Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
nadaljevanje 1. izredne seje
(9. januar 1997)


Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik Državnega zbora.
Seja se je pričela ob 10.10 uri.


PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 1. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije.
Tudi danes ni bilo obvestil, da bi se kdo od poslank ali poslancev opravičil, tako da smo vsi prisotni. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! (84 prisotnih.)
Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko odloča.
Današnje nadaljevanje 1. izredne seje bomo pričeli z včeraj prekinjeno 1. točko dnevnega reda - s predlogom predsednika Republike Slovenije za izvolitev kandidata za predsednika Vlade Republike Slovenije in nato po dnevnem redu dalje.
Najprej bi vas rad obvestil, da bom poskušal sejo voditi tako, da bi ob 13. uri imeli normalen odmor za kosilo. Če bi se pa pokazalo, da bi bile v tistem času v bližini volitve, bi se pa seveda dogovoril skupaj z vami, kdaj bi bil ta odmor, da bi pač normalno danes delali.
Prehajam torej na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA in nadaljujemo z včeraj prekinjeno razpravo poslank in poslancev o tej točki dnevnega reda. K razpravi je prijavljenih še devet poslank in poslancev.
Prvi od prijavljenih ima besedo gospod Alojz Peterle. Prosim. Gospod Lojze Peterle, se opravičujem.

ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! V čast in veselje mi je, da lahko prvič govorim v novem mandatu, se veselim sodelovanja v naslednjih letih, ne veselim se pa tega, kako smo začeli to politično leto.
Mislim, da ni dobro za to državo, če se odločamo o mandatarju šele dva meseca po volitvah - jutri bo natančno toliko časa že poteklo - če se z najvišjega državnega mesta v javnih nastopih čuti očitno favoriziranje enega modela izvršne oblasti in ene osebe za prvo mesto te oblasti. Ni dobro, če je vse več ljudi pri vtisu, nekateri pa so prepričani, da se politika začenja delati pri nas s podkupovanjem. Glede na to bi bilo seveda narobe, če bi se ustavili samo pri lepo napisanem programskem tekstu, ki ga je tukaj predstavil kandidat za novega mandatarja gospod dr. Janez Drnovšek. Govor je tak, kot je seveda večkrat ob takih prilikah, je všečen na vse strani in seveda, če je všečen, je zadeva legitimna, ko pa se sprašujemo o izvedljivosti tega, kar smo slišali, pa pridemo seveda v težave, in ko smo poslušali ta nagovor, je lahko skoraj vsaka politična linija našla kakšno svoje programsko geslo v njem skoraj dobesedno zapisano. Krščanski demokrati, recimo, tole: pravo razmerje med gospodarsko učinkovitostjo in socialno pravičnostjo, geslo seveda, ki ga Krščanska demokracija ponavlja desetletja. Pa nimam nič proti temu. Sem vesel, da se lahko najde tako stališče oziroma tako izhodišče v nastopnem nagovoru kandidata. In govor, ki želi ugajati na vse strani, seveda ne more biti drugačen, saj je kandidat s strankami, z različnimi strankami sklenil sporazume v različnih programskih smereh. Torej, pravim ne problematiziram všečnosti, pač pa izvedljivosti in tukaj bom tudi začel z vprašanjem, z govorom o vprašanju kredibilnosti, ki je bila tukaj označena s strani enega od poslancev, kot tako rekoč bistvena lastnost kandidata za mandatarja.
Sam iz lastne izkušnje trdim, da je kredibilnost njegova najšibkejša točka, kajti za kredibilnost, za zaupanja vrednega imam tistega, ki drži besedo. V naši koalicijski zgodbi iz zadnjih štirih let je bila ta beseda velikokrat prelomljena, dogovorjeno ni držalo in seveda, jaz povem osebno in v imenu stranke, da take zgodbe, takega modela, takega poimenovanja koalicijskega delovanja ne bi želeli ponavljati v naslednjem mandatu, pa četudi smo v opoziciji. In za mene je kredibilen tisti, ki drži besedo, ki moško pove, to linijo bomo držali, držimo se je, ne glede na to, ali pihne veter z leve ali desne smeri, lažje ali malce težje. Mislim, da je šlo v primeru kandidatovega obnašanja bolj za prilagajanje sprotnim sapam, kakor temu, da bi držali linijo, ki je bila dogovorjena, zato tudi toliko težav v tej vladi, zato upadanje dinamike preobrazbe, kar je bistveno za našo državo, pri čemer naj seveda povem, ko je bilo že tukaj nekaj tarnanja o tem, ali se kdo kaj hvaležno izraža. Jaz sem vesel vsega, kar smo skupaj naredili, zelo kritičen sem pa do dejstva, da bi lahko še veliko več naredili, čisto preprosto, če bi držala beseda o stvareh, za katere smo se dogovorili. Zato me včeraj tudi ne čudi nastop gospoda Potrča, ki je povedal, da bi rad koalicijo z enakopravnimi partnerji. To usodo smo si vsi štiri oziroma trije, ki smo bili v tej koaliciji, nekako delili. In sem prepričan, če ne bo v naslednji koaliciji partnerskega odnosa, če bo šlo samo za vprašanje, kako bo preživela prva oseba ali najmočnejša stranka, potem v tej deželi ne bo veliko drugače in ne bomo zadovoljni s tako politiko.
Gospod kandidat je znan po tem, da ne reče: drži, bomo, dajmo, obljubim, ampak bom poskusil, si bom prizadeval, bom še pogledal, bom še proučil. Dobro je, da proučujemo, ampak ko se dogovorimo, dajmo izvajati. In če se dogovorjeno ne zgodi, potem pride do razlage: veste, Vlada je Vlada, parlament je pa parlament. V Vladi se razumemo, v parlamentu pa so, kakršni so. Zato iz tega pridemo do tega, čemur jaz rečem: teorija o dveh koalicijah, ena v Vladi, ena v parlamentu. Mi si ne želimo, da bi imeli še enkrat situacijo iz zadnje koalicije, ko je to res tako delovalo. V Vladi so bile številne zadeve sprejete, v parlamentu so padale, včasih ena za drugo, ne glede na to, da so bile v Vladi soglasno sprejete. Temu bi se reklo politična shizofrenija.
Pojdimo nazaj k programu. Ne čudi me, da govor kandidata ne odraža tega, kar smo brali, da se je dogovoril z Združeno listo, DeSUS-om ali Slovensko nacionalno stranko. Vse tisto, kar smo brali v medijih, kajti sporazumov nismo videli, bi bili pa zelo zanimivi, da se je dogovoril, ne gre preprosto skupaj. Če jaz tisto seštejem oziroma dam skupaj, ne dobim tega nastopa, tega lepo napisanega govora. To sta zame dve stvari in tukaj gre zopet za vprašanje kredibilnosti. Programski nastop kandidata bi moral jasno odražati, kaj se je s partnerji dogovoril.
Potem je tukaj še eno vprašanje o kredibilnosti. Kredibilnost lahko seveda izkazuje tisti, ki drži linijo. Tisto, kar je kandidat obljubil partnerjem, ni v skladu s tem, kar je govoril doslej o gospodarski in socialni politiki. Pa puščam ob strani to, da je lepemu delu vladnega dela pustil samo omembo o zdravstvu, šolstvu, športa niti ni omenjenega, ekologije in tako naprej. To puščam ob strani. Se pravi, da je ob tem primeru prodal številne "čeje" in "bije", ampak mislim, da bi bilo prav, da bi parlament videl tukaj jasnejšo linijo in tudi partnerje, ne glede na to, od kje so, seveda ne govorim v njihovem imenu, z manj "čeji" in "biji". Vsega se ne da narediti, tudi v teh štirih letih ne. Zato bi jaz raje videl v tem govoru linijo, kakor pa všečnost. In ker je tako, ne vidim dobre politične prihodnosti za Slovenijo, pa če se najde še kdo, ki bi prestopil na tako imenovano pravo stran. In naj že ob tej priložnosti povem to, kar sem povedal tudi v strani, ki je doslej edina formalno sklenila koalicijski sporazum, to so stranke slovenske pomladi, da v teh okoliščinah, kakršne so, nima smisla iskati izdajalskega glasu, ampak trdnega partnerja. Edino tako bomo prišli naprej iz te bipolarne situacije, ki jo bom tudi še razložil. Igrati na en glas človeka, ki lahko izda temeljne moralne principe v spremenjeni situaciji, gotovo za državo ni zanesljivo in ni nobene gotovosti, da se pojutrišnjem ne zgodi odločitev v drugačni smeri. Zato, kamorkoli bo to že vse skupaj šlo, nagovarjam k temu, da se poišče partnerja, ne izdajalskih glasov.
Glede programa naslednje vlade oziroma še tole. V tem, kar je gospod Drnovšek povedal, ne vidim skoraj ničesar novega in vendar je nov mandat za to, da se še kaj novega naredi, da se jasno pove slovenski politični javnosti, kaj hoče narediti nova koalicija, ker seveda te koalicije še ni na strani, ki ponuja kandidata, seveda takega nagovora tudi ne more biti. Razen odstotka za investicije, ki naj bi šle z 20 na 25 odstotkov, nisem skorajda nič bistveno novega našel. Da je potrebna preobrazba naše države, naše družbe, smo vedeli že davno in smo to sklenili že leta 1990. Da je treba nadaljevati, to je seveda samo po sebi umevno. Nič pa nismo slišali, ko se je govorilo o problemih, o upadu dinamike naše preobrazbe. S to dinamiko sem silno nezadovoljen, ker sem prepričan, da bi šla lahko hitreje in ne držijo vse primerjave, ki jih včasih slišimo z vladne strani o prednosti Slovenije pred Češko oziroma pred drugimi državami, kajti Češka je šla z drugega izhodišča. Mi bi lahko iz tega, kar je bilo storjenega, naredili veliko več.
In kar zadeva evropske poti, smo se zanjo seveda v osnovi, v načelu odločili že tudi leta 1990, nekoliko kasneje o Natu. Zadeve so šle potem v smeri tega, kar je končno pripeljalo do rezultata, ki se mu reče evropski sporazum, ampak cena za to je bila previsoka oziroma bile so storjene napake, bile so dane protislovne izjave, da bomo šli preko EFTE. V Ameriki je bilo enkrat rečeno s strani kandidata, da bomo premislili, ali bomo sploh šli itn. Skratka, hvala bogu imamo seveda evropski sporazum, ampak po zelo jugavi poti in pozno smo do njega prišli.
In kar zadeva davčne reforme, pokojninske reforme. O obojem se je vedelo na začetku prejšnjega mandata, da jo je potrebno narediti. Pri davčni reformi smo v velikem zaostanku. Pri pokojninski reformi vemo, zakaj se ni dalo narediti več, ampak trdim, da je bilo tudi nekaj odlaganja. Upam, da se to pot ne bo odlagalo, pa kakršna koli bo koalicija, ker je potrebno to vprašanje v dobro upokojencev in vse naše družbe urediti, da bomo izgledali kot urejena družba, kjer bodo garantirane pravice tudi na začetku naslednjega stoletja.
O privatizacijski luknji ni bilo nobene besede, pa mislim, da je to problem.
O razvojni strategiji - to je moja priljubljena tema - ni bilo nobene besede. Kako naj pride koalicija oziroma kandidat za mandatarja, če ne ponudi razvojne vizije te družbe. To, kar smo poslušali, zame ni razvojna vizija. To je nek posnetek stanja, ki se ustavi pri kmetijstvu, pri kriminalu, pri nekaj temah, ki so doživele najvišjo frekvenco obravnav v javnih medijih. Vse drugo, kar ne štrli iz tega in kar se ta čas ne govori veliko o razvojni strategiji, to pač ni problem, tega Vox ni zaznal, o tem torej ni besede. Mislim pa, da bi morala biti o tem nekje na začetku beseda in bi morale biti različne kategorije in stavčne zveze uporabljene, da bi bil lahko kandidat bolj prepričljiv. Mi imamo različne parcialne strategije (za turizem, za industrijo, zunanjo politiko, celo za gospodarstvo). Iz vsega tega, ali pa pred tem, pa ni te globalne razvojne strategije in mislim, da se brez nje, za njo je bilo dovolj časa; sem v zvezi s tem kritičen tudi do ministra Deželaka, ker za zadnji dve leti je deloma on odgovoren, prej pa je bil minister Kračun. To piše v naslovu Ministrstva za razvoj, ampak tega se ni delalo, ampak vključno krivdo pa vidim tukaj pri predsedniku Vlade, ki ni videl te potrebe, da ta vidik izpostavi v dosedanjem delu koalicije. In dokler te strategije ne bomo imeli, dokler ne bomo mi Slovenije natančno, jasno pozicionirali v prostoru, v katerem je, in v okoliščinah, v katerih je, do takrat bomo seveda lahko tavali oziroma sprejemali politiko, ki ne bo imela najboljšega učinka.
In seveda, če še enkrat rečem, če naredim črto pod to, kar je posredno obljubljenega v programskem nastopu gospoda Drnovška, vendar nikjer ne vidim tistega, čemur se reče, kje boš pa vzel. In gotovo je to osnovno politično vprašanje. Pri zahtevah, ki so pred našo družbo v finančnem smislu, bi bilo dobro, da bi že včeraj slišali malo več o tem, kako bomo razdeljevali bremena, ki ne bodo majhna. Prihajajo, bi rekel, nove obremenitve in bi rekel, obiti to zadevo z nekaj splošnimi stavki, mislim, da preprosto ni odgovorno na začetku novega mandata.
In še nekaj bi rekel k kredibilnosti, predno povem še eno besedo o bipolarnosti. Kredibilnost bo pri nas vzpostavljena v skladu z našimi demokratičnimi težnjami takrat, ko bo med strankami, ne glede na to, kaj si mislijo o poslednjih rečeh ali pa o zemeljskih rečeh, bo takrat vzpostavljena, ko bo partnerski odnos. Skupaj so lahko zelo različne stranke, ampak če ena stranka teži predvsem k temu, da izvaja dominantno in da se je arogantno obnaša do drugih partnerjev, kar je bil primer v tej koaliciji, potem seveda ne bo partnerskega odnosa. In kot sem rekel, mi si ne želimo ponavljati te zgodbe, v kateri pač deluje aroganca močnejšega. Ta aroganca, gospe in gospodje, je vodila k slovenski bipolarnosti. Mi do leta 1990 bipolarnosti na nek način nismo imeli, ker je bil en pol, ki je obvladal vse. Potem se je po demokratičnih volitvah do neke mere vzpostavila bipolarnost v formalnem smislu tudi oziroma institucionalnem, ker so pač stranke, je prišlo do demokratizacije, ki je omogočila izražanje drugačne miselnosti in se je na simbolični ravni seveda vzpostavila bipolarnost na temo revolucije, na temo drugih zadev iz preteklosti, na temo vzgoje in podobno. In gotovo so stranke, ki so šle takrat pred štirimi leti v novo koalicijo, mislim Socialdemokrate in Krščanske demokrate ob LDS-u in Združeni listi, gotovo je takrat šlo za poskus preseganja bipolarnosti. Vendar ta poskus ni uspel ravno zato, zaradi tega, o čemer sem že govoril. LDS tega poskusa kot najmočnejša stranka, bi rekel, tega izpita ni prestala. Uveljavljala je moč, namesto da bi uveljavljala principe, ki bi vodili k manj bipolarnosti. Zato me ne čudi, da je stanje po volitvah v Sloveniji tako in da je izrazito bipolarno. Včeraj pa s prestopom gospoda Pucka se je pa ta bipolarnost samo še ojačala, tako da s tem se ni vzpostavil most, ampak se je podrl, po mojem. In, če tukaj ne bo prišlo do drugačnega pojmovanja politične odgovornosti, potem mislim, da nas ne čaka lepa prihodnost. Če se spominjam še malo teh štirih let, poglejte, kadarkoli je šlo za ta tako imenovana simbolična vprašanja zgodovine ali vrednot, je LDS dosledno potegnila po starem ideološkem ključu. Torej tukaj tega osnovnega mostu, ki bi vodil tudi v kakšna spravna dejanja, ni bilo oziroma ni bil mogoč, zato smo mi seveda tudi ena redkih držav, kjer ni bila mogoča jasna obsodba zločinov v imenu revolucije. Tega ta parlament še ni bil sposoben in zgleda, da tudi v tem mandatu ne bo. In s tem je tudi nad to državo vprašaj, ki ga svet seveda riše nad našo površino, če tako rečem.
Končam s tem; ne bo napredka v tej državi, če ne bo prišlo do drugačnih metod političnega usklajevanja, dogovarjanja, ne bo napredka, če se bodo nadaljevale metode, o katerih smo slišali, brali, govorili te dni ali pa jih bili direktno deležni, ne bo pomagal šampanjec ob Puckovi preselitvi, in svetujem oziroma predlagam, da bi se pogovarjali drugače, predvsem pa želim, da bi se držali natančno formalnosti, ki so že tudi včeraj začele padati ob tem primeru, kajti procedura je le precej bistvena za demokracijo. Torej, jaz moram pripeljati do jasnega sklepa, da ne morem podpreti kandidata, kakor ga ne bo podprla naša stranka, ki je zavezana k dogovoru z drugima dvema strankama slovenske pomladi, da kandidata ne podpremo. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Peterletu. K repliki se je priglasil gospod Školč.

JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, poslanci in posebej seveda gospod Peterle! Dve zadevi bi rad povedal. Ne mislim komentirati tega, kdo vse je odgovoren za stanje v Sloveniji, glede na to, kdo vse je sodeloval v vladi od in v vladah od leta 1990 naprej. Tisto, kar bi rad povedal, je nekaj, kar bom rekel, je notorna laž; da se pripisuje vsem povprek, ki ne mislijo tako kot gospod Peterle, da so, bom rekel, na strani revolucionarnih dejanj, da jih niso nikoli obsodili in tako naprej. Sam sem to naredil več kot enkrat in celo v funkciji, ki sem jo opravljal v tem zboru, ne boste našli v mojih govorih besede opravičila za stvari, ki so se dogajale nezakonito. Ne bi vas spominjal, tako kot je gospod Peterle, o tem, kaj se je dogajalo ob 50-letnici konca druge svetovne vojne in tako naprej.
Javil sem se k repliki v nekem drugem trenutku, in sicer, ko je bila uporabljena beseda "izdajalski glas". Včeraj in danes se je začel govor z besedami o izdaji, včeraj smo slišali precej tega o legitimnosti volitev s prestopi in tako naprej. Spomnil bi kolege, mogoče to ne velja za Krščanske demokrate, ampak kolege v Ljudski stranki in v Socialdemokratski stranki, da so brez kančka zadrege v svoje vrste v prejšnjem mandatu sprejeli ljudi, ki so prebegnili iz drugih strank, in to za njih ni bilo sporno, tudi zame ne. Vsakdo se odloča po svoji vesti. Kar je mogoče treba spomniti, je, da so ti ljudje šli pravzaprav iz precej obsovane Nacionalne stranke, ampak za glasove Socialdemokratov in za glasove Ljudske stranke so bili dobrodošli in njihov glas ni bil nič manj vreden. Ampak to ni pomembno.
Pomembno je to, kar govori gospod Peterle o tem, da je treba govoriti v demokratični Sloveniji drugačen jezik. On govori o spravi, ampak eden od temeljev sprave je, da ne govorimo o izdajalcih. Ko govorimo o formalnostih in ko govorimo o demokratičnih pravilih, potem je osnova za formalnosti in osnova za demokratična pravila ustava. Ustavo smo k sreči sprejeli brez razdorov med političnimi strankami. In moj kolega, gospod Thaler, je včeraj že citiral eno od pomembnejših določil v ustavi, ki govori, da se morajo poslanci ravnati po svoji vesti, glasovati po svoji vesti in ne biti za to odgovorni ne političnim strankam ne komurkoli. To je nekaj, kar garantira ustava in na to bi rad opozoril. In sprašujem se, ali ne gre za neke vrste pilatovsko umivanje rok, ko gospod Peterle in njegova stranka v teh pozivih reče; joj, da se ja ne bi kaj zgodilo gospodu Pucku in družini gospoda Pucka, po drugi strani pa govori o izdaji. Ne govorim zaradi tega, ker je to krščanska demokracija in ker je v jedru krščanstva tudi odpuščanje, daleč od tega, da bi govorili o izdajalstvu; govorim zaradi formalnih pravil. Če ljudem v tem zboru ne bo omogočeno v tem trenutku in kasneje v vsaki situaciji posebej, da se bodo odločali po svoji vesti, potem je že danes znano, kako bodo vsi glasovali v naslednjih štirih letih. Ali je za to potreben Državni zbor? Ali so za to potrebne potem kakršne koli razprave, če so vsi vkopani na svojih mestih? Če bo, recimo, vlada gospoda Drnovška nekaj predlagala, bo zaveza pomladanskih strank s svojimi mostovi vred glasovala proti temu. Nobene možnosti ne bo za poslanke in poslance, da si bodo na eni ali drugi strani premislili. Če tega ni, ni parlamenta. In ne vem, kaj je v tem trenutku bolj pomembno za funkcioniranje Državnega zbora, kot spoštovanje ustave, možnost dogovora in možnost, da se ljudje odločajo tako in drugače in da si povejo tisto, kar drug o drugem mislijo. Mene ne moti, če kdo misli o gospodu Drnovšku vse najslabše. Ne moti me celo, če to pove. Presojajo tako ali tako tisti, ki to poslušajo. Ampak začeti mandat z govorom o izdajalstvu, izdaji, ob tem da natančno veste, kam je ta diskusija peljala, ko se je to začelo, to se mi pa zdi skrajno pogubno in zato sem se javil k besedi, da protestiram proti temu, da kdorkoli za svoje dejanje v Državnem zboru - se opravičujem, za pol stavka bom končal - da kdorkoli v Državnem zboru za potezo, ki jo naredi, zasluži besedo izdaje. Taka obsodba kogarkoli za svoje mnenje bi morala biti deležna zgražanja vsakega demokrata, pa naj se imenuje liberalni, krščanski ali socialni. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Školču. K repliki se je javil gospod Peterle, nato gospod Hvalica. Prosil bi kolege poslanke in poslance, da morda obvladajo svoje telefonske aparate in da jih ne nosijo v dvorano, ker sicer to moti delo. Če pa to ni bilo od poslank in poslancev, pa še ponavljam. Mislim, da bi bilo resnično korektno od predstavnikov sedme sile, da s temi aparati ne motijo dela državnega zbora. Prosim, gospod Peterle.

ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Jaz si ne želim polemike, samo to bi rekel. Jaz sem vesel, da je gospod Školč sam, tudi ko je bil v funkciji predsednika državnega zbora, glede preteklosti povedal, kar je povedal. Vendar en glas, seveda, če je to tudi predsednik parlamenta, ni glas institucije, ki se reče slovenski državni zbor. Vem pa po drugi strani, da 25.000 podpisov ni bilo dovolj, da bi gospod predsednik državnega zbora sprejel ljudi, ki so želeli neko peticijo predstaviti v zvezi s preteklostjo, kar se mi ne zdi prav in smo proti temu takrat tudi protestirali oziroma predlagali, da bi predsednik vendar zastopnike tako številnega oziroma močno izraženega interesa sprejel. Zato pač ni bilo, to se ni dalo narediti.
Kar zadeva naše stranke pri prestopih, mi tega nismo nikoli pozdravljali in smo samo sprejeli enega poslanca, ki ni bil član nobene stranke. Če bi bil član stranke, ga ne bi sprejeli. Ker ni bil, smo ga in je želel priti sem.
Kar se vesti tiče. Ne bodite v skrbeh glede vesti. Ustava pravi, da poslanec ne sme upoštevati, ni zavezan kakšnim navodilom. Lahko se pa s kom kaj dogovori. Tako imam vtis, da delate vsi.
Kar zadeva gospoda Pucka, včeraj sem mu zaželel vse dobro na novi življenjski poti; dobili smo pa na stranki veliko faksov, kjer je bila ta beseda uporabljena, veste pa, da smo tudi javno ljudje prosili, da kritike tega dejanja izražajo dostojanstveno. Kar se pa našega pojmovanja politike tiče oziroma tega dejanja, za katerega upam, da je bilo narejeno z vso vestjo, pa mislim, da je v nekem smislu upravičena tudi beseda, ki sem jo uporabil.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa za besedo. Spoštovani! Tudi sam ne mislim polemizirati, ampak, ker je bila naša stranka citirana, bi rad povedal samo nekaj besed. Ne morem sicer tudi mimo tega, kar je gospod Školč rekel o njegovem obsojanju revolucionarnega režima. Lepo vas prosim, vi ste zadnji v tem parlamentu, ki lahko govorite o tem. Toliko o tem.
Kar se tiče prestopov poslancev v našo stranko, pa naslednje. Tu je šlo za čisto drug primer, tu ni šlo za posamični prebeg, ki odloča o usodi neke države. Šlo je za to, da je Slovenska nacionalna stranka, po mnenju večine poslancev v tej stranki, takrat izdala program in je večina tudi iz te stranke odšla. Kam, samo začasno in ker niso nič dobili, so tudi potem jasno odšli, ker niso bili na to vezani. Toliko v pojasnilo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Školč.

JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Nimam replike, imam samo eno pojasnilo. Kar se tiče teh 25.000 podpisov, mogoče gospod Peterle tega ne ve. Tisti, ki pa so sedeli v poslanskih klopeh v tistem trenutku, predvsem pa vodje poslanskih skupin pa vedo, da so bili o tej peticiji obveščeni tako korektno kot o vseh drugih peticijah, ki so prišle v ta državni zbor, podpisniki peticije pa izrecno pozvani, da če hočejo, da gre peticija v proceduro, da dobijo nekoga od poslanskih skupin, posameznika ali poslansko skupino, da to da v proceduro. Na to ni bilo nobene reakcije, zato pač državni zbor te peticije tudi ni obravnaval.
Zakaj se ni za to pot odločila SKD ali kaka druga poslanska skupina ne vem, menim pa, da sem kot predsednik Državnega zbora tudi v tem primeru ravnal korektno in podpisnike poučil o tem, kako se te stvari rešujejo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala za pojasnilo. Repliko? Repliko ima gospod Tone Partljič.

ANTON PARTLJIČ: Spoštovani gospod predsednik, dragi kolegi! Mislim, da se prvikrat javljam v novem sklicu in vas vse lepo prijateljsko pozdravljam. Prvi del replike bo na nek način konstruktiven, mogoče boste mislili, da bo tudi malo šaljiv, ampak je mišljen dovolj resno. Ko sem nekako sedaj do teh replik poslušal včerajšnjo razpravo in tudi kolikor se je včeraj polemike razvilo, sem bil na nek način vesel pa zadovoljen iz dveh razlogov. Prvi razlog je, vem, da ste že dobili vtis tisti, ki ste prej že z nami sedeli, da seveda so tudi znotraj Liberalne demokracije intenzije in da se z vsemi ne strinjamo in da dostikrat imamo tudi mi kaj povedati Janezu Drnovšku in tudi kaj očitati. Tako da sem dobil celo občutek v teh diskusijah okoli podkupovanja, da je morda res kak LDS-ovski poslanec podkupil koga iz pomladnih strank, da pove Drnovšku to, kar bi mu pravzaprav tudi mi radi povedali. In sem vam zato zelo hvaležen. Meni se zdi, da se ga ne prime dosti, nekaj se ga pa prime in mislim, da bo to odlično. Da ste mu povedali in se vam zato zahvaljujem. Upam, da je to nastalo iz ene zdrave pobude, da res ni šlo za kakšno podkupovanje.
Tudi diskusija tukaj, če vidim recimo slog pisma, ki ga piše Jožef Školč predsedniku državnega zbora, kjer uporablja Esterhazijev citat v Hrabalu ali citiranje gospoda Zagožna mojega dragega prijatelja Draga Jančarja, se mi zdi, da smo malo višje zastavili nivo, kot smo ga imeli v prejšnjem mandatu in bi samo pozival k temu, da na nek način to ohranimo.
Sedaj bi pa mogoče kot repliko vrnil nekaj stvari. Bi rekel tako, gospod Zagožen. Tudi sam sem bil zelo vesel zaključka...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Komu replicirate, gospod Partljič? Gospodu Zagožnu replicirate? Gospod Zagožen danes ni razpravljal.

ANTON PARTLJIČ: Za včeraj bi hotel samo reči okoli...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ne, oprostite, prosim, da se držite dnevnega reda.

ANTON PARTLJIČ: Se opravičujem. Hotel sem reči, da to, če se kdo počuti edini kandidat, da sem bil zelo vesel, da se ne počuti edini kandidat Janez Drnovšek in se mi je to citiranje Jančarja zdelo dobro, čeprav vidim, da se tudi drugi počutijo kot edini kandidati. Celo nekatere familije se počutijo kot edine poklicane, da bi lahko stvari vodile, tako da to jaz ne bi Drnovšku tako zelo očital.
Glede izdajalstva seveda sem bil zelo vesel, da se je oglasil gospod Školč. To so stvari, ki se mi zdi tudi, če ste jih pobrali iz faksov, jih ne bi priporočal, da se s tem začne, in vemo kam je pripeljalo izdajalstvo. Jaz ne rečem, da ni stranka, ki jo vi štejete za levo, ali rdečo, ali revolucionarno po vojni veliko, največ zla povzročila s tem, ko je iskala izdajalce. In ne bi bilo pametno, da se zgledujete po tem, kar sami obsojate in imate prav. Če sem kdaj zbujal dvom, mislim pa, da tisti, ki me poznajo še iz časov, ko sem bil v Društvu pisateljev ali pa sem pisal kakšne svoje reči, zmeraj sem in bom obsojal zločine v imenu revolucije. Zmeraj sem in bom in sem tudi takrat iskal poti do tega, da bi ljudje dobili vsaj imena, ampak ne bom o tem govoril. Če sem to kdaj zapustil nedorečeno, mi je žal in me je sram. Seveda pa sem imel vedno občutek, kadar smo se tega lotevali, da smo se mi res preveč zakopavali in približno se obnašali dostikrat tako, kot ste rekli. Dostikrat se mi je pa zdelo, da smo v teh zelo občutljivih stvareh "šlepali" zraven tudi druge stvari. Tudi druge stvari, kajti kakor obsojam zločine v imenu revolucije - in je prav, da ta stran postavlja ostreje zlasti tisti, ki so morali to, družina, takšne tragedije imeli in iz tega se ni norčevati. Seveda pa obsojam tudi zločine, bodisi v imenu vere, bodisi v imenu boga drugih ideologij, ki so se tudi dogajale po svetu, ne rečem, da ravno pri nas.
O polarizaciji - se je pač zgodila. Meni se zdi, da se naša stran ni zakopala in upam, da se ne bo, čeprav bi polarizacijo neprijetno čutil, lahko rečem, tudi v prejšnjem mandatu ne glede na to, da smo bili najprej štirje v koaliciji, potem pa trije. Spomnim se, vsaka državna proslava je imela - paralelno bipolarno proslavo, vsaka gesta in mislim, da tega nismo povzročili - je imela pravzaprav to bipolarizacijo.
Glede izdajstva, kako je to občutljivo. Verjemite mi pač pogojno, ampak vam garantiram, da sem kot prejšnji poslanec imel veliko polemik z ljudmi, zlasti po vaseh, ki so mi zatrjevali, zlasti ko je šla Janševa stranka v opozicijo in je SKD ostala skupaj z Združeno listo in z nami, da niso izdajalci, kajti ljudje na terenu so mi trdili, da so izdajalci Demosa, ker so ostali z rdečimi skupaj; da je to dobro za slovenski narod, da ste ostali, čeprav, koliko je kdo držal besedo, je druga zgodba. Nam se zdi, da vi niste skoraj nikoli, vam se pa zdi drugače. Tudi to je pač stvar opcije, ampak hočem povedati, kako občutljivo je pravzaprav govoriti o izdajstvu. Tudi vi ste gotovo... Tudi po svetu, kamorkoli sem prišel, sem moral to pojasnjevati, kako je to dobro za Slovenijo, da ste bili z nami in upam, da še boste kdaj.
Kar pa zadeva to, da nekdo želi glasovati drugače in da verjetno v tej poziciji ne more sedeti več tukaj, se mi pa zdi tudi v resnici legitimno v državnem zboru, da vsaj besede izdajstvo ne bi uporabljal, ker nas ne bo pripeljala prav nikamor.
Želel bi torej, da se nekako nadaljuje tako, kot se je včeraj na nivoju začelo in smo po svoje tudi hvaležni, če rečete kakšno gorko na račun vlade, ki upam, da se jo bo to kaj prijelo. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Tonetu Partljiču. Nekoliko ste presegli rok petih minut, ampak sem to pač podaljšal zato, ker sem vas prej v razpravi prekinil.
Besedo bi dal v razpravi naprej prijavljenemu dr. Francetu Zagožnu.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Sedaj bom govoril v svojem imenu in ker razprava traja že veliko ur, bom nehote te ali pa tudi hote, repliciral, odgovoril na nekatere teze, ki so bile postavljene v tej razpravi.
Najprej bi rad v celoti zavrnil trditve, da so stranke slovenske pomladi začele s polarizacijo. To ne drži. Včeraj sem v svojem nastopi v imenu Slovenske ljudske stranke utemeljeval, zakaj ne moremo pristati na to, da bi slovensko vlado še en mandat vodil gospod dr. Janez Drnovšek, ki ga je predsednik države ponovno predlagal. Vsi pa veste, zelo dobro veste, da so stranke slovenske pomladi takoj ponudile koalicijo prav Liberalni demokraciji kot najmočnejši stranki v tem parlamentu, ji ponudile celo, da bi se dogovorili o tej koaliciji tri plus ena na način, da vodi državni zbor najmočnejša stranka in da bi imela tudi ustrezno število ministrskih mest v vladi, to je šest, v skladu s številom poslancev, ki jih ima v državnem zboru. Liberalna demokracija oziroma njen predsednik je vsak pogovor v tej smeri kategorično zavrnil in izrecno rekel, če bi se Liberalna demokracija za kaj takega odločila, potem brez njega, ker on pristaja edino in izključno samo na to, da je mandatar te vlade in njen predsednik. V nasprotnem primeru bo storil vse, tudi njegova stranka, če se ne bi organi odločili drugače, da bo onemogočil delo kakršnekoli koalicije, ki bi nastala v tem parlamentu. In ponovno je poudaril, uporabil bo vsa sredstva. To ni državotvorna drža. Sicer je gospod dr. Janez Drnovšek tudi v svojem govoru pred štirimi leti rekel, da ne misli, da je edini možen kandidat za predsednika vlade. Ravnal je drugače in ravna tudi zdaj drugače. Žal, tudi predsednik države ni poslušal teh argumentov, ki smo mu jih navajali, in ni po mojem v tem dolgem času, ki ga je potreboval, da je predlagal mandatarja, se potrudil, da bi morda pripomogel k dialogu z drugimi parlamentarnimi strankami. Poskušali smo in še vedno smo tudi pripravljeni poskušati.
Ponovno bi opozoril na nevarnost, ki se ji izpostavlja, tako ta državni zbor kot Republika Slovenija, če se bo zgodil ta scenarij in bo izvoljen dr. Janez Drnovšek, morda s 46 glasovi. Glede na izkušnjo preteklih let vemo, da z njim pač ni mogoče delati v koaliciji in v vladi, ki jo on vodi. In zato strank slovenske pomladi ne bo v tej vladi. Potem tudi glede na svoje izkušnje razmislite tudi poslanci Združene liste, DeSUS-a, Slovenske nacionalne stranke, kako boste delovali v taki vladi in v tej koaliciji. In kakšen družbeni program boste ponudili in kakšnega boste dejansko res izvajali v naslednjem štiriletnem mandatu. Ta neoliberalizem, o katerem sem včeraj govoril, vedno in povsod ponuja seveda napredek, modernost, gospodarsko rast in socialne korektive. Celo polna usta so ga socialnih korektivov, ampak rezultat je vedno isti. Vedno večja socialna diferenciacija, vedno več brezposelnih in marginaliziranja. V Sloveniji je to pospešeno v zadnjih letih. Jaz sem včeraj omenjal dve tretjini Slovenije, poseljene Slovenije, ki je ogrožena. Vsaj ena tretjina prebivalstva je s tem marginalizirana. Ampak to so tudi veliki gosto naseljeni industrijski bazeni, kot recimo mariborski, kjer prihaja prav tako do dveh Slovenij. Do večinske marginalizirane in manjšinske, tiste, za katero ne veljajo pravna pravila, nikakršna liberalna pravna pravila ne, ampak pospešeno izvaja prvotno akumulacijo. Ko jo bo dosegla, bo prav gotovo poskrbela za pravno varnost te lastnine, ki pa je bila pridobljena na nezakonit način. In potem bomo imeli to dvojno Slovenijo. Eno, ki bo bogata in bo imela vse možnosti, in drugo, večinsko, ki ne bo imela nobenih možnosti. Tako izgledajo te stvari. In o tem bi najbrž morali razmišljati.
Poglejte, ko vam to govorim, imam tukaj pred seboj tudi eno brošuro dveh harvardskih profesorjev, ki govorita o praktični alternativi, Neolliberalizmu za primer Brazilije, in omenjata tudi druge. Jaz sem leta 1992, ko so se začele te napetosti in ko se je začel v Sloveniji uveljavljati, dejansko in se je potem tudi povzpel na oblast take vrste liberalizem, opozarjal na to, da gremo po poti Latinske Amerike. Premislite malo razvoj in zgodovino latinskoameriških držav - od Mehike do Argentine - kaj se je z njimi dogajalo prav zaradi te razdelitve družbe vedno na dva dela - na popolnoma marginaliziranega in na onega drugega, ki si prilasti vse privilegije in jih ustrezno zavaruje s svojimi institucijami, ki jih obvladuje, onemogoči pa razvoj vsake alternative in onemogoči civilno družbo, ki bi to presegla. Ampak Mehika, Brazilija kot dve od zelo velikih držav prav gotovo kot državi, kot naciji nista prav nič ogroženi. Ogroženo je veliko prebivalstva v teh državah, ampak prej ali slej bodo izšli iz tega. Nas je malo sredi Evrope in že sedaj pospešeno, kot sem rekel, izgubljamo življenjski prostor. Preprosto izgubljamo že biološko vitalnost. Če bomo marginalizirali velik del prebivalstva, potem nimamo nobenega upanja.
Velikokrat smo govorili že o tem, da moramo dejansko vključiti vse človeške potenciale v naš razvoj, ampak to ni model tega, kar se je dogajalo zadnja leta. Ob tem se nam dogaja prav to, da je v teh nekaj letih, jasna zaradi take klime, ki nastaja v takih ureditvah in v takih sistemih in ob taki ignoranci do ljudi, prišlo tudi do tega, da je rodnost v Sloveniji od nekdanjih 30.000 padla pod 20.000. Pri nas je bilo 2/3 Slovenije oziroma polovica naselij demografsko ogroženih celo v času, ko se je v Sloveniji rojevalo okrog 30.000 otrok in smo imeli veliko preseljevanje iz drugih, nekdaj jugoslovanskih republik. Zdaj tega ni, rodnost je padla na 20.000 in manj in pospešena centralizacija in marginalizacija velikega dela Slovenije pomeni, da bo ljubljanska kotlina, morda še kakšna regija, posrkala vse, ampak nič pridobila od tega, ker se potem tudi v taki koncentraciji naredita dve družbi, dve ločeni družbi. Ta dva harvardska profesorja navajata Sao Paolo kot tipičen tak primer tudi dveh Brazilij, ki eksistirata druga ob drugi in med njima praktično ni drugega kot konflikti, včasih hujši včasih blažji. Situacija pa je brez izhodna. Tudi, če se bodo Slovenci zgrnili v ljubljansko kotlino bosta znotraj tega v taki ureditvi dve Sloveniji, bogata in revna. In brez tiste solidarnosti, ki bi omogočila dejansko, da vsi Slovenci izkoristijo vse svoje možnosti, se pač ne moremo rešiti. Samo solidarnost nas lahko kot narod ohrani. Samo tako lahko zgradimo trdno družbo, ki je potem lahko odprta v zunanji svet, ker če se zapremo, smo seveda prav tako obsojeni. Ampak ranljivi tako kot smo, če bomo izkoriščali samo majhen del svojih človeških potencialov, bomo v nekaj letih dokončno žrtev takega neoliberalizma, ki vlada samo z močjo kapitala. In pri nas se dogaja prav to, poslušajte, tudi tukaj ste velikokrat govorili, o tem se piše vsepovsod, kapital se zbira v bankah, finančna oligarhija bo kmalu vladala prav vsem v Sloveniji, gospodarstvo siromaši in peša. In pred to alternativo smo danes. Mimogrede, sta me tam zunaj tako mimogrede vprašala dva novinarja, kaj imamo še za bregom, sem rekel; nič nimamo za bregom. Pred seboj imamo zelo pomembno odločitev in od te odločitve bo veliko odvisno. Rekel sem, da bi bilo verjetno dobro, če bi ta parlament priredil 14-dnevni simpozij in razpravljal o teh temeljnih problemih Slovenije, kaj sploh hočemo in kakšno družbo bomo zgradili. Ali imamo kakšno predstavo o tem? Potem bi se lahko odločili. To lahko tudi naredimo, ponovno lahko premislimo, če doktor Drnovšek danes ne dobi tistih pričakovanih 46 glasov, ne vem, kaj bo s tem potem naredil, če jih slučajno dobi. Če jih ne dobi, imamo prav 14 dni časa za ponoven premislek, s predsednikom države vred. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Zagožnu. K repliki sta se priglasila gospod Igor Bavčar in gospod Zoran Lešnik. Prosim, gospod Bavčar.

