Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.09 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 38. izredne seje državnega zbora. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Pavel Rupar, Alojz Peterle, Zmago Jelinčič, Franc Potočnik, Polonca Dobrajc za pričetek seje, Janez Podobnik za popoldanski del seje, Roberto Battelli in Anton Delak.
Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani! Ugotavljamo navzočnost v dvorani. 68 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na to sejo sem povabil predstavnike vlade Republike Slovenije, ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospoda Cirila Smrkolja in vse lepo pozdravljam!
Današnje nadaljevanje 38. izredne seje bomo pričeli s 1. točko dnevnega reda, to je z obravnavo interpelacije o delu in odgovornosti ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospoda Cirila Smrkolja. Obveščam vas, da bo zbor 2. točko dnevnega reda, to je obvestilo o odstopu ministra za šolstvo in šport ter predlog za imenovanje novega ministra, opravil v četrtek, 29. julija ob 10.00 uri. Če bo 1. točka končana, bo zbor prešel na obravnavo prekinjene 9. točke, nato na obravnavo prekinjene 22. točke, zatem 23. točke in po dnevnem redu dalje.
Prehajamo torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA INTERPELACIJE O DELU IN ODGOVORNOSTI MINISTRA ZA KMETIJSTVO, GOZDARSTVO IN PREHRANO GOSPODA CIRILA SMRKOLJA. Pred tem bi vas rad tudi obvestil, da sem s strani odgovornega urednika Radiotelevizije Slovenija, informativni in izobraževalni programi, prejel obvestilo, da bo RTV Slovenija neposredno prenašala izredno zasedanje državnega zbora, in sicer točko dnevnega reda, ki je namenjena razpravi o interpelaciji ministra za kmetijstvo, gospoda Cirila Smrkolja, v torek do 19.00 ure, sicer pa do konca te točke dnevnega reda.
V skladu z našim dogovorom bo danes državni zbor zasedal do 18.00 ure.
Interpelacijo je vložila skupina 11 poslancev. Skladno s četrtim odstavkom 284. člena poslovnika državnega zbora je bila interpelacija poslana ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano; odgovor ste prejeli z dopisom z dne 30. junija. Ista skupina poslancev je 1. julija razširila že predloženo interpelacijo, odgovor ministra na razširjeno interpelacijo pa ste prejeli 8. julija. Sprašujem predstavnika predlagateljev, ali želi obrazložiti interpelacijo? (Želi.) Besedo dajem gospodu Vebru.
JANKO VEBER: Hvala za besedo in lep pozdrav vsem! Tako kot je bilo povedano, skupina 11 poslancev je na podlagi 118. člena ustave Republike Slovenije ter 284. člena poslovnika državnega zbora vložila interpelacijo o delu in odgovornosti ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Zaradi spornega ravnanja v primerih spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč na območju občin Rače-Fram in Lukovica, ki vzbuja upravičen sum, da gre za zlorabo položaja ali najmanj za nestrokovno in nevestno opravljanje dolžnosti. Vlada je na podlagi 49. in 50. člena zakona o urejanju prostora ponovno obravnavala predlog za izdajo soglasja k spremembam in dopolnitvam prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Maribor za obdobje 1986-2000 in prostorskim sestavinam družbenega plana občine Maribor za obdobje 1986-1990 za občino Rače-Fram.
Številna dejstva kažejo na spornost navedenega primera, ki je v slovenski javnosti vzbudil veliko nezadovoljstva. Upravičeno je mogoče sklepati, da gre za utemeljen sum zlorabe službenega položaja ministra Cirila Smrkolja in kršitev 8. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, med drugim tudi za korist strankarskega kolega.
Sporna zadeva se začenja že leta 1995, ko so po občinah sprejemali dopolnitve prostorskih planov. Na zborih občanov leta 1996 naj bi zahtevali spremembo namembnosti zemljišč v obsegu približno 20 hektarjev najboljše kmetijske zemlje v zazidalna zemljišča. Leta 1996 je takratni občinski svet občine Rače-Fram podprl odlok o spremembah in dopolnitvah sestavin dolgoročnega plana občine Maribor in s tem odlokom med drugim začenja postopek za odpravo dotedanje nedotakljivosti najboljšega kmetijskega zemljišča. Predlagatelj odloka naj bi bil po svoji funkciji župan občine Rače-Fram, mag. Anton Bergauer, ki naj bi predlagano rešitev tudi zelo razvidno zagovarjal. Zadeva še ne bi bila sporna, če se na navedenemu zemljišču ne bi nahajala tudi parcela, v izmeri približno 800 kvadratnih metrov, ki jo je zdajšnji minister, mag. Anton Bergauer kupil že sicer leta 1970. Vsakemu je lahko jasno, da bi se s spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča v zazidljivo zemljišče, na katerem bi se zgradila obrtno-stanovanjska cona, cena navedenega zemljišča povečala po nekaterih navedbah tudi za desetkrat. Vendar zadeva tudi tokrat ne bi bila sporna, lahko pa bi seveda šlo za moralno vprašljivo ravnanje predstavnika stranke, ki naj bi zagovarjala interese kmetijstva in zaščito kmetijske zemlje, če kasneje ne bi šlo za vrsto aktivnosti, v katerih si strankarski kolega, gospod Ciril Smrkolj, prizadeva za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča, ki bi jo lahko razumeli kot skrajno vprašljivo in neobičajno.
Stvar se zaplete v trenutku, ko je kmetijsko ministrstvo 17. aprila 1998 odobrilo tak poseg v prostor s tem, da je v obrazložitvi zapisalo, da izjemni posegi za najboljša kmetijska zemljišča v spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin planskih aktov občine Rače-Fram niso v nasprotju s predpisi o varstvu kmetijskih zemljišč pred spreminjanjem namembnosti.
Tako stališče je očitno presenetilo odgovorne na ministrstvu za okolje in prostor, saj je zahtevalo, da takšno stališče dodatno obrazloži. Minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pa je ponovno, 18. maja 1998, podpisal mnenje z isto vsebino kot prvič. Kljub temu je ministrstvo za okolje in prostor 9. julija istega leta izdelalo strokovno mnenje, v katerem je ugotovilo, da predvidene spremembe niso usklajene z obveznimi stališči dopolnitve prostorskih sestavin dolgoročnega plana Republike Slovenije za obdobje 1986-2000 in z rešitvami, določenimi v prostorskih sestavinah srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije, ki se nanašajo na obvezna izhodišča dolgoročnega plana Republike Slovenije, kot je izhajalo iz strokovnega mnenja urada Republike Slovenije za prostorsko planiranje. Vlada je na osnovi navedenega mnenja na svoji 72. seji, 30. julija 1998, tudi sprejela sklep, ki povzema mnenje ministra za okolje in prostor, in ugotovila, da spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin niso usklajene z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin dolgoročnega plana Republike Slovenije.
Kljub temu je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ciril Smrkolj, z novim mnenjem o usklajenosti izjemnih posegov na najboljša kmetijska zemljišča s predpisi o varstvu kmetijskih zemljišč v dopolnitvi gradiva planskih aktov občine Rače-Fram posredoval 3. novembra 1998 svoje mnenje, v katerem je ocenil, da ministrstvo navedeni poseg uvršča med posege, ki niso v nasprotju s predpisi o varstvu kmetijskih zemljišč. S tem je dejansko v imenu ministrstva potrdil predlagane spremembe dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega plana, kot jih je predlagala občina Rače-Fram. Čeprav bi bilo mogoče na vse te postopke gledati kot na normalne upravne postopke, je pa vendarle vsakomur jasno, da gre za nerazumljivo prizadevanje kmetijskega ministra, da bi spremenil namembnost najboljših kmetijskih zemljišč. Dejstvo je, da si je minister, od katerega bi vsi pričakovali, da se bo za kmetijska zemljišča boril, v tem konkretnem primeru prizadeval, da se kmetijskih zemljišč znebi. Minister Ciril Smrkolj je sicer javno zanikal, da bi s takim mnenjem ministrstva naredil uslugo ministrskemu kolegu, čemur gre seveda tudi pritrditi - s svojim dejanjem je dejansko naredil škodo svojemu strankarskemu kolegu, saj je njegovo dejanje povzročilo številna upravičena javna zgražanja - korist pa bi strankarskemu kolegu naredil le v primeru, če novinarji za njegova dejanja ne bi izvedeli in bi tudi vlada pritrdila njegovemu mnenju, kot je očitno potrdila v nekaterih drugih spornih primerih spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč. Kajti podoben primer se je zgodil tudi v primeru občine Lukovica; tudi v tem kraju so želeli pozidati kvalitetna kmetijska zemljišča, pa jim je to takrat preprečilo kmetijsko ministrstvo, ki pa ga je takrat vodil dr. Jože Osterc. Ta je očitno upošteval določila zakonodaje in mnenje svoje strokovne podsekretarke, gospe Marte Hrustelj-Majcen, ki je tako strokovno mnenje sopodpisala. Zanimivo je, da je bil takrat predsednik občinskega sveta, ki je želel spremembo namembnosti zemljišča v občini Lukovica, ravno gospod Ciril Smrkolj sam, ki je le nekaj mesecev zatem postal minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Tako je lahko kasneje v funkciji ministra spremenil mnenje ministrstva do spremembe namembnosti spornega zemljišča, ki pa ga sedaj ni ponovno podpisala njegova državna podsekretarka, ampak le on sam. Kot je bilo razvidno iz prispevka televizije Slovenije, 21.5.1999. Tak predlog za spremembo prostorskega plana je kasneje potrdila tudi vlada, saj očitno ni bila pozorna na spremembo mnenja kmetijskega ministrstva. Ironija pa je, da je spremenjeni prostorski plan občine Lukovica podpisal ravno tako minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, Ciril Smrkolj v funkciji predsednika občinskega sveta.
Poleg navedenih nepravilnosti, ki se nanašajo na spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v teh dveh občinah, smo v prvem delu interpelacije že opozorili, da se v javnosti pojavljajo tudi številni drugi očitki o nepravilnosti in strokovnih slabostih na tem ministrstvu. Očitki se nanašajo na vlogo ministrstva pri delovanju sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, na razdeljevanje sredstev subvencij posameznim kmetijam, na spoštovanje zakonitosti in ustavnosti in na nepravočasne ter neustrezne priprave na vstop Slovenije v Evropsko unijo na področju kmetijstva.
Vse našteto že v tej prvi fazi krepi utemeljen dvom o tem, ali je minister sploh sposoben uspešno izvesti zelo zahtevne projekte na področju kmetijske politike za vključevanje v Evropsko unijo, ker s spornim načinom dela nima potrebne moralne in strokovne avtoritete za prihodnje delo ministra. Zaradi vsega navedenega smo podpisani poslanci menili, da je interpelacija o delu ministra Cirila Smrkolja upravičena.
Seveda sam odgovor, ki smo ga prejeli na interpelacijo, 30. junija 1999, je bil zavrnjen zgolj iz formalnih razlogov. Odgovor je bil torej tak, kakršno, lahko rečemo, je delo ministra - površen, nekritičen, neobčutljiv za dosledno spoštovanje zakonitosti in z zelo nizkim kriterijem odgovornosti. Glede na odgovor ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano smo na že prej predstavljeno interpelacijo podpisniki interpelacije vložili razširitev interpelacije z navedbo dodatnih ugotovitev o nezakonitem, nepravilnem, nestrokovnem in nevestnem opravljanju dolžnosti ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospoda Cirila Smrkolja.
Te točke smo strnili v naslednjo vsebino.
1. Odgovornost ministra za še do sedaj nesklenjene koncesijske pogodbe med skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in gozdnogospodarskimi podjetji.
2. Nespoštovanje odločitev pravosodnih organov o obveznem upoštevanju vlaganj v gozdove pri denacionalizacijskih postopkih.
3. Neupravljanje nadzorstvene funkcije ministra nad delom in poslovanjem sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije.
4. Odgovornost ministra za nepravočasno poročanje nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč in gozdov o delu in finančnem poslovanju sklada v letu 1997.
5. Odgovornost ministra za nepravočasno pripravo slovenskega kmetijstva na pridružitev k Evropski uniji.
6. Odgovornost ministra za zamujanje pri pripravi predlogov za sprejem zakonodaje s področja kmetijstva, nujne zaradi uskladitve zakonodaje z Evropsko unijo.
7. Odgovornost ministra za nezakonito trošenje proračunskih sredstev ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
8. Odgovornost ministra, ker ni zagotovil zakonite podlage za poravnanje dela prispevkov za socialno varnost za morske ribiče.
9. Odgovornost ministra za nestrokovno ravnanje na področju veterine in ribištva.
Vse te točke smo v interpelaciji tudi podrobno obrazložili in v prvi točki ugotavljamo, da minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano skupaj z vodstvom sklada kmetijskih zemljišč in gozdov prevzema odgovornost, da sklad do sedaj še ni sklenil nobene koncesijske pogodbe z gozdnogospodarskimi podjetji, ki so v lasti Republike Slovenije, kljub temu, da bi to moral storiti glede na 17. člen zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov in glede na odločbo ustavnega sodišča, navedeno pod oznako 78/93. V njej je sodišče ugotovilo, da je sklad dolžan skladno z zakonskimi pogoji skleniti z dosedanjimi upravljavci ustrezno pogodbo oziroma jim dodeliti koncesijo. To posledično že vseskozi od sprejema zakona o gozdovih vpliva na zmanjšanje učinkovitosti gospodarjenja z gozdovi, povzroča ekonomsko negotovost v gozdnogospodarskih podjetjih in socialno zaskrbljenost zaposlenih. Nesklenjene koncesijske pogodbe povzročajo tudi izpad prihodkov sklada od gospodarjenja z gozdovi, saj s tem država izgublja znatna sredstva, ki bi jih lahko vlagala vanje. Tako je bil na primer realiziran prihodek v višini minimalne rente za leto 1997 127 milijonov tolarjev, kar je le 23% od načrtovanih 555 milijonov tolarjev. Samo v tem primeru to pomeni kar nekaj 100 milijonov tolarjev izpada prihodkov sklada.
Na vsa ta dejstva smo v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov v državnem zboru večkrat opozarjali in seveda s tem zahtevali tudi, da se uredijo razmere v skladu kmetijskih zemljišč in da tudi minister opravlja svojo funkcijo odgovorno. Pri tem pa seveda smo vedno zelo resno opozarjali na omenjeni problem, da ne prihaja do koncesijskih pogodb med skladom in gozdnogospodarskimi podjetji, zaradi česar zagotovo prihaja do velike gospodarske škode v naši državi.
Ugotavljamo, da je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov bil ustanovljen z zakonom leta 1993. Ta v 17. členu določa, da bivši upravljavci gozdov, gozdnogospodarska podjetja, sklenejo s skladom zakupno oziroma drugo ustrezno pogodbo oziroma jim je sklad dolžan podeliti koncesijo. To razmerje bi se moralo vzpostaviti za čas, ki ustreza najmanj amortizacijski dobi vlade.
Ker je bila v zvezi z omenjenim členom sprožena pobuda za oceno ustavnosti glede pravic bivših upravljavcev, je ustavno sodišče s svojo že omenjeno odločbo odločilo, da omenjena odločba 17. člena ni v neskladju z ustavo, v kolikor se razume tako, da je sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije dolžan v skladu z zakonskimi pogoji skleniti z dosedanjimi upravljavci ustrezno pogodbo in jim dodeliti koncesijo. Na temelju te ustavne določbe je bil sprejet zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč v letu 1996, ki določa, da bivši upravljavci sklenejo s skladom do 30.6.1996 koncesijske pogodbe. Zakon tudi določa, da se v primeru, če koncesijska pogodba ni sklenjena v roku, šteje, da je pogodbeno razmerje nastalo po samem zakonu s 1.7.1996. O nerešenih vprašanjih pa na predlog sklada ali dejanskega uporabnika oziroma zakupnika odloči sodišče v nepravdnem postopku.
Ustavno sodišče je to problematiko še enkrat omenjalo v svojem sklepu leta 1996 z dne 10.12.1998, torej z oznako UI-308/96 z dne 10.12.1998, ob sicer drugem vprašanju, ki so ga sprožili G.G.-ji za oceno ustavnosti uredbe o koncesiji za izkoriščanje gozdov v lasti Republike Slovenije. Ta pobuda je bila sicer zavrnjena, je pa za obravnavano problematiko pomembna, saj je v svoji obrazložitvi ustavno sodišče ponovilo stališče, da je dosedanjim upravljavcem zagotovljena pravica, da nadaljujejo z uporabo in upravljanjem gozdov do izdaje pravnomočne odločbe o denacionalizaciji oziroma do dodelitve koncesije ali sklenitve zakupne pogodbe v skladu z zakonom. Pri tem se je ustavno sodišče ponovno sklicevalo na že podano mnenje, ki sem ga prej citiral. Ob tem je ponovno navedlo, da je zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov s 17. členom ohranil gozdnogospodarskim podjetjem pravico do nadaljnjega upravljanja in uporabe ter nato vzpostavitve koncesijskega oziroma pogodbenega razmerja za upravljanje izvajalskih del v državnih gozdovih.
Na podlagi odločitve ustavnega sodišča in opozoril na neustavno stanje je tudi vlada z željo, da bi pospešila sklenitev koncesijskih pogodb, na svoji 338. korespondenčni seji dne 15.11.1996, ko je obravnavala zahteve sindikata gozdarstva Slovenije glede gospodarjenja z gozdovi, med drugim sprejela tudi naslednji sklep: " Vlada Republike Slovenije nalaga ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter svojim predstavnikom v svetu sklada, da v okviru svojih pooblastil in pristojnosti zagotovijo pospešitev pogajanj za sklenitev koncesijskih pogodb do 31. decembra 1996. Če pa do tega roka pogodbe ne bi bile sklenjene, naj sklad začne postopek pri pristojnem sodišču."
Vse zakonske norme, uredbe in odločbe ustavnega sodišča niso spremenile razmer v zvezi s koncesijskimi pogodbami. Ministrstvo in sklad sta vse te akte interpretirala po svoje in s tem ravnala protipravno. Na vprašanje, zakaj še do danes ni sklenjenih koncesijskih pogodb, ministrstvo vztrajno odgovarja, da zaradi nerešenih vprašanj vsebine koncesijske pogodbe med pogodbenima strankama. In zaradi razhajanja pogodbenih strank, predvsem glede višine odškodnine za koncesijo zaradi vzdrževanja gozdnih cest, načina pobota kupnine za koncesijo in še nekaterih vprašanj, za kar vali odgovornost predvsem na gozdna gospodarstva, čeprav je imel sklad vse podlage, da bi sestavil in sklenil ustrezne koncesijske pogodbe.
Ker številni predlogi posameznih gozdnih gospodarstev in splošnega združenja gozdarstva Slovenije niso prepričali ne sklada ne ministrstva, da bi prišlo do sklepanja koncesijskih pogodb, so na podlagi zakona gozdna gospodarstva v Sloveniji, razen enega, že do konca leta 1996 vložili pri pristojnih sodiščih predloge za določitev vsebine koncesijskih pogodb. Postopek je dolgotrajen. Sklad je neprestano dosegal prelaganje narokov in zavlačeval rešitev zadeve.
Na zavlačevanje smo 29.9.1998 opozorili tudi v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov, ko smo posredovali vladi Republike Slovenije pisno poslansko pobudo o razrešitvi tedanje v.d. direktorice sklada, za katero smo ocenili, da je zavestno zavlačevala s pripravo koncesijskih pogodb za gozdarstvo, s čimer je bil sklad prikrajšan za znatne prihodke, ki jih bo v celoti prejel šele po končanih sodnih postopkih, če bo seveda do tega prišlo.
Do sedaj je v zvezi s problematiko oziroma vsebino koncesijske pogodbe zaključilo postopek in sprejelo odločitev samo okrajno sodišče v Mariboru. To je v nepravdnem postopku določilo besedilo koncesijske pogodbe za sklad in gozdno gospodarstvo Maribor. Vendar, sklad tudi v tem primeru očitno ni imel namena poenotiti vsebine koncesijske pogodbe in zadeve zaključiti. To se je pokazalo s tem, da je zoper odločbo sodišča vložil kar tri pritožbe. To hkrati tudi kaže, da se bodo postopki pred sodišči vlekli še vrsto let, saj ostala sodišča v Sloveniji še niso izdala niti prvostopenjske odločbe, v mariborski zadevi pa je že prišlo to pritožbe.
Poleg takega ravnanja sklada, za katerega brez dvoma po svoji nadzorstveni vlogi odgovarja minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa slednji tudi s svojim neposrednim ravnanjem ignorira odločbo ustavnega sodišča s tem, da ob spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov predlaga črtanje te obveznosti sklada oziroma bistveno skrajšanje roka po zakonu že vzpostavljenega koncesijskega razmerja.
Pristojni minister tako samovoljno, kljub svoji zavezanosti ustavi in zakonu, ravna očitno in zavestno proti odločitvi ustavnega sodišča in proti zakonu, s čimer krši 119. člen ustave Republike Slovenije. Minister Ciril Smrkolj je torej neposredno odgovoren za nespoštovanje ustave in zakona, zaradi svojega ravnanja pa vpliva tudi na nezakonito ravnanje sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, namesto, da bi po svoji nadzorstveni vlogi od sklada zagotovil, da bi ta sklenil koncesijske pogodbe. Ta dejstva in škoda v višini zopet več sto milijonov tolarjev, ki letno s takim ravnanjem nastaja državi, opravičuje predlog, da se gospod Ciril Smrkolj razreši s funkcije ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Tudi pri drugem vprašanju minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ne spoštuje odločb ustavnega sodišča in sodb vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Kljub nespornim odločitvam najvišjih pravosodnih institucij še naprej samovoljno v korist veleposestnikov in Cerkve kot največjih denacionalizacijskih upravičencev in državi v škodo svetuje upravnim enotam, da pri vračanju gozdov ne upoštevajo vlaganja v gozdove. Če se ne onemogoči protiustavno in nezakonito ravnanje ministra, bo država v korist veleposestnikov in Cerkve oškodovana za dodatnih 15 do 20 milijard tolarjev premoženja.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v začetku januarja 1999 pripravilo kot odgovor na vprašanje upravnih delavcev, ki vodijo postopke denacionalizacije, pravno mnenje, ki je bilo kot navodilo, kako ravnati v upravnih zadevah po zakonu o denacionalizaciji, poslano upravnim enotam. V nasprotju z določbami 120. in 121. člena ustave je ministrstvo v škodo zavezancev, oškodovancev, v spornem mnenju navedlo, da "povečanje vrednosti zaradi spremembe katastrske kulture oziroma katastrskega razreda na račun hidro in agromelioracij še ne pomeni, da je pri vračanju treba upoštevati določbe 25. člena zakona o denacionalizaciji, kajti s takšnim obravnavanjem upravičencev do vrnitve bi bilo kršeno temeljno načelo ustave, to je načelo enakosti pred zakonom, poleg tega pa s takšnim vračanjem ne bi bile popravljene krivice prejšnjim lastnikom. Država naj bi namreč za izvajanje hidro in agromelioracij zagotavljala nepovratna finančna sredstva, ne glede na to, ali je šlo za zemljišče v družbeni lasti ali zemljišče v zasebni lasti. Če bi država kot lastnica kmetijskih zemljišč v postopku denacionalizacije ta sredstva zahtevala nazaj, bi postavila v neenakopraven položaj denacionalizacijske upravičence nasproti lastnikom, katerih zemljišča so bila tudi z državnimi sredstvi na račun hidro in agromelioracij izboljšana. Enako velja za povečanje vrednosti vrnjenih gozdov na račun izgradnje gozdnih prometnic. Vlaganja v gozdove, vključno z izgradnjo gozdnih cest, so se v večini primerov izvajala v skladu z gozdnogospodarskimi načrti, večina sredstev zanje pa se je zagotavljala iz sredstev za biološko reprodukcijo gozdov. Sredstva za biološko reprodukcijo gozdov pa so se oblikovala iz cene posekanih gozdnih lesnih sortimentov, torej tudi od dreves, posekanih v gozdovih, ki so predmet denacionalizacije." To je tekst, ki ga je poslalo upravnim enotam ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Glede na načelo upravnega prava, ki poudarja, da mora biti ravnanje uprave, upravnih organov vedno skladno z odločbami najvišjih sodišč, je citirano pravno mnenje ministrstva v nasprotju tudi z odločbo ustavnega sodišča z dne 23. junija 1993 in sodbo vrhovnega sodišča z dne 10.11.1994. Pri tem ugotavljamo, da za izdajo pravnega mnenja, ki interpretira zakon, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sploh ni pristojno, saj lahko daje obvezno razlago zakona le državni zbor. Očitno je, da poskuša ministrstvo škodljivost napačne interpretacije prikriti s sklicevanjem na enakost pred zakonom. Takšno sklicevanje je zavajajoče in smešno, saj naj bi bilo s tem le nekaterim denacionalizacijskim upravičencem v primeru vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov omogočeno pridobiti neupravičeno premoženje, obogatitev brez pravnega naslova.
Obogatitev posameznih privilegirancev brez pravnega naslova je v nasprotju s pravičnostjo, ki je sestavni del pojma pravna država. Pri tem niti ni pomembno, iz katere finančne postavke so bile investicije v kmetijska zemljišča in gozdove, ki so bistveno povečale njihovo vrednost, financirane. Dejstvo pa je, da so bile izvedene z javnimi ali družbenimi sredstvi. Njihova privatizacija brez odmere odškodnine ni dopustna. Prav tako je značilno, da je bilo sporno in škodljivo pravno mnenje napisano po uveljavitvi novele zakona o denacionalizaciji, ki je bil objavljen v Uradnem listu 65/98, in to v času, ko so pričeli teči postopki denacionalizacije velikih gozdnih kompleksov v korist nekdanjih veleposestnikov in Cerkve.
Zaradi velikih investicij v izgradnjo gozdnih cest v času od podržavljanja dalje se je zlasti vrednost nekdaj povsem zaprtih in nedostopnih gozdnih kompleksov občutno povečala. Po neodvisnih strokovnih ocenah biotehnične fakultete, oddelka za gozdarstvo in obnovljive vire se je vrednost gozdov v teh kompleksih zaradi novo zgrajenih cest v času od podržavljanja do vračanja po zakonu o denacionalizaciji povečala v povprečju med 2.000 in 3.000 nemških mark na hektar gozda.
Če iz poročil o izvajanju denacionalizacije povzamemo, da pričakovani obseg vračanja gozdov nekdanjim veleposestnikom in Cerkvi predstavlja, glede na vložene zahtevke, okoli 70.000 hektarjev gozdov, lahko hitro preračunamo, da bo ne ugotavljanje in neuveljavljanje odškodninskih zahtevkov za povečano vrednost gozdov pomenilo posebno obliko divje privatizacije, obogatitve peščice izbrancev v višini med 15 in 20 milijardami tolarjev.
V nasprotju s spornim in škodljivim pravnim mnenjem ministrstva zakon o denacionalizaciji določa, da se premoženje oziroma stvari vrnejo bivšim lastnikom upravičencem, da pa se pri tem njihova vrednost ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe. Zakon o denacionalizaciji prav tako določa, da se nepremičnina, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala, po izbiri opravičenca bodisi ne vrne ali se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine ali se vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti upravičenec plača odškodnino. Na osnovi pooblastila za izdajo predpisov vlada Republike Slovenije oziroma pristojna ministrstva podrobneje uredijo vprašanja, povezana z izvajanjem zakona o denacionalizaciji.
Predpisi, ki določajo uradno metodologijo za ugotavljanje povečanja oziroma zmanjšanja vrednosti gozdov, so pomanjkljivi in nedorečeni. Ustavno sodišče je namreč ponovno z odločbo z dne 23. junija 1993 razveljavilo določbe drugega odstavka 9. člena navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin. Razveljavljena določila navodila niso bila dopolnjena, zato si pri ugotavljanju povečane vrednosti lahko delno pomagamo z določbami o načinu ugotavljanja vrednosti kmetijskih zemljišč in gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo.
Zaradi pomanjkljive zakonodaje in navodil v zvezi z ugotavljanjem povečanja vrednosti gozdov vlada nepotrebna zmeda, saj niti sklad kmetijskih zemljišč in gozdov kot upravljavec državnih gozdov niti vsa gozdna gospodarstva kot dejanski investitorji in vlagatelji sredstev ne uveljavljajo upravičenj iz naslova povečane vrednosti gozdov.
Ustavno sodišče Republike Slovenije je namreč ocenilo za protiustavno določbo navodila, ki se glasi: "Povečanje oziroma zmanjšanje vrednosti podržavljenih gozdov se ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi od podržavljanja dalje gospodarjenje v skladu z gozdnogospodarskimi načrti." Po mnenju ustavnega sodišča je namreč s spornim navodilom prekoračena pristojnost upravnega organa, saj podzakonski akti ne smejo vsebovati določb, za katere v zakonu ni podlage. Ker zakon o denacionalizaciji zahteva ocenjevanje vrednosti podržavljene stvari, z gozdovi pa se je obvezno moralo gospodariti z gozdnogospodarskimi načrti, izpodbijana rešitev dejansko pomeni, da se pri vračanju gozdov ne upošteva zakonsko načelo o ocenjevanju vrednosti gozdov, ker je v nasprotju z zakonom. In kljub takemu izrecnemu mnenju v odločbi se minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano še v letu 1999 sklicuje na isto razveljavljeno navodilo, saj svetuje upravnim enotam, da vlaganja v gozdne ceste ne upoštevajo pri vračanju gozdov v postopkih denacionalizacije, saj so se ta vlaganja v večini primerov izvajala v skladu z gozdnogospodarskimi načrti.
Namesto da bi skladno z izrecno določenim pooblastilom za izdajo podzakonskih predpisov pristojno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dopolnilo z odločbo ustavnega sodišča razveljavljeni del navodila, je ministrstvo zaradi malomarnega ravnanja nedopustno povečalo pravno praznino in ni sprejelo nobenih ukrepov za uskladitev katastrske klasifikacije zemljišč glede na spremenjene pogoje v stanju v naravi.
Tega ni storilo kljub vsem razpoložljivim podatkom o novo zgrajenih gozdnih cestah, ki bistveno vplivajo na dostopnost in dajejo možnost uporabe mehanizacije, kar je pogoj za novo določitev katastrskega razreda gozda.
Zakon o zemljiškem katastru določa, da se spremembe glede vrste rabe zemljišča in spremembe, ki vplivajo na katastrski razred, ugotovijo in izvedejo v zemljiškokatastrskem operatu na zahtevo lastnika oziroma uporabnika ali po uradni dolžnosti. Isti zakon v 32. členu tudi določa, da se mora za vsako katastrsko občino najmanj vsakih 15 let opraviti primerjava stanja v zemljiško-katastrskem operatu stanja v naravi. Enako določilo je zapisano tudi v pravilniku za katastrsko klasifikacijo zemljišč, strokovno-operativna dela za izvedbo katastrske klasifikacije pa smejo opravljati le diplomirani inženirji agronomije oziroma gozdarstva, vsak pač za svoje področje. Pri razvrščanju v katastrske razrede je posebej pomembno, da se v primeru gozdov upošteva kategorija gozdov, in sicer ločeno gospodarske gozdove ter posebej varovalne gozdove in gozdne rezervate, ki so izločeni iz sistema gospodarjenja.
Glede na področje, ki ga pokriva ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, se zdi še najbolj sporen tisti del pravnega mnenja, v katerem ministrstvo lažno navaja, da so se vlaganja v gozdove vključno z gradnjo gozdnih cest večinoma financirala iz sredstev za biološko reprodukcijo gozdov. Po številnih opozorilih gozdarske stroke in pritožbah se je mogoče sprijazniti le z oceno, da je ministrstvo mogoče pomotoma zapisalo takšno mnenje, ki nima prav nobene osnove v predpisih materialnega prava. Gradnja gozdnih cest se namreč v nobenem primeru ni izvajala iz sredstev za biološko reprodukcijo gozdov. Obveznost plačevanja sredstev za biološko reprodukcijo gozdov je za gozdove v družbeni lastnini prvič določil zakon o gozdovih leta 1974. V obdobju pred uveljavitvijo tega zakona se je od gozdov v družbeni lastnini obračunavala predpisana amortizacija, zakon iz leta 1974 pa je v določbah drugega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena opredelil, kaj so dejavnosti posebnega družbenega pomena. V 13. členu zakona je bilo določeno, da se prispevki za biološka vlaganja plačujejo od gozdov v družbeni lastnini in od gozdov, na katerih je lastninska pravica, to se pravi zasebni gozdovi. Na osnovi zakonskih določil so se prispevki za biološka vlaganja obračunavali, zbirali in vodili knjigovodsko ločeno od drugih sredstev gozdnogospodarskih organizacij, in to ločeno po sektorjih lastništva gozdov. Na osnovi 13. člena zakona je bil sprejet odlok o merilih za najnižji obseg prispevka za biološka vlaganja ter o načinu obračunavanja, vplačevanja in podrobnejšem namenu uporabe sredstev tega prispevka. V 8. členu odloka je določeno, za kaj je dovoljeno uporabiti prispevke za biološka vlaganja.
Iz vseh navedenih predpisov je nedvomno mogoče ugotoviti, da gradnja gozdnih cest ni štela za dejavnost posebnega družbenega pomena, za katero so se lahko uporabljala sredstva za biološka vlaganja. Veljavni predpisi so izrecno prepovedovali uporabo sredstev iz prispevkov za biološka vlaganja za izgradnjo cest. Za razliko od opravljanja dejavnosti posebnega družbenega pomena je bila gradnja in vzdrževanje gozdnih prometnic in drugih objektov določena kot gospodarska dejavnost gozdnogospodarskih organizacij. Ceste, ki so jih zgradile gozdnogospodarske organizacije, ki so gospodarile z gozdovi in so bile namenjene predvsem gospodarjenju z gozdovi, so bila osnovna sredstva teh organizacij.
Tudi z zakonom o gozdovih iz leta 1985 se predpisi glede sredstev za biološko reprodukcijo niso bistveno spremenili. Zagotavljanje sredstev za dejavnosti posebnega družbenega pomena je določal 33. člen zakona; v prvem odstavku 33. člena je bilo določeno: "Za opravljanje dejavnosti posebnega družbenega pomena, razen za odpiranje gozdov z gozdnimi cestami, se oblikujejo sredstva za gozdno biološko reprodukcijo." V 68. členu istega zakona je bilo določilo, da so ceste, ki jih zgradijo gozdnogospodarske organizacije in so namenjene predvsem gospodarjenju z gozdovi, osnovna sredstva teh organizacij.
Glede na vse navedene pravne predpise lahko nesporno ugotovimo, da vse od zakonske ureditve obračunavanja in plačevanja sredstev za biološko reprodukcijo za gozdove v družbeni lasti ni bilo mogoče uporabljati teh sredstev za gradnjo gozdnih cest. Na osnovi določil zakona o vodenju knjigovodsko ločenih sredstev za biološka vlaganja od drugih sredstev gozdnogospodarskih organizacij je vsakoletni nadzor nad pravilno uporabo teh sredstev opravljala pristojna gozdarska inšpekcija in takrat služba družbenega knjigovodstva. Vsako sklicevanje ministrstva, da gre za neobvezno pravno mnenje, je zgolj špekulacija, saj ministrstvo lahko daje pojasnila, stališča in mnenja vedno le skladno z določbo 120. člena ustave, torej skladno z zakonom in ustavo. Pri tem ne gre spregledati dejstva, da na povsem enakem pravnem mnenju temeljijo tudi odločitve ministrstva kot drugostopnega oziroma pritožbenega organa pri odločanju v postopkih denacionalizacije.
Spoštovane poslanke in poslanci! Načrtno in zavajajoče vztrajanje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na škodljivih in napačnih pravnih mnenjih ni več le v posmeh pravni državi in sramoto vladi Republike Slovenije, ampak je zaradi ugotovljenih nepravilnosti in posledično pretečenega oškodovanja javnih in družbenih sredstev v višini najmanj 15 milijard tolarjev zadosten in utemeljen pogoj osebne odgovornosti, zaradi katere je nujna razrešitev sedanjega ministra z njegove funkcije. Vsako odlašanje za razrešitev gospoda Cirila Smrkolja s funkcije ministra bi pomenilo pristanek na dejansko prakso, da si lahko politika privošči, da ne spoštuje zakonov, kar je med drugim tudi izjava gospoda Smrkolja takoj po nastopu ministrske funkcije.
Tudi v 3. točki, ki jo očitamo ministru v razširitvi interpelacije, minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ne opravlja svoje nadzorstvene funkcije nad poslovanjem sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Minister dovoljuje nezakonito, negospodarno in samovoljno poslovanje sklada. V poslovanju sklada se zaradi pomanjkanja pravil poslovanja in meril za korektno in pošteno razpolaganje s kmetijskimi zemljišči in gozdovi dovoljuje okoriščanje po osebnih in strankarskih zvezah ter oškodovanje državnega premoženja. Minister je odgovoren, da sklad sklepa zakupne pogodbe brez urejenega pravilnika o zakupih kmetijskih zemljišč in gozdov, da se uporablja cenik zakupnin za leto 1997 v nasprotju s pravilnikom o zakupih kmetijskih zemljišč in kmetij in da se sklepajo s posamezniki pogodbe o zakupu za daljši rok, kot je predpisan v pravilniku, in da je sklad sklepal pobote s kmetijskimi podjetji brez ustreznih podlag v pravilniku. Zaradi takega ravnanja je država letno oškodovana za več sto milijonov tolarjev, za kar je zaradi neizpolnjevanja nadzorstvene funkcije po 9. členu zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov odgovoren predvsem minister Ciril Smrkolj.
Kajti v drugem odstavku 9. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je določeno, da delo sklada nadzira ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in ministrstvo za finance. Organ upravljanja sklada je svet sklada, ki ima predsednika in 8 članov, od tega 5 predstavnikov ustanovitelja in 3 predstavnike uporabnikov. S področja, ki ga pokriva ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, sta v svetu sklada dva predstavnika. Med drugim celo državni sekretar, gospod Maksimiljan Mohorič. Čeprav je bil na prvi konstitutivni seji sveta sklada leta 1998 za predsednika predlagan prav gospod Mohorič, sta oba predstavnika ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano glasovala proti takemu predlogu in s tem onemogočila izvolitev gospoda Mohoriča za predsednika sveta in s tem pokazala, da ministrstvo ni pripravljeno prevzeti aktivnejše vloge in odgovornosti pri vodenju organov upravljanja.
Kasnejši dogodki kažejo, da ministrstvo ne želi in ne izvaja niti z zakonom določene nadzorstvene funkcije. Zaradi takega malomarnega odnosa ministrstva je v letu 1998 svet sklada sprejel kar nekaj napačnih in nezakonitih odločitev, ki imajo za posledico številne nepravilnosti pri poslovanju sklada. Za zakonitost sklada je sicer po določbah 24. člena statuta sklada odgovoren direktor sklada, ki je med drugim zadolžen tudi za pripravo gradiv in predlogov sklepov za izvedbo sej sveta sklada. Ne glede na takšno določilo ne moremo mimo z zakonom določene nadzorstvene funkcije ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in s tem povezane osebne odgovornosti resornega ministra. Še več.
Številne nepravilnosti pri poslovanju sklada so neposredno povezane z izvajanjem politike ministrstva oziroma izvajanjem interesne strankarske politike. Organ upravljanja sklada se pri tem vse prevečkrat zlorablja za prikrivanje takšnih odločitev. Ena izmed ključnih nepravilnosti s škodljivimi finančnimi posledicami za poslovanje sklada je malomarna izpolnitev in zloraba javnega pooblastila, ki je bilo skladu dano z določbo zadnjega odstavka 17. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč. Določba se glasi: "Sklad določi višino za kupnine oziroma odškodnine za koncesijo, amortizacijsko dobo vlaganj v zemljišča in trajne nasade po tretjem odstavku tega člena ter pogoje in merila za vračunavanje kupnine v zakupnino oziroma odškodnino iz prejšnjega odstavka v 6 mesecih po uveljavitvi zakona". Zakon je začel veljati že marca 1993, sklad je sprejel pravilnik o zakupih kmetijskih zemljišč kot splošni akt, ki ima osnovo v zadnjem odstavku 17. člena, šele leta 1994.
V navedenem pravilniku je v celoti opuščeno nerešeno vprašanje višine odškodnine za koncesijo. Zaradi samovoljnega in arbitrarnega urejanja odprtih vprašanj, kar je v nasprotju s 120. členom ustave, je ustavno sodišče od skupaj 23 členov pravilnika v celoti ali delno razveljavilo kar 15 členov. Sklad tako "razcefranega" in pravno neuporabnega pravilnika ni nikoli dopolnil. Neizpolnitev javnega pooblastila s strani sklada ni bila rešena niti z določbami novele zakona o skladu kmetijskih zemljišč, ki je bil objavljen v Uradnem listu številka 1/96.
Glede na določbo 15. člena zakona o skladu, ki določa, da so vsi prihodki od gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči, kmetijami in gozdovi v lasti Republike Slovenije od 1. januarja 1993 dalje prihodek sklada, in skladno z določbami noveliranega 17. člena zakona o skladu, ki določajo rok za sklenitev pogodbenih razmerij med skladom in dosedanjimi upravljavci do 30.6.1996, je bilo pričakovati, da se bodo razmere na skladu uredile najkasneje po nastopu gospoda Cirila Smrkolja na funkcijo resornega ministra. Kajti sam zakon o skladu in sam pravilnik, ki je bil predstavljen, je bil sprejet in razveljavljen v veliki meri že pred njegovim nastopom funkcije. Vendar, namesto ustrezne ureditve odprtih vprašanj so neurejene razmere in nepravilnosti s prihodom novega ministra, so se s prihodom novega ministra samo še stopnjevale.
Iz poročila o delu sklada kmetijskih zemljišč in gozdov za leto 1997 lahko v priloženi tabeli razberemo podatek, da je sklad odobril pobote o kupnini za kupninami za znesek 106 milijonov tolarjev v letu 1997 ter kar za 211 milijonov tolarjev za pretekla leta. Pri tem zopet najbolj izstopa pogodba o pobotu, ki jo je direktorica, takrat še Lukačičeva, podpisala s podjetjem Jeruzalem Ormož 27. januarja 1997. Na osnovi te pogodbe je sklad dolžan plačati oziroma pobotati valorizirano kupnino v zelo velikem znesku.
Glede na določbe zadnjega odstavka 17. člena zakona o skladu in odločbo ustavnega sodišča sklad ni imel izpolnjenih zakonitih osnov za kakršnokoli sklepanje pobotov. Iz obrazložitve citirane odločbe ustavnega sodišča je mogoče nesporno ugotoviti, da je ustavno sodišče odpravilo tako 17. kot 18. člen pravilnika o zakupih kmetijskih zemljišč in kmetij, ker so določbe v pravilniku tako nejasne in nedoločne, da dopuščajo možnost različne razlage in arbitrarnega odločanja sklada. Ker so bili izvedeni poboti oziroma pogodbe podpisane v nasprotju z veljavnimi predpisi in odločbo ustavnega sodišča, so takšno ravnanje in izvedeni posli sklada nični.
Ker je šlo v teh primerih za očitno kršitev odločbe ustavnega sodišča in z arbitrarnim odločanjem sklada za zagotavljanje finančnih uslug le posebej strankarsko izbranim zakupnikom, je odgovornost resornega ministra zaradi neizvajanja nadzorne funkcije izkazana.
Nič manj nepomembno nepravilnost pri poslovanju sklada prestavlja cenik zakupnin za leti 1998 in 1999. V 16. členu pravilnika o zakupih kmetijskih zemljišč in kmetij je določeno, da višino zakupnine določi sklad v skladu s katastrskimi podatki, dejanskim stanjem v naravi in v skladu z razvojno politiko in strategijo razvoja kmetijstva v Sloveniji. Zaradi spodbujanja koncentracije in povečanja posestne in parcelne strukture se lahko zakupnine znižajo za 20%. Svet sklada je na predlog direktorice sklada v nasprotju z določili pravilnika samovoljno in povsem arbitrarno določil cenik zakupnin, ki za različne katastrske razrede posameznih katastrskih kultur, z bistveno različnim katastrskim dohodkom, določa enako višino zakupnin. Tudi številni dodatni popusti, ki dopuščajo možnost različne uporabe cenikov za posamezne zakupnike, niso skladni z določbami 120. člena ustave.
Še bolj sporen in neskladen z veljavno zakonodajo je cenik najemnin za nekmetijsko rabo. Nesprejemljivost cenika se kaže tudi v konkretnem primeru v problematiki Elesa glede plačevanja odškodnin za posege na zemljišča v lasti države, ki so v upravljanju sklada. Po teh cenikih bi moral namreč Eles za napeljavo daljnovodov plačati skladu odškodnino, ki v posameznih primerih kar nekajkrat presega tržno vrednost zemljišča.
Poleg že očitanih nepravilnosti in škodljivega ravnanja sklada v primerih sklepanja pogodb o pobotih in nedopustno različnega obravnavanja posameznih zakupnikov ostaja največja nepravilnost pri poslovanju sklada neopravljen prenos in ugotovitev računskega sodišča, da sklad sploh nima izdelanih analitičnih evidenc, ki bi omogočale spremljanje stanja in prometa z nepremičninami. Iz poročil o delu sklada izhaja podatek, da je leta 1993 postalo last države kar 210.000 hektarjev kmetijskih zemljišč. Po podatkih iz poročila za leto 1998 je bilo na osnovi zakona o denacionalizaciji vrnjenih že 31.390 hektarjev kmetijskih površin, v evidencah sklada pa je le še 92.253 hektarjev kmetijskih zemljišč. Sklad pri tem ne navaja, kje je preostanek okoli 85.000 hektarjev kmetijskih zemljišč. V obrazložitvah, ki jih na navedeno problematiko daje sklad, je navedeno le, da praktično ni pravnih posledic, če, recimo, kmetijske zadruge sploh ne opravijo prenosa zemljišč na državo; pri tem jih ne zanima, za koliko finančnih sredstev je glede na določbe 15. člena zakona o skladu in 17. člena zakona prikrajšan sklad. Še več, iz istega poročila ugotovimo, da ima sklad sklenjene zakupne pogodbe le za 29.000 hektarjev kmetijskih zemljišč s pravnimi osebami in 26.000 hektarjev zemljišč s fizičnimi osebami. Od tega skupaj 92.253 hektarjev kmetijskih zemljišč, ki so v evidencah sklada, ima sklad sklenjene zakupne pogodbe le za 55.000 hektarjev kmetijskih zemljišč. Ostala zemljišča s skupno površino 37.253 hektarjev pa očitno mimo urejenih zakupnih razmerij brezplačno koristijo posebne vrste privilegiranci, ki jih sklad ni pripravljen niti imenovati, kaj šele preganjati in izterjati zakonita sredstva za zakupnine.
Računsko sodišče Republike Slovenije je v svojem poročilu o reviziji računovodskih izkazov za leto 1996 naložilo skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, da v državno premoženje prenese kmetijska zemljišča in gozdove, ki so v upravljanju zadrug in občin. V svojem poročilu za leto 1997 pa računsko sodišče ugotavlja, da sklad tega priporočila tudi v letu 1997 ni realiziral. Med drugim računsko sodišče ugotavlja, da je v postopku revizije ugotovljeno, da je do 31.12.1997 na sklad prenos zemljišč po zakonu opravilo 16 zadrug, pogodbe z ostalimi 51 zadrugami so v različnih fazah priprave. Faze priprave pri teh 51 pa kažejo naslednje.
Pri 26 zadrugah je opravljen zgolj razgovor z zadrugo glede prenosa zemljišč in gozdov. Pri 12 zadrugah se zbira dokumentacija o odplačno pridobljenih zemljiščih. Pri 7 zadrugah je pogodba o prenosu neodplačnih zemljišč v pripravi. Pri 6 je pogodba o prenosu neodplačnih zemljišč posredovana skladu. Pri 16 pa je podpisana pogodba o prenosu. Torej zelo skromna bilanca. Skupno pa je 16 zadrug preneslo na sklad 3.822 hektarjev neodplačno pridobljenih kmetijskih zemljišč in gozdov.
Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov torej po uradnih podatkih računskega sodišča v šestih letih od sprejema zakona ni uspel prenesti med svoje premoženje zemljišč niti za eno četrtino zadrug. S tem je nedvomno bistveno zmanjšal svoje prihodke in s tem posledično tudi prihodke proračuna. Če upoštevamo vsa zemljišča, za katera še ni izveden prenos na sklad, in zemljišča, ki so sicer v analitični evidenci sklada, a zanj niso sklenjene zakupne pogodbe, lahko za oceno na hitro preračunamo, da je sklad zaradi neobvladovanja poslovanja z vsemi državnimi zemljišči letno prikrajšan za 500 milijonov tolarjev. Ker naj bi skladno z določbami zakona o skladu kmetijskih zemljišč - o tem govori 10. člen - presežki prihodkov nad odhodki sklada v skladu s finančnim načrtom postali prihodek proračuna Republike Slovenije, je s tem utemeljeno tudi oškodovanje državnega proračuna.
Vsa navedena dejstva o številnih nepravilnostih pri poslovanju sklada kažejo, da minister ni niti pripravljen, in kot kaže, niti sposoben izvajati nadzorstvene funkcije nad poslovanjem sklada. K spornim odločitvam lahko prištejemo še številne druge očitke, ki se pojavljajo v javnosti in na katere bi ravno tako moralo ustrezno reagirati ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Glede potrditve 3. očitane točke lahko ugotovimo, da je minister odgovoren tudi za nepravočasno poročanje nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč in gozdov o zakonitosti dela in finančnem poslovanju sklada Republike Slovenije v letu 1997 državnemu zboru Republike Slovenije. Dejstvo je namreč, da je vlada Republike Slovenije 10.12.1998 predložila državnemu zboru poročilo sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Za poročevalca je bil določen minister Ciril Smrkolj, državna sekretarja, mag. Franc But in Maksimiljan Mohorič in takrat direktorica Marija Lukačič. Vlada se je sklicevala na 7. člen zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, kljub temu, da drugi odstavek tega člena določa, da nadzorni odbor najmanj enkrat letno poroča o zakonitosti in finančnem poslovanju sklada državnemu zboru in ne vlada.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano nadzira delo sklada. Očitno je, da minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ni želel, da bi nadzorni odbor poročal državnemu zboru, saj je na 26. seji odbora državnega zbora Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano državni sekretar ministrstva za gozdarstvo, prehrano nameraval poročati odboru o poslovanju sklada, namesto da bi to storil predsednik nadzornega odbora. Minister bi moral vlado opozoriti na postopek poročanja in omogočiti poročanje nadzornega odbora. Šele po protestu in opozorilu opozicijskih poslancev je bila prekinjena obravnava neustreznega poročila in nezakonitega poročanja takrat odboru državnega zbora Republike Slovenije za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Pri tem je zanimivo tudi to, da je vlada prvo poročilo poslala državnemu zboru že 27.11.1998, ki ga je pozneje umaknila. Nadomestila ga je z drugim poročilom, ki ga je državnemu zboru predložila 10.12.1998. Primerjava poročil pa je pokazala, da je bil iz prvotnega poročila izpuščen prvi odstavek točke 432 - drugi odhodki, ki se glasi: "Za pripravo manjkajočih pogodb o prenosih kmetijskih zemljišč in gozdov in za nastavitev ustreznih evidenc je bilo predvideno 20 milijonov tolarjev. Porabljenih pa je bilo le 3,1 milijona tolarjev, torej le 16%. Saj niti občine niti nekaj zadrug ni bilo zainteresiranih za podpis pogodb." Te spremembe poročila vlada ni sprejela. Obstaja utemeljen sum, da je minister samovoljno spreminjal besedilo poročila in ga želel predstaviti državnemu zboru v nasprotju s 7. členom zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki določa, da državnemu zboru poroča nadzorni odbor in ne vlada oziroma minister.
Glede na dejstvo, da čakamo na tretjo obravnavo spremembe zakona o skladu, ki predvideva prenos nezazidanih stavbnih zemljišč na občine, je nerazumljivo, da ni uspel sklad urediti evidenc zemljišč z zadrugami. Poleg očitnega poskusa, da se državni zbor ne seznani s tem dejstvom, je bilo pozneje iz poročila nadzornega odbora razvidnih še veliko drugih nepravilnosti, kar tudi utemeljuje ravnanje ministra, ko je poskušal preprečevati poročanje nadzornega odbora državnemu zboru. Te nepravilnosti so naslednje:
- da v proračun Republike Slovenije ni izvedeno nakazilo presežka prihodka nad odhodki sklada, kot to določa zadnji odstavek 10. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč. Torej se je pri tem neposredno kršil 10. člen zakona o skladu kmetijskih zemljišč;
- da ni sklenjenih pogodb med skladom in zavodom za gozdove Republike Slovenije za nadstandardne storitve;
- da pravilnik o sklepanju zakupnih razmerij in prodaji nepremičnin ni ustrezno urejen;
- da je sklepanje pogodb z nekaterimi posamezniki daljše od obdobja, ki je predvideno v pravilniku;
- da nekaterim izvajalcem sklad ni priznal zakonsko predvidenih in realiziranih del;
- da se ne izvršuje sklep vlade o gospodarjenju z gozdovi, ki so v denacionalizacijskem postopku;
- da izvajanje pobotov s kmetijskimi podjetji poteka brez ustrezno urejenega pravilnika, z gozdnogospodarskim podjetji pa sklad pobotov sploh ni želel sklepati;
- da bilanca poslovanja ne izkazuje realnega stanja. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ima v svetu sklada tudi svoje predstavnike, zato je vedelo za navedene nepravilnosti, minister pa do sedaj ni predstavil nobenih ukrepov za odpravo nepravilnosti, pač pa se je očitno odločil, da bo poskušal preprečiti obveščanje državnega zbora o stanju v skladu, zato je odgovoren za nejasno in nezakonito poslovanje sklada.
Poleg konkretnih očitkov v prvih štirih točkah se naslednji očitki nanašajo na pripravo kmetijstva za vključevanje v Evropsko unijo. Tako v 5. točki ugotavljamo, da je vlada na 81. seji 22.10.1998 sprejela program reforme kmetijske politike in hkrati tudi sklep, da ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano najkasneje do 30.6.1999 pripravi izvedbeni načrt programa reforme kmetijske politike in ga predloži državnemu zboru Republike Slovenije. Na isti seji je vlada ocenila, da je za izvedbo programa reforme kmetijske politike potrebno zagotoviti stalno in učinkovito koordinacijo med zainteresiranimi in odgovornimi resorji. V ta namen se imenuje nacionalni svet, ki mu predseduje minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Predlog sestave tega sveta pripravi in ga predloži vladi Republike Slovenije v potrditev minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Minister navedenih sklepov vlade ni realiziral, zato je odgovoren za nepravočasno pripravo ukrepov, nujnih za izvedbo reforme kmetijske politike in s tem za nepravočasno pripravo slovenskega kmetijstva na pridružitev k Evropski uniji. Ugotavljamo namreč, da je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odgovoren za pripravo programa reforme kmetijske politike, ki bo povečala konkurenčno sposobnost slovenskega kmetijstva in zagotovila razvoj podeželja. Program kmetijske politike je za slovensko kmetijstvo najpomembnejši dokument. Nerazumljivo je, da o reformi kmetijske politike ni bila opravljena javna razprava, ki bi bila nujna zaradi obsežnosti problematike, saj bi morala dati odgovor, kako slovenskemu kmetu v prihodnje, tudi ko bomo v Evropski uniji, zagotoviti dohodek in konkurenčnost. Na nujnost javne razprave o reformi kmetijske politike...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovani kolegi, samo trenutek, kako boste lahko razpravljali o interpelaciji, če ne poslušate? Prosim za mir v dvorani, da bo gospod Veber normalno zaključil svoj uvodni govor. Prosim, gospod Veber.
JANKO VEBER: Hvala. Na nujnost javne razprave o reformi kmetijske politike opozarjajo tudi eminentni strokovnjaki s področja kmetijstva, kot sta na primer dr. Jože Osterc in dr. Emil Erjavec, pa tudi mnogi drugi. Očitno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot avtor reforme ocenjuje, da je pripravilo tako popolno reformo, da javna razprava o tem ni potrebna, kar je nerazumljivo, saj se gotovo veliko kmetov in strokovnih institucij v Sloveniji želi aktivno vključiti v pripravo reforme. Še posebej, ker bo reforma morala dati odgovor na vprašanje, ali si bo mogoče zaradi majhnosti naših kmetij za prehodno obdobje po pristopu k Evropski uniji še zagotoviti nekatere izjeme in s tem omiliti domala nerešljive probleme majhnih kmetij, ki se že danes kažejo predvsem na socialni ravni. Veliko majhnih kmetij si ne more več plačevati socialnih prispevkov in so brez socialne varnosti. Odgovora na to ni! Razen, če minister Smrkolj ne pelje politike razvoja kmetijstva, ki bo majhne kmetije povsem uničila že v prehodnem obdobju.
Tudi za večje kmetije se ustvarja lažen vtis, da bodo neposredna plačila rešila kmetijstvo v Sloveniji. S tem se očitno želi preložiti problem na proračun oziroma na vlado kot celoto in nenazadnje tudi na parlament, ki sprejema proračun. Ne pove pa se jasno, da bo mogoče z neposrednimi plačili pokriti zgolj razliko med proizvodno ceno pri nas in v svetu in da je to razlika med proizvodno ceno v Evropski uniji in svetovno ceno. Zato je zelo pomembno, da bodo naši kmetje dosegli v podobnih razmerah enako produktivnost, enako kakovost proizvodov in enako proizvodno ceno kot kmetje v Evropski uniji.
Žal ugotavljamo, da je ustrezno poudarjanje hitrejšega izboljševanja učinkovite pridelave, ki vodi v zniževanje proizvodnih stroškov in približevanje teh svetovni ravni ali vsaj ravni Evropske unije, v predlogu programa reforme kmetijske politike povsem izpuščeno. Kar ustvarja resen dvom o kvaliteti predlagane reforme.
Ugotavljamo tudi, da za realizacijo neposrednih plačil ni urejen kataster z natančno evidenco zemljišč, ki pa je eden od osnovnih pogojev za realizacijo neposrednih plačil.
Nerazumljivo je, da nismo izkoristili sredstev za projekt ureditve katastra v Sloveniji, ki smo si jih v letu 1995 in 1996 uspeli zagotoviti pri FAO v Rimu. Torej delo, ki so ga opravili predhodniki, očitno ni uspešno zaključeno v letih, ko je to ministrstvo prevzel gospod Smrkolj. Saj projekt ni realiziran, ker ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ni naredilo potrebnih aktivnosti in bo denar izgubljen. S tem nismo izgubili le nujno potrebnih sredstev, ampak tudi ugled resne države, ki ga ne bo mogoče ponovno tako lahko pridobiti.
Dodaten dvom o kvaliteti izvedbe reforme se poraja ob dejstvu, da je v skladu z uredbo SAPARD nujno opredeliti programe, znotraj katerih bodo lahko posamični projekti skušali pridobiti nepovratna sredstva. Navedena uredba predstavlja finančno, kadrovsko ali drugo pomoč štirinajstih strukturnih ukrepov s področja kmetijstva in razvoja podeželja, programom razvoja živilsko-predelovalne industrije, razvoju in naložbam na čistih kmetijah, urejanju narodnih parkov in drugih zaščitenih območij, razvoju podeželja, proizvodnji biološke hrane in tako naprej. Ugotavljamo, da programov za izvajanje uredbe SAPARD ni.
Sama utemeljitev nazadovanja oziroma nepravočasne priprave reforme kmetijske politike je utemeljena tudi s 6. točko, kjer ugotavljamo, da ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je odgovorno za pripravo predlogov za sprejem zakonodaje s področja kmetijstva v zvezi z usklajevanjem zakonodaje z Evropsko unijo, teh nalog ni opravilo uspešno. Večina nalog iz državnega programa Republike Slovenije za prevzem pravnega reda Evropske unije do konca leta 2000 še ni realizirana, zato močno zamujamo pri usklajevanju slovenske zakonodaje s tega področja z Evropsko unijo. Podatki, ki to utemeljujejo, so naslednji:
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je 15.5.1997 predložilo seznam zakonov in podzakonskih aktov, ki naj bi jih to ministrstvo pripravilo v letu 1997. Seznam je pripravljen v skladu s programom usklajevanja zakonov Republike Slovenije za obdobje 1997-1999, ki ga je vlada Republike Slovenije aprila 1997 predložila državnemu zboru Republike Slovenije. V spremnem dopisu k temu dokumentu je vlada pojasnila, da so ministrstva svoje prispevke oblikovala na podlagi priporočil iz bele knjige in ob upoštevanju obveznosti, ki bodo na področju usklajevanja slovenske zakonodaje s predpisi Evropske unije nastale zaradi uveljavitve evropskega sporazuma. Po programu dela ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za leto 1997 z dne 15.5. naj bi ministrstvo vladi predložilo v letu 1997 13 zakonov, 21 uredb ter 120 pravilnikov, ki le skupaj z zakoni dajejo celovito sliko o ureditvi določenega področja in s tem šele omogočajo oceno skladnosti slovenske zakonodaje na področju kmetijstva s predpisi Evropske unije.
V programu je tudi omenjeno, da bo ministrstvo za kmetijstvo, kolikor bo mogoče, še pred letom 1998 pripravilo še nadaljnjih 5 zakonov, med katerimi je tudi zakon o divjadi in lovstvu, pomorskem ribištvu, predvsem pa zakon o kmetijstvu, ki naj bi urejal, kaj je kmetijstvo, kaj so dopolnilne dejavnosti na kmetiji, organizacijo, naloge, delovanje in financiranje strokovnih institucij na področju kmetijstva, informacijski sistem, vključno z registrom kmetij. Poleg tega je v programu navedeno, da bo ministrstvo v novembru 1997 predložilo vladi analizo izvajanja o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in zakona o gozdovih ter program razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva v obdobju prilagajanja Evropski uniji 1997-2001.
Glede realizacije zadev državnega programa ugotavljamo, da je državni zbor v letu 1998 sprejel zakon o varstvu novih sort rastlin, da je v letu 1999 sprejet zakon o kmetijsko-gozdarski zbornici in v letu 1999 sprejeta zgolj dopolnitev zakona o morskem ribištvu. Trenutno je v zakonodajnem postopku predlog zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki pa za tretjo obravnavo še ni predložen državnemu zboru v obravnavo, poleg tega pa je v tretjo obravnavo predložen zakon o zaščiti živali.
Vlada je 25.5.1999 poslala državnemu zboru poročilo o realizaciji podzakonskih aktov iz državnega programa Republike Slovenije za prevzem pravnega reda Evropske unije do konca leta 2002. V poročilu je navedeno, da je bilo predvideno, da bo ministrstvo za kmetijstvo, do 13.5.1999 predložilo vladi določene podzakonske akte. Odstotek realizacije je 0%.
Nadalje je navedeno, da bi minister v svoji pristojnosti moral sprejeti 61 podzakonskih aktov, realiziranih je 14. Iz naslednjega poročila o realizaciji aktov iz državnega programa, ki ga je vlada obravnavala na svoji 116. seji, pa je navedeno, da je v ministrovi pristojnosti 43 aktov in da je od tega do 17.6.1999 realiziranih 20. Navajanje števila aktov, ki so v pristojnosti ministra, v obeh poročilih se med drugim tudi ne ujema, kar kaže tudi na dvomljivo točnost teh podatkov.
Navedeno je tudi, da je od 74 nesprejetih podzakonskih aktov vseh ministrstev, 47 iz pristojnosti ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki pa bi jih glede na roke, postavljene v državnem programu, bilo potrebno sprejeti do 30.6.1999. Vlada Republike Slovenije je državnemu zboru konec leta 1998 poslala zapisnik o pregledu usklajenosti slovenske zakonodaje z zakonodajo Evropske unije, ki med drugim ugotavlja, da slovenska zakonodaja na nobenem področju ni usklajena z "acquis-om", ter bo prilagoditev zakonodaje zahtevala precejšnje zakonodajne, institucionalne in ekonomske spremembe.
V splošni oceni pa komisija tudi navaja, da je slovenska delegacija izkazala sicer primerno raven razumevanja "acquisa", primerno je tudi predstavila načrt prilagajanja in prevzema. Bila pa je pod hudim pritiskom dejstva, da praktično nič zakonodajno-institucionalno ni usklajeno in da ob sedanjem načinu dela na politični, zakonodajni in institucionalni ravni obstaja le majhna realna možnost, da bo Slovenija navedene naloge lahko izvedla. S tem je tudi dano zelo resno opozorilo, da ne bomo pripravljeni, ko bo prišlo do vključitve v Evropsko unijo, na področju kmetijstva. Seveda največjo odgovornost pri tem nosi seveda minister Ciril Smrkolj.
Poleg teh zelo pomembnih sistemskih vprašanj, ki smo jih predstavili v teh šestih točkah, pa seveda se na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano srečujejo tudi z drugimi povsem konkretnimi problemi. Saj ugotavljamo, da je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano odgovoren na nezakonito oziroma neustrezno porabo sredstev proračuna za leto 1997. To je ugotovila proračunska inšpekcija ministrstva za finance. Ob kontroli proračunske porabe za leto 1997 je proračunska inšpekcija ministrstva za finance ugotovila, da je ministrstvo sklepalo pogodbena razmerja brez javnega razpisa s poslovnim združenjem prehrane in ta nezakonita razmerja financiralo iz proračunskih postavk "stroški strokovnih opravil." Nadalje, da je ministrstvo izvajalo financiranje prestrukturiranja zadrug v nasprotju z merili in pogoji, ki jih je zapisalo v javnem razpisu za subvencioniranje zadružnih vlaganj v obnovo objektov ter obnovo in nakup naprav in opreme za skladiščenje, predelavo in dodelavo kmetijskih pridelkov. Financiranje je izvajalo iz proračunske postavke "financiranje prestrukturiranja zadrug." Nadalje, da je ministrstvo izvajalo subvencioniranje pospeševanja kmetijstva v občinah v nasprotju s pogoji razpisa za sofinanciranje programov pospeševanja kmetijstva, ki jih izvajajo občine, financiranje pa se je izvajalo iz proračunske postavke "podpora ukrepom za pospeševanje kmetijstva v občinah."
Ugotavljamo namreč, da je vlada Republike Slovenije 4. marca 1999 na podlagi 72. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije poslala državnemu zboru in računskemu sodišču Republike Slovenije poročilo o delu službe za proračunsko inšpekcijo ministrstva za finance v obdobju januar-junij 1998.
Poročilo se med drugim nanaša tudi na nadzor nad proračunsko uporabo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, za obdobje od 1.1.1997 do 31.12.1997. V poročilu proračunske inšpekcije je ugotovljeno, da je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za opravljanje strokovnih opravil sklenilo pogodbeno razmerje s poslovnim združenjem prehrane iz sredstev proračunske postavke "stroški strokovnih opravil" in na ta način poverilo del pomembnih nalog v zvezi s pripravami in izvajanjem proračuna ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izvajalcu, ki ni bil izbran z javnim razpisom.
Zaradi poslovne in tradicionalne prepletenosti nalog med obema partnerjema, torej med ministrstvom za kmetijstvo in gozdarstvo in poslovnim združenjem za prehrano, je inšpekcija ministrstva za finance predlagala, da se nujno opravi revizija postopkov in pooblastil ter da se prouči, katere naloge mora prevzeti ministrstvo za kmetijstvo, katere pa mora kot naročnik oddati prek javnega razpisa. Iz navedenega je torej razvidno, da je bila sklenjena pogodba brez javnega razpisa za naloge, ki bi jih sicer moralo ministrstvo oddati z javnim razpisom. S tem je bil kršen zakon!
V poročilu proračunske inšpekcije za finance je tudi ugotovljeno, da se je financiranje prestrukturiranja zadrug iz proračunske postavke 7.708 izvajalo v višini 202 milijonov tolarjev. Ta plačila so se izvajala v nasprotju z merili in pogoji, ki jih je ministrstvo postavilo z javnim razpisom za subvencioniranje zadružnih vlaganj v obnovo objektov ter obnovo in nakup naprav in opreme za skladiščenje, predelavo in dodelavo kmetijskih pridelkov. Pripombe inšpekcije so bile usmerjene na nejasnost meril z razpisnimi pogoji, na nepopolnost vlog zahtevkov, saj noben od vlagateljev ni v celoti predložil zahtevane dokumentacije, in na čas izvršitve vlaganj. Iz materialne in razpisne dokumentacije je inšpekcija ugotovila, da so med koristniki odobrenih sredstev tudi takšni koristniki, ki so priloženo dokumentacijo za javni razpis celo potvorili, saj so izvajanje naložb dokazovali samo s ponudbami oziroma predračuni.
Javni razpis za subvencioniranje zadružnih vlaganj oziroma za prestrukturiranje zadrug sicer nalaga prosilcem pripravo zelo zahtevne dokumentacije, vendar to ne opravičuje ministrstva, da je izvajalo financiranje v nasprotju z javnim razpisom in financiralo programe vlagateljev, ki niso v celoti predložili zahtevane dokumentacije oziroma so, kot navaja proračunska inšpekcija, priloženo dokumentacijo celo potvorili.
V poročilu proračunske inšpekcije je tudi ugotovljeno, da je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano finančno podprlo ukrepe za pospeševanje kmetijstva v občinah za leto 1997 iz proračunske postavke 2449 v višini 399.000.000 tolarjev. Proračunska inšpekcija ugotavlja, da je iz obrazložitve proračunske postavke razvidno, da so dejanski upravičenci kmetje in kmetijska podjetja, da pa so predlagatelji zahtevkov občine. Javni razpis za sofinanciranje programov pospeševanja kmetijstva, ki jih izvajajo občine, je bil objavljen v Uradnem listu 63/97. Med drugimi pogoji določa kriterije za dodelitev sredstev, ker v 3. točki določa: "Občini se lahko dodelijo sredstva največ v znesku, kot ga zagotavlja v proračunu za leto 1997 sama."
