Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
17. izredna seja
(16. december 1997)


Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora.
Seja se je pričela ob 14.13 uri.


PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 17. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi 1. in 2. odstavka 51. člena in 54. člena poslovnika državnega zbora. Prosim, da poslanke in poslanci zasedete svoja mesta. Predstavniki vlade naj se usedejo na svoje mesto, da bomo lahko pričeli s sejo. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: gospa Eda Okretič-Salmič, gospod Ciril Pucko. Gospa Darinka Mravljak je prisotna. Dr. Jože Zagožen je prisoten. Tudi Vincencija Demšarja vidim. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (79 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in lahko odloča. Na sejo sem vabil predsednika Vlade Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška ter druge člane vlade, guvernerja Banke Slovenije dr. Franceta Arharja, generalnega direktorja Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gospoda Janeza Prijatelja, generalnega direktorja Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije gospoda Franca Koširja, predstavnika Urada predsednika Republike Slovenije in kandidatki za ustavni sodnici prof. dr. Miroslavo Geč-Korošec in prof. dr. Dragico Wedan-Lukić ki bosta v primeru izvolitve zaprisegli pred zborom. Vse vabljene prav lepo pozdravljam. Opravičujem se zaradi nujne zadržanosti ministra za zdravstvo.
Prehajamo na določitev dnevnega reda 17. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. 17. izredno sejo sem sklical po dogovoru na kolegiju predsednika državnega zbora Republike Slovenije. Predlog dnevnega reda ste prejeli 12. decembra. O tem predlogu bomo odločali v skladu z 2. odstavkom 64. člena poslovnika državnega zbora.
Prehajamo na umike. Predlogov za umik posamezne točke dnevnega reda v pisni obliki nismo prejeli. Ima pa predlog v zvezi z umikom gospod Potrč. Prosim.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov predlagam, da se iz dnevnega reda današnje seje umaknejo: prvič - predlog zakona o višini povračil v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov. To je točka 16. Drugič - predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah. To je točka 17. In tretjič - predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi, točka 18. Dovolite, da dam kratko obrazložitev za vse tri predlagane zakone skupaj.
Vlada je z 2,5 mesečno zamudo državnemu zboru predložila proračun za leto 1998. Ob njem predlaga vrsto zakonov iz takoimenovanega varčevalnega paketa ukrepov, ki so po njenih trditvah nujni, da bi lahko zagotovili prihodke proračuna v obsegu 814 milijard, odhodke v obsegu 843 milijard in primanjkljaj v obsegu 29,5 milijarde tolarjev. Varčevalnega paketa ukrepov vlade uradno nismo prejeli. Vlada je o njem prvič spregovorila na tiskovni konferenci pred več kot mesecem dni. Ali ga je kdaj sprejela kot vladni akt ali le kot dogovor koalicijskih strank, poslanci opozicije, vsaj Združene liste, ne vemo. Ne poznamo tudi celotnega paketa zakonov, ki naj bi jih vlada predložila v sprejem državnemu zboru. V petek, 12. decembra, nam je generalni sekretar vlade predložil seznam 26 zakonov. Danes imamo za dnevni red predlaganih 13 zakonov. Iz sredstev javnega obveščanja smo obveščeni, da so dodatno predlagani še nekateri zakoni, ki v tem seznamu sploh niso navedeni, recimo predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o določitvi minimalne plače in o načinu usklajevanja plač, ki se nam, kolikor poznamo njegovo vsebino, zdi izjemno bistven. Tako sploh ne poznamo in ne vemo, kaj vse naj bi sestavljal paket zakonov, ki naj bi ga državni zbor sprejel za uveljavitev predloga proračuna. Iz 13 zakonov, ki so uvrščeni na to sejo, pa ni razvidno, ali so sploh vsi povezani s sprejemom proračuna, ali morajo res vsi stopiti v veljavo 1.1.1998 in je zato nujno njihovo odločanje v zadnjih dneh decembra, in končno, kolikšni bodo zaradi teh zakonov novi finančni viri ali zmanjšane obveznosti za proračun za leto 1998. Mnogi predlagani zakoni končno posegajo v materialne pravice zaposlenih, nekatere od teh urejene tudi s kolektivnimi pogodbami. Vlada se pred sprejemom varčevalnega programa ni posvetovala s socialnimi partnerji.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, kolegice in kolegi, da se umirite in poslušate gospoda Potrča. Prosim, gospod Potrč.

MIRAN POTRČ: Vlada se pred sprejemom varčevalnega programa ni posvetovala s socialnimi partnerji. Posvetovanje z njimi je pričela šele potem, ko je pripravila in sprejela osnutke zakonov. To je posebej nesprejemljivo zato, ker šele skupen dogovor o vseh predlaganih rešitvah lahko omogoči uskladitev, sprejemljivo za vse socialne partnerje. Vlada pa kljub temu, da usklajevanje o bistvenih vprašanjih s socialnimi partnerji še ni doseženo, predlaga v predhodni sprejem le nekatere zakone, ki bistveno posegajo v pravice zaposlenih, z nekaterimi od njih pa se celo enostransko razveljavljajo sklenjene kolektivne pogodbe. To velja posebej za tri zakone, ki jih mi predlagamo, da se umaknejo.

Za nobenega od njih ni nujno, da stopi v veljavo 1.1.1998, za nobenega to tudi ni predlagano. Nesprejemljivo je govoriti o tem, da je vprašanje beneficirane dobe varčevalni ukrep. To je lahko utemeljen razlog za spremembo, ampak varčevati na zdravju ljudi - jaz tega še nisem slišal. Razen tega je tudi sekretariat v svojem mnenju opozoril, koliko odprtih vprašanj je v zvezi s temi zakoni.
Za nobenega od predlaganih zakonov vlada ni navedla materialnih učinkov. Mi sicer ne dvomimo, da materialni učinki so, pričakujemo pa, če so tako zelo pomembni, da je treba o njih preko noči razpravljati, da vlada ve za njih in da bi bilo korektno, da jih državnemu zboru vsaj pisno pa na pol točno predloži.
Kar zadeva vprašanje zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom, pa je vsaj glede odpravnin ob odhodu v pokoj jasno, da se o spremembi višine te pravice socialni partnerji niso sporazumeli. Še več, jasno je, da vlada s takimi predlogi pravzaprav ustvarja izredne okoliščine, da se za predčasen odhod v pokoj še v letošnjem letu odločajo tudi tisti, ki sicer v pokoj ne bi šli, ker vedo za te predloge, ki jim pač pomenijo znatno znižanje odpravnine ob odhodu v pokoj.
Poleg vsega naštetega je edini razlog, da naj bi državni zbor še v naslednjih dneh odločal o paketu zakonov iz vladnih ukrepov, dejstvo, da se koalicijski partnerji o teh ukrepih niso mogli sporazumeti prej, in da se sedaj, ko so se sporazumeli, pač pričakuje, da bo državni zbor o njih brez razprave in brez razmisleka odločil. Zaradi zamude in slabega dela vlade se ponovno državni zbor postavlja v položaj, ko ne more kvalitetno in premišljeno odločati. Zato kaže iz predloga dnevnega reda umakniti vsaj nekatere zakone, katerih sprejem do 1.1.1998 ni nujen, in mi smo tri takšne predlagali.
Razmere, kakršne se danes ustvarjajo, so namreč za nas, kot opozicijsko stranko, čudne in nesprejemljive. Vlada in koalicija ustvarjata ozračje razmer, v katerih predlagata sprejemanje v zadnjih dneh novega leta, na hitro, ne da bi stvari lahko razmislili in proučili; vemo pa, da vsak od teh zakonov, če je po takem postopku sprejet, se potem iz vladnih logov, iz vlade predlagajo v najkrajšem času nove spremembe in dopolnitve.
In na koncu - vse navedeno ne pomeni, da v poslanski skupini Združene liste nasprotujemo nujnemu varčevanju in tudi predlaganim rešitvam v navedenih zakonih. O njih smo pripravljeni razpravljati v okviru celote predlaganih zakonov in ukrepov. O njih smo pripravljeni razpravljati, ko bomo dobili celovito oceno potrebnih in nujnih prihrankov za proračun in ko bomo dobili obvestilo o tem, da so dogovori o teh vprašanjih s socialnimi partnerji zaključeni. Prepričani smo, da se z umikom teh treh zakonov z dnevnega reda ne ogroža sprejema paketa ukrepov, niti proračuna. Zavedamo se, da bo o teh vprašanjih državni zbor moral nadaljevati odločanje takoj po novem letu in na to smo pripravljeni. Menimo pa, da ni mogoče pristati na to, da se z vsiljenim odločanjem o teh vprašanjih že v teh dneh onemogoča nadaljevanje sporazumevanja s socialnimi partnerji, enostransko razveljavlja vsebina sklenjenih kolektivnih dogovorov in zahteva od državnega zbora prenagljeno in nepremišljeno odločanje izven celote predlaganih ukrepov in njihovih učinkov. Predlagamo, da te tri zakone ne uvrstimo na dnevni red. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Potrč. Predlagam, da v skladu s poslovnikom, sedaj imajo možnost, da se tako predstavnik predlagatelja, poročevalec matičnega delovnega telesa in predstavniki poslanskih skupin opredelijo. Ker je gospod Potrč omenjal tri zakone skupaj v paketu, predlagam, da razpravo opravimo za vse tri skupaj, potem pa bomo seveda o vsakem zakonu posebej tudi glasovali glede umika z dnevnega reda. Predlagam, da zdaj opravimo ta postopek, potem bo pa dobil besedo gospod Hvalica za nov predlog umika. Zdaj izpeljemo postopek za ta predlog. Taka je bila naša dosedanja praksa in mislim, da je tudi pravilna. Želi predstavnik predlagatelja besedo? Vse tri zakone je predlagala Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? Predstavnik vlade ne želi besedo. Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) S tem tudi ni potrebno, da predlagatelj umika. Ali želi predlagatelj umika dodatno obrazložiti svoj predlog? (Ne želi.)
Torej, prosim, za pozor. Na glasovanje dajem predlog za umik 16. točke z dnevnega reda, to je predlog zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov. Ugotovimo prisotnost? Proceduralni predlog ima gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani poslanci, spoštovani ministri, ki ste po 14-ih dnevih ponovno v državnem zboru! Glede na to, da nismo bili pripravljeni na ta predlog in v tem trenutku ne vemo, kako bi o tem predlogu gospoda Potrča glasovali, sam sem imel pa tudi še dodaten predlog za umik, zahtevam v imenu poslanske skupine eno uro odmora. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Hvalica, razumljivo, vsak poslanec lahko predlaga umik iz dnevnega reda in o njegovem predlogu se potem po postopku, kot sem ga zdaj izpeljal, tudi glasuje. Tako da vi boste dobili besedo takoj, ko bomo glasovali o teh treh predlogih. V skladu s poslovnikom pa je poslanska skupina pred glasovanjem zahtevala pavzo za razmislek, zato bo državni zbor sejo nadaljeval točno ob 15.30 uri.

(Seja je bila prekinjena ob 14.28 uri in se je nadaljevala ob 15.35 uri.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Nadaljujemo s sprejemanjem dnevnega reda 17. izredne seje državnega zbora. Ugotovimo prisotnost! 58 poslank in poslancev. Državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Ali želi besedo predstavnik poslanske skupine Socialdemokratov? Gospod Ivo Hvalica, prosim.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegi! Poslanska skupina Socialdemokratske stranke je imela sejo poslanske skupine. Jaz moram povedati, da smo se mi sestali tudi zaradi tega, ker nam je bilo danes dopoldne onemogočeno, čeprav je bilo dogovorjeno na kolegiju, da so torki dopoldan rezervirani za seje poslanskih skupin. Bil je odbor za mednarodne odnose, prav tako je bil tudi razgovor predstavnikov parlamentarnih strank z vlado oziroma s predsednikom vlade, tako da smo mi sestanek šele sedaj opravili in se tudi dogovorili, kako bomo glasovali ob najnovejšem predlogu za umik nekaterih točk z dnevnega reda.
Gospod predsednik, ali lahko že sedaj podam tudi moj predlog ali moram priti še enkrat nazaj?

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Hvalica, sedaj bomo dali na glasovanje predloge za umik posameznih točk dnevnega reda. Možnost nastopa poslanskih skupin je, žal, tukaj izčrpana in boste z glasovanjem izrazili vaše stališče.

IVO HVALICA: Ne, hotel sem povedati, da imam tudi sam predlog...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Aha, za nov predlog! Ne, ne, kasneje, ko bomo glasovali o tem predlogu.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Hvalica.
Na glasovanje torej dajem predlog, da se s 17. izredne seje umakne predlog zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov. Ugotovimo prisotnost! (73 prisotnih.)
Kdo podpira predlog, da se z dnevnega reda umakne 16. točka? (18 poslancev.) Je kdo proti? (49 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog o umiku 16. točke z dnevnega reda ni bil sprejet.
Na glasovanje dajem predlog, da se z dnevnega reda 17. izredne seje državnega zbora umakne 17. točka, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah. Ugotovimo prisotnost! (74 prisotnih.)
Kdo podpira predlog, da se umakne 17. točka z dnevnega reda? (14 poslancev.) Je kdo proti? (52 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog za umik 17. točke ni bil sprejet.
Na glasovanje dajem predlog, da se z dnevnega reda te seje umakne 18. točka, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi. Ugotovimo prisotnost! (75 prisotnih.)
Kdo podpira umik 18. točke? (16 poslancev.) Je kdo proti? (46 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog za umik 18. točke z dnevnega reda ni bil sprejet.
Besedo dajem gospodu Ivu Hvalici.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegi! Predlagam umik točke 15, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost, kjer je predlagan hitri postopek.
Glejte, naše stališče je, da zakon ni sprejemljiv; uvaja plačevanje prispevkov za socialno varnost od vseh prejemkov iz delovnega razmerja, torej tudi na prehrano, prevoz in regres. Torej gre za antisocialni zakon.
Mi smo trdno pričakovali, da bodo v varčevalnem paketu vlade predvsem obdavčitve privilegijev, tu pa doživljamo pravzaprav penaliziranje sociale. Torej mi temu nasprotujemo, zato predlagamo, da se ta predlog zakona umakne z dnevnega reda. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Hvalica. Predlog zakona je vložila vlada. Želi predstavnik predlagatelja besedo? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Besedo imajo predstavniki poslanskih skupin. (Nihče ne želi besede.) Ker ni razprave, jo zaključujem.
Ali želi predlagatelj umika dodatno obrazložiti svoj predlog? Sicer ni bilo razprave, ampak poslovniška možnost je. Torej gospod Hvalica kot predlagatelj.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik, za korekten odnos in za to, da ste mi omogočil, da izkoristim to poslovniško možnost. Sicer bi jaz lahko to povedal že prej, ampak sedaj sem toliko bolj motiviran, ker vidim, da se ne oglasijo predstavniki vlade. Ko sem vas jaz pozdravil, prej na začetku te seje, nisem mislil, da vas pozdravim tu kot neme pričevalce te seje, ampak kot aktivne. Torej akterje na tej seji! Sedaj ste se nekako potuhnili in nihče noče nič reči.
Čudim se tudi nekaterim predstavnikom poslanskih skupin, da ne rečejo niti besede, jaz sem bil zelo jasen. Gre za antisocialni ukrep. Gre za predlog zakona, ki penalizira socialo. Kaj naj o tem govorim? Lahko sicer govorim tudi tri dni o tem, ampak mislim, da je jasno, za kaj gre. Torej jaz se čudim nekaterim, tudi tistim, ki zrejo kar naprej v prihodnost - in to je za prihodnost - se čudim, da tu nič ne rečejo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Hvalica. Samo majhna korekcija. Kadar predlagatelj dodatno obrazloži svoje razloge za umik, ima samo 5 minut, da to pove.
Torej na glasovanje dajem predlog za umik 15. točke z dnevnega reda, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost. Ugotavljamo prisotnost! (Glas iz dvorane.) Ni obrazložitve glasu pri teh glasovanjih. (72 prisotnih.)
Kdo podpira umik 15. točke z dnevnega reda? (27 poslancev.) Je kdo proti? (39 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog za umik 15. točke z dnevnega reda ni sprejet.
Je še kakšen predlog za umik? Potem mi dovolite, da sam povem naslednje.
Kot 20. točka dnevnega reda je bil na predlog vlade uvrščen predlog zakona o spremembah zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice, izdane zaradi sanacije Slovenskih železarn delniška družba, druga in tretja obravnava, v okviru hitrega postopka. Že po sklicu te seje smo v službah državnega zbora preverili sklep državnega zbora, ki je bil sprejet, ko je bil zakon zopet v prvi obravnavi. Sklep je bil naslednji: Državni zbor Republike Slovenije bo drugo in tretjo obravnavo predloga zakona o spremembah zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice, izdane zaradi sanacije Slovenskih železarn, opravi na eni prihodnjih sej, po končani obravnavi predloga zakona o delni privatizaciji Slovenski železarn delniška družba.
Torej ne gre za vsebinske razloge, ampak za proceduralne, za spoštovanje sklepov državnega zbora, zato v tem primeru sam predlagam, da se umakne z dnevnega reda 20. točka dnevnega reda, da bo državni zbor spoštoval svoj lastni sklep. Obstajajo pa vse možnosti, da na januarski seji državni zbor obravnava celovito vse tri zakone, ki se dotikajo vprašanj Slovenskih železarn.
Želi predstavnik predlagatelja besedo ob tem predlogu, da se umakne 20. točka dnevnega reda? Kar dva predstavnika, gospod Gaspari ali gospod Dragonja? Gospod Dragonja.

METOD DRAGONJA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! V imenu predlagatelja, Vlade Republike Slovenije, bi želel predlagati, da ta točka ostane na dnevnem redu. Njeno sprejetje je vezano z nadaljnjo operativnostjo poslovanja Slovenskih železarn, predvsem v tistem delu, ki se nanaša na izpolnjevanje obveznosti glede izdanih obveznic za sanacijo Slovenskih železarn v preteklosti. Vlada je v svojih procedurah uspela zagotoviti realizacijo sklepov državnega zbora. Res, z nekaj zamudami, mislim pa, da so materiali kompletni v državnem zboru, da bi lahko na ostalih zakonih, predvsem na zakonu o privatizaciji oziroma o lastninjenju Slovenskih železarn, ki vsebuje glavni paket in glavne nadaljnje sanacijske ukrepe, naprej profilirali politiko sanacije tega gospodarskega sistema in opravili tudi oceno tistih vprašanj, ki so bila odprta in postavljena kot eksplicitne zahteve državnega zbora. Da bi pa ta zakon, vključujoč amandmaje, ki za eno leto podaljšujejo servisiranje obresti na izdane obveznice, državni zbor obravnaval in s tem zagotovil nadaljnje uspešne pogoje za to, da se ta sanacija lahko nadaljuje in da so ustvarjeni pogoji za nadaljevanje poslovanja Slovenskih železarn.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod minister, magister Dragonja. Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Mozetič v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.

MIROSLAV MOZETIČ: Drage kolegice, spoštovani kolegi! Opozoril bom samo na to, kar je v bistvu bilo posredno opozorjeno, na proceduralno napako. Mislim, na žalost ugotavljam, da tudi ta dnevni red, sicer po posvetovanju, dvojnem, s poslanskimi skupinami, je izkoristil predsednik svojo možnost in ga predlagal takšnega, kakršen pač je. Vendar pri tej točki je pa sam celo povedal, da je naredil napako. Če je državni zbor sklenil, da bo to točko obravnaval oziroma to materijo, ki je v tej točki, šele potem, ko bo zakon o delni privatizaciji Slovenskih železarn, ki ga tudi vlada pripravlja, potem predsednik tega ne bi smel dati na dnevni red. Če bi hoteli proceduralno to zadevo rešiti, bi verjetno vlada morala priti s predlogom, istočasno pa tudi povedati, zakaj ni sprejela še zakona in ga poslala v parlament, o delni privatizaciji. Ampak, očitno poslovnik in vse te zadeve za to vladno koalicijo ne držijo. Če je pač potrebno iz nekih interesov, pa jaz ne dvomim, da je pri železarnah potrebno res nekaj narediti. To smo že junija, julija meseca ugotavljali, tukaj smo tudi imeli paket zakonov, tudi po hitrem postopku. Danes je december, pa nimamo nobenega še, razen tega, ki ga je v bistvu nemogoče resno sprejeti, ker nismo dobili še niti jasnega zagotovila, da je tisti sanacijski program, ki ga ima vlada v svojih predalih in ki so nam ga poslali, ali bo kaj iz njega ali ne bo. Vendar jamstva pa bomo sprejemali. To pomeni, ne glede na vse te probleme, ki so, vendar bi se jih morala zavedati najprej vlada, prinesti tiste zakone v parlament, ki so nujni, in potem bi se držali svojega sklepa. Ne dvomim pa, da bo vladna večina pač to proceduralno napako spregledala, in tudi sklep, ki smo ga že enkrat sprejeli, danes sprejela drugačen sklep. Verjetno je pametnejša, kot je bila takrat, ampak to ne igra vloge. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Mozetiču. Želi še kdo besedo v imenu poslanskih skupin? (Ne.) Dovolite, da sam dodatno pojasnim svoj predlog.
Spoštovane kolegice in kolegi! Nikakor v vsebinskem smislu ne nasprotujem obravnavi tega zakona, toda gre za pomembno vprašanje, kako državni zbor spoštuje svoje lastne sklepe. Zato sem se čutil dolžnega, da sem ob sprejemu dnevnega reda na to opozoril. Delno sprejemam kritiko gospoda Mozetiča, delno pa ne. Zakaj ne? Ker je bilo s strani vlade jasno rečeno, da je to eden tistih zakonov, katerega uveljavitev je zelo pomembna, da prične s 1.1.1998. Zato smo ga pač uvrstili na dnevni red. Ko pa smo pogledali vse sklepe, ki so bili sprejeti v prvem branju v okviru hitrega postopka, pa smo videli, da je tudi ta zakon nekako, se ga dotika skupno sprejemanje s predlogom zakona o delni privatizaciji Slovenskih železarn. V državnem zboru se sprejemajo sklepi. Državni zbor lahko po premisleku sprejme drugačen sklep. Jaz sem dal predlog o spremembi dnevnega reda na glasovanje. Če državni zbor ne bo sprejel mojega predloga, to tudi pomeni, da se strinja s tem, da se ta zakon obravnava na tej seji. Hvala lepa.
Ugotavljamo prisotnost! (73 prisotnih.)
Sprašujem, kdo podpira predlog, da se umakne 20. točka dnevnega reda izredne seje. To je predlog zakona o spremembah zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice, izdane zaradi sanacije Slovenskih železarn. Kdo je za? (27 poslancev.) Kdo temu predlogu nasprotuje? (35 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog za umik 20. točke z dnevnega reda ni bil sprejet. Ali je še kakšen predlog za umik. Gospod Špiletič ima predlog za umik ene od točk dnevnega reda. Prosim.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! V bistvu imam eno vprašanje, in sicer v zvezi s predlagano točko 10 - predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku, EPA 326. Na kolegiju smo se dogovorili, da bo ta zakon, ki ima kar 55 členov, vlada umaknila in pripravila novo verzijo zakona, skrajšano. Štiri člene smo omenjali, in sicer, da bodo v tem zakonu samo tisti členi, ki se nanašajo na podaljšanje roka iz 31.12.1997 še za eno leto. Saj v naši poslanski skupini te nove verzije predloga nismo prejeli, tudi v samem predlaganem dnevnem redu je še vedno navedba EPA 326. Sprašujem, če bo vlada potegnila nazaj ta zakon in predlagala novega oziroma, kako bo sploh proceduralno potekala obravnava te točke.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Špiletič, če počakate, vam bi takoj pojasnil. Točno je, na takšen način je tekel dogovor na seji kolegija. Vlada se je odločila, da bo ta dogovor uresničila s tem, da je predlagala amandmaje. S temi amandmaji je predlagala črtanje številnih členov, ki so vloženi v samem zakonu, in je pustila tiste, za katere ocenjuje, da so bili v skladu z dogovorom na kolegiju.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Je pa to v nasprotju z dogovorom. Mislim, da to ugotovitev lahko potrdite.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Mislite, da bi vlada vložila nov zakon?

BOGOMIR ŠPILETIČ: Nov zakon s štirimi členi. Točno tako smo se dogovarjali, gospod predsednik.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Mislim, da je pač več možnosti. Vlada se je odločila za eno od teh. Res pa je, da je bilo na kolegiju izraženo pričakovanje, da bi vlada vložila nov predlog zakona, ampak tudi ta rešitev mislim, da je korektna, v skladu s poslovnikom.
Želi še kdo besedo pri umikih? Potem predlagam, da gremo na razširitve dnevnega reda. (Glas iz dvorane.) Bom dal besedo. Kakšen bo vrstni red? Gospod mag. Schiffrer se je prvi oglasil, mu dajem besedo. Se opravičujem. Potem imajo predstavniki vlade predlog in gospod Anderlič v imenu skupine poslancev. In tudi gospod Pukšič. In gospod Kopač. Prosim.

MAG. MARJAN SCHIFFRER: Spoštovani! Poslanska skupina Slovenskih krščanskih demokratov predlaga razširitev dnevnega reda 17. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije s točko Položaj slovenske narodne skupnosti na Hrvaškem po nerazumljivem črtanju slovenske manjšine iz ustave Republike Hrvaške. V smislu 64. člena poslovnika državnega zbora so nerazumljivi razlogi nastali žal po sklicu seje, ko je hrvaški sabor nepričakovano in proti volji Slovencev na Hrvaškem črtal iz ustave avtohtono slovensko manjšino na Hrvaškem. Še posebej smo zaskrbljeni nad dejstvom, da so črtali slovensko manjšino iz Hrvaške ustave isti dan, ko je bil na uradnem obisku na Hrvaškem predsednik vlade Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek. Pričakujemo, da bodo iz državnotvornih in načelnih razlogov vse stranke slovenskega parlamenta podprle v resni skrbi za Slovence na Hrvaškem naš predlog in pričakujemo pod to točko dnevnega reda poročilo predsednika vlade, dr. Janeza Drnovška in ministra za zunanje zadeve, dr. Borisa Frleca.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, mag. Schiffrer. Samo še vprašanje. Ali imate pri tej dodatni točki dnevnega reda tudi gradivo? Zaenkrat je tole. (Glas iz ozadja.) Hvala lepa. Predlog mag. Schiffrerja sodi v sklop poslovniških določb glede razlogov, ki so nastali tudi po sklicu izredne seje. 54. člen poslovnika tudi govori o tem, da se gradivo za izredno sejo lahko predloži poslancem tudi na sami seji. Na moje vprašanje mag. Schiffrerju, ali že sedaj takoj pri predlogu za dodatno točko dodaja kakšno ustrezno gradivo, mi je pač samo dal pisni predlog, torej utemeljitve dodatne točke dnevnega reda, in tudi povedal, da bo posebno gradivo pripravilo pristojno matično delovno telo, ki ga tudi sam vodi. Gospod Schiffrer je bil v tem primeru tudi poročevalec matičnega delovnega telesa, ker vodi komisijo.
Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Peterle, gospod Ribičič, gospod Anderlič, gospod Hvalica.

