Sejo je vodila Eda Okretič-Salmič, podpredsednica Državnega zbora. Seja se je začela ob 10.11 uri.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Nadaljujemo 12. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Obveščena sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednji poslanke in poslanci: Jožef Košir, Janez Kramberger, Franc Žnidaršič, za popoldanski del seje, Franc Čebulj do 11. ure, Samo Bevk, za popoldanski del seje, Mario Gasparini, Herman Tomažič, Ciril Pungartnik, za popoldanski del seje, Miroslav Luci, Jakob Presečnik, od 11.30 do 13. ure, Vili Trofenik, za popoldanski del seje, Zmago Jelinčič, za popoldanski del seje. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani. Ugotavljam, da je navzočih 61 poslank in poslancev, tako je zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo so bili povabljeni tudi predstavniki Vlade Republike Slovenije in vse lepo pozdravljam.
Današnje nadaljevanje 12. izredne seje bomo pričeli z obravnavo tako imenovanega paketa sanacije slovenskih železarn, in sicer bo predstavnik vlade najprej podal skupno uvodno obrazložitev k predlogom zakonov pod 9., 10., 11. in 12. točko dnevnega reda. Zbor bo potem prešel na obravnavo 9. točke dnevnega reda - predloga zakona o delni privatizaciji slovenskih železarn ter nato po dnevnem redu dalje.
Še eno sporočilo. V zvezi z ugovorom poslanca gospoda Bajca, glede na delovanje glasovalne naprave včeraj, vas želim obvestiti naslednje: oddelek za razvoj informacijskega sistema podaja naslednje strokovno mnenje glede glasovalne naprave, in sicer:
29.7.1997 ob 16.10 uri. Takoj po prekinitvi seje Državnega zbora ob 18.20 uri, je oddelek preveril glasovalno mesto številka 104 poslanca gospoda Josipa Bajca in ugotovil, da glasovalno mesto in s tem glasovalna naprava deluje brezhibno.
Oddelek je prav tako preveril delovanje vseh ostalih glasovalnih mest in ugotovil, da tudi ostala glasovalna mesta delujejo brezhibno.
Prehajamo na 9. TOČKO DNEVNEGA REDA in s tem v zvezi v okviru te točke, torej na skupno obravnavo, torej obrazložitev 9., 10., 11., in 12. točke dnevnega reda, to je paketa sanacije slovenskih železarn, predstavnika vlade. Prosim za besedo gospoda Dragonja, ministra.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa gospa podpredsednica, spoštovane poslanke in poslanci!
Slovenske železarne so po uspešnem obdobju izvajanja sanacije v letih 1992 - 1995, ponovno zašle v krizno gospodarsko situacijo. Ta se je kumulirala v letu 1996, ko so proizvodne družbe slovenskih železarn ustvarile 7,3 milijarde tolarjev izgube. Pri tem gre za nerevidirane finančne izkaze, ki tudi niso še konsulidirani. Revidiranje izkazov družb je v zaključni fazi in bo prvič objavljeno za leto 1996 kot konsulidirana bilanca finančnih rezultatov in tudi konsulidirana bilanca premoženja za vse družbe v lasti koncerna Slovenskih železarn, oziroma za celoten poslovni sistem. Prelimiralne informacije kažejo, da je izguba celo višja in presega 10 milijard tolarjev. V precejšnjem delu pa izhaja iz prevrednotenja sredstev in iz določenih sigmentov premoženja. Zato je eden od prvih ciljev vlade dobiti zanesljivo sliko o poslovni situaciji vseh podjetjih poslovnega sistema, kar bo dokončno zagotovljeno z zagotovitvijo revidiranih in konsulidiranih poslovnih izkazov. Dosedanji potek sanacije je razviden iz poročila o izvajanju sanacijskega programa slovenskih železarn v obdboju 1992 - 1996, izdelanega s strani uprave slovenskih železarn v marcu leta 1996. To poročilo je obravnavala tudi Vlada Republike Slovenije in se z njim v osnovi strinjala. Do sedaj, to je v obdobju od leta 1992 do konca leta 1996, je po različnih zakonskih osnovah država prisotna v izvajanju programa sanacije in je skupaj vložila v te programe 146,5 milijonov mark nepovratnih sredstev, dodatno pa za socialne programe 51,7 milijonov mark, skupaj torej nepovratnih sredstev 218 milijonov mark. Dodatno k temu velja navesti še obseg zagotovljenih jamstev po dveh zakonih, ki skupaj znaša 320 milijonov mark. Treba pa je povdariti, da se ta jamstva za enkrat ne vnovčujejo in da jih redno servisira sistem slovenskih železarn. Dovolite mi, da na kratko samo pogledamo, kakšen je bil potek in po katerih zakonskih osnovah se je izvajala ta sanacija, ker del predlaganih predlogov posega tudi v dopolnitev teh zakonskih osnov. V marcu leta 1991 je Vlada RS podržavila vse družbe, ki so bile takrat članice slovenskih železarn in to lahko smatramo kot obdobje vstopa v sanacijo celotnega poslovnega sistema. Republika Slovenija je s tem postala edini lastnik, s tem pa tudi glavni nosilec njihove sanacije.
V septembru 1992 je bil izdelan projekt sanacije in rekonstrukcije slovenskih železarn, ki je dobil finančno podporo in osnove za finančno sanacijo, kar je takrat omogočilo pokritje obveznosti slovenskih železarn do bank, javnih podjetij in države. Vloga države v procesu sanacije slovenskih železarn se je odrazila v svežnju sanacijskih zakonov, ki jih je takratna skupščina sprejela meseca novembra 1992, s katerim je država aktivno prispevala k procesu sanacije. Ti zakoni so bili: zakon o odkritju izgube slovenskih železarn, zakon o jamstvu Republike Slovenije za obveznice izdane zaradi sanacije slovenskih železarn in zakon o jamstvu Republike Slovenije za kredite za trajno obratna sredstva Slovenskih železarn. Vsi zakoni so bili operativni do aprila 1993.
Kasneje je bil projekt sanacije in rekonstrukcije slovenskih železarn na osnovi sklepov Vlade RS dopolnjen z razvojnimi usmeritvami do leta 2000. Dopolnitve so temeljile na novih tržnih razmerah, upoštevajoč prve ugotovitve oziroma smernice, posebne študije tehnološke in tržne sanacije slovenskih železarn, ki jo je Ministrstvo za gospodarske dejavnosti izdelalo v sodelovanju s strokovnjaki projekta PHAR. Ta študija je bila končana leta, februarja 1994 in je predstavljala tudi strokovno podlago h kasnejšim predlogom, ki sta jih vodstvo, upravni odbor in vlada uporabila kot podlago za nadaljevanje sanacije slovenskih železar.
V nadaljevanju je prišlo do naslednjega koraka podpore tej sanaciji in so bila zagotovljena še dodatna sredstva, in sicer v mesecu oktobru 1994, ko je Državni zbor sprejel zakon o zagotavljanju sredstev za odplačilo kreditov za trajno-obratna sredstva in kreditov za izvedbo nujnih investicijskih del. V skladu s tem zakonom je Republika Slovenija iz sredstev proračuna v obdobju 1995 do 2002 letno zagotovila 1/8 sredstev za odplačilo glavnic kredita v višini 61 milijonov mark, ki so ga slovenske železarne najele za pridobitev trajnih obratnih sredstev in za izvedbo nujnih investicijskih del. Obresti iz naslova tega kredita pa v celoti bremenijo slovenske železarne.
Vlada RS je v poročilo o sanacijskem programu slovenskih železarn obravnavala v mesecu marcu 1996. Vlada je s svojimi ukrepi med drugim ocenila, da je realizacija sanacijskega programa do vključno leta 1995 ugodna. Upoštevaje še plan in poslovne rezultate leta 1996, pa takšna ocena ni več mogoča.
Vlada v osnovi ocenjuje, da je bil potek sanacije v obdobju 1992-1995 uspešen, kar kažejo sledeči parametri: prihodki na zaposlenega so se v obdobju od leta 1992, ko so znašali 45.300 mark na zaposlenega, dvignili na nivo 72.900 mark na zaposlenega v letu 1996. Dodana vrednost na zaposlenega je v istem obdobju leta 1992 znašala 10.100 mark na zaposlenega in je v letu 1996 zrasla na 18.272 mark na zaposlenega. Izguba je sukcesivno padala. Po letih okrog 220 milijonov mark leta 1991, 360 milijonov mark leta 1992, 129 milijonov mark leta 1993, 85 milijonov mark leta 1994, 44 milijonov mark leta 1995. To je bila najnižja izguba, ki je v letu 1995 že ustvarila pozitivni cash flow oziroma pozitivni denarni tok. Ta izguba se je ponovno povečala oziroma narasla v letu 1996, ko je znašala 81,5 milijonov mark. Po pokazatelju povprečno dosežene prodajne cene jekla, izražene v markah na tono, je slika naslednja, da je ta povprečno dosežena prodajna cena od približno 1.380 mark na tono v letu 1992, zrasla na približno 1.850 mark v letu 1996. Plastična slika izvajanja sanacije v tem obdobju, je tudi stanje števila zaposlenih, ki se je od približno 13.400 v letu 1991, znižalo na 7.700 na koncu leta 1996, kar kaže na to, da so v tem sistemu potekali tudi zelo intenzivni notranji procesi povečevanja produktivnosti, racionalizacij in optimalizacij poslovnih procesov.
V letu 1996 planski cilji niso doseženi. Na eni strani je poslovni načrt v letu 1996 bil nekoliko optimistično naravnan, saj je že tekom prvega tromesečja bistveno upadla konjuktura na tržišču. Nadaljevalo se je dokaj kritično poslovno stanje tekom celotnega leta, ki se je odražalo v večanju izgub in v likvidnostnih primanjkljajih, ki so začeli ogrožati reprodukcijski proces.
Podrobnejša analiza lanskoletnega poslovanja je pokazala, da bi kljub vsem opisanim problemom, ki izhajajo iz zunanjih pogojev poslovanja, sistem slovenskih železarn lahko bistveno odpravil tudi nekaj notranjih izgub in težav, ki so subjektivne narave in ki izhajajo iz samega poslovnega sistema. Ocenimo lahko, da je približno 40% teh izgub narave, ki jih je možno pripisati notranjim slabostim v poslovnem sistemu, to je približno 2,9 milijard izgub v proizvodnih družbah sistema. Približno 60% teh izgub pa je možno pripisati zunanjim pogojem poslovanja, ki pa ležijo predvsem v konjukturi, na svetovnem trgu in v splošnih pogojih poslovanja domačih gospodarskih družb, posebej izvoznikov. Dejstvo je tudi to, da so slovenske železarne eden od večjih neto izvoznikov v Republiki Sloveniji, skupaj sistem ustvari okrog 350 milijonov mark prodaje v izvozu. To dejstvo tudi bistveno vpliva na izkazane poslovne rezultate.
Če rezimiram sliko za nazaj, lahko še enkrat poudarim, da je po mnenju vlade program sanacije bil uspešno izvajan do konca leta 1995, v letu 1996 pa je prišlo do bistvenih odklonov od začrtanega sanacijskega programa. Te odklone bo potrebno v povezavi tudi z oceno poslovanja v prvem polletju leta 1997 še nadalje razjasniti in tudi v povezavo z bolj precizno ugotovljeno sliko poslovnih rezultatov in z dokončno ugotovljeno sliko, ki bo izhajala iz revizije finančnih obračunov.
Vlada ocenjuje, da je nujno odpraviti navedene slabosti in zagotoviti pogoje za nadaljevanje in uspešen zaključek sanacije slovenskih železarn ter sprejeti konkretne ukrepe, ki naj to zagotovijo. Ob problemu kumuliranih izgub v obdobju leta 1996 in prve polovice leta 1997 se te izgube odražajo predvsem v bistveno poslabšani likvidnosti in v trganju reprodukcijskih verig, posebno v posameznih družbah slovenskih železarn. Do izraza prihajajo tudi nekatere notranje organizacijske slabosti, ki izvirajo iz organizacijskih rešitev, ki so bile sprejete v procesu prestrukturiranja in reorganizacij v letu 1993, deloma leta 1994 in 1995, ki niso v celoti dale željenih učinkov.
Vlada zato predlaga državnemu zboru v sprejem po hitrem postopku paket štirih zakonov. Od teh govorimo o treh zakonih, ki dopolnjujejo in spreminjajo že sprejete zakon o sanaciji sistema slovenskih železarn in učinek teh zakonov, bodisi podaljšujejo, bodisi dodatno povečujejo obseg jamstev v sistemu slovenskih železarn. Bistvena novost oziroma dodaten prijem, ki ga poskušamo zagotoviti s temi zakonu, pa izhaja iz zakona o delni privatizaciji slovenskih železarn. Kot sistemske podlage za to, da lahko zagotovimo vzporedno z nadaljevanjem sanacije tudi že začetek privatizacije, ki je trenutno onemogočen z zakonom o začasni prepovedi lastninjenja državnega premoženja, ki je v lasti Republike Slovenije in ki preprečuje lastninjenje oziroma privatizacijo tako posameznih družb v okviru koncerna slovenskih železarn, kot tudi poslovnega sistema slovenskih železarn kot celote.
Zakoni, ki so predlagani v parlamentarni postopek, tako na prvem mestu predvidevajo privatizacijo slovenskih železarn ob vzporedni dokapitalizaciji, ki ima za cilj predvsem sanirati in pokriti izgube, izgubo na substanci, ki je nastala v letu 1996; nadalje imajo zakoni namen zagotoviti spremembo pogojev za jamstva Republike Slovenije za obveznice, izdane zaradi sanacije slovenskih železarn. Ta jamstva so dana na odplačilo glavnice in predstavljajo tudi osnovo za servisiranje obresti po sedaj veljavni ureditvi do leta 1998. Z letom 1998 bi servisiranje teh obresti na nivoju cca. 18 milijonov mark letno prevzel sam sistem slovenskih železarn. Vlada predlaga, da se to obdobje podaljša za naslednjih pet let, do leta 2002 vključno.
Nadalje predlaga, da se dopolni zakon o jamstvu Republike Slovenije za kredite za trajno obratna sredstva slovenskih železarn, tako da se znesek jamstev poveča za nadaljnjih 70 milijonov nemških mark in predstavlja predvsem osnovo za odpravo likvidnostnih motenj in za nemoteno nadaljevanje reprodukcije v sistemu slovenskih železarn.
In tretji zakonski predlog posega v zakon o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesla na sklad Republike Slovenije za razvoj. Delovanje tega zakona razširja tudi na slovenske železarne in sicer za prevzem določenih obveznosti oziroma za možnost kapitalizacije obveznosti za neplačilo električne energije s strani Elesa in to v obdobju let 1992, 1993 in 1994. Dosedanja zakonska ureditev je namreč do konca leta 1992 to možnost dajala tudi slovenskim železarnam, vendar do realizacije te kapitalizacije terjatev oziroma obveznosti slovenskih železarn ni prišlo, ker je bilo odprto vprašanje plačila prometnega davka. Ta zakon predlaga, da se enak mehanizem uporabi tudi za leti 1993 in 1994, da se izvede plačilo prometnega davka s strani Republike Slovenije, da ta prometni davek takoj potem pride tudi nazaj v proračun. V tem smislu je to, lahko rečemo, neka nevtralna proračunska operacija, ki sicer pomeni izgubo dela proračunskih prihodkov. Omogoča pa s tem sanacijo dela obveznosti za plačilo električne energije do konca leta 1994 in s tem daje možnost za operacionalizacijo tega ukrepa, ki je bil predviden že v predhodnih fazah sanacije, vendar ni bil izveden zaradi navedenih zadržkov. Na ta način je potrebno reči, bo v bistvu v celoti reguliran odnos z elektrogospodarstvom, ker sistem slovenskih železarn od leta 1994 naprej tekoče poravnava obveznosti za dobavljeno električno energijo.
Celotno težo paketa, ki ga vlada predlaga z vsemi štirimi zakoni, je možno sumirati v znesek na nivoju cca. 22,4 milijarde tolarjev, od tega cca. 16,6 milijard tolarjev predstavljajo prevzete obveznosti za plačilo obresti na izdane obveznice in pa dokapitalizacija po predlogu, ki izhaja iz zakonov o delni privatizaciji slovenskih železarn - 7,2 milijardi tolarjev, oziroma 3,6 milijard v letu 1997 in 3,6 milijard v letu 1998. Skupaj, to se pravi nepovratnih sanacijskih posegov v višini 16,4 milijarde tolarjev, dodatno k temu se predlaga dvig limita za poroštva po zakonu o jamstvih za kredite za trajno-obratna sredstva Slovenskih železarn v višini cirka 6 milijard tolarjev tako, da je skupen znesek upoštevaje po tem nepovratne oblike intervencije, oziroma sanacijskih posegov in pa dvig zneska poroštev na nivoju 22,2 milijardi tolarjev.
Pri tem se odpira ključno vprašanje ali je na eni strani ta obseg intervencije države zadosten, zato da zagotovi uspešno nadaljevanje izvajanja sanacije slovenskih železarn ob temeljitih in odgovornih notranjih ukrepih za izvajanje te sanacije. In ali ta obseg obveznosti ne posega preveč v javne finance na ta način, da v bistvu tej panogi namenja preveliko državno podporo oziroma ali se bodo na drugi strani ta sredstva tudi na najbolj racionalen način lahko uporabila. Dokončnega odgovora na to vprašanje kot pristojen minister in tudi kot Vlada ne moremo dati. Dokončen odgovor bo možno dati po tem, ko bo sistem slovenskih železarn izdelal kompleten sanacijskih program.
Te ocene so v tej fazi izdelane na osnovi finančnih projekcij in na osnovi kontifikacij, ki jih je bilo možno oblikovati iz finančnih podatkov. To se pravi iz projekcij poslovnih kategorij, poslovnih prihodkov, odhodkov in pa premoženjskih kategorij, ki izhajajo iz bilance premoženja, virov sredstev in na osnovi teh finančnih projekcij, ki so predstavljene tudi v gradivu, ki je bilo predloženo in objavljeno v Poročevalcu, ki nosi naslov: Sanacija slovenskih železarn v obdobju 1997 - 2002. Je možno trditi, da bi ta obseg intervencije, ki bi bila selektivno oziroma postopno v tem tudi uporabljena in postopno usmerjena v sistem slovenski železarn kot potreben pogoj za to, da se sanacija uspešno nadaljuje. Vendar ta pogoj še ni zadosten.
Zadostnost teh ukrepov bo v veliki meri odvisna od programskega čiščenja in od programske konsulidacije slovenskih železarn kot poslovnega sistema. Temeljite ocene posameznih programov, konkurenčnosti programov in njihove dolgoročne sposobnosti, da uspešno nadaljujejo s sanacijo in se usposobijo za svojo mednarodno konkurenčnost predvsem na svetovnih trgih. Tako da bo možno dokončno oceno zadostnosti in potrebnosti sanacijskih ukrepov države oblikovati po tem, ko bo zaključen sanacijski program slovenskih železarn. V tej fazi bi, glede na to, da se je pred kratkim zamenjalo vodstvo Slovenskih železarn in da ni zadosti poglobljene analize po posameznih programih, to bilo na nek način neodgovorno predstavljati tako vladi kot parlamentu. Računamo, da bomo pa s koncentrirano aktivnostjo, tako v vladi kot v sistemu slovenskih železarn, lahko zagotovili kvaliteten predsanacijski program. Najprej v obdobju do konca avgusta, računamo pa, da bo to realno približno v prvi polovici septembra.
Ob tem bi rad poudaril, da so se vse evropske vlade oziroma vse evropske jeklarske družbe v obdobju zadnjega leta srečevale s tipično recesijsko situacijo in da so evropske vlade konfrontirane s problemom jeklarstva, in da ga rešujejo oziroma so ga tudi v preteklosti reševale na specifične načine. Dejstvo je namreč, da je prisotna hiperprodukcija oziroma da je kapacitet več kot je tržnih možnosti in kot je poraba, predvsem v okviru Evropske unije. Slovenske železarne so se že v določenem obsegu usmerile tudi na druge trge, predvsem na trg Združenih držav Amerike, vendar je treba računati na to, da bo nadaljnja strategija in nadaljnjo izvajanje sanacije baziralo samo na kvalitativnih spremembah v asortimanu slovenskih železarn. Realno ni možno računati na povečevanje obsega, se pravi na povečevanju proizvodnje jekla v Sloveniji. Računamo, da bo ta proizvodnja jekla največ na zatečenem nivoju približno 500.000 ton letno in da bo celo postopno padala. Da pa bo ta proizvodnja profilirana v določene programske niše, ki bodo zagotavljale predvsem boljše izplene, ki bodo vsebovale več znanja in ki bodo vsebovale tudi višjo tehnologijo, kar pa bo potrebno zagotoviti tudi z zelo odgovorno in tehtno investicijsko oziroma naloženo dejavnostjo znotraj tega sistema.
V nadaljevanju lahko ravno tako računamo, da bo pomoč države omejena, čeprav je v paketu predvideno, da se bo še naprej izvajala preko koncerna Slovenskih železarn kot krovnega podjetja. Bo morala biti selektivno usmerjena, predvsem v tiste programe, ki bodo zagotavljali nadpovprečne oziroma zadovoljive poslovne rezultate, ne pa v tiste, ki ne zagotavljajo osnovnih pokazateljev za nadaljnjo uspešno prestrukturiranje družb.
Ravno tako je potrebno pričakovati, da bo v procesu nadaljevanja sanacije prišlo do nadaljnjega krčenja programov, da bo prišlo tudi v socialnem delu do nadaljnjega povečevanja produktivnosti in do krčenja delovnih mest. Velik poudarek bo dan na načinu uporabe sredstev iz posameznih zakonov oziroma iz posameznih intervencij. V tem okviru pa posebej velik poudarek aktivnostim, ki so vezane na hitro in učinkovito privatizacijo, ki naj zagotovi predvsem postopen umik države iz izključnega lastništva Slovenskih železarn, ki naj poudari vlogo zaposlenih, tudi kot lastnikov sistema slovenskih železarn in ki naj omogoči privatizacijo, bodisi posameznih družb v okviru sistema, bodisi različne oblike prestrukturiranj z odprodajo sredstev posameznih družb, bodisi s privatizacijo celotnega sistema slovenskih železarn. Zakon nosi naziv "Zakon o delni privatizaciji Slovenskih železarn", ravno iz tega namena, ker dopušča možnost, da bo nekaj dodatnih aktivnosti v zvezi s privatizacijo državnega premoženja oziroma državnega paketa delnic v sistemu slovenskih železarn lahko dodatno reguliral tudi zakon o privatizaciji državnega premoženja, ki je še v postopku.
Sistem privatizacije, ki je predlagan, omogoča izpolnitev obveznosti notranjim upravičencem na primerljive načine, kot je to veljalo za ostale delavce, ki so privatizirali oziroma ki so lastninili svoja podjetja z družbenim kapitalom. Omogoča tudi kapitalizacijo zadolžnic za neizplačane osebne dohodke. Uvaja pa specifično obliko sodelovanja delavcev pri upravljanju koncerna Slovenskih železarn preko specifične nove oblike, ki jo dosedanji sistem privatizacije ni upošteval, to je preko družbe pooblaščenke, alternativno lahko tudi preko večjih družb pooblaščenk, ki se lahko organizirajo na nivoju posameznih družb oziroma posameznih lokacij v okviru poslovnega sistema.
Nadaljnja oblika privatizacije je javna prodaja delnic, ki omogoča predvsem ponudbo delnic slovenskih železarn različnim zainteresiranim, predvsem partnerjem in drugim finančnim institucijam, če bo tak interes. Smatramo, da je realno računati v prvi fazi na ponudbe tistih poslovnih partnerjev, ki bi imeli interes bodisi za posamezne segmente oziroma posamezne proizvodne kapacitete, ki bi tudi aktivno prispevali nove tehnologije, nove naložbe in ki bi omogočali tudi bolj aktivni prodor na posamezne tuje trge oziroma vstop na tuje trge.
Z zakonom je tudi predvideno, da se en del kapitala Slovenskih železarn, ki je trenutno v lasti Republike Slovenije, do 20% oziroma v višini 20%, prenese na Slovensko razvojno družbo z namenom kasnejše prodaje pooblaščenim investicijskim družbam za lastniške certifikate. Vlada ni predvidela v tej fazi privatizacije sistema slovenskih železarn z udeležbo Slovenskega odškodninskega sklada in z udeležbo kapitalskega sklada, pokojninskega zavarovanja iz tega razloga, ker ocenjuje, da je bistven element uspešnosti nadaljnje sanacije aktivno lastništvo lastnikov, naj čim bolj aktivno prispevajo in čim bolj kvalitetno prispevajo tudi k izvajanju procesov restrukturiranja in sanacije, ki v sistemu slovenskih železarn poteka.
Poseben segment zakona o delni privatizaciji pa se nanaša na dokapitalizacijo tega poslovnega sistema, katera bi se izvedla v letih 1997 in 1998. V letu 1997 v znesku 3,6 milijard tolarjev, v enakem znesku tudi v letu 1998. Kvantifikacija tega zneska dokapitalizacije izhaja iz izgube na substanci, ki je nastala v letu 1996. In ima za namen redvsem nevtralizirati to izgubo, zagotoviti s tem tudi pogoje za nadaljevanje sanacije in zagotoviti, da bo ta sanacija in nadaljnja preobrazba slovenskih železarn kontroliran proces, ki bo omogočila izvajanje vizije v osnovnih smereh in v osnovnih potezah, ki so bile predstavljene in ki bo omogočila tudi učinkovito izvajanje notranjih procesov v sistemu slovenskih železarn.
To bi bilo nekaj osnovnih predstavitev glede celotnega paketa. Glede na to, da v tej fazi ni bilo možno zagotoviti kompletnega pogleda in kompletne ocene učinkov predlaganega paketa na nadaljnje poslovanje slovenskih železarn, razen na nivoju finančne projekcije, ki je vsebovana v predloženih materialih, predlagamo, da Državni zbor v tej fazi zagotovi, da bodo vzpostavljeni pogoji za nadaljnji potek sanacije slovenskih železarn s sprejemom zakona o spremembah zakona o jamstvu Republike Slovenije za kredite za trajno obratna sredstva. S tem omogoči odpravo likvidnostnih motenj, ki so prisotne v tem momentu in ki dejansko blokirajo poslovanje poslovnega sistema. Da obravnava in sprejme tudi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesle na Sklad Republike Slovenije za razvoj in ki se razširja tudi na slovenske železarne. In da ta dva zakona sprejme v celoti kot ustvarjanje pogojev za nadaljevanje sanacijo slovenskih železarn zaradi zaostrenega stanja v tem poslovnem sistemu.
Preostala dva zakona, to je zakon o delni privatizaciji slovenskih železarn s predlaganimi ukrepi in pa zakon o spremembah zakona o jamstvu Republike Slovenije za izdane obveznice zaradi sanacije Slovenskih železarn, pa bi se lahko obravnavala v mesecu septembru. Predlagamo pa tudi, da v obeh teh dveh zakonih Državni zbor opravi obravnavo v prvem branju in oblikuje splošna stališča, usmeritve in sklepe predvsem za pristope k privatizaciji slovenskih železarn. Tako da bi lahko po opravljeni prvi obravnavi in po zagotovitvi pogojev za odpravo motenj v poslovanju slovenskih železarn, drugo in tretjo obravnavo teh dveh zakonov opravili takoj po parlamentarnih počitnicah, ko pa bomo lahko predložili tudi že verificirani, vsaj predsanacijski program slovenskih železarn, ki pa bo lahko izhajal tudi iz predlaganih in koncipiranih ter usklajenih posegov na področju lastninjenja in pa ostalih posegov, ki jih bo zagotovila država v okviru tega zakonskega paketa.
