Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik zbora. Seja se je pričela ob 12.00 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: V polnem številu ste se udeležili predvidenega začetka 11. izredne seje Državnega zbora. Prosim vas za potrpežljivost. 11. izredna seja Državnega zbora se bo pričela z eno samo točko dnevnega reda ob 13. uri. Hvala lepa. ...(Prekinitev.)...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospe in gospodje. Pričenjam 11. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 49. člena, prvega odstavka 51. člena in 54. člena Poslovnika Državnega zbora.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Pavel Rupar je tukaj med nami, Franc Žnidaršič je tudi tukaj, se opravičujem, Vili Trofenik in nihče drug. Ugotovimo sklepčnost! (74 prisotnih.)
Ugotavljam, da je Državni zbor sklepčen in lahko odloča.
Pozdravljam tudi predstavnike Vlade Republike Slovenije, ki sem jih vabil na sejo.
Prihajamo na določitev dnevnega reda 11. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. Predlog dnevnega reda ste sprejeli s sklicem z današnjim dnem. Ta dnevni red je bil pripravljen na podlagi dogovora na seji Kolegija predsednika Državnega zbora, ki je bila včeraj zvečer, 14. julija. Predlog dnevnega reda obsega eno samo točko dnevnega reda in sicer - predlog zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani s sklepno listino ter Protokola, s katerimi se spreminja Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani. In predlog interpretativne deklaracije Državnega zbora Republike Slovenije v zvezi z ratifikacijo Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani.
O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena Poslovnika Državnega zbora. Želi v zvezi z umikom te točke z dnevnega reda kdo besedo? (Ne želi.)
Prihajamo na razširitve. Predlogov za razširitev dnevnega reda nismo prejeli. Želi s tem v zvezi kdo besedo? (Ne želi.) Torej prehajamo na glasovanje dnevnega reda v celoti, kot ste ga prejeli s sklicem. Ugotovimo sklepčnost! (82 prisotnih.)
Kdo je za? (72 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagani dnevni red 11. izredne seje Državnega zbora sprejet.
S tem prehajamo na prvi del1. TOČKE DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O RATIFIKACIJI EVROPSKEGA SPORAZUMA. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? Minister gospod Zoran Thaler, prosim.
ZORAN THALER: Gospod predsednik, hvala. Spoštovane poslanke in poslanci! Dovolite mi, da na kratko predstavim in obrazložim predlog zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma Slovenije z Evropsko unijo. Kot veste, gre za drugo vložitev tega zakona glede na znane dogodke letos spomladi. Obrazložitev, ki ste jo prejeli in ki so jo matična delovna telesa obravnavala že v mesecu maju in potem ponovno danes, je precej obširna - 7 strani - in podrobneje posega v vsebino samega sporazuma. Dovolite mi, da se predvsem omejim na nekaj splošnih in bolj aktualnih ugotovitev.
Sporazum o pridruženem članstvu je za Slovenijo velikega pomena tako politično kot gospodarsko. Ta sporazum je osnova za vstop Slovenije v Evropsko unijo in njegov temeljni cilj je zagotoviti ustrezen okvir za politični dialog in za urejanje trgovinskih in gospodarskih odnosov med pogodbenicama. Na ravni političnega dialoga omogoča ta sporazum razvoj odnosov med Slovenijo in Evropsko unijo, ter prispeva k našemu vključevanju vanjo. V tem kontekstu prispeva tudi k postopnemu vključevanju Slovenije v skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije. Politični dialog bo na ravni izvršne oblasti potekal v okviru Pridružitvenega sveta, na parlamentarni ravni pa v okviru Pridružitvenega parlamentarnega odbora. V gospodarskem delu je osnovni element sporazuma asimetrično vzpostavljanje območja proste trgovine. Pri tem je Evropska unija v celoti sprostila trg za slovenske izdelke 1. januarja letos, tudi na podlagi začasnega sporazuma o trgovinskih odnosih, Slovenija pa bo sprostitev opravila postopoma, to je do 1. januarja 2001. Sporazum prinaša tudi delno liberalizacijo kmetijske trgovine, ki je ugodna za slovensko kmetijstvo zaradi višine in strukture koncesij glede na strukturo slovenske kmetijske proizvodnje.
Nadalje sporazum vsebuje določbe, povezane s trgovino, kot so; pravila o poreklu blaga, o konkurenci, o intelektualni lastnini, o državnih monopolih, o javnih podjetjih itd. Ureja tudi pretok delovne sile, pravico do ustanavljanja in opravljanja storitev, pretok kapitala ter usklajevanje slovenske zakonodaje z zakonodajo Evropske unije. Sporazum vsebuje tudi institucionalne določbe, s katerimi se ustanavljajo telesa, pristojna za izvajanje sporazuma. Sporazum je ključnega pomena za razvoj gospodarskih in političnih odnosov med Slovenijo in unijo in nujni predpogoj na naši poti v polnopravno članstvo. Njegove posledice bodo obsežne, saj ureja široko paleto gospodarskih področij, ki so vitalnega pomena za prehod Slovenije v učinkovito tržno gospodarstvo, ki bo sposobno uspešno delovati v pogojih notranjega trga Evropske unije. Ob tej obrazložitvi mi dovolite tudi omeniti, da je vlada na 12. seji letos maja sprejela tudi predlog deklaracije Državnega zbora v zvezi z ratifikacijo sporazuma, ki pa je bila potem nadomeščena glede na sporazum parlamentarnih strank z interpretativno deklaracijo, ki je tudi zdaj priložena vašim dokumentom. Namen te interpretarivne deklaracije je razlaga načela nacionalne obravnave, na katerem temelji pridružitveni sporazum in pomeni, da se tudi vsi posebni pogoji, omejitve itn., ki jih notranja zakonodaja predvideva za pridobitev določenih pravic, uporablja enako za domače in tuje državljane. V tem primeru za državljane Evropske unije. Ta deklaracija je bila danes tudi podprta na obeh, za to pristojnih delovnih telesih Državnega zbora.
Poleg tega sta Odbor za mednarodne odnose in Komisija za evropske zadeve danes sprejela dva dodatna sklepa, ki jih predlagata Državnemu zboru v sprejem. Sklepa se tičeta obrazložitve razumevanja določil, ki jih vsebuje priloga 13 Evropskega sporazuma. Vlada tema predlaganima sklepoma ne nasprotuje, saj sta v skladu s pogajalskimi dosežki v času pogajanj. Če na kratko obrazložim. V znanem španskem kompromisu, ki je priloga 13 evropskega sporazuma, je v uvodnem odstavku posebej zapisano, da se naš trg nepremičnin na način, kot je tam opredeljeno, sprošča z ozirom na pristop Slovenije k Evropski uniji. To je bilo dodano na insistiranje naše strani, seveda predvsem zato, da če bi se zgodilo, da bi v letu, ki bo glede tega aktualno, lani se je še računalo, da bo to leto 2001, letos je znano, da bo to leto 2002, zato, ker bo ta klavzula stopila v veljavo po štirih letih. Skratka, če se takrat izkaže, da Slovenija ne bi bila članica Evropske unije ali pa v zaključni fazi vstopanja, bi seveda to dodatno možnost, da takrat, takratne oblasti Slovenije, parlament, vlada sklenejo, da se na osnovi tega dostavka z dokončno liberalizacijo trga nepremičnin počaka, ker ta ozir o pristopu Slovenije k Evropske unije ni bil upoštevan.
In drugo, glede vprašanja, ki ga je na seji obeh odborov postavil poslanec gospod Peterle, pa tudi nekateri drugi, dovolite, da dam v imenu vlade naslednjo informacijo. V toku pogajanj z Evropsko unijo, ki so bile zaradi znane blokade Italije kot članice unije najprej za začetek pogajanj, nato, to je bilo še v začetku leta 1995, nato pa za podpis samega sporazuma dolgotrajna, je bil na koncu podpis dosežen s sprejemom tako imenovanega španskega kompromisa, ki ga vsebuje priloga 13. V teku pogajanj so bila najprej pod španskim predsestvom unije in nato italijanskim, ki je od španskega predsedovanje prevzelo v začetku lanskega leta, razčiščevana mnoga vprašanja. V tem procesu je šlo za približevanje stališč, ki so bila marsikdaj izključujoča. Glede vprašanja realizacije triletne klavzule, torej točke 2. priloge 13., tista ki govori o 3 letnem bivanju na ozemlju Slovenije, je bilo z predsedstvom unije nazadnje na sestanku državnega sekretarja Goloba in Fasina 27. maja lani 1996, usklajeno, da bodo državljani držav članic Evropske unije dokazovali, da so stalno prebivali na sedanjem ozemlju Republike Slovenije v skladu z veljavnimi metodami dokazovanja določenimi s slovenskim zakonom o splošnem upravnem postopku. Pri tem se bodo kot osnova upoštevale tudi listine, ki so jih izdajale lokalne oblasti, za to pristojne v tedanjem času, države članic Evropske unije in cerkvene oblasti. Enak postopek se bo na podlagi vzajemnosti uporabil tudi za slovenske državljane v podobnih primerih.
Tako usklajeno tolmačenje je bilo sporočeno s pismom precedujočemu Sveta ministrov Evropske unije. Iz povedanega izhaja, da bo potrebno do uveljavitve sporazuma, z zakonom določiti pogoje, oziroma kriterije pod katerimi bodo državljani držav članic Evropske unije, ki so imeli 3 leta stalno bivališe na ozemlju Republike Slovenije, lahko uveljavili pravico do nakupa nepremičnin.
Večkrat je bilo že pojasneno, da naj bi to uredile prehodne določbe zakona o stvarnih pravicah na nepremičninah, ki kot je za sedaj določeno po novi dikciji 68. člena ustave se sprejema z dvotretinsko večino.
Dovolite, da današnjo ratifikacijo postavim še popolnoma v aktualen kontekst. O tem je bilo veliko govora v predvsem v mesecih tega leta, začenši s poskusi ustanovitve vlade v Sloveniji, ki kot veste so trajali dolgo. Že takrat smo si, mislim, da vsi tisti, ki smo za to, da Slovenija postane pridružena članica, postavili nek okviren rok do kdaj bi bilo primerno ta sporazum ratificirati, in največkrat se je pojavljal rok mesec maj leta 1997. Zaradi znanih dogodkov, ki jih ne bi na tem mestu obnavljal, do tega ni prišlo, usklajevanja tudi med parlamentarnimi strankami so trajala relativno dolgo, se na koncu vendarle zaključila s podpisom sporazuma parlamentarnih strank, razen ene, o tem, da se prilagodi našo ustavo 68. členu in da se ratificira Evropski sporazum do 15. julija letos. Danes je ta dan, danes je ta datum, in seveda ta datum ni bil izbran slučajno, izbran je bil zato, ker - bilo bi sicer bolje, če bi mi ratificirali sporazum prej, v maju kot je bilo rečeno na tem mestu tudi predsedniku Evropske komisije Santer-ju - vendar očitno to ni šlo in danes je prav ta datum, ki je bil sedaj določen kot skrajni rok. Zato bi rad opozoril na sporočilo - mislim, da ste ga prejeli - ki je danes prišlo od našega veleposlanika dr. Cizlja iz Bruslja, in seveda ni presenečenje, ker so ti podatki, da bo komisija danes odločala formalno o tem, o aviji, tako imenovanih mnenjih o državah kandidatkah in o priporočilih za pogajanja s posameznimi državami, te informacije niso današnje, so že od prej znane.
Ta depeša dr. Cizlja jih potrjuje in obnavlja, in govori o tem, da komisija danes o tem odloča ob 15.00 uri. Verjamem, da se bo marsikomu zdelo morda celo pretirano opozarjati na to. Vendar menim, da gre za preveč pomembne odločitve, da bi lahko tudi tako informacijo dali kar pod klop ali pa v predal. Dejstvo je, da informacije kažejo, da je v sami komisiji prišlo do različnih mnenj o tem, s koliko državami se pogajati za članstvo v Evropski uniji v prvem krogu, ki bo očitno za nekaj časa tudi edini, da je na insistiranje nekaterih komisarjev vendarle prišlo do odločitve za 5 kandidatk plus Ciper in seveda mislim, da je izjemno nujno, da danes odgovorno o tej stvari odločimo, da ratificiramo sporazum in da ne prevzamemo nase tega bremena, da bi s prekasno odločitvijo ogrozili članstvo Slovenije v Evropski uniji. Prepričan sem, da bo v naslednjih mesecih nekaj več časa, da se tudi v skladu z medparlamentarnim sporazumom stvari delajo usklajeno po postopkih, ki so tam predvideni in da se na ta način kvalitetno država pripravi za pogajanja o polnopravnem članstvu, ki naj bi se začela na začetku leta 1998. Če lahko citiram, ambasador pravi, da je resna nevarnost, da bi v primeru zamude Slovenija lahko izpadla iz prve skupine, za katero bo formalna odločitev sprejeta danes popoldan. In dejstvo je, da je za odločitev skrajni rok. Najlepša hvala, gospod predsednik.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod zunanji minister. Predlog zakona je obravnaval Odbor za mednarodne odnose kot matično delovno telo. Prosim poročevalca oziroma predsednika odbora gospoda Kacina, da poda poročilo.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi, člani vlade, predstavniki medijev! Na podlagai 136., 138. in 213. člena Poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije je Odbor za mednarodne odnose kot matično delovno telo pripravil naslednje poročilo k predlogu zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki deluje v okviru Evropske unije na drugi strani s sklepno listino ter Protokola, s katerim se spreminja Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani in k predlogu interpretativne deklaracije Državnega zbora Republike Slovenije v zvezi z ratifikacijo Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani.
Odbor Državnega zbora Republike Slovenije za mednarodne odnose je na svoji 18. seji, ki je bila danes, 15. julija 1997, obravnaval predlog zakona o ratifikaciji sporazuma in sklepno listino ter Protokol, s katerim se spreminja Evropski sporazum v zvezi z ratifikacijo in tako dalje, ne bom bral celega naslova akta. Obravnava točke dnevnega reda je potekala skupaj s Komisijo za Evropske zadeve, ki je predloženo gradivo obravnavala kot zainteresirano delovno telo. Glavni poudarek v razpravi je bil povezan s prilogo 13 omenjenega predloga zakona. Največ vprašanj je zadevalo način, kako se bo ugotavljalo, kateri tujci so 3 leta stalno bivali na sedanjem ozemlju Republike Slovenije ter pogojev uveljavljanja pravice do nakupa nepremičnin za te tujce. Nekateri razpravljavci so poudarili tudi bojazen, da bi se lahko zgodilo, da v skladu z določili sporazuma Slovenija odpre nepremičninski trg tudi v primeru, če ne bi postala članica Evropske unije. Predstavniki vlade so povedali, da je glede ugotavljanja stalnega bivališča, merodajna notranja zakonodaja, pri čemer je potrebno upoštevati zakon o upravnem postopku. Problematika lastninske pravice tujcev in opredelitev dokumentov, s katerimi se bo lahko dokazovalo stalno bivališče v Sloveniji, pa bo urejeno tudi z zakonom o lastninskih in drugih stvarnih pravicah oziroma v njegovih prehodnih in končnih določbah.
Lojze Peterle je zahteval, da vlada predloži protokol o dogovorih z italijansko stranjo, o kriterijih za uveljavljanje pravic iz 3-letnega bivanja na ozemlju Republike Slovenije, vlada pa je v veliki meri že odgovorila na to vprašanje.
Član odbor, Borut Pahor in poslanska skupina SDS sta predstavila svoje predloge dodatnih sklepov in amandmajev, ki so bili v razpravi dopolnjeni in preoblikovani. Odbor je uskladil dva dodatna sklepa, o katerih je glasovala tudi Komisija za evropske zadeve in drugi dodatni sklep sprejela, prvega pa pogojno, v skladu s prej omenjeno zahtevo predsednika te komisije, gospoda Peterleta.
Odbor je tako sprejel naslednja dodatna sklepa, ki ju tudi predlaga v sprejem Državnemu zboru. Sklepa se glasita: "Državni zbor Republike Slovenije nalaga Vladi Republike Slovenije, da do uveljavitve Evropskega sporazuma določi postopke in pogoje oziroma kriterije, pod katerimi bodo državljani držav članic Evropske unije, ki so imeli 3 leta stalno bivališče na ozemlju Republike Slovenije, uveljavili pravico do nakupa nepremičnin, ki se ugotavlja na podlagi nacionalne zakonodaje." Drugi sklep glasi: "Državni zbor izjavlja, da se 4-letni rok iz točke 1, priloge 13 razume tako, da bo Republika Slovenija ob koncu četrtega leta po začetku veljavnosti sporazuma o pridružitvi sprejela potrebne ukrepe, s katerimi bo najkasneje do uveljavitve sporazuma o polnopravnem članstvu zagotovila državljanom držav članic Evropske unije ob pogoju vzajemnosti in na nediskriminatorni osnovi pravico do nakupa nepremičnin." Odbor je pred tem glasoval tudi o amandmaju poslanske skupine SDS k 1. členu predloga zakona, ki se je glasil: Doda se novi 1.a člen, ki se glasi: "4-letni rok iz točke 1, priloge 13 se razume tako, da bo Republika Slovenija ob koncu četrtega leta po začetku veljavnosti sporazuma o pridružitvi sprejela potrebne ukrepe, s katerimi bo najkasneje do uveljavitve sporazuma o polnopravnem članstvu zagotovila državljanom držav članic Evropske unije ob pogoju vzajemnosti in na nediskriminatorni osnovi pravico do nakupa nepremičnin." Odbor amandmaja ni sprejel. Kot rečeno, pa ga je preoblikoval v sklep in ga sprejel. Odbor je soglašal z navedenim predlogom zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi, njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani s sklepno listino ter Protokola, s katerim se spreminja Evropski sporazum o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi ter njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani in zato predlagal Državnemu zboru Republike Slovenije, naj predlog obravnava na svoji seji in ga tudi sprejme.
Odbor je pri obravnavi upošteval mnenje predstavnika Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve in na predlog zakona ni imel pripomb in mnenje Komisije za evropske zadeve, ki navedeni predlog podpira. Odbor je obravnaval tudi predlog interpretativne deklaracije, ki jo je predložila Vlada Republike Slovenije, z njo soglašal in predlagal Državnemu zboru, da jo sprejme. Pri tem je upošteval mnenje Komisije za evropske zadeve in navedeni predlog podpira.
Hkrati pa mi dovolite, kolegice in kolegi, da v funkciji predsednika Odbora za mednarodne odnose, izrazim obžalovanje, da včeraj zvečer ni bilo zadostne politične volje, da bi nadaljevali z delom, kajti, kot se je pokazalo danes, je bila med poslanci različnih poslanskih skupin bila tako volja kot tudi delovna disciplina, da bi z delom nadaljevali. Žal so vodje poslanskih skupin odločili in zasedanje se ni nadaljevalo. Zato smo danes nekoliko v časovni stiski. Hkrati pa bi se rad zahvalil vsem članom Odbora za mednarodne odnose in tudi Komisije za evropske zadeve, ki so danes omogočili, da smo obravnavali vse predloge in pripravili vse potrebno za nadaljevanje dela. Vsem skupaj hvala lepa in upam, da bomo danes zmogli tudi tisto končno odločitev, da nazdravimo po končanem delu. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Jelinčič in gospod Peterle. Gospod Jelinčič v imenu poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala za besedo. Čisto na kratko - Slovenska nacionalna stranka ne bo podprla podpisa ratifikacijskega sporazuma iz istih razlogov, ki sem jih navedel že včeraj in tega ne bom ponavljal. Skratka, mi tega ne bomo podprli. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. V imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Slovenski krščanski demokrati bomo podprli zakon o ratifikaciji, želimo pa, da ves postopek do konca poteče korektno. Ker se je ob našem obžalovanju tega dejstva zgodilo, da tudi pri zadnjih korakih odločanja ni te korektnosti, zahtevam, da se zadeve uredijo tako, kot so bile postavljene. Tukaj je tudi v že predstavljenem poročilu Odbora za mednarodne odnose zapisano, kaj je bilo zahtevano z moje strani. Jaz nisem zahteval, da minister govori, kaj je bilo sklenjeno, ampak da vlada predloži protokol in na tem vztrajam. Če ga ne bi bilo, minister o njem ne bi mogel govoriti in jasna je bila zahteva, jasen je tudi potek teh zadev. 5 ur čakamo, da dobimo en list papirja, na katerem piše, kako se pravice iz 3 letnega bivanja na ozemlju Republike Slovenije za tujce uveljavljajo. Mene skrajno čudi, da je zunanji minister Thaler na začetku zanikal, da kaj takega sploh obstoja, potem je vprašanje dvakrat preslišal, tretjič rekel, da bodo dali vse zapisnike na vpogled, na koncu pa je trajalo 5 ur oziroma še več - traja 6. ura in dokumenta še nimamo. V skladu s 141. členom poslovnika za poslansko skupino SKD zahtevam 10 minut odmora, da si bomo dokument, za katerega predpostavljam, da ga končno minister ima s seboj, ogledamo in za nas od tam naprej ni nobenih ovir za odločanje. Želim, da smo korektni do konca in jasno je bilo povedano, da je sklep Komisije za evropske zadeve pogojen in pogoj še velja, ker še ni bilo izpolnjeno tisto, kar smo se dogovorili, minister pa je poslal človeka, da poišče dokument ob 9.00 uri dopoldne.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Na zahtevo poslanske skupine SKD sejo prekinjam do 13.45 ure.
