Sejo sta vodila Miroslav Luci, podpredsednik državnega zbora in Andrej Gerenčer, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.08 uri.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Dogovorili smo se, da bomo sejo pričeli ob 10.00 uri, zdaj pa zamujamo deset minut. Vodje poslanskih skupin, v bodoče poskrbite, da bomo sejo začeli točno ob času.
Pričenjam nadaljevanje 19. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Maksimiljan Lavrinc za pričetek seje, Zoran Lešnik, Branko Tomažič za pričetek seje, Stanislav Brenčič do 11.00 ure.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! Ugotavljam, da je navzočih 57 poslank in poslancev. Tako je zbor sklepčen in lahko odloča.
Na to sejo so vabljeni oziroma sem vabil predstavnike vlade ter predstavnike Urada predsednika Republike Slovenije, Državnega sveta Republike Slovenije, Ustavnega sodišča Republike Slovenije, Računskega sodišča Republike Slovenije in Varuha človekovih pravic. Na sejo sem vabil tudi guvernerja Banke Slovenije dr. Franceta Arharja, generalnega direktorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gospoda Janeza Prijatelja, ter generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije gospoda Franca Koširja. Če bodo želeli, bodo vsi ti dobili tudi besedo v splošni razpravi.
Današnje zasedanje 19. izredne seje bomo nadaljevali s prekinjeno obravnavo 2. točke dnevnega reda, to je predlog proračuna Republike Slovenije za leto 1998. Opozoril bi še na to, da danes delamo do 13.00 ure, nato je odmor do 14.00 ure, če bomo res strpni in bo šlo korektno naprej, do 14.30 ure, in ob 14.30 uri bo začetek popoldanske seje, ki bi se končala ob 18.00 uri.
Včeraj smo prekinili obravnavo 2. točke dnevnega reda in smo ostali pri besedi predstavnikov delovnih teles državnega zbora. Včeraj smo že dali besedo, in to potem prekinili, dr. Jožetu Zagožnu, predsedniku odbora za gospodarstvo. Proceduralno? Izvolite.
FRANC JAZBEC: Spoštovani podpredsednik! Včerajšnja obravnava razširitve dnevnega reda pri predlogu naše poslanske skupine za razširitev s predlogom za uvrstitev zakona o ukinitvi sprememb zakona o posebnem davku, sem ugotovil, po izpisu, da moje glasovalno mesto ne dela, zato predlagam, da tokom današnjega opoldanskega odmora preverite glasovalno mesto 235. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Predlagam, da prekinemo in sedaj opravimo to. V vsakem primeru? Za 10 minut prekinjam sejo in ugotovimo glasovalno napravo gospoda Jazbeca.
(Seja je bila prekinjena ob 10.12 uri in se je nadaljevala ob 10.22 uri.)
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Nadaljujemo z 19. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije.
Ugotavljamo prisotnost v dvorani? Ugotavljamo prisotnost! (65 prisotnih.) Zbor je sklepčen, nadaljujemo z delom.
V tem odmoru smo ugotovili, da je bilo jutranje testiranje ob 7.55 glede glasovalne tipke 235 Jazbec Franc, pozitivno, torej, da deluje in tudi med odmorom je testiranje pokazalo, da ta naprava danes deluje.
Nadaljujemo z 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 1998 (DP98) - EPA 346-II. Besedo imajo predstavniki delovnih teles in prijavljen je dr. Jože Zagožen, predsednik odbora za gospodarstvo, proceduralno.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa gospod podpredsednik. Drage kolegice in kolegi!
Na odboru za gospodarstvo je v zvezi s proračunom za to leto tekla dokaj temeljita razprava. Pri uvodni predstavitvi je sodelovala predstavnica ministrstva za finance, minister za gospodarske dejavnosti, minister za malo gospodarstvo in turizem, predstavnik ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, predstavnik Gospodarske zbornice Slovenije in predstavnica Obrtne zbornice Slovenije.
Po razpravi je odbor sprejel vrednostno nevtralen sklep, namreč, da se je seznanil s predlogom proračuna, kot to zahteva poslovnik. Odbor je sprejel tudi tri dodatne sklepe, ki so v gradivu.
Dovolite mi, da na koncu povem še naslednje. Čeprav so gospodarska ministrstva dobila sorazmerno ugodne deleže sredstev glede na nekatere druge resorje, po mnenju članov odbora to zdaleč ne zadostuje za znosno saniranja stanja v gospodarstvu.
Po njihovem dokaj enotnem mnenju, proračun še vedno ni dovolj razvojno naravnan, oziroma je resničnemu razvoju namenjenih zelo malo sredstev. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, dr. Jožetu Zagožnu, predsedniku odbora za gospodarstvo. Besedo ima Maria Pozsonec, predsednica komisije za narodnosti.
MARIA POZSONEC: Spoštovani! Čutim dolžnost, da v imenu komisije za narodne skupnosti opozorim vlado, pripravljavce predloga proračuna za leto 1998, ter cenjeni zbor, da imajo proračunske postavke, ki so namenjene financiranju dejavnosti narodnih skupnosti, tudi to leto negativni indeks rasti in sicer ta znaša 94. Torej ne gre samo za to, da je za narodne skupnosti tudi to leto namenjeno nominalno manj sredstev kot leta 1997, kaj šele, da bi bila tudi pri teh postavkah upoštevana realna rast, oziroma 109%, kot je to upoštevano pri večini proračunskih postavk.
To je sicer nerazumljivo, saj gre za izredno majhne vsote. Recimo, gre za to, ali bi narodni skupnosti za svoje delovanje dobili skupaj 24 milijonov ali pa 25 milijonov proračunskih sredstev. Po mojem mnenju tu ne gre za varčevanje. Ta primanjkljaj pa pušča hude posledice v zvezi z delovanjem narodnih skupnosti, poleg tega pa ta način tudi ponižuje narodne skupnosti. Upam, da bo do naslednje faze obravnavanja predloga proračuna za leto 1998 v državnem zboru predlagatelj sam popravil te anomalije in predlagal ustrezne spremembe pri postavkah, ki se nanašajo na narodne skupnosti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. K besedi se je prijavil tudi gospod Janez Mežan, predsednik odbora za kulturo, šolstvo in šport.
JANEZ MEŽAN: Hvala. Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Tudi jaz ne bom podrobno predstavljal poročila odbora za kulturo, šolstvo in šport, ker verjamem, tako kot je rekel že včeraj gospod Sovič, da ste ga z zanimanjem in natančno prebrali, vendar pa mislim, da sem dolžan vendarle izpostaviti tiste stvari, ki so bile posebej izpostavljene v razpravi.
V zvezi s proračunom za kulturo, se pravi ministrstvo za kulturo, je bilo v razpravi večkrat poudarjeno, da je potrebno čimprej sprejeti zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne razvojne programe Republike Slovenije v kulturi, že v predlog letošnjega proračuna pa vnesti tudi postavke, ki bodo opredeljene s tem zakonom. Člani odbora so pozitivno ocenili - to je tudi treba poudariti - dejstvo, da se relativno povečujejo sredstva za programe, nekoliko za demografsko ogrožene, za širitev mednarodnega sodelovanja za spomenike v lasti Republike Slovenije in republiške priznavalnine. Poleg tega pa so v razpravi še posebej opozorili tudi na neustrezno vrednotenje nekaterih postavk v proračunu in katerim bi bilo treba v nadaljnji razpravi ob predlogu proračunom nameniti še posebno pozornost. Te postavke so predvsem naslednje: ohranjanje in vzdrževanje naše premične in nepremične kulturne dediščine, odkup muzejskih predmetov, ljubiteljsko kulturno dejavnost, odkup arhivskega gradiva in še posebej knjižničarsko dejavnost.
Pri drugem delu, ko smo na tudi precej na dolgo in na široko razpravljali o proračunu za šolstvo in šport, pa so se vprašanja članov odbora - seveda s predhodno obrazložitvijo ministra - pa so se vprašanja članov odbora še posebej nanašala zlasti na zagotavljanje rednega financiranja dejavnosti, na plače, na izgradnjo šolskega prostora in s tem povezanim sofinanciranjem iz državnega proračuna, na izgradnjo študentskih domov, telovadnic. Izrečene so bile tudi pripombe na obstoječe standarde in normative oziroma na veljavne kriterije za sofinanciranje občin.
Skupna ugotovitev vseh razpravljalcev je bila, da je proračun za področje šolstva - to je treba posebej poudariti - premalo razvojno naravnan, saj so indeksi rasti na večini postavk, tudi na tistih, ki vsebujejo socialno komponento, bistveno prenizki. Vprašanja nekaterih razpravljalcev so bila tudi povsem konkretna. Člani odbora so pogrešali večjo preglednost, zlasti pri postavkah, kot so investicije in investicijsko vzdrževanje ter projekti iz šolskega tolarja.
Po zaključeni razpravi in pojasnilih predstavnikov vlade je odbor sprejel sklep, da se postopek sprejemanja državnega proračuna nadaljuje. Še posebej pa bi rad izpostavil tri sklepe, ki smo jih sprejeli na koncu in so zapisani tudi v poročilu. Ti trije sklepi so:
Prvič; da odbor predlaga, da vlada v predlog proračuna za leto 1998 vključi tudi postavke, predvidene k predlogu zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne razvojne programe v kulturi.
Drugič; odbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da poišče vse možnosti za najetje kredita Socialnega sklada Sveta Evrope oziroma da zagotovi jamstva za pridobitev notranjega kredita v višini okoli 3 milijone tolarjev. O tem sklepu bomo razpravljali tudi na naslednji seji odbora oziroma bo to točka naslednje seje odbora.
Tretji sklep; odbor predlaga - kar se mi zdi tudi pomembno - da pripravi spremembe zakona o financiranju občin v segmentu, kjer se zagotavljajo sredstva občinam z nizkimi oziroma prenizkimi proračuni. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Mežanu. K razpravi se je prijavil tudi gospod Jakob Presečnik, predsednik odbora za infrastrukturo in okolje. Izvolite, kolega.
JAKOB PRESEČNIK: Hvala lepa za besedo. Kolegice in kolegi! Odbor za infrastrukturo in okolje je sprejel postopek sprejemanja proračuna oziroma je ocenil, da je pripravljen proračun zrel za nadaljnjo obravnavo. Pri tem pa je ugotovil nekaj stvari:
Prvič, da je v proračun na postavki ministrstva za promet in zveze vključen tudi del iz avtocestnega programa, kar je bila prej postavka pri ministrstvu za finance. To je eden od razlogov, da je indeks rasti tega ministrstva izredno velik, realno je pa, da tako rečem, realen, glede na ostale postavke, ali celo nižji.
Glede na pripombe oziroma amandmaje, ki jih je odbor sprejel ob sprejemanju proračuna za leto 1997, ugotavljamo, da so bile nekatere postavke v letošnjem proračunu upoštevane, nekatere pa ne. Predvsem je tu problem sredstev za komunalno infrastrukturo, ki se dajejo občinam za razvoj te komunalne infrastrukture, torej na terenu.
Odbor je sprejel tudi nekatere pobude vlade, ki jih imamo v poročilu in ki jih ne bi bral.
Po seji odbora oziroma glede na včerajšnji material, ki smo ga dobili, torej pregled državnih investicij pri vseh proračunskih porabnikih pred letom 1997 in nato po letih, od 1997 do 2002 in še naprej od 2002, pa ugotavljamo neusklajenost tega gradiva z gradivom, ki smo ga posebno za področje Direkcije Republike Slovenije za ceste na odboru obravnavali. Mislim, da mora vlada to v naslednjem, čim krajšem obdobju urediti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolegu Jaku Presečniku. Prijavil se je tudi odbor za obrambo. Gospod Rudi Petan, izvoli.
RUDOLF PETAN: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane kolegice in kolegi!
Ne bom čital tega poročila, ki ste ga dobili, vendar bom opozoril na določene poudarke, ki so bili na tej seji in za katere menim, da je potrebno, da nanje opozorim.
Na seji je minister za obrambo poudaril, da je predlog proračuna ministrstva za obrambo v letu 1998 naravnan varčno. Minister je člane seznanil, da so ključne investicije ministrstva za obrambo v letu 1998 namenjene predvsem Slovenski vojski, nekoliko manj, pa bo z ozirom na pretekla leta investicij na področju zaščite in reševanja. Minister je člane odbora opozoril tudi na problematiko proračunske postavke požarni sklad, ki se vodi v okviru proračuna ministrstva za obrambo, vendar ministrstvo nanjo nima vpliva. Ker ta proračunska postavka zvišuje indeks v proračunu ministrstva za obrambo, bi bilo dobro, da se ta postavka v prihodnje izloči iz ministrstva za obrambo.
Posebni poudarki ali močnejši poudarki so bili še z naslednjim vprašanjem. Člani odbora so bili mnenja, da je predlog letošnjega proračuna ministrstva za obrambo globalno prenizek in namenjeno premalo sredstev, tako Slovenski vojski, kot tudi področju zaščite in reševanja.
Člane odbora je posebno zanimalo, kakšen delež je v proračunu ministrstva za obrambo namenjen obveščevalno varnostni službi ministrstva za obrambo. Člani odbora so predlagali ministru za obrambo, da preuči možnost, da se v porabo proračunske postavke 6309 - sofinanciranje društev in drugih organizacij, vključi tudi rafting zveza Slovenije.
In na koncu, da ne bi bil predolg, bi prebral tiste sklepe in dodatne sklepe:
Sklep, ki smo ga sprejeli: "Odbor državnega zbora za obrambo predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da naj po opravljeni splošni razpravi sklene, da se postopek sprejemanja proračuna nadaljuje v skladu s poslovnikom državnega zbora."
In dodatni sklepi: "Odbor za obrambo predlaga Vladi Republike Slovenije, da pripravi za nadaljnjo obravnavo preglednejši predlog obrazložitve dela proračuna, iz katerega bo razvidna skupna poraba proračunskih sredstev vseh posameznih porabnikov proračuna v okviru ministrstva za obrambo."
Drugi sklep: "Odbor predlaga Vladi Republike Slovenije, da seznani odbor za obrambo s temeljnimi razvojnimi programi kot celoto, ker se vodijo posebej." V proračunu je prikazana samo tekoča zadolžitev, to se pravi odplačila, ne pa kot celota.
In pa: "Odbor za obrambo predlaga Vladi Republike Slovenije, da se požarni sklad kot proračunska postavka izloči iz ministrstva za obrambo in se prikaže ter izkazuje kot posebni proračunski porabnik." Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolegu Petanu, predsedniku odbora za obrambo. K besedi se je prijavila tudi gospa Lavtižar-Bebler, predsednica odbora za notranjo politiko in pravosodje, izvolite.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa. Spoštovani! Pisno poročilo odbora za notranjo politiko in pravosodje ste prejeli z gradivom za današnjo sejo. Vendar pa želim opozoriti na del proračuna, ki se nanaša na zagotavljanje sredstev za delo pravosodnih organov. Namreč tudi na odboru smo temu problemu posvetili veliko pozornosti in predstavnik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je v zvezi s sredstvi, ki jih predlaga vlada povedal, da ne zagotavljajo normalnega dela sodišč v letu 1988. Zato obstaja bojazen, da se bo stanje na sodiščih še poslabšalo oziroma zaostanki še povečali.
Predlog vlade ne upošteva posebnosti postopka izvolitve sodnikov in izhaja iz stanja konec oktobra 1997. Prav tako ne upošteva, da približno 100 sodniških mest ni zasedenih. Iz navedenega izhaja, da sodišča ne bodo imela sredstev za plače sodnikov, kot tudi ne sodnega osebja.
Glede na primerjavo s sistematiziranimi mesti je po grobih ocenah samo za višje sodišče v Ljubljani 34 milijonov tolarjev premalo sredstev za plače, za Okrožno sodišče v Ljubljani pa približno 80 milijonov tolarjev. Tudi predvidena sredstva za kritje materialih stroškov so nezadostna. Samo na Okrožnem sodišču v Celju je bilo za obsežno preiskovalno delo v letu 1997 porabljeno 40 milijonov tolarjev. Zneski iz predloga proračuna na postavkah materialnih stroškov pa so tako rekoč prepolovljeni.
Z delom bo začelo upravno sodišče, ki naj bi po predlogu vlade za svoje delovanje v letu 1998 porabilo 284 milijonov, kar je približno 100 milijonov manj kot je bilo predlagano. Sodišče, ki je v ustanavljanju in ima tudi zunanje oddelke, bo moralo poleg tekočega reševati še obsežen pretekli pripad. Predstavnik vrhovnega sodišča je predlagal, da bi odbor zavzel stališče, da je nujno potrebno uskladiti predloge sodstva in vlade, predvsem na postavkah predvidenih sredstev za plače in materialne stroške sodišč.
Predstavnik ministrstva za finance je ob navedenem povedal, da je vlada pri pripravi predloga res upoštevala stanje zaposlenih 31. oktober 1997 ter bo pri pripravi dopolnjenega predloga proračuna vsekakor treba upoštevati načrt zaposlovanja v letu 1998. Zaradi časovne stiske pri pripravi predloga proračuna tudi ni bil izveden postopek usklajevanja s predstavniki sodne veje oblasti, kar pa bo prav tako potrebno storiti tekom nadaljnjega postopka sprejemanja predloga proračuna.
Glede postavk materialnih stroškov je menil, da so prav tako potrebne ponovne proučitve, saj so v vladi že ugotovili, da so bile ocene oziroma zahtevki sodišč korektni. Predstavnik Sodnega sveta Republike Slovenije, je ne glede na predvideni obseg sredstev na posameznih postavkah, opozoril na določilo zakona o sodiščih, ki določa, da sodni svet daje mnenje k predlogu proračuna. Menil je, da bi bila vlada dolžna s sodišči izvesti postopek usklajevanja glede predvidenih sredstev za delo sodišč. Sodni svet že ves čas terja sprejetje sistemske rešitve, da sodstvo pridobi vlogo samostojnega proračunskega uporabnika s tem, da se vloga predlagatelja proračuna da vrhovnemu sodišču ali pa sodnemu svetu. Prav tako sodni svet meni, da sredstva, namenjena za delo sodnega sveta kot predstavnika samostojne veje oblasti, ne bi smela biti vsebovana v finančnem načrtu ministrstva za pravosodje. Opozorilom predstavnikov vrhovnega sodišča in sodnega sveta se je pridružil tudi predstavnik slovenskega sodniškega društva, ki je prav tako opozoril na perečo problematiko v zvezi s sredstvi za plače in materialne stroške. Predlagana sredstva za materialne stroške so zmanjšana za približno 640 milijonov tolarjev. Vsa sodišča še niso pokrila tudi izgub iz leta 1997 ob tem, da sodišča načrtujejo nadaljnje povečanje obsega poslovanja vsaj za 15%. Sredstva za plače je nujno planirati ob hkratnem sprejetju načrta zaposlitev v sodstvu.
Člani odbora so se strinjali z opozorili predstavnikov sodne veje oblasti, zato so v zvezi s predvidenim obsegom sredstev za delo ministrstva za pravosodje, sodišč in drugih pravosodnih organov v predlogu proračuna za leto 1998 sprejeli naslednje sklepe.
Prvič. "Vlada Republike Slovenije naj v nadaljnjem postopku sprejemanja predloga proračuna opravi s predstavniki sodstva usklajevanje po posameznih predlaganih postavkah predloga proračuna, predvsem pa glede predvidenih sredstev za plače in materialne stroške sodišč."
Drugič. "Upoštevajo naj se opozorila predstavnikov Sodnega sveta Republike Slovenije, Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in Slovenskega sodniškega društva ter se sodni veji oblasti pri pripravi in sprejemanju predloga proračuna za leto 1998 da vlogo in položaj, kot je opredeljena v ustavi in zakonu."
In tretjič. "Prouči se naj že večkrat s strani sodne veje oblasti posredovan predlog, da se z ustrezno spremembo sistemske zakonodaje sodiščem zagotovi finančna samostojnost in enakopravni položaj s pridobitvijo vloge samostojnega proračunskega uporabnika."
Prosim, spoštovane kolegice in kolegi, da te sklepe, ki jih je sprejel odbor za notranjo politiko in pravosodje, upoštevate tudi pri nadaljnjem obravnavanju predloga proračuna za leto 1998. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegici Darji Lavtižar-Bebler, predsednici odbora za notranjo politiko in pravosodje. S tem smo končali z razpravo delovnih teles državnega zbora. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi predstavnik samostojnih proračunskih uporabnikov, predsednik računskega sodišča, besedo? (Želi.) Izvolite, gospod profesor Vojko Antončič.
DR. VOJKO ANTONČIČ: Hvala za besedo. Spoštovani! V okviru splošne razprave o letošnjem državnem proračunu bi rad povedal tole: Sestavni del državnega proračuna je seveda tudi proračun za delo računskega sodišča. Letošnji bo četrti. Prvi nam je bil določen za delo v letu 1995, se pravi za delo v ustanovitvenem letu. Ne pri določanju prvega, ne pri določanju drugega, ne pri določanju tretjega letnega proračuna za našo institucijo ni bil spoštovani 18. člen zakona o računskem sodišču. Ni bilo spoštovani zakonsko določilo, ki se glasi takole: "Sredstva za delo računskega sodišča določa državni zbor na predlog računskega sodišča." To določilo je bistveno za status računskega sodišča. Lahko se reče, da nerodnosti pri določanju prvega letnega proračuna za računsko sodišče ne štejejo. Lahko se nadalje reče, da tudi nerodnosti pri določanju drugega letnega proračuna za računsko sodišče lahko toleriramo. Spornosti pri določanju lanskega proračuna za računsko sodišče so bile sestavni del vsesplošne spornosti državnega proračuna za leto 1997. Zato lani nisem izpostavljal, nisem obešal na veliki zvon nerodnosti pri določanju našega proračunskega koščka. Toda preprečiti je treba, da dosedanje spornosti, nepravilnosti in nezakonitosti postanejo običaj, postanejo navada, postanejo zakon namesto zakona. Pri določanju letošnjega proračuna za računsko sodišče je skrajni čas, da tudi pri nas uveljavimo običaj, da sredstva za vrhovno revizijsko ustanovo v državi določi parlament na predlog vrhovne revizijske ustanove, tako kot je predvideno v prvi točki 18. člena zakona o računskem sodišču. Namreč, odločanje o sredstvih za delo računskega sodišča je v resnici odločanje o tem, kolikšno bo oziroma kolikšno naj bo nadziranje javne porabe v Sloveniji. Odveč je dokazovati, da je nespodobno, če se pri tem upošteva samo predlog vlade, ki je glavni revidiranec računskega sodišča.
Skratka, pričakujem, da bo državni zbor pri določanju sredstev za delo računskega sodišča v letu 1998 obravnaval predlog računskega sodišča in ne samo glasoval o predlogu vlade.
Predlog, ki smo ga poslali v državni zbor in tudi v vednost vladi, je sestavljen, je strukturiran tako, da omogoča odločanje o tem, kolikšno naj bo letos nadziranje javne porabe v Sloveniji, koliko revizij naj bi izvedli. V ta namen smo posamezne postavke, recimo postavko za financiranje plač, postavko za financiranje materialnih stroškov in tako dalje, razčlenili na ustrezno število podpostavk, in sicer tako, da smo upoštevali dve znani dihotomni klasifikaciji stroškov. Pri oblikovanju svojega proračunskega predloga smo namreč posebej ocenjevali stalne in spremenljive ter posredne in neposredne stroške za delo računskega sodišča. Pri razlikovanju med stalnimi in spremenljivi stroški upoštevamo seveda dobo, na katero se nanaša proračunski predlog. Se pravi, posebej ocenjujemo, katere stroške je treba letos privzeti kot vnaprej dane, in katere je smiselno obravnavati kot količine, ki so odvisne od obsega dejavnosti, se pravi, odvisne od števila revizij, ki naj bi jih izvedli. Pri razlikovanju med posrednimi in neposrednimi stroški za naše delo pa upoštevamo, da so proizvodi naše dejavnosti revizije.
Se pravi, posamezne revizije obravnavamo kot stroškovne nosilce.
Vem, da je treba pri upravljanju nasploh in še posebej pri upravljanju države, torej tudi pri določanju državnega proračuna, kolikor mogoče reducirat kompleksnost. Toda za božjo voljo, to se ne dela na tak način, na kakršnega vlada oziroma ministrstvo za finance določa predlog proračuna za računsko sodišče.
Zato še enkrat poudarjam, pričakujemo, da bo letošnji proračun za računsko sodišče določen tako, da bo obravnavan naš predlog, da bo državni zbor obravnaval naš predlog in ne samo glasoval o predlogu vlade. Obravnavanje našega predloga, pa naj pomeni oziroma mora pomeniti, obravnavo vprašanja, kolikšno naj bo nadziranje javne porabe, v kolikšni meri naj bo v Sloveniji realizirana zahteva po javni predložitvi obračunov. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa prof. Vojku Antončiču, predsedniku računskega sodišča. Želi kdo od predstavnikov samostojnih računskih porabnikov besedo? (Ne želi.) Potem dajem besedo predstavnikom poslanskih skupin.
Prijavljeni so po vrsti: Združena lista socialdemokratov, SKD, SDS, SLS, in dajem besedo gospodu Feriju Horvatu, predstavniku poslanske skupine Združene liste socialdemokratov.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo gospod podpredsednik! Spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki vlade in drugih ustanov, spoštovani predstavniki medijev!
Na samem začetku vas prosim za razumevanje, če bom vzel nekaj minut za to, da predstavim nekaj pogledov poslanske skupine Združene liste na letošnji predlog proračuna.
Dejstvo je, da je proračun temeljni akt gospodarske in razvojne in tudi drugih politik in nam zato ne sme biti žal časa, ki ga porabimo v tej razpravi, ne glede na to, koliko bo vladajoča koalicija, ki bo končno odločala o tem predlogu, že v tej prvi splošni razpravi in potem v nadaljevanju, koliko bo tega upoštevala, kar povemo oziroma kakšne pripombe damo in kakšne predloge damo.
Na samem uvodu moram povedati, da smo v naši poslanski skupini kljub temu, da se zavedamo vseh realnosti v tej državi in da vemo in smo vedeli ob sprejemu lanskoletnega proračuna, ki ni bil samo pozno sprejet, ampak je bil tudi po vsebini bolj slab kot dober, smo se zavedali, da tisti proračun v veliki meri že določa obseg in tudi strukturo proračuna za letošnje leto. Pa smo kljub temu razočarani nad predlogom, ki ga imamo pred sabo. Tako glede njegove vsebine kot tudi glede same metodologije priprave in obravnave proračuna. Neke pripombe smo malo pred tem slišali, niso edine.
Predvsem stanje v gospodarstvu in trendi, ki so vse prej
kot ugodni, posebno ko pogledamo, da nam od leta 1994 peša gospodarska rast, in če upoštevamo dejstvo, da smo v nekem smislu v prelomnem letu, ko se začnejo pogajanja o polnopravnem članstvu v Evropski uniji, in da imamo samo štiri leta za priprave do tistega željenega datuma, ki ga lansira vlada, ko naj bi bili celo sprejeti v Evropsko unijo, to je leto 2002, potem moramo žal ugotoviti, da ta proračun po svoji vsebini niti približno ne zagotavlja tega; niti večje razvojne dinamike, niti pospešenih priprav na članstvo v Evropski uniji. V nasprotju s pričakovanji in pa, kar je še najbolj zaskrbljujoče, tudi v nasprotju z obljubami vlade - sam predsednik vlade je namreč ob sprejemu lanskega proračuna javno na televiziji dejal, da je pač lanskoletni proračun takšen, kot je, to je prvo leto sedanje koalicije, da bo pa seveda proračun za letošnje leto boljši, bolj razvojno naravnan - kljub tej izredni obljubi se to ni zgodilo oziroma se je zgodilo samo v posameznih delih proračuna.
V nasprotju s temi pričakovanji in obljubami imamo pred sabo proračun, ki pomeni nadaljevanje nekajletnega trenda, tam od leta 1993. Seveda, to ni nič čudno, če niti kolegov vodilne vladne stranke, vsaj nekaterih, to očitno ne zanima in tudi očitno ne prizadene. Imamo nadaljevanje neugodnega trenda hitrejše rasti skupnega obsega prihodkov in v zadnjih letih zlasti odhodkov javne porabe in še posebej odhodkov proračunske porabe, v odnosu na pešajočo rast bruto domačega proizvoda. Še več, razkorak med bruto domačim proizvodom in rastjo javne porabe, zlasti proračunske porabe, se iz leta v leto povečuje. Izrazit je bil ali pa že kar dramatičen v lanskem letu in žal, kljub napovedim, ni bistveno drugače tudi v letošnjem letu, ko ob 3,5% rasti bruto domačega proizvoda, to je zadnja prognoza, bodo proračunski odhodki naraščali po stopnji okrog 5% ali celo, kot napovedujejo tudi najbolj kompetentni iz vladne koalicije, morda celo več; in napovedujejo, da bo lahko proračunski primanjkljaj večji, kot je sedaj predviden, 1%.
Če hočemo biti realni v teh primerjavah, potem moramo upoštevati gibanje v zadnjih dveh letih. Vidimo, ne samo žalostno, ampak kar dramatično sliko, da se v teh dveh letih poveča bruto domači proizvod za okrog 6% ali pa morda nekaj nad 6%, proračunski prihodki pa za 12,7%, proračunski odhodki pa za 19,9%. Tisto, kar je ob takih globalnih gibanjih še bolj zaskrbljujoče, pa je to, da hitreje v strukturi naraščajo odhodki za delovanje države, zmanjšuje oziroma zaostaja pa tisti delež odhodkov v proračunu, ki naj bi bil namenjen vzpodbujanju gospodarske rasti, izvoza, nujnega dviga konkurenčnosti in prestrukturiranja gospodarstva. To je pa tudi pogoj za zagotavljanje večjega števila delovnih mest in pogoj za naše priprave na EU, kajti niso dovolj samo priprave na področju usklajevanja zakonodaje, ampak sedaj je pred nami tisto najtežje, to je tudi priprava gospodarske strukture na EU. Na ta problem, ki se že vleče nekaj let, opozarjajo tudi vladne analize, analize ministrstva za finance o gibanju in sestavi tako imenovanih transferjev v gospodarstvu.
Več kot očiten je razkorak med proračunskim memorandumom in pa dokumentom, ki ga bomo obravnavali v tem državnem zboru v naslednjih tednih, to je strategija vključevanja v Evropsko unijo in pa med tem, kar piše v proračunu in pa med ukrepi, ki jih ponuja ali pa jih ne da od sebe vlada. Namreč, v memorandumu, ki je dokument vlade o gospodarski politiki, so nakazani cilji, razvojni scenariji, javno-finančne in proračunske projekcije in zelo podrobno, dokaj pravilno našteti ukrepi, ki bi jih morala pripraviti in ponuditi vlada. Žal temu vladnemu, lastnemu vladnemu dokumentu, vlada s predlogom proračuna ne sledi, niti v številkah niti z ukrepi, kot nam jih ponuja v državni zbor. To, kar je vlada doslej ponudila med ukrepi, med zakonskimi predlogi, je bolj namenjeno krpanju proračunske luknje in pokrivanju starih obveznosti, kot pa tisto, kar bi bilo potrebno za vsaj zagotovitev skromne rasti in za približevanje Evropski uniji. Da ne bi ostal na ravni splošnih pripomb, mi dovolite nekaj konkretnih pripomb in tudi nekaj predlogov za razmislek vladi in vladni koaliciji predvsem, da ne bi bilo očitka, da samo kritiziramo, nič pa ne predlagamo oziroma nič ne ponujamo. To želim reči tudi zato, ker soglašam s predsednikom odbora za gospodarstvo, kolegom doktor Zagožnom, ko pravi, da so samo navidezno nekatere ugodne spremembe pri nekaterih namenih v nekaterih gospodarskih ministrstvih in se poskuša s tem opravičevati, da je vendarle ta proračun bolj razvojno naravnan.
Zato je potrebno, kolegice in kolegi, da pogledamo nekoliko podrobneje vsaj nekatere namene, ki so najbolj direktno v zvezi z gospodarsko rastjo in prestrukturiranjem gospodarstva.
Prvič, vprašanje spodbujanja izvoza. Ukrepi, ki so predvideni predvsem v okviru ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, še zdaleč niso zadostni. Čeprav nas poskuša sicer zelo korektno in z dokaj močnimi argumenti, minister za finance v teh dneh prepričati, da je sicer dosti narejeno za povečanje konkurenčnosti, zlasti z znižanjem prispevnih stopenj, s tem, ko se je preneslo del obveznosti za SPIZ na proračun, z relativno nizko stopnjo davka od dobička in podobno. Pa je treba ugotoviti, da pri nekaterih namenih, kjer je v tržnih ekonomijah normalno, da vlada spodbuja izvozne aktivnosti, da pa proračun še zdaleč ni zadovoljiv.
