Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik Državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.04 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam z drugo izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 49. člena, prvega odstavka 51. člena in 54. člena poslovnika Državnega zbora. Zadržanih poslancev in poslank ni. Ugotovimo prisotnost v dvorani!
Ugotavljam, da je v navzočih 76 poslank in poslancev.
Tako je Državni zbor sklepčen in lahko odloča. Na sejo sem vabil predsednika Vlade dr. Janeza Drnovška in kandidate za ministre ter vse lepo pozdravljam.
Prihajamo na določitev dnevnega reda 2. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. Predlog dnevnega reda ste sprejeli s sklicem dne 4. februarja, ki je bil pripravljen na podlagi dogovora na 4. seji kolegija predsednika Državnega zbora. Predlagani dnevni red obsega eno samo točko, in sicer: - predlog predsednika Vlade Republike Slovenije za imenovanje ministrov.
O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena poslovnika Državnega zbora. Želi v zvezi z dnevnim redom kdo besedo? (Ne želi.) Razpravo zaključujem in dajem predlagani dnevni red na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (83 prisotnih.)
Kdo je za? (83 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagani dnevni red soglasno sprejet.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA IMENOVANJE MINISTROV. Na podlagi 262. člena poslovnika Državnega zbora je predsednik Vlade Republike Slovenije predložil predsedniku Državnega zbora predlog za imenovanje ministrov. Predsednik Vlade dr. Janez Drnovšek je zboru s pismom dne 24. januarja ter s pismom dne 29. januarja 1997 posredoval listo kandidatov s predlogi za imenovanje ministrov.
Predlagal je:
- mag. Antona Ropa kot kandidata za ministra za delo, družino in socialne zadeve
- mag. Francija Križaniča kot kandidata za ministra za ekonomske odnose in razvoj
- mag. Mitja Gasparija kot kandidata za ministra za finance
- gospoda Metoda Dragonjo kot kandidata za ministra za gospodarske odnose
- gospoda Jožefa Školča kot kandidata za ministra za kulturo
- gospodično Polonco Dobrajc kot kandidatko za ministrico za notranje zadeve
- gospoda Borisa Soviča kot kandidata za ministra za obrambo
- dr. Pavla Gantarja kot kandidata za ministra za okolje in prostor
- mag. Janeza Kocijančiča kot kandidata za ministra za promet in zveze
- dr. Slavka Gabra kot kandidata za ministra za šolstvo in šport
- mag. Janeza Kopača kot kandidata za ministra za zdravstvo
- dr. Leva Krefta kot kandidata za ministra za znanost in tehnologijo
- gospoda Zorana Thalerja kot kandidata za ministra za zunanje zadeve
- gospoda Igorja Bavčarja kot kandidata za ministra brez resorja, odgovornega za področje lokalne samouprave
- gospoda Janka Kušarja kot kandidata za ministra brez resorja, odgovornega za koordiniranje delovnih teles s področja socialnega varstva
- gospoda Boruta Pahorja kot kandidata za ministra brez resorja, pristojnega za evropske zadeve
- mag. Jožeta Protnerja kot kandidata za ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in
- gospoda Aleša Zalarja kot kandidata za ministra za pravosodje.
Predloge predsednika Vlade ste prejeli s sklicem današnje izredne seje zbora. Prejeli ste tudi pismo predsednika Vlade, s katerim je obvestil predsednika Državnega zbora, da ne bo umaknil nobenega od predlaganih kandidatov za ministre in se s tem odpovedal pravici, ki mu jo daje drugi odstavek 264. člena poslovnika Državnega zbora. Želi predsednik Vlade dr. Janez Drnovšek dodatno obrazložiti svoj predlog? Prosim, dr. Drnovšek.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Predložil sem vam kandidate za novo slovensko vlado. Prepričan sem, da je sestava te vlade, tega predloga, kvalitetna, da so predlagani kandidati za ministre usposobljeni za opravljanje predvidenih funkcij, nalog, da gre za kombinacijo znanja, izkušenj in tudi nekaj nove svežine, ustvarjalnosti v tej vladi, in da bo ta vlada sposobna, da se sooči s številnimi izzivi, ki čakajo Slovenijo v naslednjem obdobju.
Vlado sem skušal sestaviti po predhodnih konsultacijah z vsemi parlamentarnimi strankami, v želji, da vzpostavimo čim bolj stabilno vlado, s čim širšo podporo, tudi v Državnem zboru. Ti razgovori, ti naši številni razgovori, pogajanja, so bili v tej fazi delno uspešni. Predložena vlada ima podporo, predvideno podporo večine Državnega zbora, vendar še ne takšno, kot sem si sam želel. Zato tudi ob tej priložnosti ponavljam svojo pripravljenost, da takšne razgovore nadaljujemo tudi v naprej, in da v celotnem naslednjem obdobju, mandatu, zagotovimo v Sloveniji čim bolj stabilno in uspešno vlado. Vendar ne glede na to, sem prepričan, da je sedanja sestava vlade primerna, strokovna, in da bo odgovorno in uspešno delovala.
Želel bi ob tem opozoriti na to, da so potekli že skoraj trije meseci od volitev, da je skrajni čas, da Državni zbor sprejme, potrdi novo vlado, in da ta vlada začne opravljati vsa tista dela in naloge, vse tisto, kar od nas pričakujejo slovenski državljani. Prepričan sem, da boste danes o tem odgovorno odločali in da bomo lahko naš dialog, naš politični dialog, tudi v prihodnje nadaljevali dostojno, na takšnem nivoju, kot se Sloveniji spodobi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa dr. Drnovšku za dodatno obrazložitev predloga. Predlagani kandidati so se predstavili matičnim delovnim telesom in odgovarjali na vprašanja članov odborov in komisij. Predsedniki odborov in komisij so predsedniku Državnega zbora in predsedniku Vlade Republike Slovenije posredovali mnenja o predstavitvi kandidatov za ministre. Iz teh mnenj izhaja, da so bile predstavitve kandidatov za ministre: mag. Antona Ropa, mag. Francija Križaniča, gospoda Metoda Dragonje, gospoda Jožefa Školča, dr. Pavla Gantarja, mag. Janeza Kocijančiča, dr. Slavka Gabra, gospoda Zorana Thalerja, gospoda Igorja Bavčarja, gospoda Boruta Pahorja, mag. Jožeta Protnerja in gospoda Aleša Zalarja, ustrezne.
Pristojna delovna telesa pa so kot neustrezne ocenila predstavitve ostalih kandidatov in sicer: mag. Mitja Gasparija, gospodične Polonce Dobrajc, gospoda Borisa Soviča, mag. Janeza Kopača, dr. Leva Krefta in gospoda Janka Kušarja. Mnenja odborov in komisij ste prejeli s sklicem seje. Ali želijo poročevalci odborov in komisij besedo? (Ne.) Ali želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Ali želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Dobili smo kot prvo prijavo predstavnika oziroma vodje Poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov gospoda Miroslava Mozetiča. Beseda je vaša. Prosim.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala za besedo. Drage kolegice, spoštovani kolegi, spoštovani gospod mandatar, spoštovana kandidatka in spoštovani kandidati za ministre! Poslanska skupina Slovenskih krščanskih demokratov bo glasovala proti predlagani vladi. Zakaj? Najprej zato, ker smo glasovali že proti imenovanju mandatarja, bomo seveda glasovali tudi proti njegovi vladi. Proti bomo glasovali tudi zato, ker smo opozicijska stranka. V vseh parlamentarnih demokracijah vlado postavlja ali izreka zaupnico vladna koalicija in ne opozicija. Morda nekateri mislijo, da je pri nas drugače. SKD ne spada mednje. Vsaka vlada je politična in zato je tudi njeno imenovanje politično dejanje, zato je odločitev tako tistih, ki to vlado podpirajo oziroma bodo podprli, kot tistih, ki je ne podpiramo, politično dejanje. To bi bilo v vsaki normalni parlamentarni demokraciji dovolj za obrazložitev, oziroma utemeljitev svoje odločitve. Postaviti bi se morda smelo kvečjemu vprašanje, zakaj je SKD ostala v opoziciji, zakaj ni pristopila h koaliciji in to h koaliciji, ki jo je sestavljal mandatar potem, ko je bil izvoljen za mandatarja.
Že pri glasovanju za mandatarja smo povedali, da je za Slovenske krščanske demokrate nesprejemljiv način, po katerem je bil gospod Drnovšek izvoljen za mandatarja. Izvoljen je bil z glasom poslanca, ki je predtem izstopil iz poslanske skupine, kateri je pripadal glede na strankarsko pripadnost. To predstavlja volilno prevaro. Poslanec je bil izvoljen na listi stranke, ki ni podpirala in ne podpira Drnovška za mandatarja. To volilno prevaro opravičujejo nekateri maloštevilni posamezniki z nacionalnimi interesi, neodvisnostjo poslancev ipd., toda v posledici tega dejanja to spreminja volilni rezultat in to ni dosti drugačno od volilnih prevar v Srbiji, nad katerimi se sicer upravičeno zgražamo.
Gospoda Pucka zato v imenu Poslanske skupine SKD javno pozivam, da v interesu Slovenije odloži svoj mandat in poslansko mesto vrne SKD. Tako bo poslanska skupina SKD s svojimi 10 poslanci, ki ji pripadajo po volilnem rezultatu, polnoštevilno sodelovala pri demokratičnem parlamentarnem odločanju. To temelji na spoštovanju različnosti, sposobnosti za dialog in strogem spoštovanju zakonitosti in načel pravne države. Prav tako bi gospod Pucko moral glasovati danes proti Vladi Janeza Drnovška, če želi dokazati resničnost opravičevanja svojega dejanja. Trdil je namreč, da je glasoval za gospoda Drnovška zato, da bi preprečil enobarvno vlado in da bi tako prišlo do široke sredinske vlade. V resnici pa bo sedaj dal svoj glas povsem levo usmerjeni vladi.
Povedali smo tudi, da bo tak način izvolitve le povečal delitev na dva bloka. Kasnejši dogodki so nam dali prav. Nemogoče je pričakovati, da bodo taka nelegitimna dejanja približevala kogarkoli. Kako je kdorkoli mogel pričakovati od SKD, da bo sledila poslancu, ki ne spoštuje strankinih odločitev v tako ključnih stvareh. In po drugi strani kako naj SKD verjame, da se tak način pridobivanja glasov ne bo ponovil, zlasti če izhaja iz svojih bogatih izkušenj, ki jih ima z gospodom Drnovškom. Nekateri pogovori gospoda Drnovška s strankami, ki so ga izvolile za mandatarja in tudi sama pahljača teh strank je pokazala na mnogo večji problem, ki sicer ni nov. To je problem spoštovanja načel pravne države in zlasti načel ustavnosti in zakonitosti. Vrsta dejanj ali bolje nedejanj gospoda Drnovška kaže na to, da mu ni ravno najbolj pri srcu spoštovanje tega temeljnega načela. To je dokazoval tudi predstavitveni nastop kandidata za pravosodnega ministra, ki je nakazal na vrsto dejanj vlade, ki so v nasprotju z načeli pravne države. Na žalost ne bomo imeli več ministra za zakonodajo, tudi sicer brez listnice, ki je moral prepustiti svoje mesto ministru za socialna vprašanja kot ceno podpore s strani DeSUS-a. Zelo zanimivo bi bilo poslušati nastop tega kandidata. Veliko bi imel povedati. Mi pa sprašujemo, če ni to znak, da je vprašanje ustavnosti zakonskih predlogov s strani vlade manj pomembno. SKD zato ni in ne verjame, da se bo ta vlada resno lotila vseh tistih vprašanj, ki so jih nakazali na svojih predstavitvah kandidati za ministre. Nenazadnje so nekateri že imeli možnost to narediti.
SKD ne bomo podprli vlade, ki jo predlaga Janez Drnovšek. Ta vlada ni sposobna reševati ključnih vprašanj, ki so pred našo državo. Ni sposobna zgraditi socialnotržnega gospodarstva, ni sposobna izvesti reform na področju socialnega varstva, zlasti pokojninskega sistema, ni sposobna usposobiti države za normalen vstop v Evropsko zvezo, ni sposobna zagotoviti poštene privatizacije, ni sposobna zagotoviti tega, kar se je z vstopom v Svet Evrope zavezala, to je, da bo vse delovanje temeljila na spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin in na principih pravne države. Ali morda še slabše, ne da ni sposobna, ni voljna, ni pripravljena tega storiti in zato ji ne zaupamo.
Poslanska skupina SKD bo konstruktivna in državotvorna opozicija. Pri svojem delovanju bo izhajala iz predvolilnega programa. To pomeni, da bomo poslanci SKD glasovali za tiste zakone, ki koristijo Sloveniji. Ne bomo podpirali tistih zakonov, ki samo širijo ali ohranjajo neupravičene privilegije, vzdržujejo kontinuiteto prejšnjih navad in so pogosto skregani s principi pravne države. SKD spoštuje ustavne organe naše države. Podpiramo spoštovanje vseh pravic, zlasti pravic o izražanju svojih stališč tako v pisani kot v govorjeni besedi. Smo za spoštovanje neodvisnosti medijev, ki se zadnje čase nevarno krati. SKD bo podpirala vstop Slovenije v Evropsko zvezo, NATO in druge evropske integracije pod pogojem, da bo z ustreznimi zakoni urejena potrebna zaščitna zakonodaja in da bomo gospodarstvo ustrezno usposobili za vstop, zlasti kmetijstvo. Tudi če nekateri po svojih dejanjih in manirah sodijo na Balkan, Slovenija sodi v Evropo.
Zaključujem. SKD vlade, ki jo predlaga gospod Janez Drnovšek ne podpira. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Mozetiču. V imenu Poslanske skupine Slovenske ljudske stranke dajem besedo dr. Francu Zagožnu.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani predsednik, spoštovani zbor! Slovenska ljudska stranka seveda tudi ne more dati zaupnice predlagani vladi. Mi smo bili prepričani že ves čas po volitvah, da dr. Drnovšek ne bo uspel sestaviti vlade kakršno Slovenija v tem času potrebuje. Zaradi tega smo mu nasprotovali tudi kot kandidatu za predsednika Vlade. Dr. Drnovšek sicer izjavlja, da predlaga kvalitetno ekipo, da je v njej kombinacija znanja, izkušenj, svežih idej, ampak med besedami se da že razbrati, da tudi sam ni zadovoljen s tem, kar je storil. Predvsem se seveda zaveda vprašljivosti političnega zaledja te vlade in negotovosti, ki iz tega izhajajo. Tudi če ima dobre namene, prav gotovo ne bo uspel. Mislim, da vlada v taki sestavi, ne glede na posamezne kandidate, ampak kot celota in s takim političnim zaledjem ne more uspeti, če je njen resni namen seveda delovati v korist državljanov in države. In jaz verjamem, da vsaj velika večina predlaganih ministrov ima tak namen. Predsednik, že v naprej pušča odprta vrata za drugačno koalicijo, kar seveda pomeni, da ne verjame v to, tudi sam ne, da bi ta vlada lahko bila uspešna. Zaradi tega smo zaskrbljeni za prihodnost Slovenije, ko so pred njo zelo bistvene odločitve. Državni zbor v prejšnji sestavi je na primer lansko leto sprejel odločitev, da Slovenija vstopa v NATO pakt. Državni zbor je tudi sprejel že odločitev, da si Slovenija prizadeva za vstop v polnopravno članstvo v Evropski uniji, ampak po pogoji, pod enakopravnimi pogoji, kot druge države kandidatke. Treba se je potem seveda vprašati, kakšne možnosti ima tako sestavljena vlada, ki ima v Državnem zboru podporo 46 poslancev in katere podpora med volivci je in bo verjetno vsak dan bolj vprašljiva, da izpelje te projekte v korist države, v korist Slovenije ob upoštevanju vseh njenih nacionalnih interesov. Gre namreč za to, da tudi tujina ocenjuje stanje v državi, ki je kandidatka za vstop v take mednarodne organizacije. Jaz se bojim, da Slovenija ni več zanimiva za NATO pakt, torej je mogoče, da v letošnjem letu v NATU ne bodo sprejeli take odločitve. Če jo bodo, potem bodo pogoji prav gotovo drugačni, kot bi utegnili biti sicer in sprašujem potem, kako bo tehtala ta vlada. Ali se bo odločila, da drugačnih pogojev ne sprejema, prav tako gre za Evropsko zvezo, ali bo pripravljena plačati tudi ceno, ki jo Slovenija kot država, slovenska nacija ni pripravljena plačati. In mislim, da gre za zelo resne odločitve, nekateri kandidati so tudi ob predstavitvi govorili o usodnosti teh odločitev v prihodnjih mesecih, in v tem, da smo v časovni stiski in pod časovnim pritiskom. Seveda tujina, druge države, mednarodna skupnost, vsaka država v tej skupnosti vedno in povsod najprej računa na svoje interese, na svoje nacionalne interese posamezne države in na interese tudi mednarodne ustanove ali organizacije kot so Severno-atlantska obrambna zveza in podobno. In pred, torej v tem času smo priča novi pobudi za jugovzhodno Evropo, ki je še zelo nejasna, zelo megleno predstavljena, ampak v prihodnosti lahko seveda tudi Slovenijo zadeva, zaradi katere ne moremo zamahniti z roko in ne bo vseeno, ali bomo člani recimo NATO organizacije ali ne bomo. Ali bomo v partnerstvu za mir, tudi ko bo šlo za območje jugovzhodne Evrope v povezavi z državami, ki so zelo nestabilne, katerih prihodnost je zelo negotova.
Podobno seveda gre za vprašanja vstopanja v Evropsko zvezo. Pogoji, ki so bili doslej Sloveniji postavljeni in ki jih je Vlada v preteklem mandatu žal tudi sprejemala, tudi s podpisom pridružitvenega sporazuma, so za Slovenijo veliko trši, bistveno drugačni kot za druge države, kot so bili za druge države, ko so si pridobile ta status pridruženega članstva, in tako bodo tudi zelo verjetno, zlasti če se zgodi, da Slovenija ne bo članica NATO pakta, lahko tudi pogoji za vstop v polnopravno članstvo Evropske zveze, če bo ta interes Evropske zveze bistveno drugačen. In Slovenija bo spet pred odločitvijo, ali sprejema previsoko ceno ali ostane zunaj teh integracij.
V Slovenski ljudski stranki smo pač pričakovali po teh volitvah, da bo Slovenija zmogla sestaviti drugačno vlado; vlado, ki bo dejansko v stanju se zelo resno lotiti tega problema, zelo analitično, z argumenti, in iskati potem najboljšo rešitev, ki bi lahko dosegla tudi zadosten konsenz tako v parlamentu kot v narodu. Zdaj se je žal zgodilo drugače. Jaz se seveda tudi sprašujem, v poslanski skupini Slovenske ljudske stranke se sprašujemo, kako bo lahko ta vlada, ki združuje stranke, z zelo različnim programom in z zelo različnimi interesi, pač pa z dokaj enobarvnim ideološkim zaledjem, kako bo lahko vzpostavila normalen dialog z družbo, tako z gospodarstvom v celoti kot s posameznimi gospodarskimi panogami, z drugimi strukturami civilne družbe, z družbenimi in drugimi dejavnostmi, od zdravstva, kulture in tako naprej. Ali bo, ne glede na dobre namene posameznih članov Vlade, kot Vlada dobila to zaupanje, zlasti če upoštevamo ob tem izkušnje iz preteklega mandata, ko je bil ta dialog zelo okrnjen ali ga pogosto sploh ni bilo mogoče vzpostaviti. V vsakem primeru seveda pričakujemo, da ta vlada ne bo mogla delovati povsem mimo volje parlamenta, že zaradi razmerja sil v parlamentu. In vsaj na tem področju bo vsekakor prisiljena upoštevati tudi mnenje parlamenta in s tem tudi opozicije. Vendar je vprašanje ravno dialoga z družbenimi sferami, ki so prav gotovo pričakovale drugačne odločitve v tem povolilnem obdobju. Jaz torej vidim to negotovost tudi predsednika Vlade. In v poslanski skupini Slovenske ljudske stranke smo pravzaprav mnenja, da bi bilo za Slovenijo najboljše, da ta vlada dejansko dobi nezaupnico pri prvem glasovanju, pri odločanju o tem, ali naj začne delovati ali ne. Mi bomo iz razlogov, ki sem jih navedel, seveda glasovali za tako nezaupnico. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zagožnu. V imenu Poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov dajem besedo gospodu, ki se je k razpravi prijavil, gospodu Miranu Potrču.
MIRAN POTRČ: Spoštovani gospod predsednik Vlade, spoštovana kandidatka za ministrico in kandidati za ministre, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, cenjene kolegice in kolegi! Skoraj trije meseci so minili od dneva, ko so volivke in volivci oddali svoj glas na državnozborskih volitvah. Ne glede na to, kateri stranki so ga oddali, pričakujejo, da se bodo oblastni organi končno konstituirali in pričeli opravljati svoje naloge v korist razvoja države ter interesov državljank in državljanov Slovenije. Niso, vsaj po mojem prepričanju, resnične trditve, da so rezultati volitev tisti, zaradi katerih se že relativno zelo dolgo, najprej Državni zbor, kasneje pa Vlada, nista mogla konstituirati in pričeti z delom. Rezultati volitev so ne le omogočali, v mnogočem so prav terjali pripravljenost strank za iskanje skupnih rešitev in oblikovanje večstrankarske vladne koalicije. Če bi pri vseh strankah bila iskrena pripravljenost za sodelovanje, bi danes takšno vlado že imeli.
V Združeni listi socialnih demokratov smo ves čas poudarjali in tudi delovali tako, da bi bila glede na volilne rezultate za Slovenijo najboljša čim širša koalicija, sestavljena iz strank obeh polov političnega spektra v Sloveniji; koalicija, ki bi zahtevala njihovo medsebojno sodelovanju, koalicija, ki bi zaradi sodelovanja strank zagotavljala politično stabilnost v državi in ki bi zaradi zadostne podpore v Državnem zboru zagotavljala tudi učinkovito delovanje vlade in uspešno uresničevanje nalog, ki so pred nami. Do nikogar pri tem nismo bili izključujoči. Z vsemi smo se bili pripravljeni enakopravno dogovarjati. Od prvega dne dalje smo nesporno jasno predstavili te naše prioritete. Stabilno vlado s podporo zadostnega števila strank različne politične usmeritve, smo kot prvo prioriteto postavili tudi za ceno, da bi morda v takem primeru Združena lista bila v opoziciji. Tudi to smo javno povedali in stališča o tem nismo spremenili. Združena lista socialnih demokratov je podprla predlog, da se za mandatarja izvoli dr. Janeza Drnovška. Preden je zanj glasovala v Državnem zboru, je z njim sklenila sporazum, v katerem je izrazila pričakovanje, da jo bo po izvolitvi predsednik Vlade povabil v vladno koalicijo in da se bo z njo dogovarjal tudi o tem, kakšno vladno koalicijo bo sestavil. Podpis tega sporazuma, ki je povsem normalen dogovor med enakopravnimi partnerji in ki je tudi povsem običajen, ko se v parlamentarnih demokracijah sklepajo strankarska zavezništva, danes nekateri štejejo za razlog, da ni prišlo do drugačne koalicije in do sodelovanja tako imenovanih strank slovenske pomladi v vladni koaliciji. Za vsakogar, ki je spremljal dogovarjanje strank pri oblikovanju koalicije, je to čista izmišljotina in izgovor. Združena lista ni nikoli predsedniku Vlade postavljala pogoje o tem, s kom sme sodelovati v koaliciji in s kom ne. Pripravljena je bila za razgovore o vseh možnih rešitvah, tudi takih po katerih v Vladi sama ne bi sodelovala, pripravljena je bila sodelovati celo v vladi narodne enotnosti, čeprav je prepričana, da v državi ni nobenih takšnih razlogov, ki bi terjali vlado z zgolj omejenim programom nadstrankarsko dogovorjenih nacionalnih interesov in da ni nobenih razlogov, da bi se z oblikovanjem vlade narodne enotnosti lahko, vsaj začasno ukinila opozicija kot glavna značilnost večstrankarske demokracije in parlamentarnega sistema. Žal nam je, da pripravljenosti za sporazumevanje niso pokazale tako imenovane pomladanske stranke. Sodelovali smo v pogajanjih in z vso odgovornostjo lahko trdimo, da smo si vsi, tako predsednik vlade, kot tudi mi iskreno prizadevali, da bi do oblikovanja takšne vlade prišlo. Nepripravljenost tako imenovanih pomladanskih strank je edini razlog, da do take koalicije ni moglo priti. Da bi v danih razmerah omogočili, da tri mesece po volitvah državni organi prično uresničevati svoje naloge, smo v Združeni listi socialnih demokratov izrazili pripravljenost sodelovati tudi v vladi, ki jo skupno podpirajo štiri parlamentarne stranke in 46 poslank in poslancev. Prepričani smo, da tudi taka večinska vlada z 46 poslanci podpore z dobrim programom in pripravljenostjo za sodelovanje tudi z vsemi drugimi strankami in poslanci lahko uspešno uresničuje svoje naloge in prioritete. In prav zaradi tega smo z Liberalno demokracijo Slovenije kot stranko, ki ima ne le največ glasov in ministrov v tej vladi, temveč tudi predsednika Vlade, podpisali včeraj zvečer sporazum, v katerem smo določili naše skupne prioritete in cilje sodelovanja ter take metode skupnega dela v koalicijski vladi, ki bodo vsem sodelujočim strankam zagotavljale enakopraven vpliv na uresničevanje politike Vlade, s tem pa tudi polno odgovornost za uspešno vladanje.
Sporazum je javen in ničesar tajnega se posebej nismo dogovarjali niti dogovorili. Prepričani smo, da z vsebinskimi prioritetami in nalogami vlade lahko zagotovimo, da bo ta vlada nadaljevala začete reforme, skrbela za uspešen gospodarski razvoj Slovenije, nadaljevala z aktivnostmi za enakopravno vključevanje Slovenije v evropske integracije, da pa bo, tudi zaradi našega sodelovanja v njej, bolj razmišljala tudi o vseh posledicah teh usmeritev in odločitev na položaj in pravice zaposlenih, mladine in upokojencev, na skrb za stalno povečevanje zaposlenosti in dvig konkurenčne sposobnosti našega gospodarstva na tujih trgih, na enakomernejši regionalni razvoj in večjo decentralizacijo ter racionalizacijo odločanja, pa tudi na pravočasno preprečevanje negativnih posledic, ki bi jih lahko imelo nekritično izvajanje nekaterih že sprejetih odločitev, recimo na nepotrebno vračanje slovenskih gozdov in drugega premoženja tujcem ali osebam, ki so za nacionalizirano premoženje že dobile odškodnino od tuje države.
Ne bom našteval mnogih, jasno oblikovanih skupnih nalog, ki smo jih dogovorili v tem sporazumu. Vsak od vas in javnost se bo lahko z njimi seznanila. Poudariti sem le želel, da koalicije ne sklepamo na pamet ali kot neenakopraven partner in tako z vsem svojim vplivom smo pripravljeni prevzeti tudi soodgovornost, da bomo v vladni koaliciji, upoštevaje enake pravice in obveznosti tudi vseh drugih koalicijskih partnerjev tudi delovali. In še nekaj želim posebej poudariti. Tudi v podpisanem sporazumu in ne le pri tem, smo zapisali, da si bosta obe stranki prizadevali za širitev koalicije in v tem primeru tudi spremenili kazenski sestav Vlade in programske usmeritve. To je nov in dodaten dokaz zato, da ni nobene potrebe, še manj pa nobenega razloga; koalicijske stranke, sedanje predvidene koalicije kriviti za nezmožnost, da v novi vladi ne sodelujejo tudi druge stranke. Taka možnost še vedno obstoja in na njih je, da bodo izrazile za to svojo pripravljenost ali ne.
V večstrankarski demokraciji v parlamentarnem sistemu je normalno, da nekatere stranke sestavljajo vlado, druge so pa v opoziciji. Da nekatere stranke prevzemajo odgovornost za odločitve, druge pa žele dokazati, da so sprejete odločitve slabe in da bi same znale državo voditi bolje in v večje zadovoljstvo državljank in državljanov. In ali so ali niso v Vladi je gotovo predvsem tudi njihova programska in politična odločitev. Toda vse stranke v demokratičnih družbah skrbe za to, da se ta vprašanja urejajo po demokratični poti, z volitvami ali odločitvami v parlamentu. Vse stranke, ki jim je za razvoj demokracije v lastni državi, skrbe tudi za to, da se preprečuje vzdušje izrednih razmer, da se oblikovanje ali spreminjanje vlade po normalnih parlamentarnih postopkih, ne glede na to, kdo to vlado sestavlja, ne ocenjujejo kot zmago ali poraz demokracije, kot revolucijo ali kontrarevolucijo in da se ne spodbujajo s svojimi izjavami in ravnanji stanja, ki ni koristno državi pa tudi ne v interesu državljank in državljanov. Tudi na to kaže, ob vsem spoštovanju različnosti, pa tudi kritičnosti do vladnega programa in ministrov, ki je pri opoziciji razumljivo opozoriti.
Spoštovane poslanke in poslanci! Na nas je, da danes odločimo. Ne glede na različne poglede in interese pričakujem, da bomo to storili dostojanstveno in v skladu z ugledom in odgovornostjo, ki naj ga ima ta državni zbor pri zagotavljanju demokracije v Sloveniji. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Potrču. Kot predstavnik Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev, se je k besedi prijavil gospod Anton Delak. Prosim.
ANTON DELAK: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik, spoštovani Državni zbor! V naši poslanski skupini DeSUS in pa seveda tudi v naši politični stranki se zavedamo, da stojijo pred nami zelo velike naloge. Naj si bodo na notranjepolitičnem področju, pa tudi na zunanjepolitičnem področju. In zaradi tega nam je žal, da danes ne moremo glasovati o Vladi s širšo podporo. Mi smo delovali v smeri širše koalicije in bi kljub resnim zadržkom podprli tudi vlado narodne enotnosti. Žal na drugi strani te pripravljenosti vstopa v vlado ni bilo. V času priprav na volitve vlade smo se seveda z Liberalno demokracijo in z mandatarjem uskladili na nekaterih področjih. Na primer na področju dohodkovne politike, davčne politike, javne porabe, volilnega sistema, in pa seveda tudi na tistih področjih, ki nekako v nekem smislu spadajo že v ime naše stranke. Zavedamo se, da rabimo radikalno spremembo pokojninskega sistema, smo se pa z mandatarjem in LDS uskladili tudi glede izboljšave veljavnega pokojninskega sistema, da ocene dohodkov in izdatkov iz pokojninske blagajne za delitev v korist nizkim pokojninam za rekreacijo postopoma, kot jo imajo zaposleni in kot jo bodo imeli zaposleni, za vključitev v nov zakon tudi vdovskih pokojnin in pa tudi glede sestave organov upravljanja v pokojninskem in invalidskem zavarovanju, in ker smo se na teh področjih uskladili, ni nobenega razloga, da ne bi podprli Vlade, ki jo je predlagal mandatar dr. Janez Drnovšek. Predlagal nam je strokovne ministre, poznane ljudi, aktivne, sposobne, če se tako izrazim in zaradi tega ni nobenega razloga, da teh ministrov, kandidatov zaenkrat, naša poslanska skupina DeSUS ne bi podprla. Mi jih bomo danes podprli. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Delaku. V imenu Poslanske skupine socialdemokratov ima besedo gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala. Gospod predsednik, spoštovani kolegi, gospe in gospodje in gospod mandatar! Socialdemokrati ne bomo podprli predlagane vlade. Če se bo zgodilo, da bo danes ta vlada izvoljena, bomo odšli v državotvorno opozicijo. Kakšna je pravzaprav ta predlagana vlada? Če jo poskušam razčleniti, je to vlada 43 + 1 + 2 - tega drugače ne morem razčleniti; ta vlada je dobila na volitvah 43 glasov. Vprašanje je legitimnosti te vlade. Če je pomladni trojček dobil 482.000 glasov, so jih vse preostale politične stranke dobile 466.000. Kako legitimirati to vlado? Seveda ste iznašli način, vprašanje pa je legitimnosti tega načina. Legalnost - da, legitimnost - ne - ne pred slovenskim narodom in ne pred Evropo in ne pred svetom. Kakšno ime boste dali tej vladi? Ali bo to koalicija 44-ih, ker do sedaj še nisem slišal, da bi v koaliciji bili tudi manjšinci. Ali se bo imenovala leva vlada? Ali bo to neokomunistična vlada? Ali bo to vlada kontinuitete? Ne vem, kako jo boste imenovali. Zelo zanimivo bo, kakšno ime ji boste dali. Na noben način pa zaradi politične higiene si ne dovolite imenovati te vlade koalicija 46-ih poslancev, ker to ni. Kakšno je pravzaprav sporočilo svetu? Kakšno je sporočilo Evropski zvezi, NATU, če sta v tej vladi dva kandidata za ministra, ki imata nasprotno, povsem diametralno nasprotno zunanjepolitično mnenje o enem izmed bistvenih elementov. Nekdo ne bi prodal niti opeke, ne bi dal niti opeke, drugi bi pa spremenil ustavo, da bi razprodajal zemljo tujcem.
Seveda se lahko vprašam tudi o primernosti ministrov. Nekemu provladnemu komentatorju se je v Delu zapisalo pred kakšnim tednom dni, da je to najboljša ekipa. Pa koga ima ta človek za norca? Kakšna najboljša ekipa, za božjo voljo! Ne pomladni trojček, ampak Socialdemokrati lahko postavimo boljšo ekipo danes in tukaj na ogled in v izvolitev. Žal ste nabavili en glas, in zaradi tega tega ne moremo.
Nekaj bi rekel tudi o primernosti ministrov. Ja, če je gospod Kopač primeren minister za ministra za zdravstvo, potem ste temu segmentu, temu resorju poslali zelo negativno sporočilo. Gospod Kopač je bil izrazit nasprotnik zakona o zdravnikih. Zdaj si pa ne predstavljam, kako bodo zdravniki sprejeli gospoda Kopača. Ne vem.
Kaj naj rečem gospodu Thalerju? Gospod Thaler je bil tu, v tej dvorani v prejšnjem sklicu, razrešen zaradi nesposobnosti. To je bila prva točka interpelacije, pod katero sem bil prvi podpisan. Kako je to mogoče, da mandatar potem, ko je dolgo časa imel še gospoda Thalerja v prejšnjem sklicu za v.d. ministra, pa potem nastavil ne v.d. ministra, gospoda Kračuna, ki je tudi bil zanj super zunanji minister, zdaj pa ponovno predlaga ministra, ki je tu dobil tako, bi rekel veliko nezaupnico. In kako se bo obnašala zdaj na primer Združena lista, ki je takrat delno ti ljudje, ki sedijo tukaj, v glavnem so glasovali proti, oziroma za interpelacijo. Kako se bo obnašal gospod Jelinčič? Zdaj bere, nima časa, da bi sem pogledal, ker mu je nerodno. Aha, me pozdravlja, ja. Kako se bo on obnašal? Zdaj me pa zanima njegova načelnost. Tu, za to govornico, je takrat vsul proti Thalerju niz očitkov. Da jih ne bi ponovil tudi potem, ko je gospod Thaler kandidiral za podpredsednika Državnega zbora.
Kaj naj rečem na koncu, ker bom omenil samo tri, da ne bi bil dolg o Polonci Dobrajc. Kaj naj rečem? Z njo sem bil štiri leta v prvi preiskovalni komisiji, ki je bila v prejšnjem sklicu. Povem vam odkrito. Če bi mi kdo tri mesece od tega rekel, da bo gospa Polonca Dobrajc kandidat za notranjega ministra, ne bi verjel. Prej bi verjel, da bo ta zemlja postala kocka. Verjemite mi. Tega ne bi verjel.
In ne nazadnje še ena drobna podrobnost. Med kandidati za ministra imamo tri, ki so bili osumljeni v tej preiskovalni komisiji, o kateri sem govoril, suma zlorabe javnih pooblastil. Komisija je svoje delo opravila in predložila državnemu zboru. Zakaj državni zbor tega ni obravnaval, je druga zgodba. Tu moram slovenski javnosti povedati nekaj. Ko se je zgodila na koncu nesklepčnost, je Liberalna demokracija pohitela z izjavo, da sta nesklepčnost povzročili Slovenska ljudska stranka in Socialdemokrati. Mediji so nekritično to obrazložitev prevzeli. Za božjo voljo, takrat je imela SLS 12 poslancev, mi pa 4. 90 minus 12 in minus 4, ali celo 11, ker mislim, da je Vindiš takrat prestopil, torej 15 skupaj je 75. Kje ste bili takrat? Kje ste bili? Vem kje ste bili. Tam kot vedno. V Državnem zboru niste bili. Sumim tudi, da je mandatar nekatere teh poslancev, ki niso nikdar vzdržali več kot deset minutnega sedenja tu v državnem zboru, postavil za ministre, ker ve, da bi tudi sedaj ne sedeli. Sedaj se mi smeje gospod mandatar in to je točno in ve tudi na koga mislim.
Torej, nehigienično je, gospod mandatar, da ste v to ekipo postavili tri kandidate za ministre, ki so bili osumljeni zlorabe javnih pooblastil. Ne vem kaj to pomeni. Vi sicer klasično podcenjujete parlament in Državni zbor. To ste dokazali tudi v prejšnjem mandatu. Ne vem, če se vam bo na srednji in dolgi rok to obrestovalo. To boste sami presodili.
Ne bom dolg. Kaj več bom mogoče rekel tudi potem kot poslanec, ker sedaj mi dejstvo, da govorim v imenu poslanske skupine ne dovoljuje, da bi ugovarjal na nekaj stvari, ki jih je tu rekel gospod Potrč, ampak o tem kasneje.
A propos gospod Potrč in Združena lista. Nekaj mi ni bilo jasno, ko ste delili te resorje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Hvalica, sam ste ugotovili, da ne smete polemizirati, ko predlagam, da bi kot poslanec polemizirali.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Torej, bom rekel drugače. Vidim en precejšnji disproporc pri delitvi teh resorjev. Glejte, gospod mandatar, kako naj razumem, da ima Združena lista pet resorjev na devet poslancev in DeSUS en resor na pet poslancev. To je strašen disproporc. Verjetno ste jemali ti dve stranki v paketu. Tako predpostavljam, da ste štirinajstim poslancem dali šest resorjev. Ob tem se mi pojavljajo nekateri dvomi kaj sploh DeSUS v tem primeru je, ker dvomim, da je tako skromen, da bi se sicer kot samostojna stranka zadovoljil s takšnim nepojmljivim disproporcem.
Kakorkoli, moj zaključek je naslednji. To vlado sestavlja ZSMS-jevski liberalizem in prebarvani komunizem, ki ima za pušeljc Jelinčičev proticerkveni nacionalizem. Vse skupaj pa veže en sam cement, to je puckizem. ...(Smeh.)...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Hvalica, jaz bi vas prosil, da ne bi v razpravi žalili poslancev.
IVO HVALICA: Ni, ni. Uvajam nov termin za izdajo in prevaro, recimo v arabščini imamo ta termin. Iskal sem ga v drugih jezikih, pa ga ni. Torej skupek teh dveh pojmov. To je moj doprinos k mogoče bodočemu slovarju slovenskega jezika. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Hvalica. V imenu Poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije, se je k besedi prijavil gospod Tone Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Spoštovani predsednik Vlade, spoštovana kandidatka za ministrico, spoštovani kandidati za ministre, spoštovane poslanke in poslanci! Za Liberalno demokracijo Slovenije je najpomembnejše spoštovanje ustave, zakonov in procedure. Zavračamo vse očitke, ki so se v tem obdobju odkar se poskuša sestaviti Vlado, nanašajo na predsednika Vlade, na stranko, češ, da so nelegitimna in nelegalna početja bila prej in ob izvolitvi mandatarja. Ali je res tako težko sprejeti, da lahko posamezni poslanci tudi individualno razmišljamo in odločamo, in ne samo kolektivno, kot bi to nekateri želeli. Konec koncev nam to možnost daje tudi ustava. Preprosto je bilo potrebno sprejeti rezultat, ki se je dogodil ob volitvi mandatarja. Konec koncev je ta zbor potrdil tudi zapisnik volilne komisije na zboru. In to so za nas dejstva in že povedano, spoštovanje procedure. Zanimivo je, da so od tega glasovanja za mandatarja in potem kasneje že bila posamezna obdobja, ko so stranke trojčka bile pripravljene sprejeti to izvolitev kot legitimno, legalno kakor koli že, s tem ko se je oblikovala pobuda za sestavo vlade narodne enotnosti. Mi smo verjeli, da so te ocene in to priznanje ali sprejemanje legitimne izvolitve predsednika Vlade tudi resnični odraz razpoloženja in poskusa iskanja nekih rešitev za čim širšo vlado, za vlado, ki bo lažje odgovarjala nalogam, ki so pred Slovenijo, pred državo. Glasovali bomo za Vlado, ker menimo, da ne zato, ker so to najboljši ali edini kandidati, ki bi lahko opravljali te naloge, ampak ker so vsi po vrsti z dosedanjim delom dokazali strokovno usposobljenost, strpnost pri iskanju rešitev vsak na svojem področju, kjer je sedaj delal, ker menimo, da predstavitev kandidatov na delovnih telesih v Državnem zboru je bila ustrezna in da rezultati na posamezni predstavitvi pri glasovanju niso predvsem izraz predstavitve kandidatov in njihove sposobnosti, ampak odraz razmerja sil znotraj teh odborov. To lahko po vrsti ugotovimo in to ni težko. Nočem zmanjševati pomena predstavitev, ampak vendarle bi rad to povedal. Zato menim, da je temu tako.
Obžalujemo, da ni prišlo do širše vlade, torej do širše koalicije. Vendar pa je predvsem pomembno to, kar je tudi že bilo slišati v današnji diskusiji oziroma predstavitvi in tudi v javnosti, da bo prišlo do konstruktivne državotvorne opozicije, ki bo skupaj s pozicijo znala presoditi, katera vprašanja so še kako pomembna za Slovenijo, in da bomo tam lahko skupne stvari obravnavali in jih tudi na tak način v Državnem zboru sprejemali. Gre konec koncev za Slovenijo, gre konec koncev za volivce, gre konec koncev za to, da si Slovenija zasluži odgovoren parlament, odgovorno vlado. In pred nami so pomembne naloge, tako na notranjepolitičnem kot na zunanjepolitičnem področju.
Še enkrat poudarjam, Vlado bomo podprli, ker menimo, da so kandidati primerni in da je predvsem procedura, ki je pač bila - na žalost so bila glasovanja za nekatere taka, ki jim niso bila všeč, ampak vendarle do sedaj je temu tako, da ni mogoče oporekati legalnosti oziroma legitimnosti, in zato bomo seveda za Vlado glasovali. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Anderliču. V imenu poslanske skupine oziroma v imenu madžarske narodnosti se je k besedi prijavila gospa Maria Pozsonec.