V tem smislu predlagam, da Državni zbor opravi splošno razpravo po zakonu pod točko 9 in po zakonu pod točko 10. In da opravi splošno razpravo in sklepa dokončno o vseh treh branjih o zakonih pod točko 11 in o zakonih pod točko 12. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Minister za gospodarske dejavnosti, gospod Dragonja je podal skupno obrazložitev k 9., 10., 11., in 12. točki dnevnega reda. Razprava k posameznim točkam bo pa opravljena ločeno.
Predlog zakona o delnicah za privatizacijo slovenskih železarn, je obravnavala tudi Komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije kot matično delno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje komisije o predlogu zakona. Gospod Rejc. Hvala.
IZIDOR REJC: Spoštovana gospa podpredsednica, gospe in gospodje! Gospod minister s svojo ekipo! Komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije je obravnavala predloženi zakon o delni privatizaciji slovenskih železarn dvakrat. Prvo poročilo ste prejeli na klop, drugo poročilo pa tudi prihaja, ker smo imeli sejo danes ob 8.30 uri. Kot je že gospod minister nekako nakazal v svojem zadnjem delu, predstavitve predloženih zakonov, ki jih sprejema po sklepu državni zbor po hitrem postopku, je komisija obravnavala predloženi zakon, ki jim je tudi dala zeleno luč za hitri postopek. Ugotovili smo, žal na seji, da je prišlo do neke, bi rekel administrativne napake, ko smo v državni zbor prejeli na osnovi sklepa prejšnje seje, 2. izredne seje komisije, ko je bil sprejet sklep, da vlada pripravi amandmaje za ta hitri postopek. V parlament sta prišla samo dva amandmaja. Skratka, bila je neka pomota v oddajanju pošte pri vladi.
Kontrolirali smo in ugotovili, da je državni zbor, kar je prejel, razmnožil, to pa je bilo po moje morda petina vseh amandmajev, ali pa še manj, kot bi sicer morali priti. Vendar to ni tako bistveno. Bistveno je v tem, da je komisija na osnovi predloga vlade in na osnovi predvsem pripomb, ki so bile dane na račun zakona o delni privatizaciji. Namreč, le ta omogoča delavcem, bivšim zaposlenim in upokojenim delavcem, da lahko vnovčijo neizplačane plače. To je ena stran.
Druga stran, seveda, da se tudi določena sredstva ponudijo PID-om za pokrivanje certifikatske luknje. Bistveno pa je, da nosi ta zakon tudi določilo, ki dokapitalizira slovenske železarne v sistem Slovenskih železarn. Le-ta dokapitalizacija naj bi bila v letošnjem letu 3 milijarde 600 in prihodnje leto podobno, isti znesek. To pa seveda je podobna kategorija in je vezana na to, da se bolj precizno predstavi in napravi sanacijski program.
V samem predlogu zakona je določilo, ki govori o tem, da se sanacijski program pripravi do 30 dni po sprejemu zakona. In seveda, da ga vlada tudi sprejme in na osnovi tega da možnost, bom temu rekel, črpanju določenih sredstev, ki bi jih ta zakon prenašal in omogočal za nadaljnji sanacijski poseg slovenskih železarn. Na osnovi te razprave in seveda tudi z mnenjem vlade oziroma s pristankom vlade je komisija sprejela sklep, s katerim pač predlaga državnemu zboru, da se zakon, ki je ta hip predmet točke dnevnega reda, se pravi zakon o delni privatizaciji slovenskih železarn, da se opravi prva obravnava v okviru hitrega postopka. Da pa se med tem tudi pripravi v ustreznih službah oziroma v samem koncernu oziroma sistemu slovenskih železarn sanacijski program, ki ga potem vlada potrdi. In na osnovi tega se potem tudi, tega pa bi napravili do začetka septembra, da se potem tudi v okviru hitrega postopka, tudi ta proces sprejemanja tega zakona nadaljuje, ob že znanem sanacijskem programu.
Drugi sklep, ki je pred vami oziroma, ki je bil sprejet danes na seji komisije, pa je ta, da vlada amandmaje, ki so bili že oddani in ki seveda narekujejo določene spremembe in dopolnitve, da se tudi do začetka septembra do njih izjasni. Tako da bi lahko komisija oziroma državni zbor to delo opravil, kot se temu reče, v nadaljevanju hitrega postopka v začetku oziroma tistih dneh septembra, ko bo vodstvo državnega zbora smatralo, naj se to delo opravi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Kot prva prijavljena poslanska skupina Združena lista in sicer gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi! Spoštovani minister, predstavniki vlade! Predsednik Uprave Slovenskih železarn in drugi prisotni!
Kot sem že včeraj dejal v imenu poslanske skupine Združene liste, mi sanacijo v načelu podpiramo. Se pravi podpiramo tudi ta predlog zakona, ki je na dnevnem redu pri tej točki. Vendar nas je to, kar smo slišali od gospoda ministra v uvodni besedi, še bolj prepričalo, da ni pogojev, da bi lahko tako pomembne zakone sprejemali po hitrem postopku. Naj spomnim na številko, ki jo je minister povedal, da je finančna teža teh 4 zakonov 22,4 milijarde tolarjev. Če gre verjeti predlogu proračuna, ki ga je danes objavilo Delo, je to dvakrat več, kot je celotni proračun Ministrstva za gospodarske dejavnosti za letošnje leto; predvidevam, da z investicijami skupaj.
To samo opozarja, kako velika odgovornost je tudi nas pri sprejemanju teh zakonov. Na to opozarjajo tudi rezultati dosedanje sanacije, o čemer je podrobno govoril gospod minister. In predvsem cenim to, da je tudi odkrito in kritično govoril o tem in očitno je, da je zlasti za zadnji 2 leti treba zadeve še dodatno temeljito analizirati poslovanje železarn, ugotoviti vzroke za odmik od sanacijskega programa in to seveda tudi upoštevati pri dokončnem sanacijskem programu. Kajti če se ne bo takih pogojev zagotovilo in prišlo do kakovostnega sanacijskega programa, potem je zelo verjetno, da se bo zgodilo tisto, kar je nekdo rekel na Komisiji za lastninsko preoblikovanje, da bo to bolj transfuzija mrtvecu kot pa res paket za sanacijo Slovenskih železarn.
Vprašanja, ki se porajajo ob tem zakonu in pa tudi potem v povezavi z drugimi zakoni, so predvsem naslednja: manjka podrobnejši program sanacije in ukrepov po posameznih družbah in po posameznih lokacijah, kar je pomembno tako s podjetniškega kot tudi širšega območnega vidika glede na to, da imajo posamezne družbe in posamezne lokacije določene ekonomske komparativne prednosti. Da pa je pomembna ta sanacija posameznih družb tudi za gospodarski in socialni razvoj in stanje v teh regijah.
Ni jasnega odgovora na to, kakšna bo vloga in sodelovanje bank v tej sanaciji, to je predvsem bank, ki so koristile bonitete zakona, ki je bil sprejet leta 1992, in s pomočjo katerega so si okrepile svoj ekonomski položaj.
Manjka podrobnejša informacija oziroma program, kako bo privatizacija potekala. Kot vidimo, je že sekretariat dal pripombo, da je delna privatizacija neadekvatno definiran obseg privatizacije. Je pa to tudi zelo pomembno z ekonomskega vidika, kajti, če bo ta privatizacija minimalna, potem tudi ne bo dala nekega efekta. Seveda so pa tudi omejitve pri sami višini oziroma pri obsegu privatizacije. Na vsak način je treba to natančneje opredeliti, da se jasno ve, kakšne so namere in kakšna je politika vlade pri tem.
In normalno bi tudi bilo, da predvsem strateški partnerji, ki se jih želi pritegniti, in prav, da se jih pritegne, mislim predvsem na tuje partnerje, da že tudi sodelujejo v določenih fazah, in priprave sanacijskega programa in pri sprejemanju odločitev za sanacijo. Kajti od tega je zelo odvisno, kakšna bo uspešnost sanacije.
Vprašanje kadrovskih ekip. Pri tem izhajam predvsem iz tega, da smo imeli doslej pogoste menjave vodilnih kadrovskih ekip, kar gotovo ni ugodno delovalo na potek sanacije in bi morali storiti vse, da se to v prihodnje ne bi dogajalo.
Potrebna bo natančnejša analiza trga in predvsem program ukrepov trženja, posebno še ob napovedi, ki smo jo slišali, da je pričakovati tudi, ne ravno konjukturo, ampak celo recesijo v nekaterih naslednjih letih. Program razvoja in pa razvoja tehnologije, kajti izhod sanacije je gotovo v visoki kakovosti.
Pri programu sanacije bo nujno bolj izpostaviti odgovornost vlade, tako za pripravo sanacijskega programa, pripravo dokončnega sanacijskega programa, kot tudi za izvajanje programa sanacije. Zato bomo verjetno tudi vložili še določene amandmaje k temu zakonu v tistem delu, kjer govori o pripravi tega dokončnega sanacijskega programa. Namreč ni dovolj, da vodstvo Slovenskih železarn pripravi in predloži vladi dopolnjeni sanacijski program, ampak je važno, da ga vlada oceni, da se do njega opredeli in zavzame pozitivno stališče do njega in da o tem tudi obvesti državni zbor.
In naslednje, kar je zelo pomembno, predvsem, če upoštevamo slabe izkušnje iz preteklosti, tako pri železarnah, kot tudi recimo v primeru sanacije TAM-a, o kateri je bilo že sedaj govora v teh razpravah in o čemer smo dosti razpravljali v prejšnjem mandatu. Tam je bilo, tipičen primer je bil, ko je bil sprejet zakon, medtem ko vlada ni učinkovito opravila svojega. In tu ne gre samo za eno ministrstvo, da ne bi to zgledalo kot neko nezaupanje do Ministrstva za gospodarske dejavnosti in do ministra Dragonje. Ampak obratno, prav na osnovi izkušnje pri TAM-u želim opozoriti na to, da se mora vlada, mora prevzeti odgovornost za sanacijo in se znotraj tudi organizirati tako, da bo lahko potem tudi ta sanacijski program uspešno izvajan.
Postavlja se tudi vprašanje obsega in pa predvsem tudi dinamike, zlasti koriščenja jamstev za obratna sredstva in samo najemanje obratnih sredstev. Nemogoče je sedaj sprejeti zakon s fiksnim zneskom, ko pa še nimamo dokončnega programa, ki bo šele rekel, koliko sredstev in s kakšno dinamiko so potrebna za sanacijo.
Glede na to, da na velik del teh vprašanj nimamo jasnih in prepričljivih odgovorov, in to zelo odprto in to cenim, potrjuje tudi uvodna beseda ministra Dragonje, se postavlja vprašanje, ali je sploh smiselno katerega od teh zakonov sprejeti po hitrem postopku. Ampak da bi bilo opraviti sedaj prvo razpravo in potem dejansko dobiti kakovosten sanacijski program in potem na osnovi tega programa sprejeti posamezne zakone in tako potem tudi zagotoviti, da bo cilj sanacije dosežen. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Horvat. Besedo ima gospod Izidor Rejc v imenu poslanske skupine, razpravljate pa o predlogu zakona pod točko 9.
IZIDOR REJC: Hvala lepa, gospa podpredsednica, za besedo. Namreč ni druge izbire kot to, da se predlogu zakona, ker smo tudi tako načeli današnjo serijo paketa. Slovenski krščanski demokrati smo gotovo imeli v določenem času v začetku sanacijskih prijemov za reševanje problematike slovenskih železarn pomembno vlogo. In glede na to, da je to bilo tako leta 1990 oziroma leta 1991, smo tudi vseskozi spremljali potek sanacije oziroma ukrepe, ki jih je pripravila vlada ali pa seveda sami tisti, ki so sanacijo izpeljevali.
Moram povedati, da je bil tisti 15. marec leta 1991 gotovo zelo usoden. Tudi tu v državnem zboru so se pojavljala vprašanja, na kakšen način se sploh upate iti v podržavljanje. To so bila vprašanja. Moj odgovor je bil tak - v redu, če tega ne bomo storili, potem bomo pač morali pustiti stvari svoj tek. In bili so pomirjeni oziroma zadovoljni z odgovorom. Namreč tedanji sistem oziroma tedanje slovenske železarne ali pa koncept delovanja je bil tak, da je vsaka od teh temeljnih lokacij, ki vemo, da so na Gorenjskem, na Koroškem in na Štajerskem, se pravi, že tako pokrajinsko simpatično razdeljene plus ostale firme, ki so od Ljubljane pa tja do Gorenjske in tudi Celja, predstavljajo neko specifiko. In ko smo posnemali situacijo, smo ugotovili, da je bilo zelo zanimivo in da je bil res skrajni čas, da se poenoti koncept razvoja, ker sicer bi šel vsak svojo pot in seveda neodvisno od tega tudi zahteval svoja sredstva. To je bil tisti prvi premik, vendar v tem načrtu je bila tudi pomembna namera predvsem v tem, da se tudi banke vključijo v sanacijo. To se pravi, bil je načrt, o katerem se najprej nekako spravi pod državno okrilje in zagotovi učinkovit enovit koncept pristopa in seveda medsebojna povezava, ki je prej ni bilo. In seveda, da bi banke sodelovale, kar je bilo jasno, da bi morale, in so bile tudi globoko v terjatvah posameznih velikih sistemov in železarn, kot smo temu rekli.
Naslednji korak pa bi gotovo bil privatizacija, to se pravi podržavljanje, sanacija in privatizacija. Sedanji dokument, ki je prišel na mizo nosi v zaporedju malo drugačnejšo terminologijo, ki pomeni podržavljanje, privatizacija in sanacija. Zakaj je tako? Zato, ker se je pač ta sanacijski proces podaljšal oziroma ni bil toliko uspešen, da bi zagotovil izplovitev ali pa prehod v privatizacijo in s tem tudi v lastno upravljanje in lastno določanje prihodnosti.
Moram povedati, da je bilo v tistih časih tudi veliko navez z avstrijskimi železarnami in nemškimi in da smo imeli koncept, v katerem bi postali delni lastnik. Se pravi, da bi se ta medsebojna kooperacija, za katero so smatrali, da je zelo obetavna in da so tudi naši, bom temu rekel, železarji, to je bil včasih, saj veste, tudi malo bolj čuden izraz, bolj bi rekel jeklarja, ampak žal se je prijel bolj železarji, čeprav vemo, da je namen, kako stopiš rudo ali surovino, da se potem prideluje v višje stopnje kvalitete od jekla do specialnih jekel in posameznih vrst, kar se temu reče, v čim večjo dodano vrednost.
No, tega medsebojnega sodelovanja je bilo obetavno predvsem to, da se medsebojno sodeluje, Avstrijci in mi in seveda ustrezni gospodje iz Avstrije so bili navdušeni, ko so opazili, ko so pretehtali, ko so pregledali, ko so posneli znanje v tehnološkem nivoju, znanju in skratka, tudi samemu izgledu. Ni bilo nič slabih ocen.
Vendar se je zgodilo nekaj drugega. Po padcu prve slovenske vlade se je koncept popolnoma spremenil. Zdaj vam pa rečem en stavek. Slovenske železarne ali pa sistem slovenskih železarn je težko premakljiva masa. To pomeni, da je težko, bi rekel to veliko ladjo na hitro obrniti in ji spremeniti smer. To je gotovo bistveno. So branže, kjer se hitro dajo prilagoditi, so že take, da morajo to delati sproti. Vendar ta, bi rekel dejavnost je pa seveda ena temljih, ki ima seveda kot spremljevalec polno sodelavcev v drugih branžah in seveda v manjših serijah. Skratka veliko 1000 je tistih, ki sodelujejo v procesu končnega izgleda in seveda vnovčevanja dela delavcev v slovenskih železarnah. In ta težko premagljiva masa je bila seveda pod vprašajem, ali se jo prav nagiba. Če ladjo prav, bi rekel, usmerimo v izplovitev, potem ladja dobi svoj zagon in gre svojo pot. Če pa je potrebno to težko ladjo spremeniti povsem v drugo smer, potem se zgodi, da je treba upočasniti in potem spremeniti smer. Skratka, to je prispodoba, ki sem jo uporabil zaradi tega, da vam nekaj povem.
Po prvem prijemu naslednje vlade je bil predvsem ta, da se je treba slovenskih železarn znebiti. Skratka, prodati in šla je ponudba, ne vem kam. Seveda so bili začudeni nad tem, zakaj kar naenkrat menjanje koncepta. Hočem povedati, ne da se neko stvar, kot češ, zdaj so pa ti delali, zdaj pa smo prišli mi, bomo pa drugače naredili. Vprašanje.
Mislim, da to ne gre tako enostavno. Da je treba spoznati stvari in potem dopolnjevati, slabo proč, dobro naprej. Zgodilo se je to in moram reči, da tudi v samem konceptu, kar boste slišali še v mojem razlaganju so bile določene, bom temu rekel zelo očitne in nestrokovne poteze, ki gotovo niso mogle botrovati, da bi se ta sanacija bolj in uspešno, bi rekel, izpeljala. Namreč, od tedaj je preteklo že šest let in teh šest let vam postavlja vprašanja: kaj s tem in zakaj tako. Še vedno menim, in takrat, ko smo delali analize, kaj bi to pomenilo, da slovenske železarne potopimo. Smo ugotovili, da bi bil to katastrofalen poseg v slovensko ekonomijo, ki bi prvič sesul banko, sesul ono, tretje in četrto. Bila bi katastrofa zelo velikih dimenzij. Vse analize so povedale, dajmo se potruditi in napraviti seveda čimbolj uspešne in tržno sposobne firme. V tej smeri se je, v nekaterih primerih to delalo. Bila pa je napaka tudi v tem. Tipično za slovenske žeelzarne je bilo to, da so imeli sorazmerno veliko tehničnih strokovnjakov, veliko inženirjev prve stopnje, druge stopnje, mag., celo doktorjev precej. Takrat so imeli načrt, da se mora precej teh strokovnjakov, ki poznajo branžo, poznajo profile, poznajo posamezna specifična imena, ki so potrebna za seveda prodajo blago, da bi se ti prekvalificirali in preučili komercialnega in seveda tržnega vedenja in znanja. To bi bil gotovo največji vložek v tistem času, ker ni bil problem tehnologije. Bil je problem mogoče denar za to, da se neka tehnologija dopolni, ni bil pa problem obvladanje tehnologije. To se pravi tehnološki kader je bil dober, bilo pa je premalo tržnikov, ker so včasih bili navajeni, da si moral biti srečen, če si dobil naročilo izvedeno čez 2 meseca, recimo. To so pač bili primeri, za katere smo se zavedli. Kot pravim, ta koncept, prvotni, se je spremenil, da ne govorim o tem, da smo v letu 1992 sprejeli vrsto zakonov v državnem zboru tik pred volitvami, med katerimi so tudi ti, ki gotovo pomenijo zavarovanje, predvsem zakon, ki je pač pokrival izgubo 4 milijarde 369 oziroma 74 milijonov tedanjih v nemških markah in ki bi seveda v obliki blagajniških zapisov prihajal v izplačilo do leta 1993, tja do polovice leta.
Potem je bil zakon, ki je o jamstvu Slovenije za obveznice, izdane za sanacijo slovenskih železarn, le-te so prejele v glavnem banke. Tega je bilo za 248 milijonov 700 nemških mark, seveda. No, iz vsega tega pa naj vas še spomnim. To se je zgodilo oktobra in novembra tik pred volitvami leta 1992 in tedaj, moram reči, da so nekateri celo se čudili, zakaj je bilo v predvolilnem času kar preveč zakonov sprejetih in nekako dana zelena luč za vsa mogoča razreševanja.
Bil je pač čas, v katerem je bila pozornost dana seveda volitvam, manj pa seveda operaciji, ki je potekala v okviru tudi slovenskih železarn. V tistem času in zaradi tega, ko smo sprejeli te zakone in še zakon o jamstvu Slovenije za kredite za trajna obratna sredstva v višini 72 milijonov nemških mark, namreč tako smo takrat tudi zakone sprejemali v nemških markah, čeprav vemo, zakaj to je bilo, ker je bila marka malo na pohodu. Vendar ravno iz tistega časa in v tistem času, ko je bil načrt sanacije slovenskih bank narejen, leta 1990, 1991, je le-ta vseboval od kraja 13 slovenskih bank, kasneje pa 11. Ampak iz tega, bi rekel trdega in neusmiljenega spiska sanacije slovenskih bank, so se potem 4 banke kar zelo hitro rešile iz tega objema, in to so bile Gorenjska banka, ki je prejela iz tega zakona 94 milijonov mark, Celjska banka 60 milijonov, Slovenjgraška 37 milijonov in nekaj Ljubljanska banka 31 milijonov mark in Trboveljska banka 14 in nekaj, plus še nekatere druge. No, ta zapadlost teh, bi rekel obveznic bo datirala oziroma datira koncem leta 2002. Zakaj to govorim? Govorim o tem, zato ker se je s tem, s to potezo nekaj zgodilo. Zgodilo se je to, da smo res se usmilili in šli v sanacijsko slovenskega bančnega sistema. Vendar le-te, kot sem jih omenil, predvsem Gorenjska, Celjska, Slovenjgraška in pa tudi Novomeška, ki je bila tudi povezana v nekem konzorciju, pa tudi Ljubljanska banka, predvsem pa te štiri, ki sem jih omenil, so bile že leta 1993, 30.6., vse iz objema sanacijskih postopkov. To se pravi, mi smo s temi zakoni banke rešili in so seveda svobodno izplule. S tem pa seveda tudi obrnile hrbet in je bilo težko - vidi se pa to iz podatkov o sanaciji od leta 1992 do 1996, so slabo in zelo malo sodelovale v sanacijskem postopku, tako da sta morala tudi parlament in vlada sprejemati še številne zakone, da se je ta barka pripeljala v to leto 1997.
O prejemih oziroma o načinih sanacije bom jaz tako komentiral. No, še nekaj vmes. Pri sanacijskih načrtih je bilo gotovo jasno povedano, da je treba čim več upnikov spremeniti v lastnike. O tem je bilo govora že leta 1990, 1991 in tudi leta 1992. Iz podatkov se vidi, da je bilo tega malo, da se je nekaj zgodilo v elektrogospodarstvu, vendar so bili še drugi zelo veliki upniki, ki bi lahko svoje terjatve spremenili v trajne vloge. To se ni zgodilo, te operacije pač niso bile izvršene. In od tod tudi gotovo še vse polno nerešenih problemov.
Kako se je vršilo kadrovanje v tem času, sem že na glas povedal, da je bila prva zamenjava kadrov, namreč v začetku leta 1992 je bila že tudi pogodba s KRUPP-om, pogodba z železarnami v Linzu, ki predstavljajo avstrijski sistem, da so delni lastniki in da se ta kooperacija, sodelovanje in tržno dopolnjevanje, izpeljuje. Ta zadeva je potem padla v vodo, kot da je nepomembna, kot da je pač stvar, ki jo je treba prestopiti oziroma zamenjati s predlogom, ki sem rekel, naj se odproda. Kar pomeni - zakaj bi se mučili s temi železarnami, dajmo to prodati in bodo prihajali boljši časi. To povem zaradi tega, ker menim, da je bilo tako mišljenje takrat v začetku leta 1992 usodno tudi za potem kasnejše operacije. Jasno je, da kdor tako misli, ga je težko prepričati v to, da bo vse sile in vse svoje želje in znanje usmeril v to, da se nekaj dogodi. Od tod tudi potem koncept, ki je bil gotov v tem, da se vse stvari dogajajo v samem sistemu v koncernu, tam v posameznih firmah.
Prej sem že posebej omenjal troje temeljnih lokacij: Ravne na Koroškem, Jesenice na Gorenjskem in Štore na Štajerskem. Da je to neka specifika, na katero ne sme človek kar takole gledati ali reči, da to ni važno. Skratka, dajmo vse skupaj, potem bodo pa že pridno delali in ubogali. Menim, da že sam "organigram" kaže na te napačne posege. "Organigram" v začetku leta 1992 se ve, kakšen je bil. Takrat je bila d.o.o., potem je bila konec leta 1992 ob začetku sanacije delniška družba, s tem da so postale in tudi posnetek iz leta 1996 ob koncu leta kaže na to, da so to sanacijo vodili predvsem v smislu navpičnih dejavnosti, kot češ, iz Ljubljane bomo to obvladovali, vsaka firma ima nekaj tega, nekaj onega, nekaj tretjega, ampak to bomo v Ljubljani obvladovali. Tak sistem je gotovo neuspešen, ker sem prepričan - še nihče mi ni dokazal - da bi pa omogočal računalniški sistem ali sistem pregleda poslovanja tako poslovanje. Pa tudi če bi to bilo, da bi bili vsi računalniški sistemi povsod enaki in kompatibilni in pregledni, bi bilo vprašanje, kdo bo spet iz Ljubljane ali centra vodil posamezne dejavnosti - od livarne, od strojegradnje, energetike, vzporednih dejavnosti itd. Skratka, ta koncept je pač tak, da ga je treba nastaviti z dobro ekipo v posameznih lokacijah in ga "mučiti" do konca, če pa ti ne znajo, se pa druge dobi. Taki so lahko in tudi morajo biti prijemi v bodočem sanacijskem programu.
Sicer pa kot pravim, meni "organigram" vse preveč stvari pove in vi tudi vidite, lahko ste ga gledali iz gradiva. V tujini je šest firm, šest predstavništev, potem metalurgija ima dve firmi: livarna dve, predelava strojegradnje osem, energetika tri, potem storitvena dejavnost osem, osemnajst, šestnajst firm je, ki so nekako upočasnjene, ali pa se temu reče, spijo in so zaspane. In pa še neke druge dejavnosti, spet štiri. Skratka, to je pregled. Vendar, ko pa gledamo sam sistem, samo analizo in pregled, kaj se bo dogodilo, ne pridemo do podatkov, kaj se dogaja v posamezni firmi. Toliko malo podatkov, da v bistvu človek nima odgovora. In mislim, da je tudi to, bom temu rekel, kritika. In to je tudi tisto razmišljanje, ki ga menim, da ga morajo v bodoče, ali pa tisti snovalci, sedanja nova ekipa upoštevati in seveda določiti.
Mi lahko, vsakdo od nas lahko vodi neko stvar, če ve, kako nekdo od nosilcev, ki ima neko področje, delo opravlja. In seveda, to lahko vidiš na računalniku, to vidiš vsak dan ali pa vsake pet, deset dni, ker to računalnik omogoča. Skratka, v tem je, vidim prestop vodenja in tudi prestop odgovornosti, ali pa, boste potem rekli tudi: "Ni bila nikoli opredeljena odgovornost." Seveda ni bila. Prvič so se menjale ekipe, kot se menja vreme in to je bilo tudi seveda usodno. Usodno je bilo tudi to, da so na primer Štore, ki so v prvem delu sanacijskega pristopa bile najdalj žive, ker so se zavedale, da so v out poziciji in so bile zelo dinamične in seveda so prišle potem pod Ravne. Ravne pa Štore, to mislim, da je iluzorno misliti, da se bo ta zadeva kar sama po sebi nekako urejevala. In od tod seveda in tudi ta nerazvidnost, kaj se dogaja in kdo kaj nosi s sabo, kdo kaj naredi, kdo je dober, kdo ni dober. Mislim, če hočemo sanacijo izpeljevati, potem je treba vedeti. Ta je dober, ta ni dober, ta firma je dobra, ta ni dobra. In konec. In se temu posvetiti, ker je povprečje tisto, ki - čim večje povprečje je, tem večji je uspeh in je treba sporne firme potiskati zgoraj, da v bistvu ne vleče nazaj dol.