ALOJZ PETERLE: Hvala lepa za besedo. Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci!
22. prosinca leta 1990 je hrvaški sabor sprejel ustavo Republike Hrvaške, v kateri je bil formaliziran status slovenske in drugih manjšin na Hrvaškem. V omenjeni ustavi piše naslednje:
"Republika Hrvaška se ustanavlja kot nacionalna država hrvaškega naroda in država pripadnikov drugih narodov in manjšin, ki so njeni državljani, Srbov, Muslimanov, Slovencev, Čehov, Slovakov, Italijanov, Madžarov, Judov in drugih, ki se jim jamči enakopravnost z državljani hrvaške narodnosti in uveljavljanje narodnih pravic v skladu z demokratičnimi normami Organizacije združenih narodov in držav svobodnega sveta."
Sedem let kasneje je bila s spremembo hrvaške ustave, ki jo je prejšnji teden sprejel hrvaški sabor, dejansko formalno črtana slovenska avtohtona manjšina na Hrvaškem. To dejstvo je sprožilo številne komentarje, ne samo komentarje, tudi nasprotovanja, pa tudi številna vprašanja, ne samo v Sloveniji, tudi na samem Hrvaškem in v naši okolici. Govori se o več nenavadnostih in nerazumljivostih. Jaz bi rad tukaj opozoril na ključno nenavadnost. Namreč, ni tako - torej res je nenavadno, da je doživel naš predsednik vlade, dr. Janez Drnovšek, ob obisku na Hrvaškem to dejstvo - je nenavadno, vendar pa ni ključno za to vprašanje, da slovenski veleposlanik o tej zadevi ni vedel do takrat nič oziroma Slovenija o teh namenih ni bila obveščena. Ni nenavadno, da nas hrvaška stran sama ni o tem nič obvestila. Nenavadno je to, da se manjšina, ki je imela ustavni status, s preprostim glasovanjem ukine, tako da se pač ustava spremeni.
Ta zadeva, menimo, da je tako pomembna z vidika našega pojmovanja demokracije in tudi z vidika naših nacionalnih interesov, da je prav, da se o tej zadevi pogovorimo že na tej izredni seji; da nas vlada natančno seznani s tem vprašanjem, nas torej informira in hkrati obvesti o tem, kakšne korake je podvzela in kaj namerava še podzveti za zaščito avtohtono naseljenih Slovencev na Hrvaškem, o čemer jaz tukaj ne bi dajal statističnih oziroma zgodovinskih dokazov (vsak si jih lahko oskrbi že v knjižnici tega parlamenta).
Če so tukaj vprašanja v zvezi s slovensko prisotnostjo na Hrvaškem ali s prisotnostjo Hrvatov na Slovenskem, potem mislim, da je to treba reševati na drug način, ne tako, da se preprosto prečrta ena od narodnih skupnosti, ki živi kot manjšina, ne samo tri generacije, na Hrvaškem. Torej jaz menim, da je bil tukaj uporabljen napačen, nenavaden korak, za katerega bi si želel, da ga hrvaški sabor spremeni v duhu resnice in tudi dobrega sosedstva, ker menim, da to črtanje slovenske manjšine ne prispeva nikakor k dobremu sosedstvu in razumevanju med obema državama in obema narodoma.
Od slovenske vlade pa pričakujem, da bo zavarovala interese Slovencev na Hrvaškem in za to seveda podvzela potrebne korake. Torej naša poslanska skupina vztraja pri tem, torej bo podprla predlog, da o tej zadevi govorimo na tej seji državnega zbora. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Peterle. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov, dr. Ciril Ribičič.

DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani! V imenu poslanske skupine združene liste lahko z mirno vestjo podprem ta predlog za razširitev dnevnega reda. Navedel bom samo dva razloga.
En razlog je v tem, da smo vedno, ko je šlo za obravnavo položaja manjšin v naši državi, nasprotovali uporabi načela recipročnosti, zlasti takšne negativne recipročnosti, ki pod izgovorom, da nekaj ni urejeno v sosednji državi, na enak način jemljemo kot argument za spreminjanje naše veljavne ureditve.
Drugi razlog je še pomembnejši, o njem govorim že sedaj, ne pa šele pozneje, zaradi tega, da bi tudi kakšen od kolegov iz drugih strank storil isti korak. Mi smo poklicali naše kolege v Socialdemokratski stranki, SDP Hrvaške in jih povprašali, kako so glasovali pri tem predlogu. Kolega Ivica Račan je v imenu poslanske skupine Socialdemokratske stranke vložil amandma, ki je nasprotoval uradnemu predlogu za črtanje Slovencev in Muslimanov iz hrvaške ustave. Pri tem se je skliceval na dva argumenta:
Prvič, da SDP Hrvaške ne more podpirati restriktivne politike na tem področju, se pravi zoževanja pravic narodnih skupnosti, in drugič se je skliceval na argumente narodnih skupnosti, v tem konkretnem primeru Slovencev na Hrvaškem, ki nasprotujejo takšnemu črtanju Slovencev iz ustave Republike Hrvaške.
Zelo lepo bi bilo tukaj slišati, ne mislim takoj, ampak pozneje v razpravi o tej točki, za katero sem prepričan, da bo uvrščena na dnevni red, kako so naši kolegi ravnali in kako so s tistimi strankami, s katerimi imajo stike na Hrvaškem, poskušali doseči, da ne bi prišlo do takšnega preglasovanja. V tem primeru so bili preglasovani v hrvaškem saboru socialdemokrati, ki poskušajo zastopati podobne usmeritve, kot jih zastopamo, in s katerimi sodelujemo v okviru Socialistične internacionale. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, dr. Ribičič. V imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije gospod Tone Anderlič, ki prihaja za govorniški oder z mesta druge poslanske skupine. (Smeh.)

ANTON ANDERLIČ: Spoštovani! Poslanska skupina liberalne demokracije podpira, da državni zbor obravnava problematiko, ki je bila uvodoma predstavljena s strani predsednika komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
Vendar je vprašanje, ki je bilo že danes sproženo na odboru za mednarodne odnose in očitno tudi v okviru komisije za Slovence po svetu in zamejstvu, tako da bi bilo potrebno v okviru delovnih teles pripraviti gradivo, se opredeliti do vseh teh vprašanj. To je zagotovo vprašanje, o katerem je potrebno s temeljito pripravo vse stvari obravnavati. Kajti ta naša skrb za Slovence v zamejstvu in po svetu je vendarle taka, da pri nas ni nikoli vprašanja odnosa in skrbi za njih. Je pa vprašanje, ali lahko nepripravljeno razpravljamo o tem. Jaz bi na nek način pogojno podprl to zadevo, da vendarle najprej odbor za mednarodne odnose in komisija za Slovence po svetu in zamejstvu to gradivo pripravi, in po možnosti kaj več kot samo časopisne in druge novice. Jaz ne bi rad tukaj utemeljeval tudi možnosti drugih zahtev ali kaj podobnega do Slovenije in okoliščin, v katerih se je ta zadeva na Hrvaškem pač zgodila. Jaz verjamem, da bo tudi vprašanje drugih zahtev do Slovenije predmet diskusij, tako na odboru kot v komisiji, zato vendarle ob tej načelni podpori prosimo v poslanski skupini, da se vendarle ta stvar ne obravnava prej, dokler nimamo temeljite priprave v delovnih telesih in gradiva, da ne bi naredili nepotrebne škode. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Anderlič. Dovolite, da glede na vašo razpravo samo proceduralno pojasnim, da bi bila ta točka obravnavana šele po obravnavi tega vprašanja na pristojnem matičnem delovnem telesu in bi bila upoštevana tudi vaša sugestija. Besedo ima gospod Ivo Hvalica v imenu poslanske skupine socialdemokratov.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegi! Spoštovani gospod zunanji minister v odsotnosti! Ko je treba, ga nikdar ni tu. Torej, jaz sem danes na odboru za mednarodne odnose že načel to vprašanje. Pri tem jasno moram povedati, da podpiram pobudo predsednika komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Jaz sem nemudoma, ko se je to zgodilo, ko sem izvedel, da se je to zgodilo, tudi predlagal komisiji, da se sestane. Prav tako sem danes na odboru za mednarodne odnose - in zaradi tega nismo opravili sestanka poslanske skupine - predlagal, da bi dobili neko informacijo, glede na to, da je bil prisoten tako zunanji minister kot tudi državni sekretar. Toda, glej ga zlomka, bil sem preglasovan, 7:8 in o tem nismo dobili informacije. Komu je bilo v interesu? Torej to licemerstvo, ki ga je pravkar tu za to govornico opravil vodja poslanske skupine liberalne demokracije, ni bilo potrebno. Lahko bi njihovi, njegovi člani na OMU podprli ta moj predlog in bi lahko del informacije že imeli. Trdno sem namreč prepričan, da je treba - torej pri zunanjih zadevah, pri zadevah, ki se tičejo naše zunanje politike, reagirati takoj. Tu je čas dejansko še dvakrat bolj dragocen ali pa trikrat ali pa štirikrat, kot hočete, kot o zadevah, ki se tičejo neke notranje politične zadeve. Ampak danes poslanci pozicije, moram izključiti tu, torej Slovenska ljudska stranka me je podprla na sestanku OMA, niso hoteli niti tega slišati. Jaz se zadevam, da je to vprašanje, ki se tiče pravzaprav notranje, da je to notranjepolitično vprašanje Hrvaške. Toda glede na to, da se ustava ne piše vsak dan, niti vsakih 10 let, marsikje po svetu so ta obdobja celo daljša, je to dogodek, ki sem ga jaz preprosto imenoval črni petek za slovensko diplomacijo. Kako je mogoče, da se je nekaj takega zgodilo, ne da slovenska diplomacija zazna, da bi bilo možno, da se to zgodi. In nenazadnje, spoštovana gospoda, izjava dr. Drnovška včeraj v intervjuju na televiziji je bila v nasprotju s tistim, kar smo danes slišali od ministra za zunanje zadeve. Jaz ne vem, če se niti predsednik vlade in minister za zunanje zadeve ne moreta sinhronizirati v neki tako pomembni točki, tudi občutljivi, ne vem, kaj si potem lahko mislimo o tem! Torej, jaz bi lahko o tem še kaj povedal, ampak bom zaključil s tem, da podpiramo v imenu poslanske skupine Socialdemokratske stranke Slovenije predlog mag. Schiffrerja, predsednika komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, da se to uvrsti na dnevni red in pravočasno opravi ta razprava. Smo namreč tudi pred kratkimi počitnicami, zadeva se bo razvlekla, razvodenela, in če bomo to kasneje obravnavali, ne bo imelo več želenega učinka. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Hvalica. Prosil bi predstavnike poslanskih skupin, da ste pri svojih obrazložitvah korektni - kajti veste, da ni možna replika na vaše nastope - da pač poveste, ali ste za ali proti predlogu za razširitev dnevnega reda. Besedo ima gospod Jelinčič, za njim gospod Lešnik. Jelinčič v imenu poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.

ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice, kolegi, predstavniki vlade! Dogodek, ki se je zgodil v petek, je pravzaprav logična posledica dosedanje neuravnotežene in nesposobne politike slovenske vlade do sosednje Hrvaške. Mislim, da je edino slovenska vlada bila presenečena nad tem dogodkom, vsi ostali, ki spremljajo dogajanje in medsebojne kontakte obeh vlad, smo pričakovali ta dogodek prej ali slej. Nedvomno je to notranjepolitično vprašanje Republike Hrvaške, vendar ima Republika Slovenija za to možnost, da sprejme kakšne protiukrepe. V ponedeljek sem dal predlog slovenski vladi, da naj kot protiukrep, kot enega od protiukrepov v Istri spremeni vse mednarodne prehode v meddržavne. Na ta način bi sosednjo Hrvaško prizadeli tam, kjer je edino občutljiva, pri denarju. In tudi tukaj je edina možnost, da jo pritisnemo, kajti vse ostalo je kot bob ob steno. Nedvomno je, da so hrvaški pogajalci, ne glede na to, da ne znajo držati besede, bistveno sposobnejši od slovenskih. In vedno, kadar se vladna delegacija iz Zagreba ali iz katerega koli drugega kraja, kjer so meddržavni pogovori, vrne domov v Ljubljano, čez dan ali dva zvemo, da smo zopet dobili po glavi in da bomo zopet plačevali ne vem kakšne obresti za ne vem kakšne vloge.
S tem v zvezi bi se tudi vprašal, kako je mogoče, da naš veleposlanik Malešič šele dan po tem, kar se je zgodilo v Zagrebu, obvesti z depešo, ki ima oznako strogo zaupno, slovensko vlado o tem, kaj se je zgodilo včeraj in kar smo isti dan prebrali v časopisih. Dokler bomo imeli takšne predstavnike slovenske države po tujini, se nam bo slabo pisalo. In dokler bodo ti ljudje tako nonšalantno in ignorantsko delali s Slovenijo, toliko časa ne moremo upati, da se bo kaj izboljšalo.
Sodim, da bi, ko bomo govorili o tej zadevi, ne samo, da se bomo opredeljevali načelno do te situacije in do tega problema, ampak da se bomo opredelili tudi do protiukrepov, ki jih mora vlada predložiti. Če ne bo protiukrepov, je vse skupaj zaman in Hrvatje se nam bodo smejali, kot se nam smejijo že od 1990. leta dalje; ves čas se "šlepajo" na Sloveniji in izrabljajo Slovenijo za to, da jih bomo pripeljali v CEFTO, v EFTO, v Evropsko unijo in v vse mednarodne institucije. Slovenska vlada še ni spregledala hrvaškega načrta in ne razume te vrste diplomacije. Rekel bi celo, da v določeni meri - upam, da bo zdaj kaj bolje - ampak v določeni meri sploh ne razume diplomacije. Kakor je to kruta pilula, mislim, upam, da se bo slovenska vlada streznila in da bo zadevo zagrabila z drugega konca.
Poslanska skupina Slovenske nacionalne stranke bo podprla predlog, ki je bil dan tukaj, in upam, da bomo kmalu dobili odgovore na naša vprašanja. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Jelinčiču. V imenu poslanske skupine DeSUS, gospod Lešnik, za njim gospod Gostiša.

ZORAN LEŠNIK: Gospod predsednik, kolegice in kolegi! Tako kot verjetno večina ali pa, še bolje rečeno, vsi, smo tudi v naši poslanski skupini z nejevoljo in z razočaranjem sprejeli vest o sklepu hrvaškega sabora, ki je spremenil ustavo.
Podpiramo predlog krščanskih demokratov in gospoda Schiffrerja, da o tem v našem parlamentu spregovorimo. Vendar s tisto dopolnitvijo, ki jo je predlagal že vodja poslanske skupine liberalne demokracije, da v resnici temeljito pripravimo gradivo, da o tem najprej spregovori komisija za zamejce po svetu in pa seveda odbor za mednarodne odnose.
Samo v informacijo - tudi jaz sem glasoval proti temu, da bi danes na seji OMA razpravljali o tej zadevi, zato, ker smo bili informirani, da vlada pripravlja temeljito analizo in temeljito poročilo o tem vprašanju, in pa zaradi tega, ker sem bil informiran, da bo seja trajala samo do pol dvanajste ure, ko je bil že sklican razgovor z vodji poslanskih skupin.
Skratka, predlog krščanskih demokratov podpiramo, z željo, da se pripravi temeljito poročilo o tem.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Lešnik. Preden dam besedo gospodu Leonu Gostiši v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, mi dovolite, da se zaradi korektnosti dogovorimo takoj. Namreč, gre za razlago komisije za poslovnik, ki je naslednja. Jaz jo bom prebral. To je ena njenih zadnjih razlag, ki jo sprejela tudi na pobudo predsednika državnega zbora. Je pa naslednja: Določba 64. člena poslovnika o odločanju državnega zbora o dnevnem redu velja tako za redno kot izredno sejo državnega zbora. Upravičeni predlagatelji lahko predlagajo tako umik posamezne točke kot tudi razširitev, če so razlogi nastali po sklicu seje in če je bilo poslancem poslano ali izročeno gradivo, ki je podlaga za uvrstitev na dnevni red. Ta razlaga, ki je povsem jasna, iz te razlage izhaja naslednje. Razlogi po sklicu seje so v primeru tega predloga za širitev dnevnega reda nastali. Toda druga tema je, ali je bilo poslancem poslano ali izročeno gradivo. Zato bi prosil predlagatelja gospoda Schiffrerja, da poskuša zelo hitro zagotoviti morda nekaj predlogov, vsebinskih, o katerih bi državni zbor razpravljal. Sicer se nam bo zgodilo, da bomo ob večinski podpori vseh poslanskih skupin, da uvrstimo to točko na dnevni red, to naredili v nasprotju s poslovniško določbo, da morajo poslancem, ali jim biti poslano ali izročeno gradivo, ki je podlaga za uvrstitev na dnevni red. V vašem dopisu, v vašem gradivu je žal samo predlog za razširitev dnevnega reda, ni pa gradiva, ni pa vsebinskih predlog. Besedo ima gospod Leon Gostiša v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke.

LEON GOSTIŠA: Hvala lepa. Spoštovani! Reakcija je potrebna, čeprav je, roko na srce, malo pozna. Saborska odločitev je slovensko zunanjo politiko presenetila. Po odzivih, ki so sledili, je to več kot jasno. Razlog, zakaj bo Slovenska ljudska stranka podprla uvrstitev točke na dnevni red, je nedvoumen. Nikakor namreč ne smemo dopustiti, da se nakopičeni problemi v odnosih s Hrvaško rešujejo na plečih slovenske manjšine, pa čeprav gre za manjšino, ki smo jo, bodimo odkriti, precej mačehovsko obravnavali v preteklosti. To in pa tudi še nekatere druge dele slovenskega narodnega telesa v tujini. In upam, da bo razprava, ki jo bomo opravili v državnem zboru, ta naš dolg vsaj delno popravila.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Gostiša. S tem so izčrpani nastopi poslanskih skupin. Sprašujem vas, ali kdo nasprotuje mojemu predlogu, da državni zbor ne bo takoj glasoval o tem predlogu, ker je še nekaj pobud za razširitev dnevnega reda. V tem času pa predlagatelji pripravijo kratko vsebinsko utemeljitev, ki bo tudi smatrana kot potrebno gradivo in bo s tem tudi izvršena pač zahteva poslovnika oziroma komisije za poslovnik. Gospod Kacin, želite besedo v smislu? To pomeni, da nasprotujete mojemu proceduralnemu predlogu. Imate drugačen predlog? Prosim. Proceduralno ima besedo gospod Kacin.

JELKO KACIN: Gospod predsednik, kolegice in kolegi! Kot je bilo že danes povedano, smo se o tem pogovarjali tudi na seji odbora za mednarodne odnose. Ampak ne samo tam. Tudi na sestanku vseh parlamentarnih skupin je tekla beseda o tem in imel sem občutek, da smo se poenotili, da je to tako resna tema, da potrebuje daljšo pripravo, da potrebuje tudi pisna gradiva, da potrebuje tudi izhodišča in da bodo vse parlamentarne stranke storile vse, kar je v naši moči, da bi bila takrat razprava čimbolj celovita. Zato bi še enkrat predlagal, da se o tem danes ne pogovarjamo in da najdemo priložnost, ko bodo zagotovljeni pogoji za tako razpravo, da o tem razpravljamo in odločamo.
Ustava v sosednji državi se ne spreminja vsak dan. In s hitenjem ne bomo dosegli čisto nič, razen, da bomo zamudili čas za vsebinsko in celovito pripravo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kacinu. Žal je vaša razprava v tem smislu proceduralna razprava, ki je tudi vsebinska, poslanske skupine so povedale svoja stališča. Ponovno sprašujem - preden bi dal na glasovanje predlog, bi želel, da bi v celoti bila izvršena določba poslovnika - ali kdo nasprotuje, da razpravljamo o drugih širitvah dnevnega reda, v tem času pa predlagatelji pripravijo potrebno gradivo, ki je lahko izhodišče za razpravo.
Namreč, kot sem obveščen s strani predlagatelja, je to gradivo lahko tudi stališče ljudi iz vlade. Neko gradivo, ki je že pripravljeno - ni potrebno, da se v celoti napiše sedaj. Tako je zagotovil predlagatelj te točke dnevnega reda.
Predlagam, da ne glasujemo o tem predlogu, ampak počakamo na to gradivo. Predlog za razširitev dnevnega reda ima v imenu poslanske skupine tudi gospod Tone Anderlič in mu dajem besedo.

ANTON ANDERLIČ: Spoštovani! Dajem predlog za razširitev dnevnega reda s predlogom zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij.
Gre preprosto za to, da je bil rok, ki smo si ga zadali z zakonom, 20. december, katerega pa, smo ugotovili te dni, ni mogoče izvesti. 20. december je bil tisti rok, ko naj bi tudi po mnenju ustavnega sodišča, ki je v svoji odločbi v letu 1995 ocenilo, da mora državni zbor Slovenije oceniti, ali je Republika Slovenija finančno zmožna popraviti krivice v celoti. Kar pomeni ne samo z vrnitvijo zaplenjenega premoženja, ampak tudi s povrnitvijo izgubljenega zaslužka in negmotne škode, česar zakon o denacionalizaciji upravičencem ne priznava.
Gre za tako imenovani 145. člen zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Vi veste, da so se nekatere občine zaradi tega znašle tik pred bankrotom in v težavah in seveda tudi država Slovenija posredno s tem.
Zakon, ki je v razmnoževanju in jaz verjamem, da ga boste takoj dobili, vsebuje samo dva člena, ki se nanašata na datum. Posebej moram poudariti to, da v zvezi z vračanjem premoženja cerkvi oziroma verskim skupnostim ni govora, kajti to je vprašanje, katerega sporazumno rešuje vlada, in tudi takrat, ko smo izglasovali v državnem zboru ta zakon, kateremu rok se izteka 20. decembra, nismo zajeli s tem zakonom. So pa to razlogi, ki so, pravim, nastali s tem, ko smo ugotovili, kaj je z roki. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Anderlič je predlagal, torej v imenu treh poslancev, treh poslanskih skupin razširitev dnevnega reda s predlogom zakona o začasno zadržani..., se opravičujem, predlogom zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Navedel je tudi razloge, ki so nastali po sklicu izredne seje, in je tudi vložil ustrezno gradivo. Preden dam možnost razpravljalcem, ima gospod Hvalica proceduralni predlog.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Glede na pravkar slišano in na vašo predhodno razlago, v kakšnem primeru je možna širitev dnevnega reda, vas sprašujem, gospod predsednik, ali je pri tem primeru, ki ga je podal vodja liberalne demokracije, to primer, kjer so nastali razlogi za širitev po sklicu seje. To me namreč zanima. Prej ste striktno opozorili - jaz tu namreč pri tem predlogu ne vidim - zato vas sprašujem, če poskušate ugotoviti, ali so nastali razlogi za širitev dnevnega reda po sklicu te seje. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Hvalica, tudi sam imam to dilemo. Tu gre za občutljivo razlago te poslovniške določbe, kaj pomeni in na kakšen način se interpretira utemeljitev predlagatelja dodatne točke, da so razlogi nastali po sklicu izredne ali redne seje, kajti poslovniška komisija je tukaj izenačila svojo razlago. Gospod Anderlič je dvakrat omenil v svojem nastopu razloge, ki so po njegovi oceni taki, da jih lahko tolmačimo, da so nastali po sklicu izredne seje državnega zbora. Vsekakor pa v prejšnjem primeru mislim, da je bila stvar nedvoumna, prav tako je bilo tudi gradivo - mislim, da bo posredovano - tako da bomo glasovali o prejšnjem predlogu za razširitev dnevnega reda. Sprašujem, ali želi besedo predstavnik sekretariata oziroma ali želi besedo predstavnik vlade! (Ne.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Mozetič ali gospod Rejc? Gospod Mozetič ima besedo, gospod Potrč ima besedo, bo imel za njim besedo.

MIROSLAV MOZETIČ: Drage kolegice, spoštovani kolegi! No, najprej čisto procesno, proceduralno. Ne vem, kdaj so nastali ti razlogi, ampak sigurno niso nastali po sklicu te seje. Ti razlogi so verjetno že dolgo. Zakaj niste pripravili zakona predlagatelji, vlada, mi ni znano, ampak zdaj ne morete govoriti, da je to nastalo po sklicu te izredne seje, ki je bila sklicana pred dvema dnevoma.
Zdaj pa, kar zadeva to vsebino. Jasno, mi bomo temu nasprotovali, ampak mene čudi to, da ste zdaj prišli s predlogom, ko smo prejšnji teden ugotovili, da ni bilo totalitarnega komunističnega režima, ki je izvajal razlastitve, zdaj pa nastaja škoda zaradi denacionalizacije, in celo, tako sem prej, če sem prav, slišal, taka škoda, da bo celo država zaradi tega bankrotirala. Dajte se enkrat zmeniti, kaj je kaj. Najprej se odločite, kaj je, kje smo, kaj se je dogajalo, kaj se ni dogajalo in če se nekaj ni dogajalo, potem tudi nekaj drugega najbrž ni. Vendar, resno pa pristopimo k stvari.
Dejstvo je, da pogoji niso nastali po tem sklicu, dejstvo je, da zakona niste pač pripravili, in ker ga niste pripravili, ga je nemogoče na tak način uvrščati na dnevni red in kršiti poslovnik. Mislim, da bi to moral ugotoviti že predsednik državnega zbora in enostavno niti ne spraševati naprej.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Mozetič. V imenu poslanske skupine združene liste gospod Potrč.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Jaz sem v imenu naše poslanske skupine eden od sopodpisnikov predloga. S kolegija predsednika državnega zbora vodje poslanskih skupin bodo vedeli, da je o vprašanju uvrstitve ali neuvrstitve zakona o denacionalizaciji v tretji obravnavi bila razprava na seji kolegija državnega zbora in da je bila skupna ugotovitev, da bi bilo po svoje zaradi tega, da bi preprečili nastop situacije, v kateri bi moratorij potekel in ne bi imeli rešeno vprašanje v zvezi z vračanjem premoženja tujim državljanom, v zvezi z vračanjem premoženja potomcem bivših fevdalcev in v zvezi z vračanjem premoženja po izvrševanju zakona o kazenskih sankcijah, nujno potrebno nekaj storiti. Ko smo skupaj ugotovili, da ni realnih podlag za to, da bi se v tretji obravnavi lahko ta zakon obravnaval, je naše prepričanje, da je prav, da se za krajši rok, to je dveh mesecev podaljša moratorij, in sicer samo v teh treh točkah - neupravičena pridobitev državljanstva, zakon o izvrševanju kazenskih sankcij in tudi vprašanje potomcem bivših fevdalcev. Razlogi za to so po našem mnenju nastopili po tem, ko je seja državnega zbora bila sklicana, saj smo po njej ugotovili, da zakona v tretji obravnavi o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji ni, ker še pač ni bil vložen. Mi ta predlog podpiramo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Potrč. Proceduralni predlog gospod Rejc. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? Če boste predlagali, da razmnožimo gradivo, bomo to takoj storili.