(Seja je bila prekinjena ob 13.33 uri in se je nadaljevala ob 13.49 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Nadaljujemo sejo! Ugotavljamo navzočnost. (65 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in lahko nadaljuje sejo. Želi predstavnik poslanske skupine SKD besedo? (Ne želi.) Potem prehajamo naprej. Ker ni gospoda Peterleta, predlagam, da pač nadaljujejo poslanske skupine, kot so se prijavile. V imenu Demokratične stranke upokojencev, gospod Lešnik.
ZORAN LEŠNIK: Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci! Predstavniki vlade! Lep pozdrav, dober dan.
S spremembo 68. člena ustave smo sinoči rekli A, in prižgali zeleno luč za sprejem zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske unije na drugi strani.
Danes torej lahko ali bolj določeno povedano, moramo reči B in sprejeti predlagani zakon. Od naše današnje odločitve je odvisno, kaj bodo rekli, kako se bodo odločili še danes v Bruslju, pismo predstavnika našega veleposlanika iz Bruslja smo dobili. Postati pridruženi in po možnosti čim preje polnopravni člani Evropske unije je naša želja, in kot smo v tej dvorani že neštetokrat slišali, naša potreba. S tem naša poslanska skupina noče reči, da se moramo klečeplaziti, zavedamo pa se, da moramo biti pri naših zahtevah in pogojih, zelo razumni in taktični. Taktični seveda do tiste mere, da nas bodo tam v Bruslju še smatrali, da smo resni sogovorniki in partnerji.
Prepričani smo, da si vsi želimo, da bi iz Evrope stisnili čim več, na koncu koncev se v Evropo vključujemo tudi zato. Toda pri tem moramo biti razumni in realno oceniti, do kam so naše zahteve upravičene, utemeljene in seveda tudi sprejemljive za tiste, h katerim želimo mi, in ne oni k nam.
Spoštovane poslanke in poslanci! Naša poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev podpira sprejem zakona o ratifikaciji in bomo zanj glasovali. Enako seveda pričakujemo od ostalih poslanskih skupin.
To toliko bolj, ker smo resnično v časovni stiski, saj v Bruslju čakajo še samo na našo današnjo odločitev. Naj še dodam, da poslanska skupina DeSUS podpira tudi dodatne sklepe, ki sta jih na današnji seji sprejela Odbor za mednarodne odnose in Komisija za evropske zadeve. Enako pa velja tudi za deklaracijo - imena ne bom prebral, ker bi si polomil jezik. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Lešnik. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov bo spregovoril gospod Borut Pahor.
BORUT PAHOR: Spoštovani predsednik, spoštovane kolegice in kolegi! Lep popoldan želim! Združena lista socialnih demokratov bo danes podprla sprejem zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma, četudi so, kot so bile med nami različna mnenja o tem, ali je priloga 13 politično in pravno sprejemljiva osnova za to dejanje. Včeraj smo porabili veliko časa za to, da smo pojasnili, da je vlada z nekaterimi napačnimi odločitvami pripeljala Slovenijo v položaj, ko pravzaprav nima odločitve, razen seveda, da zavrne zakon o ratifikaciji in z naše strani zapre vrata za pogajanja z Evropsko unijo. To pa je, se boste verjetno strinjali, odgovornost, ki jo vsi tisti, ki vidimo perspektivo Slovenije v okviru Evropske unije v enakopravnem in suverenem sodelovanju s klubom razvitih demokracij in držav, ne moremo sprejeti.
Ker smo včeraj porabili veliko časa za to, da smo pogledali v preteklost sprejema odločitev, ki so povezane z današnjim zakonom, je morda danes prava priložnost, da pogledamo v čas, ki prihaja. Januarja leta 1998 se bo devet pogajalskih pododborov, če bomo danes seveda zakon o ratifikaciji sprejeli in če bo Evropska komisija sprejela odločitev, da je Slovenija vključena v prvi krog pogajanj z Evropsko unijo, začeli pogajati s pogajalci Evropske unije. Verjetno se strinjate, da bo to pomenilo kvaliteten dvig ravni našega sodelovanja z Evropsko unijo, predvsem pa bo pomenilo začetek izjemno zahtevnega obdobja, ko bo Slovenija morala pokazati vso svojo organizacijsko, politično in državniško zrelost, da bi lahko na koncu, po koncu pogajanj z Evropsko unijo dobila podporo večine svojih državljanov za sklep o tem, da na referendumu podpremo odločitev za vstop v Evropsko unijo. Zato bi rad na tem mestu v imenu Združene liste socialnih demokratov opozoril Državni zbor in slovensko javnost na našo oceno, da je Slovenija danes veliko veliko premalo pripravljena na evropske izzive. Mi moramo danes izkoristiti to priložnost za to, da obvežemo Vlado Republike Slovenije, da se tega zelo zahtevnega projekta vključevanja Slovenije v Evropsko unijo loti veliko bolj organizirano, veliko bolj pedantno in veliko bolj odgovorno kot je to počela doslej, tako na strateški ravni kot na organizacijski ravni.
Dovolite mi, da izkoristim to priložnost in opozorim vse nas, da se v zadnjem času, v zadnjem času, žal ne mi, ne vlada, pravzaprav niti ni imela časa ukvarjati z enim izmed osnovnih vprašanj, s katerim se ta hip ukvarja Evropska unija, v katero se želimo vključiti. Kakšna bo Evropska unija jutri? V kakšno Evropsko unijo bo Slovenija vstopila? Kakšne so strukturalne spremembe, ki se dogajajo pred našimi očmi in se mi z njimi ne ukvarjamo. Ali je potemtakem res, da bo Slovenija šla v vsako in vsakršno Evropsko unijo? Na katere spremembe želi vplivati? Zakaj želi vplivati na te spremembe? Koliko pogajalske moči, kredita in avtoritete bo imela, da bo vplivala na te spremembe? Na katere strateške partnerje se mora zanesti, da bo dosegla željene učinke? Ali pa bomo, kot je včeraj mimogrede omenil kolega Lenič, sprejeli za svojo usodo vsakršno odločitev, ki jo bodo v krogu Evropske unije diktirale velike in vplivnejše države od naše. Kakor se zdi morda komu danes to vprašanje morda preveč zahtevno, morda preveč domišljavo, je vendarle vprašanje, ki si ga nek državotvoren narod in suverena država mora zastaviti. Ali bomo mi lahko vplivali na usodo, katere vrata danes s sprejemom zakona o ratifikaciji odpiramo, in kaj moramo storiti, da bomo lahko na to usodo vplivali? Zato ponavljam svojo oceno, ki ni moja ocena, ampak je ocena Združene liste v celoti, da smo danes na evropske izide premalo pripravljeni in da se moramo odslej veliko veliko bolj preudarno, organizacijsko ambiciozno organizirati za te spremembe; tako na strateški kot na tehnično organizacijski ravni. Tukaj bi vas rad opozoril na celo vrsto detajlov, ki so v tem primeru zelo pomembni. Mislim - to sem prepričan že nekaj časa - da je potrebno voditi projekt vključevanja Slovenije v Evropsko unijo kot projekt, na čelu katerega imamo ljudi, ki so natančno odgovorni za svoj del posla in ki usklajujejo svoje dejavnosti zato, da bi mnogokatere dejavnosti na mnogokaterih področjih lahko na koncu povezali v usklajeno strategijo; harmonizacija zakonodaje, reforma državne uprave, ekonomske in socialne reforme, izobraževanje kadrov, oblikovanje javnega mnenja. Projekt Evropske unije ima pravni vidik, ima kmetijski vidik, ima gospodarsko tehnični vidik, ima trgovinski vidik, ima finančni vidik, transportno komunikacijski, socialno pravni vidik in zdaj vprašam predstavnike vlade, koliko od uradnikov in strokovnjakov je vlada recimo v zadnjem letu od imenovanja imenovala in pooblastila, da se ukvarjajo s temi vprašanji? Koliko strokovnih sil v Sloveniji je vpetih v strateške premisleke o tem, kakšna je Evropska unija in v kaj se spreminja? Dovolite, da ponudimo odgovor - v vsakem primeru premalo. Nekje sem prebral podatek, da imajo povprečno države v srednji Evropi, ki so kandidatke za članstvo v Evropski uniji, na 500 kvalificiranih pogajalcev v Evropski uniji enega svojega; 1 : 500 naj bi bilo razmerje, če ta podatek drži. Vsekakor to absolutno velja za Slovenijo. Slovenija v zadnjih letih kljub temu, da je vselej svoje politične ambicije vezala na zahodno Evropo, ni uspela dovolj ambiciozno organizirati intelektualnega in strokovnega potenciala zato, da bi se s temi vprašanji ukvarjal. Mi se kljub izrecni potrebi po tem, recimo, nismo odločili za to, da bi pomagali k ustanovitvi neodvisnega instituta za evropske študije, ki bi recimo lahko pomembno generiral strokovne intelektualne potenciale za to področje in hkrati oblikoval javno mnenje s svojimi neodvisnimi komentarji. To je sigurno eden od izzivov, ki se jih mora vlada lotiti zato, da bi poslej projekt vključevanja v Evropsko unijo vodila veliko bolj preudarno, kot je to počela doslej.
Rad bi poudaril, da je čas kot kategorija našega vključevanja v Evropsko unijo pomemben, vendar vztrajam pri svoji oceni, da je kategorija pripravljenosti še pomembnejša. Mislim, da si Slovenija zelo težko dovoli absurdno situacijo, v katero je zašla tudi danes, ko je minister Thaler z depešo ambasadorja iz misije v Bruslju tako rekoč z uro opozarjal na iztekanje časa za naše odločitev. Ne samo, da je Slovenija suverena država in da bi bilo politično sporno, če bi si omejevali čas za tako pomembne odločitve z urami, ampak opozarjam na to, da je tudi sicer zelo pomembno, da Slovenija razume, da bo toliko lažje in toliko uspešneje vstopila v krog razvitih držav, kolikor bolj pripravljena bo sicer. Še enkrat opozarjam na to, da bo Slovenija plačala višjo ceno, ne samo v smislu pravnih konsekvenc, ampak tudi socialnih, gospodarskih, kolikor bolj bo vlada zanemarjala nekatere osnovne pogoje, ki so potrebni za to, da Slovenija socialno in sicer uspešno preživi šok vključitve v Evropsko unijo. Tisti, ki se zavzemamo za vključitev v Evropsko unijo, znamo našteti več koristnih prednosti kot slabosti, če do tega ne pride. Vendar hkrati opozarjamo na to, da je izjemno pomembno, da znamo te koristi oziroma te primerjalne prednosti sploh razviti.
Na koncu bi rad prosil Državni zbor, da podpre predloge, ki smo jih oblikovali na Odboru za mednarodne odnose in so vsebinsko nadgrajeni s predlogi, ki jih je dala Združena lista in Socialdemokratska stranka. Gre za dva pomembna sklepa, ki v bistvu pojasnjujeta obveznosti Slovenije, ki jih je ta prevzela s španskim predlogom.
Prva prav gotovo; namreč pravi, da Slovenija razume 4-letni rok tako, da bo ta začel veljati s sprejetjem Slovenije v Evropsko unijo. Se pravi, mi bomo sprostili trg nepremičnin za vse tujce, za vse državljane Evropske unije takrat, ko bo Slovenija postala polnopravni član Evropske unije. Če morda v štirih letih to ne bi postala, pomeni, da se ta odločitev za ta čas prestavi.
In drugič. Obveznost Vlade Republike Slovenije, da bo do uveljavitve evropskega sporazuma določila postopke, pogoje in kriterije, s katerimi bomo tistim, ki bodo na osnovi klavzule o treh letih zaprosili za pravico do nakupa nepremičnin, znali torej v naprej pojasniti ali so do uveljavitve te pravice, torej ali imajo to možnost ali ne. Mislim, da je to pojasnilo in ta napor vlade izjemno pomemben. Ne nazadnje tudi zato, da se izognemo morebitnim političnim zapletom, ki bi sledili, če bi vlada v prihodnjih letih po uveljavitvi Evropskega sporazuma, torej samovoljno, ne na osnovi pravnih določil, odločala o temu, kateremu od tistih, ki so 3 leta živeli na ozemlju Slovenije, bo to pravico omogočila in kateremu ne. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Pahor. Želi gospod Peterle v imenu poslanske skupine, ker prej ste imeli v bistvu proceduralni predlog za pavzo?
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Pogledal sem to dokumentacijo, ki smo jo uspeli končno pridobiti. Za nas je vprašanje ali ima slovenska zakonodaja, vključno z zakonom o splošnem pravnem postopku, lahko kakšen vpliv na ugotavljanje pravice oziroma na dokazovanje triletnega bivanja glede na to, da je bilo dogovorjeno, da lahko pa tudi na osnovi dokumentov, ki niso nastali oziroma ki so nastali v času prejšnje oblasti, ko je bil del Slovenije pod Italijo.
Se pravi to je vprašanje, ki sem ga postavil in mi je žal, da ga ni bilo mogoče razčistiti na ožjem mestu.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Peterle. Želi še kdo od poslanskih skupin besedo? Gospod Janša v imenu poslanske skupine Socialdemokratske stranke.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Odločitev, ki smo jo sprejeli včeraj, ko smo spremenili ustavo, v praksi še ni spremenila ničesar. Odločitev, ki bo sprejeta danes, če bo sprejeta in bo ta Državni zbor ratificiral sporazum o pridružitvi, bo tudi v praksi spremenila veliko. Kljub temu, da nekateri vladni pravniki zatrjujejo, da ta odločitev ne bo veljala, dokler ne bo sprejet zakon o stvarnih pravicah tujcev in še nekateri drugi zakoni. Po našem mnenju to ne drži glede na našo ustavo, v kateri piše, da so ratificirane mednarodne pogodbe izvršljive neposredno. Zaradi tega je ta seja zadnja seja, na kateri lahko sami sebi pojasnimo kaj sprejemamo.
Moram reči, da nam vlada s temi gradivi, ki smo jih dobili, nekatere na klop danes, tako da jih tudi ni bilo možno prebrati, razen če se ni kdo posebej poglobil v to v zadnji uri, ni olajšala tega dela. Ključna stvar, ki jo moramo poslanci tega državnega zbora poznati ob tem, ko odločamo o ratifikaciji, je primerjava tega sporazuma s sporazumi ostalih pridruženih članic. To je edini objektivni kriterij, ki lahko odgovori na vprašanje, ali sprejemamo nekaj kar je enakopravno ali pa pristajamo na slabše ali boljše pogoje kot drugi. To je tudi edini kriterij, ki je na nek način objektiven.
V zadnjem mesecu smo lahko na tak ali drugačen način prišli do dveh primerjav, ki sta jih izdali dve instituciji v tej državi. Eno je primerjava, o kateri sem ravnokar govoril in nosi datum 14. julij 1997. S tem dopisom tega datuma je Urad za evropske zadeve oziroma Ministrstvo za zunanje zadeve poslalo Državnemu zboru informacijo o primerjavi slovenskega pridružitvenega sporazuma s pridružitvenimi sporazumi drugih držav. Sam papir nosi datum 10. julija 1997, se pravi, da prej verjetno tudi ni nastal in imamo mnenje in nekaj ločenih mnenj Ustavnega sodišča, v katerem so tudi delali primerjavo. Če zdaj na osnovni ravni primerjamo ti dve mnenji, potem lahko vidimo, da je Urad za evropske zadeve napisal nekaj splošnega, medtem ko je v obrazložitvi mnenja Ustavnega sodišča in ločenih mnenjih primerjava izvedena zelo konkretno, je razumljiva. Vsak, ki prebere, lahko vidi, kaj je osnovna vsebina po posameznih poglavjih in prilogah sporazuma pri drugih pridruženih članicah in kaj je osnovna vsebina našega sporazuma. Gre predvsem za tri bistvene stvari, v katerih se naš pridružitveni sporazum razlikuje od sporazumov praktično vseh ostalih devetih pridruženih držav. Dve stvari, dve bistveni razliki sta vsebovani v prilogi 13 pridružitvenega sporazuma, ki je po vsebini tako imenovani španski kompromisni predlog. Gre za koncesijo, prvič; ki začne veljati takoj po uveljavitvi tega sporazuma za vse tiste, ki so kadarkoli 3 leta bivali na ozemlju Slovenije. Kot je razvidno iz teh dokumentov, ki so prišli v Državni zbor pred kakšno minuto oziroma pred nekaj minutami, bodo lahko to pravico tisti, ki so kadarkoli 3 leta bivali tukaj, uveljavljali bodisi na osnovi postopkov po našem zakonu o upravnem postopku, bodisi ne in, ampak ne v povezavi, ampak ali oziroma in na podlagi dokazil, ki jih bodo prinesli s seboj in ki so bila izdana morda na tistem delu Slovenije, ki je nekoč pripadalo Italiji v času, ko je tam veljala italijanska oblast. V dveh dokumentih, ki jih je prej citiral gospod Peterle oziroma omenil posredno, to jasno piše in tisto, kar je na začetku govoril gospod Thaler, ne drži. Ne gre za kumulativo, ampak gre za zelo jasno dikcijo ali-ali. To je eno od vprašanj, ki jih je treba razčistiti tekom te seje, da bomo vedeli, kaj sprejemamo, ker če je to v protokolu, če je to v pismu enega oziroma zunanjega ministra, ki sicer ni bil več takrat zunanji minister, zunanjemu ministru druge države, ampak vendarle je še opravljal to funkcijo in najbrž to velja. Če je to v uradni zabeležki s podsekretarjem italijanskega zunanjega ministrstva, potem je to neka obveza te države ali pa dela vlade te države, ki bo povzročalo velikanske težave tej državi, če ne bomo ob ratifikaciji tega sporazuma jasno povedali, kaj si predstavljamo pod temi tremi leti in na kakšen način bo možno dokazovati to pravico. To je prva stvar, kjer se naš sporazum razlikuje od sporazuma o pridružitvi drugih držav. V sporazumu o pridružitvi, ki ga je podpisala Češka, ne piše, da imajo tisti, ki so kadarkoli bivali na ozemlju Češke, tri leta pravico do odkupa nepremičnin v času pridruženega članstva. Ne piše, da imajo sudetski Nemci to pravico, pa jih je menda 3 milijone itn.
Druga stvar; 2. točka, zelo bistvena, ki se v našem sporazumu o pridružitvi razlikuje od vseh ostalih devetih sporazumov, ki so že podpisani, je prehodno obdobje, v katerem se tujcem držav članic Evropske zveze omejuje nakup nepremičnin. Praktično vseh ostalih devet držav je uveljavilo 10-letno prehodno obdobje. Mi v tem sporazumu pridržujemo 4-letno prehodno obdobje. Dikcija sporazuma, tako kot je zapisana v 1. točki, v navezavi na stavek: "V luči ali pa ob članstvu o polnopravnem članstvu v Evropski zvezi" dopušča interpretacijo, ki je za Slovenija bolj ugodna od te, ki se je pojavljala v zadnjem letu. Ravno to interpretacijo mi skušamo uveljaviti z amandmajem, ki smo ga vložili na ta zakon, vendar ga bomo obrazložili podrobneje potem, ko bo prišel na vrsto oziroma preden bomo o njem odločali. Ga imate pa tudi pismeno in ste ga lahko prebrali.
Tretja zadeva, v kateri se naš sporazum o pridružitvi bistveno razlikuje od vseh ostalih sporazumov, ki so že bili podpisani in moram reči, da ne vsi leta 1991, ampak mnogi tudi pozneje, pa je v stvareh in v področjih, ki so izvzete iz nacionalne obravnave za cel čas veljavnosti sporazuma. Da ne bo kakšnih nesporazumov, vam bom zdaj prebral iz teh sporazumov stvari, ki so jih iz nacionalne obravnave izvzele druge države - da ne bom predolg, bom citiral samo nekaj, so pa v glavnem te stvari povsod enake, razen pri nas. Najprej Češko, za Češko, ki nekako vodi v tej skupini, čeprav smo pred kratkim slišali od našega predsednika vlade, da se jim je ekonomski sistem porušil. Češki sporazum o pridružitvi izvzema iz nacionalne obravnave, kar pomeni, da na teh področjih tujci nimajo enakih pravic kot državljani, naslednje stvari: pridobitev in prodaja naravnih virov, pridobitev in prodaja kmetijskih zemljišč in gozdov ter spomeniki in stavbe kulturno-zgodovinske vrednosti. Skratka Češka za celo obdobje veljavnosti sporazuma izvzema iz nacionalne obravnave, kar pomeni, da tujci nimajo enakih pravic kot državljani, pridobitev in prodaja naravnih virov, pridobitev in prodaja kmetijskih zemljišč in gozdov ter spomeniki ter stavbe kulturno-zgodovinske vrednosti. Tudi vse ostale države, kolikor sem uspel pogledati, izvzemajo približno enako. Romunija recimo, ki nam je očitno v prihodnosti usojena kot partner, s katerim se lahko primerjamo, izvzema in nacionalne obravnave naslednje stvari: nakup, lastništvo, prodaja zemlje in gozdov, nakup, lastništvo, prodaja stanovanjskih zgradb, ki se ne tičejo tujih naložb v Romuniji in kulturnozgodovinski spomeniki in stavbe, pa pravniške storitve in tako dalje.
