Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik Državnega zbora. Seja se je pričela 8. januarja 1997 ob 11.08 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje, lepo vas pozdravljam. Zaradi tehničnih napak in prekoračitve pooblastil glede sedežnega reda sejo pričenjamo ob 11.30 uri. Hvala.
(Seja je bila prekinjena ob 11.09 uri in se je nadaljevala ob 11.37 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane poslanke in poslanci, pred pričetkom 1. izredne seje vas obveščam, da sem ob 11.15 uri, torej po pričetku izredne seje, dobil naslednje obvestilo:
Predsednik Državnega zbora, gospod Janez Podobnik
Spoštovani!
Sporočamo Vam, da je z današnjim dnem iz poslanske skupine SKD izstopil gospod Ciril Pucko.
Lep pozdrav!
Miroslav Mozetič, vodja poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.
Prav tako sem ob isti uri, v isti pošti, dobil naslednje sporočilo:
Ciril Pucko, poslanec Državnega zbora, ga naslavlja na gospoda Miroslava Mozetiča, vodjo poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov. To pismo se glasi:
Sporočam Vam, da z današnjim dnem, 8.1.1997, izstopam iz poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.
S spoštovanjem!
Ciril Pucko.
To pismo je bilo v vednost poslano tudi gospodu Alojzu Peterletu in Izidorju Rejcu.
Ob 12.30 sem ponovno prejel na klop pismo s podobno vsebino. Gospod Ciril Pucko je gospodu Janezu Podobniku, predsedniku Državnega zbora Republike Slovenije, sporočil naslednje:
Sporočam Vam, da z današnjim dnem, 8.1.1997, izstopam iz poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.
S spoštovanjem!
Ciril Pucko.
Ta dopis je bil poslan v vednost gospodu Alojzu Peterletu, gospodu Izidorju Rejcu in gospodu Miroslavu Mozetiču. Ker je potrebno urediti tehnično zaradi glasovalnih naprav, odrejam odmor in sejo bomo pričeli ob 12.30 uri. Hvala lepa.
(Seja je bila prekinjena ob 11.38 uri in se je nadaljevala ob 12.35 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane poslanke in poslanci in drugi, ki spremljate današnje zasedanje! Opravičujem se vam zaradi zamude. Kot sem vam že prej povedal, je do prestavitve začetka 1. izredne seje prišlo iz naslednjih razlogov: vodje poslanskih skupin so me v roku, ki je določen v drugem odstavku 120. člena poslovnika Državnega zbora, obvestile, da so ustanovili poslanske skupine, določili vodje poslanske skupine in ji predložili seznam članov posamezne poslanske skupine z njihovimi podpisi. 3 minute pred začetkom današnje izredne seje sem izvedel, da je bila v dvorani izvedena sprememba sedežnega reda. Ta se je zgodila brez moje vednosti, saj sem ob 11.15 uri, potem ko sem že zboru napovedal, da bomo sejo nadaljevali ob 11.30 uri, šele prejel dopis vodje poslanske skupine SKD gospoda Miroslava Mozetiča, v katerem mi sporoča, da je z današnjim dnem iz poslanske skupine SKD izstopil gospod Ciril Pucko. Temu je priložena tudi podpisana izstopna izjava iz poslanske skupine SKD gospoda Cirila Pucka. Ob 11.30 sem prejel še en dopis gospoda Pucka, v katerem me obvešča, da je izstopil iz poslanske skupine SKD. Ob 12.02 sem prejel nov dopis poslanca gospoda Cirila Pucka, v katerem zahteva oziroma želi sedeti na mestu številka 170. V dopisu je še navedel, da se s tem strinja tudi poslanska skupina LDS. Kot funkcionarja, ki je določil sedanji sedežni red, kar pa ne drži, me prosi, da to realiziram še pred današnjo sejo Državnega zbora. Iz navedene kronologije podatkov izhaja, da pred spremembo sedežnega reda in pred začetkom današnje seje nisem bil obveščen niti o izstopu poslanca Cirila Pucka iz poslanske skupine niti z njegovo prošnjo oziroma zahtevo, da želi spremeniti svoj sedež v dvorani. 121. člen poslovnika določa, da vodja poslanske skupine obvesti predsednika Državnega zbora o morebitnih spremembah števila članov poslanske skupine v 3 dneh po nastali spremembi, o pristopu novih članov pa predloži predsedniku Državnega zbora njihove podpisane izstopne izjave. 58. člen poslovnika določa, da se poslanske skupine v 15 dneh po konstituiranju Državnega zbora dogovorijo za stalni sedežni red poslancev v dvorani. Glasovalne naprave na drugih sedežih se izključijo.
Poslanke in poslanci ste seznanjeni z dejstvom, da se poslanske skupine po konstituiranju Državnega zbora niso uspele dogovoriti za sedežni red, zato ga je, po njihovem pooblastilu, začasno določil generalni sekretar. Generalni sekretar, gospod Bogdan Biščak, je tudi na podlagi dopisa, ki mu ga je poslal poslanec, gospod Ciril Pucko, naročil spremembo sedežnega reda v dvorani pred današnjo sejo, ne da bi me kot predsednika Državnega zbora obvestil, da je prišlo do izstopa poslanca iz poslanske skupine.
Predlagam, da sejo pričnemo. Začasno bo gospod poslanec Ciril Pucko sedel na mestu, ki ga želi, to je sedež številka 170. Obveščen sem bil, da so bile sedaj v tem času tudi usposobljene glasovalne naprave. Prišlo pa je še do ene korekcije, namreč poslanec, gospod Špindler, se je presedel iz mesta 170 na mesto 146. Prejšnje mesto 165, gospoda Pucka, pa je blokirano.
Pričenjam 1. izredno sejo Državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi prvega odstavka 49. člena, prvega odstavka 51. člena in 54. člena poslovnika Državnega zbora. Zadržanih poslancev na današnji seji ni. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! Ugotavljam, da je navzočih 82 poslank in poslancev. Tako je zbor sklepčen in lahko odloča.
Prosim, da ponovimo glasovanje! Ugotavljamo prisotnost! Ugotavljam, da je navzočih 85 poslank in poslancev. Delujejo glasovalne naprave? Tako je zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil kandidata za predsednika Vlade, doktorja Janeza Drnovška, in ga lepo pozdravljam. Seje se udeležuje tudi predstavnik urada predsednika Republike Slovenije in ga lepo pozdravljam. Pozdravljam tudi druge člane Vlade Republike Slovenije.
Prehajamo na določitev dnevnega reda 1. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije. Predlog dnevnega reda ste prejeli s sklicem, dne 6.1.1997, in sicer je bil pripravljen na podlagi dogovora na tretji seji kolegija predsednika Državnega zbora. Predlagani dnevni red se glasi: 1. točka - predlog predsednika Republike Slovenije za izvolitev kandidata za predsednika Vlade Republike Slovenije, 2. točka - predlog odloka o izvolitvi Komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, 3. točka - predlog odloka o ustanovitvi in nalogah odborov Državnega zbora in predlogi odlokov o izvolitvi komisij in odborov Državnega zbora. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena poslovnika Državnega zbora. Predlogov za umik posamezne točke z dnevnega reda nismo prejeli. Želi v zvezi s tem kdo besedo? (Ne želi.) Želi kdo besedo s predlogom glede širitve dnevnega reda? Gospod Školč.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Po prejemu predloga dnevnega reda sem predsedniku Državnega zbora gospodu Janezu Podobniku predlagal širitev dnevnega reda tudi z 2.a točko dnevnega reda - imenovanje generalne sekretarke oziroma sekretarja Državnega zbora. Moja obrazložitev je bila, da je to že itak obveza, ki izhaja iz 16. člena poslovnika, da je imenovanje sekretarke oziroma sekretarja zbora potrebno tudi zaradi tega, ker so njegove pristojnosti velike, med drugim vodi tudi službo, vsa glasovanja, skrbi za zapisnike in tako naprej. To vam je vsem znano in tudi menim, da je to eno od tistih mest, ki je eminentno mesto Državnega zbora ne pa razprav med pozicijo in opozicijo.
Gospod predsednik mi je na to korektno odgovoril, da bo uvrstil na dnevni red to točko v trenutku, ko mu jo bo predlagal KVIAZ. Kot veste, moj predlog na prejšnji seji, da bi izvolili KVIAZ, ni v celoti uspel. Uspel je v tistem delu, da smo imeli KVIAZ za potrebe prejšnje seje. Žal, ga nismo imeli za druge stvari in zaradi tega imamo danes enormno število težav, ker ni delovnega telesa zbora, ki bi lahko predlagal tudi sicer komisije in odbore.
Moj predlog je zelo enostaven. Če je mogoče na dnevni red uvrstiti 3. točko, ki je tudi povezana s funkcioniranjem KVIAZ-a, to je imenovanje komisij in odborov, je mogoče na dnevni red uvrstiti tudi 2.a točko, ki je povezana s tem, da formalni predlog poda KVIAZ. Tako 2. kot 3. točka sta točki, o katerih mora zbor odločiti glede na veljavna pravila Državnega zbora in vas prosim za podporo temu predlogu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Školč. Gospod Školč je korektno povzel tudi stališče, ki sem ga izrazil ob njegovem predlogu za razširitev dnevnega reda 1. seje Državnega zbora. Predlagam - stališče je povzel, lahko ga samo ponovim - da sem pripravljen, takoj ko bom dobil predlog s strani KVIAZ-a, sklicati sejo Državnega zbora, na kateri bi obravnavali to točko dnevnega reda pa še nekatere druge zelo pomembne zadeve, ki se tičejo pristojnosti KVIAZ-a. Sam tudi upam, da bomo tekom današnje seje tudi izvolili KVIAZ.
O predlogu za razširitev dnevnega reda odpiram razpravo. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Mozetič, SKD.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Poslovnik pravi, da o predlogu za razširitev dnevnega reda podajajo stališča predstavniki poslanskih skupin. Strinjam se, da je zadeva precej pomembna, zahtevna in ker je predlog prišel praktično tukaj sedaj, če hočem dati mnenje poslanske skupine, potrebujem določen čas, da se poslanska skupina sestane, da se dogovori in potem predstavi svoje stališče. Zato prosim za eno uro odmora.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Odrejam odmor in sejo nadaljujemo ob 13.45 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 12.47 uri in se je nadaljevala ob 13.49 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ugotavljamo prisotnost v dvorani! Prisotnih je 71 poslank in poslancev. Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Želi predstavnik poslanske skupine SKD besedo? Besedo ima gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Drage kolegice, spoštovani kolegi! Mi smo sedaj v tem času pogledali zadevo, predvsem tudi tisto kar je predsednik razložil v odgovoru, ki je na tisti pošti, ki je bila med poslancem Školčem in predsednikom, pogledali malo poslovnik, razmišljali o tej stvari in dejansko glede na zadevo, ki ni tako enostavna in ki tudi veže na določene zadeve, smo prišli do spoznanja, da bomo nasprotovali, in do odločitve, da bomo nasprotovali razširitvi dnevnemu redu.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi o predlogu razširitve dnevnega reda besedo še katera od poslanskih skupin? (Ne želi.) Zaključujemo razpravo in dajem na glasovanje predlog, da se dnevni red 1. izredne seje razširi s točko imenovanje generalne sekretarke oziroma sekretarja Državnega zbora. Ugotavljamo prisotnost! (79 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (35 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za razširitev dnevnega reda sprejet. Zbor bo navedeno točko obravnaval kot 3.a točko dnevnega reda.
Prosim, gospod Hvalica. Proceduralno?
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani! Glede na nastalo situacijo na pravkar sprejeto razširitev dnevnega reda ugotavljam, da je nastala nova situacija, zato potrebujem čas, da se posvetujem s svojo poslansko skupino in prosim za eno uro odmora. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Jaz bi poslanske skupine pozval, da vendarle gledajo tudi na časovno omejenost današnje seje in da razmislijo o predlogih za odmore. V skladu s poslovnikom odrejam enourni odmor. S sejo nadaljujemo 10 minut do treh.
(Seja je bila prekinjena ob 13.53 uri in se je nadaljevala ob 14.51 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane poslanke in poslanci! Pred nadaljevanjem seje ugotavljamo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! (68 prisotnih.)
Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko nadaljuje z delom.
Želi besedo predstavnik Socialdemokratske stranke oziroma poslanske skupine Socialdemokratske stranke? Gospod Hvalica ima besedo.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani! V odmoru smo ugotovili sicer, da je razširitev bila sprejeta, da pa je pogoj, da se ta razširitev opravi, razširitev dnevnega reda, izpolnitev 15. člena poslovnika, ki govori, da je potrebno izvoliti namreč KVIAZ - Komisijo za volitve in imenovanja. Tako zaradi naše poslanske skupine lahko Državni zbor nadaljuje z delom. Hvala lepa. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi v zvezi z dnevnim redom še kdo, z razširitvijo dnevnega reda, besedo? (Ne želi.)
Če ne, predlagam za današnjo sejo dnevni red, kot ste ga prejeli s sklicem z že izglasovano razširitvijo.
Na glasovanje dajem predlagani dnevni red. Ugotovimo prisotnost! (81 prisotnih.)
Kdo je za? (65 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog dnevnega reda sprejet.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA PREDLOG PREDSEDNIKA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA IZVOLITEV KANDIDATA ZA PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE. 257. člen Poslovnika Državnega zbora določa, da predsednik Republike Slovenije predlaga Državnemu zboru kandidata za predsednika Vlade najpozneje v 30 dneh po konstituiranju Državnega zbora. Ustava Republike Slovenije pa v prvem odstavku 111. člena s tem v zvezi določa, da predsednik republike predlaga kandidata za predsednika Vlade po posvetovanju z vodji poslanskih skupin.
Poslanske skupine so me obvestile, da so se organizirale, izvolile vodje in mi poslale seznam članov s pristopnimi izjavami vse v skladu in v rokih, določenih s poslovnikom Državnega zbora. O tem sem obvestil predsednika Republike s pismom 6. decembra 1996 in ga pozval, da opravi posvetovanja in mi sporoči predlog kandidata, da bi lahko sklical sejo Državnega zbora v roku iz prvega odstavka že omenjenega člena poslovnika.
Predsednik Republike mi je s pismom dne 3. januarja 1997 sporočil, da po opravljenih posvetovanjih z vodji poslanskih skupin kot kandidata za predsednika Vlade Republike Slovenije predlaga dr. Janeza Drnovška, Murgle 77, Ljubljana, rojenega 17. maja 1950. To pismo predsednika Republike ste prejeli s sklicem današnje izredne seje zbora. Ali želi besedo predstavnik Urada predsednika Republike? (Ne.) Besedo dajem kandidatu za predsednika Vlade dr. Janezu Drnovšku, da v skladu z drugim odstavkom 258. člena poslovnika Državnega zbora predstavi programske zasnove Vlade. Prosim.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Danes se vam predstavljam kot kandidat za predsednika slovenske vlade v naslednjem mandatnem obdobju. Ker sem vodil slovensko vlado tudi v prejšnjem mandatnem obdobju, je prav, da vam predstavim nekatere svoje poglede na najbolj aktualna vprašanja tega obdobja, saj bo odnos do teh vprašanj in iskanje ustreznih odgovorov v veliki meri tudi predmet delovanja slovenske vlade v naslednjem obdobju, v obdobju do leta 2000.
Slovenija je po osamosvojitvi stopila v povsem novo obdobje. Postala je nova država, ki se je morala šele potrditi na mednarodnem prizorišču in izgubila je večino svojih tradicionalnih trgov, zlasti na območju nekdanje države. Hkrati se je začel proces tranzicije, to je spremembe prejšnjega samoupravnega socialističnega sistema v tržni sistem z definirano lastnino. Zato ne preseneča, da je v prvih 2 letih 1991/92 družbeni proizvod Slovenije padel za 14,4%, in da je začetno vzpostavljanje samostojne slovenske valute spremljala tudi visoka inflacija, 247% v letu 1991 in 93% v letu 1992. Iz te situacije so izhajale tudi glavne naloge za slovensko politiko, tako Vlado kot parlament v prejšnjem mandatu od leta 1993-1996. Treba je bilo zaustaviti hitro padanje bruto domačega proizvoda, vzpostaviti novo gospodarsko rast na trdnih dolgoročnih temeljih. Bistvenega pomena je bilo zato iskanje novih nadomestnih trgov, vstopanje v nove gospodarske povezave, pri čemer je imela nesporno prioriteto Evropska unija. Treba je bilo stabilizirati denarna gibanja, zmanjšati inflacijo, vzpostaviti trdno konvertibilno valuto. Potrebno je bilo izpeljati proces privatizacije, vzpostaviti celoten gospodarski sistem na novih temeljih, sprejeti ogromno količino novih zakonov, potrebno je bilo vzpostaviti in dograditi vrsto novih institucij.
Država se je morala utrditi tudi v mednarodnih okvirih, zagotoviti članstvo v številnih mednarodnih institucijah, pokazati svetu potrebno politično stabilnost in zrelost. Vse to v zelo zapletenem mednarodnem okolju in v času, ki ga je spremljala tudi vojna v naši neposredni bližini. Danes morda izpolnitev vseh teh ciljev, nalog, ki so vse hkrati ležale takrat pred slovensko politiko, izgleda normalna in sama po sebi umevna. Vendar ob koncu leta 1992 ni bilo tako. Takrat smo se zelo bali, da se bo nadaljevalo hitro upadanje bruto domačega proizvoda in da se bodo do konca zaostrili vsi materialni okvirji. Vendar je že v letu 1993 prišlo do prve rasti bruto domačega proizvoda, ki je potem trajalo vsa štiri leta prejšnjega mandata. V tem obdobju smo bruto domači proizvod povečali za blizu 16% in dosegli skoraj 4% povprečno letno stopnjo rasti. Z enormnih stopenj na začetku smo uspeli inflacijo postopno znižati, tako da smo jo zadnji dve leti utrdili na eno številčni stopnji med 8 in 9 odstotki. Hkrati je slovenska valuta postala konvertibilna, tudi mednarodno s priznanjem mednarodnega monetarnega sklada. V teh letih je Slovenija postopno vzpostavila sorazmerno visok nivo deviznih rezerv, ki po zadnjih podatkih znašajo 4,3 milijarde tolarjev in ki presegajo višino zunanjega dolga. Kot bistven dosežek ocenjujem, da je v Sloveniji v zelo zapletenih pogojih, pogajanjih s posameznimi skupinami tujih upnikov, z Mednarodnim monetarnim skladom, Svetovno banko, Pariškim klubom, konzorcijem komercialnih bank, uspelo uiti iz skupne jugoslovanske zadolženosti, opredeliti slovenski del nekdanjega skupnega jugoslovanskega dolga, skleniti ustrezne sporazume z vsemi tujimi kreditorji in s tem zelo utrditi finančno pozicijo Slovenije v svetu. Slovenija ni več solidarnostno odgovorna za vse nekdanje jugoslovanske dolgove, pač pa ima svojo lastno kreditno pozicijo, ki je zelo čvrsta. In slovenska zunanja zadolženost je daleč pod mednarodnim povprečjem. Lahko bi rekli, da se je Slovenija tudi finančno osamosvojila. To se je odrazilo tudi v prvi izdaji slovenskih vrednostih papirjev na mednarodnih finančnih trgih, kjer je Slovenija dobila izjemno ugodne pogoje, najboljše med vsemi tranzicijskimi državami. V letu 1996 so tri najbolj znane mednarodne finančne institucije priznale Sloveniji tako imenovani A rating, kar je zelo ugodno, hkrati pa takšna ugodna ocena predstavlja veliko odgovornost za naprej. K zelo ugodni finančni boniteti Slovenije je vsekakor prispevala tudi politika uravnoteženega proračuna, ki smo jo zasledovali in tudi uresničili v vseh štirih letih. Slovenija je ena izmed zelo redkih držav v svetu z uravnoteženim proračunom in javnimi financami in s sorazmerno zelo nizkim javnim dolgom. Večina najbolj razvitih držav je v določenih obdobjih socialne in razvojne probleme reševala s politiko proračunskih deficitov. Ti proračunski deficiti so se v veliko državah akumulirali v taki višini, da jih ni mogoče več povečevati oziroma da jih je potrebno sanirati.
Zato večina držav danes izvaja politiko finančnega prilagajanja, postopnega zmanjševanja proračunskih deficitov in javnega dolga. Slovenija ima določeno rezervo, saj v tem zelo zahtevnem začetnem obdobju vzpostavljanja svoje države in v tranzicijskem obdobju ni akomulirala deficitov in večjega javnega dolga. To je rezerva, ki se lahko v določenem obdobju izkoristi, zlasti v razvojne namene, vendar zelo previdno, vsaj zaporedni proračunski deficiti lahko državo hitro potegnejo v večje finančne težave in v težje prilagajanje v naslednjem obdobju. Sorazmerno veliko rezervo predstavlja tudi državno premoženje, ki smo ga v tem obdobju v glavnem identificirali, predvsem upravljalsko in drugače definirali, postaja pa v precejšnjem delu na razpolago za lastninjenje v naslednjem obdobju. O pametnem postopnem lastninjenju državnega premoženja lahko država pridobi pomembna sredstva, ki bi jih usmerjala v razvojne namene ali po potrebi zmanjševala javni dolg in s tem tudi njegovo servisiranje, ki obremenjuje tekoči proračun. Ti sorazmerno ugodni javno-finančni pokazatelji seveda ne pomenijo, da na področju javnih financ ni odprtih zahtevnih vprašanj oziroma da ne bi bilo potrebno v naslednjem obdobju temu posvetiti posebne pozornosti. Ob sicer pogostih kritikah o visokem deležu javnih financ v bruto domačem proizvodu Slovenije lahko ugotavljamo, da ta delež ni visok glede na pokazatelje v drugih državah. Je manjši kot v številnih zahodnih razvitih državah, in se je v zadnjih letih še nekoliko zmanjšal. Vendar pa nekatere tendence lahko vplivajo na poslabšanje splošne javno-finančne situacije, če država ne bo ustrezno ukrepala v naslednjem obdobju. To velja zlasti za plače. Če bi naraščale hitreje kot pa produktivnost oziroma bruto domači proizvod in pa za številne dodatne pravice, ki so nekatere že vgrajene v različne zakone, ki jih je Državni zbor sprejemal zlasti v zadnjem letu, in katerih obseg presega realno zmožnost države in njenega gospodarstva v tem obdobju. Zato bo potrebna revizija različnih zakonov in njihova uskladitev z javno finančnimi zmožnostmi.
Eno izmed pomembnih vprašanj javnih financ tako v zadnjem kot tudi v prihodnjem obdobju, je vsekakor pokojninski sistem in njegova reforma. Neposredno po osamosvojitvi, v prvih dveh letih se je število upokojencev izredno povečalo. Veliko je bilo predčasnih upokojitev v državnih organih, veliko v podjetjih. S tem se je delno reševalo oziroma blažilo vprašanje presežne zaposlenosti ob gospodarskih šokih v spremenjenih razmerah. Od leta 1992 naprej se je število upokojencev stabiliziralo. Popravki pokojninskega zakona so delno izboljšali situacijo, tako da so s postopnim zviševanjem starostne meje zmanjšuje priliv novih upokojencev. Z nekaterimi korekcijami v začetku lanskega leta so bile odpravljene glavne anomalije iz prejšnjega obdobja in se je nekoliko zmanjšalo finančno obremenitev iz tega naslova. Postavili smo nekatere usmeritve za naprej, za nadaljno reformo pokojninskega sistema. Te spremembe bo potrebno izvesti postopno, v soglasju z upokojenci v obliki medgeneracijskega sporazuma.
Celotno spremembo pokojninskega sistema je bilo potrebno in možno izvesti na tak način, da bi se povečalo skupno in zlasti dolgoročno varčevanje v državi in s tem bi zasledovali 2 cilja. Eden je stabilnost in varnost pokojnin, drugi pa dodatno narodnogospodarsko varčevanje, ki bi se institucionalno usmerjalo v zdrave razvojne naložbe. Kratkoročno pa je možno izvesti nekatere spremembe, ki bodo izboljšale socialni položaj upokojencev z nižjimi pokojninami: s postopnim povečevanjem regresa v korist nižjih pokojnin in z uskladitvijo prispevnih stopenj v javnem in zasebnem sektorju.
Iz proračuna smo v preteklih 4 letih financirali sorazmerno veliko investicij, zlasti na področju prometa, šolstva, obrambe. Zelo hitro ter učinkovito se je začel izvajati projekt slovenskih avtocest, ki ga bo potrebno nadaljevati tudi v naslednjem 4-letnem obdobju. Investicije iz državnega proračuna so bile v preteklem obdobju tudi pomemben generator gospodarske rasti, saj samo gospodarstvo v tranzicijskih razmerah ob nedokončani privatizaciji ni generiralo dovolj novih naložb. V naslednjem obdobju pa bo nujno potrebno ohraniti proračunska razmerja med plačami in različnimi socialnimi transferi na eni strani ter investicijami na drugi strani. Če ne bomo uspeli uokviriti prvega dela, potem se bo to odrazilo v zmanjšanem obsegu investicij.
Proračun je bil v preteklem obdobju razvojno usmerjen in država je v tem prehodnem obdobju poskušala pomagati gospodarstvu zlasti s postopnim zmanjševanjem prispevnih stopenj, pri čemer je njihovo zmanjšanje delno nadomestila iz proračuna. Skupna prispevna stopnja in s tem obremenitve podjetij so se od leta 1992 postopno znižale iz 50,35% na 38% od bruto plač, s čimer smo poskušali pomagati predvsem delovno intenzivnim panogam, ki so se znašle v največjih težavah zaradi hudega pritiska mednarodne konkurence in sorazmerno nizkih plač v državah, kjer so glavni konkurenti.
V preteklem mandatnem obdobju sta tako Vlada preko ustreznih institucij, zlasti Agencije za sanacijo bank, in pa Banka Slovenije izvajali sanacijo bančnega sistema. Dve največji slovenski banki, ki sta bili zaradi prehodnih težav ob osamosvojitvi deležni procesa sanacije, sta danes praktično sanirani in predstavljata boljši del slovenskega bančnega sistema. Potrebno je sprejeti le še formalni sklep o prenehanju sanacije in usmeritve za nadaljnji razvoj oziroma lastniško preobrazbo teh bank. S stanjem v bančništvu nasploh sicer nismo zadovoljni. Bančni stroški, stroški bančnega posredovanja so sorazmerno visoki. Visoke so obresti, banke se v veliki meri usmerjajo predvsem v nerizične, zlasti finančne naložbe. Gospodarstvo težko pride do ustreznih virov financiranja, ki bi mu omogočali ustrezen spopad s svetovno konkurenco in nadaljnji razvoj.
Država je skušala pri tem pomagati na različne načine: z usmerjanjem viškov - proračunskih in sploh javno-finančnih sredstev, s subvencioniranjem obresti, s poroštvi, z ustanovitvijo Slovenske izvozne družbe. Določeno razbremenitev stroškov financiranja in lažji dostop do finančnih sredstev je s tem gospodarstvo pridobilo, vendar pa bo v naslednjem obdobju nujno potrebno naprej normalizirati finančni sistem, tako preko ustreznih predpisov, kot s spodbujanjem večjega varčevanja in pa bolj učinkovitega delovanja bank. Pri tem računam na ustrezno sodelovanje Banke Slovenije.
Precej pozornosti v tem 4-letnem obdobju smo posvečali nezaposlenosti oziroma politiki aktivnega zaposlovanja. Tudi precej proračunskih sredstev je šlo v te namene. Do povečanja nezaposlenosti je prišlo v začetnem obdobju, v prvih dveh letih po osamosvojitvi. Tudi to je bilo pričakovano glede na hud gospodarski šok, s katerim smo se morali srečati ob izgubi številnih trgov in ob prehodu na nov način gospodarjenja. V zadnjih štirih letih je bila stopnja nezaposlenosti precej stabilna. Mednarodno primerljiv odstotek nezaposlenosti je 7,4 po metodi mednarodne organizacije za delo in je pod povprečjem Evropske unije. To sicer po eni strani ilustrira, kako hud problem je nezaposlenost povsod po svetu, tudi v najbolj razvitih državah, po drugi strani pa seveda tudi ta številka predstavlja realni problem, ki ga bomo skušali razreševati tudi v naslednjem obdobju. Že v tem obdobju smo razvili številne ukrepe za pospeševanje aktivnega zaposlovanja in te instrumente bomo naprej razvijali, vključno s samozaposlovanjem. Res pa je, da kljub registrirani stopnji nezaposlenosti, številna podjetja zaman iščejo delavce, kadar jih potrebujejo. Zato bomo obstoječe solidarnostne mehanizme, kot tudi aktivne instrumente zaposlovanja, poizkušali naprej preverjati v dialogu z delojemalci in delodajalci. Ustvarjanje novih delovnih mest pa bo tudi v naslednjem obdobju ostalo ena izmed prioritetnih nalog ekonomsko-socialne politike.