IGOR BAVČAR: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, repliciram gospodu Zagožnu. Ne drži njegova trditev, da smo na pogovorih, na katerih sem tudi sam sodeloval, na nekaterih (na enem od teh, na katerih sem sodeloval, je bil tudi doktor Zagožen) da je tam doktor Janez Drnovšek, predsednik naše stranke z vsemi sredstvi prepričeval koalicijo 3 + 1. Ne samo da tega ni mogoče izvesti iz pogovorov, pri katerih sem bil prisoten, in tudi iz drugih, na katerih so bili prisotni drugi moji strankarski kolegi, tudi sicer Liberalna demokracija spoštuje svoja statutarna določila in o koalicijah sklepa na sejah najvišjega organa v času med kongresoma, to je sveta stranke. Predsednik stranke se je obrnil na svet stranke in mu dal v razmislek odločitev o tem, v kakšno koalicijo naj stopi Liberalna demokracija. Liberalna demokracija je na najvišjem organu sprejela svoje odločitve, ki so vodile do tega, da je predlagala svojega predsednika za kandidata za mandatarja slovenske vlade. Torej, vaši očitki na račun predsednika naše stranke ne držijo in niso resnični.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Zoran Lešnik ima besedo. Repliko na repliko. Moment, gospod Zoran Lešnik, potem bom dal vam besedo. Bomo šli po vrsti, ker tudi gospod Zoran Lešnik ima repliko.

ZORAN LEŠNIK: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Da bom kar direkten. Gospod Zagožen, ne bodite preveč zaskrbljeni za DeSUS. Smo enotni, vemo, kaj delamo, vemo zakaj smo bili izvoljeni in približno vemo, kdo nas je volil. To je osnovna replika.
Druga stvar. Poglejte, včeraj ste tu govorili - morda je zapisano, jaz se še ne spoznam na...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Stenogrami obstajajo.

ZORAN LEŠNIK: Da, če je zapisano, ampak mislim, da ste govorili približno 20 - 25 minut kot predstavnik poslanske skupine. Potem ste menda replicirali, potem ste pa junaško predlagali prekinitev razprave. Danes ste se oglasili in ste govorili 16 minut, boste replicirali, boste se še enkrat oglasili, ob enih boste pa predlagali verjetno spet prekinitev ali nekaj takega. Ne izkoriščati to demokracijo tako! Rad bi vam rekel, mi smo tu poslanci, mi nismo študentje agronomske fakultete. Poslanci smo tukaj, ki smo prišli zato, da bi res delali tisto, kar smo tudi v predvolilnem obdobju govorili.
Zato bi rad vprašal predsednika, ali smo pri prvi točki dnevnega reda, ko govorimo o mandatarju, ali imamo uro ekonomije, ali imamo uro statistike, ali imamo uro zgodovine, kajti sedaj smo že prišli v Čile, v Južno Ameriko pa ne vem kam. To je zame zgodovina. Sprašujem tudi to, ali niso po ustavi volitve vsaka štiri leta zato, da ne bi ena in ista struktura monotono obravnavala stvari desetletja. ...(Nemir v dvorani.)...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim za mir v dvorani.

ZORAN LEŠNIK: Saj se lahko smejite, saj se lahko smejite. Analizirajmo, kolikokrat ste bili, zame na koncu koncev ni pomembno, v kateri stranki je kdo, ampak pomembno je to, da bi delali. Poglejte, sedaj se pa ukvarjamo s takimi stvarmi, sprašujemo, na koncu koncev kandidata za mandatarja in mu postavljamo vprašanje, ker ne ve za eno lokalno cesto, ker ne ve za avtobusno postajališče. Ker je on kriv, ker slovenska krava daje samo 3.500 litrov ali 3.900 litrov, menda po zadnji statistki, mleka. Na koncu koncev je on kriv, ker je tam nekje samo toliko otrok. Takšna je situacija. Eni imajo več otrok, drugi manj. In jaz mislim, da bo bolj nagibanje k temu, da jih bo zmeraj manj. Gospod predsednik glede na to, da je to nadaljevanje seje, je verjetno dovoljeno, ker je bila včeraj zvečer sorazmerno hitro prekinjena seja, je dovoljeno polemiziranje in repliciranje tudi na včerajšnje razprave, ker smo pač nekateri čakali, da bi replicirali. Ker je pa to nadaljevanje in smo še zmeraj pri isti točki, jaz vsaj mislim...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Lešnik, kadar želite replicirati o nastopu poslanke ali poslanca, se morate v skladu s poslovnikom prijaviti. Tako da predlagam, da se držite poslovnika in replicirate na dr. Zagožna, na katerega ste se javili.

ZORAN LEŠNIK: Saj to sem repliciral, ampak želel sem, da ne bom "dolgovlačil", ker sem se odločil, da bom zelo kratek. Nekaj bi samo rad rekel. Včeraj je bilo tolikokrat izpostavljeno: ne bom dal glasu za tega kandidata. Jaz pravim, meni se ni treba javno opredeljevati, ali bom dal ali ne bom dal, če so pa volitve tajne. In jaz mislim, da je bolj prav, da vsak po svoji vesti glasuje in da glasuje tako, kot so ga tudi volivci zadolžili. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Lešniku. Na vaše vprašanje, ki ste mi ga postavili kot predsedniku oziroma predsedujočemu Državnega zbora, lahko rečem to, da so poslanke in poslanci v prvi točki dnevnega reda, tako v imenu poslanskih skupin ali kot posamezniki vsi razpravljali v skladu s poslovnikom. Doslej nisem bil deležen nobenega očitka, da to ni. To je moj prvi odgovor. Prav tako je moja ocena, da so bile vse razprave, ki so bile danes tukaj ob prvi točki dnevnega reda, v skladu s točko dnevnega reda.
K repliki se je oglasil dr. Franc Zagožen in potem dr. Gaber in gospod Janez Kopač.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani gospod Lešnik! Parlament je za to, da se v njem govori, da se soočijo argumenti in na podlagi teh se potem odloča. Torej ne vem, kako ste si predstavljali, kako boste v parlamentu delali, če bomo molčali. Jaz se držim poslovnika seveda. Za današnjo razpravo sem bil prijavljen in sem lahko uporabil toliko časa, da sem lahko povedal. Za replike je seveda čas omejen. Ponovno se imam pravico prijaviti k razpravi in ponovno vas lahko obremenim tudi s polurno razpravo. Ko pa imam repliko, se bom omejil na pet minut.
Gospod Bavčar. Samo resnico sem povedal. Vi ste jo morda dopolnili. Bil sem na enem od teh pogovorov in povedal sem, kakšna stališča je takrat povedal dr. Janez Drnovšek. Rekel je, da bo dal stvar tudi na organe strank in naj odloči, ampak povedal je, da če bodo ti organi odločili, da se Liberalna demokracija pridruži koaliciji treh pomladnih strank, da njega ne bo zraven. Če se Liberalna demokracija ne bo pridružila koaliciji pomladnih strank, bo storil vse in ponovno je ponovil: "Storil bom vse", ali "storili bomo vse, da bomo onemogočili delo parlamenta in Vlade." To je res, samo jaz tega nisem snemal, morda ste vi. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Repliko ima dr. Gaber.

DR. SLAVKO GABER: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani dr. Zagožen! Naj rečem, da se strinjam z vami v tistem osnovnem stališču. V parlamentu je res mesto za to, da se o nekaterih temeljnih razvojnih vprašanjih prav to telo tudi dogovori, vendar pa je verjetno res tudi nekaj drugega, da je za takšen dogovor potrebno spoštovanje določenih elementarnih dejstev in da vsekakor k dogovoru ne prispeva posploševanje, ki poenostavljeno deli celoto na slabo na eni strani in na dobro na drugi strani. Res je, da je Slovenijo potrebno razvijati decentralizirano, da je v Sloveniji potrebno skrbeti tudi za to, ker je po površini samo tolikšna, kolikršna pač je, jo držati poseljeno, skrbeti za to, da ljudje na zemlji, kjer živijo - v tistih delih, kjer živijo - lahko najdejo čim več možnosti za to, da živijo, kolikor je le mogoče bogato in normalno. Daleč od tega smo, da bi odpravili vse probleme tozadevno, vendar poenostavljene slike, kjer je vse slabo na vasi in je Ljubljana vse naredila samo zase ali pa vse slabo na Pohorju pa je Maribor naredil vse zase, ne peljejo preveč daleč. Naj to ilustriram samo z dvema primeroma. Prvič, ne drži, da Vlada ni v zadnjih štirih letih in da ta državni zbor ni nič naredil za področje podeželja. Omenil bom samo področje, ki je nama obema dobro znano.
Mi smo samo na področju šolske mreže, da bi obdržali poseljenost po državi, prenovili v teh letih več kot 180 šol. Naj osvežim vsem nam spomin z imeni povsem določenih šol po državi, kot so Komen, Mala Nedelja, Lehenj, Zreče, Videm pri Ptuju, vrtec v Železniku in to vrsto lahko potegnem zelo daleč. Ne trdim, da smo povsod bili tako uspešni kot na tem področju. Vendar pa je preenostavno, če rečemo, da se kar nič ni naredilo in da se ene kar zapostavlja, drugje pa se zgolj skrbi za ne vem kakšen standard. In prav s tem drugim bi končal. Ni slabše situacije v tej državi na področju srednjega šolstva, kot je situacija v Ljubljani. Najtežje se dobi ustrezno mesto, najtežje se je šolati.
Na to opozarjam zaradi tega, ker je v nastopu, ki je bil dobronameren in jih bomo potrebovali v bodoče, se je našlo kar nekaj takšnih točk, ki so bile pretirano poenostavljene. Vključno s tisto, kaj je z liberaliznomom in neločevanjem med neoliberalizmom, liberalno demokracijo in še čem. Mene na žalost takšno poenostavljeno govorjenje o liberalnosti, gospe in gospodje, pač spominja na stare knjige in na stare prepire iz časov 20-ih in 30-ih let. Kaj daleč niso prišli. Sam pa moram reči, da se bojim, da mi je pač izkušnja dala vedeti, tudi prebrano o teh vprašanjih, da te stvari tako enostavne niso. In to veva oba, dr. Zagožen. Predlagam, da v to smer diskusijo peljemo in da se pač poskušamo čimprej premakniti skozi glasovanja tja v opravljanje tistega res garaškega posla tega parlamenta. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Replika gospod Kopač.

MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Tudi moj nastop bo kratka replika na diskusijo dr. Zagožna, ki je stranki, iz katere izhaja kandidat za mandatarja nove vlade dr. Drnovšek, očital popolno neobčutljivost za veliko razslojevanje, ki naj bi se dogajalo v Sloveniji in za večanje razlik med mestom in podeželjem in med revnimi in bogatimi sloji.
Mislim, da bi se kazalo večkrat obrniti na dogodke izpred preteklih štirih let oziroma štirih in pol, ko je bila ta vlada v sedlu, in jih morda primerjati s dogodki iz obdobja še pred tem, ko ta vlada ni imela odločujoče moči v slovenskem političnem prostoru. Naj omenim samo to, da se je delež socialnih transferjev v državnem proračunu iz 15% leta 1992 dvignil na 24% leta 1996 in to na podlagi novih pravic in izdatnejših financiranj že obstoječih pravic. Naj omenim to, da je Liberalna demokracija Slovenije skupaj z Združeno listo socialnih demokratov predlagala - na primer kot tipični predstavnik surovega liberalizma - omejitev najvišjih plač na 750.000 tolarjev bruto v času, ko smo sprejemali restriktivno dohodkovno politiko predlanskega leta. Naj omenim to, da je ta stranka in ta vlada kot izraziti predstavnik surovega liberalizma predlagala spremembo zakona o dohodnini in to je parlament tudi sprejel, ki je najvišjo stopnjo progresivne obdavčitve najvišjih dohodkov dvignila s 45% na 50% - 45% je bilo uzakonjeno na predlog Demosove vlade, 50% za najvišje dohodke, torej večja obremenitev bogatejših slojev na predlog Drnovškove vlade. Naj omenim to, da je zakon o dohodnini, sprejet na predlog Demosove vlade, predvideval 19% obdavčevanje najnižjih dohodkov in naj povem tudi to, da je predlog zakona o dohodnini oziroma obstoječi zakon o dohodnini na predlog Drnovškove vlade uvedel splošni neobdavčljivi del dohodka v višini 11% povprečne slovenske plače in znižal stopnjo obdavčitve nižjih dohodkov - torej ne najnižjih, ker ti so zdaj oproščeni - ampak tistih, ki so takoj za temi, z 19% na 17%. In naj omenim še to, da je na primer Drnovškova vlada predlagala spremembe zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij in sugerirala 48.a člen, ki je uvedel revizije lastninskega preoblikovanja in omogočanje oškodovanja družbene lastnine, ki se je intenzivno dogajalo v času Demosove vlade. Naj omenim tudi to, da je prav Drnovškova vlada predlagala, da se del kupnine od privatiziranega družbenega premoženja porabi eksplicitno za razvoj podeželja, za kar je bila tudi ustanovljena posebna inštitucija in tako naprej.
Lahko bi, skratka, navajal vrsto primerov, ki bi demantirali take posplošitve in zato poudarjam še jaz to, kar je poudaril že moj predgovornik, dr. Gaber, da tovrstne posplošitve seveda ne peljejo nikamor, daleč pa od tega, da bi bile resnične. Treba se je pač zavedati, da vsaka vlada poskuša biti vedno po definiciji vlada celotne države. Lahko zagotovim, da je vlada dr. Drnovška v preteklem štiriletnem obdobju bila taka vlada in da je seveda s posluhom reševala tudi zagate - ali pa vsaj poskušala reševati zagate - o katerih ste vi govorili in se ima tudi s čim pohvaliti. Mislim, da njena tenkočutna občutljivost velja seveda tudi za naprej, za kandidaturo za mandatarstvo za naprej. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Bavčar, potem gospod Zagožen.

IGOR BAVČAR: Spoštovane poslanke in poslanci! Trditve gospoda Zagožna o blokadi dela parlamenta in Vlade ne držijo. Najprej na ravni besed, izrečenih na teh sestankih, ker niso bile izrečene, in drugič, na ravni dejanj, ki smo jih Liberalni demokrati naredili ob ponovnem sklicu parlamenta, ker smo s svojim pristopom in delom omogočili, da je prišlo do dogovora, do izvolitve vašega predstavnika za predsednika Državnega zbora, konstituiranje KVIAZ-a in za začetek dela in potrditev poslanskih mandatov. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Repliko ima dr. Zagožen.

DR. JOŽE ZAGOŽEN: Gospod Bavčar, dovolj ljudi nas je bilo tam, da lahko potrdijo resničnost besed, ki sem jih navajal, zato pustimo to, pač pa bi rad nekoliko odgovoril gospodu dr. Gabru in gospodu Kopaču.
Gospod Gaber, nikoli se ne bo nehala ta razprava, pa če je trajalo v 20-ih, pa v 30-ih, pa v 50-ih letih in traja spet in vedno bolj bo potrebna. V krizi je prav zaradi tega praktično ves industrijski svet. Poglejte, kaj se dogaja samo v razviti Evropi, kamor tudi hočemo. Število brezposelnih je naraslo na tak odstotek, kot je bil v času največje socialne krize pred 2. svetovno vojno.
Posploševanje - ali govorimo o posameznih detajlih - neka sinteza je vedno posplošitev, samo to mojo posplošitev, žal, niste dobro razumeli. Nisem rekel, da vse ostaja v Ljubljani. Rekel sem, da se moč, kapital koncentrira v finančni oligarhiji, da so velike geografske razlike v Sloveniji in velike razlike tudi znotraj urbanih aglomeracij, znotraj industrijskih aglomeracij, da so celi industrijski bazeni v krizi, kot mariborski, in popolnoma jasno je, da ob takem razvoju tudi ni več mogoče uspešno reševati problemov, ki nastajajo v Ljubljani. Recimo kriza mest za srednješolce v Ljubljani je pač posledica tega, da preveč ljudi prihaja v Ljubljano in za samo Ljubljano, za kvaliteto življenja v Ljubljani bi bilo boljše, če bi bilo manj preseljevanja in bi bil razvoj usmerjen nekam drugam - bolj v kvaliteto kot pa v neko ekspanzijo, ker ljudje, ki prihajajo, prihajajo pravzaprav zaradi tega, ker so nekje drugje izgubili možnost eksistence in prinašajo s seboj probleme, te iste probleme, ki se potem kopičijo v mestnih aglomeracijah. Od tega torej nič ne pridobijo mesta, ampak izgubljajo tako mesta kot podeželje, vsi skupaj.
Glede socialnih transferjev, gospod Kopač - pa to je ravno značilnost tega.
Vedno večji socialni transferji so potrebni, če se toliko in toliko ljudi izključi iz proizvodnje, če imamo naenkrat 130.000 brezposelnih in jemljemo to kot enostavno dejstvo, ki bo ostalo, ker je tistih 10, 15%-na brezposelnost normalno stanje za tak pristop. Če, nekoč je mislila majhna elita, 5% ljudi, v njenem imenu pa še manjša - samo Centralni komite - da ve za vse rešitve, zdaj najbrž mislijo tisti, ki na podlagi prvotne nezakonite akumulacije, ki traja v času tranzicije, prihajajo do finančnega kapitala, do moči, mislijo, da bodo skrbeli za vse s socialnimi transferji. Daleč od tega. Ljudem je treba dati možnost, da bodo sami skrbeli zase in tako je treba urediti to prerazdelitev, ne z vzdrževanjem socialno nemočnih, ki pa so morda v polni življenjski moči, celo mladi, ki so morda celo imeli srečo, da so zaključili izobraževanje, srednje ali celo višje in visoko. To so ti problemi, o katerih bi morali zares razmišljati. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Zamernik. Po vrsti gremo.

MIRKO ZAMERNIK: Dober dan! Spoštovani! Gospod Gaber je rekel, da se naj držimo elementarnih dejstev in pa naj ne posplošujemo. Seveda mi bo verjetno gospod iz DeSUS-a zameril, če se bom tega res držal, ker je dejstvo, da neka občina, ki ima višino proračuna oziroma zagotovljene porabe 150 milijonov, investicija v neko šolo je pa 200 ali pa več milijonov in da je sofinanciranje ministrstva 50%. Tu ste sposobni ekonomisti in prosim, če mi lahko poveste, kako občina lahko tako investicijo, seveda, če se drži zakonskih določil, ki ne dopuščajo zadolževanja, dokler niso urejene premoženjsko-pravne razmere med občinami, kako naj investicijo pripelje. To so tudi dejstva, ki jih pri nas še kako občutimo.
In pa še en konkreten primer, čeprav bo mogoče ponovno očitek, da se držimo nekaj računalnikov. Ampak, gospod Gaber, spomnite se - če imate dober spomin, se mogoče boste. Jaz sem že na začetku leta 1995 poslal vaši sekretarki dopis, da nas naj obvesti, kako bi bilo mogoče, da bi našo osnovno šolo, iz katere so prihajali popolni "analfabeti" v računalništvu, opremili z računalniki. Ker odgovora lep čas ni bilo, sem pač smatral, da to zaradi tega, ker je v letu 1995 bil proračun sprejet šele - vemo, kdaj - in da pač zaradi tega ni mogoče dobiti odgovora. Vendar odgovora ni bilo niti po sprejetju proračuna, čeprav tam notri vemo, da so bile kar precejšnje postavke za osnovne šole na demografsko ogroženih območjih in pa za računalniško opismenjevanje. Vendar, kot sem že rekel, odgovora vseeno ni bilo. Zato sem ponovno urgiral pri tej isti sekretarki, ampak odgovora še vedno ni bilo. Potem sem dopis naslovil na vas in potem je nekje v začetku leta 1996 le prišel odgovor od te iste sekretarke, da se bodo stvari pregledale, da razumejo naše težave, naše stiske - ampak računalnikov ni bilo; morali smo jih kupiti iz zagotovljene porabe, zato, da je bil en meter ali pa nekaj metrov ceste nekje manj. To so tudi konkretne stvari, ki žulijo, mislim, da ne samo nas, ampak celotno šolstvo na našem ljubem slovenskem ozemlju.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Replika, dr. Gaber.

DR. SLAVKO GABER: Spoštovani dr. Zagožen! Sam sem pojem posplošitev uporabljal kot sinonim za poenostavitev, za to je tudi šlo. Želel sem opozoriti samo na to, da s poenostavitvami, z resnicami, ki so tako preproste, in s stvarmi, ki so bojda tako lahko rešljive, v resnici, še posebej, kadar je stvari treba dejansko reševati, ne pridemo kaj dosti daleč. Toliko o tem in v tej zvezi tudi odgovor gospodu Zamerniku.
Sam verjamem, da je problem vaše računalniške učilnice v vaši šoli realen in resen problem. Vendar vi veste in to boste tukaj v tem državnem zboru izkusili v naslednjih letih x-krat, da to ni edina šola v tej državi in da bo potrebno najti način, kako relativno enakomerno - ker če sem prav razumel vašo včerajšnjo diskusijo, je šla v to smer - v celotni državi postopoma stvari premikati naprej. Mi smo začeli leta 1992, ko se je ta ideja porodila, z izjemno majhnim številom računalniško opremljenih učilnic v državi. V teh letih je bilo s strani države financiranih tam nekje med 4.500 in 5.000 računalnikov. Najdete jih v zelo različnih koncih države. Danes je tudi Internet že nekaj, kar najdete tako na šoli, recimo, kateri od prej omenjenih, kot tudi v centru. Vendar pa je tako, kot je težko zvezati konec s koncem pri vas v občini, podobno težko to narediti na hitro in za vse naenkrat tudi na ravni države. Ampak tega se bomo seveda, z vsakim dnem toliko bolje zavedali. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Repliko ima gospod Kopač.

MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala. Le v enem stavku sem želel odgovoriti dr. Zagožnu, ki je sprevrgel mojo tezo o povečevanju, velikem povečevanju deleža socialnih transferov v državnem proračunu v smer, češ, seveda, saj ljudje ostajajo brezposelni in zato jim je treba dajati več socialnih transferov in zaradi tega se je torej ta delež povečal.
Stvar ne bo držala, kajti leta 1992, ki sem ga vzel za izhodišče te primerjave, je bilo število brezposelnih približno enako, kot je danes. Pa kljub temu so se socialni transferi, in to ne transferi z naslova nadomestila za zaposlovanje, ampak druge vrste socialnih transferjev, ki so predstavljali dodatne ugodnosti, ne pa omogočanje nekega socialnega minimuma za tiste kategorije, ki so brezposelne, in tudi za mnoge druge, so se dejansko realno povečali in zaradi tega je porasel ta delež za 9 odstotnih točk, kar je pri proračunu, ki je letos oziroma lansko leto bil preko 600 milijard tolarjev, si lahko na hitro izračunate, kakšne enormne vsote so to. Tako, skratka moram korigirati vašo tezo in povedati, da stoji na trhlih nogah. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Zadnja replika, upam, gospod Špiletič.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Glede na diskusijo gospoda Kopača bi spregovoril samo na kratko. Namreč, če hočemo problem videti v celoti, ga lahko vidimo, v nasprotnem lahko tiščimo glavo v pesek. Sam je včeraj rekel, da lahko izračunamo neko številko po metodologiji in da takšen rezultat po metodologiji Ilo pa dobimo nižji rezultat. Opozoril bi samo še na to, da imamo v Sloveniji 70.000 nelikvidnih podjetji in da je v teh podjetjih zaposleno preko 105.000 zaposlenih, ki ne prejemajo rednih plač in to je tudi eden od razlogov, ki je pripeljal do tega, da so socialni transferi večji in ti ljudje so, milo rečeno, samo na pol zaposleni in če še te prištejemo k tistim, ki pa so že na Zavodu za zaposlovanje, potem tudi če računamo po Ilo metodi presegamo vse evropske države. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Zaključili smo z replikami. Nadaljujemo z razpravo. Besedo ima gospa Darinka Mravljak, ali Mravljah?

DARINKA MRAVLJAK: Prvo je bilo prav.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Torej prvič sem bil pravilen. Hvala.

DARINKA MRAVLJAK: Ja. Pozdravljam vseh 88 po volji ljudstva, izvoljenih poslank in poslancev Državnega zbora in seveda vse ostale prisotne. Večino stvari so moji predhodniki že povedali. Prav na kratko pa moram tudi sama pojasniti...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospa Mravljakova, se opravičujem, 90 poslank in poslancev.

DARINKA MRAVLJAK: Ne, se opravičujem, jaz sem rekla po volji ljudstva izvoljenih poslank in poslancev. Se opravičujem, 90.
Večino stvari so moji predhodniki že povedali, prav na kratko pa moram tudi sama povedati, zakaj ne bom glasovala za mandatarstvo doktorja Janeza Drnovška, ampak čisto po lastni vesti. Dobro me poslušajte, povedala bom samo enkrat!
Sem poslanska Slovenske ljudske stranke in tudi predstavnica obrtnikov. Prav na področju razvoja in zaščite obrti in drobnega gospodarstva pa je bilo premalo narejenega. Na žalost imata pri nas obrt in drobno gospodarstvo nalepko konzervativne tradicionalne dejavnosti, ki ne upošteva razvoja novih znanj ter sodobne organizacije poslovanja. Čeprav je to segment, ki je začel zaposlovati vedno večji delež delovne sile ob razpadu večjih podjetij, in je to tisti perspektivni del, ki prav zaradi konkurenčnosti postaja in bi lahko še v večji meri postal pomemben vir tehničnih in drugih inovacij. Predvsem pa je drobno gospodarstvo bolj dinamično in fleksibilno pri iskanju in spremembah želja na različnih trgih.
Potem imam pa še nekaj za dodati k vladnemu programu. Ko ste govorili, doktor Janez Drnovšek, da smo statistično visoko glede razrešitve primerov kriminala, bi bilo mogoče dobro, če bi izvedeli, kje smo statistično potem. Koliko je bilo v teh letih razrešenega gospodarskega kriminala? In že večkrat omenjeno od večine tistih ljudi, ki smo 60 kilometrov oddaljeni od Ljubljane. V štirih letih so se ekonomske, življenjske, bivanjske razlike med centrom države in obrobnimi pokrajinami z vsakim letom povečevale, kar pomeni seveda, da je tudi večji pritisk na mesta. Ker se bojim, da bo tudi v prihodnje tako, moje podpore, gospod doktor Janez Drnovšek, ne boste dobili.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko imata gospod Battelli in gospa Pozsonec.

ROBERTO BATTELLI: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Jaz sem hotel samo gospe Mravljak pojasniti, da so tudi državljani - pripadniki narodnih skupnosti ljudje. In jaz vem, da vaša izjava ni bila zlonamerna, ampak izhaja iz nevednosti in nevednost ni greh. Sposobnost, se stvari naučiti in si delati potem tudi izkušnje, je ta, ki nas verjetno razlikuje od drugih živih bitij, ampak morate vedeti, da so že desetletja narodne skupnosti v Republiki Sloveniji bile sestavni del te stvarnosti in so sodelovale v dobrem in slabem pri življenju v tej republiki. Narodne skupnosti so aktivno sodelovale v ustvarjanju in borbi za demokracijo v Republiki Sloveniji in potem aktivno delovale za njeno osamosvojitev in prav tako, odkar je Republika Slovenija neodvisna, še zmeraj kot enakopravni člen oziroma element, ki je sestavljen iz ljudi, isto dela sedaj. Hvala lepa. (Aplavz.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospa Maria Pozsonec.

MARIA POZSONEC: Hvala lepa. Vsem lep pozdrav, tudi gospe poslanki iz Ljudske stranke! Izgleda, da je marsikaj treba večkrat ponoviti in večkrat poslušati. Mi smo to, kar je Roberto zdaj razlagal, že razlagali na Ustavnem sodišču, torej jaz ne bi več o tem. Ampak to, da bom preživela, delala in dobro se imela tukaj, brez vašega pozdrava, tudi. In še nekaj. To, da je zdaj bilo praktično dokazano, da jaz, ki sem bila ves čas nevtralna - zakaj sem prisiljena glasovati za mandatarja, prisiljena posebej zato, ker moram braniti narodnost, saj ste zdaj dokazali in tudi na Ustavnem sodišču je bilo dokazano, da narodnost ima bodočnost samo pod vlado gospoda Drnovška. Prisiljena - to besedo sem pa uporabila zato, ker to sem hotela reči, da iz svoje vesti prisiljena. Jaz, ki sem bila tako dolgo nevtralna!

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospa Mravljakova.

DARINKA MRAVLJAK: Jaz se opravičujem! Očitno me niste razumeli. Jaz sploh nisem mislila narodnosti. Prvič, jaz sama sebe nisem pozdravila, drugič pa mislim, da veste, za katerega tudi ni šlo v pozdravu. Se opravičujem, sploh ni šlo za narodnosti. (Aplavz.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Šlo je za nesporazum. Jaz sem tudi takoj poslanko obvestil in rekel, da je 90 poslank in poslancev. Očitno je šlo za neko parabolo oziroma primerjavo. Jaz mislim, da moramo poslanci in poslanke sprejeti dejstvo, da je v Državnem zboru 90 poslank in poslancev in da o tej temi res ne bi več razpravljali.
Ali želite še repliko, gospod Anderlič, gospa Beblerjeva? Gospod Anderlič jo je odpovedal. Gospa Beblerjeva, prosim za repliko.

DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa. Jaz vas vse, kolegice in kolegi, in seveda gospoda predsednika Državnega zbora najtopleje pozdravljam! Moram reči, da se strinjam z gospo Mravljakovo. Namreč, res je vprašanje, če so tukaj vsi poslanci izvoljeni po volji ljudstva; jaz bi rekla, po volji volilnega sistema. Tukaj je nekaj poslancev, ki so prišli z nekaj 100 glasovi v parlament in so ostali zunaj tega parlamenta. Poslanci oziroma tisti, za katere smatram, da bi morali biti poslanci, pa so dobili po 30 in več odstotkov glasov svojega volilnega telesa. In tukaj so tudi navsezadnje nekateri poslanci, ki so prišli sem po volji nacionalnih list, bojda nekatere nacionalne liste ali pa bojda vsaj ena nacionalna lista je sploh vprašljiva glede verodostojnosti zapisnika. Saj vemo, o čem govorimo. Torej, jaz se strinjam z gospo Mravljakovo. Hvala za besedo.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predlagam, da s tem zaključimo. In še enkrat, v Državnem zboru je 90 poslank in poslancev, tako da o tem ne bi več razpravljali. Nadaljujemo redno razpravo.
K besedi je, v skladu s poslovnikom, priglašen gospod Jože Jerovšek.

JOŽE JEROVŠEK: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gospod kandidat! Indikativno je, da v vašem nastopu, gospod Drnovšek, niti z besedico niste omenili boja proti korupciji.
Korupcija je področje, kjer je Slovenija v času vašega mandata prišla v vrh Evrope. Zato me seveda ne preseneča, saj takega boja s strani Vlade ni bilo. Še več, dogodki zadnjih dni dokazujejo, da je vaša stranka stopila na čelo korupcijskega obnašanja tudi na nivoju politike. Predvsem pa je ogromno dokazov, da vaša vlada ni imela politične volje za bolj proti korupciji in drugim pojavom kriminala belih ovratnikov, predvsem na področju lastninjenja. Še več. Pogosto je celo branila očitne nepravilnosti. Žal imam s tega področja tudi zelo poučno osebno izkušnjo. V podjetju, kjer sem bil tehnični direktor, to je bivša tovarna glinice v Kidričem, sem trčil na očitni poskus zniževanja vrednosti podjetja v procesu prodaje. Ker je podjetje znotraj Sklada za razvoj, ki je pod direktno ingerenco Vlade, sem o tem naslovil javno vprašanje na direktorja Sklada za razvoj. Pismo je bilo v medijih objavljeno 19. julija. Pismo je bilo poslano tudi ministru gospodu Dragonji. Sam, kot tudi novinarji, ki so o tem potem iskali odgovor, nisem dobil nobenega odgovora. Po objavi tega pisma me je klicalo ogromno ljudi iz drugih podjetji, ki so v svojih podjetjih naleteli na podobne nepravilnosti. Vsi pa so me na podlagi izkušenj opozarjali, da naj ne računam na to, da bi Sklad oziroma Vlada kakorkoli poskušala sankcionirati te nepravilnosti. Takrat in danes je prevlada ista logika. Cilj posvečuje sredstvo. Včeraj je dejanja, ki so se zgodila v zadnjih 48-ih urah gospod Thaler opravičeval zgolj z istim makiavelizmom. Podobno kot sam nisem dobil odgovora, ga ni dobil tudi gospod dr. Peter Glavič, ko je zelo argumentirano prikazal nepravilnosti in oškodovanja družbene lastnine v podjetju Paloma. Na podlagi lastnih izkušenj in številnih pričevanj ljudi na odgovornih mestih v drugih podjetjih, vem, da je bilo včasih nosilcem lastninjenja v mnogih podjetjih s strani Vlade sugerirano celo, naj se ne ozirajo na tiste posameznike, ki zahtevajo poštenost in transparentnost v postopkih lastninjenja in gospodarjenja. Če bi Vlada imela politično voljo za bolj proti korupciji, bi številni delavci danes ne bili na cesti. Številna podjetja ne bi šla v stečaj in ljudje po tovarnah se ne bi počutili popolnoma nemočne in anemične. Imeli bi mnogo več volje za vestno delo, četudi ta skromni zaslužek, če bi jih spremljal občutek, da v tranziciji Vlada misli tudi na delavca oziroma na malega človeka. Na žalost tega ni bilo. Mislim, da je to, kar se je tukaj zgodilo v zadnjih 48-ih urah odprlo oči še zadnjim naivnežem.
Od te ekipe, ki ima v rokah gospoda dr. Drnovška, ne morejo pričakovati nič dobrega. Geslo te ekipe je: cilj posvečuje sredstvo. Cilj je tej ekipi dobro znan. Je ozek in sebičen in ni v interesu večine Slovencev.
Ker sem bil zelo neposredno soočen z delovanjem in ukrepi vaše vlade na področju gospodarstva, se ne morem ogreti za nadaljevanje take politike, saj je povedano le delček izredno težke stvarnosti v slovenski industriji. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Besedo ima gospod Pavel Rupar.

