Sejo sta vodila Eda Okretič-Salmič,podpredsednica državnega zbora in Andrej Gerenčer, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.00 uri.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Obvestila bi vas, da bomo sejo začeli čez pol ure, ob 10.35, ker imamo švedsko delegacijo in je veliko poslancev na delegaciji. Pa bi se zato tudi seja nekoliko premaknila.
Torej začenjamo ob 10.35 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 10.05 uri.)
(Seja se je pričela ob 10.35 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 15. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščena sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Gospod Zmago Jelinčič, gospod Peter Hrastelj za popoldanski del seje, gospod Jože Avšič do 11. ure, gospod Franc Čebulj, gospod Miroslav Luci za popoldanski del seje, gospod Jurij Malovrh za popoldanski del seje, gospod Vladimir Čeligoj po 12. uri in gospod Ivan Božič od 15.30 dalje. Ugotovimo sklepčnost! (38 prisotnih.) Ponovimo. Prosim, če še enkrat ugotovimo sklepčnost! (35 poslancev.)
Naslednje ugotavljanje sklepčnosti je čez 15 minut.
(Seja je bila prekinjena ob 10.38 uri in se je nadaljevala ob 10.48 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ugotovimo sklepčnost! (49 prisotnih.) Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko odloča.
Gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Ne vem, zakaj ta trma, ker sem že iz klopi povedal, da v salonu zaseda Komisija za evropske zadeve, kompletna komisija, ki gosti švedsko delegacijo. Ne moreta dve delovni telesi hkrati zasedati v tej hiši. To je proti poslovniku. Moj predlog je, da se začetek seje državnega zbora odloži do 12.00 ure. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ampak, zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Proceduralno vprašanje dajem na glasovanje. Predlog, da zbor nadaljuje z delom ob 12.00 uri. Ugotavljamo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (10 poslancev.) Je kdo proti? (38 poslancev.)
Na sejo so bili vabljeni: predsednik in ostali člani Vlade Republike Slovenije, predstavnik Urada predsednika Republike Slovenije, predstavnik Državnega sveta Republike Slovenije, predstavnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, predstavnik Računskega sodišča Republike Slovenije, predstavnik Varuha človekovih pravic, guverner Banke Slovenije dr. France Arhar, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gospod Janez Prijatelj, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije gospod Franc Košir. Vse lepo pozdravljam.
Današnje nadaljevanje 15. izredne seje bomo pričeli s prekinjeno obravnavo 1. točke dnevnega reda, to je s splošno razpravo in odločanjem o nadaljevanju postopka sprejemanja predloga proračuna za leto 1997.
In sicer dajem besedo predstavnikom poslanskih skupin. Kot prvoprijavljen je gospod Lojze Peterle. Proceduralno ali... Kaj želite? Proceduralno.
MIROSLAV MOZETIČ: Drage kolegice, spoštovani kolegi! Mi ne preostane drugega - gospod Peterle se je v redu, skladno s poslovnikom prijavil. Skladno s programom, ki ga predsednik državnega zbora glede obiskov v tem parlamentu očitno pelje... Naš predstavnik poslanske skupine, ki bi nastopal za poslansko skupino, Lojze Peterle, je tudi predsednik Komisije za evropske zadeve. Je tam v avli in prosim za eno uro odmora, da se posvetujemo v poslanski skupini in se pripravimo in da se programiranje dela v tem parlamentu začne delati tako, kot je treba. Mi je prav žal, gospodje iz LDS, ni krivda na naši poslanski skupini, da naš predstavnik ne more nastopiti.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Predlagam, da nadaljujemo z naslednjim, ki se je prijavil k razpravi.
MIROSLAV MOZETIČ: Gospa podpredsednica, prosil sem za eno uro odmora v imenu poslanske skupine, da se posvetujemo o tem, ali ima sploh še smisel v tem parlamentu delati ali ne in po poslovniku ste dolžni dati odmor.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Odrejam eno uro odmora. Nadaljujemo ob 11.55 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 10.54 uri in se je nadaljevala ob 11.58 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani! (53 poslank in poslancev.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje delo. Prosim gospoda Mozetiča, če želi besedo, ker je zahteval prekinitev seje zaradi posveta v poslanski skupini.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo, gospa podpredsednica. Drage kolegice, spoštovani kolegi! Jaz, po tem razmisleku tudi, prebiranju določenih knjig, ki se tičejo demokratičnih postopkov in parlamentarizma, sem ta trenutek, smo v tem smislu tudi izkoristili. Poglejte, jaz ponovno apeliram na to, kar delam že dolgo v tem parlamentu in kar smo včeraj tudi, nas je več na to apeliralo. Prosim vodstvo in prosim zlasti pozicijo, da se končno in vendar začnemo obnašati po poslovniku in da se začne delo tega parlamenta tako planirati, da bo lahko državni zbor normalno funkcioniral. Vse to je odvisno, spoštovane kolegice, kolegi, vse to je odvisno v prvi vrsti od pozicijskih strank, od pozicijskih strank, kajti pozicija je tista, ki mora, skupaj sicer z opozicijo, zagotoviti normalno delovanje v parlamentu, vendar, nikar se ne sklicujte na opozicijo, da ona nekaj dela v nasprotju. Opozicija je in bo samo zahtevala, da se v okviru poslovnika, ker druge možnosti sploh nima, dela tisto, kar se je dogovorilo s poslovnikom in drugimi akti državnega zbora, zakoni, da se dela in nič drugega. Ampak to morate vi spoštovati, vi. Zakon je v prvi vrsti za državo napisan, država je na nek način oblast in oblast se ne sme na tak način pojmovati, kot jo pojmujete vi, da ste oblast vi in da vam je tisto, da lahko delate v tistem trenutku, kar se vam zljubi. To ni oblast, to je potem anarhija ali pa še kaj drugega. Mi bomo še sodelovali v tem parlamentu, še, ampak predvsem s tem vidikom in s tega vidika, da bomo stalno opozarjali na nepravilnosti, nezakonitosti, na zlorabo oblasti, ki si jo privoščite praktično na vsaki seji parlamenta. Hvala lepa.
JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi! Jaz bi rad povedal naslednje. Seja, izredna seja je sklicana v skladu s poslovnikom na podlagi dogovora na kolegiju. Že tri tedne smo vsi vedeli, da bo ta teden seja o proračunu in soglasno so vse poslanske skupine pritrdile, da temu je tako. Zato lepo prosim, da se tu ne sprenevedamo in da ne sklicujemo nobenih delovnih teles med sejo državnega zbora. Bodimo korektni. V skladu s poslovnikom in dogovorom na kolegiju je sklicana ta seja. Hvala lepa.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Glede na to, kar sem pravkar slišal, da je bila seja sklicana že pred tremi tedni, prosim (glas iz dvorane), torej dogovor je bil, predlagam, da pozovemo predstavnike Ministrstva za finance, ki so pa pozabili, da je bila seja sklicana in da obravnavamo proračun. Komu bomo pa govorili? Torej predlagam, da takoj pokličemo ministra za finance in državnega sekretarja Engelmana, da jih bosta slišala, če jih bosta, oziroma da bosta poslušala, če bosta, ker sicer ne vem, komu bomo govorili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Ali je to proceduralni sklep? Ne. Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. V imenu poslanske skupine gospod Lojze Peterle.
ALOJZIJ PETERLE: Spoštovana gospa podpredsednica, spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki vlade! Dovolite, da začnem ta nagovor v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov s Franom Miličinskim iz Slovenskega naroda 8.7.1925: "Naš domači politični položaj, mislim, da ni napačen. Čitam slovenske liste in se mi zdi, da je dober. Včasih malo zarentači katera stranka zoper Beograd, ne ugrizne pa ne. Vse so kolikor toliko zadovoljne, tako dober že dolgo ni bil naš domači položaj." Je zadeva zanimiva naprej, vendar bi prišli v težave, če bi to predolgo bral.
K temu, k čemur se pa je debata že začela, bi rad naslednje povedal. Zelo težko se je v tej hiši kaj dogovoriti ali upoštevati tisto, kar se je že zgodilo. Davno, preden je bil sklican ta izredni državni zbor, je bilo sklenjeno na drugi ravni - jaz nisem na to nič vplival, nisem tega koordiniral, da se srečamo s švedsko vladno parlamentarno delegacijo, na kateri bomo obravnavali...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Razprava je, gospod Peterle, o proračunu.
ALOJZIJ PETERLE: Ja. Ampak ni mogla biti zato, ker so bile stvari neurejene in prosim, da se ne povozi prej dogovorjenih stvari, tudi ne s sejo državnega zbora. To ni v moji pristojnosti.
Glejte, v zvezi s proračunom pa najprej naslednje. Pet dejstev. Natančno enoletna zamuda - po poslovniku državnega zbora se je leto izteklo včeraj, hkrati pa se je začel prvi dan zamude, da bi prišel proračun po poslovniku pred državni zbor za leto 1998. Letos je prišlo do neustreznega oziroma neustavnega načina financiranja. Prvič smo pred izzivom za proračunske zadolžitve. Četrtič, državni zbor je bil izločen iz demokratičnega odločanja, postavljen v vlogo statista, ki naj bi samo potrdil, kar se je že zgodilo. In petič, ni proračuna v zakonitem roku za leto 1998. Komentar k tem dejstvom, ki za to državo niso spodbudna.
Razlagi za zamudo ne verjamemo, kajti poslušali smo s strani prvega moža vlade, kaj vse je bilo narobe, da do proračuna ni prišlo. Spomnil bi se dejstev iz lanskega leta, da je bilo sredi oktobra 1996 pripravljeno vse in urejeno na Ministrstvu za finance za politično obravnavo, ki bi jo lahko začela nova koalicija, čim se je skupaj usedla. Torej, stvari so bile pripravljene, ni bilo potrebno šele elementov iskati. Kot beremo tudi iz razlage iz obrazložitve k proračunu, je iz nje jasno razvidno pri številnih ali večini postavk, da se v bistvu obseg nalog ni spreminjal in da je to v marsičem podaljševanje prejšnjega proračuna.
Slišali smo razlago, da gre za nemoč koalicije. To trdijo nekateri. Sam pa trdim narobe, v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov. Moč te koalicije je ravno v tem, da si je lahko privoščila tako dolgo zamudo, ki ji je očitno v interesu in nas je poslanke in poslance žejne pripeljala čez vodo in se ponorčevala iz te hiše, ki bi morala imeti bistveno vlogo pri sprejemanju proračuna. Hkrati nas pa še krivi, da se tukaj stvari ustavljajo. Pa za to smo tudi včeraj videli svojo razlago. Tej koaliciji tako stanje ustreza. Tistim, ki so vladali že prej, LDS, ker vedo, kaj se iz tega lahko potegne, tistim, ki so bili še zraven, SLS, pa to omogoča tudi razlage, zakaj nekatere obljube še niso izpolnjene. Nekatere bi bile lahko, če bi bili razpisi za letošnje leto pravočasni, s takim sprejemanjem proračuna ne bodo. Težko je vladati brez koncepta in brez močne strokovne ekipe.
Mislimo, da smo predolgo poslušali javne izjave na različnih tiskovnih konferencah, da pogovori intenzivno tečejo, da se razlike premoščajo, da so te razlike samo še minimalne, da bo vse jasno po sklenitvi novega tega ali drugega aneksa. Stoodstotno dobronamerno, jasno, odločno, načelno, bi rekel podpredsednik vlade. Po vseh teh sporočilih in usklajevanjih imamo pred seboj izdelek, ki ne premore niti kazala. Izdelek, v katerem beremo tudi ljubko pismo Servisa skupnih služb vlade, v katerem se na 20. strani hvaležno zahvaljujejo, takole piše: "Dodatno zagotovljena sredstva v višini toliko in toliko po zadnjem sporočilu Urada predsednika vlade z dne 30.7.1997 hvaležno vključujemo v postavko in s tem zagotavljamo plačilo obresti za stanovanjske kredite." Torej ta obrazložitev vsebuje tudi kakšno ljubko pisemce, kjer spodaj manjka samo še - poljubi, Servis vladnih služb.
Oprostite, gospe in gospodje, tako ena koalicija za to državo ne more delati. Tudi obrazložitev, če so že številke zlepek, ne more biti preprosto zlepek tega. Namreč, kakšno razlago imam sam, ki sem nekajkrat sodeloval pri pripravi proračuna. Da ni bral tega, kar ste dali ven, ne predsednik vlade, ne njegov generalni sekretar, ne minister za finance, kajti če bi minister tole pisemce notri prebral, bi rekel neki sodelavki ali sodelavcu, naj ga da ven, da se ne bo kdo norca delal iz tega, kot počnem sedaj to sam. Ni bral tudi sekretar, ki je bil zadolžen za to. Obrazložitev je prišla ven tako, da so združili diskete in papirje. Nekdo je ukazal po računalniku, naj se to v takem ali takem zaporedju skupaj da in tako smo dobili to v parlament. To ni proračun, gospe in gospodje. To je norčevanje iz parlamenta in iz vse države.
To, kar moramo tukaj obravnavati, ni niti zaključni račun. Smo računali, da boste napisali, toliko smo porabili, to je naš proračun, do konca leta nam je ostalo 25%, potrdite in imamo zaključni račun. Pa smo slišali, recimo, primer dam samo za sodstvo, da so šli že, če se ne motim, na 130%. Koliko so šli naprej že drugi ali še drugi in tako naprej? Tako da to ni ne proračun, ne zaključni račun. To je preprosto burka, s katero se moramo ukvarjati, namesto, da bi tukaj obravnavali proračun za leto 1998. In mi, mislim, da smo res v nehvaležni vlogi, spoštovane poslanke in poslanci, da tukaj služimo neki proceduri kot statisti, ki prihajajo potem, ko je reka že zdavnaj odtekla. In ne poznam evropskega zgleda države, tudi ne med kandidatkami, ki bi ravnal tako, kot ravna naša država oziroma njena koalicija. Češka z manjšinsko vlado je sprejela proračun leta 1996 20. decembra za leto 1997. S poslancem manj v parlamentu ga je skozi spravila. Vi z večino čez 50 ne greste v tej smeri.
In bi rad povedal, kaj pomeni izločiti državni zbor, gospe in gospodje. Z izločitvijo državnega zbora je bistveno padla notranja in zunanja verodostojnost naše države. V svetu je vtis, da nam ne gredo osnovni posli, nekajkrat sem že rekel, gospodinjski. Ali si predstavljate neko podjetje, ki sprejema program dela oktobra za leto, ki je že mimo. Direktor ne preživi, vsa ekipa ne preživi. Tudi gospodinjstvo, ki ne planira za en teden naprej, ne preživi. Ta vlada ima, ne vem kakšno in kakšen procent popularnosti, njen predsednik pa že leta najvišjo popularnost. Ne vem, kako to, da teh zadev ne vidimo drugače. Nam pa temeljne stvari ne gredo. In, kako naj gremo, gospe in gospodje, v Nato in v Evropsko zvezo brez proračuna. Kako lahko vlada govori, da bomo januarja začeli pogajanja, če nam osnovne številke ne gredo in niti ne vemo, koliko nas bo bližanje k Evropi letos stalo, kaj šele drugo leto. Smo pa tukaj priča blatenju opozicije, ki opozarja na nevzdržno stanje.
Gospe in gospodje, to je seveda ena stran zgodbe, ta zgodba ima še več. Poglejmo nekatere posledice. Na ta način se je vlada prvič odpovedala proračunu kot temeljnemu institutu razvojne ali vsakršne politike, ne zaradi poznih volitev. Mimogrede naj povem, da smo mi opozarjali, kaj se lahko zgodi in ko se je država že ustavljala, ko ni bilo odločanja, smo predlagali predčasne volitve. Bi številne probleme rešili s tem in se vsaj ne bi dalo zgovarjati, da so bile volitve pozno. Te politike oziroma tako stanje je zato, ker skupne politike ni, ker ni skupne razvojne nacionalne strategije. Brez strategije pa je mogoče samo skrajno pragmatično, liberalistično ali populistično gasilstvo. Jaz gasilce visoko spoštujem kot prostovoljno organizacijo, ki prihiti na pomoč, kadar gori. Vlada pa seveda ni prostovoljno društvo, gospe in gospodje. Vlada mora tudi preventivno delovati. Vlada mora delati tako, da požarov sploh ni, ali pa če so, da je zraven takrat, ko se dim pojavi, ne takrat, ko zadeva pogori. Vlada pa deluje skoraj po tistem ižanskem vicu - počakamo, da dogori, potem pa pridemo in špricamo. Prepozni ste vsakič, ko gori, tudi s proračunom. In ker je tako pozno tukaj, seveda zelo gori.
In, gospe in gospodje, ne verjamem temu neurejenemu, neresnemu papirju in vem, da je to samo igra, del igre, namreč mi se tukaj ukvarjamo s papirjem, ki ni vreden resne obravnave. Po toplicah in drugih lepih slovenskih krajih, zlasti ob vikendih pa se zbere lep vozni park, ki pripelje skupaj tiste ljudi, res, da je tukaj SLS-ovih BMW-jev in mercedesov precej manj, kot je nekih drugih, ampak tam se pa gospodje, ki nas zaposlujejo s takim proračunom, pogovarjajo samo o eni točki dnevnega reda. Na teh prisrčnih vikendih, gurmansko lepo utemeljenih in spremljanih se pogovarja o točki dnevnega reda, ki se ji reče kontrola kapitala, kontrola tranzicije ali, govorim še vedno o isti točki dnevnega reda - kontroli upravljanja, pardon, kontroli tega, kar je treba še, kar že imajo ali kar je treba še dobiti. Skratka, kako držati in kako zasesti. Mi pa naj iščemo tisoče postavk brez kazala v neresnem papirju.
Gospe in gospodje, ta burka je prehuda, govorim v imenu Slovenskih krščanskih demokratov, za našo prihodnost tudi nevarna. Ta vlada se je torej za eno leto odpovedala razvojni politiki, s tem, ker bi morala bistvene stvari, reforme začenjati že v tem letu, tudi v naslednjem letu, kajti tik pred volitvami reform ne bo izvajala. In naj omenim, da recimo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano razdeli letno okrog 35% denarja prek razpisov. To ministrstvo ima nekaj tudi z manj razvitimi območji, s podeželskim prostorom. Tega letos ne bo. Na vseh drugih ministrstvih, ki veste, kako so investicijsko omejena, vsa ta poraba odpade, ki je vezana na razpise, kajti letos razpisov preprosto ne bomo moglo biti oziroma na podlagi razpisov, četudi bodo, letos ne bo pogodb. Vse to je izostalo, vsega tega se ne da popraviti. Pa ne samo, da tega ne bo, s tem je eno leto preprosto odpadlo. Letos je bila na cestnem področju še dinamika, ki je tekla iz prejšnjega leta, drugo leto bo treba začeti na novo. Tukaj se najavljajo seveda velike spremembe v nacionalnem programu cestne izgradnje itn. In to seveda je zelo resna zadeva. Razumemo odklonilni odnos do proračuna, tako s strani delodajalcev kot delojemalcev. Berite, kaj pišejo v Gospodarski zbornici, kaj govorijo sindikati in tak proračun, žalibog, ne kaže nobene smeri in predvsem kaže odsotnost reform in gre, to nam manjka in tega v tej neurejeni in plašni do reform vlade po mojem še dolgo ne bo.
Jaz sem bil zadnjič začuden, kako je tukaj govoril gospod guverner, doktor France Arhar. Prvič se ga spomnim, da je ta izredno mirni in uglajeni mož nekoliko dvignil glas in jaz ga tudi dvigam, ker mislim, da ga je treba v taki situaciji. In je rekel, kdo bo pa od te zadolžitve kaj imel, kdo bo profitiral, ali financiramo preteklost, kar sem prepričan, da jo vlada na tak način financira, ali si kupujemo lepo prihodnost. Prihodnosti si s takim proračunom, s takim pogledom na zadolževanje ne kupujemo oziroma ne zagotavljamo, pač pa na naše otroke, kolikor jih sploh imamo, bo prišlo eno veliko breme. Ta generacija se odgovornosti s tem rešuje, nova bo pa to "pokasirala" in bo hudo "švicala", oprostite tej, ne ravno slovenski besedi, ki jo pa vsi najbolje razumemo, ko bo treba te zadeve plačevati, če se bodo taki proračuni in taka vladna politika nadaljevala.
Govori se, da bo iz neke ne revne hiše v Ljubljani prišel kmalu novi prvi mož vlade. Če ste se tako odločili, naredite to raje prej kot kasneje, ker tako ne gre, gospe in gospodje. Zmenite se, odločite se in nekaj napravite, kajti to, kar imamo zdaj v Sloveniji, je konec odločanja, je konec politike in mislim, da tukaj moramo priti do spremembe. Če ne gre po interpelaciji, naredite to po drugi poti. Pa naj se črka, s katero se začne priimek tega človeka ali konča, začne v prvi polovici ali drugi polovici abecede. Slovenija potrebuje reforme, ne zlepka papirjev, ki mu pravite proračun.
Gospe in gospodje, zadolžujemo se prvič in bistveno vprašanje je, ga ponavljam, komu to koristi, ali zakaj je do tega prišlo. Po moje zaradi napačne politike. In tu se ne da v nedogled razlagati, da je parlament sprejel to in to. Seveda, parlament je v tem primeru opozicija, ki naj bi širila socialne pravice. Poglejte skozi tolarje, od kje so vse ideje prišle in kdo je roke dvigal. Kdo je sprožil tekmo, da mora imeti vsak nekaj, ampak vsak navzgor, seveda. Je bila včeraj omenjena porodniška. Gospe in gospodje, porodniška, družinski prejemki gredo biološko dol, ker ta država nima družinske politike, ki bi vzpodbujala veselje do življenja. Ni treba tu nič sprejemati novih zakonov s tako politiko, teh prejemkov kmalu ne bo več. Poglejte demografske projekcije in se zamislite o tem. Ne vem, kako bi še utemeljeval potrebo po tem, da pride do reform, mislim pa, da četudi zvonimo tukaj po toči, da je treba povedati pač tisto, kar mislimo, da je prav, da povemo.
Povem tudi besedo o denarju za občine. Glejte, pri nas so se ti skladi razvili do prevelike širine in seveda tudi prevelike, včasih menim, ne ravno kontrolirane porabe. Jaz mislim, da je treba nehati s skladi s tako ekstenzivo in da je treba več denarja nameniti občinam. Občine nekaj od države dobijo, nekaj same naredijo, nekaj se zakreditirajo, pa gre razvoj hitro naprej. Nam kažejo analize po vseh na novo nastalih občinah, kjer se je začelo, bi rekel, veliko bolj dinamično življenje, razvoj kakor prej. Skladi pa so, veste, da jih vodi ta ali oni direktor s tem ali onim strankarskim poreklom, in mislim, da bi šli lahko pogledat, kam so se denarji selili, h katerim županom je šlo ali za katere projekte je šlo, kje se dvigajo novi zidovi pri nas, je manija zidov, namesto dobre politike in podpiranja pravih zadev. Torej, to se bojim, da se bo nadaljevalo, in mislim, da je narobe, da je tako. Jaz sem za to, da damo več občinam denarja, manj prek skladov, kjer klečijo župani in razne delegacije po Ljubljani in celo kakšnem drugem mestu in trkajo na strankarska vrata. V občinah je kontrola neprimerno boljša in mislim, da potrebujemo dobro kontrolo, in alokacija sredstev oziroma uspešnost teh sredstev veliko močnejša kot prek skladov. O tem nameravamo še govoriti o naši stranki. In v tem bi seveda jačali tudi razvoj bazične demokracije v občinah.
In, gospe in gospodje, to kar se dogaja v Sloveniji, bom pogledal še skozi en vidik, skozi eno dioptrijo. Odsotnost politike seveda pomeni drugačno prioriteto. To, kar se sedaj dogaja v novi konstalaciji sil, je projekt polaščanja Slovenije, istega Milčinskega lahko berete naprej, vam svetujem to branje, dobi se v Zbranih spisih, drugi del na strani 40, pa boste videli, kaj meni Milčinski o narodu in o strankah. Mislim, da je to preprosto napačno zaporedje. Najprej polaščanje, potem politika. Če je že namen polaščanje, dajte nam najprej predložiti politiko, potem bomo pa videli, kaj bo vaša večina dosegla v strankarske namene.
Še tole bom rekel. Gospod podpredsednik, ki ga danes tukaj ne vidim, je dejal, da z gospodom ministrom Gasparijem iščeta način, kako bi vendar porabili sredstva, četudi je proračun pozno sprejeman, v letošnjem letu. Mene zelo zanima, kako bo izgledal ta način brez razpisov, kako se bo pokurilo tiste milijarde, ki se jih čisto preprosto in po domače, kot smo že ugotavljali v teh hiši, ne da razdeliti. Zelo me zanima, kako se bo, če bo tak proračun sprejet, kako se bo to pokurilo do konca leta. Če se bo pokurilo na način, kot se jaz bojim, da se bo, potem bo to dodatni korak v džunglo, v katero nas je vlada s tako politiko že pripeljala. In mi, Slovenski krščanski demokrati, na tak način seveda ne moremo podpreti tega proračuna. Lahko podpremo samo urejeno, usklajeno celovito politiko z reformami, kjer je proračun kot ključni politični dokument bistvena sestavina tega, ne pa nekaj ločenega, kar se pač sprejema oktobra nekega leta.
Gospe in gospodje, jaz s tem za to rundo zaključujem. Zelo obžalujem, da moramo na tak način razpravljati o ključnih zadevah naše politike, ampak papir je tak, da po naši strani ne daje možnosti za drugačen komentar. Ko bo drugačen, bomo razpravljali drugače.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Peterle. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov ima besedo gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi, minister in predstavniki vlade, predstavniki medijev! Čeprav vem, da marsikomu že te razprave presedajo, mi dovolite, da vendarle podam nekaj pogledov združene liste, s tem, da bi poskušal čim manj ponavljati tisto, kar so moji kolegi že povedali v razpravi ob interpelaciji. Predvsem mislim, da je treba na nekatere stvari opozoriti, pa tudi, če je kakšno treba ponoviti, ne toliko zaradi letošnjega proračuna, ampak predvsem zaradi prihodnosti, zaradi prihodnjega proračuna, za prihodnje leto in pa predvsem zaradi tega, kar se bo dogajalo v gospodarstvu v prihodnjem letu. Dejstvo je namreč, da letošnji obseg in sestava proračuna bosta v veliki meri vplivala in celo določala proračun za prihodnje leto, če to vlada in koalicija prizna ali ne.
