Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.11 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 41. izredno sejo državnega zbora, ki sem jo sklical na podlagi prvega in drugega odstavka 51. in 54. člena poslovnika državnega zbora.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: dr. Franc Zagožen, Franc Potočnik, Miroslav Luci, dr. Helena Hren-Vencelj za pričetek seje - vendar gospa dr. Helena Hren-Vencelj sedi na svojem poslanskem sedežu, Polonca Dobrajc, Eda Okretič-Salmič, Zmago Jelinčič in Pavel Rupar.
Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani. Navzočih je 79 poslank in poslancev; državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predsednika vlade Republike Slovenije, dr. Janeza Drnovška ter druge člane vlade, guvernerja Banke Slovenije, dr. Franceta Arharja, generalnega direktorja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gospoda Janeza Prijatelja, generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, gospoda Franca Koširja, in predstavnika urada predsednika republike, predstavnika računskega sodišča Republike Slovenije, predstavnika ustavnega sodišča, predstavnika urada varuha človekovih pravic Republike Slovenije in predstavnika državnega sveta Republike Slovenije. Vse lepo pozdravljam!
Prehajamo na določitev dnevnega reda 41. izredne seje državnega zbora. Prejeli ste ga s sklicem 20. oktobra 1999. Najprej prehajamo na predloge za umik.Ali želi v zvezi s tem kdo besedo? (Ne želi.)
Prehajamo na predlog za širitev dnevnega reda. Državni svet Republike Slovenije je na seji 22. oktobra letos sprejel sklep, naj državni zbor ponovno odloča o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija. Zato predlagam zboru, da dnevni red te seje razširi s ponovnim glasovanjem o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija. Ali želi predstavnik predlagateljev predloga zakona besedo? (Ne želi.) Ali želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Predlog je, da se razširi izredna seja s ponovnim glasovanjem o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija. Prosim, da se umirite in poslušate. Ali želite besedo predstavniki poslanskih skupin, da se ta točka uvrsti na to izredno sejo?
Ker ni razprave, predlagatelj sem pa sam, zaključujem razpravo in dajem na glasovanje predlog za razširitev dnevnega reda s ponovnim odločanjem o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija. Ugotovimo prisotnost! (76 prisotnih.)
Kdo je za predlagano razširitev? (64 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog za razširitev dnevnega reda sprejet; državni zbor bo navedeni zakon obravnaval kot 1. točko dnevnega reda.
Drugih predlogov za širitev dnevnega reda nismo prejeli. Ali želi s tem v zvezi kdo besedo? (Ne želi.)
Na glasovanje dajem predlagani dnevni red s pravkar sprejeto razširitvijo. Ugotavljamo prisotnost! (76 prisotnih.)
Kdo je za predlagani dnevni red? (64 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlagani dnevni red sprejet.
Državni zbor bo 41. izredno sejo tudi danes zaključil. Imamo dve točki dnevnega reda in mislim, da dnevni red omogoča, da danes tudi končamo to izredno sejo in potem jutri ob 10.00 uri nadaljujemo 16. redno sejo.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O RADIOTELEVIZIJI SLOVENIJA. Državni svet Republike Slovenije je na 44. seji, dne 21. oktobra 1999 sklenil, da na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena ustave Republike Slovenije zahteva od državnega zbora, da ponovno odloča o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija. Ali želi predstavnik državnega sveta obrazložiti zahtevo sveta? Želi. Besedo ima državni svetnik, mag. Dušan Semolič.
MAG. DUŠAN SEMOLIČ: Spoštovane poslanke in poslanci! Najprej hvala lepa za povabilo in možnost, da kot predstavnik državnega sveta spregovorim besedo dve kot popotnico ponovnemu odločanju o omenjenem zakonu.
V državnem svetu smo se zavedali problema, ki je nastal z odločitvijo ustavnega sodišča, in smo tudi razumeli skrb poslancev, da tik pred zdajci rešijo gmotni položaj RTV Slovenija. Toda ti dobri nameni poslancev ne morejo biti alibi za tisto, kar se je zgodilo s tem, ko je bil sprejet amandma, ki je posegel v notranje odnose, ko je soglasje zamenjal za mnenje pri sprejemanju odločitev okoli odgovornih urednikov. Prav okoli tega vprašanja in zaradi tega problema se je državni svet odločil, da vam predlaga v ponovno odločanje ta zakon.
Pravzaprav sta vodila državni svet dva temeljna razloga za ta predlog. Najprej, da ni prav nikakršnega razloga po našem trdnem prepričanju, da se znižajo pravice na področju soupravljanja v tej ustanovi. V Evropi se v bistvu dogaja drug trend, da se standard teh pravic povečuje. Ni se potrebno bati novinarjev, ni se potrebno bati zaposlenih v tej instituciji in vredno je ohraniti dosedanji nivo soupravljavskih pravic.
Drugi razlog, ki je bil v ospredju tudi v razpravi na državnem svetu, je v naslednjem: Slovenija je vendarle demokratična država in za to našo demokracijo - takšno kakršno pač imamo, želimo jo pa še izboljšati - je sila pomemben nadzor, javni nadzor nad zakonodajno, sodno in izvršilno oblastjo. Za dosego tega cilja je seveda sila pomembno, da imamo svobodo tiska in RTV, ki pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. In prav svoboda novinarja, avtonomija novinarja je pri tem ključnega, osnovnega pomena. Po našem prepričanju - pri čemer seveda moram reči, da so v državnem svetu prevladovala tudi nasprotna stališča, toda govorim o večinskem stališču, ki je dobilo podporo večine državnih svetnikov - je zakon šel oziroma so stranke šle, ko so sprejele to, vendarle predaleč, ob tudi spoštovanju njihove legitimne pravice za uveljavljanje svojih interesov v RTV. Namreč ta problem, ki je lahko legitimen, se bi moral vendarle reševati drugače. Po našem trdnem prepričanju z iskanjem nekega modela odločanja, ki bi vendarle silil h kompromisu, zavaroval različne interese, ne pa v bistvu šel v prevlado, absolutno prevlado enega nad drugim. Teh kompromisov ta amandma ne omogoča, bi bilo pa vredno se potruditi in doseči drug model, ki bi preprečil konflikt, ki je nastal s sprejetjem tega amandmaja. Skratka, po našem trdnem prepričanju je, če bo ta zakon v tistem členu sprejet, v tej amandmajski obliki, svoboda javnega obveščanja ogrožena. To so bili v kratkem razlogi, ki so državni svet vodili k temu, da vam predlaga, da ponovno razmislite in ponovno odločate o spornem zakonu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala mag. Dušanu Semoliču, državnemu svetniku, ki je predstavil oziroma obrazložil zahtevo državnega sveta. Ali želi besedo predstavnik predlagateljev zakona? (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Zahtevo je obravnaval odbor za kulturo, šolstvo in šport kot matično delovno telo. Prosim poročevalca odbora, da predstavi mnenje. Besedo ima predsednik odbora, Janez Mežan.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni, poslanke in poslanci, predstavniki vlade in ostali, tudi v mojem imenu! Odbor za kulturo, šolstvo in šport je zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o radioteleviziji na zahtevo državnega sveta Republike Slovenije za ponovno odločanje obravnaval na 10. izredni seji danes ob 12.00 uri. Poročevalec državnega sveta, mag. Semolič, je menil, da obstajata predvsem dva temeljna razloga, da se zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV Slovenija ob ponovnem odločanju ne sprejme.
Prvi razlog je v tem, da se zaščiti nivo soupravljanja, saj ni razloga, da se pravice zmanjšujejo, tudi v primerjavi z evropskimi standardi na področju soupravljanja. Za vsako demokracijo je pomemben javni nadzor nad zakonodajno in izvršno oblastjo, svobodni novinar pa je predpogoj za dosego tega cilja. S sprejetjem določila v 8. členu zakona pa je prizadet interes in položaj novinarjev, svoboda javnega obveščanja pa je s tem ogrožena.
Predstavnik predlagateljev zakona, poslanec Anton Anderlič, je poudaril, da so bili razlogi za sprejem zakona predvsem v tem, da se na podlagi odločbe ustavnega sodišča zagotovi izvajanje financiranja javnega zavoda RTV Slovenija, saj bi bilo nemogoče iz državnega proračuna zagotoviti izpadla sredstva, ki jih zavod potrebuje za nemoteno poslovanje. Glede na to, da so v svetu RTV Slovenija v večini predstavniki civilne družbe - od 25 članov sveta je samo 5 članov, ki jih predlaga državni zbor Republike Slovenije - je možno soglasje pri imenovanju urednikov zamenjati z mnenjem. S tem pa se, po njegovem mnenju, demokratičnost pri odločanju ne bo zmanjšala in vpliv politike na uredniško politiko ne bo večji. Takšno prakso, po njegovem mnenju, pozna tudi večina držav v Evropi.
V razpravi so bila mnenja glede razlogov za zahtevo državnega sveta Republike Slovenije deljena. Eni so menili, da je treba zakon v državnem zboru ponovno sprejeti in s tem omogočiti redno financiranje Radiotelevizije Slovenija. Drugi pa so menili, da je mnenje državnega sveta Republike Slovenije tako pomembno, da bi veljalo zakon ob ponovnem odločanju zavrniti, za redno financiranje pa vložiti nov zakon po skrajšanem postopku, ki bi urejal le zadeve, povezane z odločbo ustavnega sodišča.
Po končani obravnavi zahteve državnega sveta Republike Slovenije za ponovno odločanje o zakonu je odbor za kulturo, šolstvo in šport sprejel, 6 za, 5 proti, naslednji sklep: Odbor za kulturo, šolstvo in šport predlaga državnemu zboru Republike Slovenije, da ob ponovnem odločanju o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija zakon sprejme. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Mežanu, ki je predstavil mnenje matičnega delovnega telesa.
Prehajamo na glasovanje. Ob tem vas želim opozoriti, da mora pri ponovnem odločanju, skladno z drugim odstavkom 91. člena ustave, za sprejem navedenega zakona glasovati večina poslancev zbora, to se pravi 46 ali več poslancev.
Svoj glas bo obrazložil gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Lep pozdrav, spoštovane kolegice in kolegi, gospod predsednik! Pri ponovnem odločanju o tem zakonu bom glasoval proti temu zakonu, predvsem iz razloga, ker se je v zakon vnesla ukinitev soglasja kolektiva uredništva k izbiri urednika.
Pri današnji stopnji demokracije v slovenski družbi in v medijskem prostoru je soglasje kolektiva eden od ali edini delni garant za uravnoteženo nevtralno poročanje javnega zavoda, se pravi televizije in radia. Če bomo odpravili to soglasje, smo na poti k ponovni uveljavitvi medijskega enoumja.
Paralelo pa vlečem tudi s tem, da bi nekateri v tem državnem zboru radi ukinili tudi repliko, kar pa je uvedba političnega enoumja v tem parlamentu. Ni čudno, da je do obeh dveh takih pobud in takih zahtev in takih rešitev prišlo koordinirano v istem času. Popolnoma se strinjam tudi z mnenjem izvršilnega odbora društva novinarjev, ki pravi, "ob zamenjavi soglasja z mnenjem se zakonodajalec sklicuje na evropsko ureditev, ki pa ima opravka z drugačno demokratično tradicijo in politično kulturo in se ne ubada s političnim podtalnim prerivanjem." To je ključno. Tu ste nekateri utemeljevali, tisti, ki so večno propagirali samoupravljanje, da je to sedaj nadaljevanje samoupravljanja. V tem slučaju je to korektiv. Tako kot se ni mogoče glede poslovnika sklicevati na razvite parlamentarne demokracije in njihove zglede, ker mi te stopnje še nismo dosegli, žal zaradi 50-letnega političnega enoumja, tako tudi tu ne moremo ukiniti instituta, ki še kako vpliva na korektnost, nevtralnost, možnost poročanja novinarjev. Da je ta pritisk že prisoten, sem se v prejšnjem tednu prepričal, da so novinarji očitno že pod pritiskom. Tako kot je bilo na radiu poročano z odbora za kmetijstvo, pomeni, da so se nekateri že predali.
Upam, da se bo ta državni zbor ob ponovnem odločanju ponovno zavzel za demokracijo, za pluralnost v medijih, ki je v Sloveniji nimamo, in se je treba zahvaliti televiziji, da je na nekem nivoju, da se tam novinarju trudijo, da je poročanje tako in drugačno.
Zato vas, poslanke in poslanci kolegi, pozivam, da se zavedate te odgovornosti za demokracijo v Sloveniji. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa za vašo predstavitev mnenja. Svoje stališče oziroma predstavitev mnenja, gospod Petan, oziroma poslovniška določba, obrazložitev glasu. Za njim dr. Ribičič.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo, gospod predsednik. Svojega glasu nikakor ne morem dati za tak zakon, ki tako drastično omejuje pravice zaposlenih. V tem primeru je to na RTV in dejansko pomeni popoln nadzor vladajoče večine, vladajoče politike na kadrovsko in seveda s tem tudi - verjetno je to vsem jasno - na programsko politiko javnega medija, za katerega pa vemo, da RTV je; o tem verjetno ni treba izgubljati besed. Pomeni neko popolno podreditev javnega medija, ki je še eden redkih, prav gotovo je pa eden najpomembnejših javnih medijev. V bistvu takšna vsebina pomeni vračanje v čase nekega enoumja ali pa, če je mogoče to prehud izraz za koga, v čase popolnega poenotenja pogledov na dogodke doma in v svetu in pa seveda, kar je tudi pomembno, na odzive na te dogodke. V bistvu to pomeni pranje možganov, ko se prikazuje resnica, ki je všečna pač tisti večini, ki je vladajoča.
In naj mi bo dovoljeno, da mi ne bo kdo očital, da govorim na pamet, pavšalno, na konkretnem primeru, ki smo mu priča v tem zadnjem času, da tudi tako podkrepim svoj glas, kako se bom odločil v primeru ponovnega glasovanja o tem zakonu. Gre za našo pripravljenost za vstop v Evropsko unijo in doma lahko od vladnih predstavnikov poslušamo, kako smo najboljši, najbolj pripravljeni od vseh kandidatov, kandidatk za vstop v Evropsko unijo, stvarnost pa je očitno precej drugačna. Celo več, evropska inšpekcija je ugotovila celo vrsto napak v določenem sistemu, to je v sistemu klavnic in pa seveda v naših predpisih in celo zagrozila z embargom. Šele takrat se marsikdo zgane, ampak zamislite se, v naši vladi še marsikdo zdaj trdi, da je čisto vse v redu. Zdaj si pa zamislite, da bi bili vsi javni mediji pod vplivom vlade, ki bi nastavljala svoje ključne može, kako bi ta zadeva izgledala. Verjetno komentar ni potreben, kajti te stvari dobro poznamo, nismo se jih še popolnoma znebili in miselne vzorce še kar naprej vlečemo. In ta zakon je ravno eden od dobrih primerov teh miselnih vzorcev še od prej.
Menim, da ne bom popolnoma nič pretiraval, če rečem, da je ta zakon, takšen kot je bil sprejet, tipičen primer stanja političnega duha pri nas, odlašanje tistih nujnih zadev do časovne stiske, nato pa se doda tisti res nujni potrebni zadevi nek političen vsadek, s katerim v bistvu uničimo to nujno dobro in pa seveda potrebno stvar, ki jo moramo rešiti. Ampak to naredimo tako, kot sem omenil. Zato ponovno ponavljam, da je takšen zakon, kot je bil sprejet, državni udar na javno televizijo in če hočete tudi na demokracijo, zato takšnega zakona ne morem sprejeti in se mi zdi, da je škodljiv za demokracijo in pa preveč nas spominja na tiste stare čase, zato takšnega zakona ne morem podpreti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Obrazložitev glasu, dr. Ribičič, za njim gospod Pukšič.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi! Preden povem, kako bom glasoval, kar je moja dolžnost, ker sem prosil za obrazložitev glasu, bi rad povedal misel, za katero želim, da bi ji vsi prisluhnili, ne glede na to, ali boste glasovali za ali proti zakonu.
Že dolga leta si prizadevam, skupaj s kolegom Potrčem in tudi drugimi iz poslanske skupine ter nekaterimi drugimi, ki me podpirajo, da bi bilo odločanje o vetu državnega sveta drugačno, kot je sedaj, da bi bilo možno odločati posebej o tistem vprašanju, zaradi katerega državni svet postavi zahtevo po ponovnem odločanju v državnem zboru. Tokrat se še posebej jasno kaže, da ima to moje prizadevanje neko logiko - to je logika, da bi posebej odločali o spornem vprašanju in da ne bi tu mešali dveh vprašanj, celote zakona, njegove primernosti z nekim posebnim vprašanjem, ki je sporno vprašanje. Vse skupaj, ki ste v teh letih nasprotovali tej spremembi z utemeljitvijo, da preveč krepi vlogo državnega sveta, bi prosil, da še enkrat razmislite o svojem stališču. Namreč, mi sami s kvalificirano, zelo veliko večino, z navadno, absolutno večino bomo odločali o tem, ali se kaj spremeni v zakonu ali ne. O tem ne bo odločal državni svet. Zaradi tega bi bilo veliko lažje odločati o takem vprašanju, če se, kot v tem konkretnem primeru, ne bi povezovalo z drugim vprašanjem, vprašanjem gmotnega položaja zavoda, o katerem govorimo.
Naj sedaj še povem, kako bom glasoval. Naša poslanska skupina in sam ne bom mogel podpreti danes tega zakona, iz razlogov, ki smo jih navedli že v razpravi, in iz razlogov, ki so zelo primerno prišli do izraza tudi v utemeljitvah državnega sveta. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, dr. Ribičič. Prvi del vaše obrazložitve ni bil povezan, je bil poslovniške narave, in prosim za korektnost, to ni sestavni del obrazložitve. Ne želim vam dati besede, da ne bo nepotrebnega zapleta, dr. Ribičič. Tega niste naredili prvič; ne dajem vam besede, dr. Ribičič. Hvala lepa. Dr. Ribičič pravi, da je bil tudi prvi del njegove razprave argument, zakaj ne bo glasoval za zakon.
Besedo ima kolega Pukšič, ki bo obrazložil svoj glas, za njim dr. Jože Zagožen.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Poslanke in poslanci! Tudi sam tega zakona ne bom podprl. Danes je bilo na odboru za kulturo, šolstvo in šport dovolj jasno prezentirano in razloženo, da ob interpelaciji dajejo delavci oziroma novinarji soglasje, ima direktor še vedno možnost se odločiti, ali bo z negativnim ali pozitivnim soglasjem predlagal svetu zavoda, da takšnega odgovornega urednika potrdi ali ne potrdi. Še vedno ima svet zavoda možnost, čeprav je dobil predlog z negativnim soglasjem, se odločiti, ali bo takšnega odgovornega urednika imenoval ali ne. To pomeni, ne vidim nobenega razloga, da bi se v tej točki moral zakon spreminjati.
Skrb vzbujajoče je bilo prebiranje člankov zadnjih nekaj dni, kjer se je resnično izkazal nekako gnev in bojazen novinarjev, ali in kako bodo še sploh lahko v bodoče poročali. Da pa je očitno nekomu prišlo na misel s tako spremembo zakona, pa je lahko tudi razlog, čeprav poznim pa vendar poročanjem še takrat, ko je zadeva prišla na delovna telesa tudi v državnem zboru, o delovanju posameznih ministrstev in o kršitvah ter nepojmljivem zapravljanju davkoplačevalskega denarja.
Nazadnje, gospe in gospodje! Ne bom zakona podprl, zato, ker se je dogodilo, da novinar ali novinarka, ki je želela narediti intervju - res je, da je bilo to približno 2 meseca pred lokalnimi volitvami, da sem korekten; za poslanca se takrat ni vedelo, ali bo kandidiral ali ne na občinskem nivoju - je dobila direktivo iz Ljubljane od odgovornega urednika, da s tem poslancem pa že ne bo delala intervjuja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, kolega Pukšič. Svoj glas bo obrazložil dr. Jože Zagožen. Za njim Jože Jagodnik.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik! Drage kolegice in kolegi!