In mislim, poleg tega opažam, da je bilo v tem delu sanacijskih prijemov veliko teh zunanjih sodelavcev. Spomnimo se, da se v letu 1990/91, da je gospod dr. Kraljič s svojo ekipo, ki gotovo nekaj v Evropi pomeni in ima svoj center v Parizu, znan gospod, ki je tudi sodeloval v določenih upravnih organih in določenih svetovanjih. Nastopila je leta 1994 Pharejeva skupina in seveda tudi določila neke parametre. Vendar, berite vi Pharove podatke. Ko berete Pharove podatke, bi rekel od leta 1994, 1995, 1996 in 1997. 1997 seveda ne more, ker je napoved, se vidi, da so... In so gotovo naredili program, ki nekako vleče. To se pravi program, ki mora biti pozitiven. Ne verjamem, da bi delali oni program, ki bi imel tako in tako nulo. Ker sicer potem ne vem, zakaj bi tak program, jaz ga ne bi nikoli delal. Ker za njih negativni rezultat, mislim, da bi jaz nobene oblike ne plačal, ker se to samo dogodi. Ampak, iz tega se vidi en poseben trend. V letu 1994 in 1995 je nekako še kar dobro stanje pri fizičnemu delu in tudi pri delu vrednostnih kazalcev.
V letu 1996 kar naenkrat pade. Pade za bistveno stopnjo in je odmik od Pharovega programa. In zdaj se postavi vprašanje. Seveda, minister je ravno prej tudi povedal, da je ravno leto 1996 bilo zelo usodno. Zakaj je bilo usodno? Ne vem. Stvari gredo vedno na bolje, kar naenkrat klecne dol. Mislim, stvari so zdaj res vprašljive. Od kod ta? Ali je bil potem tudi nastavljeni sam program tak, da se je en čas zadrževal, potem je pa sam padel, ker ni imel rešitve. Domnevam, da je to tako ali pa, da se je vmes kaj dogodilo, tudi kadrovsko, da so nekako odjenjali. Ker tudi se vidi pri izvozu, pri izvoznih podatkih in predvsem pri napovedi za naprej do leta 2002, se vidi, da bo treba grozljive stvari napraviti, da bodo tisti procent 51, 52, 49, ki je bil dosežen, ki gotovo pomeni in to se vidi, da 73% vsega tega je v Evropski skupnosti, 10%, bom temu rekel hvala bogu, morda so Slovenske železarne ene edinih, ki so v Združene države Amerike nekaj izvozile, ker vsi ostali so pa bistveno siromaki v celo slovenski ekonomiji. Ampak hočem povedati to, da je tudi načrt za leto 1997, 1998 itn. kaže na 64, 65 do leta 2002, 69% izvoza celotne proizvodnje.
Zdaj se pa vprašam. Če je nastala zguba in ta zguba je tudi gotovo, verjamem, ni samo tistih 7 milijard in 200. Je gotovo še kaj več in je bilo prej povedano, koliko je. Potem se postavlja vprašanje, ali, in seveda tu je pa potrebna tudi analiza stanja, ali se proizvodi prodajajo pod ceno. To je vprašanje. Ko smo mi mleli in seveda se trudili s TAM-om, je ravno to bila ključna zadeva, v kateri se je ugotovilo pri analizi in seveda pri reviziji, da so prodajali recimo določene izdelke, katerih je bila lastna cena 84.000 dolarjev, so prodajali recimo za 76.000 ali 72.000 dolarjev. Vmes so bili pa seveda tisti, ki so dobili še kupone za provizije in podobno. Seveda, taka zadeva ne more iti. Ta ladja gre v dno.
Mislim, treba je pač povedati in v bodočem sanacijskem programu, mislim, da je treba umiti šipo. Dajmo umit šipo in povedati in ugotoviti, kaj je. Kaj je tu, kaj je v Ravnah v glavnih firmah, kaj je na Jesenicah, kaj je v Štorah, kaj je Tovilu, kaj je v Verigi itn. Skratka to so stvari, ki so, katere ne bomo mogli skupaj dajati, pa reči, saj je še kar. Lahko, ampak tisti, ki res gara in res nekaj naredi, bo rekel, bo opeharjen. In seveda, ne opeharjen, on bo v bistvu postal ravno tako slab kot so drugi. Zakaj bi se pa eden mučil na račun drugih. Mislim, to je tisto. Dajmo tistemu, ki je nekaj vreden, nagrado in naj se vidi in se ve. Tisti, ki pa ni vreden, se pa lahko. Mislim, vlada ima polno in tudi novo vodstvo z gospodom Igorjem Umekom na čelu, ima polno možnosti in v bistvu pravico, da nekaj naredi. Pa tudi sanacijski program, kot je gospod Feri Horvat prej povedal.
Ta se lahko in se mora delati skupaj z vlado. Konec koncev ne more priti recimo konec leta, konec avgusta sanacijski program na vlado, zdaj ga pa glejte. Tak je in takega smo spravili skupaj. Najbrž, da je tudi vlada pri mnogih elementih sanacijskega programa zraven in mora biti zraven in mora pač asistirati in ugotavljati, ali je možno ali ni možno. In to ne samo, seveda gospod minister za gospodarsko dejavnost, ampak tudi drugi ministri, ki so, minister za delo in socialo, minister za finance itn. Še marsikakšen, pa tudi za tehnologijo in še marsikdo drugi. Skratka celovit pristop, ker sicer v to bomo verjeli, v tisto pa ne bomo verjeli. In glede organizacije pa pravim, vsako vodenje je v bistvu problem obvladljivosti. Če obvladaš, ni problem. Če ne obvladaš, seveda si v temi in enkrat te ta potegne za nos, drugič te drugi in seveda po enem mesecu ugotoviš, da te pač vsi imajo za norca in da nimaš komu kaj verjeti in podobno.
To so naši osnovni pomisleki. Pa še nekaj. V letu 1990 in 1991 se je prisililo tako rekoč, to ni bilo enostavno, da so železarji, ki so uporabili približno 8 do 9% slovenske elektrike, to delo oziroma to taljenje in te operacije, ki vemo, da veliko stanejo, delali soboto, nedeljo. Se pravi takrat so to garali in delali, ko se elektrika sama podi zastonj po žicah.
To mislim, da je treba priznati, da se je veliko zgodilo. Vendar pa se vidi ta energetski vložek, nekako skozi ostane 60 milijonov mark, 55 milijonov, vedno se pojavi blizu 60 milijonov mark letni vložek, ali je to plin. Seveda je tudi vloga plina bolj narasla. Zdaj ugotavljamo, da je 13 skoraj 14% te porabe v Sloveniji, pri elektriki pa 4,8, to se pravi skoraj na polovico tistega, kot je bilo. Namreč, gotovo so neki premiki. Pa kot rečem, oni so, milo rečeno, to je treba priznati, delali in garali so sobote in nedelje, ko so bili vsi ostali prosti. S te strani je gotovo treba priznati, seveda pa ne morejo vsega rešiti samo tisti, ki delajo noč in dan in tako naprej, ki pridejo domov vsi umazani in ogreti od jekla in gotov in tako naprej. Ampak to delo morajo opraviti pa tisti, ki vodijo in napravljajo to delo zmerno in seveda tudi uspešno in z veliko dodane vrednosti.
Ampak ta izguba, kot pravim, se je pojavila v letu 1996, se pravi v lanskem letu. Zdaj pa. Če je v lanskem letu bila izguba 7 milijard 200 in še nekaj, je načrt za 1997. leto 46 milijonov tolarjev izgube. Zdaj vas pa vprašam. Danes smo 30. julija in če bi zdajle rekel, prosim, gospod minister ali pa prosim gospod predsednik uprave, povej mi, kakšno je stanje. Bi moral zrepetirati, kakšno je stanje, koliko je izgube ali kaj je. Ker ni kaj. Če ni v tem času že podatkov, potem seveda so poteze v veliki zamudi in bodo tudi manj uspešne.
Za konec bi pa to rekel. Gotovo da smo Slovenski krščanski demokrati gotovo tisti, ki nismo, in tudi sam osebno, veste, da nisem nikoli gledal proč ali da smo nekako rekli, da nas to nič ne zanima in podobno. Nasprotno, veliko truda smo vložili. Vendar menim, da je ravno ta načrt leta 1997 do 2000 izziv. Ne izziv. Ampak tu naj se vidi, kaj se hoče. Če se hoče, potem se bo to takoj videlo. Iz tega, kar je napisanega, kar sta dve spoštovani dami napisali in en gospod, ki je tudi član uprave, seveda je tam veliko želja in veliko je napisanega v tem smislu, brez tega, da bo država in tako naprej, ni moč brez tega in tako naprej.
Vendar, zdaj pa poglejte. Če gledam na stanje v bankah. Bom temu rekel - banke so porabile čudovite obveznice, ki smo jih dali na račun tega, da se sanirajo, izplule in praktično neobremenjene poslujejo, kar jim pač vsak dan prinaša in vsak dan odnaša. Če gledam na visoke obrestne mere, ki jih ne bomo mogli nikamor spraviti, v nobeno prihajajočo žilavo ekonomijo. To so stvari, ki jih nimamo kam dati in mislim, da so obresti tam od 19 do 24% itd. To je nesprejemljivo. Ga ni programa, ali pa morda slučajno kakšna import poteza, ki ti prinese in ji odstrižeš kupone in se zasmejiš in greš naprej.
Skratka, če gledam na načrt o velikem povečanju izvoza, potem v tem vidim dva odgovora. Prvič, da se presneto zavedajo v slovenskih železarnah, da je izvoz edina kategorija, seveda ob cenah, ki ne prinašajo izgube, ampak tudi nekaj pozitivnega.
Drugič, da je to seveda zavednje, da je domači kapital predrag in da z domačim kapitalom ni kaj računati, razen seveda s tem, kar bo proračun in s tem, kar bo dala država garancijo. Ali pa dala država garancijo bankam, da bodo spustile določene kredite za trajno obratna sredstva ali za kaj drugega. Kar bo tudi predmet kasnejših zakonov, ki jih bomo sprejemali.
Tretja stvar je pa v tem, da je gotovo res nekaj. Tisti izvozniki, ki so večinski ali pa, ki imajo večinski izvoz, si ne morejo predstavljati, ne morejo si zamišljati, da bodo doma polnili, bi rekel noč in dan lepo, bi rekel bobne, ki se vrtijo v bankah in ki prinašajo čudovite obrestne mere in seveda dokaj ležerno bančno ekonomijo, ker bi enostavno propadli. Le ti se morajo vedno in zmeraj povsod, hvala bogu, oprijemati možnosti kupcev, ki jim mogoče in tudi določenih zvez v tujini, na osnovi katerih dobijo določene kredite za to, da lahko zaženejo proizvodnjo, da lahko proizvodnjo pripravijo in jo potem seveda poravnajo z izvozom. Verjetno, da je tu ta os in te osi se je treba zavedati, tega dejstva.
Menim pa, da predvsem mora biti sanacija jasen vpogled v posmezne firme, s povsem opredeljivo odgovornostjo. Jaz vem, da je to hudo, in prejšnji minister in sedanji predsednik uprave, gospod Umek, je tudi na Komisiji za lastninsko preoblikovanje povedal neki stavek, ki seveda pomeni to, da se zaveda te silovite odgovornosti, vendar, in tako naprej, kaj je še naprej povedal, bi lahko sam povedal. Ampak, gre za to: brez temeljitega vpogleda in načrta, ki stoji, ne bo nič. Brez tega ne bomo verjeli, vsaj tisti, ki smo že veliko na tem delali ali pa ki vsaj približno vemo, kako to zgleda. Konec koncev pa vsak, ki malo ve o ekonomiji, to pa vemo vsi, je zelo hitro dopovedljiv, če vidi, da so stvari jasne, magari tudi trde in resnične.
Želim seveda, da je sanacijski program in tehnološko in po vrednostni plati in po marketinški plati in po osvajanju novih tržišč in po tem, da bodo predvsem kadri tisti, in vendar vemo, da je kader bistvena kategorija. Tisti, ki bodo pomagali, da se ta sanacija ne izpelje šele leta 2002 ampak recimo leta 1999 in na pragu, ko bodo, bi rekel, na večer pred letom 2000 pač goreli kresovi in pa seveda, ko bodo petarde naznanjale prihajajoče tisočletje. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Rejc. Želi besedo še kateri predstavnik poslanske skupine? Gospa Mravljak. V imenu SLS.
DARINKA MRAVLJAK: Spoštovani! Pred nami je paket štirih zakonov, ki se vežejo na podaljšano sanacijo slovenskih železarn ob sočasni postopni privatizaciji. Verjetno je to ena izmed najtežjih materij letos v Državnem zboru, vsaj po finančni plati gledano. Slovenska ljudska stranka se tega težkega gospodarskega problema zaveda in prav zato smo tej temi posvetili tudi veliko pozornosti. V javni razpravi 19. maja letošnjega leta, kjer so bili prisotni predstavniki koncerna, posameznih družb, ministra za gospodarske dejavnosti, predstavniki Ministrstva za znanost in tehnologijo, predstavniki Ministrstva za delo, družino, socialno politiko, predstavniki metalurškega inštituta in sindikata ter poslanci, se je nazorno pokazalo, da večina s sanacijo do sedaj ni zadovoljna. Kljub temu pa smo, ob tehtanju argumentov za ali proti, ugotovili, da je podaljšana sanacija s privatizacijo edina rešitev za to panogo. Dejstva, ki govorijo v prid sanacije, so gospodarski, socialni in družbeni vidik.
V železarstvu je tradicija kakovost in so kadri. Če pogledamo od sedanjih zaposlenih, čez 7.200, je kar 23 doktorjev znanosti, 12 magistrov in 349 strokovnjakov z visoko izobrazbo. Tudi jeklo je gradivo prihodnosti, kot je rekel eden izmed razpravljavcev na javni razpravi. Gradivo tega stoletja, tehnične civilizacije in bo takšno ostalo, ker zamenjave zanj še nihče ni iznašel. Je pa seveda jeklo kot vse drugo tržno blago občutljivo za vse mogoče krize. Od leta 1992 pa do sedaj je število zaposlenih iz 13.600 padlo na 7.200, se pravi, da se je skoraj prepolovilo. In nadaljnje drastično padanje števila zaposlenih bi pomenilo izreden šok za okolje, kjer se nahajajo te železarske družbe. Kajti vsa okolica se je v času uspešnega poslovanja železarn razvijala prav na ta račun. Mogoče bom rekla malce zlobno. Ampak če bi takrat del akumulacije vlagale železarne v novo opremo, v nove programe, ne pa gradili mesta, plavalne bazene, športne objekte, telefonske centrale, plinovode ter vlagali v investicije, ki so bile namenjene jugoslovanskemu trgu, bi bila verjetno tudi današnja podkapitaliziranost v večini družb manjša. Samo Metal Ravne plača mesečno 150 milijonov SIT davkov in prispevkov, 150 milijonov pa naroči in plača storitev ostalim slovenskim podjetjem, ki sodelujejo pri proizvodnem procesu in 150 milijonov da tudi za neto plače. Ob morebitnem zaprtju posameznih lokacij, se sproži verižna reakcija zapiranja obrtniških delavnic, trgovin in vsega, kar je v tistem okolju. Ogromno stvari je, zaradi česar sanacija ni bila uspešna ali vsaj ne tako, kot smo pričakovali. Pri nas so se procesi preobrazbe, ki imajo sicer 10 in večletni razvoj, zgodili v izredno kratkem času, čez noč. To je prehod iz enega sistema v drugega. Izguba jugoslovanskih trgov, prehod na zahtevni zahodni trg, neprestane kadrovske menjave in s tem povezana neodgovornost za sprejem ključnih poslovnih odločitev in še in še. Kompleks zahtev... težko obvladljiv so železarne in tega preprosto ni mogoče prenesti brez prevelikih pretresov za nadaljevanje sanacije s privatizacijo.
Od vodstva koncerna in posameznih družb zahtevamo dosledno izvajanje sanacijskih in poslovnih načrtov, ki morajo biti časovno, finančno, tehnološko ovrednoteni in za katerim stoji z vso odgovornostjo tudi vodstveni kader. Slovenska ljudska stranka bo podprla zakone z vsemi sklepi Odbora za gospodarstvo in Komisije za lastninsko preoblikovanje ter z vsemi amandmaji, ki povečujejo nadzor nad rabo sredstev v postopku sanacije in nadzor nad lastninskim preoblikovanjem koncerna in posameznih družb.
PAVEL RUPAR: Če imam napačne podatke, se že vnaprej opravičujem. Spoštovana predsedujoča, kolegice in kolegi! Trenutno v dvorani sedijo 3 poslanci Združene liste, 3 poslanci DeSUS-a, 6 poslancev Liberalne demokracije, 10 Ljudske stranke, 2 Nacionalne stranke, 13 Socialdemokratov in 8 Krščanskih demokratov, kar skupaj ne zadošča za sklepčnost. Zato zahtevam, da pred nadaljevanjem izredne seje preverite navzočnost in pozovete tiste, ki jih ni, da pridejo z dopusta nazaj na delo. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Ugotavljamo sklepčnost oziroma prisotnost v dvorani! (36 prisotnih.) Ponavljam še enkrat! Ugotovimo sklepčnost! (44 prisotnih.) Naslednjič ugotavljamo prisotnost čez 10 minut!
(Seja je bila prekinjena in se je nadaljevala ob 11.55 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Nadaljujemo s sejo in tretjič ugotavljamo prisotnost v dvorani! Ugotavljam prisotnost v dvorani! (52 prisotnih.) Lahko nadaljujemo delo Državnega zbora. Proceduralno, gospod Lavrinc.
MAKSIMILJAN LAVRINC: Hvala lepa za besedo. Saj res nisva niti daleč doma narazen. Jaz imam zaprosilo za gospoda Ruparja in njemu podobne. Torej, ljubeznivo prosim, da ne zlorabljajo poslovniških določil za take otročje finte, da nas kličejo iz sob sem notri. Te mize so pač premajhne za to, da se ves material razloži.
In še to, drugo. Naj se opraviči vsem tistim, ki niso bili prisotni v dvorani, ker nismo bili na dopustu.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Lavrinc. Proceduralno želi besedo še Jakič.
ROMAN JAKIČ: Spoštovani! Proceduralno bom predlagal, da se začne res spoštovati poslovnik v Državnem zboru Republike Slovenije. In sicer, strinjam se. Poslovnik v 85. členu govori o tem, kdaj se ugotavlja navzočnost. Drugi odstavek govori o tem da navzočnost na seji se lahko ugotavlja tudi med sejo, če predsedujoči ugotovi, da je potrebno preveriti sklepčnost. Jaz vem, da je praksa bila taka, da je proceduralno prišel predlog s strani poslanca, da preveri sklepčnost in je predsedujoči na to opozoril.
Predvsem bi pa želel, da se spoštuje poslovnik v 44. členu. In sicer, proceduralno, predlog za ugotavljanje sklepčnosti je tukaj podal gospod Pavel Rupar, ki se obakrat ob preverjanju sklepčnosti, podobno kot večina njegove poslanske skupine in pa poslanska skupina Krščanskih demokratov, ni prijavila k sklepčnosti in s tem kršila 44. člen poslovnika Državnega zbora Republike Slovenije, ki govori o tem, da je treba seveda, če poslanska skupina ne želi sodelovali oziroma poslanec ne želi sodelovati na razpravi in pa odločanju, da o tem, o svoji obstrukciji, svojo obstrukcijo napove. Prosim, da v bodoče svoje obstrukcije napoveste, ne pa da zahtevate. Predvsem pa, tisti ki zahtevajo, mislim, da moralno, nehigienično in neevropsko je seveda, da gospod Pavel Rupar zahteva sklepčnost, pri tem se pa ne prijavi. Predlagam proceduralno, da se spoštuje, da predsedujoča spoštuje določbe 44. člena poslovnika in seveda poslance, ki se niso prijavili k sklepčnosti, opozori na to oziroma mislim, da smo neko komisijo ustanovili, da se nekaj od plače trga za tiste, ki ne sodelujejo na sejah Državnega zbora. Hvala lepa.
Pa še proceduralno bi prosil, proceduralno bi prosil, da ni replik na proceduralno vprašanje.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Po poslovniku ima vsak poslanec pravico, da zahteva prisotnost v dvorani. In to smo tudi naredili. Proceduralno. Gospod Rupar je imel prvi besedo. Saj ni replika. Proceduralno. Gospod Rupar.
PAVEL RUPAR: Gospod! Mi mladi - tako se vi nazivate tu. Če imate v glavi poslovnik...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: To je že replika, gospod Rupar!
PAVEL RUPAR: ...potem prosim, spoštujte poslovnik...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Gospod Rupar, to je replika.
PAVEL RUPAR: To ni replika, to je uvod v proceduralno. Jaz bi samo toliko rad opozoril. V poslovniku piše, da morajo biti poslanci navzoči na sejah zbora. Ali je tako? Danes se zgovarjamo o sila pomembnih zadevah, ker se tudi seja imenuje izredna seja. Mi danes govorimo o blaznih milijonih, ki jih bomo lahko spet vrgli preč ali pa jih bomo pametno izkoristili. In jaz bi prosil za 15 minut premora v imenu poslanske skupine, zato da se tudi pogovorimo, kako bomo naprej, ker tak odnos pozicije do opozicije ne pelje nikamor, in se je treba dobesedno popolnoma pogovoriti, kako naprej. Ali ima smisel, da sedi tukaj vrsto poslancev, pa čaka na miloščino prihoda pozicije? Bi pa seveda še enkrat predlagal. Vendarle si preberite tudi poslovnik od A do Ž, ne samo tisto, mi mladi, kar vam paše.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Na podlagi 72. člena poslovnika, drugi odstavek, zaradi posvetovanja v poslanski skupini, odrejam 15 minut odmora. Nadaljujemo ob 12.15 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 12.01 uri in se je nadaljevala ob 12.19. uri)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Torej nadaljujemo sejo. Pred nadaljevanjem ugotavljamo prisotnost. (41 prisotnih.) Prisotnost ugotavljamo še enkrat! (50 poslancev.) Ugotavljam, da je zbor sklepčen in nadaljujemo sejo. Želi gospod Rupar, ki je zahteval prekinitev seje zaradi posvetovanja v poslanski skupini, besedo? Prosim gospod Rupar.
PAVEL RUPAR: Torej v poslanski skupini Socialdemokratske stranke smo se namenili podati en apel vsem poslankam in poslancem, da so vendarle prisotni. Torej velja za vse, ker gre za zakon, ki ga je predlagala vlada po hitrem postopku. Gre za sila pomembno zadevo, torej tam zunaj, v železarnah, je uprtih mnogo oči v ta parlament in seveda od nas pričakujejo maksimalno resnost, ker gre za veliko osebnih eksistenc za ljudi. Nenazadnje gre tudi za odnos tega parlamanta do vlade, do gospoda ministra, ki si je le vendarle vzel čas in tudi smatra za pomembno sprejetje tega zakona. Zato še enkrat apeliram na vse, da ste prisotni v tej dvorani.
V nasprotnem primeru pa smo se odločili, da naša stranka ne bo več stranka statistov, s katerimi bi zagotavljali navzočnost in sklepčnost, in bomo v primeru, ko bomo naslednjič ugotovili nesklepčnost, najavili tudi obstrukcijo. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Torej nadaljujemo splošno razpravo k 9. točki dnevnega reda, in sicer predloga zakona o delni privatizaciji Slovenskih železarn. Besedo imajo še vedno poslanske skupine. Torej prosim predstavnike še katere poslanske skupine, ki želi besedo? Gospod Špiletič v imenu poslanske skupine SDS.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa spoštovana gospa podpredsenica. Spoštovane poslanke in poslanci!
Tudi v naši poslanski skupini smo trdno prepričani, da je lahko podlaga za odločanje o celotnem paketu, ki se nanaša na sanacijo slovenskih železarn, temeljit, poglobljen, sanacijski program. Ocenjujemo, da gradivo, ki smo ga doslej prejeli, to vsekakor ni in zato pričakujemo, da bo vlada do jeseni, tako kot je že omenil gospod minister na delovnem telesu, zagotovila pripravo tega temeljitega sanacijskega programa, ki bo lahko šele podlaga za naše odločanje o tem, ali glasovati za, ali proti.
Menimo pa, da do tako pripravljenega sanacijskega programa mora predhodno jasno zavzeti svoje stališče vlada in s tem prevzeti tudi odgovornost za to ali bo ta sanacija slovenskih železarn uspela oziroma ali ta sanacija ne bo uspela. Pomembno se nam zdi opozoriti tudi na to, komu bo vlada zaupala izvajanje tako sprejetega sanacijsekga programa. Namreč danes na obravnavi na matičnem delovnem telesu je bilo pač razvidno, da ni nekega dokončnega soglasja o tem, kaj je nujno storiti oziroma obravnavati v državnem zboru danes in kaj lahko počaka do jeseni. Tako sta bila različnega mnenja gospod minister in pa direktor Slovenskih železarn, kar kaže na to, da ocena o tem, kaj je potrebno zagotoviti za učinkovito sanacijo slovenskih železarn, še ni dokončna in je to še dodatni dejavnik, ki zahteva temeljito obravnavo še predhodno na vladi in šele na to v drugi fazi v državnem zboru.
V poslanski skupini nadalje ocenjujemo, da bi bilo utemeljeno ponovno pretehtati utemeljenost odločitve, da je treba sanirati slovenske železarne v celoti, torej Slovenske železarne kot koncern. Postavljamo si vprašanje, ali ne bi bilo morda utemeljeno proučiti, katere družbe v koncernu so tiste, ki so lahko na dolgi rok še dobičkanosne, in katere so tiste, ki nimajo več možnosti, da se tudi ob neki finančni injekciji vključijo v mednarodno konkurenco, ki bo z vključevanjem v Evropo še toliko močnejša.
Tudi sedanje ocene, ki smo jih poslanci dobili, je vlada podala le na nivoju koncerna. Medtem ko natančnih podatkov za uspešnost poslovanja družb v celotnem koncernu Slovenskih železarn pa še ni. Zato menimo, da ob tem, ko bo vlada pripravljala te podrobnejše podatke, preuči ponovno tudi možnost ali sanirati celoto ali je morda bolje začeti sanirati posamezne družbe, tiste, ki imajo perspektivo.
Kot tretja pripomba se nam zdi zelo vprašljiva določba 4. člena, ki zahteva obvezno konverzijo terjatev iz naslova neizplačanih plač v lastninske deleže koncerna. Menimo, da je takšno določilo v nasprotju z dejstvom, da vsak delavec lahko prosto razpolaga s svojo plačo. In da ga tukaj prvič, in v nasprotju z vso dosedanjo privatizacijo, dobesedno prisilimo, da vloži del neizplačanih plač v koncern Slovenske železarne ob tem, da nihče mu še ni dal jasnega odgovora o tem, da bo sanacija uspešna. V tem trenutku pa slovenske železarne prinašajo izgubo oziroma ustvarjajo izgubo na substanci, kot smo danes slišali iz poročila ministra za gospodarske dejavnosti. Tako, da siliti nekoga, da vlaga v družbo, ki prinaša zgolj dobiček, menimo, da nikakor ne more biti sprejemljivo, kajti s tem, ko delavci postanejo lastniki slovenskih železarn, prevzemajo tudi vso odgovornost za to izgubo, sami pa se niso mogli pri tem odločati ali da, ali ne.