Zaskrbljujoče je zlasti to, da s kasnitvijo proračuna izostajajo predvsem nujno potrebni gospodarski ukrepi že v letošnjem letu, zato da bi res bili uresničeni cilji, ki jih želi tudi vlada, kot pravi, doseči v prihodnjem letu. Mi v združeni listi ne soglašamo z opravičili za tako kasnitev, kajti osnove proračuna so bile znane že konec lanskega leta vsem koalicijskim partnerjem, ki so sedaj v vladi, tako zakoni, tako številčne in analitične podlage, ki jih je Ministrstvo za finance zelo profesionalno in dobro pripravilo, kot obveznosti in podobno. Vlada je bila formirana februarja in tudi trdim, da je bilo dovolj časa, da se vendarle predlog proračuna predloži prej, posebej še glede na to, da je proračun glavni instrument gospodarske politike.
Proračun je v vsaki normalni državi pomemben kriterij za oceno učinkovitosti in predvsem odgovornosti vlade in koalicije, če je koalicijska vlada kot je to pri nas. Ta ocena pri nas po vsem, kar je bilo že doslej rečeno, ne more biti dobra. Leto brez proračuna zmanjšuje kredibilnost vlade predvsem pa, žal, tudi države v tujini, zlasti pri Evropski uniji, predvsem v tem kritičnem trenutku, ko smo tik pred decembrsko odločitvijo Evropskega sveta za začetek pogajanj o članstvu, o pristopu k Evropski uniji. Mi samo delno lahko sprejmemo argument ministra za finance, ki ga je povedal tukaj v razpravi o interpelaciji in to trdijo tudi nekateri drugi, da tudi prej sprejeti proračun ne bi bil bistveno drugačen, predvsem zaradi visokih fiksnih obveznosti, in pa predvsem ne bi bil tudi dosti manjši primanjkljaj.
Mislim, da, najbolj milo rečeno, je to slaba tolažba, da bo zaradi pozno sprejetega proračuna del proračuna prihranjen oziroma da ne bo izkoriščen. Nesreča je namreč v tem, da bo tisti fiksni del izkoriščen, za plače bo izkoriščeno, za funkcioniranje države bo izkoriščeno, da pa prav tisto, kar je pa najbolj žlahtno v proračunu in v funkciji pospeševanja razvoja in prestrukturiranja, pa v veliki meri ne bo moglo biti izkoriščeno ali vsaj ne pametno izkoriščeno glede na potrebne razpise, kot je bilo že omenjeno, zlasti na gospodarskem področju za razvoj, izvoz, prestrukturiranje, aktivno politiko zaposlovanja, podjetništvo itd. Tudi ne bodo mogli biti normalno uresničeni infrastrukturni programi, in predvsem tisti, ki prihajamo s periferije, kjer so slabše ceste, vemo, koliko kritik poslušamo vsak dan na ta račun, pa tudi nekateri negospodarski programi.
In končno, soglašamo tudi z ugotovitvijo oziroma s sklepom Odbora za nadzor proračuna in javnih financ, da bo s tako pozno sprejetim proračunom onemogočen učinkovit nadzor nad javnimi financami.
Še eno pripombo je potrebno dati. Mi smo zelo pozno, šele pred nekaj dnevi dobili finančne načrte zelo velikih porabnikov javnih sredstev, čeprav je obveza, da se ob predložitvi proračuna, da se že da te finančne načrte. Mislim, da zdaj nimajo verjetno več praktične vrednosti, ker se ne da nič kaj spremeniti. Zato združena lista ob vsem razumevanju potreb mlade države, ki je šele v nastajanju, ne more pristati na tako veliko povečanje skupnega obsega odhodkov, realno za 12% do 13%, ob rasti bruto domačega proizvoda 3% morda celo samo ali pa največ 3,5%, se pravi tri do štirikrat več. Doslej rekordni primanjkljaj, ki ni posledica razvojnih aktivnosti vlade, je slaba popotnica tudi za Evropsko unijo, kajti doslej smo prav na tej točki dobivali največ pozitivnih ocen, da imamo izravnan proračun.
Mi nasprotujemo tudi odgovoru na stališče vladnih predstavnikov ali na izgovor vladnih predstavnikov in tudi kolegov članov koalicije, da je tak obseg proračuna rezultat prejšnjih odločitev vlade v preteklosti in državnega zbora pri sprejemanju zakonov nacionalnih programov in podobnega. To formalno sicer res drži, vendar za vsak proračun je odgovorna v prvi vrsti aktualna vlada, tista vlada, ki ga predlaga. Zakaj? V našem primeru je vodilna stranka v vladi LDS vseskozi bila vodilna v vladi, tudi v preteklem mandatu in tudi, če gremo mimo tega, je koalicija, ima koalicija možnost in odgovornost in dolžnost, da sooči zakone, programe z možnostmi in da sprejme v svoji pristojnosti ali predlaga parlamentu odločitve, da se nekatere zadeve korigira, spremeni in ni možno se v nedogled izgovarjati, to je bilo prej sprejeto in se ne da nič narediti. Jaz vem, da to ni lahko, vendar kolegice in kolegi, če se to ne bo naredilo na začetku mandata, potem se sprašujem, kdaj se bo naredilo. Drugo leto že težje, zadnja leta mandata pa verjetno sploh ne.
Na začetku dela te vlade je bila od samega predsednika vlade dana napoved, da bo pripravljen varčevalni program, predvsem na področju državne uprave in njene organiziranosti. Ne da samo tega programa še vedno ni, zdaj je napovedan oziroma naj bi bil v razpravi, vlada v nasprotju s tem uvaja nova ministrstva, nove urade, nove ustanove, povečuje število uradnikov. Podatki, ki so bili včeraj objavljeni, eni pred kratkim v Delu, govorijo o tem, da je v 9 mesecih oziroma v 8 mesecih več uradnikov za 520, neki podatki govorijo celo o 600, kar pomeni 2%. Ne vem, zakaj je vlada tako počasna pri dajanju koncesij za izvajanje določenih državnih nalog in drugih ukrepov, ki jih je možno sprejeti.
Na koncu bi rekel v tem delu, da imamo vtis, da je ta proračun slab kompromis med koalicijskimi partnerji, ne med vsemi tremi, ampak med dvema vodilnima, si dovoljujem reči, LDS in SLS, o glavnem, o prerazdelitvi proračunskih sredstev po resorjih, premalo so upoštevane potrebne aktivne politike, zlasti za gospodarstvo, zaradi tega je povečan skupni obseg, ker so seveda vkalkulirane tudi volilne obljube. To je v bistvu preprosto rečeno cena, ki jo LDS plačuje SLS za koalicijo. SLS je potrebno pohvaliti, ker se je boljše odrezal v tej prerazdelitvi. Seveda, slabo pri vsem tem je, da to, gospe in gospodje, plačajo davkoplačevalci. Morda je v tem taktika in vse bolj se mi vsiljuje mnenje, da je tako. Namreč s proračunom za letošnje leto požreti kritike, ki so in ki še bodo in si zagotoviti primerno veliko podlago za proračun za prihodnje leto. Potem bo porast manjši, kot slišimo tudi iz prvih izhodišč, ki so bila objavljena, in se bo koalicija lahko hvalila, da je stabilizacijska, da je majhen porast. Bistveno pri tem je, ali bo drugačna struktura, ali bo res večji poudarek razvojnim namenom. To je vprašanje, ki je vredno te razprave in naše pozornosti, sedaj, ker je še čas, da se zadeve res drugače zastavijo.
Mi smo v svojih razpravah ob interpelaciji govorili precej o posameznih ključnih vprašanjih na gospodarskem področju, zato o tem ne bi govoril in bi samo izpostavil nekaj vprašanj, ki so bistveno pomembna po našem mnenju, predvsem za proračun za prihodnje leto in za gospodarski in socialni razvoj v prihodnjem letu. Dejstvo je, da se je letos vlada tudi s tem proračunom preslabo odzivala na gospodarska gibanja. Kakorkoli jih ocenjujemo, bolj optimistično ali manj optimistično, in to vsiljuje tudi skrb, ali se bo lahko v drugem letu kaj spremenilo, kajti ukrepati je bilo potrebno letos. Nekateri ukrepi pozno delujejo.
Razlike so tudi, gospe in gospodje, zanimive razlike v ocenah gospodarskega stanja. Normalno, vlada je poskušala v razpravi o interpelaciji zadeve relativizirati in dati bolj optimistično sliko. Vendar mi dovolite kratek sprehod skozi te različne ocene, in kaj bomo videli. Material, ki ga je vlada pripravila, je bil na nekaterih mestih popolnoma nekritičen in neodgovorno optimističen, brez osnove. Predsednik vlade je bil v svojem uvodu zmerni optimist. Dobro. To tudi nekako pripada vladi in predsedniku vlade. Še najbolj realen je tudi za mojo oceno bil dr. Senjur, ki je dokaj kritično, vendar z eno dozo optimizma, kot se za ministra v vladi spodobi, prikazal gospodarski razvoj in tudi nekatere napovedi za prihodnje. Ocene, ki jih slišimo od gospodarstva, predvsem od reprezentativnih predstavnikov Gospodarske zbornice, Obrtne zbornice in tudi drugih, da ne govorim o posameznih branžah, so v teh dneh dosti bolj kritične, tudi napovedi. In pa, nekako bi rekel, krona vseh teh ocen, en dan po zaključku razprave tukaj v državnem zboru oziroma pravzaprav isti dan, je gospod Marjan Podobnik, podpredsednik vlade na okrogli mizi s predstavniki industrije v Hrastniku rekel, citiram Delo - upam, da je korektno poročalo. Naslov pravi "Slovenija nazaduje". Dalje pravi: "Alternativa Slovenije brez industrije je le lahko bankrot." In dalje: "Namesto 6% dosega Slovenija 4%-no gospodarsko rast, kar pomeni, da bo za to, da bo dohitela Evropo, potrebovala čas dveh generacij." Kar dramatično zveni. In potem na konkretno zastavljena vprašanja gospodarstvenikov po citatu Dela na koncu pravi: "Na obe zelo konkretni vprašanji gospodarstvenikov je Marjan Podobnik odgovoril pritrdilno, a s pomenljivo pripombo, da tako govori le v svojem imenu oziroma v imenu stranke, ki ji pripada, vlada pa o vseh teh zadevah - kot je poudaril - še nima enotnega mnenja." Konec citata.
Pa tudi, če vzamemo vse te ocene z določeno rezervo, opozicija je normalno bolj kritična, pozicija prikazuje zadeve lepše, v okviru približno istih številk, lahko pa so tudi nekatere številke različne. Vendar, gospe in gospodje! Mimo nekaterih dejstev, ki govorijo o neučinkoviti gospodarski politiki, pa ne moremo. In to so dejstva, to so številke uradnih institucij in inštitutov, Urada za statistiko, Urada za makroekonomske analize, Inštituta pri Pravni fakulteti, Banke Slovenije, pa tudi tuji zelo meritorne institucije dajejo ocene o nas (OECD, EBRD in podobno). Po teh ocenah rast bruto domačega proizvoda neizprosno upada, od 4,9 v letu 1994 na 3,1 v lanskem letu, morda bo kaj korigirano, na 3 do 5 v letošnjem letu. Zaskrbljujoče je to, da strategija gospodarskega razvoja predvideva, če hočemo Evropo dohitevati po bolj optimističnem scenariju, do 5%. Mi se vse bolj v teh letih od tega oddaljujemo. In pa primerjava s primerljivimi osmimi državami kandidatkami za Evropsko unijo - minister Senjur je zadnjič zelo korektno govoril o nekaterih primerjavah s posameznimi državami, kaže da tudi v vseh teh letih, od 1994 do lanskega leta zaostajamo. Napovedi za letošnje leto so različne. Industrija še bolj zaostaja, porast v sedmih mesecih je komaj 0,8%. Ocena urada vlade in Bajtovega inštituta je, da se nadaljuje trend padanja industrijske proizvodnje in neindustrijske dejavnosti, ki nas na nek način rešujejo v zadnjih letih, vidimo, da so nestabilne, da so nihanja. Recimo, na področju turizma. Res, da so nočitve v sedmih mesecih nekaj porasle, vendar poglejmo devizni priliv, ki je bistven ali pomemben, je na ravni lanskega leta, +0,3%. Lahko bi bil dosti večji, si upam trditi, če bi bili sprejeti že lansko leto potrebni ukrepi in v letošnjem letu. Ampak niso bili, številke proračuna si poglejte, koliko je bilo namenjeno za spodbujanje turizma.
Segment zunanje trgovine in plačilne bilance, kar je doslej bil v mednarodnih ocenah nekako paradni konj Slovenije in smo se s tem radi hvalili, vendar tudi tu so trendi, žal, neugodni. Dejstva govorijo sledeče. Saldo trgovinske menjave se v sedmih mesecih, negativni saldo se povečuje, ne dosti sicer, ampak se. In, kar je bolj zaskrbljujoče, tekoči račun plačilne bilance se tudi slabša, tudi pozitivni vpliv storitev je očitno manjši, kot je bil v prejšnjih letih, to nas je reševalo. In to nas lahko skrbi. Morda še ne bi toliko skrbelo, da pada pokritost uvoza z izvozom, če bi se izvoz storitev bolj povečeval. Ocene podjetij in branž so na tem segmentu bolj pesimistične, kot so ocene vlade. Tudi tu ukrepi vlade in vseh sredstev za spodbujanje raznih namenov, ne bom govoril podrobneje o njem, to se vidi tudi iz letošnjega proračuna, ali kasnijo ali so nezadostni in izostajajo tudi druge aktivnosti. Naj opozorim, da na to opozarja združena lista, ne samo letos, ampak že nekaj let, vendar se ni zadosti upoštevalo. Mislim, da bi čimprej morali v tem državnem zboru obravnavati strategijo ekonomskih odnosov s tujino in tudi ukrepe bolj aktivne politike na tem področju vključiti v proračun za prihodnje leto.
Še en segment bi omenil, kjer je Združena lista poleg tudi drugih kolegov posebej občutljiva, to je zaposlovanje. Gibanja so, gospe in gospodje, nezadovoljiva. V gospodarstvu zaposlenost naprej pada, povečano število samozaposlenih ne nadomesti tistega, kar je izpadlo v industriji in drugih dejavnostih. Očitno aktivna politika zaposlovanja ni dala tudi v tem letu želenih rezultatov. Regionalne razlike kažejo še bolj dramatično sliko. Popoldne grem v občino Gornja Radgona, ki je eden od rekorderjev, skoraj 30%-na je stopnja brezposelnosti v tej občini. Ne vem, kaj jim naj vzpodbudnega povem. In prav zaradi tega mi tako poudarjamo potrebo po hitrejši rasti, kajti mednarodno je dokazano oziroma empirično znano, da stopnja rasti bruto domačega proizvoda pod 3,5% ne zagotavlja nobenih novih delovnih mest. In naj še opozorim na to, da je to tudi eden od pogojev za vključitev v EU, ne formalni, ampak EU po amsterdamski konferenci prav politiki zaposlovanja daje vse večji poudarek.
Počasi, da zaključim. Še na to bi opozoril, da je vlada, ne samo letos, ampak tudi v preteklih letih, imela vse premalo posluha za vzpodbujanje podjetništva. Spomnimo se spet na kritike in pripombe predvsem malega gospodarstva, obrtnikov, na sistemske pogoje, pa tudi na vzpodbujevalne ukrepe, da je še naprej zanemarjen skladnejši regionalni razvoj, čeprav ga Agenda zelo poudarja in tudi pričakuje boljšo organiziranost na tem področju in večja sredstva. In kar še posebej zaskrbljuje, zaostajajo investicije, tako na sploh, pa tudi v tem proračunu in tudi to se bo negativno odrazilo na gospodarstvu. Zato je še toliko bolj aktualno, so aktualni ukrepi za vzpodbujanje investicij, tujih direktnih investicij. Jaz se z odgovorom, ki je bil dan, ki je sicer korekten ob razpravi o interpelaciji, vendar se ne moremo z njim zadovoljiti, glede na to, da stalno - mi smo v začetku tranzicije bili vodilni, kakorkoli vzamemo, investicije po prebivalcu ali drugače, tuje investicije. Zdaj čedalje bolj padamo, se mi zdi, da smo tam nekje na četrtem, petem mestu, pač kakšen kriterij izberemo.
In še to. V gospodarskih resorjih predvsem, kjer so sredstva za vzpodbujanje in za prestrukturiranje, to, kar je rekel že tudi kolega Zagožen, imava tu enake podatke, vidimo, da delež proračuna za te namene od leta 1993 naprej pada. Skrajni čas je, da se doseže preobrat.
Še tole. Agenda 2000, gospe in gospodje, zdaleč, niti približno ni upoštevana v tem proračunu. Pričakujem, da bo prihodnje leto. Na nekatere vidike je že nekajkrat opozoril kolega Peterle. Skoraj ni resorja in gospodarskega področja, ki ga ne zadeva ta agenda, če se hočemo resno vključevati v unijo. Ne samo zaradi formalnih pogojev, ampak predvsem, če se dejansko hočemo vključiti in vzdržati konkurenčnost.
Gospe in gospodje, zaradi vsega povedanega zdaj in to, kar so rekli moji kolegi ob interpelaciji, Združena lista pri najboljši volji ne more podpreti tega proračuna. Istočasno pa Združena lista pričakuje, da vlada čimprej predloži predlog proračuna za prihodnje leto, zlasti pa pričakujemo, da bo ta predlog proračuna za prihodnje leto bolj ustrezal gospodarskim in socialnim razmeram in potrebam in trendom, da bo bolj upošteval Agendo 2000 in sploh priprave na Evropsko unijo in končno, da bo upošteval vsaj nekaj utemeljenih pripomb in predlogov iz teh razprav. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Horvat. Besedo ima gospod Janez Kopač v imenu poslanske skupine LDS. Naslednji razpravljavci: gospa Maria Pozsonec, Bogomir Špiletič, Ivan Kebrič in gospod Vili Trofenik.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Spoštovani poslanci in poslanke! Ta proračun za Liberalno demokracijo Slovenije ni poračun, kot rada reče opozicija, temveč je obračun. S svojim nenormalno velikim delom fiksnih izdatkov je obračun slovenske politične realnosti in ta realnost je doba pridobljenih pravic in nezmožnosti preštevilnih igralcev slovenske politične sheme, da bi naredili bistven korak naprej, korak v reformah. Ta proračun je poleg tega, da je obračun tudi račun za proporcionalni volilni sistem, ki za zadostno večino zahteva veliko dragih kompromisov. Ta proračun je račun za naš parlamentarni poslovnik, ki vsakemu zadosti destruktivnemu poslancu dovoljuje, da s proceduralnimi zapleti vleče za nos pol države. Ta proračun je račun za volilni sistem, ki spodbuja razmetavanje državnega denarja za vse, ki bi bili radi všečni tej ali oni skupini volivcev. Naš proračun je navsezadnje račun za socialistično miselnost, ki še vedno prežema večino slovenskih političnih strank in po kateri se blagostanje pozna po deležu nove vrednosti, ki jo posameznik dobi podarjeno od drugega, prek državnega proračuna in ne o deležu nove vrednosti, ki jo lahko zadrži zase. Želja po participaciji pri državni blagajni je splošna človeška lastnost, doma v vseh državah. Vendar, zaradi zakonske in moralne ureditve v nekaterih sistemih pride do izraza bolj, v drugih manj. V Sloveniji je, po našem mnenju prišla do izraza bolj kot v primerljivih državah. Prepričanje LDS je, da pretirano prerazdeljevanje nove vrednosti zasužnjuje posameznika oziroma davkoplačevalca in z omejevanjem podjetnosti duši razvoj naroda kot celote. To je še toliko pomembnejše v majhnih državah, kakršna je naša, ki se mora hitro prilagajati. Zato smo silno nezadovoljni s predlaganim proračunom, ne s posameznimi postavkami, saj so te ob koncu leta precej, vendar ne v celoti nepomembne. Sedanji čas poziva k razpravi o podlagah za proračun, ne o posameznih postavkah. V predlogu proračuna so v celoti upoštevane vse obveznosti na podlagi zakonov, torej predpisani socialni in drugi transferji. V celoti so upoštevane potrebne plače v državni upravi in v drugem javnem sektorju, ki živi od proračunskih transferjev. Le delno pa so upoštevani vsi nacionalni programi, z izjemo avtocestnega, pa tudi ta ne v celoti. Malo je temu tako zato, ker so vsi od nacionalnih programov, vsi po vrsti brez izjeme prenapihnjeno planirani, še bolj pa prihaja do tega zato, ker omejena proračunska sredstva tega ne omogočajo. Znova in znova je treba po našem mnenju povedati in dopovedovati slovenski politični sceni in slovenski javnosti, da je variabilni del proračuna premajhen. Ker nimamo naftnih polj, ker nimamo rudnikov zlata ali bogatih donatorjev, temveč le sami sebe, lahko ta variabilni del proračuna, torej tako imenovano razvojno komponento povečamo le s krčenjem pravic. Upoštevanje zakonskih obveznosti, ki izključujejo nacionalne programe razvoja posameznih segmentov našega gospodarstva, naš proračun opredeljuje kot bilanco, ki je še zadostna za eksistiranje države kot celote. Zato podpiramo sklep o nadaljevanju postopka sprejemanja predloga proračuna za leto 1997. Opisano stanje proračuna oziroma njegovih podlag kot prioriteto Slovenije, po našem mnenju žal, predpostavlja stopicanje na mestu. Koalicijska usklajevalna skupina za proračun je predlagala paket enaintridesetih varčevalnih ukrepov, ki so, po našem mnenju, edina alternativa za nov razvojni zagon Slovenije. Naslednji meseci bodo čas odločitve. Če odločitev ne bo, bomo s proračunom za leto 1998, 1999 in tako naprej še bolj nezadovoljni kot z letošnjim in nam ne bo preostalo drugega kot znova in znova ponavljati to, kar sem poskušal povzeti v tem prispevku. Rešitev tega pa žal ni odvisna samo od ene stranke, pa tudi ne, žal, samo od večinske volje v parlamentu izražene v obliki koalicijske večine. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Kopač. Besedo ima gospa Maria Pozsonec. Ker je ni, dajem besedo gospodu Bogomiru Špiletiču v imenu poslanske skupine SDS.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa, gospa predsedujoča, kolegice in kolegi, spoštovani predstavniki in člani vlade! V poslanski skupini SDS ugotavljamo, da je predlog proračuna za leto 1997 predložen v državni zbor z enoletno zamudo, prepozno in da ne moremo govoriti o proračunu, ki je vsebinsko načrt, temveč lahko govorimo le o obračunu. Namreč na tisto, kar je že porabljeno, nobena diskusija v tem državnem zboru ne more več nikakor vplivati. Pri tem ponovno opozarjamo in poudarjamo, da je razprava o proračunu razprava skorajda o 50% družbenega bruto proizvoda, to je razprava o 50% vsega tistega, kar je v Republiki Sloveniji v enem letu ustvarjeno, zato je odgovornost vlade temu primerno višja z omenjeno letno zamudo zaradi nepredložitve predloga proračuna za leto 1997.
Poudariti velja, da odsotnost proračuna tudi izredno močno zmanjšuje, ponekod tudi celo onemogoča možnost nadzora nad zakonitostjo, namenskostjo in gospodarnostjo javne porabe. Ugotavljamo, da je predloženi predlog proračuna sestavljen izrazito nepregledno, z izredno skromnimi obrazložitvami, kar v bistvu izredno zmanjšuje in otežuje možnost vsebinske razprave o samih postavkah, ki jih pa ni tako malo.
Predlog proračuna je sestavljen malomarno. Predlog proračuna je sestavljen, lahko bi rekli, na pamet ali pa načrtno krni izvajanje določenih nalog. Kako drugače razumeti dejstvo in ugotovitve v razpravi o tem predlogu proračuna, da so nekateri proračunski porabniki že doslej porabili kar 20% več od tistega, kar je v predlaganem proračunu za njih predvideno. Ali to pomeni, da bomo kar ukinili delo sodišč, ali to pomeni, da bomo ukinili delo Računskega sodišča, ali bo vlada sedaj amandimirala sama svoje postavke? Kaj je bilo torej uporabljeno pri načrtovanju tega proračuna? Očitno se merijo proračunska sredstva na palec ali po tem, kdo je komu simpatičen in kdo komu ni simpatičen. To nenazadnje dokazuje tudi dopis, ki smo ga dobili s pregledom realizacije že porabljenih proračunskih sredstev v letu 1997, kjer je v zadnjem odstavku napisano takole, bom citiral: "Ker realizacija odhodkov na nekaterih postavkah presega s proračunom za leto 1997 predvidena sredstva, bo vlada predlagala amandmaje na predlog proračuna Slovenije za leto 1997. To so predvsem posamezne postavke v okviru plač in obresti, kjer so posamezna preseganja zaradi gibanja tečajev."
Tu sprašuje vlado oziroma Mitja Gasparija, ki je pod tem dopisom podpisan, kaj je bila podlaga pri pripravi predloga proračuna za leto 1997. Ali ni vlada izhajala v bistvu iz že porabljenega ali ni ugotavljala koliko je še potrebno za delovanje posameznih institucij, koliko je še potrebno za posamezne namene? Ali se je vse zgolj povečevalo z nekimi indeksi in kar tako počez, da sedaj vlada v bistvu pripravlja amandmaje na lastne predloge. To ne kaže na resen pristop, temveč zgolj potrjuje že večkrat povedano ugotovitev, da vlada v zvezi s proračunom ne misli resno, in da ga bolj predlaga državnemu zboru kot neko nujnost, ne kot iz spoznanja, da je to še kako potrebno. V zvezi s predlogom proračuna ugotavljamo tudi to, da zakon o izvrševanju proračuna v letu 1996 ni bil upoštevan dosledno, in da zaradi tega prihaja tudi do različnih izračunavanj indeksov, ki naj bi jih poslanci uporabili kot podlago za sedanjo oziroma današnjo razpravo.
