Sejo je vodila Eda Okretič-Salmič, podpredsednica državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.11 uri.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 21. izredne seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščena sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Herman Tomažič, Peter Lešnik, Zoran Lešnik, Franc Jazbec za popoldanski del seje, Franc Čebulj, Janez Janša za popoldanski del seje, Miroslav Luci, Mirko Kaplja, Pavel Rupar, Ivo Hvalica za dopoldanski del seje, Alojz Peterle, Franc Kangler, Jakob Presečnik od 14.30 do 15.30, Janez Kramberger za pričetek seje, Eda Okretič-Salmič od 14.30 do 16. ure.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (54 prisotnih.)
Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo so bili vabljeni tudi predstavniki vlade Republike Slovenije. Vse prav lepo pozdravljam.
Današnje nadaljevanje 21. izredne seje zbora bomo pričeli z obravnavo prekinjene 6. točke dnevnega reda - to je okvirnega programa dela državnega zbora do konca leta 1998. Za tem bomo prešli na obravnavo 2. točke - to je predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije in nato na obravnavo 7. točke - to je ocene stanja in gibanj v slovenskem gospodarstvu.
Prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA. Smo pri razpravah poslank in poslancev. Na klop ste dobili tudi dopolnitev sklepa o okvirnem programu dela državnega zbora do konca leta 1998, ki ga je predložil predsednik gospod Janez Podobnik. Imate pa tudi predlog dodatnega sklepa k okvirnemu programu, in sicer vodje poslanske skupine, gospoda Anderliča. Kdo želi še razpravljati? Repliko imate. Dobro.
Repliko ima gospod Jerovšek. Imate besedo.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi! Repliciral bi gospodu Kebriču, ki je bil včeraj zadnji govornik.
Gospod Kebrič! Rekli ste, da ste vi veseli načrtnega dela, in da ste vedno delali načrtno. Vesel sem, da ste to povedali izza te govornice, kajti sedaj je jasno vsem, da ste tudi štiri pokojninske zakone vložili načrtno na zalogo zato, da se blokira pokojninska reforma in da se potem načrtno dejansko država pripelje v bankrot, kot sta povedala ministra Rop in Gaspari. Dejansko delate načrtno, kajti verjetno je tudi funkcija vaše stranke načrtna. Načrtno ima posebno vlogo v slovenskem političnem prostoru. Da je vse to načrtno, je priča tudi nastop vašega ministra gospoda Kušarja v proračunski razpravi, ki je, namesto da bi govoril o socialnih programih, govoril o stališčih svoje stranke. To je pa res tisto, gospod Kebrič, česar svet še ni videl, ne pa tisto, kot ste vi rekli včeraj, da svet še ni videl, da bi bilo na eno razpravo 50 replik. Še veliko več jih je bilo v drugih parlamentih. Da pa vladna stranka tako načrtno skuša peljati državo v bankrot, tega pa svet verjetno res ni videl in to se je treba dogovoriti znotraj koalicije. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Še enkrat bi želela opozoriti, da se razpravlja o sklepih k okvirnemu programu dela državnega zbora. Gospod Jelinčič želi besedo.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala, gospa predsedujoča. Kolegice in kolegi, dober dan! Razpravljal bom o tem dodatku oziroma dopolnitvi sklepa o okvirnem programu dela državnega zbora do konca leta 1998, ki smo ga danes dobili na mizo od gospoda predsednika državnega zbora, gospoda Podobnika. Sodim, da predlagani sklep nekako ne odraža tistega, o čemer sem govoril oziroma o čemer smo govorili. Konec koncev je tukaj napisano vse skupaj tako na široko, da sem noter zbašemo čisto vse. Pravi takole: "Predlagani sklep dopolnjujem z naslednjimi dodatnimi kriteriji: zaščita oziroma varovanje javnega interesa Republike Slovenije, izboljšanje socialnega in gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji in sprememba poslovnika državnega zbora Republike Slovenije."
Včeraj smo govorili, da nima država nobene zaščitne zakonodaje. To je nekaj popolnoma drugega kot zaščita oziroma varovanje javnega interesa Republike Slovenije. Zaščitna zakonodaja sodi v javni interes Republike Slovenije, vendar pa je javni interes Republike Slovenije bistveno širša kategorija, mnogo širša in v javni interes Republike Slovenije sodi tudi urejeno zdravstvo, urejeno šolstvo, urejeno sodstvo, ureditev statusa ustavnega sodišča itd. In vendar smo rekli oziroma naj bi se odločili o tem, da bi omejili tiste teme, o katerih je potrebno razpravljati. Ravno tako izboljšanje socialnega in gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji. Pravzaprav sem noter sodijo popolnoma vsi gospodarski zakoni, čisto vsi gospodarski zakoni in vsi socialni zakoni. To se pravi, sodi notri tudi pokojninska reforma in vse ostalo. Ne vem, zakaj potem sprejemamo usmeritve, kaj naj bi se prvenstveno delalo, če se potem govori zopet o vsem skupaj.
In še na koncu, sprememba poslovnika državnega zbora Republike Slovenije. Poslovnik, pripravljeni osnutek poslovnika, novega poslovnika, spremenjenega, državnega zbora Republike Slovenije smo pred kratkim šele dobili v poslovniški komisiji na mizo. In če kdo misli, da bomo letos sprejeli spremembo poslovnika, kaže svoje popolno nepoznavanje parlamentarnega dela. Razprava o spremembi poslovnika in spremembe same, ki jih je treba sprejeti z dvotretjinsko večino, bodo nedvomno zahtevale nekaj let debat, pregovarjanj, dokazovanj in vsega skupaj. In na koncu še dvotretjinsko večino.
Zato mislim, da je to popolnoma nesmiselno. Jaz bi prosil, žal gospoda predsednika sedaj ni tukaj, ampak morda posluša in naj pripravi te predloge na tak način in tako in v taki obliki, da bodo tako razumljivi kakor tudi logični. Kaj podobnega kot smo tukaj dobili, je popolnoma nesprejemljivo in kaže na nepoznavanje materije same.
Strinjam pa se s predlogom sklepa, ki ga je dal gospod Anderlič, ki vsaj v neki meri dovoljuje parlamentu, da opravlja poleg tega, da sedi na sejah tukaj, tudi svoje redno delo v delovnih telesih in pa tudi dopušča nek rezervni termin za delo. Vsaj v neki meri. Čeprav tudi ta predlog v bistvu vodi k temu, da izgleda, da bomo poslanci noč in dan sedeli v parlamentarni dvorani, časa za razprave na delovnih telesih in pa časa za delo z volivci pa ne bo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Jelinčič. Jaz bi želela opozoriti gospoda Jelinčiča in vse ostale, da lahko vložijo pisni amandma k danemu sklepu, ki smo ga dobili z dne 15.4. Besedo ima gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovana gospa podpredsednica, gospe in gospodje! Po mojem je bilo dobesedno nepotrebno, da smo dali to točko dnevnega reda sploh na dnevni red, ker izzvali smo neverjetno veliko kritiko in nase smo pritegnili mnoge stvari, ki najbrž ne sodijo. Tudi vsem tem, kar se iz dokumenta vidi, se vidi iz prve, druge, tretjega in zadnje je naša dolžnost gotovo, da delamo v interesu Slovenije, da smo socialno preskrbljeni, da gospodarstvo raste, se dviga, ima dobre trende in tako naprej. V tej smeri gotovo je prvo in zadnje naše delo. To je ena stran.
Druga stvar pa je, karkoli bomo danes rekli, bo gotovo čisto v prazno izzvenelo in bomo lahko vsaj tisti, ki bodo in ki boste gledali te sklepe, ti bodo šli gotovo čisto v nemar. Poglejte. Kakorkoli bomo mi delali, bomo vedno delali in to bomo delali še leta in leta, eno, dve, tri ali štiri, pod pritiskom Evropske skupnosti. To se pravi, karkoli bomo mislili, da bi bilo treba še vmes urediti, bo vlada prišla z neko nujno stvarjo in bo rekla, to je nujno sprejeti, in nimamo kaj. Mi že tako kasnimo pet mesecev ali dve leti, dajmo pohiteti.
Tako, da sedaj si delati neke načrte, kako bomo delali in kaj bomo delali - mislim, kako ja, ampak kaj pa to, mislim da je čisto brez podlage. Kako? Pa najbrž bi se kazalo, kot da je predsednik, saj slišal sem, mislim da je bilo to njegova dobra misel, ko je šel sinoči sem, da bi se temeljito pogovoril s predstavniki oziroma predsedniki komisij in odborov in o tem oblikoval nek umni pristop, v katerem bi se našli eni, drugi in tretji in v homogenem tudi vsi. Tako, da menim, da bi bilo treba, da zadevo čimprej končamo, da preidemo na druge točke, ker je veliko dela in meni se je skoraj dobesedno predsednik malo zasmilil, ker je dal toliko od sebe. Ogledalo si je postavil in mi mečemo tak ali drugačen paradižnik v to ogledalo. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Jaz bi prosil predsednika državnega zbora za pojasnilo. Namreč, v svojem sklepu je kot eno od prioritetnih nalog navedel tudi približevanje oziroma usklajevanje pravnega reda Republike Slovenije s pravnimi akti Evropske unije. Jaz moram reči, da ob obisku ministra Bavčarja v naši poslanski skupini je le-ta povedal, da je na tem področju prišlo do pomembnega premika, in sicer, da je tudi nekako nasvet Evropske unije oziroma predstavnikov Evropske unije ta, da naj bi bilo letošnje leto predvsem namenjeno "screeningu" oziroma podrobnemu pregledu, kakšno je dejansko stanje; da naj bi bilo to leto pravzaprav namenjeno tudi proučitvi kadrov, ki jih ima Slovenija, in da naj bi se pravzaprav aktivno spreminjanje zakonodaje začelo šele naslednje leto. Tako, da ne vem, če glede na te izjave ministra Bavčarja, ki jih je povedal tudi na kolegiju državnega zbora, še sodi ta točka v to prvo prioriteto, kot je to navedeno v sklepu predsednika državnega zbora.
Drugo, kar je, imam vprašanje za gospoda Anderliča, ki je v imenu poslanskega kluba LDS predlagal predlog sklepa o okvirnem programu dela, ki se mi zdi sprejemljiv. Rad bi pa pojasnilo zgolj ene zadeve, in sicer je pri tretji alinei napisano naslednje: "Čas med prvim in zadnjima tednoma v mesecu je namenjen kot rezervni termin za delo delovnih teles državnega zbora." Če bi samo to bilo napisano, bi ne imel nobenih vprašanj, ampak potem je naprej napisano, "in za druge obveznosti". Zato sprašujem, ali so te "druge obveznosti" lahko tudi seje državnega zbora ali ne. Namreč, iz obrazložitve predsednika državnega zbora k prvotnemu predlogu sklepa je razvidno, da naj bi bil ta tretji teden namenjen tudi dokončanju sej, ki so v teku. To pa pomeni, da bomo tri tedne imeli seje državnega zbora in samo en teden za delo delovnih teles. Zato bi resnično prosil za pojasnilo pred glasovanjem.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Mežan.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Lep pozdrav tudi v mojem imenu! Čeprav me včeraj ni bilo, imam dve skromni pripombi k predlogu, k delovnemu predlogu dela državnega zbora v letošnjem letu.
Najprej me moti prva stvar: "čim bolj zavezujoče termine". "Čimbolj zavezujoče", mislim, da bi morali ta "čim bolj" izpustiti in se opredeliti za "zavezujoče termine". To je prva zadeva.
Druga stvar. Če mislimo, da se temeljno delo opravi v odborih in komisijah, bi morali biti trije tedni namenjeni za delo v odborih in komisijah, en teden pa za plenarno sejo. Seveda, je to smešno? Seveda je, ker poteka naše delo ravno obratno. Upam, da bomo vsaj delali v tem smislu, da se tisto temeljno delo opravi v odborih in je potem delo na plenarnem zasedanju več ali manj formalnost. To sta ti dve moji pripombi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo? Gospod Anderlič. Prosim.
ANTON ANDERLIČ: Glede na vprašanje gospoda Špiletiča bi pojasnil, da je predlog bil oblikovan tako, da bi to bil resnično rezervni termin za delovna telesa in druge obveznosti. Mišljene so bile predvsem tiste, ko recimo državni zbor opravi, pripravi recimo javno predstavitev mnenj, razne posvetovanja in razne druge stvari, ki pa jih je tudi kar nekaj, in potem se nam velikokrat zgodi, da zelo težko dosežemo kvorum. Je pa kup nekih stvari tu v hiši in zunaj. V tem smislu ne podpiram predloga, da bi bile takrat tudi seje državnega zbora.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Ugotavljam, da ni več razpravljavcev. Lahko zaključimo razpravo. V razpravo dajem še predlog dopolnitev sklepa k okvirnemu programu dela državnega zbora do konca leta 1998, ki ga je vložil gospod Janez Podobnik 15.4. oziroma ste ga danes dobili na mize. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Dajem na glasovanje dopolnitev sklepa, ki smo ga prejeli. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za dopolnitev? (Glas iz dvorane.) Tole, kar ste danes dobili na mizo, gospoda Janeza Podobnika, dopolnitev sklepa k okvirnemu programu dela.
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je bila dopolnitev sklepa sprejeta.
Drugih dopolnitev ni bilo, zato dajem na glasovanje celotni sklep, ki ste ga prejeli. To je pa dodatni sklep. Torej dajem naslednje pojasnilo, da se terminski program daje... Ja, prosim, gospod Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Prosim gospoda Plevelja, da prebere 104. člen sam zase, ni treba na glas, ker jaz ga poznam na pamet. Tam v drugem delu jasno piše, da bi moral tudi terminski plan biti v programu, tudi terminski plan, in ker ga predlog predsednika državnega zbora ne vsebuje, je to sestavni del tega istega sklepa. Tako piše v 104. členu poslovnika in to ni dodatni sklep in nekaj kar tako zraven, ampak je sestavni del.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Po poslovniku sem seznanjena, da je terminski plan poseben akt, zato ga ne moremo vključiti v tale okvirni program tega našega dela, ki ga imamo tu pred sabo. Torej to je dopolnilni sklep. Na glasovanje dajem sklep v celoti. Brez tega, to je potem predlog dodatnega sklepa. To je predlog dodatnega sklepa. Obrazložitev glasu, gospod Potrč. Razprava je zaključena.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Glede na to, da sem vodja poslanske skupine in pravzaprav imam aktivno vlogo v oblikovanju programa in podobno, bom povedal, da se bom vzdržal glasovanja. Zakaj? Zaradi tega, ker čutim potrebo, da bi državni zbor program sprejel, in seveda glasovati proti programu se mi zdi na nek način čudno. Potrditi takšen program, kot je predložen, pa za mene pomeni potrditi dosedanji način dela, s čimer pa ne soglašam in zaradi tega ne bom glasoval o tem programu. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Obrazložitev glasu, gospod Anderlič. Razprave ni več, smo jo zaključili. Sedaj glasujemo o sklepu.
ANTON ANDERLIČ: Poglejte. Če vi narobe vodite proceduro, in če vas to moti, sem včeraj jasno obrazložil, da gre za dopolnitev tega predloga. Če ne, spreminjam v predlog amandmaja k sklepu itn., programa itd. In je to potem amandma, če niste včeraj iz razprave tako razumeli. In to je skladno s 104. členom. Seveda je treba. 104. člen poslovnika natanko določa, kaj program dela vsebuje. Vsebuje vsebino in vsebuje termine. Preberite si 104. člen poslovnika.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Torej amandma, kakor želite, da bi ga imenovali, je nekorekten, ker terminski plan mora biti samostojen akt. Po poslovniku mora biti tako opredeljeno in torej ni del tega okvirnega programa našega dela. Obravnavali ga bomo samo kot dodatni sklep k temu sklepu.
Sedaj pa prosim, če glasujemo o sklepu. Obrazložitev glasu. Prosim gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovana gospa podpredsednica, spoštovani poslanci in poslanke! O predlogu sklepa programa dela bom glasoval, in sicer predvsem iz ene dopolnitve sklepa v okviru programa dela, in sicer iz alinee, ko piše izboljšanje socialnega in gospodarskega stanja v Republiki Sloveniji. Če bo to resnično program dela tega državnega zbora, potem globoko verjamem, da se bo marsikaj spremenilo in da bo vodstvo kolegija predsednika državnega zbora in vodstvo državnega zbora končno postalo ali pa državni zbor končno postal samostojen subjekt, ne pa več podaljšana roka vlade, in bo tako nepripravljene točke in seveda točke, ki gredo v smeri poslabšanja socialnega stanja ter poslabšanja gospodarstva naše občine, odločno zavračalo in jih spravljalo v bolj globoke predale, ne pa jih več lansiralo kot izredne ali ne vem kako pomembne točke dnevnega reda. Na ta način se bomo izognili tudi 66-im. in ne vem kolikim točkam dnevnega reda ene seje državnega zbora. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala.
Zdaj pa prosim, če glasujemo o sklepu. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (31 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je bil sklep izglasovan.
V razpravo dajem še predlog dodatnega sklepa k temu okvirnemu programu, ki ga je predlagal vodja poslanske skupine, gospod Tone Anderlič. Popravljam: predlog sklepa dajem v razpravo. (Ni razprave.) Razpravo zaključujem.
Na glasovanje dajem predlog sklepa vodje poslanske skupine, gospoda Anderliča. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.) ...(Vprašanje poslanca iz dvorane.) Smo že pri glasovanju. Obrazložitev glasu. Prosim.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Jaz se opravičujem, ker sem bil prepozen, da bi se javil k razpravi.
Jaz soglašam, da je namen in cilj tega predloga dober. Ampak bojim se, da je napisan tako, da če ga bomo izglasovali, je lahko sporen z vidika poslovnika. Da, 105. člen poslovnika določa, kako se programira delo in kakšen je tudi okviren terminski plan. To je eno. (Medklic poslanca Anderliča iz dvorane.) To je moje mnenje, Tone Anderlič!
Drugo. Dalo bi se razumeti, da so - če samo to določimo - da so s tem izničeni eventualni dogovori, ki jih že imamo v tem državnem zboru, pomenijo pa delo v poslanskih skupinah - pravim, lahko bi se dalo razumeti! - delo v poslanskih skupinah, to, kar je včeraj posebej poudaril tudi gospod predsednik, delo v delovnih telesih, ki niso vezana na program dela. Meni bi bilo ljubše, če bi imeli potem nek terminski plan, ki bi imel vse te elemente, ne pa samo to, kar je tukaj napisano. Zato na žalost, dokler je tak, bom jaz glasoval proti, čeprav še enkrat pravim, da bi se mi zdelo sicer koristno, če bi imeli kaj jasneje napisano. Samo tako se bo lahko tolmačil drugače, kot smo želeli. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Obrazložitev glasu? Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (33 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Ugotavljam, da smo tudi ta predlog izglasovali.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O IZVRŠEVANJU PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE, HITRI POSTOPEK. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Predlog zakona je obravnaval tudi odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje odbora o predlogu zakona. Besedo ima gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Odbor je ta predlog zakona, lahko rečem, obravnaval res temeljito, saj smo se na to temo zbrali, mislim da kar šestkrat, če ne morda celo sedemkrat. Poleg vrste redakcijskih amandmajev smo predlagali tudi nekaj vsebinskih amandmajev. Rad bi se na kratko ustavil pri teh. Vlada je letos prvič predlagala postavke pri posameznih proračunskih uporabnikih, ki omogočajo nakup drobnega inventarja in podobnih zadev in niso vnaprej natančno specificirane, vendar v višini največ 30.000 tolarjev na zaposlenega. Z amandmajem je odbor omejil višino posamezne nabave na višino 100.000 tolarjev, kajti pri posameznih proračunskih uporabnikih mnogokratnik števila zaposlenih s 30.000 tolarji lahko pomeni tudi velike zneske. V izogib morebitni zlorabi tovrstne novosti v samem proračunu smo skratka zamejili znesek najvišje nabave.
Potem, tudi poslanska skupina združene liste je poskušala zamejiti uporabo tega zneska, vendar na drug način, tako, da je zamejila uporabo na 15 milijonov tolarjev na celega proračunskega uporabnika, kar pa se odboru ni zdelo ustrezno, zato je predlagal ta svoj amandma in na ta način ni podprl amandmaja združene liste.
V zvezi s prerazporeditvami med postavkami znotraj posameznega proračunskega uporabnika in med uporabniki, torej med ministrstvi na primer, je bilo zelo veliko govora, v odboru smo imeli celo oblikovane predloge amandmajev, ki bi to zelo bistveno omejili. Sicer se nam dogaja, da med letom vlada s svojimi sklepi, s prerazporeditvami proračunskih postavk proizvede, v narekovaju, proračun, ki se precej odmika od tistega, kar je bilo sprejeto v državnem zboru. Na to je odbor opozoril že v lanskem letu, predlagal tudi amandma, vendar se vlada z njim ni strinjala in je tudi zbor z večino glasov tisti amandma zavrnil. Letos smo, se tej temi ponovno precej intenzivno posvetili in prepričan sem, da bi tudi vložili amandma, ki bi to bistveno zamejeval, vendar smo kasneje sprejeli oziroma smo pred tem sprejeli amandma k 24. členu, ki v originalni verziji predvideva, da se vlada lahko zadolži za morebitne potrebe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za več kot 110 milijard tolarjev.
Če se spomnite diskusij prvi dan obravnave proračuna - mislim, da je bilo prejšnji teden - v tej diskusiji je predvsem intenzivno sodeloval gospod Špiletič, bi to bila možnost ali neke vrste bianco menica, da se račun financiranja, kakršen je bil sprejet v okviru proračuna prejšnji teden v parlamentu, bistveno prekorači, da se tudi obseg primanjkljaja bistveno prekorači.
Z našim amandmajem, odborovem amandmajem k 24. členu to sedaj ni več mogoče. Morebitni primanjkljaj za potrebe oziroma morebitno zadolževanje za potrebe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje pa je na ta način utesnjeno, uokvirjeno v znesek 110 milijard tolarjev, kar je maksimalni limit po računu financiranja za zadolžitev, tako za potrebe drugih proračunskih uporabnikov kot sedaj po mnenju odbora ali po predlogu odbora za morebitne potrebe zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Zaradi tega smo menili, da je korektno vladi vseeno prepustiti še do sedaj obstoječo možnost morebitnih prerazporeditev med letom, kajti če uokvirimo vse te potrebe v 110 milijard tolarjev, potem bo skoraj zagotovo prišlo do potreb po prerazporeditvah med letom. Zato torej nismo vložili nobenega amandmaja, ki bi bolj restriktivno obravnaval možne prerazporeditve med posameznimi uporabniki. Te prerazporeditve so sicer opredeljene v 17. in 19. členu obstoječega zakona oziroma v 6. in 7. členu predloga zakona o spremembi obstoječega zakona.
Pravno tehnično smo popravili kar precej členov, ki jih je predlagala vlada. Na primer v celoti smo na novo napisali 14. člen, 15. člen, 16. člen, popravili 17. člen, to niso vsebinske spremembe, gre za pravno tehnične popravke. Nekaj njih je bilo narejenih, moram izrecno poudariti, na sugestijo, ki je izhajala iz posameznih amandmajev poslanske skupine združene liste. Nekaj njih na podlagi sugestij sekretariata za zakonodajo, nekaj njih pa se je porodilo v diskusiji v samem odboru.
K 19. členu smo predlagali amandma v zvezi s požarnimi taksami, kjer predlagamo, da se delitev požarne takse med državo in lokalno skupnostjo, ki sedaj velja v razmerju 50:50, spremeni tako, da se omogoči neke vrste fleksibilna formula, na način, da lokalne skupnosti dobijo od 50% do 80% požarne takse, da pa konkretni odstotek za posamezno obdobje - to obdobje je lahko tudi trimesečje ali morda polletje ali leto - določi vlada na predlog ministra, pristojnega za obrambo.
Predlagali smo še nekaj amandmajev k posameznim že vloženim amandmajem, pri čemer ponovno opozarjam, kot na zelo bistven, na amandma na amandma poslanske skupine DeSUS k 23. členu, ki ga sicer podpiramo, vendar seveda samo v kombinaciji z našim amandmajem na amandma. Naš amandma črta besedice "ter ne glede na omejitve iz prvega odstavka 44. člena tega zakona". To po vsebini pomeni tisto, o čemer sem že govoril, da je račun financiranja oziroma limit zadolževanja izračuna financiranja, kakršen je bil sprejet v prejšnjem tednu v tem zboru, zares fiksiran na maksimalno 110 milijard tolarjev in nič več.
V poročilu imate še opredelitev odbora do posameznih amandmajev, ki so jih vložili poslanska skupina DeSUS, kot že omenjeno, poslanska skupina združene liste, poslanec Samo Bevk in poslanec Bogomir Špiletič, pri čemer smo se pač do nekaterih opredelili pozitivno, do nekaterih pa negativno.
Zakon o izvrševanju proračuna oziroma sprememba zakona o izvrševanju proračuna je pogoj za začetek veljavnosti proračuna, ki je bil sprejet že v prejšnjem tednu. Naš pravni red pozna to kombinacijo. Skratka proračun je sestavljen iz dveh aktov. En akt je akt z imenom "proračun", drugi akt pa je "zakon o izvrševanju proračuna" in dokler ta ni sprejet, seveda proračun ne začne veljati. Zato je pomembno ta zakon obravnavati in sprejeti. Seveda pravila, zapisana o njem, pa lahko tudi resnici na ljubo bistveno vplivajo na vsebino akta z imenom proračun, ki je že bil sprejet v prejšnjem tednu.
Po mnenju odbora ali pa, lahko rečem, da v imenu odbora sugeriram, da podprete rešitve, ki jih predlaga odbor, čeprav pomenijo tudi vsebinske spremembe tega, kar predlaga vlada, mislim pa, da se bo vlada s tem vseeno strinjala, torej z amandmaji odbora. Kajti amandmaji, ki smo jih predlagali, po našem mnenju zagotavljajo, da bo proračun vsaj približno tak, kot je bil sprejet v državnem zboru prejšnji teden. Če bi ti amandmaji, posebej amandma k 23. in k 24. členu, kot jih predlaga odbor, ne bila sprejeta, potem obstaja bojazen, da bo proračun bistveno drugačen, kot je bil sprejet prejšnji teden v parlamentu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo? (Ne želi.) Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Prijavljen k razpravi je gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki vlade! Ko sem se dvignil s sedeža, je nekdo pripomnil, "spet bomo poslušali!". Ne vem, zakaj pravzaprav tukaj sedimo potem in prejemamo plačo, če ne zato, da kaj rečemo in da tudi poslušamo - to je verjetno vloga nas parlamentarcev. Bom pa kratek, če se je kdo bal, in zato to rekel, da bom dolg. Imel bi samo tri načelne pripombe, dve na vsebino predloga zakona in eno še na ravnanje oziroma odnos vlade do državnega zbora tudi pri tem predlogu zakona.
Prvič. Ker vlada kasni z novim sistemskim zakonom o proračunskih načelih, s spremljajočimi akti, ki bi morali zagotoviti tudi nujno uskladitev priprave in upravljanja proračuna in sploh javnih financ z mednarodnimi standardi, je predloženi zakon neke vrste kombinacija ali pa tudi malo mešanica sistemskih določb, ki bi spadale v zakon o proračunskih načelih, ki je šele v pripravi, in pa določb, ki so dejansko predmet letnega zakona o izvajanju proračuna (tu mislim predvsem na določbe, kot je določitev obsega poroštev, obseg zadolževanja, zavarovalni okvir za Slovensko izvozno družbo in podobno). Menimo, da je skrajni čas, da vlada končno predloži nov sistemski zakon o proračunskih načelih. Z zadovoljstvom smo tudi na odboru za finance vzeli na znanje napoved ministra za finance in državnega sekretarja, pristojnega za proračun, da bomo v naslednjih dneh dobili gradivo oziroma predlog zakona, da ga bomo lahko začeli obravnavati. Ta zakon bo pomenil celovito ureditev proračunskih načel, ki ne bodo, upam, spreminjana iz leta v leto po trenutnih potrebah vlade oziroma koalicije. Pri tem bi spomnil, da ne govorim na pamet, ampak da to izhaja tudi iz ugotovitev računskega sodišča v številnih poročilih, iz ugotovitev odbora za nadzor proračuna in tudi iz sklepov državnega zbora, ki je že večkrat zahteval, da vlada predloži takšen zakon.
Druga pripomba, ki se nanaša neposredno na vsebino predloga proračuna, ki ga obravnavamo, pa je ta, da nekatere določbe - upam, da bodo spremenjene s predloženimi amandmaji - kažejo, da si vlada želi zagotoviti ne samo večjo prožnost in pristojnosti pri izvajanju proračuna, temveč prek tega zakona tudi poskuša reševati nekatere zagate koalicije pri pripravi in izvajanju proračuna, kot je na primer uskladitev prihodkov in odhodkov, prerazporejanje med nameni in porabniki in tudi poskus izogibanja rebalansov. Kaže pa se v tem tudi seveda pomanjkljivo načrtovanje proračunskih odhodkov, predvsem v posameznih resorjih. To skriva v sebi dve nevarnosti, in sicer prvič možnost ali bolje nevarnost povečanja proračunske porabe prek tistega, kar je sprejeto s proračunom za to leto, in drugič poskus zmanjšanja vloge parlamenta pri določanju obsega in sestave proračuna, kar tudi seveda otežuje učinkovit nadzor. Prav iz tega razloga smo v poslanski skupini pripravili in vložili vrsto amandmajev za izboljšanje zakona, predvsem s ciljem, da se zagotovi večja preglednost proračuna, da se zagotovi večja integralnost proračuna, da se zagotovi poročanje vlade in pa nadzor in pa preprečevanje izvenproračunske porabe, kajti nekateri predlogi vlade so vodili v to.
Na koncu bi izrazil zadovoljstvo, da je, kot je že rekel kolega Kopač, odbor za finance vendarle upošteval nekatere amandmaje, nekatere podprl, nekatere je povzel v svojih amandmajih, zato bomo mi tudi potem nekatere umaknili, medtem ko pri nekaterih bomo seveda vztrajali in vas prosili za podporo.
In tretje, kar bi želel reči, je pripomba na netočno ali nekorektno ugotovitev v spremnem pismu vlade predsedniku državnega zbora, ko nam je poslala ta zakon, kjer, citiram, piše dobesedno naslednje: "Državni zbor s sprejemom državnega proračuna za letošnje leto že zamuja, zato je v nacionalnem interesu oziroma zahtevajo izredne potrebe države, da se državni proračun s predlaganim zakonom čimprej sprejme in uveljavi." Če je že bilo vladi potrebno najti argument za to, da sočasno s proračunom čimprej sprejmemo tudi ta zakon, kar je res potrebno, bi vsaj človek pričakoval, da bo tisti, ki je pisal tako pismo v imenu vlade, vsaj korekten do državnega zbora in da ne piše netočnosti oziroma neresnice. Dejstva govorijo namreč drugače.
Prvič, glavni vzrok za kasnitev proračuna za to leto ni pri državnem zboru, ampak pri vladi in pri koaliciji seveda, kajti državni zbor je obravnaval proračun v predpisanih rokih in razen razprav, ki so tukaj bile in ki so normalne ob državnem proračunu, ni bilo nekega zavlačevanja glede na roke oziroma glede na poslovnik.
In drugič, vlada je določila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna šele 26. marca tega leta in ga državnemu zboru poslala 27. marca, torej ga obravnavamo po dobrih dveh tednih, nekaj dni čez. Mislim, da je v interesu obeh, tako vlade kot državnega zbora, da je več korektnosti v medsebojnem odnosu in predvsem več profesionalnosti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Horvat. Besedo ima gospod Rejc v imenu poslanske skupine. Naslednji sledi gospod Špiletič. Oba sta hkrati dvignila roko.
IZIDOR REJC: Hvala, podpredsednica. Gospe in gospodje! Naša poslanska skupina se je gotovo zavzemala in sodelovala pri nastajanju teh sprememb in dopolnitev zakona o izvajanju proračuna, o izvrševanju proračuna. Res pa je, da smo prišli v marsikatera nasprotja in drugačne poglede. V odboru za finance in monetarno politiko se je kresala osnovna tema, kako je in kako bo s prodajo nepremičnin. Vendar bom začel za enkrat še drugod. Ta proračun, ki smo ga sprejeli, predstavlja 46,8% bruto domačega proizvoda, s tem, da ni, kot se temu reče, celovit ali pa bolj umetelno rečeno, integralen. To se pravi, je izjemno visok in izjemno potrošen. Se pravi, vlada je zelo potrošna in jo kaj malo briga in ji je kaj malo mar, kaj se dogaja levo, desno. Potrebno je pač zagotoviti ustrezen pritok denarja in ga razporediti.
Sedaj pa, ker smo že pri zadnjem proračunu za leto 1997, ki smo ga, vemo kdaj, sprejeli, ugotavljali da pri vsakem proračunu, ki ga spremlja zakon o izvrševanju proračuna, se razpoke večajo. To pomeni, vedno več je prostora za vlado in seveda za premetavanje in gibanje proračunskih postavk sem in tja, tako da se, enostavno povedano, z zneski in seveda z obsegom proračuna svoboda veča. To pa mislim, da je ravno v nasprotju z nečem, kar je pač osnova proračuna in tudi kontrole in tudi našega dela, ki ga imamo s proračunom.