Devet držav članic, pridruženih članic Evropske zveze je v svojih sporazumih praviloma po vrsti zaščitilo oziroma izvzelo iz nacionalne obravnave nakup, lastništvo ter prodajo zemlje in gozdov ali pa vsaj kmetijskih zemljišč in gozdov. Slovenija je v prilogi 9.b sporazuma o pridružitvi - prepričan sem, da polovica poslancev sploh ni pogledala te priloge, če imate sporazum pred sabo, prosim poglejte - v prilogi 9.b, Slovenija izvzema iz nacionalne obravnave oziroma opredeljuje področja, kjer tujci nimajo enakih pravic kot državljani in ko ta področja opredeljuje: posli in posredništvo s kulturnimi in zgodovinskimi spomeniki - kar je enako kot tudi pri drugih - ter organiziranje iger na srečo, stav, loterij in drugih podobnih dejavnosti.
Skratka, naši pogajalci so izvzeli, so opredelili kot področja, kjer tujci nimajo enakih pravic kot naši državljani, kjer bomo imeli tako imenovani nacionalni monopol: stave, loterije in igre na srečo, ne pa tudi promet zemljišč in z nepremičninami. Vsi ostali pa so seveda to izvedli.
To so tri glavna področja ali pa tri stvari, pri katerih se naš sporazum o pridružitvi bistveno razlikuje od sporazumov, ki so jih podpisale druge države. Ne v mnenjih Ustavnega sodišča, ne v mnenju, ki je ga je pripravil Urad za evropske zadeve, nismo zasledili, da bi se o kakšnih podrobnostih naš sporazum razlikoval od ostalih devetih, po tem, da bi bil boljši. Če Urad za evropske zadeve tega ni zapisal, potem smatram, da najbrž teh stvari ni. Odstopamo pa na treh področjih, v škodo Slovenije glede na ostale že pridružene članice.
In Državni zbor se mora danes zavedati, da ratificira slabši sporazum za Slovenijo, manj ugoden sporazum, kot pa so ga ratificirale druge pridružene članice in seveda presoditi ali je to bolj ali manj slaba rešitev. Da ni dobra, najbrž vsi vemo, glede nato, da smo nekatere stvari s tem povedali že včeraj, in se ne mislim ponavljati. Bom pa povedal, kakšno je stališče naše stališče poslanske skupine.
Mi smatramo, da je mogoče z amandmajem k 1. členu zakona, ki je predlagan, popraviti to situacijo, da je možno izboljšati pozicijo Slovenije v tem smislu, da točko 1. priloge 13. interpretiramo tako, kot je napisana. Ne da jo spreminjamo, ne da interpretiramo drugače zaradi Evrope, ampak zaradi nas, in na ta način vežemo 4-letno prehodno obdobje oziroma iztek 4-letnega prehodnega obdobja na polnopravno članstvo v Evropski zvezi. V tej luči se je vlada, kot pravi tudi pogajala in prej je minister rekel, da temu tolmačenju ne nasprotuje, če vlada temu ne nasprotuje. Predpostavljam, da temu ne nasprotuje niti vladna koalicija in bomo ta amandma sprejeli. Če pa kdo temu nasprotuje, potem pa bo seveda stvar drugačna. Vendar je od tega, kako bomo to opredelili in od tega, kaj bomo rekli o tem, kdo odloča o tej pravici tistim, ali pa tisti, ki so kadarkoli tri leta bivali na ozemlju Slovenije, od tega odvisno, kako bomo mi glasovali. Mi nismo za to, da Državni zbor ob tej ratifikaciji ne bi hotel izkoristiti tistih manevrskih možnosti, ki vendarle obstajajo v tem sporazumu in ki jih dajejo posamične dikcije priloge 13. Kot pa že rečeno, pa o tem podrobneje, ko bomo obrazlagali ta amandma. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Janez Janša. Želi še kdo v imenu poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Torej prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Želi gospod minister besedo? (Ne želi.) Torej, gospod Pukšič Franc in gospod Feri Horvat... Pardon, gospod Zoran Thaler, se opravičujem, sem gledal gospoda dr. Pavleta Gantarja. Potem pa gospod Pukšič Franc in gospod Feri Horvat.
ZORAN THALER: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci! Rad bi dal nekaj pojasnil k vprašanjem, ki so bila omenjena ob dosedanjih razpravah predstavnikov poslanskih skupin.
Glede treh primerjav, ki jih je gospod Janša naredil glede naše primerljivosti slovenskega sporazuma z ostalimi pridruženimi članicami seveda apeliram, da se natančno prouči ta dokument, ki o tem govori, tako da niti ne bi šel v vse podrobnosti. Vendar bi rad odgovoril na te konkretne točke, ki so bile izpostavljene. Namreč, potrebno je upoštevati tudi dejstvo, da vsi ti sporazumi niso bili sklepani v istem času. To je pomembno dejstvo. Sporazumi, sklepani v letu 1990 so glede tega imeli drugo logiko kot tisti, ki je bil sklepan v letu 1995, če odmislim dejstvo, da je naša država bila pod blokado ene države članice, v kakršni situaciji ni bila nobena druga kandidatka. Posebno je pomembno dejstvo, da je naš sporazum bil pogajan po pogajanjih, ki jih je Evropska unija imela z baltskimi državami. Posebej estonski primer je bil tak, da je praktično v njihovem primeru vpletel izjemno liberalizacijo prostega pretoka že takoj na začetku veljavnosti sporazuma. Prej je bila Estonija država, ki ni insistirala na kakšnih dolgih prehodnih obdobjih in je bil to za Evropsko unijo zelo važen presedan. Tudi to sem že večkrat povedal, sam nisem bil v vseh fazah pogajanj v vladi, pogajanja pa so potekala v mnogih skupinah preko resornih ministrstev in tako naprej. Filozofija tega je bila, da ni vedno v interesu in v dobro Slovenije, da so vsi roki kar najdaljši. To je možna logika in možna metoda, vendar glede na tradicijo naših odnosov z Evropsko unijo, glede na to, da je bilo čvrsto uveljavljeno mnenje, da je potrebno ta razkorak, ki se je ne po naši krivdi uveljavil, ker smo pogajanja začeli pet let kasneje kot druge pridružene članice, da ga je treba na neki točki ujeti. To je pomemben faktor, ki je vplival na to, da je bila ta točko časovno določena za leto 2001 in zato so mnogi roki temu primerno krajši. Da ne govorim o drugih vzrokih, ki so v tem dokumentu tudi opisani.
Se pravi, to je tolmačenje razlogov za razliko v dolžino prehodnih obdobij. Kot sem že dejal, bi verjetno lahko marsikje vztrajali na izredno dolgih prehodnih obdobjih, vendar je bila stvar že takrat gledana v kontekstu naše včlenitve v Evropsko unijo.
Prvi očitek je, se tiče določil španskega kompromisa. Dejstvo je, da nobena druga država takega kompromisa nima, iz preprostega razloga, ker nobena ni bila pod blokado ene države članice, v tem primeru Italije. Mi smo bili najprej pod blokado še v času ministra Peterleta in takratne vlade in potem kasneje pod blokado za začetek pogajanj, skratka sploh ni prišlo do odločitve sveta ministrov, da bi se s Slovenijo pogajali o pridruženem članstvu. Potem, ko so bila ta pogajanja v letu 1995 opravljena, eno leto pod blokado, skratka ni bilo konsenza za to, da se sporazum podpiše. V tem je objektivno gledano slovenska situacija bila izrazito drugačna. Ne bi se ponovno vračal v težke odločitve, ki so bile v tem okviru sprejemane, tako v vladi, kot tudi v parlamentu.
Glede izvzetosti nacionalne obravnave je tudi pomembnih kar nekaj podrobnosti. Sedaj so me strokovne službe s tem opremile. Odkrito priznam, glede na to, da so se resorsko pogajali pogajalci o teh vprašanjih kaj je za državo bolj pomembno, kaj ne v določenem sektorju, se seveda kot zunanji minister - tudi moji predhodniki se niso - podrobneje s tem nisem ukvarjal. Je pa dejstvo, če pogledamo Poročevalec št. 50 oziroma št. 12 na strani 50, kjer je objavljen ta tekst priloge 9a, da je kar cela vrsta pridržkov pri nacionalni obravnavi, ki se tičejo različnih sektorjev in z različnimi časovnimi obdobji; tako do konca prehodnega obdobja to velja za preiskovalne in varnostne storitve, za izkoriščanje naravnih virov pod pogoji koncesije, storitve transporta, zemeljskega plina po plinovodu na podlagi pristojbine ali pogodbe, trgovanje in posredništvo z nepremičninami - to velja za do konca prehodnega obdobja. Do štirih let po uveljavitvi sporazuma velja to za pooblaščene družbe za upravljanje naložb, ki nimajo nacionalne obravnave iz Evropske unije; do treh let po uveljavitvi sporazuma za življenjsko zavarovanje, za upravljanje investicijskih skladov, za finančne storitve borznega posrednika itd.; do dveh let po uveljavitvi sporazuma za neposredno zavarovanje, za pozavarovanje in retrocesije. Skratka, cela vrsta področij je, ki imajo glede na različno občutljivost tudi različna prehodna obdobja, nekatera celo do konca prehodnega obdobja. V primeru drugih pridruženih članic, recimo Čehih in drugih, one lahko omejujejo nakup nepremičnin - zemlje, gozdov, če ne gre za ekonomske aktivnosti. Pri nas velja zakon, da nihče, ki ni kmet, ne more kupiti tovrstne zemlje. Očitno je bila tudi tu logika, da je rezultat isti. Skratka, želim opozoriti, da stvari niso tako črno-bele. Verjetno je pa izhodišče morda drugačno. Nekomu je dejansko do tega, da ne glede na to, da bomo vstopili v unijo, da je teh pridržkov in odlogov čimveč in da so čim daljši. Očitno je tu veljala tudi druga logika, da je pa kdaj tudi v slovenskem interesu, da se stvari na evropski način sproščajo. Toliko o tem.
Glede vprašanja, ki ga je gospod Peterle postavil tudi potem, ko je pogledal dokumentacijo, naj rečem, da je v tistem, kar sem prej govoril, o usklajenih dogovorih, kako se bo ugotavljalo 3-letno bivanje, je seveda samo po sebi umevno, da se bo 3-letno stalno bivanje presojalo po predpisih Republike Slovenije. Ob tem pa je tam navedeno, da se bo upoštevalo tudi listine, ki so bile izdane v takratnem času, cerkvene listine in tako naprej. Skratka v samem postopku in to gre za postopek dokazovanja o čemer govori tudi - nisem vzel sabo, ampak je tam na mizi - zakon o splošnem pravnem postopku, ki govori o tem, kaj se v teh dokazovanjih lahko upošteva. Skratka v procesu dokazovanja se bo vse to upoštevalo, ampak končna odločba pa je seveda stvar našega organa in tudi nacionalne zakonodaje, zato vlada tudi ne nasprotuje tistemu sklepu, ki o tem govori. V zakonu o splošnem upravnem postopku pa so to členi od 159. do 182. Se pravi, gre za usklajenost na tem, da se upošteva naše listine, naše papirje, druge kot podlaga tudi v dokazovalnem postopku, vendar končna odločba je v skladu z našim zakonom o splošnem upravnem postopku. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu ministru. Besedo ima gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa. Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci, spoštovani predsednik vlade, predstavniki vlade!
Včeraj, ko sem govoril o nekaterih gospodarskih kazalcih v okviru zaščitne zakonodaje, ste nekateri pravzaprav se smejali, češ da govorimo na pamet. Pa temu ni tako.
Danes bom navedel nekaj konkretnih podatkov, ki jih je objavil Uradni list za statistiko - vladni, in sicer: kot vas je že nekaj ugotovilo tudi v včerajšnji razpravi, je najboljša zaščita za Slovenijo ekonomska moč. Poleg drugih napak, ki jih je vlada naredila v obdobju pogajanj o pridruženem članstvu, so med najbolj zaskrbljujočimi negativni gospodarski kazalci. Res je, kot je včeraj dejal gospod Jakič, da je samo eden pozitiven, to je rast bruto domačega proizvoda. Toda to je med drugim tudi zato, ker so v ta ponder vključeni ogromni zaslužki bank v sanaciji, ki z visokimi obrestmi dušijo naše gospodarstvo. Čeprav je tudi rast bruto domačega proizvoda v upadanju.
Drugi kazalci, pa so bolj neugodni oziroma celo zaskrbljujoči. Navedel bom samo nekatere iz prvega četrtletja leta 1997, skratka z letošnjega prvega četrtletja.
V prvem četrtletju letos je bilo preko 125.000 brez poselnih, kar je za 1991 več kot v enakem obdobju lani. V prvem četrtletju letos je bilo 740.356 zaposlenih, kar je 5.972, skoraj 6.000 manj kot v enakem obdobju lani. Industrijska proizvodnja je manjša od lanske za 2,9%, življenjski stroški so bili v prvem četrtletju za 15,9% višji kot lani, cene hrane so bile v prvem četrtletju v letošnjem letu za 16,7% večje kot lansko leto, pokritost uvoza z izvozom je bila 86,4% oziroma uvozili smo za 155 milijonov dolarjev več, kot smo izvozili. V prvem četrtletju smo izvozili za 127 milijonov dolarjev manj kot lani. To so ekonomski kazalci moči našega prebivalstva, ki bodo na prostem trgu lahko konkurirali drugim, saj menda govorimo o ratifikaciji o pridružitvenem članstvu. Navedel sem samo nekaj podatkov, ki govorijo o katastrofalno slabem delu vlade na gospodarskem področju. S tem pa sem tudi odgovoril nekaterim s konkretnimi podatki. Glede na včerajšnjo polemiko v nastopu gospoda Romana Jakiča z ocenami v pismu Ura evropske resnice, ki ga je podpisalo 31 slovenskih kulturnikov, umetnikov in članov slovenske akademije znanosti in umetnosti in zaradi očitkov o njihovi protievropskosti je očitno, da ga večina sploh ni prebrala. Da ne bo nesporazumov, ga bom prebral v celoti.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Pukšič, s tem ste pa prekršili poslovnik. Govornik sme govoriti le o vprašanjih, ki so na dnevnem redu. Ta tema ni na dnevnem redu, prosim, da se držite poslovnika.
FRANC PUKŠIČ: Gospod predsednik, govorimo o pridruženem članstvu, o ratifikaciji sporazuma, o španskem kompromisu. Včeraj smo govorili o spremembi ustave, pa se je razprava vsaj štiri ure vlekla okoli obiska v soboto gospe Albrightove. Ne vem, ali je bila tudi tisto kršitev, ali je bila samo moja, torej, da jaz kršim danes.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Včeraj so bile replike na to temo, sedaj po kot poslanec nastopate v okviru točke dnevnega reda Predlog zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma in predlagam, da je vaš nastop v zvezi z dnevnim redom. Prosim, beseda je vaša.
FRANC PUKŠIČ: Torej, vsekakor bi želel, da bi "Uro evropske resnice za Slovenijo" prebrali zaradi tega, ker je bilo včeraj, zdi se mi po nepotrebnem o tem nekaj rečenega o tako imenovanih kulturnikih, članih slovenske akademije in znanosti, jaz pa le mislim, da so to spoštovanja vredni akademiki in zato se mi je zdelo potrebno, da bi to pismo prebral. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Poglejte, to ni tema današnje izredne seje. Hvala lepa, gospod Pukšič. Naslednji? Proceduralno? Replika, prosim.
JOŽEF KOŠIR: Gospod predsednik, spoštovani kolegi in kolegice! Izhajam z področja, ki dejansko danes živi v veliki meri, lahko rečem v 80% od trga, ki je na izvoznem področju. Od tega pa ponovno 80% od trga, ki živi od Evrope. In ne bi rad danes poslušal več takšnih razprav, kot so bile danes. Ker se danes pogovarjamo o pridružitvi oziroma razširitvi Slovenije v širše integracije, se ne pogovarjamo verjetno zaradi tega, da bi bilo slabše ampak da bi bilo lepše. Lepše lahko takrat, ko bomo mi svoje obveznosti normalno uskladili. Mi bomo s tem sporazumom samo uskladili pravne enakosti med nami in Evropo. Normalne, ekonomske enakosti, se moramo vprašati, ali hočemo ali ne. Ali gremo po tej poti ali gremo po drugi poti? Ali gremo po tisti poti izven njega, se zapremo in gremo na druge trge? Mislim, da Slovenija po analizi, kot je že včeraj povedal gospod Horvat oziroma katero verjetno poznamo, je v veliki meri odvisna od tega trga. Jaz mislim, ne samo direktno gospodarstvo, problem ni samo v direktnih povezavah v trgih, v trgovini, v prodaji, plasmanu naših artiklov. Vprašanje je Slovenije v velikosti, ki smo, tudi v ostalih integracijah, na osnovi znanja, na osnovi tehnologije, na osnovi izobraževanja, skratka celotnega razvoja. Verjetno si Slovenija kot država z 2 milijona prebivalci in ko ugotavljamo, da se najboljše izraža na plasmanu na zunanjem trgu univerzalni poklic, kar smo nekje tudi dokazali znotraj Evrope, da smo bolj sposobni ali pa najmanj toliko sposobni kot vsi ostali člani znotraj Evropske unije. Mislim, da ravno s tega področja moramo gledati, kako bomo te zadeve se lotili in kako jih bomo plasirali potem na trg. Mislim razprave, ki danes vodijo v dokazovanje tega trga - mi vemo, kaj se je dogodilo - na določenih področjih je pač padel 60%-no trg in se danes popravlja ali pa je danes tisti, ki je še obstal, izgubil zopet trg in je padel in zopet pada. Mislim, da poslanci, ki živimo v posameznih okoljih, nimamo samo nalogo, da tu sedimo in da se tudi pogovarjamo nekje o problemih s področij, ki so oziroma načine dela in pa možnosti, kako plasirati čim več delovnih mest tudi prenašamo nazaj na parlament, na naše odbore in nekje tam sklepamo o možnostih, s katerimi bomo razširili potencialno delovna mesta na naših področjih. Samo stokanje verjetno nam nikamor, samo kritiziranje tudi ne - ker včeraj sem poslušal, oglasim se ne velikokrat - v tem zboru je zelo malo predlogov, kritika je, predloga ni. Res pa je, da če bomo tako šli v unijo, bomo padli, ker danes z Nemcem se pogovarjati samo o kritiki, ko se pogovarja o gospodarski dejavnosti, je boljše, da se ne pogovarjamo, ker jutri se boš še pogovarjal ali pa tudi z drugimi, pojutrišnjem pa ne. Mislim, da tu pa je tista naša naloga, ki računam, ki jo vsaj osebno, da jo bomo znotraj teh naših razprav nekje prešli in nekje s svojo inteligentnostjo, na osnovi katere verjetno so bili izvoljeni tudi v svojih sredinah, usmerili razpravo v to smer, ker sem prepričan, da smo vse stranke na isti liniji, da potrebujemo te zadeve, v kar gremo in da dejansko iz tega vidika, vsaj par ur tistim, ki dejansko danes, tisti, ki so hoteli včeraj reprezentirati slovenski javnosti, ste lahko, vsaj danes vsaj tistih par težkih ur prihranite in da dejansko gremo tu v eno stvar. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Košir. Imel je repliko. Repliko ima gospod Petan.
RUDOLF PETAN: Hvala, gospod predsednik za besedo. Torej, jaz sem že v tem zboru pred tednom dejal, da smo res mlada država in da se marsikdaj ne zavedamo, kaj bi s to našo državo počeli. Namreč, mi se pogovarjamo o zaščiti, ki jo Slovenija še lahko vzame, ki si jo lahko vzame, ki so lahko nada in marsikdaj imam občutek, kot da se pogovarjamo s predstavniki drugih držav, ki imajo svoje interese, povsem upravičene. Mi se pa pogovarjamo samo o maksimalni zaščiti, ki si jo Slovenija lahko nada ob tem, ko vstopa v Evropsko unijo, da še ne bomo prišli navzkriž z evropsko zakonodajo. Lahko rečem, da nam ne bo nič prijetno in nič lepo, če bomo povsod videli gospod Košir, vi veste, da ravno v Zrečah, ko se je najbolj produktivna firma prodala, tako rekoč 100%-no in zdaj visijo tam italijanske, pa nemške, pa angleške zastave, samo slovenske ni pred to firmo in tudi to ni lepo, ni prijetno. Dobro, firma dela v redu, ker je tudi prej v redu delala, tako nam bo jasno. Hočem to povedati. Gre za maksimalno zaščito in nič drugega in naša naloga tule bi morala biti, da bi vsi skupaj ugotovili, kaj je tisto maksimalno, kar še lahko si nadamo, da bomo ostali tudi drugače Slovenci, da bomo še lahko po firmah govorili slovensko kljub temu, če bodo večinski lastniki tujci. Nič hudega. Tega se nihče ne boji. Vendar tisto maksimalno kar je možno, da bomo ohranili še svoje zemljišče, svoje stavbe, svoje kulturne znamenitosti, da bo še nekaj tudi v naših rokah, pa nič hudega, če bo v tujih, ne pa da sedaj mi, ki se zavzemamo za to zaščito, da izpademo kot da nekomu nekaj vsiljujemo, da se nečesa branimo. Kje pa? Mislim, da smo bili ravno mi tisti, ki smo med prvimi govorili o vključevanju v evropske in evroatlantske asociacije, ko je bilo to še nekako pogrešno. Sedaj se mi zdi neproduktivno, da nas nekdo obsoja, da nekaj vsiljujemo, da delamo neke vojaške cone, kar je nesmiselno. To je popolnoma nesmiselno, ker tiste armade, ki smo jih imeli včasih v Sloveniji, niso bile naše. Naše ministrstvo za obrambo je pa slovensko ministrstvo, če se samo vrnem na tisto.
Tako da ne nam tega očitati, pa to vzemite v blagi obliki. To ni bil nek hud ugovor, ampak samo da še enkrat povem, kaj je naša naloga in mislim, da bi vsi skupaj morali strmeti za tem, da bi maksimalno dobili, ne pa da se delimo na dva bloka in eni izpademo kot tisti, ki nekaj vsiljujemo, drugi pa tisti, ki nekaj jemljemo stran. Vsi skupaj smo v bistvu slovenski parlament, vsi smo bili izvoljeni od slovenskih volivcev, ki tudi navsezadnje pričakujejo. Mogoče se sedaj niti ne zavedamo o čem se pogovarjamo, ko bo prišlo v dejstvo, ko bo ta zakonodaja pač v veljavi, ko bomo videli kaj smo v bistvu sploh sprejeli, kako te stvari tečejo na terenu, kaj vse je možno s to zakonodajo, potem pa bomo mogoče rekli nekaj smo pa le spustili. Mogoče nismo bili takrat dosti previdni. Mogoče je ta previdnost tista, na katero bi želel sedaj opozoriti in ne toliko vzeti kot kritiko. Mogoče opozorilo kaj je še možno in pa previdnost pri tem. Toliko. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Petan. Se strinjam z vami, da naj imajo ugovori konstruktivno noto. To bo tudi pripomoglo, da bo morda razprava krajša. Naslednji, ki je prijavljen za razpravo, je gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani predstavniki vlade in drugi prisotni! Potrudil se bom, da ne bom izzival ugovorov, kajti tako malo časa imamo za to, kar je treba še storiti, če hočemo priti v unijo, potem če bomo danes ratificirali ta sporazum, da si res ne bi smeli privoščiti luksuza za izgubljanje časa v tem državnem zboru.
Sam doživljam včerajšnjo in današnjo razpravo tudi kot uro evropske resnice za Slovenijo in ravno zaradi tega bom glasoval za zakon o ratifikaciji Evropskega sporazuma, o čemer bi rad rekel, da ne zanikam utemeljenost pripomb, ki so danes že v današnji razpravi tukaj in sploh v zadnjem obdobju. Vendar mislim, da bomo morali o teh zadevah razmisliti in jih koristiti pri nadaljnjih aktivnostih, predvsem pri pogajanjih, da ko bo treba zagotoviti dejanske položaje in uresničitev interesov Slovenije v Evropski uniji in pri tem tudi odpravljati pomanjkljivosti in napake, ki so bile storjene doslej. Zato, da potrdimo ta sporazum, oziroma da ga ratificiramo me navaja tudi to kar je kolega Pukšič govoril o gospodarskih problemih in negativnih trendih. Jaz osebno sem zato, da pridemo v unijo prav zaradi tega, da zagotovimo dolgoročni razvoj in bolj kakovostno gospodarjenje, učinkovitost gospodarjenja. Če tega ne bomo dosegli potem nima smisla, da gremo v unijo in prevzemamo določena tveganja in tudi določena bremena ob tem.
Kar se roka tiče, me ne ne navaja na to, da moramo čim preje glasovati - bliža se tretja ura - ne navaja na to depeša, ki smo jo dobili na mizo. Ampak to kar že dolgo vem in to veste tudi kolegice in kolegi iz stikov, ki smo jih imeli tudi v zadnjem obdobju s predstavniki parlamentov držav članic unije, pa v Evropskem parlamentu in tudi sicer predvsem po amsterdamski konferenci, da se čas dejansko izteka. Ne zato ker bi nas nekdo v to silil, ampak dejstvo je, da ima ta unija svojo proceduro in svoj koledar, ki ga zaradi nas ne bo spreminjala - toliko mislim, da moramo biti realisti in da pač - dobro danes popoldne je komisija, ki bo ob 15.00 uri začela zasedati in bo poleg avija pripravila oziroma določila predlog potem za odločanje o prvem krogu kandidatk. Pri tem se mi zlasti zdi pomemben ne najboljši rezultat amsterdamske konference, kar se tiče novih članic. Po tej konferenci, ko se niso mogli zmeniti o nekaterih temeljnih vprašanjih reforme unije je očitno, da se bo vse bolj ne širil, ampak ožil krog kandidatk, ki jih bodo povabili v prvi krog in sprejeli tudi v unijo.
Iz znanih razlogov, ki smo jih že poznali deloma tudi prej, ampak morda niso mislili, da se bodo tako drastično odrazili na sklepe amsterdamske konference; tako proračunski problemi unije, ki se bodo z večjim številom novih članic povečevali; tako institucionalni razlogi, predvsem sistem odločanja v uniji. Ti tam tej rezultati ne govorijo v prid malim državam, ker prav zaradi malih držav vemo, da imajo velike težave, oziroma pomisleke in rezerve in bodo toliko bolj oprezni predvsem pri sprejemanju malih držav, ki želijo imeti čim večjo težo ali pa enako število glasov pri odločanju, kot velike države. In pa dejstvo, da je kandidatov veliko in da je konkurenca zelo velika in zato pride v sami uniji predvsem prav tisti, ki so proti širitvi vsake države, ki je kandidatka in se sama izloči. Tudi iz formalnih razlogov imajo lep izgovor: saj mi bi vas sprejeli, ampak ste sami tako hoteli.
Nasledji argument, zato mislim da je prav, da ratificiramo ta sprorazum, je sporazum strank, ki so ga podpisale v začetku tega meseca in zaveza iz tega sporazuma, da bomo do 15. ratificirali sporazum in skupaj s spremembo ustave je bila sporočena tudi uniji, je bila sporočena svetu, takrat smo vedeli kakšen je ta sporazum, kakšne so tudi pripombe in rezerve do njega, in mislim, če nočemo izgubiti kredibilnosti, ne vlade samo, ampak tudi politike, slovenske politike, političnih strank, in predvsem slovenske države, da nam potem drugega ne preostane, kot da sporazum ratificiramo in pomanjkljivosti in napake popravimo potem po ratifikaciji sporazuma. Ob tem, mislim, da je treba povedati še to, da smo si zapleti, ki so nastali predvsem po zaslugi vlade, v celem postopku in priprave sporazuma in priprav na to kar počnemo sedaj in tudi kasnitev - da je zunaj povzročila ne samo presenečenje, ampak predvsem vrsto vprašanj, ki smo jih tudi poslanci dobivali v svojih stikih in pa povzročila nezaupljivost in dvome. Če hočemo popraviti, temu preprosto rečemo obraz, oziroma svojo podobo zunaj in ponovno pridobiti na kredibilnosti, potem mislim, da je to treba storiti.
Seveda ob tem in s tem bi zaključil, pa se mi zdi bistveno, da se in danes in predvsem po današnjem dnevu, če bomo ratificirali sporazum, tako zaradi odprtih vprašanj, ki so odprta v tej razpravi, kot predvsem zaradi tistega, kar nas čaka, da se pogovarjamo takoj od tega dne naprej, o tem kako izboljšati priprave za nadaljne aktivnosti. Tu se popolnoma pridružujem mnenju kolega Pahorja, da zelo kasnimo in da je potrebno zelo intenzivno delo predvsem vlade, pa seveda tudi Državnega zbora ob sodelovanju strank zato, da nadoknadimo zamujeno in da ujamemo korak z nadaljnimi aktivnostmi. Pri vsebinskem vprašanju bi samo še na dve zadeve opozoril, ker v glavnem govorimo o prilagajanu zakonodaje in o reformah, ki jih je treba pospešiti. Ti dve vprašanji sta predvsem prilagoditev ekonomske in zlasti razvojne politike, ki v najbolj občutljivih segmentih, kjer se tudi najbolj bojimo unije, kot je področje kmetijstva, razvoja podeželja, regionalnega razvoja itd., kjer odstopamo od politike, ki jo vodi ta unija in tu moramo nujno prilagoditi tako zaradi lastne zaščite kot tudi potem zaradi jutrišnjega ustreznega položaja v tej uniji. Pa spet ne zaradi unije, ampak zaradi nas samih. Tehnološki razvoj, kjer dajemo dosti manj za tehnološki razvoj, kot daje recimo Evropska unija, regionalni razvoj, politika zaposlovanja, ki jo je predvsem po amsterdamski konferenci unija uvrstila v svoje prioritete. Ne sicer unija kot institucija, ampak kot prednostna usmeritev posameznih držav in potem celo področje prestrukturiranja, ne samo realnega sektorja, zlasti tistih segmentov, ki bodo tudi prizadeti, kot je področje živilske industrije npr., ampak predvsem prilagoditev bančnega in finančnega sektorja.
Drugo tako vprašanje je učinkovita in bolj racionalna organiziranost države. Dejstvo je, da na tem področju bolj zaostajamo v primerjavi z unijo, kot pa zaostajamo na področju prilagojenosti gospodarstva.
Samo še eno vprašanje, ki se mi zdi tudi pomembno v tem vsebinskem sklopu tako na gospodarskem kot na političnem področju; to je razmislek o naših odnosih in sodelovanju v regiji, da tako širše rečem, podobna formulacija, kot je bila uporabljena tudi v zvezi z NATO-m, ker tudi unija podobno kot članice NATA, ker so nam - spomnimo se tudi izjave gospe Albrightove - dale prigovor, tudi unija pričakuje našo drugačno aktivnost, predvsem večjo aktivnost v tej regiji, kar je tudi v interesu tako bilateralnih kot multilateralnih gospodarskih odnosov.
Za konec bi samo še to predlagal; da vlada ne čaka na rok, ki je določen s sporazumom strank, da do konca septembra pripravi strategijo priprav na unijo, na priključitev, ampak da čimprej oziroma takoj zagotovi oziroma, da oblikuje vsebinske podlage, in to je povezano s pripombami tudi na pridružitveni sporazum, za pogajanja, da čimprej oblikuje pogajalske ekipe, da v te priprave bolj kot doslej vključi socialne partnerje, kar je zelo pomembno - primer Avstrije, ki ga je včeraj zelo dobro in upravičeno navajal kolega dr. Franc Zagožen - kar je pripomoglo k temu, da je tako dobro uspel avstrijski referendum o vključitvi v unijo, bolj vključiti tudi znanost in stroko - delim mnenje, ki je že bilo rečeno - tako da se bodo znanstvene in sploh intelektualci vključevali pri iskanju najboljših rešitev pri kreiranju teh rešitev, ne pa, da se potem morajo pojavljati skupine intelektualcev s političnimi manifesti in na razne druge načine, ko je že pozno ali prepozno, večje vključevanje nevladnih organizacij, naj tudi s kritično mislijo in z argumenti prispevajo k iskanju boljših rešitev in pa večji poudarek odnosom z javnostmi, kar je bilo doslej zanemarjeno, zato tako slaba stopnja informiranosti o tem, kaj unija dejansko prinaša in toliko več možnosti za manipuliranje z javnostjo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospodu Horvatu. Naslednji ima besedo dr. Jože Zagožen. Pripravi naj se gospa Zbačnik.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod predsednik, drage kolegice in kolegi! Ni prijetno diskutirati v vzdušju velike časovne stiske, ki pritiska na nas. Menim, da smo večkrat že izpričali, da dileme za vstop v Evropsko zvezo ni. Ne nazadnje smo to tudi včeraj dokazali s sprejetjem sprememb ustave. Moram reči, da smo v naši stranki bili za Evropo pred mnogimi drugimi, ki so danes ali pa danes hočejo biti na prvem mestu. Vemo tudi, da gospodarstvo, še bolj pa potrošniki rabijo prost pretok blaga, storitev, znanja in kapitala. Vemo tudi, da se je čimprej potrebno vključiti v strukturni dialog, kjer bomo lahko aktivni dejavnik, kjer bomo lahko tudi kaj odgovorno prispevali k odločitvam, ne le, da bomo izvajali direktive skupnosti. Vemo tudi, da se nahajamo na obrobju 370-milijonskega trga Evropske zveze, s katerim imamo 70% poslovnega sodelovanja. In vemo tudi, da bomo dobili od te Evropske skupnosti tudi znanje in razvoj in morda tudi sredstva iz skupnega budžeta v Bruslju. Vendar hkrati moram reči še to, da z gospodarskega vidika stanje ni tako katastrofalno, kot menijo nekateri. Vemo, da imamo ta hip dokaj ugoden trgovinski sporazum in da bo tržni prepih predvsem koristil potrošnikom, malo manj pa podjetjem, in nekatera od njih se bodo morala temeljito prestrukturirati. Po mnenju Ustavnega sodišča nobena domača zakonodaja ne more omejiti pravic tujcev, ki izhajajo iz pridružitvenega sporazuma. Ko bo ta enkrat verificiran od 16 držav, praktično ni več nobene sile, ki bi ga lahko kar tako spremenila, zato je ta sporazum za nas danes na neki način usodnega pomena. Moram reči, da sem bil zelo presenečen, ko sem ga natančno prebiral, predvsem koncesije in pa izločitve iz nacionalnega tretmaja, predvsem zato, ker sem videl, da so si druge države v glavnem vse izpogajale prehodni rok 10 let, mi pa 4 leta oziroma že v načelu za ta prehodni rok za nas velja prva faza 4 leta, druga faza 2 leti, skupaj 6 let, ostali pa imajo prvo fazo 5 let in drugo fazo 5 let, skupaj v glavnem 10 let. In to, kar je bilo že prej tu rečeno, to, kar smo mi izključili kot izučene sektorje, so te stvari okrog iger na srečo, stav in loterij, drugi pa so druge stvari, kot je trgovanje in posedovanje nepremičnin, vprašanje naravnih virov in podobne zadeve. Skratka, da ne bom tudi jaz tu predolg, bi opozoril poleg priloge 13 in španskega sporazuma, ki je izrazito diskriminatoren za Slovenijo, izrazito, bi opozoril tudi na ostale stvari, kot je na primer pravica do ustanavljanja. Gre na primer za to, da po štirih letih lahko vse hčerinske firme podjetij iz Evropske zveze pridobijo pravico pridobivati, prodajati nepremičnine in vse podobno kot to velja za slovenska podjetja. Se pravi zanje ne sme biti prav nobene ugodnosti. Ta doba je pri ostalih na 10 let dana.
Skratka, da zaključim. Prepričan sem, da smo v tem sporazumu mnogo preveč popustili, mnogo premalo izpogajali, po nepotrebnem in po neumnosti zašli v časovno stisko. Skratka, stvar je bila izpeljana dokaj neprofesionalno in zato podpiram amandmaje, ki jih je dala Socialdemokratska stranka in menim, da je to tudi pogoj, da bi se lahko takšen sporazum morebitno ratificiral. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, dr. Zagožnu. Besedo ima gospa Majda Zbačnik, pripravi naj se gospod Mirko Zamernik.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Spoštovani! Evropa - danes -jutri. Šest let življenja v lastni državi, šest let iskanja, odkrivanja novih poti državnega življenja samostojne Slovenije. Slovenski človek je zmeden od vseh teh resničnih in goljufivih sprememb. Ta novi slovenski človek, oblikovan po vsiljenem delu nedemokratičnih sil, se mora preoblikovati v človeka za svobodno družbo. Sami smo se odločili za demokracijo, za samostojno državo in sami moramo tudi doseči, da se bo demokracija pri nas uveljavila v polnem obsegu. Sprašujem se, kaj je z narodno zavestjo, kaj je z narodnimi vrednotami, kdaj bo začel naš narod dihati z lastnimi pljuči.
Sedem let po prvih demokratičnih volitvah vse bolj zaostajamo za evropskimi, kulturnimi, demokratičnimi standardi. Imamo sicer formalno demokracijo, vendar demokracije ni možno graditi na laži in prevari. Protiustavno zakonu postaja skoraj normalni pojav. 200.000 ljudi čaka, da se jim vrne imetje, odvzeto z revolucionarnimi ukrepi. Denacionalizacijski zakon, ki ga je sprejel prvi demokratski parlament se ne izvaja. Pri vračanju gozdov slovenski cerkvi se v javnosti uprizarjajo prave demagoške kampanje in blatenja. Namesto da bi se dosegel trezen dogovor...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim poslanke in poslance, da poslušajo govornike.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: ...o obsegu vračanja oziroma odškodnini, kot so to že storile druge postkomunistične države. Imamo slabo nadzorovano privatizacijo, številne privatizacijske afere, HIT, TAM, Litostroj, Elan in še in še bi lahko naštevala. Slovenija je tudi po svojem tisku unikaten primer v demokratičnem evropskem svetu, ker je vsega kriva le opozicija in kritična javnost. Eden od vodilnih motivov za osamosvojitev Slovenije je bila ravno ohranitev slovenske kulture, ki je po svoji izvirnosti od vsega začetka evropska. In kaj se danes z njo dogaja? Prav tako tudi v šolstvu, ko se iz učnih vsebin vztrajno in sistematsko črtata predmeta iz umetnostnega in duhovnega področja. Perspektivne postkomunistične države, ki demokracijo jemljejo resno, so z dekretivnimi dejanji in normativnimi lustracijskimi akti pretrgale s kontinuiteto totalitarnega režima, in ker se v Sloveniji to ni zgodilo, je prišlo do blokade političnega življenja. V Evropsko skupnost pa moramo vstopiti po evropskih demokratičnih načelih in standardih, izkazati jih pa moramo tudi v notranjem političnem življenju. Kje je nacionalni konsenz? Kje je nacionalni projekt, saj zadnja dva dogodka ob nesprejetju v NATO in ob prizadevanju ob vstopu v Evropsko zvezo, ob kritičnem pisanju evropskega demokratičnega tiska, zlasti pa vse vidnejša notranje politična gospodarska kriza nas bi morala strezniti. Brez zagotovljene varnosti, pravne varnosti, prav gotovo ni mogoče pričakovati niti socialne pravičnosti, socialne trdnosti, niti gospodarskega razvoja.
Vlada je že 10. junija 1996 podpisala sporazum o pridružitvi in do zadnjega čakala s predlogom za ratifikacijo tega sporazuma. Ustavno sodišče je presodilo, da je bil ta sporazum protiustaven. Tako je sedaj ta državni zbor kot najvišje zakonodajno telo te države postavilo pred dve slabi odločitvi. Sprememba ustave in tako omogočiti ratifikacijo sporazuma o pridružitvi in s tem pristati na slabše pogoje, kot je bilo potrebno pristati vsem ostalim devetim pridruženim članicam in nekako le izpolniti formalne pogoje. Ali druga slaba možnost; ne sprejeti ustavo, ne omogočiti ratifikacijo in se na ta način formalno po lastni volji izločiti iz prvega kroga širitve Evropske zveze. In to v časovni stiski, ker je potrebno spremeniti ustavo in ratificirati sporazum do danes, do 15.00 ure. Spomniti pa je treba na dejstvo, da je vlada že jeseni 1994 prvič predlagala spremembo ustave. Šele pred dvema mesecema pa smo dobili v roke približen seznam zaščitne zakonodaje. Vlada je torej več kot dve leti razmišljala o spremembi ustave, brez nacionalnega soglasja o temeljnih vprašanjih. Članstvo v Evropski zvezi prinaša tako dobre kot tudi slabe strani. Po mnenju nekaterih uglednih pravnih strokovnjakov bi Slovenija celo lahko zadostila zahtevam Evropske zveze brez spremembe ustave, tako pa smo prisiljeni na hitro spremembo ustave predvsem zaradi podpisa tako imenovanega španskega kompromisa, ki je v resnici italijanski diktat. Predsednik vlade gospod, dr. Janez Drnovšek je podpisal do nedavno tajni sporazum in dodatek k njemu, čeprav je vedel, da je takšna vsebina protiustavna. In sam gospod predsednik države, gospod Milan Kučan nas je vse poslance s pismom pozval, naj podpremo tak protiustavni akt.
Danes in včeraj se torej odločamo z grenkim priukusom, da nas je vladna politika z nedvomljivo slabim pogajanjem, popuščanjem tam, kjer ni bilo potrebno, pripeljala v položaj, ko moramo pristati na mnogo slabše pogoje, kot je bilo to potrebno in je še potreno za vse druge pridružene članice. Pogoj Socialdemokratske stranke za spremembo ustave je tudi ta, da moramo prej sprejeti tako imenovano zaščitno zakonodajo, da ne bi prišlo do razprodaje najbolj interesnih predelov Slovenije. Nekaj tega smo res v prejšnjem tednu sprejeli. Podobne zakone in predpise...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospa Zbačnikova, predlagam, da počakate, ker je v ozadnju še ena seja Državnega zbora, da se tista konča.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Hvala za pozornost, kolegi in kolegice poslanci. Ali lahko nadaljujem?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, gospa Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Podobne zakone in predpise so pred pridruženem članstvom sprejele vse članice Evropske zveze, le da smo jih mi sprejeli na hitro, površno, brez možnosti resenega posvetovanja in brez ustreznih strokovnih analiz.