In kaj ugotavlja inšpekcija? Pri pregledu stanja je ugotovila, da je ta pogoj v nekaterih primerih kršen. Tako je ponekod ministrstvo sofinanciralo celoten projekt pospeševanja kmetijstva v občinah in ni preverjalo deleža sredstev občine pri sofinanciranju pospeševanja kmetijstva, kot to določa javni razpis za sofinanciranje programa pospeševanja kmetijstva, ki jih izvajajo občine.
Ob teh nepravilnostih, ki jih je ministrstvo za kmetijstvo toleriralo, je proračunska inšpekcija opozorila tudi na vrsto pomanjkljivosti v pogodbah za koriščenje sredstev med občino in koristniki oziroma prejemniki sredstev, kjer ni opredeljen namen in vrsta dokazil o investiranju.
Strokovni službi, ki je opravila pregled vlog in njihovo vsebinsko ustreznost, niso bila dana operativna navodila, kar je imelo za posledico nepravilno trošenje proračunskih sredstev. Zato je inšpekcija ugotovila, da mora ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano izvesti lastno notranjo kontrolo pri prejemnikih sredstev, kot je predvideno v 4. členu medsebojne pogodbe, s katero se upravičenec zavezuje, da bo vrnil vsa nenamensko uporabljena sredstva, ki jih je prejel po razpisnih pogojih, in to z zakonitimi obrestmi vred. Takšen ukrep je proračunska inšpekcija izrekla kot nujen in naj bi ga preverila v letu 1998. Toda vse kršitve, ki so bile ugotovljene s strani računske inšpekcije, kažejo na nestrokovnost, nepravilnost in na kršenje zakonodaje, za katero je odgovoren minister Ciril Smrkolj.
Poleg razdelitve sredstev ugotavljamo nepravilnosti tudi pri izredno pomembnem področju, o katerem govorimo v točki 8. Namreč minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je odgovoren, ker ni zagotovil zopet zakonite podlage za izplačilo dela prispevkov za socialno varnost za morske ribiče. Minister je na osnovi sklepa o poravnavi dela prispevkov za socialno varnost za morske ribiče z dne 20.10.1998, ki ga je izdalo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, v katerem predpisuje pogoje za pridobitev pravice do navedene poravnave prispevkov, izplačeval prispevke s proračunske postavke 2557 "subvencije in socialne podpore morskim ribičem", ne da bi sklep objavil v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče je v svoji odločbi z dne 6. maja 1999 ugotovilo, da del sklepa o poravnavi dela prispevkov za socialno varnost za morske ribiče ni začel veljati in se ni smel uporabljati, ker ni bil objavljen v uradnem listu. S to ugotovitvijo ustavnega sodišča je ugotovljeno, da so bila izplačila, izvršena na podlagi navedenega sklepa, v bistvu opravljena nezakonito.
Tudi na preostalem področju, ki ga danes še nismo omenili, ga pa omenjamo v 9. točki, "razširjena interpelacija proti ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano", ugotavljamo, da je minister odgovoren za vrsto pomanjkljivosti, ki so nastale pri izvajanju zakona o veterinarstvu, še posebej v zvezi z izvajanjem javnih pooblastil v veterinarski zbornici Slovenije in pri delovanju zavoda za ribištvo Ljubljana. Namreč v letu 1994 je bil sprejet zakon o veterinarstvu, ki v svojem 104. členu opredeljuje položaj veterinarske zbornice. Člen govori, da veterinarska zbornica, ki združuje veterinarske strokovne delavce zasebne veterinarske dejavnosti, opravlja naslednje naloge: organizira pripravništvo; imenuje komisijo za strokovne izpite in izdaja spričevala o opravljenem strokovnem izpitu za strokovne delavce in sodelavce v zasebnih veterinarskih dejavnostih in vodi knjigo izpitov; verificira in preverja izpolnjevanje predpisanih pogojev v zasebni veterinarski dejavnosti in izdaja dovoljenja za opravljanje določene zasebne veterinarske dejavnosti; vodi register zasebnih veterinarskih organizacij, načrtuje, spremlja in organizira strokovno izpopolnjevanje strokovnih delavcev ter preizkus strokovne usposobljenosti v zasebni veterinarski dejavnosti; opravlja strokovni nadzor v zasebni veterinarski dejavnosti; sodeluje pri pripravi predpisov o veterinarstvu; sodeluje pri določanju meril za oblikovanje cen; sodeluje pri razpisovanju in dodeljevanju koncesij; sodeluje pri oblikovanju vzgojno-izobraževalnih programov ter opravlja druge naloge, določene s statutom zbornice. Vse te naloge, predvidene v točkah 2 do 6, opravlja veterinarska zbornica kot, torej naloge od 2 do 6 opravlja veterinarska zbornica Slovenije kot javna pooblastila.
Vlogo za dodelitev javnih pooblastil je veterinarska zbornica Slovenije posredovala ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oziroma veterinarski upravi Republike Slovenije že 24.1.1996. Komisija, ki je opravila pregled izpolnjevanja pogojev za dodelitev javnih pooblastil, je po pregledu dokumentacije ter prostora in opreme veterinarske zbornice Slovenije dne 22.4.1996 ugotovila izpolnjevanje pogojev za dodelitev javnih pooblastil po točkah 3, 4 in 6 iz 104. člena zakona o veterinarstvu, ki sem ga prej citiral. Za opravljanje nalog iz 2. in 5. točke tega člena naj bi bila podeljena javna pooblastila kasneje, ko bodo sprejeti ustrezni predpisi. Komisija je predlagala, da se s podelitvijo javnih pooblastil uredi tudi financiranje te dejavnosti. Na osnovi mnenja komisije je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano 28.5.1996 izdal delno odločbo, s katero je veterinarski zbornici Slovenije podelil javna pooblastila za opravljanje nalog iz 3., 4. in 6. točke 104. člena zakona o veterinarstvu. Ker je bil takrat šele v pripravi predpis, ki naj bi urejal pogoje za opravljanje nalog iz 2. in 5. točke 104. člena zakona o veterinarstvu, komisija ni mogla ugotoviti, ali veterinarska zbornica Slovenije izpolnjuje tudi pogoje za opravljanje teh nalog. Zato je bil v tej odločbi napovedan prenos javnih pooblastil po 2. in 5. točki na kasnejšo končno odločbo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Dne 30.6.1998 so bila z odločbo ministrstva odvzeta javna pooblastila za opravljanje nalog iz 3. in 6. točke, ki so ji bila podeljena z delno odločbo ministrstva za kmetijstvo dne 28.5.1998.
Na tako odločbo se je veterinarska zbornica Slovenije pritožila najprej na ministrstvo, z namenom, da se odloži izvršba odločbe, vendar je ministrstvo to zavrnilo. Zato se je veterinarska zbornica odločila za tožbo v upravnem sporu na upravnem sodišču v Ljubljani, v kateri je tudi uspela, saj je upravno sodišče najprej začasno odložilo izvršitev dokončne odločbe ministrstva do izdaje pravnomočne sodbe odločbe v upravnem postopku, kasneje pa tudi razsodilo, da se odločba ministrstva z dne 30.6.1998 odpravi in vrne ministrstvu v ponovno odločanje. Zaradi tega je bila veterinarska zbornica Slovenija v času od izdaje odločbe o odvzemu javnih pooblastil za opravljanje nalog iz 3. in 6. točke 104. člena do sklepa sodišča o začasni odložitvi izvršitve dokončne odločbe ministrstva brez javnih pooblastil.
Toda prav v času, ko veterinarska zbornica Slovenije ni imela pooblastil, so se dogajale določene nepravilnosti pri izdajanju dovoljenj za delo posameznih veterinarskih ambulant. Po zakonu o veterinarstvu in pravilnikih so kriteriji, kdo sme opravljati veterinarske storitve, dokaj ostri. Natančno so tudi določeni kriteriji o tem, koliko delavcev mora biti zaposlenih v veterinarskih ambulantah, vključno z njihovo izobrazbo, kako naj bodo urejeni prostori, kakšne evidence je potrebno voditi in podobno. Še strožje pogoje morajo izpolnjevati veterinarske ambulante, če želijo prevzeti koncesijske posle, pri katerih gre za preventivne ukrepe osemenjevanja živali in nekatera druga dela, ki jih z javnim natečajem razpisuje država in spadajo pod javne veterinarske storitve.
Konkurenca za prevzem javnih veterinarskih storitev je ostra, saj je veterinarjev veliko, ta dela pa zagotavljajo pomemben vir prihodka velikega dela primarne veterine. V času, ko veterinarska zbornica ni imela javnih pooblastil, je veterinarska uprava Republike Slovenije izdajala soglasje za delo veterinarskih ambulant.
Ravnanje ministra je bilo po dosedanjih sodnih postopkih ugotovljeno kot nezakonito. V posledici odvzema javnih pooblastil veterinarski zbornici pa je prišlo do izdaje dovoljenj za opravljanje veterinarske dejavnosti osebam, ki jim veterinarska zbornica dovoljenja ni izdala z utemeljitvijo, da ne izpolnjujejo pogojev. Upravičeno je mogoče sklepati, da so bila javna pooblastila veterinarski zbornici odvzeta zato, da se taki postopki omogočijo.
Podobne razmere kot na področju veterinarstva vladajo tudi na področju ribištva. Zavod za ribištvo Slovenije, ki je bil ustanovljen že leta 1960, naj bi opravljal predvsem naloge na področju raziskovanja in proučevanja sladkovodnega in morskega ribištva in zasledovanja sodobnih izsledkov ribištva v svetu ter jih prilagajal domačim potrebam. Poleg tega naj bi zavod nudil strokovno pomoč in strokovna mnenja ribiškim organizacijam in državnim organom pri vodenju področja ribištva in s svojimi strokovnimi službami zagotovil tudi osnovne dejavnosti, to so: raziskovalna, pedagoška in pospeševalna. Ker v ministrstvu niso uspeli zagotavljati potrebnih sredstev za financiranje dejavnosti, pomembnih za razvoj ribištva v Sloveniji, so že leta 1982 sklenili sporazum med takratnim izvršnim svetom in zavodom za ribištvo o dodelitvi varstvenih voda v upravljanje. S tem sporazumom je zavod za ribištvo pod določenimi pogoji dobil v upravljanje 8,7% slovenskih odprtih voda, s čimer naj bi zagotavljal prek komercialne dejavnosti tudi sredstva za izvajanje nacionalno pomembnih nalog.
V zadnjem času je prišlo do precejšnjih uspehov pri gojenju nekaterih vrst rib, tako glede ohranjanja soške postrvi, zagotavljanja stabilne vzreje lipanovih mladic, pri osvojitvi umetne vzreje jezerske postrvi, potočne postrvi in podobno. Vse to je zavod dosegel s samostojnim financiranjem iz lastne dejavnosti, saj je le majhen del celotnega dohodka, le nekje med 6% in 12%, ustvaril z raziskovalno dejavnostjo, ki je bila financirana izven zavoda.
V letu 1997 je prišlo do sprožitve ustavne presoje odredbe o določitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev in odredbe o izločitvi posameznih vod iz ribiških okolišev. Zaradi popolnoma pasivne drže ministrstva, ki ni želelo podati mnenja ustavnemu sodišču o sproženi ustavni presoji, je ustavno sodišče Republike Slovenije razsodilo, da se del odredbe o določitvi ribiških okolišev razveljavi in razveljavitev začne učinkovati 9 mesecev po objavi. Ministrstvo je 13.3.1998 na podlagi odločbe ustavnega sodišča izdalo odredbo o spremembi in dopolnitvi odredbe o dopolnitvi ribiških rajonov in ribiških okolišev, v kateri gorenjski ribiški okoliš deli na bohinjski in blejski ribiški okoliš. Izdaja te odredbe je spodbudila upravni enoti Tolmin in Radovljica, da na pritisk ribiškega društva Bohinj ter ribiške družine Tolmin izdata odločbi, s katerima sta dodelili izločene vode, s katerimi je do takrat upravljal zavod za ribištvo, ribiškemu društvu Bohinj in ribiški družini Tolmin. Kot posledica dodelitve izločenih voda drugim upravljalcem, in ker zavodu za ribištvo ti vodni rajoni niso bili odvzeti, je v vodah tolminskega in bohinjskega ribiškega okoliša nastala zmeda, saj sta se pojavila dva upravljalca teh voda, vsak s svojimi ribolovnimi dovolilnicami, pravili in ribiškimi čuvaji.
Zmeda na tem področju se nadaljuje še naprej, saj je zavod na upravno sodišče Republike Slovenije vložil tožbo zaradi odprave odločb ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in zahteva izdajo začasne odredbe. Upravno sodišče je zahtevi zavoda ugodilo ter odložilo izvajanje dokončne odločbe upravne enote Tolmin, zadržanje izvajanja odločbe upravne enote Radovljica pa zavrnilo. Obe stranki, tako zavod kot ministrstvo, sta se pritožili na vrhovno sodišče, ki o zadevi še ni odločilo, med tem pa velja na vodah režim dvojnega gospodarjenja.
Taka politika ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano do dela zavoda za ribištvo, ki naj bi opravljal pomembne naloge pri skrbi za ribovitost slovenskih voda, kaže na odsotnost prave politike na področju ribištva, za kar je nedvomno odgovoren minister. Nadaljevanje take politike lahko pripelje do ukinitve zavoda za ribištvo kot edine institucije, ki bi v državi morala voditi raziskovalno in strokovno delo pri gospodarjenju z ribjim bogastvom v naših vodah. Ministrstvo bi moralo tako jasno opredeliti pravo področje dela zavoda za ribištvo ter mu tudi zagotoviti ustrezno financiranje raziskovalnega in razvojnega dela, pa tega do sedaj še ni storilo. Problemi pa so zagotovo izredno izredno pereči tudi na tem področju.
Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Glede na vse navedene obtožbe, ki jih lahko srečamo na vseh področjih, za katere je odgovoren minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, predlagamo, da po končani razpravi glasujemo o sklepu, da zaradi ugotovljenih nepravilnosti in osebne odgovornosti gospoda Cirila Smrkolja razrešimo s funkcije ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Janku Vebru, ki je kot predstavnik predlagateljev obrazložil interpelacijo. Ali želi besedo minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospod Ciril Smrkolj? Želi. Besedo dajem gospodu ministru.
CIRIL SMRKOLJ: Lep pozdrav! Pravim, interpelacija je normalen instrument in temu ustrezno je treba odgovarjati.
Gospe poslanke, gospodje poslanci! Slišali ste navedbe predlagateljev interpelacije. Če dovolite, bi poskušal v tem delu tudi na te navedbe ustrezno odgovoriti.
Če obnovim, interpelacija izhaja iz naslova spornih zadev pri spremembah in dopolnitvah prostorskih aktov občine Rače-Fram, ki so seveda iz obdobja že leta 1995. Predlagatelj sprememb je bil takratni župan občine Rače-Fram mag. Anton Bergauer, ki naj bi po navedbah predlagateljev interpelacije imel na tem področju tudi svojo parcelo. Predlagatelji očitajo, da smo s pisnim mnenjem, dne 17.4.1998 predvsem zaradi koristi, poudarjam, nestrankarskega kolega neutemeljeno odobrili poseg v prostor, kar ne drži.
Predlagatelji interpelacije še ugotavljajo, da naj bi ministrstvo za okolje in prostor dne 9.7.1998 izdelalo strokovno mnenje, v katerem je ugotovilo, da predvidene spremembe niso usklajene z obveznimi izhodišči dopolnitev prostorskih sestavin dolgoročnega prostorskega plana Republike Slovenije za obdobje 1986-2000 in razširitvami prostorskih sestavin srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije za obdobje 1986-1990.
Nadalje ugotavljajo, da je vlada 30.7. sprejela sklep, v letu 1998, da spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin niso usklajene z obveznimi izhodišči in rešitvami, ki se nanašajo na obvezna izhodišča dolgoročnega plana Republike Slovenije, kot je predlagala občina Rače-Fram.
Iz postopkovne dokumentacije je razvidno, da navedbe skupine poslancev, vlagateljev interpelacije, niso utemeljene. Listine, ki so v dokumentaciji, ne utemeljujejo navedb vlagateljev interpelacije, temveč nasprotno, dokazujejo strokovno in zakonito ravnanje ministrstva v postopkih sprememb planskih aktov občine Rače-Fram.
Postopek sprememb namembnosti kmetijskih zemljišč ima pravno podlago v dolgoročnem planu Republike Slovenije, v srednjeročnem družbenem planu Republike Slovenije, v zakonu o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in tudi v zakonu o kmetijskih zemljiščih. Za spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin planskih aktov lokalne skupnosti je pristojna občina, ki na osnovi programa sprememb in dopolnitev prostorskih sestavin planskih aktov vodi postopek in znotraj tega tudi izbere ponudbe občanov, opravi javne razprave in pripravi strokovno podlago.
Občina pripravi osnutek sprememb in dopolnitev prostorskih planov in ga posreduje vladi Republike Slovenije v oceno usklajenosti z veljavno zakonodajo. V tem postopku občina pošlje osnutek sprememb prostorskih planov na ministrstvo za okolje in prostor v nadaljevanju in pa uradu za prostorsko planiranje, ki obvesti o predlaganih spremembah občinskega plana ostale resorje, ki so pristojni za obvezna izhodišča.
Predlog sprememb prostorskih planov, ki se nanašajo na kmetijska zemljišča, posreduje MOP ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in naše ministrstvo ugotavlja skladno s predlogom, z določbami zakona o kmetijskih zemljiščih. Naše ministrstvo pripravi mnenje in ga posreduje ministrstvu za okolje in prostor, to je uradu za prostorsko planiranje. Ta po prejemu vseh mnenj pristojnih resorjev, to je tudi drugih ministrstev, ministrstva za kulturo, promet, obrambo in podobno, pripravi v skladu s temi mnenji strokovno mnenje, ki je podlaga in hkrati tudi priloga za pripravo sklepa vlade Republike Slovenije o skladnosti sprememb, ki jih predloži lokalna skupnost, z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin dolgoročnega plana Republike Slovenije za obdobje 1986 do 2000, z rešitvami, določenimi v prostorskih sestavinah srednjeročnega družbenega plana Republike Slovenije, ki se nanašajo na obvezna izhodišča dolgoročnega plana Republike Slovenije.
Pred sprejetjem sprememb in dopolnitev dolgoročnih in srednjeročnih družbenih planov v občini ugotavlja vlada Republike Slovenije njeno usklajenost z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin dolgoročnega plana Republike Slovenije in z rešitvami, določenimi v srednjeročnem družbenem planu Republike Slovenije, ki se nanašajo na obvezna izhodišča dolgoročnega plana Republike Slovenije.
Iz določb 49. in 50. člena zakona o urejanju prostora namreč izhaja, da mora občina pred sprejetjem svojih planskih aktov oziroma pred sprejetjem sprememb in dopolnitev planskih aktov pridobiti sklep vlade o usklajenosti. Ta dva sklepa sta, zanimivo, samo dva: zadeve so usklajene ali zadeve niso usklajene.
Občina Rače-Fram je v postopku sprememb prostorskega plana občine posredovala osnutek plana na ministrstvo za okolje in prostor, uradu za prostorsko planiranje. Ministrstvo za kmetijstvo je prvo gradivo, ki se je nanašalo na spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč v občini Rače-Fram, prejelo 9.9.1997, dodatnega pa 2.2.1998. Naše ministrstvo je prejelo naslednja gradiva: dopolnitve elaborata strokovne podlage za utemeljitev predlagane rešitve naselja Fram, potem odlok o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin dolgoročnega plana občine Maribor za območje občine Rače-Fram za obdobje 1986-2000, dopolnjen leta 1996, in družbeni plan občine Maribor za območje občine Rače-Fram za obdobje 1986-1990, dopolnjen leta 1996, urbanistična zasnova naselja Rače, in prejeli smo odlok o spremembah urbanistične zasnove naselja Fram. Na osnovi navedenih gradiv je 17.4.1998 ministrstvo pripravilo mnenje, iz katerega izhaja, da predlagana prva faza širitve naselja ni v nasprotju s predpisi o varstvu kmetijskih zemljišč, druge faze širitve naselja oziroma nadaljnjih posegov na najboljša zemljišča ne bo mogoče uveljaviti pred zaključkom prve faze, z dodatnim pogojem, da se poseg obravnava po karejih in da se za vsak kare izdela zazidalni načrt, ki bo zagotovil ustrezno gostoto poselitve in kombinacijo s proizvodnimi potrebami.
Zaradi nedvoumnosti določanja obsega površin, ki se jim spremeni namembnost iz kmetijske v urbano, je ministrstvo za prvo fazo širitve naselja v svojem mnenju navedlo po parcelah, parcelnih številkah, ki so vključene v prvo fazo. Po zaključeni prvi fazi širitve, ki je v skladu s predpisi o varstvu kmetijskih zemljišč, peta in šesta alinea ter prvi odstavek 8. člena zakona o kmetijskih zemljiščih, je o morebitni razširitvi v okviru tako imenovane druge faze potrebno uveljaviti zadeve v novem postopku, torej z novimi dopolnitvami prostorskih planov občine. Ko bo občina v novem postopku poslala osnutek sprememb in dopolnitev plana, se bomo vlada Republike Slovenije oziroma MOP kot tudi naše ministrstvo opredelili do novih gradiv in izdelali novo mnenje.
Iz napisanega nesporno izhaja, da ministrstvo ni odobrilo spremembe namenske rabe najboljših kmetijskih zemljišč na parcelnih številkah, ki so v k.o. Morje na površini skoraj 10 hektarjev, zaradi predvidene obrtno-stanovanjske cone. Potem, ko je ministrstvo za okolje in prostor 12.5.1998 posredovalo občini negativno mnenje našega ministrstva, pred zaključnim postopkom na vladi Republike Slovenije je občina Rače-Fram dne 14.5. spet zaprosila za preučitev predlogov, ki so bili v mnenju ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano opredeljeni kot neskladni z zakonom. Ministrstvo za okolje in prostor je ponovno pozvalo naše ministrstvo, naj preučimo predloge občine Rače-Fram. V dopolnitvi mnenja z dne 18.5.1998, ki ga dopolnjuje naše ministrstvo, mnenje iz dne 17.4.1998, se ministrstvo dodatno opredeljuje do nekaterih pobud, ki so bile dodatno obrazložene v gradivu, vendar se vsebina teh dopolnitev ne nanaša na širitev naselja Fram, 1. in 2. faza širitve naselja.
Zatorej ni pravilna trditev skupine poslancev, da je tako stališče presenetilo odgovorne na ministrstvu za okolje in prostor in so zaradi tega zahtevali dodatno mnenje, pač pa je ministrstvo za okolje in prostor zahtevalo novo mnenje na podlagi zaprosila občine Rače-Fram. Strokovno mnenje, ki ga je pripravilo ministrstvo za okolje in prostor, uprava za prostorsko planiranje, dne 9.7.1998, na podlagi mnenja ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vsebinsko dosledno, poudarjam, dosledno povzema mnenje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in določa spremembe prostorskih planov, ki so usklajene, in tudi tiste spremembe plana občina Rače-Fram, ki niso usklajene z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin dolgoročnega plana Republike Slovenije. V obeh primerih navaja zaporedne številke predlogov, izjemnih posegov ter njihove parcelne številke in katastrske občine.
V obrazložitvi strokovnega mnenja urad za prostorsko planiranje navaja usklajene in neusklajene predloge posegov ter citira mnenje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki se nanaša na neusklajenost in usklajenost posegov. Obrazložitev izrecno navaja, da posegi, ki so navedeni v 1. točki mnenja ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, niso usklajeni, predlogi posegov, navedeni v 2. točki mnenja ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa so usklajeni z varstvenimi predpisi. Usklajenost se nanaša tudi na 5,5 hektarjev velik poseg za potrebe gradnje objektov stanovanjske in stanovanjsko-obrtne dejavnosti, neusklajenost pa na večji kompleks širitve stanovanjskega območja na južni del naselja Fram.
S tako pripravljenim strokovnim mnenjem ministrstva za okolje in prostor je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano soglašalo na odboru vlade Republike Slovenije za gospodarstvo; prav tako ni bilo pripomb drugih ministrstev. Vlada je nato dne 30.7.1998 sprejela sklep, da spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin planskih aktov občine Rače-Fram niso usklajene, poudarjam, niso usklajene z obveznimi izhodišči. Kot izhaja k sklepu predloženega strokovnega mnenja ministrstva za okolje in prostor, spremembe v celoti niso usklajene, deloma pa so usklajene. Dejstvo je, da se na podlagi sklepa vlade Republike Slovenije z dne 30.7.1998 lahko izvajajo le tiste spremembe planskih aktov, ki so bile v strokovnem mnenju ministrstva za okolje in prostor navedene kot skladne z zakonom. Sklep je bil na vladi Republike Slovenije sprejet soglasno in tudi s soglasjem mene kot ministra.
Po sprejetju sklepa vlade Republike Slovenije je občina Rače-Fram dne 3.9.1998 posredovala MOP-u in uradu za prostorsko planiranje zahtevo, naj se neusklajeni predlogi iz sklepa vlade Republike Slovenije spet preučijo. Urad za prostorsko planiranje je 25.9.1998 zaprosil naše ministrstvo za mnenje o spremembah in dopolnitvah prostorskih planov, ki se nanašajo na stanovanjsko-obrtno gradnjo v občini Rače-Fram. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je dne 3.11. zopet izdalo mnenje, ki pa je glede na prejšnje mnenje, poudarjam, nespremenjeno. Ker niso bila predložena dodatna gradiva, se je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano do posega opredelilo v skladu z mnenjem z dne 17.4.1998 in vsebino sklepa vlade Republike Slovenije z dne 30.7.1998.
Postopek sprememb prostorskega plana Rače-Fram, moram poudariti, je potekal v skladu s predpisi. Iz celotne zadeve postopka je razvidno, da je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ravnalo v skladu in v okviru svojih pristojnosti ter skrbno preučilo predlagane spremembe. Podprlo jih je v delu, kjer so bile utemeljene in v skladu z zakonodajo. Dejstvo je, to tudi moram poudariti, da je ministrstvo kar dvakrat zavrnilo predloge za spremembo prostorskega plana občine Rače-Fram v tistem delu, kjer po navedbah medijev leži parcela ministra Bergauerja. Dvakrat zavrnilo in ostalo v tem delu nespremenjeno.
Kar se tiče sprememb prostorskega plana v občini Lukovica, bi rad poudaril sledeče. Pozidavo kmetijskega zemljišča v tej občini je ministrstvo v prejšnjem mandatu zavrnilo. Navaja pa se v navedbi interpelacije, da je naše ministrstvo oziroma minister takoj, ko je postal minister mnenje spremenil in predlog za vsebino sprememb prostorskega plana odobril. Kar je pozneje storila tudi vlada Republike Slovenije. Rad bi poudaril sledeče.
V občini Lukovica so se začele priprave za spremembo prostorskega plana že leta 1995. Rad bi tudi poudaril, da je ta dolina bila z ozirom na predloge izgradnje avtocestnega križa v tem delu že od leta 1970 onemogočena za kakršnekoli spremembe prostorskih planov in je bil rezervat avtoceste v celi širini doline opredeljen. Šele ko so se je ustanovila nova občina, je tudi nova občina poskušala s predlogi sprememb prostorskih planov in je 11.10.1996 občina Lukovica predložila MOP-u, to je upravi za prostorsko planiranje - takrat sem bil predsednik sveta te občine - predlog sprememb in dopolnitev planskih aktov. Ministrstvo za okolje in prostor, uprava za prostorsko planiranje, je 24.10.1996 dostavilo gradivo na ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in na osnovi tega gradiva je naše ministrstvo dne 19.12.1996 izdelalo mnenje in ugotovilo, da avtocestna trasa ni v celoti upoštevana in vrisana v občinski plan, da širitev naselij niso obrazložene v strokovnih podlagah in da ni predloženega kmetijskega strokovnega mnenja za poseg na najboljša kmetijska zemljišča. Ministrstvo za okolje in prostor je mnenje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano dne 19.12.1996 poslalo občini. Takrat sem bil tudi še predsednik sveta občine, bil sem pa že istočasno poslanec državnega zbora.
Na osnovi mnenja ministrstva za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano iz leta 1996 je bil opravljen terenski ogled v širši sestavi, ministrstvo za kmetijstvo oziroma uprava za prostorsko planiranje in občina. Na podlagi ogleda na terenu in mnenja ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je občina Lukovica pripravila strokovne podlage ter dodatno obrazložila izjemne posege in tako odpravila večino pomanjkljivosti, ki so bile navedene v mnenju ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z dne 19.12.1996, ter jih z dopolnjeno vlogo 7.4.1997 posredovalo ministrstvu za okolje in prostor oziroma upravi za prostorsko planiranje.
V mnenju je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano navedlo po točkah posege, ki so usklajeni, in tiste, ki niso usklajeni s predpisi o varstvu kmetijskih zemljišč. Ministrstvo je na podlagi dopolnitve sprememb, ki jih je posredovala občina Lukovica, pripravilo dopolnilno mnenje. Dopolnilno mnenje z dne 12.5.1997 je torej nastalo zaradi novih dejstev, ugotovljenih na ogledu na terenu, in novih obrazložitev, ki jih je poslala občina.
Strokovno mnenje urada za prostorsko planiranje pri ministrstvu za okolje in prostor z dne 26.6.1996 je v celoti povzelo mnenje ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Enako je storila vlada s sklepom dne 17.7.1997. Vlada Republike Slovenije je ugotovila, da spremembe prostorskih planov niso usklajene. Občina Lukovica je sprejela spremembe in dopolnitve prostorskih sestavin svojih planskih aktov v skladu s sklepom vlade Republike Slovenije in spremembe objavila v Uradnem listu občine Lukovica.
Postopek spreminjanja sprememb prostorskih planov občine je bil glede na navedeno v skladu s predpisi. Mnenje o posegu v prostor sem podpisal kot minister, ki v skladu z 18. členom zakona o vladi Republike Slovenije vodi in predstavlja ministrstvo. Kot nedvomno izhaja iz poteka postopkov za spremembo prostorskih planov v občini Rače-Fram in občina Lukovica je naše ministrstvo ravnalo v skladu z veljavnimi predpisi.
Seveda v tem prvem delu interpelacije so tudi navedbe, ki se nanašajo na vlogo ministrstvo pri delovanju sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, na razdeljevanje sredstev subvencij posameznim kmetijam, na spoštovanje oziroma nespoštovanje zakonitosti in ustavnosti in na pravočasno ter neustrezno pripravo za vstop Slovenije v Evropsko unijo na področju kmetijstva. Rad bi poudaril, da je pri tem prvem delu izredno pomembno, da se poglobimo v zakon o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki mu je nekako pravna podlaga zakon o vladi, zakon o organiziranju in delovnem področju ministrstev, pa tudi statut sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. V zakonu o vladi in zakonu o organizaciji in delovnem področju ministrstev so navedene naloge in obveznosti delovanja posameznih ministrstev kot tudi njihovih organov v sestavi. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ni organ v sestavi ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in je na osnovi zakona samostojna pravna oseba, organizirana v skladu z zakonom o javnih zavodih. Organi, ki upravljajo sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, so direktor sklada, ki ga na predlog vlade Republike Slovenije imenuje državni zbor, svet sklada, ki ga imenuje in razrešuje državni zbor na predlog vlade Republike Slovenije in šteje 8 članov in predsednika. V svetu je 5 predstavnikov ustanoviteljev in predstavnik zakupnikov oziroma uporabnikov ter en predstavnik delavcev sklada; nadzorni odbor sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki ga imenuje državni zbor in šteje 5 članov.
Nadzor - glejte, glede nadzora bi lahko trdil, da se v 9. členu dosledno navaja takole: "Sklad je za svoje delo odgovoren vladi Republike Slovenije in o svojem delu poroča najmanj enkrat letno. Delo sklada nadzirata ministrstvo, pristojno za kmetijstvo in gozdarstvo, ter ministrstvo, pristojno za finance. Sklad vodi evidenco izdanih priznanic in o njihovi višini trimesečno poroča ministrstvu, pristojnemu za finance." V skladu s tem členom je popolnoma jasno, da je naše ministrstvo dolžno nadzirati delovanje sklada v skladu z zakonom o kmetijskih zemljiščih, v skladu z zakonom o gozdovih, v skladu z zakonom o denacionalizaciji. To delo smo z našimi službami, inšpekcijskimi službami in zavodom za gozdove tudi izvajali. Nismo pa dolžni, po naši oceni, nadzirati drugega dela sklada na drugih področjih, kjer se v okviru 5., 6. in tudi 7. člena jasno navaja, kdo je dolžan nadzirati to kot organ. Seveda smo kot ministrstvo dolžni spremljati in ugotavljati tudi nezakonitosti, če bi seveda v okviru dveh predstavnikov oziroma predstavnikov vlade, ki jih je pet v svetu sklada, se ugotovilo, da so nekatere stvari napačne. Vendar bi rad prebral 7. člen: "Sklad ima nadzorni odbor, ki šteje 5 članov in jih imenuje državni zbor Republike Slovenije. Nadzorni odbor nadzira zakonitost dela in finančno poslovanje sklada. Nadzorni odbor najmanj enkrat letno poroča o delovanju sklada državnemu zboru Republike Slovenije."
Pred kratkim smo imeli tukaj v državnem zboru imenovanje novega nadzornega odbora in kot veste, so parlamentarne stranke predlagale člane nadzornega odbora in tudi te člane izvolile za nadzorni odbor. Tako je izredno težko priznati to, kar trdijo v okviru interpelacije, tudi v razširjeni, da je ministrstvo odgovorno za vse te očitke oziroma minister.
V tem drugem delu, kar se tiče razdeljevanja sredstev, subvencij posameznim kmetijam, smo mi naš razpis oblikovali na osnovi zakona o finančnih intervencijah v proizvodnji in ponudbi hrane iz leta 1991, uredbi o finančnih intervencijah za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane in uredbi o finančnih intervencijah za celostno urejanje podeželja in obnove vasi v letih 1997, 1998 in 1999 in na osnovi javnih razpisov, kjer smo dosledno upoštevali tudi zakon o proračunski porabi in izvajanju proračuna Republike Slovenije in ta sredstva dodeljevali. V okviru ministrstva smo reševali več kot 50.000 različnih zahtevkov letno, kar je izredno veliko in smo seveda preko neodvisnih komisij in relativno veliko dela ter s spretno proceduro zagotovili čim bolj korektne odločitve pri razdeljevanju sredstev subvencij.
Na drugi strani pa je v skladu z našimi sklepi tudi zagotovljeno pravno varstvo vlagateljev teh zahtev. Moram poudariti, da v lanskem in predlanskem letu ni bilo v okviru teh sredstev in tega dodeljevanja nobenih zahtev po pravni presoji korektnosti odločitve ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Tudi ne v primeru dodeljevanja sredstev za obnovo pašnikov, primer, ki smo ga obravnavali v okviru odbora za kmetijstvo, vsaj po naših informacijah ne.
Seveda je delo potekalo pod nadzorom računskega sodišča in finančne inšpekcije. Ti dve instituciji sta ugotovili, finančna inšpekcija ministrstva za finance Republike Slovenije, določena odstopanja in nas je tudi ob nadzoru izvajanja ukrepov v letu 1997 jasno opozorila na potrebne korekcije. Mi smo že v letu 1998, tudi iz poročila inšpekcije je razvidno, nekatere napake odpravili in delamo na tem, da ta sistem postane pregleden in tudi v skladu s predpisi Evropske unije, ki jih v nadaljnjem delu tudi obravnavamo in bom v tem delu te stvari tudi razložil.
Mi smo v okviru ministrstva ves čas delali in se prizadevali za dosledno spoštovanje tako ustavnosti kot zakonitosti.
Kar se tiče tega dela v prvem delu interpelacije, ko govori o delu ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano na področju prilagajanja za vstop v Evropsko unijo, bi jaz rad poudaril, gospod predsedujoči, tukaj sem kar nekaj dokumentov prinesel. Meni je prav žal, da niso bili že obravnavani kot celota v državnem zboru, program reforme kmetijske politike, izredno pomemben dokument. Tukaj je nacionalni program razvoja kmetijske politike za obdobje 2000-2002, tudi zahteven dokument, ki pravzaprav je razvojni sektorski načrt in je, mirno lahko rečem, v okviru priprav kot Agenda 2000, v EU je to slovenska Agenda. Izredno veliko napora je bilo vloženega v pripravo teh dveh dokumentov in seveda v tem trenutku se ministrstvo izredno intenzivno ukvarja, kako v okviru programa za naslednje leto izvajati navedbe teh dokumentov.
V tretjem delu bi rad seveda poudaril, da smo mi tudi pripravili državni program za prevzem pravnega reda Evropske unije. To je kar zajetno gradivo, to je za področje kmetijstva in ribištva, ki je tudi že v državnem zboru. Prva dva dokumenta pa sta, eden je bil obravnavan na vladi, to je reforma kmetijske politike, nacionalni program pa je bil obravnavan v okviru vlade na evropskem kolegiju. Na naslednjem evropskem kolegiju naj bi se obravnaval finančni del in potem naj bi šel v proceduro preko odborov vlade in tudi, če bo zakonska možnost, v obravnavo v državni zbor.
Seveda je za to področje približevanja slovenskega kmetijstva Evropski uniji prednostne naloge pravzaprav že določila komisija Evropske unije v dokumentu o partnerstvu za pristop. Podrobnejša opredelitev teh nalog in posameznih ukrepov je zajeta v tem državnem programu za prevzem pravnega reda Evropske unije, s katerim so pravzaprav navedene temeljne naloge prilagajanja slovenskega kmetijstva. To je pravna prilagoditev in priprava za prevzem skupne kmetijske politike Evropske unije, potem reforma slovenske kmetijske politike ter predpristopna pomoč Evropske unije SAPARD. Potrebna je tudi institucionalna izgradnja in pa kadrovska opredelitev v okviru teh dokumentov. Jaz moram poudariti, da naše ministrstvo pred letom 1997 ni bilo usposobljeno za prevzem acquisa. Pri prevzemanju pravnega reda je bilo potrebno jezikovno in strokovno usposobiti veliko število tako naših delavcev kot zunanjih sodelavcev, ki so pregledali celotno kmetijsko zakonodajo Evropske unije. Od števila 12.215 predpisov skupnosti je 3.591 predpisov oziroma 29,4% za področje kmetijstva in 384 predpisov za področje ribištva, to je 3,14%. Tako je po tem pregledu dobra tretjina celotnega acquisa, ki je v obveznosti ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, da ga pripravi, da ga sprejme in da se ustrezno, tako zakonodajno kot institucionalno ter strukturno prilagodimo zahtevam pravnega reda Evropske unije za področje kmetijstva, gozdarstva in prehrane.
Program reforme kmetijske politike, z izvajanjem katere smo pravzaprav začeli v letošnjem letu, predstavlja osnovo za prilagajanje slovenskega kmetijstva skupni kmetijski politiki Evropske unije. Sloni na zniževanju tržno-cenovne zaščite - to je naš tako imenovani prvi steber - in v preusmeritvi podpor na proizvodnjo nevezanega neposrednega plačila - to je drugi steber. V okviru tretjega stebra je poudarek dan posodobitvi živilskopredelovalne industrije in kmetijstva. Na področju razvoja podeželja v četrtem stebru reforma predvideva razvoj sedanjih projektov celostnega razvoja podeželja in obnove vasi, tako imenovani "crpovi".
Na področju pravna prilagoditve je bila do 30.6. sprejeta vrsta pravnih aktov, navedenih v državnem programu. Moram poudariti, da ne držijo navedbe, mogoče iz tistega prvega poročila državnemu zboru še, ampak če gremo na datum 30.6., pa ne. Mi smo v bistvu sprejeli en zakon, ki je bil v okviru državnega programa, sprejeli smo vse tri podzakonske akte vlade in smo v okviru aktov, ki jih sprejema ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ob res intenzivnem usklajevanju, kateri akti, katera področja, smo prišli do števila 38 aktov, ki smo jih kot ministrstvo dolžni sprejeti v prvi polovici letošnjega leta.
Moram poudariti, da smo v tem delu 22 oziroma 23 podzakonskih aktov sprejeli, ostalih 16 ne. Vendar moram tudi poudariti, da je vseh teh 16 podzakonskih aktov pripravljenih in samo čakajo na dokončno obdelavo v pravni službi in bodo v septembru skoraj brez izjeme objavljeni v Uradnem listu. Tudi s septembrom pričakujemo, da bo naše ministrstvo pravzaprav saniralo to zamudo, ki pa je, to moram poudariti, nastala predvsem zaradi intenzivnih nalog, ki smo jih imeli v okviru ministrstva pri pogajanjih oziroma prevzemu pravnega reda Evropske unije na tako imenovanih screeningih, kjer so sodelovali delavci ministrstva intenzivno že od junija oziroma julija lanskega leta. To so multilateralni screeningi, dan, dva, potem čez kakšnih štirinajst dni, tri tedne bilateralni screeningi za vsako področje, ki smo ga dolžni spremljati. Tako je junija lansko leto bil prvi screening za področje ribištva, temu so sledili za področje žit, vina, veterine, splošnih aktov in tako naprej. Letos jeseni bomo pravzaprav zaključili kompleten pregled zakonodaje in usklajenosti slovenske zakonodaje s pravnim redom Evropske unije. Tudi v tem obdobju, ko v celoti nismo opravili pregleda, marsikaterega pravnega akta nismo v stanju kvalitetno, v skladu s predpisi Evropske unije, tudi pripraviti za obravnavo, naj bo na vladi ali v državnem zboru ali, če je to podzakonski akt ministrstva, tudi v okviru objave. V pripravi je tudi zakon o kmetijstvu , s katerim bo določen pravnosistemski okvir in institucionalna usposodobitev ter vsebinska prilagoditev in priprava za prevzem skupne kmetijske politike. To je izredno pomemben zakon. Našemu ministrstvu se očita, češ, zamujate s tem zakonom, zakon je bil že leta 1996 pripravljen. Bil je pripravljen, vendar osnove, kot so bile pripravljene, niso bile v bistvu tiste, ki bi jih lahko kot konkretno podlago uporabili za pripravo zakona o kmetijstvu, ki bi seveda zagotavljal prevzem skupne kmetijske politike Evropske unije.
Z namenom izvajanja prenosa in izplačevanja sredstev iz Evropske unije in v okviru ukrepov skupne kmetijske politike Evropske unije se na področju institucionalne izgradnje ustanavlja tudi agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja. Tukaj moram poudariti, da ste pred slabim mesecem ste v okviru parlamentarne obravnave sprejeli spremembo zakona o delovnem področju ministrstev in dali pravzaprav zakonsko osnovo za ustanovitev te agencije. V okviru tega smo do konca letošnjega leta dolžni ustanoviti in sertificirati plačilno agencijo, do leta 2003 pa seveda v skladu z zahtevami Evropske unije postaviti agencijo za kmetijsko trge in razvoj podeželja.
Tudi bi rad poudaril, da smo v okviru predloga, ki je detajlno že razdelan, šli v racionalno obliko. Mi združujemo v bistvu dve agenciji. V večini evropskih držav je eno agencija za kmetijske trge, drugo je agencija za podeželje in razvoj. Mi pa seveda to zaradi predvsem racionalnosti združujemo v eno agencijo. Na ta način bomo tudi učinkovito in relativno ne drago institucijo ustanovili. Seveda pa institucijo, ki bo v končno fazi izvajala te naloge in ki bo tudi zaposlovala izredno veliko število ljudi.
V izdelavi je tudi osnutek 7-letnega programa razvoja podeželja, ki ga bomo do konca septembra letos predložili komisiji Evropske unije z namenom koriščenja sredstev predpristopne pomoči SAPARD. Glede SAPARD-a bom potem še v tem dopolnjenem delu interpelacije več povedal. Povsem na novo se v okviru ministrstva izgrajuje informacijski sistem, ki je eden od pogojev za funkcioniranje plačilne agencije. Izdelan je register 55.000 kmetijskih gospodarstev, ki so upravičene do subvencije, zajem rabe kmetijskih zemljišč iz orto-foto posnetkov že poteka. V teku je delo na usposodobitvi registrov in katastrov trajnih nasadov, na področju informatizacije potekajo priprave povezav komunikacij med regionalnimi enotami in centralno enoto. Tukaj je kar obsežno gradivo: Kmetijski informacijski sistem. Moram poudariti, mi tukaj delamo na pilotskem projektu v Gornji Radgoni. To je že izvedeno. Ta pilotski projekt nam je omogočil, da je projekt informacijskega sistema "zalaufal". Podprojekti pa so zajem rabe zemljišč in "dofov", območje z omejenimi dejavniki, izredno pomemben podprojekt, ki bo nekako definiral, v katerih območjih z omejenimi dejavnostmi se nahaja določena občina in ki bo tudi v bodoče občini ali kmetom v tej omogočal višjo ali nižjo podporo iz naslova evropske skupne kmetijske politike. Potem je v okviru vinogradništva register pridelovalcev grozdja in vina. Potem je kataster trajnih nasadov. To je tako sadovnjakov, jagodičevja, špargljev, hmelja, oljk. Potem je register kmetij. Ta register je v tem trenutku že v funkciji. V okviru subvencij se ravno tako pripravlja ustrezna baza podatkov. Potem je izredno pomemben živinorejski informacijski sistem, kjer pravzaprav skozi ta sistem in sistem sledivosti porekla mesa zagotavljamo potrošnikom dosledno nadzor nad gibanjem živali od hleva do krožnika. Zahteven projekt, ki je vpet v informacijski sistem, ki se pripravlja v okviru veterine. In pa seveda pomembna naloga, ki se pripravlja, to je ustrezen tržni informacijski sistem, kjer pravzaprav v tem trenutku nimamo ustreznih baz podatkov za spremljanje gibanj na trgu s kmetijskimi agroživilskimi proizvodi.
Tako bi lahko v tem delu resno poudaril, da smo seveda tudi v tem obdobju doživeli kar nekaj inšpekcij. Pri nas je bila tudi fito sanitarna inšpekcija. Zelo resno smo bili v skrbeh, ker na tem področju fitosanitarnega nadzora nimamo ustreznih institucij, laboratorijev, vendar smo s tistim, kar smo pokazali, zadovoljili zahteve inšpektorjev. Seveda nas v tem trenutku čaka pomembna naloga, da do dneva vstopa prav za področje veterinarskega in fitosanitarnega nadzora v celoti uskladimo svoje pogoje z zahtevami Evropske unije. Z dnem vstopa se shengenska meja pravzaprav seli in bo naša južna meja tista, ki bo morala dosledno izvajati nadzor nad vstopom živil, živali in rastlin v Evropsko unijo.
Poglejte, jaz bi v tem delu rad poudaril, da je bil ta projekt zahteven, da je tukaj intenzivno dnevno sodelovalo, samo na teh pripravah za prevzem pravnega reda Evropske unije, preko 20 do 30 ljudi z ministrstva, da je tukaj sodelovalo veliko število ljudi iz drugih institucij in tudi posameznikov, da smo v okviru teh screeningov preživeli kar eno lepo obdobje v letošnjem in delu lanskega leta v Bruslju. Tudi preko koncev tedna. Rad bi poudaril, da so seveda naši delavci intenzivno pripravljali in delali v okviru teh nalog, tako da sigurno tukaj očitki interpelatorjev o nedelu, nestrokovnem delu, ne vzdržijo, še posebej zaradi kadrovskih možnostmi, kot jih je naše ministrstvo je imelo na začetku mandata. Te možnosti so se v lanskem letu oziroma letošnjem malo izboljšale, ko smo na osnovi sklepa vlade Republike Slovenije dobili tudi možnost dodatnega zaposlovanja in prav s tem dodatnim zaposlovanjem in seveda izobraževanjem teh dodatnih kadrov, trdim, da bomo zaostanek nadoknadili in tudi v okviru tega procesa priprave slovenskega kmetijstva, slovenskega podeželja in ribištva za vstop v Evropsko unijo ustrezno, tako zakonsko kot institucionalno, uredili. Seveda bo pa v tem delu še kako pomemben en najtežji korak za državo Republiko Slovenijo, to je tudi ustrezna proračunska podpora tem projektom. Brez ustrezne proračunske podpore je seveda tak program tudi problematičen in bi seveda usodno nizka proračunska podpora lahko vplivala tudi na nadaljnje perspektive slovenskega kmetijstva, podeželja, zadružništva, agroživilske industrije.
Zdaj, če grem na ta razširjeni del interpelacije, bi seveda jaz rad odgovoril, da v okviru tega, kar se tiče odgovornosti ministra za nesklenjene koncesijske pogodbe med skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije in gozdnimi gospodarstvi, ne bi govoril. Jaz mislim, da je to naloga sklada in da je naloga teh organov, ki v okviru sklada delujejo, da bi morali to spremljati in ustrezno tudi opozoriti. Vendar tudi tukaj bi lahko poudaril to, da je pač bilo pravno tolmačenje takšno, kot ga poznamo.
Kar se tiče nespoštovanja odločitev pravosodnih organov v obveznem upoštevanju vlaganj v gozdove pri denacionalizacijskih postopkih bi tukaj rad poudaril, da 25. člen zakona o denacionalizaciji določa, da se nepremičnine, katerih vrednost se je po podržavljenju bistveno povečala zaradi novih investicij, upravičencu bodisi ne vrne, se na njej izpostavi solastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, ali vrne pod pogojem, da upravičenec za razliko od vrednosti plačila dobi odškodnino, plača odškodnino, pardon.
Vrednost kmetijskih zemljišč in gozdov, uporabljenih za gradnjo, so v smislu tretjega odstavka 44. člena istega zakona določi glede na katastrsko strukturo, katastrski razred in katastrski okraj na podlagi odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije, to je Uradni list Republike Slovenije štev. 16/92. Vrednost podržavljenega premoženja se določi po stanju v času podržavljanja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti.
V primeru, da vrednosti nepremičnine ni mogoče ugotoviti na način, določen s 44. členom zakona o denacionalizacijskem postopku, se le-ta ugotavlja na podlagi navodil o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetju oziroma premoženja. V drugem odstavku 9. člena tega navodila, ki se nanaša na kmetijska zemljišča in gozdove, je bilo določeno, da se povečanje oziroma zmanjšanje vrednosti podržavljenih gozdov ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi ob podržavljenju dalje gospodarjeno v skladu z gozdnogospodarskimi načrti. Navedena določba, ki jo je ustavno sodišče s svojo odločitvijo številka UI 72-92-23 z dne 23.6.1993 razveljavilo, je temeljila na ugotovitvi, da so se gozdne ceste deloma gradile iz materialnih sredstev, deloma z denarjem za investicije, deloma z denarjem, ki se je zbral od prodanega lesa na republiški ravni za izenačitev pogojev gospodarjenja. Za manjši del pa so bili najeti tudi krediti. Delež sredstev iz teh virov je bil od primera do primera različen. To pomeni, da so se sredstva oblikovala iz cene gozdnih lesnih asortimentov, posekanih tudi v gozdovih, ki so predmet denacionalizacije.
Od gozdnih cest, ki so se gradile kot investicije in so bile osnovno sredstvo gozdnih gospodarstev, se je obračunavala amortizacija. Amortizacijska doba je bila 25 let. Glede na to, da so se ceste najbolj intenzivno gradile v 70-ih in v začetku 80-ih let in so že v pretežni meri amortizirane, to pomeni, da se je vloženi kapital investitorjem že povrnil, saj so bili zaradi gradnje stroški pridobivanja lesa bistveno znižani. Ustavno sodišče v sodbi, s katero je razveljavilo drugi odstavek 9. člena navedenega navodila, ni presojalo sporne določitve po vsebini, temveč je svojo odločitev oprlo le na dejstvo, da navodilo posega v materijo, ki jo ureja zakon o denacionalizaciji, in s tem preseglo pooblastilo iz zakona.
V zvezi z v interpelaciji navedenim pravnim mnenjem pa bi rad poudaril, da gre za, poudarjam, neobvezno pravno mnenje, ki ga je predstavnica ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano posredovala na skupnem strokovnem posvetu z upravnimi enotami, kjer so seveda prisostvovali tudi predstavniki ministrstva za okolje in prostor, ministrstva za notranje zadeve, ministrstva za pravosodje, ministrstva za gospodarske dejavnosti in je bilo nato poslano v pisni obliki. Navedenemu mnenju, ki ga je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano zastopalo od uveljavitve zakona o denacionalizaciji, to se pravi od 7.12.1991, ni nasprotoval nihče od prisotnih predstavnikov ministrstev, ki prav tako ta zakon izvajajo. Tudi sicer takšno stališče ni nikoli bilo sporno, ker se je glede tega vprašanja že izoblikovala sodna praksa, saj je bilo v postopkih denacionalizacije vrnjenih 53% vseh podržavljenih gozdov.
Vsaka stranka v postopku denacionalizacije, ki nasprotuje odločitvi, sprejeti tako na prvi stopnji kot na drugi stopnji ima pravico varstva svojih pravic in možnost vložiti redna, to je pritožbo, in izredna pravna sredstva, upravni spor na sodišču. To pomeni, da lahko vsaka stranka, to je recimo državno pravobranilstvo kot zakonit zastopnik sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, gozdna gospodarstva in drugi, ki se ne strinjajo z odločitvijo ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano oziroma njenim stališčem, izraženim v konkretni zadevi, sproži upravni spor na upravnem sodišču Republike Slovenije. Povedati pa moram, da v času mojega mandata ni bila izdana nobena drugostopenjska odločba, kjer bi bila odločitev vezana na stališče v zvezi s povečano vrednostjo gozdov, saj nobena od strank v postopku ni uveljavljala načela povečanja vrednosti. Navedeno mnenje je bilo sprejeto z namenom pojasnitve zakonske določbe, kdaj gre za zmanjšanje in kdaj gre za povečanje vrednosti gozdov in s tem k pocenitvi in skrajšanju postopkov denacionalizacije.
Ugotavljanje vrednosti vrnjenih gozdov v času podržavljanja in v času vračanja je stvar ugotovitvenega postopka, v katerem sodelujejo denacionalizacijski upravičenec in zavezanec za vrnitev, torej stranke z nasprotujočimi si interesi. Denacionalizacijski upravičenci imajo možnost dokazovati, da se je vrednost gozdov zaradi sečnje ali celo zaradi gradnje gozdnih prometnic v gozdovih zmanjšala, glede na to, da so gozdne ceste neodmerjene in so del gozda, zaradi česar dobi denacionalizacijski upravičenec vrnjeno cesto namesto gozda. Po drugi strani pa imajo zavezanci za vrnitev prav tako možnost dokazovanja, da se je na račun gradnje teh prometnic vrednost gozdov povečala. Gozdna gospodarstva so namreč v postopkih denacionalizacije uveljavljala odškodnino v višini dejansko vloženih sredstev v gozdne poti, vendar niso uspela dokazati, da se je zaradi tega vrednost gozdov bistveno povečala, glede na to, da se vrednost gozdov ugotavlja skladno z določbo 44. člena zakona o denacionalizaciji. Takšno je bilo tudi stališče vrhovnega sodišča, izrečeno v odločbi številka U-51/93, ki jo citira predlagatelj razrešitve oziroma interpelacije. Zato je očitanje, da smo v okviru ministrstva oškodovali javni in družbeni interes v višini najmanj 15 milijard, popolnoma brez vsake pravne in dejanske podlage, predvsem pa po naših ocenah tudi nepoznavanje predpisov, ki se uporabljajo v postopkih denacionalizacije.
Prav tako so neutemeljeni in brez osnove očitki, da sem odgovoren, ker niso bili sprejeti ukrepi za uskladitev katastra, katastrske kvalifikacije zemljišč, kar bi omogočalo ugotavljanje povečanih vrednosti gozdov zaradi izgradnje gozdnih prometnic. Izgradnja gozdnih cest lahko vpliva na spremembo katastrskega razreda gozda, ki je odločujoč element pri ugotavljanju vrednosti gozdov. Dejstvo namreč je, da stanje v zemljiškem katastru ni usklajeno s stanjem v naravi. Kljub temu da zakon o zemljiškem katastru v 32. členu določa, da se mora najmanj vsakih 15 let opraviti primerjava navedenega stanja, se to ni izvajalo. Za ažurno vodenje zemljiškega katastra je v skladu z zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev odgovorno ministrstvo za okolje in prostor. Za uskladitev navedenih evidenc niso poskrbela niti gozdna gospodarstva, ki bi morala po 25. členu prej citiranega zakona o zemljiškem katastru prijaviti pristojnemu geodetskemu organu vsako spremembo vrste rabe zemljišč in spremembo, ki vpliva na katastrski razred. Gozdna gospodarstva niso, potem ko so gozdovi po zakonu prešli v upravljanje sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, le-temu posredovala podatkov, na podlagi katerih bi sklad lahko zahteval spremembo vrste rabe zemljišč oziroma katastrskega razreda. Neusklajenost zemljiškoknjižnih katastrskih podatkov vpliva na vračanje podržavljenih nepremičnin - jaz to priznavam - in v zvezi s tem je tudi vlada Republike Slovenije leta 1995 sprejela sklep, s katerim je naložila ministrstvu za okolje in prostor, da sprejme program del, potrebnih za ureditev uradnih evidenc o zemljiščih, in za to zagotovi sredstva. Tako da za takšno stanje nisem odgovoren.
Kar se tiče nadzorstvene funkcije ministrstva nad delom in poslovanjem sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, sem že v prejšnjem delu jasno poudaril, da smo mi in naše inšpekcijske službe, zavod za gozdove ter tudi delavci našega ministrstva so sodelovali v nadzoru pri postopkih, ki se tičejo zakona o kmetijskih zemljiščih, zakona o gozdovih in zakona o denacionalizaciji. Seveda je pa pri drugem delu nadzorstvena funkcija jasno opredeljena v skladu z zakonom o skladu kmetijskih zemljišč, ker nadzor izvaja nadzorni odbor sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki ga imenuje državni zbor.
Tudi glede tega dela, glede nepravočasnega poročanja nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč in gozdov in o delu in finančnem poslovanju sklada v letu 1997, bi seveda rad poudaril, da je prišlo do nekaterih proceduralnih, bi rekel, napak. Vendar smo potem v skladu tudi s predlogi odbora stvari dosledno preučili in v zadnjem delu zagotovili, da je nadzorni odbor v skladu z zakonom o tem poročilu poročal najprej odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano državnega zbora. Kot vemo, se to poročilo želi tudi obravnavati na državnem zboru samemu. Tukaj res ni naša odgovornost za ta del.
Sedaj se vračamo k temu problemu odgovornosti ministra za nepravočasno pripravo slovenskega kmetijstva za pridružitev k Evropski uniji. Tukaj bi rad poudaril, da smo predvsem na podlagi analiz in na upravnih posvetovanjih pripravili program reforme kmetijske politike, ki ga je vlada na 81. seji, z dne 22.10.1998, sprejela. Predvsem zaradi pomanjkanja proračunskih sredstev samo izvajanja reforme iz leta 1999 prestavili v leto 2000.
Na evropski koordinaciji vlade Republike Slovenije je bil tudi obravnavan, kot sem že prej predstavil, nacionalni program razvoja kmetijstva za obdobje 2000-2002, ki je v okviru te koordinacije dobil ustrezno podporo. Seveda pa bo ta program na evropski koordinaciji še enkrat obravnavan, predvsem zaradi zahtevnih zneskov, ki jih v okviru proračuna Republike Slovenije, v okviru tega nacionalnega programa razvoja kmetijske politike za obdobje 2000-2002, zahtevamo.
Moram povedati, da naše ministrstvo pozna potrebe slovenskih kmetij in da smo k reševanju navedene problematike pristopili predvsem analitično, plansko, sistematično ter skušamo najti najboljše rešitve v okviru pričakovanega pristopa k Evropski uniji. To med drugimi tudi pomeni, da z ukrepi kmetijske politike usmerjamo pridelovalce tako pri intenziviranju pridelave, vsekakor pa k upoštevanju naravovarstvenih zahtev. Zavedamo se tudi potreb po evidenci zemljišč in drugih sistemov, ki bodo podpora in pogoj za realizacijo predpristopne pomoči SAPARD. Kot sem že prej povedal, v okviru ministrstva peljemo projekt kmetijski informacijski sistem. V okviru tega sistema izdelujemo ali smo že izdelali register kmetij, kataster trajnih nasadov, evidenco o rabi zemljišč, register območij z omejenimi dejavniki, kataster vinogradov, z določitvijo absolutnih vinogradniških regij, register pridelovalcev grozdja, živinorejski informacijski sistem, sistem o tipu in poreklu mesa, veterinarski informacijski sistem in tržni informacijski sistem. Posebej bi rad poudaril, da so tudi opravljene že te naloge - kot sem že prej povedal - za ustanovitev agencije za kmetijske trge in razvoj podeželja. Naši delavci, ki na tem projektu delajo, so tudi ob proučevanju sistemov, ki v nekaterih evropskih državah že funkcionirajo, usposobljeni, da bodo v tem obdobju, to je do konca letošnjega leta, ustanovili plačilno agencijo in jo tudi skupaj z ministrstvom za finance ustrezno akreditirali, pridobili ustrezni certifikat in pa seveda, da bodo v skladu s programom do konca leta 2002 pripravili, da bo agencija za kmetijske trge in razvoj podeželja v popolni funkciji. To je pomembna naloga, zahtevna naloga, odgovorna, ker brez ustreznega funkcioniranja te agencije - jaz moram poudariti - ni možnosti pridobivanja sredstev predpristopne pomoči in tudi ni možnosti, potem ko bomo polnopravni člani, pridobivanja sredstev iz naslova programa skupne evropske kmetijske politike.
Tudi bi rad poudaril, da bo za delovanje te agencije bo postavljen informacijski sistem, ki bo ta program SAPARD omogočil organizirati. Nenazadnje je treba povedati, da je tudi v okviru tega državnega programa za prevzem pravnega reda, izredno detajlno vsako področje obdelano: pogoji, razvoj, načini uveljavljanja ukrepov, tudi spremembe, ki bodo potrebne tako v okviru kmetijstva samega, agroživilske industrije, institucij na področju kmetijstva, organiziranje rejcev in podobno.
V tem šestem delu razširjenega dela interpelacije se govori okoli zamujanja na priprave predlogov za sprejemanje zakonodaje za področja kmetijstva, nujne uskladitve zakonodaje z Evropsko unijo. Tukaj bi ponovno poudaril, velik del tega pripada in je naloga našega ministrstva, to je - kot sem že prej rekel - 33 %, če seštevamo kmetijstvo plus ribištvo. To je dobra tretjina celotnega prevzema zakonodaje, v primerjavi z ostalimi ministrstvi. Seveda je tukaj naše ministrstvo močno obremenjeno.
Mi smo seveda leta 1996, ko je Slovenija z Evropsko unijo podpisala sporazum o pridružitvenem članstvu in obenem vložila prošnjo za polnopravno članstvo, smo pravzaprav začeli ta postopek približevanja in prilagajanja slovenske zakonodaje ekonomskim in drugim vidikom evropskega povezovanja. Zaradi obsežnih nalog, ki jih v tem procesu prevzame naše ministrstvo, smo naše delo prednostno usmerili na izvajanje nalog, ki zadevajo pregled in usklajevanje obsežne zakonodaje Evropski uniji, tako za področje kmetijstva, živilstva in ribištva. Šele na osnovi vseh teh prepotrebnih znanj lahko naše ministrstvo pripravi z evropsko zakonodajo primerljive predpise. Drugače se tega enostavno ne da. Kot sem že prej poudaril, tako imenovani screeningi morajo biti v celoti opravljeni, potem bomo po vseh področjih lažje in brez zamud stvari peljali.
Na podlagi državnega programa za prevzem pravnega reda Evropske unije smo v okviru ministrstva pripravili načrt izdelave predpisov. V okviru tega je prišlo do sprememb plana, tako v izdelavi, kot sem že prej poudaril, zakona o kmetijstvu, ki naj bi bil v skladu s prej omenjenim programom sprejet do 30.6.2000. Ta zakon je v fazi delovnega predloga in bo v septembru letos predložen državnemu zboru v prvo branje. S tem lahko ugotovim, da je bila sprememba plana sprejemanja zakona o kmetijstvu smiselna in nujna predvsem zaradi predhodnega celovitega pregleda večine evropske zakonodaje za področje kmetijstva in ribištva, ki nam seveda omogoča, da bomo celoviteje uredili vsa bistvena sistemska področja oziroma vprašanja.
Pomemben razlog, da v letu 1997 nismo uresničili programa v celoti, je v pomanjkanju strokovnih delavcev v ministrstvu. V obdobju po osamosvojitvi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano s svojo kadrovsko politiko in notranjo organiziranostjo ni sledilo nespornim novim in obsežnim nalogam, ki jih je to ministrstvo prevzelo, najprej s tem, ko smo postali samostojna država in kasneje s prevzemom nalog, ki izhajajo iz projekta prilaganja kmetijstva za prevzem skupne kmetijske politike. Šele v drugi polovici leta 1998, ko je vlada Republike Slovenije sprejela predlog za nove zaposlitve na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, se je sploh lahko pričel proces kadrovske in organizacijske usposobitve ministrstva za učinkovitejše izvajanje nalog.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za ustrezno izvedbo uskladitve zakonodaje stalno spremlja skupno kmetijsko politiko EU, ki se je v času, ko se je Slovenija odločila za pristop k Evropski uniji, večkrat dopolnjevala. Na področju kmetijstva in ribištva je bilo tako skupaj 10 pregledov zakonodaje v letu 1998, v letu 1999 pa je bilo opravljenih 8 pregledov zakonodaje, dva pregleda zakonodaje pa sta po programu predvidena v letošnji jeseni.
Vse podskupine za kmetijstvo in delovna skupina za ribištvo so imele po en bilateralni in en multilateralni pregled zakonodaje, razen veterine, kjer sta bila opravljena dva bilateralna pregleda zakonodaje. Tako je bilo ministrstvo v Bruslju na 17 pregledih zakonodaje, pri katerih je intenzivno sodelovalo, kot sem že prej rekel, 20 do 25 udeležencev ministrstva, tudi 30 včasih, in pa preko 17 zunanjih strokovnjakov, in to tako, da je skupno število dni, ki so jih te skupine preživele v Bruslju v obdobju junij, julij letošnje leto, preko 40 dni ali skoraj 2 polna delovna meseca.
Glede realizacije zadev iz državnega programa in navedbe, da navajanje števila aktov, ki so v pristojnosti ministrstva, se v poročilih organizacije ne ujemajo, to sem že tudi prej pojasnil. Na vladi je bil 27.5. sprejet dopolnjen državni program. V okviru tega programa smo ažurirali nekatere stvari, tudi akte, ki smo jih združili v en akt in tako kot sem prej rekel, v tem delu je po tem usklajenem državnem programu za naše ministrstvo - v okviru teh podzakonskih aktov ministrstva - da jih pripravimo 38, od teh 38 jih je 23 že bilo objavljenih.
Kar pa se tiče realizacije na datum 30.6., zakonski akti državnega zbora, je bila ta realizacija stoodstotna; podzakonski akti vlade Republike Slovenije - stoodstotna; in pa pri podzakonskih aktih ministrstva je bila nekje 63%. Precej predpisov je, kot sem rekel, v fazi osnutkov na pravni službi. Seveda je ta postopek usklajevanja zahteven. Poleg obravnave na pravni službi smo dolžni te podzakonske akte v skladu z zakonom tudi obravnavati na službi vlade za zakonodajo, uskladiti z njimi, in šele po usklajenosti na službi vlade za zakonodajo gredo v objavo v Uradni list.
Povedati moram tudi, da smo v letu 1999 do meseca julija sprejeli še 36 drugih predpisov, aktov, ki niso navedeni v državnem programu Republike Slovenije za prevzem pravnega reda Evropske unije do konca leta 2002. Tako je vlada na svoji 81. seji sprejela program reforme kmetijske politike za obdobje 1999-2000 in sprejela sklep, da je za njeno izvedbo potrebno do 30.6.1999 pripraviti ustrezen izvedbeni načrt. Naše ministrstvo je ta načrt, ki nosi naslov Nacionalni program razvoja kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva za obdobje 2000-2002, pripravilo, in kot sem rekel, smo ga že v okviru evropske koordinacije ustrezno obravnavali. Dodatno se je treba uskladiti predvsem po višini potrebnih proračunskih sredstev. Tako bo tudi ta dokument v pravem času pripravljen in sprejet. Gre za izredno strateški dokument, ki naj bi omogočal učinkovito strukturno, organizacijsko, institucionalno in tudi kadrovsko usposobitev slovenskega kmetijstva, živilske industrije, zadružništva, za priključitev v Evropsko unijo oziroma za izvajanje skupne kmetijske politike Evropske unije. Mirno lahko rečem...
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovani gospod minister, zaključili ste nekje šest točk, sedaj imate sedmo točko, mislim, da bi bilo primerno...
CIRIL SMRKOLJ: Samo en stavek.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: En stavek še, potem bi pa morda nadaljevali ob 14.30 uri.
CIRIL SMRKOLJ: Mirno lahko rečem to, da gre za slovensko Agendo 2000 za področje kmetijstva in za obvezen sektorski razvojni načrt. Tudi to moram poudariti, da je to prvi sektorski načrt, ki ga je katerokoli od slovenskih ministrstev pripravilo. Hvala lepa v tem dopoldanskem delu.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. (Oglašanje iz klopi.) Ja, seja bo zaključena... Proceduralno.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Spoštovane kolegice in kolegi, lep pozdrav! Imam proceduralen predlog. Namreč, v življenju so veseli in žalostni trenutki. In eden od takih žalostnih trenutkov se je zgodil tudi našemu poslanskemu kolegu gospodu Lojzetu Peterletu. V razgovoru s kolegicami in kolegi poslanci sem razbrala, da bi se nas rado veliko udeležilo popoldanskega pogreba in se poklonilo pokojnemu očetu prvega predsednika slovenske vlade. Zato prosim za proceduralni predlog, da se da na glasovanje, da za danes prekinemo sejo in nadaljujemo zjutraj. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Slišali smo proceduralni predlog gospe Zbačnikove, da se ne izvede popoldanski del seje. Proceduralni predlog moram dati na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (48 poslancev.)
Kdo je za proceduralni predlog? (21 poslancev.) Kdo je proti? (21 poslancev.)
Proceduralni predlog ni sprejet.
Zaključujemo dopoldanski del seje. Sejo nadaljujemo ob 14.30 z nadaljevanjem odgovora gospoda ministra.
(Seja je bila prekinjena ob 13.10 uri in se je nadaljevala ob 14.35 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci! Glede na to, ker še ni končal odbor za šolstvo, šport, ker imajo hearing, predlagamo, da začnemo čez 15 minut se pravi 14.50 uri. Začeli bomo ob 14.50 uri s sejo.
(Seja je bila prekinjena ob 14.37 uri in se je nadaljevala ob 14.50 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci! Nadaljujemo z delom državnega zbora. Dodatno so se opravičili za nadaljevanje današnje izredne seje: Anton Delak in Miroslav Mozetič, za popoldanski del seje: Janez Janša, Jožef Jerovšek, mag. Marijan Schiffrer, Juri Malovrh, Izidor Rejc, Benjamin Henigman, Ivan Božič, Vincencij Demšar, dr. Helena Hren-Vencelj, Jožef Košir, Aleksander Merlo, Rudolf Moge, Ciril Metod Pungartnik ter Ivo Hvalica od 16.00 ure dalje, Bogomir Špiletič za pričetek popoldanskega dela seje. Prosim, da ugotovimo sklepčnost v dvorani! (56 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča. Besedo ima minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospod Ciril Smrkolj.
CIRIL SMRKOLJ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Poslanke in poslanci!
Če smem opozoriti. Končal sem pravzaprav v delu, kjer sem predstavil nacionalni program in sem rekel, da je to pravzaprav slovenska Agenda za področje kmetijstva in kot obvezni sektorski razvojni načrt, ki ga je do sedaj kot edino pripravilo naše ministrstvo. Tudi ker je v okviru interpelacije, kar nekaj poudarkov na področju SAPARD-a, bi rad to je predpristopnega programa - rad poudaril, da je bil v preteklem tednu na obisku na ministrstvu na kontrolnem obisku gospod Mortensen, to je odgovorni v evropski komisiji VEGE 6 za SAPARD in je sam izrazil veliko zadovoljstvo nad napredkom Slovenije. Poudaril je dejstvo, da je slovensko kmetijstvo znotraj pridruženih članic praktično edino, ki izvaja v celoti evropsko primerljive programe razvoja podeželja, investicije na kmetijah, dopolnilne dejavnosti, zemljiške operacije, izgradnja hladilnic in povsem tudi primerljiv program celostnega razvoja podeželja in urejanja vasi, na osnovi katerih se bomo seveda sigurno najlažje med vsemi vključili v programe sofinanciranja strukturnih ukrepov evropske kmetijske politike. Gospod Mortensen je tudi bil seznanjen z osnutkom programa razvoja podeželja, ki se pripravlja v okviru ministrstva in naj bi bil koncem septembra končan z vsemi prioritetami in je ta osnutek ocenjen kot zelo pozitiven. Ob tem je tudi poudaril, da evropska komisija pričakuje predlog programa razvoja podeželja v Bruslju koncem septembra in jaz sem prepričan, da bomo to v septembru ustrezno poslali na vladno proceduro in tudi potem poslali to v Bruselj.
Tako da je v tem delu seveda naše ministrstvo časovno in vsebinsko usklajeno s pričakovanji Bruslja na področju SAPARD-a. Seveda smo na področju SAPARD-a, moram tudi to poudariti, ker že imam to možnost, mogoče v okviru držav, ki se vključujejo v Evropsko unijo, finančno na najslabši poziciji, predvsem iz naslova, da je število kmetov, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo, bruto nacionalni dohodek in drugi parametri, ki kažejo našo razvitost, izredno visoki, na eni strani nizki, in smo med državami, ki bomo najmanjši odstotek sredstev tudi dobili.
Kar se tiče odgovornosti ministra za nezakonito trošenje proračunskih sredstev v ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, bi rad poudaril, da smo vseskozi zagotavljali zakonitost in kontrolo trošenja sredstev ter javnost, neodvisnost in strokovnost postopkov dodeljevanja denarja. Prvič je način uporabe proračunskih sredstev javen in se dosledno vrši na podlagi pozitivnih predpisov, kontrola postopkov dodeljevanja in uporabe se izvaja prek nadzorstvene pravice ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano kot tudi prek drugih, za to pristojnih državnih organov. Tako povsod po svetu pri razdeljevanju proračunskega denarja prihaja do napak, ki so predvsem povzročene s strani uporabnikov teh sredstev. Takšnih primerov pač s sedanjim stanjem tehnike ni mogoče še v celoti ugotoviti in tudi ne preprečiti. V primerih, ki jih je ugotovila proračunska inšpekcija na ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, smo v okviru ministrstva ravnali skladno s priporočili inšpekcije, in so tudi v nekaterih primerih bila sredstva vrnjena.
Glede ugotovitve proračunske inšpekcije, ki se nanaša na pogodbeno razmerje, sklenjeno brez javnega razpisa s poslovnim združenjem prehrane, velja povedati naslednje. Poslovno združenje je kot naslednik, ki opravlja ta strokovna opravila za ministrstvo že 20 let, ministrstvo za kmetijstvo se strinja z ugotovitvami proračunske inšpekcije, in delamo na tem, da se ta ugotovitev ukine, sanira, predvsem s tem, da postavljamo lasten oddelek za proračun in finance, ki naj bi v polni funkciji pričel delovati z 31. oziroma 1. januarjem naslednjega leta. Tudi glede dela poslovnega združenja je naše ministrstvo v skladu z zakonodajo vsako leto objavilo v Uradnem listu zadevno dodelitev javnega naročila brez javnega razpisa; glavni razlogi za takšen način dodelitve so bile, kot sem rekel, dolgoletne izkušnje PZP-ja, ustrezna strokovna usposobljenost kadrov in programi izvajalca na eni strani, na 1drugi pa neustrezna kadrovska sestava ministrstva in nezmožnost v relativno kratkem času vzpostaviti relativno zahtevno skupino, ki bi te programe ukrepov kmetijske politike na proračunskem delu izvajala. Tukaj bi rad tudi poudaril - poglejte, s sabo imam poročilo o delu kmetijske fitosanitarne, gozdarske, lovske in ribiške inšpekcije v Republiki Sloveniji. Iz tega poročila je jasno zaznati, da pravzaprav sama inšpekcijska služba zelo resno, dosledno in odgovorno nadzira porabo proračunskih sredstev v skladu z zakonom o finančnih intervencijah za kmetijstvo, proizvodnjo in ponudbo hrane. Tako je izveden nadzor nad porabo finančnih sredstev za celostno urejanje podeželja in obnovo vasi, kjer so kmetijski inšpektorji opravili kontrolo izvajanja agromelioracijskih del, namakalnih sistemov, akumulacij, agromelioracij trajnih nasadov in agromelioracij travnikov in pašnikov sofinanciranih iz republiškega proračuna. Sredstva so se obdelovala na podlagi uredbe o finančnih intervencijah za celostno urejanje podeželja in obnovo vasi za leto 1997. Podlaga za kontrolo je bila tehnična dokumentacija in obveznosti, določene v pogodbi, sklenjeni med ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in upravičencem do teh sredstev. Tako da so bili, v okviru teh poročil je razvidno, pregledi opravljeni, da je večinoma projektov dokončanih, da so opravljeni tehnični prevzemi. Seveda so se pa v okviru teh inšpekcijskih pregledov ugotovile tudi pomanjkljivosti v nekaterih upravnih enotah je inšpekcija je odredila odpravo teh pomanjkljivosti in ugotovljeno je, da so bile do konca leta odpravljene, razen v eni upravni enoti, to je Ilirska Bistrica, vendar tudi tu iz upravičenih razlogov. Ravno tako smo imeli resen pregled kontrole izgrajenosti pašnikov in je kmetijska inšpekcija na podlagi dopisa ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano opravila kontrolo planinskih pašnikov, na katerih je primerjala število živali po kategorijah, ki so bile na paši v času kontrole, velikost planiranja, nadmorsko višino pašnika. Inšpektorji so kontrolo opravili na podlagi izpolnjenih obrazcev za prijavo planinske paše v letu 1998 in je bila kontrola opravljena na 45 pašnikih. Tudi te ugotovitve bom potem še navedel v tabeli, kako izgledajo.
Potem, v okviru uredbe o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnjo hrane je bil opravljen nadzor nad odkupom (Nerazumljivo.) pšenice za blagovne rezerve. Jaz sem že v okviru odgovarjanja na odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poudaril, da so tukaj bile ugotovljene napake, da je na osnovi pooblastil inšpekcijska služba na osnovi suma tudi speljala ustrezne postopke ovadb in da zadeve in postopki tečejo.
Bila je opravljena obnova, pregled postavke "obnova črede plemenskih krav". Na področju cele Slovenije je bilo pregledanih 33 zahtevkov uporabe intervencijskih sredstev na tej postavki. Pregledi so bili opravljeni na kmetijskih zadrugah, na hranilno-kreditnih službah, ki so vlagale zahtevke in je bilo skupno pregledanih v masi sredstev 49,56% dodeljenih sredstev. V nobenem primeru ni bilo ugotovljenih nepravilnosti.
Tudi pri plemenskih živalih, tako pri prašičih, drobnici, so bili ti pregledi opravljeni. Seme pšenice in rži - je bilo pregledanih 59 zahtevkov pri vlagateljih. Skupno je bila pregledana poraba 30 milijonov in 552 000 interventnih sredstev, kar pomeni 32 % pregledanih sredstev in tudi tukaj ni bilo ugotovljenih nepravilnosti. Ravno tako postavka - podpora razvoja semenarstva, kjer je bilo pregledanih sredstev v višini 22 milijonov 943 tisoč in ni bilo ugotovljenih nepravilnosti.
Nadomestilo pri cenah kmetijskih proizvodov, to je postavka 1.4.3.3., so bili pregledi opravljeni pri dvajsetih upravičencih, ki so uveljavljali nekako 8,24 % vseh izplačanih sredstev in ravno tako v okviru te postavke ni bilo ugotovljenih nepravilnosti.
Subvencionirane obresti od posojil za financiranje tekoče proizvodnje je bilo v okviru kmetijske inšpekcije pregledano 7 naključno izbranih vlagateljev, kar predstavlja 18,66 nakazanih sredstev v okviru te postavke.
Tudi sadne sadike, podobno, vsa sredstva so bila namensko uporabljena, edino pri dveh upravičencih je bil rok, zaradi upravičenih razlogov, za uporabo podaljšan.
Strukturne spremembe v kmetijstvu. Tukaj je v okviru kontrole namenske porabe interventnih sredstev v tej postavki bilo opravljenih 292 pregledov. Največ neposredno pri upravičencih do sredstev, nekaj pa tudi pri vlagateljih zahtevkov. Tako je bilo skupaj pregledanih 117 milijonov 317 tisoč sredstev ali od vseh teh strukturnih sredstev, 19,35. V 22 primerih so inšpektorji ugotovili, da investicije še niso zaključene, kar predstavlja v tem pregledu 24,25 %. Pri tem gre sicer za namensko uporabljena sredstva, vendar investicije še niso bile končane, so pa to lahko večletne in zato ne morejo inšpekcijske službe točno ugotavljati, ali je investicija izvedena v tem letu, lahko se tudi v daljšem obdobju, predvsem zaradi tega, ker je tudi delež teh proračunskih sredstev na investicijo relativno majhen in velikokrat upravičenci morajo iz svojih virov, tudi kreditnih in drugih, zagotavljati potem sredstva za zaključek investicije same.
Izravnava stroškov pridelave. Tukaj so bili opravljeni 403 pregledi pri vlagateljih in upravičencih in je bilo pregledanih 35 % sredstev na tej postavki. Tukaj so se ugotovili nekateri problemi, predvsem, da je bil stalež živine predčasno v skladu s pogodbo znižan in so morali na osnovi teh pregledov rejci vrniti 255.000 ali kar pomeni od pregledanih sredstev 0,04 %.
Tudi izredno visoka postavka, to je priprava oziroma izravnava stroškov blaga za zunanji trg, v ta namen je bilo recimo v letu 1997 izplačanih največ finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnjo hrane. Pregledi so bili opravljeni pri 26 vlagateljih ali upravičencih, ki so skupaj uveljavljali 18,23% nakazanih sredstev. Nekateri inšpektorji so še nadaljevali s pregledi tudi po tej postavki in potem, ko so dali poročilo in tako je bilo v letu 1998 pregledanih še nekaj več sredstev. V enem primeru je bilo ugotovljeno, da je upravičenec uveljavljal za 58.316 tolarjev prevelik znesek. Pri tej postavki pa je bilo v letu, v tem letu ugotovljenih manj nepravilnosti kot prejšnja leta, ker je in kar je tudi posledica bolj jasnih pogojev za pridobitev sredstev na eni strani. Na drugi strani pa tudi bolj intenziven nadzor pri upravičencih za pridobivanje teh sredstev.
Pomoč pri zbiranju mleka na odročnih gorskih kmetijah. Tukaj je bil ta pregled opravljen za leto 1997 pri dveh vlagateljih in nepravilnosti niso bile ugotovljene, to je majhen odstotek.
Pri pospeševanju pitane govedi, konj in drobnice je bilo skupno opravljenih 125 pregledov, tako da je pregled zajel 28% sredstev. Inšpekcijske službe so ugotovile, da so neupravičeno uveljavili sredstva v višini 525.000 za krave dojilje. Pri tem inšpekcijske službe ugotavljajo, da prihaja do določenih odstopanj že pri samem evidentiranju kmetij za to podporo. Pogosto pa so na sezname uvrščene tudi kmetije, ki pridelano mleko oddajajo na domu in na ta način bomo tudi skozi inšpekcijski pregled za ta področja uredili, izpostavili bolj dosleden red.
Sofinanciranje recimo delovanja strojnih krožkov. Ti pregledi so bilo opravljeni v 4 strojnih krožkih, ki so skupaj prejeli 10,6% nakazanih interventnih sredstev s te postavke in pri teh pregledih niso bile ugotovljene nepravilnosti.
Ravno tako je pri obnovi vinogradov. To je relativno visoka postavka in tudi veliko število vlagateljev. Tudi tukaj je bilo skupno pregledanih 32,8% odobrenih sredstev. Za to postavko v letu 1997 in nepravilnosti ni bilo ugotovljenih.
Če tako generalno zaključim v tem delu, moram poudariti, da seveda inšpekcijske službe dosledno po utečeni metodi nadzirajo porabo proračunskih sredstev. Tudi skozi dober informacijski sistem, ki je v okviru inšpekcijskih služb že izdelan spremljajo te zadeve. Odbira področja ali upravičencev, katere pregledujejo, ni kar tako naključna, ampak se po sistemu računalniškem izberejo na osnovi programa čisto neodvisno od samih upravljavcev tega programa ti naključni upravičenci, kjer se seveda potem ta ogled opravlja. Tako da se ugotavlja v okviru inšpekcijskih služb določeno površnost pri uveljavljanju teh sredstev, vendar ne gre za namensko prikazovanje netočnega oziroma neresničnega stanja, v enem delu nepoznavanje predpisov, tudi nekaj je primerov ponarejanja dokumentov - to moram priznati - vendar tu inšpekcijske službe ustrezno ukrepajo s podanimi kazenskimi ovadbami. Tudi problemi se pojavljajo, ko je višja sila, pogin, zakol, tudi napad zveri, ko se dejansko stanje ne ujema z navedbami. Tudi nekateri vlagatelji, ki vlagajo zahtevke za upravičence, to je kmete, si privoščijo nekatere provizije, ki so nekako previsoke, ki niso enakomerne z ozirom na člane in nečlene, tako da inšpekcijske službe v tem delu zelo jasno tudi opozarjajo na te stvari.
V tem delu bi rad še pojasnil problematiko, ki se tudi široko pojavlja kot medijska informacija, to je dodeljevanje sredstev za obnovo hladilnic. Moram povedati, da so ta sredstva ena od programov, ki se izvajajo sedaj v letošnjem letu že četrto leto, že v mandatu mojega predhodnika je ta program bil zastavljen; to je eden od izredno evropsko usmerjenih programov. Skozi ta program pravzaprav želimo v okviru sadjarstva zagotoviti več hladilnih kapacitet in na ta način jeseni ustrezno skladiščenje sadja, in skozi ustrezno skladiščenje potem v pomladanski sezoni ponudbo tega sadja tudi na trgu. Rad bi povedal, da pred tem, ko ni bil ta program uspešno in ustrezno podprt, so bile investicije v hladilnice izredno majhne, in dogajalo se je, da je slovensko sadje bilo izvoženo v sosednjo državo, Republiko Avstrijo, tam ustrezno skladiščeno in na spomlad ponujeno na slovenski trg po veliko višjih cenah. Tako da smo na osnovi sodelovanja biotehnične fakultete, GIZA za sadjarstvo, tudi predstavnikov združenj sadjarstva, ta program vsako leto ustrezno vrednotili, na osnovi razpisa pridobili vlagatelje za te programe, in tudi v okviru tega je komisija, ki je sestavljena iz zunanjih članov in članov ministrstva - ti zunanji člani so v večji prisotnosti, to so predstavniki sadjarjev, GIZA za sadjarstvo biotehnične fakultete - tudi dodelili ta sredstva. Rad bi poudaril, da v primeru sadjarjev iz Vitomarcev ni šlo za noben prekršek, da smo mi sredstva dodeljevali enakovredno v višini do maksimalno 25% od skupne vrednosti investicije, tako za pravne kot fizične osebe, in da je tudi ta del popolnoma korekten; investicija je v tej hladilnici sicer za fizično osebo, tudi procent je izpod 25%. Se je pa s tako investicijo v tem demografsko ogroženem področju zagotovilo, da je predelava sadja aktivna, da je tudi bivši nasad v funkciji in seveda ta investicija zagotavlja prek leta 5 delovnih mest. V spomladanski sezoni 20 in v jesenski sezoni tudi do 120 delovnih mest. Tako da je treba razumeti, da so te investicije pozitivne in je poraba tudi nekaj višjih proračunskih sredstev, kot smo mi nekako navajeni, seveda nujna. Kajti taka investicija je 400 do 500 milijonov SIT, če jo želimo speljati od "A do Ž". Če želimo seveda v okviru investicije uporabiti sodobno hladilno tehniko, ki zagotavlja tudi za daljše obdobje visoko kvaliteto sadeža, ki ga potem sadjar, zadruga sadjarska ali podjetje ponuja na slovenskem ali tudi tujem trgu. Veliko teh jabolk je šlo tudi v izvoz.
Kar se tiče tega osmega vprašanja v dopolnilnem delu, to je odgovornost ministrstva, ki ni zagotovilo zakonite podlage za poravnavanje dela prispevkov za socialno varnost za morske ribiče. Tisti, ki ste to situacijo spremljali, dobro veste, pod kakšnim pritiskom in problemi smo bili, v okviru tega problema delovali, da smo to situacijo podedovali. Moram poudariti, podedovali. In seveda je prišlo v mesecu novembru lanskega leta do poravnave dela prispevka za socialno varnost za morske ribiče, ki ga je izdalo naše ministrstvo in je bil tudi sprožen ustavni spor. Ustavno sodišče Republike Slovenije je odločilo, da sklep v delu, v katerem predpisuje pogoje za pridobitev pravice do navedene poravnave prispevkov, ni začel veljati in se ni smel uporabljati, ker ni bil objavljen v Uradnem listu. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je v okviru strokovnih služb izvedlo izplačilo na način in postopku s katerim so bili vsi ribiči iz uradnih evidenc upravnih enot obveščeni o možnosti uveljavljanja sofinanciranja dela prispevkov za socialno varstvo za obdobje od 1.12.1997 do 30.10.1998. Pri tem ni bil nihče, moram poudariti, diskreminiran, ker mi imamo točno evidenco teh ribičev. Gre pa seveda, jaz priznavam za napako, ker sklep ni bil objavljen na način, kot bi moral biti, to je v Uradnem listu. Vsi prizadeti morski ribiči pa so bili z njim seznanjeni najprej na skupnem sestanku, na podlagi katerega je bil omenjeni sklep sprejet in še s posebnim obvestilom davčne uprave. Posledice tega so bile enake, kot če bi bil tudi sklep formalno in pravilno objavljen oziroma s strani ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je bilo podvzeto vse, da so bili upravičenci z vsebino sklepa seznanjeni. Ministrstvo je na podlagi ugotovitve ustavnega sodišča o pravni naravi tovrstnega sklepa uvedlo potrebne ukrepe z dodatnim nadzorom, da v bodoče ne bi moglo priti do podobnih situacij. Zaradi splošno znanih kadrovskih problemov je bil doslej povsem učinkovit in dosleden notranji razvoj seveda otežen. Z uveljavitvijo zakona o dopolnitvah zakona o morskem ribištvu, pa so se pravice morskih ribičev tudi sistemsko uredile iz vidika izenačitve s kmeti na področju pravic in obveznosti z naslova pokojninsko in invalidskega ter zdravstvenega zavarovanja, zato se ta prejšnja oblika podpore za socialno varnost ribičev ukinja.
Kar se tiče odgovornosti ministra glede nestrokovnega ravnanja na področju veterine in ribištva, bi rad poudaril, da ko sem prevzel mandat na ministrstvu, sem pravzaprav dobil sila neurejeno to področje in smo tudi z izredno veliko zamudo v skladu z zakonom o veterini, ki je bil sprejet v letu 1995 - moram poudariti - in je nalagal ministrstvu že, da v šestih mesecih po sprejemu zakona izpelje postopke za postavitev javne veterinarske mreže. Iz različnih razlogov pač to v zakonitem roku ni bilo storjeno in smo seveda leta 1997 ob prevzemu dosledno evidentirali to stanje na področju zasebne veterinarske prakse in tudi speljali vse ustrezne ukrepe, da smo seveda te stvari sanirali. Potrebno je bilo postaviti mrežo javne veterinarske službe in seveda v skladu s tem tudi na osnovi razpisa in ob doslednem ter trdnem delu komisije za delovanje koncesij tudi smo dodelili v začetku letošnjega leta te koncesije, in sicer 86 koncesionarjem.
Rad bi pa povedal seveda, da so te koncesionarji v skladu z zakonom morali izpolnjevati pogoje, da je bilo tudi nekaj pritožb, in da se tudi te pritožbe rešujejo v okviru upravnih sodišč.
Tudi za to področje veterinarske uprave, ki seveda pokriva izredno zahtevno in odgovorno področje, tudi nadzora prometa z živili, živalmi tako v državi kot na meji in v predelavi, je veterinarska uprava skupaj z Zavodom za veterino in pa z Veterinarskim institutom intenzivno delala na teh nalogah. Ravno tako je v teh dveh letih s strani veterinarske uprave bilo pripravljenih 46 različnih podzakonskih aktov, ki urejajo delovanje veterinarske službe in omogočajo napredek tako živinoreje kot kmetijstva v celoti na eni strani, na drugi strani pa s temi podzakonskimi akti uspešno regulirajo postopke zaščite zdravja potrošnikov v Sloveniji. Veterinarska uprava se je seveda tudi intenzivno spoprijela s postopki prilagajanja zakonodaje za to področje, tako da je veterinarska uprava, kot sem že prej rekel, opravila preglede zakonodaje v Bruslju, to sta bila dva bilateralna screeninga in eden multilateralni. Na drugi strani smo imeli obiske štirih veterinarskih inšpekcij Evropske unije, ki so preverjali tako delo upravnih organov in na tej podlagi omogočili slovenski živilsko-predelovalni industriji sodelovanje na zahtevnih evropskih trgih. Pregledano je bilo tudi skupno v tem delu 590 pravnih aktov Evropske unije, kar predstavlja tudi, če tako rečemo, velik procent zakonodaje Evropske unije. Veterinarska uprava je v tem novem mandatu tudi poravnala, jaz moram poudariti, zaostala plačila iz prejšnjega mandata do zasebnih veterinarskih organizacij, to je visok znesek, 250 milijonov je bilo zaostanka in je ta uprava pravzaprav pregledala, potrdila in opravila poračun teh nalog, ki jih je veterinarska stroka opravila za to področje v skladu z zakonom o veterinarstvu.
Tudi zakon o zaščiti živali, ki je v parlamentarni proceduri, tretje branje, je eden od velikih prispevkov veterinarske uprave, jaz moram poudariti. Ta zakon bi tudi sami želeli, da se državni zbor v tretjem branju jeseni z njim spopade, ker ga tudi uvrščamo v tako imenovano kategorijo evropskih zakonov, v kolikor ne bo ta zakon do konca leta sprejet, Slovenija nima več pravice izvažati živali, žive živali v evropski prostor. Seveda je tukaj konkretno vprašanje okrog veterinarske zbornice. Jaz bi rad poudaril, da je pač veterinarska zbornica bila ustanovljena z veterinarskim zakonom iz leta 1995, da je nadzorstvena naloga nad izvajanjem javnih pooblastil, ki jih je zakon o veterini prinesel na veterinarsko zbornico Slovenije s 104. členom in je s 153. členom naloženo upravnemu organu, pristojnemu za veterinarstvo, to je veterinarski upravi. Z delno odločbo iz leta 1996 so bila dovoljena nekatera javna pooblastila veterinarski zbornici Slovenije, v nadzorstvenem pregledu leta 1998 pa je veterinarska uprava Republike Slovenije ugotovila, da v veterinarski zbornici Slovenije kršijo določbe, določene v tej odločbi ter ne izvajajo javnih pooblastil, kakor je to določeno v skladu z zakonom o veterini in drugih predpisih. Zaradi navedenega je bila izdana odločba o odvzemu javnih pooblastil veterinarski zbornici Slovenije do ureditve njihovega poslovanja v skladu z določbami zakona o veterini.
Upravno sodišče je v svoji sodbi ugotovilo, da je bil izrek odločbe ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano številka 323/8/96, z dne 30.6.1998, napačno formuliran in zaradi tega je vrnilo zadevo v ponovno odločanje pristojnemu ministrstvu. Materialna dejstva iz navedene odločbe ostajajo pravilno in upravičeno ugotovljena, in zaradi navedenega je tudi veterinarska zbornica pristopila k spremembi notranjih aktov in pričela z urejanjem svojega poslovanja. V ta namen so spremenili statut, na katerega je vlada Republike Slovenije dala soglasje, z zahtevo, da se tudi kadrovsko sistemizirajo naloge in uredi poslovanje veterinarske zbornice Slovenije, kot to velja za državne organe, ker edino v takem primeru lahko veterinarska uprava Republike Slovenije prenese opravljanje javnih pooblastil na veterinarsko zbornico Slovenije. Tako da moram poudariti, da je veterinarska uprava Republike Slovenije opravljala svojo pristojnost v skladu z zakonodajo, in dejstvo, da so bila veterinarski zbornici Slovenije odvzeta javna pooblastila zaradi kršenja zakona o veterini, odločba številka 323/8/96, in kršenje drugih predpisov, kar je razvidno tudi iz obrazložitve upravnega sodišča v sodbi U-1173/98-8, in ne zaradi kakršnegakoli drugega razloga. Tako da iz vsega tega navedenega sledi, da ministrstvo ni kršilo materialnih predpisov, tudi ne v primeru veterinarske zbornice, ampak ustrezno ščitilo izvajanje zakona o veterini.
Drugi del te 9. točke interpelacije se nanaša na ravnanje na področju ribištva. Tukaj bi rad poudaril, da smo to zadevo že pojasnili v odgovoru na poslansko vprašanje poslanca združene liste, vendar bi rad ponovno pojasnil zaporedje postopkov pri izdaji upravne odločbe, za katero je v prvi stopnji pristojna upravna enota, v primeru pritožbe na drugi stopnji pa ministrstvo, seveda pa je takšna odločba podvržena še sodnemu nadzoru. V tem konkretnem primeru je v okviru svojih pristojnosti ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sledilo namenu odločbe ustavnega sodišča iz leta 1997. Ministrstvo je 25.2.1999 zavrnilo pritožbo zavoda za ribištvo proti odločbi upravne enote Tolmin, s katero je dodelilo ribiški družini Tolmin v upravljanje reko Sočo od izvira do mostu v vasi čez Sočo z vsemi pritoki na tej vodni progi in Krnsko jezero. Ker je s tem postala prvostopna odločba izvršljiva, je zavod za ribištvo vložil na upravno sodišče Republike Slovenije predlog, da se začasno do izdaje pravnomočne sodne odločbe o upravnem postopku odloži izvajanje dokončne odločbe ter istočasno tudi tožbo proti odločitvi ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Upravno sodišče Republike Slovenije je ugodilo predlogu zavoda za ribištvo in določilo, da se začasno do izdaje pravnomočne sodne odločbe v upravnem sporu odloži izvajanje odločbe oddelka za gospodarstvo v upravni enoti Tolmin. Ker pa je bilo v identični upravni zahtevi, ki se nanaša na bohinjski ribiški okoliš, prav tako upravno sodišče Republike Slovenije zahtevo zavoda za ribištvo po izdaji začasne odredbe zavrnilo, je zavod vložil pritožbo, o kateri je vrhovno sodišče Republike Slovenije tudi že odločilo.
V interpelaciji je omenjena zmeda. Stanje se je nekako prvo zaznalo in se ga mi na ministrstvu tudi zavedamo, da se je moralo pač reševati o zadevah, o katerih je upravno sodišče v dveh enakih zadevah različno odločilo. Moram poudariti - različno! Za rešitve iz nastale situacije se je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano poslužilo edinega možnega pravnega sredstva in se obrnilo na vrhovno sodišče Republike Slovenije, ki je za en primer, kot je omenjeno, že oblikovalo svoj sklep, drugega pa vrnilo upravnemu sodišču Republike Slovenije v ponovno obravnavo. Te odločitve je in bo ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tudi spoštovalo. Postopek še ni končan. In bi seveda rad v končni fazi poudaril, da je naše ministrstvo tudi začelo s pripravo novega zakona o sladkovodnem ribištvu, kajti stari je iz leta 1976, da bi se temu ustrezno upoštevale vse novosti, in da bi seveda za to področje tudi ustrezno stvari regulirali.
Tudi treba je urediti status zavoda za ribištvo. Moram poudariti, ta status je neurejen in bi moral ravno tako biti že v prejšnjem mandatu urejen. Naš predlog je, da se zavod za ribištvo uredi in regulira v skladu z zakonom o javnih zavodih, in da s tem bolj intenzivno in pod večjim nadzorom opravlja te naloge na področju raziskovanja in znanosti.
Seveda je tukaj treba poudariti, da - moram zelo resno povedati - da so navedbe v interpelaciji neutemeljene, da smo se v okviru ministrstva dosledno trudili spoštovati zakon in seveda sprotno reševati probleme, ki so po področjih nastajali.
Na področju sprememb prostorskih sestavin dolgoročnih planov občin moram resno povedati, da so postopki zahtevni, da občine iz leta v leto vlagajo več teh zahtevkov in smo recimo v letu 1998 imeli, če se prav ne motim, 48 zahtev za predloge sprememb dolgoročnih sestavin prostorskih planov občin. To je za petkrat več, kot recimo leta 1995 in temu ustrezno seveda tudi večji pritiski na kmetijska zemljišča, če temu ustrezno evidentiramo tudi posege, ki so zahtevani zaradi izgradnje avtocest v slovenskem prostoru.
Glede sklada bi rad še enkrat poudaril, da se stvari poskušajo ustrezno regulirati, da so tiste nejasnosti, ki sledijo tudi iz zakona samega, počasi odpravljene in sem prepričan, da bodo tudi z novim vodstvom sklada, z novim nadzornim odborom tudi te pomanjkljivosti ustrezno rešene, in da bo sklad seveda delal in opravljal tisto funkcijo, za katero je bil tudi ustanovljen.
Kar se tiče evropske zakonodaje in tega, bi res lahko še na dolgo in široko. Tukaj moram zaščititi interes in tudi korektnost do naših delavcev do naših zunanjih sodelavcev, do institucij, ki so ogromno v okviru tega procesa delali marsikatero noč, marsikateri vikend prebedeli v tem delu in bi lahko mirno trdil, da so zadeve na tem področju dobro pripravljene in so dobra osnova za vstop slovenskega kmetijstva, podeželja v ta zahteven proces Evropske unije. Tudi pri nepovratnih sredstvih, subvencijah, poglejte, mi bomo z vstopom v Evropsko unijo pravzaprav pridobili eno večjo možnost uveljavljanja teh podpor. Evropski proračun je v tem delu mnogo močnejši. Že v našem predlogu reforme kmetijske politike in v okviru nacionalnega programa izvajanja le-te mi za leto 2000 zahtevamo veliko dodatnih sredstev, če želimo predvsem izravnati izpad dohodka, ki ga kmetijstvo beleži zaradi cenovnih nesorazmerij in konkurence, ki vlada na slovenskem trgu zaradi uvoza izdelkov, tako iz držav Cefte kot tudi držav Evropske unije. Na drugi strani pa moramo skozi večjo podporo strukturnim spremembam zagotoviti, da se ta segment ustrezno prilagodi, tako v okviru kmetij, v okviru zadružništva, agroživilske industrije in tudi v okviru institucij, ki so za ta področja potrebna.
Če zaključim, gospe poslanke in poslanci. Trdim, da je utemeljenost predlagatelj interpelacije neupravičena. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod minister. Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Izidor Rejc se je prvi javil, je odsoten, upravičeno odsoten. Dajem besedo dr. Francu Zagožnu, ki bo govoril v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Po nastopu predlagatelja ali prvopodpisanega interpelacije ter ministra, smo najbrž slišali že dovolj argumentov za in proti, bi lahko zadevo tudi zaključili in glasovali, vendar poslovnik predvideva drugačen postopek in mislim, da je ta interpelacija med drugim tudi priložnost, da se spregovori o nekaterih problemih, ki so zelo resni, zelo realni, ki pa se jih predlagatelji interpelacije po naši oceni v poslanski skupini Slovenske ljudske stranke seveda niso lotili s pravega konca. Mislimo, da je interpelacija v tem primeru predvsem politična poteza parlamentarne stranke, ki ni utemeljena z stvarnimi argumenti, ampak ima seveda neke druge cilje.
Predvsem pa je velik del, zelo velik del interpelacije bil posvečen skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Znano je, da se predlagatelji interpelacije vsaj nekateri s to problematiko ukvarjajo od vsega začetka na svoj oseben način. Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov so enostavno ves čas nasprotovali, niso ga sprejemali kot zavoda, kar po zakonu o ustanovitvi sklada je, ki gospodari z nekaj sto tisoč hektarji državne zemlje, kmetijske in gozdov. Enostavno niso sprejeli tega dejstva, da nekdanja gozdna gospodarstva pa tudi kmetijska družbena posestva niso več to, kar so nekdaj bila. Gozdna gospodarstva v nekdanjem sistemu svojevrstna oblika pravzaprav javnih podjetij, s pravico zbiranja prispevkov in tako naprej, v ustavi določena kot tisti subjekt, ki gospodari z vsemi gozdovi, ne glede na lastništvo. Sedaj imamo opravka z delniškimi družbami, ki so izvajalske organizacije. Predlagatelji interpelacije pa jih še vedno vidijo v vlogi nekdanjih javnih podjetij in so v tem primeru pravzaprav zamenjali funkcijo sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, ki je ta javni zavod, ki gospodari z državnimi gozdovi v imenu države in delniškimi družbami. Torej, ki nastopajo na trgu, vsaj tako naj bi bilo. Vendar se je zgodilo drugače.
Ne bom se spuščal v vse podrobnosti, ki so bile z ene in druge strani temeljito obdelane. Nekaterih stvari se pa vendar moram dotakniti. Ker sem začel s tem skladom, naj povem drugo plat resnice. Kako je prišlo do teh 20-letnih koncesij. Gozdna gospodarstva kot delniške družbe, ki so po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij in po zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov bila dolžna prenesti vse gozdove na sklad kmetijskih zemljišč in gozdov v državno last, torej se s tem niso sprijaznile. Podobno tudi nekatera kmetijska gospodarstva, ki so bila po istih dveh zakonih dolžna pred lastninjenjem po zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij, prenesti kmetijska zemljišča na sklad. Funkcija sklada v zakonu definirana vemo za kaj gre. Ta in še nekateri drugi predlagatelji so predlagali presojo dveh členov. Enega v zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ter enega v zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetji. Zadeva je bila zelo spretno pripravljena. Poročevalec je ustavnemu sodišču stvar pokazal tako, da so ustavni sodniki takrat očitno v prepričanju, da odločajo o nekaj 100 hektarih zemljišč, že izglasovali, celo soglasno sklep, da so neke določbe teh dveh členov protiustavne. To zgodbo pač poznam in jo bom razložil, ker je pomembna za presojo vloge ministrstva ali sklada ali vlade in predlagateljev te interpelacije.
Na poslovnem združenju za gozdarstvo takrat, ki je kasneje - mimogrede, prišlo znotraj gospodarske zbornice v hude konflikte s poslovnim združenjem za lesarstvo, ki je v teh konfliktih pač podleglo in umolknilo, ker je gozdarski lobi močnejši - torej tam so slavili prezgoda, preden je bila odločitev sodnikov ustavnega sodišča podpisana in objavljena v uradnem listu. To je omogočilo skladu in zato se imamo za zahvaliti bivši direktorici sklada, gospe Lukačičevi, ki je še tisti zvečer izvedela za to zadevo, ustavno sodišče opozorila na posledice take odločitve. Ustavno sodišče se je odločilo seveda, da bo zadevo ponovno proučilo, ker mu zakon o ustavnem sodišču to možnost daje. Če ne bi bila tako pozorna takratna direktorica sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, bi delniške družbe brez odškodnine postale nepovratno lastnik okoli 450.000 hektarov kmetijskih zemljišč in gozdov v Republiki Sloveniji, torej več kot 20 % površine Slovenije in država bi ostala brez vsega. Ko so ustavni sodniki seveda to ugotovili, so zadevo eno leto ponovno proučevali in ugotovili, da v teh delih noben od teh zakonov ni protiustaven. Odločba je bila torej drugačna, vendar se predlagatelji niso sprijaznili.
Ker to ni uspelo, so poskušali na drug način in tu jim je priskočil uspešno na pomoč eden od podpisnikov predlagateljev interpelacije, to je gospod Potrč, ki mu je uspelo z amandmajem in zanj pridobiti tudi večino v državnem zboru, leta 1995 je bilo to, ob dopolnitvah, spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov in lastniškem preoblikovanju podjetij zagotoviti 20-letno koncesijo za natančno določene delniške družbe, teh je 14-ih in za natančno, z zakonom seveda, tudi določen predmet koncesije, to so državni gozdovi v teh 14-ih gozdno-gospodarskih območjih. Koncesijsko razmerje nastane po samem zakonu in o vsebini koncesijske pogodbe, nepravdnem postopku odloči sodišče, če se koncesionar in koncident ne pogodita pred tem. In gozdna gospodarstva, zdaj delniške družbe, ne več nekdanja javna podjetja po zakonu o združenem delu in po ustavi iz leta 1974, seveda imajo v rokah škarje in platno in sklad in država sta tu nemočna. Ena taka sodba je res izdana, o tem je gospod Veber govoril, v Mariboru. Ta bo poleg tega, če bi ostala pravnomočna, poleg tega, da bi za 20 let zagotovila državne gozdove v gozdno gospodarskem območju Maribor delniški družbi gozdno gospodarstvo Maribor v izkoriščanje in rabo, stala državo tudi nekaj 10 milijonov tolarjev letno. Namreč koncident bi moral plačevati koncesionarju po tej koncesijski pogodbi. Normalno seveda dolžan je bil sklad, da take pogodbe ne podpiše, da je ne sklene in javni pravobranilec se je seveda tudi pritožil. Jaz upam, da nikoli ne bo sklenjena. Taka zakonska ureditev je unikum in vam zagotavljam, da kaj primerljivega nikjer v svetu ne boste našli. Koncesija brez javnega razpisa in z zakonom določenim koncidentom, ki ima potem očitno močnejši položaj od koncesionarja in ki ima močnejši položaj od lastnika, v tem primeru države. Torej, gospodje, zamenjali ste javni in privatni interes.
Če ste pred 10 leti, 15 leti bili pač prepričani, da je bila takratna ureditev ustrezna, ko so gozdna gospodarstva ne glede na lastništvo po ustavi in zakonu gospodarila z gozdovi, z vsemi gozdovi v svojem gozdno-gospodarskem območju, zbirala tudi prispevke. Zato so seveda bila investitorji. Ustava je izločila vse druge, recimo tudi nekdanje gozdarske zadruge iz prometa z gozdnimi in lesnimi asortimenti. Prav s tem namenom, da je monopolnim 14 območnim gozdnim gospodarstvom zagotovila akumulacijo, potrebno akumulacijo in dala tudi možnost delnega prispevka za investicije v gozdno infrastrukturo poleg biološke amortizacije, tudi v izgradnjo gozdnih vlak in cest ter druge ustrezne infrastrukture, ki je mimo grede po zakonu o gozdovih postala javna. Gozdne ceste so javne in nekdanji investitorji nimajo prav nobenih upravičenj z zakonom o lastninskem preoblikovanju podjetij, z zakonom o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov so bili dolžni prenesti vse gozdove in tudi, seveda, torej vse gozdne površine na sklad in do njega niso imeli nobenih terjatev. Kasneje so jih poskušali vzpostavljati, kar je spet poseben pravni unikum, ko se naenkrat pojavi terjatev, ki je ni bilo. To je, recimo, ko so zahtevali kot udeleženci v postopku denacionalizacije odškodnine in v nekaterih primerih celo uspeli, ker so upravičenci. Poznam take primere agrarnih skupnosti, ki so se odločile, da se bodo raje pogodile in dale še nekaj tisoč kubikov kot pa, da bi pravde na teh sodiščih potekale nekaj let in bi ves ta čas gozdna gospodarstva njihove gozdove naprej izkoriščala. Za to je šlo.
Veliko je torej narobe z delom sklada. Ampak, kdo je za to odgovoren? Minister je, mislim, dobro pojasnil, kakšne so tu njegove pristojnosti. On je pristojen minister za gozdarstvo, mora skrbeti za to, da se zakon o gozdovih izvaja tudi v gozdovih, katerih gospodar je sklad - to drži. V te stvari seveda ne bi mogel posegati. Rad bi videl tistega, ki bi si upal tako mirno, kot je tukaj tudi bil izglasovan tisti znameniti 17. člen, podpisati tako koncesijsko pogodbo. Mimogrede: tudi mene je za mnenje vprašala nekdanja direktorica sklada kmetijskih zemljišč in gozdov. Rekla je: "To je v škodo sklada in v škodo države. Kaj naj storim - to, kar zahtevajo od mene?" Rekel sem: "Za vsako pogodbo posebej zahtevaj sklep vlade, naj prevzame to odgovornost vlada." Vlada je mimogrede, predlagala drugačno zakonsko rešitev, ne 20-letno koncesijo, in pod takimi pogoji, zaradi katere stremijo tisti gozdarji v mednarodni gozdarski organizaciji, ki so nekdaj dajali priznanje, seveda deloma tudi zavedeni, naši takratni ureditvi, ampak to je postranska zadeva.
Toliko glede sklada in odgovornosti za stanje. Sklad dejansko po ustanovitvi od leta 1993, ko je bil sprejet zakon, ko je po zakonu prevzel več kot milijon parcel, ta sklad je takrat imel v.d. direktorico, in od takrat naprej je poskušal začeti opravljati svoje z zakonom določene funkcije, ne vedno z najbolj srečno roko, prevsem se je pa vedno boril samo za obstoj.
Jaz bi se tako načelno lotil še enega problema, ki ga predlagatelji očitajo v konkretnih primerih. To so spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč - primer Rače-Fram, Lukovica, potem smo čuli še ali lahko brali za Cerkno - za Cerkno, kjer se, izgleda, domačinom oporeka celo pravica, da bi imeli športno igrišče - niso dobili dovoljenja za to na najboljšem kmetijskem zemljišču. Kdor pozna Cerkno, najbrž ve, da je tam komaj ravnina za kako športno igrišče, menda niti ne za celo nogometno igrišče. Ampak nič zato; če se lahko to zlorabi in meče očitke na ministra in še na koga.
Glejte, tujci, ki prihajajo k nam v Slovenijo, tisti, ki se na stvari spoznajo, najprej ugotovijo, ta dežela ima pa težave z urbanizmom, ko vidijo, kako je pozidana, na kakšen način. In to se je seveda dogajalo desetletja dolgo. Mi smo imeli na desettisoče črnih gradenj, ki jih je bilo treba celo legalizirati. V takem sistemu je bilo absolutno nujno, da je do tega tudi prišlo, skratka, do popolnoma nesmotrne rabe. Potem smo dobili tudi zelo strog zakon o kmetijskih zemljiščih. To so sedaj tudi zlorabili. Minister je prej povedal, da v celem Črnem grabnu, v celi občini Lukovica - kar nekaj let niso mogli spremeniti namembnosti nobeni parceli, zaradi tega, ker se je tam načrtovala izgradnja avtoceste. In potem, ko je bila avtocesta, trasa znana, in ko je del teh zemljišč postal primeren, tudi za pozidavo, ki jo seveda kraj potrebuje za stanovanjsko, obrtno, podjetniško, ne vem kakšno, se to zlorabi v tak namen.
Ampak, glejte, zaradi te zgodovine, kakršno imamo teh nekaj desetletij, se kot posledica sedaj letno zarašča 10 000 hektarov kmetijskih zemljišč in gozdov. Vse nove občine lahko spremenijo svoje prostorske plane in začrtajo svoj razvoj, pa ne bodo potrebovale toliko zemljišč, kot se jih letno zarašča in smo vsi skupaj nemočni. Tudi če bi vsi skupaj bili enotne volje, da hočemo kaj storiti - ker so to že nepovratni procesi, ker je to pač posledica nekaterih dogajanj iz preteklosti in problemi, ki jih bo imela ta država v prihodnost s tem vprašanjem, so izjemno veliki.
Sem pripravil en referat leta 1987 je bil na Brdu - uvodni - za en posvet o agrarni politiki. Takrat je silno razburil centralni komite. Poskušal sem že nekaj let prej, vendar sem bil poklican tja, na Tomšičevo, v eno od tistih sob, kjer sedaj sedijo poslanci - mislim, da celo naši; pa ne samo jaz, ves pripravljalni odbor in stvar je bila seveda prepovedana, ker so se vsi umaknili, jaz sam nisem mogel nič organizirati. Leta 1986 smo poskusili ponovno v okviru raziskovalne skupnosti - posebne raziskovalne skupnosti za kmetijstvo in moram dati priznanje - takrat, tudi pripravljalnemu odboru, ki je ubral drugačno taktiko, in tudi takratnemu kmetijskemu ministru, gospodu Kneževiču. Mimogrede, on je bil tudi član CK-ja, ki je soglašal s tem, da raziskovalna skupnost Slovenije to pot ne bo dajala poročila o tehnoloških dosežkih in o znanstvenih raziskavah, ampak bo organizirala posvet o ključnem problemu, ki je omejevalni faktor, to pa je kmetijska politika. Zelo je bil razburjen; seveda, centralni komite - predsedstvo, je naslednje jutro zgodaj imelo izredno sejo. Eno leto je bil agrarni maksimum, ki smo ga tam načeli, tabu tema, potem so pa celo mene povabili zraven v delovno skupino, da smo utemeljili, ko so se leta 1988 pripravljale ustavne spremembe tudi na zvezni ravni in je tisti nesrečni agrarni maksimum padel. Vojvodina je predlagala 30 hektarjev, Slovenija je se je tudi temu pridružila in potrebno je bilo strokovno to utemeljiti.
Glejte. Agrarna maksimum iz leta 1954 je naredil nepopravljivo škodo. Pustimo vse tisto, kar se je prej dogajalo od leta 1945 do 1954. Vse bi se še dalo popraviti. Ampak agrarni maksimum leta 1954, ki je trajal do leta 1990, je povzročil posledice - o tem sem poročal leta 1987 na tem posvetu na Brdu - da je Slovenija v strukturi, v posestni strukturi in seveda s tem tudi v svoji tehnološki sposobnosti in produktivnosti zaostala za povprečjem Evropske unije za 5 desetletij. Če bi imela pred seboj 5 desetletij zelo intenzivnega razvoja, tako intenzivnega strukturnega razvoja, kot so ga v nekaterih državah dosegali samo v kratkih obdobjih 5 let, bi Slovenija potrebovala 50 let, da doseže povprečje Evropske unije, kaj šele bolj razvite države Evropske unije. Tam smo tudi sedaj.
Leta 1954 - predvsem, se je začelo v Sloveniji posest drobiti. Agrarni maksimum je vse drugo onemogočal in potem je bila posledica samo še drobljenje. Torej pot navzdol. Evropska unija, Evropska gospodarska skupnost je v 60-ih letih začela s sistematičnim strukturnim spreminjanjem kmetijstva in je šla pot navzgor. 25 let mi navzdol, oni navzgor in razlika je 5-desetletij, da jih dohitimo.
Leta 1939 ni bilo nobene razlike v posestni strukturi med Slovenijo, ali Avstrijo, ali Švico in imela je, poglejte, študije tam iz leta 1939 ali 1940 ljubljanske univerze. Imela je najbolj normalno in ugodno agrarno strukturo takrat v Evropi v primerjalnih deželah. Res, da je bila to srednja, predvsem srednja kmetijska posest, ampak najbolj normalna struktura. Primerjane so bile države od Bolgarije pa tja do Francije in od Grčije pa gor do Nemčije. Profesor pravne fakultete - mimogrede ruskega porekla - anatemiran je bil kasneje, po II. svetovni vojni, bil pa je seveda ubežnik pred oktobrsko revolucijo, je avtor teh študij. Se opravičujem, ker se sedaj njegovega imena ne spomnim.
Glejte. Še leta 1970 ni bilo zamujeno. Takrat je Kavčič nekaj poskušal, ampak je bil hitro pospravljen. Kavčič je takrat omogočil - jaz tudi izhajam iz enega okolja, čeprav sem takrat bil še zelo mlad, ampak vem, kjer je pravzaprav bil en tak njegov eksperimentalni "fajgon", to je bila zadruga v Zgornji Savinjski dolini - skupaj s takratnim politikom Kropuškom, ki je bil predsednik sindikata v tistem času, je pa doma iz Zgornje Savinjske doline, sta omogočila zgornjesavinjski zadrugi, da začne s pospeševanjem kmetij. To je bilo seveda zelo hudo, kasneje se je razširilo po Sloveniji, ampak nekaj časa je bil to zelo velik problem, iz vse Jugoslavije so prihajali in delali cirkus. Je pa seveda tudi takrat - recimo - direktor te zadruge se še poskušal upirati in je poskušal še naprej. Na primer, od kmetov odkupovati les - kot sem prej govoril, da so gozdna gospodarstva dobila monopol, takrat še ni bil v ustavi zapisan, to je bil v letu 1974; moral je zapustiti zadrugo, moral je oditi, ko je Kavčič padel, ko je Kropušek padel, se je seveda začelo nekaj drugega.
Zakon o združenem delu, ustava leta 1974, združevanje dela, sredstev in zemlje in takrat, gospod Potrč - se vas spomnim, v tistem času - kot izvršni sekretar ste prišli kot predavatelj na Biotehniško fakulteto razlagati združevanje dela, sredstev in zemlje. Midva sva bila takoj v konfliktu, ampak meni se je nekam mudilo in sem hitro tudi odšel. To ni tako pomembno, pomembno pa je, da je takrat bila priložnost; če bi takrat odpravili agrarni maksimum, ne bi zaostali za 50 let za Evropsko unijo, ampak bi jo do leta 1990 lahko že praktično dohiteli. V 70-ih letih, sicer svinčenih, se je v Sloveniji zelo veliko investiralo: v delovna mesta - zelo veliko ljudi se je zaposlilo v industriji v drugih dejavnostih; zelo veliko se je investiralo v kmetijske stroje, v kmetijske objekte - vse premajhno, ker je ostal agrarni maksimum. In potem, seveda, zaraščanje kot posledica - neustavljivo. In zdaj popolna deagrarizacija in praktično demografsko izpraznjenje velikih območij Slovenije. To so, glejte, tisti problemi, za katere niti nimamo več rešitev. Nekaj tega se še da rešiti, vse pa zagotovo ne. Slovenija je danes že najbolj gozdnata država v Evropi in ta proces je ireverzibilen, ko razpade socialna struktura celega območja, nihče več ne more pomagati. Pravi čas so to spoznali Švicarji, Norvežani. Ko so se jim prvi taki primeri pojavil, so zelo hitro ugotovili, da ne glede na to, koliko denarja je država pripravljena vložiti v to, ni mogoče ponovno kolonializirati izpraznjenih območij.
In povabite vendar enkrat sem, gospodje, naj nam o tem spregovori direktor urada za statistiko Republike Slovenije, ki mi je osebno rekel, da si ne upa delati projekcij, demografskih projekcij in posaditvenih projekcij, ker se boji rezultata. In da so to nepovratni procesi, se je seveda vedelo že pred 20, 30 leti, ampak smo bili nemočni. In zdaj take zgodbe, kot jih poslušamo danes. Minister je zaradi 800 kvadratnih metrov kolegove zemlje, ki je tam nekje v bližini samo, kršil zakon, ne; se tega problema sploh ne dotika itn. Ampak, bodite vendar resni in odgovorni; in to do javnega interesa, ne do zasebnega, privatnega.
Vse stvari seveda tudi niso v redu, meni tudi ni všeč to, tudi nam v poslanski skupini, da - recimo - na tistem natečaju za izgradnjo hladilnic niso zadruge ponudile takih projektov, ki bi jih komisija odobrila in bi tistih 100 milijonov tolarjev dobila zadruga namesto neki zasebnik. Ampak, dragi moji, tudi ne vem, kakšna velika razlika je med d.o.o. ali delniško družbo. In poglejte, kakšne milijarde ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve daje delniškim družbam za reševanje takih problemov, kot so delovna mesta - po naši odločitvi. In bo še dajalo in potrebno je. Samo, ko gre za te nesrečne kmete, o katerih hitro najdeta kakšno besedo tudi gospod Veber, gospod Potrč, takrat je pa to seveda strašno in nedopustno. Jaz bi, kot sem rekel, zelo rad, da bi to bile zadruge, ampak ko smo sprejemali zakon o zadrugah - spomnite se, tudi takrat ste bili nekateri predlagatelji te interpelacije zraven, kako ste bili naklonjeni zakonu o zadrugah in temu, da bi zadruge prevzele tisto premoženje, ki bi po vsej naravni in pravni pravičnosti moralo biti njihovo in zgodovinsko. Niste dopustili tega. Želeli bi skandinavski model. Ampak, pojdite pogledati. V Skandinaviji so zadruge lastniki celotne živilske industrije in nastopajo na trgu same. Pri nas so bile v desetletjih uničene in se, žal, ne popravijo več, da bi vsaj prišle z dobrimi programi. In kdo jim lahko potem tu pomaga?
Nepovratna sredstva so se pa dajala tudi v preteklosti. Tudi v preteklosti in - kot sem prej omenil - zelo neproduktivno: za kmetijske stroje, ki so se kupovali za premajhne kmetije, za novogradnje in obnovo premajhnih hlevov, ki so takrat, ko so bile te investicije izvedene, se je vedelo, da ni nobene perspektive zanje.
Veste o čem razmišljajo, kaj pričakujejo drugod? Naj vam povem nekaj, kar vas bo nekoliko streslo. Po predvidevanjih nemških kmetijskih strokovnjakov in znanstvenikov iz vse Nemčije bo povprečna nemška kmetija, ki bo prodajala mleko leta 2015, prodajala več kot 400 000 litrov mleka. Pravzaprav trdijo, da bodo samo še izjemoma morda katere od kmetij, ki bodo prodajale manj kot 400 000 litrov mleka.
Če želimo dohiteti ta razvoj - ne vem, kdaj, ampak recimo za Nemčijo zaostajamo dejansko vsaj 5 desetletji, po strukturi. Ampak nekaj, kmetje so tudi podjetni, veste, v Sloveniji, nekateri bodo uspeli. 1500 naj jih uspe. 1500, ki bodo dosegli ta nemški standard in bodo proizvajali 600 milijonov litrov mleka. V Sloveniji imamo 6000 naselij. Se pravi, samo v vsakem četrtem naselju v povprečju bomo imeli enega proizvajalca mleka. Kaj bo s to državo? Kaj bo s to deželo? Ali bodo v vrtcu, v centru Ljubljane bo civilna varnostna služba varovala otroke pred medvedom ali kaj? Kaj bomo storili?
Sedaj je kriv minister, da nismo strukturno prilagojeni za vstop v Evropsko unijo. Pa tega tudi bog ne more več popraviti. Nad tem bi se morali zamisliti, zares. Ne samo tako, da izglasujemo strategijo razvoja slovenskega kmetijstva in potem nič več. Potem prepustimo ministru in ko se ta z vsemi močmi bori za to, da bi kaj naredil, potem je treba po njem udariti.
Veste, kaj so mi nekateri kmetje rekli te dni? Da jih skrbi, pravijo. Prvič se je spet pokazalo nekaj upanja in sedaj naj ta minister odleti na zahtevo združene liste. To jemljejo kot povratek za 30, 40 let nazaj in seveda za socialne probleme bo treba poskrbeti. Res so. Spomnite se, koliko let smo si tu prizadevali, da smo en absurd odpravili, da zelo velik del podeželske mladine, kmetov in nekmetov, saj so skoraj vsi na podeželju tudi zaposleni, saj veste, da v Sloveniji samo kakih, kvečjemu 15% čistih kmetij, pa še tisti morajo nek dodatni zaslužek iskati. Ampak 85% kmečkih družin ima zaposlene člane, torej so tudi delavci, uslužbenci in ne vem kaj. Njihova mladina ni mogla do štipendij, ni mogla do štipendij in jaz sem moral groziti z ustavno obtožbo. Nekaj let smo se borili za to, da smo odpravili nek absurden faktor, na podlagi katerega so uradniki izračunali, da imajo dohodke od tiste zemlje vsako leto večje, kot je bila vrednost zemlje. Večja kot je bila tržna vrednost zemlje, dragi moji! Ta absurd je končno odpravljen in vsaj otroci imajo zopet pravico do štipendije. Ampak pred tedni smo tukaj na ne čisto ustrezen način, nekdo je prišel s predlogom zakona, da se odpišejo neke prispevki za pokojninski in invalidski in zdravstveni sklad pred leti nekaterim podjetjem, in predlagali smo amandma, da bi odpisali tudi dolgove tistim kmetom, ki ne morejo plačati in jim mesečno pravzaprav rubijo vse prihodke sproti. Ne morejo plačati prispevkov za nazaj za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, da bi jim to odpisali in hkrati izbrisali pokojninska leta, pa je bilo zavrnjeno.
S kakšno pravico potem kritika na nekoga drugega. To bo treba urediti seveda. To bo treba urediti in sklad bi lahko to urejal. Ne more ta ali ona občina - ali bodo podeželje, občine prevzemale skrb za te, ki si niso mogli zagotoviti socialne varnosti, ker so izključeni, očitno, iz nekega socialnega sistema te države. Ta sklad kmetijskih zemljišč in gozdov bi lahko njihove kmetije odkupoval, jemal, v najem jih dajal, funkcije tistim kmetom, ki imajo eventualno perspektivo za prihodnost in ta sklad že od njegovega nastanka hočete uničiti. Ta sklad je edina dobra pridobitev vsaj v osnovi, ki pa ne more dobro delati; seveda ne v takih pogojih, ko je dnevno pod udarom te ali one politične opcije, ali na tem ali na onem sodišču, ali pa enostavno v javnost. Vse skupaj bi bilo, lahko rečem, farsa, če problem ne bi bil tako zelo resen, zato sem se na nek način te interpelacije veselil, da lahko enkrat stojim pred vami in povem, kar ob drugih priložnostih zaradi poslovnika ni mogoče.
Ministru ste mimogrede očitali tudi, ne vem, liberaliziran uvoz. Minister je šel v tveganje in upam, da bo celo uspel, da bo v bistveni meri, v tisti ključni zadevi, ki nas je motila, ki smo vedeli, da nas bo stala stotine milijonov mark - spremenjeni sporazum Cefta, liberalizacija kmetijske trgovine v okviru Cefte. Nepojmljivo! Niso vedeli niti Madžari, niti Čehi, niti Poljaki, niti drugi - očitno tudi naši pogajalci takrat ne, v kaj se spuščajo. Ampak to je mednarodna pogodba, iz katere bomo morali ali izstopiti ali pa jo sporazumno z drugimi podpisniki spremeniti. Popolnoma jasno je bilo takrat - tudi to je bilo leta 1995, jeseni - tukaj sem takrat razlagal akterjem teh pogajanj, da imamo z vsemi državami Cefta 800 milijonov mark menjave, se pravi izvoza in uvoza, samo ta trgovinska liberalizacija pa, če hočemo odpraviti posledice, pri nas v Sloveniji stane naš proračun najmanj 300 milijonov mark. Ampak takrat nihče ni na to mislil. Nekaj sklepov je sprejel državni zbor, da predlaga vladi, da pripravi ustrezne ukrepe, ampak proti temu enostavno ni nobenih ustreznih ukrepov drugih, razen stotine milijonov mark. Podobno je z WTO, podobno je z meddržavnimi sporazumi, ki so se sklepali tako z lahkoto, bilateralnimi nekaterimi, podobno je s pridružitvenim sporazumom itn.
Poglejte, če bi šlo samo za nekaj človeških usod ali pa nekaj 10.000 človeških usod, potem ta stvar ne bi bila niti tako zelo problematična. V Sloveniji je kakšnih, morda slabih 20.000 kmečkih družin, ki živijo predvsem ali pa izključno od kmetovanja, drugi so tako ali drugače vezani na nek drug glavni vir dohodka, zaposleni, so polkmetje itn., čeprav v Sloveniji dela kakih - po statistiki, ki seveda ne more biti najbolj natančna - morda 6 % prebivalstva v kmetijstvu. To so pač člani teh družin, tudi študentje, dijaki, celo osnovnošolci in seveda upokojeni itd. Vsi so všteti z različnimi koeficienti v delovno silo, s katero družina razpolaga. Tako se ta statistika dela. Tistih 20 000 družin, bi moral biti manjši socialni problem, kot pa je 120 000 brezposelnih. Ali smo torej pripravljeni sprejet sklep: ukinimo kmetijstvo, ta socialni problem rešimo z nekim interventnim zakonom - navsezadnje, če imamo že 450 in več tisoč upokojencev, jih lahko upokojimo še 20 000 in problem bo rešen. Smo pa nekaj drugega.
Smo en zelo, za Evropo prav gotovo, zelo interesanten eksperiment, kako naj bi morda v prihodnosti tudi izgledali njeni gozdnati rezervati, kjer bo živelo gozdno ljudstvo. Veste za tiste kroge, ki jih nekateri po Evropi rišejo, tam od Pariza do Bruslja, še London je zajet, finančni centri sedaj že razmišljajo seveda, da bi priključili tudi Berlin, Frankfurt še zraven, potem pa v koncentričnih krogih okoli. V bližini teh metropol: visoka tehnologija, storitve, kmetijstva tisto, ki nudi zjutraj odtrgano zelenjavo že za zajtrk itn. visoko plačano; potem pa v koncentričnih krogih bolj agrarne, pa gozdnate, pa rekreacijska območja, tudi območja, kamor bodo hodili bogati na evropski safari. Naši otroci se pa čez prag ne bodo upali.
Jaz bi pravzaprav od predlagateljev pričakoval, da to interpelacijo umaknejo in to točko dnevnega reda spremenimo v eno resno razpravo o tem, kako odgovorno ravnati s slovenskim kmetijstvom in podeželjem, ki je zelo ogrožen. Nekaj smo zadnjič že naredili s sprejemom zakona o skladnem regionalnem razvoju. Upam, da bo zdržal. Tudi tisti najmanj 1 % bruto domačega proizvoda, to, kar razvite evropske države dajejo za tretji svet. Vsaj to, da ne bo vse samo na skrbi kmetijskega ministra, ki ne more rešiti vseh problemov, ki jih nikoli ne bo mogel, niti z našo pomočjo ne, ker jih bo vedno veliko, ker nekaterih enostavno ni mogoče rešiti. Ampak, veliko pa se da narediti. Ampak, potem je treba delati prave stvari. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. V imenu poslanske skupine združene liste bo govoril gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Gospod minister, spoštovane kolegice in kolegi!
Kar zadeva podpisnike interpelacije in Združeno listo socialnih demokratov, je na dnevnem redu interpelacija o delu in odgovornosti ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospoda Cirila Smrkolja. Kar nas zadeva, govorimo o njegovem delu; kar nas zadeva, govorimo o delu, v času od spomladi leta 1997 do danes.
Poslanci Združene liste socialnih demokratov smo prepričani, da je minister Ciril Smrkolj osebno odgovoren za nestrokovno, neodgovorno in malomarno delo za tiste primere in tista dejanja, kot smo jih napisali v interpelaciji. Mi ne govorimo nasploh o drugih vprašanjih, ker je tema interpelacije pač so konkretne navedbe in o teh konkretnih dejstvih bi želeli govoriti. Prepričani smo, da imamo za vse obtožbe iz interpelacije dovolj dejstev in dokazov, ki potrjujejo odgovornost ministra. Poudarili jih bomo še posebej v tej razpravi danes in jutri in povem v naprej, da bomo vztrajali na tem, da se na koncu glasuje o predlogu, da se minister Ciril Smrkolj razreši svoje funkcije. V imenu poslanske skupine združene liste bom opozoril na glavne naloge, zaradi katerih trdimo, da odgovori gospoda ministra na naše trditve v interpelaciji niso argumentirani, točni in celoviti. Pokazali bomo, zakaj ti odgovori v ničemer ne ovržejo odgovornosti ministra za ravnanja, ki smo jih navedli v 10 točkah naše interpelacije. Ko sem, moram reči, da pozorno, posebej poslušal današnje ustne odgovore ministra, se mi je - bi rekel - dozdevalo, da nismo na točki dnevnega reda, ki smo jo mi postavili. Minister je govoril namreč o vsem, samo o tistih konkretnih stvareh, ki smo jih mi postavili v interpelaciji ne. Ne vem, zakaj gospod minister? Ali zaradi tega, ker ni odgovorov na konkretne trditve in dokaze, ki smo jih navedli? Ali zato, ker res kdo misli, da je govor na splošno o vseh vprašanjih? Mi nikjer nismo trdili, da nam gospod minister osebno ni všeč. Mi nismo nikjer trdili, da vlagamo interpelacijo zaradi njegove politične baze. Mi nismo nikjer trdili, da je v kmetijstvu vse narobe samo zaradi ministra. Nikjer tega niste slišali od nas! Navedli smo 10 konkretnih dejanj in prosimo o njih razgovor in če bomo ugotovili, da za to ni nobene podlage, bomo umaknili interpelacijo. Ampak doslej, gospe in gospodje, minister na konkretna vprašanja ni odgovarjal: ni znal, ni želel, ni hotel - ne vem, ni odgovarjal, izjemoma na kakšno. Praviloma je govoril o vsem drugem in jaz bom v konkretnih primerih, ko bom govoril o desetih točkah naše interpelacije, kaj o tem povedal. Mi še vedno po teh odgovorih trdimo, da je minister po našem prepričanju odgovoren za vsako posamezno ravnanje iz teh navedenih desetih točk. Da je odgovoren torej za vseh 10 točk interpelacije, menimo pa, da bi že vsaka od teh zadostovala za razrešitev. Menimo, da bi, če bi bil minister dovolj samokritičen, na kakšni točki to tudi priznal in bi bil razgovor lahko drugačen. Ker pa zavrača vse, si moramo pač vzeti čas in poskušati vam, spoštovane poslanke in poslanci, pa tudi javnosti teh deset točk naše interpelacije v čim večji meri dokazati. Za nas so važna samo dejstva.
Vložili smo interpelacijo zaradi ministrovega nestrokovnega, neodgovornega in malomarnega dela. Minister je interpelacijo, ki jo je v državni zbor vložilo 11 poslank in poslancev, prejel 31. maja 1999. Na interpelacijo je odgovoril 30. junija, torej v skrajnem, ampak seveda še vedno poslovniškem roku 30 dni. Minister je najprej torej želel, da tudi z odlaganjem odgovora na zadnji dan roka razvodeni problem in od sebe ter svojega nepravilnega in nestrokovnega dela odvrne čim več pozornosti. Podpisniki smo interpelacijo razširili 6. julija 1999 z devetimi točkami, novimi, minister je na teh devet točk odgovoril v manj kot enem dnevu, 7.7. Za odgovor na prvo, relativno enostavno vprašanje je potreboval 30 dni, za odgovor na devet zelo zahtevnih vprašanj pa samo en dan. Temu primerna je tudi vsebina odgovora. Za resno vsebino naših navedb, argumentiranih samo v dopolnilni interpelaciji s 43 listinami in dokazi na skupno več kot 23 straneh, je takšen odgovor ministra omalovažujoč in žaljiv; pa ne do podpisnikov interpelacije, žaljiv je do javnosti, žaljiv je do institucije ministra in žaljiv je do instituta interpelacije. Taka naglica in površnost v odgovoru je lahko le posledica prepričanja ministra, da mu pač interpelacije ni potrebno ovreči z argumenti, ker ima kaj drugega - morda dovolj glasov.
V obeh svojih odgovorih minister dejstvom ne ugovarja, ne trdi, da bi bile naše navedbe v interpelaciji in razširitvi interpelacije netočne ali izmišljene. Rekli bi lahko, da minister dejstvom v interpelaciji praviloma ne ugovarja oziroma jih tu in tam posredno celo priznava. Minister le trdi, da naše navedbe in dokazi praviloma ne obremenjujejo njega. Minister dejstva, ki jih navajamo, in naše argumente pač razume drugače, kot so napisani; kolikor jih pa interpretira, jih interpretira po svoje, mnogokrat po domače, tako da pač za nič ne odgovarja, ampak ima le pristojnosti in pravice, in končno pove, da v nekaterih primerih tudi objektivne kadrovske in druge težave povzročajo nekoliko slabše izpolnjevanje nalog ministra. Sicer pa posebej danes, in povezano s prilagajanjem zakonodaje, govori minister o vprašanjih, ki jih mi v interpelaciji res nismo postavili. Želeli bi torej več konkretnih odgovorov in, gospod minister, v nadaljnjem jih bomo terjali od vas. Terjali bomo, da se soočijo naši argumenti z vašimi odgovori, ne pa, da govorite o drugih vprašanjih, ker glede tistih morda celo imamo podobna mnenja in podobne poglede.
V nadaljnjem bi želel odgovoriti na konkretna vprašanja iz interpelacije in komentirati odgovore, ki jih je dal na to gospod minister. Naj povem še to, da če ne bi šlo za resen institut interpelacije, vsaj po našem prepričanju, se ne bi potrudili, da na te stvari odgovarjamo in da se pripravljamo dovolj resno, ker na nek način izpade, kot da se da ob interpelaciji govoriti o čemerkoli.
Prvič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo najmanj nestrokovno in nevestno opravljanje dolžnosti v zvezi z nalogami ministrstva pri odločanju o spremembah namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov ter ob tem kot primere navajamo tudi občini Rače-Fram in Lukovica. Toda to sta samo dva primera, takšnih primerov je še več; nekatere od teh bomo, če bo potrebno, na seji še predstavili. Mnogo primerov je bilo v zadnjem času obravnavanih tudi v javnosti. Podpisniki interpelacije smo dobili vrsto pisem, ki opisujejo podobne sporne primere. Minister ne priznava nikakršnih problemov pri odločanju o spremembi namembnosti najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč. Minister ne priznava, da je sam, širše od vlade, v škodo varovanja najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč tolmačil zakon o kmetijskih zemljiščih. Minister ne priznava, da je vlada spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč dovoljevala bolj restriktivno kot on sam. Ministru se ne zdi sporno, da odloča o vprašanju soglasij k spremembi namembnosti kmetijskih zemljišč brez podrobnejših pogojev, ki bi jih moral, v soglasju z ministrom, pristojnim za prostor, predpisati za izvajanje 8. člena zakona o kmetijskih zemljiščih. Na nezakonitosti in nedoslednosti pri vprašanju varstva kmetijskih zemljišč pred spreminjanjem namembnosti pa ne opozarjamo samo mi; opozarjajo tudi strokovnjaki, uradno celo vlada.
To je še posebej razvidno iz poročila o stanju kmetijstva in živilstva v letu 1997, ki ga je pripravil Kmetijski inštitut Slovenije. To poročilo je sprejela tudi vlada, 1.6. letos pa smo ga dobili poslanci v državnem zboru.
V zvezi z varstvom kmetijskih zemljišč je v poročilu zapisano tudi naslednje, citiram samo delčke, ker je tega, kar precej. "V zadnjih 3 letih je spremenilo namembnost iz kmetijskega zemljišča v stavbno 1640 hektarjev kmetijskih zemljišč, od tega 1169 hektarjev najboljših in 471 hektarjev drugih zemljišč. V letu 1995 najboljših kmetijskih zemljišč 141 hektarjev, v letu 1996 225 hektarjev in v letu 1997 803 hektarji. Trend izgube kmetijskih zemljišč kaže izrazito povečanje v letu 1997. V približno polovici vseh primerov gre za spremembe, ki jih zakon o kmetijskih zemljiščih in dolgoročni plan Republike Slovenije ne dopušča. Nove občine so pri teh zahtevah v mnogih primerih nekritično uveljavljale zahteve za opredelitev stavbnih zemljišč na večjih površinah, kot so jih prejšnje večje občine in to brez ustreznih strokovnih podlag. S povečevanjem vedenja o tržnih tokovih in precenjeni vrednosti stavbnih zemljišč se je izredno povečal interes lastnikov za spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč v stavbna, mnogokrat samo zaradi večjega zaslužka ob prodaji stavbnih zemljišč." To je konec citata in če niste zadovoljni s temi mnenji, se ne obrnite na našo poslansko skupino, ampak na Kmetijski inštitut Slovenije.
Gornje ugotovitve Kmetijskega inštituta Slovenije in vlade - sprejela jih je namreč tudi vlada; ali zavestno ali ne, ne vem - potrjujejo velike probleme pri spreminjanju namembnosti kmetijskih zemljišč. Iz teh ugotovitev je razvidno, da gre v polovici vseh primerov za spremembe, ki jih zakon o kmetijskih zemljiščih in dolgoročni plan Slovenije ne dopuščata. Da do teh sprememb prihaja predvsem zaredi povečanega interesa lastnikov zaradi večjega zaslužka ob prodaji stavbnih zemljišč. Da se je v letu 1997, to je, odkar vodi ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano minister gospod Ciril Smrkolj, v primerjavi z 2 leti nazaj, z letom 1995 površina spremenjenih najboljših kmetijskih zemljišč v stavbna povečala od 141 na 803 hektarje, to je za skoraj 6-krat. Da se je obseg spremembe namembnosti kmetijskih zemljišč v letu 1997 povečal skoraj na maksimalni letni obseg še izpred let 1982 - torej na obseg iz časov, preden so bila kmetijska zemljišča sploh varovana. Za ministra to niso nikakršni problemi. Za nas - in trdimo tudi za državo - pa so to alarmantni podatki. To so skrajno resni problemi, zaradi katerih je nesporno odgovoren minister. Če k temu dodamo še domačnost v odločanju, majhno skrb za zakonitost in različne kriterije presoje, potem se nam samo na tem področju odpira široko polje za klieantelizem, za protežiranje po strankarskih kriterijih, morda tudi za korupcijo.
Minister ne priznava nikakršne odgovornosti glede konkretnega ravnanja pri spreminjanju namembnosti kmetijskih zemljišč v občini Rače-Fram. Bistveno pa je, da se je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano strinjalo s spremembo namembnosti za 46 posegov, vlada pa je dala soglasje za posege samo na 24 parcelah. Vlada je torej odobrila samo 43% od tistih posegov, s katerimi se je sicer strinjal minister. Iz tega dejstva je jasno razvidno, da je minister širokogrudno dal pozitivno mnenje k predlogom za spremembo namembnosti najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč za pozidavo ali uporabo v druge namene v občini, v kateri ima nesporno svoje interese tudi njegov strankarski in ministrski kolega. Da je minister sam širše od vlade in bolj v škodo varovanja najkvalitetnejših kmetijskih zemljišč tolmačil zakon o kmetijskih zemljiščih, čeprav bi bilo pričakovati, da bo sam kmetijska zemljišča najbolj varoval in da je vlada zavrnila več kot polovico predlogov ministra in za toliko bolj restriktivno dovolila spremembo namembnosti kmetijskih zemljišč kot minister sam. Minister torej v odgovoru navaja le polresnice in zavaja, dejansko pa je z njegovim odločanjem tudi v konkretnem primeru prišlo do ravnanja v škodo varovanja kmetijskih zemljišč.
In še nekaj. Drugi odstavek 8. člena zakona o kmetijskih zemljiščih nalaga ministru, da predpiše posebne pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se na najboljših kmetijskih zemljiščih lahko gradijo objekti. Tudi te obveznosti minister Smrkolj ni izpolnil. Tudi če ne predpostavljamo, da takšnega pravilnika ni predpisal zato, da ima lahko pri dajanju mnenj bolj svobodne roke, že dejstvo, da ni izdal teh podrobnejših pogojev na tako pomembnem in občutljivem segmentu svojega dela, kaže na malomarno in neodgovorno opravljanje nalog ministra.
Zaradi vsega navedenega so naši očitki, da je minister Ciril Smrkolj najmanj neodgovorno in nestrokovno opravljal naloge v zvezi s pristojnostmi pri odločanju o spremembah namembnosti kmetijskih zemljišč in gozdov, nesporno dokazani. Tako ravnanje ima za državo nepovratne in neprecenljive škodljive posledice.
Drugič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da je skupaj z vodstvom sklada kmetijskih zemljišč in gozdov soodgovoren, da sklad do sedaj še ni sklenil nobene koncesijske pogodbe z gozdnogospodarskimi podjetji za gospodarjenje z gozdovi v lasti države, s čimer je tudi sokriv za nekaj sto milijonov tolarjev izpada dohodkov sklada, posredno pa tudi proračuna Republike Slovenije. Minister v svojem odgovoru ne zanika, da pogodbe res niso sklenjene, ne čuti pa se sokrivega za tako stanje. Odgovor ministra pa je pri tem skrajno zavajajoč. Minister v odnosu do sklada ne priznava nikakršnih svojih obveznosti in nobene odgovornosti, minister tudi ne priznava nobene posredne krivde za tako ravnanje sklada, minister v celoti pokrije svoj odnos do koncesijskih pogodb z obveznostmi med gozdnogospodarskimi podjetji in samim skladom. Najmanj tri dejstva pa nesporno dokazujejo odgovornost ministra.
Prvič. To odgovornost dokazuje 9. člen zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, ki določa - citiram: "Delo sklada nadzirata" - poudarjam, nadzirata! - "ministrstvo, pristojno za kmetijstvo in gozdarstvo ter ministrstvo, pristojno za finance." Na podlagi te jasne določbe zakona ni nobenega dvoma, da je minister pristojen in dolžan nadzirati delo sklada. Tako minister sicer tudi ravna, ne misliti, da se sam tega ne zaveda. Minister je v imenu vlade vedno pred državnim zborom zastopal sklad - normalno, nič mu tega ne očitamo, samo takrat je vedel, da ima kot minister nek odnos s skladom. Minister je predlagatelj za imenovanje direktorja sklada na vladi - tudi normalno. Minister se je tudi na naša opozorila in grožnje za interpelacijo že v letu 1998, ker pravočasno ni bil imenovan direktor sklada, obrnil in se štel za soodgovornega in rekel: "Saj bomo to uredili," zato tudi takrat interpelacija ni bila vložena.
Drugič. Vlada upošteva in uveljavlja obveznosti ministra do sklada, pa tudi svoje pristojnosti. Vlada torej ve, da ima minister do sklada določene naloge nadzora. Tako je, recimo, vlada prav v zvezi s vprašanjem sklepanja koncesijskih pogodb na svoji 338. korespondenčni seji 15. novembra 1996 naložila ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter svojim predstavnikom v svetu sklada, da v okviru svojih pooblastil in pristojnosti zagotovijo pospešitev pogajanja za sklenite koncesijskih pogodb do 31.12.1996. Na seji 24. junija letos - 1999, pa od sklada kmetijskih zemljišč in gozdov zahtevala drugačno ravnanje v denacionalizacijskih postopkih. Nobenega dvoma torej ni, da vlada ve, da ima minister tudi odnose in odgovornosti do sklada, in tudi minister to ve. Tudi o tem ni nobenega dvoma, samo: ker gre v tem primeru pač za neustrezno ravnanje, bi se rad minister te odgovornosti razrešil.
Tretje. Poleg tega gospod minister Smrkolj enostavno zamolči, da je on osebno eden od glavnih nasprotnikov, da se z gozdnogospodarskimi podjetji ne sklepajo takšne koncesijske pogodbe. Vsi vemo, da je - to je omenjal tudi gospod Zagožen, ne mislim z njim polimizirati, ker v tem delu ne smem - da je zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov pač na določen način uredil in predvidel obveznost sklepanja koncesijskih pogodb. Vsi vemo, da je ta določba zakona bila tudi v ustavni presoji in da je vzdržala, da je ustavno sodišče pač ugotovilo, da je ustavno skladna in da jo je treba izvesti. Vsi vemo, da je vlada dajala opozorila, naj se vendar te pogodbe sklepajo. Kljub temu pa je minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospod Smrkolj, kljub jasni določbi ustavnega sodišča in kljub izrecnemu nalogu, ki ga je od ministrstva dobil s strani vlade, zaviral sklepanje takšnih pogodb. Najbolj očitno je to iz njegovega vedenja ob spreminjanju zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. Dve leti se trudi, da bi te koncesijske pogodbe ukinil. Če bi bil sprejet njegov prvi predlog v prvi obravnavi, bi bile ukinjene z 31.12.1998, se pravi pred več kot pol leta, in ne mi govoriti, da ob takšnem ravnanju ministra ni tudi vpliva na poslovanje sklada. Sklad, nad katerim vrši nadzorno funkcijo, je ob takih opredelitvah ministra jasno vedel, da ima popolno pokritje za to, če se ne bo potrudil, da bi se kakršnakoli koncesijska pogodba sklenila.
Minister Ciril Smrkolj je torej po našem prepričanju soodgovoren, da sklad kmetijskih zemljišč in gozdov še doslej ni sklenil nobene koncesijske pogodbe z gozdnogospodarskimi podjetji za gospodarjenje z gozdovi v lasti Republike Slovenije, s čimer so oškodovana sredstva sklada in posredno tudi državnega proračuna letno za nekaj 100 milijonov tolarjev.
Tretje. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da ne spoštuje odločb ustavnega sodišča in sodb vrhovnega sodišča, da v nasprotju z zakonom in temi odločbami sodišč svetuje upravnim enotam, da pri vračanju gozdov ne upoštevajo vlaganj v gozdove in da bo država, če se tako ravnanje ministra nadaljuje v korist veleposestnikov in Cerkvi, oškodovana za 15 do 20 milijard tolarjev premoženja.
Minister poskuša krivdo za tako ravnanje in stanje od sebe odvrniti tako, da najprej popolnoma samovoljno razlaga odločbe ustavnega sodišča in sodbo vrhovnega sodišča. To je ustno storil tudi danes. Trdi namreč, da s temi odločitvami najvišjih pravosodnih organov ni bila sprejeta obveznost, da se tudi pri denacionalizaciji gozdov morajo upoštevati vlaganja v gozdove, kar pa seveda ni res. Z odločbo ustavnega sodišča U-1 72/92 z dne 23.6.1993, objavljeno v Uradnem listu Republike Slovenije, številka 42/93 je ustavno sodišče namreč razveljavilo določbo drugega odstavka 9. člena navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih nepremičnin podjetij oziroma premoženja. Ustavno sodišče je s to odločitvijo štelo za protiustavno določbo navodila, ki se glasi: "Povečanje oziroma zmanjšanje vrednosti podržavljenih gozdov se ne ugotavlja, če je bilo z gozdovi od podržavljenja dalje gospodarjenje v skladu z gozdnogospodarskimi načrti." Ta določba navodila je proglašena za neustavno in vsaj gospod minister pa še kdo v tej dvorani ve, da se je z gozdovi vedno smelo in moralo gospodariti samo z gozdnogospodarskimi načrti, kar pomeni, nikoli se ne sme upoštevati pri vračanju v denacionalizacijskih postopkih nobeno vlaganje v gozdove. Minister sedaj trdi, da je bila ta določba navodila razveljavljena, ker ni imela zakonske podlage - skratka, iz formalnih razlogov. Seveda pa to ni res, saj je ustavno sodišče izrecno reklo, da zakon vsebine takega navodila sploh ni dovolil oziroma jo je izključil kot možnost, iz obrazložitve ustavne odločbe pa je razvidno, da ustavno sodišče meni, da zakon o denacionalizaciji nesporno zasleduje cilj, da se premoženje oziroma stvari, med katere štejejo tudi gozdovi, vrnejo bivšim lastnikom, da pa se pri tem njihova vrednost ocenjuje po stanju na dan podržavljenja in po vrednosti na dan izdaje odločbe; se pravi, vrednost se mora ugotavljati danes tudi z upoštevanjem vlaganj v času, ko je bilo premoženje nacionalizirano. S tem je ustavno sodišče jasno povedalo, da sporne določbe navodila ne razveljavlja iz formalnih razlogov, temveč da meni, da ni podlage v zakonu o denacionalizaciji za to, da bi lahko z navodilom onemogočili upoštevanje vlaganj v gozdove.
To je nesporno jasno reklo tudi vrhovno sodišče, ko je odpravilo odločbo prejšnjega ministra - ne tega - ki ni upošteval vlaganj, in ob tem zapisalo v obrazložitvi: "Ob taki odločitvi ustavnega sodišča je tudi v obravnavanem primeru potrebno uporabiti 25. člen zakona o denacionalizaciji in ugotoviti, ali je tožeča stranka dejansko zgradila gozdne poti, kot zatrjuje, in koliko se je zaradi teh poti povečala vrednost vračanih nepremičnin (gozdnih parcel)." Besedilo je slovensko in jasno, kdor ga prebere, ga lahko razume, ker ne more biti razumljeno na noben drug način. Zato govoriti danes o tem, da je bilo to navodilo razveljavljeno iz formalnih razlogov, pomeni: ali sprenevedanje, gospod minister, ali pa željo, da se zavaja javnost, ker resnica to ni. Posebej bi se morali zamisliti ob dejstvu, da vlada na eni od svojih zadnjih sej, 24. junija, ugotavlja drugače kot vi; vlada namreč, katere minister ste, zahteva, da sklad uveljavlja odškodnino za vlaganja v gozdove, in mu takšno nalogo direktno daje. Ne vem, kako to, ali vlada torej ne pozna odločbe ustavnega sodišča, sicer boste morali pa na vlado in vprašati, zakaj je odločila na ta način.
Kljub takšnim stališčem ustavnega sodišča pa ste kot minister odgovoren za to, da je ministrstvo upravnim enotam v zvezi z vračanjem kmetijskih zemljišč, gozdov in kmetijskih gospodarstev svetovalo, da pri vračanju gozdov ne upoštevajo vlaganja v gozdove, niti spremembo kulture oziroma bonitetnega razreda, do katere je prišlo v času podržavljenja. V svojem odgovoru na interpelacijo gospod minister sicer priznava, da je takšno mnenje res poslal - težko bi bilo reči kaj drugega, ker obstojajo papirji - in niti ne odgovarja, da je to mnenje v nasprotju z odločbo ustavnega sodišča. Trdi le, da je takšno navodilo pač neobvezno pravno mnenje, ki so ga posredovali upravnim enotam. Oprostite, ampak ministra bi radi spomnili, da mora tudi on poznati zakon o upravi. V poglavju tega zakona o teritorialni organizaciji uprave so med drugim urejena tudi razmerja med upravnimi enotami in ministrstvi. Iz 40. člena tega zakona je razvidno, da ministrstvo daje upravnim enotam obvezna navodila za izvrševanje nalog iz svojega delovnega področja. Gospod minister, torej ne neobvezna pravna mnenja, ampak obvezna navodila za izvrševanje nalog iz svojega delovnega področja. Preberite si 40. člen zakona o upravi. Hkrati je v 42. členu istega zakona razvidno, da lahko ministrstvo, če upravna enota ne izvršuje nalog iz njegovega področja ali jih ne izvršuje pravilno, na to opozori načelnika upravne enote in mu naloži, da zagotovi izvrševanje teh nalog. In končno je jasno, da je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano drugostopenjski upravni organ za reševanje pritožb zoper odločbe v zvezi z denacionalizacijo kmetijskih zemljišč in gozdov, ki jih izdajajo upravne enote. Torej po vseh treh temeljih je jasno, da to po ministrovem mnenju neobvezno pravno mnenje zavezuje upravne delavce in da tako, kot je on naročil, morajo ravnati. Zato, gospod minister, ne govoriti, da tega niste vedeli, če pa niste, pa bi kot minister res to morali vedeti. In končno, skoraj smešno je komentirati odgovor ministra, da naj za interese države v postopku denacionalizacije pač skrbi državno pravobranilstvo, sklad kmetijskih zemljišč in gozdov in pomislite, celo gozdnogospodarska podjetja, samo minister sam ne. On izdaja navodila, da drugim ni treba skrbeti, te pa hkrati opozarja, da naj bi za državne interese v tem postopku skrbele. Pri tem naj povem, da mi ne mislimo, da bi naj pravico do povrnitve vlaganj v gozdove pridobivala gozdnogospodarska podjetja; pridobivati bi jih moral sklad kmetijskih zemljišč in gozdov, ker on je lastnik in on bi se moral potruditi, da proti zakonu o denacionalizaciji teh gozdov ne vrača, če so v te gozdove bila pomembna vlaganja.
Minister je torej v nasprotju z zakonom zavestno nalagal svojim podrejenim, da pri odločanju v postopkih denacionalizacije ne upoštevajo vlaganj v gozdove. Omenili smo že, da je oceno tega in takšnih vlaganj dala biotehniška fakulteta in da ta ocena znese med 15 in 20 milijard tolarjev premoženja. Minister Ciril Smrkolj je torej odgovoren, da ne spoštuje odločb ustavnega sodišča in sodb vrhovnega sodišča, da izdaja nezakonita navodila upravnim enotam, da deluje v škodo interesom države in da bo tako njegovo ravnanje, če ne bo onemogočeno, državo oškodovalo za 15 do 20 milijard tolarjev premoženja. Za enak znesek pa bodo zaradi zlorabe zakona in nezakonitega ravnanja obogateni predvsem posamezni veleposestniki in Cerkev kot največji veleposestnik med njimi.
Četrtič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da ne opravlja svoje nadzorstvene funkcije nad poslovanjem sklada kmetijskih zemljišč in gozdov ter s tem dovoljuje nezakonito, negospodarno in samovoljno poslovanje sklada. Zaradi pomanjkanja meril za korektno in pošteno razpolaganje s kmetijskimi zemljišči in gozdovi, dovoljuje osebno okoriščanje, sklad pa je letno s tem oškodovan za več 100 milijonov tolarje. Minister trdi, da so očitki splošni, čeprav so v razširitvi interpelacije navedeni povsem konkretni primeri nezakonitega in samovoljnega ravnanja sklada. Minister trdi, da naj bi se pravilnik o zakupih, ki je bil razveljavljen, uporabljal le v nerazveljavljenem delu, kar pa, gospod minister, veste, da ni res, ker so pogodbe - tudi iz 1997 leta - ki govorijo drugače. Minister trdi, da je svet sklada pristojen za določanje pogojev in meril za poračunavanje kupnine, za zakupnino in za sprejem cenika. To bi bilo res, vendar le, če bi svet sklada te akte objavil v Uradnem listu. Ker jih ni objavil, pač niso mogli pričeti kot splošni akti delovati. Jaz mislim, da je glede objavljanja v Uradnem listu samo v tej interpelaciji toliko opozoril, ki jih je dobil minister od ustavnega sodišča, da tokrat to verjame, da splošni akti morajo biti objavljeni. Minister priznava, da med skladom in dosedanjimi lastniki kmetijskih zemljišč in gozdov, predvsem zadrugam in občinami, mnogo pogodb še ni sklenjenih, vendar ne priznava za to nobene krivde sklada.
In končno, minister trdi, da ni privilegiranih zakupnikov. Mi pa smo že in bomo še - če bo treba - večkrat in več primerov navedli, v katerih je očitno, da je sklad ravnal pristransko v korist nekaterih fizičnih in pravih oseb. Sklad bi moral imeti pravilnik za določanje zakupnin. Pravilnik je sklad sicer sprejel, toda ustavno sodišče je od skupaj 23 členov pravilnika v celoti ali delno razveljavilo 15 členov tega pravilnika. Pri tem je zapisalo: "Sklad z izpodbijanim pravilnikom ni uredil postopka in načina za sklepanje pogodb s prejšnjimi uporabniki zemljišč in gozdov." Podjetja, ki so bila do uveljavitve zakona o lastninskem preoblikovanju podjetji in zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov nosilci uporabe na zemljiščih in kmetijah, ta podjetja je pravilnik izenačil z drugimi interesenti, s tem pa je presegel zakonska pooblastila in ustavno sodišče je zaradi tega razveljavilo takšen pravilnik. Neustavnost pravilnika je torej nesporna. Nesporno je, da se ta neustavnost ponovno nanaša na ista vprašanja, kako, s kako vsebino in ali sploh sklepati zakupna in koncesijska razmerja, o katerih smo v prejšnjih točkah že govorili. Nesporno je, da od časa, ko je ustavno sodišče odpravilo te neustavne določbe pravilnika za oddajanje zemljišč v zakup za določanje višine zakupnine oziroma odškodnine za koncesijo ter za obračunavanje kupnine v zakupnino oziroma odškodnino za koncesijo sklad kmetijskih zemljišč in gozdov od oktobra 1995 ni imel nobene zakonite podlage za odločanje. Nesporno pa je, da je v tem času odločal, in nesporno je, da je v tem času odločal nezakonito. Podobno velja za vprašanje cenika in ne bom tega posebej razlagal.
Kar zadeva tretjega, kjer ni bilo opravljena potrebna nadzorstvena funkcija ministra, je vprašanje vzpostavitve celovite evidence nad premoženjem, s katerim razpolaga sklad. Računsko sodišče je namreč v svojem poročilu ugotovilo, da je do 31.12.1997 na sklad opravilo prenos zemljišč le 16 zadrug. Pogodbe z ostalimi 51 pa so v različnih fazah. Že to dejstvo nesporno kaže na nezakonito ravnanje sklada in minister ob tem pač ne more reči le to, da ni nobene druge možnosti kot vložitev tožb. Mogoče bi kakšna bila, treba je povedati, da tudi nobena tožba, če je to edina možnost, ni bila vložena.
Dokazali smo torej že, da zaradi takega ravnanja sklad ne more celovito evidentirati svojega premoženja, ne more dobiti koncesijskih dajatev in zakupnin in računsko sodišče ugotavlja - ne mi - da je sklad s tem za leto 1997 bil oškodovan za višino "cirka" 400 milijonov tolarjev. Zaredi vsega navedenega so naši očitki, da je minister Ciril Smrkolj soodgovoren za nezakonito in negospodarno poslovanje sklada ter s tem tudi letno škodovanje sklada in posredno tudi države za več 100 milijonov tolarjev, dokazani.
Petič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da je odgovoren za nepravočasno poročanje nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč in gozdov o zakonitosti dela in finančnem poslovanju skladu v letu 1997 državnemu zboru Republike Slovenije. Minister trdi, da je za svoje delo nadzorni odbor odgovoren državnemu zboru, kateremu mora tudi enkrat leto poročati o svojem delu in da zato za delo nadzornega odbora minister in ministrstvo nista odgovorna. To ima minister prav. Ampak tudi v tem primeru minister ne razume ali ne želi razumeti dejanj, ki mu jih mi očitamo. Mi namreč ne trdimo, da je za delo nadzornega odbora odgovore minister. Mi trdimo, da minister ni pomagal zagotoviti, da bi nadzorni odbor lahko opravljala svojo funkcijo. In za kaj gre: namesto da bi poročilo o delu sklada za leto 1997 predložil državnemu zboru nadzorni odbor, kar bi moral glede na 7. člen zakona o skladu kmetijskih zemljišč, je to poročilo državnemu zboru predložila vlada. Minister je pa bil pooblaščen, da to delo zagovarja, skupaj še z drugimi; torej vedel je, da je vlada to storila. In s tem, ko je tako ravnal, je onemogočil ali pa ni pomagal zagotoviti, da bi nadzorni odbor lahko svojo funkcijo opravljal. Takšno obnašanje ministra, po našem mnenju, ni slučajno, saj je nadzorni odbor kasneje za leto 1997 ugotovil vrsto nepravilnosti v delu, ki jih minister ni ugotovil, in ministru je bilo ljubše, da on zastopa delo sklada, ne pa nadzorni odbor, ker bi se v tem primeru pri delovanju sklada pokazale pomembne nepravilnosti. Minister torej teh nepravilnosti v poslovanju sklada ni odkril ali pa jih je, pa jih je zamolčal,
zato mu je bilo v interesu, da državni zbor o poslovanju sklada razpravlja brez poročila nadzornega odbora. Ker je torej minister predlagal, da naj se o poročilu sklada za leto 1997 v državnem zboru razpravlja na podlagi mnenja vlade, ne pa na podlagi poročila nadzornega odbora sklada kmetijskih zemljišč in gozdov, in je prikrival slabo delo sklada, je po našem mnenju soodgovoren za zakonitost v poročanju nadzornega odbora državnemu zboru.
Šestič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da ni pripravil in predložil državnemu zboru izvedbenega načrta programa reforme kmetijske politike, da še ni zagotovil imenovanja nacionalnega sveta, ki naj zagotovi stalno in učinkovito koordinacijo izvajanja programa, in da je odgovoren za nepravočasno pripravo ukrepov, nujnih tako za izvedbo reforme kmetijske politike kot tudi za pridružitev Slovenije k Evropski zvezi. Minister navedenim dejstvom ne ugovarja, pojasnjuje pa, da je izvedbeni načrt reforme na vlado poslal v juliju mesecu, da mora najprej biti sprejet zakon o kmetijskih zemljiščih, ker bo šele ta opredelil vlogo nacionalnega sveta za kmetijstvo, in da bo ta zakon v septembru morda predložen državnemu zboru, sicer pa, da je minister opravljal mnoge naloge, ki so nujne za realizacijo predpristopne pomoči v okviru programa SAPART. Minister torej dejstev iz interpelacije ne zanika, pove pa, da so naloge, glede katerih je v zamudi - in to zamudo priznava - v pripravi, in da bodo zato po vsej verjetnosti realizirane, pač, z nekajmesečno zamudo.
Naj posebej poudarim, da združena lista priznava in se zaveda, da je kmetijstvo eno od področij, ki zahteva ob sprejemu v Evropsko zvezo največje in socialnoekonomsko tudi zelo pomembne in občutljive spremembe. O tej tematiki smo se prav zato odločili posebej razpravljati tudi na posvetu združene liste pred letom in pol, in gospod minister je bil tako prijazen, da je na ta posvet prišel in tudi imel ob njem ustrezen nastop. Zavedamo se, da se na področju kmetijstva istočasno vodijo zelo pomembne in zelo težke reforme; namreč, od celovite reforme lastništva, od strukturne in proizvodne organiziranosti kmetijstva, posebej tudi primarne kmetijske proizvodnje. Vemo, da je potrebno popravljati napake, ki so bile v politiki kmetijstva v preteklosti storjene in ki jih mi priznavamo - mnoge od njih - in vemo, da je vse to povezano tudi s hkratnim prilagajanjem praktično vseh ukrepov ekonomske politike na področju kmetijstva zahtevam Evropske zveze. Združena lista zato ne negira naporov in zahtevnosti nalog, ki so s tem povezane. Mislimo pa, da imamo pravico in dolžnost opozoriti na nepravočasnost oblikovanja jasne politike predvsem zato, ker je več ali manj nesporno, da se bo slovensko kmetijstvo takšno, kakršno je - zelo težko prilagodilo zahtevam Evropske zveze. Ker nekatere ocene pomembnih strokovnjakov - recimo študija FAO, ki je bila državnemu zboru predložena 23. marca 1999 - kažejo, da je sedanja kmetijska politika na mnogih področjih ne samo neprilagojena zahtevam Evropske unije, temveč da celo vpliva na usmeritve in trende, ki dodatno otežujejo prilagajanje slovenskega kmetijstva zahtevam Evropske zveze. To ni naša ocena, to je ocena strokovnjakov FAO. In končno - ker najbrž tudi najbolj nekritični zagovorniki gospoda ministra ne morejo zanikati velikih problemov na področju kmetijstva, ki so gotovo posledica tudi nepravočasne in nejasne kmetijske politike.
Združena lista v zvezi s to točko interpelacije ministru Cirilu Smrkolju torej ne očita nekega zavestnega ali malomarnega slabega dela; toda ne glede na to je z dejstvi interpelacije minister objektivno odgovoren za kasnitve v izvedbi reforme kmetijske politike.
Sedmič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da je odgovoren za zamude pri usklajevanju zakonodaje s področja kmetijstva zahtevam Evropske unije. Minister določene kasnitve priznava, hkrati pa pove, kar je res, da ima gotovo največji del zakonodaje v svojem področju in mi s tem soglašamo. Poleg tega pove, da naj bi za zamude med ostalim bile krive tudi kadrovske težave v ministrstvu. Drugače pa: rekel je, to pač tisto področje, kjer smo bili sicer veseli, ko nam je minister pokazal svojo aktivnost, ampak mi jo nismo negirali, mi tudi nismo razpravljali o tem, ali je prav ali ne, da so bili njegovi sodelavci 30 do 40 dni v Bruslju. Prav je, da so bili in ne trdim, da niso opravili dobrih in koristnih nalog; toda trdimo, da tudi na tem področju obstoja kasnitev. Poglejte, ministrstvo je, kar zadeva zakonodaje, samo že maja 1997 pripravilo mnogo obsežnejši zakonodajni program, kot pa je napisan zdaj v prilagajanju zakonodaje Evropski uniji. Kasneje ga je korigiralo in na koncu je res ostal v prilagajanju do tega časa samo en zakon in to tisti, ki je bil sprejet. Po tej logiki stvari se da program pisati tako, da se vedno napiše tiste zakone, ki so sprejeti, in program je 100 % izveden. Vemo pa, da - recimo - ni bil sprejet zakon o kmetijskih zemljiščih; vemo, da je posebej bilo opozorjeno, da bi bilo treba sprejeti zakon o živinoreji; vemo končno, da se je silno velik poudarek s strani gospoda ministra v zadnjem času dajal zakonu o kmetijski zbornici. In tokrat ne bi citirali našega mnenja o njej, naj povemo, kaj so o njej ugotovili strokovnjaki FAO. Rekli so in ugotovili, da bo skupno število volilnih upravičencev po tem zakonu skoraj 350 000, in menili so, da bo ta zbornica, ki bo okoren aparat za sprejemanje odločitev, povzročila zamude in težave pri določanju prednostnih nalog na področju kmetijstva. Tako pač strokovnjaki FAO, ki ne razmišljajo predvsem o razmerah v Sloveniji. In podobno, kot bi se lahko reklo za zakone, se lahko reče tudi za podzakonske akte, ker pač je ugotovljeno, da je realizacije - tudi v zadnjem poročilu, ki nam ga je dala vlada - vsega 58 odstotna.
Nesporno je torej, da Slovenija kasni pri usklajevanju kmetijske zakonodaje z zakonodajo in zahtevami Evropske zveze in da na tem področju pač objektivno odgovornost ministra obstoja.
Osmič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da je njegovo ministrstvo sklepalo pogodbena razmerja brez javnega razpisa in da je financiralo prestrukturiranje zadrug in subvencioniranje pospeševanje kmetijstva v občinah v nasprotju s pogoji javnega razpisa. To so ugotovitve iz proračunske inšpekcije ministrstva. Mi smo hvaležni za vse druge podatke, ki nam jih je danes minister dal.
Gospod minister ne nam zameriti, vendar: verjeli bi vam, če bi nam podatke dali, če bi imeli možnost pogleda v te razpise in v konkretne odločitve, pa odboru za kmetijstvo takšnega vpogleda niste dovolili. Danes ste nam našteval vrsto, vrsto podatkov, kaj je ta proračunska inšpekcija odgovorila. V teh dveh konkretnih primerih, ki smo jih mi navedli kot nezakonito ravnanje, ste bil v pojasnili najbolj skromni. Hoteli ste pač preko drugega pojasniti, da ni vse tako slabo. Saj ne trdimo, da je vse slabo, ampak v teh primerih je šlo za nezakonita ravnanja. In glede na to, da to ni prvi in edini primer, smo pač v dvomu, da ni takšnih primerov še zelo veliko in zato vam bomo verjeli, ko boste prišli v zagovornico in rekel: "Gospodje, dajem vam na razpolago vse podatke, pa si jih sami preglejte, pa boste prepričani v to, da ravnamo ustrezno."
Devetič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo, da je odgovoren, ker ni zagotovil zakonite podlage za izplačila dela prispevkov za socialno varnost za morske ribiče. Minister je sam povedal in priznal, da je ustavno sodišče ugotovilo, da pač nek sklep, ki ni bil objavljen, ne more šteti kot splošni akti, in da zato nima nobene veljave. Pri tem je ponovno - na žalost, gospod minister, svetoval bi vam, da vprašate še koga, ne samo tiste, ki vam svetujejo - rekel, da je bil ta akt razveljavljen iz čisto formalnih razlogov. Če bi bil to edini primer, potem bi končno še verjeli, ampak že v tej interpelaciji je pet, šest takih primerov, kjer ste formalno nekorektno kot minister in ministrstvo ravnali in prav bi bilo, da potem počnete in razmišljate na drugačen način. Tisto, kar pa ni res, je pa dejstvo, da so vsi problemi rešeni. Niso rešeni. Nas še sedaj morski ribiči opozarjajo, da njihova socialna varnost za to obdobje od 1.12.1997 do 30.10.1998 ni rešena. Naš še sedaj opozarjajo, da prispevki, ki so bili plačani, niso refundirani. Naš še sedaj opozarjajo in človek bi rekel, da je to vredno premisliti, da je s spremembami zakona problem morskih ribičev urejen za naprej od dneva uveljavitve zakona, za nazaj pa ne. Prav bi bilo, da se o teh stvareh spregovori.
Končno desetič. Ministru Cirilu Smrkolju očitamo odgovornost za nezakonito odvzem javnih pooblastil veterinarski zbornici Slovenije. Tudi v tem primeru minister priznava, da so bila pooblastila odvzeta, in priznava, da je vrhovno sodišče pač v tožbi, ki jo je vložila veterinarska zbornica, ugotovilo, da se odločba ministra odpravi - se pravi, neveljavna je za nazaj in ni izpostavila nobenih pravnih razmerij in da se vrne v ponovno odločanje. To, kar gospod minister zopet neresnično trdi, je, da je pa sicer ta sodba vrhovnega sodišča rekla, da so vsa dejstva točna. To sploh ni res. Ni res! Ugotovila je, da ste vi ravnali nezakonito in da nimate pravice odvzeti pooblastil, razen po takšnem postopku, kot jih dajete. Tega postopka pa niste izvedli in šele, ko bi bil takšen postopek zakonito izveden, bi se dalo ugotavljati ali so dejstva točna ali niso točna.
Naj rečem: ta primer, ko ni v nebo vpijoč, če bi bil eden in edini, kaže pa na način dela v tem ministrstvu. Delate nezakonito, delate malomarno, delate po domače in ko se vam to ugotovi, rečete, saj je bil samo eden primer, mi smo pač stvar narobe razumeli.
Naj zaključim. V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov smo interpelacijo o odgovornosti ministra Smrkolja vložili izključno zaradi konkretnih ravnanj in z željo, da državni zbor pač oceni, ali takšno ravnanje opravičujejo zaupanje, da gospod minister Ciril Smrkolj še naprej opravlja funkcijo ministra. Interpelacija je utemeljena z dejstvi, resničnost vseh navedb je mogoče preveriti. Poslanska skupina zato ponovno poudarja, da je interpelacijo o delu in odgovornosti ministra vložila zaradi njegove konkretne, osebne odgovornosti za nestrokovno, neodgovorno in malomarno delo v ministrstvu. Takšno nestrokovno, neodgovorno in malomarno delovanje je utemeljila v 10 točka interpelacije. Združena lista socialnih demokratov trdi, da minister Ciril Smrkolj v svojih odgovorih ni ovrgel nobene od navedenih trditev, da so vse trditve in vse obtožbe iz desetih točk utemeljene, in zato tudi predlagamo, da državni zbor po zaključku razprave glasuje o sklepu: "Zaradi ugotovljenih nepravilnosti in osebne odgovornosti se gospod Ciril Smrkolj razreši s funkcije ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano." Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še katera poslanska skupina besedo? (Ne.) Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Pismenih prijav imamo kar precej - 11. Najprej Ivo Hvalica, ki je sicer opravičen. Razprave ostalih, ki se niso prijavili, so omejene na pet minut. Besedo dajem gospodu Branku Tomažiču - ga ni. Potem dajem besedo gospodu dr. Cirilu Ribičiču. Pripravi naj se Zoran Lešnik.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi! Jaz sem eden tistih, ki se na kmetijstvo veliko ne spozna, zato se bo moja diskusija bolj vrtela okrog vprašanja odgovornosti ministra in o ustavnopravnih vidikih tega vprašanja. Moji kolegi, zlasti kolega Janko Veber in Miran Potrč, sta prepričljivo utemeljila razloge za... (Nemir v dvorani.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim za mir v dvorani.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči, da mi pomagate; mislim, da bi bilo res prav, da bi bilo tu kulturno vzdušje med diskusijo. Bom ponovil ta stavek, ki so ga nekateri hoteli preglasiti s svojim nekulturnim - ne vem, kako bi to imenoval - posnemanjem živali. Mislim, da sta kolega Miran Potrč in Janko Veber prepričljivo utemeljila razloge za interpelacijo, celo menim, če malo zlobno rečem, da je tukaj razlogov za več interpelacij, ne bom rekel ravno za deset, ampak za kakšnih šest, sedem interpelacij pa prav gotovo. Najbolj enostavno rečeno, gre za to, da od človeka, od katerega smo pričakovali, da bo največ dal na varovanje kmetijskih zemljišč, imamo občutek, da ravna prav nasprotno; da v mnogočem s svojim ravnanjem prispeva k temu, da pospešuje prekategorizacijo teh zemljišč. Ne vem, ali sem prav razumel in prav slišal spoštovanega kolega, dr. Zagožna, ko je rekel, da zaradi 800 metrov kolegove zemlje pač ne bomo dvigovali prahu; ne razumem dobro. Spomnim se, recimo, razprave v tem zboru okrog neke evro kartice, pa še kakšnega drugega primera. Zlasti sem si pa v pripravah na današnjo razpravo prebral veliko razprav prejšnjih interpelacij, in moram reči, da so zlasti gospod dr. Zagožen, gospod Marjan Podobnik, gospod Janez Podobnik zelo insistirali na strogih kriterijih proti temu, da bi bili pri nekaterih primerih zelo strogi in dosledni, pri drugih primerih bi se šli pa dvojna merila; to se je pokazalo v razpravah ob interpelacijah zoper finančnega ministra Mitja Gasparija, Miha Kozinca, Meto Zupančič, Slavka Gabra in še nekaterih drugih primerih, ko je šlo ali za odstope, predloge razrešitev itd. Ne bom šel do leta 1948, ampak sem se ustavil pri prejšnjem mandatu. Rad bi v zvezi s tem, kolikor poznam ta vprašanja strokovnega področja, opozoril na to, da odstop ministra ni vedno, celo ni praviloma konec politične kariere tistega, ki ta odstop uporabi takrat, kadar je to od njega pričakovati. Jaz lahko čestitam ministru, da ima debelo kožo, moram reči, da so bili primeri drugih, kjer je bilo manj prepričljivih primerov, dokumentov, utemeljitev, ko se je stvar precej prej in hitro končala.
In da ne bom navajal tujih vzorov, bom omenil primer gospoda Bizjaka, ki je pred tem državnim zborom, ko je ponudil ostavko, ki jo je predsednik vlade sprejel, rekel, da se ne čuti subjektivno odgovornega za sramotno dejanje specialcev v Celovcu, da pa seveda objektivno prevzema odgovornost za svoj resor, za svoje podrejene in da je njegov odstop tudi v funkciji tega, da se ne bo nadaljevalo napeto vzdušje, ki se ga najbrž vsi spomnimo po razrešitvi gospoda Janeza Janša, ko so nekateri, če citiram takratnega ministra gospoda Bizjaka, govorili o "Bizjakovih lopovih." Je rekel, da bi preprečil taka dogajanja, zaradi tega se je odločil za odstop in ta odstop je v mnogočem ta državni zbor s poznejšo njegovo izvolitvijo za ombutsmana potrdil v tem smislu, da ga je štel za častno dejanje, za dejanje, s katerim se mu je okrepil položaj. Gospod Janez Podobnik je direktno s te govornice vprašal gospoda Kozinca, ko je bil v podobni situaciji, kot je danes minister za kmetijstvo, zakaj se ne posluži častnega dejanja in odstopi. In to vprašanje jaz danes ponavljam gospodu Smrkolju. Moram reči, da v primeru, v mnogih primerih, ki smo jih imeli tukaj, je v državnem zboru prevladalo mnenje, da je objektivna odgovornost tista, ki jo je potrebno uveljavljati. Tukaj je bilo kar nekaj takšnih predlogov in primerov. V našem današnjem primeru ne gre za tak primer. Rad bi poudaril, da ne gre samo za objektivno odgovornost, ne gre samo za napake podrejenih, ne gre samo za to, da je opustil tisto, kar bi moral storiti, kar vse šteje teorija kot - lahko tudi trdno podlago za razrešitev in zamenjavo ministra. V tem primeru gre za subjektivno odgovornost. Gre za dokazana škodljiva dejanja, podprta z dokumenti, številnimi konkretnimi predlogi. Seveda je na ta vprašanja možno gledati zelo različno in vsi smo bili že v različni situaciji, da smo bili podpisniki interpelacij in da smo bili na drugi strani zagovorniki napadenih. Jaz bi tukaj rad omenil en primer v zvezi z izjavo gospoda ministra, ki je rekel, da gre pri nekaterih zadevah, ki mu jih očitamo, za nalogo in odgovornost sklada, ne pa za njegovo neposredno odgovornost. Če se spomnim enega primera, ki se mi je posebej vtisnil v spomin, je to odstop japonskega prometnega ministra v primeru velike prometne nesreče. Seveda ta minister ni rekel, da je kriv za nesrečo pilot ali kontrolor poletov, tukaj gre pač za neko nekoliko drugačno pojmovanje lastne odgovornosti in tega, kaj lahko nekdo z odstopom stori za ureditev razmer na svojem področju.
Ko sem že navajal nekaj primerov in ko sem tudi videl, da se je dr. Zagožen že prijavil k repliki, naj navedem še citat iz njegovega nastopa, ko je šlo za eno od ministric, Meto Zupančič, kjer je insistiral na tem, da obstaja razsodba vrhovnega sodišča, mimo katere državni zbor ne more iti, in da če ne bo razrešil ministrice, se bo na ta način postavil nad vrhovno sodišče, ki je ugotovilo v konkretnem primeru kršitev zakona. Šlo je - kot verjetno veste, za kateri - konkreten primer gospoda Majhna. Meni se zdi seveda nesprejemljivo, če nekdo vnaprej zavzame stališče, da je s tem primerom vse v redu in zaradi tega sem bil vesel, da se je začela razprava in verjamem, da se bo tudi nadaljevala argumentirana razprava za in proti razlogom za zamenjavo kmetijskega ministra.
Namreč, ni mi všeč, če nekdo se v naprej opredeli za eno ali drugo stališče, ne posluša argumentov, se ne vključi v to razpravo, že naprej ve, kaj je prav, in to ve - ne po argumentih, ne po tem, kaj nekdo predlaga, ampak po tem, kdo nekaj predlaga. S tega vidika tudi ni vseeno, kdaj obravnavamo neko vprašanje. In tukaj bi rad naslovil nekaj kritičnih pripomb na vodstvo našega državnega zbora v zvezi s to interpelacijo.
Jaz sem pogledal, včeraj sem ponovno prebral knjigo poljskega pisatelja Boleslava Prusa, ki govori o zamenjavi faraona Ramzesa XIII. Se torej spuščam nekaj tisoč let nazaj v razmere v Egiptu. Njega so uspeli zamenjati njegovi zviti nasprotniki na ta način, da so izkoristil sončni mrk. Seveda so pa to lahko storili samo tako, da so sami imeli toliko vpliva na timing dogajanja, kot rečemo sedaj bolj moderno, da se je odločilna bitka vršila ravno v trenutku, ko je bil ta sončni mrk, za katerega so edini vnaprej vedeli in so to uspeli prikazati kot božje nezadovoljstvo in božje nezaupanje v Ramzesa XIII.
Mi v združeni listi nimamo te moči, da bi vplivali na to, kdaj in kako bo potekala interpelacija. Rad bi pa navedel argumente, ki govorijo za to, da ni najboljši izbor tistih, ki imajo na to odločilni vpliv. Vodstvo državnega zbora je odločilo, da se interpelacija obravnava danes. Se pravi, sredi poletnih počitnic - in pred mrkom, seveda - in takoj za tem je na dnevnem redu interpelacija, imenovanje novega šolskega ministra. Tukaj bo seveda Slovenska ljudska stranka lahko LDS-u vrnila uslugo, če bo eventualno LDS podprla ministra Smrkolja. Tukaj...
PODPREDSEDNIK ANDEJ GERENČER: Kolegi, prosim za mir v dvorani. Poslušajmo drug drugega.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Da gre še za en vidik, ki seveda je bil malo težje načrtovan, da je predsednik vlade, mandatar slovenske vlade v bolniški postelji. Kot veste, ga po veljavnem zakonu o vladi ne more nihče nadomeščati v njegovi mandatarski funkciji.
Jaz bi rad povedal, da seveda ni prvič, da se glede na to, kaj je na dnevnem redu, koliko je kakšnemu všeč, kakšen predlog in kdo je predlagatelj tega predloga, temu prilagaja tudi procedura v tem državnem zboru, pa se pohiti, ali pa zavlačuje. Naj navedem en boleč primer, ki bo zadel tudi koga drugega v tem državnem zboru. Mi smo 11. februarja 33 poslancev - jaz sem samo prvopodpisani od teh - predlagali spremembo ustave. Od 11. februarja leta 1999 do danes se ni oblikovala ustavna komisija. Ko je vlada predlagala na predlog iz tujine - ne na pritisk naših državljanov - spremembo ustave glede lastnine tujcev, je v treh dneh bila oblikovana ustavna komisija. Ko je Socialdemokratska stranka predlagala odpoklic, spremembo ustave glede odpoklica, je več kot pol leta trajalo, preden se je oblikovala ustavna komisija. Gre za - vi pravite, da to ni tema, seveda je tema, ki govori o tem, kako se uporablja, na kakšnih primerih procedura.
No rad bi še razložil, zakaj menim, da bi bilo prav, če bi na današnji seji prisostvoval predsednik vlade, seveda ne na ta način, da bi prišel iz kliničnega centra, pa na ta način, da bi to obravnavali pozneje. Znano je, da je odgovornost v vladi, da je v vsaki sodobni vladi poudarek na kolektivni odgovornosti. In da je tudi po naši veljavni ureditvi, kjer je individualna odgovornost sicer bolj izpostavljena kot v drugih sistemih - predsednik vlade je tisti, ki ima v svojih rokah sredstva, da zagotovi to kolektivno odgovornost. Zato bi bilo prav, da bi bil tukaj med nami, ne glede na to, kako bi se opredelil: ali za nevtralno držo, pa bomo videli, kaj bo pokazala ta razprava, kot običajno stori, ali na ta način, da bi dal absolutno podporo ministru, ali celo predlagal glasovanje o zaupnici. Se pravi, stopil pred tega ministra in rekel, da ga brani tudi s svojo lastno osebo in avtoriteto, da žrtvuje svoj lastni položaj, če bo zamenjan, ali pa na ta način, da bi rekel, da so dokazi zadostni in da predlaga razrešitev ministra.
Razrešitev ministra seveda potegne za seboj drug način glasovanja, med drugim to pomeni manjšo, manj zahtevno večino opredeljenih glasov, veliko manj strogo, kot jo moramo doseči predlagatelji interpelacije. Zaradi tega bi se mi zdelo, da bi bila razprava v prisotnosti mandatarja, dr. Drnovška boljša, primernejša.
No, ni vam težko uganiti, da če bi združena lista organizirala to sejo, da bi jo organizirala nekje na tromeji med Slovenijo, Madžarsko in Avstrijo v času sončnega mrka. Ampak, ker tega ne delamo, sem vas pa hotel opozoriti, da bi bilo takrat morda smiselno tisti trenutek izkoristiti za to, da bi vsakdo od nas razmislil, ali je ravnal pri tej interpelaciji v skladu z argumenti, ki jih je slišal s te zagovornice, ne pa na podlagi takšnih ali drugačnih vnaprejšnjih sodb in predsodkov.
To sem vam hotel povedati in vsem, ki ste tiho poslušali, celo pozorno poslušali, se za to zahvaljujem.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Tri replike imamo. Najprej gospod Franc Kangler.
FRANC KANGLER: Hvala za besedo, predsedujoči. Spoštovani poslanski kolega, moram reči, da ste me zelo presenetili. Res ste me zelo presenetili, ko ste rekli, da boste s pravnega vidika pogledali na to interpelacijo, ker se sam ne spoznate na kmetijstvo.
Imel sem občutek, ko sem vas poslušal, da ste vi za tem odrom tu želeli prepričati našega ministra, da naj odstopi. Vi ste več ali manj tu za tem odrom tolmačili poslovnik, gospod Ribičič. Ampak jaz vam povem, kolikor poznam ministra, da minister, v kolikor bi te vaše navedbe bile resnične, bi že zdavnaj sam odstopil. Ga ne bi rabil nihče izmed nas prepričevati: daj odstopi, ni prav, je prav ali podobno. Ampak poglejte, gospod Ribičič. Vi ste tudi eden izmed tistih, ki ste podpisali interpelacijo, v vseh tistih točkah, ki so navedene. Zelo zanimivo je, pa se vprašajmo.
Prva točka, ki je bila, sporno soglasje Rače-Fram in podobno. Gospod Ribičič! Povejte mi, povejte mi, zakaj je prav tisti dan na TV Slovenija ta članek bil, ko smo v tem državnem zboru sprejeli zakon o kmetijsko-gozdarski zbornici. Prav na tisti dan. Zakaj ni smela ekipa TV Slovenija iz Maribora posneti v Račah sporno zemljišče? Zakaj ni smela? Ali ste se vprašali? Zakaj je prav tisti dan zvečer, ko smo v tem državnem zboru tako dolgo pričakovani zakon o kmetijsko- gozdarski zbornici sprejeli, prišlo to na dan. Zakaj ni dva dni prej prišlo ali dva dni pozneje? Vi ste osebno mislili in še kdo izmed vas, da bo koalicija zaradi tega zakona o kmetijsko gozdarski zbornici razpadla. Samo, ste se "prekleto" zmotil.
Kar se tiče spornih soglasij, gospod Ribičič. Kot pravnik: to je samo soglasje, to ni odločitev. In naš minister, gospod Bergauer, je lepo citiral in tudi v izjavi povedal, katerega leta je kupil tistih spornih 800 kvadratov. Danes sem poslušal same strokovnjake za kmetijstvo. Prosim vas lepo, idite in poglejte si tisto zemljišče. Ali je to res prva kategorija? Res pa je, da so tudi nekateri taki med vami, ki so podpisali to interpelacijo, ki so pa v letih 1975 do 1980 pa še naprej, pa bili na vodilnih položajih, ki so podpisovali, da so najboljše zemljišče okoli Bohove in Polja pozidali. Tudi to je res.
Kar se tiče samega utemeljenega suma zlorabe položaja - ne vem, v čem je minister Smrkolj zlorabil položaj. Danes nas hočete tu prepričati - in imel sem občutek, da naj bo ministra "toliko v hlačah", pa naj ponudi odstop oziroma naj odstopi zaradi dejstev, ki jih navajate. Veste, kaj so dejstva? Dejstva iz člankov raznih medijskih hiš, to so dejstva, in na podlagi teh dejstev vi gradite to interpelacijo. Vse je prav, poslovniško možnost imate, počakajmo na glasovanje, počakajmo na razpravo, prinesite papirje na dan, prinesite materialne dokaze, to pa to pa to se je zgodilo! Očitate mu sklad kmetijskih zemljišč - mislim, da vam je dovolj jasno - naš vodja poslanske skupine neke stvari, ne, ki so se zgodile v tem letu, ampak nekaj let nazaj, ko ste kot poslanec in kot politik ravno tako imeli politično odgovornost, ko so se takrat sprejemali zakoni. Dobro sem poslušal razpravo vaše poslanske skupine: obogatitev peščice izbrancev predvsem, ki so dobili kmetijska zemljišča nazaj. Gospod Ribičič, kot pravnika vas vprašam, zakaj se niti enkrat niste oglasili za tem odrom in rekli: denacionalizacija naj bo izpeljana tako, kot je v zakonu zapisano - kot pravnika! Poglejte, za to, da je 30% kmetov dobilo par hektarjev zemlje nazaj, ali ste se kdaj vprašali, kdo je... (Opozorilni znak za konec.) Bom v kratkem končal. Ali ste se kdaj vprašali, kdo je pa po mestih dobil hiše, ki so vredne po par milijonov mark, nazaj?! Enemu kmetu pa zavirate z zakonodajo in ne vem s čim, da dobi 20 arov ali pa en hektar, ki je vreden 3 ali pa 4.000 nemških mark, če se smem tako izraziti, vredno zemljišče.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Kangler, prosim, zaključite misel.
FRANC KANGLER: In jaz vas lepo prosim, prinesite dejstva, tista prava dejstva z materialnimi dokazi na plan! To je samo opis nekih kronoloških dogodkov, za katere odkrito povem, da ne morem reči, da je osebno ali kako drugače odgovoren minister Smrkolj, ker to se vleče nazaj, tudi takrat, ko ste vi imeli pomembno politično funkcijo. In odkrito povem, zelo si želim, da bodo tudi takrat imeli, ko bomo končali to glasovanje, pa dali težo temu, koliko ste vi nas, podpisniki poslance prepričali...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Kangler, prosim, da zaključite misel.
FRANC KANGLER: ..., da se bomo odločili, ali bomo za ali bomo proti.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dr. Franc Zagožen, replika.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Hvala za besedo. Spoštovani gospod Ribičič, to vam verjamemo: na čas in kraj sončnega mrka ali pa tudi luninega združena lista ne more vplivati, čeprav je morda imela kdaj tudi take ambicije. No, kakorkoli, ampak nekaj bi vas prosil.
Glejte, vi ste dober poznavalec ustavnega prava, gospod Potrč tudi, in prava sploh, zato bi bilo najbrž primerno, če bi se spomnila tudi primerov, ko sta to poznavanje zlorabila. In ker ste govorili o tem, da bo ta interpelacija kulturna, in tudi v svojem nastopu apelirali za kulturne nastope drugih in kulturno obnašanje v dvorani, bi vas prosil, da v celoti držite teh meril, da tudi ne bi podtikali takih stvari, kot ste poskušali v tem primeru. Ponovno ste ljudem poskušali dopovedati, da je v primeru Fram parcela ministra Bergauerja v tistem kompleksu, ki bo zazidljiv - in vi veste, da to ni res. Ko sem jaz prej rekel, da je nekje v bližini in sem rekel, zdaj iz tega delate velik cirkus, vi ponovno ponavljate, kot da se je to zgodilo, pa se ni. Minister je dal pozitivno soglasje za 5 hektarjev, če vem, v katerih te parcele ni. In poglejte, če uporabljate zavestno take neresnice zato, da bi nekaj dokazovali, kako naj potem drugim vašim, v narekovajih, "dokazom" kdorkoli verjame. Ker ste navsezadnje tudi pomagali pri tem, da je prišlo do takšnega pravnega stanja, ki je protiustaven, tudi ko gre za zakon o kmetijskih zemljiščih in gozdovih Republike Slovenije, in protiustavno že enostavno zaradi tega dejstva, ker je v nasprotju z javno koristjo, da ne govorim o drugih - enostavno v evropski kulturi sprejetih pravnih normativih, ki se jih enostavno ne sme kršiti. To je ta zloglasni primer 17. člena zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, za katerega ima največ zaslug prav vaša stranka. In ministru očitati, pa morate priznati, da niti te moči nima, še vlada najbrž ne in jaz sem vam prej povedal: javni pravobranilec je moral nastopiti v korist države in sklada zato, da se nekaj, kar vi zahtevate in pravite, da ustavno sodišče zahteva in vrhovno sodišče zahteva in ne vem, kdo še zahteva, da se nekaj ne izpolni, ker bi s tem nastala velika javna škoda. Torej, ne bi želel, da bi s stalnim ponavljanjem nekih neresnic ustvarjali vtis, da je nekaj hudo narobe.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Štefan Klinc.
ŠTEFAN KLINC: Spoštovani podpredsednik, drage poslanke in poslanci! Zakaj moramo danes to obravnavati? Povejte! Vprašajte se tisti, ki so vaši predniki po 1945. letu nam pobirali, zapirali, pretepali kmete, zato ker niso dali. Povejte mi, ali je bila, kar pomni zgodovina, večja škoda v kmetijstvu, kot je bila po 1945. letu? Ali ujma ali toča? Jaz sem star, pa ne vem in prosim, gospod Ribičič, povejte, če bila večja škoda v kmetijstvu, ko je - in vam jaz sedaj povem. Za tisto zemljišče, ki ga ima gospod Bergauer, kdor trdi, da je najboljše kmetijsko zemljišče, lepo vas prosim, mora iti takoj k zdravniku, pa v Hrastovec. Jaz sem tam doma, pa vem. Pridite vi k nam na Bohovo. Boste videli, ne 10, ne 20, ne 50 hektarjev, več, resnično najboljšega zemljišča je pozidanega oziroma uničenega. Jaz vam bom prinesel časopis od 1984. leta, ko sem jaz govoril novinarjem. Imam ga doma, pa ga nisem zraven vzel. Novinarjem sem povedal, ne gradite hidromontažo sredi najboljšega polja. Mi, če bomo zdravi, bomo dočakali, da bo to propadlo. Poglejte, pa smo dočakali. Propadlo je, zemlja je uničena. Tista framska zemlja, če bi si kdo hotel tam graditi, na tistem močvirju, ničvrednem, bi pa danes morali ministra pohvaliti. Če bi imeli ministri čine, bi mu morali na dva čina dvigniti zato, da se je odločil, da bi tam zidali na ničvrednem. Jaz sem bil tam. Hodil sem gledat, še seno raste. Sem vam vse povedal! Seno raste, jaz pa četrtič kosim tam, kjer je dobra zemlja. Ne jaz, moji otroci, jaz nimam nič! Sedaj se pa mi tu pogovarjamo o teh stvareh, nelogičnih, nepoštenih. Predlagam vam, da greste pogledat. Jaz sem se vozil sedaj z avtom, ker sam sebi nisem mogel verjeti, kje se tisto zemljišče nahaja. 30 let je od tega, kar je v kupu. Ali vas ni sram? Otrok je bil mlad študent in si je dinarje "prišparal", da si je kupil gradbeno parcelo in to pred 30-imi. Čez 3 leta se je poročil in bi bil rad zidal, pa so mu rekli, da ni kupil parcelo, da je vrt kupil, vrtličan. Še danes tam stoji tistih 30 let, mi pa danes obravnavamo, pa čas zapravljamo, pa denar, pa vse skupaj, za tisto ničvredno. Pridite pogledati! Če vam jaz samo povem, tam pri nas, od Betnave, celo novo naselje okoli Betnave, potem imamo Jeklotehno na Bohovi, sredi lepega polja. Kdo je to naredil? Hitromontaža, Stavbar, Konstruktor, Lesnina, Slovenijales. To so vse hektari, ampak vam sedaj tu povem, ni take zemlje v Sloveniji dobre, ni! Pa doktor Lobnika vprašajte iz inštituta, ki ocenjuje zemljo, vam naj on gre zemljo pregledat, pa pove. On je strokovnjak in vam bo povedal za tisto zemljo, kakšna je katera. Jaz vas ne razumem, da se te stvari danes se pogovarjamo, za dobro zemljo, za slabo zemljo in te stvari. Saj veste, kako je bilo, ko so to gradili. Prišel je sekretar partije v Hoče, jaz sem bil predsednik zadružnega sveta, iz tezniške občine, je rekel, tu bo Hidromontaža stala. Mi se vsi "bunimo" v Ljubljano, neki Dolničar nam je pomagal, vsi smo hodili okoli ministrstev in ti "pavri" ste vsi nori, tu bo Hidromontaža stala, pa četudi je najboljša zemlja. Meni so jo narisali na vrtu, na mojo štalo najprej. Potem sem toliko dosegel, da so jo tam sredi polja postavili. Pojdite jo pogledati! Ampak sekretar partije je rekel, da tu mora biti in tu tudi tu! Danes trava raste, pojdite gledat na polovici, na polovici so jo pa prodali petim ali desetim lastnikom, tako da sedaj bo počasi zaživela in začela v redu delati.
Jaz vas prosim, če imate kaj pametnega, resničnega pametnega za interpelacijo, za škodo... Škodo popravljamo sedaj, tisto, ki se je 50 let dogajala. Kdo nas je revčke naredil? Kdo nam je zemljo pobral? Saj se danes ne bi trebali kregati tu ljudje božji! Zakaj bi se kregali, če bi ... (Ni razumljivo.) ... Samo tisto dajte nazaj, kar ste vzeli oziroma vaši predniki. Nič drugega, nihče ne zahteva tujega. Nam so vzeli, sem že povedal, hektar 62, 900 kvadratnih metrov smo dobili nazaj, ono še danes nismo dobili. Poglejte sedaj. Pa sedem otrok nas je bilo, pa nihče nas ni vprašal, očeta so pa zaprli. 6 mesecev je bil zaprt, pa so ga rezali kot konja notri, tako dolgo, dokler ni podpisal, da vse zadruga da državi. To vam povem.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Še ena replika je kolegi. Dr. Ribičič, potem bomo končali. Samo še ta replika in bomo končali. Prosim za mir v dvorani.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani! Bom skušal biti kratek in zato tudi gospodu Klincu ne bom odgovarjal na to okoli preteklosti.
Seveda ne, ker bi lahko začeli potem celotno zgodovino. Govoril sem o objektivni odgovornosti, o dvojnih merilih in prilagajanju procedure tistemu, ki ima interes, da to proceduro prilagaja svojim interesom.
Kar se tiče teh treh replik. Vse tri replike so mi očitale neke stvari, o katerih nisem govoril. Izrecno nisem govoril. Edini očitek, ki sem ga s tega vidika rekel, kar ste vi trije govorili, je bil poskus, da ponovim, da citiram to, kar je dr. Zagožen rekel o 800 kvadratnih metrih z vprašanjem: Ali sem prav razumel, da je to nepomembno vprašanje in da delamo po nepotrebnem okoli tega vik in krik. Samo to je bilo moje vprašanje. Ampak citat dr. Zagožna, brez insinuacij, brez podtikanj, brez česarkoli drugega.
Edino, kar imam kot resno repliko kot pravnik, ustavni pravnik je na to, kar je gospod Kangler rekel o tem, da soglasje ni odločanje. Po pravni teoriji je soglasje del odločanja. Brez soglasja ni odločitve. Na žalost je tako in odgovornost za to odločitev je deljena med tistim, ki sprejme odločitev, in tistim, ki da soglasje. Brez soglasja ta odločitev ne velja. To je, bi rekel, tako, da bo razumljivo absolutni veto, če soglasja ni, odločitve ni.
Še stavek, ki ste ga rekli, da ga nikoli ne želim reči in povedati. Decentralizacija naj bo izpeljana, kot je v zakonu določena, točno tako. Čim hitreje naj bo izpeljana tako, kot je z zakonom določena. Mi smo v združeni listi marsikaj storili, da bi bil ta zakon drugačen, da bi bil po naši presoji boljši, da ne bi povzročal dodatnih gospodarskih težav in krivic. Ampak sedaj je moje stališče, dajem podporo vsem, ki si prizadevajo, da bo takšna, kot je ta dokončna rešitev, čim hitreje speljana. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kangler je želel pol minute. Samo njemu še dam besedo. Rekel je za pol minute in mislim, da lahko toliko potrpimo. Prosim za mir v dvorani!
FRANC KANGLER: Hvala predsedujoči. Gospod Ribičič. Na nek način se v enem delu strinjam z vami, da ste pravnik na področju ustave. To imate prav. Drugi del pa se ne strinjam, da je soglasje ali mnenje del odločitve.
Vi lahko danes zberete 10 soglasij in tisti, ki zadnji da žegenj, pa reče ne. To se je tudi v tem primeru zgodilo. Drugo, kar je dejstvo, vi ste v interpelaciji zapisali, najboljša zemlja, prva kvaliteta, ne da bi se kdo od vas osebno prepričal v Framu in pogledal, ali je ali pa, da bi prinesli papir sem od nekega strokovnjaka! Dajte mi zemljiškoknjižni izpisek, katera zemlja pa je ta! Saj imamo inštitute, ki jo bodo ocenili, ali je v prvi, drugi, tretji kategoriji oziroma po razredih. Tega niste naredili. In vi osporavate to mnenje ministru, ki je dal pozitivno mnenje, da se tistih 5 hektarjev lahko spremeni s prostorskim planom. Veste, kaj, zelo me pa preseneča to, če bi določen čas delali v lokalni skupnosti, bi vedeli, kako lahko lokalne skupnosti razvijajo svoje programe in projekte in kako se sprejemajo prostorski plani. Verjetno gospod Veber to najbolje ve, ker je župan, pa to osporava. In to je pomembno, mnenje, ki je bilo dano k tisti zemlji, po kategoriji, kakršna pač je v naravi, vi pa govorite o mnenju k najboljši, najbolj kvalitetni zemlji, kar je lahko najdeš v Sloveniji. Mislim, da je dovolj gospod Klinc povedal. Vzemite si čas, pa se peljite tja, pa boste videli! Pogovarjal sem se z Bergauerjem, z ministrom - zastonj vam jo "šenka", samo če boste lahko zidali. Če pa mislite, da boste lahko tam kaj posadili, pa vam bo zraven dal verjetno še nagrado ali pa pomagal kakšno repo ali pa ne vem kaj okopavati, da bosta imela nek pridelek, če mislite, da je tako kvalitetna zemlja. Kar izvolite!
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro. Kolegice in kolegi, prekinjam to točko dnevnega reda. Jutri nadaljujemo ob 10.00 uri z razpravo gospoda Lešnika.
Zaključujem današnje zasedanje.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 27. JULIJA 1999 OB 18.05 URI.)