MARIA POZSONEC: Hvala lepa. Vsem prisotnim lep pozdrav! Spoštovani! Prepričana sem, da s svojim glasom podpiram prihodnost Slovenije, obstoj in razvoj madžarske narodnosti, zato ne glede na strankarsko pripadnost z mirno vestjo dajem svoj glas za predlagano Vlado. Vem, da glasujem za ohranitev in razširitev narodnostne pravice, za gospodarski razvoj države in severne Slovenije, za ohranitev in naselitev demografsko ogroženo Goričko, za boljše prometne povezave med Pomurjem in osrčjem Slovenije in tako za boljši jutri vseh prebivalcev Slovenije. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še kdo v imenu poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Prvi se je prijavil k razpravi gospod Alojz Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod mandatar in kandidati za ministre, spoštovane kolegice in kolegi! To, o čemer se odločamo danes, gledam predvsem z vidika tega, kar potrebuje Slovenija. Slovenija potrebuje spremembe, potrebuje slovo od starega, in Vlada je gotovo ključni del izvršilne oblasti, od katerega so realne spremembe v tej državi, ki je še vedno na začetku nekaterih reform, ključna. Predvsem me zanima, ali lahko ta oziroma taka vlada stori za Slovenijo tisto, kar je za Slovenijo nujno in se s tega vidika najprej sprašujem, kako je do nje prišlo. Ni prišlo do tega predloga z upoštevanjem volitev, kajti volitve so bile jasne in tudi številke so bile danes že povedane. Večina slovenskih volivcev ni volila v to smer. Do predloga za to vlado ni prišlo na demokratičen, partnerski način, ni prišlo s pošteno igro, v kateri bi lahko mandatar pridobil enega ali več partnerjev, ampak je prišlo s prevaro in zato pogrešam oziroma vidim prvo težavo za to vlado v tem, da nima solidne moralnopolitične podlage. Zato je tudi vprašljivo zaupanje do take vlade in seveda imam tukaj že prvi del odgovora, da vlada brez zaupanja, brez jasne in prave moralne podlage ne more seveda veliko narediti. Pojdimo pogledati, kaj govori program te vlade. Mandatar nam je s tega mesta zadnjič ponudil nekakšno skico programa, ki je doživela tukaj hudo kritiko. V tej skici je manjkala polovica družbene sfere, s katero se ukvarja vlada. Naj ne poudarjam ponovno, da ni bilo tam nič o družini, nič o znanosti, nič o kulturi itn., mandatar pa je na to zamahnil z roko in rekel, še tisoč besed je, ki bi jih lahko uporabili, ampak s tem se ne moremo tako ukvarjati. Zame so besede, ki sem jih omenil, od družine do kulture, seveda temeljne besede in če mandatar tudi danes o tem nam ni mogel nič povedati, se seveda res bojim, da bo vlada delala kot klavir, na katerem manjka pol tipk. Ta vlada preprosto nima občutljivosti za določene zadeve in tudi očitno nima vizije. Jaz sem pričakoval, ker nisem aprioren pesimist, da bo danes mandatar nekoliko dopolnil to sliko in bo rekel, zadnjič smo govorili tako in tako, danes vam tukaj ponujam ministre. Ta vlada želi delati k temu, kar sem vam povedal zadnjič, še to in to; vendar mandatar takih besed za državni zbor to pot ni imel. In naj povem iz izkušnje s pogajanji, ki smo jih imeli, predno je prišlo do njegove odločitve, kot je pač prišlo; da je bila programska ponudba tako rekoč iz ponudbe, iz verzije v verzijo slabša. Da se spominjam zadnje ponudbe, ki je imela nekaj čez deset programskih točk, ampak ji je še vedno manjkalo marsikaj od bistvenega in ta vlada se gotovo ne bo ukvarjala samo s tremi ali štirimi ključnimi vprašanji. Slovenije ne zanima samo vstopanje v Evropsko zvezo ali NATO, in tukaj seveda je bilo jasno, da tudi zaradi take ponudbe bi bilo neodgovorno, če bi šli podpirati tako vlado. Jaz mislim, da je bil mandatar s programsko ponudbo neodgovorno skop, pa ne gre samo za to, kaj bomo delali, ampak kako bo delala ta vlada. Jaz sem ves čas opozarjal na to, opozarjal na zglede demokratičnih držav, v katerih je pri sestavljanju Vlade, četudi si vzamejo za to več časa, na koncu jasno, kaj in kako bo ta vlada delala. Ko se govori o takih ali drugačnih reformah, je jasno, kje se bo vzelo in kam se bo dalo. So smeri jasne. To, kar ponuja mandatar oziroma ta vlada, je zbirka naslovov, je zbirka ciljev, s katerimi se vedno lahko vsi strinjamo. Če tukaj nekdo govori za gospodarsko rast, za dobro reformo, za upoštevanje socialnih slojev, ki jim gre težje, zato bomo vedno dosegli soglasje. Ko pa bomo govorili, kako in komu in kje, takrat bomo prišli do razlik in teh razlik ta koalicija ni razrešila in nas ne zanimajo samo spremembe na žiro računih tistih, ki si s tranzicijo lahko pomagajo. Nas zanima velika večina teh, ki od te tranzicije v tej rundi očitno še ne bodo imeli veliko, ali bodo celo kaj izgubili. Mislim, da taka politika in tak programski koncept, kot ga vidimo tukaj, seveda ne vodi k preglednosti, kaj bodo za koga reforme pomenile. Govorica je bila tudi o radikalnih reformah, in če gremo naprej po programskem področju in če pogledamo razlike, ki so nam znane iz javno predstavljenih dokumentov, tudi bilateralnih sporazumov med LDS, ali kar samim mandatarjem in kakšnim drugim partnerjem, potem vidimo, da tisto, kar zastopa LDS, na drugi strani DeSUS, Združena lista, Slovenska nacionalna stranka; če dobro beremo, vidimo, da to ne gre skupaj. Če pa gre lahko čez noč naenkrat skupaj, potem mislim, da je to poenotenje možno samo na podlagi enega imenovalca, ki se hrani s starim ideološkim ključem, gre za to, da se pač skupaj obvladuje to Slovenijo še naprej in da ne rečem, za vsako ceno; in govorica o dialogu strpnosti, stabilnosti, mostogradnji, iskrenosti - vse to smo danes že slišali - je zame pust, je maska in ne želim pri tem sodelovati na strani, ki želi to masko Slovencem natikati.
Moj zaključek potem je, da sprememb preprosto ne bo, da se bo podaljševala preteklost, ne pa začenjala za Slovenijo drugačna prihodnost. Definitivno bo to glede na raznorodnost interesov teh strank podaljševanje preteklosti, kajti tisto, kar bi se moralo Sloveniji zgoditi, so spremembe prav na tistem področju, ki jih pokrivajo te sile, ki danes podpirajo Drnovška in te se ne morejo spremeniti, ker so preveč vezane na privilegije, monopole in pozicije, ki so bili pridobljeni v nedemokratičnem času. Tukaj je moja razlaga, zakaj ne bo sprememb. Ne govorim o rdeči vladi ali komunistični vladi ali kakorkoli, o čemer sicer upravičeno govorijo drugi. Mene zanima, ali ti, ki so bili prej na strani, ali sile, ki jih podpirajo - ne morem govoriti za vse, kajti tukaj je tudi nekaj mladih obrazov itd., ampak področje, ki podpira to smer, je povezano s tistimi časi, ki smo jih kritizirali zaradi nespoštovanja pravne države, zaradi odmikanja od načel socialnotržne ekonomije, zaradi izrazite protievropskosti ali naravnanosti proti varnostni ureditvi, ki jo ponuja NATO itd. Torej ne verjamem, da se ti čez noč lahko postavijo na vse prve pozicije, nas učijo demokracijo, podjetništvo, reforme, evropskost, NATO itd. To preprosto ne gre in mislim, da še številni drugi, ali kot so volitve pokazale, večina v Sloveniji ne verjame in ne verjamem, da je iz tega možna taka sprememba, ki bi bila Slovencem primerna oziroma pogodu. Zato bo torej to nadaljevanje preteklosti in ta preobrazba se bo verjetno kazala samo na žiro računih tistih, ki bodo to lahko uveljavili v pravi smeri, četudi pravim, z nekaj novimi obrazi. Torej ta vlada ne bo na levo, bo nazaj in ne pomeni slovenske politične prihodnosti in to bo več ali manj vladavina videza, ki bo imela stalno na ustih in pred kamerami najboljša gesla. Štabi študirajo, kaj je treba Slovencem ponuditi vsak mesec - enkrat revanšizem, enkrat tržno ekonomijo, enkrat Evropo, enkrat NATO itd. To se bo delalo naprej in jaz samo pričakujem, da se Slovencev na tak način ne bo dalo večinoma voditi za nos. In želel bi si, seveda, da ne bi bilo takega razkoraka med besedami in dejanji, kot se je to že začelo, žal pa imam vtis, da se bo tako tudi nadaljevalo.
Naj omenim še eno zadevo. Predsednik oziroma mandatar, dr. Drnovšek, je na kongresu Internacionale, ki ji pripada njegova stranka, pred nekaj leti dejal: "Naši nasprotniki so komunisti in nacionalisti." Danes so ti nasprotniki skupaj v isti koaliciji. Ne vem, kako bo reševal kredibilnost pred Evropo in pred svetom, ki ga predstavlja liberalizem, kakor se je predstavil na tistem kongresu.
Dovolite, da sedaj pogledamo še nekoliko sestavo. Ne bi rad ponavljal zadev, ki so bile že povedane. Ne govorim o osebah, z osebami sem imel normalne in dobre odnose, ne glede na to, ali sem se strinjal s politiko ali ne, ampak govorim o kriterijih za izbiro, govorim o zadevah, ki vznemirjajo našo, pa razumem, da, glede na nekatere izzive, tudi tujo javnost. Ni tak problem, če je minister, ki je bil že minister za štirinajst dni, zopet minister; recimo, da to gre. Težje se mi zdi, da minister, ki se še ni ohladil od interpelacije, ki je bila sprejeta v tem zboru, ki je žalil Državni zbor, ki se je v tujini neugledno izražal o parlamentarcih, je zopet kandidat za ministra. Stranka, ki je doživela, mislim da, največjo pozornost s strani Ministrstva za notranje zadeve, ga danes verjetno zmagoslavno prevzema. Stranka, ki je jasno glasovala proti vključitvi Slovenije v NATO, katere člani še zadnje dni problematizirajo to odločitev in govorijo dobesedno s starim ideološkim besednjakom, da ne bi rekel še kaj drugega, dajejo ministra za obrambo, ki naj bi nas pripeljal v varno prihodnost v okviru NATA. Mož, ki je končal kariero v prometni sferi s strašno izgubo, ki je lepo obremenila naš javni dolg, bo prevzel skrb za ves slovenski promet in telekomunikacije. Gospe in gospodje, to ni samo pust, to je narobe svet! Tega si Slovenija ne zasluži in seveda to bo Sloveniji tudi škodilo.
Spoštovani gospod predsednik Vlade oziroma mandatar, predlagam naslednje: V dobro tej državi, po tem, ko se je zgodila ta politična prevara z glasom več v smer, ki je volivci večinsko niso podprli, v skladu s tem, kar ste dejali tudi prej tukaj, za stabilnost, za širino, za ne vem kaj, odložite ta mandat; dogovorimo se, ker smo v razmerju ena proti ena, za resnično stabilnost, poiščimo človeka, ki ne bo predstavljal ne tega ne onega pola, ki bo vreden zaupanja obeh strani, zmenimo se, da noben šef stranke ne bo v novi vladi, zmenimo se dejansko to pot za pet ključnih zadev - sprememba ustave, olajšanje predčasnih volitev, Evropa, NATO, nujne zadeve, ki jih je treba v tem času narediti - potem pa omogočimo ljudem, ki so bili prevarani, da še enkrat volijo. To, mislim, da bi bil po mojem najprimernejši zaključek tega dne, lahko, če hočemo, vrniti kredibilnost in legitimnost slovenski politiki. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Peterletu. K besedi se je priglasila dr. Helena Hren-Vencelj.
DR. HELENA HREN-VENCELJ: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gospod mandatar, spoštovani kandidati za ministre! Kandidat za ministra za zdravstvo gospod mag. Janez Kopač je na predstavitvi poudaril, da je zdravstvo zapleten kompleksen sistem, v katerem niso mogoče hitre spremembe, niti jih ne prenaša. To je nesporno res, zato bi pričakovali od bodočega ministra, da bo vsaj nakazal, kako se namerava lotiti tega zapletenega in občutljivega problema, kajti zdravstvo se res ukvarja z najglobljimi človeškimi problemi in zato potrebuje na ministrskem stolčku človeka, ki na to ne gleda izključno skozi finančna očala. Zdravstvena politika nima jasno opredeljenih ciljev, ki jih je treba obravnavati prioritetno oziroma ciljev, ki so dolgoročni.
Po mnenju Poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov moramo čim hitreje jasno opredeliti cilje zdravstvene politike, iz katerih bodo izhajale prioritete reševanja problemov in pa tiste naloge, ki jih lahko dolgoročno rešujemo. Zdravstvena politika pa mora pri postavljanju teh prioritetnih ciljev in nalog najti in iskati soglasje vseh treh udeleženih, to je uporabnikov, bolnikov, izvajalcev, zdravstvenih delavcev in pa financerjev, kar smo v končni fazi nosili.
Katere stvari oziroma katere naloge so take, da jih smatramo kot prioritetne? Najprej ureditev osnovnega zdravstvenega varstva, kar pomeni definirati mrežo javne zdravstvene službe z vsemi potrebnimi normativi, kadrovskimi in normativi glede opreme, določiti mrežo primarne, sekundarne in terciarne dejavnosti, kar vključuje v končni fazi tudi kategorizacijo bolnišnic, ki so prav finančno deficitarne in v zapostavljenem položaju, kar vključuje tudi opredelitev mreže dežurne službe. To naj bi bilo izhodišče za načrtovanje zdravstvene politike in v tej zdravstveni politiki mora najti ambulantna obravnava čim večjega števila bolnikov svoje mesto, prav tako pa je potrebno tudi s podzakonskimi akti definirati do katerega nivoja diagnostike in zdravljenja mora biti bolnik obdelan že v osnovni zdravstveni službi. Ukrepi zdravstvene politike morajo spodbujati izvajanje programa dnevnih bolnišnic, kar bo v posledici vodilo tudi do skrajšanja ležalne dobe.
Drugi problem je izboljšanje odnosa med bolnikom in zdravstvenim osebjem. Vzrokov je več. Izboljšati pa ga moramo na vseh nivojih, kar vključuje tudi prosto izbiro specialistov v bolnišnici, kar vključuje tudi priznanje in sankcioniranje napak, ki so možne, v vseh službah, tudi v zdravstvu ter omejitev korupcije.
Naslednji problem je stabilizacija financiranja zdravstva. Iz leta v leto zdravstvo ne ve, s koliko sredstvi bo razpolagalo tekom tekočega leta in vemo, da se je ta denar že večkrat zmanjšal, prispevne stopnje so se zmanjševale. Vendar je stabilizacija pogoj za gospodarno obnašanje zdravstvenih delavcev. Eventualni viški se morajo vračati v zdravstvo - za posodobitev zdravstvenih storitev, za odpravljanje problemov, ki se pojavljajo zaradi podcenjenosti nekaterih zdravstvenih služb, za nabavo opreme, za vzdrževanje oziroma izobraževanje kadrov. Skratka uravnotežiti moramo potrebe po zdravstvenih storitvah s sredstvi, ki jih lahko lahko namenjamo za zdravstvo glede na naš bruto dohodek na prebivalca. V finančnih planih zdravstva pa mora biti opredeljena tudi preventivno-vzgojna dejavnost, ki sedaj ni, in se odvija za potrebe nekaterih ogroženih skupin prebivalstva. Nedorečen je tudi odnos do zasebne zdravstvene dejavnosti. Zasebno zdravstveno dejavnost moramo omogočiti, jo celo spodbujati, da ostane prostorsko in organizacijsko povezana z obstoječo javno-zdravstveno službo.
Naslednje je ohranjanje pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni ohraniti nivo teh pravic in ločiti te pravice od nivoja pravic prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja. Pri tem pa se sprašujemo, kako spodbuditi mehanizem stroškovne zavesti pri bolnikih, morda tako kot v Avstriji, z omejitvijo števila pregledov, ne vem. Pomembno je tudi zagotoviti strokovni nadzor nad delom zdravstvene službe in svetovanje. Torej ta strokovni nadzor bo bedel nad kakovostjo zdravstvenih storitev na vseh nivojih.
In končno vrednotiti delo in znanje zdravstvenih delavcev. To vrednotenje omogoča definiran standardni obseg dela za vse zaposlene v zdravstvu ter znotraj istega profila tudi uveljavljanje načela dobrega plačila za dobro delo. Pred nami je več zakonov, ki se nanašajo na ureditev zdravstvenih problemov oziroma zdravstva. Torej popraviti moramo nekatere zakone s področja zdravstvenega varstva, nekatere dograditi in nekatere sprejeti, oziroma obravnavati naprej. Ker kandidat za ministra ni opredelil svojih nalog, kot bi jih zdravstvo želelo, v njem ne vidim primernega človeka in zato ne podpiram njegove kandidature in ne vlade, ki ga je predlagala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, doktor Hren-Venceljovi. K besedi se je prijavil gospod Jakob Presečnik.
JAKOB PRESEČNIK: Lepo pozdravljeni, vodstvo zbora, poslanke in poslanci, predsednik Vlade, kandidati za ministrico in ministre, vsi ostali prisotni! Kot poslanec Slovenske ljudske stranke - ne trojčka, kot nas nekateri naslavljajo - se bom osredotočil samo na del delovanja vlade, ki ga intenzivneje spremljam v Odboru za infrastrukturo in okolje.
Na tem odboru sta kandidata za ministra za okolje in prostor, dr. Pavle Gantar in minister za promet in zveze, mag. Janez Kocijančič, uspešno predstavila program ministrstev. Pozitivna so bila sicer mnoga stališča, ki sta jih pokazala pri reševanju vprašanj na področjih, kot so razreševanje vodnega gospodarstva, stanovanjske problematike, načrtovanje in urejanje prostora in okolja pri prvem, in nadaljnjega reševanja avtocestnega programa, večjega upoštevanja ostale cestne infrastrukture ter zveze pri drugem, da naštejem samo nekatera. Vendar mislim, da vlada v taki sestavi vsem tem ciljem ne bo prisluhnila, kar bo peljalo k večji centralizaciji države Slovenije, zapostavljanju podeželja, kar bo peljalo k razvrednotenju lokalne samouprave in kar bo peljalo k še večjemu preseljevanju ljudi iz dežele v mesta. Tudi to, da večina predlaganih ministrov že sedaj živi v Ljubljani, daje misliti, da je samo tu možno biti uspešen. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. K besedi se je prijavil gospod Franc Kangler.
FRANC KANGLER: Spoštovani predsednik, spoštovani poslanci in poslanke! Res je, volitve so za nami, danes se bomo odločali o Vladi. Čas je sicer, da dobimo Vlado, vendar bi se dotaknil samo ene stvari.
Ko sem pregledal ta seznam 19 kandidatov, ki bodo danes potrjeni, ali pa ne, me je spreletelo, da prihajam iz Štajerske, in sprašujem poslance in poslanke, ki tvorijo to vladno koalicijo, ali je res, da vaše stranke ne premorejo izmed kandidatov za ministre niti enega Prekmurca, niti enega s Koroške, samo dva kandidata iz Maribora, 15 kandidatov iz Ljubljane, enega s Primorske? Res je, da ste kandidati bili rojeni nekje drugje, ampak ste se za stalno naselili v Ljubljano in ste morali postati Ljubljančani. Konec koncev, včasih so ljudje govorili, vse smo pošiljali v Beograd, danes govorijo, vse pošiljamo v Ljubljano. Kratkoročno ne vidim teh problemov, dolgoročno pa dejansko se bo poznalo zunaj to, da samo iz Ljubljane prihaja 15 kandidatov, in to se bo poznalo in to bodo čutili ljudje zunaj na terenu, predvsem tisti ljudje, ki so dlje oddaljeni od Ljubljane, kot je Celje, pa Laško, pa Postojna. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. K besedi se je prijavil gospod Branko Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Spoštovani gospod predsednik, poslanci in poslanke, spoštovana kandidatka in spoštovani kandidati! In vse bo zopet tako kot je bilo. In vendar je na vseh področjih gospodarskega in družbenega dogajanja potrebno izvesti korenite posege in spremembe. Prav zaradi upanja na spremembe je šlo na volišče okrog 500.000 volivcev. In še nekaj 100.000 potencialnih volivcev, ki so ostali doma. Zakaj so ostali doma? Z veliko ljudmi sem se pogovarjal pred in po volitvah in povedali so mi, da zato, ker so postali apatični, zato, ker so izgubili vse zaupanje v poštenost in pravičnost političnega sistema, zato, ker ne verjamejo nikomur več.
Zakaj si dovoljujem šteti teh nekaj 100.000 potencialnih volivcev kot svoje pripadnike? Zato, ker so to v glavnem pošteni, preprosti, povprečni državljani, predvsem obrtniki, podjetniki, delavci, kmetje in brezposelni. Zakaj teh volivcev ne prištevam k opciji kontinuitete? Zato, ker se volivci kontinuitete še kako dobro zavedajo, kaj za njih pomenijo volitve in so zato prav gotovo šli na volitve vsi, ki so to nameravali. Prav z današnjimi dogodki, približno 800.000 volivcev doživlja veliko razočaranje. Zopet zakaj. Zato, ker nam je vsem popolnoma jasno, da ta kompozicija, ta novi vlak sestavlja lokomotivo in z ostalimi vagoni, ki je postavljena na stare tire in pripravljena na odhod, nas ne more in nas tudi ne bo popeljala v, na predstavitvi obljubljeno deželo. Na ta vlak bo stopila izbrana družba in se popeljala sama na svojo pot. Ob progi pa bodo stale velike množice ljudi, ki bodo prav tako želele vstopiti. Toda vlak je zaseden. Nikogar več ne želi sprejeti. Nihče izmed potnikov pa tudi ne želi iz tega vlaka izstopiti. Verjetno bo ta vlak na svoji poti tudi kdaj iztiril, morda samo kakšen vagon, ampak spet ga bodo postavili nazaj na stari tir in se popeljali naprej. Množice pa bodo ostale ob progi in samo zrle za odhajajočim vlakom.
Sicer bo na tem vlaku tudi nekaj dobrih in poštenih potnikov, ki bi se radi med potjo ustavili in pomagali množicam ob progi. Vendar bodo strojevodja in njegovi pomočniki, ki skrbijo za prevoz, neizprosni in ne bodo dovolili, da kdorkoli moti načrt njihovega potovanja. Prav zaradi vsega tega temu vlaku kot celoti ne morem dati svojega glasu. Bom pa dal svoj glas posameznemu vagonu oziroma, če želite, posameznemu ministru, če bo prišlo do posamičnega glasovanja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Jože Možgan.
JOŽE MOŽGAN: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi poslanci, spoštovani gospod mandatar in spoštovani kandidati in kandidatka za ministre! Gospa prof. Vencljeva je že govorila o zdravstvu, zato bi jaz zdaj pač samo povzel nekatere bistvene zadeve v zvezi s kandidaturo gospoda Janeza Kopača.
In sicer je matični odbor ocenil predstavitev kandidata za ministra za zdravstvo, gospoda mag. Janeza Kopača, kot neustrezno, in je s tem zavrnil njegovo kandidaturo. V zdravstvu že dolgo časa ne moremo odpraviti problemov, ki se kopičijo in se izražajo z nezadovoljstvom vseh, ki sodelujejo v zadevah, ki so povezane z njimi. Ekonomika v zdravstvu je zelo pomembna, a je sama zase premalo za rešitev celostnih problemov v zdravstvu. Organizacija zdravstvene dejavnosti v novih razmerah javnega in privatnega zdravstva na vseh štirih ravneh je zahtevna naloga, ki zahteva veliko znanja, stroke na interdisciplinarni ravni. Mislim, da takega znanja v organizaciji zdravstvene dejavnosti pri predlaganem kandidatu ni, niti nima strokovnega znanja o stroki v ožjem smislu besede.
Rad bi opozoril še na nelagodje - uporabil sem zelo mil izraz - med večino zdravstvenih delavcev v državi, ko so izvedeli za kandidaturo gospoda mag. Janeza Kopača; niso pozabili njegovih javnih izjav o vrednotenju dela zdravstvenih delavcev in o materialnih sredstvih, ki so potrebna za sodobno zdravstveno varstvo. Med poslanci koalicijskih strank so tudi zdravniki, ki bodo morali glasovati za celotno Vlado, čeprav se zavedajo, da izbira kandidata za ministra za zdravstvo ni najboljša oziroma je slaba. Težko si predstavljam ministra za zdravstvo pri njegovem delu, če ne bo imel podpre večine zdravstvenih delavcev. Vodstveni delavci v zdravstvu in tisti, ki se ukvarjajo izključno z ekonomskimi zadevami v njem, bodo morali sodelovati s tako izvršno oblastjo v državi. Kandidat za ministra ni jamčil ničesar, da bi svoje videnje o zdravstvu uresničil v sami vladi.
Osebno zato ne morem podpreti predlagane vlade, ker sem prepričan, da to ne bo v korist naši državi in moji domovini in vaši domovini in njenih prebivalcev. Posebno pa me moti kandidatura za ministra za zdravstvo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Možganu. Na prejšnje izvajanje gospoda Kelemina, ki je izrazil pričakovanje oziroma možnost, da bi se glasovalo tudi posamično, vam bi rad posredoval naslednje:
265. člen poslovnika govori, da o imenovanju ministrov glasujejo poslanci tako, da glasujejo o listi kandidatov za ministre kot celoti. Naslednji člen pa govori: "Če lista ni izglasovana, se opravi novo glasovanje o imenovanju ministrov na podlagi nove liste kandidatov za ministre. Predsednik Vlade mora predložiti novo listo kandidatov najkasneje v 10 dneh od dne prvega glasovanja. Če tudi nova lista kandidatov ni izglasovana, lahko predsednik Vlade predloži, da se o vsakem predloženem kandidatu iz liste kandidatov glasuje posebej. Glasuje se tako, da se na listi obkroži zaporedna številka z imenom predloženega ministra, za katerega se glasuje." Samo kot pojasnilo.
K besedi se je prijavil gospod Peter Hrastelj.
PETER HRASTELJ: Gospod predsednik, spoštovani gospod predsednik mandatar, spoštovani kandidati za ministre! Dovolite, da vam čisto na kratko izrazim svoje začudenje, gospod mandatar, da niste upoštevali pri svojem predlogu za to vašo vlado rezultatov, ki so bili dani na posameznih predstavitvah, programov vaših ministrov. Iz nobene hinavščine tudi mi iz trojčka, če nas tako imenujete, nismo dvignili roko tudi za tiste, ki so na vaši strani - daleč od tega. Pričakoval sem, da boste na podlagi teh rezultatov danes prišli z drugim predlogom. Žal sem razočaran nad tem, in prav gotovo svet in naša domovina gleda zelo skeptično na ta predlog, kakršen je danes na naši mizi. Bojim se, da si s tem zapiramo pot v demokracijo, da si s tem zapiramo pot v Evropo in bojim se, da nam ta predlog kaže smer nekam drugam - nazaj.
In dovolite, da se ob koncu spomnim besed slovenskega pesnika, ki je rekel: "Ne meč, pregnala nas bo sreča kriva." Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Hrastelju. Besedo ima gospod Vincencij Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Lep pozdrav, lep dan vsem skupaj, posebej lepo pozdravljeni gospod predsednik, gospa generalna sekretarka, spoštovani predsednik Vlade in pa kandidati za ministre! Lep pozdrav tudi vsem ostalim kolegom in pa novinarjem, ki nas skrbno spremljajo! Danes se pravzaprav odloča za nekaj velikega. Ne gre za to, ali ima en kandidat tak program, drug drugačnejšega, ampak gre za celotno usmeritev, kam naj bi ta liberalizem, o katerem bom nekaj več povedal, peljal našo mlado državo.
Pred leti sem videl zelo lepo geslo, kjer je pisalo: "Sloveniji bomo vrnili srce, dušo in nasmeh." Dragi kolegi, kandidati za ministre, ali mi res delamo v tej smeri, ali vračamo tej Sloveniji dušo in nasmeh? To je tako veliko vprašanje, da mi je mnogo ljudi že prej povedalo, da bodo danes ob 10.00 uri vključili televizije in spremljali, kaj se bo danes tu dogajalo. Torej ti ljudje čakajo, ali bo prišlo do nasmeha, ali duše, ali pa do tistega trdega liberalizma, ki ga čutimo. Da ne boste rekli, da govorim na pamet, bi tudi uvodoma rekel, da se je takrat, ko se je postavil fundament naši ustavi, v tistem uvodu, zapleteno se temu reče preambuli, napisalo, da - torej citiram - da "SFRJ ne deluje kot pravna urejena država in se v njej hudo kršijo človekove pravice." Ponavljam, zapisano je v naši ustavi, na prvih straneh, da se je v SFRJ kršilo človekove pravice. Sedaj vas sprašujem, v katerih smereh smo v teh letih delali in kaj smo naredili, da ljudje čutijo, da niso njihove pravice kršene. V ustavi smo v 2. členu, to se pravi takoj na samem začetku, napisali tudi, da je naša država pravna in socialna. Sedaj pa, dragi kolegi, vas vprašam, ali smo pravna država, če smo takoj po tistem, ko smo sprejeli nekatere zakone, se trudili, da teh zakonov ne bi izvajali. Če vas samo spomnim na zakon o denacionalizaciji. Da sedaj tisti kandidirajo v to vlado, ko so tudi tak zakon predlagali. Rekli pa smo, da bomo pravna država. Zakon smo sprejeli. Sigurno je res, da ta parlament ima pravico sprejeti zakon, če danes nekaj sprejme glede na proceduro, čez toliko mesecev lahko nekaj drugega sprejme.
Pa da grem naprej po vrsti. Ali smo popravili krivice, ki so se dogajale ljudem v vseh tistih letih po letu 1945? Če poslušam ljudi, mi povedo, da je mnogo še takih, ki nimajo teh pravic. Ali smo se trudili v tem krutem obdobju po letu 1990, da bi ohranili čim več delovnih mest? Zanesljivo lahko trdim, da okolje, iz katerega izhajam, recimo temu upravna enota Škofja Loka ali loško gospodstvo, trdim, da so se ljudje, ki so na vodilnih položajih v podjetjih, izredno trudili in vse priznanje njim. Žal tega povsod ni bilo tako. Samo spomnimo se na začetku na Jesenice, spomnimo se Maribora. Kako veliko denarja je šlo za TAM Maribor in kaj je iz tega nastalo. Kdo je ob tem Mariboru napolnil svoj žep? Ali so ga delavci mariborskih podjetij ali pa kdo drug? Mislim, da je liberalno načelo bilo tisto, ki je vodilo gospoda predsednika vlade, da je oblikoval Vlado samo s tolikimi glasovi oziroma predlaga Vlado ob njegovi sigurni podpori 46 glasov, ali pa niti ne, in mislim, da je bil liberalizem tudi to, da ste nam odpeljali našega kolega, gospoda Pucka.
Nadalje bi rad rekel, koliko smo se trudili, kar sem že enkrat tu omenjal, da bi mi tisti intelektualni potencial vključili v naše institute, ustanove, podjetja, da bi ti nam pomagali, da bi iskali nove načine, nove proizvode in s tem omogočali ljudem zaposlitev. Stvar je v tem, da je tu možna dvojna pot:, ali se trudiš, da boš čim več delavcev obdržal in skrbel za njihov kruh, kot vodilni kader, ali pa ugotavljaš, da imaš toliko in toliko viška in jih daš na čakanje ali pa enostavno odpustiš. Torej, ker je bilo tega v naši mladi državi zelo veliko, odpuščanja ljudi, zato mislim, da tu se je pokazal liberalizem tudi v svoji kruti obliki.
Prepričan sem, kot krščanski demokrat, da liberalizem, čeprav je danes celotna Evropa, tako jo doživljam, precej liberalistično usmerjena, ampak liberalizem nima perspektive; perspektive nima zaradi tega, ker ima premalo osnove in premalo svojega fundamenta v moralnih vrednotah. Poglejte, glede na svojo stroko vem, da so mnogi narodi, cesarstva in kraljestva propadala, ampak niso propadala zaradi tujega meča in zaradi tuje nadvlade, ampak zaradi njihove lastne nemorale in nespoštovanja norm, ki morajo biti za zdravo življenje. Pa da ne bom šel predaleč nazaj v zgodovino, tudi naša skupna domovina, prejšnja SFRJ - ali jo je tujec uničil, ali je zaradi tujca propadla? Zanesljivo ne! Zaradi vrednot, ki jih nismo spoštovali, je prišlo do tega, kar se je zgodilo; pri tem seveda, da jaz ne jokam za to nekdanjo državo, žal pa mi je, da se pa moralnih vrednot, ki bi morale veljati povsod, nismo držali.
Ko govorim o liberalizmu in se sprašujem, kaj je z njim, vas vprašam, ali je smisel današnjega človeka, da bo čim več materialno pridobival in imel možnost v uživanju? Ali lahko liberalizem še kaj drugega ponudi? Mogoče je to res malce poenostavljeno, ampak bistvo stvari in pa usmeritve je žal tu. Zato pripovedujem, da ni možno, da bi ta liberalizem bil sreča za našo državo. In sedaj, kje pa vidim, da pa je rešitev, da ne boste rekli, da samo kritiziram: v iskanju partnerjev, s katerimi bi se korigirali. Tako mislim, da ne glede na to, kaj je vse prej doživljala krščanska demokracija v koaliciji z liberalno demokracijo, ampak mislim, da je pa vendar bil permanentno, stalno prisoten nek korektiv, s katerim se je korigirala smer, da je bila ta država tudi prijazna za večino Slovencev.
Zato sem hudo razočaran nad vztrajanjem na tem, da se, ne glede na to, da se ni dalo zmeniti po parih pogajanjih, in ne vem, če se res tako hudo mudi, da je treba že danes glasovati o predlogu, ki ga nam je pripravil predsednik Vlade, gospod dr. Drnovšek. Istočasno menim, da tudi ni pošteno, tudi to bi imenoval liberalizem, da ko že imenuješ, ta in ta je primeren za ministra, pa istočasno rečeš, vrata so pa še odprta, lahko pride še do popravkov. Mislim, da če se za nekoga odločiš, da potem do takrat, ko ne naredi večje napake, je tisti tudi primeren, da tisto delo opravlja. Zato se zelo bojim, kaj bodo rekli Slovenci in če se bo zgodilo, da bo danes izvoljena vlada, ki jo predlaga gospod Drnovšek. Glede na številke, ki ste jih že slišali, bo to pomenilo, da polovica Slovencev te vlade ne sprejema.
Naj na koncu, ne zato, da mi boste rekli, da, saj tudi poznam tisto načelo, deli in vladaj, ampak sem prepričan, da marsikakšen predlagani kandidat za ministra je za tisto delo tudi sposoben in primeren. To sigurno drži. Bil sem na večih predstavitvah in to sem spoznal, pa tudi glede na pretekla dela, ki so jih nekateri opravili, vendar glede na to, da so, mogoče rečeno malo simbolično, na ladji liberalizma, se bojim, da ne bodo uspeli in mogli delati tako, kot bi oni po svoji vesti tudi znali. Glede na povedano, mislim, da je zadosti jasno, da bom rekel, da z obžalovanjem ne morem glasovati za tako vlado. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Demšar. Besedo ima gospod Janez Mežan.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani gospod mandatar in kandidati za ministre! Dovolite mi, da tudi jaz čisto na kratko utemeljim svoj glas, ko bom glasoval o novi vladi. Glasoval bom proti takšni sestavi vlade kot jo predlaga gospod doktor Drnovšek. Zakaj? Prvič zato, ker v predlagani vladi Socialdemokratska stranka ne sodeluje in zato nikakor nisem pripravljen prevzeti odgovornosti za delo in rezultate nove vlade.
Drugič je ne bom podprl zato, ker so stranke, ki sestavljajo predlagano vlado, to je bilo danes že povedano, dobile na volitvah več kot 16.000 glasov manj kot stranke, ki jih ni v predlagani vladi.
Tretjič zato, ker kar ena tretjina predlaganih kandidatov ni dobila podpore v delovnih telesih državnega zbora.
Četrtič zato, ker so poslanci pozicije v delovnih telesih pri predstavitvi kandidatov vsi po vrsti nekritično glasovali za podporo kandidatu, kljub temu, da so bila stališča strank posameznih kandidatov večkrat popolnoma različna do reševanja posameznih problemov novi vladi.
In še to. Glasovalni stroj je deloval ravno pri tistih strankah, ki so opoziciji nenehno očitali nekritičnost. Veste pa, da je opozicija pri marsikateremu predlaganemu kandidatu glasovala tudi za. Naslednjič, proti takšni vladi bom glasoval tudi zato, ker v predlagani vladi sodelujejo stranke, ki so vladale že v prejšnjem mandatu in so bistveno povečale prepad med bogatimi in revnimi, ali drugače, socialne razlike med ljudmi so se bistveno poglobile.
Naslednjič, glasoval bom proti zato, ker so stranke, ki danes ponujajo kandidate za ministre, v prejšnjem mandatu vodile pragmatično politiko od danes do jutri in po moje niso imele nikakršne dolgoročne pozitivne vizije razvoja o posameznih področjih. Gotovo je to v kulturi, če naštejem področja, ki jih malo bolj poznam. Mislim, da tudi v gospodarstvu, zdravstvu, kmetijstvu, da ne govorim o problematiki zaposlovanja, socialne politike itd.
Sedmič bom glasoval proti zato, ker so stranke predlagale kandidate za ministre, ki, po mojem prepričanju nimajo kakšne prave zveze, npr. s kulturo, zdravstvom, obrambo, notranjimi zadevami in mogoče tudi lokalno samoupravo.
In zadnjič, ker se je pri predlaganih kandidatih uveljavilo dvojno merilo. Na nekaterih področjih so bili predlagani strokovnjaki, npr. Ministrstvo za gospodarstvo, finance in še kje drugje, na drugih pa izključno politiki ali ljudje, ki niso nikoli delali na teh področjih, ki naj bi jih sedaj pokrivali kot ministri. Gotovo je to kultura - po moje - zdravstvo, obramba, notranje zadeve in še kje. To je zame podcenjujoč odnos do teh področij. Teh nekaj razlogov me prepričuje, da vsekakor ne smem podpreti predlagane vlade. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Mežanu. Besedo ima gospod Franc Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Spoštovani predsednik, gospe in gospodje, poslanci tega državnega zbora, predlagani kandidati, gospod mandatar! Danes bom ponovil drugič, in vedno, ko bom za to govornico bom ponavljal, da prihajam iz osrčja Slovenskih goric, Ptujskega polja in dela Haloz. To moje ponavljanje bo tako dolgo in tako glasno, kljub temu, če se nekateri temu smejijo, da boste, spoštovani zbor, začutili širino, težo in probleme velikega dela Republike Slovenije, ki je na demografsko ogroženem področju. Da ne bo izzvenelo presplošno, bi šel po vrsti, predvsem na tista področja, pri katerih sem sodeloval kot član parlamentarnega odbora. In če začnemo.
Šolstvo in šport. Minister predpiše devetletno obvezno šolanje. Občine pa morajo zagotoviti manjkajočih 50% investicij, torej investicijskega denarja za investicije za šolstvo in šport za osnovno šolstvo. Zraven tega ob že dobljeni dokumentaciji inženiringov in komunalno urejenih parcelah, kar pomeni več kot 50%, velikokrat 60 ali tudi celo več. Da sem malo bolj konkreten. V republiki Sloveniji imamo 50 občin, ki imajo od nekaj 100 pa do 5.000 prebivalcev. Njihovi proračuni so od 55 pa do 180 milijonov tolarjev. Vemo o kakšnih sredstvih govorimo. Ena malo zahtevnejša investicija, poseg v osnovno šolstvo pa pomeni vsaj od 50, 200, 300 ali celo več milijonov. Kaj to pomeni z drugimi besedami? Da bodo v teh občinah za osnovno šolstvo investicije potekale 5, 6 let ali celo desetletje. 36 občin v republiki Sloveniji imamo od 5 do 10.000 prebivalcev. Ti njihovi proračuni so od 190 pa nekje do 350 milijonov tolarjev. Torej, tudi teh 36 občin lahko nekje prištevamo k tistim prvim 50, ki resnično niso sposobne zagotoviti teh 50 oziroma celo več. 60% investicij samo v osnovno šolstvo.
Če analiziram malo dlje, pa iz navedenega izhaja, da teh 86 občin, katerih sem naštel, ki imajo od nekaj 100 pa do nekaj 10.000 prebivalcev, pokriva preko 50% teritorija republike Slovenije. Večina teh občin živi in deluje na demografsko ogroženem področju. Torej moja skrb in moje razmišljanje za ta segment republike Slovenije je, verjamem, upravičen. Res pa je, da je tudi seveda v teh občinah v glavnem poraba na prebivalca najnižja, osebni dohodki najslabši; ja, delavka v Delti - Ptuj zasluži za osemurni delavnik od 30 do 35.000 tolarjev neto osebnega dohodka. Se da s tem živeti, ali umreti - kar razmislite! Res pa je tudi, da na preko 50% republike Slovenije, oziroma v teh 86 občinah živi pa res manj kot 20% prebivalcev republike Slovenije. In seveda, če je bilo dosedaj merilo v bivšem sklicu državnega zbora sprejemanje zakonodaje število prebivalcev, potem odslej ne bo več tako, oziroma osebno si bom prizadeval proti temu, da je merilo število volilnega telesa.
Zato, če dovolite, predlagani gospod kandidat za ministra za šolstvo, vam predlagam, da jasno določite vire za nove investicije in obnovo stavb na področju osnovnega šolstva, skupaj z župani. Veliko županov iz teh 86 občin pozna tudi tako imenovane socialistične samoprispevke, ampak brez tega seveda pri nas ne gre, pa naj se mu reče kakorkoli, ljudje nekako, če hočejo tam obstati, morajo še dodatno dajati.
Drugo. Predlagam, da se zagotovi višji osebni dohodek vsem delavcem v šolstvu, da se končno tu spremeni zakonodaja in se začne s pozitivizmom gledati in vrednotiti delo naših učiteljev, naših ljudi, ki pač delajo v šolstvu. Predlagam, da se zagotovijo vsem učiteljem v republiki Sloveniji enaki pogoji za permanentno izobraževanje. Primer: obiskovati en seminar v Ljubljani iz Murske Sobote pomeni vsaj trikrat višji strošek, kot pa obiskovati takšen seminar iz Ljubljane. Sredstva pa so seveda v vseh šolah omejena. Zato bi bila to elegantna rešitev, da dobijo vsi učitelji Republike Slovenije tri bianco menice in jih izkoristijo na seminarjih izobraževanja.
In seveda, da ne bomo pozabili na tiste, zaradi katerih pravzaprav šole imamo. Zavzemam se, predvsem zaradi večine tistih staršev, ki so brez služb, ki imajo nizke osebne dohodke, na primer delavke Delte Ptuj, da se zagotovi učencem brezplačna izposoja knjig in vsaj en topli obrok na dan.
Drugo področje, pri katerem sem bil je kultura. Zelo malo sem na predstavitvi slišal o ljubiteljski kulturi, ki živi in dela predvsem zaradi dobre volje ljudi - pa tudi sedaj kandidata za ministra za kulturo ne vidim - aha, je, živio! - torej, zaradi dobre volje ljudi ta ljubiteljska kultura, hvala bogu, živi. Vedeti moramo, da ljubiteljsko kulturo ustvarjajo kulturna društva, turistična društva, gasilska društva in še veliko drugih, in so za veliko Slovencev edini vir duševne hrane. Zato ne more biti, po mojem globokem prepričanju, na tem mestu predlagani kandidat, ki se pred osamosvojitvijo Republike Slovenije ni poistovetil z našimi slovenskimi kulturnimi ustvarjalci, saj je bila kultura začetek in garant, da do osamosvojitve pride. Hvala vsem kulturnim delavcem!
