Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
nadaljevanje 7. izredne seje
(26. junij 1997)


Sejo je vodil Andrej Gerenčer, podpredsednik Državnega zbora.
Seja se je začela ob 10.12 uri.


PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 7. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jakob Presečnik (je tukaj, se opravičujemo), Jože Možgan, Franc Kangler, Rudolf Petan, Andrej Fabjan do 11. ure, Borut Pahor do 11. ure, Franc Čebulj, Maria Pozsonec od 11. ure dalje, Eda Okretič-Salmič do 11. ure, Roman Rakič, Mirko Kaplja, Ciril Pucko in Darja Lavtižar-Bebler. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani. (57 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predstavnike Vlade Republike Slovenije ter vse lepo pozdravljam. Nadaljevanje 7. izredne seje bomo pričeli z obravnavo prekinjene 2. točke dnevnega reda - predlog zakona o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač ter nato prešli na obravnavo 3. točke - predlog zakona o dopolnitvi zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo.

Prehajamo k (2. OZIROMA 3.) TOČKI DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O DOLOČITVI MINIMALNE PLAČE IN O NAČINU USKLAJEVANJA PLAČ, hitri postopek. Smo v drugi obravnavi, pri 5. amandmaju. Imamo še dva amandmaja, prvi je amandma Odbora za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko, ki ga podpira tudi vlada. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na glasovanje o tem amandmaju. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (43 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Amandma gospoda Janka Vebra ste dobili na mizo. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (11 poslancev.) Je kdo proti? (30 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Dajem na glasovanje 5. člen v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za 5. člen? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 5. člen sprejet.
Prehajamo na odločanje k amandmaju k 7. členu. Imamo amandma Odbora za delo, družino in socialno politiko, vlada ga podpira. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (52 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavaljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo na glasovanje o celotnem 7. členu. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za 7. člen? (54 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 7. člen sprejet.
Prehajamo na odločanje o 9. členu. Imamo amandma poslanske skupine SDS Slovenije. Želi kdo besedo? Imamo še en amandma, in sicer odbora, ki je matično delovno telo. Vlada ga podpira. Želi kdo besedo? Gospod minister, prosim.

MAG. ANTON ROP: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Želel bi samo to povedati, da vlada podpira amandma matičnega odbora, ki je kot prvi, ne podpira pa amandmaja, ki ga je vložila SDS stranka. To iz razloga, ker je v drugem delu tega amandmaja določilo v nasprotju z zakonom o prekrških in vpeljuje mandatno kazen, ki je iznad tiste, ki je v matičnem zakonu kot maksimalno opredeljena. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Prosim, gospod Baškovič.

MILAN BAŠKOVIČ: Hvala lepa! Jaz bi tudi rad opozoril na amandma poslancev SDS k 9. členu, namreč z vidika pravne države in pa sistema prekrškov. Že gospod Rop je povedal, da v tem drugem delu nasprotuje sistemskemu zakonu o prekrških. Vesel sem, da je to spoznal, ker pri zakonu o inšpekciji dela tega ni priznal. Zakon je med tem bil usklajen sistemsko o prekrških in je postavil najvišjo mejo 100 tisoč, tako da to absolutno je nedopustno v takšnem posebnem zakonu sprejemati sankcije, ki nasprotujejo okviru, ki ga daje zakon o prekrških. Zato v tem delu prav gotovo ne bi bil sprejemljiv ta amandma. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še kdo? Prosim. Gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospod Baškovič! Povedali ste, zakaj to ne more biti, da poenostavim, ampak sedaj vas vprašam nekaj. To, kar mi predlagamo, je neka dopolnitev. To ne izključuje, ali je zakon o prekrških sedaj nek katekizem, ki ga ni možno spreminjati. Povejte mi, zakaj ni možno v specialnem zakonu povišati zneske za kazni. Povejte mi, zakaj? Zakaj? Ne samo zaradi tega, ker imamo tam zakon. Povejte mi torej zakaj? Kje je tukaj neka pravna osnova? Če mi rečete, da je zakon o prekrških katekizem, potem vem, da ni možno to spreminjati. Torej prosim za pojasnilo, zakaj. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim gospod Baškovič. Hvala.

MILAN BAŠKOVIČ: Hvala lepa. Gre za kaznovalno pravo, ki mora biti v pravni državi natančno urejeno. V kaznovalnem pravu imamo kazniva dejanja, imamo gospodarske prestopke, ki še niso razveljavljeni, imamo prekrške, to so te osnovne kategorije. V kazenskem zakonu oziroma, mi rečemo zakonik, ker je združil vsa kazniva dejanja v en sam zakonik in je vsa pravila postavil, imamo v splošnem delu določbe, ki govorijo, kakšne so lahko sankcije v kazenskem pravu, se pravi pri kaznivih dejanjih, kakšne so lahko zaporne kazni, kakšne so lahko denarne kazni, kakšne so druge sankcije. To je okvir, ki se ga mora držati zakonodaja v vseh svojih rešitvah in je potem v posebnem delu kazenskega zakonika, kjer imamo pa posebna dejanja, kazniva dejanja z vsemi znaki kaznivih dejanj, z nazivi itn., so potem samo v tem okviru izpeljane konkretne sankcije, glede na nevarnost in pomen posameznih kaznivih dejanj. Ne more biti več, kot na primer, če je 20 let najvišja zaporna kazen, ne more biti potem 25 ali 30. Ne more biti dosmrtne kazni itn. To smo z zakonom uredili, je nemogoče v pravnem redu potem z nekim X zakonom postaviti dosmrtno kazen ali 35 let zapora. To je popolnoma jasno. Od tega odstopa ni. Če bi hotel bi morali popravljati kazenski zakon. Enak sistem velja za prekrške. Imamo splošni del, ki govori o okvirih, pogojih kaznovanja, o krivdi, odgovornosti itn. in tudi postavlja možne kazni - od toliko do toliko - za najtežja dejanja toliko, za druga enako, zopet so druge meje.
In tukaj imamo na primer - za mandatno kaznovanje je točno določena meja. Do predzadnje seje je bila taka, po predzadnji seji smo pa to spremenili in postavili najvišjo možno mejo, ki je v našem pravnem redu dopustna. Samo za to gre. Vsi predpisi o prekrških morajo spoštovati to merilo, ki smo ga tu z zakonom kot splošno merilo postavili. Tak je pravni red. Če bi temu nasprotovali, je to res v nasprotju s pravno državo in imamo že vrsto pojasnil, odločb in obrazložitev, ki govorijo o tem, da bi bila s tem kršena pravna država, ustavno načelo in tako naprej. Pričli bi v popolno zmedo in nepreglednost. Mislim, da ni dopustno preko teh meja, ki smo jih sami postavili kot sistem.
No, to je moje pojasnilo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Replika, gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani! Gospod Baškovič - ne, ne, ni treba mahati z roko, saj še nisem nič rekel! Lepo vas prosim, vsaj za korektnost! Recimo, da stoji to, kar ste rekli. Ampak mi poznamo tudi "lex specialis" . Recimo. Torej, to je že lahko izjema.
Drugo pa, kar me moti, gospod Baškovič, sklicujete se na pravno državo. Ja, za božjo voljo, saj mi vendar še nismo pravna država! Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Še kdo? (Ne.) Prehajamo na odločanje.
Najprej odločamo o amandmaju Socialdemokratske stranke. Ugotovimo sklepčnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za? (17 poslancev.) Je kdo proti? (37 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Prehajamo na odločanje o amandmaju odbora. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (55 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Dajem na glasovanje 9. člen. Ugotovimo sklepčnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (54 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 9. člen sprejet.
Prehajamo na glasovanje o amandmaju k 10. členu. Imamo amandma Odbora za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko. Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (49 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Ker je člen v celoti spremenjen, ne bomo glasovali o členu.
Prehajamo na obravnavo preostalih členov, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Ugotovimo sklepčnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (58 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da so preostali členi sprejeti.
Spoštovani! Opravili smo razprave in glasovanje o posameznih členih, glasovati moramo še o naslovu zakona. Imeli smo amandma poslanske skupine Socialdemokratske stranke, ni pa predmeten, ker nismo sprejeli amandmaja. Želi kdo razpravljati o naslovu zakona? (Ne želi.) Zaključujem razpravo. Dajem na glasovanje predlog naslova zakona. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (52 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da smo naslov zakona sprejeli.

Prehajamo na tretjo obravnavo. Izglasovali smo zakon po členih in naslov zakona. Odpiram razpravo o zakonskem predlogu v celoti. Želi kdo besedo? Gospod Potrč, prosim.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Gospod predsedujoči, spoštovane kolegice in kolegi! Poslanska skupina Združene liste vlaga v tretji obravnavi amandma k 4. členu zakona, in sicer v enakem besedilu kot ga je vložila za tretjo obravnavo. Besedilo se glasi: 4. člen naj se spremeni, tako da se glasi: "Minimalna plača in zajamčeni osebni dohodek se usklajujeta z gibanjem cen življenjskih potrebščin vsake tri mesece. Prva uskladitev se opravi 1.10.1997. Po objavi podatkov Statističnega urada Republike Slovenije o rasti bruto domačega proizvoda se minimalna plača poveča tudi za ugotovljeno rast bruto domačega proizvoda v preteklem letu." Sporočam, da vlagamo ta amandma. Obrazložili ga bomo kasneje, ko bo o njem tekla razprava. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Imamo še amandma Socialdemokratske stranke k 3. in 9. členu. Ima še kdo kakšen amandma? Če ne, ali lahko gremo na glasovanje? Bom prebral vse amandmaje, tako da bo vse v redu. Prehajamo na glasovanje o amandmajih.
Prvi je amandma k 3. členu poslanske skupine Socialdemokratske stranke Slovenije, ki pravi: V 3. členu se vse številke "85%" zamenjajo s številko "100%" in obe številki "90%" zamenjajo s številko "100%". Želi kdo besedo? Gospod minister.

MAG. ANTON ROP: Ob tem amandmaju bi še enkrat rad opozoril na dejstvo, da se v Sloveniji izhodiščne plače in dejanske plače gibljejo različno. Dejanske plače so v lanskem letu rasle s 5,1% realno rastjo, medtem ko je bruto domači proizvod rastel po stopnji 3,1. Dejanske plače so hitreje rastle kot produktivnost dela. To seveda zmanjšuje možnost za večanje varčevanja in pa seveda posledično produktivnosti dela, investicij in pa konkurenčnosti gospodarstva. Višja stopnja eskalacije vseh postavk je zlasti nevarna v primeru javnega sektorja, kjer se neposredno odraža v višji dejanski rasti plač in v višji javni porabi.
Zato še enkrat seveda poudarjam, da ta člen in ta amandma prispevata k temu - če bo sprejeto - da bo ponovno vpeljana indeksacija v Sloveniji, kar se tiče plač, posledično pa seveda tudi obrestne mere in tako naprej. Zato predlagamo, da seveda ostanemo pri starem tekstu, ki omogoča postopno deindeksacijo najpomembnejših makroekonomskih parametrov, ker omogoča potem seveda zdravo ekonomsko življenje v Sloveniji. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Besedo želi gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani poslanci! Jaz bi vas rad opozoril na nekaj. Priča smo nekemu velikemu paradosku, ko liberalni minister daje nauke iz socialne kategorije. Zdaj pa morate sami ugotoviti, ali gre to skupaj. Jaz ne zmorem liberalnih pogledov mojega prijatelja Toneta Ropa. Jaz jih ne zmorem! Prav tako sem siguren, da on ne zmore moje socialne komponente. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister, replika.

MAG. ANTON ROP: Jaz se seveda zelo trudim, da upoštevam tudi socialno komponento. Jaz sem minister tudi za socialne zadeve in zato se bom vseskozi trudil, da bom upošteval tudi to komponento. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Če ni nobene razprave več, prehajamo na glasovanje o amandmaju k 3. členu. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (23 poslancev.) Je kdo proti? (33 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Prehajamo na odločanje o amandmaju k 4. členu, ki je bil vložen s strani poslanske skupine Združene liste socialdemokratov. Želi kdo razpravljati? Gospod Potrč, prosim.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Jaz bi rad še enkrat povedal, v čem je razlika med predlogom našega amandmaja in rešitvami, ki so v zakonu.
Prva razlika je v tem, da mi predlagamo, da bi se glede minimalnih plač in glede zajamčenih osebnih dohodkov usklajevanje popravljalo ne samo za 85% rasti cen, ampak za 100% rasti cen. Druga razlika pa je, da bi se usklajevanje ne opravljalo samo enkrat letno, ampak stopničasto vsake tri mesece. Zakaj gre? Minimalna plača je po sedanjem sistemu pač plača, ki jo naj za normalno opravljeno delo in rezultate dela dobiva vsak zaposleni v naši državi, zato da bi mu zagotavljala nek minimum socialne varnosti. O tem se socialni partnerji vsako leto zadnji dve leti med seboj dogovarjajo in pogovarjajo in pogajajo. Zajamčeni osebni dohodek je kategorija, ki je podlaga za izplačevanje velike večine ali pa skoraj vseh socialnih dajatev, od otroških dodatkov pa tja do vseh socialnih pravic, ki jih prejemajo posamezniki na podlagi različnih zakonov. Mi smo trdno prepričani, da je nujno potrebno, da naj bi minimalna plača in da zajamčeni osebni dohodek rasla hitreje kot raste povprečna plača. Prepričani smo, da je to nujno potrebno zagotoviti iz razloga, ker se socialne razlike v naši državi iz leta v leto bistveno povečujejo in ker kategorije s socialnimi dajatvami ali pa kategorije, ki so na minimalnih plačah, na žalost še mnogo kdo tudi nad minimalno plačo, enostavno ne sestavljajo prvega s prvim, ne sestavljajo konca s koncem, ker je njihova plača premajhna, da bi lahko pokrili življenjske stroške. Vsi dosedanji podatki, ki so na razpolago kažejo, da so se kljub željam, da bi se zajamčeni osebni dohodek in minimalna plača zagotavljala v enakem ali pa večjem porastu, kot znaša povprečna plača, niso uresničili. Povprečna plača je rasla hitreje od minimalne plače in zajamčenih osebnih dohodkov. Pri sebi imam podatke, pri zajamčeni plači od leta 1990 naprej, primerjano s povprečjem v gospodarstvu in primerjanjo s povprečno plačo v državi, se pravi v republiki Sloveniji, iz teh podatkov je jasno razvidno, da je iz leta v leto v primerjavi s povprečno plačo v gospodarstvu in v Republiki Sloveniji zajamčena plača stalno padala. Padla je od najvišjega procenta na povprečno plačo v gospodarstvu, ki je znašal januarja 1992 - 44,7%; v decembru 1996 na 26,2%. Kar zadeva povprečno plačo v Republiki Sloveniji je padla od 42,1% v januarju 1992, na 25% v januarju 1997. Vidi se tudi, da je v vseh teh letih povprečna plača rasla bistveno hitreje od zajamčene plače. Razlogov je več. Če gre za to, da je bilo vedno več podjetij uspešnih in da so izplačevali višje plače, kot so bile zagotovljene kot osnova s kolektivno pogodbo, potem je to samo dobro, in mi temu nič ne ugovarjamo. Ampak ni bila samo to posledica ali pa razlog. Razlog je bil tudi v tem, da so se po vseh podatkih odpirale škarje med najnižjimi ali pa nizkimi in visokimi plačami, in da se je zelo pogosto povečevala povprečna plača zato, ker so se bistveno hitreje povečevale višje in najvišje plače, največkrat najhitreje tudi plače, ki niso bile v okviru sporazumevanja med socialnimi partnerji, ampak so bile na pogodbah. Zato so se tudi škarje v plačah povečevale, zato so se stalno zmanjševale možnosti pokrivanja življenjskih stroškov. Iz leta v leto se nam dogaja, da se delež pokrivanja življenjskih stroškov ali pa tudi minimalnih stroškov v zajamčenih in v minimalnih plačah zmanjšuje. Vsako leto se zmanjšuje. To so najbrž več kot utemeljeni razlogi, ki govorijo za to, da je treba povprečno plačo povečati. Mi takšnih primerjav za minimalno plačo ne moremo imeti od leta 1990, ker se je v letu 1995 prvič to dogovoril, ampak tudi iz tega se vidi, da je recimo marec 1996, marec 1995, povprečna plača porastla za 110,7%, minimalna plača samo za 104,8%. Tudi, če bi, kot vlada predlaga, dodali zraven po tem novem sporazumu rast bruto domačega proizvoda, ki je približno 3%, bi kljub temu prišli pri rasti minimalne plače na približno 108%, pri povprečni plači za več kot 110%. Popolnoma enako se dogaja, tudi če primerjamo april 1996 z aprilom 1997; minimalna plača je porastla za 106%, povprečna plača je porastla za 112,7%. Tudi če dodamo približno 3% rasti bruto domačega proizvoda, bo minimalna plača rastla 109, povprečna plača 112,7%. Se pravi, mi tudi z določili, ki jih imamo v tem zakonu, ne bomo zagotovili, da bi minimalna plača rastla vsaj enako, kot rastejo povprečne plače, ampak vsa dosedanja statistika kaže, da bo rastla počasneje, ponovno počasneje. S tem se bodo spet odpirale škarje, s tem bo spet prišlo do večjih socialnih razlik in do manjše možnosti preživetja v okviru minimalne plače.
Menimo, da so iz teh razlogov naši predlogi v celoti utemeljeni in jih dokazujejo vsi dosedanji statistični podatki. Radi bi pa povedali še to, da smo v drugi obravnavi res pričakovali, da bo ta statistika, predvsem pa da bodo tudi konkretna določila koalicijske pogodbe med Liberalno demokracijo in Slovensko ljudsko stranko, ki izrecno o teh stvareh govori, pripomogla k temu, da ta amandma sploh ne bo sporen. In jaz si bom sedaj dovolil, da opozorim na nekatera določila te koalicijske pogodbe iz poglavja k, ki pravi na področju dela, družine in socialnih zadev, kaj vse so se koalicijski partnerji dogovorili. Gre pa za besedila, ki so na strani devet in deset tistega dela koalicijske pogodbe, ki smo ga mi takrat dobili in je nosil datum 17. februar 1997.
Na strani devet te koalicijske pogodbe pod 6. točko piše, da se bosta koalicijska partnerja zavzela tudi za dograditev obstoječega sistema socialnega varstva, ki bo povečal učinkovitost socialne pomoči ter učinkoviteje odpravljal socialne razlike med prebivalstvom s povečanjem posebne pozornosti na socialno najbolj ogroženim kategorijam prebivalstva.
Torej zamanjšanje socialnih razlik, posebna pozornost socialno najbolj ogroženim kategorijam prebivalstva. Če bo prišlo do tega, da bodo zajamčene plače še naprej zaostajale za povprečnimi, potem se ta cilj ne more izpolniti. V 10. točki je med ostalim, ko gre za spremembe in dograditve obstoječega sistema socialnega varstva, zapisano, da naj bi te spremembe omogočile - pod četrto alineo - učinkovitejše ugotavljanje, spremljanje in odpravljanje socialnih razlik. Se pravi, partnerji so se zavezali za učinkovitejše odpravljanje socialnih razlik. Če bo minimalna plača zaostajala za povprečno, če bodo zajamčene plače zaostajale za povprečnimi, potem, drage gospe in gospodje, učinkovitega odpravljanja socialnih razlik ne more biti. Jaz ne znam tega izračunati in to zagotoviti.
V 12. točki piše: Vodenje politike socialnega partnerstva brez enostranskega administrativnega omejevanja plač in dohodkovna politika bo zagotavljala - predvsem v drugi in tretji alinei piše - da bo ta dohodkovna politika zagotovila zagotavljanje socialne varnosti v okviru dogovorjene minimalne bruto plače kako je to mogoče zagotoviti, če minimalna bruto plača relativno stalno pada in če vsi kazalci potem, koliko je mogoče zagotoviti pokrivanje življenskih stroškov iz minimalne plače vsako leto stalno padajo. Jaz ne razumem, kako je to mogoče zagotoviti. In zadnje, zagotovila bo tudi hitrejšo rast minimalnih plač od povprečnih.
Doslej tega ni bilo zato jaz trdim iz dosedanjih statističnih kazalcev, da tudi v letošnjem letu to približno 3% povečanje na račun bruto domačega proizvoda, ki je predvideno, ne bo moglo pokriti razlike, ki je doslej dvakrat bila 6 oziroma 8% in enostavno 3% je ne pokrijejo. Zato mislim in pričakujem, da bo v tem okviru pripravljenost, da se takšen predlog podpre, ker je skladen s politiko, ki so si jo zadale tudi obe stranki, razen, če je bilo to pisano za javnost, delati se pa misli drugače. Hvala lepa.


PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima minister Rop.

MAG. ANTON ROP: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Trditve, ki so bile izrečene, zahtevajo določena pojasnila, morda tudi bolj natančna. Absolutno je v teh določilih v celoti upoštevana koalicijska pogodba med Liberalno demokracijo in Slovensko ljudsko stranko. Seveda smo podpisali koalicijsko pogodbo, kjer govorimo o tem, da bomo povečali učinkovitost socialne politike, da bomo učinkoviteje odpravljali socialne razlike. Seveda pa ne na ta način, da bomo povzročali nove inflacijske pritiske, nova inflacijska prerazdeljevanja, nižjo učinkovitost gospodarjenja in pa rast plač, ki je višja od produktivnosti dela, kar je v nasprotju z vsemi načeli sodobnega vodenja makroekonomske politike. Ne moremo pristati, in temu je tudi namenjena celotna plačna politika, na logiko, da bodo tudi vnaprej dejanske plače rasle hitreje kot izhodiščne plače in da bodo hitreje rasle kot minimalna plača, tako kot je tu opredeljeno. Vse, kar je tukaj notri napisano, je namenjeno temu, da ukinemo avtomatično indeksacijo vseh plač, vseh minimalnih plač, vseh zajamčenih plač in vseh dejanskih plač in da enkrat prekinjamo ta krog, ki se stalno vrti in povzroča inflacijo in niža učinkovitost gospodarjenja. Kaj smo želeli s to koalicijsko pogodbo ne bi posebej razlagal, ker zahteva precej dolgo razpravo. Vendar pa je dejstvo, da je koalicija šla na pot tudi na ta način, da smo zagotovili višje regrese za upokojence, ki so socialno najbolj ogroženi in to ravno v tem mesecu, da smo bistveno povečali regrese najbolj ogroženim delom te populacije, tudi na ta način, da smo v tem zakonu predvideli, da minimalne plače hitreje rastejo kot ostale izhodiščne plače, pa tudi dejanske plače v javnem sektorju, ki so neposredno navezane na to eskalacijo, in sicer hitreje rastejo za rast bruto domačega proizvoda. Če je rast bruto domačega proizvoda po vseh kazalcih, mednarodnih in domačih, napovedana za letošnje leto 4-odstotne točke, to pomeni, da če je inflacija npr. 8%, to pomeni še 50% rasti inflacije plus 85% rasti inflacije. To je hitreje, kot raste inflacija, to je hitrejša rast minimalnih plač, kot rastejo dejanski stroški. To pomeni, da se oža ta razkorak med rastjo cen življenjskih potrebščin in pa minimalno plačo ter tistimi najbolj ogroženimi skupinami. Isto velja tudi za zajamčene plače. Mi smo v celoti upoštevali koalicijsko pogodbo s tem, da smo rekli: poleg ostale rasti, še realna rast bruto domačega proizvoda. Realna rast bruto domačega proizvoda bo toliko večja, kolikor bolj bomo upoštevali osnovne principe makroekonomske politike, kolikor manjša bo inflacija in kolikor bolj učinkovito bomo gospodarili. Skratka, realna rast minimalnih plač temelji na realni rasti v gospodarstvu v produktivnosti in dvigovanju konkurenčnosti. To je bistvo tistega, kar smo želeli povedati. Tudi kar se tiče socialne politike in pa, bi rekel vseh dogovorov v zvezi s tem, je potrebno seveda nekaj povedati. Analize kažejo, da so socialni transferji nominalno narasli v lanskem letu praktično za 40%, da so realno narasli za 25% tudi zato, ker obstoji določen avtomatizem v sistemu, ki ga sedaj želimo tudi koalicijski partnerji popraviti, tako da bomo socialno politiko targetirali na tiste najbolj ogrožene skupine, ki pa sedaj, če pogledamo vse potencialne prejemnike socialnih transferov, niso v celoti seveda povezani samo z zajamčeno plačo in pa s tem kazalcem. Ttudi sicer se socialni transferji ne vplačujejo in plačujejo samo in avtomatično na osnovi zajamčene plače, ampak tudi drugih kazalcev, ki so pa povezani s povprečnimi plačami in pa dejanskim statusom posameznih prejemnikov. Skratka, celotna zadeva je daleč od tega, da bi bila tako zelo preprosta, da bi imeli zajamčene plače, pa bi imeli socialno ogrožene skupine in bi to avtomatično dvigovali in bi s tem izboljšali njihov položaj. Bistvo te poante o socialni politiki je politika zaposlovanja, je pravzaprav to, da poskušamo preko politike zaposlovanja ljudem omogočiti, na eni strani, da se zaposlijo, da sami poskrbijo zase in pa seveda za svojo družino, in da vzpostavimo makro ekonomske pogoje, da bodo to tudi lahko počeli. Temu je namenjena aktivna politika zaposlovanja, ki je danes centralna točka v vseh evropskih državah in rdeča nit, tudi kadar govorimo o mastrihtskih kriterijih na novo in vseh problemih v zvezi s tem.
Skratka, rad bi povedal, da takšno določilo, kot se ga tukaj predlaga v prvem odstavku tega amandmaja, drugi del tega je pravzaprav bil že sprejet, pomeni seveda nadaljevanje avtomatične indeksacije določenih transferov. Ne gre tukaj samo za minimalno plačo, to je dobro povedal gospod Potrč, gre tudi za vse socialne transfere, ki se seveda vežejo na to. Mi menimo, da je potrebno problematiko socialne politike, socialnih transferov predvsem obravnavati z vidika selektivnosti. To pomeni, da jih damo tistim, ki te transfere najbolj potrebujejo, ne pa v povprečju kar vsem in počez. To je pa že druga diskusija, do katere bomo prišli verjetno in sem prepričan, ko bo obravnava proračuna v tem parlamentu in takrat bo o tem tekla seveda diskusija. Skratka, mi zagotavljamo hitrejšo rast teh vrst prejemkov, kot velja za ostale plače. Naš cilj pa je seveda, da rast dejanskih plač uokvirimo v realne gospodarske možnosti. Skratka, da ne predpostavimo že vnaprej, da bodo dejanske plače rasle hitreje, kot rastejo ostale plače. Tukaj je seveda bistvena razlika med tem, kar je govoril gospod Potrč, in kar sem govoril jaz. On seveda predpostavlja, da bodo tudi v naprej še dejanske plače seveda avtomatično in hitreje naraščale in se bo ta razkorak večal. In še glede tega, kar je govoril o minimalnih plačah pa o teh razmerjih. Jaz imam tukaj seveda podatke od leta 1987, kjer je bila najprej zajamčena plača kot minimalna plača in se je potem, bi rekel, problematika zajamčenih plač preveslala na minimalne plače in se je to naprej eskaliralo. Če gledamo te deleže glede na povprečno plačo, kar ni najboljši kazalec, ker se v drugih državah pri teh izračunih izvzame ven tiste plače, ki so plačane po individualnih pogodbah, potem vidimo, da je to razmerje variralo. Če vzamem leto 1990, je bilo to razmerje 40%, v letu 1996, po zadnji uskladitvi med socialnimi partnerji, je bilo to razmerje 43,5%, sedaj pa gremo, če primerjamo samo tiste plače, ki so plačane po kolektivnih pogodbah, na 49%. Jaz sem vam tudi včeraj prebral nekatere države v Evropski uniji in v nam konkurenčnih državah, Češka in podobno, kjer imajo to povprečje bistveno nižje in je seveda vloga socialne države bistveno nižja, kot jo mi sedaj tukaj predlagamo v bistveno večjem odstotku. Jaz predlagam, da tudi na osnovi dogovora, kar je seveda tudi v skladu s koalicijsko pogodbo, dogovora med vsemi socialnimi partnerji, na osnovi soglasja vseh in na osnovi dejstva, da so vsi socialni partnerji podprli to rešitev, seveda ne podprete tega amandmaja. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Dr. Jože Zagožen.

DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovane kolegice in kolegi! V krogih gospodarstvenikov je res, da se že nekaj časa opozarja, da so stroški dela v globalu mnogo previsoki glede na uspeh, in da bi bilo potrebno omejevati. Vendar trdno sem prepričan, da tega ne bi smeli storiti pri minimalni in pri zajamčeni plači. Gre preprosto za to, da je ta znesek tako majhen, da ne omogoča normalnega preživetja ljudem.
Ko govorimo o indeksaciji, se moramo vprašati, kakšno je zatečeno stanje. To zatečeno stanje v tem trenutku ni normalno. Zato tu ne gre za ta ugovor glede indeksacije, ker tudi sistem, kot ga predlagate, upošteva indeksacijo, vendar negativno. Jaz mislim, da bi v resnici morali tudi drugje poiskati rezerve, kot so previsoki davki in prispevki, managerske plače in podobno, in na ta način zmanjšati fond sredstev za delo, ne pa na minimalnih in zajamčenih plačah.
V tem smislu bom podprl ta amandma.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Hvalica se je javil za besedo.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Jaz sem se pravzaprav prijavil k repliki, samo sem bil tokrat - rekel bi, ostal sem nem. Torej, to je replika na izvajanje ministra Ropa.
Včasih, moram reči, minister Rop, da ste bolj spretni v zagovarjanju svojih stališč. Danes vam to ni šlo od rok. Prišli ste v kontradikcijo s predsednikom vlade, z Milojko Kolarjevo in tako dalje. Ko govorite o inflaciji, o tem, da naj bi minimalne plače inflatorno vplivale, se morate najprej kar v LDS-u, če že ne v koaliciji zmeniti. Torej, kaj je rekel ministrski predsednik, o tem ne bom govoril. Je pa tu Milojka Kolar rekla ob razpravi predloga zakona o dodani vrednosti, da se bo zaradi sprejema tega zakona zvišala inflacija za 10%, se pravi, 10 plus 10 je 20. Ja, to je Milojka Kolarjeva rekla, kar vprašajte jo! Mi vam pa lahko postrežemo z magnetogramom. Torej, tu se morate najprej zmeniti med seboj.
Kaj vaša koalicijska pogodba v tem kontekstu predvideva - to je silno ohlapno. To ste že bili tiči, kajne, da ste to pač tako neobvezujoče zadevo definirali, kolikor se to lahko sploh imenuje definicija, ker to so čisto navadna okvirna stališča. Mene silno moti, ko vi ugotavljate, kaj naj bi minimalne plače povzročile. Maksimalne plače so tiste, ki lahko inflatorno vplivajo; govorim seveda o maksimalnih plačah v še vedno družbenem sektorju in v javnem sektorju, vse do predsednika države, če hočete, čisto vse.
Tega našega predloga niste sprejeli, torej kakorkoli že, mi bomo podprli predlog oziroma amandma Združene liste, pozivam tudi vse socialno misleče poslance, tudi v Liberalni demokraciji, verjamem da je kakšen, da to podprejo in da pač to uzakonimo.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, minister gospod Rop.

MAG. ANTON ROP: Najprej bi želel replicirati na to, kar je gospod Hvalica rekel. Jaz nisem rekel, da vplivajo minimalne plače same po sebi na inflacijo, čeprav določen upliv seveda je, vendar ta ni odlučojoč. Odločojoč je tisti del, ki se veže na zajamčene plače in o čemer je govoril gospod Potrč. To je razlika. Zajamčene plače so namreč osnova za socialne transferje, te pa seveda pomenijo zelo pomemben del javne porabe v Sloveniji in zato seveda pritisk na proračunsko porabo, javne izdatke in tako naprej.
Iz tega vidika moram seveda korigirati vaše izjave. Kar se pa tiče minimalnih plač, sem jaz sam včeraj citiral izjavo gospoda Starmana iz Planike, minimalne plače so zlasti problem in tako pravijo predvsem delodajalci, predvsem direktorji največjih slovenskih podjetij, ki so delovno intenzivna zlasti v tekstilni in usnjarski industriji in podobno, so problem z vidika njihovih stroškov, v njihovih primerih pomenijo ti stroški pomemben del pri njihovem boju za preživetje, pri njihovem boju za ohranjanje delovnih mest in to je tista druga dimenzija. Ni sedaj ta dimenzija, da bi kdor koli tukaj nasprotoval minimalni plači pa temu, da bi bila minimalna plača čim večja, nikakor ne, gre za drugo plat te medalje in druga plat te medalje so delovna mesta, je zaposlenost in je preživetje podjetij. V tem primeru pač moramo upoštevati tudi mnenja delodajalcev, ko se pogajamo o socialnem sporazumu in jaz vam seveda zagotavljam, da je tudi vlada v svojem predlogu šla preko predloga delodajalcev, namreč oni so vztrajali pri nižji številki, kot je sedaj tukaj dogovorjena.
Jaz se strinjam z gospodom Zagožnom, ko je sam rekel, da taka minimalna plača zelo težko omogoča preživetje. Jaz se s tem absolutno strinjam in bi jaz zelo rad videl, da bi bila ta plača seveda večja. Vendar mi smo iskali optimum, kje je še tista, ki je vendarle znosna, pa še omogoča tudi preživetje podjetij. Gre za to, da morajo podjetja preživeti, da so seveda lahko na koncu plače in da ljudje lahko seveda živijo in so tudi davki in je lahko javna poraba. Samo za to gre in v tem kontekstu sem pa seveda želel popraviti vaše izvajanje. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Kontič.

BOJAN KONTIČ: Spoštovane gospe, spoštovani gospodje, lep pozdrav! Realna rast bruto proizvoda bo povzročila tudi rast minimalnih plač in napoveduje se rast bruto proizvoda. Vendar vsa statistika zdaj govori nekoliko drugače. Povečujejo se socialne razlike in včeraj je za tem govorniškim odrom govoril tudi predsednik Državnega zbora oziroma samo predsednik Državnega zbora in pomemben mož v Slovenski ljudski stranki. Ta mož se je zavzel za Slovenijo kot socialno državo, tako kot je tudi zapisano v ustavi Republike Slovenije. Jaz upam, da to niso samo besede in da bo tudi Slovenska ljudska stranka danes podprla ta socialni amandma Združene liste socialnih demokratov. Želel bi govoriti ravno o tej statistiki, ki jo uporablja tudi minister Rop. Značilno je, da se statistika uporablja tako, kot pač kot pač komu "paše".
Rad bi rekel to, navezal bi se pa na mojega kolega poslanca Potrča, ki je govoril tudi o teh statističnih gibanjih in zajamčena plača v razmerju s povprečno plačo v gospodarstvu, če primerjamo januar 1990 je to znašalo 22%, res, da je potem narasla in je leta 1992 bila celo 44,7% in je decembra 1996 znašala 26,2%, se pravi spet rapiden padec. Zajamčena plača v razmerju s povprečno plačo v Republiki Sloveniji je januarja 1992 znašala 42,1%, decembra 1996 še samo 24,2%. Minimalna plača v primerjavi s povprečno plačo v gospodarstvu, tu so procenti nekoliko boljši, aprila 1995 - 44,2% in aprila 1996 - 46,1%. Minimalna plača v primerjavi s povprečno plačo v Republiki Sloveniji je bila aprila 1995 - 41,4%, aprila 1997 - 40,1%. Če se uveljavi, da bo minimalna plača 59.150 tolarjev in če bi povprečna plača v Republiki Sloveniji ostala na 141.455 tolarjev, kar pa verjetno ne bo, skoraj zanesljivo ne, bi to pomenilo 41,8%, zato ne vem, od kot je 49%, pa bi prosil za to pojasnilo.
Želel bi še enkrat poudariti, kaj vse potegne za sabo ta zajamčena plača. Zajamčena plača služi kot osnova za izračun denarne pomoči kot edinega vira preživetja, preživljanja, to je 60% bruto plače, potem denarnega dodatka kot začasno pomoč, tudi tu se veže na zajamčeno plačo, dodatne dajatve k denarnemu dodatku, denarne pomoči za vrnitev v kraj stalnega bivanja, enkratne denarne pomoči v stiski, starševskega dodatka. Tu bi želel opozoriti in posebej apelirati tudi na Slovensko ljudsko stranko, da ne bo zdaj prišlo do tega, da samo Združena lista in tisti, ki podpirajo ta amandma, skrbijo za kmečko populacijo, starševski dodatek za študente in kmetijce - to je malo povezano - znaša 52% zajamčene plače. Se pravi, tudi to je odvisno od zajamčene plače. Dodatek za nego otroka, ki znaša 30% ali 20% zajamčene plače, odvisno od varstva. In seveda tudi najnižje bruto nadomestilo za brezposelnost, ki znaša 80% bruto zajamčene plače.
Seveda so minimalne plače problem z vidika njihovih stroškov - tu se strinjam z ministrom. Vendar, ko govorimo o minimalnih plačah, bi nekako morali imeti v vidu tudi direktorske plače in te najvišje plače. Zanimivo je, da direktor Planike razmišlja in govori o tem, kakšna obremenitev so minimalne plače za gospodarstvo. Verjetno bi lahko podobno ali pa še v večjih razmerjih govorili o obremenitvi teh najvišjih plač v posameznih gospodarskih subjektih. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, minister, gospod Rop.

MAG. ANTON ROP: Spoštovani poslanci, spoštovane poslanke! Jaz mislim, da je zelo dobro to, kar je povedal gospod Kontič. Dejansko je povedal, o čem se danes tukaj pogovarjamo. Na eni strani se pogovarjamo o minimalni plači in problemu preživetja ljudi in podjetij in gospodarstva - to je nedvomno. Na drugi strani pa se pogovarjamo, ko govorimo o zajamčeni plači, dejansko že o proračunu; govorimo že o proračunu, govorimo o socialnih transferjih in povratno potem tudi o obremenitvah gospodarstva. V bistvu smo začeli proračunsko razpravo in mene zelo veseli, da je on povedal in eksplicitno in taksativno naštel vse, kaj se veže na zajamčene plače in v kateri dinamiki katerih transferjev govorimo. Skratka, ne govorimo samo o nekaj tisoč zaposlenih v nekaterih podjetjih, ampak praktično o vseh socialnih transferjih v Sloveniji.
In samo pojasnilo, to sem želel, 49,6% je izračunan odstotek minimalne plače glede na plače vseh tistih v Sloveniji, ki ne dobivajo plače po individualnih pogodbah. To se tudi sicer v mednarodni statistiki ne zajema v izračun povprečne plače in to je primerljivo in se uporablja, kadar se delajo mednarodne primerjave. Absolutno je to primerljiva metodologija in takšnih, ki prejemajo - to so poznani podatki - takšne plače v Sloveniji, je približno 4,3% in ti prejemajo v masi 11%, celotne mase plač. Vlada je zelo jasno nastopila na začetku pogajanj o plačni politiki tudi glede maksimalne plače. In mi smo rekli, da se ne moremo pogovarjati o minimalni plači, o zajamčeni plači, če se prej ne pogovarjamo o maksimalnih plačah. Vi dobro veste, in jaz sem vam včeraj tudi naštel nekatere sklepe vlade v zvezi z omejevanjem, eksplicitnim in zelo jasnim omejevanjem maksimalnih plač, plač vseh tistih, ki prejemajo individualne pogodbe in so zaposleni v javnem sektorju. Mi smo to uredili v 6. členu tega zakona, kjer zelo jasno pravimo, da se plače teh zaposlenih se ne smejo povečevati hitreje, kot se povečujejo izhodiščne plače; to pomeni, da lahko samo počasneje rastejo. Mi smo to v 6. členu tudi eksplicitno uredili. Mi smo to uredili tudi v predlogu teksta socialnega sporazuma, kjer smo zahtevali tudi od delodajalcev, da se preverjajo vse individualne pogodbe in se uskladijo z osnovnimi načeli, o katerih govorimo v socialnem sporazumu. Pozvali smo tudi delodajalce, da sami sprejmejo sklepe, tako kot to sicer delajo v evropskih državah v zvezi z maksimalnimi plačami in jih omejijo in jih spravijo v okvire, tako da ti ne bodo imeli pritiske na rast celotnih plač. Jaz se absolutno strinjam z vsemi vami o tem, ko govorimo o direktorskih plačah in plačah, ki so izplačane po individualnih pogodbah. Ne moremo v Sloveniji in tudi ne bomo mogli voditi neke normalne dohodkovne politike, če se nam bo dogajalo, da bodo individualne plače seveda hitreje rasle kot ostale. V ta namen nismo samo tega storili, kar sem govoril, tudi v zakonu imate v 7. členu: posebej bomo spremljali vse individualne pogodbe mesečno in to obravnavali na Ekonomsko socialnem svetu in tudi ukrepali, če bomo ugotovili, da te plače hitreje rastejo. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Sovič.

BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Minister je prej povedal, da ima razprava o tem amandmaju pravzaprav dve plati. Ena plat je preživetje podjetij in to je gotovo res. Ti stroški seveda lahko v pomembni meri vplivajo na posamezna podjetja. Res pa je, da ima ta medalja tudi drugo plat in ta je sestavljena pravzaprav iz dveh pogledov. Eno je vprašanje preživetja družin, preživetja posameznikov, drugo vprašanje pa je seveda vprašanje samih življenjskih stroškov. Jaz se strinjam s tem, da se moramo zelo resno pogovarjati o tem, na kakšen način lahko ta amandma vpliva na poslovanje podjetij. Ampak to samo ob predpostavki, da ugotovimo, da smo nemočni oziroma da je vlada nemočna pri življenjskih stroških. Mislim, da ima vlada kar nekaj vzvodov, s katerimi lahko na to vpliva, če normalno funkcionira. Jaz se seveda ne spuščam zdaj v diskusijo, ali je to ta koalicija v zadnjem času tudi počenjala. Vsaj dva primera sta, ko ji to ni uspelo. Prvič, ko je odkupne cene mleka dvignila nad evropsko povprečje in drugič, ko je dramatično pravzaprav dvignila ceno storitev Telekoma, celo tako, da ogroža, da odreže to državo od Interneta. Skratka, to gotovo nista načina, ki bi govorila o tem, da ima vlada resen namen znižati stvari, ki vplivajo na življenjske stroške. Rad bi, ko se o tem pogovarjamo, da govorimo dejansko o obeh plateh medalje. Torej, ena so življenjski stroški, druga so seveda vse konsekvence vprašanja usklajevanja plač.
Mislim, da pristajanje na to, da se za to mizo zdaj pogovarjamo samo o vplivih na podjetja, ne da bi se pogovarjali o tem, kaj lahko vlada pri življenjskih stroških naredi, ni korektno. Pristajanje na to, da bi še nadalje imeli zaostanek, celo 15% zaostanek vlada predlaga, pomeni hkrati pristajanje na to, da se odrečemo nečesa, kar v naši ustavi piše, to je, da je ta država socialna država. Končno so včeraj vsi, ki so pravzaprav karkoli govorili o tem, zelo jasno tudi govorili. Zato mislim, da je smiselno ta amandma sprejeti, prekiniti to prakso zaostajanja rasti plač za življenjskimi stroški in hkrati seveda dati eno zelo jasno nalogo koaliciji oziroma vladi, da skrbi za to, da se bodo življenjski stroški do te mere usklajevali, da ne bo prihajalo do negativnih posledic za gospodarstvo. In to je poanta te zgodbe. Ni poanta te zgodbe amandma in 15% zaostajanja. Poanta je, ali bo koalicija uspela vzpostaviti to občutljivo ravnovesje med rastjo življenjskih stroškov in med temi socialnimi komponentami. Za to gre pri celi stvari. Pristajanje na diskusijo samo z ene strani, bi skoraj rekel, da je zavajanje. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister.

MAG. ANTON ROP: Moram reči, da me zelo veseli, da je to diskusijo odprl gospod Sovič. To mi omogoča, da tudi to dimenzijo tukaj zelo jasno razčistimo - in to so cene življenjskih potrebščin, življenjskih stroškov. Tudi na to smo mislili in mene zelo veseli, da lahko zdaj to tukaj povem.
Če pogledate 3. člen, smo tam dali posebno varovalko. Mi smo tam povedali, če bo v letošnjem letu glede na marec rast cen življenjskih potrebščin večja od 5,5%, se takoj izvede eskalacija; če bi pa v letošnjem letu bila rast cen večja od 8,8%, je pa 100% eskalacija in smo pristali na to, kar vi pravite. Takoj je 100% eskalacija in upoštevamo cene in upoštevamo tudi to dimenzijo. To se mi zdi izjemno pomembno, da lahko tukaj povem, da smo tudi to upoštevali. To je eno od načel socialnih držav, ki smo ga notri dali. Zelo sem vesel, da vam lahko to pojasnim. To imate v četrtem odstavku 3. člena. Tudi v naslednjem letu smo na to mislili in smo rekli, da če bo 8,8% rast cen življenjskih potrebščin, bo 100% eskalacija; če pa bo presežena 6,5% rast cen, bo pa takoj izvedena eskalacija, skratka, s hitrejšo dinamiko. Mi smo to upoštevali, kar ste vi predlagali, ampak smo dali to notri v skladu z neko ekonomsko logiko.
In še a propos temu, kar je bilo prej rečeno, kaj pomeni 4%. 4% pomeni 50% rasti cen pri minimalnih plačah. To pomeni, da če bo seveda rast bruto domačega proizvoda 4%, bo eskalacija 85% - 8,8, to je približno 6%, plus še 50% od 8,8 in je to 12. Se pravi, minimalne plače bodo hitreje rastle od cen življenjskih stroškov in bodo realno pridobile in to vsako leto, v skladu seveda z gospodarskimi možnostmi. To je vsebovano v 3. členu. Točno to, kar bi si vi želeli, če sem vas prav razumel.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Sovič.

BORIS SOVIČ: Razlika je seveda, čeprav se strinjam, da mala, in to mi pravzaprav vzbuja dvom, zakaj pravzaprav potem vlada tega amandmaja ne podpre. Jaz mislim, da se je treba strinjati s tem, da pri visokih zneskih prihaja do tega efekta, o katerem je minister govoril. Ampak še toliko manjši razlog je, zakaj potem pri manjših rasteh življenjskih stroškov tega ne bi uveljavili. Saj za to končno gre! In mimogrede, tudi pri tem predlogu, če smo zelo natančni, ne gre za v celoti sinhrono usklajevanje rasti življenjskih stroškov in plač, ker so, kot je - če bi si spoštovani gospod minister prebral ta amandma, tudi bi rekel, je to iz tega razvidno, da prihaja do določenega zamika. Tudi tam je določena varovalka vgrajena in jaz na tej osnovi, kar je zdaj spoštovani gospod minister povedal, ugotavljam, da je pravzaprav možno računati celo na podporo vlade pri tem amandmaju - in se za to prisrčno zahvalim. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod minister.

MAG. ANTON ROP: Razlika pa je, in to seveda vsebinska. Mi v zakone vpeljujemo avtomatične indeksacije, ne glede na upoštevanje dejanskih razmer. Mi v zakonu imamo inputirano dejansko upoštevanje razmer v gospodarstvu, rasti cen in podobnega. Glede na to seveda odreagiramo; ni avtomatizma, ni vsake tri mesece avtomatično povečevanje nekih parametrov in ni avtomatične indeksacije. To pa je pomembna razlika v pogledu in pa v logiki.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Potrč.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Jaz sem zdaj naredil hitro primerjavo med vsebino zakona o izvajanju socialnega sporazuma za leto 1996 in med predlogom zakona, ki ga sprejemamo danes z istim ciljem, samo da tokrat je naslov "predlog zakona o določitvi minimalne plače in načinu usklajevanja plač". Po tem pregledu sem ugotovil naslednje.
Prvič, glede vprašanja, ali zakon kontrolira in zagotavlja izvajanje politike plač in izplačevanja plač v kolektivih, tekst enega in drugega zakona je približno enak. Zato bi vprašal gospoda ministra, kaj je vlada in on kot minister v preteklem letu naredil, da je dovolil, da je kljub takšnemu zakonu rast mase plač šla toliko hitreje, kot je on po zakonu pričakoval in predvideval. Res bi rad to vedel, kaj je vlada naredila. Jaz sicer moram reči, da iz zakona ne vidim velikih možnosti, ki bi jih lahko naredila, ker te direktne kontrole in sankcioniranja tega ni. Samo, če je to res, potem naj ne seje pripovedke o tem, da bo to letos naredila, ker določbe so čisto enake, in ne bo nič naredila. Gibanje mase plač bo pač šlo v kolektivih po svoji logiki, mnogokrat pametno in dobro, ker kolektiv dobro gospodari, mnogokrat pa bodo povečevali plače tudi iz drugih razlogov, čisto neodvisno od tega, kako se dejansko gibljeta minimalna in zajamčena plača. To, kar minister pripoveduje, da bo z letošnjim letom pa gibanje plač kontrolirano - to enostavno ni res, ker ni za to neposrednih podlag.
Drugič. Rad bi povedal, da je za preteklo leto iz zakona razvidno, da naj bi se minimalne plače, najnižje plače in potem preko najnižjih plač tudi normalno izplačevanje izvajalo po popolnoma enakih kriterijih; vsake tri mesece 85%, po določeni rasti pa 100%. Po enakih kriterijih naj bi se izvajalo, pa je kljub temu posledično prišlo do takega rezultata, da so več kot 6% hitreje rastle povprečne plače od minimalnih plač. Kje je za to odgovor? Kje je za to odgovor? Če bo gospod minister z novim zakonom pokrival to razliko za približno 3,5%, kot pravi, da je planirana rast bruto domačega proizvoda, in upamo, da bo, mogoče še kako desetinko več, potem bo pokril samo polovico te razlike, 100% ne bo pokril. In je nemogoče, da bi pokril. In zakaj potem obljublja, da bo to storil? Jaz to govorim iz razloga, da bi dokazal, da iz vseh sedanjih podatkov in zakonov ni nobene in prav nobene garancije, da se bo zgodil cilj, ki ga minister obljublja. Zato to tolikokrat poudarjam, da ga bomo vprašali čez pol leta in leto, ker bo gotovo še želel - in najbrž tudi bo takrat minister - kaj je na tej podlagi naredil. Danes naj vsaj pove, kaj je naredil za lansko leto.
In zadnje, samo mimogrede. Poslanci opozicije imamo pravico govoriti o problemu proračuna. Ta vlada ta moment te pravice nima. Nima in nima pravice zato, ker ni za to, da bi do proračuna prišlo, nič naredila. Danes je 119. dan, kar ta vlada operativno dela, imamo informacije, da je baje že opravila prvi krog usklajevanja. Zelo, bi rekel, spodbudno. Koliko jih bo, še ne vemo, kdaj bo eventualno do predloga proračuna prišlo, tudi ne vemo. Izpolnjuje se tisto, kar smo mi ob sprejemanju neustavnega zakona opozorili: da ta država v letošnjem letu proračuna ne bo imela. Vse tako kaže, zato prosim, gospod minister o proračunu pa res ne govoriti, ker niste kot koalicija nič naredili, da bi ta država na tej točki lahko normalno poslovala. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister, replika.

MAG. ANTON ROP: Bom seveda odgovoril, mislim, da ni nobenega posebnega problema. Treba pa je seveda vedeti, da nisem jaz tisti, ki dviguje plače v podjetjih, nisem jaz tisti, ki v vsakem posameznem primeru odloča o dvigu plač. Gre seveda po eni strani za vodenje politike plač in pa sistem, ki je sicer običajen predvsem v evropski tradiciji, kar se tiče politike plač, kjer se ta v precejšnji meri odloča in določa preko dogovora socialnih partnerjev. Veste, če se socialni partnerji dogovorijo za neko politiko plač, pa potem pač nekateri dvigujejo in hitreje dvigujejo plače, potem je seveda potrebna diskusija med socialnimi partnerji. Jaz sem jo sam sprožil in sem jo načel, zlasti, kar se tiče maksimalnih plač in plač po individualnih pogodbah. Jaz sem tudi javno izjavljal in povedal, da je seveda rast plač po individualnih pogodbah, tudi direktorskih plač, imela vpliv na rast celotnih plač in da je to potrebno vnesti v socialni sporazum in tudi v zakon, kar se tiče posamezne eskalacije. Kaj je razlika v tem zakonu glede na prejšnjega? Res je, v precejšnji meri sta podobna. Najpomembnejša razlika je tisto, kar sem nekajkrat že rekel - ni avtomatične indeksacije. Ta zakon določa tiste minimalne parametre pri dvigovanju plač. Ta zakon in tudi prejšnji, je določal, da so se vsake tri mesece avtomatično povečale izhodiščne plače in avtomatično so se potem tudi plače povečale. Tisto, kar poskušamo v tem zakonu storiti je, da ni več tega avtomatizma, da vsake tri mesece računovodje iz podjetij ne kličejo na Ministrstvo za delo in vprašajo, koliko je indeks in avtomatično, ne glede na rezultate poslovanja v posameznih podjetjih dvignejo potem plače, potem pa še tisto nekaj več. Rezultat še tistega nekaj več je potem takšna rast plač, kot jo imamo.
Tudi sicer je treba povedati, gospod Potrč, da ta zakon ne opredeljuje celotne politike plač v Sloveniji za celotno leto. Politika plač, je seveda sestavljena iz več elementov in eden od elementov je pač ta, ki določa minimalne standarde, po katerih se gibljejo plače pa tudi zajamčene plače in potem socialni transferi. O proračunu pa ne bom več govoril v zvezi s tem. Poleg tega je seveda v skladu s politiko plač, za katero smo se dogovorili, tudi na osnovi teh izkušenj, ki jih imamo iz preteklih let, ne samo iz lanskega leta, tudi lansko leto smo poskušali deloma popraviti napake iz preteklih let, ko je bila še večja indeksacija vsebovana, vendar zato potrebujemo dogovor med socialnimi partnerji. Ni od mene odvisno kot od ministra, da rečem, zdaj pa ne bo nobene indeksacije pa nobene rasti. Jaz se moram dogovoriti - in vi se verjetno s tem strinjate - s sindikati, z vsemi sindikati in z delodajalci, da je to tisto, kar se dogovorimo. Na primer, ko smo se dogovarjali o politiki plač za letošnje leto, smo mi vztrajali, da izhodiščne plače ostanejo nespremenjene, takšne, kot so sedaj. In so zelo jasno povedali sindikati, zelo jasno in verjetno tudi upravičeno, da oni imajo pravico do kolektivnega dogovarjanja in da se dogovarjajo o kolektivnih pogodbah dejavnosti, kjer imajo pravico, da izgovorijo tudi višje izhodiščne plače. Skratka, ne drugačno eskalacijo, kot smo jo dogovorili, čeprav so tudi temu nekateri nasprotovali, ampak višji nivo izhodiščne plače. Mi se po pravilu niti ne smemo vmešavati v to. Zato smo seveda sklenili, da v tistih primerih, ko ima vlada vpliv, ko ima vpliv, gospod Potrč, bomo seveda tudi zahtevali, da imamo nadzor nad pogajalci. Govorim v tistih primerih, kjer je država večinski lastnik, na primer, kakor vemo v bančništvu, pa zavarovalništvu, tam bomo seveda zahtevali, da imamo tudi mi predstavnike v pogajalskih skupinah, ki se bodo pogajale s sindikati in se bodo dogovarjali tudi o posameznih izhodiščnih plačah.
To je en del. In absolutno se tukaj dogovarjamo, koliko daleč gremo z administrativnim urejanjem politike plač, koliko se pravzaprav vračamo tudi v stare čase, če hočete. Saj ne pomaga, da bi kar rekli, zdaj pa dejanske plače v Sloveniji ne bodo več rastle. Seveda, to je v nasprotju z normalnim socialnim dogovarjanjem.
Kar se pa tiče mojih obljub, jaz sem povedal, da mi seveda s to voljo, s to željo, kot eden od socialnih partnerjev gremo v to, da uredimo politiko plač in bomo tudi spremljali in bomo opozarjali sproti mesečno, če želite, vas bomo informirali, kje prihaja do kršitev, pri katerih delodajalcih gredo pa preko tega, za kar smo se dogovorili s politiko plač v okviru socialnega sporazuma. Mi bomo seveda vztrajali, da se tudi o socialnem sporazumu dogovorimo.
V zvezi s politiko plač, ki jo nameravamo voditi v letošnjem letu, bi rad povedal samo še to. Gre za politiko plač v javnem sektorju, kjer jaz mislim, da velja relativno trdna odločenost - jaz upam, da nas boste podprli, tudi če se bodo zgodili kakšni konflikti v zvezi s tem - da se plače ne dvigujejo v javnem sektorju v letošnjem letu mimo tega, kar je bilo tukaj dogovorjeno, da pa omogočimo dobrim podjetjem, podjetjem, ki imajo profit, podjetjem, ki so konkurenčna in perspektivna, da iz naslova profita in dobička, tako kot velja to na primer v Franciji, v Veliki Britaniji in nekaterih evropskih državah, izplačujejo tudi del profita, vendar z odloženim izplačilom profita preko tako imenovanega sistema "proffit sharinga".
V zvezi s tem - to pa lahko seveda obljubim - smo pripravili zakon, ki ga zdaj usklajujemo z Ministrstvom za finance, je v zadnji fazi. Jaz se bom zelo trudil, da bo julija ta zakon prišel v parlament in ta bo uredil še del, zelo pomemben del plačne politike v tistih slovenskih podjetjih, ki so dobra ali pa so v dobrem finančnem položaju, pa se nam zdaj dogaja, da seveda takoj, čim imajo likvidnostne presežke ali pa dobre rezultate, to rezultira v višjih plačah. Mi bi jih radi z zakonsko ureditvijo, ki je mednarodno primerljiva, stimulirali, da bi te likvidnostne presežke nalagali v varčevalne, investicije in pa v razvoj. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Gospod Potrč, replika.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Zdaj gre res za tisto "ta pravo" pojasnilo. Jaz bi se gospodu ministru najlepše zahvalil. Upam, da sem iz njegovega gostobesednega odgovora lahko kljub vsemu razumel bistvo. Bistvo pa je, da je v pojasnilu le sporočil, da v okviru politike, dela politike vodenja politike plač, država ne more kontrolirati kompletne plačne politike v podjetjih. Razumem, ampak to sem tudi jaz prej trdil in rekel, da je slabo, da obljublja, da jo bo vodil. Posledica tega pa je, da lahko, in to mi trdimo, pride tudi ob takšnem zakonu ponovno do tega, da bodo povprečne plače rastle najmanj enako, če ne hitreje kot minimalna plača, in da se bo ta korak tudi na podlagi tega zakona v letu 1997 povečeval, kar je narobe. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še minister odgovor, potem pa počasi zaključujemo.

MAG. ANTON ROP: No, jaz mislim, da vsaj del tega je popolnoma korektno bilo povzeto. Minister za delo, niti vlada ne določa in v tržnem gospodarstvu tudi ne more, ne sme določati plače v vsakem posameznem podjetju. Ti časi so, jaz sem prepričan, za nami in mislim, da se vsi s tem strinjate. Je pa samo še nekaj. Tukaj je treba povedati. Vprašanje je, ali bo s takšnim amandmajem, ki bi bil sprejet, lažje prišlo do tega, da bi zopet prišlo do večjega razkoraka. Tisto, kar jaz trdim, je, da bo do tega lažje prišlo, ker bomo zopet inputirali indeksacijo. Tukaj vzpostavljamo neke predpogoje tudi s tem zakonom, da bomo seveda te osnovne makroekonomske parametre držali na nekih vajetih in da bomo lahko vodili normalno plačno politiko. Da jo bomo pa učinkovito izvedli, so potrebni še nekateri zakoni, o katerih sem jaz govoril, tudi davčni ukrepi in pa seveda tudi, to pa je splošen problem, odgovorni delodajalci. Delodajalci, katerih funkcija je v vseh normalnih tržnih gospodarstvih, da so v nekem smislu tudi sovražniki plač, pa vseh stroškov, ne samo nekaterih. Te predpostavke se tudi v času seveda počasi izpolnjujejo in ne v celoti in to je seveda povezano tudi s privatizacijskimi procesi v Sloveniji. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Kelemina želi še besedo.

BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Spoštovani! Tudi jaz bom podprl predlog Združene liste. Ne samo zato, ker sem pač socialdemokrat, član Socialdemokratske stranke, ne zaradi njenega imena, ampak zaradi prepričanja in ne zaradi kakšnih splošnih načel, ki mogoče tudi niso z mojimi stališči identična, ampak zaradi splošnega prepričanja in zaradi poštenosti. Podprl bom ta predlog tudi zato, ker vsak dan, prevečkrat oziroma vsaj takrat, kadar sem v svoji volilni enoti, prevečkrat srečam ljudi, ki dobivajo zajamčeno plačo in me je sram, da jih srečam, ker vem, da zelo težko živijo ali skoraj ne morejo živeti in jim v bistvu ne morem pomagati na noben način.
Glede reševanja podjetij, ki ne zmorejo izplačevati niti zajamčene plače, bi jaz vladi predlagal naslednje. Vlada je sama obljubila in je že tudi imela razgovore z določenimi podjetji, predvsem s tistimi v delavno intenzivnih panogah, da bo pač malo razbremenila njihove stroške na plače. Jaz bi predlagal, ker ni težko ugotoviti, katera so ta podjetja, ki živijo pod zajamčenimi plačami, da bi dejansko tem podjetjem resnično pomagali, bi naredili seznam teh podjetij in bi določili rok, mogoče eno leto, da se jim samo polovica obremenitev da na njihove plače in potem te zajamčene plače ne bi bilo problem pri njih izplačevati in tudi ne bi bila ogrožena delovna mesta v teh podjetjih. To je ena od rešitev, seveda zelo enostavna, ampak jaz sem pač bolj za enostavne rešitve, ker pač tistih kompliciranih in bolj zapletenih inštitucij nimam rad, ker so zamegljene in tudi normalnim, preprostim delovnim ljudem niso razumljive.
Jaz sem trdno prepričan, če bo sprejet ta amandma, ne bo nobene hude katastrofe, saj bo vlada prav gotovo našla neko rešitev in bo poskušala sredstva dobiti iz tistih virov, ki jih prav gotovo ni tako malo, kjer se sredstva dajo dobiti. Če želite, jih tudi sam navedem nekaj, ampak mislim, da ne bo potrebno, mogoče ob drugi priložnosti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Če ne, zaključujemo razpravo o tem amandmaju in prehajamo na glasovanje.
Ugotovimo sklepčnost! Gospod Hvalica želi obrazložiti glas.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Po vsej tej dolgi razpravi in predvsem po neprepričljivem nastopu ministra, ponovno apeliram na poslance, da glasujejo tako, kot bom sam glasoval, to je "za". Prepričan sem, da je tudi med poslanci vladajoče koalicije nekaj socialno razmišljujočih ljudi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še kdo? Če ne, prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (65 prisotnih.) Kdo je za amandma Združene liste socialdemokratov?
Kdo je za? (27 poslancev.) Je kdo proti? (34 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Prehajamo na odločanje o amandmaju Socialdemokratske stranke Slovenije, in sicer k 9. členu. Amandma se glasi: v prvem stavku prvega odstavka 9. člena se številka "300.000 SIT" nadomesti s številko "3.000.000 SIT".
V drugem in tretjem odstavku se v prvi vrstici številka "50.000 SIT" nadomesti s številko "500.000 SIT".
Želi kdo obrazložiti? Prosim, gospod Zamernik.

MIRKO ZAMERNIK: Hvala lepa, gospod podpredsednik, za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Poglejte, 50.000 tolarjev kazni za direktorja, ki zasluži, ne vem, od 800 pa preko milijona! Takole jih bo dal! Je tako?
Zdaj bi rad povedal en konkreten primer, ki se mi je dogodil ta teden, ko se je v poslanski pisarni pri meni oglasila ženska, ki je četrtič noseča.
Prišel je k njej nadzornik bolniške, ker ima pač rizično nosečnost, tako ji je napisal ginekolog, ker ni več tako zelo mlada. Ker jo je našel v vrtu, kjer je stala poleg mame, je ugotovil, da je delala med bolniškim staležem. Potem so jo poklicali na zagovor v podjetje in ji rekli, naj sama da odpoved, ker sicer bodo uvedli disciplinski postopek in potem ne bo dobivala niti porodniške. Če bo pa sama dala odpoved, ji bodo pa šli toliko na roka, da ji bodo vsaj porodniško omogočili. Ljubi bog. Sedajle tisti direktor, mislim, da ni tukaj vredno besed izgubljati, ampak za 50 tisoč tolarjev se bodo takšni primeri in pa še hujši ponavljali. In sedaj, ali je ta socialni čut, katerega je minister omenil, da ga tudi ima do tiste ženske, ki sem jo omenjal ali pa do tistega zavaljenega direktorja, ki zasluži milijon tolarjev.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi gospod minister odgovoriti? (Ne.) Gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Moj kolega je nekaj povedal, kar bi moralo nekatere ljudi tukaj malo pretresti. Pozivam ministra za delo, socialo in družino, da pride za govornico in da da komentar k tistemu, kar je rekel kolega Zamernik. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister.

MAG. ANTON ROP: Prej se nisem oglasil samo iz enega razloga, ker bi rekel, da ta problem in ta primer pač nima nič s tem zakonom in pa s konkretnimi rešitvami. Ima pa seveda z enim drugim zakonom, pri katerem sem jaz gor hodil, če se spomnite, in sem se zelo zavzemal, in mi je to danes gospod Baškovič tudi že poočital in so se nekateri smejali, ko sem se zavzemal, da so višje mandatne kazni in višje kazni za prekrške, kadar pride do kršitve zakona o delovnih razmerjih in kadar gre za pristojnosti delovnega inšpektorja, ko odkriva te nepravilnosti in v zvezi z načinom odprave vseh teh nepravilnosti. Jaz moram reči, da gre v tem primeru, sem prepričan, za veliko kršitev, zavajanje in če hočete tudi goljufijo in sem se pripravljen osebno v tem primeru angažirati, tako da mi opišite primer in se bom tudi jaz pozanimal pri inšpektorju za delo. Poizvedba bo seveda narejena in tudi ukrepali bomo v tem konkretnem primeru. Je pa to primer, ki posega na tisto področje, ki smo ga enkrat drugič pač obravnavali. Absolutno mislim, da se je ob takšnih primerih potrebno zamisliti, tudi v kontekstu nove zakonodaje, ki jo pripravljamo, gre za nov zakon o delovnih razmerjih, ki takšne stvari tudi lažje ureja.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želite repliko? (Ne.) Hvala. Gospod Baškovič.

MILAN BAŠKOVIČ: Jaz bi rad opozoril na neko dejstvo. Namreč, ta amandma bi moral biti drugače vložen, če naj bi bil obravnavan kot pravilno vložen. Tukaj so te številke nerealne, v primerjavi s tem, kaj je bilo v drugi obravnavi sprejeto. V drugi obravnavi smo že korigirali kazenske sankcije in smo jih precej zaostrili. Tekst druge obravnave se glasi, da je v prvem odstavku sedaj številka 500.000, ni več 300.000, kot tukaj v amandmaju piše. Ravno tako v drugem in tretjem odstavku se govori o 50.000. To ni več res. V drugi obravnavi smo sprejeli poostreno, in sicer 100.000. Se pravi, amandma bi moral upoštevati tekst iz druge obravnave, če hoče nastopati v tretji. Ali se to takoj korigira ali pa se smatra, da veljajo številke, ki so bile že sprejete. Tako kot je napisano, je pa eno fazo prezgodaj upošteval ta rezultat. Samo opozarjam na neustreznost in napako, ki je narejena v številkah, ki se citirajo, ki se spreminjajo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Predlagam, da preidemo na glasovanje, če nihče več ne želi razpravljati. Ugotovimo sklepčnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (28 poslancev.) Je kdo proti? (33 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Glasovali smo o vseh amandmajih, ki smo jih dobili v tem postopku. Sprašujem gospoda Baškoviča, ali smo s tako izglasovanimi amandmaji porušili medsebojno skladnost tega zakona? (Nismo.) Hvala.
Predlagam, da preidemo na glasovanje o samem zakonu. Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za predlog zakona v celoti? (51 poslancev.) Je kdo proti? (6 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog zakona v celoti sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O SKLADU REPUBLIKE SLOVENIJE ZA SUKCESIJO, skrajšani postopek. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? (Da.) Minister Gaspari ima besedo.

MAG. MITJA GASPARI: Gospod predsedujoči, gospe in gospodje poslanci! Predlog zakona o dopolnitvah zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo je pripravljen iz dveh osnovnih razlogov. Prvi razlog je, da sukcesijska pogajanja naslednic bivše SFRJ niso končana in da ta trenutek ni moč ocenjevati, kdaj bodo in pod kakšnimi pogoji bodo lahko končana. S tem v zvezi je bil pred leti ustanovljen sklad za sukcesijo, ki naj bi na pravno korekten način omogočal Republiki Sloveniji, da v bodočih pogajanjih o nasledstvu bivše SFRJ, lahko seveda svoje terjatve in pa obveznosti, ki so povezane s sukcesijo, na ustrezen način pravno in pa tudi vsebinsko rešuje. Od sprejetja in pa dopolnitev zakona se je izkazalo, da tako naše pravne kot fizične osebe, to se pravi rezidenti Republike Slovenije, v postopkih, ki imajo sukcesijsko naravo, ne uspejo izterjati svojih terjatev ali obveznosti v drugih republikah bivše SFRJ, ko je šlo za pravno materialne spore. Osnovni razlog, zakaj do tega ne prihaja, je, da se pač v večini primerov v drugih območjih bivše SFRJ uporablja nepisano pravilo, da se na sodiščih taki predmeti ne obravnavajo oziroma se jih ne jemlje v normalno proceduro. S tem je seveda pravna varnost rezidentov v Republiki Sloveniji oziroma slovenskih pravnih in fizičnih oseb zmanjšana oziroma ne velja recipročnost, ki bi sicer morala, veljati glede na to, da v Sloveniji seveda sodišča poslujejo v skladu s predpisi. Če bi se ta praksa nadaljevala oziroma, ker je verjetno, da se bo nadaljevala, smatramo, da je zaradi, prvič, pravne varnosti naših subjektov, tako pravnih kot fizičnih, kakor tudi iz načela, ki je mednarodno pravno sprejet, to je pa načelo recipročnosti oziroma vzajemnosti, potrebno ta problem v Republiki Sloveniji rešiti oziroma ga pravno urediti. Zaradi tega predlagamo ustrezne dopolnitve zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo, ki omogoča slovenskim sodiščem, ki obravnavajo take predmete, da v primeru, ko gre za tožbe oziroma druge postopke pred sodišči, take postopke iz naslova nasledstvenih vprašanj bivše SFRJ zaustavijo. Če pa gre za postopke izvržb na sodiščih, pa te izvržbe tudi začasno zaustavijo. Pri tem je treba zelo jasno poudariti, da ne gre za krnenje pravic, bom rekel, iz naslova postopkov na sodiščih, tistih, ki v tem primeru tožijo pravne ali fizične osebe iz Republike Slovenije, ampak da se ti postopki začasno zaustavijo do doseganja multilateralnega ali bilatelarnega sukcesijskega sporazuma med bivšimi republikami, sedanjimi naslednicami bivše države SFRJ. Enako velja tudi za postopke stečajev in likvidacij, kjer predlagamo dopolnitev, ki omogoča, da stečajni upravitelj v primeru začetega stečaja izloči terjatve, ki jih imajo stranke iz drugih republik naslednic bivše SFRJ, do dolžniške strani do trenutka ugotovitve sporazuma o sukcesiji med temi partnerji.
Zakon sam po sebi ne preprečuje bilateralnih, dvostranskih poravnav, kompenzacij ali drugih dogovorov med prizadetimi strankami, ki niso začete na sodiščih, to se pravi tam, kjer je obojestranska volja partnerjev jasno izražena. Na ta način smatramo, da v bistvu ščitimo slovenski pravni prostor na ustrezen način, damo možnost slovenskim sodiščem, da v skladu z zakonom postopajo in seveda se s tem ravnamo po nekem pravnem redu, ki ne pomeni reševanja vprašanja, kot se rešujejo na nekaterih drugih območjih bivše Jugoslavije, da se pač z nepisanim pravilom taki predmeti na sodiščih ne obravnavajo in s tem seveda, kot sem prej povedal, krni tisto, kar je po zakonu oziroma po obligacijskih razmerjih bilo potrebno izpolniti. Sicer je pa očitno normalno, da brez dogovora o sukcesiji, o terjatvi in pa obveznostih naslednic bivše SFRJ, tako pravnih kot fizičnih oseb, očitno ne bo moč na druge načine to področje rešiti in zaradi tega mislimo, da je predlog zakona utemeljen.
Glavna načela so zapisana, oziroma glavne rešitve so zapisane tudi še v dodatnih amandmajih, ki jih je predlagala vlada oziroma tistih amandmajih, ki jih je predlagal matični odbor. Vlada jih podpira, v njih se osnovna rešitev samo še bolj jasno zapiše, da bi seveda bilo sodiščem omogočeno, da imajo popolnoma jasen tekst in pa pravne rešitve, ki jih potem v praksi tudi uveljavljajo. Dodatno je treba še povedati, da to vse velja za terjatve in obveznosti do 25. junija 1991, ki velja v mednarodnih odnosih, v katerih republika Slovenija nastopa, s strani republike Slovenije kot datum razpada bivše države in seveda s tem ustrezno posledic, ki so iz tega razpada nastale.
Terjatvene obveznosti, ki so nastajale po tem datumu, seveda imajo drug status, ker so tu pravni subjekti že nastopali v pravni situaciji, na katero so lahko indvidualno vplivali, medtem ko je bil razpad države višja sila, na katero posamezni subjekti, tako pravni kot fizični, niso bili v stanju vplivati in seveda tudi niso mogli vplivati.
To so osnovne rešitve v tem zakonu. Zakaj so to spremembe dopolnitve zakona s sukcesijo, zato ker je to osnovni pravni inštitut v republiki Sloveniji, preko katerega se bodo v bodoče, ko bodo okoliščine zrele, urejala vsa sukcesijska vprašanja subjektov iz republike Slovenije do subjektov iz drugih naslednjic bivše države. Skrajšani postopek predlagamo v skladu z 204. členom poslovnika in tudi zaradi tega, ker gre za dopolnitve že obstoječega zakona, ki nimajo bistevenih vsebinskih poudarkov. Bistveno je, da se pravno ščitijo interesi tako upnikov kot tudi dolžnikov fizičnih in pravnih oseb v republiki Sloveniji. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod minister. Predlog zakona je obravnaval tudi Odbor za finance in monetarno politiko, kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje odbora. Magister Kopač ima besedo.

MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo! Odbor je predlog zakona podprl. Nanj je vložil tri amandmaje. Eden vsebuje oziroma nekoliko dodatno pojasnjuje še predlagano vsebino in ga je vlada v obliki ustnega nastopa na seji odbora potrdila, dva pa sledita pripombam Sekretariata za zakonodajo.
V imenu odbora lahko rečem samo to, da predlagam čim prejšnje sprejetje tega predloga zakona skupaj z amandmaji vlade, ki jih je odbor podprl, in amandmaji odbora. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi besedo predstavnik Sekretarjata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Hvalica, poslanska skupina SDS.

IVO HVALICA: Hvala lepa spoštovani kolegi, gospod minister Gaspari! Ni dvoma, da je takšen predlog zakona, ki naj bi zaščitil interese naše države potreben, oziroma da so te dopolnitve potrebne. Nekaj, kar me moti, je, kako si sledi ta logistika, kar dokazuje pravzaprav, da niti sami niste popolnoma prepričani v tisto, kar predlagate, in da zelo hitro menjate lastna mnenja.
Kar se tiče vsebine. Ko sem poslušal gospoda Mejaka na Odboru za mednarodne odnose, sem mu tudi povedal, da imam občutek, da vlada nima prave strategije in da pravzaprav se z Balkanci ne zna pogovarjati. V to sem trdno prepričan, ker - poenostavljeno bi rekel tako - ti Balkanci bodo zavlekli ta pogajanja v nedogled zato, da bodo hodili v inozemstvo, ker to se ponavadi dogaja na nevtralnih terenih, po dnevnice. To so stare balkanske finte, to poznamo, dovolj časa smo preživeli v skupni državi in to ni nič novega. Kdorkoli je kadarkoli imel opravka z Beogradom, ve, da je temu tako. Sam sem kot gospodarstvenik, če lahko tako rečem, kot poslovni človek, skupaj z Občino Gorica nekajkrat bil v kontekstu prejšnjega delovnega mesta na raznih zveznih inštitucijah v Beogradu in sem to ugotovil na svoji koži. Očitno pa nekateri tu v Sloveniji še tega niso doumeli ali pa nočejo. Upam, da se niso toliko balkanizirali, da tudi oni ne hodijo na te sestanke, na te dolge seanse zato, za kar hodijo ti Balkanci.
Ampak zdaj se povrnem na logistiko. Glejte, vlada predlaga predlog zakona z datumom 13.6., mi dobimo to v Državni zbor 16.6., potem pa vlada že 23.6., po tednu dni, pošlje na lasten zakon amandmaje. To pomeni, da niste zadeve dorekli sami s seboj - očitno! Kako se morete v enem tednu premisliti? Nimate strategije, nimate jasnih vizij! Potem se vam zgodi še ena nerodnost. Takoj naslednji dan, na sam dan, ko naj bi to obravnavali, to je bilo na dnevnem redu izredne seje, ki bi morala biti in ki je bila, ki se je začela 24. junija, pošljete še popravek. Kar pa ni popravek - to ni nobena redakcija. Mi imamo svoj poslovnik. Eno je hitri postopek, drugo je skrajšani postopek. Skratka, zmeda in neprepričljivost. Sicer nimam nič proti, da poskušamo s tem zakonom kaj popraviti, ampak zadeve vam ne tečejo ravno od rok. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister.

MAG. MITJA GASPARI: Kratek odgovor gospodu Hvalici. Ko gre za strategijo, se z njim ne bi mogel strinjati. Težko bi pa verjetno danes začeli razpravo o strategiji na področju sukcesije, če želite, ni problem. Bi nekaj ur lahko razpravljali o tem, kaj je že bilo storjenega, na katerih segmentih se kaj dela, je pa seveda velika razlika med tistim, kjer lahko sam storiš dokončen dogovor, kjer potrebuješ samo enega partnerja in z njim se pač dogovoriš ali pa ne dogovoriš, odvisno v precejšnji meri ali pa najmanj 50% seveda od samega sebe, ostalo pa od partnerja. Drugo pa je, če seveda je to pogajanje vezano na približno pet partnerjev, pa morda še kakšnega arbitra, ki se pojavlja občasno iz mednarodne skupnosti. V zadnjem času je ta arbiter eno leto že, kot veste, gospod Wattes, ki ni nevtralna oseba v teh postopkih, ampak seveda vpliva na to, kako postopki tečejo, ker pač je v vlogi arbitra in predlaga določene rešitve. To je eno.
Drugo. Kdor je pričakoval, da se bo sukcesijsko vprašanje petih naslednic bivše Jugoslavije rešilo v enem ali nekaj letih, je te svoje predpostavke temeljil na določeni naivnosti in tukaj se z gospodom Hvalico strinjava. Gre za prevelike materialne interese, finančne in materialne in pa, če hočete, nepremičninske, ki bi omogočali pri tako različnih pozicijah, ki jo trenutno imajo države naslednice, da bi do dogovora lahko prišlo zelo enostavno. Če mene vprašate, iz lastne izkušnje lahko povem, da sem takorekoč prepričan, da bo tukaj odločala arbitraža. Ni tistega dovolj velikega skupnega imenovalca, ki bi omogočil, da se lahko to zgodi brez arbitraže. Brez arbitraže bi se to seveda lahko zgodilo, če bi se vseh pet partnerjev oziroma pogajalcev za minimalne pogoje takšne sukcesije lahko dogovorilo. Do sedaj seveda se najmanj na področju deviznih rezerv, na področju nepremičnin, celo na področju arhivov takšnega dogovora ni dalo storiti. Tisto, kar je Slovenija lahko storila in s čemer si je konec koncev tudi precej izboljšala svoj mednarodni položaj, so bila pogajanja o dolgovih, ki, če ne bi bila končana in če se ne bi končala, bi seveda bila vključena v skupno celotno obravnavo sukcesije, kar bi bilo za Slovenijo definitivno slabše izhodišče, kot to rešiti v tistem delu bilateralno, kjer je ta možnost za državo Republiko Slovenijo obstajala in je bila tudi končana in je bila potem posnemana s strani drugih republik, ki so šle isto pot; zadnja to rešuje Bosna in Hercegovina...

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod minister, se opravičujem. Gospodje poslanci! Gre za tako pomembno vprašanje, prosim tišina v dvorani. Se opravičujem. Izvolite.

MAG. MITJA GASPARI: Strategija Republike Slovenije je popolnoma jasna. Rešila je vprašanja dolga, ki so bila izrecno pomembna. Glede vprašanja terjatev, jih rešuje in jih vzporedno rešuje tam, kjer je možno to rešiti brez končnega soglasja ostalih - to je bil recimo primer Mednarodne banke za poravnave v Baslu. Ko gre za vprašanja klirinških terjatev do Rusije oziroma bivše Sovjetske zveze, je brez Rusije seveda ta dogovor nemogoč. Bilo je najmanj 10 do 15 poizkusov dogovora, raznih oblik sodelovanja s to državo, ki bi omogočala, da se ta saldo, ki pripada po razrezu Republiki Sloveniji, znaša pa približno 300 milijonov klirinških ameriških dolarjev, reši. Ruska federacija ne želi tega vprašanja do tega trenutka formalno rešiti, kljub temu, da je bil recimo na obisku v Republiki Sloveniji takratni minister za finance, da je bilo nekaj obiskov članov Vlade Republike Slovenije v Rusiji, v Moskvi, vendar se to vprašanje ne premakne, ker ruska federacija želi to vprašanje reševati v celoti sukcesijskega dogovora. Seveda na ta način pa se partnerja ne da prisiliti. Republika Slovenija zahteva in je tudi uradno zaprosila Pariški klub, da včlani Republiko Slovenijo in da preko Pariškega kluba Republika Slovenija seveda uresničuje svoje zahteve iz tega naslova kot država upnica, ker je Pariški klub tisto mesto, v katerem države ali njihove državne institucije urejajo svoje upniške oziroma dolžniške zadeve. Čakamo na odgovor in upam oziroma sem prepričan, da bo Pariški klub včlanil Republiko Slovenijo kot enega od članov tega kluba, preko katerega bo Republika Slovenija tudi dodatno zahtevala začetek urejanja tega vprašanja z Rusijo.
Tretjič, Irak. Z Irakom Republika Slovenija nima diplomatskih odnosov. Iraške oblasti ne želijo vzpostaviti normalnih odnosov z Republiko Slovenijo in brez tega je možno pogajanje o terjatvah, ki jih imajo pravne osebe v Republiki Sloveniji. Običajno so bili pa to vedno subkontraktorji v bivši Jugoslaviji preko tako imenovanega SDPR-a, bivše zvezne institucije, ki je predvsem, bom rekel menagirala vprašanje dobav vojaške in pa podobne opreme v tuje države. V tem primeru se bi dalo pogajati samo preko privatnih posrednikov. Ministrstvo za finance in drugi resorni organi se v take postopke ne morejo spuščati, ker to ni potrjeno, niti s strani Državnega zbora, niti vlade, da se lahko v privatne posle, urejanje teh terjatev tudi spuščamo. Po uradni poti do tega trenutka teh terjatev ni bilo mogoče ustrezno regulirati, čeprav se seveda postopki nadaljujejo in poskušamo te stvari urejati. Gre zopet za partnerja oziroma za drugo stran, ki mora biti pripravljena na ta dogovor.
Tretji so Kuba, Libija in pa Angola. Z Republiko Kubo potekajo dogovori, kako bi lahko Kuba odplačala svoj del dolga, vendar so bile dosedanje ponudbe takšne, da so nezadovoljive s strani partnerjev v Republiki Sloveniji. Terjatve niso državne, so gospodarske oziroma posamezni gospodarski subjekti imajo terjatve do kubanskih dolžnikov. V Angoli je podobno, medtem ko v Libiji je vprašanje sankcij iz Združenih narodov. Zaradi tega Republika Slovenija ni izdala subjektom iz Libije obveznic, ki so bile izdane za regulacijo našega dolga do komercialnih bank, ker obstaja obveznost libijskih pravni oseb do Republike Slovenije oziroma do subjektov v Sloveniji, ki niso bila poravnana in zaradi tega smo mi takrat zavrnili izdajo obveznic in te obveznice niso bile izdane. Tudi nobenega spora do sedaj ni libijska stran začela, ker se očitno zavedajo, da je v tem primeru seveda odnos takšen, da je seveda možno tožiti na obeh straneh.
Druga vprašanja so, kar se tega tiče, manj pomembna, manj pomembna finančno, to so predvsem nepremičnine, ki so običajno v tujini. Na vseh teh področjih je Republika Slovenija začela pravne postopke za zamrznitev pravic iz naslova nepremičnin, to je predvsem ambasad v državah Evropske skupnosti in pa zunaj Evropske skupnosti. V večini držav so ti ukrepi sodišč bili sproženi in tudi v večjem številu končani. V nekaterih državah pa sodišča niso želela na ta način odreagirati in je zadeva še vedno odprta. Ko gre za finančna razmerja, veste, da obstajajo sodni postopki, tako na Cipru, kot tudi v Londonu. V Londonu toži Zvezna Republika Jugoslavija Republiko Slovenijo, vendar tožba miruje. Na Cipru toži Republika Slovenija bivše zvezne inštitucije SFRJ zaradi domnevnega oziroma po našem pravnem mnenju utemeljenega suma, da so na računih te banke na Cipru sredstva, ki so predmet delitve zapuščinske mase sredstev bivše SFRJ.
Zakon, ki ga danes tukaj predlagamo in za katerega je gospod Hvalica omenil, da se nekako zgubljamo v konceptu in da ga spreminjamo v nekaj dnevih, bi rekel naslednje. Dopolnitev je bila narejena zaradi tega, ker smo potem tudi ustrezne sodne inštance konzultirali, da bi bilo razumevanje teksta popolnoma enoznačno v izpolnjevanju zakona o praksi. Če se boste spomnili zakona o spremembah in dopolnitvah ustavnega zakona, ko sta se oblikovali dve novi banki je bil zakon tako "nabuhel" tako dolg zaradi tega, da bi omejili kakršnokoli nerazumevanje registerskega sodišča pri registraciji tega dogodka, za katerega sta seveda v tistem primeru bila pristojna registerska sodišča. V tem primeru, zopet še enkrat, smo šli z ustreznimi organi, da jih ne bi posebaj omenjal, pregledat tekst, ali je enoznačno razumen tistim, ki ga bodo v praksi morali izvajati. Ta tekst, ki je potem v amandmajski obliki bil dopolnjen, vsebina pa je ostala ista, je tekst, ki pravno formalno omogoča po mnenju tistih, ki ga bodo tudi v praksi izvajali, da se bo izvajal tako, kot je treba, to se pravi, da ne bo imel pomanjkljivosti oziroma nedosledne uporabe. To je bil razlog, da je prišlo do teh dopolnitev, če pa primerjate tekste, boste pa videli, da je vsebina v obeh primerih enaka. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala! Gospod Ivo Hvalica, replika. Rad bi povedal, da je prišlo do napake v dopisu, ki smo ga dobili 23. junija.

MAG. MITJA GASPARI: Bila je redakcijska napaka. Zakon je še vedno kot skrajšani postopek, očitno je prišlo v pisarni generalnega sekretarja vlade do pomote, ko se je preimenoval v hitri postopek. Ni nobenega razloga za hitri postopek.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gosod Hvalica, izvolite.

IVO HVALICA: Hvala lepa, spoštovani! Kot vidite sem imel le nekaj prav, ampak nisem prišel zaradi tega.
Najprej bi rekel, da sem z težavo poslušal vaše začetno izvajanje, ker očitno vaši pozicijski poslanci, ne opozicijski, vas motijo, imajo neke konference, mini konference v dvorani. Nisem pa preslišal tega, da ste omenili, da kljub vsemu verjetno bo prišlo do arbitraže. Tu se jaz sprašujem, ali imate pravo strategijo. To je vaša stvar, ampak jaz tu gledam z nacionalnega aspekta. Nekaj zanimivega sem še slišal glede Iraka, to že dolgo vem, naša tolikokrat opevana gradbena operativa, ki je delala v Iraku, je bila v bistvu neka velika mizerija, subkontraktorska mizerija. Danes so te težave, ampak kolikor pa vem, imamo mi veleposlaništvo v Iranu, ki naj bi pokrivalo tudi Irak, in zaradi tega je tudi to možno urediti. Razlogi za Libijo so sicer sankcije, ki še vedno trajajo in verjetno tudi bodo, glede na njihovo početje, amapak tudi tu imamo veleposlanišvo v Kairu, ki lahko ta prostor pokriva, Kakšnih opravičil, ki stojijo. Na vsak način, kakorkoli bom še enkrat rekel, ne glede na to, da ste tu opravičevali, da je prišlo do amandmajev zaradi tega, da bi bil tekst enoznačen, trdim, da bi lahko bil enoznačen tudi en teden prej, če bi zadevo delali normalno, tako kot se mora neke tako važne spremembe, dopolnila zakona delati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo imajo poslanske skupine. Gospod Zmago Jelinčič. (Ne želi.) Prosim, poslanske skupine.

FRANC KANGLER: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Slovenska ljudska stranka podpira predlog zakona o dopolnitvah zakona o Skladu Republike Slovenije za sukcesijo, vključno s predlaganimi amandmaji matičnega delovnega telesa.
Smatramo, da bo dopolnjen zakon pozitivno vplival na reševanje odprtih problemov sukcesije. Zato predlagamo, da se zakon z amandmaji sprejme.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Rejc.

IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje! Slovenski krščanski demokrati podpiramo dopolnitev tega zakona o sukcesiji. Vendar menimo, da je ta zadeva precej pozna. Drugič, da so se v tem času dogajale mnoge stvari, ki so zelo ogrožale nekatera odločanja v podjetjih in seveda viseli so, kot se temu reče, razni meči nad usodo nekih terjatev. Dalje pa je bistvo v tem - sicer je minister nekako nakazal, da so se v tem času, ko je vlada dala predlog zakona v našo parlamentarno proceduro, pogovorili s sodno oblastjo. Menim pa, da je tu osnovno vprašanje. Kajti, če je bil, in seveda je ustavni zakon podlaga za razreševanje teh posameznih sodnih sporov, ki izhajajo iz časa pred junijem leta 1991, in če je ta sodna praksa kazala na to, da je bila predvsem neusklajena, je še zmeraj vprašanje, tudi ko bomo ta zakon, te dopolnitve sprejeli, ali bo ta sodna praksa usklajena in ali se bo držala tega ustavnega zakona in seveda tudi te dopolnitve zakona. To je meni osnovno vprašanje. Menim pa, zdaj seveda lahko pristanemo na to, da bomo vse naredili oziroma da bomo sprejeli, kar se bo zgodilo, vendar bo še zmeraj visel odgovor, ali se ta zadeva pa res spoštuje. Ker so bili znani primeri, ko je sodišče pohitelo in so prišle izvršbe proti ustavnemu zakonu, potem je vprašanje, kdo bo to zagotovil pri sodnikih in kako bomo to sanirali. Sodna oblast je še zmeraj svoja oblastn samostojna, neodvisna. Menim, da mi kot parlament lahko to naredimo samo s tem, da se zahteva ali pa na nek način pridobijo primeri, ki so izhajali iz sodnih postopkov, ki so bili v nasprotju s tem. Neke poteze so, ki lahko omogočijo ali pa zavrejo neko lastno sodno prakso posameznikov. Ne bom govoril, kateri so to, ampak očitno so bili in poznam nekatere primere, ko so bili, ko so pohiteli in seveda so bila podjetja vsa iz sebe, ko se je to dogajalo. Bistvo tega zakona pa je gotovo v tem, da se zavaruje, da se celovito nekako zagotovi, da se ne pojavi noben tak primer v prvi fazi. V drugi fazi pa menim, da tudi parlament ne more stati križem rok nad tem, seveda, če bo sodna oblast še nekako rekla, ustavni zakon je eno, mi pa delamo po svoji najboljši vesti. Namreč, ko zaprisegajo sodniki, zaprisegajo tudi to, da bodo gotovo izpolnjevali in zakone in ustavo, skratka to, kar se sprejema tu na tak ali drugačen način. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Jeličič.

ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa. Dober dan vsem skupaj. Slovenska nacionalna stranka nedvomno podpira sprejem tega zakona in tudi mi mislimo, da bi pravzaprav zakon moral biti že kar pred nekaj časa v obravnavi v parlamentu. Vendar pa se mi vseeno postavljajo nekatera vprašanja, ki upam, da jih bo potrebno razrešiti, recimo ali se glede na ohlapno in zelo široko dikcijo 15.d člena in besedilo tretjega odstavka obrazložitve s predlaganimi dopolnitvami zakona kakorkoli posega v terjatve in pravna razmerja, ki so predmet sodnih postopkov. Kar dva sodna postopka, in sicer izvršilne zadeve, na primer, IMP delniške družbe zoper Republiko Slovenijo in pa pravdne zadeve tožeče stranke Fotona, delniška družba, ravno tako zoper Republiko Slovenijo, kar je oboje na Okrožnem sodišču. V obeh zadevah gre pravzaprav za enak zahtevek, in sicer dolžnost Republike Slovenije, da sklene z IMP d.d. in pa za Fotono d.d. pogodbo o odkupu terjatev do Iraka in tako naprej, ter da izda obveznice. Če se že teži k temu, da se prepreči prejudiciranje rešitev sukcesijskega vprašanja, ali ni že sama po sebi rešitev tega sukcesijskega vprašanja prejudicirana s tem, da je s sprejemom zakona o odkupu terjatev do Iraka, Kube, Angole in pa bivše Rusije, po Uradnem listu 55/92, da ni Slovenija že sama sebi naložila dolžnost odkupa terjatve od slovenskih upnikov. Prosil bi za pojasnilo tega, ampak še enkrat povem, da se s samim zakonom pa strinjamo. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Jelinčič. Gospod Miran Potrč.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Predlog zakona podpiramo. Mislimo, da je prav, da se jasneje kot doslej uredi ta problematika. Menimo pa, da je ob tem treba povedati vsaj naslednje. Tudi ta zakon in način, po katerem je vložen, kažeta, da pravzaprav nekega sistematičnega dela v vladi, ki bi upoštevala odnos Vlada in Državni zbor, ni. Če bi se vedelo, kdaj so seje Državnega zbora, in najbrž se ve, če bi se upoštevalo te seje, če bi se upošteval nek reden ritem dela, potem bi najbrž za tako spremembo, ki jo je treba tri dni potem, ko je vložena - res, da le redakcijsko, ampak kljub temu - popraviti, potem bi bilo najbrž mogoče zakone tudi drugače predlagati. In bi prosil - ker posebej tudi z Ministrstva za finance zelo pogosto hodijo na ta način stvari v Državni zbor, če bi lahko tudi vlada rahlo to upoštevala, da ne bi zaradi takih stvari bilo treba imeti izredne seje ali pa take točke dnevnega reda na izredne seje dajati.
In drugo. Zelo koristno bi bilo, če bi se celovita problematika položaja naših podjetij z vrsto terjatev do upnikov oziroma do dolžnikov v drugih državah na ustrezen način reševala, ker to za mnoga podjetja pomeni seveda izjemno veliko breme in nezmožnost ali pa nevednost, kako bodo ta vprašanja reševali. In naše mnenje je, da se država doslej v način tega reševanja ni na ustrezen način vključevala. Najbrž pa moramo ali pa danes že vemo, da bo samostojno reševanje s strani podjetja do nekega dolžnika zunaj v izjemno redkih primerih lahko uspešno - v večini primerov bo to treba skupaj reševati preko države in zato je prav, da se ta problematika preko Sklada za sukcesijo tudi celovito enkrat vidi in razreši. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še katera poslanska skupina? (Ne želi.) Gospod minister, prosim.

MAG. MITJA GASPARI: Jaz bi dal samo odgovor gospodu Jelinčiču, ker je vprašal konkretno.
Seveda, pravna razmerja med subjekti iz Republike Slovenije s tem zakonom niso prizadeta, ker ne gre za vprašanje sukcesije, ampak za normalne tožbe oziroma pritožbe oziroma sodne postopke, ki s samo sukcesijo direktno nimajo nobene zveze. Sukcesijske terjatve in obveznosti so jasne, to so vse terjatve in obveznosti, ki so lahko komercialne ali državne, ki pa zadevajo naslednice bivše SFRJ, kar pomeni Republiko Slovenijo in vse ostale države, ki so nastale iz bivše SFRJ. Velja tako za komercialne terjatve in obveznosti - ki se sicer ne rešujejo direktno preko Sklada za sukcesijo, kot je v zakonu napisano, ampak se morajo reševati na bilateralni osnovi oziroma komercialno - in terjatve, ki so nastale ali obveznosti, ki so še odprte do zveznih organov oziroma organov bivše federacije, za katere je pooblaščen Sklad za sukcesijo, da jih neposredno po zakonu tudi ureja. Tisto, kar s tem zakonom dodatno urejamo, je, da se vse terjatve, ki nastajajo v stečaju in ki imajo to vsebino sukcesijske terjatve oziroma obveznosti, prenesejo na sklad, da se na ta način terjatev zavaruje pred tem, kar bi se sicer zgodilo v stečaju, ko se pač stečajna masa razdeli ozirom s tem ustrezno tudi ugasne. Mi ne želimo dati te terjatve iz sukcesije; zaradi postopkov stačajev ugasnejo, ker sicer ugasne terjatev do subjektov, ki so v drugih državah. To je eno.
Drugo, glede - seveda ne gre samo za Irak, Libijo in Angolo oziroma kliring. Prej sem omenil skoraj vse elemente, ki sodijo v to kategorijo deviznih rezerv ambasad, arhivov, verjetno sem še kaj pozabil. To je celota, ki se urejuje ta trenutek v okviru tako imenovane skupine, ki jo vodi gospod Wattes, in v katerem sodelujejo vse naslednice bivše SFRJ. Problem je, da pač soglasja ni o predlogih, kako naj bi se ti problemi dokončno rešili.
Na komentar gospoda Potrča bi pa samo to rekel, da je to seveda dobra želja, ampak kot sem rekel, za tako željo vedno sta potrebna partnerja v pogajanjih, da se lahko neka stvar dokončna. In ne glede na to, da so naša podjetja močno bila - nekatera so še - oškodovana zaradi svojih terjatev in premoženja v drugih republikah bivše Jugoslavije, to enostavno niti na državni niti na poslovni ravni ni moč urediti, če na drugi strani ni tistega, s katerim bi lahko to uredil. Za ZRJ ne bi posebej govoril, za vse ostale republike pa veste, da se ta trenutek sodni postopki ne dokončajo, kljub temu da ni v nobeni od drugih republik bivše Jugoslavije takega zakona. Sodišča teh predmetov ne obravnavajo ali jih pa obravnavajo na način, da jih odlagajo, da jih zavlačujejo in podobno. Ne bi komentiral, zakaj tam mora biti tako, pri nas pa z zakonom. To bi prepustil v razmislek tudi gospoda Rejca, ki je to vprašal, jaz se z njim strinjam, ampak situacija je pač takšna, da pri nas menimo, da je to treba urediti z zakonom, v nekaterih drugih okoljih pa to počno na nekoliko manj strikten način. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Potrč.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Z vami se strinjam, da tam, kjer sta dva partnerja in je eden, da rečem neprijazen ali pa nepripravljen za dogovor, to dogovor ni možen. To ste prej povedali, sem slišal in verjemite, da to tudi sam vem. Ampak sam sem, recimo, na nek konkreten primer mislil, pa jih poznam takšnih primerov veliko; ali je res pametno, narodnogospodarsko, za naše premoženje pametno, da, recimo, ta država prepušča vsakemu lastniku premoženja na Hrvaškem vezano predvsem za, recimo, turistične objekte, ki jih ima kup naših kolektivov, da dela kar dela. Nekateri dajejo v najem, drugi pustijo, da propada, tretji prodajajo za 10 ali pa 20% cene, skratka vsak nekaj ravna in se znajde, kakor ve in zna. Tudi nas poslance sprašujejo, kaj naj naredijo, take primere imam, kjer me vprašajo in priznam, da rečemo: Obrnite se na vlado, ali ima enotno politiko ali nima. Sam vam ne vem povedati drugega kot to, da tudi sam nisem optimist, da bi upal obljubiti: v treh mesecih bo s Hrvaško vse vprašanje premoženja nesporno urejeno, potrpite še 3 mesece; če zdaj čaka že 5 let ali pa več, pa to ni urejeno. Ampak, na ta način se prepušča vsakemu, da dela po svoji lastni pameti ali pa nič, brez neke politike in usmeritve. Ne vem, ali je to pametno. Če boste odgovorili, da je to najbolj pametno, potem bom pač sprejel. Na te stvari sem mislil. Pa še nekaj takih je, ki so odvisni od našega ravnanja, ne od ravnanja Hrvatov. Za njih vemo, kako ravnajo, ampak, ali se da neka usmeritev dati, pa skupaj svetovati, kako te stvari reševati, ali res reči, vsaj naj se znajde, kakor ve in zna, kakšen bo pa končni rezultat, pa ne vemo. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. S tem smo končali predstavljanje stališč strank. Dajem besedo poslankam in poslancem. Gospod Špiletič.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa. Spoštovani! Jaz imam v zvezi s tem zakonom, ki je predložen, predvsem dve vprašanji, in sicer: ta problem reševanja slovenskih sodišč v prid upnikov iz drugih bivših jugoslovanskih republik in nerešavanjem sodišč zadev, ki so jih sprožila slovenska podjetja zoper podjetja, oziroma dolžnike, ki so v teh republikah, je mislim, da že dolgo znan. Podjetja so na to opozarjala vsak že dve, tri leta, zato me čudi, kako to, da vlada, če je danes ugotovila, da je ta zakon potreben, ni reagirala takoj, ko je to ugotovila, oziroma ali se je morebiti obseg the tožb toliko povečal, da je pa sedaj vlada spoznala, da je potrebno, da pride v parlament in pojasni, da je odprt ta problem. To je splošno znano - mislim, da vsem nam, vladi bi moralo toliko bolj. Če so druga sodišča po ostalih republikah bivše Jugoslavije znala zaščititi javni interes svojih držav, naša sodišča pa so bila bolj papežka od papeža, potem ne bom več diskutiral. Vendar, očitno je temu tako, praktično so navodila, kdo vse to vodi, da si lahko tudi zastavimo vprašanje.
Drugo pa, moje vprašanje se nanaša predvsem na 15.d člen. Namreč tukaj sicer pravi, da se končajo tožbeni zahtevki, če je ta neposredno ali posredno povezan s pravnimi razmerji do subjektov nekdanje federacije. Postavljam konkretno vprašanje. Ali je mogoče, da, recimo, srbsko podjetje toži slovensko podjetje. Neposredno, v tem primeru bi slovenska sodišča ta tožbeni zahtevek zavrnila. Kako bodo ravnala slovenka sodišča v primeru, ko bo neko drugo slovensko podjetje odkupilo te terjatve od srbskega podjetja in bo v drugem koraku tožba slovensko podjetje proti slovenskemu podjetju? Ali bo tudi v tem primeru ta 15.d člen zavaroval pred tem, da se tovrstne terjatve na tak način z nekim popustom izterjajo oziroma še druga varianta: da srbska pravna oseba v Sloveniji ustanovi lastno podružnico, ki ima po ZDDL lastnost slovenske pravne osebe in na ta način s tožbo slovenskega podjetja proti slovenskemu izterja terjatev iz naslova odnosov med Slovenijo in bivšimi republikami Jugoslavije.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo besedo poslanke in poslanke? (Ne želite.) Želi morda gospod minister, odgovoriti kaj? Prosim.

MAG. MITJA GASPARI: To kar je gospod Špiletič rekel v začetnem delu, se z njim strinjam. Meni osebi, moji funkciji ni dano na tak način govoriti o sodstvu, kot je bilo tukaj rečeno s strani poslancev, ki to možnost imate.
Lahko pa si morda mislim podobno, kot si mislite sami, ampak to je privatno mnenje, ne pa mnenje v funkciji ministra za finance. Vsekakor je bilo jasno, da bi bilo s stališča strategije oziroma taktike, ki jo je omenjal predhodno gospod Hvalica, pametnejše take stvari urejati na način, kot je vprašal gospod Špiletič - in to je tudi osnova strategija, če hočete, v tej državi. Vendar se je stvar obrnila v to smer, da se so se nekatere stvari pripeljale do izvržbe. Kar pomeni, kot bi nekdo lahko rekel, da je hudič vzel šalo in da je javni interes Republike Slovenije oziroma ne samo javni, ampak tudi ves drug interes, ki ga lahko štejemo kot interes znotraj Republike Slovenije in v taki meri prizadet, da je treba odreagirati.
Zakaj je bil ta princip pri nas drugače, kot je bil v drugih državah zopet ne morem uradno komentirati in ne bi želel komentirati. Posledice so pač tiste, ki so pripeljale do tega predloga. Kako široko zastaviti take tekste zakonov, je zopet vprašanje, ki ga jaz težko komentiram na tem mestu. Mislim, da je v zakonu dane dovolj podlage, da lahko ustrezne inštance, ki se ukvarjajo s sodnimi spori, reagirajo korektno in v polni meri v zaščito interesov. Upam, da se ne bo zopet na naši strani iskalo ali pa iskali razlogi, zakaj se nekaj ne bi moglo storiti, kljub temu da zakon daje pravno podlago tistemu, ki mora odločiti, da lahko odloči, in da s tem ne krši nobenih pravil sodne in kakršnekoli druge prakse. Nisem pravnik, se opravičujem za netočno izražanje. Torej, ne gre za to, da bi sodišča imela kakršnokoli težavo, da se o tem primeru lahko odločijo. Postopki se vsi ustavljajo, izvršbe se vse ustavljajo, tudi začete, z dnevom uveljavitve zakona, ker še nobena ni bila izvršena v tem primeru na način, ki bi že pomenil odliv, odtok denarja.
S tem zakonom pa dobivajo ti organi tisto pooblastilo, ki jim omogoča, da tak postopek lahko izpeljejo, brez da bi trdila, da nimajo ustrezne pravne podlage za to, da lahko postopajo. To je morda bil argument dosedaj, da se v določenih primerih tako ni postopalo. Res pa je, da tak zakon - in mislim, da sem to dolžan povedati - verjetno pomeni neko nejevoljo na kakšni drugi strani, ki se bo izražala tudi javno. Vendar mislim, da je najprej naš interes, javni, Republike Slovenije, potem pa interes tistih, ki bodo na tak akt protestirali in bodo protestirali iz razlogov, ki jih dobro poznate. Deloma se verjetno lahko tolmačijo tudi s tistim, kar je gospod Potrč vprašal, in je omenil samo eno državo oziroma eno republiko, da je jaz ne bi ponavljal. Zakaj tam do rešitev še ni prišlo, mislim, da tudi danes ni pravi trenutek. Ministrstvo za finance je pripravilo širši material, ki govori o teh zadevah, kako in na kakšen način je možno priti - možno, ne pa sigurno - priti do dogovora tudi z Republiko Hrvaško. Celo v ustavnem zakonu je zapisano, da so možni bilateralni sukcesijski dogovori, vendar so sukcesijski dogovori vedno kompromis. Do tega trenutka kompromisa, ki bi bil tudi v interesu Republike Slovenije, še ni prišlo. Vemo pa, da je nekaj segmentov, ki so med seboj zelo povezani - da jih zopet ne omenjam, ker jih verjetno vsi poslanci dobro poznate, ko gre za republiko, za sosedo - nam je v interesu seveda ta problem čimprej rešiti. Vendar, rešiti na način, ki bo uravnoteženo obravnaval vsaj štiri ali pet vprašanj, ki so odprta na te področju. Da ne omenjam vseh odprtih vprašanj, ki so z Zvezno republiko Jugoslavijo ali pa morda z Rupubliko Bosno in Hercegovino, kjer je tudi - ali bo nekaj odprtih vprašanj - podobnih tistim, ki so s Hrvaško, pa še nekaj drugih, recimo, na področju energetike. Kjer je pa zopet problem, da cela Bosna in Hercegovina ni tako urejena, da bi se lahko pogajal samo z enim partnerjem in stvar dokončal, ampak bomo imeli najmanj dva partnerja v isti državi, s katerima bo treba te stvari urejati.
In še, ker imam besedo, samo na kratko, ker me je gospod Hvalica še enkrat opozoril, da nekako ni strategije oziroma da bo arbitraža kot nek izhod v sili. Arbitraža po mednarodnem pravu ni izhod v sili, ampak je dogovor vseh prizadetih strani, da jo sprejemajo. To se pravi, arbitraža ne more biti vsiljena; z arbitražo se morajo prizadeti strinjati, ali v primeru, recimo, Republike Hrvaške, če govorim samo o tem primeru, ali v primeru celotne sukcesije, če govorim o vseh petih naslednicah bivše SFRJ. Do sedaj seveda formalno gospod Wattes ne opravlja naloge arbitraže po mednarodnem zakonu o arbitraži, to je "Unsitralov" zakon, ki obstaja v svetu in po katerem so določena pravila, kako se arbitražna komisija, arbiter, posledice arbitraže uveljavlja in tako naprej. Ta pravila morajo partnerji seveda sprejeti, preden arbitraža formalno steče. To, kar dela gospod Wattes je usklajevanje stališč in ni še arbitraža, čeprav sem jaz prej uporabil naziv arbitraža, ker pač poskuša igrati vlogo arbitra, ki pa je formalno s strani vseh prizadetih še nima, ker morajo prizadeti to tudi formalno priznati oziroma prevzeti kot njegovo vlogo. Mislim, da bo arbitraža končni rezultat, če ne bo prišlo do drugačnega načina dogovora. Odprta so vsa vrata. Ali bo do tega dogovora res prišlo, bilateralno, multilateralno, je pa danes težko reči. Kot vidite, vsaj z nekaterimi naslednicami, je že sam dogovor, da bi se začele pogovarjati, zelo težak. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Gospod Špiletič, replika.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospodu ministru bi rekel, da je tako v rokavicah govoril o vseh zadevah, da na moja vprašanja pravzaprav nisem dobil nobenega odgovora, pa so bila dovolj konkretna vprašanja. Še vedno namreč še nismo dobili podatka, koliko je teh primerov in kako visoke so materialne posledice iz tega naslova za Republiko Slovenijo. Kajti, menim, da če so te zadeve izredno visoke, potem si je treba postaviti tudi vprašanje, zakaj pristojni organi niso pravočasno reagirali na ta pojav in tukaj je treba postaviti tudi vprašanje odgovornosti.
Drugo pa sprašujem, ali je 15. člen dovolj jasno napisan - tako kot ga berem jaz, pa tudi nisem pravnik oziroma bi prosil - da mi nekdo z vladne stani to pojasni, da bo sodišče lahko reklo, da v primeru, ko se bodo terjatve še vmes prodajale nekim slovenskim podjetjem in bo prišlo do posredne izterjave, tudi v tem primeru zaščitilo slovenski interes. Osebno ga berem na ta način, da je možno osnovni namen zakona, da se prepreči izterjava terjatev, ki jih imajo republike bivše Jugoslavije do Slovenije, s 15. členom zaobiti z načinom vmesne prodaje terjatev. Zdaj, ali slovenskih podjetij ali pa srbsko podjetje v Sloveniji ustanovi lastno podružnico in preko svojega podjetja to izterja. Če je temu tako, potem je pa zgrešen sam cilj zakona in ga je treba dodelati.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo? Če ne, zaključujem splošno razpravo in prehajamo, ker je skrajšan postopek, na drugo obravnavo - na odločanje o posameznih členih predloga zakona.
Imamo amandmaje, ki ste jih dobili z datumom 24.6.1997. Gre za amandmaje, ki so vsi k 1. členu, od č do g. Želi kdo o amandmajih razpravljati? (Ne želi.) Potem prehajamo na glasovanje. Glasujemo o vsakem amandmaju posebej. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za amandma pod številko 1? Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za prvi amandma? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma pod številko 1 sprejet.
Prehajamo na glasovanje o amandmaju številka ena k 15.d členu. Ugotovimo sklepčnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je tudi ta amandma sprejet.
Glasujemo o 15.e členu, številka ena. Ugotovimo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (48 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo h glasovanju k 15.f členu. Pod številko ena imamo dva amandmaja, prvega je vložila Vlade Republike Slovenije, drugega pa Odbor za finance. Glasujemo o prvemu. Ugotovimo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Glasujemo o amandmaju številka dva. Ugotovimo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo na odločanje o 15.g členu, številka ena, amandma je vložila Vlade Republike Slovenije. Ugotovimo sklepčnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (51 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Glasujemo o 1. členu kot celoti. Ugotovimo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 1. člen sprejet.
V razpravo dajem 2. člen, h kateremu ni bilo amandmajev. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Ugotovimo sklepčnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (55 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 2. člen sprejet.
Prehajamo na glasovanje o naslovu. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (53 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo naslov zakona sprejeli.
Prehajamo v tretjo obravnavo. Nobenih amandmajev nismo dobili. Gospod minister? Gospod državni sekretar Šrot.

BOJAN ŠROT: Gospod predsedujoči, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Rad bi odgovoril gospodu Špiletiču na njegovo vprašanje, če ta zakon zadeva tudi terjatve, ki jih bodo tuje pravne osebe, naslednice bivše SFRJ uveljavile oziroma naprej prenesle na slovenske pravne osebe in potem uveljavljale v sodnih postopkih pred našimi sodišči.
Ravno to določa 15.d člen, ki pravi, da se tožbeni zahtevek nanaša posredno ali pa neposredno na pravna razmerja z bivšimi subjekti federacije.
Rad bi opozoril še na to, da ta zakon ne določa načina meritornega odločanja sodišč, ampak se postopki zgolj prekinejo oziroma odložijo.
Kdaj bo pa šlo - vsebinsko vprašanje, kdaj bo šlo za takšna pravna razmerja, je pa določeno v 15.g členu, ki določa, da sodišče po uradni dolžnosti predhodno pridobi mnenje sklada, ki je potem podlaga za odločitev. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Amandmajev nimamo. Prehajamo na odločanje o zakonu v celoti. Gospod Baškovič, je potrebna kakšna uskladitev? (Ni potrebna.) Hvala. Gospod Špiletič, saj smo zaključili razpravo! Če je kaj... No, prosim, namreč rekli smo, da vsi podpiramo ta zakon in mislim, da v tem smislu tudi... Prav, prosim.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Glede na to, o čemer sem razpravljal, mislim, da bi morda zadeva lahko izboljšala, če bi v 15.č členu dodali besedo "Republiki Sloveniji ali...". Namreč, člen bi se glasil tako: "Če zoper osebe, ki imajo sedež ali stalno bivališče v Republiki Sloveniji, teče pravdni ali izvršilni postopek, tožeča stranka pa ima sedež ali bivališče v eni od republik bivše SFRJ," in tako naprej. Zdaj, "v eni od republik", da tukaj dodamo "v Republiki Sloveniji ali eni od republik bivše SFRJ". Mislim, da pa ta zadeva izključi vsaj delno to možnost, o kateri sem prej razpravljal.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Vlada se s tem strinja. Boste dali amandma ali pa je to že amandma? Boste dali amandma! Gospod minister.

MAG. MITJA GASPARI: Hvala lepa. Mi podpiramo to, kar je gospod Špiletič predlagal, in bi predlagal, da se to upošteva pri končnem tekstu zakona kot redakcijski popravek teksta. Je to mogoče? (Ne.) Ni mogoče. Potem bomo pa vložili takoj zdaj to dopolnilno.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim. Prekinjamo sejo za 10 minut, to se pravi, pet minut do 13.00 ure nadaljujemo.

(Seja je bila prekinjena ob 12.45 uri in se je nadaljevala ob 13.15 uri.)

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice poslanci, našo sejo nadaljujemo. Ugotovimo sklepčnost! (57 prisotnih.) Ugotavljam, da smo sklepčni.
Dobili smo amandma, ki ga v celoti preberem. Amandma Socialdemokratske stranke: Prvi odstavek 15.č člen se spremeni, tako da se glasi: "Če zoper osebe, ki imajo sedež ali stalno bivališče v Republiki Sloveniji, teče pravdni ali izvršilni postopek, tožeča stranka ali upnik pa ima sedež ali bivališče v Republiki Sloveniji ali v eni od republik bivše SFRJ ali v drugi državi in je terjatev pridobila s pravnim poslom ali na podlagi pravnomočne sodne odločbe, sodišče po uradni dolžnosti pravdni postopek prekine oziroma izvršbo odloži."
Želi kdo razpravljati o tem amandmaju? (Ne želi.) Prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (58 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Dajem na glasovanje zakon v celoti. Ugotovimo sklepčnost!
(59 prisotnih.)
Kdo je za zakon v celoti? (59 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog zakona v celoti sprejet.

S tem zaključujem to točko dnevnega reda in tudi izredno sejo Državnega zbora. Nadaljujemo ob 15. uri s 6. redno sejo.

(Izredna seja je bila končana 26. junija 1997 ob 13.17 uri.)

Zadnja sprememba: 10/06/1997
Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej