Sejo jsta vodila Miroslav Luci, podpredsednik državnega zbora in Andrej Gerenčer, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.13 uri.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Pričenjam nadaljevanje 19. izredne seje Državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Roberto Battelli, Jožef Špindler, za dopoldanski del seje, Jožef Košir, za popoldanski del seje, Jožef Zimšek, za popoldanski del seje, Pavel Rupar, za dopoldanski del seje, Peter Hrastelj, za dopoldanski del seje, Alojz Vesenjak, za popoldanski del seje, Darinka Mravljak, za dopoldanski del seje, Janez Janša, Jurij Malovrh, od 16.00 ure dalje.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! Ugotavljam, da je prisotnih 66 poslank in poslancev, tako je zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predsednika Vlade Republike Slovenije, dr. Janeza Drnovška, podpredsednika vlade in pa seveda člane Vlade Republike Slovenije. Vabljeni so tudi predstavniki Urada predsednika Republike Slovenije in predstavniki Državnega sveta Republike Slovenije, predstavnik Ustavnega sodišča Republike Slovenije, predstavnik Računskega sodišča Republike Slovenije, predstavnik Varuha človekovih pravic, guverner Banke Slovenije dr. France Arhar, generalni direktor Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje gospod Janez Prijatelj, generalni direktor Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije gospod Franc Košir. Vsi prisrčno pozdravljeni!
Na današnjem zasedanju 19. izredne seje bomo nadaljevali s prekinjeno obravnavo 2. TOČKE DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 1998.
Tako prehajamo na prekinjeno 2. točko dnevnega reda, to je na obravnavo predloga proračuna Republike Slovenije za leto 1998.
Smo pri razpravi poslank in poslancev. Besedo dajem prvemu Francetu Pukšiču. Gospod Pukšič, izvoli. Prosim za mir v dvorani! FRANC PUKŠIČ: Dobro jutro, dober dan! Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani člani vlade! Danes smo 3.11. leta 1997. Svojo trditev bom seveda argumentiral. Če v tej državi kaj velja in če v tem državnem zboru velja poslovnik državnega zbora, ki ga imamo poslanci kot biblijo za svoje delo, potem piše na strani 102 v 215. členu naslednje: "Predlog državnega proračuna mora vlada predložiti najkasneje do 1. oktobra tekočega leta." Torej tu piše "mora". Če je temu tako in seveda v naslednjih členih tega poslovnika piše o 25-dnevni razpravi poslancev po odborih, o 7-dnevnem roku do sklica in danes o drugem dnevu splošne razprave proračuna, je to 3.11.1997. Če pa danes ni 3.11.1997, potem pa, spoštovane poslanke in poslanci, ne drži poslovnik državnega zbora oziroma za tem nikjer ne pišejo, kaj sledi, če se seveda poslovniških določil, poslovnika ne drži Vlada Republike Slovenije, za katero pa ugotavljam, da se jih seveda vrsto časa, vsaj to leto, kar sem poslanec, ni držala. Verjetno se svojega poslovniškega dela ali vsaj normalnega dela tudi ni držalo vodstvo državnega zbora, zato danes imamo 18. izredno sejo, hvala jim za 18. izredno sejo in še bolj prisrčna hvala za to, da imamo 23. točk dnevnega reda. Razumem, da so lahko in da je lahko število izrednih sej tudi veliko, vendar ne razumem, da so na izrednih sejah z 20 in več kot 20 točk dnevnega reda. Pa kakorkoli, to za začetek. Torej definitivno seveda nismo 3. novembra lanskega leta, leta 1997, ampak definitivno smo 21. januarja leta 1998, torej kršen je poslovnik, to je popolnoma jasno.
Spoštovane poslanke in poslanci, v kolikor bo pač moteno delo, potem ne bo moja razprava eno uro, ampak bo tri ure trajala. Obljubim vam, resnično vam obljubim, da bom govoril takrat, ko bom imel te pogoje. Hvala lepa.
Ko sem pred letom dni za to govornico poskušal v nekih stavkih orisati stanje v tistem delu države, ki ga z drugimi kolegi poslanci v parlamentu zastopam, so se nekateri celo nasmihali.
Takrat se mi je zdelo to nesprejemljivo, skoraj ponižujoče. Danes sem o odnosu vlade do mojih krajev prepričan. Večina vladnih odločitev je moj strah, da bodo kraji, ki sem jih pred letom tukaj omenil, še bolj pozabljeni, le potrdila. Glede na visoke in široke obljube, tudi kolegov poslancev Slovenske ljudske stranke, ko je ta vstopala v vladno koalicijo, bi pričakoval, da bo vladajoča koalicija za kraje, ki so za Ljubljano bogu za hrbtom, bolje poskrbela. Pa ni, upam trditi. Ne bom vabil v Slovenske Gorice, kajti vabila ne zaležejo. Kolegi iz Slovenske ljudske stranke pa kar naenkrat morda slabše vidijo. Če pa je njihov vid dober, potem mi naj ne zamerijo, če rečem, da so z vstopom v vlado postali, vsaj nekateri, povzpetniški. Tako si upam reči, vsaj tistim, ki prihajajo na zborovanja in prireditve ter obljubljajo tisto, kar je nemogoče.
Spomnite se, lepo je biti na zborovanju, kjer ti ploskajo, vendar svoje obljube, kolegi, potem poskušajte tudi izpolniti. Če ne, seveda obstajajo tudi druge možne poti, ampak to je vaš odstop, če ne izpolnite tistega, kar ste obljubaljali.
O vladnih odločitvah, ki jih vlada predlaga, seveda sprejema in izvaja. Ugotavljam, da ta vlada ni resna, da je njen prvi interes zgolj lastni obstoj, in držanje v sedlu osla, osla, ki se mu reče državljani. Pa brez zamere. Dokler ne bo uboga jezna žival seveda poginila. Kako je na periferiji? Na periferiji že umira. Brezposelnost se ne zmanjšuje. Po zadnjih podatkih je na širšem mariborskem področju več kot 22% brezposelnost. To je številka na prvem mestu, kjer širša mariborska regija v tej državi tudi vodi. Vsaj po nečem. Vendar, žalostno po brezposelnosti.
To, gospodje, je rezultat vladanja te slovenske vlade. Sredstva za demografsko ogrožena območja so se iz 0,23% zmanjšala pod 0.05% v tem letu, ampak o tem seveda več kasneje.
Že sedaj pa moram povedati, da velik del prebivalcev v našem koncu tolče skrajno revščino. Uradno je bilo povedano, da okrog 13% prebivalcev. Upam si trditi, da je tega celo več. Večji del te revščine se tolče prav na periferiji, na demografsko ogroženih območjih. Gospodje, če vam druga opozorila ne zaležejo, morda le namig, ki ga večina vas oziroma nas poslancev, glede na vašo oziroma našo politično preteklost, mora razumeti. Reven državljan je nevaren, ker ga politični predznaki ne zanimajo.
Spoštovane gospe, spoštovani gospodje! Pri samem proračunu, predlogu proračuna za leto 1998, se bom osredotočil na naslednje sklope - prvi med njimi so investicije v šolstvu. Če dovolite, bom začel z naslednjimi ugotovitvami:
V proračunu, v memorandumu v Poročevalcu, številka 60/2, na 34. strani piše takole: "Na področju osnovnega izobraževanja bo največ poudarka na kulikularni prenovi, ki bo dala strokovne podlage za postopen prehod na 9-letno šolanje. Istočasno bo v tem segmentu potekala tudi intenzivna priprava učiteljev na predvidene spremembe in nove metode dela pri pouku. Zato bo izobraževanje učiteljev, torej ob pridobivanju visoke izobrazbe, kar stalna strokovna prioriteta." O tej problematiki sem že govoril za to govornico, ko sem opozoril, da za seminar, ki poteka v Ljubljani, nimajo enakih materialnih stroškov učitelji in učiteljice iz periferije. Konkretno, tridnevni seminar, ki se ga udeležijo učitelji v Ljubljani, pomeni za periferijo izven Ljubljane približno 50.000 tolarjev stroškov, za šolo v Ljubljani pa približno 15.000 tolarjev. Res je, da je edino skupna kotizacija, torej enaka cena kotizacije, vse ostalo so pa drugi materialni stroški, od bivanja, dnevnic in tako dalje. Za to pa v materialnih stroških šole zunaj periferije ne dobijo več. Nisem predlagal, da bi bilo potrebno razločevati po materialnih stroških po perifernih ali mestnih občinah, ampak sem takrat predlagal, naj bodo stroški izobraževanja za kateregakoli učitelja ali učiteljico srednjih ali osnovnih šol, za to, da pridobivajo na strokovnosti, pod enakimi materialnimi pogoji. Te materialne pogoje naj pokrije ministrstvo, torej za vse šole enako. V kolikor tega ni, je jasno samo iz tega primera, da v enem takšnem, samo za enega učitelja za trodnevni seminar neka šola na periferiji izgubi 35.000 tolarjev materialnih stroškov, ki bi jih seveda lahko namenila v kaj drugega. Na tem področju ni bilo narejenega popolnoma nič in zato napoved iz memoranduma ne drži.
Ob posodobitvi pouka, nova učna tehnologija, bomo nadaljevali s posodabljanjem šolskih prostorov. Jasno, s ciljem odprave dvoizmenskega pouka, kar je tudi eden od pogojev za prehod na daljše devetletno šolanje.
Gospe in gospodje, ob posodobitvi pouka in z novo učno učno tehnologijo moramo seveda imeti za to tudi prostore, v katerih bo ta nova učna tehnologija in to naj bi bilo ob uveljavitvi devetletne šole približno enako za vse otroke v Republiki Sloveniji. Pa se vprašam za koga in za katere učence to velja. Za investicije na demografsko ogroženih območjih v veliki meri ne. Lansko leto maja smo imeli razpravo glede investicij v osnovno šolstvo. Tu za to govornico smo pozvali vlado Republike Slovenije, da pripravi nekako merila, spremembe zakona o financiranju oziroma o zaključevanju odprtih investicij v Republiki Sloveniji, v občinah, kjer so investicijske vrednosti samo v eno šolo dvakrat večje, kot pa so proračuni z zagotovljeno porabo v teh občinah. Veste, ali ne veste? Verjamem, da veste, verjamem pa tudi, da se sprenevedate in nočete in ne želite slišati resnice. V marsikateri občini so si pomagali z najemanjem kreditov tudi za infrastrukturo, da lahko "suportirajo" tistih svojih 50% investicije za družbene dejavnosti, to je investicije v šolstvo, v telovadnice, dvorane, to je takih prostorov, kjer ti otroci v teh krajih tega še nikoli niso imeli. Ne gre za izboljšave, ne gre za nove, ne vem kakšne, posodobitve, ampak gre za osnovne elemente po osnovnih merilih.
Na anomalijo planiranja in seveda soinvestiranja države pri investicijah v osnovno šolstvo je opozoril tudi finančni minister na odboru za finance, ko je opozoril, da se je šolski tolar trošil brez realnega pokritja v proračunu. Vendar sem prepričan, da gre ta očitek ne samo na ministrstvo za šolstvo, ampak ta očitek predvsem kritično leti na celotno vlado Republike Slovenije. Spomnimo se, lansko leto je iz investicij za šolstvo bilo vzetih 1 milijardo 728 tisoč tolarjev za nakup Ljudske pravice.
O tem danes ne bom več govoril, ker je to druga tema, pa vendar ni druga, popolnoma je vezana na ta proračun, popolnoma je vezano na investicije v šolstvo, ker če je vlada to želela izven plana, tako kot je opozoril tudi minister za finance, potem bi naj zagotovila za to tudi dodatna sredstva. Pričakujem, da bo to naredila v tem proračunu za letošnje leto in na investicijah za šolsko sfero (govorim o osnovnih šolah, srednjih šolah ter visokih in višjih šolah) to tudi naredila.
Navsezadnje so pozivi ravnateljev, dekanov fakultet in tako dalje dovolj zgovorni, da opozarjajo, da je seveda zaradi pomanjkanja za financiranje pri posameznih fakultetah zmanjšaja intenzivnost gradnje, predvsem zaradi tega, ker za že opravljeno delo niso dobili povrnjenih sredstev oziroma plačanih storitev. Kaj pa to pomeni na drugi strani za te delavce, instalaterje, ki delajo na teh investicijah, si lahko samo mislite. Jaz sem že povedal, da od tega, ali bo ta investicijski denar zagotovljen za odprte in že narejene investicije, ne zavisijo, vendar na žalost, ne zavisijo naše poslanske plače, ne zavisijo ministrske plače, ne zavisi plača podpredsednika in predsednika Vlade Republike Slovenije, ampak zavisijo od teh investicijskih denarjev plače, osebni dohodki delavcev, tistih, ki so vložili svoje delo v družbene dejavnosti, v šole, v telovadnice itn.. To so plače, ki se gibljejo tam od 50.000 do 70.000 tolarjev neto, torej te plače pa so seveda od tega odvisne in marsikatero dobro stoječe podjetje je zaradi teh anomalij danes na robu propada. Gospe in gospodje, zavedajmo se resnosti in pred sprejetjem proračuna zahtevajmo od ministrstva za šolstvo in šport dokončni prerez in vpogled, kdaj, v katerem času in kako bo pokrilo svoje obveznosti, ki so prevzete s strani države. To je nujno, če hočemo seveda imeti tu čisto sliko in šele od tu nadaljevati nove investicije.
Zakaj je to več kot potrebno, bom nadaljeval z naslednjo ugotovitvijo, ki piše v proračunu in za katero se, gospe in gospodje, tudi namenjajo zopet neka dodatna sredstva oziroma investicijska sredstva za odpiranje nove investicije, ki ni bila v državnem zboru ne povedana, ne predstavljena, pa bo jutri ali pojutrišnjem "izletela" tako kot je "izletelo" ven oziroma toliko problemov prinesla, kot jih je prinesla investicija ob nakupu Ljudske pravice. Kdo in kje se je odločil, da se bo financirala univerzitetna športna dvorana v Ljubljani? Koliko ta investicija stane? Kdo je temu državnemu zboru ali odboru za šolstvo in šport podal finančno konstrukcijo? Nihče. V proračunu Republike Slovenije za leto 1998 je predvidenih 50 milijonov. Zakaj? Ta investicija, kolikor je meni znano, iz neuradnih virov, bi se gradila univerzitetna športna dvorana na zemljišču, katerega ni last Mesto Ljubljana ali republika, ampak je last nekega podjetja. Ta športna dvorana ne bo namenjena predvsem ne univerzitetni populaciji, ampak bo namenjena predvsem visokim športnim tekmovanjem, skratka profesionalnim športnim sferam. Če je temu tako, naj to dvorano gradijo profesionalne športne sfere same. Ne strinjam se, da gre investicijski denar iz proračunov, davkoplačevalcev, za neko megalomansko investicijo v današnjem času, ko nimamo pokrite investicije ne na fakultetah v Mariboru, ko nimamo pokrite investicije ne na pravni fakulteti, ne na šoli za družbene vede, ne na visoko upravni šoli. Niz odprtih investicij na srednjih šolah, kjer se število dijakov vsako leto povečuje, in seveda veliko odprtih investiciji in obveznosti države do investicij za osnovno šolstvo.
Gospe in gospodje! To je katastrofa. Je pod eno postavko petdeset milijonov, s tankimi črkami napisano, in seveda zadeva bo šla mimo. Bo šla mimo, tudi mimo tega parlamenta, glede na to, kakšno je seveda zanimanje tega parlamenta. Ne dovolimo, da bo zopet politični interes nekoga to zadevo naprtil ministrstvu za šolstvo. Potem bo jok in stok zopet pri investicijah prav na tem ministrstvu. Če kdo hoče to investicijo, jo naj tu obelodani, naj pove, od kod bo sredstva vzel. Da se jemljejo sredstva iz zakona, ki je bil pripravljen za dodatni tolar v šolstvu, zakona gospoda Mogeta, in da gredo ta sredstva v nenamenske investicije, se seveda ne more s tem strinjati nihče.
Res je tudi, da po zahtevah v roku enega leta ni bilo podano celovito poročilo ministrstva za šolstvo in šport o sredstvih, ki so namenjena po zakonu o šolskem tolarju. Torej, tudi ta zahteva ni bila izpeljana. Upajmo, da bo to v naslednjem letu. Če bi vlada imela resen namen, tako kot piše v memorandumu, v prihodnjih letih zagotoviti dovolj sredstev v investicije in opremo, bi morala priti - to, kar sem že rekel, pa bom ponovili kot sklep - pred poslance državnega zbora, s celovito rešitvijo vseh do sedaj odprtih investicij na šolskem področju. Vseh do sedaj odprtih investicij: v osnovnem šolstvu, srednjem šolstvu, visokem šolstvu. In seveda posebej o tem, kdo, kam in zakaj univerzitetna športna dvorana v Ljubljani. To je nov Cankarjev dom. To je investicija - po neuradnih podatkih, uradnih tako ali tako nimamo, gospe in gospodje - od trideset milijonov do šestdeset - baje zadnja verzija - šestdeset milijonov nemških mark. Ali veste, koliko je to denarja? To je več denarja, kot ga dobi ministrstvo za šolstvo in šport že v enem letu za vse investicije na vseh prej naštetih postavkah. Približno 6 milijard 400 je v letošnjem proračunu. Zato je nujno, da pred sprejetjem tega državnega proračuna te podatke poslanci državnega zbora dobimo. Da se ne bo dogajalo, da bodo investicije za šolstvo odvisne, predvsem po višini in času, od močnih ali slabih političnih botrov.
Druga pomembna postavka v proračunu Republike Slovenije in v memorandumu, v katerem piše, so tudi sredstva za regionalni razvoj. Vse, kar tu notri piše, seveda ne bo držalo. Drži pa nekaj: "Težišče sedanje regionalne politike je usmerjeno v ohranjanje poselitve demografsko ogroženih območij in gorskovišinskih območij z omejenimi naravnimi pogoji za pridelavo hrane ter obmejnih območij. Območja, ki so demografsko ogrožena, obsegajo 61% teritorija in 24,6% prebivalcev." Torej, gospe in gospodje, to drži. Žalostno, pa vendar resnično! Ko govorimo o 61% teritorija Republike Slovenije - na levi strani sedi pet ljudi iz slovenske vlade - pet ljudi! Kje je sedaj predsednik vlade? Kje je podpredsednik? Kje ste, gospodje ministri?! Ni vas! Izginili ste v mišje luknje. Sram vas je, ker ste vodje takšne države! Verjamem, lahko vas je sram. Sramota! In, seveda, gospe in gospodje poslanci, tudi za vas ni ravno najlepše, da je dvorana na pol prazna. Govorimo o 61% teritoriju Republike Slovenije! Razen, če smo med tem časom že kaj prodali Hrvatom - tega pa ne vem. Govorimo o 24,6% številu prebivalcev! V veliki meri govorimo o tistih prebivalcih, o tistih, o katerih govori tudi uradna statistika, 13 in več procentov revščine v Republiki Sloveniji - pravzaprav tudi o teh govorimo.
Torej, drži. Kaj drži? Drži to, o čemer sem jaz lansko leto govoril velikokrat za to govornico, z grafoskopom pokazal to 61% revščino. Pa se je veliko poslancev, pa tudi novinarjev, temu nasmihalo. Danes to piše v memorandumu, ki ga ni pisal opozicijski poslanec, ampak ga je pisala ta vlada, ki jo je sram, da bi to še enkrat slišala in pogledala v obraz.
Spodbude, ki jih država zagotavlja tem območjem, seveda obsegajo... in tako dalje, tu našteva. Sedaj tu notri našteva, da so bile lanskoletne spodbude 0,13% BDP-ja. Od tega govori, da so bile v letu 1992 te spodbude 0,23%. To, kar v Poročevalcu piše, ni res! Ali po naše, slovenjegoriško ali po haloško, mi temu rečemo - to je laž! Kot sem prej argumentiral ob začetku datum 3.11.1997, bom tudi to z argumenti dokazal in pojasnil.
19.9., leta 1997, smo dobili z ministrstva za ekonomske odnose in razvoj: zadeva, problematika spodbujanja razvoja demografsko ogroženih območij, priprava proračuna za leto 1997. Iz teh podatkov je razvidno, da je bilo v letu 1991 res 0,23 BDP-ja za demografsko ogrožena področja, vendar iz poročila, ki ga je pripravilo ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj. Od tu je seveda stopnja naslednja: v letu 1992 0,14, v letu 1993 0,13, 1994 0,14, 1995 0,1, v letu 1996 0,09. Za lansko leto, uradnega dokumenta nimam, seveda po podatkih, ki jih pač imamo, si lahko izračunamo približno 0,06. Poglejte, v Poročevalcu pa piše, da je bilo lansko leto 0,13. To ni res. Res ni zato, ker je bila v letu 1996 ena milijarda 131 in za eno milijardo 131 piše 0,09. Za leto 1997 v proračunu je bilo milijardo dvesto pa nekaj, glede na proračun 730, 740 milijard je to približno, tako kot sem že rekel približno 0,06%. To pomeni 6 stotinov procenta bruto domačega produkta. Tu govoriti, da je pa to 13 stotinov procenta, seveda ne drži. Res je, da so ti podatki, ki jih primerja iz leta 1991 in seveda do lanskega leta, ne gredo skupaj, ker verjetno je tu povzel tudi vsa ostala sredstva, ki so investicijska sredstva na demografsko ogroženih območjih, šolstvo, ki so preko kmetijstva bila itd., preko drugih resorjev podana, vendar to niso isti podatki. V letu 1998 bo obseg sofinanciranja naložb v izgradnjo lokalne gospodarske infrastrukture na demografsko ogroženih območjih realno povečan v primerjavi z 1997. letom. Kako izgleda ta realna povečanost? V proračunu piše 130%. Ja, vprašanje je, kako računamo. Matematika je pač orodje za nek izračun. Lansko leto je bila ena milijarda 200 na proračunsko številko 740 milijard. Letos je ena milijarda 580 milijonov na proračunsko številko 844 milijard. Gospe in gospodje, to ni realno povečanje. Če bi hoteli realno za 30% povečati, bi morali imeti letos na tej postavki najmanj 1,8 približno 2 milijardi tolarjev. Če pa bi seveda želeli in hoteli na tej postavki slediti sklepom državnega zbora, ki so bili sprejeti soglasno, potem bi morali spoštovati predvsem naslednje sklepe.
Prvi takšen sklep je bil: priprava zakona o spodbujanju skladnejšega regionalnega razvoja.
Drugi sklep je bil: zagotovitev obsega sredstev za pospeševanje skladnejšega regionalnega razvoja v višini 0,23% BDP, torej raven leta 1991, in postopnega povečanja na primerljivo raven v državah Evropske unije.
Gospe in gospodje, ti sklepi so bili 25.7. leta 1997 sprejeti v tem državnem zboru.
Tretji med temi sklepi je: zagotovitev sredstev občinam za spodbujanje gospodarskega razvoja in še nekaj teh sklepov.
To pomeni, če bi želeli slediti tem sklepom, za katere se je obljubljajo, da v proračunu leta 1997 ni možno, ker se je leto izteklo in ni proračun, ampak poračun in se bo to upoštevalo v proračunu za leto 1998, bi seveda, gospe in gospodje, morali imeti na tej postavki v letošnjem letu približno 4 krat več sredstev, kot jih imamo. To je približno 4,5 milijarde tolarjev na postavki za demografsko ogrožena območja. To bi bila potem nekako sredstva, primerljiva z ostalimi državami v Evropi.
Kako zgledajo ta sredstva v ostalih evropskih državah, bi vam povedal naslednje.
Sredstva, posebej namenjena regionalnemu razvoju v Sloveniji, sredstva za demografsko ogrožena območja so razmeroma nizka. Tu seveda še takrat govori o 0,13% BDP, to je bilo leta 1994, ko je bil predlog zakona o spodbujanju regionalnega razvoja v prvi obravnavi. To je 12 dolarjev na prebivalca, medtem ko so v drugih evropskih državah, na podobni stopnji razvitosti, torej na podobni stopnji razvitosti kot Republika Slovenija, ta sredstva precej višja. V letu 1990 je imela Irska 97 dolarjev, v primerjavi z nami, ki smo imeli 12 dolarjev na prebivalca; Portugalska 37, Španija 50, Grčija 39 in tako dalje. Skratka na tem področju je bistveno premalo narejenega.
Piše pa, naprej v memorandumu, da bo ustanovitev, torej v letošnjem letu se je zgodilo še kaj in marsikaj, med ostalim tudi ustanovitev sveta za regionalni razvoj, torej svet, skladi, medresorske komisije, razvojni programi, informacijski sistemi. Poslušajte, še kaj, še rabimo, še pet, pet podkomisij, pet dodatnih svetov, ja, eno stolpnico moramo zgraditi, da bodo te komisije sedele. Bog ne daj, da bi bile kje drugje, sredi Ljubljane, to absolutno, s tem se že moramo naprej sprijazniti in strinjati. In veste koliko pomagajo te komisije? Še tista minimalna sredstva, ki jih dobijo posamezni skladi ali ministrstva, bodo te komisije porabile. Ja, bodo pa nekaj naredile, še dodatne nove kupčke projektov, študij, raziskav. Veste, koliko to pomaga eni ženici v Halozah, ko gre dnevno dvakrat po vodo 3 km daleč. Veliko verjetno res ne. Pomaga pa zamegljevanju. Pomaga pa proračunu, v katerem je 845 milijard tolarjev, da je čimbolj zamegljen. Temu pa pomaga, da se da ribariti v kalnem. Namesto vsega tega, spoštovana slovenska vlada, ki te ni, ki si odšla v mišje luknje, ti povem naslednje. Upoštevaj sklepe državnega zbora, ki so bili sprejeti 25.7.1997 v tem parlamentu in pripravi zakon o spodbujanju skladnejšega razvoja oziroma ga daj v drugo obravnavo ter zagotovi sredstva občinam za spodbujanje gospodarskega razvoja. Če boš to naredila, verjemi, da boš najboljše naložila ta sredstva prav na tista območja, ki so najbolj potrebna.
Gospe in gospodje, preden bom zaključil z zadnjima dvema sklopoma, bi samo opozoril, ali pa... Da, opozoril Vlado Republike Slovenije, da je verjetno, jaz verjamem, napaka v Poročevalcu pri postavki ministrstva za obrambo, in sicer, tam, kjer govori o sredstvih za požarni sklad. Tam piše 26%, sredstva za požarni sklad se zbirajo od zavarovalnin, od zavarovalnic. V lanskem letu se jih je zbralo 787 milijonov in še nekaj. Zato se planira, da jih bo na tej postavki letos vsaj približno 1 milijarda. Upam, da je to lapsus pri sestavljanju proračuna, da bodo ta sredstva tudi v predlogu proračuna za leto 1998 tudi tako zapisana. Torej, 1 milijarda za požarni sklad. Kam in kako se delijo ta sredstva, vas ne bi obremenjeval. Pa vendar, če je vlada naredila sekretariat tega požarnega sklada v Mariboru in za njega postavila gospoda Ivana Sisingerja, pa bi danes namenila za ta sklad 200 milijonov, to pomeni norčevanje iz gasilske sfere in ta sklad potem popolnoma ničemur ne služi. S tem, da se ne bom opredeljeval, kaj pomeni in kaj je to, torej dodatki za sklad, komu še to služi, ne vem, ampak to je že druga tema. Pa vendar, na tej postavki verjamem, da je pomota, tam ne more biti 200, ampak je verjetno izpadla enka spredaj, ker bo 1 milijarda 200.
Opozorilo na investicije oziroma na postavko Transferji občinam. Še o tej postavki, gospe in gospodje, moram spregovoriti. Hvala lepa. Se opravičujem, vendar govoriti o transferjih občinam, o 103%, ni res. Tudi to je iz memoranduma laž, po slovenjegoriško in haloško. Laž, ki je prijeta za roge, ne samo za rep. 28 milijard na 740 milijonov proračuna je približno 37 tisočink procenta celotnega proračuna. 29 milijard na 843 milijonov proračuna pa je 34 tisočink procenta proračuna. To pomeni iz 37 na 34. Ali razmerje 34 s 37 je dejanska porast v tem proračunu letos 91,8%. Ali z drugimi besedami, "deba plans". Torej, ne, da bi sledili inflaciji, ne da bi sledili proračunu, ki narašča. Poglejte, če je iz 740 na 843 12%, potem naj bo tudi iz teh 28 na novo številko tudi 12%, torej potem narašča vzporedno, kot narašča proračun. Namen zmanjšanja teh sredstev je verjetno jasen. Na ta način bomo, nekateri boste, seveda brez mene, že pokazali tem malomeščanom, ki bi še radi dodatne občine, tega pa že ne bomo dovolili. Bomo pač finančno pipco priprli. Dajte. Kako dolgo boste zmogli to delati, bomo videli. Vendar ne govorite o 103%, povejte, da ste pipco priprli na 92, to pomeni minus 8%. Gospe in gospodje, ali je kdo naredil inventuro, koliko sredstev je šlo nekoč v komunalne občine in koliko danes v te nove lokalne skupnosti? Koliko kilometrov cest, koliko kilometrov vodovodov? Koliko investicij v osnovno šolstvo in ostale družbene dejavnosti so se prav odvile v zadnjih treh letih? Se je kdo to vprašal. Verjetno vas je premalo, ki bi se o tem vprašali. Seveda, vsa ta sredstva, ki so prišla ali so odhodki iz države in so v občino, torej niso odhodki iz države v sosednjo državo Hrvatsko, tako kot smo sedaj to navajeni po milijone mark pošiljati čez mejo, ampak so odhodki v naše občine, na našem teritoriju, našim ljudem. Vsi ti odhodki, vsa ta sredstva so podprta. Se zavedate, s kolikimi samoprispevki? Se zavedate, s kolikimi pogodbami za vodovod? V eni izmed revnih občin v Slovenskih Goricah gradijo vodovodno omrežje,
za katerega prispevajo občani, za primarni vodovod, 200.000 tolarjev - 200! Potem seveda pride še sekundarna izgradnja. Tega se nihče ni vprašal. Govoriti o neracionalnosti teh občin je, milo rečeno, sprenevedanje oziroma o tem lahko govorijo, tisti, ki sedijo v stolpnicah, tisti, ki pridejo na periferijo takrat, ko se kje kaj odpira in ko so pogrnjene mize z jedačo in pijačo - o tem lahko govorijo samo tisti. Tisti, ki pa na teh periferijah delate, tisti, ki ste iz teh občin, tisti, ki se v te občine vračate, živite s temi ljudmi, pa sem prepričan, da kaj takšnega ne morete govoriti. Seveda se ne čudim, po polurni ali tričetrturni razpravi, ko govorim o investicijah v osnovno šolstvo, ko govorim o demografiji, je slovenska vlada splahnela; samo trije so še vzdržali in to poslušajo. Hvala njim! Vendar ni moja kritika namenjena njim, kritika je namenjena vsem tistim, ki sedaj sedijo v pisarnah, odpirajo šampanjce in pijejo, ali pa sedijo ob kavici, vsem tem v tem državnem zboru, kjer imajo svoje prostore, vsem tem je namenjena kritika. Ob najpomembnejšem dokumentu, ki se sprejema v državnem zboru, to je o proračunu, ki ga je pripravila Vlada Republike Slovenije, morajo biti na levi strani. Predstavljajte si, kako bi izgledalo sprejemanje proračuna v občinah, kjer je predlagatelj župan, pa ga ne bi bilo zraven! Jaz si tega ne znam predstavljati, nekdo drug si pa lahko.
Zato seveda pričakujem, poslanke in poslanci, podporo amandmajem, ki bodo vloženi, za dodatna sredstva na demografsko ogroženih območjih, za sredstva za investicije v šolski prostor ter seveda amandma za požarni sklad. Upam, da bo že odbor za lokalno samoupravo premislil in predlagal tehten amandma za sredstva k transferjem občinam.
Pričakujem tudi podporo, ko bo v tem državnem zboru obravnavana sprememba zakona o dohodnini, ker bo takrat posebej govorila predvsem o spodbujanju investicij v stanovanjsko gradnjo mladim družinam. Tudi takrat pričakujem vašo podporo. Seveda pričakujem, da bo Vlada Republike Slovenije čimprej prišla tudi s predlogom zakona o financiranju v osnovno šolstvo. Posebej od ministrstva za promet in zveze pričakujem, da bo problem lokalnih cest, za katere se je izredno zavzelo v lanskem letu in na tem področju vsaj nekoliko premaknilo zadevo, da bo s pozitivnimi trendi na tem področju tudi nadaljevalo. Toliko bolj pričakujem podporo k tem predlogom, ker tokrat, za razliko od lanskoletne razprave v decembru, je kritika na proračun letela tako iz opozicijskih kot iz pozicijskih vrst, takrat seveda samo iz opozicijskih vrst.
In od kod vzeti? Vsekakor ne pričakujem dvigovanja številk v proračunu, torej skupne vsote, ampak zmanjšati je traba proračunsko rezervo, ker tako, kot je že pred mano rekel Janez Janša, da država, tudi če bi pričakovala vojno stanje, pa upam, da ga ne, ali pa tudi, za kar ne vemo, takšne rezerve ne potrebuje. Ker ta rezerva pač lahko dobi čudne poti. Potem zniževanje manjših investicij po posameznih ministrstvih in še na katerih postavkah, ki so postavke za trošenje.
Na teh postavkah pričakujem zmanjšanja, tako da bo ta proračun lahko resnično nekoliko bolj naravnan v tej smeri, v te tri segmente, o katerih sem govoril.
In namesto zaključka, le moja misel. Resna vlada bi svoj obstoj vezala z naraščanjem revščine, primanjkljajem v proračunu in reševanjem demografsko ogroženih področjih. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Pukšiču. Naslednji razpravljavec je gospod Alojz Peterle. Pripravi se naj gospa Helena Vencelj-Hren.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod podpredsednik! Spoštovane poslanke in poslanci!
Najprej se bom vprašal, kakšen bi moral biti proračun Republike Slovenije v letu 1998. V osmem letu slovenske demokracije v sedmem letu slovenske samostojnosti in v letu, v katerem začenjamo pogajanja z Evropsko zvezo o našem polnopravnem članstvu.
Predlog proračuna bi moral biti absolutno in prepričljivo v interesu države, bi moral biti pravočasen bi moral biti realen, skladen sam s seboj, pregleden in primerljiv, v interesu gospodarstva, varčevalen, protiinflacijski, stabilizacijski in razvojno usmerjen, povsem v skladu s strategijo Slovenije glede vključevanja v Evropsko zvezo. Moral bi biti odraz reform, v interesu slovenskih družin, pozoren do upokojencev, brez primanjkljaja, ne bi se smel norčevati iz ljudi in moral bi jačati zaupanje ljudi v državo.
Ali je ta proračun v interesu državljanov naše države? Trdim, da tak proračun, tak predlog, kot smo ga prejeli, ni. Je kvečjemu v interesu koalicije, ki nas je prvo leto vladanja namesto jasnih reformnih prizadevanj, jasne volje po reševanju naših problemov, zaposlovala predvsem z svojimi notranjimi težavami in fevdalnimi boji za vplivne sfere v naši družbi.
V interesu države bi bil uravnotežen proračun, brez primanjkljaja. Proračun, ki bi odražal jasne prioritete, dolgoročen cilje in strategije. Ta proračun je s tega vidika izraz stiske in nemoči, ne pa dogovorjenega koncepta koalicije v interesu države. Pravočasnost proračuna. Normalne demokratične države sprejemajo proračun za prihodnje leto pred koncem prejšnjega leta. Ne bom našteval držav, ki so seveda v izraziti večini. V skrajnem primeru se kdaj potegne odločanje v drugo leto. Če so roki preseženi, so predčasne volitve. Kar ima naša država po liberarno ljudski volji sedaj drugačen koledar s trinajstimi meseci, se novo finančno leto pravzaprav še ni začelo. Torej, imamo do finančnega silvestra še osem, do novega leta pa še devet dni. Kot poznam proceduro, do takrat predloga proračuna ne bo mogoče sprejeti, torej bo proračun zopet sprejet prepozno. Na kakšno posebno hitrost pa pri tem načinu sprejemanja ne računam, saj je vlada dala jasno vedeti z odločitvijo za šestmesečno financiranje po dvanajstinah, da se ji prav posebej ne bo mudilo. Torej bomo pridelali, tako računam, zopet vsaj polletno zamudo, če štejem samo leto, v katerem teče proračunska razprava.
Realnost tega predloga proračuna. Da bi bil proračun realen, bi morale veljati predpostavke, na podlagi katerih je zgrajen, postavke, ki jih beremo v številkah in v obrazložitvah in moralo bi biti jasno, moralo bi veljati, kar govori vlada o že začetih ali šele napovedovanih političnih ukrepih. Že številke o ZPIZ-u ne veljajo. Ne gredo skupaj številke, ki jih ponuja vlada, in številke, ki jih publicira oziroma do njih prihaja ZPIZ za nekaj 10 milijard. Že nekateri drugi govorniki pred menoj so opozorili na lansko razliko, ki se je ne najde resno zapisane v tem dokumentu. Tudi ne veljajo številke, ki se nanašajo na protiustavno sprejete zakone, kot je bilo včeraj tukaj že govorjeno. Jasno je seveda, gospe in gospodje, da če ustava ni kriterij v tej koaliciji, kaj bi potem drobnjačili pri številkah in te številke gredo včasih v milijarde, o čemer bom še govoril. Edini veljavni kriterij, kot se zdi, je 52 glasov za koalicijo, čemur jaz rečem zgolj količinsko pojmovanje demokracije z veliko odsotnostjo kakovosti.
Prihodkovna stran, ki je opremljena s toliko čeji in biji; če bodo reforme uspele, če bo to sprejeto, če bo šlo tisto naprej po tem trendu in tako naprej, ne more biti prepričljiva. In naj ne grem na stran odhodkov, ki je seveda s prvo povezana. Dovolj je, da sem omenil ZPIZ, kjer gre, kot sem povedal, za nekaj 10 milijard razlike. Ne za milijone, poudarjam. Proračun bi moral biti skladen sam s seboj. Mislim na tisto, kar odkrije vsak naš državljan, ki se je naučil brati. Na skladnost besed na začetku dokumenta in na skladnost besed na njegovem koncu in seveda na skladnost med besedami in številkami. Trdim, bral sem dokument večkrat, da te skladnosti ni.
Primerjajte oziroma predpostavljam, da ste to naredili, številke in memorandum in boste ugotovili, da so neskladja velika. Proračun bi moral biti pregleden in primerljiv. Opozicija, moram reči, je bila v lanskih razpravah o proračunu do neke mere uspešna. Dosegla je od vlade, da je letošnji pok Poročevalcev, ki se imenuje predlog proračuna, opremljen s kazalom. Lani namreč kazala ni bilo. Tako smo sedaj, bi rekel malo lažje, s pomočjo kazala ugotavljali, kakšna je nepreglednost tega proračuna. Tukaj bi rad povedal, da ne gre za tip ali velikost črk. Ne gre za vprašanje slabega vida, da ne bo pomote, gre za vprašanje, kam gre in komu gre denar oziroma za kaj gre denar.
Nepreglednost pomenijo številne že omenjene in kritizirane splošne postavke, ki so se po ministrstvih močno okrepile in bo o njih še govora, ko bomo podrobneje govorili o posameznih področjih proračuna. Nepreglednost zame pomeni indeks 1253 pri proračunski rezervi. Tudi predgovornik je na to že opozoril, jaz bom povedal še nekaj besed več. Ta indeks seveda vnaša novo filozofijo vlade pri pripravi proračuna, predvsem pa pri njegovi realizaciji, kajti zadeva se je zgodila prvič v velikem obsegu pri lanskem proračunu, ko so bili Slovenci po svetu in v zamejstvu nekako kategorizirani v rezervne Slovence, kajti njihove več 100-milijonske potrebe so bile vnesene v proračunsko rezervo. Torej ta filozofija seveda sploh ne potrebuje več državnega zbora, razen za to, da blagoslovi tak proračun. Vse drugo potem je izven nadzora državnega zbora, zato je tak proračun s tako nepreglednostjo, s tako filozofijo seveda tudi udarec slovenski demokraciji oziroma demokratičnemu pojmovanju odločanja o tako pomembnem dokumentu, kot je državni proračun. In ta 1253, pa poglejte še druge številke o rezervah te države, tudi vse druge gredo gor, mislim, da vsaj z indeksom 600. To so seveda zopet milijarde, in te milijarde se bodo delile seveda v skladu s fevdalno razdelitvijo v vladi, in to je po mojem popolna investicija v lokalne volitve ob koncu tega leta, ko bodo tisti, ki so na pravi strani, lahko iz Ljubljane še kaj potegnili, ta župan 10 milijonov, drug 10 milijonov in bo dokazoval, da je na pravi strani in da je zmožen potegniti denar iz Ljubljane in na to ne bo imel državni zbor kot ključno telo odločanja v tej državi nobenega vpliva. Mi smo podelili koncesijo ministrom oziroma koaliciji, da razpolaga z velikim delom slovenskega premoženja oziroma denarja po mili volji v skladu s svojimi političnimi interesi. Tako ni bilo še nikoli v teh letih, odkar imamo slovensko demokracijo.
In kar zadeva primerjave. Številne postavke so seveda nove, zato je primerjava z letom prej zelo otežena, zato tudi indeksi do neke mere veljajo oziroma veljajo samo do neke mere in to je spet zamegljevanje situacije. Ponovno pa mislim, da je sedaj napovedan nekakšen nov pristop, bi rekel standardiziranega proračuna, ampak ne verjamem, da se bo to v naslednjem letu zgodilo, kajti večina najav, da se bo kaj zgodilo, če beremo natančno proračunski memorandum, govori o tem, da se bo v naslednjih letih potrebno dogovoriti in odločiti o tem, za kakšne spremembe. Torej te vlade za ta leta niti ne potrebujemo, ker se ne bo odločala o resnih reformah. In ko poide - tukaj bi rad opozoril na neko vgrajeno sistemsko skušnjavo, ta skušnjava se imenuje korupcija - ko poide preglednost, ko je konec transparentnosti, in ta proračun je prispevek k netransparentnosti, k nepreglednosti, takrat se začne korupcija ali pa se okrepi korupcija. Ker, da je je nekaj na Slovenskem, govori poročilo oziroma ocena evropske komisije, celo s poudarkom; tega poudarka jaz v proračunu - o boju proti korupciji - ne vidim. Jaz se bojim, da se bo ob taki nepreglednosti, ob tako poljubnem razpolaganju z državnimi sredstvi, ki jih ustvarjajo vsi davkoplačevalci, da bo šla korupcija naprej. Rad bi se spomnil, ker od tega ni tako daleč nazaj, kaj smo zahtevali nekoč od bivše Jugoslavije, od rajnke Jugoslavije. Med drugim, ali pa na prvem mestu, smo zahtevali čiste račune. Teh ni bilo in država je šla po zlu. Pokrtačimo malo naš spomin in ta spomin uporabimo tudi za dobrobit naše države.
Ta proračun bi moral biti absolutno v interesu gospodarstva. Moral bi biti varčen, kar ni, moral bi biti protiinflacijski, kar tudi ni, moral bi biti stabilizacijski, kar ne more biti, ker ni protiinflacijski in ker ni varčevalen, in moral bi biti razvojno usmerjen. Politika vlade, ki jo izraža proračun, je izrazito socialistična. S tem mislim prakso, ki jo poznamo iz prej omenjene rajnke države: vzemi, kjer je, in daj tja, kjer se trenutni politiki zdi, da manjka! Temu smo včasih rekli politika razdeljevanja, in smo kritizirali tisto politiko, da pač ni politika ustvarjanja. Vlada bo jemala tam, kjer misli, da se še da kaj vzeti; vzela bo pridnim, vzela bo tistim, ki res delajo ali pa ki jih poznajo, da delajo. Namesto reform, ki bi šle v primerno širino in globino, bo tukaj izžemanje tistih, ki ustvarjajo. Na tak način gospodarsko ne bomo prišli naprej. Ta proračun ne pomeni investicij v nova delovna mesta; ne bom detajliral, ker so to številno že tukaj razlagali. Ta proračun je narejen s predpostavko bolezni, ne s predpostavko zdravja. Ker če bi hotel krepiti tiste sektorje, ki ustvarjajo nova delovna mesta, bi moral biti močno drugačen, in reforme, ki bi ga podpirale. Ta proračun na tak način vodi v inflacijo. Poglejmo indekse pri plačah, poglejmo tudi razlike med temi indeksi, poglejmo, recimo, urad predsednika vlade, kjer morajo iti plače za indeks 126 naprej! To je vse skupaj, seveda, nadaljevanje neodpustljivega greha, ki se je začel v prvem tednu vladanja prve Drnovškove vlade, ki doslej ni bil rešen, in kot kaže, tudi v tem letu ne more biti rešen, kajti politika v tej smeri ne gre. Poglejmo rast birokracije, številke so znane. Poglejmo nove plačne količnike in bomo videli, seveda, da proračun bistvenih prizadevanj politike vlade ne odraža, ker takih prizadevanj preprosto ni. To pomeni več inflacije, to pomeni pa seveda destabilizacijo in to je povsem v nasprotju z našimi cilji, da bi prišli v Evropsko zvezo in Nato. Na oba naslova lahko trkamo samo z zdravim gospodarstvom in oba naslova nam tudi pišeta javno ali manj javno, da so reforme potrebne in, kot smo brali celo v Delu, da se čas za reforme izteka. Torej, na tak način ne bomo dosegli naših ciljev, na tak način bo trend tak, kot ga že nekaj časa opisujem, nazaj in navzdol.
Razvojno usmerjen bi moral biti ta proračun. Lahko bi bil, če bi bile seveda jasno opredeljene naše prioritete naše strategije glede prihodnosti. Vprašajte ministrstva, katere raziskovalne naloge, katere ekspertize, kateri raziskovalni projekti so bili opravljeni zato, da bi prišli do dolgoročne razvojne strategije, o kateri noče vlada nič slišati, in nas zaposluje samo z makroekonomsko strategijo, ki mislim, da ni slabo narejena, ampak je sama po sebi premalo. Naša država torej nima, ugotavljam z obžalovanjem ponovno, nacionalne razvojne strategije. Berite irsko razvojno strategijo. Boste videli, kako se država loti svoje prihodnosti. In seveda, ker ni teh raziskav, ni strategije, ne vemo, kaj pomenijo vse štiri svobode, ki prihajajo iz Evropske zveze, in seveda ne vemo oziroma zaenkrat ni razvidno, kako bomo naše interese uveljavljali z ozirom na te štiri svobode prostega pretoka kapitala, ljudi, storitev, blaga.
In zato je ta proračun, ker nima te podlage, izraz kampanjskega in formalno uradniškega dela, zato ni urejen ne po vertikali ne po horizontali, je sirast, kot ementalec, v vse smeri, kamor pogledamo, in njegova struktura, bi rekel, ne vzdrži kritike. Zato v tem proračunu ni razvojne - si ne lastim izvirnosti te ocene, ker je bila tukaj že večkrat povedana - ni razvojne, ampak je v njej gasilska filozofija, kar je seveda izraz kampanjskega dela in ni seveda čutiti dolgoročnosti, ki bi jo absolutno morali v takem programu ali takem projektu čutiti. In ni seveda naloga vlade to, kar dela tukaj pred nami, da nas prepričuje, da so reforme nujne. Ona dokazuje s tem, da sama ni prepričana v reforme, kajti z 52 glasovi na strani mandatarja oziroma vlade se da narediti v Sloveniji, bi rekel, dobro ali pa slabo reformo. Koalicija razpolaga z vsem, kar potrebuje in kar zna uporabiti, kadar gre za simbolične in interesne zadeve, z absolutno, bi rekel, disciplino. Torej, tam, kjer bi se pa morala dokazati z reformami, tam nas poučuje, da so dileme, da so težave, da so pritiski itd. Nas nič ne zanima v parlamentu, bi rekel, profesorski odnos do poslancev. Nas zanima, kakšen pogled ima vlada in kaj želi uveljaviti, s kakšnimi reformami naj pride. Tega seveda ni. Tega vlada ni bila v stanju narediti v prvem letu, ki ga je dobesedno vrgla stran, in zato mislim, da je pod vprašanjem cel mandat, kajti resna vlada zastavi stvari v prvem letu, pri nas je bilo pa prvo leto leto aneksov, medsebojnih blokad, različnih tiskovnih konferenc o istih problemih itd.
Naslednja zadeva. Proračun bi moral biti povsem v skladu s strategijo vključevanja Slovenije v Evropsko zvezo. Ker se moram kot predsednik evropske komisije v parlamentu še posebej skrbno ukvarjati z dokumenti, ki govorijo o slovenski politični volji na to temo, sem seveda te stvari natančno preštudiral. Zelo bi bil vesel, če bi lahko rekel, da ta proračun odgovarja v bistvenih zadevah temu, kar je zapisano kot naš cilj v strategiji vključevanja v Evropsko zvezo. In kakor bolj berem, tem bolj me skrbi, da ni tako, ne vidim prave povezave. Že prej sem omenil, tak proračun je proinflacijski ne pa protiinflacijski. V Evropsko zvezo in tudi notri v ciljih strategije imamo zapisano, gremo pa z manjšo inflacijo. Mi pa vemo, da je inflacija v zadnjem času naraščala. Torej že ta zadeva, ki je seveda povezana s ključno dimenzijo gospodarskega zdravja, to se pravi, to je stabilnost, vezana na trdno valuto, tega notri ni. Ne bom niti detajliral naprej, o tem bomo govorili, ko bomo obravnavali strategijo. Bi pa tako moralo biti. Tukaj bi morala biti popolna korespondenca, popolna zveza med nameni proračuna in cilji naše strategije pri vstopanju v Evropsko zvezo.
Zanimivo je naslednje. To ste lahko brali v poročilu komisije za evropske zadeve, ki ga nisem posebej predstavljal. Mi smo sprejeli letos enak sklep kot ob proračunu lanskega leta. Sklep se nanaša na dejstvo, da je proračun z vidika pokrivanja evropske dimenzije nepregleden, netransparenten, da ne vemo, koliko nas to leto niti lansko leto približevanje k Evropski zvezi stane, koliko ljudi bi morali za to zaposliti; ena ministrstva imajo posebej zapisane postavke, eni ne, eni imajo to v materialnih stroških, eni imajo to pri posebnih komisijah za zakonodajo in tako naprej. Torej popolna odsotnost metodološko enotnega koncepta, to se pravi čisto preprosto, ali manjkajo navodila za delo ali pa nihče teh navodil ne posluša ali jih ne upošteva. Že drugič imamo že isti sklep, naj vlada metodološko enotno pripravi proračun, in tako, da nam, ki o tem odločamo, bo vsem jasno in pregledno, za kaj bo denar šel oziroma koliko nas letos vključevanje v Evropsko zvezo oziroma izvajanje strategije stane. Tega podatka ni in upam si reči, da zagotavljam, da ga tudi ne bo, ker se vlada z 52 glasovi lahko poigrava z nami še naprej in preprosto na noben sklep, ki je sprejet, ne reagira, ali na priporočilo ali pa na zahtevo.
Jaz obžalujem tako situacijo, ker nam ne navznoter ne navzven ne povečuje ugleda. Jasno je, da sta tako v Evropski zvezi kot v Natu dve zadevi ključni. Eno je transparentnost, to je preglednost, pri Natu smo to posebej poslušali pri vojaškem delu budžeta in pri nadzoru parlamenta nad tem. Druga zadeva ob transparentnosti je kredibilnost. Druge brez prve ni. Pri nas manjka oboje. Tukaj moram reči, da me zelo skrbi ta razlika v realni intenciji dokumentov, ne v tem, kar piše notri, saj tisto, kar piše, je kar naprej pravljično.
Ta proračun bi moral biti odraz reform. Ker v vladi ni čutiti volje po reformah, je proračun tak, kot je. Če bi se koalicija pogovarjala o reformah, ne pa o aneksih, bi bilo mogoče drugače. Kar povemo tukaj, izvoljeni predstavniki ljudstva, je seveda v okoliščinah zgolj količinsko pojmovane demokracije bob ob steno. Hvala bogu, obstajajo še zunanje institucije, s katerimi sodelujemo, evropska komisija, mednarodni denarni sklad. Ta je, kot sem že dejal, vladi povedal, da se čas za reforme izteka. In poglejte, vse, kar smo tukaj govorili, celo ljudje s pozicije, ki so bolj reformno usmerjeni in ki vedo, da brez tega ne bo napredka, vse to je naši vladi, kot sem rekel, bob ob steno. Lahko se tukaj napenjamo do belih pogledov. Ampak, ko pa je prišla ocena s strani mednarodnega denarnega sklada, v nekaj dnevih je bila tukaj najava vlade, da bo šla s pokojninsko reformo za eno leto nazaj. In tukaj se seveda pojavlja več vprašanj. Kar naenkrat torej se je okrepila reformna volja na ključnem področju in ki zadeva tudi relativno velik delež našega prebivalstva, in kot sem prej rekel in bom še povedal, moramo biti pozorni posebej do upokojencev. Torej, ko sem jaz potem malo spraševal, ali je bila ta najava pomaknitve začetka reforme za eno leto nazaj usklajena v koaliciji, mi nihče iz koalicije, ki sem ga vprašal, ni govoril v pozitivnem smislu. Iz tega sklepam, da tudi ta najava ni bila usklajena znotraj koalicije. In zame je še zmeraj vprašaj, kdaj se bo ta reforma res začela. Od prejšnje politike jo odložiti čimbolj nazaj oziroma naprej, jo prepustiti novi vladi, kajti reforme zmeraj nosijo tudi kakšne nepopularnosti, od tega je zdaj tukaj najava, da bodo šli prej, tako rekoč že letos. Sedaj pa se vprašam: Ali ta proračun odraža to novo voljo? Ali nam bo kdo kaj povedal o teh številkah, ki bodo gotovo drugačne, če se začne reforma letos. Torej, se ne bom čudil, danes sem imel neko priliko, da ni bilo mogoče slišati odgovora o uradni politiki, torej, tudi tukaj me ne bo čudilo, če na to vprašanje ne bo odgovora in bomo kot pri številnih drugih stvareh čakali, da se bo nekaj zgodilo.
In pri reformah bi rad povedal še to, to je malo v povezavi s tem, kar sem prej govoril, da mora biti proračun realen in usklajen sam s seboj, mora biti kredibilen. Glejte, ta koalicija razlaga pri pokojninski reformi, da bo ali boljše ali pa kvečjemu ne slabše, kot je. Ampak vendar jaz tudi z upokojenci govorim. Kaj mi je rekel zadnjič en upokojenec. Čisto preprosto. Je rekel, da se reforme dela, kadar denarja zmanjka. Točno. Tukaj, kot vemo, denarja zmanjkuje, samo da nam ZPIZ natančno pove, koliko ga zmanjkuje, vlada pa je za nekaj 10 milijard krajša pri razlagi primanjkljaja. Mislim, da je prav, da se tega zavedamo, ker je bistveno pri našem odločanju. Tukaj se pač ne bo dalo megle spuščati. Čim dlje se bo odlašalo, tem slabše za to državo in seveda tudi slabše za upokojence. In tudi za vse druge. Namreč, ker ta reforma ne zadeva samo upokojencev, zadeva tudi te, ki bodo ustvarjali denar za pokojnine, kajti zmeraj delamo za generacijo nazaj. Torej, moram reči, da me to zelo skrbi. Zanimivo je, da je bila pokojninska reforma, zakon o dodani vrednosti in še nekateri drugi, druge reforme, ki so zdaj ponovno predmet koalicijske pogodbe, so bile podpisane od treh strank, že v koaliciji, ki je delala, ki se je zbrala leta 1992. Ampak, vam zagotavljam, da stranka iz manjšinske pozicije ni mogla doseči, da bi tisti, ki je prvi odgovoren za to, da se kaj v vladi zgodi, tisti, ki koordinira dela, da bi tiste ministre, ki so bili zadolženi za pripravo takih zadev, pripravil do tega, da bi to naredili. Šele leta 1996 je bilo tukaj treba sprejeti sklep, da se pripravijo strokovne podlage za pokojninsko reformo. In nam je brez veze imeti vlado, ki jo zanimajo samo rozine in pozitivne politične točke. Mora videti celo potico in tudi črn kruh in delati tudi projekte, ki ne nosijo samo pozitivnih točk. Jaz tukaj vidim popolno odsotnost odgovornosti te vlade in z rozinami bi se vsak ukvarjal. Vemo pa tudi, da tudi od samih rozin lahko trebuh koga zaboli.
Torej jaz sem povedal dejstvo, da je bila že 1992 reforma predmet koalicijske pogodbe oziroma da je bilo več reform predmet koalicijske pogodbe. To samo kaže na neodločnost tistih, ki morajo predvsem skrbeti za proces odločanja in to je v prvi vrsti predsednik vlade. Odlašanje bo samo dražilo zadeve, cena za mečkanje bo iz leta v leto večja. In tukaj bi rad naslednje povedal. 25 glasov opozicije ali po nekem drugem štetju, včasih tudi 34 glasov opozicije torej ni tisti faktor, ki karkoli zavlačuje. Opozicija ima nenavadno v slovenski politični sedanjosti vlogo, da zahteva od vlade reforme, zahteva od vlade, da naredi tisto, kar je napovedala, pa noče narediti. Mi smo se večkrat izkazali kot pospeševalci tega, kar se mora zgoditi na evropskem področju posebej, ker je opozicija zahtevala sklic izredne seje, kjer so se vendar sprejele odločitve, ki so nas pripeljale naprej.
Torej to zato razlagam, ker že vem, da bo propagandni aparat razlagal, da je opozicija kriva, da stvari ne gredo naprej. Torej 52 glasov, gospe in gospodje, v koaliciji imate, z njimi - to ni 46, čeprav se da vladati tudi z enim glasom več - s tem lahko naredite, kar hočete, oziroma pa ne morete narediti, kar ste obljubili, ker tega, kar ste ljudem obljubljali na volitvah, ni mogoče storiti.
In še nekaj bi rekel. Še ena "finta" se tukaj pojavlja. Veliko je že zopet v teh dneh govoric o soglasju. Vlada lahko narediti tisto, kar je treba narediti, brez soglasja. Soglasje je potrebno za zelo velike zadeve in reforme se lahko dela tudi brez soglasja vseh strank, tako, da opravičevati neodločanje s pomanjkanjem soglasja, je "blef" in zavajanje ljudi.
Ta proračun bi moral biti skladen z interesi družin oziroma že tudi opredeljene družinske politike. Če bi imeli nacionalno razvojno strategijo, bi v njej gotovo rekli tudi kaj o družini. Gotovo bi bila v njej vsaj ugotovitev, da bi brez podpore družini na teh tleh regiral kakšen drug narod, tak z nekaj več veselja do življenja, ali pa bi ta lepi svet funkcioniral kot lovski rezervat. Ta predlog proračuna ni naklonjen družini, kar pomeni, da ni naklonjen ne najmlajšim, ne tistim, ki delajo v srednji dobi, ne starejšim, ki so že oddelali. Kajti v tem proračunu je prvič v času slovenske demokracije oziroma v času slovenske države, da se realno zmanjšuje podpora države družini - prvič! Ne bom detajliral s procenti in desetinkami, ki so šle dol. Torej, če je to varčevanje ali pa če je to dolgoročna razvojna strategija, je to popolna zmota in strel v prazno.
Pozornost do upokojencev - vlado gotovo skrbi za upokojence. Ampak to, kar mi vidimo kot politiko, je predvsem skrb, kaj bo s številnimi volilnimi glasovi s tega, kot nekateri rečejo, terena ali bazena. Zato se z reformo odlaša - to je treba jasno povedati - ker se koalicija boji, da bi reforma mogoče kakšen glas odnesla. Odlašanje, mečkanje z reformo, vam garantiram, bo odneslo vsakršni koaliciji, ki se bo s tem ukvarjala, več glasov pozneje kakor preje. Največ bi tudi za glasove, na katere računa, koalicija naredila, če bi se lotila pokojninske reforme na pošten način. Ampak tukaj bi opozoril na naslednje. Ne samo pokojninske reforme! Gospe in gospodje, zdaj je šlager te reforme, da se bodo podaljšale delovne dobe, da se ne bo dalo več tako v kratkem priti do pokojnine in tako naprej, da bodo imele ženske tudi daljšo dobo in tako dalje. Glejte, to je vse skupaj "blef" ponovno rečem, če ne bo tega spremljala dobra gospodarska politika. Kako bomo pa podaljševali delovno dobo, če ne bo delovnih mest?! Na to mi ni še noben snovalec pokojninske reforme odgovoril, pa sem to spraševal. Zato jaz opozarjam tukaj na celovitost teh zadev; če ne bo spremljala pokojninske reforme gospodarska reforma, je vse zastonj, se to vse zapleza, in bo težava hujša, kot smo jo imeli. Zato jaz govorim toliko o konceptualnosti. Socialna blagajna, ki pušča na vseh koncih, je lahko polna samo ob trdnem gospodarstvu. Tega pa ta politika, ki je spravila skupaj tak proračun, ne obeta. Populizma in demagogije, da bo kar naprej boljše, pa upokojenci ne bodo jemali za hrano, ne za zajtrk, ne za opoldne, ne za zvečer! Ključ je v gospodarski politiki, ki je šibka, ki je "gasilska", ki ni razvojna. Če bi imeli tako gospodarsko politiko, se pravi, politiko ustvarjanja sredstev, potem, gospe in gospodje, bi se pa pogovarjali o delitvi. To, kar imamo sedaj, vodi v tisto, kar smo že imeli, da delimo to, ali tisti, ki imajo to moč, delijo to, česar nimamo. To je pa zame, bom spet rekel, socializem.
Proračun bi moral biti brez primanjkljaja. Primanjkljaj je skupni, sintetični ali zbirni izkaz neprimerne politike. Lani se je z njim začelo, letos vlada z njim podaljšuje. Se pravi, tukaj imamo zdaj novo filozofijo in novo prakso. V najtežjih časih smo imeli plus pri proračunu. Leta 1992, ko je končala Demosova vlada, smo imeli plus, in še kasneje tudi plus. Dvakrat zdaj je tukaj minus. Jaz se spomnim prvega nastopa guvernerja centralne banke, gospoda Arharja, kaj je govoril lani tukaj, kaj je ojačal letos. Torej ne gre za apriorni "ne" primanjkljaju proračuna; jaz sem za primanjkljaj, če me vlada prepriča, da bo to nosilo nekaj v prihodnosti. Tako, kot je naš primanjkljaj pojmovan in uporabljen, je samo pokrivanje starih zadev, je reakcija na bolezen, ne pa investicija v zdravje. Zato jaz odklanjam sprejetje tega proračuna, ker ima vgrajen primanjkljaj. S primanjkljajem mi tudi v Evropo spet ne moremo. V Evropi, kot je že gospod Arhar povedal, je samo pet držav z minusom. Te, h katerim gremo, imajo plus.
Seveda pa je treba povedati še nekaj. Mislim, da so že tudi nekateri iz koalicije sami opozorili na to, da utegne biti primanjkljaj veliko večji, kot je zapisan kot cilj ali prikazan v številkah tega proračuna, jaz mislim, da ne samo enkrat, dvakrat, trikrat. Lahko bi bil po številkah, kot jih jaz razumem, štirikrat večji, kot ga vlada predstavlja. To pa je, seveda, daleč čez tiste okvire, ki jih recimo Evropska zveza še sprejema. Jaz ne vidim prav nobene garancije za to, da se ne bodo tamle trije, štirje ali pet procentov primanjkljaja zgodili. Seveda, če se reši primanjkljaj tako, kot se je lansko leto, da se 10 milijard minusa v ZPIZ-u ne prizna, in smo sprejemali 121 ali koliko milijard, bilo jih je pa čez 130, potem se da to računovodsko vse rešiti. Samo naše prihodnosti, gospe in gospodje v koaliciji, ne bomo mogli rešiti računovodsko, ne z dvojnim, ne z enojnim, ne s trojnim knjigovodstvom! Eno za Bruselj, eno za vlado in eno za parlament! Tako jaz razumem to politiko. Tako ne bo šlo. Če bi pa bila jasna razlaga, prepričljiva, da je primanjkljaj investicija v razvoj, v nova delovna mesta, v jačanje sektorjev, ki kreirajo nova delovna mesta, ga jaz podprem sam in prepričam še koga, da stori isto. Tako pa tega ne morem narediti in moram tukaj opozoriti na nek beton, ki sem ga srečal te dni, ko smo razpravljali o proračunu in tudi o primanjkljaju. Dvakrat sem predlagal, da bi vlada naredila varianto proračuna z 0,5, se pravi, s pol manj primanjkljaja, kot ga predlaga sedaj. Torej, jaz sem se počutil, kot da me koalicija vidi kot človeka, ki ni čisto pri pravi, in sem bil gladko povožen s tem predlogom. Torej, niti kot opcija ne more funkcionirati, recimo drugačna izbira pri proračunu. Torej beton v glavah koalicije in to me seveda še bolj skrbi od samega primanjkljaja. In tukaj smo seveda na tem, to je razlaga za tako situacijo, je moja enaka, kot sem jo že prej dejal, jo samo nadaljujem. Imamo vlado, ki noče tvegati, ker noče tvegati nobene negativne politične točke, in pravim, vlade, ki ni pripravljena tvegati, ki hodi kot dirigent za orkestrom, ko orkester igra, in se ozira samo na javno mnenje, namesto, da bi s svojo politiko javno mnenje delala, take vlade ta država ne potrebuje, sredi tranzicije.
In gremo počasi h kraju. Tak proračun se ne bi smel norčevati iz ljudi in bi moral jačati zaupanje v državo. Zame je ta proračun, predlog proračuna pesek v oči in ne more krepiti zaupanja ljudi v državo, ki pa je pogoj za stabilnost, ki jo potrebujemo, gospodarsko, politično in socialno, in jaz bi rekel, ne podcenjevati ljudi. Ljudje vedo, da so tukaj nova dejstva, da smo še v tranziciji, da se borimo z nekaterimi starimi boleznimi, da traja pač to prehajanje. Vedo tudi, da smo premalo investirali v zdrave temelje za našo prihodnost. So tudi pripravljeni nekaj vložiti v to, da bo drugače. Prisluhnejo stvari, prisluhnejo trezni besedi, ne bi se pa radi dali prinesti okrog, kot se temu reče ali ne bi se dali radi opetnajstiti, kot pravimo na Dolenjskem in imajo prav.
Za konec, gospe in gospodje. Tudi tu smo poslušali predstavnike vlade o dilemah, govoriti o dilemah. Nekaj ministrov sem razumel, da jim je zelo hudo, da so tako kratko odrezali. Razumem, v vsaki vladi, v vsakem mandatu so ti problemi, ampak nas v parlamentu ali pa vsaj nas v opoziciji ne zanima, kako hudo je komu v vladi ali kako malo se je odrezal. Nas zanima enotna volja vlade glede proračuna in seveda enotna volja, povezana z reformami. In nas torej ne zanimajo vladna razhajanja ali težave posameznih ministrov in nimamo vlade za to, da nam profesorsko razlaga, kot sem že rekel, kako stoji svet in kaj vse je hudega pred nami, ampak kako bomo probleme razreševali. V tej hiši se govori, se posluša, verjetno se več govori kot posluša ali pa preveč govori, ampak v tej hiši moramo tudi odločati. Odločamo lahko pa samo, če imamo jasne alternative, bi rekel dobre opcije in zato smo izvoljeni, da tudi odločamo. Trdim, da to, kar je pred nami, da je slaba podlaga za odločanje, in če je to tisto, s čimer misli vlada v tem letu reševati naše zadeve, potem mislim, da ni to dokument, ki bi bil primeren ali vreden podpore. Ta predlog proračuna preprosto ni odgovor na izzive časa, ki dobiva nove in nove elemente, na katere se je treba odzivati. Prizadel bo gospodarstvo, ker bo obremenil še tiste ali še bolj tiste, ki dobro delajo. Prizadel bo tako tudi družino, prizadel bo upokojence in prizadel bo naše razvojne možnosti. V tem smislu ta predlog proračuna podaljšuje preteklost, namesto da bi se odlepil od nje tam, kjer je to nujno in potrebno, in tako seveda ne utrjujemo temeljev naši prihodnosti.
Še zadnja beseda o tem, zakaj je to tako. Ker je v novi koaliciji od vsega začetka v ospredju strankarski pred državnim interesom, ker je tukaj namesto projektno orientiranega pristopa k reformam več volje pa po podelitvi raznih sfer, tukaj seveda po prvem letu vladanja nimamo tistega, o čemer bi se morali odločati. In zato napovedujem tudi v letu, ki ga zadeva proračun, nadaljnjo rast birokracije, nadaljnjo rast paradržavnih institucij. Kajti tukaj so zdaj nove politične sile, ki potrebujejo svoje sklade, svoje direkcije, svoje fundacije itd.; to bo šlo naprej. In tako napovedujem, kakor se je zgodilo v lanskem letu, da bo tudi v letu 1998 ta koalicija pozabila na državo. Ko nagovarja državljane k odrekanju, bi rekel, naj se začne najprej odrekati svojim apetitom po širjenju državne uprave, po širjenju novih finančnih virov za razne potrebe in naj se posveti tistemu, kar ji govori, ne samo opozicija, kar ji govori ves partnerski svet, s katerim smo povezani. Potrebne so reforme, in kadar bo prišla vlada z jasno besedo in z jasnim projektom reforme, takrat bom z veseljem govoril drugače, do takrat pa bom govoril, da gre za odlašanje, neodločnost, beg od odgovornosti, kar samo poglablja slovensko krizo, ki bi bila ob drugačni politiki lahko bistveno drugačna in bi govorila o optimizmu na koncu tega tisočletja.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Alojzu Peterletu. Prijavljena je naslednja razpravljalka, kolegica Helena Hren-Vencelj. Izvolite kolegica.Pripravi se pa naj Branko Tomažič.
DR. HELENA HREN-VENCELJ: Lep pozdrav. Jaz ne bom tako dolga in izčrpna, kot je bil gospod Peterle, pa vendar ne morem mimo dejstva, da je to obširno nedeljsko branje, ki nam ga je pripravila vlada, bolj pismo o dobri nameri, kot pa natančen proračun in pa obrazložitve, ki bi jih parlament želel. Kot je rekel gospod minister zadnjič v zelo kratki predstavitvi, ki pravzaprav niti ni bila predstavitev, saj se je osredotočil in tudi to zelo na kratko samo na štiri točke, da je proračun kombinacija dejstev in pa predpostavk. Torej, mislim, da prav resno, vsaj na prihodkovni strani potem ne moremo računati s sredstvi, ki naj bi jih v odhodkovni strani potem potrošili. Se pravi predvidevanja, koliko bo posamezen zakon iz sklopa varčevalnih zakonov prinesel, so dokaj neoprijemljiva. Mi vemo, da smo se z dvema zakonoma, ki sta bila v proceduri v decembru, dolgo časa opletali in na koncu ugotovili, da oba skupaj bosta prihranila komaj 500 milijonov. Vemo tudi, da nekatera zakonodaja je v državnem zboru v fazi različnih postopkov, da pa nekaterih od teh, na osnovi katerih naj bi napolnili proračunsko potrebo oziroma proračun, sploh še niso v državnem zboru. In zato bi pričakovali, da bi gospod minister Gaspari bolj natančno opredelil prihodke, ki naj bi jih država dobila z varčevalnimi zakoni, da bi torej vedeli natančneje, s kakšnimi sredstvi operira proračun, po drugi strani pa bi prav tako želeli, da bi natančneje opredelil tudi odhodke. Kajti tudi ti niso opredeljeni, so nepregledni in večkrat je bilo že tukaj rečeno, tudi niso bili predstavljeni ukrepi, ki bi zagotavljali, da se bodo stvari res tako izvajale, kot je v papirjih napisano.
Če pogledamo samo nekaj stvari, ki poleg tega, kar je bilo že rečeno, pravzaprav bode v oči. Vlada na primer ni ničesar napisala o tem, kakšna bo politika države do velikih podjetij, ki živijo delno z državnimi krediti ali pa na osnovi garancij, ki jih daje država, torej, kako dolgo bo ta politika šla še naprej. Nadalje, zakaj je vlada tako neuspešna pri pobiranju davkov? Tudi ne vemo, kakšno, torej kakšen delež predstavljajo nepobrani davki in na kakšen način ta problem misli rešiti. Napisali so sicer, da je potrebna reforma davčne uprave, vendar konkretno, kaj in koliko naj bi se tega denarja zbralo, ne vemo. Torej, če se bo sploh ta reforma izvedla v tem letu.
Nadalje, kako se bo rešil problem elektrogospodarstva. Mi vemo, da elektrogospodarstvo v veliki meri trpi prav zaradi velikih podjetij, ki ne plačujejo ogromnih računov za porabljeno, prodano električno energijo. Po drugi strani pa se demagoško kaže na potrebo, na porabo elektrike v gospodinjstvih, ki da je prevelika, ne varčna in ki da je tudi prepoceni za gospodinjstva. Seveda, nihče pa ne reče, da gospodinjstva so tista, ki so pravzaprav redni plačevalci računov, in da predstavljajo v celotni elektroenergetski oskrbi države relativno majhen delež.
Seveda, vlada tudi nič ni rekla, s kakšnimi ukrepi bo zajezila, obrzdala rast plač v državni administraciji oziroma državni upravi in tudi drugod oziroma z drugimi besedami, na kakšen način bo dosegla, da bomo lahko živeli samo s tistim, kar ustvarjamo, brez zadolževanja.
V memorandumu je napisano, da je nujno revidirati in reorganizirati socialne pravice ljudi. Gospod minister je govoril v zvezi s socialnimi transferji, da so te pravice demagoško pridobljene, in potem tudi navajal te socialne partnerje oziroma dogovore s socialnimi partnerji, ki niso za državo koristni. Vendar pa, če pogledamo mednarodni denarni sklad, pa je rekel, naj namesto vzdrževanja socialnega miru v obliki socialnih transferjev, namesto prelivanja denarja v malho ZPIZ-a ter intervencij v javnofinančni sferi, ki so malo uspešne, da naj čimprej posodobimo pokojninski sistem. Seveda, o tem pokojninskem sistemu pa imamo zelo različne informacije. Že Bela knjiga se je od časa, ko je bila oblikovana, pa do zdaj se te stvari že spet spreminjajo in tisti stavek, ki je bil že tudi tukaj rečen, da naj bi upokojeni imeli zagotovljene približno enake pravice kot sedaj, v ta stavek skoraj nihče ne verjame. Gospod finančni minister je rekel, da so te socialne pravice demagogija oziroma demagoško pridobljene. Čudim se, kajti pri vsaki zakonodaji, ki je bila tukaj sprejeta, vlada da svoje mnenje. Le redko ali zelo malo je bilo takih amandmajev poslancev, na katere vlada ne bi dala svoje privolitve, torej mnenja, vlada podpirala ali pa ne podpirala. Najbolj boleč pa je pravzaprav socialni transfer, ki je v proračunu ministrstva za delo, družino in socialne zadeve opredeljen za otroško varstvo, s tem arhaičnim izrazom, ki pravzaprav pomeni skrb za družino ali pa varstvo družine. Gospod Peterle je o tem zelo lepo in izčrpno povedal. Vendar pa ni rekel, da se prav to, kar je skrb za družino, da se v sklopu proračuna varčuje na račun otrok. Ne razumem politike vlade, da prav pri otroškem varstvu, konkretno pri pomoči, pri tistih stvareh, ki zadevajo otroke, da je pa tukaj najlažje varčevati, in kar nekaj milijard se bo privarčevalo na ta račun. Kajti indeks rasti je konkretno za otroški dodatek celo 104, pri tem, da ima gospod minister indeks rasti za plače 124 in indeks rasti za pomoč družinam 105 v celoti, za ves ta sklop.
Nerazumna je taka politika tudi s stališča pokojninske reforme. Poglejte, mi že deset let ugotavljamo, da število rojstev pada in da se nam ta demografski graf, ki naj bi predstavljal smreko, katere vrh so upokojenci - osnovo predstavlja mlada populacija do 18 let in ta srednji del populacije, ki pravzaprav aktivno prinaša dohodek v pokojninsko in v zdravstveno blagajno - torej, da se nam ta smreka spreminja v obliko čajnega turškega vrča, kjer je spodnji del - mlade populacije vedno manj, potem sledi del, kjer se ta čajni vrč razširi, to je populacija, ki je aktivno zaposlena in prinaša dohodke, plačuje dohodke, potem imamo pa polovico tega in velik vrh upokojene populacije. Po predvidevanjih se bo ta stvar še poslabšala. Torej, če ne bomo imeli otrok, če ne bo otrok, tudi ne bo nikogar, ki bi v bodočnosti, čez dvajset let ali več, prispeval v pokojninsko blagajno. Torej politika vlade do družine in do otrok je restriktivna in to ni dobro.
No, gospod minister je tudi priznal, da pri socialnih pravicah pravzaprav ne vedo čisto dobro, katere so takšne skupine; kar z drugimi besedami pomeni, da socialne pravice niso dovolj natančno opredeljene. Ministrstvo samo ne ve, kdo je v resnici potreben socialne podpore in kdo je ni potreben. Torej, to zanesljivo ni stvar, o kateri bi moral parlament razpravljati, temveč je to pomanjkljivo delo ministrstva. V memorandumu se pa zelo lepo prebere, da bo vlada predlagala rešitve s posluhom za potrebe socialno ogroženih skupin, mlade generacije in pa družin z otroki. Očitno iz tega proračuna teh trditev vlade ne razberemo in zato še enkrat poudarim, da so to samo dobre namere, ne pa politika, ki bi to izražala.
V nekaj besedah bi se rada dotaknila še tega, kar je gospod Sovič govoril v zvezi z ministrstvom za znanost in tehnologijo in sredstvi, ki jih država namenja za razvoj znanosti in pa za tehnološki razvoj. Opažamo odstopanja od tega, kar opredeljuje nacionalni raziskovalni program, in ta odstopanja so že tako velika, da se je v štirih letih to odstopanje povečalo za celoleten proračun ministrstva za znanost in tehnologijo. Gospod Sovič je govoril tudi o ARNES-u in če bo to omrežje razpadlo, potem smo odrezani od razvitega sveta, in jaz si težko predstavljam, kako naj se Slovenija vključuje v Evropsko zvezo na ta način. In končno, vlada ne spodbuja tehnološkega razvoja v gospodarstvu, kajti brez spodbujenega tehnološkega razvoja ni napredka. O tem smo tudi vsi prepričani in prav spodbude za tehnološki razvoj so tudi za četrtino manjše glede na nacionalni program. Skratka danes,
ko sem govorila z nekom, ki je vpet v te mednarodne raziskovalne tokove, je rekel, naša država je na najboljši poti, da privzame ruski sistem.
Ker proračun ni zakon, obravnavamo vsebine, ki se potem lahko še presneto spremenijo, sredstva prelivajo, tako da je proračun resnično nepregleden in zato tudi ne verjamemo, da bo primanjkljaj samo 1% glede na bruto dohodek na proizvod, da ta planirani primanjkljaj ni realen. Ugotavljamo, da je proračun premalo razvojno naravnan, da je vprašljiva realizacija memoranduma, ki je sploh neopredeljen samo na leto 1998, temveč se razvleče še na nekaj let naprej, skratka, pričakovati je, da bo končni primanjkljaj večji. Tepe nas tudi preveliko zadolževanje v preteklosti in slišali smo že, da pravzaprav vlada tudi nad tem nima pregleda. Tepe nas to, da je potrebno velike vsote rezervirati za plačilo obresti od kreditov. Skratka, imamo vrsto resnih problemov, ki jih država, pa si naj to priznamo ali ne, mora rešiti, če hočemo preživeti.
Glede tega, kakšna je vloga parlamenta, pa še tole. Nek novinar je napisal, da je parlament postal navidezno resničen. Tudi razprava v tem parlamentu v teh dneh kaže na to, da pravzaprav mi govorimo ene stvari, vlada pa, kot da se je to prav posebno ne tiče. Ta novinar se je tudi slikovito izrazil, da je pravzaprav zadnja postaja v glavnem podzemske informacijske železnice. Če sklenem, bo verjetno koalicija rekla: In vendar se vrti, "Eppur si muove", oziroma psi lajajo, karavana gre dalje.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegici Vencelj. Na vrsti pa je naslednji razpravljalec, gospod Branko Tomažič. Pripravi naj se Peter Hrastelj.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Uvodoma bi samo na kratko repliciral predhodniku. Moti me, da tisti, ki so imeli v rokah vzvode oblasti, danes govorijo o napakah drugih, sami pa so sokrivi tudi tega stanja, ki je v slovenskem prostoru. Generalno predlog proračuna za leto 1998 podpiram. Za vse postavke je premalo zagotovljenih sredstev in vsi si želimo več, celo zahtevamo in postavljamo nemogoče zahteve. Plan želja je velik, realnost pa je čisto nekaj drugega. Vsi razmišljamo o racionalizaciji porabe proračuna, a nihče ne želi opustiti svoje pozicije ali prepustiti dela svoje pogače drugemu. Ko razmišljamo o racionalizaciji državne uprave, institucij, zavodov in agencij, se nekako strinjamo, pozitivno razmišljamo, vendar naj se vse to zgodi pri sosedu, nikakor ne meni. Vsi vemo, kako je v Nemčiji državna uprava zmanjšala za 30% službene kilometrine, dnevnice, potovanja in še bi lahko naštevali, in vse to je naredila, da je omilila ržavno porabo. Zakaj tudi mi nismo sposobni takih dejanj, tudi na tem segmentu se racionalno obnašati. Ne strinjam se z mnenji nekaterih predlagateljev proračuna, ki so svojo 'malho' napolnili in sedaj drugim vehementno nasprotujejo, ko si želijo v svojo torbo le, kar nujno potrebujejo. Enostransko polnenje uporabnikov proračuna ali zagotavljanje sredstev le za svoje usmeritve ne sme biti pravilo. Večina razpravljalcev je v teh dneh govorila samo o "outputu" in nič o "inputu" proračuna. Vsi razmišljamo samo o porabi proračuna. Če nimaš kje vzeti, je res, da tudi dati ni možno. Prav to pa je v vseh dosedanjih proračunih največji problem. Ne znamo ali nočemo pobrati tistega, kar državi pripada. Ne znamo ali nočemo spoštovati zakonodaje, ki predpisuje in določa polnenje proračuna. Ne znamo in nočemo tudi sprejeti zakonodaje, ki je v Evropi že utečena v praksi. Moramo se zavedati, da je potrebno krog davkoplačevalcev širiti in višino davka nižati, kar pa nam zadnja leta ne uspeva in delamo obratno, davke plačnikom višamo, neplačevalce pa pustimo pri miru. Dajatve znamo pobirati samo pri poštenih davkoplačevalcih, nič ali pa zelo malo naredimo za spoštovanje pravne države. Proračun se vse premalo navezuje ali sledi trendom proračunov Evropske unije. Vemo, kako lahko država pomaga ali usmerja sredstva v gospodarstvo, kmetijstvo, okolje in druge namene. Najbrž nam bo določene navade ali razvade Evropska unija prepovedala, ko bomo vstopili v Evropsko unijo, zato naj se proračuni že sedaj pripravljajo tako, da bodo sledili trendom proračunov Evropske unije, posebno v segmentih spodbud v gospodarstvo in kmetijstvo. Vzdihovanje odgovornih pri pripravi proračuna, da vse preveč sredstev namenimo za otroško varstvo, porodniški dopust, varstvene dodatke, otroške dodatke, je neupravičeno. Rezultati so slabi. Otrok je vedno manj, nataliteta pada. Kakšno stanje ali negativni trend natalitete bi bil, če vse te pomoči ne bi namenjali za dvig rojstev na Slovenskem. Smatram, da še zmeraj veliko premalo pomoči namenimo mladim družinam za reševanje stanovanjske problematike, pri zaposlovanju in še bi lahko naštevali. Da ne bomo postali država starcev, bomo prav na tem segmentu morali veliko več narediti in z raznimi državnimi spodbudami ali olajšavami spodujevati nataliteto. Z vsem tem bomo tudi razširjali miselnost, ki bo v prid večanju števila otrok. Taka skrb ponuja optimizem in veselje nad prihodnostjo, ki nas čaka. Ne strinjam se z načinom, da je 56% slovenskih otrok državno podprtih z zagotavljanjem otroškega varstva v vrtcih, ker država prek zagotovljene porabe subvencionira vrtce. Kaj pa ostali otroci, ki se varujejo doma in v zasebnem varstvu? Ali ti otroci niso upravičeni tudi iz tega naslova? Proračun ali politika varstva diskriminira 44% slovenskih otrok. Ali so morda ti otroci manj vredni v tej državi? Predlagam, da se v proračunu nameni sredstva tudi za te otroke, saj bodo le tako enaki med enakimi.
Za regionalni razvoj je v zadnjem času namenjenih vse več sredstev, vendar se ta denar vse preveč kopiči v novih centrih regij. Zato je potrebno več sredstev nameniti za demografijo ali za prostor, ki je ogrožen glede poseljenosti in razvojne naravnanosti. Tako bomo več namenili celotnemu prostoru in nova regijska središča decentralizirali pa tudi izvedli pravo decentralizacijo.
S postavko v proračunu za kmetijstvo nisem povsem zadovoljen. Smatram, da je premalo sredstev namenjenih za direktne subvencije v področja z omejeno pridelavo in v področja, ki se zaraščajo. Zadovoljen pa sem, da se v zadnjih dveh letih proračun za kmetijstvo povečuje. Vemo pa, da tistih procentov ne bomo nikoli dosegli, ker je leto 1992 bilo izjemno nenaklonjeno kmetijstvu, ko je bila renominacija in se proračun za kmetijstvo ni povečal, ko se je za vse druge postavke povečal za prek 100%. Poznano nam je, koliko sredstev namenjajo dežele Evropske unije za direktne podpore v kmetijstvu. Da bomo s to preživeli, je nujno potrebno slediti trendom Evropske unije. Veliko premalo sredstev je namenjenih za izobraževanje kmetij ali večanju posestne strukture. Zato predlagam, da se za to postavko v letošnjem letu nameni več sredstev, mnogo več, kot jih ministrstvo za kmetijstvo predvideva. Predlagam, da se zagotovi več sredstev za pomoč pri branžnem organiziranju kmetov, ki je v 50. letih moralo zamreti; danes pa Evropa zahteva od nas, da se kmetje organizirajo in postanejo partner pri soodločanju o svojem razvoju in svojih usmeritvah.
Zaradi nesprejemanja prepotrebne pokojninske zakonodaje je vse večji porabnik proračuna pokojninski sklad, ki siromaši državno blagajno in odžira sredstva za druge nujne namene. Ne morem mimo dejstva, da ni možno dobiti dvakrat, če si le enkrat dal v ta sklad. Kako to, da sin, ki dela v istem podjetju, kot je njegov oče, in je podjetje enako uspešno, kot je bilo takrat, in sin opravlja isto delo, kot ga je oče, pa dobi manj plače kot njegov oče pokojnine?! Potrebno se bo soočiti tudi s tem problemom. Če se ne bo ta vlada ali ta predsednik, se bo morala druga vlada ali drug predsednik ali zagotovo nekdo drug. Zaradi vse večjega načrtnega upokojevanja, reševanja odvečne delovne sile, zastarelih ali neprimernih politikov, članov raznih združb, "ferajnov", se razmerje med aktivnim ali delovnim prebivalstvom zožuje nasproti upokojencem. Že pred časom bi se moral oglasiti alarm v pokojninskem skladu, še bolj pa v vladi. Zakaj tiščimo glavo v pesek, ko vsi vemo, kaj se bo zgodilo, če hitro ne ukrepamo in ne sprejmemo nove zakonodaje. Zajeziti je potrebno tudi nenormalno predčasno upokojevanje zdravih, mladih ljudi, ki po upokojitvi odpirajo svoja nova podjetja. Ljudje, ki delajo v državni upravi, naredijo prekršek, za nagrado so s 25. leti upokojeni in dobijo 200.000 penzije, zraven pa odprejo svoja nova delovna mesta. Kje je to pravica te države, od drugih ljudi pa zahteva, da bi delali prekomerno. Na drugi strani pa hočemo podaljšati starostno mejo upokojitve in prisiliti delavca za tekočim trakom v tovarnah v daljšo delovno dobo. Temu bom nasprotoval, saj menim, da je prepotrebno rešiti upokojevanje s 25. leti delovne dobe in invalide, ki niso invalidi, poslati nazaj na delo. Gorje državi, kjer upokojenci začnejo vzvode oblasti jemati v svoje roke. Nekatere države že opažajo vpliv vodenja upokojencev in se s težavo otepajo diktiranju oblasti v korist upokojencev. Če se bo trend nadaljeval, pravi znani profesor, bo prišlo do revolucije starih zoper mlade. Stari bodo zahtevali, da se dajatve obdržijo, mladi pa, da se davki ne povišujejo. Glede na starostno strukturo in nataliteto slovenskega naroda bo trend davkov v naslednjih letih moral naraščati, da bo lahko polnil blagajno ZPIZ-a. Z vsem spoštovanjem do starejših, vendar v tej družbi imamo tudi mlade, tiste, na katere je potrebno misliti in jim pomagati, ki bodo kasneje delali za upokojence. Zato se moramo otresti tega sindroma, prekiniti ta utečeni ritem, napraviti red na tem področju in prekiniti z generacijo, ki je determinirala minula desetletja in to hoče še naprej.
Naj zaključim. Preproste mlade Slovence danes teži, kako bodo preživeli in kako bodo v vedno bolj dragi državi lahko poskrbeli zase in za svoje otroke. Brez dvoma pa mora postati prednost obramba človekovega življenja, kajti brez življenja ni zaposlovanja, ni gospodarskega blagostanja, ne sociale, niso potrebna stanovanja, šole, ne zdravstvo, ne poračun in ne vlada in najbrž ne tudi ta parlament. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Replika. Gospod Peterle, izvolite.
ALOJZ PETERLE: Gospod poslanec Tomažič je povedal veliko zadev, s katerimi se lahko strinjam. Kar zadeva njegov prav začetni del, da vsi hočemo več, bi rad povedal, da na tej strani Slovenski krščanski demokrati nočemo nič več, hočemo drugače. Mi vemo, da ni denarja dovolj za več, trdimo pa, da je napačno razporejen in da niso prave prioritete postavljene, tako da v naših amandmajih, kolikor jih bomo dali, bomo povsod povedali, kje vzeti in kam dati, znotraj tega, kar mislimo, da je realno.
Kar zadeva preteklost, bi samo še enkrat povedal. Vi ste v podobni situaciji zdaj, kot smo bili mi, iz manjšinske pozicije v vladi ne moreš doseči tistih zadev ali pa ne vedno, če večinski partner tega ne želi. To je pač logika politike, drugače pa jasno, da tisti, ki so gor, so za določene stvari zaslužni, za določene krivi, za vse pa gotovo odgovorni.
Kar zadeva zdaj pa še varčevalnega ukrepa, mislim, da ste omenili nemški primer. Poglejte, jaz bi svetoval vladi, da enkrat tvega ta strošek, pa pogleda, kateri uradniki, ki jim gre državni službeni avto, se z njim prevažajo v zasebne namene ob sobotah, ob nedeljah na razna smučišča itn., pa naj to malo pomnožijo, pa seštejejo, pa bi videli, da če bi se dosledno državni avtomobili uporabljali, bi videli, da bi se dalo nekaj privarčevati, ampak tega v varčevalnih ukrepih seveda ni. Mislim, da bi se dalo precej "prišparati", po domače povedano.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Replika na repliko, gospod Tomažič.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala. Spoštovani zbor, ne bi rad vodil replik, ker jih ni bilo do zdaj, vendar bi povedal samo en segment. Člani pozicije tudi izhajamo iz svojih volilnih enot, na primer jaz izhajam iz volilne enote Ajdovščina. Moram reči, da sem dobil v zagotovljeni porabi ali v denarju za demografsko ogrožena področja manj, kot mi pripada. Lahko pa s prstom pokažem na več poslancev opozicije, ki so dobili več, kot jim pripada, pa nisem iz tega delal nobenih negativnih sindromov v tem parlamentu, ampak sem menil, da naj dobijo, če res več rabijo, kot jim pripada.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Naslednji razpravljavec je Peter Hrastelj. Izvoli, kolega. Pripravi naj se Branko Kelemina.
PETER HRASTELJ: Spoštovani predsedujoči, spoštovani kolegi, jaz bom pa bolj kratek. Prav gotovo je sestavljanje proračuna, pa naj si bo to na občinski ravni, ker sem tudi župan, predvsem pa še na državni ravni, ni lahko naloga in to ni mačji kašelj. Čisto prav je, da se pove s te govornice, kaj ni prav in da se povedo tudi želje - tole bi bilo pa boljše takole. Jaz se v pretežni meri strinjam z mojimi predgovorniki, ki ugotavljajo marsikaj, kar bi bilo dobro spremeniti v tem proračunu. Ne bom se ozrl na vse segmente našega državnega proračuna, vendar samo na eno in to na drobno gospodarstvo in to na tisti segment v našem gospodarstvu, ki še danes kolikor toliko živi in dela in uspeva ter se širi, ker konec koncev, vse življenje sem v tem segmentu tudi deloval.
Če se spomnite, spoštovani kolegi, ta branža v preteklosti do leta 1956 od takratne državne ureditve sploh ni bila priznana. Hvala bogu, od takrat naprej nas je država že tako ali drugače priznavala. Danes imamo že ministrstvo za drobno gospodarstvo. Ampak, če pa pogledamo tisto nesrečno številko, koliko pa imamo v tem proračunu na tej postavki, je pa smešno malo. Sicer je indeks velik, ampak v preteklosti je bila ta postavka mačehovsko obravnavana. Če vam prikličem v spomin, da je v Republiki Sloveniji po podatkih iz lanskega leta 60 tisoč obrtnikov in SP-jev. Pri njih je zaposlenih približno 50 tisoč delavcev. Kaj ima s to populacijo naša država opravka? Nič drugega, kot da davke pobira in nič drugega, če se prispevki ne odvajajo, da jih poterja. Nobene druge "brige" naša država s tem nima.
Priporočam sestavljalcem proračuna, priporočam vladi, naj vendar pomisli in razmisli, ali ne bi bilo bolje mogoče samo 0,1% tistih sredstev, ki smo jih doslej, bom grdo rekel, zmetali za železarne pa za razne TAM-e in tako dalje, za subvencioniranje obrestne mere pri najetju kreditov in tako dalje, za razvoj tega segmenta gospodarstva. Vedite, da ta sredstva ne bi bila vržena stran, tako kot so že marsikdaj bila za druge namene. Želim in pričakujem od vlade, da bo prisluhnila ne samo mojim sugestijam, tudi vsem mojim predhodnikom, da bi vendarle nekako našli konsenz in ta proračun tudi sprejeli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Petru Hrastelju. Naslednji razpravljalec je Branko Kelemina. Izvoli! Pripravi naj se Franci Rokavec.
BRANKO KELEMINA: Spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki vlade, ki so prisotni! Seveda bom, tako kot se pač zdaj in že ves čas določene stvari ponavljajo, tudi jaz, žal, neke stvari moral ponoviti, kajti osnova nam je pač isti proračun, in ne moremo drugače, zato moramo govoriti kolikor toliko o istih zadevah. Tokrat bom govoril popolnoma v svojem imenu, niti v imenu socialne demokracije, niti v imenu opozicije, ampak v svojem imenu in v imenu tistih volilcev, ki se pač strinjajo in ki so podobnega mišljenja kot sam osebno.
Torej, osebno se v tem letošnjem proračunu 1998 zavzemam za zmanjšanje proračunskega primanjkljaja oziroma, bolje povedano, za uravnotežen proračun. To bom tudi poskušal uveljavljati z vloženimi amandmaji. Kako doseči ta uravnovešen proračun v globalu, je veliko vprašanje. Na krajši rok, seveda, prav gotovo težko. To pa tudi zaradi tega, ker je sistem kot tak na daljši rok v celoti kar precej zavožen. No, naj samo navedem recimo nekaj izboljšav oziroma mojih pripomb, za katere mislim, da bi bilo dobro, da bi jih država upoštevala, pa tudi koalicija pri nekaterih ukrepih, ki bi jih bilo treba zavzeti za ureditev teh razmer.
Prav gotovo bi lahko, recimo, uredili marsikatero področje, zagotovili več sredstev za državni proračun, z novimi davki. Seveda to s tistimi davki, ki bi obdavčili bogatejše sloje. To je recimo tudi davek na premoženje, ki, ne vem, zakaj ne more ugledati luči sveta; upam, da ga bo v nekem krajšem obdobju. Potem je potrebno sprejeti tudi davek na dodano vrednost, tukaj so tudi neke možnosti za pridobitev nekaj dodatnih sredstev. Zdaj po vseh ocenah oziroma kolikor sem pač razbral iz proračuna, ker ga je težko brati, ni razvidno, koliko je v letošnjem letu namenjenih sredstev za izvajanje tega programa in kako se bo ta program tudi v drugem letu začel izvajati. Kajti vemo, da so to zelo dolgoročne priprave, predvsem na usposabljanju delavcev, ki bodo to izvajali, pa tudi samega sistema.
Nadalje, recimo, je absolutno nujno potrebno zmanjšanje inflacije. To pa pomeni - inflacije ne moremo zmanjšati kar tako, tudi ne na krajši rok, ampak je potrebna pospešitev investicijskih ciklusov, kar je pri nas poseben problem, o čemer bom kasneje nekoliko več povedal.
Je pa tudi naslednji problem oziroma možnost, kako urediti, uravnovesiti proračun, varčevanje na vseh področjih. Tukaj se zdaj mi zavzemamo oziroma država je prišla z idejo, da bi varčevali državljani in vlagali svoje prihranke v naložbe, kajti zdajle se pač že celo večnost, pravzaprav že celo obdobje, tudi iz starega sistema, ljudje oziroma prebivalci obnašamo potrošniško. To pa seveda zaradi tega, ker nam država daje izredno slab zgled za te namene. Seveda to je razvidno tudi iz sedanjega proračuna, ki kaže na to, da želi porabiti bistveno več, kakor je sposoben ustvariti. Tako da, dokler bo, seveda država se tako obnašala, naj ne računa na dobro razmišljanje državljanov in da bodo oni resnično začeli drugače razmišljati, kajti to je res dolg proces in dokler, tako kot sem povedal, ne bo vzgleda, se to prav gotovo ne bo zgodilo.
No, zdajle, če se naslonim še na naslednja področja, ki so bila žal seveda velikokrat omenjena, ampak tudi sam bom nekaj v zvezi s tem omenil, seveda to je tista nesrečna plačna politika v celoti. Seveda neugodna v vseh strukturah v državi, tako kot so že seveda vsi ugotovili oziroma marsikdo, seveda posebej plače v javnem sektorju, ki so seveda v vseh naslednjih, kot je tudi bilo prikazano, recimo realno porasle celo za 10%, to je prek vseh meja in prek vseh možnosti. Vzroki za to slonijo seveda v preteklosti in še nastajajo tudi v sedanjem sistemu oziroma v sedanjem času, to je tudi na osnovi novih zaposlitev itn. Torej bo absolutno nujno zmanjševanje plač v masi, kot v celoti v javnem sektorju. Nujne bodo tudi seveda racionalizacije, to pomeni prekvalifikacije tega osebja, upravnega in usposobiti jih pač v najkrajšem času za tiste funkcije, ki se na novo pojavljajo, kot je bilo rečeno tukaj s tem prehodom Slovenije oziroma približevanju Evropi. Seveda, jaz priznam, da se prikazujejo nove dejavnosti oziroma nove potrebe, ampak to je potrebno pač z obstoječimi ljudmi zagotoviti. V kolikor to ni možno, je pač potrebno tiste ljudi, ki so odveč, pustiti, odpustiti enostavno. Jaz smatram, da bi bilo potrebno, državna uprava je neučinkovita in bi morali zmanjšati zaposlene vsaj za 20%, s tem bi seveda povečali učinkovitost, pa res tiste nujne strokovnjake, ki bi morali delati na teh projektih, potem dodatno zaposliti.
Vsi radi tukaj v državnem zboru, ja, zdajle je že ura taka, res, da se kosilu bliža čas, tako da bo malo težko tole razpravljati pred prazno dvorano, ampak ne glede, jaz bom svoje povedal. Torej vsi, ki so danes tukaj oziroma v teh dneh nastopali, tudi poslanci pred govorniškim odrom so zatrjevali, da je pač potrebno to plačno politiko ukrotiti na nek način in verjetno vsi so mislili na neke druge institucije, ki bi to morale storiti, malo kdo je pa pomislil, da je treba naprej začeti seveda pri sebi te racionalizacije izvajati. Tudi jaz smatram, da so nekoč, tudi pred časom in pa tudi danes poslanske plače vsaj za 50% previsoke, seveda glede na drugo strukturo prebivalstva, ki živi v težkem pomanjkanju. Kajti, če jaz seštejem vse svoje prihodke, ki jih imam, tudi tiste dodatke, ki jih dobim zraven, je to tam nekje, pa imam pač manjši osebni dohodek, s temi dodatki nekaj čez 400.000, dočim moji volivci, s katerimi se srečujem v volilni enoti, pa imajo tam okrog 40.000, 45.000, torej imam jaz 10-krat večji osebni dohodek. Zdajle vas pa vprašam, kaj si lahko on, ki dela tudi tako rekoč kot jaz cel mesec, kupi za tistih 40.000 tolarjev in kaj si lahko kupim jaz. Jaz lahko grem v trgovino in kupim vse, kar tam vidim, on pa ne more in ne ve, ali bi vzel s poličke in dal v svojo košaro ali ne. Jaz lahko kupim vse, kar vidim. Vsaj za enkrat je tako. Mislim, da bi lahko tudi poslanske plače zmanjšali, potem zahtevali od vseh ostalih institucij, da bi se tudi sami racionalno obnašali. Seveda bo tudi potrebno zmanjšati stroške državnega zbora tudi s tem, da bo potrebno mogoče zmanjšati število zaposlenih in pa seveda predvsem zmanjšati materialne stroške, absolutno se jih da na vseh nivojih zmanjšati. To bi bila ta racionalizacija, o kateri smatram, da je zelo nujna in potrebna.