Naslednje, kar se nam zdi pomembno, je ugotovitev gospoda ministra danes tu za to govornico, da je bila dosedanja sanacija slovenskih železarn uspešna. Ta ugotovitev je nekoliko nenavadna. Prvič, iz dejstva, da znašajo doslej akumulirane izgube v tem obdobju preko 300 milijonov nemških mark, da je doslej država že v to sanacijo vložila preko 700 milijonov nemških mark in da danes ponovno tu odločamo oziroma naj bi odločali o štirih paketih za sanacijo slovenskih železarn. Če je bila dosedanja sanacija uspešna, se danes na to temo tu ne bi več pogovarjali. Vse to jasno in nedvoumno narekuje, da je potrebno narediti temeljito analizo stanja in seveda dodelati sanacijski program, ki bo podlaga za odločanje.
Pri tem pa menimo, da je potrebno pri pripravi sanacijskega programa izhajati iz revidiranih računovodskih izkazov in ne zgolj na podlagi statističnih podatkov, ki jih to podjetje predlaga Agenciji za plačilni promet na podlagi veljavnih predpisov. Ocenjujemo pa tudi, da bi bilo utemeljeno predlagati računskemu sodišču, da tu opravi revizijo porabe doslej vloženega denarja v slovenske železarne, oziroma da revidira zakonitost, pred vsem pa učinkovitost in namenskost porabe vloženih sredstev.
V poslanski skupini SDS ne želimo, da bi se ponovila zgodba tam, in ki se kaže lepo v poročilu o jamstvih Republike Slovenije za leto 1996, in sicer v tabeli, ki govori o vnovčenju garancij. Vidimo da je bilo v preteklem letu za TAM Maribor vnovčenih skoraj 1 milijarda garancij, TAM Maribor je pa že zdavnjaj v stečajnem postopku. In da se to ne bi zgodilo oziroma da ne bi danes tu odločali o dveh zakonih, oziroma o dveh zakonih, ki se nanašajo na garancije sistemov Slovenskih železarn ocenjujemo, da je utemeljeno priložiti odločanje o celotnem paketu, ki se nanašajo na sanacijo slovenskih železarn, na jesenski rok. Pri tem pa apeliramo na pripravljalce sanacijskega programa, da upoštevajo tudi protokol številka 2 evropskega pridružitvenega sporazuma, ki določa to, da ima država možnost le še 5 let subvencionirati proizvodnjo jekla. Pri tem pa mora upoštevati še dva kriterija - povečati produktivnost in pa zmanjšati obseg proizvodnje.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Špiletič. Še gospod Kebrič v imenu poslanske skupine DeSUS.
IVAN KEBRIČ: Hvala za besedo gospa predsedujoča! Kolegice, kolegi!
Tudi v naši poslanski skupini se zavedamo pomembnosti reševanja problema slovenskih železarn. Dejstvo je, iz katerega izhajajo naša gledišča in stališča do tega problema, da ima železarstvo v Sloveniji bogato tradicijo. Mi, ki smo starejši, se spomnimo že predvojnih delovanj naših železarn in tudi sedaj, ko vemo, da je potrebno, da so koncentrirane v eni večji združbi, da predstavljajo en enovit sistem in se zavedamo, da je ta sistem z ozirom na prilike, kakršne so bile v določeni krizi in tudi mi zahtevamo od vlade kompleten, celovit sanacijski program, da bomo videli, kje je prespektiva posamezne specializirane železarne.
Zato menimo, da je potrebno in koristno, da že sedaj v prvi fazi podpremo ta vladin program za to prehodno obdobje. Ko pa bomo dobili celovit sanacijski program, pa bomo prav tako temeljito premislili in preučevali, v kateri smeri se bo možno koristno financirati, kje so tiste perspektive posameznih železarn, in da bomo tiste programe potem v celoti podpirali. In menimo, da je zelo, zelo potrebno to, da ohranimo tradicijo, saj ti železarji gredo, njihova stroka, njihova sposobnost iz roda v rod. In to je ena zelo, zelo pomembnih vrednot, ki jih ima ta železarska industrija v naši deželi.
Še enkrat poudarjam, da smo zato, vendar enako želimo in zahtevamo celovit sanacijski program, da se bomo v nadalje lahko opredeljevali, da ne bomo, kot je že bilo povedano, financirali nečesa, kar nima svoje perspektive, in bo verjetno tudi v določenih teh krajih potrebno prestrukturiranje, prekvalifikacija in iskanje seveda novih programov. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Kebrič. Želi še kateri predstavnik poslanske skupine razpravljati? (Ne želi.) Torej besedo dajem poslankam in poslancem. Pisno so se k razpravi prijavili: gospod Henigman, gospod Malovrh, gospod Petrovič in gospod Petan. Razprave morebitnih poslancev pa omejujem na pet minut.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala za besedo gospa podpredsednica. Sčasom boste imeli tudi čim manj težav z mojim priimkom, saj se lepo slovenko napiše.
Spoštovani! Danes se po dolgem času, približno dveh letih ponovno srečujemo s temo, ki je meni že kar zelo blizu. Sicer se tej temi pravi slovenske železarne; tisti prej, v prejšnjem mandatu pa se je rekel TAM. Seveda ni možno enačajev vleči kar tako preprosto. Ampak glede na pristop vlade in glede na nujnost, hitrost postopka, pa tudi na obseg sredstev bi se dalo tukaj zelo stvari primerjati. Takrat pri TAM-u je bivši minister, predhodnik gospoda Dragonje sedanjega ministra dajal roko v ogenj zato, da bo sanacija, če bomo zakon o TAM-u, o sanaciji TAM-a sprejeli pa dokončno problem rešen. Sicer ne vem sedaj, kje ima gospod Tajnikar tisto roko v ognju, jo gotovo nimamo, mu tudi ne privoščim. Gre pa seveda za simbolično in formalnopravno dejanje glede odgovornosti posameznih nosilcev, tako v podjetjih kot v vladi za uspešnost projektov, za katere so iskali kredibilnost v državnem zboru oziroma potrditev, kar je pač v skladu z zakonodajo za takšne velike zneske tudi normalno.
Danes na odboru oziroma na Komisiji za lastninsko preoblikovanje je za moje pojme prišlo do velikega preobrata. Potem ko smo slišali ministra, gospoda Dragonjo, kot tudi na koncu direktorja, se pravi predsednika uprave SŽ Umeka, kjer je prišlo do neusklajenosti dveh stališč med direktorjem in med ministrom glede potrebnosti in nujnosti privatizacijskega dela, delne privatizacije, pa tudi odloga plačila obveznic oziroma zakona, ki se tiče obveznic.
Iz tega vsega lahko zaključim naslednje, da je predlog pripravljen zelo na hitro, vprašanje v katerih logih se je zgodil. In glede na to, da je konec julija, se je verjetno računalo, da bo državni zbor to stvar hitro spravil in potem gremo na zaslužene počitnice, ki nas bodo koštale 22 milijard tolarjev. Pripomb je bilo še celo več.
Glede na vse to, pozdravljam, da je prišlo do tega preobrata, da se nekoliko počasneje pristopi k sanaciji slovenskih železarn v smislu sprejemanja privatizacijskega modela, kot tudi koncepta, kako naprej pri ostalih zakonih, o katerih pa sedaj ne bi govoril, ker pač ni ta točka.
Kar se tiče nasplošno še sanacije, je treba reči, da je bilo v slovenske železarne do sedaj vloženih, po mojih ocenah, okrog 500 milijonov nemških mark. Se oproščam, ker govorim v markah, vendar tako si lažje mogoče stvari predstavljamo. Šest let v bistvu se vladne ekipe trudijo, da bi nas prepričale, kako potrebno je ta železarski mastodont sanirati, uspešno sanirati do konca. Mislim, da bi moral ta projekt sanacije slovenskih železarn v začetku, glede na to, da smo sedaj v prvi obravnavi hitrega postopka, odgovoriti na nekaj temeljnih vprašanj. Zato se bom tega dotaknil in upam, da bo to vplivalo tudi na daljne sprejemanje zakona o privatizaciji železarn, in sicer kakšno je stanje kapitala v slovenskih železarnah od leta 1990 do leta 1996 glede na vložke.
Drugič. Vpliv zakonov o dokapitalizaciji slovenskih železarn na vrednost. Se pravi na vrednost v povezavi s samo privatizacijo. Za koliko naj bi se prodajal koncern oziroma posamezne družbe. S tem v povezavi tudi neke vrste poštena tržna vrednost, se pravi, ta vrednost povezana s tržno vrednostjo samega sistema, od leta 1990 do 1996.
Četrtič. Bolj natančno bi prosil za do sedaj vložena proračunska sredstva Republike Slovenije iz različnih ministrstev. V obrazložitvi zakonov so sicer navedene določene številke, menim pa, da bi morale biti te bolj razčlenjene, tudi po posameznih ministrstvih.
Nenazadnje, kakšni so bili stroški zunanjih ekspertiz in uporabe skupaj s člani nadzornih svetov oziroma upravnih odborov. Se pravi, koliko nas je stala sanacija slovenskih železarn že do sedaj s tako imenovanimi zunanjimi sodelavci ali pa z znanjem od zunaj.
Te zahteve se mi zdijo upravičene glede na to, da bo po zakonu o privatizaciji 20% premoženja namenjenega razvojni družbi oziroma za odprodajo PID-om, se pravi, da bi tukaj morali vedeti, pri čem dejansko smo. To je tudi nekje osnova, iz katere se začne vsak lastninski program oziroma se naj bi bil začel. In mislim, da bi tukaj morali veljati podobni kriteriji. Drugače pa sem prepričan, tako kot je bilo rečeno, da ni cilj vlade v tem trenutku za vsako ceno spraviti čez privatizacijo slovenskih železarn, kjer za to privatizacijo praktično vsaj do sedaj nismo dobili nikakršnega namiga, kdo bi bil tisti, ki bi bil strateški kupec. Ampak je cilj, seveda, dokapitalizacija, zato je treba ta zakon sprejeti - dokapitalizacija v višini 7,2% milijardi ali pa okoli 90 milijonov mark - vendar se postavlja vprašanje, tako kot je bilo že večkrat poudarjeno, kam ta denar dokapitalizirati, v katere družbe.
Samo za informacijo, ko smo bili z Odborom za gospodarstvo na Koroškem, smo imeli priliko se seznanit ne samo s predstavniki železarstva, ampak tudi z drugimi podjetji na tem področju. In če ne omenjam težav, ki jih imajo druge panoge, pa seveda niso tako ujčkane s strani države, kot je strateška panoga, kot se temu reče železarnam, je bilo temeljno vprašanje: kako oziroma kaj bodo posamezne družbe imele od tega gospodarskega paketa. Takrat tega paketa še nismo imeli pred sabo, vendar so bili veliki pomisleki na to, kaj bo kdo dobil na posamezni lokaciji. Tako od Raven do Štor, se pravi, predstavnikov Štor ni bilo zraven, tudi ostalih. Zato se mi zdi vmesno, da se tako kot je, mislim, že predlagano, točno definira koga in kdaj dokapitalizirati.
Osnova je za moje pojme lahko samo sanacijski program, ki bo to definiral, ki bo pokazal, kaj je tisto, kar bo preživelo in kriteriji bi morali biti tukaj tako tudi postavljeni.
Drugi cilj, po mojem, te delne privatizacije je, tako kot je napisano, konverzija terjatev zaposlenih, kar ni nič narobe. Vprašanje pa je, po kakšni metodi izračunati ta sredstva. Mislim, da bi morala biti osnova zakon o lastninjenju tako imenovanih Koržetovih podjetij, zato da bi za vse zaposlene v bivših ali pa v sedanjih podjetjih, ki so prišla pod sklad za razvoj oziroma sedanjo Razvojno družbo, enaki kriteriji veljali tudi za slovenske železarne. Oziroma lahko bi bili še v toliko težji, hujši, glede na to da so slovenske železarne pod posebnim drobnogledom in bom še enkrat rekel ujčkanjem države.
Se pravi glede nato, da je država toliko sredstev vlagala in prevzemala odgovornost tako po jamstvih dajala kredite, odplačevala prispevke in davke za električno energijo in za druge stvari. Menim, da je treba kriterije toliko bolj zaostriti.
Postavlja se seveda, še enkrat ponavljam, vprašanje strateških partnerjev. Ker če bo v tem zakonu vsaj nakazano, po kakšnih kriterijih lahko strateški partner, ki bo, upam, se od nekje prikazal v naslednjih letih, prevzame slovenske železarne oziroma v določenem deležu, da se določi kriterije oziroma pravila igre, po katerih se to lastninjenje do konca izvede. Sam gospod minister je govoril, da se sanacija odvija pozitivno. Jaz imam ravno obratno mnenje oziroma menim, da se sanacija ne odvija oziroma zato, ker smo danes na tej točki, da se ti zakoni sprejemajo, je to živ dokaz, da vlada, ta in prejšnja in katerakoli že, pri sanaciji slovenskih železarn ni bila uspešna. Zato je prišlo tudi do prolongiranja in drugačnega koncepta od podržavljanja sanacij k privatizaciji na podaljšano sanacijo.
V samem gradivu, ki smo ga dobili na Odbor za gospodarstvo, pa tudi na lastninsko komisijo, je samemu sanacijskemu programu posvečenih pet tipkanih strani. S tem da nam je bilo jasno povedano, da po posameznih družbah še ni narejenih sanacijskih programov. Se pravi, da ni korektno, da se o tem pogovarjamo po hitrem postopku sedajle, in to ne velja samo za Ministrstvo za gospodarstvo, velja tudi za državni zbor oziroma za koalicijo, ki je te točke spravila na dnevni red, in velja tudi za vodstvo državnega zbora, da danes sedimo na tej seji, kjer so same točke po hitrem postopku, neupravičeno, ker nimamo osnove, da bi po hitrem postopku odločali o gospodarskem paketu v slovenskih železarnah. Se pravi, da je bila seja sklicana nekje s predpostavko, da bomo počepnili pred težo dejstev, 7.000 in še nekaj zaposlenih, pred velikim kolapsom. Vendar menim, da se tako državni zbor ne sem več obnašati. In glede na to bi rad dodal, da je bila prej intervencija opozicijskih poslancev smiselna, tudi v toliko, ker si ne predstavljam, da bo vladna koalicija sprejemala zakonodajo s tem, da bo opozicija zagotavljala sklepčnost, razpravljala o posameznih predlogih, gospodje iz koalicijskih vrst pa bodo, ne vem, se hladili v senci in čakali, kako in kaj bo opozicija sam paket ocenila ali pa lahko rečemo tudi skritizirala, za kar je praktično tudi zato v parlamentu.
Ne glede na to, bi rad, ker menim, da sanacijskega programa oziroma ciljev notranjih ukrepov ne poznajo verjetno vsi mediji ali pa slovenska javnost, kar prebral, kaj se pričakuje od sanacijskega programa, ki naj bi bil šele izdelan.
V gradivu na kratko piše sledeče. V scenarij so vgrajene določene predpostavke glede gibanja prodaje, zniževanja stroškov in opravljanja z obratnimi sredstvi. In sicer 1. točka - 4,4% letna povprečna rast prodaje v obdobju do leta 2002, v obdobju 1999-2001 pa zaradi verjetne recesije pričakujemo manjši zastoj v rasti prodaje, ki bi utegnil povzročiti motnjo v poslovanju. Zato bo potrebna še posebna pozornost pri opravljanju s sredstvi in stroški.
Drugič. Optimizacija materialnih stroškov. Z zniževanjem deleža variabilnih stroškov z racionalizacijo nabavnih poti in z izboljšanjem izplenov. Njihova rast bo za 0,7% točke zaostala za rastjo prodaje in zniževanjem, to je to, in zniževanja obsega fiksnih stroškov.
Tretjič. 2% letno nadaljnje znižanje zaposlenih.
In nazadnje oziroma zaostajanje za predvideno stopnjo realne rasti plač v Republiki Sloveniji.
In kot zadnje. Povečanje koeficientov obračanja terjatev in zalog do konca obdobja sanacije doseči hitrost obračanja obratnih sredstev, ki je značilna tudi za tuje metalurške koncerne. Se pravi, ki je značilna za tuje metalurške koncerne in tam je obračanje 3, v tujini oziroma pri nas je količnik obračanja 3, v tujini pa 4 do 5.
Zakaj sem to prebral? Zato, ker se s tem problemom ne srečujemo prvič, ampak ker je sanacija v teku že praktično šest let. In govoriti o 4,4% letni povprečni rasti prodaje, s tem da se v gradivu omenja zmanjševanje proizvodnje in zmanjševanje števila posameznih družb in števila zaposlenih, mi nekako ne gre skupaj. Skupaj pa mi ne gre tudi to, ker se pričakuje recesija od leta 1999 do 2001. Tukaj stvari niso usklajene.
Optimizacija materialnih stroškov. To je normalna stvar, ki se mora dogajati permanentno in če se do sedaj ni optimirala, ne vem, kdaj se bo v naslednjih par letih, razen seveda, da se bo optimizirala s tem, da bo prišlo dodatnih 200 milijonov mark denarja in potem se bo na stroške počasi verjetno pozabilo.
Število zaposlenih znižati za 2%. Že do sedaj je bilo znižano s 13.500 na približno 7.200,za 43%. Se pravi, ni cilj vlade, da ohranja, ne vem, kakšno zaposlenost glede na to, da bo še naprej zniževala število zaposlenih. S tem, da bodo plače, kot piše, dejansko še zaostajale.
Mislim pa, da je ta koeficient obračanja zalog v nebo vpijoč in kaže na primerjalne, na primerljivost z ostalimi železarskimi koncerni po svetu. Se pravi, tukaj jih še daleč ne bomo ujeli, če je koeficient obračanja skoraj dvakrat manjši, kot je v povprečnih drugih, kot je v železarstvu drugje. Tako, da se glede na te notranje ukrepe za dosego ciljev človek sprašuje ali se dejansko sanira slovenske železarne ali pa se sanira spet, tako kot pri TAM-u, slovenske banke na račun povečevanja javnega dolga.
Za konec bi se samo vprašal, ali pa pričakujem tudi nek odgovor od vlade, ni treba da samo od gospoda Dragonje, verjetno tudi od prvih dveh ministrov, predsednika in podpredsednika, kako si predstavljata zmanjševanje javne porabe, pa kako si predstavljata 0,9% primanjkljaj v bruto družbenem proizvodu pri proračunu, ki ni še sprejet, na drugi strani pa nam ponujata brez sanacijskega programa (dokončnega), ki bi bil pozitiven oziroma ki bi bil tudi s pomočjo verjetno nekih zunanjih ekspertov (mislim izven države) potrjen, sanacijo in s tem nevplivanje na povečevanje javnega dolga? Zelo bi bil hvaležen za ta odgovor. Predvsem pa bi predlagal, da naj Ministrstvo za gospodarske dejavnosti predstavi vse člane upravnih odborov in nadzornih svetov ter uprave, ki so do sedaj delovali v okviru Slovenskih železarn, naj izpelje njihovo odgovornost, tako kot sem poudaril že na Odboru za gospodarstvo, kdo je odgovoren. Se pravi, direktno kdo je odgovoren za nerealizacijo sanacije do zdaj in ukrepe, ki nas peljejo na podaljševanje rokov in dodatna sredstva. Predvsem pa se naj to postavi tudi za bodočo upravo in vse organe, ki nadzorujejo delo v slovenskih železarnah. Hvala lepa.
JURIJ MALOVRH: Hvala, gospa predsedujoča. Gospe in gospodje! Jaz bom mogoče govoril malce bolj emocionalno prav zaradi tega, kajti Železarna Štore, ki je v neposredni bližini Šentjurja, je še kako pomembna za naš kraj, za občine kot so Laško, Celje, Štore, Šentjur in celotno kozjansko področje.
Železarna Štore je imela pred 10 leti 3.700 zaposlenih. Sedaj jih je še samo približno 1.200, od tega v sami železarni okrog 800, vse ostalo so pa že sprivatizirane družbe. Ta podatek govori o tem, kot sem že zadnjič povedal za poslansko vprašanje, da se je zmanjševanje kadra reševalo predvsem v Železarni Štore, kajti za 5.000 ljudi, za 5.000 delovnih mest se je število zaposlenih zmanjšalo, od tega dobrih 2.400 v Železarni Štore.
Prav zaradi tega nam na našem področju ni jasno, na osnovi kakšnih argumentov so se takrat pred dvemi leti združili Železarna Ravne in pa Štore, kajti ravenski Metal je bil že takrat v težavah. Nanj pa so prenesli še vsa štorovska bremena, ki so delno izvirala iz Tovarne traktorjev, delno iz Jeklarne in pa nove Livarne. Če bi takrat prevzel Štore tujec, bi mu verjetno država vse dolgove odpisala. Tako pa mislim, da je nepošteno in da je krivo takratno vodstvo Slovenskih železarn, ki bi to moralo povedati vladi.
Izgube v sistemu Slovenskih železarn, če verjamem podatkom v poročilu o izvajanju sanacijskega programa, so danes okoli 9.000 mark po zaposlenem. Tudi pred 4 leti, ko se je pričela sanacija, so bile izgube na zaposlenega približno enake. Res da se je v teh letih zmanjšal absolutni obseg izgub, vendar se je zmanjšal tudi obseg zaposlenih in se stroški prenašajo na nek drugi vir. Mnogo boljše bi bilo, da bi namesto denarja za brezposelne dajali denar, da bi se povečala proizvodnja v tovarnah. Kajti če bi proizvajali, bi imeli dve ali tri plače izgub na leto, iz devetih plač pa bi se prispevali vsi davki in pa vse dajatve. Kot sem že rekel, slovenske železarne imajo težave pri stroških, vendar ne tolikšne pri stroških dela. Stroški za delovno silo so pri nas nekajkrat nižji ali pa so precej nižji kot pri konkurenci. Drugi stroški pa so višji. Torej vir stroškov niso zaposleni, kajti v toni jekla je strošek delovne sile okrog 8%.
To, kar je prej povedal minister, da je bilo najboljše leto 1995, vendar bi lahko rekel, da je bila lansko leto blagovna proizvodnja rekordno nizka in bi lahko rekel, da je tudi nemogoče uspešno voditi podjetje s toliko zaposlenimi in pa s proizvodnjo okrog 300.000 ton, potem pa še z bremenom od 6 do 8% finančnih stroškov. Proizvodnja slovenskih železarn bi morala biti v prihodnosti okrog 500.000 ton.
No, tukaj sem omenil od 6 do 8% bančnih oziroma finančnih stroškov. Ta proizvodnja pa, tako pravijo eksperti, pokrije do 4 do 6% vrednosti prihodka oziroma kapitala. Tudi prej je že bilo nekajkrat rečeno o bankah - Celjska, Koroška, Gorenjska banka. Te so se sanirale v preteklosti, predvsem na račun železarn, kajti država je na ta način sanirala banke, jim na obveznice dala 8%-ne obresti v devizah, nato pa so se te banke iz teh podjetij umaknile. Najmanj, kar bi država morala storiti, bi bilo to, da bi ta dobiček, ki ga banke dobivajo na račun obveznic za sanacijo, vlagali v železarne kot dokapitalizacijo in ne kot posojilo.
Jaz sam bom podprl sanacijo. Podprl bom tudi to, da še Železarne Štore naprej delajo v koncernu. Vendar pa vidim tu rešitev v treh punktih, v treh samostojnih punktih, to je Jesenice, Ravne in pa Štore, kajti s tem se doseže pri vodstvih posameznih področij večja odgovornost, ni prikrivanja stroškov in pa seveda zakrivanje odgovornosti, kot sem že dejal. Pri dokapitalizaciji bi lahko rekel, da je to izredno veliko, kajti železarne v Sloveniji so pravi mastodont in težko bo premakniti miselnost, kajti sedaj so uspešni kadri zbežali predvsem drugam. Pozdravljam tudi to, kar je povedal minister, da se bo sprivatiziralo, odnosno da bodo ponudili v odkup predvsem skladom, ki bi aktivno posegali v vodenje železarn.
Pogrešam pa nekaj, in sicer, da je premalo obdelano, da so premalo obdelani tuji partnerji; potem da je premalo obdelano področje naložb po programih, ki si ne konkurirajo; da je premalo povdarka na kakovosti. Vendar, če gremo v to, da imamo čim večje kvote, kajti z vstopom v Evropsko skupnost bodo predvsem pomembne kvote, tu pa vidim tudi druge vrste smisel.
Malce me moti višina "odnosno" te finančne posledice zakona, kajti ali ne znam preračunati ali narobe vidim, mislim da je na eni strani 3 milijone 600 tisoč oziroma 3 milijarde 600 tisoč tolarjev ali je 3 bilijone 600 tisoč tolarjev, tako da ta druga številka se mi zdi daleč, daleč previsoka med tem pa prva pa malce premajhna.
Še enkrat na našem področju z izredno pozornostjo spremljamo sanacijo Slovenskih železarn, kot sem rekel, od tega je odvisno to področje Kozjanskega, to področje Celja, ki je še ali pa Celjskega območja, ki je s "krahom" slovenskih železarn in pa kovinsko predelovalne industrije na Štajerskem še kako prizadeto. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Malovrh. Ker je ura že 13.00 in je čas namenjen odmoru, prekinjam sejo in nadaljujemo ob 14.30 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 13.03 uri in se je nadaljevala ob 14.42 uri.)
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Obveščena sem, da so za popoldanski del današnje 12. izredne seje se še opravičili: gospod Ivan Božič od 16.00 ure dalje, Štefan Klinc za popoldanski del seje in pa Miro Kaplja za popoldanski del seje. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.) Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko nadaljujemo s sejo.
K prijavi so se prijavili, in sicer še gospod Petrovič, pa mu kar predajam besedo.
PETER PETROVIČ: Gospa podpredsednica! Poslanke in poslanci! Gospod minister, člani vlade, vodstvo Slovenskih železarn, lep pozdrav! Danes dopoldan smo po uvodnem referatu gospoda ministra poslušali celo vrsto zanimivih, aktualnih razprav na, seveda, temo, ki je vezana tako na vse štiri zakone, predloge zakonov, kakor tudi seveda na konkreten zakon, o katerem v tem trenutku teče sedaj razprava. Tako da je pravzaprav meni in nam, ki smo popoldan, na nek način olajšano že delo in ta nastop. Moram povedati, glede na to, da prihajam seveda iz področja, kjer je, kakor je bilo omenjeno, ena od lokacij družb slovenskih železarn, je seveda nekako moje osebno angažiranje do problema toliko bolj izraženo in tudi poglobljeno.
V tem smislu sem temeljito pregledal vsa gradiva, ki smo jih v tem času dobili in sem tudi, moram reči, relativno aktivno sodeloval pri sejah, tako Odbora za gospodarstvo, kakor tudi seveda tudi Komisije za lastninjenje, ki je matično za konkretni zakon. Bilo je že veliko povedanega o nekaterih težavah in problemih in o nedoslednostih ter o slabostih, ki so tako v praksi, kakor se lahko najdejo tudi v samem gradivu. Torej nesporno res je, da sanacija slovenskih železarn v obdobju 1997 do 2002 v tistem delu, kakor smo ga dobili v gradivu, pomeni relativno šibko materijo, šibko gradivo in dosedanje razprave so že povedale in pokazale, da bo potrebno to še dograditi.
Vendar se mi zdi pomembno kar takoj na začetku tega gradiva, kjer govori o neki predpostavki, in sicer, da dosedanjo strategijo podržavljanja in sanacije, privatizacija zamenjuje nova strategija, in sicer podaljšana sanacija, vzporedna privatizacija. Glede na to, da je formula, ki je bila najprej citirana, bila uporabljena tudi v nekaterih drugih deželah, v primerljivih in v primerih podobnih sanacij, seveda to pomeni nek nov pristop in nesporno pomeni seveda tudi potrebo po temeljitem razmišljanju. Razmišljanja gredo lahko pravzaprav v tej smeri. Kolikšna in kakšna, kako kvalitetna, kako daleč seže ustreznost ukrepov, s katerimi naj bi seveda tudi s predlogom teh štirih zakonov in z vsemi aktivnostmi, ki iz njih izhajajo, bi rekel, dali nov zagon in nov polet pomembnemu delu slovenskega gospodarstva. V zvezi s tem se postavlja nadalje vprašanje o zadostnostih teh ukrepov. Bilo je že veliko razprav, ali zadoščajo, ali bomo z njimi dosegli neke ciljne rezultate, končno, da tako rečem, kajti izkušnje iz dosedanjega obdobja pravzaprav niso dovolj. Nesporno je potrebno omeniti to, kar smo že slišali, da poleg ukrepov, poleg seveda sredstev in pa vseh možnosti, ki jih predvidevajo predlogi zakonov, so potrebni notranji napori in to še kakšni.
Mi smo slišali v dosedanjem razpravljanju že o tem, da slovenske železarne v začetku sanacije, ko jih je prevzela država, so dosegale približno 45.000 mark realizacije na zaposlenega in da je ta rezultat danes bistveno boljši, tam nekje okrog čez 70.000, 72.000 mark. Seveda je tudi res, da je šlo to na tako imenovano skoraj, skoraj prepolovljeno zaposlenost, kajti številke so bile povedane, bistveno manj delavcev danes ustvarja.
Naj povem, da v tistem delu, ki ga imam pred seboj, sanacija slovenskih železarn, je govora o nadaljnjem nezaposlovanju oziroma o zmanjševanju zaposlenih. Približno 600 ljudi v obdobju do 2002, kar pomeni neko stopnjo 2% letno in ni tako zanemarljivo majhna. Žal ni seveda lelucirano, kje bo več tega, slišali smo že, prej je rekel kolega Malovrh, kako je bilo v dosedanjem obdobju na nekem področju, konkretno štorskem.
Kadar razmišljamo o teh zadevah, da ali ne podpreti tako pomembno materijo in tako drago sanacijo, ki že teče potem, nesporno poleg nekih zadev, ki sem jih že navedel, ustreznosti in zadostnosti ukrepov, moramo razmišljati tudi seveda širše. O sociali, o tem koliko je pravzaprav v reproverigi povezanih institucij, firm itn. Kaj pravzaprav pomeni to za določeno področje. Moram reči, v tem smislu, da seveda področja v katerih se nahajajo te trije deli, tri lokacije slovenskih železarn, družb slovenskih železarn so tako ali drugače tudi sicer hendikepirane, predvsem na gospodarskem področju. To velja tako za koroški konec, tako velja za celjski gospodarski, industrijski bazen in nenazadnje tudi za gornjesavsko področje. Torej je to nek dodatni moment, s katerim je treba računati in ga upoštevati, kadar se odločamo za tako pomembne stvari.
Torej država bi se lahko umaknila, gospa Mravljakova je zjutraj povedala, kakšne razprave in podlage so sledile oziroma so bile pravzaprav podlaga za odločitev, da se država ni umaknila in je pač enostavno predlagala te štiri zakone.
Torej, jaz osebno bom seveda podprl, to sem tudi že izjavil na delovnih telesih, tekste zakonov in tudi amandmaje, ki bodo smiselno izboljševali sam tekst in pa predvsem vsebino. Na tem mestu bom citiral enega od amandmajev, ki smo jih danes dobili na klop in s katerim se nikakor ne morem strinjati. Bom citiral.
Obrazložitev amandmaja k 2. členu pravi: "Zaradi slabih izkušenj pri podobnih projektih... itn." in z namenom preprečevanja zlorab je nujno, da se državni zbor predhodno seznani kako se bodo uporabljali krediti, za katere jamči država Slovenija."
Moram povedati, da vloga poslancev in parlamenta ni v tem, da bi bila neka nadzorna komisija, da bi opravljala neke revizijske posle itd. Zato so institucije v samih družbah, v samem koncernu Slovenskih železarn in tudi v vladi, vsekakor pa ne tu pri nas. To je v nasprotju z osnovno vlogo in namenom državnega zbora.
V poročilu, ki ga imam pred seboj, se mi zdi in nosi datum tam nekje marca letošnjega leta in tudi podpis je nekoga, ki je bil tedaj, torej zdaj že bivši vodja uprave, je nekaj stvari v shemi, ki niso več aktualne. Tukaj bi navedel zadevo predvsem iz ravenskega dela, ker ga malo bližje poznam, bolj blizu, bolj podrobno, in sicer gre predvsem za družbo Jeklo livarna, ki je sedaj v tem trenutku že v stečaju. Ob tem se je zgodila neljuba zadeva, ali pa zoprna, ali neprijetna predvsem za bivše zaposlene. Dejstvo je, da s trenutkom stečaja so seveda vsi dobili, kot se reče, delovno knjigo in šli na Zavod za zaposlovanje. Vendar Zavod za zaposlovanje o tem ni bil obveščen in je seveda to pomenilo tako šok za njih, kakor seveda tudi neprijetno izkušnjo za delavce, ki so bivši zaposleni v tej družbi iskali svoje možnosti in pravice prek Zavoda za zaposlovanje. Res da se je stvar uredila v dveh, treh dneh, vendar pomeni to kljub vsemu, bi rekel, neprijeten dogodek, ki upam, da se ne bo ponavljal, upam da podobnih primerov tudi ne bo, več na tako drastičen način.
V tem gradivu lahko zasledimo še nekatere stvari, ki so, jaz bi temu lahko rekel, bili v dosedanjem obdobju, kot neke vrste eksperimenti. Tu gre pravzaprav za neke primere, tudi iz ravenskega konca, s koroškega, kjer je ravenski Metal bil povezan na precej administrativen način, če lahko uporabim ta pojem, s štorskim delom, o tem smo že poslušali. Zdaj to ni več aktualno, ta stvar, dve te družbi sta zopet razdruženi. Ali je to dalo kaj rezultatov ali ni, o tem bodo narejene določene analize in ugotovitve.
Nadalje gre tu za celo vrsto tako imenovanih sekundarnih ali pa terciarnih aktivnosti, ki se odvajajo znotraj posameznih prostorov. Nesporno dejstvo je, da je, recimo, ravenski pa tudi štorski del slovenskih železarn kompleks, v katerem je več družb, vendar imajo skupno infrastrukturo na pomembnih delih - energetika in tako dalje. Tu so bile ustanovljene družbe, ki so tudi v veliki meri že privatizirane in seveda so danes neke vrste, bi rekel, neelement podpore spodbujevanja partnerstva, ampak neke vrste tudi ovire in tako dalje. Da ne govorimo o neki družbi, Logistika v ravenskem primeru, v katerem so bili "zaposleni" tisti, ki so sicer v drugih družbah zgubili iz takih ali drugih razlogov delovna mesta. Seveda je bila ta Logistika je bila na nek način tudi zibelka, v kateri so se ujčaki vsi na tem področju. To mislim, da je tudi prav povedati, kajti izkušnje danes tako govorijo.
O samem zakonu o delni privatizaciji slovenskih železarn ne bom kaj dosti razpravljal zaradi tega, ker je več napisano v poročilu Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki opozarja na določene pomanjkljivosti, kakor seveda tudi v samih poročilih delovnega telesa, ki se ukvarja s to problematiko, to je komisija. Vendar se mi zdi pomembno, ko se v oceni stanja in o razlogih govori v tekstu, da se je koncern razvil v učinkovit mehanizem, ki vedno bolj obvladuje poslovanje svojih družb in tako naprej. Če je temu tako, potem sem prepričan, in upam, da bo to res, da bo razširjen program sanacije, da bodo ukrepi, ki bodo resnično taki, za katerimi bo lahko stalo tako novo Slovenskih železarn, kar smo danes zjutraj slišali na komisiji, kakor seveda tudi ministrstvo in vlada v celoti. Torej, da bodo ti ukrepi res taki, da bomo zmogli tudi mi s polno mero odgovornosti dvigniti roke in podpreti ukrepe ob vseh dilemah, o mnogih milijardah in tako naprej.
Moram reči, da me je na neki način presenetil, kot smo slišali, današnji zasuk na seji komisije, v kateri je postala nujnost ali potrebna hitrost, s katero naj bodo v kompletu sprejeti vsi štirje predlogi zakonov, ne več tako zelo aktualna, iz razlogov tudi ne dovolj zgrajenega programa sanacije. Imeli bomo nekaj več časa in nekaj več možnosti, da bomo lahko temeljito obravnavali in sprejeli to gradivo. To je lahko pozitivno, lahko pa tudi ne. Kajti nek slovenski pregovor pravi: "Kdor hitro da, dvakrat da." Seveda, če da narobe in na ne pravo mesto, potem pravzaprav zavrže vso stvar.
S polnim upanjem v menedžment, in zdi se mi zelo koristno, danes sem slišal od nekoga od kolegov, mislim, da je bil gospod Henigman, da bi vendarle dobili na vpogled tudi imena tistih, ki bodo stali za programom. To pomeni, da bomo lahko tudi po imenih in priimkih kdaj koga karkoli pobarali in poklicali in jaz tudi podpiram to in se mi zdi to sila pomembno, kajti ob vseh elementih sanacije, tako s sredstvi in z drugimi ukrepi, ki so predvideni tudi z lastninjenjem kot enim od pospeševalcev notranjih aktivnosti ob menedžmentu, ki bo odgovorno stal za stvarmi, bomo lahko prepričani in bomo dosegli verjetno tudi določene rezultate.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Petrovič. Lepo prosim kolege poslance, če bi prisluhnili razpravljavcem. Opozorjena sem bila, da se v zadnjih klopeh slabo sliši, torej v zadnjih vrstah se slabo sliši. Besedo ima gospod Petan.
RUDOLF PETAN: Hvala, gospa podpredsednica! Spoštovane kolegice in kolegi! Ta 1. točka govori o privatizaciji. Vendar vsi vemo, da so za privatizacijo določeni pogoji in o tem bi mogoče spregovoril nekaj besed. Vsi smo si verjetno enotni in tako smo tudi danes slišali, da podpiramo sanacijo slovenskih železarn, ali če sem bolj konkreten, podpiramo te ukrepe, to pa pomeni sanacijo. Jaz upam, da smo vsi govorili odkrito in ne s figo v žepu, mogoče samo zaradi javnosti.
Ker gre za pomemben del črne metalurgije, pač železarstvo je en del črne metalurgije, mogoče tisti najpomembnejši. In kot je eden od mojih predgovornikov lepo povedal, da je to področje, v katerem Slovenija, in to naše področje tudi mogoče malo širše, ima tradicijo. Prav gotovo, to je res. Na tem področju poznamo te glažute in predelovalne obrate za jeklo, pač predelava železove rude tam, kjer so bili premogovniki, ker je bilo to v tistem času nujno povezano. To se pravi, da je panoga, ki ni zrasla na zeleni livadi in smo si jo pač potem od nekod prinesli. Ampak je tu, jaz bi rekel, kar avtohtona, zato nam verjetno ne more biti vseeno, kaj s to panogo bo.
Ker sem prej omenil, da se večina s tem nekako strinjam, jaz upam, da je ta večina tudi tista, ki ima za to možnost in pogoje, da bo na to lahko vplivala. Kajti tisti, ki ne more vplivati, pač prav nič ne pomeni, če se za to zavzema. In ravno zaradi tega bi mogoče spomnil na določene dokumente, kjer so tudi določene stvari opisane. Namreč, to je povezano s tistim, kar je napisano, da bi te neizplačane plače, zneske neizplačanih plač nekako prenesli, konvertirali v obveznicah ali delnicah ali kakorkoli, kar bo že iz tega "ratalo". Namreč, to je pa pogojeno s tem, kar sem prej omenil, če se gremo privatizacijo morajo biti določeni pogoji, to pomeni, da panoga živi, da ti obrati živijo. In zopet bom spomnil in prečital tisto, kar sem že v tej dvorani enkrat prečital, gre za ratifikacijo tega Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo in Evropsko unijo na drugi strani. Namreč, protokol, 2. člen govori, kako se bodo morale carine za določene, samo za določene, tiste, ki so v nomenklaturi opredeljene, carine zmanjševati od leta 1996 80%, od mogočne carine, tiste ki jo pač imamo, do 1. januarja 2000, ko se odpravijo vse carine.
In če tu navežem na 7. člen. 7. člen, četrti odstavek, kjer pa mi ne zamerite, če ga bom prečital, ker mislim, da je to vseeno pomembno. "Pogodbenice s podpisom od določb iz točke, pač tisti, prvega odstavka priznavajo, da lahko Slovenija izjemoma prvih pet let po začetku veljavnosti sporazuma v zvezi z izdelki iz jekla Evropske skupnosti za premog in jeklo dodeljujejo državno pomoč za prestrukturiranje pod pogojem, da: 1. Pomoč podjetjem prejemnikom pomaga doseči sposobnost preživetja pod običajnimi tržnimi pogoji do konca obdobja prestrukturiranja", se pravi tistih pet let to velja. Drugič. "Sta količine in stopnje razdeljene pomoči omejeni na tisto, kar je nujno potrebno za obnovitev sposobnosti preživetja ter da se postopoma zmanjšujeta." In pa tretjič, to se mi pa zdi najpomembnejši: "Je program prestrukturiranja povezan s splošno racionalizacijo in načrtom za zmanjševanje zmogljivosti za Slovenijo."
To pomeni po mojem razmišljanju samo eno. Vemo, da so danes zmogljivosti pod mejo ekonomičnosti. To se pravi, tudi če 5 let pomagamo s subvencijami, če po 5 letih te subvencije usahnejo in če moramo zmanjševati še pod mejo ekonomičnosti, to ne pomeni nič drugega, kot da bomo po 5 letih prišli v takšne izgube in bomo morali v bistvu železarske obrate ukiniti. To je moje laično razmišljanje po neki logiki, pa da ne bi koga užalil, ne bom omenil tiste logike, ampak mislim v zelo pozitivnem smislu tisto.
In želel bi odgovor, kaj to pomeni po 5 letih, in ta tretja alineja v bistvu 4. odstavka 7. člena. In sedaj če povežem s tisto konverzijo zneska neizplačanih plač v obveznice, če je to končna faza tega, potem smo v bistvu nekoga naplahtali. Potem smo nekoga naplahtali, ker jim nismo povedali resnice. Ni pa nujno, da je to prav, zato sprašujem.
Namreč gre za drugo stvar. Danes je že tudi bilo omenjeno. Mi glasujemo o sanaciji, nimamo pa programa sanacije. Kakšna je ta sanacija, kako bo zgledala ali bomo reševali koncern v celoti ali posamezne obrate, posamezne oddelke ali bomo katere najboljše prodali tujcem, obdržali zase tiste najbolj kritične ali kako bo to potekalo, kdo se bo v to vključeval, kdo bo za to odgovarjal, kakšne so obveznosti tistih, ki bodo to prevzeli, kakšne so ekipe? Če je to možno? Ali z eno besedo, z enim stavkom, kdo jamči za to? Jaz kot že po stroki strojnik, mi lahko verjamete, da sem mogoče celo čustveno navezan na to jeklo, ki ga tudi še posebej tisto, ki ga v Sloveniji pridobivamo v teh obratih in pa predelujemo, tako da mi navsezadnje ni vseeno, kaj s temi jeklarnami bo, in mogoče tudi iz tega zornega kota tudi to sprašujem.
Navsezadnje, če seštejemo te podatke, ki jih imamo o zadolženosti in o izgubah, ki so bile ustvarjene ali izgube, ki so se zmanjševale, potem se mi postavlja vprašanje, da je ta vsota, ki je tu predvidena, čeravno je strahovito visoka, je zame, po tem razmišljanju, in koliko stane kakšna oprema, ker če bomo hoteli biti konkurečni brez tega, da bomo imeli zaščitne carine, ki pa jih ne smemo več imeti, to je tu zapisano, potem moramo resnično imeti tehnologijo, zadnjo tehnologijo, ki pa vemo, da posebej v železarstvu, jeklarstvu ni poceni. In potem, če to postavi kot temelj, potem je zame tega denarja premalo.
Vem, da bo mogoče kdo rekel, kako to mogoče gre za velik denar, vendar te denar pomeni v bistvu pokrivanje do danes. Zelo malo ali pa nič, pa ni bilo; zato sem tudi prej postavil vprašanje kaj pomeni program sanacije, kaj pomeni uvajanje nove tehnologije, sodobnejše, ki bo zmanjšala stroške na enoto izdelka ali na tono jekla ali na kilogram, je navsezadnje vseeno. Potem se mi tu poraja en kup vprašanj, predno bi glasoval za to. Vsekakor pa bi še enkrat povedal, da čustveno bi takoj glasoval za, vendar ker ekonomija niso samo čustva, ampak je to denar in številke plusa ali minusa, rdeče ali pa normalne številke, potem bi želel odgovore na ta vprašanja. Še posebej ker ne bi želel, da bi se zgodilo isto, kot se je recimo v TAM-u in ker smo tam praktično eno panogo avtomobilske industrije pomembne, ki je Slovenija nikoli več ne bo imela, vsaj v taki obliki, in smo jo praktično za vekomaj v Sloveniji izgubili. Ne bi rad, da bi še izgubili še ta del jeklarstva, črne metalurgije, za katero smo vsi že ugotovili, da ima tradicijo.
To se pravi to ni neki prišlek, ni neka vsiljena zadeva, ampak je stvar, ki je Slovencem nekako doma. Ki jo imamo že praktično od takrat, ko se je pojavila in vemo tudi, da ta del slovenske črne metalurgije je bil znan, kvaliteten. Tako da bi bila resnično velika škoda in ne bi bilo dobro za Slovenijo, za nacionalno gospodarstvo, da bi cele panoge odpisali. Namreč, tudi to moram povedati, da se ne strinjam z razmišljanjem tistih, ki pravijo, da jeklarstvo nima prespektive. Da tudi v bolj razvitih državah jeklarstvo ukinjajo. To je mogoče res samo deloma, samo do polovice, jeklo bodo še vedno pridelovali, izdelovali, izdelke iz jekla - navsezadnje ne pozabite, ko bomo šli iz te dvorane, ko se bomo peljali domov, se bomo vsedli v avtomobil, ki je praktično - osnova je jeklo. Pa tudi če se tam plastika uveljavlja, ampak še vedno je jeklo, ali gremo na avtobus ali na vlak, kakor koli. Jeklo bo vedno ostalo. Vprašanje samo kdo bo tako sposoben, da bo znal po tako nizki ceni, da bo konkurenčna, izdelati tisto tono jekla, ali pa kilogram, če gre za bolj žlahtna jekla. Tako da takšno razmišljanje me moti in se z njim ne strinjam in je kup stvari, ki se lahko dokaže, da to ni res. Gre samo za to, ali ima nekdo voljo, da zadevo gleda iz tistega zornega kota, ki je v nacionalnem interesu, ali pa kar pavšalno govorimo in mogoče celo pokleknemo pod zahtevami Evropskih partnerjev, ki imajo tudi sami težave s prestrokturiranjem. Ker danes prestrokturiranje, kot sem že omenil, so strahovito velike številke in drago in so zelo veseli, če se kdo a priori odpove tej panogi.
Isto velja tudi za druge panoge, ampak tu so vlaganja toliko večja. Tako da, če bi dobil odgovor na nekaj teh razmišljanj, nekaj teh vprašanj, potem bom z velikim veseljem glasoval za to, ker v bistvu mi gre za to, da bi rešili ta del. Ne gre toliko za tista delovna mesta, gre za to, da ohranimo to panogo in pa to tehnologijo, ki se je nekako v Sloveniji že iz roda v rod prenašala in se dopolnjevala. In mislim, da je to tisto, kar je v nacionalnem interesu in je to pomembno za Slovenijo. To ni nekaj vsiljenega in neki tujek, ki smo ga pripeljali mogoče v zadnjih letih od nekod drugod. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Petan. K besedi se je prijavil tudi gospod Jazbec. Lepo prosim, imate besedo.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Spoštovani zbor! Slovenske železarne so bile v letih do 1989 gigant slovenskega gospodarstva. To smo občutili predvsem na lokalni ravni, saj na lokacijah, kjer so slovenske železarne takrat delovale, to je Jesenice, Ravne in Štore, takrat državi ni bilo treba pomagati in investirati v infrastrukturo. Za vse to je takrat poskrbelo tako rekoč železarstvo. Začetek gospodarske krize v letih 1989-1990 je situacijo bistveno spremenil. Železarstvo je začelo upadati, temu je pretežno pripomogla izguba jugoslovanskega trga. Krivulja rasti oziroma padca je šla "rapidno" navzdol. Železarstvo je v teh letih imelo 13.000 zaposlenih. Podržavljanje železarn v letu 1991 je železarne dokončno spravilo na kolena.
Sanacija v letih 1992 je bila finančna, tehnično-tehnološka, tržno-poslovna in kadrovska. Tržno-poslovna sanacija, mislim, da ni uspela, ker vodilni kadri tega niso najbolje razumeli. Tehnično-tehnološka - ta program poteka še danes, zato imamo na vseh lokacijah v bistvu odprte investicije, ki niso končane in ne morejo prinesti, doprinesti k temu, da bi železarne poslovale kvalitetneje. Kadrovska sanacija je v teh letih prinesla to, da je iz 13.000 zaposlenih se število zaposlenih znižalo na 7.000, to se pravi 5.000 delavnih mest je bilo v tem času izgubljenih, od tega skoraj 3.000 na samo eni lokaciji v Štorah. Državni proračun danes plačuje 1/8 kreditov od glavnice 61 milijonov mark. Garancija države za 72 milijonov mark. V času sanacije je 5-krat zamenjana vodilna ekipa in predsednik koncerna.
V sistemu dezinvestiranja pogledamo lahko takole. Na dvoriščih, na vseh lokacijah se dogaja tako, da se prodajajo posamezni objekti ne glede na to, kako, kaj in kako bodo drugi v teh objektih delali, kako bodo do teh objektov prišli, kakšna je infrastruktura in kako se bodo stvari speljale zemljiškoknjižno. Tudi stvari niso razdelane tako, kaj je interes slovenskim železarnam in kaj ne, da bi potrebovale še v naslednjih letih, če sanacijskih program uspe.
Sanacijski program po lokacijah. To se pravi, vkolikor se Državni zbor danes in v septembru odloči, da podpre te štiri zakone, predlagam da bi ti sanacijski programi, ki danes niso dokončni, vsebovali sanacijo po posameznih družbah, po posameznih lokacijah, tako da se dejansko vidi, katera družba je tista, ki je perspektivna, in katera družba lahko iz naslova sanacije v naslednjih letih posluje pozitivno. Nikakor pa ne želim tega, da bi se s sredstvi, ki bi jih s potrditvijo današnjih zakonov dodelili za sanacijo železarstvo, sanirale banke in Eles, tako kot je bilo to v prvi fazi sanacije slovenskih železarn.
Stvari bi strnil nekako takole: pod vodstvom sedanje vlade, ki ne deluje dolgo, je bilo imenovano novo vodstvo iz koncerna slovenskih železarn. To vodstvo je v tem času zamenjalo po posameznih družbah, mislim, da vsaj ključne ljudi. S tem je nekako omogočilo to, da se bo sanacija, ki je predvidena, lahko tudi nadaljevala in končala. Vendar pa menim, da bi tako vlada kot vodstvo koncerna in vodstvo posameznih družb v tem kontekstu lahko tudi odgovarjali.
Iz tega naslova bi tukaj lahko odgovoril tudi gospodu Petroviču, ki je bil govornik pred mano in je citiral moj amandma, v katerem se oziroma v katerem hoče odložiti odgovornost državnega zbora v tem sanacijskem programu na druge. Rekel bi takole: mi danes potrjujemo zakone bianco brez sanacijskega programa in zato je tak amandma, katerega sem vložil in podpisal - mislim da je zelo nujen. Le na podlagi tega bomo lahko potem ugotovili, so ta sredstva bila namensko uporabljena ali niso bila namensko uporabljena. Osebno imam bojazen, da bo po porabi teh sredstev, ki bodo s paketom gospodarske oziroma železarske zakonodaje dodeljena za sanacijo, po nekaj letih ugotavljali, da je ta sanacija ponovno neuspešna, krivcev pa ne bo oziroma se jih ne bo dalo najti.
Opozarjam tudi na pridružitveni sporazum k Evropski uniji. Trdim pa tudi, da je neuspeh sanacije, dosedanji neuspeh sanacije slovenskih železarn kriva tudi politična, pokriva politična nevolja. V enem in istem sanacijskem programu je bilo združitev štorskega in ravnskega dela Metala, v istem sanacijskem programu se je ta del razdružil ponovno. Tudi to ni naključje, da je Železarna Štore v mestni občini Celje. Vlado sprašujem tudi, kako je s problemom oziroma s ponudbu švedske firme, ki ponuja oziroma se zainteresira za nakup posameznih lokacij železarne.
Kar se pa tiče privatizacije, se pa nikakor ne morem strinjati s tem, da bodo delavci po nekaj letih manj izplačanih plač, pridobili delež na koncernu slovenskih železarn ali tako rekoč na obubožanem, opustošenem zidovju, ki bo ostalo nekako, v kolikor pride od prodaje, pa še to pogoji in drugačnim, kot je notranja razdelitev potekala pri ostalem lastninjenju. To se pravi, pri ostalem lastninjenju so delavci ta delež dobili s popustom vsaj 50%. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Jazbec. Repliko na razpravo ima gospod Petrovič.
PETER PETROVIČ: Hvala lepa. Kolega, gospod Jazbec je pravilno ugotovil, da sem citiral obrazložitev iz njegovega amandmaja, vendar ne v smislu, da državni zbor ne bi prevzemal odgovornosti do določenih predlogov zakonov. Po zakonu je vloga in mesto državnega zbora kot enega od delov zakonodajne oblasti in torej oblasti in zakonodajne oblasti jasna in nesporna. Tukaj je naša odgovornost na ta način izražena, kako obravnavamo in bomo sprejeli predloge zakonov, tudi konkretno tega in teh štirih. Seveda pa sem povedal tako, da se ne morem strinjati z načinom, da bi državni zbor postal tudi neke vrste komisija, nadzorni organ, ki bi sprejemal določene gospodarske aktivnosti v posameznih družbah. Hvala lepa.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Tudi s tem bi se osebno strinjal, da se pri državnem zboru imenuje komisija, ki bi spremljala sanacijo tega programa, ker moramo se zavedati nečesa, da danes sprejemamo zakonodajo brez popolnega sanacijskega programa, ki je pa osnova in nujnost, da se ta sredstva dejansko uporabijo namensko. Zato, gospod Petrovič, smatram, da v kolikor vam amandma kot tak ni všeč, da ga amandmirate in da poskušamo najti skupni jezik, da bo v dobro slovenskega železarstva. Hvala.
PODPREDSEDNIA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Jazbec. Razprava ostalih razpravljalcev je omejena na pet minut. Besedo ima kot prvi gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Govorim v svojem osebnem imenu in moram povedati, da s predlogom teh zakonov, če jih gledam kot paket, o tem pa je danes razprava, nikakor nisem zadovoljen. Že mnogo razpravljavcev pred menoj je opozarjalo na to, da nimamo pred seboj konkretnega sanacijskega programa. To je tudi moja zamera temu paketu in iz njega, tudi če natančno proučujemo tabele v gradivu, ki se imenuje "Sanacija Slovenskih železarn v obdobju 1997 - 2000" in predstavlja pač nek pogled, ne moremo zaslediti dinamike črpanja posameznih sredstev in pa njihovih učinkov.
Jaz sem eden od tistih poslancev, ki je tukaj že tretji mandat. To povem zaradi tega, ker je to pač že tretjič, da se ukvarjamo s paketom za sanacijo Slovenskih železarn. Prvič smo se leta 1992, drugič delno 1994, delno 1995, tretjič se sedaj. Vsakokrat sproti, vsaj tisti, ki ste že takrat bili tukaj, se boste spomnili, smo pa imeli občutek, da je to zadnjič. Tudi tokrat očitno ni zadnjič. Načrtovati sanacijo do leta 2002 in predlagati ukrepe za leto 2002 se mi zdi znanstvena fantastika. To planiranje do takrat ni mogoče. Mogoče je za leto 1997, mogoče je za leto 1998, kakšni elementi planski so možni tudi za leto 1999, za kasneje pa po moje ne.
Predvsem zakon tokrat prvič, imamo pred seboj neko jasno sliko, kaj naj bi se s tem zgodilo. O tem govori predlog zakona o delni privatizaciji slovenskih železarn. Ne vem zakaj delni. Jaz predlagam, da je o privatizaciji. Ta zakon, mislim, da mora biti prvi v tem paketu. Za mene osebno je šele sprejem tega zakona pogoj za to, da obravnavamo druge zakone. Ampak, govorim o osebnem stališču. Menim tudi, da bi kazalo koncept tega zakona zastaviti drugače, ne samo lastniniti holding, pač pa lastniniti tudi posamezne odvisne družbe. Ni izključeno, tako kot v zakonu piše, ni pa eksplicitno zapisano. Jaz predlagam, da se to zapiše. Ker me preganja čas, bom na hitro preletel še druge zakone oziroma predloge zakonov.
Pred seboj imamo na primer predloga zakona o spremembah zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice izdane zaradi sanacije slovenskih železarn. Ta predvideva, da bi država v naslednjih letih vsako leto izplačala po 20 milijonov nemških mark v tolarski protivrednosti, to je ta hip okoli 2 milijardi tolarjev za sanacijo. Že prej sem omenil - planirati sanacijo do leta 2002 je po moje nemogoče. Vnaprej predvideti tak fisken izdatek je po moje neodgovorno od državnega zbora, ki bi to potrdil. Zato predlagam, da v kolikor je potrebna ta injekcija, mi sicer predlog zakona obravnavamo po hitrem postopku, za kar ni nobene potrebe, ker je potreben šele v letu 1998., da to obdobje vsekakor skrajšamo. Obdobje, ko se država vnaprej zaveže, da bo po 2 milijardi iz tega naslova ne leto gotovine iz proračuna za ta namen namenila. Obrazložitev tega je izjemno kratka. Pač, toliko je potrebno, to sodi v sklop sanacije, ki je predstavljena v tem zelo kratkem in po moje izjemno skromnem papirju, ki se imenuje "Sanacija Slovenskih železarn".
Dobro, slišali smo, tudi s strani gospoda ministra, da bomo dobili konkretnejši sanacijski program, recimo da do meseca septembra, s strani nove uprave. Brez tega sanacijskega programa, mislim, da težko odločamo o tako velikih sredstvih. Gospod Henigman je prej rekel 22 milijard tolarjev. Ne, gre za 27 milijard tolarjev, gre za več denarja, kot ga je bilo vloženega v TAM, in tokrat samo v primeru tega tretjega paketa, dokončne sanacije, ki seveda ni dokončna, čeprav je predvidena, da naj bi trajala do leta 2002. In gre za 1% bruto domačega proizvoda te države. Zamislite si, koliko ljudi mora delati za to, da ustvari 1% bruto domačega proizvoda. Mislim, da je na podlagi tako skromnega papirja z naslovom "Sanacija" nemogoče odgovorno odločati o razdelitvi tako velikega obsega sredstev. Čas me je pa že dokončno pregnal. Žal mi je, morda bom kasneje v razpravi lahko še se ponovno opredelil do posameznih predlogov zakonov.
Samo to bi rad še rekel, da predvideti povečanje obsega jamstev iz 72 milijonov nemških mark na 140 milijonov nemških mark brez predvidene dinamike, kdaj naj bi ta jamstva bila izdana, po moje prav tako ne gre. Do sedaj smo kot država dali 72 milijonov nemških mark jamstev za najetje kreditov za trajna obratna sredstva in to za 5 let. Iz kombinacije številk iz tega že omenjenega papirja pa je razvidno, da bi pravzaprav teh dodatnih 68 milijonov nemških mark jamstvenega potenciala potrebovali takoj, vsaj v slovenskih železarnah. To dobimo s kombinacijo zahteve po dokapitalizaciji v višini 3,3 milijarde tolarjev, s kombinacijo zneska 70 milijonov nemških mark...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Gospod Kopač, čas vam je potekel.
MAG. JANEZ KOPAČ: Vem, se opravičujem. Ne, se opravičujem, moja napaka je, da nisem oddal papirja oziroma sem ga oddal, vendar že prepozno, bom pa skušal kakšnega od svojih pogledov povedati še kasneje, ker mislim, da razprava bo itak še kar nekaj časa tekla.
Takega koncepta, še enkrat da poudarim, v splošni obravnavi ga lahko podprem, konkretno v amandmajski obliki po določbah zakona ga pa ne morem. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kopač. K razpravi se je prijavil gospod Jelinčič. Ker ga ni, dajem besedo naslednjemu razpravljavcu, gospodu Mozetiču. Opravičil se je, da ga v popoldanskem času ne bo.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa, gospa podpredsednica, za besedo. Drage kolegice, spoštovani kolegi! SKD je za sanacijo, to sploh ni sporno. Vendar mi smo za sanacijo, ki bo temeljila na realnih postavkah in na uresničljivih ciljih. To smo bili vedno, tudi v preteklosti, ko so se slovenske železarne pojavljale prvič in tudi drugič in to pot tretjič pred tem parlamentom. Vendar, ker govorim kot politik, jaz nisem ekspert in mislim, da tukaj v parlamentu nismo zato poklicani, da bi bili eksperti za sanacije, bodisi ekonomski, pravni in ne vem kakšen management vodili tukaj, izhajam pri tej zadevi, bom rekel kot politik. In kot politik v tem parlamentu imam in imamo SKD nekatere slabe izkušnje, kar zadeva sanacij, in zato smo, bom rekel, do neke meje skeptični ali pa nezaupljivi. Recimo samo dva primera, ki nas povsem dokazujeta v skeptičnosti, bom povedal. Primer je TAM. Minister, prejšnji minister, bivši minister, ko smo, mislim da drugič ali je bilo to že tretjič, obravnavali sanacijo TAM-a v tem državnem zboru, je rekel, da da roko v ogenj za tisti sanacijski program, ki je bil v tistem trenutku v razpravi. Vendar, kolikor je meni poznano, TAM je praktično propadel oziroma vsaj sanacija, za katero je minister dajal roko v ogenj. Ni uspela. Roka je ministru sicer ostala, ni zgorela, vendar to kaže na to, da je vprašanje odgovornosti tukaj bistveno. To je en primer.
Drugi primer, recimo, ki bo verjetno zelo podoben, je primer Litostroja, ki naj bi se ga zdaj uspešno, odkar je zamenjano vodstvo, prejšnje, reševalo. Ampak rešuje se ga, vsaj tako kaže, na primer, da bo konkretna tuja firma ABB s 40 milijoni mark dobila 70% deleža lastninskega v Litostroju, da bo istočasno postavila zahtevo in bo verjetno dobila, vsaj tako kaže, da pridobi vsaj za 300 milijonov mark raznih poslov v Sloveniji na energetskem in pa transportnem sistemu. Istočasno pa si skuša zadržati pravico, da po dveh letih vso zadevo proda, Litostroja državi in to za 30 do 32 milijonov. Skratka, pridobiti lepe posle v Sloveniji, potem pa ugotoviti, da zadeva ne gre in verjetno bo vlada takrat prinesla kakšen predlog zakona o sanaciji tudi te firme.
In predvsem iz teh razlogov je to opravičljivo, da smo tukaj kot tisti, ki nismo eksperti za sanacije skeptični in nezaupljivi; in da imamo pravico predvsem do tega, da zahtevamo in pričakujemo, da bo vlada prinesla realno sanacijo, v konkretnem primeru slovenskih železarn, za katero bo stala, za katero bo jamčila, vendar ne tako kot bivši minister za gospodarske dejavnosti, ki je jamčil svojo roko in ostal živ in cel. Ki bo jamčila tako, da če sanacija ne bo uspela, bo verjetno prinesla tisto, kar vlada prinese, gre politična odgovornost oziroma minister prinese tukaj odstopno izjavo.
Isto mora za takšno sanacijo stati uprava podjetja. Če ne stoji za sanacijo v smislu tudi odgovornosti, potem je nemogoče, da bi mi tukaj enostavno sklepali o takšnih zakonih. In iz tega razloga je bila naša zahteva in je naša zahteva in pričakovanje, da parlament dobi najprej realen sanacijski program, za katerim s soodgovornostjo stoji uprava podjetja in vlada, in da se tudi preverja odgovornost tistih, ki doslej niso storili tistega, kar bi morali, bodisi v vladi, bodisi v upravi in vodstvu podjetja.
In če še enkrat ponovim. SKD je za sanacijo takšnih podjetij, ker je nujno, ker brez... Če Slovenija ne bo imela določenih podjetij na področju strojegradnje in železarstva in še drugih, ki so, bom rekel na nek način recimo lahko giganti, ki so podjetja, ki okrog sebe vežejo vrsto drugih manjših podjetij, potem slovensko gospodarstvo nima nikakršnih "šans" in Slovenija s tem tudi nima nobenih "šans", da bi uspešno se vključevala. In ko bo enkrat upam vključena v Evropsko unijo, preživela v Evropski uniji.
Tako, da še enkrat ponavljam. Mi smo za sanacijo, vendar na realnem sanacijskem programu, za katero z vso odgovornostjo stoji vlada in uprava podjetja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Mozetič. Besedo ima gospod Jerovšek.
JOŽE JEROVŠEK: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Železarstvo je za slovensko gospodarstvo izredno pomembna panoga, ki direktno, še bolj pa indirektno pogojuje perspektivo in obstoj velikega števila delovnih mest, in vpliva na bodočnost nekaterih regij. Vendar pa gradivo s katerim razpolagamo, odpira več vprašanj kot daje odgovorov. Žal je v programu sanacije in predlogih zakonov marsikaj nedorečenega. Kar priznava tudi gospod minister, ki je prostodušno potrdil, da ne more dati nobene garancije oziroma odgovora o opravičenosti sredstev, ki se s tem paketom plasirajo, saj še ni kakovostnega sanacijskega programa. To je velika hiba in kaže na precej stihijski pristop. Pozitivno je, da vlada kontaktira s strateškimi partnerji. Če se kaže realen interes resnega strateškega partnerja, je to dober znak za opravičenost sanacije in nadaljevanje železarskih programov in razvoja celotne branže. Vendar pa je pri tem treba biti pazljiv, da se pod krinko novih tehnologij oziroma dokapitalizacije potem novih tehnologij, ne skriva poskus prevzema lastništva z minimalno kupnino. V takšnem slučaju novi lastniki tudi nič ne izgubijo, če si po prevzemu lastništva premislijo in program opustijo.
Zato bi bilo dobro, da nam Vlada pove, kdo so potencijalni strateški partnerji za posamezne družbe ali koncern v celoti. Kako bodo stvari potekale je v veliki meri odvisno od vodstvene ekipe in dejanskih namenov vlade. Na tem področju pa je ne dorečenost največja. Vprašanje je, če sedanji direktor, oziroma predsednik uprave ima popolno zaupanje vlade, glede na to, da je minister gospod Dragonja na odboru potrdil, da je prvotno za mesto predsednika uprave skušal nagovoriti sedanjega direktorja Taloma iz Kidričevega. To dejstvo je zame poseben razlog za veliko dozo dvomov v resnost namenov vlade glede dolgoročne sanacije, oziroma kaže vprašljivo odgovornost do državnih financ.
Sprašujem, kako naj bo čuvar velike črede ovčic nekdo, ki je že pri čuvanju manjše črede pazil na vse kaj drugega kot na ovčice. Ali s podpredsednikom vlade nista ministra v isti vladi? Saj podpredsednik stalno povdarja, da kadri, ki so v preteklosti sodelovali pri nerazčiščenih zadevah, ne morejo biti nagrajevani s tako odgovornimi pozicijami. Gre za izredno resna vprašanja za kredibilnost vlade in državne uprave ob tako resnem in po finančnem obsegu tako velikem projektu.
Glede delne privatizacije, oziroma konverzije terjatev zaposlenih, menim, da to kar je napisano v gradivu, da se delna privatizacija opravi na nivoju koncerna, privatizacija na nivoju družb, pa naj ne bi bila možna, kaže da gre najbrž za izničenje lastniških deležev zaposlenih, ki jih bodo pridobili z zamenjavo lastninskih certifikatov in zadolžnic iz naslova manj izplačanih plač. Razlogi, ki jih navaja vlada za to, da ni možna delna privatizacija na nivoju družb iz naslova zamenjave certifikatov in manj izplačanih plač, kažejo, da si vlada ne želi lastninske motiviranosti zaposlenih, ki bi bila veliko večja, če bi zaposleni točno vedeli v kateri program so vložili svoj lastninski delež.
Ker nimamo pred sabo temeljitega sanacijskega programa, ki bi dajal odgovore na številna tukaj v razpravi navedena odprta vprašanja, mislim, da je prav, da pred dokončnem odločanjem pridobimo potrebno gradivo. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Jerovšek. Besedo ima gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovane kolegice in kolegi! Kot jaz razumem glede na podatke o številu zaposlenih, gre za nekaj desettisoč ljudi, ki so vezani na plače oziroma dohodke iz železarstva. In kot razumem drugo vrsto številk, gre za nekaj, lahko bi rekli težkih milijard, ki so se doslej, ki so bile doslej že namenjene za saniranje slovenskega železarstva in za dodatne milijarde, ki naj bi temu še služile.
Ta uvod sem naredil zato, ker bi rad dal v kontekst tisto, kar sem slišal s strani predstavnika vlade - ki ga sicer osebno cenim, mislim, da je marsikaj dobro postavil - ampak to kar je v imenu vlade danes predstavil tukaj, mislim, da ne zadošča za prepričanje državnega parlamenta, da so pred nami zadostne podlage po odločanju o tako visokih številkah in o tako pomembnih nalogah.
Namreč, posebej bom izpostavil to, da je rekel, cilj vlade je pridobiti zanesljive informacije. Ja, ljudje božji, čigavo pa je železarstvo? 99%, 628 na tri decimalke je zapisano, v kolikšnem deležu je lastnik država, v imenu katere vlada te zadeve dela. Zame je to poniževanje parlamenta, da pride vladni predstavnik povedati, da morajo pridobiti informacije, ko bi morali biti z vsemi informacijami tukaj, ne pa megle prodajati. In če pogledamo stotine milijard, pardon milijarde v tolarjih, drugi raje o stotinah milijonov nemških mark, se je treba zamisliti na kakšni podlagi tukaj odločamo. Nisem slišal nobene alternative. V bistvu gre spet tako kot pri TAM-u samo za eno alternativo in ta alternativa je daj, daj takoj, ker se mudi, če ne bo vse narobe. Nobenih zagotovil, kako bo s sanacijskim programom, glede katerega smo pa slišali, da je treba odklone razjasniti in ugotoviti sliko. Ja, vlado imamo zato, če upravlja s tem imetjem oziroma s temi podjetji, da nam jasno sliko predstavi, ne da nam razlaga, da mora sama do slike priti. To je, bom spet rekel, narobe svet in jaz bi raje danes zvedel, zakaj je do odklonov prišlo, če je kdo za to kriv, če je kdo, kdo je. Sprašujem se kakšen je vladni nadzor? Vlada bi morala imeti dnevni vpogled, računalniki to omogočajo, tajnice, sekretarji, zaposleni to omogočajo, dnevni vpogled kako je z gibanjem denarnih in drugih tokov. In vendar tukaj slišimo, da bo treba šele ugotoviti sliko.
Mi naj pa že danes glasujemo za vse, kar je bilo tukaj predloženega. In nas bodo ta-isti ljudje, v imenu katerih nekateri govorijo, vprašali, kako smo se odločali, če se bo ta zgodba začela zaključevati in se bojim, da gre v tej smeri, kakor TAM. Meni različni podatki oziroma to, kar je bilo povedanega, številke, ki jih poznam, način pristopa mi govori, da bomo ponovili TAM-ovo zgodbo. In ne bi rad, bom rekel, kot takrat, ko sem o TAM-u govoril jasno in načelno, tudi tukaj ne želim sodelovati pri taki zgodbi.
In kaj počnemo pravzaprav? Glejte, prej mislim, da je že eden od predgovornikov govoril kakšno je bilo prej zaporedje. Zdaj je zaporedje očitno drugače, se pravi, privatiziralo se bo nesanirano podjetje. Koga pa zanima tako podjetje oziroma če je res interes za takim podjetjem, se vprašam, kaj je potem še zadaj? Mislim, da bi bila prava pot, da zadevo saniramo, če se jo da, ampak naj vlada, ki skrbi za to, pove pod kakšnimi pogoji je to mogoče sanirati. Zame je neresno, da nimamo tukaj sanacijskega programa in da nimamo razlage, zakaj je v letu 1996 naenkrat po treh letih uspešnega saniranja se začelo dogajati čisto nekaj drugega, ob tem, da je vlada postavila vse ljudi, ki imajo ključne odgovornosti na tem področju.
Torej jaz ne bi želel živeti v megli in menim, da na podlagi tega, kar imamo sedaj pred sabo, nismo zreli za odločanje, nimamo pred sabo nobenih zagotovil in nobenih alternativ. Mene bi po drugi strani zanimalo isto, kar sem vprašal pri TAM-u. Kaj bi za te stotine milijonov mark ali desetine milijard, ki so šle, ali bodo še šle, lahko naredili za celo število zaposlenih ali za nova delovna mesta ali za prekvalifikacijo in tako naprej, če bi znali delati alternativne scenarije. Kako se je stvar začela, mislim, da je pojasnil že gospod Rejc. Kako se zaključuje pa oziroma kako bi se lahko zaključila, razen tega, kar imamo v papirjih, zaenkrat še nisem slišal. Ko bom slišal kaj več s strani vlade, ko mi bo bolj jasno, potem bi želel tudi odločati o tem, kar bo predloženo. Do takrat pa ne.
PODPREDSEDNIA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Peterle. Besedo ima gospod dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovana gospa podpredsednica! Drage kolegice in kolegi! Spoštovani predstavniki vlade! Jasno je, da bi vsi, ki smo danes tukaj, na nek način radi pomagali, da bi delavci v železarnah imeli še naprej delo, in tudi, da bi ta panoga, ki je včasih bila strateška panoga, bila še naprej prisotna v slovenskem gospodarstvu. Hkrati pa nas je vseh strah, ko se o teh stvareh odločamo. Še posebej, ker se odločamo na tako nedokumentiran način, glede na podatke in informacije, ki so nam bile na voljo.
Zato vidim tudi to, da tudi vladni predstavniki so skeptični. Jaz osebno ne bi rad bil v koži gospoda ministra, ki kot gospodarstvenik dobro ve, o čem se pogovarja in kaj to pomeni. Govoril bom samo o prvem zakonu. Mislim, da je škoda, da ni debata odprta o vseh. Kajti vsi zakoni, vsi štirje predstavljajo celoto in samo o celoti bi se lahko pogovarjali, in se bom pač moral k vsakemu zakonu posebej prijaviti.
Ta zakon, o katerem danes tu govorimo, ureja lastninjenje, privatizacijo, dokapitalizacijo in tudi na nek način sanacijo. Jaz sem seveda tudi za to, da se zadeve privatizirajo čimprej in v čim večjem obsegu, sicer zadeva nikoli ne bo ustrezno rešena. Je pa vprašanje, ki se tudi v tem zakonu, v samem zasegu postavlja. Namreč, 3,6 milijarde tolarjev pomeni 80 milijonov mark dokapitalizacije po tem zakonu. Mi ne vemo, kam bodo šla ta sredstva. V katera podjetja, konkretno znotraj koncerna, glede na podkapitaliziranost, glede na investicijske potrebe, glede na stopnje donosnosti in glede na zadolženost posameznih podjetij. Menim, da je v načelu zadeva sporna, ko se vse stvari urejajo z vrha, iz koncerna. In računi tu niso jasni.
Drugo, kar je konkretno v tem zakonu je vloga družb pooblaščenk. Tokrat se prvič dogaja, da je takšna družba obvezna sestavina, in to v času, ko še v principu nismo rešili upravljanja notranjih delničarjev. In to se mi zdi nekoliko sporno. Sporno se mi zdi tudi to, da prisiljujemo delavce, da zadolžnice dajo oziroma konvertirajo v kapitalske deleže. V ostalih podjetjih imajo delavci možnost in pravico, da jih dobijo izplačane tudi v gotovini.
Skratka, jaz sem nekje v principu za sanacijo, vendar pod pogoji, o katerih bom govoril pri naslednjih zakonih. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Zagožen. Besedo ima še gospod Kacin.
JELKO KACIN: Spoštovana predsedujoča! Kolegice in kolegi! Predstavniki vlade! Paketu štirih zakonov nikakor ni mogoče in ne gre očitati česarkoli. Zagotovo gre za dobronamerno in koristno potezo, ki lahko prispeva k sanaciji slovenskih železarn. Ampak govorim v pogojniku, zato da bi se v dovršni obliki glagola ta sanacija pozitivno zgodila, bi bilo potrebno izpolniti še kar nekaj dodatnih predpogojev.
Zagotovo nobena hranilnica, najmanjša v Sloveniji, ne bi železarni odobrila nobenega kredita, če nekdo zanjo ne bi jamčil. Zato, da bi mi lahko sprejeli kakršnokoli odločitev, pa potrebujemo jamstvo v obliki razumljivega in prepričljivega sanacijskega načrta. Tega zaenkrat nimamo in brez teh osnovnih predpogojev je nemogoče pričakovati pozitivnih odločitev oziroma aktivne podpore takim prizadevanjem. Zato jaz preprosto ne verjamem, posebej še, ker sta tukaj neposredno prisotna tako predstavnik poslovodstva, spoštovani, nekdanji kolega v vladi in sedanji minister, da bi ne bilo mogoče pred obravnavo teh gradiv dobiti ustreznega sanacijskega načrta. To govorim toliko bolj zaradi mojih osebnih izkušenj, ker sem pri opravljanju moje prejšnje funkcije v vladi moral tudi neposredno sodelovati s slovenskimi železarnami. Od njih je bilo zelo težko dobiti konkretno ponudbo, iz česar je bilo zelo hitro mogoče ugotoviti, da nekatere osnovne poslovodne funkcije v tem koncernu niso razvite.
Marsikaj bi bilo mogoče storiti tudi v prid tem železarnam, če bi se bolj operativno odzivale. Če bi znale kompenzacijske posle, ki so bili vezani na nakupe orožja v tujini, bolj izkoristiti sebi v prid. Ampak če na strani firm, se pravi koncerna vseh družb, ki bi jih zdaj radi sanirali, ni znanja, in če ni volje, potem znova ugotavljam, da na moji strani niso izpolnjeni predpogoji, da bi lahko podprl tovrsten paket teh štirih zakonov.
Tisto, kar mi manjka, je sanacijski načrt, ki bi bil predhodno nekje verificiran in za katerim bi kdo tudi stal. Ko bodo izpolnjeni tudi ti predpogoji, bom z velikim veseljem podprl sanacijski program. Do takrat pa se mora, žal, vlada znajti brez mojega glasu podpore. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kacin. Želi še kdo razpravljati? Ja, gospod Zimšek.
JOŽEF ZIMŠEK: Spoštovana podpredsednica, spoštovani poslanci! Tudi sam bi rad spregovoril par besed o privatizaciji in sanaciji slovenskih železarn. Pa bom začel ekoliko drugače.
Z mestom, iz katerega prihajam, ki je imelo nekoč pred razdelitvijo 60 tisoč prebivalcev in 44 tisoč delovnih mest. Danes ima Celje le še okoli 25 tisoč delovnih mest, ima mnogo brezposelnih, industrijskih delavcev in tudi mnogo brezposelnih železarjev. Tako, da je tudi moje mesto, mesto, ki preživlja danes težko gospodarsko krizo, zato seveda podpiram sanacijo slovenskih železarn in privatizacijo slovenskih železarn.
Menim, da bo privatizacija uredila tisto, kar nam v preteklosti ni uspelo. Dobili bomo prave, če lahko uporabim izraz, zagrizene lastnike. Dobili bomo novo vodstvo, ki bo lahko uspešno saniralo železarstvo in zagotovilo delo mnogim brezposelnim. Slovenske železarne imajo široko paleto proizvodov, med njimi tudi nekaj zelo kvalitetnih izdelkov. Smo konkurenčni, smo evropsko primerljivi in mislim, da imamo tradicijo in znanje. Kar je pa še posebno važno, slovenske železarne imajo tudi trg in to zahtevni zahodnoevropski trg.
Vendar menim, da bo sanacija slovenskih železarn uspešna le, če bomo del proizvodov vezali na domačo nadaljno obdelavo, predelavo in pa na nekoliko spremenjeno tehnologijo, gradnje in uporabe jekla. Verjetno vsi poznate naprave v pristaniščih. Verjetno vsi poznate gradbene objekte v tujinah. Verjetno vsi vemo, da bomo v kratkem začeli graditi verigo zasavskih hidrocentral. Verjetno vsi veste, da so prečkanja italijanskih avtocest, s polnostenskimi nosilci - jeklenimi, da veliko objektov na prometnih objektih gradimo iz jekla, da veliko gradijo v tujini in pri nas skladišč iz jekla. To je ena izmed možnosti seveda, če jo znamo na primeren način vezati tudi na to sanacijo.
No druga je metalna-predelovalna industrija, razni izdelki, ki jih naši oziroma ki jih izvažamo, so zelo kvalitetni. Imamo v Sloveniji najboljše orodjarje v Evropi in zato je to druga možnost, kjer lahko zelo kvalitetno povežemo sanacijo slovenskih železarn.
No tretja možnost je, da imamo na vseh treh lokacijah veliko praznih površin in veliko praznih objektov, ki bi lahko ob železarnah, seveda, dala delovna mesta mnogim delavcem, in na teh površinah bi se lahko začela nova proizvodnja. Možnosti vidim veliko. Zato menim, da je sanacija smiselna.
Mislim, da moramo z železarnami sanirati tudi ostalo industrijo, ostalo gospodarstvo. In prepričan sem, da vlada ob tem zakonu s to sanacijo razmišlja tudi o sanaciji ostalega gospodarstva. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Gospod Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala. Replika. Rad bi repliciral. Gospod Zimšek mi je dal neko iztočnico, ko je omenil prave in zagrizene lastnike. Iz tega zakona o delni privatizaciji, ki je tako delna, čeprav bi se strinjal, ne vem, kdo je že rekel, da bi morala biti privatizacija, ne izhaja nobena zagrizenost.
Prvič vprašanje, kaj je zagrizen lastnik. Verjetno je tisti zagrizen, ki hoče imeti dobiček na vložen kapital, se pravi dividendo. Tukaj pa ne gre za nobeno zagrizenost, ampak gre za enostavno kompenzacijo izgub slovenskih železarn do leta 1996 oziroma v letu 1996. In 10,8% manj izplačanih plač zaposlenih in njihovih certifikatov naj bi pokurili za te izgube. Zraven naj bi rezervirali 20% za PID-e in zraven naj bi 15% vlada dokapitalizirala. Če računamo 7,2 milijardi pa na 42 milijard približno, kolikor sem dopoldan slišal, je to približno 15% dodatnega državnega kapitala.
In zato bi bilo zelo dobro, če bi predstavniki vlade, minister ali pa kdorkoli drugi, verjetno minister, razložil kako si predstavljajo te, bom rekel, vaš izraz zagrizene lastnike. Tega tukaj ne vidim. In ne vem, kdo bo zagrizeno vlagal v industrijo, ki je permanentno v izgubi, razen seveda, če bo računal na to, da bo na vsake tri leta država spet vložila toliko sredstev oziroma toliko kapitala, kolikor ga je zmanjkalo v tistem času. Ampak lastniki imajo ponavadi interes dividend, ne pa imeti delnice kar tako. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Henigman. Želi še kdo besedo? Gospod minister Dragonja.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovane poslanke in poslanci! Prav je, da se na zaključku te splošne diskusije oglasim z nekaterimi stališči in pogledi; osebno mene kot pristojnega ministra, ki so povzeti tudi v predlogu, ki je predložen državnemu zboru.
Iz razprav bi se dalo iz marsikatere videti, da vlada nima točnega koncepta oziroma točne vizije, kaj hoče oziroma kaj želi na področju železarstva. In da je do neke mere površno ocenjena pozicija slovenskih železarn, možnost uspešnega nadaljevanja sanacije. Mislim, da cel paket teh zakonov jasno kaže, da ima vlada resen namen in resno vizijo, da jeklarstvo oziroma železarstvo na slovenskem obdrži, da ga konkurenčno usposobi, in da zagotovi svojo prisotnost toliko časa, dokler je pač to potrebno, da se ta konkurenčnost zagotovi v takšni meri, da bo možno zagotavljati tudi eno primerno stopnjo potem tudi donosa in vračil sredstev, ki jih bo država vložila v procese in ki jih je že vložila v preteklosti.
Bistvena sprememba je v tem, da bi glede na uspešno sanacijo in tudi glede na interes, ki bo prisoten na drugi strani s strani potencialnih novih lastnikov, potencialnih vlagateljev, postopno privatizirala slovenske železarne, bodisi sistem v celoti, bodisi njene posamezne dele. Zakon mislim, da dopušča in da se ga vsaj po tolmačenjih, ki so ga dali pravni eksperti, lahko tretira oziroma čita tako, da omogoča privatizacijo tudi posameznih delov, bodisi podjetij ali dela sredstev. To se pravi, da je nadaljevanje sanacije kljub vsemu v tej točki v določeni meri pogoj za uspešno ohranjanje te dejavnosti in za uspešno realizacijo širših učinkov te gospodarske dejavnosti v slovenskem gospodarskem prostoru.
V obrazložitvah se zavestno nismo naslanjali na to, kakšni so direktni učinki te dejavnosti in pomen te dejavnosti za slovenske gospodarske aktivnosti in slovensko gospodarsko kot celoto. Tudi nismo izpostavljali socialnih faktorjev. Vsi ti elementi so prisotni.
Želimo vnesti novo komponento privatizacije oziroma znanih lastnikov z bolj direktnimi lastniškimi interesi za to, da vnesemo novo dinamiko in nove mehanizme. Vendar postopno in toliko, kolikor bo za to interesa. Želimo pa ohraniti podjetja v delujočem stanju, to se pravi, da se bodo privatizirala kot tako znani "going concern" oziroma podjetja, ki delujejo, ne pa podjetja, ki so se ustavila.
Vprašanja, ki so bila postavljena, ali je določena vizija, kdo in na kakšen način, kdo so ti partnerji, ki bodo vstopali. Teh interesentov ni veliko, to je treba danes povedati. To so interesenti, ki računajo, da bodo lahko delno s prenosom svoje dejavnosti z nekaterih drugih okolij, ki so dražja, cenejše in bolj učinkovito producirali tukaj in to so tisti, ki računajo, da bodo lahko te proizvodne kapacitete dobili zadosti poceni, in lahko potem na njih naprej tudi zagotavljali proizvodnjo.
Pri tem velja upoštevati, da je v Evropi prisotna sorazmerno velika, in širše v svetu sorazmerno velika, velik višek kapacitet, kar dodatno objektivno znižuje tudi interes za vstop novih partnerjev, vendar določene možnosti se kažejo. Osnovna vizija je ta, da se ena od treh lokacij slovenskih železarn privatizira hitreje kot ostale, v ostalih dveh pa potem selektivno in postopno uvaja bolj učinkovite lastnike, kot je danes to država. Pri tem izhajamo iz tega, da ima sicer država vse lastniške vzvode in mehanizme, s katerimi posega in zagotavlja svojo prisotnost. Vendar je v osnovi jeklarstvo v državni lasti že preteklost, tudi v Evropi. Evropske države so pretežno to gospodarsko dejavnost privatizirale, države so iz nje izstopile. S tem so jo precej očistile in bistveno bolj učinkovito izvajale potem procese prestrukturiranja, in računamo, da država kot pretežni lastnik tudi ne bo tako uspešna kot so lahko novi aktivni lastniki, ki bodo te cilje na ustrezen način zasledovali.
Se pravi, da vsaj jaz iz te diskusije, ki jo v splošnem delu rezimiram, da je bila dana večinska podpora temu, da se jeklarstvo v Sloveniji ohrani, da se zagotovi njegova transformacija oziroma preoblikovanje in nadaljnje usposabljanje za konkurenčno borbo. Mislim, da je bil samo en razpravljavec, ki sem ga prav razumel, ki je dejal, da v jeklarstvo v bodoče generalno ne verjame in da ne vidi v tem bodočnosti Slovenije.
Koncept, ki je predložen z zakonom, ki je predmet obravnave glede same izvedbe upravičencev in postopkov privatizacije na te elemente v razpravah ni bilo bistvenih pripomb, razen v točkah, ki se nanašajo na konverzijo terjatev zaposlenih v lastniške deleže oziroma ali ta segment omogoča, tako kot je predviden v predlogu zakona, ali ga še nekoliko razširiti oziroma alternativno to konverzijo terjatev v bistvu predvideti kot na neki način neobvezno oziroma kot opcijo za zaposlene, da lahko neizplačane plače zahtevajo tudi v drugih oblikah. Ocena vlade je, da je smiselno aktivno vključiti zaposlene v proces nadaljnje sanacije in da je smiselno ob tem, da s predlogom zakonov vlada predlaga sorazmerno velik obseg svoje prisotnosti v nadaljevanju teh procesov, tudi aktivno vključitev zaposlenih preko tega, da pretekle plače, ki niso regulirane oziroma, ki niso do višine kolektivnih pogodb v celoti bile izplačane, tudi konvertirajo. Pri tem pa bomo v čim večji meri sledili principe in postopke, ki so bili prisotni pri ostalih zakonskih podlagah lastninjenja oziroma privatizacije.
Tretji element, na katerega je potrebno dati nekaj samo dodatnih pojasnil, je pridružitveni sporazum, protokol številka 2 in pa obveznosti, ki iz njega izhajajo. Obdobje, ki je vezano na ukinitev direktnih subvencij, je tukaj spoštovano s tem, da je tudi osnovna linija, da Slovenija bo te kapacitete zaradi znanega problema viška v teh kapacitetah v Evropi postopno krčila oziroma, da ne bo investirala v širitev teh kapacitet in v ustvarjanje nezaželjenega nesorazmerja med povpraševanjem in med ponudbo izdelkov na jeklarskem trgu. Se pravi, da lahko računamo in to je bilo tudi za evropsko komisijo posebej preverjeno, da bo v tem prehodnem petletnem obdobju, da bodo ustvarjeni pogoji za to, da bo država postopno izstopila iz direktnih subvencij; sedaj so v glavnem prisotne indirektne subvencije. V določenem obsegu pa bo država, če v tem času procesi privatizacije pretežno ne bodo zaključeni, kljub vsemu morala še v določenem segmentu opravljati pa te tako imenovane lastniške funkcije in se bo tudi morala odločati o tem, ali bo kot lastnik podprla aktivno tudi posamezne razvojne projekte.
Osnovni očitki oziroma osnovni komentarji letijo na nezadostnost podlag za odločanje o tako zahtevnem paketu, ki spremlja nadaljno sanacijo slovenskih železarn. Mi se s temi očitki strinjamo. Povedali smo, da tudi mi v takem obsegu, kot so te projekcije in te simulacije izdelane v tem momentu, ne moremo dati nekih večjih zagotovil in jamstev za to, da se bo ta projekt uspešno izvajal, da bomo pa to poskušali čim bolj celovito in čim bolj odgovorno opredeliti v dokumentu, ki bo do jesenskega zasedanja predložen parlamentu. To bo verjetno predsanacijski ali sanacijski program, ki bo poskušal odgovoriti na ključna vprašanja, ki so bila postavljena, in ki bo poskušal bolj čvrsto postaviti tudi obveznosti v smislu doseganja kvantificiranih ciljev glede doseganja poslovnih rezultatov in glede zagotavljanja tudi ciljev sanacije.
Sam sanacijski program tudi še ne predstavlja jamstvo, zato da se bo realiziral. Jamstvo zato predstavljajo predvsem angažirano vseh vključenih v to, da se bo ta program tudi ustrezno izvajal, da bodo zagotovljeni pogoji zato, da se bodo lahko maksimalno in učinkovito angažirali nosilci, vsi, od strukturi, ki v okviru države, vlade, nadzornih organov, uprave in vseh zaposlenih prispevajo k temu, da se bo ta program uspešno izvajal. V tem smislu je pač treba zagotoviti ustrezno tehten material, ki bo predstavljal potem podlago zato, da bo lahko odločitev tudi o dimenziji in obsegu sredstev, s katerimi bo država podprla ta program, ustrezno tehtno tudi podprta. K temu smo se obvezali že v uvodnem "izlaganju" in s tem bomo praktično direkno rečeni jamčili vsi vključeni, posebej pa neodgovorni tudi s svojimi glavami, če lahko direktno rečem.
Kaj je alternativa? Alternativa, ki jo zdaj na kratek rok vidimo, je predvsem stihijski proces, ki bi brez prisotnosti večinskega lastnika lahko predstavljal direktno gospodarsko škodo, in ki bi predstavljal preveliko erozijo gospodarske substance v slovenskih železarnah, ki bi lahko predstavljal tudi preveliko socialno tenzijo za slovenski prostor. Znotraj predloženega koncepta je možna postopnost njene realizacije in njenega izvajanja predvsem kar se tiče postopnosti privatizacije glede na tudi alternative, ki bodo v tej smeri odprte in temu bo treba prilagoditi tudi dinamiko uporabe sredstev, ki bodo na posameznih od zakonskih podlag uporabljene oziroma dane na razpolago.
Oba zakona, ki govorita tako o dokapitalizaciji in drugi o dodatnih državnih poroštvih, imata člene, ki direktno opredeljujeta oziroma zavezujeta, da se glede načina dinamike koriščenja sredstev in tudi namenov, za katere se sredstva koristijo, sklene posebna pogodba oziroma sklepajo posebne pogodbe, ki ta področja natančneje opredeljujejo. In to je v bistvu tudi na nek način največja odgovornost in možnost vlade, da bo v fazi izvajanja tega programa zagotovila tudi ustrezen nadzor nad uporabo teh sredstev in ga direktno povezovala tudi na izvajanje samega programa in tudi relativno hitro potem tudi na doseganje ciljev, ki bodo kvanitficirano še bolj precizno predstavljeni kot so predstavljeni, v sedaj predloženih materialih.
Tako da bi s to zavezo, da bomo sanacijski program v mesecu avgustu pripravili in ga do jesenskega zasedanja predložili državnemu zboru, bi predlagal, da potem državni zbor nadaljuje s to diskusijo o tem zakonu v jesenskem obdobju, da se hkrati obravnavajo potem tudi amandmaji, ki so vloženi na zakon v drugem branju, in da tako, kot je bilo predlagano tudi v uvodu, kljub vsemu državni zbor pristopi pa delno k sprejemu zakonov, ki so bili predlagani, zato da bi preprečili nenadzorovan potek oziroma nenadzorovane procese v samih slovenskih železarnah, nezmožnost produciranja, nezmožnosti prisotnosti na trgu in da bi na ta način predvsem preprečili odškodljive posledice, ki jih lahko ima nadaljnje zaostrovanje gospodarskega položaja v slovenskih železarnah na njihovo gospodarsko kondicijo v bodoče. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod minister Dragonja. Besedo želi gospod Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovane kolegice in kolegi! Zelo pozorno sem poslušal gospoda ministra in vesel sem, ko sem slišal, da je v glavnem soglašal s pripombami, ki so bile danes tukaj dane. Vsi ti zakoni predstavljajo celoto, vsi štirje. Nemogoče je en zakon izločiti in posebaj o njem odločati. Vseh štirih zakonov skupaj pa ne moremo prej obravnati, dokler ne dobimo tistega in takšnega sanacijskega programa, o katerem je tudi minister govoril.
Zato jaz mislim, da je vsaka nadaljna razprava o tem predmetu danes in do takrat, dokler ne bo tega programa, neproduktivna. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem splošno razpravo in s tem tudi zaključujem prvo obravnavo predloga zakona o delni privatizaciji slovenskih železarn. Vlada Republike Slovenije in Komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacijo predlagata, da se druga in tretja obravna predloga zakona o delni privatizaciji slovenskih železarn znotraj hitrega postopka opravita na eni od naslednjih sej. Skladno z določbo 203. člena poslovnika in k temu členu sprejeto razlago Komisije za poslovnik z dne 7. septembra 1993 predlagam, da državni zbor na podlagi 2. odstavka 73. člena poslovnika sprejme naslednji sklep:
"Državni zbor bo opravil drugo in tretjo obravnavo predloga zakona o delni privatizaciji slovenskih železarn znotraj hitrega postopka na eni od naslednjih sej. O predlogu sklepa bo Državni zbor skladno z 2. odstavkom 73. člena odločal po postopku, določenem v 5. odstavku 64. člena poslovnika." Predstavnik Vlade in poročevalec Komisije za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije sta svoj predlog že oblikovala oziroma obrazložila.
Želi besedo predstavnik sekretarjata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Proceduralno? Gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovana podpredsednica, gospe in gospodje! To kar ste sedaj predlagali ni bil sklep, oziroma predlog komisije. Predlog komisije je bil nedvomen, da se opravi prva obravnava, in da Vlada do septembra pripravi celoviti sanacijski program in da tudi se opredeli do predloženih amandmajev tudi do septembra in da se v okviru hitrega postopka ta razprava nadaljuje pač v septembru.
Vi ste v bistvu zaprli oziroma zaključili to sejo in dali na neko drugo sejo. Mislim, da to je druga stvar. Mi smo tako tudi sklepali in menim, da morate tudi tako, ta predlog dati, ker ne vem zakaj bi bilo potrebno, da se ta 12. seja zaključi in potem se recimo 13. ali pa 14. odpre. Sklep je naš nedvoumen in ne cilja v tej smeri.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Poslovniško je možno samo na takšen način izpeljati, ker v zvezi s prvo obravnavo niso bili vloženi nobeni sklepi. Torej gre samo za proceduralni sklep, ki ga po drugem odstavku 73. člena lahko predlaga le Vlada Republike Slovenije, Komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacijo pa ne. Zato dajem tak sklep v razpravo. Besedo imajo predstavniki poslanskih skupin. Gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. Drage kolegice, spoštovani kolegi! No, jaz bi rad res razčistil to proceduralno, ker na tak enostaven način kot je zdaj podpredsednica povedala, enostavno mislim, da ne gre. Zdaj, če je komisija pač predlagala in tudi, kolikor sem spremljal razprave, nisem spremljal pa v celoti, to priznam, večina razpravljavcev je govorila, da hoče imeti sanacijski program, stališče vlade o tem sanacijskem programu in potem bomo nadaljevali razpravo. Zdaj, ali bo to pojutrišnjem, jaz ne vem. Če bo to septembra, bo pač septembra. Predlog je pa tukaj, da se ta točka zaključi na tej seji in da se potem pač skliče enkrat, ko bo pač seja sklicana, in uvrsti na dnevni red to točko. Tako da predlog komisije je bil drugačen in nikar tako poenostavljeno ne recite, da je samo tisto, kar ste rekli oziroma kar vam je bilo "suflirano" s strani svetovalca, drži. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Predlagam, če pripravite dodatni sklep oziroma če predlagate dodatni sklep. Komisija po 73. členu poslovnika takšnega sklepa ne more predlagati. Torej razpravljamo o tem sklepu, ki sem ga ravnokar prebrala in posredovala. Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa. Komisija je kot matično delovno telo obravnavala predlog zakona in pravzaprav na podlagi soglasja predstavnika vlade je tudi soglašala s tem, da se danes sprejme sklep, kot je zapisan tudi v materialu, ki ste ga prejeli in ki ga je ravnokar prebral gospod Rejc. Tako da jaz bi prosil, da se to poslovniško prouči oziroma menim, da je možno sprejeti tak sklep.
Če pa vi gospa predsednica niste prepričani trenutno v pravilnost svojega ravnanja, potem predlagam, da se posvetujete s Sekretariatom za zakonodajo oziroma da proučite poslovnik in speljete postopek korektno.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Želi še kdo od predstavnikov poslanskih skupin besedo?
Gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Jaz sicer ne vem, kdaj je vlada predlagala tak sklep. Osebno se bolj strinjam s tem, kar je govoril gospod Rejc. Znotraj hitrega postopka se na nadaljevanju te izredne seje v prvi polovici septembra, kadar pač bo, to opravi. Mislim, da je to tudi higienično iz proceduralnih razlogov. Mi smo sprejeli predlog zakona po hitrem postopku pri dnevnem redu. Sam osebno pri tem nisem imel pomislekov, ker se mi dejansko zdi pomemben. In zdi se mi prvi in zdi se mi, tako kot je omenil dr. Zagožen, pogoj za vse ostale. Najprej mora po mojem osebnem mnenju ta biti sprejet, da sploh lahko o drugih razpravljamo. Da vidimo vizijo, v katero smer bo šlo, ne da se nadaljuje sanacija v nedogled. Ampak mora biti smer dokončanja razvidna, ampak to so že vsebinski razlogi. Govorimo o proceduralnih zadevah.
Menim, skratka, da je, če nihče drug ni dal tega predloga, če ga komisija ne more, ne vem, če ga lahko jaz v imenu poslanske skupine.
Predlagam, da se druga in tretja obravnava opravita na nadaljevanju te izredne seje v prvi polovici septembra. Ne poznam določb poslovnika, ki govori o tem, tako da ne vem, ali to lahko predlagam ali ne. Če je možno, predlagam.
Sicer pa, vsi predlogi zakona so bili uvrščeni na dnevni red po hitrem postopku, zato je obstal nek razlog. Dejansko samo eden od štirih - to je tisti predzadnji po spisku - ni tako nujen, drugi pa so nujni. Zato se mi zdi, da formulacija na eni od prihodnjih sej dezavuira oziroma razvrednoti že sprejeti postopek pri dnevnem redu. Potem bi bilo bolje ali pa bolj korektno, da bi nekdo, ki je predlagal, da na eni od naslednjih sej, pa čeprav je mišljena naslednja, v septembru, predlaga, da se predlogi in zakoni sprejemajo po rednem postopku.
Skratka podpiram diskusijo gospoda Rejca in v kolikor je možno, predlagam tak sklep. Hvala.
IVAN KEBRIČ: Hvala gospa predsednica. Kolegice, kolegi! To je, kdor je strpno in koncentriralo poslušal razpravljalce, je lahko posnel, da je večina za to, da se te zakone odpre oziroma jih izglasujemo. Vendar smo vsi poudarjali, da tisto zadnjo piko na i dokončno bomo pa dali, ko bomo imeli sanacijski program, jasno vizijo, da bomo vedeli, zakaj dajemo denar, da bo to uspešno, in menim, da je prav, da za danes končamo to točko te seje. In da, če se da, v drugi polovici septembra nadaljujemo to točko in zadolžimo vlado, da nam v tem času da jasno vizijo in da poskrbijo za sanacijski program, da bomo videli, v kaj bomo dali denar, katerega bi naj s temi zakoni izglasovali. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kebrič. Torej dve možnosti sta, kot vidim tu. In sicer, da to točko prekinemo in da preberem ta sklep, ki ga je predlagala komisija oziroma, da to točko zaključimo in velja tisti sklep, ki sem ga ravnokar prebrala. Glede na to, da vlada svojega sklepa ni dala v pisni obliki, potem predlagam, da se sprejme sklep Komisije za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije, ki glasi: "O predlogu zakona o delni privatizaciji slovenskih železarn, hitri postopek, se obravnava po hitrem postopku, pri čemer se opravi prva obravnava ter se z obravnavanjem nadaljuje po prejemu celovitega sanacijskega programa Slovenskih železarn, ki ga naj predloži Vlada Republike Slovenije do septembra 1997." Želi o sklepu kdo razpravljati? Torej na glasovanje dajem predlog sklepa, ki sem ga ravnokar prebrala. Ugotovimo sklepčnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za? (66 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
V zvezi z zakonom k predlogu zakona o delni privatizaciji Slovenskih železarn ste prejeli ravnokar, tudi dodatne predloge, torej predloge dodatnih sklepov in sicer poslanske skupine SDS. V razpravo dajem prvi predlog dodatnega sklepa. Najprej razprava. Ne želi nihče razpravljati. Torej zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje o dodatnem sklepu.
Še enkrat. To so sklepi, ki ste jih ravnokar dobili na mizo, poslanske skupine SDS. Ali je potrebno, da preberem? Prvi sklep se glasi: "Državni zbor Republike Slovenije daje pobudo računskemu sodišču, da opravi revizijo zakonitosti, namenskosti, gospodarnosti, uspešnosti in učinkovitosti dosedanjih vlaganj proračunskih sredstev v poslovni sistem Slovenskih železarn na podlagi dosedanjega sanacijskega programa." Želi kdo razpravljati?
Torej na glasovanje dajem prvi predlog dodatnega sklepa. Ugotavljamo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog dodatnega sklepa je sprejet.
V razpravo dajem drugi predlog dodatnega sklepa in sicer, ki se glasi: "Vlada Republike Slovenije in Slovenske železarne naj zagotovijo izdelavo sanacijskega programa na podlagi revidiranih računovodskih izkazov. K sanacijskemu programu pa naj za obravnavo v državnem zboru predložijo tudi mnenje gospodarskega revizorja, k računovodskim izkazom." Gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo! Da ne bi, čeprav gre za sklepe pa vseeno, da ne bi izglasovali česa, kar bi nam zagrenilo nadaljno obravnavo tega do mere, ki bi bila nevzdržna, sprašujem predstavnika vlade.
Ali revidiranje računovodski izkazi in neko mnenje gospodarskega revizorja k računovodskim izkazom obstajajo, kajti sicer, če ne obstajajo, do konca avgusta oziroma do začetka septembra nikakor ne moremo dobiti sanacijskega programa, na podlagi česar bi sploh drugo in tretjo obravnavo tega predloga zakona opravili. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Kopač. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje k drugemu predlogu. Ugotavljamo sklepčnost! Proceduralno gospod Špiletič? Obrazložitev glasu.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Jaz menim, da ta drugi sklep ne more povzročati nobene ovire pri izdelavi kvalitetnega sanacijskega programa. Kajti v skladu z zakonom o gospodarskih družbah se bo v kratkem iztekel tudi rok, do katerega so dolžna velika podjetja zagotoviti revizijo letnih računovodskih izkazov, in mislim, da to ne more uplitati niti na dodatne stroške, niti uplivati na zamudo pri izdelavi sanacijskega programa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Špiletič. Na glasovanje dajem drugi predlog dodatnega sklepa. Ugotavljamo sklepčnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za? (30 poslancev.) Je kdo proti? (29 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Gospod Lavrinc proceduralno.
MAKSIMILJAN LAVRINC: Hvala za besedo! Se opravičujem, ampak nisem Napoleon in dveh stvari hkrati očitno ne znam delati. Bral sem, pa narobe pritisnil in lepo prosim, če mi dovolite, da še enkrat pritisnemo.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Drugič morate biti pozoren. (Smeh v klopeh.)
Na glasovanje dajem predlog gospoda Lavrinca, da ponovimo glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za ponovitev? (50 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ponovno dajem na glasovanje drugi predlog dodatnega sklepa. Ugotovimo sklepčnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za? (25 poslancev.) Je kdo proti? (31 poslancev.)
Predlog dodatnega sklepa ni sprejet.
Proceduralno gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. Jaz sem pričakoval gospoda Jakiča, da bo prišel gor prebrat poslovnik. Pa ker ga ni, ga bom jaz prebral. Ker je bil gospod Lavrinc odkrit, ko je ugovarjal glasovanju, je povedal zakaj ni glasoval. In zato smo mi glede na poslovnik kršili poslovnih ta trenutek, ko smo ponovno glasovali. Kar poglejte, piše v 93. členu poslovnika: "Če poslanec ugovarja poteku ali ugotovitvi izida glasovanja" itd. Poteku, to pomeni, da je bilo nekaj narobe s potekom glasovanja ali pa ugotovitvi izida. Gospod kolega Lavrinc je rekel, da je bral časopis in zato je pozabil glasovati. To, oprostite, to ni skladno s poslovnikom. To je čista zloraba poslovnika. Potek glasovanja, če nekdo bere časopis med glasovanjem, nima nobene zveze s potekom glasovanja. Potek glasovanja je tekel gladko, lepo, brez kakršnekoli napake. In to samo zato, ker je pošteno povedal, kaj je delal. Lahko bi se zlagal.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Kolikor sem zasledila, je povedal, da je narobe glasoval. Ker je bral časopis. Nikoli, kolikor se spominjam, se ni ugotavljalo razlogov za glasovanje.
Prehajamo na tretji predlog dodatnega sklepa. Tolmačenje je bilo dano, v kolikor ne, potem pa naj zbor preveri, če kdo to predlaga, seveda.
Prehajamo na tretji predlog dodatnega sklepa: "Vlada Republike Slovenije oziroma Slovenske železarne naj k sanacijskemu programu za obravnavo državnemu zboru predloži tudi zaključke študije PHARE." Želi kdo razpravljati? Gospod minister Dragonja.
METOD DRAGONJA: Hvala lepa. Samo dodatno vprašanje. Ali je tukaj mišljena študija, ki je bila izdelana v letu 1994 ali je mišljena kakšna ažurirana verzija te študije?
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod minister. Gospod Špiletič ima besedo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Po mojih informacijah, ki so mi jih dali nekdaj zaposleni v Slovenskih železarnah, je bila izdelana študija PHARE, ki je dokaj dobro posnela dejansko stanje. In tudi delni zaključki te študije so dokaj pravilno odslikavali, kakšna razmere vladajo v samem sistemu slovenskih železarn.
