Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik Državnega zbora. Seja se je pričela 22. maja 1997 ob 14.46 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 4. izredne sejo Državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 49. člena, prvega in tretjega odstavka 51. člena in 54. člena poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Peter Lešnik, Igor Bavčar, Tone Partljič, Darinka Mravljak, Zoran Lešnik, Jurij Malovrh, Josip Bajc piše tukaj po 16. uri, Davorin Terčon od 16. ure dalje in Vincencij Demšar od 15. ure dalje. Ugotovimo sklepčnost (73 prisotnih.)
Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predstavnike Vlade Republike Slovenije ter vse lepo pozdravljam.
Prehajamo na določitev dnevnega reda 4. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. Predlog dnevnega reda ste prejeli s sklicem, dne 21. aprila 1997, in sicer je bil pripravljen na podlagi zahteve 24 poslancev poslanskih skupin Socialdemokratske stranke in Slovenskih krščanskih demokratov ter na podlagi dogovora na 11. seji Kolegija predsednika Državnega zbora.
Predlagani dnevni red obsega naslednji točki:
1. točka - pripravljenost Republike Slovenije na vstop v Evropsko zvezo;
2. točka - vključevanje Slovenije v polnopravno članstvo zveze Nato.
O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik - prehajamo torej na umike - predlogov za umik posameznih teh dveh točk z dnevnega reda nismo prejeli. Najverjetneje ni predlogov za umik teh dveh točk.
Zato prehajam na razširitve dnevnega reda. Danes, ko smo sprejemali dnevni red 5. redne seje, je bilo govora tudi o ratifikaciji konvencije o prepovedi razvoja proizvodnje kopičenja zalog in uporabe kemičnega orožja ter o njegovem uničenju. Vlada RS je danes, 22. maja, poslala v Državni zbor svoj predlog in predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da razširi dnevni red 4. izredne seje Državnega zbora z navedenim zakonom, ki sem ga pravkar prebral. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega odbora? Gospod Kacin je že dopoldne povedal o razlogih. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje dajem predlog za razširitev dnevnega reda s predlogom zakona o ratifikaciji konvencije o prepovedi razvoja proizvodnje in kopičenja zalog in uporabe kemičnega orožja ter o njegovem uničenju. Ugotovimo sklepčnost!
Kdo je za? (77 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog za razširitev dnevnega reda sprejet.
Zbor bo navedeni predlog zakona obravnaval kot 3. točko dnevnega reda.
Glede širitev je Komisija za lokalno samoupravo v obravnavo Državnemu zboru predložila in predlagala razširitev dnevnega reda 4. izredne seje z naslednjo točko: sklep o začetku postopka za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij. Želi poročevalec te komisije besedo? Gospod Trofenik, prosim za vašo obrazložitev.
VILI TROFENIK: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Komisija za lokalno samoupravo je v sodelovanju s službo vlade za lokalno samoupravo, službo vlade za zakonodajo in Sekretariatom za zakonodajo in pravne zadeve pripravila predlog sklepa o začetku postopka za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij. Komisija je predlog sklepa obravnavala na 5. seji, dne 20.5., in na njenem nadaljevanju danes, 22.5.1997, ter ga sprejela.
Komisija v sklepu predlaga Državnemu zboru, da začne postopek za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij v mesecu maju leta 1997, na podlagi predvidenega trajanja in zahtevnosti posameznih faz postopka, ki jih določa zakon o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij, ter roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče z odločbo, s katero je ugotovilo, da sta 2. in 3. člen zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij v neskladju z ustavo. Ustavno sodišče je z odločbo naložilo Državnemu zboru, da navedeno neskladje odpravi najkasneje 6 mesecev pred razpisom naslednjih lokalnih volitev, ki bodo jeseni prihodnjega leta.
Komisija na podlagi navedenega predlaga Državnemu zboru, da uvrsti predlog sklepa o začetku postopka o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij na dnevni red 4. izredne seje. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Trofeniku. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje torej dajem predlog za razširitev dnevnega reda s predlogom sklepa o začetku postopka za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij. Ugotovimo sklepčnost! (75 prisotnih.)
Kdo je za? (54 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za razširitev dnevnega reda sprejet. Zbor bo navedeni predlog obravnaval kot 4. točko dnevnega reda.
Drugih predlogov za širitev dnevnega reda nismo prejeli. Želi s tem v zvezi še kdo besedo? (Ne želi.)
Prehajamo na glasovanje o predlogu dnevnega reda v celoti. Za današnjo sejo tako predlagam dnevni red kot je bil pravkar sprejet z dvema dopolnitvama. Ugotovimo sklepčnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za predlagani dnevi v celoti? (73 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je Državni zbor predlagani dnevni red 4. izredne seje Državnega zbora sprejel.
Preden preidemo na 1. točko dnevnega reda - to je na obravnavo pripravljenosti Republike Slovenije na vstop v Evropsko zvezo predlagam, cenjene kolegice in kolegi, da današnjo sejo pričnemo z namenom, da jo danes tudi končamo. Predlagam naslednje, da bi Državni zbor zasedal do 20.00 ure. Če bi se pokazalo, da je tudi še po 20.00 uri veliko razpravljavcev oziroma da so nastopili kakšni drugi razlogi, bi se potem ob 20.00 uri tudi dogovorili ali takrat sejo prekinemo in jo nadaljujemo jutri, sicer pa bi jo danes končali. Vsekakor pa bom tudi upošteval vaša stališča in mnenja v zvezi s poslovniškimi določbami. Mislim pa, da je logično, da imamo za cilj, da pač izredno sejo končamo v tistem dnevu, kot jo pričnemo. Čeprav poudarjam, bomo upoštevali tudi stališča poslanskih skupin.
Tako prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRIPRAVLJENOST REPUBLIKE SLOVENIJE NA VSTOP V EVROPSKO ZVEZO. Gradivo sta v obravnavo Državnemu zboru predložila skupina 24 poslancev in Vlada Republike Slovenije, ki ste ga tudi vsi poslanke in poslanci tudi prejeli. Najprej sprašujem predstavnika predlagatelja izredne seje, če želi besedo? Gospod Lojze Peterle ima besedo v imenu predlagateljev izredne seje.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod predsednik, hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod predsednik vlade z ministri in sodelavci! Spoštovane kolegice in kolegi! Spoštovane gospe in gospodje! Za to govornico se je že govorilo o zgodovinskem času, o zgodovinski uri, o zadnjem trenutku. Govorilo se je tudi že o izdajalcih slovenskih interesov. Mislim, da ni bilo nobene potrebe po tem, da bi o tako pomembnem vprašanju, kot je naše približevanje in polno vključevanje v Evropsko zvezo, potekalo na seji s pridevnikom izredna, kajti evropski sporazum je bil podpisan 10. junija lansko leto. Skorajda bo leto in mislimo, da je bilo v tem času na razpolago dovolj možnosti, dovolj časa, da bi pripravili za Državni zbor kot ključno odločujoče telo te države, vse tiste podlage, na podlagi katerih bi lahko relevantno odločali in odločali brez slabe volje.
Torej meni je po svoje žal, da sem že drugič predlagatelj izredne seje, kajti bil sem predlagatelj v imenu Krščanskih demokratov take seje tudi lansko leto, ko smo na 43. seji, sredi aprila oziroma v začetku aprila, prišli vendar do stališč in sklepov Državnega zbora, ki so potem omogočila podpis evropskega sporazuma. Pred tem pa se spominjate, da smo govorili o papirjih in nepapirjih, da se je govorilo o predlogih, ki se jih ni dalo videti, pa smo jih potem v Bruslju videli, ker jih doma nismo mogli. In moram z obžalovanjem povedati, da je situacija skorajda enaka leto po tistem, kar mislim, da je za državo slabo. In zato predlagatelje skrbi za prihodnost te države. Predlagajo izredno sejo in hkrati obžalujejo, da je do nje prišlo šele mesec pa pol po predlogu. Res, da je vlada v tem času nekatera gradiva pripravila, jih bom kasneje še komentiral, in po drugi strani pa je potrebno povedati, da če bi prej prišlo do obravnave naše pripravljenosti za vstopanje v obe za nas izredno pomembni integraciji, da bi verjetno lažje lovili vlak, za katerega se marsikdo boji, da je predaleč od Slovenije oziroma da Slovenije v prvem krogu pri taki dinamiki odločanja, pri takšnem pojmovanju odgovornosti dela vlade, preprosto ne more ujeti. Torej mi smo tukaj izredno konstruktivni. Ne predlagamo interpelacije, za katero mislim, da je vlada že zrela po treh mesecih, ampak predlagamo to, da se vlada drži tega, kar je sama ponudila, kar je sama zapisala kot prioriteto svojega dela, to pa je Evropska zveza in Nato.
En mesec pred napovedano ratifikacijo evropskega sporazuma, smo bili v Državnem zboru brez vsakršnega dokumenta, ki bi nam kaj takšnega nalagal. Nismo imeli niti predloga zakona za ratifikacijo, ki je kasneje prišel. Nismo imeli predpristopne strategije in je še vedno nimamo. Imamo samo nekakšna izhodišča za strategijo. Nismo imeli pred seboj programa prilagajanja naše zakonodaje evropski zakonodaji. Nismo imeli nobenega predloga za zaščitne ureditve ali zaščitne ukrepe na način, kot pač to znajo delati članice Evropske zveze. In kar mislim, da je pri vsem tem tudi zelo bistveno, naša javnost ni bila informirana s strani vlade - pravzaprav nikakor in seveda naša javnost živi zaradi tega v pomanjkljivem vedenju, kaj pomeni Evropska zveza, kakšne so prednosti, kakšni so minusu. Živi v pomanjkljivem vedenju, kako smo na izzive pripravljeni, kako bomo recimo pokrili tista področja, kjer bo Slovenija lahko prizadeta, kako bomo izkoristili možnosti, ki jih Evropska zveza daje, tako da v današnji slovenski javnosti po zaslugi te neinformiranosti poslušamo predvsem stavke, ki govorijo, kakšna grožnja utegne biti Evropska zveza za slovensko prihodnost. Če bi naši ljudje vedeli kaj več, bi verjetno slišali tudi o tem, da je Evropska zveza za našo državo možnost.
Imeli smo, ko smo tukajle že leta 1990 govorili, pred seboj štiri ključne politične cilje: demokratizacija prvi, osamosvojitev drugi, Evropska zveza tretji, Nato četrti. Prvo dvoje smo nekako uresničili, pri čemer imam seveda na demokracijo še velike pripombe. Osamosvojitev je tukaj. Mislim pa, da jo slabo izkoriščamo za to, da bi res prišli v prvi krog tako širitve Evropske zveze kakor Nata. In meni se zdi seveda paradoksalno dejstvo, ki ga moram povedati, da je tudi naše uradne dokumente lažje dobiti v Bruslju, kjer so stvari transparentne, kakor jih dobiti 350 metrov stran iz vladne palače. Tudi ta tako imenovani harmonogram je bil v Bruslju 14 dni prej, preden je dosegel parlament, v času modernih komunikacij. Toliko samo za ocvirek.
In drugi del naše skrbi izhaja iz tega, da smo v veliki zamudi s tako politiko vlade. Skrbi nas to, da se slika, ki jo imamo sami o sebi oziroma jo predvsem ustvarja v naši javnosti pa tudi na tujem naša vlada, da se ta slika ne ujema prav zelo s sliko, ki jo imajo o nas na dveh zelo pomembnih naslovih za Slovenijo, in to na dveh krajih v Bruslju: na sedežu Evropske zveze in na sedežu v Natu. Tisti člani delegacije, ki so bili v Bruslju pred nekaj tedni, so pač to razliko lahko ugotovili. In seveda mislim, da taka razlika ni v prid temu, kar želimo doseči.
In zato je eden od naših namenov, tudi ko želimo razjasniti situacijo, si priti na čisto, kje smo in kaj iz tega izhodišča lahko dosežemo, želimo priti tudi do tega, da ne bi sodelovali še naprej v ustvarjanju videza, ki ne ustreza resnici. In brali smo lahko razne zadeve o Sloveniji, ki so se zaključevale ali pa so vključevale ocene, da Slovenija zaostaja za drugimi kandidatkami za polnopravno članstvo. In tukaj je bil med nami na povabilo Državnega zbora tudi človek iz Belgije, prof. Bernard, ki nam je govoril, kako nas vidijo od zunaj, ampak na nepolitični ravni. In je seveda v svojem predavanju povedal, da ne razume, zakaj je začela Slovenija zaostajati po nekaj letih močne dinamike, prepričljive rasti in tako naprej. In je rekel, da seveda analize, tudi ki jih dela Evropska banka za razvoj ali še kakšna podobna inštitucija, Evropska zveza sama, kažejo s številkami, da se Slovenija ne more predstavljati, kar počne sicer zelo rada, s stavkom oziroma z geslom, da je to zvezda tranzicije. Tudi jaz moram reči, da se žal moram s tem strinjati, da to, kakor se nam zdi stvari dogajajo, ne dišijo po zvezdnati tranziciji.
In ko sedaj seveda tudi tuja občila pišejo, da zamujamo in da drsimo na konec liste držav, ki lahko kandidirajo za polnopravno članstvo v obeh zvezah, moram reči, da nas to seveda več kot skrbi. Posebej zato, ker mislimo, da je tako stanje povsem nepotrebno oziroma bi se ga dalo z drugačno taktiko, z drugačno strategijo, z drugačnim pojmovanjem odgovornosti dela vlade peljati in uspeti drugače.
Podpisane poslanke in poslanci! Z odgovornostjo za prihodnost Slovenije ugotavljamo, da bodo lahko posledice takega zamujanja za načrtovano vstopanje Slovenije v polnopravno članstvo v Evropsko zvezo in Nato za našo državo in naš narod katastrofalne. Slovenija lahko zaradi ugotavljanja počasnosti in na prvi pogled nerazumljivega zamujanja vlade pri pripravi potrebnih podlag za vključevanje v omenjeni zvezi izpade iz vseh variant za vključitev v prvem krogu njune širitve. Prepričani smo, da je treba storiti s strani Državnega zbora, ki ima določene možnosti za pritisk, storiti vse, da začne delati vlada z drugačnim odnosom do nacionalnih interesov naše države in mogoče vendar še pravočasno storimo korake, ki so nujni, da bomo v naših odnosih z Evropsko zvezo dosegli dogovorjeno ali že obljubljeno, pa ne še izpolnjeno. Zavedamo se, da je preostalo zelo malo časa in da so naslednji meseci bistveni za odločanje o prihodnosti Slovenije. Zavedamo se pa tudi, da odločanje v časovni stiski, kamor nas je vlada s takim odnosom pripeljala, nedvomno lahko vodi v slabo kakovost odločitev.
Podpisani izhajamo pri naši zahtevi tudi iz rezultatov obiska delegacije treh odborov Državnega zbora, ki je pred nekaj tedni obiskala institucije Evropske zveze in Nato. Obisk je pokazal, kako vidita pripravljenost Slovenije za približevanje k Evropski zvezi pred pomembnimi notranjimi odločitvami Evropska zveza in Nato. V odkritih pogovorih s predstavniki posameznih direktoratov je bilo jasno, da v očeh Bruslja Slovenija zamuja in zaostaja z delovnimi koraki, predvsem s prilagajanjem zakonodaje, upadla je dinamika odločanja, nima na vladi ustrezne koordinacije, ima pri vladi in parlamentu za evropske zadeve premalo zaposlenih ljudi, nima pravega poudarka na transparentnosti. S poudarkom je bilo delegaciji povedano, da čaka Slovenijo še zelo trdo delo. Ker je tako kot je in ker Državni zbor ne more opravljati svojega dela brez pravih vladnih podlag, ker je opisana situacija odločilna za našo prihodnost, se nam zdi torej prav, da na tej izredni seji natančno obravnavamo stanje v zvezi z našim približevanjem k Evropski zvezi in Nato ter sprejmemo sklepe za pravo smer in dinamiko bodočega dela.
Poudarjam, da je zamuda, ki je ni pridelal Državni zbor, ker če nima podlag za odločanje, ne more odločati, da je ta zamuda v nasprotju z nacionalnimi interesi naše države. In kot sem prej dejal, zahtevamo jasno besedo, zakaj tako in kdaj bo drugače in kdo bo to speljal. Zahtevamo torej izvedbo programa. Zahtevamo kredibilen odnos naše vlade do partnerja, ki se imenuje sedaj Evropska zveza.
Nekdo od naših članov, ko smo bili v Bruslju, je dejal: "Gospodje, Slovenija je bila zelo uspešna federalna enota v Jugoslaviji." Tiste besede sem razumel "puno puta smo jih nadmudrili." Nalašč sem to povedal v drugem jeziku, ampak bi rad povedal, da moram uporabiti ta izraz, ki ga zelo težko prevedemo za domače potrebe. Z nadmudrivanjem Bruslja ne bo šlo. V Bruselj je treba hoditi s kredibilnimi koraki in tam nam je človek na strani Evropske zveze dejal: "Že, že gospodje, ampak jaz vidim neko razliko med Beogradom in Brusljem." Jaz jo vidim tudi, vsi predlagatelji tudi. Mislim, da se ne moremo zanašati na to, kako smo delali v federaciji, kjer mislim, da se je delalo v veliki meri s figo v žepu. Mislim, da tega s partnerjem, s katerim smo podpisali Evropski sporazum, ne moremo početi tako. In tam pričakujejo od nas delo, dejanja, ne novih deklaracij. Za Krščanske demokrate, kot enih od predlagateljev oziroma pobudnikov te izredne seje, bi dejal, da smo mi na prejšnji izredni seji podpisali vse, kar je treba narediti za kredibilen odnos z Brusljem. Za nas se ni treba še enkrat podpisati, da smo za to in za to, ker smo tam besedo že dali. Če pa je potreba s kakšnim posebnim izrazom politične volje to še enkrat delati, če to lahko vodi v bolj verodostojen odnos do našega partnerja Evropske zveze, potem smo pripravljeni to z veseljem tudi storiti. Mislimo tudi, da ne potrebujemo novega in novega lobiranja med članicami Evropske zveze, iz katerega potem izhajajo močni naslovi na prvih straneh, stiski rok, lepe fotografije - Avstrija nas podpira, Belgija nas podpira, Španija nas podpira. To smo vsaj že trikrat brali. Mogoče pri nekaterih državah petkrat. Kajti tisto, kar moramo narediti, je treba zdaj narediti doma. Ne s potovanji po svetu - jaz ne nasprotujem lobiranju za Nato itd. Ampak tudi tisto, kar bi nas peljalo z večjo gotovostjo v Nato, je tisto, kar moramo doma narediti. Mi ne želimo danes poslušati izgovorov s strani vlade, da smo imeli volitve in da se je vlada dolgo časa sestavljala, kajti večina uradnikov, ki delajo na teh projektih, ni kandidirala na teh volitvah in je tam na svojih mestih že nekaj časa in je bila večina z nekaj izjemami tudi v času volitev in tudi v času postavljanja nove vlade. V tem času bi se lahko izčrpno informiralo slovensko javnost o tem, kaj pomeni Evropska zveza, ne pa danes zahtevalo močne odločitve brez osnovnega informiranja našega prebivalstva.
Torej volitve in vlada so slab izgovor, kajti predsednik vlade je imel takrat, ko je prišlo do podpisa evropskega sporazuma, na strani takratni parlament. In bi ga lahko izkoristil za to, da bi naredil naslednji korak ali vsaj predlagal zakon o ratifikaciji v proceduro, ki smo ga dobili šele, mislim, da pred slabim mesecem. In ne maramo politike časovne stiske, ki se je nekajkrat obnesla, vendar mislim, da se bodo to pot pokazale izredno slabe posledice. Jaz razumem, da zanimajo predsednika vlade predvsem ocvirki, ki se dajo dobro slikati. Nas predlagatelje zanima celota pri našem odločanju za Evropsko zvezo, naj gre za približevanje, naj gre za polnopravno vključevanje. Nas zanima pogled vlade, kaj je prvo, kaj je drugo, kaj je tretje, koliko kaj stane, kakšen je časovni okvir, kakšen je kadrovski okvir, kdaj, kaj, kako, kje se bo naredilo, da bomo šli naprej. Tega po vsem tem, se pravi tudi mesec in pol po zahtevi za izreden sklic seje, še vedno nimamo. Še vedno nimamo strategije in donedavnega je tekla beseda, ali ima ratifikacija sploh kakšno zvezo z našo ustavo. Sedaj je vendar situacija drugačna in mislim, da s to spremembo pri vladi prihajamo vsaj do normalnega zaporedja odločanja oziroma prihajamo do situacije, ko se bomo lahko izognili vsaj temu, da ne bi naknadna presoja vračala zadeve nazaj in zahtevala daljšo porabo časa.
Torej, nas predvsem zanima strategija, na podlagi strategije program dela in seveda v tem kontekstu nas zanima pripravljenost Slovenije za sprejem štirih svobod, o katerih se govori v evropskem sporazumu. In nam se zdi izredno nevarno, izredno škodljivo, da se znamo bolj ali manj pogovarjati samo o vprašanju slovenske zemlje. Nacionalne vrednote so poleg zemlje še kakšne druge v Sloveniji. In vemo iz primerov drugih držav članic, v kakšnih težavah so bile recimo, ko je šlo za storitve. Španija nam je povedala zelo natančno, v kakšnih težavah so bili v zvezi z zavarovalništvom. Tudi naše zavarovalništvo je del virov naše prihodnosti, recimo, da ne govorim o kakšnih drugih panogah v storitvenem sektorju. In danes smo omejeni na eno vprašanje in na en strah, ki se mu pravi: "Tujci bodo prišli in bodo vse pokupili, Slovenije bo pa konec!" To je zame manipulacija, je tudi demagogija.
In mi vztrajamo na tem, da pride vlada z jasno informacijo, kaj pomenijo štiri svobode za slovensko prihodnost, kako se bomo varovali pri posameznih možnostih režimov prehodnega značaja, ko bo šlo za našo industrijo, za naše servise in za druge zadeve.
Torej, tudi mesec in pol po zahtevi za izredno sejo ne razpolagamo z dokumenti, za katere bi lahko rekli, na tej podlagi se z mirnim srcem odločamo.
Včeraj smo sedeli predsedniki parlamentarnih strank in oba predstavnika manjšin v vladni palači in bilo je obljubljeno, čez noč boste dobili to, to in to. Tudi ta noč ni ničesar prinesla, tudi ne predsednikom parlamentarnih strank, da bi si na skrivnem pogledali, kaj misli vlada. Včeraj smo poslušali še eno predavanje, kako se intenzivno dela. Slišal sem iste besede, kot aprila leta 1996 in se sprašujem, zakaj tako, in bom tudi povedal razlago nekoliko kasneje.
In potem, dvakrat po tej prestavljeni seji, imamo pred seboj izhodišča za strategijo ali bi rekel elemente za strategijo, neke nastavke, kar pa vse skupaj ni podobno recimo poljski strategiji, ki je zelo jasna v opredelitvi strateških ciljev in tudi poti, kako to dosegati. In trdim z vso odgovornostjo, da slovenska vlada ob tem, ko je decembra 1995 predsednik vlade pisal v Bruselj, da bo ustava spremenjena do ratifikacije, predsednik Državnega zbora pa je tukaj v družbi predsednika evropske komisije Jacquesa Santera dejal, da bo ratifikacija opravljena v maju. Torej ob teh obljubah, ki jih Bruselj resno jemlje in skozi to gleda našo verodostojnost, ker čaka na dejanja in ga ne zanimajo naše notranje politične debate ali razprtije. Torej tega ni, ampak razumem, da tega še ni, ker ni strategije, ker niso definirani koraki, ker niso opredeljene posledice, ker ni opredeljena pot itn. Tako, da ključna stvar, ki jo pričakujejo predlagatelji od vlade, je, da pride s celovito strategijo, kako misli naprej v Evropsko zvezo.
Mi smo dobili potem k temu harmonogramu oziroma spisek zakonov, ki jih je potrebno sprejeti do začetka uveljavitve evropskega sporazuma. Tam pogrešam nekatera ministrstva. Zdi se mi, da zadeva ni v celoti opravljena in ključna zadeva pri programu usklajevanja naše zakonodaje oziroma harmonograma, ki to odslikava, je dejstvo, da so podzakonski akti popolnoma neobdelani. V podzakonskih aktih je pa obilo regulativ, za katere je potrebno zelo natančno videti ali so v skladu z evropsko zakonodajo in ne. In hvala bogu je resnicoljubni pripravljavec harmonograma zapisal na eni od strani, da je s tem delo nekako na pol opravljeno in bo možno v celoti oceniti, koliko je naša zakonodaja v skladu z evropsko zakonodajo, takrat ko bodo tudi obdelani podzakonski akti. Torej šele takrat bo parlament lahko dobil resen program usklajevanja naše zakonodaje, do takrat pa ne. In tudi glede tega nismo uspeli pri vseh prizadevanjih doslej dobiti niti enega datuma, kdaj se bo kaj zgodilo, pač pa se dela intenzivno, na pol je že narejeno, jutri vam lahko pošljemo. Samo pravim, današnji dan nam tudi ničesar ni prinesel tako, da smo pravzaprav samo z materialom predlagateljev izredne seje.
Potem, če gremo naprej na ustavno vprašanje moram povedati, da me skrajno skrbi dejstvo, da je v enem tednu prišla vlada s štirimi različnimi pogledi na to vprašanje. Zame je to vprašanje bistveno.
Najprej smo slišali, da ni nobenega problema in to se da dokaz za to, da je vlada videla to vprašanje tako, je v tem, da preprosto s predlogom za ratifikacijo zakona ni prišla in je očitno stavila na zgodovinski čut poslank in poslancev, ki bodo na suho ratifikacijo sprejeli, zato ker potekajo roki v Bruslju in rabimo ratifikacijo do časa medvladne konference ali vsaj do časa, ko bo spisana do konca ocena o pripravljenosti Slovenije za pogajanja o polnopravnem članstvu.
Torej, najprej smo slišali, da ni nobenega problema. Naslednji dan smo slišali predlog, da govorim uradno, ker smo o tem govorili na Komisiji za evropske zadeve, da je zadeva rešljiva s spremembo ustavnega zakona.
Naslednji dan smo slišali predlog, da bi to reševali z amandmajem k zakonu o ratifikaciji. Pa smo modro počakali še en dan in nam je naslednji dan prinesel predlog nekakšne deklaracije, s katero naj bi se po mnenju vlade oziroma pripravljavcev te deklaracije nekako elegantno rešili oziroma izognili vprašanja kako oziroma kdaj z ustavo. V enem tednu imamo štiri različna stališča vlade kako zadevo reševati.
Na koncu, potem ko je predsednik vlade zvečer pred dnem, ko se je odločil, da gre na Ustavno sodišče trdil, da je vse v redu, da je vse usklajeno, po sestanku s predsedniki parlamentarnih strank pa je spremenil stališče in je vlada potem zaprosila Ustavno sodišče za presojo kako je torej z odnosom med ratifikacijo in spremembo ustave.
Torej, sedaj ko smo eno leto po podpisu sporazuma je Vlada šele tvegala vprašati Ustavno sodišče ali je tukaj kaj narobe ali je vse prav in tukaj resda ni parlament kriv, gospe in gospodje. Tako verjetno ratifikacije v maju ne bo. Zelo bi si želel, da bi bila možna, vendar se bojim, da bo to težko doseči, kajti če prav razumem je Ustavno sodišče šele začelo resno v tej zadevi razpravljati in mislim, da prav ta čas tam o tem tudi poteka razprava.
Še enkrat rečem. Ta politika časovne stiske, ki ji nasprotujem in proti njej protestiram, gospod predsednik vlade. Ta politika se to pot ne bo izšla in je za državo zelo nevarna in ne bo pomagalo nič sklicevati se na zgodovino in moralo poslank in poslancev, če vlada ne bo svojega storila. Očitno vlada ni storila tega, kar je ta čas od nje zahteval. Ne moremo za to kriviti parlamenta ali opozicije. Imam vtis, da predstavniki vlade to v odnosih s partnerji tudi počnejo. Kajti večkrat sem že doživel vprašanje "le kaj je parlamentu, da vladi ne sledi z odločitvami" in to sem doživel vprašanja s strani eminentnih predstavnikov članic Evropske zveze, takrat ko v parlamentu res nismo imeli še čisto nič in nisem mogel reči drugega, kot da bomo storili vse, ko bomo od vlade dobili kaj v roke, da bomo skrajšali procedure maksimalno. Nikoli nisem čakal sedem dni, kot poslovnik zahteva, da bi razpravljali o zadevi, če je vlada poslala in če bo treba tako naprej bom tako ravnal tudi naprej.
In bi rad sedajle poudaril tisto, kar sem prej deloma že načel. Delo, ki ga moramo mi opraviti tako v smeri Nata kot Evropske zveze je tisto, kar je potrebno narediti doma. Torej ne z diplomatsko ofenzivo, ne z zbiranjem načelnih strinjanj in pristankov, ne s slikami v dnevnikih, ampak z reformami v gospodarstvu, v sociali, v administraciji. To piše natančno tudi v poročilu po prvem sestanku medvladnega odbora, ki se je sestal v Ljubljani in mislim, da se sestane ali se sestaja ta čas v Bruslju na drugi rundi. Torej od nas pričakujejo reforme. In kar mene skrbi je to, da pač te dinamike ni, da reform ni, in ko je bil tukaj predsednik Evropske komisije za temi istimi mikrofoni, je rekel "gospe in gospodje, vrata so v Bruslju, ključ pa je v Ljubljani, ga uporabite, ga ne uporabite." Torej ta hip meni ne kaže na to, da želi vlada kot ključni organ pri tem poslu ta ključ uporabiti in ključ, kot pravim, so reforme, je verodostojnost in naj navedem samo en dokaz za to, da verodostojnost ni prvo merilo naše vlade in mi je žal, da smo seveda kot parlament tukaj na nek način soudeleženi. Ko smo tukaj sprejemali zakon o javnih naročilih, smo delali v dobri veri, da je ta zakon v skladu z evropskimi standardi. In čim se je ta zakon pojavil kot sprejet, je prišel iz Bruslja jasen signal, da temu ni tako. Nakar je vlada hitro obljubila, da bo ponudila spremembe zakona o javnih naročilih; mislim, da tega še nismo v parlament dobili, vsaj ne naša komisija. Mislim, da je tudi tukaj rok že mimo in seveda se sprašujem, kakšna država smo mi, če delamo posel v dveh mesecih dvakrat, da gremo dvakrat v proceduro z istim zakonom zato, ker se vladi ni zdelo upoštevati lastnega poslovnika, ki v 20. členu pravi, da mora biti vsak zakon pripravljen v skladu s smernicami Evropske zveze. Torej delali bomo drugič; to omenjam tudi zato, da se taki primeri ne bi dogajali več. In se mi zdi, da je to naše zaostajanje, ta naš upad dinamike silno resna zadeva, in ko gledam Češko, Poljsko, Madžarsko, Estonijo, v nekaterih dimenzijah tudi Bolgarijo in Romunijo - tako so nam tudi v Bruslju povedali, kje so šli naprej od nas - torej me skrbi, me skrbi ta zadeva, ker Slovenijo pozicionira sedaj v drugačni luči oziroma jo drugače prikazuje. Češka recimo je šla z močnim prestrukturiranjem industrije, ob tem, da je seveda tudi nekatere makroekonomske agregate uredila kot je potrebno. Pri nas znamo neprestano ponavljati, kako smo dobri v makroekonomijo. Vesel sem vsega, kar smo dosegli, samo zanima me, kaj pa mikro raven, kaj je s prestrukturiranjem naše industrije?
In v tej povezavi bi rad seveda še rekel, da mi nismo zelo zanimiv partner, če nam dinamika pada. In nihče si ne želi partnerja, ki mu trendi ne kažejo v pravo smer. In jaz sem prepričan, če ima danes v ocenah Poljska boljše perspektive ob slabšem izhodiščnem položaju pred nekaj leti; Češka, če se tja šteje; Madžarska, če se šteje; Estonija ali še kdo drug. Torej pravim, kaj je narobe, da ta država ne gre tako naprej, in da izhodišča in začetne dobre dinamike ni peljala naprej. In seveda moram reči ponovno, spoštovane gospe in gospodje, da ne moremo biti zanimiv partner, če ta država sredi leta nima proračuna, in da rešuje svoje finance na neustaven način. Da nima, kot je bilo v javnosti rečeno s strani eminentnih predstavnikov Ministrstva za obrambo, nima transparentnega vojaškega dela proračuna. Če imamo hitrejšo rast plač od produktivnosti, če imamo tri navrtane blagajne v državnem proračunu - skratka, mi se moramo urediti, da bomo za koga zanimivi. In jaz trdim, da to, kar sedaj prihaja v Državni zbor s strani vlade, vključno s paketom, ki je že napol razpadel, malo po zaslugi parlamenta, malo po zaslugi vlade, ki ga je sama nazaj jemala, torej mi nismo kredibilni s takim načinom skrbi za državo. In zelo enostavno bi bilo, če bi šlo tukaj samo za ratifikacijo, kot je na nek način želela vlada zadevo izpeljati, ali samo za spremembo ustave. Žal ni tako, ali pa k sreči ni tako. In v Bruslju so nam povedali nekaj zelo bistvenega. Povem tudi tukaj: rekli so, ko bomo mi junija in v začetku julija delali analizo pripravljenosti Slovenije za nadaljnje korake, ne bomo delali samo statične analize, se pravi kako je s Slovenijo sedaj, ampak dinamično oceno, se pravi povedali bomo, kaj lahko Slovenija v naslednjih letih doseže z ozirom na to, do kje je prišla pri gospodarskih, socialnih, administrativnih in drugih reformah, do kje je prišla s spremembo zakonodaje.
In kdor pozna uradne papirje, ve, da so tukaj veliki klicaji nad Slovenijo, da smo šibki zlasti pri regulacijah na področju trga in tako naprej. In že citirani prof. Bernard, da ne bom govoril iz lastnega ekonomskega znanja, nam je povedal zelo preprosto stvar. Je rekel, jaz vas ne razumem; vi ste liberalizirali trgovino na široko, kolikor se da, lahko kupiš skorajda kar si zaželiš v Sloveniji - je rekel - s tem podpirate delovna mesta v državah, ki vam izvažajo, na področju tujih investicij pa ste naredili zelo malo, ste izredno restriktivni; če bi delali tukaj drugače, bi si s tujim kapitalom delali delovna mesta doma. Mislim, da je to čisto preprosta resnica, ki drži, in seveda za nas ni prijetna. In ne gre samo za ratifikacijo, ne gre samo za spremembo ustave, gre za celoto. Zato mi tudi zahtevamo celovit pogled, celovito strategijo. Ta vlada, ali tega ne vidi ali tega ne obvlada. Zato je nujna posledica slaba koordinacija ali več koordinacij.
Meni danes ni več jasno, kdo je v vladi za kaj odgovoren, ker enkrat o zakonodaji govori eden, enkrat se kot koordinator predstavi drugi. Vlada daje napačne signale, ko govori, da bo postavila ministra za evropske zadeve, ko pa ponudi zakon na to temo, ministra za evropske zadeve notri ni, pač pa neomejena možnost širjenja ministrov brez listnice. Navsezadnje pa še zadeva v parlamentu pade. Se pravi, da si koalicija s tem ni naredila dobre usluge in mene partnerji iz Evropske zveze sprašujejo, kako je zdaj z ministrom za evropske zveze in moram reči, da glede na to, kar smo slišali na Komisiji za evropske zadeve, moram povedati, da res ne vem za kaj gre, ker sta zunanji minister in uradni predstavnik s strani Ministrstva za notranje zadeve govorila dva jezika. Eden je rekel, da bo, drugi pa je rekel, da ni nobenih podlag, da bi že bil. Tako, da se to mora koalicija pač sama zmeniti kaj hoče, ampak jaz menim, da ne potrebujemo ta hip ministra za evropske zadeve, ampak močnega zunanjega ministra z močnim uradom za evropske zadeve in ne sedem koordinatorjev, ampak najprej zadolženega šefa vlade, da skrbi za koordinacijo vlade, ker samo on lahko za to tudi skrbi, ker ima lahko tako avtoriteto in formalno možnost, ne minister brez listnice, četudi se imenuje podpredsednik vlade, da ne pridemo še do kakšnih ustavnih problemov na to temo.
In če sta dva človeka; eden je predsednik vlade, eden je predsednik Državnega zbora, tako rekoč zagotovila, kaj se bo zgodilo do takrat in takrat in se to ne zgodi, pač pa Bruselj posluša, da je vse skupaj zavrla neka ljudska iniciativa, ki je začuda slučajno vodena s strani eminentnega člana Slovenske ljudske stranke, torej to ni prava melodija za Bruselj, pa tudi ne za Slovenijo. Jaz bom zdaj skušal razložiti, zakaj je to tako. Spet bom rekel, kot sem rekel pri ratifikaciji. Zelo bi bil vesel, če bi lahko rekli, da gre preprosto za šlamparijo, da gre za neresnost, da gre za nekoordinacijo in tako naprej. Vendar enoletne zamude se ne da razložiti s šlamparijo, ne z volitvami, ne z dolgim sestavljanjem vlade. Moja politična razlaga, in druge za to nimam - tehnične razlage me ne zadovoljijo - je ta, da v ključnem delu naše oblasti ni prave politične volje, da bi šli tja, da bi se povezali hitreje s partnerjem, s katerim smo evropski sporazum podpisali.
Nadaljnji del moje razlage je v tem, zakaj torej ni te politične volje. Ker če bi mi šli hitro v reforme, ki so nujne in ki jih nekateri izvajajo hitreje od nas, potem bi prišlo do transparentne igre, prišlo bi do preglednosti na gospodarskem in na drugih področjih. Prišlo bi do tega, kar so nam v Bruslju velikokrat povedali z angleško besedo "transparency", zelo je bila poudarjena in brez tega seveda ni nadaljevanja, ni napredovanja v Evropsko zvezo. Jaz si predstavljam, da politične sile z LDS na čelu ta čas niso zainteresirane za hitro transparentnost, ampak so zainteresirane za počasno in ne transparentno tranzicijo. Ko bo pa vse stalo tako in v tistih predalih in žepih, kot je treba, potem pa bodo zahtevali evropske ključavnice za varovanje tega. To, mislim, da je ključna politična intencija in proti temu se predlagatelji te izredne seje borijo. Očitno je, da tem silam ni v interesu, da se v Sloveniji hitro uvedejo evropska pravila obnašanja.
Ko sem se prej spraševal, kaj je s prestrukturiranjem naše industrije - glejte, če bi se naša industrija prestrukturirala s pomočjo tujega kapitala, potem bi bilo to težje privatizirati. Najlažje je privatizirati šibka podjetja in mislim, da ni treba detajlirati pri tej razlagi naprej.
Zato nas v tej situaciji odpravlja vlada z novimi in novimi izjavami. Mi smo postali država deklaracij, izjav, načelnih stališč itd., dejanja manjkajo. Zato poslušamo, da se intenzivno pripravljamo itd. Pred seboj nimamo niti enega predloga zakona za kakšno zaščitno ureditev. Skorajda pa se da razumeti, da so nekatere kategorije naših zemljišč tako zaščitene, da se jim nič ne more zgoditi, ampak zame ostaja vprašanje - to po našem mogoče drži, ali pa to zdrži kriterij evropskosti, na to s strani vlade še nimam odgovora. Mogoče bo danes na to temo kaj danega. Torej se bom premaknil k zaključevanju.
Moji oziroma naši zaključki so naslednji: vlada ni opravila dela, ki je bilo potrebno za naše približevanje k Evropski zvezi, Natu in na tak način ogroža slovenske nacionalne interese. Vtis, ki ga širijo o Sloveniji po svetu, se ne sklada z vtisom, ki ga imajo drugi o nas. Vlada nima učinkovite koordinacije priprav, naključne, političnih ciljev in predvsem nima resne celovite strategije vključevanja. Ob tem, ko se nezaslišano lahkotno širi uradništvo oziroma birokracija - te podatke smo poslušali že v javnosti - pa imamo premalo ljudi, ki bi bili zaposleni v tistih inštitucijah, ki morajo skrbeti za naše približevanje k Evropski zvezi. Parlamenta ne bom omenjal posebej, ker nam je vsem situacija znana. Vlada daje napačne signale, tudi ko se skuša primerjati z drugimi državami, kajti preveč samohvale tudi škoduje in vlada s tako politiko izgublja za Slovenijo kredibilnost.