Skorajda bi bil v stanju, da razumem tiste, ki pravijo, "kaj bodo zaposleni soodločali, saj to je samoupravljanje, to je navadna zmeda." Podobna mnenja so bila pred mnogo leti tudi v koroporacijah v Zahodni Evropi, ko so se odločali o participaciji zaposlenih pri upravljanju, nakar je participacija postala splošno sprejeta sodobna evropska norma. Tudi v nekaterih naših podjetjih so se novi lastniki sprva bali, kaj bo sedaj, če bodo zaposleni imeli besedo. Vendar se je kasneje izkazalo, da se kolektiv obnaša mnogo bolj odgovorno, če soodloča tudi pri upravljanju. Posebej še v tem kolektivu, kjer je dostikrat še vedno pri naših medijih poleg cenzure, take ali drugačne, opaziti tudi elemente avtocenzure. V takih pogojih je po moji oceni mnogo bolje, da tudi kolektiv prevzame svoj del odgovornosti in da eventualne slabosti, ki iz tega izhajajo, ne bodo tako velike, da bi to odtehtale.
Po drugi strani pa, če pogledamo sestavo tega organa, vidimo, da so tako ali drugače vsi, razen zaposlenih, na nek način postavljeni ali vplivani oziroma je ta postavitev vplivana od politike. Se pravi, na nek način bi to pomenilo tudi depolitizacijo in profesionalizacijo tega medija, zato bom podprl to, da zaposleni tudi soodločajo pri vodenju RTV hiše. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jožef Jagodnik.
JOŽEF JAGODNIK: Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki vlade in drugi gostje! V Sloveniji je nekaj več kot tisoč novinarjev. Zanje - za nas, pravzaprav - velja zakon o javnih glasilih, za RTV velja poseben zakon. RTV-jevski in televizijski novinarji predstavljajo desetino od te številke in samo zanje velja ta poseben institut soglasja, za devet desetin slovenskih novinarjev, za skoraj tisoč slovenskih novinarjev ta institut ne velja; lahko povedo svoje mnenje v vseh drugih medijih, razen v RTV. V RTV imamo pravzaprav institut dvojnega soglasja: prvo soglasje znotraj za imenovanje odgovornih urednikov, znotraj kolektiva, in drugo, soupravljanje s soupravljalsko pravico, ki ga lahko delavci RTV uveljavljajo skozi tričlansko zastopstvo v svetu RTV. Torej, gre za dvojni mehanizem. V primeru, da bi se spremenila sestava sveta, bi z največjim veseljem podprl soglasje, ker pa sestava sveta ostaja takšna, kot je, torej tudi s tremi člani kolektiva RTV - predstavnika tehnike, kulture in programa - je to soglasje po mojem osebnem mnenju nepotrebno.
Zelo mi je žal, da iz te hiše ne prihaja enotno mnenje, kako in kaj; vodstvo zagovarja eno, sindikat televizijskih novinarjev zagovarja drugo, medtem ko je velika večina zelo pasivna do tega vprašanja. Svet RTV je imenoval v zadnjem obdobju, kot sem se uspel pozanimati, deset urednikov in nikoli ni bilo večjih zagat, le ob odtegnitvi enega soglasja v glasbenem programu pa je prišlo do precejšnjih nesporazumov. Mislim, da lahko kolektiv posluje tudi brez tega soglasja, o katerem sedaj poslušamo toliko utemeljitev, kot da gre za striženje demokratičnih pravic. Sindikat novinarjev je pokazal nek svoj obraz tudi pred tremi leti, ko so trije člani tega istega sindikata prihajali nazaj v RTV; ta isti sindikat ni stopil na stran teh treh članov - govorim o dveh spoštovanih kolegicah, Danici Simšič in Ljerki Bizilj, in govorim tudi o sebi. Ta isti sindikat oziroma predstavniki tega istega sindikata so celo s tem silovitim orožjem, ki so ga uporabili, preprečili ta prihod nazaj v novinarske vrste, v veliki meri preprečili.
In poglejte nazadnje, vnaprej nekatere politične stranke žugajo, da bo potrebna ustavna presoja. Tudi sam se veselim, s tem da bom glasoval v prid zakona, da vidimo, kakšna bo ustavna presoja tega zakona, ki ga danes spreminjamo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo obrazložil Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegi, kolegice! Glasoval bom seveda proti zakonu. Ne zaradi tega, ker bi nasprotoval celotnemu zakonu, ampak zgolj zaradi, bom rekel zapisnika, naj ponovim, da se s prvim delom strinjam, ampak glasoval bom proti zaradi 8. člena. Tu je treba nekaj pojasniti. Nekateri govorijo, kako bi s tem, da bi zavrnili ta zakon, sedaj prejudicirali zadevo, nastala bi pravna praznina itd. zaradi plačevanja RTV naročnin. To ni nič res. V proceduri sta kar dva zakona, eden sistemski, drugi pa bi rekel parcialni, ki je konkretno naš, ki omogočata urejevanje tega problema, takoj. Tako kot sklicujemo lahko izredne seje za marsikaj, tako se lahko skliče tudi v tem primeru izredna seja in se zadeva, če je politična volja, uredi. Torej glasoval bom proti zaradi odprave besede "soglasje", ki se nadomesti z besedo "mnenje".
Jaz osebno bom rekel tako. RTV Slovenija je mogoče v tem trenutku najbolj uravnotežen medij. Ne glede na to, da imam tudi jaz velike pripombe, na primer na RTV satiro, ki začuda biča, tepe, smeši, žali opozicijo, kar je nenavadno v parlamentarnih demokracijah, namesto torej vlado, namesto vladajočo pozicijo, in ne glede na to, da sem zelo pogosto v teh satirah, ki jo vodijo izrazito rdeči novinarji tam na RTV, tudi bi rekel žrtev le-tega in imam pač zaradi tega svoje mnenje. Ampak vse skupaj gledano pa, če postavim to, kar se da objektivno na tehtnico - niti ni treba, da je lekarniška, ampak čisto navadna vaga - bi pa rekel, da gre za najbolj uravnotežen medij. Ne nazadnje smo pred kratkim videli na RTV tudi odstotke tako imenovane kredibilnosti medijev. Nekateri so se tu, jasno, glede na pisanje, ki ga imajo, tudi zelo slabo odrezali. Eden izmed dnevnikov ima celo 3%. Ampak glede na to, da vsak ponedeljek berem nek dnevnik tam notri, je čudno, da je prišel do treh odstotkov. Počasi bo zaradi kredibilnosti verjetno zlezel na nivo zaupanja, na primer, ki ga ima DeSUS v politiki, nekaj manj kot 1%. Tudi to lahko pričakujemo.
Kakorkoli že. Glasoval bom proti in še enkrat povem, ni razlogov za paniko zaradi pravne praznine. Vse je možno z dvema zakonskima predlogoma, ki sta v proceduri, rešiti v relativno kratkem času. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo obrazložil Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Osebno pa tudi moja poslanska kolegica in kolegi bomo glasovali proti temu zakonu in bomo podprli veto državnega sveta. Nam se zdi sporno tako tisto, kar je temeljno v tem zakonu, se pravi pobiranje RTV naročnine, vezano na odjemno mesto elektrike - kar je po besedah predstavnice vlade, ki je govorila na matičnem delovnem telesu, turški primer; se pravi, se tukaj zgledujemo po Turčiji - še posebej pa je sporno ukinjanje soglasja k imenovanju nekaterih urednikov.
Glasoval bom proti tudi zato, ker sploh ni bilo razprave o tem. Ta zakon oziroma to dopolnilo je bilo predlagano tik pred zdajci, ne na podlagi nekih vsebinskih razprav - če bi bile prej vsebinske razprave in analize, potem bi, kot je že rekel prej kolega Hvalica, lahko videli, da je nacionalna RTV oziroma televizija najbolj kredibilen medij v Sloveniji. Spreminjajte stvari tam, kjer niso kredibilne, ne pa tam, kjer ima večina javnosti pozitivne izkušnje in odnos. Ni nikakršnih vsebinskih razlogov za to, šlo je za neko "by pass" akcijo, tik pred zdajci.
Z Evropo ste opravičevali uvedbo tega soglasja v zakon in sedaj z Evropo opravičujete ukinitev tega soglasja, kar je smešno. Združenje evropskih nacionalnih televizij je namreč priporočilo vsem svojim članicam, naj ta institut vključijo v svojo nacionalno zakonodajo. O tem, kaj je evropsko v Sloveniji, se ne odloča tukaj, ampak najbrž izven te države, v tako imenovani Evropi in tam je to soglasje sprejeto kot nekaj pozitivnega. Kot priporočilo tudi ostalim.
Nacionalnega zavoda oziroma nacionalne RTV ni možno enačiti z drugimi mediji, ki so olastninjeni in so v privatni lasti, s komercialno televizijo, kot je POP TV, kjer so lastniki točno določeni - ni to javnost, ni to nacionalni interes - niti z delom dnevnikov ali drugimi časopisi, kjer je lastniška struktura tudi jasna. Imajo svoje nadzorne svete, ki imenujejo uprave in tako dalje.
Prav tako seveda uredniških mest, ne samo na televiziji, ampak v kateremkoli mediju, ni možno enačiti s poslovodno funkcijo. Urednik v mediju ni isto kot poslovodja v Intersparu. Teh preslikav tukaj ni možno delati. To je nacionalni zavod, ki opravlja stvari, ki morajo biti v nacionalnem interesu. To, kar se pa zdaj dela z ukinitvijo tega soglasja, pa je spreminjanje nacionalne institucije v državno ali v oblastno. Svet RTV je bolj kot ne preslikava aktualne politike, oblastne politike in prek tega se seveda potem tudi program oziroma vsebina zavoda spreminja v oblasti všečno zadevo. To soglasje je sicer šibka, vendar pa v tem trenutku edina obramba pred to spremembo.
Z ukinitvijo tega soglasja v Sloveniji demokratične standarde znižujemo in ne zvišujemo. To je popolnoma jasno. S takšnim ravnanjem se pospešuje nekaj, čemur je v poročilu State Department, no o stanju človekovih pravic v Sloveniji rečeno avtocenzura, kot posledica direktnega vpliva oblastne politike na nacionalne medije.
Padec tega zakona, kot je bilo že tukaj rečeno, ne pomeni nikakršne katastrofe za nacionalno RTV, ker je možno vprašanje naročnine urediti relativno hitro z zakoni, ki so že vloženi, ali z - mi kot eni od predlagateljev se tudi odpovedujemo, če je treba, vrstnemu redu - z zakonom, ki bi po skrajšanem, ne po hitrem postopku, ki omogoča amandmaje, uredil to zadevo. To je povsem jasno, da je to možno.
Se pravi, mi ne bomo podprli tega zakona, podprli bomo veto državnega sveta. Nismo za to, da se manipulira z vsem, tudi z Evropo, Evropo kot argumentom za uvedbo soglasja in zdaj kot argumentom za odpravo tega soglasja.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo obrazložil Maks Lavrinc, za njim Josip Bajc.
MAKSIMILJAN LAVRINC: Hvala gospodu predsedniku za besedo. Kolegice in kolegi! Ustvarilo se je neko javno mnenje oziroma splošno mnenje, da se danes pravzaprav odločamo samo o tem, ali bomo novinarjem vzeli neko pravico, ki jo imajo sedaj, oziroma še bolj poenostavljeno rečeno, kakor sem slišal danes na razstavi INFOS, ko sem srečal nekega novinarja - torej več nas je bilo iz naše poslanske skupine in se je obregnil ob nas, "no, vidiš, tile nam bodo pa sedaj urednike postavljali." Torej, v javnosti se je ustvaril vtis, ki je lažen, neresničen in kdorkoli si vzame čas in prebere in upam, da se bo kdo od vas tudi potrudil, da to naredi na glas, da prebere 20. člen veljavnega zakona o RTV Slovenija, bo povsem jasno, da svet RTV Slovenija pač ni politično telo, ampak ga sestavljajo ljudje, ki so zakoniti predstavniki nekih sredin.
In zakaj mislim, da je treba zakon podpreti? Zato, ker pri nas v 44. členu ustave piše, da imamo državljani pravico sodelovati pri upravljanju javnih zadev, in sicer neposredno ali po izvoljenih predstavnikih. Osebno sem prepričan, da skupina novinarjev v uredništvu niso predstavniki izvoljenih, je samo nekaj neposrednih, tistih, ki lahko na to vplivajo, imajo pa pravico po neki nelogični določbi, da odločajo o tem, kaj bomo Slovenci smeli slišati in česa ne smemo slišati. Povsem razumljivo in legitimno se mi zdi, da se za pridobljeno prvico borijo novinarji, težko pa razumem avtorje takšnih idej, kot da je treba televizijo podržaviti, kot da so novinarji na RTV Slovenija odpeli oziroma odplesali svoj labodji spev, takrat ko po mnenju nekaterih veljakov Demosa niso poročali tako, kot bi si oni to želeli, s prve seje tega parlamenta. Torej, tudi novinarji so, po mojem, samo ljudje, zato je povsem normalno, da so jim nekatere stranke bližje kot druge, da pa pri nas včasih celo nekateri gredo čez mejo dobrega okusa pri poročanju in, bom rekel, da dajo toliko te svoje osebne note - ali je to zdaj ta pozitivna ali pa negativna - kot mržnja do tistega, ki je tu ali pa ki je drugje kaj počel, ko to javljajo, da to presega nekaj, kar je, po mojem mnenju, profesionalno korektno, in zato jim prav tako ni zaupati.
In še nekaj je. Če ohranimo takšno stanje, potem ohranjamo situacijo, ko zunanji kandidati za urednike nimajo prave možnosti, da pridejo. Zakaj? če bi bil sam, recimo, urednik, sem prepričan, da bi z dobrimi termini posameznim novinarjem, mnenjskim vodjem, z dobrimi dodatki k plači, o čemer seveda tudi odločajo, in, skratka, z izbiro že teh, kdo bo sodeloval v mojem uredništvu, sebi zagotovil prijetno prednost ali pa bogato prednost v primerjavi s tistimi, ki bi se na razpis javili od zunaj. Torej, če ohranjamo takšno določbo, kot je bila sedaj, potem ohranjamo predvsem "status quo", ne pa tega, kar se želi vsiliti v teh javnih diskusijah, to pa je torej, ali podržavljamo ta edini javni medij ali ne. Še to bom rekel, da bi me veselila bolj razmišljanja v to smer, da je treba razpravljati o svetu RTV, o popravku sestave sveta RTV, in sicer, če smo res tako srčno zagovorniki depolitizacije, potem preprosto ukinimo še tistih pet, ki jih politika tja notri izvoli, in dajmo raje tja, recimo, uveljavljene ekonomiste - navsezadnje se problemi RTV ves čas sučejo okrog denarja.
No, in povsem za konec bom rekel, da me predvsem skrbi to, da mnoga cela nova naselja ne plačujejo članarine - v Kamniku imamo primer, kjer pravimo, "domačini novega Beverly Hillsa", kjer niti eden ne plačuje RTV naročnine... (Opozorilni znak za konec.) Bom takoj končal. Mislim, da je skrajni čas, da se temu naredi konec; in ker ni mogoče vsega obesiti proračunu, je po mojem mnenju ta solucija, kot je sedaj sprejeta, torej s prispevkom, edina prava. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo obrazložil Josip Bajc, za njim Lojze Peterle.
JOSIP BAJC: Gospod predsednik, kolegice in kolegi, predstavniki vlade! Jaz upam, da smo danes, ko smo prišli na sejo, da smo si prebrali določbe nekaterih členov zakona o radioteleviziji in dovolil si bom nekatere odstavke oziroma člene prebrati.
V 20. členu veljavnega zakona o RTV piše naslednje: "Odgovornega urednika programa imenuje in razrešuje Svet RTV Slovenije na podlagi javnega razpisa in na predlog direktorja radijskih programov oziroma direktorja televizijskih programov po poprejšnjem soglasju", to soglasje smo z amandmajem spremenili v mnenje, "predstavništva zaposlenih v uredništvu, katerega delo vodi odgovorni urednik." In naprej, šesti odstavek: "Sestavo in način imenovanja predstavništva in njegove pristojnosti določi statut." Toliko okrog načina, kako se imenuje odgovorni urednik, se pravi odgovornega urednika imenuje svet.
Zdaj bi pa dopolnil tisto, kar je kolega Jagodnik povedal. Povedal je o nekaterih članih oziroma sestavo sveta. Rečeno je bilo, da jih je 25, od tega jih je 5 iz politike, dejansko iz politike, potem en predstavnik narodnih skupnosti Italijanov, živečih v Sloveniji, en predstavnik Madžarov, živečih v Sloveniji, enega imenujeta univerzi, enega slovenska akademija znanosti in umetnosti, enega društvo slovenskih filmskih delavcev, enega društvo slovenskih glasbenikov, društvo slovenskih skladateljev, enega društvo slovenskih pisateljev itn., enega zveza kulturnih organizacij Slovenije, enega društvo novinarjev Slovenije, se pravi je še eden od novinarjev, potem enega svet invalidskih organizacij Slovenije, enega zveza športnih organizacij Slovenije, enega združenje delodajalcev Slovenije, enega zadružna zveza in kmečka zveza, enega koordinacijski odbor organizacij in strank upokojencev Slovenije, enega reprezentativni sindikat kot organizacija delojemalcev, se pravi še en zaposleni, to ste že dva, enega mladinski svet, zveze prijateljev mladine, enega verske skupnosti v Sloveniji in tri člane izvolijo izmed sebe zaposleni v RTV. Se pravi v svetu zavoda, ki imenuje tega direktorja, je najmanj 5 zaposlenih iz te hiše, govorimo pa o politizaciji pri odločanju imenovanja direktorja, konkretno odgovornega urednika programov. Zato tega predloga ne morem sprejeti, državnega sveta, in bom podprl zakon. Pa še iz enega dodatnega razloga, to pa iz razloga, ki ga je kolega Jagodnik povedal, da nekateri verjetno od teh ljudi, ki se zavzemajo sedaj za demokracijo in za soodločanje, se pravi s soglasjem, ko je bilo o nekaterih njihovih kolegih, ki so se menda - spomnim se tistih časopisnih notic - umazali s politiko in ne vem kaj vse, ko so delovali v državnem zboru, da niso bili več vredni, da bi bili nazaj njihovi kolegi na RTV-ju.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo obrazložil Lojze Peterle.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Zakona ne bom podprl, kot prvič ne, iz dveh razlogov. Prvič, ker v njem ni zajeta možnost neposrednega obveščanja javnosti prek tretjega programa, kot je bilo predlagano, in ostaja seveda posredna pot ključna - s tem se odmikamo od evropskih, sosedskih in lahko bi rekel svetovnih standardov. Drugič, ker je v zakonu nasilje nad imetniki električnih števcev. In ko je bilo že omenjeno ustavno vprašanje, naša skupina poslanska oziroma stranka se je že odločila oziroma je že pripravila zadevo. Če bo zakon danes sprejet, gremo pred ustavno sodišče, ker menimo, da je to nezaslišano, kako se gre nad ljudi, zato ker se po neki poti ne zna, ali ne zmore, potem se gre na prisilo. Mi smo proti temu.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Zamernik bo obrazložil svoj glas. Ali še kdo? Po njegovem nastopu, glasujemo. Gospod Brenčič.
BOGOMIR ZAMERNIK: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Kolegice in kolegi! Glasoval bom za veto državnega sveta oziroma proti zakonu. Glasu niti nisem nameraval obrazlagati, vendar po dosedanjih obrazložitvah, s katerimi pa seveda, gospod predsednik, ne mislim polemizirati, se mi je vendarle zdelo potrebno, da obrazložim tudi svoj glas.
Ob trditvi, da svet RTV ni politični organ. Poslušali smo, kdo vse imenuje člane sveta RTV. Seveda si ne morem kaj, da ne bi pomislil na tisto, seveda ni pomembno, kdo te prej delegira notri, pomembno je potem tisto, kdo ima potem vpliv nate. In to se dogaja, tako na svetu RTV kot tudi na vseh ostalih svetih. Recimo za radiodifuzijo imam en čudovit primer iz obdobja pred kratkim, ko je nekdo, ki ima pod palcem, igralništvo, dobil neke frekvence, ki jih po nobeni logiki strokovni in kakršnikoli drugi ne bi mogel dobiti. Ampak tam seveda velja načelo tistega, kar so odkrili Feničani pred precej časa.
Ukinitev soglasja zaposlenih je pač ena od ukinitev, naslednja trdnjava, ki jo je treba osvojiti. Da so delavci po tovarnah že povsem brezpravni, to itak že najbrž je javna tajnost v Sloveniji. To nič novega ni. Direktor je sedaj glavni v podjetju, lahko z delavcem naredi, karkoli hoče. Zato se nihče kaj dosti ne sekira. Na srečo ste sedaj oziroma sedaj poskušate isti princip uvesti tudi na RTV. Na srečo pravim zato, ker so to ljudje, ki le njihov glas seže malce dlje kot pa tistih brezpravnih zaposlenih, ki morajo biti tiho, da ne izgubijo službe. Tako da bo to precej trši oreh, kot je bilo tisto prejšnje.
Naslednja zadeva, zakaj ne bom podprl tega zakona - naročnina, pristojbina ali kakorkoli se ji že sedaj reče, vezana na elektriko. Poslušali smo nekatere kolege, ki pravijo, da so naselja Beverly Hillsa, ki v celoti ne plačujejo te naročnine. Imamo pa tudi naselja, kraje, ki pa jih jaz zastopam, ki pa se ne morejo primerjati niti z najbolj zakotnim predmestjem L.A.-ja ali kje že je tisti Beverly Hills, veste, in tam so šele pred kratkim dobili elektriko, pa tudi to še ne čisto povsod. Veste, tudi to je zadeva, ki me navaja na to, da moram biti proti zakonu. Motilo me je pa tudi to, da so nekateri, ki so na isto temo, pa celo iste osebe, pred nedavnim govorili, da ne bodo podprli tega amandmaja, sedaj pa tu zagovarjajo točno nasprotno stališče. Upam, da tisti, ki mu to gre, ve, koga imam v mislih. Zato, kot sem rekel, zakona ne bom podprl. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo obrazložil gospod Brenčič.
STANISLAV BRENČIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice in kolegi! Zakon bom podprl, tako kot sem ga tudi zadnjič, zato ker menim, da smo dolžni slediti odločbi ustavnega sodišča. Podprl ga bom pa tudi zato, ker odpravlja, vsaj zame, neko nenormalno stanje v sistemu vodenja. Lahko, da je zavod RTV poseben zavod, ki je podpkrepljen z nacionalnim pomenom, vendar pravila vodenja morajo tudi tu veljati. V sedanjem zakonu je stvar sledeča: "Spoštovani šef, če želiš, da ti damo soglasje sedaj ob letu, ko ti poteče mandat, se boš obnašal tako, kot nam odgovarja." To je neke vrste uzurpacija vodenja. Poleg tega pa moram ob tem reči naslednje. Včeraj sem v sobotni prilogi Dela prebral naslednje: "Zelo natančno bomo opazovali, kateri poslanci in poslanke bodo znova glasovali proti soglasju, in to represivno." Včasih se vprašam, kdo so nekateri novinarji, ali so to ljudje, ki so dolžni v skladu s svojo etiko, novinarskim kodeksom obveščati javnost nepristransko, celovito, ali so to ljudje, ki so se v stanju povzpeti nad ustavo in meni kot poslancu dobesedno kratiti ustavne pravice; pa tudi, kdo so nekateri novinarji, ki v mojem mimohodu lahko izustijo opazko "kmet" - jaz sem ponosen, če sem kmet oziroma če so moje korenine v kmetstvu. Tudi zato mislim, da bo z mojim glasom lahko ta anahronizem odpravljen, in bom glasoval za zakon.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali želi še kdo obrazložiti svoj glas? Gospod Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Najbrž ni potrebno posebej poudariti, da bom glasoval za zakon, in to predvsem zaradi tega, ker menim, da je namen zakona, ki je bil predložen v obravnavo, dosežen v največji meri in da mi je na nek način žal, da so nas ujeli v past predstavniki krščanskih demokratov in nam podtaknili nekaj, kar mislim, da je sicer prav, kar mislim, da je prav, da uredimo. Prepričan sem, da če ne s tem zakonom, pa s katerim od naslednjih.
Vprašanje financiranja javnega zavoda RTV in programov je eno od pomembnih vprašanj tudi z vidika države in mi smo tisti, ki najbrž moramo skrbeti za to, da državni proračun ne bo moral še za financiranje javnega zavoda RTV mesečno prispevati več kot milijardo tolarjev.
Namen predlagateljev zakona je bil urediti to vprašanje. Sedaj se postavlja popolnoma drugo vprašanje in verjamem, da je pomembno, in tudi sam sem prepričan, da je zamenjava soglasja z mnenjem tista kategorija in tisto, kar so pravzaprav predlagatelji imeli v mislih in jih v tem delu podpiram. To pa je, omogočiti javnosti, da nadzira prek sveta RTV in nadzornega sveta RTV izvajanje programov oziroma samo delovanje zavoda in v okviru pravice do svobodnega izražanja in do informiranja, kar je ustavna pravica, da to prek sveta tudi spremlja civilna družba in tudi drugi predstavniki, ki v svetu javnega zavoda RTV so. Tukaj pa mislim tako na politiko kot na zaposlene, o katerih je bilo danes že nekaj govora.
Glasoval bom za ta zakon tudi zaradi tega, ker menim, da je treba pojasniti, da je predlagatelj zakona, tistega, ki sedaj velja je resda imel v osnovnem besedilu soglasje, z amandmaji pa je predlagal črtanje. Torej predlagatelj je bila takrat vlada in v imenu nobene Evropske unije ni tega instituta soglasja uvajala v ta zakon, je pa pač bilo, tako kot je demokratično, v državnem zboru pač izglasovano tisto, kar je bilo izglasovano. Ne more biti lastništvo novinarjev ali kogarkoli drugega nad enim segmentom javnega in tistega, kar bi moralo biti v interesu javnosti in kar se v končni fazi iz ustavnih opredelitev, pa iz zakona o RTV-ju, in sicer deklarira kot javno in da je to v lasti ene same skupine. Mislim, da bi bilo to resnično pretirano. Ko je govora o Evropi, je treba povedati samo to, da se predlagatelji niti enkrat nismo sklicevali na ureditev v Evropi, pač pa, da nikjer v Evropi soglasja ni v javnih zavodih oziroma v javnih radiotelevizijah po Evropi. To so pa resnice. Nikakor ne drugače in nikakor ne, kakor je bilo v javnosti večkrat povedano, in tudi zaradi tega bom glasoval za zakon.
Ključno se mi pa zdi to vprašanje, da danes niti eden pravzaprav ni govoril o tem, da pa je pomembno, da tako z javnofinančnega vidika kot seveda tudi z vidika položaja zaposlenih na RTV-ju, da se ta situacija uredi. Jaz sem prepričan, da je razlogov za to, da zakon podpremo, več kot zadosti. Obžalujem pa, da smo na tak način ujetniki pred glasovanjem. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali želi še kdo obrazložiti svoj glas? Gospa Bebler.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa za besedo. Spoštovani zbor! Glasovala bom za zakon, tako kot sem to storila tudi prvič. Financiranje javne RTV je pač treba urediti, o tem ne more biti nobenega dvoma. Dvoma pa ne more biti tudi o tem, da mora biti javna RTV tudi demokratična, nepristranska in v interesu javnosti tudi odprta za izražanje različnih pogledov, če hočete tudi različnih političnih opcij. Zakonodaja zaenkrat določa, da v interesu javnosti in kot predstavnik javnosti javni elektronski medij RTV upravlja svet RTV. Zato, da bi to lahko počel učinkovito, mora imeti tudi odločilen vpliv na imenovanje urednikov, ki bodo uživali zaupanje javnosti. To zaupanje javnosti pa bodo lahko uživali le tisti, ki bodo uveljavljali politično nepristranskost in uravnoteženost novinarskega poročanja in komentiranja. Ne more biti izključna stvar novinarjev, da odločajo, kateri urednik bo usmerjal in uredniško vodil njihovo delo. Seveda pa je mnenje novinarjev o tem, kdo naj bi bil urednike, zelo pomembno. Svet RTV bi zelo težko zavrnil ali vsilil nekega urednika ob utemeljenem in argumentiranem drugačnem mnenju novinarjev ustreznega uredništva. Tisti v državnem zboru, ki se tako krčevito zavzemajo za ohranitev soglasja, so očitno izredno zadovoljni s sedanjim načinom informiranja in poročanja, da želijo ta način tudi za v prihodnje kadrovske zabetonirati. Upam si trditi, da soglasje novinarjev na tem mestu ni evropska kategorija. Zelo značilno pa je, da ti isti to soglasje povzdigujejo v nič manj, kot v vlogo garanta, ustavne pravice, to je svobode javnega izražanja. Potemtakem v nobeni demokratični državi ne zagotavljajo svobode javnega izražanja novinarjev. Sama ne poznam namreč nobene demokratične države, kjer bi bilo imenovanje urednika v javnem mediju, odvisno od formalnega soglasja zaposlenih novinarjev v ustreznem uredništvu. Zato bom tudi tokrat mirno podprla ta zakon. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! Ob tem vas želim opozoriti, da moramo pri ponovnem odločanju skladno z drugim odstavkom 91. člena ustave Republike Slovenije za sprejem navedenega zakona glasovati večina poslancev zbora, to se pravi 46 ali več. Ugotavljamo prisotnost! (78 prisotnih.)
Kdo je za zakon? (47 poslancev.) Kdo je proti? (24 poslancev.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet.
S tem zaključujem to točno dnevnega reda.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA, NA PREDSTAVITEV PREDLOGA PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2000. Gre za prvo dejanje obravnave in sprejemanje državnega proračuna v državnem zboru, in sicer na podlagi četrtega odstavka 215. člena poslovnika državnega zbora. Predsednik vlade in minister za finance predstavita predlog državnega proračuna in proračunski memorandum. O tej predstavitvi ni razprave. Ob tej priložnosti bodo poslankam in poslancem spregovorili o temeljnih vprašanjih z delovnega področja institucij, ki jih predstavljajo in se nanašajo na obravnavano tematiko, tudi guverner banke Slovenije dr. France Arhar, generalni direktor zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gospod Janez Prijatelj in generalni direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje gospod Franc Košir.
Prosim predsednika Vlade Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška, da predstavi predlog proračuna Republike Slovenije za 2000 in proračunski memorandum. Pozdravljam ga v prostorih državnega zbora, po nekaj mesecih se zopet vidimo.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Hvala gospod predsednik. Spoštovane gospe, gospodje poslanci. Tudi jaz vas lepo pozdravljam po nekaj mesecih in tudi izkoriščam to priložnost, da bi se vam zahvalil za želje, ki ste mi jih pošiljali v času moje bolezni, želje za čim hitrejše okrevanje. In veseli me, da smo danes spet skupaj, da poskušamo razrešiti še nekatera odprta vprašanja do konca tega mandata.
Proračun je vsako leto tista najpomembnejša razprava in najpomembnejši akt države, vsake države, o katerem se je treba pogovoriti. Mislim, da ste dobili pisan tekst mojega govora, predstavitev proračuna z ustreznimi poudarki in tudi številkami. Tako, da če dovolite bom nekoliko komentiral celotno problematiko in vas ne bom utrujal z branjem tista, kar ste že tako dobili in kar vam lahko služi kot pripomoček pri nadaljnji razpravi.
Želel bi povedati, da smo v vladi vložili velike napore v usklajevanje proračuna za leto 2000. Da je bilo usklajevanje tega proračuna letos morda še težja naloga kot prejšnja leta. Da gre za proračun za leto 2000, ki je tudi volilno leto, zadnje leto tega mandata in želeli smo tako v vladi in koaliciji tudi za to leto predstaviti korekten proračun, ki bi pomenil tudi solidno osnovo za nadaljevanje dela katerekoli vlade ali katerekoli koalicije tudi v naslednjem mandatu, torej po letu 2000. Mislim, da smo pri veliki meri v tem uspeli in da je vlada predložila proračun, ki je soliden dokument, in ki izhaja iz objektivnih zakonitosti, danosti sedanjega obdobja in tudi tistih optimalnih usmeritev, ki smo si jih zastavili za naprej.
Dovolite, da na kratko komentiram tudi aktualna gospodarska gibanja, ki spremljajo ta proračun, in ki spremljajo naše odločitve o tem, kako najbolje razporediti javna sredstva, proračunska sredstva za naslednje leto. V letošnjem letu so gospodarska gibanja v prvi polovici leta na nekaterih točkah morda nekoliko slabša kot običajno. Na primer v tekočem računu plačilne bilance smo v prvih 6 mesecih zabeležili primanjkljaj v višini 476 milijonov dolarjev, kar je bil slabši rezultat kot prejšnja leta. Vendar so že gibanja v juliju in avgustu popravila ta rezultat in zmanjšala primanjkljaj plačilne bilance. Tako da pričakujemo, da bomo tudi naprej v tej točki dosegli približno uravnoteženost tako kot vsa dosedanja leta. Slovenija je edina izmed tranzicijskih držav, ki je v vseh teh letih uspela ohraniti uravnoteženost plačilne bilance in svojega razvoja ter gospodarske rasti. Ni financirala z velikimi plačilno bilančnimi deficiti ali pa tudi ne z velikimi javnofinančnimi deficiti. Večina tranzicijskih držav je včasih nekoliko višje stopnje rasti kot jih je morda kdaj dosegala Slovenija, financirala s takimi primanjkljaji.
Izvozna gibanja so v letošnjem letu sorazmerno ugodna, in pričakujemo, da se bodo ugodno razvijala tudi v drugi polovici leta. Izvoz se je realno povečal za okrog 4% glede na lansko leto, in porast bi bil še višji, če ne bi prišlo do zmanjšanja gospodarske aktivnosti oziroma menjave v odnosih s sosednjo Hrvaško, ki se nahaja v precej zaostreni gospodarski situaciji in se to odraža tudi v njihovi zunanji menjavi, in če ne bi bilo še posledice ruske krize in nekoliko manjše menjave tudi v odnosu s to državo. Vendar je pomembno in pozitivno, da dosegamo konstantno dobro rast izvoza v odnosih z Evropsko unijo, ki je naš najpomembnejši zunanjetrgovinski partner in kjer smo tudi letos dosegli povečanje za 7,5%.
Gospodarska rast, merjena v povečanju družbenega proizvoda, v prvi polovici leta znaša 4,5%. Poznamo nekatere komentarje, ki pripisujejo to sorazmerno visoko povečanje gospodarske rasti v prvi polovici leta predvsem domačemu povpraševanju, vendar po drugi strani poznamo tudi dejstvo, da smo v prvi polovici leta imeli bolj zaostrene zunanje pogoje, tudi slabše pogoje v Evropski uniji, kjer je zlasti industrijska proizvodnja doživljala stagnacijo in se je to poznalo predvsem v naši predelovalni industriji ter tudi v nižji aktivnosti naše industrije v celoti. Pričakujemo, da se bo v drugi polovici leta ta zunanji dejavnik izboljšal, torej izboljšalo povpraševanje v Evropski uniji, kjer so napovedi pozitivne za nadaljnjo gospodarsko aktivnost v Uniji, da pa bo najbrž prišlo po uvedbi davka na dodano vrednost do umirjanja domačega povpraševanja. Vendar v celoti pričakujemo, da bo gospodarska rast v okvirih, ki smo si jih postavili za to leto, nekje med 3,5 in 4% družbenega proizvoda; sam bi si upal napovedati, da prej 4, torej bomo bližje 4%. 4% je tudi tista povprečna stopnja gospodarske rasti, ki jo je Slovenija dosegla v obdobju od leta 1993 do leta 1998. Kljub tudi našim ocenam, da bi lahko bila gospodarska rast višja, ugotavljamo, da je povprečna stopnja gospodarske rasti v tem obdobju v Sloveniji le višja od naših partnerjev, recimo, v Evropski uniji in da to pomeni, da le postopno zmanjšujemo razkorak v odnosu na tega našega najbolj referenčnega partnerja.
V letošnjem letu smo, kot nam je vsem znano, uvajali davek na dodano vrednost in ta pomembna davčna reforma je v veliki meri vplivala tudi na gospodarska gibanja, ne samo na domače povpraševanje, ampak seveda po pričakovanju tudi na cenovna gibanja. V cenovnih gibanjih smo dosegli pred uvajanjem davka na dodano vrednost inflacijo na letni stopnji že samo 4,3% v maju, kar je najnižja stopnja inflacije, ki smo jo dosegli v Sloveniji. Po pričakovanju je po uvedbi davka na dodano vrednost prišlo do nekoliko višjih inflacijskih stopenj, vendar so te ostale v okviru naših pričakovanj in predvidevanj ter v okviru tistega cilja, ki smo si ga z inflacijo zastavili za letošnje leto. Ocenjujemo, da smo veliko napovedovanje, inflacijski šok, ki naj bi sledil uvedbi davka na dodano vrednost, uspeli sorazmerno uspešno amortizirati in da ni prišlo do takšnih inflacijskih gibanj, ki bi porušila vzpostavljena razmerja, in kjer bi imeli velike težave, da bi prišli ponovno na tiste stopnje, ki smo jih imeli prej. Pričakujemo, da bomo lahko z našo dosedanjo politiko in cilji na tem področju uspešno nadaljevali.
Tudi sicer ugotavljamo, da so nekateri drugi pokazatelji uspešni oziroma, da kažejo izboljšavo, zlasti tisti najpomembnejši. Najbolj občutljiv podatek, to je stopnja zaposlenosti ali nezaposlenosti. Število oziroma stopnja aktivnega prebivalstva se je v zadnjem letu povečalo in ugotavljamo pozitivne premike na tem področju. Ocenjujemo, da je to tudi rezultat aktivne politike zaposlovanja, ki smo jo vodili v zadnjem obdobju. Ob tem bi spomnil tudi na nacionalni program aktivne politike zaposlovanja za leto 2000 in 2001, ki bo lahko še izboljšal rezultate na tem področju, saj vključuje vrsto ukrepov, ki naj bi pomagali oživljati gospodarsko dejavnost, omogočili lažji dostop tudi novim podjetnikom, zboljšali tudi prekvalifikacije, fleksibilnost zaposlovanja. Gre seveda za stalno nalogo, ki je zahtevna in je pomembna, vendar nas ti pozitivni premiki pri tem ohrabrujejo in vlada bo poskušala še naprej storiti vse, da bi na tem področju dosegli še boljše rezultate.
Državni zbor je poleg drugih pomembnih reform, torej poleg davčne reforme, v tem letu obravnaval seveda številne projekte, med njimi tudi projekt pokojninske reforme. Ta reforma, ki je pred tretjim zaključnim branjem v tem državnem zboru, bo zaključila, mislim, da precej pomembno zakonodajno obdobje in zaključila neko etapo najpomembnejših reform, ki smo jih izvajali. Da je reforma na tem področju nujna, nam kažejo številke tudi ob tem proračunu. Še vedno je delež pokojninskega zavarovanja v družbenem proizvodu Slovenije sorazmerno visok, visok pa je tudi transfer v pokojninsko blagajno iz proračuna, torej še vedno prek 4% družbenega proizvoda. Ob tem bi komentiral, da ob tem, ko nekateri ugotavljajo, da ta proračun nima gospodarske naravnanosti, da to ne drži; spomnil bi, da je teh 4% družbenega proizvoda, transferja iz proračuna v pokojninsko blagajno, dejansko razbremenitev gospodarstva, ker za toliko razbremenjujemo stroške dela in s tem vzdržujemo konkurenčnost našega gospodarstva. Brez tega transferja, in če bi namesto tega povišali prispevke, bi stroški dela narasli, podjetja bi bila manj konkurenčna, v državni blagajni pa bi se lahko sprostil velik presežek, kar 3% družbenega proizvoda presežka, če izhajamo iz sedanjih številk. Torej gre za pomemben transfer, ki je v končni fazi le namenjen temu, da naše gospodarstvo čim bolj uspešno spodbuja. Vendar bo pokojninska reforma na tej stopnji zaustavila negativne trende, ki so povezani s populacijskimi in drugimi trendi, in omogočila tisti potreben okvir tudi našim javnim financam, da naprej ostanejo primerljive, vzdržne in konkurenčne.
Ob tem bi želel spomniti, da ob zopet različnih javnih reakcijah na predlog proračuna, da ta proračun, ki ga predlagamo državnemu zboru, ne povečuje deleža v javni porabi ali proračunske porabe v družbenem proizvodu, ampak nasprotno, realni porast javnih financ in proračunskih financ je manjši od predvidene rasti družbenega proizvoda v naslednjem letu, tako da predvidevamo, da bodo javnofinančni prihodki in odhodki in tudi proračunski prihodki in odhodki nižji, imeli nižji delež v družbenem proizvodu kot v letu 1999. In ob velikih prizadevanjih nam je uspelo ohraniti tudi proračunski primanjkljaj pod 1% družbenega proizvoda, tako kot smo si to zadali, in s tem obdržali, po moji oceni, po mojem trdnem prepričanju, naše javne finance v zelo solidnih okvirih. O tem smo razpravljali tudi z našo strokovno javnostjo, pa tudi v okviru vlade, ali je ta cilj optimalen ali ne, torej 1% primanjkljaj družbenega proizvoda. Vemo, da so številne države v posameznih obdobjih svojega razvoja financirale ali infrastrukturne ali druge projekte s proračunskimi primanjkljaji. In celo vemo, da so v posameznih državah, v posameznih obdobjih dosegli celo prek 10% primanjkljaja, 10% družbenega proizvoda primanjkljaja v proračunu. Celo Evropska unija je v povprečju še leta 1993 imela okoli 6% primanjkljaja družbenega proizvoda in ga potem postopno iz leta v leto zmanjševala.
Ponovno bi pripomnil, da se nismo odločili za tako deficitarno financiranje naših razvojnih projektov. Ob zavedanju, da bi v naslednji fazi le sledilo neko javno finančno prilagajanje, ki bi moralo javne finance zopet spraviti v neke take okvire, kot jih skušamo sedaj držati. Mislim, da je ta proračun in kot tudi proračunska politika tega obdobja precej balansirana in da skuša najti neko optimalno razmerje med solidnostjo javnih financ in med razvojnimi potrebami države. Da skušamo čim več storiti na razvojnem področju in tudi financirati čim več prioritetnih projektov, hkrati pa obdržati javne finance še vedno v obvladljivih in solidnih okvirih. Da je temu tako, kažejo analitične ocene, ki jih objavljajo periodično znane svetovne finančne institucije. Po teh ocenah ima Slovenija še vedno kot edina tranzicijska država tako imenovani "A rating" in kar kaže na finančno trdnost in solidnost naše države.
Če govorimo o strukturi proračuna in potem drži ugotovitev, da je proračun sicer v veliki meri že vnaprej predestiniran z zakonskimi rešitvami. Tudi s socialnim sporazumom oziroma dogovorom s socialnimi partnerji. Da je sorazmerno malo prostora za tisti fleksibilni del, programski del proračuna. Vendar smo ga v letošnjem letu uspeli nekoliko povečati glede na prejšnje leto in programski del proračuna je večji kot je bil v prejšnjem letu.
Skušali smo najti neko optimalno razmerje prioritet po posameznih ministrstvih. Teh prioritet je več. Vsekakor sodijo v ta okvir gospodarske prioritete, regionalni razvoj, kmetijstvo, predvsem zaradi prilagajanja zahtevam oziroma tudi potrebni reformi za prilagajanje Evropski uniji. Vendar ohranjamo precejšnja sredstva tudi še vedno za politiko zaposlovanja oziroma za povezane aktivnosti, kljub večkrat slišanim nasprotnim mnenjem tudi za tehnološki razvoj in znanost ter v ta namen predvidevamo ustanovitev tudi posebnega sklada za financiranje tovrstnih projektov in aktivnosti.
Če mi dovolite, da na koncu na kratko komentiram na podlagi izkušenj in na podlagi pravzaprav razmišljanj o tem, kakšna je gospodarska situacija Slovenije in kaj storiti v prihodnje. Mislim, da smo sicer v celoti uspeli obdržati dokaj solidna gibanja, vendar bi si vsi želeli kljub temu, še nekoliko hitrejši, večji gospodarski razvoj. Možnost za to seveda predstavljajo predvsem zunanje resursi, sorazmerno malo izkoriščen, izkoriščeni vir tujega kapitala do sedaj v Sloveniji. Pokazalo se je, da v Sloveniji ob sicer zagotavljanju sorazmerno dobrega standarda, tudi sorazmerno glede na druge primerljive države, sorazmerno visokih plač, da je 4 odstotna stopnja razvoja nekako tista maksimalna stopnja razvoja, ki jo lahko dosežemo z lastnimi resursi. To je solidna stopnja rasti. Vendar bi si seveda želeli hitrejšega zmanjševanja razkoraka z drugimi, zlasti z Evropsko unijo. Rasti, ki bi bile 5, 6 odstotkov letno. Dejansko vidim možnost pri tem v torej večjih tujih vlaganjih, ne samo zaradi kapitala, ki ga s tem pridobimo, ampak tudi zaradi trgov, znanja, "know how", ki ga prinašajo tuja vlaganja.
Primerjalna analiza uspešnosti domačih in tujih vlaganj sicer kaže na to, da so vsa podjetja, da so v povprečju podjetja v Sloveniji s tujimi vlaganji uspešnejša, kot pa domača. Čeprav dosegamo v zadnjem letu tudi, tudi pri tem pozitivne korake, korake naprej. Ob tem bi opozoril na podatek, da je bilo lansko leto, leto 1998 prvo leto, ko je skupni dobiček vseh slovenskih podjetij bil večji od skupne izgube. Torej prihaja do, do takšnih premikov in tudi do večje akumulacije, večje sposobnosti naših podjetij z investiranjem. To kažejo tudi zadnji podatki, tudi izdatki za investicije. Vendar kljub vsemu, treba bo napraviti naše gospodarsko okolje nekoliko bolj prijazno za tuje investicije. To je tudi verjetno glavni razlog, nekoliko, še vedno nekoliko rezerviranega odnosa včasih tudi evropske komisije do Slovenije. Ker Slovenija objektivno dosega boljše rezultate v ekonomskih pokazateljih kot vse države kandidatke za članstvo v Evropski uniji, edina razlika je dejanski obseg in tudi relativni obseg tujih vlaganj v gospodarstvo. In prek tega tudi ocena integriranosti gospodarstva v, v notranji evropski trg, torej kakšna je možnost kroženja kapitala v okviru Evropske unije, ali pa tudi v tem primeru v odnosu do Slovenije.
Mislim, da smo do zdaj uspeli, da smo se uspeli izogniti napaki, ki so jo storile nekatere druge države in ki so, če tako rečem, poceni razprodale svoje gospodarske potenciale v začetnem obdobju tranzicije, vendar ne smemo iti v drugo skrajnost. Mislim, da bi morali tudi na tem področju vzpostaviti neko optimalno razmerje, medtem seveda, da se izognemo takšnim ekscesom, do kakršnih je prišlo ponekod drugod, vendar, da le pridobimo tisti kapital, ki bi omogočil hitrejši gospodarski razvoj. To je ena možna smer izboljšanja rezultatov.
Druga, na katero bomo skušali biti seveda maksimalno pozorni tudi sedaj ob izvajanju ukrepov, ki jih moramo izpeljati glede na zahteve Evropske unije, pa večja učinkovitost in poenostavitev našega celotnega, če temu tako rečem, birokratskega aparata. Z vstopanjem v Evropsko unijo prevzemamo številna pravila, številne predpise, številne zakonodaje Evropske unije, kar bo predstavljalo precejšen problem, ne samo za državno upravo, ampak tudi za vsa podjetja. Če bomo ob tem obdržali sorazmerno komplisiranost birokratskih postopkov, ki smo si jih nekako ustvarili sami do sedaj, potem bodo naša podjetja delovala ali tudi tuja v izjemno težkih in zapletenih pogojih. Tako da bi apeliral, seveda to velja tako za vlado, kot tudi za državni zbor, da skupno poskušamo pri vsakem našem zakonskem projektu posebej preučiti ta projekt z vidika enostavnosti birokratske učinkovitosti, z vidika zmanjševanja zapletenosti postopkov. Zdi se mi, da bomo sicer prišli v nek labirint, ki bo na neki točki postal močan zaviralni faktor našemu razvoju. Skratka povečati fleksibilnost naših podjetij.
In kot tretje, mislim da, sicer po moji oceni, naši državljani in pa podjetja sorazmerno uspešno delajo, kar se tiče uvajanja računalniških tehnologij, modernih komunikacijskih tehnologij, država skuša na svojem področju v javni upravi storiti isto, vendar to je neko področje, kjer sorazmerno majhna država, kot je Slovenija, lahko najde velike možnosti in s nadpovprečnim razvojem nadoknadi marsikaj, kar bi sicer kot sorazmerno majhna država ne mogla. Torej v teh treh točkah, v tem razvoju vidim tisto, kar bi lahko ali kar bi morali storiti, da bi sicer te solidne rezultate napravili še boljše.
Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Prepričan sem, da boste v vaši razpravi podali seveda veliko kritičnih pripomb, pa najbrž tudi veliko konstruktivnih predlogov, kako še izboljšati ta dokument. Upam, da ga bomo skupno sprejeli na najboljši možni način in v najkrajšem možnem času. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa predsedniku vlade, dr. Janezu Drnovšku za predstavitev predloga proračuna za leto 2000 in proračunskega memoranduma. Sedaj pa prosim ministra za finance, mag. Mitja Gasparija, za dodatno predstavitev predloga proračuna za leto 2000 in tudi dodatno predstavitev proračunskega memoranduma.
MAG. MITJA GASPARI: Spoštovane poslanke in poslanci! Svojo predstavitev bom temeljil predvsem na določenih podatkih, ki smo jih tudi dostavili vsem poslanskim skupinam - in sedaj sem jih izročil še predsedniku parlamenta - ki vam bodo omogočali za nadaljnjo diskusijo o državnem proračunu in o vseh bilancah javnega financiranja v državi lažjo in bolj pregledno diskusijo. Gradivo, ki ste ga danes tudi dobili v vseh poslanskih skupinah, prikazuje štiri sklope, in sicer, na prvem mestu metodološki oris, kako je po spremenjenem oziroma reformiranem sistemu javnega financiranja v državi zastavljeno delo na tem področju; potem pa tri poglavja, od katerih prvo poglavje obravnava celotno javno financiranje, se pravi poleg državnega proračuna še vse tri ostale blagajne javnega financiranja, ki po svojem obsegu in pomenu ne zaostajajo bistveno za državnim proračunom; sam državni proračun z nekaterimi zanimivimi strukturnimi prikazi, ki dajejo misliti tako vladi kot državnemu zboru; in na koncu gibanja na področju dolga države, tako domačega kot tujega, ki tudi opozarjajo oziroma dajejo možnost ustrezne ocene na tem področju.
Sam bi to predstavitev, glede na to, da je bilo nekaj pomembnih elementov že povedanih, razdelil v dva ali tri sklope. Prvič, nekaj splošnih opomb oziroma ugotovitev o stanju in perspektivi javnih financ v državi, nato nekaj vprašanj, ki so vezana na njeno strukturo, ki lahko bistveno vpliva na rezultate in način delovanja na tem področju, in na koncu ukrepi, ki jih vlada že sprejema oziroma bodo v naslednjem obdobju pomembni, če želimo obdržati ali celo izboljšati sedanje tendence oziroma trende v javnih financah.
Če začnem z generalno oceno javnih financ, bi to strnil v nekaj točk. Prvič, delež javnega financiranja v državi je primerljiv z evropskim povprečjem, je nad primerljivimi državami anglosaksonskega sveta in pod povprečjem držav, ki tvorijo centralno Evropo, to so predvsem Nemčija, Avstrija, Italija, Francija, in nižje, kot so recimo skandinavske države po primerljivih podatkih. Torej, gledano s stališča celotne strukture javnega financiranja se naši javnofinančni prihodki in javnofinančni odhodki gibljejo v mejah okrog 43, 44% bruto domačega proizvoda. Kot pravim, da je to nad deleži, ki jih imajo anglosaksonske države in pod deleži, ki jih imajo države v centralni Evropi. Razlog je enostaven: anglosaksonske države imajo bistveno drugačen sistem socialnih mrež, kot jih ima Evropa oziroma tudi Slovenija, in zaradi tega ta bistvena razlika med tema dvema splošnima sistemoma.
Drugič, kar je pomembno, znotraj strukture javnega financiranja Slovenija ne odstopa od evropskih povprečij. To je lahko na prvi pogled dobro, na drugi pogled ne nujno, ker Evropa v tem primeru ni ravno območje, ki bi mu veljalo v vsakem primeru in izrecno slediti. Bom povedal zakaj. Po strukturi prihodkov je Slovenija zelo primerljiva po posrednih obdavčitvah, tudi po večini neposrednih obdavčitev. Tam, kjer je, v Sloveniji do Evropske unije obstaja še razlika je predvsem nižja obdavčitev nekaterih derivatov in nekaterih drugih stvari, ki obdavčujemo s trošarinami. Na drugi strani nižja obdavčitev predvsem kapitalskih dohodkov podjetnikov, posameznikov in malih podjetij, kar morda na prvi pogled izgleda čudno, vendarle korektne analize, ki so bile pripravljene, na to zelo očitno opozarjajo.
Sam davčni status v Sloveniji glede na primerljive države v Evropi oziroma Evropsko skupnost ni nekonkurenčen. Naše davčne stopnje so ali nižje ali zelo podobne davčnim stopnjam v Evropi, predvsem so nižje v obdavčitvi podjetniške dejavnosti. Na drugi strani, ko gre za porabo oziroma uporabo teh sredstev za javno finančne namene, Slovenija bistveno ne odstopa od povprečja Evrope. Vendarle je povprečje Evrope v tem primeru razvojno gledano ne preveč pozitivno. Če pogledate javno finančne bilance Slovenije, boste ugotovili, da približno 50 in nekaj več odstotkov vseh javno finančnih sredstev gre za različne transfere. Trasfere v socialne blagajne, transfere v izvajanje tistih funkcij, ki jih je država z ustavo in drugimi zakonskimi akti opredelila kot javne funkcije, šolstvo, zdravstvo. Da gre za državno upravo in administracijo v vsakem pogledu, to se pravi za njihove plače in njihovo materialno trošenje, ki omogoča delovanje institucij, približno 16% celotnih javnih izdatkov in da gre za programe, ki jih izvaja država v širšem smislu za približno 22% celotne porabe, in približno za 6% do 7% gre za servisiranje javnega dolga.
V tem kontekstu je struktura trošenja v državi primerljiva z evropskimi državami. Tisto, kar je vprašljivo na srednji ali daljši rok, ali je ta struktura tudi struktura, ki omogoča tiste spremembe, ki jih država kot je Slovenija še potrebuje. Problem je, da je večji del te porabe, kot vidite, vnaprej fiksiran, predvsem transferji v socialno mrežo in javne funkcije bolj ali manj zacementiran. Pri plačah in materialnem trošenju državne administracije nam Evropska skupnost celo svetuje povečevanje zaposlovanja na tem področju in nam na nek način vsiljuje sheme organizacije, ki za majhno ali odprto ekonomijo pomenijo dodatno obremenitev kot fiksni strošek, ne omogočajo pa teh dodatnih koristi, kot jih lahko iz tega naslova dobijo velike države.
Za programe velja predvsem poudariti iz tega, kar imamo ta trenutek pred seboj, da je programov preveč, da so preveč razdrobljeni, in da zato ni, vsaj ne v taki meri kot bi bilo dobro, prioritetno tisto, kar bi v nekem obdobju dejansko moralo biti. Zaradi tega seveda se veliko programov izvaja hkrati, nekateri, ki bi se morali v celoti in pa hitro, zaradi tega nimajo te možnosti, da bi ta tempo tudi dosegli. O teh stvareh, o katerih govorim, imate grafične prikaze v tej publikaciji in boste lahko tudi sami si to potem pogledali. Iz tega naslova je seveda pomembno, kakšni so ukrepi in kakšne so intence vlade oziroma tudi državnega zbora. Bistveno je s tega stališča povedati, da v letih od 1992 do danes področje javnih financ je delovalo stabilizacijsko, torej usklajeno in tudi v veliko pomoč izvajanju denarne politike s tem, predvsem da je v državo, da država iz tujine v principu ni dobivala neto resursov oziroma virov, ki bi pomagali k njenemu hitrejšemu gospodarskemu razvoju. Ampak če pogledate v bistvu plačilno bilanco in druge kazalce gospodarskega razvoja, je Slovenija razvijala in dosegala približno povprečno 4%-no rast iz lastnega, torej domačega varčevanja. To je seveda pomagalo tudi v veliki meri izvajati kvalitetno denarno politiko. Seveda ob tem je treba tudi povedati, da je taka politika javnih financ v tem primeru imela seveda določene restriktivne posledice za posamezna področja, kjer je sledila tudi te makroekonomske cilje, ki sem jih ravnokar omenil. Dobra kombinacija denarne in pa fiskalne politike seveda prinaša najboljše rezultate na daljši rok, na krajši rok pa ima lahko določene negativne posledice znotraj strukture javnega trošenja.
Gledano s stališča nadaljnjega razvoja v tem kontekstu je treba predvsem poudariti, da če primerjamo leta do približno 1996, 1997 in leta po tem obdobju, ugotavljamo, da je Slovenija izrecno korektno izpeljala tranzicijske aktivnosti na področju restrukturiranja gospodarstva in pa bank ter drugih sistemov, tudi socialnih, da v tem času ni povečevala deleža javne porabe bistveno v družbenem proizvodu, da pa je po tem letu, predvsem letu 1996 in 1997, ko se je ta pritisk tranzicije na javne finance začel zmanjševati, ta prostor, ki je nastajal z zmanjševanjem stroškov financiranja tranzicije, ki so pa predvsem v obliki plačevanja višjih obresti za prevzete dolgove posameznih gospodarskih sektorjev, zaradi subvencij za ohranjanje delovnih mest, zaradi povečanja socialnih transferejev zaradi hitrega upokojevanja, ko so se ti vplivi začeli zmanjševati, so začeli intenzivno vstopati v javno trošenje posamezni socialni transferji, ki s temi bazičnimi potrebami seveda nimajo neposredne zveze, so se pa cenili tako znotraj vlade, kot tudi v parlamentu kot pomembni. Politika otroških dodatkov, politika na področju transferjev za žrtve vojnega nasilja, da omenim samo dva, ki sta se zgodila v letošnjem letu, in bosta vplivala izrazito tudi v naslednjem letu na opravljanje, na delovanje javnih financ. Seveda s polnjenjem tega prostora na ta način ni moglo priti generalno do znižanja deleža javnih financ v bruto domačem proizvodu in to bi lahko bila ena od pomanjkljivosti dosedanjega razvoja. Pokojninska reforma bo v tem pogledu povzročila konec naraščanja realnega in nominalnega stroška za financiranje tega dela socialnega sistema, s tem omogočila delno normalizacijo v celotnih javnih financah, vsekakor pa ta korak ni edini in ne bo dovolj za to, da bi se ohranili stabilni proporci v javnem financiranju in predvsem pomembno robustnost teh javnih financ glede na okoliščine, na katere država v mednarodnem, v mednarodnem gospodarskem okolju ne more vplivati. In nekaj teh dogodkov smo že doživeli v zadnjih dveh, treh letih, ki so imele posledice tako na Slovenijo, kot tudi na druge države v tranziciji. In to seveda negativne.
Zaradi tega je treba že danes razmišljati o tem, da je določena reforma v zdravstvu nujno potrebna, da jo je treba dobro domisliti, vendarle ne zamujati s tako reformo pretirano, predvsem zaradi tega ker se populacija slovenska relativno hitro stara, ker so stroški starejše generacije ljudi bistveno večji za zdravstveni sistem, kot mlajše, in da je seveda stališča neke bazične enakosti v sistemu treba zagotoviti ustrezna sredstva, predvsem pa za visoko, cenovno visoko postavljene storitve v zdravstvu. Zaradi tega verjetno bi bilo treba na drugih segmentih zdravstva zagotoviti dodatno racionalnost, reorganizacije in pa večji učinek ekonomije tudi v tem delu sistema.
Samo kot primer, če primerjamo število zaposlenih na število aktivne populacije v Sloveniji, primerljivo z državami Evropske unije, je Slovenija zopet, zanimivo, v zlatem povprečju, niti ni podpovprečna, niti ni bistveno nad povprečjem, približno 17 odstotkov zaposlenih je v javnem sektorju glede na celotno populacijo aktivnih ljudi, glede na število zaposlenih, dejansko zaposlenih, nominalno zaposlenih je ta delež nekaj čez 20 odstotkov.
To so odstotki, ki jih lahko najdete tudi v Belgiji, lahko jih najdete v Nemčiji, na Nizozemskem so višji, na Švedskem so višji, na Danskem tudi, v nekaterih drugih državah so tudi nižji. Vendarle se znotraj tega okvira vrtijo tudi seveda vsa vprašanja, ki so povezana s politiko zaposlovanja v javnem sektorju, in pa z možnostmi delne privatizacije na tem področju, ki bo verjetno moral slediti v naslednjem, v naslednjem obdobju, v naslednjih letih.
Če se seveda na teh področjih nadaljujejo reforme, ki so začete ob pokojninski, ki sem jo omenil, zdravstvena, ki bi bila potrebna in nadaljevanju reform tudi na drugih segmentih socialne mreže, potem so javne finance v naslednjih letih v Sloveniji, glede na povprečno obremenitev celotnega gospodarstva z javnimi prihodki, vzdržne in lahko zadržijo ta trend. Bistveno znižanje deleža javne porabe v bruto domačem proizvodu, torej tisti deleži, ki bi se približevali recimo 40 odstotkom bruto domačega proizvoda, so pa možni samo ob toliko radikalnih spremembah, za katere ta trenutek očitno v državi še ni bistvenega konsenza, in je težko pričakovati torej možnost gibanja v to smer na kratek rok. Zato je predvsem treba zagotoviti, da bo struktura znotraj obstoječih pravil igre čim bolj fleksibilna in da se ne bodo dodajale v javnem financiranju oziroma javni porabi dodatne fiksne obveznosti, ki potem onemogočajo kakršno koli resno razpravo o možnih prioritetah razvoja v Sloveniji. Vkolikor tisto, kar je že zdaj fiksirano, ni tudi prioriteta, potem, če je to prioriteta potem je proračun izrazito razvojno naravnan, če lahko nekoliko repliciram tistim, ki govorijo o razvojno in neravzojno naravnanen proračunu.
Če želimo visok socialni standard, kot je šolstvo, znanost, zdravstvo, kot je pokojninski sistem, potem so to že prioritete, in za te prioritete plačujemo evropsko primerljive stroške, najmanj, če ne več. Torej, imamo že zelo jasno definirane prioritete v teh javnih financah in jih je težko nadomestiti oziroma povečati še z drugimi prioritetami, ki so bistveno bolj gospodarske narave, če štejemo te kot negospodarske, čeprav imajo tudi svoje izrazite gospodarske posledice, če socialni sistem deluje kvalitetno. To govorim preprosto iz tega razloga, ker je o strukturi javnih financ v Sloveniji zelo malo govora, ker se mnogo ukvarjamo z deficitom ali pa presežkom, dokler je bil v državnem proračunu, pozabljamo pa, da se je osnovni premik v državnem proračunu zgodil v letu 1996, ko se je gospodarstvo izrazito razbremenilo z drastičnim znižanjem prispevnih stopenj, prispevkov delodajalcev in se niso enakomerno zvišale vse druge dajatve, ki bi to kompenzirale, da bi bilo moč doseči ta relativno velik transfer v pokojninsko blagajno, da bi sistem lahko glede na pravila igre, ki so veljala in še veljajo, tudi deloval.
Omenil bi še eno drugo stvar, ki je novost v prikazovanju vseh javnih financ v Sloveniji in katere niste vajeni, kaj funkcionalno pomenijo te javne finance, kam ta denar v principu gre, na kakšna področja ekonomske in socialne dejavnosti gredo ta sredstva.
Če pogledate po funkcionalnih namenih za leto 2000, boste ugotovili, da gre za izobraževanje približno 80% državnega proračuna, socialnemu varstvu 28, javni upravi 20, obrambi približno 5, javnemu redu in varnosti 7, gospodarskim dejavnostim 17 in potem nekaj manjših dejavnosti, kot so varstvo okolja, zdravstvo in stanovanjska dejavnost, po 1% pri zdravstvu predvsem zaradi tega, ker imamo zdravstveno zavarovalnico oziroma zavod, ki je zunaj državnega proračuna. V kontekstu celotnega javnega financiranja se zdravstvo vključi v to, potem socialno varstvo in pa zdravstvo pomenita bistveno večji delež. Torej, Slovenija je, ne glede na to, da se to morda mnogim zdi zelo čudno, izrazito socialno naravnana družba, tudi po kriterijih odstotkov in deležev, ki jih imajo posamezne oblike uporabe teh sredstev v državnem proračunu in v javni porabi.
Če boste pogledali tudi tabele, ki vam kažejo, kaj se dogaja v posameznih segmentih te porabe za proračuna 1999 in 2000, boste ugotovili, da je še vedno najhitreje naraščajoči delež delež transferjev v javnem sektorju, predvsem v sektorji, kot sem rekel, socialne mreže in javnih storitev, in da je v okviru programov - zopet morda presenetljivo za mnoge, ki tega ne spremljate tekoče - delež sredstev za regionalni razvoj v proračunu 2000 najhitreje rastoči del tistih izdatkov, ki so vezani na programe v gospodarstvu. Iz tega torej sledi, da bi za naslednja obdobja bilo potrebno predvsem doseči umirjeno rast plač in materialnih stroškov v državni administraciji, pri čemer ponavljam, da je teza o tem, da Slovenija potrebuje enako administracijo, kot jo potrebujejo države, ki imajo 30 ali pa 40 milijonov ljudi, seveda stroškovno in finančno nevzdržna, in da bo kljub vsemu v razgovorih in pogajanjih z Evropsko unijo treba doseči jasno razmejitev tega, kaj je potrebno in kaj je učinkovito. Predvsem je potrebno imeti učinkovito upravo, ne samo upravo ali veliko upravo. Predvsem učinkovito upravo in ta se ne dosega samo s številom zaposlenih, ampak bi rekel in bi si upal trditi po tem času, kolikor poznam to področje, predvsem s fleksibilnim načinom nagrajevanja dobrih kadrov znotraj državne uprave, ne pa vseh enako, kot je v principu pravilo ne samo v naši državni upravi, ampak praviloma v državnih upravah vsaj v večjem delu sveta.
Drugič. Glede programov je popolnoma jasno in se je pokazalo v letošnjem državnem proračunu ob razpravi o proračunu, da je nemogoče imeti 15 hkratnih razvojnih tako imenovanih razvojnih - ker konec koncev niso vsi nujno razvojni, čeprav so programi - programov. Ministri radi vztrajajo na tem, da so te zadeve potrebne, da so nujne in da jih je treba v nekem obdobju enega mandata tudi izpeljati. Družbeni proizvod na prebivalca Republike Slovenije takih zajetnih programov na vseh področjih ne omogoča. Tisto, kar mednarodne raziskave in analize dokazujejo, je, da so intervence države v ekonomski prostor smiselne predvsem na dveh področjih. Na področju gospodarske infrastrukture, ki omogoča privatnemu sektorju bistveno lažje in cenejše povezovanje in doseganje boljših rezultatov, to so telekomunikacije in transport. Na drugi strani pa investicije v tako imenovani človeški kapital, ki nujno niso samo subvencije, ampak predvsem omogočanje približno enakih možnosti za razvoj, kar pomeni, da v bistvu Slovenija relativno veliko vlaga v izobraževanje, in tudi čeprav so nekateri kazalci nasprotni temu, tudi v znanost.
Kar je bistveno pomembno za ovrednotenje teh izdatkov, ker upam, da bo ta reforma v naslednjih letih tudi omogočala, je ugotavljanje stvarnih učinkov uporabe teh sredstev. Ne samo njihova namenskost, ampak tudi ali so rezultati iz vloženih sredstev primerni tistemu, kar je v programih bilo zapisano kot predviden cilj za doseganje teh ciljev.
Končal bi s tem, da je vlada ob pripravi državnega proračuna pripravila tudi nekatere predloge ukrepov, ki jih mora izpeljati, da bi lahko tak predlog tudi dejansko v življenju deloval. Vlada bo predlagala ustrezno povečanje cen naftnih derivatov, s katerimi bo prvič usklajevala politiko trošarin s politiko, ki se ji moramo približati v Evropski uniji glede na sedajšnje relativne razlike in absolutne razlike na tem področju. S tem se bo predvsem doseglo, da bo delež posrednih obdavčitev v javnih financah začel rasti in delež upajmo neposrednih obdavčitev zmanjševati.
Žal sprejeti zakon o davku na dodano vrednost s stopnjama, ki sta bili sprejeti na državnem zboru, ta trenutek ne omogoča znižanje ali odpravo davka na plače. Omogočila bi ga samo spremenjena stopnja davka na dodano vrednost in to višja in to bi bilo seveda tudi v skladu z osnovnimi principi, ki veljajo vedno bolj v svetu, da so potrošni davki oziroma posredne obdavčitve bistveno bolj fiskalno nevtralne kot neposredne obdavčitve. Poleg tega bo vlada predlagala tudi nekaj zakonskih tekstov, ki bodo urejali področje, ali poskušali urediti deloma področje sive ekonomije in pa obveznosti, ki jih imajo posamezniki in podjetja do predvsem pokojninske blagajne. Na ta način se ohranja možnost, da se proračun izvrši v obsegu, kot je predviden, tudi rezultati v letošnjem letu kažejo, da se bo proračun leta 1999 in tudi javne finance v tem letu končale v okvirih, ki jih je vlada ob predlogu proračuna za leto 1999 predlagala, kar je glede na to, da so bile mednarodne ekonomske prilike za Republiko Slovenijo v tem letu neprijazne, vsekakor dobra popotnica za drugo leto, ko se očitno gospodarska gibanja v Evropi izboljšujejo, in seveda s tem se tudi za Slovenijo potencial njenih izvoznih kapacitet ravno tako tudi povečuje in to je najboljši možni znak, da se gospodarska aktivnost v Sloveniji lahko nadaljuje vsaj v okvirih, ki so bili doseženi ali pa bodo doseženi v letošnjem letu, čeprav so bili predvideni oziroma ocenjevani s strani mnogih kot bistveno bolj travmatično negativni, vsaj v prvem kvartalu letošnjega leta. Pri tem je po moje na koncu treba še poudariti, da je situacija na področju javnega dolga kontrolirana, da ne prihaja do nobene izrazite rasti javnega dolga, razen v tistem, vkolikor pač seveda tekoči primanjkljaj povzroča potrebo po njegovem financiranju. Stroški financiranja za Slovenijo se znižujejo zaradi njenega mednarodnega finančnega položaja, to najbolj občuti gospodarstvo in pa podjetja v gospodarstvu, ki seveda zaradi tega imajo manjše stroške, tako na domačem finančnem trgu kot tudi v tujini.
Tisto, kar je potrebno za naslednje leto je predvsem še vedno usklajena politika na področju financ in pa javnih financ, kar pomeni predvsem tako vodenje denarne politike, ki sledi osnovnemu cilju zniževanju inflacije, pa hkrati doseganju take tečajnega ravnovesja, ki ne povzroča dodatnih konkurenčnih pritiskov na slovensko gospodarstvo, in pa seveda taka robustnost v bančnem sistemu, ki omogoča ob odpiranju trga tudi ustrezno zniževanje predvsem marž, predvsem na tem področju stroškov poslovanja pretežno slovenskih bank na slovenskem bančnem trgu. Na ta način seveda se tudi slovenskem podjetjem oziroma podjetjem, ki delujejo v Sloveniji, omogoča lažji pristop do tujih trgov in boljša konkurenca s konkurenti na domačih trgih.
Odpiranje javnega sektorja večji konkurenci se pa zdi na področju gospodarske infrastrukture glavna naloga, ki sledi. Neodpiranje tega sektorja konkurenci, ne samo privatizaciji, še bolj pomembno je: konkurenci, verjetno celo prvo konkurenci in potem privatizaciji, seveda onemogoča zniževanje stroškov na tem področju. In seveda, če se stroški ne znižujejo, pomeni to, da v bistvu ti sektorji vplivajo na nepotrebno visoke družbene stroške za gospodarski razvoj v Republiki Sloveniji. Energetika, transport, telekomunikacije so trije bistveni sektorji, kjer se stroški v Sloveniji in s tem tudi izhodne cene v naslednjih letih seveda še lahko znižujejo in s tem seveda povečujejo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Situacija, kakršna je, daje možnost za veliko racionalizacij in pa reorganizacij in restrukturiranj, ki se lahko zgodijo, in upajmo, da je energetika na tem segmentu zdaj dosegla tisto primarno stanje tudi na področju regulative, ki bo omogočala, da se ta postopek začne. Če Slovenija, ki je ta trenutek zares zaostaja za nekaterimi pomembnimi konkurenti, tudi za Evropo, je na področju odpiranja javnega sektorja na večji stopnji konkurence in s tem seveda tudi boljše pozicije za potrošnike, ki uporabljajo storitve na tem področju.
Javni dolg je, kot sem rekel, v okvirih vzdržnega, to je na približno 33% skupaj - se pravi, ne samo državni, ampak tudi od države garantirani za javna podjetja. Obstajajo, in to mislim, da je pomembno za zaključek povedati, da je z uveljavitvijo zakona o javnih financah država sprejela, sicer ne vseh, vendarle pa le nekaj pomembnih proceduralnih postopkov, ki onemogočajo lahkotno povečevanje: prvič, obsega zadolževanja in drugič, povečevanja obsega tistih izdatkov, ki povzročajo nevzdržnost ali pa postopoma povzročajo zmanjševanje vzdržnosti javnofinančnih bilanc. Če bomo upoštevali in moramo upoštevati te predpise znotraj zakona o javnih financah, zakona o računovodstvu, upajmo, kmalu tudi zakona o javnih skladih, potem so v osnovi dane podlage za to, da na tem področju lahko procesi tečejo kontrolirano in transparentno. Na podlagi zakona o javnih financah pa tudi vsi državni organi pripravljajo ustrezne spremembe in dopolnitve na področju finančnih kontrol in finančnega nadzora, ki bodo dopolnili sedanje oziroma se bodo harmonizirali, če hočete, s povprečnimi standardi oziroma tistimi standardi, ki jih evropska komisija poskuša uveljaviti za evropski proračun oziroma za večino proračunov Evropske zveze.
Mislim, da je proračun - glede na vse to, kar sem povedal - racionalno oziroma realno sestavljen; lahko bi bil boljši, lahko bi bil pa tudi bistveno slabši. Mislim, da je s takim, kakršen je bil predlagan, možno zaključiti naslednje leto z normalno gospodarsko rastjo, ki bo zagotovo okrog 4, če ne več odstotkov, in z drugimi gibanji na področju gospodarstva, ki Slovenijo ne bodo, ali pa ki jo bodo postavili najmanj ob bok najboljših drugih držav v tranziciji, glede na to, da podatki za te države ne kažejo, da bi prehitevali Slovenijo na kateremkoli od teh področij, ki sem jih danes predstavil. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu ministru, mag. Gaspariju, ki je dodatno predstavil predlog proračuna za leto 2000. Besedo ima guverner Banke Slovenije, dr. France Arhar. Poslanke in poslanci pa ste pismeno prejeli na klopi tudi prispevek gospoda guvernerja z naslovom "Denarna politika v luči globalizacije in nadaljnje stabilnosti".
DR. FRANCE ARHAR: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Kot je ravnokar dejal gospod predsednik, je moj namen, da kljub temu da se z večino tistih dejstev, ki so bila tukaj navedena, kar zadeva dejansko stanje, strinjam; da se dotaknem nekaterih vidikov, ki zadevajo ravno ti dve vprašanji. Na eni strani nadaljnji proces stabilizacije v Sloveniji; na drugi strani pa seveda vpliv globalizacije tudi na javne finance.
Namreč, izhajam iz naslednjih predpostavk; da je v vsaki državi zaupanje do valute tisti barometer, ki kaže, kako investitorji, kako državljani, kako različni udeleženci na trgu razumejo realno ekonomijo, javne finance, skratka vse tisto, kar spremlja neke dogodke na domačem trgu. Glejte - ob tistem, kar je bilo danes že povedanega - morda kaže dodati to, da tisto, s čimer smo se soočili letos, predvsem v prvem polletju, je nov pomemben prispevek tukaj v Sloveniji, predvsem v smeri nadaljnje stabilizacije. Kajti, vemo, kam smo prišli pred uvedbo davka na dodano vrednost z inflacijo; na zgodovinski rezultat 4,3% na letni osnovi.
Kaj je tisto pravzaprav, kar je bistveno novega v današnjih razmerah? Mislim, da dve zadevi, dve komponentni sta tisti, na katere moramo permanentno misliti. Na eni strani dejansko dogodki, ki smo jih doživeli letos pri menjavi s tujino, na deficit, ki ga danes beležimo iz drugega zornega kota, pravzaprav najvišjega v tej kratki slovenski zgodovini. V zvezi z njim se zastavljajo vprašanja, kako bomo mi naprej krmarili in kako bomo naprej uspešni v mednarodni menjavi. In na drugi strani seveda, da pri in ob sprejemanju proračuna vlada napoveduje povečevanje davkov. Mi pa vemo, kaj pomeni povečevanje davkov vis-a-vis konkurenčnosti in tisti konkurenčnosti, ki jo pravzaprav glede na spremenjene okoliščine na mednarodnih trgih še kako potrebujemo; kajti tisto, kar se spreminja, sta dve stvari pravzaprav: dogodki na domačem trgu in predvsem dogodki v naši soseščini. Ti dogodki v naši soseščini prisiljujejo domače subjekte, da gredo še z večjo mero v Evropo, na najbolj zahtevne trge. In evropski trgi se s svojimi zahtevami, seveda, zmanjšujejo pozicijo domače realne ekonomije. Ali drugače povedano; zahtevajo od nje več: večjo prilagodljivost, večjo sposobnost, manjše stroške.
Nadavna anketa, ki so jo objavili o konkurenčnosti 40 držav in o njej misli diskutirati tudi gospodarska zbornica, kaže na to, na katerem mestu smo. In ob vseh dobrih rezultatih, ki jih beležimo, ki nam jih priznavajo mednarodne institucije, vedno poudarjam in pri tem ostajam, da je vsaka država species, dame in gospodje. Species v toliko, da mi ne moremo - mi lahko primerjamo po nominalih, kje smo, kar zadeva minus v proračunu, kar zadeva prihodke proračuna, kar zadeva odhodke proračuna; ampak, oprostite, na relaciji ravno s tistim klubom držav, s katerimi se najraje primerjamo, to je Evropa, so to isti podatki po nominalizmu, ne pa po vsebini. Namreč ta vsebina je bila v tem klubu v preteklosti identična, ni pa danes. In mi vemo, to, kar se je dogajalo v lanskem letu, finančne krize, spreminjanje napovedi gospodarske rasti in današnje napovedi za prihodnje, samo vidimo, kako hitro eminentne institucije menjajo svoje ocene, pa svoj obraz, njih ne zanima, seveda, kaj se bo zgodilo s posameznikom, kaj se bo zgodilo s posamezno državo. Ali drugače povedano: glejte, tako imenovana kredibilnost je tista, ki ima različen pomen, kadar se govori o Sloveniji, kadar se govori o Nemčiji, kadar se govori o neki tretji državi.