PAVEL RUPAR: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Vesel sem, da nisem podlegel tistim zadevam, ki se jim reče svinjarije in to javno priznam, da ostajam na trdnem prepričanju, da je poštenost in pravica na strani tistih, ki so nam zaupali mandat in še enkrat izražam veselje, da vendarle zastopam v parlamentu tiste ljudi, vsaj večino tistih, ki so mi mandat zaupali.
Iskreno mi je žal, da sem bil tarča raznih poskusov, zelo mi je žal, ko spoznavam, da je za to vedelo veliko ljudi, predvsem tistih, ki me na hodnikih gledajo grdo, ki govorijo o izdaji te strani, ki govorijo o nategovanju tistih, ki so želeli dobiti še koga.
Imam pa nekaj stvari, ki bi jih rad povedal tudi javnosti, zakaj mi ta vlada in gospod Drnovšek nista bila všeč. Dve leti sem v Tržiču župan in v dveh letih je gospod Drnovšek v naše mesto stopil enkrat. V štirih letih, odkar spremljam to vlado, je bil predsednik Vlade v Tržiču dvakrat. Obakrat je mesto videl v polurnem obisku. Obakrat se je to zgodilo pred volitvami; prvič pred lokalnimi, drugič pa pred temi, ki so nas posadile v te klopi. To poudarjam zato, ker menim, da je predsednik vlade tisti, ki bi se moral seznaniti z vsako občino, z vsakim delom mozaika, ki sestavlja to državo, ker ne vem, kako je sicer seznanjen s položajem v naši občini, ampak bi bilo zelo pošteno tudi od njega, da pride enkrat med nas in da pogleda razmere v industriji, v šolstvu v občini, da pogleda v lokalni samoupravi tudi tisto, za kar gospod Lešnik pravi, da se ne bi smelo govoriti, tudi o lokalnih cestah itd.
Izhajam iz občine, ki je podrta, ki životari, ki je na listah pri osebnih dohodkih na zadnjem mestu in v kateri občani z dvignjenimi rokami že leta in leta prosijo tudi tega predsednika in to vlado, da naj vendarle nekaj naredi za to, da se to stanje konča. Žal pa se borimo sami z zelo redkimi izjemami in z zelo redkimi trenutki, ko se lahko tudi od drugod soočite z našim položajem. Zelo me skrbi, kako bo z razvojem te naše občine, ki je revna, ki je obupana, ki mora pa vendarle tudi, če se vrnem malo na šolstvo, zagotoviti polovico denarja prej, kot pa ga bo dala država za izgradnjo neke šole, neke večnamenske dvorane, ki je tudi nimamo, za srednjo šolo, ki je tudi nimamo itd.
Rad bi videl, da bi vodil vlado človek, ki bi vendarle bil soočen in ki bi razumel te težave tudi takih majhnih lokalnih skupnosti, kot pravite, da mi smo.
Naslednja zadeva, ki me moti, je bolj replika gospodu Lešniku, ki je pravzaprav - ne vem, če se je že zbudil - v tem sistemu glede na njegovo izjavljanje in izvajanje. Menim, da ima vsak pravico govora in da gospod to še ni dobro dojel.
Potem bi rad rekel, da zamerim še eno zadevo tudi tej vladi, ki nam je lansko leto dala neke številke, ki se imenujejo davčne kode. Predvsem sem užaljen zato, ker mi je ne dolgo tega eden od bivših ministrov očital, da se stranke pomladi oštevilčijo, da nosi vsak svojo številko, za božično darilo sem pa dobil tudi jaz svojo kodo, s katere boste lahko razbrali praktično vse podatke o vsakem državljanu in ki me močno spominjajo na kode ali številke, ki so jih imeli reveži v taboriščih v Mathousnu, Dachau itd. Edina stvar, ki me skrbi, je, da mi boste to številko vtetovirali na čelo in ko bom prišel na davčno službo, da lahko samo še pričakujem kakšno uslužbenko s črtnim oziroma s kodirnikom, da bo lahko kar direktno prebrala vse podatke.
Kritičen sem tudi do vodstva te vlade, ki se ni opredelila na prihod Mirjane Marković, žene gospoda Miloševića, ki je želela v Tržiču sicer imeti nekaj, ne vem kaj, in ki je dobila potem prostor tukaj v Ljubljani. Žal sem kritičen lahko zato, ker vidimo, kaj se dogaja drugje, pa vendarle pri nas še ni nihče kaj bistvenega rekel okoli tega.
In nenazadnje me skrbi še ena zadeva, to je pa ponoven pristanek Združene liste za sodelovanje v tej vladi, ker, če se lahko vrnem eno leto nazaj, ko sta svoj odstop ponudila in tudi odstopila, mislim, da gospa Klinarjeva in gospod Rado Bohinc, ko je bila kritika tej vladi izrečena z argumenti za resnico in me prav zanima, kaj vidijo kolegi zdaj na novo, da se je spremenilo, da je toliko boljše, da je zdaj to vredno zaupanja, ker če se spomnimo samo naslednje seje, na kateri gospod Miran Potrč pravi, da te odločitve nesporno kažejo na novo usmeritev Vlade v vodenje brezobzirne liberalistične gospodarske in socialne politike itn., kaj je sedaj drugače, da vendarle pristajate spet na sodelovanje. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Metod Dragonja.

METOD DRAGONJA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! V tem delu diskusije gospoda Ruparja moram replicirati, ki se nanaša na aktivnosti Vlade pri razreševanju in pri aktivnem reševanju gospodarskega položaja v tržiški občini. Z vso odgovornostjo lahko trdim, da je bila občina Tržič in podjetja v tej občini, posebej največje podjetje v tej občini, eno najbolje aktivno spremljanih podjetij v preteklih dveh letih v Republiki Sloveniji, kar se tiče nabora intervencij, s katerimi je razpolagalo Ministrstvo za gospodarske dejavnosti in Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Tako, da ustvarjanje slike v tej smeri, da je razreševanje takih problemov izključno odvisno, da so rezultati odvisni samo od aktivnosti Vlade, je enostransko. Učinkovito preseganje depresivnih gospodarskih situacij v posameznih regijah, na kar je bilo opozorjeno v ekspozeju doktor Drnovška, so odvisni od učinkovitega kombiniranja državne intervencije z lokalnimi gospodarskimi iniciativami in z notranjimi aktivnostmi v samih podjetjih. Moram reči, da na žalost ugotavljam, da kljub precejšnjim naporom, ki so bili vloženi ravno zaradi pomankanja lokalnih iniciativ, nismo dosegli rezultatov, kakršne bi glede na obseg vloženih sredstev v tem konkretnem primeru lahko dosegli. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Miran Potrč.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Ugotavljam, da sem naredil prav, ker se nisem oglasil k repliki, ko je gospod Zagožen pozival Združeno listo, naj razmislimo, kaj in kako bomo delali v Vladi. Ugotavljam, da sem ravnal prav, ko se nisem oglasil k repliki, ko je gospod Peterle opozarjal na način dela v Vladi na neenakopravnosti, ki smo jih bili deležni, pri tem pa nič povedal tudi na zasluge, ki jih je sam imel zato, da je neenakopravnost v Vladi res obstojala. Sedaj po tretji razpravi, ki neposredno poziva Združeno listo je najbrž prav, da se oglasim, ampak naj povem takoj, da se vsaj tri naslednje še ne bom, ker mislim, da to ne vodi nikamor.
Naj vsem povem naslednje. O tem kako se bo odločala Združena lista, ali bomo s preudarkom odločali sami. Ne trdim, da vedno najboljše, ker tudi vsaka odločitev določen riziko v sebi nosi, vendar sami se bomo odločali.
Kar zadeva razloge za našo sedanjo odločitev pa sem jih povedal včeraj. Razlogi so v tem, da prvič imamo dogovor za enakopravno koalicijsko pogodbo, ki ga v letu 1992 predvsem tudi po zaslugi Slovenskih krščanskih demokratov in Socialdemokratske stranke nismo imeli. Res tudi na pristanek LDS, na takšne odnose, vendar takšno je bilo dejstvo. Tokrat takšna možnost obstoja in na podlagi enakopravne koalicijske pogodbe bomo lahko zagotovili vsebino, ki bo za nas sprejemljiva ali ne. Če bo sprejemljiva, jo bomo podpisali, če ne bo sprejemljiva, jo podpisali ne bomo in zagotovili potrebno enakopravnost. In imamo nekaj elementov za vsebino. Med ostalim tudi elemente, ki govorijo o skrbi za izboljšanje položaja našega gospodarstva; napisali smo realnega sektorja vis- -vis vseh drugih v skrbi za ustrezno plačno politiko, odpravljanje socialnih razlik in podobno, da tega ne bi našteval.
In samo še ena misel k mnogim dosedanjim razpravam. Če bi bili iskreni, in če bi nam bilo res toliko do resnice, kot trdite, mnogi, ki danes razpravljate, potem ne bi zelo površno v superlativih govorili o svojih stališčih in svojem ravnanju in obratno, v skrajnih kritikah o ravnanju nekoga drugega za štiri, šest, osem ali pa petdeset let nazaj, pri tem pa pozabljali na mnoga konkretna ravnanja, ki smo jih tukaj opravljali. Mislim, da nima nobenega smisla sedaj obnavljati vse tisto, kar smo bolj ali manj uspešno glede na volilni rezultat, ki smo ga posamezne stranke dosegle, delali mesec, dva ali pa tri pred volitvami, ko smo drug drugega obtoževali za stvari, ki so bile včasih bolj, mnogokrat pa tudi manj resnične. Ne dajmo to počenjati danes, pa eni govoriti o tem, kaj smo naredili za razvoj, drugi za socialo, tretji za to, tretji za četrto, da ideja, kar je vse skupaj možno, če bomo kdaj želeli dokumentirati preko konkretnih ravnanj posameznih strank v preteklih štirih letih, ki so bile bistveno drugačne, kot so njihovi govori danes. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Zoran Lešnik.

ZORAN LEŠNIK: Gospod predsednik! Sedaj pa bom pokazal, kako kratka je lahko replika na gospoda Ruparja. Če sem pravilno razumel, je bilo rečeno; še ni dojel nekaterih stvari. To je sicer moj problem. Rad bi pa vam gospod Rupar rekel, da sem določene stvari dojel, ko še vas ni bilo. Najini problemi so, kako bova te stvari razčistila. Ste pa bili, če ste tako rekli, na fin način žaljiv.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Vaša replika je bila dolga točno 30 sekund. Hvala. Nadaljujemo z razpravo. K razpravi je prijavljen gospod Izidor Rejc.

IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje! Spoštovani gospod kandidat za mandatarja dr. Janez Drnovšek! Lep pozdrav! Za mene je bil že sam naslov tega nastopa, o katerem teče beseda, problematičen, ker kakorkoli ga gledam, predstavitveni nagovor, bi to pomenilo, kot da imam pred seboj tujca, ki ga ne poznamo. Ker pa je gospod kandidat predstavil sebe in svoje poglede na pragu 21. stoletja, je gotovo moral računati, da bo marsikatera pripomba priletela in seveda jo bo pač treba sprejeti.
Moram reči, da me je presenetil pristop, prvi del. Enostavno bom temu rekel, da si presmučal prvo slovensko vlado in pristal na varnem, kar pa menim, da ni bilo preveč "fer", ker najhujši vihar se je dogodil v letih 1990, 1991 in v začetku 1992 in šele tedaj sta se ti tvoji vladi pojavili in bili na slovenskem prostoru. To je po svoje tudi poseben znak in odnos do tega časa, ki je temeljni v mladi slovenski zgodovini. Moram pa reči, da skozi ta dokument veje ena izjemna previdnost, kar je tudi tebi, gospod doktor in kandidat, gospod Janez Drnovšek, lastna.
Ob vsem tem ne morem, kot da se spomnim bojev tu v parlamentu pred nekaj leti, to je bilo za proračun leta 1994, ko smo se ravno Krščanski demokrati prizadevali za hitrejšo rast bruto domačega proizvoda, z malo več dinamike, sočnosti, več korajže. Takrat smo bili seveda označeni za brezveznike, hvalabogu pa je leto pokazalo, da smo imeli prav. Ampak hočem to posebej poudariti zaradi tega, ker ravno tega in te korajže in te note manjka v vsem tem času prve in druge slovenske vlade.
Vseskozi je nekako prisotna pasivna gospodarska politika. Gospodarstvo je prepuščeno bolj ali manj samemu sebi; ne rečem, so bile intervencije, vprašanje pa je, kaj so pomenile in ali že ni bilo vse izgubljeno.
Problem brezposelnosti, kakorkoli se ga lotevamo: ali z mednarodno organizacijo za delo ali s statistiko - statistika pa, bodimo si na jasnem, se bo še gotovo dolgo učila in vedno velja zanjo, da je pač sistematična laž oziroma da je pač stvar, ki preračunava in poskuša recimo z nekim trudom pripeljati resnici naproti. Vendar tistih 7,4% brezposelnih po novem izračunavanju ali po starem 13,6% je še zmeraj 121.000 brezposelnih in kakorkoli bomo to obračali, nam nič ne pomagajo procenti; kakorkoli se bomo izgovarjali z Evropsko skupnostjo in nekaterimi državami, nam to ne gre v čast, ker nekatere države nam gotovo niso primer, ko smo na pragu Evrope, to je predvsem ta bolj južni del in tudi nekatere druge.
Spomnim se, pred kratkim, ko so bili tu na obisku Švicarji, ki imajo 4,1% brezposelnih. Izjemno so zaskrbljeni, kaj s temi ljudmi - to je njihov glavni problem - s tem seveda, da čakajo in so jasno povedali, da želijo čimprej vstopiti v Evropsko skupnost. V tem predstavitvenem govoru je rečeno: Bomo skušali reševati. Brezposelnost, seveda. Tu bi lahko takoj zraven pridal zgodbo o bodočem uspešnem turizmu, o mnogo boljši promociji države, o malem gospodarstvu, o razvoju storitev in tako naprej. Tu so mnoge možnosti, ki bodo morale priti na sceno, če bomo hoteli - in menim, da moramo hoteti - ta problem rešiti. Tu zadaj je veliko mladih, ki gotovo tudi to poslušajo, ali mnogo več vedo, kot si mislimo, bistri so in upam, da bistri tudi bodo, predvsem da se bodo vključevali v to razreševanje problemov. Kot je bilo že marsikdaj povedano v teh dveh dneh, so gotovo pred velikim vprašanji kam, kako in zakaj. Zanimivo, da se nihče ne loteva vprašanja, kako oblikovati profile bodočih poklicev za prag naslednjega stoletja in tisočletja. Kaj sploh bo tisti čas zahteval? Mi kar gremo po starem, bo ali ne bo, to je pač druga stvar. Dobro, to so že drobnarije.
O sanaciji bank - da grem po nekem zaporedju - moram reči, da je zgodba zelo zanimiva. Najprej je bilo namenjenih 13, potem 11 bank, na koncu smo izvalili dve banki, od katerih novogoriški piščanček čaka, da gre svojo pot. Mislim, da bo moral iti svojo pot. Ampak, ne bom pozabil leta 1992, proti koncu, ko smo bili pred volitvami, tedaj je bila tudi tvoja vlada, gospod doktor Drnovšek, ko so prišli v parlament zakoni o sanaciji bank v vsej svoji dimenziji, zakon o reševanju železarn, zakon o pokrivanju izgube. Tako se je leta 1993 kar naenkrat pokazalo, da je tisti seštevek in tisti predvideni del bank kar naenkrat iz vode rešenih. Normalno da, in kakorkoli bomo to ocenjevali, bom temu tako rekel. Mi smo te banke rešili, nekatere že prej. Te banke pa so gotovo tudi sistematično uničevale gospodarstvo, za katere pa nismo našli pravega razumevanja. In ko govorimo o konkurenčni sposobnosti gospodarstva, kar je gotovo prav, da o njem govorimo, ne moremo mimo tega, kakšen je učinek sanacije bank. Kaj je z inflacijo, kakšne so obrestne mere, kdo lahko do njih pride, kakšna je analitika v bankah in podobno? Kje so strategije posameznih dejavnosti? Tega še ni. Bila je pripravljena osnova strategije industrije v začetku leta 1992. To, seveda, je bilo potrebno zavreči.
Govora je o SID-u (slovenski izvozni družbi). Veliko let se trudimo, da bi le-ta bila čim bolj uspešna, pa recimo da je še kar, vendar v nobenem primeru le-ta ne more nadomestiti velikih potreb in prevzeti bremena, ki bi jih naj nosile banke.
Prehajam k tistemu zelo pomembnemu. V naši izvozno-uvozni politiki, kakorkoli gledamo podatke, od leta 1991 naprej ni moč zaznati podatka, da bi bil uvoz pokrit z izvozom. Ga ni. Ali je to 83, ali 92%, v zadnjem času je to 84% in 84,9%. In to je tudi ena od temeljnih rezultant te pasivne politike. Gospodarstvo se trudi, vendar seveda, ker ne čuti nobene posebne opore, se dogaja, kar se dogaja. Zdaj ne bom govoril o stečajih, ampak posebnih problemih, ki se nanašajo na kadrovanje.
Mi tudi v teh gospodarskih usmeritvah enostavno ne najdemo rešitev, ki jih imajo druge države. Mi imamo izjemno negativno bilanco z Avstrijo, krasno z Japonsko, ZDA. Ko ZDA omenjam, moram reči, ker sem slučajno sam pred dolgimi leti veliko sodeloval z njimi, in tudi dokazljivo je bil tisti promet za tiste čase izjemno velik. Smatram, da je izvoz v ZDA proti uvozu, ki je večji, za nas banalen, druga stvar pa je, da v to smer poteka pravi managerski turizem. Žal, in ko smo tu pred Evropo oziroma ko sem začel te relacije s posameznimi državami, menim, da bi lahko to uredili, kot pa Avstrija zna urediti to z Japonsko, ko enostavno reče, bomo uvažali, če boste vi to kupili, in seveda Japonci na to pristanejo. To delajo vse države in menim, da ta pravica nam je dana in seveda na voljo.
Mi se tudi, ko gledamo največje naše trge, bom temu rekel Evropsko skupnost, ker vemo, da vedno izvažamo več kot 60%, najbolj zahtevni trgi, mi se ukvarjamo z EFTO, CEFTO, na koncu bom rekel temu, ker so zadnji deli FTA, še z JUFTO, zato najbrž veljamo v očeh Evropske skupnosti za neresne, ker bi želeli sedeti na štirih stolčkih in kalkulirati. V tej zvezi so učinki tudi temu primerni in tudi v tem ekspozeju, ali tej predstavitvi, gotovo je zapostavljena predvsem znanost, univerza, instituti, raziskovalci, povezanost z industrijo, gospodarstvom, če tega še ni.
O lastninjenju ne bom namenoma dolgo govoril, lahko pa rečem, da se je s tem, ko je Ustavno sodišče črtalo 29. člen, praktično končala zgodba o pravnem redu v naši državi. Žal. Mi v parlamentu smo res sprejeli spremembe in dopolnitve leta 1993, potem se je to zgodilo z Ustavnim sodiščem, vemo odkod so bili pritiski, da Ustavno sodišče to zadevo tako reši, kot se je rešilo. Vendar odtod izhaja vse gorje, tatvine in seveda prisvajanja družbene lastnine in vse mogoče preknjiževanje in seveda izmikanja kontroli itn. Vendar, menim, da so še zelo pomembni deli ali pa - moderno rečemo - segmenti, jaz rečem temu sestavine naše ekonomije oziroma našega življenja, še potrebni, da se lastninijo oziroma, da se lastninsko uredijo. To velja za banke, igralnice, seveda pravne osebe, ki prirejajo posebne igre na srečo, zavarovalnice, potem so to še določeni problemi s podjetji na Skladu za razvoj. Potem je tu problem stavbnih zemljišč in pa gotovo prodaja državnega premoženja, pa - ne smemo pozabiti - tudi privatizacijska luknja, ki - ne bom zdaj točno rekel, ker točne številke ni - vendar se je približna številka že določila pred štirimi meseci. Poseben problem je zakon o denacionalizaciji, ki je v svojem dobrem tretjinskem delu izvršen. Leta 1991 je bil zakon sprejet in kakorkoli bomo gledali in kakorkoli gledamo na hitrost, kaže, da bo to trajalo še najmanj 10 do 12 let. Mnogi bodo umrli, mnogi bodo seveda morali - kot se temu reče - obrisati nos pred nečim. Vendar, kaj je tu Vlada, kako je tu Vlada zadolžena. Menim, da zelo. V prvem delu je Ministrstvo za pravosodje vodilo vse to, bi rekel evidenco, ta poročila in ugotavljanje, kaj se dogaja. V drugem delu, v zadnjem, pa je to Ministrstvo za notranje zadeve. Vendar so problemi v tem zakonu o pravnih postopkih. To seveda nekateri pravijo, da to ni res, ko se pogovarjaš direktno z načelniki in ostalimi, seveda to pritrdijo. Torej zanka, ki jo bo treba rešiti. Mislim, da je sramotno, da se ji tako malo posvetimo.
Posebna zgodba našega gospodarskega življenja je Sklad za razvoj. Leta 1992 ste tja, to je bilo pred volitvami, privabili ali nagnali mnogo podjetij in seveda vsi ti so pričakovali državne jasli in pa, kako bo lepo, ker bo pač država skrbela zanje. To se ni zgodilo, zgodilo se je nekaj drugega. Da je to "mesarjenje" v tem skladu dostikrat čisto brezčutno in da - mnogi so to že povedali - da je tu predvsem problem kadrovanja, o katerem bom sedaj spregovoril. Problem vladne politike - tebe, gospod kandidat, doktor Janez Drnovšek - je gotovo tudi v kadrih. Ne moreš ali pa nekako ni mogoče zanikati, da smo se vsaj nekajkrat pogovarjali o mnogih stvareh, ki so temeljne, ki so zelo ključne, ampak zgodi se, predvsem pa preko Sklada za razvoj, da se uveljavljajo in seveda pojavljajo spet na sceni znani potapljači podjetij, ki seveda to potapljanje nadaljujejo. Ker je bila sprejeta dopolnitev zakona o stečaju, menim, da je potrebno pregledati, kdo je tisti, ki nekaj lahko naprej dela, če seveda je napravil že toliko gorja v podjetjih ali pa v okolici, kjer pač je bil.
In to je eden od osnovnih problemov in seveda tudi problemi, ki se potem končajo s stečaji in seveda z izpisovanjem iz registra.
Pravni red v državi je sestavljen iz treh delov. Iz našega tukaj, zakonodajnega, ki bom rekel, da ni bil preveč uspešen, pa recimo solidno zadovoljiv in seveda izvrševanja oziroma vladanja, kjer se seveda pokaže ves ta način in disciplina izvrševanja zakonov in pa seveda sodni sistem, v katerem pa moram reči, kakorkoli je zavit v svoj ovoj; sem pa bil zraven, ko so o tej problematiki razpravljali pod to našo dvorano, v naslednji spodnji dvorani in v katerem je bilo jasno povedano, da je glavni problem določanja prioritete posameznih problemov in ta prioriteta je temeljno vprašanje. Če oni "debele" stvari pustijo, da zastarajo, potem je gotovo to največja katastrofa. Da smo dali pogoje - to mislim, da smo - da pa je stvar organizacije, stvar nekega spremljanja, je pa tudi jasno in jasno je tudi, da pravnega reda ne bo, če ne bodo vse tri veje primerno pokrite.
Daleč od tega smo še izgleda, da bi, kakor je bilo že zdavnaj obetano, da bi dobili zakon o tujem kapitalu. Tuj kapital je v bistvu lahko nujen, nam lahko rešuje trg, nam lahko tehnološko pomaga, je pa tudi moderen način suženjstva. To je moderno suženjstvo. Temu bo potrebno dati določene meje, določeno obvladljivost.
Dalje. Menim, da se to predvsem kaže tudi v prihajajoči problematiki in je že tukaj na prostoru Slovenije - trg vrednostnih papirjev in v prevzemih podjetij. Te zadeve so akutne in temeljne, zato menim, da naravnost pretijo temu, da se tega enostavno ne zavedamo, kaj nas čaka. Socialni red v državi je sestavljen, je nekako pogojen z dvema najbolj "lušnima" izrazoma; da je dano ljudem delo in da lahko spodobno živijo. Tisti, ki morajo delati itn., mora tudi imeti spodobno življenje. O tem ni bilo kaj prida povedano. Bilo je nekaj govora o upokojencih, za katere menim, da je potrebno zelo tenkočutno reševati to problematiko, predvsem pa, da je to problem spodnjih razredov. Tam je najhuje in tisti, ki imajo delne pokojnine, del, malo, nekaj odstotkov itn.
Dalje. Izjemno velik problem, pa ga premalokrat izpostavljamo - so gotovo tudi invalidi, ki so sicer organizirani v razne forume, vendar v tako majhni državi, kot smo mi, za srednje mesto veliki, bi morali videti, kakšno je stanje. Menim, da je ta problematika tako akutna, tako temeljna, da res ni ne lepo ne prav, da se seveda ta problematika, da je še daleč od pametne rešitve te problematike in da dejansko ni obvladljiva.
O državni upravi bom samo to povedal, jaz sem vedno zagovarjal, da bi bila čim manjša in učinkovita. Konec koncev smo podjetje, sicer precejšnje podjetje, ne pa tako veliko. In tu velja nek red, velja odgovornost, racionalnost, učinkovitost. In sedaj, ko smo pred Evropo, bi še to povedal. Kakor koli bo kdor koli tudi iz pomladnih strank drugače gledal na to Evropo, menim, da je naša edina rešitev, da gremo čim prej tja. Zakaj? Zato, da se rešimo tega "balkanskega" načina razmišljanja in dela. To je naša edina rešitev.
Ker prihajam sedaj da zaključevanja, menim, da je treba tebi gospod kandidat, doktor Janez Drnovšek, še to povedati. V vsem tem času, ko te spremljam oziroma ko pač vidim, kako to delo teče, menim, da so meni zaznavne sledeče temeljne stvari. Odnos do Državnega zbora ni bil, deleč od tega, da bi bil dober. Sem so prihajale ekipe - temu bi rekel - iz zadnjega dela vladnega sestava. Torej govorim o komisijah, odborih, kjer se je malo kdaj pojavil minister, oprostite, včasih so se tudi pojavili ministri - vendar ker pač poznam delo v prvi slovenski vladi vem, da je to bilo bistveno drugače. To je prva zgodbe.
Druga zgodba pa je v tej, kakor se temu reče, neodzivnosti. Menim, da so se vse stvari prepočasi dogajale, nekako ste v zavetrju. Pred tabo kandidat, je čreda, ki te varuje, do tebe ne pride resnica ali pa pride v drugi, drugačni luči in manjka mi tisto temeljno ali pa tiso, kar bom na koncu drugače povedal, predvsem ta timski pristop. V timskem pristopu - to velja seveda za vsa podjetja, za vse skupnosti - se je treba lotevati problemov, je pač treba poslušati, je treba reagirati, je treba seveda ukrepati. In tega ni. To razumem tudi tako, da v tem ekspozeju, v tej predstavitvi ni zgodbe o tem, kako se bo to razreševalo, s kakšnim potencialom, kje so potenciali, kje so na voljo, kako se bodo uporabili. Gotovo, da ni, ker pač tega ni treba. In to je eden od mojih največjih zadržkov in temeljnih očitkov tebi, doktor Janez Drnovšek, ker kot pravim; smo malo večje mesto, smo malo večje županstvo in si ne domišljajmo, da smo kaj več. Samo to in to moramo obvladati in to mora biti v redu narejeno. In ker sem začel s smučanjem, končam s ciljno ravnino. Iz vsega tega, kar je bilo povedano o tem dokumentu, je gotovo prispodobno to, da smučem ni nobeden robnikov nabrusil in slabo so namazali in komaj prihajaš skozi cilj. To je ena stvar.
Druga stvar pa je, da ni nobene besede v tem programu o športu in če bi se človek odločil, pa da ne bi Primož Peterka bil v srednji šoli, bi se gotovo lahko za njega odločili, ker je korajžen fant in ve, kaj hoče in v bistvu ta hip od Slovencev največ pomeni v svetu. Vendar pa, tako mislim, da bi nekako moralo biti, glasu pa ti ne bom dal. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Rejc. Besedo ima doktor Kregelj-Zbačnik Majda.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani poslanci, poslanke in ostali prisotni! Nisem hotela že na začetku svojega poslanskega mandata nastopati s kritiko. Vendar me je zlasti predstavitveni program gospoda doktorja Janeza Drnovška moralno prisilil k besedi. Vsak kandidat s tako visoko funkcijo v državi mora imeti programsko izdelano vizijo razvoja, tako države kot naroda. Kakšna je vaša vizija, gospod doktor Janez Drnovšek, pa ste že pokazali v preteklih štirih, petih letih in tudi v programu za naslednja štiri leta, v tej viziji ni ničesar drugega. Stanje v naši družbi, o katerem so že veliko govorili moji kolegi poslanci, včeraj in danes, neusmiljeno kaže, da ta vizija ne sloni na zdravih vrednotah, ki so za življenje družbe, za življenje naroda in za življenje države nujno potrebne. Za Slovenijo gre, drage gospe in gospodje! Zgodba o uspehu se ni obnesla za slovenski narod, za slovensko državo. Vsi pokazatelji, tako gospodarski kot politični in ne nazadnje, vitalnost in uspešnost naroda in izgubljanje življenjskega prostora to vsak dan znova potrjujejo. In kaj pomagajo vse vizije, če so še tako izdelane, še tako utemeljene, če jih pa ne bo mogel nihče uresničevati.
Slovenski narod je na poti izumiranja. Naj navedem samo nekaj podatkov iz Urada za statistiko. Leta 1980 je bil naravni prirastek 11.082 več rojstev kot smrti. Leta 1993 je bilo celo 219 rojstev manj kot smrti. Leta 1995 pa je bilo le 12 rojstev več kot smrti. Državni zbor je že maja 1995 zadolžil Vlado, da izdela do konca leta 1995 prebivalstveno politiko, ki jo pa še do danes ni uresničila. In kdo je za to objektivno odgovoren? Kot zdravnica z dolgoletnimi izkušnjami na področju otroškega zdravstva menim, da je ena od prioritetnih nalog novega mandatarja, nove vlade, narodna prebivalstvena politika. Najbrž bomo slišali liberalni odgovor, češ, saj povsod v razvitem svetu pada nataliteta. Zakaj bi bili mi izjema? Še naprej uživajmo, abortirajmo, za nami pa potop!
Naj navedem samo primer, da je bilo leta 1995 pri nas na 100 rojstev 66 splavov, v Evropi pa na 100 rojstev 25 splavov. Na moremo pa se primerjati z večmilijonskimi narodi, saj zanje to ni tako usodno kot za našo mlado, komaj dvomilijonsko državo. Nikjer v programu ne zasledim, gospod doktor Janez Drnovšek, vašega pozitivnega odnosa do družine, do moralnih vrednot, ki jih moramo praviloma podati zlasti mlademu rodu. Žgoče je vprašanje vzgoje v šoli, obstoječa slovenska zakonodaja v šolstvu. Vas nič ne pretresa uradni statistični podatek, da Slovenci prednjačimo v svetovnem merilu, zlasti pri samomorih mladih? Ali morda mislite izumrle slovenske vasi poseliti s tujci? Ob današnji nataliteti, suicidarnosti in tudi siceršnjem zdravju naših ljudi moramo takoj ustvariti v naši državi klimo, ki bo spodbujala veselje do življenja, ustvarjanja in ne obratno - brezumje, degeneracijo, smrt.
Gospod doktor Janez Drnovšek, vse vaše delovanje do sedaj je bilo mnogo premalo usmerjeno v spodbujanje zdravega življenja, zato vas ne morem podpreti pri kandidaturi za mandatarja. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo dajem magistru Marijanu Schiffrerju.

MAG. MARIJAN SCHIFFRER: Spoštovane poslanke in poslanci! Prihajam iz krajev, kjer govorci nastopajo na govorniških odrih pred državnimi zbori brez papirjev v roki. To iz enostavnega razloga, ker s tem skrajšajo svoje misli oziroma olajšajo poslušalce. S papirjem v roki se lahko govori pol ure, eno uro, brez papirja je pa malo težje to narediti.
Poskušal bom te izkušnje tudi zase sem prenesti, prišel sem brez papirja. Poskušal bom pa biti tudi čim krajši. Včeraj me je pretreslo to, kar je omenil prijatelj Demšar, ko je govoril o izseljencih in še mimogrede je omenil tudi - ne vem, če konkretno tako - domobranska grobišča. V svetu je trenutno kakšnih 300.000 izseljencev. To ni zanemarljivo število, to ni številka, ki se jo da pomesti mimogrede čez prag, to je skoraj Ljubljana. Ti ljudje so živeli pod prvo Jugoslavijo, pod drugo Jugoslavijo, pozabljeni, zapuščeni so se utapljali. Šele ko se je zgodila samostojna Slovenija, je naenkrat preko teh ljudi zavel en val navdušenja in so se takoj hoteli približati tej novi Sloveniji. Žal, včasih z zelo majhnim uspehom. Težave so bile različne vrste. Premajhna pozornost s strani nove Slovenije, nove države do teh ljudi. Vedeti moramo, da ti ljudje v glavnem ne govorijo več slovensko, potem so še bile kakšne konkretne težave, ki bi se tudi z majhno mujo dale odpraviti. Recimo Združene države ne priznavajo dvojnega državljanstva in pri tem mislim, da je gospod Drnovšek, ki je imel bežne kontakte s temi ljudmi, nekako to prezrl. Slovenija bi tem ljudem morala stopiti nekako naproti. Ti ljudje danes niso samo ekonomski potencial, ampak je to naš lobi v svetu in mi na to premalo mislimo. Slovensko državljanstvo ima trenutno v svetu kakšnih 80 tisoč Slovencev. Od teh ljudi jih je pri zadnjih volitvah mogoče volilo 10%. Zakaj? Zaradi težav, ki jih ta država še ni predvidela. Ne morete vi teh kratkih rokov za volitve aplicirati, recimo v Argentini, isto kot v ljubljani. V Argentino hodi pošta, priporočena, letalska itn., 15 dni. Preden je nekdo dobil sporočilo, preden je on odgovoril, je bilo to že vse prepozno. Na vsak način upam, da bo v prihodnosti ta državni zbor sprejel globalni zakon o izseljencih, kjer bo najprej potrebno definirati, kdo je sploh še Slovenec. Mislim, da bi tukaj morali biti zelo široki, da bi tukaj morali upoštevati dejstvo, da je Slovenec lahko še vedno tisti, ki se v srcu čuti Slovenca, ki ljubi to deželo, ampak je zaradi okoliščin, zaradi nezanimanja zanj, je izgubil slovenski jezik. Obstaja pa velika žeja po tem, da bi se spet naučili svojega maternega jezika. V Argentini sami so se ti tečaji slovenščine v zadnjem času potrojili. Obiskujejo jih stari ljudje, ljudje srednjih let, otroci. Ni tudi zanemarljiva gospodarska plat teh ljudi. Ti ljudje bi lahko postali potencialni investitorji tukaj v Sloveniji, seveda če bi se gospodarske razmere malo ustalile. Predstavljajte si nekega Slovenca tam v Kanadi, starejšega človeka, ki je vse življenje hranil, danes ima mogoče nekih 100 tisoč dolarjev, ne rečem v nogavici, ampak približno tako. Tisti človek bi potem, ko bi videl, da je tukaj Slovenija neka pozitivna, sigurna, gospodarsko močna država, on bo prišel sem na počitnice in mimogrede od tistih 100 tisoč dolarjev tudi v tukajšnjih bankah pustil kakšno naložbo. Vse to se mi zdi, da je vlada gospoda Drnovška malo prezrla. Teh ljudi nikakor ni mogoče več pustiti, da bi izumirali. Seveda, tu in tam dobim tak ugovor, kaj se sploh izseljenci rinete v slovensko politiko, saj ne plačujete davka. Gospodje, mi plačujemo najhujši davek. Če hočete, srednjeveške vrste davek. Mi plačujemo davek v krvi. Mislite, da ni to težko, ko človek vidi ob sebi sina, vnuka, ki se mu oddaljujeta in pri tem ne more storiti absolutno nič. On ve, tukaj odteka moja kri. Ta kri ne odteka samo meni, mimogrede. Ta kri odteka vsemu slovenskemu narodu in če bi bil ta poseg, izseljeniški poseg močnejši s strani države Slovenije, mislim, da bi se to v določenem roku lahko ustavilo.
No, pa da ne bom, čeprav nimam papirja tukaj, da ne bom predolg s to stvarjo, bi se vrnil pa še k domobranskim grobiščem. O domobrancih ima pač lahko vsak svoje mnenje, to je jasno, ampak vse civilizirane strukture, vse civilizirane države svoje mrtve častijo. Pri nas imamo dvoje velikih grobišč, to so Teharje in Rog. Grobišče v Teharjih je trenutno eno veliko smetišče, kjer cinkarna Celje odlaga svoje odpadke. Tisto grobišče je vsako leto za par metrov višje, seveda s smetmi. V Rogu je pa nekaj blata, nekaj kamnov, pozimi je tisto sploh nedostopno, se pravi, ne eno, ne drugo se skoraj ne da obiskati, kljub temu da je država svoj čas, mislim tukaj predvsem na predsednika Kučana, obljubila, da bo ta grobišča uredila. Ničesar ni bilo storjenega. Zato jaz, prav zato, da bi se mogoče kaj premaknilo tudi v tej smeri, ne bom glasoval za doktorja Drnovška, seveda bom pa sprejel suvereno sodbo tega državnega zbora. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Schiffrer. Repliko ima gospod Zimšek.