Tretje področje, ki bi se ga dotaknil, je okolje in prostor. Gospod dr. Gantar, tu se moram ustaviti na področju odpravljanja posledic naravnih nesreč iz leta 1994 do leta 1996. 1994. leta se je za to porabilo cca 3,3 milijarde tolarjev, leta 1996 1,7 milijarde tolarjev. Bo pa nekdo rekel, da je bilo manj elementarnih in naravnih nesreč. Na žalost, ne! Manj se jih je saniralo: od sanacije 33% pa do sanacije 16%.
Seveda, zgoraj navedeni podatki dajo misliti, da se pomoč države za odpravljanje elementarnih nesreč iz leta v leto manjša. Jasno pa je, da so prizadeti zopet v glavnem ljudje iz podeželja, saj težko verjamem, da toča, tako kot po vinogradih, sadovnjakih in njivah, lahko uniči tudi asfaltno prevleko.
Zato sprašujem, kdaj bo Vlada Republike Slovenije izpolnila pravno praznino na tem področju sanacije naravnih nesreč? Kakšna je vizija, sistemska ureditev ter kakšen delež državne pomoči lahko pričakujejo prizadeti? Mislim, da do tega imajo pravico.
Postavljam pa tudi vprašanje - sistemska ureditev katastra ob lokalnih in krajevnih cestah, čeprav bo nekdo rekel, da je to stvar občine, vendar občine so to dobile za doto in so to veliki stroški. Res pa je, da pred leti lastnina ni bila pomembna in je nujno iz tega naslova zagotoviti tudi za ureditev katastra na tem področju.
Če se dotaknem še prometa in zvez. Gospod Kocijančič, s predstavitvijo seveda nisem bil zadovoljen, saj nisem dobil odgovora na konkretno vprašanje, ali se bo zavzemal, da bo del sredstev iz bencinskega tolarja, za kar so slovenski župani zavzemali, mislim, da v dvorani občine Ljubljana Šiške - namenjenih torej za vzdrževanje in investicije lokalnih cest. Ob predstavitvi programa, ki ga je podal gospod Kocijančič, pa podatek, da je ob zapuščanju barke Adria Airways za sabo pustil 14 - to je njegova izjava - 14 milijard tolarjev sredstev, ki se prepišejo na javni dolg, kolikor sem slišal, da je ta številka celo višja, pa me je seveda šokiralo. Šokiralo me je zato, ker sem od tam, od koder pač sem, iz demografsko ogroženih področij, ker te podatke preveč dobro poznam. To so sredstva, 14 milijard, to je toliko denarja, kot ga je državni proračun namenil v 13-ih letih za investicije v demografsko ogrožena področja. Lansko leto je bilo v proračunu namenjena milijarda 160 milijonov približno za infrastrukturo na demografsko ogroženih področjih. To je za ceste, vodovode, telefonijo itd. Si predstavljate, kakšna sredstva so to! Težko si seveda predstavljam na položaju ministra za infrastrukturo gospoda, ki bo tokrat obračal z bistveno večjimi sredstvi. Kakšna katastrofa nas lahko čaka potem, ko bo zapuščal to ministrstvo?
In za konec, gospe in gospodje. Vsi ti medijski pritiski, ki so naklonjeni mandatarju doktor Drnovšku, opozarjajo, da se morajo pomladne stranke obnašati bolj državotvorno in sprejeti pogoje gospoda mandatarja, je milo rečeno čudno. Normalna kritika bi morala biti namenjena doktor Drnovšku, da ne more ali noče sestaviti Vlade v korist države, ampak je sestavil predlog Vlade, ki ne odgovarja, ne dejanskim rezultatom, dobljenih na volitvah, saj je bilo že danes nekajkrat rečeno, da so stranke slovenske pomladi dobile 16.000 glasov več kot skupaj stranka Liberalne demokracije, Združene liste in stranka DeSUS.
Pa na koncu gospod Anderlič, da bo tudi za vas razprava malce zanimivejša, čeprav v tem trenutku niste več prisotni. Prej ste se smejali, ko sem govoril o demografsko ogroženih področjih. Pred nekaj minutami ste bili tukaj in ste govorili o spoštovanju zakonodaje. Sprašujem vas, ali za en in za drugi blok, obstajata v tem državnem zboru mogoče dva poslovnika ali mogoče dvojna zakonodaja? Po katerem členu pravilnika ali katerega zakona so se poslanci Liberalne demokracije 1.9.1997 po končani izredni seji peljali s službenimi avtomobili parlamenta iz Ljubljane v Prekmurje? Zraven sta bila, gospa Pozsončeva in poslanec, ki je prestopil in izigral zaupanje volivcev, gospod Pucko.
Vprašanje postavljam seveda zato, ker ostali poslanci te možnosti ali tega privilegija nimamo. Pa da si ne boste mislili, da se zavzemam za privilegije. Sem proti privilegijem, sem bil proti tistim, ki so zahtevali ne vem kakšne penzije za nekaj let delovne dobe. In mimogrede, vsi predlagani kandidati za ministre, ki ste sprejeli 3% kredit, ali ste se ga že odpovedali oziroma ste ga že vrnili, da ne bo ta nacionalna sramota, če boste danes izvoljeni za ministre, šla z vami? Nekaj vas je javno o tem govorilo v predvolilnih kampanjah. Zato, če dovolite, predlagam, da pridemo do rešitve. Gospodu dr. Janezu Drnovšku, mandatarju, dajmo in pomagajte mu, pravzaprav vi poslanci Liberalne demokracije, stranke DeSUS in Slovenske nacionalne stranke, to kar nekako sem začutil v teh dneh od njega, da bi si pravzaprav želel teh 10 dni, da sestavi resnično eno dovolj močno in trdno vlado. Ne se izgovarjati, spoštovani kolegi in kolegice, na to, da je čas potekel. Kot poslanec nisem kriv, da je bil prvi sklic sklican 14 dni po volitvah, in da je bilo možno prvič v tem parlamentu odločati o mandatarju šele 8. januarja. Poznamo proceduro, poznamo poslovnik, kdo določi in odloča, kdaj je lahko sklicana seja za izvolitev mandatarja. Torej, vsaj poslanke in poslanci, tega bremena nam ni treba nositi na svojem hrbtu, ampak ga naj nosijo tisti, ki so zavlačevali. Če temu ne bi bilo tako oziroma da je v primeru, ko je predsednik Državnega zbora odločil, bo sklical novo sejo, naredil to takoj, ko je dobil od mandatarja pisno sporočilo, da se odpoveduje pravici zamenjave kandidatov, torej to tudi naredil. In mislim, da je to v duhu, in sicer v tem, da bi ta država resnično čimprej dobila to vlado, ki si jo končno zasluži. Vendar še enkrat, ne te, ki jo je tokrat predlagal. Zato še enkrat predlagam, da damo možnost, ker to od nas pričakujejo in državljanke in državljani ter Evropa in svet. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Pukšiču. Takoj vam dam repliko, samo moment. Prijavljenih je še nekaj poslank za razpravo. Imam namen, da po končani razpravi dam možnost tako predsedniku Vlade, kot kandidatom za ministre, da lahko odgovorijo na nekatera konkretna vprašanja, ki so v razpravi že bila postavljena. Prav tako bomo ob 13. uri sejo prekinili in jo potem nadaljevali ob 14. uri.
Glede na razpravo gospoda Pukšiča samo to, da so bile vse dosedanje seje sklicane v skladu s poslovnikom. Prvo sejo ni sklical predsednik Državnega zbora, ampak je bila sklicana na podlagi ustave in zakona. Prav tako so bile sklicane vse seje na podlagi dogovorov na kolegiju predsednika Državnega zbora. In da ne bo nesporazuma. Mislim, da se je gospodu Pukšiču v razpravi zarekel datum, ko je govoril o 1.9.1997. Seveda je bilo to eno leto manj. Za repliko se oglaša gospod Moge.
RUDOLF MOGE: Gospod predsednik, hvala lepa za besedo. Mislim, da je bilo v govoru kolege poslanca kar precej zarečenih stvari. Rad bi opozoril samo na dve. Mislil pa sem, da te stvari kot župan pozna. Zopet ugotavljam, da se stvari, ki smo jih povedali na odborih, tukaj še enkrat v isti meri ponavljajo in tako delo je po mojem neproduktivno.
Prva stvar, spoštovani kolega. Minister ni predpisal 9-letne osnovne šole, ampak je bil Državni zbor tisti, ki je sprejel ustrezni zakon.
Druga stvar, ki me pa preseneča, je pa ta. Ni država dolžna, da sofinancira izgradnjo osnovnošolskega prostora. Kot župan dobro veste, ko ste preštudirali zakon o financiranju in organizaciji vzgoje in izobraževanja od 80. člena naprej, da tam natanko piše, da je ustanovitelj osnovnih šol občina, torej tisti, ki mora zagotoviti prostore. To se pravi, tisti, ki mora zagotoviti določene investicije. Vendar je prišlo zaradi tega, ker so se tudi občine izredno drobile, namesto 60 jih imamo 150, kjer stoji en fikus in pa župan, pa še karkoli drugega, nimajo pa osnovnih eksistenčnih pogojev, da bi taka občina lahko opravljala naloge, ki jih ji zakon nalaga. Zato je na predlog krščanskega demokrata, gospoda Možine, Državni zbor sprejel tudi sklep, da bomo takim občinam pomagali s tem, da bo država 50% sofinancirala pri izgradnji prostora v teh lokalnih skupnostih.
Kolegu Vincenciju Demšarju bi pa samo še to repliciral. Namreč, govoril je stvari, za katere bi mu lahko dokazal, da niso resnične. Filozof Friderick Hajek je zapisal, namreč o liberalizmu, da liberalizem zahteva, da veljajo za vsako oblast, tudi za oblast večine, omejitve. Demokracija po drugi strani zagovarja, da postavlja mnenje večine edino omejitev državni oblasti. Različnost teh dveh načel pride najbolj do izraza, če pomislimo, da je nasprotje demokracije avtoritarna oblast, nasproti liberalizmu pa totalitarizem. Jaz bom gospodu Demšarju, poslanskemu kolegu, poklonil tole knjižico. In če bo prebral, upam, da ne bo več tako govoril o liberalizmu, kot je tokrat.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Demšar se je prijavil k repliki in tudi gospod Pukšič.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo in pa hvala lepa tudi za knjigo, ki jo bom dobil! Namreč, imam že precej lepo knjižnico in te knjige, o kateri je sedaj gospod Moge govoril, še nimam in jo bom z veseljem tudi prebiral. Pri tem bi pa rekel, da sigurno oba veva, kaj pomeni latnska beseda "libero" in kaj potem iz te besede izhaja. Gospod predsednik Vlade je zadnjič tule omenil, kaj pomeni liberalen, da pomeni svoboden, da pravzaprav to ni nič takega, kar je lahko tudi ena od razlag. Vendar vsakdo, ki ga zanima, kaj je to liberalizem, ali pa tisti, ki ga doživlja na lastni koži, pa ve, da imamo liberalizmov več vrst. Če boste vzeli v roke čisto navadni leksikon Cankarjeve založbe, boste že tam videli razlage, še več boste pa videli lahko v raznih drugih leksikonih. V svetu, kdor le kaj spremlja dogajanja, ve, da liberalizem ni priljubljen in ni v časteh. Je nekaj, kar je prisotnega, ampak v časteh pa ni. To ve tisti, ki spremlja tudi življenje drugih strank. Pri tem bi pa rekel še celo to, da je vredno razmisleka, da je liberalizem hujši kot pa komunizem po svojih idejah. Ampak o tem se mi pa zdi, da bi lahko z gospodom Mogetom kje drugje razpravljala. Mogoče se mu bom lahko oddolžil, ker mi je podaril knjigo, da bova kje skupaj nazdravila. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Tudi sam predlagam, da bi to razpravo nekje skupaj nadaljevala in podpiram pa usmeritev, da bi se poslanci obdarovali s knjigami, mislim, da je to dobra pot. Gospod Pukšič ima repliko.
FRANC PUKŠIČ: Pravzaprav me veseli, da je moja razprava povzročila tudi polemično razpravljanje. Gospod Moge, kakorkoli že, ko sem postal župan, sem si prečital tudi ustavo. 57. člen pa piše: izobraževanje in šolanje. Pa poslušajte, moram vam prečitati: "Izobraževanje je svobodno. Osnovnošolsko izobraževanje je obvezno in se financira iz javnih sredstev." Da se razumeva, javna sredstva so tudi občinska sredstva, vendar v naslednjem odstavku piše, "država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobrazbo." To pomeni, da bo občina imela javna sredstva, mora država zagotoviti te možnosti tudi v občinskem proračunu. Nisem govoril o konkretni občini in o konkretnem problemu, če hočete, danes vas naložim v avtobus, pa vas odpeljem na šolo z 250 otroki, kjer od septembra hodijo na sanitarije v cisterno "Creina"! Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Moge ima repliko, pa še gospod Rupar.
RUDOLF MOGE: Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Gospoda Vincencija tudi sam pozdravljam in pravim, da bom z njim z razpravljal o liberalizmu, pa mogoče še o kakšnem drugem svetovnem nazoru. Pri ustavi sem pa sam sodeloval z nekaterimi tukaj prisotnimi in sem bil sam soavtor tega, kar piše tamle notri, tako da te reči dobro poznam in je res to, tisto, kar sem povedal. Jaz bi vas, kolega, poprosil pa še tole. Če mislite, da bi bilo treba občinam odvzeti financiranje izgradnje šolskega prostora, imate kot poslanec popolnoma vse možnosti, da vložite spremembe pa dopolnitve tega zakona, da se to črta. Ali pa, kar mislim, da bi bilo boljše, če je v Sloveniji situacija takšna, da občine ne morejo same zagotavljati denarja za izgradnjo šolskega sistema, kar je zelo važno in to je res, da skupaj vložimo potem še kakšno dopolnilo k zakonu o lokalni samoupravi, pa o financiranju, tako da bi občine lahko imele več sredstev in bi lahko same s svojimi sredstvi vlagale v šolski prostor.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Rupar, replika.
PAVEL RUPAR: Spoštovani! Samo replika na izvajanje gospoda Mogeta. Kako naj si pa občine vendarle privoščijo izgradnjo neke nove osnovne šole, če nam je pa ta vlada, ki naj bi jo danes ponovno, sicer v drugačni obliki, potrdili, vse pobrala. Nimamo ne osnovnega premoženja, vsa zemljišča, vsi gozdovi so bili občinam pobrani, osnovni viri prihodkov občinam pobrani, v občinske stavbe ste nam vselili državno upravo, od njih ne moremo pobirati nič. Kako, gospod Moge, narediti novo šolo, če je v občini recimo ena podrta? Kako naj si iz občinskega proračuna občine privoščijo omenjene vsote 300 milijonov, če pa vendar moramo narediti osnovno šolo v roku dveh, treh let. Na kakšen način? Ali bo ta vlada zdaj vrnila premoženje občinam nazaj? Ali bomo vendarle res našli tisto skupno pamet, pa dali občinam malo več denarja kot smo ga pa imeli do zdaj. Gospod Moge, resnično bi rad izvedel samo za en primer, za en način pridobivanja denarja za izgradnjo ene majhne osnovne šole. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Moge, replika.
RUDOLF MOGE: Hvala lepa za besedo. Ta trenutek veliko občin gradi osnovne šole in so nekatere občine, ki to zmorejo, druge pa, ki tega ne zmorejo. Ampak defekt je v tem, da če država daje, gospod Rupar, okoli milijardo tolarjev pomoči za izgradnjo šolskega prostora, da je nekaj v financiranju občin narobe in bo treba ta zakon glede financiranja popraviti. Jaz se z vami strinjam in bo treba te kriterije tako nastaviti, da bodo tudi tiste občine, ki dejansko nimajo možnosti in so tudi mogoče geografsko ogrožene ali kaj podobnega, si po drugih kriterijih pridobile sredstva, da bodo lahko te investicije peljale.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Moge. Replika, doktor Zagožen.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Jaz sem vesel, da je gospod Moge omenil Hajeka in tudi njegovo knjigo. Rad bi povedal, da je bil ta avtor 45 let tabu v Sloveniji, pa ne samo v Sloveniji, od 1945. do 1990. leta ni bilo nobene njegove knjige. Jaz ga izredno cenim, pravzaprav je on avtor evolucijske teorije razvoja družbe, je pa tudi zanj značilno, da je bil najprej marksist in potem je postal liberalec, vendar ga je treba zelo skrbno brati. Hajek je namreč vseskozi predvsem poudarjal, da je liberalna, svobodna družba možna samo, kadar se spoštujejo zakoni v okviru pravne države. In to je naš problem: liberalizem mimo zakona. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Zagožnu. Replike so izčrpane. K besedi se priglaša gospod Franc Potočnik.
FRANC POTOČNIK: Spoštovane dame in gospodje! Kot poslanec Slovenske ljudske stranke, poudarjam, kot poslanec Slovenske ljudske stranke ne bom glasoval za to predlagano vlado. Pa ne zaradi kandidata za ministra, ki se je predstavil v Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, zaradi njega bi celo lahko Vlado podprl. Vlado bi lahko podprl še tudi zaradi katerega drugega kandidata. Jaz vseh kandidatov ne poznam, jih pa kar precej. Res pa je, da je nekaj tudi takšnih, zaradi katerih pa res ne bi mogel Vlade podpreti. Med kandidati so tudi takšni, ki so do konca nasprotovali oziroma ovirali osamosvojitev in ki so v najbolj kritičnem času, v času pred osamosvojitvijo, podpisovali listino o razorožitvi Slovenije. Zaradi takšnih ne bi mogel nikoli podpreti Vlade. To seveda tudi izkazuje njihov pogled na svet.
Kar se tiče kandidata, ki sem ga omenil, mag. Protnerja, on se je predstavil v Odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. V razpravi, ki je sledila po njegovi predstavitvi, moram reči to, da je predstavitev bila za moje pojme dobra, zato je tudi na koncu dobil zelo visoko podporo, vendar izražen je bil dvom oziroma jaz osebno sem izrazil dvom, da bo on ta svoj program, program, ki je v veliki meri podoben ali pa enak programu Slovenske ljudske stranke za to področje delovanja, da ga bo v tej vladi lahko uveljavil. Zakaj mislim tako? Tako mislim zato, ker sem pač v tem državnem zboru že od leta 1990, ko sem ves čas deloval aktivno na tem področju in je Odbor za kmetijstvo, gozdarstvo, zdaj tudi za prehrano, ki sem ga v prvem mandatu vodil, pa bil v drugem mandatu podpredsednik, ko ga je vodil mag. Jože Protner, sprejel zelo veliko pozitivnih sklepov in predlogov za reševanje problematike kmetijstva, gozdarstva, prehrane in podeželja v celoti.
Veliko teh sklepov, predlogov je bilo potrjenih, marsikdaj tudi soglasno v Državnem zboru. V Državnem zboru smo sprejeli strategijo razvoja slovenskega kmetijstva praktično soglasno. Takrat sem rekel na tem mestu, da se bojim, da je to samo mrtva črka na papirju. Žal je bila moja bojazen upravičena. Tudi, ko gledamo potem program, operativni program za izvajanje te strategije razvoja slovenska kmetijstva, ki je bil sicer napisan dokaj smelo, vendar v vladi doktorja Janeza Drnovška verjetno ni dobil podpore, zato niti v četrtini ni bil izpeljan, to je program 93-96. Zato sem tudi, kot sem že prej rekel, se zbal oziroma se bojim, da se ta program, ki nam ga je kandidat predstavil na zaslišanju na odboru, da se bo lahko uresničeval v takšni vladi. Da je problematika na področju kmetijstva, gozdarstva in prehrane res pereča, dokazuje tudi dejstvo, da je na odboru ob predstavitvi razpravljalo, ena članica - eno članico imamo - in štirinajst članov odbora iz različnih strank. Vsi so nizali probleme, eni večje, bolj iz vidika lokalnih razmer, drugi velike z vidika države. Pravzaprav ne bom pretiraval, če rečem, da nobeden ni pohvalil, da je kaj dobro na tem področju. Opozarjali so na kritične razmere, na slab dohodkovni položaj v kmetijstvu in ponekod tudi na zelo težke socialne razmere. To je posledica, po eni strani pomanjkljive zakonodaje, ki ni bila sprejeta, kljub temu, da je bila v programu in pa seveda posledica slabe proračunske podpore. Da ne bom našteval vseh problemov, ki so jih članica in člani Odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano naštevali, ker menim, da od prijavljenih, ki so za menoj, bodo v podrobnosti se še drugi spuščali. Vsekakor obstaja bojazen velikega števila članov odbora, mene osebno, pred vstopom v Evropsko skupnost za to področje, ker ni pripravljena zaščitna zakonodaja in pa seveda, kot sem že prej rekel, proračunska podpora slovenskemu kmetijstvu, podeželju je veliko pod povprečjem Evropske unije in če se ne bomo pravočasno pripravili na to, bomo potem tudi na tem povprečju ostali.
Opozarjali so na problem praznenja podeželja, na problem nepovratnega zaraščanja slovenske kmetijske zemlje. Opozarjali so na probleme denacionalizacije, vračanja kmetijskih zemljišč in gozdov, ki vse prepočasi poteka. Opozarjali so na problem premajhne zaščite slovenskega kmetijstva, ki na prostem trgu pač ne more biti konkurenčno velikim multinacionalkam s področja prehrane, prehrambene industrije. Opozarjali so na neučinkovitost posameznih služb, za katere gre sorazmerno veliko denarja iz proračuna, ki je namenjen kmetijstvu, gozdarstvu in prehrani. Opozarjali so tudi na to, da čeprav je bil v Državnem zboru že pred tremi leti sprejet sklep, da bo država zagotavljala 100%-no pokrivanje proizvodnih cen po revidirani kalkulaciji. Te revidirane kalkulacije ni, za to je kriva Vlada. Osnutki so pripravljeni pri ustreznih institucijah, vendar rezultati teh institucij niso bili po volji večini v Vladi in zato seveda tega niso dali v javnost, ker če bi to dali v javnost, bi potem seveda morali tudi še pred drugimi, ne samo pred tistimi, ki se dokaj dobro na to stvar spoznamo, odgovarjati na vprašanje, zakaj tako mačehovski odnos do tega dela slovenskega gospodarstva.
Skratka, za te kritične razmere, ki jih bodo še drugi podrobneje osvetlili, so krive ekipe, ki jih je vodil mandatar, in zato, ne glede na to, da zaupam kandidatu za ministra za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, tudi na osnovi programa, ki ga je predstavil, se bojim oziroma sem skoraj prepričan, da ta vlada tega programa ne bo izpeljala in tudi zato, pa zaradi razlogov, ki sem jih prej navedel, jaz, kot poslanec Slovenske ljudske stranke, ne morem glasovati za tako vlado. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Jaz se opravičujem, ker prej sem spregledal željo gospoda Čebulja, da bi repliciral, in mu dajem zdaj besedo. Prav tako se je za repliko prijavila gospa Pozsončeva. Prosim, gospod Čebulj.
FRANC ČEBULJ: Gospod Moge, eno kratko repliko. Jaz se strinjam z vašo ugotovitvijo, da ministrstvo za šolstvo ne subvencionira investicij v osnovnem šolstvu. To je lep primer za osnovno šolo Preddvor in osnovno šolo Naklo, kjer je ministrstvo za šolstvo podpisalo pogodbo, toda financ od nikjer, otroci pa že v novih šolah! Toliko.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospa Maria Pozsonec.
MARIA POZSONEC: Hvala lepa za besedo. Jaz sem dolžna repliko gospodu Pukšiču. Za vašo točno informacijo, jaz se nikdar nisem privatno vozila z avtom Liberalne demokracije, kakor ste izjavili, pa niti z avtom države. Ampak za vašo točno evidenco, sem dvakrat prisedla in to dvakrat (vi ste mene enkrat videli) v avto varnostnikov iz podjetja Enigma.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa za pojasnilo gospe Marii Pozsonec. Ni več replik. Poglejte, jaz bi predlagal, da bi začeli točno ob 14.00 uri, ker vemo tudi, da je težko, da pridemo vsi na vrsto pri kosilu, da sedaj sejo prekinemo in jo nadaljujemo ob 14.00 uri. Hvala.
(Seja je bila prekinjena ob 12.47 uri in se je nadaljevala ob 14.04 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Poslanke in poslanci! Nadaljujemo sejo. Preden nadaljujemo, ugotavljamo prisotnost v dvorani! (62 prisotnih.)
Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Proceduralno vprašanje ima gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi! Med odmorom sem opazil, da so se odprla vrata v Državnem zboru na nasprotni strani, ki so, to je na Tomšičevi, ki so zaprta že dlje časa. Jaz kot vodja poslanske skupine nisem dobil nobenega obvestila o tem. Sprašujem predsednika Državnega zbora, prej sem vas gospod predsednik že iskal, samo vas nisem našel med odmorom. Kdo je to naročil in zakaj? Ali je to mogoče v kontekstu demonstracij, manifestacij, ki se pripravljajo zunaj, govorice so takšne, ali je kaj drugega? Smatram, da po obvestilu, ki smo ga dobili že pred nekaj meseci, da bodo ta vrata še dlje časa zaprta, torej sigurno, ne samo do današnjega dne, ne vem, zakaj se je kaj takega zgodilo in koga je primoralo k odprtju teh vrat. To je prvo.
In drugo, ko sem se med odmorom se vrnil po nekaj v dvorano, sem opazil te bokse, to je noviteta in bi rad slišal pojasnilo tudi za to. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Hvalica. Torej, ali vam znam odgovoriti na prvo vprašanje. Jaz nisem vedel, da so se vrata odprla. Jaz bom dal to vprašanje službam, ko bom dobil pismen odgovor, vam bom tudi posredoval, na čigav predlog so se ta vrata odprla. Jaz nisem bil s tem seznanjen.
Kar se pa tiče boksov, v katerih se glasuje, moram povedati to, da sem bil v preteklih dneh tudi na podlagi poslovnika, s posebnim pismom in stališčem enega od poslancev obveščen oziroma bila je dana pobuda, da kot predsednik Državnega zbora storim vse, da bi se preprečile oziroma zmanjšale nesprejemljive kršitve tajnosti glasovanja. In moja osebna odločitev je bila, da so te kabine v Državnem zboru. Mislim, da smo s tem to možnost zmanjšali.
V tem odmoru, med to sejo sem bil priča še enemu dogodku, ki pa je zame zelo spodbuden. Namreč, na kosilu sta bila skupaj gospod Pukšič, pa gospa Maria Pozsonec in če sem pravilno razumel, bo tudi gospod Pukšič večkrat peljal gospo Mario Pozsonec domov. To pa je dober korak. (Aplavz.)
K besedi se je priglasil gospod Branko Tomažič.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor, spoštovani predsednik Vlade, spoštovani kandidati in kandidatka, vendar je ne vidim, bodoči ministri! Moja zadnja razmišljanja na tem govorniškem odru potrjujejo današnji predlog ali predlog o sestavi Vlade. Predlog Vlade ni sestavljen glede strokovnosti, znanja, rezultatov dela, ampak v smislu politike prestiža, politike posameznikov, stranke ali skupine. Predlog Vlade ni sestavil predsednik ampak posamezne politične opcije, zato je toliko bolj slabše ali tudi vprašljivo. Velika škoda je za Slovenijo, da ni prišlo do vlade narodne enotnosti, čeprav so se nekateri trudili - to velja posebno za našo stranko - drugi so le govorili in bili proti, tudi v najvišjem političnem vrhu so bili proti vladi narodne enotnosti ali vladi širše koalicije.
Vlada narodne enotnosti bi bila danes zelo potrebna. Razmejila bi dvopolnost, povezala ljudi med seboj, živeli bi bolj strpno in v sožitju. Tudi sam sem bil v enem delu proti taki vladi, ker kolektivna odgovornost ne prinaša pozitivnih rezultatov in se posamezniki skrivajo pred realnostjo in pred svojo odgovornostjo. Podpiral pa sem jo zato, ker je Slovenija pred pomembnimi odločitvami in sprejemanjem pomembnih zakonov, pri katerih je potreben konsenz, enotnost in državotvornost. To velja posebno za vstop v NATO, v Evropsko unijo, reševanje problemov s Hrvaško, se pravi mejo, za sporazume z Italijo in spremembo ustave.
Nekateri, ki so predlagani za ministre, pa govorijo, da se bomo povezovali nazaj z Balkanom, nazaj z vzhodom in so proti razmišljanjem, da bi se povezovali v integracijske tokove Evrope. Za pošteno reševanje zastavljenih ciljev bi le vlada narodne enotnosti dala željene rezultate v pozitivno korist slovenskega naroda. Vendar so tudi na levi in desni bila različna gledanja in ni bilo zadosti politične modrosti, da bi prestopili iz svojih okopov in na ta način povezali slovenski narod. Morda posebno tisti ljudje, ki v ozadju vodijo in kreirajo slovensko politiko.
Danes sestav te vlade ponuja in govori o liberalizmu, svobodi vsega in za vsako ceno, kar po mojem ni prav in zato si zastavljam vprašanje, kako bomo ohranili pod tako vlado moralne vrednote naše družbe, ohranili poseljenost našega podeželja, ohranili naše kmetijstvo, ohranili našo kulturo, ohranili samostojno gospodarstvo, ohranili verodostojnost Slovenije. Skratka, politično, ekonomsko, moralno samostojnost ne samo države Slovenije, ampak tudi slovenskega človeka, svoje osebnosti, na katerega danes vse preveč pozabljamo in vidimo le kapital in svoje koristi. Zato me moti, da danes kandidirajo za ministre ljudje, ki so imeli interpelacije in to pozitivno izglasovane, ki so naredili velik javni dolg za Slovenijo in vendar se jih postavlja na tako odgovorna mesta, ki so strokovno vprašljivi za ministre; ne bi govoril o njihovem osebnem pojmovanju strokovnosti za svoje sposobnosti, ki so se izšolali, vendar gredo na tista ministrstva, ki niso po njihovem strokovnem pogledu, in tudi take ministre, ki so bili proti osamosvajanju slovenskega naroda. Nekaj ministrov ustreza in jih tudi sam podpiram in jih bi tudi podprl v Vladi.
Gospod predsednik Vlade in predstavniki političnih strank ter ljudje iz ozadja! Ravnate zelo neodgovorno, nemoralno pred slovenskim narodom in ponujate Vlado za vsako ceno brez kompromisa po želji do oblasti. Zato te vlade ne bom podprl. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Tomažiču. Besedo ima gospod Izidor Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, kandidati za ministre, kandidatka za ministrico, mandatarja ne vidim! Lepo vas pozdravljam. Ko je bilo oznanjeno, da uporabim malo bolj zanimiv izraz, katera bo slovenska vlada, je bilo tudi povedano, da je to udarna. Ker sem pač že vedel, kakšna je oziroma ker smo že vedeli, kaj se je dogajalo na izpraševanjih, bom na to temo pač nekaj povedal.
Že pri sami predstavitvi gospoda mandatarja smo ocenjevali in povedali, da je mnoge stvari izpustil in da je na tistih straneh gotovo nemogoče vse povedati ali pa vsaj to napraviti, da bi bila razprava krajša. Ker smo se v razpravah ravno sprehajali skozi tekst, ki ga je predstavil gospod mandatar, dr. Janez Drnovšek, in ker smo tudi povedali, marsikateri ali pa skoraj vsi, kaj menimo, da bi bilo potrebno še dodati in v kateri smeri, sam pa najbolj na področju gospodarskega dogajanja, sem menil, da so bile te pripombe dobrohotne in bi se lahko porabile ali pa nekako upoštevale. Ker je bilo to 8. januarja in ker se je ta vlada dogajala do pred kratkim in do sedaj, ko bomo o tem tudi kmalu odločali, ugotavljam, da je ravno tisti del, ki se mu pravi "udarna vlada" v mojih očeh in v mojem spoznanju popolnoma neresnična. Zakaj? Kar sem sodeloval na raznih izpraševanjih, to pa je bilo na štirih, ostale pa sem v glavnem, če sem le mogel, sem spremljal, ugotovil, da vsi tisti kandidati, ki so bili za področje ministrstva za finance in gospodarske dejavnosti, ministrstva za ekonomske odnose in razvoj, tega za evropske zadeve ne bom toliko omenjal. Človek bi pričakoval iz čisto dobrega namena ali pa iz dobrega sodelovanja ali pa iz spremljanja, kaj se dogaja v parlamentu, da bi vsaj nekateri od njih zaigral Hamleta in da bi nekako se poskušal dobrikati in napraviti in povedati tisto, kar smo tudi posebej povedali, da bi bilo potrebno v sedanjem času napraviti za naše gospodarstvo in za tisto temeljno ugotovitev ali pa temeljno spoznanje ali pa temeljno dejanje, to se pravi, kaj napraviti za večjo usposobljenost in konkurenčnost gospodarstva. Ker tega ni bilo in ker sem tudi spraševal posamezne kandidate in nisem dobil odgovorov, bom nekatere stvari navedel. Gospod mag. Gaspari, kandidat za ministra za finance, je bil zadovoljen s tem, da je proračun v takem procentu produkt domačega proizvoda in da je to nekako evropsko. Jasno pa je in vsi vemo, da naš proračun ni integralen, da je dejansko proračun tisti, ki le vsebuje največje številke, so pa še mnoge druge, saj se napajajo iz mnogih drugih virov in tudi lastninskega preoblikovanja, kar smo že velikokrat povedali in le te se ne štejejo v ta skupni procent, če bi ga natančno in precizno hoteli predočiti in se za to zavzemati.
Drugo pa je, da ni bilo nobenega posebnega odgovora, kako bo z bančnim sistemom po sanaciji bank, kako bo z obrestno mero, kako bo z lastninjenjem na tem področju. Polno je problemov, ki vemo, da so na področju uvozno-izvozne politike in tudi tu nisem našel posebnega in bolj preciznega odgovora. Vse nekako je v redu, se bo poskušalo nekaj napraviti, vendar nič določenega. Ta konkurenčna sposobnost gospodarstva, verjemite ali ne, to je kamen, ki visi, kamen, ki je nad našo glavo, in kamen, ki ga tudi polagamo prihodnjim dnem naproti, ker mimo tega ne bo moč iti. Ko smo razčiščevali to izvozno-uvozno politiko, nisem slišal nobene posebne jasne opredelitve, niti od gospoda, ki je nekako poudarjal izjemno navezanost na to in nagnjenje k izvozu, to je gospoda mag. Francija Križaniča, ki naj bi pokrival področje za ekonomske odnose in razvoj, vendar pa tu ni bilo povedanega nič novega. Isto je veljalo za področje gospodarskih dejavnosti, kjer smo ugotavljali oziroma smo ugotovili, da odgovora ni. Skratka, to se bo dogajalo tako, kot se je dogajalo. Če se bo kaj zgodilo, se bo zgodilo, če se ne bo zgodilo, se pač ne bo zgodilo.
Posebno poglavje je gotovo poslovanje in odnos in relacija vlade do Sklada za razvoj, kjer ni bilo nobene prave opredelitve niti najave, kaj naj bi se zgodilo. Glede posameznih strategij, ki bi morale biti in ki pomenijo soočanje ali pa predstavitev ali pa, bi rekel, razgaljenje namenov za prihodnje čase, bodisi o celoviti strategiji gospodarstva ali po posameznih panogah, tudi še ni bilo odgovora. Zelo malo sem slišal o malem podjetništvu, predvsem pa nič o tem, kaj bo z zaposlovanjem, kako se bo ta zanka nezaposlenih večala ali manjšala. To je zanka in sem tudi zadnjič povedal primer dežel, ki imajo 4 ali 5% brezposelnost, pa je to za njih največji problem in grozljiv problem. Vendar tu, kot pravim, ni nobenega odgovora. Smo zadovoljni s tem, da je tistih 121, 122, 125 in tako naprej tisoč brezposelnih. Zraven tega niti ne povemo na glas, da seveda mnogo podjetij trepeta in je že pred tem, da se tudi kaj zgodi. Ob podatkih, ki so nam na voljo, kako, kakšni so trendi, kakšno je pokrivanje uvoza z izvozom, ki je daleč pod tem, kar naj bi bilo in ki seveda edini lahko razrešuje problem brezposelnosti in izvoz. O tujem kapitalu smo že govorili leta in leta. Ni bilo nič povedanega kdaj bo zagledal dan zakon o tujem kapitalu, ki bi to področje pokrival.
Sedaj prehajam na področje lastninskega preoblikovanja. Vemo, da je še veliko nalog in del pred nami, vemo, da bo tudi področje, ki ga bo tukaj parlament pokrival, se malo spremenilo. Vemo, da so zakoni, ki so pred nami, ki so nekateri že tu v parlamentarnih pisarnah, seveda na poti na posamezne odbore oziroma na komisije. Vendar na vprašanje gospodu kandidatu za področje, ki pokriva lastninsko preoblikovanje, področje ministrstva za makroekonomski odnos in razvoj, je bilo rečeno, da je ta zadeva glede privatizacijske luknje "blef". Prav ste slišali. To, da je "blef". Če bi brali malo Kapital, ne mislim Marksovega, ampak to revijo, ki ima gotovo stokrat manjšo težo kot Kapital, bi najbrž videli, kako stvari stojijo in kaj bo treba narediti.To je ena stvar. Druga stvar je, da so pred nami lastninski zakoni, ki naj bi te zadeve uredili. Iz podatkov, ki nam jih je posredovala Vlada, se jasno vidi, da ta določena luknja obstaja, določeno pokrivanje je nastalo iz znanih razlogov. Ne bom jih tukaj analiziral. Kdor je to spremljal, lahko ve in jih lahko tudi pozna. Seveda ta izraz "blef" oziroma kakor ga kdo lahko lepše prevede, je seveda stališče gospoda kandidata. Vendar pojdimo naprej. Nič nisem slišal, morda je gospod kandidat Zalar kaj bolj precizno govoril, nisem pa njega poslušal. Kar sem vprašal te kandidate, ki na tem področju imajo kaj povedati, kaj se bo zgodilo z denacionalizacijo, nič nisem izvedel. Kakorkoli bomo gledali denacionalizacijo in seveda vihteli svoja razmišljanja in svoja mnenja o tem, vam bodi jasno, nam vsem naj bo jasno, da je zakon o denacionalizaciji najdlje časa v izvajanju in da je pravi odsev našega pravnega reda. Le-ta pa je res "blef". Pravni red, mislim.
Nič ni bilo govora tudi o tem, kar smo tudi pričakovali, saj veste v tem ogrevanju in o tem, bi rekel, govorjenju, kako bomo v tej prihodnji slovenski vladi slovensko pamet pritegnili, kjerkoli že je na svetu in karkoli nam lahko koristi. Tako da s te strani ostajajo stvari take, kot so bile. O pravnem redu, kot pravim, ne bom toliko govoril, ker sem že povedal, kako je. Moram pa reči, da v osamljenih primerih, za katere sem spraševal ali pa za katere sem želel vedeti, bodisi kako bo z lastninjenjem, recimo, železarn, kako bo z reševanjem tega sistema, ali bo to paketno in zakaj paketno, ali je prikrivanje bilanc, zakaj prikrivanje bilanc, zakaj skupno metanje problemov v kotel in enostavno nepreglednost in tako naprej... Opozarjal sem na določene sence, ki so iz preteklega časa - to velja seveda za Videm in za nekatera druga podjetja - za katera smo morali imeti polno dela in na koncu nič, čisto nič, nobenega učinka. Skratka, zavajanje in seveda zavlačevanje, predvsem pa jemanje veliko, veliko časa tukaj v parlamentu, komisijam in seveda ljudem, ki so verjeli, da se bo kaj zgodilo.
Zgodba o bankah in zgodba o tej sanaciji bank - ne bom jo razpletal. Ko se je dogajalo v letu 1992 in ko so bile takrat volilne kampanje, je Državni zbor, takrat skupščina, sprejel tri zakone, kjer naj bi odsevala problematika sanacije bank in slovenskih železarn. Že dobrega pol leta pri tistem se je ugotovilo, da je obseg zakonov, ki pokrivajo to tematiko in to potrebo, daleč večji od nujnosti in seveda je ta sanacija potem bila zgolj operacija in zavlačevanje in seveda iskanje, da ne bom rekel "pestvanje" bančnega dela napram temu, seveda za ta normalni, redni gospodarski, podjetniški del pa ni bilo pravega odgovora in prave rešitve.
Socialni program ali pa program, ki naj bi reševal ogrožene, ni povedal nič pomembnega. Seveda poznam dogovor med dvema strankama, ki naj nekako to uredi, vendar iz tistega se čisto nič posebnega ne da videti, razen nekaj odstavkov, ki morda nekomu res nekaj pomenijo, vendar očitno, da so nekateri bolj veseli, da je nekaj napisanega, kot pa da se bo zadeva urejevala.
Če sklenem stvar ali pa recimo dobrohotno izrečem kritiko ali pa opozarjam na probleme, ki jih je veliko in ki jih bo še zelo veliko. Gre predvsem za neurejene relacije, predvsem pa tudi problem kadrovanja, premalo kadrov, potem slaba odzivnost, delo Vlade, kjer v prejšnjem sestavu ni bilo teamsko delo itn.. Ne bom ponavljal, ker o tem je bilo dovolj govora 9. januarja.
Zaključim naj z zelo enostavno prispodobo. Res je, očitno je, da stopa ponujena vlada spet na ladjo, ki naj pluje po mirnem morju, gospodarstvo pa stopa na drugo ladjo, ki pa ima zelo razburkano morje in pa čeri. Žal je tako in mislil sem, da bo tega razumevanja nekaj več, žal ga pa ni in tudi ne pričakujem, da ga bo, ker so v glavnem na tem področju nosilci tisti, kot so bili prej in zato mojega glasu tukaj ne bo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Rejcu. Besedo ima gospod Ciril Smrkolj.
CIRIL SMRKOLJ: Lep pozdrav predsednik, kolegice poslanke, kolegi poslanci! Takole se srečujemo pred sila odgovorno nalogo, kako se odločati danes o predlogu mandatarja, o kandidatih za ministre, ob tem, da v Sloveniji vemo, da se socialna kriza oziroma razlike v mandatu 1992-1996 povečujejo. Brezposelnost v Sloveniji se v tem obdobju povečuje in seveda, da tudi gospodarski razvoj ne sledi obljubam, ki so bile dane leta 1992 ob prevzemu Vlade zadnjega mandata.
V tem momentu so seveda v velikem škripcu tudi slovensko podeželje, slovensko kmetijstvo, kot nekako proračunska podpora aktivnosti Vlade, ne samo na kmetijskem delu, tudi na ostalih resorjih ne sledi potrebam vključevanja slovenskega kmetijstva v evropske integracije. Liberalizem kot tak me ne moti, vendar poudariti moram, da v Evropi, kjerkoli se je odločilo za liberalen pristop na področju kmetijstva, podeželja, so bile posledice katastrofalne. Desetletja so dežele Evrope popravljale napake napačnih političnih odločitev, predvsem v kmetijstvu, podeželju, poseljenosti, demografskemu razvoju. To je zaskrbljujoče. Poglejte, ta vlada se bo znašla pred veliko odgovornostjo, če rečemo, kako reševati vprašanje opuščanja kmetovanja v slovenskem prostoru, v slovenskem obmejnem prostoru, ta vlada se bo znašla pred velikim problemom, kako rešiti problem zaraščanja slovenskega kmetijskega prostora. In lahko bi še našteval.