S socialnimi partnerji, delojemalci in delodajalci je Vlada v preteklem 4-letnem obdobju postopno vzpostavila ustrezne komunikacije, kar je v zadnjih dveh letih rezultiralo tudi v podpisu socialnega sporazuma med vsemi tremi partnerji. Ocenjujem, da je socialno sporazumevanje eden izmed temeljnih elementov socialnega in političnega ravnotežja v naši državi. S tem instrumentom bo potrebno nadaljevati tudi v naslednjem obdobju na podlagi analize in upoštevanja dosedanjih pozitivnih in negativnih izkušenj. To bo zlasti pomembno, ker se bomo srečali z izjemno pomembnimi vprašanji ekonomskega, socialnega in političnega ravnotežja. Uspeh ali neuspeh pri iskanju ustreznih rešitev bo odvisen od stopnje nacionalnega konsenza o najbolj pomembnih vprašanjih gospodarske in socialne politike. Pri tem bo imela pomembno mesto zlasti dohodkovna politika.
Ta Vlada se je že od začetka mandata srečevala z vprašanji ustrezne višine osebnih prejemkov, tako v gospodarstvu kot tudi v negospodarstvu. S strani ekonomistov so ves čas prihajala opozorila in tudi kritike, češ, da sta raven pa tudi rast plač previsoka, da to lahko resno ogrozi konkurenčnost našega gospodarstva in da bo s tem dolgoročno prišlo do manjšega bruto domačega proizvoda, in s tem posledično tudi do manjših realnih dohodkov. Vlada je ta opozorila jemala resno, čeprav ni pristajala na doktrino, da so plače samo element podjetniških stroškov, ampak je upoštevala tudi njihov motivacijski in razvojni vpliv. Nismo pristali na to, da bi bila Slovenija država z zelo poceni delovno silo, kjer bi se razvijale le to vrstne proizvodnje. Naš cilj so sorazmerno visoki dohodki ob visoki produktivnosti, kvaliteti dela in čim večjemu vložku lastnega znanja v proizvodnjo. Da bi vse to dosegli je odločilno pomembno ravnotežje med velikostjo plač, produktivnostjo in kvaliteto dela ter na koncu s konkurenčnostjo podjetja. Pri izvajanju dohodkovne politike smo v preteklem obdobju poskušali z različnimi instrumenti. Od začetnega omejevanja oziroma zamrznitve plač, k čemur so nas takrat navedla intenzivna opozorila ekonomistov, do njihove obdavčitve, do sorazmerno prostega gibanja in sporazumevanja preko kolektivnih pogodb in socialnega sporazuma. Za nobenega od teh instrumentov ne moremo reči, da bi bistveno vplival na gibanje plač. Obdobja zmerne in visoke rasti plač so se izmenjavala, skupna rast realnih osebnih dohodkov, prejemkov v tem obdobju pa je sorazmerno visoka. Razlog, da ob dokaj intenzivnih naporih Vlade, da bi zadržali rast plač v ekonomsko sprejemljivih okvirih, ni bilo nekih opaznih rezultatov, je v veliki meri tudi v značilnosti tranzicijskega procesa, ki je potekal v tem času. To je bilo obdobje lastninjenja številnih podjetji, ko so se oblikovale nove lastniške in upravljavske strukture, ko managment ni nastopal v jasni funkciji zastopnika upravljavcev oziroma ekonomskega interesa in velikokrat so managerji in delavci pristajali na kompromise, ki so bili v kratkoročnem interesu obeh strani. Tako je bila Vlada v vlogi zastopanja konsistentne dohodkovne politike pogosto osamljena. Zaključevanje procesa lastninjenja nam zato sedaj daje realno osnovo za večji optimizem tudi v dohodkovni politiki oziroma za pričakovanje, da bo nova lastniška in upravljavska struktura začela delovati na tak ekonomsko učinkovit način, kot to predvidevajo nove tržne predpostavke. Vendar rešitve ne vidim v tem, da bi se sedaj zaostril naravni konflikt med delodajalci in delojemalci in da bi se Vlada v interesu čiste ekonomske računice in tržne logike a'priori postavila na stran delodajalcev. Ob sorazmerno visokem nivoju znanja, tudi upravljavskih izkušenj in zavesti pri večini naših delavcev, bi to vodilo v zaostrovanje socialnega konflikta z možnimi, večnimi, negativnimi posledicami, kot pa bi bili prihranki iz naslova nosilnega zadrževanja stroškov, dela v podjetjih. Edini dober izhod je v poglabljanju dialoga med vsemi tremi socialnimi partnerji, v iskanju konsenzov, potem, kakšni so v določenem obdobju sprejemljivi stroški dela, kaj so nujne investicije, kako se obdržati na trgu, kako ohraniti obstoječa in zagotavljati nova delovna mesta. Politika previsokih plač glede na obstoječe možnosti, bi podjetja prehitro vodila v stečaj, delavci bi izgubljali delovna mesta, javnih financ ne bi mogli več vzdrževati uravnoteženih tako kot so sedaj. Ta naloga je zelo zahtevna; vsaj moja dosedanja izkušnja, da med različnimi socialnimi skupinami v naši državi trenutno ni posebno velikega razumevanja za interese celote oziroma za dolgoročne interese. Zato so se razvile metode pritiskov preko aktiviranja različnih političnih skupin, medijev, do stavk, do izkoriščanja labilne politične situacije za dosego posamičnih ciljev. Če ne bo širšega poznanja o potrebi po kontrolirani porabi, večjem varčevanju in s tem večjih po večjih naložbah ter hitrejšem razvoju, potem Slovenija ne bo dolgo uspešna država. Če bomo morali ekonomska in socialna nasprotja razreševati skozi različne oblike socialnih pritiskov in konfliktov, potem bo streznjenje prinesla še večja ekonomska ali socialna kriza, ki bo ustrezno spremenila vrednostne sisteme in tudi način obnašanja vseh akterjev v državi. Če se bo to zgodilo, bo to za vse draga in neprijetna pot. Pravočasno spoznanje objektivnih možnosti, iskanje konsenza in izvajanje ekonomske in socialne politike na podlagi skupnega dogovora, bo za vse državljane vsekakor mnogo boljša pot.
Kot predsednik Vlade se bom, če bom izvoljen, vsekakor močno prizadeval, da bi do takšnega širšega socialnega in političnega konsenza v Sloveniji prišlo.
Naslednje obdobje mora biti obdobje večjega varčevanja dodatnih naložb novega razvoja. Čeprav se je delež investicij v bruto domačem proizvodu v zadnjih letih povečal na preko 20%, bi ga morali naprej povečati vsaj na 25% do konca naslednjega mandatnega obdobja. Edina alternativna ali dopolnitev domačemu varčevanju je priliv tujega kapitala. Priliv tujega kapitala v funkciji spodbujanja naložb v Sloveniji, ustvarjanja novih delovnih mest, novega tehnološkega razvoja nameravam vsekakor spodbujati, skušali pa bomo še naprej omejevati pritok kratkoročnega špekulativnega kapitala. Vsekakor pa bo moral biti poseben element skrbi za socialno ravnotežje v naslednjem obdobju, spremljanje najnižjih socialnih kategorij, zagotavljanje dostojnega preživetja vsem državljanom. Diferenciacija v nagrajevanju je v tržnem gospodarstvu nujna in vodi k večji učinkovitosti, vendar jo je potrebno omejiti v ekstremih. Zlasti v državah, kot je Slovenija, kjer splošni vrednostni sistem zavrača ekstreme, tako navzdol, kot navzgor. Tudi pri tem bo potrebno najti pravo mero. V tem kontekstu je potrebno dograjevati tudi sistem obstoječega socialnega varstva. V spreminjanju in dograjevanju že obstoječega sistema je potrebno uveljaviti zlasti pluralen pristop v socialnem varstvu, dograditi obstoječe mreže socialno-varstvenih sistemov z nevladnimi, prostovoljnimi, humanitarnimi in neprofitnimi organizacijami, in uvesti takšne spremembe sistema obstoječih socialnih transferjev, ki bodo povečale učinkovitost socialne pomoči ter prispevale k učinkovitejši borbi proti revščini. Čeprav smo tudi tem vprašanjem posvečali veliko pozornost v preteklem obdobju, bomo na podlagi dosedanjih izkušenj delali potrebne korektive in skušali doseči optimalno razmerje med ekonomsko učinkovitostjo in socialno pravičnostjo.
K takšnemu cilju naj bi težil tudi proces lastninjenja, ki smo ga izvajali v preteklem 4-letnem obdobju in ki ga zdaj končujemo. Olastninjenih je že večina podjetij. Naš lastninski proces smo oblikovali nekoliko dalj časa kot v drugih tranzicijskih državah. Vendar je značilnost našega načina, da maksimalno zmanjšuje inicialno razliko v lastninjenju med državljani. V lastninskem procesu smo participirali vsi kot državljani, veliko Slovencev pa tudi še dodatno kot delavci ali managerji podjetij. Družbeno lastnino smo si Slovenci razdelili medse, tujci pri tem praktično niso sodelovali. Sedaj je na nas, da s to lastnino čim bolje gospodarimo. V preteklem obdobju smo skušali zagotoviti čim večjo korektnost v procesu lastninjenja in tudi naprej bomo poskušali ta proces zaključiti na maksimalno korekten način. Tudi poznejša spoznanja oziroma odklone je možno še popravljati na podlagi že veljavnih instrumentov. Že sedanja Vlada je ocenila izvajanje zakona o denacionalizaciji in ugotovila, da pri tem prihaja do različnih težav. Pripravljene so ustrezne ocene, tudi predlogi, ki jih bo nova Vlada lahko predložila v obravnavo Državnemu zboru.
Eno izmed odprtih vprašanj za naslednje obdobje je, v kolikšni meri naj bi država še intervenirala v gospodarstvu. V preteklem obdobju smo dajali poseben poudarek stabilnim pogojem gospodarjenja in smo skušali z omejenimi instrumenti in sredstvi intervenirati v vseh tistih primerih, v tistih podjetjih, ki so ob spremenjenih in zelo zaostrenih gospodarskih razmerah imela perspektivo nadaljnjega obstoja, trge, znanje, kapacitete, vendar so se znašla v prehodnih težavah zaradi izostrenih pogojev financiranja oziroma zaradi akumuliranih finančnih problemov preteklega obdobja. Nekaj tovrstnih problemov še ostaja in tudi za naprej je prepričan sem, utemeljeno interveniranje v takšnih primerih. Ob sicer vedno večji odprtosti našega gospodarstva bomo posebno pozornost posvetili spodbujanju inovacij in njihovem prenosu v proizvodnjo in na trg ter oblikovanju tehnične in pravne regulative za zaščito potrošnikov ter domačega gospodarstva.
Že v zadnjem obdobju se je pokazalo, da bo potrebno posebno pozornost nameniti tudi regionalnemu vidiku gospodarskega razvoja, da je prestrukturiranje našega gospodarstva pustilo ponekod težje posledice, predvsem da so nekatere regije postale gospodarsko depresivne, z večjo stopnjo brezposelnosti in s težjo razvojno situacijo. Zato ocenjujem, da bo potrebno tiste ekonomske instrumente, s katerimi je možno spodbujati gospodarski razvoj posamezno najbolj obremenjenih regij, v naslednjem obdobju okrepiti.
Ocenjujem, da bi s konsistentno ekonomsko in socialno politiko v naslednjem obdobju, ob doseganju ustreznega družbenega konsenza, lahko in tudi morali zagotoviti nadaljnji gospodarski razvoj v Sloveniji in 4 do 5% rast domačega proizvoda letno. Pričakujem, da bi z zelo usklajeno fiskalno, dohodkovno in monetarno politiko, v naslednjem obdobju lahko inflacijo še naprej postopno znižali, od sedanjega nivoja 8 do 9% letno na približno 3 do 4% ob koncu mandatnega obdobja.
Poleg pričakovanega povečevanja učinkovitosti gospodarskega sektorja bi k temu moral prispevati tudi učinkovitejši javni sektor. Učinkovitost dela v javni upravi bi bilo možno povečati z bolj fleksibilno delovno pravno zakonodajo, ki bi stimulirala tiste, ki bolje in več delajo in zmanjšala varnost zaposlitve tistim, ki s svojim preveč togim, počasnim, včasih tudi arogantnim delovanjem vzbujajo nezadovoljstvo pri državljanih. Na sploh bi morali posebno pozornost v naslednjem obdobju posvetiti deregulaciji, poenostavitvi različnih predpisov in postopkov, ki marsikje terjajo preveč časa in energije, ki bi jo lahko koristneje usmerjali drugam.
V naslednjem letu je potrebno tako v Vladi kot v Državnem zboru doreči in sprejeti novo fazo davčne reforme, nov zakon o davku na dodano vrednost. Pričakujemo, da bo nova organizacija davčne uprave z novimi pooblastili, ki jih ima od novega leta naprej, pripeljala do večje učinkovitosti pri pobiranju davkov in s tem tudi do dodatnih prilivov iz tega naslova. Novi vladi in Državnemu zboru pa ostaja še razprava in odločitev o uvedbi ustreznih premoženjskih davkov.
S proračunsko in cenovno politiko je v zadnjem obdobju prišlo do izboljšanja dohodkovnega položaja kmetijstva, čeprav še ne v vseh segmentih. Nova vlada se bo morala kmetijstvu temeljito posvetiti in odmeriti ustrezne aktivnosti, ukrepe, zato da bi kmetijstvu zagotovili ustrezen izhodiščni položaj do konca tega mandatnega obdobja, ko naj bi bil tudi prvi možni termin za vstopanje Slovenije v polnopravno članstvo Evropske unije. Kmetijstva ne bi smeli izkoriščati za različne politične razprave, ampak bi morali skupno s predstavniki kmetov najti prave smeri in prave instrumente, zato da ne bo kmetijstvo niti preveč niti premalo zaščiteno, zato da se bo njegova učinkovitost povečevala, da ga bomo seveda ohranili kot sestavni del slovenskega gospodarstva, slovenskega načina življenja in tradicije, seveda tudi zaradi potrebne prehrambene varnosti.
V tem uvodu bi težko zajel vse dejavnosti, to bi terjalo preveč časa, zato bi le na kratko dodal, da bo potrebno na različnih področjih, kot so šolstvo, kultura, znanost, zdravstvo, okolje, seveda namenjati ustrezno pozornost, nadaljevati s pozitivnimi trendi tam, kjer smo jih uspeli izpostaviti in preverjati predvsem, ali so sredstva, ki so namenjena tem dejavnostim ustrezno locirana, in ali dajejo najboljši možni učinek. Ali bomo lahko povečevali obseg in delež sredstev za te dejavnosti, pa je v veliki meri odvisno od tega, kako bomo uspešni v dohodkovni politiki, koliko prostora bo v celotni javni porabi ostalo na razpolago za investicije v vseh teh zelo pomembnih sektorjih.
Eno izmed področij, kjer je bila v preteklem obdobju Vlada najbolj kritizirana, sta bili področji boja proti kriminalu in pravosodje. Te kritike so bile velikokrat neupravičeno usmerjene na Vlado. Slovenija je ena izmed redkih držav, kjer je tožilstvo samostojno, neodvisno od Vlade in mu Vlada ne more dajati navodil. Samostojno in neodvisno je sodstvo, Vlada ne sme vplivati na sodnike. V okviru vladnih organov se nahaja le policija. Nesporno je, da bi lahko njeno učinkovitost še povečali, vendar je treba povedati, da naša policija in kriminalisti v okviru mednarodnih primerjav dobivajo ugodne ocene; da je statistika razrešenih primerov pri nas dobra glede na večino drugih držav. Treba je upoštevati, da je kriminal na pohodu povsod, v vseh državah, tudi tistih, kjer imajo veliko večjo tradicijo tako kriminala kot borbe proti njemu. Mednarodne razsežnosti je dobil organiziran kriminal, zlasti trgovanje z mamili. Svet se je v zadnjem obdobju močno odprl, zlasti Evropa, ker ni več železne zavese, ker ni več držav s strogo policijsko kontrolo ljudi. Meje so odprte, ljudje se prosto gibajo, v veliko večji meri pa se prenaša tudi kriminal. Tega se zavedamo in s tem se soočamo. V naslednjem mandatnem obdobju bo to ena izmed prioritetnih dejavnosti slovenske vlade. Že sedaj se skušamo v čim večji meri vključevati v mednarodno borbo proti kriminalu. Na zadnjem vrhu Evropske unije v Dublinu je bilo tudi z mojim aktivnim sodelovanjem dogovorjeno, da se bo Evropska unija v naslednjem obdobju prioritetno soočila s temi pojavi, zlasti z organiziranim kriminalom, trgovino z mamili. K temu smo se zavezali tako predstavniki polnopravnih članic Evropske unije kot tudi vseh pridruženih članic. Ob polnem zavedanju resnosti te problematike, pa bi rad poudaril, da se to področje ne sme neodgovorno politizirati.
Huda škoda se dela pravosodju in tudi policiji, kriminalistom, vsem, ki se borijo proti kriminalu, če kdo iz notranjepolitičnih razlogov vsevprek napada, posplošuje, da politične in državne strukture tolerirajo kriminal, malodane, da ga zavestno dopuščajo. S takšnimi posploševanji se dela velika krivica ljudem, ki vestno in odgovorno delajo, celo tvegajo življenje pri svojem delu. Zelo narobe je, če kakšno kriminalno dejanje ni odkrito in kaznovano, vendar še huje je, če se koga po krivem obdolžuje brez dokazov, kar nam splošno. To vnaša v državo neko splošno destrukcijo, splošno nezaupanje, ki potem lahko začne nažirati temelje te države. Svojim ljudem moramo zaupati. Prepričan sem, da z odkritim, poštenim odnosom do teh pojavov z zaupanjem, odgovornostjo lahko v naslednjem obdobju povečamo učinkovitost v borbi proti kriminalu in zagotovimo, da bo Slovenija tudi naprej ena izmed najbolj varnih držav. Zato bomo ponovno pregledali zakone, ki urejajo to področje, čeprav so nekatere dopolnitve že bile vložene v postopek in jih prejšnji Državni zbor še ni uspel sprejeti. Mislim, da so v teh predlogih zajete rešitve večine problemov, za katere smo v zadnjem času ugotavljali, da na tem področju obstajajo. Vlada je v prejšnjem obdobju tudi predlagala rešitve, ki izboljšujejo materialni položaj pravosodja in omogočajo njegovo večjo učinkovitost.
V razgovorih, ki smo jih imeli v zadnjem času s predstavniki pravosodja, smo izoblikovali tiste smeri, za katere obojestransko menimo, da bodo pripomogle k temu, da pravosodje postopno odpravi velike zaostanke, ki so se do sedaj nakopičili, in zagotovi večjo pravno in sodno varnost naših državljanov. Prepričan sem, da je tudi v pravosodju zelo veliko ljudi, ki so pripravljeni vestno in odgovorno delati, ki tako tudi delajo, ki jim moramo zaupati, da na ta način lahko resnično zagotovimo samostojnost in neodvisnost te veje oblasti.
Spoštovane poslanke in poslanci! Dovolite, da svoj nastop zaokrožim še z zunanjepolitičnim področjem. Zunanja politika si je v prejšnjem obdobju prizadevala, da zagotovi stabilen mednarodni položaj Slovenije, da se tudi institucionalno Slovenija vključi v tisti svet, kamor spada, v demokratični svet, da z ustreznimi institucionalnimi povezavami skupaj z ekonomsko politiko ustvari dodaten prostor, nove trge za slovenske proizvode po izgubi tradicionalnih trgov v prejšnji državi. Veliko pozornost smo posvetili približevanju Evropski uniji, saj je takšna usmeritev izhajala iz osamosvojitvenih teženj Slovencev. V začetku leta 1993 smo podpisali sporazum o kooperaciji in trgovini z Evropsko skupnostjo. Ta sporazum nam je omogočil, da smo ohranili prejšnje kvote v trgovanju z Evropsko skupnostjo, vendar pa ni dajal zadostnih garancij za to, da tak tržni položaj Slovenija obdrži in poveča v prihodnjih letih. Zato smo takoj začeli pogajanja o pridruženem članstvu.
Postali smo ustanovni člani svetovne trgovinske organizacije in se s tem učvrstili kot država, ki je vpeta v mednarodno menjavo in seveda spoštuje mednarodna pravila trgovanja. Sklepali smo bilateralne trgovinske sporazume, prostotrgovinske sporazume s posameznimi državami in jih zaokrožili s sporazumom s Cefto, s srednjeevropsko cono svobodne trgovine. Postali smo polnopravni člani Cefte in s tem razširili naš trg s 70 milijonskim trgom držav članic Cefte. V letošnjem letu bo Slovenija in s tem tudi njen predsednik Vlade opravljala pomembno funkcijo predsedovanja Cefte. Leta 1994 smo podpisali sporazum o partnerstvu za mir z zvezo Nato in s tem izrazili in začeli tudi uresničevati našo orientacijo, da postanemo tudi polnopravni člani te zveze. To so le pomembnejši mejniki v naši zunanjepolitični dejavnosti; pomembni sporazumi, v katere smo vložili veliko dela in pogajanj.
Precej težavno zunanjepolitično preizkušnjo je Slovenija doživela v zvezi s sporazumom o pridruženem članstvu Evropski uniji. Prišli smo v spor z našo zahodno sosedo Italijo. V tem sporu je bila Italija kot ena od ustanovnih članic Evropske unije vsekakor v bistveno ugodnejšem položaju. Dve leti smo se trdo pogajali in skušali najti ustrezno rešitev. Naše orožje je bila internacionalizacija tega spora, ki je bila za našo sosedo neprijetna. Problem smo odprli na številnih svetovnih prizoriščih, konferencah, v svetovnih medijih. Posredovale so članice Evropske unije, Evropska komisija. Vključile so se tudi Združene države Amerike, s katerimi smo v zadnjih dveh letih zelo uspešno razvili bilateralne odnose. Ob veliki politalizaciji tudi na domači sceni je bilo težko najti izhod iz te situacije. Obstajala je nevarnost, da zamudimo najugodnejši moment za vključevanje v evroatlantske institucije. Vrh Evropske unije v Madridu decembra 1994 je določil kompromisno formulo za rešitev tega spora. Bila je težavna za obe državi, sprejela jo je šele nova italijanska vlada, ki je bistveno spremenila in izboljšala svoj odnos do Slovenije. Sprejel jo je po večmesečnih razpravah tudi naš Državni zbor in junija lani smo podpisali pridruženi oziroma takoimenovani evropski sporazum. Svet je to sprejel kot velik diplomatski dosežek in kot znak zrelosti slovenske države. S tem si je Slovenija zagotovila svoj najpomembnejši trg, kamor izvažamo skoraj 70% svojih proizvodov in storitev. Sledila je normalizacija odnosov tudi z Italijo in Slovenija je postala ena izmed najožjih kandidatk za polnopravno članstvo v Evropski uniji. S podpisom evropskega sporazuma je bil napravljen odločilni preboj tudi v našem približevanju zvezi Nato. Od takrat naprej so v svetu začeli uvrščati Slovenijo kot možno novo članico te zveze. Skupaj s podpisom sporazuma, ki nas je izločil iz jugoslovanskega dolžniškega rizika, sta oba podpisa prispevala k temu, da se je izjemno dvignil mednarodni ugled Slovenije sredi lanskega leta.
V drugi polovici leta smo vložili veliko aktivnosti pri vseh članicah Nata, da bi zagotovili Sloveniji mesto v prvi razširitvi zveze v Natu, o čemer bo odločal vrh Nata sredi letošnjega leta. Članstvo v tej zvezi zagotavlja Sloveniji dokončno izločitev iz nestabilnega sveta in vključitev v stabilnejši svet demokratičnih tržnih držav, ki delijo enake vrednote. Naši izgledi za to so dobri, vendar v Natu od Slovenije pričakujejo, da bo nadaljevala z dosedanjo usmeritvijo; prav tako mora ohraniti dosedanje demokratične standarde in doseženo stopnjo politične stabilnosti. Polnopravno članstvo v Natu bo ena izmed zunanjih političnih prioritet slovenske vlade tudi v naslednjem obdobju. Enako velja za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Prvi cilj je zelo pomemben za dolgoročno varnost Slovenije, drugi pa za njeno dolgoročno ekonomsko preživetje. Dosedanje izkušnje kažejo, da sta šla oba procesa našega vključevanja v ti dve najpomembnejši instituciji precej paralelno in na nek način povezano. Pri obeh ciljih bo potrebno poleg zunanjepolitičnih aktivnosti seveda izvajati tudi vrsto notranjih ukrepov, priprav za polnopravno članstvo. Vključevanju v Evropsko unijo bo zato potrebno dati tako v okviru Vlade kot Državnega zbora še več pozornosti kot dosedaj in še ustreznejše organizacijsko mesto v okviru sestave Vlade. Evropska unija od Slovenije seveda pričakuje, da bo sprejela temeljne principe zahodnega demokratičnega tržnega sveta, da bo sprejela princip svobode gibanja ljudi, blaga, storitev in kapitala. Resne nevarnosti za razprodajo ni. Že dosedanja Vlada je pripravila vrsto možnih ukrepov za zaščito nacionalnih interesov na različnih področjih, podobno kot imajo to urejene druge evropske države, zlasti manjše. Delo na tem področju bo nova Vlada lahko takoj nadaljevala.
V prejšnjem obdobju je slovenska vlada posvetila precejšnjo pozornost urejanju odnosov s sosednjo Hrvaško. Ostalo je nerešenih še več pomembnih vprašanj, zlasti vprašanje dokončne določitve meje med obema državama. Ocenjujem, da je bila zamujena velika priložnost za ureditev teh vprašanj takoj ob osamosvojitvi obeh držav, saj je v naslednjem obdobju prišlo do vedno večjega politiziranja teh vprašanj. Ocenjujem, da je v interesu tako Slovenije kot Hrvaške, da v naslednjem obdobju odprta medsebojna vprašanja čimprej rešita. S tem se bo utrdil mednarodni položaj obeh držav. Slovenija bo potem lahko pomagala Hrvaški pri vključevanju v svetovno trgovinsko organizacijo, v CEFTO, v približevanju Evropski uniji in Natu. O vseh odprtih vprašanjih smo se v teh letih zelo trdo pogajali, pri čemer sta obe strani ostajali pri svojih stališčih. Ocenjujem, da je potrebno napraviti nov, zelo resen pogajalski poizkus in najti sporazumno rešitev za ta vprašanja. V končni instanci vedno obstaja možnost mednarodne arbitraže, vendar je izid negotov za obe državi. Zato dajemo prednost medsebojnemu dogovoru.
Ob normalizaciji situacije na območju nekdanje Jugoslavije, se postavlja kot ena izmed usmeritev zunanje politike tudi nadaljnja normalizacija naših odnosov z vsemi državami na območju nekdanje Jugoslavije. V našem interesu je stabilnost tega območja, obstaja pa tudi možnost, da se bodo do določene mere obnovili gospodarski odnosi s temi državami. Odnosi z drugimi sosedami (Avstrijo, Italijo in Madžarsko) so izjemno dobri in jih bomo še naprej utrjevali.
V preteklem obdobju smo precejšnjo pozornost posvetili položaju naših manjšin in tudi v prihodnjem obdobju bo to ena izmed temeljnih postavk naše zunanje politike. Prizadevali si bomo, da bi status naših manjšin v zamejstvu izenačili s položajem narodnostnih skupnosti pri nas. Vsekakor pa je pomembno, da ohranimo visok nivo zaščite madžarske in italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji, saj naša institucionalna ureditev teh vprašanj predstavlja vzorčno ureditev v Evropi.
Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Vodenje Vlade je zelo kompleksna naloga. Že ta sorazmerno jedrnata predstavitev odprtih vprašanj in glavnih usmeritev je vzela precej časa. Slovenija stopa v zelo zahtevno obdobje. Veliko stvari smo dobro opravili, začenši z osamosvojitvijo, ki smo jo izpeljali na tak način, da Slovenija ni utrpela večje škode. Spreminjali smo gospodarski in politični sistem. Zelo veliko dela je bilo potrebno opraviti v kratkem času. Zelo veliko zakonov je prejšnji Državni zbor sprejel, mnogo jih je še obtičalo v proceduri, zato je eden izmed pozivov, ki jih dajem tudi ob tej priliki, da poskušamo racionalizirati delo Državnega zbora, njegov poslovnik in omogočimo hitrejše in bolj učinkovito delovanje poslancem in s tem tudi več časa zato, da se posvetijo stikom z volivci, državljani.
Danes sem tu, da vas prosim za podporo pri izvolitvi za predsednika nove slovenske vlade. Ta poziv namenjam vam vsem. Prepričan sem, da se boste odločili po svoji vesti in s polno odgovornostjo do državljanov, do Slovenije. Nikakor ne mislim, da sem edini možni mandatar slovenske vlade, da se zelo dobro zavedam velike zahtevnosti te funkcije in velikih izzivov, ki so še pred nami, vendar večkrat sem že dejal, da sem si do sedaj na najbolj zahtevnih mestih v naši državi, v najtežjih časih, pridobil zelo pomembne dragocene izkušnje, tudi mednarodne, ki niso samo moje, ampak so last vseh Slovencev. Zato vam jih želim in moram dati na razpolago, vi pa se boste odločili. Hvala. (Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se kandidatu za predsednika Vlade dr. Janezu Drnovšku za predstavitev programskih zasnov Vlade. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Prvi se je k razpravi javil predstavnik poslanske skupine Slovenske ljudske stranke dr. Franc Zagožen. Prosim.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani kandidat za predsednika Vlade dr. Janez Drnovšek! Pred seboj imam vaš predstavitveni nagovor in poslušal sem ga. Če bi se naj odločal samo na podlagi tega in bi to bilo moje edino vedenje o vas kot kandidatu, potem bi prav gotovo temeljito analiziral vsebino tega govora. Verjamem, da bi se z večino teh opredelitev lahko tudi strinjal, da bi morda o nekaterih rad z vami tudi razpravljal in se potem na podlagi tega odločal. Vendar bom zdaj v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke govoril, ne toliko o vašem govoru, kot o vas kot kandidatu za predsednika Vlade tudi na podlagi izkušenj iz preteklih let. Vnaprej se opravičujem, če bom moral zaradi tega, ker želim govoriti v imenu poslanske skupine in tudi v svojem imenu, to kar mislimo in mislim, če bom uporabil tudi kakšno besedo, ki bo koga zabolela, da to ni žalitev v nobenem primeru, ampak stvari so pač take, da nekaterih stvari ni mogoče povedati drugače, kot tudi z uporabo pravih besed.
Z vami smo se kot kandidatom to pot srečali tretjič. Prvič je to bilo spomladi leta 1992, ko ste bili kandidat za predsednika Vlade Republike Slovenije, ki je bila že osamosvojena, ki je bila mednarodno priznana država, in ki se je takrat po sprejemu nove ustave tudi pripravljala, da bi čimprej izvedla volitve v skladu z novo ustavo. Vi gospod dr. Drnovšek in stranka, ki ste jih takrat stopili na čelu niste uspeli čakati novih volitev, niste imeli toliko potrpljenja, ampak ste s konstruktivno nezaupnico prvič po tistem, ko je Slovenija dosegla veliko soglasja, veliko enotnost v osamosvojitvenem projektu vnesli v Slovenijo, v slovensko družbo, med slovenske državljane ponovno hud nemir delitev in cepitev. Danes ste velikokrat uporabili besedo konsenz, ampak v vseh teh letih od maja 1992 dalje, vsaj jaz, vsaj naša poslanska skupina, prepričan sem, da tudi velik del ostalih strank in velik del Slovencev in slovenske civilne družbe nima takih dejanskih izkušenj, ampak obratno.
Drugič ste bili kandidat za predsednika Vlade po volitvah leta 1992. Takrat, takoj po volitvah, se so še bolj izrazito pokazala vaša hotenja in tudi hotenje vaše stranke, da v Sloveniji vzpostavi neko svojo popolno dominacijo in hegemonijo. Slovenska ljudska stranka je tudi zaradi tega, morda predvsem zaradi tega v preteklem mandatu pač preživela v opoziciji. Začeli ste z veliko koalicijo štirih strank in končali formalno sicer s koalicijo dveh strank, dejansko pa z izključno vladavino Liberalne demokracije in zelo lahko bi rekel, ne vem na podlagi česa, s samozavestjo, ki je morda lahko za podlago samo nagnjenje k samodržtvu. Danes ste sicer izjavili in vesel sem te izjave, ker so bile v preteklih tednih vaše izjave tudi drugačne, da ne trdite, da ste edini možni kandidat za predsednika Vlade Republike Slovenije, vendar ste pred nekaj tedni, od 10. novembra nekaj podobnega velikokrat izražali, če ne javno, pa v pogovorih s predstavniki drugih parlamentarnih strank. To se je slišalo tudi javno, tako da je spodbudilo celo našega pisatelja Draga Jančarja, da je nedavno od tega zapisal v premislek Slovencem seveda, da je treba tistega, ki izjavlja, da je edini primeren za predsednika Vlade, da mu je treba onemogočiti celo bližino do vladne palače. Mislim, da vemo, kdo je Drago Jančar in da je njegovo svarilo treba tudi upoštevati in premisliti. Končali ste torej 4 letni mandat, potem ko sta vašo koalicijo zapustili 2 stranki, ko je tretja - samo po naključju najbrž ni, ker se je mandat že iztekel in potem, ko ste zamenjali, ali vam je parlament zamenjal 2/3 Vlade oziroma ministrov v tem 4 letnem obdobju. Mislim, da analiza vsega tega dejansko kaže, da pod vašim vodstvom, torej, če ste vi, gospod dr. Drnovšek, predsednik Vlade, taka Vlada lahko ne glede na to, kaj se dogaja v Državnem zboru, v Vladi, v družbi, v gospodarstvu, v financah, v pravosodju, v civilni družbi, med slovenskimi državljani in državljankami, da vzdrži cel mandat in to je posebna lastnost predsednika Vlade, zaradi katere sem osebno odločen in tudi poslanci Slovenske ljudske stranke, tako kot Drago Jančar, da bomo uporabili vsa demokratična sredstva tu v parlamentu in poskušali prepričati poslance in poslanke tega parlamenta in tudi javnost, da niste primerni za vladno palačo. Ne samo odnosi v Vladi, tudi odnosi med Vlado in parlamentom v tem preteklem mandatu so bili prav posebni. Na noben način niso funkcionirali normalni kontakti med izvršilno in zakonodajno oblastjo. Številčno šibka opozicija se je morala seveda brez upa zmage celo poslužiti poskusov ustavne obtožbe in drugih podobnih poskusov, ki jih predvideva naša ustavna zakonska ureditev, da bi slovensko javnost opozorila na ta poseben fenomen.
Podobno mislim, da so se v tem preteklem obdobju razvijale pravzaprav ali če rečem raje drugače, povsem pretrgali neki normalni odnosi med oblastnimi institucijami in civilno družbo. In to seveda ni demokracija, za katero so se Slovenci odločali leta 1990 na plebiscitu. Pred nekaj dnevi smo praznovali obletnico tega dogodka. Plebiscitna odločitev Slovencev je bila prav gotovo drugačna. Bila je enotna, tako enotna je bila Slovenija tudi pol leta kasneje na začetku polletja ob osamosvojitveni vojni in prav gotovo si je tako enotna Slovenija predstavljala drugačno demokracijo. Demokracijo v kateri bo pravna država zares pravna država, v kateri bodo državne institucije tiste državne institucije, na katere se ljudje kot državljanke in državljani lahko zanesejo in zaupajo. Mislim, da so vzeli zelo zares človekove pravice, določene tudi v naši ustavi. Med mednje sodijo tudi seveda socialne pravice, pravna varnost, enakost pred zakonom, enaka možnost vseh. Do dialoga, žal, ni prihajalo, tudi s civilno družbo ne. In kaj se pravzaprav v Sloveniji dogaja?
Slovenija se resnično cepi, ampak ta cepitev v parlamentu, ki se je zgodila po letošnjih volitvah, krivda naj bi bila na strani pomladnih strank - jaz jo zavračam, bom poskušal tudi utemeljiti - me niti ne skrbi tako zelo, ker je mogoče volitve tudi ponoviti. In potem pride do česa drugega. Ne do razmerja 45 : 45. Jaz mislim, da je mogoče, morda tudi po novih volitvah v Sloveniji le pričakovati drugačno demokratično kulturo, ki bo omogočala dialog, pogovor in odločanje na podlagi argumentov. Delitev v Sloveniji, ki me skrbi, zares skrbi, je delitev prebivalcev Slovenije pravzaprav na dve skupini. Na skupino tistih, ki izkorišča ta čas tranzicije, ki je tudi temeljito izkoristila to obdobje, v katerem ste, gospod doktor Drnovšek, vodili slovensko Vlado. In na drugo skupino, skupino, ki upravičeno najbrž doživlja pravno negotovost, socialno negotovost in ne vidi, kakšna je prihodnost. Po nekih statistikah je več kot polovica slovenskih državljanov in državljank zapletenih v razne pravne in upravne spore in po 5 let je čakalna doba, da bi sodišča v teh sporih odločila. Vi pravite, da ste storili vse, da bi pravosodje lahko delovalo normalno. Vem, da so v takih časa prehoda mnogi vzroki, da število sporov naraste, vendar ni opravičila za to, kar se dogaja v Sloveniji.
Skrbi me predvsem seveda malodušje in tudi brezup pri mnogih mladih, ki ga kažejo na poseben način, ki so seveda tudi pričakovali, mnogi so že sodelovali na plebiscitni odločitvi, mnogi od njih so bili premladi, pa ne vidijo perspektive. Vidijo perspektive razdvojene družbe, ki s posebne vrste liberalizmom, lahko ga imenujemo različno, novi liberalizem ali grobi ali prvotni liberalizem ali anarholiberalizem, kakorkoli mu želite reči, vsekakor liberalizem, ki ga nočejo sprejeti, ki ga Slovenija ne more niti preživeti. Torej tak liberalizem jim jemlje možnost, ker jih daje samo redkim. Samo redkim na račun mnogih. In kaj se dogaja v Sloveniji, če pogledamo geografsko. Še nikoli tako kot v teh zadnjih štirih, petih letih ni bila Slovenija tudi demografsko ogrožena. Mi izgubljamo dejansko življenjski prostor najbolj intenzivno od takrat, ko smo začrtali državne meje in jih je mednarodna skupnost priznala in poznavalci demografskih gibanj in dogajanj, ki se dogajajo v slovenskem prostoru, s slovensko kulturno krajno, tisti resni, ki so zaskrbljeni zaradi teh dogajanj, si ne upajo pomisliti, kako bo Slovenija izgledala čez deset, petnajst, dvajset let. Nič od tega, gospod dr. Drnovšek, vas očitno ni skrbelo doslej in tudi danes niste o tem rekli nobene besede.
Veliko število ljudi dejansko ne vidi prihodnost in veliko število teh ljudi je veliko pričakovalo od jesenskih volitev. Kaj se takrat dogaja? Morda je eden od vrhuncev tega današnje dogajanje, ko tam, sedaj v vaših vrstah ni enega od poslancev, ki je v zadnjih dneh in tednih prav gotovo moral očitno doživljati nekaj posebnega, zakaj ne sedi nad nami in ne more nam pogledati v oči. Takšen konsenz torej, takšna demokracija, kako naj v tako Vlado, v njeno trdnost, v njene dobre namene zaupajo slovenski državljani. To jim ponujate, gospod kandidat. Mislim, da moramo vse v tem Državnem zboru, kot izvoljeni predstavniki ljudstva resnično premisliti, kaj bomo storili danes, jutri, v prihodnjih tednih. Če ne premislimo vsega tega, če ne premislimo in nimamo nič drugega od tega kar vi ponujate, kar smo doživljali v zadnjih letih, potem nimamo moralne pravice, da na podlagi tega obdržimo svoj mandat v naslednjih štirih letih. V tem primeru si moramo spet vsi mirno pogledati v oči in slovenske volivce ponovno vprašati, kaj pravzaprav želijo. Če ne smo vsa njihova pričakovanja, upanja, pohodili. Pa ne za štiri leta, ker če bomo s to tranzicijo nadaljevali, potem seveda za naslednja desetletja. S tem pa dejansko ogrozili to državo, ki je stara samo nekaj let kot samostojna in suverena država in ta narod, ki je prvič nastopil kot enakovreden, enakopraven narod nad drugimi v Evropi.
Zaradi vsega tega jaz niti ne bi, resnično ne polemiziral z vsem, ampak zaradi vsega tega morate razumeti, da se ne moremo sprijazniti s tem. Potem smo se dejansko odpovedali, ne samo mi, ampak v imenu Slovencev tistim upanjem, ki so jih gradili, ko so šli na plebiscit, ko so se že pripravljali za Slovenijo boriti. Lahko bi vas vprašal, gospod dr. Janez Drnovšek, kako ste ravnali, kako ste poslušali javno mnenje, ali ste ga poskušali samo usmerjati. Kako ste poslušali glasove, ki so prihajali iz civilne družbe, kako ste poslušali glasove, ki so prihajali iz parlamenta, ko ste sprejemali nezakonito odločitve tudi v zunanji politiki, pa naj gre za odnose z eno ali drugo sosednjo državo, recimo s Hrvaško, ko je šlo za Piranski zaliv oziroma za mejo v Istri ali s sosednjo Italijo, ko je šlo za španski kompromis ali za pogodbo, kot ste jo konceptirali in uveljavili dejansko tudi s CEFTO. In analize posledic te pogodbe bi seveda pokazala to zadevo v popolnoma drugačni luči. Lahko bi vas torej še marsikaj vprašal, ampak to bodo storili tudi še drugi. Vsekakor pa trdno upam, da se ta Državni zbor ne danes, ne jutri, ne kdaj koli v prihodnje ne bo več odločil za predsednika Vlade, ki očitno, če tudi sedaj javno drugače izjavlja, misli, da je on tisti, ki lahko odloči o vsem in da mu nikogar ni treba poslušati. Hvala. (Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se dr. Zagožnu. V imenu poslanske skupine Socialdemokratov, dajem besedo gospodu Ivu Hvalici.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Gospod kandidat dr. Janez Drnovšek, gospode in gospodje! Priznam, da bo tokrat moj nastop malo drugačen.
To, kar se je zgodilo v zadnjih 48 urah, me je globoko prizadelo. Očitno je prizadelo tudi veliko število Slovencev, predvsem govorim v imenu ljudi iz mojega volilnega okraja, ki danes non-stop - neprekinjeno kličejo, tako da sem moral ukiniti komunikacijo z njimi. Opravičil se jim bom na nek način potem, ko bom zaključil moj nastop. Govorim v imenu poslanske skupine in ko sem najprej skrbno prebral, potem pa notranjepolitični del tega nastopnega oziroma predstavitvenega nagovora, sem ugotovil, da je neverjetno veliko število če-jev, in sicer tako: poslabšanje, če država ne bo ustrezno ukrepala itd., itd.. Toda gospe in gospodje! Kandidat za predsednika Vlade je vendar imel mandat v rokah 4 leta in še nekaj prej. Praktično je bil to njegov drugi mandat, od tega 3 leta s skoraj 2/3 večino - uradno 59:31, dejansko 61:29, torej platno in škarje v svojih rokah. Zdaj pa nam po tolikšnem času zagotavlja, kaj bi naredil, kaj bo naredil, če bo imel ponovno mandat. Sprašujem se jasno, tako kot se sprašujejo tudi moji kolegi, zakaj tega do sedaj ni naredil. Kdo mu je vendar to preprečeval? Niti jaz z mojimi maratonskimi nastopi tukaj - ne, nič, nič ni pomagalo. To je "valjalo", to se je vse sprejemalo; karkoli ste si izmislili, to ste sprejeli. Nenazadnje, spomnite se tudi zadnjih dni v prejšnjem mandatu v Državnem zboru. Kako ste posilili ta Državni zbor, da je izglasoval nove obveznosti te države, ampak pustimo to. Tu imamo 15 strani - od inflacije do zunanje politike. Tako, približno sem naštel 4000 besed; med 4000 besedami manjka 1 - manjka tista, ki gospoda kandidata zelo peče - manjka beseda "igralništvo". In če sem imel prej drug koncept, sem potem, ko sem to prebral, sklenil, da bom govoril o tistem, kar tukaj manjka. Ker refleksija tistega se je zgodila tudi v zadnjih 48 urah. Tu so paralele jasne. Jasne!
Torej zakon o igrah na srečo smo sprejeli v tem državnem zboru maja meseca 1995. leta, objavljen je bil v Uradnem listu 19. maja 1995. Ta je predvideval tudi 74. člen zakona, ki se je glasil takole - za tiste, ki tega ne poznajo. Bom prebral prvi odstavek tega člena. Govori o koncesijskih dajatvi in pravi: "2% koncesijske dajatve sta prihodek fondacije iz 47. člena, 2% koncesijske dajatve pa je prihodek fondacije iz 48. člena tega zakona". Ampak to ni bistvo, ampak sedaj: "Od preostalega dela je 50% prihodek proračuna Republike Slovenije in se nameni za razvoj in promocijo turizma". In sedaj pozor! "50% pa se nameni lokalnim skupnostim v zaokroženem turističnem območju in se uporablja za ureditev prebivalcem prijaznejšega okolja in za turistično infrastrukturo". Tega denarja občine, kjer so igralnice, niso nikdar videle. Zakaj? Seveda ima gospod mandatar takoj obrazložitev. Bo rekel, nismo, niste sprejeli zakona o lastninjenju igralnic. In res ga nismo sprejeli, ampak spoštovana gospoda, zakon, lastninjenje igralnic je bil objavljen v Poročevalcu 3. februarja 1994. leta in to za drugo obravnavo, pa ni prišel na vrsto. Vprašajte se zakaj. Vprašajte se zakaj. Zato, da so možne tudi tiste posledice, ki so nam zagrenile prihajajočo pomlad. Zato! Spoštovana gospoda!
Poglejte, kakorkoli že, to početje, to tiščanje glave v pesek, to nojevsko početje se bo mandatarju prej ali slej strahovito maščevalo. Danes lahko jasno govorimo, da gre za nepojmljiv velik kriminal, ki je prodrl v tako rekoč vse pore našega življenja. Žal je temu tako. Kdor misli, da se lahko kdo odloča samo zaradi tega, ker mu je neka barvica všeč ali pa kar neka oblika ali pa neka kratica, ta se silno moti. Seveda smo takšni, ki jih tudi velike vsote ne premamijo. Gospod Rupar iz naše stranke ni bil prvi. Ni bil prvi iz naše poslanske skupine, ki mu je bil ponujen velik denar. Zakaj vse to? Mar res ni možno, da bi Slovenija v dobi te tranzicije postopala čisto tako normalno, približno tako kot druge države, saj se tudi tam dogaja kriminal. Tudi občastno dobimo vesti, da se marsikaj tudi tam dogaja, ker se spreminja družbeni red, ker pač se sproščajo določene sile, ki so bile lahko vpete nekam samo v pravi diktaturi, ko je bilo vse kontrolirano, tudi besede. Pa vem, da v Sloveniji tega ni bilo potreba. Ko sem v tem državnem zboru pred tremi, štirimi leti govoril o tem, da prehaja v to državo mafija, so se mi tukaj na tej strani prizanesljivo smehljali. Danes to priznavajo že tudi naši strokovnjaki Ministrstva za notranje zadeve, Urad za preprečevanje pranja denarja, Urad za nadzor iger na srečo, kolikor je to sploh nadzor iger na srečo itd., itd. Torej, se je tisto žal realiziralo.
Nenazadnje je ušla stvar iz rok tudi vam. Tudi kandidatu za mandatarja. In takšen človek ne more biti mandatar, ker možno je dvoje. Ali se gospod mandatar boji mafije in v tem primeru jasno, če je človek, ki se boji mafije, ker jaz se je ne bojim, ne more biti mandatar. Ali pa to zavestno dopušča. Tega ne razumem. Po vsem tem, kar se je zgodilo v tem času, naj spomnim, o vsem, kar smo imeli pred preiskovalno komisijo, naj spomnim o vdoru policije in finančnikov v tolminsko igralnico, naj spomnim na zadnji kozmetični popravek v Portorožu, ampak to so vendar ljudje, ki ste jih tu vehementno branili. Stalno. Nihče ni smel reči niti besede. In zakaj se je jaz stalno upiram? Ker je to simptomatično. Torej ponavljam, med 4 tisoč besedami ni beseda igralništvo našla mesta. Lastninjenje ni bilo opravljeno. Zakaj ni bilo opravljeno lastninjenje? Zato, da so potem možne takšne stvari, kakršne se dogajajo, ker nekje je potrebno dobiti sredstva. Pa ja vendar ne mislite, da bo lahko nek obrtnik dal 300 tisoč mark, zato da bi kupili enega poslanca. Ne, ta nima takšnega interesa. Imajo interes novi tolarski milijarderji. Ne govorim na pamet. Tolarski milijarderji. Natančno vem, koliko ta znesek v markah, ki so vam ljubše, posebej tem tu na tej strani, znese. Ti imajo interes in za te so cene jasno drugačne, kot za nas, bom rekel, običajne državljane, navajene na neke normalne dimenzije; tudi cenovne, če hočete, in to me skrbi. Država, ki odkrito dopušča takšne stvari, ne more prosperirati.
Jaz priznam gospodu mandatarju tudi določene pozitivne stvari. Priznam. Ne glede na to, da se mi ta grobi liberalizem včasih gabi, ampak vem, da to ni njegov osebni produkt, ampak produkt nekega drugega dela liberalne demokracije, ker tam vemo, da sta dve frakciji. In prav zaradi tega ne razumem sorazmerno zrelega moža, kakršen je kandidat za mandatarja, da se pusti na takšen način vleči v kriminal. Ker, glejte, iz takih stvari človek težko izide. Pomislite, kaj se je zgodilo na tem področju v zadnjem času, žal, tudi tragične, praviloma takšne stvari se tragično končajo. In kako naj slovenska država dobi mandatarja, ki dopušča v tej državi takšne stvari. Kdo mi lahko da sicer kakšno drugo obrazložitev, zakaj ni bilo opravljeno lastninjenje igralnic, kdo mi lahko saj en majhen vzrok pove? Kdo? Gospod Školč je rekel to, ne. Gospod Školč, ne...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, gospod Hvalica, da se držite dnevnega reda!
IVO HVALICA: ...Ne! Ne! Glejte! Moral sem, navajen sem takih medklicev s strani Liberalne demokracije in dovolite gospod predsednik, da tudi reagiram. No, naj se tisti, ki je tako strahopeten, da se ne upa povedati, naj dvigne roko, kdo je, da mu bom odgovoril. Očitno je strahopetec, nadaljujem.
Torej, kdo je preprečeval Vladi, da ni tega zakona poslala v obravnavo? Ali mi lahko odgovori mogoče gospod kandidat? Ne. Ker nima kaj odgovoriti. Veste, jaz bi to njega že prej vprašal. Ampak on se je vedno branil priti sem v klop, tudi to sem mu osebno zameril, ob vrlinah, ki jih ima, to da se je vedno bal spopasti se tu iz oči v oči in odgovoriti brez napisanega referatka. Jaz govorim prosto, samo pribeležil sem si par stvari, vaš predstavitveni govor imam pred seboj.
Torej, kako lahko to opravičite, gospod mandatar? Gre še za nekaj drugega. Gre za to, da ste v teh štirih letih dopustili, da se je igralništvo v celoti kriminaliziralo in s tem se dela krivica večini, ki je tam zaposlena, ker to so čisto normalni ljudje, ker sicer tudi drugače ne more biti. Vi ščitite samo peščico teh ljudi, tolarske milijarderje. No, nekateri imajo tudi nekaj manj. In tudi ob famozni razlagi 4. člena prejšnjega zakona o igrah na srečo ste to potrdili. Ne vsi. Bil je moj prijatelj Janez Jančar, ki je glasoval drugače, ampak žal tega ni več med vami, med liberalno demokracijo v parlamentu. On je znal biti včasih korekten in pošten. Torej, kdo...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Izvolite, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: ...Ne, ne! Se opravičujem, sem slišal en telefon in ker sem danes pogojen s temi telefoni, me je to zmotilo...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosil bi predstavnike novinarjev, tukaj prisotne, da vendarle telefone izključijo. Prosim, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: ...Hvala. Torej, kako je mogoče - jaz bom še enkrat vprašal - da se to ni zgodilo. Ne gre to za edini segment, ki ni urejen v naši državi. Jaz sem se nanj spravil glede na to, gospod mandatar, da vi, kot sem rekel, na 15 straneh, gosto tipkanih, niste našli za to eno samo besedo. Celo nasprotno, na 8. strani, sredinski odstavek, približno 20 vrstic dolg, tam celo zavajate. Gospod mandatar, družbeno lastnino smo si Slovenci razdelili medse, tujci pri tem praktično niso sodelovali. Ha, ha! So sodelovali. Denar imajo na svojih bankah. Gospod predsednik! In ker že omenjate v tem svojem predstavitvenem govoru tudi Dublin, kjer ste bili na neki konferenci, vam povem, da tudi tam je precej slovenskega denarja. Če želite, dobite tudi številko računa.
Kakorkoli že, gospod mandatar, vaš predstavitven govor je, površno gledano, v redu, mogoče je malo preveč samovšečen, preveč prve osebe ednine. Na koncu sicer to delite z vsem slovenskim narodom in jaz se vam za to zahvaljujem, za tiste pozitivne stvari, je pa tega bolj malo. Motijo me ti "čeji", ker imeli ste kot mandatar, kot predsednik Vlade v dveh legislaturah - ena je sicer bila krajša - možnost, da vse te stvari zakonsko uredite. Še enkrat povem, z absolutno in tudi skoraj dvotretjinsko večino tega niste storili, ker ste skrbeli za druge stvari.
Vi ste uspešen predsednik Vlade za 5 do 10% prebivalstva Slovenije. Govorim v imenu preostalih 90%. Tako. Gospod mandatar, ne morem mimo tega, da ne omenim tudi tistega, kar se je danes zgodilo. Slovenska pomlad je prizadeta, je ranjena, ni pa uklonjena. To bo ljudem pokazalo, kakšne metode uporabljate, da pridete do oblasti. Do tiste oblasti, zaradi katere ste drugim očitali, če so - recimo temu - ravnali tako, kot je normalno v vseh parlamentarnih demokracijah, včasih tudi populistično, če so imeli za seboj mase ljudi, če so vam govorili stvari, ki vam niso bile prijetne in tudi tu govorite o tem, namigujete, da je to lahko škodljivo za državo, vas očitno boli tisto, kar je rahlo pod skorjo, ampak stvari je včasih treba rentgenizirati, da človek vidi, kakšna je v bistvu struktura. Površine so včasih lepe. Dobro vemo, da se da umazano mizo narediti v trenutku čisto, če so jo pogrne s prtom. Ampak to ni rešitev, ker tista umazanija pod prtom začne počasi gniti. In v tej državi so določene stvari, ki so začele gniti. Slovenski volivci so se na zadnjih volitvah z res samo nekaj več kot 50% oziroma 51% odločili za slovensko pomlad. Volili so 3 pomladne stranke. Vi ste nasilno danes ali sinoči to razmerje spremenili, gospod mandatar. Zaradi tega, ker ste nasilno posegli v parlamentarno demokracijo, ne zaslužite mandatarstva. Hvala.
(Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. V imenu Poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev dajem besedo gospodu Antonu Delaku.
ANTON DELAK: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani Državni zbor! Poskusil bom brez velikih besed, tudi brez tragičnih besed na kratko pojasniti stališče naše poslanske skupine glede mandatarstva gospoda dr. Janeza Drnovška. Razlogi, zakaj se je naša poslanska skupina odločila za njega, so na eni strani formalni; namreč, to je bila prva stranka, ki se je obrnila na nas, da bi dosegla neko sodelovanje. Drugih strank v tistem začetku ni bilo.
Drugič pa vsebinski razlogi. Ugotovili smo, da imamo v mnogih vprašanjih, lahko rečem enaka ali pa podobna stališča glede na notranji in pa zunanji položaj naše države. Res je, da se v nekaterih točkah ne strinjamo. In na drugi strani, kar je seveda pa za našo stranko pomembno, ker je verjetno znano, da nekako prestavljamo nek manjši del slovenskega prebivalstva, pa še ne samo mi, tudi nekateri drugi to predstavljajo, je pa to, da smo s pogajanji s stranko dosegli pač določen sporazum, ki nas seveda zadovoljuje v bodočnosti. Torej, to so razlogi in zaradi tega seveda o teh razlogih ne mislim več govoriti.