JOŽEF ZIMŠEK: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke, poslanci, gospod kandidat, doktor Drnovšek! Replika gre na te zadnje besede predgovornika, ko govori, da je tu na teh gradbiščih eno samo smetišče in da se to smetišče vsako leto dviga. To ne drži, ker smo v Celju pred leti sprejeli prostorski dokument, ki je to območje zaščitil, smo v Celju postorili vse tisto, kar delajo civilne družbe, pripravili dokumentacijo, ki čaka na izgradnjo in mislim, da smo tudi v Celju to območje primerno za prvi izhod očistili in pripravili. V bodoče seveda je pa to odvisno od države, od sredstev, kako se bo z deli nadaljevalo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo dajem doktor Hren-Vencelj Heleni.

DR. HELENA HREN-VENCELJ: Gospod predsednik, spoštovani navzoči! Gospod Battelli je prej rekel, da nerodnost ni greh, zato, če kakšna moja beseda ne bo postavljena na najbolj nežno ali pa najbolj lepo na pravo mesto prosim, če oprostite.
Predstavitveni nagovor doktor Janeza Drnovška smatram bolj kot ali pa predvsem kot program dela bodoče vlade, ki bi ji želel načelovati, predsedovati. In ker je v tem programu v celoti namenjeno negospodarskim dejavnostim samo dva stavka, res da s številnimi podredji, ne morem mimo tega, da se ustavim pri teh dveh stavkih. Stavka, ki obravnavata šolstvo, kulturo, znanost, zdravstvo in okolje. Ne vidim nobenega programa, ki bi ga kandidat predstavil za vsa ta področja, pač pa nekaj okrasnih pridevkov, da tako rečem. To je področje, ki obsega 4 oziroma 5 ministrstev. Torej program dela precejšnega dela Vlade, vendar ga žal ne vidim. O problemih v zdravstvu je včeraj že govoril nekdo, pa se kljub temu ni dotaknil tudi problema promocije zdravja, ki ima danes v svetu pomembno težo, mi pa o tem, se zdi, da nočemo slišati.
Omejila bi se pa na dve področji, in to na področje znanosti in pa na področje šolstva. Za znanost država namenja letno nekaj procentov bruto dohodka. Vendar pa so realno ta sredstva, ki jih namenja za znanstveno raziskovalno delo, iz leta v leto manjša. No, če to nekoliko komično povem. Ko sem 1976. leta dobila nagrado sklada Borisa Kidriča, je bila ta vredna natanko novega spačka. Po desetih letih, ob drugi nagradi, pa je bila vredna samo še prtljažnik za smuči, za ta isti avto. Tako nekako se dejansko zmanjšujejo sredstva za raziskovalno dejavnost in kljub temu moram reči, da država namenja znatna sredstva za raziskovalno dejavnost in je problem v porazdelitvi teh sredstev in pa tudi v izkoriščanju teh sredstev. Bojim se, da se ta sredstva še vedno delijo po nekih starih ključih, ki so veljali že v prejšnjem režimu bolj ali manj, čeprav imamo soficisiran mehanizem s faktorji in s podobnim, med drugim tudi z ocenami, recenzijami projektov tujih strokovnjakov, za katere pa ta ista vladna struktura pravi, da so itak irelevantni v končni oceni.
Pozdravila bi pa projekt mladih raziskovalcev, 2.000 mladih raziskovalcev, čeprav se sprašujem, kaj je vlada imela oziroma ali vlada natančno ve, kaj je s tem projektom dosegla, za katerega pa se odvajajo kar precejšnja sredstva. Po oceni ministrstva konča projekt mladega raziskovalca z magisterijem ali z doktoratom nekako 65% ljudi, ki koristijo državna sredstva. Ko je bil ta inštrument uveden, so inštitucije z veseljem ali odprto pozdravile možnost, da dobijo v ustanovo mladega človeka, predvsem zaradi tega, ker večinoma ni bilo mogoče nastavljati, zaradi omejitve sredstev, novih ljudi, dokler stari ne pomrejo ali pa odidejo v pokoj. Vprašam pa se, glede na to, da je komaj dve tretjini ljudi izpolnilo svoje obveznosti, ali država res lahko tako na lahko pušča tretjino sredstev kar tako brez vsakih obveznosti. Mi vemo, da je med drugim ministrstvo zelo širokogrudno pri štipendiranju mladih raziskovalcev v tujini in da so ta štipendiranja kar v precejšnji meri odskočna deska za to, da veliko število njih ostane v tujini, kjer se tudi izredno dobro uveljavijo, postanejo prominentni raziskovalci na svojem področju, vendar mi tega ne znamo pravilno oceniti in smo včasih celo veseli, da so odšli, ko pa jim tukaj vendar ne moremo zagotoviti primernega mesta, za katerega smo ga načrtno izobraževali in tudi plačevali.
Tukaj se navežem na to, kar je rekel gospod Schiffrer, tudi te ljudi izgubljamo, pa predstavljajo velik znanstveni potencial za našo državo. Nedavno tega sem govorila z nekim znancem iz tujine, pa mi je rekel: "Čudim se, da Slovenija kot majhna (mislil je pa revna) država tako mlačno nastopa, ko štipendira, ko izobražuje ljudi za bogate države." Torej, ljudi, ki ostanejo potem, ko smo jim dali možnost, sredstva, zunaj. Ta odtok možganov še vedno traja in če ne bomo našli nekega primernega načina, neke sistemske ureditve... in tega programa tudi nisem videla nikjer, kako to rešiti.
Drugo je šolstvo. Področje šolstva je urejalo več zakonov, ki so bili sprejeti v tem obdobju. Zakon o visokem šolstvu je v 10. členu uredil pravno subjektiviteto univerze in članic oziroma z drugimi besedami je dal univerzi kot edini sogovornici državi ali pa vladi pravice, pa tudi avtonomijo, da odloča o vsem, razen o financah. Denar za visoko šolstvo je premajhen in tega se vsi zavedajo in kljub tako imenovani avtonomiji, tega dejansko ni. Razumljivo pa je, vlada se lažje pogovarja z enim sogovornikom, kot pa s 30 sogovorniki, ki imajo vsak svojo pamet in tudi lažje je nekoga po finančni plati okrcati in pa kontrolirati.
O srednjem šolstvu je gospod Gaber že govoril, o njegovih slabostih, omenila bi samo zaplete v zvezi z maturo. Ne vidim pa v programu, v tem predstavitvenem nagovoru dr. Drnovška rešitev, kako rešiti probleme srednjega šolstva. Jaz sem že toliko stara, da sem doživela različne režime in različne poskuse sprememb šolstva na vseh nivojih. Tako so ostale še vedno odprte obrtne šole, ki pa vendar dajo dobre strokovnjake, tudi za prej omenjeno drobno gospodarstvo.
Nekdo je včeraj rekel, da v pravosodju ni pravega znanja, da bi se rešilo zapletene gospodarske zadeve. Seveda, če je šolstvo vladi tako malo pomembno, da ga odpravi v dveh stavkih, skupaj z vsemi drugimi resorji negospodarskih dejavnosti, potem se temu ni čuditi.
Na področju osnovnega šolstva, pa moram reči, da je gospod Janez Drnovšek obljubljal med desetimi prioritetami v volilni kampanji tudi, da bo zgradil novo osnovno šolo v naši občini. Torej tisti, ki vas skrbi, kako priti do nove šole, gospod Drnovšek, te stvari zelo vehementno obljublja. Vendar je naša občina le majhen kamenček v celotni strukturi šolstva in v problemih, ki jih šolstvo prenaša. Vemo tudi, kako so se v debatah, ki še vedno potekajo po časopisju, kako so prav to dejstvo, da se potiska v devetletni osnovni šoli tiste predmete, ki dajo človeku, osnovnošolcem in kasneje, torej tiste, ki jim dajejo razgledanost, ki jim dajo kulturne programe, da se jih potiska na nivo fakultativnih predmetov.
In končno je bilo danes tudi že rečeno, da izgubljamo življenjski prostor, kulturno krajino, da izgubljamo ljudi, izgubljamo pa tudi slovenski jezik. Moj rojak je rekel, da je slovenščina včasih potisnjena oziroma da je imela včasih veljavo jezika hlapcev in dekel. Bojim se, da moderna liberalno tehnokratska družba danes smatra za slovenski jezik oziroma potiska slovenski jezik v isto smer. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, dr. Helena Hren-Vencelj. Za dopoldansko pavzo prekinjam sejo do 14. ure.

(Seja je bila prekinjena ob 12.57 uri in se je nadaljevala ob 14.04 uri.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ugotavljam, da je prisotnih 43 poslank in poslancev. Ponovno ugotavljamo prisotnost! Še gospod Hvalica, potem pa... Prisotnih je 65 poslank in poslancev. Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko nadaljuje z razpravo. Imam prijavljenih še šest kandidatov. Ko bomo izčrpali razpravo poslank in poslancev, bom dal besedo kandidatu za mandatarja, če želi odgovoriti na vprašanje iz razprave oziroma dati dodatna pojasnila. Prvi je naslednji, ki mu dajem besedo, dr. Ciril Ribičič.

DR. CIRIL RIBIČIČ: Hvala lepa, gospod predsednik! Spoštovane kolegice in kolegi! Ne oglašam se za to, da bi govoril o podpori Združene listi mandatarju. Razlogi zanjo, ker so to opravili že drugi moji strankarski kolegi. Precej obsežno, mislim, da tudi argumentirano. Tudi se ne bom vračal v zaplete, ki smo jih imeli v prejšnji vladi in koaliciji. Preprosto zaradi tega, ker je odnos kandidata za predsednika vlade dr. Drnovška v tem zadnjem obdobju po volitvah do naše stranke in njenih programskih zahtev in usmeritev ustreznejši, korektnejši, kot je bil v preteklosti in upam, da ni takšen samo za potrebe današnjega glasovanja.
Oglašam se torej zaradi dveh programskih poudarkov. O dveh temah. Eden zadeva socialna vprašanja in drugi regionalizem. Dveh temah, glede katerih je morda še posebej očitno, da o tem lahko vsi povemo kaj koristnega, ne glede na to, na kateri strani te dvorane se nahajamo. Včeraj je bila omenjena nevidna mejna črta po sredi te dvorane. Jaz mislim, da se je s podpisom trojnega bloka in tega sporazuma ta črta v mnogo čem spremenila v zid, v precej visok ideološki zid s tudi ideološkimi stražami, ki preprečujemo ne samo prehod ljudi, ampak tudi idej med njima. Želim na dveh vprašanjih pokazati, da to ni koristno. To bo pač ena od ilustracij tega, ker se osebno, pa mislim, da to deli tudi velika večina kolegov iz moje stranke, nikakor ne navdušujem, ne zavzemam, ne veselim vlade, ki bi bila vlada izključno enega bloka ali vlada s 46 glasovi ali kaj podobnega. Če mi je bilo kaj blizu v razpravah, s tem da rečem pogojno desne strani v zadnjih dveh dneh, potem so bila to opozorila na socialne stiske ljudi in zlasti tista opozorila, ki so izhajala iz očitno dobrega poznavanja krajevnih prilik in poznavanja razmer v posameznih delih Slovenije, posameznih podjetij in podobno. Te diskusije so mi bile veliko bližje, kot pa slikanje nekih udbomafijskih zarot, na katere mislim, da so bile reakcije tudi kar dobro že povedane. Ne strinjam se s tega vidika na tiste reakcije, zlasti gospoda Kopača, opravičujem se, trenutno ni prisoten, gotovo pa to sliši po zvočniku, ko je reagiral v tem smislu, da dajmo tukaj govoriti o državniških temah na državen način. Govorimo o oblikovanju vlade in seveda uspešnost ali neuspešnost politike vlade se odraža na terenu v konkretnih podjetjih, v konkretnih prilikah in seveda tam nas zanima in tam ugotovimo, ali ta vlada deluje tako, kot se deklarila in ali je v tem okviru, v okviru, da rečem liberalistične gospodarske politike, dan zadosten poudarek tudi socialni pravičnosti, socialni varnosti prebivalcev. S tega vidika govoriti, da so državniške razprave tiste, ki so abstraktne, načelne in ki zadevajo samo položaj države kot celote, seveda zame ni sprejemljivo.
In še en razloga je, da sem posebej apostrofiral kolego Kopača. To je tisto, ko je govoril o omejevanju najvišjih plač. Marsikdo od nas si lahko privošči marsikaj, ampak malo hudo in malo pretirano je, če Kopač želi tukaj sebe predstaviti tudi pred kolegi, ki smo z njim skupaj delali v preteklih letih in poznamo njegove dobre in slabe strani, kot socialno čutečega človeka, ki je opozarjal na previsoke plače in se zavzemal za višje - nižje plače. Ja, Janez Kopač.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, gospod Hvalica.

DR. CIRIL RIBIČIČ: Gospod Hvalica očitno ni poslušal tega, kar sem govoril. Govorim o tem, da to ni prepričljivo. Šel sem pogledat tudi izpiske in ugotovil, da gospod Kopač ni glasoval za tiste omejitve, ki jih je predlagal moj strankarski tovariš in poslanski kolega Miloš Pavlica v tem državnem zboru in so s tremi glasovi večine in brez glasu gospoda Kopača takrat bile sprejete. Ta volilni sistem, ki ga imamo, ima mnoge slabe strani, ampak na srečo pa ne rojeva samo, da rečem malo zlobno, monetaristov in varuhov državnega zaklada. Kar se mene tiče, je njegova prednost, ne pa slabost, to, da pripelje v Državni zbor poznavalce lokalnih zadev, ki znajo v tem državnem zboru presojati ustreznost vladne in druge politike in zakonodaje z vidika, kaj to pomeni za njihov kraj, za njihov položaj in za položaj ljudi. Če ne bi na ta način izhajali, potem pač zgodba o uspehu ne bi bila zgodba o uspehu Slovenije in ljudi, državljank in državljanov, pač pa zgodba o uspehu neke politične strukture.
Drugo vprašanje zadeva vprašanje regionalizma. Mislim, da je trenutno stanje takšno, da je zelo opravičeno nasloviti na dosedanjo vladno politiko, pa seveda tudi na mnoge večinske odločitve Državnega zbora v prejšnjem sklicu kritiko, da so bile centralistično usmerjene. Nobenega dvoma ni, da danes državni organi razpolagajo z mnogimi pristojnostmi, ki spadajo v pristojnost občin, tudi posebej želim izpostaviti mestnih občin, tudi pokrajin, ki jih nismo ustanovili. Izgovor, da je temu tako zato, ker imamo neke nebogljene majhne občine, ki tega niso sposobne, seveda je težko jemati resno tudi zaradi tega, ker ni bilo potrebe in ni bilo nujno in sem se tudi osebno zelo trudil, da ne bi prišlo do oblikovanja takšnih mini občin, ki ne morejo prevzeti odgovornosti za opravljanje resnejših zadev in za lasten razvoj. Končno je tudi Ustavno sodišče odločilo, da jih je potrebno uskladiti z ustavo. Največji prepad pa je seveda na področju pokrajin in regionalizma. Slovenijo bomo ali priznali za državo pokrajin ali pa ne bo vstopila v Evropsko unijo. Tukaj so stvari popolnoma preproste. Ni države v Evropski uniji, ki ne bi štela regionalizma za takšno normalno sestavino svojega sistema, kot so to človekove pravice ali pa delitev oblasti. To je eno od opozoril. Torej dosedanja vlada in vladajoča stranka sta na področju regionalizma storili bistveno premalo. To, kar je dr. Gaber tukaj govoril, seveda pokaže, da je na marsikaterem področju država poskušala izhajati tudi iz potrebe po enakomernejšem regionalnem razvoju itn. Vsaka čast tistim resorjem in tistim posameznikom, ki so na ta način delovali v tej državi, ampak dejstvo je, da je generalni vtis delovanja te vlade centralistična usmeritev. Vem, da je v programih strank, vključno s programom LDS-a, pa gledal sem recimo ta programski dokument, ki ga je Slovenska ljudska stranka sprejela na Bledu, kar precej besed o policentričnem razvoju, enakomernem regionalnem razvoju itn., res pa je, da so stranke, ko pridejo na oblast, pač nagnjene k centralizmu in danes se ne uveljavlja pri nas lokalna samouprava tako, kot je zapisano v Evropski listini, kjer je rečeno, da se naj uveljavlja po poti demokratizacije in decentralizacije, ampak se uveljavlja v nasprotni smeri centralizacije in birokratizacije. Mislim, da je to ena od najslabših točk v dosedanji vladni politiki in si želim, da bi nova vlada ne glede na to, ali in v kakšni meri bo Združena lista v takšni vladi, da bi bila ta vladna usmeritev bistveno drugačna.
Za zaključek bi še enkrat želel poudariti, da je moje osebno mnenje, pa tudi prizadevanje kolegov iz Združene liste, usmerjeno v to, da bi presegli blokovske delitve. Ne želimo si oblikovanja vlade z minimalno večino, ne želimo si oblikovanja vlade, ki bi jo oblikoval samo ta, pogojno rečeno, levi blok tega parlamenta. Mi bomo podprli Drnovškovo kandidaturo z upanjem, da bo današnje glasovanje podlaga za to, da se ponovno sede za mizo in se poskuša poiskati take rešitve, da bi imeli uravnoteženo vlado, vlado, ki bi čim bolje odražala izražene interese ljudi na volitvah in nikakor v ospredje ne postavljamo interesa Združene liste, da mora biti sestavni del te vlade, ampak v ospredje postavljamo oblikovanje uravnotežene, uspešne, učinkovite vlade z zadostno podporo v tem parlamentu. Če bomo sestavni del vladne koalicije, želimo biti enakopravni in si bomo prizadevali, da svoje programske usmeritve vključimo v takšno vladno koalicijo in sporazum, ki ga imamo doseženega z dr. Drnovškom, nam to v veliki meri omogoča in garantira. Želimo pa si, da se stvar ne bi zaključila s tem, da bi tisti, ki danes nameravamo glasovati za dr. Drnovška, bili tudi edini vključeni v vladno koalicijo. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa doktor Ribičiču. Besedo dajem magistru... Replika doktor Zagožen, potem pa ima razpravo magister Anton Bergauer.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Ne mislim polemizirati z gospodom Ribičičem, ampak samo eno svoje mnenje povedati o nekaterih stvareh, ko je rekel, da je tu posredi ideološki zid in pogojno govoril o levici in desnici. Tega ideološkega zidu zagotovo nismo mi vzpostavili s koalicijsko pogodbo, ker prva poteza te koalicije je bila, da je ponudila sodelovanje s katerokoli poslansko skupino na drugi strani.
Predvsem pa, dobro, uporabljali ste besedo "pogojno". Jaz bi "pogojno" izpustil in postavil eno drugo trditev. Skrajna desnica sedi poleg vaše poslanske skupine. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima magister Bergauer.

MAG. ANTON BERGAUER: Spoštovani predsednik, spoštovane kolegice poslanke in poslanci, spoštovani kandidat za mandatarja dr. Drnovšek, cenjeni mediji! V mojem delu tega nastopa bi želel samo na dve zadevi opozoriti, tako da ne bi zavlačeval današnje seje.
Namreč nihče od poslancev, ki smo bili izvoljeni s področja 7. volilne enote in delno 8. volilne enote - tu govorim predvsem o Štajerski, se ni oglasil na temo, ki žuli to področje. Bila je nekajkrat omenjena v diskusijah, to je področje gospodarstva, ki je v tem zadnjem obdobju v zgodovini Maribora - 833 let, v zadnjih štirih letih doživelo največjo katastrofo. In ne moremo mimo tega, da bi lahko rekli, da nihče za to ni kriv. Mislim, da je treba glede tega marsikaj reči in da je potrebno dati na določena vprašanja odgovore. In seveda te odgovore bi želel dobiti, preden bi glasoval za podporo enega ali drugega mandatarja. Mariborsko gospodarstvo je predvsem v zadnjem štiriletnem obdobju doživelo eno svojih največjih polomij. Ogromno podjetij, od TAM-a, Metalne, Hidromontaže, Elektrokovine in še nekaterih drugih je doživelo kruto usodo. V tem času je bila ena seja, 10. septembra, našega mandatarja s svojo vlado v Mariboru. Od 20-ih sklepov, ki so bili takrat sprejeti, sta realizirana dva, eden je v izvajanju. Seveda bi želel dobiti odgovor, kdaj bodo ostali sklepi realizirani, ker pričakovanja mariborskega gospodarstva, predvsem pa tistih 18 do 20.000 brezposelnih, seveda so velika, in moramo te odgovore dobiti, predno bomo karkoli rekli o mandatarju.
Mislim, da ste tudi nekateri poslanci dobili pismo, ki je bilo včeraj naslovljeno na predsednika države in na predsednika Državnega zbora in ga je poslal župan drugega največjega mesta, to je dr. Križman. V tem pismu je seveda postavljenih niz vprašanj in jaz jih tukaj za tem govorniškim pultom ne bi izpostavljal. Imate jih na mizi, vsaj nekateri, vem, da jih imate, bi pa seveda želel, da se tudi na ta vprašanja dobijo odgovori. Seveda tudi še en del odprtih vprašanj s tega področja gospodarstva je, ki je vezan predvsem na tovarno avtomobilov. V pismu, ki sem ga tudi danes našel na mizi oziroma sem ga dobil in tudi večina poslancev, to pismo me tudi, moram reči, bega do določene mere, ker je postavljeno dokaj argumentirano ali pa tudi ne, kakor za koga, ampak mislim, če je to nekdo podpisal, postavil na poslanske klopi, da je potrebno tudi na to odgovoriti. Gre za dobre 4 milijarde sredstev, ki so bila namenjena za TAM in bila tako ali drugače porabljena, in bi tudi želel na to imeti odgovor.
Naslednje področje, če se oddaljim od tega dela izredno perečih problemov gospodarstva Maribora in celotne Štajerske, celotne štajerske regije, bi seveda prišel na drug del tega mojega nastopa, to je področje lokalne samouprave. Tudi sam sem župan ene od bivših mariborskih občin, ki so nastale iz Maribora - ta občina je občina Rače-Fram in moram reči, da v tem dvoletnem obdobju, ko smo pričeli iz nič, ko nisi imel svinčnika, niti papirja, v vladi ni nihče za nas poskrbel. Predsednik Vlade nas ni niti enkrat v tem dvoletnem obdobju sklical in rekel: "Fantje, povejte vsaj, kako ste 'zaštartale' te nove občine?" Ker sem sodeloval v izvršnem svetu že tudi v prejšnjih mandatih in občinah, smo imeli vsaj to prakso, da smo se dobivali s predsednikom izvršnega sveta naše bivše države oziroma Republike Slovenije in tudi kakšna vprašanja skupaj poskušali reševati. To smo župani tudi sedaj pričakovali. Žal tega ni bilo in upam, da bo posvetil mandatar v bodoče temu področju več pozornosti.
Kot rečemo, da je najmanjša celica naše družbe družina, o kateri tudi ni v tem gradivu, ki smo ga dobili v predstavitvi, ničesar rečenega, seveda tako tudi ni ničesar rečenega v tem gradivu predstavitve, kako naj bi Vlada delovala v naslednjem 4-letnem obdobju in kako naj bi delovale občine. Županov nas je v tem parlamentu 25 in verjetno bomo, ne glede na stranko, poskušali dati vsaj takšen primeren položaj občinam, ki jim gre, čeprav vemo, da v zakonodaji marsikaj ni dorečeno in bo tudi to področje eno izmed tistih, h kateremu bo potrebno dati dodatna dopolnila ali k obstoječi zakonodaji ali pa določene razjasnitve k tej zakonodaji, ki že je, ker namreč marsikaj tukaj ni rešeno. Zaradi tega me tudi zanima in bi rad slišal, ali je predvideno v delu mandatarja za prihodnje mandatno obdobje sodelovanje z občinami in kakšno je to sodelovanje. Na to bi želel dobiti odgovor. Ravno tako bi želel dobiti odgovor o regijah in kdaj bo kaj s temi regijami, o katerih mnogo govorimo in nenazadnje bi se tudi malo dotaknil našega državnega aparata. V tem 2-letnem obdobju smo se župani imeli priložnost srečati z najrazličnejšimi ljudmi po različnih ministrstvih. Mislim, da tudi dosedanja zakonodaja velja za vsa ministrstva enako, moram pa reči, da smo doživljali različne odzive v ministrstvih, kako nekomu zagotoviti potrebne dokumente, če si hotel izvršiti kakšno nalogo. Tukaj imam predvsem v mislih Ministrstvo za kmetijstvo, Ministrstvo za prostor in okolje, ker so dejansko različna tolmačenja in še posebej Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, ker mislim, da je bilo posebej arogantno do nas županov, ko smo se nekako želeli prijaviti na razpise demografsko ogroženih območij in so hladnokrvno izločili naše programe iz teh natečajev z izgovorom, da nismo v celoti demografsko ogroženi, čeprav smo lahko videli dokumente, da je niz občin dobilo kar lepa sredstva za njihove projekte. Ko smo šli ugotavljat, v kateri stranki je župan, pa smo ugotovili, da žal nisi bil v pravi stranki in nisi prišel na program.
Želel bi, da to presežemo, da pride do enakomernega obravnavanja vseh občin v Sloveniji in da nekako pomagamo tej lokalni samoupravi, da bo zaživela, ker to je sigurno del države in se moramo tudi o tem pogovarjati, ne pa samo o nekih velikih državniških zadevah, ki pa tudi seveda morajo biti v tem parlamentu, ampak vemo, da je naša država je sestavljena iz 146 lokalnih skupnosti, ki so različno velike in moramo jih enakovredno...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: 147!

MAG. ANTON BERGAUER: 147, pardon, se oproščam. Seveda to, kar sem pa govoril glede ministrstva, samo bi še morda z dvema, tremi stavki se dotaknil skladov. Tukaj imam predvsem v mislih en sklad, to je Stanovanjski sklad Slovenije, ki pa je menda od vseh skladov, vsaj s tistimi, s katerimi sem imel priliko se soočiti ali z njimi sodelovati, eden od skladov, ki je najbolj nepravičen predvsem do majhnih občin. Mi smo rekli, da imamo integralen proračun, da imajo občine integralen proračun, da rešujemo vse zadeve v okviru integralnega proračuna, ampak na pobudo, ki sem jo lansko leto dal tako Vladi kakor tudi ministrstvu in potem sem od velike večine županov Slovenije dobil soglasje in dali smo tudi pobudo, da pride do spremembe, mislim, da 3. člena zakona o stanovanjskem skladu, ki govori o takoimenovanih neprofitnih stanovanjskih organizacijah. Namreč, samo 18 občin v Sloveniji ima neprofitno stanovanjsko organizacijo in te si lahko delijo ogromna finančna sredstva. Vsi ostali za reševanje socialnih problemov, stanovanjskih problemov ali kakršnih koli drugih, do tej sredstev nimamo dostopa. Mi smo dobili sicer na urgenco odgovor, da ne glede na to ali imamo ustanovljeno neprofitno stanovanjsko organizacijo ali ne, smo enaki pred tem skladom in seveda smo se letos prijavili in seveda dobili odgovor, da ne izpolnjujemo osnovnega pogoja, to je, da nimamo formirane neprofitne stanovanjske organizacije. Se pravi, tukaj gre za dvojnost, na katero sem celo lansko leto opozarjal in moram reči, da ni bilo odziva in bi tudi želel dobiti danes pred glasovanjem za mandatarja tudi na ta vprašanja odgovor, ali se bo na tem področju kaj spremenilo, ali bomo vse občine izenačene pred ustavo in zakoni. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Bergauerju. Preden dam besedo gospodu Rudiju Mogetu, bi samo to povedal, da je pismo, ki ga je mariborski župan, doktor Križman, naslovil na predsednika Republike Slovenije bilo poslano v vednost tudi predsedniku Državnega zbora in smo ga v skladu z našo proceduro tudi razmnožili vsem poslanskim skupinam. Gospod Moge ima besedo. Ali ste ga dobili? Ali ni bilo poslano poslanskim skupinam? (Ne.) Poslanskim skupinam smo razmnožili to pismo. Potem pa prosim, da se to uredi! (Bilo je.) Gospod Partljič prosim, se opravičujem gospod Moge.

ANTON PARTLJIČ: Ob vsem spoštovanju do župana mojega mesta se sprašujem ali njegovo pismo, sam je sodeloval v predvolilni kampanji, Listo za Maribor pridružil Ljudski stranki, ima seveda pravico imeti najrazličnejša kritična mnenja tudi do nas poslancev iz Maribora, povsem legitimno, toda ne znam si predstavljati, kako bo izgledalo, če nam bodo župani pisali pisma, nam v njih grozili, nam stresali hlače, mi bomo pa ta pisma tu obravnavali. Sprašujem, ali je to v skladu s poslovnikom, da se mi s tem pismom ukvarjamo. Jaz sem ga dobil z naslovom "Mariborskim poslancem" po faksu v roke in nimam nobenega razloga, da mislim, da bi bilo to gradivo za sejo Državnega zbora.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Partljič, če počakate, da vam odgovorim. To je utečena praksa, da vsak dopis, ki pride na predsednika Državnega zbora, je potem poslan vsem poslanskim skupinam. To ni tema, da bi ga tu obravnavali, samo ker je eden od razpravljalcev omenil nekatera vprašanja v tem pismu in jih naslovil kandidatu za mandatarja, sem jaz to povedal. O vsebini pisma jaz nisem govoril.

ANTON PARTLJIČ: Gospod predsednik, se opravičujem, nisem vedel, da je bilo naslovljeno tudi na vas. Jaz sem ga dobil kot mariborski poslanec in moram reči, da se mi zdi pismo odiozno, četudi se ukvarja z resničnimi problemi, ampak da mi ga župan pošlje na sejo zasedanja, kako se naj obnašamo do mandatarja, se mi zdi odiozno.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Partljič. Besedo dajem gospodu Mogetu.

RUDOLF MOGE: Predsedujoči, hvala lepa za besedo! Spoštovane poslanke in poslanci! Stari Latinci so rekli: "Pridno obrekuj, vedno se nekaj prime". Dosti debat na to temo je danes bilo takih, jaz mislim, da ne zavestnih, ampak tudi iz ust nekaterih županov, ko sem poslušal debate o izgradnji osnovnošolskega prostora, so bile take, kot da ne bi poznali zakona o financiranju in organiziranju vzgoje in izobraževanja, posebej pa njegovega 82. člena, ki govori o izgradnji šolskega prostora s strani lokalne samouprave. Ampak pustimo to ob strani.
Zdi se mi, da je predsednik države, gospod Milan Kučan, ravnal modro, ko je predlagal dr. Janeza Drnovška za mandatarja za sestavo nove vlade. Zakaj? Na kratko bom tri glavne vzroke pojasnil.
Prva stvar je ta, da dr. Drnovšek izpolnjuje osnovni eksistenčni pogoj. Prvič, ima izobrazbo, ki mu jo lahko vsi zavidamo, drugič, je telesno izredno zdrav, ampak ne samo to, tudi je celo aktiven, in je psihično izredno stabilna oseba. In je s svojim delom, kolikor ga jaz poznam (govorim v svojem imenu), delovno zgleden; česarkoli se je lotil, je potem na koncu vedno izpeljal.
Druga stvar je ta, da je bil tudi v preteklosti delovno uspešen. Vlada v preteklosti je torej naredila to, da po vseh kazalcih, ki niso objavljeni samo v naših medijih, v tisku oziroma z našo metodologijo, ampak tudi zunaj, v svetu, kjerkoli ste bili, je Slovenijo postavljal prav v vrsto po uspešnosti v tranziciji. Brez dvoma gre velik del zaslug tudi Vladi in mandatarju Drnovšku, ki je to vlado vodil. Posebej pa bo to vlado verjetno v preteklosti, ko se bo pisala zgodovina tega obdobja, odlikovalo dvoje: prvič, izgradnja avtocest; minister Umek, Grodnjak in Vlada, ki jo je vodil dr. Drnovšek, je na tem področju storila več, kot kdorkoli prej v zgodovini. Ubogi Maribor na severovzhodu naše dežele je 50 let čakal, da bi dobil vsaj spodobno cestno povezavo z Avstrijo, Šentilj - Maribor, 17 km; kjer je bilo preko milijon prehodov čez mejo, je bil povezan s cesto, ki se ji lahko reče vaški kolovoz. Danes je tam moderna cesta. Maribor z Ljubljano ni bil povezan. Še pred 4 leti je bil na celotnem Štajerskem izdelan samo 1 km avtoceste, zdajle pa vam lahko povem, da se z užitkom peljem iz Maribora vse do Arje vasi in verjamem, če bo dr. Drnovšek izvoljen, da bo tole nadaljeval in bomo lahko verjetno do konca tega tisočletja tudi Štajerci mirne duše potovali do morja preko Ljubljane.
Drug segment, ki ga je ta vlada tudi pokrivala, je pa vlaganje v šolstvo. S 27,5 milijardami, ki jih je ta vlada potem preko šolskega zakona namenila šolstvu, se je zgradilo preko 180 objektov. Zdaj pomislite, koliko vasi je bilo s tem rešenih, tudi vključno z vašo, mag. Bergauer, kjer zdaj gradite telovadnice, ker niste leta in leta mogli sanjati, da bi bilo kaj takega odprtega. Pri Mariboru, kjer se 30 let ni gradila ena srednja šola, smo odprli šolo za 1.500 učencev, ki je ena izmed najlepših v tem delu Evrope. V programu je izgradnja druge šole, ki se bo odprla drugo leto za 1.200 učencev. Ta vlada je bila tista, ki je v Mariboru odprla univerzitetni športni center, kjer se dnevno do 3.000 študentov oziroma drugih športnikov udeležuje. Ta vlada je bila tudi tista, ki je po 50 letih prvič v Mariboru "doprimogla", da je dobil 2 klinična oddelka v Mariboru in tudi ta vlada je bila tista, ki je dala blagoslov na to, da smo v Mariboru dobili po izgubi Elektra prvo državno institucijo, to je Pošto v Sloveniji.
Dr. Drnovšek, prepričan sem, če boste mandatar, da bo veljalo naprej, da bomo do konca izgradili rektorat, da bomo do konca izgradili srednjo živilsko šolo, da bomo izgradili psihiatrijo v Mariboru itd. Zaradi teh vaših preteklih dejanj in zaupanja v vas, če boste izvoljeni, bom tudi v tem delu poleg karakteristike vaše osebnosti za vas glasoval.
Tretja stvar, če se pa na voljo volivcev sklicujemo, je pa ta, da je dr. Drnovšek za javnost, kolikor verjamemo medijem in javnomnenjskim raziskavam, oseba, vredna zaupanja. To se je povsod, kjerkoli ste gledali včeraj v časopisih te javnomnenjske raziskave, kaj ljudje mislijo o tem. Se pravi, eksistenčni pogoj je dober, preteklo delo je dobro in v javnosti je zaupanje. Zame je to človek za mandatarja, ki ga bom "urbit orbi" povedano, podprl, sicer pa konja, ki dobro vleče, pametni ne zamenja.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Moge. Replika gospod Peterle in gospod Bergauer.

ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Zelo redkokdaj opozarjam v tej hiši na kaj, ampak to pot bom. Menim, da bomo prišli v zelo nevarne vode, če bomo začeli preverjati psihični in fizični status in izobrazbo potencialnih kandidatov ali pa že znanega kandidata za mandatarja. Dobesedno nasprotujem temu, da se da verjetno na to temo marsikaj razpravljati, vendar mislim, da to ne bo prava pot.
Drugič. Glede avtocest. Kot sem prej rekel, sem vesel vsega, kar smo v tej vladi skupaj dosegli in gotovo je program avtocest nekaj, s čimer se ta vlada lahko ponaša, pa vendar ne samo Vlada. Bencinski tolar je bil sprejet, če se prav spomnim tukaj na predlog Državnega zbora, ne na predlog Vlade, čeprav bi raje videl narobe in tukaj je bila potrjen ta osnovni program izgradnje avtocest in mandatar ta ali kakorkoli se bo pisal, bo moral temu slediti ali pa bo moral Državni zbor že sprejete programe spremeniti, tako da ime gospoda Drnovška ni nobena garancija oziroma nobenega strahu ni, da če bi bil kdo drug, da bi se ustavilo naše delo na cestni izgradnji.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Bergauer.

