Sejo sta vodila Janez Podobnik, predsednik zbora in Eda Okretič-Salmič, podpredsednica državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.07 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 21. izredno sejo državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi prvega in drugega odstavka 51. člena in 54. člena poslovnika državnega zbora. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Herman Tomažič, mag. Franc Žnidarščič, dr. Jože Zagožen, Bojan Kontič, Miroslav Mozetič, Vincencij Demšar, dr. Helena Hren - Vencelj, Janez Janša od 16. ure dalje, Miroslav Luci od 17. ure dalje, Zmago Jelinčič, Peter Lešnik, Peter Hrastelj do 15. ure, Franc Čebulj, Franc Jazbec od 16. ure dalje, Jelko Kacin, Anton Delak do 16. ure in Benjamin Henigman po 17. uri.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (60 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predsednika vlade Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška ter druge člane vlade, predsednika Republike Slovenije, predstavnika državnega sveta Republike Slovenije, predstavnika ustavnega sodišča Republike Slovenije, predstavnika računskega sodišča Republike Slovenije, predstavnika varuha človekovih pravic, guvernerja Banke Slovenije dr. Franceta Arharja, glavnega direktorja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gospoda Janez Prijatelja in generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije gospoda Franca Koširja. Vse lepo pozdravljam.
Prehajamo na določitev dnevnega reda 21. izredne seje državnega zbora Republike Slovenije. Sklicana je bila po dogovoru na kolegiju predsednika državnega zbora Republike Slovenije. Prejeli ste ga sklicem dne 1. aprila 1998. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z 2. odstavkom 64. člena poslovnika državnega zbora. Najprej so na vrsti umiki. Predlogov za umik posamezne točke nismo prejeli. Ali želi v zvezi s tem kdo besedo? (Ne želi.)
Prehajamo na razširitve. Predlogov za širitev dnevnega reda nismo prejeli. Želi s tem v zvezi kdo besedo? Gospod Janc želi besedo in gospod Špiletič.
BRANKO JANC: Hvala za besedo, spoštovani gospod predsednik. Dovolite, da obvestim državni zbor, da smo predlagatelji Branko Janc, Miran Jerič in Rudolf Moge vložili predlog zakona o odpisu odloženih davkov in prispevkov ter predlagamo, da ga uvrstimo na današnjo 21. izredno sejo državnega zbora, in da ga sprejmemo po hitrem postopku. Kratka obrazložitev. Državni zbor je leta 1993 in 1994 sprejel zakon o poravnavanju odloženih davkov in prispevkov za podjetja, ki so svoj kapital prenesli na sklad za razvoj, ter podjetij, ki ki so jim bili vloženi davki in prispevki na podlagi sklepa vlade Republike Slovenije z dne 24.9.1992.
Med številnimi podjetji, katerim so bili v skladu z zakonom oziroma s sklepom vlade odloženi davki in prispevki, so bili uvedeni stečajni postopki, za večino ostalih podjetij pa zaradi motenj v poslovanju velja, da le ta niso sposobna izpolniti odloženih obveznosti skupaj z zamudnimi obrestmi. Pri poslovanju določenih podjetij ugotavljamo, da se gospodarsko stanje ni izboljšalo. V nekaterih podjetjih je stanje bistveno slabše in jim grozi stečaj. Število zaposlenih se je v nekaj letih zmanjšalo za 3-krat, tako da bi morali preostali zaposleni nositi vse breme preteklosti, ter da breme odloženih davkov in prispevkov bistveno vpliva na poslabšanje gospodarskega položaja v podjetjih, kar bi ogrozilo še zaposlene delavce.
Predlagatelji smo mnenja, da je predlagani zakon z namenom, da se preprečijo nekateri stečaji, da se ohranja delovna mesta, nujno uvrstiti na izredno sejo državnega zbora, ter da ga državni zbor sprejme po hitrem postopku.
Razlogi za uvrstitev so nastajali po sklicu seje, ki ste jo sklical vi, gospod predsednik, zato predlagam, da o našem predlogu glasujemo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Janc. Dovolite, če počakate prosim.
Jaz sem vas slabo slišal v tistem delu, ko ste govorili, kateri so razlogi, ki so nastali po sklicu seje. Lepo prosim, če bi še enkrat povedal, ker se je slabo slišalo.
BRANKO JANC: Gospod predsednik! Razlogi za oziroma predlagatelji smo želeli zakon pripraviti na podlagi nekaterih podatkov, ki smo jih pričakovali od služb, ki s temi podatki razpolagajo.
Informacije in podatke smo dobili z nekaj dnevno zamudo, zato je ta razkorak med sklicem seje, ki ste jo predlagal vi in našim predlogom samo v enem dnevu.
In zaradi tega mislimo, da je naš predlog utemeljen.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Janc, torej predlaga v imenu skupine poslancev, da se razširi dnevni red s predlogom zakona o odpisu določenih davkov in prispevkov. Jaz prekinjam sejo za 5 minut, da se bom ponovno prepričal o teh razlogih in argumentih, ki so nastali po sklicu seje. Za 5 minut prekinjam sejo.
(Seja je bila prekinjena ob 14.13 uri in se je nadaljevala ob 14.21 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi, nadaljujemo s sprejemanjem dnevnega reda izredne seje. Ugotovimo prisotnost! 57 poslank in poslancev. Državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
V tem času sem se ponovno pozanimal o zakonu o odpisu odloženih davkov in prispevkov - skupina poslancev s prvopodpisanim gospodom Jancem ga je vložila 3. aprila. Ob pregledu zakona sem ugotovil - predlagan je za hitri postopek - da zakon ne vsebuje zapisanih razlogov za hitri postopek. Toda ključno je, da sem proučil vsebino zakona, ki govori o težavah številnih podjetij, ki so bila v skladu z zakonom oziroma s sklepom vlade o odloženih davkih in prispevkih. Toda razlogi, o katerih govori vsebina zakona, ki so zelo resni in so potrebni, da se jih sprejme v državnem zboru, pa niso nastali po sklicu izredne seje. Zato, spoštovani kolega, gospod Janc, jaz tega predloga za razširitev dnevnega reda ne morem dati na glasovanje in v razpravo.
Besedo ima gospod Hvalica. Smo pri širitvah dnevnega reda.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegi, predstavniki vlade! Mi smo danes na izredni seji, ta izredna seja nima neke normalne točke dnevnega reda, ki bi morala biti normalna tudi za izredno sejo - to so vprašanja in pobude poslancev. Jaz predlagam, da takšno točko dnevnega reda uvrstimo na dnevni red te seje. Zakaj?
Vprašanja in pobude poslancev so nek normalen, demokratičen institut, ki je udomačen v vseh parlamentarnih demokracijah. Nekateri parlamenti imajo to zelo pogosto na dnevnem redu, nekateri na štirinajst dni, nekateri celo vsak teden. Praviloma - praviloma! - ta vprašanja in pobude poslancev prenašajo tudi mediji direktno; to so zelo zanimive stvari.
Ko smo mi v prejšnjem mandatu imeli seje, ki so se nekje "poklopile", da tako rečem, so bile sinhronizirane z mesecem in smo mi rekli, marčna, aprilska seja, smo ne glede na zamude imeli približno dvanajstkrat na leto - smo imeli priliko, da smo pri točki dnevnega reda "pobude in vprašanja poslancev" pač postavljali ta vprašanja in pobude. Sedaj je ta institut okrnjen in nam odvzet, žal, zaradi tehnologije, ki jo uporablja državni zbor v tem sklicu. Ko prevladujejo izredne seje, ko imamo količnik 8/21, pri čemer pomeni 8 redna seja in 21 izredna seja, smo mi v bistvu prikrajšani za ta institut poslanskih pobud in vprašanj. V poldrugem letu, odkar je ta sklic, smo imeli mi možnost samo osemkrat opraviti to točko dnevnega reda. Torej nam je ta tehnologija, ki je trenutno sedaj uveljavljena, proti moji volji, odvzela 50% tega instituta.
Mislim, da sem bil dovolj jasen, da lahko upravičeno predlagam, da bi, če je že tako, da prevladujejo izredne seje nad rednimi, pa čeprav ni izrednega stanja v tej državi, da na vsako sejo, ne sam na to, jaz sedaj predlagam za to, ampak potem bom tudi na vsako izredno sejo predlagal dodatno točko dnevnega reda "Vprašanja in pobude poslancev."
Gospod predsednik, upam, da ste me poslušali in tudi natančno razumeli, kaj sem hotel reči. Ne pozabite, da smo - ponovim - s to tehnologijo, ki jo sedaj uveljavljamo, prikrajšani za ta pomemben parlamentaren demokratični institut in zahtevam, dajem predlog, da se ta točka dnevnega reda postavi tudi na 21. izredno sejo državnega zbora. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Hvalica. Gospod Hvalica torej predlaga, da se dnevni red 21. izredne seje razširi s točko "Poslanske pobude in vprašanja." Na eni od izrednih sej je ta točka že bila. 23. člen poslovnika govori naslednje: "Na redni seji državnega zbora je praviloma predvidena posebna točka dnevnega reda za vprašanja in pobude poslancev, potem med drugim državni zbor lahko odloči, da bo vprašanja in pobude poslancev obravnaval na posebni seji. In še posebej opozarjam na ta odstavek: "Poslanec mora prijaviti poslansko vprašanje ali pobudo generalnemu sekretarju državnega zbora najkasneje dan pred sejo, na kateri obravnavajo poslanska vprašanja in pobude." Na prejšnji izredni seji sem na predlog enega od poslancev, da se izredna seja razširi, dal na glasovanje in v razpravo tak predlog, zato bom danes storil tudi isto, torej odpiram razpravo za širitev te točke dnevnega reda in sprašujem, ali želijo besedo predstavniki poslanskih skupin. Gospa Zbačnikova v imenu poslanske skupine Socialdemokratov. Se odpoveduje razpravi. Gospod Henigman v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov. Želite besedo? Govorimo o razširitvi te točke dnevnega reda s to točko.
BENJAMIN HENIGMAN: Spoštovani! Poslanska skupina Krščanskih demokratov je že pri 20. redni (?) seji opozorila na vprašanje poslanskih vprašanj in pobud. Že takrat smo predlagali oziroma naš vodja Miroslav Mozetič je predlagal, da se razširi seja državnega zbora s to točko. Gospod predsednik, mislim da bi bilo prav, da se točka poslanske pobude in vprašanja pri takšnem delu, kakršno je sedaj, ko smo v 16 mesecih opravili 8 rednih sej, uvršča tekoče na zasedanje državnega zbora na redno ali pa na izredne seje. Praksa iz prejšnjega mandata, ko smo organizacijsko in logistično nekako po moji oceni delali boljše, je bila, da smo praktično imeli vsak mesec to točko dnevnega reda tudi na seji državnega zbora. Zato podpiram predlog, da se uvrsti točka dnevnega reda na izredno sejo in da v bodoče predlagate tak dnevni red, da bodo vprašanja in pobude poslank in poslancev na sporedu vsak mesec, ko zaseda državni zbor. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Henigman. Na seji kolegija, na kateri smo se dogovarjali za sklic te seje, ni bilo predloga za to točko dnevnega reda. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.)
Potem dajem na glasovanje. Želi predlagatelj zakona obrazložiti svoj predlog? (Ne želi.) Torej na glasovanje dajem predlog, da se izredna seja, 21. izredna seja razširi s točko, poslanske pobude in vprašanja. Ni pri proceduralnem, mislim da ni. Torej na glasovaje dajem ta predlog. Ugotavljamo prisotnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za predlog, da se 21. izredna seja razširi z dodatno točko, poslanske pobude in vprašanja.
Kdo je za? (30 poslancev.) Je kdo proti? (29 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za razširitev dnevnega reda. Gospod Jakič ima proceduralno.
ROMAN JAKIČ: Gospod predsednik, se opravičujem. Prepozno sem stisnil na gumb. Gospod Hvalica pa bo to definitivno preveril pri izpisku na računalniku.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Na glasovanje dajem predlog, gospoda Jakiča, da ponovimo glasovanje o dodatni točki dnevnega reda. Ugotavljamo prisotnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za to, da ponovimo glasovanje o tej točki? (54 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je bil predlog, da se glasovanje ponovi, sprejet brez glasu proti.
Torej na glasovanje dajem ponovno predlog za razširitev dnevnega reda, s točko poslanske vprašanja in pobude. Ugotavljamo prisotnost! (67 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (28 poslancev.) Je kdo proti? (32 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog za razširitev dnevnega reda, ni bil sprejet.
Gospod Henigman ima proceduralno.
BENJAMIN HENIGMAN: Gospod predsednik! Nisem presenečen nad takim izglasovanim sklepom.
Ker zaenkrat ima koalicija še večino in verjetno jo bo še dolgo imela. Ampak jaz sem v svoji razpravi, prej v imenu poslanske skupine opozoril, da bi bilo prav, da bi vi kot predsedujoči po avtomatizmu, na vsak mesec, ko je zasedanje državnega zbora, uvrstili tudi to točko dnevnega reda.
S tem odpade razlog, da bi morali napovedovati vprašanja že prejšnji dan oziroma dva dni pred tem. Zato prosim, da daste na glasovanje proceduralni sklep, da državni zbor poslanska vprašanja in pobude obravnava mesečno, na redni ali izredni seji. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Henigman. Gre za pristojnost predsednika državnega zbora, ki jo tudi preveri na kolegiju in vsekakor bomo na prvi seji kolegija, ko se bomo odločali o dnevnih redih, o tem vprašanju o tej pobudi tudi razpravljali. In če ne bo nasprotovanja, bo taka rešitev lahko tudi sprejeta.
Vašega predloga pa žal ne morem dati na glasovanje, ker to ni tema. Dnevni redi so taki, proceduralnih predlogov ne sprejemam. Gre za pristojnost predsednika državnega zbora pri določanju dnevnega reda.
Gospa Zbačnikova, imate predlog za razširitev dnevnega reda? Za razširitev? Prosim.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav! Tudi sama imam predlog, da se dnevni red razširi s pobudami in vprašanji, in sicer tedensko. Namreč, ravnokar smo se vrnili iz Nizozemske, kjer imajo v nizozemskem parlamentu tedenska vprašanja, poslanska vprašanja, in sicer eno uro, in poslanska vprašanja v Evropi, kamor želimo in kamor se sedaj intenzivno vključujemo, imajo izredno težo. Zato so jim dali tedensko na razpolago uro. Tudi tam je zelo pomembno, da so prisotni vsi ministri in vsi ključni, ki na to lahko odgovarjajo. Njihova vprašanja in njihovi odgovori imajo veliko težo, so zavezujoči, in lahko imajo tudi resne posledice.
Zato dajem tudi sama predlog, da poskusimo, glede na to, kaj se dogaja v našem parlamentu, glede na seje, ki trajajo mesece in mesece, da bi morda tedensko uvedli uro za poslanska vprašanja.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospa Zbačnikova. Vaš predlog je bil že vsebovan v predlogu gospoda Hvalice.
Kar se pa tiče predloga, da bi državni zbor tedensko obravnaval točko "poslanska vprašanja in pobude", pa je vsekakor možnost, da se ta rešitev uveljavi s spremembo poslovnika. Če bo to pisalo v poslovniku, bomo seveda tako tudi ravnali. Je še kakšen predlog za razširitev dnevnega reda? Ni predloga. Potem prehajamo na skrajšane oziroma hitre postopke.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Ali želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Na glasovanje dajem predlog za sprejem predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (67 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (41 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na skrajšani postopek.
Vlada Republike Slovenije je 2. aprila v obravnavo zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku. Dne 3. aprila pa je vlada državnemu zboru predložila nov predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku in z njim nadomestila prejšnji zakon z dne 2. aprila. Predlaga zboru, da ga sprejme po skrajšanem postopku.
Matično delovno telo s predlogom predlagatelja zakona za sprejem predloga zakona po skrajšanem postopku soglaša.
Ali želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Špiletič, v imenu poslanske skupine Socialdemokratov.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa. Spoštovani! Jaz menim, da v tem primeru ne obstajajo razlogi, da bi sploh lahko vlada predlagala spremembe in dopolnitve zakona o prometnem davku po skrajšanem postopku.
Namreč ustavno sodišče je že leta 1994 zakonodajalca zavezalo, da na podlagi svoje odločbe, z dne 2.6.1994, odpravi določene nepravilnosti v zakonu o prometnem davku, in sicer zapisalo je dobesedno takole: "Na podlagi določbe 8. člena ustave se v času neusklajenosti izpodbijanega zakona s protokolom, določb protokola sicer uporabljajo neposredno, vendar razlogi pravne varnosti narekujejo, da državni zbor ugotovljeno neskladnost odpravi ob prvi spremembi zakona", torej ob prvi spremembi zakona. Jaz sem na to dejstvo opozoril danes tudi na matičnem delovnem telesu, kjer so mi obrazložili, da je bil doslej zakon o prometnem davku že trikrat spreminjan, vendar zopet je obšel to jasno določbo ustavnega sodišča. In če bomo danes tu odločali o tem, da zopet lahko spreminjamo zakon o prometnem davku po skrajšanem postopku, v obliki kot je to predlagala vlada, bomo že četrtič kršili določilo ustavnega sodišča, opozarjam, četrtič kršili odločbo ustavnega sodišča, ki je jasna in nedvoumna.
Še enkrat, gospod predsedujoči, menim, da ni razlogov, da sploh dajete to zadevo na glasovanje, če se ozirate kolikor toliko na odločbe oziroma na odločitve ustavnega sodišča.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Špiletič. Pričakujem, da ste vaše pomisleke tudi predstavili na matičnem delovnem telesu. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Želi predlagatelj dodatno obrazložiti svoje predloge za skrajšani postopek? (Ne želi.) Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po skrajšanem postopku. Navedeni predlog ne bo sprejet, če mu bo nasprotovala najmanj ena tretjina navzočih poslancev. Proceduralno, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsednik, jaz bi rad jasen odgovor. Ali lahko državni zbor odloča o nečem, kar je v neposrednem nasprotju z odločbo ustavnega sodišča z dne 2.6.1994. Še enkrat ponavljam. Takrat je ustavno sodišče državni zbor zavezalo, da neskladnost odpravi ob prvi spremembi zakona. Doslej so bile že tri spremembe zakona in ta odločitev ustavnega sodišča ni bila upoštevana. Danes nas silite ali pa boste že četrtič kršili, ne, jasno določitev ustavnega sodišča. Torej, prosim, ali lahko državni zbor odloča v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča. Preden glasujemo, prosim za jasno tolmačenje oziroma jasno stališče.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Špiletič, vlada je predlagala sprejem zakona o spremembah zakona o prometnem davku in ga je predlagala po skrajšanem postopku. Vaši argumenti, ki ste jih navedli, imajo lahko svojo težo, ampak vlada je predlagala zakon po skrajšanem postopku. Prvi predlog je bil po hitrem postopku. Oba po skrajšanem. Torej, jaz se v vsebino zakona nisem spuščal. Kot ste sami povedali, je bilo v zadnjih letih več sprememb tega zakona, kajti ustavno sodišče je, če se ne motim, že leta 1995 ali 1994 v odločbi naložilo zakonodajalcu nekatere spremembe. In kot mi je znano, v teh spremembah ta predlog ustavnega sodišča še ni bil izčrpan. Ker pa je tukaj predlog po skrajšanem postopku, to pomeni, da to določbo ustavnega sodišča, te rešitve, danes ne bomo mogli vgraditi v ta zakon. Torej vaše stališče je lahko naslednje, da ne podprete skrajšanega postopka. To je edino korektno stališče. Imate proceduralni predlog? Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani gospod predsednik, proceduralno predlagam, da dobimo jasno stališče sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve državnega zbora, ali državni zbor lahko glasuje o skrajšanem postopku o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku, čeprav bo to že četrtič storil v nasprotju z odločitvijo ustavnega sodišča iz leta 1994, kjer je jasno zapisano, da razlogi pravne varnosti narekujejo, da državni zbor ugotovljene neskladnosti odpravi ob prvi spremembi zakona.
Namreč, spremembe in dopolnitve zakona o prometnem davku, ki so danes tu v obravnavi, tega neskladja, na katerega ustavno sodišče opozarja, ne odpravljajo, zato proceduralno predlagam, da se ta seja državnega zbora prekine za toliko časa ali pa, če takoj lahko dobimo odgovor od sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve. Vsekakor pa, da to mnenje dobimo prej, preden glasujemo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Špiletič. Torej jaz predlagam, da zadevo rešimo brez prekinitve sprejemanja dnevnega reda. Jaz sem v postopku že vprašal, če želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve. Takrat se ni oglasil. Ali kdo od poslancev nasprotuje, da sedaj dam besedo predstavniku sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? Nasprotujete, gospod Kopač? Gospa Bitenčeva, prosim.
TINA BITENC-PENGOV: Gospod predsednik, spoštovani zbor! Predlagatelj zakonov seveda državnemu zboru v okviru svojih predlogov predlaga tudi sprejemanje po ustreznem postopku. Tokrat je bilo predlagano sprejemanje po skrajšanem postopku. Sekretariat ima po 204. členu poslovnika pristojnost pravzaprav, da presodi, ali so razlogi podani, da se lahko skrajšan postopek uporabi. Res je, da je eden izmed razlogov za predložitev predloga v sprejem po skrajšanem postopku tudi spremembe in dopolnitve v zvezi z odločbami ustavnega sodišča. Vendar predlagatelj sam določa, kaj je vsebina zakona in tokrat se je sekretariat seveda skoncentriral na vsebino, ki je bila predložena in kateri, kot ste videli iz njegovega mnenja, ni ugovarjal. Pravzaprav menimo, da je zadeva v zvezi z odločbami ustavnega sodišča lahko tudi relativno komplicirane narave, da je zadeva, da je to stvar predlagatelja, katere spremembe bo predlagal. Sigurno pa je, da bi v okviru rednih sprememb in dopolnitev predloga zakona te zadeve morale biti obsežene. Sekretariat pa nima podlage v poslovniku državnega zbora, da bi zavrnil oziroma ugotovil, da obravnava takega predloga po skrajšanem postopku ni možna. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospa Bitenčeva. Proceduralni predlog ima gospod Kopač. Žal razprave ni več. Želite besedo kot predstavnik poslanske skupine? Mi smo zdaj praktično razpravo končali. Potem je bilo pred glasovanjem podano proceduralno vprašanje, ki bi sodilo seveda že prej, preden smo izčrpali celotno razpravo. Jaz sem prej vprašal, če kdo nasprotuje, da nastopi predstavnik sekretariata. Ali kdo nasprotuje, da v imenu poslanske skupine želi besedo gospod Kopač, ki bo tudi pojasnil nekatera vprašanja gospoda Špiletiča. Ni nasprotovanja. Prosim, gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Poskušal bom pojasniti ta zaplet, čeprav menim, da ne gre za poseben zaplet, ampak da ne bi bilo zlih misli.