Naša poslanska skupina želi konstruktivno delovati v Državnem zboru, ne želimo gledati nazaj, želimo delati vnaprej, ker za vnaprej živimo in seveda smo proti fabriciranju raznih, različnih afer, ki se seveda od časa do časa pojavlja. Iz razlogov, ki sem jih tukaj povedal, bo naša poslanska skupina podprla kandidaturo dr. Janeza Drnovška za predsednika Vlade. Hvala lepa.
(Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Delaku. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov, bo nastopil gospod Miran Potrč. Prosim.
MIRAN POTRČ: Spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, spoštovani gospod kandidat za mandatarja, dr. Janez Drnovšek, spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci! Poslanci Združene liste socialnih demokratov smo prepričani, da so nas volivke in volivci izvolili v Državni zbor zato, da s sodelovanjem in strpnim iskanjem skupnih in najboljših rešitev zagotovimo napredek naši državi, predvsem pa stabilnost in vedno boljšo perspektivo za delo in življenje vseh naših državljank in državljanov. Prepričani smo, da nas niso izvolili zato, da se zakopljemo vsak v svoje okope in politične tabore, nepripravljeni za medsebojni dialog, popuščanje in sodelovanje. Samo s sodelovanjem bomo namreč sposobni premostiti razlike in najti najboljše skupne rešitve.
Združena lista socialnih demokratov je ves čas pogajanj za oblikovanje možnega predloga za mandatarja za predsednika Vlade izhajala iz teh opisanih izhodišč. Poskušala je prispevati k temu, da bi se zbliževala stališča do različnih strank, da bi se ustvarjale podlage za sodelovanje in da bi Slovenija lahko dobila stabilno, politično čimbolj uravnoteženo, lahko rečemo tudi čim širšo Vlado, ki bo zagotavljala zadostno strokovnost, preudarnost in sodelovanje čim širšega števila političnih opcij v Sloveniji. Žal nam je, da taki pristopi doslej niso prevladali pri vseh strankah. Toda upamo, da ni še nič zamujeno in da je še čas, da pričnemo s sodelovanjem. Združena lista socialnih demokratov je v teku pogajanj, ko se je pogovarjala tako z Liberalno demokracijo Slovenije, kot tudi s predstavniki Slovenske ljudske stranke, Socialdemokratske stranke Slovenije in Slovenskimi krščanskimi demokrati, s kandidatom za mandatarja, dr. Janezom Drnovškom, dosegla sporazum, ki nam omogoča, da poslanci Združene liste socialnih demokrat enotno glasujemo za predlaganega kandidata. Podpisani sporazum s kandidatom za mandatarja nam namreč zagotavlja zadostne podlage za to, da bomo lahko v primeru uspeha predlaganega kandidata skupno oblikovali tak vladni program, ki bo zagotavljal, da bo Slovenija še naprej ohranjala uspešen gospodarski razvoj, več pa storila za povečevanje števila zaposlenih, zavarovanje pravic iz dela in za zmanjševanje vedno bolj nesprejemljivih socialnih razlik, ki nam zagotavlja take obveznosti mandatarja, da nas povabi v novo Vlado, da z nami usklajuje sestavo bodoče koalicije in vsebino koalicijske pogodbe, ki bo zagotovila jasen program in popolno enakopravnost bodočih koalicijskih partnerjev in ki nam zagotavlja možnosti, da tudi še naprej iščemo rešitve za sodelovanje v koaliciji tudi z drugimi strankami, saj ostaja naša želja, da oblikujemo trdno in politično uravnoteženo vlado. Zato naše glasovanje za predlaganega mandatarja ne pomeni zapiranje vrat za nadaljnje razgovore z drugimi strankami. Ravno obratno. Pričakujemo, da bo današnje glasovanje končno preseglo nesprejemljivo delitev in nepripravljenost za sodelovanje, ter ustvarilo podlago, da Slovenija v čim krajšem času dobi Vlado, in da se pričnejo uresničevati naloge, ki nas čakajo. Ob takšni želji naše stranke smo zato zaskrbljeni ob nastopih, ki ne iščejo sodelovanja, ki ne govore o razlikah v pogledih in pristopih k reševanju posameznih vprašanj, temveč podirajo mostove, čeprav so jih še včeraj gradili, ki kandidata, ki so ga še včeraj vabili k sodelovanju, danes poskušajo osebno diskvalificirati, ki žele ponovno ustvarjati in poglabljati razlike, ter razlike utemeljevati na ideoloških podlagah ali na najbolj grobih obtožbah, nizkotnih dejanj ali ravnanj ali obnašanj. Bojim se, da to ne bi bila dobra popotnica za Slovenijo in začetek dela našega državnega zbora in upam lahko samo, da so to trenutni pogledi, trenutne slabosti, da pa je pri nas sposobnost in pripravljenost, da jih čimprej presežemo in začnemo delovati drugače. Zato spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, poslanci Združene liste socialnih demokratov pričakujemo in želimo, da bi bila današnja razprava stvarna, da bi govorila o vprašanjih in nalogah, ki jih imamo in da bi tako razprava kot tudi glasovanje pomagala presegati polarizacijo, ki v Sloveniji na žalost obstaja in se ta moment še poglablja. Naš glas za predlaganega kandidata dr. Janeza Drnovška zato razumite kot glas proti nadaljevanju političnih delitev v Sloveniji in kot glas za stabilno in politično čimbolj uravnoteženo Vlado. Verjamemo, da prav takšno sestavo Vlade želi še marsikdo v tej dvorani in tudi mandatar. Mi bomo in smo bili že doslej pripravljeni storiti vse, da bi prišlo do nje in da bi lahko tako odgovorili pozivom in mandatu, ki smo ga na volitvah dobili. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Potrču. V imenu Poslanske skupine madžarske narodne skupnosti bo nastopila gospa Maria Pozsonec.
MARIA POZSONEC: Hvala lepa. Spoštovani predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani gospod mandatarski kandidat! Zelo pozorno sem poslušala vašo predstavitev. Menim, da je realen, temeljit, odkritosrčen, vsekakor dober temelj za programsko osnovo za delovanje prihodnje Vlade. Z mirno vestjo vas bom podprla, če bom dobila zadovoljive rešitve za naslednje probleme, ki jih smatram za zelo težke za našo sedanjost in prihodnost. Skrbi me položaj delavcev v podjetjih, ki so jih postavili delavci z lastnimi žulji, zdaj pa jim in njihovim družinam za njihovo delo ne zagotavljajo človeku dostojno življenje. Kaj lahko naredite, da ne bodo te široke množice zasužnjene dočakale 21. stoletje?
Drugo področje je kmetijstvo. Kmetijstvo v Prekmurju je v takšni težki situaciji kot še nikdar. Kdaj lahko pričakujejo naši kmetje boljše dneve? Obmejni kraji so gospodarsko in demografsko zelo ogroženi. Kaj lahko naredite za hitrejši razvoj teh krajev? V zvezi z narodnostno politiko me zanima, ali bo vaša nova Vlada garantirala ohranitev ravni že doseženih narodnostnih pravic in kako se mislite boriti z nami vred proti asimilaciji, ki je kljub dosedanjim dobrim zakonskim rešitvam med madžarsko narodnostjo zelo visoka? Hvala za morebitne odgovore.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospa Maria Pozsonec. V imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije bo nastopil gospod Zoran Thaler. Prosim.
ZORAN THALER: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice poslanke, spoštovani kolegi poslanci, spoštovani kandidat za mandatarja dr. Janez Drnovšek! Rad bi predstavil stališče naše poslanske skupine. Dejstvo je, da je Liberalna demokracija Slovenije na novembrske volitve lani odšla z jasnim sporočilom. Naš kandidat za vodenje slovenske Vlade v naslednjem obdobju je dr. Janez Drnovšek in podlaga za ta predlog slovenskim volivkam in volivcem so bili dosežki poosamosvojitvenega obdobja predvsem vlad od leta 1992 naprej ter pa program Liberalne demokracije Slovenije imenovan 2000, kajti to je program za sodobno Slovenijo do leta 2000.
Liberalna demokracija je na volitvah zmagala. Dobila je največjo podporo med strankami, ki so se uvrstile v parlament in seveda je iz tega sledila logična odločitev predsednika republike, da je dr. Janeza Drnovška predlagal za mandatarja tudi nove slovenske vlade.
Druga na teh volitvah je bila Slovenska ljudska stranka. Po našem prepričanju zato, ker je uspešno prepričala slovensko javnost, slovenske volivce, da resno misli s povezovanjem, z mostovi in s sodelovanjem, ki ga je obljubljala. Zadnja dva meseca smo bili priča zanimivemu razvoju položaja. Kljub velikim naporom Liberalne demokracije, predvsem pa osebno dr. Janeza Drnovška, da bi prišli do uresničitve ideje o povezovanju, sodelovanju in koalicije, ki bi imela čim širšo podlago in podporo in ki bi bila sposobna na najboljši možen način popeljati Slovenijo do leta 2000, smo bili priča obratnemu procesu, ki ga je spodbujal del strank, izvoljenih v parlament, poznanih kot strank trojček oziroma pomladanskih strank. Po našem prepričanju je to seveda razvoj položaja, ki je v nasprotju z retoriko, ki smo ji bili priča pred volitvami, da ne rečem leporečja, ki je veliko obetalo. Prepričani smo tudi, da v slovenski javnosti velja ta blokovska delitev za umetno. Da je ljudje v veliki večini ne doživljajo kot svojo. Po dveh mesecih smo že priče določenim rezultatom take delitve; sam bi to ocenil kot položaj, ki za Slovenijo še ni kritičen, še ni tragičen. Je pa vse bolj nekoristen in vse bolj škodljiv za našo državo. Tudi slovenski ljudje so s tem položajem vse bolj nezadovoljni. V tem času se je tudi pokazalo, da približno dve tretjini slovenskih volivk in volivcev pričakuje in želi, da dr. Janez Drnovšek sestavi tudi novo slovensko vlado. In to prepričanje in ta želja se celo krepi. In seveda ljudje težko razumejo, da se ob vseh besedah o povezovanju nikakor ne moremo dogovoriti. Naj mimogrede omenim, da po teh istih raziskavah drugi kandidat, spoštovani kandidat, uživa neprimerno manjšo podporo v javnem mnenju. Dr. Janezu Drnovšku se je danes očitalo izključevalnost, nekonsenzualnost in neiskanje skupnih poti. Ta očitek je letel na človeka, Janeza Drnovška, ki je spomladi 1992 sestavil Vlado s tedanjima ključnima strankama tedanjega Demosa - SDZ-jem in Socialnodemokracijo Slovenije. Znano pa je, da je v takratnem Demosu celo akcijo zamenjave prvega predsednika Vlade v samostojni Sloveniji vodil tedanji minister za obrambo Janez Janša. Ta očitek je letel na človeka, dr. Janeza Drnovška, ki je pred štiri leti, januarja 1993 sestavil Vlado s Slovenskimi krščanskimi demokrati, Socialdemokrati in s Združeno listo. Samo ta dva primera, da ne omenjam drugih iz pretekle politične zgodovine današnjega kandidata, kažeta, da je pred nami kandidat, ki mu je težko najti para v Slovenji po prizadevanjih za to, da se preseže te nepotrebne razlike in da se v korist Slovenije in našega skupnega razvoja doseže sporazume tudi med navidez izključujočimi se opcijami. Tudi tokrat je bila, je, ostaja in bo ostala ponujena roka za tako sodelovanje. To se mi zdi ključno sporočilo naše stranke v tem trenutku.
Izvolitev dr. Janeza Drnovška naj pelje k temu, da se bomo končno izkopali iz teh svojih nepotrebnih okopov ter se dogovorili o tem, kako bomo izpolnili pričakovanja slovenskih volivk in volivcev in kako bomo rešili vitalne probleme naše države v naslednjem obdobju. Danes smo poslušali resen, realni, vsebinski, racionalni in utemeljeni govor, nastop, značilen za dr. Janeza Drnovška. V tem nastopu so vprašanja, ki zanimajo naše ljudi, ki so relevantna za sodobno Slovenijo ob koncu tisočletja. Tam so tudi odgovori na ta vprašanja in predlogi, kako na področjih, kjer še nismo dosegli vsega, kjer so še potrebne izboljšave, to doseči. Prav bi bilo, da se v naši današnji razpravi ukvarjamo s temi vprašanji in s temi odgovori. Ne pa z vsem mogočim, samo zato, da trošimo čas sebi in drugim. Obdobje po volitvah, ta dva kratka meseca - na srečo je bilo vmes precej praznikov - pa se dejstvo, da Slovenija počasi dobiva novo vlado, ni toliko poznalo. V tem obdobju se je še bolj jasno kot prej pokazalo, da dr. Janez Drnovšek predstavlja v velikanski meri slovensko kredibilnost in slovensko stabilnost tudi v mednarodnem okolju. V mednarodni javnosti, kjer je Slovenija relativno nova država - letos bomo obhajali šele 6. obletnico osamosvojitve, 7. obletnico plebiscita - je to še toliko bolj pomembno, da se zavedamo, da je človek, ki na tak način predstavlja našo državo, posebne vrednosti za celotno državo. In danes to sporočilo mednarodni javnosti, da je Slovenija kredibilna država, da je resna država, da se zaveda svojih mednarodnih obveznosti, da resno misli s svojim nastopom v mednarodnem okolju, da resno misli s svojo evroatlantsko orientacijo, to še toliko bolj potrebujemo. Kajti že v naslednjih mesecih se bo odločalo, ali smo dovolj prepričljivi, da se vključimo v orbito držav članic Nata, ki so maksimum garancija za našo državo, da mirno zapluje v naslednje tisočletje. V naslednjih mesecih se bo odločalo, ali je Slovenija sposobna s svojim nastopom, s svojo stabilnostjo, s svojo nadaljnjo ekonomsko uspešnostjo prepričati naše partnerje, da se lahko resno pogovarjamo o članstvu v Evropski uniji. Danes take simbole stabilnosti, kredibilnosti itd. potrebujemo bolj kot kdajkoli. Obdobje do leta 2000 je ključno za stabilizacijo Slovenije in dokončno učvrstitev našega položaja v mednarodni skupnosti.
Dovolite mi, da zaključim s pozivom vsem nam, vsem vam spoštovane poslanke in poslanci, da se ob glasovanju o predlogu šefa naše države gospoda Milana Kučana, da predsednik slovenske vlade postane dr. Janez Drnovšek, zavedamo tudi 82. člena naše ustave, ki pravi, da so poslanci predstavniki vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila. Ko tu sedimo, poleg tega da smo člani strank, da smo člani poslanskih skupin, se moramo vedno znova vprašati tudi, kaj pa je v interesu naše države. Ali je v interesu naše države, da se nadaljuje to nestabilno obdobje, ta umetna delitev na 45-45, da se to kar vleče še tedne in še mesece in gremo v nove volitve itd.? Ali je v interesu morda po drugi strani, da pridemo do kredibilnega predsednika Vlade, da pridemo do koalicije, ki bo imela 50, 60 glasov, če je mogoče, in ki bo sposobna dogovora o tem, kako voditi Slovenijo v nadaljnjem obdobju? O tem odločamo v tem glasovanju in tu naj nam bo v pomoč 82. člen ustave. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa (Aplavz.) gospodu Thalerju. Sprašujem, želi še katera od poslanskih skupin besedo?
V imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov dajem besedo gospodu Mozetiču.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. Drage kolegice, spoštovani kolegi! Krščanskim demokratom in poslanski skupini Krščanske demokracije je gotovo veliko do tega, da bi bila Vlada stabilna. Vlada, ki bo spoštovala v prvi vrsti principe pravne in socialne države in gotovo tudi preprečevala polarizacijo. Zgleda, da glede na določene nastope, nas dosti od teh, ki sedimo tukaj, skrbi ta polarizacija, ta delitev. Različen odnos imamo do tega. Naše stališče je tukaj jasno. Mi mislimo, da je ravno s tem predlogom, ki je prišel v parlament in ki ga imamo pred seboj o tem mandatarju, samo še poglobil to polarizacijo, povečal in na nek način utrdil okope. Predvsem na način, na kakršen se želi mandatarja izvoliti, ne pelje niti malenkost v smer, da bi se ta polarizacija zmanjšala, da bi se ta delitev zmanjšala, pač pa pelje samo v smer, da se bo ta delitev in ta polarizacija in to izključujoče ravnanje samo povečalo. Zato so besede o sodelovanju, pogovarjanju in podobne stvari lahko samo besede, vendar te besede ne bodo prešle na tak način, kot se je pristopilo in kot gre sedaj s tem predlogom in za izvolitev kandidata za mandatarja gotovo ne bo to zmanjšalo.
Druga stvar, ki je, je vprašanje, ki tudi skrbi vse in ki nam je vsem za to, da pridemo do stabilne Vlade, vendar tukaj se postavi samo nekaj vprašanj. Kako naj bo Vlada, ki oziroma v prvi vrsti najprej, kako naj bo mandatar za sestavo Vlade in kako naj tak mandatar, ki bo izvoljen z judeževem glasom, kako naj sestavi stabilno Vlado? Kolega, bivši, iz naše poslanske skupine ni tukaj, svetopisemsko zgodbo o judeževih zlatnikih gotovo pozna, če ne, pa naj si jo še enkrat prebere. To je prvo.
In drugo. Kako naj bo ta Vlada tista, ki bo spoštovala zakonitost oziroma recipravne in socialne države, če je kandidat za mandatarja pridobil glasove na način, vsaj kar je bilo iz medijev slišati, da ne bo spoštoval določenih zakonov. Kako naj človek verjame, tukaj sploh ne gre za konkretni zakon, čeprav je šlo za konkretni zakon pri dogovorih, vendar tu gre za vprašanje principa. Vprašanje principa, ali je dostojno in dopustno, ali je možno, ali je to prav, ali lahko verjameš nekomu in zaupaš, da bo potem deloval skladno z ustavo in zakoni, če je pripravljen na taki osnovi obljube, nespoštovanja zakonitosti in ustavnosti priti do najprej mandatarja in potem do sestave nove vlade. Takoj tukaj vse besede o zakonitosti in preganjanju kriminala enostavno zbledijo in izgubijo vsak pomen.
Nenazadnje, tudi ko smo pristopali in ko smo bili včlanjevani v Svet Evrope, smo morali dokazati, ker je po statutu Sveta Evrope tudi eden temeljnih principov, ki jih mora država izpolniti, princip, da je država, ki temelji na pravu, da je država, ki spoštuje ustavnost in zakonitost. In zato je težko verjeti kandidatu, ki je predsednik Vlade, ko postane pač, ko je Vlada postavljena. Vlada v našem sistemu delitve oblasti ima izvršilno oblast in je predsednik Vlade istočasno prvi in najbolj odgovoren v tej izvršilni oblasti, katere prva naloga je izvrševanje zakonov. In če je pripravljen zavreči to načelo samo zaradi tega, da bo izvoljen in da bo potem prišel do vlade, potem je nemogoče pričakovati, da bo v tej državi spoštovan princip ustavnosti in zakonitosti, da bo Vlada predlagala take zakone, ki bodo ta princip tudi spoštovali. Težko zato verjamem tistim obljubam, in mi verjamemo tistim obljubam, ki so v ekspozeju bile napisane in ki je tudi ena od glavnih nalog ali pa pomembnejših nalog, ki naj bi bila te Vlade, da bo izgrajevala naprej sistem pravne in socialne države, da bo skrbela, da bo sodstvo v resnici lahko delovalo (sodstvo je neodvisno, to je nesporno), vendar Vlada je tista, ki zagotavlja materialne pogoje sodstva in brez materialnih pogojev tudi sodstvo ne more opravljati svojih nalog, zlasti v trenutku, ko so zaostanki tako veliki, da je nemogoče, da bi jih enostavno z dobro voljo rešili. Zato je tudi nemogoče verjeti obljubam, ki so dane v nastopnem govoru, da bo ta Vlada oziroma njena koalicija pripravila tako zakonodajo, ki bo onemogočala ali preprečevala krajo, različne oblike goljufij, raznih finančnih in podobnih malverzacij. Težko ali praktično nemogoče je podpreti kandidata, ki ne zagotavlja tistega, kar je nujno in temeljno za vsako državo - spoštovanje načel pravne in socialne države, še toliko bolj za Vlado in njenega predsednika.
Vsak, ki ga skrbi polarizacija in ki mu je do pravne in socialne države, vsak, ki mu je za slovensko državo, bi moral trezno in globoko premisliti, preden bo glasoval, in resnično glasovati po svoji vesti in z globokim občutkom odgovornosti do Slovenije. Hvala lepa. (Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Mozetiču. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? Besedo dajem poslankam in poslancem. Prvi se je k razpravi prijavil gospod Bogomir Špiletič. Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani vsi ostali prisotni. Mandatar, doktor Janez Drnovšek! Odgovornost do svojih volivcev od mene zahteva, da od kandidata za mandatarja nove slovenske vlade zahtevam, da pojasni kar nekaj vprašanj oziroma, da pojasni nekaj svojih ravnanj iz preteklosti oziroma, da pojasni tudi nekaj svojih neravnanj. To je toliko bolj pomembno, zato ker je bila mlada slovenska država in je še vedno v obdobju prehoda v tržni sistem, za katerega pa je značilen predvsem proces privatizacije in pa seveda tudi drugo institucionalno prilagajanje vseh institucij razmeram v razvitih državah. Zato je imelo vaše ravnanje v preteklem mandatu toliko večje posledice, toliko dolgoročnejše posledice za državo Slovenijo, za samostojno Slovenijo. Kljub temu, doktor Drnovšek, se v vsem 4-letnem obdobju niste niti enkrat jasno izjasnili do tega, kako potekajo privatizacije. Ali potekajo dobro ali potekajo slabo, pa čeprav ste še ravnokar tu za to govornico sami opozorili na to, da je privatizacija eden glavnih procesov, ki teče v vsaki državi, ki je v fazi tranzicije. Nasprotno, ves čas ste si prizadevali relativizirati ugotovitve revizijskega organa, ki je bila takratna SDK oziroma Agencija za plačilni promet. Dejstvo je, pa hoteli to verjeti ali ne, da je agencija opravila revidiranje v 1.000 podjetij in pri tem na podlagi meril v zakonu o lastninskem preoblikovanju podjetij ugotovila 1 milijardo in 400 milijonov nemških mark oškodovanja družbenega kapitala. Poudarjali pa ste, doktor Drnovšek, da ta številka je pravzaprav napihnjena, namenoma napihnjena, kajti podjetja naj bi del tistih oškodovanj, ki so jih naredila, tako da so si družbeno premoženje pripisala kar k zasebnemu premoženju, to tako in tako s knjižnimi popravki popravila in da je znesek oškodovanja bistveno nižji, saj ga predstavlja le tisti denar, ki je bil v kovčku odnesen iz tovarne. Doktor Drnovšek, bili ste v zmoti in še vedno ste v zmoti, če tako mislite. Namreč, zastavljam vam vprašanje, ali je tisti, ki je ujet pri kraji in ki mora okradeno vrniti in če to vrne, ali ta res ni nič kriv? Ja, potem imamo pa v Sloveniji en čuden pravni sistem. Še bolj pa čudi vaše stališče, ki ste ga zapisali v gradivu za 2. sejo Državnega zbora, ki je obravnavala potek opravljanja privatizacije oziroma revidiranja lastninskega preoblikovanja podjetij. Zapisali ste namreč, da je bilo veliko dejanj, ki jih danes agencija obravnava kot oškodovanje družbene lastnine v času, ko so bila ta dejanja opravljena, zakonsko dopuščena. Kolikor je meni znano, ni noben zakon, tako slovenski kot noben zakon iz ranjke Jugoslavije, dopuščal kraje družbenega premoženja. Če morda za katerega veste, potem prosim, ga tu javno navedite, da bomo pač stvari drugače obravnavali.
Nenazadnje veliko pove tudi dejstvo, da se nobene od obeh izrednih sej osebno niste udeležili. Zakaj? Zaradi pomembnejših nalog? Ponovno poudarjam, da ste danes tu, za to govornico, že povedali, da je bila privatizacija vendar ena najpomembnejših nalog obdobja prehoda mlade slovenske države.
Naslednje, kar bi vas želel vprašati oziroma na kar bi želel opozoriti, je to, da kljub obsežnim prizadevanjem, da bi v Sloveniji zajezili namensko izvažanje kapitala in oblikovanje namenskih skladov v tujini, Vlada ni podprla pobude za spremembo zakonov, ki urejajo zunanjetrgovinsko poslovanje oziroma sprotnega evidentiranja uvoza in izvoza, ter sprotnega evidentiranja prilivov in odlivov, povezanih s tem izvozom. Še do danes ste dopustili, da se ti podatki zbirajo eno leto za nazaj, medtem ko pa poslovne banke, ki s temi podatki razpolagajo, niso dolžne tako dolgo hraniti teh podatkov. Torej gre za zakonsko določilo, ki pravzaprav ne more dati nobenega rezultata. Se pa zastavlja vprašanje, kako je lahko mlada Slovenija dopustila v obdobju, ko je bila še vedno prevladujoča družbena lastnina, tako veliko liberalizacijo zunanjetrgovinskega poslovanja, ko pa vemo, da imajo tradicionalno kapitalistične države, kot so Nemčija, ZDA in druge, bistveno, bistveno strožje predpise o zunanjetrgovinskem poslovanju, kot pa so tisti, ki so sedaj v veljavi v naši državi.
Zato, doktor Drnovšek, če ste že dopustili zadrževanje denarja v tujini, zakaj niste zagotovili sprememb zakona o preprečevanju pranja denarja, ki bi zagotavljal celovito in sistemsko evidentiranje vračanja tega denarja v procesu lastninjenja slovenskih podjetij. Kako komentirate nedavno, za mene zaskrbljujočo izjavo direktorja ljubljanske borze, ki je v časopisu Finance zapisal takole, citiram: "Zakaj bi spuščali v državo sumljivi denar po zaviti poti namesto čistega po transparentni poti?" Kaj ste storili za to, da bi Slovenija čimprej ratificirala evropsko konvencijo o preprečevanju pranja denarja in si s tem pridobila možnost pravne pomoči vseh držav podpisnic evropske konvencije? Zakaj niste sistematično z zakonom o finančnem poslovanju s tujino zagotovili jasna pravila igre o poslovanju s tujino? Zakaj danes tuji podjetniki sprašujejo: ja, saj kako v vaši državi poslovati, ali imate to urejeno ali nimate urejeno; in tu smo lahko samo v zadregi in lahko odgovarjamo; da, govori se o tem, da bo ta zakon pripravljen. Vendar se to govori že 4 leta.
Kako komentirate konec koncev dejstvo, da vse banke in vsa podjetja, ki poslujejo s tujino, v Sloveniji nadzira le pet deviznih inšpektorjev in da jih v celem 4-letnem obdobju nismo uspeli povečati niti za enega? Ali je to ustrezen zunanjetrgovinski nadzor? Absolutno ne! Toliko manj, ker je s spremembo ekonomskega sistema v Sloveniji pridobilo veliko število podjetij možnost oziroma skoraj vsako podjetje možnost poslovanja s tujino.
Tretje področje, za katerega menim, da prav tako zasluži kar nekaj opozoril, ki jih bi Vlada morala opraviti, pa jih ni, je nelikvidnost slovenskega gospodarstva. To dokazuje tudi število blokiranih pravnih oseb, ki je trenutno tam okrog 70.000. V teh podjetjih pa je zaposlenih kar 105.000 delavcev. Sprašujem, kaj ste storili, da bi bil nad podjetji, zrelimi za stečaj, ta tudi uveden? Pooblaščenci blokiranih podjetij v praksi namreč še naprej sklepajo dolžniško-upniška razmerja in izdajajo instrumente za zavarovanje plačil. Posledica tega pa je, da veliko podjetij v dobri veri sprejme instrument zavarovanja plačil, izdobavi blago, plačila pa ne vidi nikoli. Žal zaradi tega, ker tudi sodni postopki trajajo izredno dolgo, pa je praktično nemogoče izterjati dolga tudi po sodni poti. Upniki pa tudi ne vlagajo zoper ta podjetja stečajev, kajti stečajna masa oziroma delež stečajne mase, ki bi jo dobili, je običajno nižji, kot pa so stroški stečajnega postopka.
Naslednje. Stečajni postopki v Sloveniji tečejo absolutno predolgo. Isti stečajni upravitelji opravljajo dela stečajnih upraviteljev v več velikih podjetjih. To pomeni, da preprosto svojega dela ne morejo obvladovati, tako kot bi bilo potrebno. Žal noben predpis v Sloveniji ne predpisuje, koliko časa lahko sploh traja posamezen stečajni postopek, je pa Vlada z uredbo določila le višino nagrade, ki pripada stečajnemu upravitelju. Zakaj ni tukaj določila še roka, zakaj ni tukaj določila še odgovornosti stečajnih upraviteljev, če stečaj ne uspe? Vprašanje, ki se mi tu upravičeno zastavlja, je tudi, ali je še zagotovljena socialna varnost omenjenih 100.000 zaposlenih v teh blokiranih podjetjih? Opozoriti velja tudi na določene pomanjkljivosti na področju javne porabe. Vlada oziroma dr. Drnovšek kot njen predsednik namreč ni zagotovil izdelave in sprejema nacionalnega razvojnega programa, zato je letne razvojne programe skušal nadomestiti z letnimi proračunskimi memorandumi. O tem so vladne stranke ponavadi dosegle konsenz, vendar pa, ko je ta predlog prišel v parlament, se je prvotno predloženi vladni proračunski memorandum povsem spremenil, in pravzaprav ni bilo z realizacijo tega memoranduma možno več doseči ciljev, kot jih je zastavila Vlada v prvotnem predlogu. Če bi obstajal nacionalni program, potem bi Vlada prav lahko vedno s predlogom o tem, da se glasuje o nezaupnici ali o programu, pravzaprav stala za tem programom in peljala državo v razvojno smer, tako kot si je zadala. Žal v teh razmerah tega ni mogoče. Kot sem rekel, Slovenija nima izdelanega nacionalnega razvojnega programa kljub temu, da že od 1.1. letošnjega leta velja takoimenovani "inter in" sporazum z Evropsko unijo, ki še kako vpliva na proračunske prihodke in pa na pogoje gospodarjenja.
Zakaj pri pripravi proračuna ni zagotovljenih večjih razvojnih ciljev oziroma zakaj ti niso bolj prepoznani, zakaj se proračun običajno pripravlja tako, da se zgolj s predvideno inflacijo indeksirajo lanskoletne postavke, posamezne proračunske postavke? Zakaj Vlada ni zagotovila s predpisi obvezno letno obravnavo zaključnega računa in zaključnih računov proračunov posameznih ministrstev v parlamentu, in ugotavljanje tega, ali so doseženi cilji ali niso oziroma zakaj ni zagotovila javnega polaganja računov, in zakaj ni zagotovila, da bi šele na podlagi ugotovitve Državnega zbora o tem, ali je posamezen minister uresničil cilje, ki so mu izhajali iz sprejetega proračuna, dobil tako imenovano razrešnico in še naprej opravljal svoje naloge oziroma če ciljev ni dobil, bil razrešen?
Zakaj ste v preteklih letih dopustili nenamensko porabo? Pregled posameznih postavk proračuna za pretekla leta namreč pokaže, da je skoraj vsaka druga, vsaka tretja postavka negativna. Vendar ob upoštevanju dejstva, da se proračun kot celota ni napihnil, to pomeni, da je nekdo porabil nekaj več, nekdo pa tistega, za kar bi moral porabiti sredstva, ni realiziral; torej so sredstva nenamensko porabljena. In tega Vlada ne more popraviti zgolj s sklepom ob koncu leta, hotela to ali ne.
Zakaj pravzaprav vsi uporabniki javnih sredstev še vedno vodijo računovodstvo po zakonu, ki absolutno ni primeren za sedanje razmere in je še vedno tako imenovano "sisovsko" naravnan, mi pa že kar nekaj let imamo v naši državi integralni proračun, in ti stari predpisi absolutno niso več prilagojeni potrebam sedanjega časa in tako pravzaprav podatki iz teh obračunov ne zagotavljajo več niti informacij posameznim odgovornim za odločanje niti onemogočajo medsebojno primerjavo. Prihaja namreč do tega, da se kot največja postavka v teh vseh bilancah proračunskih porabnikov pojavi postavka "druga poraba". In tako pravzaprav iz bilance ni mogoče razbrati ničesar.
Konec koncev, zadnje vprašanje na to temo, zakaj še niste začeli oziroma niste zagotovili vsaj začetka izdelave standardov javne porabe, na podlagi katerih bi lahko Računsko sodišče presojalo gospodarnost, učinkovitost in uspešnost porabe sredstev v posameznem organu javne porabe?
Samo na kratko še nekaj mnenj oziroma opozoril na neresnične navedbe v gradivu, ki ga je predložil in predstavil doktor Drnovšek. Zapisal je naslednje: "Sorazmerno veliko rezervo predstavlja tudi državno premoženje, ki smo ga v tem obdobju v glavnem identificirali". V glavnem identificirali. To pomeni, da državno premoženje še v celoti ni identificirano, čeprav je zakon to nalagal že nekaj let nazaj, da bi to moralo biti, pa še sedaj ni. Kdo je za to kriv? Včasih smo govorili objektivne odgovornosti. Kje je sedaj ta?
Naslednje. V nadaljevanju tega je zapisano: "Obstaja v precejšnjem delu to premoženje na razpolago za lastninjenje v naslednjem obdobju". Da, za lastninjenje v naslednjem obdobju. Ob pametnem, postopnem lastninjenju pa bomo lahko zmanjšali javni dolg. Da, javni dolg bomo lahko zmanjšali, vendar le za tisti del, ki bo ostal po predhodnem pokritju trenutne privatizacijske luknje na podlagi zakona, ki ga je sprejel še bivši Državni zbor.
Zelo zanimivo je tudi to, da je doktor Drnovšek zapisal, da na področju javnih financ ni odprtih nekih posebnih vprašanj. Ali ni dovolj veliko vprašanje že samo dejstvo, da nam delež javne porabe v bruto družbenem proizvodu narašča in da ga moramo absolutno znižati? Ali ni to že dovolj velik razlog za obravnavo in temeljito obravnavo tega področja?
Kar se pa tiče izdelave meril, odgovornosti, polaganja obračunov, pa sem govoril v prvem delu, zato tu ne bi ponavljal in našteval ponovno istih stvari.
Nadalje doktor Drnovšek pravi: "Banke so sanirane, potreben je le še formalni sklep o prenehanju sanacije". Strinjam se z njim, vendar komu bodo pa sanirane banke posojale denar? Nesaniranemu gospodarstvu? In v trenutku, ko bo sanirana banka odobrila kredit podjetju, ki ni sanirano, bo to zopet nov javni dolg. Ja, kaj pa naj bo drugo, recimo 100 milijonov, ki jih bo danes dala Nova Ljubljanska banka TAM-u Maribor. Kdaj jih bo dobila vrnjene? Nikoli! In ravno zato, pristop sanacije slovenskih bank, menim, da ni bil ustrezen in bi prav gotovo zahteval vzporedno sanacijo tako gospodarstva kot tudi bančnega sektorja. O sanaciji zavarovalnic pa pravzaprav tu ni bilo nič govora.
Naslednje. Dr. Drnovšek je zapisal, da je precej pozornosti bilo v preteklem letu namenjeno nezaposlenosti oziroma politiki aktivnega zaposlovanja. Da, ogromna sredstva so se tu pretakala. Vendar sam se še spomnim naših ugotovitev oziroma ugotovitev SDK pri Ministrstvu za delo, kako se je ravnalo s temi sredstvi. Ni obstajala evidenca, komu so bila ta sredstva dodeljena, po drugi strani je ta sredstva prejel celo HIT v Novi Gorici za ohranitev delovnih mest, po tretji strani pa smo imeli priložnost ob tem pregledu spoznati naslednje: da je pa za sredstva, ki jih nemška vlada namenja Sloveniji za repatriacijo, pregledovalo nemško računsko sodišče enkrat, če ne celo dvakrat letno, ali so res ta namensko porabljena in ali so uporabljena za namene, kot je bilo to v pogodbi določeno.
Prav gotovo pa zasluži posebno pozornost navedba na osmi strani, kjer je lahkotno navedeno, da proces privatizacije sedaj končujemo in da je ta proces bil zelo lep, pravičen, in skratka vse v najlepšem redu. Ali res že končujemo proces lastninskega preoblikovanja? Po eni strani da. Res je, vsak dan je večje število tistih podjetij, ki je že dobilo drugo soglasje, vendar kaj se pa od tu naprej dogaja. Ali imamo rešene zadeve o tem, kako bomo zaščitili drobnega, majhnega delničarja? Ali imamo sprejet zakon o sovražnih prevzemih oziroma ali se ti že ne dogajajo? In v kako velikem obsegu? Drugo prednost naše privatizacije je dr. Drnovšek navedel, da je bila v Sloveniji maksimalno zmanjšana inicialna razlika pri lastninjenju. To mene zelo malo tolaži, kajti če sem jaz zaposlen v Tamu, pa sem dobil 400.000 certifikatov, pa če jih vložim v Tam, so vredni nič. Če sem pa zaposlen v Leku, pa sem imel 400.000 certifikatov, sem jih vložil v Lek, imam danes kar nekaj v žepu. In ali merimo zdaj uspešnost naše privatizacije po majhnih inicialnih razlikah ali po dejanskih razlikah? Ne vem, nisem še slišal za inicialni pa dejanski denar.
Pravi tudi, da so bili pri privatizaciji zelo malo udeleženi tujci. Morda res v prvem in drugem letu, vendar v zadnjem letu lahko beremo, da pravzaprav tujci kupujejo naveliko slovenska podjetja. Na to opozarja celo sam direktor Ljubljanske borze, vendar za dr. Drnovška to sploh ni problem.
Prav tako v delu, ki se nanaša na delo pravosodja, pravzaprav odgovarja na način, kot je Vlada odgovarjala celoten čas, torej že celotno 4, 5-letno obdobje; da gre pač za samostojno vejo oblasti, da nihče nima pravice vplivati itd., da pa se po drugi strani kar vsevprek obtožuje in se dela krivega. Dejstvo je, da v pravosodju ni pravega znanja, da bi reševalo zapletene gospodarske primere. To se je konec koncev lepo pokazalo tudi na primeru oziroma prvem primeru, ko je bila ustanovljena posebna skupina tožilcev, ki jo vodi gospa Barbara Brezigar in pravzaprav je bil hitro dosežen uspeh oziroma obsodba Grubeliča, kar je bil res velik dosežek oziroma celo presedan v naši družbi. Zdaj, ko pravi, da vse pavšalno obsojamo. Ja, naj sodišča rešijo zadeve. Naj spoznajo tiste, ki so krivi, za krive, tiste, ki so nedolžni, za nedolžne, pa potem nobene možnosti za obsojanje kar vsevprek ni. Materialno osnovo pa naj vendar predlaga Vlada v proračunu in ustrezno to tudi zagovarja. Tako pa se nam dogajajo celo dejstva, da sodnik Šubic, ki je sodil Elan, enostavno ni poznal zakonskih določil, da mora spisati sodbo; ampak je čakal z njo toliko časa, da je zadeva padla v vodo. Kdaj bodo rešeni primeri Primex, Slovin, Smelt? Ta seznam bi bil lahko zelo dolg, vendar žal nobenega epiloga v nobenem primeru, čeprav gre za ogromna sredstva. Dogaja se celo to, da sodniki za prekrške držijo v predalih zadeve toliko let, da zastarajo in jih kot zastarane vrnejo. V posameznih primerih pa se dogaja, da je znašala kazen za storjen gospodarski prekršek nekaj promilov od zneska utajenega davka. Saj dobesedno stimuliramo to.
Spoštovani! Ker sem bil izvoljen v Kočevju, pa sem dolžan dr. Drnovšku oziroma Vladi nasloviti vsaj 2 vprašanji. In sicer prvič, ali je seznanjena s tem, da Slovenska vojska in policija kljub zagotovitvam, da se bo to področje končno odprlo, pravzaprav ponovno okupirata to področje in kaj je Vlada storila za to, da bi odpravila posledice ugotovljenega, enormno visokega sevanja radona, ki je celo 10 do 20-krat večje kot pa v okolici rudnika Žirovski vrh. Kje so vzroki, kako to odpraviti, Vlado očitno ne zanima.
Ne bom več nadaljeval, zato zgolj ugotovitev, da me doktor Drnovšek po dosedanjih štirih letih svojega mandatarstva ni uspel prepričati oziroma ni uspel rešiti tako številnih vprašanj - samo teh je veliko, ki sem jih jaz sedaj naštel, pa se ne spoznam na vsa področja - mu pač ne morem verjeti, da bo vse to uspel nadoknaditi in opravljati tudi tekoče naloge Vlade. Zato mu ne zaupam in bom glasoval proti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Špiletiču. (Aplavz.)
Besedo dajem gospodu Feriju Horvatu.
FRANC (FERI) HORVAT: Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani kandidat, gospod dr. Drnovšek, spoštovani predstavniki medijev in ostali prisotni! Odgovornost za odločanje o predlogu kandidata za predsednika Vlade nam poslankam in poslancem povečuje, pa tudi otežuje ali pa tudi morda lajša dejstvo, da stanje v državi in položaj Slovenije v Evropi in v svetu zahteva čimprejšnje oblikovanje Vlade in čimprejšnje dokončno konstituiranje Državnega zbora in seveda intenzivno in učinkovito delo obeh institucij. Sam ne mislim, da je predlog, ki ga je posredoval predsednik države, idealna ali pa edina rešitev, vendar glede na to, da ni možno kljub vsem kritičnim pripombam, tudi mnogim utemeljenim, ni možno prezreti rezultatov, ki so doseženi in ki jih priznava tudi tujina in za katere ima zasluge tudi ta dosedanja vlada in njen predsednik in glede na to, da v tem trenutku nimamo neke, po mojem mnenju, boljše realne izbire oziroma ponudbe, po vsem kar smo slišali doslej, tudi danes, v volilni kampanji, po vsem, kar smo lahko prebrali in kar vemo in po vsem, zlasti, kar je bilo ponujeno, tudi vsebinsko za izboljšanje stanja, ob zelo številnih tudi utemeljenih kritikah, mislim, da ni druge boljše izbire, kot da podpremo predlog, ki ga imamo pred sabo.
Poleg temeljnih kriterijev, ki z njimi soglašam za podporo temu predlogu, zlasti dejstvo, da gre za predsednika stranke, ki je dobila relativno večino na volitvah; da gre za kandidata, ki mu ni možno oporekati kompetentnosti, posebno še na gospodarskem področju, ki je vendarle bistveno, da mu ni možno oporekati izkušenj v vodenju Vlade in končno tudi mednarodne povezave in izkušnje, ki so na tej funkciji izjemno pomembne, se mi zdita zlasti pomembnejši dodatno dve dejstvi kot argumenta za tako stališče; dejstvi, ki izhajata tudi iz današnje predstavitve dr. Drnovška. Prvič, in to povezujem s kritikami, ki so bile danes izražene in ki so mnoge utemeljene (tudi sam, to bodo vedele kolegice in kolegi, ki smo bili skupaj v dosedanjem sklicu, da sem dostikrat bil tudi sam osebno kritičen do Vlade in tudi do predsednika osebno, tako na tem mestu kot tudi na delovnih telesih). Namreč, iz ekspozeja kandidata, dr. Drnovška, izhaja, da se tudi sam zaveda pomanjkljivosti v dosedanji ekonomski politiki in v delu Vlade in izraža tudi eksplicitno in implicitno pripravljenost za spremembe, tako v ekonomski politiki kot tudi na drugih področjih, kjer je bilo doslej tudi največ pripomb in tudi danes, in to ponavljam, tudi dosti upravičenih pripomb. Tudi v Združeni listi smo predvsem na te točke, ki so bile danes tudi izpostavljene, imeli pripombe, in to so bili tudi razlogi ali pa vsaj pomembni razlogi, da smo šli tudi iz Vlade; namreč, da ni možno voditi učinkovite razvojne ekonomske politike v Sloveniji samo po načelu liberalizma. In prav to ponuja dr. Drnovšek v svojem ekspozeju. Torej aktivnejšo vlogo države, seveda kompatibilno tržnemu sistemu, zlasti v pospešitvi razvoja, zaposlovanja, skladnejšega regionalnega razvoja, tehnološkemu razvoju, podjetništvu, manj centralizma in tudi popraviti stanje v izvedbi lokalne samouprave in reorganizacije države, s čimer ne moremo biti zadovoljni. In pa seveda večji poudarek pripravam za vključevanje v Evropsko unijo, kajti to je bila ena šibkih točk tudi dosedanjega dela Vlade pa tudi Državnega zbora.
In druga točka, ki se mi zdi zelo pomembna za prihodnje učinkovito delo Vlade in mandatarja, pa če bo to dr. Drnovšek ali kdorkoli drug. To je odprtost in pripravljenost za sodelovanje v širši koaliciji parlamentarnih strank, brez ideoloških in drugih omejitev in sektašenj in ozkosti in podobno. Prav to slednje bo, po mojem globokem prepričanju, predpogoj za uspešno delo sleherne vlade in slehernega mandatarja; namreč, predvsem glede na stanje in probleme v gospodarstvu, kljub uspehom. Vemo, da je veliko težkih problemov in tudi negativnih tendenc v javnih financah, problemi v relativni počasnosti izvajanja lastninjenja, tako privatizacije kot tudi težave in problemi v denacionalizaciji (na nekatere stvari vemo, da je opozorilo tudi Ustavno sodišče v svoji zadnji odločitvi) glede na občutljivo in zahtevno vključevanje v Evropsko unijo in pa seveda glede na druge odprte probleme, o katerih je bilo že danes tukaj tudi govora. Ob vsem tem bo nujno sprejemati tudi vrsto, ne samo pomembnih in težkih, ampak tudi nepopularnih odločitev.
Spoštovane kolegice in kolegi! Ne morem si predstavljati, da bi lahko kakršnakoli Vlada trajno, uspešno in stabilno delovala in v taki situaciji sprejemala dobre ukrepe v neki koaliciji, ki bi bila enostranska, ozka ali pa enoblokovska, oprostite izrazu, ali pa z neko majhno večino enega ali pa dveh glasov. Pa če k temu še dodamo tudi relativno omejenost s kadri, ki jih imamo na razpolago, tako za delo v Vladi, kot v drugih institucijah. Kdor ponuja enostavne in hitre rešitve ali realnega stanja ne pozna, ali pa namenoma zavaja. Oboje je nevarno. Večja in raznolika koalicija, in se zavzemam za njo, tudi pri dosedanji koaliciji sem bil mnenja, da je bila v interesu te države, tako imenovana velika koalicija. Taka koalicija je res težja glede na svojo raznobarvnost, težja za upravljanje, vendar je v naših razmerah porok za boljše in trajne rešitve predvsem na dolgi rok. Seveda pa odkrito rečeno, mislim, da bo ob tem, glede na dosedanje izkušnje, dr. Drnovšek, v kolikor bo izvoljen, moral zagotoviti učinkovitejše vodenje in predvsem usklajevanje v Vladi, v koaliciji in pa tudi seveda z Državnim zborom in drugimi institucijami. Ob tem mi dovolite poziv vodstvom parlamentarnih strank in seveda predvsem kolegicam in kolegom poslancem za večjo kooperativnost, za večjo pripravljenost za sodelovanje, da ne bi vztrajali na okopih. To zahteva od nas stanje v državi in tudi razmerja po volitvah. Mislim, da je potrebno iti čez težnjo po prestižu, ki je prisotna in pa čez stare zamere, četudi so v nekaterih primerih opravičene. To nam nalaga navsezadnje tudi izid volitev, čeprav ga radi, roko na srce, vsak po svoje interpretiramo v skladu s položajem in z interesi. Vendar nekaj se mi zdi nesporno. Gotovo nam volivci s takim glasovanjem in s takim izidom niso dali mandata v Državnem zboru za blokado, niti ne za to, da bi imeli več pavz, kot pa intenzivnega dela tukaj na zboru ali na delovnih telesih. Niso nam dali imperativnega mandata za ime in priimek mandatarja, ampak je naša odgovornost in naša odločitev, da to storimo po najboljši vesti in odgovornosti. To potrjujejo navsezadnje, in mimo tega ne moremo, tudi raziskave javnega mnenja, čeprav moram reči, da jih ne jemljem absolutno, ampak tudi z določenim relativizmom. Pa tudi ob tem ne moremo mimo tudi tistih uglednih reprezentativnih raziskav javnega mnenja, ki vendarle trajno kažejo, pa še posebej ti zadnji rezultati, da Slovenci ali naši državljani ne sprejemajo delitve na skrajno levo in desno, ampak je nekako neka normalna razporeditev in da pretežno jih je nekako v sredini in malo levo, malo desno od sredine. Rad bi pri tem omenil dosedanje pozitivne izkušnje, tudi v pogovorih, ki smo jih imeli doslej, ki so bili že danes tukaj tudi omenjeni, tako s kolegi iz liberalne demokracije, kot tudi s kolegi iz strank, od Slovenske ljudske stranke, Socialdemokratske stranke, imamo izkušnje iz dosedanjega dela s kolegi iz Krščanske demokracije, ker smo, tudi odkrito rečeno, dostikrat bili pri ekonomskih vprašanjih bolj podobnih pogledov kot pa s kolegi iz Liberalne demokracije, s katerimi smo bili v koaliciji. Vse to kaže, da je možno sodelovati in da razlike v programih niso tako velike, da sodelovanje ne bi bilo možno, ampak da je predvsem vprašanje volje in pripravljenosti. In da sem do kraja odkrit, predvsem volje in pripravljenosti pri vodstvih parlamentarnih strank. Seveda zato je tudi na njih toliko večja odgovornost, ali to sodelovanje bo ali ga ne bo. Če ne bo seveda minimalnega soglasja, že ob glasovanju o mandatarju, pa potem ob sestavi Vlade, je seveda skrajni izhod, so volitve, o tem se govori in špekulira, tako v medijih, kot tudi v razpravah med poslankami in poslanci.
Rad bi opozoril ob tem na posledice, pa tudi na nekatere iluzije, ki so prisotne. Ni glavni problem usoda poslancev, kot se včasih poiskuša prikazovati in da bodo zaradi tega, bomo poslanci za vsako odločitev, samo da ne bi bilo novih volitev. Večji problem bo cena volitev. Spomnil bi na to, da je samo v proračunu bilo za te volitve zagotovljeno skoraj milijardo tolarjev oziroma pol milijarde tolarjev, dokončni obračun bo kmalu narejen. Ampak, če temu še dodamo tisto, kar ni v proračunu, potem je ta številka zelo velika. Še večji bo narodno-gospodarski strošek zaradi izgubljenega časa, paralizirane države, predvsem zaradi odlaganja pomembnih odločitev. Izgubili smo gotovo že pol leta ali pa tudi več in bo s tem prizadet tudi mednarodni ugled in reating Slovenije, da ne govorimo o posredni gospodarski škodi. Mislim, da tu ne velja paralela, ki jo nekateri radi vlečejo z Italijo ali pa tudi z Avstrijo, češ, saj se lahko pogosto menjavajo vlade, lahko so volitve, pa življenje teče normalno naprej. Mi še nimamo takih razmer, niti na institucionalnem področju, niti na področju zakonodaje, delovanja sistema, institucij države, tako da so tukaj posledice dosti večje.
In končno največji problem, ki se ga, spoštovane kolegice in kolegi, moramo zavedati, je ta, da je velika iluzija, če kdo misli, da bi nove volitve kar naenkrat potem razrešile situacijo. Tudi če bo neka stranka ali neke stranke ali pa tudi nek blok (v narekovaju) dobil majhno večino, bo sicer tehnično morda lažje sestaviti vlado, vendar problemi ostanejo. Po nekaj mesecih bodo celo večji in težji, zelo verjeten bo neugoden vpliv na gospodarska gibanja in padec ugleda v tujini, tako da bo z majhno večino še težje vladati, kot bo to možno sedaj, če nam uspe sestaviti vlado. In končno, navsezadnje bo zelo podobna situacija in se bo spet treba pogovarjati, iskati kompromise, graditi mostove in dogovarjati. In končno ceno za vse to bodo plačali predvsem volilke in volilci. In če želimo državi dobro, sem globoko prepričan, da je potem potrebno vsaj minimalno soglasje, tako za izvolitev mandatarja kot potem tudi za oblikovanje Vlade in za tvorno delo v Državnem zboru.
Nove volitve bi bile, v to ne dvomim, predvsem ugodne za medije, ki bi imeli spet veliko snovi za pisanje in za poročanje in za komentiranje in pa predvsem velik dodatni prihodek iz volilne kampanje za svojo prihodkovno situacijo.
In čisto za konec mi dovolite še tole. Odločali bomo o predlogu, ki ga je posredoval predsednik države. O tem bi rad izrazil nestrinjanje s pripombami, ki so se v zadnjem času pojavljale na račun predsednika, da je zavlačeval z odločitvijo in s predlogom, kajti dejstvo je, da je predlog dan v zakonskem oziroma ustavnem roku. Dejstvo je, da bi tudi jaz raje videl, da bi predlog imeli prej in da bi lahko prej o njem odločali in da bi čimprej imeli vlado, vendar vemo, zakaj predloga prej ni bilo; da je to bilo predvsem zaradi tega, ker v pogovorih s predstavniki strank in poslanskih skupin ni bilo zagotovila, da bo možno s primerno večino izvoliti mandatarja in oblikovati uspešno in učinkovito vlado. Tako da sem prepričan, da je v tem primeru predsednik ravnal edino pravilno in odgovorno za to, da da možnost vodstvom strank, da vendarle pridemo v tem parlamentu do odločitve, take odločitve, ki bo zagotavljala uspešno delo nove Vlade. Hvala lepa. ...(Pripomba iz klopi.)...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Samo trenutek. Hvala lepa gospodu Feriju Horvatu. Jaz sem v tem času 1. točke dnevnega reda dobil na klop kar nekaj različnih dopisov. Sedaj jih ne bi tukaj navajal, bi pa zadnjega navedel oziroma komentiral, ker ima status proceduralnega posega.
Vodja poslanskega kluba Liberalne demokracije Slovenije, gospod Tone Anderlič, mi piše (lahko bi tudi proceduralno nastopil) in me prosi za zagotovitev miru v dvorani Državnega zbora, "prosim vas, da v skladu s členi poslovnika", (citira poslovniške določbe), "zagotovite mir v dvorani, saj balkon dvorane Državnega zbora Republike Slovenije ni balkon v gledališču. S spoštovanjem..."
Lahko samo ugotovim, da v tem času nisem zasledil, da bi bil kakšen večji nemir na balkonu, vsekakor pa pozivam prisotne na balkonu, da se držijo reda in s potrebnim spoštovanjem spremljajo to sejo. Proceduralno ima gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospod predsednik. Tudi jaz imam proceduralno. Predsednika Vlade, mandatarja ni v dvorani. Njemu, kot vedno, ni vredno tukaj sedeti in predlagam, da se ga pokliče, da se ga sem pripelje oziroma, da se ga povabi, ker sicer ne moremo nadaljevati razprave. A ha, sedaj je pa prišel, ampak vedno manjka.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predlagam, da nadaljujemo. Mislim, da si je zadnje dve oziroma tri razprave, v katerih so bila podana tudi vprašanja za kandidata, za mandatarja, da jih je gospod Drnovšek tudi zabeležil in bo lahko na njih tudi odgovoril.
Besedo dajem gospodu Pukšič Francu. Prosim.
FRANC PUKŠIČ: Spoštovani predsednik, spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, spoštovani predstavniki medijev, spoštovani kandidat gospod dr. Janez Drnovšek! Veseli me, da ste pravkar prišli tudi v dvorano. Ne bom iz tega mesta danes govoril kot občan, ali kot učitelj, ali pa kot župan, ki sem na različnih področjih čutil izvajanje vladne politike v zadnjih petih letih. Rad bi na tem mestu pa le nekaj povedal o tem, o čem so se pogovarjali in kako čutijo in vidijo občani, občanke tega dela naše prelepe domovine v tistih krajih, od koder prihajam. Prihajam iz osrčja Slovenskih Goric. S seboj nosim glasove Slovenjgoričanov, prebivalcev Ptujskega polja in tudi Haložanov. Ko se srečujem z njimi, mi rečejo nekako takole. Naredite tako, da se bo nekaj spremenilo. Ne vem, gospe in gospodje, če veste, da v tej državi obstajajo kraji, kot so Zasadi, Škrinjarji, Novinci ali pa preko Drave, Jelovice, Grabe pri Cirkulanah itd., itd. Takšnih krajev je v Sloveniji še več, mislim preveč. Preveč, zato, ker veliko teh krajev, spoštovani, ne poznamo.