MAG. ANTON BERGAUER: Ni morda ravno replika, je pa določeno pojasnilo. Gospodu Mogetu in morda še komu v tej dvorani se zahvaljujem za to, da smo lahko pričeli graditi telovadnico pri osnovni šoli Fram. Moram pa povedati, kako to izgleda. Namreč, mi smo prišli v program, ki je bil pripravljen leta 1993, in potem leta 1994 sprejet, s programom, ker je bilo pod bivšo občino Maribor odobreno sofinanciraje mansarde pri tej osnovni šoli in izgradnja telovadnice. Ko smo pa hoteli graditi, nam je bil postavljen pogoj 50%. Občina, ki je nastala iz Maribora, to je Rače-Fram, ki ima letnega proračuna dobrih 300 milijonov, investicija pa stane 220 milijonov, potrebno pa je bilo 50% financirati, bi pa rad poznal tistega, ki bi to formulo znal povedati. Postavljen nam je bil pogoj, če si hočete to telovadnico zgraditi, pojdite v samoprispevek. Lahko na prste preštejemo v Sloveniji tiste občine, ki morajo za najosnovnejši osnovnošolski program razpisati referendume. Pri nas, moram reči, nam je ta referendum uspel in smo sedaj investicijo za telovadnico plačali samo še iz tega samoprispevka. Nič še iz državnega denarja, ker programa v 1997. in 1998. letu, kot nam je obljubljeno, tega programa še ni, napisan je, baje naj bi bil sprejet, tako je bilo zagotovljeno s strani gospoda Žibrata, ampak tega programa ni, ker državni proračun še ni sprejet. Meni pa investicija teče in tretja situacija, ki bi jo morali sedaj plačati 3. januarja, nismo mogli plačati 10 milijonov, ker država še ni povedala, kako bomo financirali, niti tega ne, ali lahko računamo priliv po dvanajstinah, ker vemo, da to gre verjetno iz šolskega tolarja, ampak niti tega nismo uspeli zvedeti, kljub temu da smo imeli dogovorjeni sestanek na Ministrstvu za šolstvo v času, ko je tekla 1. seja našega novega državnega zbora.
Ker sam nisem prišel zraven, sem poslal tja ravnatelja šole, direktorja gradnje oziroma podjetja, ki gradi, in našo računovodkinjo. Po dvournem čakanju so šli domov brez odgovora, kako bomo to sfinancirali naprej in se bojim, da bo ta gradnja stala. Tako torej tečejo te investicije. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Jaz bi poslanke in poslance prosil, da kljub temu da imate vsebinsko zelo poglobljene in podobne razprave, da se poskušati držati točke dnevnega reda in da v replikah pač replicirate na razpravo kolega pred vami. Repliko ima gospod Moge. Se odpoveduje. Repliko ima gospod Avšič.

JOŽE AVŠIČ: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Nisem nameraval razpravljati kot novi poslanec v tem državnem zboru, ker se nekako nisem doslej čutil enakovrednega vam, ki poznate zgodovino dela Državnega zbora štiri ali več let. Vendar me je začelo počasti to jeziti. In ko sem ugotovil, da pravzaprav že dva dni poslušam, kaj vse ni storil gospod Drnovšek kot predsednik Vlade, kaj vse ni naredil, zgleda, da se mu med vrsticami pripisuje vsa krivda za usodo slovenskega naroda od Karantanije sem, sem pa začuden ugotovil, da pravzaprav to, kar pa je dobrega, pa niti ni zasluga gospoda Drnovška niti Vlade. To je pa že zasluga Državnega zbora, ker je sprejel cestni tolar, ker je sprejel verjetno tudi šolski tolar in tako dalje. Ko sem sprejel kandidaturo, sem jo sprejel samo iz enega razloga, ne ideološkega, ampak tega, da bi tiste težave, ki jih imamo župani v svojih lokalnih skupnostih, pomagal razreševati v tem državnem zboru. Saj za sedaj nisem čisto prepričan, da mi bo to uspelo na način, kako se lotevamo ene razprave, ki je zelo pomembna, razprave o mandatarju, bodočemu predsedniku naše vlade.
Drugi del, ki sem ga skušal replicirati, se nanaša na vse te naše splošne ali pa vaše splošne razprave do sedaj, ki so se nanašale na takoimenovani program dela, vsaj nekajkrat je bil tako imenovan ta uvodni nagovor predsednika. Kot neuk, sem se v pavzi skušal pozanimati, ali je kje predpisano, da naj bi bil ta nagovor temeljita analiza in ocena dela za vsa področja za nazaj in temeljit program za štiri leta za naprej in sem ugotovil, da to ni tako in da mi razpravljamo danes in včeraj tu kot včasih o takoimenovanih resolucijah o družbeno ekonomskih razvojih, kjer bi se naj videl vsak do zadnje vaške poti, do zadnje krajevne skupnosti, do zadnje občine. Jaz upam, da ni bil namen našega kandidata za mandatarja, da piše resolucijo, ampak, da na splošno predstavi svoj pogled na vladanje v naslednjih štirih letih, v katerega verjamem, da bo uspešno, seveda ob uspešni in veliki pomoči tudi Državnega zbora.
Prehajam nazaj na tisti uvodni del. Vlada ne more biti uspešna brez uspešnega Državnega zbora in obratno. Tega se moramo vsi skupaj zavedati. In kot smo danes že nekajkrat slišali, da smo poslanci po volji ljudstva, nekateri morda ne, pa se bojim, da po dveh, treh dneh tovrstnih razprav, bomo vedno manj po volji naših volivcev. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Avšič. Gospod Tomažič vztraja na repliki? Vztraja. Gospod Tomažič.

BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor, gospod Moge! Lepo bi bilo slišati vaše besede z lepimi hlavospevi, kaj vse je naredila Vlada. Rad bi slišal, kaj bi morala ta vlada narediti, če bi gospod kandidat imel v mislih ne besede "bomo naredili", ampak "to bom naredil v tem obdobju". Po drugi strani boste rekli, da je veliko naredil ta bodoči kandidat za mandatarja Vlade za našo Slovenijo. Jaz sem tudi vprašal, kje je bil v času osamosvajanja, ko so ga novinarji iskali in javno govorili, da ga ne morejo najti. Po drugi strani, ko je bila včeraj še ena teza tukaj povedana, kdo je osebnost meseca. Morda niste brali ponedeljkovega Dela, kjer piše lepo, da je to gospod Marjan Podobnik.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Tomažiču. Gospod Moge se je sedaj odločil za repliko. Prosim.

RUDOLF MOGE: Hvala lepa. Spoštovani kolega! "Če" in "skoraj" sta imela hčerko "bi". Prvič. Drugič. Če bi prebrali vsaj knjigo dr. Drnovška, ki je pred kratkim izšla, bi izvedeli, kje je bil med osamosvojitvijo. Ne vem pa, kje ste vi bili med osamosvojitvijo. Jaz sem včasih televizijo gledal, pa sem ga kdaj pa kdaj tudi tam videl, če ne kjerkoli drugje. Mislim, da pa tovrstne replike na ta način ne prinašajo k razrešitvi te stvari, ki sem jih omenil. Jaz sem prepričan v to, kar sem trdil. Prvič, da je izobražena, zdrava osebnost, da je s svojim delom dokazal, da dobro dela in da ga javnost podpira. Kar se pa tiče teh anket. Ni treba anket gledati od danes, ampak poglejmo ankete čez štiri leta. Kajti čez štiri leta, če ste pogledali vsakomesečno anketo, je tista anketa pokazala približno povprečje tistega, kaj ljudje o nekem mislijo.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Predlagam, da vendarle prekinemo z replikami in nadaljujemo z razpravo. Gospod Tomažič.

BRANKO TOMAŽIČ: Gospod Moge, tudi jaz ne vem, kje ste vi bili. O meni pa piše v knjigi, da sem prvi postavljal blokado proti neprijateljskim tankom v Vrhpolju pri Vipavi. Če ne veste tega, preberite zgodovino.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Moge ima repliko.

RUDOLF MOGE: Spoštovani kolega! Jaz za vas dobro vem. Ampak če ne veste vi, kje sem jaz bil, jaz sem bil pa za talca v Pekrah in sem dobil srebrni znak Pekre.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Čestitam obema. ...(Smeh in ploskanje.)... Besedo ima gospod Vincencij Demšar. Prvi most je narejen. Gospod Vincencij Demšar ima besedo.

VICENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni gospod predsednik, spoštovani poslanci, spoštovane poslanke! Včeraj sem citiral en del stavka iz predstavitve, kjer je gospod kandidat za mandatarja napisal slovenski način življenja.
Nadaljujem isto temo, ker nisem o teh pogovorih do danes ničesar slišal.
Zanima me, kako predvideva gospod kandidat, gospod Drnovšek, z viri energije. Drugo, kako misli varovati okolje? Namreč Slovenija, vemo, kakšna je, in zato me zanima, kako je z načrti raznih odlagališč, pa naj bodo to komunalni, industrijski ali pa kakšne druge vrste odpadki.
In zadnje, kar pa mislim, da je res malce lokalna zadeva. Gre za rudnik Žirovski vrh, ki čaka. Že od poletja 1990. leta je bil zaprt, samo zaprt in nič več. Torej, sprejet je bil tudi zakon o zapiranju rudnika, rudnik pa tak čaka z dvema odprtima jeloviščema in bi prosil, če bi lahko dobil kakršnokoli pojasnilo, kaj se v tej smeri predvideva. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Demšar. Na vašo razpravo se je z repliko prijavil gospod Juri.

AURELIO JURI: Kolegice in kolegi! Za repliko samo proceduralno vprašanje. Ker vidim, da se ponovno pojavljajo razprave in seveda najave k razpravi, sprašujem, ali je to v skladu z našim poslovnikom, kajti razprave smo opravili, replike razumemo in vemo, kdaj sodijo, če pa imamo možnost novih razprav, mislim, da bomo mi do onemoglosti se, tisti, ki smo že razpravljali, dopolnjevali in da današnje debate ne bo konec. Zato seveda vprašanje, ali je prijava novih razprav mogoča in dovoljena? Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Poslovnik tega ne prepoveduje. Mi smo med razpravo. Ali se boste, kolegice in kolegi, ponovno prijavljali za razpravo, je pa odvisno od vas, da se odločite. Jaz vas pozivam, da se ne pojavljate znova. Pred seboj imamo še pet prijavljenih razpravljalcev. Ko bi končali s temi petimi, predlagam, da potem damo besedo kandidatu za mandatarja. Proceduralno? Gospod Anderlič ima proceduralno.

ANTON ANDERLIČ: Spoštovani! Jaz bom predlagal, da se v skladu z 69. členom razprava v drugem krogu omeji na 5 minut in takrat, ko bo krog izčrpan, da se to tudi opravi, kajti zdaj je en razpravljalec že drugič razpravljal pred zaključenim prvim krogom. Prosim, da spoštujete poslovnik, ker to ni bilo v skladu s poslovnikom, ko ste gospodu Demšarju omogočili, da je drugič razpravljal.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ne, ne, je bilo že več razpravljalcev. Poglejte, glede omejitve, če bo tako odločil Državni zbor, se lahko odločimo. Bi pa izrazil svoje stališče. Kadar se predstavi kandidat za mandatarja in da takrat omejimo razpravo, to pa je nenavadna rešitev. Vsak posameznik sam naj se odloči in naj bo v svoji razpravi tehten in kratek in ne pojdimo v to možnost. Mislim, da lahko sedaj mirno končamo ta prvi del razprave in potem damo besedo gospodu kandidatu za mandatarja. Proceduralni predlog oziroma pomislek ima dr. Zagožen.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Prebral bom samo zadnji stavek 69. člena, ki ga gotovo tudi gospod Anderlič ni spregledal. Glasi se tako: "Odločitev o omejitvi razprave sprejme Državni zbor pred začetkom razprave".

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Seveda. Zato sem tudi tako razložil svoje stališče. Torej, besedo ima gospod Branko Kelemina.

BRANKO KELEMINA: Spoštovani predsednik Državnega zbora, poslanke in poslanci! Spoštovani kandidat gospod Janez Drnovšek! Da ne bo dvoma glede 82. člena ustave o nevezanosti poslanca na kakršnakoli navodila, bi želel obrazložiti svoj glas. Seveda je bilo o tej temi, o kateri mislim razpravljati, nekaj povedano, toda kljub temu, ker je eden od razpravljavcev omenil, da bi bilo dobro konkretno o kakšni zadevi reči, sem pripravil nekoliko konkretneje zadevo.
Kot vsi razpravljavci imam tudi sam pred seboj predstavitveni govor gospoda Drnovška. Vem, da ni mogoče v takem tekstu podrobno zajeti vseh področij gospodarskega in družbenega dogajanja, pa vendar močno pogrešam vsaj eno izgovorjeno besedo o najvitalnejšem delu našega gospodarstva, to je o obrtništvu in podjetništvu, od koder tudi sam izhajam. Obrtništvo in podjetništvo se namreč nezadržno izredno hitro razvija in krepi, praktično brez vsake podpore in pomoči države. Nasprotno, država s svojo neučinkovitostjo samo prispeva, da ta razvoj ni bistveno hitrejši in kvalitetnejši.
Dovolite, da podkrepim, ne svojo, ampak splošno znano trditev. Sami ugotavljate, da so finančni stroški, stroški bančnega posredovanja sorazmerno visoki. Visoke so obresti, banke se v veliki meri usmerjajo v finančne naložbe, gospodarstvo težko pride do ustreznih virov financiranja, ki bi mu omogočali ustrezen spopad s svetovno konkurenco in nadaljnji razvoj. Prav visoke bančne obresti so eden od velikih problemov obrtništva in podjetništva.
Za pospešeni razvoj mali podjetniki in obrtniki ne morejo iz lastne akumulacije črpati sredstev za plače delavcev, za visoke prispevke, za davke, za financiranje proizvodnje in zalog, za investicije in tehnološke posodobitve. Obrtniki in podjetniki imajo vedno več znanja, dobrih programov in neizmerno moč in voljo do dela, tudi 16 in več ur dnevno, če je to potrebno, nimajo pa ustreznega kapitala. Tak kapital, ki ga pa nudijo naše banke, pa ne zdrži nobena svetovna ekonomija. Vemo, da so obresti danes, temeljna obrestna mera plus 10 do 15% - no, v zadnjem času so se te obresti nekoliko znižale - plus zavarovanje in drugi stroški najema, še dodatno, tudi do 5 in več procentov. Vemo pa, da so krediti, recimo za avtomobile, tudi temeljna obrestna mera plus nič. Tudi pri kreditih za naložbe bi morala biti temeljna obrestna mera plus nič, v gospodarstvu in v podjetništvu, če bi hoteli pospešiti razvoj, pospešiti zaposlovanje in zmanjšati stroške proizvodnje. Kaj je v petih letih storila Vlada pod vodstvom gospoda kandidata na tem področju? Zelo malo ali nič. Kako znižati bančne obresti in kako banke prisiliti ali kako drugače motivirati, da bodo vlagale svoj kapital v perspektivne razvojne projekte? Na to vprašanje bi prosil, da odgovori kandidat. Država je sicer poskušala omiliti visoke obresti subvencioniranja, vendar ob tem vas vprašam, s čigavim denarjem. Seveda ne s svojim, ampak z denarjem tistih istih davkoplačevalcev. In koga se s takim ravnanjem podpira? Koga drugega kot neučinkovit in nesposoben drag bančni sistem. To je zelo velik problem in ne vem, kdaj se bo rešil.
Če grem na drugo področje. Zelo pereče za obrtništvo in podjetništvo sta finančna nedisciplina in notranja zadolžitev. Ker so pač podjetniki in obrtniki pošteni in delovni ljudje, ne glede na razmere pridno delajo in ustvarjajo, za to svoje delo pa potem ne prejmejo plačila ali pa v veliko primerih čakajo pol leta in več, da se jih kdo usmili in svoj dolg poravna. Povejte mi, kaj bi storili vi v parlamentu in v Vladi, če bi morali velikokrat na plačo čakati po pol leta ali pa je sploh ne bi nikoli dobili. Odgovora mi ni potrebno podati.
Če nadaljujem. Prav tako se sprejema vedno bolj zampletena zakonodaja na tem področju. Noben obrtnik ni več usposobljen, da bi si sam vodil vso zapleteno dokumentacijo, ampak mora dejansko za to najemati ustrezne službe in to mu samo povečuje stroške njegove izdelave.
Naslednjih problem. Visoke kazni za nepravočasno dostavo določenih podatkov določeni službi. Majhnemu obrtniku, podjetniku, ki dela, ki ga država lahko v vsakem trenutku kontrolira, so naložene visoke kazni, vsem ostalim, ki pa lahko veliko stvari naredijo in so naredili, neopravičeno, pa se nobena kazen ne da predpisati.
Nadalje navajate, da je v tem 4-letnem obdobju Vlada vodila politiko aktivnega zaposlovanja. Kje? V državni upravi, prav gotovo. Ostalo je bilo zaposlovanje v obrtništvu in podjetništvu ter samozaposlovanje. O tem kažejo podatki in jih ni potrebno komentirati.
To je le nekaj problemov, s katerimi se vsakodnevno spopada malo gospodarstvo. In kakšen sklep naj na koncu sestavim? To, da kljub vašim vsakoletnim obljubam, gospod kandidat, na otvoritvi Obrtnega sejma v Celju, teh obljub niste nikoli uresničili. Zato vas kot obrtnik ne morem podpreti. Upam, da mojega izvajanja ne boste sprejeli kot osebno žalitev. Hočem le konstruktivno podati svoje izvajanje in samo hočem prispevati k rešitvi problemov, ki sem jih navedel.
Na koncu še enkrat želim slovenski javnosti obrazložiti, da so poslanci na moji desni strani, če se smem tako izraziti, svobodni ljudje, ki niso vezani na nikakršna navodila in niso pod nobenim pritiskom. Zastopajo samo interese več kot 50% slovenskih volivcev, doma in po svetu in zastopajo svoja lastna prepričanja za pravilnost in poštenost svojih odločitev. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Janezu Janši.

JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi poslanci, spoštovani kandidat za mandatarja, doktor Janez Drnovšek! Preden nekaj rečem o programskih smernicah, ki so bile tukaj predstavljene včeraj, vsaj tako bi se moral ta dokument, ki je bil predstavljen, glasiti po poslovniku, nosi sicer naslov: predstavitev kandidata. Sedaj ne vem, ali bomo programske smernice vlade še dobili, kot bi jih morali po poslovniku, ali pa bo vse ostalo pri tem nagovoru. Dejstvo je, da to, kar piše v petnajst strani dolgem dokumentu, dejansko zasluži naziv predstavitev kandidata, ne zasluži pa naziva programskih smernic Vlade, tako kot piše to v 258. členu poslovnika. Najprej pa bi odgovoril na nastop, na katerega so me opozorili kolegi in ki ga je tukaj imel včeraj gospod Thaler. Bom prebral, da ne bi bil kasneje soočen z očitki, da sem interpretiral. Gospod Thaler je za to govornico dejal naslednje: "Ta očitek je letel na človeka Janeza Drnovška, ki je spomladi 1992 sestavil vlado s tedanjima ključnima strankama tedanjega Demosa s SDZ-jem in Socialno demokracijo Slovenije. Znano pa je, da je v takratnem Demosu celo akcijo zamenjave prvega predsednika Vlade v samostojni Slovenije vodil tedanji minister za obrambo Janez Janša." Gospod Thaler, Slovenska demokratična zveza je razpadla pol leta prej, preden je gospod Drnovšek sestavljal novo vlado in v času, ko se je ta nova Vlada sestavljala, takratni obrambni minister Janez Janša v nobeni stranki ni imel nobene funkcije. Bil je navaden član Social-demokratske stranke in to šele nekaj dni. Se pravi, ni mogel imeti nobene ključne vloge pri tej zamenjavi. Toliko o teh dejstvih. Očitno se da kupiti marsikaj dobrega, spomina pa ne.
K temu bi dodal še to, da sva takrat z gospodom Thalerjem, in to je, bom rekel, najbolj žalostno ob tem kratkem spominu, sedela v isti vladi. Gospod Thaler je bil takrat namreč namestnik zunanjega ministra v Demosovi vladi. Ko je sprejel to funkcijo, so njegovi kolegi v Liberalni demokraciji, čeprav gospod Thaler takrat ni zamenjal stranke, ni zamenjal poslanskega kluba in ni glasoval za Demos, samo sprejel je funkcijo v vladi Demosa, v času, ko je šlo res za nacionalni projekt. Takrat so bili kolegi gospoda Thalerja, ki tudi danes sedijo v tem parlamentu, polni besede, ki so jo prej ostro obsojali, in sicer besede izdaja. Preberite magnetograme in časopisne članke iz tistega časa. Očitno so nekatera načela v redu, dokler služijo koristim, ko pa ne služijo, pa se je potrebno spet obnašati pragmatično.
Sedaj pa k temu, kar naj bi bilo tisto, kar poslovnik zahteva od kandidata za mandatarja in naj bi se imenovalo "Programske smernice nove vlade". Na petnajstih straneh tega dokumenta, ki smo ga dobili in ki je bil kasneje tukaj predstavljen, bi bilo dejansko možno predstaviti nek oris, nek koncept tistega, kar si kandidat za mandatarja predstavlja kot nek nacionalni koncept, nacionalni program v naslednjih štirih letih. Kolegice in kolegi pred mano so opozorili na mnoge stvari, ki tukaj manjkajo. Delal bi veliko krivico tudi Vladi, ki ji je ravnokar potekel mandat, če bi rekli, da na vseh teh področjih, ki niso bila omenjena, ni bilo nič narejenega. Ne to ne drži. Marsikje je bilo tudi kaj narejeno in vzpostavljeno je bila določena osnova, na kateri bi se dalo graditi naprej, vendar o tem v tem dokumentu, ki bi moral definirati, kako to graditi naprej, ni nobene besede. Tako tukaj kupujemo mačka v žaklju oziroma predstavitev kandidata. Ni omenjen eden ključnih nacionalnih problemov in države in naroda. Gre za demografsko politiko. Kaj nam pomaga vsa statistika o inflaciji, napredku in tako naprej, če je že v teh projekcijah, ki so sedaj narejene, jasno, da nas bo leta 2000, ki je bilo z velikimi črkami oziroma z velikimi številkami napisano na reklamnih plakatih pred volitvami, manj kot nas je sedaj. Kaj nam to pomaga, pa da ne boste rekli, da uporabljam patetiko, bom navedel en pregmatičen argument, ker ta beseda očitno pri nekaterih bolj zaleže. Kakšne bodo te projekcije, ko se bo treba čez 20 let vprašati, kdo bo sploh še lahko vplačeval v pokojninski sklad, če že druge besede ne zaležejo? Kaj bo narejeno na tem področju v naslednjih 4 letih? Nič od tega ni bilo predstavljenega v tej predstavitvi. Bilo pa je seveda v kasnejših razpravah kolegic in kolegov na ta problem že opozorjeno in to s pravimi besedami.
Tretjina ozemlja Republike Slovenije je demografsko ogroženega. Najmanj tretjina, in to so predvsem mejna območja. Kaj to pomeni z drugih vidikov, najbrž ni potrebno posebej razlagati.
Naslednja stvar, ki manjka, je pogled na pravno in socialno državo. 2. člen slovenske ustave je zelo kratek. Glasi se: "Slovenija je pravna in socialna država." Vsi vemo, da Slovenija danes to še ni. Tudi v včerajšnjem nastopu kandidata ni bilo ponujenih nobenih zagotovil, da bomo to postali, če bo on postal predsednik Vlade še za naslednja 4 leta. Ker za to, da je država pravna, ni dovolj, da ta država ima zakone. Ti zakoni morajo biti demokratično sprejeti. Ti zakoni morajo veljati, morajo se uporabljati in veljati morajo za vse enako. Tega žal zaenkrat ni. Da bi bila država socialna, ne sme umetno odpravlja socialnih razlik, mora pa zagotoviti enake izhodiščne možnosti. Zagotoviti mora enake štartne možnosti človeku, ki se je rodil v tej državi, ki je na začetku svoje življenjske poti, in zagotoviti možnosti, da socialne razlike nastajajo samo na podlagi dela, truda, sposobnosti, vložene energije in pošteno pridobljenega premoženja, ne pa na podlagi privilegijev. Predvsem je treba tukaj zagotoviti enake možnosti za šolanje, za pridobitev te najpomembnejše popotnice za življenje.
Ne bom ponavljal besed, ki so jih moji kolegi v prejšnjem mandatu izrekli za to govornico, ko so se borili za samo delček teh enakih štartnih možnosti, ki se jim reče brezplačna prehrana v šolah. Nekajkrat je bilo z nekaj glasovi vladne večine zavrnjeno to dopolnilo, ki je to omogočalo, z zelo demagoškimi obrazložitvami, češ da ni denarja. Za to je potrebno kar veliko denarja, ampak dali smo ga za veliko manj potrebne stvari v zadnjih štirih letih. Da ne govorimo o štipendijah ali pa o splošnem podatku, da v tej državi študira premalo mladih, da je izobrazbena raven v Sloveniji prenizka, če hočemo imeti kakšne večje cilje.
Tukaj se tudi postavlja vprašanje, ali je za to, da imamo pravno in socialno državo, dovolj samo to, da imamo samo take zakone, ki to nalagajo ali pa je potrebno tudi to, da so na ključnih državnih funkcijah taki, da se za te stvari lahko ali pa da se od njih pričakuje, da se bodo za te stvari dejansko zavzemali in borili. Ali pa so to ljudje, ki so morda prišli do prednosti funkcije ali česa drugega tudi zaradi privilegija, ne zaradi lastne sposobnosti, izobrazbe ali truda, kot je bilo prej rečeno. Se pravi, ni samo pomembno, da so dobri predpisi, tudi ljudje, ki jih izvajajo ali pa, ki so na vrhu te piramide, ki izvaja te predpise, morajo biti vredni zaupanja. Pri teh stvareh ne gre za nobene ideološke delitve. Na teh točkah bi moral biti interes strank povsem enak.
Ko gre za gospodarstvo in tej temi je v tej predstavitvi, da ne rečem programskih smernicah namenjeno veliko prostora, je bilo navedenih nekaj splošnih načel, ki držijo in ki se jih je treba držati. Vendar se ta načela predavajo tudi študentom Ekonomske fakultete in držijo. Tisto, kar pa manjka v teh smernicah, pa je opredelitev, kako ta načela uporabiti v naših razmerah, ki niso enaka. V nobeni državi niso povsem enaka in kako ravnati, da bo napredek hitrejši. Ob teh načelih, ki so navedena, ob teh dejstvih, ki držijo, pa se je seveda treba vprašati tudi, kako se bodo te stvari na področju ekonomije, gospodarstva ali pa nacionalnih financ izvajale ob dejstvu, da je kandidat za mandatarja v zadnjih dneh sklenil dva pisna in en ustni sporazum s tremi manjšimi strankami, ter pisni sporazum z enim prestopljenim poslancem in vsi so dejali ob teh sporazumih, da so se v vsem uskladili. Kaj je v teh sporazumih, o čem so se uskladili, ali so to te stvari, ki manjkajo v nastopu kandidata? V teh smernicah tega ni.
Za naslednjo stvar, o kateri bom govoril, si bom vzel tudi neko posredno pooblastilo, ki ga je dal za to govornico tudi poslancem strank slovenske pomladi, gospod Partljič, ko je dejal, da so nas nagovarjali, naj rečemo nekatere stvari, ki bi jih tudi oni radi povedali, pa jih ne morejo, ker so pač iz stranke, ki je predlagala kandidata. Gre za kulturo. O kulturi v teh smernicah ni praktično nič, ena sama beseda, niti enega celega stavka ni namenjenega tej temi. Toda zdaj smo nekako lahko opazili, da kandidat za mandatarja in vse, kar diši po teh zadevah v zvezi s kulturo itn., nekako ne gre skupaj, razen, ko gre seveda za stvari, ki se opredeljujejo v proračunu. Ampak treba je reči, da je kultura za narod in za prihodnost te države pomembnejša od zunanje politike. Točneje rečeno, zunanja politika, ki je šlager te predstavitve in tudi dnevne politike tega istega kandidata, ko je bil predsednik Vlade v zadnjem času, skratka zunanja politika, ki ni utemeljena tudi na kulturi, je samo kratkoročna obrt, ki nikoli ne prinese dobrih rezultatov, in brez ohranitve nacionalne identitete, ki jo slovenska kultura zagotavlja, Evropa za nas ne predstavlja nobene perspektive, kajti Evropa ali pa Evropska zveza ni zveza nacionalnih držav brez lastne identitete. Tisti, ki bo v tej skupnosti brez lastne identitete, ne bo enakopraven, ker bo slej ko prej nekomu priključen. V zvezi s tem v tej predstavitvi ni nobenih jasnih odgovorov na vprašanja, ki se glasijo: koliko časa bodo leposlovne knjige še obdavčene; koliko časa bodo obdavčeni šolski učbeniki; koliko časa bodo še znatno obdavčeni izdelki in naprave visoke tehnologije, ki omogočajo mladi generaciji stik s svetom in z razvojem in koliko časa bo na drugi strani država še naprej ščitila monopole in se na tej točki odpovedovala znatnim sredstvom državnega proračuna.
Naslednja stvar je primerjava, čeprav je pred menoj kolega Lešnik iz DeSUS-a nekako dejal, da te primerjave ne sodijo čisto v to razpravo. S tem je treba reči, da primerjave sodijo v vse razprave, kjer se skuša kaj dognati, ker če hočeš kam priti, se moraš stalno primerjati. Če se vedno primerjaš samo sam s seboj, si vedno najboljši in takih primerjav, kot so bile tukaj izrečene, bi si lahko samo želeli še več v tem mandatu. Na Švedskem je pred kakšnim dobrim letom odstopila podpredsednica vlade, ker se je ugotovilo, da je s službeno kreditno kartico plačala osebno darilo. Tri tedne se je o tem pisalo v časopisju, potem je odstopila, čeprav je bila kandidatka za predsednico Vlade in za predsednico stranke, ki se imenuje tako kot moja.
Pred dnevi je predstavnik Liberalne demokracije podaril nekemu našemu poslancu letno smučarsko vozovnico. Banalna stvar. Če bi bila to njegova ali od stranke Liberalne demokracije, ampak ko smo to vozovnico včeraj pogledali, smo videli, da na njej piše ime enega od ministrstev te vlade. Seveda ne bo zaradi tega nihče odstopil, ker Slovenija ni Švedska in ob tem se je treba resno vprašati, ali stranka, ki stalno govori o Evropi, s tem resno misli, ker v tej Evropi veljajo mnogo strožji etični kriteriji, čeprav je to, kar sem navedel, samo malenkostni primer. Nič ne predstavlja v stroškovnem smislu. Mnogo važnejše stvari, mnogo bolj usodne stvari predstavljajo vprašanja, ki so bila postavljena tukaj včeraj. Zakaj še vedno ta država kljub temu da je kandidat za mandatarja in prejšnji predsednik Vlade v tem dokumentu, ki je bil včeraj predstavljen, govoril o tem, kako se je Vlada borila proti nepravilnostim, ampak zelo rad bi slišal in bom šel še 5-krat gor, če tega odgovora ne bom slišal - odgovor na vprašanje, zakaj vladna večina v prejšnjem mandatu ni ratificirala mednarodne konvencije o preprečevanju pranja denarja. Zakaj? Kljub temu, da je bilo na to mnogokrat opozorjeno, kljub temu da je bilo opozorjeno, da je ta konvencija strožja od zakona, ki je bil sprejet in kljub temu, da bi nam to odprlo nekatere mednarodne kanale, pa tega nismo storili. Zakaj ni bilo sprejetih ali dopolnjenih že včeraj naštetih vsaj še 5 zakonov ali popravkov tovrstnih zakonov, zakonov s tega področja, finančne kontrole, saj je imela Vlada v parlamentu več kot zadostno večino. To ni bilo narejeno ali pa to je bilo opuščeno zato, ker ni bilo politične volje. Tega dejstva nobena statistika ne more zakriti. Te politične volje jaz ne razberem niti iz te predstavitve za naslednja 4 leta. Je ni! Opravičevanje stanja za nazaj je neprepričljivo, ni nobene jasne besede in stavkov, ki bi to voljo, da se stvari popravijo za naprej ali pa dopolnijo za naprej, da bi to bilo dejansko v tej predstavitvi.
Naslednja stvar bo primerjava. Takoj po božičnih praznikih smo prebrali v nekaterih časopisih, da je bila na božični večer pri novinarju Večera v Novem mestu opravljena hišna preiskava. Čakali smo nekaj dni, pa se ni oglasil noben odbor, noben dežurni zaščitnik človekovih pravic, nihče od tistih, ki so bili zelo glasni, ko je bil skoraj pred tremi leti na zakonit način brez prekoračitve pooblastil, kar so ugotovili vsi pristojni organi in za katere kandidat za mandatarja trdi, da so popolnoma neodvisni, aretiran v Depali vasi policijski špicelj Milan Smolnikar. Takrat je bila na nogah cela Slovenija. Vsa tako imenovana neodvisna civilna družba. Sedaj po tej preiskavi, in po po mojem mnenju grobem posegu v človekove pravice, se ni oglasil nihče. Šlo je za novinarja, ki je pisal o domnevnih provizijah v zvezi z nakupi vojaške opreme ali pa dogovori v zvezi s temi nakupi v Izraelu. Ne gre samo za to, da je bila ta preiskava izvedena na božični večer, sredi noči, pred otroki, čeprav se je o tem pisalo že prej. Ne gre samo zato, da je bila preiskava izvedena pri novinarju, gre tudi zato, da očitno postopki niso bili sproženi nikjer drugje, vsaj obveščeni nismo bili o tem. Celo več, minister za obrambo je dejal, da dokumenti, ki so bili objavljeni, niso veljavni. Ni se še posušilo črnilo na časopisih, ki so to izjavo objavili, je bila že izvedena preiskava. Sedaj, če dokumenti niso veljavni, potem novinar ni mogel izdati uradne skrivnosti. Pa tudi, če so veljavni, je najbrž treba pogledati, od kod je to prišlo, pa prijeti tiste, ki so za to krivi, ne pa tistega, ki je to na koncu objavil. In še bolj čudno je, da se to dogaja pri zadevi, ki je najmanj zelo sumljiva, ne glede na to, da nekateri trdijo, da dokumenti niso veljavni. To je tak ambivalenten pojem. Moram reči, da bi se vsaj uskladili v izjavah, ko se je to delalo in da je bila stvar izvedena bolj nespretno kot leta 1988.
Tisto, kar mene skrbi, pa ni samo to, kar sem zdaj povedal, ampak dejstvo, da je bila vsa zadeva izvedena na način, ki izraža velikanski cinizem, aroganco. Stvari, za katere smo mislili, da so počasi šle v zgodovino. Naslednja stvar, ki je še bolj šokantna, je to, da ni bilo nobene ustrezne reakcije, razen seveda novinarske srenje, ki se je postavila enotno za svojega kolega, in še nekaterih, tudi nekaterih med vami, ki ste reagirali. Se pravi, nadaljuje se neka dvoličnost, ki ne obeta nič dobrega.
Naslednja tema, ki jo bo potrebno omeniti, ker manjka v tej predstavitvi, je pa bolj pomembna kot marsikatera statistika ali pa številka, je vprašanje poprave krivic. Veliko besed je bilo izrečenih v prejšnjem mandatu o tem in zadeva je ostala nedorečena. Delno se je šlo naprej, to je treba priznati, ampak zadeva je ostala nedorečena. Nekateri ste to že omenili. Gre za stvar, ki ni ideologija, ampak je neka civilizacijska norma. Kako naj bomo Slovenci kot narod srečni, če so med nami ljudje, ki še vedno trpijo zaradi velikih starih krivic, ki so se zgodile pred 10, 15, 20, 30, 40 leti? Nova država, ki je nastala in ki ni več novorojenček, mora te krivice popraviti. Ne zato, da bo nekdo nekaj dobil, ampak zato, da se bo ustavilo neko vzdušje in da bomo dobili skupnost, kjer se bo vsak dobro počutil. Predvsem pa zato, ker ta nova slovenska država ni kontinuiteta tistega režima, ki je te krivice povzročil - vsaj po ustavi ne - ampak je to nova demokracija in samostojna država, ki je te krivice dolžna popraviti.
Socialdemokrati smo bili edina stranka, ki je na lanskih volitvah na svojih listah kandidirala tako bivšega partizana kot bivšega domobranca. Vsi tisti, ki so na veliko razglašali razne sredinske opcije, tega niso zmogli, ampak so ostajali in se dušili v svojih ideoloških ograjah s tem, da so drugim to očitali. Sam sem osebno leta 1991, skupaj z mnogimi med vami, sodeloval pri osamosvojitvenih naporih in v vojni za Slovenijo, kjer so se skupaj z ramo ob rami borili potomci domobrancev in partizanov. In to je bil velik zgodovinski met v zgodovini tega naroda. In takrat, v tistih časih, ob teh dogodkih se je v Sloveniji, v tej enotni plebiscitni volji oblikovalo vrednostno središče slovenskega naroda in to vrednostno središče bi morali negovati kot temelj sprave nacionalnega sožitja in enotnosti in poklicati to na dan vedno, kadar gre za nacionalne interese. Ampak, je temu dejansko tako? Poglejte učbenike, ki so bili izdani v zadnjih letih in govorijo o teh časih! Predvsem učbenik zgodovine za 8. razred osnovnih šol ali za 4. razred srednjih šol. Slovenski osamosvojitvi je v teh učbenikih namenjeno približno toliko pozornosti, kot bojem med četniki in ustaši med 2. svetovno vojno. Približno toliko naj bi bilo to za mlado generacijo pomembno.
V začetku lanskega leta je začel veljati zakon, ki je zmanjšal invalidnino vdovam in otrokom padlih v vojni za Slovenijo. S 1. januarjem leta 1995 so vsi dobili že tako ali tako skromne invalidnine zmanjšane. Tako je bilo na to opozorjeno, vloženi so bili amandmaji, predlog za spremembo zakona, ampak ne vlada ne večina v Državnem zboru vse do danes te krivice ni popravila. Še več! Nekatere vdove padlih v vojni za Slovenijo morajo denar, ki je bil v prvih mesecih izplačan še po starem načinu, sedaj vračati nazaj. Ne gre za velika sredstva, niti pri tistem, kar dobijo, in še manj pri tistem, kar vračajo. Ampak to se dogaja v času, ko so časopisi polni trditev, kako pridobljenih pravic za nazaj ni dovoljeno jemati. Ko gre za tiste, ki so za to Slovenijo največ žrtvovali, očitno je dovoljeno.
Ko smo na to krivico opozorili pred kratkim na novoletnem sprejemu pri predsedniku države, komur so bili vabljeni otroci in vdove padlih in ko je nacionalna televizija posnela te kritične izjave, je potem te izjave tudi izrezala. Na televiziji je bilo prikazano samo kopica veselih otrok, ki se slikajo s predsednikom države. Pa nobene izjave teh vdov, ki so spraševale, zakaj te stvari še vedno niso urejene.
Naslednja stvar. Slovenija ni samo pojem, ki bi označeval nas, ki živimo v tej državi. Prej je gospod Schiffrer v zelo dobrem govoru dejal, da je po svetu še okoli 300.000 naših rojakov, ampak v tej predstavitvi je ta pojem Slovenije predstavljen samo kot nek državno - geografski pojem, čeprav imamo v ustavi zapisano, da je ta država dolžna skrbeti za stik z našimi rojaki po svetu. Dovolj malo nas je, da tega dela naroda ne bi smeli zanemariti. Ali je temu tako, se niti ne splača vprašati, samo ponovim naj to, kar je bilo tako ali tako že rečeno, kaj se je dogajalo s tistimi, ki imajo volilno pravico v zadnjih volitvah, a to ni glavna stvar.
Kandidat za mandatarja, ki se predstavlja v včerajšnjem nastopu zagotovo ni nesposoben kandidat, ko gre za gospodarstvo ali pa vsaj za del gospodarstva in ko gre za zunanjo politiko. To je treba gospodu Drnovšku pošteno priznati, da se spozna na ti dve področji in gre za dvoje pomembnih področij. Toda, ko gre za celoto, ko gre za nacionalni interes, ko gre za šolstvo, za kulturo, za socialo, znanost, za velike probleme lokalne samouprave ali za mnoga druga področja pri teh stvareh pa ne bi mogli govoriti niti o sposobnosti niti ne o nesposobnosti kandidata, kajti gospod Drnovšek se s temi stvarmi praviloma ne ukvarja, ne oblikuje svojih stališč, prepušča zadeve svojemu toku, se izogiba problemom - žal moram reči, da to vem tudi iz lastnih izkušenj, ko pride do zaostritve pa zamenja ministre, ampak potem gredo stvari spet po svojem toku. Tudi zaradi teh stvari vlada v zadnjih letih ni bila sposobna nikoli oblikovati ali predstaviti jasne strategije ali vizije nacionalnega razvoja. In vizija nacionalnega razvoja ni samo nekaj besed o Evropi, Natu in inflaciji. Najbrž je to še nekaj več. V teh razpravah je bilo nekajkrat rečeno, da ljudi zanima to in to, vsak se predstavlja kot zastopnik vsega ljudstva ali pa vsaj svojega volilnega okraja.
Dejstvo je, da večino ljudi predvsem zanima, ki spremljajo ta dogajanja, kaj lahko od tega dogodka, ki sem mu priča v teh dneh, pričakujejo v naslednjih štirih letih. Ali bodo življenjske razmere boljše ali slabše in za koliko? Seveda je revščina tudi v mestih in ne gre samo za razkorak med mestom in podeželjem, gre tudi za socialno razslojevanje. V nekaterih mestih je morda še hujše, še večje razslojevanje. Med sloji zagotovo najbolj trpi delavstvo, ki ostaja v velikih številkah brez slehernega vira za preživetje. Tiste, ki so še zaposleni, zanima, ali bomo minimalno plačo v naslednjih štirih letih vsaj malo približali priporočilom evropske socialne listine. Zagotovo večino zanima, ali lahko v naslednjih letih obljubljenega varčevanja - v temu je kar nekaj prostora namenjenega v tej predstavitvi - pričakujemo zatiskanje pasu samo pri davkoplačevalcih ali pri plačevalcih dohodnine ali tudi pri močno naraslem državnem in paradržavnem aparatu. Najmanj tretjino populacije zanima, ali bo pokojninska reforma omogočila dvig najnižjih pokojnin in zagotovila stabilnost pokojninskega sistema ter na čigav račun. Samo z regresom, kot je v tej predstavitvi navedeno, se tega problema ne da rešiti. Veliko ljudi, najmanj 400.000, ki imajo zadeve na sodiščih, zanima, kdaj bodo naše pravice iztožljive v realnem roku in ne bo za to treba čakati več let. Vse podjetnike zanima, kdaj bo vzpostavljena plačilna in splošna finančna disciplina. Nobene orientacije v zvezi s tem ni bilo dane. Vse zanima, kdaj lahko pričakujemo znižanje obresti in zakaj so tako visoke, če je inflacija samo 9%. Na podlagi česa nastaja ta razkorak? V tej predstaviti so dani samo delni odgovori. In seveda zagotovo nas vse zanima, ali se bo po naslednjih letih, če bo vlada taka, kot naj bi jo oblikoval kandidat, posameznik počutil bolj enak pred zakonom in pred državo, bolj svoboden in hkrati bolj odgovoren za skupnost. In zagotovo mnoge zanima, ali bomo sposobni počasi začeti ustvarjati pogoje, v katerih bo manj nesreč in samomorov.
Sporazum strank slovenske pomladi je bila edina koalicija, ki je bila jasno in javno napovedana že pred volitvami. Ta zaveza je bila dana javno pred slovensko javnostjo in ta koalicija, ki je takoj po volitvah podpisala sporazum, je bila prva, še enkrat ponavljam, ki je takoj, ko so bili ugotovljeni rezultati, povabila k sodelovanju tudi četrto stranko ali dodatno stranko ali največjo stranko med posamičnimi strankami - se pravi Liberalno demokracijo. Se pravi takoj, ni bil postavljen zid, kot je rekel gospod Ribičič tukaj, ampak je bila takoj dana ponudba. In tudi kasneje, ko so bili opravljeni razgovori z vsemi strankami, nismo nikogar izključevali. Ampak, ta ponudba, ki je bila iskrena, je bila odbita zelo arogantno; v smislu bolj, kaj se sploh greste, mi smo vendar tisti edini, ki smo poklicani za to, da koga povabimo in da postavljamo pogojem, ne priznavamo koalicije, gre za posamične rezultate posamičnih strank in tukaj je Liberalna demokracija dobila največ glasov. V proporcionalnem sistemu - in mi imamo zelo slabo različico tega sistema - so koalicije pač dejstvo. In demokracija je 40, več kot 20, če so tako odločili volivci. Če je odločil kdo drug, je to malo vprašljivo. V demokraciji ni samo edino posvečenih mandatarskih kandidatov. To je že treba povedati. In treba je povedati tudi to, da stranke slovenske pomladi - vsaj za Socialdemokratsko lahko to trdim in za tiste razgovore, kjer sem bil zraven - nismo nikoli imenovale ali nagovarjale ali na svojih organih sprejemale predloge, da bi skupaj predlagala gospoda Drnovška kot kandidata za predsednika države na predsedniških volitvah. V razgovorih je bila tudi ta tema omenjena, ampak vse skupaj je bilo daleč od tega, kar je včeraj poskušal predstaviti gospod Školč, češ, za tisto je bil dober po vašem, za kandidata za mandatarja pa tudi ne. Tudi če je bilo tisto res, gre tukaj za veliko razliko med obema funkcijama. Pa tudi, bom rekel, v tem primeru je tudi treba reči, da osebno ne verjamem, da bo gospod Drnovšek kadarkoli kandidiral za to mesto, če bo kandidiral tudi gospod Kučan, ker so tukaj razmerja med njima zelo jasna.
Kaj lahko v splošnem potem rečemo o tej predstavitvi kandidata, ki bi v bistvu po poslovniku morala biti predstavitev vladnih smernic? O predstavitvi, v kateri ni nacionalnega koncepta in strategije, razen - to še enkrat poudarjam - elementov gospodarske in zunanje politike, ti dve temi sta zelo obširno obdelani? O konceptu, v katerem ni prostora za vrednote, za vzgojo, za šolstvo, za znanost, za nacionalni program, za kulturo, za demografske probleme, za družino, za zdravstvo, za mladino? Na 15 straneh bi se dalo dati splošne okvire. V okolju, ki ga ta program očrtuje, ni dveh stvari: ni humanizma in ni Slovenije. V njem smo ljudje pretežno statistika in proračunska postavka, strošek v tej ali oni obliki in davčna številka za napajanje proračuna. Meni je žal, da moram to ugotoviti in to tudi niso izključno moje ugotovitve. Včeraj, ko sem to poslušal, ta občutek ni bil tako globok. Ko sem pa govoril z nekaterimi ljudmi, ki so to gledali prek televizije, so rekli: "Manjkata dve ključni stvari - manjka humanizem in manjka Slovenija." To je samo statistika. Ali bo naslednja 4 leta Slovenija samo vprašanje in dilema o tem, ali imamo 8 ali 9% inflacijo ali pa je kaj prostora tudi za človeka? Skratka, jaz sem prepričan, da Slovenija zasluži boljši program, pa tudi boljše ljudi, ki ga bodo uresničevali. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Za repliko sta se javila gospod Thaler in gospod Partljič. Najprej ima besedo gospod Thaler.