Pred nekaj tedni smo dobili od služb državnega zbora pregled odločb odločitev ustavnega sodišča, ki so se nanašali na potrebne spremembe posameznih zakonov. Med njimi je tudi omenjena neka odločba iz leta 1994, kar je gospod Špiletič citiral, in pravi, da bi bilo treba v prvi spremembi zakona o prometnem davku vnesti še v zakon to, da se oprosti, mislim, da plačilo prometnega davka pri uvozu nekih knjig, kar sledi iz neke ratificirane mednarodne konvencije.
V praksi seveda ni nobenega problema, ker se ta mednarodna konvencija neposredno uporablja skozi pravilnik o izvajanju zakona o prometnem davku. Hočem reči, da v praksi od leta 1994 do danes ni bilo niti enega problema v zvezi s tem. Bilo bi pa res, ali pa spodobilo se, da bi pač to napisali še v zakon, ne samo v podzakonski akt. Pa je bilo leto 1995, pa 1996 in 1997, in trikrat se je popravljal zakon o prometnem davku, vsakokrat sproti je tako vlada kot tudi vsi v parlamentu, vključno s sekretariatom ali pa z menoj, ker sem vodil odbor, skratka nihče na to ni bil pozorn. Zdaj smo pač dobili ta pregled in tudi jaz osebno sem se zapičil v tisti tekst in celo pisal vladi kot predsednik odbora in rekel prosim, da poveste kako je s tem - na kratko povedano. Povedali so mi, da skratka v praksi ni nobenega problema, ker je bilo to z podzakonskim aktom urejeno, medtem ko res bi se pa spodobilo to vnesti še v zakon.
Ob tem je pa treba povedati, da smo tudi decembra lani dobili v parlament predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona po skrajšanem postopku, da tudi lani seveda, ko je bila tretja od tistih sprememb zakona po letu 1994, bi seveda lahko kdo potegnil na plano to in rekel, dajmo urediti še to, ker gre za eno od tistih sprememb, kjer bi se to lahko zapisalo zraven mimogrede. Takrat tudi nihče ni bil pozoren, tudi gospod Špiletič ne, in smo na odboru mislim da celo skoraj da soglasno podprli skrajšani postopek. Šlo je za december lani. Vmes se je zgodil ta pregled, v katerem to piše in na nek način smo vsi to, vsaj zase lahko rečem, prvič opazili. Gre skratka samo za nekaj, kar v praksi ne povzroča nobenih problemov, bi pa bilo primerno, da je zapisano še v zakonu. Toliko v pojasnilo.
Bistvo problema je pa drugje. Tega pa gospod Špiletič ni povedal. Bistvo problema je v tem, da se želi, po mojem mnenju, to je pa res moje osebno mnenje, odpreti, gre za skrajšani postopek, če odpreš nek drug člen, odpreti člene, na katere bi se potem seveda lahko vlagalo amandmaje. Ker na ta člen, ki je odprt, to je tarifa 5 zakona o prometnem davku,kaj posebej veliko amandmajev verjetno ni za pričakovati. Razumem željo vlade, ki je predlagala zakon po skrajšanem postopku in torej želela osredotočiti razpravo na en sam člen. Razumem tudi željo opozicije, da bi želela razpravljati o večih členih tega zakona. Ampak menim, da če strogo formalno gledamo odločitev ustavnega sodišča, ki je leta 1994 reklo, ob prvi spremembi, ta prva je pa bila, mislim, da leta 1995 ali bog ve kdaj, in se na to ni nihče spomnil, da potem ni nič zlonamernega, če se to ne zgodi niti ob četrti spremembi, čeprav se morda res ne spodobi. Ampak enake argumente, res popolnoma enake, kot jih je zdaj predstavil gospod Špiletič, bi lahko predstavil že decembra lani, ko smo tretjič po letu 1994 spreminjali zakon o prometnem davku, tudi po skrajšanem postopku. Samo, ker pač do takrat tega ni nihče opazil, ne jaz, ne on, ne kdorkoli drug, ne sekretariat, ne vlada, navsezadnje, tovrstne diskusije pač ni bilo.
Še enkrat poudarjam, če je to bila neka pojasnitev, da v zvezi s tem, kar govori gospod Špiletič, v praksi ni nobenega problema; da pa dejansko čaka vlado ena druga, bolj resna odločitev ustavnega sodišča, ki pa zahteva uskladitev enega od členov z odločbo ustavnega sodišča do 31.7. letos. Predvidevam, da bo vlada do 31.7. pa dejansko prišla s spremembo tistega člena, takrat pa lahko uredi še ta v praksi neobstoječi problem, pa vendar uskladitev, natančno uskladitev z dikcijo odločbe ustavnega sodišča tudi za ta primer iz leta 1994. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Potem pomeni, da je razprava zaključena in da prehajamo na odločanje.
Torej, predlog za skrajšani postopek ne bo sprejet, če mu nasprotuje najmanj ena tretjina navzočih poslancev. Ugotovimo prisotnost! (65 prisotnih.)
Kdo je za predlog, da se predlog zakona o spremembah zakona o prometnem davku sprejme po skrajšanem postopku? (46 poslancev.) Je kdo proti? (17 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za skrajšani postopek sprejet.
Prehajamo na skrajšanje rokov.
V sklic te seje je vključen tudi predlog zakona o izvršbi in zavarovanju, druga obravnava. Z namenom, da bi omogočili obravnavo tega zakona na tej seji, kolegij predsednika državnega zbora predlaga, da se skrajšajo roki za vlaganje amandmajev k predlogu zakona, in sicer se amandmaji lahko vlagajo do pričetka obravnave tega predloga zakona na seji zbora.
Na glasovanje dajem torej predlog za skrajšanje roka za vlaganje amandmajev k predlogu zakona. Ugotovimo prisotnost! (Vprašanje iz klopi.) Do obravnave tega predloga zakona na seji zbora. Ugotovimo prisotnost! (65 prisotnih.)
Kdo je za skrajšanje roka? (47 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog za skrajšanje roka sprejet.
Za današnjo sejo tako predlagam dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem. Na glasovanje dajem dnevni red v celoti. Ugotovimo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za predlagani dnevni red? (46 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da glede na izid glasovanja, da je predlagani dnevni red, 21. izredne seje državnega zbora sprejet.
Državni zbor bo danes zasedal do 18.00 ure, v sredo in četrtek od 10.00 do 18.00 ure in v petek 10. aprila do 14.00 ure. Proceduralne predloge bomo takoj dali na glasovanje. Če državni zbor ne bo končal o vsebini točk te seje, boste obveščeni o nadaljevanju dela državnega zbora za izredno sejo. Proceduralni predlog. Kdo je bil prvi? Gospod Špiletič je bil prvi? Gospod Henigman je bil prvi, se opravičujem, ker sem bral in nisem videl. Prosim.
BENJAMIN HENIGMAN: Spoštovani predsednik, spoštovani zbor!
Na mizo sem dobil pregled sej zbora delovnih teles in drugih sej v času od 6. do 10. aprila 1998. Namenoma sem, ali pa smo nekako počakali, kaj bo povedal predsednik državnega zbora ob zaključku oziroma pred glasovanjem o delu državnega zbora v tem tednu.
Ta teden, se ve, je velikončni teden. Evropa, h kateri Slovenija tako želi in kateri se vsak dan približuje, vsaj upam da se, v tem tednu razpravlja v parlamentih ali pa dela v posameznih gospodarskih družbah po enem posebnem utečenem redu. Od srede naprej v normalnih evropskih demokracijah in državah, parlamenti ne zasedajo, ne ukvarjajo se s proračuni za tekoče leto, ker se s temi stvarmi ukvarjajo v predhodnem letu. In upam, da ne želimo v teh dneh nadomestiti štiri mesečen zamude, ki smo jo, ali pa ki ste jo predstavniki vlade uspeli doseči pri sprejemanju proračuna za letošnje leto.
Vsi, ki tukaj sedimo, vemo, da bi moral biti državni proračun sprejet pred božičem za naslednje leto. Zavedam se, da bodo mogoče nekateri komentirali ta nastop kot populistični ali demagoški, vendar nismo gospodarska družba, nismo železarna, ki ima plavže in martinovke, nismo rudnik, kjer delajo 24 ur na dan, neprenehoma tekom celega leta. Smo slovenski parlament, ki eventuelno nezasedanje vsaj v petek, lahko nadomesti kadarkoli želi. Če se seveda razprave, predvsem pa gradivo vlade pripravi tako, da je čim manj vprašanj in da je čimveč dela za Slovenijo v celoti. Ne pa za posamezno parlamentarno stranko oziroma vlado in njeno koalicijo.
Prejšnja 8. redna seja se je začela 18. februarja, minil je 18. marec, bojim se, da bo minil tudi 18. april, ko 8. redne seje še ne bomo dokončali. Prej ste izglasovali tudi s pomočjo nekaterih, ki se kar naprej motijo, kadar gre na tesno, da ni poslanskih vprašanj in pobud. S tem je okrnjena osnovna pravica opozicije, da nadzira delo vladne večine.
Tukaj danes kljub temu, da smo zelo, očitno zelo pripravljeni, da delamo cel teden, ne vidimo tudi mandatarja oziroma predsednika vlade. Prav zanima me, ali bo predsednik vlade navzoč, mogoče je sedaj ravnokar kje na kakšnih pomembnejših dogovorih in srečanjih, ampak prav zanima me in našo poslansko skupino tudi, ali bo navzoč pri sprejemanju proračuna, pri spremembah zakona o prometnem davku, ker tudi to je odnos, če ga seveda ne bo, ki kaže na to, da se vlada požvižga na parlamentarizem in na politične stranke, ki so zastopane v parlamentu.
Ne glede na vse to, predsednik, od vas pričakujem, tudi zato, ker izhajate iz stranke, ki jo osebno spoštujem, pa tudi vas osebno, da državni zbor vsaj v petek pred veliko nočjo ne bo zasedal. Zato vas pozivam, da spremenite oziroma svoj predlog na način, da državni zbor na plenarni seji ali pa na kakšnih drugih sejah delovnih teles na velikonočni petek, pred veliko nočjo, tako kot drugje po Evropi, ne zaseda tudi v demokratični Sloveniji. In pričakujem, da bo to stalna praksa tudi v naslednjih letih. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Henigman. Vaš predlog je torej, da državni zbor ne bi zasedal v petek - to je njegov proceduralni predlog - ker je jutri tudi sklicano nadaljevanje seje kolegija, predlagam, da se tam o teh vprašanjih dogovorimo, in poslanke in poslanci boste tudi obveščeni o odločitvi. Imel bi potem pa drugi predlog, menim, da ga ne boste sprejeli z veseljem, da bi potem pa podaljšali delo in bi morda sejo potegnili do 20.00 ure vsak dan. Ampak predlagam, da se o tem dogovorimo jutri na seji kolegija. Proceduralni predlog ima gospod Hvalica. Prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Moj proceduralni predlog je v bistvu ponovitev tistega, kar je tu predlagal gospod Henigman, pa bi vas prosil, če malo umirite to zadevo, pa ta sestanek, ki je v tej klopi itd., drugače ni mogoče govoriti.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi! Prosim, da se umirite in da poslušate razpravljavca. Prosim, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Torej, ob tem, kar je pravkar rekel gospod Henigman, bi jaz tudi rekel po svoje, kot temu včasih rečem, delati na veliki petek je neevropska kategorija. Kaj blefirate! Vi ste za Evropo, za Evropo zaradi nečesa drugega. Ampak tu notri, kje pa! Vi ste tako daleč od tega, milijon svetlobnih let, bi rekel poenostavljeno. Na veliki petek sejo državnega zbora, razpravljati o proračunu. Lepo vas prosim! Tu je treba neka resnost. Ne glede na to, da je zadnjič neka komentatorka na televiziji rekla, da imamo 31 enakopravnih verskih skupnosti, to je bil cinizem brez primer, ki je bil izrečen v brk slovenskemu narodu. Pa jaz pravim naslednje: velika noč, Pasqua, Istar, to je evropski praznik, če še niste doumeli nasledniki komunističnega režima; dajte, dovolite, da enkrat začnemo to praznovati. Več kot 40 tega nismo smeli praznovati.
Jutri, jutri bo osma obletnica prvih demokratičnih volitev. Bile so izvedene, kot je takrat povsod pisalo, na cvetno nedeljo, oljčnico na Primorskem rečemo temu, 8. aprila 1990, pred tem nismo smeli praznovati ne velike noči ne božiča. Lepo vas prosim, obnašajte se evropsko! Obnajšajte se evropsko! Ne samo money, money, tudi morala. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kaj je torej vaš proceduralnipredlog? (Smeh v klopeh.)
IVO HVALICA: Prosim, da opozorite tega gospoda, ki je v prvi klopi, da ...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Jaz bi predlagal, glejte ...
IVO HVALICA: Ne, ne, prosim, da ga opozorite, ker vi znate zelo dobro opozoriti, kadar kdo drug moti, pa četudi samo z besedo replika. Prosim, da ga opozorite, to je prva stvar. Moj proceduralni predlog je pa bil zelo jasen. Povedal sem, da se pridružujem predlogu, ki ga je dal gospod Benjamin Henigman. In jaz mislim, da sem govoril po slovensko, kolikor toliko tudi jasno artikulirano, ne pa jecljajoč kot kdo drug in prosim, da to razumete. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Vaša izgovorjava je zelo dobra in smo vas dobro razumeli. Ampak jaz sem gospodu Henigmanu zelo jasno odgovoril in predlagal, da se jutri na kolegiju v miru dogovorimo glede seje v petek. Če boste pa vztrajali, dam pa ta predlog na glasovanje. Nihče ni protestiral proti mojemu predlogu. Prosim? O dnevnem redu smo se vedno na kolegiju dogovarjali, kdaj so zasedanja. Zakaj bi danes morali na seji? Ima še kdo procedurali predlog? Ne, razprave ni. To pa ja, gospod Henigman ima drugačen proceduralnipredlog. Potem bomo pa začeli s 1. točko dnevnega reda izredne seje.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala, gospod predsednik. Ni pomemben način, kako pridemo do cilja. Pomembno je, da dosežemo tisto, kar mislim, da je za Slovenijo prav. Jaz se strinjam z vami, da boste predlagali na kolegiju, da v petek ne delamo. Mogoče boste celo predlagali tisto, kar jaz nisem predlagal, da celo v četrtek ne delamo, kar bi bilo še bolj prav. Ampak predlagam naslednjo spremembo. Ker vam zaupam, da kot predsednik državnega zbora še vedno uživate dovolj velik ugled, da boste s svojim predlogom na kolegiju uspeli, umikam svoj predlog in pričakujem, da državni zbor ne bo delal v petek, 10. aprila. Če pa do tega ne bo prišlo, pa že sedaj napovedujem obstrukcijo poslanske skupine SKD. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Henigman. Kolegice in kolegi, prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 1998 IN DOPOLNJEN PREDLOG PRORAČUNA. Državni zbor je na 19. izredni seji opravil splošno razpravo o predlogu državnega proračuna in je sprejel sklep, da se razprava o državnem proračunu nadaljuje. Vlada Republike Slovenije je skladno s poslovniškimi roki dne 16. marca 1998 zboru predložila dopolnjen predlog proračuna za leto 1998. Želi predstavnik vlade besedo? Zdaj smo v postopku. Ko bo nastopil predsednik vlade. Gospod Gaspari, prosim.
MAG. MITJA GASPARI: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci. Glede na to, da je osnovna razprava o državnem proračunu za leto 1998 bila že opravljena in da je med tem časom tudi bila opravljena diskusija o državnem proračunu po matičnih oziroma ostalih zainteresiranih odborih državnega zbora, mi dovolite, da bi danes poudaril samo nekatere bistvene elemente iz dopolnjenega predloga državnega proračuna. Pred tem bi rad povedal še nekaj tehničnih opomb. Prvič, kako je sestavljen predlog vlade. Predlog vlade je v tem primeru sestavljen tako, da je na prvem mestu prikazana reakcija vlade na amandmaje, ki so bili vloženi v državnem zboru s strani posameznih poslancev oziroma odborov državnega zbora, na katere je vlada na ustrezen način reagirala in tudi prikazala učinke teh predlogov na državni proračun, in zakaj načelno in pa konkretno večine teh predlogov ni upoštevala.
Na drugi strani je v letošnjem letu sprememba ta, da vlada ni predlagala svojega enovitega predloga, ampak je reagirala, kot sem povedal, na predloge poslancev in pa odborov, in da je nekatere od teh v polni meri upoštevala, druge pa predvsem zaradi tehničnih razlogov prevzela oziroma povzela v predlog vlade, po vsebini pa v bistvu obdržala njihovo vsebino oziroma intenco.
Na drugi strani je vlada zavrnila večino amandmajev predvsem iz enega razloga, ker so bili vloženi na takšen način, da so zahtevali večkratno uporabo proračunske rezerve, kar je tudi v obrazložitvi državnega proračuna oziroma dopolnjenega proračuna vlade pojasnjeno oziroma v Poročevalcu državnega zbora tudi objavljeno. Približno 28 milijard slovenskih tolarjev je bilo zahtev za uporabo proračunske rezerve za določene prerazporeditve, ki so jih posamezni poslanci oziroma odbori državnega zbora smatrali za potrebne. Seveda na tak način bi bilo nemogoče izvršiti te poslanske amandmaje, in osnovni razlog zakaj jih je vlada zavrnila, je prav v tem dejstvu.
Na drugi strani je vlada predlagala tudi dopolnjen proračun Republike Slovenije, ki je povzel tako podprte amandmaje poslancev kot odborov ali povzete ali v celoti sprejete in pa seveda nekatere amandmaje, ki jih je predlagala vlada. Osnovne spremembe državnega proračuna v dopolnjenem predlogu od njegove originalne verzije v mesecu novembru so naslednje: Na področju posameznih ekonomskih namenov, in to upam da je v predlogu dopolnjenega proračuna metodološko in pa vsebinsko dovolj jasno prikazano, je to na področju plač, kot posledica spremenjenega predloga vlade od začetnega predloga zaradi dogovora s socialnimi partnerji o politiki plač v letu 1998.
Ta sporazum, kot je bil dosežen med socialnimi partnerji, je pomenil približno 14 milijard tolarjev večji obseg plač na področju državne uprave oziroma organov, ki so uporabniki državnega proračuna, javnih zavodov in drugih izvajalcev storitev, ki se plačujejo iz državnega proračuna. Kot sem povedal, ta porast je posledica tega sporazuma in pa prilagoditve plač, ki se je zgodila na osnovi veljavnega sporazuma o urejanju plač, to se pravi, glede eskalacije, ki se je zgodila v mesecu decembru; ta je dvignila raven plač v javnem sektorju. Sporazum med socialnimi partnerji in pa državo oziroma vlado je pa pomenil dogovor o tem, da se plače v letu 1998 sicer ne bodo prilagajale rasti inflacije do določenega procenta, vendar hkrati zaradi prenosa tistega, kar je povzročilo ob koncu leta prilagajanje plač v skladu s sporazumom o eskalaciji, je pomenilo višjo izhodiščno raven plač, kot bi sicer bila brez te prilagoditve. Iz tega naslova je očitno tudi porast obsega mase plač za državne organe in pa izvajalske organizacije.
Pri tem je treba poudariti, da je v okviru načrtovanja dodatnih zaposlitev vlada določila predlog, ki je upošteval dodatne zaposlitve v sodnih organih, in sicer za približno 212 oziroma točno 212 ljudi, da je upoštevala v celoti predloge ustavnega sodišča in računskega sodišča, in da je v večji meri upoštevala tudi predloge državnega zbora in pa ostalih organov, ki niso vladne inštitucije v okviru državnega proračuna. Za uporabnike državnega proračuna na ravni vlade ni sprejela odločitve o povišanju števila zaposlenih v letu 1998, ampak je določila obseg sredstev v tekoči proračunski rezervi za najnujnejše potrebe s stališča pogajanj z Evropsko zvezo, ki se začenjajo v tem mesecu in bodo zahtevala tudi določene kadrovske prilagoditve za normalno izvajanje teh pogajanj, s katerimi je Slovenija, kot sem povedal, začela. To je prva razlika med prvotnim predlogom državnega proračuna in pa njegovim dopolnjenim delom.
Druga pomembna razlika je na področju investicij, kjer je predvsem povečan znesek za izgradnjo avtomobilskega omrežja oziroma izgradnjo cest v skladu s spremembami in dopolnitvami zakona o izgradnji avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji, in sicer za približno 6 milijard vsega skupaj.
Hkrati s tem so bila tudi dopolnjena sredstva za uveljavitev, začetek uveljavljanja priprav uveljavitve zakona o davku na dodano vrednost kot davčni reformi, ki jo zahtevajo tako naše spremembe v sistemu kot tudi pogajanja z Evropsko unijo, ki naj bi do polne včlanitve Republike Slovenije v Evropsko unijo kot zadnji rok zahtevale spremembo tega sistema. Po naših predlogih naj bi se ta sistem uveljavil sredi naslednjega leta, leta 1999.
Poleg tega je prišlo do sprememb na področju socialnih transferjev, pretežno v tistem delu, ki govori o tako imenovanem jamstvenem skladu, zaradi zakona, ki je v parlamentarni proceduri in ki bo omogočil izboljšanje pravic tistih, ki iz jamstvenega sklada lahko pridobijo sredstva za čas, ko so bili ali so še brezposelni v skladu z zakonom.
To so glavne spremembe v tem proračunu na odhodkovni strani, ki so povzročile, da se je obseg sredstev povečal za 26 milijard. Na drugi strani je državni proračun, predlog državnega proračuna predvidel tudi dodatna sredstva na strani prihodkov in to predvsem na tistem delu prihodkov državnega proračuna, ki neposredno ne vplivajo na konkurenčnost slovenskega gospodarstva oziroma ne obremenjujejo tistega faktorja proizvodnje v Sloveniji, ki je bolj izdaten, kot pa ne. To je delovna sila, to se pravi, brez obremenitve skozi direktne obdavčitve. Šlo je za povečanje obdavčitve, oziroma povišanja stopenj davka na promet naftnih derivatov pretežno. S čimer se hkrati izboljšuje struktura relativnih cen posameznih proizvodov oziroma storitev v Republiki Sloveniji. Na drugi strani se obdavčuje tisto blago oziroma v tem primeru tisto, tisti proizvod, to so naftni derivati, ki zmanjšuje tudi okoljevarstvene težave.
Vsekakor je bila cena bencina v Republiki Sloveniji v preteklosti nižja, kot primerljivo v drugih evropskih državah, in se postopno približuje spodnjemu pragu cen v teh državah. Tudi z uvedbo novega davka na dodano vrednost in pa trošarin se bo dosegel ta spodnji prag, predvsem na trošarinah, ki velja v Evropski uniji kot spodnjo mejo uveljavljanja trošarinskih dejatev oziroma trošarin na posamezne proizvode, ki so del trošarine. Med njimi so tudi naftni derivati.
Na osnovi takšnega proračuna vlada še vedno smatra, da je možno doseči osnovne predpostavke iz proračunskega memoranduma, ki govori o tem, da bo stopnja inflacije merjena s cenami potrošnih dobrin. Približno 8% na letni ravni v povprečju, da bo rast dosegla rast približno 4% oziroma med 3,5 in 4%. In da bo na ta način zagotovljene osnovne predpostavke, ki jih je proračunski memorandum vseboval. Tisto, kar je sicer zelo pomembno, ne samo za sprejem državnega proračuna, ampak za izvajanje ne samo proračunske, ampak ekonomske politike v letošnjem letu, je, da ne pride do odmikov od take, prvič plačane politike v državi, pri čemer velja opozoriti na ponovne zahteve oziroma kombinacijo zahtev, za poviševanje plač v Sloveniji. Tako v javnem sektorju, kot tudi sicer, kar bi seveda situacijo poslabšalo in se odmaknilo od tistih predpostavk, na katerih je pripravljen državni proračun.
Enako velja za subvencioniranje iz državnega proračuna, večji obseg subvencioniranja, kot je predvideno v državnem proračunu, bi seveda prvič; ne pomenil izvajanja ustrezne politike, drugič; pa odmik od tistega, kar bo predmet pogajanj med Sloveniji in pa Evropsko unijo, to pa je obseg in struktura državnih subvencij v privatni sektor v slovenskem gospodarstvu. Na tretji strani je seveda odmikanje pokojninske reforme ali poizkus odmikanja te reforme seveda nadaljnji problem, ki lahko zaostri še bolj proračunska razmerja v naslednjem obdobju. O tem bo verjetno tekla razprava ob amandmajih in bo takrat tudi v reakcijah na to odgovorjeno.
Na področju investicij je državni zbor že v času obravnave državnega proračuna sprejel še en tolar, s katerim zahteva v naslednjih letih dodatnih 26 milijard tolarjev investicij na enem področju in lahko se sliši še o kakšnem dodatnem tolarju na kakšnem drugem področju, ki naj bi dopolnil že itak lepo zbirko različnih tolarjev, ki jih je vlada ali pa državni zbor v preteklih letih potrdil. Kot veste, v tem trenutku lahko izvajamo te investicijske načrte, ki so bili potrjeni s tako imenovanimi tolarji v približno 50% znesku od z zakonom predvidenih obveznosti, kar pomeni, da je teh tolarjev očitno preveč oziroma da niso "fokusirana" tista najbolj pomembna področja v Republiki Sloveniji.
Glede na obseg državnega proračuna in pa obseg izdatkov in pa prihodkov je moč trditi, da je to zgornja, bom rekel se približujemo zgornji meji tistega, kar je smiselno in pa možno, da bi bilo zelo koristno za državne proračune 1999-2000 doseči soglasje v tem, kako zmanjšati obseg porabe, ne samo v državnem proračunu, ampak v celotni javni porabi. Govoriti samo o državnem proračunu je v tem primeru premalo, ker gre za velike transfere med posameznimi blagajnami na tem področju, to se pravi med državnim proračunom, občinskimi proračuni, zdravstvenim zavodom in pa zavodom za pokojninsko zavarovanje. Vse skupaj kaže, da se delež plač socialnih transferjev ne zmanjšuje v državnem proračunu oziroma v odnosu na bruto domači proizvod in zaradi tega seveda tudi ne naraščajo tako kot bi morda mnogi želeli, investicijski projekti znotraj državnega proračuna kot element, ki potencialno, ne pa z gotovostjo daje možnost razvojnih vzpodbud v slovenskem gospodarstvu, kolikor jih lahko državne investicije v polni meri same po sebi dajo. Iz tega naslova je smotrno o državnem proračunu odločiti čimprej, da bi večje število mesecev ostalo na razpolago za normalno izvajanje državnega proračuna, hkrati pa seveda tudi doseči v okviru te razprave, ob razpravi tudi na nek način soglasje o tem, kakšne so v osnovi predpostavke za izvajanje državnih oziroma javnih financ v naslednjem obdobju vsaj dveh let. Mislim, da bi državni zbor ob razpravi o državnem proračunu 1998 lahko tudi dal ustrezne sklepe o tem, kje vidi tudi državni zbor ustrezne rezerve, vlada jih je pa dolžna seveda v tem primeru tudi izpeljati oziroma predlagati sama ustrezne prilagoditve. Kot sem povedal, je ta trenutek delež javne porabe v družbenem proizvodu ocenjen na približno 46,8% in za toliko manj kolikor je proračunskega primanjkljaja proračunskih prihodkov. Če bomo želeli v naslednjem obdobju transformirati seveda nekatere sektorje, strukturne spremembe doseči v nekaterih sektorjih, tako socialnih kot gospodarskih, bo izrecno pomembno, da se struktura državnega proračuna temu prilagodi. To se pa seveda ne bo dalo storiti samo z dodajanjem določenih pravic in pa obveznosti, ampak s tudi zaustavitvijo določenih širitev pravic in na drugi strani prenos določenih sredstev na druge namene, kot sem omenil, predvsem iz sektorja tekoče porabe v državnem proračunu v sektor investicijske porabe. Na osnovi tega, kar je v državnem proračunu zapisano, v dopolnjenem predlogu, smatramo, da je državni proračun pod temi predpostavkami možno v teh okvirih izvajati in da je na osnovi tega možno tudi izpeljati ustrezne ekonomske politike v letošnjem letu, seveda, če ne bo prišlo do izrazitih sprememb v tistih predpostavkah, ki so v državnem proračunu navedene. Če bo prišlo pa do sprememb, potem pa seveda velja razmislek, kako v bodoče. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa mag. Gaspariju, ministru za finance, ki je nastopil kot predstavnik vlade. Proceduralni predlog ima gospod Špiletič. Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik, ko se začne razprava o proračunu, ponavadi tu slišimo predstavnike vseh treh največjih državnih blagajn, to je proračuna, Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter Zavoda za zdravstveno zavarovanje, običajno pa je povabljen tudi predstavnik Banke Slovenije, da podajo mnenje o predlogu proračuna, ki naj bi bil predmet obravnave poslancev. Sedaj imamo sklepno fazo te razprave in bi jaz proceduralno predlagal, da dobijo besedo tudi predstavniki vseh teh institucij, ki sem jih omenil, in to iz razloga, ker sem pozorno poslušal gospoda ministra Gasparija in iz njegovih ust bi človek nekako sklepal, da je sedaj ta proračun pripravljen tako, da bo v Sloveniji nekako pokrito vse tisto, kar je nujno, in da ne bo nekih večjih problemov v javni porabi. Vendar ocenjujem, da temu ni tako, da problemi so odprti, da so proračunske luknje tudi v drugih proračunskih blagajnah. Zato lepo prosim, da omogočite, da tudi predstavniki ostalih dveh največjih proračunskih blagajn in Banke Slovenije dobijo besedo ter podajo mnenje o tem, o čemer bomo v nadaljevanju poslanci glasovali.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Špiletič. 220. člen poslovnika govori naslednje: "Pred pričetkom razprave, v kateri državni zbor razpravlja o posameznih delih predloga državnega proračuna, lahko najprej predstavniki vlade dodatno obrazložijo predlog državnega proračuna, za njimi poda poročilo poročevalec matičnega delovnega telesa." Sam pa sem že uvodoma povedal, koga sem vabil k tej točki; potem jih bom še enkrat navedel in tudi povedal, da bodo dobili besedo v razpravi, če bodo to želeli. To je naša dosedanja praksa in tudi poslovniška določba. Proceduralni predlog ima gospod Hvalica. Prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Predlagam nekaj, kar je popolnoma normalno v vsaki parlamentarni demokraciji oziroma do česar sploh ne pride v normalnih demokracijah. Predlagam, da pove o proračunu par besed predsednik vlade. To je vendar prvi instrument vlade, vsake vlade! In če je kdo na seji parlamenta pri predstavitvi proračuna, je vedno prvi minister. Pri nas je pa to kar... njega ni! Ne vem, kje je. To ni normalno, verjemite mi, da to ni normalno, da premiera ni na predstavitvi proračuna, na uvodnem delu proračunske debate. Vsaka parlamentarna demokracija, bi rekel, konvergira pravzaprav v proračunski debati; vse se začne in konča pri denarju. Tu pa premier, kot da je to 21. seja pač, izredna seja državnega zbora, ena izmed 21. Ne, temu ni tako! To je eminentna seja državnega zbora, kjer se sprejemajo javne finance za leto 1998. Ja, kje je premier?! Ali je na sprehodu v Tivoliju z Arturjem, ali kaj? Verjemite mi, da je to bolj važno.
Torej predlagam, da pride prvi minister v parlament in da do takrat prekinemo razpravo o proračunu in preidemo na neko drugo točko dnevnega reda, da ne bi zavlačevali. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Hvalica. Poslovnik jasno govori, da predlog proračuna predstavi predstavnik vlade. In ko sem vprašal, če želi predstavnik vlade besedo, se je oglasil minister za finance mag. Gaspari. Sem pa tudi prepričan, da se nam bo v kratkem pridružil tudi predsednik vlade, ker to je res eminentna seja državnega zbora, na kateri se sprejema proračun. Ne vidim nobenih formalnih proceduralnih razlogov za vaš predlog. Poslovnik jasno govori, da dobi besedo predstavnik vlade, in mislim, da smo v celoti korektno izpolnili poslovniško določbo. Prehajamo na drugi del poslovniške določbe, da poročevalec, torej predstavnik odbora za finance in monetarno politiko predstavi mnenje odbora o predlogu proračuna. Prosim, gospod mag. Janez Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. V imenu odbora ne bom povzemal celotnega poročila, ker je precej obsežno predstavljeno v pisni obliki in ste ga prejeli na klop z datumom 26.3. Rad bi opozoril samo na nekaj opozoril sekretariata. Eno od njih pravzaprav rezultira v amandmaju odbora za finance iz lanskega leta in to je, da predlog proračuna predvideva tako imenovano podaljšano proračunsko leto. Ne predvideva podaljšanja na preko 12 mesecev, ampak na nek način se prilagaja anomaliji, ki se je zgodila v lanskem letu z določbo zakona o izvrševanju proračuna. To se seveda pozna na proračunskih prihodkih in na njihovi količini. V primeru, da bi pri obravnavi zakona o izvrševanju proračuna, ki je na dnevnem redu kasneje, prišlo do spremembe ustreznega člena, bi seveda to v praksi rezultiralo tudi pri morebitni spremembi postavke v aktu z imenom proračun. Sicer pa so odboru bila posredovana poročila delovnih teles, kot so navedena v pregledu, lahko rečem praktično vseh, vse njihove opredelitve do posameznih amandmajev in njihovi lastni amandmaji. Odbor se je po sicer burni debati odločil državnemu zboru predlagati tri amandmaje. Dva od njih sta posledična glede na prvega. Prvi amandma je sestavljen iz večih poprej v proceduro vloženih amandmajev. Amandma odbora za finance povzema amandma, kot ga je predlagal državni svet, amandma, kot so ga predlagale poslanske skupine SLS, LDS in Desus pri slovenski tiskovni agenciji, amandma kot ga je predlagala skupina poslancev s prvopodpisanim gospodom Cirilom Ribičičem pri ministrstvu za zdravstvo, amandma kot ga je predlagala skupina poslancev s prvopodpisanim gospodom Janezom Mežanom, Bogomirjem Špiletičem, po drugi strani poslanska skupina Združene liste in amandma odbora za kulturo, šolstvo in šport, skratka, vsi ti amandmaji so delno povzeti z amandmajem pri postavki "regresirana prehrana učencev in dijakov" v okviru ministrstva za šolstvo. Prav tako je z amandmajem odbora povzet del amandmaja poslancev Rudija Mogeta in Borisa Soviča pri ministrstvu za kulturo, kakor tudi del amandmaja Cirila Pucka in Marie Pozsonec pri ministrstvu za kulturo, del amandmaja poslanca Sama Bevka pri ministrstvu za kulturo in praktično v celoti amandma odbora za znanost in tehnologijo pri uporabniku ministrstvo za znanost in tehnologijo. Del potrebnih sredstev, tudi amandma odbora seveda mora biti izravnan, je odbor našel v neizkoriščenih obrestih na fiduciarnem računu pri Dresdner Bank v Luksemburgu. Gre za 300 milijonov tolarjev. Za del teh sredstev, 172 milijonov tolarjev pa je odbor predlagal dodatno zadolžitev.
Po mojem spominu je to odbor predlagal prvič, kar sicer ni spodbudno, dejstvo pa je, da v primerjavi z več kot 29 milijardami tolarjev primanjkljaja ta manjši znesek pravzaprav ne predstavlja omembe vredne številke. Sicer pa je, žal, to se je pokazalo v diskusiji na seji odbora,struktura proračuna, predvsem pa spremembe v obliki dopolnjenega predloga glede na prvotni predlog proračuna, vse to posledica ali odraz stanja, ki se kaže tudi v državnem zboru in se rezultira predvsem v prepočasnem ali sploh ne izvajanju posameznih reform, ki so bile napovedane, oziroma ki jih stanje javnih financ, kakršno je, potrebuje.
V imenu odbora predlagam, da podprete dopolnjen predlog proračuna, kot ga je predlagala vlada. Amandmaje posameznih poslancev, ki jih je podprla vlada in seveda amandmaje odbora za finance, gre za tri amandmaje, ki jih, kot je bilo sporočeno v naknadnem dopisu iz vlade, podpira tudi vlada. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Kopač. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Prehajamo na obravnavo in odločanje o posameznih delih predloga proračuna, pri čemer je kot posamezni proračun naštet splošni del proračuna pod 1 in pod 2 poseben del proračuna. K tej točki sem vabil predstavnika predsedstva Republike Slovenije, predstavnike državnega sveta Republike Slovenije, predstavnika ustavnega sodišča Republike Slovenije, predstavnika računskega sodišča Republike Slovenije, predstavnika varuha človekovih pravic, guvernerja Banke Slovenije doktor Franceta Arharja, generalnega direktorja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje doktorja Janeza Prijatelja in generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije gospoda Franca Koširja. Dobili bodo besedo v razpravi, če bodo to želeli. Se opravičujem - v prvi alinei - vabil sem predstavnika Urada predsednika Republike Slovenije.
Na podlagi drugega odstavka 221. člena poslovnika državnega zbora Republike Slovenije bo zbor najprej glasoval o amandmajih, ki jih je vložila vlada Republike Slovenije. Preden bomo šli na obravnavo dela proračuna, želi še proceduralno besedo gospod Šplietič. Ali razpravo? Prosim, proceduralni predlog, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsednik, jaz ponovno proceduralno predlagam, da nam, ne, če hočejo, ampak da nam vendarle podajo svoje mnenje o predlogu proračuna tudi predstavniki še dveh proračunskih blagajn, torej zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zavoda za zdravstveno zavarovanje, prav tako pa tudi predstavnik Banke Slovenije. Kajti bojim se, ko bomo že obravnavali prvi amandma, se bo namreč zastavilo vprašanje: Ali je to končni obseg proračuna? Ali ne bo ta vendarle višji, glede na to, kar je predvideno v predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije, ki omogoča naknadno zadolževanje za potrebe ZPIZA oziroma zavoda za zdravstveno zavarovanje, ter avtomatično povečuje proračun. Menim, da je prav, da tudi ti predstavniki tako pomembnih proračunskih blagajn dobijo čas in prostor tu za to govornico, da poslancem predno začnejo glasovati, povedo svoje mnenje o tem, kako je zaključna verzija proračuna pripravljena, oziroma kako pokriva njihove potrebe in kako to vpliva na makroekonomsko politiko oziroma tudi monetarno politiko države.
Predlagam proceduralno, da o tem glasujemo, če jim sicer nočete dati besede.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Nikakor nisem tisti, ki jim ne bi želel dati besede. Jaz sem že prej povedal, da bomo sedaj prešli na splošni del proračuna in bomo odprli razpravo o tem. Če kdorkoli od vabljenih gostov, tudi od teh institucij, ki ste jih vi omenili, gospod Špiletič, želi besedo, jo bo takoj dobil.
Se mi zdi pa nenavadno, da bi nekoga s sklepom zavezali, da se naj oglasi. Kot veste, v prvi obravnavi predloga proračuna vedno predstavniki teh institucij dobijo besedo in tudi pripravijo pisno gradivo, ki je potem tudi podlaga poslankam in poslancem pri pripravi za proračun. Predlagam, da tudi to našo prakso, ki je praksa vse od kar imamo proračun, da jo ohranimo.
Torej smo pri splošnem delu proračuna. K temu delu se je pisno prijavil gospod Feri Horvat in mu dajem besedo.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, člani vlade, guverner Banke Slovenije, predstavniki drugih ustanov, predstavnice in predstavniki vlade, novinarji in drugi prisotni.
Najprej mi dovolite, da se zahvalim vladi in matičnemu delovnemu telesu za amandmaje, ki so jih v celoti ali delno povzeli. Moje pa upam, da lahko to storim tudi v imenu kolegov iz poslanske skupine, to naredim takoj na začetku, ker bom v nadaljevanju razprave kritičen, lahko bo nekdo rekel, da ne dovolj prijazen in da ne bi pozabil potem na to gesto.
Škoda, da ni bilo več amandmajev sprejetih, ker potem bi predlog proračuna gotovo boljši, ampak tudi to je nekaj.
Drugo, moram takoj v začetku reči, da ko se kolega Kopač kot predsednik matičnega delovnega telesa, zdi se mi malo s slabo vestjo posipal s pepelom, da je pač ta proračuna odraz stanja v državnem zboru, moram tu zraven takoj reči, da to le deloma drži, ne izvzemam pa tu tudi seveda naše odgovornosti, ampak da je ta predlog proračuna predvsem odraz stanja in sposobnosti te vlade in koalicije, kajti ima škarje in platno v rokah po dosedanjih predlogih in to se bo pokazalo seveda tudi tekom obravnave.
Jaz se bom v skladu s poslovnikom in v skladu z usmeritvijo predsednika omejil na ta splošni del pod rimsko ena, kjer gre za določitev globala prihodkov in odhodkov, pa tudi v bilanci prihodkov in odhodkov gre za bistvene sestavine proračuna, ki pomenijo tako rekoč proračun v malem. Moram takoj povedati, da ne morem podpreti dopolnjenega predloga vlade in ustreznih amandmajev, tako na prihodkovni kot na odhodkovni strani, kajti pomenijo v bistvu poslabšanje prvotnega predloga proračuna, ki smo ga obravnavali v splošni razpravi in ga tudi poslanci, tudi jaz sam in pa kolegi iz poslanske skupine nismo podprli.
Dovolite mi, da navedem štiri temeljne razloge za takšno stališče.
Prvič; skupni obseg prihodkov in odhodkov se od prvotnega, že tako velikega ali celo prevelikega obsega proračuna povečuje za okrog ali nekaj nad 26 milijard, kar pomeni pri prihodkih za preko 8%, pri odhodkih preko 7% realno, kar je dvakrat več od pričakovane rasti bruto domačega proizvoda. Če upoštevamo lanskoletno 14%-no realno rast odhodkov in letošnjo, torej okrog blizu 8%-no rast, in to seštejemo, imamo okrog 22-no% rast v dveh letih ob skupni realni rasti bruto domačega proizvoda le za, morda nekaj nad 6%, se pravi da odhodki rastejo trikrat hitreje ali celo nekaj več od rasti bruto domačega proizvoda. Predlog zakona o izvrševanju proračuna, na kar je malo prej opozoril kolega Špiletič, obeta nadaljnje povečanje odhodkov, tako zaradi zadolževanja za ZPIZ, kot tudi v nekaterih drugih členih, kar vzbuja realni strah, da se bo skupni obseg odhodkov povečal tam na 900 ali blizu 900 milijard tolarjev. Realno je potem tudi pričakovati, da bo tudi primanjkljaj presegel 1% bruto domačega proizvoda. Tak proračun s takim globalom in s tako rastjo postaja neznosen za slovensko gospodarstvo in za davkoplačevalce in to je tudi hkrati slaba popotnica za začetek pogajanj za članstvo v Evropski uniji, posebno še, če upoštevamo, da smo pravzaprav eno boljših ocen dobili od Evropske unije za gospodarske dosežke, žal bolj v preteklosti, kot pa če upoštevamo sedanje trende in to, kar lahko iz takega proračuna pričakujemo.