Neumno se mi sliši ali pa nimam odgovora na to, ko se pravi, polno je nepredvidljivih postavk in te postavke, ker so pač nepredvidljive, jih ministrstva niso predvidela, je potrebno potem premikati in na 20% bo to vlada delala, vse ostalo bodo pa sami delali. Poglejte. Proračun je gotovo izkušnja, ki vemo, da se da zelo natančno, precej natančno predvideti. Kar se pa ne da, se pa da seveda v proračunske rezerve. To se pravi, in te so velike, je gotovo vedno na voljo, tisti prostor in tista dimenzija denarja, ki bo na voljo, da se lahko posamezni problemi rešijo. To je ena stvar.
Druga stvar. Pri tako, bom temu rekel, tudi počasnemu urejevanju gospodarskih problemov v našem primeru, v slovenskem primeru, je pol leta ali pa eno leto praviloma nič in ta pol leta in eno leto se praktično lahko potegne v naslednji proračunski čas. V zadnjih spremembah in dopolnitvah proračuna smo v bistvu povedali, da bomo prometne davke lovili tja do 15. in vse prihodke in odhodke pa do 20. januarja. Ta zadeva je sedaj spet uzakonjena in je tukaj pred nami. Proračun postaja harmonika, frajtonarica, ki seveda se ve, da če jo raztegnemo, je še zmeraj frajtonarica, če pritisnemo na tak ali drugačen gumb, ima pač različen glas in podobno. Skratka, v tem primeru menim, da gremo po zelo čudni, preveč svobodmiselni in preveč neodgovorni poti. Poglejte, ko bomo pa imeli pred seboj proračun za dve leti, bo pa ta prostor še toliko večji, ker bodo lahko rekli, ja, ker je pa dve leti tako nepredvidljivo, je potrebno potem pa te stvari še bolj raztegniti, da bomo ja imeli za vsako stvar odgovor in za vsako stvar rešitev.
Tako, da gledano z mojimi očmi ali z očmi naše stranke menimo, da vsi delamo neko čudno proračunsko politiko, ki je taka, kot je, kaj bi se sekirali, pride sem, je sprejeta, malo je dopolnjena, malo se seveda kakšen ugovor upošteva in gremo naprej. Ker bo proračun praktično začel veljati tako rekoč v drugi tretjini leta, mi smo zdaj eno tretjino leta že dali skozi, in bo veljal že v drugi tretjini, se pravi, so mnoge stvari že znane in bodo znane.
Ko gledamo posamezne postavke ali posamezne člene, in tudi to, kar je odbor za finance in monetarno politiko pripravil, je vidno predvsem naslednje. Prenosi proračunskih postavk v naslednje leto - je pravilno, da so, ker to predstavlja le vidik mogoče nekega umnega poslovanja zaradi tega, ker hudo je tisto, kot se je včasih dogajalo, ko nekdo nekaterih postavk ni porabil do konca leta, so mu jo pred koncem leta drugi pograbili in jo raznesli, da je bila potem ja zapravljena.
Dalje. Vprašanje zadolževanja, ki smo ga na odboru razreševali, je poglavje, ki mu je treba dati več pozornosti. Določilo, ki je, mislim, v 20. členu, pravi, da bodo razni nacionalni programi in programi, ki smo jih sprejeli z zakoni, izvršljivi toliko, kolikor je v proračunu to določeno. V redu. Tudi predsednik odbora je opozoril nekoga, ko je ugovarjal na to temo, da so te stvari znane v posameznih tabelah in da se vidi, kaj in kako se stvari dogajajo. Vendar menim, da smo tu načeli eno vprašanje, ki ga po mojem ne znamo razrešiti v tekočem poslovanju, delu državnega zbora. Prihajajo razni zakoni in nacionalni programi, ki bodo še prihajali in mi bomo, recimo, v dobri veri in z navdušenjem, gledali se bomo, ponosni bomo ali pa boste, ko bodo sprejeti, po drugi strani pa bo vlada rekla, ja, vi se kar veselite, platno in škarje pa sta v naših rokah. To so ta dejstva, ki gotovo pomenijo, da je neka zadeva prividno narejena, potem pa, če je prostor, je, če prostora ni, pa ni. Kot sem rekel, je 46,8% bruto domačega proizvoda, pa zdaj ne bom načenjal in prihajal k studencu proračunskih razmišljanj, vendar menim, da če bi bil ta procent tak, kot je, in če je ta procent tak, kot je, pa da bi v bistvu razreševal akutne probleme, ki so vidni, ki, kamor stopiš, tulijo, bi rekel - v redu, so, imajo razumevanje in te stvari se urejajo.
Zdaj pa poglejte, veliko smo se ukvarjali s 16. členom, ki govori o tem, kako se te posamezne vloge države ali vlade, ki je v imenu države, v raznih podjetjih z vidika razreševanja problematike in z vidika raznih pomoči in spreminjanj terjatev v deleže in podobno, ta stvar je bila nam zelo sumljiva. Potem smo res sicer sprejeli nekakšno določilo, ki je v materialu in v amandmajih, ki pravi, da ne more biti nobenega odtujevanja in nobenega poizkusa, da bi se slika pokvarila.
Res pa je nekaj, če gledate področje elektro sistema, ki je ogromno, neverjetno veliko in kamor se vežejo mnoga podjetja, ki se zelo čudno, specifično, arogantno in ne vem kako še obnašajo nasproti tega, in katerim vlada na račun te uprave ali vodenja elektrogospodarstva potem popušča in daje razne oblike, bodisi nižje cene bodisi spreminjanja terjatev v vložke in tako naprej. To je stvar, ki je odvisna od nekoga, ki zna biti grob, aroganten in uspe. Konec. Trije se vzamejo skupaj in vladni organi, vlada ali pa minister in tako naprej, ali pa državni sekretar, počepne in mora priznati, da nima moči, ker je to pač velika dimenzija, se kapitulira. Ampak, ko prihajamo pa na 17. člen in tudi prejšnji 16. člen, pa zadenemo ob tisto področje, ki pomeni prodajo državnega premoženja. Seveda, proračun je gotovo - saj ni kaj, jasno, da bo, kot se temu reče, vlada šla v, bom temu rekel po domače, v "špajzo" in si tam vzela nekaj vloženih kumar in ne vem kaj še, marmelado in podobno, ali še kaj drugega, da bo razreševala probleme. Samo način, da se ta zadeva ureja v spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna, pa mislim, da ni v redu in le-to bi se moralo razreševati v posebnem zakonu, ki bi pomenil zakon o prodaji državnega premoženja, ki je že bil tu v parlamentu in smo ga tako rekoč že pripravili za tipkanje, pa ste ga umaknili, tega je že leto in pol nazaj. Menim, da bi vlada morala predvsem pohiteti, da ta zakon, ki je gotovo tu in bo moral biti in predstavlja razreševanje, tudi logično, in tu nimamo ugovora, da se to ne bi dogajalo. Ampak vendar nek princip postopkov, ki nam zagotavlja, da smo nekako mirni.
Poglejte, ko 17. člen govori o tem, bodisi o licenci pa o tem, kdo to lahko opravi, pa o ocenjevanju, pa sklep vlade, pa kaj je treba zraven dati, ta načrt prodaje, potem pa povzetek cenitve, ugotovitve najugodnejše cene in ponudnika - zdaj smo pa tu! Kaj je najugodnejša cena in ponudnik? Ta zadeva meni nikakor ne leži in nimam odgovora - najugodnejša cena in ponudnik! Če jaz prodajam, recimo, državno premoženje, je najugodnejša cena - za mene mora biti visoka cena, ker potem dobro prodam, ne pa, ne vem kaj, tam neka ocena, ki jo nekdo pač poda in reče, to je pač tržna cena in ni kaj. To je, recimo, lahko najugodnejša cena za kupca, ampak ta najugodnejša cena mora biti varovana s strani tistih organov ali pa tistega, ki bdi nad tem, da se ne prodaja podceno ali pa skoraj na meji podcene in podobno.
To so tiste bistvene stvari, ki jih mora predvsem ta zakon o prodaji državnega premoženja imeti v abecedi, kakšen je pristop, kdo dela, kako dela, kako se to ugotavlja in kje so kontrolne funkcije. Zdaj pa mi bomo dali v ta zakon o spremembah in dopolnitvah o izvrševanju proračuna to notri, potem pa recimo, da pride čez pol leta ali pa eno leto zakon, pa bodo rekli, ja, saj je to že navada, to že tako delamo, in v bistvu ne bo moči, da bomo mi nek red napravili.
Skratka, so stvari, ki gotovo vpijejo in ta zadeva, ki vpije, je gotovo stvar, da ne bi smelo biti v tem zakonu o izvrševanju proračuna reševanje problematike, ki je gotovo predmet posebnega zakona, posebnih oči, posebnega posluha, posebnega vidika odgovornosti, ker žal, mislim, vemo, kaj se dogaja v slovenskem prostoru, in menim, ker smo pač vsi pod kožo krvavi, da je treba te stvari še posebej kontrolirati. Ker je ta državna imovina ali pa bi rekel vrednost izredno velikih dimenzij, je seveda, ne nujno, ampak morali bi tako, da se to v posebnem zakonu reši, ne pa, da se tu počasi cedi, cedi, gre v čevelj in smo prehlajeni in konec zgodbe, bitka je izgubljena. Torej z naše strani pozivamo vlado, da čimprej prinese zakon, ki bi razreševal in seveda urejeval, kot pravim, že tako rekoč ta zadeva je nared, treba je samo še, morda neke posebnosti, značilnosti, vnesti neko specifiko, ker je pač državno premoženje v izjemno veliki barvitosti, da se nekako ujame ali pa nekako uredi, da ni ena stvar, ki je povsem druga, enaka tej itn. Skratka menim, da je to ena bistvenih stvari, ki čaka državni zbor, predvsem pa mislim, da vlada in tu pardona ne more biti.
Glede teh pooblastil ali pa tega, kako se bomo zadolževali za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, to je povsem jasno, menim, da pa tudi oba ta dva zavoda jasno morata vedeti, da ne moreta dobiti kar tako bianco menic, potem pa, kaj pa sploh še je njihovo delo. Oni že tako samo računalniško vrtijo, pet jih umre, sedem jih gre notri, petnajst jih umre, dvanajst jih gre notri itn. Ja, kaj pa drugega je še treba, bog se usmili, kaj pa drugega. Kakšno delo pa sploh imajo? Ljudje tja nesejo in konec zgodbe. Ja, ljube duše, nekaj pa morajo narediti. Oni so gospodarji, odgovarjajo, morajo delati in se boriti in podobno. To bo tudi treba enkrat spraviti na nivo državnega zbora in se pogovoriti, kako to gospodarjenje teče, ne samo dati neko poročilo o proračunu, v katerem pove, tam 20 minut, bi rekel, z besedami sope na ušesa, potem je pa konec zgodbe in problemov ni. Ja, tako bi jaz bil vedno, v vsakem stanju. Torej menimo, da eno od bistvenih stvari je, kako bomo glasovali, bomo še kasneje povedali, eno bistvenih stvari je gotovo v tem. Neke temeljne stvari morajo napraviti oziroma urediti zakoni, predvsem pa, kar se nanaša na prodajo premičnin, nepremičnin ali pa pravnih oseb v lasti države in seveda kakorkoli se bo ta zakon imenoval, ta naj prikoraka v državni zbor, pa bomo to zadevo rešili, in ne tako, kot sem prej rekel, "frajtonarca", pa dva "knofa", pa mogoče sta ravno prava, pa se bo še kar dobro slišalo. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. V imenu poslanske skupine razpravlja še gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa za besedo. Gospa predsedujoča, jaz bi predlagal, da le bolj spremljate avditorij in da vrstni red prijav upoštevate, tako kot smo se posamezniki prijavili, ker jaz sem dvignil roko pravočasno, pokimali ste mi, vendar vrsti red je pa določen, ne vem, tako kot je pač tisti, ki vam zraven prišepetava, odredil. Vendar, toliko o tem.
Poslanska skupina Socialdemokratske stranke ocenjuje, da je iz predloga zakona o izvrševanju proračuna, ki je pred nami, nedvomno razvidno, da vlada nima jasnega koncepta sestavljanja, niti jasnega koncepta izvrševanja proračuna Republike Slovenije za leto 1998. Jaz sem na to dejstvo in na potrebnost transparentnosti opozoril tudi že ob razpravi o proračunu za leto 1997. Vendar kot da bi bila vsa opozorila zgolj bob ob steno in zaradi tega smo zdaj pred dejstvom, da imamo pred sabo zakon o izvrševanju proračuna, ki naj bi vsebinsko predstavljal zgolj nek tehnični akt, ki bi omogočil izvajanje tistega, kar je zapisano v proračunu Republike Slovenije, dejansko pa ta akt ureja čedalje več sistemskih področij. Ureja tista področja, ki jih vlada ni utegnila, ali pa je presodila, da z njimi še ni dobro priti v državni zbor, in se potem v tem zakonu, v posameznih odstavkih pravzaprav skušajo nadomestiti zelo kompleksni sistemski zakoni. Seveda se na ta način vlada izogne temeljiti razpravi, morda tudi kritikam na račun svojega dela, hkrati pa si na eleganten način skuša oziroma si zagotovi pravico, da ima čedalje večja pooblastila na področjih, kjer pač ocenjuje oziroma kjer to želi.
Drugo, kar je potrebno povedati ob tem zakonu, je, da ta zakon v enem členu nadomesti prepotreben program reform raznih tolarjev, ki jih je sprejel ta državni zbor. Kako drugače razumeti 20. člen zakona o izvrševanju proračuna, kjer je zapisano, da sredstva za realizacijo nacionalnih programov in zakonov, s katerimi je določen poseben način financiranja posameznih javnih potreb, se v letu 1998 zagotavljajo v znesku, določenim s proračunom ne glede na znesek, ki je določen z nacionalnim programom ali z zakonom.
Spoštovani gospodje iz vladne koalicije. Ni dolgo tega, ko smo razpravljali zopet o kulturnem tolarju. Minister nas je vse poslance povabil ob tako slovesnem kulturnem dogodku od tukaj na eno pomembno zabavo, kjer bomo proslavili pomemben dogodek v slovenski kulturi. In ta ista vlada 14 dni potem pride z 20. členom, kjer vse to pravzaprav izniči oziroma postavi na nivo, kakor si je pač zaželela, pa ne glede na vse številne razprave v tem državnem zboru in ne glede na številna dopolnila in tudi na številna upravičena opozorila, kaj je potrebno na tem področju storiti in kaj ne. Pozivam vas torej, da pridete v državni zbor s celovitim programom reform, kajti samo na ta način bodo resnično zagotovljene tiste javne potrebe, ki, bom rekel, težijo večino prebivalcev Slovenije, ne pa zgolj skozi leva vrata omejiti gornji nivo pokrivanja posameznih potreb, pač potem, kako si to vladajoča koalicija zamišlja.
Naslednje, kar je pomembno in izhaja iz predloga zakona o izvrševanju proračuna, je, da se čedalje bolj minimizira vloga državnega zbora. Jaz sem ničkolikokrat tu izza te govornice že poudaril, da o vrsti, torej o namenu in o obsegu porabe proračunskega denarja odloča državni zbor. O tem ne odloča vlada. Vendar pooblastila, ki ste si jih sedaj zapisali v tem predlogu, ki omogočajo prerazporejanje sredstev znotraj posameznih namenov, so pripeljala do tega, da državni zbor le še za okras sprejema proračun, vlada bo pa znotraj teh postavka poljubno namenila sredstva za tiste namene, za katere bo ona ocenila. Torej za namene po meri koalicijskih strank, kar je pred volitvami nič drugega kot politični elitizem, in ta zakon je pravzaprav v tem kontekstu zakon o uzakonitvi političnega klientalizma.
Drugo. Izgovarjate se na elastičnost in da potrebujete znotraj posameznega ministrstva še 3.000 tolarjev po posamezni glavi sredstev za drobne investicije. Poglejte, to morda izgleda malo, vendar imamo proračunske porabnike, ki imajo nekaj tisoč zaposlenih, carinska služba, davčna uprava in še nekatere. Na odboru smo lahko ugotovili, da samo iz te postavke drobnih porab pridemo do milijarde slovenskih tolarjev, s katerimi bodo posamezni ministri prosto razpolagali. Takšen "elastičen" pristop, kot pravite na vladni strani, sicer resnično omogoča zelo elastično obnašanje pri načrtovanju dejanskih potreb. Zakaj pa bi nekdo natančno načrtoval svojo porabo za naslednje leto, če, prvič, vlada lahko poljubno prerazporeja znotraj proračunskih postavk, in drugič, če ima še eno drobno rezervo zraven, da bo te stvari lahko posamezni proračunski porabnik pokril oziroma zakril.
Kar neverjetno pa je, kako široka pooblastila ste predlagali oziroma predlagate vladi v času začasnega financiranja. Mislim, da je intenca zakona o financiranju javne porabe ta, da se v obdobju začasnega financiranja zožijo pooblastila vlade in financiranje javne porabe na minimalni del, ki izhaja iz določil ustave. Nikakor pa ne, da se v obdobju začasnega financiranja pravzaprav lahko dela čisto vse, kot v primeru, ko je proračun sprejet. In zopet pravite, "potrebna je elastičnost". Se strinjam, da je potrebna elastičnost, vendar intenca zakona je bila ta, da mora stimulirati vlado, da v rokih pripravi proračun, in da jo pravzaprav ta restriktivna določila silijo v to, da se potrudi, da čimprej pride v državni zbor s proračunom in zagotavlja pokrivanje sredstev javne porabe, tako kot je to določeno v proračunu. Po tej logiki, ki izhaja iz sedaj predlaganih določil zakona o izvrševanju proračuna, je čisto vseeno, ali je proračun sprejet marca, aprila ali pa konec leta, kot je bilo to lansko leto, kajti pooblastila v obdobju začasnega financiranja so enaka, kot da bi bil proračun sprejet.
Naslednje, na kar želim še opozoriti, je pa dejstvo, ki zopet izhaja iz očitno velike luknje v državnem proračunu oziroma velike, prevelike porabe, prevelikih apetitov javne porabe in seveda iskanja raznoraznih virov. Jaz ne morem razumeti določila, da bo vlada to proračunsko luknjo pokrila tudi na način, da bo iz Agencije za plačilni promet prelila v državni proračun 700 milijonov slovenskih tolarjev, torej skorajda milijardo. Namreč, agencija ustvarja svoj prihodek oziroma ustvarja tudi ta presežek prihodkov nad odhodki, s prodajo storitev plačilnega prometa. To plačujejo vse pravne osebe. Namesto, da bi tem pravnim osebam znižali tarifo za opravljanje storitev plačilnega prometa in tako prispevali tudi k razbremenitvi gospodarstva, se v bistvu vlada poslužuje nekega ekstra dodatnega obdavčenja, zato da bo zapolnila luknjo, ki zija v proračunu.
Tega nikakor ne morem razumeti. In če upoštevam prakso preteklih let. Agencija za plačilni promet je vedno oktobra naredila presek oziroma pregled prihodkov in odhodkov in v novembru in decembru mesecu celo oprostila plačevanja tarife za opravljanje storitev plačilnega prometa, če je ugotovila, da bi še nadaljnji trend prihodkov presegel znesek prihodkov, ki so bili načrtovani s finančnim načrtom za posamezno leto.
S sedanjega predloga pa izhaja, da je to nek ekstra proračunski vir, potem vas pa sprašujem: Zakaj to delate samo pri agenciji za plačilni promet? Zakaj ne prilijete v proračun tudi presežka prihodkov nad odhodki od stanovanjskega sklada oziroma od vseh institucij, ki ste jih našteli v 88. členu zakona o izvrševanju proračuna oziroma od kod dvojna merila.
Spoštovani gospodje iz vlade! Jaz bi prosil, da tudi v tem delu pridete za to govornico kaj pojasniti, čeprav se zavedam, da sedaj nastopam v imenu poslanske skupine in da nimam pravice polimizirati, pa vendar.
Za konec samo to. Vprašanj je še veliko. Tudi odnos vladnih predstavnikov, danes ob obravnavi tega zakona, ko na poziv predsednice oziroma predsedujoče državnega zbora, ali želi vlada besedo, nihče ne pride za to govornico in pojasni razloge, ki so privedli vlado, da predlaga rešitve, ki so tako nenavadne, da bi težko našli razvito državo s takšnimi določili v zakonih o izvrševanju proračuna, kaže tudi na odnos vlade do tega državnega zbora oziroma samo potrjuje, še enkrat ugotavljam, mojo že povedano ugotovitev. Da zakon o izvrševanju proračuna izredno zmanjšuje vlogo državnega zbora pri odločanju o obsegu in pri odločanju o višini javne porabe za posamezni namen. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi predstavnik še katere poslanske skupine besedo? (Ne želi.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisno se je k razpravi ni prijavil noben poslancev, zato razpravo poslancev, ki bodo razpravljali, omejujem na 5 minut.
Kdo želi razpravljati? Ugotavljam, da ne želi nihče razpravljati. Zaključujem splošno razpravo.
Prehajamo na drugo obravnavo. Zboru predlagam, da skladno z zadnjo alineo 189. člena poslovnika razpravlja in glasuje o vseh členih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Ugotavljamo prisotnost! Morda je malo prehitro, se bi opravičila. Še enkrat bi ponovila. Ja, saj se opravičujem. Ugotovimo prisotnost v dvorani! Še koga počakamo. Ni potrebno. (47 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog, da glasujemo o vseh tistih členih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji? (41 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na obravnavo oziroma v pregledu imate seznam vloženih amandmajev. Prejeli ste ga 15. aprila. Torej v razpravo dajem 2. člen in amandma k 2. členu. Ni razpravljavcev. Zato dajem... Prosim, gospod Potrč. 2. člen. Torej ni razpravljavcev.
Na glasovanje dajem prvi amandma k 2. členu. Ugotovimo prisotnost! (44 prisotnih.) Ponovili bomo. Še enkrat. Ugotovimo prisotnost! Sedaj pa prosim, če vsi pritisnete na gumbe. Gospod Battelli, dajmo. Saj nas je prisotnih kar veliko.
Nadaljujemo čez 10 minut. Ob 11.41 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 11.32 uri in se je nadaljevala ob 11.43 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ali lahko ugotovimo prisotnost? Ali smo vsi? (50 poslank in poslancev.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom.
Smo pri glasovanju, in sicer pri 2. členu. Glasujemo o vloženem amandmaju. Morda samo še tole: na klop ste ravnokar dobili še opredelitev vlade do vloženih amandmajev. Torej, Vlada Republike Slovenije podpira amandmaje, ki jih je sprejel in jih podpira odbor državnega zbora za finance in monetarno politiko v navedenem poročilu. Vlada Republike Slovenije ne podpira amandmajev ostalih predlagateljev, ki jih odbor državnega zbora za finance in monetarno politiko ni podprl. No, sedaj pa prehajamo na glasovanje.
Na glasovanje dajem amandma k 2. členu. Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (41 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Glasujemo še o 2. členu v celoti. Ugotovimo prisotnost! Lepo prosim, če pritisnemo vsi na te naše tipke, no! Ponovimo ugotavljanje prisotnosti! (48 prisotnih.)
Kdo je za 2. člen v celoti? (39 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo člen izglasovali.
Prehajamo na obravnavo amandmaja k 3. členu in 3. člena. Prosim, gospod Potrč ima besedo.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Poslanska skupina je z amandmajem predlagala, naj se črta tretji odstavek 8. člena.
Mi smo prepričani, da bi morali graditi proračun državnega zbora na ta način, da se ne sprejemajo v zakonu o izvrševanju proračuna določbe, ki pomenijo avtomatično prenašanje pravic in sredstev iz enega leta v drugo, ne da se o tem tudi vsebinsko v okviru proračuna odloča.
Takšno možnost daje 8. člen. Pravi namreč, da se sredstva pomoči, donacij, kupnin, sredstva iz naslova prodaje, nabave, zamenjave nepremičnin in premičnin, avtomatično prenašajo iz enega leta v drugo leto v primeru, da niso bila porabljena.
Mi nimamo - in da se zato povečuje skupni obseg posamezne postavke in proračuna. In v tem zadnjem je naša pripomba. Nimamo nič proti, da se ta sredstva prenašajo iz proračuna v proračun, ker tudi ne vemo, kam bi sicer šla. Saj ne bomo dali kam drugam, ampak da se pa avtomatično prenaša posamezna postavka in skupni obseg, je nesprejemljivo. To samo kaže, da delamo proračun po indeksih, in da nas motijo, ker bi potem v tem primeru bil indeks takšen ali drugačen prevelik ali premajhen. Če bi pa vsebinsko odločali o posamezni postavki, potem bi rekli, hvala bogu, porabljeno ni bilo, utemeljeno je bilo, predvidevano, se bo pač to isto utemeljeno predvidevanje uresničilo v naslednjem letu iz denarja, ki ga že imamo, in ni treba na novo ga zagotoviti. In bi se to predvidelo, ampak v okviru proračuna, ker mora biti zopet namen pojasnjen in v obrazložitvi je pač lahko rečeno, to je iz lanskega leta.
Avtomatično zaradi takih stvari prenašati in povečevati skupni obseg odhodkov proračuna, pa je nesprejemljivo. Takšnih primerov je še nekaj in opozorila, ki smo jih poslanci opozicije že dajali, da bi po tej logiki stvari naenkrat lahko ob novih zadolžitvah ob prenosih in podobno, proračun nebi bil 870 milijard ampak ne vemo koliko, so utemeljena in mislim, da ne bi smeli sprejeti rešitve, ki jo predlaga vlada, ampak podpreti naša amandma. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Kopač ima besedo.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Poskušal bom čisto na kratko pojasniti.
Mislim, da gre za nesporazum. Gre v glavnem za sredstva donacij in pomoči. To so namenska sredstva, ki jih nekdo drug da ali tuja država ali neka mednarodna institucija, ali nek drug dobrotnik za nek določen namen. Zato v tem primeru je seveda državni zbor ali kdorkoli v tej državi nima suverenosti, da bi sam odločal o tem, ali se bo to porabilo za ta namen, ali ne. Ponavadi so celo pogodbe sklenjene take, ki predvidevajo, da je to treba vrniti, če ne porabiš za ta namen. Kar je seveda tudi prav.
Gre za relativno majhna sredstva ali zelo majhna sredstva vis-a-vis celotnemu proračunu. Zato seveda take bojazni, kot jo je omenil gospod Potrč, ni. V tem odstavku so sicer res omenjeni še prihodki od prodaje premoženja ali nekaj podobnega. Skratka, neke drobnarije, ki pa so tako ali tako regulirane z načrtom prodaje, načrtom nabav, kot jih opredeljuje 52. člen in drugi, tretji in četrti odstavek 34. člena zakona o izvrševanju proračuna.
Skratka, gre za neke majhne zneske gledano na celoten proračun in gre za namenska sredstva pri katerih v glavnem, vsaj kar se tiče donacij in pomoči, ne moremo sami povedati ali jih bomo porabili, ali jih ne bomo porabili. Zato se seveda vežejo na neko pogodbo; ponavadi je to pogodba s tujim partnerjem in zaradi tega je predviden ta avtomatizem. Ampak še to bi rad poudaril, ta člen s približno tako vsebino imamo v zakonu za izvrševanje proračuna že vsa leta. To ni zdaj nekaj, kar bi bilo novega. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Gospod Kopač, najbrž gre res za nesporazum. Namreč nesporazum v tem smislu, da naša pripomba ni v tem, da je sklenjena pogodba, da naša pripomba ni v tem, da so sredstva namenska, da naša pripomba ni v tem, da naj se sredstva namensko uporabijo, in to, če se nismo mogla letos, pa naslednje leto. Nimamo nobene pripombe na to. Imamo pa pripombo, da ne moremo in ne smemo tega v proračunu izkazati. Mi mislimo, da se to tudi mora v proračunu izkazati in to v takšnem obsegu, kakršen je. Še toliko manjši problem je, da se izkaže, če je jasen namen, če so zagotovljena sredstva, če je tuji donator in podobno. Samo, zakaj napisati? Da pa se to sicer prenese, vendar se s tem poveča avtomatično skupni obseg posamezne postavke in skupni obseg odhodkov proračuna. To pa se nam zdi: za obseg prenesenih sredstev se poveča proračunska postavka in skupni obseg odhodkov proračuna; to pa ni avtomatizem. To pa mora biti najbrž v okviru skupne razprave opravljeno. In če so dotacije in pomoči manjši zneski, potem najbrž ni mogoče v naprej reči, da so sredstva kupnin od prodaje in nabave nepremičnin tako zelo majhni zneski. V letošnjem letu, po mojem spominu, je na račun prodaje predvidenih 30 milijard. (Iz klopi ugovor se ne sliši.) Kako ne? Seveda. Prosim? Ali enajst in pol? Tudi če je enajst in pol, je to znesek, ki ni tak popolnoma nepomemben, da se o njem ne bi dalo govoriti.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala. Mislim, da je to oglašanje sicer potrata časa, ampak vseeno, da ne bo nesporazuma. Ne gre za to, da se te donacije, pa pomoči in te reči, ki se avtomatično prenašajo, ne bi izkazovale v proračunu. Ta člen samo pomeni, da državni zbor o njih ponovno ne odloča, če jih je že neko leto uvrstil v proračun. Samo to. Sicer pa so, seveda, sestavni del bilance prihodkov in odhodkov v državnem proračunu. Ampak po avtomatizmu kar padejo notri, ne da bi o tem še enkrat ponovno sklepali. Prihodki od nepremičnin, ne znam sicer povedati številke, ampak gre za zanemarljivo številko nekaj 10 milijonov tolarjev. Prihodki od prodaje državnega premoženja so pa v bilanci prihodkov in odhodkov, ki smo jo prejšnji teden sprejeli, res 11 milijard in pol, ampak to samo od prodaje kapitalskih deležev, ne tega, o čemer govori ta člen. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Ker ne želi nihče več besede, zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem amandma k 3. členu. Ugotavljamo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za ta predlog? (14 poslancev.) Je kdo proti? (35 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Glasovati moramo še o 3. členu. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (38 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Prehajamo na obravnavo 6. člena in amandmaja k temu členu. Želi kdo besedo? Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem amandma k 6. členu. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (49 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Glasujemo še o 6. členu. Ugotavljamo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Prehajamo na obravnavo amandmaja za novi 7.a člen. Gospod Špiletič želi razpravljati.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. 11.2.1998 smo v državnem zboru sprejeli od vlade Republike Slovenije dopis, ki se je glasil takole: "Na podlagi 19. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije vam v vednost pošiljamo sklep o prenosu sredstev med proračunskimi uporabniki, ki ga je vlada Republike Slovenije sprejela na seji 5. februarja 1998". Sklep pa se glasi takole: "Vlada republike Slovenije je sklenila, da se izvrši naslednji prenos proračunskih sredstev. S proračunske postavke 3332 materialni stroški pri ministrstvu za finance v višini 89 tisoč 842 SIT, se prenese na proračunsko postavko 1879 nakupi prevoznih sredstev za potrebe državnih organov. Servis skupnih služb vlade Republike Slovenije".
Skratka, če bo ta člen sprejet tako, kot je sedaj predlagan, potem bomo enostavno poslanci, potem ko smo izglasovali proračun, od vlade tekoče sprejemali takšna obvestila, in ne vem zakaj smo potem sploh odločali o proračunu.
Ponovno poudarjam. Ta člen spravlja vlogo državnega zbora pri odločanju o namenskosti porabe za posamezne namene in o višini porabe sredstev po posameznih namenih, na nič.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo. Ob tem, kar je tu predlagano, se ravno tako sprašujem, ker v tem predlogu v Poročevalcu lahko preberemo, da bo ministrstvo za notranje zadeve odločalo o prerazporeditvi sredstev med upravnimi enotami.
Torej to se mi zdi sila pomembno, kar pomeni, mi bomo tule sprejeli proračun tudi za upravne enote, kakšne so njihove vsote za tekoče leto. Ministrstvo za notranje zadeve bo pa razporedilo po svoji presoji, komu bo vzelo in nič ne piše, ali bo to po dogovoru ali če komu, če kdo nima nujnih potreb. Skratka, ministrstvu za notranje zadeve so dane pristojnosti, da potem, ko bomo mi sprejeli proračun tudi za upravne enote, bo ministrstvo za notranje zadeve lahko po svoje prenašalo sredstva sem in tja.
Zato se res tudi, tako kot je se predhodnih spraševal. Kakšen ima pravzaprav smisel? Potem mi, recimo - proračunu je toliko velik in vlada ga bo rabila tako, kot si bo zdelo.
Zato ravno tu tudi na vprašanje upravnih enot, ki mislim, da dobro delajo, lahko se pa kje zakomplicira, da niti ne bodo več uspele opravljati svoje funkcije.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Ugotavljam, da nihče. Zato zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.
Na glasovanje dajem amandma za novi 7.a člen. Ugotavljamo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za? (43 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo na obravnavo 8. člena in amandmajem k tem členom. Vloženi so trije amandmaji. Želi kdo besedo? Prvi je umaknjen. Ugotavljam, da ni razpravljavcev in prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem drugi amandma k 8. členu. Prvi je umaknjen. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (39 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem tretji amandma k 8. členu. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem še člen v celoti. Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za 8. člen? (33 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo člen izglasovali.