Izredno me preseneča, da smo šele v tem mandatu odbor za kmetijstvo in gozdarstvo preimenovali tudi v odbor za prehrano. Poglejte, v Sloveniji se srečujemo z izredno slabimi prehrambenimi navadami. Zaskrbljujoče je, da je slovenska poraba mleka in mlečnih izdelkov, ne vem, če veste, kolegi poslanci, tako približno pol litra na dan, da razvite dežele Evrope porabijo liter in pol, tudi do dva litra mleka in mlečnih izdelkov dnevno. In seveda se sprašujem, kako je s prehrano naših otrok? Kako je s prehrano naših šolarjev? Kako je s prehrano socialno šibkih družin? Kako je s prehrano upokojencev? Poglejte, dobro vemo, da je en velik del slovenskih upokojencev z izredno nizkimi povprečnimi pokojninami in da je njihov socialni standard nizek, ogrožen. Kot kmet ne morem mimo dejstva, da se javno govori, da je cena hrane visoka. Vendar jaz vas moram opozoriti, da v zadnjih nekaj letih je odkupna cena kmetijskih pridelkov pri kmetu izredno nizka; da se je ta dvig cen iz leta v leto gibal dosti nižje kot tako dvig povprečnih plač v Sloveniji, povprečnih pokojnin v Sloveniji. Na drugi strani pa smo v Sloveniji na veliko uvažali hrano po izredno nizkih cenah, in se sprašujem, kako bo ta bodoča vlada urejala ta področja. Poglejte, jaz sem po enem obdobju šel preverjat, po koliko je prišel zgodnji krompir iz Egipta v Slovenijo - 25, 27 tolarjev, na tržnici v Ljubljani je bil pa ta isti krompir po 150 tolarjev. Ni bilo inšpekcijskih služb, ki bi ukrepale ob takšnem "ropanju" slovenskega potrošnika.
Bilo je malo časa, da bi kandidati za ministre na svojih predstavitvah v okviru odborov in komisij resno in kvalitetno predstavljali svoja stališča. Izredno malo, če vemo, da so nekateri problemi nekako interdisciplinarni in se vlečejo preko večih ministrstev. Ne bo samo kmetijski minister reševal problema podeželja, vemo, kdo bi ga lahko, moral, in tukaj nismo slišali teh drugih odgovorov. Se mi ne zdi ustrezno, da v tem momentu kandidati za ministre v veliki meri ne želijo stopiti pred govornico, in povedati vsej slovenski javnosti, kar smo slišali na predstavitvah.
Evropska unija, CEFTA, so problemi, ki so samo za ta kmetijski del sigurno zastrašujoči, če vemo, da se bo nekje 200.000 hektarjev slovenske orne zemlje spopadlo samo v CEFTI s konkurenco dežel, ki imajo 24 milijonov hektarjev orne zemlje. Če tukaj ne bo v okviru Vlade ustreznega kompromisa, sodelovanja za reševanje slovenskega podeželja, kmetijstva, bo izredno težko preživetje tega segmenta v mandatu, ki prihaja.
V nekaterih razpravah in replikah smo rekli, občine, lokalna skupnost in tako naprej. Poglejte, najmanjša celica te lokalne skupnosti je krajevna skupnost. Resen volonterski pristop krajanov, kako reševati svoje težave v okoljih, kjer živijo, delajo, se šolajo, rekreirajo, kmetujejo, vendar v nobeni predstavitvi nobenega od kandidatov nisem zasledil, kakšen odnos bomo imeli v tej vladi do te najmanjše celice. Verjemite, da so problemi krajevne skupnosti za krajane velikokrat izredno veliki. Veliki, če vemo, da je treba za vsak kilometer ceste, za vsak krajevni projekt, bi temu rekel, ali naj bo to vodovod ali kakšna druga krajevna pridobitev, po principu, da občina ne dobi dovolj sredstev, zbirati denar. Zbirati denar, prosjačiti okrog sponzorjev in na ta način ustvarjati enakovreden standard ali približno enakovreden standard napram mestu, drugim okoljem. Sigurno bo treba zelo resno razmisliti in v okviru vseh ministrstev, poglejte, ker jaz mislim, da skoraj vsakega Slovenca tangirajo prav vsi kandidati za ministre. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ravno tako posega s svojimi ukrepi, predlogi tudi v področje kmetijstva, verjemite, izredno, če razmišljamo, da so prispevki za zdravstveno zavarovanje, pokojninsko zavarovanje, višina teh prispevkov iz naslova KDJ-a in da temu ustrezno določajo te mesečne prispevke, ki jih kmet izredno težko plačuje. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj recimo ima na področju kmetijstva, verjeli ali ne, večje pristojnosti kot samo kmetijsko ministrstvo. Vso področje cen, prelevmanov se izdaja ob soglasju Ministrstva za kmetijstvo, izdaja pa Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. Da ne govorim o Ministrstvu za finance, proračun, kmetijski del proračuna je izredno pomembno segment in tukaj ne vem, kot poslanec, kakšen odnos recimo imajo samo ti trije ministri do vprašanja kmetijstva. In lahko bi še našteval. Sigurno bo po kompletni predstavitvi vseh kandidatov za ministre pred to govornico odločitev nas poslancev lažja.
Zato bi s tega mesta resno pozval, da tako kot se je gospod Drnovšek uvodno predstavil, da bi se vsak od kandidatov za ministra, v nekaj minutah resno predstavil v točkah, ki bi jih slovenski javnosti pokazal, povedal, da jih bo v času svojega mandata spoštoval. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Smrkolju. Na to vaše zadnje vprašanje bi vam odgovoril tako, da institut zagovora oziroma predstavitve na delovnih telesih služi temu namenu, ki ste ga zdaj omenili. Kot sem pa že povedal, imajo vsi kandidati in kandidatka za poslance, ki so tu prisotni, možnost, da se potem v razpravi tudi oglasijo. Besedo ima gospod Franci Rokavec.
FRANCI ROKAVEC: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predsednik slovenske vlade doktor Janez Drnovšek, spoštovani ministrski kandidati za novo slovensko vlado! S predlaganega predloga predsednika nove slovenske vlade je razvidno, da ni nič novega. Nasprotno, dobivamo vladno večino, ki ji slovenski volivci na volitvah niso namenili večinske podpore. Kot mi je znano, vse vladne stranke niti ne povezuje enotna koalicijska pogodba. Še posebno pa so zaskrbljujoči zelo različni pogledi, ki so v vladni večini do nekaterih ključnih nacionalnih vprašanj. Z novo vlado Slovenija prihaja v obdobje, kjer Vlada nima in ne bo imela enotne vizije svojega dela, ampak se bo nadaljevala stara zgodba medsebojnega trgovanja v vladni koaliciji za vsako vprašljivo glasovanje. Prav tako se mi postavlja upravičen dvom, kako bo predlagana vlada izvajala nekatera nujna vprašanja, ki so prisotna v slovenski družbi, kot so na primer bolj enakomeren razvoj Slovenije. Sprašujem se, kako bo nova vlada pocenila državo in s tem med drugimi ukrepi nujno razbremenila preobremenjeno gospodarstvo. Kakšna bo graditev pravne države tudi ob dejstvu, da Vlada nima ministra za zakonodajo. Upravičeno se bojim, da lastninjenje ne bo pravično zaključeno. Zaskrbljujoča pa so tudi mnoga negativna mnenja tujine do predlagane vladne ekipe. Bistvena težava v predlagani vladni ekipi pa se vidi v različnih pogledih predlaganih kandidatov za ministre pri reševanju določenih vprašanj. To se je še posebej izkazalo na tako imenovanih hearingih, kjer so nekateri ministrski kandidati dali jasno vedeti, da obstaja utemeljen dvom o njihovi podpori za svoj program v Vladi. Pričakoval sem, da bo predsednik Vlade upravičeni neustreznosti posameznih ministrskih kandidatov na tako imenovanih hearingih, samo eden od teh primerov, primer kandidata ministra za zdravstvo, pred matičnim delovnim telesom prišel z novim, bolj ustreznim predlogom. A so žal bila pričakovanja, kot sem danes ugotovil, nerealna. Razočaran sem, da se pri kadriranju za čas nove vlade spet ponavlja stara praksa. Ni važno, kakšne strokovne reference ima kandidat, važno je, da je naš. Takšna predpostavka je kaj slaba popotnica za novo slovensko vlado. Zaradi vseh naštetih dejstev ne morem dati podpore novi vladi. Prepričan pa sem, da je za Slovenijo bolje, da predlog za imenovanje nove vlade Državni zbor zavrne. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Rokavcu. Besedo ima gospa Majda Kregelj-Zbačnik.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi poslanci, spoštovani kandidat za ministra za zdravstvo mag. Janez Kopač, spoštovani predstavniki javne besede! Dovolite mi tokrat, da kot zdravnica ponovno postavim gospodu kandidatu v razmislek njegovo kandidaturo, kar so namreč že naredili moji kolegi zdravniki pred menoj.
Gospod kandidat! Kako si upate prevzeti vodenje ministrstva za zdravstvo, saj imate že ves čas za njega izjemno negativno vlogo. Naj vas samo spomnim na vaš negativni odnos do zdravniške stavke, do vrednotenja dela zdravnikov, medicinskih sester in drugih zdravstvenih delavcev. Na našem odboru za zdravstvo, družino, delo in socialo pa ste tudi dokazali popolno nepoznavanje stroke, nepoznavanje delovanja primarnega zdravstva, normativov in še in še bi lahko naštevala.
Razvoj zdravstva v Sloveniji je sicer začrtan s planom zdravstvenega varstva Republike Slovenije do leta 2000, vendar plan, kakršen je bil predstavljen, je nejasno začrtan in premalo upošteva razmere v Republiki Sloveniji. Še vedno je popolnoma nejasna vloga zdravstvenih domov v prihodnjem osnovnem oziroma družinskem zdravstvu. Po eni strani stihijski pristop do odpiranja privatnih ambulant, po drugi strani pa grobo vzdrževanje starih vodstvenih struktur zdravstvenih domov, ki ustvarja zmedo na področju osnovnega zdravstva, kar povzroča slabo voljo zavarovancev, saj tak nered vodi do občutka upadanja nivoja zdravstvenih uslug in povečuje pritisk na hospitalno zdravljenje. Bolnišnično zdravstvo nima trenutno nobenih možnosti razvoja, bori se celo na nivoju, ki ga je dosegel v času socializma, kar pomeni nenehen padec nivoja v primerjavi z razvojem po svetu. Nujno bi bilo treba izvesti kategorizacijo bolnišnic, ki bi omogočila pravilen razvoj stroke in izboljšala organizacijo. Predlagana kategorizacija bolnišnic ni bila sprejeta. Omogočila pa bi razdelitev bolnišnic na tri različne nivoje, pri čemer bi bila upoštevana vloga bolnišnic v vseh treh segmentih delovanja, tako strokovno, pedagoško in raziskovalno.
Tak način kategorizacije bolnišnic bi omogočil tudi pravilno vrednotenje kliničnega centra, ki je vrhunska, strokovna, pedagoška in raziskovalna zdravstvena ustanova v Sloveniji, omogočil pa bi tudi priključitev k vrhunskim storitvam drugih bolnišnic v Sloveniji, kjer so za to dani pogoji.
Delokrog različnih ustanov, ki so odgovorne za razvoj in delovanje zdravstva, je formalno sicer določen, vendar prihaja v praksi do različnih interpretacij in zaradi tega do nejasno razmejenih delokrogov med ministrstvom za zdravstvo, zdravniško zbornico, drugimi zdravstvenimi zbornicami, zavarovalnico in zdravniškim društvom in to vse še povečuje neučinkovitost posameznih omenjenih institucij. V principu je organizacijska shema ministrstva pravilna. Izvajanje večine nalog in sklepov pa je veliko prepočasno in velikokrat tudi neučinkovito.
Ravno na področju financiranja je ta počasnost najbolj vidna. V začetku tranzicije in z ustanovitvijo zdravstvene zavarovalnice je nastal vtis, kot da bo zdravstvo financirano na enak način kot v zahodnoevropskih demokracijah. Kasneje pa se je to izkazalo kot iluzija. Pri tem je prišlo zaradi zmanjšanja prispevne stopnje, kar zagovarjate tudi vi, gospod kandidat, celo do zmanjšanja proračunskih sredstev za zdravstvo, kar danes onemogoča razvoj zdravstva, onemogoča dodatne investicije v zdravstvu in na nekaterih področjih celo povzroča stagnacijo oziroma nazadovanje stroke.
Ustvarja se splošen vtis, kot da je zavarovanje vseh državljanov enako in popolno. To je formalno sicer res. V praksi pa se ustvarjajo neupravičeni privilegiji, ker z zbranim denarjem ni mogoče realizirati celotnega programa. To vodi do dolgega čakanja. Na nekatere, predvsem operativne posege, je treba čakati celo leto dni, ker ni finančnih možnosti in volje odgovornih za reševanje teh problemov. Naj navedem samo kardiovaskularno kirurgijo, urgenco, ortopedijo in še in še bi lahko naštevala. Način zavarovanja ki se izvaja danes, je posledica dolgoletnih laži o vsesplošni enakopravnosti in ne more delovati. Današnja vlada in ministrstvo nočeta priznati tega dejstva, ker bo sprememba zavarovanja nujno pripeljala do zmanjšanja pravic iz obveznega zavarovanja.
Sistem financiranja zdravstva je nepravilen, v nekaterih dejavnosti pa tudi nepravičen. Že hospitalni del zdravstvenega varstva zavarovalnica obračunava storitve po oskrbnih dneh, čeprav bi bilo bolje, seveda pa ne idealno, da bi zavarovalnica plačevala storitve po diagnozah. S sedanjim načinom plačevanja so nekatere medicinske dejavnosti oškodovane, zlasti tiste, ki pri svojem delu uporabijo več materiala, več sredstev. Na področju financiranja zdravstva so potrebne nove oblike zdravstvenega zavarovanja. Denarja, ki je namenjen za zdravstvo, je po zmanjšani prispevni stopnji premalo, posebej še, če upoštevamo, da je storitev v zdravstvu vedno več. Rešitve so samo v zvišanju prispevne stopnje ali pa v dodatnem prostovoljnem zavarovanju različnih stopenj in oblik. Prvi način bi zahteval večje obremenitve gospodarstva, drugi pa je izrazito nepopularen med zavarovanci, zato je sedanja vlada s tako spremembo zavlačevala in jo preložila na novo vlado. Razmeroma visok nivo zdravstvenih storitev v preteklem obdobju je bil posledica izkoriščanja zdravstvenih delavcev vseh profilov, visok nivo zdravstvenih storitev ob zagotovljenem denarju je bil možen le z izrazito nizkimi plačami zaposlenih v zdravstvu.
Gospod mag. Janez Kopač, kandidat za ministra za zdravstvo, še enkrat razmislite, ali boste kos vsem tem nalogam, ki vas čakajo v zdravstvu glede na vaš dosedanji negativni odnos do zdravstva, nepoznavanja funkcioniranja in organiziranja zdravstva. Na našem odboru pa tudi niste imeli vizije za reševanje slovenskega zdravstva, ki je v hudi krizi. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zbačnikovi. Besedo ima gospod Bogomir Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani ostali prisotni v dvorani! Najprej bi vas želel pozdraviti na ta za Slovenijo zelo pomemben dan. Svoj del razprave pa bi pravzaprav oprl na besede dr. Drnovška v svojem skromnem uvodu danes zjutraj, ko je dejal, da se je večina kandidatov za ministre že potrdila v praksi. Zdaj se pa sprašujem, katera je ta praksa. Ali je to praksa Liberalne demokracije, ki je 4 leta gradila mit o tem, da se gremo v Sloveniji zgodbo o uspehu oziroma, da je v predvolilni kampanji nekako svetovala vsem svojim kandidatom, da te besede "zgodba o uspehu" izrečejo čim manjkrat? Ali je to Vlada, ki vleče rdečo številko plačilno bilanco Republike Slovenije, ali je to Vlada, ki s policijo pečati delovne prostore državnih institucij, pa še bi lahko našteval, in v tej vladi se je kalil tudi minister, pristojen za finance? Mandatar ima sicer pravico ocenjevati pozitivno oziroma negativno delo vsakega ministra, tega mu nikakor ne morem odrekati, vendar pa tisti, ki pove, ali je proračun dejansko dosegel cilj, ali so bila sredstva namensko porabljena ali so bila sredstva gospodarno uporabljena, in o tem odloča, je Državni zbor.
Državni zbor o proračunu za leto 1996 še sploh ni odločal. Nimamo torej niti pravne podlage oziroma konkretnih številk, na podlagi katerih bi gradili proračun za leto 1997. Za proračun je značilno v Sloveniji še nekaj. Običajno se napravi tako, da se z indeksom pričakovane stopnje rasti cen povečajo številke iz preteklega leta, kar kaže, da proračun nima neke razvojne naravnanosti, ampak da skuša pač obdržati nek status quo v obsegu financiranja. Ker pa nimamo nadzorne institucije še vedno tako razvite, kot bi jo morali imeti, žal lahko v pogostih primerih prihaja tudi do nenamenske porabe, kar nenazadnje potrjujejo prva, čeprav skromna poročila Računskega sodišča Republike Slovenije.
Menim, da tukaj velja opozoriti še na eno dejstvo. Slovenija še vedno nima dolgoročnega proračunskega načrtovanja. Ima zgolj letne, kratkoročne sprejete proračune in indeksiranje, ki sem ga ravno prej omenil. Če bi hoteli imeti oziroma zagotoviti, da bo država s plasiranjem lastnih sredstev za investiranje v določene panoge vplivala na razvoj oziroma na dosego določenih razvojnih ciljev, potem prav gotovo da potrebuje tako dolgoročne opredelitve, torej tudi dolgoročni proračun, in kratkoročne opredelitve, to je pa njegova operacionalizacija. Žal tudi tega še ni do sedaj nikoli slovenska vlada pripravila, niti pod vodstvom dr. Drnovška. Moram reči tudi, da danes je bilo nič kolikokrat iz te govornice izrečeno, da naš odstotek proračuna v družbenem bruto proizvodu znaša približno toliko kot v vseh ostalih evropskih državah, da pa je še cela vrsta skladov, ki pa v ta obseg proračuna niso vključeni. Sedaj se pa sprašujem, zakaj za božjo voljo poslanci ne moremo dobiti, koliko znaša javna poraba, izračunano tako, da porabljenim sredstvom v proračunu prištejemo še vso porabo v skladih, kar sodi v integralni del proračuna. Zakaj to tajimo? Če bomo naredili to, bomo pač na doslej izrečeno oziroma informacije, ki jih imamo z vladnih strani, ugotovili, da pa to povprečje za našo državo le ni tako ugodno, kot vladna stran zagotavlja.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Špiletič, se opravičujem. Jaz bi vas prekinil za trenutek. Poslanke in poslanci! Dobili smo anonimno grožnjo, zato bom za eno uro oziroma uro in pol sejo prekinil. Prosim, če počakate v dvorani, da bomo dali napotke.
(Seja je bila prekinjena ob 14.57 uri in se je nadaljevala ob 14.58 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane poslanke in poslanci! Jaz bi vas prosil, da bi v miru šli v svoje poslanske pisarne oziroma da bi se poslanske skupine zadržale v prostorih, kjer imate sedeže poslanskih skupin. V eni uri bo varnostna služba pregledala Državni zbor. Če bo karkoli, kakšna nova informacija, vas bomo obvestili, sicer pa sejo nadaljujemo ob 16. uri. Hvala.
(Seja je bila prekinjena ob 14.59 uri in se je nadaljevala ob 16.09 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Poslanke in poslanci! Nadaljujemo sejo. Najprej ugotovimo prisotnost! Ugotavljam, da je prisotnih 65 poslank in poslancev. Državni zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Pred nadaljevanjem bi rad dal dve kratki pojasnili. V skladu s pravili, ki veljajo v Državnem zboru, je bil že pred začetkom zasedanja opravljen običajni pregled. Vsi obiskovalci, ki so danes prišli v Državni zbor so šli skozi rentgensko napravo. Pregledani niso bili le poslanci Državnega zbora, uslužbenci Državnega zbora, akreditirani novinarji in predstavniki Vlade, kar se tudi običajno ne izvaja. Po prejemu obvestila iz Uprave za notranje zadeve Ljubljana o anonimni najavi eksplozije v parlamentu sem prekinil sejo, da bi lahko naša varnostna služba ob sodelovanju Ministrstva za notranje zadeve opravila dodaten pregled. V tej prekinitvi je bila pregledana notranjost parlamenta, in sicer prostori, ki so bili dostopni javnosti in neposredna okolica parlamenta. Pri tem je sodelovalo 9 varnostnikov enote za varovanje in trije strokovnjaki za protibombno zaščito. Po opravljenem pregledu smo dobili ustno poročilo vodje varnostne službe v parlamentu in načelnika oddelka bombne zaščite v Ministrstvu za notranje zadeve, iz katerega izhaja, da Državni zbor lahko nadaljuje z delom.
Prav tako bi rad dal kratko pojasnilo v zvezi s postavljenim vprašanjem poslanca gospoda Iva Hvalice glede hišnega reda. V skladu s pravilnikom o hišnem redu, sta v zgradbi Državnega zbora Republike Slovenije uradna vhoda na Tomšičevi 5 in Šubičevi 4. Vhod na Tomšičevi 5 se je zaprl zaradi varstvenih razlogov z dnem, ko so se pričela obnovitvena dela. Danes, dne 6.2.1997 so se vrata na Tomšičevi 5 zgolj začasno odprla na zahtevo izvajalca obnovitvenih del. Po opravljenem delu se bodo vrata ponovno zaprla in bodo zaprta do konca obnovitvenih del. To poročilo je podal vodja službe za vzdrževanje.
Poslanke in poslanci! Predlagam, da mirno in korektno razpravljamo naprej. Opravičujem se gospodu Špiletiču, ker sem ga prekinil in mu seveda ponovno dajem besedo. Prosim, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani! Zelo hitro smo reagirali na obvestilo, da obstaja možnost, da v tem prostoru obstaja mehanska bomba. Kaj pa ekološke bombe, ki pravzaprav strašijo po tej Sloveniji in ogrožajo veliko večje število ljudi, kot jih trenutno sedi v tem parlamentu. Kaj pa socialne bombe, s katerimi se srečujejo čisto vse občine po vsej Sloveniji. Na kočevskem, od koder prihajam, prav gotovo. Imamo najvišjo stopnjo radioaktivnosti, pa se za to ekološko bombo nihče ne zmeni. Do kdaj bomo še to tolerirali. Tako, da menim, da bi bilo dobro tudi o vseh drugih bombah enkrat v tem parlamentu opraviti kvalitetno diskusijo.
Sedaj bi pa nadaljeval pravzaprav na mestu, kjer sem končal, oziroma bil prekinjen. Ne želim ponavljati že izrečenega. Morda bi pravzaprav začel s tem, da sem postavil vprašanje, zakaj vlada nam, poslancem ne postreže s točnimi podatki o deležu proračunske porabe v družbenem bruto proizvodu. Namreč, kar naprej govorimo, da je delež proračunske porabe na evropski ravni, da pa v tej številki niso vključeni ti skladi, pa te agencije in ne vem kaj še. Skratka, ne vem zakaj se to ne more enostavno prišteti k znesku proračunske porabe in zračunali bomo koliko je skupna stopnja v družbenem produktu..
V zvezi s tem, kar je gospod Drnovšek v uvodu podal, da so se ministri prekalili v dosedanjem delu, bi pa zgolj še eno pojasnilo. Namreč, če že nimamo proračuna, menim, da nismo tega proračuna še nikoli na konkreten način sprejeli. Običajno v zahodnih demokracijah je, da se opravi pred sprejemom zaključnega računa, proračuna, v vsakem letu, da opravijo ministri tako imenovano javno polaganje računov, kar pomeni, da predstavnikom ljudstva v bistvu odgovarjajo in dokazujejo, da so dosegli cilje tekočega leta in dosegli cilje s sredstvi, ki so jim bila zaupana, gospodarili na najboljši način, in šele na podlagi tega se ministru podeli tako imenovana razrešnica ali pa se mu ne podeli razrešnice. Samo minister, ki ni dobil razrešnice, lahko nadaljuje s svojim delom, v nasprotnem primeru pa iz vlade izstopi in ga nadomesti nekdo drug. S tem bi končal mojo razpravo, ki je povezana s proračunsko porabo.
Naslednji sklop se pravzaprav nanaša na vprašanje privatizacije oziroma na nadziranje privatizacije v republiki Sloveniji. Kot veste je bila za privatizacijo do leta 1992 oziroma je še vedno pooblaščena agencija za revidiranje lastninskega preoblikovanja pravnih oseb. Vendar lastninjenje od leta 1992 do današnjega dneva praktično nima nobenega nadzora v tej državi. Tako da poteka kakor pač poteka. Kako poteka oziroma, da tu na tem segmentu tudi zelo nekaj škripa pa potrjuje tudi dejstvo, da je ravno sklad, ki ima pri lastninskem preoblikovanju največjo vlogo, dobil negativno mnenje pooblaščenega revizorja. Če hočete drugače, to pomeni, da revizor na podlagi dokumentov, ki jih je tam prejel, ni dobil zagotovil, da so tiste številke, ki jih ima v svojih izkazih sklad, pravilne. Torej ne vemo kdo pije, kdo plača o privatizaciji, ki se dogaja od leta 1992 pa do danes in še naprej. Vendar smo na to opozarjali že nič kolikokrat, žal tukaj ostajamo še vedno brez nadzora, stihijsko, očitno zato, da se v procesu tranzicije finančne moči prerazporedijo dokončno, od takrat naprej pa bo ta finančni kapital vladal in mislim, da se nihče več ne bo tako pulil, kdo bo na oblasti in kdo ne bo, kot je pač to danes. Zanimivo je to, da pa to dejstvo, ki sem ga ravnokar omenil ne skrbi gospoda kandidata za ministra za finance, gospoda Gasparija, kajti slej ko prej bo morebitni negativni učinek privatizacije po letu 1992 pač udaril v javni dolg, če bo sklad posloval negativno. Menim pa, da bi moral že zvoniti zvonec na ves glas, kaj se s privatizacijo dogaja, če sklad pravzaprav posluje na način, da ni mogoče ugotoviti pravilnosti njegovega poslovanja, da računi niso razčiščeni, da prodaje niso jasne in tako dalje. Na sploh menim, da se je minister, pristojen za finance, v dosedanji Drnovškovi vladi, nekako bal oziroma otepal nadziranja. Poglejte, za 43.000 slovenskih podjetij, kolikor jih je trenutno delujočih, vsaj pol od teh je registriranih tudi za opravljanje uvozno-izvoznih poslov. Nadzor nad celotnim zunanjetrgovinskim poslovanjem pa opravlja le pet inšpektorjev, morda šest. In se v teh štirih letih število ni povečalo, niti se ni zmanjšalo. Menim, da tak način nadziranja zunanjetrgovinskega poslovanja, tako majhnega nadziranja nimajo niti tradicionalne kapitalistične države, kot so Nemčija, ali pa če hočete ZDA, kjer so seveda pravila bistveno bolj dorečena in je uvoz in izvoz blaga in storitev bistveno bolj nadzorovan kot v Sloveniji.
Naslednji nadzor, ki prav tako sodi nekako v pristojnosti ministra za finance, v povezavi pravzaprav z Banko Slovenije, je, da ima Ministrstvo za finance tudi pristojnost nadziranja bank v sodelovanju z Banko Slovenije. Žal, jaz menim, da to nadziranje tudi ni izvedeno v zadovoljivem obsegu, ker sicer, če bi bilo, potem ne bi Ministrstvo za finance plasiralo 500 milijonov denarja v Triglavsko banko, ki je šla kasneje v bankrot. Minister je na zaslišanju odgovoril, da pač za to ni vedel. Čudi me, da ni vedel, kajti vem, da je že po uradni dolžnosti član Sveta Banke Slovenije in če drugod ni dobil prave informacije, bi jo pač tam, ker prav gotovo se Svet odloča o tem, ali gre banka v bankrot ali ne. Tako da takšnega odgovora ni mogoče sprejeti kot opravičilo.
Naslednji sklop vprašanj pa je še vedno povezan s poslovanjem s tujino. Poglejte, čedalje več je danes v obtoku delnic iz naslova lastninskega preoblikovanja podjetij. Za delnice danes nihče ne ve oziroma ni zakonskih določil, kako in kdo jih lahko kupuje, kdo in kako jih lahko prodaja, kako se to evidentira, kako in ali lahko prosto na tem trgu nastopajo tudi tujci ali ne. Dejstvo je pač to, kar je že splošno znano, da tujci kupujejo vrednostne papirje najboljših slovenskih podjetij, ker pa nimamo še niti zakona o finančnem poslovanju s tujino, nimamo niti zakona o prevzemu podjetij, pa pravzaprav ostajamo nemočni proti temu, da bomo jutri pravzaprav hlapci v lastni domovini.
Prav tako menim, da sodi v resor ministra za finance tudi stečajna oziroma likvidacijska politika oziroma če hočete zakon o stečaju in likvidaciji. Tako kot je danes, tako nizko ni bil upnik še nikoli nikjer nezavarovan. Enostavno, zavarovani so tisti, ki zakona ne spoštujejo. Stečajni postopki so izredno dolgi. Običajno vodi en stečajni upravitelj več stečajnih postopkov. Noben predpis mu ne ukazuje, v kolikšnem času je to dolžan storiti. Vlada je pa sprejela le odlok o višini odškodnine oziroma nagrade, ki stečajnim upraviteljem pripada. Menim, da je nemogoče sprejeti tak akt, ne da bi določali tudi čas, v katerem je stečaj potrebno dokončati oziroma ga izvršiti in plačati upnike, če je sploh še kaj stečajne mase. Že nekaj let prav tako tudi Ministrstvo za finance pripravlja zakon o lastninskem preoblikovanju slovenskih igralnic. Moram reči, da je o tem bilo izrečenih že nič koliko besed v tem parlamentu. Žal pa osnutka zakona o lastninskem preoblikovanju igralnic do danes v parlamentu še vedno ni. Na tem področju veljajo še vedno relativno ohlapni zakoni, ki še vedno omogočajo na pol legalno prisvajanja določenih sredstev, odgovornosti za to pravzaprav noče zopet nositi nihče in tako se zgodovina iz leta v leto ponavlja. V igralnicah pa obstaja status quo, očitno je to nekomu všeč.
Povedal bi samo še dve dejstvi s tem v zvezi, zakaj je potrebno ta zakon zelo hitro sprejeti. Prvo je ta, da je sosednja Avstrija sprejela zakon, s katerim dovoljuje ustanovitev le šest in igralnicam na področju cele Avstrije. Slovenija, ki ima 2 milijona prebivalcev, ima pa že danes praktično 13 enot, v katerih se opravljajo posebne igre na srečo. Tisti, ki se kolikor toliko spozna na igralništvo, veste, da običajno tam, kjer so igralnice, gre tudi za pranje denarja in za druge nelegalne dejavnosti in praktično vsaka država jih omejuje ravno na nivoju, ko so še obvladljive. V Sloveniji pa se bojim, da pravzaprav že izginjajo vajeti iz rok tistih, ki bi morali na tem bdeti.
Naslednje, kar bi človek pričakoval, pa še ni pripravljeno, je zakon o lastninskem preoblikovanju slovenskih zavarovalnic. Tu nastane drugi problem. Slovenske zavarovalnice namreč ne izkazujejo skorajda nič več družbenega kapitala. Nekaj ga izkazuje zgolj Zavarovalnica Triglav in nekaj Zavarovalnica Sava. Ti dejstvi je vodja Urada za zavarovalnic, gospod Vrišek, uradno povedal lansko leto na srečanju revizorjev. In tukaj se zdaj pravzaprav upravičeno vprašamo in tudi jaz sem to vprašanje na tako imenovani Rejčevi komisiji že načel, kaj pa naj potem v zavarovalništvu sploh lastninimo, če ni družbenega kapitala. Moj odgovor je preprost. Zavarovalnice je potrebno sanirati. Samo te odločitve zopet nihče noče prevzeti, ker sanacija zavarovanja bo zopet višala javni dolg in to ni popularna poteza in zato se s tem odlaga čim dlje, kolikor pač le gre.
Naslednje, kar pravzaprav je značilno za dosedanjega gospoda ministra, da je določenim firmam zelo dobrohotno pač podelil kredite. Spomnite se na zadevo Slejko, poznate jo vsi, zadeva še do danes pred sodiščem ni rešena in kredit, ki je bil dan Slejku kljub opozorilom, da gre za nesolidno, nelikvidno, nesolventno podjetje, še danes bremeni javni dolg oziroma vse davkoplačevalce.
Še na eno zadevo, ki je postala pravzaprav v zadnjih dneh "šlager" vseh novic. To pa je pravzaprav stavkanje v Albanije zaradi številnega bankrota nekih posojilnic, ki poslujejo bolj ali manj na črno, brez dovoljenja države in da pač delujejo zgolj toliko časa, da si lastniki prigrabijo dovolj denarja in kasneje pahnejo podjetje v bankrot. Seveda ostanejo pa zgolj opeharjeni državljani. Poglejte! Tudi v Sloveniji imamo ta pojav pravzaprav že od leta 1988-1989. Samo nekaj afer naj preberem: "catch the cash", "cardo", nigerijski posli, Trend, Kompas-Consulting, Zdenex, Dilaro, Dabl in tako naprej. Pridem do številke 14. Če seštejem koliko denarja se je tukaj izgubilo, je to približno 300 milijonov mark in ne vem ali nič ne skrbi ministra za finance, da bi teh 300 milijonov mark speljal v legalne finančne institucije, ki bi ta denar lahko vlagale v produktivne projekte, namesto, da dovoljujemo posameznikom, da obogatijo. Mimogrede, igre na srečo so bile po stari jugoslovanski zakonodaji obravnave kot kaznivo dejanje. Novi slovenski zakoni pa jih pravzaprav kot kaznivo dejanje niti ne obravnavajo. Tako da tega dejanja sploh ni mogoče preganjati.
Namesto zaključka, kolegice in kolegi in predvsem kandidati za ministre v vladi: pozivam vas, da kandidature umaknete. Kajti kandidature, pridobljene z izdajalskim dvigom roke ni mogoče obravnavati kot poštene kandidature, oziroma z njo se ne da pošteno vladati. Menim pa, da Slovenija zahteva oziroma da moramo Slovenci zahtevati in smo tudi upravičeni do poštene vlade in do poštenega vladanja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Špiletiču. Besedo ima dr. Ribičič.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Na začetku bi rad reagiral na tistih nekaj, na srečo so bile redke diskusije, ki so poskušale grobo diskvalificirati stranko, ki ji pripadam in pa kandidatom te stranke za ministre. Pa ne bom reagiral tako kot običajno, da bi govoril o zaslugah, ki smo jih imeli pri osamosvajanju v borbi z Miloševičem v Beogradu, kar v teh dnevih spoznava, malo pozno, tudi kritična beograjska javnost. Ali pa da bi govoril o socialdemokratizaciji in vstopanju v socialistično internacionalo, ki je, če je to komu všeč ali pa ne, seveda dokaz tega, da je moja stranka, stranka, ki ji pripadam, dokončno prekinila s katerimi koli negativnimi tradicijami, ker je jasno, da drugače ne bi bila sprejeta v to ugledno družbo levih demokratičnih strank. Reagiral bom na drugačen način. V preteklih tednih smo slišali na račun Združene liste veliko komplimentov, veliko zelo prijaznih vabil smo dobili tudi s strani trojnega bloka, da naj se povežemo z njimi v koalicijo. Prav zabavno bi bilo ta trenutek govoriti o tem, kaj recimo nam je prenašal v zvezi s tem kolega Kocijančič, in kaj smo slišali seveda od bolj zmernega krila v tem trojnem bloku o tem, zakaj je njihov interes, da bi prišlo do te povezave, do katere, kot veste, ni prišlo. Tudi beseda "poštenost" je bila zelo pogosto uporabljena v teh vabilih in kvalifikacijah Združene liste. Seveda, tudi takrat tega nismo vzeli popolnoma zares, da bi rekli, da je vse čisto, zato je bilo pač v funkciji nekih prijaznih vabilo, ampak na to se z veseljem spomnim sedaj, ko slišimo neke druge diskvalifikacije na račun predsednika Kocijančiča ali nekaterih drugih kandidatov.
Stvar, o kateri sem hotel govoriti, je predstavitev kandidatov. Nekateri tukaj pogosto uporabljajo pojem "zaslišanje" in "spraševanje". Del teh predstavitev se je sprevrgel v neke vrste polaganja izpitov in podobno. V ustavi in v poslovniku je govor o predstavitvi kandidatov. Hotel sem malo pobrskati, kako je s tem drugod, v Internetu, in se mi je zdelo, da bo hearing tisti izraz, ki bo s tega vidika najprimernejši, ker je prišlo do te ideje pri nas, seveda tudi na podlagi ameriških izkušenj s hearingom. Preko 670.000-krat je ta beseda omenjena samo v enem snopiču tekstov, 300.000 je pa tekstov, ki omenjajo to besedo. No, nisem mogel vsega tega pregledati za današnjo sejo, ampak tisto, kar sem pregledal, me je prepričalo, da se hearing uporablja v svetu predvsem kot pojem, ki opozarja na vprašanje poslušanja, sluha, sposobnosti poslušati, odpravljati težave s sluhom, težave s komuniciranjem in tako naprej. V enem od teh besedil je govor o tem, da ima 10% Američanov probleme, tovrstne probleme s komuniciranjem.
Mene je predvsem to zanimalo pri teh predstavitvah, se pravi, ali smo sposobni prisluhniti programu, obljubam, načrtom kandidatov za ministre. Tukaj sta danes zlasti dva, gospod Mozetič in gospod Peterle iz Slovenskih krščanskih demokratov, govorila o tem - kar je seveda ena od možnih logik, verjetno je celo večinoma v veljavi v svetu - opozicijska stranka glasuje proti vladi, proti predsedniku Vlade, proti ponujenim ministrom. Pa sem šel pogledati zapisnik iz leta 1990, ko smo volili Demosovo vlado, ki jo je vodil takrat gospod Lojze Peterle. Še sam sem bil presenečen, takrat sem se spomnil, da smo nekateri podprli to vlado, drugi so se vzdržali, no, pa sem bil presenečen nad konkretnimi podatki, kaj izhaja iz zapisnika: 184 glasov je dobil gospod Lojze Peterle, kot kandidat za predsednika Vlade od 220 oddanih glasovnic, to je 83,6% tistih, ki so se udeležili tega zasedanja v teh treh zborih. Nekateri podpredsedniki so dobili celo več glasov, največ glasov, 190 dr. Jože Mencinger. Ekipa ministrov pa je dobila takrat 70% vseh glasov. Po stotih dnevih je prišlo do oblikovanja, vsaj v moji stranki, vlade v senci, ki se je razpustila v času osamosvajanja oziroma nekaj ur po tem, ko je prišlo do napada na Republiko Slovenijo. To je pač ena od možnosti, celo iz našega zgodovinskega spomina, izpred dobrih šest let. Seveda, možno je tudi drugače.
Zdi se mi pa, da vsi tisti, ki so in ni jih bilo tako malo v delovnih telesih iz trojnega bloka, ki so podprli posameznega ministra ali pa če hočete, in tisti drugi, ki so s strani poslancev, vladnih strank kritizirali posamezno stališče kakšnega z njihove strani predlaganih kandidatov, mislim, da so ravnali bolj ustrezno v skladu s tradicijami parlamentarizma. Če nekoga ne obsodimo v naprej, če naprej ne izrečemo pozitivne ali negativne sodbe, imamo seveda več možnosti, da bomo verodostojni takrat, ko bo prišlo do napak, ker takrat naše zanikanje njihove sposobnosti ne bo posledica vnaprejšnje sodbe, ampak bo posledica tiste konkretne napake in tega, da nekdo ni znal izkoristiti zaupanja, ki ga je v začetku dobil. Tako smo recimo mi ravnali takrat, ko smo podprli interpelacijo zoper Demosovo vlado veliko pozneje, že po osamosvojitvi. Veliko je bilo govora v preteklih dneh o tem, da se bo oblikovala vlada v senci, celo je izgledalo, da obstoji neka nevarnost, da bo oblikovana pred to vlado, ki se oblikuje tukaj v parlamentu. Seveda bi bilo to prezgodaj. Bolj korektno bi bilo čakati 100 dni, ampak po eni strani pa mi je žal, da nimamo te alternativne vlade. Meni bi bilo veliko lažje danes, ko nameravam govoriti o kakovosti posameznih predlogov, kadrovskih predlogov, če bi istočasno govoril o dobrih in slabih straneh, o tem, v čem vidim prednost in slabe strani predlaganih alternativnih ministrov, ene ali več opozicijskih strank, ampak za to bo še veliko prednosti.
Skratka, prisluhnil sem kandidatom za ministre, šel pogledati tudi nekatere zapisnike in nameravam tukaj kratko povzeti, za vsakega ministra samo v enem stavku, kaj se mi je zdelo posebej ustrezno in kaj je tista vrednota programske usmeritve posameznega ministra, zaradi katere ga osebno podpiram. Metod Dragonja me je prepričal z obljubo o intervencijski vlogi vlade pri reševanju gospodarskih težav povezanih z vstopom v Evropsko zvezo. Mag. Franci Križanič bo moj minister tudi zato, seveda če bo izvoljen, ker je rdeča nit njegovega programa reševanje brezposelnosti, odpiranja novih in ohranjanje delovnih mest ter iskanje konsenza vlade z delavci, kmeti in upokojenci. S tega vidika podpiram tudi zlasti tisti del predstavitve Antona Ropa, ki je govoril o uresničevanju programa aktivne politike zaposlovanja. Mag. Mitja Gaspari bo moj minister, če bo držal obljubo o fiskalni politiki, ki bo blažila razslojevanje in druge negativne socialne posledice delovanja trga. Polonca Dobrajc me je prijetno presenetila z razčlenitvijo zamisli o graditvi partnerskega razmerja med občani in policijo. Zoran Thaler prepričljivo obljublja, da bo prvi cilj slovenske zunanje politike nacionalna varnost, blaginja ljudi naroda, varnost državljanov, in da bo skušal preprečiti, da bi zunanja politika postala talec notranje-strankarskih razprtij. Borut Pahor je po mojem mnenju izpričal svojo zrelost za ministra, ker ni ostal suženj dilem španskega kompromisa, s katerim, kot vemo, se ne strinja, ampak se želi izkazati pri varovanju nacionalnih interesov v postopku ratifikacije evropskega sporazuma. Aleš Zalar je predstavil celo kopico kakovostnih predlogov za povečevanje učinkovitosti delovanja pravosodja, od katerih po mojih sodbah nobeden ne ogroža dosežene ravni zagotavljanja človekovih pravic ali načela delitve oblasti. Mag. Janez Kocijančič ob asfaltnih ni pozabil na informacijske avtoceste, ki niso manj pomembne za prehod Slovenije v post-industrijsko družbo. Jožef Školč je prepričljivo utemeljil pomen kulture za promocijo Slovenije in podprl kritike o nevarnosti njenega odrivanja na rob v samostojni Sloveniji. Pri gospodu Školču bi se hotel ustaviti, tudi mene je na prvi pogled motilo to, da je kandidat, ki se ne ukvarja s področjem, za katerega kandidira. Če se pa spomnimo kakšnih 6, 7, 8, 9 let nazaj, bomo pa videli, da je na takratnih funkcijah, ki jih je opravljal, imel veliko opravka s širjenjem prostora, zlasti tako imenovani alternativni kulturi.
