Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik Državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.12. uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 13. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 49. člena, prvega in drugega odstavka 51. člena in 54. člena poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Mirko Zamernik, Jožef Zimšek, Roman Jakič, Jelko Kacin, Roberto Battelli, Ciril Pucko, Marjan Schiffrer in Zmago Jelinčič.
Ugotovimo sklepčnost! (69 prisotnih.)
Ugotavljam, da je tako Državni zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predsednika Vlade Republike Slovenije, dr. Janeza Drnovška, ministra za finance, mag. Mitja Gasparija in druge člane vlade, guvernerja Banke Slovenije, dr. Franceta Arharja, generalnega direktorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gospoda Janeza Prijatelja in generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, gospoda Franca Koširja ter vse lepo pozdravljam.
Prehajamo na določitev dnevnega reda 13. izredne seje Državnega zbora Rpublike Slovenije. Dovolite mi, da pred tem povem, da smo na predlog vseh poslanskih skupin uredili, da tisti poslanci, ki ste v zadnjih vrstah, da zasedate sedaj po tri sedeže v vrsti. Upam, da boste s tem lahko še uspešneje delovali v plenarni dvorani. Prav tako pa se je dr. Helena Hren-Vencelj presedla nekaj mest nazaj. To so te spremembe, ki sem jih povedal na začetku te seje.
Prehajamo na določitev dnevnega reda. Izredno sejo sem sklical po dogovoru na seji kolegija predsednika Državnega zbora in na podlagi rokovnika za sprejem državnega proračuna. Predlog dnevnega reda ste sprejeli s sklicem z dne 4. septembra, in sicer predlagam tri točke dnevnega reda:
1. Predstavitev predloga proračuna Republike Slovenije za leto 1997.
2. Ponovno odločanje o zakonu o spremembi zakona o prometnem davku.
3. Imenovanje članov Sveta Banke Slovenije.
O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena poslovnika Državnega zbora. Sprašujem najprej glede umikov, ali želi kdo s tem v zvezi besedo? Nihče umikov ne želi. Predloge za razširitev nismo prejeli. Želi s tem v zvezi kdo besedo? Tudi ne želi.
Torej prehajamo na glasovanje o predlogu dnevnega reda 13. izredne seje, kot ste ga prejeli s sklicem. Na glasovanje dajem predlagani dnevni red v celoti. Ugotovimo sklepčnost! (76 poslancev.)
Kdo je za? (72 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je glede na izid glasovanja predlagani dnevni red 13. izredne seje Državnega zbora sprejet.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 1997. Gre za prvo dejanje obravnave in sprejemanje državnega proračun v Državnem zboru, in sicer na podlagi četrtega odstavka 215. člena poslovnika Državnega zbora. Predsednik vlade in minister za finance predstavita predlog državnega proračuna in proračunski memorandum. O tej predstavitvi ni razprave. Ob tej priložnosti pa bodo poslankam in poslancem spregovorili o temeljnih vprašanjih delovnega področja institucij, ki jih predstavljajo in se nanašajo na to tematiko tudi: guverner Banke Slovenije, doktor France Arhar, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gospod Janez Prijatelj in generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, gospod Franc Košir. Prosim predsednika Vlade Republike Slovenije (Oglašanje iz dvorane.) Proceduralno? Proceduralno ima gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik, dragi kolegi! Preden bom dal svoj proceduralen predlog, vas lepo pozdravljam v novi parlamentarni sezoni, tako politične somišljenike, enako tudi politične nasprotnike.
Gospod predsednik! Ko ste pozdravili tiste, ki ste jih povabili na predstavitev proračuna, ste omenili tudi gospoda Prijatelja in gospoda Koširja, potem pa še gospoda Arharja. Jaz vas moram opozoriti na 215. člen poslovnika Državnega zbora, ki pravi: "Ob predložitvi predloga državnega proračuna predstavita predsednik vlade in minister za finance na seji Državnega zbora proračunski memorandum in predlog državnega proračuna. O tej predstavitvi ni razprave". Torej sprašujem se, ali je umestno, čeprav verjetno smo že kdaj prekršili poslovnik, in ali je v skladu s poslovnikom, da nastopijo tudi drugi pri predstavitvi proračuna. Torej bi prosil za odgovor.
Uporabil bom še to priložnost, da se zahvaljujem vodstvu Državnega zbora, da je končno uredilo tudi te sedeže in namestilo tudi ščitnike na "mrtve" gumbe za glasovanje, ki so že dobili naziv "anti Omerza gumbi", tako da ne bomo mogli zgrešiti ali pa namerno glasovati na napačnih gumbih. Torej prosil bi za pojasnilo zadnjega odstavka 215. člena poslovnika. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Ivo Hvalica. Res je, 215. člen v zadnjem odstavku ima določbe, kot ste jih sami prebrali. Povedati pa vam moram, da je bila parlamentarna praksa oziroma praksa Državnega zbora zadnjih štiri oziroma že pet let taka, da so vedno ob predsedniku vlade in ministrstvu za finance nastopili tudi guverner Banke Slovenije in predstavnika dveh drugih večjih, lahko temu rečemo, državnih blagajn, katerih vsebina je tesno povezana z vsebino proračuna. Poslovnik tega ne prepoveduje, prav tako do sedaj ni bilo izrecnih nasprotovanj tej praksi. Osebno ocenjujem, da s tem dobijo poslanke in poslanci celovitejšo podobo o problematiki, katero obravnavamo in ker pravim, ker tega poslovnik izrecno ne prepoveduje in ker je bila do sedaj taka praksa - in menim, da ni bila slaba - predlagam, da jo ohranimo.
Torej, besedo dajem predsedniku Vlade Republike Slovenije, dr. Janezu Drnovšku, da predstavi predlog proračuna Republike Slovenije za leto 1997 in proračunski memurandum.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci. Dejstvo, da proračun za leto 1997 predstavljamo Državnemu zboru šele v začetku septembra leta 1997, je samo po sebi potrebno komentarja.
V 4 letih prejšnjega mandata, od leta 1992 do 1996, smo vsako leto postopno premikali čas sprejemanja letnega proračuna od meseca julija do januarja, ko smo v letu 1996 uspeli sprejeti državni proračun. Praksa je pokazala, da se ob obstoječih sistemskih predpostavkah inicialne zamude, do katerih pride na začetku mandata, po volitvah, ko se sestavljanje vlade zavleče, zelo težko odpravi in da zato država preveč časa preživi v nenormalni proračunski situaciji.
Ker sem se bal, da se bo tako zgodilo tudi v tem mandatnem obdobju, sem lansko leto predlagal, da se volitve premaknejo za kakšen mesec naprej, da bi lahko pridobili nekaj časa in tako zmanjšali pričakovano proračunsko zamudo. Vendar se je po zadnjih volitvah situacija v tem smislu še poslabšala; izid na volitvah je bil izjemno poravnan, sestavljanje koalicije in vlade se je zavleklo in je trajalo več mesecev. Na koncu je po dolgotrajni politični blokadi prišlo do nove koalicije, v kateri so se znašle politične stranke, ki prvič sodeljujejo skupaj, in zato se je tudi sestavljanje prvega skupnega proračuna še nekoliko zavleklo zaradi normalnih začetnih programskih usklajevanj, medsebojnega spoznavanja in tudi premagovanja začetnega nezaupanja, ko so se v koaliciji znašli prejšnji nasprotniki. Strokovne podlage za pripravo proračuna so bile pripravljene že ob koncu prejšnjega leta in so se v teku letošnjega leta ves čas dopolnjevale glede na aktualna gospodarska gibanja, vendar je razumljivo, da je politična situacija s takšnimi političnimi razmerji terjala dodatni čas, dodatna usklajevanja, da je končno prišlo do predloga proračuna, ki ga danes predstavljamo Državnemu zboru.
Verjetno bo marsikdo očital zamudo aktualni koaliciji in pozabil na objektivne okoliščine, vendar nas takšna poenostavitev ne bi pripeljala daleč. Če ostanemo pri tem, se lahko takšne situacije v prihodnje ponovijo. Veliko primerneje je, da se ob dogajanjih v zadnjem letu zamislimo o dejanskih vzrokih in o možnostih za njihovo odpravo. Očitno je, da naš politični sistem omogoča številne blokade, ki so brez ustavnih in zakonskih izhodov, včasih pa jih dodatno otežuje še poslovnik Državnega zbora. Vsi skupaj smo izgubili veliko časa in energije za različne medsebojne blokade, ki vsekakor ne koristijo upravljanju države. Zato tudi današnjo priložnost izkoriščam za poziv političnim strankam, da se v naslednjih mesecih pogovorimo: o delovanju političnega sistema, o potrebnih spremembah - tudi ustavnih, o spremembah volilnega sistema, tudi o možnostih predčasnih ali ponovnih volitev, kadar prihaja do možnosti dolgotrajne politične blokade, ki ima lahko tudi izrazito negativne gospodarske posledice. Seveda to ne pomeni, da smo se v koaliciji ali v vladi sprijaznili s sedanjo proračunsko situacijo in da se bo začetna zamuda pri sprejemanju proračuna v začetku tega mandatnega obdobja avtomatično vlekla skozi celotno mandatno obdobje. Nasprotno! Priprave za proračun za leto 1998 so intenzivno v teku. Takoj se bo začelo oziroma nadaljevalo tudi politično usklajevanje z namenom, da Državni zbor sprejme proračun do konca tega leta oziroma v najslabšem primeru takoj na začetku leta 1998. Voljo za to smo koalicijski partnerji jasno izrazili in potrdili v medsebojnem dogovoru. Pričakujem, da bomo na podlagi izkušenj pri usklajevanju proračuna za leto 1997 hitro in kvalitetno dokončali delo na pripravi in sprejemanju proračuna za leto 1998.
Gospodarska gibanja v letošnjem letu se ne razlikujejo bistveno od tistih v letu 1996. Kar se tiče ekonomskih rezultatov, so le - ti v veliki meri pogojeni z gospodarskimi instrumenti in proračunskimi ter dohodkovnimi gibanji v letu 1996. Zaradi neugodnih gibanj na nekaterih naših najpomembnejših trgih, na primer v Nemčiji, bo gospodarska rast verjetno nekoliko nižja od načrtovane, to je od 4%. Uradne ocene o tem naše institucije pripravljajo, pričakujemo pa, da bo rast družbenega proizvoda presegla 3%. Gibanja so nekoliko slabša zlasti v industrijski proizvodnji, medtem ko v drugih gospodarskih dejavnostih pričakujemo večji porast. Tudi inflacija v letu 1997 bo približno na nivoju leta 1996. V vladi smo se zavestno odločili, da tempo zmanjševanja inflacije nekoliko upočasnimo zaradi nekaterih še potrebnih uskladitev cenovnih razmerij, zlasti v energetiki. To velja zlasti za letošnje in delno tudi še za naslednje leto. Ob vzdržnih cenovnih razmerjih pa bo možno v drugi polovici tega mandata napraviti dokončen premik proti evropskim stopnjam inflacije.
Tečajna gibanja so v zadnjem času nekoliko ugodnejša za izvoznike, zato pričakujemo, da se bodo pozitivna izvozna gibanja v zadnjih mesecih nadaljevala tudi v drugi polovici leta. Država pri tem vzdržuje temeljno plačilno bilančno ravnotežje. Zato ne pričakujemo podobnih težav, kot so se z njimi srečale nekatere druge države, zlasti tranzicijske, na primer Češka. Tudi nivo obrestnih mer je nekoliko ugodnejši, čeprav po naši oceni še vedno previsok. Pričakujemo nadaljnje izboljšanje pogojev financiranja našega gospodarstva s strani finančnega sistema, zlasti poslovnih bank. K temu pričakovanju nas navaja tudi uspešen zaključek sanacije v dveh največjih bankah in njun prehod na normalno poslovanje. Poslovni rezultat v teh bankah daje realno osnovo za zahtevo po normalizaciji obrestnih mer, čemur bi morale slediti tudi druge banke.
Da bi v prehodnem obdobju do nadaljnje normalizacije finančnega sistema zagotovili ustrezno finančno podporo izvoznemu gospodarstvu, smo v letošnjem letu dodatno kapitalizirali Slovensko izvozno družbo in ta naj bi z večjim kreditnim potencialom in ugodnejšimi pogoji ter novimi oblikami financiranja pomagala izvoznikom v tistem delu finančne ponudbe, kjer banke ne zagotavljajo konkurenčnih in primerljivih pogojev z mednarodno konkurenco. Preko povečanja kapitala Slovenski razvojni družbi in z novimi pravili njenega delovanja želimo zagotoviti ustrezno podporo tistemu delu našega gospodarstva, ki se prehodno še nahaja v težavah, ima pa tržne in razvojne perspektive, bi bilo zato na daljši rok z gospodarskega vidika neutemeljeno, da bi taka podjetja propadla.
Z novim konceptom Slovenske razvojne družbe želimo najti pravo ravnotežje med kratkoročnimi tržnimi zahtevami in dolgoročnejšimi makroekonomskimi cilji, ki jih zastopa vlada. Zavedamo se, da ta naloga ni lahka. Med glavne gospodarske cilje vsekakor štejemo tudi vnaprej ustvarjanje delovnih mest in zmanjševanje brezposelnosti. Stopnja brezposelnosti se je v Sloveniji ustalila na določeni točki, ki je sicer v primerjavi z državami Evropske unije ugodna, vendar za naše potrebe in pričakovanja še vedno previsoka. Zato bomo še naprej usmerili precejšnjo pozornost in tudi sredstva v različne programe zaposlovanja predvsem mladih, s posebno pozornostjo do starejših, ki v primeru brezposelnosti najtežje najdejo novo zaposlitev. Različni takšni programi uspešno tečejo v okviru našega ministrstva za delo, pri čemer zelo intenzivno spremljamo evropska prizadevanja na tem področju.
Tako kot v drugih evropskih državah smo se tudi v naši vladi intenzivno ukvarjali z vprašanji optimalnega razmerja med bonitetami socialne države in med zahtevami oziroma pritiskom mednarodne konkurenčnosti, ki narašča z vedno večjo globalizacijo gospodarstva. V letošnjem predlogu proračuna smo poskušali predvsem vzpostaviti vzdržna razmerja in pa zadržati vsaj približno proračunsko in javnofinančno ravnotežje, ki smo ga vzpostavili v preteklih letih, zavedajoč se, da bo potrebno v proračunih za naslednja leta napraviti še korak več.
V preteklih letih se je krog socialnih pravic povečeval. Še lansko leto je Državni zbor sprejel nekatere zakone, ki dodatno obremenjujejo proračun in javne finance. Ob hkratnem pritisku na nadaljnjo rast plač je postalo jasno, da ob nespremenjenih predpostavkah ne bo mogoče obdržati proračunskega in javnofinančnega ravnotežja. Nujno potrebna bo revizija socialnih pravic in to ne v smislu odpravljanja socialne države, ampak čim bolj učinkovito usmerjanje sredstev, njihova pravična distribucija in posredno čim večji učinek za gospodarstvo. Pri pripravi in zlasti usklajevanju proračuna za leto 1997 smo koalicijski partnerji s to diskusijo resno začeli, vendar je še nismo dokončali. Nadaljevala se bo s pripravami in usklajevanji proračuna za leto 1998. Povsem jasno je, da vsako zmanjševanje že doseženih socialnih pravic naleti na nasprotovanje in da to niso popularne poteze. Vendar je na drugi strani tudi jasno, da so sredstva omejena in da se moramo vklopiti v svetovne realnosti. Slovenija na svoji stopnji razvoja ne more vzdrževati višjega nivoja socialnih pravic, kot ga vzdržujejo bistveno bolj razvite države in te države sedaj izvajajo zelo zahtevne in neprijetne proračunske uskladitve, da bi se vklopile v evropsko monetarno unijo, povečale evropsko konkurenčnost in s tem vzdržale pritisk ameriške in azijske konkurence. Povsem normalno je, da Slovenija ne more ostati izven takšnih gibanj in prizadevanj. Težavno situacijo ob povečanem nivoju pravic, ki izhajajo iz obstoječih zakonov, smo v letošnjem letu reševali z različnimi varčevalnimi ukrepi in z zmanjševanjem porabe v vseh ministrstvih. Vendar so to ukrepi z omejenim dometom, ki so omogočali, da letošnje leto prebrodimo s še sprejemljivim proračunskim in javnofinančnim rezultatom, za naprej pa bo nujno potrebna revizija in sprememba nekaterih zakonskih rešitev.
Velikega pomena za proračunska in javnofinančna gibanja je višina plač. Gibanje plač močno vpliva tudi na konkurenčnost gospodarstva, po drugi strani pa tudi na domače povpraševanje. Že vsa zadnja leta si prizadevamo doseči vzdržno gibanje plač, tako da realne plače ne bi presegale rasti produktivnosti. V letošnjem letu smo o tem izredno pomembnem elementu ekonomske in socialne politike dosegli sprejemljiv kompromis in dogovor s predstavniki sindikatov. Gibanje plač v letošnjem letu je zmerno in v okviru rasti produktivnosti. Pričakujemo, da bo tako tudi vnaprej. Socialni sporazum med vsemi tremi socialnimi partnerji sicer letos še ni bil podpisan za razliko od prejšnjih let, dosežen pa je bil najpomembnejši del sporazuma; to je dogovor o politiki plač. Pričakujemo, da se bo tudi tretji partner, torej predstavniki delodajalcev, konstruktivno vključil v nadaljnje sporazumevanje. Socialni mir je vsekakor v interesu vseh socialnih partnerjev, tudi delodajalcev, zato od njih pričakujemo ustrezen prispevek. Temeljni dialog mora potekati na relaciji med delodajalci in delojemalci, pri čemer je vloga vlade v glavnem v tem, da to uokviri v temeljne gospodarske cilje in sprejemljiva narodnogospodarska razmerja.
Vzdržno gibanje plač nam je toliko pomembnejše, ker vpliva neposredno na gibanje pokojnin. Pokojninski transferji so postali najpomembnejša postavka proračuna. Vlada nadaljuje s politiko razbremenjevanja gospodarstva preko zmanjšanih prispevkov na plače in zato ne nameravamo predlagati povečanja prispevkov za pokojninsko in socialno zavarovanje. Nasprotno! Doseženo 38% stopnjo prispevkov na plače želimo v naslednjem obdobju obdržati, pri čemer postopno odpravljamo davek na plače, tako da je vedno večji del gospodarstva dejansko na 38% obremenitvi, ki že omogoča našemu gospodarstvu primerljive konkurenčne pogoje. Z pripravo izhodišč za reformo pokojninskega sistema se intenzivno nadaljuje strokovno delo za dokončno pripravo in izvedbo pokojninske reforme. Prepričan sem, da bo Državni zbor še v letošnjem letu opravil razpravo o pokojninski reformi, ki bo omenjeno problematiko rešila dolgoročneje in jo bomo lahko v naslednjem letu začeli izvajati.
Precej pozornosti v tem letu je sedanja vladna koalicija posvetila tudi vprašanju racionalizacije državne uprave. Gre za precej kompleksno nalogo: na eni strani se zavedamo negativnega učinka, ki ga ima pretirano zaposlovanje v državni upravi; po drugi strani pa gre seveda za nujnost, da državna uprava deluje čim bolj kvalitetno in učinkovito, da lahko odgovori tudi na nove izzive, ki jih postavlja vedno bolj zahtevno mednarodno okolje. V zadnjih mesecih smo vpeljali nekatere radikalne omejitve dodatnega zaposlovanja, posebno pozornost v prihodnjem obdobju pa želimo posvetiti izboljševanju kvalitete storitev javne uprave, čim bolj humanem odnosu do vseh državljanov, poenostavitvi birokratskih postopkov na vseh ravneh. Upoštevati pa bomo morali zahteve, ki jih pred nas postavlja včlenjevanje v Evropsko unijo. Državna uprava bo morala do konca uskladiti naš pravni in ekonomski sistem z evropskim in se usposobiti, da se bo lahko na enakopravni osnovi vključila v delovanje skupne evropske administracije.
Rešitev torej ni prventstvo v zmanjševanju števila delavcev v javni upravi, pač pa njihova kvalitetna preobrazba, nadomeščanje z mlajšimi in čim bolj strokovno usposobljenimi kadri. S spremembo ustave, z ratifikacijo evropskega sporazuma in z dejstvom, da Evropska komisija postavlja Slovenijo v prvi krog kandidatk za polnopravno članstvo v Evropski uniji, postaja evropsko vprašanje tudi sicer prioriteta v delovanju vlade v naslednje obdobju. Izvajanje pridružitvenega sporazuma vpliva tudi na proračunske prihodke, kjer se postopno zmanjšujejo carine, ki jih nadomeščamo z drugimi viri - v letošnjem letu predvsem s povečanim prometnim davkom na bencin. Pred nami pa je nadaljevanje davčne reforme, kjer z zadnjimi evropskimi potezami postaja uvajanje davka na dodano vrednost absolutna nujnost. Temu vprašanju morata tako vlada kot državni zbor v naslednjem obdobju posvetiti vso priuriteto.
Spoštovane poslanke in poslanci, če skušam celovito oceniti gospodarska gibanja v letu 1997 in ob tem tudi proračunski in javnofinančni rezultat, bi dejal, da so rezultati srednje dobri, niso spektakularni, vendar so boljši kot v večini primerljivih držav. Nekatere izmed teh držav so v zadnjem času zašle v resne težave, lahko bi celo rekli v gospodarske in socialne krize. Včasih nam očitijo, češ da Slovenija ni neke vrste azijski tiger. Ti tigri so v določenem obdobju dosegali visoke stopnje rasti, v zadnjem času pa so se marsikje pokazale izrazite težave, prišlo je zlasti do socialnih in plačilnobilančnih neravnotežij. Kot bistveno se kaže, da je potrebno obdržati ravnotežja na vseh področjih, kjer sicer slej kot prej pride do zloma na posameznem področju in do posledic povsod drugje. V Sloveniji v zadnjem času dosegamo fiskalna, monetarna, plačilnobilančna ravnotežja in tudi zadovoljivo socialno ravnotežje, ob zmerni rasti družbenega proizvoda, nekje med 3 in 4% letno.
Zakaj ni višje rasti? Po eni strani smo v veliki meri odvisni od konjukturnih gibanj na za nas najbolj pomembnih zahodnoevropskih trgih. Po drugi strani pa se kaže, da sedanja stopnja varčevanja, ki se je sicer povečala v zadnjem obdobju, ne zadošča za večje investiranje in za hitrejšo rast. Dodatno akumulacijo bi lahko pridobili s tujimi vlaganji. V tej smeri vidimo možnosti za pospešitev slovenskega razvoja. Pri tem bomo morali opraviti z nekaterimi predsodki, ki nas še vedno spremljajo v odnosu do tujih vlaganj. Res je, da do njih ne moremo biti povsem nekritični, kljub temu pa nam dosedanje izkušnje kažejo, da tuja vlaganja prinašajo dodatno znanje, trge, večjo učinkovitost gospodarjenja, nova delovna mesta.
Drugo rezervo vidim ob dokončanju procesa lastninjenja sedanje družbene lastnine v tem, da pospešimo lastninjenje državnega premoženja. Na tej osnovi bi lahko nadaljevali ali celo pospešili nekatere zelo uspešne razvojne, predvsem infrastrukturne programe, ki jih izvajamo v Sloveniji, npr. razvoj cestne, železniške, telekomunikacijske in energetske infrastrukture. Spodbujali bi lahko dodatno razvoj turizma in drobnega gospodarstva, ki kot najbolj propozivni dejavnosti lahko ustvarjata nova delovna mesta in nov dohodek. Slovenija je v letošnjem letu svoj položaj na svetovnih lestvicah utrdila. Pričakujem, da ga bo celo nekoliko popravila. Ocene finančne bonitete so ugodne in se izboljšujejo. K temu prispeva tudi ratifikacija evropskega sporazuma, uvrstitev Slovenije v prvi krog držav kandidatk za članstvo v Evropski uniji. Svoje bo prispevala tudi utrditev politične stabilnosti v Sloveniji, če bo v letošnjem letu ta koalicija uspešno opravila prve dokaj težavne preizkuse. V nadaljevanju pa bo seveda vse odvisno od tega, s kakšnim tempom bomo tako strokovno kot politično delovali pri izvajanju nekaterih ključnih usmeritev, o katerih sem govoril, pri iskanju pravega razmerja med socialno državo in konkurenčnostjo, pokojninski reformi, izkoriščanju tistih rezervnih razvojnih možnosti, ki jih imamo. Prepričan sem, da bomo o tem v kratkem ponovno govorili ob predstavitvi proračuna za leto 1998. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se predsedniku vlade, dr. Janezu Drnovšku za predstavitev predloga proračuna in proračunskega memoranduma za leto 1997. Sedaj pa prosim ministra za finance, mag. Mitja Gasparija, da dodatno predstavi predlog proračuna Republike Slovenije in tudi dodatno predstavi proračunski memorandum za tekoče leto.
MAG. MITJA GASPARI: Gospod predsednik, gospe in gospodje poslanci. Lepo pozdravljeni! Glede na to, da je predsednik vlade dal osnovna izhodišča proračunskega memoranduma, bi sam rad poudaril samo nekatere bistvene elemente javnofinančnih bilanc, o katerih boste v nadaljevanju razpravljali.
Ne bi se zadrževal na posameznih številkah iz državnega proračuna, ker bo o njih tekla osrednja diskusija na odborih in tudi na plenarni seji oziroma sejah Državnega zbora. Rad bi pa poudaril naslednje tri stvari.
Prvič. Nekaj argumentov v prid temu oziroma diskusija o tem, ali ima državni proračun oziroma javne finance v tem obdobju in v nadaljnem obdobju nekaj ali kakršne koli razvojne komponente, o čemer je bilo veliko govora pri pripravi tega državnega proračuna - oziroma še več, ob kritikah na njegov račun.
Drugič. Rad bi povedal nekaj osnovnih besed oziroma usmeritev, ko gre za vlado glede potrebnih reform, ki bodo začete procese s proračunom za leto 1997 v naslednjih letih podprle, če ne že najmanj omogočile, pa tudi pospešile.
Tretjič. Rad bi omenil nekaj pomembnih elementov, ki omogočajo celovito oceno javnofinančnih gibanj v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da je sama razprava o državnem proračunu bisteveno preozka in moramo upoštevati tudi ostale elemente javnofinančnega bilanciranja. To so pred vsem tiste oblike socialne varnosti, ki jih v Sloveniji urejamo preko posebnih inštitucij oziroma tudi tisti del porabe družbenega proizvoda, ki ga v Sloveniji oziroma tako kot drugod po svetu organiziramo preko lokalne samouprave.
Glede orientacije oziroma razvojnih elementov tega proračuna oziroma sploh usmeritev vlade. Bistvene stvari je povedal že predsednik sam, dodal bi naslednje.
Nova vlada je v pripravi državnega proračuna za leto 1997 hkrati organizirala tudi sodelovanje z mednarodnimi finančnimi inštitucijami, ki naj bi tako vladi kot tudi drugim, predvsem inštitucijam civilne družbe, pomagala z ustreznimi strokovnimi nasveti oziroma s sodelovanjem pri oblikovanju programa, ki se je v javnosti začel imenovati varčevalni program slovenskega gospodarstva. Rad bi opozoril, da je vlada sklenila dogovor z mednarodno Banko za obnovo in razvoj iz Washingtona o tako imenovani strategiji sodelovanja med to inštitucijo in vlado oziroma Republiko Slovenijo na tistih segmentih ekonomskega sistema in ekonomske politike, ki bodo omogočali realizacijo načela večjega varčevanja; tako nacionalnega kot tudi na ravni posameznih sektorjev.
Omenil bi samo tri elemente tega programa, ki je bil v javnosti predstavljen oziroma pred tem tudi že na vladi sprejet. Gre za tri pomembne elemente. Gre za tako imenovano pokojninsko reformo; gre za vprašanje poosodobitve financiranja in organizacije na področju zdravstvenega zavarovanja oziroma izvajanja storitev na področju zdravstva in na tretjem mestu gre za stanovanjsko gradnjo oziroma za financiranje stanovanjske gradnje, ki bo omogočala večji zagon tako tistim, ki ponujajo to storitev na trgu, kot tudi omogočala večjo dostopnost do tega premoženja oziroma do stanovanj. Stanovanje je v Sloveniji za prenekaterega državljna še vedno težko dostopen po sedanjih pogojih. Na drugi strani ta program upošteva elemente boljšega gospodarjenja z državnim premoženjem, kar zahteva ustrezno reorganizacijo upravljanja z državnim premoženjem in na drugi strani - kot pomemben element tega tudi, da se omogoči večja možnost - institucionalna in tudi funkcionalna - udeležbe privatnih investitorjev v javni infrastrukturi, ki je vezana predvsem na telekomunikacije, transport, energetiko in podobno. Na vseh teh področjih tečejo ta trenutek skupni projekti med ustreznimi ministrstvi Vlade Republike Slovenije in ustreznimi strokovnimi ekipami Svetovne banke in javnost bo o teh rezultatih posameznih projektov tekoče obveščena. Prvi projekt, ki je že v največji meri blizu dokončanja te faze, ki bo predstavljena javnosti, je pokojninska reforma, o kateri bomo tudi v skladu s časovnimi termini, ki so postavljeni, in delom, ki ga vodi Ministrstvo za delo in socialne zadeve, se začela v mesecu oktobru s tako imenovano belo knjigo tudi v Državnem zboru in tudi javno, v javnosti.
Na osnovi tega je moč pričakovati, da se bo stopnja varčevanja v Sloveniji, ki je ta trenutek okrog 22% bruto domačega proizvoda v naslednjih štirih do petih letih postopoma dvignila do stopenj, ki omogočajo: prvič, da je investicijski ciklus lahko vzdržen, kar pomeni, da je povečevanje odstotka in pa rast investicij financirana na zdrav način. Na zdrav način pomeni tisto, kar je tudi predsednik vlade omenil, na način, ki ne povzroča v nadaljevanju plačilnobilančnih težav oziroma ki v delovanju ne pomeni inflacijskih pritiskov v ekonomiji. Gre za pravo mero med domačim varčevanjem - to se pravi varčevanjem, ki ga prispevajo tako državljani kot država, kot privatni sektor, to se pravi podjetniški na eni strani; na drugi strani pravilna kombinacija tistih virov sredstev, ki niso domači, ki omogočajo komplementarni učinek domačim virom; to so predvsem tuji finančni krediti, predvsem pa tuje finančne naložbe, to so neposredne naložbe v produktivne kapacitete oziroma podjetja v Sloveniji. Na osnovi teh treh elementov, ki naj bi ustvarili predvsem možnost na eni strani večjega obsega varčevanja in manjšega obsega tiste potrošnje, ki ne prispeva k rasti standarda in družbenega proizvoda v Sloveniji; na drugi strani takšnih aktivnosti, ki omogočajo z danimi sredstvi, to je državnim premoženjem oziroma javnim premoženjem večji izplen teh sredstev. To pa je boljše upravljanje z državnim premoženjem in njegova postopna privatizacija - ob tem je seveda diskusija v vladi in predlog državnega proračuna tudi poskušala to pot dovolj jasno usmeriti nekatere razvojne tendence, ki naj bi se skozi državni proračun odražala z ustreznim obsegom in strukturo instrumenti financiranja.
Poudaril bi za proračun za leto 1997 tri osnovne smeri, ki so bile zajete v tem proračunu oziroma so zajete. Prvič. Gre za vprašanja, ki so bila že odprta nekaj časa. Na eni strani je to področje kmetijstva, ki na osnovi vseh analiz, ki so do sedaj na razpolago tudi javnosti, kažejo, da je potrebno delež sredstev za naložbe v kmetijstvu ustrezno povečati. Seveda tudi uporabiti ustrezne instrumente in kriterije, ki bodo omogočali, da se uporaba teh sredstev realizira v ustreznem preoblikovanju kmetijske politike oziroma kmetijskega sektorja in hkrati omogoči, da ob odpiranju trga, ki mu bo morala Slovenija v ustreznem časovnem obdobju slediti, ne bo prihajalo do socialnih, regionalnih in ekonomskih negativnih posledic, ki jih ta država ne bi mogla oziroma posamezniki v njej ne bi mogli na ustrezen način tudi kompenzirati.
Na drugi strani gre za določeno spremembo na področju angažmaja države v znanost in razvoj tehnologije. Če pogledate razporeditev sredstev, boste opazili, da je to drugi pomemben segment oziroma sektor, ki je pridobil večji obseg sredstev v državnem proračunu. Ne zato, da bi se nadaljevala nespremenjena praksa subvencioniranja na področju znanosti in tehnologije; pač zato, da se sredstva državnega proračuna uspešneje komplementirajo s privatnimi sredstvi na način, ki bo omogočil, da se znanstvenoraziskovalne inštitucije tesneje povežejo s produktivnimi kapacitetami v slovenskem gospodarstvu in da se iz tega kot končni rezultat dobi predvsem večja dodana vrednost v slovenskih podjetjih. Torej ne gre za način brezkriterialnega subvencioniranja, zato ker neka dejavnost obstaja, ampak za tisto vrsto intervencij, ki so lahko subvencije ali investicije, ki omogočajo, da se bo znanje pretakalo iz znanstvene sfere v podjetniški sektor na način, kot ga poznajo nekatere druge države, ki so nam lahko v tem primeru za vzgled.
Ta dva sektorja - kot sem prej povedal, kot prioriteti v državnem proračunu 1997 in verjetno tudi prednosti, ki bodo ostale stalnica naslednjih proračunov v Sloveniji - je treba postaviti ob bok tiste vrste intervencij v gospodarstvu, ki ne pomenijo zgolj sanacije obstoječih težav, ampak želijo usmeriti napor države, kolikor ga je v tem primeru kot intervencija potrebnega, v prihajajoče nove investicije, v tehnološko posodobitev slovenskega gospodarstva. S tega stališča, kakorkoli kritično se na to gleda, je pomemben element Slovenska razvojna družba, ki s Slovensko izvozno družbo pomenita dva nosilna instrumenta ali elementa ekonomske politike, preko katerih naj bi država, predvsem vlada, usmerjala tiste napore, ki se sicer lahko izgubljajo skozi proračune posameznih ministrstev. V tem primeru so tukaj tako sredstva kot energija in instrumenti koncentrirani in s tem omogočajo večji učinek z enakimi sredstvi.
Razvojna družba naj bi bila predvsem tisti inštrument, ki bi se sicer po zakonski dolžnosti ukvarjal tudi z dokončnim saniranjem nekaterih težav v gospodarskem sektorju, ki so posledica težkega prilagajanja novonastalim razmeram na trgu in v proizvodnji, na drugi strani pa pretežno kot komplementarni vir financiranja tistih posodobitvenih investicij v slovenskem gospodarstvu, za katere v privatnem sektorju zaradi prisojenih tveganj, ki jih privatni sektor na tem področju opaža, ne želi vstopati brez določenih garancij oziroma sodelovanja države. To ni problem samo v Republiki Sloveniji, to je problem, ki ga pozna svet v celoti. Če dam kot primer, Združene države Amerike so tipičen primer, kjer so s kombinacijo intervencij države na ta način ali pa na podoben način in s privatnimi investicijami spodbudili tisti tehnološki razvoj, ki daje zdaj Združenim državam Amerike precejšnjo prednost pred Evropo in tudi vedno bolj pred Azijo, ko gre za stopnjo produktivnosti in razvoj novih tehnologij, ki jim daje to prednost. V tem primeru je pomembna ta tako imenovana vloga sklada oziroma družbe za razvoj, ki naj bi se predvsem ukvarjala v tem delu s soudeležbo v investicijah, ki pomenijo, kot sem rekel, tehnološko posodobitev kapacitete v Sloveniji, in to pretežno, če ne izključno, v sektorju gospodarstva, ki je privatizirano. Čez čas pa reorientacijo teh naložb v odprodajo takih deležev, to se pravi v privatizacijo te udeležbe - začasne - države v takem financiranju. Zaradi tega je tudi v proračun za 1997 prišlo do ustreznih inštrumentov, ki predvsem na področju Ministrstva za gospodarske dejavnosti omogočajo večjo dokapitalizacijo Razvojne družbe oziroma dodatne vire financiranja, ki so bili sprejeti s posebnim zakonom, ki ga je sprejel Državni zbor.
Ti trije segmenti so predstavljali, kot sem rekel na začetku, osnovne prioritete v razgovorih oziroma pogajanjih o državnem proračunu za leto 1997 in predstavljajo premik v orientaciji - mislim, da v pravo smer - in če se bo ta tempo lahko zadržal na teh področjih, menim, da je to pomemben element razvojne komponente v državnih proračunih Republike Slovenije v naslednjih letih. Na drugi strani imamo dve pomembni sferi, ki bosta zahtevali neavtomatično krčenje sredstev države, vendar pa resen razmislek o drugačnih inštrumentih in načinih prisotnosti države na teh področjih. Gre za celotno sfero socialnih transferov - socialnih pravic, kjer ne gre za nekritično linearno zniževanje pravic brez ustreznega premisleka in strokovne ocene, pa tudi političnega soglasja, vendar mislim, da je potreben, in začenja se proces, ki bo omogočil, da socialni transferi oziroma socialne beneficije prihajajo k tistim, ki jih dejansko potrebujejo. Kar pomeni, da ni problem pri ljudeh, ki naj bi te ugodnosti oziroma beneficije dobili, ampak gre za sistem, ki te ljudi mora najti. To se pravi inštrumenti in mehanizmi, ki bodo določili, kdo je dejansko potreben socialne pomoči oziroma socialnega varstva, ne pa ponavljanja ali ekstenzijo sistema, ki je bil v bistvu razvit v preteklosti in ki se je na nek način avtomatično prenašal v sedanjost ne glede na to, da so se zgodile bistvene tektonske spremembe na drugih področjih ekonomskega in socialnega življenja v Sloveniji. Zato mislim, da so spremembe, ki so pripravljene v Ministrstvu za delo in socialne zadeve in ki bodo usklajevane v okviru koalicije in vlade, ko bodo predstavljene Državnemu zboru v jeseni letošnjega leta, pomenile I. stopnjo prilagajanja v tej smeri. Tudi to bi lahko imenovali pomembno strukturno spremembo v državnem proračunu za leto 1997, kjer je sama številka na posameznih postavkah predpostavila tudi ustrezne sistemske spremembe, o katerih je v zadnjih dneh v javnosti že nekaj govora oziroma Ekonomsko-socialni svet o tem že tudi razpravlja.
Četrti pomemben element, ki bo zaslužil tako v razpravi o proračunu 1997, še bolj pa ob razpravi za proračun 1998 absolutno prednost, je celotno področje politike plač. Vlada je že z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna za leto 1997 jasno nakazala usmeritev, za katero se je koalicija odločila pri sprejemanju proračuna 1997. In to je, da se sredstva za plače v javnem sektorju, predvsem v državni upravi, kjer ima vlada vsa pooblastila, da se to področje ureja samostojno, premakne iz koncepta linearnega plačevanja zaposlenih oziroma načina, ki temelji predvsem na - bom rekel - izkušnjah in starosti zaposlenih, ko gre za njihovo nagrajevanj in kjer je stopnja individualne nagrade za dober rezultat zanemarljiva, v drugačen sistem. In sicer, da bodo ministri oziroma ustrezni predstojniki resorjev v celoti odgovarjali v okviru fisikalnega leta, v okviru obsega denarja, ki ga bodo dobili za plače, za plačno in zaposlitveno politiko znotraj ministrstva. Kar pomeni, da bodo ministri oziroma drugi predstojniki nagrajeni za takšno organizacijo in takšne kadre, ki bodo omogočali, ob ustreznem manjšem številu ali nespremenjenem številu kadra, boljše končne rezultate samega ministrstva ob danih sredstvih, ki so na razpolago. Na ta način se odgovornost prenaša z neke imaginarne vladne odgovornosti za politiko plač, vsaj ko gre za državne organe, na raven predstojnikov ministrstev oziroma ministrov in predstojnikov uradov. To pomeni večjo decentralizacijo odločanja in s tem večjo možnost, da pride do stvarnih prihrankov, ki so tako zaželeni in potrebni na področju plač.
Drugo, kar je pa pomembno, je pa popolnoma jasno in to številke v proračunu kažejo - primerjave s preteklimi leti pa še toliko bolj - da takšna dinamika rasti plač - govorim o javnem sektorju, kot se je zgodilo v zadnjih dveh letih - jo ta državni proračun v naslednjih letih, prvič: ne more in drugič: ne sme ohraniti. Sicer bo ta delež plač, ki ga sprejemate v državnem proračunu, ostajal še nadalje vedno večji in seveda s tem zmanjševal tiste prednosti, ki naj bi jih pridobili s tem, kar sem omenil predhodno.
In nenazadnje - področje investicij, ki je sicer deloma povezano s tistim, kar sem govoril o kmetijstvu, znanosti in gospodarskih dejavnostih. Pri investicijah je, kolikor je bilo to mogoče v tem kratkem času za proračun za leto 1997¸, prišlo do prvega poskusa selekcioniranja prednosti. Ne more biti vseh približno 12 ali 13 sektorjev hkrati deležnih enakega obsega sredstev za investicije v naslednjem obdobju, ob predpostavki, da se bo zgodilo na drugih elementih državnega proračuna in javnih financ tisti premik iz strukturne narave, ki bodo zmanjšali obseg teh sredstev - in delež teh sredstev v proračunu seveda se bo sprostilo nekaj več prostora za investicijsko dejavnost države, pri čemer pa velja, da bi moralo ob razpravi za proračun 1997 in 1998 priti jasno do izraza, kaj so v tem trenutku res dejanske prioritete. Težko bi bile hkrati prioritete enak tempo investiranja, recimo, na vseh sektorjih, ki jih v tem trenutku poznamo in kjer se želi v bistvu investirati, približno za toliko, da bi moral biti družbeni proizvod približno za 5% večji, če bi želeli vse te nacionalne programe tudi dejansko uresničiti. Torej je trenutek, ko bo treba te prioritete ustvariti. Mislim, da proračun predvsem za leto 1998 bo v svojem usklajevanju predvsem določil te vrste prioritet.
Če končam z globalno oceno odnosa med državnim proračunom in drugimi proračunskimi uporabniki, bi ugotovil naslednje; da se na področju prihodkov javnih blagajn dogaja tisto, ker smo predpostavili: delež sredstev, ki pritekajo v vse štiri blagajne javnega sektorja, se v deležu bruto domačega proizvoda znižuje. Torej, bom rekel, neposredna fiskalna obremenitev vseh tistih, ki prispevajo v te blagajne, se relativno - glede na stopnjo rasti družbenega proizvoda - zmanjšuje. V letošnjem letu bo to zmanjšanje približno za 0,5 odstotne točke, v naslednjem letu se to zmanjševanje nadaljuje najmanj s takšnim deležem. Prvič v zgodovini Slovenije bo padlo pod 44% bruto domačega proizvoda, kar pomeni, da vlada v tem trenutku ne predvideva novih fiskalnih zajetij oziroma novih fiskalnih virov, seveda če ne bi prišlo do takšnih odločitev, ki bi povzročale nepredvidene dodatne izdatke na ravni državnega proračuna ali na katerikoli drugi blagajni, ki sodi v štiri javnofinančne blagajne. Na drugi strani se je v letu 1997 zgodilo, da je delež porabe celotne javnofinančne porabe v odnosu na bruto domači proizvod nekoliko večji kot v lanskem letu oziroma v letu 1996 predvsem zaradi razlogov, ki sem jih omenil prej, ko sem govoril o strukturi in razvojnih načrtih državnega proračuna. Dejstvo, da se transferji iz državnega proračuna v druge blagajne javnih finance povečujejo - tako nominalno kot tudi izrazito realno (če povem samo nekaj procentov, gibajo se med 20 in 50% realno rasti) - potem seveda pomeni, da državni proračun sam za sebe ni več osnovni indikator razvoja na tem področju, ampak celotne štiri blagajne, ker prihaja do velikih prerazporeditev med njimi. Kot sem rekel, ta odstotek glede na predvideno rast družbenega prozvoda pomeni okoli 46,1 do 2% javnofinančnih izdatkov. In to je prispevalo k predvidenemu primanjkljaju državnega proračuna v višini približno 0,9% in vseh štirih blagajn javnega sektorja nekoliko manj, od tega približno 0,7%. Rezultati v prvih sedmih mesecih letošnjega leta na tem področju kažejo, da je situacija v tem trenutku še vedno boljša od tiste, ki je predvidena z dokumenti, o katerih bo tudi razpravljal Državni zbor. Ta trenutek so celotne štiri blagajne javnega financiranja še v rahlem presežku, in sicer za približno 4 milijarde slovenskih tolarjev po sedmih mesecih - če govorimo o kumulativnih gibanjih 1 do 7. Vsekakor je zadnji kvartal vsakega leta proračunsko gledano in sezonsko vedno slabši od predhodnih treh in v tem primeru je predvsem bistveno, da dosežemo rezultat, ki bo v najslabšem primeru takšen, kot je bil predviden z načrti. Upam pa, da se bodo zgodile nekatere stvari, ki bodo omogočile, da bo ta končni primanjkljaj manjši od sicer predvidenega.
Za naslednje leto se predvideva manjši primanjkljaj. Kot veste, v izhodiščih in proračunskem memorandumu, ki je gradivo, ki naj bi veljalo kot orientacija za štiri leta - zmanjševanje proračunskega primanjkljaja na raven približno 0,5 kot maksimalen obseg primanjkljaja in hkrati tudi ustrezne spremembe znotraj strukture teh javnofinančnih izdatkov. Gledano primerjalno: ti podatki pomenijo, da je Slovenija v vseh kategorijah javnofinančnih pokazateljev ali v evropskem povprečju ali pa nekoliko pod evropskim povprečjem, se pravi z rezultatom, ki je nekoliko boljši od tega povprečja.
Zadnja opomba, ki je pomembna s stališča ocene oziroma tudi predvidenih gibanj na področju javnega dolga kot dela bilance javnega financiranja je pomembno, da kljub temu da smo z letom 1996 prevzeli nekatere obveznosti, ki so Republiki Sloveniji omogočile normalen vstop v mednarodni finančni svet in ustrezno pridobitev tistega ratinga, ki Slovenijo uvršča med države, ki imajo investicijsko kvaliteto, je skupni javni dolg Republike Slovenije, ki vsebuje tako vlado oziroma državni proračun, lokalne proračune, obe blagajni socialnega zavarovanja in vsa tista podjetja oziroma družbe in sklade, v katerih ima država ali 100% kapitalsko udeležbo ali pa kontrolira v pretežni meri njihovo delovanje, je bil 32,1%. Sam državni dolg, kot se običajno primerja na ravni mednarodnih primerjav, pa je bil približno 24%, kar pomeni, da ni prišlo do izrazite spremembe v stopnji zadolženosti Republike Slovenije, da je Slovenija s svojim deviznimi prilivi, tudi država s svojim fiskalnim potencialom popolnoma sposobna normalno servisirati vse svoje obveznosti in da zaradi tega ne prihaja do izrazitega pritiska na ostale oblike porabe v okviru javnih financ.
Torej, država absolutno kontrolira svojo stopnjo zadolženosti, država je tudi predlagala oziroma vlada je predlagala v zakonu o izvrševanju proračuna za leto 1998 dodatne dopolnitve sistema kontrole zadolževanja predvsem javnega sektorja. V zakonu imate prvič v tej zgodovini koncept kvot oziroma splošne kvote, ki daje informacijo - oziroma ne samo informacijo ampak omejitev - za skupno zadolžitev javnega sektorja oziroma predvsem inštitucij javnega sektorja v določenem proračunskem obdobju oziroma fiskalnem obdobju. Na ta način smo vzpostavili prvo fazo normalnega upravljanja z dolgom tudi na področju javnih inštitucij, to se pravi skladov, javnih podjetij in podobnih inštitucij, kar pomeni, da je v naslenji fazi predvsem potrebno to povezati še s tako imenovanim ustreznim načinom upravljanja teh inštitucij - to je tako imenovani corporing goverments, to se pravi način vodenja poslovanja teh inštitucij. In tretjič, kar je še pomembnejše v okviru tega in je povezano s prioritetami investicijah: določiti oziroma ugotoviti njihov finančni potencial, ki omogoča tem inštitucijam, da so v stanju ob izvedenih programih, te programe tudi normalno financirati brez pritiska na državo, neposredno oziroma z vnovčevanjem jamstev, garancij in podobnega. Na ta način se tudi stabilizira okvir zadolževanja oziroma okvir investicijskih programov na tem področju in s tem tudi normalizira celoten obseg zadolževanja države v širšem smislu.
Podrobnejše razlage posameznih proračunskih postavk znotraj državnega proračuna bodo v nadaljevanju razprave o državnem proračunu dali posamezni ministri in Ministrstvo za finance v okviru Odbora za finance, kjer bo tekla osnovna razprava o državnem proračunu. Vsekakor pa boste že v času razprave o državnem proračunu za leto 1997 tudi dobili informacije in upam, da tudi že dokončni predlog o proračunu za leto 1998, za katerega so v tem trenutku že začela teči usklajevanja med resorji v tem tednu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa ministru za finance gospodu Gaspariju. Besedo dajem guvernerju Banke Slovenije, dr. Francetu Arharju.
DR. FRANCE ARHAR: Hvala za besedo gospod predsednik.
Cenjene dame in gospodje, cenjeni parlament! Ne glede na to, da sta oba predhodnika, predsednik vlade na eni strani, kot minister Gaspari, že spregovorila o marsikaterem problemu, tudi o dobrih rezultatih, ki jih je ta država naredila v tem sorazmerno kratkem obdobju njenega obstoja, pa mi vseeno dovolite, da še sam opozorim na nekatera dejstva, ki so v tem istem kontekstu in izvirajo iz denarnega območja. Namreč, mi vidimo v naši soseščini, kakšna skrb vlada v Evropi, kakšen denar bo ta Evropa dobila. Ali bo dobila tako trdnega, kot je nemška marka ali nizozemski gulden, švicarski frank ali avstrijski šiling, in če ga ne bo, kdo bo kriv za katastrofo, ki bi ne prizadela samo Evropo, ampak tudi velik del sveta. Mislim, da je danes čas za pomemben razmislek tukaj, pri nas v Sloveniji ob tej priložnosti - ob razpravi o proračunu. Kajti, če se je ta parlament, če se je ta država odločila, da ji je pot Evropa, potem mislim, da ne more iti ta proračun mimo Agende 2000, ki jo je Evropska unija izdala, v kateri kaže tudi na nas, kaže na to, kakšne perspektive ima ta mala ekonomija. Z drugimi besedami; če je Slovenija odločena, da nadaljuje pot v Evropo, v družbo tistih, kamor pripada že dolgo časa po kulturi in po drugih predpostavkah, potem se moramo resno pogovoriti o nekaterih zadevah. Nekaj jih je bilo omenjenih tukaj s strani obeh predhodnikov.
Prva stvar, ki tudi zadeva denarno politiko in slovenski tolar, ki je bil rojen v tem parlamentu, z veliko negotovostjo, ne tako, kot jo ima danes Evropa, kajti Slovenija ni imela izbire, imela je slabo valuto. Narediti boljšo, vemo, da ni lahko. Nobena valuta ni rojena z garancijo stabilnosti, tako kot človek: je rojen, osebno se pa vzgoji. Tako je z denarjem; je spočet, pa ne veš, kako bo trden. In v svetu danes velja, in svet si prizadeva za stabilnost. Take stabilnosti, kot jo ima danes Evropa, pa tudi svet že desetletja ni imel, tako nizkih inflacijskih stopenj, tako nizkih obrestnih mer in na drugi strani: tako nizkih donosov tudi. Če je Slovenija majhna - in podatki so tukaj, brez dvoma: majhna je - se zastavlja vprašanje, kako in kje lahko išče mala ekonomija svoje mesto pod soncem v Evropi, v taki konkurenci, pri takem standardu in takem razvoju. Je med njimi nekaj majhnih ekonomij, zelo uspešnih, malo večjih kot Slovenija: od nizozemske, finske, irske in če se človek ustavi pri njih in se vpraša, kateri so pravzaprav temeljni parametri, ki jih mora neka mala ekonomija imeti permanentno pred očmi, potem so ugotovitve naslednje.
Prvič. Glede na odprtost; kakšen je odnos do tujcev, kakšen je odnos do tujih naložb v posamezni ekonomiji. Mi smo prakticirali oziroma prakticiram tuje naložbe že od davnega 1968. leta. To so bili znani pogodbeni joint venturi. Vemo, kaj smo pridobili: nekatera podjetja, pa tudi do kakšnih izkušenj so prišla. Situacija, v kateri smo se znašli od lanskega leta dalje, je v Sloveniji drugačna, kot smo jo imeli v bivši državi. Dobili smo novo kvaliteto, zahvaljujoč novemu razvoju v Sloveniji - kapitalskemu trgu, tako imenovano kategorijo portfelj investicij. Med tem časom je tolar postal konvertibilen. 1. september 1995 je znana letnica in s to konvertibilnostjo je ta država prevzela nase veliko odgovornost pred svetovno javnostjo. Kajti vemo, kaj pomeni ta konvertibilnost - konvertibilnost za tekoči račun plačilne bilance in ne konvertibilnost za kapitalski račun bilance. Mi kot centralna banka smo se in se od te deklaracije dalje zavedamo, s kakšnim dodatnim rizikom dejansko nastopa Slovenija na mednarodnih trgih, predvsem kadar gre za kapitalske transakcije. Vi veste, da so kapitalske transakcije v času globalizacije ena najbolj nevarnih stvari za premike v posameznih ekonomijah.
Pravijo, da se kapital premika s svetlobno hitrostjo, glede na novo tehniko pa sploh. In če je temu tako, je treba takoj zastaviti vprašanje, kakšne vrste pa je ta kapital, kdo je njegov lastnik, kakšno mobilnost ima, kam bo odšel, kdaj nas bo zapustil, kdaj se bo ustrašil. Predsednik vlade je omenil primer Češke, Tajske ali drugih "azijskih tigrov", kaj se je zgodilo samo v letošnjem letu. Tega dejstva smo se še kako zavedali in se zavedamo - tudi iz drugega razloga - v Sloveniji je kratkoročnost z velikim domicilom pri prebivalstvu. To iz preteklosti. Človek je vedno živel od danes do jutri zaradi slabega denarja. Vedno se je boril, da bi imel jutri isto vrednost, kot jo ima še danes in če danes pogledate bančne vloge v Sloveniji, spodbudno naraščajo. Kar se ročnosti tiče, pa je še vedno neka konstanta in ta konstanta je težka - v zadnjem času je 40% vlog na vpogled. To kaže na nekaj! Kaže ravno na to, čemur pravimo zaupanje - na eni strani, na drugi strani pa tudi na to, kako je slovenski človek pripravljen reagirati glede na spremenjene razmere. Ker če bo šlo slabo slovenski valuti, se bo takoj premaknil v drugo varno zavetje, ki se v Sloveniji še vedno imenuje nemška marka. Če se pogleda struktura vlog v Sloveniji, potem lahko ugotavljamo, da se ta izboljšuje v korist slovenske valute; da zaupanje raste; da imajo banke na podlagi tega zaupanja tudi večji manevrski prostor.
Globalno gledano pa je danes premoženje v slovenskih bankah lastninsko tako razdeljeno. Nekaj manj kot 4 milijarde mark - govorim v devizah - je v lasti prebivalstva. 2 milijardi v lasti centralne banke in dodatni 2 v lasti poslovnih bank ter podjetij. To se pravi glede na lastnino je največja odgovornost temu slovenskemu prebivalstvu, da bo upravljanje s tem denarjem v bankah tako, da bo krepilo nadaljnje zaupanje. In vi veste, v bankah je največja umetnost prav ta, sprejeti likviden denar od mojega komitenta in ga tako upravljati, da bo likviden tudi, kadar ga bo moral dati. Na to opozarjam zato, ker tuje naložbe v obliki portfeljev investicij so takega značaja: danes sem tukaj v eni valuti, jutri sem v drugi, v tej isti državi, tretji dan odidem iz te države. In če mi pogledamo, kaj se je dogajalo v tem kratkem obdobju in s čim se je centralna banka ukvarjala, s kakšnimi problemi - da ne omenjam "posla stoletja" s stanovanji v Sloveniji - sanacije bank, kjer je bil velik problem z likvidnostjo, pa privatizacije, kjer prihaja do pretakanja iz bančnega sektorja na kapitalski trg. Na vse te tri komponente mora centralna banka permanentno misliti, kadar misli na tolar, na njegovo zdravje, na njegovo stabilnost. Pri tem mišljenju ima vedno pred očmi zaupanje in kredibilnost, kajti ta parlament je zapisal med prvi postolat centralne banke: skrb za stabilnost.
Danes je v Evropi marsikje postavljeno vprašanje, zakaj nimajo centralne banke zapisano v svojih zakonih skrb za gospodarsko rast, skrb za manjšo brezposelnost. Odgovor je v tem, kaj lahko centralna banka naredi. Centralna banka lahko na dolgi rok vpliva samo na inflacijo in inflacija je denarni fenomen. Na dolgi rok, če se vzpostavi stabilnost, bomo imeli oboje: bomo imeli gospodarsko rast in bomo imeli novozaposlenost. Če tega ne bo, je tako imenovani kratkoročni pristop, na katerega je opozarjal že profesor Fridman pred 20 leti, tisti, ki je najbolj nevaren. Daš nekaj nekomu, ta bo porabil, pa ne bo jutri nič boljši, ker se ni imel časa reorganizirati, prestrukturirati. Vi veste, mi smo proti domačim bankam postavili zahtevo - kadar govorimo o kratkoročnem denarju, o tistem, ki ga ne tiska slovenska centralna banka - to se pravi o tujem denarju, da imajo te banke zaradi slabih primerov v preteklosti 100% likvidno rezervo. Omenil sem, da ima slovenska centralna banka, gledano na lastnino, 2 milijardi nemških mark, v posestih imamo pa še 3 milijarde dodatnih. S svojimi papirji, ki jih imamo na trgu, in z namenom, da bi tisti del, ki gre skozi ta tako imenovani inštrumentarij deviznega minimuma, centralna banka dejansko zagotavljala, da ne bi prišlo nikdar več do fiaska in bi bila bančna okenca zaprta. Torej mi smo nehote postavili vis a vis tujcem, kadar govorimo o kratkoročnem denarju - o portfelj investicijah, enak model kot proti domačem. Zavarovanje njihovega interesa: sprašujem vas, kaj bi se zgodilo, da bi se jutri tuji investitorji v Sloveniji odločili, da zapustijo Slovenijo in bi centralna banka rekla: Oprostite, tolar je kovartibilen za tekoči račun, ne morete iti ven, boste čakali. Slovenija bi dobila največje nezaupanje.
In zato ker smo že 1995. leta tudi zaradi obrestnih diferenc, ki obstojajo in so normalne, uvedli poseben depozit na finančne račune na finančne kredite, smo tej logiki sledili tudi pri portfelj investicijah. Tukaj ni noben politični pristop bolj ugajati Natu, bolj ugajati Evropi in tako naprej. Tukaj se varovati zato, da bi z lastno valuto prišli zdravi v Evropo. Ker zdravje moramo priskrbeti mi sami, Evropa ga ne bo dala. In Evropa ne bo poravnala minuse ali nasprotja, ki danes obstojajo. Druga vrsta - direktne investicije. Direktne investicije je centralna banka vedno pozdravljala, ker so to rizične investicije, so to dolgoročne investicije in pri direktnih investicijah si investitorji prizadevajo, da bi tudi s svojimi dogajanji delovali v smeri nadaljnje stibilizacije. Pri direktnih investicijah ni obresti, je udeležba na profitu. Vendar, se mora pri direktnih investicijah Slovenija tudi dogovoriti in opredeliti, v kateri smeri bo šla. Globalizacija je nov fenomen; pri globalizaciji države izgubljajo svojo suverenost, vlade svojo moč, kajti nadnacionalne firme imajo svojo strategijo. Imamo tudi take primere že v Sloveniji. Zato se mora Slovenija vprašati, namreč Slovenija je pravi "stacker" na svetovnem trgu. Na globalnem trgu je povpraševanje veliko, če bi se to povpraševanje jemalo kot merilo za brez poselnost potem ne bi bilo brez poselnosti. Kajti, za katerokoli ceno, vi veste, se da marsikaj prodati. Če se ve, kaj je situacija na domačem trgu in kakšna je cena na domačem trgu, bom prodajal kolikor se da dolgo na domačem trgu. Z drugimi besedami, poglejte, kadar mi govorimo o tečaju tolarja, mora slovenska centralna banka, tako kot vse ostale, upoštevati celotno sfero v realnem sektorju: kaj se dogaja, kakšni so rezultati v plačilni bilanci, kakšne so kapitalske transakcije. In če mi gledamo to obdobje 4 let, ko smo polno delovali od 1992 do 1996, potem poglejte, od kod je prihajal pritok na naše račune. Približno 1,5% družbenega bruto produkta predstavljajo viški v plačilni bilanci, 1% direktne investicije, 2,1% so dolgoročne zadolžitve v tujini, in 0,1% kratkoročne zadolžitve. Tako strukturo ima danes malokatera država, sploh pa v tranziciji. Namreč, tranzicijske države niso spoznale nevarnosti kratkoročnega dolga in hitrih premikov. Mi smo v ponedeljek ugotavljali za isto mizo v Bazlu ravno ta problem, kako je z napadi na valute, kaj se dogaja z dolarjem in kaj se lahko pričakuje in kje so vzroki pravzaprav za tak kolaps, ki ga je doživela Češka ali azijski tigri. Kratkoročen dolg na Češkem - 35% deviznih rezerv, na Tajskem 122% deviznih rezerv, pri nas, kot rečeno, hvala bogu ga nimamo, razen če gledamo v bankah a vista vloge prebivalcev, vendar tudi te se tam ne opazujejo.
Pri nas, kot rečeno, smo blokirali kratkoročen aspekt s pogojevanjem srednjeročnega obdobja. In to imamo namen, ne glede na to, kaj piše v asociacijskem sporazumu, toliko časa in pod takimi pogoji, da to Evropa tolerira in da se ta prostor pripravi na dodatno konkurenco. Če izhajam iz Agende 2000 samo na denarnem področju, na bančnem področju, potem ugotavljam tukaj dva problema, katera se zavedamo, katera bo treba rešiti in rešiti s pomočjo odločitev v tem parlamentu. Sta pa naslednja: namreč, v tem dokumentu se očita, da ta bančna industrija v Sloveniji še ni prilagojena, še ni tako organizirana, tuja konkurenca se duši na domačem slovenskem bančnem trgu. Koliko je tukaj resnice in kako se vidi ta resnica? Prvič: v Sloveniji je 28 bank. Tujci so prisotni v 18 bankah. Če primerjam tujce s slovensko državo, slovenska banka je prisotna v 12 bankah, v dveh bankah popolni lastnik. To se pravi, tujci so med nami. Tujci imajo že svoje banke tukaj. In to, kar se je večkrat slišalo tudi in že v tem parlamentu, če bi imeli več tujcev, bi bila nižja obrestna mera, nižja marža in tako naprej.
Poglejte, kakšna je ta zadeva primerjalno. Namreč, če se gleda po kapitalu, koliko ga je v tujih rokah, potem je v tujih rokah v Sloveniji približno 12% kapitala, na Madžarskem 50%, na Češkem 20%, na Poljskem 6%. In če bi veljala logika, da je pretežni del kapitala v tujih rokah, in ker so v tujini ugodnejše marže, potem bi človek enostavno rekel: najboljše obrestne marže so na Madžarskem - najnižje, potem ji sledi Češka in potem Poljska - vendar temu ni tako. Madžarske obrestne marže so višje kot slovenske, pa so nižje, kot so češke in poljske. Skratka, hočem reči - pa so še vedno visoke. Namreč, govoriti danes o bančnih maržah, je zelo aktualno, ker se nacionalni sistemi primerjajo drug z drugim. In če se pogledajo samo podatki med razvitimi državami, kjer so finančni trgi na drugačnem nivoju, kot je slovenski; kjer imajo banke drugačen manevrski prostor kot slovenske, potem mi lahko ugotavljamo, da je marža v Združenih državah 3,1, pa imajo banke samo 24% trga, ves ostali trg imajo druge inštitucije. Pa v Nemčiji 1,4 in na Japonskem 1,1. In skozi drugi aspekt: ali je tam situacija boljša, kjer je država lastnik bank vis-a-vis situaciji, kjer je privatni kapital lastnik bank. Zelo pomembno vprašanje za bližnjo prihodnost za Slovenijo, ko se bo odločala, ali iti v privatizacijo, kakšno privatizacijo bank, ki tukaj delujejo med nami. Namreč, marsikdo bi bil začuden ali bo začuden, če povem, v Nemčiji je 50% bančnega sistema v državnih rokah, v državnih direktno in deželnih. V Argentini - 42%, v Braziliji - 48%, v Franciji - 17% itn. Pomembno strateško vprašanje bo pred tem parlamentu, za kaj se bo odločil. Mislim, da je pri nas doma slab priokus: kjer je država zraven, tam je slabo gospodarjenje, slabo menedžiranje, zato bi bilo boljše oddati stvari takim ali drugačnim lastnikom. Marsikdaj to velja, vedno pa ne. Vse je odvisno od ljudi. Od ljudi, ki so tam, ki se zavedajo odgovornosti, ki odgovarjajo dejansko lastniku. Z drugimi besedami, poglejte; ko govorimo o obrestni meri tudi v Sloveniji, s katero niso zadovoljni dolžniki, niso zadovoljni varčevalci, ker je prenizka, želeli bi višje donose, ni zadovoljen še marsikdo, bi rekel naslednje. Ne pozabimo, obrestna mera je v veliki meri odvisna od večje ali manjše sreče pri plasiranju denarju, pri kreditih. Če zopet to kategorijo človek pogleda, koliko je slabih kreditov v slovenskem bančnem sistemu vis-a-vis državam v tranziciji, lahko ugotovi, da je po čiščenju v sanacijskem procesu celoten bančni sistem približno na nivoju 10% slabih kreditov. V ostalih tranzicijskih državah je ta odstotek 10 do 30. In zato pozivajo mednarodne institucije, na načelu z Banko za mednarodne obračune, da je treba v državah v tranziciji imeti močnejše banke, z večjim kapitalom, kajti finančni sektor je tako kot trgovina s porcelanom. To ni realen sektor ali trgovina z gradbenim materialom. Karkoli se zgodi, karkoli pade, se razbije in je po navadi poškodovan še tisti, ki je to povzročil. Če je, seveda, je to dobro, da se kaj nauči. Če ni, je to zopet drugo vprašanje.
Skratka, ko človek gleda na Agendo 2000, potem se vpraša in je resno vprašanje na enem segmentu, ta segment ali to vprašanje pa se glasi: Kako se bomo ravnali, kaj bomo delali v tistem trenutku, ko bodo sem prišli tujci v obliki filial. To, kar je ta parlament že sprejel za podjetja, 1994. leta v zakonu o podjetjih - to se pravi organizacijske oblike brez kapitala z močnimi hišami v ozadju, z zvenečimi imeni - in od tega vprašanja, ali kar bo predhodno že prej odločal parlament, ali bomo mi še imeli 100%-no zavarovanje depozitov v Sloveniji, to, kar je v bančnem zakonu. Kako bo šlo to v kakšno korelacijo? Nemčija v Strassbourgu toži Evropo, ker ni zadovoljna s priporočili takega, kakršnega imamo v zakonu - zelo delikatno vprašanje. Treba bo biti previden, z vso mero občutljivosti, da ne bi ta krhkost, ki postaja vsak dan bolj robustna, se zopet spremenila v negativna pričakovanja.
Z drugimi besedami, poglejte, če mi govorimo danes o bančni industriji na eni strani, na drugi strani o realnem sektorju, na treji strani o stabilnosti in o naših namerah, da pridemo v Evropo, da ta tolar zamenjamo z evrojem ali kakorkoli se bo že pač imenoval - vendar zaenkrat, kot vemo, naj bi se imenoval evro - potem je, tako mislim, ta proračunska debata izrednega pomena zaradi dveh elementov, ki jih ta država ne izpoljnjuje: to je inflacija in to je dolgoročna obrestna mera. Mi smo slišali predsednika, kakšne namere ima vlada: še malo počakati, morda dve leti, pa potem zadevo bolj zagrabiti. Mislim, da je treba razmisliti o čim manjšem čakanju. Namreč, če si danes pogledate cene v Sloveniji, kakšne so, kakšna izgleda inflacija, kako je s kontroliranimi cenami, potem se vidi - kot je bilo tudi rečeno in pojasnjeno - da je danes bolj intezivno prilagajanje cen tistih, ki so pod kontrolo vlade. Namreč, če se gledajo proste cene - na proste cene vpliva denarna politika, te varirajo od 4 do 5%. Ne pozabite, centralna banka plačuje ciljno inflacijo, skozi papir, ki ga imamo na trgu - blagajniški zapis z nakupnim bonom, plačujemo ciljno inflacijo in jo pri premikih s pomočjo dirigiranih cen zelo plačamo ali višje plačamo.
Skratka, če ni paralelnega prestrukturiranja tistega sektorja, ki ima monopolni položaj, ki ima dirigirane cene, je tukaj zelo umestno vprašanje, koliko časa nadaljevati s takim prilagajanjem.
Drugič. Kar zadeva dolgoročne obrestne mere. Referenčna obrestna mera v Evropi je desetletna državna obveznica. Mi takega papirja nimamo, ker kot sem rekel, slovenski človek je zaradi slabe izkušnje v preteklosti usmerjen na kratkoročnost. V letošnjem letu je 20% vseh vlog prišlo nad 12 mesecev - samo 20%! In, ljudje, mi se sprašujemo, od kod nove investicije! Za nove investicije je treba najmanj srednjeročna ali dolgoročna sredstva. In kje jih bomo dobili? Računamo na nas, na te ljudi, ki naj bi s pomočjo pokojninske reforme, reforme v zdravstvu začeli drugače gledati, začeli drugače varčevati, začeli dolgoročno varčevati, ki bodo od nas zahtevali trden tolar. Če ne bo trdnosti pri denarju, vse reforme propadejo - popolnoma jasno. In tisti, ki jemlje kratkoročne obrestne mere za referenco na tem področju, seveda nima prav. Še nekaj doživljamo, pa ne samo mi, tudi Evropa. Ta tehnološka revolucija v industriji, ki gre in ima svoj pohod, ima drugačne zahteve do lastnikov. Tisto, kar je bilo prej - oprema, tehnologija, kot je bilo rečeno, je ta na nivoju evropskega standarda z 10 leti amortizacije - se je danes marsikaj spremenilo na 2 leti, na 3 leta. In ne mi zameriti, taki smo pač ljudje, Slovenci, ko smo začeli drugače živeti, v marsikateri sredini se v večji meri gleda na vozni park, da se ta obnavlja v 3 letih kot pa katerakoli druga tehnologija, ki danes prinaša kruh, ki prinaša rezultate. Če se pogleda, kam je šel ta denar, ki je prišel iz tujine, da se je dolg ustvaril na tem nivoju 4 milijarde dolarjev, potem mi lahko ugotavljamo, da se je marsikje tudi s pomočjo tujega denarja, vršil transfer v privatne roke preko plač in vsega tega. Kajti, prišlo je do dekapitalizacije. Nismo vsi enakega mišljenja, kar se tiče privatizacije, tudi nikdar ne bomo, kajti marsikje je tisto pravilo, kot veste: boljše vrabec v žepu kot golob na strehi; boljše je danes imeti višjo plačo, kot pa čakati kot lastnik zdaj, da mi bo podjetje dalo rezultate. Tako je.
Tudi s tem mora računati centralna banka, ko gleda na tečaj. Pri tem gledanju na tečaj moram reči še nekaj. Ker smo tako odprti, je današnje delovanje centralne banke vis-a-vis bančnemu sistemu samo s pomočjo in na podlagi deviznih operacij. Če greste gledati našo bilanco, ni več nobenega finančnega kredita bankam. Vse je usmerjeno v to, kaj se dogaja s tečajem, da bi bil ta relativno čimbolj stabilen in da ne bi prišlo do razkorakov med temi osnovnimi parametri, ki dajejo ton in od katerih se pričakuje, da se bo videlo tudi, kakšen je tečaj, in sicer ostala splošna situacija. Z drugimi besedami - mi nismo zamenjali cilja v Banki Slovenije. Vedno smo poudarjali, da nam je prvi cilj količina denarja. Kot sem povedal, od tega je na dolgi rok odvisna inflacija in če imamo pri količini denarja prostor, potem interveniramo tudi pri tečaju, pa gledamo, kaj je v plačilni bilanci. Trenutno je v plačilni bilanci deficit zelo simboličen 0,3, 0,2% družbenega bruto produkta. Če se to gleda, je Slovenija daleč pred vsemi ostalimi, kajti ta ista Češka, ki je to doživela, je imela deficit 8 do 9% družbenega bruto produkta, na Daljnjem vzhodu še 7%, vendar poglejte, kaj vse vpliva na pričakovanja. Namreč, ta mala Tajska - bila je večkrat omenjena kot azijski tiger, pa je še - je projicirala v proračunu proračunski suficit. Zgodilo pa se je, da so šla konkretna gibanja v smeri deficita. Trg je ocenil s pomočjo parametrov kratkoročne zadolženosti skozi deficit v plačilni bilanci, skozi drugačna gibanja v proračunu, da tukaj ni realnih povezav in je začel reagirati. In ni težko zmleti majhne ekonomije ob velikih kapitalih.
Skratka, poglejte. Mislim, da je tako prepričanje tudi pri tem cenjenem zboru, da Slovenija mora nadaljevati s stabilnostjo, kajti brez nje ni vstopa v Evropo. To je tista največja razlika in tukaj mi ne smemo vreči puške v koruzo. Kajti čas gre tako hitro in te spremembe, ki jih doživlja Evropa in svet, so pravzaprav tako težke, da lahko to premagamo samo s skupnimi močmi. Centralna banka si bo prizadevala, da naprej krmari med to Scilo in Karibdo: med tistimi tudi v tej državi, ki bi si želeli take ali drugačne injekcije z več denarja, pa dvomljivimi programi, in tistimi, ki si naprej želijo absolutno kontinuiteto.
In še na nekaj mislite, ko boste diskutirali in razpravljali o proračunu. Večkrat smo že poudarili. Ta Slovenija je pokazala svetu veliko kredibilnost v tem kratkem času s stabilizacijsko, fisikalno in monetarno politiko. Prvič letos je tukaj pred parlamentom proračun z minusom. Zastavlja se resno vprašanje, komu je namenjen ta minus. Ali bo ta minus prinesel progres, pa kolikšen, če je minus simboličen. Ampak gre se za kapitalno vprašanje. Kje se minus lahko zaustavi, če enkrat mi začnemo? Ne me napačno razumeti z vidika centralne banke. Centralna banka je sposobna tudi to sterilizirati, če se bo proračun zadolžil v tujini, in marsikaj potrpeti tudi pri domačih obrestnih merah - kako bodo to drugi, je drugo vprašanje. Vendar to, kar je bilo opozorjeno s strani predsednika vlade in finančnega ministra; kje je naše varčevanje. Poglejte, ta dolg, ki ga Slovenija trenutno ima, približno 4 milijarde dolarjev, ne me držati za besedo s povsem točno številko - tečaji se spreminjajo, navzkrižni tečaji so različni - vendar ta dolg pri sedanji obrestni meri v svetu potrebuje za obresti - odvisno, ker so obresti pri različnih kreditih različni, pa gibljive itd. - 80 do 120 milijonov dolarjev. Toliko znese to varčevanje tega v Sloveniji, ki letno priraste. To se pravi, če bomo mi povečevali dolžniško kapaciteto, potem je treba računati, da bomo začeli delati hipoteko tudi zanamcem, bodočim generacijam.
In na drugi strani, treba se je zavedati še enega zelo pomembnega dejstva. Današnja situacija v svetu je zelo ugodna. Povedal sem, obrestne mere že dolgo niso bile tako nizke in še nekaj moramo vedeti. Ta Evropa, kot veste, je napisala pakt o stabilnosti in rasti, konsolidira finance. Zaradi konsolidacije je pričakovati še dodatno ponudbo na trgu kapitala. In ta kapital išče svojo lokacijo tudi v taki ekonomiji, kot je naša. Zato, kot rečeno; ocena je, da so obrestne mere v svetu doživele svojo dolino. Zato tisti, ki se zadolžuje, mora misliti do konca zadolžitvenega obdobja: ne samo, kakšna mu je danes situacija. Tako jih je preveč mislilo v preteklosti, in sploh pa pri zadolževanju v tuji valuti. Kajti, če sam nimam terjatev tudi v tuji valuti, še v isti valuti, potem grem v velika tveganja. In še nekaj. Vi samo veste kot dobri gospodarji; kadar grem v investicijo z lastnimi sredstvi, to, kar sem prigaral, kar sem prihranil, je moj odnos do tiste stvari, ki sem jo kupil, malo drugačen, kot če sem dobil tak ali drugačen kredit, po taki ali drugačni vezi, pa me na koncu še ne zanima, če ga bom vrnil ali pa kaj se bo zgodilo čez pet ali šest let. To, seveda, je tudi še prisotno marsikje. Tudi v podjetjih, in pri posameznikih. Namreč, tranzicija je nevarna zadeva za banke. Dobivajo nove subjekte, prej so imeli velike kolose, danes dobijo vrsto novih subjektov, ne ve se, kdo ta podjetja vodi in tako naprej - gre se na vero do teh ljudi, da bodo ti vrnili, da ne bodo ti pustili barke. Zato govorim na splošno o investicijah, ker investicije so, kot je bilo poudarjeno, eden od pomembnih vzvodov, da lahko računamo na nadaljnjo rast.