Bojim se, da dejansko zamujamo ali mogoče lovimo zadnjo priliko, da pridemo v prvi krog vsaj v eni od teh integracij, in ker so torej te nevarnosti in škodljivosti tega stanja zavedamo, zahtevamo predlagatelji od vlade naslednje - deloma je to zapisano v predlogu sklepa, deloma tukaj to predlagam nekoliko drugače:
Prva stvar, ki so jo naredile druge kandidatke, celovito strategijo približevanja in vključevanja Slovenije v Evropsko zvezo.
Drugič. Program usklajevanja naše zakonodaje, vključno s podzakonskimi akti, ne s pol-harmonogramom.
Tretjič. Program resničnih reform na gospodarskem, socialnem in administrativnem področju. Ne deklaracije, da smo za to - program reform.
Četrtič. Predloge zakonov z zaščitnimi ukrepi. Govoril sem z marsikom iz Evropske zveze. Nihče se ne bo čudil, če bo Slovenija določene nacionalne vrednote zavarovala - krajinske parke in še kaj drugega - vendar pričakujejo, da bomo to naredili tako, kakor so naredile nekatere druge članice Evropske zveze, skratka, tudi to moramo narediti po evropsko, ne po jugoslovansko.
Petič - žal mi je, da je to napisano na zadnjem mestu - celovito informiranje javnosti. Vem, da je bil nek osnutek programa narejen pri vladi sredi marca, vendar ne čutimo nobene dejavnosti. Namesto, da bi šla vlada s svojim uradom za informiranje ali z dodatnimi ekipami, ali s posebnimi agencijami na teren, preprosto manjka informacije o tem, kaj pomeni za nas Evropska zveza.
Torej, spoštovane gospe in gospodje, mislim, da sem dovolj povzel namen sklicateljev oziroma predlagateljev za sklic izredne seje. Govoril sem z vso resnostjo, ki jo ta čas zahteva, v želji, da če je mogoče še ujamemo ta vlak. Če bi se pa izkazalo, da je to nemogoče, pa smo tudi zato, da ne bi nihče puške v koruzo metal, ampak naredimo vse tisto, kar je treba narediti in veliko stvari je takih, ki niso sploh nič vezane na Evropsko zvezo. Recimo socialno-tržna ekonomija, zapisali smo jo, preden smo zapisali odločitev za Evropsko zvezo. Če hočemo biti uspešni je to treba ne glede na Evropsko zvezo urediti. Če hočemo biti pravna država, moramo narediti to tudi brez Evropske zveze. Tako da opozarjam na to, da imamo tudi druge podlage in motive za to, da gremo z reformami naprej, ne samo v Evropsko zvezo.
Pa še nekaj bi rekel. Večkrat je bilo slišati v zadnjih tednih, da Evropska zveza dviga ceno, da zaostruje, da postavlja nove pogoje. Z vso odgovornostjo rečem, ker berem stališča, berem papirje. Evropska zveza nič novega ne zahteva, nič ne zaostruje, nič ne pogojuje, samo pravi podpisali smo 10. junija, kdaj sledijo vaša dejanja. Evropska zveza je že ratificirala evropski sporazum, nekaj držav članic tudi, sedaj smo na vrsti mi, vendar moramo to narediti v nekem zaporedju, ki pa je absolutno v skladu z ustavo. Ni Ustavno sodišče krivo, če je prišlo vprašanje do njega šele prejšnji teden, parlament pa tudi ne.
Torej, mi zahtevamo od vlade, da odpravi kolikor je mogoče zamudo, da izvaja svoj program, da je kredibilna v odnosu do lastne države in do Bruslja, da gre na delo brez novih deklaracij in lobiranj za načelno podporo. Načelna podpora je tu, manjkajo dejanja. Hvala za pozornost.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Peterletu, ki je govoril v imenu predlagateljev. Iz njegovih zaključnih misli sem razbral, da so tudi predlogi sklepov, ki jih je v imenu predlagateljev ponovno navedel, nekako vsi v okviru predloga sklepa, ki ga je predlagalo matično delovno telo. Nisem zasledil drugačnih poudarkov.
Kot predsednik Državnega zbora bi se moral dvakrat oglasiti. Dvakrat prestavljena seja je bilo rečeno. 4. izredno sejo sem sklical za torek, 29. aprila, nato pa smo se na podlagi predloga in tudi po posvetu s predstavniki predlagateljev, dogovorili in sklicali sejo v sredo 14. maja. Kot veste, je potem v sredo 14. maja tudi na podlagi dogovora vseh predsednikov parlamentarnih strank, bila sklicana seja za dober teden dni kasneje.
Kar se pa tiče moje izjave glede ratifikacije, sem pa vedno govoril, da bo na dnevnem redu Državnega zbora v maju. Da bo na dnevnem redu. In je na dnevnem redu. Samo toliko, da bo jasno.
Besedo dajem komisiji, ki je obravnavala to gradivo in to je Komisija za evropske zadeve kot matično delovno telo. Ponovno je izzvan njen predsednik. Ali želi besedo?
ALOJZ PETERLE: Spoštovane gospe in gospodje! Poročilo ste prejeli in mislim, da je bistven sklep, ki smo ga sprejeli na komisiji. Komisija za evropske zadeve podpira predlog sklepa, ki se glasi: "Vlada Republike Slovenije naj čimprej predloži Državnemu zboru celovit program priprav Republike Slovenije na članstvo v Evropski zvezi, ki naj obsega program usklajevanja zakonodaje; program gospodarskih, socialnih in administrativnih reform; predloge zakonov, s katerimi bo Republika Slovenija zavarovala svoje posebne nacionalne interese in program za obveščanje javnosti o vključevanju Slovenije v Evropsko zvezo." Se pravi, da je v bistvu ta komisija potrdila predlog sklepa, kakršnega so dali predlagatelji. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa predsedniku komisije gospodu Peterletu. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki vlade? Predlagam, da spregovorijo predsednik vlade, podpredsednik vlade in zunanji minister. Prosim, gospod Drnovšek.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik! Spoštovane poslanke in poslanci! Veseli me, da se danes pogovarjamo o tako pomembnih temah, kot je članstvo Slovenije v Evropski uniji, članstvo v zvezi Nato. O teh temah v slovenski javnosti v zadnjem času že kar nekaj časa teče intenzivna debata. In mislim, da temu ne bo škodila niti razprava v Državnem zboru. In kot predsednik vlade seveda sem vesel, da imamo priložnost, da ponovno predstavimo naša stališča v zvezi z vključevanjem v Evropsko unijo, v zvezi z vključevanjem v zvezo Nato. To sejo je sicer predlagala opozicija, mi smo jo želeli povezati tudi z ratifikacijo evropskega sporazuma. Ratifikacija je na dnevnem redu te seje, ki jo boste začeli. Upam, da bo ratifikacija v najkrajšem času pozitivno sprejeta, da jo bo Državni zbor potrdil.
Rad bi ob tem samo dodal, ob zadnjih zapletih, čeprav mislim, da to ni glavna tema današnje seje, da vlada je menila in še meni, da je evropski sporazum v skladu z ustavo, da je takšno stališče ves čas zastopano, da ga je tudi posredovala Ustavnemu sodišču. Rad bi tudi povedal, glede na izvajanje gospoda Peterleta, vlada ni menjala svojega stališča do tega, ampak je na predlog opozicije, kjer je upoštevala predlog štirih opozicijskih strank, da želijo najprej slišati še mnenje Ustavnega sodišča, potem pristala na to in zaprosila Ustavno sodišče za mnenje, torej na predlog gospoda Peterleta in drugih predstavnikov opozicijskih strank. Ocenili smo, da bi sicer najbrž razprava o ratifikaciji bila prvenstveno obremenjena s tem vprašanjem, in da je bolje, da je tudi v interesu vlade in vseh, da imamo povsem jasno stališče do ratifikacije, tudi z vidika ustave. Vlada je še vedno prepričana, da je celotni proces ratifikacije v skladu z ustavo, da gre za specifičen primer, ko smo v pogajanjih z Evropsko unijo v tako imenovanem tudi končnem španskem kompromisu se dogovorili za nek rok prilagajanja slovenske zakonodaje, slovenskega pravnega sistema, sistemu Evropske unije. In v tem roku, v tem časovnem planu je na neki točki potrebna tudi sprememba ustave.
Vlada se je, in s poprejšnjo potrditvijo Državnega zbora pred letom dni, zato dogovorila za tak sporazum z Evropsko unijo, da bo predlagala in da bo seveda predlagala Državnemu zboru, in da pričakuje, da bo Državni zbor v tistem času, predvidenem času, tudi uskladil ustavo v tistih točkah, v tisti točki, kjer je to potrebno. Če tega dogovora Slovenija takrat ne bi izvršila na tisti točki, bi to pomenilo, da se zaustavi proces našega pridruževanja Evropski uniji, da bo Evropska unija enostavno počakala toliko časa, da bo Slovenija svojo ustavo spremenila, in da se bo takrat nadaljeval proces slovenskega približevanja Evropski uniji. In na nobeni točki ni možna situacija, da bi bila naša ustava oziroma da bi bil evropski sporazum uveljavljen v navzkrižju ali nasprotju z ustavo. Ker če ustave do takrat ne bi spremenili, njegove veljavnosti ne bi bilo, ker veljavnost bo ugotovil svet, ministrski svet Evropske unije po tem, ko bodo izvršene ratifikacije v vseh državah in potem, ko bo ugotovil, ali je Slovenija v tem času že izpolnila tisto prvo, časovno prvo določilo evropskega sporazuma. V vsakem primeru bi vlada v prejšnjem mandatu, je bila resnično mnenja, da je bolje spremeniti ustavo že pred ratifikacijo, da bi to vprašanje razčistili, da bi ga enkrat dali z dnevnega reda. V prejšnjih fazah pogajanj z Evropsko unijo smo se pogovarjali tudi o tej možnosti za razliko oziroma kot kontra predlog drugim stališčem Evropske unije, ki so nekaj časa, neko obdobje predvidevala, da bi morala Slovenija sprejeti tudi poseben sporazum z Italijo, da bi morala dati posebne koncesije Italiji v zvezi z optanskimi nepremičninami. Dve leti smo se pogajali z Evropsko unijo, na koncu smo lansko leto prešli do tega tako imenovanega španskega kompromisa, ki ga je v celoti sprejela Evropska unija, ki ga je močno pozdravila mednarodna skupnost, in ki ga je sprejel, potrdil tudi ta Državni zbor. In ta španski kompromis, ta ki je vgrajen, ki je vključen, priključen tudi evropskemu sporazumi, pa je tisti končni merodajni dogovor, ki je tudi obvezen v Sloveniji. In ta pravi, torej da do uveljavitve evropskega sporazuma mora Slovenija opraviti prvi del sprememb, drugi del sprostitve nepremičninskega trga pa v štirih letih po ratifikaciji oziroma po uveljavitvi evropskega sporazuma. In to je tisto, kar je po umestnih fazah, prejšnjih fazah pogajanj ostalo kot dogovorjeno in kot torej priključeni del evropskega sporazuma.
Če dovolite, še nekaj seveda odgovorov in tudi razmišljanj o evropski debati. Prav je, da razpravljamo o teh temah, prav je, da slišimo tudi različna mnenja; slišimo kritična in nasprotja mnenja. Evropske debate potekajo danes pravzaprav v vseh evropskih državah, o različnih točkah, o različnih temah; ponekod razpravljajo v tem trenutku o uvajanju skupne evropske valute, to je glavna tema v večini članic Evropske unije; drugje razpravljajo o prilagajanju svoje zakonodaje, o vstopu v Evropsko unijo. Za obe razpravi pa je značilno, da se pravzaprav osredotočata na točko ali naj posamezne evropske države odstopijo del svoje suverenosti oziroma ali naj jo prenesejo na to skupno evropsko združbo. In proevropska, protievropska stališča slišimo povsod, to je legitimna razprava, čeprav je tendenca kljub seveda včasih zelo zapletenim procesom, zelo različnim stališčem. Tendenca gre v tej smeri, da se Evropska zveza naprej utrjuje, da se poglablja znotraj, torej da poglablja svojo integracijo, da poleg evropskega trga, skupnega trga, uvaja še druge instrumente, da bo uvedla skupno evropsko valuto, da se dogovarja o skupni notranji politiki, da se dogovarja o skupni obrambni politiki, o skupni zunanji politiki. Da se v tem trenutku na medvladni konferenci dogovarja o tem, kako uskladiti, kako spremeniti mehanizme odločanja v Evropski uniji, kako bi se Evropska unija na tak način konsolidirala, da bo delovala čim bolj učinkovito, v soočanju na svetovnem trgu, na soočanju z velikimi svetovnimi partnerji, da bo tudi, ne samo gospodarski ampak politični faktor, in da se bo pripravila na sprejem novih članic, ker obstaja resna bojazen, da sedanje strukture Evropske unije ne omogočajo razširitve oziroma da bi povečanje števila članic brez spremembe mehanizmov napravilo celotno Evropsko unijo neučinkovito.
Pričakujemo oziroma Evropska unija sama pričakuje da se bodo te razprave končale s pozitivnimi stališči, odločitvami, sklepi, do konca junija na amsterdamskem vrhu Evropske unije, in da se bo potem v šestih mesecih, da se bodo potem v šestih mesecih o teh sklepih začela pogajanja s prvimi državami kandidatkami za novo članstvo v Evropski uniji. Obstaja še veliko različnih mnenj, kako dolgo bodo trajala ta pogajanja in kdaj bo prišlo do dejanske vključitve prvih novih članic v Evropsko unijo. Najbolj optimistične napovedi danes ne gredo pred leto 2001, večinoma menijo, da bo to leto 2002, nekateri, da utegne biti to še kakšno leto pozneje. Skratka, proces, ki je pred nami je še zelo zapleten, v njem je še veliko neznank, tudi v sami Evropski uniji in tudi seveda v odnosu do novih članic.
Tisto, kar je v teh, kar je drugačno pri tem, kar sem danes poslušal gospoda Peterleta, drugačno od teh evropskih debat, je to, da se pravzaprav pri njemu koncentrira vse samo na vprašanje vlade: vlada in Evropska unija, kaj je vlada narobe storila, kaj vse je vlada vse narobe naredila in tako naprej. Tako da pravzaprav ta debata ni evropska debata v tem smislu, ampak je običajna debata, pač protivladna debata, ki jo povsem legitimno lahko inicira opozicija. Vprašljivo je seveda, vsaj z mojega vidika, ali gre pri tem res zlorabljati tudi takšne teme, kot so strateški interesi Slovenije, Evropska unija, Nato, skratka, pomembne zgodovinske dolgoročne odločitve Slovenije.
Zelo me bo veselilo, če se bo pokazalo, da želi gospod Peterle in opozicija resnično samo prispevati k temu, da bomo hitreje delovali, da se bomo čim hitreje vključili v Evropsko unijo. To se da sicer zelo enostavno dokazati s pozitivnimi odločitvami, tako v zvezi z ratifikacijo, ki je trenutno ključno vprašanje dinamike našega vključevanja v Evropsko unijo, in zlasti v odnosu do spremembe ustavnega člena, 68. člena ustave. Če se mi danes dogovorimo o spremembi 68. člena ustave, če to recimo - bom dejal hipotetično - danes na neki nočni seji rešimo ta problem, smo rešili vsa vprašanja, ki v tem trenutku obremenjujejo našo kandidaturo tudi za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Vsa vprašanja se koncentrirajo okrog tega. Če smo sposobni te odločitve, bomo napravili odločilni korak, tako za članstvo v Evropski uniji kot, po mojem prepričanju, tudi za Nato, če bi bili sposobni te odločitve. Vendar ta odločitev pa gre preko sposobnosti tudi koalicije. Za njo je potrebna dvotretjinska večina parlamenta.
Veliko slišimo seveda takšnih ugotovitev, saj smo za Evropo, smo za spremembo ustave, ampak, ampak, ampak... In potem se v nadaljevanju vse naredi, da bi tisti "ampak" postali seveda tako dolge ovire, tako resne ovire, od v proceduralnem smislu in v vseh drugih smislih, da seveda potem sami sebe tako angažiramo za reševanje takšnih in drugačnih ovir, ki si jih sami postavljamo. Da imamo včasih resnično probleme s tem, ko moramo reševati hkrati še vrsto resnih vsebinskih vprašanj, zato da celotni vlak gre naprej. Da rešujemo vse probleme, ne samo zaradi Evropske unije, ampak seveda predvsem zaradi nas samih.
Če kdo iskreno želi pomagati v teh prizadevanjih, v teh evropskih prizadevanjih, ima veliko priložnosti, zelo jasnih priložnosti, da to stori. Če bo pri tem srečnejši, če lahko kritizira vlado, sem sam pripravljen vse te kritike prevzeti, jih sprejeti. Če bo to pomagalo našemu hitrejšemu vstopu v Evropsko unijo in tudi v Nato zvezo, k hitrejšemu premagovanju vseh teh problemov, potem je to še najmanjši problem, če bomo napravili te preskoke, če bomo resnično šli naprej.
Seveda je pa drugače, če kdo doma govori eno, si prizadeva na videz za vse te velike cilje, hkrati pa v tujini vsakomur razlaga, kako je pri nas vse slabo, kako nimamo demokracije, kako nekatere stranke celo pošiljajo takšne pamflete po vseh možnih naslovih po svetu, in tako naprej. Človek ne razume tega, zakaj je tako. Lahko si to razlagaš edino s tem, da se tako krčevito bojijo, da bi Slovenija napravila kakšen resen korak naprej, da bi dosegla kakšen resen uspeh, ker bi si potem morda vlada pripisala ta uspeh. In tako zelo jih je strah tega, da bi si vlada kakšen uspeh pripisala, da se celo veliki, to se pravi ta velika strateška vprašanja, veliki cilji Slovenije postavljajo pod vprašaj - jih bomo raje odložili do takrat, ko bomo mi na oblasti, ko bomo mi vlada, samo da ne bi do tega zdaj prišlo. To je edina možna razlaga, ki si jo lahko človek včasih da, ko to posluša. Ko tudi meni v tujini včasih razlagajo, da ne razumejo nekateri takšnih potez, ki prihajajo iz Slovenije.
Zdaj pa nazaj na tisto vprašanje, češ, kako slabo je Slovenija pripravljena. Če bi kdo prebral svetovne medije, glavne ekonomske revije, samo v zadnjih dneh, če bi samo prebral ocene, ki so jih v zadnjih dneh objavili londonski ekonomist, revija "The European", številne druge agencije. Te ocene izhajajo iz predhodnega mnenja, ki ga je pripravila Evropska komisija pred približno tednom dni, Evropska komisija, ne kakšen inštitut nekje tam blizu Bruslja, in kjer Evropska komisija daje svojo predhodno oceno o tem, kako so posamezne države kandidatke kvalificirane za začetek pogajanj o polnopravnem članstvu. V tej analizi Evropske komisije, ki jo prenašajo vsi glavni mediji, Slovenija ni zadnja, tako kot smo slišali, da bi nas prehitevali vsi, od Bolgarije, Romunije do Estonije itn. Res je, da je Slovenija samo na drugem mestu. Da v tem trenutku v tej analize Evropske komisije še vedno na prvem mestu postavljajo Češko, na drugo Slovenijo, potem Poljsko, Madžarsko itn. Prepričan sem, da bomo tudi to kmalu popravili. Res je torej, da smo samo na drugem mestu, ampak to je seveda daleč od tistega zadnjega mesta, o katerem je govoril gospod Peterle že tolikokrat v teh mesecih. Bili bi na prvem mestu in smo v tistih ocenah, kjer se izhaja iz dejanske ekonomske usposobljenosti države, iz dejanskih rezultatov. Vendar ta ocena kombinira to, to s kriterijem, koliko zakonodaje smo resnično prilagodili. Po tem kriteriju, torej tehnične pripravljenosti, potem pridemo na drugo mesto za Češko.
Druga ocena, ki je te dni v svetovnih medijih, je ocena londonske agencije za oceno kreditnih rizikov, ene najbolj znanih v svetu, mislim, da je to IBCA, kjer daje Sloveniji ponovno tako imenovani A rating kot edini državi v tranziciji pred Češko. To pa je ocena, ki ne izhaja, ki ne upošteva kot kriterij trenutne stopnje usklajenosti z zakonodajo z Evropsko unijo, ampak dejansko ekonomsko finančno moč o državi in tudi njeno perspektivo. Ta ocena je še nekoliko boljša kot pred letom dni in Slovenija ostaja torej ocenjena z A ratingom. To niso naša predstavljanja, to so ocene najbolj relevantnih evropskih inštitucij, svetovnih inštitucij. Lahko bi jih našteli še veliko. Če bi si kdo ogledal tudi analizo OECD-ja, ki je bila pred kratkim predstavljena v Parizu, bi tudi tam našel podobne ocene.
Mi seveda ne želimo živeti na nekakšnih lovorikah in na zgodbi o uspehu, kot nam tolikokrat očitajo, niti slučajno ne. Zelo dobro se zavedamo vseh nalog, vseh problemov, ki so pred nami. Zavedamo se realnosti tega sveta, ki je zelo trda, zelo kruta in te realnosti. Nihče nima nikoli zagotovljenega v naprej takšnega mesta in takšne gotovosti in takšnega uspeha. Vedno je treba iti naprej, vedno prihajajo novi izzivi in vedno prihajajo tudi ciklično krize, težave. To je očitno v vseh državah.
Tisto, kar je v teh tujih analizah v zadnjem času najbolj izpostavljeno v negativnem smislu, to izhaja tudi iz tistega znanega članka temeljite analize v Financal Times-u, sta dve vprašanji. Eno je, da je Slovenija na razpotju, kar se tiče liberalizacije svoje zakonodaje oziroma svoje poti. Ali se bo tukaj naprej zapirala, ali se bo odpirala proti zahodnemu svetu. Torej to je tisto ključno vprašanje. In kot razlog za to vprašanje navajajo slavni 68. člen ustave, ki še vedno ni spremenjen, in vprašanje, ali bomo zmogli to politično moč in voljo, da ga bomo spremenili, ker dokler imamo ta člen v ustavi, Slovenija zelo transparentno za vse ne odgovarja, ne izpolnjuje pravil iger v Evropski uniji, v Natu zvezi v zahodnem svetu. To je tisto ključno vprašanje. In definitivno lahko zatrdim, če tega ne bomo storili, ne bo nič z našim članstvom v Evropski uniji in to se tudi v veliki meri povezuje s članstvom v Natu. Ker družba Nato držav, ki sicer obrambna zveza izhaja iz tega, da so to države, ki sprejemajo enaka pravila v gospodarstvu, v politiki, v demokraciji, če imajo enake cilje, enake vrednote, enaka pravila igre in seveda vse to tudi obrambno povežejo v takšno obrambno zvezo. To bomo morali spremeniti, ali pa bo Slovenija ostala neka majhna, zaprta država. In vsi ocenjujejo, da se približujemo tistemu kritičnemu obdobju v času, ko se bomo morali odločiti, ko se bo treba odločiti, ko ne bo možno eno in drugo. Če se še ne bomo odločili, potem bomo zaostali, potem bomo zaostali tudi s procesi našega vključevanja v EU in Nato.
Druga takšna pripomba v zadnjem času je bila naš odnos do tujih investicij. So kritični, tudi sam sem kritičen. Na tej točki se nismo uspeli odpreti, ampak k temu prispeva tudi zelo negativen odnos velike dela slovenske politike do tujih vlaganj. Morda moram biti na tej točki samokritičen. Morda tudi v vladi nismo storili dovolj, da bi takšne pomisleke, takšne dvome razbili, da bi jih odpravili, da bi pokazali, da tuja vlaganja ne prinašajo razprodaje Slovenije, kot se včasih sliši, ampak da prinašajo delovna mesta, da prinašajo znanje, "know-how", nov razvoj, nove trge, da jo pravzaprav potrebujemo, če želimo hitrejši razvoj. In na tej točki postaja to tudi ključno vprašanje. Brez tujih vlaganj tako kot sedaj, do sedaj, s sorazmerno majhno stopnjo tujih vlaganj, si bo Slovenija težko pospešila stopnje rasti; stopnje rasti, ki so sicer solidne, gledano z vidika zahodnih ekonomij, razvitih gospodarstev - 3 - 4% stopnje rasti so solidne. Vendar mi bi želeli več, mi bi želeli 5, 6 ali celo več, ampak za to nimamo dovolj akumulacije, za to rabimo "know how", velikokrat tuji "know how", za to rabimo večjo integriranost v vseh vidikih v svetovno ekonomijo.
Eden izmed problemov je tudi naš majhen monetarni prostor, centralna banka. Banka Slovenije je v zadnjem času intervinirala z večjimi restriktivnimi ukrepi. Znani skrbniški računi so izjemno razburkali različne finančne in ekonomske inštitucije v svetu. Praktično so se zaustavila vsa tuja vlaganja v Slovenijo. To je resno vprašanje ali je to politika, za katero se je Slovenija odločila in s katero bo nadaljevala. To sicer sodi izven, to ni v pristojnosti, odgovornosti vlade, vendar močno vpliva tudi na delo oziroma na probleme, na gibanja, s katerimi se mora soočati vlada. To vpliva na zaposlenost, vpliva na gospodarsko rast. Upam, inicirali smo takšne razprave z našimi ekonomisti, z Banko Slovenije, z monetaristi, da bomo našli rešitve, da ne bi bilo potrebno reševati majhnosti našega monetarnega prostora, s tem, da mora Banka Slovenije restriktivno delovati na trgu pri vsakem nekoliko večjem tujem prilivu tujih deviz. Takšna situacija nas spravlja v razvojno stagnacijo in v nezmožnost, da bi prišli do nekega hitrejšega proboja. To je verjetno najresnejše ekonomsko vprašanje, ki ga moramo v najbližji prihodnosti rešiti v Sloveniji. Na to se navezuje tudi vprašanje tečaja in pa vprašanje obresti.
Slovenija je resnično pred pomembnimi koraki, pred pomembnimi odločitvami in ta parlament jih bo moral sprejemati. Tiste poteze, tiste odločitve, ki jih bomo sprejeli v naslednjih mesecih, bodo močno vplivale na razvoj Slovenije v naslednjih najbrž ne samo štirih letih, ampak v daljšem obdobju. Zato se moramo o vsem tem resnično temeljito pogovoriti. Zato je zelo pomembno prvič, da najdemo tiste ustrezne razvojne spodbude, ki jih tudi nujno potrebuje naše gospodarstvo in naše gospodarstvo, ki se plebiscitarno odloča za Evropsko unijo, za evropski trg, ker Slovenija ne more izolirano preživeti brez njega. 70% našega izvoza gre v Evropsko unijo. Mi smo že sedaj izjemno močno povezani z evropskim trgom. Mi si ne moremo privoščiti poti izven Evropske unije, iz gospodarskih razlogov. Torej gospodarstvo je absolutno za.
Tisto, kar moramo najti skupaj z našim gospodarstvom, so nekateri takšni proboji. Vlada se zelo intenzivno ukvarja s tem, da bi v naslednjem koraku predložila gospodarski paket, ki bo dajal takšno perspektivo, ki bo razreševal neka najbolj odprta vprašanja. Ob tem je zelo pomembno, da obdržimo tudi dosedanje socialno ravnotežje v Sloveniji. To je ena izmed prednosti, ki jih ima Slovenija. Če bomo uspeli zagotoviti razvoj ob socialnem ravnotežju, potem je to zagotovljen uspeh, ampak ne za posamezno politiko, ampak za vse Slovence.
Zato zaskrbljuje tudi tendenca povzročanja ali odpiranja tudi iniciranja nekaterih štrajkov, ki postavljajo vlado in državo pred to soočanje, da se mora s tem spopasti in meriti sile v tem, češ če bo država popustila, potem bodo stavkajoči izsilili svoje, ampak potem bodo za njimi še vsi drugi, celotna veriga. To pomeni padec dohodkovne politike, padec politike investiranja, ki jo želimo intenzivirati v naslednjem obdobju, to pomeni počasnejši razvoj Slovenije. Zato resnično upam, da bomo uspeli obdržati tudi vnaprej sorazmerno konstruktiven odnos tudi sindikatov v tej državi, ki tudi igrajo pomembno vlogo pri vprašanjih, tudi odločanja navsezadnje, o Evropski uniji, o našem nadaljnjem razvoju. In v teh vprašanjih torej najti ustrezen čim širši nacionalni konsenz. Če na tem ne bomo uspeli, če bo kdo mislil, da bo samo vlada trpela politične posledice, če bodo uspeli štrajki, če se bo zlomila dohodkovna in druga politika, ta se moti - te posledice bodo leta in leta potem trpeli vsi Slovenci. In to bo ena izmed točk preizkušanja v naslednjih mesecih, v naslednjem obdobju. Če bomo uspešno zdržali, potem bomo ena izmed uspešnih evropskih držav. Sicer pa se bojim, da bomo v nasprotnem primeru seveda imeli veliko več razvojnih težav in veliko več takšnega in pa drugačnega životarjenja.
Na koncu bi želel poudariti, da vlada zelo resno dela na evropskih vprašanjih. Ne bom trdil, da je vse idealno. Strinjam se sam, sam sem včasih nezadovoljen, ker bi želel več, tudi še več rezultatov. Manjka nam kadrov, manjka nam ustrezno usposobljenih kadrov, zlasti pravnikov in ekonomistov za takšne dejavnosti. Skušamo jih pridobiti, pozivamo predvsem mlade ljudi, da se vključijo v ta prizadevanja. Vendar to se da rešiti in tega se zavedamo, in to bomo seveda s to našo kadrovsko bazo, ki v majhni Sloveniji ni tako enostavno zagotovljiva, da bomo to rešili, in da bomo seveda čim bolj uspešno odgovarjali na številne izzive, strokovne, pravne, gospodarske in druge, vse, ki jih predstavlja takšna Evropa.
Evropa diktira tempo sedaj naprej, tudi s svojim združevanjem naprej. Z evropsko valuto, s proračunskimi redukcijami, s povečevanjem konkurenčnosti. Vse to pa pomeni dodaten pritisk tudi na Slovenijo, da moraš več storiti z vidika povečevanja svoje konkurenčnosti, če želimo ne samo slediti, ampak nekoliko zmanjšati razvoj. Evropa je pa v to prisiljena zaradi pritiska ZDA, zaradi pritiska azijskih držav, zaradi vedno hujše konkurenčne borbe v svetu. In ta borba je trda in v tej borbi majhna Slovenija lahko uspe samo, če bomo resni, če bomo dosegli, obdržali ustrezno stopnjo soglasja, tudi tolerantnosti. Če se ne bomo ukvarjali samo sami s sabo in se šli neskončnih iger sami s sabo, kot da je svet okrog nas izoliran in da nas bo čakal, da bomo mi končali te svoje igre. Ne bo nas čakal - potem bomo res zaostajali.
Torej, izzivi so veliki, realnosti so trde, in upam, da jih bomo skupno uspeli v tem parlamentu, v tem mandatu uspešno razreševati. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa predsedniku vlade, dr. Drnovšku. Besedo dajem podpredsedniku vlade, gospodu Marjanu Podobniku.
MARJAN PODOBNIK: Spoštovani predsednik! Poslanke in poslanci! Dovolite, da kolikor je mogoče, na kratko predstavim stanje ter aktivnosti in namere slovenske vlade, vezane na zaščitno ureditev. Opravičujem se, da po sinočnem srečanju predsednikov parlamentarnih strank nismo uspeli pravočasno pismeno seznaniti poslanske skupine in jih doslej nismo seznanili s pismi, torej nismo uspeli posredovati pismenega dokumenta o stanju na tem področju in aktivnostih slovenske vlade. To se je zgodilo in se opravičujem tudi zaradi nekaterih dilem, kako naj bi potekala današnja seja o delu, namenjeni zaščitni ureditvi; upam, da bomo lahko ta del v čim krajšem času nadoknadili.
O tem, kaj je bilo narejenega oziroma kaj ni bilo narejenega in zakaj v času prejšnje vlade, se lahko pogovorite pač tisti, ki ste bili zraven. Razen nas, ste bili praktično vsi dolga obdobja zraven, postavite si ogledalo, vključno z nekaterimi, ki ste bili v funkcijah zunanjega ministra ali pa nekaterih, ki se vam še stoli niso pohladili. In zato moram povedati, da gre za precejšnjo stopnjo sprenevedanja v tistem delu, ko se govori o tem, kaj je bilo zamujenega v preteklosti. Od tega se ograjujem. Govoril bom o tem, kaj dela in verjamem, da dobro in intenzivno dela vlada, odkar je bila imenovana. In priznati je potrebno, da je bilo tudi prej, tudi v času, v prejšnjem obdobju marsikaj že narejenega. Veliko stvari se pripravlja, za nekatere stvari pa je dejansko potrebno, se je potrebno politično dogovoriti in tudi vsebinsko doreči.
Stvari ne nameravam niti olepševati niti slikati bolj črne, kot so in povem, da gre, ko gre za zaščitno ureditev, za zelo resen in zahteven projekt. In verjamem, da je prav zato, ker gre za resen in zahteven projekt in zaradi časovne stiske, da bi bilo prav, da bi vsi tisti, ki vam je in ki nam je za dobro Slovenije, pri tem projektu sodelovali s polno mero dobronamernosti, pri iskanju vsebinsko optimalnih rešitev za Slovenijo. Mimogrede, tudi različni pogledi na rešitev ustavnega vprašanja, nas vse skupaj spodbujajo k odgovornemu iskanju čim boljše rešitve, ki bo korektna in za državo dobra.
Mislim, da je tudi rešitev, da se o teh vprašanjih, od imenovanja nove vlade srečujemo s predsedniki vseh parlamentarnih strank, da je ta rešitev dober obet tudi za uspešno izpeljavo projekta zaščitne ureditve, ker če bomo skupaj delali in si tekoče izmenjavali poglede, torej tudi različne poglede na posamezna vprašanje, je verjetnost, da bomo uspešno pripeljali postopek do konca, toliko večja.
Sedaj pa če grem na konkretne zadeve, povezane z zaščitno ureditvijo. Po prvem odstavku 3. člena o prometu z nepremičninami, je promet z nepremičninami prost pod pogoji, ki jih določa zakon. Za nepremičnine se po tem zakonu štejejo zemljišča, stavbe in posamezni deli stavb. Od nepremičnin, ki so zemljišča, so kmetijska zemljišča že zavarovana. Prvič, z določbami zakona o kmetijskih zemljiščih, ki vežejo veljavnost pravnega posla, prenos lastninske pravice na odobritev upravne enote. In drugič s predkupno pravico, ki jo lahko uveljavlja sedem predkupnim upravičencev. In tretjič tudi z določbami, ki urejajo status kmeta. Zakon o kmetijskih zemljiščih vsebuje tudi posebne določbe o zakupu kmetijskih zemljišč in posebne določbe o agrarnih operacijah.
Zakon o gozdovih prav tako varuje splošno korist pri prometu z gozdovi s pravnim inštitutom predkupne pravice Republike Slovenije, lokalnih skupnosti, lastnikov mejašev in drugih lastnikov, katerih gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. In povedati je treba, da je kmetijskih zemljišč in gozdov seveda velika večina, prek 90%.
V zvezi z vodami se pripravlja nov zakon o vodah, danes pa so vode, vodna in priobalna zemljišča učinkovito zavarovana po zakonu o vodah in zakonu o varstvu okolja.
Od nepremičnin, ki so objekti, pa je posebej urejen promet s stanovanji in stanovanjskimi hišami ter promet s poslovnimi stavbami in poslovnimi prostori. Od osnovnih režimov so torej brez posebnih varovalnih mehanizmov ostala le stavbna zemljišča. Glede na to, da bo po poteku rokov iz 64. člena sporazuma o pridružitvi, promet z nepremičninami v bistvenem delu sproščen, bodo možna le tista odstopanja, kjer načelo nediskriminacije iz pravno političnih razlogov v Evropski uniji še ni dosledno uveljavljeno.
Državam so eventualno dovoljeni prehodni prilagoditveni roki. Po njihovem poteku pa nadaljnje zniževanje že dosežene ravni temeljnih pravic ni več dopusten. Pri določanju zaščitnih mehanizmov bo Vlada Republike Slovenije upoštevala tudi dejstvo, da organi Evropske unije ne sankcionirajo le očitne diskriminacije, temveč so zelo občutljivi tudi za vse oblike prikrite diskriminacije, to je razlikovanja, do katerega pride na podlagi na videz dopustnih metod in sredstev. Najkasneje ob uveljavitvi pridružitvenega sporazuma, torej po ratifikacijah v vseh petnajstih parlamentih držav Evropske unije in v evropskem parlamentu, predvidoma po oceni v 12 do 18 mesecih, bo potrebno odpraviti vse omejitve, ki niso v skladu s sprejetimi obveznostmi iz sporazuma. Kot že rečeno, pa bomo na drugi strani primerno zaostrili obstoječe določbe, ki so v odnosu do prevzetih obveznosti pretirano liberalne. Vendar pa v primerjavi z pridružitvenimi sporazumi drugih držav srednje in vzhodne Evrope lahko ugotovimo, da Slovenija zaradi dikcije sporazuma nima pravice vpeljati omejevalnih določb glede naravnih virov kmetijskih zemljišč in gozdov. Te države namreč smejo diskriminirati tujce iz Evropske unije tako, da jim na teh območjih dovoljujejo le najem. Določena odstopanja so torej možna le v tistih primerih, v katerih tudi članice, države članice Evropske unije, ohranjajo svoje notranje predpise, ker evropsko pravo pač glede določenih vprašanj še ni določno. V okviru načela prostega gibanja delavcev po drugem odstavku 48. člena pogodbe, gre za odpravo vsakega razlikovanja, ki temelji na državni pripadnosti. Tako z vidika zaposlitve, plačevanja, kot tudi siceršnjih delovnih pogojev in pogojev zaposlovanja. Na dejstvo dela v določeni državi se navezuje tudi pravica bivati v tej državi in torej tudi pravica pridobiti stanovanje pod enakimi pogoji kot veljajo za državljane te države. Direktiva iz leta 1986 tako določa, da delavci, državljani neke druge države članice, uživajo glede stanovanja vključno s pridobitvijo lastnine na takem stanovanju enake ugodnosti kot domačini s tem, da morajo imeti taki delavci tudi dostop do seznamov prostih stanovanj, torej tudi do seznamov socialnih in solidarnostnih stanovanj.
Vendar pa so mnenja teoretikov evropskega prava deljena, ko gre za presojo, ali gre za prekomerno omejevanje pravice do prostega gibanja delavcev, če se dodeljevanje socialnih stanovanj, kreditov za nakup takih stanovanj ali za subvencioniranje najemnine veže na dejstvo določene dobe bivanja v državi. Tu ima Slovenija odprto možnost in pripravljamo ustrezno ureditev. V Evropski uniji, kljub deklariranemu načelu o svobodi nastanjevanja, obstoji v predpisih posameznih držav več režimov, ki različno omejujejo nakupovanje drugega, to je začasnega bivališča; največkrat gre za počitniške hišice. Pripravljamo ustrezne zakonske restrikcije na tem področju. Pri tem bi bilo smiselno slediti že obstoječim možnostim, ki pridobivanje takih nepremičnin vežejo na sistem dovoljenj, na čas bivanja v državi in ali na dejstvo stalnega prebivališča. Zato pripravljamo ustreznejšo ureditev na področju pridobivanja dovoljenj za stalno bivanje.
Nevtralni oziroma nediskriminatorni varovalni instrumenti se izražajo skozi instrumente regulacije prostorskega razvoja Slovenije. Če primerjamo ureditve drugih evropskih držav, ugotovimo, da ne razpolagajo z nikakršnimi drugimi, bistveno drugačnimi možnostmi pridobivanja nepremičnin za namene graditve ali za pridobivanje nepremičnin v javno last, za javne potrebe, kakršni niso znani oziroma bi ne mogli biti uporabljeni tudi v naši ureditvi urejanja prostora. Bistvena razlika je torej le v razdelanosti posameznih instrumentov in v uigranosti posameznih civilno-pravnih instrumentov, kot je na primer predkupna pravica, upravno-pravnih instrumentov, kot je primer razlastitev, planskih instrumentov, kot so primer rezervacije, in ekonomskih instrumentov, kot so davki in takse, ki kot celota posredno vplivajo na večjo ali manjšo ponudbo zemljišč, na oblikovanje cen nepremičnin ter na posledično lažjo dostopnost zemljišč tudi za investitorje, posegov javnega pomena, zlasti občin. Iz sistemskih razlogov, ki jih delimo na:
1. civilno-pravne in upravno-pravne instrumente urejanja prostora.