Doktor Lev Kreft je odlično utemeljil pomen znanosti, brez katere je razvoj Slovenije enako neuspešen kot vzhajanje kruha brez kvasa.
Doktor Slavko Gaber upravičeno povzdiguje pomen svojega resorja v državotvornega. Podpiram ga tudi, ko med vrednotami šolskega sistema najvišje vrednoti odprtost v svet.
Igor Bavčar lahko računa na mojo podporo tudi zaradi ocene, da je regionalizem v interesu Slovenije, ker zmanjšuje pritiske na državni center.
Doktor Pavle Gantar je prepričljivo utemeljil preusmeritev od klasične, zaščitne in varovalne vloge k strateški in razvojni vlogi svojega ministrstva.
Magister Jože Protner obeta temeljito regionalno politiko pri razreševanju nakopičenih problemov v razvoju podeželja.
Boris Sovič se je zavzel za široko pojmovanje nacionalne varnosti s posebnim poudarkom na gospodarskih, političnih, socialnih, humanitarnih in drugih, torej nevojaških razsežnostih.
Janko Kušar se zavzema za ravnotežje med gospodarskim razvojem na eni ter socialno varnostjo, solidarnostjo in pravičnostjo na drugi strani, kar v celoti podpiram in še bi lahko našteval. Verjamem tudi, da bo v širši ekipi vlade ostal tudi gospod Lojze Janko, ker enako kot nekateri, ki ste opazili, da ga ni med kandidati, visoko cenim njegovo pravno znanje in prizadevanje za to, da bi vsi vladni predlogi bili čim bolj usklajeni z ustavo.
Seveda tudi po moji oceni mandatar ni imel enako srečne roke pri vseh predlogih. Kljub temu pa ocenjujem, da je ta ekipa, ki jo je ponudil, široko razgledana, da je inovativna, da je visoko izobražena, da je mladostno zagnana v veliki meri. Še posebej mi je všeč to, da je bil poudarek v predstavitvah dan tudi tistim vprašanjem, ki sem jih sam postavljal mandatarju ob njegovi volitvi, mislim na socialna vprašanja in na vprašanje regionalizma.
No, in še nekaj besed o načinu glasovanja o imenovanju ministrov. To, kar je že razrešilo Ustavno sodišče, s tem se ne splača veliko izgubljati besed. Vsem, ki smo natančnejše pogledali v ustavo, v poslovnik, v dosedanjo prakso, smo videli, da temu enostavno ne more biti drugače, saj so med nami, pa celo med podpisniki te zahteve mnogi, ki so bili z različno večino imenovani in razrešeni v preteklem obdobju, v obdobju zadnjih šestih let.
Nekaj več besed zasluži vprašanje tajnosti glasovanja. Želel bi se zahvaliti predsedniku Državnega zbora, gospodu Podobniku, ki je prvič v pisnem odgovoru na mojo pobudo o tem, da se zagotovi tajnost glasovanja, da se zagotovi, da se bodo poslanske skupine in poslanci podredili ustavnim in poslovniškim določbam glede tega vprašanja. V tem odgovoru je gospod Podobnik posebej poudaril, da gre za pri nas, v državnem zboru, za dejanja politične kulture. Jaz razumem ta odgovor, torej kot zavzemanje za to, da naj bi se poslanske skupine in poslanci vzdržali tistih aktivnosti, ki bi lahko pomenile kršitev tajnosti glasovanja. Še posebej se pa zahvaljujem za to, mislim dosti pogumno ali odločno, učinkovito dejanje v zvezi s temi glasovalnimi kabinami. Tega si sam nisem upal predlagati. Mislim pa, da zelo učinkovito pravzaprav preprečuje, da bi kdorkoli še lahko špekuliral s tem, kako se glasuje, ker bo to pač javnosti najbolj razvidno in mislim, da takšno delovanje predsednika Podobnika prispeva k dvigovanju ugleda Državnega zbora.
Naj sklenem s tem, da verjetno kandidati za ministra ne bodo dobili 70 in več odstotkov glasov. Skoraj gotovo je, da ne bodo imeli nobenega, kaj šele 100 dni časa, da se umirjeno pripravijo in začnejo s svojim delom, kljub temu pa bi jim zaželel, če bodo izvoljeni veliko sreče pri uveljavljanju svojih programskih usmeritev v interesu Slovenije, in socialne in druge varnosti njenih prebivalcev. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, dr. Ribičič. Predno dam besedo gospodu Peterletu ocenjujem zadnji del razprave, da je bila pobuda, ki jo je dal dr. Ribičič predsedniku Državnega zbora, v skladu s poslovnikom obravnavana na seji kolegija in da je bila s tem nekoliko daljšim nastopom tudi končana; da v zvezi s tajnostjo glasovanja ne bo več zahteval razprave na plenumu Državnega zbora. Za ugovor se oglaša gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Lepo se zahvaljujem gospodu poslancu dr. Cirilu Ribičiču za njegovo pozornost oziroma za zgodovinski spomin, kako so potekale volitve prve demokratično izvoljene vlade. Res je, da sem dobil takrat sorazmerno veliko in za marsikoga nerazumljivo podporo. Zame je trajala ta podpora do takrat, dokler ni še veljavni veljak vaše stranke dahnil enemu od poslancev iz naše stranke ta stavek: "Počakajmo en teden, pa Peterleta in Demosa ne bo več." Ponavadi je tako, da citiramo tisto kar nam je všeč in to skušnjavo imamo verjetno na eni in na drugi strani. Na to široko podprto izvolitev bi dal nekaj več, če ne bi prišlo kmalu za tem do najave generalnega štrajka, če ne bi prišlo do hudih napadov na tista dva ministra, ki sta začela z drugačno politiko. In čim so se začele realne spremembe, je bil napad tukaj, najbolj pa se je pokazal v Zboru združenega dela, ki preprosto ni dal zakona o privatizaciji, ki je eden od ključnih tranzicijskih zakonov, na dnevni red. To gledam v celoti, ne samo tistega glasovanja, ki je bilo prijetno le nekaj minut. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. K besedi se prijavlja gospod Benjamin Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Spoštovani predsednik Vlade dr. Drnovšek, kandidati za ministrico in ministre! Glasovanje o Vladi Republike Slovenije je gotovo drugo najpomembnejše dejanje po državnozborskih volitvah, saj se tako formira izvršilna oblast, ki potem daje tempo vsemu političnemu delu, gospodarskemu in drugemu v državi. Vlada naj bi po možnosti odražala razmerje sil, ki so bile postavljene z volitvami, kjer ljudje, slovenski narod pričakuje, da bodo tudi njihovi interesi nekako upoštevani prek pobud, prek predlogov ministrstev oziroma same vlade. Nisem tisti, ki je glasoval za izvolitev dr. Drnovška za mandatarja in sedaj ko je dr. Drnovšek predlagal svoj kabinet, ocenjujem, da smo imeli še kako prav, da ga nismo podprli. Kaj se je zgodilo v tem času, od mandatarstva pa do sestavljanja vlade oziroma do tega predloga, sploh ni tako pomembno.
Kdo se je s kom pogovarjal, kolikokrat se je pogovarjal, kaj je kdo obljubljal, to meni konkretno niti ni toliko poznano, saj nisem nikjer sodeloval zraven. Zame je zelo pomembno to, kaj je gospod Drnovšek prinesel v Državni zbor oziroma kaj predlaga. In ta izbor ministrov in ta izbor političnih strank, ki ga podpirajo, v bistvu kaže na to, da se Slovenija vrača za štiri in pol leta nazaj. To bi lahko utemeljil s tem, da smo imeli leta 1990 prvo Demosovo vlado, ki je pomenila nov veter z začetkom demokracije. Se pravi, novi ljudje so prišli na odgovorne položaje in so kreirali oziroma predlagali razvoj, smer razvoja Slovenije. Seveda toliko časa, dokler ni uspelo zrušiti predstavnikov demokratičnih sil, ki do takrat niso imeli možnosti nastopati odgovorno na pomembnih političnih funkcijah, se pravi predstavnike Demosa, in prišlo je do druge prehodne vlade - tako imenovane, če lahko tako rečem - do prvih volitev Državnega zbora. To vlado je sestavil dr. Drnovšek, in ta vlada je povečala javno porabo v dobrega pol leta, zastavila kmetijsko politiko, tako da je problem na tem področju šel samo navzdol oziroma na slabše; predvsem pa je pokazala, da nima gospodarskega koncepta oziroma razvoja gospodarstva iz težke situacije razdružitve bivše države v tržno ekonomijo. Dobili smo Sklad za razvoj. Ta sklad se nam vleče že peto leto in rezultati tega sklada, katerega je generiral ravno ta del vlade oziroma ta liberalni del vlade, nikakor ne odražajo nekega pozitivnega gospodarskega napredka ali pa učinka. Potem smo prišli na prve državnozborske volitve, dobili smo tako imenovano uravnoteženo vlado v začetku, med, lahko rečemo, dvema poloma: novim, se pravi krščansko-socialno-demokratskim, in liberalno-prenoviteljskim. Zadeva bi, vsaj tako smo računali, lahko delovala, če bi bili vsi partnerji v tej združbi enakopravni. Vendar se je kmalu pokazalo, da je imel tisti, ki je sestavil to vlado, dr. Drnovšek, drugačne namene oziroma je prihajalo do ostrega preigravanja oziroma nespoštovanja posameznih odločitev, ki bi se morale odražati po tem, ko so bile sprejete v vladi, tudi v samem parlamentu. Odločitve v Vladi, rezultat odločitev je bil čisto drugačen v Državnem zboru, se pravi, tukaj je delovala neka druga, neformalna koalicija, in ravno ta neformalna koalicija je sedaj tista, ki podpira vlado dr. Janeza Drnovška.
Tukaj se ne bi obračal na posamezne kandidate za ministre; vsi so se nam predstavili, nekatere sem imel priložnost tudi sam poslušati in postavljati nekatera vprašanja. Vendar sami ministri sploh niso tako pomembni, saj pri tem postavljanju Vlade ni prišlo do programskih uskladitev. Če bi prišlo do programskih uskladitev, potem sem prepričan, da bi bilo možno vlado sestaviti tudi s strankami tako imenovane "slovenske pomladi" oziroma Krščanskih demokratov, Ljudske stranke in Socialdemokratov, ki so od vsega začetka predlagale formulo 3 plus 1. Vendar, ker se niti na tem programskem delu ne moremo ujeti, je ta zadeva nemogoča. In govoriti o širši podpori in o širitvi vlade je čisto navadna krinka; smo v predpustnem času in ta krinka dejansko spada na "tolsti četrtek". Iz tega v vladi, ki jo vodi dr. Drnovšek, nikoli ne more biti nič, ker liberalna politika ne potrebuje koncepta, ne potrebuje programskih zasnov, ampak potrebuje samo oblast. Oblast na ta način, da jo nekdo podpira, potem bo pa že vladala, tako kot je samo njej prav, sem pa tja bo pa delila posamezne drobtinice, s katerimi bo zadovoljevala partnerje. In sigurno ta zadeva ne bo dolgo delovala. Prav gotovo ne.
Koncept posameznih strank je različen in v tej vladi, za katero predvidevam, da bo tudi izvoljena, je koncept samo eden, tako kot sem že omenil, skupen nastop zato, da ohranimo stare pridobitve. Lahko bi rekli, da je ta vlada čisto konzervativna, v tem smislu, da ne bo storila nič novega, kar je pričakoval slovenski narod tudi s tem, ko se je na volitvah opredelil, tako kot je bilo danes že večkrat povedano, se pravi, da ima opozicija, trenutna opozicija, več volivcev za sabo, kot jih ima tako imenovana koalicija, ki podpira novo vlado.
Če bi sedaj utemeljil ta svoja razmišljanja z delom zadnjih štirih let, bi trajalo lahko zelo dolgo, vendar pa ključne osebe v tej vladi, katero bi se pa vseeno rad dotaknil, pa je seveda sam gospod Drnovšek, ki je prevzel veliko odgovornost, kako bo Slovenijo vodil oziroma s to vlado vodil Slovenijo po poti, ki jo večina slovenskega telesa pričakuje, če nima širše podpore tudi, bom rekel, strank, ki imajo drugačno, ne samo liberalno pridobitniško zasnovo, ampak imajo zasnovo tudi v socialni državi, v pravni državi, se pravi, ki se zavzemajo za popravo krivic, ki so se zgodile že pred letom 1990, in teh zadev zakonsko še nismo uredili. Če pa smo določene uredili, se pa v praksi ne izvajajo. Se pravi, pravna država za nazaj, z že sprejetimi zakoni, po drugi strani pa pravna država za naprej, finančna disciplina, zaščita upnikov, zaščita ljudi pred sodno vejo oblasti. Vsega tega, ocenjujem, ta vlada ne bo zmožna storiti. Pričakovati podporo od strank, ki so v opoziciji, da bodo delovale državotvorno, je seveda tista strategija, katero bo predsednik Vlade poskušal izrabljati in verjetno mu bo nekaj časa tudi uspevalo. Vendar konceptualno zadeva nima po mojem dolgega veka. Če ga pa ima, štiri leta, potem pa ubogi slovenski narod, ki bo trpel način vladanja, način, ko se ne bo zgodilo nič konkretnega v hitrejšem približevanju k normalnim tržnim državam s poudarkom tudi socialnih korektivov.
Osebno imam iz prakse dela Državnega zbora veliko izkušenj, nekaj tudi pozitivnih, nekaj pa tudi zelo boleče negativnih. Liberalna vlada nima nobenega pravega odnosa do podeželja, nima pravega odnosa do manj razvitih področij, nima odnosa do, če pa ima, naj mi kdo pove, podpore obrti oziroma tistega manjšega podjetništva, ki rabi zagon, ampak ravno obratno. Vsi zakoni ali pa velika večina zakonov davčne narave, gospodarske narave in pa ukrepi vlade, generalno gledano, so bili usmerjeni k poudarjanju monopolov večjih sistemov. To za samo državo in za enakomeren razvoj gotovo ni dobro. Lahko bi našteval, koliko milijard je šlo v posamezna področja, posamezna podjetja, za katere so že sami ministri vedeli, da ni rešitve, vendar pustimo to, to so že stare zgodbe. Po drugi strani bi človek pričakoval, da čisto preproste stvari, recimo podpora domači obrti, ki je tradicionalna na podeželju že 500 let. S tem, ko se spreminja gospodarska zakonodaja, da bodo posamezna ministrstva prisluhnila in sprejela ukrepe in določila status, da bodo ljudje na domu lahko opravljali dejavnosti, katere so brez večjih težav to opravljali stoletja, enostavno se te stvari ne premakne z mrtve točke. Konkretno imam seveda v mislih domačo obrt v Ribnici oziroma v širši okolici, je pa takih deficitarnih zadev oziroma storitev v državi toliko, da se jih kvantificirano lahko opredeli okrog 2 do 3 tisoč delovnih mest.
Ministrstvo za finance je bilo tisto, ki je v bistvu do konca zadrževalo kakršnokoli spremembo na področju zakonodaje in zato je tudi Ministrstvo za finance najbolj odgovorno, da se tukaj niso zgodile bistvene spremembe. V bistvu gre za dobro voljo, za status ljudi, da imajo zaposlitev, po drugi strani pa tudi za večjo oziroma debelejšo državno blagajno, ker vsi ti ljudje bi dodatno plačali tudi določen sorazmerni delež davkov. Tukaj seveda ima glavno besedo mag. Gaspari in on je tisti ključni minister, ki je tudi po tem, ko je bila določena zadeva usklajena na drugih nivojih, v veliki večini primerov zaustavil aktivnost oziroma zaradi finančnih ali drugih tako imenovanih navideznih razlogov zaustavil postopek reševanja.
Gospod Gaspari, minister, ki je bil v štirih letih na teh področjih, ne samo na teh, marginalnih, bi lahko že veliko postoril, vendar je na sami predstavitvi govoril, kaj bi bilo potrebno narediti. In človek bi pričakoval, da bi bil veliko bolj kritičen sam do sebe in priznal, da pač tukaj v ministrstvu in v tej vladi niso odigrali zadev tako, kot bi bilo potrebno.
Nazadnje bi rekel samo za zaključek, da dr. Drnovšek gotovo ni mislil resno, še enkrat ponavljam, s širitvijo, ker če bi mislil resno, potem bi upošteval tudi mnenje delovnih teles tega državnega zbora, pa kakorkoli gledano, je to lahko formalno; formalizem, da se ministri predstavijo, in da glasovanje ni obvezujoče za mandatarja. Vendar če bi imel resne namere, potem bi umaknil kandidate, ki niso dobili podpore, šel v novi krog pogajanj, vendar pa, ker je to v bistvu navidezna igra, temu ni tako. In ta vlada je daleč od sredinske vlade kot je bilo v izjavah nekaj dni nazaj rečeno. To je vlada, druga tako imenovana vlada, ki je vrgla Demos in zdaj se nam ta trenutek ponavlja. Upam, da ne bo trajal štiri leta. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Henigman. Besedo ima gospod Marjan Podobnik.
MARJAN PODOBNIK: Spoštovani! V preteklih tednih sem si z veliko energije in iskreno prizadeval, da bi kljub tesnemu volilnemu izidu Slovenija prišla do vlade, ki bi bila v čim večji meri sposobna odgovarjati na izzive sedanjega časa. V teh prizadevanjih nisem bil uspešen, kljub temu pa številne programske, politične in druge pogovore v času poskusa oblikovanja vlade narodne enotnosti, ocenjujem kot koristne. Med drugim tudi zato, ker so bili, vključno z rezultatom, lep odraz razmer v slovenski politiki in tudi širše v slovenski družbi. In te razmere niso dobre, niso zdrave, so bolj razdiralne kot graditeljske. In če kar takoj na začetku na kratko preletim čas intenzivnih pogovorov za oblikovanje vlade narodne enotnosti kot, poudarjam, boljše začasne možnosti od dveh slabih možnosti, ocenjujem, da do vlade narodne enotnosti ni prišlo predvsem zato, ker razen pri Slovenski ljudski stranki in delno DeSUS-u, za to ni bilo pravega interesa. Med strankami, ki so kazale najmanj interesa, pa je bila, tu moram popraviti gospoda Potrča, tudi Združena lista. To doktor Drnovšek lahko jasno potrdi, ogromno časa sva v teh tednih presedela skupaj. Če se vprašamo, zakaj so razmere v naši politiki bolj razdiralne kot graditeljske, si moramo ob samokritičnem pristopu priznati, da vsak nosi vsaj delček odgovornosti oziroma soodgovornosti za sedanje stanje. Večjo, vsaj moralno odgovornost nosi tisti, ki ima v rokah več formalnih in neformalnih vzvodov odločanja, manjšo tisti, ki ima manj vzvodov. Pri oblikovanju vlade ima daleč največ formalnih vzvodov v rokah predsednik Vlade. Če jih ni hotel pozitivno izkoristiti, je to njegova odgovornost. Če jih ni mogel zaradi neformalnih pritiskov, je njegova odgovornost v tem, da o teh pritiskih ni obvestil Državnega zbora in slovenske javnosti.
Danes, ko se odločamo o novi slovenski vladi, ne želim govoriti o posameznih kandidatih, ampak predvsem o tem, kam Slovenija kot država in Slovenci kot narod plovemo, kajti prizadevanja in dobronamernost posameznih ministrov bo ob spornem pristopu že pri imenovanju mandatarja in s tem Vlade, le težko dosegla željene cilje. Če smo realisti, smo lahko zaskrbljeni. Ne za prihodnost posamezne stranke. Mimogrede, prihodnost Slovenske ljudske stranke v opoziciji, če bo predlagana vlada izvoljena, me ne skrbi, čeprav sem si prizadeval, da bi Slovenska ljudska stranka s svojim pozitivnim programom sooblikovala vladni program. Lahko smo zaskrbljeni za prihodnost države. Zakaj? Naj naštejem le nekaj razlogov, četudi bo morda kakšna stvar, ki je bila že omenjena. Zaskrbljeni smo lahko, ker bi se morali vsaj v sedanji fazi privatizacije, odločno spopasti z naraščajočim gospodarskim kriminalom in to z vzpostavitvijo pravne države. Korupcija in gospodarski kriminal najedata najgloblje temelje slovenske družbe in njene samozavesti, tiste samozavesti, ki je upravičeno utemeljena na misli pokojnega velikega slovenskega misleca dr. Trstenjaka, da je poštenost kot vrednota položena Slovencem že v zibelko. Bojim se, da bo enakost državljanov pred zakonom še dolgo zgolj utemeljena zahteva in želja večine državljanov. Lahko smo zaskrbljeni, če vemo, da mednarodna javnost, tako prek v Sloveniji akreditiranih diplomatov, kot tudi komentatorjev in političnih analitikov, tistih, ki tekoče spremljajo zadeve v Sloveniji, izraža začudenje in zaskrbljenost nad predlagano sestavo nove slovenske vlade. Nekateri ugledni mednarodni instituti nas že de facto obravnavajo kot eno balkanskih držav v sklopu balkanske regije.
Lahko smo zaskrbljeni, ker bi potrebovali odločen obrat od centralističnega v decentralističen pristop razvoja Slovenije. Nujno bi potrebovali odločen zasuk v smeri enakovrednega razvoja Slovenije, prek katerega bi državljanom Slovenije zagotavljali vsaj primerljivo kvaliteto življenja, ne glede na to kje živijo. Potrebovali bi pristop aktivnega vzpostavljanja sodelovanja in sožitja med mesti, primestji in podeželjem, kar bi prineslo koristi tako mestom, primestju, kot podeželju. Dosedanje izkušnje ne vlivajo zaupanja, da bi se ta bi se ta pozitiven zasuk lahko zgodil. Lahko smo zaskrbljeni, ker bi rabili pristop, ki bi ob uvajanju nove zakonodaje na različnih področjih v večji meri upošteval načelo pravičnosti, tako ob delitvi ugodnosti, kot ob delitvi bremen. Saj bi prav s tem, tudi ob zahtevnih preizkušnjah, ki nas čakajo, lažje zagotovili možnosti za gospodarski razvoj ob ohranjanju socialnega miru.
Ob upoštevanju načela pravičnosti, bi tudi delavci, upokojenci, mladina in drugi lažje razumeli, da se bo treba vsaj začasno marsičemu odpovedati, zato da razbremenimo gospodarstvo, da bo lahko zadihalo in nato prek uspešnega delovanja financiralo tudi vse ostale dejavnosti. Dosedanji pristop ob lastninjenju družbenega premoženja, pa tudi predlaganja privatizacije saniranih bank, ne daje veliko upanja, da bo predlagana vlada delovala v tej smeri. Lahko smo zaskrbljeni tudi zato, ker bi se morala Slovenija intenzivo zaščititi pred dobesedno razprodajo tujcem na različnih področjih, od pol legalnih primerov, kot je bila razprodaja slovenske papirne in celulozne industrije, do formalno legalnih postopkov intenzivnih nakupov delnic redkih, resnično uspešnih že olastninjenih slovenskih podjetij. Ne gre za nikakršno zapiranje, ki si ga Slovenija ob vstopu v Evropsko zvezo ne more privoščiti. Gre za zaščito, ki je možna tudi ob upoštevanju osnovnih principov delovanja Evropske zveze, za zaščito, ki je seveda možna, če je za to politična volja in pripravljenost.
Lahko smo zaskrbljeni konec koncev tudi zato, ker bi potrebovali pristop, ki bi vsestransko spodbujal razvoj demokracije v Sloveniji. Demokracije pa se ne spodbuja s poskusi podkupovanja poslancev, da dosežeš željeni cilj. Demokracije se tudi ne spodbuja s tem, da diskreditiraš politične nasprotnike na najbolj grob način, skladno z logiko, da cilj posvečuje sredstva. V nedemokratičnih režimih so oblasti največje politične nasprotnike utišale tako, da so jih strpali v psihiatrične bolnice. Ko so me kot predsednika najmočnejše stranke slovenske pomladi te stranke predlagale za kandidata za mandatarja, se je začelo vsestransko poniževanje in diskreditiranje, ki je doseglo višek z namigovanji, da se zdravim v psihiatrični bolnici in da poleg drugih razlogov tudi zato nisem primeren za mesto kandidata za mandatarja. Nikoli se nisem zdravil v psihiatrični bolnici, kajti nikoli nisem imel nobenih tovrstnih težav. To vedo tudi tisti, ki so s točno določenim ciljem začeli širiti te laži, podlo in umazano, pač po logiki cilj posvečuje sredstva. Bojim se, da bo - mimogrede, glede tega ne obremenjujem predsednika Vlade - slovenska demokracija še na hudih preizkušnjah. Zaskrbljeni smo lahko tudi zato, ker bi potrebovali Vlado, ki bi odgovorno, odločno in enotno zaščitila vitalne nacionalne interese ob vključevanju Slovenije v gospodarske, politične in varnostne povezave. Vlado, ki bi se zavedala pomena poseljenosti slovenskega podeželja kot velike kvalitete in prednosti v družbi evropskih držav. Vlado, ki bi resno in brez podcenjevanja utrjevala našo nacionalno kulturno identiteto, tudi ob vstopanju v Evropsko zvezo, in izpostavila pomen vzgoje v izobraževalnem sistemu. Žal nimam vtisa, da bo v tej smeri v prihodnje prišlo do kakšnih bistvenih, pozitivnih sprememb.
In lahko smo zaskrbljeni tudi zato, ker bi rabili vlado, ki bi z jasno razvojno vizijo na vseh področjih predvsem mladim odprla perspektivo. Kajti, če bodo mladi imeli perspektivo, če bodo po šolanju dobili možnost, da znanje, inovativnost in mladostno zagnanost izkoristijo v svoj prid, s tem pa tudi v prid družbe in države, bo imela perspektivo tudi Slovenija. Perspektiva mlade generacije je gibalo tistega razvoja, ki edino dolgoročno zagotavlja delo delazmožnim, socialno varnost delanezmožnim in mirna leta starejši generaciji. V programu predlagane vlade ne vidim realne razvojne vizije, ki bi temeljila na mladih.
In še celo vrsto razlogov za zaskrbljenost je, ali kot so omenjali nekateri drugi, razlogov, zaradi katerih je težko ali pa ni mogoče podpreti predlagane vlade.
Naj pa vendarle, zato, ker ne gre samo za danes ali jutri, pač pa tudi za zgodovino, omenim tudi moje videnje vloge predsednika države, gospoda Kučana, pri oblikovanju sedanje vlade. Kje je njegova iskrenost, saj se je ob pogostem besednem zavzemanju za povezovanje in nedelitev Slovencev, javno izpostavil, ko je odločno zavrnil poskus oblikovanja vlade narodne enotnosti. Predsedniku države gotovo ne moremo naprtiti odgovornosti za sedanje stanje, saj ima skromna pooblastila. Toda, če se mu je zdelo potrebno odločno nastopiti proti vladi narodne enotnosti, je zaskrbljujoče zgovoren njegov sedanji molk, ko dobivamo vlado preteklosti in ne vlade prihodnosti. In če se je gospodu predsedniku zdelo potrebno opozarjati pred zaskrbljenostjo tujine po volitvah ob uspehu strank slovenske pomladi, je zaskrbljujoče zgovoren njegov sedanji molk, ko je tisti del tujine, ki nas podpira na poti v evro-atlantske povezave res zaskrbljen. Poudarjam. Predsednika države ne obtožujem za njegovo vlogo pri oblikovanju vlade, sem pa globoko razočaran, ker menim, da bi v tako zahtevnih časih tudi predsednik države lahko oziroma moral narediti več, da se Slovenci povežemo ne pa delimo. Kot državljan, ki sedanjega predsednika države nisem volil, imam pa do njega, kot predsednika in s tem predstavnika Slovenije spoštljiv odnos, upam in želim, da me bo v prihodnjih mesecih z dejanji in ne le z besedami demantiral.
Še morda ocena o tem, kakšna je bila vloga posameznih, tudi poslancev, govorim seveda za sebe in za Slovensko ljudsko stranko. Mislim, da ima Slovenska ljudska stranka, ko gre za stanje, v kakršnega smo prišli, povsem čisto vest. Naredili smo vse, kar je bilo možno. Da bi prišli do ustreznejše vlade in to skladno z usmeritvijo Slovenske ljudske stranke, ki si zares prizadeva za graditev mostov v slovenski družbi, ki je vnesla poštenje kot politično kategorijo v slovenski politični prostor in smo se skladno s tem obnašali tudi ob pogajanjih o Vladi. Slovenska ljudska stranka je bila tista, ki je na primer tvegala in se ob 50-letnici konca II. svetovne vojne javno in z zavezujočo deklaracijo zavzela za to, da usodne delitve iz preteklosti ne bi zaznamovale usode prihodnjih rodov. In to zavzemanje temelji na spoštovanju vseh, ki so se borili proti vsem totalitarizmom in s tem za slovenstvo in samostojno Slovenijo. In Slovenska ljudska stranka je bila tista, ki se je prva zavzela za iskanje širokega nacionalnega soglasja ob najpomembnejših nacionalnih vprašanjih, kot so odprta zunanjepolitična vprašanja, boj proti gospodarskemu in drugemu kriminalu, vprašanje nasledstva SFRJ, vprašanje enakomernega razvoja Slovenije in še nekatera. Tudi sam imam povsem mirno vest. Naredil sem vse, kar je bilo v moji moči. Dr. Drnovšku ob pogajanju za vlado narodne enotnosti priznavam osnovno korektnost. Ne razumem pa, da niti ob najbolj spornih kandidatih (mislim, da ni prisoten), torej da tudi ob najbolj spornih kandidatih ni upošteval mnenj parlamentarnih delovnih teles. S tem si pred slovensko zgodovino osebno in neposredno nalaga zelo jasno in težko odgovornost, na katero bi ga želel še posebej opozoriti. Dvomim, da bo slovenska zgodovina tako prizanesljiva do teh odločitev, saj z njimi direktno pogojuje življenje sedanje in morda še nekaj naslednjih generacij. Naj zaključim z retoričnim vprašanjem. Kaj naj nas sploh še povezuje v prihodnosti? Ali so res lahko trdne le povezave, ki so utemeljene na mržnji in sovraštvu, na nezaupanju in izključevanju? Če ne bomo sedaj šest let po osamosvojitvi uspeli najti tistih skritih in odkritih niti, ki nas povezujejo, bomo prisiljeni pač graditi na tem, kar nas ločuje.
Dr. Drnovšek, velika odgovornost je na vas. Zaman sem upal, da se boste prav odločili. Tudi zato, ker sem prepričan, da je ponujena rešitev slaba tako za državo kot tudi za vas. Kajti rek - "Kakor sejete, tako boste želi" - velja tudi in predvsem za vas. Vi imate vzvode v rokah, kakorkoli ste jih že dobili. Vi lahko vzpodbudite prevlado skrajnosti ali prevlado zmernosti. Vi lahko vzpodbudite tudi volitve. Veste, da je za to potreben vaš odstop. Vi lahko poveste, kaj boste storili. Če se bo pokazalo, da je sum o zlorabi javnih pooblastil s strani treh vaših kandidatov za ministre utemeljen in v tem trenutku ste vi tisti, ki lahko usmerite slovensko pot nazaj na Balkan ali naprej. Vsestranski razvoj samostojne, neodvisne in samozavestne Slovenije. Ker ste se zaenkrat odločili za slabšo možnost, predlagane vlade ne bom podprl. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Podobniku. Besedo ima gospod Franc Čebulj.
FRANC ČEBULJ: Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Nekaj vprašanj bom zastavil gospodu Gantarju kot kandidatu za ministra, gospodu Protnerju ter predsedniku Vlade, gospodu dr. Janezu Drnovšku. Predvsem izhajam iz stališč kot župan ene od občin na Gorenjskem, občine Cerklje in se bom pretežno osredotočil na vprašanja gospodu Gantarju. Kdaj boste kot kandidat za ministra, in če boste minister, predlagali Državnemu zboru novo zakonodajo za urejanje prostora in urejanje naselij? Stanje je takšno, da je to eno od najbolj zbirokratiziranih upravnih področij v slovenski družbi zaradi preživele zakonodaje. Še zmeraj je to stari način družbenega planiranja. Naj povem en sam primer, kakšen je zadnji stavek še veljavnega plana občine Kranja, ki velja tudi v občini Cerklje. Citat: "Poleg usposabljanja organiziranih enot bo potrebno širše in celovitejše usposabljanje celotnega prebivalstva, predvsem prek javnih sredstev, informacij in s praktičnimi prikazi uporabe zaščitnih sredstev, ko bodo morali imeti vsi prebivalci do leta 1990 osebni zaščitni komplet. V tem okviru bo posebno pomembno boljše usposabljanje mladine zaradi lažjega vključevanja mladine v programu usposabljanja jugoslovanske ljudske armade." Ta akt je bil izdan 26.2.1986. Sprašujem vas, kako lahko na osnovi takih dokumentov funkcionirajo nove nastale občine.
S področja inšpekcije. Inšpekcije skratka ne delajo in nobenega postopka ne pripeljejo do konca. Glavni republiški inšpektor se v časopisih zelo pogosto izogiba kakršnemukoli ukrepanju na način starega SZDL-jevskega logičnega razmišljanja funkcioniranja naše države. Na področju črnih gradenj smo imeli v Sloveniji zakon, ki se imenuje, po domače rečeno, zakon o črnih gradnjah, s katerim se je dalo stroki pooblastila, da je lahko ocenila, kaj je možno legalizirati in česa ni možno legalizirati. V vsej Sloveniji so se sprejeli sanacijski prostorsko ureditveni pogoji. Del sanacijskih prostorsko ureditvenih pogojev, ki jih ni sprejela občina, je sprejela vlada in povzročila vrsto novih krivic. V Sloveniji je ostalo kup nerešenih vprašanj, predvsem pri gradnji vikendov in to pretežno na področju Triglavskega narodnega parka, ker vlada to ni hotela razrešiti, čeprav je imela vse materiale in predpisane roke. Vlada namreč v škodo tistih, ki bi jih morala zaščititi, ni storila ustreznega uradnega dejanja. En takih odlokov o prostorskih ureditvenih pogojih za sanacijo degradiranega prostora smo sprejeli tudi v Kranju 7. julija 1994. Inšpekcijske sužbe bi bile dolžne z dnem, ko je bil odlok objavljen v Uradnem listu, voditi postopek, toda nič. To se pravi, na področju, kjer je treba najbolj varovati slovensko pokrajino in na področju, kjer gre za vprašanje ekologije - tukaj mislim na področje Krvavca, kjer je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo vsa dovoljenja za zasneževanje. Državni sekretar nam je na občinskim svetu leta 1995 na 10. seji zagotovil pomoč pri sanaciji vodnih zajetij in da Ministrstvo za okolje in prostor ne bo izdalo lokacijskih in gradbenih dovoljenj za zasneževanje. Naša ocena je, da Vlada oziroma minister razmišlja bolj o rekreaciji, kot pa o zaščiti naravnih vodnih virov, ki je eden od virov našega preživetja. Iz vodnega zajetja pod Krvavcem na primer oskrbujemo preko 100.000 prebivalcev, to je šest občin. Ob izdaji gradbenih dovoljenj, je bilo ugotovljeno, da so bili postopki za pridobivanje lokacijskih in gradbenih dovoljenj peljani mimo naše občine oziroma statuta občine Cerklje, skratka v neskladju s pupom Krvavec. Da ne bi omenjal letališča Brnika, ko nas je gospod Bandelj kot vladni - v vladi gospoda Drnovška - dal na Ustavno sodišče glede zaračunavanja sorazmernega dela stroškov letališču.
Še nekaj s področja ekologije. Gospod minister, v svojem štiriletnem mandatnem obdobju niste v Državni zbor prinesli nobenega zakona za področje urejanje prostora; čeprav imate zakon na področju okolja, ki se ne izvaja. Vprašujem vas, gospod kandidat, zakaj od leta 1993 do danes ni bila ustanovljena še nobena republiška javna služba za ravnanje z odpadki, tudi tista ne, za katere ni težav. Če pogledamo, Ministrstvo za promet ustanavlja javne službe, ne da bi imeli resorski zakon, kar se mu potem maščuje kot na primer pilotska luka v Kopru ali kot so problemi s telekomunikacijami, s koncesijami na telekomunikacijah. Čeprav je imel do sedaj minister Gantar vso pravno osnovo, da bi lahko kaj naredil, ni storil nobenega dejanja. Tudi nobenega dejanja ni, ki bi mu pomagalo rešiti lokalne probleme, tiste, ki jih občine ne morejo same rešiti. Verjetno se župani, ki tukaj notri sedite, tudi s tem strinjate, in vsi župani v celi Sloveniji. Še več. Za vložene vloge za ravnanje s posameznimi vrstami odpadkov, recimo gradbenimi odpadki, minister Gantar eno leto ne reagira na materiale, ki jih je ministrstvo samo plačalo in prevzelo. Po zakonu ima rok dva meseca, da začne s pravnimi postopki, to se pravi ne odpira se nova delovna mesta in ne razrešuje se vprašanje ekologije.
Še nekaj na področju koncesij voda. Ne zaključujete postopkov na spodnji Savi. Kakšno pravno varnost imajo subjekti, ki so se udeležili natečaja pridobivanja koncesije, ki je še niso dobili. Koncesije za male elektrarne, to so znani škandali, ki jih poznamo - Kolarjev gladovni štrajk. Mislim, da si ta upravni organ dovoljuje nekaj drugega kot drugi upravni organi. Postopek zavlačujete. Spet se ne odpirajo nova delovna mesta, spet se ne eksploatira naravnih pridobitev po okoljevarstvenih načelih. Ali imate kot kandidat za ministra v svojem programu zakon o vodah, zakon o geodeziji, saj vse funkcionira po starem? Kdaj nam boste predložili zakon o prostoru in zakon o stavbnih zemljiščih?
Še vprašanje o stanovanjskem republiškem skladu. Zadnje spremembe, ki ste jih vodili, je Ustavno sodišče razveljavilo. Vi kot minister ščitite republiški stanovanjski sklad in njegovo delovanje. Vprašujem, kako je možno, da ima republiški stanovanjski sklad profit, pri čemer posoja denar po T 3 plus 3. Kako je možno, da ima stanovanjski sklad vsako leto 3 milijarde profita, pri čemer je njegov poslovni predmet posojanje denarja na dimenziji približno 10 milijard? Kako iz 10 milijard sklad ustvari 3 milijarde profita, ker govori vsaka kmečka logika, da je nekje napaka pri zaračunavanju ali knjiženju pri prelivu denarja stanovanjskih kreditojemalcev pod ugodnimi pogoji. Če bi posojali denar po 3 plus 30, ne bi mogli priti do 3 milijard profita.
Gospod predsednik Janez Drnovšek in gospod kandidat za ministra, gospod Gantar! Ali želite našo državo prepustiti zakonskemu kaosu prav na tem področju, kar bo po vsej verjetnosti za Evropo pribežališče kriminala, korupcije, skratka, lahek plen za njihove želje.
In še vprašanje gospodu kandidatu, ministru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, gospodu Protnerju. To vprašanje sem tudi zastavil na Odboru za kmetijstvo. Ali še velja vaša obljuba, da bodo občine dobivale namenska sredstva za pospeševanje oziroma subvencioniranje v kmetijstvu, kar pomeni decentralizacijo Ljubljane oziroma oblasti?
In še gospodu Drnovšku, gospodu predsedniku Vlade. Moje osebno mnenje je, da minister brez listnice ni potreben, in mislim, da je to vaša osebna politična odločitev, ker osebno mislim, da ta resor lahko pokriva gospod minister Rop.
In še eno vprašanje, mogoče gospodu Drnovšku ali mogoče gospe novi ministrici: Ali je že kandidatka za ministrico za notranje zadeve, gospa Dobrajčeva, izdala nalog za legitimiranje oseb na avtobusnih postajah danes popoldne, ki prihajajo pred državni parlament na protestni shod taki Vladi? Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Čebulju. Vrsta vprašanj je bila postavljenih, upam, da so si jih kandidati za ministre tudi zapisali, da bodo potem lahko, če želijo, na njih odgovorili. Besedo ima gospod Jože Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, spoštovani kandidati za ministre! "Sem dolgo upal in se bal", začenja France Prešeren svoje poezije. Tudi večina Slovencev je dolga leta upala in trepetala, da bo končno nastopil čas, ko bodo lahko demokratično izbirali svoje predstavnike. Dočakali so ta dan, kljub temu pa danes po šestih letih, veliko večino ljudi navdaja isti občutek, kot je navdajal našega velikega pesnika: "Srce je prazno, srečno ni!" Kaj se je zgodilo? Danes se nam demokracija v Sloveniji kaže kot farsa. Slovencem se predstavlja vladna koalicija, ki na volitvah ni dobila večine. Koalicija, ki ne priznava volilnega poraza, enako kot ga ne priznava oblast v Beogradu. Koalicija, ki se poslužuje vseh sredstev za dosego cilja. Danes ste pritekli do cilja, vendar ste prehiteli konkurenco z nešportnim skrajšanjem poti po bližnjici, četudi se nekateri med vami imate za poznavalce visokih načel olimpijskega gibanja. Načelo višje ste prevedli v zgoraj, ne levo, ne desno, ampak zgolj zgoraj vidite sebe, ljudstvo pa naj životari spodaj. Vlada, ki se poslužuje takih metod, ni legitimna. Ker se, kot izgleda, večina koalicije zavzema za taka načela, ne moremo reči, da gre za nenačelno koalicijo. V tem pogledu ste načelni, le načela in vrednote niso slovenske.
Spoštovani kandidati za ministre! Rad bi, da me prepričate o nasprotnem, zato upam, da boste s tega mesta obsodili politično prevaro, ki je bila obelodanjena 8. januarja, kot je to storila večina eminentnih Slovencev. Kako bi vam brez obsodbe politične prevare lahko zaupali, da se boste kot ministri borili proti korupciji in drugim nepravilnostim, ki razjedajo našo družbo? In kaj reči o sestavi in predstavljanju programov Vlade? Čeprav je v njej nekaj sposobnih in kompetentnih ljudi. Vendarle bode v oči, da se je iskalo politkomisarje za posamezne resorje. Zato je bilo na predstavitvah malo programske vsebine, še bolj je manjkala ministrska vizija, na zelo konkretna in enostavna vprašanja pa smo poslanci dobivali zelo meglene odgovore.
Zelo se pozna, da mnogo mladih ministrov že 20 let poseda po salonskih foteljih, življenjska pot pa jih ni nikoli vodila skozi tovarno, polje ali razvojni oddelek. Zato niso opazili in ne poznajo skrbi in tegob delavca, ne žuljev kmeta in ne ponižujočega položaja raziskovalcev in strokovnjakov, in ne brezperspektivnosti mladih ljudi nasploh. Izgleda, da se bo tak odnos do državljanov nadaljeval. Neodgovorno je, da kandidat za ministra za znanost in tehnologijo, gospod dr. Kreft, področja tehnologije v svojem nastopu niti z besedico ne omeni. Slabše popotnice si strokovnjaki, ki delajo na področju razvoja in tehnologije, ne bi mogli zamisliti. Očitno se Vlada v času tranzicije odpoveduje temu pomembnemu segmentu, ki edini daje svežo kri našemu gospodarstvu. Mladi ljudje so to očitno že zaznali, zato je že zamrl vpis na tehniške in naravoslovne smeri fakultet. Če si kandidat zamišlja celotni resor zgolj kot skrb za letistično znanost na področju hermenevtike, potem se srednješolci odločajo pravilno. Vendar se sprašujem, ali Slovenija dolgoročno lahko preživi, če bomo imeli samo sociologe, politologe, pravnike in ekonomiste? Tudi v drugih odborih nismo slišali spodbudnih zamisli naših ministrov za delovanje gospodarstva. Nismo dobili obljube, da se bo prekinila praksa kroženja neprimernih managerjev kot stagnatorjev slovenskega gospodarstva. Zelo malo je bilo rečenega, kako si gospodarski ministri zamišljajo obvladovanje in premagovanje visoke brezposelnosti. Kandidat za kmetijskega ministra nima nobene ideje, s kakšno kvoto mleka, jabolk, vina in drugih pridelkov naj bi Slovenija poskusila priti v Evropo, čeprav kandidat za zunanjega ministra nastopa, kot da je Evropa že v predsobi.