IZIDOR REJC: Hvala, gospod predsednik za besedo. Predlog, ki ga je dal gospod kolega Anderlič glede razširitve dnevnega reda, menim, da ne more priti v poštev, iz preprostega razloga, ker so v postopku spremembe in dopolnitve zakona o denacionalizaciji, ki ravno ta primer tudi rešuje. In seveda dva zakona na isto temo - pravim, da ravno to tudi rešuje. Tudi ZIKS je prizadel. In je potrebno, da predlagatelji pripravijo tretjo obravnavo in zadeva se bo izpeljala in opravila v državnem zboru. Menim, da nimamo nobenega opravičila, predvsem pa ni v poslovniku možno določilo, oziroma je določilo, ki preprečuje, da bi bila dva na isto temo hkrati v parlamentarni proceduri. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Rejc. Prav to proceduralno vprašanje je bilo aktualno ob zadnjem primeru, ko smo sprejeli dodaten, nov moratorij v obliki zakona in takrat je bilo nekako tudi sprejeto stališče, ki je dobilo podlago tudi v razlagi komisije za poslovnik, torej, da prav vprašanje moratorija, torej časovna vprašanja so izključena. In v tem primeru ne gre za dva zakona z isto vsebino v postopku. Ker zakon je zelo enak takratni vsebini. V tem smislu bomo na enak način tolmačili poslovniško določbo in tudi razlago komisije za poslovnik. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne.) Želi predlagatelj dodatno obrazložiti svoj predlog? (Ne.)
Dajem predlog na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (69 poslancev.) Kdo je za to, da državni zbor razširi 17. izredno sejo z novo točko dnevnega reda, ki se imenuje: "Predlog zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij."
Kdo je za tak predlog? (48 poslancev.) Je kdo proti? (19 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet in bo obravnavan kot 20.A točka dnevnega reda.
Vlada predlaga razširitev dnevnega reda z zakonom o poroštvu Republike Slovenije za alocirane obveznosti Nove ljubljanske banke d.d. Ljubljana in Nove kreditne banke Maribor d.d. iz naslova kreditov, ki jih je sklad za financiranje povečanja zaposlovanja v gospodarsko manj razvitih in izrazito emigracijskih področjih Socialistične federativne Republike Jugoslavije najel pri Skladu Sveta Evrope za socialni razvoj. Prosim predstavnika vlade, da poda predlog za širitev dnevnega reda. Obrazložitev predloga, gospod Gaspari.

MAG. MITJA GASPARI: Glede na obsežnost dnevnega reda in pa že zdaj nejevoljo glede tega dnevnega reda, ki je nujen predpogoj za sprejemanje nekaterih ukrepov vlade, vlada pri tej točki ne bo vztrajala za vključitev na dnevni red. Menimo, da bi bilo dobro to čimprej storiti. Gre za institucijo Evropske Unije oziroma skupnosti socialni svet Evropske zveze. Z ratifikacijo tega sporazuma se potem odpre možnost za sodelovanje Republike Slovenije s tem socialnim svetom. Kot pravim, če bo to lahko prišlo na naslednjo sejo, stvar ne bo nič bistveno prikrajšana. Zgodile so se nekatere pomanjkljivosti v proceduri, ne samo pri vladi, tudi drugje. In zato ne vztrajamo, da bi moralo biti to vključeno v to sejo državnega zbora. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Gaspari. To pomeni, da predloga za razširitev dnevnega reda s to točko ni več. Predlog za širitev dnevnega reda ima tudi gospod Pukšič.

FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa. Predsednik državnega zbora! Spoštovane poslanke in poslanci! Prav lep pozdrav pa seveda tudi velja študentkam in študentom Visoke upravne šole v Ljubljani, ki so zgoraj na galeriji. Spoštovani predsednik! Gre za razširitev oziroma za postavljeno vprašanje. Namreč, bil sem na komisiji za mandatno-imunitetna vprašanja oziroma mandatno-imunitetni komisiji, kjer smo obravnavali med drugim obravnavo obvestila okrožnega sodišča v Ljubljani v zvezi z vodenjem kazenskega postopka zoper poslanca državnega zbora, in je uvrščeno na dnevni red kot 6. točka. Hkrati pa smo obravnavali tudi sklep komisije državnega zbora o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo. In ker je bila ta seja istočasno in te točke ni na dnevnem redu, se mi pravzaprav postavlja vprašanje, ali je to izpadlo, ker je tudi iz pregleda zadev za obravnavo na izredni seji državnega zbora bil pod 6. alineo predlog tega sklepa o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo. In ker je bilo v časopisju v zadnjem času veliko na to temo prelitega črnila in ker smo poslanci Socialdemokratske stranke in gospod poslanec Pavel Rupar seveda prepričani - in tako je bilo tudi ugotovljeno na komisiji za ugotavljanje nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo - da je zadeva korektna in ni bilo kršenja zakona, se postavlja vprašanje, zakaj tega ni na dnevnem redu. Vsekakor pa bi radi zadevo razčistili pred slovensko javnostjo. Namreč gre za to, da imamo pri tem čisto vest. Vsekakor je potrebno to zadevo čimprej razjasniti, ker, kot je bilo že ugotovljeno na komisiji, ni bilo kršenja 12. člena tega zakona, saj podjetje ni bilo v funkciji upravljanja. Hvala lepa.

JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Pukšič. Jaz sem vašo razpravo razumel kot proceduralno vprašanje meni, predsedniku, ki tudi predlaga točke dnevnega reda. Res je, ko je bila seja kolegija, na kateri smo obravnavali možne točke dnevnega reda, je bila kot ena od možnih točk omenjena tudi ta točka, ki ste jo vi omenil. Sam sem potem temeljito razmislil o tem vprašanju in sem prepričan, da točka dnevnega reda, ki govori o tem, ali bo nek poslanec državnega zbora, ali se mu bo celo odvzel mandat, je tako pomembna, da jo državni zbor obravnava na redni seji.
Prav tako sem bil obveščen s strani članov te komisije iz nekaterih poslanskih skupin, da želijo, da matično delavno telo zaradi nekaterih novih razlogov še enkrat obravnava to vsebinsko vprašanje in ga potem predlaga v sprejem državnemu zboru. Ocenil sem, da s strani obeh delovnih teles gradivo še ni bilo v celoti pripravljeno. Zato mislim, da je pametno, da ni te točke na tej izredni seji državnega zbora; zato je tudi nisem uvrstil na to izredno sejo.
Ali ima še kdo predlog za razširitev dnevnega reda? (Da.) Gospod Kovše, državni sekretar za energetiko, lahko pričakujemo kakšen zakon s področja energetike?

ALOJZ KOVŠE: Lep pozdrav! Predlagam, da se na izredno sejo državnega zbora uvrsti predlog zakona o poroštvu Republike Slovenije za restrukturiranje obveznosti podjetij s področja elektrogospodarstva. Predlog zakona je intervencijske narave; odlašanje z razrešitvijo plačilne sposobnosti podjetij elektrogospodarstva bi povzročilo motnje v oskrbi z električno energijo in s tem veliko gospodarsko škodo.
Dovolite, da vam samo povem, da analiza predvidenih pogojev poslovanja v letu 1998 in 1999 kaže, da je v teh dveh letih poslovanje v elektroenergetskem sistemu obremenjeno z izredno visokimi obveznostmi za vračilo kreditov, saj anuitete v letu 1998 znašajo preko 21 milijard tolarjev, v letu 1999 preko 17 milijard tolarjev. Od tega pa znašajo samo anuitete, za katere posojila je dala jamstvo država: v letu 1998 - 13 milijard tolarjev in v letu 1999 preko 10 milijard tolarjev. Skupne anuitete predstavljajo v teh dveh letih več kot 20,5% pričakovanega celotnega prihodka od prodaje električne energije. Večina kreditnih obveznosti, ki bi jih restrukturirali, izhaja iz najetja kreditov v obdobju 1974-1985, ko je elektroenergetski sistem izvajal intenzivne investicijske dejavnosti. Predvsem so bile tu reakcije na težave pri preskrbi z električno energijo - to so bile takrat redukcije v letu 1973. Več kot 70% vseh obveznosti pa se nanaša na Nuklearno elektrarno Krško in Termoelektrarno Šoštanj.
Upam, da sem vam povedal nekaj razlogov, da bi bilo dejansko nujno, ker te obveznosti zapadejo že v januarju prihodnjega leta, da bi uvrstili ta zakon oziroma predlog zakona o poroštvu Republike Slovenije za restrukturiranje obveznosti podjetij s področja elektrogospodarstva na dnevni red.
Na koncu bi v bistvu povedal, da je to samo restrukturiranje obveznosti, za katere je država že dala poroštvo in to ni sprejemanje nekih novih poroštev - ampak je v bistvu restrukturiranje teh poroštev za dve leti, kajti v naslednjih dveh letih so te obremenitve elektroenergetskega sistema velike, kot sem prej povedal. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Kovše. O tem zakonu je bilo govora tudi na seji predsednika kolegija državnega zbora; predlagan je bil s strani vlade, ko smo ocenjevali, kateri razlogi so tisti, da vežejo uveljavitev zakona s 1.1.1998. Pri tem zakonu nismo našli neposredne povezave in tudi zato se potem nisem odločil in ga nisem uvrstil na dnevni red izredne seje. Predlagal bi, da je pač ta zakon eden od tistih, ki bo zanesljivo uvrščen na dnevni red januarske seje. S tem bi bili tudi vaši argumenti, s katerim utemeljujete uvrstitev na to izredno sejo, sprejeti. Torej, da bi bil zakon obravnavan meseca januarja. Namreč, tu se ponovno postavlja vprašanje, kateri so razlogi, ki so nastali po sklicu izredne seje, da so taki, da lahko razpravljamo in ta zakon uvrščamo na izredno sejo. Seveda gradivo obstaja, zakon je bil 12.12. poslan v državni zbor. Tako da bi v tem primeru ne odprl razprave glede širitve dnevnega reda in bi bil ta zakon eden od tistih, ki bi bil na redni seji januarja med prvimi zakoni na dnevnem redu. Ali je še kakšen predlog za razširitev dnevnega reda? Gospod Hvalica ima predlog za razširitev.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani kolegi! Poslanske pobude in vprašanja so stalna točka dnevnega reda sej državnega zbora. Mi smo imeli letos po parlamentarnih počitnicah samo enkrat, enkrat samkrat smo imeli možnost, da opravimo te poslanske pobude in vprašanja.
Na podlagi 23. člena poslovnika je možno, da državni zbor odloči tudi, da bodo vprašanja in pobude poslancev na posebni seji. Jaz razumem izredno sejo kot posebno sejo in bi predlagal, da uvrstimo to točko na dnevni red. Glejte, v pol leta smo imeli poslanci samo enkrat to možnost. Pri tem bi opozoril še na naslednje: poslanske pobude in vprašanja so tipičen institut opozicije. Vi se lahko zmenite sicer med seboj, na večerji in ko se dobite vladne stranke, ampak opozicija ima pa edina to možnost. Glede na to, da nam to možnost daje poslovnik tudi na izredni seji predlagam, da uvrstimo poslanske pobude in vprašanja na dnevni red te izredne seje. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Hvalica. Tretji odstavek 20. člena govori: "Državni zbor lahko odloči, da bo vprašanja in pobude poslancev obravnaval na posebni seji." Sam interpretiram to določbo tako, da je ena posebna seja, na kateri so zgolj samo poslanska vprašanja. Jaz sem pripravljen, da se tudi, če je potrebno, v okviru kolegija zelo hitro dogovorimo in je v mesecu januarju tudi taka seja, kajti gospod poslanec Hvalica ima prav. Ker je bilo zelo malo rednih sej po parlamentarnih počitnicah letos, so imeli poslanci redkokdaj možnost, da so lahko na seji državnega zbora postavili tudi poslansko vprašanje. Seveda, pisna možnost obstaja. Poslanci imajo poslovniško možnost, da to storijo na seji državnega zbora, na kateri imajo tudi pravico oziroma poslovniško možnost, da takoj dobijo tudi odgovor. Če boste dali tako pobudo, gospod Hvalica, se lahko pogovorimo o taki seji državnega zbora, kot jo določa poslovnik.
Sprašujem gospoda Schiffrerja, ker zdaj nam ostane samo še glasovanje o razširitvi dnevnega reda glede položaja slovenske narodne skupnosti na Hrvaškem po črtanju slovenske manjšine iz ustave Republike Hrvaške. Ali lahko dobimo zagotovilo s strani predstavnika vlade, da bo tudi pripravljeno ustrezno gradivo? Želi besedo gospod državni sekretar, gospod Vajgl? (Da.) Prosim.

IVO VAJGL: Spoštovani gospod predsednik! Jaz se opravičujem za odsotnost prej z zasedanja, ker nisem vedel, da bo ta točka dnevnega reda na vrsti, pa sem za pol ure odšel.
Samo to bi rad rekel, da bo zunanje ministrstvo pripravilo informacijo o vseh zadevah, ki so se dogajale v zadnjem času, o potezah zunanjega ministrstva o naši intervenciji v hrvaškem zunanjem ministrstvu, odgovoru, ki smo ga prejeli danes, in vseh ostalih relevantnih zadevah, ki se nanašajo na Slovence na Hrvaškem in njihov položaj. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu državnemu sekretarju.
Na podlagi njegovega nastopa ugotavljam, da bodo poslanci prejeli ustrezno gradivo in tokrat izjemoma, v tem primeru, dajem na glasovanje predlog, da se točka dnevnega reda 17. izredne seje razširi s točko, o kateri sem prej govoril - položaj slovenske narodne skupnosti na Hrvaškem. Ugotavljamo prisotnost! (68 prisotnih.)
Kdo podpira uvrstitev te dodatne točke na dnevni red? (63 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo brez nasprotovanja smo sprejeli to točko na dnevni red pod 20.b točko jo bomo obravnavali. Vsekakor pa bo obravnava v državnem zboru odvisna tudi od gradiva, ki ga bo pripravilo ustrezno delovno telo.
Prosim? (Besede iz dvorane.) Lahko državni zbor predlaga, da se točka obravnava prej. Mislim, da je razumljivo, da najprej dobimo ustrezno gradivo tudi matičnega delovnega telesa.
Ker ni več predlogov za razširitev, prehajamo na hitre postopke, na odločanje za spremembo zakona po hitrem postopku.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vpisu in plačilu delnic v delniške kapitale Evropske banke za obnovo in razvoj in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo podpira sprejem zakona po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o vpisu in plačilu delnic v delniški kapital Evropske banke za obnovo in razvoj, po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (71 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (48 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Želi besed predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne.) Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost. (70 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (53 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčni službi in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (44 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o posebnem davku na bilančno vsoto bank in hranilnic in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Želijo besedo predsedniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (69 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (50 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o ukinitvi pravice do regresa za letni dopust za leto 1998 in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Na glasovanje torej dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (41 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost. Predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (37 poslancev.) Je kdo proti? (12 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za hitri postopek sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Predstavnik vlade? (Ne.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo besede.) Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog sklepa? (40 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za sprejem obravnave zakona po hitrem postopku sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o notranjih zadevah in predlaga, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Predstavnik matičnega delovnega telesa? (Ne.) Sekretariata? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (36 poslancev.) Je kdo proti? (11 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi in predlaga, da ga po hitrem postopku sprejme. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Predstavnik matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne.) Gospod Mozetič ima besedo.

MIROSLAV MOZETIČ: Drage kolegice! Spoštovani kolegi! Nisem zaradi zakona o obrambi, pač pa zato, ker je po dnevnem redu zadnji zakon, ki se sprejema po hitrem postopku, in sem počakal do zadnjega zakona. Velja pa za vse zakone, ki jih sprejemamo po hitrem postopku - to kar bom povedal pri tem zakonu, za katerega predlaga, da naj gre v sprejem po hitrem postopku.
Če ste dobro spremljali, praktično vsi zakoni, vse točke dnevnega reda, ki jih imamo na tej izredni seji, se sprejemajo po izrednem hitrem postopku. Enostavno bi bilo dobro, če bi ugotovili, da smo končno prišli po slabem redu vladanja letu vlade, nove koalicije v izredne razmere. Ampak poglejte, kaj piše poslovnik, kdaj je hitri oziroma ta hitri izredni postopek. Kadar zahtevajo "izredne potrebe države". Izredna potreba države je v tem trenutku, verjetno, preveč debel proračun. Za leto 1997 in pa nov proračun za leto 1997, zato je treba sprejemati varčevalni ukrep po hitrem postopku, s katerim se bodo, v glavnem, določale nove davščine.
Drugi razlog je narava nesreče oziroma "interesi obrambe", je drugi razlog. Ne vem, možno, da so tudi interesi obrambe tukaj zadaj tega, ne vem, ker to v glavnem se niti ne sporoča poslancev.
Pač pa, naslednji razlog so "narava nesreče". Jaz mislim, da je naravna nesreča, ki se skoraj spreminja v nacionalno katastrofo, ampak ne v smislu potresa povodnji in podobni zadev, pač pa v smislu tega, kako ta vlada dela. In to je glavni razlog, zakaj bomo to, kar vse delamo danes na tej seji, sprejemali po izrednem hitrem postopku. Ne glede na to, ne glede na tako nacionalno katastrofo, sem jaz proti vsem tem izrednim hitrim postopkom in tudi proti hitremu postopku pri tem zadnjem. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Mozetiču. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo.
Na glasovanje dajem predlog za sprejem predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obrambi po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (72 poslancev.)
Kdo je za navedeni predlog? (40 poslancev.) Je kdo proti? (15 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Ker smo dnevni red razširili z eno točko, je to bilo predzadnje glasovanje o hitrem postopku. Zadnje je predloga zakona o spremembah zakona o začasnem zadržanju izvajanja nekaterih določb zakona o denacionalizaciji in zakona o izvrševanju kazenskih sankcij. Ki ga je državni zbor uvrstil kot 20a. točko dnevnega reda. Predlagatelji predlagajo, da se ga po hitrem postopku sprejme. Želi besedo predstavnik vlade? (ne.) Želijo besedo predstavniki predlagatelja? (Ne želijo.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Ali želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Zaključujem razpravo.
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku.
Ugotovimo prisotnost! (71 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (49 poslancev.) Je kdo proti? (18 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na obravnavo in odločanje o predlogih za sprejem zakonov po skrajšanem postopku. Vlada je predlagala spremembo in dopolnitev zakona o prekrških in predlaga, da ga sprejmemo po skrajšanem postopku. Matično delovno telo s predlogom predlagatelja zakona za sprejem predloga zakona po skrajšanem postopku soglaša. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Razpravo zaključujem.
Na glasovanje dajem predlog sklepa, da se navedeni zakon sprejme po skrajšanem postopku. Navedeni predlog ne bo sprejet, če mu bo nasprotovala najmanj ena tretjina navzočih poslancev. Ugotovimo prisotnost! (65 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog, da se zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških sprejema po skrajšanem postopku? (54 poslancev.) Je kdo proti? (10 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je v obravnavo zboru predložila predlog zakona o spremembi zakona o prometnem davku in predlaga zboru, da ga sprejme po skrajšanem postopku. Matično delovno telo s tem predlogom soglaša. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Razpravo zaključujem.
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po skrajšanem postopku. Kot v prejšnjem primeru, predlog ne bo sprejet, če mu bo nasprotovala najmanj ena tretjina navzočih poslancev. Ugotovimo prisotnost! (65 prisotnih.)
Kdo je za predlog, da se navedeni zakon sprejema po skrajšanem postopku? (43 poslancev.) Je kdo proti? (14 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Želi v zvezi z dnevnim redom še kdo besedo? (Ne želi.)
Ker ne želi nihče več razpravljati, bi zbor obvestil, da bo pod točko "volitve in imenovanja" državni zbor obravnaval naslednje predloge odlokov: predlog odloka o imenovanju Sveta Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, predlagatelj je Vlada Republike Slovenije; o imenovanju predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, predlagatelj je minister za pravosodje; pet predlogov o izvolitvi v sodniško funkcijo, predlagatelj je Sodni svet; in predloge odlokov, katerih predlagatelj je Komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve (predlogov je več kot deset - če dovolite, jih ne bi bral, ker imate v gradivu vse predloge teh odlokov).
Za današnjo sejo tako predlagam dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem, s sprejetimi dopolnitvami in spremembami. Ugotovimo prisotnost! (76 prisotnih.)
Kdo je za predlagani dnevni red v celoti? (56 poslancev.) Je kdo proti? (12 poslancev.)
Glede na izid glasovanja ugotavljam, da je predlagani dnevni red 17. izredne seje državnega zbora sprejet.
Rad bi vas obvestil o naslednjem. Državni zbor bo danes delal do 20. ure, v sredo 17. decembra bo delal od 14. do 20. ure, v dopoldanskem času pa se bodo sestala delovna telesa, ki bodo pripravila potrebno gradivo, da bo lahko državni zbor odločal o točkah dnevnega reda, ki smo ga pravkar sprejeli. V podobnem smislu smo tudi že napovedali rešitev na seji kolegija. Url, do kdaj delamo, to je pa moj predlog - do 20. ure. Mislim, da imamo možnost, da s tem tudi v tem tednu državni zbor konča dnevni red. Torej, v petek 19. decembra predlagam, da dela od 10. ure in da se potem dogovorimo do kdaj delamo, kajti, odprto je tudi vprašanje o morebitnem nadaljevanju izredne seje državnega zbora po 19. septembru, kot je bilo že dogovorjeno in tudi nekako sprejeto, bo 21. decembra ob 14. uri opravljena 1. točka. Torej se opravičujem, v ponedeljek 22. decembra bo ob 14. uri opravljena 1. točka izredne seje, to je zaprisega predsednika Republike Slovenije. V nadaljevanju tega dne pa tudi slavnostna seja državnega zbora ob državnem prazniku. Jaz sem odprt, če bo kakršnakoli potreba, da se med samim zasedanjem tudi na delovnem pogovoru sestanemo vodje poslanskih skupin in rešimo kakršenkoli zaplet glede dela državnega zbora v tem tednu.
Predlagam, da današnji zbor prične z obravnavo 3. in 4. točke dnevnega reda. To je predlog predsednika Republike Slovenije za določitev treh kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Namreč, ta točka dnevnega reda je v neposredni povezavi s časovnim pričakovanjem. Rok, ki je določen, se izteče 18. decembra. Tako, da predlagam, da danes to opravimo in potem po 4. točki dnevnega reda preidemo na 2. točko dnevnega reda, to je predstavitev predloga proračuna Republike Slovenije za leto 1998.

Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA DOLOČITEV TREH KANDIDATOV ZA SODNIKA EVROPSKEGA SODIŠČA ZA ČLOVEKOVE PRAVICE.
Predsednik Republike Slovenije je državnemu zboru predlagal, da za kandidate za sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice določi: prof. dr. Petra Jambreka, prof. dr. Antona Pereniča in prof. dr. Boštjana M. Zupančiča. Sprašujem, če želi predstavnik Urada predsednika Republike Slovenije dodatno obrazložiti predlog? (Ne želi.) Predlog je obravnavala komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, ki je zboru tudi pisno poročala. Želi podpredsednik komisije besedo? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Se opravičujem. V imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov boste govoril gospod Izidor Rejc.

IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje! Ne bom se toliko spuščal v posamezna imena, ki jih predsednik države predlaga. Vendar izbijajo podatke za gospoda dr. Župančiča, kjer so vsi osebni podatki in je življenjepis v angleškem jeziku. Izgleda, da ta gospod ne more dobiti prevajalca ali kaj podobnega. Vendar menim, da je to ena od osnovnih dejavnosti ali pa ena osnovnih, bi rekel, etičnih pristopov, da se kandidat, ki je Slovenec in naj bi šel tja za evropskega sodnika, predstavi tudi v evropskem jeziku. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Rejcu. Želijo besedo poslanke in poslanci? (Ne želijo.) Razpravo zaključujem. Prehajamo na glasovanje. V skladu s 87. členom poslovnika državnega zbora in 80. členom zakona o ustavnem sodišču zbor o določitvi treh kandidatov za sodnika Evropskega sodišča glasuje tajno, pri čemer bomo o vsakem kandidatu glasovali na posebni glasovnici. Glasuje se za tri kandidate. V skladu s 97. členom poslovnika vodi tajno glasovanje predsedujoči s pomočjo generalne sekretarke državnega zbora in štirih poslancev, ki jih izvoli državni zbor na predlog predsedujočega. Predstavniki poslanskih skupin so predlagali naslednje člane volilne komisije: predstavnik LDS, Rudolf Moge, predstavnik SLS - Josip Bajc, predstavnik Socialdemokratov - Jože Jerovšek, predstavnik SKD - mag. Marjan Schiffrer. Član te komisije sem tudi sam kot predsedujoči. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? (Ne.) Na glasovanje dajem predlog za sestavo volilne komisije, kot sem jo pravkar povedal. Ugotavljamo prisotnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za predlagano sestavo komisije? (68 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog za sestavo komisije sprejet.
V skladu z drugim odstavkom 97. člena poslovnika državnega zbora bodo poslancem vročene tri glasovnice, tako da pride vsak poslanec k mizi predsedujočega in pove svoje ime in priimek. Poslanec, ki mi bo pomagal pri izvedbi glasovanja, izroči vsakemu poslancu po tri glasovnice, generalna sekretarka pa označi pri imenu in priimku poslanca v seznamu, da so mu bile glasovnice tudi vročene. Glasuje se tako, da se na vsaki glasovnici obkroži beseda "za" ali "proti". V skladu z drugim odstavkom 98. člena poslovnika državnega zbora je neizpolnjena glasovnica ali glasovnica, ki ni izpolnjena v skladu s prej omenjenim navodilom, neveljavna. Na podlagi 80. člena v povezavi s 14. členom zakona o Ustavnem sodišču bo posamezni kandidat določen za predlagano funkcijo, če bo zanj glasovala večina vseh poslancev, to je 46 ali več poslancev. Glasovali bomo v dvorani, poslanke in poslanci bodo izpolnjene glasovnice oddali v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani na mizi predsedujočega.
Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim, da se poslanci, ki mi bodo pomagali pri glasovanju, takoj zglasijo v sobi 117, kjer bomo skupaj prevzeli volivni material. Glasovanje se bo pričelo ob 17.20 in bo trajalo do 17.45. Sejo bomo nadaljevali ob 18.00 uri. Prehajamo na glasovanje.