Prehajamo na obravnavo 10. člena in amandmaja k temu členu. Kdo želi besedo? Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem amandma k 10. členu. Ugotovimo prisotnost! Lepo prosim, če smo res vsi prisotni, tudi pri tipkanju. Ponovimo! Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? Proceduralno? Samo zaključim to glasovanje.
Kdo je za? (45 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da smo amandma izglasovali. Proceduralno, gospod Zamernik. Ali zdaj gori? Lahko nadaljujemo? Ali nadaljujemo ali boste kaj povedali?
BOGOMIR ZAMERNIK: Glasovalna naprava na mestu 161 ne deluje tako kot bi morala. Sem pa videl, da gor na ekranu, da se pokaže, ampak ne vem, kako glasujem.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Za pet minut prekinjamo in nadaljujemo čez pet minut. Vsaj za pet minut, mu bodo to preverili, pa lučko zamenjali.
(Seja je bila prekinjena ob 12.06 uri in se je nadaljevala ob 12.14 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ugotovimo prisotnost v dvorani! (52 prisotnih.) 52 poslank in poslancev, zbor je sklepčen in lahko nadaljujemo z delom. Tehniki so pregledali glasovalno napravo na klopi gospoda Zamernika, žarnica je bila zamenjana. Dosedanja glasovanja so torej vsa veljavna.
Glasovati moramo še o 10. členu v celoti. Glasujemo torej o 10. členu v celoti. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (43 poslancev.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je bil 10. člen izglasovan.
Prehajamo na obravnavo 12. člena in amandmaja k temu členu. Želi kdo razpravljati? Gospod Potrč ima besedo, gospod Špiletič, ja.
MIRAN POTRČ: Predlog za črtanje 12. člena ima ta smisel, da naj bi se v primeru, ko proračun države ni sprejet, dajala možnost vladi, da se zadolžuje za odplačilo obveznosti samo za tisti del, ki pade v čas nesprejema proračuna, se pravi začasnega financiranja, ne pa za celo leto. Na odboru za proračun in finance je bilo pojasnjeno, da črtanje 12. člena ne bi bilo smiselno, ker kadar prihaja do potrebnih dogovorov o zadolževanju je smiselno in mnogokrat tudi ceneje, če se dogovor sklene za celo leto, kot pa da bi se najprej sklenil za čas začasnega financiranja in kasneje obnavljal ali sklepal na novo. To dejstvo ali pa to opozorilo je mogoče sprejeti in je najbrž realno. Res pa je, da, na žalost, dosedanje izkušnje kažejo, da vlada prihaja s proračuni izjemno kasno in da proračune sprejemamo zelo pozno in smo, recimo, za lansko leto celo leto imeli, da rečem, začasno financiranje, letos ga ta moment imamo štiri mesece.
Naša želja s črtanjem 12. člena je med drugim torej bila tudi prisiliti vlado, da pride pravočasno s predlogom proračuna. Doslej nikoli državni zbor ni bil razlog, da je bil proračun pozno sprejet, ker se je sprejemal natančno po rokih in proceduri, kakor so bili predlagani in smo s to mojo razpravo želeli ponovno opozoriti, kaj je bil razlog in pač na dejstvo, da če takšna rešitev ne bo sprejeta, bo sicer kdaj pa kdaj na videzno za državo ceneje, gotovo pa dražje za to, ker bo poslovala brez proračuna in tudi brez kontrole, ki ga v tem primeru ima državni zbor nad financami v državi. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Besedo ima gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Delno bom ponovil svojo razpravo, ki sem jo že imel danes v okviru razprave, ki sem jo imel v imenu poslanske skupine.
Gre namreč za to, da se s tem amandmajem izredno širijo pooblastila vlade v obdobju začasnega financiranja in da vlada nima več nobenega stimulansa, nobene vspodbude, ki bi jo nekako silila, zavezovala k temu, da čimprej predloži temu državnemu zboru predlog proračuna oziroma k temu, da bi se držala poslovniških rokov in da bi enkrat sprejeli proračun pred začetkom proračunskega leta.
Zato vsekakor črtanje 12. člena podpiramo. Prepričani pa smo, da s tem ne bo nobene škode za to državo, ker že odkar teče razprava o proračunu v državnem zboru, poslušam moje sosede iz koalicijske stranke, da v letošnjem letu bo pa proračun gotovo pravočasno v parlamentu in mislim, da ni razloga, da ga ne podpremo vsi.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod minister Gaspari.
MAG. MITJA GASPARI: Moj kratek odgovor na obe upravičeni razpravi je zelo enostaven, lahko pa vprašanje, če bi ga zelo z veseljem sprejeli, da ni začasnega financiranja, da ga ni.
Koalicije v Sloveniji so se menjale v zadnjih 7 ali 8 letih, zelo različne stranke so bile v njih. Čudno je, da je to postal problem ravno sedaj, leta 1998, da ni postal problem že kdaj prej, nikoli ni bil proračun, z eno izjemo, sprejet v decembru. Po poslovniških določbah, ki sedaj veljajo, tudi če je proračun predložen državnemu zboru do konca septembra, vam jamčim, da ne bo sprejet do božiča.
Z roki, ki so za 110 dni, ni nobene realne možnosti ob tem, da ima državni zbor neko svojo delovno proceduro, ki ni delo vsakdan, je popolnoma jasno, da tudi poslovniške določbe ob upravičeni kritikah na vlado, tukaj ni kaj dodati, onemogoča, da bi se dejansko proračun lahko sprejemal in seveda ob tem, da upravičeno ali ne, vlagamo 300 ali več amandmajev na proračun.
To se pravi, to je ena stvar.
Druga stvar. Ko govorimo o odplačevanju dolgov - to so obveznosti, ki so nastale v obdobju, o katerem ne razpravljamo takrat, ko sprejemamo tekoči proračun. To so obveznosti, nastale v preteklosti, kjer je samo še moč reči, da jih ne boš izpolnil. To je sicer zelo pogumno, pomeni pa seveda takojšen difol celoten oziroma kasnitev v plačevanju, ki pomeni, da je država nesolventna z vsemi posledicami, ki jih najbrž razumnim ljudem ni treba razložiti.
Tisto, kar smo mi, zakaj smo mi nasprotovali temu, kar vi predlagate. Ne zaradi tega, ker bi bili proti temu, da se proračun pravočasno sprejme. Saj bodo novi ministri in tudi na tem mojem mestu in bodo lahko sami ugotavljali v kakšni okoliščinah se proračun pripravlja in sprejema. Upam, da jim bomo omogočili take okoliščine, ki jim bodo dale večji manever, kot smo ga imeli do sedaj, pri pripravi mislim.
Ampak reči, da se lahko zadolži samo toliko, kolikor je odplačil v času začasnega financiranja, lahko traja samo 10 dni ali en mesec ali dva meseca.
Kaj se bo zgodilo naslednji dan, ko je začasnega financiranja konec, ko obveznost zapade, normalna operacija za aranžma kakršnekoli zadolžitve doma ali v tujini, doma je morda za 15% krajše obdobje, normalna zadolžitev pa je približno pet tednov. Vlada oziroma ministrstvo za finance pa ne sme začeti postopka, če tega dovoljenja po zakonu nima, to se pravi sploh ne sme začeti pripravljalnih postopkov, to se pravi zbiranje ponudb, pošiljanje teh ponudb zainteresiranim domačin ali tujim bankam oziroma drugim vpisnikom, če gre za vrednostni papir, kar pomeni, da je v tistem trenutku popolnoma blokirana. V enem dnevu se ne da neke obveznosti, ki slučajno zapade en dan po začasnem financiranju, več aranžirati. Varianta je tudi, da se dovoli vladi, da lahko začne postopke priprave zadolžitve pred koncem začasnega financiranja.
To je vsebina tega razgovora in neizogibanje temu, da bi bil proračun pravočasno sprejet, ker so pač neka fizična pravila, kako se postopek lahko izpelje. Moram vam jamčiti, da so v ministrstvu za finance postopki za zadolževanje izrazito formalizirani, vnaprej predpisani, da vam ne govorim o vseh podrobnostih, kot recimo, da so vsi telefonski razgovori s tujci pri aranžiranju takih poslov seveda vedno posneti zaradi naknadne kontrole in tako naprej. To je samo en tak primer resnosti postopka, ki se pelje in tak postopek se ne da narediti na enem kosilu v dveh urah, ampak traja v povprečju, kot sem rekel, pet tednov. Če je nasprotovanje temu ne zaradi tega, ker smo mi mislili, ampak iz drugih razlogov, potem je samo možno dopolniti ta člen, tako da bo vladi oziroma ministrstvu zakladnici omogočeno, da postopke priprave zadolževanja lahko začne prej. Mislim pa, da v tem primeru tudi, če tako ostane, to ni bianco menica vladi za kakršno koli politiko zunaj tistega, kar je državni zbor določil, ker je državni zbor določil letno kvoto zadolževanja, ki je Republika Slovenija oziroma vlada ne more in ne sme preseči ne glede na to ali je to začasno ali redno financiranje. Upam pa, in konec koncev kar se nas v ministrstvu za finance tiče, mi bomo pripravili proračun, to vam lahko povem, bomo pripravili proračun do meseca junija oziroma v mesecu juniju. Ali ga bo potem vlada uspela tudi sprejeti, tega pa jaz ne morem jamčiti, ker konec koncev ni v moji moči. Bo pa ta proračun za leto 1999 tudi vsebinsko in oblikovno precej drugačen, vsaj kot predlog ministrstva za finance, kot je bil v preteklosti, ker na tem močno delamo. To informacijo boste konec koncev dobili v začetku meseca maja in oba odbora, s katerima smo v dogovoru, da to predstavitev damo tudi ustreznim odborom kaj se spreminja na področju metodologije, vsebine in postopkov. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod minister Gaspari. Želi še kdo besedo? Gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. V nekaterih primerih smo bili predlagatelji že bili s strani odbora za finance podučeni, da so nekatere rešitve dolga leta trajale, pa jih zdaj poskušamo spreminjati. Tu je ravno obratna situacija. V sedanjih rešitvah zakona je bilo predvideno, 45. člen piše: "V obdobju začasnega financiranja se lahko Republika Slovenija zadolži do višine, ki je potrebna za odplačilo dolgov v obdobju začasnega financiranja." Rešitev je bila, izgleda, čisto v redu. Bilo je možno kljub temu, da smo imeli enkrat dvanajstmesečno začasno financiranje, drugič pa štiri mesece, ta problem reševati.
Zdaj, ko naprej obljubljamo, da ga gotovo več ne bo, pa je treba to spremeniti z argumentacijo, ki je dana enkrat za ceno, še bolj pa za sam rok. Moram reči, da tega enostavno ne razumem. Bi bil pa pripravljen sprejeti tudi predlog, kakor ga je gospod minister dal, da se razgovori začnejo prej, normalno, ampak da se potem črpajo pač v času začasnega financiranja samo v tisti višini, kolikor je za to namenjeno. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.
Na glasovaje dajem amandma k 12. členu. Ugotovimo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (21 poslancev.) Je kdo proti? (39 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Na glasovanje dajem še 12. člen v celoti. Ugotovimo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (16 poslancev.)
Ugotavljam, da smo 12. člen izglasovali.
Prehajamo na obravnavo 13. člena in amandmajev k temu členu. Kdo želi besedo? Ugotavljam, da ni razpravljavcev, zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje oziroma na odločanje. Na glasovanje dajem prvi amandma na amandma k 13. členu. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (44 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo amandma izglasovali.
Na glasovanje dajem še drugi amandma k temu členu. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo amandma izglasovali.
Glasovati moramo še o 13. členu v celoti. Ugotovimo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za? (48 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Prehajamo na obravnavo 14. člena in amandmajev k temu členu. V kolikor je prvi amandma izglasovan, je drugi amandma brezpredmeten. Odpiram razpravo. Gospod Potrč ima besedo.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Jaz bi v zvezi s tem prosil za pojasnilo. Mogoče, da stvari res ne razumem. Meni je bilo pojasnjeno, kot da je v osnovi amandma brezpredmeten, ne samo zaradi formalnega predloga odbora, ampak da naj bi vsebinsko bil naš amandma tudi v vsebini odbora, amandmajev odbora vključeni.
Moram reči, da mi to ni čisto jasno, ker jaz kolikor gledam, razliko med našim in amandmajem odbora, vidim da je pravzaprav bistvena razlika samo v tem, da je vlada o vsebini svojih odločitev po 48.a členu dolžna, se pravi o stanju in spremembah dolga in poroštev javnega sektorja enkrat letno poročati državnemu zboru. To je v redu.
Ampak naša pripomba je bila druga. Menili smo, da so pooblastila, ki jih ima vlada in ki jih ima minister, za to kateri od javnih podjetij, javnih zavodov, gospodarskih javnih zavodov ali drugih organizacij, bodo imeli dolžnost se zadolževati samo v okviru obsega, kateri pa sploh ne bodo rabili javljati nobenih podatkov, se bodo svobodno zadolževali ali pa celo izven skupnega obsega, da je to preširoko pooblastilo. Jaz bi prosil, da se razloži, ali je naše razumevanje tega amandmaja oziroma te določbe 48.a člena ustrezno ali ne. Ker če je, potem amandma, kot ga je predlaga odbor za finance, tega v ničemer ne spreminja. On še naprej pravi, da vlada na predlog ministra določi seznam oseb, se pravi ni nujno, da so vsi, nekatera javna podjetja, javni zavodi niso dolžni pošiljati ministru oziroma vladi podatke o zadolževanju. Se lahko zadolžujejo izven tega, sicer seznam ni potreben. In drugič pove še seznam oseb, ki se lahko zadolžujejo do skupne višine določene v tem zakonu. Kaj je pa z ostalimi? Prav bi bilo, da se te stvari pojasnijo. Hvala.
MAG. MITJA GASPARI: Hvala lepa. V temu členu tako vlade kot odbora seveda ne gre za tisto, kar je bilo rečeno, ampak gre kvečjemu za zaostritev pogojev poslovanja na tem področju.
Namreč glede na to, da je področje upravljanja z državnim premoženjem še v razvoju, glede na to, da država še nima ustrezne definicije, kaj je javni sektor in glede na to, da imamo mi na področju javnih zavodov zelo ustvarjalno okolje za razumevanje, kaj je javna korist in kaj je javna storitev, če pogledate večino javnih zavodov smatrajo, da imajo vsa opravičila, da ustanavljajo d.o.o.-je, kar jim zakon o javnih zavodih omogoča, da se ukvarjajo s profitno dejavnostjo, kar je seveda tipično v nasprotju z osnovo za ustanovitev javnega zavoda, ampak je tudi to omogočeno, smo mi seveda na ministrstvu za finance in ker ugotavljamo, da so predvsem javna podjetja v Sloveniji, ki so pa sicer hkrati ustanovljena kot d.d., recimo mnoga od njih, da imajo predvsem željo po zadolževanju, ne pa toliko po tem, da optimizirajo svoje poslovanje. Če pogledate v zadnjem letu in pol, boste ugotovili, da od Telekoma naprej bi se vsi zadolževali in po možnosti v tujini za programe, ki so bolj ali manj kvalitetni, nihče ne ve točno, kaj je ekonomika investicij na tem področju. Parlament potrjuje mnogo takih investicijskih načrtov, od termoelektrarn, razno raznih, do drugih elektrarn in to vse na račun državne garancije, kjer je v naprej jasno, več ali manj, tistim, ki so racionalni, da to seveda iz svojega dohodka te institucije ne bodo v stanju odplačati, kar dokazuje zgodovina. Zaradi vsega tega je ta zaostritev. Namreč, mi bomo izdali, zakaj spisek, da bo za individualno institucijo, zavod ali javno podjetje jasno, kdo je, da ne bo to izgovor, da je nekdo izločen iz tega, torej bo spisek upošteval približno čez 450 institucij. Ta spisek bo objavljen oziroma bo priloga k podzakonskemu aktu, ki ga je vlada dolžna po tem členu zakona tudi objaviti oziroma sprejeti in ga bomo mi tudi sprejeli.
Kje bomo najbolj previdni in kje smo najbolj previdni? Konec koncev eden od členov tega zakona govori, kaj je zgornja meja zadolžitve teh institucij, ki niso neposredno državni dolg, so pa večinoma jamčene z državnimi garancijami, da bi zaustavili ekscesivno naraščanje državnih garancij v javnem sektorju. Recimo, slovenska izvozna družba, ki ni sicer javno podjetje, SRT, ki tudi ni javno podjetje, oba sta javne finančne institucije po mednarodni klasifikaciji, se lahko na finančnem trgu zadolžujeta brez državne garancije. Ta zakon, ki ste ga sprejeli, ni bil najbolj nujen za SIT, čeprav ni bil škodljiv. Če želijo biti te institucije samostojne, kar so po zakonu, in same prevzemajo tveganja v svoji komercialni dejavnosti s svojim kapitalom, potem ne rabijo državne garancije za svoje zadolževanje. Če jo pa potrebujejo, kot jo mnogi drugi, zdaj famozni skladi, ki jih imamo in ki so tudi našteti tam v enem členu na koncu tega zakona, tisti pa brez državne garancije sploh živeti ne more, kot vidite, se ne uspejo zadolžiti, ne uspejo poslovati brez državnega jamstva ali državne pomoči, v obliki subvencij ali pa dokapitalizacij. In definiranje tega in to bo zdaj v tem novem zakonu, ki bo tudi predstavljen vam v tej prezentaciji meseca maja ob proračunu, bodo take vrste institucij, ki potrebujejo državno garancijo, konsolidirane v državni proračun oziroma v širše definirano državo, ker ne morejo biti zunaj tega in to je prva stopnja urejanja slovenskih javnih financ v tisto smer, ki jo predpisujejo mednarodni standardi, pa recimo manj jasno evropske direktive oziroma evropska praksa.
Zaradi tega ta člen po našem mnenju ni odprt, je zelo zaprt, ker bo spisek zelo jasno naštet - jaz vam lahko povem, koliko je zavodov v Sloveniji: vsega skupaj, državnih in lokalnih je 900, bom rekel na pamet, nekaj čez 900, državnih je pa, mislim, da dobra tretjina tega. Za vse te državne bo veljalo to - mi ne moremo predpisati za lokalne, težko s tem zakonom, bomo pa to naredili z zakonom o proračunskih načelih. Drugič pa večina javnih podjetij, ki jih poznate, Telekom, Elektrosistem - torej, zdaj sem samo dva omenil na hitro, ker se teh dveh najprej spomnim - omejitev zadolževanja vseh teh plus tistih javnih zavodov, o katerih smo veliko govorili v prejšnjem tednu, to so pa zdravstveni in pokojninski, je 60 milijard tolarjev letno. To je konstanten delež družbenega proizvoda, ki je približno pri predpostavki take rasti produkta 9% družbenega proizvoda; ta delež fiksiramo, da ne narašča v družbenem proizvodu. Znotraj je pa potrebno prioriteta zadolževanja, zaradi tega je ta spisek in zaradi tega se bo morala vlada odločiti, ne po principu, prvi pride-prvi vzame, za koga bodo ta sredstva dejansko lahko namenjena, za koga pa ne. To je pa tisto nesrečno izvajanje, za katerega ni odgovoren državni zbor, kaj so prioritete v slovenskem gospodarstvu in javnem sektorju - vsi ne morejo biti hkrati prioriteta. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod minister Gaspari. Besedo ima gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Poskušal bom samo odgovoriti na vprašanje gospoda Potrča.
Obstoječi 48.a člen pravi, da vlada določi seznam oseb javnega prava, torej izbor iz teh 900 in ne vem koliko še, ki pošiljajo te podatke in tako naprej, in te, ki so tako izbrane znotraj 900-tih, verjetno te osebe javnega prava v lasti države, ki jih je omenil minister Gaspari, se lahko zadolžijo do skupne višine, določene s tem zakonom. Vladni predlog novega 48.a člena ne pove pravzaprav čisto nič drugega, pove samo še to oziroma zadolži tako izbrane osebe javnega prava, da poročajo tudi o posameznih poslih zadolževanja. To je edina vsebinska sprememba glede na dosedanji člen.
Združena lista je predlagala črtanje tretjega odstavka, ki daje vladi pravico, da iz teh 900 in ne vem koliko oseb javnega prava naredi izbor tistih, ki jih zadolži, da pošiljajo te podatke, da sodijo v to kvoto in tako naprej. S tem so verjetno želeli posredno, vsaj po obrazložitvi amandmaja sodeč, reči, da vse osebe javnega prava, vseh 900 in ne vem koliko še, se smejo zadolževati le v okviru 60 milijard oziroma približno 60 milijard letno, kolikor je za letos predvideno. Konsekventno temu bi morali tudi v prvem odstavku ministru, pristojnemu za finance, ne dopustiti, da določi, katere pravne osebe so dolžne pošiljati te podatke, ampak bi on moral praktično to zahtevati od vseh, če bi želel to nadzorovati. V resnici je pa to nadzorovati nemogoče, zato, ker ministrstvo za finance teh kapacitet nima, in če izpusti osnovne šole pa ne vem kaj še vse, skratka, te številne osebe javnega prava iz te kvote ven, se s tem ne zgodi, po mojem mnenju, nobena škoda, naredi se pa ta člen sploh operativen.
Zato odbor ni podprl tega, da se širjenje tega okvira raztegne na vse osebe javnega prava, ampak je pravno-tehnično popravil predlog vlade za nov 48.a člen tako, da ustreza pripombam sekretariata za zakonodajo. Po vsebini pa, še enkrat poudarjam, novi 48.a člen, kot ga predlaga vlada oziroma zdaj odbor, v skladu s pripombami sekretariata, ni nič drugačen, kot je bil že dosedanji 48.a člen, razen da je nova obveznost poročanja o posameznih poslih zadolževanja.
Tako, da amandma Združene liste, sicer po mojem osebnem mnenju poskuša narediti zamejitve iz tega 48.a člena vseobsegajoče in načeloma je to po moje celo zelo prav. Ampak je pa tako rekoč neizvedljivo in če gre to na seznam, ki ga določi vlada, in kamor bodo sodile zares velike ali pomembne pravne osebe javnega prava, je to več kot dovolj. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.
Na glasovanje dajem prvi amandma k 14. členu. Ugotavljamo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (49 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Drugi amandma je brezpredmeten.
Člen je v celoti spremenjen, torej ni potrebno, da o njem glasujemo.
Prehajamo na obravnavo 15. člena in amandmaja k temu členu. Želi kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem razpravo in odločamo.
Na glasovanje dajem amandma k 15. členu. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (46 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Glasujemo še o 15. členu v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za 15. člen? (43 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Prehajamo na obravnavo 16. člena in treh amandmajev k temu členu. Želi kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje.
Na glasovanje dajem prvi amandma k 16. členu. Ugotavljamo prisotnost! V kolikor je prvi amandma sprejet, sta ostala dva brezpredmetna. Drugi je umaknjen in tretji tudi. Torej glasujemo samo o prvem amandmaju. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (48 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Člen se je spremenil in ni potrebno glasovati o členu v celoti.
Prehajamo na obravnavo 17. člena in štirih amandmajev k 17. členu. Želi kdo besedo? Pod tri je amandma umaknjen. Štiri tudi, četrti amandma je umaknjen. Torej kdo želi razpravljati o prvem in drugem amandmaju k 17. členu? (Nihče.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.
Na glasovanje dajem prvi amandma k 17. členu. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da smo amandma izglasovali.
Na glasovanje dajem drugi amandma k 17. členu. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (46 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da smo amandma izglasovali.
Glasovati moramo še o členu v celoti. Glasujemo o 17. členu v celoti. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (39 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da smo člen izglasovali.
Prehajamo na obravnavo 18. člena in amandmaja k temu členu. Gospod Horvat ima besedo.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo. Spoštovani! Vlada predlaga spremembo 56. člena dosedanjega zakona v tem smislu, da lahko minister za finance zahteva revizijo v gospodarskih družbah, kjer ima delež država, namesto dosedanjih 25% že pri 15%. Vprašal bi za pojasnilo, kakšen je razlog za to. Ali je dovolj tehten razlog za to, glede na to, da gre ta revizija seveda na stroške podjetja oziroma gospodarske družbe in gotovo to pomeni tudi dodatno administriranje. Namreč obrazložitev k predlogu zakona za to spremembo ni dovolj prepričljiva. Kot glavni argument navaja, da je slabo komuniciranje med vlado in gospodarskimi družbami, kjer je vlada družbenik. To je najbolj milo rečeno čudno, kajti vlada ima ja vendar svoje predstavnike v organih upravljanja teh družb, zato bi prosil za pojasnilo in to je tudi pravzaprav bil razlog za to, da smo ta amandma vložili.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Nihče ne želi več razpravljati, zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem amandma k 18. členu. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (12 poslancev.) Kdo je proti? (30 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni bil izglasovan.
Glasovati moramo še o 18. členu. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za člen v celoti? (36 poslancev.) Kdo je proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da smo člen izglasovali.
Prehajamo na obravnavo 19. člena. Tukaj imamo razlago. To je amandma za novi 19.a člen. Želi kdo razpravljati? Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem amandma za novi 19.a člen. Ugotavljamo prisotnost!(53 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo 19.a člen izglasovali.
Prehajamo na obravnavo 20. člena in amandmaja k temu členu. Želi kdo razpravljati? Besedo ima gospod Bevk.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani zbor, predlagam amandma k 20. členu, in sicer da se na koncu tretjega odstavka postavi vejica namesto pike in da se glasi: "razen za sredstva, ki so predvidena z zakonom o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi". Namreč dopolnilo člena je po mojem mnenju potrebno zaradi tega, ker je bil zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi sprejet kasneje, kot je bilo po poslovniku možno še vlagati amandmaje k proračunu za leto 1998 in tako tudi ni bilo več možno vložiti amandmajev, ki bi povečevali sredstva ministrstva za kulturo za namen kulturnega tolarja.
S spremembo člena se odpre možnost, da bi vlada predvidela sredstva, potrebna za izvajanje tega zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi ob morebitnem predlaganem rebalansu proračuna za leto 1998. Na odboru za finance je bilo rečeno, da je to kvečjemu simbolni amandma, vendar lahko tudi ima to vsebino, da je zgolj simboličen. Vendar menim, da je neka odločitev v parlamentu, v tem primeru več kot dvotretinjska, zavezujoča za vlado in menim, da bi vlada Republike Slovenije morala zakon o kulturnem tolarju tudi dejansko uveljaviti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.
Na glasovanje dajem amandma k 20. členu. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (19 poslancev.) Je kdo proti? (27 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Glasujemo še o 20. členu v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za 20 člen v celoti? (39 poslancev.) Je kdo proti? (6 poslancev.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Ravnokar ste prejeli na klop amandma k 22. členu skupine poslancev s prvopodpisanim gospodom Trofenikom. Ni potrebno da prebiram. Želi kdo razpravljati? (Nihče.) Zaključujem. (Glas iz dvorane.) Ravnokar ste ga dobili. Za 22. členom se doda novi 22.a člen, ki se glasi. To je amandma za novi 22.a člen. Gospod Špiletič želite besedo? Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: V zvezi s tem amandmajem je pravzaprav že tekla razprava na matičnem delovnem telesu in takrat nas je sekretariat državnega zbora za zakonodajo opozoril, da bi bil sprejem takšnega člena sistemsko nesprejemljiv oziroma v nasprotju z ustavo oziroma tudi v nasprotju z delitvijo oblasti oziroma, da bi prišlo do mešanja med zakonodajno in izvršno oblastjo in to predvsem iz razloga, ker tudi ta revizijska komisija odloča kot drugostopni organ v upravnem postopku. Naslednja instanca, ki je pa nad to odločitvijo revizijske komisije, pa je sodna veja oblasti.
Tako, da predno sploh glasujemo menim, da je nujno še enkrat pridobiti mnenje sekretariata za zakonodajo, ker menim, da resnično ni ustrezno umestiti sedaj to revizijsko komisijo, ki naj bi bedela nad izvrševanjem zakona o javnih naročilih zopet kot enega od organov ali kot napol organov tega državnega zbora. Tako, da prosim sekretariat za zakonodajo za mnenje k temu amandmaju.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Jaz bi tako predlagala. Ker je ura trinajst, prekinjam to točko dnevnega reda, v tem času pa naj še sekretariat pa vlada uskladita.
(Seja je bila prekinjena ob 13.00 uri in se je nadaljevala ob 14.39 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci, nadaljujemo s popoldanskim delom seje.
Dodatno so se opravičili za nadaljevanje seje: Jurij Malovrh od 15.30 ure dalje, Benjamin Henigman od 18.00 ure dalje, prav tako Ivo Hvalica in Jožef Jerovšek od 18.00 ure dalje, Ivan Božič, Bojan Kontič, Leon Gostiša od 17.30 ure dalje in dr. Franc Zagožen od 18.00 ure dalje.
Ugotovimo prisotnost! 43 poslank in poslancev. Ponovili bomo ugotavljanje prisotnosti. Ugotovimo prisotnost! 47 poslank in poslancev, zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom.
V skladu z včerajšnjim dogovorom danes delamo do najmanj 20.00 ure, smo rekli - do 20.00 ure! - z željo, da končamo 2. in 7. točko dnevnega reda.
Smo pri amandmaju za novi 22.a člen, predlagatelj je skupina poslancev s prvopodpisanim Vilijem Trofenikom. Želi kdo razpravljati o njem? (Ne želi.) Zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! Gospod Kebrič? Ne, pomota! Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost!
Izvolite! Besedo dajem predstavnici sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, gospe Bitenčevi.
TINA BITENC-PENGOV: Gospod podpredsednik, spoštovani zbor! Jaz se opravičujem, ampak mi smo razumeli, da smo pravzaprav bili pozvani, da damo dodatno mnenje k predlogu amandmaja za novi 22.a člen. Zato se nismo posebej priglasili...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Izvolite, beseda je vaša!
TINA BITENC-PENGOV: Torej, sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve je skladno s svojo vlogo proučil predlog amandmaja skupine poslancev za novi 22.a člen in podaja naslednje mnenje:
V predlaganem amandmaju za novi 22.a člen predlaganega zakonskega besedila je predvidena rešitev, po kateri bi se revizijski komisiji za javna naročila zagotovil status samostojnega proračunskega uporabnika. V obrazložitvi predlagatelji navajajo, naj bi v teku tega leta, ko bo komisija začela delovati, nastopili pogoji za njeno dejansko osamosvojitev, tudi v smislu spremljanja njenega proračuna, za kar menijo, da je najprimerneje za komisijo voditi posebno postavko. Zakon o javnih naročilih v prvem odstavku 67. člena določa, da revizijska komisija odloča - torej odloča! - o vseh zahtevah za revizijo postopka javnega razpisa, postopka zbiranja ponudb in predlogov kot neodvisno strokovno telo. Člane komisije in predsednika imenuje in razrešuje sicer državni zbor na predlog vlade. Člani morajo imeti izkušnje v zvezi z oddajanjem javnih naročil z vidika pravne, ekonomske in tehnične stroke. V 70. členu citiranega zakona je določeno, da revizijska komisija v postopku preverjanja zakonitosti oddaje javnih naročil, uporablja določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če z navedenim zakonom ni drugače določeno. Po določbi drugega odstavka 67. člena navedenega zakona pa zagotavlja sredstva za delo revizijske komisije vlada, ki je dolžna zagotoviti tudi vsa tehnična in administrativna opravila. Iz povzetih določb citiranega zakona izhaja, da ta zakon ureja način oblikovanja komisije, pravila vodenja postopkov revizije in način zagotavljanja sredstev za delovanje komisije. Zakon o financiranju javne porabe pa v 3. členu določa, da se v proračunu zagotavljajo sredstva za delo državnih oziroma občinskih organov ter za izvajanje nalog na področju družbenih dejavnosti, na področju gospodarske infrastrukture za intervencijo v gospodarstvu itd., da ne bom naštevala. Torej za druge naloge v skladu z zakonom oziroma odlokom občine. Revizijska komisija, kot smo že navedli, nima statusa državnega organa in ob obstoječi ureditvi njene vloge in načina delovanja tudi ni pogojev za status samostojnega proračunskega uporabnika. Po našem mnenju torej, v kolikor bi bile v tej smeri potrebne kakršnekoli spremembe, bi bila to le lahko materija, ki jo bo uredil zakon o javnih naročilih, ne more pa to biti predmet urejanja zakona o izvrševanju proračuna. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospa Bitenčeva. Gospod Trofenik.
VILI TROFENIK: Na podlagi mnenja sekretariata umikamo amandma.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Amandma je umaknjen. Prehajamo na 23. člen in dva amandmaja na amandmaje in tri amandmaje. Kdo želi besedo? Gospod Horvat, potem gospod Kebrič.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Kot vidite iz pregleda amandmajev, matično delovno telo - odbor za finance - podpira amandma Združene liste. Istočasno pa podpira tudi amandma poslanske skupine DeSUS. Mi smo pa naš amandma vložili na predlog zakona, kot ga je predložila vlada, zato je potrebno po našem mnenju prekvalificirati amandma Združene liste na amandma na amandma pod številko 1. Besedilo se glasi: v prvem odstavku novega besedila 83. člena se črta zadnji stavek. To je vsebina amandmaja, ki se je nanašala tako na besedilo predloga zakona in ker je zdaj identično besedilo v tem amandmaju, ampak je to v prvem odstavku, je potem v tem smislu redakcijsko potrebno spremeniti, da se nanaša ta sprememba na prvi odstavek 83. člena, in sicer bi se potem to besedilo glasilo: v prvem odstavku novega besedila 83. člena se črta zadnji stavek, ki se glasi: "Za znesek zadolžitve in odhodkov se poveča proračun." To je besedilo amandmaja in predlagam, da takega tudi s to spremembo podprete.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kebrič.
IVAN KEBRIČ: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Naša poslanska skupina bo glasovala proti amandmaju na naš amandma, ki ga je dal odbor, vendar mi dovolite utemeljitev. Bistvo našega amandmaja je jasno, da opredeljujemo, kdo se bo v primeru zadolžitve oziroma primanjkljaja v pokojninski blagajni, tako kratko imenujem zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zadolžil. Spomnimo se lanskega leta, ko je nastal primanjkljaj 10 milijard 488 milijonov, govorim okroglo, in spomnimo se predloga finančnega načrta zavoda, h kateremu mora vlada dati soglasje in na prvi predlog ni dala soglasja, sedaj na drugi predlog, ki predvideva, če bo tako po načrtu, 7 milijard 899 milijonov primanjkljaja. Da povem bistvo, za kaj gre. Gre za enostavno to, da 50. člen ustave jasno pravi, da država jamči za te pravice oziroma izpolnjevanje pravic iz pokojninsko-invalidskega in zdravstvenega zavarovanja. To se pravi, da ne more biti sicer problem, da bi upokojenci ob koncu leta ostali brez pokojnin, vendar gre za optično sliko, kajti, če bomo te primanjkljaje iz leta v leto prenašali in če se bo zavod zadolževal, potem bodo tudi nastajale obresti in bo ta primanjkljaj, ta zguba, tako rekoč vedno večja. Zato naš amandma jasno pravi in to tudi vlada podpira in omogoča in tudi matično delovno telo je v svojem tem pregledu to povedalo, da se z našim amandmajem strinja in zato menimo, da prvi amandma na amandma sploh ni potreben.
Naj povem zato, da ne bomo dovolili, da bi se to brezmejno povečevalo in dovolite mi, gospod podpredsednik, čisto proceduralno, ker vidim finančnega ministra, ki je prisoten, da ga že zdaj oficielno povabim, ko bom predstavljal ekonomske izračune in mu predlagal 15 predlogov, kako bi lahko pokojninska blagajna prišla do več denarja, pri čemer so nekateri čisto na novo viri kot taki, drugi so pa morda v večji meri kot jih pa sedaj vlada oziroma država koristi. Zato, gospe in gospodje, apeliram na vas, da ne podprete prvega amandmaja, ampak da glasujete za amandma DeSUS-a, katerega sem jasno obrazložil, za kaj gre. Hvala vam lepa za posluh.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Če ni več razprav, zaključujem. Gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. O tem amandmaju sem govoril že, ko sem predstavljal mnenje odbora. Največ časa v tej predstavitvi sem posvetil prav temu amandmaju. Amandma, kot ga predlaga poslanska skupina Desus, pravi - državni zbor je sicer res sprejel račun financiranja v okviru proračuna prejšnji teden, kjer je zgornji limit možnega zadolževanja 110 milijard tolarjev - vendar pa, to pravi amandma Desusa: "Če bo potrebno, se bo morala Republika Slovenija (torej proračun) dodatno zadolžiti preko tega limita zato, da pokriva morebitni primanjkljaj Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje". Mi na odboru soglasno z izjemo gospoda Kebriča, smo menili, da ni prav, da se na ta način med letom povečuje ena od najpomembnejših postavk državnega proračuna, in to je proračunski primanjkljaj, zato smo predlagali amandma na amandma poslanske skupine Desus, kjer smo črtali možnost zadolževanja za potrebe ZPIZ-a preko 110 milijard, omogočili pa smo zadolževanje za potrebe ZPIZ-a znotraj 110 milijard, kar pa seveda pomeni, da bo to zadolževanje šlo na škodo, na rovaš drugih proračunskih uporabnikov v primeru, da davčnih prihodkov ne bo zadosti. Zato naš amandma na amandma Desusa, od odbora govorim, ne onemogoča, ne postavlja ZPIZ-a vnaprej v položaj, ko bi se moral sam zadolževati, še vedno omogoča, da se za njega, za njegove potrebe zadolži proračun, vendar bo v okviru limita 110 milijard tolarjev.
Ne dvomim, da bo to povzročilo tudi težave vladi med letom, lahko, ni nujno, ampak prav možno je pa, da ja. Vendar se morala sama znajti v okviru 110 milijard tolarjev, ne bo mogla preko tega limita. Zato sam osebno težko razumem to vztrajanje gospoda Kebriča, kako je to silno pomembno, da je prav tak amandma, ki omogoča zadolževanje preko 110 milijard, tako zelo pomemben. Ni. V naprej ni nobene bojazni, da bi Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ostal brez pokritja primanjkljaja. Te bojazni ni. Bodo pa seveda težave. Ampak težave bi bile tudi pri zadolževanju preko 110 milijard tolarjev, saj tako enostavno tudi ni najeti dodatnega kredita, za proračun govorim, ne za Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Menim, da če je bila odločitev državnega zbora, da je največja možna zadolžitev 110 milijard tolarjev oziroma da je proračunski primanjkljaj 29 milijard tolarjev, potem ni korektno, da z zakonom o izvrševanju proračuna povemo, da 29 milijard tolarjev ni 29 milijard tolarjev, ampak da je morda 39 milijard, zato ker je gospod Kebrič govoril o 10 dodatnih milijardah preko te meje, čeprav mislim, da je ta številka prekinjena.
Zato predlagam, da vseeno podprete amandma odbora na amandma poslanske skupine Desus, s čimer, ponovno poudarjam, ni v naprej bojazni ali pa ni v naprej na ta način povedano, da bi se ZPIZ moral sam znajti na kapitalskem trgu. Še vedno je odprt instrumentarij, da to za njegove potrebe naredi zakladnica pri ministrstvu za finance. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Lahko zaključimo? (Lahko.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.
Najprej odločamo o amandmaju na amandma pod številko 1. Če bo sprejet amandma pod številko 2, so ostali brezpredmetni. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za amandma na amandma pod številko 1? (40 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma na amandma sprejet.
Glasujemo o amandmaju pod številko 2. Ugotovimo prisotnost! Dobro. Torej pod številko 4 imamo še amandma na amandma, ki ga je gospod Horvat prej povedal. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnost!)
Kdo je za amandma na amandma pod 4? (29 poslancev.) Je kdo proti? (11 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma na amandma sprejet.
Gremo na amandma pod številko 2. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (37 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Amandmaja pod 3 in 5 sta brezpredmetna.
Prehajamo na 24. člen, ki ga dajem v razpravo, prav tako tudi amandma. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo, prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (33 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 24. člen. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (35 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je 24. člen sprejet.
Prehajamo na 27. člen in amandma. Želi kdo razpravljati? Gospod Samo Bevk, prosim.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor! Prosim za podporo k temu amandmaju. Amandma je namreč rezultat usklajevanja s predstavniki vlade in predsednikom odbora za finance državnega zbora. V amandmaju je zapisana sprememba 85.c člena, ki je dogovorjena kot pogoj za umik predloga zakona, s katerim se omogoča parlamentarna obravnava predloga vladnega zakona, ki ga sedaj obravnavamo. S tem vladnim predlogom in amandmajem, ki sva podpisala z gospodom Kopačem, se na novo oblikuje 85.c člen, ki smo ga zelo na hitro sprejeli lani decembra. Stari 85.c člen je zelo nerazumljiv in nenatančen. S tako na novo oblikovanim 85.c členom pa bo omogočena stimulacija zaposlenih v javnih zavodih, glede na višino sredstev ustvarjenih na trgu.
Tako bodo zaposleni v javnih zavodih dodatno stimulirani za tržno obnašanje in ustvarjalno delo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod Bevk. Želi še kdo razpravljati? Če ne, zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (49 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 27. člen. Ugotavljamo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za 27. člen? (44 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je 27. člen sprejet.
Smo pri 30. členu. Imamo en amandma. Želi kdo razpravljati? Prosim, gospod Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: S predlogom 30. člena vlada predlaga ponovno podaljšanje proračunskega leta, torej prihodki iz prometnega davka do 15. januarja pri odhodkih do 20. januarja. Če je bilo to razumljivo, ali je bilo to potrebno sprejeti v zakonu za lansko leto, ko smo sprejemali proračun konec leta, potem ni dovolj tehtnih argumentov, da to delamo tudi letos.
V bistvu gre za nesistemsko rešitev letnega podaljševanja proračunskega leta. Če ima vlada tehtne argumente, da spremeni način proračunskega leta, ki bo drugačno, kot je koledarsko leto, potem bi to bilo treba urediti v sistemskem zakonu, zakonu o proračunskih načelih.
Naj še mimogrede povem, da je bilo značilno tudi glasovanje o tem amandmaju na odboru, ko je odbor glasoval o podpori ali nepodpori. Prisotni poslanci smo se razdelili, 5 nas je glasovalo ZA podporo temu amandmaju, 5 proti. Že to je bilo zgovorno, da ni bilo dovolj prepričanja v odboru, da je taka rešitev primerna.
Zato predlagam, da ta amandma podprete.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (24 poslancev.) Je kdo proti? (23 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet. Proceduralno, prosim.
FRANCI ROKAVEC: Predlagam, da v skladu s poslovnikom ponovimo glasovanje, ker sem se zmotil.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro.
Predlagam, da odločamo o ponovnem glasovanju. Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za to, da ponovimo glasovanje? (42 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Ponovili bomo glasovanje o amandmaju k 30. členu. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (28 poslancev.) Je kdo proti? (28 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Na glasovanje dajem 30. člen. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za 30. člen? (27 poslancev.) Je kdo proti? (14 poslancev.) ...(Medklic iz dvorane.)... Je bilo prehitro? Bomo ponovili, če je bilo prehitro.
Razveljavljam prejšnje glasovanje in ponovno odločamo o 30. členu. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za 30. člen? (31 poslancev.) Je kdo proti? (26 poslancev.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Smo pri 31. členu, imamo en amandma. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (29 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 31. člen. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za 31. člen? (31 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 31. člen sprejet.
Smo pri 32. členu. Imamo en amandma. Želi kdo razpravljati? Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. 32. člen, na katerega sem predlagal amandma oziroma njegovo črtanje, se glasi: "Del presežka prihodkov nad odhodki Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, ugotovljenega po zaključnem računu za leto 1997, v znesku 700 milijonov tolarjev, se najkasneje do 30. julija 1998 vplača v proračun Republike Slovenije." Menim, da ob stanju v gospodarstvu, ki smo mu priča, takšna rešitev nikakor ni sprejemljiva, saj pomeni v bistvu neko dodatno, neko novo obliko ekstra obdavčenja oziroma napajanja proračuna, namesto da bi zmanjšali tarifo in s tem razbremenili tudi gospodarstvo oziroma vse udeležence v plačilnem prometu. Vlada ima seveda škarje in platno v svojih rokah, kajti agencijo upravlja 7-članski svet, od tega ima 4 člane vlada, torej ima večino v organu, ki odloča o višini tarife, seveda daje k sami višini tarife tudi vlada, vendar očitno je namen te tarife ta, da se skozi obvezno obdavčenje vseh udeležencev v plačilnem prometu, ki so vse pravne osebe, ki obvezno v skladu z zakonom opravljajo plačilni promet preko Agencije za plačilni promet, torej zbiranje sredstev za pokrivanje potreb proračuna. Menim, da to nikakor ni sprejemljivo. To tudi ni bila praksa v preteklih letih, kajti vedno smo na začetku leta naredili v agenciji finančni načrt, oktobra smo naredili pregled, koliko je realiziranih prihodkov glede na finančni načrt. Če bi prihodki do konca leta presegali finančni načrt, ki je bil sprejet že ob začetku leta, smo v zadnjih dveh mesecih znižali tarifo ali celo oprostili plačila tarife za posamezne udeležence v plačilnem prometu. S to obliko menim, da vnašamo v naš pravni red oziroma v naše javne finance neko novost, ne vem pa, zakaj se ta novost poraja ravno pri Agenciji za plačilni promet, ker če že hočete del presežka prihodkov nad odhodki od Agencije za plačilni promet, potem bi bilo morda dobro, da povzamete tudi del presežkov prihodkov nad odhodki od stanovanjskega sklada, pa še od kakšnega sklada, ki jih je zelo veliko v tej državi. Ne vem, zakaj ste pa potem ekskluzivno ostale inštitucije pustili izven sistema. Skratka, to, da imate inštitucijo, ki dodatno poleg opravljanja plačilnega prometa generira še ekstra davke za polnjenje finančnega proračuna, menim, da je povsem nesistemska ureditev in še enkrat poudarjam - prava pot bi bila znižanje tarife in s tem tudi razbremenitev gospodarstva.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Špiletič, vložili ste amandma na 32. in 33. člen. Menim, da je to k 32. členu. Ker pa je k 33. tudi vložen amandma z isto vsebino, potem menimo, da se strinjate. Hvala. Gospod Kopač in potem gospod minister.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Odbor ni podprl amandmaja gospoda Špiletiča, ampak tukaj bom povedal osebno mnenje. Ta dva člena sta res čudaška, ampak na nek način je pa "fair", da sta zapisana, kajti v bilanci prihodkov in odhodkov so sredstva tu predvidena, bila upoštevana med prihodki. Kot velja, ko smo prejle v nasprotju z voljo gospoda Kebriča glasovali o tem, da se med letom izvrši tisto, kar je bilo v prejšnjem tednu res sprejeto, in smo skratka nasprotovali amandmaju, ki bi predvidel nekaj, kar proračun ni vseboval, tako tudi tokrat velja v nasprotni smeri. Torej, če bi izglasovali črtanje tega, bi se v naprej odpovedali prihodkom, ki smo jih pa predvideli prejšnji teden. To je eno.
Drugo pa, res je, da po resornem zakonu, to je zakonu o agenciji za plačilni promet, vlada daje soglasje za delitev presežka prihodkov nad odhodki in res je, kar je rekel gospod Špiletič, če bi minister za finance hotel, bi predlagal vladi, da soglasja ne da, če ta delitev ni taka, kot je v tem členu predvideno. Zato pravim, da je čudaško, da to zdaj v tem zakonu piše. To bi bil lahko sklep vlade. Vseeno pa menim, da če je že tu, je korektno, da ga sprejmemo, ker pove tisto, kar smo prejšnji teden že sprejeli. Isto velja tudi za 33. člen. Hočem povedati, da če bi slučajno ta dva člena bila črtana, v resnici se da z drugimi instrumenti doseči to isto, kar tu piše, ampak, če je že tu to predloženo državnemu zboru v potrditev, pa mislim, da je prav, da če smo konsistentni sami s seboj. Tisto, kar je bilo prejšnji teden tu sprejeto, da tudi v tej obliki potrdimo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa. Repliciram gospodu Kopaču. Res bi bilo dobro, če bi bil on tako konsistenten vedno, kot je sedaj zagovarjal tu izza te govornice. Mi smo prejšnji teden sprejeli tudi državni proračun, ki določa posamezne namene in višino sredstev za posamezne namene določenih proračunskih porabnikov. Danes oziroma tudi na odboru pa je sam zagovarjal 7. člen novele zakona o izvrševanju proračuna, ki pa omogoča vladi, da v bistvu poljubno spreminja posamezne namene oziroma prenaša sredstva znotraj proračuna iz ene postavke na drugo. Še enkrat pa poudarjam, ta rešitev je čudaška rešitev, ta rešitev je ekstra obdavčenje za gospodarstvo, in še tretjič, ta rešitev ima zgolj en generator dodatnega polnjenja državnega proračuna, to je agencija za plačilni promet. Če že hočete dodatne generatorje, potem jih vzemite vsepovsod, kjer je to mogoče. Zakaj ne vzamete stanovanjskemu skladu? Zakaj ne vzamete še številnim drugim skladom in agencijam? Zakaj zgolj agenciji za plačilni promet, ki posredno bremeni stroške gospodarstva oziroma vseh udeležencev v plačilnem prometu, ki morajo obvezno opravljati plačilni promet pri agenciji. Ravno to je gotovo razlog, da ste se odločili za to rešitev, kajti tej dodatni obdavčitvi se glede na veljavna zakonska določila pač nihče ne more izogniti.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Imamo še dve repliki. Najprej minister, mag. Mitja Gaspari.
MAG. MITJA GASPARI: Kratek odgovor obema, ki sta o tem razpravljala.
Ni neobičajno in ni čudaško, in to iz dveh razlogov. Ne da se primerjati agencije za plačilni promet s stanovanjskim skladom, kjer je osnovna dejavnost opredeljena, v kaj naj gre, če gre presežek prihodkov nad odhodki, se pravi, za njegovo dokapitalizacijo, za razširitev dejavnosti. Agencija za plačilni promet ni inštitucija, ki se bo širila v svoji dejavnosti ali pa razvijala svojo dejavnost v bodoče, ampak se bo integrirala v tisto, kar se reče enotni trezorski račun državne zakladnice. To je prvo. To se pravi, njene funkcije se bodo integrirale s funkcijami, ki že obstajajo v ministrstvu za finance, v bodoče, in ne bo plačilni promet temeljna funkcija, ki jo bo ta inštitucija v preoblikovani obliki predstavljala.
Drugo. Kljub tistemu, kar je agencija storila lansko leto v drugem polletju, predvsem v zadnjih treh mesecih lanskega leta, glede tarife, ji je ostalo za milijardo 200 presežka. Nerazumno bi bilo, glede na uvajanje davka na dodano vrednost, ki je s funkcijo te agencije oziroma s funkcijo ministrstva za finance in s potrebami tistih, ki bodo ta zakon uporabljali, zelo tesno povezana, da ne bi tega integrirali v financiranje uvajanja davka na dodano vrednost. Zaradi tega sta ta dva člena v zakonu, ne pa zaradi tega, ker bi se nenadoma spomnili, da bi bilo dobro vzeti nekaj prihodka ali pa presežka prihodka agenciji. Agencija je tudi v preteklosti imela konstantne presežke prihodkov, čeprav o tem nikoli nista niti skupščina, niti državni zbor razpravljala, ker državni zbor ni nikoli pregledoval teh zaključnih računov, in jih je uporabljala za razvoj svoje dejavnosti, nakup opreme in podobnega. To je bilo v tisti fazi samo po sebi umevno, ker se je s tem razvijala osnovna dejavnost, zaradi katere je bila ta inštitucija, prej SDK, potem pa agencija z različnimi imeni, ustanovljena. V tem trenutku, gledano od danes naprej, pa ta agencija več ne razvija nekega lastnega bitja, neke lastne dejavnosti, ki bi bila sama po sebi z zakonom definirana kot perspektivna. Zaradi tega smo dali to notri, zaradi tega se nobena tarifa ne bo dvignila, ker se tudi lani ni dvignila, tudi ob tistih popustih, ki so bili ob koncu leta, in je še zmeraj nastal presežek prihodkov nad odhodki. Zato se mi to ne zdi niti čudaško, niti neobičajno, niti nesistemsko. To sem hotel povedati. To ni nekaj, kar bo zažiralo v normalno dejavnost agencije, ampak bo samo omogočilo, da se en del dejavnosti, ki je nacionalnega pomena, to je pa uveljavitev nove davčne oblike, ki jo, poleg tega, da jo mi rabimo, še kdo zahteva zunaj nas, da jo na tak način sofinanciramo. To se mi ne zdi neracionalno, niti nesistemsko. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Imamo še dve repliki, Feri Horvat, potem pa gospod Pukšič.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo. Čeprav zelo razumem zagato finančnega ministra in tudi predsednika odbora za finance, ko si prizadevata, da zapolnita luknjo v proračunu in zagotovita dovolj prihodkov za proračun, ki je bil tukaj izglasovan, me nista prepričala, da je ta način primeren. Zato se tukaj popolnoma pridružujem argumentom, ki jih je navedel kolega Špiletič. Mi smo tudi iz istih razlogov vložili amandma potem k naslednjemu členu, k 33. členu, ki je v bistvu vsebinsko enak temu členu. Dejstvo je, da če je nujno potrebno dodatne prihodke zagotoviti, da je potem treba poseči po bolj normalnem viru - ali povečati potem nek davek ali uvesti nekega novega - ne pa takole posredno obremenjevati gospodarstva, da plačuje višje tarife za neko storitev, to je za storitev za plačilni promet, ker je pač potrebno zagotoviti dodatna sredstva.
Jaz bi pri tem spomnil na to, ko je vlada utemeljevala reformo plačilnega sistema in banka Slovenije in ko smo o tem tudi razpravljali tukaj, ko smo odločali o agenciji, da je bil eden od argumentov za reformo prav v tem, da je treba zagotoviti, da bo plačilni promet cenejši.
Se pravi, da je tarifa previsoka, to se je že prej očitalo SDK, ker je deloma iz teh prihodkov moral financirati druge dejavnosti, ki jih je opravljal. Danes za to, ni več razlogov in se dokazuje, da je tarifa previsoka in bi bilo bolj korektno dejansko tarifo zmanjšati in iskati drugi vir za zapolnitev proračuna.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister replika.
MAG. MITJA GASPARI: Samo dve kratki opombi. Ni res, da se bodo plačevale višje tarife, ker se zaradi tega tarifa ne povečuje. Nihče do sedaj v zadnjih petih letih ni protestiral nad višino tarife, ki je veljala do sedaj. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa za besedo. Jaz bi rad samo pojasnil in repliciral gospodu Kopaču, da odbor teh dveh amandmajev ni podprl.
Res, to je res. Ampak še nekaj drugega je res. Včeraj, 15. aprila, se je odbor za finance in monetarno politiko sestal štirikrat.
Prvič, zjutraj ob 9.00 uri, drugič, ob 13.30 uri, tretjič, se je sestal ob tragikomični napovedi predsednika odbora za finance gospoda Kopača, za to govornico, ko so poslanci ob prekinitvi seje predsedujočega zaradi protesta s strani poslancev, ker je preskočil 6. točko dnevnega reda in prešel na 7. točko, prekinili zasedanje za pol ure. Ko so poslanci že zapuščali to dvorano, je predsednik sklical ponovno zasedanje odbora, čeprav je bilo že dogovorjeno ob 13.30 uri, da bo nadaljevanje po 18.00 uri, torej po zasedanju odbora.
To je res. Res je, da na odboru od treh članov odbora iz Socialdemokratske stranke Slovenije ni bil prisoten nihče. To pa iz preprostega razloga, ker smo tiste pol ure enostavno poskušali izkoristiti za to, če se bo mogoče nadaljevalo z neredom, torej z nadaljevanjem 7. točke, in seveda nismo računali, da bo prekinjeno in da bo namesto 6. se nadaljevala 6. točka. Pa je potem predsedujoči to zadevo uredil tako, da je bilo to verjetno res izglasovano na odboru za finance, pa vendar brez soglasja, torej brez možnosti obrazložitve predlagatelja in treh članov odbora iz Socialdemokratske stranke. Če bi seveda imeli to možnost in bi bili na odboru, bi zavrnitev tega amandmaja ne bila izglasovana, ampak bi bilo prav nasprotno. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Špiletič? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Torej odločamo o 32. členu in amandmaju, ki pravi, da se črta 32. člen. Ugotavljamo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (25 poslancev.) Kdo je proti? (26 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Na glasovanje dajem člen 32. Ugotavljamo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za člen 32? (36 poslancev.) Je kdo proti? (19 poslancev.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Smo pri 33. členu. Imamo amandma poslanske skupine Združene liste. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (56 poslancev.)
Kdo je za amandma? (15 poslancev.) Je kdo proti? (34 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Na glasovanje dajem 33. člen. Ugotavljamo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za člen 33? (28 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Ugotavljam, da je 33. člen sprejet.
Izglasovali smo vse amandmaje in člene. Prehajamo na obravnavo preostalih členov, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo in dajem na glasovanje preostale člene, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (38 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslancev.)
Ugotavljam, da so preostali členi sprejeti.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih členih, glasovati moramo še o naslovu zakona. Ali želi kdo razpravljati o naslovu zakona? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje. Na glasovanje dajem naslov zakona. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za naslov zakona? (30 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
Izglasovali smo zakon po členih in naslov zakona. Smo v tretji obravnavi. Odpiram razpravo o zakonskem predlogu v celoti. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo. Ugotavljam, da nismo dobili nobenega amandmaja. Želi kdo vložiti amandma v tretji obravnavi? (Ne želi.) Sprašujem sekretariat za pravosodje in zakonodajo, ali smo usklajeni? Smo. Hvala.
Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za predlog zakona v celoti? (39 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog zakona v celoti sprejet.
Dodatni sklep poslanca Bogomirja Špiletiča. Prejeli ste ga na klop, ga pa vseeno preberem: "Vlada Republike Slovenije naj preko svojih večinskih predstavnikov v svetu agencije za plačilni promet v Republiki Sloveniji predlaga spremembo tarife in za 50% zniža cene storitev plačilnega prometa in drugih nalog, ki jih upravlja agencija ter s tem razbremeni slovensko gospodarstvo." Želi kdo o njem razpravljati? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (25 poslancev.) Je kdo proti? (27 poslancev.)
Ugotavljam, da dodatni sklep ni sprejet.
Imamo še dodatni sklep odbora, dobili ste ga prav tako v pregledu oziroma poročilu, ga preberem: "Državni zbor Republike Slovenije pooblašča sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, da pred oblikovanjem končnega besedila zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije ustrezno popravi sklicevanje na določbe veljavnega zakona o izvrševanju proračuna." Želi kdo o tem razpravljati? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za dodatni sklep? (37 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je dodatni sklep sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 7. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA OCENE STANJA IN GIBANJ V SLOVENSKEM GOSPODARSTVU. Gre za gradivo Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj, Gospodarske zbornice Slovenije in Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, ki ga je obravnaval odbor za gospodarstvo in predlagal zboru, da o njem razpravlja in sprejme sklepe in stališča. Prosim poročevalca odbora, da predstavi mnenje odbora o predloženem gradivu. Dr. Jože Zagožen, predsednik odbora.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Spoštovani gospod podpredsednik, drage kolegice in kolegi! Odbor za gospodarstvo je razpravljal o stanju v slovenskem gospodarstvu septembra 1997 in dvakrat v marcu 1998. Eno sejo je odbor posvetil oblikovanju sklepov in stališč, ki jih predlaga državnemu zboru v sprejem. Na seje so bili poleg predstavnikov vlade in pristojnih ministrstev ter Urada vlade za makroekonomske analize in razvoj vabljeni tudi Gospodarska zbornica Slovenije, Obrtna zbornica, Slovenska izvozna družba in Agencija za plačilni promet. Na sejo, ki je bila v začetku marca, pa smo kot predstavnike gospodarstva povabili še direktorje nekaterih večjih podjetij. Člani odbora so kot gradivo za obravnavo prejeli različne ekonomske analize in ocene. Gradivo ste prejeli tudi ostali poslanci s sklicem izredne seje. Poleg gradiva, ki ga je predlagal odbor, ste prejeli še letno Ekonomsko ogledalo in marčevsko številko Ekonomskega ogledala Urada za makroekonomske analize in razvoj. Uvodne predstavitve so podali: direktor Urada za makroekonomske analize in razvoj, vodja službe za konjunkturo in ekonomsko politiko Gospodarske zbornice in vodja sektorja za statistiko in informiranje Agencije za plačilni promet. V uvodnih predstavitvah so se izoblikovale naslednje ugotovitve:
Gospodarska rast je po ocenah dosegla nivo okrog 3%, rast industrijske proizvodnje le 1,3%, v predelovalni dejavnosti celo le 0,8%, po popravkih statističnega urada iz zadnjega časa pa le 1% oziroma 0,2%. Inflacija je na ravni preko 9% in to kljub temu, da je bilo preko 20% cen pod neposredno vladno kontrolo. Izvoz blaga raste s stopnjo 11,3%, uvoz blaga pa 9,6%, kar je nekoliko zmanjšalo zunanjetrgovinski primanjkljaj. Pokritost je slabša kot prej, res pa je, da je bil izvoz v letošnjem januarju za 14% večji, kot leto poprej, uvoz pa za 19%. Devizne rezerve se niso bistveno spremenile, rahlo pa se je povečal zunanji dolg. Področje javnihfinanc je lansko leto zaznamovalo pozno sprejemanje proračuna in prvi večji javnofinančni primanjkljaj. Celotni javno finančni odhodki so dosegli 46,2% bruto domačega proizvoda.
Nanje so zlasti vplivale plače v javni upravi, socialni transferji in trasferji v pokojninsko blagajno. Plače na zaposlenega praktično niso rasle, saj so porasle manj, kot pa produktivnost. Nezaposlenost se že več časa giblje na ravni 14% po ivo metodi približno okoli 7% in že nekaj let znaša okoli 126.000 oseb.
Beležimo rahlo usihanje rasti investicij, obseg nalog je leta 1997 realno znašal 6%, v letih 1993 do 1995 pa je bila povprečna rast investicij 13,4%. Na področju izvozne konkurenčnosti ni bistvenih sprememb, cenovna in stroškovna konkurenčnost pa se je rahlo poslabšala. Na področju obrestnih mer je prisoten pozitiven trend zmanjševanja, ki pa je prepočasen, tako da so še vedno previsoke nominalno preko 20% oziroma po podatkih gospodarske zbornice so obresti med 16 in 21%.
Gospodarska zbornica Slovenije ugotavlja, da je sicer prisotna konjunktura, vendar prešibka, da bi bila zadovoljiva, in da prepočasi dohitevamo evropske države. Še vedno lahko pričakujemo večjo skupno izgubo od skupnih dobičkov, torej gospodarstvo kot celota posluje z izgubo.
Zaskrbljujoča je nelikvidnost v gospodarstvu, ki se še povečuje, povečuje se tudi število podjetij z blokiranimi računi. Zaradi likvidnostih težav je posredno ogroženih 10% delovnih mest. Devizni tečaji, razen ameriškega dolarja, praktično stojijo oziroma so stagnirali v zadnjih mesecih. Krepi se torej tolar, kljub inflaciji, kar dokaj destabilizira neto izvoznike in jim povzroča izgube.
Domače stroške na enoto proizvoda vodilni izvozniki ocenjujejo kot težje breme za svojo konkurenčnost. Na področju turizma beležimo relativno ugodne rezultate. V interesu razbremenitve gospodarstva je čimprejšnji sprejem dveh zakonov iz varčevalnega paketa, spremembe zakona o davku na izplačane plače in zakona o davku od dobička pravnih oseb.
Predstavniki gospodarstva, direktorji nekaterih večjih podjetij, ki so bili na seji, pa so opozorili na naslednje. Da se gospodarstvo nahaja v izredno težkem položaju; v industriji se je število delovnih mest zmanjšalo, po njihovi navedbi, od 360.000 na 212.000, zapreti pa bi jih morali še 100.000; zaposlenost je narastla v državni in javni upravi, sicer bi bila stopnja brezposelnosti še večja. Državna uprava je prevelika, predraga in premalo učinkovita. Nujni so korenitejši posegi in ukrepi za zniževanje inflacije, pri tem pa je potrebno upoštevati tudi vpliv uvedbe davka na dodano vrednost, potrebno se je soočiti z uvedbo eura, ki je pred vrati in pomeni izgon domače valute. Zmanjšati bi morali zadolževanje v tujini in dajanje državnih poroštev za najemanje kreditov v tujini, ker gospodarstvo tega preprosto ne zmore več. Takoj bi morali ukiniti temeljno obrestno mero in poslovati z enotno obrestno mero. Proces privatizacije je treba čimprej zaključiti, da dobimo znane lastnike, ki bodo vlagali v razvoj. V Sloveniji vladajo neugodni pogoji za pritok svežega kapitala iz tujine, ki je nujen pogoj za gospodarski zagon. Pozabiti ne smemo na države v vzhodni Evropi, Slovenija naj se usmeri tudi na te trge, ki so nam geografsko bližji in jih bolje poznamo. Urediti je potrebno v tem okviru tudi odnose s Hrvaško. K zmanjšanju stroškov dela morajo prispevati vsi trije partnerji: država, delavci in managerji. Ustvariti je treba pogoje, ki bodo banke silili oziroma motivirali k zoževanju, kar bo prispevalo k racionalizaciji njihovega dela. Podatki Agencije za plačilni promet, katere predstavnica je bila na seji prisotna, kažejo, da ima likvidnostne težave vedno večje število pravnih oseb, povečujejo se zneski blokiranih sredstev, podaljšuje se število neprekinjenih dni blokacij, zmanjšuje pa se število zaposlenih pri blokiranih pravnih osebah.
Člani odbora za gospodarstvo so v razpravi poudarili naslednje:
S stanjem v gospodarstvu ne moremo biti zadovoljni. Gospodarski kazalci ne kažejo ustreznih trendov izboljšanja, vrstijo se resna opozorila iz gospodarstva, obrestne mere so še vedno nenormalno visoke; v industriji gre za pokrivanje obresti že 22,5% njihovega bruto domačega proizvoda, kar jih dela nekonkurenčne in jim zmanjkuje denarja za razvoj ter za naložbe. S 3% gospodarsko rastjo Slovenija po njihovem mnenju ne bo dohitela držav Evropske unije, kamor se želi vključiti. Takšna stopnja rasti ne omogoča ustvarjanja novih delovnih mest, zato ne moremo pričakovati zmanjševanja brezposelnosti. Tudi s podatki glede izvoza ne moremo biti zadovoljni, saj so posledica konjunkture na naših glavnih trgih, se pa lahko vsak trenutek spremenijo. Raven dodane vrednosti na zaposlenega že nekaj časa stoji, stanje je tu slabše kot v drugih nekdanjih socialističnih državah, na primer v bivši NDR. Procesi internacionalizacije in globalizacije postavljajo realni sektor v zelo težaven položaj. Po mnenju nekaterih prisotnih se del gospodarstva spreminja v nekakšno kolonijo za tako imenovani "lon Arbeit".
Letošnji državni proračun je premalo razvojno naravnan in ne deluje dovolj v interesu gospodarstva. Zaskrbljujoča je tako njegova velikost kot tudi struktura. Le ena milijarda tolarjev je v proračunu dejansko namenjena razvoju. Večina podjetij ima likvidnostne težave. Tečaj tolarja negativno vpliva na zmožnosti gospodarstva, da si izboljša pozicijo v izvozu. Potrebno je več usklajevanja politike tečaja tolarja z drugimi makro ekonomskimi politikami. Razlike v razvoju posameznih regij se še povečujejo, zato bi morali čim prej sprejeti zakon o skladnejšem regionalnem razvoju. Gospodarstvo je slabo pripravljeno za vstop v Evropsko unijo. Posameznim gospodarskim panogam je potrebno posvetiti še posebno pozornost, predvsem delovno intenzivnim. Vladni resorji delujejo često neusklajeno in brez poenotenih konceptov. Gospodarski paket vlade, ki je bil sprejet spomladi lani, ni prinesel ustreznih oziroma želenih rezultatov. Premalo je prisotnih naporov za korenitejše zmanjšanje inflacije, na področju urejanja odnosov s Hrvaško ni zaznati pravih premikov. Realni sektor gospodarstva se včasih prepušča tujcem brez ustrezne zaščite, razvojne politike in nadzora.
Glede na vse navedeno, je odbor ocenil, da je za izboljšanje stanja v gospodarstvu nujna takojšnja izvedba ustreznih ukrepov in pospešitev določenih reform. Pri tem lahko svojo vlogo odigra tudi državni zbor, in sicer s sprejemom sklepov in stališč, ki bi lahko vladi in drugim institucijam služili kot smernice pri njihovem delu.
Odbor je zato predlagal državnemu zboru, da na izredni, to je proračunski seji, stanju in gibanjem v gospodarstvu posveti posebno pozornost. Mi smo sicer upali, da bo to kot prva točka dnevnega reda, žal se to ni zgodilo, zato ta ocena stanja na proračun ne bo mogla vplivati.
Odbor je skladu z razpravo pripravil predlog sklepov in stališč, ki jih predlaga državnemu zboru v sprejem. V predlogu sklepov odbor med drugim ugotavlja, da je kljub nekaterim ugodnim gospodarskim kazalcem stanje v gospodarstvu v Sloveniji zaskrbljujoče. Slovenija zaostaja za primerljivimi državami, pri čemer stanje v gospodarstvu tudi ogroža možnosti Slovenije za vstop v Evropsko unijo. Problemi so konceptualne, finančne in strukturne narave. Predvsem se gospodarstvo sooča s pomanjkanjem lastnega kapitala in tudi s predragim kapitalom. Državni proračun je prevelik glede na zmožnosti gospodarstva, prepozen in, kot že rečeno, ni razvojno naravnan. Vlada mora po mnenju odbora, tako v okviru svojih pristojnosti pospešiti aktivnosti za čimprejšnjo izvedbo vseh potrebnih sistemskih ukrepov in reform, zlasti pa naj izvede ukrepe za korenitejše zmanjšanje inflacije, že v letu 1998 izvede reformo davčnega sistema, to vemo, da je že danes problem, časovno gledano. Takoj naj začne s pospešenim izvajanjem pokojninske reforme in izvede reforme finančnega sektorja. Na področju javnih gospodarskih služb naj izpelje racionalizacijo in privatizacijo, vzpostavi konkurenco ter zagotovi omejitev zadolževanja na tujih trgih. Na področju liberalizacije cen naj nadaljuje z odpravljanjem cenovnih nesorazmerij, nadaljuje z reformo podjetniškega sektorja, pripravi sistem ukrepov za zmanjševanje javne porabe. Vlada naj vodi aktivnejšo politiko na področju ekonomskih odnosov s tujino, aktivneje naj pristopi k razreševanju vseh odprtih problemov z Republiko Hrvaško. Državnemu zboru naj do konca prvega polletja 1998 predloži prikaz stanja po posameznih gospodarskih panogah s programom ukrepov. Posebno pozornost naj pri tem posveti delovno intenzivnim panogam. V drugo obravnavo pa naj čimprej predloži zakon o spodbujanju skladnejšega regionalnega razvoja.
Spoštovani gospod podpredsednik, poslankam in poslancem predlagam, da sklepe in stališča, ki jih je oblikoval odbor za gospodarstvo, sprejmejo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod predsednik odbora za gospodarstvo. Med nami so tudi predstavniki vlade, premier doktor Drnovšek, minister doktor Senjur, Metod Dragonja. Prav lepo vse pozdravljam in sprašujem, če želi predstavnik vlade besedo. Gospod predsednik, doktor Drnovšek.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod podpredsednik, spoštovani zbor! Vlada se odziva s potrebno pripravljenostjo na dialog, na razpravo, ki ste jo začeli o gospodarskih gibanjih v letošnjem letu. Ta razprava v tem trenutku prihaja takoj po sprejetem proračunu za leto 1998. Proračun postavlja glavne okvire gospodarjenja v tem letu, vendar vlada takoj po sprejetju tega proračuna nadaljuje s svojim delom na pripravi proračuna za leto 1999 in tudi s projekcijo ali tudi z možnostjo že hkratne obravnave tudi proračuna za leto 2000. Torej, čas za razpravo je primeren in vlada bo vsekakor z zadovoljstvom sprejela vse konstruktivne predloge, ki bi izhajali iz današnje razprave v državnem zboru. Pa tudi sklepi, ki jih predlaga odbor za gospodarstvo, so v veliki meri skladni z orientacijami vlade in z našimi dosedanjimi razpravami.
Če dovolite, bi povsem na kratko ocenil splošno gospodarsko situacijo. Dejal bi, da v splošno negotovih gospodarskih razmerah v svetu, ko se projekcije zelo hitro spreminjajo, ko se gospodarske ocene hitro spreminjajo, Slovenija vzdržuje relativno visoko stopnjo gospodarske stabilnosti in tudi predvidljivosti.
V zadnjem času so mednarodne institucije, nazadnje pred nekaj dnevi mednarodni monetarni sklad, spremenile svoje projekcije gospodarskih gibanj v letu 1998. Korekcije gredo navzdol. Tako je na primer mednarodni monetarni sklad svojo oceno izpred šestih mesecev sedaj znižal, kar se tiče predvidenega gibanja družbenega proizvoda v svetovnem merilu, v svetovnem povprečju s 4,3 na 3,1%. Skratka, sorazmerno visoka korekcija navzdol in vse to zaradi vpliva azijske krize, ki se kljub začetnim predvidevanjem še nadaljuje in v zadnjem času v večji meri zajema nekatere države, ki so veljale kot vzor ali primer gospodarske uspešnosti, zlasti Japonska v zadnjih dneh.
Te ocene oziroma te spremenjene razmere Slovenijo prizadevajo posredno, predvsem toliko, kolikor se bodo odrazile pri naših najpomembnejših gospodarskih partnerjih, predvsem v Evropski uniji. Vendar ocenjujemo, da njihov vpliv ne bi smel biti takšen, da bi tudi mi spremenili naše ocene gospodarskih gibanj v letošnjem letu.
Vlada za sedaj ostaja pri dosedanjih ocenah, pri predvidenem gibanju družbenega proizvoda, in sicer med 3,5 in 4% v letu 1998. Kar se tiče inflacije, bi želel poudariti, da je vlada tokrat v začetku leta, v prvih mesecih, izvedla tiste korekcije kontroliranih cen, ki so bile potrebne zaradi nujnih uskladitev oziroma tudi javnofinančnih potreb in da v nadaljevanju ne predvideva več bistvenih uskladitev ali zviševanj kontroliranih cen. Nasprotno, ocenjujemo, da so vse možnosti, da obdržimo predvideni cilj 8% inflacije v letošnjem letu. Skupaj z banko Slovenije smo v zadnjem času na precej podobnem ali enakem stališču, da bosta obe instituciji, tako banka Slovenije kot tudi vlada, zaostrili protiinflacijsko politiko oziroma storili vse potrebno, da predvideni cilj v letu 1998 ne bi bil presežen.
S tem naj bi se nadaljevalo sicer umirjeno postopno zniževanje inflacije, ki ga bo v določeni točki, če tako rečem, zmotilo samo uvajanje davka na dodano vrednost. Tista glavna orientacija, v tem se strinjam s priporočili odbora za gospodarstvo, tista glavna orientacija in glavna odločitev, ki jo moramo v kratkem sprejeti tudi v državnem zboru, je nadaljnje izvajanje pokojninske in pa davčne reforme. Vse ocene zunanjih institucij, tudi evropske komisije in drugih, izražajo pričakovanje, da bo Slovenija izvedla te reforme. Pravzaprav gre za glavni test sposobnosti Slovenije, da v prihodnjem obdobju, v prihodnjih letih, verjetno v desetletju ali še dalj, zagotovi ustrezna gospodarska gibanja, če v najbližnjem času, doglednem času, torej letos, predvidoma, izvede nujne reforme, torej pokojninsko in davčno reformo. S pokojninsko reformo bi morali zagotoviti takšna javnofinančna gibanja v naslednjem obdobju, ki bodo skladna z novimi demografskimi gibanji, z obremenitvami, ki iz tega izhajajo in nimamo pravzaprav nobene izbire kot da, ali to reformo temeljito izvedemo in pripravimo sedaj, v letošnjem letu ali pa bi morali ugotoviti, da takšne reforme ne moremo speljati, da zato ni dovolj politične pripravljenosti v tej državi in bi morali potem napraviti samo manjše korekcije, ki bi omogočile nekajletni predah s predpostavko, da se potem izvede temeljita reforma.
Mi smo zato odprli širšo javno razpravo, tako v davčni, zlasti pa v pokojninski reformi. Javna razprava je pokazala, da v Sloveniji ni velike pripravljenosti in tudi ne velikega razumevanja za to, da se izvedejo tiste reforme, čeprav nujne, ki pa niso zelo popularne in ki pomenijo na nek način zaostrovanje nekih pogojev, zmanjševanje pravic ali pa drugače povedano, uskladitev z realnostjo. Pred nami je zato dokaj težka odločitev in pa tudi precejšnja naloga, da še enkrat sami sebi resnično predstavimo nujnost izvedbe teh reform, da tudi širšo javnost pridobimo za takšne reforme in da seveda se zavedamo odgovornosti, pred katero je v tem času tako vlada kot tudi državni zbor v zvezi s temi nalogami.
To so glavne naloge in glavni cilji. Ostale korekcije v gospodarski politiki so seveda možne in bodo izvajane na posameznih segmentih, vendar nimajo tako dolgoročnega in takšnega sistemskega vpliva in pomena kot pa reforme, o katerih sem govoril. Slovenija je, ne glede na to, da tudi sami ocenjujemo, da je gospodarska rast sicer solidna, vendar nižja, kot bi jo želeli in potrebovali, v različnih mednarodnih primerjavah uvrščena visoko, kar se tiče ocene bonitete države, njenega gospodarstva, njene finančne trdnosti; uvrščena je sedaj v zadnjem času praviloma vedno na prvo mesto med tranzicijskimi državami pri ocenjevanju tveganja ali bonitete naše države. To mesto, ki ga sicer doma v naših domačih razpravah včasih drugače ocenjujemo, lahko vsekakor obdržimo, zagotovimo, če izpeljemo tisti dve reformi, o katerih sem govoril.
Tudi vlada meni, da finančni sistem še ne deluje optimalno, da so stroški finančnega posredovanja previsoki, da sicer obrestne mere v zadnjem času upadajo, vendar ta trend ne sme biti dokončen oziroma se mora pospešiti. Skupaj z Banko Slovenije bomo poskušali, ker večina pristojnosti vsaj tekočega instrumentarija je v rokah Banke Slovenije na tem področju, zagotoviti, da se pozitivni trendi v bančništvu, v finančnem sistemu, utrdijo oziroma pospeši njihovo izvajanje.
V zadnjem času ponovno slišimo večkrat pripombe na gibanje tečaja, kot tisti najpomembnejši dejavnik, ki vpliva zlasti na situacijo izvoznikov. Znani so problemi Slovenije, njenega majhnega monetarnega prostora in stalnih težav, ki jih imamo pri nevtraliziranju deviznih prilivov in pri vzdrževanju približno realno enakega tečaja. V zadnjih mesecih so tečajna gibanja nekoliko slabša z vidika izvoznikov, kot bi lahko bila, zaradi - po naši oceni - neustreznega delovanja poslovnih bank. V tej smeri v kratkem pričakujemo tudi interventno delovanje centralne banke Slovenije, da zagotovi takšna tečajna gibanja, ki bolj realno ustrezajo trenutnim gibanjem v trgovinski in pa v plačilni bilanci. Trenutno ni potrebe po takšni apreciaciji tolarja, kot se dejansko izvaja v zadnjih nekaj mesecih.
Kar se tiče drugih stalnih vprašanj in tudi problemov, bi izpostavil še vprašanje zaposlenosti oziroma nezaposlenosti. Očitno je stopnja nezaposlenosti v Sloveniji precej stalna, da se je ustalila na tem nivoju, ki ga sedaj dosegamo, na nivoju, ki je sicer precej nižji od povprečja Evropske unije, vendar kljub temu za naša pričakovanja ali želje še vedno previsok. Vlada se zato skuša soočiti s tem vprašanjem, podobno kot se s tem soočajo vlade večine evropskih držav, kjer je postala nezaposlenost glavni gospodarski problem. Predvsem želimo zaostriti borbo za vsako delovno mesto, ki obstaja; tukaj se strinjam tudi s priporočili odbora za gospodarstvo, da je potrebno posebej izpostaviti delovno intenzivne panoge, zlasti tekstilno industrijo, usnjarsko industrijo, in poskušati braniti tista delovna mesta, ki jih tam imamo. Vlada ali tudi druge institucije večkrat intervenirajo oziroma skušajo organizirati akcijo, v kateri sodelujejo različni subjekti, tudi banke, zato, da se posamezne krizne situacije v takšnih podjetjih prebrodijo, če obstajajo dolgoročne perspektive za delovanje v teh podjetjih. S takšnim pristopom, s takšnim organiziranim delovanjem mislimo nadaljevati. Se pa pojavlja velikokrat opažanje, da imamo sicer določeno število nezaposlenih, da pa podjetja zelo velikokrat iščejo delavce na trgu delovne sile in jih ne dobijo. Očitno bo potrebno ponovno, čeprav smo že sprejemali ukrepe na tem področju, preveriti nekatere rešitve, nekatere instrumente, ki regulirajo trg delovne sile in ga napraviti bolj fleksibilnega. Pričakujemo oziroma upamo, da bomo o teh vprašanjih, tako kar se tiče nezaposlenosti ali zaposlenosti, kot tudi kar se tiče vprašanja pokojninske reforme in pa drugih reform, uspeli najti socialni dogovor oziroma sporazum z drugimi socialnimi partnerji. V zadnjem času sicer ugotavljamo, da nekateri sindikati nekoliko zvišujejo tenzijo oziroma tudi najavljajo določeno militantnost. Kot predsednik vlade ocenjujem, da bi bil takšen trend, torej blokiranje reform, ki so nujne za dolgoročno preživetje Slovenije, verjetno iz kakšnih kratkoročnih razlogov, da bi bil seveda zelo negativen. Vlada bo poskušala v dialogu s socialnimi partnerji v okviru socialno-ekonomskega sveta najti konsenzualne rešitve za najbolj pomembna vprašanja, za najpomembnejše reforme, vendar pa ne bo mogla sprejeti situacije, ki bi pomenila na daljši čas blokado teh reform in pa tistih nujnih premikov, ki jih mora država storiti. Vlada in tudi državni zbor imata svojo ustavno odgovornost, ki jo bosta morala v teh primerih izpeljati. Pričakujem, da se bomo s temi vprašanji tudi v državnem zboru srečali v najkrajšem času in da bo s tega vidika verjetno leto 1998 lahko prelomno leto, kar se tiče nadaljnjega gospodarskega razvoja in perspektiv Slovenije.
Predlagam, da v nadaljevanju še naš gospodarski minister oziroma imamo tukaj dva gospodarska ministra, na kratko komentirata gospodarska gibanja. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod predsednik. Gospod minister, dr. Senjur.
DR. MARJAN SENJUR: Spoštovane poslanke in poslanci! Kakšna je ocena stanja in gibanj v slovenskem gospodarstvu - malo je odvisno od tega, kdo gleda, kako gleda in zakaj gleda in ocenjuje stanje gospodarstva. Ne bo vsak posameznik, vsak manager, vsako podjetje enako ocenjevalo položaja v gospodarstvu. Iz javnomnenjskih anket izhaja, da ljudje pri nas zelo kritično in precej pesimistično gledajo na stanje našega gospodarstva. Ne bom sedaj ugibal, zakaj je to tako. Nas tukaj v državnem zboru in v vladi v prvi vrsti zanima, kakšno je splošno stanje in gibanje našega gospodarstva kot celote - poudarjam - kot celote. V povprečju se marsikaj skrije, ker se uspeh in neuspeh medsebojno poravnata, se kompenzirata, vendar če je uspešnih več kot neuspešnih, se to potem pokaže v povprečju kot pozitiven rezultat in seveda tudi obratno. Kot sem rekel, povprečje skrije, vendar tudi odkrije, zato je pomembno gledati in spremljati gospodarstvo tudi na makro ravni. O tem bom govoril, torej kakšno je stanje in gibanje slovenskega gospodarstva v letih 1997/98 na makro ravni. Če bi pa merili po mednarodnih merilih, bi lahko rekli, da je zmerno dobro, da ni odlično, temveč je povprečno. Če bi merili po slovenskih merilih, bi rekli, da stanje ni slabo, da je morda celo zaskrbljujoče. Težko bi pa uporabili bolj krepko negativno oznako.
Kar se tiče smeri, v katero gospodarstvo gre ali teče, pa lahko rečemo, da se stanje izboljšuje, pa če ga ocenjujemo po evropsko ali po slovensko. Še tako zagrizen pesimist ne more trditi, da se stanje slovenskega gospodarstva v letu 1998 poslabšuje. Res je, da je izboljševanje počasno in bi lahko le-to potekalo hitreje, ampak dejstvo je, da se izboljšuje. Kar mi rabimo sedaj, ni optimistična niti pesimistična temveč realna in realistična podoba našega gospodarstva, da se bomo lahko pravilno odločali tako v državnem zboru, v vladi pa tudi v gospodarstvu. Kajti pretiran optimizem ali pa pretiran pesimizem nas lahko mrtviči, pasivizira in ravno tega sedaj ne rabimo.
Kakšna je torej, če smem uporabiti to besedo, realna in realistična podoba našega gospodarstva? Nekaj je o tem že rekel gospod predsednik vlade. Jaz bom uporabil tri znane in standardne kazalce, s katerimi merimo in primerjamo dosežke nekega gospodarstva. To je gospodarska rast, to je stopnja brezposelnosti in to je inflacija. Vsi uspehi in težave gospodarstva se na koncu vedno odrazijo v teh treh kategorijah. Dalo bi se našteti še druge kategorije, ampak to pot ni časa niti potrebe, da bi jih nizal potem pozneje naprej.
To je prvo, gospodarska rast. Kakšna je bila v letu 1997 in kakšna bo v letu 1998. Odgovor je - ne vemo. To je dejanski problem. Mislim, da bi morali usposobiti, da bi za to opremili statistiko, da bi bolj ažurno, tekoče spremljala gospodarsko aktivnost, mislim pa tudi, da bi morali usposobiti kakšen inštitut, da bi tekoče napovedoval gospodarska gibanja. Tako sedaj vlada nima dobrih podatkov o tekočih gospodarskih gibanjih; ko jih dobi, jih dobi pozno, nekoliko za nazaj. Še danes, to se pravi aprila 1998, nimamo podatkov za prejšnje leto, kaj šele, da bi imeli podatke za prvi kvartal tega leta. Edino, s čimer razpolagamo, je ocena UMAR-ja (Urada za makro ekonomske analize) v prejšnjem letu, in sicer na ravni 3,2%. To je, če to sprejmemo kot napoved, precej povprečen rezultat in s tem ne moremo biti zadovoljni. S tako rastjo bomo težko dohitevali življenjsko raven v Evropi in s tako rastjo bomo težko odpravili brezposelnost. Tako, da rabimo višjo gospodarsko rast. Seveda, zdaj je vprašanje naprej, kaj storiti za to. Mi vemo, da bi bilo treba povečati investicije, domače in tuje, v opremo in ljudi, da bi bilo treba povečati izvoz, vemo, da bi bilo treba povečati konkurenčnost naših podjetij in pa da bi bilo treba, da bi naša država postala bolj vitka (?) in učinkovita. In tako naprej bi se dalo o tem govoriti, vendar tega ne bom naprej razčlenjeval.
Za letošnje leto napovedujemo, kar je bilo že tudi rečeno, da bo gospodarska rast od 3,5% do 4%. Veliko o realnosti te napovedi ni mogoče reči. Osebno menim, da je realna in da bo letos stopnja višja, kot je bila lani.
Drugo - zaposlenost in nezaposlenost. Zaposlenost je v letu 1997 stagnirala in kaže, da bo tudi letos, na žalost. Stopnja nezaposlenosti je po jugoslovanski oziroma po naši uradni opredelitvi okrog 14% do 15%, trenutno je bila celo 5%, po evropski definiciji je okrog 7%. Po evropski definiciji so namreč nezaposleni tisti, ki ne delajo, ki aktivno iščejo delo in ki so tekoče na razpolago za delo. Kakršnakoli že je definicija nezaposlenosti, stopnja nezaposlenosti je previsoka, je kot taka poglavitni problem našega gospodarstva, in kar je še posebej problematično, ne kaže, da se bo v tem letu stanje izboljšalo. Zato je naloga vlade, da trajno in zavestno deluje za zmanjševanje nezaposlenosti. Zopet je tukaj cela kopica področij, kjer je potrebno delovati, je treba iskati nižje stroške dela, bolj fleksibilen trg dela, višjo gospodarsko rast, okrevanje predelovalne industrije, da o drugih ukrepih zaposlovalne politike sploh ne govorim, pa je cela kopica ukrepov potrebna na tem področju.
Tretje področje je inflacija, tudi o tem je že bilo rečeno. Z letošnjim letom smo začeli meriti inflacijo z indeksom cen življenjskih potrebščin, tako kot druge evropske države. V prejšnjem letu je bila povprečna stopnja rasti cen 8,4%, za letos napovedujemo stopnjo rasti cen okrog 8%. Napovedujemo torej izboljšanje. V prvih treh mesecih tega leta so cene porasle glede na december 1997 za 3,1%, v istem razdobju lani so porasle za 2,5%. Iz tega bi se dalo sklepati, da je za letos napovedana stopnja rasti nedosegljiva, vendar ne bi sodil prehitro, pomembno je, kar se dogaja v celem letu. Lani smo večje podražitve doživeli v mesecu aprilu in maju, letos pa v prvih treh mesecih, zato bi rekel, če bomo do konca letošnjega junija rast cen glede na december ohranili okrog 5%, lani je bilo v istem obdobju 5,3%, lahko pričakujemo, da bomo letos dosegli 8%-no stopnjo rasti inflacije. Zaenkrat kaže, da je to možno. Hitreje z nižanjem, tu bi pa zdaj polemiziral s tem, kar smo slišali, z nižanjem inflacije ni dobro hiteti, ker mislim, da bi potem zavrli proces prestrukturiranja in morebiti celo oškodovali stopnjo gospodarske rasti.
Še nekaj bi bilo treba reči v zvezi s cenami. Mi vodimo politiko postopne liberalizacije v tem, zopet poudarek na postopno, odstotek nadzorovanih cen se je znižal od 19% na 17% v roku enega leta, se pravi za 2 odstotni točki. Vse bolj bodo cene zato odvisne od drugih dejavnikov in vse manj bodo odvisne od administrativnega poviševanja cen, kar se je dogajalo doslej, in v takih razmerah denarna politika postaja odločilna in znotraj denarne politike ostaja zelo pomembna rast količine denarja v obtoku. Za lansko leto je Banka Slovenije postavila ciljno rast količine denarja v obtoku v razmaku od 14% do 22%, dejansko je bilo doseženo 22,8%, gre za rahlo preseganje. Za letos je Banka Slovenije postavila ciljno rast količine denarja v obtoku v razponu od 18% do 26%, torej višje kot lani, upam, da so pravilno nastavili cilj in da je ta cilj usklajen z 8%-no stopnjo rasti cen, kot je bilo napovedano. Toliko bi o stopnji rasti, o stopnji brezposelnosti in inflaciji. To se kaže in to se vidi na površju in s temi tremi kazalci se izkazujemo doma in v tujini.
V nadaljevanju bi rad pobrskal še po nekaj temah, bolj zato, da opozorim nanje, ne pa zato, da bi jih analiziral.
Obrestne mere, tudi o njih je že bilo nekaj rečenega. Obrestne mere so končno začele padati, na realni ravni, to je pozitiven pojav, čeprav še vedno niso na ustrezni ravni in bo nekaj časa trajalo, da bodo. Smer gibanja je dobra. Lahko rečem, da smo posredno prispevali k temu vsaj na dveh področjih. Soglašali smo, da se sprejme medbančni sporazum o najvišjih pasivnih obrestnih merah. V skladu z novim medbančnim sporazumom se bodo povprečne pasivne obrestne mere znižale od prejšnjih 4% na približno 2,5% do 3%. Veliko nižje pasivne obrestne mere verjetno ne bodo mogle biti, mogoče vsekakor polovičko odstotka, vendar smo s tem praktično na evropski ravni, kar se tiče pasivnih obrestnih mer. Zdaj je čas, da se začnejo nižati aktivne obrestne mere, kar tudi že opažamo; tako opažamo, da so naše banke zaznale konkurenčni pritisk in se na njega odzivajo. Drugi ukrep, ki bo prispeval k znižanju aktivnih obrestnih mer, je sprejem zakona o poroštvih za zadolževanje za potrebe financiranja izvoza in investicij v tujini, ki ga je državni zbor sprejel pred nekaj tedni. S tem zakonom se SID-u, Slovenski izvozni družbi, omogoča, da se zadolžuje v tujini in omogoča našim podjetjem kredite po povsem konkurenčnih evropskih pogojih. Tako, da lahko rečemo, da so se tudi na bančnem sektorju začele stvari premikati v pozitivno smer. Upamo lahko, da se bodo stroški kapitala začeli znatneje zniževati in da se bodo kot posledica tega tudi investicije lahko povišale. Eden od poglavitnih problemov na tem področju, ki ostaja, je tako imenovani TOM, temeljna obrestna mera, ki sedaj upočasnjuje nižanje obrestne mere in dejansko deluje inflacijsko. Tukaj bo treba nekaj narediti; upam, da bomo to skupaj z Banko Slovenije lahko uredili.
Naslednja tema, ki bi se jo dotaknil, so mednarodni ekonomski odnosi. Tukaj tudi lahko zaznavamo pozitivna gibanja v letu 1997, tudi lahko napovemo pozitivna gibanja v tem letu. V prejšnjem letu sta se izvoz in uvoz blaga povečevala po stopnji okrog 10% - to ni ravno zelo nizko. Primanjkljaj v trgovinski bilanci je bil okrog 800 milijonov ameriških dolarjev, ki je bil pa pokrit s presežkom v trgovini s storitvami. Tako, da smo imeli na koncu leta na tekočem računu plačilne bilance presežek v višini 70 milijonov ameriških dolarjev, tako da tudi lani Slovenija ni imela težav s plačilno bilanco; ena od značilnosti slovenskega gospodarstva je, da doslej ni imela težav s plačilno bilanco. V letu 1997 so bile novosti na področju pritoka kapitala; o tem govorim zaradi tega, ker je bila to ena spornih stvari v preteklosti. Slovenija je lani izvozila tujih neposrednih investicij za 25 milijonov dolarjev, kar je zelo malo. Na drugi strani je uvozila, če smem tako reči, 320 milijonov ameriških dolarjev tujih neposrednih investicij; te tuje neposredne investicije sedaj znašajo okrog 1,5% bruto domačega proizvoda (leto poprej so bile na ravni 190 milijonov ameriških dolarjev), torej gre za kar precejšnje povečanje v roku enega leta. Če pa gledamo celoten pritok tujega kapitala v Slovenijo, je bil lani na ravni 1,4 milijarde ameriških dolarjev, kar je 7% do 8% bruto domačega proizvoda. V letu 1996 je bil ta pritok okrog 550 milijonov ameriških dolarjev. Tako, da se je na področju pritoka tujega kapitala Slovenija lani v nekem smislu močno odprla; sedaj se mora odpreti še na strani odtoka kapitala, za kar pa bomo seveda rabili še nekaj časa. Zdaj te teme ne bom naprej razvijal.
Nekaj bi rekel še o tranziciji. Kar se tranzicije tiče, vsi vemo, da je Slovenija država v tranziciji, na prehodu. Rad bi opozoril na to, da Slovenija končuje ero družbene lastnine s tem, ko je sprejela zakon o zaključku lastninjenja. Zdaj vse prehaja v neko novo dobo, kjer bo poudarek na privatizaciji državne lastnine. Končni cilj je, kot sem že prej rekel, bolj vitka (?) in učinkovita država. O drugih temah tranzicijah ne bom govoril. Nekaj bi pa še rekel o vključitvi v Evropsko unijo.
Pričenjajo se pogajanja in tako naprej. V glavnem že poznamo, upam vsaj, ne bi sedaj o tem govoril. Za današnjo temo bi pa rekel, da vključevanje v Evropsko unijo pomeni, da bo od sedaj naprej nenehna primerjava naših dejanj in rezultatov z rezultati drugih. Po eni strani tako z državami Evropske unije, ki so vse po vrsti bolj razvite kot Slovenija, na drugi strani primerjava z drugimi kandidatkami za Evropsko unijo, ki so vse po vrsti manj razvite kot Slovenija. S tem upam, da se bo pokazala bolj objektivna slika našega gospodarstva in poslej ne bo več možno lahkotno naslikati optimističnih ali pa pesimističnih slik, ki jih ne bo možno preverjati ali ki pa so odvisne od tega, kako pač kdo misli o gospodarstvu. Mislim, da bomo poslej imeli ogledalo, kjer se bomo videli in se bomo tudi primerjali, in to ne bomo samo mi sebe primerjali, tudi drugi nas bodo primerjali. Mislim, da bo to priložnost za bolj objektivno in realistično sliko našega gospodarstva.
O proračunu ne bom govoril. Na koncu bi še rad opozoril, spoštovani državni zbor, da je vlada pred nedavnim predložila državnemu zboru v obravnavo proračunski memorandum ob predlogu proračuna za leto 1998 in strategijo vključevanja Republike Slovenije v Evropsko unijo. Oba dokumenta vsebujeta kratkoročne in dolgoročne ukrepe za izboljšanje stanja našega gospodarstva, mnogi od teh ukrepov, ki so tam predlagani, so skladni s tem, kar je odbor za gospodarstvo državnega zbora predlagal za to sejo. Tako, da ne vidim konflikta, nekega spora med ukrepi vlade in predlogi ukrepov državnega zbora. Mislim, da vsi skupaj sledimo končnemu cilju, da bi naše gospodarstvo na koncu bilo konkurenčno gospodarstvom Evropske unije in da bi naši ljudje uživali tako življenjsko raven kot je povprečje v razviti Evropi. O tem je naš cilj znan. Tudi poti za dosego tega cilja postajajo vse bolj znane. Kako hitro bomo šli po tej poti, je odvisno od nas, tako od državnega zbora kot od vlade, da ne bom rekel da tudi od gospodarstva.
Upam, da današnjo razpravo o gospodarstvu v državnem zboru lahko razumemo kot poziv na skupno delovanje za hitrejši gospodarski razvoj. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod minister Senjur. Gospod minister Metod Dragonja, za gospodarske dejavnosti.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Dovolite mi, spoštovane poslanke in poslanci, da podam nekaj pogledov in komentarjev na ocene, ki jih je izdelal odbor za gospodarstvo državnega zbora s perspektive delovnega področja ministrstva, ki ga vodim, se pravi tipično sektorsko orientiranega ministrstva za gospodarske dejavnosti.
Osnovna ocena odbora je v tem, da konjunktura, gospodarska konjunktura v Sloveniji postopno peša in da je to pešanje doseglo nek nivo, ki zahteva tudi obravnavo v državnem zboru oziroma bolj kritično oceno tudi s strani vlade.