Drugi razlog je naslednji. Med povečanimi prihodki odpade ena tretjina na davek od dobička in davek na izplačane plače - 8,4 milijarde. To pomeni, da bo to dodatni pritisk na že tako ali tako pešajočo konkurenčnost slovenskega gospodarstva. Če pogledamo zadnje ekonomsko ogledalo vladnega urada, vidimo lahko to ugotovitev, da konkurenčnost peša. Še posebej se slabšajo pogoji poslovanja izvoznikov, to je vlečnih konjev slovenskega gospodarstva in glavnega generatorja gospodarske rasti, da ne govorimo o tem, da bo to sočasno pomenilo tudi pritisk na inflacijo.
Tretje, kar je še slabše od skupnega obsega prihodkov in odhodkov je dejstvo, da z dopolnjenim predlogom in amandmaji vlade, prav teh, ki jih sedaj obravnavamo v tem splošnem delu, ob skupnem povečajo obsege odhodkov, da se slabša struktura odhodkov v škodo gospodarstva, predvsem v škodo gospodarske rasti, izvoza, zagotavljanja novih delovnih mest, hitrejšega prestrukturiranja podjetij in dviga ravni konkurenčnosti. Zakaj? Pretežni del povečanja, kot vidimo iz številk, in kot je povedal tudi uvodoma minister za finance gospod Gaspari, je pretežni del povečanja odhodkov namenjen plačam, materialnim stroškom in investicijam za delovanje države, in le minimalni del ali od 26 milijard nekaj čez 2 milijardi prestrukturiranju gospodarstva; polovico od tega za kmetijstvo in komaj 1,1 milijarda ali 4% od povečanja za prestrukturiranje industrije. Takšen dopolnjen predlog in amandma vlade še bolj znižujeta delež proračuna za prepotrebno spodbujanje gospodarske rasti, zaposlovanja, enakomernejšega regionalnega razvoja države in dviga konkurenčnosti. Takšen predlog proračuna iz ostalih oziroma zakasnelih sistemskih ukrepih ni le nerazvojni, ampak upal bi si trditi protirazvojni, in glede na to, da je to glavni akt ekonomske politike, ni pretirana trditev, da ne odraža tako rekoč nobene aktivne gospodarske politike te vlade.
In četrti razlog za odklonilno stališče je sledeč. Predlog proračuna s predlagano dopolnitvijo ni evropsko naravnan, da uporabim prispodobo, ki jo rad uporablja kolega Hvalica, kajti ne zagotavlja učinkovitega izvajanja strategije Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo, ki smo jo pred kratkim obravnavali v tem državnem zboru, in predvsem ne upošteva dovolj priporočil oziroma zahtev Evropske unije, v papirju, ki so ga predstavniki naše vlade v teh dneh prinesli iz Bruslja, to je pristopnega partnerstva. V tem pristopnem partnerstvu so zelo podrobno opredeljene kratkoročne naloge za leto 1998, kot tudi srednjeročne naloge. Naj naštejem samo nekatere: prestrukturiranje podjetij, dvig konkurenčnosti, tehnološki razvoj, ekonomska in socialna kohezija, regionalna politika, politika do podeželja, opredelitev gospodarsko-političnih prioritet in podobno. Prav te postavke za te namene, to je za naloge, ki so pred nami letos, že ko se pogajamo, so v tem proračunu in s tem dopolnjenim predlogom še bolj podcenjene.
Naj ob koncu dodam še tole. Zdi se, da je vsak naslednji proračun slabši od prvotnega in predvsem vsak dopolnjen predlog, s katerim prihaja vlada, slabši od prvotnega predloga. To velja, žal, tudi za ta dopolnjeni predlog in za te predlagane amandmaje. Vlada ni upoštevala splošne razprave in predlogov, ki so bili dani v tej splošni razpravi tukaj na zboru in na delovnih telesih. Še hujše je to, da ni upoštevala napovedi lastnega predsednika vlade ob sprejemu proračuna za lansko leto, ko je javno - zdi se mi, da je to bilo v "Odmevih" - dejal, da je pač lanskoletni proračun tak, kot je, kompromis koalicijskih partnerjev, in da bo proračun za letošnje leto bolj razvojno naravnan in bolj varčen. Žal se to ni zgodilo, kot vidimo. Vlada in seveda koalicija, kar je eno in isto, nista upoštevali amandmajev, razen nekaterih izjem, ki so bile tukaj že omenjene, čeprav so od 310 amandmajev delovna telesa podprla 62 amandmajev. Meni je, kolegice in kolegi, popolnoma jasno, da večine amandmajev vlada ni mogla sprejeti, vendar vrsto amandmajev bi lahko sprejela, kajti niso zahtevali oziroma predlagali povečanja skupnega obsega proračuna, ampak notranje prerazporeditve, bolj v funkciji pospeševanja razvoja. Vendar se vlada ni potrudila niti toliko, da bi uporabila neke protiargumente, ampak je v glavnem zavrnila amandmaje več ali manj s formalnimi argumenti oziroma razlogi, da pač viri, ki smo jih predlagali, niso pravi, ker so posegali v rezerve in tako dalje. Vendar dobro vemo, da če bi vlada hotela, da bi lahko sama s prerazporeditvami našla prave vire.
Mislim, da tudi neko svojevrstno posebnost, ki jo kaže obnašanje koalicije, kaže tudi to, da imamo vrsto skupinskih amandmajev. Ne dajem vrednostne sodbe o njih, ampak amandmaji, ki jih dajejo tri koalicijske stranke, na primer na področju infrastrukture in tudi nekateri drugi. Dobro, mnogi niso niti tako slabi. Vendar se sprašujem, zakaj samo koalicijske stranke? Zakaj niso povabili tudi drugih k oblikovanju takih skupnih poslanskih amandmajev. Kot se spomnim, v prejšnjem mandatu smo tudi tisti, ki smo bili v koaliciji, tako ravnali in vrsto amandmajev dajali skupaj, ne glede na pripadnost koaliciji oziroma opoziciji. Kajti končno ne gre samo za denar članov teh strank, ki predlagajo te amandmaje oziroma ki so v koaliciji, ampak gre za denar vseh davkoplačevalcev. Končno bi s tem, če bi povabili tudi druge poslance k temu, če je že tehnična ocena proračuna slaba, če smem uporabiti prispodobo iz ocenjevanja v umetnostnem drsanju, bi vsaj dosegli to, da bi bila ocena za umetniški vtis nekoliko boljša.
Zaključim s tem, da bomo zelo pozorno spremljali obravnavo amandmajev v nadaljevanju v posebnem delu in upam, da bodo le nekateri amandmaji, ki lahko pomenijo izboljšanje proračuna, sprejeti in da bo možno potem preko usklajevanja spremeniti tudi ta amandma v splošnem delu in tako priti do boljšega proračuna. Sicer seveda ne bom mogel sam podpreti proračuna in verjetno bodo tako ravnali tudi kolegi iz poslanske skupine. In naj potem odgovornost za tak proračun in predvsem za posledice v celoti prevzame vlada oziroma vladna koalicija. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Feri Horvat. Besedo želi generalni direktor zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gospod Janez Prijatelj. Prosim.
JANEZ PRIJATELJ: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik, poslanke in poslanci. Morda je prav, da ob tej priložnosti povem nekaj besed, kot nadaljevanje tistega uvoda iz decembra meseca lani. Naj povem, da se je tisto, kar sem napovedal, praktično uresničilo v celoti in še nekoliko bolj. Dejansko pokojninski sistem je zašel v težave, ki ga rešuje pokojninska reforma, če bo ta sprejeta in ko bo sprejeta, vendar mislim, da smo nekoliko preoptimistični pri njeni napovedi za leto 1998 in naprej.
Danes je vendarle treba sistem vzeti tak kot je. Tak kot je uzakonjen z obstoječim zakonom in tak, kot izhaja iz obstoječih pravic 465 tisoč upokojencev v Sloveniji, ki jim je vsak mesec treba izplačati pokojnine.
Naj povem, da sem opozoril, da so bila že za leto 1997 planirana prenizka sredstva v proračunu, da je to isto bilo storjeno v letu 1998 in da je politika vlade in državnega zbora očitno taka, da bomo reševali problem pokojninskega zavarovanja in likvidnosti zavoda z zadolževanjem. To izhaja iz predloga sprememb in dopolnitev zakona za člane proračuna, kjer se izrecno dovoljuje pokojninskemu zavodu, da najema kredite in tudi državi izjemoma, da najema kredite za izvajanje pokojninskega in invalidskega zavarovanja.
Če smo napovedovali v proračunskem memorandumu 4,6 milijarde izgube zavoda za leto 1998, naj povem, da bo tega kar bistveno več, da je izguba na nekaj več kot 8 milijard tolarjev predvidena za leto 1998, da pa smo pridelali še izgubo 10,4 milijarde tolarjev v letu 1997. Kar pa seveda spremlja žalostno dejstvo, da zavod kar dobro planira in dokaj točno in da je tisto, kar smo napovedovali se vse uresničilo, med tem ko so vladni načrtovalci nekoliko bolj optimistični in nam napovedujejo manjše izgube, ki se potem realizira v drugačnih številkah.
Če stvari ilustriram takole. 10,4 milijarde izgube iz preteklega leta z odhodki letošnjega leta, ni mogoče pokriti. Zavod bo konec leta 1998 po domače povedano, prekratek za okoli 18 milijard tolarjev, kar je ogromna številka.
To bo, nekdo mi je zameril v prejšnji debati, ko sem omenil decembra meseca, približno tak stavek: "To bo na koncu treba plačati". Zavod nima niti rezervnega sklada, žal ga nima, čeprav je po zakonu obvezen, ampak stvari se zapletajo in lahko se zgodi, da bo konec leta 1998 problem zelo težko rešljiv. Skupščina zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, čeprav je del sistema, čeprav živi v Sloveniji, ne na nebu, vendarle sprejela že lansko leto sklep, s katerim je izrazila nezadovoljstvo nad tako politiko vlade, ki peha zavod v negativno poslovanje. Letos pa, ko je sprejela finančni načrt, pred kratkim je sprejela približno tako stališče, da vlado prosi za zagotovitev, oziroma vlado poziva na zagotovitev zadostnih finančnih sredstev, za izvajanje tega zavarovanja v letošnjem letu.
Kajti povsem jasno je, da je prispevna stopnja prenizka, žal je bila dvakrat kljub izgubi zavodov v letu 1996 znižana, čeprav za to kakšnih posebnih argumentov ni bilo, in tudi vse kaže, da to ni oživelo slovenskega gospodarstva. Prav tako tudi transferji iz proračuna ne zadoščajo in dejstvo je tako, da se bo konec leta 1998 teh 18 milijard pojavilo v taki ali drugačni obliki. Ker ni posebnega amandmaja, pa tudi posebnih reakcij na moj uvodni govor iz lanskega leta, je bilo prav, da povem to že v uvodni razpravi k proračunu. Morda me je vzpodbudil k temu tudi gospod Špiletič in se mu zahvaljujem za to, kajti dejansko problem je pereč in verjetno bi bilo prav, če bi državni zbor ob temu, ko bo ugotovil, da pač ostane proračun takšen kot je, in zakon o izvrševanju proračuna, če bo sprejet tak kot je, naloži vladi tudi to, da skupaj z zavodom najema ustrezne kredite, če je to politika, kajti bojim se, da bodo tudi konec koncev krediti tako visoki, da jih bo težko dobiti in da bo sam zavod tudi težko realiziral. Poleg tega je pa še procedura za najemanje kreditov relativno zapletena v okviru vlade in je pravzaprav to kar zajetno vprašanje.
In morda še okrog finančnega načrta zavoda. Finančni načrt zavoda za leto 1997 še ni mogel biti sprejet v letu 1997, niti v začetku leta 1998, ker enostavno z vlado nismo prišli skozi, da bi dobili predhodno soglasje, ne glede na to je skupščina zavoda na koncu ta finančni načrt sprejela. Dobila pa je soglasje na finančni načrt leta 1998, vendar ne na ta, kot sem ga jaz povedal v tem državnem zboru, ampak na nekatere znižane postavke, po katerih je enostavno treba planirati okrog 8 milijard izgube konec leta. Tak finančni načrt seveda je zdaj sprejet v skupščini zavoda in ima naslednje številke. Prihodki skupaj naj bi znašali (?)462, 662,2 milijardi, odhodki skupaj 470,1 milijarda in primanjkljaj zavoda konec leta okrog 7,8 milijarde tolarjev. To je zdaj realno dejstvo. Dejstvo pa je, da to za dobro poslovanja zavoda ne bo v redu. Bojim se tudi, da bi bilo treba politiko vlade in državnega zbora do tega področja ponovno pretehtati, kar je bil že poziv pokojninskega zavoda ob finančnem načrtu za leto 1997. To so številke in to so nekatera dejstva, ki jih bo treba upoštevati pri bodočem financiranju tega zavarovanja. Dejstvo pa je, da je zavod pač prisiljen pristati na to, da država vodi do tega določeno politiko, ki je politika deficitarnega poslovanja, poslovanja brez rezervnih sredstev in zadolževanja zavoda v prihodnjem letu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Prijatelj. Besedo želi guverner Banke Slovenije, doktor France Arhar. Prosim.
DR. FRANCE ARHAR: Hvala, gospod predsednik. Cenjeni parlament! Da ne bi bilo nesporazuma, kaj in kako razmišlja centralna banka o dogodkih, ki so se zgodili od decembra, ko je bil predstavljen proračunski memorandum, pa do tega trenutka, bi rad povedal na kratko naslednje. Dobro analizo je dal gospod poslanec Horvat, ravnokar. Namreč, kaj je tisto, kar je vprašanje in kdaj se bomo o teh temeljnih vprašanjih dejansko skušali pogovoriti in najti konsenz. Namreč, minister sam, kot tudi gospod Kopač sta pravzaprav omenila, da v taki situaciji, v kakršni smo, ob taki strukturi proračuna, kot ga imamo, je dejansko težko pričakovati čudeže in kakršenkoli napredek v smeri hitrejšega razvoja in seveda predvsem nadaljnje stabilizacije. Namreč, sam se bojim samo nekega trenutka, ko bi se stvar v Sloveniji tako poslabšala, da bi se vrnili v tisti čas, ko so reforme diktirali drugi, ne država sama, ampak predvsem mednarodni denarni sklad. V tem parlamentu je bila večkrat omenjena, in je tudi v dokumentu, ki ga je sprejel ta državni zbor, na primer, pokojninska reforma. Slišali smo generalnega direktorja kaj kažejo tam številke. Vemo tudi to, da v bivši Jugoslaviji ali novih državah bivše Jugoslavije so v dveh državah reforme že sprejeli na podlagi diktata Mednarodnega denarnega sklada zaradi tega, ker pač imajo poseben aranžma s to mednarodno institucijo.
Če izhajamo iz strukture proračuna, če vemo, kakšni so odhodki, koliko je determinant, in da je pravzaprav edini prostor pri investicijah, se ponovno sprašujem, kot sem se že decembra meseca za istim odrom, ali je nujno, da z intenziteto investicij, ki se financirajo direktno iz proračuna in širšega proračuna, nadaljujemo. Namreč ne me napak razumeti. Denarna politika lahko menedžira seveda tudi drugačen proračun. Popolnoma jasno je, da pri tem menedžiranju rezultati ne morejo biti taki, kot so danes. 25. marca je Evropska unija izdala poročilo za 15 držav kako izpolnjujejo konvergenčne kriterije. Tri evropske države imajo suficit v proračunu. Enajst evropskih držav članic Unije imajo suficit v plačilni bilanci. Večanje deficita v proračunu, bodite brez skrbi, pomeni tudi večanje deficita v plačilni bilanci.
Do katere točke lahko gremo, ne ve nihče. Vemo samo to, ker smo majhni, da je ta prag zelo nizek, kajti strah pride pri tujih investitorjih. In v letošnjem letu nas čaka, kar smo že večkrat povedali s strani centralne banke, nadaljnja liberalizacija pretoka kapitala. Marsikdo se je veseli, ko gleda iz rok v usta, zato, ker vidi cenen kapital na kratek rok, ko ne misli, kako bo z odplačevanjem takega kredita čez čas v obdobju, za katerega bo sklenjena pogodba. Z drugimi besedami hočem reči, poglejte, kakorkoli začenjaš katerikoli problem: obresti, indeksacijo, tečaj tolarja, vedno naletiš na isti problem, na previsoko inflacijo, ki jo imamo v Sloveniji. Marsikdo od izvoznikov pravi: "Meni odgovarja relativno stabilen tečaj, samo če domače cene ne bi nadaljevale s takim tempom kot nadaljujejo." Vemo tudi, da je tista resnica (že dolgo znana pri nas), da sta ravno tečaj in kontrolirane cene dva elementa, na katerega se ozira vsakdo, ki je na trgu. S kakšno intenziteto se ta dva premikata?
Poglejte, ko smo v tem trenutku od decembra, ko je bil proračunski memorandum pred nami in ko vemo, da se je v štirih mesecih vseeno nekaj zgodilo, pa se je ravno pri tečaju zadeva zelo stabilizirala. Tolar se je celo okrepil, obrestne mere so padle. Komu gre to v dobrobit? Domačemu sektorju v prvi vrsti, tistemu, ki ne izvaža, tisti, ki ima doma monopol ali pa podobno situacijo monopolu. Tisti, ki iz tega sektorja daje nove zahteve vladi, bi se moral vprašati, koliko je tak trg s tako stabilnostjo tolarja, s padajočimi obrestnimi merami njemu pripomogel k izboljšani situaciji. Pa ga to ne briga zaradi tega, ker v njem je inercija. Treba je dajati zahteve po novih cenah.
Mi smo čakali v centralni banki, da se je nekako končala razprava po parlamentarnih odborih na temo tega proračuna. Izven parlamenta je bilo slišati samo en glas, da se razprave opravljajo v smeri povečevanja stroškov, povečevanja izdatkov.
Zato nas je zelo zanimalo kaj misli vlada, kaj misli koalicija k takemu povečevanju. Namreč, če želimo doma in svetu dati denarni cilj, potem želimo imeti pri tem cilju čimveč parametrov, da bo ta cilj čimbolj realen. Na ta cilj zelo mnogo da tujina. Zato smo izdali ta cilj šele koncem meseca marca. Ta cilj je znan. Izhaja iz določenih predpostavk. Med njimi je zaveza seveda, da centralna banka nadaljuje s politiko, ki mora na daljši rok voditi k nadaljnji stabilnosti, da bi Slovenija lahko dan x izpolnila konvergenčne kriterije. Brez pike na i je članstvo v Evropi, pika na i evropska valuta, je brez tistega pravega pomena in se z velikimi težavami, ki bi se lahko srečali v primeru, da nam ta met ne uspe. Namreč, vsi vemo, da, še enkrat ponavljam, pri prostem pretoku tudi denarja se lahko delajo taki in drugačni posli, tiste, ki pa delate posle, pa izrecno zanima samo ozek lastni interes, ki je zadovoljen lahko samo eno uro ali pa samo v tistem trenutku, da je operacija opravljena. Tega se marsikdo v Sloveniji ne zaveda. Namreč, prišli smo s privatizacijo tako daleč. Pri tej privatizaciji je marsikdaj in včasih mnogo preveč pred očmi ta lastni ego in ni interesa za vplive in posledice na širšo situacijo. Z drugimi besedami, poglejte, zopet govorim o stabilnosti in o skrbi za to našo valuto, ki ima zelo majhen prostor pod soncem in o skrbi dejansko za hitrejšo gospodarsko rast, ne s pomočjo tujih kreditov, ampak s pomočjo zmanjševanja stroškov doma. Kajti tisti, ki nas pozivajo, da naj nekaj naredimo pri tečaju, že nekaj let na prvo mesto zapišejo, namreč v konjunkturnem barometru, da so stroški enostavno v Sloveniji previsoki. Šele na četrtem ali petem ali na ne vem katerem mestu so potem obresti in tečaj. To se pravi, običajno se želi človek pogovarjati o tistih zadevah, ki naj jih naredi nekdo tretji, ne on sam. Dolgo časa ali pa morda je še nekako v podzavesti. Tako smo, moram priznati, diskutirali tudi na zadnji seji sveta banke, plače in "penzije" so dane od boga v Sloveniji, tečaj pa od centralne banke. Ona ima v rokah alkimijo, da ga lahko pripravi takega ali drugačnega. To je seveda popolna zmota.