Verjetno vam ta imena seveda ne pomenijo dosti; ampak tudi v teh krajih živijo državljani, ki pa morajo zato, da stopajo po asfaltnem pločniku, debelo uro pešačiti do avtobusne postaje, kjer čakajo avtobus, kajti bil je zaradi nerentabilnosti ukinjen. Da ne bo pomote. Ne govorim o odhodu na delovna mesta, kajti dela v zadnjih letih za njih tako ali tako že dolgo ni več. Zaradi česa? Zaradi krpe zemlje vemo, koliko so ti naši ljudje smeli imeti zemlje v obdelavi. So namreč prvi izgubili delovna mesta v Mariboru, Ptuju, Lenartu in okrog. Ti ljudje, verjemite, ne sanjajo o nikakršni Evropi, ampak njihova želja je ena - ne biti državljan drugega razreda, kot so postali v zadnjih štirih letih. Zato ne morem in ne bom glasoval za kruto liberalistično politiko, ki je prevladovala zadnjih pet let. Govorim tudi v imenu tistih, ki jim je plaz odnesel cesto, ali še hujše, hišo; povodenj in toča uničila pridelek. Vprašam vas, ali veste koliko poti je bilo potrebno iz Slovenskih Konjic narediti v to prelepo Ljubljano, da so ti ljudje dobili del od države, ki jim je pa obljubljala zgodbo o uspehu. Dobili so miloščino, ki ne da ne živeti in ne umreti. Na žalost. Naj se oglasim še v imenu tistih iz moje občine, ki so v minulem letu plačali 500.000 tolarjev za cesto do hiše. Za pravo srečo, o podpiranju te ceste je poskrbela zopet ta preljuba država z davčno številko, katera pa seveda ne bo upoštevala prispevkov, plačanih za osnovno infrastrukturo, cesto, telefon, voda. Ali veste koliko stane takšna dobrina v Slovenskih Goricah in Halozah? Od 200.000 do 300.000 tolarjev. Osebno sam sem to tudi plačal. Ne morem, spoštovani kolegi in kolegice, mimo tega. Na pragu tretjega tisočletja smo in imamo v državi, tudi pri nas, še veliko gospodinjstev brez elektrike, električnega priključka. Ne morete verjeti, kaj vse smo naredili, da smo petim že omogočili priključitev na električno omrežje. Vendar je žalost še toliko večja, da bo ta gospa, ki je na koncu dobila končno ta električni priključek, s samcato eno žarnico, plačevala iz socialne pomoči še dolgo ta svoj kredit. Bil sem pri njej in jo vprašal "Ja ljubi bog, kaj ta elektrika ne dela? Kaj se je zgodilo? Vi pa pri sveči." "Oh ne, saj dela, hvala lepa. Ampak veste, elektriko bo treba plačati, sveče pa še imam." Iz teh krajev in iz takšnih krajev, spoštovane kolegice in kolegi, prihajam.
Seveda, kaj pomeni tej ženici Evropa, ko pa je studenec, to je vodnjak, to je tisto, iz česa teče pitna voda, pol ure daleč. Dnevno je seveda treba po vodo, vsaj dvakrat.
Naj rečem še stavek ali dva za vse tiste otroke, ponosen sem, da sem deset let poučeval v šolstvu in seveda sem ponosen, da imam tudi sam tri prezlate, čudovite otroke. Vendar, za tiste otroke, ki po polurnem pešačenju zjutraj, ob 6.00 uri se odpeljejo z avtobusom proti šoli. Prav je, da jim ukinjate likovno, glasbeno in še kakšno vzgojo, otroci so tako ali tako preobremenjeni. Zato je pa prav, da se vzame tisti del, ki se mu pravi kultura. Takšni državljani, ki se ne zavedajo svojih korenin, so baje lažje vodljivi. Pa še to, nič jim ne bodo pomenili pojmi, kot so: domovina, dom, narod, družina, ljubezen.
Na marsikaj mi lahko odgovorite, imate pomisleke, ali vprašanja. Zato vas bom prehitel z enim vprašanjem. Kolikokrat ste se v zadnjem času svojega vladanja, če odmislim seveda predvolilni čas, ko ste nekateri uspeli priti tudi grajskega trga na Ptuju, videli te kraje in se srečali s temi ljudmi? Nikoli. Zato je skrajni čas, da stopite z oblasti in poskušajte živeti tako, kot živijo ti ljudje, o katerih govorim. Če pa kdo ne verjame, se pa zelo hitro dogovorimo, gremo pogledat te prečudovite Haloze in Slovenske Gorice.
Spoštovani! Slovenske Gorice, Ptujsko polje in Haloze so del naše domovine in jaz sem poslanec iz teh krajev, iz tega dela naše domovine. Zato ne morem podpreti človeka, ki v petih letih vladanja za te kraje ni naredil nič. Prepričan pa sem, da vsi tisti poslanci, ki so kdaj bili v takšnih krajih, kjerkoli v Sloveniji, ravno tako ne bodo podprli predlaganega kandidata, ne glede na strankarsko pripadnost. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Pukšič. Besedo dajem gospodu Jakobu Presečniku.
JAKOB PRESEČNIK: Spoštovani gospod predsednik, kolegice poslanke in kolegi poslanci, spoštovani kandidat za predsednika Vlade, spoštovani vsi ostali! Celotna predstavitev daje poudarek predvsem negativnim trendom v obdobju 1990-1992 in pozitivnim v obdobju 1992-1996. Ve se, zakaj. Dovolil si bom poudariti samo nekatera dejstva, ki jih v tej predstavitvi ni.
Prvič. Niti z besedo ni omenjen odnos države do nove lokalne samouprave, ki niti slučajno ni urejen. Še več, mnoge stvari so še kako nedorečene. Od tod tudi odločbe Ustavnega sodišča, ki delno na novo postavljajo pristojnosti. Jemati pristojnosti in denar občinam, po drugi strani pa jih zadolžiti za izvedbo vseh nujnih investicij na področju šolstva, komunale, kulture itd., da naštejem samo nekatere, pomeni postaviti občine v nemogoč položaj.
Drugič. Cestna infrastruktura, bil je dan zelo velik poudarek v predhodnem obdobju avtocestnemu programu, kar je prav. Ni pa prav, da se je pri tem skoraj popolnoma pozabilo na regionalno in lokalno cestno infrastrukturo, kar je velik problem nadaljnjega razvoja mnogih področij v Sloveniji.
Tretjič. Vodno gospodarstvo. Načelna pripomba, ki je morda zlonamerna, pa vendar, prihaja od mnogih ljudi, da problem vodarstva in vodotokov oziroma ogroženosti od vodotokov ni prisoten v Ljubljani, da zaradi tega za ta namen denarja v državnem proračunu praktično ni oziroma se je vlaganje v letih od 1991 do 1996 zmanjšalo za približno 15-krat. Kam to vodi, vemo predvsem na podeželju, pa tudi v nekaterih slovenskih mestih. Za primer Celje.
In posledično, četrtič. Kljub raznim poizkusom po oživljanju razvoja podeželja, je razkorak med mesti in podeželjem vse večji. Nadaljeval se bo trend selitve ljudi v mesta, to pa je že znana zgodba iz nekaterih delov neke prejšnje države. Ob tem in podobnem izgubi trditev o skladnejšem regionalnem razvoju vso svojo težo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Presečnik. Besedo dajem gospodu Borisu Soviču.
BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod kandidat, spoštovani! Dovolite mi, da se opravičim, ker bom imel zelo kratek govor v nasprotju z mojimi cenjenimi predhodniki. Rad bi opozoril samo na dva poudarka, za katera mislim, da sta bistvena in bi jih bilo smiselno upoštevati pri pripravi vladnega programa. Prvi poudarek je regionalna politika. Ta je do sedaj temeljila predvsem na demografskih kazalcih. Rad bi povedal, da mislim, da je to premalo. Demografski kazalci so običajno pač posledica nečesa. Ta regionalna politika mora spodbujati razvoj v posameznih regijah. Jaz prihajam, kot veste, iz Maribora in Maribor je regija, ki je na neki način prizadeta iz vrste razlogov. Mnogi kazalci so v Mariboru zelo problematični in zato podpiram tisti del predstavitvenega nagovora, ki posebej govori o potrebi po izoblikovanju takih instrumentov ekonomske politike, ki bodo spodbudili razvoj v posameznih regijah in ki bodo na nek način odpravili te disproporcije, ki jih zdaj imamo v razvitosti v naši državi. Jaz mislim, da je to eno od osrednjih notranjepolitičnih vprašanj, ki bi lahko celo, če bi se sedanji trendi razlik med posameznimi regijami nadaljevali, ogrozilo integriteto te države. Zato mislim, da je v okviru teh ekonomskih instrumentov treba dati podporo pač vsem tem možnostim, ki jih država lahko ponudi, vključno z olajšavami, vključno s spodbudami za oblikovanje oziroma za povečanje atraktivnosti posameznih regij v smislu novih vlaganj in ostalih gospodarskih aktivnosti.
In druga točka, ki bi jo rad posebej poudaril, je vprašanje decentralizacije. Slovenija je premajhna država, da bi si lahko privoščila centralizacijo, tudi prepomembna je za nas uspešnost, da bi lahko bili neodvisni od lokalnih, ne za lokalne in regionalne iniciative. Zato mislim, da je posebnega pomena ta decentralizacija in jaz bi si želel, da bi v vladnem programu bila posebej in zelo natančno opredeljena - vprašanja oblikovanja pokrajin pa tudi policentrična lokacija funkcij in institucij države, zlasti organov v sestavi ministrstev, skladov in tako naprej. Mislim, da je trend, ki ga je sedanja Vlada že začela, potrebno tukaj nadaljevati zelo odločno, z vrsto konkretnih rešitev.
In čisto na koncu mislim, da bi se morali zavedati, da je čimprejšnje oblikovanje stabilne vlade zelo pomembno. Končno je pred nami kar nekaj časovnih oken in slabo bi bilo, če bi jih zamudili. Ta pomembnost nekaterih časovnih oken je skoraj že primerljiva s pomembnostjo nekaterih časovnih oken, ki so se nam odprla v času osamosvojitve. Vemo, da je pred nami nekaj pomembnih aktivnosti v zvezi z vključevanjem v Evropsko unijo in samo stabilna vlada, stabilna gospodarska politika bo lahko prispevala k temu, da bi se image in bonitete Slovenije ohranile, in da bi s tem Slovenija te komparativne prednosti, ki si jih je že uspela izgraditi, lahko tudi valorizirala. Jaz mislim, da je čas, da bi interes države seveda absolutno postavili nad interese strank.
In, spoštovani, nas 90, kar nas je tukaj, smo za to odgovorni, nihče drug v tej državi v tem trenutku kot mi in na nikogar drugega te odgovornosti ne moremo preložiti. Zato vljudno predlagam, da to upoštevamo. Kar se nas tiče, mi bomo kandidata podprli. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Soviču. Besedo dajem gospodu Cirilu Smrkolju.
CIRIL SMRKOLJ: Lep pozdrav, spoštovane gospe poslanke, gospodje poslanci, spoštovani gospod predsednik Državnega zbora, ostali! Zanimivo, slišali smo predstavitveni program predsednika sedanje vlade in kandidata za predsednika bodoče vlade. Veliko je že bilo rečenega. Vesel sem bil, da je v njegovem izvajanju nakazal tudi kmetijstvo, problematiko, ki v kmetijstvu je, vendar me preseneča, da predsednik Vlade ne sledi trendom, ki v kmetijstvu so. Izboljšanje položaja kmetov v letu 1996 - absolutno ga ni in ga ne bo. Če gledamo daljše obdobje, se jasno vidi, da po protestu leta 1993, ko smo kmetje iskali svojo pravico na cesti, se je ta položaj začel izboljševati v letu 1994, 1995. V letu 1996 pa so občutni trendi padanja kmetijske proizvodnje, za kar ni razlogov; so občutni trendi padanja prihodkov v kmetijstvu in pa seveda na drugi strani občutni trendi rasti cen vhodnih materialov v kmetijstvu.
To, da je v kmetijstvu nekaj hudo narobe in me preseneča, da dosedanja Vlada tega ni kvalitetno zaznala, je sigurno javen podatek, da se je v zadnjih šestih letih v Sloveniji zaraslo 67.000 ha kmetijskih površin. Izredno velik procent, če vemo, da je nekje v Sloveniji samo še 800.000 ha kmetijskih površin in če vemo, da je v Sloveniji samo 250.000 ha bolj kvalitetnih kmetijskih površin.
Posebej je to vprašanje, ki zaskrbljuje ob tem, če vemo, da ima v Sloveniji več kot polovico prostora gozd in da smo kot ena od dežel Evrope že najbolj zaraščeni.
Drugič, podatek, da je hudo narobe, da ob dveh tretjinah hribovitega kmetijskega prostora prihaja v zadnjih letih do opuščanja kmetovanja in da nam je v zadnjih šestih letih stalež krav v Sloveniji padel iz 254.000 na 214.00, 215.000 in seveda ta podatek opozarja na to, da je v kmetijstvu nekaj hudo narobe.
Če gledamo politiko cen, cenovno politiko, lahko mirno ugotavljamo, da so trendi odkupnih cen pomembnih kmetijskih pridelkov v Sloveniji v zadnjih dveh, treh letih zaustavljeni in da si večina kmetov s takšno politiko ne more zagotavljati osnovne reprodukcije in si komaj, komaj zagotavlja preživetje na kmetijah. Izredno problematično je in marsikdo od zavednih Slovencev je bil v obdobju, ko je bila sprejeta strategija razvoja slovenskega kmetijstva, vesel, ko se je Državni zbor odločal in sprejel ekosocialni sistem kmetovanja, na osnovi katerega se zagotavlja Sloveniji enakomeren razvoj kmetijstva, podeželja, ohranjanje kulturne krajine. Če ste precizno sledili programu izvajanja strategije razvoja slovenskega kmetijstva, ki ga je sprejela Vlada republike Slovenije za obdobje 1994-1997, ste lahko zasledili, da cel kup stvari iz tega programa ni bilo narejenega in da se strategija razvoja slovenskega kmetijstva ne izvaja. Absolutno huda napaka dosedanje vlade, neodgovornost dosedanje vlade do dokumenta, ki je bil z večino glasov v Državnem zboru potrjen.
Ravno tako bi lahko rekel, da je bil v tem obdobju Vlade, ki jo je vodil gospod dr. Janez Drnovšek ob razpravi tudi v tej stavbi, v Državnem zboru 23. decembra 1993 ob razpravi o proračunskem memorandumu za obdobje 1994-1997 v veliko zadovoljstvo nas kmetov sprejet sklep, da je Vlada Republike Slovenije dolžna 100% zagotavljati pokrivanje stroškov pridelave pomembnih kmetijskih pridelkov na osnovi revidirane kalkulacije, in da je dolžna v treh mesecih pripraviti to revidirano kalkulacijo in izvajati sprejeti amandma, vendar še danes uradno te kalkulacije ni nihče od nas videl.
Ravno tako je ogromno problemov na področju tržnih redov, ker dobro vemo, da se trg kmetijskih pridelkov urejuje s tržnimi redi in v tem mandatu ni bilo sprejetih pomembnih tržnih redov za pomembne kmetijske pridelke, samo za nekatere in seveda to povzroča veliko odvisnost kmetov do predelovalne industrije, do prekupčevalcev, ki svobodno v slovenskem prostoru tržijo kmetijske pridelke.
Če se spomnite, ko smo razpravljali v Sloveniji veliko o vključevanju Slovenije v integracijo CEFTA, smo komaj, komaj in tudi z veseljem takrat slišali izjavo dr. Drnovška, ko je rekel, mi bomo zaščitili slovensko kmetijstvo v okviru CEFTE in seveda slovensko podeželje. Vendar, če sledimo, kaj se je od novembra 1994 do danes zgodilo, ugotavljamo, da v CEFTI smo, da se ne izvajajo sklepi Državnega zbora, ki so po vprašanju vključevanja Slovenije v CEFTO jasno zahtevali, da je za področje kmetijstva potrebno sprejeti bilateralne sporazume od vsake članice CEFTE posebej. Ravno tako je izredno zaskrbljujoče vključevanje Slovenije in seveda slovenskega kmetijstva v Evropsko zvezo. Zaskrbljujoče predvsem zaradi tega, ker v obrazložitvi gospoda predsednika ne slišim skrbi, da smo v tem delu približevanja Evropski zvezi, predvsem na normativnem področju, zakonodajnem področju v velikem zaostanku, če tisti, ki poznamo stvari, vemo, da so se bolj razvite dežele kot je Slovenija, 10 let intenzivno pripravljale za vključevanje. Izredno pereč problem bo na področju kmetijstva, ker kmetijstvo v tem momentu ni pripravljeno za vključevanje v Evropsko unijo in nima osnovnih pogojev, da bi se tudi v naslednjih desetih, petnajstih letih vključilo. Resno poudarjam, desetih, petnajstih letih. Vključitev je možna samo po principu liberalnega pristopa, ko bi tak pristop pomenil opuščanje kmetovanja v večjem delu slovenskega prostora, in ki bi pomenil to, kar sem spoznal, ko sem imel kontakte s portugalskimi kmeti, z italijanskimi kmeti, ko so ob tem, da so polovico svoje kmetijske pridelave opustili, seveda tudi opustili, da se jim recimo severni del portugalske zarašča, da to postaja divjina, nekulturna krajina. Slovenci si tega ne smemo dovoliti in seveda so to skrbi, ki jih ob ponovni kandidaturi gospoda Drnovška mi kmetje čutimo.
Ravno tako me preseneča, ker v kontaktih, ki smo jih imeli z ministrstvi, tako z ministrom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in z Ministrstvom za ekonomske odnose in razvoj, se je čutilo, da so ta ministrstva poskušala narediti velike napore v smislu blažitve problemov slovenskega kmetijstva, slovenskega podeželja, vendar v Vladi, ki jo je vodil gospod Janez Drnovšek, ni bilo posluha za sprejetje ustreznih ukrepov.
Poglejte, statistično stvari kažejo eno, realnost je popolnoma druga v slovenskem kmetijskem prostoru in tudi na slovenskem podeželju. Kupna moč, socialni standard pada; pada nam kmetom, pada polkmetom, pada delavcem in seveda je izredno zaskrbljujoče, ko nam dosedanji predsednik Vlade ob pričetku svojega nastopa ne dostavi enega dokumenta, ene inventure mandata štirih let in še mogoče tudi prejšnjega, tistega polletnega, v katerem bi jasno povedal, kaj je storil na področjih in za nas, posebej na kmetijskem področju. Tega ni nobeden videl, nimamo inventure, ne tako opisne in niti fiskalne, če temu rečem tako, za to obdobje.
Seveda me tudi recimo zanima kot poslanca s področja doline Črnega grabna, kjer je bil v tem času opravljen pravzaprav grob poseg. Postopki gradnje avtoceste v to področje so se v bistvu zaključili. Veliko je tudi temu kriv Državni zbor, ki je v svojem mandatu 1992-1996 sprejel zakon o hitrih postopkih za izgradnjo avtoceste, ki je prisilil nekako lokalno samoupravo, občine, da so pod silo razmer v izredno kratkih rokih izpeljale postopke in seveda s tem niso imele možnosti ustrezno zaščititi svoj prostor, svoje okolje, in niso imele možnosti tudi svojim občanom, državljanom Republike Slovenije, zagotoviti ustrezne odškodnine za lastnino, ki bo trajno izgubljena.
Zanimivo je, če vam povem, v imenu skupine 30 staršev, ki imajo otroke v krajevni skupnosti Trojane. Jaz sem konkretno od tam doma. Nekaj let vztrajno že poskušamo doseči, da bi ti starši plačevali tak normalen prevoz za dijake iz Trojan v Ljubljano. Ni sistema enotne dijaške vozovnice v Sloveniji. Avtobusni prevozniki si ga verjetno ne želijo, Vlada se s temi problemi intenzivno ne ukvarja in ti starši morajo letno 120 do 140.000 plačevati več za prevoze enega srednješolca v Ljubljano, kot bi, če bi sistem enotne vozovnice veljal.
Sigurno so to majhne stvari, vendar, gospodje, gospe, Državni zbor, Vlada Republike Slovenije se mora ukvarjati tako z majhnimi kot z velikimi stvarmi. Vse to je stvarnost, vse to je življenje in vse to smo mi.
In če počasi zaključim, bi samo še nekaj rekel. Gospod Drnovšek zelo živo se spominjam obdobja 1992-1993. Izredna kriza na področju odkupnih cen je v tistem času silila Kmečko zvezo, Zadružno zvezo Slovenije, vse kmete v Sloveniji, da dosežemo resen dogovor o izboljšanju socialnega standarda kmetov. Mesec september 1992, oktober 1992, november smo vztrajno prosili za razgovore pri predsedniku Vlade, nič od tega. Spomnim se, 22. decembra, če me spomin ne moti, ali 23. decembra 1992 je bila konstitutivna seja Državnega zbora. Dva tisoč kmetov je mirno protestiralo na Gregorčičevi in prosilo za sprejem pri predsedniku Vlade. Nismo bili sprejeti. V mesecih januar, februar, marec 1993 smo poskušali s pismenimi zahtevami doseči razgovore. Prvi razgovor je bil 15. marca. V mesecu dni dobite odgovore na vaša vprašanja in seveda bomo videli, kje smo. Mesec april je mimo, mesec maj je mimo, suša, izredna suša, če se kdo spomni tistega obdobja, in predsednik Vlade se ni bil pripravljen pogovarjati z legitimnimi predstavniki kmetov, z državljani Republike Slovenije, z eno družbeno skupino, če ji tako rečemo. In seveda je prišlo do protesta v juniju 1993 - zaprtja mejnih prehodov, napovedano, organizirano z veliko mero odgovornosti, vendar ponedeljek nič; Dolga vas zaprta, Hodoš zaprt, nič.; Napovedali smo, če ne pride do razgovorov, v torek nadaljujemo. V torek Šentilj, Gornja Radgona itn. Napovedali smo, če ne bo razgovorov, gremo naprej in v sredo zaprta skoraj cela Slovenija. Še ne. Predsednik Vlade si je v četrtek, potem, ko je bil tudi Karavanški tunel zaprt, in ko je bil možen dostop v Slovenijo samo preko zraka in morja, dovolil in nas pozval na pogajanja z njim. Sramotno je, če se spomnim, kako smo se pogajali, gospodje. Mi, dr. Franc Zagožen kot predsednik Kmečke zveze, Leo Frelih, predsednik Zadružne zveze Slovenije in drugi predstavniki teh dveh skupin v eni sobi, dr. Drnovšek je bil v drugi in gospod državni sekretar Valentinčič je bil za kurirja. Da ne govorim, da so bile v tistem času izrečene tudi grožnje, da nas bodo z represijo odstranili z mejnih prehodov. Ko so me hrvaški mediji v Zavorču vprašali, kaj misliš o tej grožnji, sem takrat rekel takole: "Gospodje, gospe! Hrvaška demokracija in naša slovenska sta mladi demokraciji. In upam, da si predsednik Vlade tega ne bo dovolil, ker v tem momentu je konec demokracije." Zato sem resno zaskrbljen, da je predsednik države gospod Kučan ponovno predlagal za kandidata za predsednika Vlade gospoda Janeza Drnovška in seveda ob takšnih izkušnjah me skrbi, če bo on vodil naslednjo slovensko vlado. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Smrkolju. Besedo dajem gospodu Rudolfu Petanu.
RUDOLF PETAN: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi poslanci, spoštovani kandidat za mandatarja, gospod doktor Janez Drnovšek! Ko se odločamo za podporo človeku za neko funkcijo, pa ne glede na to, za kakšno funkcijo gre, je normalno, da se ozremo na njegovo preteklo delo. Kaj je v preteklosti delal, s čim se je ukvarjal in kako je to delo opravil? Normalno je, da kar je naredil dobrega, da se mu za to tudi zahvalimo. Kar pa ni bilo v redu, pa da ga na to opozorimo in da njegovo delo analiziramo.
Ob branju predstavitvenega nastopa kandidata za mandatarja iz leta 1992 opazimo, da je bil poudarek dan tudi gospodarstvu in sociali, in če mi dovolite, bom navedel samo en stavek: "Volivci so nas nagradili s svojim zaupanjem, hkrati pa so nam naložili zelo veliko odgovornost, da utrdimo našo mlado državo, da izboljšamo njen gospodarski položaj, da dokončamo njeno gospodarsko in politično preobrazbo." Če analiziramo to delo, če se obrnemo nazaj, lahko ugotovimo, da je bilo to področje, predvsem gospodarstva, kjer se je s politiko, ki je bila vodena, naredila izredno velika gospodarska škoda. Z dvomljivimi ukrepi se je spravilo v stečaj ogromno podjetij, ki bi prav gotovo lahko preživela, vsaj v svojih zdravih segmentih. Da bi moj dvom v uspešno vodenje bil še večji, so ta podjetja vodili ljudje, ki jih je postavila država preko sklada. Nemalokrat so te ekipe bile kar grobarji teh podjetij, pa upam si reči, v večini primerov.
Pa da preidem od splošnega h konkretnemu. Izhajam iz Slovenskih Konjic, tam sem bil izvoljen, tam živim, tam imam prijatelje, tam imam znance, ki jih dnevno srečujem in s katerimi se tudi sežemo v roko in si zaželimo vse najlepše in vse najboljše, vendar z grenkim priokusom, tam je namreč ena od teh ekip, ki je bila postavljena na tak način, pokončala in dokončno pokopala največje podjetje v kraju, to je Konus. Prišlo je do stečaja, razprodaje vitalnih delov podjetja za minimalne vrednosti. Nič pa ni bilo storjenega za sanacijo, za iskanje novih programov ali pa celo kar za ohranjanje obstoječih trgov, ki so že bili, kaj šele za nove trge. Še več! Delavci, ki so se znašli na cesti, so celo ostali brez odpravnin, kar je nenormalno za demokratične države in za socialno naravne Vlade, kajti vedno je potrebno najti pravo razmerje med trgom in socialo in Slovenija je deklarirana kot socialna država. Tako piše na papirju, v praksi je pa malo drugače. Verjetno bo kdo rekel, da podjetja v tržnem gospodarstvu niso socialne ustanove. To je res. Vendar je pa tudi res in verjetno je še tudi kje to napisano, da se tudi podjetja, ki imajo zdrava jedra, ki lahko preživijo, ki imajo trge, ne spustijo s pomočjo države kar tako v stečaj, delavce pa naženejo na cesto brez vsakih pravic, brez vsakih možnosti za preživetje. Tudi tega verjetno redkokdaj kje srečamo. Zato bi želel prepričljiv argument, da bi lahko podprl takšen program, ki smo ga danes slišali, še posebej, ker je takšnih primerov bilo po Sloveniji ogromno. Razmere, v katerih so stvari potekale, so čudne in nemalokrat nepojasnjene. In ker Slovenci ne želimo, da bi na nepojasnjen način odšlo v stečaj še več podjetij, pa da se na cesti ne bi znašlo še več delavcev, ki bi bili brez vseh pravic, eventualno pomoč, ki je bila tudi v preteklosti dana s strani države, pa bi pobrali posredniki, ki s Slovenijo nimajo ničesar. V imenu vseh tisočev, žal, lahko rečem tudi desettisočev, ki so ostali na cesti, brez vseh pravic, kot je to bilo v mojem kraju, bi želel trden in prepričljiv argument, da se to ne bo več dogajalo. V dosedanji predstavitvi teh argumentov žal še nisem zasledil. Upam in želim pa, da bom to še slišal danes. Da bom to lahko prenesel tem ljudem, ki so ne po svoji krivdi ostali brez vsega, tudi brez upanja; edino, kar jim je preostalo, je še upanje v neko spremembo, pa kakršnakoli že bo, kajti slabše verjetno biti ne more. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Petanu. Repliko ima gospod Školč.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Mislim, da je predgovornik odprl natančno prava vprašanja. In tisto, kar bi jaz sam rad naredil, je, da bi njegova vprašanja soočil s tistim, kar je bilo povedano pravzaprav v imenu poslanske skupine in kar je njegov vodja poslanske skupine v začetku govoril.