Naslednja je pa seveda pokojnine. O tem je tudi bilo veliko že rečenega. Recimo samo en podatek. V letu 1998 skupaj s plačami seveda v javnem sektorju bo šlo v te namene 350 milijard tolarjev. To je ogromna vsota. Vzroki za te pokojnine segajo, kot smo že ugotovili, iz leta 1985. Res bi bilo potrebno vprašati, kjer so tisti ljudje, ki so o tem takrat odločali, da smo danes v taki situaciji. Prav gotovo so bili pošteno plačani za to, da bi tudi dolgoročno razmišljali, kaj se lahko iz tega sistema zgodi, ampak očitno izgleda, da žal niso, in zato smo danes tukaj, kjer smo. Seveda so tudi razlogi, tista predčasna upokojevanja in pa še drugi elementi, previsoke pokojnine, priviligirane itd., o katerih je tudi že bilo rečeno nekaj. In kako rešitev zdaj najti iz tega? Seveda pokojninske reforme pa kot vidimo še lep čas ne bo. Če pa bo, pa ne bo tisto, kar je v prvi fazi bilo mišljeno oziroma kar bi se dejansko moralo z njo zgoditi. In če te pokojninske reforme letos ne bo, potem je jasno, da je tudi ne bo drugo leto in naslednje leto, kajti znano je, da v kolikor se te reforme ne zgodijo v prvem volilnem letu nekega vladanju, potem se te več ne morejo zgoditi zaradi teh političnih igric, ki se dogajajo in ki so že bile omenjene.
Poglejte, če samo omenim tisti predlog gospoda Kebriča za spremembo te zakonodaje pokojninske. Nek govornik se je spraševal tukaj, koliko je to sploh vredno, ta predlog, če bi bil slučajno sprejet. Ta predlog je po moji oceni, in kot sem sem se tudi pozanimal, težak okrog 15 do 20 milijard, če se to sprejme in to pomeni, da je teh 5 glasov v tej koaliciji izredno dragih in je to resnično draga koalicija za vlado in pa tudi seveda za politične stranke. Upam seveda, da predlog ne bo izglasovan in da se to ne bo zgodilo in da bomo privarčevali teh 15-20 milijard.
Vso to problematiko, ki sem jo do sedaj navedel tukaj, bi bilo potrebno na nek način z nekimi res razumnimi ukrepi uskladiti in tudi odpraviti, ampak seveda to bi se moralo zgoditi za ceno, ki bi jo morala plačati tista vladajoča koalicija, ki je pač v nekem obdobju na oblasti. Kajti, če vprašate povprečnega državljana, kaj je za njega pomembno, ali osebne koristi ali strankarske koristi ali koristi koalicije, potem bo prav gotovo odgovoril, da so za njega pomembne koristi za Slovenijo kot državo, koristi za njene državljane pod enakimi pogoji za vsakega brez vseh privilegijev enako. Torej bi resnično morala ena koalicija, ki bi prišla na oblast v nekem obdobju, in to bi seveda mi Socialdemokrati storili, če bi bili na oblasti, žrtvovati svojo naslednjo izvolitev v naslednjem mandatu za to, da bi uredilo vse te razmere na vseh teh področjih in da bi potem lahko država lažje zadihala in da bi tudi lažje se podala na pot v Evropo, v katero si toliko želimo.
No, če grem hitro naprej, potem je bilo tudi veliko govora o naložbenem sektorju. Seveda je to en element državnega proračuna, ki je zelo zanimiv, in lahko tudi veliko zmanjšamo primanjkljaj, če okrnimo te naložbe, ki smo si jih zastavili v nekih programih. Ampak, recimo čisto osebno, z mojega stališča, če pogledam naložbe v ceste, moram reči, da jih ni možno okrniti. Zakaj jih ni možno okrniti? Poglejte, promet neizmerno hitro narašča in če hočemo, da se bo hitro odvijal, ker nam to vzame ogromno časa, pa tudi velika izguba časa je glede same produktivnosti in vsega, moramo zagotoviti, da se bo ta promet čim hitreje odvijal, gre pa seveda tudi za varnost. Pri vseh teh naložbah pa je vprašljiva racionalnost, kajti ni ustreznega nadzora. To, kar imamo, ta nadzor, ki ga imamo - saj to je prisotno tudi pri vseh drugih segmentih državnega nadzora nad državno upravo oziroma nad vlado in tako naprej - je takorekoč, po moji oceni, čisti "blef", resnično "blef". Kajti vse te inštitucije, smo ugotovili, z Računskim sodiščem na čelu, v bistvu nimajo nobenih pravih kompetenc za tisto dokončno ukrepanje in tudi dokončno rešitev vseh negativnih pojavov, ki se dogajajo pri tem poslu. Po moji oceni, recimo, če bi bila sposobnost te države, tudi tega državnega zbora, v končni fazi, bi morali nadzor nad vsemi temi pomembnimi investicijami in velikimi investicijami zagotoviti s tujimi strokovnjaki in res neodvisnimi tujimi strokovnjaki in ti bi takrat spremljali te zadeve, nekaj bi sicer stalo, ampak imeli bi pa čiste podatke in si ne mi mogli nikdar očitati, pa tudi komu drugemu ne, da smo storili napake ali da smo karkoli spravili tudi neupravičeno v žep.
Naslednji segment teh naložb so tudi železnice. Vemo, da je posodobitev nujna, kdaj in kako, pa je veliko vprašanje. Je pa tudi veliko vprašanje, ki bi ga bilo potrebno tudi razčistiti, kaj vse se je na tem področju zgodilo v preteklosti. Za to bi rabili ogromno časa, ki vam ga zdajle ne bi jemal, ampak bi bilo resnično potrebno tudi za to področje se enkrat usesti v tem državnem zboru in te stvari razčistiti. Če se naslonim na gospodarstvo, kot naslednjo dejavnost v tem naložbenem sektorju, lahko ugotovim, kot so tudi drugi ugotovili, da pravih naložb v bistvu ni. Če teh naložb ne bo, bo spet tista stara zgodba, ki jo vsi poznamo - ne bo delovnih mest, ne bo plač, ne bo varčevanja in tako naprej; ta začaran krog se seveda vrti z vedno večjo hitrostjo in požira vase vse, kar pride nedogovorjeno in neusklajeno pred njega. Sedaj, v tej fazi, je pač znano, da imamo samo sanacije, intervencije, dokapitalizacije, reprogramiranje, pokrivanje izgub in tako dalje, da ne bi tega naprej navajal, ker je znano, ker ste vsi pogledali v proračunu, kaj piše. To vse skupaj, po moji oceni, pa je velikokrat samo ena velika potuha za nesposobnost in različne mahinacije. To so ugotovili tudi že strokovnjaki. Za to so lep primer železarne, kar sem že tudi enkrat omenil. Ljudje enostavno pričakujejo, da bodo nekaj dobili od te ljube države in se niso pripravljeni sami potruditi in tudi pokazati samoiniciative svojega znanja itn. To si upam trditi in to je jasen psihološki občutek in tudi značaj, o tem ni potrebno naprej razpravljati.
Seveda prav tako bi recimo na področju gospodarstva oziroma celotnega sistema bilo potrebno znižati inflacijo na 4 do 5%. No, je pa tudi tale neuravnovešen proračun tako rekoč tisti glavni motor inflacije in tudi tu je en začaran krog, ki se vrti in vkolikor ne bomo tega uspeli omejiti, bo ta inflacija šla še mogoče čez 10%. Vemo pa, na kakšen način se zdajle drži v okvirih, da ne presega teh 10%, čeprav je mogoče po nekih, če bi naredil izračune, malo drugačne, ta čez 10%.
Poglejte, moram se tudi dotakniti enega segmenta, to je energetike. O tem smo že tudi govorili, pa bomo še tudi takrat, ko bo to na dnevnem redu, ampak močno me pa moti to, da sem opazil v proračunu 500 milijonov tolarjev za TET 3. Kako si lahko nekdo dovoli, da brez vsakega vnaprejšnjega dogovora, niti ni sprejet zakon niti nimamo sprejetega nacionalnega programa itn., zagotovi taka ogromna sredstva za predpripravljalna ali kakršnakoli dela že na nekem objektu, če nima za to nobene potrditve. To se lahko zgodi samo tukaj pri nas v Sloveniji, ker gre pač za politične odločitve in potem pridemo do takih anomalij in iz takih izkrivljanj in tudi popravljanja posledic, ki jih ne moremo nikdar popraviti, če tako stvari zastavimo.
Omenil bi tukaj tudi, moram omeniti seveda tudi program savskih elektrarn, ki je tudi v proračunu nekje omenjen in tudi so govorili že določeni o tem. Poglejte, tukaj je zdajle glavni problem, pri teh naložbah v savske elektrarne, kdo bo dejansko prevzel te funkcije, glavne, torej, kdo bo direktor in vse ostale pozicije, kdo bo v tem projektu prevzel, in od kod bo prišel kapital za te projekte. Jaz se popolnoma zavedam in se strinjam tudi z ministrom za finance, ko pravi, da pač ni možno več obremenjevati države s krediti in s poroštvi in s temi zadevami, ampak jaz sem trdno prepričan, in podatke, ki sem jih tudi sprejel - mogoče bo to tudi nekaj, kar ne bi smel povedati tukaj - ampak baje je v tujini našega kapitala dovolj, slovenskega, baje nekje za okrog milijardo in pol, ne, 1.500 milijard. Vendar ga kot takšnega ne moremo spraviti v državo, ker, poznate evropsko zakonodajo, če nima čistega ozadja, potem ga ne moreš plasirati, zato pa seveda vse tiste naveze z Italijo itn. Ne bom vam to razlagal, tisti, ki ste v teh poslih že bili , bolj poznate te stvari in veste, kako. Ampak jaz kljub temu mislim, da je Slovenija sposobna in da so slovenski ljudje in pa tudi posamezniki že toliko močni, da bi lahko vložili svoj kapital v te projekte, kajti zato, da se ta projekt savskih elektrarn požene, potrebujemo mogoče v prvi začetni fazi tam nekje 10 milijard, potem pa še kakšnih 10 in še enkrat 10, potem bi jih pa že skoraj dosti bilo in bi celotni projekt lahko zgradili v naslednjih 10 letih. Zdajle, vkolikor se bo pa to šlo spet z nekimi kooperanti iz Avstrije itn., potem bomo počasi resnično prišli pod tuje roke in pod tujo oblast, tako kot smo bili, ker verjetno nam to tudi nekaterim najbolj odgovarja, da drugi odločajo o naši usodi, ne mi sami.
Naslednja tema, ki se je seveda moram dotakniti, je tisto moje področje, malo gospodarstvo, ki je bilo že omenjeno. O tem je bilo tukaj v državnem zboru še veliko rečenega. Vsi se strinjajo tudi na najvišjem nivoju, da je to naš paradni konj, ki pa je ostal brez hrane, brez krme. Strategija razvoja malega gospodarstva predvideva, kako se bo to vse razvijalo v naslednjih obdobjih, samo jaz vas vprašam - na osnovi česa? Če ni krme, če ni hrane, kako pričakujete, da se bo malo gospodarstvo razvijalo naprej. Naj samo omenim sklad za razvoj malega gospodarstva, če podam samo nekaj podatkov, če vas mogoče zanima. Poglejte, v letu 1996 je bilo razdeljenih približno 3 milijarde tolarjev podjetnikom in obrtnikom, v letu 1997 2 milijardi, torej se ta sredstva celo zmanjšujejo, potreb je pa bilo, recimo v letu 1997, za 15 milijard. Jaz sem trdno prepričan, da v kolikor bi bilo v tem skladu več denarja in da bi podjetniki in obrtniki to vedeli, da je več denarja in da ga je možno dobiti, bi bilo zahtevkov mogoče tudi za 20 ali še več milijard, kajti ta sektor tako rekoč ne pozna omejitev in je neizmerno požrešen, ambiciozen in je pripravljen delati, investirati in to je tisto, kar potrebuje v bistvu tako rekoč finančna sredstva. Saj jaz vam bom povedal. Podjetniki in obrtniki, brez skrbi, tudi brez vaše državne intervencije in vlade, takoj vnaprej povem, se bo znašlo, bodite brez skrbi. Zagotovili si bodo tudi sredstva, ampak na svoj način, seveda, iz tujine tako rekoč. Tudi vrnili bodo vsa ta sredstva, brez skrbi bodite, da bodo, ampak imeli bodo pa tudi svoje drugačno mišljenje o tej državi in odnos do nje bo takšen, če država ni sposobna teh stvari financirati.
Omenil sem tudi to, recimo našemu ministru za malo gospodarstvo, pa je začel kritizirati ta sklad, češ, da so se zgodile nepravilnosti, da gre za 1 milijardo 300 izgubljenih sredstev. Ja, to ni moj problem, spoštovani, niti ni problem podjetnikov in obrtnikov. To je problem pravne države. Če bi pravna država funkcionirala, bi dejansko ta sredstva bila na nek način vrnjena in bi sklad funkcioniral naprej. Potem je tudi omenil, da ta sklad kot tak ne more funkcionirati več kot sklad, ampak bi ga bilo treba vključiti v ministrstvo. Jaz nimam popolnoma nič proti. Naj ga vključijo kamor hočejo, samo naj zagotovijo neka naložbena sredstva, da bodo lahko obrtniki in podjetniki dobili kapital, in to seveda po neki razumni ceni. Po moji oceni, če mene vprašate, če bi država res hotela vlagati v malo gospodarstvo, bi obrestna mera morala maksimalno znašati 8% brez vsakih drugih dodatkov. Država naj sicer, če resnično želi, vlaga in nekoliko subvencionira te obresti, če že mora bankam te obresti tako visoko plačevati. Druge rešitve jaz tukaj ne vidim. Druge rešitve ni. In prav zanima me, kaj se bo v naslednjih letih na tem področju zgodilo. To bom seveda izredno spremljal, ampak trdno sem prepričan že danes, da se ne bo zgodilo nič kaj dobrega.
Če omenim samo še slabosti sklada, ki sem jih jaz ugotovil, ker veste, da poleg sklada funkcionira še več različnih drugih skladov. Pravim, da če je že tako, kot sem že tudi omenil pri strategiji razvoja malega gospodarstva, da je potrebno organizirati neko krovno organizacijo, da bo vse te sklade povezala in da bo tu nek pregled in da tudi tisto osebje, ki bo na tem delalo, ne bo za svoje lastne stroške porabilo večino tistega denarja, ki se dejansko v te sklade steka.
Naslednja slabost - no, ni slabost, ampak prav bi bilo, kaj jaz vem, da bi se ta sklad, po moji oceni, zdaj na nek način dokapitaliziral vsaj za trikrat. Kajti, če smo vlagali toliko sredstev v SID, pa v Slovensko razvojno družbo, pa ne vem kam še vse, smo dokapitalizirali - pa jaz ne bom rekel in trdil, da tam ni nobenih učinkov, ampak prav gotovo bi bil bistveno večji učinek, če bi dokapitalizirali ta sklad, kajti sklad kot tak, s tistimi finančnimi transakcijami oziroma zdaj, ko je bilo s kupninami in z drugimi zadevami, ko so se sredstva stekala v ta sklad - teh je vedno manj in dejansko se ne bo nabralo toliko sredstev, da bi ta sklad postal končno zadosti močan in tudi zadosti obilen, da bi lahko iz njega zajemali obrtniki in podjetniki svojo moč.
Še na eno točko bi se samo naslonil, potem pa bom končal, ker se bo tudi čas iztekel - to pa je geografija. Poglejte, zakaj se tako zavzemam za to področje? Samo malo vam bom opisal, kako je bilo s tem nekoč. Nekoč so, pač zato, ker je bilo na podeželju veliko število neizobraženih kadrov, veliko število prebivalcev nezaposlenih, so se gradile velike tovarne, veliki sistemi, predvsem predelovalne industrije. Že takrat so sicer bile te dejavnosti takorekoč na robu rentabilnosti, v večini primerov so pa kar dobro poslovale, čeprav so delavci imeli razmeroma nizke plače. Nekoč so bile te inštitucije, se pravi, te tovarne na podeželju takorekoč gonilna sila nekega kraja. Vlagali so v določene projekte svoja finančna sredstva, ker so jih pač imeli nekaj več na razpolago, bili so takorekoč nosilci razvoja v nekem kraju. Danes so seveda razmere popolnoma drugačne. Prvič, težka gospodarska situacija, postali so novi lastniki, katerih cilj je dobiček, dividende, v skrajnem primeru tudi, če želite, odliv v tujino, in tako naprej. Danes je tudi velika izguba v teh dejavnostih, v predelovalni industriji, tako da ni možno več računati na kakršnakoli neposredna vlaganja v kakšne projekte na podeželju.
Ampak, poglejte, tisto, kar je najbolj pomembno, kar si velja zapomniti, da se boste lažje pri proračunu odločali. Ta sektor pa kljub temu še danes zaposluje veliko število prebivalcev na teh območjih in prispeva v državno blagajno ogromno, ogromno sredstev. Seveda so pa ti ljudje danes, ki živijo na teh območjih, se pravi delavci, še toliko slabše neplačani in tudi sami, zaradi tega, ker so tako nizko plačani, se pravi, tam okrog 40.000 ali pa še manj, ali pa je to 50, 60.000 tolarjev, da komaj preživijo in tudi sami ne morejo več vlagati v te infrastrukturne objekte na podeželju, pa vendar še kljub temu to počnejo, ampak vsak dan v bistvu težje. Tudi to je zelo zanimivo, poglejte, da danes ti gospodarski subjekti predelovalne industrije v večini primerov 50 pa tudi 90% svojih izdelkov morajo izvažati; uvažajo pa seveda bistveno manj. Zaradi neugodne tečajne politike - tukaj gre za ogromno razliko - veste, da inflacija oziroma devizni tečaj ne dosega inflacije, da je v bistvenem zaostanku, in da ta porast z leti v bistvu narašča ali pa vsaj konstantno narašča, in da gre na račun tega prebivalstva ogromno, se prelivajo ogromna sredstva v prestolnico. Zakaj v prestolnico? V prestolnico zato, ker mesto v glavnem nima te predelovalne industrije, mesto ima v glavnem, se ukvarja s kapitalskimi naložbami, gre v glavnem za ugoden uvoz, kajti razlika v kurzu je v bistvu v prid uvoznikom sedaj. Seveda gre tudi za trgovino in gre za veliki dobiček. Tako da iz tega razloga, prav zaradi tega razloga, ker se velika finančna sredstva prelivajo v to prestolnico, bi morala država nujno povečati sredstva za demografsko ogrožena področja, kajti, jaz sem že povedal tukaj, če ne bomo pomagali tem ljudem na geografsko ogroženih področjih zagotoviti dodatnih sredstev, potem se bo dejansko ta demografija še stopnjevala in izseljenost v centre bo vedno in pritisk na centre bo vedno močnejši. Vsi pa v mestih, kot veste, ne moremo živeti.
Zato bom jaz povedal takole. Mi, vsaj tisti, ki živimo na podeželju, ne bomo prosili to državo, da nam zagotovi dodatna sredstva za te namene, se pravi za demografsko ogrožene, ampak zahtevamo, to je naša pravica. Kajti ogromno sredstev, kot sem povedal, ogromno kapitala se zliva v prestolnico in ne prosimo za njihova sredstva, ampak samo zahtevamo svoja sredstva nazaj, da se vrnejo tja, kjer so se ustvarila. Predvsem je to tipično za mojo občino, za občino Sevnica, kjer imamo ogromno te industrije in ogromno zaposlenih z najnižjimi osebnimi dohodki.
Zato apeliram na vse poslance, ki ste iz podeželja, da ne dovolimo več izkoriščanja, in da vzamemo to odločitev v svoje roke in damo temu ubogemu podeželju tisto, kar mu pripada. Moja ura je minila, jaz se vam iskreno zahvaljujem za pozornost in vam želim dober tek. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Kelemina. Na vrsti, kot že najavljen, je gospod Rokavec. V kolikor je tvoja razprava do 5 minut in ne daljša, začni, sicer prekinjamo. Je daljša? Daljša. V tem primeru zaključujem oziroma prekinjam 2. točko dnevnega reda 19. izredne seje do 14.30 ure, ko bomo nadaljevali z razpravo prijavljenih poslank in poslancev. Začne gospod Rokavec Franci.
(Seja je bila prekinjena ob 12.55 uri in se je nadaljevala ob 14.40 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci, nadaljujemo z delom državnega zbora. Najprej ugotovimo sklepčnost v dvorani! (50 poslank in poslancev.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom.
Kot prvi bo razpravljal gospod Franci Rokavec. Še preden mu dam besedo, moram obvestiti zbor, da sta se dodatno opravičili za nadaljevanje 19. izredne seje Rudolf Petan za popoldanski del seje, prav tako Jože Jerovšek in Vili Trofenik, Eda Okretič-Salmič, gospod doktor Jože Zagožen in Roman Jakič od 16. ure dalje. Besedo dajem gospodu Franciju Rokavcu. Pripravi naj se Miroslav Luci.
FRANCI ROKAVEC: Spoštovani podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Proračun je gotovo, naj si bo to za državo, občino ali katerokoli skupnost temeljni dokument vsakega leta. Lahko je sestaviti proračun, če ga je možno sestaviti s postavljanjem prioritet. Zagotovo pa je, da vse nujne naloge, pa kadarkoli so jih postavljali ali se jih postavlja ali kadarkoli si jih bodo postavljali tudi v prihodnje, ne bo možno zajeti v celoti. Težko pa je, če je postavljanje prioritet blokirano. In prav osnovna usmeritev proračuna države Slovenije za leto 1998 je skupek vrste obveznosti države iz preteklih obdobij, predvsem zakonskih, ki so temeljili na političnih interesih. Dejstvo je, da največje breme letošnjega proračuna nosi postavka prispevki za ZPIZ v višini 126 milijard SIT. Iluzija je pričakovati, da bo pokojninska reforma dala takoj tudi finančne učinke v proračunu. Je pa popolnoma jasno, da državni proračun nosi težek nahrbtnik, kjer že v preteklih letih ni bilo narejenega ničesar za hitrejšo pripravo in realizacijo pokojninske reforme. In prav to breme, ki ga nosi letošnji proračun, je resen signal, da je potrebno k temu problemu pristopiti takoj, kajti vsak dan, ki bo zamujen na tej poti, bo dodatno še bolj oteževal v prihodnje razvojno oblikovanje državnega proračuna.
Varčevalni paket je delno zajel svoj namen. Vprašanje pa je, kot je že v uvodu pojasnil finančni minister, ali so načrtovani prihodki kakor tudi odhodki realno načrtovani. Tu vidim, da bo potrebno v nadaljevanju postopka proračuna za leto 1998 še veliko naporov za čim boljše uravnoteženje oziroma zmanjševanje proračunskega primanjkljaja. Zato bi prenova javne uprave morala biti ena od takojšnjih prioritetnih nalog te države. Vlaganje proračunskih sredstev po posameznih postavkah, predvsem če se dotaknem postavk intervencij v gospodarstvo, pa pred menoj postavlja nekaj dilem in dovolite mi, da jih navedem.
Kakšna je uspešnost naloženih proračunskih sredstev v ta podjetja? Te informacije celovite še nismo do sedaj nikoli prejeli. Naslednja zadeva - nepreglednost teh sredstev in tudi obseg socialnega učinka vloženih sredstev. Vprašljiva so tudi vlaganja teh sredstev v luči približevanja Slovenije Evropi. Ključni moteči element pa je premajhna zakonska odgovornost uprav podjetij, odgovornih oseb kot posameznikov za uspeh posamezne sanacije. Narejen je minimalen napredek pri sredstvih za spodbujanje demografsko ogroženih območij v primerjavi z letom 1997. Vendar je potrebno v nadaljevanju postopka narediti še korak naprej, če želi država Slovenija dejansko zagotoviti skladnejši razvoj Slovenije. Predlagam pa, da se v letu 1998 spremenijo kriteriji za delitev sredstev, saj so večje občine v podrejenem položaju, tako da se uravnotežijo pogoji za vse.
Na področju kmetijstva je v proračunu 1997-1998 zaznan korak naprej. Dejstvo pa je, da je sredstev za celovito pripravljenost slovenskega kmetijstva za vstop v Evropsko zvezo premalo, in bi bilo potrebno zagotoviti več sredstev za ta namen. Namreč, naložen denar v kmetijstvo pomeni tudi vlaganje sredstev na območja, kjer bomo zadržali marsikatero slovensko vas pri življenju in ohranili prenekatero kulturno dediščino v Sloveniji.
Na prvi pogled proračunski indeks v ministrstvu za promet in zveze pomeni realno povečanje sredstev na tem področju. Za državo pa je slabo, če poskrbi samo za glavne žile; tu mislim predvsem na avtoceste. Katera izgradnja je nujno potrebna, toda če ne bomo posvetili večje pozornosti ostalim državnim in občinskim cestam, se bodo bistveno poslabšali pogoji življenja, predvsem pa gospodarskega razvoja območij, ki so odmaknjena od tako imenovanega cestnega križa. Že ob obravnavi proračuna za leto 1997 sem opozoril, da je osrednje območje Slovenije, to je območje občine Litija, prevoznih po makadamskem cestišču kar 18 kilometrov državnih cest. Kot kažejo podatki v letošnjih proračunskih namerah, tudi po letošnjem letu na tem segmentu ne bo večjih sprememb. Kar pa je slabo, če hočemo predvsem osrednje območje Slovenije tudi v prihodnje obdržati na tako nerazvitem nivoju. Indeks 103 sredstev, namenjenih za zagotovljeno porabo občinam, je sigurno prenizek. Predvsem iz splošno znanega dejstva, da se denar, vložen v občine, obrestuje oziroma oplemeniti mnogo bolj kot na ravni države. Tu bi predvsem opozoril na pomanjkanje investicijskega denarja, kjer pa državi denarja primanjkuje, bi bilo mnogo boljše in za državo cenejše, če bi se za nekatere naloge - naj omenim področje prostora - preneslo v celoti občinam oziroma občinskim povezavam. Nesprejemljivo pa je, da se, poleg zamika proračunskega leta v mesec januar, zamika tudi izplačila zagotovljene porabe občinam, čeprav se od njih v zakonu o financiranju oziroma izvajanju proračuna zahteva, da se proračunsko leto konča s koledarskim.