ZORAN THALER: Hvala lepa, gospod predsednik! Spoštovane poslanke, poslanci! V zadnjih dveh dnevih poslušamo dolge razprave, kjer človeka seveda večkrat prime, da bi se oglasil, da bi pojasnil stališča na mnogih točkah itn. To se je dogajalo tudi v šestih preteklih letih, kar sem v tem parlamentu in tudi, ko govorim s svojimi simpatizerji, mi večkrat pravijo, tudi danes so me klicali: za božjo voljo, pojdite gor, povejte svoje, bodite končno malo populisti pri svojih stališčih, zgledujete se po njih, ki nastopajo na tak način, zakaj tega ne počnete itn. In priznam, da sem večkrat v tej dilemi in da si dostikrat mislim, kako bi bilo lahko bolj enostavno, če bi si vedno dal duška in povedal stvari čimbolj poenostavljeno, zato da bi se enostavneje in lepše slišalo. Ta moj uvod ne leti toliko na govor gospoda Janše, ki smo ga pravkar poslušali, kajti tega bi se rad dotaknil samo v treh točkah kot repliko na to izvajanje.
Gospod Janša, ki je sposoben politik, ima dobro razvito lastnost, da se iz polpretekle zgodovine zelo rad spominja stvari, ki mu godijo in koristijo tudi v aktualnem političnem trenutku, ima pa tudi zelo dobro sposobnost, da pozabi tisto - ali pa kar je še huje - sprevrže resnico o tem, kar mu v aktualnem političnem trenutku ne koristi. Tak je primer z dogajanjem v letu 1991 in predvsem v drugi polovici leta 1991, ko je šlo za vprašanje takratne Peterletove oziroma Demosove vlade.
Dejstvo je, da je gospod Janša bil tisti, ki je - po mojem takratnem in sedanjem prepričanju - ocenil, da tista vlada po osamosvojitvi ni bila na nivoju, ki ga je takratna Slovenija potrebovala, in je zato predlagal določene rošade, naj Bavčar prevzame vlado, gospod Peterle naj gre v parlament, profesor Bučar, če se da, na ustavno sodišče. To je bila osnovna podlaga demontaže Demosove oziroma Peterletove vlade, ki se je na koncu zaključila po dveh neuspelih poskusih z izvolitvijo predsednika vlade Drnovška. In seveda, danes trditi, takrat sem bil nepomemben član te ali one stranke in nisem imel s tem nič, je prekratkega daha. Gospod Janša je bil močna osebnost Demosa in je imel zasluge za to in ono stvar. Čeravno sem ponosen, da sem bil namestnik zunanjega ministra v času osamosvajanja Slovenije in da sem s tem prispeval svoj delež. Še bolj sem vesel, da je leta 1992 in od takrat naprej v vladi, čeprav kot ministrov namestnik v bistvu nisem bil v vladi, bila tudi moja stranka. Moram pa zatrditi, da nikoli nisem bil priča kakršnemukoli zmerjanju, ščuvanju in potem pilatovskemu umivanju rok na način "zaščitite ga!".
Včeraj se mi je zdelo neverjetno poniglavo obračunavati z najhujšimi možnimi besedami s poslancem Puckom in potem ne apelirati na predsednika parlamenta, da naj kaj reče v njegovo podporo, pač pa na predsednika vlade, naj ga zaščiti.
In tretja stvar, gospod Janša je, mimogrede, na začetku očital sporazume največje parlamentarne stranke z nekaterimi drugimi poslanskimi skupinami glede podpore dr. Janezu Drnovšku. To je očitek šefa stranke, ki je na pogovorih in to na pogovorih s strankami, za katere je pred volitvami večkrat javno izjavil, da v nobenem primeru ne pridejo v poštev za koalicijo oziroma za dogovore - konkretno Združena lista in Slovenska nacionalna stranka - se pravi šefa stranke, ki je na sestankih, ki so sledili po takih izjavah, začenjal razgovore; kaj vam ponuja LDS, in v isti sapi: mi vam dajemo več. To je v redu, če je bilo tako. Ampak, očitati sporazume, do katerih je prišlo zato, ker se je desni blok zabetoniral proti obljubam pred volitvami, mislim, da ni v redu. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Thalerju. Repliko ima gospod Parljič.

ANTON PARTLJIČ: Od dolgega in globalnega nastopa gospoda Janše - ne mislim dolgega v kritičnem smislu, ampak pravzaprav na evidentiranje, kaj bi pa človek sam dal, če bi bil mandatar. Globalno bi se dotaknil samo teh dveh delov, ker je bilo omenjeno moje ime, in pa kulture.
Mislim, da ste korektno to povzeli in citirali, in ko sem rekel, da sem se oglasil v prvem delu replike konzultivno, sem mislim nekako na to, da v resnici, če ne bo prišlo do novih volitev, bo tak nek zid, o katerem sedaj govorimo, če hočemo živeti drug ob drugem, moral počasi izginiti in bomo morali zgodbo o mostovih na nek način vzeti zares, če mislimo resno. Zato sem rekel, da se mi zdi, da kar prihaja s te strani, da je za neko prihodnjo vlado ali pa tudi za mene kot poslanca pomembno, da evidentiram, s čim od tega o čemur vi govorite, se strinjam, kaj pa je meni popolnoma tuje. Tako sem mislil in je tudi res in se mi zdi dobro, da to slišijo vsi in tudi kandidat za mandatarja.
Kar zadeva vprašanje glede kulture pa bi rad repliciral. Je na nek način res in tudi sam mislim, da je gospod kandidat poleg tega, kar je povedal Rudi Moge, predvsem človek - strokovnjak tudi za gospodarstvo, zunanjo politiko, drznil bi se dodati tudi za finance. Mislim pa, da je profil, ki lahko vodi vlado - in jo je nazadnje vodil štiri leta. Vprašal bi se lahko, za katere druge kandidate, ki so se pojavljali v orbiti, lahko tako zagotovo rečemo, da so strokovnjaki za gospodarstvo, zunanjo politiko in s čimer se pravzaprav lahko legitimirajo. Janeza Drnovška ne štejem za strokovnjaka za kulturo, v resnici bi se prej bal kandidata, ki bi se razumel na vse. Čudim se celo, kako mu danes, na primer, še nihče ni očital - sam pa mu očitam, ker sem ribič po hobiju - da ni nič govoril o morskem ribištvu, pa je na drugem mestu ribištvo. Za to ima vlado, za to ima ljudi in tu je to, da pač mora imeti možnost usklajevanja in vodenja teh reči. Mi smo imeli doslej pet kulturnih ministrov: dva iz vrst Krščanske demokracije, enega iz vrst Združene liste oziroma štiri in nekaj časa je bil minister naš kolega Borut Šuklje. Zato sem hotel včeraj že polemizirati z gospodom Bevkom, ki je očital pomanjkanje sleherne kulturne politike, da bi lahko rekel kar svojemu stanovskemu strankarskemu kolegu Pelhanu, ki je bil kulturni minister.
Ne bi mogel reči, da se prvič na tem področju ni nič naredilo ali pa da bi gospod Drnovšek kakorkoli zaviral ali s kako svojo nekulturo vplival na stvar. Strinjam se z vami, da je to vprašanje slovenske identitete. Čudim se, od kod ta prokleti slovenski pesimizem, ki sem ga danes že slišal od gospe, ki je razpravljala, da nas čez nekaj let ne bo več. Vi veste, da je Cankar leta 1910 napisal, da nam zunaj govorijo: majhen je slovenski narod, izginil bo pod tujimi vplivi, toda Kurent je rekel: dajte mir, ta burka je stara že 1000 let. Že 1000 let nas brišejo, nam jemljejo besedo, sedaj pa, ko imamo svojo državo, svojo vojsko, svoje institucije, sedaj bomo pa zapravili na tej poti v Evropo slovenski jezik in slovensko kulturo! Od kod ta samomorilska obsesija? Nikoli ni naša kulturna identiteta stala tako tako močno. Nazadnje ste videli, da je slovenski pisatelj govoril v evropskem parlamentu.
Skratka, mislim, da ni razloga za tovrstne napovedi. Seveda pa je res, da nas na področju kulture ogromno čaka in se mi tudi zdi koristno, da res vsi to slišimo. Spet pa je res, da se je slovenska kulturna politika predstavila na Svetu Evrope, da je bila relevantno obravnavna, da so bile tam odkrite v resnici nekatere organizacijske pomanjkljivosti slovenske kulture, toda tudi velike pohvala. Tako da tukaj govoriti - Moge je vodil Odbor za kulturo - da je tukaj nek poseben manjko, ni prav.
Da ne bom predlog, bi seveda samo še rekel: gospod Janša, saj morda imate prav, da manjka humanizem, da smo številke in dalje. Ampak sam sem bil socialistični učitelj in sem se norčeval v razredu, ko smo govorili o človeku z veliko začetnico ali pa socialističnem humanizmu. Najbolj me je strah, kadar politiki govorijo o človeku z veliko začetnico, s humanizmom in s takimi stvarmi. Mislim, da je enako relevantno vprašanje upoštevanja - takoj bom, gospod predsednik - dogodkov okoli osamosvajanja. Ampak, v zgodovinske knjige to ne sodi, če je komaj pet let od takrat. To sodi v drugi šolski program, sodi v našo zavest, v naše proslave. S tem se popolnoma strinjam, ampak zgodovina se ne piše do pet let nazaj. Zgodovina je nekaj drugega. Če jo bomo vsakokrat znova pisali, saj ne bomo daleč prišli. To moramo prepustiti zgodovinarjem.
Skratka, moje mnenje je, da na področju kulture se je naredilo absolutno premalo, vlada ni imela zelo veliko posluha. Da bi pa bile stvari tako kritične, kot govorite, se mi zdi krivično, neustrezno, predvsem se mi pa zdi dobra iztočnica, da bomo delali naprej.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Bajc imate proceduralno? (Ne.) Se bom držal vrstnega reda replik, tako da ni problema. Sedaj ima besedo gospod Potrč, potem gospod Kacin, gospod Moge, gospod Janša, gospod Peterle in gospod Bajc.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Ob zaključku svojega prejšnjega pojasnila sem, kolegice poslanke in kolege poslance, lepo prosil, da ko poskušamo govoriti o preteklosti, pri tem mislim na ta štiri leta, da poskušamo biti kar se da precizni. In samo eno pojasnilo bi v zvezi s tem rad dal. Gospod Janša, prav ste imeli, ko ste opozorili na problem otrok in vdov padlih v osamosvojitveni vojni. Točno je tudi, da državni zbor ni rešil tega vprašanja.
Mislim pa, da bi bilo korektno, če bi ob tem povedali še naslednje. Da je ta zakon bil marca meseca vložen, da smo ga vložili poslanci Združene liste, da je bil predlog, da se ga sprejme po skrajšanem postopku. Da je Državni zbor skrajšani postopek zavrnil brez argumentov, čeprav smo od vseh vas, osebno sem z vami govoril, mislim s predstavniki skupin, dobivali obljube, da se zavedate, da je to takšno vprašanje, ki ga je treba takoj urediti. Da smo potem, bi rekel, praktično izsilil s podpisi, da je prišel na izredno sejo, naredili vse, da je bil vsaj v drugi obravnavi sprejet, in še prosili, da ga v tretji obravnavi na zadnji seji, sprejmemo, pa je ta seja neslavno propadla.
In še zadnje. Hvala gospodu predsedniku, ki je po obvestilih, ki nam jih je dajal, dal ta zakon na zadnjo točko prvih prioritet. Pa ne mislim kritiko zadnjo točko zaradi tega, ker je pač nek vrstni red tretjih obravnav moral biti. In prosim vas, dajmo čim prej oblikovati delovna telesa državnega zbora, da bomo lahko prišli do vsebine in da bo, upam, ta zakon lahko res s polnim soglasjem sprejet. To bi bila korektna informacija o tem vprašanju.
Drugo kaže, bi rekel, pač na polresnice, ki mnogokrat zavajajo. To je bila moja želja tako pojasniti. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Za repliko se je javil gospod Kacin.

JELKO KACIN: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Poslanke in poslanci! Je že tako naneslo, da je moja prva beseda, ki jo izrečem v tem državnem zboru, replika Janezu Janši. Odgovarjam prvič po letu 1994, ker mi je takrat v nekem dopisu, v katerem sem ga prosil, da mi dopolni poročilo o trgovini z orožjem, odgovoril, da sem imel zato čas en mesec in da ne misli odgovarjati na ta vprašanja. Od takrat nisva komunicirala, ampak danes se je tako zgodilo, da sem dolžan odgovoriti oziroma replicirati na nekatere stvari.
Tukaj se je veliko govorilo o humanizmu. Ob vseh teh velikih besedah se spominjam tistega poletja, ko se je začela rekonstrukcija Demosove vlade. Tisto, kar me je takrat najbolj presenetilo, je bilo, da Lojzetu Peterletu nihče pred tem ni rekel, da bo nekdo predlagal, da gre iz funkcije predsednika vlade v parlament; da hkrati nihče Igorju Bavčarju pred tem ni omenil, da ga bo predlagal za predsednika takratne vlade in da predsedniku parlamenta nihče pred tem ni omenil, da ga bo predlagal za predsednika Ustavnega sodišča. Stvari so se samo zgodile in ko smo ga vprašali, zakaj to počne, ker je to nehumano, je rekel: "Saj tja vendar spadajo." Torej na eni strani očitek, da našemu kandidatu za mandatarja manjka humanizem v njegovem nastopu, po drugi strani v praksi početi nekaj drugega, preprosto ne gre skupaj. Zato tudi ni mogoče primerjati neprimerljivih stvari.
Tukaj je bila omenjena zgodba o novinarju Bojanu Budji. Pri gospodu novinarju teče preiskava v skladu z veljavno zakonodajo. Ker je to civilna oseba, so se z njim ukvarjali civilni organi, za to pristojno organi. Rečeno je bilo, da je bila preiskava opravljena pred njegovimi otroci. Jaz sem vsaj dvakrat videl na televiziji njegovo izjavo, v kateri je sam isti novinar rekel, da so mu predlagali, da družino umakne, pa se je odločil, naj družina vendarle ostane, da bo videla, kako poteka preiskava. In sedaj očitati, da so to delali pred otroci in družino, po mojem mnenju, ni korektno. Nihče ni rekel, da so dokumenti neveljavni. Ministrstvo za obrambo je jasno pojasnilo vsak neveljaven dokument. En dokument iz tujine je veljaven in o tem smo jasno spregovorili, o tem obstoji tudi magnetogram s tiskovne konference in tudi dokument, ki smo ga iskali pri Bojanu Budji, je dokument, ki obstoji.
No, ko pa ste delali primerjavo z Depalo vasjo, pa vendarle moram povedati, da dokumenta pri Bojanu Budji niso našli. Skratka, preiskovalci mu ga niso podtaknili v njegovo stanovanje, da bi ga lahko našli. Tudi novinar se ni zaprl v svoj avto zato, da ne bi mogli do njega, ampak so preiskavo opravili. Nihče ni razbil stekel na tistem vozilu. In na koncu se novinar tudi ni zaletaval z glavo v hruško, ker v njegovem stanovanju ni bilo nobene primerne hruške, da ne bi delali primerjavo z Depalo vasjo o stvareh, ki niso primerljive. Zato pač poteka preiskava v skladu z veljavno zakonodajo v vseh organih, tudi v Ministrstvu za obrambo in jasno smo povedali, da so v našem ministrstvu vsi, ki so prišli s tem dokumentom, pristali na preiskavo, da so šli tudi na poligraf - za tiste, ki ne veste, kaj to je, na detektor laži - in da je stvar v teku in o tem, kako preiskava poteka, vas bomo tudi seznanili.
No, in ob koncu bi rad repliciral še nekaj okoli sorodnikov padlih v vojni za Slovenijo. Strinjam se, da je to zgodba, ki bi jo morali urediti in ki bi jo lahko uredili. Morda že leta 1991, pa ni bila urejena. Pa leta 1992, pa tudi ni bila urejena, pa leta 1993, 1994, ko ste še vi vodili obrambni resor in bi lahko poskrbeli za to, da se to prioritetno uredi. Ugovorim lahko, da smo v tem obdobju vendarle v vladi našli rešitev, da imajo vsi otroci primerne štipendije, da so te štipendije višje, kot so najvišje štipendije kjerkoli drugje in da štipendiramo tudi otroke, ki hodijo v osnovno šolo. Torej vlada je našla rešitev. Se pa strinjam z vami, da je do te rešitve prišla prepozno, se pravi šele v letu 1996. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Moge.

RUDOLF MOGE: Predsedujoči, najlepša hvala za besedo. Poslanski kolega Janez Janša je nekoliko pretiraval v svoji oceni o kulturi tudi zaradi tega del, ker je bilo na Svetu Evrope ugotovljeno, da je edino Slovenija izmed tranzicijskih dežel ohranila vsa kulturne institucije, ampak ne samo to, ohranila je tudi delež bruto družbenega proizvoda, ki je šel za kulturo. Vse ostale države so te reči zelo zelo porezale; ne vem za koliko, boste pa verjetno sami uganili, za kaj je tu šlo.
Druga stvar je pa tale. Zelo me veseli, da je prvak Socialdemokratske stranke Slovenije postal naenkrat odličen strokovnjak za področje šolstva. Vendar pozor! Stvar je v tem; med resnico in med demagogijo je samo korak. Zdaj, ne vem, v kolikor je gospod Janez Janša sam sestavljal ta svoj govor oziroma si pripravil iztočnico za govor, ki ga je imel tukaj. Zdaj, če nečesa ni vedel, potem je verjetno nevede govoril neresnice, če je pa tole vedel, potem je pa torej govoril tukaj demagoško. Zato mu zastavljam tri vprašanja.
Prvo vprašanje je, ali ve, koliko ljudi študira v Sloveniji na 100.000 prebivalcev in hkrati s tem, koliko jih je študiralo v Sloveniji, ko je doktor Drnovšek prevzel vlado, in koliko jih študira sedaj, ko vlado zapušča.
Druga stvar je ta. Ali mi lahko odgovori, koliko stane brezplačno kosilo oziroma malica in brezplačni učbenik za tiste, ki tega ne potrebujemo? Mislim tukaj na otroke managerjev, mislim tu na otroke poslancev in teh, ki se "kopljejo" v denarju.
In tretje vprašanje. Kako je v vladi glasoval ob prvi obravnavi mnenja za sprejem šolskega tolarja?

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Po vrstnem redu prijavljeni za repliko ima sedaj besedo gospod Janez Janša.

JANEZ JANŠA: Ljudje imamo očitno eno dobro lastnost, da stvari, ki so bile slabe, hitreje pridejo iz spomina. Ampak zagotovo je med vami nekaj mojih kolegov iz tistega prvega sklica, prve demokratično izvoljene skupščine, ki smo pozvali gospoda Thalerja po tistem njegovem pristopu, ko je sam sedel v teh poslanskih klopeh in ko ga noben od njegovih kolegov iz Liberalne demokracije nekaj tednov ni pogledal. To se vidi tudi na televizijskih posnetkih, če hočete. Ampak to je manj pomembno. Tudi po tistih razpravah ti niso namenili ravno prijaznih besed. Te stvari, ki so bile danes izrečene v zvezi z izdajo in tako naprej, so zelo pretirane.
Kar se tiče vaših včerajšnjih navedb, ki ste jih danes skušali popraviti, ampak spet napačno, ker te stvari se niso dogajale konec leta 1991, ampak spomladi leta 1992, tisti moj prvi predlog za rekonstrukcijo Demosove vlade, ki je bil dan znotraj koalicije - ne z gospodom Drnovškom, ampak znotraj koalicije - se je pa zgodil konec julija leta 1991. Na sestanku, kjer so bili vsi prizadeti zraven, je bil to samo predlog znotraj koalicije, brez tega da bi bila - tako kot je bilo včeraj rečeno - organizirana zarota z moje strani, ki naj bi postavila na čelo vlade gospoda Drnovška. Gospod Drnovšek pa je bil potem izvoljen maja leta 1992, ko Slovenske demokratične zveze, kjer sem bil podpredsednik, julija 1991 že zdavnaj ni bilo več. Namesto nje sta nastali dve drugi stranki in sam nisem bil član nobene. Čudi me, od kje gospodu Kacinu podatki, kaj se je dogajalo v zvezi s tem, ker takrat ni bil prisoten. Gospod Kacin je bil član vodstva Demosa, ne vem, kako lahko tako za nazaj komentira stvari, kdo je komu kaj rekel, ker je bil o tem seznanjen ali iz razgovorov ali pa iz časopisov. Vpletati tukaj besedo humanizem je smešno.
Kar se kulture tiče. Vsi tisti, ki ste me dobro poslušali, na voljo pa je tudi magnetogram, boste videli, da nisem rekel, da je slovenska kultura slaba, niti nisem govoril o stanju, ki pa najbrž ni prav dobro, ampak tega stanja nisem ocenjeval, razen ko se je govorilo o davkih na leposlovne knjige. Rekel sem samo, da tega ni v programu za naprej in tega ni v programu. Če kdo najde to v tem, kar smo včeraj dobili na mizo ali pa v stenogramu govora kandidata doktor Drnovška, potem naj mi to pokaže. Se pravi, govoril sem o tistem, kar bi tukaj moralo biti predstavljeno - programske smernice Vlade po 258. členu poslovnika - in česar ni bilo. Zato mi seveda ne podtikati besed. Tu nisem govoril o tem, koliko ljudi študira, in sem samo rekel, da je povprečna izobrazbena struktura v Sloveniji slaba in je slaba s temi podatki. Sedaj odgovora na vprašanje, če vem, koliko stanejo brezplačni učbeniki in brezplačna malica. Za tistega, ki to brezplačno dobi, najbrž ne stane nič, drugače ne bi bilo brezplačno. Sedaj, če imate vi kakšno drugo razlago?

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Peterle.

ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Ne potrebujem kakšnih posebnih spominov kot predsednik prejšnje demokratične vlade. Če se pa že govori o njej, se pa tudi rad sam oglasim. Namreč, gospod kandidat za mandatarja jo je v svoji predstavitvi nekako uspešno preskočil in seveda se doba pravega razvoja začenja z njegovo vlado. Rad bi povedal, da na nek način je težko primerjati rezultate prve vlade s katerokoli drugo, ker je ta prva kakor koli je bila sestavljena in kar koli si mislimo o njen, naredila tisto, glede česar nobena za njo ni mogla oziroma ji ni bilo treba tekmovati glede osamosvojitve, glede monetarne osamosvojitve, glede prvih reform in tako naprej. In s tega vidika je seveda za mene še vedno veljavna tista trditev, ki pravi, da je ta vlada padla zato, ker je bila uspešna, ne zato, ker bi slabo delala. Res je, da so sodelovali pri tem z leve in z desne stare in nove politične sile. To je bilo, sedaj je tukaj spet nov skupni imenovalec in jaz teh zadev ne bi želel pogrevati.
Bi pa tukaj rad še nekaj komentiral glede na to, kar sem pravkar rekel o kandidatovem pogledu na tisti čas. Po njegovem, če berete na prvi strani, je Slovenija po osamosvojitvi stopila v povsem novo obdobje in tako naprej. Hkrati se je začel proces tranzicije. Gospod Drnovšek, proces tranzicije se je začel 15.5.1990. Takrat je začela delati Vlada, pred tem se je začel že proces v parlamentu. Takrat so se začeli predlogi za zakone in vse infrastruktura formalne narave, ki je bila potrebna za našo preobrazbo. Eno leto je preobrazba že tekla, preden je prišlo do osamosvojitve. Če tega ne bi bilo, tudi ne bi mogel biti sam akt osamosvojitve izveden. In če beremo naprej, namreč to je zelo nevarno pisanje, bom rekel, v starem besednjaku piše: "...hkrati se je začel proces tranzicije...". Sedaj pa, kaj je to; "...to je spremembe prejšnjega samoupravnega socialističnega sistema v tržen sistem z definirano lastnino". Za mene, oprostite, proces naše tranzicije ne pomeni preobrazbe samoupravnega socialističnega sistema v tržni sistem. Tržni sistem je samo ena zadeva naše tranzicije in nekateri so že o tej zadevi govorili. Tukaj gospod kandidat nima potrebe, da bi uporabil besede demokracije. Namreč, šlo je za preobrazbo, in še naprej gre, tistega starega sistema, totalitarnega, v demokratični sistem, ki pa ima v sebi tudi tržni sistem z definirano lastnino. Preprosto on v vsem svojem nastopu samostalnika demokracija ne uporabi; dvakrat v zvezi z Natom, se pravi skozi zunanjo zadevo, ki od nas zahteva demokratične standarde; kot temeljni princip, kot nekaj, kar moramo še pri nas razvijati, pa se tega ne bere tu notri.
In jaz bi rekel, da je Vlada, ki bo zdaj nastopila po tej tretji Vladi, bo imela mogoče po teži podobne naloge, kot jih je imela prva Vlada, čeprav ne bo osamosvajala, ne bo uvajala denarja, ne bo šla v tiste največje težave, ima pa pred sabo resen izziv, ki se mu reče vsa priprava na vstop v Evropsko zvezo. In tukaj nas čakajo prave naloge, ne pa nadaljevanje leporečja.
Še nekaj bom rekel. Na prvi strani piše: "Takrat smo se zelo bali, da se bo nadaljevalo hitro padanje domačega proizvoda." Jaz se nisem bal, jaz sem vedel, da smo nekatere trende zasukali že navzgor, nekatere številke je prej omenjal že gospod, takratni minister, Rejc, drugi pa ste govorili, kako bo hudo. Vendar, kot je že Rejc prej rekel, zadeve so se obrnile veliko bolj pozitivno, veliko bolj optimistično, kakor so celo optimisti računali. Vendar mi smo takrat nekatere trende ustavili, poskrbeli za pravo razmerje med uvozom in izvozom, ki ga ni potem nobena vlada več dosegla. Imeli smo najnižjo javno porabo, tudi te številke niso bile še doslej dosežene, tudi to je še naš cilj, če hočemo naprej. No in ko bodo te stvari, gledane malo bolj resnicoljubno, potem se bo tudi lažje pogovarjati o sodelovanju. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Bajc.

JOSIP BAJC: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Imel bom kratko repliko. Glede na to, da sem nov poslanec v tem sklicu, sem v dilemi, ali se danes pogovarjamo o predstavitvi kandidata za mandatarja ali se pogovarjamo o programu Vlade, ki naj bi jo vodil ta mandatar. In zaradi tega vsi tisti očitki kolegov ali kolegic, ki so leteli in so bili naslovljeni na gospoda kandidata za mandatarja, mislim, da so leteli na program Vlade, ki naj bi jo on vodil. In sprašujem tudi gospoda dr. Drnovška, ali je to, kar smo dobili in kar smo včeraj poslušali, to, kar piše v zadnjem ostavku 258. člena poslovnika tega državnega zbora, se pravi, da predlagani kandidat na seji predstavi programske zasnove Vlade. In če so to programske zasnove, bi vse tisto, kar ste, večina vas, včeraj in danes govorili, dejansko vsaj v grobem moralo biti zajeto v tem programu in ne samo posamezni segmenti.
In zaradi tega ocenjujem, da niti eden od, bom rekel v navednicah, napadov, ki so nekateri s te strani bili izrečeni, da so bili naslovljeni kandidatu za mandatarja. Ne, niso bili njemu. Če je to program, so bili napad na program oziroma na programske zasnove Vlade, ki naj bi jo vodil kandidat za mandatarja. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Bajcu. Rad bi pojasnil, da kot je gospod Bajc točno citiral poslovnik, drugi odstavek 258. člena jasno piše in tudi tako je bila dana beseda kandidatu za mandatarja. Torej: "predlagani kandidat na seji predstavi programske zasnove Vlade." Nato je predlagani kandidat le-te tudi podal. Hkrati pa me morate razumeti, da je vsaka vaša razprava in vsaka vaša replika ob širini tega vprašanja vedno taka, da lahko rečete, da pač se pogovarjate o tej temi. Zato vas ponovno pozivam, da ste v vaših razpravah in replikah stvarni in da se sami ocenite in da ste krajši, ker jaz vas ne morem prekiniti. Vsaka vaša razprava se dotika tudi vprašanj, ki so bila odprta v nastopu doktorja Drnovška. Imamo dnevni red seje in še druge točke dnevnega reda, danes bi vendarle morali priti do volitev in tudi do 2. točke, če se le da, do volitev KVIAZ-a. Zato vas prosim, da ste v vaših razpravah krajši in stvarni.
Naslednji se je za repliko prijavil gospod, kot 9. v tej rundi, ponovno gospod Partljič. ...(Poslanec odgovarja predsedniku iz klopi.)... Hvala lepa. Gospod Dragonja.