Kajti tisti, ki pozna naše številke, tisti, ki ve, da smo v lanskem letu odkupili za 97 milijard tolarjev deviz, da smo lahko tečaj premaknili za tiste milimetre, da je ta še deloval stabilizacijsko in držal nad vodo toliko in toliko subjektov, ki se srečujejo na tujih trgih, tisti ve, da je to težko. S tega zornega kota za letošnje leto centralna banka tudi programira minus v svoji bilanci; minus zaradi intervencij, minus zato, da bi te stroške, ki smo jim priča, na najbolj mili način ali pa najcenejši način dali v to gospodarsko in denarno politiko. Z drugimi besedami, dame in gospodje, to, kar nas čaka, in to, kar je ta parlament sprejel, namreč strategijo za Evropo, ponovno ponavljam, da trenutna orientacija tudi s tem dokumentom ni garancija tej strategiji; da so naša odtegovanja in naša zategovanja premajhna; in da tisti fiksni del proračuna, ki je znan, in ta struktura, ki je znana, ta dva sta tista, ki kličeta po drugačni vsebini - kličeta po tistem, kar je v tem dokumentu, ki ste ga sprejeli, zelo jasno zapisano. Brez reform, ki so zapisane v tem evropskem dokumentu ali tej strategiji, je nemogoče spreminjati to vsebino. Tega se vsi dobro zavedamo. Zato jaz mislim, da je ta razprava o kateremkoli amandmaju, in upam, da tukaj ne bo novih amandmajev za nova povečevanja, ampak bi bil priporočljiv amandma za nadaljnje krčenje, da je ta začetek dejansko tiste razprave, ki sledi in bi morala slediti temu dokumentu, ki je šel v evropsko in svetovno javnost in za katerim, sem prepričan, da stoji kredibilnost oziroma da bo vprašanje kredibilnosti temu dokumentu. Namreč, vsaj prvi koraki proti Evropi ali pa ti prvi stiki kažejo na to, na kar naši pogajalci že opozarjajo, Evropa bo sledila nekemu urniku, nekemu pogojevanju in bo sama izpolnjevala svoje obveznosti, tudi materialne, če se bodo pogoji izpolnili tukaj pri nas doma. To je tisto, ki pravzaprav zahteva novo vsebino, novo spoznanje in priznanje, ker je bolje, da to naredimo čimprej, da bo jutrišnji dan boljši, ne pa slabši od današnjega. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Arhar. Smo pri razpravi o splošnem delu proračuna. Pregled amandmajev k predlogu proračuna ste prejeli dne 31. marca. Želi še kdo besedo? Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Jaz imam takoj pri splošnem delu proračuna pod točko 1, kjer so navedeni prihodki in odhodki ter primanjkljaj v proračunu, vprašanje za ministra za finance, ki je pravzaprav skorajda že retorično vprašanje, pa vendar z močno vsebino. Po vsem tem, kar je povedal gospod Prijatelj tu izza te govornice, namreč, koliko bo dejansko znašal proračun za leto 1998? Namreč, če ima zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v letu 1998, skorajda 8 milijard primanjkljaja, pomeni, da bo treba ravno toliko vzeti oziroma vsaj toliko najeti kreditov, ki avtomatsko v skladu z zakonom o izvrševanju proračuna, ki bo naslednji v obravnavi v tem državnem zboru povečeval proračun. Torej vprašanje, ki se mi tu zastavlja je tudi naslednje. Ali dikcija, ki je v 83. členu zakona o izvrševanju proračuna predvidena, da lahko v letu 1998 vlada najame tudi potrebna sredstva za primanjkljaj v zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije? Ali to pomeni, da tudi ta načrtuje minus oziroma kolikšen ta minus znaša in koliko bo sploh znašal proračun v letu 1998?
Ne vem namreč, ali sploh še poslanci sedaj odločamo o proračunu ali samo o delu proračuna. V ostalem delu bomo pa v nekem by pass proračunu, ki se imenuje 83. člen zakona o izvrševanju proračuna vladi dali bianco menico, da bo lahko to državo z najemom tujih kreditov obremenila poljubno, mnogo, seveda, kdo bo pa to plačal je pa drugo in tu mislim, da je vzeti opozorila guvernerja Banke Slovenije, resno. Tako, da bi tu prosil za jasen odgovor. Kajti v skladu z ustavo in zakonom o financiranju javne porabe, poslanci odločamo o višini proračuna. Sprašujem, kolikšen bo znesek proračuna za leto 1998, ki bo predmet glasovanja?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Prosim za odgovor na to vprašanje. Državni sekretar?
MILAN M. CVIKl: Gospod predsednik, hvala za besedo. Sedaj seveda o obsegu odhodkov proračuna, o kateri se razpravlja in o kateri bo v tem prvem delu razprave, splošnem delu glasovanje, znašajo, kot je navedeno na strani 74, Poročevalec številka 21: predvideni skupaj odhodki so 870 milijard 23 milijonov tolarjev. To so predvideni odhodki proračuna, tako kot so tudi na strani prihodkov predvideni prihodki proračuna. Med temi odhodki proračuna imamo pod točko 4.1.1. tudi transferji oziroma obveznosti do ZPIZA v višini 126 milijard. Takšne so ocene, kot je podrobno pojasnjeno s strani ministrstva za finance, glede na sedanje stanje. Res pa je, kot bomo razpravljali ob predlogih, spremembah zakona o izvrševanju proračuna, da se daje možnost, da se vlada oziroma ministrstvo za finance za potrebe izplačila ob koncu leta, če bo to potrebno, kratkoročno zadolži vlada za izvršitev obveznosti izplačila do upokojencev. Mi danes seveda razpravljamo o predlogu, o oceni razhodkov. Zdaj, kakšno bo pa seveda končno stanje, je pa danes težko reči. V veliki meri je odvisno seveda od časovnega postopka izvrševanja reforme pokojninske in pa seveda tudi nekaterih drugih zakonov, ki so s tem povezani. Kot je gospod Prijatelj iz ZPIZ-a omenjal, se seveda na žalost tiste napovedi, ki so bile v proračunskem memorandumu predvidene, ocenjujejo. Gre za pospešeno upokojevanje, sled tega je seveda pokojninska reforma še toliko nujnejša, vendar to seveda ni razprava o pokojninski reformi, je pa ob tem potrebno seveda tudi na to opozoriti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Cvikl. Želi še kdo besedo? Gospod Špiletič, gospod Rejc.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Gospod Cvikl, dajmo voditi resno razpravo. Saj ste govorili, povedali niste nič. Sprašujem, če je direktor zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje izza te govornice ravnokar povedal, da transferji, ki so predvideni v proračunu, ne zadostujejo za zagotavljanje vseh pravic, ki izhajajo iz zakonov, iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Torej proračun ne pokriva vseh potreb ZPIZ-a in zadolževanje je že dejstvo. Vprašanje je samo višine in če sem prav razumel, pomeni, da je najmanj, kar se bo morala država zadolžiti, 7,8 še poleg tega, kar je predvideno in to bo povečevalo proračun po 83. členu, če bo seveda sprejet v tej obliki kot je to predlagano. Vi ste omenili še dodatno dimenzijo, nova zadolževanja, ki lahko to številko samo še povečajo in sprašujem o znesku, kolikšen bo dejansko znesek odhodkov proračuna za leto 1998. Namreč zakon o izvrševanju proračuna, kot ste si ga vi omislili, je enostavno preprost trik, ki ga vsak spozna. To je dejstvo, da v proračunu prikažete lepše številke, da prikažete manjši primanjkljaj, na drugi strani si pa zagotovite bianco menico, da ne boste pač slučajno kdaj v zadregi, ker boste morali mogoče temu parlamentu predlagati rebalans proračuna in tudi polagati račune za vaše ravnanje. Tako da prosim za jasno pojasnilo, koliko bo znašal proračun za leto 1998.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, predstavniki vlade! Menim, da bi se lahko veliko dalo povedati ob tem spremenjenem predlogu proračuna. Res pa je, da smo se že v prvem delu v decembru temeljito sprehodili, tudi danes so nekateri, ki so prišli za ta oder, povedali svoje mnenje, to posebej velja za gospoda guvernerja Banke Slovenije, ki je posebej opozoril predvsem na stanje oziroma hotenje in pa na inflacijsko stopnjo, ki seveda nikamor ne vodi. Vemo, da smo proračun za leto 1997 sprejeli veliko prepozno in da je bilo 710 prihodkov, 710 milijard, in odhodkov 743; da smo dobili prvi predlog proračuna za leto 1998 v višini prihodkov 814 in odhodkov 843, in smo se že tedaj na glas zgražali, kako je to mogoče. Vendar ta dopolnjeni proračun, ta, ki je pred nami, o katerem bomo govorili danes in jutri in odločali o njem, pa ima številke v prihodkih 840 in pa v odhodkih 870 milijard, kar je bilo ravno prej povedano, da to pomeni v bistvu 46,8% bruto domačega proizvoda in primanjkljaj 29,1 milijarde, ali še drugače, prihodki so od lanskega leta višji za 130 milijard, odhodki za 127 milijard. Vendar to, bom temu rekel, nekako še ne pove vsega. Pove pa predvsem to, da vlada nima prav nobenega namena, da bi se spoprijela z dejstvom. Gospod Horvat je govoril o situaciji v gospodarstvu, o problemih, ki so. Vemo, da so te številke - tudi iz podatkov, ki so na voljo - izračunane na podlagi rasti bruto domačega proizvoda 3,5% do 4%. Teh procentov ne bomo dosegli. Dalje, da bo inflacija 8%, tudi v to ne verjamem. Pa kljub temu smo izvedeli prav od pogajalcev, ki so določeni za bruseljske dogodke, da so tujci svetovali, naj zadržimo inflacijo. Zdaj pa, kot je že nekdo omenil zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o izvajanju proračuna, pa seveda ni ta točka ta hip na dnevnem redu, ampak bo kasneje, pa lahko rečem že tu zdaj, da le-ta predstavlja še posebno svetlobo, samo ne vem, kam, in poseben način in pristop, ki omogoča vladi, da se zadolžuje z izjemno velikimi zneski, kar je bilo tudi prej povedano, vsako zadolžitev pa je potrebno nekoč vrniti.
Glavni in zaviralni moment je gotovo naša inflacija - 8% je izjemno visoka, dosegli je ne bomo. Druga stvar je, da je predvideno, da bo do leta 2001 inflacija med 3, 3,5 do 4, tako so nekako predvideli v dokumentu, ki smo ga sprejemali ob tem, ko smo sprejemali strategijo vključevanja v Evropo. Vendar, kot pravim, za tako stanje tega leta 2001 bi pomenilo najmanj 1,5%-no znižanje vsako leto; to seveda velja za inflacijo.
Če gledamo naravnanost tega proračuna, potem je gotovo bilo že velikokrat povedano, ni nobenega ali pa vsaj ni razvojnega elementa. Ni tistega, da bi videli brezposelni, ki jih je že prek 130.000, kako in kaj. Slišali smo, koliko prebivalcev uživa penzijo. Vendar je eden temeljnih premikov gotovo v tem - in vsa Evropa in vse dežele, ki iščejo izhod iz krize - se pravi, izhod v tem, kako čim več ljudi spraviti k delu. Beremo razne študije, tuje, povzetke domačih prevajalcev in podobno, vendar iz tega proračuna gotovo ni nobenega znaka, nobene volje, da bi se kaj zgodilo. Pa poglejte, če bi v to razvojnost ali pa v to pospeševanje oziroma zmanjševanje brezposelnosti dali 1% bruto domačega proizvoda ali pa spremenili primanjkljaj v tisti stimulativni del, ki bi pomenil, da se razrešujejo problemi novih delovnih mest in ves razvojni zagon, ki bi bil potreben, in tudi v to, da smo mi kot dežela konkurenčno sposobni, se pravi, da so naši izvozniki konkurenčno sposobni.
Ko govorimo o tej konkurenčni sposobnosti, lahko rečem in tudi vsi dobro vemo, smo že trikrat, štirikrat povedali, da je naš izvoz sicer sorazmeroma dober, vendar še zmeraj je pokrivanje uvoza z izvozom pod 90. Se pravi, daleč smo od tistih časov, ko je bilo pokrivanje uvoza z izvozom ugodno, ko so bili procenti 110, 106, 105, to je bilo v letih 1990, 1991, potem pa je ta zgodba končana. Nemčija, ki vemo, mislim, da se izračunati, da ima najmanj enkrat večji izvoz na prebivalca, kot ga imamo mi, imajo pokrivanje uvoza z izvozom 116. Mi bi se lahko, predvsem pa vlada tudi od tega kaj naučila.
Največji in glavni problem bo gotovo inflacija in to nekrotenje inflacije, s tem, da tudi so na dnevni red dane točke, kot so predvsem sprememba zakona o prometnem davku, ki gotovo samo razpira. Razpira v tej smeri, kot češ, na najbolj enostaven način bodo pritekli novi dohodki v državno blagajno in s tem rešili problem, pa ne problem državne blagajne. Rešili bomo problem razlike v cenah. Lepo. Prav bi bilo, da bi se mi zgledovali tudi pri drugih, kjer se vozijo zelo poceni in predstavljajo zelo razvito ekonomijo. Postavlja se vprašanje, ali vlada s takim proračunom želi razvoj ali zaviranje. Moj odgovor je, zame je to zavora. Postavlja se vprašanje, ali je tu kaj hotenja, znanja, sposobnosti. Najbrž da znanje je, sposobnost najbrž tudi, hotenja pa ni. Prej je gospod guverner omenil izraz čudež. Gotovo, da ga ni moč pričakovati. Za mene pa bi bil čudež, da bi bila odločna volja v vladi, da bi se nekaj dogodilo. Tega čudeža bi jaz bil najbolj vesel. Menim pa, da bomo imeli prav te dni in celo leto pogajalci, ki bodo hodili sem in tja veliko težkih ur, in naša podoba, kot smo že povedali, se vidi v Bruslju. Žal bo to leto ta podoba zelo iznakažena in nič kaj prida, bojim pa se, da s tako politiko, kot jo vlada že nekaj let izvaja, ne bo nič bolje. Ta razdalja med nami in zahodno Evropo in razvito Evropo se vedno bolj veča.
Menim, da je ta proračun, ki je pred nami, res proračun nebrzdane porabe, proračun, ki nima nič "rešpekta" pred zadolževanjem, proračun, ki seveda se ne zaveda odgovornosti, in proračun, ki je daleč prevelik za to, da bi dosegali nekoč določene parametre tja do leta 2000, ko smo rekli, da bi moral biti proračun v bistvu 44% bruto domačega proizvoda. S tem, da je tu problem še celovitosti proračuna, kar je pa posebno vprašanje. Ko je pa gospod direktor iz zavoda za pokojninsko zavarovanje Prijatelj pripovedoval oziroma opozarjal na izjemne dimenzije tega negativnega salda v pokojninski blagajni, pa mi ni znan podatek, kaj predstavlja pa v bistvu 10-procentno vrednost lastninskega deleža, ki ga je ta pokojninski del prejel in koliko je tu že prihodkov. Namreč, treba bo tudi pod vsakimi dogodki predvsem pa pod lastninskim oblikovanjem potegniti črto in ugotoviti, kaj se dogaja in ali so pričakovani rezultati taki, kot so, ali niso ali jih sploh ni. Tako, da bodo tista opozorila, ki so bila prej s strani gospoda guvernerja, najbrž kar res. Bolj nas ali pa bolj premnoge briga današnji dan in ne jutri ali pojutrišnjem in seveda tako tudi ta naša vlada očitno dela. Zatorej s tega mesta pravim, da takega proračuna gotovo ne morem podpreti. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospodu Rejcu. Gospod Pukšič ima besedo.
FRANC PUKŠIČ: Hvala za besedo. Glede na predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna se seveda postavlja - jasno, zaradi tega prvega dela - vprašanje, kako je pravzaprav možno zapisati, da se za znesek zadolžitve in odhodkov za pokojninsko in invalidsko ter zdravstveno zavarovanje lahko zadolžuje in da se za ta sredstva avtomatsko poveča proračun. V teh številkah konkretno ni navedeno oziroma bolj korektno bi pričakoval, da bi pisalo, kolikor bo prišlo na teh postavkah do primanjkljaja, da bo vlada pripravila rebalans proračuna. To bi bilo korektno.
Ne vem, kako lahko dobi nekdo odprto knjigo, po kateri bo delal, se zadolževal, skratka, karkoli bo hotel ne glede na to, da bi seveda moral te proračunske zadeve verificirati v državnem zboru. Enostavno si tega ne znam predstavljati, ker sem že štiri leta sestavljal proračun občine. Kakorkoli je eno in drugo na drugem nivoju, pa je vendar primerljivo. S takšnim členom o izvrševanju proračuna občine, verjamem, da v nobeni občini ne bi prišel skozi. Zato seveda pričakujem, da bodo predstavniki vlade nekaj več povedali o teh konkretnih številkah, ker verjamem, da so izračunali in da imajo te podatke. Tu pa je člen verjetno po nerodnosti in zelo nespretno pa tudi ne v skladu z zakonodajo zapisan in ne bo mogel biti takšen spremenjen 83. člen sploh upoštevan. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Pukšič. Želi še kdo razpravljati? Prosim, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Jaz še enkrat sprašujem predstavnike vlade, upam da bom tokrat uspešen.
Mislim, da je 148. člen ustave jasen, kjer piše, da so vsi prihodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za financiranje javne porabe zajeti v njihovih proračunih.
Zakon o financiranju javne porabe pravi: "Vsi prihodki za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v proračunu republike oziroma v proračunih občin". Ne glede na ta jasna določila bomo pač v Sloveniji imeli proračun Republike Slovenije za leto 1998 in "by pass" proračun, ki se imenuje zakon o izvrševanju proračuna Republike Slovenije za leto 1998, kjer se bo ta prvotni proračun, o katerem naj bi tu odločali v okviru te točke, ki je sedaj v obravnavi, poljubno povečal glede na potrebe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Jaz prvič sprašujem: Ali je takšna rešitev sploh možna, glede na jasno dikcijo integralnosti proračuna? O katerem seveda odloča državni zbor.
Drugič: Koliko predvidevate, da bi se po 83. členu morala zadolžiti država? Mislim, da toliko pa že morate vedeti. Tudi kar izhaja iz samega govora gospoda Prijatelja, ki je rekel, da znajo načrtovati in znajo predvideti potrebe in temu je v končni fazi namenjen tudi 88. člen zakona o izvrševanju proračuna, ki pravi, da morajo vsi skladi, agencije in zavodi predložiti hkrati s predlogom proračuna tudi njihove finančne načrte, ravno zato, da bi se lahko natančno predvidel potrebni obseg javne porabe.
Ko smo v drugi obravnavi obravnavali to zadevo in ko sem na to opozoril, sem bil preglasovan. Vendar danes smo tu pred tem problemom. Ker to ni bilo storjeno, danes tu minister za finance enostavno sedi pridno, ampak za govornico noče priti in povedati, koliko bodo znašali proračunski odhodki, tudi upoštevajoč možnost zadolževanja in avtomatskega povišanja proračuna po zakonu o izvrševanju proračuna.
Jaz resnično prosim za odgovor. Pa še drugo, gospa predsedujoča, da proučite vi oziroma mnenje sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve: Ali je takšna rešitev sploh, glede na jasno določila ustave in zakona o financiranju javne porabe, vzdržna oziroma v skladu z ustavo?
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Ali želi gospod Gaspari dati odgovor? Besedo ima gospod Gaspari, minister za finance.
MAG. MITJA GASPARI: Najprej bi povedal, da je ta člen v zakonu že tri leta in do sedaj ni bil sporen. V letošnjem letu je samo ostreje zapisan. Bolj sankcionira kot do sedaj, ko pravi, izjemoma se lahko Republika Slovenija v letu 1998 zadolži za financiranje primanjkljaja v pokojninski blagajni. Jaz moram reči, da sem vesel, da me je gospod Špiletič izzval, ker bom zdaj nekaj stvari povedal, ki niso samo stvar finančnega ministra, ampak tega "gremija" v celoti, to je tudi državnega zbora.
V državnem zboru počiva zakon o spremembah zakona o pokojninskem zavarovanju že dva meseca in pol. Od tega zakona je odvisno, ali bo izguba takšna, kot jo predvideva gospod Prijatelj, čeprav sam ne ve točno, ali bo res taka. Je pa tudi res, da dobro načrtujejo, ampak ni nujno, da tudi dobro izračunajo. Konec koncev, lansko izgubo prikazujejo v višini 10 milijard, čeprav je bila na način, kot bi morala biti prikazana, če je to blagajna, ki se mora konsolidirati z državnim proračunom, in to je nekje okoli 8 milijard in nekaj malega več. Seveda, ali prisodiš nek denar tistemu mesecu, za katerega je bil plačan, ali pa v tistem mesecu, ko je bil plačan, je lahko razlika 1 milijarda 700. Do tega trenutka velja osnovno pravilo kameralnega računovodstva za javne inštitucije, da poslujejo po principu gotovinskega izkazovanja, ne pa po principu obračunskega izkazovanja. Torej, to je prva ugotovitev in jaz moram reči, da se v tem delu ne morem popolnoma strinjati s tistim poslovnim poročilom pokojninskega zavoda, ki govori o desetmilijardni izgubi v lanskem letu. To je prvo.
Drugo, kako se izguba pokriva. Izguba se lahko pokriva s kreditom ali s transferjem - obstajata dve možnosti - ali pa z večjimi prihodki - to je pa tretja možnost, da izguba ne nastane. Zakaj je nastajala izguba lansko leto in zakaj bi lahko nastala letošnje leto? Ker se v sistemu ne dogaja prav nič, kar bi tako izgubo lahko preprečilo. Zopet ne govorim o upokojencih in njihovih pravicah, ampak o sistemu, ki ta trenutek spodbuja k predčasnemu upokojevanju, ki ta trenutek spodbuja k nakupu pokojninske dobe po izrazito nizki ceni, in da ne naštejem še sedem, osem drugih razlogov, ki so za prvi steber in njegovo potrebno spremembo nujni, pa se ne zgodijo. Poslušamo velike debate o drugem stebru, ki je posledičen, ne poslušamo pa nikogar, ki bi povedal, kaj je treba v prvem stebru dejansko storiti, da bo do te racionalizacije prišlo. Seveda, zelo preprosta rešitev je, in konec koncev, če parlament ne bo pristal na rešitev, ki je v zakonu predvidena - in potem lahko povem nekaj več na koncu še o zakonu - je rešitev popolnoma na dlani, in to je povišanje prispevne stopnje za delodajalce. Prispevna stopnja za delodajalce je bila v zadnjih treh letih znižana za 8 točk oziroma 7 točk in še nekaj; od 15,50% na 8,9%, če se dobro spomnim.
Zaradi tega očitno ni prišlo do kakšne zelo izrazite konkurenčne usposobitve slovenskih podjetij, vsaj ni je čutiti glede na to, kaj poslušamo v državnem zboru od spoštovanih poslancev oziroma kaj slišimo od samih podjetnikov. Torej je šel ta denar v veter. Jaz sem že povedal, da je tega denarja bilo za krepkih nekaj 100 milijonov nemških mark takrat pri znižanju prispevnih stopenj. Če učinka zniževanja prispevnih stopenj na večjo stopnjo konkurence in zaposlovanja ni bilo, potem ob nespremenjenih okoliščinah na področju pokojninskega sistema sledi logičen zaključek, da bo treba dvigniti prispevno stopnjo. In 9 milijard, o katerih se pogovarjamo, je ena odstotna točka v prispevni stopnji. Vse je jasno. Jaz bom dvig prispevne stopnje ob takih reakcijah na pokojninsko reformo podprl, ker je vse ostalo izgovor in odmikanje od stvarnega začetka reforme, kogarkoli, ni bistveno kdo, vlada, sindikati, parlament, kdorkoli. Ta člen v zakonu je bil kupovanje časa za to, da se bo reforma dejansko lahko začela. Lahko tudi rečemo, da ne bomo izplačali pokojnin v določenem trenutku, kar bi bilo, mislim da pa res protiustavno. To bi bilo dejansko protiustavno, ker ustava eksplicitno piše, kakšne so ustavne pravice, med njimi je tudi ta. Ustavna pravica pa niso vse druge pravice, ki so zapisane v pokojninskem zakonu in se ne spreminjajo, kljub temu, da se vidi, da v bistvu je sistem napačno zastavljen in da povzroča velike probleme. Lansko leto, januarja, ko smo naredili prvo majhno spremembo, spomnite se, kakšna je bila reakcija. Pardon, v letu 1996 v januarju, pa smo zaradi tega nekako še prišli skozi v letu 1996. Rekreacijski dodatek se realno dviguje, v realnih zneskih. Pa to zopet ni kritika, to je dejstvo. Plače se realno dvigujejo in na plače so vezane pokojnine, direktno, edina država v Evropi smo ta trenutek, ki ima polno indeksacijo na plače pokojnin, edina. Ali je to dobro ali slabo, ne vem, je pa dejstvo, edina in kdor je od poslancev vaših bil na tem zdajšnjem potovanju po nekaterih državah Evropske skupnosti zaradi preučevanja pokojninske reforme, se je to lahko prepričal sam. V najboljšem primeru gre za 50:50, odnos pri indeksaciji pokojnin na plače, 50 na cene, 50 na plače. Imamo posebne skupine ljudi, ki so še vedno v tem smislu privilegirani, da plačujejo toliko, kot sami menijo, da je potrebno, dobijo pa ugodnosti, kolikor jim zakon določa. Da ne govorim o drugih razlikah, ker bi s tem stvar razširil preveč.
Kaj bo letos s prihodki in odhodki pokojninskega zavoda? Ta trenutek se povečujejo prihodki zaradi intenzivne izterjave, ki jo je opravila davčna služba, približno mesečno za milijardo. Ali se bo ta tempo nadaljeval ali ne, ne vem, vem pa, da je bil danes predložen zakon o odpisu davkov in prispevkov. Bil je predložen, ni bil pa sprejet v dnevni red. Hkrati imamo toliko in toliko podjetnikov, posameznikov in drugih, ki protestirajo zaradi prisilnih izterjav, da jih država na ta način uničuje. Zakaj se je nabralo 15 milijard neplačanih prispevkov za pokojninsko zavarovanje, predvsem podjetnikov posameznikov? Zakaj? Iz preprostega razloga za razliko od zdravstvenega zavarovanja, ker jim ostane pravica kljub temu, da ne plačajo za sebe ali zaposlenega dajatve. To bi v tem zakonu ali pa v kateremkoli zakonu, če bo kdaj možno, da bo sploh prišel na dnevni red o pokojninskih zadevah, bilo možno zapisati, da pravica ugasne, če se ne plača dajatev, ki je potrebna, ker je pač to medgeneracijski sporazum. To ni osebna pravica, ampak je kolektivna pravica. O tem nihče noče razpravljati. Tukaj nam pa očitate, da izkrivljamo javne finance. To prvič ni res, ker bo obseg sredstev javnih financ, državnega proračuna plus pokojninskega zavarovanja konsolidiran tako, kot je tukaj notri napisano v gradivih, ki ste jih dobili novembra kot konsolidirano bilanco javnih financ. Tudi za tolar ne bo večja.
Glede prihodkov in odhodkov pokojninskega zavarovanja, glede odhodkov. Če boste tako nadaljevali sprejemanje tega zakona, ki je v proceduri, in če se bodo kar naprej dodajali amandmaji, da bo ja čimbolj všečen nekomu drugemu, pa s čim manj efekti za tisto, kar je problem, potem je verjetnost ta, ki jo je rekel gospod Prijatelj, velika. Ko smo računali posledice tega zakona, ki je sedaj v parlamentu, vprašanje, kdaj bo sploh prišel na dnevni red oziroma kdaj se bo začela razprava o njem, približno tri milijarde je samo iz tega zakona razlike. Pa poglejte, kaj je v zakonu zapisano, nič za zdajšnje upokojence. Samo zaostritev pogojev za bodoče upokojevanje, kar mislim, da bi morali vsi po moje vsaj sprejeti kot logično rešitev, ker bodo drugače mlajši ljudje postali čez nekaj deset let s pokojnino, ki bo polovična tej pokojnini, ki jo zdajšnji upokojenci dobivajo. Drugi steber dol ali gor, sploh ni bistveno, brez drugega stebra še slabše. Z drugim stebrom pa slabše za državo. Saj zaradi tega je nerazumljiva ta gonja proti pokojninski reformi in gonja proti drugemu stebru, tisti, ki jim gre v dobro, ne v slabo. Najbolj bi moral protestirati pri drugem stebru minister za finance, najbolj, pa protestirajo najbolj sindikati. Človek več ne razume, kaj kdo razume pod pokojninsko reformo. Nadaljevanje zdajšnje tendence pomeni 28% stopnjo prispevkov čez 15 let. Kdo bo v tej državi plačal tako prispevno stopnjo? Nihče. Če ni prispevne stopnje, je deficit, in deficit se pokriva direktno z zadolževanjem te blagajne, ki ima zelo kratek dah (?) za zadolževanje, ali pa države. In to, o čemer je gospod Špiletič spraševal, je dobro vprašanje, samo odgovoriti nanj ne more samo finančni minister, ne more več. Ne more več. Lahko je 1996., lahko je 1997., ne more več pa 1998.. In bo pač moral na to vprašanje odgovoriti še kdo drug. Sam pa lahko povem, da je v tem primeru rešitev, če drugih rešitev ni in za njih volje ni, volje ni! Spomnite se, kako smo odpravili davek na avtomobile! Z levo roko. Kako smo spravili razpravo o davku na firmo! To so bili vse davčni viri, ki bi najmanj vplivali na tisto, kar pravimo konkurenčnost, delovna mesta in tako naprej, pa bi hkrati zagotovili kolikor toliko normalno financiranje nereformiranega sistema. Zdaj je pa prepozno, zdaj pa teh virov več ni. Ko bo prišlo do razprave o davku na dodano vrednost, boste videli ves ta problem, kako se kaže. Če bi želeli imeti v tem sistemu za drugi steber 0,7% GDP-ja financiranja pokojninske blagajne iz vira, ki se mu reče davek na dodano vrednost, so zdajšnje stopnje davka na dodano vrednost prenizke. Prenizke so že! Pa če bi želeli odpraviti davek na plače - so tudi prenizke te stopnje davka na dodano vrednost, ki se vsem zdijo previsoke in neevropske, čeprav so v povprečju Evropske unije.
Torej, konkreten odgovor na vaše vprašanje pa je, da je to varovalka, da bi se lahko ob koncu leta - in problema ne bo pred decembrom, ker je to empirično dejstvo, da ga ne bo pred decembrom v vsakem primeru - je problem, kako premostiti izplačilo iz decembra v januar. V lanskem letu se je kratkoročno konec decembra zadolžil ZPIZ s pomočjo ministrstva za finance oziroma zakladnice, da so bili pogoji v tem primeru ugodni, in je vrnil ta kredit iz transferja iz državne blagajne ZPIZ-u takoj v januarju. Se pravi, da je bila zadolžitev najkrajša možna s stališča dodatnih stroškov. Seveda je to izguba, ki se bo pojavila tudi ob koncu leta, to je točno. Zaradi tega je zakon zapisal dve možnosti. Ena je, da deloma prenese to izgubo iz leta 1998 v 1999 zopet ZPIZ, kratkoročno, v drugem delu pa država, če bo do take potrebe prišlo, da se kombinira. Če pa vi mislite, da lahko te izgube, ki so nastale, rešimo s transferjem iz državnega proračuna, sem pa prvi, ki to podprem, samo najdite mi pri porabnikih tiste, ki se bodo odrekli 18 ali pa 10 milijardam odhodkov! Lahko začnemo pri plačah. Ugotovili smo, da je nemogoče, ker je sporazum s socialnimi partnerji - še ta je bil komaj dosežen - zdaj je že novi val zahtev: zdravniki, šolniki, univerzitetni profesorji in tako naprej. Ta val sigurno ne bo prispeval k temu, razen da bo prinesel več dohodnine državnemu proračunu; to bo morda ugodno. Pa če bo kdo mislil plačevati prispevke, bo to ugodno, ker je pač v masi več prispevkov. Recimo, da je to za pokojninsko zavarovanje ugodnejše. S tem seveda, da ni ugodno, ker so penzije vezane na plače, tako kot so - kdaj se bo ta formula spremenila, je treba vprašati poslanca, ki je vložil ta zakon, ki zdaj stoji, in takrat bomo videli, kaj bo.
Ker enkrat je ta formula dobra, drugič je slaba, izgleda da je odvisno od trenutka, kako kdo gleda na to formulo. Do vložitve zakona je bila slaba, po vložitvi je pa postala dobra in je zdaj mogoče ne bo treba več spremeniti. Tako, da ti zorni koti, kaj je dobro in slabo, se očitno prilagajajo pač tistemu, kar materialni interes pokaže kot boljše. Mi smo stalno govorili eno in isto o tej formuli in govorimo še zdaj, da je samo pot k tistemu načinu indeksacije pokojnin na plače, ki jo pozna vsa Evropa. Žal ni drugače v Evropi - mi je žal. Empirično je dokazano in tisti poslanci, ki ste bili po Evropi, ste to lahko ugotovili sami. Drugače je, če se o tem zakonu ne želi v parlamentu razpravljati ali se pa ne more razpravljati ali se ga pa želi razvodeniti do konca, potem ostaja samo ena rešitev, brez tega, kar je v zakonu zapisano in, kot pravim, sam jo podpiram, čeprav bo potem pa drug krog tisti, ki bodo proti - to bo pa gospodarska zbornica oziroma podjetniki - da se dvigne prispevna stopnja. Ker to je potem dokaz oziroma priznanje tega, da pri tej stopnji takih izdatkov ne vzdržimo.
Jaz sem nekajkrat opozarjal izza te govornice že pred časom, da nereformiranje pokojninskega sistema onemogoča normalno delovanje državnega proračuna. Zdaj smo, ne že čisto na tem, ampak tik pred tem - tik pred tem! 3,9% družbenega proizvoda je transferja iz države v ZPIZ - zakaj? Zaradi tega, ker smo toliko znižali prispevno stopnjo. Kam so odšli ti milijoni mark v gospodarskem sektorju, da se situacija, recimo - bruto je bilo to, mislim, da okoli 800 milijonov mark, če se dobro spomnim te številke, 800 milijonov mark! Toliko ni bilo dane nobene subvencije direktno skozi proračun, kot z znižanjem prispevne stopnje.
Kot sem rekel, to ni nobena kršitev javnih financ, mimogrede, ker bodo še vedno vsi prihodki in odhodki izkazani v posamezni bilanci. Ni nobene kršitve in vaše sklicevanje na državni proračun in proračune občin je sklicevanje na zakon, ki definira državne finance ožje, kot jih mi dejansko spremljamo in jih prikazujemo državnemu zboru, to je z vključitvijo pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja. Zakaj? Ker v obveznem delu pomenita fiskalno zajemanje, ker je zadaj obvezna dajatev, prispevek, ni prostovoljna dajatev oziroma prispevek. Torej, te štiri blagajne se konsolidirajo in ko govorimo o 45%, 46% ali 47%-nem deležu javne porabe, govorimo o vseh štirih blagajnah.
Da bi vam pa danes lahko povedali, koliko bo dejansko odhodkov v pokojninske blagajne, pa ne moremo, ker tega niti pokojninski sklad ne ve. To je ocena. To je ocena, ki je odvisna od tega, ali bo tempo upokojevanja skozi leto 1998 tak, kot so ga oni predvideli, ali ne. Kdo bi vedel? Glede na skoke upokojitev konec lanskega leta in v začetku letošnjega leta, se to ne ve, ker se čaka na zakon, ki spodbuja predčasno upokojevanje, namreč nesprejetje zakona, seveda. Zato je vsaka ocena lahko samo ocena in nič več. Kako se bodo gibale plače v Sloveniji, nihče ne ve v letošnjem letu, razen če se bomo držali tistih dogovorov, ki so bili podpisani. Kaj pa, če se to ne bo zgodilo. Kako lahko vemo, da je ta ocena odhodkov pravilna ali ne? Ali se bodo vse kategorije upokojevanja dogajale, tako kot je zapisano in ocenjeno? Morda. Vsako leto sta se tako država kot ZPIZ zmotili pri ocenah, vsako leto, žal, v zadnjih letih v škodo proračunskih odhodkov tako ZPIZ-a kot države, ker so bili procesi na tem področju slabši kot bi bili sicer, če bi imeli kolikor toliko normaliziran sistem.
Pravim, da se strinjam, da se razpravlja o tem členu zakona o izvrševanju proračuna in se tudi ven vrže tisto, kar vas v tem trenutku moti. Samo v tem primeru je dolžna ali vlada ali državni proračun, poslanci, če želite - mislim, da je to odgovornost vlade - da predloži povečanje prispevne stopnje, če ni nobene gotovosti, da se bo karkoli zgodilo v letošnjem letu v sistemskem okviru, ki določa pravice v obstoječem pokojninskem zavarovanju, ne tistem, ki bo prišel čez nekaj let ali čez eno ali dve leti.
To je celotna zgodba in ne gre za nobene pravne ali drugačne skrivalnice, prevare ali kaj podobnega. Nobene.
Jaz pa vas lahko opozorim, da ste ravno pred nekaj dnevi sprejeli zopet eno dodatno obveznost v državnem zboru, to pot pa res brez vlade, direktno z večino poslancev, kar je konec koncev individualno v redu, ker je v kulturi treba investirati, samo vprašanje je, od kod se bodo našla sredstva, če bi ali pa bomo morali dodajati sredstva za pokojninski zavod glede na to, da reforme ni oziroma prilagoditev ni. In mi smo skočili iz 0,9% na 3,9% družbenega proizvoda v treh letih transferja v državnem proračunu v to blagajno. Zdaj se je pa skoraj na 4% ta možnost, moč, ustavila. Ustavila se je. Ni več kje vzeti, to je problem. In ta zadolžitev, ki jo vi omenjate, je v kontekstu celotne zadolžitve, ki je za celotni javni sektor konec lanskega leta bila nižja kot konec predlanskega leta, in to piše v dokumentih, ki jih imate tudi v državnem zboru. Ocena na družbeni proizvod celotnega javnega dolga - tako domačega kot tujega - ne samo vlade, ampak tudi drugih institucij v javnem sektorju, kamor sodita tudi oba zavoda in tudi občine, pa še garancije, ki jih daje država javnemu sektorju, so upoštevane. Ta delež je 33% za enkrat vse skupaj. Torej ne gre za neko neodgovorno ravnanje, za neko nebrzdano zadolževanje, za neodmerjene poteze, gre za velik problem, ki se mu reče neizvrševanje pokojninske reforme.
Naj s tem končam. Strinjam se, da je alternativa temu, kar piše v zakonu, zvišanje prispevne stopnje. Druge alternative ta trenutek sam ne vidim. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa, minister Gaspari. Repliko so prijavili gospod Špiletič, gospod Sovič, gospod Potrč in gospod Hvalica, gospod Pukšič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Repliko imam na razmišljanje gospoda Gasparija. Kot prvo, dejal je, da je problem, da ne pridejo do pravih številk minusa, ki ga bo prikazal Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, v tem, da ni sistema javnih financ. Jaz sem v razpravi ob proračunu za leto 1997 zahteval, da se tu izza te govornice pojasni, kakšen sistem je pravzaprav uporabljen pri proračunskem načrtovanju. Žal sem ostal brez odgovora. In seveda, če tolmačite vsak po svoje, potem verjamem, da ne pridete skupaj. Žalostno pa je, da se tega ne morete zmeniti niti do trenutka, ko pridete za to govornico predlagat nek znesek proračuna, o katerem naj poslanci glasujejo. Torej sami ne veste, kaj zahtevate od nas.
Kot drugo, gospod Gaspari, ne gledati to stran, ko govorite o tem, da se proračunska reforma še ni zahtevala. V tisto stran je treba gledati, vaš kolega v vladi oziroma strankarski kolega v vladi, gospod Kebrič, je vložil štiri zakone, na zalogo, kot je sam povedal v matičnem odboru. In zakaj ne gre reforma naprej? Zato, ker ena od strank v vladi te reforme ne dovoljuje in to se morate zmeniti vi znotraj vlade in kadar govorite o pokojninski reformi in neizpeljavi pokojninske reforme, v to stran je treba gledati, minister, ne v to.
Tretje. Rekli ste rekreacijski dodatek se viša itn.. Naša poslanska skupina je tista, ki je podprla, da se rekreacijski dodatek tistih upokojencev, ki dobivajo pokojnino nad 100.000, zniža. Gotovo bi bil to določen prihranek za ZPIZ, vendar, oprostite, vladajoča koalicija tega ni izglasovala in zopet gledate to stran, ko razlagate razlog za minus v proračunski blagajni. Ta stran je relevantna.
Naslednje. Govorite o tem, da je nujno, da je takšen člen v zakonu o izvrševanju proračuna. Ni res. Če bo konec leta zmanjkalo zato, ker je nekdo nepravilno načrtoval ali kakorkoli, potem boste prišli v ta državni zbor, povedali razloge, ki so pripeljali do višje porabe, ki zahteva dodatno trošenje, in potem bo ta državni zbor odločal o rebalansu za posamezne namene. Ne pa, da dobite vi že vnaprej bianco menico. Namreč tak sistem, da vi vnaprej dobite bianco menico, nikogar ne zavezuje k temu, da bi še kako previdno načrtoval sredstva. Obratno, silite v "šlamparijo", po domače rečeno, vsak pač načrtuje na pamet in če bo zmanjkalo, bo pač najet kredit, ki bo avtomatsko povišal proračun. Gospod minister, to so dejstva in ne govoriti o tem, trikrat ste poudarili pomembnost pokojninske reforme. Začnite jo, samo tudi mi smo prej, še pred 14 dnevi povabili gospoda Ropa v našo poslansko skupino in je rekel, da je pokojninska reforma povezana z uvedbo davka na dodano vrednost, kjer je predvidena 1%-na točka za pokritje primanjkljaja v prvem stebru v prehodnem obdobju. Ampak jaz sem vas v drugem branju pozval k temu, kje so sredstva za uvedbo davka na dodano vrednost, pa jih še zdaj niste planirali tukaj notri oziroma ste jih imeli skrite v okviru obresti, ki so znašale 5 milijard, in držali figo v žepu. Gospod minister, to so dejstva in v vladi se morate dogovoriti, kdaj se reforme začnejo. Ne, ta stran ni kriva, na to stran se ozrite, predvsem na skrajno levo.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Besedo ima gospod Sovič.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Jaz bi želel replicirati spoštovanemu gospodu ministru, ker je izjavil, da je v tem državnem zboru bil nekako z levo roko odpravljen en zakon, in sicer zakon o davku na avtomobile. Rad bi povedal, da ni državni zbor z levo roko tega zavrnil, ampak je predlagatelj to z levo roko pripravil, napisal in poslal v parlament. Tudi sama procedura je bila temu podobna. Mi smo v proceduri pač opozarjali na to, da je ta zakon slabo prepisan, slabo povzema rešitev v neki drugi državi in je zaradi tega tudi neizvedljiv. Kljub temu je pač koalicija ta zakon, kot se spomnite, sprejela, vendar je potem po odložilnem vetu državnega zbora pač eden od koalicijskih partnerjev spremenil svoje stališče, tako da lepo prosim, da naj se ne obeša to parlamentu. Če bi bil zakon dobro pripravljen, če bi bil zakon korektno utemeljen, potem bi tudi stvar drugače tekla. Žal je pač pri tem zakonu - in ta ni edini - tako, da mnogokrat prihajajo v parlament slabi teksti, pa tudi procedura je relativno problematična. Spomnite se samo dveh zakonov iz začetka tega leta, zaradi tega, ker pač očitno nekdo ni mogel, zaradi tega, ker je mislil, da ne bo dovolj sklepčen, pred novim letom sklicati parlamenta, pa je to naredil po novem letu, in s tem smo naenkrat prišli v neustavno stanje. Koalicija oziroma vlada nam pač pošilja v parlament zakone, ki so slabo pripravljeni, pa tudi procedura do te mere šepa, da prihajamo v neustavno stanje. Torej, ne odgovornosti za nesprejetje takšnih rešitev pripisovati parlamentu, ampak kar tistemu, ki takšne zakonske tekste pripravi.
Kar se pokojninske reforme tiče, mislim, da je najmanj sprejemljivo karkoli na tej točki očitati parlamentu. Prvo vprašanje, ki se tukaj zastavlja, je, ali se je že koalicija okoli tega dogovorila, ali ima vlada stališče do reform. Ali vlada ve, kakšno reformo hoče? Ali vlada sploh ve, kaj želi z reformo doseči? Ali se je vlada uskladila, prvič, medkoalicijskimi partnerji in drugič, s socialnimi partnerji? Če bi bili odgovori na vsa ta vprašanja dani, šele potem je možno govoriti o tem, kaj je parlament naredil ali česa parlament ni naredil.