Noben od teh sprejetih zakonov ne daje resne zaščite, razen spremembe zakona o obrambi, pa še pri tem zakonu ni bila izglasovana glavna zaščita, ki jo je predlagala Socialdemokratska stranka; to je zaščitni obmejni pas, ki sta ga uzakonili tudi Italija in Grčija. V tem pogledu je naša zaščitna zakonodaja mnogo slabša, kot pa jo imajo druge države. Zakoni, ki smo jih sprejeli prejšnji teden torej sami zase ščitijo, praktično ničesar pa s podpisom španskega kompromisa, ker je naša vlada pristala praktično na vse, kar so tujci od nje zahtevali. Druge države pa so tudi v predhodnem obdobju zaščitile zemljo, zemljišča, promet zemljišč za 10 let in ne za 4, kot pri nas.
Taka vladna politika ne daje torej nobenih garancij, da bo v prihodnje boljše, saj nima kljub dve in pol časovni dobi med predlogom za spremembo ustave in seznamom zaščitne zakonodaje nobene prave celovite strategije o pogajanjih za pridružitveni sporazum.
Zato sprašujem kolegice in kolegi poslanci, kam nas pelje ta politika, ki je brez pravega občutka in interesa za državotvornost za lastni narod? Hvala lepa za poslušanje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, poslanki Zbačnikovi. Replika, gospod Kebrič, ne? Proceduralno? Proceduralno ima predlog gospod Kebrič.
IVAN KEBRIČ: Hvala gospod predsednik za besedo! Spoštovane kolegice in kolegi! Včeraj smo mnogo časa zamudili z replikami in vsem tem. Hočem povedati to! Nihče od nas ne bo prišel v zgodovino zaradi tega, koliko časa je tu prebil za mikrofonom ali kolikorat je repliciral. Dejstvo je, da je to zgodovinsko zasedanje, ali bomo izpolnili pogoje, da bomo prišli v Evropo ali pa bomo to možnost za toliko let zamudili in bomo odgovorni ne samo pred samim sabo, ampak pred vso slovensko javnostjo, pred vsemi državljani in predvsem pred našimi zanamci. Ker nas čas pritiska - meni ni žal nobenega časa in imeli bomo dovolj časa, ko bomo sprejemali take ali drugačne zakone, ko bomo konstruktivno delovali pri snovanju odlokov, da bodo zaščitili naše interese, zato vas lepo prosim - če vam moja prošnja kaj pomeni - sprejmimo in preidimo čimprej na glasovanje, da bomo izpolnili osnovni pogoj, kajti v Bruslju že zaseda ta skupščina, ki bo odločala, ali bomo Slovenci prišli v prvi krog tega pridruženega članstva, ali pa bomo ta rok zaradi naših dolgotrajnih razprav in vsega drugega, zamudili. Prosim lepo, da upoštevate to in prosim, da se odrečete nadaljnjim razpravam in da pridemo do glasovanja. Hvala tistim, ki ste me poslušali.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Kebrič je v proceduralnem nastopu predlagal, da se razprave skrajšajo. Poslanci in poslanke so se prijavili v skladu s poslovnikom, tako da je razumljivo, da bo vsak sam ocenil, na kakšen način in v kakšni dolžini bo imel svoj nastop. Po drugi strani pa predlagam, da mirno nadaljujemo z delom. Poslanke in poslanci nismo vezani na nobena navodila, ampak vsi vemo, za kaj gre, imamo gradiva pred seboj in vsak naj v svojem nastopu odloči in naj nastopi v skladu s svojo strokovno odgovornostjo in vestjo. Naslednji nastopa gospod Mirko Zamernik.
MIRKO ZAMERNIK: Hvala. Gospod Kebrič, jaz se ne bom odpovedal, obljubim pa vam, da bom maksimalno skrajšal razpravo in upošteval deloma vaš apel.
Ob ropotu, ki nas je zmotil pred včerajšnjim koncem seje, sem že pomislil, da se lomi hrbtenica eni od strank, ki je delala "salto mortale" in v letu dni skoraj 100% spremenila stališče do zadev, ki jih danes obravnavamo. Hrbtenica se sicer ni zlomila, odpadajo pa vretenca iz te hrbtenice. Slišal sem, da sta odstopila namestnik - vodja poslanske skupine te stranke. Že ob vstopu v vlado je prišel k meni zdravnik...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Zamernik, to ni tema današnje seje. Prosim, da se držite teme.
MIRKO ZAMERNIK: Ni tema, ampak gre v ta kontekst in samo nekaj besed je tu povedati in nič več, in prosim, če me ne prekinjate. Napovedal je odstop iz stranke, danes sem videl odstopno izjavo člana glavnega odbora, podpredsednika programskega odbora, bivšega člana izvršilnega odbora. Nekaj je narobe, zato sem v tem kontekstu povedal tudi to.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: S kom je nekaj narobe?
MIRKO ZAMERNIK: Z zadevami v državi. Državni zbor zaseda do 22.00 ure, danes pa slišimo očitek, da ni bilo več politične volje za nadaljevanje. Ja, ljubi bog, centralni komite se mi zdi, da je zasedal na nočnih sejah, mi pa bi tudi morali in to je tudi pokazatelj...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Zamernik, jaz vas bom prekinil, ker izkoriščate govornico za stvari, ki niso na današnji seji. Prosim, da ste korektni, upoštevate poslovnik in govorite o današnji temi. Vaš nastop je nekorekten.
MIRKO ZAMERNIK: Na današnji seji je bilo rečeno, da včeraj ni bilo politične volje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Na današnji seji to ni rekel nihče od poslancev in poslank. Če pa je to rekel nekdo v imenu Odbora za zunanjo politiko, je pa to njegovo osebno mnenje. Prosim, da govorite o temi, ki je na dnevnem redu.
MIRKO ZAMERNIK: Slišim tudi, da je glavnega pri mostogradnji klical sam predsednik države, tisti predsednik, ki nas je nagovarjal, da naj ratificiramo današnji predlog pred spremembo ustave. Torej ponovno se sprašujem, nekaj je narobe v tej državi, kajti predsednik države, ki nima nobenih formalnih pooblastil, urejuje zunanje zadeve.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim za mir v dvorani, da bo gospod Zamernik končal.
MIRKO ZAMERNIK: V znamenitem Hemingwayevem delu piše nekako tako: "Če slišiš zvoniti zvonove, ne sprašujte komu zvoni, zvoni tebi." Jaz se pa vseeno sprašujem, komu zvoni v naši državi. Ali vladi ali res vsem državljanom in državljankam ali mogoče samo nekaterim? Če zvoni vsej državi, potem se vprašajmo, kdo je pritisnil na gumb za zvonenje teh zvonov. Če smo že včeraj odpravili Damoklov meč v obliki 68. člena ustave, bi bil najbrž skrajni čas, da počistimo tudi Avgijev hlev. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Zamernik. Repliko ima gospod Partljič.
ANTON PARTLJIČ: Nikar se ne bojite, ne bom nesramen ali pa žaljiv, da bi spodbujal k nadaljnjim replikam. Poizkusil se bom spomniti mota v knjigi "Komu zvoni", ki je verz Johna Donna, kjer pravi: "Noben človek ni otok, sam po sebi celina, vsak je del zemlje. Če grudo Evrope odtrga morje, je manj vse zemlje. Če umre en človek, je manj tudi mene, ki sem del človeštva, zato nikoli ne pošiljaj spraševat, komu zvoni, zmeraj zvoni tudi tebi." Ta moto govori o tem, da smo vsi integralni del človeštva in poziva k integracijam. (Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Naslednji razpravlja gospod Vincencij Demšar. Pripravi naj se gospod Boris Sovič.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo. Jaz verjamem, da je - ura je že mimo, toliko poznam na uro, kdaj je ura 15.00 - ampak povem tudi to, da sem bil ob 10.00 uri tu, točno tu pred vrati in tudi že pripravljen, da bi stvari povedal, stvari ne izvirajo iz današnjih pripovedi oziroma razmišljanj drugih. Zato, če bo prišlo do tega, da smo mi zamujali danes, da nismo do 15.00 ure stvari sprejeli, potem mislim, da bo treba biti toliko pošten, pa reči, kdo je bil tisti, da se danes nismo ob 10.00 uri sestali in bi po moje tudi lahko stvari dokončali. Po drugi strani ugotavljam tudi neko napetost, neko živčnost v tej dvorani, nismo več pripravljeni drug drugega poslušati, posebej me pa moti to, sam se vedno trudim, da sem takrat tiho, ko nekdo govori tu za tem odrom in bi želel, če bi bilo možno, to bi bila moja želja, da bi to kulturo vnesli nazaj. Če je dolgočasen, se je potem boljše umakniti iz dvorane kot pa klepetati, ko postane podobno kakšni tržnici ali pa v Škofji Loki po maši, po 10.00 uri. Moja pripomba gre v tisti smeri, ko pravijo: "Kaj se bojite tega pridružitvenega sporazuma, kaj se bojite, da bo slovenska zemlja razprodana?" Moj odgovor je v tem, če te želje po tej slovenski zemlji ne bi bilo, potem tudi ta priloga 13 ne bi nastala. Zakaj potem niso zaželeli, ne vem, recimo Italijani, da bi radi imeli čisto nekaj drugega, ne vem Kočevski gozd ali pa neko drugo zadevo, ampak lahko tudi nekaj nestvarnega. Ampak konkretno to želijo. To vidim, da so Italijani pogojevali. Sedaj se pa sprašujemo to: Ali Italijani resnično želijo, ali pa nas hočejo ponižati? Lahko je tudi stvar ponosa in tu je tudi poanta moje pripombe, da stvari sprejemamo preveč pohlevno, da smo prehitro pristajali in da bi morali pokazati, se opravičujem damam, več možatosti.
Spomnim se, da je tirolski deželni glavar, ki je precej velik prijatelj tudi koroških Slovencev, eno osnovno misel v zvezi z evropskim priključevanjem povedal. Rekel je, da predvsem rabimo ponos. Ponos, da tudi mi znamo in da ne bodo samo oni samo nas znali izkoristiti, ampak tudi mi moramo biti zadosti sposobni. Tu se bojim, da je lahko celo tisto drugo, da so Italijani nalašč poskušali koliko bomo mehki in koliko bomo popustili.
Sedaj pa gre za užaljenost. Meni kot staremu jugoslovanskemu državljanu, da bodo sedaj na ta način, gre lahko tudi samo za teoretično, ne za praktično, da bodo tisti, ki so skoraj do Škofje Loke prišli po prvi svetovni vojni, glede na londonski pakt bodo lahko imeli prednostno pravico pred drugimi. Ne gre za to, ali bi oni to pravico izkoristili. Gre zato, da ima on možnost in zato se zopet vračam na vprašanje ponosa. Zato mislim, da v to integracijo na vsak način moramo iti. Mene bi zelo zanimalo ali bi lahko kakšen, ne vem iz katerega ministrstva odgovoril, koliko na primer Slovenija izgublja letno zaradi carin ali še kakšnih drugih razlogov, koliko letno je izguba naše države za to, ker nismo polnopravni člani Evropske zveze. Ali gre to v milijarde? Ne vem. Enkrat sem dobil podatke, koliko na primer Alpina, naša tovarna čevljev izgubi letno, zato ker so takšne in takšne carine. Ampak mene bi zanimalo. Če bi nekdo prinesel to številko, potem ne bi nič čakal, ampak bi že priletel in pritisnil na gumb in soglašal, da gremo v to. Ampak teh številk pa ne vem, ali so bile kje povedane. Nisem jih žal ne videl in ne slišal, lahko pa je to tudi stvar, da sem bil premalo zavzet pri teh stvareh. Zato me moti pri tem, da bodo lahko tisti, ki so med 2. svetovno vojno živeli v Ljubljani kot uradniki- poznam Avstrijce, ki so bili v Ljubljani kot uradniki med 2. svetovno vojno. Predvidevam, da je tam imel stalno bivališče, in bo ta, ki je prišel z okupatorjem, imel prednostne pravice. Mene ne moti, da bo nekdo lahko nekaj kupil. Moti me to, da je bil takrat okupator in sedaj se bo ponovno vrnil z nekimi predpravicami. Zanimivo je tudi to, da niti danes niti včeraj nisem slišal besede okupator. Očitno je od tega že toliko let, da te besede niti ne želimo uporabljati, ampak med vojno je bila okupacija, nič drugega in verjamem, da je to v tem času, ko gremo v te integracije, za koga morebiti malce neprimerno ponavljati in da je neprijetno slišati. Ampak vidite, da prav iz teh časov izvirajo tudi te zahteve, zlasti Italijanov, ker mislim, da bi vprašanje tega pridružitvenega sporazuma, če ne bi bilo te priloge 13, predvidevam, da bi bili danes vsi za. Lahko bi se malce še politično ogledovali in nasprotovali drug drugemu, ampak bi bili vsi za, jaz tudi, ampak tu je pa stvar mojega ponosa. Da je bil nekdo okupator, sedaj bo pa imel še prednostno pravico! Ali pa je prišel z okupatorjem, ko so bili otroci tu rojeni, in bo potem lahko uveljavljal! Ponovno poudarjam - ne gre mi za to, da bo nekdo to uveljavil - gre za princip.
Drugič; razumem tiste poslance, ki jih moti, ko se nekateri nekaj oglašamo vmes z nasprotovanji, ki so lansko leto glasovali za taka stališča in sklepe glede pridružitvenega sporazuma. Zato bi prosil nekoliko strpnosti. Jaz poskušam biti do njih strpen, tudi včeraj nisem glasoval proti ravno zaradi tega, ker sem hotel biti solidaren tudi z ostalimi, medtem ko danes te stvari, kar je v prilogi 13, gredo na račun mojega ponosa. Zato povem, da za ta sporazum ne morem glasovati.
Bi pa imel samo še eno vprašanje. Mogoče bo tudi to vprašanje malce neprimerno ali neprijetno - gospod predsednik, zanima me, ali so bile dane pobude za predhodni referendum in če so bile dane, kakšno je stanje teh pobud? Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. To je na vaše zadnje vprašanje - dani sta bili dve pobudi; v skladu z zakonom o referendumu in ljudski iniciativi lahko Državni zbor do tretjega branja obravnava tak zakon, pred tretjim branjem pa je take pobude treba razrešiti in bom vsekakor pred prihodom v tretje branje tudi Državni zbor obvestil o zadevah glede pobud.
Naslednji ima besedo gospod Sovič. Se odpoveduje. Gospod Špiletič, gospod Peterle in potem smo izčrpali razprave.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala. Spoštovani! Glede na včerajšnjo razpravo in današnjo na Odboru za mednarodne odnose in tudi sedanjo razpravo tu v državnem zboru bi vendarle rad opozoril še na nekaj odprtih vprašanj, na katere bi želel odgovor z vladne strani, ker bi mi bistveno olajšalo - prepričan pa sem, da tudi komu drugemu - odločanje o tem ali glasovati za ratifikacijo pridružitvenega sporazuma ali ravnati kako drugače.
Kot prvo. Moram opozoriti na to, da se je danes vlada v svojih izjavah izkazala za izredno neverodostojno. V tem dopoldnevu, pa do sedaj je na eno in isto vprašanje podala dva, tri povsem diametralne odgovore. Na to je opozoril uvodoma že gospod Peterle, zato jaz to ne bi ponavljal. Bi pa rekel samo to oziroma še enkrat bi rad tu na tem mestu slišal jasen in nedvoumen odgovor na to, kar sem ministra vprašal tudi že zjutraj. Na Odboru za mednarodne odnose pa je minister sprva odgovoril pritrdilno, v naslednjem koraku pa ravnal čisto drugače. Gre za to ali je predlagana ali je mogoče sprostitev trga nepremičnin mogoče razumeti tudi tako, da je bilo že v času pogajanj z Evropsko skupnostjo dogovorjeno, da bo Slovenija sprostila trg nepremičnin šele takrat, ko postane polnopravna članica Evropske skupnosti?
Gospod minister Thaler je danes zjutraj pojasnil na odboru, da je mogoče pogajanja razumeti tudi tako. Ko pa smo to besedilo skušali v obliki amandmaja zapisati v zakon, ki bo danes predmet ratifikacije, pa je dejal, da vlada tega ne podpira, zaradi tega, ker bi tak zapis v zakonu lahko pomenil znak, da si Slovenija dela določene pridržke. Ne morem razumeti tega, da bo neka stvar predstavljala zadržek, če je bilo v samih pogajanjih to že vnaprej dogovorjeno. Potem nasprotna stran to tako razume. Če pa ste se pogajali tako, da je vsaka stran dogovore razumela po svoje, potem prosim, dajte to jasno tu razložiti, zato da bomo vedeli, zakaj gre.
Drugo, s tem v zvezi povezano vprašanje, je vprašanje zaščitne zakonodaje, ki je bilo včeraj že večkrat poudarjeno, češ da je vlada je pristopila resno k zadevi, da je pripravila ne vem koliko zaščitnih zakonov, da so bili ti v Državnem zboru sprejeti in tako naprej.
Jaz bi opozoril samo na en sam zakon; to je bil zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lasti, ki naj bi sodil v paket zaščitne zakonodaje oziroma zakonodaje, ki naj bi ščitila javni interes. Predlog, ki ga je dala vlada na matično delovno telo, je bil takšen, da je ščitila interes fizičnih in pravnih oseb v depriviligiran položaj pa je postavila občino, oziroma republiko. Oprostite, to ni zaščita javnega interesa, to je nekaj čisto obratno, zato bi rad jasno in glasno na tem mestu dobil odgovor, kdo v vladi je zato odgovoren ali vlada misli resneje v bodoče pristopiti k tej zakonodaji ali skuša pod prisilo neke časovne stiske spraviti v Državni zbor in skozi parlamentarno proceduro vse tisto, kar ji doslej še ni uspelo. Ni smešno, to so resne zadeve in bi res prosil na tem mestu odgovor, kdo v vladi je odgovoren za zaščito javnega interesa; kdo je prvenstveno tisti, ki ta resor pokriva oziroma kdo glasuje za take predloge zakonov, ki depriviligirajo državo oziroma občinam. Tretje vprašanje, ki se mi tu prav tako zastavlja - izhaja pa iz enega pritrdilnih ločenih mnenj enega od ustavnih sodnikov. To pa je ugotovitev oziroma sta dve ugotovitvi. Prvo; da bi še kar nekaj členov predlaganega zakona, ki naj bi bil danes predmet ratifikacije, da bi bilo pač nekaj členov lahko ustavno spornih, vendar se Ustavno sodišče ni do njih še dokončno opredelilo, ker niso bili predmet ustavne presoje; in pa ugotovitev, da Slovenija v kolikor pride do ratifikacije Evropskega sporazuma v predlagani obliki, pravzaprav prenaša del suverene oblasti na evropske institucije. To je zapisano v enem od ločenih mnenj in bi prosil, da se vladna stran tudi do te ugotovitve opredeli, kajti če je temu tako, potem to daje nove dimenzije razpravi, ki jo danes tu vodimo.
Nenazadnje; četrto vprašanje, ki se mi zastavlja na tem mestu, pa je dejstvo, da smo dobili gradivo, ki ima datum sicer 22. maj, in sicer prednosti članstva Republike Slovenije v Evropski uniji. To se bere kot lepopis, vendar samo eno od točk naj preberem; da bo velika prednost Slovenije vključitev slovenskega gospodarska v veliki notranji trg unije, kar odpira možnosti večjih proizvodnih serij in doseganje višje dodane vrednosti. To je ena plat medalije.
Kaj pa druga, da bo Slovenija morala odpreti svoje meje za izdelke evropskega porekla? Ali to ne bo imelo nobene negativne konotacije, vsaj na posamezne panoge v slovenskem gospodarstvu? Kaj smo storili za zaščito kmetijstva? Po včerajšnjih ali predvčerajšnih poročilih samo to, da smo ukinili zaščito pred točo, da smo sedaj brez pridelka, pa še zakona, ki bi urejal vračilo morebitne škode ali karkoli drugega, ni. Oprostite, to ni način. Prosil bi, da mi vladna stran pojasni na tem mestu tudi slabosti članstva v Evropski skupnosti, pa ne na pamet. Ne govorimo tukaj o lepopisu, ampak bi prosil, da se te stvari tudi kvantificirajo, vsaj na tistih področjih, kjer je to mogoče.
Nenazadnje, gospod predsednik, glede na razpravo gospoda Jelka Kacina, pa tudi v svojem imenu prosim, da se meni pojasni oziroma nam vsem pojasni razloge, zakaj je prišlo danes do odlaganja današnje seje Državnega zbora iz dogovorjene 10.00 ure na 13.00 uro. Seja Odbora za mednarodne odnose je bila končana približno v 10., 20. minutah nobene potrebe, da je bila današnja seja odložena do 13.00 ure. Vsaj sam ne poznam razloga. Če ga imate, prosim razložite in ne dovolite, da se manipulira s tem, da spet nekdo zavlačuje, da je nekdo včeraj hotel delati ponoči, da pa smo vsi tisti, ki smo se izjasnili o tem, da naj bo seja Odbora za mednarodne odnose danes in potem nadaljujemo s izredno sejo že vnaprej ožigosani kot evroskeptiki in ne vem še kaj gršega. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Špiletič. Strinjam se z vami in predlagam, da se nikomur ne očita, da zavlačuje glede same današnje seje, tudi glede samih nastopov. Eden od razlogov, zakaj je bila danes seja kasneje, kot je bila včeraj dogovorjeno, je tudi ta, da je bilo kar vrsto proceduralnih zadržkov prav v zvezi s pobudami, ki so vložene. To je zelo občutljiva materija, zato morate razumeti, da je potrebno, da se maksimalno korektno Državni zbor in tudi predsednik do teh vprašanj opredeli. Mislim, da te tri ure nikakor ne more biti odločilne. Menim tudi, da je delovno telo zelo umirjeno in korektno delalo in tudi pripravilo poročilo.
Gospod Špiletič je postavil nekaj vprašanj vladi. (Glasovi iz dvorane.) Lahko boste slišali po prijavah samo še gospoda Peterleta. Gospod minister predlaga, da bi vsi poslanci nastopili in potem bi gospod minister odgovoril na vprašanje. Še gospod Petan se je prej javil. Prosim, gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Glede na to, da sem dobil na vpogled dokumentacijo, ki sem jo zahteval, glede na to, da je minister Thaler pojasnil oziroma dal odgovor na jasno zastavljeno vprašanje in glede na to, da sem opravil še nekatere konsultacije s pravnega področja, lahko umaknem pogoj, ki je bil dan ob glasovanju v času zasedanja Odbora za mednarodne odnose in Komisije za evropske zadeve.
Pa še tole bi rekel ob koncu. Po današnjem dnevu, po ratifikaciji pričakujem, da se z nekaterimi temami ne bomo v tej hiši ukvarjali več. Računam pa, da se bomo ukvarjali z eno, ki je po mojem bistvena in to je odgovornost vlade za priprave Slovenije na to, kar jo čaka, upajmo, v januarju. To mislim, da bo naša ključna tema in na tem vam zagotavljam, sedaj bomo vztrajali, ker sicer januarja ne bomo mogli početi ničesar.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Peterle. Gospod Petan.
RUDOLF PETAN: Hvala, gospod predsednik. Torej tu imam predlog zakona o ratifikaciji, to je v Poročevalcu številka 12, na strani 60, ko govori o razmerju med Evropsko skupnostjo za premog in jeklo in pa seveda Slovenijo in v 4. točki, tretji odstavek piše: "Je program prestrukturiranja povezan s splošno racionalizacijo in načrtom za zmanjšanje zmogljivosti za Slovenijo." Glede na to, da so naše zmogljivosti v tem trenutku zelo minimalne, to pomeni, kakor je tu zapisano, v bistvu likvidacijo, ker je že sedaj v bistvu pod mejo racionalnosti proizvodnja jekla. Ali to pomeni, ta alinea, da v bistvu s tem ukinjamo železarstvo? To bi naslovil na vlado, pa če bi bilo možno, da bi tudi dobil odgovor na to. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Petan. Sedaj nimam več prijavljenih za razprave, pa bi prosil, če bi na nekatera vprašanja odgovoril predstavnik vlade, zunanji minister gospod Thaler.
ZORAN THALER: Hvala lepa, gospod predsednik. Dovolite mi, da se tudi zahvalim za vse razprave, ki so bile po mojem prepričanju zelo konstruktivne, tudi nekatera vprašanja so bila razčiščena, nekatera pa tudi še bodo. Strinjam s tem, da bo po odločitvi, ki upam, da bo sprejeta, pred Slovenijo popolnoma nova faza te zgodbe, ki ji rečemo vstopanje v Evropsko unijo in mislim, da je medstrankarski sporazum, ki je bil dosežen, dobra osnova za to, da se dejansko vzpostavijo mehanizmi, ki so tam opredeljeni, koordinacija, njeno vodenje in pa tudi dogovarjanje o pripravah najprej, potem pa tudi o samih pogajanjih za polnopravno članstvo.
Vi veste, da je kar nekaj držav Evropske unije že ratificiralo slovenski sporazum. Po naših podatkih jih je že 8, se pravi čez polovico članic; Finska, Danska, Irska, Španija, Nemčija, Švedska, Avstrija in tudi Nizozemska, in morda nas to lahko še dodatno opogumlja, da tudi ta potreben korak sami storimo. Nekateri me sprašujejo - tudi v predverju - kako stvari potekajo v Bruslju. Naš veleposlanik je na zvezi s šefom kabineta predsednika komisije Sainterja, in ta ga je zaprosil, da ko bo naša odločitev sprejeta, kakršna že bo, da ga veleposlanik o tem nemudoma obvesti.
Če odgovorim še na nekaj postavljenih vprašanj. Gospod Špiletič je postavil vprašanje glede štiriletne klavzule oziroma o tem, ali je bilo dogovorjeno, kdaj se natančno slovenski trg nepremičnin sprosti. Tu moram povedati, da je tekst tak, da Sloveniji omogoča, glede na to, da tam piše, da z ozirom na naš pristop k Evropski uniji, da se v tistem času - kot rečeno bo to verjetno leto 2002 - odloči ali ta trg dokonočno sprosti ali ne. To je bil osnovni namen tudi naših zahtev v teh pogajanjih. Ne da je to neki avtomatizem, da se to zgodi na vsak način, pač pa, da se takrat lahko oceni položaj. Tekst je tak, kot je, zato ker je mnogokdaj v diplomaciji žal tako, da so stvari, ker se iščejo na sredinski točki, na točki kompromisa, zapisane v tako imenovanem diplomatskem jeziku. To je tudi - recimo zadnji tak primer je Madridska deklaracija o Natu, ki ga mislim dve članici Nata verjetno malo drugače razumeta - Francija in Združene države Amerike. Ampak, tu gre za to, v primeru tega teksta z ozirom na vstop Slovenije v Evropsko unijo, da je to čvrsta osnova za odločitve v tistem letu 2002. Ali so dozorele okoliščine, da se trg sprosti, ali ne.
Druga vprašanja so bila - kolikor razumem, čeprav sam nisem toliko pooblaščen, da bi delil pristojnosti vladi - gre za primer o lastninjenju nepremičnin za področje Ministrstva za okolje in prostor. Debata o tem, to je bilo tretje vprašanje, ali je sploh naš vstop v unijo v skladu z našo ustavo, mislim, da bo v tej državi še sledila. Kolikor vem, imajo države članice unije v svojih ustavah neko določilo, ki na ustavni ravni določa to, da se del suverenosti, pristojnosti in tako naprej prenaša na nadnacionalni nivo. Vendar mislim, da bo to predvsem razprava, ki bo morala dati tudi rezultat naslednji fazi. Glede koristnosti v gospodarskem smislu prostega dostopa na 400 milijonski trg mislim, da ni potrebno pretirano razpravljati. Vidi se, da smo mi sicer po šoku izgube jugoslovanskih trgov kot gospodarstvo bili sposobni poiskati nove trge ob velikih težavah, potem mislim, da je precej pomagalo vzpostavljanje proste trgovine v okviru Cefte, čeprav gredo tudi tam stvari postopoma. In seveda, pristop na prosti trg unije, ki ima skoraj 400 milijonov potrošnikov, je spet popolnoma druga dimenzija. In dostikrat se sliši s strani unije, seveda tudi njihovo logično razmišljanje: Mi vam nudimo tako velik trg, vi pa nam dvomilijonskega. Ampak kot rečeno, v tej zgodbi vsak nastopa s svojo kvantiteto. Gotovo so o tem že bili veliki simpoziji in razprave o prednostih in slabostih vstopanja. Sam jih ne bi ponavljal, menim pa, da prednosti vsekakor odtehtajo slabosti, tudi zato, nenazadnje, se toliko držav poteguje za to, da bi v Evropsko unijo vstopile. Gre za gospodarske prednosti in tudi ostale - politične, varnostne itd. Toliko bi odgovoril na ta konkretna vprašanja in predlagam, če je to mogoče, da se Državni zbor opredeli glede vprašanja, ki je na dnevnem redu. Najlepša hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu ministru. Če ni več razprav, potem smo splošno razpravo zaključili. Gospod Petan je imel še vprašanje - na strani 60 je govora o prestrukturiranju povezano s splošno denacionalizacijo in načrtom za zmanjšanje zmogljivosti za Slovenijo. Bi lahko kdo odgovoril na to vprašanje? Gospa Marija Adanja.
MARIJA ADANJA: Kar se tiče sporazuma med Slovenijo in Skupnostjo za premog in jeklo, bi rada poudarila, da gre za sporazum, ki naj bi zagotovil dogovor med obema partnericama na tem področju, ki je, kot veste, eno od najbolj občutljivih področij tako v Evropski uniji kot tudi v državah kandidatkah za članstvo v Evropski uniji. V tem sporazumu se določa, da se bosta državi med seboj obveščali o posameznih elementih in o tem, kako to področje v Sloveniji stoji in da bo tudi država Slovenija obveščala Evropsko unijo o tem, kadar bo pripravila državne pomoči za ta sektor. Se pravi, nikakor ne gre za ukinjanje kakršnih koli pomoči temu sektorju s strani države, vsekakor pa gre za dogovorno racionalizacijo tega sektorja; kot veste, je tudi sama Evropska unija v preteklosti izvedla mnoge procese racionalizacije sektorja premogovništva in železarn. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospa Adanja. Gospod Petan, replika oziroma dodatno vprašanje.
RUDOLF PETAN: Hvala. Razumem to, kar sem dobil pojasnilo, to je splošno in to tudi piše v prejšnjih točkah, vendar ta zadnja alinea, to je tretja alinea 4. točke 7. člena, je pa tista, ki mi daje razmišljati, da tu nekaj ne more biti; da je "program prestrukturiranja povezan s splošno racionalizacijo", to je v redu, vendar naprej: "in načrtom za zmanjšanje zmoglivosti za Slovenijo." Glede nato, da vemo da je v Sloveniji proizvodnja v jeklarstvu na takšnem nivoju, da je že pod mejo ekonomike, to se pravi - mi lahko samo povečujemo, če hočemo dobiti racionalno proizvodnjo - tu pa piše še zmanjšanje. To se pravi še zmanjšanje pod sedanjo mejo ekonomičnosti. To ne pomeni nič drugega kot ukinitev.
Prosim, ker mi to ne gre skupaj z logiko in dvomim, da bi mi, če gremo v Evropsko unijo, imeli določene veje, ki bi bile neracionalne in bi morali kar naprej podpirati, ker tudi v prejšnjem členu piše, da je obdobje omejeno dokler lahko subvencioniramo to proizvodnjo. To se pravi po tistem času, to pomeni, to je obdobje 5 let. To pomeni, da če ne bo več subvencije pri tej manjši proizvodnji, ki je potrebna še manjša, kjer jo je potrebno zmanjšati - tako tu piše - to pomeni samo ukinitev druge variante po ekonomiji. Če gremo v Evropsko unijo tam, bomo morali imeti tržne zakonitosti, tu verjetno druge poti ni, in po tistem času, ko subvencija ni možna, je lahko samo ukinitev. Tako je pač po moji kmečki logiki, v pozitivnem smislu ne razumem nič drugega. Samo ta zadnji odstavek me muči in bi želel odgovor, "zmanjšanje na sedanjo zmanjšano neekonomično mejo". Hvala.
PREDSENIK JANEZ PODOBNIK: Gospa podsekretarka.
MARIJA ADANJA: Dovolite mi, da še enkrat ponovim, da tu nikakor ne gre za zmanjševanje ampak gre za dogovarjanje za racionalizacijo, ki je splošen pristop v Evropski skupnosti na tem področju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Besedo želi še gospod Lojze Janko, direktor službe Vlade Republike Slovenije za zakonodajo.
LOJZE JANKO: Hvala lepa. Jaz bi rad odgovoril na tri vprašanja gospoda poslanca Špiletiča. Ali "mogoča sprostitev trga nepremičnin" razumeti tako, da ga bo Slovenija lahko sprostila, ko bo pač polnopravna članica po 4 letih; vsaj tako pričakuje.
Jaz mislim, da je treba brati predlog Evropskega sporazuma v celoti in ta sporazum tudi izrecno predvideva tri stvari. Prvič; redno preverjanje uporabe samega sporazuma, drugič; odločanje o prehodu iz prve v drugo fazo in seveda odločanje o možnih spremembah, ki jih je treba izvesti v drugi fazi. Zato pozna tudi vzvode in sicer kar nekaj jih je. Eno je na ministrski ravni pridružitveni svet, drugo je na ravni parlamenta pridružitveni parlamentarni odbor in potem so lahko še vrsta sestankov višjih uradnikov in drugih strokovnjakov, ki sodeljujejo v tem procesu.
Skratka gre za zadevo, ki je ni mogoče v naprej natančno predvideti, ampak sam sporazum predvideva torej redno preverjanje.
Glede vprašanja zaščitne zakonodaje je treba povedati, da koordinator v vladi je gospod podpredsednik, minister Podobnik Marjan in kot zaščita javnega interesa se izvaja celotna zakonodajna aktivnost. V njej so seveda vsebinsko po resorjih odgovorni ministri, vendar je vlada doslej tudi popolnoma soglasno te zakonodajne projekte izdelovala. To se pravi, da ni šlo za nobeno preglasovanje, ampak vprašanje zaščitne zakonodaje je vprašanje organizacije in delovanja in odgovornosti celotne vlade.
Tretje vprašanje; kar nekaj členov, da so nekateri sodniki Ustavnega sodišča označili, da bi lahko bili ustavno sporni. In če bi Slovenija prišla v fazo podpisa, da torej že en del predstavlja prenos nacionalne suverenosti. Jaz mislim, da temu ni tako. Gre za približevanje, harmonizacijo, uskladitev zakonodaje, za nek postopen proces, ko se te stvari v rednem organiziranem političnem dialogu sproti preverjajo. In kdor je tudi sporazum v celoti pregledal, vidi, da je na mnogih delih v mnogih členih napisano, da se lahko določena stvar nekako zaustavi oziroma počaka, če pridružitvena članica še ni sposobna v celoti vseh pogojev izpolnjevati. Mislim, da je bistvo tega seveda, da gre za organiziran politični in strokovni dialog, ko se zagotavlja s tem tudi primeren okvir za postopno vključitev. Bistvo je na tej postopnosti. Čim bi Slovenija rekla: "Ne, ne, to je pa v nasprotju z mojo ustavo, to je v nasprotju s tem," se seveda to prouči, pogleda in ta okvir se seveda potem počasneje postavlja, in ker gre za postopno vključitev v Evropsko unijo, je seveda tudi celoten ta proces tako naravnan na prvo obdobje štiri leta in drugo obdobje dve leti. Zato mislim, da so ti pomisleki, ki jih je seveda treba s skrajno resnostjo obravnavati, še preoranjeni. Druga stvar pa bo, ko se bo Slovenija odločala in ko bo kandidatka za polnopravno članstvo in ko bo v procesu res vključevanja kot polnopravna članica; takrat bo pa seveda tudi potrebno spremeniti ustavo. Kajti vse ustave že članic Evropske unije imajo tisti člen, o katerem je tudi gospod minister, gospod Thaler govoril, o prenosu na supranacionalno raven - torej na meddržavno organizacijo kot je v tem primeru Evropska zveza - en delček suverenosti na določenem področju. In to je pa tista točka, ki se ji bo Slovenija šele približala, ko bo že dovolj dobro uskladila zakonodajo, ko bo njeno gospodarstvo tržno usmerjeno in bo kos izzivom konkurence evropskega gospodarstva; ko bo stopnja demokratičnosti in vseh teh institucij, ki so za parlamentarno državo ključni v zadostnem obsegu; in takrat bo ta proces takšen, da bo Slovenija seveda, preden bo vstopila v Evropsko unijo morala ustavo spremeniti, da bo omogočila tisti prenos dela pristojnosti, ki se v Evropski uniji - seveda dogovorno v skladu s temeljnimi akti Evropske unije - tudi izvaja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Janku za odgovore na vprašanja. Ker ne želi nihče več razpravljati, prehajamo na obravnavo in odločanje o posameznih členih predloga zakona v okviru druge obravnave. Zboru predlagam, da skladno z zadnjo alineo 189. člena poslovnika razpravlja in glasuje o vseh tistih členih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Dajem ta predlog torej na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (79 prisotnih.)
Kdo je za? (72 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na glasovanje o amandmajih. Vloženo je bilo eno dopolnilo: Doda se nov 1. a člen, ki se glasi: "4-letni rok iz točke 1. priloge 13. se razume tako, da bo Republika Slovenija ob koncu četrtega leta po začetku veljavnosti sporazuma o pridružitvi sprejela potrebne ukrepe, s katerimi bo najkasneje do uveljavitve sporazuma o polnopravnem članstvu zagotovila državljanom držav članic Evropske unije ob pogoju vzajemnosti in na nediskriminatorni osnovi pravico do nakupa nepremičnin." Amandma je vložila poslanska skupina Socialdemokratov. Želi kdo razpravljati o tem amandmaju? Gospod Janša, gospod Kacin.
JANEZ JANŠA: Torej, spoštovani, kot je bilo že najavljeno v splošni razpravi, bi zdaj rad podal podrobnejšo obrazložitev tega amandmaja. Ta državni zbor je v zadnjem letu in pol večkrat obravnaval, skrajšano rečeno, vsebino priloge 13 k sporazumu o pridružitvi oziroma tako imenovanega španskega kompromisnega predloga. V informacijah o tej vsebini, ki smo jih v Državni zbor dobivali s strani vlade, je bila vsebina tega predloga enkrat povzeta tako, enkrat drugače. Večinska interpretacija v različnih informacijah pa je bila vsebinsko slabša od tega, kar dejansko piše v prilogi 13. Glede na to, da ste dobili pismeno obrazložitev in glede na to, da imate najbrž pred sabo tudi zakon o ratifikaciji, o katerem odločamo, bom povedal samo bistveno razliko. Bistvena razlika med tem, kar je do sedaj, v glavnem s strani vlade bilo tolmačeno v tem državnem zboru in med tem, kar dejansko piše v tem sporazumu, je v naslednjem. V sporazumu piše, da se vlada Slovenije v zvezi s pristopom Slovenije k Evropski uniji, ne k pridruženem članstvu, ampak v zvezi s pristopom Slovenije k Evropski uniji, zavezuje, da bo ob koncu četrtega leta veljavnosti sporazuma o pridružitvi sprejela ukrepe, s katerimi bo sprostila trg nepremičnin ob pogoju vzajemnosti in na nediskriminatorni osnovi za državljane držav Evropske skupnosti. Razlika med tem besedilom v prilogi 13 in med tem, kar smo dobili večkrat s strani vlade informacij, da naj bi bila vsebina tega sporazuma preprosto v tem, da originalno besedilo tako v slovenščini kot v angleščini govori o tem, da bo Slovenija po štirih letih sprejela ukrepe, s katerimi jih bo sprostila. Informacije o tem, kaj naj bi bilo, pa so govorile o tem, da bo Slovenija po štirih letih sprostila nepreklicno ob koncu četrtega leta - bomo sprostili. Razlika je očitna. Dikcija v originalu namreč navezuje to sprostitev na sprejem potrebnih ukrepov, in sicer glede na pristop Slovenije k Evropski uniji, kar za normalno branje pomeni, da bo do te sprostitve prišlo, če bomo takrat polnopravni člani Evropske unije. Tako je to možno brati, Preden smo mi vložili amandma, smo se posvetovali z različnimi pravnimi strokovnjaki, res da ne z vladnimi in tolmačenje oziroma odgovori so bili enoznačni. Nobene dileme ni, da dikcija taka kot je, pomeni natančno to, to pa je vezavo izteka tega štiriletnega obdobja na polnopravno članstvo.
Tudi vlada, od predsednika do zunanjega ministra, je do sedaj trdila, tudi danes smo to slišali, da smo mi pristali na krajši, to se pravi na štiriletni rok zaradi tega, da ujamemo tiste, ki so sporazum podpisali prej in so si leta 1991 zagotovili 10 let prehodni rok oziroma največ desetletni. Ne desetletni obvezni, ampak največ desetletni prehodni rok oziroma obdobje. Oboje pa je nekako vezano na polnopravno članstvo. To, kar mi predlagamo s tem amandmajem torej ni nedvoumno tolmačenje vsebine priloge 13 za Evropsko skupnost, ker tam bodo verjetno tako brali kot piše. To je nedvoumno tolmačenje za nas. Kajti ne v Bruslju, ampak v Sloveniji je prihajalo do različnih, na žalost moram reči tako, za Slovenijo slabših interpretacij tega sporazuma.
Dve taki razlagi smo vam priložili kot gradivo k amandmaju, k informaciji, ki nima datuma, ampak smo ugotovili, da je to informacija zunanjega ministrstva iz prve polovice lanskega leta, iz marca. Namreč, ta informacija povzema tolmačenje tega španskega kompromisnega predloga na način, kot da Slovenija pač sprošča brezpogojno ob izteku četrtega leta veljavnosti sporazuma o pridružitvi svoj trg nepremičnin za člane oziroma državljane članic Evropske zveze.
