Sejo sta vodila Janez Podobnik, predsednik državnega zbora in Andrj Gerenčer, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.10 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice in kolegi poslanke in poslanci! Gospe in gospodje! Pričenjam 18. izredno sejo državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi prvega in drugega odstavka 51. člena in 54. člena poslovnika državnega zbora.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Roberto Battelli, Bojan Kontič, Miroslav Mozetič, mag. Marijan Schiffrer, gospa Eda Okretič-Salmič od 15. ure dalje.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (78 poslancev in poslank.) Državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predstavnike državnega sveta Republike Slovenije. Lepo jih pozdravljam! Prav tako tudi predstavnike vlade Republike Slovenije. Od ministra Gasparija sem prejel pisno opravičilo: Obveščamo vas, da zaradi opravičene odsotnosti ministra za finance ne bo prisoten na 18. izredni seji državnega zbora, sklicani za 8. januar 1998. Skladno s 25. členom in četrtim odstavkom 276. člena poslovnika državnega zbora ga bodo pri obravnavi nadomeščali državni sekretarji in vodilni uslužbenci na ministrstvu za finance.
Prehajamo na določitev dnevnega reda 18. izredne seje državnega zbora. Sklical sem jo na podlagi dogovora na kolegiju predsednika državnega zbora, ki je bil 6. januarja 1998. Predlog dnevnega reda ste prejeli s sklicem 6.1.1998. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z določbami poslovnika.
Predlagane so štiri točke dnevnega reda. Kot je rečeno, ste predlog prejeli s sklicem 6. januarja.
Najprej prehajamo na predloge za umik. Predlogov za umik nismo prejeli. Želi v zvezi s tem kdo besedo? (Nihče.)
Prehajamo na razširitve. Predlogov za širitev dnevnega reda nismo prejeli. Predloge za umik smo že končali. Niste slišali? Gospod Špiletič prosim, imate besedo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani! V naši poslanski skupini predlagamo, da se zakon o poroštvu za restrukturiranje obveznosti podjetij s področja elektrogospodarstva umakne z dnevnega reda in da se obravnava takrat, ko bo vlada pripravila celovito področje elektrogospodarstva oziroma ko bodo tudi jasno znani načini odprave sedanjih težav, s katerimi se elektrogospodarstvo spopada, kar je razvidno tudi iz obrazložitve k predlaganemu zakonu.
Ne nazadnje na to dejstvo, da se s tem predlogom zakona ne urejajo zadeve, temveč da se zgolj podaljšuje obstoječe stanje opozarja tudi sekretariat za zakonodajo državnega zbora, ki je v svojem mnenju zapisal takole: Da predlagani zakon ne rešuje dejanskih problemov elektrogospodarstva, temveč da odlaša njihovo reševanje. Menimo, da bi kdolgoročnejšemu reševanju te problematike lahko prispevala le zakonska ureditev elektrogospodarstva z jasno ureditvijo gospodarske javne službe in tako naprej.
Zato smo prepričani, da vlada se za pripravo tega zakona ne bo odlašala in da bo na ta način zagotovljeno hitrejše reševanje tega perečega problema. Glasovanje oziroma izglasovanje tega zakona pa bi pomenilo odlašanje reševanja, tako da predlagamo umik do sistemskega predloga zakona.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Špiletič. Predlog gospoda Špiletiča v skladu s poslovnikom dajem v obravnavo.
Želi predstavnik predlagatelja besedo? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Na glasovanje dajem predlog, ki ga je v imenu poslanske skupine socialdemokratov podal gospod Bogomir Špiletič, da se umakne 4. točka 18. izredne seje državnega zbora, predlog zakona o poroštvu Republike Slovenije za restrukturiranje obveznosti podjetij s področja elektrogospodarstva. Ugotavljamo prisotnost! (79 prisotnih.)
Kdo je za to, da se ta točka umakne z dnevnega reda? (26 poslancev.) Je kdo proti? (49 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog za umik 4. točke z dnevnega reda izredne seje ni bil sprejet.
Želi še kdo besedo v zvezi z umiki? (Nihče.)
Prehajamo na razširitve. Kot sem že prej povedal, predlogov za razširitev ni bilo, nismo prejeli. Želi v zvezi s tem kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje o hitrih postopkih. Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o poroštvu Republike Slovenije za alocirane obveznosti Nove Ljubljanske banke delniška družba, Ljubljana in Nove Kreditne banke Maribor, delniška družba iz naslova kreditov, ki jih je Sklad za financiranje povečanja zaposlovanja v gospodarsko manj razvitih in izrazito emigracijskih področjih SFRJ najel pri Skladu Sveta Evrope za socialni razvoj in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo podpira sprejem po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (77 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (57 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog za sprejem zakona po hitrem postopku sprejet.
Vlada Republike Slovenije predlaga zboru, da se predlog zakona o poroštvu Republike Slovenije za restrukturiranje obveznosti podjetij s področja elektrogospodarstva sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo podpira sprejem tega zakona po hitrem postopku.
Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje dajem torej predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (78 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (52 poslancev.) Je kdo proti? (6 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku sprejet.
Prehajamo na glasovanje o predlogu dnevnega reda v celoti. Za današnjo sejo tako predlagam dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem, in ga dajem na glasovanje v celoti. Ugotovimo prisotnost! (78 prisotnih.)
Kdo je za predlagani dnevni red? (57 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlagani dnevni red 18. izredne seje državnega zbora sprejet.
Prehajamo na obravnavo posameznih točk. Kolegice in kolegi, predlagam tudi, da državni zbor danes dela do zaključka te izredne seje. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? (Ne.)
Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O PRISPEVKIH ZA SOCIALNO VARNOST. Državni svet Republike Slovenije je na 2. seji, dne 23.12.1997, sklenil, da na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena ustave Republike Slovenije zahteva od državnega zbora, da ponovno odloča o zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost.
Želi besedo predstavnik državnega sveta, gospod svetnik, Dušan Rebolj? (Želi.) Dajem vam besedo.
DUŠAN REBOLJ: Hvala lepa. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Dovolite, da na kratko obrazložim razloge za to, da je državni svet predlagal odložilni veto k zakonu o spremembah zakona o prispevkih za socialno varnost.
Razlogi, da je državni svet sprejel takšno odločitev, so naslednji - vsebinske narave:
Prvič. Predlog zakona o prispevkih za socialno varnost, tako kot je opredeljen, lahko pomeni dodatno obremenjevanje gospodarskih subjektov, dodatno obremenitev gospodarstva, podjetij, kolikor bi osnova, ki je v 3. členu tega zakona zapisana, nad katero se plačujejo prispevki za socialno varnost, bila nižja, kot je ta opredeljena v splošni kolektivni pogodbi za gospodarstvo oziroma v kolektivnih pogodbah dejavnosti. Mi smo ugotovili, da nekateri prejemki in osnove za plačevanje prispevkov na te prejemke, ki so opredeljeni v uredbi, so nižji, kot jih določajo splošna kolektivna pogodba in pa kolektivne pogodbe dejavnosti.
Tukaj je treba povedati, da kolektivne pogodbe so dvostranski akt, soglasje dveh partnerjev in ta akt je iztožljiv, torej prejemki, ki so zapisani v kolektivnih pogodbah, so iztožljivi. Kolikor bi torej v uredbi in to smo ugotovili v dveh primerih, osnova za plačevanje prispevkov bila nižja, kot so prejemki, opredeljeni v kolektivnih pogodbah, torej bi delodajalec za to razliko moral plačati prispevke. To pomeni, da bi to pomenilo dodatno obremenjevanje podjetij glede na to, da so te pogodbe, kakor sem prej povedal, iztožljive.
In drugo. Kolikor bi se plačilo teh prispevkov prevalilo na zaposlenega, pomeni, da bi lahko zaposleni zaradi tega, ker bi ta osnova v uredbi bila nižja kot je v kolektivnih pogodbah, lahko dobil nižjo vrednost prispevkov, ki mu pripadajo po kolektivnih pogodbah. Skratka, problem je sistemske narave. Zakon, tako kot je bil zapisan, je posegel v direktne dogovorjene standarde v kolektivnih pogodbah dejavnosti. Zaradi tega smo mi tudi predlagali, da se 3. člen dopolni. Da je veto upravičen, je dokazala razprava včeraj na seji ekonomsko-socialnega sveta, ko se je med socialnimi partnerji iskala možnost, kako iz te zagate ven.
In tretji vsebinski razlog za to, da je državni svet predlagal na podlagi predlogov vseh sindikatov odložilni veto, je dejstvo, da je vlada Republike Slovenije v državni zbor poslala, posredovala zakon mimo volje, dogovora in interesov socialnih partnerjev. Namreč, na seji ekonomsko-socialnega sveta je bilo izrecno dogovorjeno, da naj se zakon sicer posreduje v razpravo v državni zbor, vendar pa, da je pred odločanjem o tem zakonu potrebno uskladiti stališča med socialnimi partnerji glede 3. člena. Da je ta uskladitev bila možna, dokazuje včerajšnji pogovor, ko smo v bistvu v pol ure zadevo uskladili. Skratka, vlada je s to potezo, ko je predlagala državnemu zboru nekaj, kar ni bilo med socialnimi partnerji dogovorjeno oziroma mimo dogovora socialnih partnerjev, v bistvu posegla tudi v osnovne principe ureditve, to je, da naj se vsa tako pomembna vprašanja, ki zadevajo zaposlene, urejajo s socialnim partnerstvom. Že tako je to socialno partnerstvo dokaj načeto, takšna poteza pa ga seveda spravlja še bolj na stranski tir.
Moram pa ob tem uvodu, ker bi tukaj lahko končal, povedati, kaj se je dogajalo včeraj na seji ekonomsko-socialnega sveta, na izredni seji, ki je bila sklicana z namenom, da se poizkuša ta zaplet, da se poizkuša ta zaplet razrešiti. Včeraj v pogajanjih med socialnimi partnerji je bilo dogovorjeno naslednje. Dogovorjeno je bilo, da je pri določanju osnov za prispevke za socialno varnost, torej pri določanju osnov v uredbi potrebno spoštovati višino teh prejemkov in osnov, določenih v kolektivnih pogodbah. Skratka, sprejet je bil predlog in zahteva državnega sveta in tudi posameznih socialnih partnerjev. Prav tako je včeraj zato, da se izide iz teh problemov, ker dejansko mi smo ugotovili, da v dveh primerih bi zaposleni bili direktno udarjeni in podjetja bi morala več plačevati, in to sicer za solidarnostno pomoč in za jubilejno nagrado. Oboje je v uredbi bistveno nižje opredeljeno, kot je v nekaterih kolektivnih pogodbah. Zaradi tega smo mi včeraj, da bi torej prešli te probleme, spremenili oziroma se z vlado dogovorili, da se uredba spremeni. Tri spremembe so bile določene, in sicer vse tiste, ki bi kakorkoli pomenile, da bi nespremenjene sicer pomenile poseganje v pridobljene pravice v kolektivnih pogodbah. In sicer, spremenjeni so vsi neto zneski v bruto, spremenjena je višina osnov za solidarnostno pomoč in spremenjena je osnova - vsaj dogovorjena, bom rekel, spremenjena še ne, ker tega ni v Uradnem listu - je tudi osnova za plačevanje prispevkov, kar zadeva jubilejne nagrade.
Na koncu v zvezi s tem naslednje. Na vprašanje, ali je ob takšnem dogovoru socialnih partnerjev včeraj še vedno aktualen veto, ker to je bilo tudi posebno vprašanje na odboru, na zakon, trdim, da, in to iz naslednjih razlogov:
Prvič. Ekonomsko-socialni svet je včeraj soglasno sprejel sklep, da bo vlada predlagala spremembe tega zakona v 3. členu, to je v točki 5. Torej, zakaj? Zaradi tega, ker je to vprašanje potrebno urediti v sistemskem zakonu. Namreč, nič ne pomaga sprememba uredbe - uredba se lahko jutri ali pojutrišnjem spremeni ponovno, mimo volje socialnih partnerjev, in to lahko pomeni ponovno poseganje v pridobljene pravice v kolektivnih pogodbah.
Skratka, včeraj je bil izrecen sklep ekonomsko-socialnega sveta, da bo vlada predlagala spremembe zakona, ki se na to nanašajo in ki so danes na dnevnem redu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa državnemu svetniku, gospodu Dušanu Rebolju. Želi besedo predstavnik vlade? Besedo ima minister, gospod mag. Anton Rop.
MAG. ANTON ROP: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Želel bi povedati samo to, da so vse rešitve usklajene s socialnimi partnerji, da je naše mnenje, da veto ni potreben, da smo uskladili vse sporne točke in da je tisto, kar je izjemno pomembno, da smo določili, da se socialni partnerji strinjajo, da uredba, ki opredeljuje višino posameznih prejemkov, v prihodnosti ne bo spreminjana, kolikor ne bo doseženega popolnega soglasja med socialnimi partnerji. To pomeni, da smo vse konkretne probleme, povezane z uredbo, povezane z obračunavanjem prispevkov, uredili, smo se glede njih dogovorili. Za naprej smo se pa prav tako dogovorili, da te uredbe ne bomo spreminjali, kolikor ne bo doseženega polnega soglasja.
Jaz bi vas želel seznaniti tudi s tem, da je bila danes vlada s tem posebej seznanjena in da je vlada danes podprla in sprejela tiste uskladitve, ki smo jih tudi včeraj uskladili na sami seji ekonomsko-socialnega sveta. To pomeni, da so vsebinsko vse rešitve, ki so predlagane v tem zakonu, zlasti pa v uredbi, ki je najpomembnejša, usklajene med socialnimi partnerji, in da vsebinsko ni prav nobenega razloga za to, da bi bil veto na to izglasovan. Je pa tudi to res, da smo se dogovorili na ekonomsko-socialnem svetu, da bomo nekatere zakone, v katere posega ta zakon s temi spremembami v 7a. členu, dopolnili ob tem, ko se bodo zakoni dopolnjevali, da bomo v njih eksplicitno zapisali tiste rešitve, ki so bile dogovorjene. Dogovorili smo se tudi, da bo tudi ta zakon predmet sprememb, ko se bodo urejale tudi tiste stvari, ki so povezane sicer s to uredbo takrat, ko bo potrebno spreminjati zakon o dohodnini.
Torej, vlada meni, da ni prav nobene potrebe po vetu, da je zakon in pa predvsem uredba usklajena med socialnimi partnerji in da ni nobenega razloga, da zakon ne bi začel veljati. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu ministru. Zadevo je obravnaval odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo. Prosim poročevalca odbora, da predstavi mnenje. Besedo ima mag. Janez Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Spoštovani! Poskušal bom biti čisto kratek. Odbor je bil seznanjen z včerajšnjim dogovorom na ekonomsko-socialnem svetu in na ta način tudi ugotovil, res, da ne čisto soglasno, ampak z veliko večino, da so vzroki, ki so botrovali odložilnemu vetu, že zgodovina, skratka jih ni več, in da zato vzroka za veto tudi več ni. Zato odbor predlaga državnemu zboru, da pri ponovnem glasovanju o zakonu ta akt tudi podpre.