In ne nazadnje, kot je bilo že rečeno, ti zakonski predlogi, ki so prišli v parlament, niso prišli s strani opozicije. Prišli so s strani pozicije. Lepo prosim, gospodje, najprej se sami pomenite, kaj želite, če sploh veste to, uskladite se s tistimi, s katerimi se morate uskladiti, in potem pridite v parlament razlagat, da bi parlament naj bil kriv za to, da bo prišlo do velikega primanjkljaja na pač eni od blagajn oziroma kar v celem proračunu. Neodgovornost koalicije je pač očitno razlog za to, da dobivajo državne finance majave noge. In če je temu tako in če na to že predstavnik vlade tukaj opozori, potem je ena sam rešitev. Ta je znana in mi smo vam pripravljeni pri tem pomagati. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Besedo dajem gospodu Potrču oziroma ima repliko.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Glede na način pripravljanja proračuna, glede na njegovo višino, glede na dejstvo, da kakorkoli se obljublja, da bo pri vsaki naslednji fazi iz vlade prišel realnejši, nižji, pa prihaja višji in podobno, jaz nervozo gospoda ministra razumem. In da sem na njegovem mestu, bi bil enako nervozen. Mogoče bi reagiral enako čustveno in mislim, da ga je treba razumeti tudi glede na mnoge obljube, ki jih je v zvezi s proračunom sam dajal. Sicer pa moram reči, da je nenormalno, da se minister za finance na poslance opozicije krega zaradi stvari, ki bi jih moral sam v okviru koalicije urediti. Nekaj od tega je bilo že povedanega, najkrajše, par stvari, pa bom rekel jaz.
Gospe in gospodje, jaz sem trdno prepričan, da kar zadeva pokojninsko reformo, je krivda, da o njej nismo začeli razpravljati, ker nimamo predloga pokojninske reforme. Predlog pokojninske reforme ni niti slučajno še diskutiran v vladi. Gospod minister Rop razlaga, da je to zaenkrat ena od možnih variant in pogledov, odprta za pripombe in diskusije, potrebna usklajevanja. Kako se morete zdaj jeziti in vpiti na nas, da smo mi krivi v državnem zboru, ob takem stanju?! Povrh tega je treba povedati, da tako, kot je bila pokojninska reforma zastavljena, je predvsem zastavitev te reforme tista, ki je bila narejena tako, da hkrati spodbuja in ustvarja bojazen pri mnogih, kaj se bo zgodilo, če do reforme pride, in vsi bežijo v penzijo. Ja, točno je! Ampak, ali tisti, ki ste to predlagali, tega niste mogli predpostaviti? Ob 130.000 brezposelnih, ob dejstvu, da že polovica in več teh brezposelnih postaja trajni presežek, ob dejstvu, da ljudje, ki so stari 40, 45 let, pa so brezposelni, ne vedo, ali bodo še sploh kdaj dobili službo, obljubljati - pa ne rečem, da je vse to res - ampak obljubljati, da se v javnosti predstavi pokojninska reforma tako, da bo mnogim, ki so zdaj leto, dve ali pa pet let pred upokojitvijo, podaljšala možnost upokojitve še za naslednjih pet ali pa deset let, in da je nikoli ne bodo dosegli - ja, razumite, da ljudje bežijo! Zakaj pa niste tega predvideli? Zato lepo prosim, kakorkoli, tako poenostavljeno o pokojninski reformi tukaj govoriti nima nobenega smisla in je debelo nekorektno, pa četudi to dela finančni minister.
Kar zadeva vprašanje zakona gospoda Kebriča. Ja, res je, devet mesecev približno je vlada potrebovala, da je dala svoje mnenje k zakonu, ki je bil vložen. Kasneje ga je nekajkrat usklajevala; kasneje je tudi opozicija kaj o tem rekla. Ampak ta vladna koalicija ima večino. In če je doslej bila sposobna sprejeti proračun brez enega, tudi pametnega amandmaja koalicije, bi lahko sprejela že zdavnaj tudi ta zakon, če bi to želela. Pa enkrat pride, pa umika prejšnjega, potem vlaga novega, potem daje predlagatelj amandmaje, potem predlagatelj sam predlaga, da gre na konec seje - vi se pa jezite samo na koalicijo! Mislim, da to enostavno ni korektno in ne gre in ni prav.
Zadnje. Jaz sem gospoda Špiletiča in njegovo opozorilo razumel povezano s celotnim ali pa z nekaterimi določili zakona o izvrševanju proračuna. Moj pogled je takšen:
En del je vezan na problem pokojninske blagajne, en del dodatno - ampak to je bilo že doslej v vseh zakonih, kar se jih jaz spomnim - vedno je pisalo, da je možna neka dodatna zadolžitev za izpolnjevanje obveznosti po zakonu, ker je sicer pač treba zakon spremeniti, ker so to individualne pravice. Drugi del, ki je nov, je vezan na železarne, doslej takšnega ni bilo in je tudi izven proračuna.
Tretje. Vi ste, gospodje, v tem proračunu predvideli zadolževanje od lanskih 55 na 110 milijard možnega zadolževanja te države.
Četrto. Vi ste predvideli, da je do določenega obsega možno zadolževanje tudi državnih podjetij, javnih skladov in tako naprej, pa polno bianco pooblastilo vladi, da sama odloča, ali bo ta člen realizirala ali ne, ali bo to šlo v skupno bilanco in zadolžitev ali ne. To so problemi. To so problemi, ne samo eden, o katerem govorite.
Zato jaz predlagam, da smo le nekoliko bolj mirni, ko govorimo, da ne bi šel na posamezne rešitve, za katere bi potem, ko bi o njih govorili, videli, da so pravzaprav mnoge bile v tej koaliciji, kar so že drugi rekli, dogovorjene, in se tu na opozicijo ni treba jeziti.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Besedo ima gospod Hvalica. Potem je gospod Pukšič, naslednji gospod Jerovšek, gospod Mežan.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospa predsedujoča. Že dolgo nisem prišel za to govornico s takšno goro papirja.
Ampak bom takoj pojasnil. Najprej spoštovani gospod minister, če je še tu. Če je še tu? Ga ni. Veste kaj, jaz ne bom govoril v prazno, če že predsednika vlade ni, in bom zopet stopil za to govornico, ko se bo vrnil velespoštovani gospod minister Gaspari. Hvala lepa.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Predlagam, da pokličete v dvorano gospoda ministra, v nasprotnem primeru, bom zahteval v imenu poslanske skupine odmor, ki nam po poslovniku pripada. 5 minut vam dajem, da pokličete ministra za finance v dvorano. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Verjamem, da je gospod minister Gaspari slišal vaš poziv in da bo prišel v dvorano.
Prosim, gospod Pukšič ima besedo. Jaz bi še eno obvestilo povedala. Vlada je sporočila, da so razpravljalci na seji državnega zbora, torej predstavniki vlade na seji pri tej točki dnevnega reda, vsi ministri in državni sekretarji: Borut Šuklje, mag. Andrej Pagon, državni sekretar iz vseh ministrstev, Andrej Engelman, Marija Križan in direktorji vladnih služb. Gospod minister je v dvorani, se je vrnil. Vabim gospoda Hvalico, da nadaljuje repliko.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa predsedujoča. Ne da nadaljujem, da sploh začnem, ker še nisem začel.
Torej še enkrat hvala za besedo. Kot sem rekel, že dolgo časa me ni bilo s takim kupom papirja za govornico. Oglašam se, repliciram ministru, zaradi njegovih besed o skrivalnicah. In bom šel kar po vrsti, na koncu mu bom pa dal možnost, da zavrne sum o skrivalnicah. Mu dam lepo možnost, ampak po vrsti. Torej najprej, tudi sam, kot moj kolega Špiletič, ugotavljam, da ste gledali v napačno smer. Jaz gledam tja, ker sem iz opozicije, vi morate pa gledati samo na vaše ljudi, ko obtožujete večino v državnem zboru, ki da se obnaša tako in drugače. Jaz bi rekel, da morate najprej svojo koalicijo pogledati, ta vam drži "štango", kot se temu reče, ustvarja v tej državi izredno stanje, ugodi vam v vsaki vaši želji in imeli smo že oziroma imamo že 21. izredno sejo državnega zbora, to je precedens brez primere. Torej, človek ne ve, kaj bi temu rekel. Tega nihče ne razume, če komurkoli zunaj slučajno to razlagaš. Torej, najprej razpravljamo generalno, preden začnemo secirati. Pri seciranju bo jasen niz vprašanj in mislim, da bomo dolge dni preživeli tu skupaj v tej dvorani, tako da se lahko ustrezno tudi logistično pripravite, da ne bi mislili, da bo to končano jutri. Razčistiti bo treba neko elementarno vprašanje. Ali bomo spoštovali normalen parlamentarni institut, to je, sprejemanje proračuna je stvar parlamenta? Če nas boste že vnaprej postavili v "outside" in nam ne boste dovolili ničesar, kar smo predlagali izglasovati, potem bomo pač v treh mesecih že drugič konstatirali, da je Slovenija ena izmed redkih, če ne edina država, kjer proračun sprejema vlada. Vi veste, kako je to zunaj, mislim da ni treba ponavljati tega. Sprejemanje proračuna je hkrati zaupnica vladi. Nesprejemanje proračuna pomeni padec vlade. No, tu se vam ni treba bati, ker vi ste ustvarili pač tako situacijo, da boste večno lahko postorili, kar boste hoteli. Lahko bodo vaši indeksi kakršnikoli, ta vlada bo večna. Tako seveda vi mislite, jaz pa pravim, da ima vsaka stvar enkrat svoj konec.
In zdaj konkretno. Torej ni skrivalnic. Poročevalec številka 60, stran 10, 15. december 1997, to se pravi prvotni, nespremenjeni predlog proračuna, posebni del proračuna po ministrstvih. Lepo vas prosim, če mi pokažete, kje je tu v treh Poročevalcih številka 21 z dne 20. marca 1998. To je za začetek. Povejte mi, kje je to, kje dobim tole rekapitulacijo, opremljeno z indeksi, ker samo to je lahko glava proračuna, če govorimo globalno. Samo to. Ne, poslušajte, lepo vas prosim, poglejte, ne smešite se, ne pred slovensko javnostjo, ampak bom rekel čisto tako, pred evropsko javnostjo, če mi zatrjujete, da ni normalno, da dobimo predlog proračuna, opremljen z rekapitulacijo po ministrstvih. Samo tu jaz lahko vidim, kdo je tisti, ki je bolj požrešen, kdo je tisti, ki je bolj uspešen, in kdo je tisti, ki zna bolje boksati, kdo je večji komolčar, kdo si je priboril večji kos pogače. Samo tu. Torej najprej hočem videti rekapitulacijo, da bomo sploh o tem lahko govorili. Zakaj je pa niste dali? Pa ja ne zaradi tega, da bi bilo to transparentno? Ja, mahajte z roko. Ali veste kaj, tako mahanje z roko kot vi mahate, glede na to, da ste gost v tej hiši, ni niti parlamentarno in niti ne vljudno. Vi si lahko dovolite pač to, ampak vi mi rajši argumentirano odgovorite na vprašanja, zakaj te rekapitulacije ni v tem proračunu, potem bomo govorili pa naprej. Hvala lepa.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa za besedo. Jaz mislim, da odgovori glede na postavljena vprašanja seveda so zelo bledi oziroma bi rekel takole. Imel sem občutek v nekem trenutku kot da je minister iz opozicije in se jezi na pozicijo, kakšno zakonodajo mu sprejema, pa vendar vemo, da v tem mandatu je bila večina sprejeta, takšna, kakršno je prav pozicija želela in hotela. Bo pa seveda problem zato, ker ko bo pisalo in ko piše notri, da se do zneska, ki je potreben za izvajanje, torej lahko zadolžuje in ni opredeljeno, problem tudi za finančnega ministra, ki je to jasno in glasno povedal, pa vendar nima na to odgovora. Ali še kdo v tej državi je za finančnim ministrom ali ne? Če in ker je pozval še koga, potem pač naj dajo drugi, pristojni, kompetentni na to odgovor. Seveda, gospod minister, kar se tiče pokojninske reforme in kar se tiče študijskega obiska v Švici in na Nizozemskem v prejšnjem tednu, pa je jasno, da bi ta pokojninska reforma v naši državi morala biti že pred vsaj nekaj leti. Če bom rekel petimi leti, bi bilo to mogoče še pravi čas, da bi se ta reforma začela. Pogoji za začetek pokojninske reforme pa seveda nikakor niso v 20-procentnem povečanju proračuna iz enega na drugo leto, iz preprostega razloga ne, ker pokojninski skladi, skladi drugega stebra seveda takšnega donosa enostavno ne bodo mogli tržiti. Zadovoljni so, če v Evropi, če se primerjamo z Evropo, če dosegajo 104%, 105% svoje nominalne vrednosti. S tem je stotka pokrita, torej tisto, kar je potrebno, in seveda potem zavisi od različnih naložb, ali so tudi višji ti donosi. Hvala bogu, v Evropi so kar. In nekateri ti skladi imajo celo tako visoke donose, da delodajalcem ni treba plačevati leto ali dve, skratka nek določen čas, v pokojninski sklad.
Reforma. Pokojninska reforma ja. Vendar ne s takšnim proračunom, ki ga sprejema vladna koalicija že drugič v tem svojem mandatu. Pri tem bo verjetno potreben globalni program rešitev, ki bi lahko potegnil te zadeve, in sicer ne gre pri takšni inflaciji, kot je. Ne bo šlo pri tem, če ni privatizacije bank in zavarovalništva, ne gre, če ni stabilnega gospodarstva. Ali je pa mogoče rešitev v tem - ki nam jo je nakazal naš predsednik države, Republike Slovenije, gospod Milan Kučan - mogoče je tam rešitev, mogoče; kupimo študijska in vojaška leta, pa gremo vsi v penzije! Ne vem, mogoče. Predsednik države je to nakazal s svojim dejanjem. Ali pa sedaj to možnost ukiniti nekaterim, ko so to naredili tisti, ki so imeli dovolj financ v svojih žepih. Delavka iz Delte Ptuj ne bo kupila, tudi inženirka ne, ki je študirala, ker je njen osebni dohodek prenizek, da bi si lahko to privoščila.
Spomnite se, spoštovani gospod minister, ko je opozicija predlagala, da bi ukinili regres tudi tistim upokojencem, ki imajo nad 120.000 tolarjev mesečne pokojnine, pa je bila vladna koalicija proti. Če se spomnim hitrega izračuna, je to bilo približno 450, 500 milijonov tolarjev. Že takrat sem rekel, da je to primerjava z investicijami v osnovno šolstvo na demografsko ogroženih področjih.
Pa še nekaj bi bilo dobro povedati. Kdaj se je začelo v tej državi sprejemati različno zakonodajo z različnimi izhodišči oziroma koliko časa so pozivi - vsaj za šolnike vem, vem tudi za druge poklice - da bi imeli enako izhodiščno osnovo za osebne dohodke za vse v družbenem sektorju, pa tudi na tem področju ni nič narejenega. Kakorkoli, naloga opozicije je, da opozori na napake, ki jih vladna koalicija pripravi, na napake in tako rekoč "zamotane štose" v zakonodaji, ki bodo udarili po prebivalstvu. Naloga pozicije pa je, da to državo pelje v smeri razvoja, v smeri napredka, v smeri reform. Ampak glede na lanskoletni, letošnji proračun in glede na povzetek gospodarske ocene, ki jo je podal gospod Feri Horvat, ta pozicija tega ne dela. Vprašanje je, kako dolgo bo še možno krmariti v teh vodah. Tako dolgo, kolegice in kolegi, dokler bo še zadnja mravlja migala in delala; ko bo pa še ta crknila, bo pa vse skupaj crknilo v tej državi. Ampak upam, da bomo to prej spoznali in da bo ta vlada potegnila relacije, ki temu sledijo. Minister jih je napovedal že ob sprejemanju prejšnjega proračuna, tokrat smo pričakovali, da bo nekoliko drugače, pa so se zadeve zavrtele še slabše. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Pukšič. Besedo ima gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi! Tudi sam se bom dotaknil nastopa gospoda ministra, gospoda Gasparija, čeprav se bom delno ponavljal, ker me pač niste opazili, ko sem dvignil roko, tako da sem bolj proti koncu na vrsti.
Gospod minister je rekel, da mu je Špiletičevo vprašanje ponudilo priložnost, da nekatere stvari pove. Ob tem je govoril zelo glasno, vehementno - prvič sem vas slišal tako glasno govoriti; seveda, gledali ste na našo stran, očitki so leteli na našo stran. Moji kolegi so vam že povedali, da jih je treba usmerjati v pravo smer, na to stran, kjer je blokada za pokojninsko reformo. Gospod Kebrič se je sicer vedno oglašal in repliciral, upam, da vam bo tudi danes odgovarjal. Ampak ta glasnost - in prvič imate vi priložnost, da zdaj nekaj poveste, temu se pa res lahko reče sancta simplicitas, to pa je sveta preproščina. Treba je biti glasen, po mojem - jaz ne vem, kako to poteka na vladi - pri gospodu Drnovšku bodite tako glasni. Gospod Drnovšek naj bi prišel sem. Na začetku današnje seje je predsednik parlamenta rekel, da ima verjetno neke pomembne obveznosti. Dvomim, da jih je imel, ker je bila tiskovna predstavnica na kosilu z urednikom nekega časnika ravno takrat in sem jo videl. Ker če bi imel kaj pomembnega, bi morala biti na vladi. Gotovo ni imel nič pomembnega, vendar ga tukaj ni.
Gospoda ministra bi še vprašal, zakaj - če je opozicija kriva za te zamude - vemo, da lahko izglasuje čisto vse - opozicija ni mogla izglasovati niti enega amandmaja - v prejšnjem proračunu; za leto 1997. Zakaj pa vlada oziroma predsednik vlade in gospod minister niso sprožili - pa nekateri drugi ministri, ki so bili še v prejšnji vladi - sprožili pokojninske reforme pred šestimi leti? Vsaj za toliko zamuja, gotovo je, da vsaj za toliko zamuja. Zakaj je niso sprožili? Bili ste minister - na začetku, mislim, da je bil gospod Kopač štirinajst dni minister - potem ste bili pa vi od takrat naprej. Pokojninska reforma zamuja, za dolga leta zamuja. Zaradi tega bodo posledice za aktivno populacijo dosti hujše, vendar zdaj kažete gnev nad opozicijo. Opozicija tu gotovo ni kriva. Navajate zakon o odlogu davkov. Tudi ta je prišel iz vladnih klopi, mogoče je upravičen, vendar, gledali ste na našo stran, kot da smo ga mi vložili.
Res vas prosim, gospod minister, da v bodoče priznate tudi del odgovornosti vlade, zakaj ta reforma zamuja, ni je bilo. Danes je bilo ugotovljeno, da predloga še zdaleč nimamo, nimamo resnega predloga, o katerem bi lahko razpravljali. Bodite drugič korektni in dejansko pričakujemo z vladne strani pokojninsko reformo čim prej. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Gospod Gaspari želi besedo.
MAG. MITJA GASPARI: Hvala lepa. Jaz se opravičujem, zdaj ne vem, na katero stran naj gledam, da ne bo zopet replika, da gledam na napačno stran. Gledal sem predvsem gospoda Špiletiča, ki mi je postavil vprašanje. Se mi zdi, da je to kulturno, da se gleda tistega, ki ti je vprašanje naslovil. Ni pa to bilo... V mojih izjavah nisem ločeval opozicije in pozicije, torej sem tudi pogledoval na levo stran, če je kdo opazil.
Gospod Hvalica, ki mi je na začetku povedal, da me bo seciral precej v podrobnost, je potem ugotovil, da manjka - po njegovem - ena tabela v Poročevalcu številka 21/I. Ena tabela. Je to izbirna tabela po ministrstvih? Ste rekli. Ali je tako? (Odgovora se ne sliši.) To je ena tabela, ker nista dve. Tako da če bi gospod Hvalica... Konec koncev to lahko vzamem kot upravičeno kritiko, da ni bila priložena tudi ta tabela, čeprav seveda so vse informacije, ki jih rabi gospod Hvalica, in ne samo on, tudi vsi drugi poslanci, da lahko primerjajo proračun, ki je bil predložen državnemu zboru konec novembra, in tisti, ki je bil predložen kot dopolnilni predlog. Zdaj primerjava je absolutno možna in to po vsaki postavki, kar je še bolj pomembno kot po zbirnih postavkah. Hkrati - samo moment, ker tudi zdaj se vi meni smejite, ko ste me prej kritiziral, ampak to ni problem - imate od predsednika republike naprej tudi zbirne postavne na koncu vsakega proračunskega uporabnika. To pomeni, da imate samo iz te vrstice tudi svojo zbirno tabelo, ki reče, koliko sredstev je bilo v predlogu državnega proračuna. Če si zdaj odprete stran 147 na začetku tega pregleda, pa bom zdaj na pamet, recimo, obrnil eno stran - 225 sem obrnil: pri ministrstvu za okolje in prostor. Kolona številka 2 pove tisto, kar je bilo objavljeno decembra oziroma novembra, decembra v Poročevalcu po vseh postavkah in na koncu ministrstva za okolje - namreč on ima veliko uporabnikov - je na strani 235 skupna vsota, ki je bila s 13 milijard 761.313; vladni in poslanski amandmaji je kolona tri. To se pravi, to so pa tiste spremembe, ki so se zgodile od decembra do marca po posamezni postavki. Torej, da se primerjati v - bom rekel - drobovje vsakega ministra, ministrstva, kaj se je zgodilo kot sprememba in celotna sprememba. To se pravi, namesto 13 milijard 761 je zdaj 14 milijard 102 milijona 369. To je primerjava, ki jo vi zahtevate, da bi lahko korektno odločali. Ali drži? To ste zahtevali, ko ste nas tukajle na govornici spraševali; niste spraševali, rekli ste, da je to skrivalnica. Mislim, da je to res jasna primerjava med originalnim in dopolnilnim predlogom. Mislim, da bolj jasne primerjave v okviru tega proračuna ni možno dati. Splošna tabela, spredaj, še povzetek - to je bil pa povzetek - vsota za posamezno ministrstvo, potem bi bilo pač tistih, kolikor jih že ministrstev - mislim, da jih je 15 in drugih uporabnikov - bi imel pa samo seštevek vseh teh postavk, ki jih imajo tudi v takem zbirniku; recimo, za ministrstvo za okolje in prostor je to postavka skupaj 25. Tako da res mislim, da je... Se strinjam, da bi bilo še boljše, če bi bila spredaj še ta zbirna tabela kot povzetek, ampak to vam ne onemogoča, da bi v detajle in v globalu spoznal odnose tega ministrstva in drugih ministrstev. To, upam, da se da iz tega ugotoviti. Hvala lepa.
Ja, gospod Jerovšek je rekel, mislim, mi je očital, ampak to isto stvar, da gledamo napačno smer, ampak še enkrat, zdaj ne vem, bom gledal naravnost, da bo po sredi tega hodnika, da ne bi slučajno koga gledal, ki se čuti zaradi tega odgovoren, ker nisem to očital nikomur.
Glede pokojninske reforme pa samo dve opombi. Ne bom govoril o odgovornosti, to lahko dela državni zbor, ker je za to pristojen. Vsekakor je pa na mojo iniciativo leta 1995 nastala prva resna študija o stanju v pokojninskem sistemu Republike Slovenije, ki je bila narejena s strani Mednarodnega denarnega sklada. Pred tem so bile delane parcialne analize posameznikov, nikoli pa, tudi ne pred letom 1993, pa tudi ne leta 1992, ko je bil sprejet zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Tisti, ki se spomnite, to je bilo pa spomladi leta 1992, mislim, da je bilo v marcu - je ta zakon, ki danes velja, bil sprejet z vsemi tistimi zadevami, ki so v tem zakonu, ki jih danes kritizira tako opozicija kot pozicija oziroma koalicijske stranke. Torej, ta rešitev je bila narejena spomladi leta 1992. In potem so bili ministri za delo, ki pokrivajo ta resor, ki so ta zakon izvajali in zdajšnji minister je pripravil tudi predlog, ki se mu reče "Bela knjiga" o spremembah tega obstoječega sistema zaradi tega, ker se je očitno pokazalo, da ta sistem ne zmore tiste obremenitve, ki mu je bila narejena - veste kdaj - takrat, ko je prišlo do izrazitega množičnega, predčasnega upokojevanja v letih 1990 do 1992.
Zopet ni to kritika zdajšnje opozicije oziroma takratne pozicije, ampak je bila to rešitev, ki je namesto s socialnimi korektivi reševala oziroma namesto z ekonomskimi korektivi to rešila s socialnim korektivom; da je omogočila predčasno upokojitev. Če boste pogledali, koliko se je število upokojencev takrat povečalo, iz tiste dobe izvirajo sedanje težave pokojninskega zavoda, ob tem, da je seveda potem - to se pa strinjam z vami - politika plač bila taka, da je v bistvu omogočila, da je ta problem eksplodiral še nekoliko prej, kot bi sicer. Da je pa povsod po Evropi ta sistem v krizi, pa kaže, da je problem ne samo ekonomske narave, tudi demografske. Slovenska populacija, slovenska družba je pa ena najstarejših, kot drevo, če hočete, če boste primerjali po Evropi. Kar pomeni, da bo imela Slovenija ogromne težave tako na pokojninskem področju, ne glede na reformo, tudi brez tega ali pa s tem. Drugič. Imela bo težave, ki jih danes še nihče ne omenja, to je pa zdravstveni sistem. Starejši ljudje so običajno večkrat bolni in bolj močno bolni kot mlajši in nekoliko bolj zdravi in to zahteva v sistemu večje stroške, kot jih ta trenutek ta sistem predvideva.
Če se ne bo tudi ta sistem začel prilagajati - predvsem pa sistem, ki zagotavlja te storitve - bo bistveno več kot 7% družbenega proizvoda šlo za tisti del zdravstvene nege, oziroma zdravstvenega zavarovanja, ki gre danes, kot gre iz obvezne oblike. In predvsem iz obvezne, ker ta se šteje kot delež v družbenem. Prostovoljne oblike so posamično varčevanje tistega, ki se za to odloči, in v višini, za katero se odloči. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod minister Gaspari. Besedo ima gospod Mežan. Se odpoveduje. Gospa Kregelj-Zbačnikova. Repliko, tudi oni imajo vsi repliko. Grem po vrsti. Naslednji je gospod Hvalica, gospod Jerovšek.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lepo pozdrav. Iz predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije bi rada še enkrat bolj jasno razlago oziroma pojasnitev glede na to, da se minister in gospod direktor ZPIZ-a povsem ne strinjata - pa tudi od direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje - glede na to, da se sredstva lahko zadržujejo s soglasjem ministra: kakšne so to vrednosti, eksaktno, katero številko pričakujejo, kakšne bodo izgube? Prosim. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Gospod Hvalica ima repliko.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospa predsedujoča. Še vedno smo pri globalni razpravi. Minister me poskuša tu prepričati, kako da manjkam, da je to vseeno, ker se da razbrati. Seveda se da razbrati, ampak to ni racionalno in to je bolj skrito in to so skrivalnice. Delo je objavilo 19. marca tabelo, vi pa ne. Zakaj pa? To je stara stvar, to jaz leto za letom tu ponavljam. Leto za leto, ko je bil še gospod Engelman, to je stara stvar. Če ste pa toliko, kako bi rekel, površni, da dovolite, da vam vaše službe tega ne naredijo... Ampak normalno je, da rekapitulacija - vsakršna, v vsakem proračunu, ne samo v državnem, občinskem, krajevne skupnosti, pa če hočete tudi proračun za neka dela - da je rekapitulacija zaradi tega, da človek lahko vidi na enem mestu vse podatke. Da jih primerja, da vidi indekse in da, na primer, vidi: prej so imele vladne službe po delu 14.896, sedaj 15.232, prej je imelo ministrstvo za obrambo 39.438, sedaj 41.439 in primerja. Zakaj to? Jaz ne vem in vi se čudite, da jaz sprašujem po rekapitulaciji. Oprostite, jaz se vam čudim, da vi dajete tu, temu parlamentu, ki ste mu predložili ta proračun, da dajete takšne izjave. To je nekaj normalnega. Sedaj se pogovarjamo šele o logistiki. Skrivalnice da: ne. Lahko, da niso, ampak če bi vi meni rekel: "Glejte gospod poslanec, na strani - sedaj bom rekel na pamet - 362 je tabela, ki ste jo vi spregledali", bi jaz prišel sem in bi se opravičil. Tako pa še enkrat trdim: niste je objavili z določenim namenom; ker take stvari spodbudijo takoj pomisleke, zakaj tu dve milijardi več. Zakaj, na primer, ne državnemu zboru milijardo več, da bi popravili to dvorano, za kar si prizadevamo že - jaz sam tu pet let in tako dalje. Recimo. Na primer. Ali pa ne vem, zakaj ne več ministrstvu za zdravstvo. Tega ste popolnoma spregledali. Dali ste mu tako formalno - čakajte, da izračunam - ja, ravno toliko, da se reče, da je več - nekaj deset tisoč. Vidite? To je tisto, kar pokaže rekapitulacija. Človek dobi neko sliko, nek prerez celega stanja in ugotavlja, kot sem rekel, kdo so pri vas uspešni ministri: kateri ima večji kredit pri Drnovšku pa pri vas. Jasno se vidi. Ne morem razumeti tega, da vi zagovarjate, da predstavite proračun brez rekapitulacije po ministrstvih.
Sam temu rečem zelo pogosto takim in podobnim stvarem, da je to nehigienično in tudi za ta primer dajem to oceno. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Razprava teče o splošnem delu proračuna in ne o posameznih proračunskih uporabnikih. To bi še enkrat opozorila. Besedo ima gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Gospod minister, rekli ste, da je bila leta 1995 na vašo zahtevo ali pobudo ali po vaši zaslugi narejena prva resna študija o pokojninski reformi. Ponovno vas sprašujem, ali menite, da je bilo takrat prezgodaj za predlog pokojninske reforme. Takrat še ni bilo gospoda Kebriča tu v parlamentu, da bi lahko na zalogo vložil te zakone. Po mojem je bilo dve leti prepozno, kajti takoj po volitvah 1992. leta bi resna in odgovorna vlada morala priti z resno pokojninsko reformo. Takoj po volitvah. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo razpravljati o splošnem delu proračuna? Gospod Špiletič ima besedo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa za besedo. Še ena zadeva tolče v oči, in sicer, da so plačila obresti, ki naj bi jih plačala Republika Slovenija v letu 1998, v tem rebalansu kar za 5 milijard in še nekaj nižje od tistih, ki so bile izkazane v prvotnem proračunu. To vprašanje sem sicer že jaz izpostavil na matičnem delovnem telesu. Minister mi je takrat odgovoril, da so v teh štirih mesecih naredili skorajda čudež in privarčevali z nadomeščanjem slabih kreditov z boljšimi 5 milijard. Zdaj pa jaz ne vem, ali tega pred štirimi meseci niso vedeli, da se bo dalo to narediti oziroma ali se je res šele sedaj pristopilo k aktivnem manedžiranju z javnim dolgom oziroma kaj je razlog tako velike razlike. To je skorajda nekaj nerazumljivega, da je možno v štirih mesecih toliko privarčevati.
Če je pa temu tako, potem povejte tudi, na kakšen način. Bi pa resnično prosil gospoda Prijatelja, da pojasni, kje so te razlike med ministrom Gasparijem in njim, da ne pridejo do točne številke, kakšna bo računica v končni fazi Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tukaj javno sprašujem gospoda Koširja, kakšna so njegova predvidevanja: ali predvideva tudi on eventualno izgubo v letu 1998? Ali: kakšno je stanje v tej blagajni?
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Gospod minister ima besedo. Gospod minister Gaspari.
MAG. MITJA GASPARI: Gospod Špiletič, zdaj gledam vas. Vi ste povedal samo del tistega, kar ste slišali na odboru in to ni korektno.
Prvič ste dobili publikacijo, ki ste jo lahko preštudirali. To je prva stvar. In to ste dobili vsi poslanci v državnem zboru - ki govori o programu zadolževanju Republike Slovenije v letu 1998 na predpostavkah državnega proračuna in tistih, ki pač tako možnost omogočajo. Drugič. Povedal sem vam, če mi to zdaj verjamete ali ne, to lahko preverjate konec koncev na mednarodnem trgu kapitala. Če ne bi bilo azijske krize, ki se je začela v septembru, bi bilo oktobra, ko se je državni proračun pripravljal, mogoče to operacijo, ki je spomladi zagledala luč sveta, takrat pripraviti. Zakaj je ni bilo moč pripraviti? Zato, ker se je takrat marža zaradi širjenja krize iz Azije na druge kapitalske trge, tudi med njimi evropske, predvsem pa trge, na katerih nastopajo tako imenovane mlade države, se pravi emergence market institution, da bi tako rekel. To je težko prevesti v slovenščino - države, ki imajo relativno kratek staž prisotnosti na mednarodnih kapitalskih trgih, se jim je takrat rating poslabšal. Marža na osnovno obrestno mero se je povečala zaradi večjega tveganja, ki so ga prisodili investitorji kot posledica krize, ki je nastala najprej na Tajskem, potem se je pa širila in se je končala približno tam nekje v Indoneziji. Zaradi tega so se stroški zamenjave dolga v tistem trenutku tako povečali, da bi bila zamenjava s stališča racionalnosti, ki ste jo omenil in ki je tudi v publikaciji opisana, neracionalna. To se pravi; ne bi dosegli tistega učinka, ki je pri reprogramiranju, zamenjavi, predčasnem odplačilu z novim zadolževanjem osnovni smisel take operacije. Se pravi, da se privarčuje. Od oktobra do letošnjega marca se je situacija stabilizirala - tako v precejšnem delu azijskih držav, razen nekaterih izjem, kot tudi na trgih, na katerih nastopajo države, ki sem jih prej omenil. V tem trenutku se je omogočilo, da je lahko zadolžitev Republike Slovenije za zamenjavo tega dolga cenejša, kot bi bila lahko v septembru in to je racionalen odgovor, zakaj danes in ne oktobra.
Tako se bo dogajalo verjetno tudi v bodoče, ker se ne bo nikoli v naprej vedelo, kakšna bo dejanska situacija na kapitalskem trgu, ker se pač te ne ravnajo po željah tistih, ki na trge pridejo, ampak so posledica mnogih vzrokov. Med njimi tudi tistih, na katere nihče posebej ne vpliva, to so pa iracionalni razlogi, ki se kot splet okoliščin pojavljajo potem kot vrednotenje nekoga ali nečesa na takem trgu. In zanimivo je, da so države, ki so bile takrat v krizi na Daljnem vzhodu, imele vse rating, ki je bil slučajno enak ratingu Republike Slovenije, to je pa enojni A, ki je najboljši rating države v tranziciji, ki je bil dober rating za mnoge države v Aziji, kot so Koreja, kot so Tajska, kot so Indonezija, kot so Filipini ipd; ki so ga pa te države takrat ob začetku krize izgubile. Slovenija ga ni izgubila. To so pa krediti, ki so namenjeni klientom, ki imajo tak rating, po marži poslabšali za nekaj mesecev. Zdaj ko se je stvar začela umirjati, ta margina, marža nad osnovno liber obrestno mero, se zopet znižuje.
Zaradi tega smo ugotovili, da je možno v tem trenutku in racionalno - tudi v skladu konec koncev z zakonom o izvrševanju proračuna, ki našteva nekatere pomembne razloge, da se taka operacija lahko izvede - to operacijo predlagali vladi v dokumentu, ki ga je vlada sprejela in ta dokument je bil dan na razpolago tudi državnemu zboru hkrati z dopolnitvami proračuna za leto 1998; odboru za finance in vsem ostalim zainteresiranim delovnim telesom in posameznim poslancem. To je odgovor.
To se pravi ne gre za nek čudež, ne gre za neko posebno operacijo, ampak gre za timing, ki se je nam v dobro zgodil sedaj. Lahko bi pa se ta stvar še vlekla, bili bi slabi pogoji še vedno prisotni in s takim predlogom ne bi mogli priti. Ker pač, konec koncev, preverjajo take operacije, poleg državnega zbora, tudi Računsko sodišče in še kdo, ki ima vpogled v te dokumente in je ta situacije, kako se do take operacije pride, kako je izvedena, kakšni so njeni rezultati, seveda popolnoma na dlani.
Da še odgovorim, preden bodo - če bodo odgovarjali - kolegi iz obeh zavodov; Ne obstaja nobena razlika med Zavodom za pokojninsko zavarovanje in vlado oziroma ministrstvom za finance, ko gre za projekcije leta 1998, in o tem ni bilo govora. Rekel, da oboji delamo in smo uskladili te projekcije; oboji smo delali na predpostavkah, ker se drugače projekcije pač ne da narediti. In te predpostavke so v primeru pokojninskega zavoda toliko manj stabilne zaradi stvari, o katerih smo prej govorili, in ste rekli, da sem preveč glasno govoril. Zaradi tega so te predpostavke manj sigurne, kot so predpostavke na področju zdravstvenega zavarovanja. Manj sigurne, ker tam te iregularnosti, ki se pojavlja na področju pokojninskega sistema ta trenutek ali pa zadnje mesece, ni. Do zdaj jih ni bilo. In če lahko odgovorim tisti del odgovora, ki ga lahko potem kolegi dopolnijo; zdravstvena blagajna ne pričakuje nobenega primanjkljaja v letošnjem letu in tudi ta projekcija zdravstvene blagajne je usklajena med zdravstveno zavarovalnico in ministrstvom za finance oziroma vlado v tistem delu, ki se nanaša na obvezno zdravstveno zavarovanje. Tisto, kar lahko nekoga skrbi v bodoče, pa je, da bodo ti stroški definitivno začeli progresivno rasti v letih, ki prihajajo, in na to se je treba pripraviti. Res pa tudi je, da v zdravstvenem zavarovanju ni prišlo do znižanja prispevne stopnje, kot je prišlo v pokojninskem zavarovanju leta 1996. Tudi to je treba upoštevati. V pokojninskem zavarovanju sem pa dal edini komentar, ki sem ga dal, da je državni proračun izveden po gotovinski metodi. Vi verjetno to zelo dobro poznate, ker izhajate iz tega posla. "Kameralno računovodstvo" se to, celo v jugoslovanskem zakonu o računovodstvu, imenuje. Pokojninski zavod ima svoj zakon in se ravna po pravilih, ki so bila s tem zakonom predpisana, zato mi predvidevamo v zakonu o proračunskih načelih, da se za državni proračun, občinske proračune, oba zavoda v njunem obveznem delu uporabljajo isti in enotni računovodski standardi.
Upamo pa, da bomo lahko to razširili tudi na vse javne zavode, ki nista pokojninski in zdravstveni. To se zdaj dela in to bomo konec aprila predstavila obema odboroma za finance in za nadzor državnega proračuna - zakon o proračunskih načelih, podzakonske akte, ki urejajo računovodstvo, šifrant transakcij, ki se opravljajo v javnem sektorj in kontni okvir. To je baza, ki omogoča tudi potem vaše ocene, ker je predstavitev namena temu, da se bodo izmenjala stališča o tej zadevi. Eno od bistvenih, pomembnih vprašanj je, ali uporabljati obračunsko ali gotovinsko metodo pri izkazovanju poslovnih dogodkov. Večina držav Evropske unije, kot veste, če spremljate, še vedno uporablja vsaj za tekoče transakcije, pretežno - zelo malo je izjem, ki bi uporabljale obračunsko metodo - večina držav uporablja še zmeraj gotovinsko, ki pa jo kombinira s tako imenovanim sistemom predobremenitev oziroma obremenitev. Kar pomeni izdatkov, ki prihajajo v naslednjih proračunskih obdobjih, ne pa v tekočem. Zato, ker ima zavod svojo računovodsko prakso, je pa do te razlike prišlo. Trenutek, ko je bil nek transfer nakazan, se je pri nas izkazal kot odhodek, medtem ko se je na drugem koncu izkazal za obdobje, za katero naj bi potem bil nakazan. In ta razlika je tista razlika, o kateri sem govoril, med 8 milijard - sedaj, če se na pamet spomnim - 700 in 10 milijardami in nekaj, kot izkazano v poslovnem poročilu. Likvidnostno je pa to irelevantno, kot poslovno poročilo, kot končna bilanca, je pa ta razlika - po moje - nepotrebna, ker bi morala - po moje - taki dve instituciji uporabljati enak princip v računovodskem evidentiranju poslovnega dogodka.
Če pa lahko še povem - ker je to tudi vprašanje - kako je z zadevo glede izterjevanja prihodkov oziroma prispevkov. Podatki, recimo, samo od 30.11. do konca lanskega leta je stanje zapadlih obveznosti iz prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje fizičnih oseb, ki so največji skupni dolžniki iz tega naslova, se zmanjšalo z 18 milijard 085 milijonov na 15 milijard 37 milijonov s pospešeno izterjavo, ki se nadaljuje tudi v letošnjem letu, čeprav z velikimi problemi in težavami na terenu pri konkretni izterjavi. O tem bo lahko tekla beseda, če bo prišlo do obravnave zakona, ki je bil predložen, to je zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod minister Gaspari. Želi še kdo? Replika, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod minister, tudi vi niste povedali vsega.
Ko sem vprašal, zakaj ta razlika, je gospod Cvikl prvi odgovoril in je rekel: "Zato, ker ste v letošnjem letu pristopili oziroma v zadnjem času pristopili k aktivnemu menedžeranju dolga." To je dejstvo in se vidi tudi iz stenograma. Nenazadnje tudi v proračunskem memurundumu je zapisano, da je stopnja javnega dolga Slovenije že takšna, da zahteva strateški pristop. Na podlagi tega lahko zaključujem, da do sedaj tega ni bilo in tudi če skušate tu za to govornico to zanikati; to so dejstva, ki so zapisana tudi v magnetogramu.
Drugo pa, kar se tiče obračunskega sistema; seveda sta dve skrajnosti: eno je po nastanku dolžniško-upniškega razmerja, eno je pa po plačilih. Tu sta dve skrajnosti. Vendar je vedno možno narediti primerjavo, če se nekaj prišteje oziroma odšteje, da pridemo do primerljivih številk. Gospod minister, vaša naloga je pa že dolgo let, da to uskladite.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Besedo ima še generalni direktor, gospod Janez Prijatelj iz Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Proceduralno, prosim. Gospod Jakič ima besedo.
ROMAN JAKIČ: Hvala za besedo. Pred iztekom današnje napovedan, proceduralno predlagam, da danes nadaljujemo do 20.00 ure. Glede na vse povedano, pa tudi na to, ker imam... Ne, do 20.00 ure sem predlagal. Če je kdo predlagal do 24.00, ure naj to predloži tukaj. Gospa podpredsednica, da se ne izteče čas in potem rečejo, da smo šele potem predlagali, predlagam, da o tem glasujemo sedaj. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Dajem naslednji predlog gospoda Jakiča na glasovanje, da delamo danes do 20.00 ure. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za predlagani predlog? (26 poslancev.) Je kdo proti? (23 poslancev.)
Ugotavljam, da danes delamo do 23.00 ure. Do 20.00 ure, se opravičujem. Bi bilo lepo, ne?
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Gospa podpredsednica, zmotila sem se, ker sem ravnokar stopila v dvorano, ker sem bila na pogovoru z delegacijo francoskih senatorjev, in bi prosila, če lahko ponovimo to glasovanje.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Na glasovanje torej dajem predlog gospe Darje Lavtižar-Bebler, da ponovimo glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za ponovitev glasovanja? (42 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Ponavljamo glasovanje, in sicer da danes delamo do 20.00 ure. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (22 poslancev.) Je kdo proti? (34 poslancev.)
Prekinjam današnjo sejo, to točko dnevnega reda in nadaljujemo jutri ob 10.00 uri zjutraj. Lep in prijeten večer želim.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 7. APRILA 1998 OB 17.59 URI.)