Skratka, na predstavitvah smo bili deležni razlag v smislu "laissez faire, laissez passer". To pa ni tisto, kar se pričakuje od ministra, zato takega kabineta ne morem podpreti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Jerovšku. Besedo dajem gospodu Pavlu Ruparju. Za njim je prijavljenih še deset poslank in poslancev. Prosim vas, da bi bili v nastopih jedrnati.
PAVEL RUPAR: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Rad bi navedel nekaj razmišljanj o dogajanjih v preteklem obdobju in pa povedal tudi nekaj dejstev, ki so se v tem času zgodile. Pravzaprav sem zelo žalosten, ko vidim, da je pravzaprav Slovenija hudo razdeljena na dva različna pola. S svojo vztrajnostjo ostati za vsako ceno, na vsak način v vodstvu države, ste razpolovili in izničili drugo stran Slovenije, ki je pravzaprav stran večine. Kakšen je vaš odnos do drugače mislečih, do nas, v narekovajih, drugih? Posmehljiv, zaničevalen. Do nas se obnašate kot vsemogočni, kot edino zveličavni voditi to državo, do nas se vedete kot da smo manjvredni ljudje, čeprav je blok strank slovenske pomladi velikokrat ponudil roko sodelovanja, ničkolikokrat v zadnjih treh mesecih. Že samo zavlačevanje do tega dne o predlogu predsednika države mandatarju, do te seje, ko naj bi bila potrjena ta vlada, je pravzaprav v tej državi bilo narejenega sila malo, razen velikih naporov, da se vendarle dobimo na skupnih točkah in gremo skupno pot Slovenije naprej.
S tako vlado, ki ste jo predlagali, ste pravzaprav potisnili Slovenijo nazaj tja od koder je prišla, to je na Balkan. Vsa opozorila iz tujine o nekem vzhodnem bloku, o Balkanskem bloku, konec koncev tudi v zadnjem, da nas v NATU verjetno še dolgo časa ne bo, so pravzaprav neki apeli, da se vendarle premakne tudi na bolje, na drugačne poti. Seveda niste priznali nikoli tako imenovanega bloka slovenske pomladi. Na vsak način ste želeli razbiti to enotnost in pridobiti še kakšno stranko, da bi jo izpili in izmučili v svojem mandatu tako kot je v preteklem obdobju praksa že pokazala.
Vaši kandidati so pravzaprav izbira vaših kandidatov; dajali ste vtis kot da jih iščete, pa jih pravzaprav niti nimate primernih in da se obnašate tako kot na tržnici, ali bi še kdo hotel biti minister. Zelo začuden sem, ko nihče od tistih kandidatov, ki niste bili potrjeni, niti z besedico ni govoril samokritično ali da bi skušal sam predlagati, da je namesto vas drugi kandidat. Tako kot je bilo že omenjeno, imam občutek, da ste izbrani po principu bivšega sistema, da pravzaprav s svojo nestrokovnostjo na teh mestih postajate neki novi politkomisarji, ki boste tam zato, da boste za kontrolo, da boste imeli ves pregled nad dogajanji v ministrstvih. In če se je že gospod Potrč sprehodil po vseh ministrih, po vseh kandidatih, sem zelo začuden...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Ribičič se je sprehodil.
PAVEL RUPAR: Pardon. Gospod Ribičič. Se opravičujem. Niti z besedico niti najmanjše kritike. A to je vendarle zastrašujoče in vendarle nekaj ni v redu. Za mene osebno vsi kandidati niso slabi. Osebno zelo podpiram, tako gospoda Dragonjo, Ropa, če hočete, gospoda Gantarja. Seveda pa so tudi taki ministri, ki si pa zaslužijo tudi kritike, predvsem zaradi njihovega bivšega delovanja, tako v Jugoslaviji, kot v Sloveniji. Sam sem bil na treh predstavitvah in z eno absolutno nisem bil zadovoljen. To je bilo takrat, ko se je predstavil kandidat za ministra za promet in zveze, gospod Kocijančič. Niti z besedico se v svojem nastopu ni želel ali pa ni upal dotakniti letalstva, letalskega prometa, Adria Airways. Šele takrat, ko smo mu zastavili kar nekaj vprašanj, je na njih odgovoril pavšalno, megleno, češ, raje ne bi odgovarjal, da ne bo kdo kaj izvedel. Tudi izgubo v Adrii Airways ste zanikali, pa je bila predstavljena. Torej, tistih 20 oziroma 200 milijonov in nekaj, je resnica, pa ste jo zanikali. In 20 milijard tolarjev, preračunano v današnji čas, to pomeni tolikšno izgubo kot ima recimo občina Tržič v 25-ih letih velik proračun. Torej 25 let ena občina ne zapravi toliko denarja, kot ste ga vi v dveh letih. V dveh letih poudarjam zato, ker ste sami povedali, da je prvih devet let Adria Airways delala zelo profitibilno in zelo dobro. Torej je vsa ta izguba nastala v tistih dveh letih že samostojne Slovenije in si vi kot dober gospodar, kot dober podjetnik niste ustvarili niti enega cilja in našli niti ene perspektive, da bi Adria Airways že takrat začela poslovati malo boljše, ampak ravno obratno. Odšli ste iz Adrie v poslanske klopi.
Ne bom govoril o cestah in železnicah. Rad bi še povedal nekaj, kar me je zelo motilo, to je tranzitni promet skozi Slovenijo. Imamo strašne kolone na madžarski meji. Torej ljudje tam čakajo nekaj ur, tudi dnevov, pa vendar niti z besedico ni bilo kaj bistvenega omenjenega, da bi to preprečili, razen, da boste uvedli enake sistem kot v tujini. Pa ti ne zadoščajo, ker jih ne morete, ker nimamo izgrajenih avtocest.
Zelo slabo so bili predstavljeni vaši pogledi na reševanje problemov lokalnih cest, zelo slabo o dodeljevanju frekvenc televizijskim postajam.
In ne nazadnje bi se rad dotaknil še stvari, ki se mi je dogajala zadnji mesec, dva, to je podkupovanje, zaradi katere si lahko ta Vlada, ki recimo, da bo potrjena, že vnaprej pripne na svoje prsi besedo "nelegitimna, prevarantska"; preprosto zato, ker sem danes za gospoda predsednika prinesel drugi dokaz tiste podkupovalne afere - to je ta smučarska karta - o kateri so mnogi mediji govorili, da je ponarejena, pa ni! Je pa izdana kot zloraba Ministrstva za okolje in prostor. Zelo čudno se je končala ta afera. Sami lahko veste, Slovenija to tudi ve, da sem že takrat, ko sem zapuščal policijo, na katero sem bil povabljen kot osumljenec kaznivega dejanja, takrat, so mi rekli, nič ne skrbi, ta zadeva bo pomedena pod prag. Ne, nisem verjel, ampak to se je res zgodilo! Žal sem ugotovil, da tisti tam na policiji delajo z vami "vštric", da sodišča delajo tako, kot jim naročite, da mediji delajo tako, kot si želite. Ali nismo to pred nekaj več kot šestimi, sedmimi leti že doživeli? Kaj ste storili s pometanjem takih problemov pod prag? Legalizirali ste podkupovanje, legalizirali ste kraje, legalizirali ste vse nepravilnosti v lastninjenju, na koncu koncev ste s tem želeli kronati tudi Cirila Pucka. Žal vam ni uspelo! In iz srca sem hvaležen, resnično hvaležen, vsem poslancem strank slovenske pomladi, da so pokončni in da so trdni, in da vendarle vztrajamo skupaj, tako kot je tudi prav. In prav je, kolegice in kolegi, da vendarle še ponujamo roko, tisto roko, ki bo mogoče vendarle kdaj začutila partnerje na drugi strani poštenega in ki bo skupaj peljala to Slovenijo naprej.
Zelo sem vesel, da nihče od vas ni šel po zelo, zelo trhlem mostu, ki ga je zgradil gospod Pucko, ker čez njega naj bi dolgo hodil, a se lahko prej podre in bi padel v vodo. Gospod Pucko je s svojim dejanjem pripel nelegitimno značko tej vladi. In čeprav je več kot 55% ljudi na volitvah zaupalo svoj glas strankam slovenske pomladi, čeprav imamo mi večino, nam žal ni uspelo, da bi našli ponujen kompromis z blokom, ki sedi od mene levo. Na koncu koncev nam ne preostane drugega, kot da opustimo apatijo, ki morda vlada in ki je morda tudi cilj te vlade; in da zaupamo svojim ljudem, da bo nekoč vendarle prišel naš dan. In jaz upam, da ta dan ni daleč, ker taka vlada, s takimi kandidati in na tak način, ne more biti dolgo. In upam, da se bo vendarle kaj premaknilo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Rudolf Petan.
RUDOLF PETAN: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi poslanci, spoštovani gospod mandatar, spoštovani kandidati za ministre in za ministrico! Pred glasovanjem o Vladi Republike Slovenije, ki je glede na volilne glasove prav gotovo neligitimna, pravim glede na volilne glasove, kajti stranke slovenske pomladi so dobile večino približnih 4% glasov več, v absolutnem številu to pomeni preko 16 tisoč glasov in ob tem se mi poraja nekaj vprašanj, na katere še nisem dobil čisto jasnih odgovorov.
Najprej o 46. glasu, o tistem glasu, ki nas preko medijev nenehno uči demokracije in nam daje nekakšne lekcije pokončne in državotvorne drže, in ki bi se naj porodil kot poizkus, citiram to, kar sem prebral, "odpravljanja bipolarnosti slovenskega političnega prostora". Pa se mi zastavljajo vprašanja, katere in kakšne bipolarnosti. Mogoče bipolarnosti med tistimi, ki zavajajo svoje volivce z enim programom pred volitvami in z drugim za povolilni čas, pri tem pa še vedno ostajajo "zvesti" ali vsaj hočejo ostati zvesti svoji stranki, pri tem pa še vedno izjavljajo, da stranka ne dela tako, kot bi morala in pa med onimi drugimi. Mogoče pa gre za tisto bipolarnost, ko kandidat, ki je dobil glasove volivcev, ki so glasovali za spremembe, pa za spremembo dobijo poduk, da je to nevarna delitev za slovenski narod, še posebej, če je tistih za spremembe več in je pač na stran, ki ima premalo glasov, potrebno še nekaj dodati, da bo stvar izenačena, da bomo prišli od razmere 45 proti 43 poslancev - če uporabim to prispodobo - da bo zadeva manj bipolarna, bomo prišli na razmerje 44:44. Ne vem. Ali je to res manj bipolarnosti. Mogoče pa gre za tisto bipolarnost, kdo lahko o tem, kar je dobro za Slovenijo in Slovence, sploh govori. Tisti, ki izrabi zaupanje enih, zaupanje tistih volivcev, ki so mu sploh omogočili status poslanca, pa to zaupanje odnese tisti opciji, ki mu ni zaupala. Nerodno je tudi, če si takšni vzamejo pravico in govorijo o nekakšnih mostovih do širšega koalicijskega dogovora. Kaj pa, če je ta dogovor že vnaprej obsojen na neuspeh? Verjetno je bil ta most mišljen zatekanje iz ene stranke v drugo, od enega programa do drugega, kajti volivci so volili tudi program in to bi naj odločilo glasovanje za Vlado države Slovenije. Ali pa gre mogoče za bipolarnost med bogatimi in tistimi, ki so na robu preživetja, in ravno opcija liberalizma je to naredila ali pa je omogočila. Da ne bo pomote, to je tisti liberalizem, ki ga občutimo, ne tisti, ki je napisan v knjigi. Ali pa bipolarnost med tistimi, ki so se znašli na cesti brez vseh pravic in tistimi, ki so to omogočili? Ali pa mogoče bipolarnost med moralo in nemoralo? Tudi stališča, ki so jih zastopale do sedaj stranke in posamezniki, ki so na vladni strani, ne dajejo velikega zaupanja. Kako nas bodo recimo v Evropo vodili tisti, ki vidijo na primer v NATU in drugih evropskih asociacijah še vedno neke vrste razrednega sovražnika ali pa nekoga, ki mu je potrebno najti alternativo, v Evropi najti alternativo evropskim asociacijam.
Kandidati za ministre, ki mogoče razmišljajo drugače in evropsko usmerjeno in ki se bodo z evropskimi zadevami pogosto srečevali, bodo imeli resnično velike težave. Takšna ministrstva, ki se bodo z Evropo pogosto srečevala, so sigurno obrambno ministrstvo, potem ministrstvo za evropske zadeve ali kakršnakoli oblika že bo in ti izhajajo gotovo iz strank, ki še vedno iščejo alternative. Verjetno bo zopet potreben neki most, zatekanje od svoje vesti ministra, ki razmišlja drugače, pa do stališča svoje stranke. Za Evropo bo potrebno spremeniti ustavo, koliko in kdaj, to bo pač odvisno od spretnosti pogajalcev. Kako bodo to storili tisti, ki ne dajejo niti opeke Italijanom, pa na to protestirajo. Kako bodo upokojenski sklad in najnižje pokojnine rešili tisti, ki jih skrbijo samo priviligirane pokojnine in ko bodo udarili po pridobljenih pravicah upokojencev. Verjetno ni potrebno ugibati, kdo bo na slabšem. Ali tistih 200 tisoč upokojencev s spodnjega roba, ali oni drugi priviligirani, ali mogoče to celo pomeni, da bodo upokojenci ostali brez pokojnin. Do sedaj so takšna stališča eni izražali in jih razglašali, drugi pa proti tem stališčem protestirali, kar je normalno. Sedaj so se pa znašli skupaj. Ali so pozabili, kaj so zagovarjali pred volitvami, ali so igrali takrat, ko so takšna stališča podajali, ali pa je protest drugih bil igra, ali je bil protest obojih igra. Mostovi, o katerih se je govorilo s strani 46. glasu, so vsekakor potrebni, zato da pridemo do dogovora, ne pa zato, da tekamo z enega brega na drugi kakor nam kdaj ustreza. Tudi stališče stranke, ki je izstopila iz Vlade zaradi divjega liberalizma ob popolni abstinenci socialnih programov, tako smo lahko prebrali, je sedaj našla svoj pontonski most v vlado in je pomanjkanje socialnih programov niti ne moti. Pravijo, da za vladanje nekateri pozabijo svoja stališča, svoje programe, svoje volivce, postanejo zagnani igralci in tekači iz ene strani na drugo stran. Ali mogoče to pomeni, da je v teh 46. glasovih veliko takih 46-ih in ne samo eden. In to je tisto, kar da misliti in kar je za Slovenijo lahko usodno. Zato z vsem dolžnim spoštovanjem do različnosti to za slovensko demokracijo gotovo ne more biti dobro. In kaj predlagamo mi? Samo kritizirati tudi ni dobro. Preprosto, predlagamo vlado tistih, ki so dobili največ glasov, ugotovili smo kar 4% več, ki imajo legitimno pravico sestaviti svojo vlado, in to so stranke slovenske pomladi.
Navezal bi se na nekaj, kar je že bilo tu omenjeno. Samo strokovni svet Socialdemokratske stranke ima kvalitetnejšo sestavo, da drugih dveh strank slovenske pomladi sploh ne omenjam, ker imajo tudi oni odlične kadre.
Naj omenim še to, da predstavniki strank slovenske pomladi v odborih na predstavitvah kandidatov za ministre nismo kar povprek a' priori glasovali proti predloženim kandidatom, to kar je delala druga stran. Kandidat, ki je bil prepričljiv, je tudi z naše strani dobil podporo.
In sedaj še nekaj kot preblisk. Veliko smo lahko slišali in tudi prebrali v naših medijih o tem, da so se stranke slovenske pomladi za vstop v Vlado se pripravljene pogovarjati tudi s svojimi sovražniki. Ta beseda je bila uporabljena. Pa bi rekel to. Za to nas ni treba obtoževati. To samo dokazuje našo zrelost, da smo se pripravljeni pogovarjati tudi s svojimi nasprotniki. Naši nasprotniki še niso naši sovražniki. In z nasprotniki se je treba vedno pogovarjati in imeti do njih spoštljiv odnos. Če pa se nismo naši na istem bregu, da bi stopili v Vlado, da bi lahko sestavili programsko koalicijo, ker gre za program, nas pa tudi zaradi tega ni treba obtoževati. Kajti to pomeni, da se nismo prodali za ministrska mesta, da se zato nismo prodali, da bi prišli v Vlado, da nismo prodali svojega programa, da nismo zatajili naših 482.514 volivcev, kolikor nas je podprlo vse tri stranke slovenske pomladi. Vesel sem, da pripadam stranki, katere sem član, to je Socialdemokratski stranki. Vesel sem, da tudi pripadam tej koaliciji strank slovenske pomladi, ki smo postali pokončni, da nismo sledili nekemu drugemu glasu, ki ima svojo številko. Da še vedno zagovarjamo pričakovanja tistih pol milijona slovenskih volivcev, ki so nam dali podporo. Upam, da bo tako ostalo tudi naprej. In ti Slovenci, ki so nas podprli, mi se pa za te sedeže nismo prodali, smo še vedno ostali pri svojem programu, imajo ravno tu tisto upanje, tisto luč na koncu predora, ki sveti za tiste, ki si želijo spremembe. V demokraciji je normalno, da imamo pravico do drugačnosti. In mi smo tista drugačnost. Na teh volitvah smo mi kot drugačni dobili večino. Povedal sem koliko je to bilo v absolutnem, po pomeni 16.000 glasov več. Želim si, da bi še naprej lahko delovali skupaj. Ti Slovenci, ki so nas podprli, smo jim garant, da bomo tudi naprej njihova pričakovanja in program, ki ga oni želijo, da bi ga izpolnili, izpolnili. Če pa pri teh pogovorih nismo uspeli, da bi lahko del tega programa realizirali, pač nismo tam zraven. Torej ni je cene, vsaj do sedaj je še ni bilo, za katero bi se bili prodali. Upam, da bomo takšni tudi ostali. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Petanu. Besedo ima gospod Vladimir Čeligoj.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa. Spoštovani! Državna meja je eden od poglavitnih elementov, na katerega bo morala bodoča vlada polagati posebno pozornost. Pri tem ne mislim zgolj na samo mejno črto, ampak na obmejno območje, katerega prebivalstvo predstavlja živi branik naše domovine. Še posebej občutljivo je to vprašanje na meji s Hrvaško, zaradi novonastale državne meje, istočasno pa tudi zaradi redko naseljenih področij. Demografske študije za ta območja kažejo trend padanja prebivalstva v prihodnjih desetletjih. Na bodoči vladi je naloga, da z ustreznimi vzvodi zaustavi padanja števila prebivalstva ter da z ustreznimi finančnimi spodbudami zadrži živelj na obmejnih področjih.
Naslednji problem, na katerega želim opozoriti bodočo vlado, so meddržavni odnosi med Slovenijo in Hrvaško. Ne bom navajal že vsem znanih problemov, dotaknil se bom vprašanja meddržavnega trgovinskega sporazuma med Slovenijo in Hrvaško, ki se rojeva od nastanka obeh držav, pa ga še do danes ni. Slovenski proizvajalci in izvozniki na hrvaški trg nujno potrebujejo ta meddržavni trgovinski sporazum, ki bo določal pravila trgovanja naših izvoznikov pri njih in njihovih pri nas.
V tem kontekstu želim spomniti bodočo vlado tudi na vprašanje maloobmejnih prehodov in maloobmejnega prometa med Slovenijo in Hrvaško. Maloobmejni prehodi in maloobmejni promet so nujno potrebni za normalnejši in praktičnejši način življenja, ki se vsakodnevno prepleta na obeh straneh meje.
Na koncu bom opozoril bodočo vlado še na vprašanje Slovencev na Hrvaškem in sicer na slovensko narodno skupnost na Reki in širšem reškem območju ter v Splitu. Tudi tem Slovencem bo morala bodoča vlada posvetiti več pozornosti kot le dosedanje odprte konzularne pisarne. Tudi ti Slovenci zaslužijo večje zanimanje zanje in morajo začutiti, da niso pozabljeni od matične države in domovine.
Vse to, kar sem navedel, spoštovana bodoča vlada, so upravičena pričakovanja in zahteve državljanov Slovenije. Na vas bo, da jih izpeljete in uresničite, če boste izvoljeni. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Čeligoju. Besedo ima gospod Alojz Vesenjak.
ALOJZ VESENJAK: Hvala lepa. Spoštovani vsi prisotni! Na predstavitvi gospoda kandidata za ministra za promet in zveze sem vprašal oziroma pripomnil, kako gleda na modernizacijo cest in napeljavo telefonov. V mislih sem imel pasivno področje Haloz, zlasti ob hrvaški meji. Na žalost v teh krajih še danes, na pragu tretjega tisočletja, ni ustrezne cestne povezave, ne telefona in ne osnovne življenjske tekočine, to je vode. V teh krajih primanjkuje pitne vode, požarne vode in vode za osebno higieno. Stvari se sicer premikajo, vendar na žalost prepočasi, in samoprispevek, ki ga ljudje morajo prispevati pri zadovoljevanju osnovnih življenjskih potreb, je previsok. Če hočemo oziroma želimo, da bo krajina ostala poseljena, moramo tem ljudem, ki še tam vztrajajo, kot država pomagati. V novi vladi tega ne vidim, zato bom glasoval proti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Vesenjaku. Besedo ima dr. Franc Zagožen.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani predsednik, spoštovani zbor! Prvič sem govoril v imenu poslanske skupine in bi zdaj rad na kratko povedal še svoj pogled na ta predlog za prihodnjo Vlado Republike Slovenije in tudi moj pogled na možnosti te koalicije, da deluje za korist Republike Slovenije, katere v 1. členu ustave piše, da je demokratična republika, 2. člen pa pravi, da je socialna in pravna država. Jaz mislim, da je seveda oboje ogroženo tudi s to koalicijo in to vlado, kljub temu da, kot sem že prej rekel, priznavam dobronamernost marsikateremu kandidatu, tudi sposobnost. Vendar v tej vladi ne bo uspešen, žal. Omenjen je bil danes že Hajak. Imam en kratek ugovor. Rad bi o njem povedal nekaj besed. Bil je v mladosti marksist, pred nacizmom je pobegnil in postal velik kritik vseh totalitarnih sistemov, nacizma, fašizma, komunizma. Vse je pravzaprav obravnaval na enak način in mimogrede, tisti, ki ste brali njegova dela, mislim, da noben drugi avtor ni tako dosledno zastopal stališča, da je žal predvsem inteligenca odgovorna za to, celo simpatizirala je s totalitarnimi sistemi, jih omogočala. Njegov liberalizem je zelo dosleden. Bil je znanstvenik, dobil je celo Nobelovo nagrado. Zelo racionalen, in že prej sem omenil, upošteva nekaj, kar se sedaj pogosto pozablja, da zastopa tak liberalizem ob pogoju, da se dosledno spoštuje pravni red in da je ta pravni red tudi dober. Kot utemeljitev te evolucijske teorije družbenega razvoja je pač pokazal, da so uspešne tiste družbe, ki imajo boljšo družbeno ureditev, bolj učinkovito in zanj je to bil dosleden liberalizem. Mislim pa, da je bil kot znanstvenik tudi nekoliko totalitaren in da je nekatere stvari spregledal. Njegov liberalizem je zelo darvinističen. Pravzaprav dosledno zavrača vsako solidarnost, recimo, humanitarne akcije in tako naprej, ker pravi, da škodijo družbenemu razvoju. Tako, da ima tudi svoje kritike in upravičene, razumem.
Ampak to kar hočem povedati, glejte, če ta liberalizem razumemo predvsem kot svobodo, lahko tudi kot neomejeno svobodo, če ni zakonov, ki jo omejujejo in če to povežemo še nekoliko s takim gledanjem na pravo in na vlogo prava, kot je značilno za totalitarne režime, komunistične, tudi nacistične in fašistične, potem je to zelo nevarno. Mislim, da imamo sedaj opravka s takim gledanjem na pravno državo pri nas. Veste, da je v komunizmu pravo služilo nekemu cilju z veliko začetnico. Tako je bilo tudi drugod. Tudi opuščanja pravnih norm - nujno potrebnih - lahko omogoča tak neobrzdani liberalizem, ki je nevaren; in Hajak je seveda tudi take nevarnosti videl in zato je leta 1941 napisal cele odstavke, ki bi jih vam lahko zdajle prebral, žal nimam tukaj njegove knjige, ki so take, kot da bi jih pisal na podlagi opazovanja razvoja družb v tranziciji v zadnjih petih, šestih letih. Tudi za Slovenijo bi to popolnoma veljalo. Dobesedno bi lahko opisal dogajanja, ki bi jih v tem času videl, tudi nekaj let nazaj. Bojim se, da tudi v prihodnosti, ker se strinjam s tistimi, da pomeni ta koalicija korak nazaj in podaljševanje preteklosti, čeprav je tudi po Hajakovi teoriji seveda prihodnost neizbežna. In poglejte, dovolj je bilo že opozoril v Državnem zboru, pa tudi s strani drugih institucij uglednih ljudi v Sloveniji, da smo daleč od pravne države. Torej pravna regulativa je pomanjkljiva, to je eno in drugo, se ne upošteva, ne izvaja dejansko. To ni značilno samo za Slovenijo, ampak za vse tranzicijske države, kar pomeni, da je ta nered pravzaprav v funkciji nečesa. V funkciji prav te neomejene svobode, da nekateri mimo nekih v uspešnih družbah sprejetih in upoštevanih pravnih norm na hitro obogatijo. In bojim se, da bo ta koalicija predvsem, hote ali nehote, mnogi seveda nimajo tega namena, pa vendar prav to izpeljala. Tranzicijo je treba izpeljati do konca. Samo kakšen bo rezultat te tako izpeljane tranzicije, bi lahko spet povedal Hajak. Tako močno razslojena družba, tako velike socialne napetosti, ki jih je mogoče potem krotiti samo s silo ali pa pripeljejo do česa, kar Hajak zavrača, zavrača namreč revolucijo. Posledica takega neravnotežja v družbi je pa lahko ravno to. Torej po moji oceni je koalicija lahko uspešna, če si je seveda postavila neke druge cilje, ki ne morejo biti cilji slovenske nacije in države, nikakor pa ne more biti uspešna, če bi bili ti cilji predvsem temeljni. Torej vzpostaviti normalno družbo in ne izkoristimo tranzicijo za to, da dobimo, kot sem zadnjič rekel, ko sem nasprotoval taki koaliciji, ki je podprla mandatarja, družbo, ki bo pravzaprav razdeljena in kot sem rekel, ne mislim zdaj na to delitev tukaj v parlamentu, ampak razdeljena na tiste, ki so si vzeli svobodo in to izkoristili, da dobijo tudi finančno, gospodarsko moč in da gospodarsko zagospodarijo nad drugimi. To seveda pomeni, da taka družba ne bo nikoli izkoristila vseh svojih potenicalov, ne more biti uspešna, ne more biti tudi uspešna v mednarodni konkurenci in zato ni družba prihodnosti. Kot sem rekel, kljub temu je prihodnost neizbežna. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, doktor Zagožen. Besedo ima gospod Janez Kramberger.
JANEZ KRAMBERGER: Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi poslanci, pozdravljeni vsi prisotni! Dovolite mi, da povedanemu danes dodam nekaj misli. V dopoldanskem času so nekateri pred menoj govorili, kako dolgo časa je potreboval parlament, da smo prišli prvič do konstituiranja parlamenta in seveda tudi do predloga vlade. Strinjam se, da bi takšen predlog vlade, kot ga imamo pred seboj, lahko dobili že precej prej. Nekoč mi je starejši kolega, sodelavec, rekel, da pametne misli in šepavi konji pridejo vedno zadnji. To pot sem se tudi na to zanašal, da se bo iz teh pogajanj izcimilo res nekaj, da ne rečem pametnega, ampak nekaj bolj trdnega, kot je danes pred nami. Ampak očitno ta pogajanja niso bila uspešna.
Poglejte gospod predsednik Vlade! Ocenjujem, da niste imeli najbolj srečne roke pri izbiri ministrskih kandidatov. Verjetno si tudi - ne dvomim v vašo sposobnost - niste sami vseh postavljali. Poglejte. Pri nekaterih kandidatih je vprašljiva strokovnost, pri drugih so tukaj omenjali kolegi neke nerešene pravne zadeve, tako da v demokratičnih deželah takih ljudi ne bi predlagali. Ne morem mimo ugotovitve mojega kolega Franca Kanglerja, ki je ugotovil, da je od 18 predlaganih ministrskih kandidatov 14 iz Ljubljane. Ne verjamem enostavno, da so samo v Ljubljani in bližnji okolici tako sposobni ljudje, ki bi bili edini sposobni delovati v slovenski vladi.
Poglejte, dr. Ribičič je pred menoj, torej malo prej sistematično razčlenil pohvale oziroma vsakemu ministrskemu kandidatu je povedal nekaj spodbudnih besed. S tem se seveda lahko delno strinjam. Pozabil je, ne vem, po naključju ali čisto resno na gospoda mag. Kopača. Mag. Kopač v celotni zdravstveni javnosti zbuja dejansko revolt, ko je bil predlagan za ministra. Tako da osebno ocenjujem, da bo imel samo na en oddelek v bolnici zaželen vstop, na vse ostale pa ne. Če še sam ponovim, kaj so kolegi dejali, da smo mi v pomladanskih strankah nastopali nedvomno konstruktivno. Tiste ministrske kandidate, kateri so nas prepričali, smo podprli. To ste verjetno gospod mandatar opazili. Tako da ne morete nam in vsem tistim, torej vsem tistim očitati, da nismo državotvorni. Če bi samo bežno pogledal, kaj čaka to vlado oziroma vse nas, ki tukaj sedimo v Državnem zboru, če samo vzamemo projekt Evropske unije in NATA.
Poglejte, ocenjujem, da je za to potreben vseljudski oziroma vsenarodni konsenz, če bi tako rekel. Tisti, ko smo bili že v prvem sklicu, smo bili takrat na preizkušnji pri osamosvojitvi. Ocenjujem, da danes to ni tako usodno za slovensko deželo, ampak ni pa dosti manj. Veljalo bi se potruditi, da bi našli rešitev in oblikovali uravnoteženo vlado levice in desnice, katera bi bila sposobna te stvari speljati in potisniti naprej.
Tako mi, gospod dr. Janez Drnovšek, dovolite, da vam predlagam, da ponovno premislite vašo odločitev, če je to možno ali da ni to neka zakopana bojna sekira, in v tej smeri razmišljate - mogoče gospod Kocijančič ravno v tej smeri zdaj poučuje mandatarja - da naredite še enkrat ta napor in poskusite ugotoviti, če smo sposobni priti do take vlade, torej uravnotežene vlade levice in desnice, katera bo sposobna to, kar se tudi sami globoko zavedate kaj nas čaka, sposobna realizirati v tem dvoletnem ali pa mogoče celo štiriletnem obdobju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Krambergerju. Mislim, da ima gospod Ivan Kebrič besedo.
IVAN KEBRIČ: Hvala, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, gospod mandatar in kandidatka in kandidati za ministre! Ne vem ali smo sklepčni in mislim, da imam pravico, da preverimo sklepčnost, da ne bomo govorili prazni dvorani, da nihče ni zainteresiran, da posluša kakšne argumente.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Kebrič, mislim, da smo sklepčni. Če ne verjamete pa lahko tudi glasujemo. Predlagate, da preverimo sklepčnost? (Da.) Dobro. Prosim, da preverimo sklepčnost, da bomo zadostili bojazni gospoda Kebriča, da govori pred nesklepčno dvorano. Poglejte, mislim, da je. Torej, sedaj ugotavljam, da je trenutno prisotnih 68 poslank in poslancev in lahko nadaljujete z razpravo.
IVAN KEBRIČ: Hvala lepa. Svoje delo v parlamentu, sem si prestavljal kot konstruktivno, prav gotovo, ker sem pač tak značaj, da bom tudi poskušal vplivati miroljubno, pomirjevalno in napovedal bi naslednje. Ko smo na Odboru za finance, da tako rečem, zasliševali mag. Gasparija kot kandidata za finančnega ministra, je lepo prikazal svoj program in med vprašanji je bilo postavljeno naslednje vprašanje. Pred tem pa moram poudariti, da je povedal, koliko programov oziroma predlogov zakonov za davščine in vse ostale potrebne dajatve je že pripravljenih in čakajo samo na proceduro pri nas, da bomo mi tukaj odločali ali so zakoni, taki kot jih predlaga, dobri, da jih lahko izboljšamo in tako naprej. Potem mu je bilo postavljeno vprašanje, kako si zamišlja, da bo pripeljal kapital v našo državo. Pri tem se mi je pa logično porajalo naslednje, da smo mi tisti, ki moramo ustvariti pogoje, dragi gospe in gospodje, da bo kapital zainteresiran za investiranje v Sloveniji ob neki stabilni vladi, ob nekih stabilnih razmerah, ne pa v nestrpnosti, v razdvojenosti. In če sem pri razdvojenosti, bi vas spomnil naslednje. Ker sem toliko star, da se spominjam Dravske banovine in Kraljevine Jugoslavije, kaj je takrat pomenila delitev slovenskega naroda na liberalce in klerikalce. Koliko škode smo takrat že imeli, pa ne potrebujemo, ni potrebe, da gremo tako daleč nazaj. Spomnimo se samo medvojnega časa, kaj je pomenilo to, da je brat na brata v Sloveniji dvignil roko in kaj se je zgodilo. Razdvojenost, taka in drugačna, pa če pogledamo preko domačega plota, da tako rečem, kaj je pomenilo po vojni delitev na vzhodni in zapadni blok, kaj je pomenila hladna vojna, železna zavesa, koliko je to zavrlo napredek in dobrobit človeštva, ko se je dalo toliko denarja za orožje in ostale stvari. Ali res hočemo še danes tako razdvojenost tu v parlamentu? Hočemo danes razdvojiti slovenski narod, da se bomo zopet gledali, da ne rečem, kot pes in mačka, ampak ali bomo državotvorni, ali bomo kreativni, ali bomo izvolili končno vlado, ji pomagali v tej začetni fazi, da bo upoštevala vse tisto, kar so predgovorniki dobrega predlagali in povedali. In mi smo tisti, ki bomo gledali pod prste, mi smo tisti, ki jo bomo kontrolirali, nadzirali in mi smo tisti, da bomo pokazali, to ni dobro, to ni v okviru tega tvojega programa, ki smo ga tu sprejeli. In mislim, da je naša stvar na tem, da to ustvarimo.
Da ne bom predolg, želim povedati samo še nekaj. Mi imamo toliko afer in vemo, da se skorajda nobena ne konča. Pa tudi vemo, zakaj se ne konča. To se pravi, da jaz nisem zato, da samo sprožamo afere, da se kregamo, da raziskujemo, ustvarjamo komisije, kratimo čas in denar davkoplačevalcev, namesto da smo konstruktivni in da začnemo delati. Ne, da vladi že danes mečemo polena pod noge, ampak pomagajmo ji na noge, nadzirajmo jo, in mi bomo tisti, ki bomo polagali našim volivcem račune. Tisti, ki so govorili, da želi narod oziroma volivci spremembe, vemo kaj in koliko je dosegla stranka, ki je proglašala v svoji volilni propagandi, čas je za spremembe. Jaz vam pa povem, da me ljudje ustavljajo in kličejo, da želijo, da delamo konstruktivno, brez sprememb, da nadaljujemo dobro naše delo v splošno korist vseh tistih, ki čakajo, da bomo mi začeli s poštenim delom, da bomo nekaj ustvarjali. Hvala, da ste me poslušali.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kebriču. Besedo ima poslanec gospod Ivo Hvalica. Potem sta prijavljena še dva razpravljavca, tako da bi potem po teh razpravah dali besedo predsedniku Vlade oziroma kandidatom za ministre in predlagam, da bi danes nadaljevali in tudi prišli do volitev. Prosim, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Ne morem si kaj, da ne bi začel z repliko gospodu Kebriču. Gospod Kebrič imam občutek, da ste prespali zadnjih sedem let in da še vedno mislite, da je tu nek skupščinski sistem. To je parlament, pluralni parlament, ki ima malo drugačno tehnologijo nadziranja Vlade. Ampak, bog vam odpusti te grehe! Pač, kot sem rekel, ste prespali.
Ko sem prej nastopal v imenu poslanske skupine, sem pravzaprav pozabil povedati, da je bistveno, kar je pri tem predlogu mandatarja, dvom mandatarja v lastno predlagano vlado. To je pokazal s svojim nastopom. In to me čudi, če že takoj prvi dan dvomi v svoj predlog, v še neizvoljeno vlado; in takoj ponuja širino, odprtje, in tako dalje. Seveda, to lahko jemljemo z neko rezervo, zato so bili časi pred tem. Na vsak način pa izkazuje mandatar nekaj drugega: vladati za vsako ceno, prav to, kar ponavadi očita svojim političnim nasprotnikom, torej, vladati za vsako ceno, z nabavno službo in tako dalje, pridobiti glas, in zdaj je pač na tem, da to tudi realizira.
Poslušal sem prebrani referat gospoda Potrča. Poslušal sem že stokrat ponovljene floskule, verjetno so bile enake v "Komunistu" pred 15, 20 leti, in ta referat, milo rečeno, zasluži pomilovanje člana tega parlamenta. Predvsem pa je gospod Potrč čisto drugače govoril na 37. seji Državnega zbora, 26. januarja lansko leto. Poglejte, kaj je rekel, glejte, to je zanimivo, kakšen miselni salto - to je nekaj neverjetnega! To je za v cirkus! Govori o predsedniku Vlade, Janezu Drnovšku, naj spomnim, šlo je takrat za odstavitev ministra Tajnikarja, tistega, ki se je podpisal pod tisti dokument v cirilici, se boste spomnili, in pravi, zelo odločno: "Te odločitve nesporno kažejo na novo usmeritev Vlade v vodenje brezobzirne liberalistične gospodarske in socialne politike." In tako dalje, in tako dalje. Totalno diskvalificira dr. Drnovška. Poglejta se zdaj, poglejta se!
Tako. Lahko bi citiral, še veliko tega imam, ampak se ne izplača. Pa še smejete se zraven!
Gospod Delak, vi ste rekli dobesedno tako, ker sem hitel in sem si točno napisal: "Rajši bi podprli Vlado s širšo podporo." Ja, zakaj je pa niste?! Zakaj je pa niste? Zakaj niste podprli pomladnega trojčka, ki je imel 45 glasov, plus vaših pet bi bilo 50 - to bi bilo veliko širše kot sedanjih 44 plus 2 manjšinska - zakaj niste? Kdo vam je to branil? Niste hoteli! Ne upate si, ne upate si, ker niste samostojni! Tako.
Nastop gospoda Anderliča je bil neresen in ga ne bom obravnaval, je bil pod ravnjo nastopov v tem parlamentu. Sedaj pa h gospodu Mogetu - liberalizem, teorija, knjige, citati. Visoko doneče besede. Samo, kaj je liberalizem na zahodu in kaj ZSMS-jevski liberalizem, sem prej rekel. Pridevnik ZSMS-jevski, ampak najprej, kaj je liberalizem na zahodu. Na zahodu so se za politično opcijo odločili, predvsem meščanski sloj in jasno lastniki kapitala, da bi na takšen način lahko zaščitili lastne interese. Vi ste se pa preimenovali in to je ZSMS-jevski liberalizem. Vi ste se preimenovali zato, da bi liberalno kradli in postali bogati. To je razlika. To je bistvo ZSMS-jevskega liberalizma. Dobiva pa ta liberalizem še neke druge razsežnosti. Z vstopom "pušeljca", kot sem rekel, Jelinčiča, lahko to postane neka liberalna demokracija tipa Žirinovskega. Na tej poti ste. To nedvomno iz tega, iz teh kombinacij, sledi.
No, in ko sem že pri Jelinčiču, si ne morem kaj, da ne bi zaznal nečesa. To je bila edina poslanska skupina, ki v delu razprave, ko je namenjen poslanskim skupinam ni spregovorila za to govornico. Zakaj? Več kot jasno zakaj. Ne upa si. ...(Smeh.)...
Poglejte, kaj je Jelinčič rekel pred mesecem dni, ko smo konstituirali Državni zbor, o Thalerju namreč. Poglejte. Sedaj bom citiral - oprostite, jaz sicer ne govorim tako slabo, ampak tukaj moram citirati, je slovenščina slaba, pač v stilu Jelinčiča: "Jaz sem pa že prej povedal o kandidatu gospodu Thalerju, da ga nikakor ne bomo podprli, da ni te sile, da bi ga podprli iz enega enostavnega razloga, bom ponovil, ker kot zunanji minister ni upošteval niti sklepov niti odločitev Državnega zbora, se je do Državnega zbora obnašal zelo nedemokratično itd." Oprostite, zelo težko berem ta tekst, ker sem navajen tekoče govoriti in bi si zlomil jezil, torej ne bi mogel...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Stenogram je to, stenogram.
IVO HVALICA: No, ampak to je tako, to je stenogram. Sicer pa, je še nekaj drugega z Jelinčičem narobe. Poglejte, to je prva številka neodvisne slovenske revije Prijatelj. Datum - julij 1993. Naslov - "Podprli smo Drnovška, sicer bi nas pobili". Ja, kdo. Kdo? Sedaj je prilika to odgovoriti. Gospod Jelinčič! Prosim, pozivam te, da prideš in da odgovoriš, kdo te je nameraval ubiti. Namig je jasen, sicer v tekstu, ampak vas ne bom moril, ker tudi ta tekst je gramatikalno gledano bolj slab. Sicer pa, kar se tiče Jelinčiča, ne morem tudi mimo tega. Datum 28.8.1992 - Racija proti Jelinčiču. Vse mogoče so mu našli, tudi napalm. Ne vem, zakaj se to potrebuje: v kmetijstvu vem, da ne. Vžigalniki, pištole, torej skratka, se ne razumem veliko na to oborožitev, cel arzenal orožja. In jasno, da je sedaj idealen čas prevzeti ministrstvo za notranje zadeve. Pa se spomnite, poslanci iz prejšnjega sklica, da sta gospoda oziroma gospa in gospod, Polonca Dobrajc in Zmago Jelinčič, predlagala uničenje dosjejev; zdaj bosta lahko to naredila, nekam bodo to odpeljali. Kdor bo to opazoval, bo že videl kakšne tovornjake, ki bodo vozili. Tako izgledajo te stvari. In to je kabinet dr. Janeza Drnovška! Mene bi bilo na vašem mestu sram.
Še marsikaj bi povedal o tem, ampak prej bi imel še na drugega, najbolj spornega kandidata, to je na mojega večnega prijatelja, gospoda Kopača. Tu sem rekel že za to govornico, da se ta človek obnaša, kot da bo vedno zdrav, vedno mlad, vedno bogat in vedno na oblasti, in vedno v LDS, jasno! Pa temu ne bo tako, ne. Torej, ne vem, zakaj točno ga je mandatar predlagal za to mesto, rahlo pa sumim. Veste, ko je bil Kopač leta 1992 15 dni minister, je izdal ne vem koliko igralniških dovoljenj (govorim o igralnicah, o igrah na srečo) in mogoče ga bo tudi zdaj, ga rabi zato, ker nekatere igralnice teh dovoljenj nimajo, on pa bo to hitro postoril, uredil tudi za sebe te stvari, tako kot je treba, in, jasno, potem ga bo verjetno oziroma skoraj sigurno dr. Drnovšek zamenjal, ker toliko se pa na te stvari dr. Drnovšek razume. Sicer pa mi je pisal tudi zdravnik, ugleden zdravnik, ki pravi naslednje o kandidatu za ministra za zdravstvo:
"Gospodu Kopaču niso jasne pristojnosti Ministrstva za zdravstvo pri delovanju Zavoda za zdravstveno varstvo Slovenije. Ta inštitucija je bila ustanovljena z namenom, da bi s prispevno stopnjo zbrana sredstva za zdravstvo ločili iz takrat integralnega republiškega proračuna, katerega glavni zagovornik je bil", jaz dodajam: "in je gospod Kopač." Naprej (ne bom bral vsega teksta), pravi: "Svoje videnje problematike zdravstva gleda izključno z očmi ekonomista", v to sem trdno prepričan, ker sem spoznal Kopača v prejšnjem mandatu; potem pravi med drugim tudi: "V svojem nastopu se ni dotaknil korupcije v zdravstvu. Le-te povzročajo dolge čakalne dobe za določene medicinske storitve. Ni nakazal nobene rešitve tega perečega problema", to zdravnik piše! Potem naprej: "Gospod Kopač ne pozna delovanja, položaja in pomena samoplačniških ambulant," in tako dalje. Potem naprej: "Gospod Kopač predlaga način dela zdravstvenih delavcev, ki je bistveno manj varen kot do sedaj." In potem še naprej: "Gospod Kopač vidi plače zdravstvenega osebja samo kot ekonomsko kategorijo." Mene ni treba prepričevati, ker jaz to vem. In, seveda, gospod Kopač, tudi ne razume, da samo dobro plačani zdravstveni delavci lahko z naklonjenostjo in potrpežljivostjo delajo z bolnimi ljudmi. Toliko še o gospodu Kopaču, sicer pa bom zaključil. Citatov bi bilo še veliko, ampak čas se preveša v večer, in je treba končati.
Zaključek je zelo preprost. Ta vlada nima podpore 482.508 volivcev. In tu bi vas moralo, če ste demokrati, zaskrbeti. Ker niste demokrati, vas to ne skrbi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod predsednik Vlade, spoštovani kandidatka in kandidati za ministrska mesta! Po mnogih razočaranjih v zadnjih mesecih, ko je šlo za vprašanje demokracije, smo danes doživeli še eno. Že pred izvolitvijo mandatarja smo pričakovali celovit program nacionalnega razvoja v naslednjih štirih letih. Prejeli smo takrat na mizo dolg referat dr. Drnovška, ki je bil potem tudi prebran in v katerem je bil predstavljan program za dva resorja in pol, vse ostalo pa je bilo izpuščeno. Tudi po kritikah tega programa nihče ni dopolnil. Temu so sledila pogajanja v vladi narodne enotnosti. Nekateri iz strank slovenske pomladi vseskozi v času teh pogajanj nismo vedeli, kaj je sploh še lahko predmet pogajanj. Začeli smo razprave o plačilni politiki, o pokojninski reformi, o potrebnih spremembah volilnega sistema, o uravnoteženi vladi. Veliko časa smo porabili, vendar odkrite besede ni bilo od nikoder. Šele postopoma, deloma potem, ko je bilo že jasno, da s pogajanji in z vlado narodne enotnosti ne bo nič, smo izvedeli, predvsem iz časopisov, da se je predsednik Vlade v sporazumih z Združeno listo, DeSUS-om in Slovensko nacionalno stranko že v naprej zavezal, kakšna bo politika vlade na področju plač, pokojnin, socialnih transferjev in pri mnogih drugih vprašanjih. Že po pogajanjih smo izvedeli, da v sporazumu med dr. Drnovškom in DeSUS-om črno na belem piše, da ti dve stranki, se pravi Liberalna demokracija in DeSUS, ki imata skupaj tretjino poslancev, ne pristajata na večji prag kot na 3,5% za vstop v parlament v volilni zakonodaji. Mi pa smo se prej dva tedna pogovarjali o tem, kako bi nekako prišli do dogovora o spremembi volilne zakonodaje. Je bilo pa že vnaprej podpisano nekaj, za kar vsi pametni vemo, da onemogoča kakršen koli dogovor za dvotretjinsko večino v tem parlamentu. In izvedeli smo tudi, da je bilo notranje ministrstvo že v naprej dodeljeno Slovenski nacionalni stranki in da nikoli ni bilo resen predmet pogajanj. Od prestopa Pucka naprej je bila enobarvna ideološka vlada dejstvo, ki se mu sedanja koalicija ni bila pripravljena odpovedati. Tej enobarvnosti bi seveda z veseljem priključili eno izmed pomladnih strank kot figov list, zato je bila ob vsaki ponudbi ena priviligirana, drugi dve pa zapostavljeni. Resno pa se o začasni in uravnoteženi vladi narodne enotnosti niso bili nikoli pripravljeni pogajati. Obstajata dva uradna pismena predloga dr. Drnovška in iz njih lahko vsakdo potegne enake zaključke, kot sem jih navedel. Sestavljavci teh dveh dokumentov so pazili celo na to, da ne bi kje slučajno uporabili tega termina. Ne v prvem ne v drugem predlogu termin vlada narodne enotnosti ni nikjer uporabljen. Tudi s tega se vidi, da ni bilo zanjo nobene prave volje. Potem je bila predlaga vlada s podporo 46 poslancev in teden dni smo poslušali nastope kandidatov za ministre. Ti nastopi so bili po strokovnosti različni, od solidnih, do popolnoma neustreznih in celo tragikomičnih, ko nekateri niso vedeli niti tega, kakšna je razlika med civilno družbo in civilno zaščito, ali tega kdo je osnovni nosilec zdravstvene dejavnosti. Skupna značilnost programskega nastopa kandidatov je bila neusklajenost. Bilo je popolnoma očitno, da se kandidati med seboj niso usklajevali oziroma da predsednik vlade njihovih programov in nastopov ni koordiniral. Sicer pa se nekateri tudi niso mogli, saj nekaterih kandidatov sploh še ni bilo, ko so se prvi že predstavljali. Predlog te vlade smo v Državni zbor zaradi politično špekulativnih razlogov dobivali na obroke. Bilo je tudi jasno, da nastopi kandidatov izhajajo predvsem iz osebnih pogledov posameznikov na določen resor in ti pogledi velikokrat niso imeli kakšne trdne osnove v realnosti.
Kandidati niso bili usklajeni med seboj, nisi bili usklajeni z nastopom predsednika vlade ob izvolitvi, nisi bili usklajeni s sporazumi, ki so jih njihove stranke podpisale z mandatarjem in večinoma niso bili usklajeni z realnimi možnostmi. Če bi te naštete cilje in želje, ki so bile navedene v teh predstavitvah prevedli v denarna sredstva, bi za realizacijo potrebovali najmanj avstrijski proračun.
Nekateri, ki smo bili še vedno naivni, smo pričakovali, da bo danes predsednik vlade pojasnil in odpravil nekatere neskladnosti in različne poglede, dopolnil manjkajoče programske osnove o predstavitvi, podal odgovore na vprašanja, na katera njegovi kandidati niso vedeli odgovorov in tudi podčrtal ključne prioritete. Nič takega se ni zgodilo. Končno je predsednik vlade šele včeraj podpisal koalicijsko pogodbo z Združeno listo. Program Vlade, ki naj bi bila vlada vseh državljanov, se očitno skriva v medstrankarskih pogodbah, poslanci, ki naj bi odločali o vladi, pa z vsebino teh pogodb nismo seznanjeni. Dvomim, da je ta pogodba med dr. Drnovškom in Združeno listo krajša od njegovega nastopa danes v tem parlamentu. Danes torej ne razpravljamo o predlogu vlade, ki bi imela neko poznano programsko osnovo. Očitno pa je, da je do tega predloga prišlo kljub temu in to zaradi ideološke podlage, ki mora biti zelo močna. Tako močna, da resnega programa ne potrebuje oziroma da se nekomu ne zdi potrebno, da bi ga predstavil poslancem. Ta ideološka podlaga je prišla na dan tudi ob glasovanjih na delovnih telesih ob predstavitvah ministrov. Poslanci strank, ki jih mnogi tukaj prištevate v opozicijo, čeprav so dobile na volitvah večino glasov, so glasovali tudi glede na strokovnost posameznega kandidata, kljub drugačnim škodoželjnim napovedim. Ideološka koalicija Liberalne demokracije, Združene liste, DeSUS-a in Slovenske nacionalne stranke pa je glasovala na vseh predstavitvah enotno, enoumno, brez odstopanja, kljub temu da predstavitve niso odločale o ničemer. Posebej žalostno je, da sta se tej ideološki enotnosti pridružila tudi poslanca obeh manjšin. Povsem jasno je bilo, ponovno, tudi ob tem primeru, kdo daje prednost ideološki delitvi.
Človek bi danes, ko se odloča o izvršilni oblasti, ki ima v Sloveniji velika pooblastila, pričakoval s strani predsednika vlade kakšno besedo o ključnih problemih, ki so pred nami. To pa niso samo vprašanja Evropske zveze, NATA in zunanje politike. Pričakovali bi nekaj o 100.000 naših sodržavljanih, ki danes v tej državi, ki ni več revna, po uradnih podatkih životarijo ob socialnih podporah, in o skupaj 150.000 delavcih in upokojencih z nizkimi plačami in pokojninami oziroma o zaposlenih, ki delajo, vendar plač ne dobijo, kar je velika posebnost Slovenije. Ne spoštuje se delovnopravne zakonodaje in kolektivnih pogodb. Socialno dogovarjanje in sporazumevanje je mnogokrat samo farsa, od katere socialno ogroženi posameznik nima nič. O morebitnem delu za 120.000 brezposelnih, med katerimi je grozljivo visok delež mladih, tudi nismo slišali veliko, tudi v prej omenjenih predstavitvah samo meglene obljube. Mislim, da se to ni zgodilo zaradi nevednosti ali neznanja. Namen takšnega pristopa je jasen: ne se vezati s konkretnimi programi in obljubami, potem ne bo namreč nobenih opornih točk za oceno, in takšna vlada je lahko vedno uspešna. Izgovorov za kakšen povsem konkreten in nezamegljen neuspeh pa v našem, na žalost, zelo neuravnoteženem medijskem prostoru tudi ni težko sfabricirati. Samo nekaj primerov iz zadnjega obdobja: v kateri državi bi se lahko še zgodilo, da bi nacionalni mediji povsem zamolčali zelo sporna ravnanja kandidatov za posamezne ministrske resorje v preteklosti. V nobeni normalni državi z demokratičnim tiskom! Drug primer: tajna glasovanja. Koliko črnila je bilo porabljenega za to, da se je ugibalo, ali so nekateri poslanci pokazali drugim, kako so glasovali? Gospod Ribičič nam je preko televizije naredil celo predavanje z nazornim prikazom, kako se glasuje. Nihče od njih, tudi kolega Ribičič ne, pa ni nič rekel o tem, da je kolega Pucko pred glasovanjem celo javno podpisal, kako bo glasoval - na tiskovni konferenci! Vnaprej se je zavezal, kako bo glasoval. A to pa ni v nobenem nasprotju s kakšno tajnostjo?
Na teh predstavitvah kandidatov smo mnogi opozarjali na to, da so nekateri, ki so bili že do zdaj na odgovornih funkcijah ali celo na istih funkcijah v vladi, ponovno obljubljali tisto, kar so obljubljali pred štirimi leti. Se pravi tisto, za kar so imeli v tem zadnjem mandatu v rokah vse inštrumente, da uresničijo, pa se je zgodba ponovila in nihče ni analiziral tega v nebo vpijočega dokaza o nesposobnosti.
Vse to, kar sem navajal, so očitki, ki po mojem mnenju globoko držijo, vendar pa nobeden od njih v tem trenutku, ko bomo odločali o vladi, ni najpomembnejši.
Ključno vprašanje, ki se zastavlja danes pred tem državnim zborom in celotno javnostjo v Sloveniji, je vprašanje legitimnosti. Znano je, da je oblast legalna, če je izvoljena po zakonu, po proceduri, ki je predpisana. In oblast je legitimna, če imajo kandidati oziroma stranke, ki imajo v rokah izvršilno oblast, večinsko podporo, dobljeno na svobodnih volitvah. Prvo vprašanje, ki si ga moramo danes zastaviti, je, ali so stranke, ki sestavljajo vlado, dobile večinsko podporo volivcev. Poročilo državne volilne komisije pravi, da niso. Liberalna demokracija Slovenije, Združena lista, Demokratična stranka upokojencev in Slovenska nacionalna stranka so na volitvah novembra 1996 po poročilu Republiške volilne komisije dobile nekaj več kot 465.000 glasov. To je manj kot tretjina celotnega volilnega telesa in manj kot polovica tistih, ki so dali glasove za katerokoli stranko, ki je prišla v parlament. Slovenska ljudska stranka, Socialdemokratska stranka Slovenije in Slovenski krščanski demokrati, se pravi stranke, ki se jih danes že vnaprej imenuje opozicija, so na teh volitvah dobile skupaj 482.000 glasov ali natančno, 16.560 glasov več. Vlada, ki je danes predlagana, torej nima večinske podpore v volilnih rezultatih. Njena legitimnost je več kot vprašljiva in s to dilemo se bo vlada srečevala vse od morebitne potrditve naprej. To bo utež, to bo breme, ki si ga lahko mirne vesti naloži samo nekdo, ki mu demokracija ali demokratična kultura ne pomeni veliko. In prav tako mu ne morejo pomeniti veliko interesi Slovenije ter splošno dobro njenih državljanov.
Poseben del te dileme o legitimnosti je primer Pucko. Na volitvah novembra 1996 je po poročilu državne volilne komisije poslanec Ciril Pucko kandidiral na listi Slovenskih krščanskih demokratov in dobil v svojem volilnem okraju natančno 2.448 glasov. Za izvolitev za mandat je bilo na listi Slovenskih krščanskih demokratov potrebno dobiti najmanj 10.285 glasov. To pomeni, da gospod Ciril Pucko v Liberalno demokracijo ali kamorkoli že, ni prinesel samo glasov tistih volivcev, ki so glasovali zanj v njegovem volilnem okraju, temveč še najmanj 7.800 glasov, ki so jih volivci v osmi volilni enoti namenili tudi drugim desetim kandidatom na listi te stranke v še ostalih desetih volilnih okrajih. Če to ni volilna prevara, potem se je treba vprašati, zakaj so volitve sploh potrebne. Končno ob nespremenjenem volilnem sistemu lahko na naslednjih volitvah, recimo, stranke slovenske pomladi ali pa kakšna druga koalicija, napovedana pred ali po volitvah, podpisana, nepodpisana, prejme skupaj, recimo, 48 mandatov. Vendar potem nabavna služba Liberalne demokracije ali kakšne druge stranke po potrebi pridobi namesto enega, kot sedaj, štiri poslance, ki so bili izvoljeni na listi drugih strank in spet sestavi vlado. Teoretično in moralno je to povsem ista stvar. In na tej točki se je treba vprašati, kam nas bo kot skupnost in kot državo pripeljalo takšno ravnanje. Ali je oblast res vse, ne glede na ceno, ne glede na način, na katerega je pridobljeno? Kakšno bo, recimo, vsakodnevno sporočilo obstoja takšne vlade, katere legitimnost je vprašljiva že na začetku, za mlade generacije, ki naj bi se učile in vzgajale tudi ob opazovanju tistih, ki nosijo odgovornost oblasti.
Vsak dan lahko spremljamo na televiziji proteste javnosti iz neke balkanske države, iz Bolgarije, kjer se je vprašanje legitimnosti oblasti vzpostavilo, kljub temu da vlada, ki je še pred kratkim obstajala v Bolgariji, nima nobene težave z večino v parlamentu. Bivša komunistična oziroma zdaj socialistična stranka Bolgarije je dobila na volitvah tam nekje okoli 60% glasov, je imenovala vlado itn. Potem pa so prišle predsedniške volitve in tam je zmagala opozicija in to je bil znak, da se je zgodila sprememba v volilnem telesu in zaradi tega dejstva se je, čeprav oboje volitve niso neposredno povezane, postavilo vprašanje legitimnosti. Ljudje so šli na ulice in izsilili odstop vlade. Pa bi zelo težko rekli, da poslanci, ki imajo večino v bolgarskem parlamentu, niso bili legitimno, normalno izvoljeni ne glede na to, kateri stranki pripadajo, vendar se je to vprašanje postavilo. Pri nas se postavlja še na mnogo bolj konkretni osnovi. Na televiziji lahko gledamo tudi proteste javnosti, opozicije, demokratičnih strank v Srbiji, ne zaradi državnih volitev, ampak zaradi tega, ker oblast ne prizna volilnih rezultatov v nekaterih občinah in mestih.
Ko to gledamo, bi lahko tudi rekli, da si je gospod Milošević izbral težko pot. Boljše, da bi priznal te rezultate in potem kupil nekaj poslancev po teh občinskih parlamentih, pa bi spet imel oblast. Morda je njegova žena, ko je bila tukaj na obisku in ko je bila sprejeta v državnem protokolarnem objektu, vili Podrožnik, dobila kakšne nasvete v tej smeri iz bolj razvitih demokracij. O imenovanju take vlade, če bo do nje prišlo, se je treba seveda vprašati tudi o tistem, na kar ste opozarjali mnogi pred mano in kar je zelo upravičeno, to je, kakšno praktično sporočilo bo ob tem dejstvu poslano proti Zahodu, ali ne bo to le sporočilo, da je v Sloveniji le še preveč povzemanja balkanskih manir in da pri vprašanju legitimnosti oblasti nazadujemo celo glede na balkanske države. Ne nazadnje: vlado, ki sploh še ni bila izvoljena, so danes tudi v Sloveniji pred protestniki varovali policijski kordoni. Stavki, ki jih je predsednik Vlade včeraj izrekel in z njimi obsodil vse danes napovedane proteste državljanov, so tudi zveneli zelo znano. Rečeno je bilo: "Protesti so nepotrebni in nekoristni. Obstajajo vse možnosti za izražanje stališč v okviru institucij. Obsojam poskuse, da prenašajo politično diskusijo na ulico." Tako srbski kot bolgarski režim z istimi besedami nasprotujeta protestom v teh dveh državah. Pričakoval bi, da se bodo pri nas izbirale vsaj drugačne besede, če se že uporablja ista miselnost. Vendar pa je treba ob teh besedah postaviti tudi zelo resno vprašanje, in jaz ga tukaj postavljam gospodu Drnovšku. Kakšne možnosti za izražanje svojih stališč v tej instituciji, v tem parlamentu imajo volivci poslanca, ki je takoj po volitvah zamenjal svojo stranko in politično usmeritev? Kakšne možnosti za izražanje svojih stališč v tej instituciji imajo njegovi volilci? In kdo zastopa njih? Absolutiziranje načela o popolni nevezanosti poslanca na kakršnekoli norme in stališča volivcev, je absurdno. Če ne upoštevamo, da so poslanci le vezani in odgovorni tudi tistim, ki so jih izvolili, potem lahko pridemo v situacijo, ko bi - bom navedel nek hipotetičen primer, s katerim se lahko v tem parlamentu srečamo - po izvolitvi Vlade, če danes do nje pride, in po odhodu, mislim, da devetih naših kolegov v vlado, poslanci v tem parlamentu, ki se pač s to vlado ne strinjamo, sklenemo, da ni v skladu z našo vestjo, da bi podprli nadomestne mandate in jih ne izglasujemo. To bi bilo v očitnem nasprotju z demokratičnimi normami, če so ti nadomestni mandati nesporni; to bi bilo neupoštevanje nekih demokratičnih pravil igre, vendar pa bi lahko vsak od nas rekel: ni v skladu z mojo vestjo in jaz sem vezan samo na svojo vest in teh mandatov ne bom podprl. In manjšina v parlamentu postane večina - teh mandatov ni. Skratka, absolutiziranje tega načela nas lahko privede, če hočete, v popolno anarhijo.
V teh zadnjih dneh je bilo tudi zelo cinično govorjenje o državotvornosti in očitki civilni družbi ali strankam zaradi današnjega protesta. Dejstvo je namreč, da se je slovenska država najprej porodila ravno v programih in dejanjih civilne družbe v 57. številke Nove revije, v protestih na ulicah in na trgih te države. Vsaj ena od strank, ki naj bi sestavljala to vlado, je bila takrat še odločno proti slovenski državi. Na enih uradnih izjavah so te zahteve obsojali kot nekoristne in nepotrebne. Zato si danes takšnih očitkov od te strani ne dovolimo, še posebej, ker je eden od ministrskih kandidatov že 27. junija 1991, ko je bila Slovenija že v vojni za svojo samostojnost, zapisal in javno objavil svoje nasprotovanje državi Sloveniji in potočil solze za Jugoslavijo. Ne, s te strani si jaz res ne dovolim očitkov o nedržavotvornosti! Predsednik Vlade je včeraj dejal, da je strankam ponudil možnost predčasnih volitev. Jaz ne vem, ali je bilo to mišljeno resno ali ne. Če ne, potem je šlo ob dejstvu, da vsi poznamo ustavno in poslovniško ureditev, za zavajanje javnosti, kajti ustava in poslovnik tega državnega zbora natančno določata, da je prvi pogoj v situaciji, v kateri smo, za predčasne volitve, odstop predsednika vlade. Odstopite torej, gospod Drnovšek! Mi vas bomo pri tem absolutno podprli in šele z vašim odstopom bo izpolnjen glavni formalni pogoj za predčasne volitve. Do takrat pa ne govorite, da ste ponujali to možnost. Mi jo sprejemamo, če jo ponujate. In potem naredite naslednji korak.
Jaz mislim, da je to v tem položaju, ko se predlagana vlada že na samem začetku srečuje z največjo možno dilemo demokracije in z največjo možno dilemo v politiki na sploh, to je z vprašanjem legitimnosti izvršilne oblasti, tudi edina normalna in dolgoročna rešitev. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Janša. Replika gospod Školč.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa gospod predsednik. Jaz bi se gospodu Janši pridružil predvsem v vsej tej skrbi za podobo naše dežele v svetu in v tej skrbi za to, da ne bi kdo slik, ki jih bo danes videl pred parlamentom, in zgodbe, ki smo jo imeli v parlamentu z bombo, da ne bo to neka osrednja informacija, ki bo šla v svet, o tem, kako v Sloveniji stojijo stvari. Jaz upam, da temu ne bo tako; da bo šla v svet neka druga informacija, ki bo Slovenijo kvalificirala kot normalno demokratično državo.
Mene od današnjega dne ne skrbijo protesti pred parlamentom. Sam sem podpisoval prošnje za marsikateri protest pred mnogimi leti in zastavljal ime organizacije, ki sem jo takrat vodil skupaj z ljudmi, ki so danes raztreseni pravzaprav po vseh ali pa skorajda vseh strankah tega parlamenta. Zato ne bi o tem govoril. Bojim pa se, da je razlika nekako v tem, da smo si prizadevali za neke principe, ki so bili politični, da se danes dogaja neka tako imenovana antipolitika. Ne bi o tem imel predavanja, ker mislim, da ni na mestu in hotel bi replicirati tudi na vprašanje legitimnosti.
Mandati so bili v tem državnem zboru potrjeni. 30 poslancev je "osporavalo" postopek izvolitve Vlade. Ustavno sodišče je, kot je to redko, soglasno odločilo, da ta presoja ni na mestu. Če menite, da je lahko na kakršenkoli način konstruirati očitek nelegitmnosti ali nelegalnosti pri izvolitvi te vlade - sam menim, da temu ni tako - potem se mi zdi, da je v tem primeru, kot vedno, na razpolago presoja pred Ustavnim sodiščem. Bojim se, da tega očitka formalno ni mogoče narediti. Če pa je in če vam bo en od tridesetih podpisov manjkal k temu, če bo moja možnost - upam pa seveda da ne bo - vam bom ta manjkajoči trideseti podpis za to dal. Mislim, da o teh težkih obsodbah imamo pač institucije, ki o njih lahko presojajo ne glede na to, ali se jim vsakdo v vsakem trenutku podreja, jim je treba zaupati in gospodje, predlagam, če menite, da je karkoli nelegalnega in nelegitimnega v postopku, sprožite to vprašanje tam, kjer je mesto. Samo toliko.
Hotel pa bi, da pridemo nekje do konca s to sejo, in hotel bi, da Državni zbor in njegov predsednik na nek način pove, da tisto, zaradi česar smo imeli odmor popoldan, ni nekaj, kar bo ali bi lahko bila metoda poslovanja te hiše. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Školč, kar se tiče tiste ure odmora, ta je bil sklican in tudi predlagana zato, ker je šlo za načelo varnosti. Mislim, da sem ravnal korektno, skrajno korektno, tako da predlagam, da to ni več tema naše razprave.
Kar se pa tiče razprav, ki so danes tukaj ob tem vprašanju, ocenjujem, da so vse bile vsebinske in so se dotikale teme današnje točke dnevnega reda. Poslanke in poslanci, naj vas ne skrbi, če se tukaj odpirajo ostra in globoka vprašanja. Imenujmo to širino in ta vprašanja tukaj razrešujmo. Po moji oceni niti en poslanec ni prekoračil tega, vsi so govorili o vsebini točke dnevnega reda. Vprašanja so globoka in občutljiva. Bodimo toliko široki in prenesimo občutljivost teh vprašanj. Mislim, da smo zelo korektno danes sejo vodili.
Samo še doktor Jože Zagožen je in potem so razpravljavci. Se opravičujem, gospod Zagožen, k repliki se je oglasil tudi gospod Bavčar. Prosim.
IGOR BAVČAR: Moj poslanski kolega Janez Janša si ponavadi vzame čas za razpravo takrat, ko ve, da termini na slovenski televiziji postanejo zanimivi za slovenske gledalce. Imel sem občutek, da bo to storil tako, kajti čudno se mi je zdelo, da ne nastopa cel dan.
Dve stvari bi rad povedal, ki se mi zdita nekorektni. Ker mejita že na slab okus, ki se je priplazil tudi v delo tega parlamentarnega telesa. Najprej, kar zadeva pogajanja. V delu teh pogajanj sem sodeloval tudi sam, v tistem delu, v katerem je nekaj časa kazalo, da bomo vendarle v Sloveniji dobili vlado, ki jo je prvi predlagal predsednik Slovenske ljudske stranke, Marjan Podobnik. Najmanj, kar lahko rečem, ne da bi šel v podrobnosti - zelo zanimivo je te podrobnosti komentiral v kratki izjavi sam predsednik Slovenske ljudske stranke, Marjan Podobnik, ko je rekel, da bodo verjetno o tem nekoč pisali knjige. Če se samo bežno dotaknem tega, potem moram reči, da je bila s strani Liberalne demokracije in predsednika Vlade, Janeza Drnovška, da so bila ta pogajanja vodena korektno. Da pa so bila s strani posameznih članov koalicije, to je strani, ki je nastopila skupaj, da smo bili mi, ki smo sodelovali s strani Liberalne demokracije, priče dezavoiranju s strani tistih članov, ki so sprva pristajali na določene predloge, potem pa, ko je že kazalo, da bi do take vlade resnično lahko prišlo - očitno z bojaznijo, da bi se to res lahko zgodilo - umikali že potrjene predloge, in to ne s strani strank, ki tvorijo sedanjo koalicijo.
Drugič pa moram reagirati na tisti del govora svojega poslanskega kolega, kjer je odreagiral, po mojem prepričanju, narejeno čustveno, ko je govoril o tem, da si ne dovoli, on - on, Janez Janša - da mu kdo očita čas osamosvajanja. Mislim, to neverjetno prostodušno izrečeno samohvalisavo, samozadovoljno prisvajanje zaslug v slovenski osamosvojitvi presega že vse meje. Ne samo, da zunaj pred tem parlamentom stoji civilna družba, ki jo podpirajo "politične stranke", če rečem v navednicah, na katere shod vabijo ljudi, ki so člani političnih strank. Ne samo, da smo, priče prisvajanja tega inštituta civilne družbe, za katerega vsi pravimo, da je premalo prisotno v tej državi s strani političnih strank, pač pa tukaj moj poslanski kolega Janez Janša demonstrira z vso svojo osebno veličino, z velikim plaščem prekriva obdobje slovenske zgodovine, ko nihče nikogar in bil sem zraven - upam, da ne bo v naslednjih spominih pisalo, da me ni bilo - nihče nikogar ni vprašal, v kateri stranki je v tistih časih. Nihče nikogar ni vprašal, kaj je delal pred dvema letoma, ampak smo vsi skupaj, in zato smo dosegli to državo, delali za isto stvar. Tega pač, si ne bom dovolil. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika gospod Rupar, potem pa gospod Janša.
PAVEL RUPAR: Spoštovani! Repliciram gospodu Školču. Namreč, vaša skrb za mnenje o Sloveniji v tujini je odveč. Imamo ves čas, torej nenehno slabše... Prosim, se opravičujem.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Izvolite, gospod Rupar.
PAVEL RUPAR: ...torej mnenje o nas je vedno slabše, pa ne zaradi nas, ampak zaradi te vlade, ki je pravzaprav sestavljena, vemo, iz katere opcije. Na koncu koncev, poglejte, mi smo čedalje bolj podobni Srbiji. To je dejstvo. Naj mi nekdo pove, kdo se je od vodstva te države enkrat samkrat opredelil do manifestacij, do protestov v Beogradu, kdo je upal od vas kritizirati Miloševića. Nihče. Ja, enostavno, zakaj ne. Kdo bo pa kritiziral svojega dolgoletnega prijatelja in sodelavca. Morda še kdaj prav pride. Še nekaj. Še celo nasprotno. Ženo celo povabiti v Sloveniji, da nam v svoji knjigi o nekih vprašanjih soli pamet, kako bi bilo čimprej potrebno in boljše, da se vendarle zopet nekje srečamo na Balkanu. Hvala lepa za tako srečanje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Janša, repliko.
JANEZ JANŠA: Hvala. Na gospoda Školča ne bom repliciral, ker ni bilo nič takšnega rečeno. Ko je šel gor gospod Bavčar, sem se pa že razveselil, ker sem mislil, da bo kaj več povedal o LDS-ovski nabavni službi za poslance, pa me je razočaral. Tisto, kar pa je seveda potrebno odgovora, pa je sprevračanje mojih besed. Natančno sem povedal, da govorim, ko sem govoril o tistih časih, o eni stranki in o enem ministru. In sprašujem gospoda Bavčarja, kako se bo počutil v Vladi s človekom, ki je 27. junija 1991, ko smo bili mi v uniformah in ko je šlo res zares, in to smo vsi vedeli, oobjavil članek, v katerem je slovensko samostojnost ne samo zavračal, kar je končno tudi legitimno, ampak žalil in še marsikaj je bilo tam napisanega. To obstaja v knjižnici. Preberite si tisto zadnjo ali predzadnjo številko Evrope sedaj in boste to videli.
In nikoli si nisem prisvajal teh zaslug in vsi, ki ste takrat odigrali pomembno vlogo, ste tudi v mojih spominih, vsaj po mojem mnenju, našli tisto mesto, ki vam je šlo ne glede na to, da so se naše politične poti potem razšle. Bi si pa upal trditi, da z druge strani ni bilo vedno tako. Me pa veseli, da ni bilo nobenega ugovora na tisto kar je bilo jedro mojega nastopa. To je vprašanje legitimnosti. Z nobenim ugovorom, dragi moji, za to govornico ne morete pričarati 16.500 glasov, kolikor vam manjka, da bi ta vlada imela večinsko podporo v tej državi.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Ugovor ima gospod Marjan Podobnik.
MARJAN PODOBNIK: Kratko repliko gospodu Bavčarju. Torej, ne želim, da se uporablja moje izjave tako, da se jih zlorablja. Res sem v času ob zaključku oziroma po zaključku teh pogajanj izrazil razočaranje nad obnašanjem številnih strank v prepričanju, da če bi bilo več pripravljenosti, bi lahko prišlo tudi do oblikovanja vlade narodne enotnosti kot boljše rešitve med dvema slabima rešitvama. Toda dejstvo je, to je bilo večkrat povedano, da je ključni vzvod vendar v svojih rokah imel dr. Janez Drnovšek. Če bi bila zadostna pripravljenost na tej strani, je možno še kaj postoriti v tej smeri - med drugim je pač priložnost in prav, da se to pove - ko smo se uskladili na pomembnem delu programskih vprašanj in ko je očitno postal problematičen kadrovski del, kar je bilo tudi nekaj povsem normalnega, tudi pričakovanega, sem sam ponudil tako nekaterim strankam, da se lahko pogovorimo, prav zaradi interesa Slovenske ljudske stranke, da pride do take rešitve; ponudil, da se lahko pogovorimo tudi za zamenjavo kakšnega resorja, ki naj bi po tem dogovoru pripadal Slovenski ljudski stranki. To sem ponudil tudi dr. Janezu Drnovšku, da bi lahko za rešitev problemov, s katero izmed strank v krogu, s katerimi je imel tesnejše pogovore, da bi lahko uporabil to možnost. Že prej sem rekel, da ocenjujem, da je bil pristop dr. Drnovška v osnovi korekten, da pa tudi tu ni bilo zadostnega interesa. To je vidno tudi danes, ker v nasprotnem primeru verjetno ne bi prišel s predlogom sedanje vlade pred ta parlament.
Zato prosim gospoda Bavčarja in tudi druge, da se moje iskrene izjave, ki sem jih dal in za katerimi v celoti stojim, da se v prihodnje ne zlorabljajo na ta način. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Ugovor ima gospod Lojze Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Imam ugovor na izvajanje spoštovanega poslanskega kolega gospoda Ruparja. On je rekel, da smo podobni Srbiji. Moram reči, da se ne strinjam z njim, kajti v Srbiji nove politične sile definitivno dobivajo svojo politično moč v skladu z voljo ljudstva, pri nas pa se s prevaro utrjujejo stare politične sile.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Ugovor ima gospod Zamernik.
MIRKO ZAMERNIK: Spoštovani! Prej sem se že prijavil k razpravi, vendar sem na poziv gospoda predsednika, da naj bomo kar se da kratki in jedrnati, mojo razpravo umaknil. Vendar, v tisti razpravi sem se hotel dotakniti tudi vprašanja, ki me je pestilo: zakaj je Ministrstvo za lokalno samoupravo dobil gospod Bavčar. To me je nekako skrbelo, glede na to, da je le eminenten mož LDS-a, pa mislim, da lahko rečemo, da je drugi mož - da prevzame tako praktično nepomembno ministrstvo, kot je lokalna samouprava. Tukaj nas je veliko županov in veste, kako je bilo, ko nas je obiskoval gospod prejšnji minister za lokalno samoupravo. Koliko smo od teh obiskov dobili? Bodimo pošteni tudi na tej strani, pa si dajmo roko na srce in povejte, kaj vam je ta minister lahko doprinesel. Ne dosti. No, in tako nepomembno ministrstvo prevzame drugi mož Liberalnih demokratov.
In potem ni pomembno, kaj človek pove, ampak pomembno je, ob kateri uri to pove, koliko ljudi ga takrat vidi. In če bo to merilo, se kot župan resno bojim.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Repliko ima gospod Potrč, potem gospod Školč in gospod Kacin.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Jaz bi najprej poprosil vse kolegice in kolege, ko delajo primerjave med Slovenijo in drugimi državami, da resno razmislijo; ne koliko so objektivni - ker vem, da objektivni niso - ampak koliko pri tem razmišljajo zgolj o svojem strankarskem interesu, koliko pa tudi o Sloveniji. Predlagal bi, da nekaj razmislijo tudi o Sloveniji.
Drugo, danes se zelo veliko govori o številu glasov. Zdi se mi razumljivo zaradi tega, ker konec koncev bo število glasov - in res gre za majhno razliko v številu glasov, kakorkoli jih računamo - tisto, ki bo na koncu, ko bomo glasovali, prevagalo. Ampak, rad bi vas spomnil, spoštovane gospe in gospodje iz treh strank: Slovenske ljudske, Slovenskih krščanskih demokratov in Socialdemokratske stranke - ko smo v Državnem zboru sedeli predstavniki poslanskih skupin in govorili o organizaciji Državnega zbora, vas skoraj mesec dni ni motilo, da ne bi govorili o tem, da ima 55 poslancev pravico zahtevati popolno večino v slehernem delovnem telesu Državnega zbora, z izjemo tam morda ne, kjer je to manj pomembno in kjer boste v vsakem primeru imeli predsednika.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Potrč, 45 poslancev ste mislili?
MIRAN POTRČ: 45, ja, se opravičujem, ja! Najbrž ni treba posebej tega dokazovati.
Tretje, najbrž ni treba posebej poudarjati, da je lahko v moralnem pogledu vprašljiv takšen ali drugačen prehod poslanca. V prejšnjem mandatu smo bili samo dve stranki, Slovenski krščanski demokrati in Združena lista, ki nismo imeli nobenega takšnega prehoda; bilo jih je zelo zelo mnogo, pa nobena stranka iz tega ni delala takšnega problema, kot ga dela danes. Ampak ne glede na to, da se lahko o tem tudi govori, je treba povedati, da je vsaj Socialdemokratska stranka s predlogom svojega volilnega sistema, ki pa res na referendumu formalno ni dobil potrebne večine, predlagala sistem, v katerem bi manjšina lahko v celoti vladala, pa je to ni popolnoma v ničemer motilo.
In zadnje, mislim, da terja pojasnilo, vsaj po mojem prepričanju, da ni točna ugotovitev, da bi do predčasnih volitev prišlo s samim odstopom od funkcije predsednika vlade danes in v tem momentu. To ni res in to je zavajanje javnosti. V takem primeru bi moral biti po ustavi predlagan nov mandatar in takrat seveda bi gospodje iz treh strank - tako imenovane slovenske pomladi - pričakovali, da bi bil vaš in takrat bi tudi pričakovali, da bi s 45 glasovi v tretjem krogu prišlo do manjšinske vlade.
To je bil legalen cilj, to je bila želja, lahko tudi upravičena, ampak na žalost se to ni zgodilo. Ne biti slabe volje zaradi napake, ki je bila narejena v kalkulaciji. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Potrč. Gospod Školč.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Dve kratki pojasnili imam. Eno k vprašanju legitimnosti in legalnosti in drugo k vprašanju primerljivosti stanja demokracije z drugimi državami in za to drugo, gospod predsednik, da ne bi na široko govoril in da ne bi govorili o tem, da je to povezano kakorkoli z besednjakom zgodbe o uspehu, bi vas prosil, če lahko to stran poročila Evropske komisije, ki je nastalo skupaj s Svetom Evrope in nekaj inštituti, poslancem razdelite.
K vprašanju legitimnosti pa sledeče. Mislil sem, da je popolnoma jasno, da se predsednika oziroma mandatarja vlade izvoli s 46 glasovi, vlado pa z drugačno večino, kot je vam potrdilo danes tudi Ustavno sodišče. In v tem smislu je število glasov, ki jih posamezen kandidat ali posamezne stranke ali skupine strank na volitvah osvojijo, popolnoma irelevantno. Sam bi si seveda želel, da bi ta diskusija in da bi mogoče do tega dogovora prišlo na drugačen način, ampak ko govorimo o legitimnosti in legalnosti, je vprašanje skladnosti odločitev z zakoni in z ustavo. In menim, da so tu stvari popolnoma jasne in da si nobena stranka ne more lastiti nobenega glasu. Ko so mandati določeni, vest poslancev - ne zahajam v to, kdo komu prizna, da ima vest in ne - je vest poslancev in njihove odločitve prepuščena njihovi volji in jim ustava garantira svobodo odločitve. Nedovoljevanje tega je vprašanje, bom rekel, skladnosti politike z duhom ustave. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Školč. K repliki se je priglasil gospod Kacin.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Replicirati želim kolegu Janezu Janši, zlasti na tistem delu, ko Republiko Slovenijo, njen status, njene ambicije in našo socialno varnost primerja z nekaterimi balkanskimi državami. Do zdaj je veljalo, da so politične stranke v tem parlamentu poenotene v tem, kam naj bi šli, kaj so naši enotni cilji, da ni velikih razlik, ko gre za vprašanje, na primer, zveze NATO ali Evropske unije. Danes pa smo poslušali zgodbo o trikotniku Ljubljana - Beograd - Sofija.
Imel sem priložnost ali pa srečo, da sem, ne Beograd, ampak Sofijo obiskal v tem zadnjem obdobju in ta primerjava se mi zdi ne samo deplasirana, ampak se mi zdi resnično škodljiva za interese Republike Slovenije. To govorim še posebej zaradi tega, ker cela vrsta mednarodnih inštitucij in uglednih politikov zelo jasno rangira posamezne države, ki izpolnjujejo nekatere kriterije, med drugim tudi za vstop v zvezo NATO. Primerjati stanje pri nas z Zvezno republiko Jugoslavijo, ki ne sme in ne more sodelovati niti v Partnerstvu za mir, z državo, v katero morajo socialisti iz Španije hoditi na obiske in ugotavljati, kako se kršijo štetja volilnih glasov, pa je seveda še enkrat bolj deplasirano.
Vseeno bi želel, da ugotovimo, da vseh 90, kar nas sedi v tem parlamentu, imamo mandat. Nekateri smo pač kandidirali v večih okrajih in imamo možnost priti oziroma smo prišli v parlament neposredno, drugi z ostankom glasov, tretji na nacionalni listi. Ampak ne glede na to imamo vsi potrjen mandat. In mislim, da bi zdaj bil zadnji trenutek, da prenehamo zgodbe o enem od naših kolegov, ki je svojo odločitev povedal jasno in nedvoumno, da nehamo zlorabljati to zgodbo o legitimnosti in da se začnemo ukvarjati s prihodnostjo.
Tisto, kar pravzaprav ta hip svet najbolj pričakuje, je jasno, enoumno sporočilo: ali smo v stanju izvoliti vlado ali ne. In ko bomo imeli vlado, bo cela vrsta dilem za nami. Zato predlagam, da čimprej opravimo tisti del, ki bo pokazal, ali smo to zmožni ali ne. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Temu smo zelo blizu. Enajsta replika, gospod Peterle, potem pa še ena razprava.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Repliko imam na besede poslanca, gospoda Potrča, ki je ponovno relativiziral Puckov prestop. Rad bi povedal jasno in javno, da je velika razlika, ali prestopi nekdo, za katerega volivci niso vedeli, kam je vezan oziroma na kakšne odločitve je vezan, ki se jih drži, in ali je bil nekdo, bom temu rekel, vezan. Pri Pucku, kot pri vseh drugih kandidatih za poslance znotraj krščanske demokracije, je bilo jasno, da s tem hkrati volijo tudi slovensko pomlad. Vse tri stranke so najavile, da želijo delati koalicijo po teh volitvah; to je bilo volilcem jasno, medtem ko na levi strani nihče vnaprej ali javno znano ni bil nobeni taki koaliciji zavezan. Zato je velika razlika, če bi kdo prestopil s te oziroma z one strani. In Pucko si je s tem naložil dobesedno spremembo volilnega rezultata s svojo odločitvijo. In zato je seveda to dejanje drugačno, kakor bi bilo ono, in se mu ne da reči drugače kakor prevara.
To pa je replika na besede poslanca, gospoda Jelka Kacina. Kot jaz razumem svet - svetu ni samo za to, da bomo imeli vlado, ampak tudi kakšna bo ta vlada in na čem bo temeljila in tudi, kaj bo hotela delati.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Pričakujem, da so replike izčrpane. Ne. Gospod Janša ima repliko.
JANEZ JANŠA: Najprej replika na to, kar je dejal gospod Potrč v zvezi s predlaganim dvokrožnim večinskim volilnim sistemom, ki je bilo tudi eno od treh vprašanj na referendumu. Ta sistem zahteva, da poslanec v svojem volilnem okraju dobi absolutno večino. Vsak poslanec posebej mora dobiti absolutno večino. In tisti, ki ima večino v parlamentu, mora zbrati večino oziroma absolutno večino iz absolutne večine volilnih okrajev. In najbrž ni treba dvakrat poudarjati, da v takem primeru v Državnem zboru ne bi bilo poslancev, ki bi imeli manjšinsko podporo, kaj šele vlade z manjšinsko podporo.
Gospod Školč ne loči med legalnostjo in legitimnostjo. Tej vladi ne bomo "osporavali" legalnosti, če bo dobila 46 ali več glasov, in jasno, da tega najbrž nihče ne bo spodbijal na Ustavnem sodišču. Vendar tu lahko dobite 70 glasov ali pa 90 glasov; dejstvo je, da stranke, ki sestavljajo to vlado, na zadnjih volitvah niso dobile večine glasov. To pa postavlja vprašanje legitimnosti. Legitimnost je, ali imaš ti podporo med ljudmi, med volivci in ali se to izrazi na svobodnih volitvah ali pa tega nimaš. V enopartijskem sistemu je bilo vse v skladu z ustavo in zakoni, vsaj večinoma, ampak ta sistem in ta režim vseeno ni bil legitimen, ker ni bil preverjen na svobodnih volitvah in ni dobil večinske podpore ljudi. Mislim, da tisti, ki smo opozarjali na nekatere sporne zadeve v zvezi z volitvijo te vlade, nismo delali primerjav Slovenije z Bolgarijo in Srbijo, ampak te primerjave delate tisti oziroma to primerjavo izpostavljate tisti, ki ste pristali na način, s katerim ste prišli do večine za izvolitev predsednika vlade in te vlade. In gospod Kacin, z dilemami ne opraviš tako, da izvoliš vlado. Z izvolitvijo te vlade se bodo glavne dileme v tej državi šele odprle.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Školč ima repliko.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa. Nadvse kratek bom. Gospod Janša je zelo dobro formuliral, kdaj je imel ta razkorak med legalnostjo in legitimnostjo nek potencial: takrat, kadar ni bilo svobodnih volitev. Tokrat svobodne volitve so bile in od tam naprej je popolnoma jasno, na kakšen način se lahko poslanci opredeljujejo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Mislim, da ima repliko dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod mandatar, spoštovani kandidati za minister, drage poslanke in poslanci! Volitve vlade danes sodijo v čas, ko je tranzicija v zaključni fazi. Stanje v gospodarstvu in v družbi je zaskrbljujoče. Domala vsi gospodarsko kazalci so slabi, še zlasti na področju industrije, izvoza in zaposlovanja. Pred nami so pomembne naloge: dokončati moramo lastninsko preoblikovanje, izvesti šolsko, pokojninsko in davčno reformo ter spremeniti volilni sistem; vključevanje v NATO in v Evropsko zvezo, zagotovitev gospodarske rasti in razvoja, zagotovitev sestavin pravne in socialne države in še vrsta drugih stvari. To se bo dogajalo v razmerah, ko v svetu potekajo intenzivni procesi globalizacije in internacionalizacije ter koncentracije kapitala na teh osnovah. S kakšno strategijo bomo nasprotovali tem procesom? V takšnih razmerah se zastavlja ključno vprašanje, kako ohraniti narodno in kulturno identiteto, kako ohraniti državno suverenost, kako zagotoviti ekonomsko samostojnost in kako pospešiti gospodarski in socialni razvoj. Za dosego teh ciljev je ključnega pomena strokovna in sposobna vlada, ki ima dovolj široko podporo. Potrebujemo torej vrhunski državni menežment.
In kakšna vlada nam je bila tukaj predstavljena! Ne bom se spuščal v njeno politično naravnanost, čeprav je jasno, da gre, v celoti vzeto, za vlado neokomunistične enotnosti, ki se bo v tujini zelo težko pridobila ugled resnično demokratičnega sogovornika, doma pa bo veljala za nelegitimno, saj je, kot je bilo že rečeno, zanjo volilo 16 tisoč volivcev manj kot za stranke slovenske pomladi. Če upoštevamo še njeno strokovno vprašljivost pri nekaterih kandidatih, nas lahko upravičeno skrbi njena pripravljenost in zmožnost zakonite spremembe, ki jih slovenska družba, in še zlasti gospodarstvo, nujno potrebujeta.
Na nekaterih predstavitvah kandidatov sem bil osebno prisoten, druge sem pa slišal po lastni postaji (internem radiu). Morda sem bil naiven, vendar sem pričakoval, da bodo kandidati predstavili oceno stanja v določenem resorju, osnutek in program dela, prikaz ključnih sprememb in reform, ki jih bodo uresničili; ključne zakone, ki jih bodo v ta namen predlagali, in da bodo predstavili osnovne, organizacijske in kadrovske spremembe. Moram reči, da je te stvari na primer napravil strokovni svet pri Socialdemokratski stranki in tudi te stvari dvakrat javno predstavil. Namesto tega smo morda z dvema ali tremi izjemami poslušali pospešena, meglena razmišljanja o nekem vladnem področju. Ničesar konkretnega nismo slišali, ničesar zavezujočega. Najpogosteje je bil vtis, da je kandidat pač povedal to, kar je slišal od ljudi, ko je zbiral informacije o nekem ministrstvu brez lastnega ustvarjalnega programa. In da bo mera polna, so bile predstavitve med seboj konceptualno popolnoma neusklajene, tako da vlada očitno nima kakršnekoli enotne politike in strategije, kot jo tudi ni imela doslej.
Na predstavitvah oziroma na zaslišanjih tako, žal, nismo slišali cele vrste stvari, ki bi jih želeli in morali slišati. Na primer; kako bomo zvišali konkurenčno sposobnost gospodarstva in modernizirali industrijo? Kdaj bo končano lastninjenje in kako se bo lastninil bančni sistem? Kako bomo znižali nezaposlenost? Kako bomo refermirali davčni sistem? Kako bomo pocenili kapital oziroma zmanjšali obrestne mere? Kakšen bo odnos do prihoda tujega kapitala? Kako bomo zmanjšali javni dolg? Kako bomo znižali javno porabo? Kako bomo racionalizirali državno upravo? Kako bomo zmanjšali število paradržavnih ustanov, zlasti raznih agencij in skladov in kakšna bo njihova vloga? Kako bomo pospešili razvoj turizma? Kako bomo uresničili pokojninsko reformo? Kako bomo zagotovili delovanje pravne države? Kako bomo uredili odnose s sosednjimi državami? Kakšen bo nacionalni šolski program? Kako bomo reformirali lokalno samoupravo? Pod kakšnimi pogoji se bomo vključili v Evropsko zvezo? In končno tudi to: kakšen bo naš odnos do Slovencev po svetu in do revolucionarne preteklosti?
Še mnogo stvari je, ki jih žal nismo slišali ali pa so bile predstavljene neustrezno. Kandidati, ki na te stvari niso dali jasnih odgovorov, niso vredni našega zaupanja. Še posebej, če so med njimi nekateri, ki so še kako odgovorni za krizno stanje v družbi v družbi in v gospodarstvu. Čeprav so strankam slovenske pomladi in še zlasti Socialdemokratski stranki radi očitali, da nimamo kadrov in znanja, moram na tem mestu povedati, da imamo dober program, ki daje odgovore na ta vprašanja, in imamo tudi dovolj ljudi, ki imajo znanje, voljo in sposobnost, da bi ga uresničili. Lahko rečem, da imamo mnogo boljših ljudi od teh, ki so bili danes tukaj predlagani.
Žal bomo, kot kaže, dobili vlado, ki zaradi ideološke obremenjenosti in strokovne vprašljivosti ne bo našla poti iz začaranega kroga že znanih slabih rešitev in bo zato tudi ponavljala stare napake. Rezultat bo nadaljevanje naše gospodarske in družbene krize. Vrnili se bomo nazaj v balkanski socializem, kjer si bodo rezultati tranzicije prigrabili priviligiranci. Slovenija v tem trenutku potrebuje temeljite spremembe. Samo obžalujemo lahko, ker jih ta vlada ne bo voljna in zmožna uresničiti, posledice pa bomo nosili vsi državljani. Takšni vladi ne moremo zaupati. Zato bom glasoval proti njeni izvolitvi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, doktor Zagožen. Želi besedo predsednik Vlade? Prosim.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Poizkušal bom odgovoriti na nekatera glavna vprašanja v vaši današnji razpravi in tudi na nekatere glavne pripombe.
Najprej o legitimnosti takšne vlade, kot jo predlagam. Legitimnost in legalnost te vlade sta zame nesporni. Če jo skušamo "osporavati" z vidika števila glasov v parlamentu, velja seveda povsod po svetu v vseh demokracijah, da je vlada legalna in tudi legitimna, če je izvoljena v skladu s principi ustave, zakonov, v skladu s pravili iger, ki so postavljena v demokraciji. Pri nas je to bilo do zdaj, na tak način sem bil sam izvoljen kot mandatar in na tak način bo danes - če bo izvoljena - izvoljena tudi ta vlada. Opozoril bi na to, da v številnih evropskih državah imajo bogato tradicijo celo z manjšinskimi vladami. Da v zrelih demokracijah zelo pogosto nastopajo in sprejemajo manjšinske vlade; torej vlade, ki niti nimajo polovice glasov, vendar v nekem zmernejšem političnem ambientu, ob neki večji politični toleranci, ob zavedanju, da; prvič, država neko vlado mora imeti in drugič, da je potrebno reševati vprašanja, zadeve nacionalnega interesa, so pripravljeni sprejemati tudi celo manjšinske vlade. V našem primeru govorimo, še vedno govorimo o vladi, ki bi očitno imela večinsko podporo, čeprav minimalno večinsko podporo, kar je pa precej pogost pojav v zahodnih demokracijah.
Kot drugo, ob prehodu oziroma prestopu posameznih poslancev k drugim strankam, njihovim drugačnim političnim odločitvam, o tem je bilo že govora, tudi jaz bi želel ponoviti, da smo takšnih primerov imeli v tem parlamentu v prejšnjem mandatu kar nekaj, vendar jih nihče ni "osporaval". Imajo jih veliko tudi v zahodnih državah, v evropskih demokracijah, zelo veliko primerov bi lahko našteli - od Nemčije, Avstrije, Francije itn. In da ne spomnim na situacijo pred dvema, tremi meseci. Takrat, ko ste tako imenovane pomladanske stranke poizkušale dobiti ta slavni 46 glas. Torej na kakšen način? Če bi ga pridobile, verjetno ravno na tak način; torej, da bi se nekdo odločil, da bi glasoval drugače kljub mnenju ali prepričanju njegove stranke. Torej v tem primeru bi bilo to tako legalno kot legitimno. In mislim, da bi bilo, tako kot je to legalno in legitimno tudi v tem primeru, ki se je zgodil.
Naprej. Tisto, kar se mi zdi v današnjem trenutku, današnjem dnevu, posebej pomembno, želel bi še enkrat izpostaviti. Slovenija po treh mesecih od volitev še vedno nima nove vlade. Tri mesece ta državni zbor ne more funkcionirati. Tri mesece se vsi ukvarjamo s svojimi odnosi, s tem, ali bomo in kako bomo vzpostavili vlado. Tega volivci od nas ne pričakujejo, tega državljani od nas ne pričakujejo. In ko se postavlja danes vprašanje; češ, ali naj sprejmem kot mandatar to situacijo tukaj, to minimalno večino 46 glasov, postavljam vprašanje nazaj; kakšno izbiro pa imam ob tem. Ob vseh poskusih za široko koalicijo, za vlado narodne enotnosti ostane pravzaprav danes samo ta možnost. Če danes ne bi izvolili vlade po treh mesecih takšnih razprav, takšnih pogajanj, vseh vrst političnih iger, bi se začelo resno postavljati tisto vprašanje, ki bi bilo pa za Slovenijo najbolj škodljivo, celo najbolj tragično: ali je Slovenija sploh sposobna, da si vlada. Ali niso bili upravičeni pomisleki marsikoga, ali je Slovenija sposobna za samostojnost, za to, da normalno funkcionira? Če se parlament po treh mesecih ne more dogovoriti o vladi, hkrati se ne more dogovoriti o novih volitvah, o ničemer - kaj je to?! To je popolna nesposobnost! To je blokada političnega sistema in situacije. In celo, če bi vlada, ki bi jo dobili, če bi ta vlada ne bila najboljša vlada, če bi bila to slaba vlada, je to veliko boljše, kot pa je situacija nevladanja, nesposobnosti, da država pride do vlade.
Torej, mislim, da je to tisti element, ki ga sam tudi najbolj upoštevam v tej situaciji, tista odgovornost, ki jo sam čutim. Mi moramo priti iz te situacije naprej, moramo začeti reševati številne probleme: gospodarske, socialne, zunanjepolitične, seveda tudi zdravstvene, kulturne in vse druge. Vlada, ki jo imamo sedaj, je formalno res vlada, vendar ta vlada ima omejena pooblastila. To je vlada, ki lahko opravlja samo tekoče posle; to ni vlada s polnimi pooblastili. Dejansko velja, da Slovenija že tri mesece seveda nima vlade s polnimi pooblastili in zato tudi ta parlmanet, ta državni zbor ne more delovati tako, kot se od njega pričakuje. Ni vzpostavljena osnovna funkcija, ni izvršilne oblasti, ne more biti relacije med izvršilno oblastjo in parlamentom. Torej, nujno je, da preidemo to situacijo, in da pridemo do vlade.
V nadaljevanju se lahko pogovarjamo o marsičem. Jaz sem ponujal možnost volitev že v tistem času, ko še ni bilo mandatarja. Takrat to ni nikogar zanimalo. Res pa je, in to smo se naučili iz te situacije, da naš sistem, naša ustava, naši zakoni niso dobro predvideli situacije, tudi neke politične blokade, in da je izjemno težko ali morda skoraj nemogoče priti do novih volitev, do predčasnih volitev. To je ena izmed izkušenj te situacije teh treh mesecev in pripravljen sem z vsemi strankami takoj iskati rešitev, tudi institucionalno, da vgradimo v naš sistem tak izhod, torej neko normalno možnost, da se pride do predčasnih volitev. To, da predsednik vlade odstopi, to resnično ni tak izhod, ker potem se po ustavi seveda voli nov mandatar, spet v treh poskusih. Če bi to danes storil, potem bi se začela celotna igra znova; vse tisto, kar smo pravzaprav počeli zadnje tri mesece. To bi bile pa potem resnično igre brez meja. In tudi, če bi hotel te neodgovornosti, da danes ne bi predlagal vlade, da danes od vas ne bi pričakoval potrditve te vlade, takšne neodgovornosti si resnično ne morem privoščiti.
Pred nami je zelo velika dela. Do sedaj ni bilo še neke posebne škode, čeprav je ta situacija sedaj prišla na tisto mejo, kjer se resnično ta škoda lahko začne delati. Tako v gospodarstvu, v notranjih, gospodarskih, socialnih vprašanjih, kot tudi v zunanjih političnih vprašanjih, če država ne bi funkcionirala, če država ne bi imela svoje vlade. Večkrat smo slišali, da kakšna pa bo ta vlada, ki jo sestavljajo te stranke, predstavniki Liberalne demokracije Slovenije, Združene liste socialnih demokratov, Slovenske nacionalne stranke, DeSUS-a, češ, da je to neka čudna vlada. Morda bi se meni tudi zdela čudna še pred nekaj meseci. Ampak potem ko sem sam videl na televiziji, kako se trije predsedniki pomladanskih strank pogovarjajo z gospodom Jelinčičem o vključitve Slovenske nacionalne stranke v njihovo koalicijo, potem sem se ob tem zamislil. Potem sem rekel, da imam morda neopravičene pomisleke, neopravičene predsodke do vključevanja te ali pa morda še kakšne druge stanke v vlado. Enako se je potem zgodilo v pogovorih treh pomladanskih strank z Združeno listo, z DeSUS-om. Torej to so vsi legitimni partnerji za sestavo vladne koalicije. In to dejstvo sem potem tudi sam upošteval in sestavil tisto vlado, ki sem jo pač lahko sestavil v tej politični situaciji.
Ta vlada, ki jo danes predlagam, je kljub različnim mnenjem, ki so bila danes izražena, prepričan sem, solidna vlada, zelo strokovna vlada. Res je, da bi imela neka širša koalicija, morda celo vlada narodne enotnosti veliko večjo podporo v parlamentu. Vendar ena izmed prednosti takšne vlade z ožjo večino je to, da je kljub vsemu sestavljena z manj kadrovskimi kompromisi, strokovno z ljudmi, s katerimi mislim, da lahko razrešujemo ta vprašanja, ki so sedaj pred nami. Mislim, da imamo zelo usposobljen, zelo dober gospodarski tim, gospodarsko ekipo. Da se je ministrski ekipi, ki se je v zadnjem času - mislim, da uspešno uveljavila - dobila tudi takšna priznanja doma in zunaj (z ministrom Gasparijem, Ropom, Dragonjo na čelu), pridružil še dr. Križman iz Ekonomskega inštituta pri Pravni fakulteti. Mislim, da bo to okrepitev te gospodarske ekipe. Da imamo na zunanjem političnem področju, mislim, da tudi dobro pretehtano odločitev, ko se ob zunanjem ministru gospodu Thalerju vključuje tudi gospod Pahor. V tem ne vidim konflikt različnih konceptov in interesov, ampak dopolnitev tudi s tisto komponento, ki jo vsi želimo vnesti v naše vključevanje v evropske institucije, integracije. Torej tudi maksimalno zaščito nacionalnih interesov v vsej tisti možnosti, ki jo lahko uveljavimo v odnosu, v pogajanjih s svetom, v tem primeru z Evropsko unijo. Tudi na drugih področjih imamo solidne rešitve ob že uveljavljenih rešitvah npr. v šolstvu. V Ministrstvu za okolje in prostor in na nekaterih drugih ministrstvih so predstavljeni predlagani novi kandidati in upam, pričakujem, da bo to dalo vladi tudi neko novo dimenzijo, še nek nov zagon. Torej, to je ekipa, s katero si upam spopasti se z vprašanji, ki so pred nami v tej dokaj težki situaciji.
Slovenija je v teh naših razpravah, tudi danes in že v zadnjih razpravah, včasih izpadla kot država, v kateri je vse tako zelo slabo. Primerjave, ki smo jih danes slišali, z nekaterimi balkanskimi državami. Vse to je nevzdržno, vse to so besede, to so deklaracije za notranjo politično rabo. Slovenija ima danes zelo solidno pozicijo v svetu, ob govorjenju o tem, da to vlado svet ne podpira, vam lahko povem, zagotovim, da so reakcije, ki jih imam sam iz sveta, zelo pozitivne. Zakaj bi sicer dobil sam takoj čestitke in tudi širše vsebinske čestitke tako od predsednika Clintona, Majorja, Kohla, Rodija in drugih predsednikov vlad in držav v svetu? Bistveno je, kaj kdo zagovarja, kakšne rezultate je kdo dosegel, kakšno usmeritev kdo ima. Naša usmeritev je takšna, da jo svet priznava, da se vključuje v sodobno strukturo, varnostno strukturo sveta, v sodobno ekonomsko strukturo sveta in da nas ocenjujejo kot element stabilnosti in miru v tem svetu. To je tisto bistveno, kar svet zanima in kar svet potem tudi ustrezno ceni v svojih odnosih. Na takšni usmeritvi in na takšni politiki bomo vztrajali tudi naprej.
Gospodarski rezultati, ki nam jih tukaj tolikokrat "osporavate", so ocenjeni kot nesporno dobri. Približno 4% rast družbenega proizvoda v zadnjih štirih letih v tranziciji je zelo visoka, ob tem hkratno znižanje inflacije na enoštevilčno stopnjo, ob finančni stabilnosti, brez proračunskih deficitov, brez oziroma z enim najnižjim procentom javnega dolga v Evropi oziroma v svetu, trdna valuta, visoke devizne rezerve in to ob hkratni sorazmerno visoki rasti plač v tem obdobju. Vse to so pokazatelji, ki jih tisti, ki objektivno gledajo, ki poznajo probleme sveta, ki so kdaj bili v Bolgariji, na primer, ali kje drugje: ali Češki ali Poljski ali Madžarski ali tudi v kakšni zahodni državi, znajo ceniti in upoštevati. Torej Slovenci smo lahko samozavestni. Uspeli smo do sedaj vzpostaviti to državo in tudi solidno gospodarstvo in sedaj je skrajni čas, da nehamo stopicati na mestu, kot smo to počeli tri mesece, in da gremo naprej. Če želite oziroma če se bo pokazalo, da je takšna razdelitev političnih sil, kot jo imamo sedaj, nevzdržna, se lahko pogovorimo. Lahko se pogovorimo ali o širši koaliciji ali pa o tem, kako priti do novih volitev, ki bi potem razčistile to politično situacijo. To je bistvena razlika od tistih sistemov oziroma vlad, o katerih ste prej govorili. Tisti se vsi bojijo volitev, mi se jih ne, ampak dogovorimo se o sistemski rešitvi, kako priti do njih in tudi sprejeti ustrezen volilni zakon. Mi smo na to pripravljeni zelo hitro, če je potrebno, ampak, do takrat in od sedaj naprej pa je potrebno delati, razreševati probleme in mislim, da nihče od nas, tudi tukaj v Državnem zboru ni več opravičen sedeti sedaj in čakati in samo govoriti o tem, kako se bomo ukvarjali sami s seboj. Moramo iti naprej.
Zato gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, predlagam, da to vlado podprete, da se danes izvede glasovanje in upam, da bo uspešno. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu predsedniku Vlade. Rad bi opozoril samo, da najverjetneje je bil lapsus, ko ste omenil kandidata za ministra za ekonomske odnose in razvoj, gre za mag. Križaniča, da ne bo nesporazuma.
K razpravi se je priglasil gospod Marjan Podobnik.
MARJAN PODOBNIK: Spoštovani! Na kratko bi ugovarjal oziroma razmišljal o nekaterih izjavah dr. Janeza Drnovška. Z marsičem, kar je bilo rečeno, se ne strinjam, vendar pogledi so različni, samo dve stvari pa bi omenil.
Kot prvo. Ne gre za to ali bo vlada danes, ali čez deset dni, ali čez morda tri tedne ali mesec dni. Ta vlada je - ne predvsem zaradi kandidatov, sam sem povedal, mnogi kandidati, velika večina verjamem, se boste trudili vsak na svojem področju za sedanji čas, v katerem je Slovenija - je ta usmeritev napaka in to ne kar tako napaka. Napaka, ki je po moji oceni nepopravljiva, zato razne izjave o odprtih vratih nimajo tu - moram povedati, ob vsej možni dobronamernosti - nimajo prav nobene teže, kajti take napake se žal ne da popravljati, vsaj ne na način, kot ga je bilo možno razumeti.
Druga stvar, ki bi jo pa rad omenil. Vendar pa je ena razlika, ko je bilo omenjeno, da bi tudi, če bi mi iskali 46 poslanca, na enak način morali priti do tega 46 poslanca. Govorim pač v svojem imenu, kot predsednik Slovenske ljudske stranke, h kateremu so prišli nekateri in so rekli, pač razmere so take, sedaj boste morali na nek način enega poslanca kupiti. Ker vemo, da nimate teh možnosti, vam dajemo take in take možnosti. Ne vem, ali so bili ljudje dobronamerni ali ne, dejstvo je, da so prišli in vsakemu sem povedal in ljudje iz mojega kroga in širše vedo, da preden bi en tolar denarja nekomu v roko dal, bi šel iz te slovenske politike. Ne trdim to o gospodu Cirilu Pucku, dejstvo pa je, da ostaja velika senca in sum podkupovanja v zvezi z gospodom Ruparjem; dejstvo je, da ne vemo, ali se je v tem času zgodila kakršnakoli sankcija tudi znotraj stranke, znotraj te politike zaradi tega suma in da je to temeljna razlika v pristopu. Kajti, če pristajaš enkrat na tak pristop, na tako možnost..., nihče ne more vedeti za vse ljudi, kaj v njegovi stranki in v njegovem okolju delajo. Ampak, če se pristaja na tako možnost in se je a priori ne sankcionira, potem je to slaba usmeritev za državo in družbo. In tu je pač ta razlika. Kljub vsemu še enkrat samo ponovim: prizadevanja za oblikovanje vlade narodne enotnosti niso šla v smeri, da bi spregledali objektivne razlike politične usmeritve med vsemi strankami, ampak prizadevanja so šla v smeri prepričanja, da je to verjetno v danem trenutku edina možnost, da se išče ne samo navadne večine, ampak morda tudi dvotretjinska, ob tistih vprašanjih, kjer jo bo nujno treba iskati. Dodatnega programa danes nisem videl. Zasledil sem nekaj izjav gospoda Pahorja in še nekaj drugih v zvezi s približevanjem Evropi, ampak če lahko sam napovem svojo oceno, mislim, da smo mnogo dlje v tem trenutku dvotretjinski večini, kot smo bili kdaj koli v tem parlamentu. Ob tem, da sem si sam prizadeval za točko v skupnem sporazumu, ki bi med drugim reševal tudi ta vprašanja, pa žal do njih ni prišlo. Zato mislim, da je napaka imenovanje take vlade v tem trenutku.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Razpravljati želi gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod predsednik Vlade, poslanke in poslanci! Oglašam se zato, ker je ta čas zelo resen in naša odločitve z zelo resnimi posledicami. Jaz sem bil še enkrat optimist in sem čakal, kaj bo povedal mandatar. Glede na to, da so bile danes ponovno izrečene številne kritike na programski del nove vlade, ki nima skupnega programa, kot vidimo, ki nima niti skupne pogodbe, kamor bi se vsi podpisali. Niti z vsemi partnerji ni pogodbe: nekateri imajo tako, nekateri drugače, nekateri pa sploh ne, ampak jaz verjamem, da bo delovala koalicija ne glede na pogodbo, ker ima skupen imenovalec, ki se mu reče ideologija preteklosti. Zame je to vlada zaradi vladanja in me ne prepričuje argument, da potrebujemo ta hip vlado po treh mesecih. V Avstriji so jo naredili po štirih mesecih, pa je funkcionirala.
Ne zanima me samo, ali vlada bo, ampak kam pelje, kako pelje, s kakšnimi cilji, na podlagi katerih vrednot. Predstavljal sem si, da bo vendar vzel mandatar to, kar smo tukaj govorili, nekoliko zares in da bo, recimo, govoril na tak način: "Ok, gospodje ali gospe in gospodje, res nismo napisali natančnih ciljev in načinov, kako bomo zmanjšali nezaposlenost, ampak sedaj imamo toliko in toliko tisoč, v našem mandatu želimo zmanjšati najmanj za 20%. To želimo doseči na tak in tak način, v prvem letu tako, v drugem tako." Tega ne najdemo v tem programu, ne v vaših ekspozejih, ne v programskih smernicah. In ta način je zame politični unikum. Jaz take metode ne poznam in seveda za nas je - zame, za krščanske demokrate - temeljno vprašanje, kam bo to to državo pripeljalo ob taki vladi. Za krščanske demokrate tako sestavljena vlada in način, kako je do nje prišlo, nima ne moralne, ne politične legitimitete. In ko je prej gospod poslanec Kebrič govoril, da je treba tej vladi pomagati na noge - oprostite, ta vlada sploh nima nog. Mi ji ne moremo na noge pomagati.
In spoštovani gospod mandatar, da komentiram še nekaj vaših izjav, ko ste rekli, da boste tukaj ključne teme komentirali. Vi ste šli na tri, štiri teme. Prva je bila legitimnost. Jaz se čudim tako površnemu pogledu na vprašanje legitimnosti, ki je ključna za vsako vlado, tudi za slovensko. O prestopih ste rekli po domače: take primere smo že imeli. Takšnega primera pri nas še nismo imeli, ki bi obrnil politično sliko, ki bi volivce prevaral. In za 46. glas, oprostite, trudili smo se na tej strani, da ga pridobimo, ampak ne s tako metodo kot vi. Jaz ne bi želel na tak način pridobiti glasu, kakor ste ga na tej strani. Na ta način ne. In ko pravite: ponujal sem možnost predčasnih volitev. Ja, saj ne morete ponujati predčasnih volitev, saj nimate vsega v rokah. Vi lahko predlagate, da se pogovorimo, ali bi spremenili ustavo, da bomo imeli predčasne volitve. To ni na trgu, to ni solata - predčasne volitve. In pravite - strokovna vlada. Mi je žal, da bom zdaj govoril zelo direktno, pa še vedno ne osebno. Minister za obrambo, ki ga predlagate, v tej stroki - razen, da je bil, mislim, da v rezervnem sestavu - nima nobene strokovne podlage. Ima tako kot verjetno večina vojske sposobnih ljudi v tem državnem zboru, tako da s to frazo, bi predlagal, da se konča.
Potem ste omenjali gospoda ministra Pahorja, kandidata za ministra brez listnice za evropske zadeve. Brez problema bi lahko prišla ta koalicija ne glede na to, ali ima samo glas večine ali ne, s predlogom zakona o vladi, v katerem bi postavila ta resor tam, kamor ga je treba. Če že mislite, da potrebujemo ob ministru za zunanje zadeve še poseben resor oziroma ministra več za evropske zadeve. Ja, kaj bo delal revež brez listnice na tem področju? Kako bo on koordiniral celo vlado na to temo, ko ne bo imel tako rekoč ničesar v rokah in je mogoče v podobnih težavah kot gospod Kušar, ki še ne ve, kje bo sedel? On bo pa koordiniral brez listnice socialne projekte! Ja, jaz ne verjamem, da to lahko gre, da to lahko doživi pozitiven konec. In brez problema bi se zakon o vladi pripravljal, kot se je v prejšnjem mandatu. In ko vse to gledam in poslušam še to, da je parlament razdvojen - ja, oprostite pedagoški minuti zdajle! Povsod v demokracijah je parlament razdeljen, če ni neke posebne sile, neke posebne grožnje, ki mora združiti vse za en cilj, je pozicija pa opozicija, gospod Kebrič! Ta razdeljenost je v vsakem demokratičnem parlamentu. Hvala bogu je tudi tukaj, hvala bogu, da so karte sedaj povsem jasne! Mi razvijamo eno opcijo, vi razvijate drugo, samo da natančno ne vemo oziroma ni javno jasno, za kaj gre. Na naši strani je seveda to jasno - ne gre tja, kamor bi bilo treba. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Besedo želi gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. Drage kolegice, spoštovani kolegi, spoštovani mandatar, spoštovana kandidatka, spoštovani kandidati! V zadnjem času se dostikrat govori o teh treh mesecih. Poglejte, volitve so normalno vsaka štiri leta v vsaki demokratični družbi in po parlamentarnih volitvah je gotovo ena od posledic parlamentarnih volitev tudi to, da se sestavlja novo vlado. Sestavlja se jo v tistih rokih in na tisti način, kot je določeno v ustavi. Če dobro pogledamo v roke, ki so v ustavi in poslovniku, niti eden od tistih rokov ni bil kršen, niti eden od tistih rokov ni šel preko ustavno določenega roka. V 20 dneh približno je bil sklican parlament, v dveh dneh ali treh dneh je bil konstituiran, 30 dni je predsednik države rabil, da je predlagal mandatarja, vi ste rabili tistih svojih - ne vem točno, koliko - dni, glede na poslovnik, da ste predlagali vlado in tako naprej. Parlament je začel takoj s hearingi in danes tukaj pač dela to. Niti en rok ni bil... - razen, če izhajamo iz tega, da so, ali pa če bi izhajali iz tistih časov, ko je bilo zelo enostavno volitve izpeljati, ker niso bile volitve, in potem sestaviti vlado oziroma izvršne svete, ker je bilo že vse naprej jasno. In jaz mislim, da ni bilo v teh treh mesecih, čeprav se strinjam s tem, da v nekaterih državah lahko gre tudi to hitreje, ampak gre v rokih, ki so določeni, tako kot je šlo pri nas, v ustavno določenih rokih. To ni bilo stopicanje na mestu, mi se nismo ukvarjali sami s sabo. Jaz mislim, da smo se ukvarjali s tem, da pride do vlade, do take vlade, ki jo je slovenska država vredna; do take vlade, ki bo znala to državo voditi, ki bo znala vse tisto narediti, kar je potrebno delati. In jaz mislim, da ta čas ni bil vržen proč. Tako, da je govorjenje: pustimo zdaj, nehajmo s tem, govoriti, pojdimo hitro in izvolimo vlado, da bomo začeli lahko delati... Ja, saj tudi ustava ima celo možnost, da bi bili trije krogi: v prvem krogu, torej danes, bi lahko ta vlada ne bila potrjena, prišlo bi do novega mandatarja, novega predloga, in še tretji krog in potem do, recimo, predčasnih volitev. Ne vem, ali ne priznavate tega, da je v ustavi napisano, ali ne priznavate tega, da se sme z neko odgovornostjo in skrbjo za Slovenijo sestavljati dobro vlado. To, kar ste govorili, kaže na to, da v bistvu je dejansko vprašanje nelegalnosti - o legalnosti ni nihče govoril - vprašanje legitimnosti, vprašanje pravičnosti, vprašanje odnosa do teh naših slovenskih državljanov. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. K besedi se je prijavil gospod Janša.
JANEZ JANŠA: Ko je prej gospod Drnovšek tukaj govoril o mladosti, strokovnosti in udarnosti ekipe, ki jo predlaga, sem se spomnil 15. maja leta 1990, ko je v teh prostorih prisegla Demosova vlada. Še isto uro oziroma takoj po prisegi sem moral prevzeti svoj resor takratnega Sekretariata za obrambo in v tisti pisarni, ki sem jo prevzemal, me je čakal gospod Kušar. Dejal je, da z veseljem odhaja v pokoj in da pač je vesel, da so se stvari spremenile in tako dalje. Predal mi je pisarno, resor, blagajno z nekaj dokumenti in teritorialno obrambo, ki so jo že začeli razoroževati, pa on za to niti ni vedel. Sedaj se to ime ponovno vrača v to mlado strokovno in udarno ekipo. In še nekaj takih primerov je od prej. Tako da ti termini so precej relativni. To je, kot je rekel prej kolega Marjan Podobnik, vlada preteklosti, ne pa vlada za prihodnost.
Kar se teh primerjav tiče, tretjič za to govornico ponavljam, da nismo mi tisti, ki primerjamo države: Slovenijo, Bolgarijo, Srbijo ali pa Jugoslavijo kakorkoli že to tvorbo imenujete. Primerjavo vzpostavljate vi, vendar ne med državami, ampak med oblastmi v teh državah in po današnjih volitvah, če bo ta vlada imenovana, bomo te oblasti primerjali vsak dan. Prepričan sem oziroma se bojim, da to ne bomo samo mi, z nekih notranjepolitičnih razlogov, kot je bilo rečeno, ampak se bojim, da bodo to delali tudi drugje po svetu; v tistih institucijah, kjer odločajo tudi o tem v katero smer bodo lahko šle naše želje in kje se bodo lahko uresničevali naši interesi v svetovni areni.
Še enkrat bi rekel tudi to, da država in Slovenija niso samo procenti, odstotki in nekaj, kar izračuna Urad za statistiko včasih tudi po političnem diktatu, ampak so to tudi ljudje s svojimi potrebami in kategorije, ki sem jih prej našteval v teh obravnavah kandidatov za ministre in predsednika vlade, sploh niso zastopane.
Tisto, kar je ključno in zaradi česar sem prišel za to govornico, je pa relativiziranje te ponudbe o predčasnih volitvah. Nečesa tukaj ne razumem. Gospod Drnovšek, če je stvar tako nemogoča, tako komplicirana in sploh izven dosega realnosti, zakaj ste potem včeraj rekli, da ste to ponudbo dali in da je ni nihče sprejel; če se je sploh ne da realizirati. Stvar vseeno ni tako nemogoča. Dejstvo je, da sam odstop predsednika vlade še ne pomeni takojšnjih predčasnih volitev, je pa to prvi korak, brez katerega se postopek sploh začeti ne more. Če teh 46 glasov, ki vas podpira, ne bo glasovalo za nobeno drugo vlado v naslednjih dveh krogih, potem so predčasne volitve tukaj. Skratka, imate vse v rokah. Ne govoriti, da to ponujate in da mi tega ne vzamemo. Povejte odkrito, da pač za vas te možnosti sedaj ni in da ste proti, ne pa prikazovati stvari, kot da so vse možnosti odprte.
Na koncu še to. Ne drži to, da so taki prestopi poslancev, ki spremenijo politično sliko v državi in omogočijo izvolitev vlade z enim glasom večine, ravno običajen primer v trdnih demokracijah. Ne poznam nobene demokratične države v Evropi, kjer bi trenutno obstajala vlada, izvoljena na tak način. Če jih lahko naštejete, gospod Drnovšek, potem mi naštejte te trdne demokracije, kjer so take vlade sedaj v Evropi. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želijo besedo kandidati za ministre oziroma kandidatka za ministrico? (Nihče ne želi besede.) Želi še kdo razpravljati? Gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Lep dober večer. Obljubim, da bom zelo kratek. Gospod predsednik je lepo povedal stavek - jaz ga ne bi znal tako lepo formulirati: če se pokaže, da je politična situacija nevzdržna, potem se lahko začnemo dogovarjati. Mislim, da je politična situacija nevzdržna. In zato mislim, da bi se bilo treba takoj dogovarjati. Lepo bi bilo vredno razmisliti o tem. Toliko stvari ta parlament čaka, tudi v zvezi z Evropo. Kaj bomo naredili ob tem, ko vemo, kako je ta parlament razdeljen? Ali bomo lahko uspeli opraviti tista dejanja, za katere zagotovo ta Slovenija pričakuje, da smo opravili? In sedaj, če bomo izvolili tako vlado: ali bo ta Evropa tudi verjela, da se bo pri nas kaj takega zgodilo. Ali da bomo sprejeli tiste pogoje, ki so bili pred časom povedani? Gospod predsednik, mislim, da je situacija res nevzdržna in da bi bilo treba se takoj dogovarjati. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo. Proceduralno? Gospod Čebulj, prosim. Replika na gospoda Demšarja, prosim.
FRANC ČEBULJ: Hvala gospod predsednik. Skratka bi želel, da gospodje ministri, vsaj ko sem jim jaz zastavil vprašanje, ker nenazadnje sem imel danes možnost, da jim direktno nekaj povem, ker v svojem mandatu kot župan dve leti nisem imel možnosti pri ministrih, ki so sedaj ministrovali, da bi me sprejeli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Čebulj. Izrecno sem dal možnost kandidatom za ministre in mislim, da sem korektno dal besedo in sedaj bi razpravo zaključil. Razpravo zaključujem. Gospod Juri predlaga, da razpravo zaključimo.
V skladu z drugim odstavkom 265. člena Poslovnika Državnega zbora se o imenovanju ministrov glasuje tajno. O imenovanju ministrov se glasuje tako, da se glasuje o listi kandidatov za ministre kot celoti. V skladu z 97. členom poslovnika vodi tajno glasovanje predsedujoči s pomočjo generalne sekretarke Državnega zbora in štirih poslancev, ki jih izvoli Državni zbor na predlog predsedujočega. (Prosim, da pozorno poslušate, da ne bo prišlo do kakšnega zapleta.)
Predstavniki poslanskih skupin so mi že posredovali predloge za člane volilne komisije. To so: v imenu LDS gospod Rudi Moge, za Slovensko ljudsko stranko Josip Bajc, za Socialdemokratsko stranko gospod Jože Jerovšek in za Združeno listo socialnih demokratov gospod Aurelio Juri. Član te komisije sem tudi jaz kot predsedujoči. Ali kdo temu predlogu nasprotuje? Če ne, dajem na glasovanje predlog za tako sestavo volilne komisije, kot sem jo pravkar prebral. Ugotovimo prisotnost! (86 prisotnih.)
Kdo je za? (87 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je komisija v predlagani sestavi izvoljena.
V skladu z drugim odstavkom 97. člena Poslovnika Državnega zbora bodo poslancem vročene glasovnice tako, da pride vsak k mizi predsedujočega in pove svoje ime in priimek. Poslanec, ki mi bo pomagal pri izvedbi glasovanja, izroči vsakemu poslancu glasovnico. Generalna sekretarka Državnega zbora pa označi pri imenu in priimku poslanca v seznamu, da mu je bila glasovnica vročena. Glasuje se tako, da se na glasovnici obkroži beseda za ali proti. V skladu z drugim odstavkom 98. člena Poslovnika Državnega zbora je neizpolnjena glasovnica ali glasovnica, ki ni izpolnjena v skladu s prej omenjenim navodilom, neveljavna. Na podlagi 241. člena Poslovnika Državnega zbora bodo kandidati imenovani za ministre, če bo za listo kandidatov glasovala večina poslancev, ki so oddali veljavne glasovnice. Glasovali bomo v dvorani. Tako prosim, da tudi v skladu z delom razprave na današnji seji upoštevate stavek. Glasovali bomo v dvorani. Prosim poslanke in poslance, da izpolnjeno glasovnico oddajo v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani na mizi predsedujočega.
Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim poslance, ki mi bodo pomagali pri glasovanju, da se takoj zglasijo v sobi 117. Glasovanje se bo pričelo ob 20.40 uri in bo trajalo 20 minut, do 21. ure. Po končanem glasovanju prosim poslance, da se ponovno dobimo v sobi 117. Sejo bomo nadaljevali približno ob 21.20 uri. Prehajamo h glasovanju.
(Seja je bila prekinjena ob 20.26 uri inse je nadaljevala ob 21.15 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Poslanke in poslanci, nadaljujemo sejo. Najprej ugotovimo sklepčnost! Ugotavljam, da je prisotnih 53 poslank in poslancev, Državni zbor je sklepčen in objavljam izid glasovanja. Morda je ta nizka udeležba rezultat tudi dejstva, da sem prej napovedal, da bo nadaljevanje seje približno ob 21.20 uri, sedaj je ura 21.15. Ali ocenjujete, da počakam še pet minut, ali lahko preberem rezultate glasovanja? Počakamo - se opravičujem!
Prisotnih je 77 poslank in poslancev. Objavljam izid glasovanja o imenovanju ministrov:
Glasovanje je potekalo 6. februarja v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije. Razdeljenih je bilo 90 glasovnic, oddanih je bilo 90 glasovnic, veljavnih je bilo 90 glasovnic. Za listo kandidatov za ministre je glasovalo 45 poslancev, proti pa 45 poslancev.
Na podlagi tega izida glasovanja, predlagana lista kandidatov za ministre ni bila izglasovana. Predlagani ministri v Vladi Republike Slovenije niso bili imenovani.
Ker lista kandidatov za ministre ni bila izglasovana, se na podlagi 266. člena poslovnika opravi novo glasovanje o imenovanju ministrov na podlagi nove liste kandidatov za ministre. Predsednik Vlade mora predložiti novo listo kandidatov najkasneje v desetih dneh.
Spoštovane poslanke in poslanci, s tem zaključujem točko dnevnega reda ter 2. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije. Lahko noč!
(Seja je bila končana 6. februarja 1997 ob 21.20 uri.)