Želel bi poudariti, da je cikličnost gospodarskih gibanj zakonitost, ki je prisotna povsod po svetu, v vseh ekonomijah in da tudi Slovenija po nekaj letih sorazmerno ugodne gospodarske rasti ne more uiti glede na objektivne zakonitosti tudi obdobjem pešanja gospodarske rasti in da ne more neprestano zagotavljati visokih vzdržnih stopenj, vsaj kar se tiče rasti bruto družbenega proizvoda. Razlogov za to pešanje je več. Nekaj je osvetljenih v različnih analizah, ki so predložene, želel pa bi posebej opozoriti na nekatere potrebne dodatne aktivnosti, ki naj jih in ki jih že izvaja vlada in jih bo v letošnjem letu zato, da zagotovi boljšo dinamiko v gospodarstvu.
Še pred tem pa bi želel podati nekaj ocen na osnovi novejših podatkov, predvsem glede nekaterih gibanj, ki na mikroekonomski ravni kažejo ustrezno kritično sliko in na osnovi katere so tudi nekateri gospodarstveniki opozarjali tako državni zbor kot vlado na potrebne dodatne ukrepe. Eno od osnovnih gradiv, ki ga je obravnavala komisija državnega zbora, je gradivo Agencije za plačilni promet o obsegu blokacij in interpretacije, ki so izhajale iz te ocene. Blokacije žiro računov gospodarskih družb so bile tudi v posebnem gradivu predložene državnemu zboru. Osnovna ocena, da se število blokacij hitro povečuje, da je iz približno 900 podjetij v letu 1991 zraslo na 7.600 podjetij v letu 1997, je lahko na prvi pogled alarmantna, ni pa alarmantna, če pogledamo iz drugega zornega kota, da se pa po številu zaposlenih v družbah, ki imajo blokirane žiro račune, to število konstantno in stalno povečuje - od 220.000 leta 1991 na približno 80.000 v letu 1997 in je bil tudi padec po pokazatelju števila zaposlenih v letu 1997 izrazit. Še bolj je slika plastična, če ugotovimo, da je približno polovica podjetij, ki so blokirana, praktično podjetij, ki ne zaposlujejo delavcev, da gre za družbe, ki so dejansko mrtve, ki so najbrž samo odlagališča obveznosti in vlada je na tem področju že sprejela določene ukrepe, kar se tiče zavarovanja in zaščite upnikov in kar se tudi tiče postopnega eliminiranja oziroma selekcioniranja gospodarskih družb skozi spremembe in dopolnitve zakona o stečajih.
Druga bistvena informacija, ki je stara nekaj dni, ki še ni bila deležna publikacij, izhaja iz obravnave in iz obdelave podatkov o zaključnih računih gospodarskih družb v letu 1997. Agencija za plačilni promet je te podatke obdelala na osnovi obrazcev in zagotovila obdelavo 36.700 gospodarskih družb, kar je 2% več gospodarskih družb, kot jih je obdelala v letu 1996 in ne glede na vse težave, s katerimi se srečuje slovensko gospodarstvo. Iz te informacije izhaja osnovna ugotovitev, da je poslovni rezultat leta 1997 bistveno boljši od poslovnega rezultata, ki je bil dosežen leto poprej. Poslovni rezultat kaže sliko, da so prihodki prvič presegli odhodke po letu 1991, to se pravi, da ne moremo govoriti o izgubi v celoti. Celoten dobiček je večji za približno 46% kot v letu 1996, celotna izguba pa se je zmanjšala za 6,2%. Končni rezultat je sicer še vedno rahlo negativen, 3,8 milijard tolarjev soldirane izgube, vendar pa je bistveno izboljšan glede na leto 1996, ko je znašal kar 71,5 milijard tolarjev. Celotni dobiček na primer je znašal 177 milijard, s čistim dobičkom je poslovalo 61,3% gospodarskih družb. Iz razčlenitve po področjih je razvidno, da je kar 86% dobička ustvarjenega na štirih področjih, v predelovalni dejavnosti oziroma industriji, v trgovini, v storitvah, popravila motornih vozil in na področju prometa, skladiščenja in zvez. V predelovalnih dejavnostih je največji dobiček ustvarjen v proizvodnji kemikalij, kemičnih izdelkov, umetnih vlaken in na področju proizvodnje hrane, pijač in krmil. Čista izguba znaša 181 milijard tolarjev, bila je za 6,2% manjša kot v letu 1996. V zadnjih nekaj letih pred tem se je izguba konstantno povečevala. Delež čiste izgube v celotnih prihodkih se je zmanjšal iz 3,4% v letu 1996 na 2,8% prihodka v letu 1997. Čista izguba je ugotovljena pri približno 30% gospodarskih družb in je koncentrirana v nekaterih dejavnostih, predvsem v kovinsko-predelovalni industriji, proizvodnji vozil, plovil in pa proizvodnji strojev in naprav. To poročilo bo vlada obravnavala v naslednjem tednu, predložili ga bomo pa tudi odboru državnega zbora za gospodarstvo, tako da bodo lahko zainteresirani poslanci sami natančneje pogledali ta gibanja na mikroekonomski ravni.
Tretji segment, ki bi se ga rad dotaknil, je obseg industrijske proizvodnje oziroma dinamika v predelovalnih dejavnostih. Predelovalne dejavnosti so najbolj izpostavljene učinkom tranzicije in beležijo pravzaprav relativno nazadovanje svoje udeležbe v bruto družbenem proizvodu, kar je ena od značilnosti tranzicije. Vprašanje pa je, ali je ta trend že dosegel točko, ko jo je potrebno obrniti. Vsekakor je interes vlade in posebej ministrstva za gospodarske dejavnosti, da ta gibanja čimbolj obvladamo. Zadnji podatki kažejo na 1%-no gospodarsko rast v letu 1997 z vidika obsega dejavnosti v industriji glede na to, da imamo v lanskem letu opravka z novo klasifikacijo dejavnosti. Lahko rečemo, da je že četrto leto prisotno povečevanje obsega industrijske proizvodnje in da je obseg 1%-no povečanje sicer majhen, da pa smo dosegli obdobje, da je obdobje že za nami, ko se ta gibanja odražajo v krčenju obsega industrijske proizvodnje. Na področju ožjih predelovalnih dejavnosti je ta dinamika še nekoliko šibkejša, predvsem zaradi nadaljnje kontrakcije nekaterih dejavnosti, ki niso uspele zagotoviti povečevanja konkurenčne sposobnosti. Z aktivnimi ukrepi vlade, kar bi posebej poudaril, smo uspeli preokreniti dinamiko industrijske proizvodnje v panogah, kot so usnjarska in čevljarska industrija, deloma tudi v tekstilu, v proizvodnji konfekcije, in da imamo sorazmerno dobre trende predvsem v tistih panogah, ki so se bolj izrazito odprle do tujih vlaganj oziroma ki so bolj izrazito investirale, to so predvsem elektroindustrija, gumarska industrija in kemija.
Na področju delovno intenzivnih panog in izvoza so problemi nekoliko koncentrirani in se odražajo v večjih bremenih, ki jih v danih makroekonomskih pogojih nosijo ta podjetja. Vendar že omenjena ocena Agencije za plačilni promet kljub vsemu kaže, da se je ob gibanju tečajev tujih valut položaj izvoznikov kljub vsemu nekoliko izboljšal; od približno 8.000 gospodarskih družb, ki so izvažale v lanskem letu, jih je čisti dobiček ustvarilo približno 69%, izgubo pa nekaj več kot 30%. Pri tem so tudi pri izvoznikih dobički rastli hitreje kot izgube, kar daje možnost na sklepanje, da se je položaj izvoznikov kljub različnim pogojem poslovanja glede na valutna področja in kljub določenemu razkoraku med gibanjem tečajev in med gibanjem predvsem cen in inflacije v globalu nekoliko popravil.
Sama produktivnost v industriji kot pomemben element konkurenčnosti je po zadnjih podatkih za leto 1997 narastla za 4,5%, kar kaže na to, da gospodarske družbe pospešeno aktivirajo notranje rezerve, vendar se je pa celotna konkurenčnost poslabšala. Na to ima največji vpliv še vedno realni porast plač - te so v lanskem letu realno narastle za 2,7% plače na zaposlenega - in je obvladovanje dohodkovne politike in rasti plač eden od ključnih elementov izvozne konkurenčnosti slovenskega gospodarstva, posebej izvoznega dela, v celoti. K zmanjšanju konkurenčnosti so delno prispevali tudi fiskalni elementi in pa trendi na področju doseganja cen v tujini.
Ena od osnovnih ocen, s katero se je seznanila vlada, ki je bila izdelana s strani Svetovne banke, je predvsem zaostajanje procesov prestrukturiranja oziroma preobrazbe v gospodarstvu. Ta ocena zaostajanja strukturnih reform in tranzicijskih reform je po oceni Svetovne banke eden od ključnih razlogov za zastoj gospodarske rasti, zato vlada intenzivno izvaja vse tiste institucionalne in strukturne reforme, o katerih je govoril predsednik vlade. Zakon o zaključku lastninjenja je samo eden iz skupka teh aktivnosti vlade. Vse ostale reforme na področju posebej pokojninskega sistema, davčnega sistema, delovnopravne zakonodaje, javnih gospodarskih služb, na področju finančnega sektorja, pa so tiste, ki bodo ključno prispevale k nadaljnji podpori konkurenčne sposobnosti slovenskega podjetniškega sektorja.
Bistveni elementi gospodarske rasti, ki jih moramo doseči z aktivnejšo vlogo tako v podjetniškem sektorju, vladi, tudi v banki Slovenije, pri ostalih nosilcih gospodarske politike in tudi v parlamentu, so predvsem nadaljnja spodbuda oziroma povečanje investicij kot elementa gospodarske rasti. Naložbe so preveč koncentrirane v infrastrukturi in premalo spodbujajo tehnološko prenovo v storitvenih in proizvodnih aktivnostih. Nadalje je potrebno zagotoviti aktivnosti, o katerih sta govorila predhodnika, za znižanje relativno visokih stroškov financiranja, ki so pomemben element slabše konkurenčnosti slovenskega gospodarstva. Potrebno se je zavedati, da ključno dinamiko povečevanja gospodarske aktivnosti lahko v največji meri dobimo s povečevanjem izvozne konkurenčnosti in s povečevanjem izvoza.
Razvojno varčevali paket, ki ga je lansirala vlada, je po moji oceni dobil preveliko konotacijo povečanja javne porabe in premajhno konotacijo povečevanja gospodarske rasti. Nekateri zakoni, ki so bili lenansirala v tem paketu, delujejo z rahlim časovnim zamikom. Lahko pa trdimo, da že dajejo določene učinke predvsem na področju pospeševanja izvoza in pospeševanja reform podjetniškega sektorja. To so zakoni in zakonske rešitve, ki se v glavnem nanašajo na slovensko izvozno družbo in na slovensko razvojno družbo.
V tistih segmentih, kjer so bremena tranzicije neenakomerno porazdeljena med gospodarskimi subjekti, to pa je posebej pri delovno intenzivnih panogah, pri panogah, ki so visoko izvozno orientirane, in pri tistih podjetjih, pa poskušamo skozi programe teh institucij zagotoviti realno kompenzacijo gibanj, ki iz teh makroekonomskih učinkov ustvarjajo dodatne pritiske na finančne rezultate teh podjetij, na mikroekonomski ravni.
Na področju tekoče ekonomske politike se vlada jasno zaveda ciljev, ki so pred nami in jih poskuša v največji možni meri usklajevati tako, da ustvarja energije med cilji na makroekonomski ravni, kar se tiče gospodarskega razvoja javnih financ in pa vloge države, in pa med reformo podjetniškega sistema, tako da ustvarja sinergijo med tema dvema nivojema.
Na splošno pa lahko zaključim svoje izvajanje s tem, da je gospodarska rast v Sloveniji sicer nekoliko bolj umirjena, kot je v ostalih tranzijcijskih ekonomijah, je pa zadosti stabilna, je vzdržna in predvsem mislim, da Slovenija še vedno lahko nastopa kot ena od uspešnejših držav v tranzicijskem svetu in da bo na osnovi vseh ukrepov, ki jih je lansirala vlada in na osnovi reform, v katere vstopa, vzdržnost te gospodarske rasti z ustreznimi sinergijami med institucionalnimi reformami na makroekonomski ravni in med aktivno preobrazbo podjetniškega sektorja tudi zagotovljena. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Gospod minister Razgoršek.
JANKO RAZGORŠEK: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Bom zelo kratek, ker so že kolegi pred menoj povedali v glavnem vse. Želel bi vas samo informirati, da v našem ministrstvu pripravljamo predlog ukrepov za vlado, s katerimi bi spodbudili razvoj malega gospodarstva. To naj bi bili ukrepi, ki bi olajšali zakonodajo - probleme obrtnikov, podjetnikov, malih gospodarstvenikov pri zagonu, da ne bi dajali, kot je bilo nekoč, olajšav pri davku v prvem, drugem in tretjem letu poslovanja, ker normalno obrtnik - podjetnik v prvih letih ne ustvarja ekstra dobičkov, ampak da jim ponudimo drugačne olajšave - temu bi rekel - v bolj blagi zakonodaji. Ti predlogi bodo v prvi polovici maja pripravljeni in predani vladi. Tudi vlada je nekaj naredila na področju razvoja in da bi se nekaj premaknilo sploh v mojem resorju - v malem gospodarstvu in turizmu; tukaj v zboru imate že zakon o pospeševanju turizma skoraj leto dni popravljen in korigiran in je uvrščen tudi na 8. sejo že od februarja. Prosil bi vas, spoštovane poslanke in poslanci, da tudi pri zakonodaji, ki se tiče gospodarstva in daje temu gospodarstvu možnost razvoja, da ste učinkoviti in da se mogoče prioritetno vržete na program vašega dela. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Ali želi še kdo od predstavnikov vlade besedo? (Ne.) Prehajamo na razprave predstavnikov poslanskih skupin. Prvi je Feri Horvat, poslanska skupina združene liste.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani predsednik vlade, ministri, predstavniki vlade, predstavniki medijev! Čeprav moram reči, da sem bil malo zaskrbljen, ko smo sprejeli dnevni red te seje in to točko uvrstili kot zadnjo po sprejemu proračuna in po vseh ostalih točkah, moram reči, da mi nekaj več upanja daje to, kar smo uvodoma slišali od predsednika vlade, predvsem to, da ima vlada namen prisluhniti tudi našim argumentom in predlogom, in pa to, da sta oba ministra oziroma vsi trije, da se niso izneverili svoji profesionalnosti, kar bi deloma lahko storili, ker ministri se morajo že a priorij nagibati k temu, da slikajo stanje in stvari lepše, kot so, posebej to velja za profesorja Senjurja, ki je bil znan kot zelo kompetenten in strog analitik gospodarskih gibanj in tak je ostal tudi v današnji oceni. Enako velja tudi za ministra Dragonjo kot uspešnega direktorja, ko je tudi realno prikazal stanje. Spodbudno je tudi to, da drži besedo tudi minister za malo gospodarstvo, ki je pri prvi obravnavi proračuna na odboru za gospodarstvo tudi zagotovil, da bo pripravil predloge ukrepov in jih je zdaj tudi napovedal, da v kratkem z njimi pride pred odbor za gospodarstvo. Vendar to, da v teh uvodih niso bile zanikane poglavitne ocene kompetentnih institucij, ki jih je predstavil v poročilu odbora kolega Zagožen, in analize, ki jih imamo tudi s strani tujih kompetentnih institucij, ki primerjajo stanje in trende v našem gospodarstvu v primerjavi z drugimi državami, predvsem kandidatkami za EU, me še bolj prepričujejo, da je taka razprava na državnem zboru potrebna, pa četudi je prepozna, ker je po sprejemu proračuna in jo dejansko tudi bolj smatram kot koristno, predvsem kot izhodišče za pripravo memoranduma in proračuna za prihodnje leto ali za prihodnji dve leti, če bo proračun tako pripravljen. Predvsem pa, da bo lahko koristno, če bo to vlada hotela, za sprejemanje ukrepov tekoče ekonomske politike, zato, da bi se vendarle nekateri trendi, ki niso zadovoljivi, obrnili na boljše, da bi preprečili, da bi se nekateri trendi obrnili na slabše, kajti na nekaterih področjih to vendarle grozi, in pa, da bi se res intenzivno pripravljali predvsem na tem gospodarskem področju za Evropsko unijo, kajti govorimo zelo veliko o prilagajanju zakonodaje, žal premalo o prilagajanju gospodarske strukture in gospodarske politike in žal to tudi ni dovolj zajeto v letošnjem proračunu.
Jaz bi se osredotočil, bi upoštevajoč povzel predsednika vlade, da predvsem poskušamo dati pripombe na nekaj vprašanj, ki se mi zdijo posebej problematična in ne samo, da bi kritiziral ali pa ugotavljal stanje, ker je to bilo dovolj temeljito narejeno v poročilu doktorja Zagožna, ampak bi se predvsem osredotočil na nekatere segmente ekonomske politike, ker mislim, da vlada ne vodi dovolj aktivne gospodarske politike. Najprej moram ugotoviti glede na dejstvo, da je glavni akt ekonomske politike proračun in da vse drugo, kar rečemo lepega ali poslanci ali ministri, ni zadosti, če se to ne odrazi v konkretnih ukrepih in pa v sredstvih, predvidenih v proračunu, da posebno skrb zbujata proračuna, ki smo ju sprejeli v zadnjih dveh letih, tudi ta, ki smo ga v teh dneh sprejeli. Predvsem zaradi tega, ker je bistveno hitrejša rast javne porabe, v dveh letih za okrog 10%, in še posebej odhodkov proračuna, v dveh letih za okrog 22% realno, ob rasti bruto domačega proizvoda tam med 6% in 7%, 7% če se bo uresničila napoved doktor Senjurja, da bo vendarle letošnja rast med 3 ,5% do 4%.
Tisto, kar me še posebej skrbi oziroma tudi našo poslansko skupino, je slabšanje sestave proračuna v škodo gospodarstva, v škodo gospodarske rasti in v škodo prenove gospodarstva. O tem je govoril tudi predvsem minister Dragonja. In to ni samo v teh dveh letih, ampak je to že nekajletni trend, tako da ni pretirana trditev, da je državni proračun vse manj naklonjen gospodarski stabilnosti in bo vse večji pritisk na inflacijo in pa predvsem nenaklonjen razvoju oziroma gospodarski rasti. Žal se človek ne more znebiti občutka, da bolj služi tekočim interesom koalicijskih strank in vzdrževanju vse dražje države kot pa gospodarski rasti.
Tu moram ugotoviti, da vlada ne sledi dovolj lastni strategiji gospodarskega razvoja Slovenije in dva vodilna iz ekipe priprave te strategije sta v tej vladni ekipi, minister Senjur in doktor Potočnik, in pa seveda ne sledi dovolj tudi sektorskim strategijam. Verjamem, da vsem ne more, zato ker so verjetno nekateri cilji bili nerealno ali preveč ambiciozno zapisani. Ne sledi tudi dovolj memorandumu in strategiji za vključevanje v Evropsko unijo. Ti dokumenti so si precej podobni, dosti konsistentni, vendar to se spet premalo odraža v proračunu in v razvojni in tekoči ekonomski politiki. Tako, da je v proračunu vsako leto manj prostora za aktivne razvojne politike in v tem vidim enega ključnih problemov te države v sedanjem stanju predvsem še nasproti vključevanju v Evropsko unijo.
Že sam minister Senjur je rekel, da gospodarska rast, ki jo imamo, in ki, moramo priznati, peša pa kakorkoli lahko podatke jemljemo z določeno rezervo, vendar tudi podatki tujih institucij, ki spremljajo gospodarsko rast, vidijo, da gospodarska rast ne samo stagnira, ampak peša od leta 1994. Upajmo in želel bi, da bi letos prišlo do preloma navzgor.
S tako rastjo ne samo, da ne bomo zagotovili dodatnih delovnih mest, ampak s tako rastjo tudi morda tam v tridesetih letih ne bomo prišli oziroma se ne bomo približali oziroma ne bomo dohiteli Evropske unije.
Zaskrbljujoče pri tem je še posebej, da imamo veliko zaostajanje v industrijski proizvodnji, predvsem v predelovalni dejavnosti. Poglejte zadnji podatek za lansko leto kaže, da je bila rast industrijske proizvodnje komaj 1%, predelovalne dejavnosti pa še nižja. Jaz razumem, da je bilo nekatere industrijske dejavnosti potrebno ukiniti, iz takih ali drugačnih razlogov. Vendar je zaskrbljujoče to, da po padcu industrijske proizvodnje tam v obdobju 1986-1992 za 30%, tudi iz razumljivih razlogov, ni bilo nekega pomembnejšega okrevanja ali prestrukturiranja v tem obdobju od leta 1993 do leta 1997. Delež industrije je pa v izvozu še vedno zelo velik. Zelo pomembna je industrija tudi za razvoj malega gospodarstva in malih obratov. Pri tem je še posebej zaskrbljujoče prepočasno prestrukturiranje industrije, na kar opozarja tudi Evropska unija v svojih ocenah gospodarstva Slovenije. In zdaj prihajam na eno od kritičnih točk proračuna, kako ravna vlada oziroma koalicija v odnosu na ta problem. Sredstva v proračunu se za ta namen, za prestrukturiranje industrije, zmanjšujejo, tudi v letošnjem proračunu; izjema je potem eno veliko podjetje ali dva velika sistema, za kar gre gros sredstev.
Dalje, poseben problem na področju industrije - ne bi govoril o delovno intenzivni, ker je o tem že bilo govora - poseben problem je živilska industrija, o čemer se premalo govori, v povezavi s kmetijstvom in predvsem v povezavi z vključevanjem v Evropsko unijo. Spomnil bi na to, da je dr. Erjavec, kot eden boljših analitikov vplivov vključitve v Unijo na področju kmetijstva, posebej opozoril na problem živilske industrije. In kako je imel prav, potrjuje prof. Novotny, predsednik odbora za finance avstrijskega parlamenta, ki je bil pred mesecem dni tukaj. Ko je predaval o avstrijskih izkušnjah, o vplivih oziroma posledicah vključitve Avstrije v Evropsko unijo, je kot najbolj kritično, poleg kmetijstva, navedel prav živilsko industrijo, ki je gotovo bila bolj razvita, kot je bila naša, in imela boljše pogoje. Ali imamo program za prestrukturiranje te dejavnosti? Vesel bi bil, če dobimo pozitiven odgovor.
Dalje, nerazumljivo je, da je v proračunu za letošnje leto zagotovljenih manj sredstev za tehnološki razvoj, čeprav je ta delež sredstev manjši v primerjavi z drugimi državami, ko istočasno Evropska unija daje centralno mesto za dvig ravni konkurenčnosti prav tehnološkemu razvoju. Problem je še večji, če upoštevamo verjetno zelo točno ugotovitev Urada za makroekonomske analize in razvoj v zadnjem Ekonomskem ogledalu, da se je konkurenčnost v letu 1997 poslabšala. Sprašujem, kje so ukrepi vlade za povečanje konkurenčnosti!
Ne bi dosti govoril o brezposelnosti, ker je o tem že bilo nekaj rečenega in bodo govorili verjetno še tudi drugi kolegi. Vendar bi rekel samo to, da je največja socialna varnost in tudi najboljša preventiva za to, da bodo socialni transferji v našem proračunu manjši, v tem, da je več delovnih mest. Zato je nujno - veseli me, da je na to opozoril tudi eden od ministrov - da potrebujemo aktivnejšo politiko za odpiranje delovnih mest. Tudi to je del prilagajanja Evropski uniji. Spomnil bi, da tudi Evropska unija v zadnjem obdobju daje problemu zaposlovanja večji poudarek, kot ga je dajala prej.
Mislim, da bi morali zelo paziti, da se ne bi zgodil z vključitvijo v Unijo dodatni šok povečanja brezposelnosti. Res je sorazmerno ugodno stanje in so ugodne ocene doma in tudi v tujini v zunanjetrgovinski in zlasti v plačilni bilanci. O tem je govoril dr. Senjur, to je ena najbolj svetlih točk tudi v ocenah našega gospodarstva v tujini. Seveda predvsem zato, ker imamo sorazmerno visoke devizne rezerve in dobro devizno likvidnost. Vendar z najnovejšimi podatki, podatki v lanskem letu in tudi podatki v začetku letošnjega leta, ko se pokritost uvoza zmanjšuje, ne moremo biti zadovoljni. Ne samo zaradi bojazni, da ne bi prišlo do težav v prihodnje na tem segmentu, v zunanji likvidnosti, ampak predvsem glede na to, da je izvoz pravzaprav je in tudi bo v prihodnje glavni nosilec ali spodbujevalec gospodarske rasti.
Menim, da je ustvarjanje pogojev za povečanje izvoza nezadostno in da je podcenjeno tudi v letošnjem proračunu, poleg splošnih sistemskih pogojev, ki vplivajo na konkurenčnost. Razkorak med tečajem in domačo inflacijo; jaz se strinjam oziroma sem osebnega mnenja, da ne bi bilo primerno spreminjati tečajne politike banke Slovenije. Ampak poskušati, kar lahko naredi banka sama, da kompenzira ta negativni učinek, predvsem pa je tu stvar vlade, da z ostalimi instrumenti makroekonomske politike na nek način kompenzira tudi ta razkorak, ki čedalje bolj ovira izvoznike. Predvsem pa manjka aktivnejša politika spodbujanja izvoza na drugih področjih. Pa ne mislim na dotacije in na tiste instrumente, ki niso konpatibilni s tržnim gospodarstvom, ampak predvsem na sledeče; mislim, da bi še večji poudarek morali dati vlogi slovenske izvozne družbe in letos ni bilo kaj dosti sredstev za ta namen v proračunu zagotovljeno.
Promocija je na splošno boljša in kvalitetnejša, vendar še vedno ne dovolj ofenzivna. Mislim, da bi bilo treba še bolj intenzivno odpirati ta nova tržišča in večjo disperzijo naše zunanjetrgovinske menjave. To, kar tudi predvideva strategija ekonomskih odnosov s tujino in da bi morali še bolj okrepiti vlogo naše diplomatsko-konzularnih predstavništev. Od tega odvisno predvsem od kadrovske zasedbe, tako ambasadorskih mest kot drugih diplomatov na teh ambasadah. Žal moram ugotoviti kot član odbora za mednarodne odnose, da ko smo v zadnjih tednih in mesecih imeli predstavitve kandidatov za ambasadorje, da vsaj nekateri niso pokazali, bodisi veliko znanja ali pa afinitete za gospodarsko področje.
Ena najbolj kritičnih točk ekonomske politike in razvojne politike je nezadostna skrb, nezadosten poudarek skladnejšemu regionalnemu razvoju. Tako da to ostaja še vedno nekako pastorek slovenske razvojne politike, kljub temu da na to upravičeno in utemeljeno opozarja strategija gospodarskega razvoja, da kažejo podatki, da so razlike prevelike in se ne zmanjšujejo. Naravnost nerazumljivo je, da so sredstva tudi v letošnjem proračunu za ta namen še manjša, kot so bila v lanskem letu, čeprav so že lani bila premajhna, po vseh primerjavah s tujino - v primerjavah, ki jih imamo. Nerazumljivo je zavlačevanje z zakonom o skladnejšem regionalnem razvoju. Neustrezna in ne dovolj učinkovita je tudi organiziranost za razvoj, tako na državni ravni - mislim tu na usklajevalni aktivnosti ministrstev, skladov in raznih drugih paradržavnih institucij, ki bi se naj ukvarjale ali se ukvarjajo z razvojem, kot tudi usklajevanja virov sredstev. Še večji problem je skrb za razvoj na regionalni ravni, kjer je razen nekaterih izjem sploh ni. Ob prehodu 60-ih na sedanjih 147 in v prihodnje na blizu 200 občin postaja to še bolj aktualno in večji problem. Ni slučajno, da na ta problem vztrajno opozarja tudi Evropska unija in terja ustreznejšo organiziranost za skladnejši regionalni razvoj.
Ob tem se mi zdi še posebej nerazumljivo, da ima vlada tako pasiven odnos do regionalne organiziranosti do ustanavljanja pokrajin. Naravnost zbodlo me je pred kratkim, ko vladne službe ali vlada napoveduje, da bodo pokrajine predvidoma ustanovljene šele po letu 2000, se pravi odmika se to neznano kam. Če je to vprašanje za vlado in tudi za nekatere stranke tako stanje politično oportuno, sem prepričan, da je skrajno škodljivo za gospodarstvo in predvsem za skladnejši gospodarski razvoj Slovenije. Razen izjem ni organizirane skrbi in aktivnosti za načrtovanje gospodarskega razvoja v regijah. Izjema so nekatere občine, ki se povezujejo in pripravljajo neke skupne razvojne programe. Ena od izjem je pomurska regija, kjer sodeluje tudi minister Senjur in tudi nekateri drugi iz ministrstev in pa iz strokovnih institucij iz Slovenije in pa tudi na lokalni ravni. Takih pobud oziroma take aktivnosti je, kot vem, v Sloveniji malo.
Zanemarjeni so večji skupni projekti, predvsem gospodarski, ki jih ne more optimalno pokriti samo ena občina ali dve mali občini. Slabo je organizirano prekomejno, medregionalno in mednarodno gospodarsko sodelovanje. Deloma to danes opravljajo zbornice, vendar, če pogledamo evropske ureditve, niso zbornice edine ali pa glavni nosilci tovrstne aktivnosti. Na ta problem opozarja Evropska unija, tako v Agendi 2000 kot tudi v pristopnem partnerstvu in tudi v kontaktih, ki jih imamo s predstavniki bodisi komisije ali predstavniki iz Bruslja. Res da ustanovitev pokrajine ni formalni pogoj v okviru programa prilagajanja acquis-u, vendar je dejansko od tega v veliki meri odvisno, kako bomo v prihodnje koristili in v kakšni meri bomo koristili sredstva iz Evropske unije iz Phare programa, iz predpristopnih skladov in potem tudi iz strukturnih skladov. In pa; brez ustrezne organiziranosti na regionalni ravni si tudi težko predstavljam uspešeno vodenje razvoja podeželja, kajti gotovo se ga ne da učinkovito voditi iz ministrstva ali vlade naravnost iz Ljubljane.
In da zaključim. Ustanovitev pokrajin s sočasno reorganizacijo uprave in upravnih enot bi ob ustanavljanju novih malih občin z novimi uradniki, ob ustreznejši delitvi in decentralizaciji pristojnosti lahko zaustavila skoraj nezadržno naraščanje števila uradnikov. S tem bi prišli do racionalnejše, učinkovitejše in manj centralistične države, kot je to danes. S tem bi država bila tudi bolj evropska. Spomnil bi na to, da je tudi strategija gospodarskega razvoja predvidela na področju organiziranosti države vitko in racionalno državo. Žal, danes gredo stvari v povsem drugačni smeri. To je pomembno za gospodarstvo tako iz razvojnih razlogov, kot sem govoril, kot tudi zato, da ta cena te države ne bo previsoka, kar je tudi ovira za gospodarstvo.
Imamo številne primere iz Evrope, kako je regionalna organiziranost predvsem za razvojno področje spodbudila hiter gospodarski razvoj; primeri iz Italije, Nemčije, Danske, Irske in tudi iz nekaterih drugih držav. Hvala lepa za pozornost.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Horvat. Proceduralno, gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Spoštovani podpredsednik, predlagam, da s to razpravo danes zaključimo in nadaljujemo jutri, ko bodo prisotni tudi poslanci vladajoče koalicije in bodo imeli več moči in volje za sodelovanje na tej pomembni razpravi. Dajte to na glasovanje.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Pukšič, jutri ni seje zbora, tako smo se dogovorili. Predlagam, da dam odmor za pol ure, ker sem tako tudi razmišljal, da dam ob 17. uri odmor. Nadaljujemo ob 17.40 uri. Pol ure imate za malico.