(Seja je bila prekinjena ob 17.09 uri in se je nadaljevala ob 18.07 uri.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi, nadaljujemo sejo. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Prehajamo na izid glasovanja. Ker moramo po zapisniku ugotoviti izida glasovanja o odločitvi kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice. Za profesorja droktorja Jambreka: glasovanje je potekalo v torek, 16. decembra 1997 v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije. Razdeljenih je bilo 84 glasovnic, oddanih je bilo 84 glasovnic, neveljavnih je bilo 5 glasovnic, veljavnih je bilo 79 glasovnic. "Za" je glasovalo 45 poslancev, "proti" 34 poslancev. Na podlagi tega izida glasovanja predlagani kandidat, profesor doktor Peter Jambrek ni bil določen za kandidata za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice.
Na podlagi drugega odstavka 80. člena zakona o Ustavnem sodišču, ob smiselni uporabi 14. člena tega zakona se za prosto mesto sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice opravi novi kandidacijski postopek.
Za profesorja doktorja Antona Pereniča: glasovanje je potekalo v torek, 16. decembra v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije. Razdeljenih je bilo 84 glasovnic, oddanih je bilo 84 glasovnic. Neveljavnih je bilo 10 glasovnic, veljavnih je bilo 74 glasovnic. "Za" je glasovalo 61 poslancev, "proti" pa 13 poslancev. Na podlagi tega izzida glasovanja je bil profesor doktor Anton Perenič določen za kandidata za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice.
Za profesorja doktorja Boštjana M. Zupančiča: glasovanje je potekalo v torek, 16. decembra 1997 v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije. Razdeljenih je bilo 84 glasovnic, oddanih je bilo 84 glasovnic. Neveljavnih je bilo 9 glasovnic, veljavnih je bilo 75 glasovnic. "Za" je glasovalo 54 poslancev, "proti" pa 21 poslancev. Na podlagi tega izida glasovanja je bil profesor doktor Bošjan M. Zupančič določen za kandidata za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice.
Na podlagi izida glasovanja ugotavljam, da je Državni zbor Republike Slovenije določil listo kandidatov za sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice, in sicer: prof. dr. Anton Perenič in prof. dr. Boštjan M. Zupančič.
S tem zaključujemo to točko dnevnega reda 17. izredne seje.

Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA - obravnava PREDLOGA PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE, ZA IZVOLITEV DVEH SODNIC USTAVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE.
Proceduralni predlog ima dr. Zagožen.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Jaz imam proceduralno vprašanje.
Rad bi pojasnilo, kaj bo sedaj storil državni zbor, glede na to, da po našem poslovniku in zakonu, nismo določili treh kandidatov. Mislim, da moram enostavno sporočiti evropskemu parlamentu, da nimamo kandidata in da se postopek nadaljuje. Najbrž bi moral o tem odločati državni zbor, ker si verjetno ne moremo privoščiti, po mojem, nacionalne sramote, da ne določimo treh kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice v skladu s poslovnikom parlamenta, ki izbira izmed teh treh.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zagožen. Kaj predlagate? (Iz dvorane pojasnilo.) Ko sem prebral zapisnik o izidu glasovanja o prof. dr. Petru Jamreku, sem potem tudi prebral: "Na podlagi 2. odstavka 80. člena zakona o Ustavnem sodišču, ob smiselni uporabi 14. člena tega zakona se za prosto mesto sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice opravi nov kandidacijski postopek." Ali je med nami tudi gospod Baškovič? Predstavnik ministrstva za pravosodje ali za zunanje zadeve? Prosim, gospod državni sekretar Vajgl.

IVO VAJGL: Spoštovani gospod predsednik, gospe poslanke, gospodje poslanci! Moram dati obvestilo, da v primeru, če do 18. Slovenija ne bo poslala predlogov kandidatov, potem ne bomo imeli sodnika. Se pravi, do 18. morajo biti kandidati v Strassbourgu, drugače sodnika ne bomo imeli. Tako da smo vezani na ta rok. Ni pa nikjer rečeno, da morajo biti trije kandidati.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Baškovič, želite besedo? Sprašujem še enkrat predstavnika zunanjega ministrstva. Vprašanje je zelo jasno. Ali je korektno, da državni zbor na podlagi izida glasovanja pošlje, pove, da je določil listo dveh kandidatov za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice? Ali je to v skladu z določbami, ki veljajo v evropskem parlamentu oziroma v tem sodišču.

IVO VAJGL: Gospod predsednik, mi lahko damo tudi dva kandidata. Nikjer ni rečeno, nihče od nas ne zahteva, da morajo biti trije kandidati. Dva kandidata sta dva kandidata in eden izmed njih bo izvoljen za sodnika.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Mozetič, imate proceduralni predlog?

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Prvič, vlada v tem postopku nima kaj iskati, tako da ne vem, zakaj je državni sekretar tukaj govoril. Ona bo sicer uradno poslala pismo, kaj smo mi storili, po našem postopku je to tako pač v tej državi. Zdaj, vseskozi, kar sem jaz o tej zadevi seznanjen, tudi na odboru za pravne zadeve, ki vodi hearinge, od jutri naprej v Parizu, je bilo vseskozi govora o treh kandidatih, in mislim, da je tudi generalni sekretar poslal pismo, v katerem zahteva tri kandidate, tri kandidate. In vse države, ki so jih do zdaj poslale, z izjemo Slovenije, pa še nekaj držav, ki še niso to naredile, so poslale po tri kandidate. Zdaj, situacija, kaj narediti. Ko se bo ponovil postopek, naj se to čimprej razčisti.
Zdaj to, o čemer je pa gospod Vajgl govoril, da bo sramota, da nismo poslali pravočasno kandidata, naj se obrne na kakšen drug naslov. Parlament je to kandidaturo oziroma te predloge dobil pred nekaj dnevi in če bi bila poslana prej, bi verjetno imeli več časa, da tudi rešimo take zaplete. Tako da jaz mislim in sem prepričan, da moramo poslati v Strassbourg predlog treh kandidatov, parlamentarna skupščina se bo pa odločala potem v Strassbourgu o enem.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Torej, kolegice in kolegi, to pomeni, da je sedaj razprava o predlogu sklepa, ki sem ga pravzaprav prebral na koncu, ko sem rekel, da na podlagi izida glasovanja ugotavljam, da je Državni zbor Republike Slovenije določil listo kandidatov za sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice in potem sem prebral dve imeni: profesorja doktorja Antona Pereniča in profesorja doktorja Boštjana Zupančiča, prvi 61 glasov, drugi 54 glasov. Torej o tem vprašanju sedaj moramo opraviti razpravo. Če je potrebno, bomo tudi sejo prekinili, da bi dobili najbolj korektno tolmačenje tega zapleta. Gospod Anderlič in nato gospod Jakič.

ANTON ANDERLIČ: Sam sem bil prepričan in na pogovorih v tem postopku je bilo to, vsaj meni, jasno, da se pogovarjamo o treh kandidatih. Najprej je bilo več kandidatov za določitev treh kandidatov, ki naj bi jih Slovenija poslala, pač po pismu, ki ga je zunanje ministrstvo dobilo od gospoda Terschysa. Jaz menim, da ni druge rešitve v tem trenutku, kot da preprosto ugotovimo izid, ki je bil. Moram reči, da mi je ta zadeva presenetila, ampak to tako pač je in smo določili dva kandidata, s tem da se lahko preveri, ali je potrebno poslati tri. Mi najbrž lahko obvestimo, če je to jutrišnji dan, da je parlament določil dva kandidata in da, če je potrebno določiti tri, da pač za tretjega ponovimo postopek. Druge rešitve tukaj ne vidim. Je pa seveda vprašanje teh rokov, ki so pred nami bili.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Anderlič. Gospod Jakič.

ROMAN JAKIČ: Hvala za besedo. Kot član slovenske delegacije v Svetu Evrope bi tudi želel videti, da ima Slovenija tri kandidate. Zato predlagam, če je možno, da seveda potrdimo dva kandidata, ki sta danes dobila potrebno večino. Da pa zaprosimo ali pa na nek način naredimo, da do pojutrišnjem predsednik predloži v izvolitev manjkajočega tretjega kandidata, ker izredna seja poteka in bi lahko o tem odločali jutri oziroma pojutrišnjem in še ujeli "death line", ki nam ga je Svet Evrope dal. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Jakič. Vaš poziv vsebuje nekatere nejasnosti glede same procedure - kakšna je pač procedura, ko predsednik države predlaga kandidate za sodnike Evropskega sodišča. Gospod Hvalica, nato pa gospod Baškovič.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Torej, zadeva ni jasna predvsem zaradi tega, ker nisem opazil, da bi gospodu Mozetiču kdo ustrezno repliciral. Navsezadnje imamo tudi ministra za pravosodje in bi bilo zaželeno, da slišimo čisto pravno zadevo - artikulacijo. Meni trenutno ni jasno; lahko so nekateri predlogi, rekel bi, ki stojijo, ampak jaz nisem trdno prepričan. Na vsak način je moj predlog naslednji - in bom izrabil še to priliko, da dam neke vrste proceduralni predlog - ali da se prekine sejo, dokler ne dobimo ustreznega pojasnila, sicer bom pa jaz, če do tega ne bo prišlo, zahteval odmor v imenu poslanske skupine. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Baškovič, nato dr. Zagožen.

MILAN BAŠKOVIČ: Hvala lepa. Jaz sem se medtem dokopal do tega akta, ki je objavljen v mednarodnih pogodbah, na katerega se sklicuje predsednik republike v svojem predlogu. Namreč, protokol številka 11 Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin - tam on že sam govori o tem svojem predlogu, da sodnike z večino glasov izvoli parlamentarna skupščina s seznama treh kandidatov, ki jih imenuje vsaka visoka pogodbenica - to je dejansko v tem aktu. Tudi res piše, "člane sodišča izvoli..." in tako naprej, "z večino glasov z liste oseb, ki so jih imenovale članice Sveta Evrope. Vsaka članica imenuje tri kandidate." Tako da to je določeno, vsaj tako je v dokumentih ves čas vidno.
Sedaj zakon o Ustavnem sodišču pri nas to materijo ureja posredno, v določbi 80. člena, ki govori o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice - to je posebno poglavje 12, ki ima samo en člen, in pravi: "določbi 12. in 13. člena tega zakona", namreč o Ustavnem sodišču, "se smiselno uporabljata tudi za predlagane kandidate iz Republike Slovenije za sodnika Evropskega sodišča. Kandidate Republike Slovenije za sodnika Evropskega sodišča za človekove pravice določi državni zbor ob smiselni uporabi določbe 14. člena tega zakona."
Če se to pogleda, je to, kar je bilo storjeno po tem postopku predsednika republike je po 12. členu objavil kandidiranje za to funkcijo; rok mora biti najmanj 30 dni (to je zdaj težko za nadoknaditi), v primeru predčasnega prenehanja pa 15 dni. Ti roki so tisti, ki jih je treba, po mojem mnenju, tudi upoštevati v tem kandidacijskem postopku. Potem je tu 14. člen, ki pa govori o situacijah izvolitve ustavnih sodnikov, ki se uporablja tudi za primer teh kandidatov. Če je predlaganih več kandidatov in tako naprej, imamo posebno situacijo. Če pa ni nobeden dobil večine, se pa volitve ponovijo pri tistih, ki niso dobili in tako naprej. Imamo pa najprej to pravilo v drugem odstavku: "Če sodnik ustavnega sodišča", v tem primeru ta kandidat za evropsko sodišče "ni izvoljen, se opravijo nove volitve na podlagi novih kandidatur" in tako naprej. "Glasuje se o toliko kandidatih, kolikor je potrebno izvoliti sodnikov. Če tudi na ponovljenih volitvah ni izvoljenih toliko kandidatov, kot jih je potrebno izvoliti" in tako naprej, "se opravijo nove volitve za prosta mesta." Zdaj, tukaj bi se lahko iz tega sklepalo, da za dva člana, za dva kandidata je kandidatura uspela, za enega ni. Tako bi se lahko iz tega razumelo, da se potem za eno mesto še nadalje vodi postopek kandidature in potem volitve, kot je pač za tista dva, ki sta pa uspela. Drugo je vprašanje, ali je čas možen, ali se lahko sporoči na ustrezno mesto, da smo uspeli z dvema, da bo pa tretji naknadno javljen. Tega jaz ne vem, to bi morali pojasniti tisti, ki se s tem ukvarjajo v teh povezavah s to evropsko strukuro. Vsekakor pa v dveh dneh, po mojem, ni mogoče nadoknaditi kandidature na ta resen način, da se pozove zainteresirane institucije, da predlagajo; da predsednik republike potem izbira, se posvetuje in predlaga v izvolitev. Če je možno, naj pove, ampak mislim, da je to velika težava.
Mislim, da je pa možno tolmačiti, da sta dva uspela, eden pa ni. Bi pa morali biti trije, to pa tudi drži. Tako da stvar v celoti ni izpeljana. En kandidat je seveda še zmeraj odprt. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Baškovič. Dr. Franc Zagožen ima besedo. Prosim za potrpežljivost. Gospod Marušič bo tudi dobil besedo, čeprav je to sicer zadeva državnega zbora in naše procedure, mislim pa, da pomoč ministrov ne bomo zavrnili, če nam lahko svetujejo. Dr Zagožen, prosim.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Predlagal bi, da te točke ne zaključimo, tako da lahko še v okviru te seje tudi kaj storimo, če bomo dobili ustrezen predlog. In ustrezen predlog mislim, da lahko še vedno dobimo. Predlagatelj je pač predsednik države in on lahko jutri kandidaturo tudi ponovi, če hoče. Po moji oceni je pa blamaža, če bomo poslali dva kandidata in se nam utegne zgoditi, da bo parlamentarna skupščina to obravnavala kot kršitev tistega protokola in nas izločila iz držav, ki bodo imele člane evropskega sodišča vsaj začasno, s prvim mandatom.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zagožen. Gospod Pahor še ima besedo.

BORUT PAHOR: Hvala lepa predsednik. Če je le mogoče in če to ne pomeni kršitve... (Nemir v dvorani.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim za mir v dvorani.

BORUT PAHOR: ...poslovnika, bi soglašal s predlogom kolega dr. Zagožna. Kolikor jaz razumem in vselej sem tako razumel priporočilo, naj bi naša država poslal tri kandidate. Predlagam, da se do jutri, ko se bo seja nadaljevala, preuči možnost, kaj storiti.
Predlagam, da imenujemo, da predlagamo parlamentarni skupščini v izbiro tri kandidate, da te točke ne zaključimo in da jutri nadaljujemo s to obravnavo, potem ko se bo vzelo dovolj časa, da se premisli o tem ali predlagati ponovno istega kandidata ali drugega ali kaj tretjega.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ali kdo nasprotujemo temu proceduralnemu predlogu, ki je bil podan s strani dveh poslancev, da se 3. točka dnevnega reda ne zaključi? Da jo prekinemo in nadaljujemo s 4. točko dnevnega reda. Gospod Anderlič, nasprotujete temu predlogu? Sicer ima besedo tudi gospod Mozetič. Prosim najprej gospod Anderlič.

ANTON ANDERLIČ: Načelno nimam proti tem kaj veliko, ampak mislim, da to proceduralno ni korektno. Z vidika - dobro sem poslušal gospoda Baškoviča, ki je rekel, da je ta procedura v tej rundi zaključena in to pomeni s tem tudi točka dnevnega reda in da je kadarkoli mogoče sklicati izredno sejo. Tudi jutri, pojutrišnjem, če vse te točke iz te preselimo na drugo in tako naprej. Ampak to je že stvar naprej.
Mislim, da je točka zaključena, s tem da je mogoče sklicati naslednjo izredno sejo, če bo ponovljen postopek, in o tem ponovno odločati. Mislim, da bi bil to hud precedens poslovniški, da ne ugotovimo, da je bila točka zaključena. Ne glede na izid glasovanja je to, kar je, in nadaljnjo potezo moramo iskati skupaj in reševati to zadevo. Mislim, da to ni skladno z poslovnikom in predlagam, da se ta točka zaključi, naj se ugotovi do jutri, ali bo ponovljen postopek - verjetno bo - in da se potem v naslednjih skliče nova izredna seja. To je najmanj, kar je, poslovniško - se mi zdi - absolutno nekorektno. Točka je zaključena, s tem ko smo opravili volitve in razglasili rezultate. Rezultati so razglašeni pri tej točki. Zdaj, da ni tako, kot smo pričakovali, da bo, je drugo vprašanje.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Anderlič. Želi besedo še gospod Mozetič?

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. No, tukaj bi se celo moral strinjati z gospodom Anderličem. Dejstvo je; to, kar je izvoljeno, to kar je, je. Ampak problem nastane, če te seje ne bomo zaključili. Poglejte, tudi glede na roke, ki jih je gospod Baškovič povedal, bi bilo eventualno možno ujeti - ne ta rok, ki bi ga morali ujeti. Praktično smo res med petimi državami, ki še niso poslale do včerajšnjega dne, ko sem gledal spisek na seji odbora za pravne zadeve in človekove pravice, parlamentarni skupščini Sveta Evrope; hearingi se bodo za tiste, ki so poslali, začeli jutri, za drugi krog držav, se začnejo 7., 8. in 9. januarja. 7. januar je tudi že poln, 8. in 9. januar so še vsi tisti, ki še niso poslali. Sedaj rokovno je možno, da se celo dati ujeti rok tistih 15 dni, tako da ne bi bilo nikakršne kršitve. Vendar karkoli vzamemo, prepozno bomo poslali, to je dejstvo. To je dejstvo!
Vendar, jaz predpostavljam, če bomo poslali kandidature treh - to je kandidatura v Svetu Evrope, ne dveh potem pa še enega. Tja moramo poslati tri. Mi smo za dva zaključili, tukaj v parlamentu smo za dva zaključili. To je dejstvo. Moramo še za tretjega. In ko bomo imeli paket vseh treh, potem je naša kandidatura popolna za Svet Evrope.
Tako mislim jaz in tako je tudi, vsaj iz tistega, kakor sem prej poslušal, kar je prebral gospod Baškovič. In zdaj v tem času, če bomo poslali, čeprav bo prepozno,do tistega datuma, da bo šlo pač na hearinge v januarju, jaz mislim, da bo potem šlo tudi na Parlamentarno skupščino Sveta Evrope.
Vendar najdimo zdaj znotraj tega možnost in znotraj tega bi predlagal, da bi ne glede na to, da se v bistvu s tem - kar je gospod Anderlič glede zaključka te točke strinjam - da je kljub vsemu danes ne zaključimo, pa vidimo, kaj se da - bom rekel - narediti pri tej stvari. Pa ne zato, ker jo bomo morali zaključiti, ampak seja ima 22 a, b, torej 24 ali koliko točk. Če jo ne bomo zaključili, potem tega enostavno ne bomo več mogli uvrstiti. Dokler te seje ne zaključimo, ne moremo sklicati - jaz se sicer s tem ne strinjam, ampak tako je - ne moremo sklicati nove seje. V tem je ves problem. Pač to je zdaj nastalo. Mislim pa, da v Strassbourgu glede na vse določbe pa tudi glede na vse to, da bi mi poslali samo dva, da ne bi poslali polne kandidature, mislim, da bi bila to - dobro, recimo sramota, z zelo blago besedo, ampak neresnost se pa jasno pokaže.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Mozetič. Tudi sam ste ugotovil, kako je včasih zapleteno v celoti spoštovati poslovniške določbe. Se strinjam z vami. Gospod Marušič ima besedo, minister za pravosodje, bil je izvan in mislim, da mu ne bo nihče nasprotoval z nastopi.

TOMAŽ MARUŠIČ: Predsednik, hvala za besedo. Spoštovane, spoštovani!
Namreč, kolikor stvar razumem, sicer to ni moja pravna specialnost - logično - mi imamo pravico do treh kandidatov, izmed katerih se izbere eden. To se pravi številka tri ne prekludira naše pravice o enem kandidatu, kolikor to razumem. Se pravi, tudi če mi pošljemo dva, potem se pravica izbire zoži samo na dva, se pravi, na enega. Tako da v tem pogledu, če smem biti pošten, ne morem dati tukaj enega mnenja, kot je zahteval od mene poslanec Ivo Hvalica. Tega ne morem reči. Vendar menim, da mi lahko kandidiramo s tremi, iz teh treh se zbere eden. Ker je pa v skladu z našim nacionalnim internim zakonom predvidena državnozborska procedura volitev, sta bila izvoljena samo dva - jaz mislim, da sta dve, si lahko potem Evropa izbere enega. Vendar v vsakem primeru, ker je vredno biti previden. In tudi podpiram - pardon, oprostite. Če bi bil poslanec, bi soglašal tudi z mnenji dr. Zagožna in poslanca Pahorja. Namreč, skušajmo dobiti čas in izvoliti še enega, tako da gremo s kompletno garnituro naprej. Sicer je naša garnitura škrbasta, kot se reče temu.
Vprašanje je samo to, ali lahko uspemo narediti tekom jutrišnjega dneva. Če se to ne uspe narediti, potem je jasno treba z dvema iti naprej, ker drugega izhoda nimamo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod minister. Poslušali ste s svojim stališčem pomagati v zagati, v kateri se je znašel državni zbor. Gospod Anderlič.

ANTON ANDERLIČ: Prav veseli me, da se z gospodom Mozetič lahko spet po nekaj časa strinjava, ker nekaj časa vmes je bilo nekaj vibracij, ki niso šle... Je pa tudi res, da se je mnogokrat zdaj že zgodilo in edina mogoča pot je, da če nam ne bo uspelo zaključiti seje, da preprosto vse točke preložimo na naslednjo sejo. To smo neštetokrat že storili zato, da smo sprostili proceduri pot. Te primere lahko tukaj naštevam, ampak najbrž ni potrebno. Mislim, da bi bil hud, hud precedens, če bi ravnali tako, kot je bilo tukaj predlagano. Razumem dobro voljo, jaz razumem to pripravljenost, vmes med našo sejo in med zaslišanjem v Strassbourgu bi se lahko zgodilo marsikaj. Na primer, da bi kakšen kandidat ne uspel priti v Strassbourg ali kakorkoli drugače, pa bi vendarle imeli samo dva. Ampak jaz ne navijam za to, da pošljemo dva tja gor. Jaz sem bil že v prvem svojem nastopu ekspliciten in jasen. Mi smo točko zaključili, ugotovili, da imamo dva kandidata, obvestimo nemudoma predsednika države, da smo razumeli to našo nalogo, da določimo tri, vendar nam to ni uspelo in je po naši ureditvi potrebno kandidacijski postopek ponoviti. On je na potezi, da nam v čim krajšem času, seveda znotraj tistih rokov, ki jih bo mogoče še loviti, pošlje predlog za dodatno določitev kandidata. Jaz mislim, da je to edino korektno, tudi poslovniško. Jaz ne verjamem, da predsedujoči oziroma predsednik sedaj lahko tolmači poslovnik drugače kot tako. Če ga tolmači drugače, je po mojem treba dati to na glasovanje ali pa se poslovniška komisija opredeli do tega. Samo jaz sem trdno prepričan, da je bolj korektno in edina mogoča pot, da danes to točko zaključimo, obvestimo predsednika in seveda potem lahko skličemo novo izredno sejo ali kakorkoli že. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Anderlič. Zdi se mi ključno, da ob tej situaciji, v kateri smo, ravnamo modro in si sami omogočimo možnost za razmislek. To je ključno vprašanje. Razumljivo je, da je bilo glasovanje končano, da so bili rezultati razglašeni, toda razprava in različni pogledi pa so se odprli na podlagi izida glasovanja, da je Državni zbor Republike Slovenije določil listo kandidatov za sodnike Evropskega sodišča. To je ključno vprašanje. V smislu volitev je razumljivo, da je točka končana, toda, ker gre za prvi tak primer, je zelo pomembno, da si sami omogočimo možnost, da do jutri pridobimo potrebna strokovna mnenja iz služb državnega zbora in da lahko potem trezno odreagiramo na nastalo situacijo.
Obveščen sem bil tudi o nekaterih datumih, o nekaterih drugih vprašanjih, katere države tega še niso posredovale in tako naprej. Gre za več aspektov tega vprašanja - odbor za mednarodne odnose, strokovna služba, potem pravna služba in tako naprej. Bilo bi najbolj korektno, da bi državni zbor z glasovanjem ugotovil in podprl proceduralni predlog, da se točka ne zaključi v tistem segmentu, ko ugotavljamo, da smo določili listo kandidatov. Razumljivo, mi smo glasovali in izglasovali; nismo pa seveda še določili liste kandidatov za sodnike Evropskega sodišča. To je pa drugi del te točke dnevnega reda. Zato mislim, da ne bomo kršili poslovniške določbe, če bo državni zbor predlagal, da tukaj to točko prekinemo, pridobimo vsa potrebna strokovna mnenja in se potem, najverjetneje že jutri, o tem vprašanju tudi dokončno odločimo. Vsekakor bomo tudi takoj obvestili predlagatelja, da naj ponovi postopek.
Ta proceduralni predlog dajem na glasovanje, da se 3. točka dnevnega reda prekine, in to v točki, ko državni zbor določa listo kandidatov za sodnike Evropskega sodišča za človekove pravice, in da se pridobi mnenje ustreznih strokovnih služb. Ta proceduralni predlog dajem na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za tak proceduralni predlog? (51 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da smo ta proceduralni predlog v skladu s poslovnikom tudi sprejeli.
S tem prekinjam to točko dnevnega reda; z njo bomo nadaljevali takoj, ko bomo pridobili ustrezna mnenja strokovnih služb državnega zbora, seveda pa najkasneje jutri popoldne.
Predlagam, da nadaljujemo z delom, da opravimo še 4. točko dnevnega reda, nato predstavitev proračuna in za danes končamo z delom.

Prehajam k 4. TOČKI DNEVNEGA REDA, to je PREDLOG PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA IZVOLITEV DVEH SODNIC USTAVNEGA SODIŠČA REPUBLIKE SLOVENIJE.
Ta predlog je bil dan s strani predsednika Republike Slovenije z dopisom z dne 10. decembra letos, da se izvoli dve sodnici Ustavnega sodišča, in sicer:
a) namesto ustavnega sodnika, dr. Janeza Šinkovca, ki mu poteče mandat 8. januarja 1998, se izvoli prof.dr. Miroslavo Geč-Korošec;
b) namesto ustavnega sodnika, mag. Janeza Snoja, ki je vložil zahtevo za predčasno razrešitev z 31. marcem 1998, se izvoli prof.dr. Dragico Wedam-Lukić.
Sprašujem, če želi predstavnik Urada predsednika republike dodatno obrazložiti predlog? (Ne želi.) Lahko nadaljujemo?
Predlog je obravnavala komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, ki je zboru pisno poročala. Ali želi poročevalec, podpredsednik komisije, besedo? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Ali želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Ne vidim želje po razpravi, zato jo zaključujem.
Preden preidemo na glasovanje - pred glasovanjem o izvolitvi dveh sodnic ustavnega sodišča in v zvezi z vloženo zahtevo ustavnega sodnika, mag. Janeza Snoja, za predčasno razrešitev zaradi upokojitve z 31.3.1998, predlagam, da se državni zbor seznani z naslednjim ugotovitvenim sklepom. Poslušajte ugotovitveni sklep: "Na podlagi prve alinee prvega odstavka ter drugega odstavka 19. člena zakona o ustavnem sodišču državni zbor ugotavlja, da mag. Janezu Snoju preneha funkcija ustavnega sodnika z 31.3.1998."
Prehajamo na glasovanje. V skladu s 87. členom poslovnika državnega zbora in 14. členom zakona o ustavnem sodišču državni zbor o izvolitvi dveh kandidatk za sodnici ustavnega sodišča glasuje tajno. O vsaki kandidatki bomo glasovali na posebni glasovnici. V skladu s 97. členom poslovnika vodi tajno glasovanje predsedujoči, s pomočjo generalne sekretarke državnega zbora in štirih poslancev, ki jih izvoli državni zbor. Predlagam isto sestavo volivne komisije kot pri prejšnji točki prejšnjega reda: gospod Rudolf Moge, gospod Josip Bajc, gospod Jože Jerovšek in mag. Marjan Schiffrer. Član komisije sem tudi sam kot predsedujoči. Ali kdo temu nasprotuje? (Ne nasprotuje.)
Na glasovanje dajem predlog za tako sestavo volivne komisije. Ugotovimo prisotnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za predlagano sestavo komisije? (64 poslancev.) Ali je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog za sestavo komisije sprejet.
V skladu z drugim odstavkom 97. člena poslovnika državnega zbora bosta poslancem vročeni dve glasovnici, v postopku, kot je označen glede volitev. Glasuje se tako, da se na vsaki glasovnici obkroži beseda "za" ali "proti". V skladu z drugim odstavkom 98. člena poslovnika državnega zbora je neizpolnjena glasovnica ali glasovnica, ki ni izpolnjena v skladu s prej omenjenim navodilom, neveljavna. Na podlagi 14. člena zakona o ustavnem sodišču bo posamezna kandidatka izvoljena za predlagano funkcijo, če bo "za" glasovala večina vseh poslancev. To je 46 ali več poslancev. Glasovali bomo v dvorani. Poslanke in poslanci izpolnjene glasovnice oddajo v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani na mizi predsedujočega. Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim poslance, ki mi bodo pomagali, da se takoj zglasijo v sobi 117. Glasovanje se bo pričelo ob 18.55 uri. Trajalo bo do 19.15. Sejo bomo nadaljevali ob 19.30. Prehajamo na glasovanje.

(Seja je bila prekinjena ob 18.45 uri in se je nadaljevala ob 19.31 uri.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi! Nadaljujemo izredno sejo državnega zbora. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Ugotavljam, da je državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Prebral bom zapisnik o izidu glasovanja o izvolitvi dveh sodnic Ustavnega sodišča.
Za prof. dr. Miroslavo Geč-Korošec. Glasovanje je potekalo v torek, 16.12.1997, v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije. Razdeljenih je bilo 77 glasovnic, oddanih je bilo 77 glasovnic, neveljavne so bile 4 glasovnice. Veljavnih je bilo 73 glasovnic. Za je glasovalo 48 poslancev, proti pa 25 poslancev. Na podlagi tega izida glasovanja je bila prof. dr. Miroslava Geč-Korošec izvoljena za sodnico Ustavnega sodišča. (Aplavz.)
Za prof. dr. Dragico Wedam-Lukić. Glasovanje je potekalo v torek, 16.12.1997, v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije. Razdeljenih je bilo 77 glasovnic, oddanih je bilo 77 glasovnic, neveljavne so bile 4 glasovnice. Veljavnih je bilo 73 glasovnic. Za je glasovalo 49 poslancev, proti pa 24 poslancev. Na podlagi tega izida glasovanja je bila prof. dr. Dragica Wedam-Lukić izvoljena za sodnico Ustavnega sodišča. (Aplavz.)
Na podlagi izida glasovanja ugotavljam, da je Državni zbor Republike Slovenije izvolil prof. dr. Miroslavo Geč-Korošec za sodnico Ustavnega sodišča. Funkcijo ustavne sodnice začne po opravljeni zaprisegi izvrševati 9. januarja 1998. Ugotavljam, da je Državni zbor Republike Slovenije izvolil prof. dr. Dragico Wedam-Lukić za sodnico Ustavnega sodišča. Funkcijo ustavne sodnice začne po opravljeni zaprisegi izvrševati 1. aprila 1998. Čestitam obema izvoljenima sodnicama Ustavnega sodišča in prosim, da zaprisežeta.
Vabim prof. dr. Miroslavo Geč-Korošec, sodnico Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da priseže pred državnim zborom.

DR. MIROSLAVA GEČ-KOROŠEC: Prisegam, da bom sodila po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadevala za ustavnost in zakonitost ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. (Aplavz.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Želite spregovoriti? Prosim?

DR. MIROSLAVA GEČ-KOROŠEC: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane in drage poslanke, spoštovani in dragi poslanci! Iskreno se vam zahvaljujem za vašo odločitev in s tem za izkazano zaupanje. Želim in upam, da mi bodo moje fizične, psihične in intelektualne moči omogočale, da bom lahko v skladu z dano zaprisego objektivno in po svoji vesti opravljala in predvsem reševala tiste zadeve, ki so že vrsto let spremljale moje strokovno, pa tudi znanstveno področje. To je predvsem področje civilnega materialnega prava, od tega obligacijskega, dednega, družinskega in predvsem mednarodnega zasebnega prava. To je tistega področja, kjer nastopajo pravna razmerja z mednarodnim elementom, ki so v zadnjem času vedno bolj pogosta in pomembna.
Pri tem mislim tudi na že ratificirane oziroma notificirane pogodbe in konvencije, ter na tiste, ki jih bo morala ali želela skleniti samostojna država Slovenija, glede na željo za čimprejšnjim vstopom v Evropsko zvezo.
Še enkrat iskrena hvala z željo, da bi bilo moje delo pravično in uspešno. Hvala lepa. ... (Aplavz) ...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se za besede ustavne sodnice, dr. Miroslave Geč-Korošec.
Prosim profesor dr. Dragico Wedam-Lukić, sodnico Ustavnega sodišča Republike Slovenije, da priseže pred državnim zborom.

DR. DRAGICA WEDAM-LUKIĆ: Prisegam, da bom sodila po ustavi in zakonu in po svoji vesti in si z vsemi svojimi močmi prizadevala, za ustavnost in zakonitost, ter za varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin. ... (Aplavz) ...
Tudi jaz bi se rada zahvalila tistim, ki so me predlagali za to visoko funkcijo, tistim, ki so podprli mojo kandidaturo in predvsem seveda poslancem in poslankam, ki ste glasovali zame. Upam, da bom upravičila izkazano zaupanje. Hvala lepa. ... (Aplavz) ...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se za besede, ki jih je izrekla ustavna sodnica dr. Dragica Wedam-Lukić. S tem smo, spoštovani kolegi in kolegice, zaključili to točko dnevnega reda.
Predlagam, da danes opravimo še predstavitev predloga proračuna Republike Slovenije za leto 1998 in s tem omogočimo, da jutri dopoldne lahko delovna telesa v miru opravijo svoje delo, pred nadaljevanjem izredne seje, ki se bo pričela jutri popoldne.

Kolegice in kolegi, prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDSTAVITEV PREDLOGA PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 1998. Gre za prvo dejanje obravnave in sprejemanja državnega proračuna v državnem zboru, in sicer na podlagi 4. odstavka 215. člena poslovnika državnega zbora. Predsednik vlade in minister za finance predstavita predlog državnega proračuna in proračunski memorandum. O tej predstavitvi ni razprave. Ob tej priložnosti bodo poslankam in poslancem spregovorili o temeljnih vprašanjih delovnega področja institucij, ki jih predstavljajo in se nanašajo na obravnavano tematiko tudi guverner Banke Slovenije, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Prosim predsednika Vlade Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška, da predstavi predlog proračuna Republike Slovenije za leto 1998 in proračunski memorandum. Prosim.

DR. JANEZ DRNOVŠEK: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Predstavljamo proračun za leto 1998. Vlada je v zadnjih treh mesecih intenzivno pripravljala in usklajevala predlog proračuna, ki ga danes predstavlja državnemu zboru. Predlog proračuna za leto 1998 je po naši oceni zelo pomemben. Gre za zelo pomembno proračunsko in javnofinančno leto, ko je potrebno sprejeti nekatere temeljne odločitve v naši državi. Naši izračuni so pokazali, da bi nadaljevanje spontanih trendov v javnih financah, torej, če bi veljali vsi obstoječi zakoni, vse obstoječe pravice in pa obstoječi način obračunavanja plač, vsi sprejeti nacionalni programi, da bi v tem primeru morali predložiti proračun, ki bi imel približno 4-5% primanjkljaja. Torej, 4-5% družbenega proizvoda bi znašal primanjkljaj po takšni spontani varianti, če seveda ne bi ob takšnem predlogu proračuna sprejeli ukrepov, ki bi lahko zagotovili drugačen rezultat in drugačen primanjkljaj. O tem smo precej razpravljali. Tudi v širši javnosti in tudi med ekonomisti je bilo v toku letošnjega leta več razprav o tem, kaj je za Slovenijo najbolj primerna javnofinančna politika, ali so primerni višji proračunski primanjkljaji. Nekateri so menili, da je smiselno v določenih razvojnih obdobjih financirati razvoj tudi z večjimi proračunskimi primanjkljaji. Drugi so temu odločno nasprotovali in trdili, da moramo obdržati približno uravnotežene javne finance in proračunske finance, da proračunski deficit ne bi smel bistveno porasti oziroma da ne bi smel porasti več kot 1% družbenega proizvoda, kot neka mera, ki si jo sami postavljamo. V vladi smo se po številnih razpravah opredelili tudi za ta drugi, finančno bolj konservativen pristop, ki predpostavlja, da bi Slovenija nadaljevala s solidnimi pokazatelji proračunskega financiranja in s sorazmerno nizkimi stopnjami proračunskih deficitov in javnega dolga. S tem dosegamo oziroma s tem skušamo doseči določena gospodarska gibanja. Predvsem ne želimo, da bi država nastopila na finančnih trgih kot prevelik povpraševalec po denarju, kar bi vplivalo ali na obresti ali na tečaj ali na oboje. Seveda se zavedamo, da bi neko večje zadolževanje danes, jutri pomenilo veliko večje kreditne obveznosti, vračanje in seveda tudi vedno večje obrestne obveznosti v proračunu. Že tako je proračun za leto 1998 precej bolj obremenjen s takšnimi obveznostmi, ker zapadejo nekatere pretekle kreditne obveznosti, in to še iz dediščine nekdanje skupne države. Torej odločili smo se in predlagamo državnemu zboru, da skušamo ohraniti takšen pristop in da proračunski in javnofinančni primanjkljaj ne bi presegel 1% družbenega proizvoda v letu 1998.
Zato smo nekaj časa v vladi, med ministrstvi, usklajevali tudi predlog spremljevalnih ukrepov; temu smo rekli predlog nekega varčevalnega programa, ki bi zagotovil zmanjšanje odhodkov proračuna in ki bi zagotovil, da bi lahko proračunska gibanja na tak način uokvirili. Po drugi strani smo iskali tudi možnost nekaterih dodatnih virov, da bi povečali prihodke proračuna in tudi na prihodkovni strani storili tisto, kar je možno in smiselno storiti. Proračun, ki ga predlagamo, je v okviru tega 1% primanjkljaja in spremljajo ga predlogi, o katerih naj bi državni zbor odločal tudi na tej izredni seji, torej vrsta zakonov po hitrem postopku, ki bi zagotovili željena proračunska gibanja.
Nekateri tovrstni zakoni še pridejo oziroma jih vlada še predvideva. Danes oziroma za to sejo smo predložili tiste, ki so usklajeni tudi s socialnimi partnerji, ki so usklajeni v ekonomsko-socialnem svetu. Nekateri, in to predvsem tisti, ki se nanašajo na eskalacijo plač, ti še niso usklajeni oziroma še niso dogovorjeni s socialnimi partnerji. Želeli smo ohraniti do sedaj vzpostavljeno prakso socialnega dogovarjanja v Sloveniji. Ti, že do sedaj sprejeti instrumenti, že do sedaj veljavne kolektivne pogodbe, v nekaterih točkah že omogočajo pozitivna gibanja, tudi bolj umirjena gibanja plač, čemur smo priča že po razultatih oziroma po gibanjih v letu 1997 in tudi v letu 1998 so ta gibanja že precej bolj umirjena kot v zadnjih dveh letih. Zato ne želimo porušiti tega dogovora, ki je v osnovi že pozitiven, ampak ga želimo še nekoliko izostriti, še nekoliko popraviti, da bi vzpostavili tista potrebna gibanja v letu 1998. Pri tem se seveda postavlja veliko vprašanje. Tudi sami smo si ga postavljali, ali je v Sloveniji možno in primerno, torej takšne ukrepe, tudi varčevanje, tudi umirjanje rasti plač doseči enostavno z zakonsko prisilo. Mislimo, da ne. Mislimo, da je potrebno poizkusiti doseči na podlagi argumentov takšen konsenz, takšno soglasje, da vsi socialni partnerji torej napravijo potrebne poteze in privolijo v takšne poteze. Poznamo primere nekaterih držav, zahodnih držav. Na primer Francije in še nekaterih drugih, kjer so se takšni varčevalni ukrepi končali s splošno blokado, splošnimi stavkami, na koncu z neuspehom vladnega programa. Želimo se temu izogniti, želimo doseči spoznanje in razumevanje, torej povsod, pri vseh akterijih, da so seveda okviri porabe omejeni, da preko določenih okvirov ne moremo iti in da je seveda veliko bolje, da z nekim dogovorom v naprej, s konsenzom in ne s prisilo in ne na koncu preko neke ekonomske in socialne krize, dosežemo želena gibanja.
V predlogu proračuna, ki na strani prihodkov znaša približno 810 milijard tolarjev, na strani odhodkov pa 843, dobrih 843 milijard 700 milijonov tolarjev, torej proračunski primanjkljaj 29 milijard in pol tolarjev. V okviru tega proračuna smo predvideli večjo rast, predvideli realno rast investicij, in sicer naj bi investicije realno naraščale za okrog 6,3%. Transferji, različni socialni transferji iz proračuna se realno povečujejo za 3%, ker gre za nekatere nove obveznosti, zakonske obveznosti, ki jih moramo izpolnjevati v proračunu za leto 1998. Realno se povečujejo tudi transferji v ZPIZ za 4,7%, medtem ko je predvideno realno nazadovanje plač za 1,9%. Torej celotna struktura in sprememba v strukturi proračuna je usmerjena razvojno, v več investicij in v zmanjševanje tistega, čemur velikokrat pravijo tekoča poraba. To se pa seveda nanaša predvsem na plače, ki so velika postavka v celotnem proračunu. Nekateri dvomijo v realnost te predpostavke, torej takšnega gibanja plač. Naš odgovor je, da imamo za to dva načina. Eden je dogovor o nadaljnjem umirjanju ali zmanjševanju eskalacije plač v letu 1998. Drugi način je z racionalizacijo in zmanjševanjem števila zaposlenih v javni upravi. Tista logika, ki jo v sedanjem predlogu proračuna ponujamo, je, da seveda, da če ne bomo startali s proračunom z že precej restriktivnimi številkami na teh postavkah, potem bi seveda zmožnost uresničitve nekih drugačnih gibanj že a priori odpadla, bi bila eliminirana.
Torej zavestno gremo v precej napete postavke. To nas po eni strani sili v uspešna pogajanja s socialnimi partnerji, sindikati, da to realiziramo, po drugi strani pa še v toliko večji pritisk po racionalizaciji v posameznih ministrstvih, posameznih državnih organih. Pokazalo se je že v preteklih letih, da samo načelna izhodišča, ki jih sprejema le vlada ali kakšen drug organ o tem, da naj bi dosegli bolj umirjena gibanja plač, da naj bi dosegli racionalizacijo, zmanjšanje zaposlovanja in podobno, da tega enostavno ni možno doseči, če seveda obstaja zavest, da sredstva kljub temu so na razpolago in da bodo prišla. Torej sedaj izhajamo iz tega, da že v predlogu proračuna postavljamo takšno mejo in takšen pritisk na dodatno racionalizacijo.
Zavedamo se, da bi linearno takšnih ukrepov lahko bila škodljiva, zavedamo se, da v nekaterih točkah moramo tudi vlagati dodatne resurse, povečevati tudi število zaposlenih, na primer na evropskih zadevah ali še kje drugje, dokončati naš mednarodni bataljon, dograditi naš mednarodni bataljon. Seveda pa to terja potem iskanje rezerv na drugih točkah in sili vse odgovorne v ministrstvih, da resnično poiščejo prave rezerve.
Celotna gibanja, celotna gospodarska gibanja, v katerih se danes gibamo, so približno takšna, kot sem jih predstavil že pred nekaj meseci, ob prejšnji predstavitvi proračuna. Letos predvidevamo, da bo gospodarska rast, da bo rast družbenega proizvoda nekje med 3 in 3,5%, verjetno bližje 3,5. Za naslednje leto, za leto 1998 predvidevamo nekoliko višjo gospodarsko rast, torej rast od 3,5 do 4% družbenega proizvoda.
Produktivnost se je že letos gibala nad porastom plač, okoli 3,3% je ocenjen porast produktivnosti v letu 1997, bruto plače na zaposlenega v celotnem gospodarstvu, v celoti znašajo 2,5%, torej se produktivnost giba hitreje, kot pa naraščajo plače. To so tista gibanja, ki smo jih želeli in ki jih sedaj dosegamo. Tudi za naslednje leto predvidevamo podobno razmerje v porasti produktivnosti in pa v porasti plač.
Inflacija, s katero operiramo v proračunskih javnofinančnih predpostavkah za leto 1998, se giba v oceni do 8%, torej približno 8% do 8% letno. Naš namen je, da napravimo naslednji korak v zmanjševanju inflacije, glede na tisto, ki jo imamo sedaj.
Pri tem pa še vedno nameravamo opraviti nekatere korekcije cen in do konca vzpostaviti tisto optimalno cenovno razmerje, ki je potem lahko vzdržno, ki je primerljivo z evropskim; torej nekatere cene še vedno zaostajajo za evropskimi. Precej tega smo popravili v letu 1997, del korekcije pa predvidevamo še v letu 1998. Zato predvidevamo zmanjšanje inflacije, vendar pravi in dokončni spopad z inflacijo pa pride v naslednjih letih; torej dokončni spopad z inflacijo, da bi prišla na tiste stopnje, ki jih imajo najbolj razvite države v svetu, recimo 2 do 3%.
Tisto, kar je pozitivno v gospodarskih gibanjih, je realna rast investicij. V letu 1997 naraščajo za približno 6% realno, v letu 1998 predvidevamo njihov porast za približno 8%. V družbenem proizvodu se delež investicij povečuje, v letu 1997 naj bi znašal 23,3%, in se v naslednjem letu povečal na približno 24%. S tem nadaljujemo s postopnim povečevanjem deleža investicij v družbenem proizvodu in mislim, da je to zelo pomemben pokazatelj, ki daje osnovo za pričakovanja, da bo tudi gospodarska rast v naslednjih letih dinamizirana. Celotna javna poraba v naslednjem letu je ocenjena na strani prihodkov na 45% družbenega proizvoda in na strani odhodkov na 46% družbenega proizvoda, torej predviden javnofinančni primanjkljaj do 1%.
Želel bi povedati še naslednje. Govorili smo že o tem, in seveda vsi vemo, da so pred nami še nekatere pomembne reforme: reforma davčnega sistema, vključno z uvedbo davka na dodano vrednost. Začetek te reforme predvidevamo s 1.1.1999. Leto 1998 bi moralo biti intenzivno leto priprav na uvajanje davka na dodano vrednost, ki je seveda zelo zahtevna naloga.
Druga in še pomembnejša reforma je reforma pokojninskega sistema. Naše ministrstvo za delo je pripravilo ta sloviti strokovni predlog reforme pokojninskega sistema in začelo tudi javno razpravo o tem predlogu z različnimi akterji. Na podlagi te prve javne razprave bomo pripravili tudi predlog, ki ga bomo v začetku naslednjega leta posredovali državnemu zboru. Delo na pripravi pokojninske reforme zelo intenzivno poteka. Pričakujemo, da bomo na podlagi konstruktivnih inputov iz javne razprave državnemu zboru predložili zelo kvaliteten in primeren predlog pokojninske reforme.
Zaključil bi s tem, da bi spomnil na to, da je bila v soboto Slovenija povabljena v prvo skupino držav, s katerimi naj bi Evropska unija začela pogajanja v naslednjem letu o polnopravnem članstvu. Gre za zelo pomembno odločitev. Slišali smo veliko besed v soboto na vrhu v Luksemburgu, da gre za zgodovinsko odločitev Evropske unije. Naslednje leto se začenjajo pogajanja, konkretna pogajanja o polnopravnem članstvu. Sklep vrha Evropske unije v soboto je uradni sklep, ki v skladu z Mastrichtsko pogodbo s členom "o", pomeni uradno povabilo državi, da postane članica Evropske unije. Slovenija torej je dobila takšno vabilo. S tem se začenja neka nova etapa, končuje prejšnja etapa našega približevanja Evropski uniji. Začenja se nova etapa, ki bo imela seveda številne vplive na celotna gospodarska dogajanja in seveda tudi na naše javne finance, tudi na proračun. Mi vemo, da se Evropska unija hkrati s procesom razširjenja ukvarja tudi s procesom poglabljanja svoje integracije, da so v teku intenzivne priprave na uvedbo skupne evropske valute Eura, da je Evropska unija postavila kriterije za doseganje, torej, kriterije, ki jih mora izpolniti posamezna država članica, da bi se lahko vključila v evropsko monetarno unijo. Ti kriteriji so poznani. Dva izmed njih sta fiskalna. Torej, proračunski primanjkljaj pod 3% družbenega proizvoda, javni dolg pod 60% družbenega proizvoda. Slovenija z vsemi svojimi proračuni in z javnim dolgom bistveno dosega, izpolnjuje te kriterije, torej je bistveno pod temi številkami. Ostajajo nam še nekateri drugi kriteriji, ki so vezani predvsem na monetarna gibanja. Gre predvsem za inflacijo, ki se mora povsem približati evropskemu povprečju. Gre za obresti in za devizna gibanja. Mislim, da je smiselno, da si postavimo tudi cilj, da čimprej dosežemo vse te kriterije in da si postavimo za cilj, da v celoti vzpostavimo takšno stabilnost gospodarskega monetarnega sistema, da bi se lahko približno ob dejanski vključitvi v Evropsko unijo pogovarjali o tem, da se vključimo tudi v Evropsko monetarno unijo oziroma da bi do takrat izpolnili vseh 5, tako imenovanih konvergenčnih kriterijev, ki jih postavlja Evropska unija. O tem govorim danes zato, ker mislim, da bi tudi to morali postati neki elementi, neki cilji, ki bi jih ekonomska politika, naša monetarna politika upoštevala ob svojih vsakoletnih aktih in tudi ugotavljali vsakoletno stopnjo približevanja konvergenčnim kriterijem, ki jih je postavila Evropska unija.
Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! S tem zaključujem svojo predstavitev. Vlada bo v tem obdobju, torej do dokončnega sprejemanja proračuna v državnem zboru, skušala uspešno končati pogajanja s socialnimi partnerji, sindikati zlasti, da bi prišla do povsem dokončne slike, do dokončnih številk o tem, s kakšno eskalacijo, s kakšnim gibanjem plač lahko realno računamo in da bomo seveda tudi temu odmerili druge racionalizacijske ukrepe, ki so potrebni, da bi dosegli predvidene javnofinančne cilje v letu 1998. Mislim pa, da mora ostati in bomo vsekakor skušali doseči ta cilj, osnovni cilj, da ne bi presegli 1% primanjkljaja. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa predsedniku vlade, doktor Drnovšku, za predstavitev predloga proračuna za leto 1998. Prosim ministra za finance, magistra Mitja Gasparija, za dodatno predstavitev predloga proračuna za leto 1998 in tudi dodatno predstavitev proračunskega memoranduma.