Namreč, to smo pokazali mi sami letos doma. Kajti, naš horizont do preteklosti je mnogo daljši, mnogo bolj razpoznaven, kot pa naš horizont v prihodnje, ta je zelo kratek. Ker ta strah, ki je prišel v nas, v drugem kvartalu letošnjega leta, kaj se bo zgodilo s cenami, kaj se bo zgodilo s tečajem; oprostite, ta se je odrazil na vseh segmentih družbenega delovanja. Na eni strani mi vidimo, da se je plačilna bilanca začela spreminjati tudi in predvsem zaradi tega, ker če pogledamo številke: uvoz široke potrošnje realno 23 procentov višji, kot pa v istem lanskem obdobju - kar je spodbudno.
Investicijske dobrine za 48 procentov višji uvoz, ker od njih pričakuješ, da bo iz tega industrija in realna ekonomija delala novo vrednost in nov rezultat. In na drugi strani - kar seveda svetu ni vseeno in zoper merjeno skozi denarni trg - mi vidimo, kam je prišla naša zadolžitev in na drugi strani, kam so prišle devizne rezerve. Prva: plus 500 milijonov dolarjev, druga: minus 500 milijonov dolarjev. Tako da je razkorak preko 1 milijarde. Ne me napak razumeti, kajti dobro se zavedamo, kakšno funkcijo imajo devizne rezerve, koliko priliva od trenutnega izvoza se uporablja za servisiranje dolga. Vendar, ko obe kategoriji opazuješ in veš, da letos odplačuješ 500 milijonov dolarjev, prihodnje leto 900 milijonov, 2001 -milijardo 300 pri sedanjem stanju dolga, pa se seveda vprašuješ, kako boš naprej financiral in kako bo to sozvočje treh politik: javnih financ ali fiskalne politike + ožje, dohodkovne, integralne delovalo v tej smeri stabilizacije. Namreč, poglejte, jaz smatram, da se proračun ne sprejema 90 dni, proračun se sprejema celo leto in proračun je dejansko v rokah tega cenjenega zbora in to, kar je opozarjal minister, vsak kamen dodaten k tej obtežitvi ima svojo logiko in svoj pomen.
In poglejte, ta liberalizem, ki je bil 1. februarja dodatno uveden z ratifikacijo sporazuma z Evropsko unijo, dodatno z novim bančnim zakonom in bi lahko rekli, tudi z deviznim zakonom, je postavil nove ožje okvirje slovenskemu tolarju. Ali drugače povedano: ta ozek prostor tolarski se dodatno krči in daje arbitraže vsakemu lastniku tega premoženja, da se odloča in da daje in kuje pričakovanja, kaj se bo dogajalo z njegovo valuto ali kaj se bo dogajalo z drugo ali prvo konkurenčno valuto. To je tista pravzaprav bistvena razlika, o kateri mi ne moremo govoriti "v neki Evropi z enotno valuto" ali pa "v posameznih njenih državah." Pri nas pač seveda še vedno govorimo in dokazujemo, da je dejansko temu tako, da to ni teorija, ampak da je to praksa in da je ta kultura stabilnosti, ki je nimamo, v izgrajevanju in da je permanentno na preizkušnji. In če sem bolj konkreten, poglejte; če gledaš domač denarni trg, če pogledaš, kakšne so dimenzije na tem trgu, koliko lahko računa država kot največje podjetje, koliko se lahko zadolži na tem trgu, potem so številke neizprosne. Namreč, v lanskem letu - prirast domačih kreditov za približno 244 milijard tolarjev; v letošnjem letu v sedmih mesecih - 170 milijard tolarjev. Če pogledaš, kakšna je konkurenca na tem trgu, kdo je zainteresiran za te tolarske kredite, potem moraš še nekaj novega ugotoviti, namreč, da imaš še tretjo skupino interesentov na tem trgu - ob tisti klasični, podjetja in prebivalstvo - tako imenovane finančne posrednike: borznoposredniške hiše, pide, dzu-je. Če spremljamo dogodke zunaj: v Ameriki permanentno opozarjajo banke na to, da naj bodo previdne pri posojanju tovrstnim investitorjem. Kajti običajno se ti aranžmani zavarujejo s papirji, ki so iz trga. Če ta trg ne pristane "na mehko", vi veste, so scenariji, da se bodo ta premoženja zelo znižala in bo nastalo vprašanje, kako se bodo krediti vrnili.
Hočem reči, če pogledate to strukturo v letošnjem letu prirasta v 7 mesecih - 170 milijard. V lanskem letu se je država zadolžila za 116 milijard v letošnjem istem letu za 130 milijard - mislim, da v osmih, sedmih mesecih - se zastavi vprašanje, kaj bo na domačem trgu in kakšni bodo vplivi na ceno denarja. Kajti, če je namen, da se davki povečajo, potem sem že rekel pred tem cenjenim zborom, to so ugotovitve iz skupine G-ten. Kadar država povečuje davke, ne spodbuja varčevanja. Prisilno varčevanje je 50% sledilo takemu povečevanju davkov, ker se je varčevalo za davke. Če imajo udeleženci na trgu vtis, da bo treba plačati višje davke, in na drugi strani, da se ne želijo odpovedati svoji potrošnji, ker država ne varčuje in se lahko pričakuje višja inflacija, potem bodo želeli iti na tuje trge in se bo povečalo zadolževanje v tujini.
Iz tega zornega kota tukaj se pridružujem ugotovitvam predsednika vlade in ministra, namreč naša struktura tujega premoženja je drugačna, kot je v tujini. V pretežni meri je v koristi klasičnega kreditnega razmerja. To se pravi, fiksnih obveznosti; ne ekviti kapitala, ne rizičnega kapitala. Pa zelo malo v portfelju investicij in tako naprej. Se pravi iz tega zornega kota je model, ki je bil znan že v preteklosti.
Naslednjič, glejte. V tej bojazni, v tej evforiji je centralna banka dajala na trg devizne rezerve. Mi smo v 8 mesecih prodali za 49 milijard tolarjev tujega premoženja v tuji valuti. Samo v juliju mesecu prebivalstvu 14 milijard tolarjev, samo prebivalstvu. Prebivalstvo je barometer, tisto, ki čuti, tisto, ki upa, tisto, ki načrtuje.
Sprašujem se, dame in gospodje. Maastricht, Evropa da, ampak če bomo inflacijo znižali na tisti nivo, ki ga ima Evropa; kdaj bomo mi z obrestnimi merami za dolgi rok prišli na ta nivo? Ker obrestnih mer se ne da predpisati. Ta parlament je enkrat poskusil predpisovati obrestne mere, ampak vemo, kaj je dosegel oziroma da je bil ta rezultat nula. Če ni zaupanja, če ugotavljaš od lanskega leta, da vsak želi imeti denar na razpolago dnevno, pa se odločati, pa hitro ukrepati, potem vidimo, da se nam spreminja denarna struktura - pasiva bank se je dvakrat spreminjala; spreminjala se je po ročnosti v smer krajše ročnosti, spreminjala se je po volumm, kajti varčevanje v lanskem letu je bilo na nivoju skupno 28%, pri prebivalstvu 33, v letošnjem letu pa zaradi te evforije in teh pričakovanj prepolovljeno. In vi veste, da nove investicije prihajajo od varčevanja ali da je varčevanje ena najpomembnejših zadev.
Tretjič. Nekateri so prepričani, da bi denarna politika lahko več naredila v smeri večje zaposlenosti, pa da bi lahko zamenjala cilj, tako kot imajo Združene države Amerike, da bi ciljali obrestno mero. Veste, lahko bi se tako zgodilo, ampak bodite brez skrbi, taka logika bi kmalu pripeljala do zelo visoke inflacije v Sloveniji. Ta monetarna iluzija, ki običajno obstoja s tem, je bila že večkrat potrjena kot zgrešen pristop. Ne pozabimo namreč, elastičnost cen v Sloveniji do tečaja je zelo majhna in je drugačna do obrestne mere. Nam je še vedno prva zadeva in prva cena tečaj - in s tem vse povemo zopet o odnosu do te valute - in šele potem so obresti. Kajti, vedno je črv, vedno je pričakovanje, ne vem, kako bo; ker pa imajo zunaj večjo kredibilnost kot mi, je bolje staviti na večjo kredibilnost in večjo varnost ter manjši donos. Tako da je to drugo pomembno dejstvo in odgovor tistim, ker pred štirinajstimi dnevi je bila v spodnji dvorani debata na temo brezposelnosti in poziva velikih evropskih ekonomistov, kako naj bi razne ekonomske politike naredile več za višjo zaposlenost. Vendar pravega odgovora, iskati zahtevo od centralne banke, je iluzija, kajti mi lahko vplivamo na kratkoročne obresti. Če bi mi tako reagirali, kot je trg reagiral letos spomladi in junija meseca, potem bi mirne duše lahko obrestno mero dvignili, kajti negotovost zaradi likvidnosti v juliju mesecu, nova logistika pri davku na dodano vrednost je zahtevala večje rezerve; in večje povpraševanje bi lahko še kako potisnilo ceno denarju. Vendar smo se zavedali, da je to prehodni pojav, da je treba tu vzdržati, da je treba še kako spremljati banke in da ne smemo še mi poslabševati pogojev, ki se sicer poslabšujejo.
Tako da, poglejte, preprosto hočem reči, če mi vemo, da je v letošnjem letu na kreditnem trgu največ pobralo prebivalstvo, da so na drugem mestu podjetja, in se sprašujemo, kako bo vnaprej, če bo država še večji interesent na domačem trgu, kaj bo sledilo, ali bo šla cena denarju navzgor - pa že itak nismo zadovoljni z domačo ceno - ali pa bodo šli ven v tujino. Samo tujina je nepredvidljiva. Kajti, tujina nas ocenjuje skozi vsebino in ne nominalizem in tako kot mi sami ocenjujemo zadeve, sploh pa z vidika različnih pričakovanj. Z drugimi besedami; poglejte, minister je tukaj pojasnil, kakšna je struktura proračuna. Sam sem gledal pred kratkim študijo OECD-ja, lahko bi človek rekel, da v marsikaterem pogledu se mi pokrivamo po tej strukturi in glede izdatkov - tako kot se tiče ožje države, pa plač itd. - in mi vemo, kje mi prebijemo zadeve. To je vsem jasno.
Pokojninska reforma, o kateri se diskutira v tem zboru, seveda ne bo prinesla tistih rezultatov, ki so bili prvotno načrtovani in to je eden od pomembnih razlogov tudi za situacijo, kakršna je. Na drugi strani pa poglejmo, namreč ko človek gleda optimizem, ki veje iz sedanjih prognoz, kaj naj bi se dogajalo v prihodnjem letu. Prejšnjo soboto je objavilo šest nemških ekonomskih institutov novo prognozo za drugo leto, zelo optimistično. Po njihovem 2,7 gospodarska rast v Nemčiji. To se pravi, zelo pomembno in zelo spodbudno za nas. In če je temu tako in kar je bilo danes že rečeno; v lanskem letu smo prvič v tej kratki zgodovini zabeležili 36 milijard tolarjev višjih dobičkov od izgub. Prvič, da je gospodarstvo delovalo s plusom! Če vemo, da je v tej kratki zgodovini bila gospodarska rast v povprečju 4%-na, oprostite, se sprašujem, ker tukaj je bilo slišati v preteklosti, da bo leto 2000 z zaprtim proračunom. Kje so zdaj vzroki, recimo, za drugačen pristop, za drugačna razmišljanja, če vemo - in še enkrat ponavljam - vse tri politike so soodgovorne za nadaljnjo stabilnost. Mi tudi pri plačah ne moremo biti preveč zadovoljni v letošnjem letu. Vendar, če bo država trošila več, kako se bomo naprej pogajali, kakšno bo vzdušje med socialnim partnerstvom, pri plačah. Namreč, že celo letošnje leto so te zadeve dejansko na meji in mi vemo, ko je bil proračun izravnan, so plače prehitevale stvari. Zdaj, ko plače ne prehitevajo, proračun prehiteva in ima realno rast tako, kot vemo, da ne bi ponavljal, ker podatki so znani. Če bi tako gledala na zadeve še denarna politika - in to, kar poziva minister, da delujemo čimbolj skupaj - potem ne vem, kako si zamišljamo nadaljnje korake do Evrope. Še enkrat ponavljam: zato sem začel z globalizacijo. S to liberalizacijo, ki je prišla skozi devizni zakon, s to arbitražo, ki je dana sleherniku. V septembru - za vašo informacijo - so podjetja že zamenjala za 25 milijard tolarjev v devize. Ker od 1. septembra, kot veste, so devizni računi tudi za podjetja. Če je temu tako in če je ta liberalizacija dejstvo in je in ima sedaj vsakdo odprto možnost iti v tujino, investirati v tujino, v tuje papirje. Če nam je kaj tudi do finančne stabilnosti tukaj v Sloveniji. Mi vemo, tam kjer je prišel liberalizem na trge od Nove Zelandije pa Čila in tako naprej, je prišlo po liberalizmu do bančnih kriz. Ker je ta dodatna konkurenca dejansko prisilila nekatere, da so se začeli umikati in da je situacija postala zelo težka.
Človek večkrat dobi vtis, da je naš odnos do premoženja, državni odnos do premoženja zelo čuden. Ali drugače povedano; da marsikdo misli, hitro je treba prodati, hitro je treba unovčiti in potem dati dejansko v drugo obliko. Upam, da ko se bodo lastninile banke, da ko se bo še kdo drug lastninil, da bodo nekateri sledili tudi priporočilom, ki smo jih sami dali. Da če bo - in katerakoli bo ta kupnina - da bo šla ta samo za zmanjševanje javnega dolga, za odkup teh obveznic. Ker če bo šla v kakšno drugo smer, potem bo prav gotovo tak in drugačen vpliv na to. Vi sami veste, kakšen. Zato se vračam nazaj na slovenski denarni trg.
Če je situacija na tem trgu taka, in sedaj kot država dodatno zakriva to lastninsko vrzel, daje novem možnosti ravno finančnim posrednikom, da pridejo do bank po keš denar, in z novimi krediti to zavarujejo s tem premoženjem. To, oprostite, ni majhna zadeva. Sedaj, ker vemo, da je zunanje okolje predvsem na relaciji tega magičnega trikotnika: dolar, evro in jen zelo nestabilno, se sprašujem. Če se zgodba obrne, če začne evro apreciirati, vemo, kaj bo potem. Bodo tudi te prognoze, brez vsakih odgovornosti - vi veste, tako s strani fonda kot tudi s strani takih institutov - zamenjane. Ker tisto, kar se je že zgodilo v tej isti Nemčiji, ko je bil ameriški dolar 1,36 marke, je pustilo svoje posledice na tem trgu.
Mi moramo tudi na to računati in biti tudi na to pripravljeni. Vsak tisti, ki ima opravka s tujim premoženjem, vsak tisti mora permanentno misliti, da mora imeti sam bilanco zaprto, ne da mu jo bo zapiral tretji. Ker tako je tudi razmišljal privatni kapital, na teh tako imenovanih razvojnih trgih in ta privatni kapital, poglejte, je v dveh letih zaradi teh kriz odpisal 350 milijard dolarjev: v Aziji, v Rusiji, rezervacije, popravki vrednosti itn. V desetih letih je pa vložil 1700 milijard dolarjev proti institucionalnim investitorjem in mednarodnim institucijam, ki so dale samo 320 milijard dolarjev.
Skratka, jaz upam, da vem, in mislim, da vi v glavnem poznate ta števila; mi jih objavljamo, permanentno jih objavljamo, mi vsi skupaj jih doživljamo, kot državljani v poslovanju z našimi bankami, z našimi podjetji itd. Zato bi s tega zornega kota in zaradi, kot pravim, naše majhnosti, naše občutljivosti in svobode, ki smo jo uvedli letos, ker v tej, v tem spektru svobode manjka uradno samo še devizni račun v tujini. Ker če bo pa še ta prišel, potem pa veste, kaj se nam lahko zgodi. Ker če vi pogledate naše banke, kako je sestavljena ta njihova pasiva: 38, 39 procentov je premoženja od prebivalstva, 14 procentov od podjetij, pa potem so še tuje banke, ker v tujini se zdaj zadolžuje vsak: banke, podjetja in država. In to pomeni, da če je naš namen v smeri dobre reforme, če je naš poziv sleherniku, naj sam računa z večjo mero, da bo on tisti, ki bo nosil del tako imenovanega širšega socialnega bremena. Kot sem že dejal v tej stavbi; stabilen denar je najboljša socialna politika in mi moramo delati na tem, da bo dejanska vera v ta domač denar - dokler ga imamo, ker dokler ga imamo, imamo še malenkostne vplive in še lahko tudi z denarno politiko prispevamo k nadaljnjemu napredku, k nadaljnji stabilizaciji - ko ga ne bomo več imeli, smo že rekli, bodo samo še plače tiste, s katerimi se bomo lahko merili in primerjali se z ostalimi tekmeci.
In še nekaj, če dovolite. Ko gledamo Evropo, ko gledamo tisto, kar nas tam čaka, tisto, kar naj bi od tam dobili; bodimo čim večji realisti, kaj bomo tam dobili. In tudi, ko načrtujemo ta proračun, ker pri nekaterih so indeksi izredno visoki zaradi Evrope, jaz se zavedam, da so se carine prepolovile itd.; ampak bodimo realisti pri tem, pa dajmo notri dati klavzulo, da bomo imeli večjo rezervo, ne pa, da že zadevo zafiksiramo in na tem potem gradimo in na teh gradijo seveda tudi drugi dejansko svoja pričakovanja.
Z drugimi besedami, dame in gospodje, glejte, moje sporočilo je več kot jasno, ne more biti drugačno, ker stvari ponavljamo dejansko iz leta v leto, kadar imamo priložnost, da se soočimo tukaj, v tem cenjenem zboru. Obračajmo številke tako ali drugače; merilo in vtis, inflacijska premija, vse tisto, kar se govori, riziko valute, vse to je vezano na ta ubogi slovenski tolar, in do sedaj nas zaenkrat ni razočaral. Naša želja je, da nas ne bi tudi v prihodnje, da bi bil čim bolj pravičen in da bi bil čim bolj stabilen, da bi s svojo stabilnostjo dejansko odražal zaupanje, ne samo doma - doma je prvo - ampak tudi v tujini, in da ta nominalizem ne bo samo nek izraz primerjanja takih in drugačnih dobrih rezultatov, temveč da bo vsebina tista, ki jo moramo sami priznati, kadar imamo opravka z denarjem. Sami vemo, kako smo sami občutljivi. Z drugimi besedami: verjamem v vas, v vse Slovence, da si večina želi to slednje, in dajmo še enkrat pregledati, kje so možnosti, da se kaj privarčuje, dajmo zgled: država - država je tista, ki je največja na tem trgu, povsod je v glavnem tako. Pri tej odprti ekonomiji, kot je slovenska, pri kateri, kot sem rekel, je tečaj nacionalne valute številka ena - ne pozabimo tega! Mi nismo Češka, mi nismo Poljska, glede na take ali drugačne kriterije, mi smo in ostajamo Slovenija - in ta Slovenija, s svojo dušo, svojim ponosom, s svojo valuto in svojo željo, da pride stabilna naprej. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se guvernerju Banke Slovenije, dr. Francetu Arharju, za njegove besede. Besedo ima generalni direktor zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gospod Janez Prijatelj. Tudi gospod Prijatelj je poslanke in poslance "oborožil" s pismenim gradivom.
JANEZ PRIJATELJ: Spoštovani gospod predsednik, cenjene poslanke in poslanci! Predstavitev proračuna poteka v času, ko boste dobili v tretje branje pokojninsko reformo, tako imenovani novi pokojninski zakon, to je tisto, kar nekateri imenujejo zakonodajni projekt desetletja.
Naj povem, da v Sloveniji že kar dolga leta spreminjamo pokojninsko zakonodajo. V novi samostojni Sloveniji smo praktično od leta 1991 sprejeli kar štiri zakonodajne spremembe in poskusili kar trinajstkrat spremeniti obstoječi zakon. Vse te spremembe, lahko rečem, niso dale kakšnih velikih rezultatov, kajti nekatere stvari v pokojninskem sistemu so pač take, da se jih ne da na hitro in na lahko spremeniti. Naj pa povem, da so nekateri pomembnejši sistemski ukrepi, kot na primer: postopno zviševanje starosti po letu 1992, uvedba pogoja starosti ob dopolnjeni pokojninski dobi, zoževanje možnosti za predčasno upokojitev, zviševanje zavarovalnih osnov za zasebni sektor in podobni vendarle dali pozitivne učinke. Po drugi strani naj povem, da stanje zavarovanja, zlasti pa finančno, kaže, da so bili manj uspešni nekateri drugi ukrepi, ki niso bili sprejeti s pokojninskim zakonom, ampak z drugimi zakoni. Zadevali so zlasti zagotavljanje sredstev pa nekatere ukrepe, ki so zmanjševali porabo na tem področju. V ta sklop lahko sodi znižanje prispevnih stopenj, njihovo nadaljnje zadrževanje, ukinitev rezervnega sklada zavoda, prenizka proračunska sredstva. Ob uvedbi nekaterih novih pravic in obveznosti, kot na primer zdravstvenega prispevka, in nekaterih novih zakonov so ti ukrepi prehitevali napovedano, a neuveljavljeno reformo sistema ter zmanjševali učinke prej navedenih pozitivnih zakonskih sprememb. Vsi ti ukrepi so slabili finančno trdnost sistema.
Zaradi tega je pokojninski sistem, ki je izredno velik, tog, inerten, dolgoročen, s vso silo vztrajnosti deloval naprej in nekako povzročil pravi začarani krog. Veljavni zakon tako s kompletnim določanjem in ovrednotenjem pravic v celoti definira obseg potrebnih odhodkov, ki pa jih umetna zadrževana pristopna stopnja in prenizko dodeljena sredstva proračuna ne morejo več v celoti pokrivati. Že leta 1993 se je zato pozitivno finančno poslovanje zavoda končalo, od leta 1994 je zavod praktično v primanjkljaju. Da smo pokrili izgube iz preteklih let, smo porabili rezervni sklad, ta pa, čeprav je po zakonu obvezen, ni mogel biti več obnovljen. Do leta 1996 so prispevki zavarovancev in delodajalcev bili praktično edini vir sredstev za pokojninsko zavarovanje; od leta 1996 naprej, ko je bila dvakrat znižana prispevna stopnja od skupnih 31% na 24,35%, mora pri financiranju zavarovanja sodelovati država. Proračun, ta pa vsaka leto za namene pokojninskega zavarovanja nameni nekoliko prenizka sredstva.
Omejevanje sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ni bilo nenačrtno in je zasledovalo druge, za državo pomembnejše ekonomske, gospodarske in razvojne cilje. Tako je želela država z nižjimi obremenitvami povečati konkurenčnost gospodarstva in s slabšim finančnim položajem nosilca tega zavarovanja, ki mu je nadela tudi ime pokojninska blagajna, doseči psihološko izhodišče, ki bi bilo v oporo bližajoči se reformi. Priznati pa je tudi treba, da je bil ob vsakoletnem proračunskem usklajevanju, ko na vseh koncih primanjkuje sredstev, pokojninski zavod kot druga največja javnofinančna institucija tudi najprimernejši za to, da se mu je nekaj malega sredstev vzelo in tudi tako reševalo nekatera druga področja, ki so bila tudi pereča.
Taki posegi pa zaradi zakonitosti tako velikega sistema lahko le začasno odložijo nekatere probleme, ki jih bo zato verjetno v bolj poudarjeni obliki potrebno reševati kasneje. Na to sem že večkrat opozoril tudi državni zbor, razmere pa potrjujejo realnost teh opozoril, ki pa, žal, niso naletela na najbolj plodne odmeve.
Očitno nas od sprejema dolgo pričakovane in dolgo pripravljene reforme loči le še nekaj tednov. Reforma je - kljub nekaterih drugačnim mnenjem zaradi opustitve drugega obveznega stebra - vsaj za državljane zelo korenita in bo skoraj na vseh področjih pomembno spremenila veljavni sistem. Tako se bodo, na primer, zaostrili pogoji starosti in drugi pogoji za pridobitev pravic, gmotni položaj upokojencev in drugih uživalcev pravic bo zaradi nove odmere pokojnin in drugačne valorizacije v primerjavi z dosedanjim manj ugoden ter vezan na plačane prispevke, zoženi bodo razponi med pokojninami in odpravljene nekatere druge anomalije, zlasti pa pri samozaposlenih zavarovancih, ter uvedena dodatna zavarovanja.
Zaradi varčevalno naravnanih ukrepov se pričakuje, da bo reforma zaustavila rast udeležbe nosilcev obveznega zavarovanja v bruto družbenem proizvodu, ki bo letos po oceni znašala 14,87%. Rast te udeležbe pa bi bila sicer brez reforme v naslednjih letih vedno bolj visoka. Reforma bo rešila tudi številne druge probleme, vendar postopno in ne vseh. Nekateri faktorji, na katere se ne da bistveno vplivati - na primer: staranje prebivalstva, podaljševanje življenjske dobe, doseženo število upokojencev, premajhno število zavarovancev in sploh narava tega sistema - torej kljub vsemu tudi nekatere širitve pravic oziroma nove kompromisne ugodnosti: na primer državna pokojnina, dodana doba, starševske ugodnosti, vdovske pokojnine pa bodo kljub reformi še vedno vplivale na to, da bo celokupno pokojninsko zavarovanje, tako kot povsod po svetu, za državo, delodajalce in zavarovance še vedno relativno drago.
Zato tudi po izvedeni reformi ni realno pričakovati, da bi se lahko prispevne stopnje in transferi proračuna za te namene znižali pod sedanjo raven. Ta dejstva bo potrebno upoštevati že pri obravnavi letošnjega, kakor tudi prihodnjih finančnih načrtov zavoda.
Finančno poslovanje zavoda se po zakonu planira z letnimi finančnimi načrti, v njih pa se morajo opredeliti tudi sredstva, ki jih mora prispevati državni proračun, kadar drugi prihodki ne zadoščajo za kritje pravic. Na finančni načrt zavoda daje predhodno soglasje vlada, ob sprejemanju proračuna pa ga obravnava državni zbor.
Finančni načrt za leto 1999 je, glede na dolgotrajno usklajevanja, štiri popravljene verzije in šele v septembru dano soglasje vlade, skupščina zavoda lahko sprejela šele pred nekaj dnevi, in še to le ob skrajnih naporih in prepričevanjih. Nekateri člani naše skupščine so namreč zahtevali, naj ga skupščina ne sprejme, saj je tako pozen sprejem nesmislen, povrhu pa se od zavoda zahteva še planiranje negativnega finančnega rezultata, ker se v proračunu zagotovljena sredstva znatno nižja od prvotno predlaganih v zavodu. Skupščina je finančni načrt za to leto na koncu vendarle sprejela, pri tem pa od vlade pisno zahtevala, da ob grozeči nelikvidnosti in primanjkljaju zagotovi nemoteno financiranje do konca leta in sanira njegov primanjkljaj.
Po finančnem načrtu za leto 1999 bi znašali prihodki 516, odhodki pa 528 milijard tolarjev, tekoči primanjkljaj pa 11,8 milijard tolarjev. V njem je izrecno opozorjeno, da s takim finančnim rezultatom, ki je posledica prenizkih prispevkov in proračunskih transferov, ne bo pokritih 6,3 milijarde primanjkljaja iz lanskega leta, zaradi česar bi skupni stari in tekoči primanjkljaj znašala 18,1 milijarde tolarjev.
Dejanski rezultat poslovanja kaže, da bo tekoči primanjkljaj za leto 1999 nekoliko nižji od načrtovanega in bo znašal okoli 10 milijard, če zaradi boljše izterjave prispevkov ter na podlagi novih finančnih predpisov dejansko in knjigovodsko ne bo dodatno znižan. Skupni primanjkljaj konec leta 1999 bi torej po sedanji oceni znašal okoli 16 milijard tolarjev. Višino primanjkljaja bi tako primerjalno znašala nekaj več kot 3% vseh ocenjenih odhodkov zavoda za leto 1999 oziroma okoli 37% zneska, potrebnega povprečno vsak mesec za izplačilo pokojnin in vseh drugih obveznosti - oziroma ta primanjkljaj znaša 0,4% bruto družbenega proizvoda države.
V prvih devetih mesecih zavod še ni imel likvidnostnih problemov. Že v novembru, ko bodo izčrpana vsa sredstva proračuna, pa bo za izplačilo obveznosti likvidnostno primanjkovalo okoli 10,7 milijarde tolarjev, v decembru pa 14,4 milijarde. Likvidnostni in finančni položaj zavoda se bo torej bistveno poslabšal konec leta, če bo država zavodu namenila le sredstva v višini, določeni v proračunu za leto 1999; to je v skupnem znesku 149,5 milijarde tolarjev. Ob podobnem položaju lani je država zavodu namenila na koncu leta dodatnih 7 milijard, vendar letos ne kaže, da bi nameravala storiti isti ukrep. Od 149,5 milijarde predstavlja sofinanciranje države le slabe tri četrtine zneska, preostali znesek 40 milijard pa je zakonska obveznost države za pokojnine po posebnih predpisih, česar seveda ni mogoče šteti za splošno sofinanciranje zavarovanja oziroma zavoda s strani države.
Ob vseh predvidenih težavah pa moram jasno tudi na tem mestu zagotoviti, da izplačevanje pokojnin in drugih dajatev v letošnjem letu ne bi smelo biti v ničemer ogroženo, v celoti in sproti pa bodo ob sodelovanju vlade poravnane tudi vse druge obveznosti zavoda. Zavod bo moral zato ob aranžmaju vlade za zadnja dva meseca najeti ustrezne kredite.
Zavod je v predpisanem roku pripravil predlog finančnega načrta za leto 2000 in ga posredoval vladi v predhodno soglasje. Ob tem je zavod vladi poslal tudi nekatere dodatne predloge in opozorila, katerih neupoštevanje bi lahko postavke finančnega načrta bistveno, za okoli 40 milijard, zvišalo.
Po predlogu finančnega načrta bi znašali v letu 2000 skupni prihodki zavoda 565 milijard, enako visoki pa bi bili tudi skupni odhodki. To bi v letu 2000 zagotovilo izravnano finančno poslovanje, brez planiranega novega primanjkljaja, ne bi pa rešili vprašanja pokrivanja starih izgub.
Zaradi planskih navodil sporazuma o pokojninski reformi med vlado in reprezentativnimi sindikati - ta podpisnike zavezuje, da ne bodo zvišali prispevnih stopenj - ter opredelitev proračunskega memoranduma, zavod za prihodnje leto ni mogel predlagati zvišanja prispevnih stopenj delodajalcev s sedanjih 8,85% na potrebnih okoli 10%, niti ni mogel planirati dodatnih sredstev iz proračuna za kritje primanjkljaja. Ta se bo v višini, ki sem jo že navedel, okoli 16 milijard prenašal v naslednja leta. Na to je treba ponovno opozoriti ob sicer nekoliko zavajajoči izravnalni bilanci prihodkov in odhodkov brez pokrivanja stare izgube v objavljenih proračunskih gradivih. To dejstvo pomeni, da bo moral zavod tudi v letu 2000 na koncu leta najemati ustrezne kredite.
V času predstavitve državnega proračuna v državnem zboru običajno predlogi finančnih načrtov zavoda predvidevajo nekoliko višje ali pa drugačne postavke, kot jih po proračunskem usklajevanju objavi vlada Republike Slovenije. Tako je tudi letos, glede na to, da je v objavljenem predlogu proračuna znižana prvotno planirana višina proračunskega transferja zavodu in dodana nova postavka prihodkov. To dejstvo bo vplivalo le na notranjo strukturo planiranih prihodkov zavoda, njihova skupna višina pa bo ostala enaka, to je 565 milijard. Tako bi se transferji proračuna v zavod od prvotno planiranih 163,56 milijarde, od tega pa je 43,5 milijarde zakonska obveznost države, znižali za 10 milijard. Izpadli znesek bi se nadomestil z novo postavko "izterjava zaostalih prispevkov iz preteklih let". Če je navedena postavka izvedbeno realna, mnogi pa menijo, da ni, sprememba na višino finančnega načrta ne bo vplivala, sicer pa bo pomenila nov primanjkljaj zavoda. Zavod ob tem vendarle meni, da bi bilo dodatno izterjane prispevke bolj smotrno nameniti za delno sanacijo primanjkljaja, pri tem pa ohraniti višino prvotno planiranega proračunskega transferja, ki je znašal 163,6 milijard tolarjev.
Določeni problemi bodo lahko nastopili, če se ne bodo uresničile tudi nekatere druge negotove planske predpostavke. Skupščina zavoda je zato, kot se že navedel, vladi posredovala tudi dodatne predloge in opozorila, ki jih je potrebno in nujno upoštevati, če naj se finančni načrt v praksi tudi udejanji. Ta opozorila so: da planirana sredstva za transfer iz državnega proračuna zadošča le za tekoče finančno izravnano poslovanje, za pokritje tudi primanjkljaja iz preteklih let pa je prenizka. Skupščina zavoda zato predlaga vladi, naj v proračunu zagotovi dodatna sredstva za pokrivanje primanjkljaja.
Nadalje, da višina prihodkov, ki vsa zadnja leta temeljijo na obstoječi prispevni stopnji in nezadostni višini sredstev proračuna, ne omogoča oblikovanja rezervnega sklada, ki je sicer po zakonu obvezen. To dejstvo bo vplivalo na to, da bo potrebno, da vlada tudi dejansko opravlja funkcijo rezervnega sklada, za kar se je zavezala, ko je bil ta sklad praktično izničen.
Da so sredstva, namenjena za izplačilo dodatka za rekreacijo upokojencev, načrtovana glede na ocenjeni porast upravičencev in inflacijo. Če bi tako kot lani po političnih usklajevanjih v okviru vlade tudi v letu 2000 prišlo do zvišanja tega zneska, bo za izplačilo potrebno zagotoviti dodatna proračunska sredstva.
Nadalje, v predlogu proračuna - finančnega načrta niso načrtovani odhodki za plačilo storitev davčne uprave. Po uredbi vlade o višini nadomestil bi moral zavod plačevati za te stroške 0,8 od odvedenih prispevkov, kar bi zneslo približno 3 milijarde tolarjev. Zaradi tega zavod predlaga vladi, naj podaljša veljavnost uredbe, s katero lansko leto teh stroškov ni bilo dolžna plačevati.
Nadalje zavod opozarja, da je planiral svoje finančno poslovanje na predpostavki, da bo leta 2000 začela veljati nova pokojninska reforma, v kolikor ne bo, bodo stroški zavoda za približno 20 milijard višji zaradi drugačnega usklajevanja pokojnin. V tem primeru bi bilo seveda potrebno spet zvišati prispevno stopnjo ali pa zvišati stroške, ki bi jih namenjal za to proračun.
Skupščina zavoda je ob obravnavi finančnega načrta obravnavala tudi problematiko neplačanih prispevkov, ki znašajo že okrog 19,9 milijard tolarjev, predvsem za zasebni sektor in za dolga leta za nazaj. Zavod je vladi tudi predlagal, da pripravi zakon, ki ga že pokojninski zakon zahteva v 245. členu in ki naj bi urejal problematiko odpisa odloga ipd. ukrepov v zvezi z neplačevanjem prispevkov, kajti danes je tu pravna praznina in zaradi tega nastaja vtis, da sta obe instituciji na tem področju, zavod in pa davčna uprava, ki izterjuje prispevke, neučinkoviti.
Spoštovani gospod predsednik, cenjene poslanke in poslanci. Vse povedano kaže, da vlada in zavod za prihodnje leto usklajeno načrtujeta izravnane prihodke in odhodke zavoda, odprto je le vprašanje pokrivanja primanjkljaja po koncu leta 1999 v višini okoli 16 milijard. Zavod pričakuje, da bo ta in še nekatera druga vprašanja razrešena tekom dodanih proračunskih usklajevanj in pa v postopku pridobivanja soglasja vlade na finančni načrt zavoda.
Ne glede na vse povedano, pa moramo ob tej priložnosti poudariti tudi nekatere pozitivne spremembe v politiki, ki bodo vnaprej pomembno vplivale na zagotavljanje sredstev za nemoteno izvajanje zavarovanja. To se že ob prikazanih pričakovanjih globalnih učinkov reforme odraža z jasnim predlogom dveh novih zakonskih členov ob reformi, po katerih bo proračun dolžan pokrivati primanjkljaj zavoda in tudi zagotavljati njegovo likvidnost. Pomemben je tudi sklep, ki naj bi ga vlada sprejela pred dnevi, po katerem bo pripravljen načrt za postopno sanacijo primanjkljaja zavoda. Spregledati tudi ne kaže resne odločenosti vlade, da se izboljša izterjava prispevkov za to zavarovanje.
Na koncu dovolite, da vam glede na dejstva, da vam v svojih govorih, ki se že dolga leta vrstijo na približno podoben način - lahko bi spreminjal samo številke v njih - praviloma prikazujem le probleme, povezane s finančnim položajem zavoda, povem, da zavod sicer uspešno posluje, da praviloma v predpisanih rokih rešuje zahtevke za uveljavljanje pravic, da redno izplačuje in valorizira pokojnine in druge dajatve ter da opravlja delo za zavarovance in upokojence, katerih število je izjemno naraslo, kvalitetno in racionalno; celo z manjšim številom zaposlenih delavcev kot na primer pred 10 leti. Plače zaposlenih so usklajene z zakonom o razmerjih plač, so pa v primerjavi z javno upravo nekoliko nižje, razmerje pa se v letu 1999 še nekoliko slabša. Podrobno poslovno poročilo zavoda za preteklo leto, ki je bilo državnemu zboru dostavljeno v vednost, kaže, da je zavod urejena institucija, ki tudi ob objektivnih finančnih problemih dobro posluje. Tudi zadnje poročilo računskega sodišča o reviziji računovodskih izkazov zavoda je bilo pozitivno. Sprejem pokojninske reforme bo od zavoda terjal, da se bo ob sicer rednem dosedanjem delu in minimalnih kadrovskih prilagoditev spremenila organizacija dela, uvedene bodo nove evidence, izdelani novi računalniški upokojitveni postopki in pripravljena bodo poljudna informativna gradiva za zavarovance in upokojence. Vse to bo zaradi zapletenosti in dolgotrajnosti prehodnega obdobja ter kratkega obdobja za izvedbo, izjemno zahtevno delo. Zagotavljam, da bo zavod to delo korektno opravil.
Poslanke in poslanci ste z drugimi podatki, ki zadevajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, podrobno seznanjeni, saj kar naprej obravnavate to problematiko in sedaj tudi pokojninsko reformo. V prilogi tega govora sem vam posredoval tudi aktualne statistične podatke, pred dnevi pa ste prejeli tudi poljudno brošuro s prikazom dela zavoda, ki vam lahko služi kot dodatni orientir za obravnavo pokojninskega zavarovanja. Hvala za pozornost.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod generalni direktor, Janez Prijatelj. Besedo ima generalni direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, gospod Franc Košir. Tudi gospod generalni direktor nam je poslal zajeten uvodni ekspoze in prosim še za njegov nastop.
FRANC KOŠIR: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovane cenjene poslanke in poslanci, ministri in ostali udeleženci te današnje seje! Najprej zahvala za povabilo predsedniku državnega zbora, da kot predstavnik zavoda za zdravstveno zavarovanje lahko predstavim stanje in opozorim na določene probleme s področja zdravstvenega zavarovanja ter tako prispevam k uvodnim razpravam in k proračunskemu memorandumu oziroma proračunu za leto 2000. Z ozirom na to, da sem daljši prispevek pripravil v pisni obliki, ki ste ga prejeli, mi dovolite samo nekaj izbranih strateških vprašanj, da poudarim, s področja financiranja zdravstvenega zavarovanja in programov zdravstvenega varstva. Gre seveda za različna konceptualna vprašanja in probleme, ki pa imajo izrazit vpliv na tekoče poslovanje zavoda. V drugem delu pa podajam na kratko oceno letošnjega poslovanja in podlage za finančni načrt za prihodnje leto.