Verjetno je tukaj šlo, pa tudi po drugih informacijah, za preprosto napako tistega, ki je prepisoval in je stavke obrnil, ampak obrnjeni stavki pomenijo nekaj drugega. Isto se je zgodilo poslanski skupini Liberalne demokracije, ki je skušala med sklepe Državnega zbora 28. marca 1996 spraviti tudi vsebino španskega, tako imenovanega španskega kompromisnega predloga, vendar ne v originalni, ampak v obrnjeni obliki, se pravi v obliki slabšega tolmačenja za Slovenijo. Očitno nihče ni bil pozoren na nekatere besede, za katere pa nam je bilo zatrjevano pred dnevi na posvetovanju s predstavniki vlade, da niso slučajno v besedilu sporazuma. Da bi se v prihodnosti izognili takemu, za Slovenijo slabšemu tolmačenju tega sporazuma, v Sloveniji, ne v Bruslju, predlagamo, ne da se v sporazumu, ki zajema 2. člen tega zakona, ampak v 1. členu, ki je nekakšna preambula k zakonu, doda 1.a člen, v katerega se nedvoumno zapiše, kot je že predsednik prej citiral, da 4-letni rok iz 1. točke, priloga 13, razumemo tako, da bo Republika Slovenija ob koncu 4. leta po začetku veljavnosti sporazuma o pridružitvi sprejela potrebne ukrepe, s katerimi bo najkasneje do uveljavitve sporazuma o polnopravnem članstvu zagotovila državljanom držav članic Evropske unije pravico do nakupa nepremičnin. Mi smatramo, da s tem dodatkom k 1. členu zakona, ki v ničemer ne posega v besedilo sporazuma in zaradi tega ne predstavlja pridržek po dunajski konvenciji, niti po kakšni drugi mednarodni konvenciji, zagotovimo nedvoumno tolmačenje tega sporazuma v enem od njegovih najpomembnejših delov. Na ta način tudi razbremenimo kogarkoli v tej ali v prihodnjih vladah v naslednjih štirih letih kakšnih skušnjav, da bi ta sporazum spet tolmačil tako kot se je že tolmačil v amandmaju poslanske skupine Liberalne demokracije oziroma v informacijah, nekaterih informacijah zunanjega ministrstva.
Odbor za mednarodne odnose je dopoldan na svoji seji natančno enako besedilo, kot ga predstavlja oziroma kot je besedilo našega amandmaja, spremenil v sklep Državnega zbora. Nekateri so dejali, da je vseeno, da enako velja in da je v bistvu vseeno, ali to sprejmemo kot sklep Državnega zbora ali kot dodatek k zakonu. Drugi so pač opozarjali na to, da bi ta amandma lahko v Bruslju napačno razumeli kot pridržek. Jaz še enkrat poudarjam, da mi ne predlagamo amandma na sporazum, ampak amandma na 1. člen, ki je interpretativni, ne govori o sami vsebini in vsebine seveda tudi ne spreminja. In to, še enkrat ponavljam, ne zaradi Bruslja, ker v Bruslju, kolikor jaz vem, v tem času ni prihajalo do kakšnih različnih interpretacij tega sporazuma, ampak zaradi nas, zaradi Ljubljane, ker v Ljubljani je prihajalo do različnih interpretacij. Na žalost tudi takih, ki niso bile v korist večjega manevrskega prostora za Slovenijo. Razlika med tem ali to damo v zakon ali sprejmemo poseben sklep, je tudi v normativnem smislu - ne samo zaradi dvotretjinske večine, kajti za ta amandma in za zakon o ratifikaciji potrebujemo dvotretjinsko večino - temveč tudi zaradi preprostega dejstva, da sam sklep Državnega zbora ne pomeni veliko.
Ta državni zbor je sprejel že na stotine sklepov, ki so jih izvajali ali pa tudi ne. Meni še do danes ni bilo pojasnjeno, kakšen je pravni status nekega sklepa, ki ga mi sprejmemo. Sprejeli smo na stotine sklepov, o katerih smo vlado nekaj obvezali, pa vlada tega ni naredila in se ni nič zgodilo. Tudi v tem primeru, če sprejmemo sklep, samo sklep, se jaz bojim, da to ne bo ravno zadostna obveza za vlado, da sporazum dejansko tolmači tako, kot je napisan. Če pa bi nam kdo zagotovil, da ima sklep enake pravne posledice kot ta amandma, potem bomo razmislili o tem, kako ravnati, ampak zaenkrat tega ni nihče storil. In tudi dosedanja izkušnaj sprejemanja sklepov je pač taka, da nimamo kaj veliko zaupanja v ta instrument, ki je običajno neki kompromis zato, da navidezno potolaži tistega, ki je nekaj predlagal, velja pa potem nič.
Ob koncu te razlage še enkrat opozarjam na to, da ni razlike med interpretacijo besedila tega amandmaja, kot to razumemo mi, ali kot to razume vladna stran. Tudi predstavniki vlade pravijo, da so se pogajali natančno v tej luči. Iz dokumentacije, ki je deloma dostopna, tudi nam izhaja, da je bil posebej ta dodatek, v katerem se govori o polnopravnem članstvu oziroma, da točno citiram del stavka, ki pravi: "z ozirom na pristop Slovenije k Evropski uniji dodan po napornih pogajanjih". In če je bil dodan po napornih pogajanjih, ga obe strani najbrž zastopita enako. In zaradi tega ne bi smelo priti do nikakršnega nesporazuma. Stvar je pa zelo pomembna. Če namreč sprejmemo ratifikacijo s to obrazložitvijo, potem je eno od treh stvareh, o katerih sem govoril prej in ki jih ni nihče zavrnil, po katerih se slovenski sporazum o pridružitvi razlikuje na slabše od ostalih devetih, ki so bili že podpisani, v veliki meri omiljena in je Slovenija izenačena po tej plati z drugimi državami, ki so te sporazume podpisale že prej. To je zelo pomembno, ne samo zaradi dejanskega stanja, tako kot izhaja iz tega sporazuma, ampak tudi zaradi političnega občutka ob sprejemanju tega sporazuma. Ni namreč vseeno, ali se bomo poslanci počutili kot nekdo, ki je bil potisnjen v kot. Po mojem mnenju po nepotrebnem tudi zaradi raznih depeš iz Bruslja, ki skušajo ustvariti neko dramatično vzdušje. Zdaj, če zaradi ene ure zamude pri ratifikaciji Slovenija ne bo sprejeta v Evropsko zvezo, potem mi take zveze ne potrebujemo, če bomo zato zavrnjeni. Ampak dejstvo je, da s tem in moram reči, da je opozicija našla tako razlago in bom rekel, da smo mi opozorili na avtentično besedilo - vlada se sama ni spomnila, čeprav je to v njeno korist - lahko v veliki meri popravimo občutek, ki je nastajala v tem smislu, da mi sprejemamo nekaj slabšega, kot pa ostale pridružene članice. Smo pa mi zaenkrat trdno na stališču, da to sodi v zakon, ne v sporazum, ampak v Zakon o ratifikaciji, ker na ta način zadeva dobi smisel, pa tudi pravno težo. Bi pa prosili, da nekdo pojasni natančno, kako obvezujoč je samo sklep Državnega zbora v tem smislu. V kolikor to drži, kaj se zgodi, če ta sklep sprejmemo, pa se ne upošteva, kakšne so sankcije, ko ga veže in tako dalje. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Janez Janša. Gospod Jelko Kacin.
JELKO KACIN: Hvala za besedo. O materiji, o kateri je zdaj zelo na dolgo govoril poslanec Janša, sta danes na skupni seji ravno tako kar precej časa razpravljali dve delovni telesi Državnega zbora. Najprej Komisija za evropske zadeve, ki je prva tudi glasovala in zavrnila amandmaje, ki jih je predložila Socialdemokratska stranka in potem je še Odbor za mednarodne odnose na predlog Komisije za evropske zadeve glasoval in tudi zavrnil ta predlog amandmaja. Smo pa seveda vsebino tega amandmaja v celoti povzeli v enem od sklepov Državnega zbora. Mene zelo čudi, ker gospoda Janše ne poznam v taki podobi, kot je nastopal zdaj tukaj. Popolnoma brez volje, brez zaupanja v Državni zbor. Rečeno je bilo, da je Državni zbor sprejel že na stotine sklepov, ampak Državni zbor danes prvič ratificira pridružitveni sporazum tako, kot je včeraj prvič spremenil ustavo. In sklepi, ki so vezani na ratifikacijo pridružitvenega sporazuma, zagotovo veljajo dosti, tako da imajo vse poslanske skupine, vse poslanke in poslanci vedno priložnost, da tako Državni zbor kot njegova delovna telesa, kot vlado spomnijo na posamezne sklepe. Dolžan sem še enkrat opozoriti, da matično delovno telo - Odbor za mednarodne odnose, tega amandmaja ne podpira in da predlaga Državnemu zboru, da jih ob glasovanju tudi ne podpre. So pa na voljo tudi mnogi drugi instrumenti. Lahko se ob prvem obisku kakšnega tujega zunanjega ministra sklepe vroči temu ministru, pa se pritoži, da se pri nas ne uresničujejo in je to še kakšen dokaz o delu te države ali našega državnega zbora. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Thaler.
ZORAN THALER: Hvala. Moram poudariti, spoštovane poslanke in poslanci, da je res, da je na insistiranje s slovenske strani prišel ta odstavek v tekst z ozirom na pristop Slovenije k Evropski uniji in takrat smo partnerjem tudi jasno povedali, da je to varovalka, da če se Slovenija ne bo vključevala po približno predvideni časovnici v unijo, se pravi, da bo v začetku naslednjega desetletja članica, da je to možnost za našo državo, to je tista osnova, da bo takrat ponovno preverila svojo pripravljenost, da sprosti trg nepremičnin. V takih dokumentih, kot sem danes že govoril, je dostikrat tako, da se stvari na neki ravni puščajo tudi odprte. Ta stvar bo relevantna leta 2002. Pred tem ne more biti in takrat bo potrebno odgovorno oceniti ali na podlagi takratnih okoliščin glede tega ali bomo že članica ali še ne, kako blizu bomo temu, ali se ta prva klavzula, točka 1, izvede ali ne. Edina skrb, ki je tudi danes prevevala vsaj mene in tudi nekatere druge na odboru, je bila ta, da ne bi z vključitvijo tovrstnega amandmaja v sam zakon, dali možnost tistim, ki ne želijo dobronamerno obravnavati Slovenijo, da razglasijo, da je to pridržek in da ga kot takega ne sprejemajo. Mislim, da je tudi večina na odboru sprejela, da je bolje, da je to iz teh razlogov uvrščeno na glasovanje kot sklep in tam je bilo tudi razumeti, tudi da je to sprejemljivo tudi za Socialdemokratsko stranko. Vsaj moje razumevanje je bilo tako.
Kajti, če sedaj pogledate zakon o ratifikaciji, je izjemno rutinskega značaja, se pravi 1. člen, ki uvede zadevo, drugi ki povzame celoten sporazum in pa to kdaj začne veljati. Če se bo tovrstni amandma pojavil v njem, bo to nujno pri tistih, ki iščejo razloge, da bi Slovenijo izključili iz te igre - jim dalo določeno možnost. Zato, da bi danes betonirali stvari, ki bodo relavantne leta 2002 - jaz mislim, da to ni vredno, da ni dobro, in da lahko, predvsem zato, ker je večina na insistiranje Socialdemokratske stranke pristala na to, da se identičen tekst da v sklep. In tu seveda ne sprejemam razlago o tem, da vlada tega do sedaj ni vedela ali pa da je to celo skrivala in tako naprej.
Sam sem neštetokrat povedal, da vse to, kar je tukaj napisano ima smisel z ozirom na pristop Slovenije k Evropski uniji, zato počnemo v tem kontekstu in ponavljam, ta tekst je bil na insistiranje naše strani vključen. Tako se ne da sedaj govoriti, da sam vlada ni vedela za to. Nismo pa želeli, da bi, glede na to, da je to bilo doseženo, sedaj mahali kar naprej z rdečo cunjo in spodbujali tiste, ki želijo vse kaj drugega, da venomer pridejo do besede. Se opravičujem, gre v precejšnji meri za taktično raven postopka, to včasih ni najbolj simpatična raven, predvsem glede na principielnost, ampak mislim da je kar koristna. Medstrankarski sporazum, ki je bil podpisan s strani šestih predsednikov strank je že opredil eno interpretativno deklaracijo, povedal, da bodo stranke podprle ratifikacijo in ne govorijo o teh zadevah. Do teh je prišlo naknadno.
Mislim, da je tudi to argument, da se držimo tistih dogovorov, ki so bili doseženi, posebej - kot sem že v uvodu že povedal - vlada ne nasprotuje, da je to uvrščeno v sklep, tako kot tista druga tema, ki še ni prišla na vrsto. Kot rečeno, bo pa ta zadeva relavantna in dejansko na mizi leta 2002, če bo sporazum začel veljati leta 1998, in mislim, da je kaj dobro prihraniti tudi za takrat. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu ministru. Jaz bi vprašal še enkrat, torej vprašanje, ki se je pojavilo je ali ima sklep enake pravne posledice kot amandma. To je ključno vprašanje, ki se je pojavilo pri tem amandmaju, oziroma sklepu z enako vsebino. Bi želel kdo na to vprašanje odgovoriti? Čeprav sem razumel posredno, da je tudi gospod minister na to odgovoril, ampak mislim, da bi bilo zelo pomembno, da bi v fazi sprejemanja, oziroma ratifikacije pridružitvenega sporazuma našli takšne rešitve, da bodo vse poslanske skupine do konca sodelovale pri tem sprejemanju. Ali lahko vprašam gospoda Baškoviča?
MILAN BAŠKOVIČ: Hvala lepa. Če se gleda pravno, je nekaj drugega, če je neka stvar v zakonu kot pa v sklepu. To je od nekdaj jasna pozicija. Zakon je zakon, sklepi so pa neka, mislim, so lahko naročila, so lahko izjave, so lahko stališča, sklepi. Nimajo moči zakona. To je zame popolnoma jasno. Kako se je odločal odbor, zakaj je tako, to je druga zadeva. V tem primeru je tudi jasno, da se sprejema tako kot zakon z dvotretjinsko večino in tako naprej. Sklep nima te poti, niti ni na istem rangu. Ne spuščam se v vsebino, samo na to vprašanje odgovarjam.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa za to pojasnilo. Ali poslanska skupina Socialdemokratov na podlagi tega pojasnila vztraja pri amandmaju? (Vztraja.) Potem prehajamo na glasovanje.
Torej, kot je bilo že rečeno; za izglasovanje amandmaja je - potrebna dvotretjinska večina vseh, prav tako tudi za vsak člen v celoti. Na glasovanje dajem amandma za novi 1.a člen, vsebino tega 1.a člena pa smo že večkrat prej prebrali. Ugotovimo sklepčnost! (81 prisotnih.)
Kdo je za novi 1.a člen? (32 poslancev.) Je kdo proti? (42 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma za novi 1.a člen ni sprejet.
Prehajamo na glasovanje k preostalim členom, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Zakon ima 4. člene. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Na glasovanje dajem preostale člene, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Da bi bili ti členi sprejeti, je potrebna dvotretjinska večina vseh poslank in poslancev. Ugotovimo sklepčnost! (85 prisotnih.)
Kdo je za preostale člene? (65 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da so preostali členi sprejeti.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih členih. Razpravljati in glasovati pa moramo še o naslovu zakona. Ali želi kdo razpravljati o naslovu zakona? (Ne želi.) Prehajamo na glasovanje. Naslov zakona mora biti sprejet z dvotretjinsko večino vseh poslancev.
Ugotavljamo prisotnost! (85 prisotnih.)
Kdo je za naslov zakona? (67 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
Preden preidemo na tretjo obravnavo oziroma na glasovanje o zakonu v celoti, ugotavljam, da ni bil noben člen amandmiran. Pred tem pa vas želim obvestiti o naslednjem.
Spoštovane poslanke in poslanci! Kot sem že prej na kratko odgovoril enemu od poslancev v razpravi ob sprejemanju zakona, o katerem danes glasuje Državni zbor, vas želim zdaj v skladu z zakonom o referendumu in ljudski iniciativi pred tretjo obravnavo tega zakona OBVESTITI V ZVEZI O ODLOČITVAH S POBUDBO ZA ZBIRANJE PODPISOV ZA VLOŽITEV ZAHTEVE ZA PREDHODNI ZAKONODAJNI REFERENDUM O PREDLOGU ZAKONA O RATIFIKACIJI SPORAZUMA, KI JO JE VLOŽIL GOSPOD MARIJAN POLJŠAK in seveda potrebnih več kot 200 podpisnikov. Pobudo sem poslal Sekretariatu za zakonodajo in pravne zadeve, da jo oceni z vidika zakonodaje o referendumu in ljudski iniciativi. V skladu s 4. odstavkom 13. člena zakona o referendumu in ljudski inicitivi sem o vloženi pobudi tudi obvestil Ministrstvo za notranje zadeve in ga zaprosil, da podpisnike pobude preveri glede na evidenco volivne pravice. Ministrstvo za notranje zadeve me je z dopisom danes obvestilo, da je pobuda podprta s podpisi 211 nesporno ugotovljenih volilnih upravičencev. Sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve je prav tako pripravil mnenje. Iz tega mnenja izhaja, da gre tem primeru za specifičnost sklepanja in ratificiranja mednarodnih pogodb, za kar veljajo drugačna pravila, kot za pripravo in sprejemanje zakonov. Zato se zastavlja vprašanje, ali je v primeru predloženega zakona o ratifikaciji sploh možen predhodni zakonodajni referendum, na kar je sicer sekretariat že opozarjal v svojih prejšnjih mnenjih v zvezi s pobudami Gibanja 23. december. Slovenija namreč lahko ratificira pridružitveni sporazum z Evropsko unijo le v točno takšnem obsegu in z besedilom, kot je bilo parafirano in podpisano v Bruslju. Zakoni o ratifikaciji ne morejo posebej obravnavati ali celo iz ratifikacije izdvajati posameznih delov sporazuma. Iz 90. člena ustave in zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, zlasti 18. člena pa izhaja, da ni predviden predhodni zakonodajni referendum o celotnem zakonu, temveč se referendumska vprašanja lahko nanašajo na posamezna vprašanja, ki se urejajo z zakonom. Specifičnost zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe pa je v tem, da ureja le splošno vprašanje sprejema mednarodne pogodbe. Glede na navedeno mnenje sekretariata, da je mogoče zakon o referendumu in o ljudski iniciativi razumeti tudi tako, da se predhodni zakonodajni referendum ne more nanašati na zakone o ratifikaciji mednarodnih pogodb. Na podlagi te vložene pobude ni mogoče določiti roka za zbiranje podpisov v podporo zahtevi za predhodni zakonodajni referendum. Ker gre po moji oceni za zelo pomembno odločitev, ki jo sprejmem kot predsednik Državnega zbora, prosim poslanke in poslance, da se do posredovanega stališča Državni zbor opredeli z glasovanjem.
Prav tako je danes Gibanje 23. december vložilo pobudo volivcem za vložitev zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma. Seveda sem tudi to pobudo poslal Sekretariatu Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve in tudi obvestil Ministrstvo za notranje zadeve in ga zaprosil, da podpisnike pobude preveri glede na evidenco volilne pravice. Iz mnenja sekretariata izhaja, da je na isti zakon že vložena referendumska pobuda Marijana Poljška, ki vsebuje smiselno enako referendumsko vprašanje. Zakon o referendumu in o ljudski iniciativi pa predvideva le možnost zaporednega vlaganja več referendumskih pobud, ki se med seboj izključujejo, ne predvideva pa zaporednega vlaganja pobud z enako vsebino. Zato sekretariat meni, da do zaključka postopka s pobudo Marijana Poljška, ki je bila vložena prva, ni mogoče začeti postopka s to drugo vloženo pobudo. V primeru, da bi bil postopek s pobudo Marijana Poljška zaključen, pa sekretariat meni - iz njegovega mnenja izhaja, da gre v tem primeru za specifičnost sklepanja in ratificiranja mednarodnih pogodb. Torej za vsebino, ki sem jo pravkar prebral. Zakoni o ratifikaciji ne morejo posebej obravnavati ali celo iz ratifikacije izdvajati posameznih delov sporazuma. Specifičnost zakona o ratifikaciji mednarodne pogodbe pa je v tem, da ureja le splošno vprašanje sprejema mednarodne pogodbe. Glede možnosti vložitve referendumske pobude Gibanja 23. december pa se sekretariat sklicuje na mnenje, ki ga je dal s pobudo Marijana Poljška.
Torej, poslanke in poslanci, prosim vas, da se do stališča, ki sem ga sprejel v zvezi s pobudo volivcev za vložitev zahteve za razpis predhodnega zakonodajnega referenduma, ki ga je vložil gospod Marijan Poljšak, opredelite z glasovanjem. Hvala lepa.
Torej, v razpravo dajem predlog, ki sem ga pravkar podal. Dal sem proceduralni predlog, ki sem ga dal. O proceduralnem predlogu ni razprave.
Ugotavljamo prisotnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za proceduralno stališče, ki sem ga podal v zvezi s referendumsko pobudo gospoda Marijana Poljška?
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je Državni zbor podprl stališče, ki sem ga zavzel do te pobude.
S tem pa so izpolnjeni tudi vsi proceduralni razlogi, da lahko Državni zbor NADALJUJE TRETJO OBRAVNAVO RATIFIKACIJE PRIDRUŽITVENEGA SPORAZUMA, oziroma ker ni bilo vloženih nobenih amandmajev v okviru hitrega postopka v drugem branju lahko glasuje o zakonu v celoti. Predno preidemo na glasovanje o predlogu zakona v celoti vas želim obvestiti, da bo na podlagi danes, torej včeraj sprejetega Ustavnega zakona o spremembi 68. člena Ustave Republike Slovenije predlog zakona o ratifikaciji Evropskega sporazuma sprejet, če bo zanj glasovalo dve tretjini vseh poslancev, to je 60 ali več poslancev. Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotavljamo prisotnost! Obrazložitev glasu gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospod predsednik. Spoštovani! Uporabljam institut obrazložitve glasu zaradi tega, ker se je zgodil pravkar v Državnem zboru presedan, ki je - moram reči - v tem trenutku, dobesedno pred eno, dvema minutami pogojil našo odločitev, odločitev poslanske skupine. Jaz sem namreč prepričan, da ko bom obrazložil svoj glas glede na to, da imamo v poslanski skupini mandat našega najvišjega organa, ki smo ga dobili v soboto na svetu stranke v Podnanusu pri Vipavi, moram povedati naslednje.
Smatram, da nisem bil izigran - ker ne bi smel tega reči - ampak sem bil preigran, če je lahko to kategorija. Nameraval sem namreč pred tem glasovanjem opozoriti na - jasno 17. člen zakona o referenduma in ljudski iniciativi, na 213. člen poslovnika - in povedati naslednje: Da je bilo v preteklem obdobju ne samo en primer, ampak niz primerov v prejšnjem mandatu in v sedanjem mandatu, kjer se je na nek način poskušalo, na vsak način, da bom uporabil zelo blago besedo, neutralizirati zakonske pobude.
To je prišlo tako daleč, da je tudi pri ljudeh ustvarjalo nelagodje. Psi lajajo, karavana gre dalje. In tako dalje in tako dalje. In ker v tem trenutku, ko se je prvič zgodilo, pa ne zaradi tega, ker je moj bivši poslanski kolega Marijan Poljšak, moj sedanji prijatelj Marijan Poljšak vložil pravilno pobudo, smatram, da je bil izigran. Ne morem mimo tega občutka. Počutim se nelagodno. O tem smo govorili, žal ne na kolegiju, kjer bi lahko bilo to tudi registrirano, ampak o tem smo govorili pred začetkom te seje na nekem delovnem sestanku, ki ga je na brzino sklical predsednik Državnega zbora. Jaz sem že takrat povedal, da sem proti temu, in z menoj tudi nekateri kolegi, vodje poslanskih skupin; gospod Potrč, mislim, gospod Peterle je bil, da se ne strinjajo s tem, da bi tokrat uporabili institut odločitve Državnega zbora. V vseh prejšnjih primerih je to odločitev sprejel sam predsednik Državnega zbora, kar mu omogoča poslovnik. Zakaj sedaj ta presedan? Zakaj pravilno pobudo, če je to stvar ljudske iniciative na takšen način kot prej. Vse to me je v trenutku privedlo do tega, da bom od dveh možnosti, ki sem jih imel kot mandat za poslansko skupino - v nobenem primeru ne glasovati proti, ampak, da glasujemo za, ali da se glede na potek razprave tudi vzdržimo - izjavljam zdaj to in pozivam tudi moje poslanske kolege v naši poslanski skupini, da se vzdržimo in s tem izrazimo protest proti načinu. Sicer pa ne nasprotujemo ratifikaciji. Smo za ratifikacijo, ampak protest predlagam - smeje se samo, kdor je liberalno vzgojen - ostali se pri taki zadevi ne morejo smejati. Gospod Gasparini, vi ste pa zadnji, ki bi se lahko smejal na to, glede na vaš dosedanji prispevek, ki ste ga dali v tem državnem zboru. Torej, s tem sem obrazložil svoj glas. Hvala lepa. Glejte, opozorite gospoda Gasparinija, da to prvič ni slovenska finta ampak, da se je to naučil kje drugje in naj tega ne uporablja v Državnem zboru. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Želi še kdo obrazložiti svoj glas? Gospod Pahor, gospod Janša.
BORUT PAHOR: Kot rečeno, Združena lista socialnih demokratov bo podprla zakon o ratifikaciji, pri čemer moram v imenu vseh svojih kolegov obžalovati ravnanje predsednika Državnega zbora, ki navkljub temu, da ima po poslovniku pristojnost, da odloči o formalni korektnosti ali nekorektnosti pobude, tokrat ni ravno tako, ampak je prav z dejstvom, da je dal to odločitev pred Državni zbor pokazal, da je šlo za politično odločitev. Združena lista socialnih demokratov meni, da je potrebno pravico državljanov, da vložijo pobudo za referendum spoštovati. Mislim, da tudi tako svetel cilj, kot je vključitev Slovenije v Evropsko unijo ne more biti cilj, ki je pomembnejši od temeljnih načel pravnega reda, nenazadnje je pravna država eden izmed tistih principov, h kateremu težijo tudi države članice Evropske unije. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Pahor. Gospod Janša bo vložil svoj glas.
JANEZ JANŠA: Nekaterim slabim občutkom ob odločanju o ratifikaciji sporazuma o pridružitvi se je zaradi dogodka pred nekaj minutami pridružil še eden. Državni zbor je moral glasovati o nečem, kar naj bi bilo proceduralno, vendar ni bilo proceduralno. Odločiti se je moral o nečem, kar nismo mogli niti prebrati - potrditi ali bolje rečeno, potrditi odločitev o vsebini, ki je ne poznamo. Jaz ne vem, kakšna je pobuda gospoda Poljška, niti ne vem, kakšna je pobuda Gibanja 23. december, ki so bile vložene. Tega nismo dobili. Tudi nismo dobili na klop mnenja sekretariata za zakonodajo, na podlagi katerega je bila ta pobuda zavržena, ampak iz tega, kar je bilo tukaj prebrano, menim, da pravne osnove, take, kot je bila podana, ni. Strinjam se s tem, da je bil predsednik Državnega zbora v težki situaciji. Odločiti se je bilo treba med - recimo temu - dvema vrednotama, med dvema principoma. Sam ne vem, kako bi ravnal v njegovem primeru, če bi se moral dejansko odločiti. Bi pač presodil in bi se odločil, kot bi se odločil, ko bi stvari poznal. To, kar je bilo tukaj uporabljeno, mislim, da ne drži. Rečeno je bilo, da se zahteva predhodni zakonodajni referendum za zakon, ki ni navaden zakon, ampak je zakon o ratifikaciji. Zakon o ratifikaciji je bil po zakonu o referendumu po prvotnem besedilu 10. člena izvzet iz možnosti referenduma. 10. člen zakona o referendumu je namreč določil, da zakonodajnega referenduma ni mogoče razpisati o zakonih, ki se sprejemajo za izvrševanje ratificiranih mednarodnih pogodb in še za nekatere druge. Toda - Ustavno sodišče je z odločbo št. 47/94 z dne 19.1.95 ta člen zakona v celoti razveljavila, in 19.1.95 je Ustavno sodišče naložilo Državnemu zboru, da odpravi to protiustavnost, in da če hoče, sprejme drugačen člen. Državni zbor tega ni storil. Se pravi, ta 10. člen zakona ne velja več. Na njega se pač ni možno sklicevati in zaradi tega je ta državni zbor oziroma smo poslanci, ki se s takim postopkom, kot je bil tukaj sprejet, ne strinjamo, zadnji, ki bi jih lahko kdo za kaj obtoževal. Odločba Ustavnega sodišča je bila sprejeta leta 1995. Predsednik Državnega zbora je do danes zavrnil 5 vloženih pobud; tako on, tako vodstvo Državnega zbora, kot cela vlada, so vedeli, da lahko pride do tega, da se taka pobuda vloži tudi potem, ko bo spremenjena ustava. Lahko bi predlagali nov 10. člen v zakon, lahko bi predlagali odpravo predhodnega zakonodajnega referenduma in to izglasovali prej, preden je prišlo do te situacije. Pa tega ni nihče naredil, ampak je bila zadeva pripeljana v položaj, ko se je tukaj po našem mnenju, po našem mnenju, zlorabil eden od demokratičnih principov zaradi tega, da bi se zaščitil neki, tako imenovani nacionalni interes. Morda je bila izbrana manj slaba možnost, v vsakem primeru pa bo to pustilo grenak priokus na vseh, ki kaj dajo na pravno državo, in to pomeni samo ponavljanje tistih postopkov, ki jih je večina v tem Državnem zboru uporabljala v lanskem letu zato, da je izigravala referendumsko pobudo o večinskem volilnem sistemu.
Prebral bom še čisto na kratko obrazložitev Ustavnega sodišča, s katero obrazlaga, zakaj razveljavlja ta 10. člen, ki je izvzemal mednarodne pogodbe. Pravi: "Ustava v 90. členu z določbo petega odstavka, da se referendum ureja z zakonom, ne daje pooblastila za omejevanje ustavne pravice zahtevati razpis referenduma, tako da bi bila glede določenih vrst zakonov ta pravica izvzeta, ker je v prvem odstavku 90. člena ustava sama določila obseg te pravice z določbo, da se referendum lahko razpiše o vprašanjih, ki se urejajo v zakonu." In glede na to obrazlago se postavlja vprašanje, kaj se bo zgodilo in kakšna pravna in dejanska situacija bo nastala, če bo to odločitev predsednika države, ki jo je z glasovanjem potrdil Državni zbor, nekdo izpodbijal na Ustavnem sodišču. Ali bomo še enkrat glasovali o zakonu?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Doktor Zagožen, želite obrazložiti svoj glas? Kako boste glasovali, gospod Janša? Ne, nismo slišali.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Zame seveda, verjetno tudi za druge taki argumenti ne zvenijo posebej prepričljivo. Jaz vem, da smo v hudi zadregi vsi skupaj zaradi takega zakona o referendumu in ljudski iniciativi. Tudi nisem povsem prepričan, da smo povsem pravilno obrazložili vsebinsko dilemo s tem glasovanjem, ko smo pravzaprav potrdili interpretacijo, da se mednarodna pogodba ne more dati na predhodni referendum. To seveda ne pomeni, da o njej ni mogoč naknadni referendum. Referendum mora biti mogoč, naknadni, ampak vprašanje je predhodnega zaradi tega, ker smo tudi tukaj ugotavljali - mi vsi bi radi spremenili pridružitveni sporazum, izločili prilogo 13 - pa smo bili postavljeni pred dejstvo, da glasujemo za zakon, ki ratificira celoten sporazum s prilogo 13 ali pa seveda z glasovanjem ratifikacije tega sporazuma zavrnem. Če torej parlament te možnosti praktično ni imel, je seveda tudi vprašljivo, kako s predhodnim zakonodajnim referendumom posebej to uredi. Zelo mogoče je, da bo Ustavno sodišče razsojalo o tem.
Morda je tudi negotov izid tega. Mislim, da je problem resen, strokoven. Ampak, jaz imam grenak priokus predvsem zaradi priloge 13. Ker pa je tako in ker so vse stranke izjavile, da so za ratifikacijo tega sporazuma, in to zapisale tudi v medstrankarski sporazum, bom tudi jaz glasoval zanj, pobudniki pa se bodo med tem odločili, ali bodo sprožili ustavni spor, in ustavno sodišče bo lahko tudi odločilo o tem, kdo je v tem primeru ravnal prav. Mislim pa, da ni prepričljivo reči: "Sem za sporazum, ne bom pa glasoval zanj zaradi tega, ker je predsednik Državnega zbora odločitev dal tudi na glasovanje v Državnem zboru." Po zakonu o referendumu in ljudski iniciativi on lahko odloča, kadar gre za formalni razlog. V tem primeru ne gre za noben formalni razlog, ampak za vsebinski, ki bi dejansko moral biti ali stvar obvezne razlage zakona ali dopolnitve zakona, nikakor pa ne gre za neki formalizem, na podlagi katerega bi mu lahko rekel da ali ne. Torej, vsebinske odločitve pa le sprejema Državni zbor. Če je v tem primeru procedura sporna, to najbrž je, ampak presodite, jaz mislim, da je bilo marsikaj spornega v vseh preteklih štirih letih, kar nas je pripeljalo pred to odločitev. Torej, še enkrat; parlamentarne stranke so podpisale medsebojni sporazum, da bodo ratificirali tudi Evropski sporazum. To je bila ena vsebinska zaveza in najbrž bi morala držati. Nek argument, ki ni prepričljiv, verjetno ne bi smel o vsebinskih odločitvah odločati. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Svoj glas bo obrazložil gospod Igor Bavčar.
IGOR BAVČAR: Hvala lepa. Kolegice in kolegi, spoštovani predsednik, glasoval bom za. Glasoval bom za zato, ker podpiram, in ker sem podprl proceduralni predlog predsednika Janeza Podobnika, ker mislim, da je bil podan pravilno in se je zanj pravilno odločil. Mislim, da je tudi izid glasovanja pokazal, da je bil njegov sklep pravilen. Samo trije glasovi so bili proti, med njimi ni bilo tistih, ki so danes tukaj za to govornico ta sklep napadali. Glasoval bom zaradi strankinega sporazuma, ki je bil podpisan, ki je bil v mnogo čem podoben sporazumom, ki so ga stranke sklepale pred pomembnimi odločitvami in pred katerim je bila slovenska država in s katerim, upam nadaljujemo tradicijo sporazumevanja med političnimi strankami, kajti v nasprotnem imamo opraviti politiko izključevanja. Glasoval bom za tudi zaradi tega, ker je s proceduralnim sklepom tako glasovanje sploh omogočeno, kajti tisti, ki razlagajo, da bi glasovali drugače, govorijo v nasprotju s samim seboj. Kajti če bi glasovali drugače, bi glasovati po sporazumu v tretji obravnavi oziroma o zakonu sploh ne bi bilo mogoče, zato bom glasoval za in pričakujem tudi od ostalih, da bodo to storili.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Ribičič, gospod Peterle, gospod Demšar.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Rad bi poudaril, da govorim v svojem osebnem imenu. Sem eden od tistih treh, ki niso glasovali za proceduralni sklep; deloma zaradi tega, kar sem imel pred sabo premalo podatkov, oziroma zaradi tega, ker se je glede razpisa referendumov dogajalo v zadnjih letih - tako od leta 1991 pravzaprav noben pobudnik ni uspel priti do referenduma na način, ki bi lahko uspel. Želim pa seveda to ločevati od tistega vprašanja, ki je danes glavno vprašanje in ki je na dnevnem redu. Skratka to, da sem ostal v manjšini pri vprašanju razpisa referenudma, ne pomeni, da bi to bil lahko razlog, da bi nasprotoval ratifikaciji pridružitvenega sporazuma. Nasprotno, danes ga bom podprl in če bo prišlo do po takšni ali po drugačni poti do razpisa referenduma, bom tudi na referendumu glasoval za pridružitveni sporazum, ne pa proti njemu. Hvala lepa.
Hočem pa reči to - skratka to je ta obrazložitev glasu - hočem pa reči to, da je eno moja opredelitev do pridružitvenega sporazuma, drugo pa moj načelen odnos do ustavne pravice predlagatelja, da takrat, ko izpolnijo ustavne pogoje tudi dosežejo referendum. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo. Sam ob tem predlogu gospoda predsednika nisem glasoval za, čeprav vso stvar čisto drugače vidim. Namreč mislim, da je gospod predsednik naredil več kot demokratično - ni se sam odločil, ampak vprašal je toliko in toliko poslancev. Pa ne zato, da bi se hotel predsedniku dobrikat, ampak mislim da je bolj demokratično naredil, ko ni sam odločil. Res pa je to, da je v prejšnjih primerih - jaz tudi stvari nisem videl, kakšne so bile te pubude - se je odločal ne vem ali sam ali s kakšno skupino.
Moj glas pa žal ostaja pri tem, da ne morem glasovati za iz razloga, ki sem ga preje povedal. Gre za moj ponos v povezavi z zahtevami posebej v 13. členu, ko gre za določena področja v vezi z drugo svetovno vojno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Demšar. Glas bo vložil gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Mene veže odločitev za Evropsko zvezo veliko dlje od sporazuma, ki smo ga podpisali z večino strank. Glasoval bom seveda za, obžaloval pa bom vse stranpoti, ki so se zgodile pred tem, pred to končno odločitvijo. Jaz sam, kot tudi drugi člani Slovenskih krščanskih demokratov nismo glasovali za predlog gospoda predsednika iz načelnih in formalnih razlogov. Jaz osebno tudi ne zato, ker sem vedel, da ga je k temu nagovoril, kot smo bili na kolegiju obveščeni, tudi predsednik države.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Želi še kdo obrazložiti svoj glas? Prosim, gospod magister Žnidaršič.
FRANC ŽNIDARŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Jaz bom glasoval za zakon. Všeč mi je, da je eden od poslancev govoril o svojem ponosu. Tudi jaz imam svoj ponos, ampak nekoliko drugače ga bom obrazložil. Namreč imam 1 hektar gozda, ki pa nikoli ne bo na prodaj kakšnemu, ki ni Slovenec. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predno gremo na glasovanje, bi rad povedal glede špekulacij, kdo me je s čimerkoli nagovoril. Odločitev sem sprejel povsem sam, povsem sam, res pa je, da sem jo preveril v Državnem zboru. Samo to, vse ostalo so čiste špekulacije. Želi še kdo besedo? Prehajamo na glasovanje. Prehajamo na glasovanje, gospod Pucko, zdaj ste me spravili v neprijeten položaj. Želi obrazložiti svoj glas? Ga nisem videl prej.
Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Zakon bo sprejet, če bosta zanj glasovali dve tretjini vseh poslancev, to je 60 ali več poslancev. Ugotovimo sklepčnost! (85 prisotnih.)
Kdo je za? (70 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog zakona v celoti sprejet.
Prehajamo na dodatna sklepa, ki sta bila vložena. Prvi je, ki ga predlaga Odbor za mednarodne odnose: "Državni zbor Republike Slovenije..." - oba dodatna sklepa sta v poročilu. Želi kdo besedo o dodatnih sklepih? Gospod Pahor, prosim.
BORUT PAHOR: Ali lahko prosim še za sekundo?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ja, vsekakor. Prosim za pozornost. Razpravljamo o dodatnih sklepih.
BORUT PAHOR: Gre pravzaprav za podobno vsebino kot je bila predlagana z amandmajem k zakonu Socialdemokratske stranke. Gre hkrati tudi za predlog Združene liste in oboje je bilo oblikovano ob pomoči kolegov Slovenskih krščanskih demokratov, tako da bi lahko rekli, da gre za predlog opozicije, ki je, po moje, dovolj razumen in tudi koristen. Vsaj za naše potrebe pojasnjuje ravnanje slovenskih pogajalcev ob sklenitvi sporazuma o pridruženem članstvu. Naše stališče je, da razumemo štiri leta tako, da bo takrat Slovenija v Evropski uniji, če pa ne bo, pa se ta rok podaljša do statusa polnopravnega članstva, ko bodo začele veljati pravice državljanov Evropske unije, da lahko pridejo do pravice do nakupa nepremičnin.
Drug dodaten sklep zavezuje vlado, da pripravi postopke, kriterije in pogoje pod katerimi bodo lahko državljani Evropske unije, ki so tri leta stalno bivali na ozemlju Slovenije, da bi lahko uveljavljali pravico do nakupa nepremičnin, torej ustrezne ukrepe, s katerimi bo moč torej te pogoje natančno določiti. Ponovno bi prosil spoštovane kolegice in kolege, da podprejo ta predlog sklepa, čeprav žal nima enake moči, kot bi to imel zakon o ratifikaciji. Kljub vsemu mislim, da je dovolj koristen in dovolj pomemben, da bo dobil dovolj veliko podporo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Pahorju. Razpravljamo torej o obeh sklepih, potem bomo najprej glasovali o prvem. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo torej k glasovanju o dodatnih sklepih. Na glasovanje dajem prvi dodatni sklep. Ugotovimo sklepčnost! (78 prisotnih.)
Kdo je za dodatni sklep? (77 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo prvi dodatni sklep soglasno sprejeli.
Na glasovanje dajem drugi dodatni sklep. Ugotovimo sklepčnost! (79 prisotnih.)
Kdo je za drugi dodatni sklep? (71 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da smo tudi drugi dodatni sklep sprejeli.
S tem smo izčrpali prvi del 1. točke dnevnega reda.
Pred nami je še DRUGI DEL - PREDLOG INTERPRETATIVNE DEKLARACIJE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE V ZVEZI Z RATIFIKACIJO EVROPSKEGA SPORAZUMA. To deklaracijo je v obravnavo Državnemu zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Deklaracijo je obravnaval tudi Odbor za mednarodne odnose kot matično delovno telo. Želi poročevalec besedo? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. (Ni razprave.)
Razpravo zaključujem in prehajamo na glasovanje o predlagani deklaraciji. Amandmajev ni bilo vloženih. Na glasovanje dajem predlagano deklaracijo v celoti. Ugotovimo sklepčnost! (81 prisotnih.)
Kdo je za predlagano deklaracijo? (78 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagana deklaracija sprejeta.
S tem tudi zaključujemo to točko dnevnega reda ter 11. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Rad b
i vas še obvestil, da bom jutri zjutraj ob 9.00 sklical Kolegij predsednika Državnega zbora, na katerem bi se dogovorili za nadaljnje delo Državnega zbora v mesecu juliju. S tem zaključujem sejo. Jutri bodo normalno delala delovna telesa, potrebno pa se je dogovoriti, kdaj bo potekalo nadaljevanje 6. redne seje in kdaj bo tudi izredna seja Državnega zbora. Jutri ni seje Državnega zbora.
(Seja je bila končana 15. julija 1997 ob 17.07 uri.)