MAG. MITJA GASPARI: Gospod predsednik, gospe in gospodje poslanci, ostali prisotni! Glede na to, da ura ni najbolj primerna za daljše referate, problemi, ki jih pa proračun vsebuje in rešitve, ki jih poskuša dajati, pa verjetno bolj pomembni kot čas, v katerem predstavljam te ugotovitve, bi prosil za nekaj razumevanja in pa tudi poslušanja. Glede na to, kar je rekel predsednik vlade, bi sam rad nekatere točke zaostril. Zaostril zaradi tega, ker prihaja čas, ko bo treba nekatere odločitve sprejeti, ne glede na to, ali so prijetne ali ne in te odločitve ne prihajajo samo zaradi tega, ker bi delali v preteklosti napake, ampak predvsem zaradi tega, ker se približujemo določenim rešitvam, ki so normalne za normalne evropske države, za nas pa dokaj nove in neobičajne. Zato bi razdelil to obrazlago na tri vsebinske dele.
Prvič. Odnos celotnega sektorja javnih financ do makroekonomskih narodnogospodarskih gibanj in sprememb, ki so v zadnjih letih nastale v strukturi teh gibanj in ki povzročajo, da se pogovarjamo, prvič ali drugič v zadnjih šestih letih o tem, da ima lahko Republika Slovenija tudi proračunski primanjkljaj. Torej njegovi vzroki in možne posledice, če bi ta vprašanja zanemarjali ali jih podcenjevali.
Drugič. Mislim, da je potrebno povedati nekaj o strukturnih problemih državnega proračuna kot dela javnih financ, pa vsekakor tistih problemov, ki kažejo na nekatere slabosti v odločanju v Republiki Sloveniji, tako na ravni vlade, kot parlamenta, ko gre za javne finance.
Tretjič. Če želite nekaj splošnih generalnih zaključkov, kot jih vidim iz priprave državnega proračuna za leto 1998.
Prvič. Pomembno je ugotoviti, kaj so osnovni elementi gospodarske rasti v Sloveniji in kako ti elementi gospodarske rasti vplivajo na celotne javne finance. Tisto, kar lahko ugotovimo iz preteklih let, je, da so bila leta, uspešna za državni proračun in javne finance, tista leta, ki so pomenila v elementih, v strukturi gospodarske rasti slabe popotnice za bodočnost. To je predvsem tisti elementi, ki so spodbujali domače povpraševanje, domače trošenje in s tem prispevali k visokim plačam, previsokim plačam in k temu seveda previsokim, gledano na daljši rok, tistim davčnim virom, ki izhajajo iz obremenitve tekočega dela. Taka leta so bila med letom 1993 in 1995, zato takrat tudi državni proračun v relativno ugodnem položaju, mnogo ugodnejšem, kot se mu to dogaja v zadnjem letu in pol. Kaj se spreminja, da prihaja, v strukturi rasti gospodarstva, gospodarski rasti, da prihaja do težav pri javnih financah? Pretežno v zadnjem letu to, da raste družbeni proizvod iz naslova izvoza oziroma izvoznega povpraševanja, bistveno manj iz domačega povpraševanja, da zaradi tega zaostaja v rasti tudi promet v trgovini na drobno in vse tisto, kar je vezano na trgovino. Iz tega naslova velja, da je izdatnost prihodkov, virov javnih financ, ki prihajajo iz domačega povpraševanja, manjši, kot so bili v preteklosti, medtem ko so viri, ki bi prihajali iz obdavčitve izvoznega gospodarstva, manjši, predvsem zaradi tega, ker se približujemo Evropski uniji in ker smo dovolili, in to zavestno, da se nam pomemben vir, ki je pomenil več kot 3% družbenega proizvoda v preteklosti, zmanjša na približno procent in nekaj več 1,9% družbenega proizvoda danes. To so carine.
Zaradi tega tudi v bodoče ne moremo pričakovati in ne smemo pričakovati, da bo pri nadaljnjem prilagajanju Evropski uniji izdatnost fiskalnih virov, ob nerazumnih odločitvah na fiskalnem področju lahko takšna, da bo zadovoljevala tiste potrebe na področju porabe javnofinančnih sredstev, ki bi dale vzdržno, stabilno, javnofinančno sliko Republike Slovenije. To pa pomeni tudi vzdržen javnofinančni dolg in vzdržno njegovo servisiranje.
Samo dve ali tri opombi ob tem. Namreč, na eni strani obstaja v Sloveniji velika iluzija, kako je možno dodatno dosegati olajšave v poslovanju gospodarstva, s selektivnimi ali linearnimi zmanjševanji davčnih obremenitev. Na drugi strani, obstaja podobna iluzija v tem, da je moč in da je potrebno povečevati socialno stabilnost, širiti socialne pravice in dosegati podobne cilje na področju javne infrastrukture, to se pravi investicij v javnem sektorju, da ne govorimo o privatnih investicijah, ki direktno niti niso povzročene, niti omogočene s strani javnega sektorja.
Te iluzije povzročajo na koncu javnofinančne težave, nesorazmerno strukturo državnega proračuna in javnih financ in iz tega naslova napačne signale, ki jih dobiva narodno gospodarstvo, predvsem privatni sektor v Sloveniji o tem, kaj je možno, kaj je vzdržno in kaj je zaželeno.
Pri tem imajo seveda svoj pomen, vpliv tako v pozitivnem, kot negativnem tudi makro ekonomske politike. Tako monetarne, fiskalne, dohodkovne, kot tudi raznih strukturnih politik. Če pogledamo vse te politike in pa gibanja v preteklosti, ugotavljamo, da se je dogajalo poleg tistega, kar sem do sedaj povedal, v odnosu med privatnim in javnim sektorjem in predvsem med državnim proračunom in privatnim sektorjem v zadnjih letih, to, kar je v Evropi normalno. Pri nas pa do sedaj ni bilo normalno. Tako imenovane mehke finančne omejitve se prenašajo iz podjetij v državni proračun. Podjetja so se očistila ali se čistijo, večina se jih je že očistila, nekaj takih podjetij v javnem sektorju se pa mukoma očiščuje z večjim oziroma manjšim uspehom. Stroške tega čiščenja direktno prevzema državni proračun ali skozi subvencije ali skozi socialne transfere ali skozi investicije v javnem sektorju ali skozi zmanjševanje davčnih prihodkov.
Na to opozarjam zaradi tega, ker je velikokrat neopaženo, zanemarjeno ali napačno razumljeno.
Ta težava bo državni proračun Republike Slovenije spremljala še v naslednjih letih toliko bolj, če bodo razvojne in strukturne politike napačno naravnane, predvsem ko gre za investicije v infrastrukturi in ko gre za sanacije velikih gospodarskih kompleksov v razmerjih, seveda, naše velikosti, to je v Republiki Sloveniji. Če bodo ustrezne politike ali pa neustrezne politike spodbujale napačne signale, kot je napačna sanacija velikih gospodarskih kompleksov, brez dejanske rešitve vprašanja teh kompleksov, potem se bomo seveda vrteli v krogu stalnega zagovarjanja teze o potrebnosti večjih selektivnih intervencij in stalnega ugotavljanja dejstev, da te intevencije ne dajejo rezultata, kar pomeni, da neproduktivno prerazporejamo omejen domači proizvod. Pri tem mislim tako na monetarno politiko, ko gre za finančni sektor, kjer so rezerve za njegovo učinkovitost in boljšo intermediacijo oziroma posredovanje omejenih finančih resursov očitne, in ker bodo morali biti ukrepi v naslednjih letih takšnih, da bodo omogočali, da bi se ta finančni sektor prilagodil stvarnim potrebam in zahtevam sodobnega ali podobnega gospodarstva, ki gre v sodobni razvoj oziroma razvoj, ki je podoben razvoju tistih držav, s katerimi želimo doseči združitev, vsaj v gospodarskem smislu.
Fiskalna politika. Težko je razumeti tiste, ki bodo zahtevali dodatne razbremenitve, ob tem pa pričakovali, da bo taka fiskalna politika nevtralna, ker bi bila osnovna in predpostavljena funkcija te fiskalne politike v državi, ki želi imeti čim bolj enakovredne izhodiščne pozicije vseh gospodarskih subjektov, ki na tem trgu delujejo.
Dohodkovna politika, ki pozablja, da je pri 10.000 dolarjih perkapita dohodka na prebivalca v Sloveniji naša plača po zaposlenemu na družbeni proizvod ena najvišjih v Evropi in v svetu. To so tisti relativni stroški, ki zmanjšujejo možnost konkurenčnosti, kakorkoli gledano, ne glede na to, da se je situacija v letu 1997 sicer izboljšala, hkrati pa se soočamo z nakopičenim problemom preteklih let, ki se še ni izživel.
Iz vsega tega lahko pričakujemo dve vrsti trendov v naslednjih nekaj letih. Prvi trend je, da nadaljujemo približno enako orientacijo na področju fiskusa, torej da poskušamo iskati dodatne olajšave, dodatne razbremenitve, ali zavestno z ukrepi ekonomske politike ali pa nekoliko manj zavestno s samim priključevanjem Evropski uniji, ki bo zahtevala seveda dodatne obremenitve, predvsem pri zmanjševanju vira - to so carinske dajatve. Pričakovani priliv sredstev iz Evropske unije pa prihaja šele po letu 1999. Na drugi strani, če se bo način odločanja o uporabi teh sredstev nadaljeval v smeri nedoločanja prioritet, od določanja prioritet na način, ki bo zahteval hkratno preveč projektov, za katere država nima dovolj sredstev, kar potem pomeni stihijsko odločanje za bistvene prednosti v gospodarskem razvoju Republike Slovenije. V takem primeru se ne bomo znebili proračunskega primanjkljaja in ta proračunski primanjkljaj ne bo kvaliteten, ne bo kazal na ciklični preobrat v gospodarstvu, ampak bo kazal na slabosti v njegovem delovanju, na slabosti ekonomske politike kot take. Kot primer bi samo dal - ker se te stvari enostavno v Sloveniji ne želi ali pa ne zmore dojeti kot stvaren problem. Scenarij investicijskih potreb Republike Slovenije za obdobje do leta 2000 zahteva približno 8.7% bruto domačega proizvoda dodatnih sredstev letno, zato da bi se taki načrti na področju energetike, prometa, voda, odplak in odpadkov lahko uresničile. V letih 1992 do 1995 smo dosegli, ob vsem tistem, kar je država planirala, povprečje približno 5,1%. To se pravi, da nam v tem trenutku manjkajo najmanj 3% točke bruto domačega proizvoda, ki bi omogočal tako ambiciozne zastavljene programe, kot so v posameznih racionalnih programih, strategijah, tolarjih ipd.. Tega denarja Republika Slovenija na način, kot se sedaj razmišlja o investicijah v infrastrukturi, investicijah v javnem sektorju enostavno nima oziroma bo izsilila, če bo tako razmišljala, nekvaliteten in neustrezen fiskalni primanjkljaj.
Mislim, da je nastopil trenutek, ko se je treba odločiti, kaj bo v obdobju tega srednjeročnega obdobja ostala dejanska prioriteta slovenskega gospodarstva, koliko teh projektov je možno dejansko izvajati v praksi in na kakšen način jih je dejansko možno financirati. Dokler bo obstajala shema, da so osnovni viri financiranja državni proračun in tuji in domači krediti, toliko časa, verjetno, ni možnosti, da bi dosegli odstotke, ki si jih zapisujemo v razne dokumente oziroma jih bomo dosegali na način, ki ne bo dajal makroekonomskih in mikroekonomskih pravilnih rezultatov.
Če se ne bomo odločili, in tukaj je kritična točka odločitve, ali in koliko bo Slovenija sprejela, da se lahko v javnem sektorju pametno, organizirano in strokovno neoporečno začne proces uvajanja privatnega financiranja v javno infrastrukturo, do takrat, če tega ne bomo storili, bodo seveda vsi napori v okviru državnega proračuna in pa javnih financ odšli v prazno.
Ravno v zadnjem času imamo veliko diskusij, ki kažejo na to, da tega problema ne želimo spoznati na pravilen način, ko želimo isto državno premoženje prodajati najmanj za tri namene hkrati. Enkrat za reševanje problema državnega proračuna, ki je smotrno in smiselno pod pogojem, da ima država in državni zbor ter vlada zavezo, da bo na področju porabe dosegla tiste varčevalne ukrepe, ki omogočajo, da bo ta denar porabljen dejansko za investicije, ne pa za krpanje tekoče porabe, tekočih izdatkov, ki nastajajo zaradi premalo učinkovitih ukrepov na tem področju.
Na drugi strani želimo ta isti denar uporabiti za krpanje tako imenovane privatizacijske luknje, in na tretji strani, bi ga radi uporabili za nekatere infrastrukturne investicije. Tako pač, žal, ne bo šlo. Treba se bo odločiti, na katerih segmentih v javni infrastrukturi smo sposobni, pripravljeni in dopuščamo vstop privatnega kapitala, pod kakšnimi pogoji, na kakšen način, kje pa menimo, da se te investicije morajo opravljati samo izključno iz sredstev državnega proračuna in pa domačimi ali tujimi krediti.
Pri ekonomiji naše velikosti bi se bilo dobro zavedati, da smo odprta ekonomija, da stvari ne moremo izvajati tako, kot velika zaprta ekonomija. Torej, da mora biti zelo jasen pretok kapitala tako v državo, kot iz države, če želimo, seveda, da bo gospodarski razvoj stabilen, finančno vzdržen in makroekonomsko tudi primeren.
Iz tega, kar sem do sedaj povedal, so lahko te trendi, kot sem rekel, takšni, ki bodo povzročali v naslednjih letih stalne proračunske primanjkljaje, s stalnimi težavami pri njihovem zapiranju ali pa tak proračunski primanjkljaj, ki se bo iz leta v leto zmanjševal. Očitno je želja vlade in namen vlade, da se ta proračunski primanjkljaj zmanjšuje. V tem primeru se bo seveda lahko zmanjševal samo, če bodo na teh segmentih, ki sem jih do sedaj omenil, sprejete zelo jasne transparentne odločitve. Še enkrat poudarjam, predvsem smatram to na področju investicij in pa na področju socialne infrastrukture. Iz tega naslova potem prihajajo problemi, ki jih želim posebej omeniti v državnem proračunu 1998. Prvo je odnos državnega proračuna do drugih blagajn. Popolnoma jasno je, da se v državnem proračunu tudi leta 1998 koncentrirajo problemi, ki so bili v preteklosti razpršeni po drugih blagajnah, omenil sem sektor podjetij, lahko tudi omenim pokojninski sklad v preteklosti. Zaradi tega, ker je prišlo do izrazite razbremenitve podjetij, ki se v gospodarstvu očitno ne opazi ali ne želi opaziti, izrazil jo bom pa v fiksnih cenah, tolarskih ali pa če hočete v nemških markah, samo za leta od 1995-97. V tem času je prišlo do razbremenitve iz naslova zmanjšanja prispevne stopnje za približno v fiksnih cenah 93 milijard SIT, v stalnih cenah leta 1997. Za toliko so se zmanjšali prispevki delodajalcev v podjetniškem sektorju, za toliko se je povečal delež državnega proračuna pri financiranju pokojninske blagajne. To je približno 900 milijonov DEM. Nihče ne more reči, da to ni bila in da to ni razbremenitev slovenskega gospodarstva. Na drugi strani se je zmanjšal znesek carin v tem enakem obdobju, ki sem ga omenil, za približno 30 milijard SIT. Torej, za več kot milijardo DEM je prišlo do zmanjšanja tistih virov, direktnih ali pa indirektnih obremenitev podjetij, ki zmanjšujejo njihovo konkurenčnost oziroma jo delajo neprimerljivo z ostalimi državami, s katerimi želijo konkurirati. Če to ni bil velik prispevek državnega proračuna javnih financ k stabilizaciji gospodarskega položaja mnogih gospodarskih panog in podjetij, potem verjetno ne pomaga noben transfer in nobena subvencija v Sloveniji v državnem proračunu, ki bi lahko pomagala podjetjem in pa gospodarstvu, da zdržijo tiste težave, ki jih pomeni mednarodna konkurenca. Od tega je prišlo do kompenzacije skozi uveden davek na plače samo za približno 1/3 zmanjšane prispevne stopnje. Torej gre za čisti neto transfer v sektor podjetij. Če pogledate, koliko je direktnih intervencij, subvencij v slovenskem gospodarstvu iz raznih virov državnega proračuna, pridemo na številko približno nekaj manj kot 3% domačega družbenega proizvoda. Zato sem prej omenil, da nekatere odločitve glede investicij in glede intervencij oziroma subvencioniranja v podjetjih se bo moral zgoditi, če želimo, da bo ta državni proračun še vedno ustrezno deloval, hkrati pa ne bo povzročal makroekonomske destabilnosti in pa seveda tistih negativnih posledic, ki jih taka nestabilnost potem povzroča na fiskalnem področju.
Neusklajenost proračunskih prioritet seveda povzroča v proračunih v zadnjih dveh do treh letih, to, da se je struktura tega proračuna močno poslabšala, in da je leto 1998 prvo leto, ki omogoča začetek preobrata, kolikor o njem lahko govorimo, ki bo omogočal zmanjšanje tistih virov porabe državnega proračuna, ki ne pomenijo prispevka k razvojnim tendencam slovenskega gospodarstva, ampak v bistvu popuščanje tistim tendencam in pa idejam, ki zahtevajo dohodek danes in varčevanje jutri. Samo struktura državnega proračuna vam pokaže, da se je delež plač in socialnih transferjev v zadnjih treh letih povečal vsaj za 3-4% odstotkih točk družbenega proizvoda in da je delež investicij seveda stagniral v zadnjih letih do leta 1998 oziroma celo v realnih številkah nekoliko padel. Pri tem seveda je na področju plač treba povedati zelo jasno, kar je tudi že povedal predsednik vlade. Zelo majhen manevrski prostor obstaja za pogajanje s sindikati in tu je treba biti pošten. Glede na številke v državnem proračunu, tega manevra ni veliko in tega se morajo zavedati tudi sindikati, v kolikor želijo imeti stabilne finance, javne finance in iz tega izhajajoč tudi stabilno svoj socialni in ekonomski položaj. Če so nekomu plače rasle v preteklosti ne glede na število zaposlenih v masi, v dveh letih za povprečno 9% realno, je težko računati, da bi se tak trend nadaljeval, še več, težko računa, da se tak trend ne sme prelomiti. In žal je nastopilo v letu 1998, ko se bo ta trend moral prelomiti, sicer državnega proračuna s takšnimi atributi, kot jih želimo in tudi predlagamo, ne more biti. To seveda lahko pomeni tudi kombinacijo ukrepov tako na področju eskalacije plač oziroma lestvice kot tudi na številu zaposlenih, o čemer bi bilo dobro, da bodo sindikati povedali svoje mnenje. Vsekakor pa lahko povem, da vsako odlašanje v pogajanjih in rezultatih teh pogajanj glede obsega plač pomeni mesečno približno milijardo slovenskih tolarjev dodatnih stroškov na postavki plač, tako državnih uradnikov kot tudi zaposlenih v javnih zavodih. In mislim, da je to opozorilo vsem nam, da časa na tem področju ni veliko, če seveda želimo, prvič, doseči cilje, ki so v proračunu zapisani oziroma v sprejemanju državnega proračuna doseči take prerazporeditve državnega proračuna, ki bodo v enakem obsegu državnega proračuna zagotavljale višji obseg sredstev za plače, v tem primeru manjši obseg za druge izdatke v državnem proračunu. To se pravi nahajamo se dejansko pred odločitvijo, ki ne bo za nikogar zelo lahka.
Drugič bi rad povedal, da je na področju socialnih transferjev ta trenutek popolnoma jasno, da je nadaljevanje nespremenjene situacije na področju pokojninskega sistema. In zopet bi zelo rad jasno povedal, da tukaj ne polemiziram z upokojenimi državljani Republike Slovenije, ampak s sistemom, da ta sistem ta trenutek zahteva približno 3,9% bruto domačega proizvoda transferja v pokojninsko blagajno, da bi lahko sistem ostal stabilen in da bi upokojenci seveda dobili tisto, kar jim gre iz tega sistema. Skoraj 4% transferja bruto domačega proizvoda ta država ne bo zdržala več kot leto ali dve ali pa se bo odpovedovala drugim prioritetam na račun tega cilja. Tudi to je možno. Ampak potem bo treba to zelo jasno in javno povedati. Če pa želimo seveda umiriti strukturno situacijo državnega proračuna, potem se bodo pa morali ti transferji ustaviti na ravni približno 3%, kot je predvideno tudi v - največ 3% - kot je predvideno tudi v pokojninski reformi. To pa zahteva začetek ukrepov čimprej, in to v tisti smeri, ki je v pokojninski reformi nakazana, ne glede na to, ali bo to eden ali bo več stebrov. Število stebrov v tem primeru tega problema samega po sebi ne rešuje, rešuje pa perspektivno problem demografskih gibanj v Sloveniji, ki so, kot veste, z letom 2020 takšna, da ta sistem več ne drži, niti reformiran kot enostebrski sistem, ker je problem tako imenovane "baby boom" generacije enak v Sloveniji, kot je drugod v Evropi, in tega se vsi bojijo in nobena država v Evropi do zdaj še ni rešila problema te generacije, ko se bo začela upokojevati po letu 2020.
Tretji problem sem že omenil, to so subvencije in pa transferji v gospodarstvu. Predvsem mislim, da se je treba zelo jasno odločiti, kakšne bodo vnaprej te intervencije, koliko časa bodo intervencije v istem gospodarskem subjektu in kaj bodo ti gospodarski subjekti morali pokazati, da bo teh subvencij enkrat konec. To velja tako za železarne kot za kakšne druge subjekte v slovenskem gospodarstvu, ki ne morejo prehajati iz enega sanacijskega programa v drugega, ne da bi se poleg sanacijskih sredstev in intervencij zgodilo še kaj v organizaciji, v reorganizaciji, v poslovnem miljeju teh podjetij, ker konec koncev ne more biti, da bodo sanacije teh podjetj takrat, kadar bo gospodarski ciklus s takšno dejavnostjo v svetu na spodnji točki. Kar se nam dogaja ta trenutek z železarnami. Enako velja še za nekatere velike gospodarske subjekte v Sloveniji, ki imajo karakter državnih ali javnih podjetij, pa so po svoji vsebini normalna privatna podjetja, ki bi morala delovati po inicialni sanaciji brez državne pomoči. Več kot bo državne pomoči, manj bo tistih instrumentov gospodarske politike, ki vzpodbujajo. In ne bo jih moglo biti toliko, ker enostavno potem ne bo ustreznih virov. Ali pa če bomo želeli imeti vire, bomo morali doseči bistveno večje fiskalne obremenitve, kar pa ima po drugi strani zelo jasne negativne posledice.
Zaradi tega je uveljavitev davka na dodano vrednost tako pomembna v Sloveniji. Prvič zaradi tega, ker če pomeni kje, pomeni davek na dodano vrednost za izvozna podjetja veliko vzpodbudo. Če nič drugega, se zmanjšuje oziroma odpravlja 5% obremenitev iz prometnega davka, ki ta trenutek za izvozno gospodarstvo velja. V vsem ostalem se pa ne bo dalo pogovarjati, da mora davek na dodano vrednost samo zamenjati davek na promet. Tisti, ki to trdijo, ne vejo, o čem govorijo. Če želimo izpeljati davčno reformo, če želimo reformirati davek na dohodek občanov, dohodnino, ki je potrebna reforme predvsem iz socialnih razlogov, in če želimo, da bo ta reforma fiskalno nevtralna, kar je osnovni namen vsake fiskalne roforme, potem pač se to ne bo dalo storiti z davkom na dodano vrednost, ki bo pri stopnji 13,9%. Se to pač ne bo dalo storiti. To je empirično dejstvo. Kdor ga ne želi spoznati, se mora seznaniti s številkami.
Končne ugotovitve ob tem državnem proračunu - pri tem bi rad poudaril, da nekateri problemi v državnem proračunu še niso rešeni in to je treba tudi pošteno povedati. Rešeno ni vprašanje financiranja uveljavitve davka na dodano vrednost, in to lahko reši zakon o izvrševanju proračuna za leto 1998. Če denarja ne bo, se davek ne bo uveljavil. Toliko moramo biti korektni in seriozni, da to vemo. Uveljavitev davka na dodano vrednost zahteva približno 5 milijard slovenskih tolarjev, za nakup opreme, za pripravo dokumentov, za šolanje kadrov in za izobraževanje uporabnikov tega zakona. Sicer je bolje zakona ne uveljavljati, ker bomo delali nekaj, kar bo delalo škodo, tako narodnemu gospodarstvu kot državi. Zato se bo pač v tej razpravi o državnem proračunu za leto 1998 treba odločiti, kaj na področju VAT-a.
Enako velja za področje občin. Verjamem, da mnogi župani v tem državnem zboru smatrajo, da je sredstev, predvsem pa transferjev za financiranje porabe v občinah premalo. Hkrati pa mislim, da bi bilo pametno izkoristiti priložnost, ki nam je dana, da z novim zakonom o financiranju občin popravimo tiste nesmotrnosti, ki so bile uveljavljene v letu 1994 za uveljavitev sedanjega sistema lokalne samouprave in posledično financiranje občin. Ta sistem je nepravičen, ta sistem daje napačne signale in ta sistem bo pripeljal do tega, da bomo imeli neracionalnost tako na ravni države - oblikujemo kriterije za zagotovljeno porabo - kot na ravni občine, ko porabljamo denar očitno na način, ki ne daje optimalnih rezultatov, niti ne na ravni lokalne samouprave niti ne na ravni celotnega slovenskega gospodarstva. Ne nazadnje mislim, da je pomembno ugotoviti, da so ukrepi, ki jih predlaga vlada za uresničevanje proračuna 1998, mišljeni, da bodo sprejeti, sicer državnega proračuna v obliki in strukturi, v kakršni je predlagan, ne more biti. Če kdaj, so letos ukrepi vsebinsko in organsko povezani s številkami v državnem proračunu, tako na področju plač kot na področju drugih oblik porabe, tako na področju fiskalnih virov. In če je vlada poskušala narediti nekaj v pozitivni smeri, je iskala, ko je iskala finančne vire - in povedal sem, zakaj vlada išče finančne vire - za financiranje državnega proračuna v letošnjem na bolj intenziven način kot v preteklosti, jih je iskala na tistih področjih, ki pomenijo s stališča gospodarskega razvoja, s stališča tistih produkcijskih faktorjev, ki so najbolj obilni v Sloveniji, to je pa delovna sila, takšne rešitve, ki so fiskalno nevtralne; to so pa davki, ki se uveljavljajo v segmentu potrošnje - prometni davek, in davki, ki se uveljavljajo na tistem področju finančnih storitev, kjer so iz ekonomskih razlogov utemeljeni, zaradi tega, da bi dajali informacijo tistim subjektom, ki na tem področju delujejo, v kakšno smer bi končno radi videli, da se ta del finančnega sistema začne obračati. Temu primerno je tudi zakon o davku na bančno bilanco pripravljen in temu je namenjen seveda ta zakon; ne dvigovanju obrestnih mer, kot se sliši, ampak obratno, zniževanju obrestnih mer, ki se do zdaj samo po sebi ni dogajalo, razen s pomočjo raznih sporazumov o depozitnih obrestnih merah - ni se dogajalo zniževanje obrestnih marž pretirano, ni se dogajalo zniževanje neobrestnih stroškov. Težko je pristati na tezo, da bo davek na bilančno vsoto bank, ki na eni strani jemlje kot osnovo tolarski vire in kapital, na drugi strani pa kot davčno olajšavo odbitno postavko od osnove tolarske kredite, povzročal s svojo vsebino povečevanje obrestnih mer. Logično razmišljanje, razen kolikor ne živimo v nelogičnem okolju, je, da bo s povečevanjem tolarskih kreditov moralo prihajati do zniževanja tolarskih obrestnih mer. Sicer bodo slovenske banke v kratkem z odpiranjem tega trga v mednarodni konkurenci ostale brez komintentov, z veliko vrednostnih papirjev v svojem portfelju in z zelo malo dobička v perspektivi. Torej je to zadnji signal, v katero smer naj se slovensko bančništvo giblje, če želi doseči v kratkem tisti odnos do konkurence, ki mu bo omogočil, da bo, prvič, delovalo s kvalitetnimi, prvovrstnimi slovenskimi podjetji - in to naj bi bil prvi in primarni cilj v bančnem sistemu - in drugič, da bo na ta način dejansko konkuriralo tistim, ki prihajajo na slovenski bančni trg s sprejemanjem zakonodaje, ki jo zahteva priključitev Evropski uniji.
Ne bom posebej omenjal drugih proračunskih virov, ki naj bi v tem letu pripomogli k temu, da bo fiskalno prihodkov dovolj, gledano s stališča sistema pa takšnih prihodkov, ki ne bodo delali distorcije, neravnotežja v slovenskem gospodarstvu. To so še dobički podjetij v javni lastnini in pa bank v državni lasti, seveda ne vsi dobički, ampak sorazmeren del dobička, ki ga je država kot lastnik upravičena zahtevati pri rezultatih poslovanja, kakršni se pokažejo v bilancah teh inštitucij.
Drugič. Od prodaje državnega premoženja, in to tistega državnega premoženja, ki ne služi izvajanju javnih storitev, ampak kjer je država solastnik, v pretežni meri manjšinski lastnik v podjetjih, ki opravljajo popolnoma komercialne dejavnosti, kjer so dividende v državi v tem trenutku zanemarljive, kapital v teh podjetjih pa nezanemarljivo velik. In v tem primeru je popolnoma logično, da država išče način, kako bo z ustreznim paketom prodaje, ustreznejšimi pogoji prodaje pridobila tista sredstva, ki jih bo lahko reinvestirala v tistih investicijah, ki imajo značaj javnih storitev oziroma ki dvigujejo raven storitev za vse državljane Republike Slovenije. Mislim, da je to način, ki kvečjemu omogoča boljšo, kvalitetnejšo strukturo financiranja in ne obratno. Vsekakor pa velja, da je prodaja državnega premoženja strokovno, ekonomsko in politično resna naloga, ki se je morajo tisti državni organi, ki jo bodo izvajali, seveda skupaj z državnim zborom, ki bo to odobril skozi zakon o državnem proračunu, zavedati in jo izpeljati za državo seveda najbolj učinkovit način.
Če bodo gibanja takšna, kot je bilo tukaj rečeno - in na koncu bi rad samo še povedal ali pa opozoril poslance, ker je bilo danes nekajkrat omenjeno tudi to vprašanje, kakšni so učinki ukrepov, ki naj bi jih vlada s svojimi ukrepi dosegla - imate kvantifikacijo teh ukrepov v prilogi proračunskega memoranduma v tabelah, ki so priložene k proračunskemu memorandumu, kjer so učinki na fiskalni strani šestinštirideset milijard in sto milijonov, ukrepov, ki jih vlada predlaga, na odhodkovni strani pa dvainpetdeset milijard šesto petinsedemdeset milijonov tolarjev, tako na področju plač, socialnih transferjev in drugih izdatkov v državnem proračunu. Ti ukrepi so bili javno pojasnjeni v državnem proračunu in obrazložitvah posameznih ministrstev, bodo pa tudi konkretno definirani. V zakonskem tekstu so pa predloženi državnemu zboru, in upam, da bomo lahko jutri začeli razpravo o teh predlogih. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu ministru za finance, mag. Gaspariju. Besedo ima guverner banke Slovenije, dr. France Arhar.