Tako vlada kar po svoje tolmači 2. člen zakona o izvrševanju proračuna in določene postavke v proračun vključi takrat, ko se njej to zdi pravilno oziroma lepša dejansko stanje in iz proračuna določene postavke izključi, pri tem se pa sklicuje na to, da je bilo nekaj v tej smeri razpravljano na delovnih telesih državnega zbora. Mislim, da se vlada na neko razpravo državnega zbora pri sestavljanju zaključnega računa proračuna ne more sklicevati. Lahko se sklicuje le na avtentično razlago, če bi jo sprejel ta državni zbor, kolikor pa je meni znano, državni zbor o avtentično razlagi nobenega člena zakona o izvrševanju proračuna ni odločal.
Tako imamo poslanci pred sabo predlog proračuna, kjer so vsi indeksi izračunani na realizacijo v letu 1996, ki pa presega obseg, ki je bil določen s samim proračunom za leto 1996. Hkrati pa v to realizacijo kljub določilom zakonov o izvrševanju proračuna niso vključene postavke, ki se nanašajo na realizacijo iz naslova kupnin po zakonu o lastninskem preoblikovanju, čeprav te znašajo kar 10 milijard slovenskih tolarjev. Navedeno predstavlja zgolj dejavnik za dvom v utemeljenost nadaljnje razprave o predlogu proračuna za leto 1997.
Dodatno pa ta dvom utemeljuje tudi ugotovitev Računskega sodišča, ki je opravljalo revidiranje delovanja notranjih kontrol pri Ministrstvu za šolstvo in šport, katerega smo poslanci prejeli 24.9. Računsko sodišče je v svojem mnenju zapisalo naslednje. Bom citiral: "Pri primerjavi doseženega obsega proračunske porabe z načrtovanim po proračunskih postavkah so bila ugotovljena precejšna odstopanja, kar kaže na neustrezno planiranje potrebnih proračunskih sredstev za posamezno proračunsko leto, kakor tudi na zanašanje na že ustaljeno prakso prenosov sredstev proračunskih postavk ter s tem nenamenske rabe sredstev." Se pravi, da je v tej državi praksa, da se znotraj proračunskih postavk sredstva prenašajo poljubno, kakor pač vladi ustreza. Oziroma, ali danes, ko razpravljamo o proračunu in ko bomo odločali o proračunu, ali bomo resnično poslanci odločali o namenski porabi, ali bo vlada glede na že ustaljeno prakso, kot to ugotavlja Računsko sodišče namensko porabo določala sama. Tu se utemeljeno vprašamo, ali se vlada zaveda svojih pooblastil, ali jih zavestno presega in kdo bo za to nosil odgovornost. Še večjo utemeljenost razprave oziroma razprave o proračunu za leto 1997 pa kaže dejstvo, da je iz predloga, ki ga imamo pred sabo, razvidno, da se močno močno zvišajo proračunske škarje med načrtovanimi proračunskimi prihodki in načrtovanimi proračunskimi odhodki, če to primerjamo s preteklimi leti. Tako primerjava indeksov med letom 1996 in realizacijo do konca 6. meseca v letu 1997 pokaže, da so proračunski odhodki narasli kar z indeksom 131 oziroma 132, da pa so proračunski prihodki narasli za 116. To pomeni, da država v bistvu troši ne glede na možnost napajanja proračunske porabe. Vlada torej ne namerava prilagoditi svoje porabe možnosti napajanja proračuna, temveč je pripravljena zavoljo tega dušiti tudi dodatno davkoplačevalce z bremeni, ki jih bo nanje preložila. Zato se v poslanski skupini Socialdemokratske stranke pridružujemo ugotovitvam Gospodarske zbornice Slovenije ter ocenjujemo, da predlog proračuna za leto 1997 ni primeren za nadaljnji postopek sprejemanja proračuna, ter da bi bilo utemeljeno združiti razpravo o proračunu za leto 1997 z razpravo o predlogu proračuna za leto 1998. Seveda, glede na to, da pa tega še danes kljub poslovniškim določilom v parlamentu nimamo, je ta zadnji predlog pravzaprav odvisen od tega, kdaj bo vlada blagovolila predložiti ta predlog proračuan za leto 1998 državnemu zboru.
PREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Špiletič. Ker je ura že 13.00 in je to čas za odmor, prekinjam sejo in jo nadaljujemo ob 14.30 uri. Hvala.
(Seja je bila prekinjena ob 13.02 uri in se je nadaljevala ob 14.39 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice in kolegi! Nadaljujemo s popoldanskim delom zasedanja. Za popoldanski del seje so se opravičili: Feri Horvat, Ciril Pucko in Samo Bevk od 16.00 ure dalje. Obveščen sem, da bo tudi gospod Božič od 16.00 ure dalje odsoten. Ugotovimo sklepčnost! (58 poslank in poslancev.) Državni zbor je sklepčen in lahko nadaljujemo z delom.
Pri besedi so še vodje poslanskih skupin. Kot prvi Ivan Kebrič, poslanska skupina DeSUS.
IVAN KEBRIČ: Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Tudi v naši skupini nismo zadovoljni, da smo dobili predlog proračuna za letošnje leto tako pozno. Vendar se zavedamo, da država brez proračuna ne more. Enako kot v družini planiramo svoje odhodke in prihodke tudi država mora imeti tak proračun, da ve s čim potrošniki lahko računajo. Na drugi strani pa, da se ve kdo in kako bomo polnili ta državni proračun.
Dejstvo je, da mi gledamo enako na odhodkovno stran kot tudi na prihodkovno. Prvo je, da nihče ali pa vsaj redko kdo je s strani potrošnikov iz državnega proračuna, ki je tako financiran, zadovoljen s tem, kolikor mu je sredstev odmerjenih za letošnje leto. Enako na dohodkovni strani se sprašujemo davkoplačevalci in ostali v vidu prispevkov in taks in vsega ostalega, kako bi se naj polnil proračun, prav gotovo tudi niso zadovoljni. Mi se pa zavedamo, da je potrebno, da pokrijemo stroške, ustvariti tudi dohodke in v tem proračunu oziroma predlogu tega proračuna se je pokazala luknja in to luknjo naj bi zadelali s kreditom.
Mi se zavedamo, da je kredit treba kot poštenjakom tudi vrniti, ampak ne samo vsoto, ki si jo kdo sposodi, ampak se ta vsota poveča še za stroške obresti in je kot taka seveda dražja.
Zavedamo se, da so na odhodkovni strani potrebe takšne, ampak da so potrebni tudi varčevalni ukrepi. Ti ukrepi pa bodo ravno od nas, poslank in poslancev, zahtevali, da jih bomo sprejemali in da zahtevamo od vlade, da predloži te zakone čimprej, da jih bomo čimprej sprejeli in da se bomo v okviru možnosti in zakonskih določil za prihodnje leto lahko ustrezno ravnali. Menimo, da je varčevanje potrebno, ampak postavlja se vprašanje ali bo najprej ne samo za vzgled, ampak tudi konkretno država pogledala svoje stroške, da se bo pocenila, kajti zavedamo se in poslušamo od vseh koncev in krajev, da je naša država draga.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Se opravičujem, gospod Kebrič. Gospodje poslanci, prosim zasedite svoja mesta in naj bo mir v dvorani. Prosim nadaljujte.
IVAN KEBRIČ: Mi bomo varčevali, ampak varčevati moramo vsi, kajti ni samo v našem spominu, ampak nam starejšim je to prešlo že v kri, da zrno do zrna pogača, kamen do kamna palača in tudi tiste postavke, ki so v predlogu proračuna relativno nizke nasproti tistim, ki padajo v oči kot visoke postavke, da je potrebno o vseh voditi računa, vse pogledati, analizirati kje se da kaj prihraniti.
Če pogledamo visoke postavke in kot slišimo prigovore "transferi za socialo". Transfer oziroma to, kar mora država prispevati v pokojninsko blagajno so zelo visoki. Vendar mislim, da si zaslužijo vsi naši državljani, dostojno tudi tisti, ki so socialni podpiranci, da imajo dostojno preživetje. Ne moremo jih zanemariti. Vendar v naši skupini in v naši demokratični stranki upokojencev želimo in se trudimo, da bi bilo takih v naši državi čim manj in da bi bilo čim manj potrebnih sredstev za socialo in za druge podobne dajatve. Ne želimo si sredstev za javne kuhinje, želimo si, da te sploh ne bi bile potrebne in da bi vsak imel svoj zaslužek, da bi jih čim več imelo delo, da bi bilo čim manj brezposelnih in samo tako bomo ustvarjali pogoje za boljše življenje in za blagostanje, saj ne želimo državi revežev in socialnih podpirancev, ampak želimo državo enakopravnih, zadovoljnih državljanov.
Naj še povem, da je za naše gledanje še mnogo rezerv, kjer se da res nekaj privarčevati, kjer se da nekaj prihraniti. Poglejmo si rezerve ne samo v sivi ekonomiji in v ostalem. Dajmo se osredotočiti na to, ali imamo že tudi v administrativnih službah dovoljšnjo ali ustrezno produktivnost dela, zmanjšajmo birokratizem, poenostavimo postopke in vse skupaj bo v državnem okviru skozi to tudi ceneje.
Za zaključek pa naj povem to. Vsi govorimo - napredek tehnologije, nova tehnologija, novi stroji, nove investicije. Ja. Tudi mi smo. Predvsem smo za investicije v znanje, ampak pri tem dajmo upoštevati izkušnje, ki so si jih mnogi pridobili in samo znanje z izkušnjami nas bo povedlo naprej tam, kamor želimo priti. Rezerve vidimo tudi v tem, da imamo določene kapacitete, ki jih ne koristimo v dovoljšnji meri, ampak predlagamo in zahtevamo, da bi te kapacitete koristili intenzivneje, pa tudi ekstenzivneje, saj je to, kar danes imaš, s tem ustvarjaj več, da si boš lahko ustvarjal sredstva za modernejšo, boljšo tehnologijo. Naša poslanska skupina, kot sem uvodoma dejal, se zaveda potrebnosti proračuna naše države in zato bomo glasovali za ta proračun. Pričakujemo pa, da se bo šele ta, tudi morda s takimi in drugačnimi amandmaji izboljšal. Hvala, da ste me poslušali.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Kebrič. Besedo ima v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke gospod Vili Trofenik.
VILI TROFENIK: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! V včerajšnjih in današnjih razpravah, pa tudi na predhodnih razpravah na delovnih telesih Državnega zbora je bila večkrat izpostavljena dilema, ali je sploh smiselno nadaljevati s postopki do sprejema državnega proračuna za letošnje leto. Mislim, da je ta dilema le navidezna. Še taka mera kritičnosti, upravičene, pa tudi neupravičene, nam ne pomaga iz časovne stiske, v kateri smo se znašli tako ali drugače. Verjetno smo si vsi edini oziroma se strinjamo, da je ne glede na razloge oziroma odgovornost za časovno stisko pri sprejemanju državnega proračuna, letošnji proračun potrebno čimprej sprejeti. Državni proračun bi naj bil temeljni akt, skozi katerega bi se naj odražala neka politika oziroma nek program. Seveda se postavlja vprašanje, kolikšna je bila svoboda oblikovanja politike skozi predlog državnega proračuna za proračunsko leto 1997. Ugotovimo lahko, da je bila ta svoboda dokaj omejena, zaradi zatečenega stanja, ki se odraža predvsem v prevelikih fiksnih stroških države, ki so med drugim tudi posledica premalo domišljenega sprejemanja zakonodaje v preteklosti, neprimernega pokojninskega sistema oziroma odlašanja njegove reforme, pa tudi anticipirane porabe. Vse to in še kaj je potrebno upoštevati pri oceni predloga proračuna za letošnje leto oziroma pri oceni, oziroma pri ugotovitvah o proračunskem primankljaju, premajhnem investicijskem delu, oziroma premajni razvojni naravnavnosti predloga proračuna za letošnje leto ter drugih upravičenih ter neupravičenih očitkih. Pa vendar je potrebno nekaj poudariti, kar je v dosedanjih diskusijah imelo predvsem negativno konotacijo.
Prvič, primanjkljaj. Primanjkljaj v višini zapadlih obveznosti za zadolževanje v preteklosti, je potrebno realno oceniti in marsikatera sredina, tudi tista, h kateri si želimo pridružiti, bi bila zadovoljna s takšno višino primanjkljaja, ne glede da je res ta primanjkljaj prvič v naši državi.
Premalo je poudarjena razbremenitev gospodarstva oziroma padajo nasprotni učinki, da skozi proračun oziroma v tem letu ni bilo temu problemu posvečeno dovolj pozornosti. Ampak kaj je zmanjšanje prispevne stopnje za pokojninsko zavarovanje, kar je imelo za posledico direkten pritisk na državni proračun in vse zagate, ki so s tem povezane. V vsakem primeru je šlo za razbremenjevanje gospodarstva.
Kot tretje; je potrebno biti pošten in objektiven in ugotoviti, da z letošnjim proračunom, s tem poznim njegovim sprejemanjem plačujemo tudi marsikateri račun iz predvolilnega obdobja preteklega leta. Seveda so nerealna pričakovanja, da bi bilo nujno pri spremembi zakonodaje, ki je potrebna, o tem se vsi strinjamo, bilo pričakovati kratkoročne učinke. Edini kratkoročni učinek je že bil v tako imenovanem razbremenjevanju preko zniževanja prispevnih stopenj, vse ostale poglavitne probleme, ki povzročajo proračunsko stisko, tako reformo pokojninskega sistema in drugo, bodo pač učinki malo na daljši rok in tudi iz tega ne bo možno odpraviti pomanjkljivosti tudi v naslednjem letu.
Zaradi tega vsega naštetega, poslanska skupina Slovenske ljudske stranke meni, da je potrebno nadaljevati postopek za sprejemanje proračuna za letošnje leto, kljub nekaterim odprtim problemom, ki so, to je dejstvo, in podpira predlog sklepa, ki ga je predlagal Odbor za finance in monetarno politiko. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDEREJ GERENČER: Hvala, gospod Trofenik. Besedo ima gospa Maria Pozsonec, ki bo govorila v okviru madžarske narodne skupnosti. (Ne želite.) Hvala.
S tem smo izčrpali prijave vodje poslanskih skupin oziroma predstavnikov poslanskih skupin. Prehajamo na razpravo poslancev. Pismo so se prijavili Marijan Schiffrer, Benjamin Henigman, Aurelio Juri, dr. Helena Hren-Vencelj, Vincencij Demšar, Ivan Božič, Mirko Zamernik, Jurij Malovrh, Franc Pukšič, Samo Bevk, Izidor Rejc. Prosim, če je še kakšna pisna prijava! Takoj jo oddajte, ker drugače bomo omejili razpravo na 5 minut, kdor se ne bo prijavil. Hvala lepa.
Pričenjamo razpravo poslank in poslancev. Prvi ima besedo gospod Marijan Schiffrer. Prosim.
MAG. MARIJAN SCHIFFRER: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Včeraj sem vam prihranil eno muko in vam nisem bral in vas seznanjal s poročilom komisije, ker ste pač dobili vse to priloženo k temu sklicu za to izredno sejo. To se pravi, da mi boste mogoče danes dali tudi kakšno minuto več, ker tudi upam, da vas ne bom bremenil s kakšnimi številkami.
Namreč, če mi dovolite, ta proračun bi z nekega drugega zornega kota osvetlil. In sicer iz zornega kota porabnikov. Namreč, če imate pred sabo Poročevalca in gledate postavko 1812, kjer je napisano, da je pač to Urad za zamejce in izseljence z gotovimi številkami, bi vam rad povedal, kdo so ti zamejci in pa ti izseljenci, ki vseeno nekaj državnega proračuna, upam, bodo dobili in tudi porabili.
Začnimo z zamejci. Vsi jih poznate, po mojem. To so Slovenci v Kanalski dolini, potem v Benečiji, to se pravi, če širše vzamemo, v videmski pokrajini. Ne vem, če vsi veste, da ima recimo samo videmska pokrajina devet slovenskih županov, to se pravi devet slovenskih občin. Potem so Goričani s štirimi poslanci in Tržačani s štirimi poslanci. To se pravi, ta zahodni del naše manjšine je kar močan.
Potem je naša manjšina v Istri, ob slovensko-hrvaški meji tudi za mnoge nepoznana, v okolici Buj in tam naprej. Potem je manjšina ob hrvaški meji, okolica Štrigove je tudi slovenska. No, potem so porabski Slovenci s tremi župani, ne vem, če veste za te kraje, to je Gornji Senik, Andovci, Števanovci; štajerski Slovenci, ki jih Avstrija, zaenkrat še ne prizna, ampak so začeli že dobro delati, imajo že svoje glasilo "Člen 7.", to je tisti znani člen iz državne pogodbe takrat med Avstrijo in zmagovitimi velesilami; in potem imamo Koroško, ki jo pa vsi dobro poznamo.
Na drugi strani imamo zdomce. Večina teh se ne bo vrnila. To so ljudje, ki živijo od Švedske na severu do Italije na jugu, od Velike Britanije na vzhodu do Velike Britanije na zahodu, do Avstrije na vzhodu. Največja koncentracija teh ljudi je v Nemčiji, samo imajo 33 kulturnih društev. Potem se to malo manjša in končno pridemo do Švice, ki ima, recimo, 5000 ljudi, 5000 Slovencev živi v Švici, nekaj čez 5000, to je bilo uradno prešteto. Švica je poleg Združenih držav Amerike edina država, kjer v svojih štetjih dovoljuje, da nekdo vpiše tudi kakšni narodnosti pripada. Torej v Švici je čez 5000 Slovencev. Potem je pa še najmanjša republika Lichenstein, ker žive v Lichensteinu, ki pa imajo dve društvi, to se pravi za tako majhno kneževino je to precej. In končno izseljenci, ki živijo onstran morij v prekomorskih državah od Kanade, Severne Amerike do Argentine in potem je še Avstralija.
Ponavadi me vsakdo vpraša, koliko jih pa je. Poleg Švice imamo točne podatke samo še v Združenih državah Amerike, kjer se je pri popisu prebivalstva iz 1990. leta 124.400 ameriških državljanov opredelilo za Slovence. Samo zvezna država Ohio ima 49.437 Slovencev, to pomeni 10 slovenskih občin. Koliko je pa pravzaprav vseh Slovencev za mejami matične domovine? Po zmernih ocenah kakšnih 300.000 ljudi. To se pravi Ljubljana, seveda Ljubljana daleč od prave Ljubljane, tako fizično kakor tudi, žal, v povezavi. Te naše ljudi preveva ena sama misel; umreti nočejo, nočejo se potujčiti.
Priznam, da se vseh njihovih težav ne da rešiti le z denarjem, nekaj pa. Na primer v slovenskih šolah že mnoge učiteljice delujejo tudi po 50 let zastonj. To se pravi; v soboto poučuje ves dan, med tednom pripravlja naloge in jih popravlja. Potem vodi še otroške pevske zbore, potem še prireja igrice in naprej. To delajo zastonj. Tri izmed njih bomo v ponedeljek slavili, jim bo Republika Slovenija končno le priznala in jim dala odličje. To so tri učiteljice iz Argentine, ki vse že delujejo več kot 50 let in izgleda, da še niso tako utrujene, ker mislijo še naprej delati. Zato se mi zdi, da pomeni postavka dobro milijardo tolarjev od proračuna od 700 in toliko milijard celote za vso pomoč, ki jo potrebujejo - mačehovsko število, blago rečeno. To je letos celo 20% manj od proračuna za leto 1996. Tam je, če boste pogledali to postavko 1812, je več podpostavk, ki so za leto 1997 preprosto nič. Ne bi rad, ob takih govorih nerad uporabljam sentimentalne strune, vendar bi, če mi dovolite prebral samo nekaj kratkih odstavkov - upam, da ne bom preveč prekoračil - iz pisem, ki jih dobiva naša komisija. Recimo, Naš tednik, to je časopis na Koroškem. Poslali so mi eno kopijo, kjer tiskarna piše sledeče: "V zadevi dolga, ki je nastal iz tiska Našega tednika in znaša 31.7.1997 2,5 milijonov šilingov vas vljudno pozivamo, da nam najkasneje do 30. septembra predložite obvezen predlog za odplačevanje. V slučaju, da do tedaj ne dobimo ustreznega predloga in delnega odplačila smo prisiljeni vsaj začasno ukiniti tisk Našega tednika."
Potem je iz Benečije Novi Matajur, kjer recimo piše, da ne bom predolg: "Prepričani smo, da se zavedate, da bi bila za Slovence v videmski pokrajini izguba Novega Matajurja - namreč, ker ga tudi mislijo ustaviti - nepopravljiva škoda. Potem ko smo v lanskem letu zabeležili izgubo slovenskih podjetij v Benečiji, ki so dajala delo našim ljudem. Zato vas vljudno prosimo" in tako naprej...
Potem je notri ena postavka dom v Pliberku, ki je letos zaznamovana z ničlo. Tam je poslalo, če tu vidite, ne vem koliko teh podpisov je, ampak vsaj več kot deset, tudi eno pismo, kjer pišejo: "Kulturni dom je za nas velikega pomena, saj ne predstavlja le olajšanja pri organiziranju kvalitetnejših prireditev, ki ne bodo zasnovane le regionalno, temveč tudi nadregionalno, povezava Pliberka in okolice s Koroško regijo v Sloveniji."
Potem so tukaj razni radii, ki prosijo za podporo, ker bodo sicer morali nehati oddajati in končno bi vas spomnil na našo zavezo. Mi smo na 6. seji 11.9.1997 sklenili med drugim, torej 10 sklepov, ampak trije so važni: "Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da se resolucija o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije - sprejeta tako in tako - ne uresničuje posebno na gospodarskem področju. Državni zbor opozarja Vlado Republike Slovenije, da je sedaj zadnji trenutek, da v predlogu državnega proračuna za leto 1997 in 1998 ustavi pogoje za uresničevanje resolucije"; ki je bila sprejeta lansko leto. In končno: "Državni zbor poziva Vlado Republike Slovenije, da ponovno prouči stanje pri zamejskem tisku ter zagotovi redno izhajanje časopisov in drugih publikacij, kar jo zavezuje 5. točka 4. poglavja resolucije."
Če bi vam vsa ta pisma, ki jih dobiva naša komisija zadnje čase tu pokazal, to bi bilo vredno branja. Lahko se pretvarja nekdo nekaj časa, ampak toliko ljudi se hkrati ne more pretvarjati. In potem, prepričan sem, osebno sem prepričan, da je sestavljavec predloga proračuna za leto 1997, ko je te ničle pisal tam notri v te podpostavke, to delal v naglici in mogoče zaradi pomanjkljive obveščenosti. Postavko je tam pač napisal kot jo beremo, in mogoče so mu rekli, daj "oškrtni" tale proračun za te-le zamejce in izseljence, tako ni nobenega blizu, saj bo šlo mimo. Prav tako sem pa tudi prepričan, čeprav ni zastopnikov vlade, ampak preko medijev bodo to gotovo izvedeli, da bo vlada sama z amandmajem popravila ta spodrsljaj. Gospode poslance pa prosim, da bi ta vladni amandma, ki bo gotovo prišel, sprejeli. Takrat, ob sprejetju tega amandmaja se bomo lahko mirno vprašali s pesnikom: "Kje, domovina, si?" In še bolj mirno odgovorili: "Vemo, niti meja."
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Schiffrer. Torej na seji prisostvuje nekaj ministrov, pa tudi državni sekretarji in podsekretarji, tako da vlada sliši, kaj se govori v tem parlamentu. Besedo ima gospod Benjamin Henigman. Ga ni? Prosim, gospod Aurelio Juri.
AURELIO JURI: Hvala, gospod podpredsednik. Vsem lep pozdrav! Ko sem se pripravljal na tole razpravo, sem razmišljal in se spraševal, kako se konstruktivno lotiti nekega dokumenta, katerega je usoda in vsebina v skoraj deset dvanajstinah, kajti, ko bomo to sprejemali, bo še mesec mimo, že zapečatena. In zatorej spremembe, kakršne koli bili argumenti, razlogi, pa morda tudi objektivne potrebe po le-teh so le kvečjemu virtualne. Velikih izkušenj s tovrstnimi zadevami, razen tistega, kar sem se naučili in kar sem moral obvladovati, ko sem bil župan, nimam. Razumem, da je oblikovanje, pojasnjevanje in izvajanje bilance prihodkov in odhodkov neke skupnosti, čeprav drobne, kakršna je naša, izredno zahtevna stvar, ne zavidam sestavljavcem tega papirja, toda ne morem mimo ugotovitve, da je obravnava gradiva, na katerem lahko posežem le v minimalnem delčku, nepotrebna in neproduktivna. Razen, če se moji pogledi o tem, kako je ta dokument oblikovan, kako je pregleden in predvsem, kaj omogoča in kaj ne onemogoča, ne vzamejo v obzir v vsej njihovi dobronamernosti kot sugestija za bolj primerno proračunsko politiko vlade v obdobju, ki prihaja. Torej v tem smislu sprejemam poziv, ki ga je uvodoma dal minister za finance.
Govorimo torej o proračunu za leto 1997, v mislih imamo seveda že 1998. leto. V upanju, da to, kar vlada ni znala, zmogla ali hotela vnesti v letošnjem, zapiše v naslednjem proračunu. In morda, pomislim, je še čas, kajti dokument, kot vemo, še nastaja.
Več ali manj smo vsi prejeli iz okolij, s katerih prihajamo, prošnje ali zahteve ali pozive, kakorkoli že, predloge sprememb že letošnjega proračuna, zato, da bi to finančno deko ali pregrinjalo vsak malce bolj k sebi potegnil in omogočil svojemu okraju ali interesni sferi tisti delček več denarja, kakor mu oziroma ji ga vladni izdelek namenja. Verjamem, da ni težko soglašati z ugotovitvijo, da je vsak primanjkljaj, večji ali manjši za državo, ki se poteguje za zadovoljivo rast družbenega produkta, ki se želi postaviti ob bok razvitejšim evropskim kolektiven, neprimeren in celo oviralen. Razen če, in znova smo pri č-eju, če zasluži vlaganju v razvoj oziroma ustvarjanju pogojev za večjo produktivnost, za večji prihodek, za bolj dinamično rast, seveda v korist novih delovnih mest, večje socialne varnosti in višanju individualnih in kolektivnih življenjskih standardov. Stroka, tudi tista, ki ni v službi te ali one politike ocenjuje, da pretiranega razvojnega poslanstva v predlogu letošnjega proračuna ni. Še več, zatrjuje celo, da zato, da bo škoda manjša tega papirja potem, ko je skorajda iztrošen ne kaža sploh sprejeti. Prihranili, če se ne motim, naj bi tako cca 20 milijard. Ko vidimo študente, delavce, upokojence, nezaposlene in druge bolj ali manj materialno šibke, če že ne ogrožene sloje prebivalstva, ki se čedalje bolj glasno potegujejo za svoje pravice, ne vem, ali je zadeva tako preprosta. Ne morem pa, da ne bi pritrdil oceni o pomanjkanju razvojnega goriva. Že če se ozrem na pozornost, ki jo vlada preko proračuna namenja kraju in regiji, kateri pripada. Pa da ne bo nesporazuma, ne mislim na porabo, ki je sama sebi namen, ampak na tisto, ki služi temu, da se omogoči večje napajanje proračunov, bodisi nacionalnega, bodisi lokalnega. Za Koper in južno Primorsko smo že nekaj let nazaj, pa še danes trdimo, da je ob ljubljanski najbolj propulzivna regija v Sloveniji. Zaradi geografske lege, bližine morja in dveh državnih meja, zaradi Luke, če mi bo dovoljeno še, nenazadnje tudi zaradi pridnosti, iznajdljivosti in sposobnosti njenih ljudi. Iz našega konca, torej to pričajo kazalci, v državno blagajno kar nekaj pomembnega denarja. In še več bi ga pritekalo, ko bi znali ta vrt gojiti. V nasprotnem primeru bosta začeli količina in kakovost njegovih pridelkov upadati, v škodo ne le domačinov zaradi ugašanja delovnih mest in nižanja dohodka, temveč vseh prebivalcev Slovenije, katerim bo moč namenjati, če ne bo zadovoljivih prilivov, iz leta v leto manj denarja. Pravimo, da ko lokomotive ne vlečejo več, se vlak ustavi. No, in take trende je že opaziti, če se prihodki, tako v nacionalno kot v lokalne blagajne, tanšajo. In čemu se Koper tožari, ko ima relativno nizko stopnjo brezposelnosti; kar nekaj podjetij izmed najboljših v državi; ko je deležen velika zanimanja tujega poslovnega sveta; ko je prvo pristanišče, ne le Slovenije, ampak tudi Avstrije in Madžarske; ko ga obiskujejo posadke ameriškega in drugega Natovega ladjevja ter najboljši svetovni jadralci; ko uživa kar nekaj tako imenovanih italijanskih penzij; ko nanj sije sonce in pihlja prijeten maestral? Tožari se zaradi tega, ker se boji, da bi ves ta kapital, ves ta potencial začel izgubljati na vrednosti oziroma usihati. Naj tu pripomnim, morda kot zanimivost, da nam statistika pravi, da je bila dinamika naložb in drugih razvojnih programov v Kopru v prejšnji komunalni ureditvi, torej do konca 1994. leta, ko so vladali več ali manj isti ljudje in ista politika v istem prostoru, zaznavno boljša, tako v mestu kot na podeželju. Zato naj ne čudi, ko tu in tam bentimo nad sedanjim sistemom lokalne samouprave.
No, naj pojasnim, čemu Koprčanka in Koprčan tarnajo. Ob sebi imata morje, pa vendar plačujeta najdražjo pitno in namakalno vodo v Sloveniji in to kar trikrat več kot povprečen Slovenec oziroma Slovenka. Sta edina od prebivalcev velikih mest, ki sta si sama zgradila stadion, nimata pa še športne dvorane, ne glede na to, da stavba že stoji, čeprav sta vanjo lastnega denarja vložila več kot kdorkoli kjerkoli drugje. Tudi takemu mestu primernega bazena nimata in dobro vesta, da drugje država pri takih rečeh veliko pomaga. S primatom zasvojenih mladenk in mladeničev na Obali se raje ne pohvalimo, pri čemer seveda ne zanikamo svojih lastnih odgovornosti, toda tudi država mora nase prevzeti delček krivde, ko občina sama, kljub potencialu, s katerim razpolaga, ne more zagotoviti zlasti mladim to, kar bi jih odvračalo od tovrstnih uničevalnih, razdiralnih in samouničevalnih skušnjav. Investicije v zdravstvu so se dobesedno v zadnjih letih ustavile in strehe raznih dispanzerjev že puščajo. Sam sebi postajam dolgočasen in zoprn, ko opozarjam na neustrezno prometno politiko do Kopra in drugih dveh obalnih mest. Verjemite, da ko bi bilo to v naših močeh bi zgradili mi državno avtocesto do Kopra in obalno cesto do Portoroža in še dalje do hrvaške meje, tako tudi drugi železniški tir, a žal tega bremena ne zmoremo. Svarimo pa pred zamudo, do katere pri teh projektih prihaja in pred posledicami, ki jih bo zaradi tega utrpelo, ne samo koprsko in regijsko, temveč tudi nacionalno gospodarstvo. Veseli me, da to oceno deli tudi Gospodarska zbornica Slovenije. Že prežvečene zgodbe ne bom tu ponavljal, le še enkrat bom pozval vlado, naj končno pohiti, preden bo prepozno in če se bodo tovornjaki vlačili po črnokalskem klancu še po letu 2000 ter Slovenske železnice ne bodo v stanju absorbirati prometa, ki ga bo Luka sprejemala, bo za obranitev konkurenčnosti edinega slovenskega pristanišča in sicer obalnega gospodarstva res utegnilo biti prepozno. Naj pri zgodbi o cestah dodam, morda tudi tu kot primer in kot zanimivost, da nam nacionalni interes v Kopru nalaga, da ne izpustimo iz rok nek droben, a pomemben del nacionalnega ozemlja, ki je prometno povezan s Hrvaško, katastrsko pa je slovenski. Gre za neko malo vasico, Mlini se kličejo, seveda pri Buzetu. A denarja za to, da bi zgradili tej vasici dostop z naše, domače strani je le za načrte.
Bližajo se dnevi vstopanja Slovenije v Evropsko unijo in torej spreminjanja statusa in režima državne meje. Bližajo se s tem dnevi, ko bo moral marsikdo, ki si danes na meji in z mejo služi kruh, poiskati drugo službo in zaželeti mu gre, da jo bo dokaj hitro našel, sicer bo vse nas, ki smo pričeli prepričani, ta proces zasovražil ter Evropo preklel. Na koprskem območju naj bi v nadaljnjih štirih do petih letih ugasnilo iz tega naslova kar 1200 delovnih mest. Toda izrek želja ni in ne bo dovolj. Potrebno bo oblikovati, tudi na kratek rok oziroma že v naslednjem proračunskem letu konkretne ukrepe in programe prezaposlovanja, pri čemer bodo občine lahko bistveno pomagale, če jim bo država to omogočila oziroma jih bo pri tem spodbudila in ustrezno finančno opremila. V Kopru se recimo trudimo, da bi ustanovili sodobno in vabljivo, predvsem vabljivo ekonomsko prosto carinsko cono, ki bi pripomogla k nastajanju kar nekaj novih prepotrebnih delovnih mest. A žal pretirane naklonjenosti vlade temu projektu do sedaj ni zaslediti. Verjamem, da bi podobne besede in misli o neustreznem odnosu države do potreb želja in sposobnosti lokalnih skupnosti porabili tudi za druge nosilce razvoja v državi. Ne verjamem pa, da gre rešitve poiskati v postaviti ali selitvi nekih resorjev in drugih državnih organov izven Ljubljane, ne verjamem, da gre rešitev iskati v nadaljnjem cefranju občin. S tovrstnimi razmišljanji ustvarjamo le iluzijo decentralizacije in nadaljnje demokratizacije družbe. V resnici pa nič drugega ne počnemo kot to, da nadalje bohotimo upravo, širimo neracionalno trošenje in slabimo reprodukcijsko sposobnost družbe, s čimer jo hote ali nehote obsojamo na siromašenje. V kolikor se jaz na te zadeve spoznam in v kolikor me na to opozarjajo tisti, ki jih bistveno bolje obvladajo in jim zaupam, torej predlog letošnjega proračuna, v kolikor mu še priznamo nek smisel, ne daje zadovoljivih odgovorov na izrečena opozorila in na izzive, ki nam jih postavlja skupno ubrana evropska smer. Upati je le, da bo to o čemer sem govoril, vsaj delno zaleglo ob oblikovanju proračunske politike za leto, ki prihaja, sicer se nam bo slabo pisalo. Pozivam vlado, da pozorno in odgovorno prisluhne izrečenim opozorilom.
Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Juri. Besedo ima gospa dr. Hren-Vencelj.
DR. HELENA HREN-VENCELJ: Lepo pozdravljeni. Dotaknila se bom v zvezi s proračunsko razpravo treh področij. To je proračuna, ki je povezan ali pa sredstev, ki nam jih bo dodelilo Ministrstvo za znanost in tehnologijo, Ministrstvo za kulturo in pa Ministrstvo za šolstvo in šport, vendar pa le v relativno majhnem segmentu, tako, da ne bom predolga.
Ko smo razpravljali na Odboru za znanost in tehnologijo se je izpostavilo, da pravzaprav smo Slovenci - in to smo vsi vedeli, čeprav to neradi priznamo - zelo neizobražen narod, da manj kot 3% ljudi ima diplomo neke visoke šole ali univerze, če primerjamo z Nemčijo, kjer je 19%. To se odraža tudi na sestavi raziskovalnih skupin v naši državi, kajti relativno malo ljudi se odloča za raziskovalno dejavnost, deloma zaradi majhnih sredstev, ki so na voljo, še bolj pa zaradi težave s kasnejšo zaposlitvijo. Tako da ena od teh značilnosti je, da so naše raziskovalne skupine stare, kar že a priori ne daje upanja na kakšne posebne dosežke v primerjavi z Združenimi državami, kjer so raziskovalne komisije mlade. Potem slaba stimulacija raziskovalcev, tako da se novinarji včasih delajo že kar norca iz tistih ljudi, ki se ukvarjajo z raziskovalno dejavnostjo ali pa sploh s področjem drugih kulturnih dejavnosti v primerjavi z ostalimi panogami v gospodarstvu. Potem struktura sredstev je tudi problem, kajti vse več raziskovalne dejavnosti se pokriva le z državnega proračuna, vedno manj je tistih sredstev, ki bi ne prihajala neposredno iz gospodarstva, kar je povezano s slabenjem gospodarske moči, in posledično k temu tudi v drobnem gospodarstvu se zmanjšuje izobrazbena struktura oziroma se to stanje slabša. Ta proračun tega ne bo spremenil.
Po velikosti je pravzaprav proračun Ministrstva za znanost in tehnologijo nekako sprejemljiv in predstavlja ustrezni del celotnega proračuna. To je 2,56%, čeprav je na spodnji meji sredstev, ki ga iz državnih sredstev namenjajo v raziskovanja druge dežele, ta je med 2,5 in 3,3, vendar pa moram opozoriti, da prihaja pretežen del sredstev za to področje iz drugih virov, ne iz državnih. Tako da smo tukaj močno podhranjeni. Nominalno gledano seveda je 25% povečan proračun videti zelo veliko, v resnici je to komaj slabih realnih 15%. Pač pa razdelitev sredstev po posameznih postavkah ne odraža pozitivnih trendov in definitivno ni usmerjena v evropsko primerljiv način financiranja znanosti. Inštitutom namenja nekaj več kot je pravzaprav dogovorjenih 70% sredstev, in gospod minister se je nekje pohvalil, da mu je uspelo ohraniti mrežo raziskovalnih inštitucij, kar je hvale vredno, vendar pa perspektivno pa to ni, ker ni denarja.
Postavke za financiranje raziskovanja infrastrukture za delo podiplomskih študentov za podiplomske šole so daleč pod še tako skromnimi pričakovanji. Sredstva za raziskave so nominalno sicer večja, vendar praktično brez investicijskih vlaganj. Gospod Arhar nas je opozoril tudi na to, da raziskovalna oprema, kakor tudi druga sodobna oprema zastari ne v 10 letih, kot mi računamo z našo amortizacijo, temveč v dveh do treh letih. Torej tudi na tem področju Ministrstvo za znanost in tehnologijo namenja za raziskovalno opremo izredno skromna sredstva.
V celoti se s tem proračunom nadaljujejo negativni trendi, ki ne bodo omogočili, da bi se slovenija enakovredno vključila na tem področju v Evropo. Problem obstaja tudi tukaj, to se pravi ti različni uradi in pa paradržavne inštitucije, ki sicer v celoti nimajo velikih sredstev, ampak drobijo še tako majhna sredstva za raziskovalno področje. Tako na primer, se človek sprašuje kakšen je učinek, nismo dobili niti zadovoljivega pojasnila, kakšen je učinek delovanja različnih uradov pri Ministrstvu za znanost in tehnologijo, od, recimo, Agencije za inovacije in tako dalje. Bilo je pa že rečeno, da bo, vsaj gospod Gaspari je o tem govoril, da bo tukaj nekoliko več reda. Upajmo, da ga res bo.
Ministrstvo za kulturo je eno od ministrstev, ki ima relativno malo sredstev. V celoti je bilo namenjenih sicer 16% več, kar je realno okrog 10%, vendar pa, če pogledamo, kako so ta sredstva razdeljena že zdaj, pri čemer opozarjam, da nimamo nacionalnega kulturnega programa, to se pravi, da so bila razdeljena verjetno po neki šabloni iz preteklosti, poberejo 40% plače v javnih zavodih, ki jih ministrstvo financira. Potem 21% materialni stroški in slabih 13% za programe kulturnih projektov, recimo, Mesec kulture v Ljubljani je pojedel veliko tega. In le po par odstotkov je namenjenih za vse ostale dejavnosti na področju kulture. Tako da je pričakovati, da bodo naši naravni in kulturni spomeniki še naprej propadali, tako kot so do zdaj, kajti večini jim ne bo mogoče pomagati.
Pri Ministrstvu za šolstvo se bom dotaknila predvsem visokega šolstva. V celoti se mi zdi ta proračun zelo nepregleden. Naša stranka zahteva neke jasne postavke, kako se financira visoko šolstvo. Prvič namreč ohranja nesprejemljiv način financiranja visokega šolstva izključno preko pedagoških programov, tako kot se to dela v srednji šoli. In zato ni ovrednoteno in financirano temeljno in obvezno raziskovalno delo visokošolskih učiteljev. In to je eno od osnovnih stvari evropsko pojmovane univerze. Tega tudi v Ministrstvu za znanost in tehnologijo, te postavke, torej tega tudi ni ovrednoteno na drugem ministrstvu, tako da ne ve, univerza ne ve pravzaprav, kje je.
Podiplomsko izobraževanje, namenjeno mu je 90 milijonov, je tako revno financirano, tako seveda kot tudi druge stvari na področju visokega šolstva. Univerzi sta financirani, kot da bi bili visoki strokovni šoli in ne, pravzaprav najvišja izobraževalna institucija. Zato nič ne čudi, da ministrstvo ohranja plače na univerzah in na visokih šolah na sedanji, ponižujoče nizki oziroma nesprejemljivi ravni. In kot osnovna zahteva je, da Ministrstvo za šolstvo javno, jasno pove, kako bo financiralo visoko šolstvo. In to je pravzaprav osnova za razpravo o proračunu.
Poleg tega bi pa rada vprašala še, kaj je z dualnim šolstvom. V Celju smo imeli posvetovanje na to temo, kjer je bilo ministrstvo, skoraj da rečem, bledo zastopano, mislim ne v barvnem smislu, pač pa bolj neprepričljivo. Vsi drugi subjekti, ki tukaj sodelujejo, predvsem pa Obrtna zbornica, pa so imeli jasno zastavljene cilje, ki jih pa mora Ministrstvo za šolstvo in šport pomagati uresničiti. Letos se v dualno šolstvo vpisuje poizkusno več kot 800 vajencev in tudi ti nimajo statusnega problema rešenega še do konca. Tako da bomo na to temo dali tudi amandma in ga že zdaj napovedujem in prosim, da ga boste podprli.
Potem pomanjkljiv oziroma ne najdemo podatkov o tem ali pa želimo, da vlada poda oceno o deležu tako imenovanega šolskega tolarja. V sedanjem proračunu in pa tudi v bodočem za leto 1998, in če je potrebno, naj vlada sama predlaga ustrezne spremembe za boljšo razporeditev teh sredstev.
Center za šolske in obšolske dejavnosti, ki je dostikrat imenovano v časopisih in o katerem je slišati različne polemike, namenja za investicije 200 milijonov in 430 za dejavnost. Pri tem pa ministrstvo pravzaprav, torej toliko kot dobi Ministrstvo za znanost in tehnologijo oziroma kot je namenjeno Ministrstvu za znanost in tehnologijo za raziskovalno dejavnost 10.000 raziskovalcev. Pri tem pa ne razčisti, ali so se in se še dogajajo programske in kadrovske nepravilnosti. Ministrstvo za šolstvo in šport mora najprej to področje urediti.
Mimogrede, v občini Brežice imajo bivši dijaški dom s kapacitetami, ki bi bile lahko temu namenjene, vendar že nekaj let ne dobijo odgovora od Ministrstva za šolstvo, kaj s to stavbo pametno napraviti. Podobno recimo Center za poklicno izobraževanje s sicer nizkimi proračunskimi sredstvi, vendar pomanjkljivo oziroma nimamo podatka o tem, kakšno je bilo, kaj so napravili na področju dualnega šolstva oziroma na splošno lahko rečemo, da je proračun nepregleden in zato težko sprejemljiv v celoti, čeprav je velik porabnik vseh proračunskih sredstev. Kot je že marsikdo v tej dvorani rekel, je pravzaprav razpravljati o tem proračunu bolj proceduralne narave kot pa, da bomo iz tega potegnili kakšne učinkovite sklepe ali pa učinkovita dejanja.
Vendar pa mislim, da bi morala vsaj nekaj tega vlada upoštevati pri načrtovanju proračuna za prihodnje leto. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospa Hrenova. Besedo dajem gospodu Ivanu Božiču. Se opravičujem gospod Božič. Replika, gospod Jakič.
ROMAN JAKIČ: Hvala za besedo. Zelo kratek bom. Jaz se seveda v večjem delu izvajanja dr. Helene Hren-Vencelj popolnoma strinjam. In seveda upam, da bo ta država v bodoče več namenjala v področje šolstva in športa, tako materialno in seveda s tem tudi stimulirala kadre, ki tudi jaz mislim, da so pač slabo plačani ampak pač realnost je taka.
To, kar sem se hotel oglasiti, je pa zaradi korektnosti podajanja informacij. Izza te govornice bi bilo vseeno korektno povedati, da niso sami 3% ljudi, ki imajo visoko, višjo oziroma doktorat in magisterij. V Republiki Sloveniji je teh 8%. In če govorim v imenu Liberalne demokracije Slovenije seveda mene kot predstavnika mlajše generacije veseli, da od takrat, ko je LDS prevzel ta resor, da se je seveda ta možnost lažje mednivojske prehodnosti šolajočih se mladih generacij rezultiralo v tem, da takrat, ko smo prevzeli ta resor, je bilo na obeh univerzah, Ljubljanske in Mariborske univerze 36.000 redno in izredno vpisanih študentov, v letošnjem letu pa beležimo 52.000 vpisanih študentk in študentov na obeh univerzah. In seveda, kar se tega tiče, moram pa, ne zato, da bi hvalil svoj resor, ampak iz tega stališča reči, da je seveda ministrstvo veliko naredilo v teh letih. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Božič. Prosim. Gospod Sovič, replika.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Jaz mislim, da je gotovo res, da je na področju izobraževanja bilo precej napredka. In mislim tudi, da je, vsaj v mojih očeh, minister dr. Gaber v tem mnogo naredil. Mislim pa, da se moramo vsi skupaj zavedati dejstva, da Slovenijo na tem področju še precej čaka.
Obstaja seveda vrsta meril, eno so recimo, je število diplomantov, drugo je število študentov in če vzamemo to merilo, število študentov, potem je razkorak še vedno med Slovenijo in Evropsko zvezo po številu študentov na recimo 1.000 prebivalcev. Prav tako je mnogo za narediti tudi še na področju vzpodbujanja podiplomskega študija. Tako da jaz mislim, da napori in jaz predpostavljam, da je to skupna točka oziroma rdeča nit obeh diskusij, napori za to, da bi država dala večjo podporo izobraževanju, pa tudi znanosti in tehnologiji, če še ta del na neki način zraven pridružim, so gotovo v jedru razvojne politike te države. In samo s tem bomo lahko svoje razvojne potenciale povečali. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Sovič. Replika, minister doktor Gaber.
DR. SLAVKO GABER: Gospod podpredsednik, gospe in gospodje! Želel bi pravzaprav pojasniti par stvari, ki so bile tukaj izrečene. Res je, da izobrazbena struktura te države ni posebej ugodna, je pa seveda daleč bolj ugodna od tiste, ki je bila tukaj predstavljena. Znotraj populacije, ki je stara med 25 in 64 let je 8% takšnih, ki imajo višješolsko izobrazbo in 8% takšnih, ki imajo visokošolsko izobrazbo, in pa za nekaj, mislim, da več kot odstotek tistih, ki imajo izobrazbo, ki je višja od prej omenjenih. Morda opozorim zgolj z željo, da bi ti podatki se uporabljali na publikacijo, ki mislim, da ste jo vsi dobili. In tu znotraj je dosti statistike popisane in se to da primerjalno pregledati.
Ko govorimo o strukturi izobrazbeni v tej državi, je sočasno res, da je zasluga tega državnega zbora in verjetno v kakšnem delu tudi vlade, da se ta struktura izboljšuje v zadnjih letih. Seveda je prva zasluga zasluga državljank in državljanov v tej državi, ki se odločajo za nadaljevanje študija. Ne drži podatek, da mi zaostajamo za povprečjem Evropske unije po vključenosti naših mladih v posekundarno izobraževanje. Te podatke je med drugim prav tako mogoče najti v tej knjigi, so pa seveda, kaj bi bilo drugega, povzeti po OECD-ju in primerjave naše so narejene z OECD-jem in pa z evropsko komisijo. Mi se približujemo slavnim 35% letne "kuhorte", ki se vključuje pri starosti 19-ih let v nadaljnje izobraževanje. Moja ocena je, da bi ta država morala znati priti v doglednem času do 40% vključene generacije. Lahko povem z veseljem, da se je tudi delež tistih, ki uspešno preidejo iz prvega letnika v drugi, povišal iz še ne tako davno tega, 57% vpisanih na 70%. Kar je še vedno, to pa je podatek, ki je pod povprečjem Evrope, tu nekje okrog 10% točk pod tistim, kar bi mi želeli imeti.
Toliko o tem, kaj se ta trenutek dogaja. Mi poskušamo ta trenutek vendarle doseči to, da bi enakomerno te priložnosti po državi razporejali, krepi se visoko šolsko središče na obali. Iz 700 smo prišli na nekaj več kot 2000 študirajočih tam. Odprli smo do sedaj 5 višješolskih programov v različnih koncih države zunaj centrov teh obeh univerzitetnih, in v to smer bomo nadaljevali. Ti koraki so pomembni, jaz mislim, da so narejeni v pravo smer, tudi po ocenah mednarodnih ekspertov, so pa seveda še daleč od že zadostnih.
Tisto, kar nas tepe in nas bo že nekaj časa na ravni izobrazbene strukture teplo, ker se je potrebno zavedati, da toliko ljudi, kot se jih šola ta trenutek, se jih nikoli v tej državi še ni, je dejstvo, da smo imeli v 80. letih resno dolino. Jaz ne razpravljam o tem, zakaj smo jo imeli, vendar to dejstvo ostaja in mi se bomo morali prizadevati predvsem v tej smeri, da bomo povečali delež sredstev tudi za izobraževanje odraslih. Za pridobivanje prvega poklica, za dosego takšne stopnje izobrazbe, da je gibljivost po tej populaciji večja, da lažje preidejo iz enega poklica v drugega, kadar je to nujno.
Gospod podpredsednik, toliko v pojasnilo k prvi temi. Dotaknil pa bi se še, če smem dveh drugih. V tej isti publikaciji lahko najdemo tudi podatke o tem, koliko se v tej državi vlaga v visoko šolstvo. Indeks, konkretno letošnji, je tam nekje okoli 125. Ne kaže ga podcenjevati. Upoštevajoč deflatorje se je v zadnjih petih letih količina sredstev, ki jih Ministrstvo za šolstvo vlaga v to področje praktično podvojila. Ta država bo letos vložila, kot sem omenjal nekaj dni nazaj, v to področje okrog 30 milijard tolarjev. To niso zanemarljive številke. Kdorkoli jih jemlje resno in se v njih poglobi, vidi seveda, da smo z njimi poskušali deloma popraviti plače, jaz se strinjam, da so plače na univerzi nizke. Vendar raje ne mislim, kakšne so bile pred parimi leti. Ker, če kdo gre pogledat to gibanje plač, potem mu bo marsikaj tudi iz tega jasno.
Kar zadeva preglednost financiranja univerz, bi pa jaz prosil, če lahko ločimo dvoje. Eno je preglednost proračunskih postavk. Mislim, da so te v precejšni meri pregledne. Drugo je želja po tem, da bi financirali univerze po tako imenovanem kosovnem principu oziroma, da bi uporabljali tako imenovan "lump some budgeting" za financiranje univerz. To predpostavlja nekaj, česar se oba rektorja, mislim da, temeljito zavedata. Država se tega lahko loti takrat, ko univerzi vzpostavita kvalitetno mrežo ocenjevanja kvalitete. Po svetu te sisteme poznajo, nikjer na svetu pa ne poznajo sistema, ki bi mogoče komu bil drag in po katerem bi rekli: tukaj je 28 milijard, vaša avtonomija se sestoji iz tega, da jih porabite kakor vas je volja. Tega sistema ni in ni ga nikjer. Torej sredstva se povečujejo iz leta v leto za področje visokega šolstva, letos približno z indeksom, ki sem ga omenil in tako se meni vsaj zdi prav.
Tisto, kar je največja pomanjkljivost tega financiranja, pa je neurejeno financiranje podiplomskega študija, kar je skupna naloga obeh resorjev. In ta država bo morala začeti resno razmišljati o naslednji stopnji izobrazbe. Tako kot je nekdaj nekaj pomenilo to, da ima nekdo visokošolsko izobrazbo, počasi čez desetletje to ne bo pomenilo praktično nič posebnega. To bo nekaj, kar bomo vsi privzeli v zakup. Štelo bo samo še to, kdo ima več kot visokošolsko izobrazbo.
Če se na kratko dotaknem še dualnega sistema. Kar zadeva dualni sistem, je tako, da imamo letos nekaj več kot 630 tistih, ki so vpisani, s sklenjenimi pogodbami in začenjamo s tem procesom. Sodeluje pri tem tudi zbornica, obe zbornici in jaz mislim, da bomo to zadevo znali izpeljati. Upam, da le z manjšim sodelovanjem prav Ministrstvo za šolstvo, v svetu tovrstne stvari prevzemajo Ministrstva za delo, Ministrstvo za gospodarstvo in pa seveda zbornice. Tako je to urejeno v Avstriji, Nemčiji, ta trenutek na Norveškem in še kje. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Sovič, prosim še enkrat replika. Gospod Božič že čaka, ker bo odšel. Prosim.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani, jaz seveda ne bi želel zavlačevati tega in bi rad zato zelo hitro končal, da bo spoštovani kolega Božič lahko začel z razpravo.
Rad bi samo opozoril, da podatki, ki sem jih navajal, so iz knjižice, ki jo je izdala pravzaprav na nek način Vlada Republike Slovenije, Statistični urad Republike Slovenije "Slovenija v številkah 1997". In v tej publikaciji na strani 62 piše naslednje: da je število študentov na 10.000 prebivalcev v Republiki Sloveniji v letu 1993 - 202, v evropski petnajsterici, z upoštevanjem dejstev, da niso vse države bile zajete, pa 302. Pomeni, da je v Republiki Sloveniji 202, v Evropski zvezi 302.
No, iz podatkov s strani 20 pa lahko opazimo, da je v letu 1996/97 bilo v Sloveniji približno nekaj čez 50 tisoč študentov, kar, če delimo z 2 milijona, pomeni, da je potem v Sloveniji približno 250 študentov na 10.000 prebivalcev, v Evropski zvezi pa 302. Torej določena razlika tu obstaja. Jaz seveda še enkrat poudarjam, ne bi rad posegal v to, ali je to na kakršen koli način možno pripisati ministrstvu. Obratno. Jaz mislim, da je bilo, resnično tudi zahvaljujoč ministru, ogromno naporov v Sloveniji narejenih za to, da bi se tudi na tem področju približali Evropski uniji. In kot enega od rezultatov vlade, več vlad, ne samo te, bi povedal, da je v 10 letih, torej od leta 1985 do 1995 oziroma 1996 se je v principu število procentov v Sloveniji podvojilo.
Ampak še vedno, poudarjam, je število študentov v Sloveniji manjše kot je povprečje v Evropski zvezi. O tem se tudi strinjam z vsemi, ki bodo rekli, da ni število študentov edini kriterij, da je tudi število diplomantov pomemben kriterij. Tudi to je vse res, ampak gole številke pač govorijo zase in nima smisla, da bi se o njih prepirali, razen če se vlada s tem ne strinja, kar v tem biltenu piše.
In še drugo, kar bi rad povedal. Tudi sam mislim, da je stopnja transparence tega proračuna precejšnja. Je pa res, da smo na Odboru za znanost in tehnologijo, ko smo želeli izluščiti na nek način koliko ta država daje za področje visokega šolstva imeli kar nekaj težav. In verjetno smo kar težko razbrali koliko teh sredstev je. Upam, da bomo pač z prijazno podporo Ministrstva za šolstvo in šport tudi do teh podatkov prišli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika je še ena. Gospod Mežan. Potem pa zaključujemo z replikami, ker sem že nekajkrat najavil gospoda Božiča.
JANEZ MEŽAN: Gospod podpredsednik, se opravičujem, ampak vendarle imam pravico do replike. Mogoče samo tisto, kar se je ravno odprlo vprašanje, kar se tiče preglednosti proračuna. Ministrstvo za šolstvo in šport, gospa doktor je omenila, da ni pregleden, gospod dr. Gaber je rekel, da je pregleden. Verjetno ni pregleden, saj ne v takšni meri kot je pregleden recimo proračun Ministrstva za promet in zveze, kjer imamo navedeno od vsake ceste natančno, ki bo letos obnovljena v proračunu, do križišča, do semaforja in tako naprej. Če recimo pogledate samo preglednost proračuna kar se tiče investicij. Za investicije gre za Ministrstvo za šolstvo letos približno 6,5 milijard tolarjev in postavke, ki so navedene so naslednje, recimo: adaptacije in dozidave 968 milijonov, nič drugega. Za katere adaptacije, koliko gre za adaptacijo, ni nič napisanega. Ali recimo srednješolstvo novogradnje 993 milijonov. Nobena, katera šola, koliko. Ali izgradnja telovadnic 418 milijonov, nikjer katera šola, koliko in tako naprej. Ali centri, ki so bili ravnokar omenjeni, centri za šolsko in obšolsko dejavnost 200 milijonov. Nikjer ni zapisano kateri center, za kaj in koliko. To je dejstvo, da proračun Ministrstva za šolstvo po moji sodbi ni primeren. Primerjajte samo Ministrstvo za promet in zveze in boste videli razliko. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Replika, gospod minister.
DR. SLAVKO GABER: Gospod podpredsednik, moja izjava je bila relativno natančna. Trdil sem, da je proračun v tistem delu, o katerem gre za visoko šolstvo relativno pregleden. Naj pa rečem tudi to, kar gospod predsednik Odbora za šolstvo, kulturo in šport tudi ve, da smo mi že na seji tega odbora napovedali, da bomo sami podprli idejo, da se navedejo vse šole in vsi objekti, tako kot so se že kdaj v preteklih letih, zato pod tistimi številkami, ki govorijo o globalih, na primer za srednje šole, za telovadnice, za domove in podobno in se s tem strinjam, tako da bo tudi v tej točki proračun preglednejši.
Naj rečem tudi to, da smo odboru že dostavili na mizo precej bolj natančne podatke, kot so ti, ki so tukaj zapisani v Poročevalcu - na šolo natančno, na objekt natančno in po milijonih prav tako. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Mežan.
JANEZ MEŽAN: Hvala. Bom zelo kratek. Investicije za visoko šolstvo, postavka 6321 - 721 milijonov, nič drugega. Res pa je, da smo dobili na klop seznam investicij v šolski prostor, vendar pa to ni del Poročevalca, ampak je to naknadno in tega ljudje ne dobijo v roke. Ljudje dobijo v roke Poročevalec. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še ena replika, gospod Moge.
RUDOLF MOGE: Hvala. Jaz se opravičujem, spoštovane poslanke in poslanci, ker se vpletam v to obravnavo. Ampak proračun, kot je predstavljen, smo tudi na Odboru za kulturo, šolstvo in šport ugotovili, kar je predsednik tudi v svojem uvodnem poročilu povedal, velja pa tudi za Ministrstvo za znanost, tehnologijo in razvoj, Ministrstvo za zdravstvo itd. Je sestavljen tako, da je poslancem onemogočeno dajanje amandmajev, to je naslednja faza, da bi lahko zase oziroma v programih, ki jih ta ministrstva imajo, si izborili določena sredstva. Če je tamle samo postavka, kot jo je povedal predsednik za srednjo šolo ali če si pogledate postavko investicij v zdravstvu ali kakšno postavko, kjer je minister za znanost in tehnologijo... Nima poslanec osnove, na kaj bi vezal ta svoj amandma oziroma kako bi spravil projekt v ta amandma.
Zato se mi zdi pametno, predsedujoči, da ko bomo to razpravo zaključili, da se te misli, ki ste jih predsedniki odborov tukajle natresli, realizirajo v tej smeri, da se pri takšnih postavkah, kjer so milijardni zneski, navede, za kaj gre, da se lahko poslanci potem pri formiranju amandmajev sklicujejo, kaj je v tej postavki oziroma kaj ni in lahko to postavko z amandmajem dopolnijo. Tako kot je sedaj, pa lahko nekdo vloži amandma, ki je v bistvu, če ga vloži, neoperativen in bi tak amandma pristojno delovno telo moralo zavreči.
Zato se mi zdi, da je ta pripomba tukaj smiselna, res pa je, kar je povedal minister za šolstvo in šport, da so pa prinesli za te postavke, za katere pa drugi poslanci, ki niso člani odbora, ne vedo, kaj se skriva, da so pa res prinesli na odbor in vse te stvari pripravili in da mislijo v ta namen proračun spremeniti. Oglasil sem se samo zaradi tega, da bi se te stvari naredile tudi pri vseh drugih ministrstvih, da bi imeli poslanci potem možnost vlaganja amandmajev. Se oproščam, če sem bil nekoliko daljši.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, predsedujoči! Do replike me je potegnilo to izvajanje oziroma nekako prepričevanje, kaj je potrebno oziroma kaj ni potrebno v proračunu Republike Slovenije prikazati.
Namreč, namen tega je, da bi bil proračun čimbolj transparenten in da bi tudi v bodoče poročila Računskih sodišč lahko bila torej bolj v tej smeri, da so bile pač postavke uporabljene namensko, ne pa nenamensko, tako kot piše v pregledu Računskega sodišča, ker je bila recimo večja poraba v določenih pozicijah, seveda pa tudi na določenih pozicijah manjša poraba. Kot piše tam, priprava na maturo in njena izvedba. Za 103 mililjone Sit je bila dejansko manjša poraba, kot pa je bila planirana in je imel minister možnost to porabiti. Postavlja se vprašanje, ali so za te 103 milijone dobili učitelji, ki imajo tako ali tako nizke osebne dohodke, tudi manj plačano za opravljanje mature, ali bi lahko teh 103 milijone, in osebno sem prepričan, da bi bilo prav, da tu, na tej postavki, ne bi bilo manjše porabe, ampak da bi ta sredstva za popravljanje nalog, pripravo naše mladine za maturo in tako dalje, pač ta sredstva bila porabljena in dana učiteljem.
Na koncu pač piše to mnenje. In ocena Računskega sodišča kaže na neustrezno planiranje potrebnih proračunskih sredstev za posamezno proračunsko leto, kakor tudi za zanašanje na že ustaljeno prakso prenosov sredstev proračunskih postavk ter s tem nenamenske rabe sredstev. Na samem odboru je res to, kot je minister povedal, smo poslanci, ki smo člani tega odbora, dobili za nekatere investicije na demografije osnovno šolstvo in tako dalje, obljubil pa je seveda, da še dobimo celovitejši pregled za investicije iz izravnave. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo dajem gospodu Božiču. Še replika. Gospod minister.
DR. SLAVKO GABER: Se opravičujem. Upam, da bo lahko zadnjič. Kar zadeva teh 103 milijonov tolarjev, ki jih nismo porabili za opravljanje mature v letu 1995, bi rad povedal, da je šlo za prvo opravljanje mature v tej državi po novem sistemu. Prijavljenih je bilo takrat, ko smo načrtovali, k maturi nekaj več kot 9000 kandidatk in kandidatov. Potem je dejansko šlo na maturo mislim, da okoli 1500 manj teh in seveda smo, mislim da, ravnali racionalno, ker smo porabili manj denarja. Prerazporedili pa smo ga, v kolikor smo lahko ugotovili sedaj, ker govorimo o letu 1995, o tistem govori poročilo, na materialne stroške srednjih šol. Ta prerazporeditev je bila opravljena. To med drugim kaže na to, da ni vedno lahko na tolar natančno planirati postavke. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Besedo dajem gospodu Božiču.
IVAN BOŽIČ: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Saj nas je malo v dvorani, ampak vseeno je prav, kadar je veliko replik, pomeni, da je nekaj zanimivega. In kjer je dim ponavadi, so rekli, da je tudi ogenj.
Gospe poslanke in poslanci! Jaz bi rad bil res bolj kratek ampak nekaj stvari bi pa rad postavil takole. Govorimo o krstnem sprejemanju proračuna ali pa o obravnavi proračuna za leto 1997. Jaz prosim, da bi nam vlada ponudila ali prikazala, kakšen je bil predlog ministrstev za proračun za leto 1997 ex ministru lani oktobra meseca in bomo videli, kaj je kdo pridobili in kaj je kdo izgubil. In tudi videli bomo, ali se je splačalo eno leto oziroma enajst mesecev pogovarjati, preden smo to dobili na mizo.
Drugo, kar bi rad rekel, državni zbor je sprejel nekatere nacionalne programe. Med njimi je tudi nacionalni program izgradnje slovenskih železnic. Zakaj v tem proračunu niti z besedo ni omenjena gradnja železniške proge oziroma modernizacija železniške proge Sežana-Nova Gorica-Jesenice. Jaz bi želel, da bi pisal vsaj en odstavek, kdaj bo to na vrsti. Ali se vlada lahko tako izogne odgovornosti, vendar nacionalni program je ta parlament sprejel. Vlada ga mora pa izvajati. Ne vem, zakaj naj bi za to ne veljalo.
Drugo, kar bi rad rekel, tudi kritiziral sem v Odboru za infrastrukturo in okolje, obnove in vzdrževanja regionalnih cest in magistralne ceste po soški dolini, od Nove Gorice do Vršiča, so v tolarjih manj kot proračun Triglavskega narodnega parka. Ali je res, da bomo imeli slabe ceste, pa ljudje naj se vozijo po slabih cestah, imeli bomo pa modern park. Kdo se lahko za to odloča? Najbrž vsi ne, predvsem ne tisti, ki v gornji soški dolini, v Bohinju in v Kranjski Gori živijo v tem parku.
Drugo, kar bi rad rekel, v Poročevalcu številka 42 na strani 104, 105 in 106 je veliko lepega napisano o turizmu. Moram reči, da me včasih malo čudi, kako da v državnem zboru tako malo o turizmu govorimo. Razen, ko smo govorili o zakonu o pospeševanju turizma, drugače pa niti besede. In vendar govorimo, da je to bodočnost in pa da je rešitev za zaposlovanje tudi v turizmu. Nekaj lepega je res napisanega. Ampak ko preberem, vidim, da je štirikrat napisano, da se bo to financiralo po zakonu o igrah na srečo. Slavni 74. člen. Tri leta je neoperativen, 1995, 1996 in letos. Ne verjamem, da bo drugo leto. To se pravi, da tudi vlada piše nekaj, kar sama sebi ne verjame, da bo.
In drugo, kar bi pri turizmu rad rekel, ko smo končevali razpravo v soboto zjutraj, smo prišli v datum 27. september, svetovni dan turizma. Naša država, naša vlada, mi vsi smo ga dočakali brez sekretarja za turizem. Kako bomo imeli turizem, če nimamo ljudi, ki naj bi na tem delali?
Potem bi rad par besed rekel tudi o cestah, o infrastrukturi, normalno, ker sem tudi župan, pa te reči bolj poznam. 8. septembra 1995. leta je neurje odneslo cesto med Železniki in Petrovim brdom. Po dveh letih je za kamionski prevoz in za avtobuse še neprevozna. Kako mislimo delati? Menda pa lahko to naredimo. Res pa je, da je to v občini Železniki, ne pa v občini Tolmin, samo je to najbližja pot iz tolminske v prestolnico.
Potem o cestah naprej. Investicije in investicijsko vzdrževanje imajo samo 99,74% glede na lansko leto. Malo. Pomeni, da bomo slabše vzdrževali kot lani. Drugo, mi smo sprejeli maja meseca, 6. maja zakon o javnih cestah. V njih piše tudi o občinskih cestah, lokalnih in krajevnih poteh. Kako se bodo v letošnjem letu in drugem letu financirale občinske ceste? Jaz ne verjamem, da se bo vse financiralo samo iz proračunske izravnave za občine, ki je samo 12 celih in še par stotink procenta višja kot lani. Res, da za šolstvo bo nekaj manj, ampak ne verjamem, da bo to lahko v tisti meri, kot smo pričakovali vsi, ki smo glasovali za zakon o javnih cestah. Tega ni nikjer napisanega in tudi nihče ni obrazložil.
Potem bi rad par besed rekel tudi o poročilu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Samo dve lepotni napaki. Pravijo: "nimamo še poročila za leto 1996". In vendar od 24 okroglih milijard za to ministrstvo, jih je 11,5 za subvencije, vse ostalo so za druge službe. Kako, da se to ne da napisati? In druga zadeva iz prav tako tega poročila. Pišejo: "Ugotavljamo, da so težave v izvozu žive živine mesa in hrane na mejnih prehodih." Jaz bi tega ne upal napisati. To novinarji pišejo že 25 let, ali pa celo več. Kakšne pogoje ima carina in pa, kako je na mejnih prehodih. Ne vem, če je to prav. O samih amandmajih na postavke bomo dali pripombe oziroma amandmaje. Ne vem, kako bodo sprejeti. Ker, po vzdušju, kadar se govori o proračunu, pa da če bi sedaj pogledal in štel, nas ni 40 v dvorani, ne vem, če ima pomen sploh govoriti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Božič. Besedo ima gospod Demšar. Kakšna replika? Torej, najprej replika, ker se je že prej prijavil, potem pa je... Izvolite, vi imate repliko in potem razpravo, pa kar lahko oboje združite.
VINCENCIJ DEMŠAR: Lep pozdrav! Hvala lepa za besedo. Vsak dan se človek kaj nauči. Prej sem se dogovoril s predsednikom, da bom repliciral potem, ko bo gospod Božič, ki nujno odhaja, potem se oglasil. Glej ga zlomka, minister odide. Torej zapomnil si bom, nič ne bo več nikoli čakal, tudi nauk lahko za tiste, ki ste kdaj že naredili kakšno takšno napako. Držati ves čas. Torej, zdaj nima smisla ugovarjati na to stvar.
Sedaj pa k sami temi. Če smo rekli, da je bila prejšnja občina država v malem, potem rečem, da imam nekaj malih izkušenj že s proračunom. Toda takrat sem bil v drugačnejši vlogi kot pozicija, danes sem v opoziciji in je vprašanje, kako se lotiti državnega proračuna, ki je nekaj drugega kot je občinski v prejšnjih časih, in pa posebej še v taki vlogi kot sem.
Ne glede na to, da je gospod Božič nekam resignirano ugotavljal, ali ima sploh smisel govoriti. Verjamem, da s pozicijo nima smisla. Vi ste pač dogovorjeni: to bomo speljali. Drugi bodo nekaj časa jezikali, ampak jih bomo že pokrili, tudi s takim načinom kot je gospod minister Gaber prej se pojavil in kako je razlagal nam, kako se stvari pregledne. Sedaj bom šel v generalno, kako je s proračunom.
Proračun bi morali začeti obravnavati, tako kot v ustavi piše in do novega leta bi moral biti proračun sprejet. Ker se to ni zgodilo, smo potem šli v par tistih umestnih rešitev. Ena zadeva je uredba. To je stvar, kjer mi poslanci nimamo nič zraven.
Druga zadeva je bil zakon o začasnem financiranju. In šele tretje je sedaj ta proračun. Če je to preglednost, da se niti ena stvar ne pokriva. Uredba bi bila do 1.9.1997, ne vem do kdaj sedaj velja zakon o začasnem financiranju in kdaj je stopil v veljavo, glede na porabljena sredstva. Kaj kje piše že znam prebrati. Ampak, ko te stvari človek primerja med seboj, na koncu ugotovi to, kar je pa potem tudi napisano, ko smo zahtevali, da naj bo nek pregled realizacij do sedaj, in smo to dobili. Na drugi strani tega spremnega pregleda piše to: Iz razlike med doseženo realizacijo odhodkov do 25.9.1997 in predlogom proračuna za leto 1997 je razvidno, da realizacija odhodkov na nekaterih postavkah presega s proračunom predvidena sredstva. Kar pomeni, da si je pač ta vlada privoščila že rebalans ali ne vem, kako bi se to imenoval, že preden je bil proračun sprejet. Če je to preglednost, potem ne vem ali beseda preglednost danes kaj drugega pomeni kot bi morala pomeniti.
Nadalje obrazložuje zakaj je ta razlika. Razlike so posledica spremenjene razvrstitve proračunske porabe. Ja, jaz se samo tega spomnim, da ko smo sprejeli proračun, če smo hoteli postavke spremeniti, je bilo treba, da je tisti, ki je proračun sprejel, tudi sodeloval pri spreminjanju razvrstitve proračunske porabe. Kar pomeni, da imamo mi sedaj že ne vem katero fazo, in verjamem, da ne rečem, da je to pravzaprav res farsa, ali je zdaj to uvertura v proračun za naslednje leto. Če to je, potem je smiselno govoriti o teh stvareh, če ne, je to res, tako kot je gospod Potočnik imel vmes medklic, da nima pomena o tem govoriti.
Ko sem primerjal številke med seboj iz tiste preglednice. Torej, tam mislim, da sta imela že gospod minister Gaspari in gospod Špiletič že en tak daljši nočni pogovor, kjer je gospod Špiletič rekel, da bi rabil neko tablo, pa da bi bila stvar pregledna. Prepričan sem, da stvari niso pregledne. Zakaj pa niso pregledne? Pa, mi je žal, mislim, da je to namen, da tisti, ki ne moremo priti do informacij, bi še manj razumeli stvari. Predvsem pa, ko govorim o generalni stvari proračuna, ni nikjer omenjeno, in zdaj bi bil vesel, če bi bil tudi zdaj minister Gaber tu, da bi odgovoril, koliko pa posamezna ministrstva dolgujejo, in nikjer ne piše. V tej dvorani smo pa že slišali, koliko so dale posamezne občine že svoj prispevek, koliko so se že zadolžile, kako so najemale kredite, in da ministrstvo ni dalo svojega deleža pri gradnji posameznih objektov ali kakorkoli že raznih drugih investicij. Jaz na pamet rečem, da stvar gre v milijarde. Ampak minister Gaber gladko tule reče - vse je pregledno, vse vidite. Kje je seznam, katerim občinam še ni plačal? Potem bomo pa vedeli, koliko imamo denarja in koliko se lahko še pripogneš, da ne bom ta slovenski pregovor do konca povedal, kaj pomeni, če se preveč pripogneš. In mi s takim načinom, da ne povemo, koliko so posamezna ministrstva že zadolžena, zagotovo to počnemo.
Eno veliko vprašanje je na sodelovanje naše države v programu PHARE. Kakšen je naš delež, ki ga moramo tja dajati in kaj smo mi od tega programa dobili, kaj je bilo realizirano in kaj ni bilo? In pa seveda me posebej zanima, koliko denarja je naša država za te stvari dala? Mogoče bo malo poenostavljena moja formulacija, kaj se dogaja s temi stvarmi. Tuji strokovnjaki na naš račun hodijo k nam, torej bom povedal konkretno, nekaj teh izkušenj imam, običajno v petek popoldan, soboto in pa nedeljo. To mi nekaj pove. To je za njih en lep zaslužek. Kaj pa mi dobimo iz tega, bi bil pa vesel, da bi mi na to odgovorila vlada.
Sedaj pa še nekaj konkretnih vprašanj in pripomb. Na nekaterih postavkah ugotavljam, da je glede na proračun, smo že v minusu. Kaj se bo sedaj s tem zgodilo? Vlada je napovedala amandmaje. Kaj pa, če amandmaji ne bodo sprejeti? Prepričana je, očitno je prepričana, da bodo sprejeti. Ampak včerajšnji nauk, kako se je zgodilo ob tem predlogu uvrstitve še ene točke, je lahko tudi nauk, da amandma, kakšen amandma ne bo sprejet. Kdo bo potem to pokril?
Nadalje vidim, to pa se lahko pohvalim, da je kar nekaj tudi iz mojega področja, čeprav nisem član Zveze borcev, da nobeno društvo v naši državi nima toliko denarja, kot ga ima Združenje zveze borcev. Nobeno društvo. Oni so se preimenovali v društvo. Torej jaz sem te številke preračunaval. Recimo, da je bilo konec 1945. leta 30.000 borcev, pa so potem še toliko, je bilo aktivistov, pa še toliko družinskih članov in nikakor mi ne pridejo številke skupaj, da je za to potrebnih 144 milijonov. Pri tem seveda, da so za potrebe, ki se vežejo na 2. svetovno vojno, tudi drugod še postavke in so drugod denarji. Na drugi strani pa vidim, da mačehovsko se obnašamo do otroškega varstva in tudi do štipendiranja. Sicer so napovedane možnosti, da bodo študentje sedaj lahko tudi dobivali kredite. Oglašam se pa ravno zaradi tega, ker me je gospod Aurelio Juri, ko je govoril o tem, kako je sončno na primorski strani, bi hotel povedati, da v okraju Škofja Loka je občina Železniki glede natalitete prva po zadnjem štetju. Občina Gorenja vas je druga, občina Škofja Loka je tretja in zato lahko razumete, da imam pripombe glede tega, da je na tem področju premalo zanimanja in pa premalo vlaganja v to smer.
Tule je bilo v času, ko smo obravnavali interpretacijo, rečeno, da bo šlo 50 milijard za potrebe ZPIZ-a. Torej podatek, številko je treba pomnožiti z 2. In glede na te številke, koliko bo ta delež naše populacije rabil, je več ali manj očitno, da bodo tudi glede na te postavke še letos milijardni primanjkljaji. Zato se sprašujem, kje bomo dobili denar za to kritje ali bomo se zadolževali še dodatno, ali kako bomo to naredili.
Ena velika zadeva, ki se sedaj odpira, je vprašanje vračujočih naših delavcev iz tujine. Torej, to kar se peče v zvezi z delavci, ki niso, delavci, ki izhajajo iz držav, ki niso vključene v Evropsko unijo, se bo stvar speljala do konca in to, kar je bilo sinoči pojasnjeno na televiziji, da se bi to prepolovilo. Verjemite mi, da ob tej veliki brezposelnosti, ki jo ima Nemčija, se to žal ne bo zgodilo, ampak tudi če se prepolovi, je tudi 10.000 ljudi. Na kakšen način bomo mi poskrbeli za te naše ljudi? Ker masa ni tako majhna, poleg tega pa verjamem, tako kot je bilo rečeno, da to prihajajo ljudje, ki so sposobni, ki znajo marsikaj narediti. Zato mislim, da bi bila škoda, če bi ti odhajali v vrste čakajočih in da glede na znanje, ki ga imajo, da ne bodo koristili naši državi. Pripombo bi imel še nadalje na postavko, ki je, če se vrnem samo na številko, ki sem jo povedal, na ostale stvari se nisem vtikal, 144 milijonov za Društvo zveze borcev in ravno toliko denarja za kulturno življenje naših Slovencev izven matične domovine. Torej, ta primerjava mi tudi pove, blag izraz bom uporabil, mačehovski odnos nas do teh ljudi. Mislim, da je to neka permanentna napaka. In odrinjenost za te ljudi, ko sem med prvimi svojimi nastopi omenjal, da ne znamo, ali pa nočemo uporabiti velik intelektualni potencial, ki ga imamo v svetu. In tudi tu ne vidim Ministrstva za šolstvo, ki bi delal na tem, da bi vključeval v večji meri naše slovenske rojake, ki žive po tujini, ki so na tujih univerzah, da bi vsaj večkrat šli gostovat v svojo matično domovino. Ali se bojimo, ali kaj je vzrok?
Mislim, da sem bil konkreten pri nekaterih vprašanjih in upam, da bom vsaj na nekatera dobil tudi odgovor. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, minister dr. Gaber.
DR. SLAVKO GABER: Občinam, gospod podpredsednik, je bilo doslej nakazanih 954,7 milijonov tolarjev iz izravnave za investicije, na osnovi začasnega financiranja. Naše ministrstvo predlaga Ministrstvu za finance oziroma nasploh vladi, da bi letos iz izravnave za to namenili, na okroglo rečeno, 2,2 milijardi tolarjev.
Kar zadeva vprašanje profesorjev, ki poučujejo na univerzah v Sloveniji, je to v pristojnosti obeh slovenskih univerz. Ministrstvo pa že nekaj časa namenja določeno količino sredstev za takoimenovane gostujoče profesorje, vendar že zelo dolgo, ako je kdaj, ne odloča o tem, kdo kje predava in to je več kot prav. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika.
MIROSLAV BERGER: Berger, Ministrstvo za delo. Repliciral bi v zvezi z vprašanjem oziroma zastavljam vprašanje vračanja delavcev iz Nemčije. Gre za delavce, ki so zaposleni v naših firmah in izvajajo tam dela. Trenutno jih je 1.070. Govorim na pamet, ker nimam tega, kvota dogovorjena z Nemčijo pa je 2.000. Tako da, v kolikor se to zgodi, bistvenih problemov za te ne bo. Vi ste pa verjetno, gospod Demšar, mislili na tiste delavce, ki so tam po osebnih. Obstaja pa sistem kreditiranja, ki se še trenutno izvaja z Nemčijo, vsak pol in ravno zdaj potekajo dogovori za združevanje dodatnih sredstev v naslednjih letih. Nemčija je predlagala zaenkrat, ne še popolnoma uradno, vendar na tej administrativni ravni, da ponovno dodeli 5 milijonov mark za to kategorijo vračajočih se zdomcev. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala. Gospod Gaber je rekel 954 milijonov so dobile občine, predlagajo izravnavo 2,2 milijardi. Od tega, ali ta izravnava pomeni samo tisto, kar dolgujemo oziroma kar ministrstvo dolguje, ali pomeni to tudi sredstva, ki ne bodo pomenile samo poravnave dosedanjih dolgov?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Potrč, replika, potem pa gospod Pukšič.
MIRAN POTRČ: Hvala. V tej razpravi je bilo dano nekaj koristnih mnenj, h katerim bi dodal še eno. Namreč, ta koristna mnenja so šla v smeri, da če imamo v proračunu velike postavke, ki niso specificirane, posebej, kar zadeva investicije, pa lahko tudi dotacijo ali subvencijo z zavodom ipd., je preglednost proračuna veliko manjša. Bilo je danih nekaj obljub, da se bo to naredilo, da bomo kasneje imeli boljši pregled. K temu bi dodal še en predlog, ki zadeva tudi zelo visoko postavko, o kateri je bilo tudi ravnokar govora. To so ta sredstva za občine. Tam nimamo niti pregleda, recimo, za kakšne investicije bodo namenjene, o tem smo v Odboru za delo diskutirali na področju investicij v zdravstvene domove in ugotovili, da najbrž nekaj bo dano, ne vemo koliko, ne vemo zakaj. Naj bi to dobili, enako velja za vprašanje izravnave. Prvič, ministri o tem samostojno odločajo. Drugič, občinski predsedniki, po mojih informacijah, to izvedo zelo kasno, včasih prepozno, prav bi pa bilo, da bi o tem bili informirani tudi poslanci in ko bomo oblikovali nek skupen dogovor, pričakujem pa, bi prosil, da v te zahteve ali pa predloge po večji preglednosti proračuna vključimo tudi sredstva za dopolnilno financiranje občin. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Potrč. Replika, gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa za besedo. Prej smo govorili pravzaprav o preglednosti proračuna, pa ker sem takrat gledal, imamo podatke okrog tega za Ministrstvo za šolstvo, kar pa seveda ne pomeni, da samo tu, torej tudi pri ostalih ministrstvih sedaj, ko smo dobili, včeraj, torej pred dnevom pregled realizacije začasnega financiranja potreb iz proračuna Republike Slovenije od 1. do 25. septembra, bi verjetno na to lažje kot Ministrstvo za šolstvo, verjetno odgovoril minister za finance. Namreč sprašujem, ker enostavno ni jasno in ne vemo, kaj s temi podatki. Uredba o začasnem financiranju piše recimo, da so neka sredstva za to namenjena, potem pa je v predlogu proračuna za leto 1997 0.0.0. in če je tam v oklepaju notri napisano, pomeni, da so sredstva za to bila že uporabljena, recimo olimpijske igre je en takšen konkreten primer. Pa če lahko kdo razloži; torej po uredbi o začasnem financiranju ja, v predlogu proračuna tega ni, je pa bilo že porabljeno. Ali res glava ne ve, kaj dela kaj druga? Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, doktor Gaber, minister.
DR. SLAVKO GABER: Moj odgovor gre gospodu Demšarju. Jaz moram reči seveda, da je največji del investicij na področju osnovnega šolstva, o katerem se pogovarjamo za to koledarsko leto, že zaključen, nekatere so prav v teh dneh bile predane tudi v uporabo. Seveda je tudi čas, kar zadeva koledarsko gledano to leto takšen, da to ni posebej čudno. Seveda, mi bomo ta sredstva porabili v glavnem za poplačila tistega, kar je narejeno.
FRANC PUKŠIČ: Se opravičujem, replika je bila, torej verjetno na finančnega ministra oziroma ministrstvo, pa nihče ni dal odgovora. Prosim lepo, če dobimo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Državni sekretar gospod Engelman, prosim.
ANDREJ ENGELMAN: Na dve konkretni vprašanji bi rad odgovoril. Prvo se nanaša na to razliko, ki je med uredbo in predlogom proračuna. Pri nekaterih ministrstvih prihaja do drugačne prerazporeditve sredstev po predlogu proračuna za leto 1997. Eno od teh je Ministrstvo za šolstvo, drugo tako, kjer prihaja do drugačnega grupiranja postavk je Ministrstvo za kmetijstvo, na primer. Ker pa imamo še začasno financiranje, morajo v obdobju začasnega financiranja sredstva pač teči po postavkah, kot je bilo v proračunu leta 1996. Potem se to skladno, mislim, da z 21. členom zakona po sprejetju proračuna to preknjiži na tiste postavke, po postavkah kot je v predlogu 1997. Zaradi tega je mogoča ta primerjava tega proračuna nekoliko otežena na teh ministrstvih.
Še nekaj glede finančne izravnave občin. Ministrstvo za finance je posredovalo v vladno proceduro gradivo o kriterijih in merilih za financiranje občin, tako da bo potem po sprejetju vlade tudi na voljo, ne samo državnemu zboru, predvsem tudi županom. To je bilo pač narejeno preko tistega, da bi bilo možno še v času, ko je še možno dati amandmaje. Tako kot je bila tudi obljuba vlade, kar se tega tiče. Sicer pa sami dobro veste, kot župan, je pa to izredno zelo obsežno merilo, ker so kriteriji vseh resornih ministrstev, tako da je to gradivo, ki je praktično tako veliko kot sam proračun. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Replika, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa. V zvezi s tem, kar je sedaj gospod Engelman povedal, se postavlja pravzaprav utemeljeno sploh uredba o začasnem financiranju. Oziroma da bom konkreten; dejal je, da so določene postavke v uredbi o začasnem financiranju še povlečene iz proračuna leta 1996, vendar ga pa sedaj konkretno sprašujem; če je postavka 6865 Olimpijski komite v proračunu, v predlogu proračuna je predvideno nič, uredba je dovoljevala porabo 12 milijonov, porabljenega je dejansko 8 milijonov. Prav tako zopet postavka 6851 Olimpijske igre; podobna situacija, uredba 48 milijonov, predlog proračuna nič, porabljenega 38 milijonov. Kje v predlogu proračuna je sedaj to prikazano? Ali bo na teh postavkah ostal minus, če poslanci ne bomo izglasovali amandmajev? Prosil bi jasen odgovor, ker potem se postavlja pod vprašanje, ne vem, bom preštel vse postavke, zelo veliko jih je.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Pukšič, še vi, pa potem odgovor.
FRANC PUKŠIČ: Gre na isto temo. Vendar bom poskusil postaviti malo bolj preprosto to vprašanje, da bo zadeva eksaktno jasna. Lansko leto je bila postavka v proračunu olimpijske igre. Ker letos ni bilo proračuna, se lahko financira po dvanajstinah. Pa, ker letos ni olimpijskih iger, lahko na tej postavki olimpijske igre porabimo dvanajstine, to pomeni ne glede na to, da seveda te postavke letos ni. In v novem predlogu proračuna je letos ni. To pomeni, ko bo Računsko sodišče ugotavljalo ali pa Komisija Državnega zbora o nadzoru proračuna ugotavljala tisto, kar ima za ugotavljati, namreč postavko, primerljivo s tistim, kar je bilo porabljeno enostavno to ne bo možno ugotoviti, ker so bila sredstva, torej na postavki olimpijske igre pa sedaj prerazporejena, ne vem, za neko čisto drugo zadevo. In seveda, o vseh teh drugih zadevah, kam so bila ta sredstva prej razporejena, poslanci državnega zbora nismo imele nobene možnosti vpliva, dati na to in za ta sredstva nobenega možnega amandmaja. Potem se pa res postavlja vprašanje, če je temu tako, kaj pravzaprav še sploh tu delamo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Demšar, replika.
VINCENCIJ DEMŠAR: Moje očitanje ni v smeri, da so bile kakšne postavke prekoračene. Ko stvari tečejo, pride do tega, da ne moreš drugače, kot da nekaj plačaš. Ampak, mene moti to, da nismo dobili tu podatkov, koliko je tu dolgov in koliko bodo ti dolgovi poplačani s tem predvidenim proračunom in kolikšni dolgovi bodo še ostali. Ne vem pri kom in v kakšni višini. Predvsem me zanima v kakšni višini. Torej, odgovora, koliko smo že na neke načine zadolžene pri raznih gradbenih podjetjih, torej tega odgovora ni. Verjetno je nesmiselno drezati še naprej v to smer, da bi ta odgovor tudi dobil. Ker, tu pa vidim, da pozicija hoče držati nas, ki nimamo vpogleda, da lahko potem po svoje o teh stvareh odloča.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Odgovor dr. Gaber, minister.
DR. SLAVKO GABER: Gospod podpredsednik. Poročevalec št. 42/1, stran 76 tega proračuna, govori o tem, ko pojasnjuje združevanje postavk, kako je bilo s postavkami, ki zadevajo olimpijske igre in olimpiado. Zdaj verjetno ne bi bilo posebej okusno in pametno, če bi to tukaj prebral. Govori pa o tem, če skrajšam, da so sredstva, ki so namenjena za priprave na olimpijske igre knjižena pod postavko 8.6.5.1 in pa sredstva za financiranje Olimpijskega komiteja pod postavko 9.1.3.5. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim, replika, gospod Presečnik.
JAKOB PRESEČNIK: Hvala lepa za besedo. Ker gre večkrat za problem porabe sredstev iz lanskega leta za letošnje leto, smo tudi na Odboru za infrastrukturo in okolje zahtevali ta podatek in smo ga tudi dobili, koliko je bilo porabljenih sredstev za področje cest v prejšnjem ministrstvu, ki gre v letošnji proračun. To je tudi eden od problemov. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Replika gospodu ministru Gabru. Jaz sam vidim, da so izdatki za olimpijske igre na postavki 8.6.5.1. Problem, na katerega sem opozoril oziroma vprašanje, ki ga še enkrat zastavljam, je naslednje. Za olimpijske igre je bilo že v letu 1997 porabljenih 38 milijonov. V predlogu proračuna vlada za to postavko predvideva nič. Kje bo to izkazano v proračunu? Ali se bo to pridružilo kateri drugi postavki ali bo to presežek ali bo vlada sem prišla z amandmajem in kaj bo storila, če amandma ne bo sprejet?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Odgovor doktor Gaber. Malo pozornosti prosim v dvorani!
DR. SLAVKO GABER: Stran 76 - 2.2.1.6 - tekmovanja športnikov (olimpiada, univerziada, Alpe - Jadran) 60 milijonov tolarjev, postavka 8.6.51.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo dajem gospodu Mirku Zamerniku.
MIRKO ZAMERNIK: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovani, tudi jaz se sprašujem komu ima smisel to govoriti, zato bom magnetogram svojega izvajanja poslal tistim, katerih se bom neposredno dotaknil v tem, drugače skorajda najbrž nima smisla.
Torej, kljub temu, da je ob velikem realnem povečanju in poznemu sprejemanju letošnjega proračuna, ki mu zaradi tega seveda tako težko rečemo, to problem številka ena, ne bom govoril o tem. Tudi zato ne, da mi ne bo kdo očital, kot to nekateri radi počnejo. Če bi bil tu gospod Jakič, bi najbrž to potrdil, da Socialdemokrati ponavljamo navedbe, ki so pač prezentne. Osebno sicer menim, da se za prikaz resnice lahko včasih prenese tudi kakšen tak očitek.
Govoril bom samo o dveh postavkah, kar se mogoče zaradi njune majhnosti na prvi pogled zdi nepomembno. Vendar pa ti dve postavki lahko jemljemo kot šolski primer nesposobnosti vlade in pa tega, kako se z ljudmi ne dela. Gre za postavki cest Ljubno - Luče in pa Pavličevo sedlo. Najbrž vas je malo tu, ali pa mogoče, ki te ceste ne bi poznali. To je državna cesta čez našo občino proti Avstriji mimo Logarske doline, to je tiste točke oddiha, v kateri se tudi naš predsednik vlade zelo rad zadržuje. Zakaj trdim, da je to šolski primer nesposobnosti vlade? Ena od poslank je v razburjenju ob uri LDS-ove resnice pred nedavnim za to govornico izjavila nekako takole: "Ta vlada je še za goljufanje premalo sposobna, kaj šele za vodenje države." Ob primeru, ki ga navajam, bi dodal še to. Ne samo za goljufanje in vodenje države, očitno ni sposobna narediti niti ene ceste, za katero se vsi strinjamo, da je potrebna izgradnja. Da je med regionalkami v državi najbolj potrebna obnove. S tem so se strinjali tako prejšnji minister za promet in zveze, s tem se strinja tako sedanji minister za promet in zveze, s tem se je strinjal prejšnji in seveda, ker je ista oseba, tudi sedanji predsednik vlade. S tem, konec koncev se strinja tudi predsednik Odbora za infrastrukturo. Ali drži? In seveda s tem se je strinjal tudi bivši predsednik Odbora za infrastrukturo, ki je pa sedaj državni sekretar za te ceste. Pa vendarle - nič. Ob dokaj pompoznem odprtju mejnega prehoda Pavličevo sedlo dne 10.4.1997, vendar o tem nekaj besed kasneje, sem imel priložnost prvič v svojem življenju govoriti s predsednikom vlade. Video posnetek tega pogovora smo kar nekajkrat predvajali na interni televiziji in sedaj ga skrbno hranimo na častnem mestu ob posnetku obljube predsednika države ob poplavah leta 1990. Kako že pravijo, čez 7 let vse prav pride. Točno novembra bo 7 let od te obljube in tudi če bodo sami Krjavlji protikandidati sedanjemu predsedniku, bo najbrž v našem koncu težko zmagal, ampak pustimo to. Torej predsednik vlade mi je takrat zagotovil, da se bo zadeva v letošnjem naredila. Na moj pomislek, ker mi je bilo že seveda takrat v aprilu jasno, da proračuna kmalu ne bo, da bo pa seveda tako pozno, mi pa niti v sanjah ni prišlo na pamet, mi je vseeno z vso zagotovostjo zatrdil, da se bo zadeva naredila. Kljub mojemu eksplicitnemu pomisleku, kaj je s poznim sprejemanjem proračuna, mi je z gotovostjo zatrdil, da to pri tem ne igra nobene vloge in da bodo zadevo porinili naprej. Zadeva pa vseeno letos ni bila porinjena naprej, ampak je v predlogu proračuna praktično izpodrinjena. Toliko o predsedniku vlade.
Tule imam magnetogram ministra Bergauerja s 3. redne seje Odbora za infrastrukturo 25.2.1997, kjer je, brez da bi ga kdorkoli karkoli vprašal s tem v zvezi, v svojem predstavitvenem nastopu rekel takole. Berem magnetogram te seje: "Kot morda samo en primer, ki se, primer (?)B, ki se pojavlja dejansko v vseh dokumentih, to je prehod iz, tole Pavličevo sedlo, ki se pojavlja v vseh dokumentih, prehod iz Logarske doline na avstrijsko stran, avstrijsko-koroško našim zamejcem. Mislim, da to že toliko časa obljubljamo, da bi, ali to morali dati iz dnevnega reda ali pa nekje že enkrat pristopiti k temu." Ampak to je samo en segment, takšnih segmentov pa bi lahko naštevali do jutri zjutraj. Ampak samo kot enega takšnega, ki se pojavlja v vseh dokumentih in se nič ne zgodi. Tu se strinjam z njim. Mislim, da se moramo takšnih zadev lotiti in jih tudi urejati predvsem, "ker so to tudi naši zamejci, naša manjšina to tudi čuti in vidi, da se to ne izvaja". Konec navedbe. Seveda, sem ga glede na ta nastop nekje pred parlamentarnimi počitnicami vprašal, kaj je z zadevo. In ko sem ga vprašal, mi je zagotovil podobno, kot predsednik vlade: "Ja, to gre letos naprej, smo že Drnovšku obljubili in bomo to tudi naredili." Torej, ne samo da minister ne drži svoje obljube, tudi očitno, da koalicijski ministri ne ubogajo predsednika vlade. Zato mislim, da bi bilo dobro, če bi svojemu ministru katero rekel tudi gospod podpredsednik vlade. On je sicer edini od predstavnikov visoke politike, ki nam neposredno te ceste res še ni obljubil. Škoda, da ga ni tu. So ga pa seveda polna usta izjav, kako je treba ohraniti slovensko podeželje, da se ljudje ne bodo tam odseljevali, vendar vam pravim, s tako cesto, s takim predlogim proračuna ga zagotovo ne pomagate ohranjati. Kvečjemu nasprotno. In če upate vzeti nase to hipoteko, izvolite. Da ne omenjam izjave gospoda državnega sekretarja sedanjega, bivšega predsednika Odbora za infrastrukturo, ki mi je tudi na enako vprašanje dejal takole. Ponovno citiram, pa se opravičujem obenem, ampak to so njegove besede. "Ni vredno izgubljati besed. Za to cesto je denarja kot dreka." Škoda tudi, ker njega ni tu. Verjetno bi se spomnil tistega svojega nastopa. "Še bolj bom vpil, tudi v mizo bom udarjal!" Očitno, da bo tu tudi treba udariti v mizo. Ob vsem tem seveda ni zanemarljivo tudi to, da se z izgradnjo te ceste strinja tudi opozicija. Torej, imamo 100% podporo, pa če že ne 100%, pa vsaj dvotretjinsko, da se cesta zgradi. Kljub temu pa se to ne zgodi. Tako se namreč upravičeno sprašujem to, kar sem rekel na začetku, in se obenem bojim, kako bo vlada ob taki nesposobnosti speljala zadeve, kjer bomo imeli različna mnenja, če ne zna speljati zadev, kjer so mnenja enotna. Vendarle upam in pa mogoče gre za tiskarsko napako, to mi bo mogoče znal pojasniti kdo izmed predstavnikov Ministrstva za promet in zveze. Če pa temu ni tako, imam namen državnemu zboru vložiti dodaten sklep.V tem smislu, kot so jih vložili vsi matični odbori. Vendar, ko sem ta sklep poskusil dati na vložišče so mi rekli: "To je brezpredmetno. Glasuje se samo o sklepu Odbora za finance, ki je matično delovno telo, o ostalih sklepih se pa ne glasuje." Vendar, ker so odbori kljub temu, da se o njih ne bo glasovalo, dali svoje predloge sklepov, ga dam tudi jaz. Lahko ga mirno vržete tudi stran, če je brezpredmeten. Ne bi želel, da bi kdo to, kar bom sedaj povedal, vzel kot grožnjo, ker to ni. Vendar pa vam povem, da če vlada tega predloga, ki je tu v obliki sklepa napisan, ne bo upoštevala in bo v drugi obravnavi predloga proračuna enak predlog kot je ta, vam povem, da so to danes rožice, trnje pa še pride.
In na koncu. V imenu naših občanov, ki se pač obračajo name, moram povedati še to, kar sem obljubil že na začetku. Mejni prehod Pavličevo sedlo je bil letos ob srečanju, ob tistem datumu, ki sem ga prej omenil v aprilu, uradno odprt. Do uradnega odprtja je bil to dokaj nepoznan prehod, kjer je veljal na sploh, če si se poznal z lastniki zemljišč predvsem na avstrijski strani dokaj svoboden prehod meje. Tako smo se lahko domačini v Železno kapljo vozili z avtom. Po odprtju pa je možno oditi v Avstrijo samo peš. Sedaj domačini pravijo tako: "Bog ne daj, da bi Drnovšek še enkrat prišel na Pavličevo sedlo. Ko je bil gor prvič, se nismo smeli voziti čez, če pa pride še enkrat ne bomo smeli čez niti peš." Kot sem že dejal na začetku je to šolski primer, kako se z ljudmi ne dela. Danes smo bili na vrsti mi. Kdo bo pa jutri? Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Mirko Zamernik, to je amandma in prosim, da ga potem vložite v proceduri, ki bo sledila tej razpravi. Hvala. Replika, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospod predsedujoči, spoštovani! Mislil sem to, kar bom sedaj povedal v repliki mojemu kolegu, mislil povedati v svoji razpravi, ampak mislim, da je takrat, ko je zadeva vroča treba zadevo kovati. Toliko bi popravil svojega kolega. Ne gre za nesposobnost vlade, kje pa! Gre za nesposobnost, konkretno v tem primeru resorja, ampak nesposobnost vlade - ni govora. Dragi moj Mirko, ta vlada je še kako sposobna, zavisi kakšen predznak temu daš. Ta vlada se je znala zadolžiti in napolniti nekatere resorje z veliko denarja. Seveda tega ne boste opazili, če boste gledali proračun. Ta je napisan tako, kot sem že rekel: podpovprečen projektivni biro takega zmazka ne da od sebe. To bom povedal analitično, ko bom na vrsti za razpravo. Se pa še nisem prijavil, čakam, da se boste drugi izpili.
Torej, časopisi so nam postregli s tako lestvico, čeprav ni prav pregledna, je replika, ker bom povedal, zakaj gre pri resorju Ministrstva za promet in zveze. Sicer pa, predsedujoči tako kot mene opominjate, če kaj rečem iz klopi, dajte sedaj aplicirati to še za druge. Hvala lepa v naprej!
Torej Ministrstvo za promet in zveze. Mi imamo 16 resorjev. Če gledamo po indeksu, po velikosti indeksa, je Ministrstvo za promet in zveze šele na 12 mestu z indeksom 113; da ne govorimo kam je šlo kmetijstvo; da ne govorimo kam so šle finance; da ne govorimo o drugih indeksih, ki daleč presegajo. Vidite, tu je catch, kot se temu reče. Zakaj vlada ni predstavila takšne rekapitulacije tu v državnem zboru? Ker bi bila zadeva transparentna, ker bi vsak takoj videl. Tako pa se moraš mučiti, spraviti skupaj, izračunaš, primerjaš in vidiš, kako se kaj skriva. To ni nesposobnost. To je visoka sposobnost zavajanja ljudi. To je neizpodbitno dejstvo. Ne vem, zakaj je Slovenska ljudska stranka pristala na tako razmerje, pravzaprav na tako znižanje sredstev za njihov resor. Ne vem. Verjetno je bila to neka politika. Meni sicer ne gre v račun razmerje 553 milijard proti 136, in mi ne gre v račun, da je enega od resorjev, ki ga je žrtvovala, Ministrstvo za promet in zveze. Zakaj mi ne gre v račun, da je to Ministrstvo za promet in zveze? Zato, ker vemo, kakšne ceste imamo, zato, ker vemo, da smo, kar se tiče cest, res še daleč od Evrope, zato, ker vemo, kakšna je prometna varnost na teh cestah. To sicer zelo preprosto opravičimo - kriv je človeški faktor. Nimamo pa denarja oziroma resor za promet in zveze preproste talne cestne signalizacije ne zna narediti in to na cestah, ki nosijo oznako R - regionalna cesta, niti na magistralkah ni tega. Človek vidi, se vozi po cesti in je to nekaj neverjetnega. Popravijo kos ceste, tam označijo cesto s sredinsko črto, pa z levo in desno rumeno črto, ampak natančno do centimetra do tam, kjer so prekopali asfalt, niti malo naprej. Torej, od tam naprej se lahko ubiješ in zletiš s ceste. To je Ministrstvo za promet in zveze, ki se je pustilo tako povoziti v sklopu vlade in za to gre. Nerazumljivo je. Res je nerazumljivo, da ob vsem tem denarju, saj se je navsezadnje država zadolžila oziroma se bo zadolžila, da bo pokrila te proračunske odhodke. Nerazumljivo je, da ob vsem tem ni znala pri segmentu Ministrstva za promet in zveze tega urediti vsaj na nivoju normalnega povišanja, ki temu ministrstvu pripada iz leta v leto. Indeks 114 smo rekli; to predstavlja pravzaprav valorizacijo porabe za prejšnje leto, to za državo, ki govori, da je razvojno naravnana in da gradi ceste, to ni primerno.
Kar se tiče ceste, ki jo je omenil gospod Zamernik - pred dvema mesecema sem bil njegov gost v njegovi občini - to je sramota za državo, da ima takšen kolovoz speljan po tako lepi dolini. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Jurij Malovrh - ne vidim ga v dvorani - potem Franc Pukšič, ga tudi ni, Samo Bevk je odšel. Gospod Izidor Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, predstavniki vlade! Seveda je bilo že tekom današnjega dne in v preteklih dneh veliko povedanega na temo proračuna za tekoče leto, menim pa, da je treba poudariti še neke stvari. Kakorkoli, vsi kritiziramo in vsi očitamo tej zamudi in temu izgubljenemu času. Predstavniki vlade in pozicija se morate zavedati, da vas čaka podoben zalogaj, če ne še večji, ko boste prinesli proračun za prihodnje leto. Tako, da seveda če ne bo kaj posebnega v njem in ko bomo ugotavljali, kaj se bo dogodilo v tem tekočem, iztekajočem se tako rekoč letu. Menim, da smo žal izgubili leto in mislim, da je tu glavni, bi rekel naš spodrsljaj. Vsako leto bi naj dalo en poseben premik v naši eknomiji, v našem življenju in če in ko vemo, da je država največje podjetje, sinoči smo slišali, 28 in nekaj tisoč zaposlenih, in seveda ta zaposlenost narašča, potem lahko rečemo, da je to podjetje tipično socialistično, ker da je podjetje drago, država draga, da še zaposluje, da je produktivnost majhna, to so vam že drugi povedali. Za mene je tak predlagan proračun podobno, ker je tu gospod minister za šolstvo in šport, ta hip ga sicer ne vidim, vendar bom dal primer. To je podobno, kot da bi naš priznani strokovnjak, gospod Janez Gorišek na skakalnico dvignil most in bi lahko tisti zelo slabo trenirani skakalci skočili tja v dolino in seveda s tem prikrajšal te najboljše in najbolj trenirane in tiste, ki predstavljajo svetovni vrh. Taka, bi rekel predstava se mi ponuja. To pomeni, da boste imeli za prihodnje leto izjemno ugodne pogoje in seveda nič posebnega se ne bo dogodilo, razen, če ne bomo, ali če ne boste vzeli resno določenih predlogov, ki bom tudi kasneje povedal, kateri, da so. Sem proti temu, da so taki indeksi, kot se pojavlja v nekaterih ministrstvih, ker se ne more nič tako temeljnega in bistvenega zgoditi, ne glede na to, da so nekateri teksti, ki pravijo, da je razvojno naravnano. Iz teh razvojnih naravnanosti žal ne vidim kakšnih posebnih premikov. Tudi znanost in tehnologijo, kjer seveda pozdravljam, da se ta zadeva priključi k našim gospodarskim dejavnostim in mislim, da je to tisto bistveno. Vendar, kot sem gledal in danes smo lahko brali ta pojasnjevanja, menim, da je polno takih načrtov in programov, ki so gotovo prestižni, gotovo so nekaj vredni, gotovo so polje in področje, kjer mladi in tudi starejši strokovnjaki nekaj dosegajo. Menim pa, da je največji problem te priključitve te pameti k tisti pameti, ki je potrebna, da bomo ustvarili nova tržišča. Moram tudi povedati, in to sem tudi povedal, da je memorandum za tekoče leto in seveda, nastavljen je za nekaj naslednjih let, ni tisti, ki bi odgovarjal in ne sedijo številke na temo memoranduma, ki spremlja to proračunsko razpravo. Vedno govorim in bom vedno govoril o tem, kako nismo nobenega posebnega premika naredili na področju osvajanja tržišč. Danes smo brali, ali pa včeraj smo brali čudovito tako statistiko za zvečer pred spanjem, v katerem se vidi, da smo lansko leto izvažali v 168 držav sveta in uvažali iz 205 držav sveta. Tisti, ki se je kadarkoli ukvarjal z izvozom in uvozom, bo rekel: "To je gotovo v velikih primerih tipični izvozno-uvozni turizem." Res je nekaj, da vemo, da uvoz pokrivamo 86%, 87%, da je edina država, kjer imamo pozitivno bilanco zapadna Nemčija, da pa, in vedno to opozarjamo, je premnogo dežel in držav in iz tistega lepega in dolgega seznama se vidi, gospod Ilija Popit se je potrudil, da je predstavil vso problematiko in celovito podobo izvoznih dežel, v katerem so nekatere številke skrajno smešne. Na koncu se pa da ugotoviti, da ni sistematike, da nimamo z nekaterimi državami takega odnosa in bi rekel, nekako kontroliranega načina medsebojnega sodelovanja in tega ne obvladujemo, kar pomeni, da so še velike rezerve. Ne bom govoril o inflaciji, ta inflacija, včeraj smo slišali, je od včerajšnjega dne, pa proti istemu času v lanskem letu že preko 10%. Gotovo, če bomo šli po taki poti, potem menim, da so bile besede gospoda guvernerja nadvse resne, o tem smo danes že slišali in da je pot v Evropo zelo, bi rekel trda in ne vem, kako se bo to dogodilo, bom pa na koncu povedal. Menim, da je, poleg tega, da je primanjkljaj v višini 0,9% bruto domačega proizvoda ali v 28 milijardah, sem zoper to, da je tak primanjkljaj. Poleg tega nastopajo še kupnine, ki pomenijo višino 10 milijard, ki seveda ravno tako pomenijo neko ojačanje, predvsem določenih skladov, ki seveda sodelujejo v urejevanju in razreševanju problematike. To se pravi 10 milijard je še izven tega. Zame je osnovni problem, da je primanjkljaj in da se le-ta prvič pojavlja.
Na področju zaposlovanja ni posebnih premikov. Pričakoval bi, da se pojavi neki skupni program, program skupnega prizadevanja s strani Ministrstva za gospodarske dejavnosti, Ministrstva za delo, družino in socialo, Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, Ministrstva za finance itn. Skratka, tu bi pričakoval, da se neke stvari dogodijo in da se vidi, kaj se bo dogodilo in kako bomo tej številki kos v naslednjih letih, ker ta problem je gotovo problem, ki zadeva vsako deželo, našo pa še posebej, ne glede na to, da smo majhni, pa ravno zato, ker smo majhni. Bom rekel, ni strategij. Zadnjič smo slišali, kaj bi toliko načrtovali, kaj bi imeli številne načrte, plane in podobno. Če pogledamo dandanašnji, potem lahko vemo, da beremo vsak dan o tem, kako sega tuji kapital na naša tla. Ne sega tja, kjer bi radi, da bi sodeloval pri razvoju tehnologije, kjer bi zagotavljal več tržišča. Sega tja, kjer se ve, da bo akumulacija, kjer se ve, da bo poceni prevzel pač določena podjetja in te stvari beremo. In menim, da je ravno ta strategija ali pa načrt, kako se tega lotevati, le-ta ni predstavljen in z našim preveč liberalno urejevanjem tega problema menim, da bijejo, da bije plat zvona.
Ja, kapital, ampak kapital za to, da se ojača tehnologija, da se osveži tehnologija in seveda, da se pridobijo nova tržišča. In ker je bilo prej govora o brezposelnih, menim, da ni nič povedanega o tem, kaj se bo dogajalo na področju turizma, na področju malega gospodarstva in obrti, na področju zadrževanja zaposlenih, na področju posameznih strategij, kjer se da kaj napraviti. To mi, ki bolj spremljamo morda ali vsem je to nam na voljo, vidimo že iz načina kadrovanja, bodisi v prejšnjem razvojnem skladu ali pa sedanji Slovenski razvojni družbi, še vedno niso mesta zasedena. Problemi so tudi v Ministrstvu za turizem in malo gospodarstvo, kot naj bi se to imenovalo, kjer še vedno nimamo zasedbe. Ta zadeva nima nobenega opravičila in menim, da so stvari, ki ne morejo čakati in tudi, ko smo obravnavali Evropo, o vstopu v Evropo in Nato smo vedeli in vemo, da so določene stvari, ki nas bodo teple in na osnovi katerega bomo tudi dobili zelo slabe ocene.
Menim, da je denacionalizacija proces, ki pomeni prvi zakon, prva zadeva, ki gre v smeri lastninjenja, da so lastninski zakoni še vedno na poti, da še niso dorečeni. Bistvo vsega tega je, kar so povedali v in državnem svetu in na Gospodarski zbornici tisti, ki predstavljajo gospodarstvo, da se naša konkurenčna sposobnost ne povečuje. Nasprotno, postajamo vedno bolj rizična dežela, enostavno smo z inflacijo zadovoljni, nikamor je ne stiskamo, ker nastopil bo problem, kot sem že povedal, da bo potrebno v nekem letu (enem ali dveh) napraviti temeljit preskok, ki ne vem, kdo ga bo napravil - iz 8 ali na 9%, na 4 ali pa 3 ali pa nekaj podobnega.
Dalje. Ker je poraba, kot vemo, izjemno velika in v bistvu je ta proračun sestavljen na osnovi dogovarjanja in medsebojnega usklajevanja, to usklajevanje pa pomeni le tisto, kar pomeni, da se niso držali prejšnjih memorandumov, ki so nakazovali, da se poraba zmanjšuje tekom let. Ker tega ni, menim, da bo moral proračun za prihodnje leto imeti vse te stvari v sebi. Govora je tudi o tem, kako vlada pripravlja varčevalni načrt. Varčevalni načrt je v bistvu proračun. Proračun je račun države, ki ima svojo visoko ceno in menim, da ne bo nobenega posebnega varčevanja, nobenega posebnega premika, če ne bomo obvladovali inflacije. Vse to lahko in moramo vezati na to, da se začne z zmanjševanjem inflacije, ker v vsakem primeru je inflacija tisti vzrok, v katerem se dobre gospodarje spravlja v slabo pozicijo in menim, da smo se tega že dovolj naučili v preteklih letih.
Na kratko povedano; predračun, ki je pred nami in seveda tudi podatki, ki smo jih dobili do 25. prejšnjega meseca, kaže na to, da imamo tu opravka s tem, da je vlada, milo rečeno, neresna, da nima neke odgovornosti, da je v bistvu nesposobna.
Prej smo slišali in danes smo imeli tu delegacijo iz Švedske in so nam pripovedovali, kako so se vključevali 9 let intenzivno v Evropsko skupnost. Poleg številnih in zelo temeljnih, odprtih odgovorov in napotil, ki so nam jih dali, človeku stopi pred oči neko osnovno vprašanje. Prav bi bilo, in mislim, da bi se to lahko že tudi na vladi spomnili, in to smo že večkrat opozorili, da bi vsaka delegacija, ki prihaja, taka ali drugačna, močnejša, manj težka po članih delegacije, da bi vsak človek, ki prihaja iz tujine, dobil ustrezno gradivo, kje smo, kaj smo in kaj želimo. To velja, da bi tudi in to mislim, da smo tudi imeli priložnost videti v drugih državah, ko smo taka gradiva dobili, pa lahko rečem in pohvalim tudi sosednjo deželo Hrvaško, kjer smo ob neki priložnosti dobili izjemno lepa gradiva, iz katerih, čeprav to deželo poznamo, se vidi, da vse napravijo, da bi se vedelo kje ta Slovenija ali pa ta Hrvaška je, v tem primeru pa za nas velja, kje smo, kaj smo, kaj veljamo, katere stvari so v redu in podobno. Vse te reči bi lahko dali na mizo, kdorkoli pride in bi tudi, ko bi drugič prišel tudi bili razgovori in medsebojna dogovarjanja mnogo na višjem nivoju.
Predvsem pa so nekaj povedali. Nobene stvari ne bomo mogli skriti. Mnogo je ljudi, ki nas spremlja, ki ve in menim, da je to tisto glavno, ko bomo delali račun, se bomo pač morali sprijazniti s tem, da nam bodo oni povedali; to ste rekli, niste naredili, in tako naprej.
Kar je pa gospod minister za finance, menim, da je to napravil z določeno dobro voljo, ali pa ne smemo mu tega v slabo šteti, večkrat opozoril, tudi recimo, če je premier v svojem ekspozeju povedal, dajte povedati v kateri smeri, kaj in kako je. Gotovo je to res. Bom tudi neke številke povedal kaj mislim za prihodnje leto. Menim, da je iz magnetogramov, ki jih je in jih bo veliko lahko potegniti premnoge stvari. Menim pa, da bi morali za prihodnje leto, sedaj bom pa naštel nekaj številk, iti v tej smeri, ker sicer ne bomo ujeli leta 1999, 2000, 2001, če ne bomo začeli bolj odgovorno in bolj trdo.
Menim, da bi za prihodnje leto morala biti načrtovana inflacija, bom kar našteval številke; 7,1%, brezposelnih - ne več kot 115.000; uvoz bi moral pokrivati izvoz 98%; poraba 44,5 bruto domačega proizvoda, rast le-tega 4,8; rast izvoza 5,5%, ni primanjkljaja, TOM izginja. To bi bil pogoj, da se ne bi zgodil včerajšnji večer, ko smo se pogovarjali z Evropejci, ki so prihajali k nam, igrali 1:1, ko smo šli pa tja na zahod pa izgubili z 9:1. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Partljič. (Ne bo.) Gospe in gospodje poslanci, razpravljamo o proračunu. Prosim, mir v dvorani, da lahko tisti, ki razpravlja ima vsaj neko dostojanstvo, da ga lahko tudi poslušamo. Besedo ima Franci Rokavec.
FRANCI ROKAVEC: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Proračun, ki je pred nami, res na žalost, da je pred nami šele 1. oktobra, oziroma da razpravljamo 1. oktobra o tem proračunu, je dejansko res pozen. To smo si enotni tukaj vsi v dvorani. Mislim, da si pa nismo najbrž enotni v posledicah, zakaj je prišlo do tako poznega proračuna. Valimo krivdo z enega na drugega. Mislim, da bi si mogle najbrž skorajda vse poslanske skupine ali pa vsaj večji del za to porazdeliti enako odgovornost v tej državi. Predvsem mislim, da je največji problem tega proračuna in pa hiba tega proračuna sloni na prejšnjih obdobjih. Hiba tega proračuna je, da se že v prejšnjih obdobjih ni začelo z reformami, nujno potrebnimi reformami. Ta proračun zajema seveda v letošnjem letu največji izdatek, izdatek za seveda pokojninski sklad in mislim, da tudi, če bi v letošnjem letu sprejeli pokojninsko zakonodajo, je nemogoče pričakovati, da bi že pozitivne učinke lahko že ta proračun tudi prinesel. Tako je tudi nerealno pričakovati, da bo reforma, ki jo je nujno potrebno začeti takoj, prenesla učinke na kratek rok. Tukaj je sigurno potrebno peljati dolgoročno politiko in pa tudi šele računati na uspeh na dolgi rok.
Druga zadeva; mislim, da je bilo danes že omenjeno, mislim, da je tukaj omenil tudi gospod Trofenik, da je ta proračun tudi poplačilo predvolilnih obljub, ampak ne obljub, že kar uresničljivih projektov, ampak to neke druge koalicije, ki je bila pred volitvami. Tako mislim, da imamo cel kup problemov.
Naslednja zadeva; mislim da je problem in hiba tega proračuna, da se je s povečanjem raznih storitev, ki so v pristojnosti države oziroma tudi vlade v letu 1996 umetno seveda zastavljalo, zavlačevalo s polnjenjem državne blagajne, kar ima tudi dodatne negativne učinke na prihodkovni strani tega proračuna. Zato je res, da proračun, tak kakršen je, ampak kljub temu mislim, da ene možnosti razvoja ta proračun kljub temu še vedno izkazuje, čeprav se pridružujem vsem, da so bistvene premajhne. Še vedno mislim, da je avtocestni program tisti, ki nekako, bi rekel odraža razvojno komponento, prav tako tudi večji vložek v znanost odraža tisto, da če vlagamo danes v znanje, da je možno, prav tako tudi v šolstvo, da bomo želi uspehe jutri, sigurno ne takoj letos.
Isto je tudi s kmetijstvom. Če bomo vlagali v kmetijstvo, kratkoročnih učinkov tukaj ni za pričakovati. Namreč problem kmetijstva je problem 50-letne stagnacije na tem področju in mislim, da bo potrebno dolgotrajno in naporno delo te države in tudi nacionalni konsenz, da je potrebno, da ta država vlaga večja sredstva, da jih tudi pravilno usmerja. Šele ob takšnem, bi rekel tudi dogovoru države je možno pričakovati pozitivne učinke.
Toda kljub temu se mi pri vprašanju tega proračuna zastavlja tudi nekaj vprašanj. Eno od teh bi izpostavil, to je, ali denar za pripravo brezposelnih za zaposlitev v tako imenovanih zavodih za zaposlovanje daje najboljše učinke. Lahko bi še našteval podrobneje postavke, ki so v tem proračunu, ki bi jih bilo sigurno potrebno preveriti in ugotoviti, ali ne bi bila boljša bolj direktna podpora gospodarstvu, kjer bi lahko dobili tudi hitrejše učinke. Ta proračun - se pridružujem gospodu Schiffrerju, ki je nastopil prvi med razpravljavci - daje premalo za Slovence po svetu in mislim, da je dolžnost tega Državnega zbora kakor tudi Vlade Republike Slovenije, da pri končni obravnavi tega proračuna popravimo to napako. Premalo je denarja za modernizacijo cest. Predvsem bi tukaj izpostavil modernizacijo lokalnih in pa regionalnih cest. Ob tem bi pa tudi izpostavil problem, da tudi s tem proračunom ni videti rešitve, kako zagotoviti normalno povezanost prometne povezave osrednjega dela Slovenije - tukaj mislim na povezavo Litije, širšega območja tega območja z Zasavjem in s povezavo na Dolenjsko. Namreč v proračunski postavki se ne vidi učinkovito reševanje tako imenovane dolgo opevajoče magistralne ceste M 10-9, kjer je ta svet še vedno odrezan od normalnega dovoljenega dostopa s težkimi tovornimi avtomobili. Lahko si predstavljate, da pomeni nerešitev tega problema v tem trenutku sledeče - ali vozniki in podjetja samodejno kršijo ter s tem omogočijo nujen dovoz oziroma odvoz izdelkov s tega območja in s tem tudi tvegajo kazen, kjer jo plačujejo že več let. V drugem primeru, kar se dogaja, da se kupci oziroma zainteresirane stranke izogibajo poslu s podjetji na tem območju. Zato tukaj apeliram na vlado, da prioritetno reši reševanje tega vprašanja.
Drugo bi opozoril, da tudi izhajanje iz območja, ki deli usodo 8% vseh makadamskih državnih cest v povezavi z magistralnimi in regionalnimi cestami. Pričakujem, vem, da je bil ta proračun nekako poračun za dosedanje delo, da se bo v prihodnje temu območju le namenilo drugačno gledanje. Mislim, da je potrebno v tem proračunu doseči boljše pogoje za financiranje občin. Prepričan sem, da je denar, ki je vložen v občine, veliko boljše naložen tudi potem v realizaciji, kakor denar, s katerim uporablja in gospodari država. Zato se ne strinjam z mnogimi razpravljavci v parlamentu, kaj bo pomenilo več občin. Jaz sem prepričan, da je več občin tudi večja kvaliteta te države.
In za konec mi dovolite še nekaj razmišljanj, kako zagotoviti bolj razvojni proračun. Prvo, mislim, da je nujno potrebno pričeti z nujnimi reformami. Jaz sem že uvodoma omenil, da moramo pri teh reformah sigurno zagotoviti prehodno obdobje, ki bo pomenilo, da ne bomo imeli tako radikalnih in pa vidnih učinkov že na prvi mah, ampak dolgoročno, stabilno prehod na urejeno evropsko državo. Mislim pa, da je potrebno predvsem tako imenovani vsenarodni socialni konsenz. Prvo moramo pričeti pri nas samih. Ne glede na politično stranko, ne glede na opcijo, ali je to opozociija ali pozicija. Mislim, da je tukaj potrebno doseči to, da bo gospodarstvo in pa negospodarstvo v vseh primerih delilo enako usodo. Danes se še vedno soočamo s problemom - namreč, da ima negospodarstvo veliko ugodnosti v marsičem, kakor tudi proti gospodarstvu. Mislim, da je najprej potrebno, da država uredi pri sebi. Tudi sami poslanci, stališče države, Vlade Republike Slovenije; če je potrebno priti do vsenarodnega konsenza je treba najprej zategniti pas pri sebi. Tako so tudi nekatere, bi rekel najbolj razvite evropske države začele s svojimi reformami in s tem tudi nagovorile večino svojega prebivalstva, recimo Zvezna Republika Nemčija. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Rokavec. Besedo ima Stanislav Brenčič. Se odpoveduje. Hvala. Besedo dajem gospodu Pukšiču.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa. Predsedujoči, gospe in gospodje! Če bi nadaljeval z mislijo, ki jo je končal predhodnik pred mano, potem bi seveda moral povedati to-le; da bi pri osebnih dohodkih v državnem zboru, ki so od leta 1996 na to leto 1997 narasli na 168%, bilo potrebno znižati. Vendar je treba takoj povedati, da je tu potrebno tudi poslancem, ki več niso poslanci, da imajo sicer tisto leto možnost nadomestila osebnega dohodka, vendar sem globoko prepričan, da nimajo nobene moralne in materialne pravice do nadomestila za odbore, v katerih danes ne sedijo in v odborih ne delajo. Če bi to znormalizirali, potem bi tudi ta postavka o osebnih dohodkih v državnem zboru bila bolj normalna kot pa je sedaj. Pa bom se k tej točki vrnil nekoliko kasneje.
Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Če se spomnite, smo v tem državnem zboru govorili tudi o demografsko ogroženih področjih in če se spomnite, smo takrat sprejeli nekakšne sklepe. Ker v tem proračunu ali pa v tem, torej zaključnem računu za leto 1997 ne vidim na demografsko naravnanega tega proračuna, potem bi vsekakor rad opozoril in spomnil vlado, da v naslednjih 15-ih dnevih, ko bo pripravila svoje amandmaje na proračun, tudi to upošteva. Sklep državnega zbora s 25.7. tega leta je bil: "Državni zbor Republike Slovenije poziva Vlado Republike Slovenije, da do 15.9. - ta datum je mimo - državnemu zboru predloži poročilo o aktivnostih in ukrepih za zagotovitev skladnejšega regionalnega razvoja glede na - in so naštete nekatere točke." Ne bom našteval in ponavljal vseh točk, vendar rad bi vas opozoril in spomnil na podatke; v letu 1991 je bilo 0,23 bruto domačega produkta za vzpodbujanje demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji. Že leta 1992 po padcu Demosove vlade pa je prišla ta postavka na 0,14%. Leta 1993 0,13% in seveda tu drastično pada na 0,1 in pod 0,1%. Sklep državnega zbora in poslancev, če že kaj velja, potem je vsaj zavezujoč za vlado, da če ga ne realizira v celoti, da se verjetno temu približa, sicer sem prepričan, da je potrebno takšne sklepe, ki so v državnem zboru sprejeti, realizirati, v kolikor ne, mora resorno ministrstvo, stopiti pred poslance in razložiti zadevo, zakaj ni realizirana, piše v tem sklepu z dne 25.7. Zagotovitve, obseg sredstev za pospeševanje skladnejšega regionalnega razvoja v višini 0,23 bruto domačega produkta, to je na raven iz leta 1991, in postopnega povečanja na primerljivo raven v državah Evropske unije. Če se spomnim, je ta primerljivost v državah Evropske unije nekje do 0,4% bruto domačega produkta.
Gospe in gospodje! Če se spomnite podatkov iz 25. julija, ko smo o tem razpravljali, smo jasno povedali, da je vsako leto približno za 4 milijarde tolarjev prošenj na Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj za soinvesticije v lokalno infrastrukturo na demografsko ogroženih področjih, ki je po površini, če se spomnite iz folije, preko 60% Republike Slovenije, na katerem področju živi preko 60% prebivalcev Republike Slovenije. Ta sklep, in če ni ta sklep dovolj, je zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih področij iz leta 1992, ki v 1. členu pravi: "Republika Slovenija posebej skrbi za razvoj geografsko zaokroženih območij, ki v razvoju znatno zaostajajo in so demografsko ogrožena." Sklep državnega zbora iz letošnjega leta, zakon iz leta 1992. Mislim, da sta nuja in potreba, da Vlada Republike Slovenije to upošteva pri sestavi svojega proračuna.
Če se dotaknem še ene točke, ki je bila v sklepu. Pisalo je: Zagotovitev sredstev občinam za spodbujanje gospodarskega razvoja. V postavki 25 pa nekaj milijard za investicije v občine, tega ne vidim notri. Nasprotno k temu, kar je sprejel državni zbor, sklep in nasproti temu zakonu je vlada letos sprejela uredbo, kjer je zmanjšala število naselij kar tako po statističnih podatkih, vendar je hvala bogu to uredbo na urgenco poslancev pri ministrstvu potem tudi umaknila.
Kar se tiče demografsko ogroženih področij, resnično prosim Vlado Republike Slovenije, da upošteva pri Ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj za demografsko ogrožena področja, pri postavki, ki je danes približno 1,2 milijarde, da se bo nekako približala temu 0,23% bruto domačega produkta, tako kot je v sklepu državnega zbora pri amandmiranju svojega proračuna.
Drugo področje, ki bi se ga rad dotaknil, je področje iz Ministrstva za okolje in prostor. Iz dopolnilnih sredstev občinam je tudi komunalna dejavnost. Lansko leto je bilo na tem področju približno 13,5 milijard, letos je tu planiranih 16.190.000.000,00 tolarjev. Res je, da je to več, kot je normalna rast v posameznih področjih. Res pa je, da je prav to področje, komunalna dejavnost, podkapitalizirana tako močno, kot nobena druga dejavnost, to je na 46%. To pomeni 46% je teh 16 milijard, ki so namenjene za komunalno dejavnost v sredstvih za dopolnilna sredstva občine. Tudi na tem področju je nujno, več kot nujno in potrebno, da iz teh 46% dvignemo to zaostajanje vsaj za nekaj desetin procentov. Morate vedeti, da so v - komunalni dejavnosti - tudi nekategorizirane občinske ceste. Če govorimo o kategoriziranih cestah, državnih cestah, ter o kategoriziranih lokalnih cestah občin, potem so to podatki, ki so znani. Ko pa govorimo o nekategoriziranih cestah v občinah, teh pa je na tisoče in tisoče kilometrov. To je pa tista tretja veja cestne mreže, ki jo uporabljajo vsi občani, vsi krajani. Po teh cestah vozijo avtobusi, šolski prevozi in tako dalje. Skratka vse to je zajeto tudi v tej postavki.
Drugo moje priporočilo je pri amandmiranju proračuna Republike Slovenije, da bo pri Ministrstvu za okolje in prostor vlada dala več sredstev na tej postavki, kot pa je do sedaj.
Tretje področje, ki bi se ga rad dotaknil oziroma bolj bom rekel, ker v proračunu nisem zasledil in ker sem eden izmed županov slovenskih občin, eden izmed tistih, ki smo v zadnjem času, torej morali zbrati na tone papirjev, od posestnih listov, najemnih pogodb itn., ko smo zbirali podatke o neurjih, toči in poplavah in ko je Vlada Republike Slovenije za... Bom počakal.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim, za mir v dvorani, da lahko gospod Pukšič nadaljuje.
FRANC PUKŠIČ: Torej, ker je bilo v teh občinah na tone zbranega "papirovja" in ko je Ministrstvo za okolje in prostor, državna komisija, vsa čast ji in priznanje za delo, ki ga je opravila, te zbrane dokumente pregledala in ovrednotila, izpisala, vendar ugotavlja naslednje. Vlada Republike Slovenije je sprejela sklep, da iz proračunske rezerve vzame 120 milijonov tolarjev in jih razdeli na 9 občin. Kolikor mi je znano, mislijo ta sklep celo spremeniti tako, da ne bi bilo 9, ampak nekaj več, 2 ali 3 občine zraven, vendar mislijo ta sredstva celo znižati. To pomeni na 110 milijonov tolarjev, torej 10 milijonov manj.
Drugo pa seveda sprašujem, kje je ostalih 25 občin oziroma s kakšno obrazložitvijo ali pa vlada pripravlja interventni zakon, ker seveda na ta interventni zakon čakamo v Republiki Sloveniji vse občine, bilo pa jih je preko 80, ki so letos prijavile takšno ali drugačno škodo. Škode so ocenjene približno na 8 milijard tolarjev in vse te občine dejansko čakamo na interventni zakon, ker sistemski zakon je sicer vložen v parlament, vendar prizadeti občani, prizadete občine nimajo od tega vloženega sistemskega zakona popolnoma nič, če seveda teh sredstev ne bo. In ne vem, po kakšni logiki bi lahko izpadla občina Krško, recimo, ki ima na kmetijstvo preko 210 milijonov škode, potem občina Lenart preko 100 milijonov, občina Miren, Kostanjevica preko 160 milijonov. So pa seveda nekatere druge občine, manjše občine, ki so dobile tudi manjša sredstva vrnjena, nekatere pa ne. Skratka od 25-ih bi 10 dobilo sredstva, 15 ne. Pričakujem, da bo vlada, ker nisem videl teh sredstev v proračunu ob tej splošni razpravi, jasno povedala, kam cilja s temi zadevami. Na koncu bi se rad dotaknil oziroma zopet bom rekel, bolj postavil vprašanje. Kot predlagatelj proračuna v občini seveda vem, kako je potrebno zadevam ekzaktno slediti. Kot poslanec državnega zbora pa seveda ne znam proračuna, ki ga pripravi vlada, čitati. Zdaj sta pač dve možnosti. Ali je ta proračun dovolj dobro zakomplicirano zastavljen, pa da tehnikom pa še verjetno kateremu od poslancev ni popolnoma jasno, ali je pa druga možnost, da je pač z nami poslanci, s tistimi, ki se na to ne spoznamo, kaj narobe. Pa vendar, jaz bom postavil tezo, vlada pa upam, da bo na to odgovorila. Leta 1995 je bil proračun 510 milijard. Leta 1996 planirani 560, realizirani 594, skratka skoraj 600. Torej, planiral si toliko, porabil si več. Te prakse sicer ne poznam, bom jo pa seveda s pridom izkoristil v občinskem proračunu. Leta 1997 je sedaj planiranih 737 milijard. Kakorkoli že, če bi upoštevali, pa ni bila 10%, ampak je bila inflacija nižja, vsako leto 10% inflacijo, potem bi bil letošnji proračun lahko samo 620 milijard. S takšno matematiko pa ni tam 10% povečanja, tako kot dobimo navodilo za pripravo občinskih proračunov, kjer lahko s faktorjem 0,8 dvigujemo prihodke, tu je seveda sedaj, ali 24, ali celo 31% povečanje proračuna na lansko leto. Jaz verjamem, da bodo poskušali dokazati, da je to samo 24, pa še manj. Vendar, številke za preprostega državaljana so pač takšne. Res je, da se je zadnje štiri leta nekje tudi zadolževanje naše države povečalo od 300 milijonov dolarjev, pa nekje do 4 milijard dolarjev. To so seveda razsežnosti... Vem, boste rekli, da smo prevzeli dolgove od rajnke Jugoslavije in tako dalje. Nekaj tega je res, pa niti ni tako malo. Vendar, na to opozarjam zaradi tega, ker sem v proračunskem memorandumu pač prebral, da Slovenija ni prezadolžena, je pa stanje zadolženosti že doseglo obseg, ki zadeva strateški pristop do tega vprašanja. Vprašanje je, če nekdo strateško pripelje neko zadevo do neke točke in je potem zopet isti strateg, ki bo iz te točke zadevo pripeljal nazaj na prvotno točko. Ali je to možno ali ne? Ob svojih prejšnjih, torej ne predlogih, ker v splošni razpravi menda ni možno dati predloga, ampak prošnji, da bi vlada upoštevala pri amandmiranju svojega proračuna pri določenih področjih. Seveda, ne smem pozabiti, da želim, da pri svojem amandmiranju upošteva tudi to, kar je prej rekel minister Gaber, iz zagotovoljene porabe 900 in nekaj milijonov, da so v tej izravnavi vsaj 2 milijardi ali pa 2,2 milijardi tolarjev, ker na ta način bo lahko poravnal obveznosti v osnovnem šolstvu in ostalih investicijah, ki jih ima odprte.
Povedal bi tudi vladi, kje bi pa lahko vzela kaj teh sredstev, da bo iz ene vreče preložila v drugo vrečo. Kot sem že rekel, pri osebnih dohodkih. Gospe in gospodje, realno je treba povedati, da je v Sloveniji dinamika plač, to naj gospodarstvo tudi sliši, da se je dinamika plač v negospodarstvu dvignila za 17,7% ali realen dvig osebnih dohodkov za 8%. Gospodje iz vlade boste morali povedati, ali je to tistih 600 novih delovnih mest prineslo takšen dvig osebnih dohodkov ali je tu še kaj drugega. Jaz bom izpostavil nekaj posebnih podatkov, ki bodejo v oči. Agencija za revidiranje lastninskih postopkov ima rast osebnih dohodkov za 394%, potem vladne službe iz 3 milijard na 7 milijard. Lepo vas prosim, tu je 4 milijarde rezerve, osebne dohodke tu spravite na postavko, menda smo sprejeli celo neko zamrznjenje osebnih dohodkov, tu pa sedaj za 4 milijarde navzgor, torej za 224%, to so katastrofalne številke. Ministrstvo za finance 124. Naj naredim eno primerjavo. Poglejte, pri Ministrstvu za šolstvo in šport je dvig osebnih dohodkov za 18% iz 80 na 95 milijard. Res je, da je bil lansko leto sprejet zakon, ki časovno prihaja v realizacijo. Ampak kaj hočem povedati? Poglejte, na tej postavki s sprejetim zakonom, da se postavke osebnih dohodkov učiteljev, vzgojiteljev in delavcev v izobraževanju popravijo, je bistveno nižji, torej je čisto v mejah normale, kljub temu, da je še sprejet zakon, ki nalaga ministrstvu za izplačevanje teh osebnih dohodkov, je normalno. Nenormalne postavke pa so vladne službe. Kaj se je v tej državi zgodilo oziroma kateri resorji brezposelnih so prišli pod vladne službe? To je nezaslišano, kar se je tu dogajalo. Res pa je, da je tudi industrijska rast in realizacija, torej prihodki in odhodki v prvih šestih mesecih v tem letu ne gredo paralelno, kot bi pričakovali, ampak nam odhodki uhajajo preko 15%. Torej, odhodki so 131%, prihodki skupaj 116%. Poglejte tistih 31%, potem bo že držalo, da je proračun letošnje leto višji od lanskega. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Razprave prijavljenih smo izčrpali. Poslanci, ki boste razpravljali, imate pet minut na voljo. Imamo dve ustni prijavi. Najprej dr. Jože Zagožen, potem pa Ivo Hvalica.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod podpredsednik, drage kolegice in kolegi, spoštovani predstavniki vlade! Ne bom ponavljal stvari, ki sem jih že povedal na tem mestu in tudi ne tistih, ki so jih že kolegi povedali. Bi pa rad nekatere stvari povedal, ki jih meni povedo gospodarstveniki.
Za začetek moram povedati to, da se moramo vprašati na kakšnih vrednostnih osnovah je bil delan ta proračun. Namreč, v utrjenih demokracijah je proračun temeljni politični akt, ki trasira politiko in ko ga sprejmejo, je stvar dogovorjena, ostane izvajanje. S tega vidika je ta naš proračun zelo zanimiv. Teoretiki, ko pišejo o tem, govorijo, da ima lahko prerazdelitveno, stabilizacijsko in pa razvojno funkcijo. Od vseh teh treh funkcij je tu morda še najmanj prisotnega, največ pa je potrošnjo naravnanega. Če stvar pogledamo, se polovica bruto domačega proizvoda troši v nasprotju z ustavnimi določbami. To je mogoče dokazati. Gre za zadolževanje. Se pravi, da več trošimo, kot ustvarimo, pri tem pa ni zajeta izvenproračunska poraba. Imamo lepo število paradržavnih skladov in agencij, ki imajo prihodke tudi takšne, da so proračunske porabe in je realno ta odstotek morda tam od 50 do 60%. Zato tudi deficit proračuna v tem letu ni upravičen iz teh razlogov. Takšen proračun kot je, omogoča, da se odlagajo reforme, vedno nove pravice se uvajajo, vedno številčnejših državnih institucij, niso pregledno in natančno prikazane zadolžitve države, nove zadolžitve, razni prihodki odkupnin, lastni prihodki in podobno. Skratka, je kar precejšnja zmeda. Sprašujem vas tudi o sredstvih PHARE programa? Nekatera ministrstva so dobila znatna sredstva. To je tudi oblika financiranja in je vprašanje, kje in kako so ta sredstva končala.
Mnogo je bilo tu povedanega o regionalnem razvoju, ki je zanemarjen in že 8. leto zapored ima gospodarstvo neto izgubo in ob tem tako velik proračun. In še en podatek, ki ni bil tu povedan - realna rast javnofinančnih izdatkov v letih od 1992 do 1996, se pravi za časa Drnovškove vlade, je porasla za 28%, realna rast bruto domačega proizvoda v tem času pa za 16%. Vsakdo si lahko izračuna, kakšen je tu ta razkorak. Ni čudno, da smo soočeni s 4-krat večjim realnim porastom od bruto domačega proizvoda, 4-krat več, kot bi lahko bilo. To pomeni v trenutku, ko gospodarstvo potrebuje denar za tehnološko posodobitev, gre ta za birokracijo. To je osnovna zamera temu proračunu.
Na koncu mi dovolite samo še dve praktični stvari - apeliram na to, da se vendarle dajo sredstva tudi Združenju žrtev komunističnega nasilja, ki so zaprosili za denar. Nekateri politiki so to obljubili, vendar od tega ni ničesar. V proračunu se tako ni nikjer najti, in druga stvar - jezovi in regulacije po poplavi v Gornji Savinjski dolini. Že sedmo leto je mimo, pa zadeve niso sanirane. Skratka, čas je, da se sprejme proračun, ki bo omogočil gospodarski razcvet. Tak, kot je zdaj, omogoča nadaljnjo stagnacijo. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala. Spoštovani kolegi, gospod minister! Državnega sekretarja Engelmana ne vidim, ker njemu sem hotel nekaj povedati. Nikdar ga ni, kadar bi mu rad govoril. Ob razpravi o tem proračunu je treba najprej ugotoviti, da gre za obračun 3/4 leta. Pri predstavitvi tega proračuna pa me je nekaj zbodlo, in sicer različen nastop, diametralno različen nastop guvernerja Banke Slovenije in predsednika vlade. Sedaj bi rekel naslednje. Glede na to, da je med njima zijal kar precejšen prepad, je to idealna priložnost za graditelje mostov, da se zgradi ta most med Arharjem in med Drnovškom, med Drnovškom in med Arharjem. To je prva naloga. Mislim, da boste to naredili. Če bomo čakali veliko časa, če boste čakali veliko časa, bo reka, predstavljajte si porabo, naraščala, bregova si bosta vedno bolj narazen in most bo težko zgraditi. Minister Gaspari, treba je zgraditi most med odhodki in prihodki. Mislim, da s tem soglašate. Ne bo pa tako preprosto, kot se gradijo nekateri besedni mostovi.
Oglasil sem se tu predvsem, da bi ponovil tisto, kar že petič ponavljam, 4-krat v prejšnjem mandatu in sedaj 1-krat. Gre za tehnologijo, za tehniko izdelave tega proračuna. Mene ne boste prepričali, da vi, ko ste delali ta proračun, minister Gaspari, da niste imeli pred seboj rekapitulacije vseh resorjev. V Poročevalcu je ni. Vi ste imeli lepo pred seboj rekapitulacijo in ste rekli, temu manj, temu več, pač glede na to, kako ste trgovali. Tako se je delalo tudi sicer, recimo, jaz sem se veliko ukvarjal s proračuni v življenju, ko smo pač ponujali ponudbeno ceno za izgradnjo nekega objekta. To je običajen način. Vi ste ponudnik, žal edini ponudnik, mi smo naročnik tega proračuna. Imamo pa pravico nadzora nad tem proračunom. Je tako ali ne? Mislim, da tu soglašamo. Jasno je, zakaj niste dali te rekapitulacije. Zaradi tega, ker bi bila zadeva preveč razvidna. Niste je dali tudi zaradi tega, ker imate vso to tehnologijo pač pripravljeno tako, da je čim manj transparentna. Ni rekapitulacij tudi znotraj resorjev. Ministra Gantarja tu ni, ampak njegov resor je tipičen primer, ker ima 7 segmentov, raznih uradov, inšpektoratov itd. Morate se prav truditi, če hočete prešteti. Vmes naj povem še to, da so pozicije, ki označujejo te njegove podresorje oziroma te urade, Hidrometeorološki zavod na primer, Uprava Republike Slovenije za geofiziko imajo pozicijo, ki pa si zopet ne sledi. To je vmes, kaj jaz vem, na 82. strani imate Uprava za geofiziko. Ta nosi številko 2.5.1.7. Sledi takoj uprava za varstvo narave, 2.5.2.1., tam so ukinjene neke postavke, ne vem, jaz vem sicer računalniško in tudi sicer, da to mora biti tako, ampak vendar, pa vendar bi moral biti naslov in nič. Vedeti bi morali, da je tam enkrat nekaj bilo. Kam so izginile pozicije 18, 19, 20 itd. Ker tudi minister Gantar, kot primer, je sigurno, ko je imel pred seboj številko, ki jo lahko porabi za ta resor, da ne boste mislili, da jaz verjamem, da je vsak izračunal, koliko potrebuje itd. Ne, vi ste lepo pač, tako kot se za tako kupčijo spodobi, rekli, vsak dobi toliko itd., ti si imel lansko leto toliko, zdaj boš dobil toliko, če je nergal veliko, je dobil malo več, če je nergal - ne, tokrat bom malo dalj časa. Ne, ne, kar pustite mi. Tokrat bom...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim, zaključna misel.
IVO HVALICA: Ne mi tako meriti čas, ker sicer vam bom očital, kdaj ga niste drugim merili in to vam bom povedal imena in priimke.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim, mir v dvorani! Gospod bo zaključil misel.
IVO HVALICA: Koliko mi daste še?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Proceduralno vam ne bi smel ničesar dati, ampak vam dam zaključno misel. Lepo prosim!
IVO HVALICA: Koliko je to dolžine?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Recimo minuto in pol vam dam.
IVO HVALICA: Hvala lepa, dovolj imam.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim, mir v dvorani!
IVO HVALICA: To se ponavlja vseh pet let in jaz vem, da letos ne bom dosegel, da bi to spremenili, ampak enkrat boste morali priti do tega, da boste pač začeli na drugačen način zidati ta proračun, na drugačno shemo, na bolj intenziven koncept. To, kar počnete, je pač idealna skrivalnica. To je labirint. To ni proračun. S tem namenom, da boste vsaj v proračunu za 1998. leto, tu bom pa takrat stal, če bo treba nekaj ur, se bom pravočasno prijavil in to znam narediti, če hočem, vam pa povem, da pri proračunu 1998 na takšen način, s tako nepregledno, zavestno nepregledno napisanim proračunom ne boste šli skozi. Boste sicer lahko izglasovali, ampak ne boste šli skozi, če imate kaj morale. Verjamem, da jo imate. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Hvalica. Prijaviti se želi še gospod Peterle. Prosim.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Mislim, da nekaj minut še manjka. Dovolite, da vas seznanim z delnimi rezultati jezikoslovnega pristopa k nastopu predsednika vlade, ko je uvajal proračun. Namreč pričakoval sem, da bo prvi mož vlade govoril z eno samo razvidnostjo namere, kaj je treba početi v tej državi. Preštel sem stavke, ki jih je 103 v njegovem nastopu. Od tega je relativna večina namenjena stavkom, ki jih jaz imenujem "komentar, razlaga ali izražanje domnev", 45 je takih. 40 je stavkov, ki jih štejem od "trditve analiza-problematika", v tem smislu: tako pri nas je, 5 stavkov izraža neko namero, jasno izraženo namero, kaj bo vlada storila, sta samo dva stavka. Notri je tudi en poziv, ki se nanaša, ne na vlado, ampak na državni zbor. Napoved v smislu "pričakujemo, da se bo zgodilo to in to" je pa 10 stavkov. Torej, tako izgleda nastop predsednika vlade, ki se bolj ukvarja s komentarji kot z jasno izraženo voljo vlade.
Potem bi rad povedal, da me zelo skrbi, kako bo s turizmom. Kaže, da so se zadeve nekoliko ustavile, da minister za gospodarstvo, ki mu ta resor odhaja v neko drugo ministrstvo, se ni za to zavzel. Novega ministrstva še ni, čeprav je zakon jasen, zato se postavka konča z 285 milijoni za Center za promocijo turizma. Torej, poglejmo te nesrečno majhne številke za panogo, ki naj bi bila favorit našega gospodarstva v neki meri, kje je pristala v letošnjem proračunu.
Mimogrede omenjam, da je bilo opozorjeno na Komisiji za evropske zadeve, da Urad za evropske zadeve, kljub nekaj mesecev staremu zakonu, po novem zakonu še ni ustanovljen, zato tudi ne more na tak način računati na sredstva, kot je to lahko prej. Skratka, zopet eno debelo vprašanje. Manjšina je bila večkrat omenjena. Ne bom komentiral številke, ki je premajhna, ampak kakšno razlago sem slišal iz vladnih krogov: Smo postavili tako nizko zato, ker smo vedeli, da bodo to poslanci z vseh koncev "navišali" v visoke višine, zato čakamo na parlament, da to z amandmaji poviša. Tako bomo tudi storili.
Potem, gospod minister Gaspari je začel nekako takole: Kljub pozni razpravi o proračunu. Jaz bi v duhu nekdanjih nasvetov gospoda Mirka Rupla v jezikovnih pogovorih rekel, da bi se moral stavek glasiti pravilno takole: "zaradi pozne predložitve proračuna". Gospodje iz vlade, mi nismo nič krivi, če šele sedaj obravnavamo zadevo. Potem še nekaj. Postavka, ki ji eden od časopisov prisoja minus 10%, čeprav gre za 6 milijonov razlike, namesto 260 je 254 v tem letu, gre za postavko za predsednika države. Torej, rad bi opozoril na to, spoštovani zbor, da za to hišo dajemo sedaj, ko imamo samo enega predsednika, prej smo imeli pa pet članov predsedstva, veliko več kot takrat, ko je bilo tam ljudi neprimerno več na visoki poziciji. Je pa nekaj 10 svetovalcev, kot sem bral, in mislim, da vse to podjetje stane Slovenijo preveč in mislim, da je tukaj tudi kakšna rezerva, kot je še drugje pri birokraciji, ko bomo končno številko spravljali skupaj.
Pa še nekaj bi rekel. Gospod Rokavec je povedal nekaj treznih. Tudi to, da gre v kmetijstvu že 50 let nekako narobe, da je tukaj stagnacija. Do volitev je veljalo, da je za vse kriv gospod Osterc in se zahvaljujem za ta popravek s strani SLS-a.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, minister Gaspari.
MAG. MITJA GASPARI: Želel bi samo kratko odgovoriti na koncu današnje razprave zadnjim trem razpravljavcem, ker ne bi želel diskusije po nepotrebnem zavlačevati. Mislim pa, da je kratek komentar kljub vsemu potreben in koristen, ker so nekatere navedbe takšne, da bi poslušalci zunaj te dvorane lahko napačno razumeli.
Prvič, ko je govoril doktor Zagožen o nerazumni razliki v realni rasti bruto domačega proizvoda in pa javne porabe. Če bi to bilo res, kar je rekel, bi moral seveda delež javne porabe v bruto domačem proizvodu v tem času neskončno hitro naraščati v deležu. Ta delež se ni povečeval, to se pravi, da nekaj v računu ni točnega, sicer ne bi bilo kar naprej okrog 45% bruto domačega proizvoda, ampak bi glede na to, da je rast bila 28% realno, produkta pa 16, mislim, da enostavno izpade iz tega, da mora biti delež javne porabe naraščajoč glede na bruto domači proizvod. To se pravi, da nekaj v vašem računu očitno ni korektno. Toliko, da ne bo nesporazumov, kar se tega tiče, to se pravi navajanja takih številk, ki dajejo popolnoma napačen vtis.
Druga stvar je, ali menimo v Sloveniji ali pa se v Sloveniji misli, da je 45% javne porabe v domačem proizvodu preveč,ali premalo. O tem bi veljalo razpravljati mnogo bolj detajljno, kot se je o tem razpravljalo danes ali v zadnjih dneh. Jaz sem pripravljen, seveda, če bo priložnost dana, da gremo lahko v detajle in mednarodne primerjave in bomo videli, da seveda naš položaj ni tako izjemno različen.
Zahvaljujem se gospodu Hvalici za zelo spodbudne komentarje. Mislim, da bi tudi midva lahko kdaj zunaj dvorane razčistila kakšno zadevo mimo mikrofonov in odprtih kamer, ampak kratek komentar. To, kar gospod Hvalica zahteva, je ena kratka tabela z vsotami po ministrstvih, če sem ga prav razumel in s tem bi bila zadovoljena ta nezadovoljena želja, ki je sicer vsebovana v državnem proračunu, če greste po strukturi proračuna. Proračun ni tako nerazumno sestavljen, kot stalno trdite. Proračun je sestavljen v principu po mednarodni klasifikaciji ekonomskih dejavnosti. Res je, da ta trenutek zaradi težav, ki jih imamo s stalnim spreminjanjem strukture slovenskega gospodarstva, še nismo bili v stanju napraviti funkcionalne klasifikacije. To pomeni klasifikacije, ki bi opredelila, koliko denarja zdravstvu, šolstvu itd., čeprav je to možno na nek posreden način iz teh podatkov tudi izračunati. Sicer je pa ekonomska klasifikacija tista in zato se imenuje ekonomska, ki pove, po kakšni ekonomski vsebini so posamezni izdatki razporejeni tistim uporabnikom, ki ta proračunska sredstva uporabljajo. V državnem proračunu so klasificirani vsi uporabniki državnega proračuna. To so ali ministrstva, uradi v njihovi sestavi, agencije oziroma tisti organi, ki jih zakon o delovnem področju ministrstva in pa zakon o vladi opredeljuje. Zakon, ki se je spremenil, recimo zdaj o delovnem področju ministrstva, je določil 2 ali 1 novega uporabnika in ta bo moral biti vsebovan v proračunu. Proračun je oštevilčen po nekem sistemu, ki ste ga vi pravilno označili kot tudi lahko računalniški, ki ima 4 mesta in ta mesta se izpolnjujejo na posameznih uporabnikih, če govorite o številki pri uporabniku. Znotraj te številke za uporabnika je posamezni ekonomski namen oštevilčen z enako številko, znotraj te klasifikacije obstajajo takoimenovani E-konti, ki opredeljujejo posamezno postavko znotraj ekonomskega namena. Torej ne gre za tako nerazumno strukturo proračuna, če jo boste primerjali in če si boste vzeli čas primerjati s kakšno drugo državo, boste prišli do zelo podobne prezentacije. Gre za prezentacijo proračuna. Gospodu Peterletu bi samo to rekel, ker ga preveč spoštujem, da bi z njim polemiziral, da jaz ne bi polemiziral z njegovimi pesniškimi prispevki, ki so bili za tem odrom tudi povedani - se mu opravičujem, ker je on mene korektno popravljal v slovenščini. Tudi ta njegov prispevek verjetno ni bil vrhunski prispevek na področju pesništva. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Kolegice in kolegi! Prijavljene imamo 4 replike. Vse imam zapisane. Predlagam, da danes končamo s to temo, če se strinjate, in potem gremo jutri na druge točke dnevnega reda. Repliko ima gospod Potrč. Proceduralno, izvolite.
MIRAN POTRČ: Gospod predsedujoči, na tisti nočni seji sem rekel ob 2.30, da ne bi imel več rad nočnih sej, ker ni niti izrednih razmer, niti nam nihče ne grozi. Mnogo kolegov poslancev je opozorilo, da bi bilo dobro, če bi se enkrat držali dogovorov. Mene lahko tudi obtožite, da nočem delati, čeprav bo to zelo težko storiti, ker veste, koliko sem prisoten v delu, koliko poslušam in koliko tudi kaj naredim. Nemogoče pa je, da si predsedujoči vsak moment sproti izmišljuje način in red dela tega državnega zbora. Razmislite o tem. Mislim, da je to nekorektno. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Potrč, nisem si izmišljeval nobenih novih pravil. Sem zaprosil, da bi končali z replikami in zaključujem današnje zasedanje. Nadaljujemo jutri ob 10.00 uri.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 1. OKTOBRA 1997 OB 18.08 URI.)