2. instrumente planiranja in urbanističnega načrtovanja prostora.
3. ekonomske in socialne instrumente zemljiške politike.
Znotraj segmenta civilno-pravnih in upravno-pravnih instrumentov urejanja prostora se prvenstveno pripravlja:
1. uvedba zakonite predkupne pravice na nezazidanih stavbnih zemljiščih.
2. odprava določb o skladih stavbnih zemljišč.
3. določitev pojma pravice graditi na določenem zemljišču (pri tem je pomembna zlasti uzakonitev stavbne pravice v novem zakonu o lastnini in drugih stvarnih pravicah).
4. posodobitev določb o razlastitvi.
5. vzpostavitev celovitega sistema pridobivanja in opremljanja stavbnih zemljišč, zlasti na primer komasacija stavbnih zemljišč, obvezna zložba, obvezna parcelacija, prostorske rezervacije in tako naprej.
6. posodobitev in sistem medsebojnega povezovanja raznih prostorskih evidenc.
Znotraj segmenta instrumentov planiranja in urbanističnega načrtovanja prostora je v pripravi:
1. Natančna razmejitev lokalne in državne pristojnosti po področjih urejanja prostora.
2. Določitev pravila za razrešitev konflikta med različnimi režimi namenske rabe na istem območju, kadar se režimi izključujejo in ne dopolnjujejo.
3. Določitev vloge nekdanjih nosilcev planiranja v smislu sonaravnega razvoja, zlasti tudi položaj Zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine in njihovo pravočasno udeležbo postopkov v postopkih priprave planskih in urbanističnih podlag.
4. Določitev širše oziroma jasne pristojnosti države pri varovanju njenih interesov, v postopkih potrjevanja občinskih planov.
5. Poleg razlastitvenih aktov za kulturne in zgodovinske spomenike in naravne znamenitosti se pripravlja določitev posebnih režimov še za obalni in obmejni pas ter poseben postopek za določanje objektov in okolišev objektov, ki so posebnega pomena za obrambo.
6. Določitev načina in postopkov za določanje posebnih območij, na katerih bi bilo edino dopustna gradnja počitniških objektov.
Znotraj segmenta ekonomskih in socialnih instrumentov zemljiške politike so v pripravi:
1. Zakon o davku na nepremičnine - je pripravljen na Ministrstvu za finance.
2. Določbe o davku na neuporabljeno zemljišče. Tega instrumenta danes praktično ni, saj nadomestilo za uporabo nezazidanega stavbnega zemljišča nima ustreznega učinka.
3. Instrumenti za zajemanje povečane vrednosti zemljišča.
4. Spodbujevalni instrumenti. Sem sodi zlasti financiranje komunalne infrastrukture, stanovanjske gradnje ter sanacije in razvoja posebnih indegradiranih območij, kjer bo potrebno poleg komunalnih prispevkov, proračunskih virov in komercialnih kreditov razmisliti tudi o možnosti uvajanja hipotekarnih kreditov.
V pripravi so tudi nekateri pomembni ukrepi, ki bi jim lahko dali skupno ime gospodarske reforme in prilagajanje pravnega reda evropskim normam. Če bo interes, se lahko v nadaljevanju predstavijo in se pogovorimo tudi o teh ukrepih.
Za konec bi rad povedal, da v celoti podpiram in verjamem, da lahko rečem to v imenu celotne vlade, da podpiramo zahteve predlagateljev. Torej vseh pet točk, ki so jih predlagatelji navedli kot zahteve današnje izredne seje Državnega zbora. Še več. Kot doslej želimo, da bi tudi v prihodnje pri izvajanju tega projekta aktivno sodelovali tudi predstavniki vseh parlamentarnih strank. In zagotavljam lahko, da v primeru, da bo ob oblikovanju teh strategij in izvajanju drugih točk, ki ste jih navedli, torej, da če boste prišli s konkretnimi predlogi in argumentiranimi predlogi sprememb usmeritve vladne politike na tem področju, da bodo vaši predlogi tudi upoštevani. Tako je bilo tudi doslej.
Želim, da bi ta zahtevan in obsežen projekt, ko gre za zaščitno ureditev in tudi sicer za prilagajanje slovenske zakonodaje evropskim normam, da bi bil to projekt, ki ima zaradi pomena brez dvoma nacionalni značaj in je prav, da bi kljub nekaterim ostrim besedam dosegli sodelovanje vseh strank parlamentarnih skupin. Povem lahko še to, da je znotraj vlade, to je bilo nekaj vprašanj, gospoda Peterleta sedaj ni tukaj, kako je konceptualno, kako je vlada organizirana, da bo ta zahteven projekt lahko izvedla. Lahko zagotovim, da je sistem tako postavljen, da nam zagotavlja, da so vsi predvideni ukrepi; jaz sem sedaj govoril za področje zaščitne ureditve, prav tako pa velja tudi za področje urejanja, usklajevanja naše zakonodaje na drugih področjih z evropsko zakonodajo, da je možno ta projekt izpeljati v relativno kratkem času oziroma če bo potrebno nekatere stvari pospešiti zaradi morebitnih stališč tudi Ustavnega sodišča, da bo možno, če bomo skupaj delali, tudi v relativno kratkem času pripraviti tako celotno ureditev na področju, kar je še potrebno na področju zaščitne ureditve kot tudi prilagajanja naše zakonodaje.
In še enkrat, ker ne želim tudi replicirati sicer na ta del. Odločno se ograjujem od kritik na čas izpred treh mesecev ali pa več let. Tudi sam se sprašujem, zakaj marsikaj ni bilo narejenega, tudi sam se sprašujem, zakaj je bilo marsikaj takrat tako odločenega kot je bilo. Vendar trdno sem prepričan, da je danes naša skupna odgovornost, če želimo dobro Sloveniji, da probleme kljub temu, da imamo nekatere različne poglede na posamezne ukrepe tako takrat kot tudi danes, da je naša skupna odgovornost, da vse svoje znanje, energijo in sposobnosti usmerimo, zato da pridemo do optimalnih rešitev. In mislim, da je narobe, če različne poglede nekaterih ustavno-pravnih strokovnjakov zlorabljamo zato, da otežujemo pot Slovenije v smeri, za kakršno verjamem, da smo se odločili. Izkoristimo vse ljudi, ki imajo znanje in tudi mednarodne izkušnje, da bodo pripomogli, da bo ta naš skupen slovenski projekt, ki bo tudi uspešen. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se podpredsedniku vlade. Besedo dajem zunanjemu ministru, gospodu Zoranu Thalerju.
ZORAN THALER: Hvala lepa gospod predsednik. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Današnja seja slovenskega parlamenta poteka v času, ko Slovenija in vse druge države srednje in vzhodne Evrope, kandidatke za polnopravno članstvo v Evropski uniji, vstopajo v odločilno fazo priprav na začetek pogajanj za to polno pravno članstvo.
Kot veste je teh kandidatk trenutno 10. Prav je, da to kar počnemo, počnemo tudi mi. Se pravi, da resno razpravljamo o naših pripravah in naši pripravljenosti za pogajanja o polnopravnem članstvu.
Mislim, da je potrebno tudi danes na tem mestu še enkrat ponoviti trden namen Republike Slovenije, da vstopi v družbo najrazvitejših Evropskih držav to je v Evropsko unijo.
Ta namen je, prav je da se to spomnimo, Slovenija je izrazila že z izjavo dobrih namenih Junija 1991, ter nato leto za tem junija 1992, ko je takratna vlada, mimogrede bila je Demos-ova s pismom, naslovljenim na predsednike vlad držav članic, izrazila namen Republike Slovenije, da vstopi v Evropsko unijo.
Jasno opredelitev za polnopravno članstvo Slovenije v uniji je dala tudi deklaracija vlade 30. septembra leta 1994. In ta usmeritev je vseskozi prednostni cilj Slovenske zunanje politike in je opredeljena v številnih sklepih vlade in parlamenta. Tu bi posebej izpostavil naše sklepe Državnega zbora z 11. aprila lanskega leta.
Vlada je pri uresničevanju tega namena delala povsem konkretne korake in ni držala križem rok kot se včasih skuša predstaviti. Rezultat tega, so tudi dokumenti, ki jih je aprila poslala v Državni zbor.
Znano je, da je sedanja vlada z delom pričela v začetku marca. Tako je v Državni zbor vlada poslala:
1. Spisek zakonov, ki jih je treba spremeniti zaradi izvajanja sporazumov v pridružitvi med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo.
2. Izhodišča strategije Republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo.
3. Pregled usklajenosti zakonodaje naše države s priporočili Bele knjige, tako imenovani harmonogram.
4. Program usklajevanja zakonov Republike Slovenije z Belo knjigo za obdobje 1997 - 1999. To je v skladu s pridružitvenim sporazumom.
Kot dodatna informativna gradiva je takrat vlada Državnemu zboru za razpravo posredovala tudi:
1. Belo knjigo o vključitvi pridruženih držav srednje in vzhodne Evrope v notranji trg Evropske unije.
2. Gradivo Evropskega parlamenta Evropski uniji.
3. Schengenski sporazum.
4. Pogodbo o Evropski uniji to je tako imenovana Maastrichska pogodba.
Se pravi vsega skupaj približno 1500 strani dokumentov. Poleg tega je dober mesec po začetku, po svoji ustanovitvi, poslalo v parlament tudi predlog ratifikacije Evropskega sporazuma.
Sicer pa priprave vlade na članstvo Slovenije v uniji segajo v čas, ko sporazum o pridružitvi, ki je pravna podlaga zanje, še ni bil podpisan, temveč le parafiran. Tako je vlada 26. oktobra 1995 sprejela program za vključevanje v Evropsko unijo, ki je določil organizacijsko strukturo za vključevanje v unijo in določil glavna področja priprav. S tem programom so bila ustanovljena medresorska telesa, ministrska koordinacija za odnose ZU, odbor državnih sekretarjev, zadolženih za področje ter pododbori za posamezna področja. Urad za evropske zadeve je bil določen kot glavni koordinator procesa, pri čemer so bila za posamezna področja vsebinsko zadolžena pristojna ministrstva oziroma vladne službe.
Po sprejemu omenjenega programa je vlada predvsem skušala zagotoviti pravno osnovo za priprave na polnopravno članstvo, to je podpis evropskega sporazuma. Sporazum, ki je bil podpisan šele 10. junija 1996 po več kot enem letu od parafiranja in prošnja za članstvo v uniji, ki jo je Slovenija obenem vložila, sta bili ključni dejanji, ki sta vladi omogočili, da je še pospešila priprave za članstvo na vseh vsebinsko najpomembnejših področjih in začela sodelovati v vseh vidikih predpristopne strategije unije za kandidatke za članstvo. Pred tem Slovenija ni sodelovala v aktivnostih Evropske unije - imenovana predpristopna strategija. To pomeni, da smo začeli sodelovali v izvajanju sporazuma o pridružitvi, sodelovanju v strukturiranem dialogu in izvajanju Bele knjige za vključitev v notranji trg. Vsem nam je znano, da je Slovenija praktično podpisala evropski sporazum dve leti potem, ko bi ga brez nasprotovanja ene države članice unije lahko. In to se je zgodilo potem, ko je ta Državni zbor, ta parlament 11. aprila lani sprejel španski kompromisni predlog o postopni liberalizaciji, postopnem odprtju slovenskega nepremičninskega trga, ki je ena od temeljnih zadev in logik delovanja Evropske unije. Se pravi, da smo sporazum podpisali po dveh letih pogajanj, ki so bila marsikdaj zelo trda. Vidi se, da dolgotrajna in naporna. Brez španskega kompromisnega predloga, ki ga je osvojil tudi evropski vrh decembra 1995 v Madridu, podpisa na tem sporazumu ne bi bilo. In seveda se danes niti ne bi mogli pogovarjati, niti o ratifikaciji tega sporazuma, niti o tem, da Slovenija je kandidatka za članstvo v Evropski uniji. Mislim, da se je tega zavedal lani tudi parlament, ko je 11. aprila vlado pooblastil, da to stori.
O čem govori španski kompromisni predlog? Govori o našem načinu sprejema filozofije Evropske unije, to je prostega pretoka kapitala kot enega od temeljnih kamnov Evropske unije, kamor spada tudi načelo prostega pretoka blaga, idej, oseb itd. Zato je potrebno poudariti, da se ne da biti v naših slovenskih diskusijah načeloma za Evropsko unijo in istočasno nasprotovati načeloma odprtemu nepremičninskemu trgu. Dejstvo je, da bi brez pristanka na to načelo, ki je potem omejeno tudi s tem, kar smo slišali in z našo, sedaj veljavno ureditvijo, da brez pristanka na to načelo Slovenija ne bi mogla računati na približevanje Evropski uniji, kaj šele na svoje članstvo v tej zvezi.
Eno od najpomembnejših področij našega približevanja Evropski uniji je ob tem, kar sem sedaj povedal, usklajevanje ustave slovenske zakonodaje s pravnim redom Evropske unije. Vlada je intenzivno delala na procesu usklajevanja zakonodaje ter pripravila takoimenovani harmonogram kot formalni pregled usklajenosti ter na njegovi osnovi 3-letni program usklajevanja zakonodaje z Belo knjigo. Evropska komisija je včeraj na posebnem sestanku pred pripravo mnenja o naši usposobljenosti za polnopravno članstvo, izrazila zadovoljstvo z rezultati analize harmonograma, ki kažejo, da je okrog 50% slovenske zakonodaje že usklajene z zakonodajo Evropske unije. To so odstotki, ki so primerljivi z ostalimi kandidatkami oziroma jih za nekaj odstotkov celo presegajo. Takšna ocena komisije relativizira nekatere predhodne ocene o zaostanku Slovenije pri usklajevanju zakonodaje.
3-letni program usklajevanja, ki je sedaj v parlamentu, dokazuje, da je vlada temu področju namenila prioriteto. Vlada je poleg tega na osnovi programa iz oktobra leta 1995 pripravljala tudi celovito pristopno strategijo, ki bo zajela vsa področja tako usklajevalne zakonodaje kot tudi ekonomske in socialne ter druge reforme, potrebne za članstvo. Izhodišča strategije so bila posredovana Državnemu zboru skupaj s predlogom zakona o ratifikaciji, sporazuma o pridružitvi. Vlada jih je posredovala tudi Evropski komisiji, kjer so bila ugodno ocenjena. Nekateri zelo pomembni deli strategije so bili pripravljeni že pred časom. To je zelo pomembna strategija gospodarskega razvoja ter strategija zunanjih ekonomskih odnosov Slovenije. Na drugih pa je vlada v zadnjem času dela bistveno pospešila, npr. na programu reforme državne uprave. Vlada bo storila vse, da bo strategija pripravljena in sprejeta v Državnem zboru še pred koncem letošnjega leta. Gre za to, da potrebujemo to strategijo v dokončni obliki tudi za naš notranji mandat za pogajanja v polnopravnem članstvu. In če računamo na to, da se bomo pogajali o našem polnopravnem članstvu, da se bomo začeli pogajati v začetku leta 1998, se pravi naslednje leto, je to primeren rok. Tukaj je precej predstavnikov vlade, ministrov in če bo potrebno, bodo po posameznih področjih predstavil podrobneje stopnjo razvoja priprav na ta pogajanja o polnopravnem članstvu.
Vzporedno s temi najpomembnejšimi vsebinskimi vprašanji je vlada reševala tudi nekatera organizacijska, kadrovska in finančna vprašanja vključevanja v Evropsko unijo. Sklepi, sprejeti 21. novembra lani, leta 1996, v zvezi s temi vprašanji, so med drugim naložili ministrstvom in vladnim službam ustanovitev oddelkov za Evropsko unijo. Omogočili so prenos koordinacije zelo pomembnega programa PHARE v Urad za evropske zadeve, ki je odslej glavni koordinator tudi za ta del priprav na članstvo. Vlada pripravlja tudi vzpostavitev enotnega dokumentacijskega centra za potrebe državnih organov.
Lani, po samem podpisu pridružitvenega sporazuma, 10. junija 1996, v Luxemburgu, je vlada intenzivno opravljala niz tekočih nalog kot nujni del za pripravo na članstvo. Prva izmed njih je bila priprava odgovorov na vprašalnik Evropske komisije za pripravo mnenja o slovenski prošnji za članstvo. Odgovori, predani 25. julija 1996, so bili po izjavah predstavnikov komisije zelo kvalitetni. Poleg tega pa jih je Slovenija predala kot prva, čeprav jih je zaradi zamud pri našem podpisu sporazuma dobila med zadnjimi. Slovenska delegacija je včeraj, ko je praktično potekal zadnji krog pogovorov pred izdelavo mnenja o Sloveniji kot kandidatki za članstvo, komisiji izročila dopolnila teh odgovorov, ki vsebujejo vse zakonodajne in druge spremembe, ki so nastale v tem času in so pomembne za pozitivno mnenje.
Zelo pomembna je tudi aktivnost vlade, ki je takoj po podpisu pripravila tudi vse potrebno, da se čimprej uveljavi trgovinski režim, ki ga slovenskemu gospodarstvu prinaša pridružitveni sporazum. Tako imenovani začasni sporazum o trgovini - ta inštitut je bil uveljavljen v uniji, zato ker ratifikacijski postopki praviloma tečejo dolgo časa, tudi do dve leti - se pravi, ta začasni sporazum o trgovini, ki je nadomestil prejšnje, za Slovenijo dolgoročno gledano manj ugodne sporazume o sodelovanju, je bil podpisan 11. novembra lani, 1996, in se je začel uporabljati 1. januarja letos. Gospodarsko gledano je to Slovenijo dokončno ločilo od režima, ki velja za druge države nekdanje Jugoslavije.
Spoštovane poslanke in poslanci! Iz navedenega je razvidno, da je vlada ves ta čas, in zavedamo se, kakšen je ta čas bil, zame osebno je tudi pomenil, da niti nisem bil član vlade po znanih dogodkih lani, ampak sicer je bil to čas predvolilnih priprav, samih volitev in povolilnega obdobja. Se pravi, vse to našteto kaže, da je vlada intenzivno delala na pripravah na vključitev. In da so ocene, ki so jih za to delo dajali partnerji v tujini, ugodne. O nekaterih ocenah, ki so verjetno najobjektivnejše, zato ker jih prikazujejo eminentne inštitucije na zahodu in mediji, je že govoril predsednik vlade. Tako v zadnji številki "European Voica", ki je glasilo v Bruslju, zelo blizu stališčem evropske komisije, Slovenija nastopa kot druga najbolj usposobljena kandidatka za polnopravno članstvo v Evropski uniji za Češko; tretja je Madžarska, četrta je Estonija, peta Poljska, in potem ostalih pet držav do desetega mesta. Podobno smo na prvem - ponavadi se izmenjujemo na prvem in drugem mestu s Češko. V že omenjenem IBCA analizi smo na prvem mestu.
Naj citiram še nekaj pomembnih ocen, upoštevanja vrednih govornikov oziroma medijev na zahodu. Tako münchenski Sit Deutsche Zeitung 2. aprila letos ocenjuje, da je Slovenija med vsemi kandidatkami za članstvo gospodarsko v najboljšem položaju, boljšem od Češke. Die Presse 18. marca letos ugotavlja, da bi si ravno Slovenija zaslužila glede na svojo dolgoročno politično stabilnost, nedavnih težav pri oblikovanju vlade ne gre precenjevati, pravi, glede na pripadnost Evropi v svojem izjemno makroekonomske dosežke, da bi si zaslužila, da je uvrščena med najbolj kvalificirane kandidatke za polnopravno članstvo v Evropski uniji itn. Pri tem je potrebno ponovno poudariti, to je bilo tudi danes že povedano, da se vlada v polni meri zaveda, da v procesu priprav na članstvo manjka bistveni del. To je ratifikacija sporazuma o pridružitvi. To je še posebej pomembno, ker je ravno ratifikacija sporazuma tisti element, brez katerega ni nadaljevanja poti v polnopravno članstvo.
In dovolite mi izraziti stališče, da je to tisto, kar najbolj manjka za še ugodnejšo oceno naše pripravljenosti za vstop v Evropsko unijo, o čemer teče danes debata. Tako se tudi točka dnevnega reda imenuje.
Zato predlagam, da to storimo čim prej. Mi smo, kar smo podpisali sporazum iz znanih zunanjih objektivnih razlogov, v bistvu ga zadnji ratificiramo. Verjetno bo potrebno še približno leto dni, da bodo to storile vse države članice in zato je prav, da priložnosti glede tega izkoriščamo, in da si jih tudi ustvarjamo. V tem kontekstu je seveda ključno vprašanje členov ustave, ki je v očeh vseh predstavnikov Evropske unije, ne samo nje, tudi ZDA in drugih, viden kot protievropski. In včasih ima človek občutek, da je v ustavi nekakšen kamen okoli vratu slovenskim ambicijam, zato da se enakopravno poveže v Evropsko unijo, pa tudi Nato. Zato bi posebej izpostavil pomen aktivnosti, ki tečejo tudi glede sporazumevanja strank v teh vprašanjih. To je znani osnutek sporazuma parlamentarnih strank o skupnem delovanju pri vstopanju v Evropsko unijo. Glede tega so bile v zadnjih dneh storjeni nekateri koraki naprej in izražam upanje, da bodo stranke tak sporazum tudi v najkrajšem času podpisale.
Ko govorimo o ustavni zaščiti zemljišč, naj ponazorim dejansko situacijo v Sloveniji, ki je včasih zamegljena zaradi precejšnjega hrupa, ki se je okoli teh vprašanj vzpostavil na podlagi zadnjih rezultatov javnega mnenja na zelo reprezentativnem vzorcu. Ko so vprašali ta reprezentativni vzorec slovenskih državljanov, ali so pripravljeni prodajati svoje hiše ali zemljišča tujcem, je takih, ki so to pripravljeni počenjati, 3,3%. Seveda se potem človek vpraša, ali zaradi teh 3,3% državljanov, ki bi to počenjali in ki imajo po načelu svobode razpolaganja z lastnino to tudi pravico, res potrebno, da imamo za to člen v ustavi. Vsi ostali tega niso pripravljeni počenjati oziroma samo v skrajni sili, ko bi bil ogrožen njihov standard v tolikšni meri, da bi to za preživetje svoje družine morali početi. Gre seveda tudi za vprašanje zaupanja naših lastnih državljanov, mislim, da bi morali na teh področjih precej bolj zaupati, kot jim zaupajo tisti, ki so prepričani, da če bomo ta člen ustave, ki nam preprečuje vstop v Evropsko unijo, spremenili po načelu, da če tega člena ne bo, da bo Slovenija razprodana.
Poleg tega je zanimiv tudi podatek, da je čez 60%, točno 63,4% vprašanih za spremembo ustave v kontekstu vstopa v Evropsko unijo. Precej je podpredsednik, gospod Podobnik, govoril o zaščitnih regulativah. Pomembno je ponoviti dejstvo, da je čez 90% površine glede na zelo regiden sistem, ki velja tudi za slovenske državljane in je v tem smislu nediskriminacijski, ne ločuje med domačimi in tujimi, praktično zaščitene. In tega se moramo ves čas zavedati, ko govorimo o teh vprašanjih. Zanimiv je tudi podatek, da je bilo v lanskem letu izdanih samo 77 delovnih viz za državljane Evropske unije v celotni Sloveniji. To je stopnja ogroženosti Slovenije, ki jo naj bi preplavili tujci. Se pravi imamo 77 posameznikov iz unije, ki so se sploh odločili, da delajo v Sloveniji. In v kapitalu naših družb je po nekaterih podatkih 2% tujega lastništva, tujega kapitala od vsega, vsega premoženja. V drugih državah, primerljivih, v Srednji Evropi je tak odstotek okoli 20. Se pravi, ko gremo v konkretne številke, se zelo dobro vidi, kako neosnovane so trditve o tem, da je Slovenija pred razprodajo in da nas kdorkoli ogroža. In seveda s pametno politiko, v katero res ne gre dvomiti, bo ta parlament in ta vlada lahko zagotovil, da seveda nikakršni vitalni interesi države ne bodo ogroženi. Julija letos bo komisija dokončno oblikovala mnenja o pripravljenosti držav kandidatk za članstvo in seveda brez ratifikacije sporazuma in odločitev glede ustave ne moremo računati na pozitivno mnenje.
Na osnovi rezultatov mnenja komisije bodo nato države članice presojale, katere od kandidatk so sposobne in pripravljene za pričetek pogajanj. Omenil sem, da se da računati, da bi do tega prišlo v začetku prihodnjega leta. Zato se je pomembno zavedati dejstva, da zdaj ne gre več toliko za pridružitveni sporazum. O tem smo razprave imeli lansko pomlad in jih tudi uspešno zaključili. Zdaj gre za pogovore o polnopravnem članstvu v Evropski zvezi. In to so trenutki, ki se seveda ne ponavljajo vsako leto tudi v naši zgodovini.
Dovolite mi, da svoje izvajanje zaključim. Tukaj sta tudi direktor urada, če bo potrebno dati dodatna pojasnila, veleposlanik naše države pri Evropski uniji, dr. Cizelj. Predvsem za njega morda predlagam, da pove nekaj besed o tem, kako izgleda vsa ta zadeva in ta naša debata s stališča predstavnika naše države pri Evropski uniji, kateri se želimo priključiti. Skratka, dovolite mi, da zaključim z željo in s pozivom, da, tako kot izražajo vse stranke voljo, resnično stopijo skupaj, stopimo skupaj in da izpeljemo tako ratifikacijo sporazuma, tako prilagoditev ustave Evropski uniji, ter opravimo vsa druga potrebna dejanja, da se bomo lahko o polnopravnem članstvu v tej uniji kvalitetno pogajali v začetku prihodnjega leta. Najlepša hvala!
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu zunanjemu ministru. Smo pri predstavnikih poslanskih skupin. Prvi se je k razpravi v imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije prijavil gospod Jelko Kacin, nato gospod Borut Pahor in gospod Janez Janša.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi, predsednik, člani in predstavniki vlade! Današnja razprava in pomembne odločitve in spoznanja, ki bodo sledila, zahtevajo tehten razmislek, jasno odločitev, razumljivo ter nedvoumno sporočilo našim državljanom in tudi Evropi. Ne želim govoriti v imenu vlade, ki ima marsikaj povedati in je marsikaj že povedala. Toda vseeno se mi zdi potrebno opozoriti na nekatera dejstva, ki so se zgodila v preteklosti. Zato začenjam z zgodovino.
Nekateri posamezniki in skupine pritiska v teh dneh zahtevajo izvedbo referenduma in ponujajo različno obliko ter vsebino referendumskega vprašanja. Opozarjajo na domnevno tragične in zgodovinske pogubne posledice ratifikacije pridružitvenega sporazuma. Govorijo in pišejo o razprodaji slovenske zemlje in hkrati dvomijo tako v opravilno sposobnost slovenske države kot tudi tistih državljanov, ki so lastniki slovenske zemlje in drugih nepremičnin. To je seveda njihova pravica, to je hkrati tudi dokaz naše demokratičnosti.
Prav zato pa se mi zdi smiselno in potrebno spomniti na december 1990, ko smo vsak zase in vsi skupaj tehtali svojo voljo, preteklost, tedanjost, prihodnost, možnost in pasti prednosti in tveganja. Če se spomnimo takratnih razmišljen, dilem in strahov vsakega posameznika in vseh nas, potem zagotovo še danes velja, da se takrat nismo zaleteli. Čeprav nismo imeli na voljo danes zahtevanega vladnega paketa zaščitne zakonodaje in vladnih zaščitnih ukrepov, ki bi jamčili našo osamosvojitev in predvsem njen miren potek in iztek, smo se takrat odločili. Odločili smo se za izbiro tveganja, odločili smo se za priložnost, odločili smo se prav za tisti trenutek. Mi takrat osamosvojitve nismo odlagali v prihodnost. Odločili smo se za zgodovinsko realnost, za svojega goloba v roki, namesto za nekega oddaljenega vrabca na strehi.
Ne verjamem, da so takrat vsi mogli in zmogli predvideti in preračunavati posledice osamosvojitve za naše gospodarstvo in zase ob dejstvu, da smo pol leta kasneje, na tisti zgodovinski večer odšli spat v federaciji, ki je štela kar 24 milijonov potencialnih kupcev, in se zjutraj po lastni volji zbudili v lastni državi z manj kot 2 milijonoma prebivalcev. Dvomim, da je veliko tistih, ki danes tako glasno ultimativno in odklonilno zastavljajo vprašanje cene našega vstopa v Evropsko unijo, na referendumu glasovalo proti osamosvojitvi. Nasprotno, verjamem da so oziroma ste iskreno glasovali za. Plebiscit je odprl vrata v Evropo, kot je zapisal tudi eden od prvakov Demosa, ki je danes v opoziciji. Slovensko povezovanje z Evropo pomeni za našo državo conditio sine qua non ne le za primerno promocijo našega gospodarskega, kulturnega in političnega življenja, ampak dobesedno za preživetje slovenskega naroda.
Zato se mi zdi veliko bolj primerno in življenjsko ta naš današnji trenutek primerjati z nekim drugim obdobjem, ki je slovensko politiko izpostavilo hudi kritiki in preizkušnji. Mislim in govorim o brionski deklaraciji in o pogovorih ter pogojih za preseganje takratnega vojaškega konflikta in njegovo nadomestitev s procesom mednarodno nadzorovane mirne razdružitve.
O tem smo odločali oziroma ste odločali poslanci 10. julija 1991, razpoloženje takratnih poslancev ni bilo nič kaj preveč naklonjeno sprejetju brionske deklaracije. In vendar je bila še iste dne dosežena več kot dvetretjinska večina v takratni tridomni skupščini in skupščina je podprla korak v prihodnost, potrdila je takratno brionsko deklaracijo. 189 poslancev je glasovalo za, 11 jih je glasovalo proti, 7 je bilo vzdržanih. In takrat smo se pogajali z nasprotnikom, sovražnikom, in Evropa je takrat posredovala za nas in nam pomagala razumeti usodnost trenutka. Danes pa se odločamo za enakopravno sodelovanje s partnerjem, z isto in hkrati drugo - drugačno, starejšo in zrelejšo Evropsko unijo. Odločamo o prevzemanju in spoštovanju načel vzajemnosti, recipročnosti, združeno Evropo, ki brez nas ali z nami ne bo gospodarsko bistveno šibkejša ali močnejša. Vse kandidatke skupaj, 10 nas je, danes gospodarsko odtehtamo manj kot gospodarsko tehta Nizozemska.
Mi v Sloveniji pa se pogosto obnašamo in tudi ravnamo, kot da bi nas bilo 20 in ne samo 2 milijona. Mnogi pa hkrati govorijo, da smo kljub temu premalo pokončni, premalo odločni in preveč ponižni. Prej bi rekel, da smo velikokrat arogantni in do Evrope premalo korektni. Upamo, da bo za nas namesto nas nekdo storil nekaj, česar sami nismo zmogli, hoteli ali želeli odločiti in tudi storiti. Kako pa bo oziroma bi bilo z nami brez Evrope in stran od nje, čeprav blizu nje, pa je že drugo vprašanje. O tem govorijo številni pozivi, ki prihajajo iz gospodarskih asociacij, od posameznih gospodarstvenikov, ki nas, poslanke in poslance, opozarjajo na pomembnost tega trenutka odločitve oziroma ratifikacije.
Če si portugalski zunanji minister na tem mestu pred tednom dni ne zna in ne želi predstavljati stabilne in uspešne Evrope brez Slovenije, potem je morda prej narobe kaj z nami kot z njim. Pri tem pa je gospod minister Gama pomenljivo in jasno dodal še vprašanje, če si mi to sploh iskreno želimo. Torej, to je vprašanje. Ali si mi to sploh iskreno želimo?
Tisto česar doslej nismo storili in moramo storiti, pripraviti in odločiti in jasno sporočiti danes oziroma v teh dneh. Vse parlamentarne stranke še niso jasno povedale, ali podpirajo nujno modernizacijo naše ustave, ki ni dovolj evropska. Če stranke še nimajo lastnih stališč, je to dejstvo dodatna spodbuda za upravičene skrbi, dvome in dileme mnogih in posledično vedno večih evropskih držav.
Naša poslanska skupina se že dolgo zaveda potrebnosti, koristnosti in neizogibnosti posodobitve ustave. To je potrebno storiti in najprej to storiti zaradi nas, ne samo zaradi Evrope. Sedanje stanje in osebne izkušnje ob srečanjih s predstavniki članic Evropske unije mene vsaj osebno spominjajo na čas, ko sem na FSPN delal izpit iz angleškega jezika in pojasnjeval bistvo in prednosti TOZD-ov in SIS-ov. Angleška terminologija je zvenela zelo dovršeno in svetovljansko, težave na oni strani pri poslušanju pa so bile povezane z bolj abstraktno vsebino, ki so jo tujci težko razumeli in še težje so si jo zamišljali oziroma predstavljali - ali drugače povedano, govorili smo angleško, niso pa nas razumeli, ker za temi prevodi ni bilo prave vsebine.
Takrat so vljudno hvalili dosežke samoupravnega socializma, dvomili pa so, da bi bile naše takratne rešitve primerne za njih. Čeprav so nas tolerirali in so različni gospodarski sistemi sobivali drug ob drugem. Že res, da smo bili najboljši med komunističnimi oziroma socialističnimi državami, toda zaostajali smo, če nam je bilo to všeč ali ne. Globoke družbene spremembe so mnoge vsebine Kardeljevih smeri razvoja in zakonov o združenem delu že presegle, toda pravi prastrah pred tujci, pred Neslovenci še vedno straši pri nas, tudi v tej dvorani in še posebej očitno straši v naši ustavi v 68. členu naše ustave. Evropa težko razume, da se je potrebno Evropejcev bati in braniti na naš čuden ustavni način.
V ponedeljek sem pozorno poslušal predstavitev nekaterih dosedanjih naporov za doseganje polnopravnega članstva ene najbolj resnih držav kandidatk. Prvi dokaz, s katerim je govorec, gostitelj in predsednik poljske vlade podkrepil resnost prizadevanj svoje države za doseganje cilja, je bilo prav nedavno sprejetje moderne poljske ustave. Takoj pa je nedvoumno dodal in še posebej poudaril, da niso samo sprejeli ustave, ampak jo nameravajo tudi spoštovati in tudi uresničevati. Nisem prepričan, da smo pri nas že dosegli stopnjo, ko bi se zavedali, da moramo ustavo spremeniti oziroma posodobiti zato, da bi bila drugačna, ampak bi jo veliko poslancev še vedno spreminjalo in dopolnjevalo le zato, da se ne bi nič spremenilo.
Marsikaj se je že spremenilo v Evropski uniji in prav novo drugačno in bolj kvalitetno stališče Velike Britanije je dobra ilustracija za priložnosti in možnosti, ki jih nekateri nameravajo izkoristiti v korist domačega gospodarstva in politike. Britanska laburistična vlada aktivno podpira čim hitrejšnjo širitev Evropske unije in pričakuje, da se bodo pogajanja začela že v času predsedovanja Velike Britanije, to pa je v drugi polovici letošnjega leta. V Varšavi so posebej poudarili, da je bil nagovor odobren s strani ministra za evropske zadeve in da predstavlja uradno stališče Velike Britanije. Velika Britanija hoče postati ena od vodilnih držav Evropske unije, to pa je mogoče samo z aktivnim sodelovanjem in podpiranjem procesa hitre širitve Evropske unije. Obstoji neposredna zveza in medsebojni vpliv med transformacijo in integracijo, med preoblikovanjem oziroma prilagajanjem in polnopravno včlanitvijo. Procesa se medsebojno dopolnjujeta in pospešujeta, lahko pa se tudi zavirata oziroma izključujeta. Zaostajanje kandidatke v procesu prilagajanja zagotovo oddaljuje čas in vsebino polnopravnega članstva. Še daleč pa ne gre le za kandidatke, gre tudi za članice. Prihod novih članic pospešuje tudi spremembe obstoječe Evropske unije. Medtem ko tisti, ki sodelujejo, vplivajo na preoblikovanje Evropske unije in se hkrati aktivno usposabljajo, smejo tisti, ki zaostajajo, le opazovati in se naprezati, da bi nadomestili, kar so zamudili zaradi zaostanka in nezadostne učinkovitosti, ki je lahko tudi posledica neproduktivnih medsebojnih obtoževanj.
Namesto da bi se kandidati zavihteli na evropski voz in se odpeljali z drugimi romarji kot cankarjanski otroci tečejo in se spotikajo za vozom, ki ga nikakor ne morejo ujeti. Nedvomno je danes za nas državljane Slovenije, predvsem pa za parlament in vlado, tudi trenutek resnice, ki lahko in mora vsebovati tudi spoznanja o naših napakah, izpuščenih in morda zamujenih ali celo izgubljenih priložnosti. Veselijo me besede predsednika vlade, ko je samokritično povedal, da marsikdaj ni zadovoljen tudi s katero odločitvijo in dejanjem vlade. Pritegnil mu je tudi podpredsednik vlade. Politika je v proces analiziranja naših možnosti v Evropsko unijo vložila premalo in ko rečem politika, mislim na vse politično življenje pri nas. Nismo znali pritegniti mnogih posameznikov in institucij, ki lahko prispevajo k bolj realni podobi in predstavi o naši pripravljenosti in aktivni podpori zgodovinske priložnosti. Namesto povabila in informacij so mnogi bili in so še soočeni s preveliko samozadostnostjo politike. Namesto kreativnega partnerstva se razvijajo in spodbujajo nepotrebni in škodljivi konflikti, pa tudi trmoglava nasprotovanja z utemeljenimi razlogi ali pa prevečkrat tudi brez kakršnihkoli razlogov. Intelektualci, akademiki, mnenjski voditelji bi morali biti bolj povabljeni k aktivnemu sodelovanju v različnih študijah o širitvi Evropske unije in našemu včlanjevanju tukaj pri nas. Prav dialog marsikdaj pomaga, da si marsikje dokopljemo do spoznanja, da je strah pred Evropsko unijo znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. Kjer je strah upravičen, pa zagotovo zahteva tako preventivo kot tudi odpravo razlogov zanj.
V ta namen bi nam ne smelo biti žal in škoda zagotoviti tudi dodatnih finančnih sredstev, če je to treba in verjamem, da so tovrstne investicije nujne, potrebe in zelo donosne. Pri tem pa moramo zagotoviti tri predpogoje. Prvič, kontinuiteto sprememb, ki omogočajo nadaljnji in pospešeni razvoj. Zagotoviti moramo državno in družbeno podporo v teh prizadevanjih in širitev in pristop novih članic mora biti zmaga in ne poraz obeh strani, torej tako članic kot tudi nas, kandidatk. Zato na proces širitve Evropske unije ne smemo gledati kot nekaj, kar bo prineslo bodisi prednosti in slabosti in stroške. Širitev je zgodovinska priložnost, možnost, morda je tudi usoda. Tisti, ki v bodoče ne bodo imeli dostopa do informacij, ne bodo zmogli sprejemati pravih in optimalnih, v prihodnost naravnanih odločitev. To velja za posamezna podjetja, posameznike in morda tudi za države. Propada posameznih podjetij ni mogoče enostavno pripisati Evropski uniji ali članstvu v Evropski uniji, ampak prej nesposobnosti prilagajanja bodočim izzivom in novim, drugačnim razmeram. Razmere in pogoje pa bomo lahko tudi sooblikovali, če se bomo tako odločili. Kot nam je, kot sem že rekel, pred dnevi dejal portugalski zunanji minister Gamma: podprli vas bomo, če se boste tako odločili.
Tudi Evropska unija ima težko domačo nalogo in to ne samo eno. Na primer skupna kmetijska politika Evropske unije je ena od takih nalog. Kot pravijo Evropejci, je sprememba te politike na kratek rok nemogoča, na dolgi rok pa neizogibna. Zato bi veljalo biti predvsem danes tvoren in kreativen tukaj, v tej dvorani. Modro in preudarno bi bilo biti zraven in sooblikovati skupno evropsko prihodnost, ki smo ji danes tako blizu. Z današnjimi razpravami in odločitvami lahko storimo pomemben korak proti Evropi in v Evropo. Mi imamo stalne probleme s pomanjkanjem ničel. Ker nas je samo 2 milijona, nas ne opazijo dovolj in se z nami ne ukvarjajo, kot bi se, če bi nas bilo 20 milijonov. Obnašamo pa se, kot bi nas bilo 200 milijonov in pogosto vzbujamo s svojim ravnanjem nelagodje in odpor v Evropi. Bodimo bolj realni in bodimo poleg! Posodobimo to našo ustavo in storimo to zdaj, da se bomo lahko potem ukvarjali z drugimi, prav tako pomembnimi programi, projekti in nalogami. Posodobitev ustave in ratifikacija pridružitvenega sporazuma sta tisti nedvoumni nalogi in sporočili, ki jih moramo storiti doma in jih bodo brez težav razumeli v Evropi. S tema dvema dejanjema bomo storili tisti nujen prepotrebni korak, zato bi bilo dobro, da ga storimo čimprej.
Zato bi rad posebej poudaril, da smo lansko leto, ko so se pripravljala stališča in sklepi o odnosih Republike Slovenije z Evropsko unijo, Italijo in Natom, v naši poslanski skupini prispevali dober del stališč k vsem skupnim, skupaj sprejetim stališčem, ki so jih sooblikovale poslanske skupine, odbor za mednarodne odnose in vlada. Vstop v Evropsko unijo je lahko in mora biti predvsem skupen projekt. Pri tem velja opozoriti, da je naš parlament v dosedanjem delu, v letih 1994, 1995, 1996 in dosedanjem delu leta 1997, skupaj kar 32-krat razpravljal in odločal o pomembnih gradivih in oblikoval stališča in pospeševal naše približevanje Evropski uniji.
Nič pa nisem do tega trenutka rekel o Natu. Nato se bo zgodil prej, kot se bo zgodila Evropska unija. In kot je rekel gospod Gamma pred enim tednom, kmalu bo gostitelj konference v Sintri, ki bo veliko prispevala k temu, da bo bolj jasno, kdo bo sodeloval v prvem krogu širitve zveze Nato. Zato se mi zdi nepotrebno, da je vlada tako nerodna in tako kontraproduktivna z nekaterimi izjavami svojih najvišjih predstavnikov v zadnjih dneh. Če se dogajajo nerodnosti, potem je treba nerodnosti popraviti, treba jih je odpraviti in preprečiti, da bi se norosti ponavljale v prihodnjih dneh in tednih. To pričakujem od naše vlade in to želim slišati tudi danes zvečer na nacionalni in še na kakšni drugi televiziji, ker sicer bo našemu predsedniku lahko zelo neprijetno jutri v Washingtonu, ko bo moral odgovarjati in pojasnjevati stvari, ki jih ne bi bilo potrebno pojasnjevati.
Verjamem, da je Slovenija kredibilna kandidatka tako za Nato kot za Evropsko unijo in prav nobenega smisla nima, da sami tukaj počenjamo harakiri in razkazujemo svoje črevesje, če za to ni potrebe. Nasprotno. Mislim, da v naslednjih dneh in tednih potrebujemo...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Kacin, govorite v imenu poslanske skupine, prosim.
JELKO KACIN: ...jasna in nedvoumna sporočila zato, da bi bili v tujini in doma razumljeni in da bi bili povabljeni v prvi krog širitve zveze Nato in v času predsedovanja Velike Britanije tudi v pogajanja za širitev Evropske unije. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kacinu, ki je govoril v imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije. V imenu poslanske skupine Združene liste Socialdemokratov ima besedo gospod Borut Pahor.
BORUT PAHOR: Gospod predsednik, gospe in gospodje! Prijazen popoldanski pozdrav tudi v imenu kolegov iz poslanske skupine Združene liste. Gospod predsednik vlade, v manj kot letu dni ste že drugič Slovenijo pripeljali v položaj, ko tvega svojo mednarodno verodostojnost. Pred slabim letom dni je v tej palači potekala zelo burna, čeprav tudi zelo koristna razprava o sprejemljivosti španskega predloga. Danes poteka razprava v bistvu o njegovi ponovni potrditvi. Vlada je v zadnjih letih svojo evropsko politiko vodila tako, da je predsednik vlade skupaj z ministri ob težavah, zapletih in izzivih, ki so se pojavile na tej poti, dal glavo v pesek, potem čakal, dokler se ti problemi niso zgostili. Ko so se zgostili do te mere, da so postali nepremostljivi, je glavo potegnil iz peska in vprašal vse v slovenski politiki: "Ali ne vidite, da moramo presekati probleme? Kdor govori drugače kot jaz, govori proti Evropi." To se je dogajalo pred letom dni in to se dogaja danes in to se bo dogajalo čez nekaj dni, ko bomo diskutirali o ratifikaciji Evropskega sporazuma. Jaz se kot predsednik Združene liste sprašujem, kako naj ravnam, da bom ravnal v interesu države, ker zaradi interesa države se združujemo članice in člani v Združeni listi. Kako naj ravnam, da bom hkrati opozoril na neverjetne, na pravzaprav škandalozne napake v slovenski zunanji politiki, ki so nas v zadnjih dveh letih pripeljale v položaj, ko smo morali za status pridruženega člana plačati veliko višjo ceno, kot je bilo to potrebno drugim državam kandidatkam? Kako naj torej v tem zelo delikatnem trenutku dovolj kontrolirano, disciplinirano kritiziram vlado, ne da bi porabil čas tudi za to, da bi poskušal z vsemi skupaj, z vami tudi, s kolegi iz opozicije, vendar poiskati rešitve za to, da bomo to verodostojnost države še enkrat rešili.
Vprašanje, ki se torej zastavlja opoziciji pri takem napačnem ravnanju vlade, je naslednje: Ali sme še enkrat brez kritike in brez ugotavljanja odgovornosti pomagati državi, da izide iz te krize neverodostojnosti, ne da bi tvegala, da si bo vlada čez eno leto ali čez dve leti, ko bomo finalizirali pogajanja o polnopravnem članstvu, ponovno privoščila tak spodrsljaj, da bo namreč tri, štiri leta vodila nepripravljena pogajanja za polnopravno članstvo, pripeljala Slovenijo v položaj, ko bo morala reči da ali ne za veliko višjo ceno in ko bomo torej tudi v tretje postavljeni pred dejstvo, da bomo, zato da bomo šli v Evropsko unijo, kar je naša pravilna izbira, pokrili napake vlade in plačali višjo ceno.
Vidite, to je politično vprašanje. Ne bi mu rad namenil preveliko dozo pozornosti, ker se utegne zgoditi, da bi ostal tukaj vtis, da opozicija meče vladi polena pod noge, medtem ko ta želi, da Slovenijo pripelje v Evropsko unijo, naj bi si opozicija prizadevala za to, da ji to ne bi uspelo, češ da bi jo tako prikazala kot opravilno nesposobno. To ni res.
Moja stranka, to bi želel zagotoviti pred tem visokim zborom, bo storila vse, kar je v njeni moči za to, da bomo nadaljevali z vključevanjem v Evropsko unijo. Ni pa več pripravljena tolerirati velikih napak, ki so storjene in ki naj bi bile storjene v prihodnje, če bo vlada s tako politiko nadaljevala.
Mi bomo prispevali naše glasove za ratifikacijo evropskega sporazuma. Seveda verjamemo, da vlada ne bo izsiljevala nobene drugačne ratifikacije kot take, ki bo skladna z ustavo. To bo zame zelo žalosten dan. Ratifikacija evropskega sporazuma bo zame zelo žalosten dan. V tistem sporazumu je aneks 13, je člen 45, ki vsebuje besedilo španskega kompromisa.
Moram izkoristiti to priložnost, da po 10 mesecih, ko vljudno prosim vlado, da mi pisno odgovori na vprašanje, kdo in zakaj je v imenu slovenske vlade pristal na to, da je besedilo španskega predloga sestavni del pogodbe evropskega sporazuma, moram še enkrat ponoviti to priložnost in vlado še enkrat vprašati: Kdo in zakaj je pristal na to, da je besedilo španskega predloga, ki ga je z majhno večino kot pogoj za podpis sporazuma sprejel Državni zbor, dovolil vnesti v pogodbo v evropski sporazum. To ni bila samoumevna, niti ni bila edina pot.
Državni zbor je aprila lani s sklepom sprejel samo odločitev, da so zahteve obveznosti Slovenije, ki jih vsebuje španski kompromis, lahko pogoj za podpis evropskega sporazuma, ne pa, da je to besedilo sestavni del evropskega sporazuma. S tistim hipom, ko je slovenska vlada pristala na to, da je španski predlog sestavni del evropskega besedila, se je morala zavedati, če ne nima elementarnih znanj, da bo prej ali slej pripeljala Slovenijo v položaj, v katerem je. In 11 mesecev slovenska vlada ni storila nič za to, da bi parlament in javnost senzibilizirala za ta problem.
Vidite, kdor danes trdi, da je španski predlog kompromisen v tem smislu, da terja od Slovenije manjšo stopnjo liberalizacije nepremičninskega trga, kot bi bilo to sicer nujno potrebno v luči pridružitvenega sporazuma, nima prav. Ali zavaja ali pa ne pozna materije. To bi bilo res, če bi bila slovenska ustava, njen 68. člen predmet pogajanj med Slovenijo in Evropsko unijo. Ali je bilo? Ne. Ne, 68. člen z vidika obveznosti, ki jih prinaša pridružitveni sporazum, ki je tipski sporazum, ki je pač tipska mednarodna pogodba, ki jo je Evropska unija sklenila z vsemi pridruženimi članicami, za svojo siceršnjo uveljavitev ne bi terjal spremembe 68. člena ustave. To je bilo nujno zato, ker je slovenska vlada pristala, da je besedilo španskega predloga sestavni del besedila evropskega sporazum.
Španski kompromis ni bil kompromis - torej glede liberalizacije nepremičninskega trga. To je bil pač zadnja rešilna bilka, da je Italija rešila svoj pogajalski obraz pred svojo javnostjo, pred svojo in mednarodno javnostjo. Italija je v bistvu od vsega začetka, od aprila leta 1993 zahtevala nepremičnine v naravi. Ko je postalo jasno, da jih ne more dobiti, je pristala na to, da je svojo javnost prepričala, da je dosegla zelo veliko, ko je v eni od alinej španskega predloga in zdaj žal evropskega sporazuma dosegla, da tisti državljani, ki so tri leta živeli na ozemlju Slovenije, dobijo v bistvu časovno predkupno pravico. Torej, da pred ostalimi državljani Evropske unije dobijo pravico do nakupa nepremičnin. Vidite, to je zgodba o zapletu, ki smo mu priča. 11 mesecev je slovenska vlada vedela, da bo pravzaprav potrebno spremeniti 68. člen ustave, pa ne zato, kolegice in kolegi, ne zato, ker bi bil to siceršnji pogoj za sklenitev evropskih sporazumov, ampak zato, ker je pristala na to, da je španski predlog sestavni del evropskega sporazuma in 11 mesecev je imela časa, da bi aktualizirala pobudo za spremembo ustave, ki jo je dala pred dvema letoma.
Združena lista socialnih demokratov bo pripravljena podpreti spremembo ustave, ne nazadnje tudi zato, ker se nam zdi, da to utegne biti ključni pogoj za to, da bomo ratificirali evropski sporazum, brez ratifikacije evropskega sporazuma pa je meni in mojim kolegom jasno - ni poti naprej. Če bi mi danes - in to je odgovor tistim, ki mene kritizirajo, češ, da sem spremenil stališča. Če bi danes mi odstopili od kateregakoli člena ali aneksa, ki je sestavni del evropskega sporazuma, bi se, po moje, postavili v mrtev pogajalski kot, iz katerega nam noben evropski zaveznik ne bi pomagal. Dokončno bi ogrozili našo verodostojnost, Evropska unija nas bi pustila v mrtvem pogajalskem kotu in iz tega kota bi se izvili z višjo ceno. Ampak za to mora nekdo nositi odgovornost, mora pojasniti, zakaj se je tako zgodilo. Ne more priti tudi danes pred Državni zbor in reči, da tisti, ki ne razume, da je treba čez noč spremeniti 68. člen ustave, ne razume evropske razprave. In to ne zato, da bi reševali stvari za nazaj, ampak da bi preprečili nadaljevanje tako napačnih odločitev za naprej. Se pravi, Združena lista socialnih demokratov pod pogojem, da vlada pripravi paket zaščitne ureditve, začenja skupaj z ostalimi strankami razpravo o tem, kako bi bilo moč spremeniti slovensko ustavo na način, ki ga terja od sebe vsaka suverena država - torej po neki normalni proceduri, brez iht, in če je le mogoče, z nekim nacionalnim konsenzom. Mi bomo tudi toliko bolj zadovoljni, če sprememba ustave ne bo tako radikalna, da bo v celoti terjala liberalizacijo nepremičninskega trga - absolutno! Ker, še enkrat ponavljam, liberalizacija nepremičninskega trga, taka kot bi jo prinesla popolna odprava drugega odstavka 68. člena ustave, ni pogoj za sklenitev pridružitvenega sporazuma, če seveda vlada teh pogajanj ne bi vodila tako napačno, kot jih je.
Zaščitna ureditev seveda ni edini zadnji pogoj, ki pomeni večjo ali manjšo pripravljenost naše države za vstop v Evropsko unijo. O nekaterih drugih vidikih je premier govoril in v tem kontekstu ga podpiram. Tudi tiste, med njimi kolega Peterleta in druge, ki so opozarjali na to, da bo Slovenija toliko lažje in toliko bolj uspešno preživela vključitveni šok, kolikor bolj bo tisti hip kompetitivna družba, konkurenčna družba, ki bo hkrati imela močno razvite elemente solidarnosti, ki bodo omogočali neko socialno ravnovesje, neko socialno pravičnost, če želite, kjer bodo učinki vstopanja vsaj približno enako porazdeljeni med vse sloje. V tem smislu mi tudi podpiramo sklenitev sporazuma med strankami, ki govori o tem vprašanju. Vidite, v tem smislu moramo tudi govoriti o pripravljenosti. In v tem smislu bi rad spomnil kolegice in kolege novega sklica, smo v starem sklicu nekateri poslanci in poslanske podpisali tako imenovano evropsko deklaracijo, ki je opozorila na to, da za Slovenijo seveda čas je pomembna kategorija vključevanja, ampak toliko bolj njena pripravljenost. Pripravljenost Slovenije, da postane kompetitivna družba, razvita, pravna in socialna država, da v tem smislu čim bolj zniža stroške prestopa iz ene države v skupnost drugih držav, da dvigne izobrazbeno raven slovenske populacije in da razvije elite: izobrazbene, strokovne, tehnološke, gospodarske, podjetniške in vsake, ki bodo omogočale, da se bomo lahko kolikor bolj enakopravno kosali z našimi novimi evropskimi partnerji. Tudi to je diskusija o naši pripravljenosti. Predloge, strategije, ukrepe za to pripravlja vlada. Združena lista socialnih demokratov bo vsake take strategije in ukrepe podpirala, ni pa več pripravljena podpirati napačnih odločitev, ki bodo predmet neke naivne in dostikrat tudi premalo samozavestne pogajalske drže.
Za Slovenijo je pomembno, da vstopi v krog evropskih držav kot enakopraven partner. To pomeni, da ne sme sprejemati pogojev, ki so zanjo diskriminatorni. Španski predlog je diskriminatoren. Ampak danes ga ni moč vrniti v njegovo izhodišče. Preveč kredibilnosti, preveč kredita smo vzeli v Bruslju, da bi zdaj lahko zamahnili z njim čez ramena. Kot sem rekel, zelo žalosten bo za Slovenijo, ko bo treba to storiti.
Ampak dajmo iz tega povleči vsaj nekaj zaključkov. Eden, da je treba evropski projekt voditi skupaj, da ga s taktirko usmerja vlada, da so politične stranke, tudi tiste - verjamem, ki smo v opoziciji - zainteresirane za to, da s skupnimi močmi delamo v skupno dobro, ker gre za vsenacionalni projekt. In da torej z neko bolj preudarno politiko znamo stehtati zahteve, ki bodo postavljene pred nas. In pred Slovenijo bodo v času pogajanj o polnopravnem članstvu postavljene mnoge zahteve. In treba se bo trdo pogajati, tako kot so se Danci, kot so se Švedi, kot so se naši sosedje Avstrijci.
Trdo se bo treba pogajati, takrat bo zelo pomembno, da vemo, kaj je pogajalski minimum, pod katerega Slovenija do pogajanjih ne bo šla. In takrat bo za vlado, kakršna koli takrat že bo, zelo pomembno, da ji ob strani stoji opozicija.
Kar se Združene liste socialnih demokratov tiče, bi torej želel najaviti za čas, ki prihaja, neko konstruktivno in tvorno sodelovanje v tej Evropski razpravi, če bo kdaj kakšno vprašanje ali kritika to ne pomeni, da želimo vladi metati polena pod noge, ampak samo, v kolikor je le mogoče, preprečiti, da bi se ponavljale take napake, kot bo ratifikacija evropskega sporazuma, ki vključuje tudi aneks 13 - besedilo španskega predloga. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Pahorju v imenu poslanske skupine socialdemokratov se je k besedi priglasil gospod Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovani gospod predsednik vlade! Spoštovani ministri, kolegice in kolegi! Svojo diskusijo lahko skrajšam vsaj za nekaj stavkov, ker je kar nekaj teh stališč, ki so tudi naša, kot je povedal že predgovornik pred mano.
S kolegom Borutom Pahorjem se lahko v mnogih stvareh strinjam, samo postavlja se vprašanje, kako je mogoče, da on in njegova stranka vedno podpreta tega človeka, ki se mu očita take strateške napake. Ker če bomo vedno to delali, bo do takih napak vedno prihajalo.
Socialdemokrati smo bili predlagatelji te izredne seje. Obstajata dva glavna vzroka za sklic seje.
Prvi, so odprta strateška vprašanja, drugi pa zamuda pri naših pripravah. Jasno je, da približevanje in sprejem Slovenije v Evropsko zvezo in Nato predstavlja eno od središčnih vprašanj slovenske politike.
Ne tako usodno, kot je bila osamosvojitev in te primerjave, ki jih je prej navajal gospod Kacin, so bolj za narekovaje, vendar pa vseeno osrednje vprašanje slovenske politike in kot takega to vprašanje ni mogoče opredeliti, niti kot zgolj notranje - niti kot zgolj zunanjepolitično vprašanje. Oba vidika se tu prepletata in govorjenje o tem, kako se izkorišča znano politično vprašanje za odpiranje notranjepolitičnih vprašanj, je ob tej temi povsem brezpredmetno, ker mi v Evropo ne gremo zaradi Evrope, ampak zaradi nas.
Se pravi, to je tudi eklatantno notranjepolitično vprašanje. In Evropska zveza je pogodbena skupnost in vsak razumen partner sklene pogodbo v primeru, če oceni, da mu prinaša določeno izboljšavo ali določene koristi.
V kompletnem primeru zato normalno in naravno, da v teh pogajanjih Bruselj poudarja tiste pogodbene elemente, ki so v interesu ali pa v osnovnem interesu držav, ki so že članice, in da mora Slovenija sklepati pogodbo predvsem glede na svoje interese. Mnogi interesi se sicer pokrivajo, drugače taka skupnost sploh ne bi bila možna in ne bi obstajala. Nekateri interesi pa si tudi nasprotujejo in pri teh je potreben zdrav kompromis. Ta kompromis se doseže v pogajanjih. Za plodna pogajanja pa moramo biti seveda ustrezno usposobljeni, še prej pa moramo poznati vse zahteve partnerja, dosedanje ureditve zveze, lastne zmožnosti in seveda vedeti moramo, kaj želimo kot država s tako pogodbo in priključitvijo Evropski zvezi doseči. Ta naš cilj mora biti jasno določen. Ni dovolj, da samo rečemo, želimo v Evropsko zvezo. Vedeti moramo, kaj želimo s tem doseči. In samo ob takih pogojih in ob tem dejstvu se je možno dobro pogajati in tudi izpogajati.
Prvo, kar moramo danes ugotoviti, delamo to - še enkrat ponavljam - je dejstvo, da se mi tega pomembnega projekta in tega vprašanja lotevamo kampanjsko. Vrsto argumentov je možno navesti v podkrepitev tej trditvi, pa tega najbrž niti ni treba po teh razpravah, ki so že bile pred mano. Vlada je to tudi sama priznala, saj je v sklopu gradiv, ki smo jih prejeli, z njene strani za to točko, poslala tudi gradivo, ki se imenuje "Izhodišča strategije Republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo". Ta izhodišča nosijo datum 24. aprila 1997. Junija lani, se pravi junija 1996, je bil podpisan pridružitveni sporazum, 10 mesecev kasneje pa vlada nima niti še strategije, ki bi morala biti vsaj v glavnem povsem jasna že pred podpisom sporazuma. In ker ni povsem jasno, kaj je strategija oziroma nimamo zanjo vseh elementov, se tudi v tej današnji diskusiji prepletajo razprave o ključnih vprašanjih in tudi razprave o malenkostih, kaj bi moralo biti v kakšnem zakonu ali podzakonskem aktu določeno. Dejstvo je, da se je tudi do zdaj ta državni zbor te razprave loteval kampanjsko. Niti enkrat še ni obravnaval te strategije, ker je tudi ni bilo.
Drugič, to se zdi sicer kot glavna dilema, ampak po mojem mnenju je samo ena od mnogih, v tem trenutku, ko razpravljamo o teh stvareh, še vedno ni razčiščenih ustavnih dilem v zvezi z ratifikacijo sporazuma o pridruženem članstvu. Zdaj povsem verjetno je, da se bo izkazalo, da predsednik vlade ni podpisal sporazuma, ki bi bil usklajen s slovensko ustavo in vseh posledic takšne variante v tem trenutku niti še ni možno predvideti. In na tej točki ni dovolj, da se reče: Ja, če bo pa tako, bomo morali pa takoj spremeniti ustavo. Brez tega, da se tudi pogleda za nazaj in se ugotavlja odgovornost, zakaj smo prišli na to točko. Po ocenah, ki smo jih slišali včeraj, je 50% slovenske zakonodaje neusklajene z Evropsko zvezo. To po mojem mnenju niti ni poseben problem, čeprav se nekaterim to zdi veliko, nekaterim pa malo. Problem je v tem, da tudi še na področjih, kjer za to ni nobenih potreb, letos sprejemamo oziroma dobivamo od vlade zakone, ki so neusklajeni s kriteriji Evropske zveze. Dejstvo pa je, da nekatere stvari, kar se zakonodaje tiče, ne bodo oziroma jih ni potrebno uskladiti vse do polnopravnega članstva. Če bi na nekaterih področjih prehitevali, bi si delali škodo in bi plačevali ceno prej, preden bi bilo to potrebno. Kaj hočem s tem povedati? To, da če nimamo strategije, potem tudi ne vemo, kdaj narediti kakšen korak. Ni dovolj, da naredimo samo seznam zakonov, ki jih je treba spremeniti, treba je tudi natančno vedeti, kdaj je v interesu države in njenih prebivalcev, da se kakšna stvar spremeni in uveljavi. In seveda treba je vedeti, kje je potrebno začeti. Po našem mnenju ni treba začeti oziroma če bi šla pot v pravo smer in če je bila začeta tam, kjer je potrebno, potem ne bi začenjali pri spremembi ustave, pa bi ustavo spreminjali na koncu takrat, ko bi šlo tudi za vprašanje polnopravnega članstva.
V zvezi z ustavo je treba povedati, da se je sprememba ustave ponudila prezgodaj, prelahko in brez dejanske stvarne potrebe. In to je bila po našem mnenju največja strateška napaka doslej na tej poti. In zaradi te napake smo namesto aduta v pogajanjih o statusu pridruženega članstva dobili v roke Črnega Petra in to karto zdaj drugi izigravajo proti nam, namesto da bi bil to naš argument v pogajanjih. In dejstvo je, da nas upravičeno držijo za besedo in terjajo, da jo držimo. Dejstvo je, da mednarodnih obvez ni možno jemati tako lahko ali pa na enak način kot domače koalicijske pogodbe, ki veljajo toliko kot mirovni sporazumi v Bosni.
Petič. Vladi, ne v prejšnjem ne v tem mandatu, očitno ni v interesu širše soglasje političnih strank o enotni strategiji. Res je, da se je težko pogovarjati o soglasju k strategiji, če strategije ni. Vendar pa je Socialdemokratska stranka že aprila lani skušala nekatera osnovna načela, za katera želimo, da bi bila osnova sporazumevanja oziroma osnova pri oblikovanju stališč te države na poti v Evropsko zvezo, oblikovala in predlagala v sporazumu, ki ga je poslala vsem parlamentarnim strankam že aprila lani. Ta sporazum je naletel na zelo mlačen odziv. Nekajkrat smo se dobili, bilo je danih nekaj pripomb, tekst je bil usklajen do visoke stopnje, potem ena stranka to ni hotela podpisati in vse je nekako zamrlo. Tudi v teh tednih, ko smo ta sporazum ponovili, je bil odziv enak, nekako mlačen. Nismo dobili nobene pripombe na tekst, ne od kakšne stranke ne od vlade, mislim, da tudi kam drugam teh pripomb nihče ni poslal. Namesto da bi se začeli resno pogovarjati o teh načelnih izhodiščih, nas na teh sestankih predsednikov strank predsednik vlade sprašuje, če smo za spremembo ustave. To pač ni edina stvar, ki jo je treba razčistiti in treba se je začeti pogovarjati na začetku.
In tretja največja strateška napaka zadnjih dveh vlad pri tem vprašanju je - poleg že omenjene prehitre obljube o predčasni spremembi ustave in te zamude, o kateri danes veliko govorimo - ravno to podcenjevanje političnega sporazumevanja o tem vprašanju. Vlada pocenjuje sporazumevanje ob neki odločitvi, ki bo na koncu tako ali tako prišla pred volilce v obliki referendumskega "da" ali "ne". In bolj bo ta pot sporazumna, v tem se strinjam s kolegom Pahorjem, lažja in manj travmatična bo ta odločitev.
Če smo govorili o treh strateških napakah, je treba omeniti še dve taktični. Prva, ki je ne razumem popolnoma oziroma ne razumem popolnoma vzrokov zanjo, je dejstvo, da se ratifikacija pridružitvenega sporazuma prvič pojavlja na dnevnem redu parlamenta šele sedaj. Podpisan je bil junija lanskega leta. Pred tem, aprila lanskega leta, je državni zbor prejšnje sestave dal vladi nekakšno zeleno luč za podpis tega sporazuma z večino glasov; mi smo se takrat vzdržali. Logično bi bilo, da vlada, ki je dobila nekakšno zeleno luč v neki sestavi državnega zbora, skuša sporazum, ki ima takšno težo, ratificirati, se pravi dokončno sprejeti, v državnem zboru iste sestave, ob pričakovanju, da bodo tisti, ki so glasovali za zeleno luč, dali tudi dokončno potrditev. Sporazum je bil podpisan junija, državni zbor je delal do oktobra, lahko bi delal do novembra, pa ga je prejšnji predsednik, ki je bil iz iste stranke kot predsednik vlade, razpustil en mesec pred volitvami, ker se je bal, da bi moral državni zbor obravnavati tudi poročila preiskovalnih komisij. Ampak tudi tistih nekaj mesecev, ko je zbor delal, je bilo to dovolj, da bi se ratifikacija pojavila na dnevnem redu. In če bi se pojavila lani poleti ali jeseni, te referendumske pobude, ki se jih zdaj ustavlja po našem mnenju nezakonito oziroma z izigravanjem procedure, ne bi bile noben problem, lahko bi celo referendum izvedli, če bi nekdo zbral podpise. V nobenem primeru to ne bi bil noben razlog za take strašne kvalifikacije teh, ki te pobude dajejo. Prav tako ustavna presoja ne bi predstavljala problema enake teže, kot jo predstavlja zdaj, če bi se to pojavilo pred slabim letom, ker bi se dalo marsikaj v tem času, ki je potem pretekel, narediti. Ti izgovori, da je bila volilna kampanja, da vlade ni bilo in tako naprej, držijo samo do neke točke. Dejstvo je, da je celoten upravni aparat tudi v tem času dobival plačo, da so bili uradniki plačani za to, ne da čakajo na novo vlado, ampak da pač delajo tisto, kar je treba delati. Dejstvo pa je tudi, da povsem jasnih usmeritev, vsaj kar se tiče teh problemov, ki izvirajo iz ratifikacije sporazuma, niso imeli, ker tega sporazuma ni bilo na dnevnem redu parlamenta.
Ne razumem, res, zakaj nek predsednik vlade ni ocenil, po zdravi logiki, da je boljše ratificirati sporazum v tistem sklicu parlamenta, ki mu je že dal zeleno luč za podpis, ampak da se čaka na nov parlament, za katerega se ni vedelo, kakšne sestave bo. Tako da ta stvar ni povsem jasna, niti motivi za to odlašanje.
In naslednja stvar, ki se mi zdi, da sodi v ta sklop taktičnih napak je to predlaganje ali pa opletanje z referendumi že za pridružitveni sporazum oziroma za čas pridruženega članstva. Kot vemo, je Liberalna demokracija že spomladi leta 1995 oziroma svet te stranke sklenil, da bo do jeseni referendum o spremembi ustave še pred podpisom pridružitvenega sporazuma. Na srečo so se spametovali in niso forsirali potem tega referenduma, čeprav se je ta ideja potem pojavila še enkrat letos, hkrati s to referendumsko pobudo Gibanja 23. december. Ne poznam države, ki morda je kakšna bila in naj me kdo popravi, če to ve, ampak ne poznam države, ki bi v tej fazi pridruževanja izvedla referendum. Referendum je potrebno izvesti potem, ko se stvari pojasnijo, ko so znani plusi in minusi, ko ljudje dobijo vse odgovore na ključna vprašanja. Če se bo iskalo kakšne vmestne rešitve v tej smeri, bomo situacijo samo še dodatno zakomplicirali. Dejstvo pa je, da včasih, ko navidez ni strategije, tudi to predstavlja določeno strategijo oziroma tudi v takšnih primerih se stvari nekam gibljejo: zavestno, polzavestno ali pa slučajno. V teh dneh smo pogosto slišali od ljudi - tudi na teh javnih razpravah - da nekdanji veliki zagovorniki Jugoslavije, ki so do zadnjega možnega dne vztrajali v SFRj, v njenih organih itn., danes nastopajo kot borci prve linije za Evropo.
No, sam osebno mislim, da kadar gre za iskreno spoznanje, s tem ni nič narobe. Morda je to celo pohvalno, ni pa vedno najbolj prepričljivo, še posebej ne za predstavnike Evropske zveze, ki so določenih imen navajeni iz prejšnjih časov, tudi iz časov, ki niso bili tako pohvalni za reputacijo določenih imen. In včasih je kakšno takšno ime, bom rekel, večji pamflet, ki ga ne pošilja po svetu kakšna stranka, ampak ta država in prinaša večjo škodo kot koristi. No, ampak v zvezi s tem je treba reči tudi to, da je možno, še posebej v teh tednih, ko so se te razprave precej intenzivirale, okrepile, pri velikem delu našega vladajočega sloja - ki se je v glavnem izoblikoval iz nekdanje elite ali pa iz njenih pripravnikov - opaziti nekakšno veliko nervozo, celo psihozo o usodnih priložnosti in zamujenih vlakov. Z delno modifikacijo poslušamo skoraj iste stavke in besede kot leta 1991; takrat so nas strašili z zaprtimi mejami v Jugoslaviji, sedaj se nam straši s Schengenskim sporazumom. Logika takšne miselnosti je približno takšna: če smo že morali zapustiti Jugoslavijo in absolutno oblast in če že moramo v Evropo, ker je to pač neka stvar, ki ti daje legitimnost, potem je potrebno tja kar najhitreje. Tudi s splošnimi pripravami, napol izpolnjenimi kriteriji, s polreformami nekako se pregoljufati, postavljati Potemkinove vasi, tako bruseljskim odposlancem kot domači javnosti. Samo da se ne bo povsem videlo, da so politične reforme, pa tudi gospodarske reforme pripeljane samo do faze, ki ne ogroža prevlade kontinuitete. Nekako je treba zakriti, da 100 tisoči čakajo na rednih, predvsem pa na delovnih in socialnih sodiščih na svojo pravico. Zakriti, da se skuša teptati sindikalna svoboda, da to počne celo vlada. Ob tem, kar je prej predsednik vlade govoril,je treba reči, da to niso ravno prepričljive besede. Govoriti o tem, kako delavci na železnici izsiljujejo večje plače, čeprav gre samo za nekaj tisočakov, in kako bo, če se jim ugodi, to sprožilo samo nadaljnje valove podobnih zahtev. Tako govorjenje s strani vlade ob podatkih, kako se je državna birokracija razširila, koliko se povečuje javna poraba, koliko se da v razne investicije in tako naprej, investicije za potrebe uprave, ob skoraj hkratno objavljenih podatkih, da so dnevnice v državni upravi še enkrat večje kot v gospodarstvu. Ti argumenti niso prepričljivi ljudem, ki se borijo za to, da bodo imeli namesto 40.000 43.000 plače. Takih ljudi ne boš prepričal o tem, da boš govoril o stavkovnih valovih, ki se bodo sprožili, če se jim ugodi.
Skušajo se prekriti tudi nekatera druga dejstva. Recimo, dejstva, da v Sloveniji ni niti sence od pluralnega dnevnega tiska, da še vedno obstojijo bančni in drugi monopoli, da se je v lanskem letu celo leto izigravala ustavna pravica do referenduma, ko je šlo za spremembo volilnega sistema, da si vladajoča koalicija sama izbira nadzor nadzornike izvršilne oblasti, da se, kot smo lahko prebrali, v vilah na Vrtači še vedno tajno sestajajo nekakšni sivolasi politbiroji, ki še vedno preštevajo sovražnike in dajejo politične direktive nekakšnim trojkam, da nezakonito leži v predalih na tisoče nerešenih denacionalizacijskih postopkov, zahtev, da se velik gospodarski kriminal ne preganja. Spomnimo se razprave zadnjič, ko smo predlagali amandmaje h kazenskemu zakonu. Da se vlada spreneveda ob naravnost buhteči korupciji, da tudi poslanci vladajoče koalicije zadnjič, ko je bil predlagan ta amandma, niso bili ravno dovzetni za sankcioniranje tega pojava, ampak so rekli, da je treba še proučiti, kaj politična korupcija sploh pomeni. Da se prodajajo perspektivna podjetja sumljivemu tujemu kapitalu, z birokratskimi zvijačami pa se preprečujejo zdrava tuja vlaganja, ker elita v tej fazi lastninjenja ne želi zdrave tuje konkurence. To je glavni razlog, ne to, da pač, ne vem kaj, neki Franceljni tam v nekih uradih niso za zdrava tuja vlaganja. Ne, tisti, ki imajo inštrumente v rokah in to je vlada in izvršilna oblast, ki je pač tukaj izpostava neke elite, ni za to v tej fazi, ker ne želi konkurence. In to, na kar je prej gospod Peterle opozarjal, ko je citiral tega profesorja; češ, mi smo sprostili, odprli meje, sprostili trg, k nam prihajajo tuji izdelki, mi s tem podpiramo odpiranje delovnih mest v državah, iz katerih prihajajo ti izdelki, hkrati pa se zapiramo za tuji kapital, ki bi pri nas lahko odpiral nova delovna mesta - to je dejstvo! To je dejstvo, ki je izraženo tudi v številkah, v statistikah, ki jih predstavlja sama vlada. Skratka, tukaj ne gre za stvari, ki bi jih moral rešiti Bruselj ali ki jih moramo urediti zaradi Bruslja, ampak zaradi nas. Dejstvo je tudi, da pri nas volimo predsednika vlade na enak način kot v Zagrebu župana - tako da se prevara volilce.
No, in takemu stanju se ob poudarjanju zgodbe o uspehu na drugi strani in tega, kakšna tranzicijska zvezda da je Slovenija, reče iti v Evropo na balkanski način. Tako bi se nekako prikazalo neko stanje, ne da bi se dejansko kaj bistveno spremenilo. Dejstvo pa je, da je v tej Evropi, še posebej v naši soseščini, tudi veliko takih, ki so pripravljeni zatisniti vsaj na eno oko in spregledati neizpolnjevanje pogojev, ko gre za demokratične reforme, ko gre za varstvo človekovih pravic, ko gre za svobodo tiska in morda še za kaj. Ampak ne zastonj, za to zahtevajo plačilo, koncesije, politične in stvarne zasluge. In eni od teh koncesij, se pravi španski kompromisni predlog, ki je bil dolgo časa neobstoječ, skrivan in zanikan. In ob tem predlogu se je treba najprej vprašati, v čem je kompromis. Ta predlog ni kompromis. Kolega Pahor ima prav. Slovenija je tukaj pristala na italijansko zahtevo, ki je bila v Slovenijo res sporočena preko Madrida, res tudi preko italijanskih rok. V Rimu tega tako imenovanega španskega kompromisa ne predstavljajo kot kompromis, temveč kot italijansko zmago. To je mogoče prebrati v zelo nakladnem italijanskem tisku. In za to imajo več razlogov. Očitno natančno vedo, kaj se lahko na podlagi tega zgodi.
Obstajajo tudi nekateri drugi kazalci, da se vedemo kot lakaji na tej poti. Po mojem mnenju je bil višek dogodek sredi lanskega leta, ko so italijanski karabinjerji sredi Ljubljane ob asistenci slovenske kriminalistične službe zasliševali slovenskega častnika o nakupih orožja v času osamosvajanja - sredi Ljubljane!
Socialdemokratska stranka je prva stranka, ustanovljena na novo v Sloveniji, ki je v svoj program napisala tudi Evropsko zvezo. In socialdemokrati od tega programa nikoli nismo odstopili. Vendar smo mi za stvaren vstop v to zvezo. Ne zaradi Evrope, temveč zaradi Slovenije in njenega prebivalstva. Smo za izpolnitev mnogih kriterijev, gospodarskih, političnih in socialnih, zaradi tega, ker izboljšujejo razmere tukaj in zagotavljajo večji standard in večjo stopnjo varstva človekovih pravic. Vendar smo za dejansko izpolnitev teh kriterijev in ne za Potemkinove vasi. Mi smo za standarde Evropske zveze zaradi tega, ker jih potrebujemo, in ne zaradi tega, ker jih od nas zahteva Bruselj. Zavedamo pa se, da vseh teh kriterijev ni mogoče izpolniti čez noč. Niti nismo za to, da se hiti na škodo povečevanja socialnih razlik, in prehodni čas, ki je na voljo, mora biti produktivno izkoriščen. Mi tudi ne pristajamo na tak način dialoga, kot se ga v zadnjih nastopih poslužujejo nekateri predstavniki vlade, češ da ni alternative: ali gremo do junija notri ali pa tega ni več. Morda je tukaj malo drugačna stvar pri Natu, pri Evropski zvezi to enostavno ni res in s takim govorjenjem mi sami sebi zmanjšujemo kredibilnost in na neki način tudi zmanjšujemo pogajalske možnosti. Kajti, če se ti z nekom pogajaš, hkrati pa govoriš, da tako ali tako nimaš druge možnosti, kot da tisto kupiš, te bo stiskal do konca. Treba je tukaj pametno nastopiti. In seveda ljudem je treba dati jasne odgovore na vprašanja. Ne jim govoriti, ali gremo v Evropsko zvezo ali pa nam bodo zaprli meje in trge in potem bomo spet nekje, še slabši, kot pa smo bili, ko smo bili v Jugoslaviji. To pač niso jasni odgovori. Treba je naliti čistega vina, natančno odgovoriti, kaj se bo s tem korakom spremenilo, kaj se bo spremenilo na boljše, kaj se bo spremenilo na slabše in kdaj in za koga. Dobro namreč vemo, da bodo koristi in da bo tudi cena in to ceno je treba pač določiti in kar se tega tiče, smo šele na začetku resne razprave. Ogromno časa je bilo izgubljenega in kar se cene tiče, je to stvar, okoli katere se je treba tudi sporazumeti. To je največji socialni sporazum, glavni socialni sporazum, ki ga mora ta država doseči na tej poti. 68. člen ustave in zaščitna zakonodaja v tem trenutku še zdaleč nista edini odprti vprašanji ali celo edina ovira, ki naj bi preprečevala vstop v Evropo, kot je bilo nekajkrat tukaj rečeno s strani vlade. Zdaj končno, kaj nam pomaga zaščita zemlje, če na njej ne bo ljudi in je treba začeti pri ljudeh. Kaj to približevanje Evropski zvezi pomeni za navadnega človeka, za nekoga, ki morda nima niti potnega lista in ga nič ne zanima, ali bo meja odprta ali ne, ker ima 40.000 plače in s tem ne more v Celovec ali pa v Trst ali pa še kam dlje. Skratka, tudi tem je dati odgovor, ali vstop v Evropsko zvezo pomeni samo večji davek na avtomobile, ki ga je ta Državni zbor sprejel včeraj, ali pa še kaj drugega. Kako bo ta korak vplival na socialni položaj posameznih slojev? Na delavce v težki predelovalni industriji, tekstilni industriji, na socialni položaj kmetov, učiteljev, zdravnikov? Kako bo vplival na demografsko te države, po statistikah nas bo leta 2000 manj, kot nas je zdaj. Na poseljenost, na razvoj manj razvitih predelov, od teh odgovorov nismo nič slišali.
Tisto, kar je ključno v pristopu Socialdemokratske stranke, do tega vprašanja in kar smo skušali uveljaviti v členih predloga sporazuma, ki smo ga poslali vsem parlamentarnim strankam in vladi, je stališče, da ta korak, da vključitev v Evropsko zvezo ne sme dodatno prizadeti tiste sloje, ki so bili zapostavljeni že v desetletjih komunizma in ki tudi tako imenovani tranziciji nosijo največje breme, plačuje vedno večje davke in preklinjajo certifikate. Mi nismo za vstop za takšno ceno in za ceno povečevanje socialnih razlik. Mi smo za vstop v trenutku, ko bomo imeli od tega vsi korist.
Dejstvo je da ta tempo ne določamo samo mi, da moramo sprejemati tudi določene pogoje. Zato pa, da ne bomo samo reagirali na diktate od drugod ali na nek tempo ali na neko stihijo, moramo imeti strategijo, zato se na koncu še enkrat vračam k temu.
Dokler ta država ne bo imela jasne strategije, bomo še vedno prihajali v situacije, ko bo opozicija sklicevala izredne seje, predlagala stališča, s katerimi se bo strinjala tudi vlada, prej je podpredsednik vlade za to govornico dejal, da se strinja z vsemi našimi predlogi in zato zdaj sprašujem, zakaj moramo to predlagati mi, zakaj imamo izvršilno oblast.
Skratka, mi bomo za ta korak takrat, ko se s tem korakom izboljša položaj večini prebivalstva, še posebej revnejšemu sloju in ko se na ta način odprejo boljše perspektive mladih generacij. In še en vidik je za nas pomemben: ni vseeno, kako naredimo tak korak. Ta korak mora biti suveren, Slovenija ob tem ne sme dajati videza nekdanje republike SFRJ, ki izgubljena prosjači in išče novega gospodarja, ki nima druge alternative, kot je prej rekel gospod Kacin in je zato v svoji nebogljenosti pripravljena plačati vsako ceno za tega novega gospodarja.
Na tej poti je treba ohraniti tudi svojo nacionalno dostojanstvo, ne samo zemljo, ker bomo samo na ta način sprejeti kot enakopravni partner in sogovornik v tej evropski zvezi. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Janši. V imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov ima besedo gospod Miro Mozetič. V svojem imenu? Se opravičujem! Potem pa ima besedo gospod Zmago Jelinčič v imenu Slovenske nacionalne stranke, poslanske skupine. Če ga pa trenutno ni tukaj, bi pa za besedo poprosil dr. Franceta Zagožna, v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani predsednik, spoštovani zbor! Gospod Pahor je v svojem nastopu v imenu Združene liste socialnih demokratov rekel, da je ta španski predlog diskriminatoren za Slovenijo. Mi smo to tudi tako ocenjevali in mu vseskozi nasprotovali, mu nasprotujemo tudi zdaj, ampak dejstvo je - kaj to dejstvo pomeni - odgovora na to najbrž niti ne bomo našli samo tukaj. Popolnoma jasno je, če hočemo ratificirati ta evropski pridružitveni sporazum, katerega del je tudi aneks 13, je treba spremeniti ustavo, kar pomeni, da moramo naš najvišji pravni akt prilagajati mednarodni pogodbi. Sam nisem prepričan, in na to bodo morali dati odgovor drugi, ali zadostuje samo črtati ali spremeniti 68. člen ustave. Ker če je španski kompromisni predlog diskriminatoren do Slovenije, do slovenskih državljanov, potem je v nasprotju še s kakšnim členom naše ustave, ki diskriminacije ne dovoljuje. Recimo, če pogledam 14. člen - človekove pravice in temeljne svoboščine, ki govorijo o enakosti pred zakonom, kjer ne sme biti diskriminacije na podlagi narodnosti, rase in tako naprej. Dr. Bučar je v izjavi, ki jo je podpisalo še nekaj znanih ljudi, zapisal, da je španski kompromisni predlog v nasprotju tudi s temeljno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije. Se pravi, stvari niso tako zelo enostavne in smo v zelo težkem položaju, kako spoštovati ta sporazum, ko je podpisan, ga ratificirati in hkrati spoštovati tudi lastni pravni red. Kako smo prišli v tak položaj?
Vsaj tam od leta 1992 naprej je Slovenska ljudska stranka opozarjala na način dela vladnih koalicij, kakršnekoli so že bile. Ves čas ponavlja enak način dela.
Glejte, če gre kancler Khol na državniški obisk, se posvetuje ne samo s strankarskimi kolegi in koalicijskimi partnerji, ampak vedno se posvetuje tudi z opozicijo. Pri nas so pa mednarodne pogodbe dejansko nastajale kot strogo zaupni dokumenti, ki niso bili dostopni parlamentu. Tipičen tak primer je, recimo, pogodba za vstop v Cefto. Bilo je, mislim, da prav tako jeseni leta 1995, torej nekako takrat, ko je vlada s strogo zaupno deklaracijo obvestila Bruselj in evropske prestolnice, da ima namen spremeniti 68. člen ustave. Parlament tega ni vedel. Podobno je kot strogo zaupen dokument nastajala mednarodna pogodba, to je vstop Slovenije v Cefto in neposlušnost nekega državnega uradnika je omogočila razpravo o tem tukaj. Kljub temu je Državni zbor takrat potrdil tudi tisti dokument.
Naj povem, ker očitno tega še v drugih strankah niste dojeli; ta dokument je tak, da moramo Slovenci čimprej pobegniti v Evropsko unijo iz Cefte, ker če začnemo izvajati sporazum s Cefto, bodo posledice še bistveno hujše, kot pa če sprejmemo diskriminatorno pogodbo, diktat, ki je vsebovan tudi v evropskem pridružitvenem sporazumu. Torej mednarodno politiko in mednarodne pogodbe je treba pripravljati na drug način. Prepričan sem, da je vsaj zdaj ta narod in tudi ta državni zbor dovolj poučen o posledicah, ki nastanejo, če se dela na nedemokratičen način, ker to je bil nedemokratičen način. Vseskozi smo opozarjali in bili potem proglašeni za evroskeptike, ko smo predvsem opozarjali, da se Slovenija na gospodarskem, na pravnem, na različnih področjih ne pripravlja na vstop v Evropsko unijo in je bilo to zavračano.
In naj mi bo dovoljeno zdaj, čeprav govorim tukaj tudi v imenu poslanske skupine, ne polemiziram, ampak opozarjam, spominjam, žal, tu ni gospoda Pahorja, jaz se z njegovim nastopom strinjam, ampak tako on kot njegova poslanska skupina in še tudi vse druge, ko ste morali zares poslušati argumente. Mi smo pred kakšnim letom v tem državnem zboru sprejeli nekaj amandmajev, predlagal jih je konkretno gospod Potrč, ampak zanje je glasovalo ne samo Združena lista, tudi Liberalna demokracija takrat in še nekatere skupine ter smo spremenili zakon o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, zakon o gozdovih in še nekaj teh zakonov. S tistim amandmajem, ki je identičen v dveh zakonih, smo popolnoma onesposobili Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov. To bo treba popraviti in misliti na to. Lansko jesen smo na srečo obranili, ko smo po hitrem postopku sprejemali zakon o kmetijskih zemljiščih, tisti člen o predkupni pravici, vendar je tak člen nefunkcionalen, ne funkcionira, če osebe, ki imajo predkupno pravico, niso finančno sposobne, da jo uveljavijo. Tisti temeljni garant, recimo, za kmetijska in gozdna zemljišča, tu je Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ki smo mu pa z drugimi zakoni sploh onemogočili, da opravlja funkcijo dobrega gospodarja v imenu države. In dalje ga postavili v podrejen položaj delniškim družbam. In lahko bi vam še našteval. Poglejte, 8 let, 9. leto teče, odkar se naša stranka prizadeva - torej začeli smo pred prvimi demokratičnimi volitvami - prizadeva za kmetijsko-gozdarsko zbornico - ali podobna združenja - združenja, ki je v vseh državah tisti partner vladi, tudi pri pogajanjih, pri nastajanju takih mednarodnih pogodb, pa ne samo kmetijsko-gozdarskih, tudi druge seveda. Prizadevamo si, da bi do nje prišli, a še vedno jo nimamo. In tam smo prej dobili nek dokument, med drugim je tam tudi neka knjiga neke doktorice, se opravičujem, ker se ne spomnim imena, ki piše o lobiranju v Bruslju na področju kmetijstva in seveda zelo nazorno navaja, kako so vse evropske države usposobljene za tako lobiranje, kako imajo za to strukture, ki so tudi podprte in kako to zelo resno jemljejo vlade. Recimo avstrijska vlada, ko se je pripravljala in pogajala za vstop v polnopravno članstvo v Evropsko unijo, je imela dolgotrajno razpravo in popolno redefinicijo dogovorov, programov, ciljev s socialnimi partnerji, ker so, ne samo kmetijska, tudi trgovska, obrtna, delavska zbornica, sodelovali pri tem. Pri nas pa znotraj parlamenta nekateri nismo smeli nič vedeti - strogo zaupno! Torej, tako se seveda ne da zaščititi nacionalnih interesov.
In zdaj smo v stanju, ko tudi če bi bile pripravljene vse stranke jutri spremeniti 68. člen ustave, ne bi nič veljalo, stvar je namreč pred presojo Ustavnega sodišča in ratifikacija, recimo, zamrznjena. Kakšen bo izid, bomo šele videli. Predvsem pa mislim, da bi se morali vsi skupaj iz tega nekaj naučiti, demokracijo vzeti zelo zares. In v tem pogledu zagotavljam, dokler bo Slovenska ljudska stranka koalicijska stranka, bo delovala za to, da bodo k odločitvi pritegnjene tudi opozicijske stranke vedno in pa tudi vse civilne strukture, ki jih zadeva taka odločitev. Prepričan sem, da je pred nami ena skupna naloga, da najdemo najboljšo - končne odločitve pa danes tako ali tako niti sprejeti ne moremo. Ratifikacija je dejansko zamrznjena. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zagožnu. Sedaj pa v imenu poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke gospod Jelinčič. V imenu poslanskih skupin je prijavljen še mag. Žnidaršič, v imenu DeSUS-a, potem pa preidemo na razpravo poslank in poslancev.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni vsi skupaj! Danes razpravljamo o temi, o kateri bi morali razpravljati že davno prej. Vsaj dve leti sta od tega, ko bi morala biti taka razprava, ko bi morala biti taka izredna seja, in vendar takratna vlada in tudi kasneje vlada ni razmišljala o tem, da bi bilo morda to smiselno. Konec koncev smo 11. aprila lani podpisali tisti grozljivi španski kompromisni predlog, za katerega ne vem, zakaj se mu reče španski kompromisni predlog. In takrat je večina v parlamentu izglasovala tisto nevarno zadevo za Slovenijo. Vprašal sem se, zakaj se mu reče španski kompromisni predlog iz enega preprostega razloga.
Ko sem študiral dokumente o Evropski uniji in o teh zadevah, o katerih danes razpravljamo, o pridruževanju, nikjer nisem uspel najti dokumenta, da bi gospod Solana kot takratni predsednik Evropske unije zahteval kakšne posebne pogoje. Nikjer nisem našel nobenega dokumenta, da bi Italijani to zahtevali. Našel pa sem pismo slovenske vlade, ki ponuja zadeve Evropi, in odgovor iz Bruslja, ki seveda te zadeve sprejema. Se pravi, recimo temu kako drugače in mislim, da zgodovina bo pokazala, kako je prišlo do tega, da je bil ta tako imenovani Solanin predlog sprejet in kako je prišlo do tega, da se je ta zadeva znašla v ratifikacijskem postopku v sklepu tega pridruževalnega kompleksa, če mu tako rečem.
Danes smo poslušali celo vrsto razprav - nekatere zanimive, nekatere manj zanimive - predvsem pa mislim, da smo slišali kopico kritik, ki jih vlada nedvomno zasluži. Vendar pa sem v okviru tega veeno vesel, da je gospod Podobnik povzel stališča Slovenske nacionalne stranke in postavil potrebo po zaščitni ureditvi tako aktualno. Veseli me tudi, da je vlada dojela opozorila Slovenske nacionalne stranke, ki je že zdavnaj, že od vsega začetka govorila o pomembnosti zaščitnih ukrepov in zaščitne ureditve, pač po principu: bolje pozno kot nikoli. Zato sem vesel. Nikakor pa nisem vesel zaradi vsega ostalega. Šele danes oziroma včeraj na sestanku predsednikov strank smo izvedeli nekatera dejstva, ki so nam bila do tega trenutka oziroma do včerajšnjega trenutka enostavno neznana, nepoznana. Značilnost parlamentarne demokracije je, da parlament in parlamentarci vedo in zvedo dejstva, da se potem lahko pravilno odločijo. Mi večine teh dejstev nismo poznali in zanje nismo vedeli. Vlada je v okviru tega storila celo vrsto napak, nedoslednosti, napačnih odločitev in ne vem česa še vsega. To se kaže sedaj, počasi. Vidimo, da mnogo zadev ni bilo narejenih, čeprav bi morale biti že zdavnaj.
Danes smo slišali nekaj malega o tem, kaj je narejenega in vendar bi morali o tem izvedeti in dobiti podrobne analize, kaj je narejeno in česa ni narejenega, predvsem pa, zakaj kakšna zadeva ni bila narejena. Prav tako smo zamudili celo kopico ukrepov, ki bi jih lahko uvedli mirno, brez težav in jih nismo. Zakaj ne? Zato, ker vladajoča struktura ali ni razumela stvari, kar dopuščam, ali pa zato, ker je vladajoča struktura bila pripravljena za vstop v Evropo in za priponko Evropske unije prodati Slovenijo ne glede na ceno. Tudi to dopuščam, žal. Žal mi je, da moram reči "tudi to dopuščam", za svojo, za slovensko vlado. Tudi nikjer nismo zasledili nobenih analiz ali vsaj poglobljenih študij o tem, kakšne bodo posledice vključevanja v Evropsko unijo in kakšne bi bile posledice nevključevanja v Evropsko unijo. Če hočeš, ne bom rekel, nasprotnika, ampak nekoga, ki ni kar takoj na pamet pripravljen pristopiti k zadevi - kar je znak razgledanosti, pameti in razuma - takrat moraš temu človeku postreči z argumenti in ga prepričati. Minili so časi, ko so nekateri rekli tako je, tako bo in ker sem vladajoči, tako mora biti. To, kaže, velja za približno pol parlamenta. Morda bi to veljalo tudi za drugo polovico parlamenta, če bi bila tista druga polovica parlamenta v vladi, vendar zaenkrat je to samo opcija, ki stoji na razmišljanjih brez trdnih osnov. Dejstvo pa je, da to velja za vladajočo polovico.
Močan občutek imam - in ne samo jaz, velik del slovenske javnosti preveva ta občutek - da je vladajoči strukturi vseeno, kakšna je cena za naš vstop v Evropo - seveda tudi za Nato, vendar o tem kdaj drugič. Kajti, če ji ne bi bilo vseeno, zakaj potem skrivanje dokumentov? Zakaj smo, recimo, za tisti španski kompromisni predlog izvedeli šele tik pred zdajci po najprej nekaj mesečnih zagotavljanjih, da tak dokument sploh ne obstoji?
Dejstvo je tudi, da je za večino zaščitnih ukrepov prepozno. To je nedvomno dejstvo, za katerega ne vem, kako ga bo slovenska javnost pogoltnila. Verjetno z veliko težavo. Če se bomo odločili za Evropo, se bomo pač odločili in bomo šli v Evropo in bomo morali vse to pogoltniti. Tukaj se bomo spet vprašali, ali je ta cmok predebel in prevelik in če se nam morda ne bo zataknil v grlu. Kajti, tudi to je mogoče.
Veliko razpravljavcev je govorilo še o drugih napakah vlade. Pogrešal sem pa nekaj. Pravzaprav rekel bi, da bi vlada zaslužila konstruktivno nezaupnico, če ne bi bil ta trenutek preveč pomemben za Slovenijo. Mislim pa, da jo nedvomno zasluži. S takšnim delom, kot ga je pokazala doslej, da se je pravzaprav začelo premikati šele nekaj dni nazaj ali pa bolj intenzivno od včeraj - mislim, da s takim delom ne bomo daleč prišli.
Včeraj smo imeli predsedniki oziroma predstavniki parlamentarnih skupin v parlamentu pogovor s predsednico Skupščine Sveta Evrope gospo Leni Fischer. Zanimivo, da je pri vsej tej intezivnosti vključevanja in vklapljanja v Evropo manjkal ravno predstavnik Liberalnih demokratov. LDS se ni zdelo vredno priti tja in vendar mislim, da je to zelo pomembno, da bi prišli tja. Konec koncev smo tam gospe Leni Fisher, najprej jaz pa še nekateri drugi kolegi, povedali, da pravzaprav španski kompromisni sporazum evropske narode med sabo loči na primerne in bolj primerne in da je ta kompromis diskriminatoren do vseh Evropejcev, kajti preferira samo nekatere. Preferira, recimo, Italijane in v neki meri Nemce, pa preferira potem tudi Hrvate, Srbe, Makedonce, Albance, ne vem koga še vse; vse tiste, ki so bili v bivši SFRJ, ko bodo ali če bodo, kot se zdi, vstopili v Evropo morda celo skupaj z nami. Tudi temu, da bodo vstopili skupaj z nami, se ne čudim pri taki vladi. Mislim, da ni velik problem zapreti parlament za razpravo, umakniti javnost in se tukaj odkrito pogovoriti o vsem in vendar se o tem nismo odkrito pogovarjali.
In kakšna je bila ideja, ki sem jo predstavil gospe Leni Fisher? Namreč ta, da bi Republika Slovenija poslala skupaj z ratifikacijskim sporazumom v Evropo vsem podpisnicam, tudi tistim, ki so že podpisale, in tistim, ki še niso podpisale, dokument, v katerem bi razložila, kako mi razmišljamo in kako pojmujemo 1. točko tega španskega kompromisa. Pojmovati bi jo morali namreč tako, da velja tisti triletni rok bivanja v Sloveniji za možnost prvenstvenega nakupa oziroma preferiranja nakupa od datuma 26.6.1991 dalje, od takrat, ko je bila formirana nova slovenska država. Zanimivo je to, da je gospa Leni Fisher akceptirala idejo, in jaz mislim, da je na naši vladi in na naši diplomaciji zdaj naloga, da to idejo udejani, da jo razloži, da jo pošlje naokrog in da prepriča tiste štiri parlamente - to se pravi danskega, finskega in irskega ter parlament Evropske unije, da ratificirajo še ta dodatek, to pojasnilo. Pojasnilo vedno lahko utemeljimo s tem, kot sem že prej rekel, da jim povemo, da ta predlog preferira določene državljane določenih evropskih držav pred drugimi. V diplomaciji je vse mogoče. O tem dosti ve povedati zgodovina, ki pa, žal, ve povedati dosti tudi o tem, da slovenska diplomacija oziroma slovenska politika iz Ljubljane vodena ponavadi ni prinesla kaj dobrega Sloveniji. V vsakih odločilnih trenutkih je oddala del slovenske države, del integritete slovenskega naroda in del samostojnosti kakšnemu od sosedov. Zdi se, da se bo to zgodilo tudi zdaj.
Na veliko se govori o raznih zakonih o tujcih, kaj bodo, česa ne smejo, kaj smejo in vendar bi, žal gospoda Podobnika ni tukaj, bi mu omenil, da glede na zakon iz leta 1974, imajo v urbanih naseljih slovenski državljani le pravico uporabe, ne pa klasične pravice lastnine nad zemljišči in tukaj so slovenski državljani v slabšem odnosu do tujcev. Tujci so tukaj priviligirani, kajti tujci lahko kupujejo po zakonu o gospodarskih družbah in dobijo lastninsko pravico na stavbah in na zemljiščih in vendar o tem nihče ni razmišljal. Drug primer. Italijani v Posočju najemajo objekte za 99 let in se na ta način izognejo nakupu, obenem pa dobijo v last. Za 99 let dobiti v last oziroma v upravljanje, je skoraj tako, kot da je zadeva prodana. O tem nisem slišal tukaj besede in vendarle to sodi tudi v ta kompleks tiste zakonodaje, ki bi morala urejati področje zaščit interesov slovenskega naroda. Govori se in govorilo se je o tem, da pravzaprav 68. člen ustave ne sodi v ustavo, drugi odstavek mislim. Morda res, morda ga bo treba spraviti iz ustave, vendar, ali je kdo razmišljal, da je šele nekaj let od tega, kar smo se osamosvojili in da konec koncev tudi zakonodajni postopki, tudi ta zakonodaja zaščite ni urejena in da dokler ni urejena, skorajda ne bi bilo smiselno tega člena kar tako metati ven. Če pogledamo pravno prakso zahoda, vemo, da je ta pravna praksa zelo natančna, pedantna in hitra. Žal v mnogočem boljša in bolj zverzirana kot naša. Pa še nekaj je. Dostikrat naši pravni strokovnjaki podležejo razmišljanjem iz tujine, iz belega sveta. Konec koncev je morda tudi to razlog, da je danes Ustavno sodišče za 14 dni preložilo odločanje o ustavnosti ratifikacije in bo o tem odločalo šele 5. oziroma po 5. juniju. Ne bom se spuščal v razmišljanja, ali je to politično taktna odločitev ali je to odločitev zato, da si nekdo pilatovsko opere roke. Ampak to je dejstvo in to dejstvo nedvomno kaže, da tukaj vprašanje ustavnosti le ni tako zelo enostavno, kot bi ga radi nekateri prikazali. Reklo se je, da v Evropi se nimamo česa bati.
Res je, nimamo se česa bati. Nekateri se nimamo česa bati! Tisti, ki so po naturi strahopetni, se tako ali tako bojijo vsega. Vendar pa je treba biti previden. To je nekaj drugega od bati se - biti previden. Konec koncev, dve svetovni vojni nam je na te konce pripeljala Evropa. Ne govorim, da bo pripeljala še tretjo, vendar na zgodovini se učimo in iščimo v zgodovini tisto modrost, ki jo bomo še kako potrebovali. To govorim ne samo vladi, to govorim tudi parlamentu. Zavedati se je treba, da v Evropo nas ne bodo sprejeli zaradi ljubezni, ker nas imajo tako zelo radi, da brez nas ne morejo živeti. Rabijo naše tržišče, rabijo našo pamet, radi bi imeli naša podjetja, in sicer ne na tak način, da bi bili lastniki Slovenci ali pa vsaj večinski lastniki Slovenci, ampak na tak način, kot so naredili na Madžarskem, kjer so lastniki tujci, Madžari so kvečjemu še upravniki kakšnih skladišč. Gospod Kopač, vem, da se vam zdi smešno to vse skupaj. Meni se to zdi tragično in še marsikomu se zdi to tragično.
Vendar konec koncev, kljub vsemu je treba nekaj narediti. Rešiti moramo vsaj še tisto, kar se rešiti da. Tega je bistveno manj, kot se je dalo rešiti pred letom dni ali več, bistveno manj. Vendar je tudi to naša naloga, da poskušamo skupaj zakrpati tiste luknje v čolnu, ki tako zelo puščajo, da ne vem, če bomo še ostali na površju. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Jelinčiču. V imenu poslanske skupine DeSUS bo spregovoril gospod Žnidaršič, potem bi pa prešli k razpravam poslank in poslancev. Jaz pa bi prosil, da se pisno še prijavite, sicer bi pa predlagali potem, tisti, ki niso prijavljeni, da se jim omeji razprava na 5 minut. Prav tako se bomo potem tudi dogovorili, kako z nadaljevanjem seje in do kdaj bi delali. Obstaja tudi možnost, da vzamemo kratek odmor in potem nadaljujemo z razpravo. Torej, gospod Žnidaršič, beseda je vaša.
FRANC ŽNIDARŠIČ: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki vlade! Varnost in mir sta med največjimi dobrinami. To še zlasti vemo tisti, ki smo tako ali drugače preživeli grozote druge svetovne vojne, ko je bila domala vsa Evropa, z majhnimi izjemami, v ognju. Da se to ne bi več ponovilo, so voditelji držav že pred desetletji ustanovili dve vojaški zvezi: Nato in na drugi strani Varšavski pakt. Mi smo v bivši državi ostali takrat zunaj, ker nismo imeli prav nobenih pogojev za eno ali drugo stran. Od takrat so se seveda stvari bistveno spremenile. Postali smo samostojni, kar je zelo pomembno. Prav s samostojnostjo so nastale nove razmere glede varnosti. Ker smo majhni, je to še toliko bolj pomembno, da se vključujemo v močnejše povezave. Zveza Nato to nesporno je. Vrsta, ki stoji pred vrati te zveze, nam dokazuje interes tistih, ki so še ne dolgo tega bili v nasprotnem bloku.
Čeprav se zavedamo, da vstop v Nato ne bo poceni, prav tako bomo morali sprejeti nekatere obveznosti in naloge, pa vendarle mislimo, da je ta priključitev za nas edina pot na področju izboljšanja varnosti države.
Do Madridskega sestanka bomo morali še marsikaj postoriti, ker smo se deklarativno s podpisom listine -podpisale so jo vse stranke - odločili, da želimo postati članica zveze Nato, zato v prvem krogu naredimo vse, da nam to uspe.
Pregovor pravi, da kdor prvi pride, prvi melje. Mi sicer prav gotovo ne bomo prvi, pomembno pa bo, če bomo vsaj med prvimi. Kajti v zvezi Nato imajo svoja pravila igre, zaradi tega ne izgubljajmo časa za nepotrebne in nekoristne prepire ali očitke. Strnimo moči, da v sorazmerno kratkem času postorimo vse tisto, kar je postoriti sploh še mogoče.
Tega seveda danes ni tako malo. Imejmo zaupanje v tiste, ki to delajo. Prepričani smo, da imajo tudi oni enako željo, da bi nam ta podvig uspel.
Poslanska skupina DeSUS oziroma demokratična stranka upokojencev Slovenije bo prizadevanja za priključitev k Natu v vsakem primeru podprla po svojih zmožnostih in sposobnostih.
Prispevali bomo svoj delež k temu, da bi se to uresničilo. Kar se pridružitve Evropsko uniji tiče, mislimo, da vendarle večina Slovencev podpira ta projekt. To preprosto zato, ker se zavedamo posledic, ki bi jih doživljali, če ostanemo izven te gospodarske skupnosti in seveda politične skupnosti. Prav zaradi tega naša poslanska skupina DeSUS v Sloveniji podpira predlog o ratifikaciji pridružitvenega sporazuma Evropski uniji. S tem se pridružujemo vsem tistim, ki zaskrbljeno ugotavljajo, kakšne bodo posledice, če pridružitvenega sporazuma ne bomo ratificirali pravočasno ali pa tega ne bodo naredili in storili vsi tisti, ki so že v uniji.
Med najbolj zaskrbljenimi je naše gospodarstvo, ki na evropski trg proda več kot dve tretjini vsega izvoza. Kam bo izvažalo in prodajalo, če nas Evropa pusti pred vrati? Znajo morda odgovoriti tisti, ki vodijo gonjo proti ratifikaciji? Tisti, ki v zadnjih dneh pripravljajo okrogle mize in organizirajo proteste? Tisti, ki zahtevajo referendum in še kaj? DeSUS bo verjela, da gre za kakršno koli neustavnost šele po odločitvi Ustavnega sodišča.
Mislimo, da je prav, da se na to počaka, potem pa bomo skladno z odločitvijo tudi mi spremenili stališče.
Seveda imasta vlada pa tudi parlament veliko odgovornost pred slovenskim narodom in pred slovenskimi državljani.
Sprašujem pa se oziroma stranka postavlja vprašanje, kakšno odgovornost imajo tisti, ki zdaj tako ali drugače poskušajo zavreti ta proces.
Žal je tako, da tisti, ki hočejo nekam priti ne morejo postavljati pogojev. Mi mislimo, da vendarle španski kompromis je kompromis, kakor se takšna akcija razume. Če je kaj narobe, je kakršnokoli veliko govorjenje o tem danes prazna stvar. Mislimo, da je potrebno popraviti, kar se da in seveda z zaščitno zakonodajo zaščititi naše interese v tistem delu, kot so to storile tudi druge države Evropske unije.
Vlada, ki mora do roka, za katerega se bomo dogovorili, storiti in pripraviti vse, kar je potrebno, mora imeti tudi našo podporo. Mislim, da je ta v tem, da bi tudi s tem, da bi se odpovedali proceduralnim prekinitvam dela Državnega zbora, nekaj prispevali k temu, da bi delo potekalo hitreje in bi na ta način v sorazmeroma krajšem času lahko sprejeli tudi zaščitno zakonodajo. Mislimo tudi, da so načelne razprave brez potrebe dolge. Bolje bi bilo, da bi se več časa vzeli za vsebino, ko bo ta v podrobnostih pred nami in takrat seveda na račun drugačne izgube časa poskušali sprejeti boljše rešitve.
Naša poslanska skupina podpira ratifikacijo pridružitvenega sporazuma k Evropi. Mislimo, da nas v tem podpira tudi večina Slovencev in Slovenk. Podprli bomo tudi spremembo ustave in drugo prilagoditveno zakonodajo in upamo, da nam bo vsem skupaj pri tem delu to tudi uspelo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. S tem smo izčrpali predstavnike poslanskih skupin in prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Sprašujem, če se želi kdo še pisno prijaviti. Do sedaj imam 23 pisnih prijav. Med temi prijavami so tudi prijave gospoda Zorana Thalerja, dr. Cizlja in dr. Lukmana, predstavnikov vlade. Tudi njihove prijave sem nekako vključil v vrstni red vaših prijav.
Spoštovane poslanke in poslanci! Imam eno vprašanje. Ali za 15 minut prekinemo sejo in potem nadaljujemo? Mislim, da smo vendarle nekoliko utrujeni. Prav tako pa vas lahko vprašam, ali ste za to, da danes Državni zbor dela do 22. ure. Ste za to? Potem prekinjam sejo za 15 minut in nadaljujemo ob 19. uri. Deset do 20 ure, takrat bomo pa glasovali, ob 20 uri. Predsednik Državnega zbora je prekinil sejo za 15. minut.
Za 15 minut je prekinjena seja. Nadaljujemo ob 19. uri.
(Seja je bila prekinjena ob 18.46 uri in se je nadaljevala ob 19.08 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Nadaljujemo s 1. točko izredne seje. Ugotovimo sklepčnost (39 prisotnih.) Ponovno ugotovimo sklepčnost (51 prisotnih.)
Ugotavljam, da je Državni zbor sklepčen in lahko nadaljuje z delom.
Smo pri besedi poslank in poslancev. Prvi se je k razpravi priglasil gospod Miroslav Mozetič. Prosim. Za njim dr. Jože Zagožen, naslednji je gospod Feri Horvat, Janez Kopač itn. Vas bom tudi obvestil, da boste vedeli, kdaj boste nastopili.
Prosim gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Gospod predsednik! Hvala lepa za besedo. Spoštovani predstavniki vlade, kolikor vas še vztraja v parlamentu, drage kolegice, spoštovani kolegi! Krščanskim demokratom od vsega začetka, že iz tistih Demosovih časov, kot je bilo rečeno, ko se je Slovenija na nek način ali pa parlament odločil za vstopanje in priključevanju Evropski uniji, je jasno, da je odločitev za vključevanje v Evropsko unijo, v te evropske integracije zahteva določena dejanja v Sloveniji. Da je pač potrebno pristati na vse tiste štiri svoboščine, ki so v Evropski uniji: prost pretok kapitala, ljudi, storitev, dostop do nepremičnin, ustanavljanja podjetij. To je nesporno in jasno vsem od vsega začetka. So pa v Evropi tudi določeni temelji, predvsem politični temelji, na katere se mora država pripraviti. Eden od teh temeljev je večstrankarska demokracija, parlamentarna demokracija. Tukaj bi se lahko vprašali, tako kot se je vprašal predstavnik največje stranke tukaj notri, ali smo pripravljeni v EU. Ampak tudi iz tega razloga, ker določena dejanja, ki se dogajajo v tem parlamentu, zlasti od določenih največjih strank, kažejo, da niso pripravljene na to, da bi spoštovale principe večstrankarske parlamentarne demokracije. Jaz gospodu Zagožnu iz Ljudske stranke verjamem, da je on za to, da bi sodelovala tudi opozicija, vendar njegova stranka, njegova poslanska skupina tudi z nekaterimi dejanji v zadnjem času dokazuje, da ni ravno preveč naklonjena spoštovanju oziroma sodelovanju z opozicijo. Samo dejstva nekaj pomenijo, besede ne veliko.
Drugi temelj je spoštovanje pravne države, spoštovanje principov ustavnosti in zakonitosti. V tem primeru se tudi poizkuša, bom rekel, doseči nekaj proti ustavi, proti principom pravne države. Dostikrat se tako s strani vlade določene stvari predlagajo in parlament na to naseda, zlasti pozicija, da se ne drži pravil, ki smo si jih sami določili. Tudi to kaže, da nismo še dovolj zreli oziroma, da ne mislimo dovolj resno na vstop v Evropsko unijo.
Tretji temelj, ki je lahko še najbolj pomemben, je spoštovanje človekovih pravic. Ena od teh, ki je tudi pomembna in zelo pomembna, je spoštovanje svobode misli, govora, svoboda izražanja svojega prepričanja. Če se ne motim, je bil predsednik vlade od volitev pa do današnjega dne dvakrat v parlamentu, obakrat se je zgražal nad izjavami nekaterih parlamentarcev oziroma članov nekaterih strank. Očitno se ni odvadil določenih manir, ko se je določalo in predpisovalo, kaj naj kdo misli in kaj sme nekdo govoriti. To ni spoštovanje človekovih pravic. Tudi to ne pelje ravno hitro v evropsko integracijo. Spraševal je SKD, če je za Evropsko unijo, če je za spremembo ustave, mislim, da bi moral to vprašanje v prvi vrsti postaviti svojemu koalicijskemu partnerju, ki se ob vsaki priliki ograjuje od nekaterih dejanj v preteklosti. Njih ne vpraša, oni so bili proti španskemu kompromisu, proti spremembi ustave, tudi, kot je govoril nekoč Ivan Oman, ko je povedal, tudi proti kmetijski zbornici, za katero je gospod Zagožen rekel, da je še ni. Tukaj se je treba uskladiti, ne pa se ograjevati od zadev, ki so, ker sicer se nekdo ograjuje od svojega partnerja, ki je v vladi, ne vem sicer, kako se da to stvar naprej delati.
Zdaj bi še opozoril na en element, ki se v zadnjem času dosti poudarja, to je element časa. Vlada opozarja parlament, javnost, tudi en del javnosti, da ni časa, da ni časa, da bi razpravljali, da ni časa, da bi ustavno delali, da bi delali po pravilih pravne države, po lastnih pravilih, da se mudi, da bo velika gospodarska škoda. Očitki sem, očitki tja, očitki določenim grupacijam oziroma organizacijam, ki hočejo določene stvari uveljaviti skladno z zakonodajo. To kaže na nizko stopnjo pravne kulture. Res pa je, to se strinjam in to je res, ni časa, gotovo bo gospodarska škoda. Vendar, kdo je odgovoren, da je toliko časa teklo v prazno, da se ni praktično nič zgodilo, da je predvsem predsednik vlade, verjetno pa tudi njegov zunanji minister, pri tej zadevi igral taktiko zastoja, kot je enkrat v enem drugem primeru govoril, da igrajo taktiko zastoja v pogajanjih z eno našo sosednjo državo. In čaka in čaka, da nas pripelje pred zid in reče, zdaj ste tukaj, če se ne boste odločili, če ne boste naredili tako, kot vam jaz pravim, potem ste proti temu, proti Evropi, proti ljudem, proti gospodarstvu. Mislim, da to ni način. 11. aprila je bila izsiljena izredna seja, kjer je bil med drugimi zadevami tudi španski kompromis, ki je bil sprejet. 10. julija je bil tudi zaradi in predvsem zaradi tega podpisan sporazum. Če slučajno prej komu ni bilo jasno, je bilo od takrat naprej povsem jasno, da bo treba spremeniti ustavo, da bo treba spremeniti ustavo! To je predsednik vlade tudi obljubil Bruslju. Da bo treba sprejeti vrsto ukrepov oziroma vrsto ustrezne zakonodaje, ne samo zaščitne v smislu prepovedi, pač pa tudi v smislu spodbujanja. Lahko karkoli prepovemo, na Tolminskem so kraji prazni in če ljudi ne bo, tudi nihče ne bo tistega področja zaščitil. Jasno je bilo, da je treba pripraviti vrsto informacij in povedati ljudem, kaj jih čaka; da je treba pripraviti gospodarstvo, kmetijstvo in vse sloje, vse strukture v tej družbi na vstop v Evropsko unijo. V končni fazi bodo ljudje odločali o tem na referendumu. Če nič ne bodo vedeli, bodo delali približno tako, kot nekateri zdaj. Ker je bilo to jasno in znano, potem ne vem, zakaj predsednik vlade ni tega dosegel, da bi se to storilo. Če pa ni bilo predsedniku vlade to jasno, potem je zadeva še toliko hujša.
Tudi danes ne vemo in tudi danes nam vlada ni prinesla, kaj bomo v naslednjih dveh mesecih delali - program aktivnosti parlamenta v zvezi z ratifikacijo in sprejemom določene zakonodaje, da bo dejansko ta stvar, kar pravi vlada, da bo dejansko prišlo do ratifikacije in sprejema vseh teh zakonov in predpisov. Tudi danes še tega natanko ne vemo. In če sem danes zjutraj rekel, da bi predlagal, da bi parlament vladi kupil koledar, da bi vedela, kako dnevi tečejo, predlagam zdaj, da bi vladi kupili veliko uro, ki bi glasno tiktakala v sobi predsednika vlade in vsake toliko časa bi kukavica ven prišla in zapela tisto otroško pesmico "ura teče, nič ne reče, tika taka, nič ne čaka, nič ne čaka". Čas teče. Pa ni toliko pomembno, da čas teče zaradi priključitve v Evropsko unijo. Čas teče za nas tukaj, ki smo v Sloveniji, za Slovence, za slovenske državljane, ne zaradi Evrope, zaradi našega življenja v naši državi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Mozetič. Besedo dajem dr. Jožetu Zagožnu.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovani predstavniki vlade! Drage kolegice in kolegi poslanci! Vtis imam, da že vse od Kocbekovih časov ali od 57 številke Nove revije nismo doživeli takšne organizirane, medijsko podprte kampanije, kot v teh dneh. V njej se nasprotuje nekemu političnemu razmišljanju, ki ni pod nadzorom vladajoče nomenklature.
Na mojo mizo prihajajo številni telegrami in pisma, kjer se od poslancev brezprizivno zahteva, da naj ratificiramo pridružitveni sporazum z Evropsko zvezo. V enem od teh pisem je po stari maniri celo zapisano, da poslancem nalagajo, da naj sporazum takoj retaficirajo. V javnosti se načrtno prikazuje popačena slika, kot da so nekateri bolj osveščeni in bolj odgovorni zato, da se vključimo v Evropo, drugi pa bolj neumni in bolj nazadnjaški in da smo seveda ti drugi nasprotniki pridruževanja Evropi. To seveda ni res, še posebaj pa ne more biti res, da bi bili tisti, ki so se še včeraj tiho ali glasno upirali slovenski osamosvojitvi, danes iskreni pobudniki za evropsko združevanje.
Bliže resnice je, da želijo reševati neko svojo zavoženo politiko in da hočejo s tem od Evrope pridobiti ligitimacijo, da so se že preobrazili v resnične demokrate. Zlasti pa se oblastniki bojijo, da bi morali plačati račune za svoje zakulisne kupčije, s katerimi so nas hoteli postaviti pred izvršena dejstva. Resnica je, da se je v zadnjem letu na področju približovanja Evropski uniji ni storilo ničesar in da je še ta današnja seja, rezultat zahtevkov opozicije.
Tudi SDS obtožujejo, da je protievropsko naravnana. V uvodniku, v sobotni prilogi Dela je celo napisano, da je najbolj sumničeva glede Evrope nasploh. Kot da ni zahtevala parlementarne demokracije, pravne države in narodne samostojnosti, ki so temeljne evropske norme že takrat, ko so organizatorji sedanje medijske kampanje sveto prisegali na jugo komunizem.
Že večkrat smo dejali, da smo za vstop v Evropsko zvezo, vendar ne pod vsakršnimi pogoji in ne za vsako ceno. Tisti, ki ni postavil cene in pogojev za vstop v Evropo, tudi niso postavljali cene in pogojev za to, da bi ostali v socialistični federativni republiki Jugoslaviji.
Še kako se zavedamo, da članstvo v Evropski zvezi pomeni prost pretok kapitala, blaga, storitev, ljudi in znanja. Odpadejo torej vse carinske pregrade, v končni posledici pa pride tudi do denarne zveze, to je do skupnega denarja. Na koncu ostane samo še domači jezik, kolikor ga pač ostane.
V državah Evropske zveze živi danes 370 milijonov ljudi. Mi smo na obrobju te zveze. Z državami Evropske zveze imamo danes 70% poslovnega sodelovanja. Naše gospodarstvo je ta trenutek manj razvito, ima nižjo stopnjo storilnosti in je manj konkurenčno. Z vključitvijo v Evropsko zvezo bomo prešli na popolni tržni prepih, ker bodo preživeli samo najboljši. Nasprotno pa bodo imeli od popolne tržne konkurence korist zlasti potrošniki, ki bodo kupovali bolj kakovostno in bolj poceni blago. Tržni prepih bo povzročil, da bodo razne združbe, klani in lobiji izgubili pomemben vir svoje moči. Ker so plače v nekaterih deželah Evropske zveze tudi do 4-krat višje kot v Sloveniji, bo za neko parcelo v Trenti ali na Bledu tujec delal 4-krat manj kot Slovenec. Brez zaščitne zakonodaje bosta v neenakopravnem položaju. Kako bo lahko naš hribovski kmet s 5 ha zemlje konkuriral holandskemu kmetu z 200 ha ravnice? Slovenija ne bo več mirna oaza, vanjo bodo prišli tujci z vsemi posledicami. Mala država je pri tem dosti bolj ranljiva kot velika.
Seveda pa lahko od Evropske zveze tudi mnogo pridobimo, predvsem tržišča, znanje, razvoj ter zaščito pred neevropskimi trgi. Nenazadnje bo lahko Slovenija še vrsto let prejemnica sredstev iz evropskega proračuna. S članstvom v Evropski zvezi bo Slovenija dobivala vse avtentične informacije in bo lahko v organih enakopravno soodločala. Z državami članicami Evropske zveze bomo sodelovali v vsakem primeru. Vprašanje je le, ali bomo moledovali za drobtinice, ki bodo padle drugim z mize, ali pa bomo enakopravno sedeli za mizo in smeli tudi kaj povedati. Zato moramo vse prednosti in slabosti pridruževanja skrbno pretehtati. V času pridružitvenega članstva moramo izpogajati zase čimveč prednosti, ugodnosti, izjem in omejitev, kot so to storile druge države. Opredeliti moramo mejne pogoje, od katerih ne bomo odstopali tudi za ceno, da ne gremo v Evropsko skupnost. Zato pa potrebujemo dobre pogajalske skupine, ki jih danes še nimamo. Pri vsej propagandni histeriji, ki smo ji priča, zagotovo danes dvoje stvari ne drži. Prvič, ni res, da se v Evropsko zvezo tako zelo mudi, kot trdijo nekateri. Drugič, ni res, da bomo, če takoj ne vstopimo, izgubili trge, razvoj, dostop do kapitala, skratka, da bomo doživeli usodne posledice. Naš gospodarski položaj je v sedanjem statusu dokaj ugoden. S tem, ko smo podpisali trgovinski sporazum, imamo brezcarinski dostop na tržišča Evropske zveze, hkrati pa je blago iz Evropske zveze v Slovenijo še vedno podvrženo zaščitnim carinam, ki se resda postopno zmanjšujejo do leta 2001 kljub ugodnostim.
Imamo še vedno celoten gospodarski instrumentarij v svojih rokah. V Evropski zvezi ne bo carinske zaščite, prav tako bosta v rokah zveze tečajna in davčna politika, ostala nam bo le dohodkovna politika, to je določanje višine plač. Nekateri nas strašijo, da za Slovenijo alternative v Evropi ni. Tudi to seveda ni res. Alternativa je vedno. Vprašanje je le, iz katerega vidika je bolj ali manj ugodna. Aneks o pravicah tujcev do nepremičnin je po mnenju nekaterih uglednih pravnikov, tudi po prepričanju piscev ustave, protiustaven. Kako si ga je dovolil predsednik vlade podpisati? Kdo mu je dal za to dovoljenje? Samega sporazuma brez tega aneksa pa ne moremo potrditi. Dokler ne bo Ustavno sodišče odločilo o ustavnosti, sporazuma seveda ne moremo verificirati. Morda ga bomo morali prej, preden ne bomo spremenili ustave, ki prepoveduje možnost, da bi tujci kupovali našo zemljo. Ustave pa ni smotrno spremeniti prej, preden ne sprejmemo zaščitne zakonodaje. Tukaj pa je vlada zadnje leto prespala. Državni zbor bi kot zakonodajalec moral biti zgled ustavnosti in zakonitosti, pa čeprav predsednik republike zahteva od poslancev ustavno sporne odločitve. Ne gre torej samo za "drobne razlike", o katerih se govori ko se poslance poziva, da naj pustimo malenkosti ob strani, ampak gre za usodne reči. Žal pa se vse dogaja v zakulisju, v nekakšni strogi tajnosti, brez vključitve strokovne javnosti, brez analiz in brez osnovne obveščenosti ljudi. Povejte mi vendar, kdo danes v Sloveniji sploh ve, kaj je to španski kompromisni predlog. Še mi v dvorani tega ne vemo natančno. Namesto nestrpnih pozivov podjetij in gospodarskih združenj po takojšnji vključitvi v Evropsko zvezo, naj raje v gospodarstvu izkoristimo čas in poiščemo ustrezne proizvode in delovne postopke, da bomo postali konkurenčno sposobni na trgu Evropske zveze. Dobilizacije in specializacije terjata od nas velike in temeljite spremembe v smeri poslovne in tehnološke organizacije. Časa in denarja za to je čedalje manj. Napočil je čas, da si Slovenci določimo lastno ceno. V Evropo moramo iti dobro in docela pripravljeni ali pa naj ostanemo tukaj, kjer smo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zagožnu. Besedo ima gospod Feri Horvat, pripravita naj se gospod Janez Kopač in gospod Jože Lenič.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani predsednik, člani in predstavniki vlade in ostali prisotni! Mislim, da nam ne sme biti žal časa, ki ga bomo porabili danes in če bo treba tudi jutri, v razpravi o vprašanju, ki je gotovo brez dramatiziranja zgodovinskega ali generacijskega pomena. Takih odločitev, ali se gre v Unijo ali ne, se ne sprejema ne vsako leto, pa niti ne vsako desetletje, ampak dejansko na daljše obdobje. Mislim, da zahteva danes nekaj več časa ta razprava tudi zaradi tega, ker niti vlada, niti Državni zbor v prejšnjem mandatu ni imel ali volje ali potrpljenja, da bi vodili več razprav takrat in bi morda zdaj zaradi tega bilo potrebno manj razprav in najbrž ne bi bili v tako kočljivi situaciji.
Jaz zelo soglašam s predlagatelji in s tem, kar je kolega Lojze Peterle povedal uvodoma o namenu te seje. In mislim, da bo dosežen, če bomo poleg kritične ocene stanja, vzrokov in tudi odgovornosti, istočasno sprejeli take sklepe in take usmeritve, ki bodo pripomogli, da bo proces priprave na pridružitev hitrejši in bolj kakovosten in po možnosti, da ne bi ponavljali napak, ki so se zgodile v preteklosti. Jaz bi v prvem delu razprave prav o tej kritični oceni poskušal, da ne bi ponavljal tistega, kar je že bilo rečeno, ampak bi dodal še nekaj elementov, ne zato, da širimo paleto napak vlade oziroma ocene napak vlade, ampak predvsem da vidimo, kje so bili vzroki da ne bi podobnih ali pa enakih napak ponavljali v prihodnje. Potem pa bi se poskušal osredotočiti na sedanji trenutek in na to, kaj mislim, da je potrebno narediti v prihodnje.
Ena od strateških napak je bila po mojem mnenju to, da ni bilo dovolj aktivnosti in volje, da bi se prej našlo politično soglasje med strankami glede strateških odločitev. In da se ne bi zdaj, ko smo že tako daleč, ko je treba ratificirati sporazum, pravzaprav morali vračati čisto na izhodišča pri posameznih vprašanjih in začeti diskusijo od začetka.
Drugič, da je poleg kasnitev, o katerih je že bilo dosti govora, kasnitev v pripravah, bila velika pomanjkljivost v organiziranosti dela v okviru vlade pa tudi v odnosu do parlamenta in do drugih institucij. Bojim se, da kljub temu to, kar smo danes slišali od predsednika in podpredsednika in zunanjega ministra, da so nekatere stvari izboljšane v delu vlade, nisem prepričan, da je temu res tako in da bo še nekatere stvari treba izboljšati. Glejte, koliko razprav je bilo že v prejšnjem mandatu, da bi bilo potrebno imeti v vladi ali posebnega ministra za evropske zadeve ali vsaj državnega sekretarja, pa nismo imeli nič, do danes ne. Dobili smo urad in direktorja urada, ki bi naj operativno vodil in usklajeval priprave predvsem doma med resorji, medtem ko vemo, da je vrsta držav, bolj razvitih, v Evropi imela ministra za evropske zadeve v vladah, da so to imele tudi vzhodne države, tiste, ki se pripravljajo na Unijo in imajo danes kot kandidati za Unijo vsaj državne sekretarje. Mislim, da bi poleg štirideset ali koliko državnih sekretarjev je bilo, ta država prenesla tudi še enega za te zadeve. Gotovo bi bilo potem tudi bolj učinkovito usklajevanje in priprave. Tudi število ljudi v nekaterih ključnih resorjih na ključnih nalogah, kot je priprava zakonodaje, je bilo premajhno. Na to so nas opozarjali tudi v Bruslju, poleg tega, da smo to ugotavljali tudi doma.
Dalje. Pomanjkljiva je bila organiziranost, tako na državni ravni kot na lokalni oziroma regionalni ravni, organizirano za uporabo sredstev. Mi bi že doslej lahko od Unije dobili več sredstev, da bi se lažje pripravljali, lažje prilagajali. Dalje. Pomanjkljivo je bilo to, da ni bilo skoraj praktično nobenega vključevanja socialnih partnerjev in kakor sem informiran, ga tudi še danes ni dovolj, razen tistega zelo načelnega v okviru ekonomsko-socialnega sveta. Vemo pa, da so druge države to zelo učinkovito delale, primer Avstrije je znan, šalili so se na račun tega, da ko so se pogajali v Bruslju, da so celi avioni leteli z Dunaja, poleg predstavnikov vlade in ekspertov tudi predstavniki sindikatov, zbornic, delodajalcev itd. Seveda je potem tudi lažje šlo pri odločanju in tudi pri samem referendumu. Vemo, da je bil v Avstriji izredno dober rezultat pri referendumu in to je seveda povezano z vprašanjem obveščanja javnosti. Soglašam popolnoma z oceno, da je tu bilo premalo narejeno in da je danes naša javnost, tako splošna kot tudi strokovna, premalo informirana in da je zato toliko lažje lansirati tudi netočne informacije, dezinformacije in podobno, ker je pač stopnja informiranosti premajhna. Vendar ob tem, ko ugotavljamo te napake v vladi, je treba sočasno zaradi objektivnosti ugotoviti tudi druge napake, druge pomanjkljivosti. Jaz se res sprašujem, kje so bile tudi politične stranke in vodstva do sedaj, kajti nekateri se obnašajo, kot da so zdaj v tem trenutku prišli v to državo in da niso bili prisotni v vladi, v koaliciji, v tem parlamentu in tu nikogar ne izključujem, niti ne stranke, kateri poslanski skupini pripadam.
Drugo. V Državnem zboru smo imeli premalo vsebinskih razprav o vprašanjih vključevanja v Unijo. Od načelnih, strateških vprašanj, do čisto konkretnih. Zelo malo je bilo razprav o predlogih asociacijskega sporazuma, ki je bil potrjen na Odboru za mednarodne odnose, in na skupni seji z Odborom za gospodarstvo skorajda razprav ni bilo. Prevladovalo je v teh odnosi z Unijo predvsem ukvarjanje s problemi z Italijo. Zelo malo je bilo interesa za gospodarska vprašanja, kot da sploh niso pomembna pri tem pridruževanju. Nekdo bo vprašal, ker sem bil takrat predsednik Odbora za gospodarstvo, kaj sem sam naredil oziroma kaj je ta odbor naredil, pa naj povem. Trikrat je imel to točko na dnevnem redu. Prvič, ko je bila pobuda z osnutkom sporazuma. Drugič, ko smo obravnavali program vlade in moram vam povedati, stališča in sklepe odbora imam pri sebi, si jih lahko, če kdo hoče, pogleda, da smo že takrat opozarjali na te probleme, ki jih zdaj ugotavljamo oziroma na katere nas tudi od zunaj opozarjajo. Kasnitev, pomanjkanje celovitega programa, da se kasni z analizami, pozneje so bile narejene, da je premalo koordinacije v okviru vlade in tudi izven vlade in problem obveščanja javnosti. Vendar teh stališč takrat nihče ni upošteval, niti v Državnem zboru, pa tudi v vladi ne. Sredi lanskega leta smo obravnavali analizo ekonomskih učinkov, ker še vedno nekateri pravijo, da teh analiz ni. Res je, da so bile te analize nekoliko pozno narejene, vendar jih je kar dosti, vendar je takrat bila udeležba, ko smo imeli sejo Odbora za gospodarstvo in smo povabili predstavnike Odbora za mednarodne odnose in za finance, so bili razen članov Odbora za gospodarstvo prisotni le štirje poslanci. Ko je bila sredi lanskega leta predstavitev analize ekonomskih učinkov in posledic na Bledu, kjer sta takrat sodelovala tudi sedanji minister Marjan Senjur in pa Janez Potočnik, sva bila prisotna dva poslanca iz Državnega zbora od devetdesetih - Janez Kopač in jaz. Takrat je bil prisoten tudi eden od avtorjev zelo dobrih analiz, in sicer profesor Bernard, ki je bil pred kratkim tukaj v parlamentu. Ampak ne bom govoril več o tem, kaj je bilo.
Kje smo sedaj in kako naprej? Situacija je dejansko zelo kočljiva, če to priznamo ali ne, smo v časovni stiski, ne zaradi Unije ali pa koga izven nas, ampak zaradi sebe in možnih posledic take in drugačne odločitve. Veliko je zahtevnega dela in seveda tudi možnosti nadaljnjih zapletov.
Mislim, da je predvsem odločilna vloga vodstev političnih strank, kjer vidim dve možnosti. Prvič, ali dejansko na osnovi kritične ocene tudi na tej seji poskušamo najti soglasje in pripraviti vlado do tega in pri tem tudi sodelovati in pomagati, da se pospeši in izboljša proces priprav in da po možnosti kolikor se da nadoknadimo zamujeno in se izognemo napakam. Druga možnost ali pa, bi rekel, celo nevarnost, da v glavnem to izrabimo za notranje politični obračun in, ker na to lahko vplivamo, ker je sistem dosti kompliciran in za to ugoden, da se ustvarijo nadaljnje blokade in protievropsko razpoloženje, pa ne samo evroskepticizem, ki je normalen in je v vseh državah, ampak celo evrofobija in da zaidemo v nadaljnje časovno zavlačevanje in kasnitev in da izpademo iz prvega kroga kandidatov, ko se bodo začela predvidena pogajanja v začetku prihodnjega leta. Nekateri pravijo, da to ni nič hudega in ko bomo pač pripravljeni, takrat bomo v Unijo šli.
Dovolite mi, kolegice in kolegi, da predvsem kot gospodarstvenik opozorim na možne posledice, če bi se to dejansko zgodilo. Pa se pri tem ne bom skliceval na številna opozorila, ki jih dobivate tudi vi, tako kot jaz, v zadnjem času bolj intenzivno, tako od gospodarskih združenj, od zbornice, od podjetij, pa tudi iz stroke, tudi od tistih, ki so sicer lahko skeptični in rezervirani in vidijo tudi probleme, ki jih prinaša pridruževanje.
Velik problem tudi za gospodarstvo bo problem izgube kredibilnosti, pa ne samo vlade, ampak države - to me predvsem skrbi. To bi pomenilo odmik od polnopravnega članstva v neko časovno obdobje, ne vemo, kam. To bi pomenilo tudi zastoj priprav za Unijo, kar se bo slabo odrazilo v gospodarstvu, tako kratkoročno kot predvsem dolgoročno. Naj navedem nekaj teh bojazni oziroma problemov, ki se bodo kratkoročno pojavili in česar se gospodarstveniki najbolj bojijo.
Predvsem dostop do trga. Nam predstavlja Unija blizu 70% plačilno najbolj sposobnega trga; pri finančnih storitvah in drugje je ta procent še višji. Dalje bodo posledice tudi pri državah izven Evropske unije, da se ne bi kdo tolažil s tem, bomo pa trgovali več s CEFTO, EFTO in z drugimi državami. Tam imamo prosto trgovinske sporazume in pravila igre so v bistvu enaka in se podrejajo pravilom igre v okviru Unije.
Naslednje. Mi se bomo zelo hitro srečali z državami kot s konkurenti tudi v odnosih z Unijo, in sicer z državami bivše Jugoslavije. Makedonija že ima kooperacijski sporazum z evolucijsko klavzulo, Republika Hrvaška se o njem pogaja, blokada v odnosih z Zvezno republiko Jugoslavijo s strani Unije je bila ukinjena in je samo vprašanje časa, kdaj bo tudi kooperacijski sporazum. Zelo lahko se zgodi, da bomo, če se bomo sami tako seveda odločili oziroma se ne bomo odločili za sprejem asociacijskega sporazuma v doglednem času, da se nas bo vključevalo spet v paket za urejanje odnosov med Evropsko unijo in državami, ki so nastale iz nekdanje Jugoslavije. In še to: s tem bi se pa dejansko vračali v status, ki smo ga imeli v odnosu z Unijo pred osamosvojitvijo. Dvomim, da si tega kdo želi.
Še hujše bodo dolgoročne posledice za gospodarstvo. Kakorkoli govorimo o tem, ali so alternative ali niso, eni pravijo, da jih ni, drugi pravijo, in to je potrdil tudi prof. Bernard, da alternative so. Ampak slabše, nobene boljše ni. To so analize dokazale. To je tudi empirično dokazano. Ogroženo bo predvsem povečanje konkurenčnosti, razvoj in pa prestrukturiranje. Še manj interesa bo za tuje naložbe in podatki kažejo, v primerjavi z drugimi državami, pa tudi v odnosu na bruto domači proizvod, da je delež tujih naložb majhen, premajhen za eno razvijajoče se gospodarstvo. Po drugi strani pa analize kažejo, da so podjetja, kjer je prisoten tuj kapital, bolj učinkovita, bolj rentabilna. Manjše bodo možnosti za uporabo sredstev Evropske unije, posebno še, ko je pred nami nova politika PHAR-a, kjer bo 70% sredstev namenjenih investicijam prav za prestrukturiranje gospodarstva in za pripravo na članstvo v Evropski uniji. Ko mislimo, da ne bo potrebno sprejemati, tudi včasih neprijetnih pravil igre Unije, če ne bomo prišli v Unijo se zelo motimo, kolegice in kolegi. Glede na to, kako smo dejansko odvisni v svojem gospodarskem poslovanju od Unije, bo ta odvisnost dejansko naprej zelo velika, s tem, da bodo v celoti pravila igre določali drugi, sami niti ne bomo zraven niti ne bomo dovolj informirani. In kaj storiti? Navedel bom nekaj točk, nekaj pogledov, kako si predstavljam, kako priti iz te situacije.
Prvič. Pogoj za to, da se lahko pride iz te težke situacije v sorazmerno kratkem času, je sporazum vodstev parlamentarnih strank o ključnih odločitvah, ki jih je potrebno najprej sprejeti, skupaj s spremembo ustave in tudi druge, o katerih je bilo tukaj govora in ne bi ponavljal, da se lahko proces pridruževanja nadaljuje, upoštevajoč seveda proceduro, ki jo ima Unija in ki je gotovo zaradi nas ne bo spreminjala in seveda koledar, ki ga ima, ki je seveda neugoden za nas.
Drugič. Postopek spremembe ustave, s katerim bo potrebno čimprej začeti in pa nekaj točk, ki zadevajo predvsem vlado in tu se strinjam s kritičnimi pripombami, ki so jih že kolegi tudi pred menoj dali, da je to zadnja možnost vlade, da ne zaide država v večje težave, pa seveda potem tudi vlada. To je predvsem priprava podrobnejšega programa priprav, kot ga imamo danes. Imamo izhodišča strategije in tudi sam mislim, da to ni dovolj, ker so bolj naštete aktivnosti, naloge, kot pa, da bi bil opredeljen podroben program, predvsem na nekaterih sektorjih, z nosilci, z roki in podobno. Sedaj pa več ni časa, ki bi ga lahko šteli na leta. Dalje, izboljšati je treba organiziranost vlade. Čimprej se bo moral predsednik odločiti, kdo je tisti, ki vodi koordinacijo priprav, ali je to predsednik sam ali je to podpredsednik ali je to minister za evropske zadeve ali kakorkoli se imenuje. Ustrezno je treba organizirati tudi resorje in tudi sodelovanje z drugimi institucijami; vključitev socialnih partnerjev v priprave; večjo vključitev znanosti, stroke in pa tudi nevladnih organizacij. Mi imamo ogromno kvalitetnega intelektualnega potenciala, ki je doslej bil premalo vključen v priprave. Skrajni čas je, da se pa bolj vključi, ne le, da potem predstavniki intelektualcev v kritičnih trenutkuh podpisujejo deklaracije - ne govorim proti temu, vendar to ni dovolj in ni dovolj učinkovito. Tudi nevladne organizacije je treba bolj vključevati, boljše je, da so zraven, da dajo svoje predloge in pripombe in svoj prispevek, kot pa da se njihovi predstavniki zbirajo pred parlamentom, čeprav tudi proti temu ne govorim. Seveda pa je pomembna večja vključenost javnosti, oziroma intenzivnejše obveščanje javnosti in nenazadnje tudi v Državnem zboru bo verjetno treba še kaj storiti, da bomo lahko spremljali pa tudi vodili svoj del intenzivnih priprav, in sicer od programa dela, kjer bodo morale imeti prioriteto zadeve, ki se nanašajo na priprave za Unijo, delo delovnih teles, in to ne samo matičnega odbora za mednarodne odnose, ampak tudi večina drugih delovnih teles, ki pokrivajo problematiko, ki je pomembna za sodelovanje z Unijo, končno strokovne službe parlamenta in pa tudi program stikov z tujino. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Horvatu.
Replika gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod poslanec Feri Horvat je predlagal večjo enotno stranko oziroma povezovanje na strankarski ravni. Jaz bi rad temu na nek način oponiral z nekoliko drugačnim predlogom.
Predlagam, da poskusi koalicija doseči vsaj tako stopnjo enotnosti, kot jo je brez usklajevanja dosegla opozicija danes. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Peterle. Razpravljal bo gospod Janez Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo gospod predsednik. Spoštovane kolegice, kolegi! Spoštovani člani vlade! Ko sem se poskušal nekoliko pripraviti na ta svoj govor, za katerega obljubim, da ne bo dolg, sem se znašel v dilemi, čemu je pravzaprav namenjena današnja seja.
Če pogledamo osrednji predlog sklepa, je pravzaprav samo poziv vladi, naj predloži Državnemu zboru celovit program priprav Republike Slovenije za članstvo v Evropski zvezi, ki naj obsega program usklajevanja, program gospodarskih socialnih in administrativnih reform in tako naprej. Skratka, nekaj, kar ima približno tako dikcijo, kot včasih kakšen sklep na koncu kakšne točke, ko se obravnava nek predlog zakona in se ga tudi recimo sprejme ali pa dikcija, kakršna sledi včasih kakšni razpravi v okviru točke pobude in poslanska vprašanja.
Zato sem pravzaprav v zadregi, kam svojo diskusijo sploh usmeriti in v tej dilemi sem se odločil, da bom opozoril na štiri ilustracije, ki ponazarjajo na nek način dilemo, ki sem jo zasledil pri mnogih razpravljavcih.
Prvič, govori se o tem, da ni nobene strategije, pravzaprav, da obstaja samo izhodišče strategije, da ni nič pripravljeno in tako naprej.
Rad bi opozoril na zelo zanimiv članek, ki ga je napisal ugledni novinar Stane Pučko v Večeru, včeraj, zgovornim naslovom Proevropski evrohlineži, ki navaja zelo konkretne tekste, ki so bili pripravljeni v okviru priprav na pridruževanje Evropski uniji. To posebaj poudarjam zaradi tega, ker je bilo danes večkrat rečeno, kako vlada nima nobene strategije, ker je bilo to večkrat rečeno tudi že od izvolitve mandatarja do danes in ker je na primer ena od strategij zaobsežena v devetih precej debelih knjigah in se imenuje strategija gospodarskega razvoja Slovenije. Pri njej sem kako leto sam aktivno sodeloval, pripravljali pa so jo takrat dr. Senjur, dr. Potočnik in dr. Štiblar.
Ne glede na to, da jo je parlament obravnaval, smo potem vseeno zelo velikokrat morali poslušati, da vlada - in to je bil vladni akt - nima nobene strategije gospodarskega razvoja; čeprav je osrednja tema tega zelo obsežnega besedila prav vizija razvoja v okviru pridruževanja Evropski uniji.
S tem bi hotel povedati, da katerikoli dokument, katerakoli analiza, naj bo še tako obsežna, naj bo še tako debela, nikoli ne bo mogla prepričati čisto vsakega razpravljavca za tem govorniškim odrom, kako na nek način vlada še ni nič naredila in nima nič pripravljenega. Taka zelo zanimiva ilustracija je bila, ko je rekel dr. Zagožen, kaj sploh je španski kompromis, kdo je pooblastil predsednika vlade, da ga je podpisal. Gre za neustavnost itd. Naj opozorim, da je 11. aprila 1996 Državni zbor s precejšnjo večino glasov sprejel naslednje stališče: "Državni zbor pooblašča vlado, da podpiše Evropski sporazum o pridruženem članstvu Republike Slovenije v Evropski uniji, na podlagi stališč Evropske unije, izraženih v sklepih Madridskega vrha, Evropskega sveta in Resolucije evropskega parlamenta. Gre za španski kompromis.
Hočem povedati to, kako bi bilo morda mnogo manj razprav, če bi nekateri razpravljavci, tako kot npr. spoštovani kolega Horvat, ki se je res zelo intenzivno vključeval v vse te priprave in razprave v preteklosti, kako bi lahko še kdo tako kot on, če že pride pred ta govorniški oder, tudi kaj prebral, da bi bile razprave krajše in manj zmerljive do naše vlade, kdorkoli jo že vodi.
Drug poskus ilustracije - veste, da sta osrednji problem komentatorjev v evropskih časnikih in tudi v političnih krogih Evrope, ko ocenjujejo pripravljenost Slovenije za vstop v Evropsko unijo, dve stvari. Poleg znamenitega drugega odstavka 68. člena ustave še restrikcije pri dostopu tujega kapitala na naš kapitalski trg.
Rad bi povedal, da ta drugi argument, ki je bil posebej izražen v tistem znanem članku v Financial Timesu, ni star. Star je manj kot 5 mesecev. Kako pa je nastal? Nastajal je kakšne 2 ali 3 mesece v Banki Slovenije. Sam sem zelo od strani opazoval ta proces nastajanja in nastajanje te odločitve je bilo - to pa lahko zatrdim - neposredno pogojeno z mnogimi javnimi nastopi nekaterih pobudnikov današnje izredne seje o tem, kako pravzaprav Republika Slovenija nasploh ni zaščitena pred vdorom tujega kapitala, češ, da bodo tujci vse kupili. Mislim, da je guverner celo enkrat javno izjavil, da se je takrat Banka Slovenije pojavila v položaju, ko vlade ni bilo, ker je bilo ravno po volitvah, parlament še ni bil konstituiran oziroma ni začel delovati in je na nek način bila Banka Slovenije prisiljena, da nekaj stori, ker je bila edina na tem področju funkcionirajoča oblast v tistem trenutku. Nastalo pa je to - to pa res lahko še enkrat zatrdim - prav na podlagi velike medijske kampanje, ki se je na to temo dogajala v trenutku, ko še ni bila oblikovana nova slovenska vlada. Hočem reči samo to. Nekateri od predlagateljev današnje izredne seje so sami aktivno sprožili odločitve, ki jim pa danes služijo kot ilustracija temu, kako pa mi nismo zadosti pripravljeni in kako je za to kriva ta ali pa morda pretekla vlada.
Naslednja ilustracija. Od vlade smo dobili tako imenovani harmonigram oziroma seznam zakonodaje, ki jo je treba prilagoditi v pridruževanju Evropski uniji. Prav zabaval sem se, ko sem tam videl nekaj zakonov, ki smo jih seveda v preteklem sklicu sprejemali, in ko sem gledal, katere določbe tistih zakonov je treba spremeniti. Na primer v zakonodaji s področja trga vrednostnih papirjev je treba spremeniti določbo, ki tujim borznoposredniškim hišam omejuje, da imajo več kot, mislim eno četrtino solastniškega deleža. Pretekla vlada je temu nasprotovala. Predlagatelj amandmaja je bil gospod Izidor Rejc in amandma je bil pač z večino glasov sprejet. Ampak to je samo en primer in se opravičujem, če izpostavljam tukaj samo kolego Rejca. Takih primerov je več. Hočem pa samo to povedati, kako je prav neusklajenost slovenske zakonodaje z evropsko bila nekaterim predlagateljem današnje izredne seje podlaga za to, da so govorili, kako pravzaprav ta vlada zamuja pri prilagajanju Evropski uniji.
Naslednja, zadnja ilustracija. Verjetno se vsi poslanci prejšnjega sklica spomnite septembra meseca v lanskem letu, ko smo v zelo hudi časovni stiski sprejemali zakon o kmetijskih zemljiščih. Morda tudi tisti, ki ste spremljali dogajanje prek televizijskih ekranov, se boste spomnili, kako je spoštovani dr. France Bučar takrat tukaj takorekoč protestno, celo s protestnimi odhodi iz dvorane, izjavljal, da je to v popolnem nasprotju z našim pravnim redom, ta takratni predlog zakona, ki je bil kasneje kot tak sprejet in objavljen v Uradnem listu, kako je to nekaj, kar je skorajda neustavno in tako naprej. Danes je seveda za vse nas, torej razpravljalce na koalicijski in opozicijski strani zakon o kmetijskih zemljiščih, pojem zaščitne zakonodaje. Vsi, ki se sklicujejo na to, da je treba zaščitno zakonodajo pri nas sprejeti in dopolniti, morajo hočeš-nočeš priznati, da je 93% ozemlja Republike Slovenije, toliko je namreč kmetijskih zemljišč in gozdov, zaščitenih tako, da celo običajen Slovenec, ki ni kmet, težko kdaj pride do kakšnega kmetijskega zemljišča, čeprav bi se za to zelo trudil. Skratka, gre za zelo učinkovito zaščitno zakonodajo s tega področja. Hočem pa samo povedati, morda bo za tiste, ki tega dogajanja niste spremljali, to težko, pravzaprav je to ilustracijo težko tukaj povsem nazorno ponazoriti, ampak morda se spomnite tisti poslanci prejšnjega sklica, ki ste takrat bili v dvorani, kaj vse je tukaj dr. Bučar počel, tudi z veliko govorjenja o ustavnosti in tako naprej.
Kaj pomeni vključitev v Evropsko unijo? Za mene to pomeni, seveda poleg vsega, kar se da izraziti v številkah, stabilnost, potencialno možnost razvoja, možnost ohranjanja konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, varnost, pravzaprav tudi neke vrste zaščito pred zatohlimi izsiljevanji različnih strank oziroma strankarskih veljakov, ki so zmeraj prisotna, ampak ki mnogo bolj pridejo do izraza v neki zaprti družbi, ki ni vključena v mednarodne združbe. Danes smo pri mnogih razpravljalcih lahko poslušali argumente oziroma razpravo v stilu "bi in ne bi, in bi in ne bi" se vključili v Evropsko unijo. In menim, da če bodo nekateri zaradi tega doživeli neke vrste očiščenje in pomlajenje, je ta seja seveda dosegla svoj namen. S takim predlogom sklepa, kot pa smo ga prejeli kot osrednji predlog sklepa, seveda mislim, da svojega namena ne bi dosegli.
Zato pozivam vse kolegice in kolege, da storimo te nujne korake za vključitev v Evropsko unijo, da jih storimo ta hip, torej danes, jutri, prihodnji teden, kar seveda vključuje tako ratifikacijo kot spremembo drugega odstavka 68. člena ustave in da se posvetimo pravzaprav bolj produktivnim rečem, kot pa je tavanja in stopicanje na mestu in prežvekovanje stvari, ki so bile - pa če so nekateri to prebrali in spremljali ali pa ne - že mnogokrat prežvečene. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Kopaču. Besedo ima gospod Zamernik.
MIRKO ZAMERNIK: Lep pozdrav! Gospod Kopač, kar precej krepkih je bilo na račun pobudnikov, da zganjamo demagogijo. K repliki me je pa prisililo to, kar ste rekli pred dvema letoma. Nazadnje, zdajle ste pa poudarili, da dajmo se vključiti v Evropsko unijo zdaj ta hip, naredimo nekaj zdaj v tem momentu. Poglejte, 25.4.1995. leta je bil objavljen tale članek v osrednjem slovenskem časopisu. Takole pravi: "V soboto popoldne se je v Medijskih toplicah v Izlakah sestalo vodstvo Liberalne demokracije, vključno z ministri in poslanci ter s predsednikom Janezom Drnovškom na čelu. Prvi del pogovora je bil o spremembi 68. člena ustave." Naslednja tema je pa bila, takole piše: "Za vključevanje v Evropsko unijo so predlagali vseslovenski referendum..." - pred dvema letoma. Ta referendum naj bi bil izveden predvidoma tisto jesen, se pravi leta 1995, in da bo po vsej verjetnosti dal pozitiven rezultat. Pa še to je dodal gospod Drnovšek, da je bolje, če ta referendum predlaga oziroma da da pobudo LDS, kot pa "kakšna leva stranka", ki bi se šla le golo demagogijo z ustavnimi spremembami in referendumom. Sedaj pa smo demagogije obtoženi mi.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Zamernik. Preden nadaljujemo razpravo, naslednji je gospod Lenič, bi rad preveril v skladu z dogovorom ob sprejemanju dnevnega reda, vašo pripravljenost, kolegice in kolegi, da danes nadaljujemo sejo do 22. ure. To vašo pripravljenost bi rad preveril z glasovanjem, torej s proceduralnim predlogom, ki ga dajem tudi na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (56 prisotnih.)
Na glasovanje dajem predlog, da Državni zbor danes dela
do 22. ure.
Kdo je za tak predlog? (27 poslancev.) Je kdo proti? (31 poslancev.) To pomeni, da sedaj sejo prekinjamo. Prosim? (Glasovi iz klopi - se ne razume.) Ne, ne. Glejte, jaz sem dal na glasovanje predlog, da Državni zbor danes zaseda do 22. ure. Predlog ni bil sprejet. (Glasovi iz klopi.) Potem pa prosim, da pridete povedat!
V skladu z našo prakso dajem na glasovanje predlog, da se glasovanje ponovi. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Da ne bo nesporazuma, jaz sem dal na glasovanje predlog, da danes Državni zbor zaseda do 22. ure. Prosim, da se do tega opredelimo. Ugotovimo sklepčnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za? (36 poslancev.) Je kdo proti? (31 poslancev.)
To pomeni, da sejo nadaljujemo in besedo dajem gospodu Leniču.
JOŽE LENIČ: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Tudi sam bi se želel opredeliti pri tako pomembni temi, kot je vstopanje Slovenije v evropske integracije. Jaz osebno ocenjujem, da je ta debata danes ena boljših, kar smo jih imeli v tem državnem zboru. Mi smo bili praktično ves čas v zadnjih letih talci nekaterih drugih razprav, ki niso bile tako direktno povezano z Evropsko unijo, kot je ta današnja. Najprej smo se pogovarjali o italijanski zgodbi, imeli smo veliko povedati o fojbah, o tem, da ne damo niti opeke in o vseh ostalih zadevah. Potem je ta zgodba na koncu rezultirala v španskem kompromisu in seveda ne nazadnje v celotni razpravi liberalizacije nepremičninskega trga. Neke resnično resne razprave v tem državnem zboru še ni bilo in zato danes toliko bolj pozdravljam to razpravo, ki se je dotaknila tudi nekaterih drugih področij. Torej jaz danes ugotavljam, da je prišlo do neke vrste paradoksa v Državnem zboru, kajti načeloma vsi podpiramo ratifikacijo pridružitvenega sporazuma, razen nekaterih malih izjem, vendar neke pravne in proceduralne ovire nam onemogočajo, da to storimo. To seveda govorim o ustavi Republike Slovenije. Jaz osebno smatram, da je ta dilema lažna, kajti vsi tisti zadržki, o katerih smo tri leta govorili, mislim, da so samo nek derivat in posledica nedvomno deskriminatornega določila v 68. členu ustave. Ugotavljam tudi to, da v teh preteklih treh letih enostavno ni bilo prave politične volje, da bi ustavo spremenili in seveda tega si ne bi upal ugotoviti, toda nisem povsem prepričan, da danes in v tem trenutku ta volja nedvomno obstaja. Poleg tega smo seveda nedavno dobili tudi zgodbo, ki se ji reče gibanje 23. december. Jaz osebno priznavam pravico, morda celo dolžnost vseh intelektualcev, da gojijo neke vrste skepso, tako rekoč do vsega, kaj šele do tako velikih projektov kot je integracija Slovenije v Evropsko unijo. Vendar osebno menim, da je dolžnost politikov, predvsem tistih, ki jim je bil na volitvah zaupan mandat, da vodijo to državo, da v skladu s cilji in neko vizijo, ki jo imajo, sprejmejo odločitve z vsemi konsekvencami vred. Nekje sem slišal zelo dober stavek nedavno tega, ki je rekel: "Dobra politika ne kokodaka, ampak nese jajca." In gospe in gospodje, jaz ugotavljam, da se tri leta, pa ne po zaslugi te vlade, ampak tudi po zaslugi tega državnega zbora, vsi se spomnimo razprav o španskem kompromisu, o Italiji in o vsem ostalem, zadržujemo na neki mrtvi točki in ne uspemo nekaj konkretnega narediti. Iz tega stavka: Dobra politika ne kokodaka, ampak nese jajca, počnemo tudi danes tisto prvo, nič pa ne vemo, kakšen bo rezultat te seje, niti nobenega pametnega sklepa ni predlaganega. Jaz ugotavljam, da Komisija za evropske zadeve predlaga nek sam samcat sklep, ki naj bi reprezentiral neko pametno evropsko debato, v kateri poziva, na neko celostno strategijo, zopet neka imaginarna zadeva. Skratka mislim, da so v tem trenutku potrebni bolj odločni in pa hitrejši koraki. Jaz osebno, to je seveda moje osebno stališče, sem za to, da takoj pristopimo k postopku za spremembo 68. člena ustave in da na podlagi tega tudi čimprej ratificiramo pridružitveni sporazum, lahko tudi v obrnjenem vrstnem redu, v kolikor bo to mogoče. Glede na informacijo, ki sem jo dobil na hodnikih, da je Ustavno sodišče preložilo razpravo o tem, seveda ugotavljam, da z ratifikacijo verjetno v naslednjih dneh ne bo nič in zato je moje stališče takšno, da bi bilo potrebno takoj pristopiti k procesu postopka spremembe ustave. To ne pomeni, da se sprememba ustave lahko zgodi čez noč, vendar to pomeni, da aktualiziramo pobudo, ki jo je dala vlada že leta 1995, in sicer junija meseca, in se začnemo pogovarjati o tej konkretni potezi.
Seveda podpiram tezo, tudi vladno in tudi vseh ostalih, da se vzporedno pelje tudi projekt te zaščitne ureditve, o kateri smo danes veliko slišali. Kakorkoli obračamo zadevo, mislim, da se tovrstni diskusiji o spremembi ustave ne bomo mogli izogniti. No, zanimivo je, da nasprotniki ustave nastopajo v zelo podobnih argumentih kot tisti, ki zagovarjamo to tezo, da se čimprej spremeni. Eni in drugi pravimo, da gre za nacionalni interes Republike Slovenije. No, jaz osebno sem prepričan v tisto prvo, da je ustavo potrebno spremeniti, kajti Slovenija je majhna država in nedvomno zelo občutljiva. Velike države, kot so Rusija, Kitajska, si lahko privoščijo neke unilateralne ukrepe; pač nekaj proglasijo, cel svet je v paniki in se prilagaja. Če bo Slovenija proglasila neke unilateralne ukrepe, se verjetno ne bo veliko ljudem pulz povečal. Srednje države lahko figurirajo vsaj na bilateralni ravni, medtem ko majhne države, kot Slovenija nedvomno je, lahko svoj vitalni nacionalni interes, vsaj po mojem trdnem osebnem prepričanju, najdejo samo znotraj neke multilateralne zgodbe. Ta kritična teža države ni tako velika, da bi lahko z njo na neki mednarodni pogajalski sceni dosegel karkoli z bilateralo ali morda celo z neko unilateralo. Zato je za Slovenijo ključno, da se v tej evropski zgodbi, v Evropski uniji, ki je nedvomno multilateralna zgodba, najde čimprej, kajti tam bo bistveno lažje zadovoljila svoje interese kot kjerkoli drugje. Jaz moram reči, da sem osebno razočaran, čeprav je bila diskusija povsem legitimna, ampak sem razočaran nad diskusijo gospoda dr. Jožeta Zagožna. On je rekel, nedvomno ni res, da alternativ ni, alternative vedno so. Če človek vodi tako eminenten odbor, kot je Odbor za gospodarstvo, bi ga seveda želel slišati, katere so tiste alternative, ki bi lahko eventualno bile boljše od alternative v Evropski uniji za slovensko gospodarstvo. Vse študije, ki sem jih prebral, in teh ni bilo tako malo, kot smo danes slišali, cel spisek jih je, tako vladnih kot tistih v neodvisnih krogih, vse študije nedvomno kažejo, da tukaj neke prave dileme ni, ni prave druge alternative. In če obstaja, potem predlagam, da to slišimo in se tudi o teh stvareh pogovorimo. Tukaj se jaz sprašujem, ali ta naša bojazen po hitrejši in hitri vključitvi ne izraža neke vrste državniške nesamozavesti, da se kot enakopraven partner vključimo v eno od teh svetovnih integracij. Izražam tudi svoje vprašanje, ali ta bojazen po spremembi ustave ne izraža nekega arhaičnega pojmovanja države. Kajti to, kar gospod Bučar govori in tudi nekateri blizu gibanja "23. december", je zelo zanimivo, ko proglašajo slovensko zemljo kot tisto, ki predstavlja habitat, da Slovenci na njej živimo. Jaz osebno sem mnenja, da je to nek arhaičen način pojmovanja države, ne pa moderen, kjer država predstavlja nek instrumentarij zakonov in predpisov, če hočete, ki državljanom, ki tukaj živimo, omogoča enostavno čimvečji izplen nekega narodnega in svetovnega bogastva. Zato mislim, da je ta filozofija, na kateri gradi Gibanje 23. december, izrazito zgrešena in napačna. Zdi se mi tudi paradoks recimo govoriti o tem strahu pred tujci. Mi s procesi denacionalizacije vračamo tujcem neke relativno velike posesti, na drugi strani pa z raznimi restrikcijami omejujemo prehod tujega kapitala, ki nedvomno nosi zraven tudi beneficije in dobre zgodbe, kot je "know how" trg itn., kar smo danes že slišali. Skratka, v tej državi obstaja niz nekih paradoksov, ampak jaz osebno menim, da je alternativa Uniji izolacija in neprilagojenost. Vsi vemo, da kjer se sloni tepejo, je trava pomendrana. Če se ne bomo pravočasno prilagodili, bomo pač pomendrani, pa čeprav na svoji lastni zemlji.
Tukaj sem dobil neko asociacijo EU - Evropska unija. Evropska zveza definitivno spominja na neko zgodbo, ki sem jo bral o slepcih. Tri slepce spustijo k slonu, da ga otipavajo in vprašajo, naj povedo, kakšen se jim ta slov zdi. Eden ga je prijel za rilec in je rekel, to je pa nekaj takšnega, kot ena takšna velika kača. Drug je potem prijel za nogo in rekel, to je pa drevo, čisto tako kot drevo. Tretji je spet prijel za trup in rekel, to je nekaj gromozanskega itn. Skratka, nekaj podobnega je tudi EU, odvisno od kod jo gledaš. Za direktorje je to stvar preživetja: večinski trgi, delovna mesta itn., skratka nekaj, brez česar ne morejo živeti, isto za gospodarstvenike. Za mladino, za študente je tukaj neka perspektiva, možnost šolanja, izogib Schengna, nenazadnje itn. Za razumnike, ki se podpisujejo pod deklaracijo, je to deveti krog Danteja, razkroj slovenske kulture itn. Verjetno za tiste, o katerih je gospod Janša govoril, da so brez potnega lista, je spet nekaj drugega. Dejstvo je, da je Unija vse to in še kaj več, ampak osebno sem prepričan, da je neto izplen približevanja Uniji pozitiven. To dejansko vse analize kažejo in zato je potrebno v to unijo po nekem usklajenem hodogramu iti in kot sem že rekel, sem prepričan, da je zato potrebna tudi sprememba Ustave Republike Slovenije. Jaz moram kljub vsemu zavrniti tiste očitke, ki Liberalni demokraciji očitajo nepripravljenost, nekreativnost in ne vem kaj še vse. Poslanski klub je pred nekaj dnevi predlagal izjavo o tem, da se čimprej začne postopek za spremembo ustave, naslovil jo je na predsednika Državnega zbora. Bili smo deležni očitkov, češ, da je že tri leta to v proceduri, pa je tudi naš predsednik ni dal. Res je, vendar ni bilo prave politične volje, tako da kljub vsemu menimo, da je sedaj prišel pravi trenutek, kjer je potrebno intenzivno in hitro usklajevanje, da do te zadeve pride.
Hočeš nočeš je zadeva zdaj v naših rokah in zato spoštovani kolegi, predlagam, da enostavno ob koncu seje, da ne bomo dejansko samo tisto, kar sem prej dejal, samo govorili, sprejmimo nek sklep, s katerim bi začeli s postopkom za spremembo slovenske ustave. Kako bomo to proceduralno naredili, bom še premislil, preden vložim sklep, ali z nadaljevanjem postopka, ki ga je vložila vlada, ali pa, če začnemo z intenzivnim iskanjem konsenza dveh tretjin, ki jih v tem državnem zboru potrebujemo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospodu Leniču. Gospod Kacin se je odpovedal nastopu, torej ima besedo gospod Merlo.
ALEKSANDER MERLO: Hvala lepa gospod predsednik! Cenjene kolegice in kolegi in predstavniki vlade. Kot zdravnik samo nekaj besed o vključevanju zdravstva v evropske integracije, v Evropsko unijo.
Rekel bi, da slovensko zdravstvo ne more ostati osamljeni otok v Evropi in je vsaj zaradi strokovnih povezav potrebna vključitev v družino evropskih narodov.
Že od časa, ko še ni bilo intenzivnega povezovanja z evropskimi integracijami, se je vključevalo dovolj dobro v ta dogajanja. Izvirnih idej pri zdravstvenih delavcih kljub slabšim materialno tehničnim-možnostim, ni zmanjkalo nikdar.
Lahko rečemo, da je to zdravstvo doseglo zavidljivo raven. Lahko rečemo, da so vsi prebivalci v preteklih letih in obdobjih bili deležni kakovostnih zdravstvenih uslug. Stroka pa je v nekaterih primerih prekašala dosežke v ostalih evropskih deželah, sledilo in sledi vse modernim tokovom, ki se v svetu na raznih medicinskih področjih pojavljajo.
Zavedamo se, da nas samozadostnost ne bo pripeljala daleč. Potrebno je misliti tudi na jutri. Ob vstopu v mednarodne integracije nam bo sodelovanje z razvitim svetom samo odpiralo nove možnosti koriščenja ekonomsko-tehničnih virov, tako na področju primarnega, sekundarnega kot tudi tercialnega zdravstvenega varstva.
Ob tem bi gotovo poudaril napredek, do katerega bi prišlo na področju priznavanja diplom zdravstvenih delavcev, boljši dostop do denarja za študijske projekte, razvojne programe, opremo, lažji pristop do novih znanj, tehnologij ter organizacijskih shem in predpisov razvitih držav.
Prav pri zadnje navedenih zadevah zaostajamo za nekaterimi članicami Evropske unije. Pozabiti ne smemo tudi na sodelovanje v obvladovanju nalezljivih bolezni, skupnih pristopih pri ugotavljanju, kontroliranju ustreznosti živil, zdravil, pri kontroli prometa z nevarnimi snovmi, obvladovanju kroničnih bolezni, s poudarkom na rakastih obolenjih, usklajenem boju proti uporabi nedovoljenih drog in pri promociji zdravja. Ob vrtoglavem razvoju drage tehnike, ki nam dnevno ruši šele včeraj zveličavne diagostične in terapevtske postopke, je jasno, da nam bodo moderne tehnologije vse težje dostopne in bo potrebno integrirati zadeve na večjih področjih in območjih.
Zavedamo se, da so tako naši diplomanti kakor tudi vrhunski strokovnjaki že danes cenjeni tako doma kot v tujini. Ne zapirajmo jim možnosti nadaljnjega razvoja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Merlo. Besedo ima gospa Darja Lavtižar-Bebler.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala, gospod predsednik. Spoštovani zbor! Slovenci smo res posebneži, kar ni nujno slabo. Morda smo se prav zaradi tega ohranili kot narod in se končno majhni, kot smo, institucionalizirali tudi kot nacija. Ko nam ni bilo dano, smo želeli v Evropo. Ponosno smo poudarjali, Evropa smo dolgo tudi že mi. Danes pa se sprašujemo, ali je prav, da smo Evropa še poslej. Vse bolj pogosto se nam namreč pojavljajo dvomi v pravilnost takšne odločitve. Vse bolj poudarjamo slabosti in morebitne pasti, ki so nam bojda nastavljene. Sama sodim med tiste, ki se zavzemajo za dosledno spoštovanje pravne države, za dosledno uveljavljanje ustavnosti in zakonitosti. Tudi sama ne bi mogla mirno in lahke vesti glasovati v prid rešitvi, za katero bi sodila, da ni skladna z ustavo. Toda ustava ni za vekomaj dan katekizem. Tako kot pravica do samoodločbe ni nikoli docela konzumirana. Prav tukaj smo zdaj.
Ob razpisu plebiscita, v parlamentu sem bila leta 1990 med tistimi maloštevilnimi, ki smo že 4. oktobra 1990 prvi predstavili pobudo za razpis plebiscita. Ob razpisu plebiscita smo torej sprejeli izjavo o dobrih namenih, o katerih smo se tudi izrecno opredelili za članstvo v OZN in za vključitev v druge pomembne mednarodne organizacije in za povezave z Evropsko skupnostjo.
Bila sem članica Ustavne komisije, ki je določila predlog besedila sedanje ustave in takrat sem brez omahovanja podprla drugi odstavek 68. člena. Takrat smo se zavedali, da je takšna določba zelo ozka in neizprosna, vendar pisalo se je decembra 1991. Bilo je nejasno, kakšna usoda nam je namenjena. V Beogradu so kot papige ponavljali, da so notranje meje med republikami zgolj administrativne. Bilo je nejasno, kako, kdaj in če nam bo uspela osamosvojitev, če in kdaj nas bodo priznale druge države in ali nas bodo priznale tudi najbolj vplivne med njimi. Ne samo na primer baltiške, Ukrajina in druge, ki so bile takrat v podobnem položaju kot mi. Gospodarsko smo bili vse bolj šibki. Pojavili so se mrhovinarji, ki so v razpadu zvezne države in v pričakovani izgubi jugoslovanskega trga videli priložnost za cenen nakup naših tovarn in zemlje. Takrat smo v ustavo zavestno vključili čimveč varovalk, ki bi vse to preprečile, pri tem pa smo se zavedali, da je npr. drugi odstavek 68. člena neevropski, nemoderen in da ga bo nemara treba že čez nekaj let spremeniti. Če si dobro ogledate oba odstavka 68. člena, boste videli, da je Ustavna komisija morala uporabiti neizmerno dozo domišljije, da je že na tem mestu ločevala možnost tujcev za nakup nepremičnin in posebej za nakup zemljišča, čeprav je jasno, da je nepremičnina funkcijsko neposredno povezana z zemljiščem pod njo. Takrat je bilo samo po sebi razumljivo, da v ustavo ne bomo vnesli kakšne od določb ustav evropskih držav, ki govori o pogojih, v katerih te države lahko del svoje suverenosti prenesejo na širše evropske integracije. Takrat je šlo pri nas za povsem drug proces, za proces osamosvajanja in izločanja iz zvezne države, ki je nismo več sprejemali kot svoje. Takratne politične razmere še niso dopuščale, da bi pridobili širšo družbeno podporo za takšno ustavno določbo, ki bi nas že takrat postavila v vrsto z drugimi, denimo, članicami Evropske unije. Danes pa pravzaprav ni primarno vprašanje skladnosti ratifikacije z ustavo, čeprav je to vprašanje tudi pomembno. Primarno je vprašanje, ali hočemo v Evropsko unijo ali ne. Če vstop v Evropsko unijo ni naš cilj, potem vprašanje ustave sploh ne obstoji. V tem primeru je naša ustava naravnost idealna in dovolj trdno zapira vsa vrata in poti, ki peljejo k evropskosti. Če pa je naš namen vstopiti v Evropsko unijo resen, ustrezne spremembe ustave tudi ne morejo biti vprašljive. Tako preprosto je to. Medtem ko druge države kandidatke poudarjajo, da pravzaprav pri odločanju o približevanju Evropski uniji, ne gre za preračunavanje stroškov in prihodkov, temveč za obojestransko investiranje v gospodarski razvoj, v prosti pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi, za investiranje v varnost, v višji življenjski standard in demokracijo, si pri nas nekateri poklicani in nepoklicani, izmišljujejo nove ovire in postavljajo španske jezdece na poti v Evropo. Nekateri med njimi samovšečno zrejo na ustavo kot na svojega otroka, ki je nesporno popoln že zaradi tega, ker je njihov otrok. Drugi pa so se tako visoko zaplankali, da niso opazili, da je Berlinski zid že padel, da si vse države, ki niso prostovoljno živele na desni strani tega zidu, na vso moč prizadevajo v skupno Evropo. Prav tako ne vidijo, da se Evropa pred našimi očmi neizprosno in dramatično spreminja in da se je pred našimi očmi zgodila in se dogaja zgodovina. Mi pa bi morali v bistvu paziti na to, da se nam pred lastnimi očmi ne zgodi to, da bomo izločeni iz procesov, ki peljejo v druščino demokratičnih, sodobnih in razvitih držav. Pazimo, da nam ne bodo pred lastnimi očmi, tam, kjer se začne senčna stran Alp, zgradili Schengenski zid. Pri tem pa bodo obmejni policisti z one strani zavestno in v skladu s službenimi navodili prezrli dejstvo, da smo pravzaprav tudi mi oblečeni v irhaste hlače, da pojemo v alpski poskočnici, pa čeprav ob spremljavi frajtonarice. Odločitev je v bistvu res zelo preprosta: Vzemi, ali pa ostani tam, kjer si. In če boš vzel, vzemi čim prej, da boš lahko tudi sooblikoval posamezne kriterije in pravila, ki se jim boš moral kasneje pozneje podrediti. Tudi Francozi, Britanci, Nemci, Nizozemci in drugi niso tako naivni, da bi pristali na možnost nakupa zemlje in nepremičnin na svojem ozemlju, če ne bi presodili, da je ta žrtev vredna tistega, kar dobijo v zameno.
Tudi Francozi imajo eno samo prelepo Provanso, pa so tujci tudi tam lahko kupili počitniško hišico ali drugo nepremičnino. Pogosto celo bolje skrbijo za tovrstne lastnine in za okolje. Francozi pa vedo, da takšne lastnine tujci ne morejo odnesti k sebi domov. In kdo ne ve, da je mogoče iz obrambnih ali kakšnih drugih razlogov postaviti poseben režim za odprodajo nepremičnin in zemlje tujcem. Takšne režime imajo na obmejnih območjih, na območjih pomembnih za obrambo, v naravnih parkih, v naravnih rezervatih in drugje tudi vse druge članice Evropske unije. Z drugimi besedami, čeprav se zavedam zahtevnosti harmonizacije naše zakonodaje z evropsko, me to ne skrbi, ker vem, da bomo ta posel uspešno opravili tudi s pomočjo ekspertov iz evropske komisije in drugih, ampak seveda ob pogoju, da bo doma dovolj politične volje za to. Tudi spremembo ustave lahko dokaj hitro izpeljemo, seveda ob predpostavki čim širšega konsenza in dvotretjinske podpore v Državnem zboru.
Še vedno pa smo dolžni jasno odgovoriti na vprašanje, in sicer temeljno vprašanje: ali gremo v Evropo, ali ne? Če je odgovor da, predlagam, da ta državni zbor čim prej sprejme sklep, da se začne postopek za spremembo ustave.
Danes je Ustavno sodišče nadaljevalo obravnavo vladne zahteve za presojo ustavnosti predloga zakona o ratifikaciji. Odločitve ni sprejelo, delo bo nadaljevalo 5. junija. Prav ste slišali: 5. junija. Do takrat naj bi sodnik poročevalec, doktor Peter Jambrek, pridobil še dodatna mnenja tujih strokovnjakov mednarodnega prava, saj se bo med tem oglasil še v Strassbourgu in v Luksemburgu. Zanimivo. Gospod Jambrek bo opravil svoje dolžnosti evropskega sodišča in spotoma pridobil še nekaj strokovnih mnenj tujih pravnih strokovnjakov; menda zelo dobro poznajo našo ustavo.
Jaz sem pa pričakovala, da bo gospod Jambrek na pločniku pred parlamentom čakal na naša mnenja o tej ratifikaciji. Zavedam se, da sodnikov Ustavnega sodišča iz tega mesta zaradi ravnanja o konkretnih zadevah ni umestno in ni dopustno kritizirati. In vice versa pa bi bilo prav tako korektno, če bi se ustavni sodniki izogibali javnih razprav in medijskih nastopov, kjer če tudi ne direktno, posredno pa le izražajo svoja mnenja o konktretnih zadevah v naprej. Nekatera med njimi so zelo čudna. Na primer, da bo Ustavno sodišče na eni strani moralo tehtati, kaj je skladno z ustavo in kaj ne, na drugi strani pa bo postavilo tudi vrednostne premise, kaj je za Slovenijo dobro in kaj ne. In da bo zaradi tega Ustavno sodišče zapeljano v skušnjavo. Če ustavni sodnik javno kritizira delo vlade, predsednika vlade in predsednika države, da nečesa niso storili ali pa so storili slabo, si ne morem kaj, da si ne bi ustvarila mnenja, da bo takšen sodnik vendarle pristranski in zelo oseben, ko bo neposredno kot ustavni sodnik odločal oziroma soodločal pri obravnavi vladnega predloga. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospa Bebler. Naslednji se je k besedi priglasil gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani! Iščem z očmi predsednika vlade, pa ga ni. Vsekakor sem ga hotel pozdraviti, ker on je tako redek gost v tem parlamentu. Kolikor se spomnim, je prvič, odkar je bil izvoljen. On potem ne potrebuje več nastopa. Torej ga pozdravljam v odsotnosti. Torej sklic za to izredno sejo je bil dan 11. aprila tega leta. Nihče se tu ni vprašal, kaj bi lahko med tem časom naredili, nihče se ni vprašal, zakaj zamuda, čeprav je bilo nekaj o tem govora, ampak, kaj je povzročila ta zamuda. Nekaj vsekakor. Danes bi lahko imeli pod streho že ustavno presojo. Namen izredne seje je bil spodbuditi vse aktivnosti, ki jih izvajata tako vlada kot parlament, da bi prišli čimprej do ustreznih rezultatov. To pa vemo, kaj so: ratifikacija evropskega sporazuma in jasno, veliko pričakovanje, velika noč se nam bo zgodila, politična velika noč 7. julija letos v Madridu, pa čeprav je več ali manj že vse odločeno. Spoštovani kolegi! Ali veste, da sem malo žalosten, da se nihče danes ni spomnil, da poteka natanko 5 let od tega, ko je Slovenija postala članica OZN.
Spominjam se dobro, bil sem na poti, popoldan je bilo. Slišal sem to po radiu. Bil sem izjemno zadovoljen, vznesen in sem pohitel domov, ker sem bil precej daleč od doma, da bi videl tudi slikovno sporočilo. Razočaranje je bilo nepopisno. Na East Riverju se je dvigala popolnoma zmečkana slovenska zastava in to mi ostaja kot nek grenak priokus tega velikega dneva. Podobno je tudi z našo diplomacijo vse odtlej pa naprej, z nekimi takšnimi ali drugačnimi prebliski. To je bilo natančno pred petimi leti, spoštovani kolegi.
Kaj opažam sam kot poslanec, kot človek, ki je že v drugem mandatu v tem državnem zboru, ob pridruževanju evropskim asociacijam in konkretno sedaj ob tej točki dnevnega reda, ko govorimo o pridruževanju Evropski uniji? Opažam nekaj zelo enostavnega. Ni projekta, ni projektnega pristopa. Zaradi tega ni promocije, ni ustrezne informacije slovenskim državljanom. Danes boste lahko na ulici ali kjerkoli dobili silno neprijetna vprašanja od odraslih ljudi, izobraženih ljudi, tako imenovana politična osnovnošolska vprašanja. Ljudje ne poznajo dovolj zadeve. Jaz se spominjam začetkov televizije, kako je k temu pristopila Italija. Na primeren način so vzgajali že predšolske otroke. Spominjam se nekih zadev v zvezi z Irsko, kako so to prikazovali. Skratka, na vse možne poljudne načine so poskušali svojim ljudem povedati, kaj so narodi, kaj so države, ki tvorijo in ki bodo tvorile Evropsko zvezo. Takrat je bila še tako imenovana Evropska gospodarska skupnost ali EGS, kot smo jo imenovali. Če danes pogledam, kako se mi obnašamo, ugotovim določene stvari, kjer smo dejansko na nižji stopnji, kot je osnovnošolska - politično gledano. Glejte Bruselj - to je pojem, to je sinonim za Evropo, v obeh smislih, tako za Evropsko unijo kot za Nato. To vsi vemo. Ta Bruselj, ki se pojavi na nekem mestu vsak dan v italijanskem ali nemškem časopisu, se pri nas lahko ne pojavi vsak dan, samo če o Bruslju pišemo. In tu je že prva kurioziteta. Šel sem malo gledat take nenavadne stvari, veste, da jaz ne maram ponavljati stvari, ki jih drugi ponavljajo, da poizkušam biti kolikor se da izviren, vedno mi to ne uspe, ampak, kaj sem ugotovil. Vremenska napoved, podatki o vremenu, Delo nič. Bukarešta, ja, Podgorica - to je nekje na Balkanu - ja, Bruselj nič. Dnevnik, isto. Imam s seboj tudi fotokopijo, vam lahko pokažem. Še bolj sem bil razočaran zaradi tega, ker sem potoval v Bruselj, prejšnji mesec, da bi se primerno oblekel. Pogledal sem, če mi televizija mogoče zna povedati, zvečer po Odmevih, kakšna je temperatura v Bruslju. Nič, za Beograd pa je bil podatek. No, vidite, eden izmed teh kamenčkov je tudi to, Evropa še ni v zavesti, Evrope še ni v podzavesti. Zakaj je ni? Ker nismo za to nič naredili. Potem, jasno, pridem na druge stvari, ki so bolj resne, in sicer na to, kakšna sporočila mi dajemo Evropi. Kakšna sporočila mi pošiljamo ven. Evropa nas gleda. To, da poskušamo zavirati denacionalizacijo, to je sigurno neevropsko sporočilo. To, da imamo nestabilen politični sistem, kar spomnite se, koliko časa smo se pogovarjali za vlado, dokler niso opravili tu nekih kupčij itd., to ni evropski način. To, da ta parlament ni prisodil največji opozicijski stranki nadzor proračuna, to ni evropska kategorija. To, da sploh proračuna ni in da si ta vlada od tega parlamenta upa izsiliti neko začasno financiranje, to ni evropska kategorija. Ne nazadnje imamo tudi sporočila, ki jih ni. Kdaj naša slika po satelitu? To ni evropska kategorija. Jaz prihajam iz Nove Gorice in nad Solkanom, kjer vsa z Marušičem doma, je en velik napis kot ostanek prejšnjega režima iz kamenometa, črke so dolge 20 do 30 metrov, jaz sem enkrat to prehodil, ampak vam povem, zelo veliko je to, "Naš Tito". Prav pred dnevi sem prebral na račun tega eno sočno pismo. Delo, 8. maja letos, v Gorici, Jugoslavija, na Sabotinu, Naš Tito. Popotnik, Slovenec, potuje po Gorici, vidi še kakšen napis Jugoslavija, se spotakne ob nekoga, mu reče, kako da je to še vedno tam, da piše Jugoslavije in ta mu odgovori, tudi vi imate napis, ki nam ni preveč všeč - to citiram - oziroma napis, ki draži čustva drugih državljanov. To je napis Naš Tito na Sabotinu. Pod tem napisom, pod Sabotinom, teče trenutno edini koridor, cestni koridor neke države skozi drugo državo, to je tako imenovana sabotinska cesta, to je bilo določeno z Osimskimi sporazumi. Jaz sem pred tremi leti v tem državnem zboru prosil zunanje ministrstvo, da pristopi k temu, da se odstrani tista značilna taboriščna ograja z zgornjim delom pod kotom in z bodoče žico. Še do danes ni nič.
Ko sva pred dvema letoma, s poslancem Borutom Pahorjem gostila na Goriškem evropske poslance in ko smo šli skozi ta koridor, se niso mogli načuditi temu.
Meni pa Ministrstvo za zunanje zadeve še danes ni odgovorilo na poslansko vprašanje, razen z neko floskulo. Tudi to ni evropska kategorija.
Pred nekaj dnevi preberem v tržaškem Piccolu članek: Tito, po sedemnajstih letih, v Kopru je še vedno Titov trg, tudi to ni evropska kategorija. Jaz vam povem, da vas lahko s tem tu alimentiram eno uro, ampak za enkrat dovolj, bom nekaj drugega vmes, da se boste odpočili od tega naštevanja, potem bom pa zopet prišel na to.
Kaj sta vlada in Državni zbor naredila v tem času? Mi vemo, kaj se je dogajalo v prejšnjem mandatu. Jaz imenujem zelo enostavno to zadevo, odkar je bil zrušen Lojze Peterle, odkar je minister Thaler prevzel ta resor, je šlo vse navzdol.
Jaz sem v to trdno prepričan. Po Thalerju je bil Thaler določen čas, kot jaz temu pravim, je bil VD, potem je prišel Kračun, ki je bil NVD, dobesedno, in potem je bil zopet Thaler.
Ob vsem tem sem zaznal, da pravzaprav zunanjo politiko vodi Janez Drnovšek. On je pred dvema letoma tudi v imenu tega zbora, ne da bi ga kdo pooblastil, napovedal spremembo ustave. Za to ni imel pooblastil, imel pa je pooblastila za druge stvari, ki jih ni opravil.
Kdo je preprečeval dr. Drnovšku, da ni ratifikacije izvedel že v prejšnjem mandatu, tudi normalno bi bilo, da bi to naredil, imel je večino. Imel je vsakršno večino svoj čas. Potem je počasi izgubljal, ker je vsaj znotraj države postajal nekredibilen. Ampak bil je trdno v sedlu do konca. Kdo mu je to preprečeval? Glejte, o vsem tem se človeku zgodi, da sliši takšne stvari kot pred 14 dnevi, državni sekretar Ivo Vajgel, ga ne vidim, sicer bi ga toplo pozdravil, ne strinjam pa se z njegovo ugotovitvijo, bil je na oddaji Proet contra, kjer je rekel nič manj kot to, da smo imeli štiri mesece tehnično vlado. Kakšno tehnično vlado za božjo voljo?! Vlada je bila takorekoč ista, isti resor, isti ljudje, isto vse. Pa ni bilo dovolj to! Pa se gre predsednik vlade spozabit in na zadnji TV konferenci reče, da smo bili 9 mesecev v nekem vakuumu, od parlamentarnih počitnic. Ja, za božjo voljo, kdo mu je pa preprečeval kakršnokoli zunanjepolitično početje?! Imel je platformo, imel je izhodišče, imel je sklepe Državnega zbora, vse bi lahko opravil - pa ni! Ne samo to. Liberalna demokracija je prekinila delo v Državnem zboru veliko prej, kot je bilo treba, pred tem pa pospravila tako mimogrede nekaj zakonov, med tem zakon o graditvi objektov, ki dovoljuje nekim klanom, da zaradi določil, ki so v tem zakonu, danes pobirajo od ljudi, ki nimajo pooblastil, iz tega zakona mastne denarje. Novice prihajajo, anonimna pisma, prav v kratkem bom obvestil o tem tudi organe pregona. Ampak to je v oklepaju, tu se itak nič ne zgodi. Torej, tudi Državni zbor nima nikakršne strategije. Iz pregleda dejavnosti Državnega zbora izvem, da nimamo nobenih parlamentarnih odnosov z Norveško in Portugalsko. Ja, lepo vas prosim! Kam pa to sodi, kako je to mogoče?! Jih imamo pa seveda s Korejo. Tam je bil Kacin, ni dolgo tega.
Jaz ob tem ne morem kaj, da ne bi repliciral tudi nekaj "ugotovitvam" - ugotovitvam med navednicami - ki so si jih tu privoščili nekateri moji kolegi. Poslanec in prijatelj Borut Pahor je tu izlil kar precej žolča na predsednika vlade. Jaz se mu čudim. Ali veste, zakaj se mu čudim? Zakaj je pa potem glasoval zanj?! Torej so to krokodilove solze.
Poslanec in prijatelj Jože Lenič - ga ne vidim tu, pa mi je žal, ker z njim pa res prijateljujem - je rekel, da dobra politika ne kokodaka, ampak nosi jajca. Zdaj, vprašanje je, kakšna je vloga tu petelinov, kajne, in kakšna so ta jajca. Tega on ni pojasnil, pa bi bilo kar zanimivo zadevo tako razviti.
No, višek je pa dosegla kolegica Beblerjeva. Ta je šla preko mere, ne da bi jo predsednik Državnega zbora opomnil. Ta je žalila ustavnega sodnika Jambreka s pločnikom - pločnik je pa ponavadi asociacija za pocestnico, za prostitutko. To je nedopustna žalitev sodnika Ustavnega sodišča, proti kateri ostro protestiram. Sicer je pa Beblerjeva govorila o španskih jezdecih. Verjetno ji ni šel z jezika "španski kompromisni predlog". Govorila je tudi o Berlinskem zidu. Glede na tisto, kar sem povedal v Novi Gorici in Kopru, Tito, veste, da je danes že na splošno znano, da se je Tito družil z ljudožerci tipa Idi Amin, Dada in Bocassa in tako dalje. V Novi Gorici in Kopru glede na to, kar sem prej povedal, očitno Berlinski zid še ni padel. To jaz čutim tudi ob nekih drugih prilikah. Berlinski zid obstaja marsikje še pri nas in v naših glavah.
Obljuba dela dolg. Kaj še ni evropskega pri nas? Veste, danes sem bil presrečen, da se nam je zgodilo nekaj. Ampak to sem zaznal šele kasneje, ne zjutraj. Toliko časa se je vlekla ta zadeva, kdaj bo, ali bo, ne bo izredna seja Državnega zbora, da sem skico govora pozabil doma, pustil doma pravzaprav. Hvala bogu, da se je to zgodilo, tako sem bil prisiljen v neke nove razmisleke in iz tega se je rodilo to, kar vam zdaj podajam.
Torej mi, ki govorimo tu in ki so nas polna usta o Evropski zvezi, o Evropi, smo ali pa so, in zdaj bom pojasnil, kakšna je razlika med smo in so tu v parlamentu. Če vi preberete kakršno koli vest v tujih časopisih, ne boste nikjer prebrali stavka, ki je pri nas tako rekoč pogosto vsak dan: poslanci so sprejeli. Ne, večina je sprejela. Namreč, včerajšnjega zakona, jugo-zakona o obdavčitvi avtomobilov, jaz nisem sprejel, sprejela ga je večina, jaz sem bil proti. Torej to ni evropska kategorija, to je čista balkanska prevara Evropske unije. Star trik, poznan še iz prejšnjih časov, za časa Jugoslavije, znižati carino, zvišati davek, ali smo vas "nadmudrili", kot je rekel prej kolega Lojze Peterle in res se tega izraza ne da prevesti. Tako kot oni, za katerega je govoril kolega Jelko Kacin, da se v angleščino ne da prevesti, in sicer Tozde, Sozde in tako dalje. Kaj še ni evropskega? Gledate slike iz evropskih parlamentov? Ali ste že videli take kupe papirja na mizi? To ni evropsko. Ni evropsko tudi to, da nastopi v tem parlamentu 6. maja profesor Bernard iz Katoliške univerze v Louvenu iz Belgije. Predavanje organizira Lojze Peterle, Komisija za evropske zadeve, prisotnost osmih poslancev, razmerje 6 proti 2 v korist opozicije. Niso bili prisotni poslanci LDS in Združena lista. Ali so se ustrašili katoliškega naslova ali kaj? (Neko vprašanje iz klopi - se ne sliši dovolj.) Nisi bil prisoten na predavanju, ki ga je pripravila Komisija za evropske zadeve. Ne me prekinjati dragi moj Feri. Nisi bil prisoten, ker sem napisal. Če hočeš, ti preberem, kdo so bili vsi prisotni ...(Glasovi iz klopi.)... Kasneje si bil prisoten. Ne, ne...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Saj bo gospod Horvat imel repliko in bo povedal.
IVO HVALICA: ...Saj bo povedal, ni bil prisoten na predavanju dopoldan ob 11.00 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Pravi, da ni bil povabljen.
IVO HVALICA: Tu je bil 11. aprila nihče drug kot Santer. Do danes še nisem dobil odgovora Državnega zbora, ko sem se pritožil, da je tu bilo suho cvetje in da ni bilo evropske zastave. Danes, ko je bila gospa Fisherjeva tu, se je sicer to popravilo. Torej, tudi nastop gospoda Santerja v tem državnem zboru ni bil z naše strani evropski.
Poslanci smo v tem mandatu dobili svojo izkaznico. Bog ne daj, da bi jo pokazal, ker lahko gre slika v svet! Izkaznica je slabša kot najslabša dijaška mesečna karta za tramvaj oziroma trolejbus, ali kar imate, avtobus v Ljubljani. Torej, to ni evropska kategorija. In kaj še ni evropskega? Tam v kotu, kamor jaz večkrat grem, ker jaz sedim tam zgoraj, je termometer. Danes je vseskozi tam 27 stopinj. 27 - pojdi pogledat, kolega Sovič! Zdaj je lahko padlo. Tu sem si napisal, lahko da je zdaj stopinja manj. In tudi, če bi bilo 25, to ni evropska kategorija, razen mogoče za Združeno listo. Ja! Danes, ko ima že vsak zavoženi družbeni manager, med navednicami, klimatsko napravo v svoji pisarni. Tu delamo v nemogočih, neevropskih pogojih. Ta dvorana je bila sigurno napravljena za 150 delegatov, ki so prišli sem poslušat referat Popita, aplavdirali in odšli v "Šestico". Da bi sedeli tu ves dan, ni mogoče. Torej, to ni evropska kategorija.
In, če verjamete ali ne, ni evropska kategorija tudi to, da sedi poslanec Pucko, samostojni poslanec, med poslanci LDS. Nikjer v evropskih parlamentih tega ni. To ni evropska kategorija.
Kaj pa v vsakdanjem življenju? V vsakdanjem življenju verjetno vemo, da ni evropska kategorija naš delovni čas, ki je tak, kot je bil v času realsocializma. Ni evropska kategorija tudi pričetek pouka v srednjih šolah ob 7.00 uri zjutraj. To ni evropska kategorija. Vprašajte kogarkoli, ali pa če rečete komurkoli, v Italiji na primer, vam ne bo verjel, da smo taki bedaki. Ni evropska kategorija tudi to, da nazivamo še vedno tovarišice in tovariše učitelje v vrtcih in šolah. Prav tako ni evropska kategorija to, da jaz ne morem na svoj ček, ki ima kritje takšno in takšno, na svoji banki napisati večjega zneska kot 15.000 tolarjev. To ni evropska kategorija. Ko sem pred 20 leti prišel v inozemstvo in ko nisem vedel za to, sem napisal ček za večji znesek, in sem imel v desetinah, ne tolarjev, ampak dolarjev v desetinah tisočev, so me nadrli in spomnim se še sedaj, da nisem razumel, ljudje so mislili, da hočem nekoga prevarati in sem jih torej zavrnil, da so Indijanci, da ne vedo, kaj so banke. Isto lahko rečem tudi danes. To ni evropska kategorija. Jaz lahko napišem natančno do tolarja, kolikor imam jaz kritja na svojem računu, to je povsod po svetu. To sem jaz delal tudi v tujini, ko sem tam delal. Mi pa leta gospodovega 1997 imamo omejitev 15.000. To je škandalozno za državo, ki hoče priti jutri v Evropsko zvezo.
In ne nazadnje, ni evropska kategorija tudi praznik 2. maja. Rokovniki, ki jih tiskajo v državah Evropske unije, imajo označene praznike za vse države Evropske unije in za sosednje države. V Italiji natisnejo rokovnik, po novem sedaj, kjer ne piše tu 2. maj - jaz kupujem namreč tak format, ker je praktičen - 2. maj praznujeta Slovenija in Rusija. Ja, lepo se sliši. To ni evropska kategorija. In še, in še in še pa še bi lahko našteval, kot sem rekel, sem doma pozabil še najmanj 10, mogoče 15 takšnih primerov. Ni evropska kategorija tudi, kar pišejo na primer slovenski novinarji o Državnem zboru. Prejšen teden sem prebral v neki kolumni, da jemo v restavraciji, ki je bila ozaljšana za krepke milijone. Torej restavracija v Državnem zboru ni evropska kategorija in ko pride kakšen tuj gost, me je sram. To je realsocialistična menza, obrat družbene prehrane izpred 30 let. Ne nazadnje ni evropska kategorija tudi to, ko je to novinar napisal, da se tam poslanci mastijo. Mastna hrana je stvar preteklega časa, danes to ni sodobno. Zadnji verjetno, ki se je mastil v tej restavraciji, je bil Stane Dolančev, ampak danes ne verjamem, da se še kdo masti. To ni evropska kategorija. In če potem, ko s kolegom Leničem prideva iz Rima in ob škandalu, ki se je zgodil tam doli, nasproti našega veleposlaništva... Jaz povem tudi en ocvirek, ampak zgolj dekorativno. To, da so se pač Čehi, Poljaki, Madžari vozili z vozili njihovega veleposlaništva, da sva se pa midva vozila s podzemeljsko železnico, napiše novinar v Dnevniku samo to, ne zgraža se pa nad tem, da v štirih dnevih uslužbenci veleposlaništva v Rimu niso prišli k vodji poslanske skupine največje opozicijske stranke reči "dober dan", ali kakorkoli. Ampak sploh niso prišli. To ni evropska kategorija. To ni še kaj drugega, kaj šele evropska kategorija. Če pomislim, da imamo takšno diplomacijo, potem se jasno sprašujem, kako je sploh mogoče, da smo dosegli tako veliko, kot smo dosegli. Saj smo ogromno dosegli. Ampak, žal, bo prišla streznitev. Dosegli smo z besedami, z dejanji bolj malo. Tu ne gledam zadeve strankarsko. Zadeve gledam vseslovensko, zadeve gledam tudi antibalkansko. Doma in rojen sem na desnem bregu Soče in se nikdar nisem smatral za Balkanca in s tem sem tudi vedno opravičeval svoje prehude besede, ki sem jih v prejšnjem režimu rekel, da sem proti Balkanu. Rekel sem pač, da je naravna zadnja meja, ki loči Balkan od srednje Evrope, Soča in ker sem pač z desnega brega, pač nisem Balkanec.
Torej, da zaključim. Dejansko jaz tu gledam vseslovensko, ampak se sprašujem, zakaj to peljemo na tak način. Razumem, da kot opozicijski poslanec ne morem biti vključen v vladna prizadevanja,da bi tu kaj naredili. Ne razumem pa, zakaj nisem vključen, da bi kaj naredili, v državnozborska prizadevanja, te državnozborske diplomacije je premalo. Občutno premalo. V redkih stikih, ki jih imam z drugimi parlamentarci, sem ugotovil, kako to sistematično počnejo, ker navsezadnje so parlamenti držav tisti, ki odločajo o tem. Tu pri nas imamo pa tako na nivoju Državnega zbora oziroma v segmentu Državnega zbora, tako na vladi, samo diplomacijo vrhov piramid. Ne, to ni prav. Vam garantiram.
V bodoče želim naslednje. Želim, da bi naša zunanja politika nastopala bolj profesionalno in če hočete jasno in enostavno povedano, bolj evropsko, tudi bolj samozavestno. Predvsem tu govorim kot poslanec Državnega zbora - z večjim zaupanjem, bolj skupno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Hvalica. Ugovor ima gospod Sovič.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Moj spoštovani predhodnik je precej stvari povedal. Ena me je posebej zbodla, ko je bilo govora o temperaturi. Sestavni del evropske kulture je tudi strpnost pri stvareh, ki so zelo dokazljive, in merjenja temperature so že takšna. Očitno je, da je treba dopuščati, da ima kdo tudi drugačen podatek. Treba je živeti pač z razlikami in pri tem biti strpen. Slabo pa je, če kdo vse, ki mislijo drugače, ki mogoče celo odčitajo temperaturo drugače, kot on, takoj proglasi, da so v zmoti. To ni evropsko.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Repliko ima gospod Ivo Hvalica. Vsekakor pa je res replika klasičen instrument evropske kategorije.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Torej opozicijskega poslanca, opozicijskega pod B, bi takole odpravil, če dovolite. Če niste imeli ob vsem tem, kar sem rekel, ničesar drugega pripomniti kot to zaradi temperature, sem vam pa pojasnil, kako sem prišel do podatka, potem je zelo žalostno. Ne nazadnje, malo bi se lahko tudi solidaliziral s poslanci, ki trpimo v tej vročini, večina je v srajcah in je razumljivo, da ne zmore celodnevnega posedanja. Torej vaš nastop je bil tu zelo klavrn kot replika na moje izvajanje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Hvalica. Zgleda, da so nove replike. Prvi se je javil gospod Sovič, potem pa gospod Moge.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Moj spoštovani kolega ima težave z razumevanjem moje replike. Predvsem bi pa rad rekel, da tudi ni evropsko sam definirati, kaj je opozicija in kaj ne, še najmanj evropsko pa je kogarkoli odpravljati, kot je moj spoštovani kolega naredil. To ni evropska praksa, še enkrat poudarjam. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Moge, potem pa gospa Beblerjeva.
RUDOLF MOGE: Gospod predsednik, hvala lepa za besedo. Mislim, da se skoraj nima smisla ustavljati ob debati, ki je bila tukajle, kajti ta nas gotovo ne pelje združene v Evropo. Rad bi pa dejal, da se enkrat v tem parlamentu mora prenehati s pritlehnimi izrazi za naše poslance. Vsak ima svojo izobrazbo, vsak je bil nekje izvoljen in ti izrazi, ki so bili dani zopet tukajle od istega poslanca kot že prej uporabljeni, ne delajo nikakršne časti, niti ugleda temu parlamentu. Rad bi pa rekel, da tisti argument, ki ga je gospod Hvalica tukajle povedal in nas je vse nekako globoko prizadel, da ni evropsko imeti ob 7.00 zjutraj pouk, da je on bil tisti, ko smo takrat glasovali o šolskem tolarju in smo glasovali za to, da bi otrokom šolske stavbe priredili in odpravili dvoizmenski pouk, ki se ni upal glasovati za šolski tolar, ampak je raje glasoval za obrambni tolar.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Takoj, gospod Hvalica! Besedo ima gospa Beblerjeva in gospod Peterle.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani zbor! Res si bom težko oprostila, da sem zamudila tak, menda zelo prisrčen nastop gospoda Hvalice na račun mojega prejšnjega nastopa. Vsakdo pač govori o tistem, na kar se kolikor toliko spozna. Jaz sem govorila o tem, da naj bi se ustavni sodniki javno ne izpostavljali o stvareh, o katerih bodo morda sodili in se odločali kot ustavni sodniki. Gospod Hvalica pa je vso stvar spravil na pocestniško raven, ker se očitno on na to bolje spozna. Hvala. (Smeh!)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Besedo ima gospod Hvalica. Prosil bi vas, kolegice in kolegi, da pri tej razpravi upoštevate normo razprave in da resnično ustavnih sodnikov ne vpletate v vašo razpravo.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Začnem na koncu. Gospa Beblerjeva, vaše opravičilo pločnika v zvezi z ustavnim sodnikom Jambrekom je mizerno, ampak bog pomagaj, to tudi kaže nekaj.
Kje je pa gospod Moge to našel, ne vem. Vedno sem se boril za obrambni tolar - priznam. In to takrat, ko ni bil minister Janez Janša, tudi potem sem se boril, po tem sem bil znan. Kako pa vi povezujete sedmo uro s šolo in tako dalje, če mi dokažete, da sem kdaj glasoval proti gradnji kakršnekoli šole, potem ne vem. Vi ste pač to utrgali. Čudim se pa, ko ste prišli sem gor in omenjali pritlehtnost, da se niste spravili na vašo kolegico, gospo Beblerjevo, ki je tu, lahko rečem, nedostojno govorila o ustavnem sodniku Jambreku. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Repliko ima gospod Peterle, gospod Rupar, gospod Kacin, gospod Moge.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Ne bom zašel na pločnik, ampak bi rad samo povedal, da gospod Moge ponavadi bolj precizno pove zadeve. Tukaj bi ga rad pa le opozoril, ko je prejle rekel, da je vse nas prizadel gospod Hvalica. Torej, jaz se izvzamem, mene ni prizadel.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Besedo ima gospod Rupar.
PAVEL RUPAR: Rad bi samo repliciral gospodu Mogetu in tudi gospe Beblerjevi. Spoštovani gospod Moge! Danes dopoldne je bil KVIAZ. Na tem KVIAZ-u ste kljub temu, da zelo dobro poznate situacijo, lagali, to upam povedati vsem, ste lagali! In to ste delali tudi 50 let po šolah - tudi to lahko povemo, brez zavore in prosim, ne se spuščati na tak nivo in tudi vi, gospa Beblerjeva, lepo prosim. Govorite o zaplankanosti, govorite o ljudeh, ki se spoznajo na pocestnice itd. Gospa, ali smo vendarle v tej državi še ljudje, ki smo morda kaj vredni, ali je to samo LDS in te vaše finte? Ali se vendar ta parlament lahko spušča na take debate? Ali vas ni sram? Ali vas ni sram govoriti, da je nekdo proti Evropi, če pa vendar vemo, da smo vsi za to? Saj še nisem končal.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim za mir v dvorani.
PAVEL RUPAR: Hvala, gospod predsednik. To pa je evropsko. Rad bi še to povedal, da manjka dialoga, da manjka tudi morale, da manjka marsikatere stvari, da pa je vse preveč, tudi v tem parlamentu, teh nizkih udarcev, ki nas pa - oprostite - res ne peljejo v Evropo in vendarle malo razmisleka in tudi druge pameti in tudi druge inteligence. Saj vendar pravite, koliko je imate. Izkoristite to.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Pred nadaljnjimi replikami bi predlagal, da se vendarle poskušate držati teme. Zelo bi bil vesel, če bi se kdo od vas odpovedal replikam. Naslednji je gospod Kacin, potem je gospod Moge in gospod Petan, potem pa bomo šli naprej.
JELKO KACIN: Hvala za besedo, gospod predsednik. Gospod Hvalica je povedal, da se je zavzemal za obrambni tolar takrat, ko ni bilo več gospoda Janše na mestu obrambnega ministrstva. Jaz to zelo cenim, ampak vseeno si ne bi rad lastil zaslug. Obrambni tolar je bil izglasovan prej, preden sem prišel na mesto obrambnega ministra in potem se ni bilo treba več zanj zavzemati. Obstoji zakon, ki se izvaja. Vseeno, gospod Hvalica, iskrena hvala, ampak zdi se mi, da zaradi korektnosti je prav, da povemo, kdaj je bilo to izglasovano in kdo je največ prispeval k temu. Vseeno pa hvala za vaše prizadevanje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Moge.
RUDOLF MOGE: Predsedujoči, hvala. Najprej gospodu Hvalici, zakaj se nisem spravil na gospo Lavtižarjevo? Očitno zaradi tega, ker je poročena, jaz pa tudi.
Druga stvar, če smo že pri tem, je ta, da lahko prinesem vsak čas, kadarkoli hočete - fotokopiram in tudi dam - izpisek glasovanja, ko smo glasovali o šolskem tolarju; kar je bilo pa v programu, pa vsak dobro ve.
Tretja stvar je ta, kar je govoril gospod Rupar - pravi mi, da sem lagal. Povedati vam moram, ampak to v ta kontekst sploh ne spada, da sem prebral, kaj je on napisal, kako želi imeti poslanske pisarne v volilnih enotah. Torej njegovo pismo sem prebral. In to, kar mi očita, da sem 50 let lagal po šolah, jaz bi rajši govoril, da nisem govoril resnice je nemogoče. Imam 53 let in zagotovo nisem šel s 4 leti v šolo, ampak ko sem predaval matematiko so mi skoraj vsi verjeli, da govorim resnico, nihče mi ni rekel, da sem lagal. Precedujoči, jaz se vam zahvaljujem za opazko, ne bom se na nobeno repliko več oglasil, ker se mi zdi, da je ta reč neproduktivna in bi nekako sam sebi in tudi nam vsem dejal tole latinsko misel: "Bodi vsaj dober, če ne moreš biti pameten".
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, tudi zato, da ste se odpovedal repliki za naprej. Besedo ima gospod Petan.
RUDOLF PETAN: Hvala, gospod predsednik! Spoštovani! Ne bom omenil nobenega imena, vendar pa menim, da je prav, da to, kar je res, pa vseeno o tem spregovorimo in da naj bo v tej stavbi resnica tista, ki bo veljala. Prej je bilo omenjeno, da moj spoštovani predgovornik ni nikoli glasoval proti šolstvu, ampak spomnite se nazaj, še ni tako dolgo, mislim, da je dobrih 14 dni, ko je naš kolega gospod Pukšič ravno tu sprožil razpravo o financiranju, da bi tudi občine, ki imajo manj denarja v svojih proračunih, lahko sfinancirale šole, da bi imeli otroci boljše pogoje, tudi v osnovnih šolah imajo troizmenski pouk in tudi osnovne šole so šole, ne samo srednje in pa fakultete in številka na displeju je jasno pakazala, da je večina in tudi ta poslanec, ki je to dejal, da tega ni nikoli naredil, je glasoval proti, to lahko navsezadnje dokažejo tudi izpiski, zato bodimo korektni. Menim pa, da je res prav, da se določenega nivoja pa vseeno držimo, kar je pa res, je pa res. Ste glasovali proti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Petan. Samo še ena replika je, gospod Hvalica. Se odpoveduje? Gospod Hvalica ima še repliko.
IVO HVALICA: Hvala lepa! Spoštovani! Ko sem govoril o obrambnem tolarju, sem mislil tudi na glasovanje o delu, ki se je nanašal na proračun Ministrstva za obrambo. Dobro se bo spomnil bivši minister Jelko Kacin, da sem to vedno podpiral, v nasprotju z na primer Matejo Kožuh-Novak, ki nikdar ni razumela tega, da je treba najprej imeti orožje, da imaš potem lahko maslo. Tudi na primeru Bosne tega ni razumela.
Seveda pa moram povedati hkrati tudi to, da nisem pa podpiral nikdar, ker tudi nisem bil s tem seznanjen, nakupa izraelskih havbic. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ugovor na prejšnjo razpravo ima še dr. Zagožen. Potem pa naslednji razpravlja gospod Leon Gostiša in gospod Avšič ima še ugovor.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovane kolegice in kolegi! Želel bi pojasniti en nesporazum. Gospod Lenič je rekel, da je nad menoj razočaran in da naj bi rekel, da alternativ ni in da alternative so in če hočem voditi tako eminenten odbor, kot je Odbor za gospodarstvo, bi želel slišati, katere so tiste alternative, ki bi lahko morebiti bile boljše od alternative v Evropski uniji za slovensko gospodarstvo. Poglejte, rekel sem dve stvari. Prvič, sem jasno rekel, da smo za vstop v Evropsko unijo,vendar ne pod vsakršnimi pogoji in za vsako ceno. Potem pa sem omenil tega uvodničarja v sobotni prilogi, ki pravi, da za Slovenijo alternative v Evropi ni. To po domače pomeni, da absolutno ni nobene druge možnosti. Naprej sem rekel, da alternativa vedno je, vprašanje pa je samo, iz katerega vidika je bolj ali manj ugodna. Poglejte, Švica ni v Evropski uniji, je pač ocenila, da iz nekih njenih vidikov je tudi ta alternativa zanje sprejemljiva. Hotel sem s tem samo to poudariti,da absolutistično gledanje, da ni alternative, da ni absolutno nobene druge možnosti, da takšno gledanje v življenju ni realno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zagožnu. Gospod Avšič in gospod Sovič.
JOŽE AVŠIČ: Hvala za besedo. Želel bi samo ugovarjati gospodu Petanu. Mislim, da je neupravičeno vpletel glasovanje o sklepu za spremembo programa šolskega tolarja oziroma investicij šolskega tolarja. Za to je šlo, ne da smo bili proti gradnji šol v majhnih občinah, ampak zato, da se držimo programa, ki ga je ta parlament v prejšnjem sklicu sprejel. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Avšič. Še gospod Sovič in potem še gospod Pukšič.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame! Spoštovani! Rad bi povedal, da se strinjam z mojim spoštovanim kolegom Zagožnom. Tudi sam mislim, da alternative so. Res pa je, da Švica mogoče ni najboljši primer za takšno alternativo. Država, ki ima eno najmočnejših bank v Evropi, ima drugačno pozicijo kot jo ima Slovenija. Tudi Norveška je lahko alternativa in primer, ampak spet ne kot zgled za Slovenijo. To je končno dežela, ki je v enem posebnem geografskem položaju, ki ima izjemna morska bogastva in tudi izjemna energetska bogastva. Alternativa je, v to sem prepričan, k temu, da gremo v Evropsko unijo,samo mislim, da ta alternativa za Slovenijo ni dobra. Ta alternativa pomeni odločitev za manj varnosti, manj stabilnosti in zato bi ta alternativa dolgoročno gledano za Slovenijo bila slaba. Prepričan sem, da takšno mnenje deli tudi moj spoštovani kolega Zagožen. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Še ugovor gospoda Pukšiča.
FRANC PUKŠIČ: Hvala, predsedujoči oziroma predsednik! Pravzaprav ne vem, če lahko repliciram temu spoštljivemu zboru, ker če bi, gospod predsednik, preverili ali smo sklepčni, bi verjetno morali sejo prekiniti. Pa ne vem, ali bi počakal z repliko, da boste to naredili.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ali zahtevate, da preverimo sklepčnost?
FRANC PUKŠIČ: Ja, prosim.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Potem predlagam, da greste na mesto, da boste tudi glasovali. (Odgovor: Bom.) (Smeh v klopeh.) Kolegice in kolegi, ugotavljamo prisotnost! Bomo še počakali nekaj trenutkov. Rad bi vam povedal, da bi potem po nastopih gospoda Leona Gostiše in Helene Hren Vencelj tudi ugotovili, ker bo potem nastopil tudi gospod Thaler, gospod Cizelj, se opravičujem, bi potem ob desetih sejo zaključili. Ugotavljam prisotnost! (52 prisotnih.) Ali gospod Pukšič še želi imeti repliko, ali je s tem izčrpal svojo repliko? Prosim.
FRANC PUKŠIČ: Hvala za besedo. Nisem izčrpal replike, ampak sedaj vem, da pred avditorijem, ki je sklepčen, lahko repliciram. Seveda ni bil moj predlog takrat, če smo sedaj že prišli iz evropskih zadev na šolstvo in prav je tako, da se vračamo na šolstvo. Izobraževanje je osnova in temelj, na dolgi rok je to resnično pot v Evropo in to je evropsko. Ni pa bilo evropsko s strani gospodov parlamentarcev, ki so nasprotovali ne spremembi koncepta sistema financiranja, ampak ni bilo evropsko, da so nasprotovali, ko sem predlagal predlog sklepa, da bi vlada pripravila rešitve, kako financirati osnovno šolstvo v občinah, kjer so proračuni premajhni in sem na slikovitem primeru prikazal in razložil, kako se ena investicija približno 300 milijonov lahko v manjših občinah razvleče na investicijsko obdobje desetih let ali pa celo več. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predlagam, da to temo o osnovnem šolstvu zaključimo in gremo na našo temo. Gospod Leon Gostiša ima besedo.
LEON GOSTIŠA: Hvala lepa. Se opravičujem, ker prekinjam zabavo. Spoštovane kolegice, kolegi, predstavniki vlade! Na kaj bi sedaj pomislili, če bi skupaj s Tagorejem vzkliknil takole: "Bratje, dajte, zapravimo svoje jutro z nekoristnimi spevi." Pa nisem mislil tega, ker sem prepričan, da je bil čas, ki smo ga danes porabili za to razpravo, koristno porabljen in da bodo obresti, ki jih bomo pobrali, pozitivne. Časa je res malo. Trenutek, v katerega smo ujeti, je skopo odmerjen. Slovenci imamo prebridko izkušnjo, da so o naši usodi vse prevečkrat odločali in odločili drugi. Bo tudi tokrat tako? Da, če se bomo spraševali, kdo in kdaj bi moral to ali ono drugače napraviti, in pozabljali, da smo tudi sami kdaj imeli svoje priložnosti. Kdor samo napake išče, nič drugega ne najde, pravi pregovor. Prav je, da današnji dan, in kot kaže tudi jutrišnji, izkoristimo za inventuro slabih in dobrih odločitev. O tem, katerih je bilo več, ima tako in tako vsak svoje mnenje. Nikomur ne odrekam pravice, da kritično presoja pretekle dogodke, če bomo le ob koncu razprave ugotovili, da smo ladjo naše usode pripravljeni skupaj krmariti dalje. Sicer bomo lahko le obrnili peščeno uro in opazovali, kako se s padajočimi zrnci peska izgublja naš čas. Aleksander Makedonski je svoj gordijski vozel rešil z dobro merjenim udarcem meča. Mi tega ne moremo storiti, ker so teme, o katerih odločamo, preveč občutljive.
Sam imam kar nekaj pomislekov glede vključevanja v Evropsko unijo. Ne zato, ker bi se bal, saj se zavedam, da so vse druge alternative bistveno slabše. Bolj me skrbi, ali bomo zmogli preseči medsebojno nezaupanje in skupaj ustvariti pogoje, ko bomo lahko brez zadržkov dejali: bodočnost vseh državljank in državljanov Slovenije je v združeni Evropi. Slovenski prostor je občutljiv. V zadnjih letih so se razlike med posameznimi deli le še povečale. Seštevati zakone, ki so že ali še bodo prilagojeni evropski zakonodaji, zato še zdaleč ni dovolj. Konec koncev je še najlažje spremeniti člene in poglavja v njih, mnogo težje in odgovornejša je pot, ki je po mojem mnenju edino pravilna. To pa je ustvarjanje pogojev gospodarske rasti, skladnega razvoja in socialne pravičnosti. Mesta so enaka po vsem svetu. Mnogo občutljivejši je prostor podeželja. Naš je še posebno občutljiv, saj se prvenstveno tu ohranja narodna identiteta. V Evropo moramo stopiti kot suveren narod in ne kot posamezniki z različnimi privilegiji. Zato je potrebno bremena vključevanja porazdeliti med vse sloje, pri tem pa še s posebno rahločutnostjo prisluhniti najbolj ogroženim. Prepričevanje tujine o naši pripravljenosti ni dovolj. Prepričati je treba naše ljudi in to z dejanji, ne le z besedami. Evropa ne bo pokrila naših slabosti, le razgaljene jih bo še poudarila. Zato je prav gospodarstvo tisti ključ, s katerim si lahko Slovenija odpre dovolj široka vrata v Evropo, vrata, skozi katera bomo tudi kaj pridobili za ceno, ki jo bomo ob vstopu morali plačati. Pridruževanje je končno trgovina, je pogajalski daj-dam.
Tu pa lahko hitro postanemo ujetniki parcialnih interesov in posledično bomo izgubili vsi. Ne zavzemam se za uniformno enotnost, ki nam lahko celo preveč zamegli resnične probleme približevanja. Pač pa tako kot v začetku svojega nastopa kličem k odgovornosti. Odločitev je tokrat, hvala bogu, v naših rokah.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Gostiša. Besedo ima profesor doktor Helena Hren-Vencelj. Replika, gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Vam zagotavljam, da bo replika v duhu tega, o čemer je govoril poslanec Gostiša, ki sem ga resno poslušal, ker je zelo resno, da ne rečem globoko in celo pesniško govoril, ampak bi repliciral samo na vprašanje zaupanja. Poglejte, v politiki je tako, koalicija ima program, ki ga želi izvajati, opozicija pa seveda gleda, ali pozicija vsaj tisto dela, kar je obljubila. Mi smo zaupali do 11. aprila, da se res intenzivno dela, da manjka samo še ena noč in bo narejeno tisto, kar bi moralo biti. Ker do takrat, pred najavljeno ratifikacijo, ni bilo narejeno, smo pač postavili javno vprašanje, kdaj bo in zakaj še ni. Mesec po tistem smo skorajda v isti situaciji, zato tukaj ni vprašanje zaupanja, ampak odgovornosti.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Peterle. Replika, gospod Kangler.
FRANC KANGLER: Hvala, gospod predsednik. Malo me je zbodlo, gospod Peterle, ko ste rekli glede odgovornosti. Ali se vi ne čutite odgovornega, ko ste bili v prejšnji vladi? Ali ste bili ali niste bili v prejšnji vladi in do kdaj ste bili in zakaj osebno vi in vaša stranka, ki ste bili del vlade, ni poskrbela za določene stvari? Ali mi lahko odgovorite, ali se počutite odgovornega ali ne? Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Peterle, replika.
ALOJZ PETERLE: Z veseljem odgovorim, gospod Kangler. Jaz se počutim odgovornega za vse, kar sem obljubil, kar sem podpisal, kar sem se dogovoril in me ne boste našli na točki, kjer tega ne bi izpolnil. Tudi, ko smo bili skupaj v koaliciji z Liberalno demokracijo. Liberalna demokracija nas je v tej koalicija najbolj zasukala na evropskem vprašanju, ki smo ga imeli tudi mi kot prioriteto. Odkar ni Krščanska demokracija obdržala zunanjega ministrstva, so šle zadeve po drugačni poti. Od 43. izredne seje, ki sem jo že prej omenjal, ni bilo več stvarne debate o zadevah, ki jih koalicija dela v skladu s koalicijsko pogodbo. 1. julija lani je bil zadnji sestanek koalicije v skladu s pogodbo, na katerem nam je predsednik vlade zaželel lepe počitnice, nismo nič govorili o Evropi, nič o ekonomiji, nič o drugih zadevah. Od tam naprej jaz ne vidim odgovornosti za nedogovorjene poteze ali za solistične poteze ene stranke, ki je pač bila takrat in je še zdaj v večini. Odgovoren sem pa za vse, kar smo skupaj počeli, za druge poteze ne.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Želi še kdo besedo? Besedo dajem gospe Heleni Hren-Vencelj.
DR. HELENA HREN-VENCELJ: Spoštovani! Danes smo že slišali različne razlage, različna mnenja. Seveda jaz o gospodarski plati ne morem govoriti in tudi ne bom, kot je gospod Kopač tako lepo rekel, verjetno pripomogla k očiščenju in pomlajenju. Bi pa vseeno začela za besedami, ki smo jih danes slišali. Rekla jih je gospa Leni Fischer, in sicer: "Evropa, ki jo želimo skupaj zgraditi za 21. stoletje, mora biti odprta prav vsem - moškim in ženskam. Sleherni evropski državljan mora biti sposoben za sodelovanje na osnovi enakosti in se hkrati čutiti svobodnega kljub birokraciji in nepotrebnim odvečnim pravilnikom."
Rada bi opozorila na en aspekt dogovarjanj o pristopu v Evropsko zvezo, in sicer na aspekt medsebojnega priznavanja stopenj izobrazbe oziroma diplom. To je eno področje, kjer sem bila večkrat sama tudi udeležena kot član sveta na medicinski fakulteti in vem, kako se te stvari dogajajo samo enostransko, veste pa, da "ache committer" bazira tudi na prostem pretoku ljudi in prost pretok ljudi pomeni medsebojno priznavanje stopnje izobrazbe, diplom oziroma zaključena šolanja v celotnem šolskem prostoru. Vlada v dosedanjih razgovorih tega ni nikjer omenjala, izogibala se je govoriti o tem problemu, pri čemer nas ne zanima, da Evropa tega ni forsirala, temveč nas zanima predvsem, kdaj misli Slovenija zaščititi diplomante slovenskih univerz oziroma, kdaj bo Slovenija uvedla priznavanja vseh slovenskih diplom brez birokratskih ovir.
V papirjih, ki smo jih dobili od vlade, je na 314. strani tudi vzajemno priznavanje poklicnih kvalifikacij in navedeni so - da rečem nekoliko v šali - zakoni, ki naj bi bili bolj ali manj usklajeni z evropsko zakonodajo. Prav za to področje, o katerem govorim, je naveden zakon iz leta 1972, in sicer takrat so morali - to je bil še bivši zakon stare države - biti presneto daljnovidni, da so že tedaj predvideli zakon, ki ga še mi kot svojega lastnega navajamo. To je zakon o nostrifikaciji tujih pridobljenih šolskih spričeval. Mi se seveda tega zakona še vedno držimo, na podlagi tega nostrificiramo tuja šolska spričevala, vendar pa te obratne poti pa ni, seveda gre za vzajemno priznavanje kvalifikacij. Med drugim imamo naveden tudi zakon o visokem šolstvu iz leta 1993, označen z F - "full compatibility", torej popolnoma usklajen zakon z evropsko zakonodajo. Verjetno se je pa nekoliko zareklo, ko taisti zakon o visokem šolstvu navajajo tudi za področje medicinskih sester, ki delajo v osnovnem varstvu. Torej, zanesljivo, lahko mi verjamete, ta zakon vsaj za silo poznam, ne obravnava problema sester, ki delujejo v osnovnem varstvu. Ustava Slovenije skrbi za zaščito manjšin. Julija 1996 smo sprejeli resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem seveda tudi priznali oziroma dali javno podporo šolanju v vseh šolah, vseh vrst in stopenj v Sloveniji. V Ljubljani študira večje število primorskih Slovencev, ki imajo vedno težave s priznanji spričeval v Italiji, pa verjetno to nikogar ne skrbi. Akutni pa so prav tako problemi absolventov Trgovske akademije Šentjakoba v Rožu, torej koroških Slovencev, Trgovske akademije iz Celovca in Slovenske gimnazije v Celovcu. Gre za približno 120 ljudi. Z maturitetnimi spričevali lahko absolventi srednje izobrazbene stopnje nadaljujejo šolanje kjerkoli, na katerikoli univerzi v Evropi, samo na slovenski pa ne. Zato se postavlja vprašanje, zakaj se slovensko šolsko ministrstvo ni vključilo v ta dogovarjanja o medsebojnem priznavanju izobrazbe in zakaj se to odlaga na naslednje tisočletje oziroma se postavlja vprašanje, ali Ministrstvo za šolstvo sploh pozna kriterije Evropske zveze, ki veljajo za obojestransko priznavanje spričeval.
V prihodnjih dneh bomo obravnavali zakon o nazivih, ki ga je vlada pripravila. Bojim se, da bomo s tem zakonom o nazivih uvedli zopet neka nova imenovanja fakultetnih in pa tehničnih nazivov na tehničnih šolah in da to ravno ne bo peljajo bližje k cilju. Lahko bi se vprašala na koncu tako, kot se včasih gospod Jelinčič: ali vlada res želi, da bi bili Slovenci v evropskem prostoru obravnavani kot drugorazredni ljudje - oziroma strinjam se z mnenjem gospoda Janše, ki je rekel, da moramo Slovenci na poti v Evropo ohraniti tudi svoje nacionalno dostojanstvo. Hvala za pozornost!
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Vencljevi. Besedo ima dr. Boris Cizelj. Sprememba je dogovorjena.
DR. BORIS CIZELJ: Hvala gospod predsednik! Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Včeraj smo imeli v Bruslju sestanek z evropsko komisijo, zadnjega pred oblikovanjem ocene, ki jo bo komisija pripravila za vse države kandidatke.
Po več kot šest urni razpravi je imela naša delegacija dober občutek. Čeprav bodo za določena področja v oceni očitno prisotne določene kritične pripombe in sugestije za naše nadaljnje prilagajanje, lahko trdno računamo, da bo globalna ocena pozitivna.
Še več, niti enega znaka ni bilo čutiti, da nas komisija s svojim predlogom ocene ne bi uvrstila v prvo skupino. Seveda, če bo sodila, da nas poleg izpolnjevanja političnih in ekonomskih pogojev, kjer imamo ugodno oceno, odlikuje tudi sposobnost sprejeti oziroma sprejeti čim prej in uveljaviti evropski pravni red.
To je namreč tretji in verjetno najpomembnejši od kriterijev, ki so jih sprejeli na Kobenhagenskem vrhu leta 1993. Osnova za ta del ocene seveda ne bo samo statična ocena stanja, vrednotenje doseženega, ampak predvsem ocena sposobnosti za nadaljnjo usklajevanje in prilagajanje naše zakonodaje s tisto v evropski uniji.
Mnogi se verjetno še dobro spomnite tiste nesrečne tabele, ki jo je objavil Center za evropske politične študije v začetku letošnjega leta, pravim nesrečne zaradi tega, ker je to bil za nas pravi šok, ker smo bili tako neugodno uvrščeni med vsemi desetimi državami kandidatkami.
Objektivno taka uvrstitev ni bila opravičena. Narejena je bila pa seveda predvsem po enem kriteriju, namreč po relativnem napredku, ki so ga vse države kandidatke opravile v lanskem letu.
To nam ni odgovarjalo, ker v tem momentu še nismo imeli svojega harmonograma. Zdaj ima Slovenija že svoj harmonogram, torej najprej smo imeli pred meseci osnutek harmonograma, po katerem se je pokazalo, da je približno 20% naše zakonodaje v celoti usklajeno s tistimi 1100 direktivami, ki urejajo principe notranjega trga. Na osnovi definitivnega harmonograma, ki ga je obdelala komisija, pa se njihova ocena približuje, da je naša zakonodaja skoraj polovica delno ali v celoti prilagojena.
Seveda je pri tem še potrebna dodatna kvalifikacija, gre za rangiranje, ki smo ga opravili mi sami. Opravili ga bodo seveda tudi oni na svoji strani. Gre seveda tudi za dodatno vrednotenje, koliko se zakoni, kakršni so, normativno, dejansko tudi izvajajo in uveljavljajo in koliko je kvaliteten nadzor realizacije te zakonodaje.
Minister Thaler je že prej omenil, da nas seveda sedaj na osnovi vsega tega, kar se je v zadnjih tednih ocenilo, in to v komisiji in v drugih raznih institucijah, Slovenijo zelo ugodno uvrščajo in definitivno vsi v prvo skupino kandidatk.
V našem primeru seveda Bruselj zanima ratifikacija pridružitvenega sporazuma, kakor tudi časovni okvir ustavne spremembe. To dvoje vidijo tako v komisiji kakor tudi države članice, kot določeno vsebinsko celoto, s tem, da nam seveda popolnoma prepuščajo izbiro postopka, ki ga želimo uporabiti, da dosežemo ta cilj. Ne silijo nas, da kršimo našo ustavo, niti da za vsako ceno odpiramo morebitni ustavni spor. Po drugi strani pa ne moremo pričakovati, da bo Evropska unija čakala nas, ampak bodo ocenili, če bi s tem še dolgo oklevali, da pač Slovenija ni v položaju, da lahko izpolni obveze, na katere se je zavezala s pridružitvenim sporazumom. Žal je v tem primeru logičen zaključek, da država, ki ne more sprejeti oziroma realizirati obvez iz pridružitvenega sporazuma, ne more figurirati kot kredibilni kandidat za polnopravno članico. To še posebej velja v položaju, ko ostalih 9 pridruženih držav iz srednje in vzhodne Evrope, kakor tudi Ciper, torej skupno 10, nenehno izvajajo pritisk na Evropsko unijo, da ne odstopa od sprejetega koledarja in da se ta proces nadaljuje, kot je začrtan.
Predsedujoči je na včerajšnjem sestanku poudaril, da brez ratifikacije in jasnega dogovora v Sloveniji ustrezni spremembi ustave naša država ne more računati na takšno oceno, ki bi nam odprla pot v prvo skupino novih članic Evropske unije. Pri tem smo v informaciji, ki smo jo dali, tudi omenili delo na sporazumu vseh parlamentarnih strank, ki bi opredelil skupna stališča v zvezi z našim približevanjem Evropski uniji in moram poudariti, da so to posebej pozdravili.
Ob tem bi samo rad še dodal, da če do konca junija ali prve dni julija najkasneje ne bi opravili ratifikacije in se dogovorili glede prilagoditve ustave v 68. členu, nam, neprijetno mi je, da ponavljam ponovno to prispodobo, ampak definitivno nam bo vlak za prvo skupino odpeljal. Evropska unija gotovo ni idealna. To vemo dobro vsi. Vendar vemo tudi, da realne alternative, boljše od te, nimamo. Izgubiti nekaj let, o tem je bilo danes v razpravi večkrat govora, ni samo vprašanje, ki ne bi imelo resnih ekonomskih in drugih posledic. Lahko vam iz svojega nekajletnega službovanja v Bruslju povem, da za mnoga naša podjetja, ki izvažajo na ta trg, vprašanje samo nekaj odstotnih carin ali ogrožanja kvot, ki jih imajo, pomeni za njih obstoj celotne proizvodnje, obstoj in razvoj novih proizvodov in to pomeni številna delovna mesta. Torej ni vseeno ali bomo ujeli vlak prve skupine ali ga ne bomo ujeli.
Glede španskega kompromisa bi rad rekel samo še eno besedo. Veliko je bilo o tem rečeno, da osebno globoko verjamem, da gre za kompromis. Lahko samo povem, da je v neki fazi, ker postavljala so se vprašanja, kako je prišel ta kompromis v naš sporazum. Moram seveda povedati, da ko smo se obrnili na Evropsko unijo, da nam pomaga razrešiti problem, ki ga seveda bilateralno nikakor nismo mogli razrešiti, je seveda Evropska unija šla na vprašanje zakonodaje. Pred tem je bila seveda še mnogo manj ugodna varianta, kjer se je predlagalo, da bi mi to pravico, ki je zdaj predvidena v 13. aneksu sporazuma, vključili v zakon o lastninskih stvarnih pravicah, kar bi bilo seveda še manj ugodno za Slovenijo, ki bi morala te pravice dati že ob uveljavitvi tega zakona, ne pa, kot imamo zdaj, ob uveljavitvi sporazuma, ker bo še od naše ratifikacije dalje trajalo približno leto ni. Na včerajšnjem sestanku smo dobili tudi zelo točen in jasen koledar ključnih dogodkov, vezanih za razširitev Evropske unije. 15. julija bo evropska komisija obravnavala ocene za vseh 10 držav kandidatk. Že naslednji dan bodo te ocene javno predstavljene v evropskem parlamentu. 22. julija pa bo o ocenah razpravljal Evropski svet. Na osnovi tega bodo, ob ustreznih konzultacijah in vrednotenjih in debatah in izraženih stališčih držav članic v Luksemburgu 12. in 13. decembra sprejeli sklep o tem, s kom se bo Evropska unija začela pogajati v prvi skupini. Lahko povem tudi to, da so nam na včerajšnjem sestanku povedali, da v Evropski komisiji kot delovno hipotezo, delovno predpostavko štejejo kot možni datum za vključitev prve skupine 1. januar 2002. Lahko vas spomnim, da je prav ta naš parlament sprejel v sklepih 11. aprila lansko leto, da je naš cilj leto 2001 in tudi na to smo spomnili delegacijo Evropske komisije in seveda so bili zadovoljni, da se naša pričakovanja in tudi njihovo planiranje tako pokrivajo.
Rekel bi samo še besedo o NATU. Mislim, da je Slovenija dejansko naredila vse, kar je bilo možno, da bi utrdili kredibilno kandidaturo naše države za zavezništvo Nato. Seveda odločitev zdaj ni več v naših rokah, prav gotovo moramo do zadnjega poskusiti z vsem, kar je možno, da bo odločitev pozitivna, ampak odločitev je v drugih rokah. Glede Evropske unije je zadeva seveda povsem drugačna. Tu je odločitev pravzaprav zdaj kompletno v naših rokah in zato je seveda toliko večja naša odgovornost, ali bomo izkoristili to možnost, ki nam jo zgodovina ponuja ali je ne bomo. Moram povedati, torej prepričan sem tudi to, da glede na to, da v vseh javnomnenjskih raziskavah večina, prepričljiva večina Slovencev in Slovenk izraža interes, da se Slovenija čimprej vključi v Unijo, da to seveda seveda gotovo usmerja in obvezuje tako parlament kot tudi vlado, da stori vse, da se ta cilj realizira. Če v tem ne bi uspeli, sem osebno prepričan, da bi nas kmalu klicali na odgovornost vsi in gotovo tudi tisti, ki se danes štejejo za izrazite evroskeptike.
Na koncu dovolite samo še besedo. Danes je bila dvakrat, trikrat omenjena Švica. V Bruslju ima Slovenija dosti prijateljev. Naša skrb in naloga je, da ustvarimo prijatelje med mnogimi vplivnimi in uglednimi ljudmi, ki imajo seveda vpliv na odločitve in politiko v Uniji. Med takimi je recimo tudi doajen velikega bruseljskega dopisniškega kroga, Britanec John Palmer, ki je že napisal veliko pohvalnega o Sloveniji. Z velikim interesom spremlja vse naše uspehe in seveda tudi probleme v zvezi s približevanjem Uniji. Pred kratkim mi je povedal, da se boji, da naše vključevanje v Evropsko unijo lahko ogrozi neke vrste švicarski sindrom, ki ima seveda v Bruslju izrazito negativen pomen v smislu samozadostnosti in določenega izolacionizma. Palmer je seveda to rekel v zvezi z razpravami v Sloveniji in strahom pred razprodajo slovenske zemlje. V zadnjem času je sicer v poliki Švice, kot vemo, opaziti pomembne spremembe, med drugim tudi seveda njihova nedavna odločitev, da se vključijo v Partnerstvo za mir v okviru Nata. Čeprav je Švica seveda bistveno bogatejša in razvitejša od nas, je po neuspešnem referendumu o vključitvi v evropski gospodarski prostor leta 1993 zašla v odnosih do Evropske unije v resne težave. Zato ni čudno, da ponovno razmišlja o reaktiviranju svoje vloge, ki jo je že leta 1989 dala za članstvo Unije. To seveda ne pomeni, da so se o tem odločili, ampak težave, s katerimi se srečujejo, ne glede na vse druge prednosti, ki jih Švica kot država in bogato gospodarstvo ima, jih vendar napeljuje tudi na tako razmišljanje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala veleposlaniku, dr. Cizlju. Kolegice in kolegi, 13 razprav je bilo. Jaz predlagam, da preden gremo k 14., to je gospod Jože Jerovšek, da bi nocoj sejo zaključili, kot smo se dogovorili. Nadaljujemo jutri ob 10.00 uri. Sejo prekinjam.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 22. MAJA 1997 OB 21.55 URI.)