Skratka, glejte, ne bom ponavljal, kar je nujno potrebno, ker oba predhodnika sta to rekla. Mi moramo z reformami začeti takoj. Ne vemo, koliko časa bo trajala diskusija v tem parlamentu o pokojninski reformi; vemo samo to, da taka ekonomija stroškov ne more izvažati, ker je "price taker", in mi jih moramo sami urediti. O privatizaciji se je parlament pogovarjal dve leti - ni bilo izgubljeno, unikaten proces in tako dalje - ne vemo, koliko časa se bo o tem, ampak s tem je treba štartati. Slovenija je draga, piše v vseh poročilih tujih investitorjev. Stroški dela per capita najvišji, med najvišjimi med državami, ki danes tekmujejo na zunanjem trgu. Skratka, ne zamerite mi, če sem bil tako direkten, ampak sam menim, glede na to, da se tretji kvartal izteka, da bo ta razprava o tem proračunu pravzaprav razprava o prihodnosti. Letošnje leto je passe več ali manj. Čudeži se ne dogajajo v enem kvartalu. Zato od te razprave pričakujem dejansko analizo o tem, o naši prihodnosti, ker plan je narejen, če je ta država za Evropo.
Pa še nekaj bi rekel - ne mi zameriti. Rekel sem že v tem parlamentu: nekateri imajo kratek zgodovinski spomin, vendar ta kratek zgodovinski spomin je nehote tukaj pred nami in mora biti. Marsikdo je zelo kritiziral, da je ta Slovenija naredila prvi korak pri urejanju dolžniških razmerij s tujino, da smo vzeli preveč, dolga nase in tako dalje. Kadar se gleda nazaj, so stvari vse jasne, enostavne; biti pameten za naprej je najtežje. In kaj bi rad rekel s tem? Poglejte, znano je, kakšen trg je ta država imela južno od Slovenije. Obstoja upanje, številke kažejo, da se promet krepi, da se dobiva novo mesto na tem trgu, vendar nad tem trgom visi negotovost - Damoklejev meč preteklosti in neurejenih stvari. Slovenija brez urejanja tega ne bo prišla v Evropo - tako sam slišim, kadar se pogovarjam s tujci. Zato bo treba tukaj stvari postaviti bolj direktno pa bolj odprto. Na kakšen način, kako bomo zadevo uredili? Tujcem smo pokazali, da spoštujemo pogodbe, ko smo urejali odnose z njimi. Tudi ti so zdaj za nas tujci in oni za nas, a se najbolj poznamo. In kadar se poslovni partnerji bolj poznajo, so običajno tudi posli bolj uspešni. Pomemben del trga je torej še pod vprašajem. Če imamo predsodke v zvezi s tako ali drugačno inštitucijo, povejmo na glas, povejmo mednarodni skupnosti, postavimo zahteve pred mednarodno skupnost, da bomo z njihovo pomočjo to zadevo razrešili. S hipotekami živeti, vi sami veste, je težko in to vse zato, da bi bil naš rezultat boljši, da bi bila naša rast večja, da bi bila naša menjava še ugodnejša. Ker je to nov parlament in ker ima tudi nove predstave, bi bil velik napredek, če bi na tem segmentu naredili nove korake in zaprli stvari, kolikor se jih da, da bi bili tudi na tem segmentu kredibilni.
Dame in gospodje! Dovolite, da izkoristim to priložnost še za eno stvar. Namreč, 8. oktobra bo šest let od rojstva tolarja. Hkrati bo padel prvi mandat članom Sveta banke. V njihovem imenu bi se vam zahvalil, tistim, ki ste bili že prej v parlamentu, za zaupanje, ki ste ga imeli do tega organa. Zahvalil bi se pa tudi vsem tem članom, ki odhajajo ali pa so nekateri že odšli, za delo, za sodelovanje, za tisto potrpežljivost in za tisto kritiko, ki jo večkrat doživljamo, ker nas nekateri nočejo razumeti, ker smo preveč konzervativni, ker smo preveliki monetaristi itd. In naprej bi pozval tudi ta parlament, da bi med centralno banko in njim bila dovolj velika mera zaupanja. Kajti brez zaupanja in brez vere v človeka je težko delati in je težko pričakovati rezultate. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se guvernerju Banke Slovenije, doktor Francetu Arharju za njegove besede. Proceduralno? Gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod predsednik, gospod predsednik vlade, spoštovani gospod guverner, poslanke in poslanci! Imam zelo dober sluh in sem dobro razumel gospoda guvernerja. Dal bom proceduralni predlog, ki bo gotovo izzvenel nenavadno in gotovo tudi ne bo uresničen; ampak, želel bi si slišati ta govor za stabilnost, za kredibilnost in prihodnost Slovenije še enkrat in bi prosil, če bi ga gospod Arhar ponovil.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Proceduralni predlog, ki ga je podal poslanec gospod Peterle, je nenavaden. Namreč vse naše seje so snemane in vse poslanke in poslanci lahko zelo hitro dobite kopijo nastopa guvernerja Banke Slovenije, prav tako pa ste tudi prejeli pisno gradivo za njegov nastop.
Besedo dajem generalnemu direktorju Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gospodu Janezu Prijatelju. Prosim.
JANEZ PRIJATELJ: Spoštovani gospod predsednik, cenjene poslanke in poslanci! Po tako briljantnem govoru gospoda Arharja bi bil kar vesel, če bi obveljal predlog gospoda Hvalice, da bi mi ne bilo treba nastopiti, kajti tudi moj nastop bo verjetno malo bolj drugačen, kot bi bil samo tak, ki bi vsem ugajal.
Namreč dejstvo je, da se v zadnjem desetletju, zlasti po letu 1992, ko je bil sprejet veljavni zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, o tem zavarovanju govori predvsem kot o sistemu, ki je nudil visoko socialno varnost, je pa v osnovi preživet in za narodno gospodarstvo ter posameznika predrag. Zaradi tega se veliko obravnav v zvezi s problematiko zagotavljanja sredstev in izvajanja tega zavarovanja preloži ali konča z napovedmi skorajšnje pokojninske reforme. Ta naj bi razrešila nakopičene probleme ter zagotovila gospodarsko znosen ter za posameznika pravičen sistem. Pokojninska reforma pa je povsod po svetu dolgotrajen, zahteven, občutljiv in tvegan projekt; terja številne predhodne analize, simulacije, proučitve ter politična usklajevanja s končnim družbenim konsenzom predvsem na tistih področjih, kjer naj bi se v temelju spremenil obstoječi sistem. V našem primeru je to zlasti vprašanje obsega napovedanega bodočega prvega stebra, ki bo obvezen, ter od tega odvisna določitev dveh novih stebrov, temelječih na drugačnih finančnih in zavarovalnih načelih ter izhodiščih.
Ta dejstva so bila tudi pri nas dobro znana, vendar so zaradi visoke udeležbe tega zavarovanja v bruto domačem proizvodu in zaradi splošnih gospodarskih težav nekateri odločujoči ekonomski in finančni dejavniki dokaj neučakana - napovedovali pripravo in izvedbo pokojninske reforme kot bližnji ukrep prihodnjih let. Ta pa je bil do sedaj izveden lahko le delno, če štejemo zakon iz leta 1992 in njegove spremembe v letu 1996 kot prvo, že izvedeno fazo reforme. Zaradi visokih obremenitev gospodarstva in težko pričakovane reforme se je pri obravnavi tekočih problemov izvajanja zavarovanja vse bolj zniževala družbena toleranca za zagotavljanje sredstev za obstoječi sistem. Zmanjšala se je tudi pripravljenost za sprejem nekaterih ukrepov, ki bi lahko že bili ali pa bolje izvedeni še pred pomembnimi sistemskimi spremembami. Gre za nekatera povsem temeljna vprašanja obstoječega zavarovanja, kot so na primer točnejša opredelitev vštevanja posameznih prejemkov v pokojninsko osnovo, določitev omejitve, da v nobenem primeru ni pravic brez vplačila prispevkov, definiranje sprejemljivega obsega socialnih korektivov, podaljšanje obdobja za vštevanje plač v pokojninsko osnovo, nadaljevanje že začetega postopka zviševanja starosti kot pogoj za upokojitev, še nadaljnja sprememba sistema indeksacije, sprejem davčnih stimulacij za dodatna zavarovanja in podobno. Dobiva se vtis, da je bilo že leto 1992 bolj ugodno za vse večje sistemske spremembe, kot so kazale tedanje ocene, pa tudi, da je bilo kasneje morda preveč energije namenjene sistemu usklajevanja pokojnin z ukinitvijo poračunov. Iz istih razlogov je bilo mnogo manj pozornosti namenjeno razreševanju nekaterih operativnih vprašanj izvajanja sistema, na primer vprašanju obračunavanja in boljše izterjave prispevkov, plačevanju posebnih povračil za to dejavnost, medsebojnemu obveznemu opravljanju in nezaračunavanju posameznih storitev med javnimi službami in zavodi, oblikovanju novih organov zavoda, organizaciji ocenjevanja invalidnosti, sprejemu soglasja k statutu zavoda, pripravi izhodišč za nadomestitve instituta štetja zavarovalne dobe s povečanjem, oblikovanju novih pravil za pripravo računovodskih izkazov zavoda in drugim podobnim vprašanjem. Očitno se letos čakanje na začetek reforme končuje. To kaže dejstvo, da je vlada že pred časom Državnemu zboru posredovala v obravnavo izhodišča za reformo sistema pokojninsko-invalidskega zavarovanja. V zaključni fazi je tudi že projekt priprave tako imenovane bele knjige o reformi. Ta bo izhodišča, katerih čimprejšnja obravnava v Državnem zboru bi bila nadvse koristna, ustrezno dopolnila in bi dala določene odgovore na vprašanja, ki jih je potrebno razčistiti še pred pričetkom priprave konkretnih zakonskih besedil. Ob vsem tem pa ne smemo nikakor zmanjševati pomena dejstva, da je ne glede na napovedano pokojninsko reformo ter številne ocene o tem, naj bi bil dosedanji sistem preživet, ta enormni del socialne varnosti v obliki, kot jo določa veljavni zakon, v praksi še kako živ.
Zavarovanje, v katerega je vključenih 850.000 zavarovancev, še vedno korektno zagotavlja razmeroma dobro socialno varnost okoli 468.000 upokojencem, okoli 31.000 delovnim invalidom, okoli 46.000 uživalcem varstvenega dodatka, 22.000 uživalcem dodatka za pomoč in postrežbo, okoli 49.000 upravičencem do invalidnin ter številnim drugim upravičencem iz tega zavarovanja. Zaradi tega je vsako leto in vsak mesec sproti potrebno zagotoviti ustrezne materialne pogoje za njegovo delovanje. To se odraža zlasti v dolžnosti realizacije povsem konkretno določenih dajatev, konkretno določenih pokojnin ter zagotoviti druge pravice posameznikov, katerih končni seštevek predstavlja definirano finančno obveznost zavoda in države. To obveznost je, hoteli ali ne, potrebno zagotavljati z zadostnimi sredstvi kljub vsem gospodarskim in proračunskim in drugim težavam, občutkom, ali nam je to zavarovanje kot tako všeč ali ne in ne glede na to, da ni več dvoma, da bo ta sistem slej ko prej reformiran.
To poudarjam zlasti zaradi tega, ker gre za enostavno ugotovitev, da se ob veljavnih pravicah, kvantificiranih in zagotovljenih z zakonom, ki se jim ob vsakomesečnim izplačilu ni mogoče izogniti, ne da dolgo krčiti sredstev za te namene, za zniževanje prispevnih stopenj ali sredstev iz proračuna, če se hkrati z zakonom ne zniža tudi druga stran, ki predstavlja obvezne odhodke zavoda. V zadnjih letih se je na podlagi zavestno vodene makroekonomske politike razbremenjevanje gospodarstva, zagotavljanje sredstev za to zavarovanje izvajalo tako, da je moral zavod poslovati na skrajni meji likvidnosti. Ta je sicer še omogočala sprotno izplačevanje vseh njegovih obveznosti, na koncu leta pa so odhodki vendarle presegali prihodke in je bil zato finančni rezultat negativen. Pred leti je sistem financiranja zavarovanja temeljil izključno na prispevnih stopnjah zavarovancev in delodajalcev, katerih višina je na koncu omogočila, da je zavod oblikoval tudi obvezni rezervni sklad. Ta je bil sicer manjši od zakonsko predvidenega, javnosti pa je dajal občutek varnosti in v praksi omogoča boljšo likvidnost ter pokrivanje primanjkljajev konec poslovnega leta. Država iz proračuna - razen tako imenovanih obveznosti republike - za pokojnine, priznane pod ugodnejšimi pogoji, ni zagotavljala sredstev za to zavarovanje. V razmerah, ko so se krepili očitki o dragem sistemu, pričakovane spremembe zavarovanje in njegovih posameznih institutov pa se niso v celoti, pravočasno in dosledno izvedle, čeprav se je v državnih dokumentih vsako leto napovedovalo in ko so se pravice ob rahlem porastu števila uživalcev celo nekoliko razširile ali pa so bile uvedene nove, bi lahko pričakovali prej naraščanje kot znižanje že visokih prispevnih stopenj. To pa je bilo ocenjeno kot makroekonomsko nedopustno, vsa razmišljanja o višjih prispevnih stopnjah pa so bila že v prvih pobudah odločno zavrnjena, ker bi te preveč obremenile gospodarstvo.
Tako so se v letih 1994, 1995, 1996 vrstile izgube pri poslovanju zavoda, nastajali so pa tudi občasni likvidnostni problemi. Rast prispevnih stopenj se je sprva zadrževala, pomanjkanje sredstev pa je pokrite izgube, nastale konec leta 1995, tudi izničlo prej ustvarjeni rezervni sklad. V letu 1996, ko je bila prispevna stopnja zaradi razbremenjevanja gospodarstva celo dvakrat znižana, šlo je makroekonomske ukrepe na državni ravni, ki so imeli svoje točno določene širše makroekonomske cilje in utemeljene razloge. Njihove posledice pa so za zavod pomenile finančni udarec, čeprav je državni proračun na podlagi zakonskih sprememb pričel pokrivati izpad prihodkov in na ta način na novo dotirati tudi splošni del zavarovanja. Poleg siceršnjih zakonskih obveznosti, ki jih ima že vsa leta zaradi refundiranja izplačil posameznih vrst pokojnin pod ugodnejšimi pogoji.
Zniževanje prispevnih stopenj v času, ko je bilo finančno poslovanje že tako oteženo, je bilo ne glede na novo dodatno udeležbo proračuna zavodu težko sprejeti, še zlasti, ker se sočasno z znižanjem prispevnih stopenj za to zavarovanje zvišala prispevna stopnja za zdravstveno zavarovanje. To je pokojninski zavod, ki je od leta 1992 na novo plačuje zdravstveni prispevek za upokojence, v letu 1996 še dodatno obremenilo. Še dodatno pa so v letu 1996 izpadli planirani prihodki iz dobička kapitalskega sklada, saj je vlada ocenila, da bi poseg v njegova sredstva pomenil bistveno zmanjševanje predvidene funkcije tega sklada pri izvedbi pokojninske reforme. V tem času so se v nove posredne pokojninske obremenitve, ki zvišujejo skupno porabo za te namene, prestavili tudi nekateri novi zakoni, ki so popravili nekatere krivice ali uredili pravice posredne kategorije zavarovancev, znane so pa bile tudi že zahteve po znatenem zvišanju zneska za rekreacijo upokojencev.
Izpad prihodkov zaradi nižje prispevne stopnje in novih obremenitev naj bi bil v letu 1996 v višini transfeji državnega proračuna nadomeščen tudi s predčasnim vračilom celotnega dolga republike iz preteklih let in z učinki nekaterih sprememb zakonskih določb, na primer revalorizacije pokojnin. To je uspelo le deloma, saj je zavod tako kot prejšnji dve, tudi leta 1996 zaključil z višjimi odhodki nad prihodki, kar je pomenilo izgubo 823 milijonov tolarjev. Primankljaj je bil zaradi dejstva, da je zavod sredstva obveznega rezervnega sklada v celoti porabil za kritje dela izgube za leto 1995, prenesen v leto 1997 in nato pokrit iz proračuna na podlagi končnega poračuna obveznosti republike za preteklo leto.
Finančni primankljaj zavoda konec leta 1996 - sicer glede na ogromne velikosti - ni naredil v tem zavarovanju - ni videti posebno visok, saj predstavlja le za 0,2% višji odhodke nad prihodki, je pa po mnenju zavoda nepotreben. Zavod namreč v nasprotju z mnenji nekaterih, ki mislijo, da je negativno finančno poslovanje psihološko koristno za pripravljenost na bodoče spremembe, sodi, da to splošno slabo vpliva na občutek varnosti zavarovancev ter povečuje strah in negotovost za bodočo pokojninsko reformo. Ne kaže nam več spregledati dejstva, da je danes tik pred reformo verjetno le upokojena generacija zaradi poudarjanja varstva pridobljenih pravic bolj ali manj pomirjena. Zaradi napovedanih sprememb pogojev starosti, podaljševanja obdobji zavarovanja za upoštevanje plače v zavarovalno osnovo in drugih predvidenih sprememb pa je kar nekaj generacij zavarovancev v dokajšnji negotovosti. Zlasti pa tisti ljudje, ki jim je delovno mesto ogroženo in se boje, da jim delodajalci ne bi omogočili nadaljevanja dela do uveljavitve pravice do zaostrenih pogojev za upokojitev. Prav zaradi tega bi zagotovitev pozitivnega finančnega poslovanja pomenila tudi zunanjo manifestacijo skrbi za zavarovance in uživalce pravic, ki pa je v praksi tako podana, saj se drugače veljavni sistem povsem korektno izvaja.
Nasprotno pa je zavod tudi prvo povletje leta 1997 končal z izgubo, ki je znašala 1,5 milijarde tolarjev. V tem obdobju so skupni prihodki zavoda znašali 207 milijard tolarjev, skupni odhodki pa okoli 280,5 milijarde. Zavod ima primanjkljaj tudi konec avgusta, znaša pa okoli 1,4 milijarde tolarjev. Makroekonomsko je mogoče ugotoviti, da je restriktivno vodena politika vzdrževanja in zniževanja prispevnih stopenj nedvomno koristila gospodarstvu, saj je znižala stroške dela. Treba pa je tudi priznati, da je veljavni obseg pravic z ugodnimi upokojitvenimi pogoji gospodarstvu omogočil prevalitev problemov odvečne delovne sile na pokojninski sistem. Po drugi strani pa je vse to na novo obremenilo proračun in finančno oslabilo zavod, ki tako v reformno fazo vstopa materialno šibkejši, kot je bil sicer. To je lahko dokaj nevarno, saj ekonomski učinki reforme ne bodo takojšnji in vsaj v njeni prvi izvedbeni fazi nekaj let še ni pričakovati pocenitve celokupnega sistema.
Ob vsem povedanem je potrebno izrecno poudariti, da vse doslej izplačilo pokojnin in drugih denarnih dajatev nikoli ni bilo vprašljivo. Finančne težave zavoda namreč nikoli niso dosegle take meje, ki bi ob angažiranju sredstev zavoda, finančni udeležbi proračuna ter ob korektnem sodelovanju z Ministrstvom za finance ne zagotavljali pravočasnih in z zakonom določenih izplačil. Tudi dokajšnje težave pri izplačilu enkratnega zneska za rekreacijo upokojencev v letošnjem letu, ki je glede na sedanjo prakso nekoliko kasnilo in je razdeljeno na dva dela, so bile izključno posledice usklajevanja zahtev in stališč o znatnem zvišanju tega dodatka, ki je terjalo zagotovitev približno 4,5 milijarde dodatnih sredstev. Vsa navedena razmišljanja o višini prispevne stopnje in o potrebnih zadostnih sredstvih iz proračuna torej ne izvirajo iz morebitne ogroženosti izplačevanja dajatev. Temeljijo na mnenju zavoda, da kljub dobremu sodelovanju s proračunom in Ministrstvom za finance, ne glede na nekatere utemeljene sistemske očitke zavarovanju in kljub zahtevam delodajalcev in predstavnikov gospodarstva po razbremenjevanju, vendarle ni zadostnih prepričljivih razlogov za dejstvo, da bo moral zavod že četrto leto zapored izkazovati negativni finančni rezultat, ki pa ga je na koncu vsakokrat le treba pokriti. Ob tem zavod tudi meni, da bi bilo tako za izvajanje sedanjega sistema kot tudi za vstop v nov reformiran sistem izjemno koristno, če bi lahko oblikoval tudi obvezni rezervni sklad, ki po zakonu znaša najmanj 30% planiranih mesecih odhodkov za izplačilo pravic. Danes to funkcijo v praksi sicer opravlja državni proračun, kar vsebinsko ni rešitev, kot jo določa veljavni zakon.
Vsa navedena opozorila izhajajo tudi iz dejstva, da bo ob sprejemu nižje postavke za transfer v sredstvih proračuna, kot jo je predlagal pokojninski zavod, zavod tudi poslovno leto 1997 končal z visoko izgubo.
Spoštovani gospod predsednik, cenjene poslanke in poslanci! Po spremembah zakona iz leta 1996 sprejema finančni načrt zavoda skupščina zavoda po predhodnem soglasju Vlade Republike Slovenije. V lanskem letu je bil zaradi razmeroma dolgega postopka pridobivanja soglasja finančni načrt zavoda lahko sprejet šele v mesecu oktobru. Za letos kaže, da bo glede na postopke usklajevanja in pozno sprejemanje proračuna sprejet še kasneje. Izhodišča za letošnji finančni načrt je zavod pripravil konec leta 1996, saj osnutka zaradi kasnitve makroekonomskih planskih izhodišč proračuna tedaj še ni mogel pripraviti. Predlog finančnega načrta je zavod sprejel v mesecu aprilu, ko ga je posredoval tudi Vladi Republike Slovenije v predhodno soglasje. Ob posredovanju finančnega načrta vladi je zavod za posebno obravnavo izpostavil tudi nekaj sistemskih vprašanj, kot na primer problematiko o možnosti prenosa dela dobička kapitalskega in stanovanjskega sklada med prihodke zavoda ter vprašanja v zvezi z zagotovitvijo ustanovitvenega kapitala za formiranja z zakonom določenega sklada dodatnega zavarovanja kot samostojne delniške družbe. Izpostavil pa je tudi vprašanje makroekonomske smotrnosti še nadaljnjega poslovanja tega zavoda z izgubo in ponovno tudi vprašanje v zvezi z obveznostjo plačevanja v letu 1992 uvedenega prispevka za zdravstveno zavarovanje upokojencev, ki je na primer v letu 1996 dosegel višino 27,7 milijarde tolarjev ali 7,5% vseh odhodkov zavoda.
V predlogu finančnega načrta je zavod kot posebno postavko predvidil tudi sredstva za oblikovanje rezervnega sklada v višini 10,6 milijarde tolarjev. Vlada Republike Slovenije je obravnavala predlog finančnega načrta zavoda in predlagala znižanje nekaterih postavk, kar je zavod v celoti upošteval. Od teh zahtev je bila najpomembnejša tista, ki je pomenila črtanje predvidenih sredstev za oblikovanje rezervnega sklada, ki je temeljila na citiranju zakonske določbe, da se rezervni sklad oblikuje iz presežkov prihodkov nad odhodki, katerih pa zavod, razumljivo, iz že navedenih makroekonomskih razlogov seveda ni mogel imeti.
Po spremenjenem finančnem načrtu, ki je bil vladi posredovan soglasje, naj bi skupni prihodki zavoda v letu 1997 znašali 493,9 milijarde tolarjev, prav toliko pa tudi skupni odhodki. Ker pa je trenutno v obravnavi republiški proračun, ki mora po zakonu zagotavljati tisti del potrebnih sredstev za izvajanje zavarovanja, ki ga ne pokriva veljavna prispevna stopnja, je potrebno poudariti, da je zavodu v dopolnjenem finančnem načrtu planiral udeležbo proračuna v skupni višini 120,6 milijarde tolarjev. Od tega bi del 31,3 milijarde ali 96% zavodu refundirala država kot obveznost na podlagi zakona o ugodnejših pravicah za posameznika upokojencev. Drugi del v višini 89,2 milijardi tolarjev ali 74% pa bi predstavljala sredstva, potrebna za izvajanje tega zavarovanja zaradi prenizke prispevne stopnje.
Vlada v posredovanju pripomb na finančni načrt zavoda ni imela pomislekov glede višine planiranih sredstev udeležbe proračuna. Iz predloga proračuna, ki je v obravnavi, pa je razvidno, da sedaj planira vlada obveznosti proračuna za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v viši 111,7 milijard SIT, kar je za 8,9 milijarde tolarjev manj od zneska, predvidenega za uravnosteženo finančno poslovanje zavoda. To v končni posledici pomeni, da bo zavod, če bo taka postavka v proračunu sprejeta, vse kaže pa da bo, končal poslovno leto 1997 spet z izgubo v višini okoli 9 milijard tolarjev. To pa bo na tak ali drugačen način na koncu vendarle treba plačati iz proračuna za leto 1998. Zaradi tega se vsaj s strani zavoda postavlja vprašanje o smotrnosti vztrajanja na taki razliki. Na utemeljenost tega vprašanja kaže tudi dejstvo, da je proračun v prvih sedmih mesecih leta 1997 zavodu že nakazal 75 milijard tolarjev, kar je 62% v zavodu planiranih sredstev oziroma skoraj 67% planiranih sredstev, predvidenih v proračun za to leto, pri čemer pa zavod še vseeno izkazuje finančni primankljaj.
Ker so ostale za pokrivanje še obveznosti za 5 mesecev vključujoče razliko za drugi del zneska za rekreacijo upokojencev, že dejansko opravljeni transferji kažejo, da je planirana proračunska postavka v ta namen prenizka. V proračunski dokumentih je sicer za nadomeščanje manjkajočih sredstev in za nemoteno izvajanje pravic ter ustrezno likvidnost zavoda predvideno tudi zadolževanje proračuna, kot tudi izdaja soglasja zavodu za najem ustreznih kreditov. To pa je zopet, gledano s strani zavoda, lahko ocenjeno le kot zasilna, morda v končni posledici celo dražja odločitev od tiste, po kateri bi bila sredstva proračuna zagotovljena v višini, kot jo predlaga v predlogu finančnega načrta sam zavod. Ob tem bi spomnil, da je skupščina zavoda že v pripravi planskih aktov za preteklo leto sprejela ugotovitveni sklep, ki sem ga posredoval tudi na seji Državnega zbora, v katerem je poudarila, da zaradi zahtev po nespremenjenih prispevnih stopnjah država predvideva deficitarno poslovanje zavoda in da zavod v takih razmerah Državnemu zboru ne more predlagati zvišanja prispevne stopnje. Zavod tudi ne more prevzeti odgovornosti za nemoteno izvajanje zavarovanja, tako da ta odgovornost v skladu z ustavo, z zakonom in sklepi Državnega zbora prehaja na državo in državni proračun. Ta mora v skladu z navedenimi predpisi prevzeti obveznosti, ki izhajajo iz prenizke prispevne stopnje. Vsebina navedenega sklepa je glede na lani dvakrat znižano prispevno stopnjo in ob letos nižjih predvidenih sredstvih proračuna, od tistih, ki jih planira zavod, še vedno povsem aktualna. To pomeni, da bo moral državni proračun zagotavljati manjkajoča sredstva, pri čemer pa se zdi napotitev zavoda na zadolževanje zaradi plačila obresti in vprašanja možnosti pravočasne odobritve kreditov dokaj vprašljiva. Ob tem velja izrecno izpostaviti tudi nove zahteve Poštne banke Slovenije, usklajene z Banko Slovenije, naj bi zavod za izplačila pokojnin preko pošte v bodoče zagotovil pokritje za dvig gotovine za raznos že dva dni pred izplačilom ostalih pokojnin, to pa lahko v posameznih mesecih še dodatno zaostri vprašanje likvidnosti.
Spoštovani gospod predsednik, cenjene poslanke in poslanci! V svojem uvodnem prispevku sem se osredotočil le na finančno problematiko Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je v tem trenutku najbolj aktualna. Zavod je tudi letos, tako kot vsako leto, Državnemu zboru v vednost posredoval obsežno poslovno poročilo za leto 1996, v katerem so podrobno prikazani vsi pomembni podatki s področja tega zavarovanja. Z izčrpnimi besedili in z grafičnimi, statističnimi pripomočki pa je prikazana tudi vsa problematika izvajanja zavarovanja. Za tokratno obravnavo vam dodatno v prilogi pisnega izvoda svojega nastopa posredujem izvod aktualnih statističnih podatkov, ki na strnjen in pregleden način prikazuje bistvene statistične podatke, pomembne za to zavarovanje.
Na koncu bi vam povedal, da zavod ne živi izven konteksta celotnega družbenega dogajanja, da zavod pač izvaja vsakomesečna izplačila pokojnin, zaradi česar je moral biti njegov prispevek danes takšen, kakršen je. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Prijatelj. Besedo dajem generalnemu direktorju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, gospodu Francu Koširju.
FRANC KOŠIR: Spoštovani gospod predsednik, cenjene poslanke in poslanci! Čeprav prihajam pred vas kot peti uvodničar, pa mi vseeno dovolite in malo potrpite, da vam v svojem prispevku v okviru začetnih razprav pri sprejemanju dokumentov letošnjega proračuna predstavim nekatere dosežke, predvsem pa tudi nekatera odprta vprašanja v sistemu financiranja zdravstvenega zavarovanja.
V ospredju tega poročila so nekatere ugotovitve in dosežki 5-letnega obdobja reforme zdravstvenega zavarovanja, zaradi današnje razprave pa predvsem ocena in projekcija finančnega poslovanja na področju obveznega zdravstvenega zavarovanja. Dotaknil pa se bom tudi nekaterih razvojnih problemov, na katere je potrebno v prihodnje na področju zdravstvenega zavarovanja računati. Upam, da bom uspel v 13-ih minutah predstaviti ta prispevek, ki ga imate verjetno razmnoženega, ker sem ga včeraj poslal vodstvu Državnega zbora.
Ob splošnih spremembah je Slovenija pred petimi leti stopila na pot sprememb tudi na področju zdravstvenega varstva. Osrednja pozornost pri prenovi sistema je bila s sprejetjem treh zakonov v letu 1992 namenjena spremembam v financiranju zdravstva, zato je imela največjo težo po 30 letih ponovna vzpostavitev obveznega zdravstvenega zavarovanja in uvedba prostovoljnega zavarovanja. V skladu s tem je bil ustanovljen tudi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, kateremu pa je zakon naložil obsežne in zahtevne naloge. Med temi so bili najpomembnejši projekt pravne in organizacijske vzpostavitve sistema odločanja v zdravstvenem zavarovanju, ureditev obsega in uveljavljanja pravic zavarovancev, določanje standardov in varstva pravic v obveznem zdravstvenem zavarovanju. Vzpostavljene so bile službe zavoda, delo izvedenskih organov in sistem nadzora nad izvajanjem pogodb ter uresničevanjem pravic zavarovancev. Vpeljan je bil tudi sistem prostovoljnega zavarovanja za več kot 1,2 milijona zavarovancev in vzpostavljene ustrezne podatkovne in računalniške mreže. Z uresničitvijo teh projektov smo se zelo približali evropski ravni urejanja področja zdravstvenega varstva in z nekaterimi lastnimi značilnostmi vzpostavili srednjeevropski koncept zdravstvenega zavarovanja.
Ocena financiranja zdravstvenih programov in poslovanja zavoda v preteklem obdobju je lahko pozitivna, saj so bili doseženi nekateri osnovni ekonomski cilji reforme, kot so: večja stabilnost v financiranju zdravstvenega zavarovanja, likvidnost zagotavljanja sredstev, uravnotežen delež javnih sredstev v bruto družbenem produktu za programe zdravstvenega zavarovanja in racionalna ter transparentna poraba razpoložljivih sredstev. Obdobje 1992 do 1996 označuje stabilno financiranje zdravstva, kar se kaže tudi v uravnoteženem deležu javnih izdatkov za zdravstvo v bruto družbenem produktu. V tem času je resda prišlo do povečanja deleža zdravstva v bruto družbenem produktu na okoli 7%, vendar pa predvsem na začetku v letu 1992. Za to povečanje deleža za zdravstvo je več razlogov. Med temi velja poudariti, da je po razpadu Jugoslavije in v prvih letih po osamosvojitvi prišlo do padca BDP, kar bi sicer tudi ob relativno enakih sredstvih za zdravstveno varstvo in zavarovanje pomenilo povečanje njegovega deleža. Drugi razlog je sprememba obveznosti pri zagotavljanju denarnih dajatev zavarovancev. Pred uvedbo obveznega zavarovanja so namreč pretežni del obveznosti do nadomestil v času zadržanosti od dela zagotavljali delodajalci in občine, sedaj pa te denarne dajatve pri zavodu dosegajo že 11% vseh sredstev. Tretji pomemben razlog pa je zavestna odločitev parlamenta v letu 1992, da je po dolgoletnem deficitarnem financiranju zdravstvenih programov, ki je trajalo več kot 10 let pred uvedbo zavarovanja, potrebno izboljšati položaj izvajalcev zdravstvenih storitev in jim omogočiti ustreznejše, normalne pogoje poslovanja. Ne glede na to je začel že po letu 1993 delež bruto družbenega produkta za zdravstveni program obveznega zavarovanja upadati, kar pomeni, da so bili v poslovanju obveznega zavarovanja upoštevani tudi interesi narodnega gospodarstva in njegove možnosti.
Za zagotavljanje stabilnega financiranja zdravstva v razmerah omejenih sredstev in prilagajanje potrebnih sredstev z določanjem prispevke stopnje v tem zboru je bila izredno pomembna uveljavitev partnerskih in pogodbenih odnosov v zdravstvenem varstvu, s katerimi smo uspeli v teh letih obvladovati izdatke za zdravstveno varstvo v okviru možnih prihodkov. To potrjuje omenjen uravnovešen delež javnih sredstev za zdravstveno varstvo v bruto družbenem produktu. Zavod pa je v tem obdobju po letu 1993, kot veste, predlagal štirikrat znižanje prispevne stopnje in s številnimi ukrepi racionalizacije in varčevanja uspeval voditi uravnoteženo finančno politiko. Pri tem pa velja poudariti, da se je materialni položaj izvajalecev: tako plače, materialni stroški, amortizacija v tem obdobju vse skozi izboljševal. V tem obdobju so se izgube v zdravstvenih zavodih občutno zmanjšale, v preteklem letu pa so bile prej izjema kot pravilo. Zelo pomemben rezulatat preteklih petih letih je tudi povečanje zasebnih sredstev v celotnih sredstvih za zdravstvene storitve. Z uspešno izvedno prostovoljnega zavarovanja je zavod dosegel, da se je deleže zasebnih sredstev z 1,7% v letu pred izvajanjem prostovoljnega zavarovanja, v letu 1992, povzpel v letu 1996 že na 11,4% vseh izdatkov za zdravstvene storitve.
Pri zagotavljanju stabilnega financiranja predstavlja dosežek tudi proces uvajanja zasebne zdravniške prakse. Gre za dejstvo, da se za javne zdravstvene zmoglijivosti z novimi zasebniki in s tem javna sredstva zanje niso povečevala, razen v izjemnih primerih, ko so jih v določenem okolju zahtevale neustrezne obstoječe razmere v mreži javne zdravstvene službe. Z uvebo zasebnega dela pa so nastajale potrebne razmere za uvajanje tekmovalnosti med progami, ki se izvajajo v javnih zavodih in pri zasebnikih, ki prav tako delujejo v javni mreži. Z zasebnim delom v zdravstvenem sistemu lahko pričakujemo večjo učinkovitost, kakovost, predvsem pa boljši odnos do zavarovanih oseb.
Cenjene poslanke in poslanci, dovolite mi, da po opisu teh nekaj dosežkov sedaj spregovorim o nekaterih odprtih vprašanjih pri poslovanju na področju obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Največji napori zavoda so na podlagi zakonskih pooblastil namenjeni izboljšanju učinkovitosti zbiranja in razporejanja sredstev za izvajanje obveznega zavarovanja. S temi sredstvi zagotavlja zavod zavarovanim osebam pravice do zdravstvenih storitev in denarnih dajatev, ki so določene po zakonu. Največji del sredstev je namenjen zagotavljanju programa zdravstvenih storitev, ki štejo v obvezno zavarovanje v obsegu in količini, ki sta določeni z dogovorom o programu zdravstvenih storitev v Republiki Sloveniji. Plačevanje prispevkov za vse pravice je v celoti obveznost delodajalcev, zaposlenih oseb, zasebnih podjetnikov, upokojencev, oseb, ki so zavarovane na podlagi opravljanja gospodarske ali poklicne dejavnosti, in kmetov. Za nekatere zavarovance, brezposelne, socialne upravičence in druge se plačujejo prispevki iz državnega ali lokalnih proračunov.
Pri zbiranju sredstev za obvezno zdravstveno zavarovanje je zelo pomembno vprašanje pravične obremenitve zavezancev za solidarno plačevanje prispevkov. Sistem zbiranja prispevkov naj bi omogočil visoko stopnjo solidarnosti in enakomerno obremenjenost zavarovancev glede na višino dohodkov, ki pa ga je treba stalno pozorno preverjati še zlasti v luči dokaj neugodne strukture zavarovanih oseb pri nas. V letu 1994 je na primer moral vsak aktivni zavarovanec neposredno ali posredno zagotavljati prispevke za zdravstveno zavarovanje zase in še za 1,47 vzdrževane osebe, v letu 1996 se je to razmerje znižalo že na 1,44%. To razmerje je tudi v primerjavi z evropskimi državami dokaj neugodno in po svoje pojasnuje dokaj visoke obremenitve, ki jih čuti aktivno prebivalstvo pri zagotavljanju sredstev zdravstvenega zavarovanja in drugih področjih socialnega varstva. Ob enakem številu zavarovanih oseb pomeni vsaka desetinka odstotka povečanja ali zmanjšanja števila vzdrževanih spremembo obremenitev aktivnih. Razmerja, koliko posamezne kategorije zavezancev oziroma zavarovancev prispeva in koliko trošijo v obveznem zdravstvenem zavarovanju, so znana. Prav tako je pomembno, koliko sredstev kdo prispeva: pri nas so močno obremenjeni delodajalci in zaposleni v državnem oziroma javnem sektorju, sorazmerno manj pa prispevajo druge kategorije zavarovancev. Pogosti pa so primeri, da posamezni zavezanci ne spoštujejo obveznosti plačila prispevkov. Skupaj beležimo na zavodu kumulativno na dan 30.6. kar 7,8 milijarde tolarjev neplačanih prispevkov. Zavod lahko od teh izterja prispevke po sodni poti, vendar pa je to zaradi načina dela sodišča dolga in za sedaj neučinkovita rešitev. Prav tako pa zaskrbljuje tendenca oproščanja plačil prispevkov za zdravstveno zavarovanje nekaterim podjetjem mimo skupščine zavoda, ki bi terjala nadomestila izpadov v zavodih dohodkov s proračunskimi ali drugimi sredstvi. Zavod danes izvaja nadzor nad obračunavanjem in plačevanjem prispevkov sinhrono v sodelovanju z Davčno upravo Republike Slovenije in Agencijo za plačilni promet. Ob tem so delavci revizijskih služb zavoda na primer samo v prvem polletju izvedli nadzor pravilnosti obračuna prispevkov kar v 287 podjetjih, sprožili 327 postopkov tožb, opominov ter individualnim zavarovancem izdali 72.187 opominov in obremenitev.
Pri razporejanju sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja so partnerska pogajanja med predstavniki izvajalcev Ministrstva za zdravstvo in Zavoda na nacionalni ravni in nato z izvajalci v pogodbah omogočila poleg stabilnega poslovanja izvajalcev tudi uresničevanje nekaterih zdravstvenih prioritet in pripomogla k zmanjševanju nekaterih osnovnih slabosti v preskrbi prebivalstva z zdravstvenimi storitvami. Na ta način se vsako leto opravijo določena prestrukturiranja med programi, izvaja prednostno financiranje ali pa se zmanjšujejo določene prevelike zmogljivosti. Pri tem je glavnina ukrepov namenjena racionalizaciji stroškov za bolnišnično dejavnost, ki predstavlja kar 44% vseh izdatkov za zdravstveno zavarovanje. Poleg tega smo v preteklih letih zmanjševali razlike v dostopnosti oziroma preskrbljenosti prebivalstva z zdravstvenimi zmogljivostmi, kadri in ustanovami med posameznimi regijami, med občinami v preskrbljenosti s kadri od prvotnega razmerja 1:2 na 1:1,2. Uvedena je bila tudi standardizacija timov v osnovnem zdravstvu, delovnih normativov in kvalifikacijske strukture timov, kar naj bi omogočala enake možnosti za uveljavljanje pravic na primarni ravni na celotnem ozemlju Slovenije. Doseženi so tudi premiki pri skrajševanju ležalnih dob v bolnišnicah. Kljub temu pa ostajajo na tem področju nekateri strukturni problemi, ki bodo v prihodnosti predstavljali glavna področja celovitih pristopov za obvladovanje stroškov v zdravstvu.
V Sloveniji smo namreč nasledili problem zelo širokega obsega pravic, ki ni usklajen z možnostmi javnofinančnih virov. V preteklih petih letih je bila ta neusklajenost delno prikrita zaradi dotoka novih sredstev - višji prispevki, zasebna sredstva v prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju. Vendar bo ta problem tudi z dodatnimi zahtevami po novih pravicah v prihodnje vse težje obvladljiv.
Drug tak problem predstavljajo obstoječe zdravstvene zmogljivosti, ki so na nekaterih ravneh večje glede na moč narodnega gospodarstva in tudi v primerjavi z drugimi državami. Pri tem moramo vedeti, da bodo nekateri objektivni trendi na tem področju, neodvisno od naših naporov, povzročali stalne pritiske na rast stroškov zdravstva. Na prvem mestu je potrebno omejiti nekatere sociodemografske trende, med katerimi je staranje prebivalstva tisti, ki povzroča največje spremembe v zahtevah in potrebah po zdravstvenih storitvah. Svoje pa prav tako prispeva skokovit razvoj medicinske tehnologije. Aditivna narava medicinskih tehnologij, ki ne nadomešča starih, ne povzroča samo vedno dražjih zdravstvenih dejavnosti, temveč ob stihijskem uvajanju, kar je pri nas ponekod prisotno, lahko ogrozi pravično dostopnost zavarovanih oseb do dogovorjenega obsega in kakovosti zdravstvenih storitev v mreži javne zdravstvene službe, ko eni lahko dobijo preveč, drugi pa premalo. Posebno področje pritiskov na porabo je v Sloveniji v teh letih ob odprtosti trga predstavljala tudi medicinska industrija, predvsem proizvodnja zdravil, tehničnih pripomočkov in druge opreme. Gre za področja, kjer prihaja do nasprotij med profitno naravnanimi strategijami industrije in javnim sistemom zdravstvenega varstva in zavarovanja. Poleg teh pa predstavlja poseben problem tudi kompleksno področje pravic denarnih dajatev, kjer je zavod le eden v spletu mnogih dejavnikov, ki vplivajo na to področje.
Spoštovane poslanke in poslanci, še nekaj besed o finančnem poslovanju zavoda za leto 1997 in projekcij za naslednje leto. Da bi zagotovili kar najbolj stabilno financiranje zdravstvenih programov in izvajalcev zdravstvenih storitev, zavod letno namreč sklepa pogodbe z več kot tisoč izvajalci, je skupščina zavoda sprejela finančni načrt že v aprilu letošnjega leta. Pri tem so bili upoštevani osnutki projekcij letošnjega proračunskega memuranduma. Tako finančni načrt zavoda za leto 1997 predpostavlja uravnoteženost prihodkov in odhodkov ob predpostavkah javnofinančnih gibanj, ki veljajo za proračun. Pri tem pa je treba opozoriti na organizacijske in strokovne aktivnosti za uspešnejše zagotavljanje plačevanja prispevkov, pri tem pa na obvladovanje izdatkov za obvezno zdravstveno zavarovanje. Polletni rezultati poslovanja kažejo, da je bilo poslovanje uspešno in da so zagotovljeni pogoji za tekoče financiranje programov obveznega zavarovanja. Ocenjujemo tudi, da bomo ob tej prispevni stopnji, in v kolikor ne bo prišlo do konca leta do večjih nepredvidenih gibanj, poslovno leto 1997 zaključili pozitivno. Po projekciji iz proračunskega memuranduma za leto 1997 naj bi se odhodki za obvezno zdravstveno zavarovanje v letih 1997 in 1998 ter tudi v naslednjih letih povečevali počasneje od rasti bruto družbenega proizvoda. S tem naj bi se tudi zmanjšal delež javnih sredstev za zdravstvo od 6,9%, po oceni za leto 1997, in bil leta 2000 dosegel 6,6%. To naj bi poskušali doseči z nadaljnjim izvajanjem programov varčevanja v zdravstvu, z racionalizacijo zdravstvene mreže in s povečanjem učinkovitosti dela v zdravstvu.
Slovenija sicer v primerjavi z razvitimi evropskimi državami namenja relativno velik odstotek javnih in zasebnih sredstev za zdravstvo, izraženo v deležu bruto družbenega domačega proizvoda, hkrati pa je treba tudi ugotoviti, da absolutni znesek 640 dolarjev na prebivalca Slovenije še vedno 2 - do 2,5 - krat zaostaja za razvitimi državami. To pomeni, da je razlika približno ob enakih materialnih stroških za izvajanje zdravstvene dejavnosti in hkrati ob večjem obsegu pravic v primerjavi z razvitimi državami rezultat predvsem slabšega vrednotenja dela zdravstvenega osebja, kar pa predstavlja stalen pritisk na povečanje rasti odhodkov zdravstvenega zavarovanja. Ocenjujemo, da ob možni projekciji prihodkov zavoda v naslednjem letu ni mogoče pričakovati realnega zmanjšanja odhodkov za zdravstveno zavarovanje, predvsem iz naslednjih razlogov.
Prvič. Kaže se nadaljnji vpliv večanja zahtevnosti in potreb, staranja prebivalstva, zaradi česar prihaja do sprememb v strokturi zahtevnejših zdravstvenih in dražjih zdravstvenih storitev. Ob siceršnji stalni rasti odhodkov za zdravila in hkrati ob povečanju cen zdravil, katerih odhodki predstavljajo v strukturi zavoda več kot 13% kljub stalnim racionalizacijskim ukrepom ni več mogoče pričakovati realnega znižanja teh odhodkov v letu 1998 zaradi relativno hitre rasti udeležbe lastnih sredstev v financiranju zdravstvenega zavarovanja v zadnjih treh letih ne bo mogoče nadaljnje povečevanje deleža lastnih sredstev.
Ob predvidenem sprejetju zakona o zdravnikih in urejanju plač drugega zdravstvenega osebja zavod ocenjuje, da bo prišlo do povečanja cen zdravstvenih storitev oziroma odhodkov za zdravstvene dejavnosti.
Povečujejo pa se tudi tendence in pritiski za širitev programov, ker so daljše čakalne dobe, ki pa so bolj posledica slabe organiziranosti dela v zdravstvenem sistemu. Kljub temu ocenjujemo, da bo zavod v naslednjem letu nadaljeval z usklajenim financiranjem zdravstvenega zavarovanja in da bi ob zagotovljeni dosedanji višini prispevne stopnje na obveznem zdravstvenem zavarovanju predvidoma še zagotovil ustrezno financiranje zdravstvenih programov tudi v letu 1998.
Dovolite mi, da zaključim svoj prispevek z naslednjimi ugotovitvami. Prvič. Z zakonom opredeljena samostojnost področja zdravstvenega zavarovanja, ki ga opravljajo predstavniki delodajalcev in delojemalcev kot plačniki prispevkov, je v Sloveniji pokazala veliko prednosti v primerjavi s prejšnjimi ureditvami. Pokazalo se je, da je takšen enovit javni sistem ob pristojnostih, ki so določene z zakonom, in odgovornosti države in izvajalcev sposoben hitreje, bolj kakovostno in učinkovito prilagajati hitrim spremembam v okolju ter jih tudi obvladovati. Dosegli smo določeno stopnjo razvoja, na kateri je mogoče graditi sistem zdravstvenega zavarovanja tudi v prihodnje. Tako kot doslej pa se bo potrebno v prihodnjem obdobju spopasti s številnimi problemi. Demografska, socialna in posledično zdravstvena situacija bo poleg hitrega medicinsko-tehnološkega razvoja vir nenehnih pritiskov na večanje izdatkov za zdravstveno varstvo. Nekatere projekcije socialne politike o prispevnih stopnjah oziroma deležu bruto družbenega produkta za zdravstveno varstvo do konca tisočletja, po naši oceni, ne sledijo v celoti pričakovanim posledicam in spremembah v ekonomski strukturi. Po svoje razumljivo, da ob neugodnem razmerju med aktivnim in vzdrževanim delom prebivalstva ni veliko možnosti za širitev programov socialne varnosti, saj bo država še vedno morala namenjati precejšnja sredstva za socialne prenose. Iz tega sledi, da bo usklajevanje programov zdravstvenih storitev in pravic zdravstvenega zavarovanja z razpoložljivimi materialnimi možnostmi bistveno težje, kot je bilo doslej. Izhod iz te zadrege je mogoč z ohranitvijo približno sedanjega deleža bruto družbenega produkta za zdravstvo tudi v prihodnje in v preusmerjanju določenih storitev in pravic v prostovoljna, konkurenčna zdravstvenega zavarovanja, ki se ne krijejo iz javnih financ.
Plan Zdravstvenega varstva Slovenije bi moral biti dokument, ki bi za marsikateri razvojni dvom zdravstvenega varstva nakazal možne rešitve. Vendar pa, kot veste, kljub številnim letom priprav in razprav še vedno ni sprejet, zato se pri opredeljevanju nadaljnje strategije reforme zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja še ni mogoče opreti nanj. Nekateri njegovi predlogi pa celo nakazujejo na možnost in potrebo po širitvi zdravstvenih zmogljivosti. Takšne opredelitve pa so zelo vprašljive. Primerjalni podatki z drugimi državami kažejo, da je slovensko prebivalstvo dokaj dobro preskrbljeno z zdravstvenimi zmogljivostmi in da so deficitarna le nekatera ožja strokovna področja, kot na primer srčna kirurgija, transplantacije in še nekatera. Po ocenah zavoda je potrebno temeljito proučiti in soočiti predloge v planu in čimprej opredeliti seveda razvojno smer zdravstvenega varstva Slovenije.
Načrtovana projekcija gospodarskega in socialnega razvoja in razmere, ki jih napovedujejo za Slovenijo ob prehodu v naslednje tisočletje, pa še posebej nakazujejo nujnost racionalizacije dela v zdravstvenih dejavnostih. V njihovem poslovanju bo potrebno v večji meri kot doslej uveljavljati elemente tekmovalnosti in tržnega obnašanja, v sami organiziranosti zdravstvene dejavnosti pa bodo morale biti uveljavljene nekatere novosti in ukrepi, ki naj bi bili bolj naravnani na potrebe zavarovanih oseb in predvsem na kakovost zdravstvenih storitev. Te ugotovitve zahtevajo od teh nosilcev javnih pooblastil in financ iskanje novih strateških rešitev, saj to je še zlasti potrebno pri vključevanju in prilagajanju Slovenije predpisom Evropske unije.
Zato je zavod letos spomladi pripravil strateški razvojni program zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji, ki predstavlja osnovo in možnost za sooblikovanje strategije razvoja zdravstvenega varstva v državi. Globalne strategije programa so bile obravnavane in usklajene na strateški razvojni konferenci v maju z udeležbo več kot 150 predstavnikov zdravstvene politike in zdravstvenih zavodov, program pa je sprejela tudi skupščina zavoda. V predvidenih projektih bo zavod ob pričakovanem sodelovanju tudi drugih nosilcev sistema zdravstvenega varstva oblikoval predloge in rešitve za mehko spreminjanje v strukturi pravic obveznega zdravstvenega zavarovanja in usklajevanje možnosti z razpoložljivim deležem javnih financ za zdravstveno varstvo. Pri tem bo širše oblikovanje ponudbe prostovoljnih zavarovanj in njegovo organiziranost v vzajemni zdravstveni zavarovalnici lahko pomembno zagotovilo pri ohranjanju zdravstvene varnosti prebivalstva. Hvala vam za pozornost.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Koširju, ki je uspel skoraj v celoti v določenem terminu, ki si ga je sam določil, predstaviti svoje poročilo. S tem pa smo tudi končali predstavitve predloga državnega proračuna za leto 1997 in tudi zaključili 1. točko dnevnega reda te izredne seje. V naslednjih dneh bodo delovna telesa obravnavala predlog proračuna in predvidoma 30. septembra bo na plenarni seji o njem spregovoril Državni zbor - poslanke in poslanci. Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBI ZAKONA O PROMETNEM DAVKU. Pozdravljam tudi predstavnika Državnega sveta državnega svetnika gospoda Borisa Šuštaršiča, ki se nam je pridružil.
Državni svet Republike Slovenije je na 95. seji 1. avgusta letos sklenil, da na podlagi tretje alinee prvega odstavka 37. člena ustave Republike Slovenije zahteva od Državnega zbora, da ponovno odloča o zakonu o spremembi zakona o prometnem davku. Želi predstavnik Državnega sveta obrazložiti zahtevo sveta? (Da.)
BORIS ŠUŠTARŠIČ: Hvala. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Obžalovanja vredno je, da je prišlo do zapletov pri tem zakonu, kajti, ko ga je Državni zbor sprejemal, je bilo prav na pobudo invalidov sprejetih nekaj kvalitetnih dopolnitev. Vendar pa je hitri postopek onemogočil, da bi se vsi vidiki dovolj obravnavali, da bi se zbrali številčni podatki, na osnovi katerih bi se lahko korigirala oziroma dopolnila še nekatera druga vprašanja, ki so vodila do sprejema odložilnega veta.
Kot vam je vsem znano, je bil neposredni razlog v tem, da je Ustavno sodišče sklepalo, ali imajo slovenski državljani z enako invalidnostjo enake pravice po tej ekonomski olajšavi. Ugotovili so, da kmečko prebivalstvo oziroma med njimi invalidi sistemsko nimajo urejenega dodatka za pomoč in postrežbo in seveda na tej osnovi tudi po tem zakonskem kriteriju niso mogli uveljavljati te ekonomske olajšave.
Predlagatelj zakona je imel na izbiro dve možnosti - po prvi, da dopolni kriterije, tako da bi bili tudi invalidi med kmeti enakovredni pri uveljavljanju te pravice; druga možnost, ki pa jo je predlagatelj izrabil, je pa ta, da je ta kriterij črtal. Tu mislim, da je ena od utemeljitev, zakaj je prav, da bi se ta zakon še enkrat strokovno proučil in sestavil.
S tem, ko je bil ta kriterij črtan pa so prizadete druge skupine invalidov, ki so uveljavljale pravice po tem kriteriju in pojavljajo se že v praksi - čeprav zakon še ni veljaven - nove težave, ko pristojni državni organi bodisi na carini ali v davčni upravi že odklanjajo ta dokument o priznanju dodatka za pomoč in postrežbo kot o veljavnem dokumentu, na osnovi katerih se te zadeve v pravnem postopku urejajo. Terjajo sedaj od invalidov, da odhajajo k zdravnikom in s tem nastajajo novi stroški in nove proceduralne zahteve, ki jih prej ni bilo.
Naslednji sporni moment je uvajanje kriterija otroci z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki jih zdravstveni zavodi spremljajo kot rizične v razvoju. To ni samo po sebi nič spornega. To je prav gotovo hvale vredno dejanje, da se tudi družine v tem spektru podpre, vendar je pa problematično - gledano sistemsko, ker je tu opuščeno načelo zadostne invalidnosti, ki je sploh osnova te olajšave.
Ravno tako ugovarjamo temu, da je iz zakonskega besedila brez neke jasne obrazložitve izpuščena beseda "nega", v kontekstu "nega in pomoč". Tu se ne moremo strinjati z razlagami, da ta pojem ni jasen. Ta pojem je jasen v strokovnih doktrinah neodvisnega življenja invalidov in pa tudi v pokojninsko-invalidski zakonodaji.
Naslednja zadeva je tudi skrajšanje roka, da se namesto enkrat v 3 letih lahko ta olajšava koristi enkrat v 5 letih. Glavni argument je v tem, da je to triletno obdobje, v katerem so najdaljše garancije za posamezne avtomobile. Vendar ima poslabšanje teh pogojev tudi svoje razloge, vendar pa v praksi bo deloval omejevalno. Prav gotovo, da se bodo številne družine veliko težje odločile za nakup avtomobila pod temi daljšimi pogoji.V praksi bo pa tudi več problemov, če bo voznik sam voznik in bo več možnosti, da pride do okvar na vozilu.
Skratka, želel bi še opozoriti na to, da se gibanje v prostoru in svobodno prehajanje iz kraja v kraj se v industrijskih družbah šteje med človekove pravice. Tudi tu je prav, da gledamo to kot na civilizacijsko vprašanje, ne pa prvenstveno socialno vprašanje. Kajti ravno gibanje je pogoj, da se tudi invaliden človek oziroma družinski član lahko integrira v družbo in tudi upravlja vse človekove dejavnosti.
Zato predlagam, da Državni zbor ponovno ne potrdi tega zakona, ampak se da možnost predlagatelju zakona, da v sodelovanju z invalidskimi organizacijami, katere je doslej izpuščal, pa so vendar tu inštitucije, ki na podlagi strokovnih osnov proučujejo te stvari, pripravi dopolnitev tega zakona v taki meri, da ne bo prihajalo do novih problematičnih situacij. To zadnje bi ilustriral tudi kar s tekstom tega spornega zakona.
Poglejte, če bo po tretji alinei 1. člena te zakonske spremembe slaboviden otrok ali mladoletnik uveljavljal pravico do te olajšave, jo bo, ko bo postal odrasel državljan, po drugi alinei izgubil.
Poleg tega pa je sprememba teh kriterijev prizadela drugo skupino invalidov, ki imajo okvare zgornjih udov, in ko se njihova funkcija v celoti ocenjuje, tudi prihaja do te 80% invalidnosti, kar je pa sedaj omejeno zgolj na spodnje okončine. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa državnemu svetniku, gospodu Šušteršiču. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Zadevo je obravnaval Odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo. Prosim poročevalca odbora, da predstavi mnenje - mag. Janez Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala lepa za besedo. Odbor je obravnaval odložilni veto Državnega sveta in najprej poslušal utemeljitev vlade, zakaj ponovno predlaga glasovanje o zakonu. Iz teh argumentov bom poskušal - ker predstavnica vlade ali pa predstavnik vlade ni dodatno utemeljitve prebral - sam povzeti nekaj utemeljitev.
Prvič. Prehod ali sprememba oprostitve s triletnega obdobja na petletno obdobje ima protiargument v vetu Državnega sveta, da upravičenec, torej invalid pri običajni uporabi osebnega avtomobila v treh letih prevozi več kot 120.000 kilometrov, torej več kot 110 kilometrov na dan, vsak dan v letu. In ta ocena je po mnenju vlade - mislim, da je dobila tiho podporo tudi na odboru - ni realna. Zaradi tega ta argument ni pretirano prepričljiv.
Opustitev besede "nega" v kontekstu "nega in pomoč" izhaja iz črtanja tretje alinee 14. točke 18. člena veljavnega zakona, ker je bila neposredna zahteva Ustavnega sodišča. Izraz sam pa, vlada pravi, je neustrezen tudi zaradi tega, ker ga ni mogoče natančno opredeliti. Ne glede na to pa je vsebinsko beseda "nega" enakovredno ali pa skorajda enakovredno ubesedena v zakonu v obliki konkretnih alinei, ki navajajo kategorije prizadetih oseb, ki lahko koristijo to davčno oprostitev.
Sedanji zakon o invalidskem in pokojninskem zavarovanju, kot je omenil že predstavnik Državnega sveta, pravice do davčne oprostitve ne daje kmečki populaciji, kar z navedbo kategorij posameznih prizadetih oseb v tej noveli zakona, o kateri danes ponovno odločamo, je uzakonjeno, kar pomeni, da ta novela nedvoumno sledi zahtevi Ustavnega sodišča po izenačitvi različnih kategorij prizadetih oseb v zvezi s to davčno oprostitvijo.
Kriteriji za novo uvedbo kategorije otrok z motnjami v telesnem in duševnem razvoju, ki jih Državni svet, torej ta kategorije je zdaj uvedena v novelo zakona, tudi tej kategoriji je dana davčna oprostitev. Državni svet je, po besedah njegovega predstavnika, proti temu zaradi ne dovolj velike jasnosti te kategorije. Vlada meni in odbor je to vzel na znanje, da so kriteriji zadosti jasno opredeljeni in torej opravičeni kot sestavni del, ali pa je ta kategorija prizadetih opravičena kot sestavni del oseb, ki jim je priznana davčna oprostitev. V razpravi odbora je bilo poleg tega izraženo še mnenje, da je sprejeta novela zakona o prometnem davku taka, da je tako rekoč dosledno upoštevala vse pripombe, podane tudi s strani invalidov pred sprejetjem zakona na Komisiji za invalide. Te pripombe pa so bile uzakonjene v obliki amandmajev Odbora za finance, ki je povzel amandmaje Komisije za invalide in v obliki amandmaja poslanca Branka Kelemine. Tako da je po opravljeni razpravi ostala majhna dilema, ali ni morda še nekaj posameznikov izključenih iz tega kroga, ki jim je priznana davčna oprostitev. Nedvomno pa velja ocena, da je vključenih veliko novih kategorij, ki so do sedaj bile izključene, da torej ta novela zakona predstavlja bistveno vsebinsko novost za invalide oziroma za prizadete osebe, zelo na široko razširja te pravice z uvedbo teh novih kategorij in na podlagi take ocene je odbor praktično soglasno predlagal Državnemu zboru, da sprejme sklep, s katerim pri ponovnem glasovanju predlog zakona o spremembi zakona o prometnem davku sprejme.
Če pa bi se izkazalo, da je nekaj posameznikov morda še izključenih iz te davčne oprostitve, pa velja sugestija odbora vladi, da po uveljavitvi te novele, za katero upam, da bo sprejeta, prouči morebitne nedoslednosti in jih v, pač neki naslednji spremembi zakona, naknadno dodatno uvrsti. Da pa bi zaradi nekaj teh posameznikov vse te kategorije, ki jim je na novo bila dana ta pravica, začasno še naprej izločali iz kroga upravičencev, pa je po mnenju odbora neustrezno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Kopač. Predstavil je mnenje odbora. Prehajamo na glasovanje. Ob tem vas želim opozoriti, da mora pri ponovnem odločanju, skladno z drugim odstavkom 91. člena ustave Republike Slovenije za sprejem navedenega zakona glasovati večina poslancev, to se pravi 46 ali več. Ugotovimo sklepčnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet.
S tem tudi zaključujem 2. točko dnevnega reda.
Poslance in poslanke sprašujem, ali soglašate s tem, da 3. točko opravimo takoj sedaj? Soglašate? Ali kdo temu nasprotuje? (Ne nasprotuje.)
Torej prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - IMENOVANJE ČLANOV SVETA BANKE SLOVENIJE.
Pozdravljam tudi predstavnico urada, predsednika Republike, gospo Olgo Jakelj-Dergan.
Predlog za imenovanje članov Sveta Banke Slovenije je v obravnavo zboru posredoval predsednik Republike Slovenije. Želi predstavnik Urada predsednika Republike dodatno obrazložiti svoje predloge za imenovanja? (Ne želi.)
Predloge je obravnavala Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, ki je zboru pisno poročala o predložitvi predlogov odlokov. Želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.)
Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? V imenu poslanske skupine socialdemokratov gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani kolegi! Svet Banke Slovenije - pristojnost predsednika republike. Govor guvernerja Banke Slovenije, gospoda Arharja, ki me je navdušil, in morala, če hočem reči, njegovega poziva - monetarna politika kot tisto področje, kjer bi morali doseči največji konsenz, enotnost v tej državi, v tem parlamentu. In sedaj jasno, pravo nasprotje.
V skladu s poslovnikom sem bil v začetku tega meseca pri predsedniku republike, ki me je v skladu z običajem poklical (bil sem tretji na vrsti po velikosti strank), vodje poslanskih skupin, s katerimi naj bi se posvetoval za imena, ki bi jih predlagal za nove člane Sveta Banke Slovenije. Toda, ko sem jaz prišel k predsedniku republike, sem tam že dobil izdelan seznam. In povem še to, da ko sem mu potem predlagal kandidatko, za katero mi menimo, da ji pripada mesto v Svetu Banke Slovenije, se je predsednik republike vidno skremžil. Takoj sem razumel tudi, da tega ne bo sprejel.
In sedaj se sprašujem, v kakšnem kontekstu je to. Ali ni to razdvajanje slovenske javnosti? Kot tretja največja parlamentarna stranka predstavljamo pač petine do šestine prebivalstva in mislim, da prav v tem kontekstu bi imeli nekje neko organsko pravico do enega člana sveta banke. Predlagali smo samo enega oziroma samo eno, predlagal sem gospo Romano Logar. V vseh zapisih do sedaj, ki sem jih prebiral v zvezi s financami, so ji takšni in drugačni pisci prisojali kompetenco na tem področju. Res, da to ni politična opcija, ki ugaja predsedniku republike, ampak ne glede na to - govorimo - vendar o nečem, kar naj bi bilo vse slovensko.
Prosim ven z GSM-om! Poleg tega, da moti govornika, je tudi neokusno.
Torej se sprašujem, kaj je s tem. Ali mogoče demonstrativno predsednik republike dopoveduje, da ni predsednik vseh Slovencev in da noče biti tudi v tretjem mandatu? Mogoče je to njegovo sporočilo? Vsekakor sem sprejel zavrnitev našega predloga in kolikor se spomnim, tudi predlog nekaterih drugih strank, kot izrazito sektaštvo. To ni dobro in prosim ta zbor za odložitev glasovanja o tem svetu banke, za premislek. Nenazadnje se čudim tudi predsedniku Kučanu, ki hoče v tretji mandat, da gre z eno takšno potezo v predvolilnem obdobju na plan. To je meni nerazumljivo. Mogoče je tako prepričan v svoje odstotke, da pač ga ne "briga" petina ali še več volilnega telesa. Kakorkoli že, temu pravim, da je nehigienično.
Sedaj hkrati s tem mojim nastopom gospodje poslanske skupine Socialdemokratske stranke Slovenije dajem proceduralni predlog, da danes o tem ne glasujemo, da si vzamemo premislek, navsezadnje tudi lahko, da pokličemo predsednika države, da morebiti spremeni svoj predlog. Mogoče ni niti nujno s kandidatko, ki smo jo mi predlagali. Tu je bilo še nekaj mnenj. Skratka zdi se mi popolnoma neustrezno, da bi preprosto potrdili nekaj, kar nam je serviral predsednik republike, pa čeprav je to njegova pristojnost. Ker tokrat, kot sem že rekel, ni upošteval vseh opcij v slovenskem volilnem telesu in ni upošteval tudi tega, da je monetarna politika, da je Banka Slovenije tisto, kar je pravzaprav last nas vseh in do tega segmenta bi morali imeti vsi enako distanco, ekvidistanco, spoštljivost. Na takšen način, kot predlaga predsednik republike, to gotovo ni mogoče.
Torej predlagam, da odložimo glasovanje o Svetu Banke Slovenije. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Hvalica. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne.)
Potem prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Ne želi nihče razpravljati? Gospod Mozetič, gospod Peterle.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Lahko bi nastopil tudi v imenu poslanske skupine. Razlike v mojem stališču in v stališču, ki ga bomo mi zastopali, naj bi bile nikakršne.
Ni sporno, da je po zakonu predsednik države tisti - mislim, da v tem bivše predsedstvo, ker je zakon iz tistega obdobja, predsednik države tisti, ki da predlog. Državni zbor je pa tisti, ki odloči. Če pustimo ob strani to, da smo dobili ta predlog prepozno, ker tem petim članom poteče mandat v začetku prihodnjega meseca, kar pomeni, da je lahko tudi izgovor, da ni mogoče odlagati, da je treba to zadevo hitro narediti, vendar moramo vedeti, kdo nas je v tako prepoznost spravil.
Na eno stvar bi rad opozoril. Mi smo v svojem odgovoru, ki smo ga predsedniku dali, tudi za dve imeni, ki sta na njegovem predlogu, rekli, da bomo podprli. Vendar danes dvomim. Mislim, da ne bomo podprli, iz preprostega razloga. Predlagali smo še nekaj drugih imen, zato ker smo predpostavljali, da se bo o imenih, ki bodo predlagana, pogovarjalo, da bo predsednik bodisi sam s svojimi svetovalci ali pa tudi s predstavniki poslanskih skupin razmišljal o imenih. Tudi jasno je, da smo predlagali samo ljudi, ki ustrezajo vsem strokovnim kriterijem. Vendar to se ni zgodilo. Zgodilo se je celo to, da je predlagana lista petih, točno toliko, kot jih je potrebno izvoliti, kar pomeni, da je gospod predsednik sam že opravil izbiro in sedaj pričakuje, da bi mi to izbiro samo potrdili.
To se, kar zadeva krščanskih demokratov, ne bo zgodilo. Mislim, da je to napačno. Predsednik, še enkrat ponavljam, ni prestopil meja svojih pooblastil, vendar mislim, da v tem delu in na način, kot je ravnal, ni ravnal modro. Iz tega razloga bomo mi nasprotovali tudi tistim dvem imenom, za katere smo takrat rekli, da bi jih sicer podprli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Mozetič. Besedo ima gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi! Spominjam se, kako smo postavljali institucijo, ki se ji reče Banka Slovenije, poskrbeli tudi v tej hiši za njeno statusno neodvisnost, za samostojen subjekt, ki mislim, da je dobro opravljal v sestavi, v kakršni je bil, svoje naloge. In takrat smo izrazito pazili na to, da zadeva ni bila orkestrirana partijsko oziroma po starem modelu. To pot tega ne morem trditi, čeprav so tukaj različna imena, ampak orkestracija oziroma intonacija je ta prava, če temu tako rečemo.
Sam tudi nasprotujem načinu, ki ga je ubral predsednik države, ko ni omogočil, da res izbiramo, ampak samo potrjujemo, čeprav lahko rečemo tudi ne. Mislim, da bi bila tukaj na mestu pozornost do opozicije, ne samo predsednika države, ki mora skrbeti oziroma videti vso državo in njene interese, upoštevati njeno interesno strukturo, zlasti, ker so se tudi volitve končale z 1:1 - pustimo kasnejše prevare. Mislim, da ni ravnal modro, čeprav formalnopravno je lahko zaključil svoj del postopka tudi na tak način. Osebno moram reči, da mi ni prijetno ob taki predsednikovi odločitvami, računal sem na večji demokratični čut in tudi, če bi šli po referencah pogledati, mislim, da imamo Slovenci ob tem, da nimamo veliko specialistov za denar, da imamo pa kakšna imena, ki so malo bolj profilirana, malo bolj znana in jaz se bojim, da kakšno od teh imen, da niti guvernerju centralne banke niso bila še prezentirana ali da jih mogoče še nikoli ni srečal, pa bi bilo dobro, da bi jih.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi besedo predstavnica Urada predsednika Republike? (Ne želi.) Preden preidemo na glasovanje, bi ugotovil, da je poslanska skupina socialdemokratov, v imenu te poslanske skupine je gospod Hvalica predlagal, da se danes odločanje o tej točki odloži. Če pogledamo postopek, kot je pač zapisan v zakonu, o Banki Slovenije in ob drugih dejstvih - pač predlog, ki ga je podal predsednik republike, je obravnavalo matično delovno telo in ga posredovalo poslankam in poslancem, da se pač o tem odloči. Sprašujem predstavnike predlagateljev takega predloga, namreč, glasovanje je tisti, z glasovanjem je možno, da se opredelimo do predloga. Zakaj predlagati umik oziroma prestavitev odločanja, saj se bomo z glasovanjem opredelili do predloga, ki smo ga dobili. Gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Mislim, da je predlog, ki ga je dal vodja poslanske skupine socialdemokratov, gospod Hvalica, zelo umesten iz razlogov, ki jih je dal sam in ki sem jih dopolnil kasneje tudi jaz. Mislim, da bi bilo pametno oziroma modro in politično zrelo, če bi dali predsedniku države ponovno priliko, da ta postopek premisli in da upošteva pri tem tudi opozicijo. Od petih članov Sveta Banke mislim, da opozicija zasluži oziroma bi bilo primerno, da bi parlament upošteval to politično strukturno. In za tako pomembno zadevo, kot je Svet Banke - ne bom ponavljal razlogov, ki jih je prej gospod Arhar govoril na temo denarja - mislim, da bi bilo prav, da vsaj, da je izbran eden od predlogov s te strani. Se pravi iz opozicije in močno plediram zato, da podpremo predlog gospoda Hvalice in preidemo do dovolj demokratične in uravnotežene odločitve.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali poslanska skupina vstraja, da dam na glasovanje proceduralni predlog? Gospod Hvalica, prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospod predsednik, nenazadnje imamo tudi 66. člen poslovnika, ki v svojem 2. odstavku pravi: "Predlagatelj oziroma njegov predstavnik mora podati dopolnilno obrazložitev, če tako sklene Državni zbor. "Zakaj pa ne bi predsednik republike to enkrat obrazložil. Zakaj je izpustil opozicijo, zakaj je izpustil polovico volivnega telesa? Naj pove! Lahko, da ima razloge! Torej, lahko tudi glasujemo najprej, jaz vztrajam sicer na mojem predlogu, lahko pa tudi glasujemo o tem, kar nam omogoča 66. člen poslovnika. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Hvalica prosim, da počakajte! Ali torej predlagate, da dam na glasovanje predlog, da predstavnik predlagatelja dodatno obrazloži predlog?
IVO HVALICA: Ja.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa.
IVO HVALICA: Torej to je bolj, ne najdem pravega izraza. To je bolj omiljen predlog, ker s tem ne zavračamo predlog predlagatelja, ampak mu omogočimo, da ga obrazloži. Zakaj je upošteval, ker ob tem postavljam tudi vprašanje, zakaj je upošteval samo polovico volivnega telesa? Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Hvalica. 2. odstavek 66. člena poslovnika govori: "Predlagatelj oziroma njegov predstavnik mora podati dopolnilno obrazložitev, če tako sklene Državni zbor." Na glasovanje dajem proceduralni predlog, da Državni zbor zahteva od predstavnika predlagatelja, da dodatno obrazloži predlog. Ugotavljamo prisotnost! (70 poslancev.)
Kdo je za? (31 poslancev.) Je kdo proti? (38 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog proceduralne narave, ki izvira iz našega poslovnika ni bil sprejet.
Poslanska skupina socialdemokratov predlaga, da se danes odločanje o tej točki odloži in da se predlog ponovno vrne predlagatelju. Ta proceduralni predlog dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za? (26 poslancev.) Je kdo proti? (42 poslancev.)
Ugotavljam, da proceduralni predlog ni bil sprejet in mislim, da smo izčrpali razpravo poslancev in poslank in prehajamo na glasovanje.
O posameznih predlogih odlokov. Bomo šli.
Na glasovanje dajem predlog odloka o imenovanju... Proceduralni predlog ima gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Socialdemokratska stranka pri tem odločanju ne bo sodelovala, zato gremo v obstrukcijo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. V skladu s poslovnikom ste to napovedali, hvala lepa.
Torej, na glasovanje dajem predlog odloka o imenovanju gospe Tatjane Fink za članico Sveta Banke Slovenije za dobo 6 let. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (45 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Na glasovanje dajem predlog odloka o imenovanju mag. Bineta Kordeža za člana Sveta Banke Slovenije za dobo 6 let. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (13 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Na glasovanje dajem predlog odloka o imenovanju mag. Vladimirja Lavrača za člana Sveta Banke Slovenije za dobo 6 let. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (32 poslancev.) Je kdo proti? (26 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Na glasovanje dajem predlog odloka o imenovanju prof.dr. Leona Repovža za člana Sveta Banke Slovenije za dobo 6 let. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
In na glasovanje dajem predlog odloka o imenovanju prof.dr. Ivana Ribnikarja za člana Sveta Banke Slovenije za dobo 6 let. Ugotovimo... Proceduralno? Lahko. Svoj glas bo obrazložil gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Drage kolegice, spoštovani kolegi! Glasoval bom proti, tako kot vse do zdaj. Hočem pa nekaj povedati. Mi govorimo, da v naši državi nimamo lustracijskega zakona. Mi imamo lustracijo. Glasovanje danes kaže, da imamo lustracijo, samo ne prave.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa za obrazložitev glasu. Želi še kdo? (Ne želi.)
Torej na glasovanje dajem predlog odloka o imenovanju prof.dr. Ivana Ribnikarja za člana Sveta Banke Slovenije za dobo 6 let. Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (42 poslancev.) Je kdo proti? (10 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Poslanke in poslanci! S tem zaključujem 3. točko dnevnega reda in tudi 13. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Hvala lepa.
(Seja je bila končana 10. septembra 1997 ob 13.19 uri.)