(Seja je bila prekinjena ob 17.09 uri in se je nadaljevala ob 17.46 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci, nadaljujemo z delom državnega zbora. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! (49 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Besedo dajem gospodu doktorju Jožetu Zagožnu, predstavniku poslanske skupine SDS.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod podpredsednik, drage kolegice in kolegi! Če bi sodil po prisotnosti v dvorani prej in sedaj, bi človek lahko imel vtis, da ta tema državnega zbora kaj preveč ne zanima. Žal tokrat tudi ni tukaj predstavnikov vlade, ki sem jih želel pozdraviti, in res je, da se dostikrat obnašamo tako, ko je govor o gospodarstvu; bo že kako, saj je še vedno bilo, vendar to ni nujno. Analiza zaključnih računov kaže, da je leta 1996 znašala čista izguba v gospodarstvu 60% več kot leto poprej, v letu 1997 se je sicer bistveno zmanjšala, kot je ugotovil že minister Dragonja, vendar pa gospodarstvo kot celota še vedno posluje s čisto izgubo, predvsem zaradi obračunanih davkov od dobička, se pravi celotne izgube ni več, je pa še vedno čista izguba. Na zaposlenega je bilo leta 1996 okoli 490.000 tolarjev čiste izgube, leta 1997 pa 390.000 tolarjev. Celotna izguba znaša prek 1 milijona 200.000 tolarjev na zaposlenega in predstavlja 48% dodane vrednosti industrije oziroma 13% bruto domačega proizvoda. Industrija torej ustvarja izgubo kljub visoki dodani vrednosti. Za finančno servisiranje izgube je industrija porabila kar 37% izgube, kar pomeni, da se izguba vsako leto skoraj podvoji zaradi plačila obresti bankam. Celotna izguba je v letu 1997 dosegla 75% dodane vrednosti oziroma bo industrija v kratkem ustvarjala dodano vrednost samo še za pokrivanje izgube. V letu 1997 je čista izguba nastala pri 11.203 gospodarskih družbah ali pri 30% vseh obravnavanih gospodarskih družb. V njih je bilo zaposlenih 129.000 oseb ali 28% vseh zaposlenih. Največ od tega v predelovalni dejavnosti, kjer je bila leta 1997 36% izguba, leta 1996 pa 42%. Iz leta 1996 na 1997 se kapital naših podjetij ni bistveno povečal; povečanje je nastalo le na osnovi revalorizacij. Tako je bil kapital slovenskih podjetij leta 1997 na račun čistega dobička večji za 9,8%, na račun čiste izgube pa manjši za 16,8%. Gospodarstvo je zlasti pestila nelikvidnost, saj so kratkoročne obveznosti znašale 29% pasive, kratkoročne terjatve pa le 16% aktive. Zato se ne smemo čuditi, da je bilo leta 1997 povprečno mesečno v blokadi 7.700 pravnih oseb, kar je za 1.200 ali za 18,6% več kot leta 1996. Pri podjetjih v blokadi je bilo leta 1997 zaposlenih 83.000 delavcev ali 14% vseh zaposlenih, kar pa je manj kot leta 1996. V 1.293 podjetjih, kar predstavlja 84.000 zaposlenih oziroma v 40% podjetij, nastopajo stečaji in odpusti delavcev. V teh podjetjih so izgube večje od dodane vrednosti, ta pa je manjša od stroškov dela. Takšnega stanja ni nikjer v Evropski uniji, ker gredo tam podjetja prej v stečaj. Takšno nerazumno stanje tudi najbolj ustreza bankam, ki bi jih stečaji sicer najhuje prizadeli. Čeprav se mnogo govori o razbremenitvah gospodarstva, se v življenju dogaja ravno nasprotno: ob 3,5% realni gospodarski rasti so odhodki državnega proračuna v tem letu realno porastli skoraj za 7%. Po drugi strani pa je res, da nekatera podjetja poslujejo dokaj ugodno, saj imajo podjetja z dobičkom dodano vrednost na zaposlenega v višini 2,9 milijona tolarjev, stroške dela pa le v višini 1,6 milijona tolarjev. Ne glede na to pa je jasno, da se danes v Sloveniji mikroekonomijo, zlasti realni sektor, ki proizvaja novo vrednost, zelo zapostavlja. Kar 84.000 ljudi bi izgubilo delo, če bi dosledno upoštevali zakon o stečajih.
Sliko gospodarske uspešnosti precej zamegljuje tudi dejstvo, da po metodologiji k bruto domačemu proizvodu prispeva tudi država kot proizvajalec, ki pri nas poveča bruto domači proizvod kar za 20%, v Zvezni republiki Nemčiji pa le za 10%. Dodana vrednost se pri nas že nekaj let nikamor ne premakne, kar je še posebej zaskrbljujoče. V nekdanji vzhodni Nemčiji na primer zelo narašča; v enem letu poraste za toliko, kolikor znaša naša v celoti, gledano v odstotkih. To potrjuje tudi podatek, da je bilo v zadnjih letih iz industrije odpuščenih polovica ljudi, dodana vrednost na zaposlenega pa je ostala ista. Industrijska proizvodnja je danes 25 do 30% nižja, kot pa je bila leta 1986, pri čemer so bili zlasti prizadeti obrtniki in malo gospodarstvo, ki so nanjo vezani. Nasprotno pa je v času, ko je gospodarstvo izgubili 263 tisoč delovnih mest, negospodarstvo pridobilo 17 tisoč delovnih mest, leta 1994 smo na primer imeli 20 tisoč državnih uradnikov, leta 1997 pa 28 tisoč 700, kar je dodatno stalo državo okoli pol milijarde preračunamo v nemške marke. Znatni del naše industrije je danes praktično pred rasulom. Naj to priznamo ali ne, stvar je takšna.
V drugih tranzicijskih državah pa industrija posluje v glavnem pozitivno. Še posebno v težkem položaju je danes tisti del predelovalne industrije, ki je neto izvoznik. Od teh pa še zlasti tekstilna, usnjarska in usnjarska predelovalna dejavnost, kjer je stanje dobesedno alarmantno. Podjetjem, kot na primer Gorenju, je nerazumljivo, kako je lahko ob 1,5% inflaciji v prvih dveh mesecih padel podjetniški tečaj tudi za okoli 1,5%, kar pomeni realno okoli 3% padec tečaja, kot pišejo v svojem protestu, ki so ga naslovili na številne naslove. V zadnjih mesecih ni bilo izrednih kapitalskih prilivov deviznih sredstev, zunanjetrgovinska gibanja pa so veliko slabša kot lani v tem obdobju.
Zunanjetrgovinska bilanca je tako lani januarja izkazovala 48 milijonov ameriških dolarjev večji uvoz kot izvoz, letos januarja pa kar za 107 milijonov ameriških dolarjev. Ekonomskih razlogov za padanje deviznega tečaja torej preprosto ni. Res pa je februarja nehal veljati dogovor med banko Slovenije in poslovnimi bankami, po katerem so poslovne banke vzdrževale tečaj, banka Slovenije pa je bila obvezna odkupovati presežke. Skratka, na te stvari je vendar mogoče vplivati, če je volja za to, a je očitno ni dovolj.
Slovenska izvozna industrija, nima več rezerv, da bi lahko kompenzirala tako velike tečajne spremembe. Trije realni odstotki zanjo pomenijo ogromno, če upoštevamo, kako nizke so stopnje dobička teh v javnosti. Če sploh so.
Banke so bile pri nas sanirane z državnim denarjem, oblast oziroma banke Slovenije jih varuje pred spopadom pred tujo konkurenco, tudi v zakonu o bančništvu so še vedno vgrajene nekatere varovalke, ki imajo monopolni značaj. Poslovne banke so lansko leto ustvarile prek 26 milijard tolarjev dobičkov in to moramo priznati, predvsem na plečih industrije, s katero ne delijo bridke usode. Nesprejemljivo je današnje zavestno prerazporejanje denarja od izvoznikov k uvoznikom in iz realnega v finančni sektor. Ob 90% izvozu pomenijo za Gorenje omenjeni 3%, 7,2 milijona nemških mark, kar je več kot bruto mesečna plača vseh 4 tisoč 300 zaposlenih.
Meni je žal, da ob teh krutih podatkih ne vidim nikogar iz tiska, niti televizija to ne snema, bomo pač to, kot vedno, stenam govorili. To je izredni odhodek, ki ni bil predviden in ga nikakor ni bilo mogoče nadomestiti s tako imenovanimi notranjimi racionalizacijskimi ukrepi. Tega se tudi ne da prevaliti na tuje kupce, ki niso pripravljeni nositi bremen naše zgrešene ekonomske politike. Vlada se vsem tem ne more izmikati več, saj je država še vedno lastnik dveh najpomembnejših poslovnih bank. Podobno težko kot v tem primeru je tudi v drugih delovno intenzivnih panogah, še zlasti tam, kjer so pretežno ženski kolektivi. V mozirskem Elkroju, na primer, prav tako izvozijo 85% proizvodnje in v pismu, ki so ga poslali odboru za gospodarstvo, pišejo, da so ogorčeni nad destimulativno fiskalno-monetarno politiko države, ki sproti odvzema ves trud in voljo. Ne zahtevajo miloščine, pač pa samo normalne pogoje gospodarjenja. Pismo zaključujejo z dramatičnim stavkom: "Pojemajo nam moči." Kolektiv, kjer je zaposlenih 92% žensk, je močno obremenjen z bolniškimi izostanki. Gre za porodniške odsotnosti in boleznine, tudi zaradi otrok. Če znašajo v svetu bolniški izostanki običajno okoli 5 do 6%, so pri nas v delovno intenzivnih ženskih kolektivih bolniški in porodniški izostanki 15 do 20%, kar ekonomsko močno obremenjuje takšne kolektive. Vrh tega pa je vse več vesti, da zdravniki v večini primerov delavke pred potekom enega meseca izločijo iz staleža, češ da jim bolniške ne morejo več podaljšati. To je posledica zdravstvene politike, da bolniški stalež do 30 dni plačuje podjetje in tudi tu bi lahko vlada kaj storila.
Na državni zbor se je osebno in z dopisom obrnil tudi sindikat tekstilne in usnjarske predelovalne industrije. Zahteval je, da državni zbor obravnava problematiko te dejavnosti in da sprejme ukrepe za zaustavitev njenega propadanja, kot pišejo. Med ostalim zahtevajo ukrepe za izboljšanje konkurenčne sposobnosti in za prestrukturiranje delovno intenzivnih panog, znižanje prispevnih stopenj za zdravstveno zavarovanje za ženske, boljšo skrb za zdravje in varstvo pri delu. Torej ustrezno zakonsko rešitev, izboljšanje sramotno nizkih plač, necarinske oblike zaščite domačih tekstilnih in usnjarskih izdelkov, takojšnje rešitve v zvezi s premoženjem, ki jim je bilo odvzeto v bivši Jugoslaviji. Jutri bo namreč to morda že prepozno. Gre za ohranitev še preostalih 39.000 delovnih mest v teh dejavnostih.
Zahteve oziroma predlogi podjetij iz teh dejavnosti, ki so jih prek gospodarske zbornice naslovili na odbor za gospodarstvo, so sledeče. Prvič. Inflacijo znižati na primerljivo višino v zahodnem svetu, podjetjem, neto izvoznikom, naj se v delu, kjer izvoz presega uvoz, nadomesti razkorak med gibanjem tečaja in domačo inflacijo, in sicer s subvencioniranjem dela obresti in prispevkov za socialno varnost. Iz razloga tega razkoraka je odliv iz te dejavnosti v letu 1997 znašal 11,4 milijarde tolarjev. Neto izvoznikom naj se subvencionirajo obresti od kreditov za nakup opreme. Četrtič. Zniža naj se stopnja prispevkov za socialno varnost za podjetja s področja tekstilne in usnjarske predelovalne dejavnosti in to s sedanjih 38 na 30%, različno za posamezna podjetja, glede na delež zaposlenih žensk. Petič. Nadomestila za bolezensko odsotnost od 15 do 30 dni naj pokriva zavod za zdravstveno zavarovanje. Šestič. Nadomestila za dopust in regres za dopust v času porodniške naj se pokriva iz istega naslova, kot se plačuje porodniški stalež.
V resnici je skrajni čas, da prične vlada voditi v odnosu do realnega sektorja načrtno in zavestno ekonomsko, socialno politiko, kot je danes obljubil tudi premier v svojem nagovoru. Njeni dosedanji ukrepi so bili usmerjeni zlasti v polnjenje državnega proračuna in to ob dragonskih kaznih, saj znaša najnižja kazen 1 milijon tolarjev. Vlada bi morala takoj predložiti program ukrepov za zaustavitev negativnih trendov in za pospešitev razvoja v gospodarstvu, pri čemer pa je nameravana razprodaja dela državnega premoženja, ki se učeno imenuje dezinvestiranje, za polnjenje proračuna kaj slaba rešitev. Podjetjem ni treba podarjati denarja, to je tudi v nasprotju z načeli Evropske unije, ki takšne posege kaznuje. Torej časi, ko se je dajala ali pa se daje gotovina v podjetja, odhajajo oziroma bi morali odhajati. Zato je predvsem treba podjetjem omogočiti normalne pogoje za delo in za razvoj. V tem smislu bi se moralo takoj nekaj storiti za zmanjšanje razkoraka med tečajem in inflacijo, ker vse breme stabilizacije tečaja sedaj nosijo neto izvozniki, ki so že tako prizadeti s stalnim upadanjem cen v svetu, kjer dosegajo naši izdelki zaradi njihovega izvora samo 70 do največ 80% cen enakovrednih tujih izdelkov.
Nadalje bi bilo treba sprejeti resne in učinkovite ukrepe za razbremenitev gospodarstva, na primer ukinitev dodatnega davka na plače, in zmanjšati obremenitve za 20% na račun zmanjšanja javne porabe, četudi bo tudi zaradi tega kakšna cesta morala malo počakati.
Pozitivno je, da so se davčne olajšave na račun investicij povečale z 20 na 40%, vendar bi bilo potrebno odpraviti povezavo z izplačevanjem dividend. Tudi predvidena davčna stopnja 22% na dodano vrednost je previsoka, zadostovala bi največ 18%.
Apeliramo torej na vlado, da naj sprejme ocene, ki bodo in so bile danes tu povedane, opozorila, predloge in zahteve, in to skrajno resno. Čas se je iztekel, nemir in jeza v gospodarstvu naraščata ob obupnih klicih na pomoč. Menim, da priložnosti za splošne razprave na to temo v državnem zboru najbrž ne bo več tako kmalu; naslednjič bomo lahko razpravljali samo še o učinkih vladnih ukrepov v zvezi s stanjem v gospodarstvu. Tudi popravnega izpita najbrž ne bo več.
Naj na koncu še nekaj omenim. Poglejte, bilo bi krivično, če bi za stanje v gospodarstvu bila izključno in v celoti kriva samo vlada, kot bi bilo tudi nepravično, če bi si samo vlada izključno lastila vse uspehe na tem področju. Poleg vlade je seveda še cela vrsta drugih dejavnikov, od kolektivov, vodstev kolektivov, predvsem pa so tu poslovne banke in banka Slovenije ter ostale institucije. Vseeno pa bi bilo treba na področju zakonov sprejeti nekatere nujne rešitve, o katerih smo že govorili. Treba bi bilo regulirati tečaj, kjer bi se lahko vključila vlada; vlada bi lahko mnogo več napravila na področju inflacije, strinjam se z ministrom Senjurjem, vendar je naša inflacija še vedno 3-krat večja, kot je v državah Evropske zveze. Prav tako bi lahko vlada marsikaj napravila na področju davkov in za ohranitev gospodarstva in obresti. Nesprejemljivo je, da se gibljejo tam okoli 20%, ob obrestih, kakršne so danes v zahodni Evropi, in ob tako veliki podkapitaliziranosti slovenskega gospodarstva - če se prav spomnim, je okoli 80% kapitala sposojenega, 20% pa lastnega - in po tako visokih obrestnih stopnjah je jasno, da ne more biti konkurenčna v svetu. In tudi intervencijam v gospodarstvu bi morale biti drugačne. Tu je že bilo rečeno, da je zelo malo denarja namenjenega za resnični razvoj, mnogo več pa za plače, s čimer se samo vzdržuje socialni mir.
Na koncu naj povem, da podpiramo sklepe odbora za gospodarstvo in tudi predloge dodatnih sklepov, ki smo jih prejeli na klopi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala dr. Jože Zagožen. Besedo dajem gospodu Izidorju Rejcu, ki bo govoril v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik! Gospe in gospodje!
Gospoda ministra in sodelavci, za tistega, ki morda ima malo opravka z gospodarstvom, so bili uvodni nastopi ministrov in premiea kar spodbudni. Tako da bi najbrž že lahko bilo neko veselje, vendar osebno nisem prepričan v to, da je stanje tako, ker nam številke govorijo drugače.
Že v samem govoru gospoda premiera je bilo neko nasprotje. Namreč rekel je, da je treba vzdrževati in pospeševati tiste panoge, ki imajo intenzivno zaposleno delovno silo, se pravi, ki veliko ljudi zaposlijo z manj vložka v tehnologijo. Da pa vas spomnim, da je to res, se spomnimo tudi, da smo pred proračunom imeli na dnevnem redu državnega zbora oziroma smo že imeli zakone, ki razbremenjujo gospodarstvo, se pravi dva zakona, ki pomenita manjšo obdavčitev plač in to velja ravno za tiste panoge, ki so - kot se temu reče - intenzivno zaposlitvene. Kar pomeni, vlada ali pa finančno ministrstvo je to vzelo iz hitrega postopka in dalo v redni postopek, kar pomeni, da levica ne ve, kaj dela desnica. Morda res direktni ministri na gospodarski ravni, ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj ter ministrstvo za gospodarske dejavnosti, tako mislijo, vendar minister za finance pa drugače naredi in se ta mozaik ne prekriva. Danes se tudi ne morem strinjati z mnenjem oziroma z ugotovitvijo, kar je pa - sem že slišal precejkrat gospoda doktor Potočnika, ki vodi UMAR, se pravi ta urad za makroekonomske odnose in je tudi vodja pogajalske skupine - predvsem na temo inflacija. Inflacija je vedno bila in je vedno uničevalec gospodarstva in gospodarjenja. To je gotovo. Če bi ta inflacija bila generator, potem bi jo imeli na zahodu mnogo večjo in bi se drugače ta zadeva odsevala. Vemo pa, da je v zahodnih evropskih deželah povprečna inflacija 1,7, v Ameriki nekaj malega višja. Mi smo v ta sloviti memorandum napisali, da bomo imeli leta 2001 od 3,5 do 5% inflacije, kar pomeni, da smo tistega leta, če bi to bilo idealno, še vedno za 2 oziroma 3 točke pod temi razvitimi državami. Skratka, tu je še veliko dela.
Dalje tudi, da se na osnovi te inflacije vrši, bom temu rekel, prestrukturiranje. Prestrukturiranje je v bistvu odziv na dano situacijo. Mi ne moremo govoriti zdaj kar povprečno: mi smo v tranziciji in tranzicija nas bo še držala toliko časa; pa to so zdaj težave, tranzicija je pač tranzicija, navadili smo se na ta - bom temu rekel - te mokre cunje, ki jo imamo za vratom in ki nas dela prehlajene in celo sam sem prehlajen. Menim, da je to čisto brezpotrebno. Tisti, ki 90, 100%-no izvaža, ta je tranzicijo končal že pred 5, 7, 10 leti. Tranzicija je tisto, kar velja oziroma je tisto, kar pomeni "crkljanje" oziroma nekako še, da ugodimo nekomu, ki se mu še ne da, da bi se prilagodil, ali domačemu ali pa zunanjemu trgu, predvsem pa domačemu. In ko sem pri domačem trgu, bom rekel: tudi domači trg bi lahko imel veliko večje rezerve, ko bi malo manj uvažali in bi lahko tudi domači proizvajalci lahko plasirali marsikatero zelo zelo kvalitetno blago, ker so nekateri med njimi, lahko rečem, na svetovnem zgornjem delu ali pa celo na samem vrhu.
Lepo bi bilo slišati premiera in tudi vse vas ministre, ki ste govorili, in predvsem premier se je strinjal in je rekel, da so sklepi oziroma stališča odbora za gospodarstvo pravšnji in da se bo treba nanje pripeti. Vendar, če je to res, potem gotovo ni bilo res, kar smo poslušali, ker je bilo slišati: da je nekako kar v redu, pa saj nas drugi dobro ocenjujejo, pa so s pavšali neke meje znižali - skratka, nas le dajejo v boljšo luč in le ni tako slabo; skratka, smo še kar dobri. To je ena stran. Druga stran je pa tista, ko slišiš, ko so bili, recimo, tudi na odboru za gospodarstvo določeni direktorji, pa jih vsi poznamo, ki so, če bi tiste magnetograme zdaj vam zavrtel, bi vas glava bolela, ker so tako trdo govorili in tako kritizirali vse skupaj, z nami vred, predvsem pa tudi vlado, da ni bilo enostavno.
Zdaj pa pojdimo naprej. Poglejte, proračun smo ugotovili, da ima 46,8% bruto domačega proizvoda, pa še ni ves, ker je še v drugih, blagajnah, drugih inputih - od kupnin pa do drugih - nabiranj denarja in če bi bil ves skupaj, bi ga bilo najbrž tam za prek 49% ali pa vsaj blizu 49% bruto domačega proizvoda. Pa, recimo, da je 46,8% pa da damo po projekciji, ki smo jo sprejeli leta 1994, da bi to leto imeli nekako 45% proračuna, porabe, potem nam ostane skoraj 2%. Od 2% bruto domačega procenta, če damo enega za reševanje brezposelnih v smislu regeneracije gospodarstva in to, kar je nekaj nakazal minister za malo gospodarstvo in turizem, pa da bi dali, recimo, 1% bruto domačega proizvoda za tehnološki razvoj in vse te komponente, ki pomenijo, da se bomo odlepili od starih tehnologij in nekako pripeli. To bi bil denar in to bi bil v bistvu odgovor. Zdaj bi bil sam suhih ust in bi rekel: hvala lepa, vesel sem tega in grem dol. Ker pa tega ni in mi daste besedo oziroma si jo lahko vzamem, ker se že iz tega vidi, kaj bi se lahko zgodilo. Ne! 46,8% je poraba in to ni kaj, to ni važno. Mi to točko obravnavamo zdaj na koncu, tako v večernih urah, da bomo še malo bolj utrujeni, proračun je pa sprejet, vse to smo že odtipkali. Skratka, zdaj bomo morda še malo poslušali, tele sklepe bomo sprejeli ali pa stališča odbora za gospodarstvo, potem bomo pa čakali vlado. Ja, čakali bomo. In bojim se, da jo bomo čakali in je ne bomo dočakali. Ker če se vlada ne zave vseh svojih področij, ki jih ima, da je inflacija eden glavnih zaviralnih momentov v razvoju, potem njej ni pomoči.
Če se vlada ne zave tega, da bo treba zagotoviti konkurenčnost, ki pa spet izhaja iz te inflacije, ker ta inflacija, ta jugoslovanski ton je, saj veste, kot arzenik v hrani. Ta dela svoje, ta samo uničuje in v bistvu samo ugotavljaš, kako oziroma potem, ko te prekopljejo, morda samo kdo vpraša: morda pa ni naravne smrti umrl. Ampak ta ton pač tako dela. Tako dela in uničuje. In nič ne pomaga prestrukturiranje, ker ni od kod denarja vzeti, če moraš odplačati 20 do 25% obresti. Na taki osnovi, vam povem, nobeden ne bo delal in tu ni nobene logike. Kdor svetuje od tujih svetovalcev, da je to inflacijo treba zadržati, potem je absolutno samo sovražnik. Samo pokažite ga mi in mi ga pripeljite, bomo že našli kakšno orodje, da ga bomo spravili iz tega prostora ven. Skratka, to so stvari, ki so povsem jasne. Tu ni debate, ali je ali ni, kako bi in kaj nam svetujejo. Če se tega ne zavedamo - in mislim, da se tudi v banki Slovenije zavedajo očitno zdaj že leto in pol - da bo treba inflacijo spraviti tja, kamor gre, da bo treba cene obvladovati, da bomo dodano vrednost morali napraviti, da bo treba pokojninsko reformo "zrihtati". Zdaj, ko sem jo že omenil, kaj pa je od te pokojninske reforme. Govorimo o njej že šest sedem let. Prispodoba: zdi se mi, da je ravno tako, kot bi nekdo v 3. ali 11. nadstropju skubil kuro in spuščal perje dol, spodaj bi pa opazovali in bi rekli, to je pa gotovo kakšen spopad velike jate orlov in ne vem kakšen boj je zgoraj. V bistvu je pa samo ena uboga kura za v lonec in za nekaj juhe. Skratka, to je naša priprava na pokojninsko reformo. Nič od tega. In menim, da bo tudi minister za delo, družino in socialo moral kaj narediti, ne samo hoditi okoli in ne vem kaj. Treba je nekaj napraviti. In tudi to vprašanje, kot zdajle vidimo in beremo - Revoz rabi delavce. Premier je sam rekel: se lahko zaposluje, in podobno. Ni res! Ne slišim, skoraj nobenega ne slišim, da bi, vsaj na glas, da bi jamrali tisti, ki so pač prijavljeni kot brezposelni.
Dalje, ko se hoče neka veja ali pa neka dejavnost obnoviti ali pa se razširi, potem ni ljudi. Ja, ljudje božji, najbrž bo treba nekaj stvari urediti! To je stvar ministra, ki to dela, in žal bo moral nekaj ta naš gospod minister Tone Rop napraviti. Ima veliko področje, kjer pa bo moral nekaj pokazati. Stvari se samo vlečejo - pet, šest, sedem let je ista zgodba, ista zgodba! Samo transferji, transferji, transferji! Kje so pa učinki? Jaz jih ne vidim.
Dalje. Saj sem rekel, če bi po 1% bruto domačega proizvoda, ko ga požre proračun, ko ga bo požrl proračun tekočega leta, ki ga bomo - seveda še malo harmonikarsko razširili - če bi dali enega pa po enega v dve smeri - kot sem rekel - v zaposlovanje in v regeneracijo malega gospodarstva in vse ostale oblike, ki jih je lahko petsto, pa da bi dali še v to tehnologijo, kjer smo zaspali, ker smo čakali in razvrednotili, da bi lažje lastninili - vsaj veliko podjetij je bilo takih - potem bi, kot sem temu rekel, sam že zdavnaj šel s tega odra.
Dalje. Saj pravim, če te inflacije ne bomo uredili, in ne verjamem, da bo ta 8%; ta bo 8,6, 8,7 idealno, manj ne bo mogla biti. Spomnite se pred štirimi leti, ko smo se tu nekaj "penili" in tudi sam osebno, ob tem ko je bila predvidena rast bruto domačega proizvoda za 1%, ko sem rekel: to ni nič. Pa so rekli, pa kaj se nekaj greš. Potem je bila tisto leto recimo 3%. Vendar, jaz sem tako rekel: če se hoče, se naredi. Če se nekaj reče: bomo to naredili - bomo naredili. Če mi niste rekli že prej uvodoma, bi rekli: ja, v redu, mi smo to prebrali, ta vaša stališča in sklepe. Pripravljeni smo, da jih bomo preštudirali in bomo pripravili v enem, dveh mescih določene predloge in se bomo spet pogovorili. Pa bi rekel: v redu, vidiš odsev, odmev - skratka, nekaj. Ker je pa bil govor samo o tem, kako je v redu, dobro, najboljše - skratka, vsi nam že zavidajo, potem gotovo to ne more biti resnica ali pa to ne more biti - sta tu dve stvari: ena je stvar, kako mi to zadevo čutimo, kako pa ministri oziroma kako vlada. V tem primeru vidim, da vlada tega pač tako ne čuti; ali ima premalo stikov z drugimi ali je pa - kar mislim, da je pa res - premajhna medsebojna povezanost. Ker če se dva ministra lahko skupaj vzameta, ali pa trije, štirje, potem se tudi peti mora priključiti - in to je delo premiera, ki mora to opraviti. On je doktor ekonomije in ker je doktor ekonomije, naj bo tudi to slovensko gospodarstvo rezultat doktorjev ekonomije v vladi.
Mi smo v teh točkah, stališčih veliko obravnavali predvsem tudi panoge. Glejte, ne moreš nikoli v povprečju ugotoviti. Od daleč gledaš množico, vsi so enako visoki, ko prideš blizu, ugotoviš, da si med manjšimi, drugi pa so večji. To je pač tako. Hočem to povedati, da je potrebna tudi strategija posameznih branž, ker vemo, da je vsaka po svoje specifičnost. Zdaj, če že zbornica tega ne naredi, če nihče drug tega ne naredi, potem bi vsaj vlada inicirala in začela s tem, da se pač ugotovi, kaj se lahko v določenih branžah naredi in katere lahko vlečejo, zakaj vlečejo, katere lahko zaposlenost zadržujejo. Če smo slišali: izjemen pljusk prijav za stečaj na račun zakona, ki smo ga lanskega julija sprejeli glede določila: eno leto blokiran in tri mesece nimaš plač - 7.000 prijav! Ja, dragi moji, to moraš biti pa res že zaspan oziroma ne vem kakšen, predvsem pa gluh, da tega ne vidiš in ne slišiš. Skratka, to so zelo pomembne stvari. Je bila zadnjič delegacija Francozov. Kaj so rekli? Lahko je vam, lahko je vam, ki ste tako majhni, vi se lahko prilagodite, ste hitri in učinkoviti. To je tako kot majhen čoln v vodi, mi pa smo velika ladja in nikamor ne moremo. Tako so oni govorili. In so imeli prav. Toda mi smo prekooceanska! Kje! Preden se mi obrnemo že 2001 zopet, kot izgleda.
Sedaj pa poglejte problem lastninskega preoblikovanja. Lastninsko preoblikovanje bi moralo gotovo biti generator. Mi smo prevzeli model, smo osvojili model, smo šli nekako precej po slovensko in nekako poskušali slovenski duši približati tudi ta delniški sistem, vendar ta stvar je malo drugačna. Predlogi so tisti, ki pravijo, da je notranje lastništvo preveliko in da moti razvoj. Tisti, ki so zunaj, pa so pa druge barve vredni.
Namreč, sistem ki smo ga povlekli iz Združenih držav Amerike, se pravi te pooblaščene investicijske družbe in družbe za opravljanje - berite zakon. Prosim berite, komur se da! Berite zakon, kako je napisan. Seveda, takrat ko smo bili še v prvem razredu osnove šole delniškega sistema leta 1992, leta 1993 je to bil res tekst. Smo rekli, to je pa umetelno. Ko pa sedaj bereš, ko ugotoviš, kakšen "luft", kakšen zrak je notri. Kaj se lahko dela potem, te je pa samo groza. In ta groza se dogaja. Kako se dogaja? Dogaja se tako, da se ne da bi se regeneriralo podjetja, pa da bi se skupaj dobili, kako bomo to poletje reševali. Ne! To je treba samo dobiti komando, potem pa počasi uničevati, počasi potopiti, saj bo itak država vzela na "pukel" brezposelne in podobno. To velja predvsem za tiste dejavnosti, ki imajo veliko enostavnih sredstev, pa tudi dobre lokacije. Tako da ta zgodba je zelo kruta in vam povem, da se nič kaj fantje ne prizadevajo in tudi premnogi so prišli na prelahek način do velike komande v teh pridih - družbah za upravljanje. Ta zgodba bo mnogo drugačna, kot si zamišljamo in mnoge druge nevarnosti prihajajo, kot si mi mislimo, da bodo. Ker tujci prihajajo ravno prek teh in naj vam povem. Njihov namen je ne to, da se bodo tu "matrali" v Sloveniji, oni bodo šli v Bosno in bodo šli v Srbijo, bodo šli v Črno goro, ker tam je prostor, tam se lahko še hitro nekaj poceni dobi in tako naprej. Tako se na glas razmišlja in v tej smeri bomo tudi mi morali razmisliti, vlada pa tudi, ko bo morala nekoč dati na mizo analizo, kaj pa je res. Ker bo treba odgovoriti ljudem: ja iz tega je pa res to, bili ste okoli prenešeni oziroma mislili smo, da bo drugače, pa so nas drugi okoli prinesli.
Sedaj pa poglejte certifikate. Zakon sprejemamo že tretje leto, sedaj smo ga sprejeli. In naj vlada pohiti in najde ustrezna podjetja, ustrezne vrednosti družbenega kapitala ali državnega kapitala, da se ti certifikati pokrijejo. V redu! Vendar, kot sem zmeraj zagovarjal, da bi bili res čimbolj pošteni, da bi res dobili dobra podjetja, potem mi sedaj ne uhaja več to iz ust, ampak ugotavljam, da so na osnovi tega že čisto drugi računi, druge poteze. In bo res treba, kot vlada razmišlja, dati tudi nekaj takih "bolj trdih" podjetij, da se bodo malo "pomatrali", ker sicer se imajo prelepo. To velja za družbe za upravljanje in za pide. Skratka, bomo pač tudi malo v tej smeri šli in to jaz tudi zagovarjam, ker vidim, kaj se dela. Tako da po tej plati ne imejte preveč velikih skrbi, res pa je, da je treba to čimprej napraviti in da se ta zadeva nekako konča, ker: še vedno bomo govorili o tranziciji, ker ne bo konca. Samo ta tranzicija se bo šele potem začela, ko se bo začela preprodaja in razni sestanki v gostilnah, kako bodo nekoga preč spravili in nekoga dobili, nekoga pridobili. In glejte! Tuj kapital - lepo je bilo slišati gospoda ministra, dr. Senjurja, ko je povedal o tem določenem povečevanju kapitala, ki prihaja k nam. Ja v redu! Poznamo primer, ko smo nesli naša podjetja, čudovita podjetja, na londonsko borzo. In z največjim veseljem oznanjali evropskemu svetu, poglejte, tam so nam delnice porasle. Ja, kako da ne, saj je bilo 3-krat podcenjeno. Ja, bog se usmili, saj to je vendar treba po tej plati gledati. In to je tisto, pa zdaj ne prihaja kapital tu skozi samo, kot mi vidimo zdaj, kot je gospod doktor Senjur povedal, prihaja prek teh menjalnic, v aktovkah, tuji denar, pa se zamenja v tolarje, potem pa gremo narazen. Tako se dela oziroma v tej smeri se te stvari delajo. Vprašajte tam banko Slovenijo, kako ima probleme s temi velikimi zneski itn. To so zdaj v bistvu dogodki, to so zdaj stvari, ki še - ne samo to, kar smo povedali, ki v bistvu kot hladen dih ali pa kot neprijetno dihanje za ušesa prihaja iz vseh strani. Menim, da je to tisto, o katerem se bo treba tudi pogovoriti in tudi marsikatero besedo reči.