Pozitivno je povečanje sredstev v ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj, za širitev namenov in tudi obsega sredstev za marketinške in promocijske aktivnosti v tujino in za odpiranje novih trgov. Vendar so ti indeksi varljivi, če upoštevamo, da imamo v zadnjih letih zelo nizke stopnje, iz katerih izhajamo. To med drugim dokazuje sama obrazložitev tega ministrstva, ko ugotavlja, da se je lansko leto na razpis spodbud za trženske aktivnosti v tujini, prijavilo 197 podjetij z 279 projekti in da je lahko iz obstoječega proračuna ministrstvo sofinanciralo samo 10% teh aktivnosti. V zahodnih državah je ta procent, se giblje od 20 do 30%. Če upoštevamo, da regresiranje obrestnih mer za izvozne kredite ostaja v predlogu proračuna letos na enakem nominalnem znesku kot lansko leto, in če upoštevamo, da letos ni dodatnih sredstev v proračunu predvidenih za slovensko izvozno družbo, kar je lani bil slučaj, potem ugotovimo, da je skupni obseg sredstev v tem ministrstvu za spodbujanje izvoza celo manjši, nominalno, kot je bil v lanskem letu.
Res, da to ministrstvo in vlada pridno sklepata prosto trgovinske sporazume, kar je pomembno, vendar ni zadosti za neko aktivno ali celo ofenzivno izvozno politiko. Dejstvo je, da bo v prihodnje izvoz še bolj bistven dejavnik gospodarske rasti, kot je bil doslej, glede na omejevanje plač in pa drugih oblik porabe v državi. Mislim, da smo tudi malo preveč zavarovani sami vase, da ob sedanji plačilno bilančni situaciji, ko imamo, zaenkrat vsaj, sorazmerno visoke devizne rezerve. Vendar poglejmo, da nekateri prihodki od storitev, ki pokrivajo primanjkljaj v trgovinski bilanci, stagnirajo in da je vprašljivo ali bodo v prihodnje taki, kot so recimo prilivi od bencina, prodaje bencina v obmejnih območjih, prilivi, ki so zelo veliki od prostocarinskih prodajaln, ki bi jih kar radi popustili sosedom, pa jih kar čez noč ukinili in podobno.
Iz vsega tega izhaja, da potrebujemo bolj ofenzivno izvozno politiko. Nemčija s tako visokim zunanjetrgovinskim suficitom gre nadalje v ofenzivo in predvideva letos porast izvoza za 7%. To je približno tako, kot ga imamo mi, ob dosti nižji ravni in bi s tem kar bili zadovoljni.
Zato mislim, da je treba še bolj podpreti aktivnosti podjetij, zlasti novih gospodarskih subjektov, malih podjetij, ki se morajo vključevati v izvoz, tako preko slovenske izvozne družbe in je njeno vlogo še nadalje treba okrepiti, tako z limitom za zavarovanje, ki ga bomo določili tekom proračunske razprave, tako z zakonom o poroštvu za najemanje izvoznih kreditov v tujini, ker so tudi zanje ugodnejši pogoji in tudi z drugimi ukrepi. Mislim, da bi dosti več morala naša diplomatsko konzularna mreža v tujini narediti za gospodarski prodor v tujino v sodelovanju z drugimi ministrstvi, z meorjem, z ministrstvom za malo gospodarstvo. To predvideva določene aktivnosti in sredstva, kar je pozitivno za podporo izvoznikom in tudi z večjo skrbjo za to, koga pošiljamo za veleposlanika v tujino, kar v vseh primerih iz predlogov, ki jih obravnavamo tudi v tem državnem zboru, ni slučaj. Mislim na predloge, ki jih pošilja vlada.
Naslednja točka, ki se mi zdi kritična in kjer tudi ni nekega bistvenega premika na boljše v tem predlogu proračuna, ampak naprej ostaja pastorek gospodarske in razvojne politike, to je skladnejši regionalni razvoj.
Res, indeks sredstev za naložbe v demografsko ogroženih območjih v ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj kaže povečanje za 30%. Vendar poglejmo malo globlje in videli bomo, da je ta indeks varljiv. Namreč, če upoštevamo sredstva kupnine, ki so bila lansko leto v dosti večjem znesku v tem ministrstvu kot pa letos - letos se bodo predvidoma prepolovila - potem bo dejansko namenjeno nominalno manj sredstev za te namene, kot je to bilo v lanskem letu, ali v procentu na bruto domači proizvod komaj pol promila. To je dvakrat, trikrat manj kot je bilo v letu 1992. V tem državnem zboru smo na predlog poslancev iz vseh poslanskih skupin ob razpravi o vprašanju, kaj bo država naredila za spodbujanje regionalnega razvoja, sprejeli sklep, da je vendarle za ta namen treba zagotoviti bistveno več sredstev.
Naj ponovno opozorim, da je to tudi zelo pomembna sestavina priprav na Evropsko unijo, kjer je regionalna politika poleg kmetijske politike ena najbolj poudarjenih politik in tudi podprtih v proračunu Evropske unije. Ob tem se mi zdi, da je tudi nedopustna kasnitev zakona o skladnejšem regionalnem razvoju, ki še vedno ni prišel v nadaljnjo obravnavo pred ta državni zbor. S tem se tudi gotovo odpovedujemo večjemu obsegu sredstev, ki bi ga lahko dobili od Evropske unije, iz njenih strukturnih skladov.
Tretja zadeva, ki je tudi po mojem mnenju podcenjena v tem predlogu proračuna, to je postavka za dvig konkurenčnosti in prestrukturiranje industrije v ministrstvu za gospodarske dejavnosti: Tudi tukaj imamo indeks, ki je 136. Na prvi pogled bi rekli. To ministrstvo je dobilo precej več sredstev kot v lanskem letu. Vendar, poglejmo podrobneje namene. Pretežni del sredstev je namenjen železarnam, od 16,6 milijarde celotnega proračuna tega ministrstva okrog 6 milijard, na novo so dodane tudi obresti za obveznice v višini 2 milijard, dalje; zapiranje rudnikov, energetske naložbe in še nekateri nameni. Tako, da ob teh obveznostih, ki jim ne oporekam, ampak seveda vlada nosi predvsem odgovornost za učinkovito rabo teh sredstev za te namene, pa je zaskrbljujoče to, da ostane zelo malo, okrog milijarda tolarjev, za tisto, kar je pa najbolj potrebno - za kvalitetne spremembe v gospodarstvu, za prenovo podjetij, za podporo delovno intenzivnim in izvoznim panogam in pa za sofinanciranje aktivnosti na tujih trgih. V tej zvezi je še posebej nerazumljivo tisto, na kar je opozoril kolega Sovič že včeraj v imenu odbora za znanost in tehnologijo, da se sredstva za tehnološki razvoj, kar vemo, da je eden glavnih dejavnikov dviga konkurenčnosti, tudi nominalno zmanjšujejo (ta postavka je v ministrstvu za znanost in tehnologijo). Ob tem sprašujem vlado, kaj potem pomenijo papirji, ki jih je sama producirala v zadnjih letih; kot je strategija dviga konkurenčnosti, kot je industrijska politika, ki bi jo naj sprejeli v okviru strategije približevanja Evropi in pa sprašujem, kje je vloga in kje so kakšni podatki, informacije, o programu dejavnosti Slovenske razvojne družbe, za katero smo tukaj sprejeli poseben zakon.
In končno, še eno področje, kjer pa, tega sem vesel, kjer lahko damo pozitivno oceno, to je področje malega gospodarstva in turizma. To je ena svetlih točk v proračunu za letošnje leto, kjer je predviden znaten porast sredstev in pa tudi novih namenov za vzpodbujanje razvoja malega gospodarstva in turizma s tem, da seveda indeks je sorazmerno velik tudi zato, ker je bila osnova majhna, ker je bilo v zadnjih letih to področje, zlasti v zadnjih dveh letih, zanemarjeno. Ob tej postavki bi samo dal v razmislek vladi, da eventualno poveča predlog sredstev za promocijo turizma, kjer je predviden enak znesek kot v lanskem letu, ker smo med letom povečevali ta sredstva in pa seveda, da pripravi predloge za pregledno in jasno politiko in kriterije za uporabo sredstev za posamezne namene vzpodbujanja malega gospodarstva in pa turizma. Ob tem bo treba čimprej obravnavati predlog zakona o turizmu in pa zakona o posebnem prometnem davku od posebnih iger na srečo, ki bi moral tudi zagotoviti, tudi lokalnim skupnostim, večja sredstva za vzpodbujanje teh namenov.
Moji kolegi bodo verjetno govorili še o enem zelo pomembnem področju tega proračuna, to je aktivna politika zaposlovanja, ki jo podpiramo, s tem seveda, da bo seveda lahko dala rezultate le v povezavi z drugimi politikami, regionalno, industrijsko politiko itd. Menimo tudi, da ni dovolj poudarka pri stanovanjski politiki na dokapitalizaciji stanovanjskega sklada, kar izhaja tako iz potrebe po stanovanjih kot je to pomembno dodatno vzpodbujanje gospodarskega razvoja.
Podprl bi rad tudi stališče komisije, tudi v imenu naše skupine, stališče komisije za evropske zadeve, ki pravilno ugotavlja, da ni jasnega pregleda iz tega predloga proračuna, koliko sredstev je namenjeno dejansko za priprave za Evropsko unijo in v kolikšni meri so upoštevane naloge, ki izhajajo iz Agende 2000 in s pristopnega partnerstva. To bo zelo pomembno, še posebej zdaj, ko se bodo kmalu začela pogajati in mislim, da bi tu vlada morala pripraviti poleg tega, kar je napisano po posameznih resorjih in v obrazložitvah, en zelo jasen pregled, da vidimo, kakšen je obseg teh sredstev glede na potrebe.
Ob predlaganih ukrepih vlade bi želel reči še tole. Dejstvo je, da vlada z ukrepi kasni, nekatere sploh ne predlaga in sprašujemo, kaj je vendarle z davkom na plače, ko je bil prvotno predviden celo po hitrem postopku? Kaj je z davkom, s posebnim prometnim davkom od posebnih iger na srečo? Kaj je s tako glasno napovedanim varčevalnim paketom ali varčevalnimi paketi? Kaj je z racionalizacijo in povečanjem učinkovitosti uprave? Zakaj vlada ne pride s celovitim predlogom, in po možnosti naenkrat pred ta državni zbor, s potrebnimi spremembami zakonodaje s področja lokalne samouprave, uprave, regijske organiziranosti in podobno? Parcialni pristopi niso adekvatni in tudi vodijo v dražje rešitve.
Podpiramo to, da se v proračun vnese kot eno prioritetnih postavk, sredstva za pripravo na dodano vrednost - na to je opozarjal sam minister za finance. Podpiramo ministra tudi v prizadevanju, da se vendarle da končno na mizo vse raznorazne nacionalne programe in zakone, ki določajo obseg in dinamiko investicij, ki je vse manj usklajena z možnostmi.
Končno mi dovolite, da za zaključek opozorim samo še na nekaj vprašanj v zvezi z metodologijo priprave proračuna. Ocenjujemo, da je proračun za letošnje leto manj pregleden, kot je bil v prejšnjem letu, da ne upošteva organizacijskih sprememb vlade oziroma v ministrstvih. Na to kaže tudi združevanje pomembnih postavk v nekaterih ministrstvih - to je sicer potem obrazloženo v obrazložitvi, vendar kljub temu preglednost ni dovolj dobra; da je zelo različen pristop priprave proračuna po posameznih ministrstvih. Je sicer veliko napisanega v obrazložitvah, vendar to preglednosti in zlasti primerjav ne izboljšuje. Sprašujemo se, ali gre za neprofesionalnost ali nezadostno profesionalnost pri pripravi proračuna, ali gre za namerno pripravo in prikazovanje proračuna tako, da je za poslance čim manj pregleden in da je možno čim slabše ali pa čim manj nadzorovati njegovo izvajanje.
Ob tem je - o tem smo razpravljali na odboru za nadzor proračuna in to je zapisano tudi v poročilu - spodbudna zagotovitev ministra za finance, da bo končno vlada v marcu prišla s sistemskim zakonom o proračunskih načelih in tudi s poenoteno in mednarodno usklajeno metodologijo priprave proračuna.
Opozarjamo tudi na integralnost proračuna, ki se ne upošteva dovolj, in pa na problem postavke "prihodki od prodaje premoženja in kapitalnih prihodkov". Zlasti je premalo oziroma nič govora o namenih porabe teh sredstev.
Končno, v zvezi s tako imenovanimi avtonomnimi porabniki - na problem je opozoril predsednik računskega sodišča - bi povedal samo to, da bo to zadevo treba enotno za vse te uporabnike urediti v sistemskem zakonu o proračunskih načelih; danes to ni urejeno. Kljub temu pa bi lahko bila praksa obravnave predloga proračuna že ob sedanji ureditvi, predvsem v vladni koaliciji, drugačna. Mi smo na odboru za nadzor proračuna sprejeli sklep, da naj se posebej obravnava predlog, ki ga je dalo računsko sodišče. Mislim, da bi bilo treba analogno ravnati tudi pri drugih tako imenovanih avtonomnih porabnikih. Spomnil bi pa rad na to, da smo to že počeli v prejšnjih letih, še ko je bila tudi združena lista v koaliciji, ko smo v tako imenovani usklajevalni koalicijski skupini za proračun povabili predstavnike vseh avtonomnih porabnikov, od urada predsednika države, računskega sodišča, ustavnega sodišča in državnega zbora, in z njimi razpravljali o njihovih predlogih in se potem na koncu poenotili o predlogu proračuna.
Žal glede na vse te pripombe in glede na to, da vsaj v dosedanji razpravi vlada ni kazala kaj dosti razumevanja za upoštevanje pripomb, ki smo jih dali na delovnih telesih in tudi na zboru, seveda takšnega predloga proračuna naša poslanska skupina ne bo mogla podpreti. Hvala lapa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa Feriju Horvatu, predstavniku Združene liste socialnih demokratov. Besedo ima Izidor Rejc, predstavnik poslanske skupine SKD.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik! Gospe in gospodje! Ker je ta proračun, ki smo ga dobili tudi z zamudo - ne mislimo drugače, kot da je to res - pred nami in ki nakazuje tudi poglede malo prek 2000, celo do 2002, vsaj tako je mogoče razbrati iz tekstov, potem se bom tudi tega lotil. V imenu slovenskih krščanskih demokratov bom dal neka določena zapaženja, razmišljanja, poglede, kritiko in tudi predloge.
Če gledamo tako daleč, se pravi, da se lotevamo že prihodnjega tisočletja ali da usmerjamo našo deželo tja v čas, ki je še za nas poln upanja in velikih pričakovanj, potem bi pričakoval, da dokumenti, ki spremljajo proračun, nosijo strateške opredelitve. Strategija je tisto, kar pomeni, da ti poveš, kaj boš delal, in na osnovi tega te lahko tudi kdo vpraša, zakaj tega ne delaš, če tako ne delaš, tako kot si v strategiji določil. In ravno tega se naša vlada boji in tega ne naredi in ko bi človek pričakoval, ko bi pričakovali, da bomo videli strateške prijeme ali vsaj najave, kako se bomo tega lotili, bi rekel v redu, saj voljo imajo, bodo naredili ali vsaj malo nas potolažijo.
Polno je tekstov, ki jih je pripravljal ZMAR, bom na koncu povedal, kaj mislimo o njem. Mislimo o celotnem tekstovju, ki je na voljo. Hočem reči to, da gotovo to niso teksti, ki bi bili, da bi izšli iz ministrstva. To so tisti, ki jih je pač ta zavod pripravil, nekako pograbil, kot se temu reče, s to steljo in jih je predstavil v določeni urejeni obliki ali neurejeni obliki in se z veliko teoretičnih predpostavk in teoretičnih določil, ki naj nekako vodijo ali nas zadovoljijo - ne smete biti prepričani, da ogromno teksta pomeni tudi meni zadovoljstvo, ali tistemu, ki bere, zadovoljstvo.
Vsebina teksta je bistvena. Ne v tem, ali je 70, 100, 50 ali 200 strani, ampak, ali nosi v sebi pečat nekega razvoja, nekih pogledov, neke korajže, nekega spodbujanja, nekih pričakovanj, ki so normalna, ker smo pač v času, ko so pričakovanja del našega življenja. Ko je govora o znanosti, ni strategije o znanostih. Boste pa rekli, kaj se v to vtikaš. Vendar, znanost kot taka mora gledati naprej, mora povedati, kaj jo čaka, kaj si zamišlja, kako bo svoje znanstvene dosežke vključevala v te projekte, ki so praktični, tržni, gospodarski.
Dalje, strategija gospodarskih panog. Koliko jih je in vedno se ustavimo pri tem, da noben ne ve, kaj in kako bo, ali bo, ali ne bo, kdaj bodo rekli, dovolj vas je, kdaj bodo rekli, potopimo vas.
Izobraževanje. Smo na pragu novega tisočletja. Nikjer ne vidim, ne berem, ne zasledim, kako gledajo na prihodnje poklice, ki bodo bili po letu 2000. Dosti drugačni. Novo znanje. Menim, da mi smo zadovoljni s tem, da s starimi glavami, s starim znanjem polnimo glave mladih, ki jih čaka povsem neko drugo delo.
Pomen tujih vlaganj. Zakon je že sedem let v obdelavi. Ne. Napišemo pač, da je to vlaganje možno kjerkoli, skratka razen tam, kjer se proizvaja in prevaža za vojsko in mogoče še ZPIZ. To pa je tudi vse, vse ostalo pa je prosti lov in pri tem napravite pač, kar morate.
Problem bančništva. Nobenega posebnega odgovora. O tem je veliko govoril gospod guverner. Samo, ali so to poslušali ali so se v naslonjačih v bankah nasmihali, ko so to brali. To menim, da je bolj drugo kot prvo.
Potem vprašanje energetike. Mi smo v zadnjem času veliko slišali, da je potrebna strategija, potrebna je opredelitev. Ne tisto, kar so nekje naročili in v 15 ali pa 10 programih in študijah naredili, plačali in naredili in na osnovi tega se bomo mi sedaj tu potili in po naših grabnih bo tekel pot, ko bomo odločali, kam bomo vlagali velika sredstva in kakšne garancije bomo dajali.
Vprašanje izvoza, uvoza. Z velikim uvozom, smo brali včeraj, smo strašno zadovoljni, ko je porasel v 11 mesecih izvoz za 12%, uvoz pa za 10%. To je strašno veliko vredno. Pri tem pa vemo, da je pokrivanje uvoza zelo nizko, tam pri 6,87%, in da bi to moralo biti pri tem, ko je naš trg izjemno majhen, kvečjemu 1,4%, 140 ali 150. To so pač predpostavke, o katerih bi se bilo treba pogovarjati.
Problem strategije zaposlovanja. Kup stvari bi lahko še našteval in se o tem pogovarjal in vam pripovedoval, ampak kot pravim, če že gledamo prek praga 2000, potem bi se morali gotovo izluščiti neki pogledi, ker sicer bo tako, kot je rekel včeraj minister za finance, ko je nekako malo z nejevoljo, malo pa tudi s tem, ker smo ga izzvali, da je pač moral še neka svoja razmišljanja povedati. Na osnovi odborov in komisij in podobno, ko je nabral določene pripombe, da je pač poskušal nekako umiriti to situacijo. Vendar, razbralo se je predvsem to, da je kup stvari nepredvidljivih, kup stvari je prišlo na mizo, kup stvari se je nagnetlo, kup stvari smo sprejeli, kup stvarem smo dali garancijo, kup stvari je takih, ki kar naenkrat padejo v ta finančni račun, ki ga on vodi, in da je zadeva skoraj neobvladljiva in da je to problem tudi vladanja. Samo ta problem ni moj, ta problem je problem vlade, problem premiera, problem sposobnih ali nesposobnih ministrov. Samo, kot sem prej rekel, v tekstu, ki spremlja proračun, ni nič povedanega o tem, nič ne razberem posameznih ministrov, da bi jih videl, kako posameznik daje k temu memorandumu, k temu pogledu na prihodnost slovenskega razvoja kaj posebnega. So pač nabrali, napisali, pa bom tudi povedal, da so napisali tudi stvari, ki so že zdavnaj mimo ali pa "passé". To bi rekel, je ta osnovni uvod.
Druga zadeva je v tem, da se je ta proračun za leto 1998 preprosto samo povišal za 100 milijard in teh 100 milijard je tu. Primanjkljaj vemo, kakšen je. Že vsi na glas govorijo, da bo dosti večji, ker je socialni sporazum, ki seveda še ni bil takrat sprejet, ko se je to delalo, to računalo, pomenil, da seveda je ta izračun plač in podobnih obveznosti tako velik, da ga ne bo prenesel ta proračun, ki je sedaj pred nami.
No, še ena od bistvenih stvari je tudi v tem, da smo že z lanskim letom začeli primanjkljaj in nadaljujemo primanjkljaj; s tem pa, da je tudi jasno povedano, ko gledamo recimo 148. člen ustave, točno piše, in to, kot sem tudi začel, če je proračun kasneje sprejet, ko se začne to, mislim tekoče leto, potem seveda veljajo dvanajstine. Ampak, ker smo sedaj pri tem, da govorimo o dvanajstinah in pa seveda o tem, da je pred nami tudi proračun, ki je bistveno večji in ki seveda presega 46% bruto domačega proizvoda in gotovo nima "štednih" elementov v sebi, je pa še ena stvar. Mi smo lanski proračun za leto 1997 enostavno podaljšali do polovice januarja, nekatere stvari do konca januarja, ali po domače povedano, podaljšali smo za en mesec in seveda ta proračun, ki je pa sedaj pred nami, pa ne more imeti seveda spet 12 mesecev, ker je že en mesec nam ukraden od prejšnjega leta in ima seveda samo 11 mesecev. Sedaj se tu postavlja vprašanje, kaj to je, ker gotovo je to res, da je toliko in toliko povečanj in da je, naj bi bil naračunan na seveda znesek oziroma na število mesecev, ki jih je v letu, nikoli več kot 12. Istočasno pa napovedujejo, mislim v ZMAR-ovih tekstih je lahko videti, kako se pač zadeve naprej, bi rekel predstavljajo. Združujejo se posamezne postavke, potem se seveda rezerve povečujejo, naj bi sprejemali proračun za dve leti, ali pa na kratko, v sintezi povedano, vse stvari bodo vedno manj predvidljive, vedno manj nadzorovane, in to bo tudi eden posebnih problemov.
Moram tudi reči, da smo že leta 1996, ko smo sprejemali proračun za leto 1996, veliko govorili o tem, kako mora biti strategija naravnana samo za gospodarsko rast. Seveda o tem lahko po svoje komentiramo, vemo, kakšna je. Zdaj vsaj toliko vlada napravi, da reče, da bo 3 do 4%-na rast. Vsaj toliko reče, čeprav potem to je ali pa ni; včasih vemo, da smo napisali 1%-na rast, za katero smo naskočili in seveda potem je kar naenkrat bila v tistem letu skoraj 3%-na rast. Vendar, že v letu 1996 smo govorili o tem, kako bo to, bi rekel tudi, kako bo treba tudi napraviti cenovno stabilizacijo, kako ustaviti inflacijo, kako povečevati zaposlovanje, z 1%-no rastjo in podobno. Skratka, takrat smo se opredelili in najbrž tudi resno mislili, da se bo to zgodilo.
No, ta proračun, ki kot pravim, tak kot je, nič tega ne nosi, ampak nosi samo ugotovitve, recimo v memorandumu, da bo pač treba iti v smeri stabilizacije, v smeri zadrževanja cen. Seveda se bo istočasno govorilo o tem, kako bo treba pa cene sprostiti in kako bomo morali življenjske stroške naravnati na evropsko košarico, kjer pa najbrž so tudi notri verjetno elektrika, na katero vsi mislijo, da bo kar naenkrat planila navzgor, in pa derivati, ki so seveda zelo vabljivi in zelo, bi rekel, kar roka gre tja, da bi se seveda tam povišale cene, ker je tam zelo hudo. Pri tem pa vemo, da davki so lepi, da je razvoj v teh dveh podjetjih izredno lep in da ni nobenega posebnega problema s poslovanjem. Vendar to samo tako na kratko.
Ta memorandum, bom temu rekel, res ne odziva dela ali pa namenov ministrstev, in to je tista glavna moja pripomba in naša pripomba. Skrili ste se za ZMAR-ovo analizo, da tistih toliko in toliko fantov in deklet, ki so pač pograbili vse to, kar je bilo za pograbiti in seveda tu predstavili. Za nekatere je to krasno, ker je treba brati skoraj dva dni, za druge je pa seveda malo drugače. Vendar, ker, kot pravim, je tu govora o letu 1998 do leta 2002, pade v glavo recimo en stavek: "Trudili se bomo, da bomo dosegli evropsko odličnost." Krasno! Evropska odličnost pa gotovo nosi s sabo marsikaj, ne samo to, da je to izraz, ki ga naši managerji že uporabljajo, kot češ, smo na poti evropske odličnosti. Veste, kako je, ta zgodba o managerjih je zelo votla. Dober manager je tisti, ki zna strategijo razvoja podjetja tako naravnati, da se ne zaleti v stene in da se ne potopi, ko so malo večji valovi. Samo to je druga zgodba, o kateri bom še kasneje govoril.
To vključevanje v Evropsko skupnost je tudi tu predvideno, v tem memorandumu. Predvideno je, da je bila rast produktivnosti 4%, višja od rasti plač, in pa, da bi na koncu dosegli, da bi imeli gospodarsko rast med 4 in 5, za kar gotovo ni nobenih izgledov. Pa seveda na koncu ugotavljamo in kakorkoli bomo računali, bomo ugotovili, ker to pa zna na glas povedati gospod guverner Banke Slovenije, da je 8%-na ali 8 in še nekaj inflacija tisti glavni zaviralni moment, ki bo pomenil, da ne bomo mogli v teh kratkih letih, ko bo Evropa nam dokončno rekla, da, ste tu pri nas, ali pa, ostanite zunaj, ker pač nimate, niste navajenih naših navad. Menim, da je to glavni problem - problem inflacije, ki se ne bo ukrotila v tistih par letih, kot je tu predvideno.
Pri monetarni politiki se ravno v tej smeri govori, kako bo inflacija leta 2001 3% do 5%. Zdaj me pa zanima, kdo in na kakšen način bomo to naredili? Mi se zdaj že tri, štiri, pet let borimo s tem, 9, 10, 8 seveda še ne dosegamo, vendar postavili smo pač mejo 8%. V pojasnjevanjih, kako doseči teh 8%, ni odgovora. Ker če je govora o tem, kako bomo naravnali to potrošniško košarico in kako bomo na evropski način to zajemali, potem to pomeni tudi, da bomo morali paziti tudi na preskoke cen. Ravno problem monopolnih cen je tisti problem, ki se ga ne znamo lotiti. Monopolne cene so tam, kjer čakajo samo na vlado, da jim poviša cene, nič se pa ne dogodi v notranjem prestrukturiranju in notranjem iskanju rezerv.
No, ker sem tu že prej omenil problem tujih vlaganj, menim, da bi že zdavnaj moral biti tudi zakon o tujih vlaganjih. Vsaj pred dvema, tremi leti smo bili na trdnem, da je treba postaviti neko abecedo, na osnovi katere se tudi kontrolira prihod kapitala in nameni, ki so. Vi dobro veste, mi znamo nesti dobro, dobro podjetje na londonsko borzo. Prej ga podcenimo, potem ga pa nesemo tja, tam so pa kar naenkrat borzne številke ugodne in... haha, kakšen uspeh smo dosegli! Znamo napraviti tako, da, in znamo napraviti tudi to, da pustimo tujce, in seveda nam kupujejo perfektne lokacije ali pa najboljše lokacije v glavnih ali največjih mestih, se lepo vsidrajo in si zagotavljajo delo za svojo delovno silo. No, in mislim, da je v tej smeri vlada ta liberalni prestop, ki samo v tej smeri gleda in govori, da se čim več kapitala tu pojavi - kaj bo pa njegov namen, njegova usoda, kako bo to prisvajanje te moči, ker konec koncev, ne zamislimo si drugače kot to - kapital bo prišel, če bo imel svoj račun, svojo korist. Pa še ena stvar je. Bili smo tudi opomnjeni s strani guvernerja, da mednarodni kapital ne prihaja več kot kredit, kot češ, dam ti denar, potem se bom pa tresel, kaj boš ti s tem naredil! On bo prišel kot del lastnine in z njim tudi nekaj tujih fantov in deklet, ki bodo zagrabili tam, kjer je treba, in naredili to, kar je potrebno.
To so ti osnovni pogledi, brez katerih in mimo katerih ne bomo šli. Prav je in mislim, da je vlada v tej smeri prav delala, ker ta produktivnost gotovo bo morala iti naprej, hitreje od rasti plač. Res pa je tudi, in tu opozarjam vlado, premnogi uradi, premnoge službe državne uprave so postavljene. Kdo jim nastavi števec, kaj naredijo, pa to velja od davčne uprave, do vseh ostalih, to je pa druga zgodba.
Veste, res je, da moramo na osnovi evropeizacije marsikaj napraviti, vendar v Evropi najbrž imajo števce na čelih in tam se vidi, kaj se dela in kaj se ne dela, in to je bistveno. Tega pa tu pri nas ni.
Problem našega izvoza. Prej je bilo lepo povedano, mi smo gradili pospeševanje izvoza in elemente, ki naj pospešujejo izvoz, samo na slovenski izvozni družbi. Poglejte, slovenska izvozna družba je naredila veliko, se je trudila, vsaka ji čast. Samo, kje so banke? Vi ste slišali pred dvema dnevoma, dvema večeroma zelo jasno in to lahko vsakdo ve, tu ni treba nobenega "kunštvanja" in nobene ekonomske znanosti. Razvoj v gospodarstvu bo omogočen, če bo denar poceni in če bo denar za kadre, ki se bodo tu izobraževali, ki se bodo prestrukturirali iz tehničnih v komercialne, finančne, predvsem pa v management, ki skrbi za osvajanje trgov. V tej smeri gotovo ni kakšnih posebnih premikov; jaz sem že tolikokrat rekel, da smo že leta 1991 imeli točno izračunano, da je potrebno najmanj 500 ljudi za področje evropskega marketinga vsako leto, in to izobraziti. Najmanj 500, in tega denarja ni bilo nikoli, ker je to bilo takrat neumno, ker smo mi to rekli, ali sem jaz to rekel. Samo, žal, to se sedaj vidi, ta zadeva gre v tej smeri in tisti majhen denar, ki bi bil lahko za vlaganje v take kadre, prestrukturiranje, bi lahko nosil že izjemne uspehe v osvajanju trgov. Predvsem pa opažam v zadnjem času, grozljivo na glas in strašno vehementno se govori, kako bomo šli sedaj na vzhod, kako bomo šli sedaj tja dol v Jugoslavijo in podobno.
Verjemite, da tisti, ki je, in tisti, ki je resno vzel poslovanje v podjetjih in resno razvoj tehnologije in tako naprej, se je praviloma usmeril na zahodne zahtevne trge, ker taka je pač učna ura. Že sami Židi vam bodo na glas povedali, pojdi tja, kjer je najbolj dren in kjer je najhuje, če boš uspel, boš uspel, si se dokazal, da si nekaj vreden, če pa ne, pa itak bolje, da greš. Mislim, da tega nam manjka in mi sedaj kar nekako motimo in nekako preusmerjamo razmišljanje, kot češ, pojdimo proti vzhodu, pojdimo doli v Jugoslavijo, tam pa veste, da je mafija in da bo še in da jim ne bomo zlepa kos, ker tudi v prejšnjih časih jim nismo bili.
Predvsem pa velja nekaj. Kot sem prej rekel, strategija izvoza. Mi smo zadovoljni, da še kar gre, ker so ljudje voljni, direktorji se trudijo in podobno. Dobivajo kredite v tujini, ker so doma predragi, ker bi se doma zadušili s temi obrestmi, vendar to mislim, da je puščanje življenja ob strani. V teh pristopih, v teh pogledih je sicer govora o tem, kako bo agencija za predstavitev agencije za naše osvajanje tržišč in tako naprej. Samo verjamite, ljudje bodo morali iti po svetu, agencija pa bo lahko malokje odprla vrata, ali s kakšno predstavitvijo, s kakšnim sejmom ali s katerokoli, bi rekel, udeležbo bo lahko pač nekaj napravila. Drugače bodo pa ljudje morali iti na teren, iti in si seveda dopovedovati in prodati in prodati in tu druge poti ni. Predvsem pa, kot pravim, mi ne smemo gledati na to, da bomo dajali tujcem zaposlitv, kar to delamo z uvozom, ampak dajmo zaposlitev samemu sebi, se pravi, naj tujec nam to zagotavlja, da bo plačeval našo zaposlitev.
Dalje, področje lastninskega preoblikovanja. Mi bomo gotovo na soočanju z evropskimi pristopitvenimi dokumenti soočeni s tem. So pripombe, da kasnimo; samo, bom temu rekel, ne bom rekel, da kasnimo zaradi tega, ker smo tu v parlamentu nerodni, ker nič ne naredimo - mi smo že sprejeli v parlamentu v letih brez števila sklepov in pozivov vladi, naj pripravi ta, oni, tretji, naj prinese ta, oni, tretji zakon, ki že naj vendar dokonča lastninsko preoblikovanje. Naj povem, pred enim letom točno bi lahko že bil sprejet zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti države, ki bi lahko - in tam je bilo določeno, da se ta luknja certifikatska pokrije in seveda te stvari uredijo, predvsem pa tudi, da se tu seže v bančni sistem in da se te zadeve, kot se temu reče, dokončajo in da se pač ne zre v prihodnost, ne da bi se vedelo, kako in kaj.
Pa še nekaj je. Mi smo, ko smo lastninsko preoblikovali, doživeli marsikatera presenečanja, in kar je pa najhuje, je pa zame način pristopa do družbenega kapitala. Poglejte, v podjetniškem principu smo mi vzeli otvoritveno bilanco, ki je bila ena od variant, v drugi varianti pa smo vzeli tržno vrednost. Ja, to je zdaj pa velika razlika. Ampak pri reševanju bančnega kapitala smo pa v bistvu šli v sanacijo in leta 1992 tik pred volitvami smo sprejeli zakone, ob katerih so se nekateri smejali in se celo čudili, kako da smo mogli biti taki neumneži, da smo toliko zakonov sprejeli, da bo kar težko to porabiti. In dejansko je to res. 13 bank je bilo za sanacijo, potem jih je bilo 11, v finale sta šli dve banki, res da ena velika, druga srednja. Ampak to je v bistvu, to je bil v bistvu okoli prenesen parlament in skupščina in dejansko vsi mi, ko smo to tako mislili, da bo tako šlo, ker čez pol leta so že bile banke zunaj, so že imele revizijo in mednarodno licenco, mi smo že iz vode ven, ha-ha, pridni ste bili itn. Skratka, to je ena stran, mi smo v bistvu bančni sistem, čisto drugače smo se vedli do bank kot do podjetništva.
Pa še nekaj, kar tudi mnogi pozabljate. Vi dobro veste, mnogokateri direktorji in tisti, ki ste bili na sceni gospodarski, da smo v letih 1987, 1988, 1989, 1990 vlagali sredstva v kapital banke. To so bili vložki, vložki v to, da je banka bila delniška družba in banke so imele svoj kapital. Kaj se je zgodilo pri sanacijskem prijemu? To so odpisali. Pa kaj to, to se odpiše, pa zakaj, to nima kaj. Vidite, kako smo bili, bi rekel čudni in nedosledni in ne enaki, skratka za enega tako, za drugega tako, en ima obleko lepo, drugemu pa nekaj žakljev na ta zadnjo, da se mu ne bodo hlebci videli, kot se reče po domače. To je to.
Potem vprašanje recimo ekoloških sanacij. Poglejte, prišel je v zakon, katerega sem slučajno zaslutil, bil je pa seveda namenjen na drugi odbor, ne na komisijo za lastninsko preoblikovanje, kjer je govora, da je treba ta sredstva zdaj videti in da se bo to plačalo nazaj v proračun in tako naprej. Zdaj si pa kar zamislite, koliko podjetij je bilo in na račun teh rezervacij - so lepo rezervirali za ekološke sanacije. To so bile velike milijarde. In seveda tega ni nihče naredil, ker - zakaj? Ampak to je bilo izločeno iz lastninskega preoblikovanja in tako naprej. Kako bomo zdaj to uredili? Kdo bo to saniral? Ga ni! Če bi to potegnili v proračun, ga ni denarja! Kar vzemite vi zdaj podjetju 2 milijardi, nekomu, ki komaj, recimo, lebdi nad vodo! Vzemite mu 2 milijardi, pa boste videli, kaj se bo zgodilo. Je potopljen in seveda je to kriminal za nas oziroma za tistega, ki bi to napravil. Poglejte, problem pooblaščenih investicijskih družb. One so družbe, nad njimi so družbe za upravljanje, zgoraj je še trg vrednostnih papirjev. Pa pustimo to! Vendar, družbe za upravljanje - bomo slišali malo kasneje, ko bomo ta zakon v kratkem sprejemali, v pasu te seje državnega zbora - najbolje živijo, če nič ne delajo. Ker je to pač tako! Če kaj delajo, potem se pa stroški napravijo. Ne smeš nič delati, da lepo živiš. To je prva stvar. Druga stvar pa, pogojev, s katerimi bi se leta 1999, na kar zakon cilja in je tudi imenovano tu v memorandumu, pravi, da bi recimo 30.3. leta 1999 imeli pogoj, da gredo v oblikovanje delniških družb in tako naprej. Vendar, ko pa to preračunaš, so pa s tistimi pogoji v bistvu vsi nelikvidni. Krasno! Se pravi, pojdite v delniške družbe, ampak boste nelikvidni. Se pravi, ne boste šli, ker bomo mi rabili, da bomo kupone strigli - družbe za upravljanje pa, recimo, trg vrednostnih papirjev. To so pač projekcije, ki se dajo izluščiti in vas na to opozarjam. To je ena stvar.
Druga stvar je pa problem, kako se oni obnašajo - PID-i. Mislim, to vi lahko zaznate. PID-i zdaj krasno zamenjujejo delnice, eden zamenja Lekove, Istrabenzove, Petrolove, za neke druge, skoraj čisto nepomembne. Zakaj, se človek vpraša! Ja, so pa neke lokacije v Ljubljani perfektne. In to se zamenja, tisto podjetje, ki ima dobre lokacije pa težko posluje, se potem spravi v stečaj, lokacije pa imajo tako ali tako tržno vrednost - in zgodba se obrne. No, tudi o tem malo razmišljajte!
Poglejte problem certifikatske luknje. Certifikatska luknja bi lahko bila, kot sem rekel, že pred enim letom narejena oziroma pokrita. Drugič, da smo dobili zakon o zaključku lastninjenja - ta zakon je bil tak, kot sem rekel nekje, kot da bi prinesel h krojaču enajst "knofov", pa bi rekel, krojač, zdaj mi pa napravi obleko! Tak je bil. In teh enajst "knofov" je moral krojač ugotoviti, ali so plavi ali so sivi ali so črni ali so rjavi, da pač prilagodi obleko. Tako smo mi delali na komisiji ta zakon o zaključku lastninjenja. In tu boste dobili tak paket amandmajev, da boste komaj čezenj videli.
Potem je tu še problem državnega premoženja, ki bo gotovo zelo vabljiv, zato, da se bodo odhodki pokrivali, in pa vprašanje zavarovalnic - na ta zakon čakamo že tri, štiri leta. Vprašanje bank - kje pa! Banke, smo mislili, da bomo vključili v del certifikatske luknje, recimo 15%, kar bi ne bilo nič hudega. Ne! Zdaj so se oni lepo izvili iz tega problema... in smo tu!
No, zdaj pa še ena cvetka, ki je bila v tem memorandumu napisana. Tam piše, na strani 16, da bi bil sprejet zakon o stavbnih zemljiščih, o lastninjenju stavbnih zemljišč, vendar pa, ker je SKD to vložila, pa ker potem vlada ni mogla tega zakona naprej spraviti in tako naprej, pa ta zadeva še stoji. Ja, vraga! Junija lansko leto smo ta zakon sprejeli in je že zdavnaj "passé". Mislim, od tega, ko to povem, seveda lahko razmišljate, koliko so ti podatki sveži in kako jih ažurirajo, pač počasi in po potrebah.
Potem je vprašanje, ki je tudi nakazano, lastninskega preoblikovanja oziroma lastninjenja, pa ne lastninjenja, ampak bi rekel, lastnine in delničarjev v Sloveniji. Mi smo rekli, ko smo šli v lastninsko preoblikovanje, da namenoma dajemo certifikate, da bomo naučili, da bomo dali vse nas v osnovnošolske razrede, da se bomo navadili delniškega sistema. Ja, v redu, in smo se nekaj naučili; nekateri z grenkobo, eni z uspehom, eni so zavihteli, drugi pa so padli proč. Ampak tu je predvideno, da se pač izvrši koncentracija 25% do 30% v prebivalstvu, kar pomeni vse skupaj pograbi, ostali bodo pač ostali zunaj, ker so bili pač nerodni. Nekaterim so certifikati šli v nič, ker so pač podjetja šla v nič, za nekatere bomo še izvedeli, nekateri so ostali neizkoriščeni in tako naprej. Skratka, vidi se, da je namen, da se gre v čim večjo koncentracijo in čim večje obvladovanje te ljube slovenske mase, in ta šola ne bo nič pomenila. Šli smo skozi šolo, učitelj pa je, recimo, umrl in je konec šole.
Poseben problem kadrovanja v zaključku lastninjenja pa je ta. Kar naenkrat ugotovimo, da na agenciji za prestrukturiranje ljudje odhajajo. Ni direktorice. Nova direktorica prihaja iz Banke Slovenije. Sprašujem, kaj je to za ena zadeva in ugotovim, da je bila na vladi oziroma da sta podpredsednik vlade in minister za delo in družino in tako naprej pač to operacijo izpeljala in zamenjala to gospo, ki je bila vešča tega posla in dala neko drugo, ki je nevešča. Krasno! Se pravi, ravno tako, kot bi dali, recimo, ob zaključku nekih vojnih operacij, ko se določajo potem meje, dali notri rekrute in da se tam ustrašijo in tako naprej. Rekrutom pa lahko rečemo samo, da se umaknejo, ker tako ali tako ne vedo, za kaj gre. Točno tako je. In menim, da je to zame dobesedno kriminalno dejanje ne glede na to, da je bilo očitano tej dami, da ima previsoko plačo. Samo, če je imela ona previsoko plačo, potem naj jih tudi drugod pospravijo vse zapored, ne samo njo, ampak tudi vse tiste v banki in vsepovsod, ki so imeli previsoke plače. Tako. To se tako dela. Če pa je bilo to narejeno, je bilo pa narejeno samo z določenim namenom, zato da se v ključnih operacijah dosežejo določeni politični nameni, da se stvari spremenijo, kar pa tudi sam vem, zakaj to je, in tudi sam poznam posamezne primere. Taka zadeva nima nobenega opravičila in me je sram, da se te zadeve tako delajo.
Govora je o kriznem štabu, o kriznim managerjih. Ljudje božji! Kdorkoli je direktor podjetja in da mu gre podjetje v nič, potem ne more biti to uspešen direktor. Kar poglejmo celo slovensko zgodovino. Ne govorite mi, imam dosti izkušenj, pa tudi dosti ljudi poznam. Kdor je kaj vreden, je podjetje uspel izpeljati, kdor pa ni, pa ga ni uspel. Samo to je. Tu imamo samo plus in minus. In tu nimamo kaj. Ko je vlada kadrovala bodisi prek svojega razvojnega sklada bodisi prek razvojne družbe, to so bili taki kadri. Kadre so kadrirali, ki so potapljali podjetja. Kako bo potem tak, ki je bil potapljač, se šel ne vem kaj plovbo, po ne vem kakšnem morju, kjer je nevaren globinski del. Tako je. Mislim, to so stvari, ki so neodpustljive in nimam nobenega opravičila. In govoriti sedaj o kriznem managementu, ja, dragi moji, ko bi izobraževali ljudi, bi jih že imeli in bi rekli samo, pojdite vi trije sem, pojdite vas pet tja in bi dobili denar in bi fantje in dekleta orali podjetja tako, kot se spodobi, in zagotovili kruh in delo in socialno varnost in dostojno življenje, o katerem je v tem memorandumu veliko povedanega, ki je lahko samo na tem, da delaš, da uspevaš, da si zadovoljen. To je bistvo dobrega življenja.
Poglejte, koliko je govora oziroma je bilo govora tudi prej,da je eno od lepih in svetlih strani ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem. Lahko in ni kaj! Vendar, če gremo po tej metodi, potem bi kazalo, da bi vsa ministrstva strašno razbili v še podministrstva, ker bi s tem dobili nekaj več denarja. Tako bi se dalo razumeti. Ker ministrstvo za gospodarske dejavnosti ima indeks 136, tam je pa spet nova zgodba in novi zneski in je ta indeks še bistveno večji, to je resnica. Poleg tega ministrstva za gospodarske dejavnosti je še razvojna družba, so še drugi, ki vnašajo. So še kupnine. Skratka glejmo ta proračun z vidika ali z malo širšim kotom, ne samo tistih 21 stopinj, kot ali pa 28.
Problem bank in vsega finančnega sektorja sem že omenil. Menim, da je bilo jasno in na glas povedano, naše banke s takim načinom, kot je, iz s tako obrestno mero gotovo ne bodo omogočile gospodarske rasti in tehnološkega razvoja in ne vem kaj še vse. To je stvar, ki je zamujena, to je stvar, ki ni prinesla v določenem času in je tudi v prihodnjih časih ni pričakovati. Dokler bo inflacija stisnjena na tistih nekaj procentov, se to ne bo zgodilo in oni imajo števce, bančništvo pa je že tako pasivna ekonomija in ponoči se števci obračajo, saj ni treba, da hitro, počasi zjutraj se nateče in stvari gredo naprej. Vendar, če ima samo 23% bilančne vsote v gospodarstvu, potem nam je jasno, da je to zelo malo in sramotno malo.
Videli smo tudi, tudi smo pričakovali, kot sem že prej povedal, da bi bile banke tudi del lastninskega preoblikovanja in del pokrivanja certifikatske luknje. Iz tega ne bo nič in banke bodo zaplavale v svoje vode, in kot ste slišali njihove izjave, ko so komentirali zakon o tem, ki je obdavčeval to bilančno vsoto, da ni govora, da jih noben ne bo spravil nekam, skratka, kar si zmislijo in ne vem kaj, da Banka Slovenije naj se gre nekam solit, vlada pa tudi, parlament pa tudi, ker nič ne ve, za kaj gre! To smo slišali, to so bili komentarji, to so bila duhovičenja. Jasno je, sediš v globokem stolu in tako naprej in zakaj bi se trudil, če ni treba.
Davek o dodani vrednosti, kot ena od temeljnih stvari in pristopov je gotovo stvar, ki upam, da tako, kot je gospod minister Gaspari včeraj povedal, da naj bi bila čimprej sprejeta. Bojim se pa nekaj. Bojim se tega, ker smo mi že lansko leto septembra določili ali rekli, da bi morali prikazati - to pa seveda velja za gospo državno sekretarko, tudi za ministra - morali prikazati prereze in pristope k posameznim dejavnostim. Ta davek na dodano vrednost ne bo pokril samo 50 tisoč zavezancev, ta jih bo pokril mnogo več, konec koncev je samo v obrtništvu 53 tisoč pravnih oseb prijavljenih. In ker sem že pri njih, moram tudi ugotoviti, da tam ni tak plus razvoja, tam se je v bistvu samo za 0,7% povečalo število teh enot, ki se ukvarjajo z malim gospodarstvom. Tako, da bom rekel, davek na dodano vrednost bo moral gotovo seči zelo v vsa jetra in v vse strukture in neusmiljeno zajeti tisto, kar mislim, da je prav. Vem pa tudi in smo slišali tudi Avstrijce, da imajo še zmeraj veliko dela in da ta stvar ni tako enostavna, ker ena je stvar, ko ti sprejmeš davčno stopnjo, drugo pa je stvar, ko polno
podzakonskih aktov, ki jih ni konca, da se že ta stvar obvlada.
Ni v memorandumu sodni sistem, vendar gospa predsednica odbora za notranjo politiko in pravosodje je tudi nekaj govorila. Vendar, kakorkoli je, govorimo o pravnem redu, o tem, kako bomo šli v Evropo, pa ne moremo mimo tega. Konec koncev, mi določamo in mi potrjujemo sodnike, in mislim, da je to ena od stvari, ki je tudi včasih lahko deležna kritike. Jaz sem že povedal, če primerjamo naš sodni sistem s francoskim, s številom ljudi, potem smo pri nas 29-krat slabši, pri istem neobdelanem materialu. Zdaj jaz vem, da je to hudo reči, pa da je to relativno, vendar vem pa tudi to, ker sem bil zraven na določenih sestankih, ko so rekli, problem je prioritetnosti, kaj kdo dela. Ker začetniki naj delajo tiste drobnarije, ugledni gospodje, sodniki, ki imajo veliko izkušenj, pa tiste bolj zahtevne stvari. Menim, da je tu ta zadeva. Ampak mi ne bomo dosegli pravnega reda in tudi pravega občutja, če ne bo sodni sistem bolj ažuren.
Trg dela, delovne sile in zaposlovanje, sem že povedal. Tu je govora samo o tem, da bo v prihodnjem oziroma v tekočem letu stanje isto, da pa je treba kakovost življenja dvigniti in tako naprej - to je pa tudi vse. Seveda, takih stavkov je veliko, vendar pa, kot pravim, nobeden ne prinaša čisto nič posebnega. Tudi v smislu gledanja, kje bomo lahko zaposlovali, je veliko premalo govora in usmerjenosti v malo gospodarstvo, v turizem, v usluge. In, seveda, kot je bilo zadnjič na televiziji lepo rečeno, kakorkoli bomo gledali, določena industrija, določene dejavnosti so hrbtenica. Če se hrbtenica zlomi ali skrivi, potem je stopanje naravnost ali stopanje pokonci nemogoče. To so določene stvari, ki izhajajo tudi iz strategije, ki je ni, in če strategije ni, potem se lahko dela, kot se pač hoče.
O regionalnem razvoju ne bom toliko govoril, ker je to jasno, da je že sramota, da ni zakona. Mi smo ga imeli lansko leto v začetku leta tu; bil je ves betežen in nič kaj prida vreden - ali pa še ob zaključku leta 1996 je celo to bilo. Skratka, katastrofa, da se tak zakon ne prinese sem in nekako ne ugotovi in ne določijo neka, bom temu rekel, a, b, c, d, odmikanja od nekega povprečja ali od nekih norm, ki so normalne, da se lahko potem tudi spremlja ta razvoj, zaostajanje, pa tudi ogrožanja posebnosti.
Tehnološki razvoj sem že načel. Včeraj je gospod predsednik ustreznega odbora povedal. Meni se postavlja vprašanje - ravno tako bi potrebovali strategijo razvoja znanosti. Ker tehnološki razvoj je v bistvu razvoj, ki izhaja iz znanja, ki je v podjetjih, in iz znanja, ki je na voljo v državi ali pa v tujini. Vendar ta tehnološki razvoj je tisti, ki zagotavlja hitrejši razvoj posameznih panog. Zdaj pa poglejte! Slišali boste, in vedno bolj na glas se pogovarjajo, kako v bistvu na tehničnih fakultetah ni skoraj nobenega vpisa. Druga je pa zgodba recimo v Nemčiji in kamorkoli greš, ko slišiš, kako posamezni veliki sistemi nabirajo sistematično ravno tehnične kadre. Zakaj? Zato, da bodo ustvarili ekipo, mislim, armado znanja, ki bo potem mrcvarila levo, desno, in nam dajala, če bomo pridni, še kaj za delati. To je to! In, seveda, če se tega ne zavedamo, potem ta problem ostaja odprt in ga nihče ne bo zaprl. Znanost in trg - to sem si napisal - znanost brez tudi tržnega soočenja in tržnega uspeha je tudi marsikdaj sama sebi namen. Potrebno bi bilo, ne glede na to, koliko se da denarja v te znanstvene ustanove, ampak tudi, kaj od njih pride, in kako je pripeta na posamezne dejavnosti, ker sem prepričan, da bi mnoge proizvodnje dajale mnogo denarja posameznikom, ki bi razvijali tehnologijo ali znanje, ali pa določene proizvode, če bi bili tam pri roki in če bi videli, kaj se dogodi.
O kmetijski politiki bo kdo drug govoril, vendar jaz samo to ugotavljam, da ne glede na to, da je precejšnja vehemenca o tem, kaj se je dosegalo, ampak moram povedati, da je pa procent v bruto domačem proizvodu vedno manjši in da je pa to tisto opozorilo, ki pa je, bi rekel, bolj jasno in ne po tem, kakšne so številke, skratka procent pada in seveda tudi namembnost je včasih vprašljiva, ker ne vidim nikjer, kje je bilo kaj govora o pospeševanju te kmetijske proizvodnje, kmetij itn., in seveda potem bomo pa vsi gledali: Ali ste pripravljeni za Evropo? Nismo. Zakaj pa ne? Ja, samo vedeli smo, da Evropa prihaja, drugega pa ni bilo.
Potem problem energetike, to je seveda stvar tudi strategije, vendar pred par dnevi smo slišali, kako v bistvu ne vemo, kaj bi radi, kako so neke stvari že zdavnaj bile ugotovljene, da so recimo termoelektrarne vprašljive, ekološko ogrožajo, so drage itn. Jaz bom samo to rekel, ne bom to komentiral, to bomo imeli v kratkem tudi v državnem zboru, ker smo to tudi na ustreznem odboru zahtevali, ampak že leta 1991 je bil projekt Savskih elektrarn nared, pa seveda ga je bilo treba pokopati in seveda pozabiti na neke stvari.
Izobraževanje. Samo to bi povedal, da se bojim, da se vsi preveč zavedajo in se gredo te razne reforme in predvsem maturo in ta 9-letna šola, vendar, ko vas nekdo vpraša: Kam pa boš ti dal svojega sina, svojo hčer? Ja, zdajle se bo vpisal, kam pa naj gre, kaj bo pa po letu 2000, kateri bodo prodajni profili, kateri profili bodo iskani itn? Menim, da je tu glavna stvar. In izobraževanje samo zaradi tega, da se prodaja določena pamet, določeno znanje učiteljev, profesorjev je zame gotovo lahko tudi poguba, če se ne ve, kaj se bo zahtevalo. Menim, da je ta pogled v prihodnost ali pa pogled v najbolj razvite dežele tisti, ki bi nam povedal, v kateri smeri bodo nujni poklici, ker sicer bomo mi, bom temu rekel, za staro šaro.
O stanovanjskem je bilo že nekaj povedanega. Menim pa, da je tudi katastrofa, da se ni dala izluščiti iz dobrih namenov ena stanovanjska hranilnica, kjer bi se seveda ta kultura "štednje" itn. razvila in seveda omogočala mladim in seveda tudi vsem ostalim, ki stanovanjskega problema nimajo rešenega, ali pa, da bi se tudi ta stanovanjski problem povsem drugače reševal.
Kar je pa, bom rekel simpatično na koncu, bom potem rekel tako. Ko smo včasih delali dokumente, planske itn., seveda so rekli, ne pozabi ti na posamezne stvari. In seveda, kaj je to bilo? Družbena samozaščita in ljudska obramba in dejansko je tu na koncu to obdelano, mislim, saj to je res prav smešno, simpatično, saj mogoče je to res treba, samo malo tako izzveni, ali veste, da smo res pozabili, da smo že leta 1998, ne pa 1988. Včasih se res motimo in teh 10 let včasih enostavno človek preskoči, vendar ljudje, ki so še mladi, in tu so mladi, ki to pišejo, bi morali pa le malo vedeti, da neke stvari pa je treba malo drugače.
Zdaj bom pa še nekaj povedal, ki nikjer ni povedano. V zadnjem času se, in celo danes smo se ukvarjali na komisiji s vprašanjem športnih organizacij, pa invalidov in humanitarnih organizacij. Ne bom omenjal prvo, ampak bom omenjal drugo. Poglejte, populacije invalidov vseh vrst je pri nas izjemno veliko. Neurejenost je na taki stopnji, da je človeka strah. Ko dobiš to, ono, tretjo, peto, deseto, petindvajseto skupino predse, ugotoviš, da je vsa stvar grozljivo neurejena. Ko se dogaja, bi rekel - fundacije za invalidsko-humanitarne organizacije seveda so - navalijo vsi in razumljivo, da prav je, da vedo, da se bo denar pridobil, vedo se viri, vendar, kako se bo razdelil. Verjemite ali ne, pri pod 2 milijona ljudeh pa ni računalnika, pa ni računalniškega pristopa, da bi se vedelo, kje so, kaj delajo, kaj je z njimi. Verjemite, to je res sramota in ti ljudje gotovo so, bi rekel, tudi v tem primeru vest družbe, in to vest bi morali tudi mi imeti, ker to so pa osnovne stvari, da je človek tako ali drugače prizadet, prikrajšan za mnoge stvari, pa v bistvu kot da bi bil berač, čakaš, da te se bo kdo usmilil. Seveda tisti, ki je malo bolj glasen in agresiven, nekaj dobi, tisti, ki pa ne, pa seveda životari in seveda ostaja ob strani. Mislim, ta zadeva je zelo pomembna in mislim, da je ne bi smeli prezreti.
Zdaj pa, iz vsega tega, nikakor si ne domišljam in tudi nikoli si ne bom domišljal, veliko smo govorili že pri proračunu za leto 1997, kaj bi bilo treba narediti v letu 1998. Kje pa! Kdo bo to gledal? Tako da jaz si nikoli ne domišljam, da tak tekst ali pa to, kar zdaj govorim, kam sploh pada. Pada pač v to dvorano med tele "lajšte", pa tja notri, kjer je dosti prostora, ampak nič več. Ampak, karkoli je že, ampak ta proračun gotovo nima, bi rekel evropske naravnanosti, kajti trendi, ki so, gotovo tega ne zagotavljajo - inflacija še vedno ostaja, poraba je prevelika, z zaposlovanjem vemo, da nič ne moremo napraviti, poraba je prek 46%, s tem, da seveda tudi ni vsa zaobjeta v tem proračunu, ker so tudi izvenproračunski skladi. In ne bom se tu ukvarjal s problemi gospodarstva, ki ga bi na kratko lahko opredelil, vendar vlada bi seveda morala vedeti, kaj jo čaka. Podatki ali pa ocene, ki so od zunaj, so, vam povem, zelo hladne in take bodo ostale, in mi, če bomo hoteli iti v Evropo, potem se bomo morali navaditi, da bomo igrali po njihovi muziki, ne pa po svoji in to je tisto. Tudi pri kadrovanju, kjer vlada veliko sprememb opravlja, mislim, da bi tudi moralo veljati, ne načelo samo, da je naš, ampak načelo, da nekdo nekaj ve, zna in da se seveda vse te funkcije vlada, kot tista, ki je odgovorna za usmeritev Slovenije, tega zaveda.
Kar je govoril gospod Arhar, je gotovo zelo pomenljivo, pomenjljvo pa je predvsem to, ne bom ponavljal, ker o tem vsi že vemo. Ta ratifikacijski sporazum gre po Evropi in seveda, ko bo enkrat, bi rekel dokončal svojo pot, bomo mi tisti, ki smo tu, smo pred durmi in takrat se bo začela povsem druga slika in druga odslikavanja in menim, tudi ta kredibilnost se bo kazala po tem, kaj bomo v letu naredili. Če so rekli, da so od nas več pričakovali, potem bom tudi jaz rekel, tudi jaz sem preveč pričakoval, da bomo naredili, pa nismo. In sem tudi pričakoval, da bo proračun za leto 1998 bil bolj intenzivno, bolj korajžno, bolj "štedno", bolj obrnjen v to, da se res neke stvari dogodijo, predvsem pa, da se inflacija ukroti in da se denar spravi s svojimi obrestmi na svoj nivo. Vendar, ostajamo predraga država. In še nekaj povem. V ustavi v istem členu kot sem ga uvodoma povedal, lepo piše. Vsi prihodki in izdatki, to je 148. člen - seveda to tudi malo leti na gospoda predsednika računskega sodišča - zdaj pa, kaj, kako je, ustavo sem prebral in v tem členu nedvoumno v prvem odstavku piše: "Vsi prihodki in odhodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v njihovih proračunih." Se pravi, občinskih in državnem, to pa ni tu in tu smo zadeli na ta 148. člen, ki seveda pomeni, da je pač to, to ni ustavnost.
Zdaj pa, ne bom več komentiral, lahko pa rečem samo to, ker delam dosti na področju lastninjenja in zakonov o denacionalizaciji. Iz vsega tega, kar smo videli in kar sam proračun prinaša, ugotavljamo, da zakoni mudijo, zelo mudijo in da je temu gotovo kriva vlada. Tu ni nobenega opravičila, predvsem v zaključnih operacijah, da ne govorim spet o tistem, kar sem prej govoril, kdo kadrovsko pokriva te zaključne operacije. O zakonu o denacionalizaciji bomo še slišali in premnoge očitke, vendar to, kar se tu dogaja, gotovo ni nam v ponos in seveda smo v izjemnem zaostanku, in če je to že 6 let, teče 7. leto, potem se ve, da po taki poti nas bo čakalo še 17 let.
Vprašanje tujega kapitala in tako naprej, v to se ne bom spuščal. Dal bi še eno prispodobo. Vlada si je, ko si določene stvari zagotavlja in tudi investira, moram reči, da nimam nič proti. Vlada v svojih institucijah mora imeti ne take "cimre", kjer bi se človek s strahoma pojavi na vratih, ampak mora biti malo ugledno. Vendar v zadnjem času je bilo veliko mogočnih stavb zgrajenih, od Bežigrajskega dvora do ministrstva za promet in zveze in še marsikaj. Ta zadeva tam nasproti veleposlaništva se obnavlja za zunanje ministrstvo. Vendar bom temu rekel dobesedno, ta parlamentarni, jaz temu rečem hlev, pa čaka, da se bo ne vem kdaj malo obnovil. Ker verjemite, vsako žival, ki bi jo dal sedeti na te sedeže - predvsem tu vidim pri vas mlajših, se že vsi dvigujete in vas že vse boli - bi šla takoj sedet na "poden". Skratka, ne morem si misliti, da je to zadevo tako težko preurediti, da ta hlev se ne da malo "uštimat" in napraviti za parlament.
Sedaj pa bom jaz prispodobo dal še, kako vidim gospoda premiera v vlogi, ki nosi ta proračun. Temu bom rekel tako. Da res je, da gleda proti zahodu, samo sedi v senci in nosijo mu limonado, Artur pa odganja muhe. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Izidorju Rejcu, predstavniku Slovenskih krščanskih demokratov. Na vrsti je predstavnik Socialdemokratske stranke, poslanske skupine, gospod Janez Janša, izvolite.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsedujoči! Kolegice in kolegi!
Preden podam stališče naše poslanske skupine do proračuna za letošnje leto in do memoranduma, mi dovolite, da pokomentiram dve stvari s tem v zvezi.
Eno je poročilo vlade za 9 mesecev lanskega leta, ki je bilo predloženo skupaj s proračunom in z memorandumom in v katerem so zgolj našteti zakoni, ki so jih posamična ministrstva vložila ali ki so bili sprejeti v tem državnem zboru, ponovljeni cilji za lansko leto in predstavlja nek spisek posamičnih nalog, ki so jih ministrstva opravila ali mislijo, da so jih opravila v 9 mesecih. Ni v tem nobenih ocen, kljub temu, da gre samo za 9 mesecev - ampak tudi za 9 mesecev so na razpolago statistike - ni nobenih konkretnih ocen in primerjav o tem, koliko so bili napovedani makroekonomski cilji za lansko leto dejansko uresničeni. Tako, da to poročilo žal ne služi kot kakšen verodostojen pripomoček k tej razpravi. Praktično na nič se ni možno sklicevati, razen na tiste stvari, ki so v tem poročilu napisane, da so že narejene, pa jih vlada v tem memorandumu še enkrat predlaga. Kar nekaj tega je, kar se ponavlja.
Naslednja zadeva, ki zasluži komentar pred podrobnejšo osvetlitvijo predloga proračuna in memoranduma za letošnje leto, je napoved oziroma ocena predsednika vlade, dana potem, ko je bilo leto že mimo, za delo v lanskem letu, glede na to, da ta ocena dopolnjuje to poročilo, ki smo ga dobili. Ključno v tej oceni predsednika vlade, ki jo je podal na tiskovni konferenci, je, da v lanskem letu sicer nekateri makroekonomski cilji niso bili doseženi, da pa je ključen uspeh leta 1997 za vlado in za vladno koalicijo v tem, da je Slovenija imela politično stabilnost, kar naj bi bilo najvažnejše za dober gospodarski razvoj. Predsednik vlade je v tej oceni demantiral že samega sebe, s tem, ko je priznal, da nekateri cilji niso bili doseženi, hkrati pa je dejal, da je bila politična stabilnost vendarle tukaj in da je to najpomembnejše za hitrejši gospodarski razvoj. To seveda ne drži. Če vzamemo za izhodišče za oceno lanskega leta statistične podatke zavoda za statistiko, vidimo, da praktično nobeden od napovedanih makroekonomskih ciljev za lansko leto ni bil dosežen. Od gospodarske rasti do vseh ostalih agregatov, ki so bili zelo optimistično napovedani za leto 1997, ni bil dosežen, kljub temu, da smo proračun za lansko leto sprejemali konec leta in se je že vedelo, kakšni so trendi in kakšni so rezultati. No, poleg tega pa je ta ocena za četrtino mandata v tem smislu, da je važno, da smo imeli politično stabilnost, to bo že samo po sebi prineslo gospodarsko rast, kar ne drži že v osnovi. Kajti tudi prej, ko smo bili še v bivši Jugoslaviji, smo imeli politično stabilnost, praktično smo imeli 50 let istega vladarja, pa to ni prineslo kakšne hitre gospodarske rasti. V sosednji Italiji se je v tem času zamenjalo 50 vlad, pa so imeli trikrat hitrejši gospodarski razvoj. Tako, da bi vlado in njene predstavnike prosil, da so naslednjič pri teh ocenah bolj konkretni, da primerjajo tisto, kar so dejansko obljubljali kot makroekonomske cilje za določeno leto, in da se iz teh primerjav, ki so potrebne, ne izvijajo s splošnimi odgovori.
V zvezi s proračunom in memorandumom za letošnje leto, ki smo ga dobili v Poročevalcu 15. decembra lanskega leta, se pravi skoraj tri mesece po roku, ko bi ga vlada bila dolžna predložiti, pa naslednje. V memorandumu in proračunu vlada opredeljuje naslednje vsebinske cilje: davčna reforma, začetek pokojninske reforme in prestrukturiranje socialnih pravic. Ta zadnji pojem "prestrukturiranje socialnih pravic" je zanimiv že sam po sebi, ampak o tem nekaj kasneje.
Na prvi pogled zbode v oči dejstvo, da v teh uvodnih poglavjih memoranduma ni kaj veliko rečeno o reformi, ki bi morala biti prva izvedena, na kar opozarjajo tudi analize iz Bruslja. To je reforma državne uprave. Vsaka država, ki hoče izvesti tako korenite reforme, kot čakajo Slovenijo, na davčnem in na pokojninskem področju pa tudi pri tako imenovanem prestrukturiranju socialnih pravic, mora najprej usposobiti tiste, ki bodo te reforme izvajali. Jasno je, da največjo težo pri teh reformah nosijo zaposleni v državni upravi. V Sloveniji se je dolgo časa govorilo o tem, da je ta reforma potrebna, zdaj pa je to nekako potihnilo, in med temi prioritetnimi cilji tega ni. Vlada pa v memorandumu obljublja restriktivno rast plač, kar obljublja tudi že vsa zadnja leta. S tem, da je minister za finance na odboru za finance priznal, da so plače v javni upravi v zadnjih dveh letih, leta 1996 in leta 1997, rastle z 10% realno stopnjo. Se pravi, ne samo z inflacijsko stopnjo, ampak še z 10%, kar približno pomeni za 20% vsako leto. Minister za finance je tudi priznal, da je to eden od ključnih problemov. Ne splošna rast plač, kar se večkrat sliši, ampak posebej prevelika rast plač v javni upravi, ob tem, da se je v vseh teh letih tudi zaposlovanje v državni upravi drastično povečevalo. Preseneča dejstvo, da nad temi številkami, nad temi podatki vzdihujejo tisti, ki imajo v rokah škarje in platno. Kajti izključno vlada je tista, ki določa to politiko, izključno vlada je tista, ki lahko tukaj ne samo predlaga nekatere ukrepe in zakone, ampak ki lahko tudi sama s svojimi sklepi in uredbami regulira stvari v javni upravi, tudi plače. Že nekaj let poslušamo pravljice o tem, kako se pripravlja zakon o uslužbencih v državni upravi, in kako bo to kot s čarobno paličico rešilo vse probleme, uredilo tudi ta nesorazmerja in ustavilo rast plač. Res je, da Slovenija potrebuje ta zakon. Bruselj zahteva od vseh kandidatk za članstvo v Evropski zvezi red na tem področju; od vseh tranzicijskih držav oziroma pri vseh tranzicijskih državah se mnogokrat najprej pogleda, kakšno je stanje tukaj, ker je to dejstvo, ki sem ga prej podčrtal, znano vsem: najprej moraš usposobiti tiste, ki bodo izvajali reformo, in tukaj narediti red. Z neusposobljeno, med seboj sprto, po posameznih resorjih nezadovoljno, pa tudi, bom rekel, ponekod s privilegiji obdarjeno državno upravo se reform ne da izvajati. Vprašanje, ki je bilo na nek način naslovljeno kot retorično vprašanje, je treba vrniti vladi. Vlado je treba vprašati, zakaj je v zadnjih dveh letih realna rast plač v državni upravi naraščala 10% realno, zakaj je bilo dopuščeno, da to drastično vpliva tudi na povečanje proračunskega primanjkljaja, in zakaj tudi v napovedih za letošnje leto, poleg tega, da vlada obljublja restriktivno politiko oziroma rast plač, ni predvidenih kakšnih večjih ukrepov, ki bi te zadeve uredili. Nasprotno, v nastopu finančnega ministra na odboru za finance je celo rečeno, da ni nobenih možnosti, da bi se zaposlovanje v državni upravi ustavilo oziroma da bi se število zaposlenih zmanjšalo, ker Evropa terja od nas izvajanje nekaterih ukrepov. Ljudi, ki to delajo, je premalo, tukaj jih bo še treba zaposlovati, del ga bomo zaposlovali na novo. Nihče ne pomisli na to, da bi se dalo tudi kaj prerazporediti, izšolati, usposobiti in ponekod nesposobni del aparata tudi odpustiti.
Več kot presenečeni smo bili nad izjavo podpredsednika vlade, ki je dejal, da v vladi do sedaj ni obstajal niti seznam, niti seznam agencij in zavodov, ki jih ustanavlja vlada. Se pravi niti tega ni vedela vlada, če držijo besedo njenega podpredsednika, koliko teh zavodov je, koliko direktorjev je v statusu vodilnih delavcev z individualnimi pogodbami, s temi astronomskimi plačami. Ni možno narediti reda, dokler seveda nimaš osnovnih informacij. Moje osebno mnenje pa je, da to seveda ne drži, vsaj nekateri ljudje v vladi natančno vedo, koliko je teh zavodov, koliko je mest, ki so popolnjena in koliko takih dobrih mest je še praznih in mnogi vedo tudi, koga bodo kam postavili. Res pa je, da se teh podatkov oziroma teh informacij ne želi napraviti transparentnih, ker v tem primeru se omogoči vpliv na tovrstne odločitve tudi drugim. Skratka, to vedenje zagotovo obstaja, vendar pa se s temi informacijami manipulira.
Makroekonomski cilji, opredeljeni v številkah v memorandumu in v proračunu s strani vlade, so naslednji: 4%-na rast globalne produktivnosti in 4 do 5%-na letna gospodarska rast. Vendar pa te številke niso navedene za leto 1998, čeprav tako proračun kot memorandum nosita naslov dokumentov izključno za leto 1998, ampak za obdobje tja do leta 2002. Mi nikjer nismo našli napovedi vlade, kolikšna bo rast globalne produktivnosti za leto 1998, niti napovedi, kolikšna bo letošnja letna gospodarska rast. Samo do leta 2002 naj bi se oba kazalca gibala od 4 do 5%. Leta 2002 se bo mandat sedanje vlade že zdavnaj iztekel, nihče jih ne bo mogel vprašati, ali so napovedali pravilno ali so planirali prave ukrepe za to. Za to, kolikšni bodo ti kazalci v letošnjem letu, pa ni nobenih podatkov, zato bi najprej prosil za odgovor na vprašanje, kakšni so ti cilji, konkretno za letošnje leto, za katero sprejemamo proračun.
Inflacija je za razliko od rasti produktivnosti in gospodarske rasti napovedana za letošnje leto, in sicer 8%. Napovedan je javnofinančni primanjkljaj do 1% bruto domačega proizvoda. Obljublja se vsaj minimalna rast zaposlenosti, povečanje deleža bruto nacionalnega varčevanja v bruto domačem proizvodu za 4%-ne točke, vendar to spet do leta 2002, nič pa, koliko bo to letos. Napovedano je, naj bi javnofinančni prihodki v letu 1998 znašali okrog 45% bruto domačega proizvoda. Od tega gre za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 13,4% bruto domačega proizvoda, za zdravstveno zavarovanje 6,7% in za proračunsko porabo občin 4,7%. Vlada pravi in v številkah napoveduje, naj bi bila realna rast proračunskih izdatkov v letu 1998, 5%-na, nominalno 13%-na ob 8% inflaciji, napovedana realna rast je torej 5%.
Tukaj se postavlja prvo vprašanje, glede na to, da vlada v tem istem memorandumu in proračunu napoveduje resne varčevalne ukrepe. Skratka, imamo napoved resnih varčevalnih ukrepov, ki naj bi zmanjšali javno porabo, hkrati pa že napovedano realno rast proračuna za 5%. Finančni minister je na odboru za finance skušal to pojasniti s problemi, s plačami v državni upravi, s potrebami za vsako leto večje kritje izgube Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje iz proračuna in z nekaterimi, kot je rekel, previsokimi pravicami v okviru ministrstva za delo, družino in socialne zadeve.
Vendar pa vse te obrazlage ne pojasnijo zadovoljivo, dejstva, da se v memorandumu po eni strani napovedujejo varčevalni ukrepi oziroma cel paket stabilizacijskih ukrepov, na drugi strani pa se planira realna rast proračunskih izdatkov. Nekaj tukaj ne gre skupaj. Država očitno ni pripravljena varčevati pri sebi, nasprotno, za letošnje leto načrtuje realno povečanje porabe, državljanom in davko plačevalcem pa obljublja varčevalne ukrepe in povečanje davkov, nekateri zakoni naj bi že veljali oziroma ob očitni ustavni spornosti naj bi veljali enkrat v februarju.
Kot že rečeno, so pri mnogih konkretnih ciljih napovedi v memorandumu in proračunu večinoma razvlečene in razvodenele s podaljški preko leta 1998. To je eden od jasnih, neizpodbitnih dokazov o tem, da se s tem zmanjšuje transparentnost proračuna in seveda tudi zamegljuje odgovornost.
Leta 2002 verjetno večino teh ministrov, ki so danes v vladi, nihče ne bo mogel vprašati, ali so planirali prav ali ne. Vsekakor ta vlada ne bo enaka.
Vlada v memorandumu napoveduje oblažitev progresivnosti obdavčenja. Tega do sedaj ni še nihče razložil. Vlada pravi, da ublažitev progresivnosti obdavčenja predstavlja eno od zahtev Evropske zveze, kar jaz osebno slišim prvič. Vlada torej napoveduje ublažitev progresivnosti obdavčenja ter razširitev davčne osnove. Po domače povedano, napovedano je, da naj bi tistim, ki imajo več, vzeli manj, tistim, ki imajo manj, pa več. S tem, da je tistih, ki imajo manj, seveda več, in na ta način se lahko zbere približno enaka vsota davščin. Je pa to, ne samo v temeljnem nasprotju s programom naše stranke in moje poslanske skupine, ampak tudi v nasprotju s tistim ustavnim členom, ki pravi, da je Slovenija socialna država. Ta napoved iz memoranduma v temelju odstopa od tega ustavnega načela.
Vlada nadalje napoveduje naraščanje primanjkljaja v Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pokrivanje le-tega iz državnega proračuna, in to ne samo za leto 1998, ampak vse tja do leta 2002 in čez, s tem, da niti ne poskuša številčno ovrednotiti, kakšno bo to naraščanje. V besedah finančnega ministra na matičnem delovnem odboru sta bila to naraščanje in ta slika prikazana zelo črno.
Vlada pri odpravljanju brezposelnosti oziroma pri programu za reševanje problemov brezposelnosti najprej v tem splošnem delu memoranduma obljublja aktivne ukrepe zaposlovanja, medtem ko pa v samem programskem delu ne najdemo nobene sledi o teh ukrepih. Stvari so prepisane iz vseh prejšnjih napovedi in sploh ni razdelan tisti ključni dejavnik, ki lahko edini produktivno rešuje ta problem - to pa je gospodarska rast. Samo večja gospodarska rast ustvarja nova delovna mesta, vse ostalo so umetni ukrepi, ki slej ko prej lahko problem ublažijo, ne morejo ga pa odpraviti.
Enako velja za stanovanjsko politiko. V memorandumu je stanovanjska politika brez ambicij, na ravni verbalizma, brez tega, da bi bili predvideni kakršnikoli resni viri za reševanje tega vprašanja.
Napovedi na področju zdravstva so nerealne. Vlada napoveduje ohranitev iste ravni pravic ob približno enakem prispevku za zdravstveno zavarovanje, ob prispevku tja do 7% bruto domačega proizvoda. Po mnenju strokovnjakov je to nemogoče doseči iz dveh razlogov: prvič zato, ker je medicinska oprema bistveno dražja, in drugič zato, ker je delovna sila v tem sektorju podcenjena; ker je delovna sila podcenjena in enake ravni pravic z istim prispevkom ni možno ohraniti. To bomo več ali manj vsi spoznali že letos, mislim, da to tudi vlada ve, in se tukaj nekdo malo spreneveda, glede na to, da ti problemi niso niti na začetku reševanja.
Morda je najbolj zaskrbljujoče dejstvo, da je na splošno, ne v tistem posebnem delu, ki govori o turizmu in drobnem gospodarstvu, ampak na splošno v tem memorandumu in proračunu, v strateškem pristopu izpuščen odnos do tistega dela slovenskega gospodarstva, ki je vlečni konj. To je malo in srednje gospodarstvo, ki ustvarja največ nove vrednosti, to je sektor, kjer se je v zadnjih letih edino povečala zaposlenost, in to je področje, ki bi mu vsaka pametna nacionalna ekonomija
namenila največjo pozornost. Nobenih jasnih obetov ni, da se bo s kakšnimi stimulativnim učinki, ko gre za pocenitev kapitala za ta del gospodarstva, skušalo pomagati temu vlečnemu konju.
Seveda nobenih napovedi ni, da bo fiskalna politika tudi kaj storila v tej smeri. Pri pregledu splošne razdelitve sredstev po posamičnih resorjih zbode v oči indeks 126 pri uradu predsednika vlade. V letu, ko celotna vlada vzdihuje nad tem, da denarja zmanjkuje, v letu, ko se napovedujejo varčevalni ukrepi, se v proračunu za urad predsednika vlade, načrtuje druga največja postavka. Če izvzamemo ministrstvo za promet in zveze, ker gre za neko tehnično prerazporeditev in je zato indeks visok, ima samo še ministrstvo za gospodarstvo večji indeks.
Če bo urad predsednika vlade tista točka, ki bo dejansko izpeljala vse zastavljene makroekonomske cilje v memorandumu, potem je morda ta indeks upravičen, močno pa dvomim, da glede na stanje, kakršno je, to drži. O tem, da so nekateri zapisani, ne pa realni makroekonomski cilji v nasprotju z evropsko strategijo je za to govornico opozarjal že guverner narodne banke oziroma Banke Slovenije in teh zadev ne bi ponavljal.
Ravno tako bom krajši pri opozorilu glede samostojnih proračunskih uporabnikov. Slovenija ima po ustavi delitev oblasti na tri samostojne veje: zakonodajno, izvršno in sodno. V skladu s tem so tudi v sistemskih področnih zakonih nekateri proračunski uporabniki opredeljeni kot samostojni proračunski uporabniki, ki sami planirajo in predlagajo temu državnemu zboru porabo svojih sredstev za tekoče leto.
Vlada nima nobene pravice, da to dela namesto njih. Predsednik računskega sodišča dr. Antončič je prej že na to opozoril in to ni bilo prvo opozorilo. To je sedaj že tretjič, da o tem govorimo, ampak vsako leto se to ponovi. Posamični resorji oziroma ministri in vlada kot celota, si kar prilastijo pristojnost in sami planirajo ta sredstva, namesto ustavnega sodišča, računskega sodišča in drugih institucij, ki v nobenem primeru, tudi v finančnem, niso podrejene vladi in izvršilni oblasti. Nasprotno, gre za institucije, ki nadzirajo tudi izvršilno oblast, in je smešno, da ta veja oblasti planira sredstva za njih. Na ta način se ustvarja podrejenost in se krši v principu temeljno ustavno načelo o delitvi oblasti.
O strukturi proračuna je bil prej za to govornico, vsaj deloma, kritičen gospod Feri Horvat. Tudi s to zadevo je podobno, kot s prejšnjo. Že nekaj let opozarjamo na to, da imamo še vedno jugoslovansko strukturo proračuna, da smo po metodologiji primerljivi morda s Srbijo, nikakor pa ne z Evropo. Da zaradi tega naš proračun ni transparenten in da je skrajni čas, skrajni čas, ne zaradi Bruslja, ki to tudi zahteva, ampak zaradi transparentnosti proračuna, da končno dobimo in uporabimo mednarodno metodologijo strukture proračuna, da bomo primerljivi z državami, s katerimi bi želeli tesneje sodelovati.
Pri pregledu sredstev za posamične resorje lahko ugotovimo, da je približno polovica vladnih resorjev, kjer kakšnega večjega manevrskega prostora ni in bistvene drugačne prerazporeditve sredstev najbrž niti ni možno doseči. So pa ponekod zelo štrleče postavke, ki jasno napovedujejo, da bo v letu 1998 prišlo do lokalnih volitev in da si nekateri v vladi oziroma v vladni koaliciji že pripravljajo svoje fevde in blagajne za tovrstno dejavnost. Najbolj bode v oči dejstvo, da je predlagano 752%-no povečanje proračunske rezerve. Niti v državah, ki pričakujejo vojno stanje, se to ne predlaga. Predsednik vlade pa pravi, da je Slovenija politično zelo stabilna. Kljub temu pa vlada predlaga, da se proračunska rezerva poveča za 752%, iz 400 milijonov kar na 3 milijarde 400 milijonov. To so sredstva, ki se jih lahko mirno porazporeja, razporejanja po politični volji mimo parlamenta. To je velik denar, 3 milijarde in pol v volilnem letu je denar, ki lahko zelo pomembno vpliva na rezultat volitev. To najbrž ni treba govoriti v tem državnem zboru. Jaz bi tukaj prosil vlado, da ta indeks sama popravi, ker obrazložiti ga pač ne more. Karkoli reče, da misli, da bo ta denar potrebovala za tisto stvar, lahko tisto stvar mirno zapiše v proračun, pa bomo zanjo glasovali, če je potrebno. Za nepredvidena sredstva pa najbrž ne bo potrebovala 7-krat več kot v lanskem letu.
Naš ključni predlog oziroma predlog naše poslanske skupine je, da se proračun, da se indeks povečanja proračuna in proračun, posledično proračun kot tak, zmanjša na 108. Se pravi, da se proračun realno ne poveča v letošnjem letu. Vlada nima nobene moralne pravice, da ob napovedovanju varčevalnih ukrepov povečuje javno porabo, še posebej na tistih področjih, kjer gre izrazito za stroške države. Povedali bomo tudi, kje lahko ta sredstva vzame. Teh nekaj 10 milijard, ki jih mora biti manj v proračunu, da ne bo realno večji od lanskega leta, lahko država dobi tako, da iz proračuna drastično črta vse privilegije. Se pravi vse tiste stvari, ki se skrivajo na različnih postavkah, vendar ne izhajajo in ne temeljijo na zasluženem, ne temeljijo na delu in ne temeljijo na principu solidarnosti. Se pravi vsa tista sredstva, tudi če se skrivajo pod kontom sociale, ki ne gredo socialno ogroženim, ampak socialno priviligiranim. Enako je možno zmanjšati sredstva za državno upravo, ki se mora tudi številčno skrčiti, ne glede na to, da nas čakajo nove naloge in prilagajanje Evropski zvezi. Z bistveno manjšim številom ljudi, vendar z drugačno prerazporeditvijo, se to da doseči.
Mi smo trdno prepričani, da bi s takim proračunom, ki realno ne bi bil večji, vlada:
prvič, dobila bistveno večjo verodostojnost, lažje zahtevala od državljanov, da tudi sami varčujejo;
drugič, vzpostavila tisto potrebno motivacijo za izpeljavo nujnih reform, ki so pred nami, reform, ki bodo naletele na mnoga nasprotovanja, upravičena, morda tudi neupravičena, vendar bodo ta nasprotovanja bolj ali manj neupravičena ali upravičena tudi glede na to, ali bo vlada sposobna najprej stvari pomesti pred lastnim pragom.
Nobena vlada nima pravice zahtevati varčevanja od državljanov, če sama ne varčuje. Nobena vlada nima pravice izsiljevati reform, če sama pri sebi najprej ni sposobna izpeljati teh reform.
Glede na to, da gre pri vseh večjih reformah tudi za dejavnik, ki se mu pravi motiv, motivacija, je ta naš predlog, po mojem mnenju, še posebej v korist izpeljave teh reform.
Skratka, povsem konkretno, poslanska skupina Socialdemokratske stranke predlaga, da vlada za naprej ali da tukaj trdne garancije, da bo vsa ta neskladja iz proračuna odpravila in ga zmanjšala, ali pa bomo glasovali proti temu,da je predlog proračuna ustrezna podlaga za končno obravnavo. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Janezu Janši, ki je govoril v imenu poslanske skupine Socialdemokratov. Na vrsti je gospod Vili Trofenik, predstavnik Slovenske ljudske stranke. V kolikor ne bo govoril več kot 15 minut, mislim, da lahko prične.
VILI TROFENIK: Hvala za besedo. Ne bo več kot 15 minut. Spoštovani! Dovolite, da iz tega razloga in tudi nekaterih drugih razlogov v zelo skrajšani obliki predstavim stališče poslanske skupine Slovenske ljudske stranke do proračuna oziroma do predloga proračunskega memoranduma.
Tako predlog proračunskega memoranduma z makroekonomskim okvirom, v katerega je spet predlog državnega proračuna za leto 1998, je načeloma sprejemljiv in predstavlja zadovoljivo osnovo za pripravo proračuna v danih razmerah, poudarjam, v danih razmerah. Oba dokumenta sta odraz nekega stanja, ki pa ni od danes, je od včeraj in ima vzroke in tudi posledice.
Če se omejimo zgolj na javnofinančne izdatke, višina javnofinančnih izdatkov tako v deležu bruto domačega proizvoda kot tudi v absolutni višini predstavlja zgornjo mejo dopustne obremenitve in je ni možno povečati brez negativnih posledic oziroma bi bilo potrebno in zaželeno prej znižanje kot kakršnokoli povečanje. Mogoče obstaja kakšna manjša rezerva v povečanju večje učinkovitosti dela davčne uprave, pa še to je vprašljivo.
Na strani proračunskih izdatkov so in verjetno bodo še dolgo prisotni tako strukturni kot tudi vsebinski problemi. Delež javnofinančnih izdatkov, namenjenih za transfere v pokojninsko blagajno, je vsekakor prevelik in je direktna posledica zmanjšanja prispevnih stopenj v preteklosti, na kar se praviloma pozablja in ne upošteva, da je pri tem šlo za zavestno in direktno razbremenjevanje gospodarstva.
Drug strukturni problem v javnih finančnih izdatkih so vsekakor plače v javnem sektorju. Varčevalni ukrep, ki je bil dosežen z zamrznitvijo plač v javnem sektorju v letošnjem letu, je vsekakor uspeh, ampak je le eden izmed možnih korakov na tem področju in osebno mislim, da je pri tem premalo upoštevana bojazen oziroma nevarnost tudi negativnih posledic takega ukrepa. Mislim, da poleg zamrznitve plač v javnem sektorju, tako v državni upravi v ožjem smislu besede, kakor tudi širše, lahko ima za negativne posledice tudi ustrezno zmanjšanje še tako premajhne učinkovitosti uprave, zlasti če ti ukrepi ne bodo selektivni. Ob tem je treba razmišljati tudi o tem oziroma ugotoviti, da so tik pred uvedbo tega ukrepa bili nekateri direktno nasprotni ukrepi, saj je prišlo v javnem sektorju koncem lanskega leta do povečanih stroškov iz naslova plač, predvsem zaradi ohlapnih in prebogatih normativov na nekaterih področjih, ki so direktno pomenili nove zaposlitve.
Strinjam se s tistimi, ki so za to govornico opozarjali, da bi bilo potrebno na področju znižanja stroškov plač v javnem sektorju, zlasti v državni upravi in da bi omogočili selektivni pristop in ustrezno nagrajevanje, poseči tudi po drugih ukrepih, zlasti s prestrukturiranjem oziroma prezaposlovanjem in drugimi ukrepi za dosego večje učinkovitosti v javni upravi, s katero ni možno biti zadovoljen.
Tretji sklop neustrezne strukture javnofinančnih odhodkov vsekakor predstavlja pomoč podjetniškemu sektorju, ki je bila in je razumljiva v času tranzicije, vendar kljub zmanjševanju oziroma trendu zmanjševanja je še vedno neustrezna in prevelika in ni primerljiva z evropskimi standardi. Na področju javnih financ oziroma stroškov je vsekakor tudi v tem proračunu premalo ali premajhen delež javnih financ ali deleža domačega družbenega proizvoda, namenjenega za investicije. Investicije v smislu razvojne komponente, čeprav se zavedamo, da vsaka investicija še ne pomeni razvoja, vendar je evidentno, da so investicije oziroma del gospodarstva, ki je odvisen, zelo odvisne ravno v javnem sektorju zlasti zato, ker je investicij v javnem sektorju relativno dosti, ker so investicije na ostalih sektorjih seveda očitno še premajhne.
Nadaljnji defekt na področju javnih odhodkov vsekakor pomeni, kot je že bilo ugotovljeno na ustrezni komisiji oziroma delovnem telesu, pa tudi nekateri razpravljavci pred menoj so na to opozorili, delež, ki je namenjen za lokalne skupnosti. Na žalost ugotavljamo, da je delež bruto domačega proizvoda iz lanskega leta za letošnje leto, ki se namenja za delovanje lokalnih skupnosti oziroma za izvajanje njihove ustavne in zakonske vloge, edini, ki je zmanjšan, kar je nesprejemljivo in bo seveda potrebno v naslednjih fazah pri sprejemanju proračuna ta defekt odpraviti. Tu zlasti opozarjam, da je v projekciji proračunskih izdatkov v letošnjem proračunu namenjenih za področje lokalne skupnosti, bi si dovolil reči ali je špekulacija, ali je pa napaka, ko se računa z dodatnimi tremi milijardami, ki bi naj bile namenjene za delovanje lokalne skupnosti preko davkov od iger na srečo. To seveda zamegljuje situacijo, saj se disperzija tega davka oziroma se bodo prihodki usmerili le v nekatere lokalne skupnosti. Če ostane takšen predlog, kot je na tem segmentu, se bo finančno stanje oziroma finančna potenca večine lokalnih skupnosti bistveno poslabšala v primerjavi s preteklim letom.
S programom varčevalnih ukrepov je predlagatelju proračuna sicer uspelo doseči precejšnjo mero, a dokajšnjo mero uravnoteženosti javnofinančnih prihodkov in odhodkov, saj je primanjkljaj proračuna predviden le v višini 1% bruto družbenega proizvoda. Ta višina zadolževanja oziroma primanjkljaja je še znosna, vendar bi bilo zaželeno, da bi bila zmanjšana oziroma da se v dokončni pripravi oziroma sprejetju proračuna vsaj ne bi povečala.
Ta, na videz zadovoljiva uravnoteženost predloga proračuna, se bojim, da je vseeno vprašljiva zlasti iz naslednjih razlogov. Prvič, zaradi dodatnih obveznosti, izhajajočih iz socialnega sporazuma za stroške plač v javnem sektorju, ki je posledica sporazuma, ki je bil sprejet po predložitvi oziroma pripravi tega predloga. Potem je bilo priznano s strani predlagatelja, da bo tudi negativni učinek zapoznelih učinkov varčevalnih ukrepov oziroma nesprejetja ustrezne zakonodaje v predvidenem obsegu oziroma zamika pri uveljavitvi nekaterih zakon. Potem tretji odprt problem seveda predstavljajo potrebna sredstva, kot je bilo tudi javno priznano, za usposobitev davčne službe in drugih organov za uvedbo davka na dodano vrednost. Dodajam, da je to eden izmed problemov in nepokritih stroškov, ki jih je nujno potrebno zagotoviti; da podoben problem predstavlja tudi drugi davek, ki se ga načrtuje, njegova uveljavitev v prihodnjem letu - to je davek na nepremičnine. Brez ustreznih baz podatkov tudi tega davka ne bo možno uvesti. Ta davek je še toliko pomembnejši, če želimo doseči nujno prestrukturiranje javne porabe med državo v korist lokalnih skupnosti, saj je to eden izmed temeljnih davkov, ki pripada lokalnim skupnostim.
V naslednji fazi sprejemanja proračuna bodo potrebne vsekakor vsebinske dopolnitve in prerazporeditve v okviru razpoložljivih sredstev, brez povečanja proračunskega primanjkljaja oziroma v okviru limitiranih proračunskih prihodkov. To bo pa možno le ob istočasni prevetritvi obilice nacionalnih programov, za katere je evidentno, da so neuresničljivi oziroma da obstoja neskladnost med predlogom proračuna in nacionalnimi programi, še zlasti tistimi, ki so v pripravi. Tako stanje, da z levo roko sprejemamo nacionalne programe in seštevamo proračunske oziroma javnofinančne odhodke, z drugo roko pa sprejemamo proračun, ki teh programov ni sposoben realizirati, je seveda nevzdržno. Zato bo moral prevzeti ustrezno odgovornost tudi državni zbor, ne samo predlagatelj proračuna in drugi organi.
Kljub naštetim pomanjkljivostim bo poslanska skupina Slovenske ljudske stranke podprla predlog sklepa, da je predlog proračuna primerna podlaga za nadaljevanje postopka za sprejetje proračuna za letošnje leto, saj bi nasprotno ravnanje pripeljalo v situacijo, kot je bila v preteklem letu, kar je nedopustno, da bi še nadalje eksistirali v začasnem financiranju oziroma da bi sprejemali državni proračun tako pozno ali približno tako pozno kot lansko leto. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa predstavniku Slovenske ljudske stranke. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.)
V tem primeru zaključujem razpravo predstavnikov poslanskih skupin, s tem pa tudi dopoldanski del seje. Popoldne, ampak res ob 14.30 uri, bi začeli, in takrat bodo imele besedo poslanke in poslanci, ki so že prijavljeni za razpravo. Hvala lepa.
(Seja je bila prekinjena ob 12.56 uri in se je nadaljevala ob 14.39 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci! Nadaljujemo s popoldanskim delom državnega zbora. Prosim, da ugotovimo sklepčnost v dvorani! (54 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Smo pri besedah poslank in poslancev. Pisnih prijav imamo 18. Če se želi kdo prijaviti, naj to stori v petih minutah, ker pozneje bo samo razprava trajala 5 minut. Če želi še kdo, naj da prijavo. Besedo dajem Benjaminu Henigmanu kot prvemu razpravljavcu. Kolegi poslanci, prosim da začnemo z delom. Mir in tišina v dvorani.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala lepa za besedo, gospod predsedujoči. Moram reči, da sem malo presenečen. Glede na informacije nisem bil prvi, pa...
Če želimo govoriti o proračunu za leto 1998, potem bi lahko za uvod rekel najprej to, da je vlada s proračunom zamudila za dva meseca in pol, 75 dni in bi morali biti sedaj v bistvu že s sprejetim proračunom veselo pri uresničevanju postavk. Se pravi, vlada bi morala imeti že jasne cilje in potrjene finančne postavke. Iz leta 1997 se ponavlja praksa, da je v predlogu proračuna za leto 1998, za razliko od smernic iz samega memoranduma in pa smernic Evropske unije oziroma tako imenovane Agende, veliko odstopanje. Žal se nam zopet pojavlja, kot je bilo že večkrat rečeno, proračunski primanjkljaj, ki je drugič zapovrstjo iz leta 1997 predviden tudi v letu 1998. To je za nadaljnji uspešen razvoj in približevanje strategij Evropski uniji in tako imenovani stabilnosti, o kateri je govoril dr. Arhar, in o katerih je bilo veliko govora tudi na posameznih odborih, predvsem na Odboru za finance in nadzor proračuna, kjer sem bil tudi sam osebno prisoten v praksi v proračunskih številkah bistven odmik. Ni tako problematičen sam primanjkljaj 30 milijard tolarjev, kot je problematično to, da imam nekako občutek, da se s tem vsi, ki so o tem razpravljali, nekako strinjajo. Jaz sem bil eden redkih na odboru, ki je jasno povedal, da ne bo podprl osnovne dileme oziroma osnovnega vprašanja, ali nadaljujemo s takim proračunom, takim, kot je sedaj predviden. Res je tudi, da nisem kot edini glasoval proti, vendar enkrat je treba končati s prakso, ki se je nekako ustalila. Bistvo vseh zadnjih aktivnosti, ki jih lahko preko medijev poslušamo, poslanci, ki smo v državnem zboru, pa tudi na lastna ušesa slišimo, je tako imenovano varčevanje. Vlada se nekako trudi, da bi javnosti pokazala in jo prepričala, kako smo sedaj v fazi, ko je treba stiskati pas in ko je treba na vseh področjih družbenih aktivnosti in življenja varčevati. Vendar je proračun, žal, še zmeraj naravnan ravno obratno.
Minister Gaspari je v zadnjih časih oziroma posebej na odboru za nadzor proračuna in financ zelo jasno povedal svoje osebno stališče do vprašanja proračunske politike, do vprašanja, kako napolniti vrečo. Pri tem pa se je dotaknil tudi bolj pomembnih stvari, kot so same številke za leto 1998 - kako si zamišlja nadaljnje delo vlade in pa cele slovenske družbe. Tisto, kar je govoril na odboru za finance, praktično meji že na - mogoče je to prehud izraz, ampak bom rekel - na obup, kot ministra za finance, ki ne ve, kako bo, prvič, napolnil proračun, kjer se mu določene postavke ne izidejo iz enostavnega razloga, ker ni sistemske zakonodaje, ki bi omogočala prilive, na drugi strani pa za zmanjševanje primanjkljaja ni osnovnih pogojev, tako pri pokojninski reformi, ki zamuja vsaj za tri leta, pri delovnopravni zakonodaji, kjer ni volje za uskladitev finančnih zmožnosti države, in konec koncev spremembe socialističnega sistema v tržno naravnan socialni sistem, lahko mu rečemo kapitalizem, kjer se nam vlečejo iz preteklosti vsi sistemski pogoji. Zato tukaj vmes prihajamo do striženja oziroma do velikih škarij. Če bi uporabil argumente nekaterih poslancev vladajoče koalicije, predvsem predsednika odbora za finance, potem se človek čudi, kako je mogla vlada priti s proračunom, ki ga je sicer devetkrat usklajevala, po besedah nekaterih ministrov v koaliciji, kako je mogla priti s proračunom, ki odstopa od zakonskih pogojev za, lahko bi rekli, več kot 30 milijard tolarjev, poleg 30 milijard tolarjev primanjkljaja. Če bi to stvar specificirali, potem ugotavljam, da je približno 12 milijard tolarjev primanjkljaja, ki ni nikjer v proračunu sedaj upoštevan, na osnovi večjih plač, ki so s tako imenovanim socialnim sporazumom dogovorjene.
Potem je 17 milijard tolarjev primanjkljaja pri tem proračunu, ki ga sedaj sprejemamo oziroma o katerem se pogovarjamo, na osnovi podaljševanja proračunskega leta v januar 1999, s tem, da naj bi bila osnova prometni davek.
Potem je 6 milijard tolarjev, na katere država računa iz zakona o taksah, ki tudi še ni sprejet in je vprašanje, kdaj bo.
Potem je približno 3,6 milijard nepokrit proračun iz upravnih taks. Da se ne pogovarjamo o družinskih prejemkih, kjer vlada računa z zmanjšanjem pravic v najvišjem razredu pridobiti tudi nekaj tolarjev. S to postavko se sicer ne strinjam, vendar če že vlada govori o tem, potem bi morala nekaj storiti, da bi vsi ti zakoni prišli v proceduro in bili sprejeti. Na to nas je med drugim opozoril tudi dr. Antončič, ki je predsednik računskega sodišča, ki je postavil temeljno dilemo oziroma ne dilemo, bolj vprašanje oziroma apel, kako lahko sprejemamo proračun brez znanih zakonskih okvirov. To se nam bo otepalo verjetno še kar celo leto.
Ne bi sicer rad polemiziral z računskim sodiščem glede višine sredstev za računsko sodišče, kjer so bile želje, da bi določena sredstva namenili tudi za novo gradnjo. Verjetno bolj kot nove gradnje so potrebne sistemske spremembe in nadzor nad javno porabo, kjer pa ima računsko sodišče poleg nekaterih ostalih lahko oziroma mora imeti veliko vlogo, ki jo pa zaenkrat nima. To je problem vlade, ki bi morala zagotoviti boljši nadzor nad javnimi financami, tako na prihodkovni kot na odhodkovni strani.
Poglejte, sedaj sprejemamo oziroma koalicija je sprejela zakon na povečanje storitev oziroma prometni davek iz storitev iz 5% na 6,5%. Ta zakon še ne velja in vprašanje je, kdaj bo veljal. Tudi tukaj je proračunska vrzel. Kako velika, si sedaj ne upam in ne znam določiti. Vendar tudi tukaj ni pokrit proračun.
Minister Gaspari nas je seznanil s podatkom, da bo davek na dodano vrednost kot projekt, ki ga zahteva Evropska unija in ki je normalen v zahodnih demokratičnih družbah in ki ga je recimo Hrvaška, država, ki je daleč bolj stran od Evropske unije, že sprejela, da naj bi ta davek zahteval 4 do 5 milijard dodatnih sredstev. Naj jih zahteva, vendar mene zanima, kaj bo ta davčna uprava, ki se z vsakim dnem povečuje, potem delala, če je to mišljeno kot dodatne zaposlitve oziroma kje je tista racionalizacija, da bo namesto 4 do 5 milijard tolarjev, kje bo država ujela razliko, da ne bo s tem obremenjevala primanjkljaja oziroma, da ne bo to še dodaten javni dolg. Trdim, da imamo dovolj ljudi, da pa je treba zaposliti ljudi, ki znajo in ki so voljni delati. Če imamo nerizične službe v državni upravi, morajo tudi v višini sredstev, ki jih imajo do sedaj, biti bolj učinkoviti, kot so bili do sedaj. Sicer je ocena ministra, da se je delo davčne službe v zadnjem času izboljšalo, vendar to ni nikjer dokazano s konkretnimi številkami, vsaj meni to ni bilo znano oziroma mi ni bilo dovolj jasno povedano.
Državni proračun naj bi napolnili tudi z 11,5 milijardami iz takoimenovane prodaje državnega premoženja. Nimam nič proti, da država prodaja svoje premoženje, ker ga ima že tako in tako preveč, ker po 5 letih privatizacije ugotavljamo, da je država največji lastnik oziroma, da razpolaga s približno 50% vsega premoženja v državi, vendar postavlja se drugo, čisto politično vprašanje, pravičnosti, iz katerih sredstev bomo krili certifikatsko luknjo oziroma vrzel, če bomo prodajali državno premoženje zato, da bomo trenutno zagotavljali manjši primanjkljaj oziroma polnjenje državnega proračuna. Na to vprašanje tudi ni bilo odgovorjeno dovolj natančno oziroma še zdaj ni jasno, kako se bo to vprašanje rešilo, se pravi, kako bomo zagotovili PID-om, da bodo ljudje svoje certifikate lahko vnovčili tako, kot jim je bilo zagotovljeno z zakonom o lastninjenju.
Iz vsega tega izhaja, da primanjkljaj v državnem proračunu ne bo 0,9% ali 1%, ampak z gotovostjo trdim, da bo ta primanjkljaj konec leta 1998 verjetno podvojen. Če se dotaknem nastopnega govora dr. Arharja, potem bi lahko rekli, da nas primanjkljaj ne vodi v stabilno gospodarstvo in zagotavljanje denarne stabilnosti in pogojem, ki jih moramo doseči znotraj, da bomo lahko v svobodnem trgu Evropske unije normalno konkurirali, ampak nas, ravno nasprotno, od tega cilja oddaljuje. Če govori dr. Drnovšek, kot prvi odgovorni za politiko vlade, da nismo v teh letih še ničesar zamudili in da imamo vse pod kontrolo in da imamo socialno stabilnost in mir, potem me zanima, kako gre to skupaj tudi z besedami predsednika za finance Janeza Kopača ali ministra za finance, Gasparija, ki imata drugačno stališče, da ne govorim, kakšno stališče imamo tisti, ki smo neobremenjeni s koalicijsko vlado. Tako stališče ima tudi dr. Arhar, ki: nam je sicer lepo voščil božično-novoletne praznike, s tem, ko nam je tu povedal, da ne smemo biti pesimisti, vendar, če bodo trendi taki, kot so, je cilj oziroma tista želja po Evropi in normalnem komuniciranju s svetom zelo odmaknjena. Vemo, da se nam bliža leto 2000, država naj bi pa vsaj dve leti pred vstopom v Evropsko unijo zagotovila stabilne ekonomske in finančne kazalce. Inflacija je 8%, za naslednje leto bo verjetno še nekoliko večja, glede na vse ostale pogoje, ki jih moramo zagotoviti. Primanjkljaj se povečuje in to pomeni, da se bo moral nekdo, vlada zamisliti nad besedami, ki jih zapiše v memorandum, na drugi strani pa med predlogi, ki jih predlaga v proračunu. Meni je seveda jasno, da proračun za leto 1998 ni kakšen visoki dosežek v finančni ekonomski stroki in makroekonomiji celotne vlade, ampak je tako, kot je postavljen, pač zbirka želja posameznih ministrstev. Prepričan sem, da bo že sredi leta 1998 prišlo pri posameznih ministrstvih do velikih rezov in da se tudi koalicijskim poslancem, če hočete, pa nočem nobenega žaliti, tudi županom ne bo moglo uresničiti tisto, kar se jim je verjetno obljubilo pred lokalnimi volitvami za leto 1998. Moram reči, da sem podoben nastop imel, sicer z drugačnimi besedami, že pri volitvah mandatarja in imenovanju vlade v začetku lanskega leta, da smo o tem razpravljati tudi pri interpelaciji k celotni vladi, ko smo izpostavili vprašanje varčevanja v državi, ampak imam občutek, da se v tem času ni v miselnosti spremenilo skoraj nič. Ne bi zahajal preveč na posamezne postavke posameznih ministrstev. Mislim, da je zelo pomembno razmišljanje, ki je bilo v odboru za finance in ki ga je izpostavil tudi Mitja Gaspari, finančni minister, da vsa pomoč gospodarstvu preko transferjev, preko proračuna, preko državnih investicij v železarstvo, v železnice in nekatera druga podjetja, nima pravega smisla, če za njimi niso realna pričakovanja. Znano pa je, da države Evropske unije praktično onemogočajo subvencioniranje in investiranje iz državnih proračunov v državna podjetja, celo v privatna podjetja, ker s tem dosežemo dvoje. Določena proračunska sredstva, in to velika, namenjamo direktno posameznim podjetjem, ker je učinek vprašljiv. S tem polnimo oziroma si onemogočimo druge manevre z javnimi sredstvi, ki bi bili mogoče bolj potrebni na drugih področjih, recimo na enakomernem regionalnem razvoju, na zagotavljanju sociale, zdravstva, pokojninskih reform, po drugi strani pa v neenakopraven položaj postavljamo vsa tista podjetja, ki do teh investicij niso sposobna priti. To nam je bilo na zelo lep in plastičen način prikazano pri vprašanju davčne politike in pomoči dveh evropskih držav, Nizozemske in Francije. Nizozemci so sprejeli strategijo zniževanja davkov in tako omogočajo vsem podjetjem približno enake pogoje, Francozi se pa kar naprej ukvarjajo z reševanjem posameznih panog in zato čedalje bolj tonejo v proračunski primanjkljaj, hkrati se jim pa brezposelnost ne zmanjšuje, ampak se jim celo povečuje ali pa ostaja vsaj na isti ravni. Če bi bili vsi ti ukrepi gospodarske politike in transferjev v gospodarstvu tako učinkoviti, potem seveda ne bi imeli 14,5% brezposelnosti, ki se je vlada nič ne sramuje in jo predlaga oziroma jo predvideva tudi v letu 1998. Minister Dragonja je jasno povedal, da žal za kakšne večje gospodarske spodbude v zdravo gospodarstvo ni kaj dosti prostora, ker se to pač namenja za te tako imenovane velike državne, bom rekel, kar nepovratne subvencije s poroštvom države.
Če pogledamo bistveno vprašanje, ki bi ga rad posebej izpostavil, nadzor proračuna. V okviru proračuna oziroma javne porabe, ne proračuna, imamo še celo vrsto agencij in skladov, ki niso nikjer zaobseženi v predlogu proračuna. Se pravi, v teh 843 milijardah nimamo Slovenske razvojne družbe, nimamo sklada, cele vrste področij, ki jih, kot smo bili informirani, nihče ne nadzoruje. Če pa jih nadzoruje, jih nadzoruje nadzorni svet, ki si ga postavi vlada, in vemo, kako sam sebe kontroliraš. Se pravi, če bi hoteli govoriti o razvojni naravnanosti, potem bi bilo potrebno pogledati vse te postavke skupaj.
Drugo vprašanje nadzora je vlaganje sredstev v elektrogospodarstvo. Po toliko letih, recimo po desetletju nevlaganja v elektrogospodarstvo izpred nekaj let ugotavljamo, da v ta segment javnega investiranja gredo kar znatna sredstva. Vendar od tega skoraj ni nobenih ljudem prepoznavnih učinkov. Ugotavljamo, da ni investiranja v javno infrastrukturo, tisto osnovno elektro infrastrukturo, ki bi zagotavljala stabilno napajanje oziroma stabilno energetiko. Govori se o dvojnem ali trojnem investiranju tako imenovane informacijske ceste in izdelavo informacijskih sistemov. Mislim, da bi te stvari potrebovale tudi jasne odgovore predstavnikov vlade, kako je s porabo teh sredstev.
Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Letos je namenjenih 126 milijard iz državnega proračuna. Do pred nekaj leti se je govorilo o veliki izgubi v pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Še dobro se spomnim nazaj, ta velika izguba je bila takrat, ko so bile številke reda velikosti 15, 20, 25, 30 milijard tolarjev. Potem pa, ko je ta številka narasla na 68 milijard, v lanskem letu pa na več kot 120, pa se ne govori več o izgubah pokojninske blagajne, ampak se govori o dokapitalizaciji oziroma o transferju iz proračuna v SPIZ. To je lep način kako poveš ljudem, da je to samo po sebi normalno, da se pokojninska državna blagajna dokapitalizira oziroma na kakšen način. Na drugi strani pa pozabiš povedati, da je to sistemska izguba.
Ob tem bi samo še dodal, da je bilo v lanskem letu več kot 10 milijard nepokrite izgube, ki ni bila predvidena v državnem proračunu in ki se bo pokazala šele pri zaključnem računu za leto 1997. Ta primanjkljaj in povečevanje primanjkljaja v proračunu pa se bosta pokazala tudi na račun pokojninske blagajne v letu 1998. In sprašujem vlado, ministra za finance, koliko tega prikritega financiranja pokojninske blagajne je predvideno v letu 1998. Prepričan sem, da več kot lansko leto, čeprav ni prikazano v postavkah proračuna.
Treba je reči, da so se ob vsem tem določeni pozitivni premiki pa vendar pokazali pri zmanjševanju prispevne stopnje za gospodarstvo s 44,2% na približno 38%. Res pa je, da ta razlika, ki smo jo tukaj pridobili, ni šla takoj na račun pomoči gospodarstvu, ker so se na drugi strani določena sredstva preusmerila v neproduktivne investicije v podjetjih, ki so sistemsko vzdrževana.
Davek na plače, ki naj bi prišel v proceduro in kjer smo - mislim, da pri dnevnem redu - govorili o tem predlogu, da bi ga uvedli na dnevni red, ki bi zmanjšal oziroma razbremenil za približno 300 milijonov mark - se oproščam, ker govorim o markah - delovne intenzivne proizvodnje, ni šel na dnevni red. Zato ker je pač tako večina oziroma koalicija odločila. Žalostno je to, da si je pred letom ali letom in pol ta davek uvedel na predlog vlade, sedaj bi se pa radi pohvalili, kako bomo zmanjšali oziroma razbremenili gospodarstvo, s tem da bomo ta davek ukinili. Se pravi, to je neke vrste larpurlartizem.
Carine, za katere je znano,da se zmanjšujejo ali pa so na nekaterih področjih že v celoti odpravljene, tudi ne učinkujejo tako, kot bi morale, na gospodarsko rast oziroma na podjetja, ki živijo od lastnega dela. Znano je, da podjetja, ki v veliki večini, uspešna podjetja seveda - če hočejo biti uspešni, morajo delati s tujino in če hočejo delati s tujino, so že zdaj imela tako imenovane olajšave oziroma kompenzacije uvoz-izvoz, tako da te carine praktično učinkujejo bolj na trgovska podjetja kot pa na podjetja, ki se ukvarjajo z neposredno proizvodnjo in z dodano vrednostjo. Se pravi, da ustvarjajo dodano vrednost. Se pravi, da si iz tega razloga vlada ne more pripisovati ne vem kakšnega uspeha, da carin za izvozno gospodarstvo ni več. Iz predloga proračuna izhaja, kot je bilo že predhodno tudi rečeno iz ust vladnih predstavnikov, preveč prioritet v samem proračunu. Samo sprašujem se, kdo je te prioritete postavil. Upam, da ne bo preko medijev občutek, da prioritete postavlja državni zbor oziroma poslanci. Ker če je preveč prioritet, je to stvar dogovora v vladi oziroma strategije, kaj je tisto bistveno, kaj je pa tisto, kar lahko počaka. Tako upam, da bomo poslanci - potem ko bomo, ker si ne delam utvar, da večina ne bo izglasovala te druge faze proračuna - da bomo te prioritete specificirali in jih omejili na določene postavke, ki bodo pomagale predvsem slovenskemu gospodarstvu, da se bo okrepilo, da se bo lahko prilagodilo na odprte pogoje poslovanja čez nekaj let v, upam, da Evropski skupnosti.
Tehnično gledano, je seveda proračun tudi nepregleden, zato ker brez določenih proračunskih načel kar naenkrat vlada spreminja taktiko in združuje posamezne postavke. Verjetno zato, da ne bi mogli ne vem kako vplivati na posamezne proračunske porabnike. Seveda mislim na nas poslance. S tem se dela "levjo" uslugo, ker tudi tisto, kar je dogovorjeno v koaliciji - kot sem že rekel - ne bo uspelo, če ne bo sistemskih virov zagotavljanja proračuna na nivoju, ki je sedaj predlagan. Kar se te preglednosti tiče, bi se rad zdaj že v splošni razpravi dotaknil tega gradiva, ki smo ga dobili naknadno na klop, in sicer o investicijskih namer vlade. Sprašujem predstavnike vlade, ali imamo poslanci v svoji proceduri sprejemanja proračuna možnost dajati amandmaje na te investicijske namere vlade oziroma na te programe do leta 2000 in še dlje, ker se mi bo zdel ta odgovor zelo zanimiv; neformalno ga seveda že vem - nimamo nikakršne možnosti vplivati na investicijske plane, ki so v prilogi proračuna, ker tako kot ne moremo vplivati na samo obrazložitev proračuna, ne moremo vplivati tudi na to. Pa vendar bi rad, glede na to, če gledamo stvari regionalno, so nekatere postavke - recimo z našega območja, zahodne Dolenjske - skoraj v celoti pomaknjene za leto ali pa dve v prihodnost. Kar pomeni v letu 1999 ali pa 2000, iz izkušenj zadnjih pet let pa vem, da je ponavadi tako, da: kar sem obljubil, še nisem dal. Bojim se, da bo pri zaostrenih finančnih pogojih, ki bodo brez dvoma sledili proračunskemu letu 1998, tudi ta investicijski načrt vlade, bom rekel, reprogramiran, tako kot so reprogramirani tudi krediti in obresti na posamezne investicijske posege v javni sektor, na železnicah, železarnah in podobno. Ker je še veliko razpravljalcev in zato, da ne bom preveč zavlačeval te razprave, bi za zaključek povedal še naslednje.
Nikakor ni možno podpreti predloga proračuna, ki ni zbalansiran, se pravi, ki ponovno vzpostavlja primanjkljaj. Ta primanjkljaj ni 30 milijard, ampak bo konec leta dvakrat večji. Proračun, ponavljam, ni usklajen z evropskimi smernicami. Evropske smernice, ki smo jih dobili, bi morale biti tiste, ki bi bile sočasno v razpravi že ob sprejemanju proračuna za leto 1998, pa se to, žal, ni zgodilo. Proračun za leto 1998 povečuje inflacijo, verjetno po predvidevanjih ne 8%, ampak dvoštevilčno - čez 10% in ne prispeva k stabilnosti gospodarstva. Ni usklajen z rastjo bruto družbenega produkta. Izvirni greh, kot je povedal minister Gaspari, izhaja iz rasti plač; ta rast plač pa ni samo iz leta 1995 in 1996 in ne samo na račun poslancev in izhodišč za poslance, ampak ta rast je na račun leta 1992. Žal je to resnica - na račun tiste prehodne prve Drnovškove vlade, ki pa, žal ali pa nič žal, ni bila prehodna, ampak ima škarje in platno v rokah že pet let. Nekateri ministri, ki odgovarjajo za polnjenje proračuna in za makroekonomske kriterije, predvsem pa za fiskalno politiko, so tudi že kar lep čas na svojih mestih.
Za zaključek bi samo omenil, da me čudi, da gospodarska zbornica do danes ni reagirala oziroma ni podala svojih uradnih stališč na proračun za leto 1998. Predstavnik gospodarske zbornice je sicer z drugimi, verjetno lepšimi besedami, kot zdaj jaz tu nastopam, povedal, da ta proračun ne pomaga gospodarstvu čisto v ničemer, ampak zavira razvoj. Žal pa gospodarska zbornica kot organ oziroma kot institucija do tega proračuna ni sprejela, kolikor je meni znano, do danes uradnega stališča. To je po svoje zaskrbljujoče, ker ne vem, kdo naj bi še stal za boljšimi časi gospodarskega in socialnega razvoja, če to ni tisti, ki skrbi za ustvarjanje nove vrednosti oziroma ki je krovna organizacija podjetjem v Sloveniji.
Glede na proračun, ki je sedaj pred nami, zaupanje v javne finance na osnovi argumentov, ki nam jih je predlagala vlada, ne zdrži. Zato tega zaupanja z moje strani ne morem dati. Takšen proračun za leto 1998, kot je zdaj, je zbirka neuresničenih želja; če se ne bo zgodilo tisto, kar je napovedal že minister Gaspari ob koncu odbora za nadzor proračuna, ko nas je pozval, da naj skupaj poskušamo doseči oziroma naj ga podpremo v tem, da bi zmanjšal proračunski primanjkljaj, da bi strasti posameznih ministrstev omejil oziroma da bi pripravil proračun, ki nam za naslednja leta omogoča zdrav spanec.
Upam, da bo v tem, ko bo odgovarjal na ta naša vprašanja oziroma polemiko, bolj konkreten in bo povedal, kaj bo kot minister za finance oziroma kaj bo kot eden ključnih ljudi v vladi, vsaj kar se proračuna tiče, poskušal storiti. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod Henigman. Kolegice in kolegi! Za nadaljevanje 19. izredne seje moram dodatno opravičiti Roberta Battellija in od 16.00 ure dalje Jožeta Avšiča. Besedo dajem gospodu Miranu Potrču, pripravi naj se gospod Samo Bevk.
MIRAN POTRČ: Hvala, gospod predsedujoči. Spoštovane kolegice in kolegi! Včerajšnja uvodna ponovna opozorila gospoda finančnega ministra Gasparija sem razumel na način, da nas je opozoril, da so temeljni problemi, zaradi katerih ima vlada težave pri pripravljanju proračuna: vprašanje obsega plač v javnem sektorju, vprašanje vse večjih obveznosti, ki jih ima državna blagajna do ZPIZ-a, vprašanje investicij in programov, ki je - po mojem spominu njegovih izjav - za približno 5% presegel realne možnosti, ki jih imamo in bi zahtevali določene prioritete in kasnejše usmeritve, in dejstva, da najbrž moramo čimprej v davčno reformo, za katero pa - vsaj kar zadeva reformo davka na dodano vrednost - v proračunu niso predvidena potrebna finančna sredstva med 4 in 5 milijardami. Naj mi gospod minister osebno in kot predstavnik vlade ne zameri, če rečem, da do sem te ugotovitve, po mojem, tudi držijo. In če bi jih izrekel opozicijski poslanec, bi z njimi lahko soglašal v celoti, če jih pa izreče predstavnik vlade, imajo pa eno lepotno napako. Namreč dejstvo, da v teh točkah ne vidim - tudi ne v tem proračunu, pa tudi ne v memorandumu -konkretnih ukrepov vlade, ki bi te probleme razrešila. Ne vidim jih niti na področju plačne politike, niti na področju pokojninske reforme, niti pri investicijskih programih, ko dobivamo leto za leto - mislim, da že tretje leto - opozorilo in obljube, kako je treba vse nacionalne programe ponovno oceniti in spraviti na neki realni okvir, pa se samo te obljube ponavljajo. Zato moram reči, da me takšna opozorila vlade bolj spravljajo v dvom, ali ta vlada ima program in resno željo, da v ekonomski politiki opredeli jasne cilje in jih tudi zagotovi, ali pa nam misli vsako leto z opozorili, da je za sedanjost kriva preteklost. In da ta preteklost enkrat traja eno leto, enkrat pet let, enkrat šest, enkrat petinštirideset, ampak aktualna vlada nikoli ni nič kriva, da enostavno s tem mislimo še vedno in vnaprej računati, da nobenih konkretnih ukrepov ne bo.
Proračunski memorandum - jaz ga štejem kot obvestilo ne kot stvar, o kateri bi morali odločati, ampak kot obvestilo - je zato tudi, razumljivo, s proračunom, za mene, popolnoma neusklajen. Popolnoma neusklajen. Predstavlja zbir želja: ponekod lepih, ponekod tudi popolnoma izmišljenih, še najmanj pa tisto, kar bi po moje moral predstavljati. To je nek program ukrepov ekonomske politike, iz katerega bi se dalo zagotavljati realizacijo proračuna. Zaenkrat bom opozoril na nekaj mestih na ta razkorak, ne da bi analiziral vsega. Poglejte, na straneh 17 do 19 je - kar mene zadeva - davčna politika izrazito kritično obravnavana. Od tega, da se pove, da ni zagotovljen ustrezen in učinkovit nadzor in da ne pobiramo dovolj davkov; da se pove, da bi nujno potrebovali takojšnjo uvedbo davka na dodano vrednost; da se pove, da bi morali pripraviti celovit program mnogih davkov na nepremično premoženje in da se pove, da nas čaka celovita reforma dohodnine. Razen to, da je bilo najavljeno, da bo v drugo obravnavo prišel v mesecu marcu zakon o davku na dodano vrednost, se sprašujem, kaj še ima gospod minister, vlada pripravljeno, da bo predložila. Če nam to zelo zapiše in ničesar ne predloži, hkrati pa pričakuje, da bo od februarja do aprila - kar je bilo včeraj povedano - davek na dodano vrednost v drugi in tretji obravnavi sprejet, potem pač mislim, da nerealno planira.
Drugi takšen sklop vprašanj, je, recimo, reforma državne uprave. Na strani 24 in 25 je zapisana in strinjam se z opozorili, ki so bila danes že dana, da brez kvalitetne državne uprave ni potrebnih reform in njihove realizacije. Poglejte, gospe in gospodje, konec strani 24 in strani 25 ter si poskušajte zamisliti, ali poleg približno petnajstih zakonov, ki jih imamo tukaj zapisanih, še obstoja s področja funkcioniranja države kakšen pomembnejši zakon, glede katerega vlada ne misli, da bi ga bilo potrebno temeljito spremeniti. Notri je zakon o vladi, notri je zakon o javnih uslužbencih, notri je zakon o lokalni samoupravi, zakon o pokrajinah, o gospodarskih javnih službah, o zavodih, o referendumu, o poslancih, o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije, da ne naštevam naprej. Poskušamo pobrskati po spominu, katerega od teh zakonov že imamo resno predloženega v državni zbor. Kolikor vem, nobenega. Kdaj misli biti ta reforma državne uprave, začenši z zakonom o javnih uslužbencih, opravljena? Kdaj? Ali je za to kriv državni zbor, če nobenega od teh zakonov nima, hkrati pa se poudarja, kako pomembna je ta reforma? To, dragi gospodje, je čisto navadno sprenevedanje, kjer vlada prikazuje kako velike probleme imamo v državi, ne čuti pa nobene odgovornosti, da bi vsaj delček tega reševala.
Tretje, na kar bom zelo bežno opozoril, je vprašanje pokojninske reforme. Poglejte prvo stvar, ki se bo najbrž vsem zdela smešna - upam, da bo smešna - je pa zapisana na 5. strani v memorandumu. Piše: "Vsak zavarovanec naj bi imel na podlagi zavarovanja v obeh obveznih stebrih reformiranega sistema skupaj približno tolikšen obseg pravic kot v dosedanjih ukrepih." Ali kdo to verjame? Ali to verjame vlada? (Glasovi iz dvorane.) Če je poudarek na "približno", potem morebiti, ampak potem približno ni tisto, kar običajno velja, cca plus-minus 5%, ampak je ta približno cca plus-minus 30%. Ampak, komu se to zapiše in želi verjeti, da resno mislimo z gradivi, ki jih od vlade dobivamo? Ker če je to res, potem vsi nehajmo poudarjati, da je ta reforma tako grozno pomembna. Ker zato, da se približno isti obseg po nekem drugem sistemu zagotovi najbrž v to reformo ni treba iti, ampak vemo, da ni res. In ne dajmo se slepomišiti, da je res, da pa je potrebno samo pošteno povedati, kaj bo pomenila, ne pa zavajati javnosti ali pa morebiti neukih poslancev s takimi neumnostmi. Da ne govorim o tem, da ta moment vlada sicer opozarja, kako grozno pomembna je reforma, hkrati pa od oktobra - mislim, da je oktober mesec bil - tri mesece poskušamo zagotoviti, da bi uradno, tako imenovana "bela knjiga" prišla v parlament, da bi jo lahko obravnavali, pa še ni mogla priti, ker je niti še vlada ni sprejela. Ni je sprejela. Obratno! Sedaj nam je povedala najnovejšo novico, da je tudi ne bo sprejela, ker jo bo spremenila in ker bo šla v reformo v dveh fazah. Najprej bo šla samo v dopolnitev obstoječega sistema, kasneje pa šele v reformiran sistem. Upam, da bo predlog kmalu prišel v parlament, ker drugače bo čez dva meseca tretji predlog, ki bo pomenil nekaj popolnoma novega. Dobro. Vem, da je to vse zastonj pripovedovati, ampak povejte mi, kako se lahko resnosti take politike enostavno verjame in zaupa. Sami v vladi in koaliciji, gospe in gospodje, ne veste, kaj bi radi. Vsak trenutek nekaj novega in na novo dopovedujete.
Da ne bom zavlačeval, ker bi lahko takšnih primerov povedal nebroj. Bom povedal še nekaj konkretnih primerov, ki pa zadevajo številke. Prvič: Po, recimo, redu velikosti, upam trditi, da je ta proračun, tako kot je zastavljen, neusklajen z obljubami in napovedmi vlade in ga preprosto ne bo mogoče realizirati. Zanima me in sprašujem, kaj bo v tej smeri eventualno storjeno.
Prvič, primanjkljaj ZPIZ-a je predviden na 27 milijard. Ne ve se, kaj bo s približno 10 milijardami izgub v preteklem letu.
Drugič, kolikor vem, je kompleten program, so kompletno predvidena sredstva za plače v javnem sektorju za teh približno 5%, nerealno planirana zaradi spremembe osnove za plače v letošnjem letu. O tem zakonu bomo v parlamentu razpravljali, in če je približno 216 milijard tista masa plač, je to, recimo, 10 milijard, ki so popolnoma nerealno planirane in nepokrite.
Kot naslednje: sprašujem danes tretjič, ali so planirana potrebna sredstva za nove ali pa za drugačen način usklajevanja v predlaganih spremembah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Kolikor vem, niso predvidena. Gospod Kebrič, kot predlagatelj, je meni rekel, da prav gotovo nekaj milijard to pomeni. Zdaj, koliko, je najbrž odvisno od gibanja cen in izračunov, ampak nekaj milijard pomeni - planirana niso.
Četrto. Prepričan sem, da je zelo konkretno in prav povedati, koliko znaša škoda, ki jo je koalicija, posebej pa odbor za finance storil z dejstvom, da še niso uveljavljeni zakoni o posebnem prometnem davku in zakon o prispevkih za socialno varnost. Če je trditev v obeh gradivih, da bi moral biti skupen prihranek na zakonu o posebnem prometnem davku ali pa skupna dodatna sredstva 9,6 milijarde, potem je ena štiriindvajsetina, in najmanj za 15 dni zamude gre - računajte kot hočete, to je zelo blaga ocena - je to 400 milijonov. Pri zakonu o prispevkih je šlo za ZPIZ - mislim, da okoli 1,7 milijarde, in za nekaj manj kot milijardo pri sredstvih za zdravstveno zavarovanje. To je spet skupaj 2,6 milijarde. Če vzamemo štiriindvajsetino od tega, je spet najmanj 100 milijonov. Se pravi, pol milijarde - gospe in gospodje - ste naredili škode tej državi s sprejemom tistih neustavnih rešitev v dveh zakonih in z dejstvom, da niste bili pripravljenih teh zakonov v decembru ali potrditi ali zavrniti, za kar je bilo dovolj časa in so bile vse možnosti, in gospod predsednik je celo javno najavil: bom sklical sejo državnega zbora, če bo to zahtevala vlada - kaj je bilo kasneje, ne vem - sej pa ne sklicuje opozicija, ampak jih sklicuje predsednik vlade. Neka obvestila so, da so bili poskusi, pa se ni moglo zagotoviti sklepčnosti. In drugo, da niste vsaj takrat, 8. januarja, bili pripravljeni takoj sprejeti to, da se zakon zavrne, sklicati novo izredno sejo, postaviti ustrezne termine in bi najmanj 15 dni ta zakon že veljal, danes pa še trdimo in ne vemo, kdaj velja. In to je samo čista dejanska škoda. O tem, kakšna pa je škoda zaradi zmede v gospodarstvu in zaradi povečanega nezaupanja v državo rajši ne bi govoril.
Na dveh točkah bi še prosil, da se pove, ali so stvari realno planirane ali ne. Ne gredo v proračun, gredo pa v javne blagajne. To je vprašanje zdravstva. Poglejte, predvideva in predlaga se zakon o spremembah zakona o zdravstvenem zavarovanju, kjer bi naj se boleznine prenesle v obveznost sredstev zavoda, ne pa več v obveznost podjetij, s tem da bi se na ta račun pač zmanjšali stroški. To je v redu. Ampak, povejte mi, kaj to pomeni. Za mene pomeni samo naslednje: ali da zavod tako neracionalno dela, da je ta prihranek mogoč. Potem naj pač nekdo pride, reče: "Zavod za zdravstveno varstvo je doslej delal tako neracionalno, da je mogoč ta in ta prihranek". Če to ni res, potem je možno samo: ali, da bomo povečali prispevke in zagotovili iste pravice, ali pa, da bomo v okviru istega denarja zmanjšali pravice. Komu? Zavarovancu. Ker zdravniku ne bomo, saj so obljubljene višje plače. In tudi te višje plače zdravniku, ki jih je minister obljubil, najbrž predstavljajo nekaj sredstev. Tako vse o istih problemih enkrat govori v javnosti in drugič, kadar se mora o njih odločati v državnem zboru, govorimo tako, kot komu "paše" in kot je komu dopadljivo, imamo pa potem politiko, ki se jo skupaj sestaviti ne da. Zelo neprijetno je tako govoriti in marsikdo misli, da gre za velika pretiravanja. Res so izbrani primeri, ki kažejo na kritičnost, ampak na žalost je takšnih primerov toliko, da sploh ne rabiš biti poseben mojster, da bi pokazal, kako nekvalitetno so ti predlogi pripravljeni in kako nejasna, negotova je lahko politika, ki jo vlada s takim memorandumom, potem pa tudi s takim proračunom, predlaga. Zato se ne čuditi naši slabi volji in tudi nepripravljenosti, da take rešitve podpremo. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Potrč. Besedo ima gospod Samo Bevk. Pripravi naj se gospod Janko Veber.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor! Probleme države Slovenije seveda zaznava tudi opozicija in jih skuša razreševati s predlogi za izboljšanje zasnove državnega proračuna, ki ga v proceduro sprejemanja v Državni zbor Republike Slovenije vsako leto pošlje Vlada oziroma vlada oziroma vladajoča koalicija. Nesprejemljivo se mi torej zdi, da koalicija, ki sestavlja vlado, potem ko o proračunu temeljito in poglobljeno na pristojnih odborih in plenarnih zasedanjih razpravljamo skoraj tri mesece, ne sprejme nobenega amandmaja opozicije, če pa že nekatere predloge povzame v svojih amandmajih, tega izrecno ne omenja. Proračun, ki ga sprejme Državni zbor Republike Slovenije, bi moral vsebovati vsaj del tistih amandmajev, ki jih v dolgotrajnem procesu sprejemanja predlagajo opozicijski poslanci oziroma opozicijske poslanske skupine. Menim, da bi tak način upoštevanja opozicijskih predlogov blagodejno vplival na notranjepolitične razmere v naši državi. Konec koncev bi to pozitivno vplivalo tudi na naše dokaj zapletene medsebojne odnose in še posebej na odločitve, za katere je potrebno večje poenotenje, kot je to enostavno računsko preglasovanje. Poslanci Socialdemokratske stranke, Slovenskih krščanskih demokratov, Slovenske nacionalne stranke, madžarske in italijanske narodnosti ter Združene liste socialnih demokratov predstavljamo pomemben del slovenskega naroda in državljanov Republike Slovenije. To se mora, po mojem mnenju, odražati tudi v vsakoletnem proračunu naše države. V nasprotnem primeru smo marginalizirani in nekakšen moteč in nepotreben element v tem procesu. Upam in srčno želim, da bo praksa lanskoletnega sprejemanja proračuna presežena, saj je nekaj elementov vsaj z vidika moje osebne izkušnje delno upoštevanih v letošnjem predlogu Vlade Republike Slovenije.
Dovolite mi, spoštovani zbor, da kljub temu opozorim na nekatere probleme, za katere menim, da bi morali biti v letošnjem dokumentu, ki mu pravimo proračun Republike Slovenije za leto 1998, upoštevani, pa so prezrti.
Moja prva pripomba velja tistemu delu proračuna, ki obravnava kulturo. Kultura je tisto področje, ki je z vidika nacionalne identitete v naši zgodovini odigrala pomembno vlogo in je bila pomembna za nastanek nacije in naše državnosti. Večji delež sredstev za kulturo pa je vitalnega pomena tudi za vstopanje Slovenije v evropske integracije in procese globalizacije, ki smo jim priča. S tega vidika menim, da so sredstva za kulturo v strukturi proračuna za leto 1998 preskromno odmerjena. To velja še posebej v primerjavi s sredstvi, ki so bila namenjena za kulturo od naše osamosvojitve do danes. Prav tako na tem področju ne sledimo mednarodnim priporočilom, še posebej normativom UNESCA, ki kulturi namenjajo večji delež v strukturi bruto družbenega proizvoda države.
Moja najpomembnejša pripomba pa velja dejstvu, da predlagatelj v letošnji proračun ni vključil sredstev v višini 3,9 milijarde tolarjev na podlagi zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi za obdobje 1998 - 2003, katerega druga obravnava je predvidena na 8. redni seji Državnega zbora Republike Slovenije v mesecu februarju. Nekatera druga ministrstva, kot na primer Ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem, so kot zakonsko podlago za njihove proračune upoštevala zakone v isti fazi prejemanja.
Še posebej alarmantno stanje naše kulturne dediščine in zgodovinskih spomenikov. V tem trenutku lahko bijemo plat zvona. Dobesedno pred nami se sami vase rušijo spomeniki. O žalostnih primerih skoraj tedensko poročajo sredstva javnega obveščanja. Po mednarodnih izkušnjah so naložbe v obnovo in revitalizacijo kulturne dediščine izrazito razvojno naravnane, saj se vložena sredstva na različnih področjih šestkratno povrnejo. Sredstva za tovrstne naložbe niso tako imenovana poraba, temveč se - na primer iz španske prakse v letih 1987 v 1990 - bogato obrestujejo tudi z odpiranjem novih delovnih mest, še posebej v turizmu kot tisti panogi z največjo gospodarsko rastjo v svetovnem merilu.
Vsekakor pa je potrebno omeniti dejstvo, ki ga je na odboru predstavil minister za kulturo gospod Jožef Školč, da je tokrat razmerje v kulturnem proračunu v korist programov in ne stroškov, kot je bila to praksa do sedaj. Pohvalno je tudi dejstvo, da ministrstvo letos tudi realno povečuje sredstva za kulturo za Slovence zunaj Republike Slovenije. Minister za kulturo gospod Školč je tudi do polovice upošteval moj lanskoletni amandma za odkupe muzejskih predmetov v višini 50 milijonov tolarjev. Zato apeliram na vas, spoštovane poslanke in poslanci, da v nadaljevanju sprejemanja proračuna upoštevate in podprete moj amandma za dodatnih 49 milijonov tolarjev. S tem bi letos dejansko lahko preprečili pomemben odliv premične kulturne dediščine čez mejo na tuje antikvitetne trge. Tako bi bil edini lanskoletni sprejeti amandma v državnem zboru z enoletno proračunsko zamudo tokrat končno v celoti sprejet. Kako pomembna premična dediščina se je v tem kratkem času dodatno pojavila na našem trgu, pa vam bom predstavil v fazi obravnave amandmajev.
Naslednje področje, ki sodi v okvir ministrstva za šolstvo in šport in o katerem želim spregovoriti, je regresirana prehrana učencev in dijakov. Zanimivo je dejstvo, da pa subvencioniranje študentske prehrane sodi v nek drug resor - v resor ministrstva za delo, družino in socialne zadeve. Morda bi bilo zato smiselno financiranje prehrane šolajoče oziroma študirajoče se mladine poenotiti in spraviti pod okrilje slednjega ministrstva. Po mojem mnenju in mnenju poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov je pereče in dokaj neurejeno in finančno podcenjeno prav vprašanje prehrane učencev in dijakov v osnovnih in srednjih šolah. Še posebej so zaskrbljujoči podatki, ankete odbora za socialne zadeve Dijaške organizacije Slovenije, ki so bili objavljeni v prvi letošnji številki revije Otrok in družina in so zajeli 10% dijakov slovenskih srednjih šol. Dejstvo je, da v Sloveniji ugotavljamo vedno večjo revščino med posameznimi sloji prebivalstva in s tem tudi med šolajočo se mladino. Ugotavlja pa se tudi podhranjenosti šolajoče se mladine. Zgovoren je podatek prej omenjene ankete, da 19% dijakov prejema subvencionirano prehrano. 81% pa te prehrane nima oziroma bi jo radi prejemali. Zanimivo je tudi dejstvo, da je med anketiranci kar 80% vozačev, da je povprečna oddaljenost od doma kar 20 km, kar vse še povečuje potrebo po bolj organizirani prehrani v šolah.
Nadalje, bi na področju infrastrukture in okolja izpostavil dve področji: prometno infrastrukturo in ravnanje z radioaktivnimi odpadki. Po mojem mnenju predlog Ministrstva za promet in zveze ne sledi v celoti politiki skladnega regionalnega razvoja Slovenije, zato bi nujno morali spregovoriti o prednostnih nalogah v izgradnji cestne in železniške infrastrukture. Če lahko izpostavim pet prometnih problemov oziroma ozkih grl, ki ta čas težijo, to področje in bi po mojem mnenju morali imeti vso podporo in tudi časovno prioriteto. To so: Črni kal, Rebrnice in Trojane na cestnem področju, ter Murska Sobota - Hodoš in drugi tir Divača - Koper na področju železnic. Z odpravo teh petih ozkih grl se bo bistveno izboljšala prometna povezava in pretočnost, hkrati pa bo to blagodejno vplivalo na nadaljnjo gospodarsko rast. V državi imamo sprejet avtocestni program, nimamo pa nacionalnega programa za investicije na tistem področju, ki jih avtoceste zaobidejo. To se seveda kaže tudi v proračunu za ceste, ki absolutno premalo teh sredstev namenja razvejani mreži magistralnih in regionalnih cest v Sloveniji. Antipod cestnemu oziroma antipot avtocestnemu programu je prav gotovo pet odsekov magistralnih cest, ki povezujejo posamezne regije, ki niso povezane z avtocestami. Dovolite mi, da vam jih naštejem: Dravograd - Maribor, Dravograd - Celje, Šentjakob - Hrastnik, Celje - Krško in Robič - Kalce - Logatec oziroma magistralna cesta keltika, kot jo v našem koncu popularno poimenujemo. Tu je še nekaj drugih odsekov, ki jih na tem mestu ne bom našteval.
Naslednje področje, ki se ga bom dotaknil, je ravnanje z radioaktivnimi odpadki. To je zelo občutljivo in strokovno zelo zahtevno področje. Kljub zagotavljanju direktorice Agencije za radioaktivne odpadke, dr. Miletove, in ministra, dr. Gantarja, da sanacije ilegalnega odlagališča radioaktivnih odpadkov v Zavratcu v letošnjem letu ni vprašljiva, se mi postavlja vprašanje, zakaj je predlagatelj od programa Agencije za radioaktivne odpadke v višini 188 milijonov tolarjev upošteval le 140 milijonov tolarjev. Razlika je ravno dovolj velika, da lahko projekt Zavratec v letošnjem letu ponovno izpade. Upam sicer, da temu ne bo tako.
Kot član Komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu pa se moram na koncu dotakniti še te problematike. Če upoštevamo s posebnim sklepom vlade v letu 1997 dodatno odobrenih 200 milijonov tolarjev, potem indeks rasti ni 119, temveč le 104. Vprašanje je, če bodo ta sredstva zadostovala za realizacijo vseh programov. Izražam pa svoj oster protest, da je predlagatelj kot samostojna proračunska porabnika ukinil Svetovni slovenski kongres in Slovensko izseljeniško matico. Z amandmajem bom predlagal, da se z notranjo prerazporeditvijo sredstev, seveda znotraj obstoječih sredstev Urada Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, to tudi popravi.
Hvala za pozornost in obenem opravičilo, ker sem bil malo daljši, kot sem sprva nameraval.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Bevk. Besedo dajem gospodu Janku Vebru, pripravi pa naj se Janez Kramberger.
JANKO VEBER: Hvala za besedo. Lepo pozdravljeni vsi skupaj! V splošni razpravi o proračunu za leto 1998 bi želel opozoriti predvsem na tri, po mojem zelo pomembna, področja, ki lahko izredno pospešijo razvoj socialne in gospodarske politike ter tudi ugodno vplivajo na demografska gibanja, ki prav gotovo niso ustrezno obravnavana v proračunu za leto 1998. Ta tri področja vidim v naslednjem: v reševanju stanovanjske problematike, v neusklajenosti med Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije in Ministrstvom za šolstvo in šport pri izgradnji šolskih in športnih objektov ter pri odlivu sredstev, ki se ustvarijo na območjih z državnimi kmetijskimi nezazidanimi stavbnimi zemljišči in državnimi gozdovi.
Pri stanovanjski problematiki ugotavljam, da vlada pravzaprav posveča zelo malo pozornosti, kar se kaže zelo jasno že pri sredstvih, ki jih je namenila v letu 1997 za dokapitalizacijo stanovanjskega sklada, saj je šlo samo za milijardo tolarjev. Tudi v predlogu proračuna za leto 1998 ugotavljamo, da je znesek sicer večji, vendar milijarda in pol, kolikor je predvideno, je veliko veliko manj, kot je predvideno v predlaganem nacionalnem stanovanjskem programu, ki predvideva izgradnjo 2.000 socialnih stanovanj na leto in 2.500 neprofitnih najemnih stanovanj, za kar bi bilo potrebno zagotoviti 22 milijard tolarjev. Zdaj predvidena sredstva zagotavljajo nekje okoli 370 stanovanj v letu 1998. Torej je odstopanje bistveno večje od tega, kar je zapisano v nacionalnem stanovanjskem programu, ki pa - kot vemo - še ni sprejet in tudi ne vemo natančno, kdaj naj bi sploh prišel v nadaljnjo obravnavo. To je kljub vsemu zelo majhna številka pri stanovanjski izgradnji, in tudi če seštejemo vse ostale občine, ki poskušajo reševati ta problem, stanje ni bistveno boljše. Na to so opozorili tudi strokovnjaki s stanovanjskega področja, ki so se sestali od 12. do 13. novembra, leta 1997, v Portorožu. Na tem srečanju oziroma na tem posvetu je bila sprejeta tudi tako imenovana stanovanjska peticija. Ta peticija je bila posredovana tako državnemu zboru, vladi, občinam in menim, da mimo peticije, ki jo je vendar podpisalo 170 udeležencev posveta, ki so hkrati tudi neposredno odgovorni za reševanje stanovanjske problematike, mislim, da ne moremo v razpravi pri proračunu za leto 1998.
Če navedem samo nekatere ugotovitve iz te peticije - gre namreč za to, da ugotavljajo, da je stanovanjska oskrba v zadnjih letih izredno nazadovala, da je odgovornost in skrb za stanovanjsko oskrbo država prepustila občinam brez sistemskih virov. Zahtevajo pa tudi, da se pridobijo zemljišča za 50.000 stanovanj do leta 2002, da se v letu 1998 prične graditi najmanj 4.500 neprofitnih stanovanj, da bo do konca leta 2002 zgrajenih najmanj 12.000 stanovanj, da država zagotovi vire za poravnavo obveznosti iz naslova denacionaliziranih stanovanj in da se za realizacijo navedenih ukrepov spremeni zakonodaja, ki bo omogočila realizacijo teh zahtev. Te številke mogoče zvenijo nerealne ali nekako izmišljene, pa vendar menim, da je verjeti strokovnjakom na tem področju in tudi sicer, če ugotovimo, da vlaganja v to področje lahko izredno ugodno vplivajo na razvoj gospodarskih dejavnosti, saj se poveča proizvodnja skoraj v vseh gospodarskih panogah, prav tako pa je mogoče pričakovati tudi povečanje zaposlenosti, kar je logična posledica gospodarskega razvoja. Ugotavljamo, da je pri nas oboje v zelo slabem stanju in mislim, da je gospodarska rast in zaposlenost osnova za nadaljnji razvoj Slovenije.
Pri podatkih predlaganega nacionalnega stanovanjskega programa, če utemeljim oziroma poskušam utemeljiti dejanski vpliv vlaganj v stanovanjsko gospodarstvo in če povzamemo podatke iz predlaganega nacionalnega stanovanjskega programa, znašajo pri vložku 1 milijarde nemških mark makroekonomski učinki 1,7 milijarde nemških mark, pospeševalni učinki pa še dodatnih 0,8 milijarde mark. Gre za oplemenitenje sredstev s faktorjem 2,5, kar je izreden izreden učinek tako vloženih sredstev. Seveda pa tudi pri zaposlovanju lahko pričakujemo podobne ugodne trende v primeru upoštevanja navedenega vlaganja v stanovanjsko gospodarstvo, saj bi denimo pri navedenem vlaganju lahko zagotovili 30.000 novih delovnih mest v neposrednih in tudi posrednih dejavnostih, ki tangirajo stanovanjsko izgradnjo. Zaradi samih pospeševalnih vplivov na razvoj gospodarstva pa bi se število delovnih mest povečalo še za dodatnih 14.000. Mislim, da so to številke, o katerih moramo resneje razpravljati in bi jih morala upoštevati tudi vlada pri oblikovanju politike razvoja Slovenije.
Poleg navedenih učinkov pa bi stanovanjska gradnja lahko veliko prispevali tudi k zaustavljanju izredno negativnih in danes še vedno preveč prisotnih demografskih vplivov v Sloveniji. Gre za praznjenje podeželja, gre za siromašenje odročnejših predelov Slovenije in za izredni centralizacijski proces v Sloveniji. Izredno blagodejna funkcija stanovanjske gradnje pa je tudi zato, ker se pri vlaganjih v stanovanjsko izgradnjo aktivno vključijo vsi zainteresirani, predvsem pa je velika možnost nadzora uporabe sredstev. To pa je nekaj, na kar že ves čas opozarjamo. In če poskušamo sešteti na koliko načinov in s kakšnimi sredstvi želi vlada spodbuditi gospodarsko rast, reševati brezposelnost in preprečiti negativne demografske trende, ugotovimo, da je to izredno nepregledno in z velikim vprašajem pri tem, kakšen učinek bo tako vloženih sredstev, kot jih danes predlaga vlada, in kakšna je preglednost nad temi vloženimi sredstvi.
Mislim, da so ti podatki, ki jih na konec koncev vlada tudi izredno dobro pozna, dovolj resen argument, da v nadaljnji razpravi proračuna pričakujemo ugodnejši odziv na tem področju.
Naslednja tema, na katero želim opozoriti, je tako imenovana neusklajenost med Ministrstvom za obrambo Republike Slovenije in Ministrstvom za šolstvo in šport pri izgradnji šolskih in športnih objektov. Sam investicijski ciklus pri šolstvu je izredno velik, v izrednem zagonu, kar ugodno vpliva tudi na gospodarsko rast, čeprav bo najbrž dolgoročno izredno velik problem nastal pri vzdrževanju oziroma zagotavljanju sredstev za vzdrževanje vseh teh objektov. Pa vendar, to je tista cena, ki mislim, da se jo "splača" plačati za šolstvo, ki tudi pozneje prispeva k hitrejšemu razvoju države.
Vendar nelogično je, da zaradi teh izrednih vplivov na razvoj gospodarstva vendar obe ministrstvi ne uskladita interesov in ne upošteva, predvsem ministrstvo za obrambo, zakona o obvezni gradnji zaklonišč v šolskih objektih. Dejstvo je namreč, da se zaklonišča še vedno nahajajo pod zemljo, dejstvo pa je tudi to, da zaklonišč, ki bi bila sama sebi namen oziroma ki bi bila uporabljena samo v izrednih razmerah, si mislim, da v današnjih razmerah vendar ne moremo privoščiti in če poskušamo racionalno iskati racionalne rešitve, morajo biti ti objekti vključeni tudi v same šolske prostore in jih vključevati v program, ki se izvaja v teh prostorih. To pa seveda pomeni, da se to zaklonišče vedno nahaja ali pa praviloma nahaja pod šolsko zgradbo, in v primeru, če teh sredstev ni zagotovljenih, se z gradnjo ne more pričeti. S tem nazadujejo predvsem območja, ki teh prostorskih stisk na področju šolstva nimajo rešenih, se pa v tem okolju to nerealiziranje investicij odraža tudi pri gospodarski rasti. Zato menim, da je v nadaljnji proceduri sprejemanja proračuna nujno upoštevati zakonske obveznosti in predvideti ustrezna sredstva za to, da se na drugem ministrstvu predviden program resnično lahko tudi realizira.
Tretja tema, na kateri želim v tej splošni razpravi opozoriti, pa je gospodarjenje z državno lastnino. Gre za dejstvo, da se srečujemo z izrednim siromašenjem krajev s pretežno državno lastnino, kjer se nahajajo kmetijska in nezazidana stavbna zemljišča in državni gozdovi. Tukaj lahko trdimo, da gre za še enega od zgrešenih pristopov gospodarjenja z državno lastnino in reševanje socialnih, gospodarskih in demografskih trendov na teh območjih. Nevzdržno je namreč, da gospodarjenje z državno lastnino ne spodbudi vlade k temu, da upošteva tudi lokalne interese na teh območjih, ki so izraženi predvsem v tem, da sami poskušajo najprej izkoristiti svoje naravne možnosti, svoje danosti, ki jih imajo v okolju, v katerem živijo. Šele pozneje, ko ugotovimo - in seveda, če je za to potreba - da so te danosti za razvoj premalo, iščemo rešitve, ki niso vezane na naravne resurse. To je prav gotovo logična osnova za razvoj vsakega kraja in s tem se ne samo omogoči razvoj, ampak tudi čuti nekako pripadnost kraju, v katerem živiš, in tudi skrb za okolje, v katerem živiš. To, mislim, da je za perspektivo izredno pomembno izhodišče.
Ugotavljamo, da se dogaja povsem nasprotno. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je zadolžen za gospodarjenje s to državno lastnino, preliva sredstva širom po Sloveniji in mu ni mar vlaganj v okolja, kjer se ta narava tudi črpa. To je, lahko rečem, izredno neživljenjsko in škodljivo početje. Ugotavljam, da v proračunu ni zaslediti skrbi vlade, da poskuša nadomestiti ta izpad s proračunskimi sredstvi. Menim, da bi vračanje kapitala moralo biti najmanj v višini 70% ustvarjene rente na teh območjih. Problem je resen in ga tudi lahko utemeljimo s posledicami, ki se že kažejo v nazadovanju in negotovosti pri poslovanju, tako kmetijskih gospodarstev, gozdnih gospodarstev, lesno-predelovalne industrije, trgovine in tudi na koncu koncev onemogočanje reševanja energetske oskrbe z energetsko obnovljivimi viri na takšnih območjih.
Tudi za to področje energetsko obnovljivih virov, lahko trdim, da je v sklopu tega proračuna še eno poglavje, o katerem bi lahko več govorili, lahko pa na hitro pristavim toliko, da še vedno premalo upoštevamo energetsko obnovljive vire tudi kot razvojno komponento v državi.
Zaradi teh neupoštevanj ali pa tudi neusklajenosti v predlogu proračuna za leto 1998 je težko podpreti predloženo gradivo. Zato pričakujem v nadaljnjih postopkih več posluha za navedeno problematiko in seveda s tem tudi možnost, da ta predlog proračuna podprem. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Veber. Besedo ima gospod Janez Kramberger. Pripravi naj se Vincencij Demšar.
JANEZ KRAMBERGER: Spoštovani gospod podpredsednik, cenjene kolegice in kolegi, spoštovani člani vlade! Dovolite mi, da na kratko podam nekaj načelnih in konkretnih pripomb na predlog letošnjega proračuna.
Uvodoma bi želel poudariti, da je gradivo predloga letošnjega državnega proračuna, kot je predstavljeno v Poročevalcih, tako za nas poslance kot tudi za ostale zainteresirane subjekte podano dokaj nepregledno. Podatki se po nepotrebnem podajajo na večih mestih in na različne načine, tako da otežujejo študij tega dokumenta. Bolje bi bilo, da bi bilo podani samo enkrat in to na bolj primerljiv in pregleden način. Sicer pa bi kazalo proučiti način sprejemanja proračuna drugih primerljivih evropskih državah, tako da bi nekako to mučno trimesečno delo parlamenta in vlade ali pa koalicij in vlade se spremenilo. Poglejte, če upoštevamo zatečene gospodarske razmere in zahteve v zvezi s pripravami za vključitev v Evropsko zvezo, se prav gotovo strinjamo, da je proračun čimbolj uravnovešen z realno dosegljivimi prihodki, da dosega čim nižji odstotek bruto domačega proizvoda in da se bistveno ne povečujejo davčne obveznosti prebivalstva. S tega vidika predlog proračuna podpiram, hkrati pa menim, da z generalno opredelitvijo o potrebni bilančni uskladitvi niti vlada niti parlament kot tak ne sme spodbijati utemeljenih dodatnih predlogov, še zlasti pa, če se predlaga zmanjšanje določenih postavk v korist preglednejših. V globalnem razporedu proračunskih odhodkov žal prevladujejo odhodki, ki se nanašajo na upravne stroške oziroma delo državnih organov, institucij državnega pomena in podobnih ustanov, pa tudi plače na področju družbenih dejavnosti. Na večini teh področij pa obstaja preorganiziranost, kar izhaja tudi iz preambicioznih zakonskih rešitev. Zato predlagam, da naj vlada dodatno prouči posamezne proračunske namene, s katerimi se predvidevajo sredstva za te dejavnosti in poišče rezerve ali pripravi vsaj spremembe zakonodaje v doglednem času, da bo to usklajevanje lažje v prehodnih proračunih. V celoti seveda podpiram in se zavzemam za zmanjšanje nadaljnjega zaposlovanja na tem področju. Ob tej načelni razpravi se nameravam v nadaljevanju osredotočiti predvsem na tiste segmente in postavke predloga proračuna, ki se tičejo nalog, za katere so zadolžene lokalne skupnosti. Dejstvo je, da zlasti lokalne skupnosti in mi, poslanci, ki smo bili izvoljeni na teh območjih, bi rekel zelo ali pa dokaj dobro poznamo tozadevno problematiko. Verjetno smo poslanci nekako tudi moralno zavezani, da pred državnim zborom izpostavimo aktualne naloge, ki bi se naj celoviteje in nekako tudi sistematsko in bolj enakomerno izvajale in pokrivale v celotnem področju naše države.
Najprej bi želel omeniti, da je kljub zahtevi državnega zbora, da se mora že v lanskem letu predložiti sprejem zakona o spodbujanju skladnejšega regionalnega razvoja v Sloveniji, le ta še ni bil predložen v prvo obravnavo, kar vsekakor otežuje tudi sprejemanje tega dokumenta na nacionalni ravni, prav tako pa tudi proračunov na lokalni ravni. Zaradi neizpolnitve te naloge predlagam, da naj vlada podaljša veljavnost 3.a člena uredbe o določitvi območij, ki se štejejo za demografsko ogrožena območja v letih 1997-1999, se pravi za tista območja, ki bi po uredbi v letu 1998 izpadla iz pospeševanja, so pa bila do leta 1996 uvrščena med demografsko ogrožena območja oziroma s to 3.a točko člena do konca leta 1997. Analize in tudi prvi koncepti novega zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja Slovenije kažejo, da so območja, ki izrazito zaostajajo v razvoju, predvsem tista, ki so to bila že v prejšnjem obdobju, pa so zaradi enostranskosti kazalcev za dokazovanje regionalne nerazvitosti v znatni meri izpadla. Na primer, to so področja Slovenskih goric, Haloz, Bele krajine in še nekaterih drugih območij Slovenije. V tej zvezi predlagam, da bi se proračunska postavka za pospeševanje razvoja demografsko ogroženih območij, čeprav se v predlogu povečuje za 30%, povečala vsaj za 50%, ker se območje prav tako povečuje, sredstva pa so se v zadnjih nekaj letih, razen lani, realno znižala. V povezavi s sedanjo situacijo spodbujanja regionalnega razvoja so tudi postavke, ki se navezujejo na področja Ministrstva za okolje in prostor, Ministrstva za promet in zveze pa tudi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstva za gospodarske dejavnosti. Menim, da zlasti na področju, ki ga pokriva Ministrstvo za okolje in prostor v Republiki Sloveniji izrazito zamujamo pri pripravi celovitih nacionalnih programov ter zagotavljanju sredstev za njihovo postopno realizacijo. Tako iz leta v leto prelagamo odgovor na vprašanje, kako naj se s celostnimi finančnimi viri rešujejo investicijski programi na področju odlagališč komunalnih odpadkov, čistilnih naprav, zlasti pa še vodooskrbnih objektov. Imamo še številne lise vododeficitarnih območij. Konkretno, območje Slovenskih goric je na primer še vedno podobno kot še nekatera druga vododeficitarna območja, v znatni meri nepokrito z vodovodi, delno zgrajenimi regionalnimi sistemi, pa so že potrebni postopne rekonstrukcije. Ker se, konkretno, Slovenske gorice oskrbujejo z vodovodi iz Maribora in iz Ptuja, zato se morajo transportni in primarni cevovodi graditi tudi po 10 in več kilometrov na ta razpršena območja poseljenosti, kar stroške te gradnje znatno poveča.
Opozarjamo, da v industrijskih oziroma obrtnih conah ni več možno graditi novih objektov zaradi tega, ker naselja nimajo čistilnih naprav. Ta problematika se sicer rešuje spontano od primera v primera in tudi do predlogu proračuna imamo nekaj sofinanciranj čistilnih naprav prek PHARE programa, vendar je v Republiki Sloveniji v tem trenutku izredno veliko naselij, ki bi rabila čistilne naprave.
Prav tako se zatika pri financiranju izgradnje deponij komunalnih odpadkov, ne glede na to, da država nudi neko minimalno vsoto pomoči za to gradnjo, vendar je pa ta pomoč tudi nezadostna in nesistematična.
Pristojno ministrstvo ima na tem področju na razpolago po predlogu letošnjega proračuna okoli 475 milijonov tolarjev, ob tem pa vemo, da v zadnji porabi občin sploh ni investicijskih sredstev za razvoj komunale.
Poslovanje komunalnih podjetij na področju individualnih komunalnih storitev pa je tudi večinoma deficitarno, tudi zaradi večletnih ukrepov vlade o zadrževanju cen komunalnih storitev. Zato menimo, da bi moral biti predlagani znesek za razvojne potrebe na področju komunale vsaj za 3 do 4-krat večji od predlaganega, da bi lahko pristojno ministrstvo začelo celoviteje reševati to problematiko ob hkratnem angažiranju PHARE programa, torej teh kreditov, ki so na voljo in samih lokalnih skupnosti. To lahko dosežemo tudi na drug način, da občinam dodatno priznamo ustrezni del finančne izravnave, namensko za področje komunalnih investicij. Pri tem pa kaže tudi opozoriti, da je sedanji način predlaganja postavk v državni proračun, ki določa pomoč le za nekatere posamične naložbe, kot so navedene v predlogu proračuna, bi lahko rekli, nekako protekcionističen. Na primer v proračunu ima posebno postavko primorski vodovod in kanalizacija, v zagotovljeni porabi za leto 1997 pa so bili s strani ministrstva določeni vodovodi na hrvaško-slovenski meji. Da ne bi bilo nesporazuma - te naložbe podpiram, ne moremo pa se strinjati, da se problematika rešuje posamično, verjetno tam, kjer ima država registriran problem, namesto, da bi država oziroma pristojno ministrstvo izdelalo celovit program in temu ustrezno ta program pomagalo finančno postopno uresničevati s pomočjo državnega proračuna na celotnem območju države.
Na področju gospodarskih dejavnosti menim, da bi morala država več sofinancirati za odpiranje novih delovnih mest in to v bolj poenostavljeni obliki. Se pravi z večjimi zneski neposredno po sofinanciranju odpiranja novih delovnih mest ali pa posredno prek sofinanciranja urejanja obrtnih con. Tudi to nalogo bi slej ko prej bolje opravljali v lokalnih skupnostih, saj vedo, kje se najhitreje dosežejo ustrezni učinki.
Na področju prometa in zvez - problematika lokalnih cest in javnih poti z nivoja države - vsako leto rešujemo po nekakšnem sistemu gašenja požara. Predlagam, da z lanskim zakonom oblikovana sredstva za sanacijo lokalnih cest pozimi pretvorimo v oziroma preoblikujemo v vsakoletna sistemska sredstva za ta namen, vendar ne na škodo druge zagotovljene porabe občinam, temveč kot izvirna republiška proračunska sredstva. Menimo, da so lokalne ceste in javne poti za nacionalno skupnost enako pomembne kot avtoceste. Ene brez drugih ne morejo obstajati v neki skupnosti. Še zlasti se zdi nedopustna nekakšna nezainteresiranost do tega problema, ker so občani javne poti, pa tudi lokalne ceste gradili z samoprispevki in pogodbami, sedaj pa se dogaja, da bodo te ceste ob nedorečenih merilih za zagotovljeno porabo občinam in zanemarjanju tega problema v republiškem proračunu, propadle oziroma jih ne bo moč vzdrževati.
Poslanci, ki izhajamo iz območja, kjer je kmetijstvo še posebej pomembna gospodarska dejavnost, ne moremo mimo segmenta kmetijstva v predlogu proračuna za letošnje leto. Globalno ocenjujem, da je dosežen, tako v lanskem kot tudi v letošnjem letu, precejšen napredek na tem področju. Izražam zadovoljstvo nad tem dejstvom, da je vlada spoznala in tudi parlament spoznal nujnost povečanja sredstev, kar je tudi zasluga ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Seveda bi bilo zaželjeno, da se tako sam proračun kot konkretna aplikacija posameznih postavk s strani ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano bolj transparentno predoči uporabnikom teh sredstev, tako samim pridelovalcem kot tudi lokalnim skupnostim, saj je v letu 1997 prišlo do določenih nejasnosti, zlasti v tistem delu, kjer je šlo za sofinanciranje programov, ki se sofinancirajo iz sredstev občin. (Saj nimam več veliko, bom to hitro končal, samo še malo potrpite.) Že sedaj bi bilo potrebno vzpostaviti kontakte z investitorji in občani, da se zagotovijo in uveljavijo v občinah tisti programi pospeševanja kmetijstva, ki jih tudi država namerava podpirati. Imam občutek, da se nekatera sredstva pojavijo na večih postavkah oziroma se drobijo, kar investitorjem in zlasti lokalnim skupnostim onemogoča, da bi se uporaba teh sredstev ustrezno prijavila, saj se na dve postavki ni možno prijaviti z enim programom, za dva pa ni realnih možnosti sofinanciranja niti v občini niti v ministrstvu.
Ob koncu bi omenil še zagotavljanje sredstev za finančno izravnavo občinam. V predlogu proračuna pri transferjih občinam je predlagano 3% povečanje sredstev, kar je absolutno premalo. Predlagam povečanje za najmanj 15%. Če upoštevamo dejstvo, da se skupni odhodki na predlogu proračuna povečujejo za 13,5%, in menimo, da je primerno, da se občinam bolj povečajo sredstva kot globalno v državnem proračunu, saj bi se po evropski listini o lokalni samoupravi morala sredstva za lokalne skupnosti bistveno povečati. V ta sklop ne štejemo sredstev, kolikor jih je eventuelno zmanjkalo za pokritje finančne izravnave v lanskem letu, in za povečanje postavk za sanacijo lokalnih cest ter subvencioniranje komunalnih naložb. Menim, da so v predlogu proračuna za leto 1998 postavke, ki se naj znižajo, da bi občinam lahko namenili več sredstev, na primer z znižanjem dinamike nekaterih nacionalnih projektov, saj moramo programe infrastrukture, pa tudi drugih dejavnosti izvajati enakomerno, tako za nacionalne kot tudi za lokalne objekte.
V tem sklopu bi poleg problematike na področju infrastrukture omenili tudi potrebo po zagotovitvi primernih sredstev občinam za investicije na področju družbenih dejavnosti, to je za realizacijo nujnih programov osnovnega šolstva, ljubiteljske kulture in knjižničarstva, primarnega zdravstva ter otroškega in socialnega varstva. Zagotoviti je potrebno kontinuirano nadaljevanje investicij, kjer so že izdani sklepi oziroma drugi dokumenti o sofinanciranju s strani ministrstev, in postopoma uvajati sofinanciranje novih nujnih programov občin na tem področju. Pri tem pa seveda nismo za pretiravanja, nujna pa je enakomernost razvoja in programski pristop pri izvajanju teh naložb.
Spoštovane kolegice in kolegi, če nekako povzamem, torej predlagamo v proračunu Republike Slovenije za letošnje leto povečanje sredstev v naslednjih postavkah: da se transferji občinam, ki so na postavki 7.505 in 2.475, povečajo za 15%, nadalje, sofinanciranje gospodarske infrastrukture na demografsko ogroženih območjih na postavki 5067, povečanje za 50%. Komunalna infrastruktura, javne službe in varstvo okolja, postavka 2.136, povečanje s faktorjem 3 do 4. Sanacija lokalnih cest in javnih poti, to je nova postavka v okviru Ministrstva za promet in zveze, v znesku za circa 2 milijardi. Gospodarski posegi za nova delovna mesta, ki jih lahko realizirajo občine, bi dodatna postavka v okviru Ministrstva za gospodarske dejavnosti ali za malo gospodarstvo in turizem v znesku, ki bi omogočal uspešno realizacijo tega ukrepa tudi v občinah. Postavke, ki naj se znižajo v korist prej navedenih, sem nekako navedel v kontekstu. Prosim pa, da se upoštevajo tudi pripombe, ki sem jih podal v razpravi v zvezi s podaljšanjem veljavnosti 3.a člena uredbe o določitvi območij, ki se štejejo za demografsko ogrožena v obdobju 1997 do 1999, tudi za letošnje leto. Na koncu naj omenimo še problematiko odobritve sredstev za odpravo posledic po elementarnih nezgodah v lanskem letu. To bi tudi kazalo rešiti s sprejemom ustreznega zakona ali zakona o koriščenju proračunske rezerve ali na ustrezen drugi zakonski način. Odboru za poslovnik pa predlagam, da naj prouči proceduro sprejemanja proračuna, tako da bomo lahko mogoče v drugem letu že po drugačni proceduri sprejemali proračun. Hvala lepa za poslušanje.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Kramberger. Besedo dajem gospodu Demšarju. Pripravi naj se gospod Špiletič. Kolegi poslanci, bilo bi vljudno, da poslušamo razpravljavca. Nerodno je, če nekdo govori, pa ostali motite. Bodimo korektni drug do drugega. Prosim.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav predstavnikom vlade in tudi vam, poslanke in poslanci! Po tisti Prešernovi pesmi Apel podobo na ogled postavi, je tudi ta vlada za letošnje leto postavila svojo podobo na ogled. Seveda verjamem, da je bil tisti Prešernov tekst nekoliko bolj jasen, ker iz tega, kar smo mi dobili, ne morem dobiti prave slike, kaj pravzaprav velja. Dobili smo tri dokumente, pri katerih bom citiral datume. Prvi je Poročevalec iz 15. decembra in pa potem v nadaljevanjih. Potem je drugi tak dokument, kjer je program dela Dars in pa direkcije za ceste iz 9. januarja. Potem smo dobili še tretji dokument. To smo dobili včeraj in to so investicijske namere. Torej, najbolj me moti in čudi ta izraz namera. Kaj zdaj to pomeni? Da to bo, ali pa to ne bo. In zdaj ob vseh teh treh stvareh, ki smo jih dobili v roke, lahko bi še omenil tudi tisti dodatek, ki smo ga dobili člani odbora za šolstvo in šport, kjer so omenjene investicije. Torej iz vsega tega ne znam ustvariti prave slike in zato bom mogoče nekoliko zmedeno pripovedoval, tako kot je v tem pogledu stvar v osnovi zastavljena.
Nadalje bi rad opozoril na nekatere nove metodološke prijeme, ki jih je ta vlada tokrat uporabila. To pomeni, recimo, pri ministrstvu za promet in zveze, da so cele strani označene z ničlo in ne veš potem kje tisto iskati, in seveda potem lahko iščem tam pri programu oziroma pri namerah. Ali pa, recimo, ministrstvo za šolstvo, ki ima ravno tako nekaj strani ničel in iz tistega ne veš, kaj pravzaprav bo. Pojasnjeno je bilo, da je to zaradi tega, ker se potem tekom leta stvari spreminjajo in je potem treba hoditi (malce svobodno interpretiram to izjavo) v državni parlament iskat soglasja. Pri tem pa mislim, da je šlo še za nekaj drugega. Če vzamemo v roke Poročevalec št. 60, številka 3 pri ministrstvu za šolstvo na strani 118, zadnji kupček, to pa je odkup samskega doma Topniška, obnova študentskega doma 5 in pa študentski domovi v Mariboru, iz tega ugotavljam, da je za letošnje leto predvidenih manj sredstev. Namreč, če ta stolpec iz lanskega leta seštejemo, pridemo na slabih 480 milijonov, medtem ko je to, kar naj bi bilo letos v suma sumarum, ko je to skupaj sešteto 414 milijonov. To pomeni, da iz tega pregleda, ker so sedaj tu napisane ničle, ne dobimo podatka, da se pravzaprav sredstva za te stvari zmanjšujejo. To pomeni, da ni samo to, da se bo lahko to tekom leta potem dajalo sem in tja, ampak tudi, da se zakrije to zmanjševanje sredstev, kar pa je seveda vlada upravičena, če misli, da nas bo na tak način pretentala, da tega ne bomo znali izračunati.
Pri ministrstvu za delo in družino na strani 104 in 105 je zanimivo, da so postavke prenešene iz ene na drugo stran oziroma večkrat, če pogledate tam v nadaljevanju pod socialne transferje, kjer so krizni centri, na strani 104, je nič. Potem, ko pa greš naprej, prideš na stran 105, so pa ravno tako krizni centri, samo druga šifra je spredaj - ali se to imenuje pozicija ali kaj je to, jaz se v te številke ne spoznam, vendar gre za drugo številko. Ampak naslov je popolnoma isti! Ali je smisel v tem, da hočejo zdaj stvari bolj precizirati, kaj kam spada. Bojim se, da ne, ker ravno tako, če vzamete na strani 104, kjer je zavetišče za ženske in otroke, pomišljaj, žrtve nasilja, imate isto rubriko potem na naslednji strani, samo s to razliko, da je to na strani 104 pod rubriko dotacije javnim zavodom in ustanovam, na drugi strani pa je to pod plačila storitev. To iskanje sem in tja - jaz sem tu pokazal samo na dva primera, jih je pa še več -kaže na to, da je bil tu nek namen; jaz pa drugega ne vidim kot to, da imamo dodatno delo, da iščemo prave številke. Ker na strani 104 je nič, na strani 105 pa je potem tista prava številka. Toliko v tem pogledu, kar se tiče same preglednosti.
Kar pa se tiče same vsebine, pa sem mnenja, da je predstavitev in predlog proračuna najvišje politično dejanje, ki ga zmore neka taka ustanova, kot smo državni zbor. Zato mislim, da je to sila pomembno, kako je zastavljen. Kot smo danes že nekajkrat slišali, so stvari, ne samo v tem proračunu, so na raznih skladih in na drugih postavkah, kjer tečejo, tudi recimo na Zavodu za zdravstveno zavarovanje bodo neka sredstva za zdravstvo - vsaj tako pojasnilo smo dobili - za proračun v letošnjem letu, ki seveda ne bodo v tem proračunu zajeta. Imam pa vprašanja, kar se je pojavilo na naših odborih - sem v odboru za notranjo politiko, za šolstvo in pa v odboru za delo - kjer je zelo jasno prišlo do izraza, da so bili sedaj dogovorjeni neki dogovori s socialnimi partnerji, ki bi naj seveda veljali, v tem proračunu jih pa ni. Torej, to je zopet nekaj, kar pomeni, da ta proračun, ki smo ga dobili v tem Poročevalcu, na noben način ne bo mogel veljati, in da bo treba dobiti ne samo - ne govorim o milijonih, gre za milijarde, tako ugotavljajo v zdravstvu, da gre za več kot štiri milijarde dodatnih sredstev, ki jih bodo potrebovali. Nadalje, ista zgodba se ponavlja v šolstvu - od kje bo ta denar? Torej, tega tu ne vidimo, niti v predstavitvi - in moram reči, da je imel gospod minister za finance, gospod Gaspari, dobro predstavitev, sem bil navdušen nad tem, kar je povedal, ampak to pa ni povedal, od kod bi ta sredstva oziroma ta denar dobili.
V nadaljevanju se bom omejil bolj na tisto področje, kjer sem član odborov, bi pa na nekatere glavne kardionalne stvari še hotel opozoriti.
Že pred časom sem postavil vprašanje, ko je šlo za zakon o prometnem davku, da čemu zviševati davek, ko pa vsega ne poberemo in danes isto ponavljam tu in mislim, da bi bilo po tistem pregovoru: Tukaj je Rodos, tukaj naj se vlada izkaže; ravno pri pobiranju davkov, da bi te stvari bile res po načelu, da smo pravna in socialna država. S tem bi ravno to pokazali, ker ne bo treba potem marsikdaj kje naviti kakršnekoli davke, če bi se pobralo tam, kjer se jih še veliko spušča.
Sicer bi rekel, da verjamem, da vsakdo vidi svojo usmeritev, kako bi bilo potrebno, da bi bil proračun zastavljen in pa da ga vsak vidi tudi iz svojega zornega kota tistega dela Slovenije, od koder prihaja. Zato je mogoče moja pripomba, da smo pripravljeni dati kar ogromne milijarde za avtoceste, medtem ko za tiste običajne ceste nam zmanjka denarja in tujci se pritožujejo, da v tiste stranske ceste, kjer so še posamezne uspešne tovarne, ne bodo hodili in bodo raje iskali svoje gospodarske sodelavce tam, kjer bo boljši in lažji dostop.
Pri tem bi samo v kontrast povedal - verjamem, da drži tisto, kar je rekel včeraj gospod minister Gaspari, da je pri sociali veliko demagogije. Torej, to verjamem, da drži. Ampak ne vem, če bo to demagogija, da gredo milijarde za avtoceste, medtem ko smo pri sofinanciranju glasil za slepe iz 14 milijonov, govorim o 14 milijonih, prišli na 9 milijonov, pri glasilih za gluhe iz 12 na 8 milijonov. Poglejte, ne bi hotel demagoško ali pa na neko čustveno noto vas najti, ampak tisti, ki so slepi, ali pa tisti, ki so gluhi, predstavljate si, saj ni pomembno, da mene lahko slišijo, ampak iz tega parlamenta ne morejo gluhi spremljati prenosa. Radia ne more poslušati, torej za te ljudi in teh ljudi ni tako malo, za te ljudi je ena avtocesta, verjamem v primerjavi s sredstvi, ki jih damo zdaj tja, se sprašujem, ali smo res tako brezčutni, da ne znamo za take drobnarije teh ljudi poskrbeti.
Pa da ne bo kdo mislil, da bom zagovarjal samo to, da bi morali imeti še več denarja in ga še več potrošiti. Bom povedal nasproten primer.
Poznam občino, kjer je pred časom delo izgubilo čez 200 delavcev in ko je občina razpisala javna dela, dvakrat je razpisala in spraševala naokoli, in nikogar ni dobila. Enostavno jih ni bilo. Torej, če tako nič ne bi imeli ljudje nobenega dohodka, potem bi se na javna dela prijavili. Ampak, rekel sem, bilo jih je 200 in jih ni bilo 10. To me malo spominja v povezavi s tisto svetopisemsko primerjavo kako se nihče ni prišel zahvaliti; torej tu se ni nihče javil. Zato mislim, da bi bilo v tej smeri potrebno čim prej iti v te reforme, ki so napovedane. Ko primerjam tiste, ki res nimajo dohodka ali pa s takimi, ki si lahko takole privoščijo, da se niti ne oglasijo, ampak to ni zadnji primer. Pred leti, spomnim se, smo imeli precej brezposelnih in ko smo v Škofji Loki iskali za Gorenjsko predilnico, nihče ni prišel. Tam so jih enih par prosili in so rekli, tega pa ne bomo vzeli. Zato mislim, da ne gre samo za to, da bi jaz zdaj pripovedoval kje in kako bi še rabili denar, ampak bi se ga dalo marsikje dobiti, kot sem opozoril na pobiranje davkov ali pa tudi na drugačen pristop k stvarem.
Nadaljeval bom kar v tej smeri. Pri ministrstvih pogrešam premalo sodelovanja. Hvala bogu, da ravno zdaj v zadnjem času vidim, da se ministrstvo za šolstvo, obrambo in za kulturo zna dogovarjati glede nekdanjih jugoslovanskih in zdaj naših kasarn. Ampak želel bi, da bi te kulturne spomenike, ki spadajo v stavbno kulturno dediščino, uredili tudi za potrebe ne samo javnih ustanov, ampak tudi za državne upravne ustanove. Torej jaz ne vem zakaj, ali ne bi bilo zadosti reprezentančno, če bi, ali kakšna računska sodišča ali sodišča na sploh ali pa tudi občinske uprave, se preselila ob pomoči skupnega državnega in občinskega denarja v kakšne take stare stavbe, ki danes res propadajo. Če pa gremo po svetu, in tudi pri nas so že primeri, pa lahko vidimo, kako nekaj lepega iz sedaj navidezne podrtije lahko nastane. Zato bi želel, da bi se tukaj ministrstva znala med seboj povezati, vložiti denar in seveda tudi povezati z občinami in na ta način bi lahko bil ta denar bolje naložen in tudi z več strani bi se sredstva zbrala.
Ko govorim o tem, da bi sodelovale tudi občine, me predvsem zanima osnovno načelo, ali so ta gradiva, torej govoril sem o treh, štirih vrstah gradiv, od Poročevalcev do programov in še o tako imenovanih namerah, ali so ta gradiva dobile tudi občine, da se potem lahko iščejo in vidijo, kje pravzaprav so, ker vemo, da občine v tem času pripravljajo svoje proračune. Zdi se mi, da bi bilo zelo dobro, če bi to tudi dobile. Informiranost je vedno dobrodošla. To pa govorim ravno zaradi tega, ker so potem tudi številke v Poročevalcu, v programih in tako naprej, različne. Jaz seveda priznam, da sem bil tako sebičen, da sem gledal samo za loški okraj, in sem videl, recimo, da številke za cesto Gorenja vas-Ljubljanca - je v Poročevalcu 50 milijonov, medtem ko je v investicijskih namerah samo 44, kar pomeni razliko. Zdaj me zanima, ali je boljša oziroma ali bo upoštevana tista številka ali pa nižja.
Imel bi precej predlogov, kjer bi se dalo, po moje, še marsikaj narediti, marsikaj izboljšati. Generalno vprašanje imam - mi recimo uvažamo plin, zdaj ga dobimo v glavnem z vzhoda, pa me zanima, ali in koliko imamo v programih v Sloveniji tudi uporabo biomase za ogravanja manjših krajev. Jaz verjamem, da v večjih mestih to ne gre, ampak želel bi, da bi na ta način naša država lahko prihranila denar; torej, mi plin moramo kupiti, kakorkoli že hočemo, ampak to biomaso, posebej po tej hudi zimi, ki je bila pred dobrim letom, ki je uničila ogromno gozdov - tega lesa imamo veliko in me zanima, ali in koliko smo usmerjeni v to, da bi to maso izkoristili. Koliko smo usmerjeni v to, da bi spodbudili ljudi - ampak ne gre za to, da bo zdaj spet nekdo samo dajal, da bi država samo dajala - da bi aktivirali ljudi, recimo, za čistilne naprave, s katerimi bi se naše okolje bistveno lahko popravilo oziroma zlasti vode. Če povem primer, pred 40 leti, no, pa niti ne 40, pred 30 leti je vozil poseben vlak iz Ljubljane v Škofjo Loko, ker so se hodili Ljubljančani kopati v Škofjo Loko, v Polanščico, ki je zadosti topla. Torej, to so stvari, pri katerih bi se dalo marsikaj narediti, da bi mi naredili naše okolje bolj prijazno.
Ravno tako, kot sem prej govoril o teh, recimo, reprezentančnih, propadajočih starejših stavbah, menim, da bi - to ne bo nič novega, kar bom povedal, ker sem to enkrat že omenil - da bi z obnovo starejših stanovanjskih hiš, predvsem v mestih, lahko pridobili veliko stanovanj in s tem ne bi bilo potrebno pozidavati novih kmetijskih površin. Seveda sem prepričan, da bi bila tudi ureditev takih hiš nam lahko samo v dobrobit, tako kot je tudi rekel že gospod Bevk, da bi se nam denar, ki bi vložili sem, gotovo lepo obrestoval. Pri tem pa verjamem, da je obnova starejše hiše precej dražja, kot pa če pustiš, da vse propade, z buldožerjem odrineš in na novo zidaš. Ampak na ta način uničujemo našo kulturno dediščino, kar mislim, da je precejšnja škoda.
Mogoče bi omenil samo še en večji problem, ki pa, upam, da ga bomo sedaj z ministri, ki so tudi s te gorenjsko-primorske smeri, in pa predsednikom državnega sveta, končno le uspeli, da bomo prišli do boljše povezave med Gorenjsko in pa Primorsko. Rad bi potožil to, da ko sem gledal zlasti to cestno problematiko in njeno reševanje, da te barvne priloge kažejo, da se bo na Gorenjskem zelo malo dogajalo. Ampak tega ne bom potožil vam, pri tem se bom sam posul s pepelom - gorenjski poslanci smo premalo aktivni. Zato vam obljubljam, da bomo prihodnje leto Štajercem pokazali, da znamo to narediti. Če boste letos delali veliko več na Štajerskem, potem se pripravite prihodnje leto, ker je prav, da gre denar tudi proti Gorenjski in da se bo na Gorenjskem še kaj naredilo. (Govor iz dvorane.) Letos tako veliko delate v vašem koncu, da je zdaj že zadnji čas, da... (Smeh.)
Mogoče sem bil pri nekaterih stvareh kritičen, ampak v tem proračunu je marsikaj tudi dobrega. Recimo, povem primer, to, da je disperzija srednjih šol, da ni koncentracije v Ljubljani, da se dela na tem področju, mislim, da - torej to v letošnjem letu zaznavam in mislim, da je to res pozitivno. Pa bi lahko še marsikaj naštel. Zdaj ne vem, ali je potrebno, da bi kaj več tega omenjal, ne samo pri šolstvu, tudi pri kulturi ugotavljam drugačen prijem. Recimo tudi to, da je minister za kulturo rekel, toliko boste porabili, kot je denarja, ne pa da nekdo kar troši in troši, potem pa pride k ministru pa reče, tole boste pa sedaj vi plačali. Mislim, da v tem pogledu lahko tudi pohvalimo gospoda Školča, da je tu odločno povedal, kaj misli o takih stvareh.
Tako, da bi se dalo marsikaj pohvaliti. Moje pripombe so bile v smeri, da bi se dalo še marsikaj izboljšati. Predvsem bi želel, da bi bil proračun bolj pregleden, da bi ne bilo potrebno iskati podatkov na raznih straneh. Tisti, ki smo kdaj kakšne občinske proračune pripravljali, vemo, kakšna je ta tehnika, zato bi prosil, da nas ne imeti preveč za naivne, da teh stvari ne bi poznali, kako se to dela.
Hvala lepa za poslušanje. Glede na to, če bomo dobili kakšne odgovore s strani ministrov, da bodo vsaj nekatere stvari, ki sem jih omenil, sprejete, potem bo človek lahko rekel svoj da takemu proračunu, sicer pa bo treba še o tem razmisliti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Demšar. Besedo dajem gospodu Bogomirju Špiletiču. Pripravi naj se dr. Jože Zagožen.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani! Potem, da je bila včeraj zvečer in danes zjutraj ena glavnih vesti na radiu in nacionalni televiziji ta, da je davčna uprava z navodilom dokončno zavezala oziroma povedala vsem pravnim osebam oziroma davčnim zavezancem, kako naj razumejo dva protiustavna zakona, sprejeta v tem parlamentu, se sprašujem, ali sploh velja razpravljati ali ne. Namreč, kje imam zagotovila, da jutri ta ista davčna uprava ne bo napisala, kako naj se pa izvaja proračun, ki ga bo ta državni zbor sprejel čez en mesec, če ga sploh pač bo.
Vendar, ne glede na to, sem pač dolžan opozoriti na dejstvo, da tudi pri pripravi tega proračuna, ki ga imamo pred sabo, niso bila spoštovana ustavna načela. Namreč, osnovno ustavno načelo pravi, da imamo v Sloveniji integralni proračun. 148. člen ustave nedvoumno določa in se glasi: "Vsi prihodki in izdatki države in lokalnih skupnosti za financiranje javne porabe morajo biti zajeti v njihovih proračunih." Enako določilo določa tudi izvedbeni akt te ustavne norme, to je zakon o financiranju javne porabe, in tudi ta pravi, da morajo biti vsi prihodki za financiranje javne porabe zajeti v proračunu. Na podlagi teh dveh nedvoumnih norm je potem še konkretnejši tudi zakon o izvrševanju proračuna. Ta pa določa, da mora hkrati s predložitvijo predloga proračuna predložiti državnemu zboru tudi finančne načrte skladov, agencij in institucij, ki so v njeni lasti. Seveda ne kar tako, temveč zato, da bi državni zbor resnično odločal o celotnem proračunu, ne pa o enem delu proračunu, torej tistemu, za katerega govorimo, da je državni proračun, medtem ko paralelni proračun, tega pa predstavljajo agencije in skladi, ta naj bi se financiral mimo odločanja tega parlamenta. Ampak, kljub jasnim ustavnim določilom, kljub jasnim zakonskim določilom, se je že za leto 1997 zgodilo to in očitno se bo to zgodilo tudi za leto 1998. Kako naj drugače razumemo to, da nam je vlada šele 19. sicer poslala nekaj osnutkov, nekaj predlogov za določene sklade in agencije. Seveda bi to nekako pokrivalo kar precejšen del teh skladov in agencij, ki bi morali že predložiti dokončni finančni načrt. Vendar pa hkrati, ko nam vlada 19.1. za sejo 21.1. pošilja kar zajeten sklop osnutkov finančnih načrtov zapiše na dopisu dobesedno tole: "Hkrati vas obveščamo, da navedenih finančnih načrtov, razen Sklada Slovenije za sukcesijo, še niso obravnavali pristojni organi skladov oziroma agencij in so še v fazi osnutkov." Torej, kaj je to? To so, kar imamo pred sabo, v bistvu spiski nekih želja, nek papir, ki ima neko informacijo. Kaj bo pa v končni verziji iz tega nastalo, nihče od nas ne ve, kljub temu, da bomo pač odločali o državnem proračunu za leto 1998, za katerega ustava nedvoumno pravi, da ta mora biti integralen. Še več! V nadaljevanju vlada pravi naslednje: "Finančne načrte za leto 1998, filmskega sklada, Sklada Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva, Agencije Republike Slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje, Agencije Republike Slovenije za trg vrednostnih papirjev in Slovenske razvojne družbe, pa vam bomo posredovali naknadno." Se pravi, da vlada, ne samo, da ne ve, koliko ima agencij in skladov, če upoštevam izjave drugega moža v vladi, ampak tudi od tistih, za katere ve, ni sposobna pridobiti niti osnutkov finančnih načrtov, kaj šele dokončne finančne načrte, kljub jasnim ustavnim, še enkrat ponavljam, zakonskim in poslovniškim določilom. Potem se resnično sprašujemo, kdo sedaj odloča o javnih financah - ali smo to poslanci, ki imamo to ustavno in zakonsko pravico in dolžnost, ali nekdo drug. Odgovor, mislim, da je več kot na dlani in je jasen. Vendar pa, če je temu tako, potem pa tudi ne drži to, kar je zapisano v proračunskem memorandumu in v vseh materialih, ki smo jih dobili v obravnavo, da bo v letošnjem letu celotna proračunska poraba znašala okrog 45, enkrat piše okrog 46% družbenega proizvoda, ampak bistveno več. Koliko več, pa verjamem, da ta hip niti vlada ne more odgovoriti, kajti pred sabo ima samo nekaj osnutkov, načrtov pa sploh nima. Žal je temu tako.
Drugo, kar je pa značilno, ko proučujemo strukturo letošnjega proračuna, pa je to, da lahko zaznamo zelo negativne strukturne spremembe v porabi proračuna za leto 1998. To se mi zdi pomembno zato, ker so ključni možje v vladi, ki so odgovorni za takšno stanje, sedaj v vladi že drugi mandat. Zato tudi na to opozarjam, kajti v vseh teh letih bi se bili dolžni tega oziroma posledic, ki bodo nekega dne udarile, tudi zavedati. Vendar očitno se tega niso.
Opozoriti želim predvsem na izjemno povečanje indeksa za plačila obresti. Ta znaša kar 142 oziroma obresti se bodo povečale kar za 42% v primerjavi z oceno leta 1997, kajti z dokončnimi podatki za leto 1997 še ne razpolagamo, vsaj tako je tudi razvidno iz materialov, ki so pred nami. Dajmo se nekoliko spomniti nazaj, kako leto ali dve, ko se je vlada ob tako imenovani izdaji evro obveznic kar nekako evforično hvalila, da so bile te razgrabljene v istem dnevu, v isti uri, da smo tako dobri, da so v hipu pokupili naše vrednostne papirje, uspeh, uspeh, uspeh! Danes moramo mi plačati na ta uspeh obresti. In tu je indeks 142! Da bomo danes ta uspeh lahko plačali, bomo samo v letu 1998, če sem prav razbral iz predloženega predloga proračuna, vzeli za novih 7 milijard kreditov, nekaj doma, nekaj v tujini - in tu se začenja spirala. Kajti načrta o tem, kako razbremeniti, jaz nisem zaznal, niti od tistega varčevalnega paketa, od katerega smo si vsi potihem tudi nekaj obetali, je ostalo bore malo; ostalo je nekaj zakonov, ki so že šli skozi to proceduro in nosijo negativen predznak, nekaj zakonov, ki jih imamo še v proceduri, nekaj jih pa sploh še v parlamentu ni.
V bistvu lahko ugotovimo tudi to, da vlada niti ni imela nadzora nad tem, kako se zadolžuje. Namreč, v proračunskem memorandumu piše dobesedno tako, da "je stanje zadolženosti že doseglo obseg, ko ga je potrebno nadzirati in uravnavati s sistematičnim in strateškim pristopom". Ali to pomeni, da je šlo pa zdaj kar na pamet, pa kar na palec? Samo tako lahko razberemo, če je ta sistematičen in strateški pristop potreben šele od sedaj naprej. Ampak očitno tudi tako močan indeks, ki je kar naenkrat izbil, to dejstvo potrjuje. Torej to je cena tudi za stihijsko reševanje tega vprašanja.
Jaz moram na tem mestu opozoriti tudi na to, da je v teh 7 milijardah novih posojil in v tem indeksu 142 iz naslova obresti, ki jih bomo morali plačati za naše kredite, tudi del tistih jugodolgov, ki smo jih tako velikodušno vzeli v večjem obsegu, kot bi jih morali - mislim predvsem na nealuciran dolg - in cena je danes tu. Na to so opozicijski poslanci v preteklem sklicu državnega zbora opozarjali, vendar rezultat je takšen, kot ga kaže letošnji proračun. Vendar, da je vsa ironija še večja, pa v materialu, ki nosi naslov "Strategija približevanja Slovenije Evropski uniji", lahko preberemo, da je v Sloveniji vse lepo in prav. Na strani 20 je zapisano naslednje: "Gospodarska stabilizacija, ki je predpogoj za doseganje zastavljenih ciljev, je v Sloveniji že skoraj dosežena. Inflacija se je znižala na enoštevilčno raven, javno-finančni in plačilno-bilančni račun pa sta praktično že uravnotežena." Ja, seveda sta uravnotežena samo s proračunskim primanjkljajem. Saj se ga da vedno uravnotežiti s proračunskim primanjkljajem, to pa manjka v tem stavku, da bi bil ta stavek in ugotovitev korektna. Še več, v proračunskem memorandumu smo si zastavili cilj približno 1%-nega proračunskega, torej da proračunski primanjkljaj ne bo presegal več kot 1% družbenega bruto proizvoda. In res ga ne presega, vendar zakaj ga ne. Zato, ker je minister Gaspari, ki je vehementno za to govornico že trikrat pozval vse poslance, da moramo vendar glasovati za to, da bo on dobil dodatnih 5,5 milijarde za uvedbo VATA, ki je sploh top prioriteta, ki je zelo nujen in ga zahteva Evropska unija, to enostavno pozabil vključiti v proračunske materiale. Seveda, ker če bi bilo teh 29 milijard plus 5,5, to ne bi bilo več 1% družbenega proizvoda, ampak bi bilo to bistveno več. Torej ne glede na vso resnost stanja, ki iz teh številk izvira, vlada še vedno skuša ta državni zbora zavajati, skuša prikazati situacijo lepšo kot je, nazadnje bomo pa poslanci krivi, ker bomo glasovali za nek amandma za uvedbo VATA, da smo zvišali javno-finančni primanjkljaj nad 1%. Oprostite, gospodje predlagatelji tega državnega proračuna, ta greh boste vzeli na svoje rame.
Naslednji negativni prizvok, ki ga lahko oziroma premik, strukturni premik v letošnjem proračunu je dejstvo, da je indeks pri vnovčenih jamstvih porasel še za enkrat, znaša 205,8, kar pomeni, da se bo še enkrat več izdanih poroštev vnovčilo v breme države. Vendar pa v obrazložitvi proračuna piše naslednje: ... "da se pa v primeru, da Vlada Republike Slovenije ne bo sprejela dodatnih ukrepov na področju elektrogospodarstva, na področju poslovanja slovenskih železarn in slovenskih železnic, da se lahko znesek poveča celo za cel znesek obveznosti teh organizacij, ki zapadejo v leto 1998." Znesek teh garancij pa znaša 34,4 milijarde slovenskih tolarjev. Zato na tem mestu sprašujem pristojne iz vlade za pojasnilo, ali je vlada že sprejela potrebne ukrepe za preprečitev vnovčenja teh 33 milijard obveznic, katere ukrepe je že doslej predlagala državnemu zboru, če je bilo to potrebno in katere še mora, da bo preprečila, da do tega ne bo prišlo. V obrazložitvi jasno piše, da to mora storiti vlada, in bi resnično prosil za pojasnilo, ker če tega vlada še ni storila, potem je laž o samo 1%-nem javno-finančnem primanjkljaju še bolj iz trte zvita.
Poleg že omenjenih dveh velikih negativnih porastov pa bi omenil samo še porast, ki se nanaša na materialne in druge stroške v državnih organih in ta porast je kar 121, torej indeks je 121,9 ali za 21,9%. Samo glede na te, tako pomembne strukturne premike bi bilo pričakovati, da bo vlada najprej pospravila sama pri sebi. V podjetju bi rekli, da bo pripravila dober sanacijski program, poiskala najprej dobre notranje rezerve, skušala porabo znižati maksimalno na vseh segmentih, kjer je to mogoče, ne pa, da je prišla v državni zbor v bistvu z dejstvom, potrebujemo toliko, ker pa potrebujemo toliko, bomo pa poleg proračuna predložili še tako imenovani varčevalni paket in vse davčne zavezance dodatno obremenili še za nove davke, da bomo to luknjo, to vrzel nekako zapolnili. Zapisano je, da se bo to storilo z več instrumenti. Eno je dodatno obdavčenje. Vendar kako naj verjamemo, da bo to dodatno obdavčenje resnično dalo oziroma boljša izterjava, se opravičujem. Kako naj verjamemo, da bo ta boljša izterjava dala dobre rezultate, ko pa v proračunskem memorandumu piše, da davkarija niti še ne ve, koliko ljudi potrebuje, da bi lahko bila uspešna. Zapisano je dobesedno tako: "Iz pozitivne zveze med obsegom uprave in davčno disciplino sledi, da potrebuje nova država uprava za učinkovito delovanje kritično maso - neko kritično maso...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Špiletič, samo trenutek. Gospodje poslanci, lepo prosim, mir v dvorani. Kdor ne želi poslušati, naj se umakne, da lahko nadaljujemo z delom. Prosim, nadaljujte.
BOGOMIR ŠPILETIČ: V memorandumu je zapisano v zvezi z - jaz bom rekel neučinkovitostjo nove davčne uprave - naslednje: "Iz pozitivne zveze med obsegom uprave in davčno disciplino sledi, da potrebuje nova davčna uprava za učinkovito delovanje kritično maso. Optimalne številke pa bo mogoče določiti šele na podlagi poznavanja specifičnih okoliščin v Sloveniji." To se pravi, da v tem trenutku mi specifičnih okoliščin še ne poznamo, ne vem, kdaj jih bomo spoznali, in ko jih bomo, bomo določili kritično maso. V memorandumu pa že piše, da bomo z zelo dobro in boljšo davčno izterjavo pa že dosegli zelo pomembne rezultate pri pridobivanju javno finančnih prihodkov. Tukaj torej nekaj ne drži.
O varčevalnem paketu, ki je bil drugi paradni konj za zapolnitev teh vrzeli, sem tudi že govoril. Razblinil se je kot mehurček na soncu, ga ni nekako več, samo še kradoma se o njem govori. Skratka, cele vrste predpostavk, na katerih temelji ta proračun za leto 1998 - in to je bilo nedvoumno povedano, katere so in da so te nujen predpogoj, da ta proračun vzdrži - enostavno ni več. Na tem mestu se sprašujem, ali se je upravičeno še naprej pogovarjati o predlogu proračuna, glede na to, da pomemben del predpostavk enostavno ne drži več, tako kot je bilo to obljubljeno. Toliko vsebinsko o proračunu.
Moram pa seveda reči, da je potrebno opozoriti tudi na metodološki pristop same priprave proračuna. Ta je namreč kljub številnim opozorilom ob obravnavi proračuna za leto 1997 ostal še vedno nejasen, nerazumljiv, lahko rečem, še vedno zapleten.
Samo še tehnična pripomba in niti približno najbolj pomembna. Včasih je bil proračun objavljen v debeli knjigi, ki je nosila ime Uradni list z belimi prvimi platnicami, za letos smo dobili štiri, pet, šest zveščičev, nekaj prej, nekaj kasneje, skratka, da se prebiješ do prave informacije, to traja. Verjamem, da to ni slučajno, kajti manj informacij, ko bomo poslanci imeli, manj bomo spraševali, lažje bo šla parlamentarna procedura svojo pot, kot te si jo v vladajoči koaliciji pač zamislili.
Seveda ste v letošnjem letu ponovno (tako kot lansko leto) razbili sredstva na nešteto mnogo postavk, tako da ni mogoče več slediti, koliko sredstev gre za sodelovanje v programu Phare, ki je še kako pomemben in eden glavnih dejavnikov, ki ga je Evropska unija postavila kot pomoč za izpolnitev pogojev za vstop v polnopravno članstvo Evropske zveze. Razbili ste jih, po vseh ministrstvih, po nešteto mnogo nosilcih in enostavno ugotoviti skupno številko je nemogoče.
Drugo - cena vključevanja Slovenije v Evropsko unijo. Tudi to ni na enem mestu posebej opredeljeno. Nekateri ministri so napisali v posebnih postavkah - toliko in toliko sredstev rabimo za spremembo zakonodaje v smeri približevanja Slovenije Evropski uniji, nekateri so na to pozabili, nekateri so to skrili pod postavke zunanji sodelavci, pravni strokovnjaki, ne vem še kaj, skratka, ni mogoče dati ocene, ali je proračun naravnan proevropsko, kljub temu, da so nas polna usta približevanja Evropi in da nas dnevno bombardirate in izsiljujete, kako je to pomembno in hočete zopet izredno sejo, kjer bomo to obravnavali. Informacije o tem, da so sredstva v tej smeri zagotovljena, pa enostavno opozicija nima. Saj morda je vi imate. Mi, opozicijski poslanci je nimamo, ker nismo imeli te sreče, da bi nam vladni ministri razlagali v poslanskih skupinah proračun, kot so podučevali vas.
Proračun ima letos tudi kar nekaj proračunskih inovacij, bom jaz temu dejal. Večkrat smo na delovnih telesih slišali, da so vsi proračunski uporabniki po navodilih ministra za finance načrtovali še določena sredstva za manjše investicije. To postavko najdemo pri vseh proračunskih uporabnikih. Nikjer v predloženih materialih jaz nisem zaznal navodila o tem, kako se lahko trošijo, kdo lahko s temi sredstvi razpolaga, za katere namene se lahko razpolagajo. Torej, kaj lahko zaključimo? Ne to, da so se rezerve povečale z indeksom 700, temveč, da ima proračun tudi skrite rezerve, s katerimi bo v volilnem letu zopet razpolagal minister in to delil pač po nekem kriteriju, ki bo gotovo strankarski, ne pa strokoven. Žal v odsotnosti meril za trošenje teh sredstev je to edini logični zaključek.
Seveda pa bode v oči tudi linearnost, predvsem v tistem delu, ki se nanaša na nadziranje javne uporabe. Namreč, reči "v javnem sektorju se zaposlovanje ne bo povečevalo in bo ostalo po stanju na dan 31.10.1997", po moji oceni ne vzdrži. Vsaj z vidika računskega sodišča ne, kajti to pomeni, da v tej državi ne želimo večjega in boljšega nadziranja javne porabe, kot ga imamo doslej. Želimo torej ribariti v kalnem. Zato se absolutno strinjam s tistim, kar je tu povedal dr. Antončič, predsednik računskega sodišča, da smo poslanci dolžni kot podlago za našo obravnavo vzeti predlog računskega sodišča, ker to tako izhaja tudi iz zakona, ne pa predlog, ki nam ga je posredovala vlada. Vsekakor pa menim, da moramo ob tem predlogu podpreti povečano zaposlovanje revizorjev, inšpektorjev in strokovnih kadrov, kajti nadzor nad javno porabo je neustrezen. Berite poročila računskega sodišča, ki nam jih pošilja v ta državni zbor, spremljajte obravnave in videli boste, da je to res.
Hkrati pa moram priznati, da se zelo strinjam z ministrom Gasparijem, ko je dejal, da je potrebno pri sodiščih, ki so pred leti zahtevala višje plače in jih izsilila, letos biti nekoliko previden pri povečevanju sredstev. Namreč, poleg višjih plač je potrebno izdelati tudi normative. Bojim se, da teh ni, kajti, ko smo obravnavali, kdo naj določa in koliko sodnikov za prekrške, sem ministra za pravosodje vprašal, ali so merila in po katerih merilih se bo določal obseg sodnikov za prekrške. Tam v tistem delu je sicer sedel, vendar za to govornico ni prišel in ni podal pravega odgovora oziroma ga sploh ni podal. Tako, da pred pol leta približno teh meril ni bilo, in menim, da bi tokrat morali zahtevati tudi povišanje produktivnosti v tem delu.
Še veliko bi bilo lahko povedanega izza te govornice o proračunu za leto 1998, vendar je veliko kolegov pred mano že opozorilo na preštevilna dejstva in pomanjkljivosti. Še veliko kolegov je za mano prijavljenih, tako da bi jaz na tem mestu zaključil, vendar z enim upanjem, da takšno stanje ne bo šlo več v nedogled. Upam, da bo čimprej resnično prišlo do javnega polaganja računov vseh nosilcev javnih funkcij in da bomo tudi mi poslanci, tako opozicije kot tudi pozicije, k temu pripomogli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Špiletič. Besedo ima dr. Jože Zagožen. Na razpravo naj se pripravi Ivan Božič.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod podpredsednik, drage kolegice in kolegi poslanci! Ko govorimo o državnem proračunu, je najbolj pomembno, kakšna politika izhaja iz predloga proračuna. Skozi proračun se zrcali neka politika. Ključno je, kako se razreže pogača, kakšni so medsebojni proporci, pa tudi to, odkod prihaja denar v proračun. Očitno je, da našo državno upravo uničujejo plače v javnem sektorju, socialni transferji, obresti, se pravi javni dolg ter delno tudi pokojninska in zdravstvenega blagajna. Delež teh sredstev je leta 1991 znašal 37% proračuna, leta 1997 pa že 63%. Letos pa se bo še povečal. Ta del vsa ta leta izpodriva delež za investicije, ki se krčijo, saj so leta 1991 znašale 16%, leta 1997 11%, sedaj pa so padle pod 10%. Najbolj so pa rasle plače v negospodarstvu, iz 6% na 12%, v javni upravi pa se je na novo zaposlilo več kot 12.000 ljudi. Znotraj javne porabe se je največ povečala poraba države. Tudi obresti za javni dolg so porasle od 0,8% na 3%. V napajanju proračuna je zelo porasel delež davkov -1991. leta je znašal 48%, sedaj pa že blizu 60% - zmanjšal pa se je delež prispevkov za socialno varnost. Glede na načrtovano porabo je kot proračunskega vira premalo prometnega davka, dohodnine in davka na plače. Skratka, proračunski prihodki so premajhni glede na predvidene odhodke. Posledice so vse večje zadolževanje države in vse večji javni dolg. Bremena naše potrošnje s tem prelagamo na mlado generacijo. Sprašujem, ali je to strokovno korektno in moralno, etično oziroma pošteno. Temeljno vprašanje se torej glasi: Kje in kako morda povečati prihodke proračuna, da ne bo primanjkljaja in zadolževanja in kako racionalizirati njegove odhodke? Kaj malo slišimo v tej dvorani o uspešnosti, na primer davčne izterjave in o davčnih utajah, ki so marsikje postale nekakšen nacionalni šport. Cela zgradba proračuna sloni na predpostavki, da naj bi varčevalni ukrepi uspeli, če ne, se zruši koncept proračuna. To je danes skorajda že gotovo dejstvo.
Eno merilo za oceno o tem so primerjave glede na proračunsko porabo v preteklem letu. Drugo merilo oziroma kriterij so dejanske potrebe posameznih resorjev in primerjava z državami, ki so približno tako razvite, kot je naša. Tretje pa je seveda, koliko proračun obremenjuje gospodarstvo in prebivalstvo. Kakšen je torej vpliv proračuna na gospodarsko rast. Predvsem pa je pomemben kakovostni kriterij, namreč, kakšni programi in v kolikšni meri se z njegovo pomočjo uresničujejo. Kako se na primer spodbuja izvoz, kako proračun vpliva na vse večjo neenakomernost razvoja posameznih regij? Na ta in na podobna vprašanja predlog proračuna za leto 1998 ne daje zadovoljivih odgovorov. Čuti se odsotnost aktivne razvojne politike vlade. Vtis je, da ta vlada s številnimi drobnimi kompromisi, popuščanji in zadovoljevanjem posameznih strankarskih interesov tone v proračunsko močvirje, iz katerega se bo težko izvlekla, še posebej, ko se bo soočila z vsemi realnostmi pokojninske reforme.
Seveda pa se pred vsemi temi vprašanji postavlja vprašanje, kaj sploh je državni proračun. Poglejte, nesporno je, da ogromno narašča izvenproračunska poraba, ta, ki v proračunu ni zajeta oziroma evidentirana. Razne paradržavne agencije in skladi imajo celo vrsto prihodkov in odhodkov, ki bi morali biti zajeti v proračunu. Integralnost proračuna je zato le pobožna želja. Kot smo slišali na odboru za gospodarstvo, so to samo želje tudi samega ministrstva za finance.
K obrazložitvi obrambnega dela proračuna smo na odboru za obrambo že drugo leto zapored prejeli pripeto nepodpisano obrazložitev finančnega načrta Slovenske obveščevalno-varnostne agencije, ki je označena za državno skrivnost, in zato o njej ne smem govoriti. Žal na seji tudi ni bilo razlagalcev. Veliko teh postavk v proračunu ni navedenih oziroma so zakrite. Zato mi je žal, ker nisem mogel in ne bom mogel vprašati, kaj pomeni na primer postavka "specialni fond", ki ima načrtovana velika sredstva, kdo jih porablja in kdo so tisti posvečeni v Sloveniji, ki imajo možnost, da so seznanjeni z rezultati dela SOVE.
Pri proračunu za leto 1998 gre za 13,4%-no nominalno povečanje na strani odhodkov v primerjavi s preteklim letom. Čeprav je v proračunskem memorandumu predvidena le 8%-na inflacija, lahko glede na trende, ki so danes prisotni, z veliko gotovostjo sklepamo, da bo inflacija znašala najmanj 9%. Če bi bila v resnici samo 8%, potem bi šlo za okrog 5%-na realno rast proračuna. Realna rast pa bi lahko bila le tolikšna, kot je predvidena rast bruto domačega proizvoda. Če poleg 9%-ne inflacije upoštevamo še približno 3,5%-na gospodarsko rast in ne 4% do 5%, kar preveč optimistično predvideva proračunski memorandum, potem bi se proračun smel povečati za približno 12,5%. Ob 13,4%-ni nominalni rasti to pomeni, da bo šlo za okrog 1%-no večjo realno rast, kot bi smela biti; naj spomnim, da je bila pri lanskem proračunu realna rast kar za 12% povečana. Zakaj bi torej ravno država imela ta privilegij, da lahko zapravi več, kot državljani ustvarijo, še zlasti za tako potrošne namene, kot trdi večina govornikov tukaj.
Sam delež javnofinančnih odhodkov v bruto domačem proizvodu ostaja na ravni 46% in se bistveno ne povečuje, čeprav je jasno, da je 46% mnogo preveč in da nas to uvršča med najvišje v Evropi in da je to 50% višje od ravni Združenih držav Amerike. Tudi proračunski primanjkljaj se giblje na ravni 1%, kolikor so od nas zahtevale mednarodne finančne ustanove, vendar je še vedno mnogo prevelik; zaskrbljujoči so zlasti razlogi za njegov nastanek. Ob tem naj omenim, da je minister Gaspari pred časom dejal, da bo odstopil, če bo primanjkljaj znašal več kot 0,5% bruto domačega proizvoda. Opazen je tudi velik razkorak med proračunskim memorandumom, ki vsebuje ciljni razvojni scenarij in strategijo približevanja Evropski zvezi, na eni strani in med predlogom proračuna na drugi strani. Očitno so tudi v sami vladi torej stvari precej zmedene. Če gledamo številčne kazalce same zase, predlog proračuna morda niti ni tako zaskrbljujoč, vendar ne smemo pozabiti, da smo nedavno sprejeli izjemno velik proračun za leto 1997, kar kaže številke v povsem drugačni luči. Leta 1996 je bil načrtovan proračun 530 milijard, realiziran je bil sicer po rebalansu v višini 608 milijard, letos pa je načrtovan 843,7 milijard. Če torej gledamo načrtovane kategorije, potem se je dveh letih povečal za 314 milijard tolarjev ali za 160%.
Letošnji proračun predvideva tudi 11,5 milijard prihodkov iz naslova prodaje državnega premoženja in bi bilo potrebno tudi to bolj natančno pogledati, namreč, katera sredstva in kje misli država prodajati, se na ta način nekako dezinvestirati in poplačati stroške uradništva. Precej se povečuje tudi delež davkov in kazni, pa tudi delež dohodnine, na primer iz 134 na 150 milijard. Dokaj se povečujejo sredstva za investicije v energetiki, z 2,6 na 5,7 milijard, in za investicije pri železnici, s 3,7 na 6 milijard. Seveda pa so znatna sredstva namenjena tudi za sanacijo železarstva, kar pa bo samo delno zamašilo finančno luknjo, skoraj nič pa ne bo prispevalo k nadaljnjemu razvoju.
Nekaj drugega od investicij so gotovo tudi razne subvencije, kjer gre denar v glavnem za izplačevanje plač, torej ta denar v gospodarstvu ni razvojno naravnan. Tako je enotno mnenje gospodarstvenikov, da je bore malo denarja ostalo za pospeševanje razvoja, pravega razvoja v gospodarstvu. Gospodarska ministrstva so sicer prejela sorazmerno ugodne deleže sredstev, če jih primerjamo z drugimi resorji, vendar jih je še vedno premalo za razvoj novih trgov, tehnologij, za izobraževanje in podobno.
Slovenska razvojna družba praktično ni prisotna v tem proračunu. Za resnični razvoj ostane ministrstvu za gospodarske dejavnosti le okoli 1 milijarde tolarjev. Del sredstev tega resorja so tudi obresti, ki so bile sem prenesene iz ministrstva za finance in tako se umetno napihuje del sredstev za podporo gospodarstvu. Opazno je tudi premajhno sodelovanje med posameznimi resorji, ni torej celovitih in usklajenih razvojnih konceptov. Zlasti bode v oči neustrezno spodbujanje izvoza, prav tako je premalo pozornosti namenjene skladnejšemu razvoju regij. Vlada bi morala državnemu zboru posredovati program investicijskih projektov, ki se financirajo iz proračuna, opredeliti bi morali njihov prioritetni vrstni red in dinamiko izvajanja.
Prav tako je nesprejemljivo, da so posamezne postavke, zlasti pri cestnem programu, prikazane v globalnih številkah in je prepuščeno volji ministrstev, komu in koliko jih bodo dodelili. To je v nasprotju s sodobnimi proračunskimi načeli in metodami, za katere sta značilna transparentnost in integralnost. Odsotnost jasne in pregledne metode tudi onemogoča učinkovito kontrolo, kar je bil morda celo namen sestavljavcev predloga proračuna.
Slovensko gospodarstvo kot celota še vedno posluje z izgubo, ki se še celo povečuje. Namesto, da bi ga proračun razbremenjeval, mu jemlje razvojni zagon. To je napačen gospodarski koncept oziroma odsotnost pravega ali vsakršnega koncepta včasih. Vtis je, da je velik del proračuna predvsem rezultat merjenja moči v vladni koaliciji in kupovanja najrazličnejših političnih zaveznikov in podpornikov. Če bi hoteli takšen proračun sprejeti, bi ga vsekakor morali prej temeljito spremeniti in dopolniti, za kar pa je seveda malo upanja, saj ni bil sprejet noben od več 100 opozicijskih amandmajev. Ko smo že pri političnih zaveznikih, naj omenim še nekega manjšega, na videz manjšega zaveznika, ki pa ima veliko moralno moč. Čudim se, zakaj že osmo leto zapored kljub obljubam z vseh strani ni bilo vsaj nekaj drobiža namenjenega tudi sofinanciranju Združenja žrtev komunističnega nasilja, ali pa se tudi vlada boji priznati, da te žrtve sploh obstajajo.
In čisto na koncu, vem, da je pozen čas, da tema okoli proračuna za marsikoga ni zanimiva, čeprav gre za vrhunsko politiko. Prava politika je samo proračun, vse ostalo ni to. Vidim, da tudi dostikrat tukaj govorimo stenam, kot danes, tudi televizija je odšla iz dvorane, tako da vse te besede ostajajo dostikrat samo bob ob steno. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, dr. Zagožen. Besedo ima gospod Ivan Božič. Pripravi naj se za razpravo Franc Pukšič.
IVAN BOŽIČ: Hvala lepa, gospod podpredsednik! Delim mnenje mojega predgovornika. Mislim, da je res sprejemanje proračuna glavno dejanje parlamenta. Če nimamo proračuna, je težko delati, proračun je pa tudi odsev urejenosti in zakonitosti neke države.
O uvodnih mislih k proračunu je bilo danes že toliko povedanega, da jaz ne bom več "nakladal". Bom pa povedal tiste stvari, ki se mi zdijo, da v predlogu proračuna niso dobro urejene. Menim, da bi jih bilo treba še drugače postaviti, mogoče bolj doreči in tudi opozicijo kaj upoštevati pri sprejemanju končnega besedila proračuna za leto 1998.
Najprej bi nekaj rekel o proračunu za občine. Proračun za občine je povišan samo za 3%. Zelo malo. Rekli smo, da je proračunska rezerva povišana za 752%. To pomeni nekam čudno razmerje. Drugo. Željo, ki smo jo že lani postavili, ki o njej govori vsak, kadarkoli govorimo o proračunu, da bi za eno tretjino procenta porasel proračun za občine v skupnem proračunu države. Tudi to ni bilo upoštevano. Res je, da ima ministrstvo za finance povišan proračun le za 7%, ampak mislim, da bi te 3% morali spremeniti na 15%, torej petkrat večji procent bi moral biti, še posebej glede na to, če pomislimo, da je letos volilno leto. Kako bodo gledale nove občine oziroma tisti, ki računajo na nove občine, če se pa realno proračun za občine zmanjšuje.
Drugo, kar bi rad povedal in je tudi bilo za to govornico, če sem prav štel, danes trikrat omenjeno - Phare programi. Dajmo enkrat izpolniti, torej vlada naj izpolni zahtevo opozicije, da se da poročilo, kaj se je po Phare programih res naredilo. V naši občini, torej na Primorskem, imamo veliko teh programov ob meji z državo Italijo. Noben program ni bil realiziran. Koliko časa nas bo Evropska unija še tolerirala, da bomo lahko imeli obljubljena neka sredstva, nič pa se ne bo zgodilo. Mislim, da ni lep ugled države, da ne moremo nečesa narediti.
Drugo, kar bi rad povedal, je v zvezi s kmetijstvom. Tudi lani, ko sem govoril maja meseca oziroma malo prej, sem rekel, da nas je več, ki se zanimamo za podeželje in tudi za samo kmetijstvo, ampak podatki, ki jih imamo v letošnjem proračunu, ne govorijo v prid kmetijstvu. V skupnem deležu proračuna države je bilo kmetijstvo 1991. leta obseženo s 3,7%. Nato je ta delež padal in je bil najnižji 1994. leta, 2,6%, lani 3,1% in letos 3,2 %. To se pravi, da še nismo dosegli tistega, kar smo imeli nekoč ob začetku te naše nove države. To, kar se je nekajkrat govorilo za to govornico danes - proračun tudi v kmetijstvu gre v tisto smer, da ni razvojno naravnan. 1993. leta je bilo za subvencije v kmetijstvu 58,6%. Nato je to začelo padati. Najnižji delež je bil 1996. leta, 41%, lani 46,9% in letos 44,6%. Še slabše je pravzaprav tudi z investicijami; 1993. leta je bilo denarja za investicije v kmetijstvu 9,7%, najmanj 1996. leta, 6,6%, lani se je še zmanjšalo, na 4,8%, in letos je v proračunu 4,4%. Mislimo, da bo treba, na tem področju kaj več narediti.
Drugo posebno vprašanje imam glede krajevnih cest in krajevnih poti. Tudi to je bilo nekajkrat že za to govornico omenjeno. Lani je v tej dvorani ta parlament sprejel zakon o javnih cestah. V njem so krajevne poti dodeljene ministrstvu za okolje in prostor. Ne lani ne letos pa o tem v proračunu ni sledu.
Pri ministrstvu za promet in zveze bi rad opozoril na dve stvari. Prva je tista, na katero sem opozoril že lani - nacionalni program razvoja slovenskih železnic. Železnica, železniška proga Jesenice-Nova Gorica-Sežana je v nacionalnem programu, vlada pa je v proračun že dve leti ni dala. Mislim, in obljubljeno mi je bilo, da bi bil čas, da mi nekdo odgovori, zakaj se to ne zgodi.
Drugi del je, kar je napovedal že moj predhodnik, gospod Demšar. Najprej smo dobili Poročevalca, v katerem so bile opisane ceste z ničlami, kaj se bo letos gradilo, in skupno številko. Potem smo na odboru za infrastrukturo govorili in sprejemali program direkcije za državne ceste in nato zopet dobili od vlade poročilo, s katerim nisem in je najbrž tudi malokdo zadovoljen. Pravi tako: "K našemu dopisu, številka 419, iz leta 1997, z dne 11.12.1997, vam pošiljamo investicijske namere proračunskih uporabnikov, kot prilogo k predlogu proračuna Republike Slovenije za leto 1998." Zadnji odstavek se začne v tabelah, kjer so prikazani podatki, ki so jih posredovali posamezni proračunski uporabniki. Da bi ne bilo napačnega razumevanja, prosim, da bi dobili pisno mnenje, katere tabele so tiste, ki jih lahko zagovarjamo in o katerih bomo govorili. To govorim tudi zaradi tega - pri nas smo imeli lani ob volitvah predsednika države praktično stavko ljudi v Baški grapi, ker se ceste, ki so bile v programu, s Petrovega Brda proti Škofji Loki niso gradile. O teh cestah v Poročevalcu ni ničesar oziroma je ničla. Program direkcije za državne ceste je 50 milijonov in v poročilu vlade je spet nič! Želim vedeti, ker na kateremkoli sestanku, kjer bom, bi rad ljudem odgovoril na vprašanje, ali se bo ta cesta res zgradila in ali jo imamo namero sploh začeti urejati.
In še eno zadevo bi rad povedal, ki sem jo tudi lani dvakrat za to govornico. Pred sedemnajstimi leti smo v Mostu na Soči gradili osnovno šolo. V temeljih šole so odkrili ostanke halštatske hiše, hiše iz železne dobe. Lepo. Ampak, slabo zaradi tega, ker je bila potem gradnja ustavljena in še sedaj, po sedemnajstih letih, je proračunska postavka za nadaljevanje gradnje tretje faze te šole prazna. Do kdaj bo to? Če bo leta 1999. šolski tolar usahnil, potem, kako bomo s šolo nadaljevali.
In še na nekaj bi zelo rad opozoril. V materialih, ki ste jih dobili v odboru za šolstvo in šport, je zapisano tudi, da se financirajo te investicije, osnovnošolski prostor, iz sredstev za izravnavo občinskih proračunov. In v teh postavkah je v drugi prioriteti tudi ta šola s postavko 0. Ali je res treba, da se šole gradijo šele iz proračunske izravnave? Ali ni že osnovni izračun za proračun občine potreben, da bi vedeli, da bomo tako šolo gradili? Da se nam ne bo zgodilo tako, kakor se je lani 18. decembra, ko smo zvedeli, da bomo dobili manj denarja za socialno varstvo občanov, kot pa je bilo poprej v planih dogovorjeno. Upam, da bomo po teh vprašanjih in odgovorih, ki jih pričakujem, lažje pripravljali amandmaje na sedanji predlog proračuna. Do takrat je pa tak proračun bolj slab. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Božič. Tu so se v predsedstvu odločili, da razprave gospoda Pukšiča danes ne bi uvrstili. (Glas iz ozadja: Zakaj ne?) Zato, ker je napovedal enourno razpravo in jo bo imel jutri. Besedo dajem gospodu Jakobu Presečniku.
JAKOB PRESEČNIK: Hvala lepa, gospod podpredsednik! Torej, upam, da bom dobil od gospoda Pukšiča vsaj za kavo, ker sem ga rešil, da ne bo govoril, kot je rekel kolega, pred prazno, ampak mislim, da ni prazna dvorana. Torej, bom kljub temu vskočil in obljubljam, da bom prej kot do 18.00 končal. Torej, gospe in gospodje, gospod podpredsednik! Jaz ne bom o proračunu dosti govoril, vse se bo pa seveda nanašalo na proračun. Torej, v začetku bi rekel to, kar je bilo že danes nekajkrat rečeno, da smo včeraj, mislim da včeraj, datum 19.1. in gospod Božič je ravnokar tudi razlagal, dobili elaborat iz vlade, ki se imenuje Investicijske namere proračunskih uporabnikov. Jaz mislim, da bi bilo boljše, da službe vlade ali vlada tega elaborata ne bi poslala v parlament, ker takšen, kot je, trdim, da je neuporaben. Prvič zato, ker v njem niso številke, ki so bile obravnavane, ki so bile objavljene prvič v Poročevalcu, in drugič, ki so bile obravnavane na posameznih odborih. In pa tretjič, ker seveda ne ustreza temu, kar piše uvodoma, da so to investicijske namere države Slovenije pri proračunskih uporabnikih v letih do 1997, 1998 - do sem bi še nekako držalo, razen seveda te pripombe na leto 1998. Naprej 1999, 2000, 2001, nad 2000 so pa v glavnem tako same ničle. Razen, če seveda nekdo misli - bom dal samo primere, ne vem, da je na področju, bom rekel pri ministrstvu za promet in zveze vzdrževanje mostov, da bodo vsi mostovi letos tako urejeni, da od letos naprej ne bo treba nobenega vzdrževanja, da bo na področju okolja in prostora, da bodo letos opravljene vse investicije za naslednjih 7 let, ker so v vseh postavkah, torej kumulativno za okolje in prostor v vseh letih od letos naprej same ničle. To se pravi, to seveda ni res in zaradi tega mislim, da tak elaborat, ki je prišel v parlament, da prej škodi kot koristi. Te zadeve, ki jih je pa prej gospod Božič omenil, to se pravi neskladnost s posameznimi elaborati oziroma tabelami, je treba pa, mislim da v najkrajšem času odpraviti. To je o tem.
Drugo mislim, da je v - kar se tiče samega proračuna - da je še vedno premalo poudarka na skladnejšem regionalnem razvoju. Mislim, da je pred nami velika naloga, da sprejmemo ta zakon enkrat končno in da ga do konca dorečemo, da pa seveda tudi z intervencijami itd. na podeželju pomagamo k temu skladnejšemu razvoju. V nasprotnem primeru se bo nadaljevala seveda tendenca pritiska na mesta, predvsem na Ljubljano, pritisk na stanovanja posledično v Ljubljani, nemogoče prometne razmere v okolici mest, to se pravi bomo gradili in stanovanja in poslovne prostore in prometne povezave, to se pravi izboljševali stalno razmere v teh večjih naseljih, predvsem v Ljubljani, in bo pritisk tudi ljudi na preseljevanja ali prisiljevanje v mesta še čedalje hujši.
Tretje področje - par stvari bi samo rekel in s tem bom tudi zaključil - področje infrastrukture in okolja. Večkrat je že bilo rečeno, da imamo nekatere nacionalne programe, ki jih delno izvajamo, predvsem v mnogih primerih jih seveda zaradi finančnih težav ne izvajamo. Nekatere moramo seveda nujno sprejeti; tudi zakonodaja jih nalaga, zakon o javnih cestah na primer. Imamo nacionalni program o železniški infrastrukturi itn. Vendar poudaril bi, da nacionalni programi seveda problematike ne rešujejo. Potrebni bodo seveda drugi viri financiranja in pa drugi načini investiranja, in to mislim, da je treba v državi doreči, sicer nam tudi nacionalni programi ne bodo prav nič pomagali oziroma bomo vsako leto ali vsakih par let te nacionalne programe pač ustrezno korigirali.
Naprej, mislim, da je tudi na področju vodnega gospodarstva to ministrstvo oziroma vlada prisluhnila v letošnjemu letu in je začela vlagati v vodno gospodarstvo. Spet, če bi se malo ironično vrnil na ta dokument, je spet že letos kar konec in to se pravi naprej ničle; ampak verjamem, da seveda ne bo tako, ker ta dokument ni vreden praktično nič. Problematika stanovanjskega gospodarstva in pa problematika ravnanja z odpadki v sklopu nacionalnega programa varstva okolja - sicer, dokler tega ne sprejmemo in se ne začnemo o tem tudi pogovarjati in najdemo tudi ustrezne, kot sem že prej rekel, načine, vire financiranja in druge načine investiranja - bodo seveda na teh sklopih še vedno problemi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Presečnik. Držal si besedo. Kolegice in kolegi, predlagam, da danes zaključimo sejo. Imamo še 12 razpravljavcev. Upam, da bo jutri šlo hitreje. Jutri nadaljujemo ob 10.00 uri. Hvala. Nasvidenje.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 21. JANUARJA 1998 OB 17.50 URI.)