Eno od svetlih točk vidim v tem proračunu v predvidenih sredstvih za razvoj drobnega gospodarstva in turizma.
Toda kljub nekaterim pozitivnim trendom je ta proračun pospremljen še z veliko negotovosti, kot je paket socialnega sporazuma s sindikati, potrebnimi sredstvi za uvedbo davka na dodano vrednost in tako dalje.
Prepričan sem, da je potrebno čim bolj uravnotežiti proračun v nadaljnjem postopku. Rezerve pa so na vseh področjih. To so tudi že predhodniki pred menoj poudarili. Na koncu pa mi spoštovane gospe in gospodje dovolite, da izpostavim dva konkretna predloga.
Za v prihodnje. Vlada naj za v prihodnje pripravi proračun, ki bo bolj pregleden, saj se s predlaganim dokumentom lahko primerja marsikatera slovenska občina.
Drugo pa je predlog komisiji za poslovnik državnega zbora, da se poenostavijo in skrajšajo roki za sprejemanje državnega proračuna. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod Rokavec. Besedo dajem gospodu Miroslavu Luciju, pripravi naj se Ivo Hvalica.
MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi!
Začel bom nekje tam, kjer sem razpravljal lani. Ob formiranju vlade.
Takrat je bilo rečeno, izredno močna koalcija, številčno in strokovno je potrebna za korenite spremembe v Sloveniji, ki so nujne. Vsi se tega zavedamo. Ne bi sedaj o tem, zakaj ni tako. To se pozna zlasti pri proračunu, ki je najpomembnejši akt državnega zbora. In kjer se de facto odvija politika. Pred nami je paket zakonodaje invalidsko pokojninskega sistema, delavske zakonodaje, dokončane denacionalizacije, privatizacije, tukaj je zakonodaja glede vstopa v Evropsko zvezo. Za vse to je potrebna močna, čvrsta koalcija in tudi vključevanje opozicije, kar na žalost v preteklem proračunu in tudi v tem ni videno.
V proračunskem memorandumu je že uvodoma zapisano, napisano, da bo vlada za doseganje ciljev, ki jih je zapisala v memorandumu, izvajala program varčevanja in razvojnih vzpodbud. Vendar na žalost predlog proračuna ne odseva želja in ciljev zapisanih v tem proračunskem memorandumu. Da vlada tega ne misli resno, se nazorno vidi že v proračunu leta 1998. Vsakomur je jasno, da varčevanje pomeni to, da porabi manj oziroma nikakor ne več, kot zasluži in da tisto, kar mu ostane vloži v nekaj, kar mu bo v prihodnjih letih prineslo korist, čemur bi v vladnem žargonu lahko rekli, razvojna vzpodbuda. Tako se mora vesti vsak delavec, vsaka družina ali podjetje pri sprejemanju svojega proračuna, če želi preživeti.
Vsakdo od nas ve, kam nas pripelje zapravljanje čez mero. Celo predsednik vlade je kmalu po vstopu v vlado ugotovil, da je njegova javno finančna politika preprosta. Ne smemo porabiti več, kot ustvarimo, je dejal. Letošnji predlog proračuna je popolnoma drugačen. Poglejmo vsaj nekaj konkretnejših številk.
Skupni odhodki proračuna so bili lani 743 milijard, v etošnjem predlogu so 843 milijard, kar je nekaj več kot 100 milijonov več kot preteklo leto. Če bi se odločili, da ne bi bili preveč omejevalni pri varčevanju in bi si postavili za cilj, da bo proračun ostal na lanski realizaciji ter priznali 8% inflacijo, ne bi smel biti letos proračun večji kot 802 milijardi. Kar pomeni, da bo država letos zaradi varčevalnih ukrepov dražja za 40 milijard. Za lažjo predstavo, koliko denarja je to, naj povemo, da je to približno 280.000 povprečnih plač. Torej se je slovenska država v enem letu podražila za 200.000 kvadratnih metrov stanovanj, po cenah v Ljubljani, ali za približno 3.000 dvosobnih stanovanj ali za 1,5 milijona študentskih štipendij. Seveda nas bodo vladni finančniki poskušali prepričati, da bi pri tem računu morali upoštevati tudi 4% gospodarske rasti, in bi bilo potrebno kot indeks realne rasti upoštevati indeks 112 in ne 108, kar znaša inflacija sama. Toda tem 4%, ki pomenijo, koliko več je naše gospodarstvo ustvarilo, bi se morala država odreči v korist tistega, ki jih je ustvaril. Torej bi jih morala država vrniti v gospodarstvo, v obliki subvencij ali, kar je še bolje, v obliki davčnih olajšav. To bi bila tista razvojna spodbuda, ki jo naše z davki in prispevki preobremenjeno gospodarstvo najbolj potrebuje. Namesto tega pa vlada s tako imenovanimi varčevalnimi ukrepi še dodatno obremenjuje gospodarstvo.
Če bi se vlada resno lotila tako imenovane politike razbremenjevanja gospodarstva in izvajanja drugih razvojnih programov, bi morala spremeniti proračun tudi na prihodkovni strani. V letu 1997 je država imela 710 milijard vseh prihodkov, letos jih načrtuje dobrih 810 milijard ali 100 milijard več kot lani. Če bi upoštevali tudi tukaj isto merilo kot pri prihodkih, torej bi dovolili povečanje za največ 8%, bi bili prihodki večji samo za 66 milijard tolarjev, s čemer bi lahko za znižanje davkov namenili 36 milijard tolarjev. To pa bi predstavljalo 4% znižanje davčnih prihodkov in s tem tudi razbremenitve gospodarstva in zaposlenih.
Seveda pa bi lahko ta denar vseeno pobrali in ga namenili za eno najpomembnejših reform, ki čaka našo državo, to je reformo pokojninskega sistema. Gre za reformo, s katero vlada zamuja že najmanj pet let, in vse kaže, da se je niti sedanja vlada ne bo upala lotiti. Odlašanje z njo pa lahko povzroči katastrofalne posledice. Samo v letošnjem letu mora država iz proračuna za pokrivanje razlike med prihodki in odhodki Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje nameniti 94 milijard tolarjev, vseh obveznosti do ZPIZ-a pa ima 126 milijard tolarjev. To je za skoraj 100% več kot predlani, ko je bilo teh obveznosti 67 milijard; medtem ko je bilo leta 1995 teh obveznosti manj kot 20 milijard tolarjev. Vlada bo prej ali slej morala ugrizniti v to kislo jabolko in se s tem, seveda, zameriti velikemu številu volilcev, predvsem tistim, ki že vse življenje zajedajo v državni proračun. Razen, če se ji zdi pomembneje, da je priljubljena, četudi se zaradi tega celoten sistem javnih financ in s tem tudi gospodarstva sesuje sam vase.
Še veliko podatkov govori o tem, da je slovenska vlada slab gospodar, in da se ob takšnem nadaljnjem delovanju, ko se koalicijski partnerji bolj ukvarjajo sami s sabo kot z državo, ne moremo veseliti svetle prihodnosti.
Tudi obrazložitev proračuna je nekaj zase. Skoraj nobeno povečanje ni obrazloženo tako, da bi bilo razumljivo, zakaj je potrebno. Tak primer je proračunska rezerva, kjer povečanje 700% skoraj ni obrazloženo. In čeprav je obrazložitev dolga več kot 100 strani, je iz nje razvidno samo to, da je vlada slabo organizirana, da nima niti enotnega informacijskega sistema niti enotnih standardov za enake naloge. Veliko nalog se namreč opravlja na različnih ministrstvih.
Deloma bi se dotaknil še transfera lokalnim skupnostim, občinam. Kje so zagonska sredstva za nove občine, ki bodo tukaj. Kje so obljubljena dodatna sredstva občinam, lokalnim skupnostim za razvoj turizma, za malo gospodarstvo, za razvoj kmetijstva. Vse to je ostalo tudi v tem proračunu zakrito v skladih, na katere občine kandidirajo z več projekti. Zelo malo je pozitivnih odgovorov in še to je vprašanje, po kakšnih kriterijih je to razdeljeno.
Če pogledamo še razporejenost proračuna, vidimo, da so nekatera področja izpuščena. V obsežni proračunski knjigi boste težko našli določena področja, ni nobene investicije. Ne vem, zakaj so se nekatera področja zamerila. Državnemu zboru ali vladi? Kako bo ta koalicija že v jeseni nastopala na volitvah, ko pa ne bo nobenih sredstev, ki so bila obljubljena in podpisana s strani še prejšnje koalicije, vendar jih ta koalicija ni sposobna sprejeti za svoje in jih speljati naprej in so enostavno izvržena.
Druga pripomba za proračun bi bila tudi ta, da je še vedno nepregleden, netransparenten, torej je neevropski. Demografija je že omenjena. V zdravstvu se bo pojavil problem. Pred nami bo kmalu zakon o zdravnikih, ki bo kakorkoli že zahteval nova sredstva, nikakor ne manj. Poleg ostalega bo tudi tisti del, ki govori o dohodkih. Zdravstvo, zdravstvene organizacije, bolnišnice so v glavnem v izgubi. Tovarne zdravil, veleprodaja, lekarne - uživajo. Kdo se bo spoprijel s tem problemom? Kako bomo vzdržali strokovno raven zdravstva, ki je evropsko. Ko bo prišlo do tega, da bomo morali delavce, zdravnike in zdravstvene delavce enkrat plačati ne po evropskih, rekel bom kar srednjeevropskih, južnoevropskih normah, sedaj so, ne bom rekel, na katerih. Ob vsem tem, da se ne bi več ponavljal, bom ostalo spustil.
Ob stenogramu, ki sem si ga prečital, ker nisem v odboru za finance, ob izjavah, ki jih je na tem odboru podal minister Gaspari, ob vseh dilemah, kako bo mogoče to izpeljati, sem seveda sam v dilemi. Njegova razprava na odboru za finance me je prepričala, da tisti pogoji, da bi bil proračun sprejet na dohodkovni in prihodkovni strani, so relativni, zato me nikakor ne prepričuje, da bi za tak proračun glasoval. Torej se bom odločil proti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Luci. Besedo ima gospod Ivo Hvalica. Pripravi naj se Vladimir Čeligoj.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani kolegi! Spoštovani maloštevilni predstavniki vlade, spoštovani ministri v večni odsotnosti! Včeraj je poslanec vladajoče koalicije rekel, da bo tudi državni zbor nosil odgovornost za sprejem tega proračuna. To tezo odločno zavračam. Državni zbor sem tudi jaz in jaz tega proračuna ne bom podprl. Torej govoriti v imenu državnega zbora in odgovornosti je nehigienično, kot jaz temu pravim. Lahko bi rekel, odgovorna bo večina v državnem zboru ali koalicija.
Pravzaprav pred kratkim smo sprejemali proračun za prejšnje leto in kaj smo ugotovili. Ugotovili smo, da državni zbor niti malo ni vplival na sprejem proračuna. Nič! Od 400 amandmajev niti eden ni bil sprejet. Torej smo država za razliko od večine parlamentarnih demokracij, kjer državni zbor ne sprejema proračuna. Sprejema ga vlada, v državni zbor ga zgolj pošlje iz proceduralnih razlogov.
Sicer pa proračun 1998, nič novega, je marsikdo rekel, tudi jaz pravim, nič novega, pač, če sem zelo ironičen, velika novica, velika novost. Na 4. strani je kazalo. Pomislite! Pet let sem za to govornico državnega zbora zahteval kazalo in zdaj se je to uresničilo. Torej to gre izjemna pohvala, moram povedati, da se mi je državni sekretar Engelman posebej pohvalil v preddverju pred dnevi, da je tokrat dal kazalo v Poročevalca. Poglejte, to je res velik dosežek.
Torej, kaj je ta proračun. To je značilna delitev denarja med stranke vladajoče koalicije. Jaz sem si drznil na odboru za obrambo povedati, da je proračun za obrambni resor prenizek, na primer vis-a-vis prometnega resorja ali pa ministrstva za kmetijstvo. Meni je to jasno, to je pač delitev denarja glede na to, kako se lahko zadovolji določene segmente ljudi, volivce itn., smo v letu lokalnih volitev in je meni to jasno. Vprašanje pa je, kam ta zadeva vodi na takšen način. Poglejte, tu sploh ne gre več za politično opcijo, gre za to, da se uveljavijo neka pravila igre, ki jih bo moral sprejeti tudi naslednji, ko bo prišel na oblast. In če bo delal tako, se tej državi ne piše dobro. Ne gre za politično opcijo. Proračun je sicer nepregleden in netransparenten, pri čemer nepreglednost ločim od netransparentnosti. Pod transparentnost mislim številko, ki je podana pri določeni postavki, pa človek ne ve, za kaj gre. Tega kar mrgoli, zato tega ne bom seciral, ker nima smisla. Na vsak način je pa nekaj neizpodbitno. Takšen koncept proračuna je v bistvu idealno lovišče, lovišče za sesalce proračunskega denarja - teh je pa ogromno. Teh je ogromno! Samo poglejte okoli sebe, koliko državnih in paradržavnih institucij je nastalo! In poglejte, kakšne publikacije, na primer, dobivate iz teh institucij! Luksuzne izvedbe raznih brezveznih podatkov in statistik, mi pa v državnem zboru izdajamo neko brošurico, knjižico "Parlamentarec", v črno-beli tehniki, kot se je reklo, dimenzije oziroma kvalitete leta 1960, 1965. Poglejte pa, kakšne publikacije si privoščijo posamezna ministrstva! Denar mečejo skozi okno. Tega je ogromno. Sam sem kot prejšnji vodja poslanske skupine dobil cel kup tega in sem si naredil pravo zbirko. Toliko denarja je bilo zmetanega tu, da je človeku pravzaprav malo čudno pri duši, ko pomisli, kako nekateri razmetavajo z denarjem. Me veseli, da se je pojavil v parlamentu tudi minister Gaspari, ker bom potem imel nanj naslovljeno eno pripombo. Torej, vsekakor ministra Gasparija lepo pozdravljam.
Lovišče za sesalce, smo rekli - sesalce državnega proračuna. Ustvarja se klientelizem, korupcija - o tem je govoril tudi predsednik države. Povedal je tudi, da je to zaradi neizdelanih pravil, ki so res neizdelana. Nekateri, vam povem, poznam tudi nekaj moje neposredne okolice, si manejo roke in na račun proračunskega denarja kot podizvajalci živijo tako, da smo mi z našimi poslanskimi plačami, ki so vedno na udaru, pravi revčki. Ne vem pa kdaj bomo to spregledali.
Ko sem govoril o sistemu, kako se deli ta denar med resorje, sem mislil predvsem na nekaj, kar kovengira ta naš parlamentarni sistem, to je neizpodbitni začetek strankokracije. Strankokracija je čudna sestavljenka, pojem poznamo predvsem iz Italije, tam vemo, kam je tudi ta strankokracija partitokracija, kot tam temu rečejo - zadevo pripeljala. Tudi mi smo šli na to pot in ponovim še enkrat. Kdorkoli bo prišel na oblast, se enostavno ne bo mogel več popolnoma ogniti teh shem, ki so tu nastavljene in ki jih je predvsem nastavila liberalna demokracija.
Sam se bom sicer dotaknil samo enega segmenta proračuna, to je resor za obrambo. Moj priviligirani resor bi rekel, s tem se ukvarjam že 5 let in tu mi je dobrodošla prisotnost ministra Gasparija. Proračun za obrambo ni kompleten. Minister Gaspari, vi dobro veste, da temeljni razvojni programi niso v proračunu za obrambo. To ni samo v nasprotju s standardi Nata in normalnih parlamentarnih demokracij. To je tudi v nasprotju s pravkar zasnovano strategijo pristopa k Evropski zvezi in Natu. Koga "farbamo"? Vi mene lahko "farbate" in me tudi preglasujete, ne boste pa "nafarbali" Nata, dragi minister. Obrambni proračun mora biti transparente. Ali to razumete ali ne? Kako se pustite na takšen način komprimitirati? Sam dvomim, da ste vi to osebno želeli, da je temu tako. Navsezadnje bi verjetno vam bolj "pasalo", da ta največja postavka, ki je nabava orožja, ne spada pod finance, pač pa pod resor, kamor spada. Kje ste pa še videli, da spada nabava orožja pod ministrstvo za finance, kje ste za božjo to videli v Evropi? To ste mogoče videli v prejšnji Sovjetski zvezi, to ste mogoče videli na Koreji, to ste mogoče videli na Kubi, ne pa v parlamentarnih demokracijah. In torej vas prosim, če mislimo resno - tudi ostale poslanske kolege - z Evropsko zvezo in Natom, da to naredimo transparentno. Pridite s papirji na dan. Lahko to naredimo na zaprti seji, lahko na odboru za obrambo. Ampak mora biti to jasno razvidno, pregledno, ne pa, da to skrivate. In to je tu skrito. Tega vam Evropa ne bo odpustila.
Še marsikaj bi vam lahko rekel, pa - kot sem rekel - nima smisla. Vi boste izglasovali svoje, Evropa bo sicer videla svoje. Nekaj bi rekel ob zaključku. To je že drugi proračun v kratkem času s precejšnjim proračunskim primanjkljajem. To mi daje, bi rekel, pravico, da lahko to koalicijo imenujem koalicijo proračunskih primanjkljajev. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Hvalica. Besedo ima gospod Vladimir Čeligoj, pripravi naj se Aurelio Juri.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa. Spoštovani, nekaj besed bi želel spregovoriti o proračunu glede kulture, nekaj pa na splošno o proračunu.
Z vstopanjem Slovenije v Evropsko zvezo dobiva kultura izredno pomembno vlogo v tem integracijskem procesu. Slovenska država mora biti razpoznavna tudi z izražanjem in predstavljanjem slovenske kulture. Predpogoj vsemu pa je ohranitev slovenske narodnostne identitete, kjer želim predvsem poudariti skrb za živo in pisano slovensko besedo. Prav zaradi integracije v Evropsko zvezo je treba posvečati večjo pozornost kot tudi sredstev v proračun za te namene.
Zakon o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, ki je že v parlamentarni proceduri, je dobil v prvem branju široko podporo. Ta zakon bo delno zapolnil finančne potrebe na področju kulture. Tako, kot je sedaj zastavljen letošnji proračun za kulturo, predstavlja le prerazporeditvene novitete, razen redkih izjem - to je za kulturo narodnosti in za spomenike v lasti Republike Slovenije. Ne predstavlja pa predlog proračuna višje razvojne ravni.
Kje vidim večjo možnost uveljavljanja in rasti kulture? Ena izmed možnosti je prav gotovo v davčni politiki, ki bi spodbujala domačo kulturno ustvarjalnost. V tem bi morala vlada najti določene rešitve. Vstopamo v Evropsko zvezo, kjer je kultura visoko vrednotena v družbeni sferi. Zato bo potrebno naše prilagajanje tudi v tem pogledu. In kaj naj rečem o celotnem letošnjem predlogu proračuna? Prav gotovo je res, da predlog proračuna ni pripravljen v smislu dobrega gospodarja. Vlada bi morala predlog proračuna zastaviti tako, da bi država varčevala najprej pri sebi, ne pa povečevati javno porabo, v isti sapi pa govoriti o varčevalnih ukrepih. Vlada je varčevalne ukrepe le delno izpeljala. Bistveni del varčevalnega paketa pa še čaka na področju davčne politike, spremembe pokojninskega sistema, spremembe socialne zakonodaje. Več sredstev bi morala vlada nameniti v investicije v gospodarstvu, ki bi doprinesle nova delovna mesta - predvsem za mlade, ki so končali šolanje na šolah in fakultetah.
Ne vem sicer, kako bo vlada odreagirala na vse pripombe in dane predloge, ki so bili izrečeni v minulih dneh za tem odrom in v kakšni meri bo predlog proračuna dopolnila. Dejstvo pa je, da je letošnji predlog proračuna potreben temeljitega in hitrega popravka v smislu uravnovešenosti proračuna. V kolikšni meri bo vlada to upoštevala, pa bo vidno v zelo kratkem času. Vsekakor pa takšen proračun, kot je sedaj predlagan, osebno ne bom podprl. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Čeligoj. Ker smo izčrpali prijave tistih, ki so lahko govorili, kolikor so pač imeli povedati, imam zdaj štiri prijave s skrajšanim nastopom, pa prosim vse, ki bodo nastopili, da se držijo tega roka oziroma tega časa. Prvi je gospod Aurelio Juri, pripravi naj se gospa doktor Majda Zbačnik.
AURELIO JURI: Hvala. Kolegice in kolegi, lep pozdrav! Verjamem, da je pod še živimi vtisi proračunske razprave spred parih mesecev, ko smo se "dajali" s proračunom obračunov, kot mu pravimo, leta 1997. Seveda potem je pod vtisi pri tokratni obravnavi težko živahneje sodelovati. Če so igre znotraj koalicije že sklenjene oziroma velja nekaka zapoved, da karkoli že predlaga druga stran, torej opozicija, je palec vselej navzdol, je romanje za mikrofon, pripovedovanje o drugačnih proračunskih pogledih in želja, pisanja amandmajev in njihovih obrazložitev bolj zapravljanje časa, živcev, moči kot karkoli drugega in koristnega. Da se tako dozdeva večini izmed nas, priča nenazadnje anemičnost redhodnega soočenja s proračunskim predlogom znotraj delovnih teles.
Da je letošnji vladni javnofinančni izdelek slabši od lanskega, pa poleg kritike zainteresirane - ali če hočemo - prizadete strokovne javnosti, tudi zadržanost in celo odkrito negodovanje v samih koalicijskih vrstah ali več ali manj glasno. Ko pa že ni upati v prizanesljivost parlamentarne večine do prizadevanj manjšine, da bi proračun vsaj malce izboljšali, je koristno vsekakor o le-teh spregovoriti in seznaniti javnost, da naj zadevo presodi.
Kaj se najpogosteje in ne samo iz opozicijskih klopi očita letošnjemu proračunu? Da je slabo pregleden, da ni uravnotežen in predvsem to, da je tako kot lanski, bolj potrošniško kot razvojno naravnan. Prihranil vam bom zgodbo o proračunskih potrebah slovenskega Primorja in zaradi prispevka, ki ga daje bruto domačemu proizvodu, ter razvojnih potencialov, ki jih ponuja, o upravičenosti njegovih pričakovanj - o tem sem govoril, kaže, bolj v prazno - ob proračunu 1997. Bom pa zato navedel in ilustriral primer nesposobnosti vlade, poiskati poti racionalizacije državne organiziranosti tudi tam, kjer sama fizična omejenost prostora kliče po tovrstnem ravnanju. Ne morem se sprijazniti z dejstvom, zlasti ne, ko slišim o taki varčevalni vnemi vlade, da po skoraj 7 letih državnosti tu nihče ne razmišlja o tem, ali bi bilo možno na malem in zato toliko bolj dragocenem slovenskem morju državne službe in strukture, ki v tem prostoru opravljajo neke naloge, organizirati tako, da bi bil učinek njihovega dela večji ob nižjih stroških oziroma da bi za isti denar opravili več in boljše delo.
Na morju je država prisotna z vojsko, policijo, z reševalnimi službami, s carino, s pomorsko upravo, z okoljevarstveno in ribiško inšpekcijo, nenazadnje z znanstvenoraziskovalnimi ustanovami. Varuje teritorialno integriteto in suverenost države, zagotavlja varnost in zakonitost plovbe ter upravljanja oziroma gospodarjenja z morjem. Iz tega naslova pobira pristojbine, ščiti zdravje narave in ljudi ter v funkciji vsega tega znanosti omogoča - ali točneje, naj bi omogočala - raziskovanje. Kako to počnejo drugje v razvitem svetu? Tudi tam, kjer imajo bistveno več prostora, več morja in več obale in predvsem več sredstev, na bolj racionalen in koordiniran način, kot to počnemo mi, ko vsaka navedena ustanova razmišlja in skrbi za lastno dejavnost in lasten razvoj z vsemi multiplikativnimi učinki, tudi v segmentih, ko se funkcije v osnovi pokrivajo povsem ločeno od ostalih. Brez plovil seveda na morju ne gre, zato vsak potrebuje svojo manjšo ali večjo floto, svojo posadko, seveda ob svojih servisnih in upravnih službah in svojih prostorih.
(Ali je še 5 minut? Hitro se je izteklo.) Glejte, bom tu sklenil z eno samo mislijo.
Če je temu tako in če res v nadaljnjem obdobju, v letošnjem letu pa v naslednjih letih ne bo prišlo v tem segmentu - samo tega sem ilustriral - do dejansko varčevalnih ukrepov v iskanju koordinativnih in racionalnih oblik, seveda ni kaj upati, da bomo na drugih segmentih kaj bolj varčni. Zato poziv vladi, naj o tem resno razmisli. Hvala.
PREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Juri. Besedo ima gospa dr. Majda Zbačnik. Pripravi naj se Ivan Kebrič.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav! Spoštovani! naj pričnem s citatom iz memoranduma: "Jedro proračunskega memoranduma 1998 tvorijo ukrepi, ki imajo za cilj povečanje deleža bruto nacionalnega varčevanja v bruto domači proizvod za okoli 4% do leta 2002."
Promocija varčevanja kot nacionalna vrednota v Sloveniji naj bi torej ustvarila potrebno politično in socialno klimo, v kateri bodo ekonomski subjekti pripravljeni usklajeno delovati v interesu napredka in razvoj države. Torej bi šlo le za ukrepe, ki spodbuja varčevanje pri državi, v podjetjih in pri prebivalstvu. Tako naj bi letos vlada v okviru nacionalnega varčevalnega paketa predložila ukrepe za stabilizacijo gospodarskega razvoja, za prestrukturiranja socialne politike, za ohranjanje javnofinančne stabilnosti.
To vse se zelo lepo sliši. Kako pa bo potem z državo in s to vlado, ki svojih obljub ne potrjuje z dejanji? In vlada, ki ima ves čas škarje in platno v rokah, ki določa to politiko, predlaga ukrepe, zakone, nad tem samo narekuje in ne ukrepa. Kje je nujna reforma državne uprave, ki bi morala biti prva izvedena in na kar opozarjajo tudi iz Bruslja? Obljuba. Obljublja se minimalna rast zaposlenosti, povečanje deleža bruto nacionalnega varčevanja v bruto domačem proizvodu za 4% točke, a to spet do 2002. Kaj pa leta 1998? Napovedano je, naj bi javnofinančni prihodki v letu 1998 znašali 45% bruto domačega proizvoda, od tega pa naj bi šlo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje 13,4% bruto domačega proizvoda; za zdravstvo in zavarovanje 6,7%; za proračunsko porabo občin 4,7%. V istem memorandumu, ko vlada napoveduje resne varčevalne ukrepe, ki bi zmanjšali javno porabo, hkrati pa tudi že napoveduje realno rast proračuna za 5%. Torej, na eni strani varčevalni ukrepi, na drugi strani pa že "falirana" rast proračunskih izdatkov.
Država torej očitno ni pripravljena varčevati pri sebi, davkoplačevalcem pa obljublja varčevalen ukrepe in povečanje davkov. Pri pregledu splošne razdelitve sredstev po posameznih resorjih, zbode v oči indeks 126 pri uradu predsednika vlade. Ob napovedanih varčevalnih ukrepih je v proračunu druga večja postavka ravno urad predsednika vlade. In dalje. Zakaj je tako visoka proračunska rezerva, saj predsednik vlade ves čas zagotavlja, da smo politično zelo stabilna država, zato naj se ta proračunska rezerva mirno prerazporedi in tako ni treba, da se proračun v letošnjem letu poveča.
Kaj se dogaja na področju zdravstva? Vlada zopet napoveduje ohranitev iste ravni pravic ob enaki prispevni stopnji za zdravstveno zavarovanje. Vsi dobro vemo, koliko se je sedaj vlagalo v zdravstvo, v investicije, v posodobljene aparature in kako je podcenjena delovna sila v zdravstvu. Slovensko zdravstvo čakajo težke naloge: od sprejema nacionalnega programa zdravstvenega zdravstva do standardizacije, kategorizacije slovenskih bolnišnic, zakona o zdravniški službi, čimprejšnjega sprejetja tudi zakona o transplatacijski dejavnosti in ustanovitvi javnega zavoda Slovenski transplant, do nujne spremembe zakonodaje na področju investicij v osnovno zdravstveno mrežo. Tako bi tudi ustanoviteljske pravice z zdravstvenih domov prešle na državo in s tem financiranja osnovne zdravstvene mreže iz občine na državo.
Vemo, kaj se sedaj dogaja v osnovni zdravstveni mreži, koliko sredstev bi potrebovali za nujne investicije, občine pa teh sredstev nimajo. Na postavki ministrstva za finance je sicer nekaj sredstev za izravnavo na področju občin, a to še daleč ne zadošča. Po sedaj veljavni zakonodaji pa ministrstvo za zdravstvo ne vodi investicij v osnovnem zdravstvu. Opozoriti bi morali tudi na dejstvo, da so bila sredstva za investicije v zdravstvu, kljub temu da so zagotovljena po zakonu o investicijah, letos v predlogu proračuna zmanjšana več kot za 50%. Vprašanje je tudi, kako bo nov način plačevanja bolezni vplivalo na zdravstvo, saj finančni načrt ministrstva za zdravstvo in Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ne predvidevata dodatnih 8,8 milijard SIT, ki bodo potrebne za plačevanje boleznin. To pomeni: ali zagotoviti dodatna sredstva iz proračuna Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ali pa razmišljati o dvigu prispevne stopnje za zdravstvo.
In nenazadnje, kaj bo z nujno medicinsko pomočjo? Razvoj sicer ureja pravilnik, namenjenih sredstev za izvajanje pa je mnogo premalo. Po zagotovilih državnega sekretarja na odboru za zdravstvo so dodatna sredstva zagotovljena "baje" po dogovoru z Zavodom za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Naj se na kratko dotaknim postavke proračuna: delo, družina in sociala. Eden od pomembnih prispevkov k racionalizaciji socialnih pravic je vsekakor postopen prehod iz pasivne oblike socialne politike na aktivne oblike. Tako si lahko tudi posameznik v večji meri zagotovi socialno varnost. (Predsedujoči, koliko lahko še?) Razveseljivo je, da je v tem delu proračuna največ sredstev namenjenih za socialne transferje - torej za pravice, ki so ljudem zagotovljene na podlagi zakonov. Upam, da se bo to res zgodilo. Prav tako je tudi razveseljivo občutno povečanje sredstev za financiranje programov različnih nevladnih organizacij, za socialno rehabilitacijo, zasvojenost, za materinske domove, stanovanjske skupnosti. Največje povečanje pa je predvideno na postavkah, ki so namenjene investicijam v domove za starejše in drugih programov oskrbe na domu starejših v Sloveniji. Tudi to, upam, da se bo realiziralo.
Omenila bi pa prehrano študentov, ki je sedaj relativno dobro urejena s subvencioniranjem. Kaj pa prehrana zlate srednješolske mladine, ki je v najbolj kritični dobi, tako fizičnega in psihičnega razvoja, in ki ji je kvalitetna prehrana tako pomembna za razvoj zdrave, aktivne odrasle populacije? Sedaj govorim kot zdravnik pediater, ker sem se v svoji praksi, zlasti v zadnjih letih, srečevala z velikim porastom psihosomatike, zlasti na področju prebavil, ki so povezani tako s stresi in z neurejeno prehrano. V zadnjem času pa v ospredje vedno močneje stopa tudi socialni moment. Pa tudi sama razmišljam in se pridružujem kolegu Bevku, ki je že včeraj govoril o izsledkih ankete, ki jo je med dijaki izvedel odbor za socialne zadeve Dijaške organizacije Slovenije. Izsledki te ankete bodo pomagali postaviti kriterije za dodelitev subvencioniranja dijaške prehrane. Vsebina vprašalnika se nanaša na pogoje prihoda in oddaljenost od šole, na prehranjevalne navade in socialni položaj staršev. Po oceni je anketa zajela 10% dijakov slovenskih šol. Tudi o tem bi morala vlada razmišljati in nekaj ukreniti; morda združiti obe postavki, prehrano študentov in dijakov, pod ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki je letos pokazalo veliko dobrih programov, in upam, da konec leta tudi dovolj dejanj.
Še bi lahko naštevala. Ena največjih rakavih ran na ministrstvu za delo, družino in socialo pa so obveznosti poravnave krivic, ki izhajajo iz vojnih zakonov, kjer letos obljubljajo tudi pospešeno ureditev.
Pri pregledu ostalih postavk proračuna moram opozoriti na tisti del proračuna, ki se nanaša na urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer bi morali dati tudi večjo finančno podporo, v skladu z resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi odgovornostmi naše dežele. Zakaj združitev nekaterih postavk, predvsem postavke "Svetovni Slovenski kongres, slovenska izseljeniška matica, ustavne obveznosti, podpora Slovencem po svetu". Zastavlja se vprašanje, ali... (nerazločno!) oziroma napraviti finančno nepreglednost. Upam, da bo Urad Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu izdelal do naslednjega branja pregled razdelitve sredstev po postavkah, ki so sedaj združene.
Zanima me tudi, kje je v predlogu proračuna postavka 1812 urada Slovencev v zamejstvu in po svetu vključenih dodatnih 200 milijonov SIT, ki jih je zagotovila vlada v proračunu 1997? Tudi tukaj je treba ponovno opozoriti na nepreglednost in neurejenost proračuna, saj je metodologija iz leta v leto drugačna, poleg tega pa vsak proračnski porabnik dela po svoji metodologiji. Kljub večkratnim opozorilom in tudi sklepom državnega zbora še vedno nimamo zakona o proračunskih načelih in šifranta proračunskih postavk, narejenih po merilih mednarodnega denarnega sklada.
Vprašljivo je tudi zelo visoko povečanje proračunskih rezerv, indeks prek 700, pojavljajo se tudi nove postavke - manjše investicije. Vse to daje slutiti, da si posamezni proračunski porabniki oziroma ministrstva hočejo zagotoviti nekaj sredstev, ki niso posebej opredeljena, in jih razdeliti po posameznih rezervah, po vedno novih pravilih in ne glede na že obstoječe zakone in programe.
Naj zaključim. Mislim, da je bilo v teh dneh že veliko povedanega, veliko kritik, tudi veliko dobrega, da bi se izboljšal proračun. Država, ki ni pripravljena sama varčevati, nima moralne pravice zahtevati varčevanja od državljanov, prav tako pa tudi ne more izsiljevati reform, ki jih ni sposobna izvršiti pri sebi. Zato naj bo promocija varčevanja najprej pričeta pri vladi, pri reformi državne uprave in nato se bo nadaljevala na ostala področja. Tako bo postala promocija varčevanja, kot je zapisano v memorandumu, "nacionalna vrednota v Sloveniji", ki bo ustvarila potrebno politično in socialno klimo za vse nujne reforme, ki čakajo nas, naše otroke in prihodnje rodove. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo ima gospod Ivan Kebrič. Pripravi naj se Bojan Kontič.
IVAN KEBRIČ: Gospod predsedujoči, spoštovane kolegice, kolegi! Nismo se mislili oglasiti, saj je ta razprava že marsikaj razkrila, vendar, ker se skozi vso razpravo vleče kot rdeča nit, da so upokojenci tisti oziroma transfer v zavod pokojninskega in invalidskega zavarovanja - recimo mu kratko pokojninska blagajna, da je to glavni razlog ali med glavnimi razlogi, da je ta proračun tak in da je proračunski primanjkljaj tako velik. Vendar, vedeti moramo, da upokojenci niso krivi za dve stvari.
Prvič, da je njihovo število takšno, kakršno je, da je prejšnja vlada leta 1991 poslala v pokoj prek 10% - normalen priliv v upokojenske vrste pa je med 1% do 1,5% - na drugi strani, da smo tudi mi, spoštovane kolegice in kolegi, pa naši predhodniki, od katerih mnogi danes tudi tu sedijo oziroma so člani tega državnega zbora, uzakonili določene pravice in te pravice kot pravna država moramo upoštevati, moramo spoštovati, vsaka pravica pa ima na drugi strani tudi določeno dolžnost. Oči naših poslancev v Demokratični stranki upokojencev Slovenije so uprte v bodočnost, zato želimo, da se najprej osredotočimo na prihodkovno stran tega proračuna, saj prav gotovo tudi mi nismo s takim proračun najbolj zadovoljni in imamo določen kritičen odnos do njega. Na drugi strani pa se zavedamo, da je ta predlog proračuna prava slika našega gospodarskega, ekonomskega in finančnega stanja, kakršno je v naši državi in zato, kot sem dejal, želimo najprej na prihodkovni strani urediti zadeve tako, kot smo jih mi kot najvišje zakonodajno telo uzakonili.
To se pravi, če bomo skrbeli, da bodo plačani davki, prispevki in druge dajatve, potem mi nimamo bojazni, da ta proračun ne bi izpeljali vsaj v okviru globalnih želja, kakršne so bile izpostavljene na odhodkovni strani; pri čemer se pa zavedamo, da bi morali tam gledati širše, ne pa, če sem jaz dobil malo, naj še drugi manj dobil ali naj se meni poveča na račun drugega. Vendar! Bodimo si na jasnem, da bomo samo, če bomo mi kot državni zbor sledili kontroli, da se bo ta proračun tako izvrševal, kakor je, potem menimo, da bomo dobro speljali do konca leta. Ampak, mi zahtevamo od vlade te stvari in zahtevali bomo, da jih bo dosledno spoštovala in tudi upoštevala.
Hvala, da ste me poslušali. Če bomo imeli to v zavesti, potem sem prepričan, da ne bodo vedno upokojenci tisti problem, o katerem so moji predhodniki razpravljavci govorili tako in drugače. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Kebrič. Zadnji razpravljavec, ki je pripravljen, je gospod Bojan Kontič. Replika? Prosim.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Res je, gospod Kebrič, različno smo diskutirali in stavili na tehtnico, da je v slovenskem prostoru problem upokojevanja, da se mladi upokojujejo in da se uporabljajo sredstva, ki so bila pred časom 8 milijard in so prišla čez 60 milijard in je ZPIZ največji porabnik proračuna. Ampak samo na nekaj vas bi spomnil. Kdaj ste DeSUS kot stranka opozorili na probleme v ZPIZ-u? Kdaj ste javno govorili o nenormalnem upokojevanju? Kdaj ste opozorili, da se upokojujejo mladi, ki bi morali delati? Nasprotno, veselili ste se tega zaradi tega, da ste pridobivali na moči, ker ste bili številčno močni. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Replika, gospod Kebrič.
IVAN KEBRIČ: Hvala za besedo. Sploh ne mislim odgovarjati na taka vprašanja, kajti upokojenci so na mnogih zborovanjih ravno te stvari postavljali. In ni fair, nekorektno je, da je danes padla beseda na moj predlog zakona, da bo ta stal 15 do 20 milijard. To ni predmet današnjega razgovora, ampak je današnji razgovor in današnja razprava o proračunu, kakršen je danes pred nami. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Kebrič. Besedo dajem gospodu Kontiču.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Smo v fazi splošne razprave o proračunu ali točneje, proti koncu razprave smo. Dovolite mi dve moji skromni pripombi, ki jih le dodajam k vsemu že povedanemu. Predlagam, kar pa seveda ni novo in so to predstavniki občin že omenjali do zdaj, naj se lokalnim skupnostim namenijo sredstva, na primer za potrebe malega gospodarstva, turizma, na področju kmetijstva direktno preko zagotovljene porabe na osnovi kriterijev in meril, ki morajo biti strokovno pripravljena in ne da se daje sredstva le preko javnih razpisov.
Sistem, ki je sedaj v veljavi, omogoča ravno to, na kar so opozorili že kolegi pred mano. Dane so koncesije ministrom oziroma vladi, da sredstva razdeli na podlagi javnih razpisov, kjer pa se lahko nekateri, ki so pravočasno obveščeni ali informirani, v veliki prednosti. Saj poznamo vsebine razpisov, ki zahtevajo, da je pripravljen prostorski ali drug ustrezen akt. In če si pravočasno informiran, boš to seveda tudi kvalitetno pripravil in posledično na razpisu tudi uspel. Posebno poglavje za moje okolje, iz katerega izhajam, pa je ministrstvo za promet in zveze, ki že nekaj časa skrbno pazi, da se stanje cest v mestni občini Velenje niti slučajno ne bi izboljšalo. Pri tem ste zelo uspešni. V preteklosti, ko je bil minister iz vrst Slovenskih krščanskih demokratov, so se širile govorice, da sta v koliziji barva asfalta in barva občine, ki so jo rdeče obarvali. Sedaj imamo tudi rdeči asfalt, pa minister, žal, ni več isti. No, upam, da sedaj, ko je vlada bolj pisana ali - kot je dejal kolega Hvalica - vlada štirih letnih časov, tudi barva ne bo več imela pomembne vloge. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Gospod Zamernik.
BOGOMIR ZAMERNIK: Moja razprava bo povsem kratka in začuda ne bom govoril o tistem, kar pač naše ljudi najbolj žuli, to je o cesti, ki jo poslušamo od vseh vlad že 8 let. Vse je bilo v teh treh dneh praktično povedano, večinoma iz teh vrst, kaj je vse narobe. Veliko je narobe.
Leto 1996 je bil proračun 600 milijard tolarjev, samo še toliko, kot se je zvišala višina proračuna od lanskega leta do letos manjka in bo šlo za plače v državnih organih, za plačilo obresti in za obveznosti do ZPIZ-a toliko denarja, kot ga je bilo leta 1996 v celotnem proračunu. Kam ta ladja plove, se seveda ne bom spraševal.
Hotel sem pa nekaj reči. V teh dneh smo dobili na mizo veliko gradiv: s strani vlade z dne 19.1.1998 zajeten kup papirjev - 233 strani, kjer piše tako: "V tabelah so prikazani podatki, ki so jih posredovali posamezni proračunski uporabniki. Obseg investicij za leto 1998 je usklajen s predlogom proračuna za tisti del proračunskih uporabnikov, za katerega obseg sredstev določa Vlada Republike Slovenije. Generalni sekretar, Borut Šuklje." Ko sem ta šel gradiva pogledati in jih primerjal z gradivi, ki smo jih dobili na odbor za infrastrukturo in okolje, se stvari niti slučajno, niti približno ne ujemajo. Ko sem o tem vprašal včeraj nekatere ljudi, so rekli: ja, to je pač napaka. Ampak, to je uradni dokument, ki je prišel s strani vlade in še zelo obsežen je. Na tiste neuradne izjave koalicijskih poslancev nisem mogel dati veliko; ko pa je kolega iz Savinjske doline, Jakob Presečnik in hkrati predsednik odbora včeraj za to govornico trikrat omenil ta gradiva - navedel bom, kaj je rekel - pravi: "Tega elaborata" - govor je seveda o tem - "vlada naj ne bi poslala v parlament takega, kot je, ker trdim, da je neuporaben." Potem pa nadalje: "Elaborat, ki je prišel v parlament, prej škodi kot koristi" in na koncu, da se spet vrnem na ta dokument - tako pravi: "Ni vreden praktično nič." Lepo vas prosim, potem ne pošiljajte takih dokumentov v parlament in lahko jih tudi sami strgate.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Tudi jaz se ne morem ... (Nemir v dvorani.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospodje poslanci, lepo prosim, ne motite razpravljavca in prisluhnite razpravi. Gospod Jakič!
ALOJZ PETERLE: ... ob sklepu prvega dela proračunske razprave izogniti izjavi, ki zadeva odnos vlade do državnega zbora. Mogoče kdo od vas kdaj v poznih urah, ko pride domov, pogleda, kako se odvijajo te zadeve po Evropi. Ministri sedijo kot pribiti od začetka do konca razprave, pa še kdo zraven. Veste, kdaj so pri nas ministri prišli, kdaj je prišla vlada v celi postavi v to hišo? Takrat, ko je predsednik vlade govoril in ko smo bili mi čisto tiho. Takrat, ko so prišli sebe poslušati, takrat so bili med nami. Gospe in gospodje, to je narobe svet.
Zdaj pa ob koncu še eno vprašanje - ne računam niti na odgovor, ker 52 glasov je dovolj, da se povozi še tako močan argument. Vprašam nekaj - kje bom v naslednji rundi, se pravi v drugi fazi branja ...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospodje poslanci, prosim, zasedite svoja mesta, prej ne bomo nadaljevali.
ALOJZ PETERLE: Rad bi vprašal že sedaj in dal čas vladi, da za drugo branje pripravi pregleden proračun in bi rad vedel, kje lahko pričakujem 100 milijonov tolarjev, ki so bili podarjeni tam okoli Svetih treh kraljev Hrvaški - kombi je menda prišel nazaj. Mislim, da bo to nekje pri odhodkih, ne vem pa, ali bo to "smatrano" kot Karitas ali kot Rdeči križ. Vsekakor je to darilo, za katerega zaenkrat še nihče ne odgovarja, in bi rad vedel, iz katere postavke bomo to pokrili, kajti to opremo bomo menda vendar še rabili. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Gospod Čebulj.
FRANC ČEBULJ: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Glede na to, kar se dogaja v tej naši parlamentarni dvorani že ob sami razpravi proračuna za leto 1998, imam vseskozi občutek, da te diskusije, ki ste jih vodili, spoštovani kolegi poslanci, seveda nekaterih, tudi pozicijskih vladnih strank, pretežno pa opozicijskih, da je to ponovno čisti passe. Občutek imam predvsem zaradi tega, ker resorjev, kot ministrov ali državnih sekretarjev, ne zanimajo vaše diskusije, vaši predlogi. Tudi ne zanima vas, spoštovani poslanci in poslanke iz vladne koalicije. To se pravi, da je proračun kljub pametnim predlogom in kritikam, kakšen naj bi bil proračun Slovenije za leto 1998, pa tudi v nadaljevanju približevanje Evropski skupnosti, ki naj bi šlo v pravo smer, je ta proračun več ali manj, po mojih občutkih, že sprejet. Zato bi res prosil, spoštovani predstavniki vlade in vladni poslanci, povejte nam, ali se nam izplača vlagati kakršenkoli amandma? Ali boste šli ponovno spet skozi opozicijo, kot ste šli v decembru mesecu? To se pravi, da nas boste enostavno povozili in pogazili. Skratka, da ne bo noben amandma več sprejet oziroma ne bo sprejet niti v letošnjem letu. Ali bo res proračun samo LDS-a in SLS-a? Ali bodo dejansko res v samih proračunih zajeta samo področja - Štajerska, Primorska, Dolenjske, Gorenjske ne vidim ne v osnovnem šolstvu, ne v srednjem šolstvu, ne v visokem šolstvu, ne v cestah. Mislim, povejte nam, gospodje iz ministrstev, pristojni ministri iz resorja! Ministrstvo za ceste, ministrstvo za kmetijstvo, ministrstvo za šolstvo in še in še lahko naštevam. Odgovorite mi na ta vprašanja! Dejansko je passe, da tukaj sedimo tri dni in danes sem že prepričan, da od teh diskusij in razprav ne bomo imeli popolnoma nič. Zapravljanje časa! Zapravljanje časa! Ne čudimo se, zakaj ima naš slovenski parlament tako slab ugled v naši državi in tudi v državah srednje Evrope oziroma v državah, s katerimi se hočemo v bližnji prihodnosti poenotiti v neki združeni Evropi. Bomo pa še na nižjem nivoju, kot pri raznih anketah v časopisih, na tako nizkem nivoju, ker imamo debate tri dni, pa še bodo take debate, ki bodo padle na neplodna tla. Res bi prosil vsaj nekaj odgovorov na to. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? (Ne želi nihče.) Zaključujemo razpravo.
Prehajamo na glasovanje o predlogu sklepa, ki glasi:
"Državni zbor nadaljuje postopek sprejemanja predloga proračuna Republike Slovenije za leto 1998..."
Prosim, proceduralno, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani gospod predsednik! Glede na to, da sem že včeraj opozoril, da vlada ni predložila s tem predlogom proračuna vsega, kar je dolžna v skladu z 88. členom zakona o izvrševanju proračuna, sprašujem, ali je mogoče šteti predloženi predlog proračuna kot popoln in ali je to dovolj zadostna in pravnomočna podlaga, da sploh lahko odločamo danes o predlogu kot takem.
Jaz sem to vprašanje postavil že na kolegiju predsednika državnega zbora, tudi na telesih, ki so obravnavala proračun, vendar vse do danes se do tega nihče ni opredelil. Tudi v mnenju sekretariata državnega zbora v zvezi s predlogom o tem ni govora, čeprav mi je gospod Baškovič na kolegiju seje predsednika državnega zbora obljubil, da takrat, ko bodo zavzemali stališča do predloga, da se bodo opredelili tudi do tega, vendar je očitno spregledal to svojo obljubo. In če nič drugega, menim, da je prav, da nam nekdo z vladne strani, če že vsaj na nobeno drugo vprašanje ne, ki so bila postavljena v teh dneh, odgovori vsaj na dileme, ki jih postavlja sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve.
Jaz bi pa še enkrat opozarjal, da sem izrecno zaprosil ministra oziroma predstavnike vlade, da povedo, ali so storili vse, da ne bo vnovčenih 33 milijard obveznic iz naslova elektrogospodarstva, železnic in drugega gospodarstva v breme proračuna v letu 1998. Gre pa za 33 milijard slovenskih tolarjev. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi kdo besedo? (Ne želi nihče.) Gospod Špiletič, prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsedujoči, jaz sem postavil vprašanje, ali obstajajo pravne podlage, da odločamo glede na to, da vlada ni izpolnila 88. člena zakona o izvrševanju proračuna Republike Slovenije. Pred glasovanjem bi vas prosil, da podate na moje vprašanje odgovor in da bomo vsaj vedeli, o čem odločamo, ali o zakonitem ali o nezakonitem predlogu proračuna.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Sprašujem vlado, ali želi odgovoriti na vprašanje, ki ga je postavil gospod poslanec? Besedo dajem gospodu ministru, magistru Mitji Gaspariju.
MAG. MITJA GASPARI: Gospod predsedujoči! Mi menimo, da so pogoji dani za razpravo. Točno je, da dve agenciji še nista oddali svojega poročila, zato bo vlada začela postopek proti nadzornim organom teh dveh agencij, ki sta dolžni po zakonu, v rokih, ki so z zakonom predpisani, predložiti ustrezne dokumente. Seveda, vlada ne more izsiliti dokumenta, ki ga je samostojna pravna oseba dolžna predložiti. To je podcenjevanje državnega zbora. V tem primeru, kot sem rekel, bo Vlada Republike Slovenije na predlog ministrstva za finance začela formalni postopek pri nadzornih svetih teh agencij - po eni strani zaradi odgovornosti za nepredložitev dokumentov, po drugi strani pa zagotovilo o naslednjem tednu oziroma če se bo dalo še v tem tednu manjkajoča dva dokumenta.
Gre za, mislim, da dve agenciji od dvajsetih, torej ne gre za pravilo, ampak za čisto izjemo. Opisal sem pa, kako je nastala. Mislim, da je to razumljivo. Državni zbor o teh načrtih formalno ne odloča, se pa z njimi seznanja po zakonu. Torej je sprejemanje državnega proračuna Republike Slovenije po zakonu s tem omogočeno in se lahko ta postopek nadaljuje. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Vsak dan, ki bi pomenil povečevanje te zamude, ki je že nastala, je seveda slab.
Ampak rad pa bi ob tem, ko je tukaj že prišlo do odločanja proti ustavi, ne bi rad, da se s to linijo nadaljuje. Predlagam, da se preloži za teh nekaj dni odločanje o proračunu, dokler ne bo zadoščeno pogojem zakona, kot jaz zakon razumem. Pogoji za odločanje niso izpolnjeni.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Še kdo prosim? Lahko to razumemo kot proceduralni predlog, da prekinemo razpravo o proračunu? Prosim, če ponovite gospod Peterle. Kompleten predlog.
ALOJZ PETERLE: Jaz sem razumel gospoda ministra Gasparija, da je vprašanje nekaj dni, da bi ti dve agenciji, ki nista ravnali v skladu z zakonom, da to pripravita oziroma pošljeta, da dobimo na znanje in da se takoj izpolnijo pogoji po zakonu za odločanje o proračunu.
In zato predlagam, proceduralno, da odložimo odločanje do takrat, ko bomo te zadeve dobili na vpogled.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Torej ni razprave o proceduralnem predlogu, gospod minister. Predlog je, da prekinemo razpravo o proračunu in jo nadaljujemo, ko pridobimo mnenje vlade. Dajem ta proceduralni predlog na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (71 prisotnih.)
Kdo je za proceduralni predlog? (28 poslancev.) Je kdo proti? (41 poslancev.)
Ugotavljam, da proceduralni predlog ni sprejet.
Prosim gospod Špiletič, proceduralno. Razprava še teče. Proceduralnoima gospod Špiletič. Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Jaz sem vas, gospod predsedujoči, vprašal, ali menite, da so izpolnjeni pogoji za glasovanje. Vi, kot predsedujoči, ste mi dolžni podati tudi odgovor, vsaj tako ta poslovnik berem. Niste se še opredelili z "da" ali "ne" in nas silite v glasovanje. Ko boste predlagali glasovanje, bom pa prosil za nov proceduralni predlog.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: V vodstvu poznamo problem, ampak menimo, da so vseeno podani pogoji, da lahko o tem danes odločamo. Bo pa priložnost, da se še o tem proračunu pogovarjamo. Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Glede na nastalo situacijo in ker ni nikjer nobenega jamstva, da bo to, o čemer je gospod Gaspari tu tudi govoril, kajti za vlado zakoni ne veljajo. In ker je Računsko sodišče že za leto 1996 zapisalo, da celo v primerih, ko je vlada hkrati tudi skupščina sklada ali agencije, te funkcije ne opravlja zadovoljivo in ne zagotavlja, da ta sklad ali agencija izvaja z zakoni ali statuti naloženo nalogo, v naši poslanski skupini ocenjujemo oziroma menimo, da potrebujemo posvetovanje. Zato prosim za petnajst minut odmora.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Nadaljujemo ob 16.15 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 16.00 uri in se je nadaljevala ob 16.20 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice in kolegi poslanci, nadaljujemo sejo. Najprej ugotovimo prisotnost! (70 poslank in poslancev.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljujemo z delom.
Gospod Špiletič, želite besedo? Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani! Po proučitvi nastalega problema smo se v poslanski skupini odločili naslednje; že včeraj, ko smo predstavljali mnenje poslanske skupine do omenjenega predloga proračuna, smo dejali, da predloga ne moremo podpreti, če ne dobimo trdnega zagotovila vlade, da ta ne bo z amandmaji do zadnje obravnave poskrbela, da ta ostane realno velik lanskemu proračunu. Žal, po vseh današnjih dogodkih, sploh pa po tem zadnjem zapletu, ko nas tako minister za finance kot vladajoča koalicija zopet vse poslance meče v isti koš in nas sili, da sodelujemo v protizakonitem dejanju, smo ugotovili, da nimamo nobenega zagotovila, da se bo to zgodilo, niti da bo upoštevan katerikoli od naših amandmajev, ki jih bomo vložili v naslednjem roku, kot ga predvideva poslovnik državnega zbora.
Zato se tu lahko postavi le dvoje; ali narediti obstrukcijo ali ne podpreti predloga zakona za nadaljnjo obravnavo. Odločili smo se za drugo varianto, kajti želimo jasno povedati, da gre za protizakonito ravnanje in da sedanji predlagani proračun presega možnosti realnega trošenja te države. Upamo pa, da bo tudi tokrat predsednik države, Kučan, zopet opozoril, ampak, bom rekel, samo tiste poslance, ki boste podprli ta predlog, ki je tudi protiustaven in protizakonit, da ste ravnali v nasprotju z ustavo, kot je to storil za ostala dva zakona, ki ju je Ustavno sodišče, mimogrede, že razveljavilo. Hkrati pa moram na tem mestu reči, da nas takšno ravnanje ministra za finance kot opozicijsko stranko dobesedno sili v razmišljanje o tem, ali vložiti zoper njega interpelacijo ali ne.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Ker ni po poslovniku, da bi sedaj dajali besedo ministrstvu ali tudi naši zakonodaji, ampak vseeno predlagam, kolegice in kolegi poslanci, da nam gospa Tina Bitenc-Pengov, namestnica sekretarja za zakonodajo da odgovor. Se strinjate? Hvala.
TINA BITENC-PENGOV: Cenjeno predsedstvo, spoštovani zbor! Sekretariat je resnično opozarjal na to vprašanje, vendar ugotavljamo, da je 16.1.1998 vlada predložila državnemu zboru na podlagi 88. člena zakona o izvrševanju proračuna finančne načrte določenih skladov, zavodov in agencij. V svojem dopisu je na koncu izrecno povedala, da nekateri finančni načrti manjkajo in bodo posredovani naknadno.
Po preučitvi določbe 88. člena zakona o izvrševanju proračuna, je v drugem odstavku določeno, da so organizacije iz prejšnjega odstavka dolžne finančne načrte predložiti vladi v skladu z zakoni, ki urejajo njihovo delovanje na podlagi izhodišč, ki se uporabijo za pripravo proračuna za prihodnje leto ter v rokih, določenih v izhodiščih.
Sekretariat meni, da se na podlagi teh finančnih načrtov dejansko omogoča ocenjevanje realnosti posameznih postavk v predlogu proračuna, zato seveda je v načelu prav, da so predložene s predlogom proračuna kakor določa uvod, prvi odstavek 88. člena, vendar pa ocenjujemo, da bi bilo osnovnemu namenu ali pa glavnemu namenu te določbe zadoščeno, da se celovito gradivo predloži do začetka razprav in obravnave posameznih proračunskih postavk in potem seveda do roka, ki je odprt za vlaganje amandmajev, s čimer bo dejansko omogočena celovita obravnava in ocenjevanje upravičenosti postavk. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Gospod minister, še vam dam besedo, če želite.
MAG. MITJA GASPARI: Opozoril bi na to, da je v času od sprejetja zakona leta 1996 s tem členom o izvrševanju proračuna prišlo do nekaterih pravnih sprememb v statusu določenih subjektov, ki vsaj po zdajšnjem zakonu o izvrševanju proračuna ne sodijo več v ta okvir. Eden takih ali pa tak je Slovenska razvojna družba, ki ni več sklad, ima nov zakon in je organizirana po drugačnih principih kot je bil organiziran sklad za razvoj. Torej ni razlogov, da se od Slovenske razvojne družbe zahteva takšen pregled. Enako velja, in tudi ni vsebovano v zakonu, je tudi Slovenska izvozna družba. Tretja institucija, ki tudi ne daje preko vlade svojega načrta v državni zbor, ampak direktno državnemu zboru in ta direktno tudi sprejema načrt in zaključni račun, je Agencija za trg vrednostnih papirjev po zakonu o Agenciji o trgu vrednostnih papirjev. Torej so manjkajoče institucije naslednje - da bi bilo popolnoma jasno in da ne bi imeli pri tej stvari velikih težav, tudi po velikosti zanemarljive v odnosu na vseh dvanajst predloženih načrtov:
Prvič; Filmski sklad Republike Slovenije, drugič; Sklad Republike Slovenije za razvoj malega gospodarstva in tretjič; Agencija Republike Slovenije za privatizacijo in prestrukturiranje, za katero ne vemo, ali ne bo s sprejetim zakonom ob koncu lastninskega preoblikovanja enostavno tudi prenehala z delovanje tako, kot bo prenehala z delovanjem Agencija za sanacijo bank in hranilnic v začetku leta 1998.
Torej gre formalno res za tri pravne osebe, ki bi še morale biti na tem spisku. Omenil sem jih, še enkrat ponovim: Filmski sklad, Sklad Republike Slovenije za drobno gospodarstvo in Agencija za privatizacijo.
Mislim, da to ne zavira, ne zmanjšuje možnost za celovito obravnavo državnega proračuna, prvič.
In drugič, kot sem rekel, je popolnoma utemeljena zahteva, da se začnejo postopki proti nadzornim organom teh institucij, ki niso pravočasno v skladu z zahtevo vlade, oziroma njenega generalnega sekretariata predložila gradiva vladi, da bi vlada lahko predložila državnemu zboru. To mislim, da je upravičena zahteva, da se začne postopek ustanovitelja oziroma tistega, ki ima večinsko pravico v teh skladih, da postopa v skladu s predpisi in zahtevo odgovornost nadzornih organov v teh treh institucijah. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Torej prehajamo na... Proceduralno, gospod Špiletič? Prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: ... (Iz klopi.) ...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro, dajmo še gospodu Špiletiču besedo. Razprave ni. Se strinjam, proceduralno tudi ni, dajmo besedo, da ne bomo spet kaj v tej dvorani nerazčiščenega peljali.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Bom zelo kratek. Rad bi pa odgovoril gospe Bitenčevi in gospodu ministru.
Namreč ta hip mi ni več jasno, komu naj verjamem. Sekretariatu državnega zbora, ki meni, da so vse institucije, naštete v 88. členu dolžne predložiti finančne načrte. Vlada Republike Slovenije nas je z dopisom z dne 19.1. obvestila, da bomo naknadno prejeli tudi finančne načrte Agencije Republike Slovenije za trg vrednostih papirjev in Slovenske razvojne družbe in še eno od teh institucij, danes pa tu gospod minister, član te iste vlade govori, da bomo prejeli samo tri finančne načrte.
Sedaj pa res lepo prosim, povejte mi, kdo od vas treh govori resnico. Očitno se bo zopet zgodilo to, kar se je zgodilo pri mojem predlaganju sprememb in dopolnitev zakonov o Banki Slovenije glede izbora revizorja, ko je sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve državnega zbora ugotovil, da je moj predlog povsem v nasprotju z zakonom, nakar Svet banke ugotovi, da to ni res. Vlada tudi ugotovi, da to ni res in tako imamo namesto zakonov in spoštovanja zakonov, spoštovanje mnenj oziroma vzporedno pravni red oziroma mnenja DURS, sem že včeraj omenil. Jutri pa samo še uvedbo nekih uradnih listov, ki bodo imeli zaupno označbo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod minister. Ali želite besedo? (Ne želite.) Slišali smo vsa tri mnenja. Prosim, samo še trenutek.
MAG. MITJA GASPARI: Da ne bi ostalo v zraku, da se posluje nezakonito in neustavno - Sklada za razvoj Republike Slovenije ni več po zakonu. Agencija za privatizacijo ima zakon, v katerem je zadolžena, za trg vrednostnih papirjev je zadolžena, da pošilja svoje predloge finančnih načrtov direktno državnemu zboru po zakonu.
Tretja institucija, mislim, da sta ti dve instituciji, ki naj bi bile za gospoda poslanca Špiletiča sporne. Torej Sklad za razvoj ne more več poslati niti vladi niti državnemu zboru, ker ne obstaja. Agencija za trg vrednostnih papirjev pa pošlje državnemu zboru in bi bilo to pošiljanje dvakratno. Državni zbor bi v tem primeru dvakrat obravnaval isto gradivo. Samo to je. Se pravi, ne gre za nepravno situacijo, situacija je pravno pokrita. Za tisto, kar pa trdi gospod Špiletič, gre pa za Filmski sklad in pa Sklad za drobno gospodarstvo ter za Agencijo za prestrukturiranje in privatizacijo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Slišali smo vsa mnenja. Prehajamo na odločanje. Preberem še enkrat sklep: "Državni zbor nadaljuje postopek sprejemanja predloga proračuna Republike Slovenije za leto 1998." Pardon, se opravičujem, razpravo o predlogu sklepa. Želi kdo razpravljati o predlogu sklepa? (Ne želi.) Potem prehajamo na odločanje. Lahko kdo obrazloži glas, če želi? Gospod Špiletič želi obrazložiti svoj glas.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Ker gospod minister Gaspari zelo spretno preobrača moje besede in govori tukaj, da sem v zmoti, kakor še kar naprej govori...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Obrazložitev glasu, gospod Špiletič!
BOGOMIR ŠPILETIČ: Da govorim še vedno o skladu za razvoj, sem...
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Špiletič, obrazložitev glasu!
BOGOMIR ŠPILETIČ: Bom, to je obrazložitev glasu, vendar dovolite mi, da naredim uvod v obrazložitev glasu. Dovolite ali ne dovolite, gospod predsednik? Glasoval bom proti iz naslednjega razloga. Prvič, ker še vedno menim, da vlada ni ravnala v skladu z zakonom, ko ni predložila vseh finančnih načrtov, kot jih narekuje 88. člen zakona o izvrševanju proračuna. Proti bom pa glasoval tudi iz razloga, ker ni zagotovila za to, da bomo prejeli finančne načrte do naslednje obravnave, ko bomo dokončno odločali o višini proračuna za leto 1998. Kajti nesporno je na vladnem dokumentu, ki smo ga poslanci prejeli 19.1. in skupaj načrte oziroma osnutke finančnih načrtov agencij in skladov zapisano tako, da bo vlada posredovala finančne načrte Slovenske razvojne družbe, gospod Gaspari, ne sklada za razvoj, naknadno. To si nisem izmislil, to piše tukaj s podpisom Borut Šuklje, generalni sekretar vlade.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Prehajamo na odločanje. Še kdo želi obrazložiti glas? Gospod Jazbec, potem gospod Mozetič.
FRANC JAZBEC: Spoštovani! Danes bomo glasovali o proračunu, ki odraža moč vladajoče koalicije, vendar samo moč, ne pa tudi složnost. Za proračun ne bom glasoval, ker smatram, da je prevelik in da je bila najprej usklajena odhodkovna stran, za prihodkovno stran pa ta vlada in ta vladajoča koalicija nima nobenega zagotovila, da ga bo lahko kdaj zagotovila. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala za besedo. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Res je to sklep, vmesni sklep v postopku sprejemanja proračuna, vendar je pomemben sklep, ker govori o tem, da je ta proračun primeren, da je v redu, da je zakonito pripravljen, da lahko gremo v naslednjo fazo zbiranja želja posameznih poslancev, ki jih bo potem koalicija strumno, gladko, pokončno in odločno zavrnila. To so pa tisti znani amandmaji. Vendar je bilo v razpravi z veliko strani, veliko poslancev, pa tudi s strani nekaterih inštitucij, gospodarske zbornice in podobnih, jasno opozorjeno na to, da ima ta proračun ponovno minus, da bo imel minus. Ampak zdaj smo v tej fazi in ko bo šla naprej, se ta minus ne bo izgubil. Da ni razvojno naravnan, da je dejansko protizakonit, zdaj ugotavljamo tukaj, da je vrsta postavk, ki so prazne oziroma so določene postavke, za katere se pa ne ve, za kaj se bodo uporabljale in jih bodo potem ministri uporabljali po željah. V letošnjem letu 1998, ki je volilno leto na lokalnem nivoju, je to velika skušnjava, da bodo ministri to uporabljali tako, kot je pač primerno za politične potrebe. Vrsta teh negativnosti, protiustavnosti, protizakonitosti, kar poslance sicer ne zanima, vendar bi potem želeli, da bodo vsi tisti, ki kritizirajo poslance in parlament, da sprejemajo protizakonite akte, bili zelo določni in odločni, in rekli, protizakonit zakon, protizakonit proračun, so sprejeli poslanci vladajoče koalicije, ne pa parlament. Čeprav ga je formalno, jasno, sprejel parlament. Vendar, ker tega ne bo, ker vas to tudi v glavnem, večino pozicije, ne zanima, bom jaz osebno glasoval proti. Pa da ne bo hodila kompletna poslanska skupina, je tako dogovorjeno - poslanska skupina SKD bo glasovala proti temu sklepu. Zahvaljujem se pa za pohvalo kolegu poslancu iz Ljudske stranke.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Peterle, obrazložitev glasu, če želite? (Ne, se odpoveduje.) Prav.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (71 prisotnih.) Še enkrat preberem sklep, ki se glasi:
"Državni zbor nadaljuje postopek sprejemanja predloga proračuna Republike Slovenije za leto 1998."
Kdo je za takšen sklep? (43 poslancev.) Je kdo proti? (29 poslancev.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Imamo še dodatni sklep odbora. Ga preberem? (Da.) Sklep odbora za nadzor proračuna in drugih javnih financ, ki se glasi:
"Državni zbor Republike Slovenije ponovno predlaga Vladi Republike Slovenije, da opravi preveritev oziroma uskladitev nacionalnih programov in tako imenovanih razvojnih zakonov s proračunskimi možnostmi."
Predlagani sklep dajem v razpravo. Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo. Ugotovimo prisotnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (46 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Na koncu vas želim obvestiti, spoštovane kolegice poslanke in poslanci, da z jutrišnjim dnem prične teči 15-dnevni rok iz 217. člena poslovnika državnega zbora, namenjen vlaganju amandmajev k predlogu proračuna za leto 1998. Omenjeni rok se izteče 6. februarja 1998, potem pa lahko nadaljnjih 10 dni, to je do 16. februarja 1998, vlagajo amandmaje k predlogu proračuna na podlagi 218. člena poslovnika še delovna telesa. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Dovolite, da v tej zvezi, preden gremo na naslednjo točko, dam še eno obvestilo. Dobili smo se, da bomo po razpravi o proračunu prekinili sejo državnega zbora, da bi dali priložnost odborom, da še opravijo razprave o predloženih točkah dnevnega reda tega sklica. Zato predlagamo, da danes delamo do 18.00 ure, kot smo se dogovorili. Imamo pripravljenih nekaj točk za obravnavo. Da pa se dogovorimo - jutri, v petek, zbor ne dela. Imel pa bo sejo Odbor za infrastrukturo in okolje ob 9.00 uri v mali dvorani na Tomšičevi, Odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko pa ob 10.00 uri v veliki dvorani, prav tako na Tomšičevi. V sredo, 28.1. bo pa seja Komisije za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije, in sicer ob 8.00 uri v sobi 212. Prosim vodje poslanskih skupin, da obvestite člane teh odborov in komisij, da pridejo na sejo. Zbor bo nadaljeval delo v torek ob 14.00 uri. Predlagam, ker je še ena ura in nekaj časa, da nadaljujemo še z nekaterimi točkami dnevnega reda do 18.00 ure. Začeli bi s 3. točko, potem bi prešli na 10. in morda 11. Gospod Mozetič želi besedo o tem mojem predlogu.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala. Sicer tvegam očitek, da mi bo kdo rekel, da nočem delati; pričakujem tudi od koga, ampak poglejte. Zelo jasno je bilo enkrat rečeno, da bomo po 2. točki prenehali z delom in se potem pripravili na naslednje točke. Zdaj ugotavljamo, da imamo sicer še eno uro časa, ker smo rekli, da delamo do 18.00 in gremo kar na naslednje točke. Vem, da za pozicijo ni težko, da boste vi vse potrdili, vse poštempljali, ampak mi se vseeno hočemo pripraviti na stvari in to je bilo nekajkrat rečeno. Tukaj ne gre za kapric kogarkoli, ampak za način vodenja tega državnega zbora, vodenja zasedanj državnega zbora. Na ta način - oprostite - je nemogoče delati. Če bomo šli takoj naprej, bom pri 1. točki dnevnega reda - že zdaj povem - zahteval odmor, da se poslanska skupina pripravi na tiste točke dnevnega reda, ki jih bo danes do 18.00 ure še opravljala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še eno obvestilo, preden bom dal besedo gospodu Kacinu. Jutri ob 9.30 uri bo koordinacija za strategijo. Vabilo ste dobili člani in predsedniki delovnih teles. Gospod Peterle prosi in tudi naša prošnja je, da se jutri potem te seje udeležite. Gospod Kacin je želel besedo.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsednik! Oglasil sem se
zaradi napovedi dejanja s strani gospoda Mozetiča. Naslednja točka, o kateri moramo razpravljati, je ratifikacija. O njej smo razpravljali, sprejeli smo pozitivno stališče, priporočili smo, naj državni zbor čimprej ratificira ta dokument in res ne vem, če je to priložnost, da bi iz načelnih razlogov nekdo zahteval odmor za posredovanje. Jaz prosim, da smo vsaj na področju mednarodnih odnosov kar se da konstruktivni. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod predsednik, ali želiš besedo? Prosim.
JANEZ PODOBNIK: Spoštovani gospod podpredsednik, kolegice in kolegi! Res je to, da smo že na sejah kolegija povedali, da bomo 19. izredno sejo po obravnavi 2. točke dnevnega reda prekinili, da se bodo lahko delovna telesa v miru pripravila in pripravila gradivo za preostale točke dnevnega reda. Toda zgodilo se je nekaj, kar je pozitivno. Očitno so predsedniki delovnih teles v soglasju s tudi člani delovnih teles že pripravili potrebno gradivo za nekatere točke dnevnega reda. Zato bi predlagal, da vsekakor opravimo vsaj 3. točko dnevnega reda, o kateri je pravkar govoril gospod predsednik odbora Jelko Kacin, da se pa potem dogovorimo korektno, ali so ostale točke, ki so že pripravljene, vsebinsko take narave, da se morate poslanke in poslanci na njih pripravljati. Če bo taka ugotovitev večinsko sprejeta, potem bi predlagal, da danes sejo prekinemo. Če pa je pripravljenost, da opravimo še nekaj točk, pa ob 18.00 uri. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še kdo? Potem predlagam, da sejo nadaljujemo, ampak, ker nekateri nimate s sabo materialov, predlagam 10 minut odmora, da si prinesete materiale, da bi lahko nadaljevali s 3. točko. Dobro, 5 minut pravijo, da je zadosti. Nadaljevali bi s 3. točko dnevnega reda, to je predlog zakona o ratifikaciji. Nadaljujemo ob 16.50 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 16.45 uri in se je nadaljevala ob 16.54 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci! Nadaljujemo s sejo državnega zbora. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotavljamo prisotnost!(36 prisotnih.) Prosim, da se še enkrat ponovi glasovanje o prisotnosti! Ugotavljamo prisotnost! (47 prisotnih.) Zbor je sklepčen.
Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O RATIFIKACIJI KONVENCIJE MED REPUBLIKO SLOVENIJO IN ČEŠKO REPUBLIKO O IZOGIBANJU DVOJNEGA OBDAVČEVANJA IN PREPREČEVANJU DAVČNIH UTAJ V ZVEZI Z DAVKI NA DOHODEK IN PREMOŽENJE.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Predlog zakona je v obravnaval Odboru za mednarodne odnose, kot matično delovno telo. Želi besedo poročevalec odbora? Predsednik gospod Kacin, prosim.
JELKO KACIN: Spoštovano predsedstvo! Kolegice in kolegi! Odbor državnega zbora Republike Slovenije za mednarodne odnose je na svoji že 36. seji v tem mandatu, 10. decembra lanskega leta obravnaval zakon o ratifikaciji Konvencije med Republiko Slovenijo in Češko republiko o izogibanju dvojnega obdavčenja in preprečevanju davčnih utaj v zvezi z davki na dohodek in premoženje. Odbor je pri obravnavi upošteval mnenja Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki na predlog zakona ni imel pripomb.
Odbor je soglašal z navedenim predlogom zakona in zato predlagal Državnemu zboru Republike Slovenije naj predlog obravnava na svoji seji in ga tudi sprejme. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Dajem besedo poslankam in poslancem. Pisnih prijav nimam. Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Ker ne želi nihče razpravljati in ker k predlogu zakona do začetka obravnave ni bil predložen noben pisni amandma, predlagam zboru, da skladno z drugim odstavkom 213. člena poslovnika državnega zbora sklene, da bo glasoval le o predlogu zakona v celoti. S tem v zvezi vas želim opozoriti, da navedeni predlog sklepa ne bo sprejet, če mu bo nasprotovala najmanj tretjina navzočih poslancev.
Želi v zvezi s tem kdo razpravljati? (Ne želi.) Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo. Predlog sklepa dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (54 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sklepa v celoti sprejet.
Tako dajem na glasovanje predlog zakona v celoti. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za predlog akta v celoti? (55 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog zakona v celoti sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 10. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBI ZAKONA O VIŠINI POVRAČIL STROŠKOV V ZVEZI Z DELOM IN NEKATERIH DRUGIH PREJEMKOV - HITRI POSTOPEK. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Gospod Mozetič želi proceduralno. Prosim.
MIROSLAV MOZETIČ: Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Ne bom dosti ponavljal, kar sem prej povedal, ampak ponovno izražam samo nezadovoljstvo do načina dela in vodenja. Jaz upal, da bo sicer predsednik državnega zbora povedal tisto, kar je bilo dogovorjeno in da se bo zdaj seja prekinila. Ker se ni prekinila, tako kot je bilo dogovorjeno, tudi celo napisano v vabilu za dnevno sejo in da se lahko pripravimo in posvetujemo o naslednjih točkah, ki bodo na dnevnem redu, prosim za eno uro odmora. V imenu poslanske skupine, seveda.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Ker bo takrat tudi ura že 18.00, zaključujem današnjo sejo. Nadaljujemo v torek ob 14.00 uri. Kot sem vas obvestil, ste slišali katere seje bodo jutri, velja pa tudi sklic tistih sej, ki o njih nismo razpravljali danes, pa so že sklicane. Hvala. Zaključujem sejo.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 22. JANUARJA 1998 OB 17.00 URI.)