Pri tem pa moram opozoriti še na eno posebnost oziroma dilemo, s katero se je odbor srečal, in je bolj proceduralne narave. Uveljavitvena določba tega obravnavanega zakona pravi, da zakon začne veljati 1. januarja 1998. Državni zbor takrat, ko je sprejemal ta predlog zakona, ni verjetno vedel, sicer bi z nekim amandmajem to spremenil. Ni vedel, da se bo zgodil odložilni veto in da se ne bo moč sestati več do konca decembra lanskega leta. Zato je uveljavitvena določba 1. januar 1998. Glede na to, da zakon na podlagi odložilnega veta obravnavamo 8. januarja 1998, je treba po mnenju odbora ugotoviti, da je uveljavitvena določba nična. Torej taka sicer je, ampak je nična. V takem primeru se lahko uporablja na sugestijo sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve določba 154. člena ustave Republike Slovenije, ki pravi, da kolikor ni določbe o uveljavitvi v nekem aktu, se šteje, da vactio legis, torej to obdobje do uveljavitve, traja petnajst dni po objavi tega akta.
Torej, po mnenju odbora je potrebno pri izvajanju zakona izhajati iz določba 154. člena ustave Republike Slovenije in šteti, da akt začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu. Gre za neko dilemo, s katero se državni zbor srečuje prvič v svoji zgodovini. Nikoli do sedaj nismo bili v takem nerodnem položaju. Resnici na ljubo je treba povedati, da je sekretariat za zakonodajo posebej na dolgo in obširno poskušal osvetliti to dilemo, da bi najbolj enostavni izhod bil, če zakon pri ponovnem glasovanju ne bi bil sprejet, vendar ga po vsebini vsaj odbor podpira, podpira njegovo ponovno sprejetje. Tudi kot smo slišali s strani pobudnikov za odložilni veto, teh razlogov več ni. V primeru, da bi nekdo sprožil pobudo za oceno ustavnosti, je po mnenju sekretariata edina razlaga, ki se jo da braniti na ustavnem sodišču, ta, da se direktno sklicujemo na 154. člen ustave Republike Slovenije in na ta petnajstdnevni odložilni uveljavitveni rok.
To se mi je zdelo pomembno posebej poudariti, ker gre za nek precedens, ki se nam utegne v prihodnje še kdaj zgoditi, če bodo uveljavitvene določbe naravnane na konkretne datume, ki bodo potem pod vprašajem zaradi morebitnega odložilnega veta.
Torej v imenu odbora predlagamo ponovno glasovanje za zakon. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Kopač. Preden bomo prešli na glasovanje oziroma prehajamo na glasovanje. ... Gospod Potrč se je prijavil tudi, da izkoristi poslovniško možnost in obrazloži svoj glas, tudi dr. Ribičič. Ob tem vas želim opozoriti, da mora pri ponovnem odločanju skladno z drugim odstavkom 91. člena ustave Republike Slovenije za sprejem navedenega zakona glasovati večina poslancev državnega zbora, to je 46 ali več.
Glas bo obrazložil gospod Potrč, prosim.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi poslanci.
Ker se prvič vidimo, še enkrat na ta način vsem srečno, uspešno, zdravo leto 1998. Kar zadeva državni zbor bi mu želel še uspešnejše kot leto 1997. Osebno bo pa vsak sam zase presodil.
Jaz bom poprosil, če lahko pol minute izven okvira moje obrazložitve glasu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Imate pet minut.
MIRAN POTRČ: Osebno in moji kolegi v poslanski skupini bomo ob ponovnem odločanju o zakonu glasovali proti sprejemu zakona.
Prvič. Zakon vsebinsko še vedno posega v materialne pravice zaposlenih, ki so določene s kolektivnimi pogodbami. Prepričani smo, da je treba v pravni državi kolektivne pogodbe spoštovati, da mora to veljati tudi za vlado in da mora to veljati tudi za državni zbor in da enostranski predlogi vlade in odločitve v državnem zboru, ki slepo sledijo nesprejemljivim predlogom vlade, pomenijo kršitev načel pravne države. Poleg tega pa so grobo v nasprotju tudi s Slovenijo kot socialno državo.
Trditi danes, da kasnejša uskladitev pomeni razlog, da se veto ne sprejme, je seveda čisto sprenevedanje. Prej bi se bilo treba uskladiti, prej bi bilo treba najti spremembo, možnosti za spremembo kolektivne pogodbe in potem priti s predlogom zakona. Ne pa najprej z odločitvijo spremeniti kolektivno pogodbo, potem pa prisiliti socialne partnerje, da to dejstvo sprejmejo, ker nič drugega tudi ne morejo.
In drugič. Poslanska skupina združene liste je na nesprejemljivost enostranskega kršenja kolektivnih pogodb opozarjala že na 17. izredni seji, res da še posebej ob predlogu zakona o višini povračil. Poslanci vladajoče koalicije enostavno tega niso želeli slišati in biti na to pozorni, niso želeli sprejeti dejstvs, da je nekorektno kršiti veljavne kolektivne pogodbe. Na nesmiselnost takšnega ravnanja kažeta dve dejstvi. Prvič, da so se v zvezi z zakonom o socialni varnosti naknadno socialni partnerji uskladili, in drugič, da vlada po dogovoru z negospodarskimi sindikati zdaj obljublja na enak način spremeniti zakon o določenih stroških, kot smo to v opoziciji predlagali, preden je bil sprejet. In, ker smo to predlagali mi v opoziciji decembra, vi, koalicija, tega niste mogli sprejeti. Ker to zdaj predlaga vlada, boste obrnili ploščo in boste čez teden dni, ko bo to na dnevnem redu, zagovarjali predlog zakona z istimi argumenti. To je, gospodje, brez zamere, neodgovorno delo.
Iz vseh teh razlogov smo poslanci združene liste prepričani, da moramo ponovno jasno in odločno opozoriti na skrajno ignoranco, neodgovornost, in kar je najhujše, neresnost, s katero ta vlada in koalicija, ki jo slepo podpira, predlaga in sprejema zakone v državnem zboru. Ne moti jo, da s tem enostransko krši in spreminja kolektivne pogodbe. Ne moti jo, da s svojim ravnanjem negira celo obljube predsednika vlade. Gluha je za vse argumente, razen za glasovalno moč svoje večine. Ne sramuje se dejstva, da v 14-ih dneh sprejema in zagovarja tisto, čemur je pred tem najodločnejše oporekala samo zato, ker je to predlagala opozicija. Tako ravnanje vlade in vladne koalicije nam ne daje garancije za sprejem vsebinsko kvalitetnih zakonodajnih rešitev. Tudi argumenti, ki jih predstavlja odbor, so neresni. Trditi namreč, da se državni zbor pred novim letom ni mogel sestati, je brez argumentov. Seja ni bila sklicana. Šele, če bi bila, bi lahko ugotovili, ali bi se lahko sestal ali ne. Vem pa, da ni bila sklicana zato, ker ni bilo dovolj koalicijskih poslancev za potrebno večino glasov. In govoriti o tem, da bo odbor za finance po novem tolmačil 154. člen ustave, prav tako. Vse to so razlogi, zaradi katerih bom glasoval proti temu, da bi državni zbor ponovno potrdil predlagani zakon.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Potrč. Glas bo obrazložil doktor Ribičič.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani! Rad bi dodaten razlog navedel, zaradi katerega bom glasoval proti temu zakonu pri ponovnem odločanju in zaradi katerega mislim, da bi proti morali glasovati tudi tisti, ki se vsebinsko strinjate z njegovimi določbami. Gre seveda za vprašanje zadnjega člena tega zakona, ki se glasi, da začne veljati ta zakon s 1. januarjem 1998. Če pogledamo tja gor, vidimo, da smo danes 8. januarja. Ustava pravi o tem naslednje: zakon začne veljati najprej potem, ko je objavljen, praviloma 15 dni, če v zakonu ni določeno drugače. V tem zakonu je določeno drugače, in sicer je določeno, da je to 1. januarja. Mi naj bi danes torej sklepali o sprejemu zakona, ki bi veljal že od 1. januarja. Mislim, da niti ne gre za to, da bi tukaj bil namen predlagateljev, da velja zakon za nazaj, ampak gre za kršitev določbe, da noben zakon ne more veljati prej, preden je objavljen. Seveda je ena od možnih rešitev, da nekdo tolmači, da je neka določba nična. Samo tukaj bi vas jaz rad na nekaj opozoril. (Prosil bi za malo miru, ker nihče ne posluša.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi, prosim, da poslušate razpravo dr. Ribičiča! Prosim, gospod Ribičič.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Jaz bi tudi koalicijske poslance prosil, da prisluhnejo. Jaz verjamem, da je težko poslušati argumente proti, če nameravate glasovati za, ampak bi vas prosil, da prisluhnete. Eden od argumentov, ki ga bom navedel, je naslednji: Velikokrat je bilo slišati, da je ustavno sodišče posegalo v pristojnost državnega zbora; tokrat gre za obraten poskus, da bi državni zbor odločal o nečem, o čemer odloča ustavno sodišče, čeprav tudi ustavno sodišče ne more reči, da je neka zakonska določba nična, jo pa lahko razveljavi. Tukaj je pa kar mnenje, če prav razumem, enega odbora, da lahko kar odbor reče, kaj bo v zakonu veljalo, kaj pa ne - tukaj bomo uporabljali zakon, tukaj bomo pa rekli, ta določba je nična in bomo zato direktno uporabljali ustavo, in smo se kar opredelili, da bomo vzeli 15-dnevni rok glede tega. Tako, seveda, po domače, stvari ne gredo - zakon mora povedati, kdaj začne veljati; če tega ne pove, potem imamo pač 15-dnevni rok iz ustave, če pa to pove, kot pove v tem primeru, mora pa seveda povedati, da ta rok začne najprej po objavi, ne pa pred objavo tega zakona. Rešitev je torej protiustavna, na ustavnem sodišču seveda ne more zdržati.
Zato posebej pozivam še vas, gospod predsednik, podpredsednike državnega zbora in vse vas, poslance, ki vam je kaj do ugleda tega državnega zbora, da take rešitve ne podprete in ne glasjete za ponovni sprejem zakona. Toliko bolj, ker bi stvar lahko sanirali s tem, da bi se pred novim letom sestali, ali pa s tem, da bi po hitrem postopku sprejeli ta zakon, ponovno, potem, ko je bila narejena takšna napaka, kot je bila pač storjena.
To so razlogi, zaradi katerih bom glasoval proti zakonu pri ponovnem odločanju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa dr. Ribičiču. Želi še kdo obrazložiti svoj glas? (Nihče.)
Prehajamo na glasovanje. Kdo želi? Gospod Sovič, želite obrazložiti svoj glas? Prosim.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Tudi sam bi želel obrazložiti svoj glas.
Poleg tega, kar je bilo že rečeno, mislim, da je treba zelo jasno povedati, da je ta zakon pravzaprav primer neevropskega početja. To je toliko bolj zaskrbljujoče, ker smo ravno ob koncu lanskega leta dobili povabilo k pogajanjem o vključitvi v Evropsko zvezo. Marsikdo med vami bo vedel, da je eden od temeljev evropske zgradbe socialno partnerstvo; če se socialno partnerstvo ne spoštuje, se s tem ne spoštuje eden od temeljnih evropskih principov. Ravno to se je pri tem zakonu zgodilo: socialno partnerstvo ni bilo upoštevano in celo bi se dalo reči, da je kredibilnost koalicije pri spoštovanju socialnega partnerstva s tem pravzaprav definitivno izgubljena. Vsakršna napoved, da se bo dogovor socialnih partnerjev upošteval, je seveda vprašljiva, ker se že zdaj, pri tej točki ni.
Izgovor je tudi v časovni stiski. Ni utemeljen, ta ni bila. Tudi zelo jasno je bilo to utemeljeno, če bi koalicija želela, bi zakon lahko bil obravnavan še pred novim letom. Če pa to ni bilo zaradi bojazni, da ne bi bila zagotovljena ustrezna udeležba poslancev, pa je to problem koalicije, ne kogar koli drugega.
Kar je najhujše. Ta izgovor na 154. člen ustave je seveda nesprejemljiv. V drugem odstavku zelo natančno piše, kaj pravzaprav pomeni. Uveljavitev predpisa začne veljati petnajsti dan po objavi, če ni v njem drugače določeno. Ta poskus odbora je samo poskus, da bi z enim delom drugega odstavka 154. člena utemeljil to. To je eden od najnižjih trenutkov - po mojem - v delu tega odbora sploh, ko je posegal v področje, ki ni njegovo, in je poskušal tolmačiti ustavo na nesprejemljiv način.
Torej, komurkoli je kaj do ustavnosti, ta seveda tega ne bo mogel sprejeti. Torej to ni proceduralni zaplet, kot je bilo slišati, niti neroden položaj, ampak pot v neustavnost. Jaz plediram pri vseh poslancih za to, da poti v neustavnost ne sprejmemo. Zato mislim, da je najbolj smiselno sprejeti pot, ki jo je tudi sekretariat nakazal, da se ta zakon ne sprejme in da se takoj za tem pravzaprav, če je takšna namera, vloži nov zakon. Prej smo že slišali, da je takšen tudi namen, da bi se 5. člen tega zakona tako ali tako spremenil. Če bo potrebno to obravnavati, potem bi bilo smiselno že takrat priti s čistopisom zakona.
Torej, v imenu ustavnosti in zakonitosti - jaz upam, da je parlamentu do tega, da že na samem začetku leta ne bi ravnal drugače - predlagam, da se ta zakon ne sprejme. In jaz bom glasoval proti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Sovič. Svoj glas bodo obrazložili gospod Henigman, gospod Kelemina in gospod Kopač.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala za besedo. Spoštovani! Vse dobro v letu, ki je pred nami. Sam zakona ne bom podprl. Kot ga ne bi bil že prvič, če bi bil navzoč, pa žal me ni bilo. Ne bi se spuščal v proceduralne in ustavnopravne kategorije, ki so tako in tako sporne in ki nam ne omogočajo, da bi še enkrat glasovali za ta zakon. Je pač napisan tako, da na ustavnem sodišču enostavno pade.