Strinjam se, da je v vsakem kraju in v vsakem podjetju zelo hudo, če nekdo izgubi delo. Težko je v krajih, kjer ni telefona, da ne govorim o krajih, kjer ni elektrike. Sam, kot veste, tudi prihajam z obrobja Slovenije; živim v Ljubljani vrsto let iz preprostega razloga, ker glede na izobrazbo, ki sem jo dosegel v občini, v kateri sem bil rojen, ni bilo dela zame. Poglejte, predgovornik je rekel, narobe je, da Vlada ni zagotovila denarja za to, za ono, za tretje, za odpravnine in tako naprej. Vodja njegove poslanske skupine je na začetku rekel, narobe je, da je Državni zbor na predlog Vlade še v zadnjem trenutku šel in izglasoval paket denarja za to, da se kupuje socialni mir. Kako priti do prave mere, je vprašanje. In zdi se mi, da je smiselno o tem govoriti in seveda zdi se mi, da je treba o tem govoriti brez neke posebne demagogije in konsekventno, in se tudi odločiti, ali podpreti intervencije ali jih ne podpreti. Verjamem, da je to za Vlado težko.
Končal bi pa z še eno mislijo. Večina predgovornikov s strani takoimenovanih pomladanskih strank ne najde danes dobre besede za mandatarja. Popolnoma razumem, zaradi možnosti, da bo izvoljen. Ampak velja pa povedati, da so, bom rekel predstavniki vaših strank, ni 14 dni nazaj, gospodu Drnovšku ponujali podporo na prihodnjih predsedniških volitvah. Sprašujem vas, kje je morala. Če menijo, da je dober za predsednika republike, seveda v prihodnjem letu, na prihodnjih volitvah. Na čem je temeljila ta ponudba? Na tem, da ga danes zmerjajo ali na tem, da bi ga izigrali pred 14 dnevi? Hvala lepa. ...(Opomba iz klopi.)...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Prosim poslance, da se držijo reda. Besedo ima gospod Branko Tomažič.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gospod kandidat za mandatarja! Z vašimi pogledi in razmišljanji se, gospod kandidat, ne strinjam. Z lepimi besedami hočete prikazati, kaj vse je naredila v zadnjem času ta vlada ali kaj vse ste naredili v zadnjem času. Moje mnenje je drugačno. Mnogo več bi lahko naredili, če bi delovali pošteno, odgovorno in v korist slovenskega naroda. Premalo ste naredili kot sedanji predsednik Vlade. Imeli ste možnost, vendar je niste izkoristili. Trenutno stanje v gospodarstvu, kmetijstvu, v spoštovanju pravnih norm jasno kaže, kako je vaše delo bilo uspešno in produktivno za slovenski prostor, za slovensko dobrobit. Gospodarstvo je na robu razsula, v stečaju, v opuščanju proizvodnje, večanju brezposelnosti. Kot ekonomist bi moral postaviti zdrava ekonomska načela in postaviti neke znane, utečene, zdrave ekonomske pokazatelje za tržno gospodarstvo. Naštel bi samo dva problema, na katera so stalno opozarjali podjetniki, podjetja in obrtniki. Žal ste bili gluhi ali vaša Vlada je bila gluha. Opozarjali so na nedisciplino pri plačilnem prometu in opozarjali so na drage obresti ali previsoka obrestna mera ali drag kapital. Na vse to v zadnjih letih ste se pridno izgovarjali, da je to nekako zatečeno stanje, vendar naše gospodarstvo je tonilo. Govorite, da je prišlo do izboljšanja dohodkovnega položaja v kmetijstvu. Moje razmišljanje je drugačno in tudi mojih predhodnikov, gospe Pozsonec in gospoda Smrkolja. Stanje v kmetijstvu je katastrofalno. Podeželje se hitro prazni, opuščajo se površine, ne kmetuje se, kmetijstvo je na robu preživetja.
Rad bi se dotaknil še par misli o lokalni samoupravi. Ni se dokončala, ni prišlo do razmejitev in pristojnosti med državo in lokalno skupnostjo in država je marsikaj prevzela, kar ne bi smela od lokalne skupnosti, naložila pa je vrsto slabih stvari, ki jih je morala sama reševati. Po drugi strani pa ste podpirali tiste občine kjer ste imeli svoje ljudi za župane. To se je jasno pokazalo pri zadnji prošnji večjih županov, ali manjših občin, ker so dobili manj sredstev v izravnavi, v dovoljeni izravnavi in ne da bi dali, sredstva ste dali tistim, ki so dobili že polno izravnavo.
Tudi jasno se je pokazalo, da niste podpirali tistih predelov, ali tiste sredine, kjer je bilo gospodarstvo na robu preživetja: Maribor, Tržič - Peko. V vseh tistih sredinah, kjer niso bili ljudje poslušni, jim niste dajal tistega, kar bi morali.
Vsa vaša razmišljanja me spominjajo na sanje mladega fanta, ki je sanjal, da ima v objemu lepo mlado dekle, a ko se je zbudil, je videl, da so to bile le sanje. Te lepe sanje, ki jih navajate bi lahko uresničili v dosedanjem delu, dosedanjem mandatu, da ne bi sanjali v prihodnost. Kako boste delovali, če boste izvoljeni, govori lep slovenski pregovor: "Kar se Janezek nauči, to Janezek zna." Zato upravičeno, da v prihodnje, če boste izvoljeni, ne bo pozitivnih sprememb, ker jih nočete, ne znate in ne morete narediti. Slovenski narod zahteva pozitivne spremembe, hoče nove ljudi, to je pokazal na zadnjih volitvah, zato bom pri glasovanju upošteval voljo volivcev in ne bom podprl kandidata.
Predstavil bom še par svojih razmišljanj, ki so bile tudi danes izrečene. Z zadnjimi volitvami se je v novi slovenski državi vzpostavilo tisto stanje, ki ga lahko imenujemo demokracija. To pomeni, da so se parlamentarni glasovi tako porazdelili, da pri važnih odločitvah ne bo več prihajalo do preglasovanja, ampak bo potreben dialog in trezna uskladitev mnenj. Slovenska demokracija in novo razmerje političnih sil v državi pa sta danes ponovno na preizkusu. Volitve mandatarja bodo pokazale, če smo z novimi volitvami dozoreli za nov korak iz družbenega stanja, ki je še vedno močno zaznamovano s prisotnostjo starih političnih sil, ki se v bistvu vrtijo okrog sebe in ne prinašajo rešitev, ki bi pomenile razvoj in upanje za našo Slovenijo. To potrjuje tudi zaupnica predsednika države, namenjena možu, ki skupaj z njim predstavlja stari način vladanja in družbenega življenja, iz katerega bi radi že enkrat izstopili. Ti ljudje so nekoč vodili državo, ki je propadla, to kaže tudi zadnje obdobje, ki je zaznamovano s krajo družbenega premoženja, s krpanjem socialnega miru; stanje v mnogih slovenskih podjetij in družinah je vse bolj nevzdržno. Stara vlada se poslavlja z napovedmi vedno novih stavk in veliko nerešenih ekonomskih problemov.
Sprašujem se, ali bo tej politični garnituri, ki je desetletja prala možgane našega ljudstva in zakrivala oči družbe pred resničnimi problemi, uspelo, da bo to storila tudi s sedanjimi poslanci. Nedavni incident s podkupovanjem jasno kaže, kaj pomeni vladati z močjo in lažjo. Ker so glavni cilji politike vladanje, užitek, bogastvo, ne pa človek in njegov osebni ter družbeni razvoj, tam ni mogoče govoriti o službi človeku in o resničnem vladanju ljudstvu. Vsekakor se bo danes pokazalo, kaj smo pridelali na področju slovenske demokracije, ali bomo lahko naposled tudi v politiki prešli iz skrivaškega podkupovanja in manipuliranja v odprti dialog, kjer bomo lahko rekli črnemu, črno in belemu, belo ter začeli z resnično obnovo naše slovenske družbe. To velja tudi za ljudi, ki bodo v prihodnje predstavljali našo državo. Zdi se mi, da bo eno od prvih znamenj prehoda v nov način družbenega življenja, da bodo najbolj odgovorne funkcije v državi prevzeli ljudje, ki za to jamčijo ne le s svojim znanjem in sposobnostmi, ampak tudi s svojimi vrednotami ter nenazadnje tudi s svojim osebnim in družinskim življenjem. Tudi Slovenci bi morali že enkrat postati pozorni na moralne vrednote, izgled ljudi, ki jih predstavljajo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Tomažiču. Besedu dajem gospodu Franciju Rokavcu.
FRANCI ROKAVEC: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani kandidat za mandatarja nove slovenske vlade dr. Janez Drnovšek! Želel bi, da bi lahko tudi govoril tukaj v dvorani našemu današnjemu kandidatu. Žal sedaj nimam te prilike. Prihajam iz osrednjega slovenskega volilnega okraja, iz občine Litija in pa dela občine Ivančna Gorica. Danes se bom tukajle osredotočil na tri temeljna vprašanja, ki mislim, da v tem trenutku bremenijo večino slovenskih volivk in volivcev. To je povečano razslojevanje slovenske družbe. Naslednje tako težko vprašanje je nadaljevanje centralizacije slovenske države in pa razbohotenje državne birokracije.
In če začnem pri prvem, lahko ugotovim, da prav zadnjem štiriletnem obdobju, je bolj kot kdajkoli do sedaj zaznamovano na povečanem razslojevanju v slovenski družbi. V Sloveniji se povečuje število državljanov in državljank, ki so na robu revščine oziroma njihovo materialno stanje za preživetje se še poslabšuje. Na drugi strani pa smo priče bogatenju ozkega sloja prebivalstva. Še posebno ob nedorečenih postopkih raznih oblik divjega lastninjenja. Zagotovitev pogojev za pravično preoblikovanje lastnine bi morala biti osnova delovanja predsednika Vlade v preteklem obdobju, kakor tudi v usmeritvah za prihodnje. Prav dosedanja dejanja na tem področju mi ne dajejo razloga za podporo predlaganemu mandatarju, saj državljanke in državljani pričakujejo, da je prav zagotovitev pogojev za pravično dokončanje lastninskih procesov, za vzpostavitev normalne družbe ena naših temeljnih prioritet v prihodnosti. Posledice vodenja dosedanje politike so vsak dan bolj vidne, pa če samo ponazorim, v raznih oblikah kriminala in podobno.
Problematika centralizacije slovenske družbe. Centralizacija slovenske družbe je naslednja boleča rana, ki vsakodnevno čedalje bolj razžira temelje za ohranitev enakomernega razvoja Slovenije. Dr. Drnovšek, kandidat za mandatarja slovenske vlade, žal mi je, da v svoji predstavitvi niste temu bistvenemu problemu države Slovenije posvetili niti ene besede. Dr. Drnovšek, ali ne vidite, da se v slovenski državi praznijo cela naselja in območja, tudi zato, ker ste že vseskozi ostajali gluhi za mnoge klice naših državljank in državljanov, da naj vendarle država nekaj ukrepa? Že dosedanja vaša usmeritev zmanjševanja finančnih virov občinam, kot je bilo danes že tudi večkrat omenjeno, dodatno onemogoča, da bi se denar, ki je v upravljanju občin in ki je splošno znano, da se bolj oplemeniti kakor državni denar, tudi temu segmentu posvetilo večjo pozornost in večjo finančno spodbudo. Še toliko bolj ob spoznanju, da kljub enotnim hotenjem vseh slovenskih občin, ne glede na politično orientiranost občinskih vodstev, da je potrebno graditi policentrični razvoj države, gospod Drnovšek, ste ostajali gluhi. Poudarjam, da o tem tako aktualnem vprašanju danes - predvsem vprašanju enakomernega razvoja Slovenije - ni bila z vaše strani za to govornico izrečena niti beseda.
Tretje in pa zadnje vprašanje, ki se ga bom dotaknil, je vprašanje prekomernega razbohotenja državne birokracije. Travma Slovenije je v prekomernem razbohotenju državne birokracije na vseh državnih inštitucijah, ki je svoje razsežnosti dobilo prav v času vodenja slovenske vlade z vaše strani, gospod Drnovšek. Prav v minulih letih nisem zasledil nobenih korakov, ki bi začeli razreševati to travmo. Tudi v današnjem predstavitvenem nastopu - ponovno poudarjam - tudi temu vprašanju ni bilo namenjeno niti ene besede.
Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani kandidat za mandatarja nove slovenske Vlade, dr. Janez Drnovšek! Nanizal sem samo tri pereča vprašanja, ki bremenijo in so izražena v večini hotenj slovenskih volivk in volivcev. Na ta vprašanja pri vašem uvodnem ekspozeju nisem dobil odgovora in tudi v dosedanjem delovanju. Pri svojem odločanju se bom odločal na podlagi, ne besed ampak dejanj; dejanja štejejo in ta dejanja mi ne dajejo v tem trenutku nobenih zagotovil, da bi lahko uspešno vodili novo slovensko vlado. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Rokavcu. Besedo dajem gospodu Aureliu Juriju.
AURELIO JURI: Kolegice in kolegi, spoštovani predsednik! Tudi moj prispevek k današnji razpravi ne bo dolg, tako da vas ne bom bremenil. Nameravam predvsem nasloviti poziv vsem nam k temu, da izkoristimo vendarle današnji dan, ta trenutek za neko vrsto politične streznitve, za pričetek dejanskega poslanstva, ki so nam ga poverili volivke in volivci. Prilika je, da se nehamo preštevati, da nehamo govoriti o dveh, več ali manj enako močnih ali enako šibkih blokih. Da nehamo s patetiko in z melodramo. Da ugotovimo, da za razvoj in vladanje v tej državi je nujno sobivanje različnih političnih opcij. Da pričnemo depolarizirati slovensko politično sceno in omogočimo kandidatu za mandatarja začetek dela pri iskanju in oblikovanju, kot je bilo že rečeno s strani Združene liste socialnih demokratov, uravnotežene in široko podprte Vlade, take kot jo konec koncev pričakuje tudi večji del javnosti ter da si tudi sami omogočimo delo, za katero smo poklicani. Kot veste, veliko zakonov čaka, da jih oblikujemo, da jih izboljšamo in veliko je bilo seveda tudi s strani kolegov županov govora o grehih, domnevnih seveda, bivše vlade na področju lokalne samouprave.
Dovolite mi kratek ekskurz na to temo, pa ne, da bi vas bremenil, ker bomo za tem imeli verjetno še dolgo razpravo. Dajmo si priznati in to bomo ugotovili tisti, ki smo nekako prešli vse sisteme, seveda kot najbolj odgovorni na občini, bodisi leta 1990, bodisi leta 1992, bodisi leta 1994, da je izvirni greh, kakorkoli to vzamemo, sedanje neurejene in neučinkovite lokalne samouprave. Priznajmo si, slabe lokalne samouprave, ki je težko primerljiva z naprednimi vzori v Evropi, že v sami ustavi. Konec koncev, takrat je bila Demosova vladavina in smo mi že takrat ukinili policentrični razvoj, ki ga danes seveda pravilno pozdravljamo in ugotavljamo, da pa žal sedanja zakonodaja ne omogoča itn. Ampak so seveda polemike med nami, kje je izvirni greh sedanjega stanja, brezpredmetne in brezplodne. Pomembno je, da smo dokaj usklajeni ne glede na različne politične opcije o potrebnih korekcijah sedanje zakonodaje in seveda te korekcije moramo začeti opravljati, zato potrebujemo čimprej strukturo, to se imenuje Vlado, ki ji bomo naložili, kako naj nekaj naredi in izboljša. In tukaj garancija 25-tih županov v tem zboru je, ki je v prejšnjem državnem zboru, torej v prejšnjem mandatu, ni bilo. Torej, če nam danes izvolitev mandatarja, ki ga, ne pozabimo, podpira velik del javnosti, torej tudi dober del volivk in volivcev strank, ki mu niso naklonjene, ne uspe, ne pričakujmo, kolegice in kolegi, da nam bo to uspelo naslednjič pri kandidatu, ki niti na papirju nima potrebnega števila glasov, še manj pa stoji za njim javnost. Blokada in neplodne polemike, medsebojna obtoževanja se bodo nadaljevala do onemoglosti, pa morda do našega razpusta. In nam, ki smo bili tokrat izvoljeni, seveda ne bo več mesta v tem državnem zboru, razen tistim izmed nas, ki si bodo nekako mesto zagotovili oziroma zavarovali preko strankarskih nacionalnih list. Mislim, da volivke in volivci nas bodo velik del zamenjali. Kolega Zagožen, v začetku razprav je postavil kar tri vprašanja. Kaj nam gre storiti danes, kaj jutri in kaj pojutrišnjem, če se ne motim? Odgovor je preprost. Danes izvolimo mandatarja, jutri oblikujemo Vlado in pojutrišnjem začnimo producirati to, za kar smo poklicani z zakonodajo, ki bo nam vsem pogodu. Torej danes je priložnost, da dokažemo, da smo sposobni deblokirati situacijo in da si bomo vsaj januarsko plačo zaslužili. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Juriju. Poslanke in poslanci, pred seboj imam osem oziroma devet pisnih prijav. Seja poteka sedaj štiri ure. Predlagam 15-minutno pavzo, odrejam 15 minutni odmor. Sejo nadaljujemo ob 19.15 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 18.57 uri in se je nadaljevala ob 19.20 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Predlagam, da ugotovimo prisotnost. Prisotnih je 47 poslank in poslancev. Ugotavljam, da je Državni zbor sklepčen in lahko nadaljuje z delom. Naslednji prijavljeni za razpravo je gospod Mirko Zamernik. Prosim.
MIRKO ZAMERNIK: Spoštovani! Ker je bilo ogromno stvari, ki sem jih želel tudi jaz povedati, že povedanih, seveda se ni treba bati, da bi ponavljal karkoli od tega. Vendar bi pa vseeno želel na konkretnem primeru mogoče plastično predstaviti, kako izgleda vse to, kar je bilo tu že izrečeno o mandatarju oziroma o kandidatu za mandatarja.
Tudi s strani Združene liste je bilo pravilno ugotovljeno, da je večina obtožb na mestu in da je temu dejansko tako. S strani Liberalne demokracije je bilo pa rečeno, da od spomladanskega trojčka ni bilo ničesar pohvalnega o mandatarju. Ker mu je kolega Pukšič iz Destenika očital, da v petih letih ni bil nikoli v njihovih koncih, jaz tu lahko izrazim pohvalo dosedanjemu predsedniku Vlade, kajti v naših koncih je bil že večkrat, celo zelo pogost gost je. Mislim, da ste, gospod predsednik, kar vsak teden, v določenih obdobjih tam gor in poznate dobro, po kakšni cesti se pripeljete tja. To bo seveda nekomu ponovno zvenelo kot - ne vem, kakšni izrazi so že bili - patetika ali pa melodrama, ampak jaz vam povem, to je drama za ljudi, ki tam gor živimo; drama v tem smislu, da zaradi teh nedograjenih stvari - seveda ob tem je treba poudariti, da nam je predsednik, ker moram povedati tistim, ki ne poznajo tega našega konca, to je Zgornjesavinska dolina, ki jo je leta 1990 prizadela katastrofalna poplava. In takrat nam je predsednik, ki nam danes predlaga mandatarja, dejal, nekaj dobrega vam je pa ta poplava prinesla, cesto boste pa le dobili, vendar te ceste še danes ni. O uvodu toliko in o vseh ostalih zadevah, ki zraven spadajo, ne bom ponovno izgubljal besed, ker je to bilo že rečeno. Zato je to drama ljudi in ta drama se prikazuje v tem, da je v enem razredu, v tem razredu letošnjega letnika 17 otrok. Ko sem jaz hodil, jih je bilo bistveno več. V letošnjem letu se nam je pa rodilo 7 otrok oziroma v lanskem letu, ne v letošnjem, ker se je šele začelo. To je tisto, o čemer smo mi tu govorili. Jasno, da ljudje tam, kjer si morajo za kvadratni meter asfalta posekati dvo- ali pa triletni etat, raje izberejo bolj ugodno, tako kot si je izbral gospod bivši predsednik Državnega zbora. Ampak vsi te možnosti nimajo in nekdo mora živeti tudi v teh krajih in to sem povedal tudi že pred volitvami. Jaz ne bi tu sedel in zapravljal svoj čas in pa denar davkoplačevalcev, če me vi v to ne bi prisilili, kajti resnično je treba nekaj narediti.
Gospod Thaler je govoril o nezadovoljstvu, ki je med ljudmi zaradi bloka, ki ga po narekovajih, mi ustvarjamo. A mi ga ustvarjamo? A mi delimo ljudi na tiste, ki so v mestih in na tiste, ki smo zunaj mest in smo drugorazredni državljani, o čemer je tudi že govoril gospod Zagožen? Nismo mi tisti.
Nadalje je še nekdo rekel, da nestabilnost ni v interesu volivcev. Poslušajte, tistih ljudi, katere jaz zastopam, in takih je velik procent, 51% v državi, ne zanima blokovska delitev. Njih zanima življenje. Vsakodnevno življenje, prebijanje s 30.000 tolarji ob tem, da kvadratni meter asfalta stane tam ravno toliko kot v Ljubljani, ampak v Ljubljani ga dobimo z javnimi financami, tam si ga mora pa sam plačati. In tistih ljudi, ki morajo tako živeti, ne zanima blokovska delitev, ampak samo to. Tudi ne zanima tistih delavcev, ki zaslužijo 30.000 tolarjev mesecev. Tudi njih to ne zanima. Ampak jih zanima, kako bodo spravili skupaj mesec, ki je včasih, večinoma predolg.
Pa še nekdo je omenil in je seveda potem v isti sapi, praktično sam sebe demantiral, da smo, zaradi nas ponovno, tako kot je blokovska razdelitev zaradi nas, ponovno je zaradi nas krivda, da smo izgubili pol leta, tako je rekel. Ampak, kdo pa je predlagal mandatarja? Ali je to tisti, ki ima pri tistem, ki je to izjavil, deponirano knjižico. Seveda je v isti sapi demantiral očitke, ki gredo na to, ampak dejstva niso nič drugačna, kot tudi niso drugačna tista dejstva, ki sem jih prej povedal. Mislim, da res lahko počasi začnemo zaključevati to razpravo. Povedano bo veliko lepega nazaj, ampak to so lepe stvari, ki pa jih leporečje, kot je bilo sedajle moč prebrati ponekod, ki se tudi nam očita. Ampak to so dejstva in teh dejstev z nobenim leporečjem, ki bo sedaj seveda sledilo, ne bo moglo spremeniti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Zamerniku. Besedo dajem dr. Jožetu Zagožnu.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani predsednik, spoštovani kandidat, cenjene kolegice poslanke in poslanci! Danes bodo volitve predsednika Vlade, ki je pravkar končal en mandat. Zato je za našo odločitev bistveno, kako uspešno je v preteklem obdobju opravljal svoje delo. Pred štirimi leti je on in njegova ekipa ponujal zgodbo o uspehu, ki pa se je razblinila kot milni mehurček. To smo v Socialdemokratskem gospodarskem forumu že večkrat javno dokazali s številčnimi kazalci. Tudi v današnjem nagovoru je bilo navedenih nekaj statističnih kazalcev, izraženih v odstotkih, ki pa bolj spominjajo na znane šale o izpolnjevanju sovjetskih proizvodnih planov kot pa na resno ekonomsko poročilo. Neizpodbitno dejstvo je, da je bila v letu 1996 načrtovana 5% gospodarska rast, v resnici pa je bila 1,4%, pa še ta je nastala na področju gradnje cest in trgovine, medtem ko se je industrijska proizvodnja zmanjšala za 1%. Gospodarska rast je po ocenah statističnega urada od leta 1994 do 1996 padla od 4,9 na 1,4%. Celotni pridelovalni sektor industrije je v prvem polletju preteklega leta zabeležil za 4% nižjo proizvodnjo kot eno leto poprej. Drnovškova Vlada in Liberalna demokracija sta pred štirimi leti obljubljali 30 tisoč novih delovnih mest vsako leto, to je skupno 120 tisoč novih delovnih mest. V resnici pa se je v štirih letih v industriji zmanjšalo število zaposlenih za 71.000. V državni upravi pa je znatno poraslo, tako da je bilo skupaj za 53.000 delovnih mest manj, ne pa 120 000 več, kot so obljubljali. Stopnja nezaposlenosti znaša pri nas 13 do 14%, medtem ko je v razviti Evropi danes 10,7%; pri tem pa bi bila naša uradna brezposelnost še precej večja, če ne bi bilo predčasnih upokojevanj, saj so se nekateri državni uradniki upokojevali tudi z 38 ali 40 leti starosti. Na primer upravičencev do predčasnih pokojnin je bilo 370 in so v povprečju dobivali pokojnino v višini 115.000 tolarjev, kar na leto znese več kot pol milijarde tolarjev. V prvih 7 mesecih preteklega leta se je v industriji znižalo število zaposlenih za 7%, stopnja brezposelnih starih do 24 let, pa je dosegla 18,8%. Pri tem je zanimivo, da 28.000 ljudi dela sploh več ne išče in se zato v statistikah ne pojavlja. Delež javne porabe je v preteklem letu znašal 48% družbenega proizvoda, za časa Demosove Vlade pa je znašal 40%. Pri tem pa ni vključena izvenobračunska poraba. Nastalo je namreč na desetine paradržavnih skladov in agencij, ki jih nihče ne nadzira in katerih poraba ni vključena v obračun. V zunanjetrgovinski bilanci je za leto 1995 zabeležen blagovni primanjkljaj preko 1 milijarde, v deficitu pa je tudi celotna plačilna bilanca s tujino. V letu 1996 je blagovni izvoz upadel za 20%. Drnovškova Vlada je po mnenju Svetovne banke pristala na to, da bo Slovenija plačala skoraj 50% skupnega nealuciranega jugoslovanskega dolga do Pariškega kluba, čeprav je bilo vseh Slovencev v Jugoslaviji le 8% in bi bila Slovenija glede na mednarodna merila dolžna plačati samo 16,4%. Pogajanja o deležu skupnega jugoslovanskega premoženja pa so zašla v slepo ulico. Edina svetla točka, na katero se premier nenehno sklicuje, naj bi bila nizka stopnja inflacije. Vendar pri tem zamolči, da ta ni bila dosežena z ekonomskimi ukrepi, pač pa pretežno z administrativnimi, saj je bilo kar 26% cen pod neposredno vladno kontrolo. Pri tem pa je naša inflacija še vedno za 300% višja, kot je največja v državah Evropske zveze. Prav tako ni res, da je bilo lastninjenje družbene lastnine korektno izpeljano.
Poleg ogromne zamude pri lastninskem preoblikovanju je nastalo tudi za okrog 1,5 milijarde nemških mark tako imenovane privatizacijske luknje oziroma je za toliko zmanjkalo družbene lastnine. To pa je tudi znesek, za kolikor je bilo oškodovane, to je v glavnem pokradene družbene lastnine, za kar ni bil še nihče kaznovan.
Drage poslanke in poslanci! Ob tako poraznih gospodarskih kazalcih bi bil takoj zamenjan management vsakega podjetja na zahodu. Naš vladni management pa nam poizkuša vladati še nadaljnja štiri leta. Zato bom glasoval proti predlogu, da bi postal mandatar gospod Janez Drnovšek.
In še čisto na koncu eno osebno vprašanje. Glede na to, da so vse pristojne pravne inštitucije ugotovile, da je bil po Depali vasi gospod Janez Janša docela nezakonito odstranjen iz obrambnega ministrstva, čemur je tudi sledil pogrom na vse nas, ki smo bili tam z njim sodelavci, sprašujem predsednika Vlade, kdaj se bo za to stvar opravičil? Hvala lepa. (Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Jožetu Zagožnu. Replika, gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala lepa. Strpno poslušam mnoge nastope danes popoldne in moram reči, da ves čas poslušam vrsto neresničnih podatkov, kar je nekako za ljudi, ki prihajajo iz popolnoma drugih poklicev, morda celo opravičljivo, posebej na začetku delovanja v parlamentu. Vendar pri tem zadnjem nastopu nekako nisem mogel več poslušati tega konstrukta, narejenega na način civilne iniciative in se mi zdi vseeno pomembno povedati nekaj drugačnih podatkov. Kajti vsi podatki, od prvega do zadnjega, to si upam trditi, so bili neresnični. Zanimiva pa bosta dva ali trije primeri, kako se delajo ti konstrukti.