Osnovna reč je pa v gotovo v tem: če je govor o brezposelnih, 15% in nekaj je zdaj brezposelnost - 14,2 pri moških, 15,9% pri ženskah. Dobro, se ve, ampak razreševanje tega problema, ta problem je tudi v Evropi velik, je gotovo rešljiv. Prej sem povedal, na kakšen način. Vendar, če mi gledamo pokrivanje uvoza z izvozom, potem se je leta 1991 ta zgodba končala. To se je končalo, od tedaj tega pokrivanja ni več in, spoštovani gospodje v Drnovškovi vladi, kjerkoli ste bili, to vam je ušlo iz rok. Ni bilo nikoli več kot 90% ali pa 91% pokrivanja uvoza z izvozom. Torej to je gotovo, to je zame velik "debakel", ker ko gledate vi nemško deželo - ob vseh tistih nerodnih vzhodnih Nemcih, ki so jih morali pripeljati v svoj hlev - oni imajo pokrivanje uvoza z izvozom 116, Francozi 110 in to so tiste politike. Mi moramo tudi domači trg dati nekomu, tudi svojim domačim, ne samo pojdite ven, pa se tam "matrajte", ob tem, da tu niso banke zraven, ker banke so zraven samo 24%. Ker, zakaj bi se "matrale", saj imajo bilance iz sanacij itn. in te bilance jim lepo držijo nivo in se izplačujejo dobički. Skratka, kaj bi se mučili in od tu se gotovo nič ne zgodi. Ta ton je arzenik, kot temu rečem; banka nič ne naredijo, ne gredo v podjetja; tisti, ki je pa zunaj v izvozu, pa itak ve, da se lahko potem obrne na svojega poslovnega partnerja ali pa na banko, kar je že vajen, pa da potem te probleme opravi.
To se pravi, če bi mi samo spremenili in se šli politiko pokrivanja uvoza z izvozom - recimo 106, 110 - verjemite, tu je že ogromno prostora za zaposlitev. Ogromno prostora! Da ne govorim, da je jasno nekaj, da bo naša poraba morebiti manjša in da bo moralo priti tja do 44, 43, pa kakorkoli bomo gledali. Bomo pač morali gledati, kot se vidi in tudi se ve, saj je minister Dragonja prej povedal o tem, kakšna je rast produktivnosti, 4 in nekaj procentov. To se lepo sliši, samo poglejte vi strukturo. Seveda, toliko je ljudi na cesti, toliko ljudi, to je tako - sem in tja - in je produktivnost toliko večja. To so pač metode, saj po taki metodi lahko gremo še dolgo časa, bomo še kar vsako leto 4, 5%; samo tu bo 130, 150, 170, 190.000 itn.; ob tem, če ne bomo te suportirali in jim dali možnost, da bodo zaposleni. To velja predvsem za mlade, za ljudi, ki so v šoli in v tem ogledalu, kaj piše: vse gre v šolo. A, seveda, vse v šolo, v srednje šole. Saj je to prav. Kam bo pa to šlo, ko bo treba zaposliti? To je pa zdaj vprašanje. Smo na pragu 2000 in kako bomo vse te armade - majhne, velike itd., po strukturah in po profilih, ki morda ne bodo pravi, zaposlili, to je pa zdaj vprašanje. S tem se lahko pozabavata tudi minister za šolstvo in minister za kulturo in vsi ministri. Naj se usedejo in naj razmišljajo o tem, pa ne o tistih ne vem kakšnih programih in 9-letni osnovni šoli in o tem, kakšna matura - o tem nas nikoli ni nihče vprašal, kakšno maturo, ali si jo naredil, ali so te pa v "rit" sunili. To je pač tako. Zakaj bomo delali iz neproblema problem, vendar iz tega znamo narediti. Skratka, smo pred določenimi dejstvi, ki jih je treba videti, vedeti in jih razreševati. In če ne bomo te politike - uvoz, izvoz itd... Poglejte, kdo lahko najame posojila na banki? Tisti, ki uvaža, ker ima tako "štice" ali toliko "špeha" vmes. Ni problem 15, 20, 30% plačati za obresti, saj se hitro obrne in narod plača in smo bot. To je to. To so neke osnovne stvari, ki jih moramo vedeti in brez katerih nikamor ne bomo prišli.
O lastninjenju bi še to povedal, da smo še pred tem, da bo treba zavarovalnice tudi lastniniti - dokončati, predvsem pa bi pozval tudi Slovensko razvojno družbo, da se mora zavedati - tja prihaja 100 in več podjetij in to pomembnih, velikih, takih in drugačnih - in s to ekipo, s takim načinom, jim ne verjamem. Prej, ko je bil Slovenski razvojni sklad, niso znali tega operativno delati. Če bodo zdaj - želel bi - ampak bojim se, da tega ne bodo. Ker je prevelik zalogaj prišel tja in bodo to operacije - saj veste, odpreš trebuh, nekaj vzameš ven, pozabiš škarje noter in ... in je problem rešen. Stvari so pač take. Kot pravim; premier je rekel, da se zaveda in da nekako podpira predloge in stališča odbora za gospodarstvo. Tu bom končal. Menim, da je res ob vsem tem, kar smo povedali, potrebno predvsem zagotoviti, da se bo nekaj zgodilo, ker - pojdite v podjetja, govorite z njimi itd., kako se stvari tresejo in kako se bojijo. Ob tem bi se človek vprašal, ali je naš manedžment res tako sposoben. Tujci, ki so pri nas in imajo podjetja, so bolj uspešni. Zdaj bo treba isto vprašati, ali smo ali nismo sposobni. Biti moramo kritični. In ker nastopa problem, da niso sposobni, je treba tudi povedati: "Oprosti, nisi sposoben. Spokaj, zadnji čas je, da greš." To so take stvari. Tudi ko sem bil v vladi, sem fantom tako povedal. Polno ljudi sem poznal in sem rekel: "Veš kaj, pod taki metodi nikamor ne boš prišel, pa tudi če te vsa Slovenija pozna in si skoraj zveličaven." Ne gre. Naredi in dolžan si in čas je edini sovražnik.
In ker smo pred ogledalom Evropske zveze, menim, da se ne zanašamo na razna lepa mnenja predvsem vzhodnih opazovalcev in vzhodnih strokovnjakov ali tudi nekaterih, ki nekako gledajo vzhod iz daljave in še nas zraven dajejo, pa smo kar dobri. To je prividno. Mi smo zaostali, mi smo se v tem trendu upočasnili in na kratko povedano, stanje v gospodarstvu je zelo težko, trendi so pa zelo počasni. In če se tega zavedamo in da bomo to "nagnali", pozivam pa vaju ministra in premiera in vse ostale - nekaj napravite, ker sicer boste to poslušali samo še krat 2-krat 3-krat 4-potenco. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Rejc. S tem smo končali z razpravami poslanskih skupin. Imamo osem prijav... Se opravičujem! Gospod Kebrič, v imenu poslanske skupine DeSUS.
IVAN KEBRIČ: Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Da ne bo kdo mnenja ali mislil, da se naša poslanska skupina zanima samo za socialne in druge pravice oziroma težave, moram povedati v našem imenu, da nas še kako skrbi in zanima uspeh gospodarstva. Tudi mi imamo sinove in hčere, vnuke in vse ostalo, za katere želimo, da bi jim bilo bolje in kar je tudi naša naloga v tem državnem zboru, da za te stvari skrbimo in da s konstruktivno kritiko ter s konkretnimi predlogi poskušamo in pomagamo reševati nezavidljivo situacijo naše države, kar se tiče predvsem brezposelnosti, kar se tiče napredka gospodarstva in ostalega.
Kdor je prebral, pa ne samo prebral, ampak tudi razmišljal o številkah, ki smo jih dobili - tako Ekonomsko ogledalo za leto 1997 kot letno poročilo Banke Slovenije - in je ob tem razmišljal, kako in kaj dajejo številke, kako in kaj nam narekujejo analize. Analiza je lepa stvar in je ni težko napraviti, če imaš vir informacij, če imaš podatke. Vendar to ni dovolj. Bistveno je, da na osnovi analize poiščeš vzroke, ki so povzročili ali povzročajo takšno stanje, in na drugi strani razmišljaš o ukrepih, ki so potrebni, da bi te vzroke odpravil, da bi bilo nadaljnje delo in delovanje boljše. Sam se bom opredelil do nekaterih področij, da ne bi ponavljal tega, kar so govorili predgovorniki.
Področje davčne reforme. Poglejte, ni tedna, da ne preberemo v medijih, kaj se dogaja z davčnimi utajami. Mi smo zakonodajno telo in bomo podprli vsak predlog novega zakona, če bo utemeljen, predvsem pa bomo najprej zahtevali, da se tisti zakoni, ki so že sprejeti, izvajajo dosledno, da bomo res pravna država in da bomo izkoristili tiste možnosti, ki so dane, ne pa da bomo z novimi davki obremenjevali dodatno davkoplačevalce, dodatno naše državljane.
Menimo, da je davčna reforma v tem smislu zelo potrebna in zato polagamo, kot se reče, na srce vladi, da se tega problema resno loti in da poišče tiste luknje, da jih zamašimo, da se ne bodo davkoplačevalci tem davkom, ki smo jih mi sprejeli kot zakonodajno telo, izmikali in da ne bodo teh zakonov izigravali.
Kot drugo področje je bilo že omenjeno, vendar imam tudi jaz izračune. Kaj pomeni pri nas siva ekonomija? Ekonomisti vedo ali vemo, da je povsod na svetu delež sive ekonomije v državi. Vendar tako visok delež ali procent, kot je pa pri nas, pa je redko kje. Če hočemo v Evropo, mislim da bomo morali tudi temu problemu posvetiti čimprej, morda bi že včeraj bilo pozno, danes pa je zelo pozno, da bomo to sivo ekonomijo poskušali zmanjšati ali uokviriti v evropske standarde in s tem se bodo podajale možnosti za dodatno zaposlovanje.
Kajti naslednje področje, ki ga bom omenil je brezposelnost. Mene ne motijo različni procenti, da eden pravi, da je pri nas brezposelnost, govorim vedno v okrogli številki 15% ali kot tu piše po ilu, da je ta primerljiva z evropsko le 7%. Mene predvsem skrbi, število brezposelnih, ki se izkazujejo v takih in drugačnih statistikah in teh je kar 125 tisoč. Če bi sivo ekonomijo po izračunu našega ekonomsko-socialnega sveta pri demokratični stranki upokojencev zmanjšali iz okroglih 24% samo na evropsko povprečje, pri čemer se zavedamo, da to ni mogoče doseči v ne parih mesecih ali v letu dni. Vendar, če bi si napravili sistem in načrt in program, kako se bomo tega lotili, mislim da bi vsaj v treh letih lahko prišli na evropsko povprečje, to bi pa na drugi strani dalo približno 70 do 80 tisoč novih delovnih mest.
Ne trdim, da bi teh 70 ali 80 tisoč novih delovnih mest zmanjšalo v celoti vseh teh številk brezposelnosti, ampak se zavedamo, da je v tej sivi ekonomiji mnogo takih, ki niso registrirani kot brezposelni, so morda na čakanju ali tako ali drugače doma in na sivo ali črno delajo in pri tem oškodujejo državo ne samo pri davkih, ampak tudi pri prispevkih.
Naslednje področje, ki ga želim omeniti in poudariti, je bolj fleksibilna zakonodaja, delovna zakonodaja. Poglejte, bili smo kot delegacija v Švici in v Holandiji, pa tudi drugače imamo informacije iz drugih držav, kjer se forsira predvsem za žensko delovno silo skrajšani delovni čas, pa tudi za moške se forsira polovični delovni čas. S tem se pridobi dvoje. Ne samo z načinom plačevanja davkov in prispevkov, predvsem pa da dobi družina tisto sredino in da dobijo starši tisto možnost, da skrbijo za svoje otroke, da skrbijo za družinsko življenje, da dvigajo to družinsko kulturo in da otroci občutijo to skrb in blagodanje njihove starševske prisrčnosti.
Kot naslednje bi pa vseeno še povedal tole. Ustvariti pogoje - o tem govorimo vsi - za boljše gospodarjenje. Potrebujemo pa sistem, potrebujemo organizacijo, ne samo ideje in predloge, ampak potrebujemo ljudi, ki bodo te stvari realizirali.
Nenazadnje pa se bom lotil še vprašanja, zelo kratko, pokojninske reforme. Vsi bolj ali manj govorimo enako: pokojninska reforma je potrebna. Žal ali pa na veselje, ker smo pač v demokratični državi, imamo pa na to vsak svoje stališče ali svoje gledanje. Od reforme vsi pričakujemo, da bo nekaj prinesla, da bo prinesla socialni mir kot prvo, da bo teh 460.000 in nekaj upokojencev zadovoljnih, da bodo tisti, ki se bodo upokojevali, ne samo v bližnjem obdobju, ampak tudi še tisti, ki danes stopajo na delo, da bodo imeli določeno perspektivo, da bodo vedeli, zakaj, ne samo zakaj delajo, za trenutno svoje blagostanje, materialni status, ampak da bodo vedeli, da bodo na starost tudi ustrezno preskrbljeni. Menim pa, da je danes odveč govoriti v podrobnosti, saj se bomo s tem problemom zelo, zelo kmalu, upam, srečali.
Hvala za vašo pozornost in upam za skromni prispevek. Če se bo marsikaj od tega upoštevalo, bomo v kratkem času videli in doživeli efekte. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Kebrič. Želi še katera poslanska skupina? Če ne, bom dal besedo poslankam in poslancem. Pisne prijave so vložili: Milan Potrč, Janko Veber, Vladimir Čeligoj, Franc Pukšič, Lojze Peterle, Rudolf Petan, Jožef Jerovšek, Peter Petrovič in Branko Kelemina. Vsi ostali ste omejeni na pet minut.
Gospod Potrč ima besedo.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Glede na vsebino dosedanje razprave in tudi število prijavljenih, mislim, da je bila odločitev odbora za gospodarstvo, da zahteva razpravo o problematiki gospodarstva, prava. Jaz moram reči, da štejem v tem primeru odnos, ki ga je doslej pokazala vlada do pripravljenosti poslušati in vsaj na načelni ravni biti tudi zainteresirana do teh vprašanj, kot relativno ustrezen. Ne morem reči, da doslej tega ni bilo. Jaz sem z zanimanjem poslušal, tudi po mojem, dokaj objektivno oceno doktor Senjurja, ki je bila nekoliko drugačna, kot smo jo mnogokrat pripravljeni slišati malo bolj poenostavljeno in mnogokrat tudi preveč optimistično.
Jaz bom k problemu gospodarskih gibanj ali pa stanja na področju gospodarstva pristopil morda nekoliko drugače, upam pa, da ne v celoti napačno. Zdi se mi namreč, da je prav in koristno ob tem, ko ocenjujemo letne trende, ko ocenjujemo kaj se dogaja v primerjavi s krajšim obdobjem, pred tem pa mogoče tudi kakšne so perspektive, v nekem trenutku mogoče pogledati tudi neko daljše časovno obdobje in presek enega in drugega, ker se takrat morda vidi nekaj več, kot pa samo, če ocenjuješ mesec v mesec ali pa leto v leto in ti manjši premiki v to ali drugo smer pravzaprav kažejo neko relativno zadovoljstvo.
Drug moj pristop bo takšen, da ga bom poskušal, gospod Senjur ga je omenil kot možnega, priznam pa tudi, da ni edini. Poskušal bom ocenjevati tudi z vidika ne toliko gospodarstva ampak tudi z vidika mnogih opozoril, ki jih dajejo državljanke in državljani. S tem v zvezi bi želel poudariti nekaj ugotovitev in tudi predlagati, da bi mogoče bili nekoliko bolj pozorni do nekaterih vprašanj, kot smo pri ocenjevanju razmer v gospodarstvu in družbi doslej bili.
Tudi jaz sem si kot poseben problem zapisal nezaposlenost, vendar ne bom več govoril o tem, ker smo ga poudarjali vsi in ga priznavamo. Rekel bi ob tem vprašanju troje.
Prvo, da mene izrecno skrbi, da premalo poudarjamo dejstvo, da v okviru teh 125, 130 tisoč vedno večji delež predstavljajo trajno ali dalj časa nezaposljivi, in mislim, da je to treba posebej poudariti in videti, kaj se bo s tem zgodilo, če bodo ti ljudje, ki so povprečno stari tam 40 in nekaj več let, ostali nezaposlivi do upokojitve, potem me je strah, da bo to za socialne fonde ali pa za njihov položaj postalo v državi zelo kritično.
Drugo me posebej skrbi, ker so regionalne razlike tudi na področju brezposelnosti zelo velike in imamo območja, kjer je ta brezposelnost tudi že prek 20%, merjeno po naši statistiki. In tretje, da mi pravzaprav iz leta v leto ugotavljamo stanje, da pa, tako kot je tudi doktor Senjur po mojem korektno ugotovil, se stanje ne spreminja, ne rečem, da se bistveno poslabšuje, ampak tudi nobenih razlogov za optimizem ni, da bi se kakorkoli popravljal.
Drugo. Jaz bi zelo rad, če bi postopoma tudi vlada pa tudi ta državni zbor v enem razmaku nekaj let nazaj posvetil posebno pozornost socialnim razlikam, do katerih prihaja v naši državi. Mogoče bo program reševanja socialnih vprašanj, ki ga je včeraj predstavil minister za delo in bo predložen vladi, ta problem rešil, bojim se pa, da smo do tega vprašanja zelo, zelo brezbrižni. Nekako sprejmemo, da je normalno, da nam statistike in strokovnjaki pripovedujejo, da tudi v Sloveniji že 15% prebivalstva živi pod pragom revščine, pa se nam zdi, da to ni nič tako groznega, da pač to je evropsko. Da se tudi na področju plač, da ne govorim o vsem drugem nesorazmerno povečujejo razlike in da mi pravzaprav teh podatkov sploh več nimamo. Mi še mogoče naredimo primerjavo plače s plačo poslanca, ki je javna, ampak z vsem drugim, kar dejansko je v gospodarstvo in negospodarstvu, že na področju plač ni ničesar, da ne govorim o tem, da niso evidentirani vsi drugi legalni, pa tudi po legalni in nelegalni dohodki. To se vidi samo na ta način, ko veš, da nekdo že razmišlja, ali bo kupil pol kile ali kilo kruha in da je drugemu tudi nekaj 1.000 mark za večerjo zapraviti pravzaprav popolnoma nepomembno. Ne vem, ali je prav ali ne ali je mogoče samo moj čut v tem delu še preveč, bi rekel, lahko tudi boste rekli staromoden, ampak jaz se bojim, da biti popolnoma brezbrižen do tega, ne moremo in ne smemo in da bi nadaljevanje tendenc, ki jih imamo, bilo nesprejemljivo. Jaz mislim, da se ne bi smeli in ne bi mogli ponašati s tem, da bi naša država naenkrat prišla v položaj, v katerem so nekatere druge vzhodnoevropske države v tranziciji, kjer že tisoči otrok po cesti prosjačijo brez doma in brez staršev in kjer so na eni strani v parih letih postali posamezniki grozni bogataši in po drugi strani drugi, ki so prej imeli sicer skromno, ampak kljub temu za kruh priskrbljeno življenje, danes nimajo več nobene perspektive. Bojim se, da enostavno na to pozabljamo in da se nam to zdi nepomembno in zato bi želel na to opozoriti, ne da je stanje alarmantno, ampak alarmantno je to, ker o tem nihče ne razmišlja, in ker nam to postaja bolj ali manj vseeno.
Tretje. Jaz bi rad opozoril na to in jaz upam, da bo tudi moj predgovornik, mislim na gospoda Rejca, ki vodi komisijo za lastninjenje, nekateri smo se dogovorili o nekaterih usmeritvah in sklepih, da bo postopoma tudi prek naše komisije državnega zbora, predvsem pa aktivnosti vlade prišlo do spoznanj, kako se je v zadnjih nekaj letih hote ali nehote, deloma hote, jaz se pa bojim, da tudi nehote, spremenila lastniška struktura v Sloveniji. Pa ne me razumeti, da želim, da bi ostala tista družbena lastnina razdeljena z eno skozi dva milijona, pa bi rekli, vsi smo na eno, dva milijotinko lastniki. Ne! Sem tudi za to in sem podpiral in glasoval za vse, morda za kakšnega ne, zakone, ki so bili v tej smeri sprejeti, nisem pa prepričan, da ne bi morali pogledati, kaj se nam je na tej podlagi dogodilo, in jaz bi rad po svoje rekel, pa lahko tudi krivično ali pa enostransko, da imam po tistih informacijah, ki smo jih mi na komisiji dobili, kaj bi celota družbenega kapitala bivšega naj danes predstavljala, da smo v papirjih približno desetino razdelili prek certifikatov vsem 2 milijona državljankam in državljanom, od tega so papirji, ki so praviloma vredni mogoče četrtino, polovico, desetino tega, kar je nominalno na njem pisalo, da pa skratka teh ostalih 9 desetin, je nekje drugje. In to ne pri državi, ne tudi pri fondih, čeprav nekaj ja. Bojim se, da mnogokje tudi pri posameznikih na najrazličnejše načine, in da bi bilo prav, da bi evidenco tega pregled nad tem dobili, kaj je bilo legalno, kaj je bilo nelegalno, predvsem pa, in mi smo v tej smeri dali, kot poslanska skupina tudi uradni predlog, da bi se zavedali, da če smo tudi kar zadeva lastniško strukturo že v kapitalizmu, da na tej točki moramo imeti tudi kapitalistične davke in obdavčiti to premoženje.
Mi pa danes imamo premoženje neobdavčeno, pa neglede nato ali gre za 30 ali 50 kvadratnih metrov stanovanja, kar ni nič, potem pa gre tudi za milijardo vrednosti, ki jo posamezniki že imajo.
Mislim, da v tem pogledu enem in drugem v teh skrajnostih, ki gre za nekaj 100-krat ali nekaj tudi tisočkratne razlike v premoženju, ker pri nas tudi stanovanje nima, nima enostavno nič. Govoriti o tem, da davek na premoženje pri nas sploh ne obstoja, mislim, da je to skrajno nesprejemljivo in na tej točki vlada ravna neodgovorno, ker ni nobenega konkretnega predloga v tej smeri prinesla, čeprav vem, da je stvar zahtevna. Ni enostavno.
Mi osebno mislimo v naši stranki, da bi ta davek prav zato, ker je prišlo v tako zvani tranziciji tudi do prisvajanja ali do pridobivanja premoženja na hitro in na pol legalne načine. Za začetek bi moral biti tudi progresiven zaradi tega, da bi zajeli tiste, ki so si nagrabili v tem času res nesorazmerno veliko vrednost, od katere lahko živijo brez skrbi in brez dela in razmišljajo o vsem drugem, ne pa o tem, kako bi koristno premoženje, ki so ga dobili, tudi uporabili.
Jaz bi rad opozoril na to, da sem sam pred časom nekaj besed več rekel o stanovanjski problematiki v zvezi s proračunom, izglasovano ni bilo, ampak občutljivi so ljudje na to dejstvo in na to, da vlada tudi na tej točki pravzaprav ne pove nič drugega, kot da prelaga reševanje problema na naslednjo vlado. Zakaj?
Ker, če je nacionalni program za rešitev stanovanj napisan tako, da se bo resneje začelo reševati, neprofitna in socialna stanovanja po letu 2000, potem je napisan za drugo vlado. In seveda nobene težave ni, da druga vlada to, tisti naslednji naprti, kakršnakoli bo in da reče, mi smo pa program sprejeli. Ampak probleme bo začela reševati pa neka druga vlada.
To je neodgovorno obnašanje in takšna je realna situacija. Sedaj smo malo bolj ali malo manj grobi. Poglejte, mi smo - nekateri poslanci Socialdemokratske stranke in jaz, slučajno priznam za sebe - slučajno bili pozorni na to, kaj bo pomenil zakon o spremembah in dopolnitvah zakonov o zdravstvenem zavarovanju. In nekaj se nam čudno zdi. Pa nismo bili sigurni, jaz za sebe trdim, nisem bil siguren, ali imam prav, ko sprašujem ali ne. Naslednji dan je zavod za zdravstveno zavarovanje objavil. Prvič. Povišane zneske za prostovoljno zavarovanje in rekel, da bo postopoma prišlo do zelo pomembne diferenciacije. Niti toliko nismo bili poslanci, da tako rečem, vredni, da bi nam bilo to kot koncept jasno ponujeno, in da bi se lahko zavestno za to ali proti temu odločili. To je nekorektno ravnanje in ne mi zameriti, da rečem, da je bilo doslej skorajda nemogoče, da bi se uresničili tudi tisti cilji, ki jih zdaj s podpisom sporazuma napoveduje zdravstvo, namreč vse samo v korist bolnika. Bojim se, da najbrž to v skrajni konsekvenci le ne bo res.
Poglejte spet morda poenostavljeno trditev - jaz se zavedam, da so nekatere poenostavljene in ne mislim, da je to, kar govorim, popolna resnica, ampak del resnice sigurno je, na katerega je vredno opozoriti. Poglejte postopno sistem šolanja. Če se poenostavi, se lahko reče, da ni daleč čas, ko bodo odvetniki samo še otroci odvetnikov, zdravniki otroci zdravnikov, profesorji otroci profesorjev in podobno. Veste, kaj hočem povedati. Zaradi tega, ker je šola vedno bolj draga, zaradi tega, ker moraš biti zelo, zelo ozaveščen, da veš, da morajo tvoji otroci že v šestem, sedmem in osmem razredu osemletke imeti ustrezne ocene, največkrat jih imajo lahko samo ob aktivnosti staršev, ker otrok - vsak od nas je bil tudi star 12, 13, pa 15 let, pa ve, koliko je lastne želje za učenje. Če pa tega uspeha nima, ne more niti v srednjo šolo, da ne govorim na fakulteto, razen če imajo starši dovolj denarja, da plačajo šolanje. To sicer stane nekaj tisoč mark na leto, samo kdor jih ima, lahko plača šolanje ne glede na to, ali ima potrebne pike in potreben uspeh takšen otrok ali ne, ker se pač šola ob delu oziroma izredno. Se pravi, do tega bomo prišli. Zdaj ne vem, ali ni tudi o tem postopoma zelo direktno, grdo, preveč mogoče, očitno treba razmišljati.
To so nekatera vprašanja. Nazadnje naj omenim še to, da kakorkoli, ampak ta država postaja vsak dan dražja, ne vem, ali vsak dan bolj učinkovita. Če bi vprašali ljudi, kako so zadovoljni pri funkcioniranju državne uprave, bi težko rekel, da je vsak dan bolj učinkovita; če bi jih vprašal, kako so zadovoljni s pravosodjem, bi težko rekel, da je vsak dan bolj učinkovito, draga pa brez dvoma vsak dan bolj je. Morda ne sodi to, o čemer sem govoril, direktno v kontekst fizičnih kazalcev industrijske proizvodnje, bruto družbenega proizvoda, ne vem, izvoza in podobno, sodi pa v to, kako ljudje od teh rezultatov živijo ali ne. Ker jaz moram reči še nekaj, mislim, da je prav spoštovati ocene, ki nam jih daje tujina; ampak seveda oceno, ki nam jo daje tujina, nam daje na kazalce, ki jih sproti spremlja in ji je popolnoma vseeno, kako potem živijo ljudje - popolnoma vseeno! Nam pa najbrž ne bi smelo biti.
Prav o tem, kaj pravi tujina, bom rekel še par stavkov o zadnji temi, to je pokojninska reforma. Mi smo jo začeli na podlagi zahtev Mednarodne banke in na podlagi študij, ki jih je naredila Mednarodna banka, pod predpostavko, da je šparanje na tej točki edino, kar je treba storiti. Da se razumemo nekaj, mene osebno - konec koncev bom med nami verjetno tisti, ki bom šel kmalu prej v pokoj kot pa nekateri, ki ste mnogo mlajši od mene - ne skrbi, da je treba govoriti o tem, da moramo zagotoviti potrebna sredstva, pa tudi reformirati pokojninski sistem. Ampak skrbi me, kadar nekdo, zelo odgovoren politik pride in reče, da je treba to narediti zato, ker bo sicer naslednje leto problem s financiranjem pokojnin. Če mi to nekdo reče, tisti ne ve, kaj reforma pomeni ali pa zavestno laže. Ker z reformo naslednje leto ne bomo prihranili nič in tudi nič ne moremo prihraniti in nič ne smemo prihraniti, če želimo pravice, ki jih danes imamo - pustim pol procenta gor ali dol - ki so povezane z življenjsko dobo itd., ampak v principu se nič ne da prihraniti. Nič. Da se in treba je prihraniti zelo na dolgi rok, ampak potem je to treba tudi povedati. In mi, če reformo delamo, jo delamo zaradi dolgega časa in dolgega roka, ne pa zaradi drugega leta.
Če mi nekdo reče, da je treba iti v večsteberni sistem zaradi tega, ker je ta sigurnejši za ljudi. Trdim, da večsteberni sistem, ki ukinja del medgeneracijske solidarnosti, in ki ukinja tudi solidarnost v okviru generacije za pomemben del, je vprašanje, če je bolj siguren, upam pa trditi, da je v začetku 100% za državo dražji, razen če želi zmanjšati pravice sedanjim upokojencem, kar ne sme storiti. Ker sicer je treba iz obstoječih tekočih prispevkov plačevati vse pravice, ti prispevki morajo biti pa nižji, če naj bi iz dela prispevkov plačeval tudi v drugi in tretji steber, ker drugače to ne morem storiti. In mislim, da je mirna diskusija o teh nekaterih vprašanjih res čimprej potrebna. Ne mi zameriti, da bo konec političnih floskul, ki jih najvišji predstavniki vlade dajejo iz te govornice pa tudi v javnosti v zvezi z reformo. Pa ne zato, da smo za njo ali proti njej, ampak dajmo si čistega vina enkrat naliti in počasi mi gre na živce, kadar nas vsi obsipavajo z zahtevami, da je to ključen problem, taista vlada pa doslej še ni imela te reforme enkrat na dnevnem redu, ker je najbrž ne upa, ne zna, ne želi imeti in ker še doslej ni prišla pred državni zbor z nobenim dokumentom.
Mislim, da bi bilo v smislu teh nekaterih opozoril, ki sem jih dal, koristno razmisliti, ali ne bi nekaj elementov, dobro pripravljenih sklepov matičnega delovnega telesa še dopolnili tudi zaradi tega, da ne bi brez potrebe sami sebi dajali nalog tistih, ki jih vlada ne bo naredila, mi bi pa čutili, kot da smo se obvezali in bi nam čez 3 mesece ali pol leta nekdo rekel: "Saj ste vi to sklenili, saj morate zdaj preko noči narediti, ker ste se že opredelili za takšno ali drugačno odločitev." Jaz vam bom hvaležen, če boste tudi te naše dopolnitve stališč poleg osnov, ki jih je dal odbor za gospodarstvo, v večini podprli, še bolj vas pa prosim, če imate kakšne pomisleke pri kakšnem od teh predlogov, da ga poveste, da se lahko med seboj dogovorimo, ne pa da so sprejeti ali pa padejo zgolj samo na podlagi glasovanja. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Potrč. Besedo ima gospod Veber. Proceduralno gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, predsedujoči. 72. člen pravi takole, poslovnika državnega zbora: "Predsedujoči prekine delo državnega zbora, če se ugotovi, da seja ni več sklepčna." In bi prosil, če to ugotoviš, predsedujoči.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala za predlog. Bomo ugotovili sklepčnost, po 85. členu poslovnika. Ugotovimo prisotnost! (39 prisotnih.) Ugotovili bomo še enkrat sklepčnost. Prosim, da se vsi prijavite, ker v nasprotnem bomo dali izpisek KVIAZ-u. Ugotovimo prisotnost! Prosim za mir v dvorani! Gospod Jakič. Ugotovimo prisotnost! (42 prisotnih.) Čez 10 minut ponovno glasovanje.
(Seja je bila prekinjena ob 19.11 uri in se je nadaljevala ob 19.20 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice in kolegi poslanci, nadaljujemo z delom državnega zbora. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Pozivam poslance, da se prijavijo, ker bomo izpisek dali KVIAZ-u. (Smeh.) Brez smeha v dvorani! Dobesedno bomo to naredili danes. Mislim, da bo treba zaostriti izvajanje našega poslovnika na vseh nivojih. (Nemir v dvorani.) Ugotovimo prisotnost! (45 poslank in poslancev.) Ponovno bomo ugotovili prisotnost. Ponovno ugotavljamo prisotnost. Ugotovimo prisotnost! Ponovno ugotavljamo prisotnost. (43 prisotnih.) Izpisek bomo vzeli in dali KVIAZ-u.
Zaključujem današnjo sejo.
Samo še obvestilo. Zbor bo z delom nadaljeval v torek, 21. aprila 1998, ob 14.00 uri, in sicer s prekinjeno 21. izredno sejo. Ostali sta nam še dve točki dnevnega reda te seje, in sicer bomo delo pričeli s 7. točko, torej s to, ki smo jo danes prekinili, nato pa šli na 5. točko dnevnega reda, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, druga obravnava. Zbor bo nato nadaljeval 8. redno sejo, in sicer obravnavo 55. točke dnevnega reda, to je predloga zakona o prostih carinskih conah in prostih conah, ter nato po dnevnem redu dalje.
Zaključujem, nasvidenje!
(SEJA JE BILA PREKINJENA DNE 16. APRILA 1998 OB 19.22 URI.)