Rad bi poudaril nekaj drugega, in sicer sledeče: Filozofija vlade, ki predlaga takšne zakone, kot je ta, je nekje iz prejšnjega časa. Zakaj? Zato, ker v bistvu obdavčuje tisto, kar je najlažje in kar zna vsak petošolec, če bi mu dali v roke možnost, da odloča in da jemlje denar davkoplačevalcev oziroma da jemlje denar tam, kjer ga je evidentno najlažje vzeti. To pa je seveda pri dohodnini, pri plačah in pri vseh tistih osnovah javnih prihodkov, ki jih imamo že zdaj evidentirane. In ta zakon je praktično napad na socialno kategorijo ljudi, ki že zdaj v Sloveniji ne živi dobro.
Ne vem, kakšne informacije imate ministri in strokovnjaki v vladi, vendar razslojevanje v Sloveniji, ki je posledica spremembe ekonomskega sistema, kar je logično, je preveliko.
Preveč je ljudi, ki se iz dneva v dan borijo za obstoj, ki delajo za izredno nizke plače in ki so pred upokojitvami ali pred določenimi obdobji, ko jim pripada določena nagrada, sedaj jim pa želimo še to, za kar so trdo delali, obdavčiti.
Mislim, da je v miselnosti, v filozofiji tukaj zelo zgrešeno. Hkrati ne bi želel ne vem kako podpirati mnenja državnega sveta, vendar mislim, da je zadel bistvo. Ni pa opozoril na to, recimo, da se ni za obrtnike ali za male podjetnike storilo ničesar pri plačilni disciplini ali pa pri razbremenitvi njihovega deleža na ta način, da bi se poiskali šušmarji in tisti, ki izigravajo naš davčni sistem oziroma ki jih država nikjer ne evidentira. In na račun teh naj bi sedaj obdavčili vse državljane, posebej pa tiste, ki pri poslovanju podjetij nimajo nobenega vpliva. Mislim, da to ni pošteno in ni fer do velike večine ljudi.
Seveda je problem tudi nespoštovanje socialnih partnerjev, če se vlada gre pogovarjat z ljudmi, z delodajalci in delojemalci. Seveda je v tem monopolnem položaju, če imaš za sabo večino v parlamentu, zelo elegantno sprejeti zakon in potem na osnovi tega zakona izsiljevati mnenje drugih partnerjev v pogajanjih. Samo to niso pogajanja, to je izsiljevanje in to je monopolni položaj, ki kaže na to, da nimaš druge ideje in da moraš s prisilo uresničevati svojo ekonomsko politiko.
Menim, da je to nekaj dodatnih razlogov, ki bi morali prepričati poslance, da ne bi dali glasu za tak način polnjena državnega proračuna in da v bistvu, če ne sprejmemo tega zakona, praktično pomagamo vladi, da začne razmišljati, kako bo na enakopravnejši in pošten način obdavčila vse sloje prebivalstva. Za moje pojme je treba obdavčiti tudi tam, kjer se ustvarja kapital in še ni bil obdavčen. In da to breme varčevanja prenašamo pošteno na vse sloje prebivalstva. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Henigmanu. Svoj glas bo obrazložil pred glasovanjem tudi gospod Kelemina. Dajem mu besedo.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Spoštovani zbor! Upam, da mi ne boste zamerili, če ob tej priložnosti še vsem, ki jim še nisem, zaželim resnično najlepše vse v novem letu, pri tem pa seveda veliko modrosti temu državnemu zboru, da bi resnično uspešno vodil to našo državo v letošnjem letu.
Glasoval bom proti temu, danes, proti zakonu, o katerem moramo ponovno odločati, in sicer iz več razlogov.
Eni izmed razlogov seveda so tudi ti, ki jih je že navedel gospod Potrč. Slučajno sem bil prisoten na tisti seji delovnega telesa. Mislim, da sem naredil neko zamenjavo in je resnično bilo takrat s strani socialnega partnerja obrazloženo, da to ni usklajeno in da se ne more na tak način izsiljevati dejansko parlamenta in potem tudi vseh ostalih. In koalicija tega oziroma vlada tega ni upoštevala.
Jaz osebno tudi smatram, da to ni demokratičen način, če se že hočemo na nek način dogovoriti o nekih pravilih igre in da je potrebno dejansko upoštevati tista načela, za katera smo se dogovorili. In seveda ne moremo nikakor pristati, da bi se s sprejemom tega zakona na kakršnekoli način obremenilo gospodarstvo ali pa celo zaposleni v delovnih organizacijah in vsepovsod drugje. Seveda se tudi strinjam z gospodom Ribičičem glede protiustavnosti. Mogoče resnično zadeva lahko na ustavnem sodišču pade. No, bi pa pač ga prosil, da bi resnično vedno, kadar gre za take protiustavne zakone, da bi bil pri teh dosleden in načelen tudi pri drugih zadevah, pri katerih bi se bilo včasih potrebno nasloniti na to ustavnost.
Torej, kot socialdemokrat, ker se moram zavzemati za pravice delavcev, ker imam tudi to v svojem programu, bom pač glasoval proti sprejetju tega zakona. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Kelemina. Glas bo obrazložil gospod Janez Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Glasoval bom za zakon pri ponovnem glasovanju in rad bi zelo bežno povedal, zakaj, čeprav je bilo nekaj vsebinskih razlogov razloženih že poprej. Prvič ni res, da bodo obdavčena izplačila po kolektivni pogodbi, kot je bilo tukaj razumeti poslanca gospoda Henigmana, ker so te stvari izločene do višine, določene v kolektivni pogodbi oziroma v glavnem je vedno vezano na stvari, ki so sicer zavezane v kolektivni pogodbi. Bodo pa seveda dodatno obremenjeni drugi prejemki nad določeno višino, nad višino, ki ne pomeni več po vsebini nadomestila stroška itn. Gre za to, da se tudi drugi prejemki, ki velikokrat predstavljajo ventil za izplačilo plač mimo oblik, ki se obremenjujejo z javnimi dajatvami, izenačijo po vsebini s tistim, kar po vsebini pravzaprav tudi zares predstavljajo, torej plače v širšem pomenu besede. Tisto, kar ne predstavlja plače, seveda je to arbitriranje, kateri znesek to je, ampak zakon govori o tem znesku, pa torej ne sodi pod kategorijo dodatnih obremenitev.
In drugo, zakaj bom glasoval vseeno zanj, navkljub pomislekom v zvezi z rokom uveljavitve. Na odboru za finance, ko smo to tehtali, se seveda nismo postavili v vlogo presojevalcev ustavnih določb, nikakor ne, tega si ne drznemo. Poslušali pa smo različna mnenja pravnikov. Ni nobena skrivnost, da so pravniška mnenja različna in da med seboj niso usklajena in sam osebno sem se naslonil na tisto pravniško mnenje, ki se mi je zdelo bolj primerno in ga povzel kot svojega, če že govorim o svojem osebnem stališču v odnosu do stališča odbora. Treba pa je povedati tudi to, da se mi zdijo argumenti, da je torej treba glasovati proti zakonu zato, ker je v njem določba, da začne veljati s 1. januarjem, ki se je v praksi potem ne bi zares uporabljala, ker se ne more, ker je evidentno protiustavno, ampak bi se uporabljalo v praksi izvajanje od 15. dne po uveljavitvi dalje - skratka, da argument, da je zato treba glasovati proti zakonu, se mi zdi pa sprevržen. To bi bil argument pri glasovanju o dnevnem redu.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Kopač, pri obrazložitvi glasu ni dovoljena polemika. Prosim, da samo poveste svoje argumente. Prosim za mir v dvorani!
MAG. JANEZ KOPAČ: Bom, tudi zelo hitro. Se opravičujem, če sem bil morda žaljiv do koga; verjetno je dr. Ribičič mislil, da sem žaljiv do njega, in se opravičujem, če je to tako izgledalo.
Rad bi pa rekel samo to, da bi bil tak argument primeren, če bi nekdo predlagal, da stvari ne uvrstimo na dnevni red, ker se o njej sploh ne da odločati. Imeti tovrstni argument kot argument za glasovanje proti zakonu, pa ni primerno. Potem, to razglašati za protiustavno - na ta način pomeni razglašati za protiustavno to, da sploh kdo glasuje za, glasovanje za pa avtomatično samo po sebi seveda ne more biti protiustavno. Zato bom, seveda, glasoval za zakon. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kolegice in kolegi, če bo še kdo obrazložil svoj glas, mora biti potem toliko korekten, da pove samo argumente za ali proti, kajti če s komerkoli polemizira, sam dobro ve, da mu kolega ne more odgovoriti. Je pa res, da ste se tudi drugi poslanci pri svojih stališčih - ko sem vas pač poslušal - nekako citirali med seboj, niste pa polemizirali. Prosim torej, da se ne polemizira.
Želi še kdo besedo, preden glasujemo, v smislu obrazložitve glasu? (Nihče.) Torej smo v fazi glasovanja.
Na glasovanje dajem predlog, kdo je za! Ugotovimo prisotnost! (75 prisotnih.)
Kdo je za zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost? (49 poslancev.) Je kdo proti? (23 poslancev.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet.
Izčrpali smo 1. točko dnevnega reda.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBI ZAKONA O PROMETNEM DAVKU. Državni svet Republike Slovenije je na 2. seji, dne 23. decembra 1997, sklenil, da na podlagi tretje alinee prvega odstavka 97. člena ustave Republike Slovenije zahteva od državnega zbora, da ponovno odloča o zakonu o spremembi zakona o prometnem davku.
Predstavnik državnega sveta je državni svetnik, gospod Jože Ilc. Ali želi besedo? (Želi.) Dajem mu besedo.
JOŽE ILC: Spoštovani gospod predsednik, poslanke in poslanci! Ta zakon me spominja na tiste čase, ki jih želimo pozabiti.
Pred 20 leti, leto gor ali dol, je tisti nekdanji sistem sprejel zakon o obdavčitvi, in sicer prometni davek na odvetnike. Po nekaj letih ga je ukinil; ne zaradi tega, ker bi se država branila davka, denarja, ampak ker je povzročil toliko stroškov, komplikacij, različnih tolmačenj, da uspeha ni bilo. Enako se mi dozdeva tudi sedaj. Že samo način, kako ga skuša prikazati, da bodo storitve obdavčene, da se bo ta prometni davek obračunaval v znesku tarife, je zame nesprejemljiv, v nasprotju z ostalimi načini, ko se ta davek prišteva. Pa če vzamemo dikcijo tako, kot je, zopet pridemo v nasprotje z zakonom o odvetništvu in zakonom o notariatu, po katerih je točno predpisan postopek, kako se tarifa sprejema in spreminja. To pa pomeni, če se prometni davek všteva, v bistvu dohodek odšteva od tarife, pomeni znižanje tarife, za kar je lahko samo predpisan postopek, ki ga ta zakona sprejemata. Če so zakoni sprejeti, naj bodo usklajeni, ne pa da bo eden govoril nekaj, drugi pa ne bo vedel. Iz tega razloga se mi zdi ta dikcija nesprejemljiva.
Podobno bi veljalo tudi za povišanje prometnega davka za storitve od 5 na 6,5%. Zakon ni zato, da se ga sprejme in podpiše, zakon je zato, da se izvaja. V obrazložitvah pa smo stalno poslušali podton, ker ne moremo obdavčiti v bistvu storitev avtorjev in podobnega, moramo nekaj novega poiskati. To ni res! To je samo potuha nedejavnosti in v bistvu generator inflacije. Koliko je ravno na avtorskem področju, če rečemo, nepobranih davkov? Ne vem, če ima državna uprava o tem evidenco, je pa že samo v nebo vpijoč primer, na primer estradna umetnost, ki ima lep denar, pa ga nihče ne kasira. Zakaj se zakon ne izvaja in pobere davek tam, kjer je, ne pa da se udari tiste, ki jih je najlažje?! In zakon bo udaril tiste, pri katerih je evideca najlažja in pri katerih je v bistvu vprašljivo, kakšna je njihova solventnost. Tako je državni svetnik, gospod Bibič, izračunal, da bo ta podražitev 1,5% davka prizadela izvajalce na področju kulture za približno 69 milijonov tolarjev. Kako bo to z vprašanji, da tako rečem, naših komunalnih storitev ali športnih - je podobno. Če pa gremo na neke storitvene dejavnosti, ki naj bi bile profitabilne, bo pa to samo strošek in dodatna obremenitev, kar kaže na to, da bo to samo podražilo inflacijo, stroške, bo pa zelo vprašljiv efekt. V tem zakonu nimamo nobenega izračuna, ali bo zaradi podražitve tudi zmanjšana kupna moč, ponudba in povpraševanje.
Iz tega razloga v imenu državnega sveta vztrajam pri vetu, pri tem pa samo še opozarjam, da pri tem zakonu obstaja ista napaka kot pri prejšnjem, da naj bi veljal od 1. januarja letos. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa državnemu svetniku, gospodu Jožetu Ilcu. Želi besedo predstavnik vlade? Gospa Kolarjeva.
MILOJKA KOLAR: Hvala za besedo, gospod predsednik. Naj mi bo dovoljeno, da mogoče tudi jaz izkoristim tole priliko, pa vsem zaželim zdravo, uspešno in pa veliko, bom rekla bistroumnosti in strokovnosti v vašem in jaz bom rekla, lahko tudi v našem skupnem delu z vlado.
Bom skušala biti zelo kratka in podati argumente na predloge oziroma na veto državnega sveta. Prvič. Sedanji položaj, sedanja uredba o prometnem davku, kjer so v bistvu odvetniške in notarske storitve oproščene plačila prometnega davka v višini 5%, bi lahko označili kot protiustavno vis-á-vi vseh ostalih rezidentov, državljanov Republike Slovenije, ki so zavezanci za prometni davek za plačilo storitev. Toliko glede ustavnosti, da se, bom rekla tudi ta del populacije zavezancev vključi v enak tretma, v enakopraven položaj zavezancev za plačilo prometnega davka.
Drugič. Povečanje prometnega davka od storitev iz 5 na 6,5% je bilo že ob predlogu zakona obrazloženo, da pač financiranje potreb javnofinančnih blagajn seveda terja to podražitev oziroma da je glavni, osnovni namen predloga te spremembe povišanje te tarife na tem prometnem davku bil fiskalnega oziroma prihodkovnega namena prihodkov v državni proračun. Če bi seveda veljala trditev, da se stopnje prometnega davka povečujejo oziroma usklajujejo v skladu, bodisi z nekim indeksom drobno prodajnih cen ali življenjskih stroškov, bi seveda to pomenilo, da bi vsako leto morali enkrat vse tarifne stopnje oziroma vse stopnje prometnega davka po vseh tarifnih razredih povečevati. Seveda temu ni tako. Kot sem že rekla, osnovni je bil fiskalni namen.
In tretja argumentacija glede tega, kaj je v osnovi, ali je v osnovi prometni davek že vključen ali je nadgrajen na ceno storitve in seveda zaračunan in s tem prenesen na končnega kupca ali potrošnika, naj povem, da to ni izjemen ali pa poseben primer že v sedanji ureditvi. Imamo že sedaj primere, ko recimo - tudi sami verjetno v praksi ste že srečali pogodbe in fakture, kjer piše, da je cena oziroma prometni davek storitve vključen že v ceno oziroma v skupni znesek storitve. Podoben primer je recimo pri prometnem davku na tobačne izdelke, kjer je seveda v maloprodajni ceni cigarete tudi že vključen prometni davek in se v bistvu retrogradno nazaj izračunava po preračunani stopnji. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa državni sekretarki, gospe Kolarjevi. Zadevo je obravnaval odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo. Prosim poročevalca odbora, da predstavi mnenje.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Tudi na odboru je odvetnik gospod Ilc predstavil podobno kot tu stališča državnega sveta, ki so bila podlaga za odložilni veto.
Brez dvoma je edini vzrok za veto, glede na to obrazložitev, odpor skupine odvetnikov in notarjev za začetek plačevanja prometnega davka od - pa ne nasploh - ampak prometnega davka, ki bi se odračunaval od obstoječe višine njihove tarife. Torej, ta zakon res posega v njihove obstoječe dohodke, res jih zmanjšuje za 6,5%. Res je pa tudi to, da v primeru, če bo zakon sprejet in bo začel veljati, lahko tako odvetniška kot notarska zbornica, predlagata ministru za pravosodje povišanje svojih tarif za 6,5%, kot nadomestek, če bi bil sprejet uvedeni prometni davek. Seveda drugo vprašanje je, če bo minister za pravosodje dal soglasje za tako povišanje, ker po zakonu ga daje on, ne vlada. To je pa tudi res.
No, kakor koli, odbor je bil mnenja, da ta partikularni interes skupine državljanov, sicer povsem legitimen, ki predstavlja verjetno - to je moje osebno mnenje - nekaj deset milijonov tolarjev prihodkov, glede na finančni učinek celega zakona, ki je petnajst milijard tolarjev, kar je pol odstotka bruto domačega proizvoda ni zadosten razlog za to, da bi glasovali proti zakonu. Sploh pa je odbor, glede na izid glasovanja lahko to z zagotovostvjo trdim, ponovno bil zavestno za to, da se s 6,5% poseže v obstoječe dohodke odvetnikov in notarjev.
Zato odbor predlaga zboru, da pri ponovnem odločanju v skladu z 91. členom Ustave Republike Slovenije zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku sprejme. Tudi ob tem, kot je bilo že uvodoma rečeno, je obstajala enaka zagata, kot pri glasovanju o prejšnjem zakonu v zvezi z uveljavitveno določbo 1. januarja. Tudi v tem primeru je odbor na podlagi utemeljitve Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki je obširneje obrazložena tudi z njihovimi pomisleki vred, resnici na ljubo, v poročilu odbora. Skratka, tudi v tem primeru je odbor bil mnenja, da je potrebno pri izvajanju zakona izhajati iz določb 154. člena Ustave Republike Slovenije, ki se nanaša na veljavnost predpisov in njihovo objavljanje in torej pri ravnanju državnih organov, pri uveljavljanju tega zakona v praksi upoštevati, da ta člen pravi, da če ni določbe o začetku veljavnosti, potem akt začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa predsedniku Odbora za finance in monetarno politiko. Prehajamo na glasovanje. Želi kdo izkoristiti možnost in obrazložiti svoj glas.
Dr. Ribičič. Želi še kdo?
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani. Ne bom ponavljal tistega, kar sem prej govoril, čeprav velja za ta zakon popolnoma isto, glede uveljavitve 1. januarja. Bom povedal nekaj dodatnih argumentov, ki veljajo pri tem zakonu.
Prej bi pa rad omenil, da je tukaj iz klopi vladajoče stranke prišlo dobrohotno opozorilo, da se letos volijo še ustavni sodniki. Opozorilo verjamem, da je bilo mišljeno bolj šaljivo, zabavno in tako kot pripombica. Ampak naj resno odgovorim v tem smislu, da upam, da boste pri volitvah ustavnih sodnikov šteli v dobro, kadar se nekdo zavzema za ustavnost in pravno državo, in slabo, če je proti temu. Če kdo misli, da je treba ustavne sodnike po nekih drugih kriterijih, da delajo uslugo neki stranki, tudi takrat, ko gre za očitno protiustavnost, potem pač ni treba podpirati takšnega kandidata, ki ne dela v skladu z tako strankarsko disciplino proti ustavi in proti načelu pravne države.
Tisto, kar je pri tem zakonu posebno, je to, da se tudi samemu zakonu očita protizakonitost in protiustavnost s strani odvetniške zbornice in mimo grede bi tukaj rekel seveda, da jaz izhajam, kadar državni svet da veto, v načelu pozitivno od takšnega veta, da je treba te pomisleke resno preučiti. Državnem svetu, so iste državljanke in državljani, ki so tudi nas izvolili v državni zbor, in tudi gospod Ilc tukaj ni predstavnik odvetniške zbornice in ni tukaj kot odvetnik, ampak je tukaj kot državni svetnik, kot član tistega organa, ki je s predpisano večino vložil veto.
Rad bi samo še eno stvar rekel. Morda bo sedaj kdo bolj zlahka glasoval drugič, pa bo rekel, saj sem že enkrat glasoval za protiustavnost, bom pa še enkrat glasoval. Moram reči, da ta logika vsaj v pravu ne vzdrži. Če nekoga nekdo okrade ali ubije, to ne pomeni, da lahko potem še drugega in da to ni kaznivo dejanje. Tisto, kar pa tukaj ubijamo, je pa pravna država.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Ribičič. V prvem delu vaše razprave sem skoraj imel vtis, da ste suptilno polimiziral s stališči nekaterih poslancev, kot sem vas razumel, potem ste pa svoje argumente našteval naprej. Gospod Veber, bo obrazložil svoj glas.
JANKO VEBER: Hvala in lep pozdrav vsem. Tudi srečno v tem letu.
Oglašam se za to, ker sem tudi član odbora za finance in želim svoj glas tukaj še enkrat obrazložiti. Obrazložil sem ga tudi že na odboru in seveda sem bil proti temu, da se zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku sprejme. Moja obrazložitev je bila v tej fazi predvsem ta, da je bila možnost, da se v decembru vendarle ponovno glasuje o tem zakonu, pa ta ni bila izkoriščena.
Danes si pa izmišljamo mnoge argumente, da opravičimo to dejanje in vsi ti argumenti, ki so bili navedeni, dejansko niso niti sprejemljivi, niti opravičljivi za ta državni zbor.
Zato bi rad še enkrat jasno in glasno povedal, da bom glasoval iz tega razloga proti takemu početju in seveda tudi proti takemu zakonu. Hvala. PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Veber. Gospod Demšar bo obrazložil svoj glas.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa in pa seveda želim lepo leto vsem skupaj. Glasoval bom proti takim rešitvam iz preprostega razloga, ker tisti, ki smo že kdaj bili v kakšnih občinskih službah in smo spremljali, finance vemo, da se davki niso pobirali, da so procenti izterjave davkov bili zmeraj veliko procentov pod 100. Če so sedaj govorili tu ljudje, ki so v Odboru za finance in če se oglašajo ti ljudje, ki se bolj razumete na finance kot se sam, mislim, da bi bila prva stvar, ki bi jo bilo treba rešiti, ta, da se poberejo davki od tistih, ki bi jih bili dolžni plačevati. V tem primeru spet iščemo neke drobnarije, velike stvari pa izpadajo. Moj nastop je usmerjen v tej smeri, četudi bo sedaj predlog državnega sveta zavrnjen, da bi vendar država poskrbela, da bi se davki normalno pobirali, kot se povsod drugod, čeprav vemo, da so tudi drugod po Evropi, pa imajo večjo tradicijo v demokraciji tudi utaje davkov.
Želel bi tudi opozoriti na to, da ta država sedaj ni samo država od koalicije, ta država je tudi od opozicije. Zato je moja pripomba v smeri, da bi res davke pobrali, vendar pa ne pobirali drobtin. Lotimo se velikih stvari. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Demšarju. Prehajamo na glasovanje. Preden dam predlog na glasovanje ugotovimo sklepčnost! Gospod Sovič bo obrazložil svoj glas.
Gospod Sovič, ko sem vprašal, če želi še kdo, takrat nisem videl vaše roke. Takrat je gospod Sovič gledal nek papir. Predlagam, da dobi besedo. ...(Vmes glasovi iz dvorane.)...
Gospod Sovič, prosim.
BORIS SOVIČ: Hvala lepa. Se opravičujem, če je to vzbudilo kakršnokoli nelagodje pri kom. Mislim, da je nujno tudi pri tem zakonu opozoriti še enkrat na ustavo. Svoj glas bi obrazložil na ta način, da bi povedal, zakaj je nemogoče biti za ta zakon. 154. člen ustave jasno govori naslednje: Prvič, predpisi morajo biti objavljeni, predno začnejo veljati. Ta predpis govori drugače. In drugič, predpis začne veljati 15 dan po objavi, če ni v njem drugače odločeno. V tem predpisu ni tako. Zato mislim, da je najbolj smiselno upoštevati mnenje, ki ga je tudi Odbor za finance zapisal, žal ne upošteval, in to je, da je najčistejša rešitev, da se ta zakon ne sprejme in vlada, če to želi, po hitrem postopku predlaga nov zakon, ki je lahko sprejet tudi na izredni seji. To bi bila pravno gledano najčistejša rešitev.
Mnenje, da pa je možno 154. člen ustave upoštevati tako,da tudi če zakon določa drugače, je pa ustava tista, ki to razveljavi, mislim, da ni sprejemljivo, ker naša ustava ne pozna principa ničnosti. Zato takšnega izgovora ali vej outa? zakonodajalec nima. Še enkrat poudarjam, da se mi zdi nesprejemljivo, da državni zbor sprejema zakon, ki je evidentno v nasprotju z ustavo. Zato plediram, da v imenu ustavnosti, v imenu zakonitosti, seveda tega zakona ne sprejmemo in da s tem vendarle damo nek jasen signal, da želi ta dom, da želi ta državni zbor ustavo respektirati. Drugačno tretiranje, mislim, da bi bilo nevredno tudi, če hočete, naše ustavne ureditve. Zato mislim, da je nujno, da smo proti temu zakonu. Jaz bom zato glasoval proti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še kdo obrazložiti svoj glas? (Ne.) Obrazložitev glasu ni več možna.
Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (71 prisotnih.)
Kdo je za zakon o spremembi zakona o prometnem davku? (49 poslancev.) Je kdo proti? (17 poslancev.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet.
S tem zaključujem 2. točko dnevnega reda.
Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O POROŠTVU REPUBLIKE SLOVENIJE ZA ALOCIRANE OBVEZNOSTI NOVE LJUBLJANSKE BANKE IN NOVE KREDITNE BANKE MARIBOR. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Ali želi predstavnik vlade besedo? (Ne.) Predstavnik vlade ne želi besede.
Predlog zakona je obravnaval odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje odbora. Prosim za mir v dvorani! Ali poročevalec želi besedo? (Ne želi.)
Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisnih prijav nismo prejeli. Razpravljati želi gospod Špiletič, zato mu dajem besedo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo, gospod predsednik. Ob obravnavi omenjenega predloga zakona na matičnem delovnem telesu sem predstavnikom vlade kot predlagateljem zastavil vprašanje, da me čudi, da te terjatve, na katere se nanaša poroštvo v predlaganem zakonu, niso bile prenešene na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic, kajti večina tega porabljenega kredita je bila dodeljena podjetjem, ki so danes v stečajnem postopku. Vsaj teoretično namreč obstaja možnost, da je bil vsaj del terjatev že prenešen na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic, za kar je država že izdala obveznice Republike Slovenije, in da bi v primeru nezmožnosti plačila tega dolga po tem zakonu ponovno isti zneski prešli v javni dolg. Predlagatelji oziroma predstavniki vlade takrat niso imeli odgovora oziroma ga niso znali posredovati, zato jih je odbor zadolžil, da ta odgovor, ali je bilo kaj od vseh teh zneskov prenešenega na Agencijo za sanacijo bank in hranilnic ali ne, podajo v državnem zboru, vendar še pred glasovajem o tem zakonu, zato me čudi, da se danes ni nihče priglasil k besedi. Tokrat ponovno prosim za odgovor na to zastavljeno vprašanje, k čemur jih je zadolžil tudi matični odbor. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Špiletič. Želi še kdo razpravljati? Želi še kdo razpravljati? Morda kakšen odgovor? Gospa državna sekretarka. Prosim.
META BOLE: V zvezi z vprašanjem gospoda poslanca Špiletiča bi rada v imenu vlade dala odgovor. Predstavniki vlade so odboru, pristojnemu za obravnavo tega vprašanja, posredovali odgovor, da ne v primeru Ljubljanske banke oziroma Nove Ljubljanske banke, ne v primeru Nove Kreditne banke Maribor, ki predstavljata banki, ki bosta po osnovnih pogodbah poravnali to obveznost, da ta dolg ni bil vključen v sanacijski postopek, torej ob izdaji sanacijskih obveznosti. Torej, da sanacijske obveznice, ki jih je, bodisi NLB dobila preko Agencije za sanacijo bank, niso bile namenjene poravnavi teh obveznosti, obveznosti, ki se poravnavajo iz tega naslova. Enako torej velja tudi za Novo Kreditno banko Maribor.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospa državna podsekretarka. Če ne želi nihče več besede, zaključujem razpravo.
Prehajamo na drugo obravnavo, to je odločanje o posameznih členih predloga zakona. Zboru predlagam, da skladno z zadnjo alineo 189. člena poslovnika razpravlja in glasuje o vseh tistih členih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Ugotovimo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za ta predlog? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na amandmaje in obravnavo členov. Dobili ste pregled. V poročilu so amandmaji, in sicer imamo en amandma k 1. členu. Vložil ga je odbor. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (43 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Kdo je za amandma? Na glasovanje dajem 1. člen v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (58 poslancev.)
Kdo je za 1. člen? (42 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 1. člen sprejet.
Prehajamo k amandmaju k 2. členu. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (64 poslancev.)
Kdo je za amandma? (41 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 2. člen v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (64 poslancev.)
Kdo je za 2. člen? (38 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 2. člen sprejet.
Prehajamo k 3. členu in amandmaju k 3.členu. Želi kdo razpravljati? (Ne.) Zaključujem razpravo. Prehajam na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (59 poslancev.)
Kdo je za amandma? (47 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo k 5. členu v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (60 poslancev.)
Kdo je za 5. člen? (45 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 5. člen sprejet.
Prehajamo na odločanje o ostalih členov, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Želi kdo besedo? (Ne.) Zaključujem razpravo. Na glasovanje dajem preostale člene, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Ugotovimo prisotnost! (63 poslancev.)
Kdo je za ta predlog? (43 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da so preostali členi sprejeti.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih členih in glasovati moramo še naslovu zakona. Ali želi kdo razpravljati o naslovu zakona? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo. Prehajamo na glasovanje.
Na glasovanje dajem naslov zakona v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (65 poslancev.)
Kdo je za naslov zakona v celoti? (46 poslancev.) Je kdo proti (Nihče.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
Prehajamo na tretjo obravnavo. Izglasovali smo zakon po členih in naslov zakona. Odpiram razpravo k predlogu zakona v celoti. Želi kdo besedo? (Ne.) Zaključujem razpravo. Ugotavljam, da k predlogu zakona so bili sprejeti amandmaji, zato je možno vlaganje amandmajev, če želi kdo vložiti. (Ne želi.) Predlog zakona dajem v celoti v sprejem. Ugotavljamo prisotnost? (? prisotnih.)
Kdo je za predlog v celoti? (41 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da smo sprejeli zakonski predlog.
Sprašujem na podlagi člena. Smo usklajeni. Hvala lepa.
S tem smo tudi končali to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O POROŠTVU REPUBLIKE SLOVENIJE ZA RESTRUKTURIRANJE OBVEZNOSTI PODJETIJ S PODROČJA ELEKTROGOSPODARSTVA, hitri postopek.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? Gospod minister Dragonja.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci!
Hvala za besedo. Dovolite, da v osnovnih obrisih predstavim glavne poudarke pri sprejemu predlaganega zakona. Elektroenergetski sistem Slovenije danes posluje kot gospodarska javna služba. Manj kot 1% električne energije, ki se proizvaja v Sloveniji, se danes proizvede oziroma, ki se pojavi na trgu v Sloveniji, se danes proizvede v privatni sferi. Sem sodijo predvsem male hidroelektrarne, v katerih je privatni kapital prisoten že daljše obdobje, ter posamezni objekti v industriji, ki sodijo v splet tako imenovane kogeneracije. Ta energija se pretežno uporablja pri porabnikih.
To se pravi, da je 99% energije, ki se jo danes porabi na trgu v Sloveniji, proizvedene v javnem sektorju, zato lahko govorimo pretežno o tem, da je elektrogospodarstvo danes praktično v celoti gospodarska javna služba in je tudi še v celoti v državni lasti.
Ob tem je treba poudariti, da država vodi in usmerja delovanje elektrogospodarstva po principih postopnega prilagajanja evropskim principom poslovanja in zahtevam, ki izhajajo iz pridružitvenih procesov Evropski uniji, v tem smislu želimo ta sektor postopno demonopolitirati, ustvarjati konkurenco, tržna pravila obnašanja in tudi postopno izvesti lastninsko preoblikovanje tega sistema. V prvi vrsti predvsem na ta način, da želimo aktivirati privatni kapital pri vlaganjih, pri modernizaciji in pri novih projektih privatni kapital, bodisi domači bodisi tuji privatni kapital - v naslednji fazi pa postaviti tudi načelna izhodišča in usmeritve za privatizacijo obstoječih podjetij, ki so v javni oziroma v državni lasti v tem momentu.
Računamo, da bomo ustrezne sistemske podlage za te transformacije opredelili v zakonu o energiji, lahko da bo to celo več zakonov, ki se pripravlja vzporedno s strategijo vključevanja v Evropsko unijo za področje energetike. Na tem področju so tudi spremembe v evropskem prostoru na osnovi strategije politike in direktiv Evropske unije, relativno zelo dinamične in nam koncipiranje pravil delovanja in poslovanja tega sistema v tem trenutku na nek način tudi ustreza, ker sistemsko zakonodajo sproti prilagajamo tudi trendom in procesom, ki so širše prisotni v evropskem prostoru in tudi globalno. V tem sklopu želim še posebej izrecno poudariti, da energetski sektor danes ni več subvencionirana gospodarska dejavnost. To utemeljeno trdim na tej osnovi, ker je v celoti prihodek, ki ga je ustvarila energetika v letu 1997, ustvarila s svojo dejavnostjo na trgu. Niti tolarja državnih subvencij v letu 1997 ni bilo porabljenega za subvencioniranje, bodisi cen energije ali posredno, za posredne oblike subvencij. To se je v preteklih letih sicer dogajalo, ob tem, da cenovna politika ni v celoti mogla pokriti stroškov proizvodnje energije in je posredno subvencioniranje v glavnem potekalo skozi zalaganja Republike Slovenije za odplačilo s strani države garantiranih, fiksnih in garantiranih obveznosti. Z reprogramiranjem teh obveznosti, na osnovi posebnega zakona, ob koncu leta 1996 tudi z državnimi poroštvi na tako reprogramirane kredite, smo uspeli zagotoviti, da je bil velik del fiksnih in garantiranih obveznosti refinanciran; tisti del, ki pa ni bil refinanciran, pa se je tudi sproti servisiral. To isto politiko načrtujemo tudi za leto 1998. V naši operativni tekoči politiki izrecno poudarjamo, da energetika mora poslovati po tržnih principih poslovanja in na te principe profiliramo tudi vse operativne inštrumente.
Z 31.12.1997 je potekel odlog glavnic in obresti z naslova zakona, ki je restrukturiral te kredite v obdobju zadnjega leta in pol, zato državnemu zboru predlagamo, da se sprejme nov zakon, ki bo nadalje odložil glavnice in obresti zapadlih kreditov v obdobju naslednjih dveh let. Obseg teh zapadlosti je tak, da v letu 1998 zapade za 8 milijard 935 milijonov glavnic in 4 milijarde 522 milijonov tolarjev obresti. Skupaj v letu 1998 13,4 milijarde obveznosti, ki so garantirane s strani države po obstoječih zakonih. V letu 1999 pa je obseg teh zapadlosti na nivoju 10,2 milijarde. Skupaj ta zakon pokriva za predlagano obdobje naslednjih dveh let 23 milijard 675 milijonov obveznosti po kreditih, na katere so že danes oziroma so bila v preteklosti dana državna jamstva.
V obrazložitvi zakona je to nazorno prikazano tudi z grafičnimi prikazi. Potrebno je poudariti, da je velik del teh obveznosti skoncentriran na posameznih podjetjih, ker odraža predvsem tudi strukturo graditve oziroma financiranja teh objektov v času njihove izgradnje. 23% obveznosti, ki se restrukturirajo po tem zakonu, se nanaša na Termoelektrarno Šoštanj, kar 70% teh obveznosti pa na Nuklearno elektrarno Krško, skupaj je to 93%. To se pravi, da se samo 7% teh obveznosti nanaša na ostala podjetja iz elektroenergetskega sistema. To po svoje odraža specifiko financiranja in graditve teh objektov v času njihove izgradnje in predvsem tudi dejstvo, da podjetja, bodisi niso bila v stanju odplačevati teh kreditov ali jim to ni bilo omogočeno na osnovi zakonskih določil. To posebej velja za Nuklearno elektrarno Krško, ki je bila pretežno financirana z investicijskimi krediti s strani EKSIM banke v 70-ih in v začetku 80-ih let in so te kreditne obveznosti zapadale pod različne državne moratorije in restrukturiranja kreditnih obveznosti še po zakonodaji bivše države v obdobju od začetka leta 1990, po osamosvojitvi Slovenije pa se je precej velik del teh obveznosti reprogramiral oziroma odlagal tudi naprej, ne pa več v celoti.
Razlogi zakaj predlagamo sprejem zakona oziroma tak poseg in tak ukrep, ki ima deloma tudi še prehodno interventno naravo, so predvsem na dveh področjih. Prvi razlog je v tem, da zatečena cena energije še ne pokriva v celoti stroškov proizvodnje, prenosa in distribucije energije. To je poznan in pereč problem celotnega področja bivšega socializma, kjer je cena električne energije na bistveno nižjih nivojih, kot so tržne cene v Evropi. To na drugi strani ne pomeni, da so tudi proizvodne cene te energije v teh proporcih nižje. Strategija oskrbe in porabe energije v Sloveniji je opredelila obdobje, v katerem bo Republika Slovenija harmonizirala cene s primerljivimi evropskimi cenami. Po zadnjih korekcijah cen energije današnja cena pokriva približno 83% povprečne evropske cene, tukaj je mišljeno povprečje držav v Evropski uniji. Politika nadaljnje harmonizacije cen je jasno začrtana. Računamo, da bomo celotno harmonizacijo lahko izvedli do konca leta 2000, to se pravi vključno v obdobju naslednjih treh let in ta harmonizacija upošteva trend postopnega relativnega povečevanja domačih cen, hkrati pa se pričakuje tudi zniževanje cen v evropskem prostoru zaradi delovanja principov konkurence zaradi tega, ker ti procesi na ta način prispevajo tudi k zniževanju teh cen. To se pravi, da se to relativno razmerje v obdobju naslednjih treh let po naših ocenah v tem obdobju harmonizacija cen mora izvesti.
Drugi pomemben razlog, zakaj predlagamo zakon in pa refinanciranje obveznosti oziroma njihovo restrukturiranje je struktura financiranja elektroenergetskih objektov v preteklosti. V veliki meri so bili ti objekti v preteklosti grajeni s posojili. Samo to dejstvo, ki sem ga uvedel v preteklosti, da se preko 90% teh obveznosti nanaša na dve podjetji iz elektroenergetskega sistema, potrjuje, da je to dejstvo tako, tega ni možno spremeniti oziroma ga je možno spremeniti samo na ta način, da ustvarjamo postopne pogoje za to, da so ta podjetja v stanju tudi servisirati svoje obveznosti in s tem vzpostaviti normalno strukturo financiranja in strukturo stroškov in pa cene energije, ki jim doseganje tega cilja omogoča.
Sprejem tega zakona, bi se lahko reklo, je sicer v interesu elektrogospodarstva, bi pa rad posebej poudaril, da vsako restrukturiranje oziroma vsak reprogram, ki poteka po teh principih, kot je predlagan tu, tu je pa restrukturiranje na ta način, da se refinancirajo tako zapadle glavnice, kot tudi zapadle obresti, se pravi zadolžujemo se za glavnice in za obresti in s tem povečujemo obseg zadolžitve, potencialno, ne povečujemo sicer obsega potencialnega državnega jamstva za poravnavanje teh obveznosti, povečuje udeležbo stroškov financiranja v strukturi cene električne energije. Če je ta udeležba danes nekje na nivoju nekaj pod 5%, bo ta reprogram stroške financiranja dvignil za približno 1% točko oziroma bodo za obdobje trajanja tega reprograma stroški financiranja v tem segmentu povečani. V tem segmentu je naša stroškovna cena energije neprimerljiva z evropsko ceno. Resnici na ljubo je sicer treba priznati, da je neprimerljiva tudi še v enem drugem delu, da naše elektrogospodarstvo, glede na to, da je še pretežno v državni lastni, ne zagotavlja tudi donosov na vložena sredstva lastnikom. To se pravi, da v tem delu beleži (?red.) določene prihranke, ki pa jih pretežno privatizirani elektroenergetski sistemi morajo v svoji stroškovni strukturi zagotavljati.
To se pravi, da osnovni razlogi za predlaganje zakonskih rešitev izhajajmo iz objektivnih dejstev in omejitev, ki so dolgoročnejše narave. Cenovne omejitve, kjer je prisoten izključen konflikt kratkoročnih ciljev ekonomske politike države, in pa omejitve, ki so prisotne na področju javnih financ. Te omejitve so rezultirale v tem, da v proračunih za leto 1997, 1998 in tudi o proračunih, ki jih bomo predlagali državnemu zboru v bodoče, ne bomo predvidevali subvencioniranja cene električne energije, ampak bomo predlagali ukrep oziroma predlagamo ukrep, kot je ta, da država v tem prehodnem obdobju, v katerem se postopno zagotovi sposobnost podjetij, da servisirajo te obveznosti, te obroke pomaga restrukturirati in ustvariti potrebne pogoje, da se to prestrukturiranje znotraj energetskega sektorja lahko tudi izvede. V tem delu vlada sledi ciljem in usmeritvam energetske strategije, postopno prilagaja cene energije. Mislim, da v obdobju zadnjih treh let imamo prisotne pozitivne premike na letnem nivoju 2-4%, ne dosegamo v celoti usmeritev iz strategije, ki je dala orientacijo 7% realne rasti. Vendar pa je treba upoštevati tudi trend postopnega zniževanja cen električne energije v Evropski uniji.
Na osnovi predlaganega zakona zagotavljamo, da ne predvidevamo negativnih finančnih posledic na proračun oziroma na javne finance. Obseg poroštev, ki se odobrava s tem zakonom, dejansko pomeni podaljšanje obstoječih poroštev za obstoječe zadolžitve.
Na ta način se sicer obseg zadolženosti sistema poveča, obseg eksponiranja oziroma tega "ekspovžerja" države pa se v tem delu ne podaljšuje v luči zagotavljanja pogojev za to, da bodo podjetja v stanju oziroma celotni sistem v stanju servisirati te obveznosti. To je po naši oceni razumen ukrep za prilagajanje na tržne pogoje konkuriranja in na evropske pogoje konkuriranja tudi na področju energetike.
Na tej osnovi lahko rečemo, da ne predvidevamo vnovčevanja poroštva oziroma limita poroštev, ki je predviden s tem zakonom, na nivoju teh 23 milijard tolarjev. Interno celo načrtujemo, da bomo kljub temu, da bo del kreditov restrukturiran že v tem času, zagotovili odplačevanje dela te obveznosti, posebej iz naslova zadolžitev Nuklearne elektrarne Krško in da bi na ta način še v tem vmesnem obdobju ustvarjali dodatne pogoje za to, da podjetja lahko sama poravnavajo te obveznosti oziroma, da bodo tudi del restrukturiranih obveznosti, kljub temu, da ne bodo zapadla, poravnavala že v času do njihove zapadlosti. Lahko rečem, da bomo pretežni del učinkov podražitve električne energije, ki je uveljavljena v začetku letošnjega leta, z veljavnostjo 1. januar 1998, uporabili ravno s tem namenom, ne glede na to, da poskušamo z restrukturiranjem teh obveznosti vzpostaviti potem tudi ustrezne pogoje za vstop in za izvajanje nekaterih projektov na področju modernizacije in pa obnove nekaterih elektroenergetskih objektov na tem področju.
Zakon je v tej luči možno ocenjevati tudi širše, ne samo z vidika financiranja elektrogospodarstva in trenutne ekonomske situacije, treba ga je ocenjevati tudi v smislu procesov in aktivnosti, ki jih izvajamo na področju energetike, da zagotovimo postopno prilagajanje na mednarodne konkurečne pogoje. Nekaj osnovnih usmeritev politike naše delovanja na energetskem področju je sledečih.
Težimo predvsem k postopni demonopolizaciji tega sistema, to se pravi z uvajanjem konkurence, predvsem privatnih ponudnikov, privatnih producentov, privatnih generacij energije, uvajanja tržnih pravil, konkurence, dereguliranja te dejavnosti, vključevanja v evropske integracije. Pomemben element naših usmeritev predstavljajo lansirani projekti modernizacij in razvoja ter obnove kapacitet, pomemben element vladne politike je harmonizacija cen, o kateri sem govoril v preteklosti, pomemben element notranjega delovanja v energetskem sistemu je zniževanje stroškov, večanje produktivnosti, večanje učinkovitosti, zniževanja zaposlenih (v preteklem letu smo uspeli znižati število zaposlenih v elektroenergetskem sistemu za 300 delavcev, kar je približno 1,6%). Pomemben element naših aktivnostih, je tudi učinkovita priprava in izvedba investicij, ki bistveno vplivajo na stroške generirane energije. Delamo na prilagoditvi tarifnega sistema na evropski tarifni sistem in delamo predvsem tudi na tem, da pomagamo razrešiti del problema preteklosti. Ravno razreševanje delov problema preteklosti je tudi restrukturiranje zadolžitev, ki so bile v preteklosti najete in ki jih v tem momentu zaradi omejitev, ki so bile podane, v celoti ne moremo zagotavljati.
V ta sklop razreševanja problemov preteklosti sodi tudi zelo pomembna aktivnost, kateri smo namenili veliko pozornosti v obdobju zadnjega kvartala, to je razreševanje vprašanja plačevanja oziroma neplačevanja in odnosov med elektrogospodarstvom in med nekaterimi večjimi uporabniki, predvsem na področju tako imenovanega direktnega odjema. Ti uporabniki so trije: Slovenske železnarne, ki tekoče in v skladu s pogoji dobave plačujejo energijo in nimajo znatnejših zapadlih obveznosti; drugi direktni odjemalec so podjetja v sestavi Tovarne dušika Ruše in tretji največji je podjetje Talum Kidričevo. Za Tovarno dušika Ruše je vlada v mesecu decembru obravnavala pogoje ureditve teh odnosov in tudi pogoje dobave električne energije za naslednje obdobje. V teku je prisilna poravnava tega podjetja. Izvedena je bila narodnogospodarska ocena upravičenosti nadaljnjega poslovanja in potrebnih pogojev za to, in opravljeno je tudi reguliranje preteklih obveznosti skozi proces prisilne poravnave, kapitalizacije, preteklih obveznosti iz naslova dobavljene električne energije. Potem je predvidena tudi nadaljnja privatizacija tega podjetja in vključitev strateškega partnerja, ki bi zagotovil predvsem razvoj.
Za proizvodnjo aluminija v Sloveniji in za problematiko podjetja Talum se ti problemi izrazito kopičijo že vse od leta 1991. Ocena ekonomske upravičenosti proizvodnje aluminija v Sloveniji in pa potrebni ukrepi za nadaljnje poslovanje podjetja Talum je elaborirana, je v vladni proceduri. V tem tednu so jo obravnavali vladni odbori, v naslednjem tednu jo bo obravnavala vlada. Tukaj je pristop pri reševanju tega problema nekoliko drugačen. Lahko pa napovem, da obstoji strokovno soglasje in tudi konsenz znotraj vlade, da bomo na osnovi teh pristopov zagotovili tudi reguliranje starih obveznosti iz naslova tokovine in pripadkov za dobavljeno električno energijo za Talum in to na osnovi, ki bo zagotavljala tudi kvalitetno dolgoročno poslovanje proizvodnje aluminija. Ugotovljeno je bilo namreč in ocenjeno, da je ta proizvodnja za Slovenijo ekonomsko upravičena v določenih okvirih in pod določenimi predpostavkami, kar se tiče pogojev plasiranja in pogojev dobave energije. Ta problem rešuje vlada v okviru svojih pristojnosti, svojih pooblastil in upam, da bomo to aktivnost lahko kvalitetno izvedli že do konca tega meseca. To je ena tudi od najbolj nevralgičnih točk, ki je bila tudi v veliki meri predmet različnih kritik o premajhni aktivnosti vlade na tem področju. Tukaj moram reči, da je analiza teh nakopičenih hipotek dejansko pokazala tudi obdobja različnih politik, v katerih je vlada oblikovala svoj odnos do tovrstne proizvodnje, predvsem proizvodnje aluminija. Problematika je celo tako plastična, da se da to politiko celo dosti jasno opredeliti v posameznih obdobjih od začetka leta 1990 glede na to, katere osebe so bile gospodarski ministri v teh posameznih oziroma energetski ministri, bom rajši rekel, v teh posameznih obdobjih.
Prosim, da državni zbor v tem smislu podpre zakon o restrukturiranju in o državnih poroštvih za restrukturiranje obveznosti podjetij elektrogospodarstva in da ta zakon smatra kot del širših naporov in usmeritev vlade za to, da ustvari ustrezne pogoje za nadaljnje prilagajanje energetskega sistema evropskim in globalnim trendom in kot napor za to, da se uredi del problemov, ki predstavljajo probleme preteklosti. V tem smislu želim tudi posebej poudariti, da amandmaji odbora, ki so bili obravnavani in izoblikovani s strani odbora po naši oceni predstavljajo izboljšanje in redakcije tekstov, katerim vlada ne nasprotuje, predlaga poslancem, da jih potrdite oziroma sprejmete in to izrabljam predvsem za to, da ne bi posebej zavzemal stališče tudi glede oblikovanih amandmajev odbora za gospodarstvo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod minister. Predlog zakona je obravnaval tudi odbor za gospodarstvo kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, doktorja Jožeta Zagožna, za besedo.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod podpredsednik, drage kolegice in kolegi! Odbor za gospodarstvo je danes obravnaval predlog zakona in po oceni sekretariata z ustavnega vidika sam zakon ni sporen. Meni pa, da bi k dolgoročnejšemu reševanju problematike v tem delu gospodarstva lahko prispevala zakonska ureditev področja elektrogospodarstva z jasno ureditvijo gospodarske javne službe na tem področju in določitvijo obveznosti države.
Sekretariat je k predlaganim členom podal pripombe in predloge, ki jih je odbor za gospodarstvo povzel v svojih amandmajih. V razpravi so člani odbora poudarili več stvari, ki so bolj natančno navedene v pisnem gradivu. Odbor je podprl hitri postopek in sprejel sklep, da predlaga vladi, da do obravnave predloga zakona o poroštvu Republike Slovenije za restrukturiranje obveznosti podjetij s področja elektrogospodarstva na seji državnega zbora poslance seznani s prikazom učinkov predlaganega restrukturiranja obveznosti za leto 1998 ter s prikazom učinkov, če bi restrukturiranje zajelo tudi obveznosti za leto 2000 ter za leto 2001.
Odbor za gospodarstvo predlaga državnemu zboru v sprejem tudi dva dodatna sklepa, in sicer:
"1. Vlada Republike Slovenije naj državni zbor čimprej seznani s projekcijo harmonizacije cen električne energije.
2. Državni zbor predlaga vladi, da do konca prvega tromesečja tega leta državnemu zboru predloži v obravnavo predlog zakona, ki bo sistemsko urejeval oskrbo z energijo v Republiki Sloveniji. Vlada naj državnemu zboru predloži tudi na njegovi podlagi pripravljen nacionalni energetski program."
Na koncu je odbor za gospodarstvo predlagal državnemu zboru, da predlog zakona s področja elektrogospodarstva obravnava in sprejme po hitrem postopku, skupaj z amandmaji odbora in predlogoma dodatnih sklepov, ki sem ju navedel. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, dr. Zagožen. Kolegice in kolegi poslanci! Zahtevane sklepe oziroma podatke ste dobili na mizo, tako da tudi v tem smislu lahko razpravljate.
Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisnih prijav nimam, zato prosim, da se držimo petih minut. Gospod Rejc, prosim.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje! Kot je bilo iz obrazložitve gospoda ministra povedano in seveda na odboru za gospodarstvo, kjer smo to obravnavali, nam je jasno in tudi meni je jasno, da je potrebno nekaj napraviti in da je predlog tega zakona tak, da bi ga sprejeli. Res pa je nekaj, da pri problemih, ki smo jih ali ki jih poznamo iz te pretekle zgodovine, mlajše vsaj je večina problemov ostala odprtih.
Eno največjih vprašanj oziroma največja groza tega dogajanja na elektrogospodarstvih je gotovo neplačevanje. Če je kumulativna izguba v letih 1993 - 1996 54 in nekaj milijard in seveda, če je bilo v lanskem letu tudi že evidentiranih preko 16 milijard, kar pomeni skupaj 70 milijard, je to gotovo zelo resen problem. Res pa je tudi nekaj. Gospod minister je povedal, da se je že marsikaj zgodilo, da se, je zaposlenost zmanjšala za 1,5%. Če mi pogledamo to zaposlenost, ki je 1,5% manjša od prejšnje, pri tem pa pogledamo kar tako na palec vprašanje racionalizacijo in iskanje notranjih rešitev in racionalizacija poslovanja, potem vemo, da smo povprečno v vseh gospodarskih panogah morali zmanjševati od 20 naprej, se pravi procentov, in zmanjševati delovno silo.
To je sedaj zelo trda ugotovitev. Vendar menim, da je tudi v tistem, kar je bilo povedano, da naša cena predstavlja 83% evropske harmonizirane cene. Kar poglejte, 83% pa do 100 je zelo majhna razlika in menim, da je bilo veliko premalo storjenega na področju elektrogospodarstva Slovenije, da bi se tej Evropi približali. Samo vedno znova pričakujejo, ni zahtevajo, da bi se cene povišale in potem bo vse v redu. Nič ne bo v redu. Bo za 1 leto ali za pol leta.
Menim, da je tudi problem zakona, o katerem se govori, in tudi smo sklepali o tem, naj bi se sprejel neki zakon, ki bi to zadevo urejeval. Bojim se, čeprav bi kmalu prišel, da bo čisto mimo udaril, ker iz strateških študij, ki so na voljo, pa jih je bilo devet, ena, dva in tri in podobno, kot smo slišali. V tem primeru bi prav rad pohvalil gospoda Kopača, kot predsednika Odbora za finance, ki je izzval nek bolj temeljite odgovore s strani ministrstva za gospodarske dejavnosti, ki pokriva to področje, in seveda ugovarjal nekaterim trditvam. Te trditve so predvsem v tem, da so neke stvari že opredeljene. Menim, da so veliko premalo opredeljene strateško, ker ko gledamo področje termoelektrarn, se mi zdi, da je zelo nedorečeno, jedrsko področje podobno, področje hidroelektrarn, kjer smo praktično stali in stojimo 7 let, področje malih central, ki predstavlja morda samo 1% vrednosti. Slučajno vem, kako se borijo vsi tisti, ki bi radi delali male centrale pa ne morejo priti do teh pravic, lokacij in podobno. Skratka, to zadevo bo potrebno povsem drugače sprejeti, povsem drugače ovrednoti, povsem drugačen odnos imeti.
Zadnje čase smo dobili kar dva zakona ali dvoje predlogov, enega smo sprejeli, drugega pa še nismo, na temo elektrarn iz plinskih virov. To je zopet novost, ki jo bo treba uskladiti. Ko človek to gleda in ko vidi na eni strani veliko neplačevanje, po drugi strani tudi še nedorečena strategija, potem nam je jasno, da tudi ta harmonizacija cen ne bo rešila. Ker ni veliko denarja, menim, da bo treba posebej se spoprijeti s strategijo, ki naj nam pove, v kateri smeri bomo šli in zakaj bomo šli. Ne zaradi tega, da bomo posamezne, kot temu rečemo, grofije pustili, da bodo po svoje širile oziroma po svoje se uveljavile, ampak, da bomo ugotovili, po kateri poti bo nam potrebna nujna energija čimbolj poceni, ker smo tudi slišali, da se v Evropi cena znižuje, in seveda, da nam bo zagotovljena poraba. Nič ali pa zelo malo je seveda povedanega in narejenega na področju varčevanje in na področju tistih največjih porabnikov, ki so bili prej omenjeni, Slovenske železarne, Ruše in seveda Talum. Danes ne bom komentiral teh zadev, menim pa, da je in podpiram, da se ta zakon sprejme. Gotovo pa je res, da se mora zelo zelo hitro prikotaliti oziroma priti v parlamentarno razpravo in na posamezne odbore in komisije, strategija, ki nas bo vsaj primerno usmerila v prihodnje. Menim pa, da so vse te osnove, ki so bile storjene, več ali manj naročene strategije, ki so bile pač take, kot smo jih želeli, v grobem, v čistem ali pa v daljnem pogledu pa gotovo ne predstavljajo temeljnih izhodišč. Menim, da bo potrebno še marsikaj napraviti, da bomo dobili pravo strategijo, ki nam ustreza, ki nas tudi disciplinira, nas spravlja na nivo nižje porabe, racionalne porabe, seveda ustrezno temu pa tudi izrednih cen. Podpiram ta zakon, vendar, kot pravim, sem tisti, ki bom podprl, da se čimprej pojavi strategija in pa čimprej, da se o tem opredelimo. Če bi pa zakon zdaj prišel, ki bi to urejal, pa sem 100%-ten, da bo udaril mimo, ker se bomo šli preglasovanje, pri tem bomo pa izpustili tisto temeljno debato, razgovor o tem, kaj je res in zakaj nekdo trdi, da je ta del energije cenejši in zakaj nekdo trdi, da je tisti cenejši. Ker ko gledam podatke, vidim, recimo pri rudnikih, ko pravijo, da je potrebno za ekologijo, se pravi za sanacijo okolja, recimo nek velik znesek. V vsakem primeru bo to velik znesek, v vsakem primeru, prej ali slej, tako da glejmo stvari objektivno, pošteno in seveda odgovorno. Hvala.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Drage kolegice in kolegi! Na seji odbora za gospodarstvo sem kljub nekaterim kritičnim pomislekom podprl ta zakon. Dovolite pa mi, da sedaj izrazim tudi nekaj dvomov v zvezi in okoli njega. Menim, da po tej poti podaljšujemo čas velike obveznosti Elesa za 2 leti naprej, v upanju, da bo Eles takrat v stanju brez vnočevanja državnih poroštev poravnati svoje dolgove. Če tega ne bomo storili, bo sledilo vnovčenje državnih poroštev. Odločamo se torej med dvema slabima možnostima in vprašanje je, katera je boljša. Z odlogom bo nujno nastal dodatni strošek obresti, kar pa ni najhuje, če bi bila različica odloga realno utemeljena. Če varianta z odlogom ne uspe, potem je bolje, da se takoj vnovčijo državna poroštva, ker se bodo vsaj prihranili stroški obresti. Ne nazadnje pa bi to prisililo vlado in njene ustanove, da bi to področje čimprej uredila. Morda tudi cena unovčenja poroštev ne bi bila prevelika. Že na prvi pogled je namreč žal jasno, da je malo verjetno, da bi ELES čez 2 leti bil v stanju bistveno bolje poravnavati svoje obveznosti kot danes. V letu 1997 je ob 102 milijardah prihodkov namreč zabeležil kar 20 milijard izgube.
Tudi iz vseh ostalih podatkov je razvidno, da je stanje na tem področju zelo zaskrbljujoče, celo alarmantno. Najprej je tu vprašanje cen v energetiki oziroma njihova harmonizacija, na kar smo bili posebej opozorjeni tudi v Agendi 2000. Kje je torej resnični vir izgub, ali v ELES-u ali v nekih parasocialističnih gospodarskih sistemih, ki niso v stanju pozitivno poslovati brez neposredne ali posredne državne pomoči? To še posebej takrat, ko gre tudi preprosto za neplačevanje električne energije. Kako je z dubiozami oziroma s polnimi in dvomljivimi terjatvami Taluma, Tovarne dušika Ruše in še posebno Nuklearne elektrarne Krško? Gre za ogromne vsote, ki niso regulirane oziroma urejene. Potrebna je torej celostna ureditev odnosov med ELES-om in njegovimi komitenti, in to na dolgoročnih osnovah, vključno s pogodbami, ki bodo regulirale cene za obdobje pet do deset let. Drugače se ne bo vedelo, kdo bo pil in kdo bo plačal.
Zato bi bilo v resnici nujno v najkrajšem času sprejeti zakon in nacionalni program s področja energetike, in to je bila tudi zahteva odbora za gospodarstvo. Vlada pa bi morala po moji presoji redno in natančno potem poročati o tem, kako se zakon in program uresničujeta. Brez tega je odločanje o tako pomembnem vprašanju veliko tveganje in tudi lahko velika slabost za slovensko državo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, dr. Zagožen. Želi še kdo besedo? (Nihče.) Gospod minister - se opravičujem! - prosim.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa. Želel bi dati samo nekaj odgovorov na diskusije, katere smatram kot konstruktivne in kot prispevek k temu, da najdemo pozitivne pristope k temu, da zagotovimo pravilno funkcioniranje in delovanje podjetij s področja elektrogospodarstva.
Najprej kar se tiče problematike zgodovine neplačevanja. Mislim, da sem v uvodnem izvajanju poudaril, da upam, da imamo koncipirane rešitve, ki bodo predstavljale narodnogospodarsko optimalne variante rešitve preteklih problemov in tudi v kombinaciji s pogoji dolgoročnejše oskrbe teh proizvajalcev z energijo. Pri tem pa baziramo na evropskih modelih tarifnih sistemov za tovrstne proizvajalce v bodoče.
Kaj je eden od glavnih problemov teh starih obveznosti oziroma neplačil? Eden glavnih problemov je ta, da je v posameznih obdobjih cena te energije bila dvakrat večja, kot je cena za primerljive evropske proizvajalce. Na tej osnovi so se kumulirali nerealno visoki obsegi terjatev oziroma neplačil, ki jih ta proizvodnja ne bi bila v stanju plačevati oziroma jih je potem enostransko samo delno plačevala. To se pravi, da velik del, skoraj ena polovica teh dolgovanj iz preteklosti bazira na osnovi neprimerljivih, enostransko diktiranih cen za tovrstno proizvodnjo, ki nimajo neke realne podlage za sprejemljive pogoje poslovanja tovrstnih industrij. Če pogoje poslovanja primerjamo s pogoji, kot jih ima tovrstna industrija drugje po svetu, oziroma s primerljivimi evropskimi tarifnimi sistemi.
Zanimivo je to, da praktično, če pogledamo vprašanje Taluma, obstajajo do tega sistema terjatve treh subjektov, ki so vsi v 100%-ni lasti države, ELES-a, Agencije za sanacijo bank in pa bivše samoupravne interesne skupnosti za energetiko. V bistvu vsi ti subjekti, ki so v državni lasti, so te terjatve, ki so bile že same po sebi delno fiktivne, obrestovali. Kdor pozna obrestno obrestni princip, v devetih letih kaj nastane iz tolarja, glavnice, je velik del tega praktično čista fikcija in bistveni del pristopa je praktično spraviti te subjekte v odnos, ki odgovarja realni situaciji, hkrati pa oceniti pogoje, narodnogospodarske vidike smotrnosti tovrstne proizvodnje v bodoče. Tako kot sem rekel, upam, da imamo tukaj uravnotežene kvalitetne rešitve. Za vašo informacijo pa še enkrat. Velik del teh neplačil je po svoje fikcija, ki odraža nerealne politike vlad oziroma ministrov skozi tarifni sistem do tovrstne industrije v preteklosti.
Kar se tiče strategije, ki je bila tudi postavljena. Republika Slovenija ima strategijo učinkovite rabe in oskrbe z energijo. Sprejel jo je državni zbor v začetku leta 1996. Menimo, da je ta strategija v celoti realna, aktualna in na tej strategiji pripravljen tudi nacionalni energetski program, ki je v tem momentu še vedno v usklajevanju v vladi; ministrstvo ga je predložilo. Ta program konkurira za del, v enem delu za obseg investicij, ki jih država lahko nameni v javno infrastrukturo, posebej na področju avtocestnega programa. Usklajevanje v tej javni infrastrukturi je še v teku in ta program je do te faze sprofiliran, da je lahko realno ravnotežje avtocestnemu programu.
Kar se tiče bojazni, ki jo je dr. Zagožen izrazil, da dejansko je možno, da se bodo ta poroštva unovčevala. Naša politika je in poskušamo skozi našo dejavnost tudi elektroenergetski sistem pripeljati do tega, da posluje po ekonomski logiki. To se pravi, da ne konkurira za državne subvencije, ampak da se usmeri na trg in na trgu ustvari vse prihodke in te prihodke dobi tudi plačane. V tem je bil eden od mojih osnovnih poudarkov in znotraj tega je treba pogledati restrukturiranje obveznosti tudi kot enega od ukrepov za to, da podpremo programe, ki so inicirani na področju razvoja oziroma obnove energetskih kapacitet. Verjetnost, da bi bila ta poroštva unovčena, je majhna zaradi tega, ker je obseg amortizacije, ki je obračunana, in obseg amortizacije, ki je že na današnjem nivoju cen plačana, zadosten, da bi podjetja lahko servisirala te obveznosti. Vendar če bi jih servisirala, potem ne bi mogla vstopiti oziroma ne bi mogla nadaljevati razvojnih projektov, ki jih peljejo. Se pravi, da bi bila možna tudi politika, kjer bi dali visoko prioriteto servisiranju ostalih obveznosti in bistveno bolj omejili nove razvojne projekte in obnovitve ter modernizacije. Nismo se odločali za tak princip, ampak za nek uravnotežen princip, kjer za dvoletno obdobje poskušamo pomagati odpraviti del teh problemov preteklosti in hipotek preteklosti. V vmesnem obdobju pa podjetja usposobiti za to, da bodo te obveznosti servisirala. Tudi bi povedal izrecno to, ker eden od amandmajev predlaga štiriletni odlog. Po naši oceni bi morali zagotoviti v obdobju naslednjih dveh let, ko bo ta moratorij oziroma restrukturiranje veljalo, da bodo podjetja v stanju te obveznosti servisirati. In to je naš cilj, da zagotovimo tako kondicijo po vseh parametrih, da bo to zagotovljeno. In na tej osnovi bi si upal z veliko stopnjo gotovosti trditi, da je verjetnost unovčevanja teh poroštev, če bomo dosledno izvajali te politike in te usmeritve, majhna. Hvala lepa.
PREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod minister. Želi še kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem splošno razpravo.
Prehajamo na drugo obravnavo in k amandmajem, ki smo jih dobili v drugi obravnavi. Dobili ste pregled. K 1. členu imamo dva amandmaja, in sicer odbora in gospoda Borisa Soviča. Želi kdo razpravljati o amandmajih? Gospod Sovič, prosim.
BORIS SOVIČ: Hvala. Najprej bi rad vljudno predlagal, da bi ta moj amandma bil amandma na amandma. Ker zaradi opombe, ki je na prvi strani, kolikor bi bil sprejet osnovni amandma, bi potem ta bil brezpredmeten. In vljudno prosim, da se to upošteva.
Rad bi pa utemeljil ta amandma. Kot je razvidno iz tabel, ki smo jih naknadno dobili, omogoča ta zakon na nek način razbremenitev elektroenergetskega sistema za približno štiriindvajset milijard v dveh letih. Torej, v letih 1998 in 1999. Vi ste sami iz obrazložitve tudi videli, da to pomeni približno 11% v prvem in 6% v drugem letu, ki jih ta zakon obravnava, procenta v ceni električne energije. Torej, za približno za 17% cene električne energije, pri tem gre. Torej, drugače rečeno, če tega ne sprejmemo in če vlada ne bi drugačnih ukrepov zagotovila, bi seveda cena morala biti za toliko višja, če bi želeli doseči enake učinke. Zakon je utemeljen. Moj predlog pa se nanaša na to, da bi ta reprogram ali pa sanacija, če hočete, morala biti vsaj srednjeročna. Morala bi obsegati daljše obdobje. Mislim, da so štiri leta primerno obdobje za to, da bi elektrogospodarstvo lahko pripravilo neke realne osnove za svojo sanacijo. Kakršnakoli sanacija elektrogospodarstva pač bo, ne bo možna, ne da bi se uredil tudi problem teh obveznosti, ki jih obravnava ta zakon. Mislim, da ni smiselno, da se to dela vedno na zelo kratek rok. Če se spomnite, je zadnji zakon govoril o dvoletnem obdobju in ta tudi. Jaz garantiram, da če ne bomo sprejeli amandmaja, da bi se to vendarle storilo vsaj za štiri leta, bo vsaj čez eno leto verjetno predlagatelj prišel z novim predlogom, ki bo enak. Torej, spet reprogram za približno dve leti. S tem reprogramom se namreč ne dela nič drugega kot to, da se te obveznosti še malo potisnejo naprej. V nobenem pogledu se ne zmanjšujejo.
S tega vidika mislim, da je predlog, da se reprogram podaljša, torej, da se obveznosti, ki se reprogramirajo - bi rekel - da se pri teh obveznosti upoštevajo ne samo obveznosti iz let 1998 in 1999, ampak tudi obveznosti iz let 2000 in 2001. To je ne nazadnje tudi rok, ki sovpada z na nek način koncem legislativne periode, in ker izhajam iz predpostavke, da ta koaliacija računa, da bo verjetno do konca tega obdobja, se mi zdi še toliko bolj utemeljeno, da to podpre. Če pa se to ne bi zgodilo, pa je razlog enak. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Sovič. Želi še kdo besedo? Gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Nisem se nameraval oglasiti, ko pa je prišel svoje predloge utemeljit gospod Sovič, sem se odločil, da bom utemeljil svoje argumente proti njegovima dvema amandmajema.
Kot je omenil sam, vlada predlaga zamik zapadlosti jamstev za dve leti. Ta zamik seveda ne more nastati kar tako, če mi pritisnemo na sivo tipko; ta zamik lahko nastane samo na podlagi pravne podlage, ki se zgodi s tem zakonom v dogovorih z bankami. Ta zamik, sicer v poglavju "Ocena finančnih posledic" nič ne piše, da kaj stane, ampak v resnici pa stane; nič ni takega kot zastonj kosilo, velja neko reklo v ekonomiji. Ta zamik stane; za eno leto stane toliko - ne vem, koliko - za dve leti stane toliko, za štiri leta, kot predlaga gospod Sovič, pa stane toliko več, verjetno približno dvakrat več kot za dve leti. Če ta strošek ni potreben, potem ne vidim nobenega smisla, da bi ta strošek naprtili na grbo ali državi ali slovenskemu elektrogospodarstvu, če ni potrebe. In če minister ocenjuje, da je dve leti zadosten rok, da se elektrogospodarstvo samo usposobi z reorganizacijami, torej ali z nekim združevanjem proizvajalcev električne energije ali z neko dokapitalizacijo privatnega kapitala, domačega ali tujega, ali z nekimi drugimi ukrepi - skratka, če je dve leti zadosten rok, potem se mi zdi seveda primerno pritisniti ta hip na sivo tipko za ta dveletni odlog, ki nekaj stane. V resnici to ni zakon, ki bi - seveda posredno pomaga slovenskemu elektrogospodarstvu, ker mu daje še nek čas, v resnici pa ta hip pomaga predvsem državnemu proračunu, zato, da teh 13 ali 14 milijard tolarjev jamstev ne bo zapadlo letos, ampak da bodo zapadla neko drugo leto, čez dve leti, ko pa morda res ne bodo zapadla, če bo ta, za katerega so dana jamstva, torej elektrogospodarstvo, že kaj bolj usposobljeno plačevati svoje obveznosti, kot je ta hip. Zato bi razumel, če bi predlagal podaljšanje tega odloga nek minister, ki bi problem preložil na naslednji mandat. Problem namreč je razreševanje konfliktnih situacij, ki zahtevajo reorganizacijo in konkretne reze. Razumel bi, če bi to predlagal nek direktor elektrogospodarstva na čas po svoji upokojitvi. Težko pa razumem, če to predlaga nek poslanec iz opozicije. Ampak, prav, tudi če predlaga, jaz nisem za to. Menim, skratka, da je ta dvoletni odlog zadosten, kot ga predlaga vlada, in zato bomo čez dve leti morda res ponovno morali še kaj odlagati - morda. Ampak, če bomo morali, potem dajmo takrat, ne pa zdaj, ker to pomeni štiri leta predaha, v katerem ni časovnega pritiska, takega kot je pri dvoletnem obdobju, da se kaj
resnega naredi. Zato ne podpiram teh dveh amandmajev gospoda Soviča. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Gospod Sovič želi besedo, prosim.
BORIS SOVIČ: Hvala. Mislim, da je zelo korektno bilo, da je razpravljalec pred menoj povedal, da ne pozna pravzaprav podatkov o tem, kaj ta zakon pomeni in kaj bi pomenil odlog za eno ali dve leti naprej.
Izračuni, ki so iz tabel razvidni - in vsak si jih lahko pogleda sam, tabele smo vsi dobili in si vsak lahko tudi izračuna - ta izračun pokaže, da bi zajetje tudi obveznosti, ki zapadajo leta 2000 in leta 2001, pomenile približno 15 milijard slovenskih tolarjev. Jaz mislim, da ni smiselno razmišljati na ta način, da bi to pomenilo razbremenitev pritiska na elektrogospodarstvo. Kdor razmišlja tako, potem razmišlja pač očitno v političnih kategorijah. Jaz mislim, da je smiselno ob dogajanjih v elektrogospodarstvu seveda upoštevati tudi strokovne, finančne, tehnične in ostale vidike.
Elektrogospodarstvo potrebuje razbremenitev. Ali se bo reorganiziralo ali ne, je seveda drugo vprašanje, in tudi, če se bo, bo nekdo moral poskrbeti za to razbremenitev. In zelo dvomim, da bi novi lastniki, kdorkoli bi pač bil, tudi če jih boste v tujini našli, bili to pripravljeni storiti. Razen, če seveda bi kdo upošteval madžarski model, vendar to vljudno odsvetujemo vsakomur.
Jaz mislim, da je zelo korektno, da se zavedamo, da če ta problem ne bo razrešen na ta način, da bi vsaj na srednji rok elektrogospodarstvo imelo možnost za svojo sanacijo, potem ni doseženo nič. V zadnjem obdobju se je pač vedno kratkoročno to na nek način ocenjevalo in razreševalo. Če pa se hkrati zavedamo tudi dejstva, da je že pripravljen nacionalni raziskovalni energetski program in da tudi predvideva nekatere obveznosti, kar se vlaganj tiče, je še toliko bolj razumljivo, da bo potrebno na nek način razrešiti tudi problem teh obveznosti.
Moj predlog je samo ta, da če se to že dela, da naj se to naredi na srednji rok. Se pa strinjam s tistim delom pripombe, da je pravzaprav po svoje neobičajno, da to opozicijski poslanec naredi. Vendar ta pripomba šteje samo, če izhajamo iz predpostavke o nekonstruktivni opoziciji. Mi takšna opozicija nismo in tudi jaz se nikdar za kaj takega nisem štel. Predloge, ki jih dajemo, dajemo pač zato, ker mislimo, da je treba izhajati iz takšnih predlogov, ki lahko nekaj pozitivnega naredijo za to državo, in predlagam, da se upošteva dejstvo, da elektrogospodarstvo kot pomemben segment državnega gospodarstva potrebuje na nek način tudi realne možnosti za svoje delovanje. In sanacija teh obveznosti je pač eden od prispevkov k temu. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Sovič. Gospod Rejc želi besedo, prosim.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik. Tudi jaz se ne bom pridružil temu, da bi ta dva amandmaja podprl, iz preprostega razloga. Jaz razumem gospoda kolega Borisa Soviča, saj je gotovo veliko delal na tem področju. Najbrž veliko pozna, vendar, ko se trudi in razlaga, mi nekako daje odgovor v usta da ni kakšne posebne volje, da bi se kaj zgodilo in menim, da ravno predlog vlade, ki na določen krajši čas daje oziroma malo odjenjuje pritisk, da bi se v tem času nekaj zgodilo in menim, da je to tisto bistveno. In ko smo prej govorili tudi o tej strategiji, da se ravno v tem in v čim krajšem času nekaj dogodi. Jaz menim, da je vlada, da so predstavniki vlade že vedeli, kako in kaj. In ravno v tem vidim, da obstaja volja, da se nekaj zgodi. Kot pa jaz iz svojih kar precejšnjih let nazaj vem, se pa v tej dejavnosti do današnjih dni skoraj nič ni zgodilo, tako da mislim, da ta čas pa mora priti in jaz teh amandmajev res ne morem podpreti. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Rejc. Želi še kdo besedo? (Nihče.) Prehajamo na odločanje. Torej najprej bomo glasovali o amandmaju na amandma, ki ga je vložil gospod Boris Sovič. Pod številko dva ga imate v pregledu. Ugotovimo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za amandma na amandma? (10 poslancev.) Je kdo proti? (36 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma na amandma ni sprejet.
Na glasovanje dajem amandma, ki je pod številko ena, to je amandma odbora. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (45 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma pod številko ena sprejet.
Člen je v celoti spremenjen in o njem ne bomo glasovali.
Gremo k 2. členu. Imamo amandma odbora. Želi kdo razpravljati? (Nihče.) Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (47 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma k 2. členu sprejet.
Člen smo spremenili in o njem ne bomo glasovali.
Gremo k 3. členu. Imamo amandma gospoda Borisa Soviča. Izvolite, gospod Sovič. Prosim.
BORIS SOVIČ: Hvala. Cenjene dame, spoštovani! Rad bi samo na kratko pojasnil poanto tega amandmaja. Gre za predlog, da bi pač moratorij na odplačilo teh kreditov namesto 2 znašal 4 leta. To, kot je razvidno iz predlog, ki so nam jih iz ministrstva pripravili, pomeni za približno 8,4 milijarde razbremenitve elektrogospodarstva v naslednjih letih, kot je iz tega diagrama razvidno. Namreč ta zakon, če ga bomo sprejeli v takšni obliki, seveda razbremenjuje obveznosti v letu 1999 in letu 2000 oziroma 1998 in 1999, vendar pa zaradi tega nastaja precejšnja špica obveznosti v letu 2000. To je pač iz diagrama zelo razvidno. Mislim, da je ta špica celo približno 17 milijard, torej s približno 8 milijard pridejo obveznosti na približno 17 milijard v enem samem letu. Torej tako velik skok, upam, da razumejo tudi ekonomisti to, je težko za nek sistem, kot je elektrogospodarstvo, prenesti. To pomeni pravzaprav skoraj 10%, bi rekel, v ceni električne energije in zato, da bi te obveznosti se vendarle bolj enakomerno porazdelile in diagram, ki ga je ministrstvo pripravilo, to zelo jasno kaže, bi bilo smiselno pač ta odlog podaljšati. Jaz mislim, da tudi razgovori z bankami in ostalimi verjetno tukaj ne bodo kakšnih posebnih težav prinesli. Skratka, čeprav bi po razumevanju enega od mojih predhodnikov človek spet pričakoval, da tega predloga opozicija ne bi dala, ampak ravno zato, ker želimo pomagati, ravno zato, ker želimo, da bi rešitve, ki se sprejemajo v tem državnem zboru, bile takšne, da bi imele nek svoj smisel in bile tudi bolj srednjeročno orientirane, mislim, da je ta predlog utemeljen. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (10 poslancev.) Je kdo proti? (34 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Dajem na glasovanje 3. člen. Ugotovimo sklepčnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za 3. člen? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 3. člen sprejet.
Prehajamo na odločanje o 4. členu. Nanj nimamo amandmaja. O njem samo glasujemo. Želi kdo besedo? (Nihče.) Ugotovimo sklepčnost! (56 prisotnih.) Glasujemo za 4. člen.
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 4. člen sprejet.
K 5. členu imamo amandma odbora. Želi kdo besedo? (Nihče.) Prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (43 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma k 5. členu sprejet.
Na glasovanje dajem 5. člen. Ugotovimo sklepčnost! (60 poslancev.)
Kdo je za 5. člen? (44 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je 5. člen sprejet.
V razpravo dajem 6. člen. Želi kdo razpravljati? Nanj nimamo amandmaja. (Nihče.) Prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za 6. člen? (41 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 6. člen sprejet.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih členih. Glasovati moramo še o naslovu zakona. Ali želi kdo razpravljati o naslovu zakona? (Niče.) Zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za naslov zakona? (54 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
Prehajamo na 3. obravnavo. Želi kdo vložiti amandma? Odpiram tudi razpravo o zakonskem predlogu v celoti. (Nihče.) Zaključujem razpravo. Sprašujem sekretariat za zakonodajo, ali smo usklajeni! (Smo.) Hvala lepa.
Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotovimo prisotnost! Gospod Branko Kelemina. Izvolite. Obrazložitev glasu, Branko Kelemina. Gospodje poslanci! Še malo pozornosti, bomo hitro končali.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Spoštovani! Ne glede na vse obrazložitve, ki sem jih danes tukaj slišal, dopoldan na odboru in zdajle tukaj v državnem zboru, smatram oziroma ne verjamem vsem tem obrazložitvam v tem smislu, da je ta zakon upravičeno sprejeti. Kajti glede na to, da do sedaj niti država niti elektrogospodarstvo nista uspela s ceno električne energije vrniti niti enega tolarja tako rekoč skoraj dolga, ker se ta dolg kar kopiči v nedogled, in tudi elektrogospodarstvo ni uspelo s svojo ceno sedajle zagotoviti nekih finančnih sredstev za razširjeno reprodukcijo za investicije - vedno se vse to gradi na osnovi novih kreditov - ne verjamem, da bo tudi v naslednjem obdobju, se pravi, če bomo prenesli te obveznosti še za naslednji dve leti, da bo pa zdaj izumljena neka nova čudežna formula, na osnovi katere bo dejansko cena električne energije pokrila vse te stroške in da ne bo potrebno vnovčiti teh garancij, ki jih država daje elektrogospodarstvu. Ker v to ne verjamem, bom pač glasoval proti in upam, da se bo ta moja trditev v prihodnosti pokazala kot pravilna. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Branko Kelemina. Želi še kdo obrazložiti svoj glas? (Nihče.) Prehajamo na glasovanje o predlogu zakona. Ugotovimo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za predlog zakona v celoti? (50 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog zakona sprejet.
Imamo še dva dodatna sklepa. Imate jih v pregledu. Oba predlaga odbor. Želi o njih kdo razpravljati? Gospod Sovič.
BORIS SOVIČ: Hvala. Jaz bi predlagal, da bi samo v drugem sklepu črtali pet besed, in sicer, da bi se zadnji stavek glasil: "Vlada Republike Slovenije naj državnemu zboru predloži nacionalni energetski program." Da bi črtali besede "tudi na njegovi podlagi pripravljen". To utemeljujem s tem, ker zakon, ki bo sistemsko urejal oskrbo z energijo, predstavlja samo en segment, bi rekel, ki ga bo na nek način obravnaval nacionalni energetski program. Ta bo poleg oskrbe obravnaval tudi učinkovito rabo. Seveda je znano, da je problem s tem nacionalnim programom pač v tem, da potrebuje ustrezno zakonsko podlago, vendar se bojim, če bi čakali na to, da bo zakonska podlaga ta zakon o oskrbi z energijo, da bi to lahko pomenilo, da bi nacionalni energetski program še relativno dolgo dobo čakal, preden bi bil sprejet. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Sovič ... Kovšetu bom dal najprej besedo, državnemu sekretarju, gospodu Kovšetu.
ALOJZ KOVŠE: Lep pozdrav! Smo danes sicer na odboru se več kot 2 uri o teh zadevah pogovarjali. Jaz bi samo na tole,
pregled dodatnih sklepov, na te ugotovitve oziroma predlog gospoda Soviča rekel, da ga v bistvu podpiramo, da dejansko zadeve niso povezane in da se dejansko tisto "na njegovi podlagi" črta.
Prosil bi pa državni zbor, da tudi pri prvi vrstici 2. točke "državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, da do konca prvega trimesečja leta 1998" spremeni "do konca drugega polletja." Jaz bi rekel, rad sem realen, da ne bi potem ugotavljali, ker mi namreč zakon o energetski oskrbi usklajujemo z evropskimi smernicami in bo intenzivno to delo teklo do tega polletja, da ne bi kasneje ugotavljali, da nismo do prvega trimesečja, ker normalno zaradi te harmonizacije z evropsko zakonodajo je zelo tesen rok, do konca drugega polletja.
Tako, da bi se ta 2. člen popravil, tam namesto prvo trimesečje do konca drugega polletja 1998 in da se tam črta, da je nacionalni program na njegovi - do konca prvega polletja, se opravičujem, 1998 in da se črta na njegovi podlagi, kajti nacionalni energetski program je že v vladni proceduri in bi lahko prej prišel v obravnavo v državni zbor. Hvala lepa.
MILAN BAŠKOVIČ: Hvala lepa. Jaz bi samo na neko podrobnost se tukaj ozrl. Namreč na ta predlog, da se črta na njegovi podlagi. Namreč moramo upoštevati, da nacionalni program mora temeljiti na zakonu. V našem poslovniku je nacionalni program akt, ki izpeljuje zakon. Mora biti podlaga v zakonu, drugače je akt, ki nima statusa. Tako, da to vsekakor mora ostati, po mojem mišljenju. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Sovič.
BORIS SOVIČ: Hvala. Nesporno je, da seveda nacionalni program potrebuje zakonsko podlago. Sporno je edino to, ali zakonska podlaga mora biti ravno ta zakon, ki je v tem sklepu citiran, in jaz trdim, da ne. Jaz ne vem, kje je to določeno, da mora ravno ta zakon biti, zakon o oskrbi z energijo.
Še enkrat poudarjam, nacionalni energetski program vsebuje širše področje, oskrbo z energijo, učinkovito rabo, da o ekologiji sploh ne govorim. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Podlago bomo morali najti, prav gotovo. Dobro.
Najprej glasujemo o prvem dodatnem sklepu. Ugotovimo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za prvi sklep? (54 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je prvi sklep sprejet.
Sprašujem vlado, ali je to amandma, da "do konca prvega polletja" - je to vaš amandma? Hvala, ga sprejemam. Torej, imamo popravek v prvem odstavku, "do konca prvega polletja". Najprej o tem glasujemo - za prvi stavek - potem pa še o drugem stavku. Ugotovimo prisotnost! Torej, amandma vlade je, da se "prvo trimesečje" nadomesti s "prvim polletjem". (Glas iz dvorane.) Prosim? Bodo dali. Če je treba, lahko sejo prekinemo, če želite. Mislim, da... Prosim, vlada, lahko podaste pisni amandma, pa prekinem sejo za deset minut. (Glas iz dvorane.) Procedura je mati modrosti, ste vedno govorili!
Prekinjam za deset minut. Sejo nadaljujemo ob 17.00 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 16.48 uri in se je nadaljevala ob 17.03 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegi poslanci! Prosim pridite v dvorano, da bomo zaključili sejo. Kolegice in kolegi! Nadaljujemo sejo državnega zbora. Prosim, da ugotovimo prisotnost! (44 poslancev.) Vodje poslanskih skupin, prosim, poskrbite, da... Ugotavljamo prisotnost! (46 poslancev.) Vlada nam je dala amandma, dodatni drugi sklep se spremeni in se glasi:
"Državni zbor Republike Slovenije predlaga Vladi Republike Slovenije, da do konca prvega polletja 1998 državnemu zboru predloži v obravnavno predlog zakona, ki bo sistemsko urejal oskrbo z energijo v Republiki Sloveniji. Vlada Republike Slovenije naj državnemu zboru predloži tudi nacionalni energetski program." Želi kdo razpravljati o tem sklepu? Sklep je v celoti spremenjen. Gospod Sovič, je vaš... (Glas iz dvorane.) Umikate amandma. V redu.
Dajem na glasovanje ta sklep.
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je drugi sklep sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda in tudi 18. izredno sejo državnega zbora. Hvala lepa.
(Seja je bila zaključena 08. januarja 1987 ob 17.06 uri.)