Nezaposlenost, da je pri nas 13 do 14%, v Evropi pa 10,4%. Po metodologiji svetovne organizacije za delo ALO je nezaposlenost v Sloveniji 7,3%, v Evropi pa v povprečju 10,4%. Po naši metodologiji, ki ne upošteva oziroma ki med brezposelne uvršča tudi tiste, ki so delno zaposleni, pa je res 13 in nekaj več odstotna. Vendar primerjati neprimerljive stvari je seveda zelo primerno za tovrstne konstrukte. Skratka, vse to pa seveda pomeni določene vrste zavajanje javnosti in tudi poslancev. Skratka, nezaposlenost je pri nas nižja, kot je v povprečju v Evropi. Vi ste jo seveda na svojstven način, na način konstrukta, prikazali kot bistveno višjo.
Omenili ste, da je v lanskem letu bila poraba 48% bruto domačega proizvoda, da pa je bila v času Demosa 40%-na. Javna poraba v lanskem letu je bila 46,5% bruto domačega proizvoda. V času Demosa, torej leta 1991 in v začetku 1992 pa je bila približno 45%. ...(Pripomba iz klopi.)... Gospod Peterle, boste morali kakšno statistiko v roke vzeti kdaj in stvari prebrati, kajti nekateri podatki so se seveda ugotavljali kasneje tudi za nazaj. ...(Smeh.)...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim za mir v dvorani.
MAG. JANEZ KOPAČ: ...V statistiki, tisti, ki se je kdaj strokovno ukvarjal s statistiko, velja pravilo, da se časovne vrste v primeru novih ugotovitev vedno popravljajo za nazaj, ker sicer nastanejo stvari neprimerljive med leti. ...(Pripomba iz klopi.)...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Peterle, prosim.
MAG. JANEZ KOPAČ: ...Poleg tega pa je seveda potrebno povedati tudi to, da so se v tej državi od tistega časa uvedle nekatere nove funkcije, ki seveda zahtevajo tudi svoje financiranje. Med drugim naj vas spomnim na to, da je bilo potrebno v preteklih štirih ali pa v preteklih šestih letih med drugim ustanoviti slovensko vojsko, slovensko policijo, slovensko diplomacijo in tako naprej, kar seveda tudi nekaj stane. Omenili ste še nekaj, kar je tudi zanimiv konstrukt, narejen na način tako imenovane civilne iniciative. Da je tako imenovane certifikatske luknje 1,5 milijarde nemških mark in da je to identično tisti vsoti, ki je bila, kakor v narekovaju, pokradena iz skupne vreče tako imenovane družbene lastnine. Primerjali ste dve stvari, ki so popolnoma neprimerljive. Prvič seveda certifikatska luknja, tako imenovana, ni takšna, kot ste jo omenili vi, temveč je manjša. Drugič pa je treba povedati, da je bilo ugotovljenih oškodovanj družbene lastnine 1,33 milijarde slovenskih tolarjev po tečaju marke na dan, ko se je to ugotavljalo. To predstavlja približno 2 milijardi nemških mark, vendar pa je treba povedati, da je bilo 82% od te vsote samo tako imenovanih knjigovodskih nepravilnosti, kjer so se stvari morale samo preknjižiti in da to seveda ni noben denar, ki bi ga bilo moč od kod vzeti, da pa je bilo tako imenovanih ali pa oškodovanj, za katerimi se morda res skriva nek odliv ali pa nekaj, kar bi morebiti bilo moč izterjati, vendar je te stvari treba dokazati še na sodišču, pa to je samo 18% od te vsote, kar seveda pomeni mnogo, mnogo manjšo številko, približno 7-krat manjšo, kot ste jo tukaj navedli vi. Takoj bom zaključil. Te tri ilustracije, kako premetavati številke in jih prikazati v popolnoma drugačnem kontekstu, z njimi sem želel torej ilustrirati način razmišljanja in nastopanja in pa obtožb seveda mandatarja, ki včasih glede na vse te zahtevane stvari, ki bi jih moral narediti v preteklosti, mislim, da ne bi zadovoljil osebno, tudi če bi imel božje lastnosti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko imata dr. Jože Zagožen in gospod Špiletič. Replike trajajo 5 minut, pa prosim, poslanke in poslanci, da se držite te poslovniške določbe.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Mi, žal, kot opozicija v resnici nimamo na voljo vseh tistih tajnih in poltajnih podatkov, do katerih ima dostop gospod Kopač in moram reči, da vse, kar sem tukaj povedal, so bili podatki in ugotovitve našega Socialdemokratskega gospodarskega foruma, v katerem sodeluje cela vrsta uglednih strokovnjakov, med njimi tudi kakšnih 6, 7 doktorjev znanosti, tako da, če želite, gospod Kopač, lahko te številke tudi bolj natančno predstavimo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Ja, jaz bi najprej gospoda Kopača prosil, če mi razloži, kako, kakšna je metodologija na način civilne iniciative. Meni namreč ni poznana, pa bi jo rad poznal, ker očitno sem neizobražen v tej državi. Drugo pa, dobro vemo vsi, da poznamo premično in nepremično premoženje. Ta kozarec vode jaz lahko odnesem iz te hiše oziroma ga lahko ukradem, če hočete. Te hiše pa ne morem ukrasti, ker je fiksna in stoji tu. In kako se ta hiša ukrade? Tako, da se v zemljiški knjigi preknjiži iz enega lastnika na drugega lastnika. In gospod Kopač, jaz vas tukaj javno vprašam. Ali mi dovolite, da si vašo hišo v Čezsoči preknjižim na ime Špiletič Bogomir? Pa boste še trdili, da je takrat nisem vam ukradel? (Aplavz.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Kopač ima repliko na repliko.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala lepa. Tega vam seveda ne morem dovoliti, ker tista hiša ni moja. Če pa bi bila moja in bi vam to dovolil, potem seveda ne bi trdil, da ste to ukradli. Drugo, kar se mi pa zdi pomembno. Način razmišljanja na način civilne iniciative, seveda vsem nam bivšim poslancem dobro znan, saj smo vsi dobili v 90-ih izvodih na dom pošto z določeno vsebino.
Zdi se mi pomembno povedati še to, za kar imam sedaj nekaj malega časa, pa nisem utegnil prej, kajti replika je pač časovno omejena. Rad bi povedal sledeče. Iz preteklih razprav, predvsem morda tiste od gospoda Špiletiča, je bilo razvidno, da bi pravzaprav, včasih je bilo celo eksplicitno rečeno: gospod Drnovšek, vi ste ekonomist, morali bi uvajati tržni način razmišljanja, tržne zakonitosti itn. V naslednjem stavku je bilo rečeno: niste naredili tega in tega, nelikvidna podjetja izdajajo akceptne naloge, ki jih potem nekdo, ki jih hoče vnovčiti, pač ne more vnovčiti, ker so nelikvidna podjetja. Potem Vlada nima nacionalnega razvojnega programa. Če bi ga imela, bi stvari urejala drugače itn., itn. Skratka, ves čas; želel bi povedati, čas mi ne omogoča vseh konkretnih ocvirkov iz preteklih nastopov ponazoriti, da je bilo ves čas govorjeno, morali bi delati stvari na tržen način, po drugi strani pa ste govorniki klicali vsemogočno državo na pomoč. Seveda, med njimi je posebej izstopal ekonomist gospod Špiletič. Menim, da je potreba vedeti, da danes nismo na seji nekega občinskega sveta, nismo niti na seji Državnega sveta, kjer so predstavniki lokalnih in poklicnih interesov, pač pa smo na seji Državnega zbora. Na seji Državnega zbora se pogovarjamo o stvareh nacionalnega pomena. Seveda se mnoge stvari nacionalnega pomena dotikajo stvari lokalnega pomena, to je nedvomno n to je seveda tudi dobro. To navsezadnje omogoča povezavo med politiko na državni ravni in dogajanjem v konkretnem okolju med posameznimi volivci oziroma državljani te države. Menim pa, in to sem zares pogrešal od vseh diskutantov do sedaj, da bi morali več razpravljati o stvareh, ki so pravzaprav državniškega pomena, ne o neki cesti v tej in tej občini, ne o neki šoli v tej in tej občini, kajti na vse to seveda predsednik Vlade na posreden način morda res lahko vpliva, ampak on ni vsemogočen, on ni bog. Tukaj v tej dvorani sedi samo eden, ki svoje sposobnosti predstavlja kot božje in to dr. Drnovšek vsekakor ni. Zato bi kazalo diskusijo spraviti k realnosti, torej k vsakdanjosti. Potrebno je vedeti, da je vsakoletna razprava o proračunu pač prekrižana z neštetimi parcialnimi interesi ministrstev, poslancev, različnih regij, različnih interesnih skupin. Potrebno je vedeti, da se vsaka zakonodaja, ki se tukaj sprejema, ne sprejema samo po volji božjega predsednika Vlade, ampak se sprejema po volji tega parlamenta. Potrebno je vedeti, na primer danes je bil očitek, če bi Vlada trdno vztrajala na proračunskem memorandumu, potem bi bil proračun vsako leto drugačen, kot pa je bil, tako pa je parlament spreminjal proračunski memorandum. Zakaj pa neki je tukaj parlament? Zato, da spreminja stvari, zato da amandmira zakone, zato da pove svojo voljo. Nekaj je izglasovano, nekaj ni, odvisno pač od večine. Ene same resnice ni in tudi ene same možne rešitve na tem svetu ni. Kandidat za mandatarja dr. Drnovšek vsekakor nima božjih sposobnosti za vsemogoče razreševanje vsakega parcialnega občinskega problema v tej državi, ima pa po mojem mnenju na državni ravni, če se spravimo na raven, na katero se moramo in za kar smo pravzaprav poslani bili na teh volitvah, najboljše sposobnosti za vodenje skupnosti, ki se ji reče država oziroma struktura v njej, ki se ji reče Vlada. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kopaču. Repliko na repliko ima gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Torej, kar se tiče stečajev in pa mojega razmišljanja o tem, da bi tu bilo potrebno, da bi Vlada v preteklosti naredila nekaj, bom pojasnil nekoliko podrobneje.
Kot veste je en del teh podjetij, ki so še danes v stečaju, iz obdobja, ki je sledilo neposredno slovenski osamosvojitvi in ko je Vlada sprejela sklepa, da začasno veljajo moratoriji na vlaganje stečajev.
Drugo kar je. Nekaj časa po tem je bila za vlaganje stečajev za nelikvidna družbena podjetja pristojna SDK oziroma kasneje Agencija za plačilni promet. Danes pa so za vlaganje stečajev pristojni upniki oziroma direktorji sami pod določenimi pogoji. In vendar, glede na to, da nihče ni pripravljen sprejeti stroškov stečajnih postopkov, imamo mi danes v tem gospodarstvu situacijo, ko nova podjetja samo nastajajo, stara, nelikvidna pa ne odmirajo, tako kot je to normalno v vsaki tržni ekonomiji. In kako teh 70 podjetij spraviti s sveta, je gotovo stvar Vlade, da o tem nekaj reče, kajti gre za to, kdo bo nosil stroške stečajnih postopkov. Moram reči, da smo Vladi to tudi pisno iz naše institucije predlagali, in sicer, tako da bi pri tem uporabila postopek, uvedbo stečaja po hitrem postopku, ki se opravi takrat kadar je stečajna masa takšna, da ne zadostuje za kritje stroškov. Vendar, žal, zastonj in za to gre. Teh 70 podjetij dela našo ekonomijo namesto pregledno povsem nepregledno in očitno vladajoči koaliciji paše, da je ekonomija čim bolj nepregledna, ker v kalnem ribariti je najlažje, sploh pa v tujih vodah.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko ima gospod Zamernik.
MIRKO ZAMERNIK: Jaz se vam opravičujem, da ob tej pozni uri moram replicirati takim sposobnim politikom, kot je gospod Kopač. Ampak zdaj smo dobili vsi nesposobni iz podeželja močno lekcijo in zdi se mi nujno potrebno, da se moram tu oglasiti.
Poglejte, vse razprave, večine, ki smo razpravljali, so zadeve, ki na državnem nivoju niso umestne. Treba je reševati državne zadeve, to kar bo država, ampak za koga bomo pa imeli to državo. Kje smo pa izgubljali ozemlja v zgodovini, če ne tam, kjer ni bilo ljudi. In če to ni nacionalni interes, ne vem, kaj je. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Zamernik. (Aplavz.) Naslednji razpravljalec je gospod Jože Možgan. Prosim.
JOŽE MOŽGAN: En prijazen pozdrav, pa dober večer že voščim vsem, da vas na kaj spomnim. Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, spoštovani gospod kandidat za mandatarja nove Vlade, dr. Janez Drnovšek, spoštovani vsi ostali. Sem iz stranke SLS in bom govoril predvsem o zdravstvu, nekaj bi pa tudi povedal osebnega gospodu kandidatu.
Področje socialne varnosti državljank in državljanov v novem mandatnem obdobju Vlade je skromno predstavljeno, kar pomeni, da je gospod dr. Janez Drnovšek zadovoljen s stanjem na teh področjih in ga skrbi le ustrezno ravnotežje med posameznimi sferami in ustrezni ekonomski učinek posameznih dejavnosti, to je predvsem racionalizacija posameznih dejavnosti, družbenih dejavnosti, smo včasih rekli.
Zdravstvo razpolaga z velikimi sredstvi in zmogljivosti za uresničevanje zahtev našega prebivalstva v naših zdravstvenih zavodih in privatnih ambulantah so res velike. Privatizacija v zdravstvu, večja soudeležba posameznikov pri stroških za zavarovanje in prenos odgovornosti za zdravje na posameznika niso rešili osnovnega nesorazmerja med materialnimi sredstvi za zdravstvo in zahtevami prebivalstva po zdravstvenem varstvu. Mislim, da se ta problem vleče ne samo v preteklem mandatu, da se bo vlekel še naprej. Politika stalnega razvrednotenja dela zdravstvenih delavcev je prisotna še sedaj in niste dali upanja, da bomo lahko na tem področju vstopali v evropske skupine združevanja. Razvoj zdravstva ne temelji samo na investicijah, ampak tudi na možnostih enakopravnega razvoja vseh ravni zdravstvenega varstva, tako na javno zdravstvenem kot na privatnem sektorju. Racionalizacija zdravstva z zastarelo opremo in v zastarelih stavbah ni možna, čeprav imamo evropsko in svetovno primerljive zdravstvene kadre. Vsaka bodoča vlada mora dati tudi vizijo za prihodnost države na dolgi rok. Zdravstvo je velik sistem, ki se spreminja počasi in so razvojne vizije pomembne ne samo za en mandat, ampak tudi za daljše obdobje.
Spoštovani gospod kandidat! Z vašo predstavitvijo področja socialne varnosti nisem zadovoljen in upam, da boste to področje dopolnili. Prihajam iz poklica, ki sem ga opravljal 30 let, to je - bil sem podeželski zdravnik na enem najtežjih slovenskih terenov in sem bil navajen na neposreden stik z ljudmi in na neposredno odgovornost. Odločal sem o življenju in smrti ljudi. Vam lahko povem, da sem danes zjutraj opravil "ta prvo" delo mrliški ogled zelo dobrega znanca. In zelo rad bi, gospod kandidat, da bi se opredelili tudi o posredni odgovornosti za svojo vlado, ker sem to pogrešal v vsaki interpelaciji za ministra v Vladi, ki ste jo vodili oziroma jo še danes vodite. Še raje pa bi vas videl večkrat v neposrednem stiku z ljudmi, ki živijo odrinjeni na rob v demografsko ogroženih in nerazvitih območjih Slovenije. Predsednik Vlade mora poznati tudi take zadeve in ljudi, da bi lahko verodostojno spoznaval slabe posledice vladanja.
Rad bi vam povedal - tisti, ki ste diskutirali na ekonomskem področju. Znanstvene raziskovalne metode so znane tudi na tem področju: reference, viri, letnice itd. In to objavite, da bomo potem tudi drugi lahko prebrali, ker tole, kar ste tukaj delali, ni bilo vredno vašega strokovnega nivoja. Toliko se tudi kot podeželski zdravnik na znanstvenoraziskovalno delo spoznam in vas lepo prosim - kdor ima strokovne podatke, naj vsaj navede vire oziroma naj da možnost, da lahko tisti, ki se za to zanima, te vire preveri. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Možganu. Besedo ima gospod Samo Bevk.
SAMO BEVK: Spoštovani gospod predsednik dr. Podobnik, kolegice poslanke in kolegi poslanci, spoštovani gospod dr. Drnovšek! V vašem zelo obsežnem, temeljitem in tehtnem predstavitvenem govoru sem opazil, da ste šolstvu, kulturi, znanosti, zdravstvu in okolju posvetili samo 8 vrstic in niste podrobneje predstavili vaše poglede na teh področjih. Sam se bom ustavil samo ob problemu kulture in zahtevi po sprejemu nacionalnega kulturnega programa v Državnem zboru Republike Slovenije. Ker vse politične stranke v državi kulturi namenjajo izrazito premalo pozornosti, izkoriščam to priložnost in resno opozarjam na to dejstvo in resno programsko pomanjkljivost. Ker sem skoraj 10 let delal na vodilnem mestu v eni izmed kulturnih institucij, lahko s številnimi argumenti ponazorim, da kulturi kot celoti celo vrsto let namenjamo izrazito malo ali skoraj nič razvojnega denarja. Še posebej je "hendikepirano" področje varstva kulturne dediščine in materialnih dokazov naše kulturne in nacionalne zgodovine. Tudi to področje namreč lahko postavimo v funkcijo razvoja države in celo pridobivanja dohodka na prihodkovni strani proračuna.
Na koncu. Spoštovane kolegice in kolegi! Rad bi, da postanemo predvsem sodelavci in ne nasprotniki. To smo župani iz različnih političnih strank v zadnjih dveh letih že večkrat dokazali. Konec koncev sva s kolegom županom dr. Podobnikom na idrijskem in cerkljanskem že zgradila resnični most.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Bevku. Besedo dajem gospodu Vincenciju Demšarju. Kar nekaj mostov imamo na Idrijci. Prosim gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo. Lep pozdrav spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, ostali prisotni in lep pozdrav tudi vam, gospod predsednik in pa gospe, ki skrbno bdi za naš red!
Človek mora biti malce naiven, da se loti takšnih stvari in tudi jaz mislim, da sem verjetno res malce naiven, da se v tejle pozni uri oglašam na predstavitveni nagovor gospoda kandidata za mandatarja. Namreč, ali bo iz tega, kar bom sedaj jaz tu povedal, kakšen rezultat. Ali se bo to upoštevalo, ali bo zato kaj drugače? Torej to je, to bi bilo lahko vprašanje in mislim, da marsikdo misli, zakaj zapravljaš čas in tudi nam kradeš čas. Vendar jaz mislim, da je dolžnost, da se oglasim. Toda bi rekel tole, da predstavitveni nagovor meni niti ni toliko potreben, verjamem, da je mogoče še komu, meni ne. Namreč gospoda Drnovška iz njegovih dejanj in iz 4-letnega obdobja, pa še malo več, mislim, da smo že spoznali. Soglašal bi s tem, kar je rekel tu gospod Kopač, da nikoli ni samo ene možnosti. Vem tudi to, da res ni med nami svetnikov, drugače bi Slovenci že imeli kakšnega uradnega svetnika, zaenkrat še nobenega nimamo. Vsi se trudimo, da mogoče pa kdaj bomo. Zelo všeč mi je bil na strani 10 - jaz ne bi celega stavka bral, ker je precej dolg, ampak gospod Drnovšek je zapisal: Slovenski način življenja. Torej jaz sem se ob tem zamislil, kaj to pomeni. Slovenski način življenja. Ali ga imamo, ali se trudimo za njega, in ali, predvsem, ali se trudimo, da ga bomo ohranili. Torej zraven je še beseda tudi "in tradicija", kar je posebej všeč kot meni, ki prihajam iz več kot tisočletnega mesta Škofja Loka. Zato mi dovolite, da rečem, ko je govora o tem bilo, pustimo preteklost, o preteklosti, mi gremo naprej, življenje teče naprej. Res, življenje teče naprej, vendar poznamo tudi neki pregovor, ki pravi: "Za lep dan je treba, da je lepo jutro". Leto 1945 ni bilo lepo in zato tudi 50 let ni bilo lepih. Današnji dan, tudi zjutraj se ni lepo začel in se bojim in bi bil zelo vesel, če tega nocojšnjega večera ne bomo lahko nocoj zaključili, ker se je preslabo začel. Žal s takim načinom, kot smo ga danes doživeli, da jaz še do svojega kolega Pucka ne morem priti, torej to je pa res malce čudno, ko pa govorimo vsi o neki demokraciji, ki naj bi bila pri nas.
Sedaj pa, da sem konkreten. Seveda vsega ne morem povedati. Tu je veliko stvari, za katere menim, da bi bile potrebne v našem bodočem mandatu, da se bi rešile in seveda, da bi preko našega bodočega predsednika Vlade se tudi rešile.
Prvo, kar bi omenil, je tole. Veliko je govora o ekonomiji, o Evropi, o Natu. Vendar poglejte, mi imamo v svetu približno 300.000 Slovencev. Kje so ti Slovenci v tem tekstu? Torej jaz verjamem, da oni živijo, oni so problem Argentine, Kanade, Nemčije in ne vem še koga, ampak so tudi naš problem. To je del našega slovenskega nacionalnega telesa. Zato bi zelo želel, jaz sedaj ne bom opredeljeval in predlagal, kdo bo mandatar, ampak kdorkoli naj bi to bil, jaz lepo prosim, ne pozabimo na Slovence, ki živijo po svetu. In to, poglejte, mi omenjamo razne skupine, jaz verjamem, da je največja skupina delavcev, pa je potem velika skupina upokojencev, pa so tukaj študenti, brezposelni, ampak 300.000 Slovencev, to ni majhna številka. Ne govorimo o naših nacionalnih manjšinah. Torej, nacionalnim manjšinam je en majhen pasus na koncu posvečen, kar pa mislim, da če govorimo kot poslanci, moramo bdeti nad celotnim življem naše države. Sama ekonomija nas ne bo reševala. Če je sama ekonomija v našem državnem zboru, potem je res tako kot notri piše, potrebujemo tuj kapital. Verjamem, da je tudi denar vsake lune dober, ampak vendar je treba vedeti od koga ga dobiš in kaj s tistim denarjem bo. Pa da grem naprej.
Ko govorim o naših Slovencih po svetu, bi vprašal, koliko Slovencev, ki predstavljajo ogromen intelektualni potencial, ki so na raznih institutih, univerzah in ne vem še kje v svetu, ali smo jih mi vključili v našo družbeno, pa tudi recimo, reševanje in za "procvit" naše lepe Slovenije. Se mi zdi, da tukaj en ogromni del našega intelektualnega potenciala zavračamo. Bom nadaljeval še naprej. Tudi sami ste lahko prebrali, da tako med univerzo, inštituti in pa med podjetji ni pravega stika. Torej jaz nisem ekonomist, ampak te stvari opažam, zato ker mislim, da neko osnovno ekonomijo pa vsakdo mora poznati, če že ne zaradi drugega, ker ima družino, mora nekatere pojme poznati. Ampak jaz vidim, tega sodelovanja ni in so samo neki strokovnjaki so pravi, medtem, da bi pa to povezovali skupaj, namreč jaz mislim, da bi morali mi v Sloveniji, glede na to, kolikor nas je, ves naš intelektualni potencial bolj združevati. Potem imam drugo veliko pripombo na dosedanji čas po letu 1990. Veliko delavcev se je odpuščalo. Torej, ali na ta način, da se jih je upokojilo, ali so šli na čakanje, ali pa odpustilo.
In spet se vračam na prejšnje vprašanje, zakaj nismo porabili denarja in naših sposobnih ljudi za iskanje boljših rešitev za to, da bi podjetja imela delo oziroma da bi delavci imeli delo. Torej, te povezave ni in na to so me tudi ljudje opozarjali, kakšna škoda se dela, ko se ljudi daje na čakanje, ker tisti ljudje so vsaj za nekaj časa izgubljeni, istočasno pa trdim, biti brezposelen je tako, po moje, kot biti hudo bolan.
Nadalje ste v preteklem obdobju sprejemali tako imenovane vojne zakone glede vojnih žrtev, glede veteranov, na eno veliko skupino ljudi ste popolnoma pozabili, čeprav so vas z raznimi dokumenti spodbujali, da se je treba tega lotiti. Namreč, gre za tiste ljudi, ki so bili med vojno na drugi strani. Jaz ne bom rekel, kako so se uradno imenovali, čeprav po stroki poznam, kaj so vse bili, ampak recimo na kratko jim rečem kot večja skupina domobranci in njihovi svojci. V preteklem obdobju so v vseh teh letih, ko smo rekli, da prihaja demokracija, da bomo ljudje enakopravni med seboj, jaz te stvari doživljam, tem ljudem se nihče še ni opravičil. Če bi vam povedal konkretne številke, ki so narejene za posamezna področja, ko so parkrat več ljudi ob koncu vojne pobili, kot pa jih je padlo med samo vojno na eni ali drugi strani. Ampak v preteklem obdobju smo šli mimo tega, preko tega, kar na vsak način mislim, da ni prav, in zato zagotavljam, da sem v tem parlamentu, dokler časa mi bo dalo živeti in da bom tu se za te stvari zavzemal, da se te stvari popravijo.
Naslednje poglavje je denacionalizacija. Poglejte, po letu 1990 smo sprejeli zakon o denacionalizaciji. Kar naenkrat smo rekli, ne, sedaj pa ne bomo več vračali, nekaterim ne bomo več vračali. Če je bil to pravi demokratični ukrep in če smo rekli, da bomo popravili krivice, potem se jaz sprašujem, ali bo v naslednjem mandatu to možno, če bo to vlado vodil gospod predsednik, gospod Drnovšek. Jaz verjamem, da ni moč vsega obvladati, vendar verjamem pa tudi v to - nekaj izkušenj pa tudi imam pri vodenju, sicer na občinskem nivoju, da od predsednika presneto veliko zavisi, kako stvari zastavi in kako jih usmerja. Zato mislim, da ta moratorij za denacionalizacijo je bil kar precejšen udarec in korak nazaj glede demokracije.
Naslednje veliko vprašanje, ki se je nekaj časa prekladalo, potem pa je popolnoma utihnilo vse o tem, to pa je odnos med cerkvijo in državo. Ali je to zakon ali so to neke posebne, ne vem kakšni zakoni? Jaz se v to ne bom spuščal, jaz poznam star termin konkordat. Ne zagovarjam, da moramo sedaj spet govoriti o konkordatu, ampak vidim pa, da so naši sosedje, Hrvatje so daleč pred nami. Zato mislim, da ni bilo prave volje v preteklem obdobju, da bi to stvar rešili in zato bi apeliral na tistega, ki bo imel to možnost, naj to, naj se tega tudi loti oziroma je moja želja.
In če sem začel s tem, da je za lep dan treba lepo jutro, naj opozorim, da imam nekam sila neprijeten občutek v tem parlamentu, občutek, ti so naši, oni so pa tuji, mi pa ne spadamo tja, nekako takole po sredi človek čuti neko umetno pregrado in jaz si te pregrade najmanj želim in si bi želel, da bi med nami bila nekakšna, ne vem kako bi rekel temu, ustvarjalna napetost. Torej, kdo ima boljše ideje, boljše programe, ne gre pa za to, ker je ta rekel, ga pa moramo takoj potolči nazaj. In zato bi želel, da bi tudi tisti, ki bi imel možnost sestaviti novo vlado, da bi tudi na parlament prenašal optimizem, spodbudo in pa čim več medsebojnega zaupanja za našo optimistično delo. To končno tudi ljudje od nas pričakujejo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Demšar. Replika. Doktor Zagožen ima proceduralno.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Hvala. Spoštovani predsednik, spoštovani zbor! Mi smo ob četrt čez osem sredi 1. točke dnevnega reda. Na dnevnem redu so, če se prav spomnim, tri plus ena. Predlagam, da sejo prekinemo in nadaljujemo jutri. V vsakem primeru jo bo treba prekiniti. Najbrž je ura prava, tako da bomo spočiti lahko nadaljevali. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Proceduralni predlog doktor Zagožna dajem na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (78 prisotnih.)
Kdo je za? (44 poslancev.) Je kdo proti? (40 poslancev.) Sejo prekinjamo. Nadaljujemo jutri ob 10.00 uri s 1. točko dnevnega reda. Hvala.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 8. JANUARJA 1997 OB 20.16 URI.)