Vendar pa z zaključkom ugotovitev PHARE niso bili seznanjeni, razen nekaj ljudi, direktor in morda še nekaj glav. Vsi ostali, ki so tudi sodelovali pri izdelavi te študije, pa o tem še do danes nimajo nobenih informacij. Ne vem, zakaj naj bi se to tajilo in skrivalo in menim, da imamo poslanci, če so bili že delni rezultati te študije ocenjeni kot pozitivni, ne seznaniti tudi s končnimi rezultati. Tako, da menim na to zaključno študijo programa PHARE.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Špiletič. Želi še kdo razpravljati? (Nihče.) Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje k tretjemu predlogu dodatnega sklepa. Ugotovimo sklepčnost! (64 prisotnih.)
Kdo je za? (47 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je tretji predlagani dodatni sklep k predlogu zakona o delni privatizaciji Slovenskih železarn tako sprejet. S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 10. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O JAMSTVU REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OBVEZNICE IZDANE ZARADI SANACIJE SLOVENSKIH ŽELEZARN - hitri postopek. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Uvodno obrazložitev je gospod minister Dragonja za gospodarske dejavnosti že podal. Zato prosim poročevalca Odbora za gospodarstvo kot matično delovno telo, da predstavi mnenje odbora o predlogu zakona.
Gospod Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovane kolegice in kolegi! Glede na to, da so trije zakoni, ki jih je obravnaval Odbor za gospodarstvo, vsebinska celota, mi dovolite, da podam to mnenje v vseh treh zakonih hkrati.
Na Odboru za gospodarstvo je bila opravljena dokaj temeljita in natančna razprava in člani so v tej razpravi poudarili predvsem sledeče. O pripravi in izvajanju sanacije je treba upoštevati razvojne trende v svetu, zlasti še pospešene procese globalizacije in hitre spremembe...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Prosim v dvorani za tišino!
DR. JOŽE ZAGOŽEN:... tehnološkega razvoja v vseh panogah. Upoštevati je treba tudi ciklična gibanja v železarstvu in možne negativne učinke na sanacijo. Ugotovljeni odmiki od projekcij iz leta 1992 terjajo bolj trdna zagotovila za uspešnost sanacije in to ne le vlade in resornih ministrstev, temveč tudi vodilne strukture v sistemu Slovenskih železarn. Dosedanja sanacija je bila v preveliki meri usmerjena v razreševanje preteklih problemov. V prvi fazi so bile dejansko sanirane predvsem banke, medtem ko je skorajda v celoti izostalo financiranje razvoja oziroma tehnološka posodobitev železarn. Prepričanje članov odbora je, da brez ustreznega financiranja razvoja sanacija ne bo uspešna.
Člani odbora so tudi prepričani, da sanacije ni mogoče zagotoviti brez dobrih kadrov in brez jasne vizije razvoja za vsak posamezen del koncerna in soglasja vodstvenih ekip o ciljih in o potrebnih ukrepih. Paketu zakonov bi morala vlada predložiti tudi ustrezen sanacijski program. Gradivo sanacije Slovenskih železarn v obdobju 1997-2002 tem zahtevam ne ustreza. Podana mora biti tako analiza stanja po posameznih lokacijah in za koncern kot celoto, kot tudi načrt aktivnosti po lokacijah in na naravni sistema.
Poslanci bi morali biti seznanjeni tudi z načrtovano razdelitvijo sredstev po posameznih družbah. Pri pripravi vseh zahtevanih dokumentov je treba nujno upoštevati pretekle izkušnje, tako nekatere neuspešne poizkuse združevanja in koncentracije posameznih poslovnih funkcij, menjavanje vodstvenih ekip, premajhno upoštevanje lokalnih razmer in povezanosti z drugimi poslovnimi subjekti. Nujno je treba zagotoviti ustrezen informacijski sistem, ki edini lahko zagotavlja preglednost nad dogajanjem, tako v Ljubljani, kot tudi na Jesenicah, Ravnah in Štorah.
Člani so opozorili tudi na vprašanje motivacije zaposlenih v povezavi z delno privatizacijo železarn. Nujen predpogoj za uspeh sanacije so dobri kadri in njihova enotnost glede ciljev. Prav tako bi morali poleg sposobnosti posameznih kadrov dosledno upoštevati tudi njihov dosedanji odnos do družbenih sredstev. Nekateri člani so svojo podporo sanaciji dali z zadržkom, saj gre za velika sredstva, ki jih zaradi angažiranja v železarnah ne bo mogoče uporabiti za nujne intervencije v drugih panogah in regijah, kjer se tudi srečujejo s težavami in bi bila državna pomoč v veliko pomoč.
Člani odbora so zastavili tudi več vprašanj in sicer o višini izgube v letu 1996 in ocena za letošnjo izgubo, o višini sredstev, ki jih bodo dobile slovenske železarne, o sodelovanju slovenskih bank v sanaciji in pri nadaljnjem razvoju železarstva, o razdelitvi sredstev po posameznih družbah itn.
Člani Odbora za gospodarstvo so po opravljeni splošni razpravi podprli sanacijo Slovenskih železarn in sicer vse predlagane zakone, za katere je Odbor za gospodarstvo matično delovno telo. Konkretno pa je Odbor za gospodarstvo predlagal oziroma predlaga državnemu zboru, da predlog zakona o spremembah zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice izdane zaradi sanacije Slovenskih železarn, obravnava in sprejme po hitrem postopku, skupaj z amandmajem odbora k naslovu zakona.
Šlo je za amandma k naslovu zakona, da naj se beseda "spremembah" nadomesti z besedo "sprememb". Odbor za gospodarstvo nadalje predlaga Državnemu zboru v sprejem tudi naslednja dodatna sklepa:
"Prvič. Vlada Republike Slovenije naj Državnemu zboru Republike Slovenije do 1. oktobra 1997 predloži:
1. Diagnozo stanja o sistemu Slovenskih železarn s prikazom stanja po posameznih družbah in z razčlembo vzrokov za nastalo izgubo. V diagnozi je treba posebno pozornost posvetiti tudi diagnozi stanja podjetij v tujini in jih opremiti z revizijskimi poročili. Diagnoza stanja mora vsebovati tudi prikaz odgovornih kadrov za zastoje in za dosedanji neuspešen potek sanacije. Prikazana mora biti poraba sredstev, ki jih je do sedaj vložila v sistem Slovenskih železarn država, in učinke vloženih sredstev.
2. Razčlenjen in ovrednoten poslovni načrt Slovenskih železarn do leta 2002, in to na ravni koncerna kot tudi po posameznih družbah.
3. Načrt in tudi razporeditev po posameznih družbah, porabe sredstev dokapitalizacije in predvideni ekonomski učinki.
4. Kadrovski načrt, gibanje in stroktura zaposlenih po kvalifikaciji v tem obdobju.
5. Ocena pričakovane vloge bank in ocena možnosti za kapitalizacijo njihovih terjatev v kapitalske vložke v Slovenske železarne.
6. Program privatizacije na ravni koncerna in po posameznih družbah."
"Vlada Republike Slovenije naj najmanj enkrat letno", to je drugi sklep, "državnemu zboru poroča o izvajanju sanacijskega programa."
Nadalje je v zvezi z drugim členom bil predlagan amandma, da naj Vlada Republike Slovenije enkrat letno seznani Državni zbor s potekom sanacije Slovenskih železarn.
In sklep: Odbor za gospodarstvo predlaga Državnemu zboru, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o jamstvu Republike Slovenije za kredite, za trajno obratna sredstva Slovenskih železarn, obravna in sprejme po hitrem postopku.
Skupaj z amandmajem Odbora in v skladu z, ali pa glede na tretji zakon, naj bi se v 1. členu pred besedami "določenih obveznosti Slovenskih železarn", doda besedi "ob prevzemu".
In tudi tu je bil predlagan dodatni sklep: "Odbor za gospodarstvo podpira predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prevzemu določenih obveznosti podjetij, ki so družbeni kapital prenesli na sklad Republike Slovenije za razvoj ter predlaga državnemu zboru, da ga obravnava po hitrem postopku, ter sprejme skupaj z amandmaji odbora."
Skratka Odbor za gospodarstvo je definiral jasne pogoje in roke in tudi subjekte, ki morajo opraviti določene aktivnosti kot pogoj, da se ti sklepi, ki sem jih navedel, sprejmejo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Zagožen. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisnih prijav nismo prejeli. Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem splošno razpravo.
Prehajamo na drugo obravnavo. V razpravo dajem 1. člen. Kdo želi besedo? Zaključujem razpravo in dajem na glasovanje 1. člen. Ugotovimo sklepčnost! Proceduralno, gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala lepa. Ta predlog zakona se res nikamor ne mudi, ker se nanaša šele na leto 1998. Ta se najmanj mudi od vseh štirih. Jaz predlagam, da tako kot smo prestavili prejšnjega (na ne vem, kaj smo rekli, ali na nadaljevanje te seje ali na novo izredno sejo, saj ni pomembno), prestavimo tudi tega. Mislim, da bi morali to odločitev, razen ob neki izjemni agrumentaciji, sprejeti tudi za naslednja dva predloga aktov. Pri tem pa pravzaprav res ne more biti nobene škode, ponovno poudarjam, nanaša se šele na dogodke v letu 1998. In če bi slučajno zdaj bil izglasovan, pa drugi ne, je potem popolnoma brezpredmetno.
To pa razlagam tudi zaradi tega, ker se mi zdi, da bo potrebno ta zakon, vsaj kar se obdobja tiče, še malo amandmirati, pa ne bi tega vlagal zdaj. Mislim, da bi bilo bolj korektno počakati na izid razprave in glasovanja o tem prvem zakonu, ki smo ga malo prej prekinili.
Predlagam torej, da se preloži obravnava te točke znotraj hitrega postopka, druga in tretja obravnava, na obravnavo po drugi in tretji obravnavi predloga zakona o delni privatizaciji Slovenskih železarn. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Začeli smo že z drugo obravnavo danega predloga zakona in po 73. členu poslanec takšnega predloga ne more dati. Tukaj piše 73. člen, drugi odstavek si poglejte. Proceduralno, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospa podpredsednica tudi danes se nisem hotel oglasiti, ampak to vodenje te seje, oprostite mi, ne teče tako, kot bi moralo. Glejte, iz vseh nastopov je zvenelo nekaj zelo jasno. Gre za paket. In v takšnem kontekstu je treba to sprejemati ali ne sprejemati. In lepo vas prosim. Tu zdaj hočete prejudicirati nekaj. Jaz ne vem zakaj. Vi ste pohiteli, jasno, tudi utrujenost je opravila svoje in tu se lahko vprašamo, ali je sploh umestno, da v takšnem timingu to počnemo. To je neodgovorno. Oprostite, to je neodgovorno. Lepo vas prosim.
Jaz razumem, gospa podpredsednica, da ste vi šli naprej, ker pač nemir je bil tudi v dvorani. Jaz sem bil trdno prepričan, da se bodo tisti, predvsem tisti, ki so člani Odbora za finance, za gospodarstvo, da se bodo še oglasili. Nepojmljivo mi je bilo, da nihče od poslancev, nihče od poslanskih skupin tudi ni, torej, se prijavil k razpravi, vi ste pohiteli, imate strogo poslovniško, lahko tudi prav. Ampak gospa podpredsednica. Prej smo vam dokazali, da ste kršili poslovnik. Dajte ga še sedaj malo drugače, bolj bi rekel v celofanu kršiti in spremenite vašo odločitev in tokrat pa vas bom prosil, upoštevajte pripombo gospoda Kopača. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Torej nič nismo kršili. Proceduralno, torej po poslovniku je proceduralni sklep, da lahko predlaga poslanec, poslanska skupina. Prosim gospod Hvalica, če imate predlog. To ni bil proceduralni predlog.
Gospod Kopač želi besedo.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala gospa podpredsednica. Ravnali ste korektno, mislim po poslovniku pravilno. 73. člen, na katerega ste se sklicevali pa pravi: predsedujoči, najmanj 10 poslancev, poslanska skupina, predlagatelj ali vlada, kadar ni sama predlagateljica zakona, lahko predlaga, da se razprava ali odločanje obravnavanih zadev predloži na eno naslednjih sej.
Jaz, če mi dovolijo kolegi, v imenu poslanske skupine predlagam, da se druga in tretja obravnava v tem predlogu zakona, ki je ravno kar v proceduri, torej o jamstvu za obveznice ravno zaradi sanacije Slovenskih železarn opravi po opravljeni drugi in tretji obravnavi predloga zakona o delni privatizaciji Slovenskih železarn. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Na glasovanje dajem predlog poslanske skupine LDS, da se opravi druga in tretja obravnava danega predloga zakona na eni od naslednjih sej. Po končani obravnavi zakona o delni privatizaciji Slovenskih železarn. Ugotovimo sklepčnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za? (58 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
Odbor za gospodarstvo predlaga še dva dodatna sklepa. Prvi sklep je v poročilu odbora in drugi sklep ravno tako. V razpravo dajem prvi dodatni sklep. Ker ne želi nihče razpravljati, dajem na glasovanje prvi dodatni sklep. Ugotovimo sklepčnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je prvi predlagani dodatni sklep sprejet.
V razpravo dajem drugi predlagani dodatni sklep. Želi kdo razpravljati? Ker ne želi nihče razpravljati, dajem na glasovanje drugi predlagani dodatni sklep. Ugotovimo sklepčnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (52 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je drugi predlagani sklep sprejet.
S tem zaključujemo to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 11. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O JAMSTVU REPUBLIKE SLOVENIJE ZA KREDITE ZA TRAJNA OBRATNA SREDSTVA SLOVENSKIH ŽELEZARN - hitri postopek. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Uvodno obrazložitev je gospod Dragonja, minister za gospodarske dejavnosti, že podal. Ravno tako je gospod Jože Zagožen, predsednik Odbora za gospodarstvo predstavil mnenje odbora. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Gospod Kopač. Razpravo posameznega poslanca omejujem na 5 minut.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Sicer vem, da imamo še minuto zasedanja pred seboj.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Zakaj? Eno uro. Do 18.00 ure, gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Se opravičujem. Bil sem narobe obveščen, pa vendar...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Lepo prosim za tišino v dvorani!
MAG. JANEZ KOPAČ: Predlog zakona predvideva, da se v zakonu o jamstvu Republike Slovenije za kredite za trajna obratna sredstva, ročnost kreditov, ki naj bi jih jamčila posojilodajalcem Republika Slovenija, podaljšala iz 8 na 10 let. Za kar moram reči, da ne obstaja podrobnejša obrazložitev, čeprav verjetno je lažje razumeti, ker je potem verjetno, mislim, poskušam razumeti tako da pač predlagatelj želi s tem pridobiti ugodnejše obrestne mere morda, ali pa kaj drugega.
Drugo kar je pa mnogo bolj pomembno, pa je predlog, da se obseg jamstev iz 72 milijonov nemških mark vkolikor je tudi že izkoriščenega jamstva v preteklih 5 letih, obseg jamstev dvignjen na tolarsko protivrednost 140 milijonov nemških mark. Vse to bi seveda lahko razumel, če bi imel neko jasnejšo vizijo, kaj se bo s temi jamstvi dogajalo. Treba je vedeti, da obrazložitev zakona govori o tem, da je teh dodatnih 68 milijonov nemških mark v tolarski protivrednosti potrebnih, to je ena od dikcij v obrazložitvi, zato da nebi stara jamstva zapadla. Torej potrebna so nova jamstva za nove kredite s katerimi bi se poplačalo stara, kajti sicer bi stara zapadla in s tem bi Republika Slovenija imela okrog 70 milijonov nemških mark vnovčenih jamstev.
Lahko razumem tako politiko, čeprav ji težko dajem zaupanje brez podrobnejše vizije, o čemer je bilo govora že prej. Najmanj pa mi je všeč, ali pa najbolj sumničavo pa gledam na tak predlog zaradi tega, ker ni predvidena kakšna natančnejša dinamika izdajanja teh jamstev. Mi smo v zakonu, na podlagi katerega se jamstva do sedaj bila izdana, imeli kvoto 72 milijonov nemških mark. Ta jamstva so bila izdana v obdobju približno 4 do 5 let, ne vem točno koliko na leto, predvidevam, da precej linearno. Sedaj ni nobene predvidene dinamike. Vendar iz obrazložitve izhaja, da imajo Slovenske železarne kot holding ta trenutek 10 milijard tolarjev neplačanih terjatev s strani dobaviteljev. Če seštejemo 68 milijonov mark v tolarski protivrednosti in predvidenih 3,3 milijarde tolarjev dokapitalizacije, pridemo skupaj do številke, ki je visoka približno 10 milijard tolarjev.
Ali to pomeni, to je pa vprašanje. Ali to pomeni, da je predvideno, da bi teh 68 milijonov nemških mark v tolarski protivrednosti kreditov najeli takoj v enem kosu ali pa v nekaj kosih v zelo kratkem časovnem obdobju? Ali ni to predvideno? Ali je predvideno, da se to vleče nadaljnih 5 let do leta 2002? Tega podatka tukaj ni! Pomembno se mi zdi vedeti za dinamiko denarnega toka. Te niti v tistem papirju, sicer zelo skromnem, o katerem sem govoril prej, ni govora. Tam so predvideni izkazi bilance uspeha ali bo dobiček, ali bo izguba, kdaj naj bi kaj bilo ob tem in onem pogoju.
Denarnega toka videti nismo imeli možnost, vsaj poslanci ne. Ali je torej teh 10 milijard tolarjev že padlih terjatev s strani dobaviteljev reprogramiranih, kdaj so zapadla, s čim naj bi se pokrila, s čim je predvideno v senacijskem tistem kratkem sanacijskem programu do konca leta 1999 ustvariti pozitivni denarni tok, ali sedaj ni ustvarjen? Skratka vse to so vprašanja, ki se mi pojavljajo ob tem enem kosu, 68 milijonov mark ker mi zmanjkuje časa bom rekel samo še to.
Razumem, da je treba del teh jamstev odobriti zelo hitro zaradi pomoči normalnemu ali pa relativno normalnemu funkcioniranju Slovenskih železarn. Vendar rad bi imel odgovor vsaj na to. Koliko zdaj, koliko v avgustu, koliko v septembru, koliko v oktobru? Potem se lahko pogovarjamo o tej številki. Mislim pa, da se brez podrobnejšega programa ne moremo pogovarjati o številki v celoti - o 68 milijonih nemških mark v tolarski protivrednosti. Zato bi osebno bil za to, da se kvota iz 72 milijonov nemških mark dvigne na 80, 85 z neko obrazložitvijo, kaj je potrebno ta hip. Ne morem pa biti brez tega, kar sem že omenil, da se mi zdi, da manjka, za številko 140 milijonov nemških mark. Hvala lepa.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Jaz podpiram to, kar je povedal gospod Kopač, imam podobna vprašanja oziroma se strinjam z njegovim komentarjem. Samo vi, gospe in gospodje, LDS, SLS, DeSUS, to je vladajoča koalicija. Dajte to med sabo prej razčistiti, ne sprašujte svojega ministra tukaj, za kaj gre. Pridite z usklajeno rešitvijo, pa bomo šli res prej domov.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Peterle. Besedo ima gospod Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovana gospa podpredsednica, koliko časa lahko govorim glede na to, da sem se prijavil pisno? Bom poskušal biti čimbolj kratek.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Res je, gospod Zagožen se je že predhodno prijavil na točke 10, 11 in 12, zato omejitev 5 minut ne velja.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Zagotavljam, da ne bom dolgočasen. Zakon, ki ga imamo to pot pred seboj, predvideva v 1. členu spremembo, po kateri naj bi se ta jamstva za kredite povečala še za dodatnih 68 milijonov mark. Zopet gre za to, da je stvar na koncernu, da stvar ni razčlenjena po podjetjih in gre za stvari, o katerih je bil že tu govor, namreč o tem, da je potrebno definirati celostno vizijo razvoja Slovenskih železarn kot celote, da se ne bo zgodilo tako kot pri TAM-u, tudi po mojem mnenju, Litostroju, kjer se mesečno daje denar vanj, Cimosu in še kje drugje.
Poglejte, poleg dokapitalizacije 80 milijonov mark, o katerih smo prej govorili, vlada predlaga državno jamstvo za obveznice železarn v višini 99,5 milijonov mark in državno jamstvo za kredite železarn v višini 68 milijonov mark. Hkrati je vlada v četrtem zakonu, ki tudi gre v ta paket, predlagala, da država poravna obveznosti železarn do Eles, za kar bo proračun prikrajšan za 5,1 milijonov mark.
Glede na težko stanje, v katerem so danes slovenske železarne, ni skorajda nobenega dvoma, da bodo jamstva tudi vnovčena. Zato celoten sveženj, o katerem danes se tukaj pogovarjamo, tehta pod narekovajem 252,6 milijona mark. To je zelo velik denar. Razdelite to z 0,35 milijonov mark, kot stane kakšna stanovanjska hiša in boste dobili zelo veliko naselje, slovensko, ki ga imamo tukaj na mizi. Preračunano na zaposlenega, gre za 30 tisoč mark na enega zaposlenega.
In drugo, kar je, je nesporno, da je bila dosedanja sanacija slovenskih železarn neuspešna. Tukaj je manjkala ocena, jasna ocena tega dejstva. Manjkala je jasna ocena odgovornosti za to, o čemer ne bi sedajle preveč govoril. Bom pa to rekel. Od leta 1992 že traja ta sanacija. In od 1992 do danes brez teh sredstev, o katerih se pogovarjamo, je bilo v slovenski železarni vloženih 470 milijonov nemških mark. Skupaj s sedanjim današnjim svežnjem 722,6 milijona nemških mark. Ali si predstavljate ta znesek. Ponavadi je tako, da si ljudje male zneske, kakšne dnevnice hitro predstavljamo, velikih pa ne. To je grozljivo velik znesek.
Hkrati pa ta papir, ki se naj imenuje sanacijski program, predvideva, da naj bi od letos do 2002, se prodaja povečala za 24%. Kako? Glede na to, da cene v skladu z evropskim sporazumom bodo bolj ali manj stale. Istočasno pa je predvideno, da naj bi se število zaposlenih znižalo za 10%. Sedaj ali je ta "überbeschäftigung", torej zaposlenost tako velika, kar dvomim, ker gre za razliko tam 30%, in bolj verjetno je torej, da gre za načrtovani porast produktivnosti preračunano za 35,7%, kar je zopet neverjetno enormno velik skok produktivnosti, ki še ni bil nikjer v zgodovini slovenskega gospodarstva do sedaj zabeležen. Seveda tako velikega skoka produktivnosti ni mogoče doseči brez velikih vlaganj v razvoj in v novo tehnologijo. Glede na to, da znaša izguba, sedanja nakopičena izguba slovenskih železarn 350 milijonov mark, o čemer ni nobeden govoril in kar tudi ne piše v teh dokumentih. Razbrati se pa da, da je izguba samo za lansko leto tam nekje prek 80 milijonov mark. Glede na to torej, da je nakopičena izguba 350 milijonov mark, ne bo od denarja, o katerem se danes tukaj pogovarjamo, praktično niti tolar ostal za razvoj. Mi pokrivamo samo preteklo luknjo. Brez razvoja pa ni nadaljnjega obstoja. To velja za vsako podjetje, še prav posebej pa za situacijo, v kateri so zdaj te železarne.
Vprašanje je kakšna je perspektiva pred železarnami, tudi če damo ta denar, o katerem se danes tu pogovarjamo. In seveda tisti metaforičen stavek: "Ali bomo dajali transfuzijo mrtvecu?" To je ključno vprašanje. Ali je upanje, da bo ta denar saniral te železarne, če jih bo, sem prvi za to, da se ta denar da, če to ne bo, sem prvi za to, da se ta denar ne da. Kajti mi ne razpolagamo s svojim osebnim denarjem, ampak z denarjem davkoplačevalcev, iz enega žepa v drugi žep. In nimamo moralne pravice dajati denarja za nekaj, za kar morda že vnaprej vemo, da ne bo imelo pravih učinkov.
Zato, da skrajšam celo diskusijo. Mislim, da vse tiste pripombe, ki so bile dane, in ne bom jih zdaj ponavljal, ker sem jih prej bral od odbora okrog diagnoze ukrepov in tako naprej. Te stvari morajo biti dane na mizo. Morajo biti podpisi, štemplji. Ne pa tako, da pod ta sanacijski program nihče ni podpisan. Nihče. Veste, jaz sem bil pri sanaciji, pa je tehtala "samo" 114 milijonov dolarjev. In so bili kupi in kupi in metri gradiv. Ne pa da imamo na petih straneh brez podpisa, brez žiga, brez oseb, ki stojijo za tako velikim denarjem. To je neodgovorno do tega parlamenta in do slovenskih volivcev. Zato je potrebno, da se te stvari napišejo, podpišejo, da stojijo zadaj konkretne osebe, vlada in da se bo na koncu iskala odgovornost ljudi, ki nam bodo te stvari dali in podpisali. Vključno z vlado, ki bo to dala.
Še to bi na koncu rekel. Prosim lepo, dajte vsaj številke uskladiti. V tem programu, ki smo ga dobili (v poročilu in programu) enkrat piše, da bo letos zaposlenih 7.485 ljudi, drugič, da jih bo 6.604; enkrat da bo letos prodaja znašala 66,7 milijard, drugič 59,6. Kako naj potem verjamemo šele tistim vizionarskim številkam do leta 2000, ki so še bolj fantastične od teh, ki se nanašajo na to leto. Mislim, da bi morali definirati tista zdrava jedra, ki so primerna in sposobna za nadaljnjo rast in razvoj, torej za nadaljnjo sanacijo, da je treba ta jedra definirati z vsemi ekonomskimi kazalci.
Mimogrede, donos na kapital in podobne stvari, ki jih računovodski standardi predvidevajo, ki jih vsaka metodologija za nek normalen razvojno-sanacijski program zahteva, teh enostavno ni.
Jaz sem bil v Tiskarni Ljudska pravica, je šla v stečaj, direktor ni prišel niti do državnega sekretarja, kaj šele do ministra. Jaz sam sem pisal ta program, vse to je vseboval, pa nič ni pomagalo, ker ni bilo zadaj neke politične podpore, kot je tukaj.
Zato mislim, da je potrebno te stvari delati strokovno in z vso odgovornostjo in še nekaj. Bog ne daj, da se zgodi, da potem ko bo ta denar dan tem železarnam, da jih bo nekdo prodal po simbolični ceni. Tudi to vprašanje moramo urediti in za eventuelen takšen razplet nadaljnih dogodkov tudi vnaprej definirati odgovornost. Hvala lepa.
ANTON ANDERLIČ: V imenu poslanske skupine predlagam, da končamo z današnjo sejo oziroma sejo za danes. Imamo nekaj tehntnih razlogov, da ne nadaljujemo do 18.00 ure. Je pa, meni ni ljubo, da bi se zlagal, kot je gospod Mozetič mi prej sugeriral. Da, če že ni mogoče povedati drugače, naj se pa vsaj zlažemo, da bo lepše zgledalo. Tako, da jaz po pravici povem, da imamo nekaj razlogov, da bi se na drugi lokaciji srečali, pa najbrž tega ne boste zamerili, pa da jutri ob 10.00 uri nadaljujemo, če je mogoče. In s tega naslova prosim za pavzo v imenu skupine. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Na zahtevo poslanske skupine LDS zaradi posvetovanja prekinjam nadaljevanje 12. izredne seje. (Smeh v dvorani.) Z izredno sejo nadaljujemo jutri ob 10.00 uri. Hvala. Z nadaljevanjem te točke seveda dnevnega reda.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 30. JULIJA 1997 OB 17.18 URI.)