Cenjene poslanke in poslanci! Podobno kot v vseh razvitih evropskih državah v tem zadnjem desetletju 20. stoletja se tudi v Sloveniji že vrsto let, kljub dokaj stabilni situaciji na področju zdravstvenega varstva po letu 1992, soočamo s tehtnimi vprašanji zagotavljanja sredstev za zdravstvene programe. Med osnovne vzroke je vsekakor moč šteti značilne demografske in socioekonomske trende, kot so: staranje prebivalstva, podaljševanje življenjske dobe, zniževanje rodnosti in druge. Rastočem deležu do starejših in upokojencev se priključuje tudi večje število brezposelnih. Ta gibanja občutno spreminjajo razmerja med aktivnim delom prebivalstva in ostalimi skupinami, kar predstavlja velik izziv za izvajanje načel solidarnosti v pretežno javnofinančnem sistemu zdravstvenega varstva. Vse to v povezavi s hitrim razvojem medicine, znanstvenih odkritij, novih bolj učinkovitih zdravil, vse večje informiranosti in zahtevnosti prebivalcev poraja nenehne potrebe po dopolnjevanju in spreminjanju obstoječih sistemov zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.
Na zavodu smo se že pred časom lotili obsežne analize v okviru strateškega razvojnega programa zdravstvenega zavarovanja in na kratko bi vam izpostavil osnovna spoznanja in ugotovitve, ki zadevajo temeljna področja izvajanja zdravstvenega zavarovanja.
Za zagotavljanje zadostnih sredstev za pokrivanje programov je temeljnega pomena pestra struktura virov. Je temelj za stabilno zagotavljanje finančnih sredstev za zdravstvene programe v državi. Ti dodatni viri v sistemu, tako javni kot zasebni, so osnovni dosežek reforme, ki smo jo izvedli v letu 1992. S tem dosežkom se lahko upravičeno pohvalimo pred ostalimi evropskimi državami. Pomembno pa je zlasti, da je bilo za ohranitev kakovosti oziroma standarda zdravstvenih storitev, namreč zaradi narodno ekonomskih razlogov, ter sistemskega uveljavljanja večje odgovornosti za lastno zdravje, nujno v zdravstvo pripeljati predvsem dodatna zasebna sredstva kot dodatni vir.
Opozorim pa naj ob tem na nekatere značilnosti. Opisana struktura virov za zdravstvene programe je v Sloveniji omogočila stabilnost sistema zdravstvenega varstva v deležu javnih izdatkov, okoli 6,7% in 1% v bruto družbenem produktu za zasebna sredstva. Strateškega pomena je nenehno prizadevanje za optimiziranje javnih virov obveznega zavarovanja in preverjanje uresničevanja načela solidarnosti. Po dosedanjih podatkih je na primer neizterjanih prispevkov pri davčni upravi s katero ima zavod sklenjeno posebno pogodbo za pobiranje prispevkov konstantno okoli 3,8 milijarde nepobranih prispevkov. Predvsem iz naslova zasebnega sektorja. Glede uresničevanja načela solidarnosti pa je potrebno izpostaviti stališče zavoda, da zavračamo pobude, ki bi neposredno ali posredno šle v ustvarjanje dvorazrednih zavarovancev in ki bi rušile načela solidarnosti med bogatimi in revnimi, mladimi in starimi ter zdravimi in bolnimi. S sredstvi, zbranimi s prostovoljnim zdravstvenim zavarovanjem za doplačila, so občutno izboljšani materialni viri za izvedbo zdravstvenih programov. Ta sistemska novost, ki smo jo uveljavili po letu 1993, je vključila pri obeh izvajalcih prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj danes okoli 1,4 milijona zavarovancev. Tu gre hkrati za specifično ureditev prostovoljnih zavarovanj, ki jo moramo šteti za sestavino socialne varnosti prebivalstva naše države.
Zavod je posvetil izjemno pozornost dograjevanju sistema prostovoljnih zdravstvenih zavarovanj in pripravil načrte za ustanovitev vzajemne zdravstvene zavarovalnice ter potrebne projekte za začetek samostojnega poslovanja. Druga največja zavarovalnica v Sloveniji, s približno 40 milijardami letnega prometa od premij, bo začela poslovati s 1.11.1999, skladno z že izdano licenco urada za zavarovalni nadzor. Na tem mestu moram izpostaviti problem, na katerega na zavodu že nekaj časa opozarjamo. Gre za dolgoročno zagotavljanje zdravstvene varnosti, ki je vsebinsko bistvo amandmaja k 14. členu zakona o zavarovalništvu. Z vloženim amandmajem smo želeli doseči le, da bi se zavarovalni posli prostovoljnega zavarovanja za doplačila, torej za tisti del, ki je tesno povezan z obveznim zdravstvenim zavarovanjem, opravljali po načelih vzajemnosti in neprofitnosti. Pri prostovoljnem zdravstvenem zavarovanju za doplačila ni mogoče upoštevati zgolj in predvsem logike trga, pač pa mora država upoštevati, da ima to zavarovanje že danes močno prisotne elemente socialne politike in ne nazadnje tudi neke vrste medgeneracijskega dogovora. Glede na dejstvo, da prostovoljno zdravstveno zavarovanje za doplačila predstavlja zavarovanje s participacijo in ne klasične zavarovalne vrste, je nujno, da bi to področje posebej uredili in bi s tem varovali javne interese na tem področju. Prav v tem je smisel in vsebina predlaganih amandmajev. Predlog zavoda nikakor ne pomeni uvajanja monopola, pač pa enak izhodiščni položaj za poslovanje vsem zavarovalnicam, ki so pripravljene opravljati prostovoljna zdravstvena zavarovanja za doplačila na neprofitni osnovi. To tudi, seveda, ni v nasprotju z direktivami Evropske unije.
Četrtič. Analize zavoda kažejo, da je obseg pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja širok, tudi če ga primerjamo z mnogo bolj razvitimi in bogatimi državami. Kljub temu pa po našem mnenju v pravice prednostno ne kaže posegati. Pri uvajanju sprememb ima področje zdravstvenih dejavnosti veliko več rezerv. Dokler le-te niso izčrpane, večje spremembe glede obsega pravic niso izvedljive in so nesprejemljive. Morda bi bil potreben razmislek le glede izvajanja določenih pravic denarnih dajatev, ker so v ureditvi v primerjavi z drugimi razvitimi evropskimi državami občutne razlike. Pri nas imamo dokaj visoko stopnjo odsotnosti z dela, okrog 5% delovnih dni, vsak zaposleni je namreč v povprečju odsoten letno 1,1-krat in na vsakega zaposlenega izgubimo okrog 14 delovnih dni. S tem pa zdravstveni absentizem postaja narodnogospodarski problem, saj gre za nadomestila v višini okrog 1,6% bruto domačega proizvoda, zaradi izpada delovne sile pa se ocenjuje izpad novoustvarjene vrednosti na vsaj 5% bruto domačega proizvoda. To so razsežnosti, ki opozarjajo, da se moramo v Sloveniji lotiti problema celovito in ga obravnavati kot resen družbeni, ekonomski in ne samo deloma tudi zdravstveni problem.
Zavod ima z vidika razporejanja sredstev za zdravstvene programe in programe denarnih nadomestil zaenkrat razmeroma majhen vpliv na izdatke za zdravila, medicinske pripomočke in na gibanja pri programih denarnih dajatev. Nadzor nad cenami zdravil in s tem porabo je bil do sedaj namreč v pretežni meri odvisen od ravnanja različnih sektorjev države. Predvsem od gibanja cen. Zavod lahko za sedaj na določene negativne trende le posredno vpliva z razvrščanjem zdravil na liste, z določanjem cenovnih standardov za medicinske pripomočke, zmanjševanjem deleža kritja stroškov iz sredstev obveznega zavarovanja, opozarjanjem zdravnikov in tako dalje. Posredno pa ti izdatki občutno vplivajo in celo ogrožajo financiranje osnovnih programov zdravstvenih storitev.
Področje zdravstvenih dejavnosti pa bo kljub vidnim dosežkom v prihodnje potrebno sprememb. Pri tem ne gre toliko za potrebo po zmanjševanju zdravstvenih zmogljivosti, saj kazalci kažejo, ki jih financiramo z javnimi sredstvi, niso bistveno večji kot v državah Evropske unije. Nevarnost lahko predstavljajo vedno novi dodatni zdravstveni programi, ki pa bi jih morali v naši državi zaradi omejenih virov zelo skrbno izbirati in uresničevati po načelu, za vsak nov program morajo biti znani obstoječi ali novi viri. Razprave so zelo žgoče. Saj tudi naša država ne bi rada zaostajala za razvitimi področji vrhunske medicine na področju, kot so transplantacije, srčne, nevrokirurške operacije, magnetna resonanca in tako dalje. Prav zato bodo v prihodnje potrebne v tem sektorju spremembe v notranji organizaciji zdravstvene službe, njeni nadaljnji privatizaciji, kakovostnejšem obravnavanju pacientov, spodbujanju tekmovalnosti ter motiviranosti za boljše delo izvajalcev zdravstvenih storitev.
Predvsem bi se morali racionalnega in kakovostnega izvajanja zdravstvenih programov lotiti na način, ki je bil z zakonom že predviden. To je z nacionalnim konsenzom oziroma sprejemom strategije razvoja zdravstvenih dejavnosti oziroma zdravstvenega varstva v Sloveniji, ki ga daje nacionalni program do leta 2004. Na tej osnovi bodo ključni nosilci v sistemu morali doreči ustrezno delitev dela med zdravstvenimi dejavnostmi, področji, predvsem pa med primarno, sekundarno in terciarno ravnjo. Prav tako se bo potrebno lotiti načrtovanja uvajanja novih medicinskih tehnologij, njihovih razvojnih možnosti, opredeljevanja potreb po prestrukturiranju in tako dalje.
Zelo pomembno področje, ki ga bo potrebno čimprej doreči in ga natančno in načrtno realizirati, je vprašanje nadaljnje privatizacije zdravstvenih dejavnosti. Zelo pomembna pa je tudi pobuda zavodov, potrebe in vzpostavitve nacionalnega programa dolgotrajne nege kot novega stebra obveznih zdravstvenih zavarovanj v Sloveniji.
Spoštovane poslanke in poslanci! Dovolite mi, da vam v tem drugem delu podam še nekaj izhodišč za poslovanje v prihodnjem letu. Značilnost letošnjega poslovanja je, da je bilo v veliko večji meri kot do sedaj upoštevati zahtevne racionalizacije na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti. Vrednost teh programov se je zaradi povečanja plač zaposlenih v zdravstvu povečala za 4,5 milijarde v letošnjem letu, kar naj bi zagotovili izvajalci zdravstvenih storitev z racionalnim izvajanjem svojih programov ob zagotavljanju enakega obsega in ravni zdravstvene varnosti.
Na osnovi sprejetega dogovora je bilo podpisanih skupno 1108 pogodb, od tega kar 921 že z zasebnimi izvajalci, koncesionarji zdravstvene dejavnosti. Ministrstvo za zdravstvo in zavod sta se s partnerji v dogovoru za leto 1999 dogovorila za racionalizacijo delovnih procesov in materialnih stroškov v zdravstveni dejavnosti, tako da bi finančno zmanjšala vrednost programov za 3,2 milijarde tolarjev. Podatki za 9 mesecev kažejo, da bodo ti ukrepi realizirani, razen ukrepa zmanjšanja potrošnje zdravil.
Posebno poglavje, narast izdatkov in s tem možnost uravnoteženega poslovanja sta v tem letu zamajala uvedba davka na dodano vrednost in pa dodatni zdravstveni programi. Učinki DDV-ja so usklajeni s predstavniki ministrstva za finance na posamezne vrste odhodkov in naj bi po teh ocenah za drugo polovico leta znašali blizu 2 milijarde pa pol. Poleg učinkov zakona na dodano vrednost pa bodo imeli vpliv na realizacijo prihodkov in odhodkov za leto 1999 tudi dodatni programi zdravstvenih storitev, katerih izdatke ocenjujemo na višino cca 600 milijonov. Gre za programe, ki so nujni in niso mogli biti predvideni s finančnim načrtom, ker gre za povečanje programov, ki jih je sprejel zdravstveni svet in pa ministrstvo za zdravstvo, za izvajanje pravilnika o nujni medicinski pomoči.
Navedena gibanja izdatkov kažejo, da finančni rezultat ob nadaljevanju trendov do konca leta predvideva izgubo oziroma presežek odhodkov nad prihodki v višini cca 1 milijardo 459 tolarjev. V letu 2000 bomo po sedanjih ocenah za programe zdravstvenega zavarovanja, ki smo jih uskladili z ministrstvom za finance, zbrali okoli 256 milijard tolarjev. Odhodki pa so ocenjeni na skorajda 265 milijard, kar pomeni manko oziroma izravnavo v višini okoli 9 milijard.
Glavna razloga za takšno napoved za leto 2000 sta uresničevanje določil kolektivnih pogodb v zdravstvu glede povečanja plač in pa seveda povečani odhodki kot posledica zvišanih materialnih stroškov poslovanja, kar je predvsem vpliv uvedbe davka na dodano vrednost.
V letu 2000 pa se utegnejo uresničiti tudi določene nesistemske zahteve, ki bodo terjale dodatna sredstva. V primeru sprejetja zakona o delovnih razmerjih, ki je v drugi obravnavi v tem zboru, v katerem je predvideno, da zavod prevzame plačilo boleznin nad 20 dni, namesto dosedanjih 30, ocenjujemo, da bi se ti odhodki dodatno povečali za cca 5 milijard tolarjev in bi tako izguba znašala že kar 14 milijard.
Takšne zahteve so seveda nesprejemljive spričo dejstva, da bi bilo potrebno v okviru sredstev za zdravstveno zavarovanje predvsem poskrbeti za dogovorjene zdravstvene programe. Zaradi zdravstveno utemeljenih potreb, predvsem pa skrajševanja čakalnih dob, bi bilo v letu 2000 potrebno predlagati povečanje obsega programov za zdravstvene storitve za cca 1 milijardo 200. Gre za urgentno medicino in za povečanje storitev mamografije na primarni ravni, potem za transplantacije, operacije za sivo mreno, zaradi skrajšanja čakalnih dob, za storitev magnetne resonance, tudi zaradi skrajšanja čakalnih dob, koloskopije, dolge čakalne dobe, za vzpostavitev negovalnih programov v bolnišnicah, čakajo namreč številni bolniki na te zadeve, in pa seveda za izvajanje programa kemoterapije v regijskih bolnišnicah ter povečanje odhodkov za socialne zavode, za nego, zaradi širjenja kapacitet, ki bodo zgrajene v prihodnjem letu. Ti predlogi so vključeni v finančni načrt, seveda pa je vprašanje, ali bodo zagotovljena ustrezna sredstva. Predvidene izgube v letu 2000 tako ni mogoče pokriti v okviru finančnega načrta ali v dogovarjanju za racionalizacijo z izvajalci zdravstvenih storitev.
Za zagotovitev izravnave pa so možni sicer naslednji ukrepi oziroma scenariji: morebitni časovni zamik izplačil dodatnih finančnih sredstev za plače, sprememba pravilnika o oblikovanju cen zdravil v smeri znižanja cen ter opredelitev finančnega proračuna za zdravila na zdravnika, podaljšanje veljavnosti sporazumov o znižanju cen zdravil, ki je bil sprejet 1.8., in seveda na novo oblikovati cene, nadaljevati že sprejete ukrepe za obvladovanje oziroma znižanje odhodkov za nadomestila. Prav tako pa bi bilo potrebno po naši oceni proučiti oziroma opredeliti drugačne vplive DDV za področje zdravstva. Ker zgoraj navedeni ukrepi ne bodo mogli biti verjetno v celoti realizirani, se bo moral zavod zadolževati pri ministrstvu za finance.
Spoštovani, naj zaključim. Na področju zdravstvenega varstva na nek način reforme niso nikoli končane, saj gre za dinamičen družbeni sistem, pred katerim so vedno novi izzivi in zahteve po prilagajanju družbenim in gospodarskim spremembam. To velja tudi za sistem zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja v Sloveniji. V 7 letih od uveljavitve nove zakonodaje so se pokazale dobre, pa tudi nekatere slabe strani sedanje ureditve, ki pa so po naši oceni podlaga za nadaljnje dograditve sistema. Z vključevanjem Slovenije v Evropsko unijo nas mora voditi prepričanje, da moramo uveljaviti spremembe in dopolnitve zaradi nas samih, na osnovi realnih ocen naših potreb in možnosti, ne zaradi Evrope. Med pozitivnimi strateškimi dosežki je na prvo mesto potrebno uvrstiti dosedanjo stabilnost sistema zdravstvenega varstva; podlaga za to so dosedanji rezultati finančnega poslovanja v sistemu oziroma pri izvajanju zdravstvenega zavarovanja. To dokazuje sposobnost, da v takem sistemu obvladujemo stroške za programe zdravstvenih storitev v okviru razpoložljivih sredstev.
Glede na sedanje stanje v zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju pa bi morali odpraviti predvsem po našem mnenju naslednje slabosti: Prvič, v sistemu je premalo ekonomskih spodbud za izvajalce, da bi bili ti bolj produktivni in varčnejši. Drugič, nimamo izdelanih prioritet, na osnovi katerih bi s prednostnim vlaganjem še vnaprej ohranjali dosedanjo raven zdravstvene varnosti in odpravljali probleme, kot so čakalne dobe, pravična dostopnost do zdravstvenih storitev itd. Tretjič, neustrezna je ureditev področja preskrbe z zdravili in določanja njihovih cen. Četrtič, zahteve izvajalcev po dodatnih programih in uvajanje tehnologije je potrebno protokolirati na nacionalni ravni ob izbranih prednostih ciljih in strokovnih kriterijih. Petič, nesprejemljivi so poskusi prenašanja določenih socialnih dobrin in pravic na področje zdravstvenega varstva, zavarovanja, ker vanj ne sodijo. Spreminjanje navedenih slabosti in zagotavljanje operativnih ciljev bi moralo potekali na postopen, mehak način, brez radikalnih reformnih posegov. Sprejetje predloga nacionalnega programa do leta 2004, urejanje prostovoljnega zavarovanja v skladu z načeli vzajemnosti, neobremenjevanje z dodatnimi socialnimi obveznostmi sklada zdravstvenega zavarovanja so priložnosti za taka ravnanja tega spoštovanega zbora. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod generalni direktor Franc Košir. S tem je predstavitev predloga državnega proračuna za 2000 končana in zaključujem to točko dnevnega reda ter 41. izredno sejo državnega zbora Republike Slovenije.
Dovolite, spoštovane kolegice in kolegi! Državni zbor bo jutri ob 10.00 uri nadaljeval prekinjeno 16. sejo. Kot je bilo že napovedano, bo jutrišnje nadaljevanje zbor pričel z obravnavo prekinjene 32. točke dnevnega reda, in sicer z drugo obravnavo predloga zakona o dopolnitvah zakona o zdravstveni dejavnosti znotraj skrajšanega postopka. Odprta je razprava o 1. členu in vloženih amandmajih. Zbor bo nato prešel na obravnavo prekinjene 34. točke dnevnega reda ter na tretjo obravnavo predloga sprememb in dopolnitev poslovnika državnega zbora. Odprta je razprava o zakonskem predlogu v celoti. Sejo bo zbor nadaljeval potem z obravnavo točke 35. dnevnega reda in po vrstnem redu dalje. Hvala lepa. Jutri ob 10.00 nadaljujemo.
(Seja je bila končana 26. oktobra 1999 ob 17.29 uri.)