DR. FRANCE ARHAR: Hvala, gospod predsednik. Dame in gospodje! Poskušal bom v nekih črtah pravzaprav nadaljevati tisto, kar sta začela predsednik vlade in zdaj nazadnje tudi finančni minister.
Namreč ugotovitve, ki sta jih tukaj dala, smatram za resna prizadevanja, da bi se v sedanjem trenutku, ki ga poznamo tak, kot je, nekatere stvari obrnile drugače in da bi šle dejansko v tisti smeri, za katero se je ta država v kratkem odločila in za kar je dobila priznanje tudi iz druge strani, to se pravi z Evrope.
Namreč, tukaj se mi zastavlja temeljno vprašanje. Na eni strani imamo danes pregled - vsaj globalni - proračuna za prihodnje leto. Na drugi strani je v parlamentu že strategija za Evropo in na tretji strani je dokument, ki se imenuje asociacijski sporazum, ki ga je ta parlament že sprejel in čakamo na ratifikacijo pri evropskem krogu. Tukaj se pravzaprav zastavlja zdaj temeljno vprašanje, kaj je naš cilj, naš cilj na kratko progo v drugem letu in kdaj in pod kakšnimi pogoji je naš cilj Evropa, dvojna unija, gospodarska in denarna. Mi smo slišali, kakšne so ambicije v zvezi z eno in drugo, vendar jaz moram ugotoviti, in mislim, da bo tudi ta parlament ugotovil, da med temi dokumenti so razlike, in o nekaterih razlikah, kot rečeno, sta govorila pravzaprav posredno oba predhodnika. Kaj se je zgodilo v tem kratkem času treh mesecev, ko smo gledali proračun za letošnje leto, bi lahko strnili v naslednje ugotovitve.
Prvič pozitivno vsekakor, novi rezultati pri gibanjih plač v Sloveniji. Drugič, zunanjetrgovinska menjava, gledano predvsem na rezultate v plačilni bilanci, moramo reči, da je vzpodbudna. Na tretji strani pa sta dva velika minusa, od katerih je eden ustvarjen v tem času v tujini, drugi pa doma. Kateri je v tujini? Namreč to, kar se danes dogaja in se je zgodilo v tretjem in četrtem kvartalu letošnjega leta v določenih ekonomijah, ki so zašle v velike finančne krize, pomeni za nas dodatno veliko težavo in napor. Zakaj? Preprosto zato, ker v vseh teh državah, kjer je prišlo do finančnega zloma, do krize, je eden od pomembnih rezultatov devalvirana nacionalna valuta, razvrednotenje te valute. Iz teh držav prihaja naša konkurenca. Devalvirana valuta v teh državah je direktna vzpodbuda tej konkurenci. To se pravi, lahko pričakujemo dodatno zaostrovanje konkurence na zunanjih trgih. Na drugi strani domači dogodki. Ko je ta parlament startal v septembru mesecu s projekcijo za letošnje leto, se spominjamo, je bil projicirani minus 0,6% družbenega bruto produkta. V tej diskusiji in v teh razpravah smo zadevo pripeljali na najverjetneje 1,2%. Tukaj se zastavlja, oprostite, temeljno vprašanje: Kam, če ne upoštevamo tistega, kar sta rekla predgovornika, lahko zadevo pripeljemo pri ali se z današnjim začetkom razprave za prihodnje leto? Ni toliko pomembna dimenzija minus ena, minus ena in pol, grozečih je štiri minusa kot predvsem vprašanje nadaljnje kredibilnosti Slovenije. Zakaj?
Glejte iz preprostega razloga, ker kot rečeno, v prihodnjem letu pričakujemo ratifikacijo asociacijskega sporazuma. Asociacijski sporazum pomeni nadaljnjo liberalizacijo kapitalskih tokov. Vemo postopno, k sreči, vendar nadaljnjo liberalizacijo, pri teh ranjenih ekonomijah v svetu, pri tem, kar se dogaja v okviru Evropske unije. Kaj se dogaja v okviru Evropske unije? Konsolidacija fiskalnih politik, konsolidacija v okviru 3% deficita pomeni dodatna razpoložljiva finančna sredstva, ki bodo iskala svoj domicil v takih ekonomijah, kot je tudi slovenska.
Namreč, če mi primerjamo podatke dveh evropskih članic, Portugalske, Irske, potem lahko ugotovimo naslednje. Od tistega trenutka dalje, ko sta obe sedanji članici izjavili, kakšne so namere za dokončno včlanitev, je bil pritok tujega kapitala v ti ekonomiji največji. Preprosto zakaj? Obrestne diference na začetku še vedno visoke in racionalna pričakovanja, da bodo riziki v obeh ekonomijah z včlanitvijo v Evropo manjši. To se pravi, podoben scenarij ob predpostavkah nadaljnje stabilnosti v Sloveniji in ob teh diferencah pričakujemo lahko tudi sami. To bo dodaten napor dejansko za vse udeležence na domačem trgu. In dodaten napor za domač proračun in predvsem za denarno politiko. Namreč, če se gleda nekaj podatkov, s katerimi se srečuje denarna politika v letošnjem letu, potem je evidentno naslednje. Tudi pri nas v letošnjem letu se krepi pritok tujega kapitala, in sicer gre že v korist lastninskih papirjev ali širše rečeno, direktnih investicij. Trend, ki je opazen od 1991. leta povsod v Evropi, dolžniške papirje na podlagi kreditnih odnosov zamenjujejo lastninski papirji. Spomnimo se, kako se je ta parlament spraševal, kaj bo z našimi neprimičninami, ko bodo prišli tujci. Glejte, postavljam vprašanje. Kako bo z nami? Ko bodo še v večjih dimenzijah tujci pri nas zaradi enega preprostega dejstva, ki se imenuje in ki se postavlja v zvezi z vprašanjem tako imenovanih transfernih cen. Hčerka v Sloveniji, mati v Evropi ali kjerkoli v Aziji ali v Ameriki, vi veste, lahko posluje s pozitivno ničlo ali pa z negativno ničlo, transferne cene so pomembno sredstvo za pretakanje bogastva. Vse to vedo v Evropi, vse to vedo v teh državah, ki so prihajale v Evropo. Če mi danes gledamo - ker s tega zornega kota je bila centralna banka tudi že kritizirana, češ da zavira pristop tujcev na ta slovenski trg - samo podatke, ki jih objavlja tujina o nas, "Neue Zuricher Zeitung", 9. december, stanje 30. junij letos, direktne investicije per kapita v 20 državah: na prvem mestu Madžarska, 1.400 dolarjev - ne bi želeli biti v njihovi koži, pri 30 milijardah dolga, pri 80% lastnini v bančnem sistemu in še ostalih parametrih; na drugem mestu Češka, 743 dolarjev per kapita - v krizi, kaj se dogaja z njo, vemo, nadaljnje banke so na odstrelu; na tretjem mestu, 612, Estonija - ne vemo dosti o njej; in na četrtem mestu - Slovenija, 483 dolarjev per kapita. Vsi ostali za nami, vsa vzhodna Evropa skupaj s 320 dolarji per kapita! To se pravi, v taki situaciji, kot smo, in če bodo domači dokumenti usklajeni, samo nadaljnji pritok in nadaljnji pritiski. Centralna banka - kaj je delala ali kaj dela. Ukvarja se s problemom, kako držati tečaj na takem nivoju, da ne bo potiskal gospodarstva in predvsem izvoznega gospodarstva. Za izvozno gospodarstvo smo večkrat kritizirani, da smo preveč socialni, da podpiramo tiste, ki bi morali drugače delati in tako dalje. Ne zmenimo se za to, zato, ker se hkrati zavedamo, da je izvozno gospodarstvo pretežni del slovenskega gospodarstva. Naša odprtost - danes je minister imenoval ponovno, kje smo z odprtostjo. Dame in gospodje, smo majhni, pa nismo edini odprti! Velika Britanija ima 60% "trade ratio", velika Mehika - 60%, velika Kanada - 74% "trade ratio", Slovenija - 60, 62%. To se pravi, nismo drugačni. Tri velike evropske države, Nemčija, Francija, Italija - od 42% do 47%. Odprtost nas več ne opravičuje za drugačno politiko; nas opravičuje ali pa nas sili v tako politiko, kot jo delajo te ekonomije, ki sem jih naštel. Poglejte, če vi danes pogledate bilanco centralne banke, kakšna je njena struktura premoženja, recite in pišite, 95,5% deviznega premoženja v aktivi, 4,5% tolarsko premoženje, 0,3 osnovna sredstva - to je 100%. Če vi primerjate te številke, boste ugotovili, da smo podobni švicarski centralni banki, pa irski centralni banki, s popolnoma drugačno stabilnostjo, kot jo trenutno mi imamo vis a vis obema državama. In tukaj se človek sprašuje in Centralna banka se mora spraševati: ali je namera za prihodnje leto kredibilna? Z onima dvema dokumentoma, ali pa nista ona dva dokumenta za prihodnje leto. In to je tisto - stabilnost! Na stabilnosti smo še bolni - in od nas zahteva Evropa stabilnost. Ne da se je predpisati, ne da se je tukaj sprejeti v tem najvišjem zboru. Treba jo je "dogarati". In če mi pogledamo, kako je z inflacijo letos, kaj se predvideva za prihodnje leto. Namreč, svet ve, kakšna je pot do stabilnosti. Če vemo, kakšna je predpostavka za denarno unijo, in pri liberalizaciji trga kapitala nam grozi še dodatna nevarnost. Če Slovenija ne naredi obeh korakov hkrati, gospodarska in denarna unija, se stvari na področju gibanja kapitala in obvladovanja tega trga še dejansko dodatno zaostrijo. Če pa vemo to, potem pa vi veste, da je Maastricht neizprosen - uveljavitev fiksnega tečaja vsaj dve leti pred vstopom v Unijo. Fiksni tečaj lahko uvedemo jutri, dame in gospodje, če se odloči ta parlament. Vendar, ali ga bomo dobojevali - fiksni tečaj. Namreč, mi smo trenutno v fazi med dvema monetarnima unijama. Eno slabo smo zapustili - jugoslovansko, in smo na poti z željami v boljšo, vendar stabilnost moramo prinesti s seboj. Tega nam Unija ne bo dala sama po sebi. To nam ne bo dala na kredit. In če vemo to, da tega ne bomo dobili, da to moramo prigarati, potem se seveda sprašujem, ali smo sposobni izbojevati to bitko do 2002. Če je naše spoznanje in bo naše spoznanje, da ne, ni nič hudega. Zavedati se moramo naslednje situacije. Denacionalizirana valuta, kar bo evro, pomeni, da denarna politika ne more več vplivati na prilagajanje gospodarstva. Ve se, kdo potem lahko. Dohodkovna in fiskalna, sama realna ekonomija. Bivši predsednik Klaus je 21. novembra v Frankfurtu tole spraševal evropske bankirje: Ali dovolj mislite na ta evropski konvoj, ko bo nacionalna ekonomija imela v rokah fiskalno politiko? Češka je bila primer denarne unije in različnih interesov. Slovenija je bila v bivši jugoslovanski denarni uniji to, kar bi lahko rekel Nemčija danes v Evropi, pa vemo, na kaj smo opozarjali in s čim se nismo strinjali. Kaj nas vleče nazaj? Danes se moramo spraševati dejansko ravno obratno. Kako bomo zmogli dejansko ta korak naprej?
Sam sem prepričan, da ga bomo, če bo konsenz tukaj in dejansko pri večini Slovencev. Vendar zavedati se moramo vseh opozoril, ki so bila danes izrečena. Namreč, če vemo, da nam preostaja fiskus in da nam preostaja dohodkovna politika in centralna banka je vedno poudarjala od memoranduma 1991, da je za postopnost, ker se zaveda, da je ekonomija v tranziciji, se seveda zastavi vprašanje, koliko časa je še ta tranzicija lahko prisotna. Na makro nivoju se je dosti zgodilo, tudi, kar se tiče privatizacije. Na mikro nivoju mi šele pričakujemo nadaljnje prilagajanje, kajti če se gledajo globalna razmerja, je popolnoma jasno. Razvita Evropa finalne izdelke, države v tranziciji polfinalne in Sovjetska zveza v veliki meri danes surovine, da ima take rezultate, kakršne ima. Za ostali svet pa vemo, s čim prihaja na ta trg.
Skratka, poglejte, da bi bilo razumevanje pravilno, torej prostor se nam oži. Centralna banka je v letošnjem letu monetizirala, kot temu pravimo, za 87 milijard priliva. Samo od junija do septembra smo odkupili prek 600 milijonov nemških mark. Vi si lahko predstavljate, kakšen denar je bil izdan. Če bi ta denar obstal v obtoku, kakšni bi bili učinki na nadaljnja inflacijska gibanja in na nadaljnja pričakovanja. 60 milijard tolarjev imamo v blagajniških zapisih, tolarskih. Primarni denar, ki smo ga letos kreirali, nekaj več kot 13 milijard, je bil že kreiran do polovice zneska z obrestmi, ki jih moramo plačevati na take blagajniške zapise. In ta premik vrednosti tolarja za 3%, 4% nasproti nemški marki zato, da bi bila situacija vzdržna v plačilni bilanci, da bi bila sigurnost večja pri tistih, ki se soočajo na tujih trgih, nas je stal veliko denarja. Milijardo 400 milijonov dolarjev se je preteklo v bilanco centralne banke. Cel bančni sistem pa danes razpolaga z bilančno vsoto, ki ni večja od 2 milijard tolarjev. Kolikšen je proračun, se ve, za dobra dva proračuna je dimenzija domačega bančnega sistema.
Kaj je pozitivno v zadnjem času, kljub vsemu in kritikam v tem sistemu. Premik tudi pri miselnosti pri Slovencih. V zadnjih 11 mesecih premik v korist dolgoročnejšega varčevanja. Beležimo 5 dodatnih procentih točk. 22% predstavlja danes varčevanja na 12 mesecev in krepitev tudi varčevanja med 6 in 12 meseci. To je vzpodbudno, če razmišljamo o napovedani reformi v penzijski sferi. Zmanjšuje se kratkoročen denar in tudi to je vzpodbudno, vendar zavedajmo se tega, obresti se ne da uzakoniti. Bilanca bank, celotnega bančnega sistema, če je centralna banka taka, kot sem rekel, je tudi slovenska, je tudi svojska: ena tretjina premoženja tudi tam devizne rezerve, 20% državni papirji, papirji centralne banke. Kako se z njimi upravlja, z deviznimi rezervami, kakšni so iztržki itn., vsak ve, kakšne so cene na zunanjih trgih, kakšne so cene za papirje, za tiste, ki so produkt zakona in za tiste, ki so prostovoljno izbrani. Namreč sekundarna likvidnost se je povečala za prek sto milijard v bančnem sistemu. Varnost bank se je povečala.
Z drugimi besedami hočem reči, približno 37% te bilance predstavljajo krediti. Krediti gospodarstev in negospodarstev. In tukaj je zdaj temeljno vprašanje, kako bo to finančno posredništvo dočakalo evro in dodatno konkurenco. Namreč v Evropi se predvideva, da bodo dobri prišli na trg sami z razpisi. Da bodo banke dobile dodatno konkurenco. Mi v sedanjih razmerah ne moremo še tega pričakovati.
Tukaj se, morda, razlikujeva s finančnim ministrom, ko govori o varčevalnih ukrepih. Jaz sem že septembra rekel - saj veste - da največji ukrep, največja vzpodbuda za zmanjševanje obresti je dodatno varčevanje pri državi, pri sleherniku. Krizo so doživele ekonomije, ki imajo varčevanje 30% GDP, na Daljnem vzhodu. Tega si ne želimo. Kdo so tisti, ki danes gredo v tujino? Dobri. Dobre vsak išče. In zanje je trg že odprt. In tako je prav. Banka prihaja sem, ne glede na to, ali je tukaj ali ne. Ali ima predstavništvo ali ne. Dobri se iščejo in se iščejo povsod.
Skratka, hočem reči - poglejte - tudi primer iz Evrope, že ko je stabilnost taka, kot je evropska, je vprašanje pri obrestnih merah še vedno odprto. Islandija ima že nekaj časa evropsko inflacijo in nikakor še ne dolgoročnih obrestnih mer v kontekstu evropskih rezultatov. Kaj to dokazuje? Da pretekla praksa življenja v višji inflaciji in pričakovanja izhajajo iz preteklosti sedanjega trenutka, projicirana na prihodnost, so tista, ki determinirajo dolgoročne obrestne mere. Nihče drugi. To je povsod znano. In mi vemo, da če hočemo doseči kaj takega, dejansko potrebujemo dodaten čas. Zato, da bi gospodarstvo preživelo in da bi v nadaljnji tranziciji se korak za korakom prilagodili taki situaciji.
Poglejte, z drugimi besedami. Sam razumem začetek današnje razprave v dveh smereh. Kot paralelen začetek nehote razprave o naši strategiji. Ta je bila predstavljena v Bruslju, ni bila predstavljana še tukaj ni bila tukaj diskutirana. In tukaj bo treba biti pozoren, in tukaj bo treba biti natančen. Iz tega se bo sklepalo na našo kreditibilnost. Namreč to, kar opozarja finančni minister. Leta 1999 naj bi bil davek na dodano vrednost. Vemo, kakšne rezultate prinaša, običajno dodatne inflacijske ob drugih pozitivnih trendih. Če bo inflacija v prihodnjem letu taka, kot je načrtovana, v letošnjem letu skoraj s 5%-imi točkami sodeluje kontrolirane cene, če bo v letu 1999 uspela davčna reforma, potem seveda v kratkem času ne moremo pričakovati nadaljnje stabilnosti in tukaj je potem leto 2000. V dveh letih se seveda ne da narediti takega preskoka. Z denarno politiko se ga da posredno vsaj umetno, z nadaljnjim zatiskanjem, zategovanjem, vendar mi vemo, da to prinaša dodatne in še večje oportunitetne stroške.
Skratka, naš predlog je, da seveda je ta današnji začetek izhodišče, hkrati za tehtno diskusijo v teh dokumentih. Ker mi se bomo drugače pogajali, če bomo že v tej formalni izhodiščni poziciji kredibilni, via-á-vis tistemu, če se to ne zgodi. In tukaj imamo veliko moralno dolžnost do tistih, s katerimi se bomo pogajali, predvsem pa tukaj doma. Namreč stanje na mestu ali eventualna ekskurzija nazaj nas lahko postavi v popolnoma drugačno luč in tisti superlativi, ki danes gredo tej mali ekonomiji v evropskem merilu, se lahko izkažejo za dvomljive. Z drugimi besedami glejte, naj sklenem.
Centralna banka je prepričana, da je v nas toliko vseh, namreč moči, da spoznamo to, kar smo v tem času tranzicije pridobili, ali celo preveč ali prenalahko, in da se zazremo v to, kar nas čaka jutri. Od svetovnega trga si bomo rezali kruh ne od domačega, ta je premajhen in tu ni izbire, to je tisto najbolj trpko spoznanje, ni izbire. Izbira med stabilnostjo in destabilizacijo ali inflacijo pa jaz mislim, da je pri večini Slovencev v korist stabilnosti, in kot rečeno, za te reforme, ki nas čakajo, za stebre, vsaj dva, mi pa potrebujemo to. To vero v stabilen denar, v dober denar, da bo zagarantirana prihodnost v človekovi jeseni. Če se tukaj stvari ponesrečijo vi veste, bo zopet plačala država, vsi.
Finančna nestabilnost je tisto, s čimer se danes ukvarja, mednarodni fond in ostale institucije. Cenovna stabilnost je v Evropi dosežena in v pretežnem delu sveta. In zaradi te zunanje krize so korekcije napovedi za prihodnost, tudi kar zadeva gospodarsko rast. Skratka glejte, to tudi razumem, da sama centralna banka nima izbire nadaljevati tako politiko ali ne. Nadaljevati in gledati na rezultat v plačilni bilanci, mi si ne moremo privoščiti velikega minusa. Sosednja Avstrija se danes sprašuje, ali pri njeni stabilnosti 2,2% GDP minusa ni nevarnosti, Evropa v celoti je z 1,5% v suficitu; samo pet držav je z minusom, od 0,4% do 3%, ki ga ima Grčija. Vse ostalo, kot rečeno - s suficitom! To se pravi, tisti, ki mislijo hitrejši razvoj v Sloveniji z večjim minusom, z nadaljnjo zadolžitvijo - najbolj nevarna razmišljanja, seveda razmišljanja, ki nas ne vodijo naprej. Mi pa si želimo, da bi šli naprej.
Ne glede na to, da smo ob koncu leta, pred nami so prazniki, te besede obeh predhodnikov, pa tudi moje, jaz mislim, da niso namenjene temu, da bi bili ti prazniki slabši, bolj grenki. Začnimo novo leto z drugačnimi odločitvami! Skratka, izkoriščam priložnost, da vam zaželim lepe praznike, božični mir in dosti zdravja in uspehov vsem skupaj vnaprej, drugo leto in na poti v Evropo! Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu guvernerju Banke Slovenije, dr. Francetu Arharju, za njegov nastop in njegove lepe želje.
Besedo ima generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, gospod Janez Prijatelj.

JANEZ PRIJATELJ: Spoštovani gospod predsednik, cenjene poslanke in poslanci! Dobre tri mesece je, odkar sem govoril za to govornico in opozoril na nekatere probleme pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zlasti pa na težave pri financiranju, ki so vse bolj pereče in bodo, izgleda, tudi v vseh prihodnjih letih. Verjetno ste me zadnjič nekoliko narobe razumeli, da pravzaprav preveč strašim pred prihodnostjo tega zavarovanja v preteklem letu, pa vendar se je izkazalo, da vse tisto, na kar sem opozarjal, zaradi prenizko planiranih proračunskih postavk lanskega leta za transferje v pokojninsko-invalidsko zavarovanje drži in se je praktično tudi uresničilo, tako, da bo Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje končal poslovno leto 1997 z izgubo in da so se na koncu leta dokaj zaostrili tudi likvidnostni problemi tega zavarovanja.
Jaz sem že pred tremi meseci državni zbor seznanil z dejstvom, da mora zavod zaradi zavestne makroekonomske politike države že vse od leta 1994 poslovati z izgubo, da je to proti njegovi volji, da so bile dvakrat znižane prispevne stopnje v letu 1996, da je bil znižan rezervni sklad tega zavarovanja in tako naprej in tako naprej, kar pomeni, da je praktično en ogromen makroekonomski sistem države v, lahko rečem, rdečih številkah. Dejstvo je, da vemo zakaj: država je v težavah, proračun je v težavah, makroekonomske težave so prisotne, pred nami je pokojninska reforma. Cela vrsta stvari se odvija in je v teku - tudi varčevalni ukrepi, tako da vemo, kje smo in to, kar jaz danes govorim, ni nekaj, da bi se ne zavedal ekonomskih problemov te družbe, ampak vendarle makroekonomski sistem, kot je pokojninski zavod, verjetno ne sme biti obsojen na rdeče številke.
Lansko leto sem državni zbor seznanil z oceno, da se v državnem proračunu za leto 1997 določa očitno prenizka postavka transferjev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki ne bo mogla nadomestiti izpada prihodkov zaradi predhodno znižane prispevne stopnje. Napovedal sem, da bo v primeru, če se ta postavka ne bo ustrezno zvišala, zavod končal leto 1997 z izgubo, in da se bodo zaostrile likvidnostne razmere. Sedaj sem ocenil, da je tako povzročen primanjkljaj zavoda neprimeren in tudi nepotreben in da bi tudi verjetno psihološko slabo vplival na splošno sprejemanje predlogov za novo pokojninsko reformo. Zaradi težavnih zapletov predvsem državnega proračuna ter zaradi postavljenih limitov njegove višine moja opozorila na očitno neusklajenost finančnega načrta zavoda in proračuna niso dosegla namena in niso bila upoštevana, saj tudi poslanci državnega zbora na to temo niste vložili nobenega amandmaja, pa tudi sicer se o tej problematiki kaj dosti ni razpravljalo.
Dejanska finančna gibanja kažejo, da so bila opozorila zavoda na mestu ter da so bili transferji proračuna za pokojninsko zavarovanje, okrog 9 milijard, prenizki, da bo zavod končal z izgubo, ki sem jo že napovedal, in da bo moral za izplačilo pokojnin decembra meseca najeti okrog 10 milijard kredita pri bankah. Proračunske postavke za transfer iz ZPIZ so bile namreč že v novembru izčrpane, kar je tudi razlog, da iz proračunskih sredstev zavodu ni mogoče več zagotavljati nobenega direktnega nakazila oziroma posojila. Zaradi navedenih neusklajenosti med finančnim načrtom zavoda in proračunom skupščina zavoda tudi konec leta 1997 še ni mogla sprejeti finančnega načrta za preteklo leto. Kajti nismo še prejeli soglasja vlade ravno zaradi teh neusklajenosti na tem področju. Ob tako zapletenem stanju smo morali pripraviti finančni načrt za leto 1998 in upoštevati tako imenovano spontano varianto, ki temelji na temu, kar so fiksne postavke in obveznosti pokojninskega zavoda, ne da bi upoštevali bodočih varčevalnih ukrepov, ki jih niti tedaj še nismo v podrobnosti poznali. Predlog finančnega načrta je tak, da praktično zasleduje uravnane odhodke in prihodke. Je pa seveda to nekoliko v nasprotju s tem, kar ste vi dobili v tem proračunskem memorandumu, ki ga imate danes na mizi.
Zapleteno problematiko pokojninsko-invalidskega zavarovanja je obravnavala skupščina našega zavoda in ocenila, da so bile ocene in opozorila zavoda na mestu in da naj bi izguba zavoda konec leta znašala okoli 10.9 milijarde tolarjev, kar je zlasti posledica dejstva, da so v proračunu republike za leto 1997 bili prenizko planirani transferji za pokojninsko-invalidsko zavarovanje. Skupščina zavoda je ob teh ugotovitvah poudarila, da je makroekonomska politika do področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja s stališča zavoda neustrezna, še zlasti, če se upošteva tudi dvakratno znižanje prispevnih stopenj v letu 1996, brez zakonsko predvidenega predloga zavoda in dejstvo, da na drugih področjih socialne varnosti niso bili sprejeti tako negativni finančni ukrepi države. Visok prispevek za zdravstveno varstvo upokojencev v višini 7% odhodkov zavoda pa izredno bremeni zavod od leta 1992. V nasprotju z določili 220. člena zakona zavod ob taki makroekonomski politiki tudi ne more ponovno oblikovati rezervnega sklada. Ob vsem tem se zavedamo vseh težav, na katere je opozarjal finančni minister, tudi opozoril, ki jih je dal gospod guverner Arhar, vendarle stanje je tako, da makroekonomsko gledano verjetno vse te težave se kopičijo iz leta v leto, in bolj ko se take stvari odlagajo, težje jih je reševati čez leta. Zaradi tega je skupščina zavoda izrecno zahtevala, da zavod vladi izpostavi vprašanje pokrivanja primanjkljaja iz leta 1997 v letu 1998 in da zahteva tudi njene opredelitve, da zagotavlja likvidnost zavoda konec leta 1997, saj je bila proračunska postavka že izčrpana v mesecu novembru v višini 14 milijard tolarjev. To dokazuje, da je zavod pravilno planiral in da je praktično tisto opozorilo bilo potrebno. Žal se bo seveda ta zadeva vlekla v leto 1998 na tak ali drugačen način. Skupščina zavoda je zato sprejela sklep, da zavod vlado in pristojna ministrstva ob posredovanju finančnega načrta za leto 1998 za predhodno soglasje izrecno opozori na njeno nezadovoljstvo v zvezi z obravnavo področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja v proračunskih dokumentih. Zato je skupščina tudi poudarila zahtevo, naj se sredstva, potrebna za kritje primanjkljaja 1997, posebej zagotovijo v proračunu za leto 1998. Ob tem pa je skupščina zavoda vladi tudi predlagala, da ob obravnavi proračuna in finančnega načrta zavoda za leto 1998 realno prouči vsebinske in tudi časovne učinke pri predvidenih bodočih varčevalnih ukrepih, saj izkušnje kažejo, da so v preteklosti zahteve za predhodno znižanje postavk finančnega načrta na podlagi šele napovedanih bodočih zakonskih sprememb praviloma dale obratne učinke od predvidenih, ki pa se med drugim odraža tudi v nepotrebnih primanjkljajih zavoda vse od leta 1994 dalje.
Ob navedenih sklepih skupščine zavoda je potrebno izrecno povedati, da se zavod še kako zaveda vseh težav in problemov, ki jih v makroekonomskem smislu povzroča dosledno izvajanje pokojninsko-invalidskega zavarovanja, kot je uzakonjeno v veljavnih zakonih. Zavod se tudi zaveda, da bo potrebno veljavni sistem spremeniti in da bo nujno izpeljati predlagano pokojninsko reformo. Ne glede na to pa je zavod kot nosilec in izvajalec še veljavnega sistema dolžan izvajati zavarovanje na način in v obsegu, kot je to določeno z veljavnimi zakoni in z individualnimi odločbami, ki opredeljujejo in kvantificirajo pravice upokojencev, invalidov in drugih uživalcev pravic. Te pravice in druge obveznosti, ki jih mora vsak mesec v obliki konkretnih nakazil zagotoviti zavod, pomenijo nespremenljivo fiksno postavko, ki se ne ozira na bodoče varčevalne ukrepe in predloge pokojninske reforme. Prav zaradi tega je tudi v zakonu predvideno, da mora imeti zavod obvezni rezervni sklad, ki bi lahko kril morebitno izgubo ali premoščal likvidnostne težave, kot nastajajo na primer z zagotavljanjem manjkajočih sredstev konec tega leta. Do danes sicer izplačilo pokojnin še ni bilo ogroženo in verjetno tudi ni pričakovati, da bi se ob dobrem sodelovanju zavoda in ministrstva za finance to lahko zgodilo. Vseeno pa verjetno perspektivno ni dobro prepuščati tako enormnega sistema socialne varnosti naraščajočim izgubam, saj se po nekaj letih lahko tak pristop odrazi v še večjih težavah, kot bi jih povzročale tiste, zaradi katerih napovedovanja bi se vodila politika restriktivnega zagotavljanja sredstev.
Očitno taka razmišljanja v makroekonomskih krogih ne prevladujejo, saj je tudi v proračunskem memorandumu za leto 1998 zapisano, da bo zaradi politike nespremenjenih prispevnih stopenj in stabilnega socialnega varstva primanjkljaj v ZPIZ v prihodnjih letih naraščal, kar se bo pokrivalo s povečanimi transferji iz državnega proračuna. Zavod ob tako jasni dikciji proračuna seveda ni v položaju, da bi lahko bistveno vplival na spremembo tako napovedane politike, ki pa je tudi sicer dejansko že v veljavi vse od leta 1992. Zavod se mora očitno zadovoljiti z napovedmi, da bo primanjkljaj nadomeščen s povečanimi transferji iz državnega proračuna, to pa so glede na proračunske težave, ki znajo biti v prihodnje še težje, dokaj optimistične napovedi, ki jih bo le težko udejanjiti. Realnost takega dvoma dokazuje že sprejemanje proračuna za leto 1997, ko so bila sprva finančna izhodišča med vlado in zavodom usklajena, v postopku priprave in sprejemanja proračuna pa je bila nato postavka transferjev za ZPIZ znižana, predvsem iz razloga, ker je primanjkovalo proračunskih sredstev na drugih področjih.
Kot kaže, se planski cilji zavoda, ki zasledujejo poslovanje z uravnoteženimi prihodki in odhodki, torej brez izgube, tudi v letu 1998 ne bo ujelo s predlogi vlade. Iz preglednice, navedene v proračunskem memorandumu za leto 1998, ki prikazuje v vladi pripravljeno bilanco prihodkov in odhodkov pokojninsko-invalidskega zavarovanja, je namreč razvidno, da vlada planira, naj bi zavod tudi leta 1998 končal z okoli 4,6 milijard izgube. Pri čemer bi zavod tako izgubo leta 1997, ki jo vlada ocenjuje na okoli 10 milijard višine, kot tudi bodoče iz leta 1998, nadomeščal z zadolževanjem. Povsem jasno je, da mora zavod kot nosilec in izvajalec sedanjega sistema na to posebej opozoriti in ponovno predlagati, da se tak pristop, če že drugega ne, vsaj še enkrat preveri, da položaj čez leta postane obvladljiv, kar pa se lahko zgodi tudi v primeru, če bodo sprejeti vsi napovedani varčevalni ukrepi in tudi če bo idealno potekalo sprejemanje in izvajanje napovedane pokojninske reforme.
Predlog finančnega načrta zavoda za leto 1998 torej v tem trenutku ni usklajen z bilanco prihodkov in odhodkov, ki jo je pripravila vlada. Pričakovati je, da bo Vlada Republike Slovenije v postopku dajanja predhodnega soglasja na finančni načrt zavodu predlagala nekatere uskladitve in popravke, ker bo lahko oba dokumenta sicer strokovno zbližala, ne bo pa mogla vsebinsko izničiti utemeljenosti predloga zavoda za zagotovitev izenačenih prihodkov in odhodkov v letu 1998. Ob tem se bo verjetno izpostavilo tudi vprašanje, ali le ne bi kazalo ponovno preveriti, ali je še nujna politika ohranjanja v letu 1996 verjetno preveč znižanih prispevnih stopenj. To še zlasti zaradi tega, ker veljavno pokojninsko in invalidsko zavarovanje pokriva tudi del socialne varnosti, ki bi po vsebini lahko sodil tudi v druge sisteme, kar zvišuje delež njegove prispevne stopnje v strukturi vseh prispevkov za celokupno socialno varnost, ki pa so danes še primerljivi s podobnimi prispevki v evropskih državah.
Po predlogu finančnega načrta zavoda za leto 1998 bi bili prihodki in odhodki zavoda v tem letu izravnani in bi znašali 485,6 milijarde tolarjev. Zavod v tem planira, naj bi znašale obveznosti države do zavoda skupaj 154 milijard tolarjev, od tega bi država zagotovila za ugodnejše pokojnine po posebnih predpisih 31,3 milijarde, 112 milijard bi šlo iz naslova prenizke prispevne stopnje, za kritje primanjkljaja iz leta 1997 pa planira zavod okoli 10,9 milijard pokrivanja iz naslova proračuna.
Projekcije, ki so zapisane v proračunskih dokumentih za leto 1998, so bistveno drugačne. Po ocenah vlade naj bi prihodki zavoda v letu 1998 znašali 462,2 milijardi tolarjev, odhodki pa več, in sicer 666,8 milijarde. To pomeni, da vlada ob koncu leta planira primanjkljaj zavoda v višini 4,6 milijarde tolarjev. Taka vladna projekcija temelji že na predlogu učinkov varčevalnih ukrepov, upošteva pa tudi, naj bi se planirani primanjkljaj iz leta 1997 in 1998 pokrival z zadolževanjem zavoda.
Pri transferjih za obveznosti do pokojninskega zavarovanja so v predlogu proračuna planirani bistveno nižje kot v finančnem načrtu zavoda. Upoštevaje varčevalne ukrepe in ostala izhodišča vlade znašajo ti transferji skupaj 126,3 milijarde, od česar znašajo redni transferji po zakonu v obveznostih republike 32,2 milijarde in dodatni transferji 94,1 milijarde.
Kot rečeno, bodo verjetno naknadno usklajevanja nekatere razlike med bilančno projekcijo vlade in finančnim načrtom zavoda zbližala, ni pa pričakovati strokovne usklajenosti in enotnosti pri ponovnem planiranju negativnega finančnega poslovanja. To dejstvo pa bo moral zavod na koncu vendarle sprejeti in ga kot šibkejša pogajalska stranka tudi upoštevati, če je glede na dejanske razmere pri zagotavljanju sredstev za pokojninsko in invalidsko zavarovanje sploh še mogoče govoriti o tem, da ima zavod na tem področju v praksi sploh še kakršenkoli omembe vreden predlagatelski položaj, ki pa mu ga sicer veljavna zakonodaja v nasprotju z realno prakso formalno še vedno zagotavlja.
Prav iz tega razloga je zavod dolžan opozarjati tudi na neprijetne in mnogim težko sprejemljive danosti, ki se kažejo v potrebi po planiranju takih fiksnih postavk dejanskih odhodkov, ki se v resnici realizirajo tudi, če se v državnih dokumentih planira drugače. Te fiksne postavke je potrebno na koncu na tak ali drugačen način tudi plačati, zaradi česar pomeni prelaganje realizacije takih obveznosti v sfero aktualnega in bodočega zadolževanja, najemanja kreditov in drugih oblik zadolževanja le navidezno ali le začasno nižje stroške ter obremenitve zavezancev s prispevki in davki.
Verjetno ta moja diskusija pomeni pritisk na dodatna sredstva in ni v skladu z vsem tistim, kar je bilo v uvodu rečeno. Vendar naj povem, dokler ne bo pokojninske reforme, dokler ne bo konkretne spremembe nekaterih pokojninskih zakonov in pravic, toliko časa so obveznosti zavoda fiksne in na znižanje ni možno vplivati samo z nižjimi postavkami proračuna in z nižjimi prispevnimi stopnjami.
Spoštovane gospe poslanke in poslanci, bil sem nekoliko osredotočen na finančni načrt za preteklo in letošnje leto. V prilogi sem vam posredoval vse statistične podatke pokojninskega zavoda, iz katerih so na jedrnat način razvidna vsa gibanja v letošnjem letu. Državni zbor pa je prejel naknadno tudi osnutek finančnega načrta zavoda, ki pa je šele v fazi predloga in nanj čaka soglasje vlade. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Janez Prijatelj. Besedo dajem gospodu Francu Koširju, generalnemu direktorju Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.

FRANC KOŠIR: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, gospod minister (ki še edini vztraja pri tej uvodni razpravi)! Dovolite mi, da se z nekaj poudarki pridružim tem uvodnim mislim, ki so jih podali moji predhodniki. Pri tem bi rad uvodoma izrazil zadovoljstvo, da je državni proračun prvič pravzaprav naravnan z varčevalnimi ukrepi na situacijo, kjer bo potrebno gospodariti in razpolagati s tistim, kar pravzaprav imamo oziroma z manjšim primanjkljajem zagotoviti funkcioniranje države in seveda obeh javno finančnih blagajn, torej pokojninskega in zdravstvenega zavarovanja.
To poudarjam zaradi tega, ker smo se v zdravstvenem zavarovanju srečali s situacijo, kako zagotoviti normalno, stabilno financiranje zdravstvenih programov in ostalih pravic iz zdravstvenega varstva že leta 1995, ko smo po štirikratnem znižanju prispevne stopnje za zdravstveno zavarovanje morali pravzaprav oceniti, kako, na kakšen način zagotoviti po eni strani uresničevanje pravic zavarovancev, po drugi strani pa ne okrniti tistih vitalnih osnovnih programov za uresničevanje pravic do zdravstvenih storitev. Skupščina zavoda je tako že v aprilu 1995 sprejela nekatere restriktivne ukrepe, ki so seveda zahtevali natančno analizo in proučitev vseh gibanj in dogajanj na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja, in na osnovi predlogov ukrepov - kako, na kakšen način zagotoviti to normalno funkcioniranje. Moram reči, da nam je v pretežni meri to uspevalo, tako v letu 1995, 1996 in tudi poslovno leto 1997 bomo zagotovili s pozitivnim finančnim rezultatom. Poslovno leto 1997 bomo predvidoma zaključili s 191 milijardami prihodkov, odhodki pa bodo znašali približno 100 ali 200 milijonov manj.
Prav tako smo v skladu s pripravljanjem proračuna in proračunskega memoranduma za leto 1998, skladno s predpostavkami in makroekonomskimi gibanji oziroma elementi, ki so bili postavljeni za proračun, uspeli zagotoviti in planirati tudi pozitivno finančno poslovanje za leto 1998. Jasno pa je, da bomo z ukrepi, ki smo se jih lotili leta 1995, nadaljevali na ta način, da bomo optimizirali nekatere trende, tako na prihodkovni strani kot tudi na odhodkovni strani. Ob sodelovanju z davčno upravo in Agencijo za plačilni promet naj bi se še naprej izboljševala finančna disciplina. Trenutno nam zavezanci dolgujejo preko tri milijarde in pol prispevkov oziroma izvršili smo simulacijo, koliko dodatnih prispevkov bi pomenila zajezitev oziroma zajetje te "tako zvane" sive ekonomije.
Ugotovili smo, da bi to pomenilo, kar približno enaindvajset dodatnih milijard prihodkov, torej na prihodkovni strani. Prav tako bomo seveda optimizirali poslovanje oziroma tudi na odhodkovni strani na ta način, da bomo standardizirali financiranje bolnišnic, da bomo standardizirali financiranje zdravilišč in da bomo omejili oziroma zagotovili racionalno trošenje nekaterih programov, predvsem na področju osnovnega zdravstvenega varstva, prav tako pa na področju financiranja nege v domovih starejših občanov, in seveda tudi financiranje pravi, kot so nadomestila, pogrebnine, posmrtnine in druge z zakonom zagotovljene pravice. Na tem področju imamo številne probleme, kjer ugotavljamo izkoriščanje teh pravic zaradi situacij, ki nastajajo v gospodarstvu, stečaju in podobne zadeve.
Konkretno bomo tako za področje obveznega zdravstvenega zavarovanja v prihodnjem letu porabili okoli dvesto enajst milijard prihodkov - torej pridobili prihodkov in porabili enako višino odhodkov. Ocenjujemo, da bo zavod v naslednjem letu ob nespremenjeni prispevni stopnji še naprej zagotovil nespremenjeno rast obsega pravic. Torej se pravice pri zavarovancih ne bodo zmanjševale, in pa, da bodo uravnotoženi prihodki oziroma odhodki zagotovili stabilno financiranje zdravstvenih programov oziroma zdravstvenih zavodov.
Naj vam povem, za informacijo, da imamo že preko tisoč pogodb z zdravstvenimi zavodi oziroma z zdravniki zasebniki, ki delajo v mreži javne zdravstvene službe in imajo koncesijo. In da zahtevajo takšni pogodbeni odnosi ustrezno stabilno financiranje, ki pa je mogoče samo, če so prihodki in odhodki te dejavnosti uravnoteženi.
Pri tem bi moral opozoriti na nekatera razmišljanja, ali še bolje rečeno, na nekatere predloge, ki pa vzpostavljajo bojazen, da se bo takšno stabilno financiranje prenehalo s sprejemom nekaterih novih predlogov zakon, ki bodo oziroma ki so že v tem državnem zboru. Predvsem gre za zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o delovnih razmerjih, kjer je predvideno, da naj bi na zavod prešlo financiranje in nadomestilo odsotnosti z dela nad deset dni. To bi pomenilo za zdravstveno zavarovanje dodatni odhodek v višini 8,8 milijard, pri tem pa seveda pomenilo tudi zmanjšanje produktivne sposobnosti gospodarstva, kajti v tem obdobju od desetih do tridesetih dni je največja frekvenca bolniških odsotnosti. To po eni strani pomeni zmanjševanje produktivnosti in po drugi strani povečanje javnofinančnih izdatkov.
To je en problem, ki nas, kot kaže, čaka glede na predloge tega zakona. Mi plediramo za to, da je potrebno zaostriti pogoje za bolniške odsotnosti s strani zdravstvene službe, da je potrebno tudi razmisliti o višini in obsegu pravic nadomestil, hkrati pa seveda tudi zagotoviti ustrezen nadzor, za kar je usposobljen zavod oziroma njegovi nadzorni zdravniki.
Drugi problem, ki nas verjetno v prihodnjem letu čaka, je sprejetje zakona o zdravnikih. Zakon o zdravnikih naj bi prešel v drugo branje v ta državni zbor in v kolikor bodo sprejeti nekateri predlogi, pomeni to dodatnih 14 milijard tolarjev. Verjetno takšni predlogi niso uresničljivi v tem trenutku in bi bilo treba oceniti tako v okviru ministrstva za zdravstvo oziroma Vlade Republike Slovenije, kolikšne so realne možnosti, da se izboljšajo zdravniške plače. Osebno mislim, da je potrebno na tem področju nekaj storiti, namreč nekatere razlike imamo tu še zelo občutne - in da bi veljalo v okviru možnosti, ki jih prinašajo določene racionalizacije na področju predpisovanja zdravil, tehničnih pripomočkov, odsotnosti nadomestil, pošiljanja na sekundarni nivo, skrajševanje ležalne dobe v bolnišnicah, da bi na osnovi teh racionalizacij in prihrankov lahko zagotovili določen obseg denarja za uskladitev zdravniških plač. Mislim, da je potrebna v tej smeri ustrezna strokovna priprava oziroma nenazadnje tudi politična volja, da se te zadeve uskladijo.
Nadalje je v predlogu zakona določeno, da se ne plačujejo prispevki za zdravstveno zavarovanje oziroma za socialno varnost tudi od dobička. Mislimo, da nam bo v tej smeri izpadlo približno 5 do 6 milijard tolarjev. To zna biti za blagajno zdravstvenega zavarovanja velik problem. Tudi v tej smeri bi veljalo nekaj razmislekov.
Nadalje problem, ki mislim, da je rešljiv. Gre za to, da se v nekaterih krogih razmišlja o komercializaciji obveznega zdravstvenega zavarovanja. Torej naj bi bilo to posledica pridruževanja Evropi. Evropa je v tem času spoznala, da je na področju zagotavljanja osnovne zdravstvene varnosti potrebno zagotoviti v okviru načel solidarnosti ustrezno financiranje te zdravstvene ravni iz javnih sredstev. To pa z drugimi besedami pomeni; v tej naši majhni državi ne izločevati iz tega solidarnostnega kroga premožnejših, kar bi pomenilo, seveda, bistveno poslabšanje zdravstvene ravni in resno grožnjo uresničevanju solidarnosti in pravičnosti v državi. Potrebno je tudi seveda omeniti tezo o širitvi komercialnih profitnih zavarovanj na področju zdravstvenega zavarovanja. Imamo v Sloveniji posebno obliko zavarovanja za doplačila do polne vrednosti zdravstvenih storitev. To je tipičen primer, kjer je potreba uveljavitvi načelo vzajemnega zavarovanja in tako počenjajo tudi razvite evropske države, kot na primer Nizozemska, Belgija, Francija in tako naprej, ne pa kompletna prostovoljna zavarovanja skomercializirati in na ta način okrniti približno 15 do 20% sredstev za zdravstveno varnost prebivalstva. Glede na to, da je pozna ura, bi verjetno še kaj bilo povedati. Zaključil bi tako.
Treba se bo lotiti zdravstvene reforme oziroma reforme zdravstvenega zavarovanja, skrbno, premišljeno z mehkim prilagajanjem. Na tem področju si ne moremo dovoliti nekih revolucionarnih in hitrih sprememb. Dosežena stopnja ravni zdravstvene varnosti in sistema zdravstvenega zavarovanja omogoča nadaljnjo gradjno sistema, omogoča popravljanje napak, problemov in pa razreševanje tistih vprašanj, ki so trenutno najbolj aktualna. To so pa vprašanja čakalnih dob, vprašanje samoplačnikih ambulant in tudi nenazadnje zasebnega dela zdravnikov.
Mislimo, da smo v zavodu skupaj z ministrstvom sposobni te probleme razrešiti, nenazadnje smo v letošnjem letu sprejeli strateški razvojni program, v okviru katerega smo predvideli postopno, strpno, strokovno razrešitev teh problemov.
Pridružujem se guvernerju - želim vam prijetne praznike, srečno novo leto, predvsem pa zdravja v prihodnjem letu. Ker ste pa dobro zavarovani, bo pa tudi poceni za nas. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, generalnemu direktorju Zavoda za zavarovanje Slovenije. Razumljivo je, da nam vsaj on tudi vošči veliko zdravja.
S tem smo zaključili s predstavitvami priloge državnega proračuna za leto 1998. Zahvaljujem se vsem poslankam in poslancem, da ste vzdržali do te pozne ure in s tem tudi zaključujem to točko dnevnega reda.
Juti ob 14.00 uri državni zbor nadaljuje sejo s 5. točko - obvestilo Okrožnega sodišča v Ljubljani in potem po vrstnem redu, kot je sprejet dnevni red. Hvala lepa vsem in lahko noč.

(SEJE JE BILA PREKINJENA 16. DECEMBRA 1997 OB 21.39 URI.)

Zadnja sprememba: 01/09/1998
Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej