delovna telesa v državnem zboru, ki bi morala sokreirati v skladu z zakonom o zunanjih zadevah zunanjo politiko, tega ne delajo. Ampak potem člani teh delovnih teles ugibamo, ali je eden od naših poslanskih kolegov imel uradna pooblastila, da je šel v eno od držav in tako dalje in tako dalje.
Mislim, da je s tem ta razprava utemeljena. Hvala.
MAG. BORIS ŽNIDARIČ: Hvala lepa za besedo gospa podpredsednica, spoštovane poslanke in poslanci.
Najprej mi dovolite, da opravičim odsotnega ministra in hkrati mi dovolite, da se opravičim, da se nisem že prej priglasil k besedi, ker bi mogoče lahko pojasnil ali vsaj poskušal pojasniti in delno odgovoriti na drugo vprašanje, ki ga postavlja poslanec gospod Janša.
Trdinov vrh je Jugoslovanska armada predala slovenski teritorialni obrambi 2. julija 1991 leta. 24. oktobra istega leta je pričela z delovanjem na tej točki tudi ekipa za elektronsko izvidovanje Obveščevalno-varnostne službe oziroma takratnega varnostnega organa Ministrstva za obrambo.
Rad bi povedal, da vprašanje, ki pravi, da se slovenska vojska umaknila s Trdinovega vrha, seveda ne drži. Enota za elektronsko izvidovanje je notranja organizacijska enota - sektor za obveščevalno dejavnost, Obveščevalno-varnostne službe v Ministrstvu za obrambo in ni del slovenske vojske. Za odhod ekipe obveščevalno-varnostne službe s te lokacije, seveda obstoja več tehničnih razlogov. Zagotavljam, tehničnih razlogov!
Enota za elektronsko izvidovanje je opravljala svoje naloge s podedovano ali prevzeto opremo od Jugoslovanske armade na tej radio-relejni postaji. In ta oprema je zadovoljevala naše potrebe in interese tam nekje do 1994., 1995. leta, ko seveda ta oprema zaradi svoje tehnološke zastarelosti ni bila več sposobna zadovoljiti vse zahteve. Oprema je bila v letih 1993-1994 dopolnjena z nekaterimi elementi - bi rekel - povsem radioamaterske opreme. Zadeve so se v leto 1995, 1996 na bojevališču, katerega je seveda obveščevalno-varnostna služba spremljala, bistveno spremenile. Sistemi so se posodobili ali pa drugače rečeno - vojskojoče se strani so sisteme posodobile. To je prisililo tudi ministrstvo za obrambo, da je prišlo v okviru temeljnih razvojnih programov - kar ste spremljali in ste bili s tem seznanjeni - tudi do posodobitve opreme, ki omogoča delovanje z drugih lokacij. Ministrstvo za obrambo je nabavilo nekaj mobilne tehnike in to je bil razlog, da je v lanskem letu del ali pa ekipa obveščevalno-varnostne službe zapustila to lokacija. Slovenska vojska danes v enakem številu, z enakimi metodami, z enakimi načini varuje vojašnico ali pa vojaški objekt na Trdinovem vrhu in odhod enote za elektronsko izvidovanje ne prejudicira definiranja hrvaške meje, ker seveda to ni v pristojnosti Ministrstva za obrambo in seveda ne pomeni umika Slovenske vojske s te točke. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Ali želi še kdo od predstavnikov vlade besedo? (Ne želi.) Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Gospod Zmago Jelinčič ima besedo.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa. Prav lep pozdrav! Politično vprašanje, ki ga poskuša slovenska vlada reševati v zvezi z mejnimi problemi s sosednjo Hrvaško, nas bo verjetno še kar nekaj časa tolklo in teplo. Bojim pa se, da tudi konec ne bo takšen, da bo v korist Republike Slovenije. Gre najprej za nekaj napak, ki jih počne slovenska vlada.
Prva in morda najbolj eklatantna napaka je ta, da se ne upoštevajo zgodovinska dejstva, ki nedvomno govorijo v prid Republike Slovenije. To so dejstva, ki govore, kje je meja potekala ob času 2. svetovne vojne, ob začetku in tudi do konca 2. svetovne vojne. Zavedati se je treba, da so le tiste meje relevatne, ki morajo ostati kot izhodišče za dogovore o mejah v sedanjem času. Nedvomno dejstvo je tudi, da so na avnojskem zasedanju le dogovorno določili, da meje ostanejo v okviru banovinskih meja in da na določenem področju, kjer te meje niso bile - na primer v Istri - gre za dogovor. In mednarodnopravno bi morali upoštevati meje, ki so bile pred tem veljavne, se pravi - meje razmejitve avstrijskega in ogrskega dela Avstroogrske monarhije. Ta meja je v Istri potekala nekje nad Reko in potem gor proti Delnicam. To so izhodišča.
V kasnejšem času je bila v Istri tudi mednarodno priznana meja - južna meja svobodnega tržaškega ozemlja, ki je potekala po reki Mirni. Mednarodni dokumenti in zemljevidi - tudi zemljevidi Evropske unije - še vedno razmejujejo Hrvaško in Slovenijo na reki Mirni. Ameriška komandna ladja, ki je prispela na obisk pred leti v Slovenijo, v Koprski zaliv, je najprej pristala v Novem gradu, ker so mislili, da je to prvo pristanišče na slovenski strani. Uporabljali so namreč italijanske generalštabne karte, ki so, zdaj ne vem, kako je zdaj - ampak takrat še vedno črtale mejo na reki Mirni. Slovenska vlada se tega noče zavedati, kakor se tudi noče zavedati problematike Trdinovega vrha, ki je bil do konca 2. svetovne vojne približno kilometer in pol globoko v slovenskem ozemlju in so nam po 2. svetovni vojni Hrvatje s privolitvijo takratne politične garniture - tako v Ljubljani kot v Beogradu - enostavno okupirali okoli 3.600 ha kompletno občino Radatoviči.
Na ta dejstva je bila vlada že nekajkrat opozorjena, zunanje ministrstvo pa še posebej, tudi z nekaj mojimi elaborati, ki so zgodovinsko dokazovali to tezo in tudi z zemljevidi, ki so bili pobrani - v glavnem tudi iz literature iz tistega časa iz Krajevnega leksikona Dravske banovine in podobnih virov. Nedvomno je, da so Hrvatje sami, zavedajoč se te problematike, izdali knjigo Hrvatske granice i prijetnje amputacijama, kjer so sami zarisali meje tako, kot zdaj jaz govorim. Vendar je bila to publikacija, ki je izšla leta 1990, ko so imeli probleme s Srbijo in so se v bistvu nekateri naši politiki s Hrvati pogovarjali in dogovarjali o konfederaciji in meja s Slovenijo ni bila vprašljiva, kajti izvajala naj bi se po sistemu "saj je tako vse naše".
Še nekaj je potrebno: potrebno je upoštevati soglasni sklep seje odbora za mednarodne odnose in pa odbora za obrambo na nadaljevanju 83. seje v prejšnjem mandatu, ko sta oba odbora soglasno sprejela stališče, da mora slovenska vlada pripraviti dokumente vseh vrst za morebitno arbitražo. Arbitraža namreč, ki teče na tak način, da se izhodišča pristajajo na tista, ki jih ima sosednja država, pomenijo popolno izgubo za lastno državo. In še nekaj je potrebno povedati. Slovenska vlada mora nujno spremeniti termin: problem Piranskega zaliva in ga nadomestiti s terminom: izhod v mednarodne morske vode, kajti že to je eno od izhodišč, ki kaže na to, da namerava politika na področju mejne problematike biti resna in v korist lastne države. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Besedo ima gospod Pahor.
BORUT PAHOR: Hvala lepa. Slovenske parlamentarne stranke rade večkrat poudarjamo, posebej ko gre razprava o zunanji in obrambni politiki, da bi bilo za vse koristno, predvsem pa za interese države, če bi bili ti politiki usklajeni. Zato moramo danes ob tej priložnosti izraziti skrb in bojazen, da glede zunanje politike ni usklajena niti vladna koalicija med seboj. To kažejo nekateri dogodki v preteklem tednu. Prav tako izkoriščam to priložnost, da ponovim moje trdno prepričanje, da ostaja zunanja politika konceptualno napačna, poleg tega pa tudi nedosledna.
Kaj mislim s konceptualno napačnostojo? Zunanja politika je v zadnjih štirih, petih letih v celoti podrejena enemu in izključno enemu samemu cilju; to pa je čimprej, za vsako ceno vstopiti v klub držav Evropske unije. Mislim, da bi morali to koncepcijo spremeniti, če bi želeli zavarovati naše strateške interese, in to tako, da bi jo uskladili z drugim, prav tako pomembnim - in po mojem komplementarnim interesom; interesom za naše članstvo v Evropski uniji, to pa je z interesom za zavarovanje vseh stebrov slovenske državnosti. Torej, želim izkoristiti to priložnost za to, da ponovim konceptualno izhodišče Združene liste socialnih demokratov po slovenski zunanji politiki. Njena temeljna pomanjkljivost je ta, da izredno oži cilje, ki jih želi dosegati s svojo diplomacijo, in da pri tem zanemarja enega od strateških interesov, ki bi jih morala Slovenija kot mlada država zasledovati, to pa je utrditev njene državnosti.
Kaj mislim pri tem? Tudi ko urejujemo odnose z republikama Hrvaško in Avstrijo, imamo predvsem pred očmi - tako interpretiram ravnanje slovenske diplomacije in vlade - kako urediti ta vprašanja, da ne bi porušila temeljnega cilja; to je čimprejšnjega vstopa v Evropsko unijo. Mislim, da to ni dobro izhodišče in da v izhodišču omejuje slovenske pogajalce pri urejanju odnosov s sosednjimi državami. To smo storili v odnosih z Italijo, sprejeli španski kompromis, pokleknili, sprejeli diskriminatorne pogoje, ki niso veljali za nobeno drugo državo, samo zato, da smo nadaljevali pogajanja z Evropsko unijo. Isto se nam lahko zgodi pri urejanju odnosov s Hrvaško in Avstrijo. Zato je danes prava priložnost, da opozorimo na nadaljevanje politike, ki - po mojem mnenju - ne more prinesti dobrih rezultatov za Slovenijo.
Izkoriščam priložnost, da se omejim na problem avstrijske državne pogodbe in tako imenovanih nemško govorečih prebivalcev v Sloveniji. Mislim, da vlada ne ravna prav, ko v skladu s svojo možnostjo ne notificira avstrijske državne pogodbe pri ruski federaciji kot depozitarju avstrijske državne pogodbe in s tem nedvomno pove tako Avstriji kot mednarodni skupnosti, da se šteje za naslednika avstrijske državne pogodbe in terja od partnerja, da vsa njena določila striktno izpolnjuje.
Drugič. Mislim, da bi morala slovenska vlada izrecno reči - glede na različne interpretacije izjav zunanjega ministra in predsednika vlade - da glede na ugotovitve strokovne komisije na slovenski strani in glede na dejstva, ki so prezentna slovenski javnosti, avstrijska stran ne more pričakovati, da bo ne v protokolu, ne v kakšnem drugem kulturnem sporazumu ali mednarodni pogodbi tako imenovana skupina nemško govorečih prebivalcev dobila nek poseben status kolektivne zaščite njihovih pravic. Mislim, da bi bilo vsako drugo obnašanje slovenskih oblasti, ki bi puščalo slovenski koroški javnosti ali slovenski avstrijski javnosti vtis, da smo glede tega pripravljeni na določene odpustke, zato, da se ne bi zaostrili odnosi z Avstrijo. Mislim, da bi bilo to slabo ravnanje in ponavljanje nekaterih napak iz preteklosti.
In glede Hrvaške na koncu, ker se čas počasi izteka. Mislim, da bi bilo koristno glede na to, da imamo verjetno vsi interes, da se odnosi s Hrvaško uredijo, da se rešijo vprašanja, da slovenska vlada, če drugače ne, prej na koordinaciji predsednikov parlamentarnih strank pove, kakšne pogajalske cilje si je zadala letos in v prihodnjih letih pri urejanju odnosov s Hrvaško, predvsem glede treh vprašanj: izhoda na odprto morje, glede meje v Istri in glede vprašanja Trdinovega vrha. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Pahor. Besedo imajo še predstavniki poslanskih skupin. Gospod Hvalica kot prvi in gospod Schiffrer potem.
IVO HVALICA: Že po poti dol, ko grem,...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ne, saj nisem.
IVO HVALICA: Startate. Bodimo precizni. Hvala lepa. Tri minute ali oziroma 5 minut je 5 minut, ne pa 4 minute in 50 sekund.
Spoštovani! Najprej bi repliciral gospodu Žnidariču.
Odgovarjal je na vprašanja, odgovarjal pogojno rečeno, ki niso bila postavljena. Tako se v državnem zboru ne da "blefirati." Treba je poslušati vprašanje in nanj odgovoriti.
Sedaj pa bi se vrnil na zadevo v zvezi z obiskom poslanca Jelinčiča v Zvezni Republiki Jugoslaviji.
Ker so bile govorice, da je bil on že prej v Beogradu, sem jaz na odboru za mednarodne odnose 15. januarja postavil v zvezi s tem vprašanje. Bilo je veliko zvijanja in nobenega pravega odgovora. Ampak na tej seji sem postavil tudi vprašanje v zvezi z izjavo gospoda Jelinčiča, da je Hrvaška skupni sovražnik Srbije in Slovenije. Uporabil sem priliko in mislim, da bi morala biti za predsednika odbora za mednarodne odnose več kot dobrodošla, da bi se odbor za mednarodne odnose distanciral od te izjave. Na odboru za mednarodne odnose imamo namreč 1. točko dnevnega reda, vprašanje in pobude poslancev, in jaz sem to takrat postavil. Seveda me je gospod Jelko Kacin izigral in je rekel, naj to postavim pisno. Ko smo bili tam pri 3. točki dnevnega reda, sem jaz s pomočjo mojega "suporta" tudi to pripravil pisno in potem dostavil takoj predsedniku. No, ta je manipuliral in zmanipuliral, na koncu je hotel to dati pod "razno" in je tudi dal pod "razno". Takrat pa seveda seja ni bila več sklepčna. Tako se ne dela. Torej, moj predlog je bil v pisni obliki. Naj ga preberem: "Odbor Državnega zbora Republike Slovenije za mednarodne odnose se distancira od izjave člana odbora gospoda Zmaga Jelinčiča, da je Republika Hrvaška skupni sovražnik Srbije oziroma ZRJ in Republike Slovenije." Ali mislite, da so Hrvati neumni? Sledijo vsaki naši potezi, verjemite mi. Ko je bila takšna prilika, da se tako elegantno parlamentarni odbor za mednarodne odnose distancira od tega - ne! S tem sem tudi razumel, da je pravzaprav gospod Jelko Kacin, ki je sicer danes tu odsoten, "držal štango" poslancu Jelinčiču, kot se temu reče.
Izjava ministra Frleca na TV Konferenci v torek, 27. januarja je bila čudna, postavila je v čudno luč odbor za mednarodne odnose. Tako se ne odgovarja. Zavajal je. Omenjal je, da je pač Jelinčič član odbora za mednarodne odnose. In poslušalci, masa poslušalcev je mislila, pač, odbor za mednarodne odnose je pooblastil tega poslanca. O tem na OMO nismo razpravljali. In o tem ni bilo govora. Nikakršnih pooblastil. Kdo se gre tajno diplomacijo? Jaz nisem proti parlamentarni diplomaciji. Sam sem uvedel ta termin na OMO in je premalo, ampak zato je treba imeti neko stališče, neko platformo.
Še nekaj, ker imam samo še minuto. Ministarstvo za zunanje zadeve ima tri državne sekretarje. Slovenski manjšini v Italijo pošilja enega izmed teh, ki vzbuja v tej manjšini nelagodnost. Ne smem več govoriti o tem, ker bi sigurno imel neke pripombe - ampak razmislite. Mi vendar pošiljamo državnega sekretarja Slovencem v zamejstvo, ki so velikokrat bolj Slovenci, kot mi. In koga pošiljamo? Razmislite. Ne gre za to, da so zadovoljni na Gregorčičevi 25. Gre za to, da bi bil z zunanjo politiko zadovoljen slovenski narod. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Gospod Schiffrer ima še besedo v imenu poslanske skupine.
MAG. MARIJAN SCHIFFRER: Spoštovana podpredsednica, spoštovani! Pridružil bi se rad razpravi kolega gospoda Janše, in sicer v delu, kjer je govoril o slovenskih zamejcih; jaz bi mogoče dodal še o slovenskih izseljencih. Država na tem področju, ne morem reči, da ni naredila ničesar. Nekaj se je naredilo, to je predvsem ustanovitev te naše komisije. Potem podpira že dolga leta zamejce na Koroškem in na Primorskem. Seveda je popolnoma pustila vnemar Beneške Slovence, kanalske Slovence, Slovence na avstrijskem Štajerskem, deloma porabske Slovence in mislim, da niti ne ve, da obstajajo tudi Slovenci, avtohtoni Slovenci ob meji s Hrvaško. Jaz mislim, da je delo vlade v tem oziru nekako, kako bi rekel, ljubiteljsko. "Flika" tukaj, "flika" tam, ni pa nam predložila še nikoli nekega nacionalnega programa, kako rešiti problem zamejstva, jaz bi dodal še izseljenstva. V zamejstvu recimo daje izjave, vse mogoče izjave na Koroškem, kjer sami vemo, da je stvar precej vroča, po nepotrebnem buri duhove, namesto da bi ostajala v matici in tjakaj pošiljala v glavnem podporo, pa mogoče take ljudi, ki bi pač skušali združevati, ne pa ločevati. K sreči je na Primorskem to boljše, ker so se sami, to se pravi obe krovni organizaciji nekako združili in so začeli skupno nastopati proti matici, pa proti tudi njihovi državi, to je Italiji. Je pa pozabljena Benečija, je pa pozabljena Kanalska dolina itn. Tam, mislim, da bo treba še seči v žep in prispevati, ker drugače bodo ti ljudje v kratkem izginili. Trenutno se jih pa še da rešiti.
Mogoče bi tukaj dodal eno misel. V Sloveniji so štiri organizacije, ki se ukvarjajo z zamejci in Slovenci po svetu. Od teh je ena sama, ki je bila vsa dolga leta deležna široke državne podpore, vse druge so bile pa bolj zanemarjene. Zadnji čas zgleda, da se je stvar tudi nekoliko spremenila, čeprav je ena, to je tako imenovana Rafaelova družba, še vedno ostala izven državne podpore. Mislim, da bi bilo pravično, glede na to, koliko se ta društva ukvarjajo z izseljenci in zamejci, da bi tudi ta društva dobila primerno podporo.
No, končno so potem naši izseljenci, ki jih je pa država - recimo jaz govorim samo o izseljencih, recimo v Bosni - popolnoma zapustila. Ne dobijo državljanstva, so brez služb, se ne morejo vrniti itn. To so stvari, katere bi pač bilo treba globoko pogledati in jih razčistiti. Enako imamo težave, recimo, zadnji čas z volitvami. Nekaj se je izboljšalo, ampak malo. Recimo, naša komisija je dobila, ne bom rekel tone, ampak kilograme in kilograme pisem, protestnih, iz Nemčije recimo. Ljudje v Nemčiji niso mogli, naši Slovenci v Nemčiji niso mogli voliti. To bi bilo treba čimprej popraviti, dati recimo volilni komisiji gotove možnosti, da volilni zakon naredi nekoliko bolj elastičen, da bodo potem ti naši ljudje tudi lahko prišli do volitev. Skratka - saj upam, da bom še lahko o tej stvari govoril - od vlade zahtevamo, to je bil tudi sklep državnega zbora, da čimprej predloži zakon za nacionalni program odnosov Republike Slovenije do Slovencev izven Slovenije in ga predstavi tukaj državnemu zboru. Tako se bo šele lahko začelo sistemsko delati; do zdaj je bilo pa, kot sem že v začetku rekel, neko ljubiteljsko delo glede teh naših manjšin, izseljencev - kjer je sod najbolj puščal vodo, tam se je hitro postavilo eno "fliko", pa je bilo dobro, medtem je pa na vrhu voda že čez tekla. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Še kakšen predstavnik? Prosim, gospod Gostiša ima besedo v imenu poslanske skupine.
LEON GOSTIŠA: Hvala lepa za besedo. Poskušal se bom na kratko dotakniti vseh treh vprašanj, ki jih je na Vlado Republike Slovenije naslovil gospod Janez Janša.
Ko sem zvečer po obisku zunanjega ministra, dr. Frleca, v Avstriji poslušal oziroma gledal televizijski dnevnik, me je pravzaprav resnično prizadela izjava, ki je bila posredovana. Sledila je izjava dr. Drnovška ob obisku na Koroškem, ki se je dotaknil tudi vprašanja manjšin, ki je bila precej drugačna. Ob obisku delegacije južnotirolske ljudske stranke v slovenskem parlamentu je gospod Marjan Pip izrazil svoje začudenje in nelagodje ob izjavah, ki jih je dr. Frlec dal ob svojem obisku v Avstriji, in je bil pravzaprav na precej netakten način zavrnjen, da ne ve, kaj je rekel dr. Frlec, s strani vodje naše delegacije takrat. Kaj je torej rekel dr. Frlec?
Danes smo slišali neko kompletno izjavo, ki, lahko rečem, me potolaži na ta način, da vidim, da so bile vseeno te izjave nekoliko drugačne, kot smo jih zasledili v medijih. Po drugi strani pa ne morem biti zadovoljen, ker to kaže na neko neskladje, ki vlada v naši zunanji politiki. Pravzaprav se to neskladje, nepovezanost celotnega delovanja, kaže tudi v problemih, ki nastajajo ob meji s Hrvaško - s tem prehajam na to drugo vprašanje - kjer je Trdinov vrh del celotnega reševanja problematike na meji. Tukaj seveda ne more biti popuščanja - Slovenija lahko popusti samo tam, kjer so hrvaški interesi na račun slovenskih, če bomo popuščali parcialno. Zadeve je zato potrebno reševati kompleksno, iti od točke do točke, od sporne točke do sporne točke, iskati zgodovinska dejstva, ugotavljati katastrske meje in podobno. Vsako drugo reševanje problemov z mejo bo seveda povzročilo prav to, kar so nekateri pred mano že dejali: zopet bomo izgubljali koščke slovenskega ozemlja.
Bi pa popravil tudi gospoda Janšo v zvezi z morsko mejo. Ni nerešljiv problem meje v Piranskem zalivu in tudi ne dostop do morja; mislim, da mora iti v našo podzavest termin "teritorialni pristop do mednarodnih voda", to pa je in zrak in voda in zemlja pod vodo.
Kar se tiče obiska gospoda Jelinčiča v Beogradu, sem imel občutek, da je to uradni obisk predstavnika parlamenta, predstavnika Državnega zbora Republike Slovenije. Spraševal sem se, kdaj je gospod Jelinčič dobil ta mandat, na kateri seji odbora za mednarodno politiko državnega zbora, in nekako si tega sklepa nisem mogel priklicati v spomin. Mislim, da bomo o tem tudi še kakšno rekli. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Še kateri predstavnik poslanske skupine? Ugotavljam, da ne želi nihče več razpravljati in s tem tudi zaključujem razpravo. Prosim, gospod Špiletič. Proceduralno.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Spoštovani! Razprava je pokazala, da na številna, številna vprašanja, ki se nanašajo na slovensko zunanjo politiko in varovanje interesov Slovenije, da na ta vprašanja ni pravih odgovorov, da na ta vprašanja ne želijo odgovarjati ljudje, ki to politiko vodijo, da na ta vprašanja odgovarjajo ljudje, ki niso ali poučeni ali pa se spretno izmikajo odgovorom tako, da veliko govorijo, povedo pa nič. Vendar kakorkoli, možno pa je zaključiti, da slovenska zunanja politika ne gre v smer zaščite slovenskih nacionalnih interesov. Ravno zato pa menimo, da je potrebno, da se do te politike opredeli tudi državni zbor, da zavzame jasna stališča do tega vprašanja, ki ga sedaj obravnavamo. Da bi pa ta stališča lahko pripravili, pa, gospa predsedujoča, predlagam, da na podlagi drugega odstavka 71. člena poslovnika odredite polurni odmor, da bi vsaj v naši poslanski skupini pripravili tista stališča, za katera menimo, da bi se do njih moral opredeliti državni zbor.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Jaz bi vas opozorila, gospod Špiletič, da stališč ne morete pripraviti, lahko pa pripravite, pa bi vas tudi pozvala, da v skladu z drugim odstavkom 270. člena pripravite sklep, o katerem bi v bistvu zbor glasoval.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča, če dovolite, bom prebral drugi odstavek 71. člena: "Če je na podlagi razprave treba pripraviti predloge odločitev ali stališč, se razprava prekine in se nadaljuje po predložitvi teh predlogov." Sprašujem, ali lahko predlagamo predloge stališč ali ne, glede na to, kar sem prebral in kar je zapisano v drugem odstavku 71. člena poslovnika!
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Jaz bi predlagala, da pripravite ta sklep v skladu... Torej, nikoli ni bilo, da bi se karkoli prekinjalo in pripravljalo sklepe in stališča. Zato predlagam, če lahko pripravite ta sklep oziroma sklep, ki ga bo državni zbor izglasoval.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča, jasno vas sprašujem dvoje. Ali v poslanski skupini Socialdemokratske stranke lahko na podlagi drugega odstavka 71. člena, ki pravi: "Če je na podlagi razprave treba pripraviti predloge odločitev ali stališč, se razprava prekine in se nadaljuje po predložitvi teh predlogov", ali torej v poslanski skupini lahko pripravimo predloge sklepov in stališč? In prosim, da odredite v skladu s tem določilom, ki sem vam ga sedaj dvakrat prebral, polurni odmor, da bomo to lahko kvalitetno storili.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Kolikor sem seznanjena, tega zdaj ne morete narediti s polurnim odmorom, lahko pa samo v skladu z 270. členom predlagate sklep državnega zbora, ki ga bomo tu sedaj izglasovali. Stališč nimamo v tem smislu pri vprašanjih in pobudah. To niso tiste razprave standardne...
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča! V drugem odstavku 71. člena... PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Pri vprašanjih in pobudah. To niso tiste razprave, ki jih imamo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Standardne, razprave ki jih imamo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča, v drugem odstavku 71. člena poslovnika državnega zbora piše. Tretjič preberem: "Če je na podlagi razprave treba pripraviti predloge odločitev ali stališč, se razprava prekine in se nadaljuje po predložitvi teh predlogov." Ali torej lahko upoštevamo to določilo poslovnika in pripravimo ustrezne predloge odločitev in stališč ali ne? Ali poslovnik velja ali ne? Gospa predsedujoča, prosim, da to pojasnite sedaj tu, ker sicer ne vemo, kaj delati oziroma ali sploh še lahko kaj počnemo od tistega, kar piše v poslovniku, in ali bomo od sedaj naprej poslušali vas, ki boste postali zakon v tem državnem zboru!
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Jaz bi še enkrat poudarila. Ni razprave o stališčih, to ni samostojna točka tega dnevnega reda in zato predlagam, da v skladu z 270. členom predlagate ta sklep.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča. Dovolite, na strani 162 imate še poročilo poslovniške komisije, ki pravi, da se po končani razpravi odloča o sklepih, ki so jih poslanci predlagali v razpravi. Državni zbor lahko sklene, da naj do sklepov, do predlogov sklepov ali stališč da mnenje pristojno delovno telo: lahko sprejme sklepe tudi v skladu z 71. in 73. členom poslovnika. Prosim, povejte, ali lahko pripravimo predloge sklepov ali stališč ali kaj tretjega!
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ali lahko dam še eno pojasnilo. To velja za prvi odstavek 29. člena. Ne, za drugi, torej za drugi odstavek 29. člena.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča! Ali potrebujete pavzo za razmislek? Ali imamo mi pravice iz poslovnika ali nimamo? Če potrebujete odmor, da se posvetujete, prosim v delovnem predsedstvu državnega zbora sta dva, če potrebujete še nekoga, ga pokličite!
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Resnično ne rabimo nikogar. O stališčih se ne bo razpravljalo in sedaj vam čisto tako odkrito povem, da prvi odstavek, ki ga vi zagovarjate, to kar ste vi hoteli, jaz pa dajem po drugem odstavku 29. člena in navezujem na 270. člen.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Lahko vam pa dam 15 minut odmora, da pripravite ta sklep. O stališčih pa ne bo zbor razpravljal niti sklepal.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča. Jaz sem prosil za pol ure, ker bi radi pripravili kvalitetno. Ali je lahko teh 15 30 minut.
(Seja je bila prekinjena ob 11.37 uri in se je nadaljevala ob 12.08 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Prosim kolegice poslanke in kolege poslance, da nadaljujemo sejo!
Ugotavljamo prisotnost v dvorani! Ugotavljamo prisotnost v dvorani! (49 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje delo.
Prosim predstavnika poslanske skupine SDS, ki je želela pavzo, če poda pojasnilo.
JANEZ JANŠA: Skupina poslancev na podlagi drugega odstavka 270. člena poslovnika državnega zbora predlaga predlog sklepa k razpravi o odgovoru Vlade Republike Slovenije na poslansko vprašanje, ki je bilo postavljeno in o katerem je bila opravljena razprava:
A) Vlada Republike Slovenije naj v roku 30 dni pripravi poročilo Državnemu zboru Republike Slovenije o ukrepih za zagotavljanje državne suverenosti na in ob vseh tistih ozemljih, ki so slovenska, vendar pa ob njih mikrolokacija meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško še ni natančno določena z meddržavnim sporazumom.
B) Vlada Republike Slovenije naj v roku 30 dni pripravi poročilo državnemu zboru o ukrepih za izvajanje resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s temi povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije in v okviru tega še posebej o uresničevanju tretjega odstavka 1. točke drugega poglavja te resolucije, ki govori o podpori naporom za zajamčeno zastopstvo predstavnikov avtohtonih slovenskih manjšin v zakonodajnih in drugih političnih ter upravnih telesih ter o prizadevanju manjšinskih političnih organizacij v sosednjih državah za demokratično izvoljeno skupno zastopstvo.
C) Vlada Republike Slovenije naj v desetih dneh pripravi pismeni odgovor državnemu zboru na vprašanje, kakšna je bila uradna podlaga obiska državnega sekretarja v MNZ Slavka Debelaka in poslanca državnega zbora Zmaga Jelinčiča v Zvezni Republiki Jugoslaviji, kakšna so bila izhodišča za njune razgovore ter na kateri seji je Vlada Republike Slovenije v skladu z zakonom o zunanjih zadevah sprejela sklep o oblikovanju delegacije in izhodiščih za razgovore. Prosim, da odločimo o tem sklepu.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Torej, poslanska skupina je predlagala zboru, da sprejme sklep, kot ga je prebral gospod Janša. Želi v zvezi s sklepom kdo razpravljati? Prosim, gospod Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Običajno je, da se sklepi dostavijo pisno. Glede na to, da so vendarle precej zahtevni, pričakujem, da boste to omogočili. Sicer pa v imenu skupine predlagam 15 minut odmora.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Na predlog poslanske skupine oziroma gospoda Anderliča odrejam 15 minut odmora.
(Seja je bila prekinjena ob 12.13 uri in se je nadaljevala ob 12.31 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Prosim kolegice poslanke in kolege poslance, da zasedejo svoja mesta in ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! Prisotnih je 50 poslank in poslancev. Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje delo.
Ali želi predstavnik poslanske skupine podati pojasnilo zaradi prekinitve? Gospod Anderlič ima besedo.
ANTON ANDERLIČ: Po posvetovanju smo ugotovili, da je mogoče podpreti predloge sklepov, kajti nanašajo se na poročila in na odgovore, ki jih imajo poslanci pravico dobiti. Zato predlagamo, da se tudi potrdijo. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo razpravljati v zvezi s slepom? Gospod minister, dr. Frlec, želi besedo.
DR. BORIS FRLEC: Spoštovana gospa predsedujoča, spoštovane poslanke in poslanci! Na nek način bi se vam rad zahvalil za danes opravljeno razpravo v slovenskem državnem zboru, ker sodim, da tehtno prispeva k oblikovanju kvalificirane podpore pogajalskih pozicij slovenske vlade in s tem tudi zunanjega ministrstva. Ob tem bi rad poudaril, da se bo o odprtih vprašanjih odločalo v slovenskem parlamentu. Tu bo padla odločitev in tu se bodo sprejemali sklepi. Naša naloga je, da pripravimo osnove za tako sklepanje.
Danes je bilo slišati tudi precej kritičnih pripomb na delovanje slovenske zunanje politike in očitkov; nikakor ne morem sprejeti tistega očitka, ki se nanaša na domnevno pomanjkanje zaščite državotvornosti slovenske zunanje politike. Minister za zunanje zadeve, vlada izhaja s stališč, ki so bila sprejeta v tem državnem zboru in opredeljujejo glavne strateške cilje Republike Slovenije. To je polnopravno članstvo v Evropski uniji in Natu, ureditev odnosov s sosedi in skrb za Slovence izven meja Republike Slovenije. Diplomacija je pogajalsko angažirana in, kot sem že rekel, pripravlja osnove za politične odločitve. V teh pogajalskih pozicijah ima toliko prostora, kolikor ji ga dajejo sklepi državnega zbora.
Kar zadeva pozornost do Slovencev izven meja Republike Slovenije, se ta izvaja ves čas, ne le skozi materialno in siceršnjo podporo urada za Slovence v zamejstvu, ampak v vseh naših bilateralnih in multiratelarnih razgovorih, ki jih vodimo v tujini. Poslanec gospod Schiffrer je odprl celo plejado zelo pomembnih vprašanj. Ne gre samo za materialno podporo našim zamejcem, izseljencem in drugim, ampak za številna vprašanja, ki bodo nedvomno terjala nadaljnjo razpravo v državnem zboru. To so vprašanja o državljanstvu, o dvojnih državljanstvih, volilni pravici, o državljanskih dolžnostih in pravicah ljudi, ki so Slovenci.
Več vprašanj je bilo tudi postavljenih danes med razpravo, ki pa imajo zelo tehtno politično razsežnost. Ena od takih zadeva avstrijsko državno pogodbo. Za nas je, za Slovenijo je nesporno nasledstvo avstrijske državne pogodbe, vendar razprava o tem, ali ga bomo uveljavili ali ne, ne more biti v tem hipu javna. Terja politični konsenz vseh političnih strank slovenskega parlamenta in jo bomo, kot se da slutiti, opravili v prihodnjih dneh ali tednih.
Kar zadeva problem meje, je ta določitev meje predmet razgovorov in pogajanj. Pogajalska izhodišča izhajajo iz sklepov državnega zbora. Eden od teh je ustavni zakon in stanje 25.6.1991. Vsaka rešitev mora biti sporazum dveh. Mi osnove za tak sporazum pripravljamo, in kot že rečeno, končno pa sporazum lahko potrdi samo politična odločitev in sklep v državnem zboru. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Gospod Jelinčič želi še razpravljati o sklepu. Torej razpravljamo o sklepu, ki nam je bil posredovan.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa. Podpiram te sklepe, ki so pred nami. Vendar mi nekaj ni jasno. Od kod kolegom iz socialne demokracije tako veliko nepoznavanje parlamentarne demokracije, da od vlade zahtevajo, da poroča o delu parlamentarca. Mislim, da kaj takega ni mogoče niti zahtevati niti vlada ne more dajati takega poročila o poslancu. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Ugotavljam, da ni več razpravljalcev, zato dajem predlagani sklep na glasovanje. Najprej ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? Torej, vse tri sklepe smo dali na glasovanje. (46 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da so predlagani sklepi sprejeti.
Naslednji, ki želi postaviti poslansko vprašanje, je gospod Zmago Jelinčič, ampak daje besedo gospodu Ribičiču, v kolikor sem seznanjena. Gospod Ribičič ima besedo.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Če prav razumem, mi gospod Jelinčič ne daje besede, ampak ima neko obveznost in bi rad postavil svoje vprašanje pozneje. Jaz bi rad za iztočnico svojega vprašanja, ki se nanaša na cene v javnih vrtcih, uporabil kritične besede, ki jih je nedavno izrekel slovenski metropolit, dr. Franc Rode, ko je dejal, da slovenskih politikov ne zanima vizija prihodnosti slovenskega naroda, ki naj bi zaradi splavov štel čez pol stoletja le še milijon ljudi. Ne štejem se med politike, ki jim ne bi bilo mar prihodnosti slovenskega naroda in vseh prebivalcev Slovenije, toda zame pri tem vprašanju ni ključna ustavna določba o splavu, ampak sta ključni določbi o socialni državi v 2. členu ustave in tista določba 55. člena, ki jo tako usodno spregledujemo in ki govori o tem, naj citiram, da država zagotavlja možnosti za uresničevanje svobodnega odločanja o rojstvu otrok in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstvo otrok. Če bi to določbo, ki jo napadi na 55. člen spregledujejo, resneje jemali, bi morda danes, 7 let po osamosvojitvi, Slovenija že imela 2 milijona prebivalcev in 4 milijone delovnih rok, kot smo radi govorili v času osamosvajanja. Sestavni del takšne skrbi so tudi vrtci. V znani Beli knjigi o vzgoji in izobraževanju je zapisano, da je naš cilj, citiram: "zagotoviti mrežo kakovostnih javnih vrtcev, ki bodo dostopni vsem otrokom in bodo omogočili izboljšanje kakovosti življenja otrok." Zakon je glede tega že nekoliko previdnejši, a še vedno ambiciozen, ko pravi, da gre za pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Ti cilji so po moji sodbi dobro zastavljeni, vendar se dosledno ne uresničujejo.
Neposreden povod za moje vprašanje sta dve povečanji cen vrtcev v zadnjih mesecih. Cene v javnih vrtcih, po moji sodbi, presegajo zmogljivosti vse večjega števila družin, ki se soočajo s pomanjkanjem in revščino. Cene vrtcev onemogočajo njihovo dostopnost otrokom iz revnejših družin, kar negativno vpliva na odločanje staršev za rojstvo novih otrok in poglablja socialne razlike. Če bi prebrali tem družinam visokoletečo formulacijo Bele knjige o dostopnosti javnih vrtcev vsem otrokom, bi se lahko le grenko nasmehnili. Vprašanji sta naslednji:
Kaj lahko in je pripravljena vlada storiti za zaokret na tem področju in za doslednejšo uveljavitev splošno sprejetih ciljev Bele knjige in zakona o vrtcih, za to, da bodo imeli vsi otroci dostop do vrtcev in dostojnejše in srečnejše otroštvo, starši pa boljše možnosti, da se odločajo za rojstvo otrok?
Drugo, podvprašanje: Kako je mogoče, da mladi starši odhajajo vsak mesec v Avstrijo po plenice, ker se plenice istega proizvajalca, celo istega prodajalca, tam ceneje kupujejo kot v Sloveniji?
Samo še pripomba na koncu. Zdi se mi, da je to vprašanje zlasti za socialdemokratsko usmerjene poslance iz moje poslanske skupine in še katere druge enako pomembno kot tista vprašanja, zaradi katerih smo izgubili prve tri ure, namenjene poslanskim vprašanjem. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Ribičič. Odgovor bo dal gospod Vrčko. Prosim.
MATEVŽ VRČKO: Dober dan! Hvala lepa. Jaz bi najprej opravičil državno sekretarko, gospo Tejo Valenčičevo, ki pokriva to področje. Je pa pripravila pisni odgovor na to poslansko vprašanje, ki ga bom kar prebral. V njem je obrazložitev, kako se določa cena v vrtcih in delež, ki ga plačujejo starši v vrtcih.
Vlada v skladu z veljavnim zakonom o vrtcih, ki je bil sprejet v državnem zboru 14.2.1996, nima pristojnosti za določanje cen programov v vrtcih. Edina pristojnost v zvezi s tem je posredna, in sicer tako, da ko minister določi normative in standarde, v skladu s katerimi se izvajajo programi za predšolske otroke v vrtcih. Pri tem je potrebno opozoriti, da so normativi in standardi zgolj izvedbeni predpis zakonskih rešitev, ki že natančno določajo strokovno izobrazbo vzgojiteljic in pomočnic vzgojiteljic, največje število otrok v oddelkih ter trajanje sočasne prisotnosti vzgojiteljice in njene pomočnice v oddelku. Cena programa tako obsega sredstva za plače in prejemke ter davke in prispevke za zaposlene v vrtcih, kot tudi vse materialne stroške v skladu z normativi in standardi. Cena vključuje torej vse tiste stroške, ki nastanejo ob delovanju vrtca, razen sredstev za investicije in investicijsko vzdrževanje. Potrebno pa je opozoriti na določbo zakona, ki določa, da je osnova za plačilo staršev prav cena programa. Skladno z zakonom pa se določi potem plačilo staršev na podlagi lestvice, ki starše razvršča v plačilne razrede, ob tem, da se upošteva njihov dohodek na družinskega člana v primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v Republiki Sloveniji in upošteva premoženje družine.
Lestvico in prejemke, ki se vštevajo v dohodek na družinskega člana, način njihovega ugotavljanja ter način in postopek uveljavljanja znižanega plačila je minister določil na podlagi 33. člena zakona o vrtcih s pravilnikom o plačilih staršev za programe v vrtcih. Ta je bil sprejet avgusta 1996. leta, v začetku letošnjega leta pa že prvič noveliran.
Socialni vidik družin je v dobršni meri že upoštevan v samem zakonu, saj so starši, ki prejemajo denarni dodatek po predpisih o socialnem varstvu, plačila v celoti oproščeni.Ta vidik pa je ministrstvo za šolstvo in šport s posebno pozornostjo upoštevalo tudi pri pripravi novele pravilnika. Tako je sedaj spremenjen sistem osnove, na kateri temelji ugotavljanje dohodkov družine iz neto v bruto sistem, ter dohodkovni del lestvice. Prehod na bruto sistem dohodkov ima sam po sebi za posledico, da se družine z nižjimi dohodki, ki so na spodnji meji med dvema plačilnima razredoma, sedaj razvrščajo v nižji plačilni razred, družine z izrazito visokimi dohodki pa se na zgornji meji razvrščajo v višji plačilni razred.
Sprememba dohodkovnega dela lestvice prinaša v primerjavi z do sedaj veljavno lestvico določitev nižjih plačilnih razredov vsem tistim družinam, ki so imele v preteklem koledarskem letu na družinskega člana dohodek v višini 45%-nih točk povprečne bruto plače v Sloveniji. To je do 58 tisoč 106 tolarjev. Praviloma se bodo te družine uvrstile en plačilni razred nižje kot do sedaj. Pred spremembo pravilnika so se razvrščale od 1. do 4. plačilnega razreda, sedaj pa od 1. do 3. plačilnega razreda; ti bodo plačali od 15% do največ 30% cene programa.
Oblikovanje lestvice oziroma odločitev razponov znotraj posameznih plačilnih razredov temelji na cilju, ki je bil opredeljen že ob sprejemanju zakona, to je, da se sredstva za financiranje vrtcev zagotavljajo na ravni globala v razmerju 30% od prispevkov staršev in 70% iz javnih sredstev. To razmerje lahko v praksi tudi variira, glede na ekonomsko moč posameznih okolij oziroma regij in s tem povezanih dohodkov družin.
Plačilo, ki je določeno na podlagi lestvice, lahko pristojni organ še zniža, če ugotovi na podlagi mnenja socialne službe, da družina živi v težkih socialnih razmerah. Ne nazadnje je občinam s spremembo tega pravilnika v večji meri dana možnost vodenja lastne socialne politike, saj lahko staršem znižajo plačilo, če jim to omogočajo njihovi lastni prihodki izven naslova zagotovljene porabe.
To na prvo vprašanje. Za drugo vprašanje, glede cene plenic, pa ni pristojno ministrstvo za šolstvo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Gospod Ribičič, dodatno vprašanje ali dopolnilno?
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani predstavniki vlade! Naj povem, da z odgovorom nisem zadovoljen. Ne vsebinsko ne z načinom, kako mi je bil podan. Jaz se gospodu Vrčku zahvaljujem za trud, da je prebral vnaprej pripravljen odgovor državne sekretarke, ki se je opravičila. Tudi njej se zahvaljujem za njen trud, ampak ni slišala vprašanja.
Ni slišala vprašanja, ni slišala, s čim se povezuje ta problem cen vrtcev. Ste videli,da sem to poskušal vendarle povezati z neko oceno, ali se uresničuje pri nas Bela knjiga in zakon o vrtcih v veliko širšem smislu, kot je pa tukaj v odgovoru samo vprašanje teh cen. Ni bilo odgovora na posebno dodatno vprašanje, kako to, da so proizvodi, ki so nujno potrebni mladim družinam, pri nas dražji celo v tistih primerih, kadar je isti proizvajalec in isti prodajalec, kot je v primeru plenic tukaj ali pa v Avstriji.
In še ena pripomba. Če smo socialna država, kar piše v 2. členu - zdaj me gospod Vrčko nesrečno gleda, to ni pripomba nanj, to je pripomba vladi, vprašanje je bilo postavljeno vladi - če smo socialna država, potem bi bilo prav, da na to vprašanje odgovori, bom čisto direktno povedal, to resno mislim, predsednik vlade. Če on ne more - v redu, potem pač minister, če ne moreta predsednik in podpredsednik vlade. Da pa tukaj dobimo opravičilo, da državnega sekretarja ni, ker je moral iti na nujno pot, in je prebrano nekaj, s tem se pač ne morem strinjati. Zato bom zelo vesel, če bom od vlade dobil pisni odgovor na vprašanje, kot je bilo zastavljeno. Bi rekel, da prisotnost poslancev in pozornost javnih medijev in vlade v državi, ki pravi, da je socialna država, nista niti približno takšni, kot bi morali biti, v primerjavi s tem, kar se je dogajalo pri prvem poslanskem vprašanju, za katerega smo porabili tri ure.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Naslednje vprašanje bo postavil gospod Delak.
ANTON DELAK: Hvala za besedo. Spoštovani državni zbor! Vprašanje naslavljam ministru za promet in zveze. Lansko leto je bil zgrajen del avtoceste Arja vas-Vransko, seveda v veliko zadovoljstvo domačinov in ostalih državljanov. Avtocesta naj bi prevzela mednarodni, medregijski in ostali promet; zadnje čase se pa dogaja naslednje. Nekateri izstopajo, če gredo iz smeri Maribor, že v Šempetru ali pa v Trnjavi, nasprotno iz smeri Ljubljana pa vstopajo na avtocesto tudi v Trnjavi ali pa v Šempetru. Na ta način seveda nastajata dva problema. Prvi je, da se v nekem smislu izognejo plačilu cestnine. Drugi problem je pa v tem, da se povečuje ponovno promet na stari cesti. V začetku so to počenjali domači prevozniki, ker poznajo teren, zadnje čase se pa opaža vedno več tujcev, ki seveda na ta način namesto po avtocesti vozijo po stari cesti. Prosim ministra, če bi mi lahko odgovoril, kakšne ukrepe bo storil v tej smeri. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Odgovor bo dal gospod minister. Ne, gospod državni sekretar, Žare Pregelj.
ŽARKO PREGELJ: Spoštovani! Dovolite, da vas lepo pozdravim v imenu ministrstva. Ministrstvo za promet in zveze glede opozorjenega problema pripravlja rešitev. Ta rešitev bo posebna uredba, ki bo določala omejitve težkega tovornega prometa po vzporednem državnem omrežju, kjer so že zgrajene avtoceste, in bo predvidela, da se ta promet, ki je predvsem tranzitne narave, odvija izključno po avtocestnih koridorjih. Tako da bomo s to uredbo dejansko prepovedali ta tranzitni moteči promet, ki zdaj zapušča avtocesto iz čisto špekulativnih razlogov in bo praktično moral iti skozi cestninsko postajo. Dolgoročno to pomeni jasno določitev, da so tranzitni koridorji izključno na avtocestnem omrežju in ne na paralelnem omrežju državnih cest. Bolj podroben odgovor bomo pa dostavili pisno. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Naslednji bi moral postaviti vprašanje gospod Lavrinc, pa ga bomo preskočili. Besedo dajem gospodu Tomažiču, da postavi vprašanje.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Name so se obrnili predstavniki agrarne skupnosti Koštabona-Puče iz Kopra s prošnjo, da vložim poslansko vprašanje glede prodaje njihovega zemljišča tujemu državljanu.
Hrib Brič se nahaja južno od reke Dragonje, to je med Dragonjo in mejo s Hrvaško. Celotna površina tega hriba je bila skozi stoletja last avtohtonih prebivalcev, kmetov in vasi Koštabona in Puče, k.o. Koštabona, občina Koper. Agrarna skupnost Koštabone-Puče je v davni preteklosti posedovala 282 hektarjev zemlje. Posamezne parcele te agrarne skupnosti se nahajajo v različnih predelih k.o. Koštabona, največji del te zemlje se nahaja na vrhu hriba Brič in nosi isto ime Brič. Južna meja te površine je z Republiko Hrvaško. Večji del zemlje agrarne skupnosti so si lastniki, naši predniki, med seboj razdelili. Po ustnem izročilu je bila ta delitev izvršena leta 1881. V skupni lasti je ostalo 92 hektarjev zemlje. Z ukinitvijo agrarnih skupnosti leta 1964 jim je bilo odvzeto celotno premoženje nekdanje agrarne skupnosti, torej tudi tisto, ki je bilo že zdavnaj razdeljeno; med te parcele, ki so jih posedovali posamezniki, spada tudi vrh Briča. Po nacionalizaciji je vrh Briča večkrat menjal uporabnika, lastnika. Zadnje družbeno podjetje, ki je razpolagalo s to zemljo, je bilo podjetje Vina Koper. V času, ko je ta kompleks imelo v uporabi, v najemu, podjetje Vina Koper, je bil vinograd, ki je pokrival celotno površino te zemlje, uničen in zemlja je bila opustošena. V letu 1991, ko je bilo podjetje Vina Koper v postopku likvidacije, je likvidacijski upravitelj Florjan Pribac sklenil prodajno pogodbo, s katero je prodal Brič Neviu Triparju za ceno milijon nemških mark. Ker kupec kupnine ni plačal, so sledile tožbe, toda kljub prodaji ni bila realizirana. Po sprejetju zakona, ki omogoča obnovo agrarnih skupnosti, so razlaščenci in njihovi dediči obnovili agrarno skupnost Koštabona - Puče. Dne 17.2.1997 so na upravni enoti v Kopru vložili zahtevek za vračilo celotnega odvzetega premoženja agrarne skupnosti, tudi kompleksa Brič. Dne 19.3.1997 je v pisarni Starman v Kopru, ki ga je zastopal direktor Neviom Pucer, - in Neviom Triparjem, s katerim sta stranki rešili medsebojni spor. Istočasno je bila sklenjena nova pogodba o prodaji Briča za isto ceno 1 milijon nemških mark, s katero je Brič kupil hrvaški državljan Enver Moralić. Kmalu za tem je novi kupec zemljišče prevzel in sedaj izvaja poseg v ta prostor.
Vse te navedbe navajam po njihovem dopisu. Razlaščenci agrarne skupnosti pa še vedno ne smejo prevzeti svoje zemlje glede na sprejem zakonodaje v letu 1997, ki omogoča vrnitev zemljišča v upravljanje. Še en stavek, če dovolite, gospa predsednica. Zanima me, ali sme nekdo prodati zemljo agrarne skupnosti, ki je v postopku vračanja. Prav tako me zanima, po katerem zakonu se sme slovenska zemlja ob meji s Hrvaško prodati hrvaškemu državljanu. Menim, da je Brič tudi pomembna strateška točka v smislu obrambe Slovenije in slovenskih meja.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Prosim predstavnika vlade, če da odgovor. Gospod minister Smrkolj bo dal odgovor.
CIRIL SMRKOLJ: Gospe poslanke, gospodje poslanci, lep dober dan! Jaz bi v temu primeru rad povedal samo dve stvari. Vsa zadeva je v pristojnosti upravne enote. Naše ministrstvo je s tem primerom seznanjeno, tudi smo posredovali gospodu poslancu že v tem času pismeni odgovor, tudi sekretariatu državnega zbora. Upam, da boste vsi zadovoljni. Bom pa primeru sledil in seveda tudi ustrezno opozoril upravno enoto na nekatere napake, ki so bile v postopkih.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Naslednji, ki bo postavil vprašanje, je gospod Božič. Ga ni. Prosim gospoda Hvalico, ker gospoda Božiča ni, če postavi vprašanje.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani poslanci, predstavniki vlade! Ne vidim tistega, ki mu namenjam vprašanje. Vprašanjem sem namreč pred pol ure spremenil. Pred eno uro je zakrožila po hodnikih državnega zbora vest, da je dokument, podpis sporazuma, ki sta ga podpisali slovenska in izraelska obveščevalna služba, izginil iz ministrstva za obrambo. Vest je posredoval predstavnik obveščevalne službe. Torej, ne vem, kaj je to. Ne vem, če je res, vsekakor je pa kot nalašč mesto, danes tu, da se to razčisti. Torej, sprašujem predstavnika vlade, predsednika vlade ali podpredsednika vlade oziroma predstavnika ministrstva za obrambo, da mi odgovori, kaj je na tem. Vprašanje se glasi: Ali je res, da je ta dokument, gre za sporazum med Izraelom oziroma med izraelsko varnostno-obveščevalno službo in slovensko obveščevalno službo, ki ga je po mojih informacijah takratni direktor OVS Marijan Miklavčič podpisal 31. januarja 1995, v prostorih izraelske varnostno-obveščevalne službe? Prosim za odgovor tukaj in sedaj. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Prosim predstavnika iz ministrstva ali vlade, če da odgovor. Predstavnik? (Nihče.) Imate 2 minuti dopolnilno vprašanje.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Sprejemam sugestijo predsednika državnega zbora. Jaz mislim, da je v tem trenutku treba sejo zapreti za javnost in odgovor na vprašanje posredovati tako, kot sem ga postavil. Hvala lepa. Torej predlagam, gospa predsedujoča, da zapremo sejo za javnost in da dobim ta odgovor. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ali je tu predstavnik vlade oziroma minister, ki bi lahko dal odgovor na zastavljeno vprašanje? Ugotavljam, da predstavnika, ki bi dal odgovor, ni. Gospod Gantar, vi dajete odgovor?
DR. PAVEL GANTAR: Seveda. Vlada bo posredovala odgovor in predlagam, da se seja za javnost zapre, takrat ko bo ta odgovor mogoče podati. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ali je to proceduralno, gospod Hvalica?
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa predsedujoča. Tudi zaradi logistike morate vprašati, kdaj, ob kateri uri, da bo - veste, to je prihodnji čas, po arabsko se reče jutri in pomeni jutri, pojutrišnjem in nikdar. V slovenščini pa imamo to določeno. V petek dne tega in tega ob tej in tej uri in toliko minut. Lepo prosim, da se to točno pove. Torej minister Gantar, sem zelo vesel, da ste se okorajžili in prišli za to govornico. Samo, povejte tudi, ob kateri uri se bo to zgodilo. In takrat, jasno, bomo zaprli sejo za javnost. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Še enkrat pozivam gospoda ministra Gantarja, če poda pojasnilo, kdaj bo to predstavljeno! Gospod Gantar je odšel. Jaz bi predlagala, da nadaljujemo. Proceduralno, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa predsedujoča! Spomnili se boste 25. člena poslovnika, ki sem ga prej tudi citiral. Pravzaprav jaz še zdaj ne vem, če so izpolnjeni pogoji za to. Zdaj smo videli, da pravzaprav niso izpolnjeni pogoji za obravnavanje te točke dnevnega reda, ker predsednika oziroma podpredsednika oziroma njegovega namestnika, pooblaščenca, ni tu.
Torej kakorkoli, glede na nastalo situacijo in tudi zaradi tega, ker bi rad pomagal vladi v tem zapletu - rad bi bil maksimalno konstruktiven - predlagam pol ure odmora, da uredite stvari in potem zadevo nadaljujemo. V imenu poslanske skupine, bom kar tako rekel, ker je bolj poslovniško, zahtevam pol ure odmora. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ali lahko še pojasnite, zaradi česa? Zaradi... ?
IVO HVALICA: Gospa podpredsednica, jaz nisem vprašal, po čem je krompir na tržnici, ampak sem vprašal, ali je res izginil nek zelo pomemben dokument. In jaz mislim, da imam vse razloge za to, da tudi... Lepo prosim, ne me prekinjati! Da imam vse razloge, saj takšno vprašanje se ne postavlja vsak dan, pa tudi takšen odgovor se ne dobi vsak dan. Lepo vas prosim! Vi ste prej rekli, da govorite odkrito - jaz stalno govorim odkrito, zakrito niti ne vem, kaj pomeni. Zato vas odkrito pozivam k temu, da mi daste oziroma poslanski skupini pol ure odmora. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Po 72. členu poslovnika, ki govori, da se lahko prekine seja državnega zbora zaradi posvetovanja v skupini. Jaz sem vas samo vprašala, ali želite posvet v skupini.
IVO HVALICA: ...(Govori iz klopi)...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: O čem se boste posvetovali? Ker sprašujete - eno vprašanje ste postavili, gospod Hvalica, želite odgovor.
IVO HVALICA: Posvetovali se bomo, gospa predsedujoča, o tem, kaj se je zgodilo, da si nihče izmed prisotnih - ena, dva, tri, štiri, pet, šest, sedem, osem, devet, deset, enajst, dvanajst, trinajst, štirinajst, petnajst, šestnajst, sedemnajst, osemnajst - predstavnikov vlade ne upa odgovoriti, kdaj bomo dobili odgovor na to vprašanje. Saj to je vendar abnormalna situacija - se lahko posvetujemo o tem! Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ampak to ni razlog za prekinitev oziroma da prosite za odmor.
IVO HVALICA: Glejte, to je moj razlog. Kakšen je vaš, da to preprečujete, ne vem. Moj razlog je ta. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Odmora ne odrejam in nadaljujemo s poslanskimi vprašanji. Proceduralno, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsedujoča, prvi proceduralni predlog: prosim, da ugotovite sklepčnost, preden nadaljujemo!
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ugotovljamo sklepčnost v dvorani - torej, ugotavljamo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost v dvorani! (32 prisotnih.) Še enkrat ugotovimo prisotnost! (32 prisotnih.)
Nadaljujemo čez 10 minut.
(Seja je bila prekinjena ob 13.09 uri in se je nadaljevala ob 13.20 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Prosim, če nadaljujemo sejo in ugotovimo prisotnost v dvorani. (47 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljujemo delo. Obveščeni smo, da bo vlada podala odgovor na poslansko vprašanje gospoda Hvalice. In ker gre za zaupne odgovore, zapiramo torej sejo, seja bo zaprtega tipa za javnost.
Obenem prosim predstavnika vlade, da sporoči, kdo bo podal odgovor na zastavljeno vprašanje in kdo od predstavnikov vlade je lahko prisoten na tej zaprti seji. Sejo prekinjam za 5 minut.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 30. JANUARJA 1998 OB 13.24 URI.)