METOD DRAGONJA: Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Spoštovani! Rad bi repliciral na tisti del razprave gospoda Janše, ki se nanaša na zadrževanje ratifikacije konvencije Sveta Evrope o pranju denarja, odvzemu, zasegu in zaplembi premoženjskih koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj.
Omenjeno konvencijo je Slovenija podpisala v mesecu novembru 1993. V tem času, do konca leta 1996, je potekalo prilagajanje slovenske zakonodaje določilom te konvencije, saj samo z ratifikacijo in brez usklajene notranje zakonodaje ne bi mogli uspešno uresničevati te konvencije.
Usklajevanje te zakonodaje pa je potekalo na naslednji način. V juniju 1994 je bil na predlog Vlade sprejet zakon o preprečevanju pranja denarja, ki je bil nato še bistveno dopolnjen in izboljšan v novembru 1995. V decembru 1994 sta bila na podlagi prvega zakona o preprečevanju pranja denarja sprejeta tudi dva podzakonska akta, ki sta bila v januarju 1996 spremenjena in dopolnjena. V decembru 1994 je bil z zakonom o organizaciji in delovnih področjih ministrstev ustanovljen Urad za preprečevanje pranja denarja. S 1.1.1995 je ta urad začel tudi delovati. S 1.1.1995 sta začela veljati novi kazenski zakon Republike Slovenije in zakon o kazenskem postopku, ki sta določila kaznivo dejanje pranja denarja in dovolila uporabo določenih posebnih metod in sredstev tudi za kaznivo dejanje pranja denarja. Oba zakona sta bila sprejeta na predlog Vlade Republike Slovenije. V novembru 1996 je začel veljati tudi zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o deviznem poslovanju, ki je zaradi preprečevanja pranja denarja določil obveznost sporočanja carinskim organom vsak prenos gotovine ali čekov v vrednosti nad 2,2 milijona tolarjev čez državno mejo.
V novembru je Vlada na podlagi zakona o preprečevanju pranja denarja sprejela še tretji podzakonski akt, to je metodologijo o notranji kontroli organizacij iz 2. člena tega zakona.
V mesecu maju 1996 je Vlada tudi zaradi uskladitve zgoraj omenjeno konvencijo predlagala Državnemu zboru sprejetje zakonov o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika Republike Slovenije in zakona o kazenskem postopku. In sicer v segmentu, ki se nanaša na izboljšavo kaznivega dejanja pranja denarja: strožji ukrepi glede preprečevanja koristi vsem storilcem kaznivih dejanj, olajšano mednarodno sodelovanje na področju pranja denarja - in to po skrajšanem postopku. Čeprav sta bili obe predlagani spremembi vloženi na zadnjo sejo Državnega zbora, do obravnave v Državnem zboru ni prišlo.
Maja 1996 je Urad za preprečevanje pranja denarja Ministrstvu za finance pripravil predlog teksta zakona o ratifikaciji omenjene konvencije in ga poslal Ministrstvu za zunanje zadeve, ki je pooblaščeni predlagatelj po zakonu o zunanjih zadevah za ratifikacijo vseh mednarodnih konvencij. Ministrstvo za zunanje zadeve do konca leta 1996 ni zaradi drugih prioritet in drugih konvencij, ki so bile v postopku priprave ratifikacije, dokončno organiziralo prevoda konvencije in zato do konca leta 1996 predlog konvencije še ni bil predložen Državnemu zboru. Vendar pa je Vlada to naročila Ministrstvu za zunanje zadeve s posebnim sklepom iz novembra 1996. V tem momentu je v Ministrstvu za zunanje zadeve ta predlog pripravljen in bo postopek ratifikacije vložen kmalu.
Verjetno bo zaradi dokončne uskladitve zakonodaje z omenjeno konvencijo potrebno pripraviti še poseben zakon in dopolniti še drugo zakonodajo, ki bo urejala tudi druga vprašanja, predvsem v zvezi z zasegom premoženjskih koristi, ki izvirajo iz kaznivih dejanj. Bistveno pri oceni te problematike je tudi to, da je od 40 držav, ki so trenutno v Svetu Evrope, ratificiralo to konvencijo 13 držav, od tega 4 v zadnji polovici leta 1996, tako da Slovenija ne sodi v krog tistih držav, ki so zaenkrat najhitrejše, bo pa lahko najbrž v prvi polovici držav to svojo ratifikacijo tudi opravila.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Dragonja. K repliki se je oglasil gospod Moge.

RUDOLF MOGE: Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Ker moj poslanski kolega, gospod Janez Janša, na prvi dve vprašanji ni znal odgovoriti, vas seznanjam, da študira na 1000 prebivalcev 24 ljudi v Republiki Sloveniji, s čimer smo nekje v evropskem povprečju, da je od začetka mandata dr. Drnovška študiralo 35.000 študentov, sedaj pa 49.000 študentov.
Druga stvar je ta, da je prek šolskega tolarja prejšnji državni zbor dosegel to, da so socialno šibki ljudje dobili brezplačno učbenike in brezplačne malice. Videli smo pa takrat, da se ni dalo za celotno populacijo 400.000 ljudi tega zagotoviti, ker država tega preprosto ne zmore. Ko smo gledali, kje bi jemali te silne milijarde, nismo našli nikjer nobenega ključa. Tretje vprašanje, ki ga pa je moj spoštovani cenjeni kolega, gospod Janez Janša verjetno pozabil, bi ga pa še enkrat ponovil. Vprašal bi, kako je glasoval v Vladi ob prvi obravnavi sprejema šolskega tolarja.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Še ena replika. Gospod Bavčar.

IGOR BAVČAR: Spoštovane kolegice in kolegi! Moj poslanski kolega gospod Thaler ima prav. Janšev predlog za zamenjave je zares začetek konca Demosa, kar sicer samo po sebi ni nič slabega. In tudi moj poslanski kolega Kacin ima prav, ker imenovani nismo bili vprašani, ali se s spremembami strinjamo. To smo pozneje razčiščevali tudi v Kacinovi prisotnosti, zato mu ni bilo treba takrat brati časopisov. Sicer pa lahko o tem kaj več lahko pove tudi gospod Lojze Peterle.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa za kratko repliko. Ostajamo pri repliki. Gospod Špiletič ima besedo.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Samo na kratko glede konvencije o preprečevanju pranja denarja. Dejstvo je, da ni bilo politične volje, da bi prišlo do ratifikacije te konvencije, kajti kazenski zakonik Republike Slovenije se je sprejemal vzporedno z zakonom o preprečevanju pranja denarja v Republiki Sloveniji. Osebno sem tako pri prvi kot pri drugi obravnavi sodeloval na matičnih odborih in to tudi predlagal, vendar takrat je bilo to zavrnjeno, da to pač ne gre in da se bomo morali pač s tem dejstvom sprijazniti. Leto dni oziroma dve leti potem pa ugotavljamo, da ne moremo ratificirati ravno zato, ker ni možna zaplemba protipravno pridobljenega premoženja s pranjem denarja.
Drugo. Zelo me čudi, da je bil takrat v zakonu o preprečevanju pranju denarja ta pojem opredeljen veliko ožje, kot je to opredeljeno v Evropski konvenciji o preprečevanju denarja, ki kot to dejanje šteje vsako protipravno zamenjavo lastnine. In to bi lahko zelo koristno uporabili ravno v času, ko je bila največja sprememba lastništva oziroma protipravnega prehoda družbene lastnine v zasebno sfero.
Tretja zadeva. Evropska konvencija zavezuje vse države podpisnice, da razširijo pojem pranja denarja, če v posamezni državi obstajajo specifični pogoji, zaradi katerih bi lahko prišlo do pranja denarja v tej državi. Tako da edina sreča, ki je danes tukaj pred nami, je, da je Slovenija podpisala asociacijski sporazum in da ta določa, da morajo države podpisnice asociacijskega sporazuma z Evropsko unijo uskladiti svoje pravo s pravom držav članic. Tukaj vidim edino jamstvo, da morda bomo pa le prišli do tega, kar bi morali imeti že storjenega.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika gospod Janez Janša.

JANEZ JANŠA: Gospod Bavčar! Konec julija leta 1991 je bila seja vodstva Demosa v prostorih konference za Slovenijo svetovnega slovenskega kongresa. Vi tam niste bili zraven. Tudi gospod Kacin je bil zraven. Na tej zaprti seji sem predstavil predlog doktorja Jambreka o možnih rekonstrukcijah v Demosu. To sem jaz takrat naredil. Nikogar nismo nikamor nominirali, samo nekaj možnih predlogov je bilo za razgovore. Šele potem ko je to prišlo v javnost, se je seveda to izkoristilo. Konec Demosa pa je nastopil takrat, ko sta ti in gospod Rupel razbila Slovensko demokratično zvezo. S tem je Demos v parlamentu zgubil večino in potem se je zgodilo, kar se je zgodilo.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa za kratko repliko. Sedaj pa nadaljujemo razpravo. Prijavljen je gospod Borut Pahor.

BORUT PAHOR: Hvala lepa za besedo. Gospod predsednik, kolegice in kolegi, doktor Drnovšek! Vašo kandidaturo za predsednika Vlade podpiram in to v upanju, da boste sestavili uravnoteženo vlado s široko parlamentarno podporo. Sami najbolje veste, s kako zahtevnimi izzivi in nalogami se bo na pragu novega tisočletja soočila vaša vlada. Ne verjamem, da jih zmore opraviti, če bo manjšinska, ker bo večino svoje energije potrebovala za, verjetno, predvsem mizeren boj za svoje politično preživetje. Stabilna vlada bi v slovensko politično življenje prinesla prepotreben mir in omogočila ambiciozno soočenje s številnimi priložnostmi, ki nam obetajo uspešno prihodnost. Predsednik uspešne vlade bo pač tisti - in zato vas podpiram v tem, ker verjamem, da ste lahko - ki bo v naslednjih tednih sestavil vlado, ki bo presegla obstoječo politično paralizo in delitev. Med svojimi referencami ste v govoru upravičeno omenil bogate izkušnje na mednarodnem diplomatskem parketu, prihodnji dnevi in tedni pa bodo pokazali, ali jih lahko vešče uporabite tudi doma pri sestavi široke in stabilne vlade. Dovolim si napovedati, da bo vaša vlada uspešna toliko bolj, kolikor bolj boste pri tem uspeli. Zato mi dovolite, doktor Drnovšek, da vam na tej poti zaželim kanček sreče, predvsem pa oblilo potrebne modrosti. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. K razpravi je prijavljen gospod Henigman. Dajem mu besedo, nato še doktor Jože Zagožen in potem bi dali besedo kandidatu za mandatarja.

BENJAMIN HENIGMAN: Lep pozdrav dragim kolegicam poslankam in poslancem! Pozdrav kandidatu za mandatarja doktorju Drnovšku in vsem ostalim, navzočim novinarjem in drugim! Prvič se oglašam v novem državnem zboru kot poslanec prejšnjega sklica in moram reči, da bom spregovoril o tej točki nekoliko iz izkušenj, ki sem jih pridobil v zadnjih štirih letih v delu v parlamentu, in z izkušnjami, ki sem jih videl v odnosu do vlade Janeza Drnovška.
Predstavitveni nagovor dr. Drnovška je - tako od daleč vzeto zelo lep govor, ki vsem vse obljublja oziroma ne pove, v kakšni situaciji se nahaja država, posebej njen del v gospodarskem smislu, in lahko bi ga okarakterizirali kot dobro popotnico za delo naslednje vlade, če seveda ne bi, tako kot sem rekel, imel določenih izkušenj o delu te vlade.
Ta vlada je seveda marsikaj dobrega storila v zadnjih štirih letih - to je treba po pravici povedati - in dr. Drnovšek na njenem čelu tudi. Vendar ima pa na svoji vesti tudi veliko stvari, ne bom vseh naštel, nekaj jih pa bom, za katere menim, da je zaupanje v kandidata za mandatarja, predvsem pa zaupanje v Liberalno demokracijo kot tisto stranko, ki je vseskozi dajala ton tej vladi oziroma ki je vladala enostransko, brezkompromisno takrat, ko je šlo za interese ozkega finančnega lobija ali pa za interese ozkega dela Slovenije, da si ne zasluži zaupanja za sestavo nove vlade.
V zadnjih dveh dneh me je šokiralo, da smo prišli do pozicije, ko dejansko nastajata dva bloka. Ponudba strank slovenske pomladi je bila odprta za vse, najprej pa, tako kot je bilo rečeno, tega nisem "pogruntal" sam, predvsem za Liberalno demokracijo. Vendar, kjer pa piše, da mora vlado sestaviti ravno gospod Drnovšek? Veliko je bilo govora v zadnjih letih o stolčkih in moram reči, da se teh stolčkov - tako jaz osebno vidim te stvari - oklepajo predvsem predstavniki LDS-a. Za sodelovanje je včasih potrebno prepustiti mesto prvega tudi svojemu konkurentu, svojemu kolegu, svojemu političnemu, ne bom rekel drugače kakor konkurentu.
Ta predstavitveni nagovor je za moje pojme, karikirano rečeno, lahko tudi nagrobni govor. Nagrobni govor v tem smislu, da o tistemu, ki je umrl, govorimo samo dobro, da pozabimo vse, kar je bilo za nazaj v njegovem življenju in ga samo hvalimo. Tak vtis sem dobil, ko berem v bistvu ta nastop gospoda dr. Drnovška. Vendar se globoko zavedam in to smo tudi v predvolilni kampanji posameznih strank, lahko govorim seveda zase, tudi opozarjali, da čaka Slovenijo veliko trdega dela. Da čaka prebivalce samoodpovedovanje in da je treba takoimenovano zgodbo o uspehu enkrat tudi plačati. Tega iz teh uvodnih misli gospoda Drnovška žal ne zaznam, ker če bi bilo temu tako, potem bi tudi predvidel konkretne ukrepe, kje vidi rezerve za nadaljnji razvoj Slovenije.
Slovenija za moje pojme, če se malo globje spustim v volilni rezultat okraja v Ribnici, kjer sem bil izvoljen, potrebuje spremembe na več področjih: predvsem na gospodarskem področju, v socialni politiki, potem zelo pomembne spremembe v pravosodju, ki se na gospodarstvo direktno navezujejo in spremembe v ceni države oziroma v državni upravi. Za te spremembe pa je treba vzpostaviti določen red. Ta red pa po logiki stranke Liberalne demokracije ni ravno tista kategorija, na katero bi se izgovarjali oziroma ki bi ji sledili. Seveda pa je treba red postaviti na osnovi elementov poštenosti do vseh državljanov, ne samo do tistih, ki so volili Liberalno demokracijo, ampak tudi do vseh ostalih. Izkušnje iz zadnjih štirih let mi kažejo, da je kljub opozorilom, da nismo še pravna država, Vlada na tem področju storila zelo malo oziroma skoraj nič. Opozoril sem, da ne leti vsa kritika na doktorja Drnovška, leti na posamezna ministrstva, predvsem pa leti tudi na usmeritev Liberalne demokracije, ki je v tem času imela nastavke - oziroma tako sem jaz videl - anarhičnosti, neurejenosti, seveda z določenim ciljem, da se v oblasti, ki ji je bila dana leta 1992, postori največ, kar je v njenem interesu. Tako jaz vidim to. Samo en praktičen primer, o stečajnem zakonu in možnostih, da se prekine v bistvu to škodljivo divje lastninjenje na najpreprostejši oziroma vulgaren način, Vlada Republike Slovenije oziroma pristojno Ministrstvo za pravosodje ni v dveh letih, kar je bil zakon sprejet, od leta 1994 pa do konca leta 1996 oziroma skoraj treh letih, storila nobenega ustreznega koraka. Še več, zavirala je kakršnekoli spremembe in trdila, da je na tem področju vse normalno.
To se odraža tudi na gospodarstvu v Ribnici, to se odraža tudi pri ljudeh, ki so izgubili delovna mesta, pa še danes nimajo nobenega zagotovila, da bodo v stečaju, v katerega so samostojno šli z obljubo, da jim bo povrnjena odpravnina oziroma tisti sorazmerni delež, ki so ga v stečajnem postopku pričakovali, vsega tega do sedaj niso dobili.
Problematičen je odnos do lastnine, ki je najpomembnejša zadeva, s katero se je Državni zbor ukvarjal pa tudi Vlada v tem štiriletnem obdobju, če seveda odmislimo evropske povezave oziroma ustvarjanje države po tistih principih, ki jih nova ustava pogojuje. Poglejte, v odnosu do lastnine - ne mislim govoriti o privatizaciji podjetij, ki so šla, pač kakor smo bili sposobni, da gredo v tranzicijo. Pač nismo edina država, ki se je s tem srečevala. Vendar pa, da niso Vlada Republike Slovenije in ustrezna ministrstva poskrbela, da bi v tem neznanem obdobju, ko ne vemo, kdo je lastnik in kdo je delojemalec ali pa delodajalec-delojemalec, s tem, ko so postopki lastninjenja dolgo tekli, zagotovila pravne varnosti delavcem v teh podjetjih, ki so na tako imenovanem robu preživetja in so kot brezpravna raja. Te kritike, mislim, da Vlada oziroma dr. Drnovšek, ki je objektivno - ta pojem se je večkrat pojavljal v zadnjih štirih letih pri menjavah ministrov - ki je objektivno odgovoren, da se tukaj ni nič premaknilo, tega dejstva ne morem zanemariti pri odločitvi o njegovi izvolitvi.
Treba je vedeti, da v tej državi, posebej pa v ribniški občini in v ribniškem okraju, ljudje delajo ne osem ur, delajo dvanajst ur in več (pa nočem zganjati populizma), to je čista resnica, za 35 do 40.000 tolarjev; na drugi strani pa se nimajo na nikogar obrniti, da bi ščitil njihove elementarne pravice. In to smo poslušali štiri leta in žal ni bilo postopka, s katerim bi Vlada namenila določene aktivnosti, kjer se bo kazala smer, da se bodo te stvari uredile. Ne, stvari so tekle svojim tokom. Važno je, da dobimo lastnike, potem pa bomo mi zadevo seveda že uredili, ko bodo lastniki zelo zainteresirani, da imajo tudi urejeno zakonodajo. Tukaj so glavni očitki, ki jih vidim, da se ne morem odločiti oziroma da se ne morem osebno odločiti, da bi podprl ponovno kandidaturo oziroma izvolitev gospoda Janeza Drnovška.
Nenazadnje bom ob koncu rekel še čisto politično. V Ribnici so stranke slovenske pomladi skupaj dobile 69% glasov in vsakemu volivcu, ki je volil eno izmed teh strank, ne bom govoril, da je bilo čisto jasno, vendar vsakemu volivcu, tistemu, do katerega sem prišel, smo jasno povedali, da bo naša prioriteta (če bo možno) popeljati Slovenijo v boljše čase, v nov razvoj v okviru teh treh strank; to se pravi v okviru slovenske pomladi - če hočete tistih strank, ki so najbolj zaslužne, da smo se politično osamosvojili. Vse tisto - gospod Anderlič, zamahuje z roko, pač to je njegova kultura, ki sem jo navajen in me sploh več ne prizadene - in vse tisto, kar lahko ugotavljamo in kar je gospod Drnovšek v svojem uvodnem nastopu povedal, ni zasluga samo vlade dr. Janeza Drnovška niti ni samo zasluga Slovenskih krščanskih demokratov, ki so v tej vladi vztrajali do konca, tako ali drugače, ampak je zasluga Slovenk in Slovencev, ki so državo sprejeli za svojo in ki so se borili vsak na svojem mestu, da so preživeli in da je država napredovala toliko, kot je. Lahko pa bi še bolj. Zato bom poskušal narediti vse, to pa je, da dam glas tistemu kandidatu, za katerega upam, da bo Slovenijo popeljal v boljše čase, ta kandidat pa zame ne more biti stari mandatar oziroma sedanji predsednik vlade, ampak je lahko nov človek, ki bo zaupanje Slovencev poskušal uveljaviti v naslednjih štirih letih. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Henigmanu. Besedo dajem gospodu dr. Jožetu Zagožnu.

DR. JOŽE ZAGOŽEN: Zaradi pozne ure se razpravi odpovedujem, sicer pa je bilo že vse povedano. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Zagožnu. Po 34 prijavljenih razpravljavcih in po več kot 50 replikah sprašujem kandidata za predsednika vlade dr. Janeza Drnovška, če želi odgovoriti na nekatera vprašanja in dati dodatna pojasnila. Prosim, dr. Janez Drnovšek.

DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Po dveh dneh razprav, po 34 razpravah in številnih replikah je seveda veliko točk, na katere bi se dalo zelo veliko in zelo dolgo odgovarjati. Na nekatere bi se dalo odgovarjati tudi zelo polemično, čeprav vem, in to upoštevam, ne samo danes, tudi sicer, da je funkcija predsednika vlade tista, ki je nekakšen strelovod pravzaprav v vsaki državi, kamor lahko treskajo in treskajo strele za vsako nezadovoljstvo, za vse, kar se komu kaj slabega zgodi v tem času. Tisti, ki je pripravljen oziroma tisti, ki opravlja takšno funkcijo, mora seveda s tem računati in to vzeti v poštev.
No, s tem se že dotikam enega precej pogostega vprašanja oziroma kritike; češ, niso zajeta vsa področja v mojem predstavitvenem govoru, v mojih programskih smernicah za delovanje prihodnje vlade. Mislim, da je nemogoče zajeti vsa področja. V kakršenkoli kompleksnem programu, kjer bi sistematično skušal naštevati vsa številna področja, bi se še vedno našlo kaj, kar bi nekdo potem še bolj upravičeno izpostavil, češ to pa manjka, češ da toliko in toliko stvari ni vključenih. Tako da je bil moj pristop, moj koncept takšen, da sem se posvetil predvsem tistim temam, tistim vprašanjem, za katera ocenjujem, da so pravzaprav najtežja za reševanje v naslednjem obdobju in kjer leži ključ za uspeh ne samo na teh področjih, na primer gospodarstva in sociale, ampak tudi za številna druga področja, zlasti negospodarska. Če ne bomo uspeli razrešiti temeljnih vprašanj v gospodarski in socialni politiki, se bo seveda to zelo odrazilo v omejenih možnostih v vseh teh dejavnostih v celotnem negospodarstvu.
No, pa še drug kriterij je bil pri tem. Tam, kjer stvari dokaj dobro tečejo, tam, kjer ni tako težkih dilem in vprašanj, kjer so usmeritve dokaj jasne in tudi nesporne v naši državi, do tistih stvari tokrat nisem ponavljal in o njih govoril. Če navedem samo vprašanja šolstva, mislim, da je to področje zelo dobro rešeno v zadnjih štirih letih; bilo je veliko investicij, veliko narejenega, veliko šol, veliko smo se ukvarjali s celotno problematiko. Danes smo že slišali, da se je povečalo število študentov, učencev in da se je povečal tudi na nek način njihov standard ali možnost študija.
Če govorimo o kulturi, tudi o tem so padle besede, slišali smo, da je tudi Svet Evrope zelo pozitivno ocenil tisti del kulturne politike, institucionalne politike, ki pravzaprav lahko ocenjuje in s katero se ukvarja tudi vlada, da so ocene pretežno pozitivne in da - mislim, da se lahko strinjamo s tem - da je potrebno nadaljevati v tej smeri. Vendar, nekdo je govoril o številkah, češ da se ukvarjam pri tem samo s številkami. Kultura običajno, kadar se obrne na vlado, na predsednika vlade, se obrne v zvezi s številkami, v zvezi s finančnimi sredstvi, ki jih rabi za svojo dejavnost in od vlade pričakuje to, da zagotovi čim več finančnih sredstev, čim več možnosti za delovanje, za preživetje. V vladi ne pišemo pesmi in mislim, da nihče ne pričakuje, da bi se vlada v tem smislu kulturno udejstvovala, ampak pričakuje, da bomo s pametno politiko zagotovili dovolj možnosti in sredstev na vseh področjih, pa naj bo to šolstvo, kultura ali znanost, ki ima tudi poseben pomen in tudi vpliv na gospodarstvo, na prihodnost, na prihodnji razvoj, ampak imajo ga vsa ta področja, o katerih sem govoril.
Ob tem bi želel povedati še to, da ob tem ko sem pazljivo poslušal vaše razprave - veliko izmed njih je bilo tudi tehtnih, dobronamerno usmerjenih - sem včasih prišel do občutka, da je težko morda vsem jasno, kaj je funkcija predsednika vlade, njegova dejavnost, njegova možnost pri tem delovanju.
Na vlado letijo, kot sem že uvodoma povedal, vprašanja in tudi očitki za številna področja, kjer vlada po ustavi nima pristojnosti. Govoril sem že uvodoma o pravosodju kot o takšnem primeru. Drug takšen primer je tudi monetarni denarni sistem, kjer ima prvenstveno pristojnost, odgovornost Banka Slovenije kot neodvisna institucija, na katero vlada ne sme in ne more vplivati. Vlada se na nek način dotika tega področja, na nek način prihaja torej do stikov s tisto monetarno funkcijo Banke Slovenije. Vendar, številna vprašanja, ki ste jih tudi danes namenjali, ki se nanašajo na obrestne mere, na funkcioniranje celotnega finančnega sistema, vlada ne more reševati oziroma vsaj ne sama brez bistvenega sodelovanja te druge neodvisne institucije.
In v številnih točkah s finančnega področja se strinjam z vami. Tudi v drugih državah je pravzaprav normalno, da vlada skuša izvajati večji pritisk na znižanje obrestnih mer, na to, da se izboljšajo pogoji financiranja, saj to pozitivno vpliva na gospodarsko dejavnost, ne delovna mesta, na proizvodnjo, na vse tisto, kar vlado zanima. Centralne banke pa so velikokrat pri tem, če tako rečem, bolj konzervativne oziroma se posvečajo predvsem cilju vzdrževanja količine denarja v obtoku in s tem tudi vplivanja na inflacijo oziroma prepričevanja inflacije, ker ima tudi vlada svoje možnosti, ker na inflacijo vplivajo seveda monetarni agregati, vplivajo pa tudi različni stroški, cene, kjer pa vlada ima svoje pristojnosti.
Več je bilo zelo posebnih, posamičnih vprašanj. Na nekatera in glavna in tipična bo skušal v nadaljevanju odgovoriti. Eno vprašanje oziroma en očitek sem nekajkrat zasledil; najprej, mislim, da pri gospodu Zagožnu in potem še pri nekaterih drugih razpravljalcih; češ da želim za vsako ceno postati mandatar slovenske vlade oziroma da se predstavljam kot edini možni mandatar.
Že v svojem uvodnem ekspozju sem povedal, da temu ni res tako. V vsaki državi, povsod in vedno so različne možnosti, tako tudi mora biti. Nihče, nikjer ni nikoli samo eden tisti, ki bi lahko to delal. Meni je to še najbolj jasno. Do nesporazuma najbrž prihaja v zvezi s tem, ker pač kandidiramo konkurenčno, ker smo pač konkurenčne stranke, ki so kandidirale na volitvah, ki sedaj pač skušajo kandidirati tudi za mandatarja. In seveda, če si naslavljamo take očitke, si jih lahko obojestransko; češ, zakaj pa drugi ne odstopi od tega, zakaj pa ravno eden hoče biti mandatar. Če eden odstopi, je problem rešen. Se pa ne moremo zmeniti, kdo naj odstopi; ali jaz ali drugi kandidat za mandatarja. Toda mislim, da so očitku torej o tem, da nekdo želi biti edini mandatar, neopravičeni. Če iskreno povem, če ne bi LDS zmagala na zadnjih volitvah kot posamična stranka, če ne bi pred tem nastopali s to našo - tudi v predvolilnih nastopih - da smo pač pokazali, kakšni so bili naši rezultati v vladi in tudi moji rezultati v prejšnjem obdobju, če ne bi na tej osnovi torej dobili ustreznega zaupanja volivcev, če bi bili na primer druga stranka na teh volitvah, potem mi niti na kraj pameti ne bi prišlo, da bi se ponujal kot kandidat za mandatarja danes po teh volitvah.
Vendar, če stranka na volitvah kandidira, če stranka dobi posamično največ glasov, ne poznam primera, da bi potem ta stranka oziroma njen kandidat po volitvah potem sam odstopil od tega. Torej, sam volilni rezultat obvezuje, daje odgovornost do vseh tistih, ki so pač tako volili. Sicer bi izpadlo neresno, neodgovorno, če bi mesec dni po volitvah pa ugotovil, da ne kandidiram za tisto, za kar smo se prej predstavljali pred volitvami in za kar smo pravzaprav dobili posamično največjo podporo med volivci. In v naših razgovorih, tudi s predstavniki pomladanskih strank, je bilo moje stališče takšno, kot je bilo danes že povedano s strani nekaterih drugih predstavnikov Liberalne demokracije Slovenije, da naj o tem odločijo organi stranke. Organi stranke so odločali na moj predlog tudi o tako imenovani možnosti 3 + 1, ki so jo ponujale pomladanske stranke, vendar so jo enoglasno, soglasno zavrnili. Ne na moje insistiranje, ampak na moj dokaj nevtralni pristop, češ, naj stranka resnično z vseh vidikov razmisli, premisli o tem vprašanju, da ne bi izpadlo, da sam insistiram na svojem mandatarstvu. Tisto, kar pa sem predstavnikom spomladanskih strank jasno povedal, pa je to, da če bo LDS sprejela takšno formulo, 3 + 1, da sam nimam namena iti sodelovati v takšni vladi kot minister. To pa je moja pravica in moja osebna odločitev. Če bi se torej odločila stranka in če bi prišlo sicer do takšne rešitve, bi bila to pač ena izmed možnih, legitimnih rešitev. Če bi se za njo odločili. Seveda pa je potem moja legitimna možnost, ali pač želim sodelovati v njej kot minister oziroma v neki drugi funkciji. Vse naše razprave, vsa naša stališča so se vrtela na tak način.
Naprej. S strani naših prejšnjih koalicijskih partnerjev, s strani Krščanskih demokratov, je bilo slišati več očitkov. Če izrazim ob tem svoje mnenje, mislim, da bi - ampak to najbrž ni povsem primerno, da sodim o tem, kakšno politiko vodi kakšna druga stranka - vendar mislim, da če bi stranka Krščanskih demokratov tudi pred volitvami bolj nastopala kot vladna stranka, kar je bila v prejšnjem obdobju, če bi bolj jasno sedela na tem stolu, ne hkrati tudi na opozicijskem, mislim, da bi bil njen rezultat verjetno boljši. Sodelovanje s to stranko ni bilo tako slabo v prejšnjem obdobju. Vedno so problemi; problemi so v družini, problemi so znotraj ene stranke, nikoli ni enotnega mnenja. Problemi so bili seveda tudi na relaciji LDS in SKD, vendar veliko pa je narejenega skupno in mislim, da dokaj dobro. Projekt avtocest je eden izmed takšnih projektov, kjer sta se tudi ministra za promet in za okolje in prostor kot glavna akterja zelo dobro ujela in kjer so celotne ekipe odlično opravile delo. Pa tudi nekatera druga področja in projekti so še takšni.
Slišal sem pa danes večkrat očitek spet o tem, da kaj vlada ni storila za funkcioniranje pravne države in za preganjanje kriminala. Edini resor v vladi, ki lahko posega na to področje kot izvršilna oblast, je ministrstvo za notranje zadeve. Štiri leta je ta resor vodil predstavnik Krščanskih demokratov, tako da kritika - ki prihaja s strani spomladanskih strank na splošno do LDS; češ, da LDS ne preganja dovolj kriminala - ni povsem upravičena. To ne pomeni, da minister oziroma oba ministra Krščanskih demokratov nista dobro opravljala svojega posla. Mislim, da sta solidno delala, vendar problemi niso tako enostavno, kot se včasih zdi. Mislim, da je bilo veliko rezultatov doseženih, da so možnosti, da bomo za naprej še bolj učinkoviti, vendar stvari ne gre preveč poenostavljati, jih preveč posploševati, vzeti preveč lahko. To delo ni tako preprosto.
Želel bi nekaj reči o zelo številnih kritikah na tako imenovani liberalizem. Včasih se zdi, da je liberalizem kot beseda pri nas postal pojem za nekaj slabega. Kaj je liberalizem? To je svoboda, svobodnost, da nekaj počnemo čimbolj svobodno. Zakaj je tako slabo pri nas - karkoli je liberalnega, dobiva že kar nek negativni prizvok. Če govorimo o liberalnem gospodarstvu, kapitalizmu in tako naprej, imam včasih občutek, da marsikdo nastopa še z vrednostnih pozicij prejšnjega sistema. Sedanji sistem se je leta 1990 spremenil. Prej je bil drugačen sistem. Samoupravni sistem s skupno lastnino, socialistični sistem s precejšnjo stopnjo egalitarnosti in pa sistem, kjer so bile človekove pravice nekoliko manj upoštevane kot v nekaterih drugih sistemih. Ampak v številnih sedanjih razpravah kot da ne sprejemamo nekaterih objektivnih dejstev, ki jih prinaša ta novi sistem od leta 1990 naprej. Ta sistem je sistem tržnega gospodarstva, ki prinaša s seboj borbo, ki prinaša s seboj diferenciacijo - tudi socialno diferenciacijo, ki prinaša večjo konkurentnost. Ta sistem je premagal v svetovnih merilih drug sistem, ki je bil socialistični sistem, zaradi tega, ker je bil učinkovitejši, velikokrat tudi bolj grob v gospodarsko-socialnih gibanjih, ampak učinkovitejši in uspešnejši na koncu in drugi sistem je to tekmo izgubil po nekaj desetletjih. Nekatere konsekvence tega novega sistema preprosto moramo sprejeti, če želimo v njem živeti, če želimo doseči tudi večjo učinkovitost. Vendar to ne pomeni, da ko država, da kot politika, kot stranka, sprejemamo takšen liberalizem, takšne svoboščine v njihovih najbolj grobih oblikah, ki je sicer še v svetu ponekod prisotna, vendar v Sloveniji - tako kot v nekaterih drugih državah (na primer skandinavskih državah) - imamo tak nivo neke splošne solidarnosti. To je nek nivo tudi socialne solidarnosti, da nikoli - prepričan sem - ne bomo sprejeli tiste povsem grobe oblike tržnega sistema konkurenčne borbe, ampak bomo vedno imeli nek socialni korektiv, ki bo tisto diferenciacijo omilil in ki naj bi omogočil solidno življenje vsem ljudem. Vendar, povzročal pa bo razlike, ker sicer ta sistem ne bi bil ta sistem.
Drugo, kar se včasih zdi, je to, da kljub vsemu nismo povsem dojeli, kaj je pomenila osamosvojitev Slovenije in izguba vseh trgov. Takrat smo izgubili okoli 40% vseh trgov, s katerimi je naše gospodarstvo razpolagalo. Številni ekonomisti in politiki, zlasti v tujini, so ocenjevali, da Slovenija ne more preživeti takšnega šoka oziroma če ga bo preživela, ga bo preživela na izjemno težek način in da bo zelo dolgo časa trajalo, predno si bomo opomogli od tega. Strašansko hitro smo to pozabili, da se je to zgodilo. Ampak tak šok - izguba 40% skupnega trga, kjer je domači trg, zunanji trg in bivši jugoslovanski trg, to pomeni, da so številna podjetja izgubila delovna mesta, izgubila svojo prodajo, izgubila svoj dohodek, da so izgubili svojo eksistenco, da se je zato povečala nezaposlenost, da je zato prišlo do splošne plačilne nesposobnosti, da se vsi likvidnostni kanali zato zamašili. Da so se potegnile verižne reakcije tudi do boljših podjetji in da je to tako težak šok, ki ga je izjemno težko rešiti objektivno v desetih letih. V Sloveniji smo ga sorazmerno dobro preboleli, sorazmerno hitro razrešili. Ne bomo rekel, da samo zaradi pametne politike vlade. Preživeli smo ga zato, ker Slovenci enostavno znamo dobro delati, znamo dobro gospodariti. Imeli smo številne dobre ljudi, tudi managerje. Ampak, ne zatiskajmo si oči pred posledicami tega, kar se je takrat zgodilo. In te posledice so bile hude in se vlečejo vse do danes. Tako je seveda zelo enostavno potem tudi še v vseh teh letih obtoževati vlado za to, od kod so vsi ti nezaposleni, zakaj so nezaposleni in tako naprej in pozabiti na ta izjemen šok, ki so ga le redke države v celotni zgodovini doživele na tak način, kot ga je doživela Slovenija. Mi smo morali nadomestiti te izgubljene trge. Veliko smo naredili v tem času. To nam priznavajo vsi v svetu, zato so mednarodne ocene, mednarodne primerjave veliko boljše, kot pa jih običajno slišimo tukaj doma; ker upoštevajo svet, v katerem živimo, ker upoštevajo, kaj se da in kaj se ne da, da to ni idealni svet, kjer je pogrnjeno vsakemu, ki lahko pride in si vse vzame, ampak da je to zelo huda borba, v katerih je težko preživeti in kjer ne moremo vsega narediti naenkrat. Če pomislimo, da smo v teh letih - poleg tega, da smo prebolevati ta šok - imeli realno rast plač, in to solidno, da smo gradili avtoceste, ki jih prej v petdesetih letih nismo morali narediti, sedaj pa gradimo avtoceste. Gradimo številne šole, da sedaj moderniziramo železnice, ki jih prej v desetletjih nismo mogli narediti in še številne druge investicije. Skratka, to so rezultati. Mislim, da bi sami sebe podcenjevali, če bi trdili, da to niso. Ampak to velja za vse Slovence, to so rezultati Slovencev, Slovenije.
Izpostavljenih je bilo precej še konkretnih vprašanj. Regionalizem sem v svojem uvodnem nastopu izpostavil. Strinjam se s tem, da bo potrebno proučiti tudi, kakšna je dejansko dosežena stopnja centralizacije v Sloveniji. Veliko je kritik o tem, da smo šli v preveliko centralizacijo. Če je to res, smo šli nenamerno, brez eksplicitne politične odločitve katerekoli stranke, vsaj jaz jo ne poznam. Sprejeti so bili številni zakoni v kratkem času na tem področju in tudi na drugih, tako da prejšnji Državni zbor je opravil veliko delo, vendar je očitno, da v veliki hitrosti, ob velikih proceduralnih zapletih, ob ogromni količini zakonov naenkrat, da vedno niso sprejete najboljše odločitve. Tako je vsekakor to eno izmed vprašanj - torej tudi vprašanje lokalne samouprave - razmerja med centrom in med lokalnim, vprašanje regij, da je to eno izmed ključnih vprašanj tega naslednjega obdobja. Predlagam, da to vprašanje resnično skupno pogledamo brez nekih političnih strasti in da skušamo najti tisto pravo mero decentralizacije, ki je za Slovenijo potrebna glede na naše izkušnje, glede na naš način življenja, glede na naše preference. Tukaj se z vami strinjam in to vprašanje je potrebno dati skupno na mizo.
Vprašanje Maribora je bilo izpostavljeno, to sodi v okvir tega vprašanja. Vlada se je v prejšnjem obdobju z Mariborom precej ukvarjala. Mislim, da smo tudi sprejeli vrsto konkretnih ukrepov, izpeljali vrsto konkretnih stvari. Tista seja v Mariboru, o kateri je govoril tudi eden izmed poslancev, je dala rezultate; ti sklepi se uresničujejo, tudi sedaj še naprej; pred kratkim sem zahteval poročilo o izvrševanju vseh tistih dvajsetih sklepov s takratne mariborske seje in z največjim veseljem bom to posredoval, ne samo temu poslancu, ampak tudi drugim. Je pa Maribor, o tem smo že govorili, pač problem center - regija, kjer so se najbolj koncentrirali gospodarski problemi tranzicije, izgube trgov, prejšnje strukture gospodarstva, ki ni mogla več preživeti, zato je objektivno v tem mestu več problemov, kot pa jih je ponekod drugod, čeprav so tudi nekatere druge regije v tem smislu nesorazmerno prizadete. Zato sem v svojem uvodnem nastopu, ne slučajno in ne samo kot nek stavek, ki je napisan v govoru, ker to velja - za vsemi temi stavki so neki zelo konkretni ukrepi ali številke - govoril o tem, da je potrebno povečati tiste instrumente ekonomske politike, s katerimi lahko vplivamo na razvoj depresivnih regij. To se mi zdi zelo pomembno, ker je Vlada do sedaj imela zelo omejene instrumente za tovrstno ukrepanje. Ob tem zagotavljam tudi vsem poslancem - mislim, da so bili to župani, ki so razpravljali o tem, da Vlada nima dvojnih ali trojnih kriterijev pri resničnih tovrstnih instrumentih v intervencijah. Če sem sam kdaj zasledil kaj takšnega, sem posredoval in skušal odkloniti deformacije. Če se to dogaja, se dogaja na tistih strokovnih nivojih ali drugačnih. To je vedno možno, ampak v takih primerih je potrebno opozoriti in skupno bomo to odpravljali.
Kar se tiče drugih vprašanj - gospod Rejc je izpostavil vrsto gospodarskih vprašanj v svojem nastopu. Eno izmed njih je vprašanje povečevanje našega izvoza, češ da nimamo izravnane zunanje trgovinske bilance. To je eno izmed vprašanj, ki se v zadnjem času pogosto pojavlja, zato bom na to tudi odgovoril. Slovenija zasleduje izravnano plačilno bilanco, neizravnano zunanjetrgovinsko bilanco. Naša plačilna bilanca je izravnana v vseh teh letih in v posameznih letih tudi pozitivna, zato smo ustvarili tudi devizne rezerve v teh letih. O tem sem govoril. Praktično iz nič smo ustvarili pomembne devizne rezerve v tem času od osamosvojitve naprej. Vendar naš devizni sistem deluje tako, kot je urejen z zakonom, regulira ga Banka Slovenije na podlagi ponudbe in povpraševanja. Če poenostavim; kadar izvažamo več, kadar imamo več deviznih prilivov, je ponudba deviz večja od povpraševanja. To pomeni, da se tečaj spremeni, to pomeni, da tolar poraste, to velikokrat slišimo, to pomeni, da so potem izvozniki v večjih težavah in običajno v določenem času zato izvoz zmanjšamo. To je tipična tržna zakonitost - sistem, ki ima svoje prednosti, ki ima pa tudi to svojo slabost. To je ena izmed centralnih točk slovenske ekonomske politike in teorije za naslednje obdobje, kako ob tem sistemu zagotoviti naprej trdnost valute, s čimer ta sistem prispeva, hkrati pa to, da naši izvozniki, naše gospodarstvo ne bodo zaradi takšnih tečajnih gibanj preveč oškodovani. Oziroma - da ne bi prišli v situacijo, ko morajo potem ne samo kratkoročno zmanjševati izvoz, ampak zapirati proizvodnjo, ki je potem ne morejo več obnoviti takrat, kadar bo tečaj spet ugodnejši. To je eno izmed vprašanj, s katerimi smo se veliko ukvarjali in tudi razpravljali z našimi ekonomskimi teoretiki. Vendar povsem dobrih rešitev zaenkrat v tej smeri še ni. Vlada je skušala pomagati s tistimi instrumenti, ki jih je imela na razpolago: s posameznimi intervencijami izvoznikom, zlasti pa z zmanjševanjem prispevkov v tem obdobju, s čimer je skušala nadomestiti neugodno gibanje tečaja. Vendar tukaj je spet, kot sem uvodoma povedal, centralna vloga in pomen tudi Banke Slovenije, s katero moramo ta problem skupno razrešiti.
Gospod Schiffrer je govoril o izseljencih, o Slovencih v svetu. Z njim se strinjam. Morda smo tem vprašanju res namenili premalo pozornosti, vsaj kot vlada v celoti eksplicitno, čeprav je teh področij tako zelo veliko in prioritet tako veliko, da je vedno potem tudi kakšno pomembno področje, za katerega se zdi, da mu ne dajemo dovolj pozornosti. Vendar to vprašanje je rešeno institucionalno s tem, da imamo državnega sekretarja, ki je zadolžen za Slovence po svetu, da imamo nekatere instrumente in da je kljub vsemu slovenska politika temu vprašanju le namenjala precej pozornosti. Vendar se strinjam s tem, da bi morali skupaj s Slovenci v svetu najti nekatere, verjetno še dodatne, načine, kako bi povečali to medsebojno komunikacijo, kako bi v obojestransko korist bolj poglobili te vezi in da bi iz tega prišlo nekaj koristnega za vse Slovence: tiste v svetu in za nas tukaj. Vsekakor se strinjam in kot predsednik vlade sem pripravljen takšne predloge in iniciative upoštevati.
Gospa Pozsončeva je postavila vprašanje v zvezi s prekmursko regijo, sploh z regionalnim razvojem. Mislim, da sem to odgovoril in tudi zagotovil ponovno, tudi še za naprej, da bom zagovarjal takšno politiko, takšne sistemske rešitve, ki ne bodo zmanjševale pravic in položaja narodnosti pri nas! Nasprotno! Skušali bomo ta položaj čimbolj izboljšati, ne samo institucionalno, kar je že sedaj zelo dobro rešeno, ampak tudi z različnimi konkretnimi ukrepi. Že do sedaj smo tudi v zelo intenzivnih komunikacijah z našimi sosednjimi državami in njihovimi državniki temu dajali precejšnjo pozornost in mislim, da so obojestransko doseženi le neki pomembni rezultati.
Postavljenih je več vprašanj, tudi konkretnih, na primer sanacija Žirovskega vrha - mislim, da je gospod Demšar to vprašal. Sanacija poteka in gre za precej strokovna vprašanja. Sicer sem vmes pridobil bolj konkretno informacijo, vendar je tako strokovna in suhoparna, da je verjetno ni potrebno sedaj predstavljati. Je pa to v celoti predstavljeno v Poročevalcu št. 50, leta 1996; celotno uresničevanje sanacije Žirovskega vrha. Vlada o tem je razpravljala, sprejeti so bili ukrepi in seveda bodo morale biti tudi v prihodnje.
Kar se tiče pa vprašanja energetske politike v Sloveniji, ki ga je tudi naslovil gospod Demšar. Zagovarjam politiko uravnotežene energetske strategije z uporabo vseh razpoložljivih energetskih virov. To smo delali že do sedaj, začeli smo z izgradnjo nekaterih novih hidroelektrarn: soških, obdravskih, v celoti je pripravljen že nekaj časa projekt savske verige elektrarn za takojšnjo realizacijo. Pripravljeni so projekti in izvajajo se projekti za izgradnjo oziroma za rekonstrukcijo termoelektrarn, tako Šoštanj - četrti blok in zlasti termoelektrarna 3 v Trbovljah. Do nadaljnjega jih bo Slovenija potrebovala še tudi električno energijo iz nuklearke v Krškem. V zadnjem času smo tudi v Vladi z različnimi ukrepi nekoliko izboljšali finančni položaj elektrogospodarstva, tako da bo to elektrogospodarstvo sposobno izvajati tiste projekte, ki bodo potrebni v prihodnosti oziroma ki so že začeti.
S tem bi zaključil. Morda sem kakšno zelo konkretno vprašanje izpustil. Mislim pa, da sem smiselno odgovoril tudi z nekaterimi splošnimi odgovori na številna posamična vprašanja. Je pa resnično veliko vprašanj takšnih, ki so dejansko izven pristojnosti tudi predsednika Vlade. Vendar sem pripravljen o vseh teh vprašanjih z vami govoriti kadarkoli, tudi v prihodnje in tudi še podati ustrezne odgovore. Hvala lepa. (Aplavz.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa kandidatu za predsednika Vlade. K razpravi se je priglasil gospod Peterle. Prosim.

ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Spoštovani gospod kandidat za mandatarja, povedal si veliko sprejemljivih pogledov, a tudi nisem pričakoval, da boš odgovoril na vsa vprašanja, ki so bila tukaj zastavljena. Rad bi sedaj povedal nekaj kratkih replik in moj povzetek tega dvodnevnega dogajanja tukaj.
Praviš, da niso zajeta vsa področja. Nihče ni zahteval vseh področij. Ko sem poslušal tukajšnje razpravljalce: nihče ni tega zahteval, pač pa smo pogrešali nekatera bistvena področja, nekatere bistvene kategorije ali opredelitve do nekaterih bistvenih problemov. Kar zadeva vprašanje edinega mandatarja: lepo in modro je se predstaviti na način, kot si se, da pač na tem ne vztrajaš. Vendar, vsa mašinerija dela v tej smeri dva meseca, da ni takorekoč druge izbire. Tukaj so pa pač razlike.
Potem, kar zadeva očitkov SKD-ju. Če bi bili bolj na vladni strani, ponavljam ponovno, vsega smo veseli in z vsem se ponašamo, kar smo dobrega skupaj naredili. Vendar ostaja kritika za tisti del, na kar nismo imeli vpliva, pri čemer je LDS uveljavljala svoj večinski vpliv in pri čemer je bil partner v zadnji rundi samo SKD, ker je pač samo še on Vladi ostal in preprosto ni imel vpliva na zadeve. Mislim na stvari, ki so se dogajale na korespondenčnih sejah, brez tvoje formalne vednosti: odstavitev šefa generalštaba naj bi se dogajala po korespondenčni seji, bistvene spremembe na temo reforme oziroma institucionalne ureditve glede sanacije bank naj bi se zgodile tudi tako, brez tvoje prisotnosti in tako naprej. Skratka, to so stvari, ki ne govorijo za to, da bi se mi lahko s tem načinom delovanja ponašali. In tudi so nekatere stvari, na katere nismo imeli vpliva. Za vse, na kar smo pa imeli, pa seveda prevzemamo odgovornost.
Kar zadeva liberalizem. Mislim, da je to ključna zadeva, na katero moram odgovoriti. Izpadlo je tako, da liberalizem je enako svobodi oziroma svobodnosti, je bilo rečeno, in odkar smo po demokratičnih volitvah na tej strani, se gremo liberalizem. Jaz se od leta 1990 naprej ob demokratičnih volitvah nisem opredeljeval za demokracijo zato, da bi imeli liberalizem. In tudi danes nisem za to. Jaz sem za druge standarde, ki vsebujejo na gospodarskem in še na kakšnem področju liberalne sestavine, nikakor se pa ni ta družba - tako jaz razumem - odločila za liberalizem leta 1990, pa tudi kdaj kasneje ne. Se je odločila za večjo moč liberalne demokracije na prejšnjih in na teh volitvah, mislim pa, da nismo zamenjali samoupravnega socializma za liberalizem. Ga pa uveljavite, to pa je res. In mislim, da bo treba pojmovati svobodo širše kot samo skozi besedo liberalizem. Zame seveda tukaj ni enačaja.
Zdaj pa, če predstavim ta moj povzetek. Po vsem tem, kar je bilo povedanega in po dvakratnem ponovnem branju, ne morem spremeniti osnovnega pogleda, da pri tem ne gre za poslovniško zahtevane programske zasnove mandatarja oziroma kandidata za mandatarja za sestavo naslednje vlade. V večini dokumenta gre za razlaganje tega, kar se je že zgodilo, in zaslug, ki so se zgodile, manjši del teksta govori o tem, kaj bi bilo treba. Zelo majhen oziroma najmanjši pa, kaj hoče kandidat za mandatarja res storiti. V tem je moja kritika, ker bi moral biti največji del temu posvečen, ne pa razlagi stanja. In tudi razlaga stanja je seveda apologija za del, kjer so se zgodile, ni pa jasne predstavitve. Gospe in gospodje, ta država stoji danes po petih šestih letih samostojnosti demokracije tako in tako, prvi problem je ta, drugi je ta, tega bomo reševali, tega drugače, tukaj bomo stisnili, tam bomo odprli itn. Tega pristopa tukaj ni bilo čutiti, ampak kot sem že rekel, šlo je predvsem za reakcije na tisto, kar so javnomnenjske raziskave predvsem prinašale kot problem. Mislim pa, da vlada ne sme jadrati samo z javnim mnenjem, ampak mora tudi ustvarjati svojo politiko javnega mnenja oziroma svojo jasno linijo.
Torej v tem dokumentu oziroma v tem nastopu ne čutim filozofije, ne čutim koncepta, ki bi vse skupaj povezoval, ne čutim strategije in zato menim, da s takim pristopom ne moremo končati tega stoletja in tisočletja. Zato tudi odklanjam oziroma ne naklanjam tega mojega glasu v to smeri. Mene zato pri takem, bom rekel, nekonceptu ne čudi, da imajo: kultura, zdravstvo, znanost, okolje zgolj omembo v tem tekstu, da pa sploh niso omenjene: družina, izseljenci, šport, storitve kot ključen sektor, na katerega računamo. Razvoja strategija - ni besede "vrednota". Vem, da se skozi to ne da vse rešiti, ampak se mi zdi, da bi bila na mestu kdaj tudi kakšna taka beseda. Ni govora o reševanju podjetij, ki so v velikih težavah in teh ni malo ali jih je pa na nekaterih področjih celo še več. Kot sem prej rekel; samostalnika demokracije ne najdemo, popravka krivic, kot je prej omenil gospod Janša, tudi ne. O nacionalni identiteti - nič, o človekovih pravicah - nič, obrti ne najdemo, podjetništva, turizma, civilne družbe, pravne države, lokalne samouprave, državne uprave. Polovica teh pojmov pomenijo ključne projekte, ki jih mora ta država izvesti in jih tukaj notri preprosto ni.
Pričakoval sem torej, da jedrnati analizi sledi predstavitev tega, kaj bo naredil kandidat, če bo potrjen oziroma če bo potem sestavil vlado. Mislim, da če bi se slučajno zgodilo, da bi bil ta nastop potrjen kot podlaga za mandatarstvo, potem mislim, spoštovani gospod kandidat, da se morate drugače odpreti temu, čemur bi rekel slovensko pričakovanje pred začetkom novega tisočletja; da moraš nehati igrati - želim biti zelo resen s to besedo - "bunkar" proti temu pričakovanju, "bunkar" z igralci na gospodarstvo ali deloma na zunanje zadeve. S tem ne bomo prišli skozi. Gledati moramo celoto in dogovoriti se moramo za vrednostni sistem, iz katerega lahko vse to postavljamo.
Zato bi rad končal s tem, da ni naše vprašanje, spoštovane poslanke in poslanci, ali bomo danes rešili Drnovška, ampak ali bomo reševali skupaj Slovenijo. (Aplavz.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Razpravljati želi gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani! Spoštovani kandidat! Sem eden izmed tistih, ki nisem dobil nobenega odgovora. Vam ta odgovor smrdi. Gospod kandidat, veliko besed ste omenili: odgovornost, sposobnost, niste pa omenili besede poštenje. Ste jo pa omenil sinoči v televizijskem odmevu, in sicer ste za poštenost ocenili prebeg poslanca Pucka. Ugotavljam, da imava zelo različen odnos do te besede in da so tudi te vrednote različne, vsaj za naju dva, tudi nisem pričakoval, da mi boste danes odgovorili na eksplicitno vprašanje, zakaj ste preprečili lastninjenje igralnic. Vi dobro veste, zakaj. Poslanci Državnega zbora se bodo pa mogoče seznanili s tem, če bodo in ko bodo tudi ti v sedanjem sestavu dobili na vpogled dokumentacijo v sobi št. 102. Torej, vi se na to bojite odgovorite in vi ne zaslužite mandatarstva, tudi zaradi tega ne. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. K razpravi se je javil gospod Špiletič.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod Drnovšek, na številna vprašanja nisem dobil odgovora oziroma skoraj na nobenega. Vendar naj opozorim zgolj na nekaj dejstev. Rekli ste, da vlada gradi avtoceste, tako kot se v tej državi niso še nikoli. Avtoceste gradimo Slovenci na podlagi zbranega denarja s tako imenovanim cestnim tolarjem. Vlada ta denar, za božjo voljo, le usmerja z namen, za katerega je ta denar zbran. Zakon, če hočete, ki ga je sprejel predhodni parlament, pa je bil sprejet na pobudo poslanske skupine SDS, ki je bila takrat še v koaliciji.
Drugo, na kar je treba opozoriti, je to, da ste omenili, da je pravosodje - da je bilo veliko očitkov na račun slabega dela pravosodja in da je pravosodje vodil minister iz vrst krščanske demokracije. S tem vi menite, da ste si umili roke in da je vaša krivda kot predsednika Vlade enostavno izničena. To enostavno ni res.
Naslednje. Trdite, da oziroma rekli ste, da se strinjate, da je gotovo na nižjih ravneh lokalne samouprave prihajalo do nepravilnosti, da se bo treba skupaj usesti in ugotoviti, kje do njih prihaja in jih potem odpraviti. Sprašujem se, zakaj niste kot predsednik Vlade zagotovili sistema stalno delujočih notranjih kontrol, ki bi preprečevale, da do nepravilnosti pride, tako kot to določajo mednarodni standardi INTOSAI in ki jih je slovenski Inštitut za revizijo skupaj z Agencijo za plačilni promet prevedel tudi v slovenščino.
In naslednje, kar je treba poudariti, je to, da tudi do tega lahko prihaja v odsotnosti zunanjega nadziranja javne porabe. Pred nekaj meseci smo lahko brali izjavo predsednika Računskega sodišča Republike Slovenije, ki je resda samostojno in odgovorno ustavi in zakonu. Vendar, da predsednik Računskega sodišča po dveh po pol letih svojega delovanja da izjavo, da se še vedno ukvarjajo z otroškimi težavami in da še vedno niso zmogli vzpostaviti sistema strokovnega nadzora, menim, da bi tudi o tem bilo potrebno nekaj povedati. Ali pa nam takšno stanje godi, kajti na ta način nihče ne polaga računov, kar je eden od temeljev demokracije. Namreč, na številnih seminarjih na temo nadzora javne porabe, na katerih sem bil prisoten, sta vedno nad govornico, kjer so sedeli predsedujoči, stala dva napisa, in sicer: "Zaupati je dobro, nadzirati je bolje". In drugo pa, kar je izjavil tudi predsednik računskega sodišča Evropske gospodarske skupnosti, da se stopnja demokracije v posamezni državi meri s stopnjo in kvaliteto nadzora javne porabe. Žal, ta je pri nas nizka in zato tudi vaša ugotovitev, gospod Drnovšek, da ne veste, zakaj tako negativen prizvok liberalizmu - zato, ker zamenjujete pojme liberalizem in demokracija. Demokracija namreč pomeni imeti sistem, ki je izgrajen z dobrimi zakoni in v katerem delujejo stalno delujoče institucije, ki zagotavljajo izvajanje teh zakonov. Kaj se dogaja v naši državi? Ravno obratno: vlada predlaga parlamentu številne zakone, ki so slabo pripravljeni, kjer stroka ni upoštevana, kjer institucije, ki bi morale zagotavljati izvajanje teh zakonov ne delujejo in zaradi tega pravzaprav prihaja celo namesto do demokracije do nastajanja anarihije. In od tod negativni prizvok liberalizmu v Sloveniji. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Špiletiču. V razpravi želi sodelovati gospod Rupar. Dajem mu besedo.

PAVEL RUPAR: Spoštovani! Gospod Drnovšek, vprašali ste, kaj je to liberalizem. Tukaj imam posnetek lepega primera liberalizma in vam ga izročam.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Gospod Zagožen, dajem vam besedo.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani gospod dr. Drnovšek. Vaši odgovori so mi ponovno potrdili nekajletne izkušnje, da popolnoma podcenjujete Državni zbor. Tukaj sedi 90 izvoljenih predstavnikov ljudstva in ne, recimo, učenci osemletke, ki bi potrebovali prvo lekcijo o liberalizmu. Potrdili ste me v prepričanju, da niste primeren kandidat za vodenje slovenske države in jaz osebno sem prepričan, da je v tej dvorani vsaj 50 ljudi, za katere - obžalujem, bili ste podcenjujoči do nas, zato si bom to dovolil - za katere bi veliko raje oddal glas za predsednika vlade, kot za vas. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. K razpravi se je prijavil gospod Anderlič.

ANTON ANDERLIČ: Gospod predsednik, izročam vam kaseto, ki jo, upam, boste izročili policiji, da bo ustrezno ukrepala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Želi še kdo razpravljati? Gospod Tomažič se je javil k razpravi. Prosim.

BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor, spoštovani gospod kandidat! Strinjam se z vami, da je liberalizem neke vrste svoboda. Strinjam se, vendar v družbi, ki ima neke določene človeške norme, kjer ta družba deluje na principu moralnih vrednot. Nikakor pa se ne strinjam, kjer svoboda pomeni izkoriščanje, kjer svoboda pomeni bogatenje na račun drugega. Program, ki ste ga predstavili, pomeni, da v tem programu postaviš neke cilje, da konkretiziraš s številkami. Tudi to ste naredili pri investicijah, kjer se bodo povečale z 20 na 25%, kjer bo razvoj, rast bruto domačega proizvoda letno 4 do 5%, kjer bo inflacija približno 3 do 4% letno. Nič niste predstavili v številkah, kako se bo zmanjšala brezposelnost. Nič niste predstavili, kako bomo omejili razslojevanje podeželja, kako bo podeželje preživelo. Nič niste povedali, kako bomo vplivali na povečan izvoz in zmanjšali uvoz in s tem zmanjšali primanjkljaj. Niste v številkah povedali ali predstavili, kakšna bo politika štipendiranja. Ali bomo gradili socialna stanovanja, ali se bo zmanjšala obrestna mera, da bi potem po štirih letih lahko rekli: to je bil ascit, ki smo ga dosegli ali ga pa nismo dosegli. In na tista vprašanja, ki sem jih postavil, tudi niste odgovorili. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še enkrat besedo gospod kandidat za mandatarja vlade?

DR. JANEZ DRNOVŠEK: Bom zelo kratek. Po teh naknadnih replikah, ker moram reči, prej je bilo tehtnih razprav, se mi zdi, da kljub vsemu ni pravega razumevanja pri vseh poslancih, kar se tiče predstavljenega programa smernic delovanja Vlade v naslednjem razdobju. Prepričan sem, da gre za precej konsistenten pristop, izhajajoč iz dosedanjih izkušenj, ugotovitev stanja v tej državi, z usmeritvami, zelo jasnimi usmeritvami na najbolj kritičnih in pomembnih točkah. Če morda to komu ni sedaj jasno, mu bo postalo jasno takrat, ko se bomo ali se boste srečali s temi vprašanji. In takrat bi vas zelo prosil, da greste takrat še enkrat pogledati, kaj piše v tem govoru o teh vprašanjih.
Gre za najbolj resna vprašanja te države in meni je zelo žal, da o teh vprašanjih pravzaprav sploh nismo razpravljali. Nisem slišal drugačnih programskih možnosti; alternativ. Gre za zelo pavšalne ocene, gre za naštevanje, katere besede so napisane na teh 15-ih straneh, katere niso. Sem prepričan, da je slovenskih jezik tako bogat, da najdemo vsaj še tisoč besed, ki niso vključene v ta tekst. No, ne bi želel zniževati nivoja te današnje razprave. Mislim, da smo jo že precej izčrpali.
Želel bi na koncu še enkrat vas pozvati k temu, da zelo resno razmislite, da skupno zelo razmislimo, kako najti izhod iz nastale situacije. Ne bi želel, da takšen začetek delovanja tega državnega zbora ostane neka značilnost, nekaj, kar bi spremljalo ta državni zbor tudi naprej v prihodnje v tem mandatu. Mislim, da bi se resnično morali potruditi na obeh straneh, na vseh straneh, vsi, da morda le najdemo ali izgradimo tiste slavne mostove. Navsezadnje gre vse za Slovenijo, gre vse za to, da nas je tukaj 90 izvoljenih predstavnikov - poslancev Slovenije, da moramo najti izhod iz neke politične pat pozicije; da drugače ne gre, da drugače bodo nosili posledice vsi državljani, največjo odgovornosti pa seveda vsi mi skupaj. Če ne bomo našli drugačne rešitve, je kljub vsemu še boljša možnost, da gremo še enkrat na volitve kot pa, da bi na nek način vlekli takšno agonijo, ki bi rezuldirala v tem, da se ta država ne more več solidno politično voditi z neko potrebno politično stabilnostjo. Tega ne bi smeli dopustiti. To je najhujše, kar se lahko dogodi kakšni državi, da jo doleti politična nestabilnost, takšna razdelitev, takšna pat pozicija, da je praktično onemogočeno neko resno vodenje države in doseganje kakršnih koli resnih ciljev.
To je tista odgovornost, ki je pred nami, in bodite prepričani, da bom sam potegnil tiste poteze, ki bodo prave in ki bodo šle v tej smeri in kakršne koli že bodo.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje.
V skladu z drugim odstavkom 111. člena Ustave Republike Slovenije predsednika Vlade voli Državni zbor z večino glasov vseh poslancev. Glasovanje je tajno. V skladu s 97. členom poslovnika vodi tajno glasovanje predsedujoči s pomočjo sekretarke Državnega zbora in štirih poslancev, ki jih izvoli Državni zbor na predlog predsedujočega.
Predstavniki poslanskih skupin so mi že posredovali predloge za člane volilne komisije. To so: predstavnik poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije - gospod Rudolf Moge, predstavnik poslanske skupine Slovenske ljudske stranke - gospod Josip Bajc, predstavnik poslanske skupine Socialdemokratske stranke - gospod Jožef Jerovšek in predstavnik poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov - magister Marijan Schiffrer. Člen te komisije sem tudi jaz kot predsedujoči.
Ali kdo temu predlogu nasprotuje? (Ne.) Če ne, dajem na glasovanje predlog za tako sestavo volilne komisije. Ugotavljamo prisotnost! Prosim? Proceduralno? Gospod Thaler.

ZORAN THALER: Hvala za besedo. Imena ste sicer hitro prebrali, vendar, če sem jih prav razumel, predlagam primerno zastopanosti poslanskih skupin v Državnem zboru. Se pravi, da niso od štirih članov, plus predsednik, se pravi, da je samo eden iz takoimenovane bolj leve strani. Zato predlagam, da se v komisijo vključi še nekdo, ali iz Združene liste ali DeSUS-a. Hvala.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Da vam povem, gospod Thaler, vaš predlog je sicer bil žal povedan prepozno, zato bom vprašal Državni zbor, če se strinja, ker potem bi lahko predlog dopolnili. Običaj je bil, da to komisijo - sem se pozanimal - sestavljajo pač štirje člani najštevilčnejših poslanskih skupin.
Res pa je, po poslovniku, ki je bil pred štirimi leti, to je bila praksa, ki smo jo sprejeli - mislim, da je modra - res pa je, da imamo od včeraj naprej na četrtem mestu dve poslanski skupini z enakim številom poslank in poslancev in seveda, spoštovani zbor, lahko odločite, katera je četrta poslanska skupina. Gospod Anderlič.

ANTON ANDERLIČ: Jaz seveda, za razliko od gospoda Thalerja, bom rekel drugače. Ni običaj v tem Državnem zboru bil nikoli, da bi iz iste poslanske skupine v volilni komisiji sodelovala dva poslanca, in prav je, da ima poslanska skupina Slovenske ljudske stranke samo enega člana volilne komisije, kajti tudi predsednik Državnega zbora, tudi predsednik Državnega zbora je...

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Govorite resnico! To je pa nekorekten nastop.

ANTON ANDERLIČ: ...je preprosto iz ene stranke oziroma iz ene politične skupine in menim, da je prav, da iz vsake poslanske skupine po vrsti se pač določijo predstavniki in to bi bilo smiselno. Hvala lepa.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Poglejte, spoštovani kolega Anderlič! Imam zelo dober spomin. Ko je bil predsednik gospod Rigelnik, je bil v komisiji vedno tudi predstavnik Liberalne demokracije Slovenije. Lepo vas prosim, ne se pri takih stvareh sprenevedati. Gospod Drnovšek ima proceduralni predlog.

DR. JANEZ DRNOVŠEK: Ker se odloča o moji kandidaturi, naj povem še svoje mnenje. Imam polno zaupanje v tiste člane komisije, ki jih je predlagal predsednik Državnega zbora, in predlagam, da ta predlog sprejmemo.

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predlagam, da se gospod Hvalica odpove proceduralnemu predlogu.
Na glasovanje dajem predlog volilne komisije, kot sem jo prej prebral. Ugotovimo prisotnost! (88 prisotnih.)
Kdo je za? (87 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sestava komisije sprejeta oziroma izvoljena.
V skladu z drugim odstavkom 97. člena poslovnika Državnega zbora bodo poslancem vročene glasovnice tako, da pride vsak k mizi predsedujočega in pove svoje ime in priimek. Poslanec, ki pomaga predsedniku pri izvedbi glasovanja, izroči vsakemu poslancu glasovnico, sekretarka Državnega zbora pa pri imenu in priimku poslanca v seznamu označi, da mu je bila glasovnica vročena. Glasuje se tako, da se na glasovnici obkroži beseda za ali proti.
V skladu z drugim odstavkom 98. člena poslovnika Državnega zbora je neizpolnjena glasovnica ali glasovnica, ki ni izpolnjena v skladu s prej omenjenim navodilom, neveljavna.
Kandidat bo izvoljen, če bo dobil večino glasov vseh poslancev, to je 46 ali več.
Glasovali bomo v avli pred dvorano. Prosim poslanke in poslance, da izpolnjeno glasovnico oddajo v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani na mizi predsedujočega.
Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja.
Prosim poslance, ki mi bodo pomagali pri glasovanju, da se takoj zglasijo v sobi 117, kjer bodo prevzeli volilni material.
Glasovanje se bo pričelo ob 18.05 uri ter bo trajalo do 18.35 ure. Po končanem glasovanju prosim poslance, ki mi bodo pomagali pri glasovanju, da se zberejo v sobi 117. Sejo bomo nadaljevali ob 18.50 uri. Prekinjam sejo in objavljam pričetek glasovanja.

(Seja je bila prekinjena ob 17.50 uri in se je nadaljevala ob 18.51 uri.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ugotavljamo prisotnost. Ugotavljam, da je prisotnih 77 poslank in poslancev, Državni zbor je sklepčen in lahko nadaljuje delo.
Objavljam izid glasovanja. Zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja o izvolitvi predsednika Vlade Republike Slovenije.
Glasovanje je potekalo 9. januarja 1997 v prostorih Državnega zbora Republike Slovenije. Volilna komisija je ugotovila:
Razdeljenih je bilo 90 glasovnic, oddanih je bilo 90 glasovnic; neveljavnih glasovnic ni bilo, veljavnih glasovnic je bilo 90. "Za" je glasovalo 46 poslancev, (Aplavz.) "proti" pa 44 poslancev. Na podlagi tega izida glasovanja je bil za predsednika Vlade izvoljen dr. Janez Drnovšek. (Aplavz.)
Gospoda dr. Janeza Drnovška prosim, da v skladu s 113. členom Ustave Republike Slovenije priseže pred Državnim zborom.

DR. JANEZ DRNOVŠEK: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije! (Aplavz.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ugotavljam, da je dr. Janez Drnovšek nastopil funkcijo predsednika Vlade Republike Slovenije in mu iskreno čestitam!
(Aplavz.)
Želi dr. Drnovšek spregovoriti Državnemu zboru? Prosim, dr. Drnovšek. Prosil bi predstavnike medijev, da omogočijo normalno delo seje.

DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Zahvaljujem se vam za zaupanje, za izvolitev za mandatarja nove slovenske vlade. Vem, da je sedaj pred nami naslednji korak, zelo zahteven korak: potrebno je sestaviti Vlado in zagotoviti Sloveniji potrebno politično stabilnost v naslednjem obdobju. Upam, da smo v teh razpravah v zadnjih dveh dneh le našli tudi nekatera skupna izhodišča, da nismo samo ustvarjali nekih razlik, novih razlik ali poglabljali starih, ampak da lahko vsi skupaj napravimo nek nov razmislek in poiskušamo najti neko skupno, zanesljivo pot naprej v interesu Slovenije, v interesu vseh državljanov. Zato ostaja odprta moja ponudba, ki je bila dana že prej, da se ponovno vsi pogovorimo in skušamo najti takšne rešitve, takšne dogovore.
Še enkrat hvala za zaupanje in upam, da bomo vsi skupaj uspešni v naslednjem obdobju. (Aplavz.)

PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Doktor Drnovšku se zahvaljujem za njegove besed in mu želim uspešno delo pri opravljanju odgovorne dolžnosti. Ker je bil doktor Drnovšek izvoljen za predsednika Vlade Republike Slovenije, ne more več opravljati poslanske funkcije. Zato bom o tem takoj obvestil republiško volilno komisijo in jo zaprosil, da zboru sporoči, kateri kandidat bo zamenjal doktor Drnovška v skladu s 14. členom zakona o poslancih, da bo lahko Mandatno-imunitetna komisija zbora pripravila poročilo in predlagala potrditev mandata že na naslednji seji zbora.
Lepo prosim, poslanke in poslance, da bi počakali, da se točka dnevnega reda zaključi s čestitkami doktor Drnovšku.
S tem je ta točka dnevnega reda zaključena. V skladu z drugim odstavkom 54. člena poslovnika Državnega zbora, ki govori o tem, da se gradivo za izredno sejo lahko predloži poslancem tudi na sami seji, ob dejstvu, da trenutno Državni zbor še nima gradiva za 2. točko dnevnega reda in v skladu s prvim odstavkom 72. člena poslovnika, ki govori o tem, da predsedujoči lahko med sejo prekine delo Državnega zbora in določi, kdaj se bo nadaljevalo, prekinjam sejo Državnega zbora, ki se bo nadaljevala jutri ob 12. uri. Za 10. uro pa prosim vodje oziroma predstavnike poslanskih skupin, da se dobimo v sobi 117 na delovnem sestanku. Hvala lepa. Zaključujem sejo.

(SEJA JE BILA PREKINJENA 9. JANUARJA 1997 OB 18.58 URI.)

Zadnja sprememba: 03/25/1997
Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej