Sejo je vodil Miroslav Luci, podpredsednik državnega zbora. Seja se je začela ob 10.10 uri.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 28. izredne seje državnega zbora Republike Slovenije. Spoštovani poslanci, zbor je pričel z zasedanjem. Zavzemite svoja mesta. Kolegi in kolegice, poslanci in poslanke! Mir v dvorani, zavzemite svoja mesta. Pričenjamo z zasedanjem.
Pričenjam nadaljevanje 28. izredne seje državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Rudolf Moge, Štefan Klinc, Peter Petrovič, Peter Hrastelj, dr. Franc Zagožen za popoldanski del seje, Rudolf Petan do 11.00 ure, Ivan Kebrič, Jurij Malovrh za pričetek seje, dr. Jože Zagožen do 11.00 ure, Boris Sovič. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predsednika vlade Republike Slovenije dr. Janeza Drnovška, podpredsednika vlade gospoda Marjana Podobnika ter ostale člane vlade, predstavnike urada predsednika Republike Slovenije, predstavnika državnega sveta Republike Slovenije, predstavnika ustavnega sodišča Republike Slovenije, predstavnika računskega sodišča, predstavnika varuha človekovih pravic, guvernerja Banke Slovenije dr. Franceta Arharja, generalnega direktorja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Janeza Prijatelja, ki ga nadomešča gospod Stane Gregorič, in pa generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije gospoda Franca Koširja. Vse prav prisrčno pozdravljam.
Danes bomo 28. izredno sejo nadaljevali z obravnavo PREKINJENE 2. TOČKE DNEVNEGA REDA - PREDLOG PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 1999. Smo pri predstavitvi mnenj poslanskih skupin. Včeraj je želela besedo poslanska skupina Socialdemokratske stranke. Besedo ima predstavnik te stranke gospod Špiletič. Izvolite.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo, gospod predsedujoči. Poslanska skupina Socialdemokratske stranke je proučila predlog proračuna za leto 1999, ki ga je v razpravo državnemu zboru in v sprejem predložila vlada Republike Slovenije da 1.10.1998, tako kot to določa poslovnik. Seveda pa tudi letos ni bilo vse tako, kot določa zakon o izvrševanju proračuna, kajti 1.10.1998 vlada ni, tako kot določa zakon, državnemu zboru predložila finančnih načrtov skladov in agencij, ki so v lasti države, temveč smo to poslanci dobili šele včeraj. Te stvari je bilo v tej časovni stiski izredno težko temeljito proučiti.
Kakorkoli že, iz predloga proračuna je razvidno, da prihodki oziroma tudi odhodki proračuna v letu 1999 naraščajo z indeksom 111, kar pomeni, da delež javne porabe v letu 1999 realno narašča. Prav tako je iz predloga proračuna razvidno, da je predviden proračunski primanjkljaj v višini 27 milijard slovenskih tolarjev ali 0,8% bruto domačega proizvoda. Vlada torej vztraja pri tem, da tudi v letu 1999 zahteva financiranje na račun javnega dolga in se pri tem sploh ne zmeni za opozorila Banke Slovenije. Naj citiram samo del izjave za javnost Banke Slovenije:
"Z namenom, da se proces stabilizacije in uvajanja potrebnih strukturnih reform uspešno nadaljuje, svet Banke Slovenije pričakuje od vlade in državnega zbora, da bo javno- finančni račun za prihodnje leto izravnan in da se relativna velikost javnofinančnih izdatkov ne bo večala. To bi bilo skladno s strategijo vključevanja Slovenije v EU, ki jo je državni zbor sprejel februarja letos, hkrati pa bi se na ta način krepila mednarodna konkurenčnost slovenskega gospodarstva."
Opozorila so tu, vendar ne glede na to, vlada Republike Slovenije vztraja pri tem, da tudi v letu 1999 troši več, kot pa to zahtevajo uravnotežene javne finance.
Drugo, kar je razvidno iz predloga proračuna, je dejstvo, da je vlada naredila pomemben zasuk v politiki deleža javne porabe v bruto domačem proizvodu. Ob predstavitvi predloga proračuna je dr. Drnovšek dejal naslednje: "Po sedaj naši korigirani metodologiji, ki je usklajena z mednarodno, je delež javno finančnih prihodkov v družbenem proizvodu 43%." Tudi gospod Cvikl je na enem od delovnih teles dejal (citiram): "Ugotavljamo, da je tudi nova metodologija omogočila ustreznejši prikaz konsolidirane bilance, ki nekoliko znižuje delež javne porabe v bruto domačem proizvodu." Moram reči, da takšne izjave, tako predsednika vlade kot tudi predstavnika ministrstva za finance, čudijo. Namreč, v preteklih letih smo vedno, ko smo dobili predlog proračuna v državni zbor, lahko prebrali v obrazložitvi, da je delež javne porabe v bruto domačem proizvodu previsok in da si bo vlada v naslednjih letih prizadevala za znižanje tega deleža. Ta delež, kot veste, se je v preteklih letih gibal okrog 45, 46% ali tudi več; v letošnjem letu oziroma v predlogu proračuna za leto 1999 pa kar naenkrat spremenimo metodologijo in dobimo idealen, skorajda 43% delež javne porabe v bruto domačem proizvodu. Tu se utemeljeno zastavlja vprašanje, ali vlada res ni vedela, da metodologija izračuna deleža javne porabe v bruto domačem proizvodu ni skladen z mednarodnimi standardi tega izračuna. Na to namreč v preteklih letih ni opozorila. Letos pa kar naenkrat spoznanje, da metodologija ni ustrezna in seveda vlada se je odločila za metodologijo, ki da lepši izračun in zopet odmik od reševanja problema z nekim medotološkim preračunom, ki da želeni podatek, namesto realnega. Odtod seveda tudi pomemben zasuk od zmanjševanja deleža javne porabe v bruto domačem proizvodu, kar je bil cilj politike vse do letos, v nepovečanje deleža javne porabe v bruto domačem proizvodu.
Tretje, na kar je potrebno opozoriti v zvezi s predlogom proračuna za leto 1999 je, da vlada opozarja na to, da je proračun čedalje manj fleksibilen oziroma da je čedalje več proračunskih izdatkov fiksnih in da ti izdatki izhajajo, bodisi iz zakonov, sprejetih v preteklem obdobju, bodisi iz sprejetih nacionalnih programov. To je sicer res, vendar je pa največja stranka, tudi sedaj stranka v vladajoči koaliciji, v vladi že vsaj 6 let in realno bi bilo pričakovati, da bo stranka ob spoznanju, ki sem ga omenil, začela nemudoma tudi reforme, kajti tudi če so bili v preteklosti sprejeti zakoni ali nacionalni programi, iz katerih izhajajo določene pravice oziroma obveznosti države, pa jih država glede na realne možnosti ne more več financirati, je vsekakor vlada tista, ki je dolžna narediti rebalans teh nacionalnih programov in ponovno preučiti zakone, pripraviti spremembe in dopolnitve in jih predlagati državnemu zboru v sprejem. Namreč nerealno in nesprejemljivo je, da je lahko javna poraba realno enaka oziroma izhaja iz že sprejetih zakonov, čeprav realne podlage za financiranje teh obveznosti ni. Naj omenim samo nekaj teh fiksnih obveznosti, ki se izredno povečujejo v zadnjih letih in ki izredno bremenijo proračunske odhodke. Gotovo je potrebno omeniti transfere v zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Ti znašajo oziroma bodo znašali v letu 1999 kar 149 milijard. Plače v državni upravi in seveda zadolževanje. To zadolževanje bo stalo slovensko državo v letu 1999 preko 50 milijard slovenskih tolarjev, indeks oziroma porast pa je kar za 44% v primerjavi z letošnjim letom. Namesto reform, ki bi jih nujno bilo potrebno pripraviti, da bi se nekako ukrotili ti negativni trendi in zagotovila uravnoteženost javnih financ, je prišla vlada že v preteklih letih s svojstveno inovacijo in je v zakonu o izvrševanju proračuna zapisala, da se pač posamezni nacionalni programi oziroma posamezne pravice, ki izhajajo iz že sprejetih zakonov, financirajo le do višine, ki je določena v proračunu. Na ta način se v bistvu omogoča tudi manipuliranje, da vladajoča koalicija pravzaprav nameni posameznim programom, posameznim zakonom večjo težo, posameznim manj, pač tudi na osnovi subjektivne ali, če hočete, politične presoje, namesto na podlagi nove določitve prioritet, ki so skladne z realno možnostjo financiranja javne porabe.
Prav tako velja opozoriti na dejstvo, da so predlagatelji predloga proračuna za leto 1999 zapisali, da je ena temeljnih podlag za izdelavo tega predloga proračuna tudi strategija Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo. Ta temelji na pravočasni in časovno usklajeni izvedbi ključnih reform, kar bi se moralo odraziti tudi v proračunu za leto 1999. Naj omenim samo nekaj teh ključnih reform.
To je reforma davčnega sistema, reforma pokojninskega sistema, reforma finančnega sektorja, reforma javnih gospodarskih služb, liberalizacija cen, reforma podjetniškega sektorja. Še enkrat poudarjam. V strategiji je zapisana nujnost časovno usklajene izvedbe teh reform, da ne bi prišlo do večjih motenj v sistemu. Kolikor je nam znano, vlada kljub temu, da ta časovni načrt v strategiji za vključitev Slovenije v Evropsko unijo ni več primeren, kajti vse reforme, ki sem jih omenil, močno zamujajo, razen morda z izjemo ene, to je reforma davčnega sistema, in ta neusklajenost je podlaga za izdelavo proračuna za leto 1999. To ne pomeni nič drugega kot da je tudi proračun oziroma proračunske politike, ki so vsebovane v predlogu proračuna za leto 1999, sam po sebi neusklajen, nekonsistenten in ni evropsko naravnan. Tudi svojevrstno kupčkanje, ki smo mu priča v letošnjem oziroma v prihodnjem proračunskem letu, je potrebno omeniti.
Vsi se še spomnite razprave o sprejemu zakona o zavarovanju za primer brezposelnosti, ko se je kar naenkrat določena obveznost iz ministrstva za delo prenesla na zavod za zdravstveno zavarovanje. Tudi tu se lahko vprašamo, kje so reforme. Vendar reform ni. Namesto tega udarimo po tisti blagajni, ki je danes še kolikor toliko stabilna. Kako se bo reševala pa v prihodnjih letih, ta hip še nihče ne da odgovora. Vendar to ni nič drugega, kot bežanje od problemov, odlašanje reševanja teh problemov, da bodo čez leto ali dve še bolj pereči.
Opozoril bi še na pomembno dejstvo. Lansko leto ob sprejemu zakona o izvrševanju proračuna je vlada v imenu fleksibilnosti javnega financiranja predlagala zelo široka pooblastila vladi, da ta lahko, ne glede na to, ali je parlament odločil drugače, prerazporeja sredstva med posameznimi nameni proračunske porabe. Kaj to v praksi pomeni, smo lahko prebrali v informaciji o prerazporeditvah sredstev v obdobju od januarja do junija 1998, o kateri vlada Republike Slovenije poroča državnemu zboru Republike Slovenije.
Ko preberemo to informacijo lahko ugotovimo, da bomo veliko časa poslanci porabili za to, za kateri namen bomo določili določen obseg sredstev. Vendar to ni dokončna odločitev o porabi teh sredstev, kajti vlada ima tako široka pooblastila, da znotraj posameznih postavk prosto razporeja in na ta način voljo, ki jo poslanci ob sprejemu proračuna izrazimo, izniči. Menim oziroma ocenjujemo, da so takšna pooblastila, ki jih opravičuje vladna stran s potrebo po elastičnosti izvajanja proračuna, zgolj manever, kako zaobiti potreben rebalans v teh primerih in na ta način v bistvu izločitev državnega zbora iz odločanja o namenih v proračunu oziroma o namenih javnih financ.
Že lansko leto smo opozorili na neenotnost izkazovanja prihodkov in odhodkov proračuna in prosili predstavnike vlade za pojasnilo. Tega pojasnila nismo prejeli. Posledica tega neprejetega pojasnila je bilo še veliko drugih nesoglasij ob sprejemanju številnih zakonov v celem lanskem letu. Upam in pričakujem in prosim vladno stran, da res letos v tej splošni obravnavi natančno pojasni metodologijo oblikovanja oziroma vključevanja tako prihodkov kot odhodkov v proračun, ki nam ga je predložila v obravnavo in sprejem.
V celotnem letošnjem letu je bila tudi izredno bogata, če lahko rečem, razprava o tem, kolikšen je resnični proračunski primanjkljaj. Številke so bile različne: od vladne enačice 1%, pa do 6% v določenih sredstvih javnega obveščanja, tudi tujih. Minister za finance je dejal, da je res samo tisto, kar je govorila vlada in zanikal resničnost pisanja, predvsem tujega tiska o višjem deležu proračunskega primanjkljaja. Vendar raziskovalni sektor državnega zbora je tudi opravil eno študijo oziroma nalogo na to temo. Iz te študije lahko razberemo, da so pristopi k izračunu proračunskega primanjkljaja lahko različni. Različni pristopi pa lahko dajo tudi različne odstotke. Sektor za raziskave državnega zbora omenja, da bi samo vključitev obveznosti za najete kredite Darsa v letu 1998 v izračun javnofinančnega primanjkljaja pomenila porast tega primanjkljaja z 1% na 2,8%. Zato pričakujemo in prosimo tudi v tem primeru predstavnike vlade, da natančno pojasnijo, po kateri metodologiji je proračunski primanjkljaj izračunan in zakaj odločitev za takšen izračun. Namreč, že uvodoma sem opozoril, da se da metodološko izračunati, da je delež javne porabe v celotnem bruto domačem proizvodu kar naenkrat padel s 46 na 43; očitno se tudi v tem primeru lahko s takšno ali drugačno metodologijo priti do lepše številke oziroma do takšne, kot jo pač vlada želi in jo zagovarja kot edino zveličavno in kot edino pravilno.
Nenazadnje je treba nekaj reči tudi o novi tehniki izdelave letošnjega proračuna. Vlada tej novi tehniki, temu novemu pristopu, namenja izreden pomen. Na vseh odborih smo lahko uvodoma poslušali, da je to začetek nečesa strašno novega, zelo učinkovitega, kvalitetnega in tako naprej. Res, da ta proces ni končan, da je to pač prva faza in napoveduje se druga faza. Jaz ne trdim, da morda ne bo pripeljala tudi do določenih pozitivnih premikov v smeri sistemske ureditve javnih financ. Vendar učinki, kot jih lahko vidimo doslej, žal niso dali tistih učinkov, ki so nam jih predstavniki vlade vehementno obljubljali in to kar nekaj časa. Kar naenkrat smo poslanci v letošnjem letu dobili prek 3.000 strani gradiva, ogromno številk, bili smo v situaciji, da zaradi dreves nismo več videli gozda. Nesprejemljivo je, da proračuna za leto 1999 ni mogoče sprejeti na magnetnem mediju, da bi lahko s pomočjo računalnika izračunali tako trende, ki so skozi daljše časovno obdobje prisotni v javnih financah, in bi to bila zelo dobra podlaga za ocenjevanje, kaj se dogaja v strukturi javne porabe. Namesto tega smo letos po teh 3.000 straneh morali listati na roke in, žal, kljub prošnji, izraženi tako na kolegiju predsednika državnega zbora kot tudi prošnji predsedstva državnega zbora, tega do danes v tej državi ni mogoče dobiti. Na to smo opozorili že lansko leto, opozarjam tudi letos in upam, da bo to uspelo do drugega leta. Da se pa tega ne da, kot je zapisano v računalniški mreži Lotus Notes, oprostite, to je smešno. Tega nočete storiti, ker je na ta način veliko lažje ugotoviti, kje je proračun nekonsistenten, kje manjkajo indeksi, ki ste jih, ne vem, očitno pozabili zapisati tam, kjer bi bili najbolj potrebni, pa še marsikaj.
Skratka, v poslanski skupini menimo, da proračuna, ki bi moral biti v tem trenutku naravnan proevropsko, ki bi moral odgovoriti tudi na dogajanje širšega okolja, ki bi moral odgovoriti tudi na dogajanje procesov globalizacije in internacionalizacije, ni mogoče oceniti za primernega, kajti teh ključnih odgovorov ne daje. Ta proračun je vlada predložila tudi v nasprotju z ugotovitvami in priporočilom Banke Slovenije, ki je svoje priporočilo oprla tudi na negativne trende, ki smo jim priča na svetovnim borzam in nekako najavljajo obdobje recesije. Ta proračun je naravnan ravno nasprotno od tega. Menim, da je prepotraten in zaradi tega naša poslanska skupina ocenjuje, da kot tak in zaradi razlogov, ki sem jih navedel, ni primerna podlaga za nadaljnjo obravnavo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Špiletiču. Mislim, da ste izkoristili možnost predstavniki vseh poslanskih skupin. Tako lahko dam besedo poslankam in poslancem. Pisno prijavljenih je 10 poslank in poslancev. Razpravo ostalih poslancev, ki se niso prijavili, omejujem na 5 minut. Kot prvi razpravlja gospod Borut Pahor v svojem imenu.
BORUT PAHOR: Hvala lepa. Moji poslanski kolegi, predvsem Feri Horvat, ki je nastopal v imenu poslanske skupine, bodo veliko bolj kvalificirano od mene spregovorili o proračunu in posamičnih afektih. Jaz bi se pa v svojem kratkem nastopu, spoštovane kolegice in kolegi, dotaknil samo enega vprašanja.
To so učinki varčevanja, kar je slovenska vlada tako pompozno najavila ob začetku svojega novega mandata. Tukaj sedi skromno število predstavnikov vlade. Ali lahko vprašam, ali so tudi rezultati varčevalnih ukrepov kaj več, kot samo zelo skromni? Ali lahko kdo od predstavnikov vlade, ki so tukaj navzoči, stopi pred državni zbor in po 2 letih varčevanja pove, da so v 2 letih "prišparali" za 3 vrtce, 2 osnovni šoli in morda kakšno majhno bolnišnico? Ne slišim, da bi slovenska vlada hitela pred govornico in presenetila slovensko javnost s številkami, ki bi dokazovale, da je slovenska vlada ugotovila, da upravlja s predrago državo, s predragim aparatom in da ga je treba poceniti, ker bo drugače pojedel vso akumulacijo, ki jo ljudje ustvarjajo. Kje so prihranki? Sprašujem in ker vem, da danes ne bom dobil odgovora, bodisi, ker bi bilo nekemu poštenemu človeku nerodno spregovoriti tukaj, bodisi zato, ker nima pred seboj papirjev, predlagam, da jih dobimo, spoštovane kolegice in kolegi, pred končnim odločanjem v parlamentu. Da državni zbor sprejme sklep, da pred sprejemanjem državnega proračuna obravnavamo tudi poročilo vlade o učinkih varčevalnih ukrepov v zadnjih 2 letih. To je moj formalni predlog.
Vsi ugotavljamo, da je država predraga. Tukaj ni nikogar, ki bi menil, da bi za uspešno modernizacijo Slovenije potrebovali še dražjo državo. Tukaj se vsi strinjamo s tem, da bo slovenska modernizacija toliko bolj uspešna, kolikor bolj učinkovito, bolj racionalno in tudi cenejšo državo bomo imeli. Pazite! Cenejša država se ne povezuje z neprofesionalno državo. Povezuje se z nekim dovolj majhnim, racionalnim, visoko profesionalnim, motiviranim, strokovnim aparatom, ki je sposoben servisirati vlado, zato da upravlja z javnimi zadevami.
Moj nastop bo zelo kratek, sem rekel, in držal se bom te obljube. Vsekakor se bom te obljube držal bolj kot vlada, ki je pompozno najavila velike prihranke v državi. Od vas, podpredsednik, pričakujem, da boste pri glasovanju ta moj predlog upoštevali in da boste državni zbor pozvali, da vladi naloži pred končnim odločanjem o proračunu za leto 1999 poročilo vlade o uspešnosti varčevalnih ukrepov v obdobju 1997-1998. Predlagam, da je to poročilo zelo transparentno, da ni zelo učeno, da vsak laik lahko razbere, kako uspešna in kje je bila uspešna vlada v zadnjih dveh letih. Da bodo imeli slovenski ljudje občutek, da znamo varčevati. Ker tako kot v družini, tako verjetno tudi v državi velja, da če želiš nekam investirati, moraš nekaj prihraniti. Zanima me, koliko je prihranila v teh dveh letih slovenska vlada, ki je, kot rečeno, tako pompozno najavila ta velik projekt. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Pahor. Če sem prav razumel, predlagate sklep, da se pred sprejetjem državnega proračuna za leto 1999 pridobi poročilo vlade o učinkih varčevalnih ukrepov, in to transparentno, pregledno, tako da bo tudi razumljivo vsem državljanom. Vlada vsekakor sledi temu, kar se dogaja v parlamentu, zato jaz verjamem, da bo pred sprejetjem proračuna to tudi na naših klopeh. Zavezati, da vlada to opravi, pa je seveda možno le z zakonom. Naslednji razpravljavec o proračunu v svojem imenu je gospod Benjamin Henigman. Izvoli, kolega. Pripravi pa naj se gospod Feri Horvat.
BENJAMIN HENIGMAN: Spoštovani! Proračun je nedvomno najpomembnejša tema največjega podjetja države. Imam občutek, da pa gre za leto 1999 mimo nas kot običajna točka dnevnega reda, kjer odločamo o nekaj tolarjih, pa o nekaj pravicah ali pa o obveznostih. Mislim, da je tako dolgo najavljeni in iz medijev izhajajoči rezultat pogajanja v vladi oziroma med ministrstvi, žalostna slika gospodarski politiki, ki jo kaže naša slovenska vlada. Nekje sem zapisal, da se je tresla gora, rodila pa se je miš, ob tem, ko smo lahko opozicijski poslanci spremljali predvsem preko medijev, predvsem preko tiska pogajanja med ministrstvi za čim večjo proračunsko malho posameznega ministra.
Poslušajte, gospodje v vladi, saj tukaj vas veliko ne sedi, žal, nekaj državnih sekretarjev, pa nekaj svetovalcev, žal ni tukaj predsednika vlade, finančnega ministra in tudi podpredsednika vlade, zaračunali ste si v začetku 1.158 milijard težak proračun. Kako morete priti pred slovensko javnost s tako številko, ki odskakuje od normalnih zmožnosti tega gospodarstva in teh davkoplačevalcev za 300 milijard tolarjev. Res je, da je bila mogoče to šele pogajalska pozicija, vendar proračun z 958 milijardami porabe na drugi strani in 928 milijardami prihodkov na eni strani, tudi ni tisto, kar bi si Slovenci za trden stabilen gospodarski razvoj in bivanje v tej državi zaslužili.
Mimogrede, to kar je prej spraševal gospod Pahor, je čisto prav. Od tako opevanega varčevalnega paketa ste odstopili za celih 17%. Se pravi, da je letošnji proračun, tak kot ste nam ga predlagali, za 17% večji od tistega, kar ste najavljali za letošnje leto in letošnji proračun. To je vsaj 5% realno več, kot je bila že tako velika javna poraba in predvsem proračunska poraba v lanskem letu. Ne smemo pa pozabiti, da je bil proračun za leto 1998 8% realno večji, v letu 1997 pa 6% realno večji. Se pravi, da se nam potrošnja v državi v zadnjih treh letih drastično povečuje.
Na drugi strani pa ugotavljamo, da so prihodki države čedalje bolj vprašljivi. Nekaj zaradi objektivnih razlogov, zmanjševanja dajatev, predvsem iz carin in drugih virov, ki jih izgubljamo na osnovi evropske zakonodaje in Evrope, kateri se približujemo. Vprašanje pa je tudi izterljivost prispevkov in davkov, predvsem DURS-a. Menim, da je državna uprava na tem področju zelo šibka in da se predvsem bohoti na račun novih ljudi, pravega izplena iz tega pa ni. Se pravi, če rezimiram to osnovno ugotovitev. Za tako veliko potrošnjo, ki ste si jo zastavili, boste potrebovali nove davčne vire, ne da bi izkoristili sedanje, se pravi, da boste na novo, z novimi davščinami in prispevki obremenjevali slovensko gospodarstvo in vsakega občana ali pa državljana posebej.
100 milijard tolarjev je tista cena letošnjega državnega proračuna, ki je večja od lanske. 100 milijard slovenskih tolarjev. Kaj bi se dalo naredili s 100 milijardami slovenskih tolarjev na drugačen način, ne pa s potrošnjo naravnanostjo? Ne bi imel nič proti, če bi bil ta proračun, tak kot ste si ga zamislili v vladi, izravnan, če bi omogočal gospodarski razvoj in če bi podjetja v tem proračunu videla svojo možnost večjih konkurenčnih možnosti za izvoz v Evropsko unijo in za druge namene, nenazadnje tudi za nekoliko večje plače tistih najšibkejših kategorij v državi, se pravi delavcev, ki životarijo na 40.000, 50.000 tolarjih. Od teh plač ali pa od nekoliko večjih plač pa plačujejo državi tudi poseben davek. Nič ne bi imel proti, če bi bil proračun uravnan na 928 milijard tolarjev brez primanjkljaja. Se pravi, da bi uprava doumela, predvsem pa vlada kot vrh te državne uprave, da nam ponudijo proračun, ki je uravnotežen in da poiščejo rezerve pri svojem notranjem poslovanju, tako pri plačah kot pri materialnih stroških in pri vseh drugih neracionalnostih, ki se bohotijo v državni upravi iz leta v leto. Pridružil se nam je gospod minister Školč, ki ga lepo pozdravljam. Mislim, da ste edini minister, ki prisostvuje razpravi poslancev pri najpomembnejši točki dnevnega reda, celotni finančni problematiki v tekočem letu. Seveda pa govorimo tudi o bodočnosti državljanov Slovenije za nekaj naslednjih let, ni vprašanje samo letošnjega proračuna.
Če nadaljujem, 30 milijard primanjkljaja je 0,8% bruto družbenega produkta, proračun je pa za 0,7% bruto družbenega produkta večji, kot je bil lansko leto. Kot je bilo že večkrat ponovljeno in moram tudi sam omeniti, pa ni nobenih sprememb ali pa reform tako v socialni blagajni kot v pokojninski blagajni, pa tudi, kot sem že omenil, na davčnem področju stvari zamujajo. 1.7., ko naj bi uvedli nov davek na dodano vrednost in še celo vrsto drugih ukrepov, se mi zdi, da se tako hitro bliža, pa ne samo zdi, vsak dan je več utemeljenih argumentov, da država tega na normalen način ne bo sposobna izpeljati. Na drugi strani pa na vrat na nos vlada klečeplazi pred evropskimi pogajalci za stvari, za katere se nam sploh ne mudi. Med drugim je bilo že omenjeno na odborih vprašanje prostocarinskih prodajaln in drugih zadev v zvezi z obremenitvami, od katerih Slovenija ne bo imela ničesar, od tega pa bodo imeli samo zunanji dejavniki, ki bodo veselo prišli v Slovenijo še v času, ko nam tega ni treba, in pobirali smetano namesto naših domačih podjetij.
Če bi bil proračun naravnan dinamično, bi pričakovali, da bo vlada, glede na svetovne trende, predvsem pa na finančno krizo, ki se nam čedalje bolj približuje in ki je realnost v nam ne tako oddaljeni Rusiji, s katero imamo tudi veliko medsebojnih gospodarskih stikov, tudi tako naravnala letošnji proračun. Se pravi, če se govori o 4% gospodarski rasti in se ob tej rasti predvideva deficit, tak kot je, in praktično nezmožnost novega zaposlovanja v gospodarstvu, potem bi se morali zamisliti in te makroekonomske elemente prilagoditi tudi na bodoče, verjetno slabše pogoje gospodarjenja, da ne rečem, recesiji, na teh trgih. O tem smo lahko poslušali tudi v uvodnih razpravah ministra Gasparija, ki pa pri tem pravi, da ni niti optimist niti pesimist - jaz se sprašujem, kaj potem je kot finančni minister. Še posebej pa o napovedih guvernerja Banke Slovenije, ki nas je opozoril na vprašanje, kako bo država gospodarila, če se nam vprašanje cen, recimo energetike, dvigne na nivo, kot smo ga imeli pred leti. Se pravi, da se nam nafta podraži in da se vključimo v Evropsko unijo z nezmožnostjo oziroma s tem, ko izgubimo možnost monetarne politike. Se pravi, da sami odločamo o tečaju tolarja in o prilagajanju na druge evropske valute. Sedaj imamo možnost, da vsaj s tem monetarnim instrumentom vplivamo na inflacijo in na pogoje, zunanje pogoje, kasneje pa, če ne bo gospodarstvo na to pripravljeno, nimamo praktično ničesar več, s čimer lahko znotraj države vplivamo na mednarodna gospodarska gibanja in na pogoje, ki iz tega izhajajo. Od vlade bi pričakoval, da bo pri teh reformah, tudi v zdravstveni blagajni, ki je v tem trenutku še vedno pozitivna, napravila določene premike. Se pravi, naše zdravstvo je nivoju politike, pač v praksi se to kaže, kot je bila pred leti v takoimenovanem socialističnem okolju. Ne vem, koliko časa bo zavod za zdravstveno zavarovanje zdržal vse pritiske, da bo imel uravnoteženo bilanco in da ne bo začel biti plat zvona, tako kot je v pokojninski blagajni, ko bo potrebno zaradi statičnosti ali pa nedelavnosti vlade na tem področju, verjetno ob tej filozofiji vlade, kot je sedaj, začeti polniti tudi to blagajno. Bojim se, da se nam bo to lahko zgodilo zelo kmalu in potem bomo imeli še en problem več ob že tako velikih finančnih problemih gospodarjenja v državi. Pokojninska blagajna seveda s 150 milijardami tolarjev primanjkljaja ali pa izgube je vprašanje, ob katerega se skoraj nihče resno ne spotakne, kar mislim seveda v primeru vlade kot celote, ker če bi se, potem bi reforme na tem področju bile že daleč naprej od samega predloga, ki smo ga dobili v državni zbor, reforme bi morale biti že realizirane. To pa seveda ne pomeni, da bi bil vložek vsakoletnega kritja izgube iz državnega proračuna ali pa iz žepov ljudi davkoplačevalcev v pokojninsko blagajno v naslednjih nekaj letih manjši, vendar to pomeni, da bo ta vložek samo še večji, še nekaj naslednjih let, in da vlada nima strategije, s katero bi to čimprej omejila in uskladila. V lanskem letu sem opozarjal oziroma v letošnjem letu ob sprejemanju proračuna, da 10 milijard tolarjev je umetno prikazana izguba v pokojninski blagajni. Ob letošnjem proračunu in razpravah se je jasno pokazalo, da je ta izguba večja in sedaj seveda, ko je temu tako, vlada to dejstvo sprejema. Ko smo pa opozarjali v parlamentu na ta problem, so bile trditve ravno obratne, da izguba ne bo večja. Hkrati tudi ni pokrita izguba iz leta 1997, kar skupaj pomeni, da primanjkljaj, če bo proračun sprejet tak, kot je sedaj predviden, in če ne bo vladna koalicija, kar pa dvomim, zmanjševala postavk pri posameznih ministrstvih, bo deficit v našem proračunu ne samo 30 milijard tolarjev, ampak bo vsaj 2-krat večji. To so pa že številke, ki so zaskrbljujoče za tako majhno ekonomijo, kot je Slovenija. Ne morem se strinjati z ugotovitvijo ministra Gasparija, da je v Evropski uniji povprečen deficit oziroma primanjkljaj v velikih ekonomijah 3%. Lahko je, vendar Slovenija ne prihaja v Evropo čez ne vem koliko let - sedaj vsi govorijo leta 2006 - s primerljivo veliko ekonomijo, s primerljivo velikim gospodarstvom, s toliko in toliko delovnimi mesti, s toliko in toliko multinacionalkami. Ampak prihaja kot zelo majhna država, z majhnim in ranljivim gospodarstvom.
Primerjavo 3% primanjkljaja delati za Slovenijo je iz ust finančnega ministra, ki ga imam izmed vseh teh, ki sedaj kreirajo makroekonomsko politiko v vladi, od ministrov še zmeraj, za najbolj kompetentnega in resnega, pa vendar ta primerjava ne more zdržati. Mislim, da primanjkljaja absolutno ne bi smeli imeti. To je sicer fraza, ki se ponavlja že leta in leta, vendar kaj več kot toliko kot poslanec v parlamentu ne morem zahtevati. Razen seveda, da ne bom podprl predloga, kakršen je sedaj predlagan, ko bomo glasovali o ustreznosti predloga proračuna v tej prvi fazi razprave v parlamentu.
Gospod Drnovšek, predsednik vlade, je v svojem govoru, katerega nam žal ni dal v pisni obliki, verjetno že ve, zakaj ne, verjetno si ne upa določenih stvari številčno ovrednotiti kot predsednik vlade, ki jo vodi že 6 let z, v narekovajih, "velikim uspehom". Se pravi, gospod Drnovšek nas je pozval, da naj poslanci poskušajo izboljšati vsebino dokumenta. Kaj naj k temu rečem? Uravnotežimo proračun! Če pričakujete od poslancev opozicije, da bomo predlagali postavke, ki naj se črtajo in ki naj se zmanjšajo na odhodkovni strani, in postavke, ki naj se povečujejo na prihodkovni strani, jaz lahko to osebno tudi storim. Vendar upam, da ne bo tisti, ki bo kaj predlagal, deležen kritike, da se ne razume v javne finance, da nima pojma, kakšni so dogovori med ministrstvi, kakšno zakonodajo naj bi še sprejeli na osnovi tega proračuna, da nismo kompetentni za strokovna vprašanja. Pričakujem, da bodo to storili namesto nas ministri v vladi in mogoče tudi poslanci v koaliciji, ki imajo več informacij in več podatkov in ki so se več mesecev pogajali in izpogajali za tako potraten proračun.
V poslanski skupini SKD - pa mislim, da je bilo včeraj že najavljeno - bomo vseeno vložili generalni amandma, ki bo poskušal oziroma ki bo predlagal uravnotežen proračun. Odgovornost večine, predvsem pa vladnih strank, pa je, da se bo do tega amandmaja dejansko opredelila. Seveda bi človek pričakoval, da bodo sedaj v razpravi sodelovali tudi ministri z vsemi tistimi vprašanji, ki se jim zdijo bistvena, odprta in za katera menijo, da se morajo realizirati na eni strani, za katera menijo, da bi jih lahko odložili na kasnejši čas. Če je razprava taka, kot je bila do sedaj vodena, s tem da niti gospod Gaspari, ki se nam je zdaj pridružil in ga lepo pozdravljam, ni imel, potem ko so odbori državnega zbora obravnavali proračunske postavke, namena komentirati vsaj dela poslancev po posameznih odborih, potem jaz take reakcije ne sprejemam. Jo pa jemljem na znanje, kar pomeni, da je za nekatere verjetno ta razprava v državnem zboru samo nujno zlo in zapravljanje časa ter želja, da se procedura čimprej izpelje, potem bo pa že, kakor bo.
Ne bom se spuščal na posamezna področja resornih ministrstev, ker bi to vzelo preveč časa, pa mislim, da bi potrebovali tudi najprej komentarje, kot sem že rekel, ministrstev s posameznih področij. Iz samih poročil, če ne gremo globlje v ta, po svoje zelo pregleden proračun, ki ima skoraj 10 kilogramov gradiva, na drugi strani pa zaradi obsežnosti tudi nepregleden, pa bi opozoril samo na to, da so tudi odbori, v katerih sodelujejo vsi poslanci, tako koalicija kot opozicija, opozorili na neusklajenost posameznih nacionalnih programov, tam kjer so, z ovrednotenimi številkami v proračunu, na drugi strani pa na nesistematičnost - omenim samo področje lokalne samouprave - kjer je pri tako pomembni statusni spremembi, kot je nastanek približno 45 novih občin, sistemskost oziroma zagotavljanje virov financiranja lokalnih skupnosti nepregledno in verjetno tudi neustrezno, se pravi premajhno. Treba je tudi opozoriti, da če bomo izgubljali besede pri vprašanju financiranja občin s težo 30 milijard tolarjev, moramo imeti na drugi strani v glavi tudi delež 30 milijard proti deležu 950, 920 ali ne vem, koliko milijard tolarjev, kolikor bo na drugi strani sprejeto. Se pravi, da je vprašanje financiranja razvoja podeželja in možnosti decentralizacije države s 30 milijardami tolarjev neprimerno tistemu, kar od nas zahteva evropska listina o lokalni samoupravi, pa nenazadnje tudi zakon o regionalnem razvoju, ki bi moral biti že zdavnaj sprejet, pa ga ni. To je zame samo transfer, prerazporeditev sredstev. V bistvu gre za to, ali se ljudem omogoči nekoliko več finančnega vira oziroma zmožnosti odločanja na nižjih ravneh ali pa se vse skupaj prenese samo v vlado in v odločanje na ministrstvih.
Naj zaključim z željo, da nam ministri, pa ne samo gospod Gaspari, pojasnijo, kako vidijo razvoj države, predvsem pa gospodarsko učinkovitost na osnovi tako potrošnega proračuna kot je ta. Naj pojasnijo, kakšne ukrepe mislijo sprejeti, da bo naša ekonomija primerljiva z evropsko, da bomo razbremenili gospodarstvo, ki je edini generator temu, kar se reče tudi javna potrošnja in kako boste zagotovili, da bo proračun uravnotežen in kako boste zagotovili 928 milijard tolarjev na prihodkovni strani, če je v lanskem letu prihodkovna stran bila tudi nižja od tiste, ki ste si jo zadali, pa je morala vlada potem interventno namesto rebalansa proračuna za približno 3% do 5% zniževati generalno vse postavke po ministrstvih. S tem, da pri sprejemanju proračuna takrat, ko smo o tem razpravljali v parlamentu, kaj takega ni hotela sprejeti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Naslednji, ki se je prijavil k razpravi, je gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani ministri in ostali prisotni! Veseli me, da se število prisotnih ministrov povečuje. Posebno bom vesel, če pridejo še nekateri, ki pokrivajo posamezna področja, o katerih nameravam govoriti. Spoštovane kolegice in kolegi in ostali prisotni!
Včeraj sem v imenu poslanske skupine izrazil enega glavnih prigovorov k predlogu proračuna poleg skupnega obsega in ostalih lastnosti in njegove rasti, predvsem problem, da je premajhen poudarek na aktivnih gospodarskih politikah. To bi rad malo razčlenil in tudi s številkami dokazal te naše prigovore. Predvsem bi se osredotočil na tiste dele proračuna in na tiste dele gospodarske politike in razvojne politike, ki so še posebej ali pomembni za gospodarsko rast, prestrukturiranje, za povečanje konkurenčnosti in pa še posebej za priprave na Evropsko unijo in pa ki so hkrati ob tej pomembnosti podcenjeni tudi številčno v tem predlogu proračuna.
Posebej bi se rad omejil še na tiste dele proračuna, ki kažejo, da se vlada ne odziva dovolj na tekoča gospodarska gibanja, predvsem na napovedi, ki niso ugodne in pa na probleme tako doma kot tudi v našem okolju, predvsem na področju naših glavnih gospodarskih partnerjev, da ne govorim o krizah, ki se širijo in poglabljajo. Rad bi opozoril tudi na to, da je na razkorak med memorandumom o gospodarski politiki, ki sem ga včeraj omenil, in pa tudi najnovejšimi analizami vladnega urada za makroekonomske analize, opozorilom Banke Slovenije, ki so jo nekateri kolegi že omenili, opozorilom gospodarske zbornice in podobno. Dejstvo je, da je memorandum v večini sorazmerno dober, da opozarja na probleme in daje tudi dobre usmeritve, da pa žal v predlogu proračuna ni dovolj upoštevan in dejansko deluje bolj kot pismo o nameri, in to o dobri nameri, ki pa ga lastna vlada seveda ne upošteva. Določen napredek je bil dosežen pri ministrstvu za gospodarske dejavnosti, v primerjavi s preteklimi leti, predvsem v tem smislu, da je končno vendarle nekaj več sredstev namenjenih prenovi podjetij, aktivnostim za povečanje konkurenčnosti, za izobraževanje managementa in podobne zadeve, ki so pomembne prav za prilagajanje naše industrije zlasti Evropski uniji. Vendar tudi če je ta indeks sorazmerno velik za to ministrstvo, pa je skupni znesek tega ministrstva sorazmerno majhen in še od tega je komaj tamle manj kot ena tretjina namenjena, okrog 3 milijarde, oziroma ena petina namenjena za te aktivnosti. Pa vendarle, pokazana je vsaj dobra volja in je tu določen napredek. Moram pa dati več kritičnih pripomb na posamezna področja, kjer pa v bistvu ni nobenega napredka v primerjavi s proračunom za letošnje leto, in to kljub temu, da gibanja na teh posameznih področjih ne da niso boljša, ampak so celo slabša.
V dokaz teh trditev, ki jih bom izrekel, bom uporabil številke, in to številke iz uradnih vladnih virov, da ne bi kdo rekel, da govorim na pamet ali po občutku. Prvič, nezadostna je tudi v tem proračunu podpora izvozu, pa s tem, da bom jasen, ne mislim na nobene klasične subvencije, kot so bile včasih, ampak na ukrepe, ki jih izvajajo tržne ekonomije, in to celo bolj razvite, kot je naša. Ni potrebno posebej govoriti, da je izvoz glavni nosilec gospodarskega razvoja. Ni potrebno verjetno dosti govoriti o tem, kar pa žal vlada tudi v tem predlogu proračuna dovolj ne upošteva, da so napovedi mednarodnih institutov za konjunkturo na naših najpomembnejših tržiščih slabe oziroma da se slabšajo in predvsem na področju Evropske unije, na področju tudi Nemčije in na področju naših glavnih partnerjev, kar nam bo poslabšalo možnosti. Sam predsednik vlade je pri predstavitvi proračuna dejal, da bo konkurenčnost v letu 1999 na preizkušnji, vendar ta proračun tega ne upošteva. Uvajanje evra bo pomenilo prednost za 11 držav članic Evropske unije, ki bodo uvedle skupno valuto in mednarodni strokovnjaki pravijo, da bo pomenilo takoj v začetnem obdobju slabši položaj za tiste, ki niso v Uniji in ki ne bodo uvajali evra. Se pravi, da bomo imeli težje razmere za izvoz in tudi težje razmere v pogledu konkurenčnosti. Če pogledamo, kako se proračun na to odziva, predvsem postavke v ministrstvu, ki pokriva to področje, to je ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, potem vidimo, da so v glavnem postavke, ki so v funkciji spodbujanja izvoza, realno na ravni letošnje leta, se pravi nobenega napredka. In ne gre v globalu za ne vem kako velika sredstva. Zato sem prepričan in predlagam vladi, da vendarle o tem razmisli in popravi stvari v dopolnjenem predlogu, da so potrebni učinkovitejši ukrepi, zlasti na treh segmentih.
Prvič. Po možnosti zagotoviti več sredstev za aktivnosti slovenske izvozne družbe, ki se je uveljavila, kar dokazuje tudi sprejem v mednarodno združenje v okviru bernske konvencije. Predvsem je potrebno zagotoviti več sredstev še za regresiranje obrestne mere, kajti kljub padanju obrestnih mer pri naših bankah, je razlika med obrestmi v tujini, pri naših konkurentih in doma še vedno velika; in bi vsaj to razliko, če ne v celoti pokrili, bi se ji morali približati.
Dalje, nujno potrebno bo ofenzivnejše izvozno trženje, tako promocijske aktivnosti kot aktivnosti diplomatsko konzularnih predstavništev in podobno. Ni slučajno, da nam tujci, tako politiki kot gospodarstveniki, ko rečemo, da nismo zadovoljni z izvozom, dajejo kot glavni prigovor, da smo premalo poznani kot gospodarski partner, da imamo prešibko promocijo v tujini. Če pogledamo številke, koliko sredstev je za to namenjenih v proračunu, nič kaj več kot v letošnjem letu.
Tretje, podpora dvigu konkurenčnosti. Izvozniki upravičeno jamrajo, in to potrujejo tudi slabi finančni rezultati, da jih razkorak med tečajem - pa ne kritiziram tečajne politike Banke Slovenije, da ne bo nesporazuma - in domačo inflacijo ter predvsem zaradi višjih obresti kot v tujini, postavljajo ta sektor v čedalje težji položaj.
Naslednje, kar je v funkciji dviga konkurenčnosti v Evropski uniji kot eno glavnih, dovoljenih in tudi s strani Unije spodbujanih sredstev, je tehnološki razvoj. Ne bom govoril o njem, ker je o tem govoril že kolega Sovič in bo verjetno še, ampak bi rad samo ugotovil dejstvo, številke v proračunu govorijo, da ponovno, tudi v tem proračunu dajemo v naši državi tehnološkemu razvoju vse manjši poudarek; da menjamo praktično za ta namen samo drobiž, polovico promila bruto domačega proizvoda. Zato pa ni slučajno, če pogledate podatke v zadnjem Ekonomskem ogledalu, se pravi, dokumentu vlade, v septembrski številki, da produktivnost v Sloveniji zaostaja, da njena stopnja rasti, ki je bila že v letu 1994 5%, pada in je predvideno, da bo prihodnje leto znašala le 3,3%.
Tretje, skladnejši regionalni razvoj (nekdo ga je že omenjal). Dejstvo je, da tudi proračun za prihodnje leto kaže, da ostaja regionalna politika najslabši del ali pa eden najslabših delov razvojne in gospodarske politike, da ostaja pastorek gospodarske politike, da so razlike, ne da so nedopustno velike - to ugotavljajo tudi vladni dokumenti in tudi analize, predvsem inštituta za ekonomske raziskave in drugih eminentnih in kompetentnih ustav - ampak da se razlike v razvitosti še naprej povečujejo. Te razlike so večje kot so razlike med kandidatkami za članstvo v EU in Evropsko unijo. Naj navedem podatek spet iz teh dokumentov. Bruto dodana vrednost, ker nimamo podatka po regijah o bruto domačem proizvodu, recimo v Pomurju dosega komaj 52% slovenskega povprečja. Vemo, da so razlike v uniji, da so dosti manjše oziroma tudi med kandidatkami in Unijo. Zato tudi slučajno, da se demografske razmere še naprej slabšajo. Podatki kažejo, da se je v letih 1991 do 1997 v Pomurju na primer, kot najmanj razviti regiji število prebivalcev zmanjšalo za 3,1%. Da ne govorim o posledicah v izobrazbeni strukturi in tako dalje.
Proračun se žal kljub naporom ministra Senjurja in njegovega ministrstva na to ne odziva tudi za prihodnje leto. Res, da je na postavkah, ki so namenjene regionalnem razvoju, indeks nekaj višji, kot je povprečni indeks rasti, vendar je to vse skupaj premalo in izkušnje pri razpisih sredstev za demografsko ogrožene oziroma za manj razvite kažejo, da so potrebe oziroma zahtevki več kot 3-krat večji od sredstev, ki so na razpolago.
Končno podatek, da smo 1991 leta za ta namen - spodbujanja skladnejšega regionalnega razvoja - namenili 0,25% bruto domačega proizvoda, v letošnjem letu in približno enako v prihodnjem letu pa le 0,07%. Ali s tem pristajamo na to, kar je bilo v enem od dnevnikov, ki se je - kar je za pohvaliti - v teh dneh lotil te teme, zapisal, da postaja Slovenija država razvoja dveh hitrosti. Ne vem, če lahko tudi mi kot poslanci tega državnega zbora pristajamo na to. Poleg tega, da je premalo sredstev, je nerazumljiva počasnost vlade - to ni očitek ministrstvu, ampak vladi kot celoti - pri sprejemanju potrebnih sistemskih podlag za skladnejši regionalni razvoj od strategije, ki je v pripravi, zakona, ki ga še vedno ni v drugem branju, zakona o pokrajinah in tudi nekateri drugi zakonski akti, ki so v pripravi in so pomembni za regionalni razvoj. Naj ob tem povem, da slučajno poznam strokovna izhodišča, ki jih pripravljajo in meor in urad za makroekonomske analize, da so ta izhodišča zelo dobra, izhodišča za prenovo regionalne politike, vendar me čudi, da se od tega naprej ne premakne in da ne dobimo v državni zbor konkretnih aktov, da bi se dejansko v praksi kaj zgodilo. Vemo, da so to tudi zahteve Evropske unije oziroma da je to pomemben del prilagajanja Uniji in da bo to, da te akte sprejmemo in spremenimo sami politiko in organiziranost na tem področju, tudi pogoj za to, da pridobimo več sredstev od Evropske unije. Že danes bi jih lahko dobili več, kot jih dobimo.
Naslednje kar verbalno često označujemo kot paradnik paradnega konja - prestrukturiranje in razvoj gospodarstva je malo gospodarstvo in potem turizem v nadaljevanju. Lansko leto oziroma v letošnjem letu smo imeli spodbuden porast sredstev za ta namen v novo oblikovanem ministrstvu. Vidimo, da je stanje v proračunu za leto 1999 drugačno. Da se slabša. Res, da skupni indeks kaže porast za 21% nominalno. Vendar, če pogledamo strukturo teh sredstev, ugotovimo, da predvsem narašča tisti del, ki je potreben za delovanje novega ministrstva, kar je razumljivo, če smo ga na novo oblikovali in to dislocirano iz Ljubljane, je za to potrebno več denarja, za plače, za materialne stroške, za investicije. Če to odštejemo, potem je tisto, kar bo v funkciji dejansko spodbujanja podjetništva je pa indeks 106. Se pravi, realno manj kot je bilo v lanskem letu. Ne spuščam se sedaj pa v kvaliteto posameznih ukrepov, ker to verjetno bolj sodi v razpravo na delovnih telesih in v okviru vlade. Očitno je, da do te dejavnosti kažemo bolj platonsko ljubezen, namesto da bi sprejeli res ukrepe, ki bi ta sektor potem pomagal potegniti celotno gospodarstvo naprej.
Predvsem mislim, da je treba več spodbud in aktivnosti za nastanek novih enot malega gospodarstva, z instrumenti, ki so že v uporabi in ki jih uporabljajo tudi bolj razvite države, in da je potrebno hitrejše reševanje probleme obstoječih podjetnikov, ki leta in leta nanje opozarjajo in se premalo zgodi. Od plačilne discipline, dela na črno in podobno.
Naslednje. Turizem. Koliko lepih besed je bilo tudi v tem parlamentu in v javnosti o turizmu kot o dejavniku razvoja, prinašalcu deviz in podobno. Poglejmo, kako se predlog proračuna odziva na take usmeritve in na sprejeto strategijo o razvoju turizma. Nerazumljivo premalo sredstev, celo nominalno manj, je v proračunu namenjeno na primer za promocijo turizma oziroma za center za promocijo turizma v tujini. 415 milijonov tolarjev, kar je za 24% manj kot v letošnjem letu. To pomeni, preračunano v dolarje, 260.000 dolarjev ali 0,25% deviznega priliva, približno. Izkušnje kažejo doslej in priporočilo mednarodnih forumov, mednarodne turistične organizacije je, da je potrebno vlagati v turistično promocijo vsaj 1% od deviznega priliva, če hočeš doseči potem primerne rezultate. Zato tudi ni čudno, da nam število tujih nočitev zaostaja, to kažejo najnovejši podatki, da je devizni preliv od storitev manjši za okoli 10% po najnovejših podatkih, in če upoštevamo dejstvo, da je tvegan priliv pri prostocarinskih prodajalnah in pri prodaji bencina, deloma tudi zaradi lastne politike, potem je še toliko bolj zaskrbljujoče tako gibanje. Če pogledamo podatke Banke Slovenije in tudi vlade, kako se giblje saldo v tekoči bilanci, moramo z zaskrbljenostjo ugotoviti, da se od leta 1996 naprej slabša, in da je napoved za prihodnje leto še slabša. Prav prilivi od storitev so pa tisti, ki so nam zagotavljali izravnanost tekoče plačilne bilance, kot ene glavnih referenc, ki jo imamo v tujini. Če upoštevamo še podatke, da nam zunanji dolg raste, da je od 1994. leta od 2,2 milijarde v letu 1998 - po oceni - porasel na 4,5 milijarde, kar pomeni večja sredstva za odplačila glavnice in obresti.
Aktivna politika zaposlovanja, ki je ena od centralnih tem, ki je zanimiva tudi za, predvsem za socialdemokrate, tako tudi za našo poslansko skupino, tu lahko rečemo, da je predlog obetavnejši od drugih politik, tako po obsegu kot po oblikah, seveda bodo končni rezultati o tem, koliko delovnih mest se bo zagotovilo odvisno v veliki meri tudi od drugih sektorskih politik, o katerih sem govoril. Rad bi pa ob tem opozoril na to, da Evropska unija in njene članice dajejo vse večji poudarek prav zaposlovalni politiki, kar prej ni bil slučaj.
In na še eno kritično točko bi proti koncu opozoril, to je, v proračunu je tudi podcenjen pomen razvoja podeželja. Ne mislim govoriti tukaj o kmetijski politiki, ker ste tukaj o tem bolj kompetentni, ampak samo o tem segmentu, kjer smo tudi rekli, da je to eden pomembnih delov priprav na Evropsko unijo in tudi pomemben del prestrukturiranja oziroma prilagajanja kmetijstva in tudi sam sem prepričan v to, v povezavi seveda z drugimi področnimi politikami za razvoj turizma, malega gospodarstva in drugih dejavnosti. Vendar, če pogledamo, kaj predvideva proračun, predvsem v okviru ministrstva za kmetijstvo na različnih postavkah, potem vidimo, da ni nobenega povečanja sredstva, da kvečjemu ostajajo realno na enaki ravni kot doslej.
In samo še eno zadevo bi želel izpostaviti poleg teh posameznih področij, to je način dela vlade, ministrstev in paradržavnih institucij in skladov pri vzpodbujanju gospodarskega razvoja. Žal imamo še vedno preveliko razdrobljenost že itak premajhnih sredstev, možno bi bilo doseči dosti več učinkov, če bi ta sredstva, ki so po posameznih ministrstvih in skladih povezali, bolj organizirali, tako na državni ravni kot na lokalni in na regionalni ravni.
In čisto na koncu bi rad opozoril še na to, da je po naši oceni, po moji oceni so predvidena premajhna sredstva za dokapitalizacijo stanovanjskega sklada, 1,5 milijarde, to je nominalno enako kot v letošnjem letu, kar pomeni relativni oziroma kar pomeni realni padec. Vemo pa, da so pa ob razpisih zahtevki tudi trikrat večji kot so dejansko razpoložljiva sredstva. O tem ne bi govoril, pa o posrednih pozitivnih učinkih gradnje stanovanj.
Omenjeno je bilo področje zdravstva že danes v razpravi in posebej mi je, sem prisluhnil opozorilu direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije ob predstavitvi proračuna, namreč opozorilo, da lahko pride do večjih izgub tudi na tem področju. Tu bi rad izpostavil samo en problem, ki ni problem samo sedanje vlade in sedanjega ministrstva za zdravstvo oziroma ministra, ampak je že kroničen problem v Sloveniji. Namreč premajhna skrb za ekonomiko in organizacijo v zdravstvu. Vedno, ko pride do problemov, se gre po liniji najmanjšega odpora, v rezanje pravic ali pa pride do problemov in konfliktov v zdravstveni dejavnosti zaradi plač. Torej, vedno neke gasilske akcije šele takrat, ko nastane problem, namesto da bi sistematično več, podobno kot to delajo druge države, delali na ekonomiziranju v zdravstvu. Res, da so v memorandumu nakazane določene aktivnosti, vendar nisem prepričan, da bo to dovolj za to, da bi se stvari lahko spremenile na bolje.
Še zadnje, kar je zelo povezano ne samo s pripravo proračuna, ampak z izvajanjem proračuna in gospodarske politike - to je kakovost kadrov, strokovnjakov, zaposlenih v vladi in v državni upravi. Mi smo bili priča v zadnjem času raznim razpravam o politizaciji, vendar ni največja nesreča, če se to dogaja pri najvišjih funkcionarjih, ker je to morda celo deloma razumljivo. Mislim pa, da je velik problem to, kar lahko opažamo zlasti v nekaterih resorjih, da čedalje bolj postaja kriterij za sprejemanje ljudi strankarska pripadnost, ne pa kakovost in kompetentnost. To pa je lahko za državo usodno, tako glede na probleme, ki jih imamo, glede na število zaposlenih, ki bi ga radi omejili, in pa usodno predvsem v dnevnih aktivnostih pri vključevanju v Unijo. Tisti, ki se hodijo v Bruselj pogovarjati in pogajati, morajo biti kompetentni, morajo poznati stroko, svoje področje, morajo znati jezik, ker če tega ne, potem lahko državi samo škodujejo. Mislim, da bi bil skrajni čas, da bi vlada in stranke temu vprašanju posvetile večjo pozornost. Hvala lepa za pozornost.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Horvat. Naslednji razpravljalec je gospod Ivan Kebrič, ki pa je danes zadržan in ga ni med nami. Besedo dajem naslednjemu poslancu, gospodu Samu Bevku.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani zbor! Najprej bom podal zelo dobronamerno pripombo. Na mizo smo dobili 26 zvezkov Poročevalca, s prek 3.600 stranmi. Tam, na tistem sedežu 108 lahko vidite tudi tisti kup gradiva v celoti. V Poročevalcu številka 59, s katerim se ta zbirka začne, je sicer na začetku kazalo, ki pa je popolnoma neuporabno, brez oštevilčenih zvezkov, kaj šele z označenimi stranmi. Vsi nadaljnji zvezki, tja do 26. številke, sploh nimajo kazal z ustreznimi stranmi pri posameznih poglavjih. Bil sem urednik številnih publikacij in vem, da imajo bralci radi pregledno gradivo. Poslanci in poslanke nismo nobena izjema. Zato bi prosil, da se uredniki teh gradiv potrudijo in nam pripravijo pregledno gradivo. Kajti, če sem se hotel prebiti skozi ves ta material, sem za enostaven pregled porabil toliko časa, kot potem za vsebinsko poglobitev v to gradivo. Kultura se na primer nahaja v zvezki številka 59/1, 59/20, 59/25 in morda še kje. To je zelo dobronamerna pripomba. Zato prosim, da to pri nadaljnjem proračunu oziroma pri naslednjem proračunu tudi upoštevate. Mislim, da lahko to pomanjkljivost pri pripravi gradiva odpravimo že pri proračunu za leto 2000.
Sedaj pa k vsebinskemu delu. Najprej bi rad spregovoril o cestni infrastrukturi. Po mojem bi morali v naši državi v strategiji gradnje in obnove cestnega in avtocestnega omrežja narediti velik preobrat. Kajti, ko smo na pristojnem odboru poslušali stokanje predstavnikov ministrstva za promet in zveze, kako v proračunskem letu 1999 in posledično tudi v prihodnjih letih ni nič obetavnega pri obnovi in rekonstrukciji omrežja lokalnih, regionalnih in glavnih cest, bi po mojem mnenju morali upočasniti gradnjo avtocestnega omrežja v državi. Kljub temu, da je to zelo velika nacionalna tema, lahko rečem skoraj tabu tema, predlagam, da damo prioriteto izključno trem odsekom, in sicer Trojanam oziroma povezavi Celja z Ljubljano, Črnemu Kalu oziroma povezavi Kopra z Ljubljano in Rebrnicam oziroma povezavi Nove Gorice z Ljubljano. To so tri prioritete v državi, ki bodo povezale celotno državo in vsa regionalna središča s centrom države in sosednjimi državami. Sorazmernost s tem, bi morali okrepiti vlaganja v omrežju glavnih, regionalnih in lokalnih cest. Vključno, če se lahko izrazim v tem splošnem nastopu zelo ozko regionalno, tudi z rekonstrukcijo cestne povezave Idrijsko - Cerkljanske regije in Gornjega Posočja. Se pravi tolminskega, kobariškega in bovškega z glavnim mestom države Ljubljano. Izboljšana cestna infrastruktura bo po mojem mnenju močna spodbuda za regionalni razvoj v naši državi, za razvoj turizma in drugih gospodarskih panog.
Spoštovani zbor! S področja šolstva pa bi rad opozoril na problem, ki se je že zelo uveljavil ali bolje rečeno razpasel v našem državnem zboru. Da takoj, ko sprejmemo nek zakon, ga ne izvajamo ali pa ga izvajamo samo delno. Tako vlada v svojem predlogu proračuna za leto 1999 pri uresničevanju zakona o najetju kredita pri skladu Sveta Evrope za socialni razvoj, za investicije v šolski prostor in opremo opozarja, da bo zaradi napovedanega kritičnega likvidnostnega položaja državnega proračuna v prihodnjem letu del obveznosti prenešen v leto 2000. Mislim, da je to zelo neodgovorno dejanje. Če vlada državnemu zboru predlaga nek zakon v sprejem, je nujno, da ga potem tudi izvaja oziroma uresničuje. Zato vladi predlagam, da v popolnosti upošteva dinamiko in obseg zadolževanja, tako, kot je to zapisano v zakonu.
Dalje. Pri novogradnjah, rekonstrukcijah in adaptacijah centrov za šolske in obšolske dejavnosti je vprašljiv izredno nizek indeks 46. Zato sprašujem. Kje tiči razlog za spremembo politike na tem področju?
Na področju športa pa bi rad opozoril na dejstvo, da bo Slovenija leta 2002 gostila šahovsko olimpiado, ki bo odlična priložnost za razmah kraljevske igre pri nas ter še posebej za promocijo naše države. Kolikor sem seznanjen s to zadevo oziroma kolikor poznam to zadevo - kandidaturo je namreč podprl tudi naš matični odbor za kulturo, šolstvo in šport - je postavka za šahovsko olimpiado v proračunu za leto 1999 in projekcija za leto 2000 občutno podhranjena.
Tudi pri proračunu ministrstva za kulturo opažam isto prakso, kot sem jo prej ugotavljal za tako imenovani pariški kredit za šolske investicije. Isto se nam torej dogaja s kulturnim tolarjem, da se zakoni ne izvajajo ali pa se izvajajo z veliko zamudo in še to le delno. Že letošnji proračun bi moral vsebovati sredstva za uresničevanje zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne naloge Republike Slovenije v kulturi. Predlog za leto 1999 pa z enoletno zamudo predvideva komaj 46% sredstev, kot pa jih nalaga zakonska obveznost. Ne glede na obseg sredstev za kulturni tolar, proračun predvideva zanj 2 milijardi tolarjev, pa imam pripombo na notranjo razporeditev med štiri programske sklope. Ker je ideja kulturnega tolarja nastala zaradi katastrofalnega ali, blažje rečeno, slabega stanja na področju nepremične kulturne dediščine, predlagam, da se naredi delna notranja prerazporeditev v korist kulturno-zgodovinske dediščine. Za investicije v javne kulturne zavode je namreč namenjenih več kot ena milijarda tolarjev, za spomenike pa komaj 660 milijonov tolarjev.
Na koncu, pri Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu se ne strinjam z združitvijo postavk 4.398 - Izseljensko društvo Slovenije v svetu, 4.750 - Slovenski svetovni kongres, in 4.975 - Slovenska izseljenska matica, v skupno postavko 6.212 - ustavne obveznosti - podpora Slovencem po svetu. Kljub lanskoletnemu odločnemu nasprotovanju matične komisije, si je urad tudi letos privoščil predlagati to neprimerno in nepregledno združevanje proračunskih postavk, kljub temu, da urad še ni predložil komisiji natančnih meril in kriterijev za delitev teh sredstev.
Za zaključek pa še opozorilo, da imajo naša diplomatsko- konzularna predstavništva povsod tam, kjer živijo slovenski izseljenci, izredno pičla sredstva za stike z njimi.
Na koncu pa bi se še kot post scriptum zahvalil poslankam in poslancem, ki so podprli amandma za odkupe muzejskih predmetov v prejšnjem proračunu. Predvčerajšnjim je namreč Mestni muzej Ljubljana predstavil zapuščino ljubljanskega župana, dr. Ivana Hribarja, ki je lahko prav s pomočjo teh sredstev, ki jih je odobril državni zbor, odkupil to pomembno kulturno dediščino. S to zahvalo pa tudi napovedujem, da bom tudi za letošnji proračun predlagal en zelo majhen amandma, da se bomo počasi približali tisti višini sredstev, kot smo v tem državnem zboru leta 1997 že sprejeli in že odločili za odkupe muzejskih predmetov, pa je bil potem ta amandma usklajen tako, da je bil odpravljen. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Bevk. Vabim naslednjega razpravljavca, gospoda Demšarja, ki ima besedo.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Lep pozdrav poslankam in poslancem! Pred časom me je novinar spraševal, kaj me v slovenski družbi zelo moti. In poleg vprašanja še o podrobnosti me je spraševal, ker jaz vidim eno moralno krizo našega naroda, sem med drugim rekel, zelo me moti, če kdo da besedo in je ne drži. Torej to mislim, da je eden kardinalnih vzrokov za nerazumevanje med nami. Če nekaj obljubiš, če nekaj rečeš, je treba potem to držati. S tem prehajam na naš proračun, ki ga imam še v spominu, kakšen je bil predlog lanskega leta za letošnji proračun. Ko sem te stvari primerjal, sem videl, da to, kar je bilo lansko leto predlagano, da na mnogih mestih ni duha ne sluha o tem, kar je bilo obljubljeno. In ta kardinalni razlog, zakaj se oglašam k besedi je, zakaj se nekaj ne naredi, če enkrat obljubiš.
Svoj prispevek, upam da bo kaj "hasnilo" od tega, bom razdelil na dva dela. Prvi del je danes, drugi bo pa prihodnjič. Danes se bom omejil samo na tiste strani, to je čisto na začetku, ki se tičejo prihodkov, da ne bi kdo rekel, da samo nekaj zahtevamo in zahtevamo, kje pa denar dobiti, tistega pa ni. In jaz se spomnim še ministra Šešoka, ko je bil minister za finance, ko je enkrat nam izvršnikom razlagal, kako velik delež davka v Sloveniji ni pobranega. Zadnjič sem nekje videl en podatek, ne vem, če drži, da so v tem najboljši Madžari, da imajo največ dela na črno, da pa smo mi kmalu tam za njim. Ampak po nekih informacijah je seveda zdaj, to so približne ocene, naj bi četrtino davka v Sloveniji lahko več pobrali kot ga mi poberemo. Torej tudi vem, da se je minister za finance tako pri prvem proračunu ko smo bili tu, kot pri drugem, skliceval na to, da bo urejeno pobiranje davkov - zdaj celo počasi prihaja v naš parlament zakon o delu na črno ali kako se bo to imenovalo, ali bo to zakon o sivi ekonomiji, v to se jaz ne bi spuščal, kakšen bo naslov, saj bomo to tu izglasovali - ampak kardinalen problem je pri nas v tem, da je toliko dela na črno in to mi puščamo, da to tako teče, pri tem, da je veliko izkoriščanja. Pri meni se velikokrat v poslanski pisarni oglašajo ljudje, ko jih njihov delodajalec zaposli z obljubo, da jih bo tudi zavaroval, po nekaj mesecih pa ugotovijo, da jih sploh ni prijavil. Povedal bom primer, kako gre s plačami. Meni so se prevozniki pritožili, da nekateri - stvari se ne sme posploševati, zato, ker bi lahko nekomu naredil veliko krivico - ampak vendar, pri nekem privatnem prevozniku bo delavec plačal tisti prispevek za potres v Posočju tisoč tolarjev, pri državni firmi, kjer so plače kontrolirane, pa 8 tisoč. Se pravi, enaki sistem, ravno tako vozi šofer, ampak on je predstavil, da je plača tega šoferja tako nizka in zato bo 8-krat manj plačal kot pa ta pri državni firmi. Če bi koga zanimala konkretna številka. Jaz ne bi hotel komu in tudi imena, ta imena lahko tudi pisno prinesem, ker mi je to povedal tisti, ki je te stvari preverjal in ki 8-krat več kot oni mora plačati prispevek za Posočje.
Zato sem gledal te postavke, ki se tičejo prihodkov in na marsikaj sem bi pozoren. Tu vidim, da ste dali na predlog proračuna 59 0/ in na strani 8, so kapitalski prihodki napisani pod 72, spodaj prihodki od prodaje zalog ne bo nič, prihodkov od prodaje osnovnih sredstev bo 113 milijonov. Medtem, ko prihodkov od prodaje zemljišč tudi nič.
Sprašujem vas, kam gre denar od prodaje, kar prodaja sklad kmetijskih zemljišč. Ali to ni prihodek? To je sedaj državna zemlja. Če se sedaj to oblikuje v ne vem kakšen poseben sklad, ampak to je državna zemlja, to je sedaj iz sklada kmetijskih zemljišč. Ali sedaj to imenujete, da je to posebno telo ali ne? Jaz se samo tega dobro spomnim, ko smo kot občinarjaji morali to zemljo pod grožnjo, kaj se bo zgodilo, oddati po pogodbi temu skladu. Čeprav vem, sedaj ob tem gladovnem protestu gospoda Kaligariča, sem zvedel, da občina Koper - ampak nič ne mislim slabega o občini Koper - ampak občina Koper enostavno te pogodbe ni predložila oziroma seznama zemljišč ni dala, in je še zmeraj v zemljiški knjigi vpisana občina Koper. Verjetno je to še kje drugod podobno narejeno, ne samo tu. Torej, če govorimo o prihodku, pomeni, občina, na primer taka, ki tega ni prenesla na sklad, je enostavno še gospodar tega; verjamem pa, da po drugi strani niti ni gospodar.
Naslednja pripomba. Ne razumem tega, da imamo v Sloveniji tako veliko praznih hiš in stanovanj. Cena, če primerjamo, koliko moraš plačati zunaj za določeno stanovanje ali pa koliko mora nekdo plačati, ki ima hišo v mestu, da ne bom rekel, samo na podeželju, pa če to primerjamo z našimi razmerami, bi se mi zdel zanimiv podatek, če bi sedaj nekdo nas povprašal, ali vemo, koliko plačamo davka občini v tisti sklad za - ne vem, kako se zdaj že imenuje - nadomestilo za stavbno zemljišče. Verjetno ne vemo. Zato, ker so tako nizke te stvari, in prihodki občine so povezani tudi s prihodki države oziroma če bi občina imela večji prihodek, bi bil strošek države zato toliko manjši. Povedal bom primer naše ulice, ki ima, mislim, 46 hiš, od tega je 5 hiš praznih; resda so nekatere tudi slabše, ampak lastnikom se očitno ne zdi potrebno, da bi karkoli naredili s temi hišami, s tem zemljiščem, ker nihče ne pobira tega denarja. Tak primer imamo recimo s spomeniško zaščitenimi hišami, s katerimi delamo to, da jih lastnik ne vzdržuje in namenoma omogoča, da teče voda v hišo, in po nekaj letih, jasno, odpadejo leseni stropi in podobne stvari in hiša je uničena. Ko bomo govorili o zakonu o kulturni dediščini, bom opozoril na te probleme. Ampak vidim, tudi v osnovi država - zakonodajalci smo res mi - ampak ne pride predlog, da bi mi pobrali denar, za katerega lahko rečem povsem svobodno, da leži na cesti pa ga ne poberemo.
Nadalje sem bil vesel, ko sem zadnjič sprožil idejo, da bi naj starejši ljudje, pa ne samo tisti, ki so upokojeni, dali skupaj denar, ustanovili družbo in bi s tem denarjem gradili domove za stara leta, kjer bi lahko imel eno, dve sobi, kolikor bi pač kdo vložil; in za to ne bi bilo treba dajati iz državnega denarja, temveč bi to lahko ljudje sami dajali. No, minister, gospod Rop, je potem rekel, da je vesel, da podpiramo njihovo idejo. Meni je zdaj povsem vseeno, čigava je ta ideja pa kdo je avtor te ideje, jaz bi samo želel, da bi do tega prišlo.
Opozoril bi še na sam proračun, za katerega je bilo nekajkrat napovedano, da bo evropsko primerljiv. Jaz se bojim, če takle pok drugod dobivajo v obravnavo, ali je to sedaj evropsko primerljivo, jaz verjamem, da to ni. Imel sem pa priliko enkrat videti, ni še dolgo nazaj, avstrijski proračun, kako pri njih zgleda.
Zdaj pa mogoče par pripomb, ki jih iz tega proračuna ne morem zaslediti, tu mislim na ministrstvo za kmetijstvo in pa ministrstvo za okolje in prostor, kjer ljudje bi radi tudi po bolj odročnih krajih ostali, gradili, imeli kakšne dejavnosti, ampak vidim recimo v zadnjem času so gladko vse male elektrarne črtane, tudi zemljišča, vsaj tako so mi povedali na seji občinskega sveta, ko sem bil, ker torej jaz hodim redno na sejo občinskega sveta Žiri, Gorenja vas, Poljane, Železniki, v Škofji Loki pa nekoliko manjkrat, in je, ko so sedaj pripravljali dolgoročni družbeni plan, so naleteli na kategorijo, prvo kategorijo kmetijskih zemljišč in tam se stvari ustavijo in se ne da naprej. Torej, jaz predlagam v tej filozofiji proračuna, da bi se delalo na tem z raznimi prijemi, da bi ljudje ostajali na podeželju, po vaseh in tudi, če bo kdaj kakšna vas spomeniško zaščitena, ne dajmo te ljudi in te hiše v formalin, ampak jim dajmo možnost, da bodo tudi tam gradili. Ko poudarjam in se hvalim, da je edino loško področje 830 let imelo isto oblast frainzinškega škofa, ampak kot zemljiškega gospoda ne kot cerkvenega gospoda, se je marsikaj tam dogajalo in dogradilo in mislim, da zdaj neka področja, neka naselja razglasiti kot kulturni spomenik in potem tam ne omogočiti, da si ljudje prilagodijo življenje sedanjemu času, mislim, da to ni prav.
Velika je številka, s katero se bomo zadolžili v letošnjem letu. Torej, tu zadolženost bo večja kot so celo predvidena v predlogu sredstva za kakšno ministrstvo. Sedaj bom samo še nekaj takih postavk povedal.
Pri finančnem - to spada pod upravne enote. Tu notri vidim, da imate kot strošek zapisane zaračunljive tiskovine. Torej jaz ne vem, potne liste, ostale druge formularje, ki jih dobiš, jih vendar moraš plačati. Tega ne razumem, ko pravite, da je to evropsko primerljivo, kar bodo ljudje morali plačati, ali je sedaj to strošek? Ali ljudje ne plačajo polne cene tistega od registrskih tablic in podobnih stvari. Pri tem pa ravno, ker so mi upravne enote nekoliko zmeraj v spominu. Vidim, da ste ponekod pri nekaterih upravnih enotah materialne stroške znižali do 15%. Kako bodo funkcionirale: telefon, elektriko, odvoz smeti bodo morale plačati. Ali bodo potem zaprle, kot smo včasih rekli temu, "štacuno". Zato mislim, da tisti fiksni stroški, ki so, so fiksni in ne vem - verjamem, da se morda v kakšnem primeru bi dalo tudi kaj stvari znižati.
Ugotavljam samo pri podrobnostih, da je, ko sem se vtikal v vprašanje ratifikacije sporazuma pogodbe s Hrvaško, šlo za cestno povezavo Mlini pri Sušergi? Tam je za letos predvideno 3 milijone in še nekaj, za prihodnje leto pa nič. Kolikor vem, morda se je to v zadnjih dnevih zgodilo, se tam cesta ne dela. Vem pa, da je tudi gospod Juri omenil, da nekje nek delež sredstev za to cesto je predvidela tudi občina Koper. Ne vem ali bomo pri tej stvari res pustili vnemar, ko vidimo, kako domiselno znajo naši južni sosedje privabljati ljudi za njihovo stran.
Tudi tako kot vsakokrat pri proračunu imam eno v tej fazi, kot sem rekel, govoril sem o prihodkih, kardinalno pripombo, da je za Slovence po svetu premalo sredstev. Če bi glede na to, da je tam predvideno, da bi od davka dobili okoli 870 milijard, pa če četrtina davka ni pobrana, če bi nekaj procentov davka več pobrali, pa bi tudi za Slovence po svetu lahko več denarja dobili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIKA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospodu Demšarju. Naslednji razpravljavec je gospod Janez Mežan, imate besedo.
JANEZ MEŽAN: Spoštovana gospa podpredsednica, poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki vlade! V svoji razpravi bi predvsem rad na kratko govoril o dveh stvareh - o drugi stvari nekoliko daljše, o prvi krajše.
Prvič. O pripombi, ki jo je izreklo že kar nekaj razpravljalcev, pa tudi na odborih smo jo kar naprej ponavljali in izpostavljali, da je proračun nepregleden, da je zapisan v okoli, ne vem, 25 ali še več Poročevalcih, na nekaj tisoč straneh, da moraš, na primer, ko si hočeš natančneje ogledati, na primer, resor šolstva, tega poiskati v šestih Poročevalcih, in tako dalje, da ne bi podrobneje govoril. Ta proračun meni stvari zamegljuje, ne pa jih dela preglednejše. Nikoli ne vem oziroma vsaj do sedaj nisem ugotovil, čeprav sem ga kar precej natančno pregledoval, če sem našel vse, kar sem pravzaprav želel. Samo dva primera: Ko sem iskal investicije na področju šolstva, sem jih našel v Poročevalcu številka 59/25; v tem Poročevalcu sem sicer našel investicije na področju demografsko ogroženih področij, nisem pa našel investicij ostalih osnovnih šol. Ali druga pripomba: Še vedno ne vem, koliko denarja je v letošnjem oziroma v naslednjem proračunu za leto 1999 namenjenega iz naslova tako imenovanega šolskega tolarja, koliko je za investicije, koliko za računalniško opismenjevanje, odkup učbenikov in tako naprej. Čeprav vemo, da je leto 1999 zadnje, ko še velja zakon o investiranju v šolski prostor.
Pri kulturi sem to v predlogu proračuna za naslednje leto našel, čeprav je treba tudi po postavkah, recimo, koliko je za obnovo spomenikov, koliko za nakup knjig, ljubiteljsko dejavnost, čeprav je treba takoj povedati, da letos kulturni tolar sploh ni bil spoštovan in tudi v naslednjem letu, je kar, mislim da več kot 50%-no kršen. Vendar pa me je v tem predlogu proračuna zanimalo predvsem nekaj drugega.
Preden sem ga začel pregledovati, sem si postavil naslednja vprašanja. O teh vprašanjih namreč zadnje čase, mislim da že kar leto ali dve govorimo na vsa usta in nas na ta problem kar naprej opozarjajo tudi s strani Evrope. Ta vprašanja so naslednja. Ali je ta predlog proračuna res varčevalen? Ali država res varčuje? Ali bomo z njim res začeli zmanjševati takoimenovano javno porabo in če že je kaj takšnega v njem, sem se seveda tudi vprašal, kje, v katerih resorjih ali še bolje, na katerih postavkah v posameznih resorjih se to kaže? Bomo sami v takoimenovani državni upravi dali prvi vzgled za varčevanje? Ali pa bomo najprej zahtevali od drugih, da varčujejo, na koncu pa mogoče malo za lepši videz varčevali tudi sami? Ne morem si kaj, da na tem mestu ne bi prebral stavka, ki je tudi jasno opozoril na problem zmanjševanja javne uprave oziroma na problem varčevanja, zapisan pa je bil v pisnem besedilu guvernerja Banke Arharja, in pravi takole: "Ne pozabimo, da se v razmerah vse večjega svobodnega pretoka blaga, kapitala in ljudi spreminja tudi vloga države. Pametna država se omejuje sama, predvsem pri svoji potrošnji in obremenjevanju vseh tistih, ki se soočajo z mednarodno konkurenco." Ali smo torej država, predvsem mislim tukaj na državno upravo, res prvi zgled za to varčevanje in tudi o tem zgledu vemo, da dobri zgledi in slabi mogoče še bolj, vlečejo. Že v naprej lahko izdam odgovor, "da", ampak tam, kjer po mojem mnenju ne bi smeli. Tam, kjer pa bi morali zmanjševati javne izdatke oziroma se obnašati kar se da racionalno, ko gospodarimo z davkoplačevalskim denarjem, pa po mojem mnenju ni prevelikega posluha o varčevanju.
Dovolite mi, da se nekoliko poigram z indeksi in številkami. Najprej sem seveda pregledal tisti prvi Poročevalec, številka 59, kjer so zapisane postavke kot so vladne službe, predsednik države, nenazadnje tudi indekse oziroma številke, ki so zapisane, koliko bomo v našem državnem zboru porabili v naslednjem letu. Tam je zapisano, izbral sem si nekaj primerov, marsikaj. Tisti primeri, ki se mi zdijo, da so najbolj vpijoči, jih bom seveda tudi sedaj predstavil. Postavka plače za delo po pogodbi, indeks 512,1 ali da je zadeva bolj jasna, ker indeksi lahko tudi zelo zelo varajo, s 15 na dobrih 81 milijonov. Ta postavka je sicer verjetno razbita naprej po posameznih resorjih, vendar pa te postavke recimo v resorju ministrstva za šolstvo in šport, niti za kulturno nikjer nisem našel. To se pravi, te postavke tam ni.
Druga postavka. Sredstva za nadurno delo. 123,3 indeks ali v denarju milijarda 640 milijonov.
Naslednja postavka - izdatki za službena potovanja, indeks 125 ali skupaj v denarju 3 milijarde 595 milijonov 337 tisoč, to je v tistem prvem delu, skupaj vladne službe indeks 127. Naj povem, da te indekse bom potem poskušal primerjati tudi z nekaterimi indeksi, kjer se mi je zdelo, da ne bi smeli varčevati, pa vendarle smo. Skupaj vladne službe, torej indeks 127, kar pomeni dobrih v denarju 20 milijard. Če to nekoliko razbijem oziroma predstavim samo tisto, kar je po moje v nebo, vpijoče pa je naslednje.
Protokol v vladi, plače indeks 115. Nadurno delo 124, servis za protokolarne zadeve - ena postavka je, drugi operativni odhodki indeks 889. Naslednja službe vlade za zakonodajo, plače indeks 141 ali v tolarjih 97 milijonov. Upam, da navajam točno. Povračila in nadomestila indeks 146, materialni stroški indeks 117 v denarju pomeni to 28 milijonov. Kadrovska služba vlade indeks 135, tukaj je neka postavka - drugi operativni odhodki nič razčlenjena, vsaj jaz je nisem našel, indeks 141 v denarju 225 milijonov. Servis skupnih služb indeks 116 v denarju 248 milijonov. Center vlade za informatiko indeks 124, tukaj je zopet neka postavka, ki ni razčlenjena, drugi operativni odhodki indeks 749 ali v denarju 26 milijonov v letošnjem letu se je ta indeks povečal na 200 milijonov tolarjev. Sova, plače indeks 114, službena potovanja indeks 139, pisarniški material indeks 138 ali s 23 milijonov na 32 milijonov. Postavka, ki sem se ji najbolj začudil, pa je tudi kasneje nisem nikjer našel, nakup zgradb - indeks 1.769 ali 999 milijonov, torej skoraj milijarda. Da pa ne bi kritiziral samo vlade, za primerjavo še dve postavki: Predsednik Republike Slovenije, plače indeks 113, regres 210, nakup opreme indeks 657. Da pa bom samokritičen do državnega zbora, postavka nakup opreme, kjer je indeks 1.958 ali 240 milijonov.
Ob tem se lahko vprašam, ali je to varčevanje ali je to, po moje, nevarčevanje, zgled za ostale oziroma za tiste, ki bi morali vsaj pod naslovom tako imenovane državne uprave biti prvi zgled. Odgovor vlade bo, seveda, to je nujno, ta postavka je nujna, ta postavka je gotovo potrebna. Pa vendarle, po mojem mnenju je verjetno še bolj nujno - še bolj nujno, pravim - popraviti nekatere kulturne spomenike, ki kažejo našo identiteto pred Evropo ali, recimo, knjižnicam povečati nakup knjig oziroma jim izboljšati ponudbo, ki bo višala znanje ljudi, s katerim, pravimo kar naprej, da bomo kot z edinim lahko konkurirali v Evropi. Samo primer - tukaj ne gre za indeks, gre za kulturni tolar - bilo je že nekajkrat omenjeno, da je ta spoštovan manj kot 50%.
Sedaj pa nekaj konkretnih primerjav, kjer pa smo varčevali in zopet, po mojem mnenju, ne bi smeli. Splošni indeks ministrstva za kulturo je 106 (pri vladnih službah smo videli 127), splošni indeks ministrstva za šolstvo in šport 107. Plače - indeks plač v osnovnem šolstvu 105, kar pomeni, da so se realno zmanjšale, pri čemer ne verjamem, da se je odpustilo kaj učiteljev; indeks plač v srednjem šolstvu 105; indeks plač v visokem šolstvu, o katerem govorimo ta trenutek, kar precej, 105. Torej, pri vseh treh, osnovnem, srednjem in visokem šolstvu so plače manjše realno za 3%.
Zdaj pa primerjava indeksov oziroma denarja, ki sem ga navedel prej, z nekaterimi postavkami v ministrstvu za šolstvo in šport. Postavka izobraževanje mladih odraslih za poklic - preden vam povem indeks, bi rad prebral obrazložitev te postavke ministrstva za šolstvo in šport v Poročevalcu 59/20. Takole pravi: "Izobraževanje mladih odraslih za poklic je eden od stebrov nacionalnega programa izobraževanja odraslih, ki ga zahteva nova zakonodaja. Brez dvoma predstavlja izobraževanje za pridobitev prvega poklica za odrasle, ki so zaključili osnovno šolo in se niso vključili v nadaljnje izobraževanje. Ugotovljeno je namreč, da je v skupini prebivalstva, starega od 15 do 27 let, prek 40 tisoč takih, ki si niso pridobil poklica ali niso končali niti osnovnega izobraževanja." Število, ki je začudilo mene in ko sem ga povedal še komu drugemu, mi ni verjel. Indeks, ki ga zasledimo v predlogu proračuna glede na letošnje leto, pa je 106. Se pravi realno 2% manj, glede na letošnji proračun.
Izobraževanje odraslih, tudi o tej postavki govorimo kar pogosto. Govorimo o vseživljenjskem izobraževanju, tudi ta postavka je obrazložena v proračunu in je ena od prioritet, ki jih postavlja ministrstvo za šolstvo in šport v naslednjem proračunu. Vendar pa, ko pogledamo indeks, je ta 110. Torej samo nekoliko višji kot v letošnjem letu. Enako velja indeks za izobraževanje učiteljev, tudi pri tem govorimo na veliko, da bo potrebno kar veliko denarja nameniti ob prenovi našega šolstva izobraževanju učiteljev, indeks 108, torej enako kot v letošnjem letu.
Druge postavke, ki se nanašajo predvsem na tako imenovano socialo, tukaj mislim predvsem na štipendije, mislim na regresiranje prehrane v šolah, mislim na odkup učbenikov in tako naprej. Ta postavka - bom kasneje povedal indekse - rad bi povedal, da je tudi ta postavka ena od takih, o kateri ministrstvo sodi, da je pomembna. V Poročevalcu 59/3 je zapisano: "Programi s socialno vsebino. Zaradi izenačevanja pogojev za šolanje otrok in mladine bo ministrstvo še nadalje poudarjalo pomen skrbi za socialno šibkejše učence, dijake in študente. Ukrepi, ki bodo omilili socialno razlikovanje, se bodo izvajali v nespremenjenem obsegu, in sicer kot regresiranje šolske prehrane, učbenikov, dnevnih prevozov v šolo, v obliki štipendiranja bodočih pedagoških kadrov, subvencioniranje študentov in dijakov v študentskih in dijaških domovih in otrok v šoli v naravi". Nespremenjeno glede na letošnje leto, indeksi so recimo: regresirana prehrana učencev in dijakov 107, čeprav v ustavi vsaj za osnovnošolsko izobraževanje piše, da je obvezno in ga financira država. Vemo pa, koliko otrok stane, vsako leto več in več obremenjuje starševski žep. Ali subvencije za šolo v naravi. Vemo iz lastne izkušnje, poznam, da si marsikakšen otrok ne more privoščiti te šole v naravi, ker si je ne more plačati. Indeks 107. Nekoliko višji je indeks pri štipendijah. Pri odkupu in zalaganju učbenikov pa celo samo 105, realno nižji kot letos. Študentski domovi, indeks je sicer 114, ta se je nekoliko povečal, to je zapisano tudi v obrazložitvi te postavke, vendar pa lahko preberemo, vsaj na začetku šolskega leta, koliko študentov je ostalo brez sobe v domovih, študentskih domovih, koliko se jih mora voziti na predavanja po 70 in več kilometrov vsak dan. Enako velja za regresiranje prevozov dijakov in študentov, ta indeks je sicer res nekoliko višji, vendar pa vemo, da se je v letošnjem letu odstotek subvencioniranja znižal za 3%, torej če bi to preračunali seveda ne gre za bistveno višji indeks.
Tiste postavke v tem proračunu, ki se nanašajo na šport - mogoče bi omenil samo eno, ki se mi zdi, da je premajhna, in o kateri tudi govorimo, da bi jo bilo potrebno vseskozi zviševati, recimo postavka šport za vse. V obrazložitvi pravi ministrstvo: "Sredstva iz te postavke zagotavljajo izvajanje programa, ki zajema pripravo novih in posodobitev obstoječih programov, propagando in sofinanciranje eksperimentalnih programov posebnih skupin prebivalstva - starostniki, družine, narkomani, alkoholiki. Število" - to je pomembno - "redno športno aktivnega odraslega prebivalstva, rekreacija vsaj dvakrat tedensko, se je povečalo od leta 1992, ko je znašalo 12%, na skoraj 25% v letu 1997, število redno aktivnega prebivalstva pa se je v istem obdobju povečalo za približno 60%." Če pogledate ta indeks, boste videli, da je 106 oziroma da je realno nižji od letošnjega.
Toliko seveda za primerjavo. Tukaj bi seveda lahko govoril še o tako imenovanem pariškem kreditu, ki smo ga sprejeli v letošnjem letu in ki že za letošnje leto namenja 9 milijard itn. tolarjev, vendar ne bo spoštovan. V naslednjem letu zopet 9 milijard itn. Ne samo, da ga nisem nikjer v proračunu našel, povedano je bilo že kar nekajkrat, da ga ne bomo mogli spoštovati oziroma da ga ne bomo spoštovali, kljub temu, da smo zakon letos sprejeli brez oziroma soglasno. Lahko bi govoril seveda tudi o kulturnem tolarju, ki tudi ni spoštovan. Lahko bi govoril seveda tudi o na koncu koncev šolskem tolarju itn.
Naj se na koncu še enkrat vprašam. Zmanjševanje javne porabe "da" ali "ne". Tisto vprašanje, ki sem si ga zastavil na začetku, "da", toda po mojem mnenju ne tam, kjer bi najprej morali, tudi zaradi zgleda, ampak varčevanje tam, kjer gre za investicije v znanje, za investicije v kulturo, socialo in tako naprej. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Naslednja prijavljena za razpravo je gospa Majda Kregelj-Zbačnik. Izvoli.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep opoldanski pozdrav! Naj začnem s citatom iz memoranduma, "promocija varčevanja kot nacionalna vrednota v Sloveniji naj bi torej ustvarila potrebno politično in socialno klimo, v kateri bodo ekonomski subjekti pripravljeni usklajeno delovati v interesu napredka in razvoja države". Torej, šlo naj bi za ukrepe, ki bi spodbujali varčevanje pri državi, pri podjetjih, pri prebivalstvu, za ukrepe, ki bi naj zmanjšali vse oblike porabe. Vse to se lepo sliši. Samo, kako naj verjamemo tej državi, tej vladi, ki vse svoje obljube iz dneva v dan krši? Vlada, ki ima ves čas škarje in platno v rokah, ki določa politiko in predlaga ukrepe ter zakone, nad tem samo vzdihuje in ne ukrepa. Kje je torej nujna reforma državne uprave, ki bi morala biti prva izvedena, na kar nas opozarja tudi analiza iz Bruslja? Torej, na eni strani varčevalni ukrepi, na drugi strani pa planirana realna rast proračunskih izdatkov. Država torej očitno ni pripravljena varčevati pri sebi, davkoplačevalcem pa obljublja varčevalne ukrepe - povečanje davkov.
Pri pregledu splošne razdelitve sredstev po posameznih resorjih bode v oči indeks pri uradu predsednika vlade, in to ob napovedanih varčevalnih ukrepih.
Dalje, zakaj tako visoka proračunska rezerva, saj predsednik vlade ves čas zagotavlja, da smo politično zelo stabilna država, zato naj se ta proračunska rezerva mirno prerazpordi in naj se tako proračun v letošnjem letu realno ne povečuje.
Sedaj naj se dotaknem področja zdravstva. Vlada zopet napoveduje ohranitev istih oziroma celo višjih ravni pravic ob enaki prispevni stopnji za zdravstveno zavarovanje. Vendar vsi dobro vemo, koliko se je do sedaj vlagalo v zdravstvo, koliko v investicije v zdravstvu, v posodabljanje aparatur do podcenjenosti delovne sile v zdravstvu, da tega niti ne omenjam. Slovensko zdravstvo pa čakajo zelo težke naloge, od sprejetja nacionalnega programa zdravstvenega varstva do zakona o zdravniški službi, čimprejšnjega sprejetja zakona o transplantacijski dejavnosti in ustanovitvi javnega zavoda Slovenski transplant, do nujne spremembe zakonodaje na področju investicij v osnovno zdravstveno mrežo. Tako bi tudi ustanoviteljske pravice iz zdravstvenih domov prešle na državo in s tem financiranje osnovne zdravstvene mreže iz občin na državo. Vemo, kaj se sedaj dogaja v osnovni zdravstveni mreži. Koliko sredstev bi potrebovali za nujne investicije, občine pa pogosto teh sredstev nimajo. Na postavki ministrstvo za finance je sicer nekaj sredstev za ta namen, vendar to daleč ne zadošča. Po sedanji, veljavni zakonodaji pa ministrstvo za zdravstvo ne vodi investicij v osnovnem zdravstvu.
Opozoriti moram tudi na dejstvo, da so bila sredstva za investicije v zdravstvu kljub temu, da so zagotovljena po zakonu o investicijah, letos v predlogu proračuna ponovno zmanjšana. Dalje. Najbolj pomembno, kaj bo z nujno medicinsko pomočjo. Razvoj sicer ureja pravilnik, namenjenih sredstev za izvajanje pa je mnogo premalo. Za nujno medicinsko pomoč je namenjenih le 7% več sredstev. Mi pa sploh nimamo še nacionalnega programa nujne medicinske pomoči in še tam, kjer je oprema, je slaba in pomanjkljiva. Naj samo spomnim na zadnjo nesrečo, ki se je dogodila 22.7., nedeljska gorska hitrostna dirka v Ilirski Bistrici, ko smo potem s kolegom dr. Merlom, dr. Gasparinijem in gospodom prof. Vladimirom Čeligojem obiskali ponesrečence v Kliničnem centru in smo tudi imeli razgovor s predstojnikom travmataloške klinike, dr. Tominom, dežurnim kirurgom Joštom in dr. Šteherjevo, ki so nam povedali, kakšni so problemi na področju kadra, opremljenosti urgence, travmataloške službe in intenzivnih in pointenzivnih oddelkov. Kar posebno pride do izraza še ob primerih hujših nesreč z več poškodovanci, in to v Kliničnem centru, ki naj bi bil najvišji in najbolje opremljen klinični center v Sloveniji.
Vprašanje: Kako bo nov način plačevanja boleznin vplival na zdravstvo? Naj samo na kratko omenim. Dodatna sredstva, ki bodo predstavljala javnofinančne izdatke obveznega zdravstvenega zavarovanja iz sprememb zakona o delovnih razmerjih, po katerem naj bi se prenesli stroški za nadomestila plač v primeru dela nezmožnosti zaradi bolezni ali poškodbe nad 10 dni na zavod. Spremembe v zakonu zaposlovanja za primer brezposelnosti, ki nalaga stroške za nadomestila brezposelnih v primeru bolezni nad 30 dni v breme zavoda. Tukaj gre za socialno pravico, ki po nam znanih podatkih ni nikjer v sistemu zdravstvenega zavarovanja bremenila sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja po izračunih do 1 milijarde tolarjev. Dodatna sredstva za popravo plač zdravnikov, medicinskih sester in še nekaj dodatnih zdravstvenih programov. Če bo vse to uveljavljeno v zakonih, bi bilo za njihovo pokritje z javnimi viri potrebno povečati prispevno stopnjo za obvezno zdravstveno zavarovanje iz bruto dohodkov za okoli 2,6% po izjavi gospoda Koširja.
Taka politika na področju javnih financ pa je v nasprotju s prizadevanjem države, da se prilagodi zahtevam po konkurenčnosti gospodarstva, kar je tudi pogoj za vstop v Evropsko unijo. Vsa ta opisna neskladja in sistemsko nepretehtani predlogi ter zahteve predstavljajo tako resno nevarnost, da postane področje zdravstvenega varstva finančno nestabilno in s tem odvisno od intervencije države. Zato ponovno opozarjam, kar sem že pogostokrat opozorila s tega mesta, pa tudi v odboru, da nestabilno financiranje zdravstva lahko občutno ogrozi delovanje in kakovost izvajalcev zdravstvenih storitev, zniža zdravstveno varnost prebivalstva in povzroči resne socialne napetosti med zavarovanci. Vse to kaže na nujnost takojšnjega ukrepanja in zaustavitev vseh nesistemskih posegov v blagajno zdravstvenega zavarovanja, kajti prelaganje iz enega ministrstva na drugega ne reši problema, ampak povzroči še večji kaos in večji nemir.
Potem naj se dotaknem še področja ministrstva za delo, družino in socialo. Eden od pomembnih prispevkov k racionalizaciji socialnih pravic je vsekakor postopen prehod iz pasivnih oblik socialne politike na aktivne oblike, tako si lahko tudi posameznik v večji meri zagotovi socialno varnost. Razveseljivo je, da je v tem delu proračuna največ sredstev namenjenih za socialne transferje, za družine, torej za pravice, ki so ljudem zagotovljene na podlagi zakonov, in upam, da se bo to res zgodilo. Prav tako je tudi razveseljivo občutno povečanje sredstev za financiranje programov različnih nevladnih organizacij, za socialno rehabilitacijo, zasvojenost, za materinske domove, stanovanjske skupine, največje povečanje pa je predvidena postavka, ki se namenja investicijam v domove za starejše in drugim programom oskrbe starejših v Sloveniji. Tudi to upam, da se bo res realiziralo. Naj omenim še prehrano študentov, ki je sedaj relativno dobro urejena s subvencijami. Kaj pa prehrana šoloobveznih otrok, srednješolske mladine, o kateri je govoril tudi že kolega Mežan, ki je v najbolj kritični dobi tako fizičnega kot psihičnega razvoja in je še tako pomembna kvalitetna prehrana za njihov razvoj v zdrave aktivne osebnosti. Vedno beremo in sama kot pediater lahko potrdim, da je vedno večji porast psihosomatskih obolenj, zlasti na področju prebavil, ki so povezana tako s stresi v šoli in neurejeno prehrano. V zadnjem času pa je v ospredju vedno močnejši tudi socialni moment, saj veliko družin že ne more kriti vseh nujnih izdatkov, ki jih zahteva izobraževanje osnovnošolskih, srednje in poklicnošolske mladine. Po naši ustavi, 57. člen govori o izobraževanju in šolanju, pa je to osnovnošolsko izobraževanje obvezno in se financira iz javnih sredstev. Država pa ustvarja pogoje, da si državljani lahko pridobijo ustrezno izobraževanje.
Potem, ena največjih ran na področju ministrstva za delo, družino in socialo pa so obveznosti poravnave krivic, ki izhajajo iz vojnih zakonov, in sicer, če pogledamo samo pod postavko 6838 - transferji vojnih invalidov, veteranov in žrtev vojnega nasilja. Ta postavka je povečana samo za 22%, čeprav vemo, da je še veliko nerešenih vlog, katerih upravičenci čakajo na svoje pravice. Sofinanciranje borcev pa se je povečalo za 8%. Naj bi bilo teh upravičencev vedno manj, po vseh naravnih zakonih, pri nas pa je to medicinski fenomen.
Dalje. Ali bo res 41%-no povečanje sredstev za odpravo nezaposlenosti, ki se bodo porabila za prekvalifikacijo, potem tudi rešilo in omogočilo, da bomo ljudi, ki se bodo prekvalificirali, potem tudi zaposlili.
Postavka 2.201 - EU, pokojninska reforma, kjer gre za povečanje 61% sredstev, je tudi zanimivo, kako se bodo ta sredstva uporabila, kajti osnove pokojninske reforme so že pripravljene in zakon je že vložen v zakonodajno proceduro. Kakšna je torej garancija, da se bo denar dejansko obrestoval tudi v smislu ohranitve delovnih mest na postavki 7265. Še in še vprašanj bi lahko postavljala, ki smo jih postavljali tudi na odboru za delo, družino in socialne zadeve, kjer smo zaprosili tudi za pisne odgovore, na katere čakamo.
Vsekakor pa bi izpostavila še nekaj področij, ki so jih pred mano izpostavili že tudi kolega Bevk in kolega Demšar, glede Slovencev po svetu. Ta postavka je zopet nizka, kljub temu, da smo podpisniki resolucije, kjer smo se zavezali, da bomo posebej skrbeli za Slovence po svetu tudi s finančno pomočjo.
Na koncu je treba ponovno opozoriti na nepreglednost in neurejenost proračuna, saj se metodologija iz leta v leto spreminja, nekatere postavke združujejo in primerjava ni možna. Vse to daje slutiti, da si posamezni proračunski porabniki oziroma ministrstva hočejo zagotoviti nekaj sredstev, ki niso posebej opredeljena in ki jih po delitvi v posameznih rezervah lahko po novih pravilih prerazporedijo.
Naj zaključim z mislijo, da je bilo v teh dneh že veliko povedanega, nekaj še bo, nekaj dobrih predlogov, vendar, še enkrat, država, ki ni pripravljena sama varčevati, tudi nima moralne pravice zahtevati varčevanja od državljanov, prav tako pa tudi ne more izsiljevati reform, če jih ni sama sposobna izvršiti najprej pri sebi. Zato je treba najprej to urediti, kajti vse to potem ustvarja politično in socialno klimo, ki je nujna za reforme, ki nas čakajo, prizadele pa bodo najbolj naše naslednje rodove. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegici. Na vrsti je gospod Branko Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Spoštovani podpredsednik, državni zbor, predstavniki vlade! Svojo razpravo o proračunu za leto 1999 bi dosti skromno predstavil, in sicer bi se naslonil nekoliko samo na tista področja, ki jih tudi nekako zastopam v odborih, in sicer na gospodarstvo, s tem tudi na turizem in ministrstvo za malo gospodarstvo, ekonomske odnose in razvoj, nekoliko bi se dotaknil tudi financ in davčne politike, omenil pa bi nekaj tudi o državni upravi.
Predlog proračuna za gospodarstvo je po moji oceni v eni polovici, kolikor sem ga pač lahko sam preštudiral, gasilskega značaja. To se ponavlja že skozi več obdobij tega financiranja oziroma proračuna. Če mislite, da ni res, naj samo omenim vprašanje, kaj bo s programi železarn. Jasno je, da smo namenili v te namene 3 milijarde tolarjev približno, ampak se tudi po nekih poročilih, ki sedaj prihajajo, ugotavlja, da program v 30% zaostaja za planiranim uspehom in da bo tudi izguba toliko večja. To se pravi, da vpliv države v tem delu prav gotovo ni dovolj učinkovit in tukaj bi bilo potrebno si postaviti določena vprašanja in razmisliti, kakšen je ta vpliv države na reševanje problematike v slovenskem železarstvu skozi vse obdobje in kje so vzroki, da država s svojimi intervencijami in s svojim znanjem, usmeritvami ni uspešna. Enako, če želite, je po mojem mnenju tudi s programom reševanja nafte, 1,3 milijarde. Vemo, na osnovi česa je to prišlo. Kupovanje tako rekoč socialnega miru. Ta sredstva so vprašljiva, to je po moji oceni izgubljen denar. Enako bi lahko omenil TET 3; zopet je letos v proračunu namenjenih 600 milijonov tolarjev. Glavna podlaga za tako odločitev je tako rekoč zakon o zagotavljanju poroštva, ki je v tretji obravnavi. Kako je lahko na osnovi nesprejetega zakona tako rekoč že predvidevati nekaj kot dejstvo in tudi v skladu s tem postopate in tudi predlagate neka sredstva. Zagotavljate neka sredstva za programe, ki niti zakonsko niso pokrita.
Z razpisom referenduma je še ta program bistveno bolj vprašljiv. Enako moram omeniti, po moji oceni slabo naložbo, sredstva 400 milijonov v NEK, nuklearno elektrarno Krško. Ta objekt je dejansko v nekem čudnem položaju. Država je 100% lastnik, če se ne motim, polovice. Tukaj ni nekega programa, da bi se vedelo in da bi bili tudi mi seznanjeni s tem, kako se bo ta objekt razvijal naprej oziroma kako bo plačal iz cene električne energije, ki prihaja iz tega objekta, kako bo plačal vse najete kredite. Kolikor mi je znano, še iz tega objekta ni bilo plačanih nobenih kreditov, ki so bili najeti pri mednarodnih bankah. Če ni res, me tu popravite. Razgradnja kot taka, nerešeni status, nerešena odlaganja odpadkov. Če samo omenim sklad za razgradnjo. Ni dolgo tega, sem pogledal poročilo. Mislim, da dolguje 6 ali 9 milijard. Če je to državni objekt, potem ne dolguje nuklearka, ampak dolguje država temu skladu. Potem naj po mojem mnenju država v proračunu predvidi ta sredstva in naj jih v ta sklad da, kolikor pač misli nekoč razgradnjo tega objekta izvršiti. Seveda mi lahko to razložite.
Na tem projektu nuklearke bi morali te probleme, o katerih sedaj govorim, rešiti že leta 1990 ali pa 1991, najpozneje 1992. Niste pa jih do danes in vprašanje je, kdaj jih boste. Veliko raznih pogajalskih delegacij se zaganja v ta projekt, vendar uspehov ni, kot nam je znano.
Slovenska razvojna družba - 500 milijonov za kreditiranje, po moji oceni slabih odločitev ali pa tudi načrtovanih slabih odločitev; tukaj je vprašanje. Sicer bomo pogledali končno poročilo o teh naložbah, teh 500 milijonih, ampak kljub temu so ta sredstva tako rekoč namenjena, ne da bi mi poznali programe, za katere bodo razporejena.
Na splošno menim, da je proračun za gospodarstvo premalo razvojno naravnan. Po moji oceni ni dovolj ugodnih možnosti investiranja v novo proizvodnjo in v nova delovna mesta. Imamo sicer predviden program ohranjanja delovnih mest za 1,3 milijarde tolarjev; ne bom trdil, da to ni potrebno, da so dejansko podjetja v težkem položaju zaradi različnih situacij, ampak kljub vsemu program ohranjanja delovnih mest ne more narediti tega, kar bi bilo potrebno, seveda na nek način zagotoviti določen razvojni ciklus, s katerim bi se odpirala nova delovna mesta. Tukaj bi lahko dal cel kup predlogov, kako si jaz te stvari predstavljam, ampak vprašanje je, če bi jih kdo želel upoštevati.
Pri malem gospodarstvu, če se lahko naslonim nanj, bi prebral samo to, kar je bilo povedano na seji odbora. Poglejte, kaj je povedal gospod Razgoršek, minister za malo gospodarstvo. Takole je rekel (povedal bom samo dva stavka): "Naš proračun je ta, ki ga imate vi v Poročevalcu, dosti čuden." Torej, ki ga imate vi v Poročevalcu, dosti čuden. "Na žalost, moram reči, da to ni proračun ministrstva za malo gospodarstvo, ampak da je ta proračun delalo ministrstvo za finance." Zelo zanimiva zadeva! To se pravi, da ste dejansko ministru vzeli popolnoma vse kompetence, mi pa toliko govorimo v državnem zboru, na različnih inštitucijah o razvoju gospodarstva, o paradnem konju, o vseh lepih stvareh, kaj vse malo gospodarstvo in podjetništvo predstavlja v naši državi, potem pa dejansko ne damo možnosti ministru, ki je zadolžen za to področje, da bi sam predlagal sredstva in programe, ki si jih je zamislil, da bi dejansko malo gospodarstvo, podjetništvo in turizem dobilo tisto vlogo in tisti pomen, kateremu mu vsi na nekih nivojih pripisujemo tako velik pomen. Še tole je med drugim povedal potem, ko je dal seveda besedo nekaterim drugim, ker sam tako rekoč ni znal razložiti svojega proračuna. Takole je rekel: "Kot sem že na začetku omenil, mi smo se uskladili okoli globala, okoli notranje porazporeditve se pa nismo uskladili, tako da ta notranja razporeditev bi skoraj, če sem na tej strani, državni sekretar, gospod Cvikl lažje razlaga kot jaz, ker so na ministrstvu za finance delali. Tako pa bom jaz "probal", pravi, "ker niso spreminjali našega delovanja" itn. Tu se točno vidi, kdo dejansko hlače nosi v tej državi in da tistim programom, ki bi v bistvu morali biti odločilni, okrog katerih bi se morali tako rekoč vrteti vsi ostali programi, kajti brez programa ustvarjanja nove vrednosti ne moremo pričakovati nobene porabe. No, obljubljeno je seveda bilo, tudi tam na odboru, da bodo to upoštevali pri nadaljnji uskladitvi proračuna, vsaj tiste pripombe, ki so jih zdajle pač, ki jih je minister predlagal in ki so tudi bile nekako rečene v samem odboru.
Kar se pa tiče ministrstva za malo gospodarstvo pa te zadnje afere okrog najbolj luksuznih prostorov v Mariboru, tudi nekako takrat to ni bilo omenjeno, tudi nisem najbolj zadovoljen, da se bodo taka sredstva vložila v to, v te prostore, tako da tudi na ta račun bi mogoče ministru izrekel določeno kritiko. Toliko bi oziroma moje mišljenje je, da je državna politika na tem segmentu zelo napačno zastavljena in samo primer bom povedal. Če bi država predvidela za program razvoja malega gospodarstva in podjetništva 50 milijard tolarjev, kolikor je približno namenjeno za poroštva iz TET 3, bi prav gotovo iz tega denarja, iz teh sredstev zgradili najmanj 10.000 delovnih mest, to sem trdno prepričan, in to ne za eno leto, ampak sigurno za daljše obdobje.
Tukaj bi še omenil kot pobudo tudi, sicer jo bom tudi napisal direktno ministru za turizem in za malo gospodarstvo, da naj se skupaj s protokolom dogovori o enotnem, vsako leto novem reklamnem gradivu predstavitve naše dežele, seveda v turističnem smislu, vsem tujim delegacijam na obisku pri nas in tudi tujim predstavništvom. Kolega iz ene poslanske skupine mi je povedal, kako čudovita gradiva so dobili glede promocije neke države, ko so bili na obisku v tujini, in omenil mi je tudi, da tega pri nas ni doživel in kakšno škodo si delamo sami sebi, kjer bi lahko z majhnimi sredstvi tako rekoč turistično promovirali našo državo v tujini. Prav gotovo je teh obiskov ogromno, pa tega, te možnosti nismo maksimalno izkoristili.
Zdaj pa bi se naslonil na naslednjo točko, to je sicer šele 2. točka, ekonomski odnosi. Tukaj bi postavil nekaj vprašanj. Predvsem me zanima to, kar je govoril gospod Janez Šinkovec v obrazložitvi svojega dela proračuna, ko je šlo za tuje naložbe in tuje programe in tako naprej. Veste, kaj je med drugim povedal? Poglejte, bom prebral: "Treba je v tem delu tudi posebej omeniti gospodarsko promocijo in tuje investicije. Sredstva kljub vsemu povečujemo za nek povprečen odstotek. O pomenu vseh bi bilo verjetno škoda izgubljati besede. Je pa ta dejavnost, ki bi lahko, če bi bile razmere temu naklonjene, ustvarila že ob sedanji kadrovski zasedenosti kakih 2.500 delovnih mest v državi na leto. Vendar, kako to narediti, ko pa je vse usmerjeno v to, da se to ne bi zgodilo." Zelo zanimiv citat! Torej, odgovori na to, kako doseči več tujih investicij v državi, so izven našega resorja. Žal, moram to poudariti. Poglejte, kako nekdo v sami vladi ugotavlja, da celo nekdo take programe zavira, kjer bi se lahko odpirala nova delovna mesta. Ali je to sploh mogoče? Ne morem verjeti, zato bi tu prosil za temeljito obrazložitev, kakšna politika stoji za tem.
Bi pa med drugim postavil tudi druga vprašanja, če bo kdo pripravljen na njih odgovoriti. Vprašal bi, ker me izredno zanima, saj nekoliko sledim ekonomskim odnosom s tujino, z EU, kdo pripravlja programe v državi za pridobitev sredstev iz Evropske skupnosti, iz evropskih programov. Seveda, če je teh programov tudi dovolj na zalogi, kajti jasno je, da moraš za določene programe vedeti, kakšni so, jih imeti tako rekoč pripravljene in takrat, v tistem trenutku, ko jih je treba dati, moraš imeti pripravljene in jih lahko daš, ne da takrat začneš šele skakati okrog in iskati, kaj naj bi v bistvu predložil kot program. Zanima me tudi, kdo išče te potrebe po državi. Ker je logično in jasno, da država ima svoje programe, ampak mislim, da bi tudi lokalne skupnosti, se pravi občine pa tudi mogoče določena podjetja - če jih je možno vključiti, kar mislim, da je možno - kdo te programe po državi išče, ali imamo za to zadolžene službe. Med drugim tudi, koliko teh sredstev je bilo pridobljenih, recimo, v letu 1998, če ta podatek kje obstaja, in za koga so bili ti programi narejeni. Po mojem mnenju je to izredno pomemben segment dela naše državne uprave, posameznih služb, in tukaj bi morali dejansko zagotoviti, kolikor nimamo ustreznega kadra, ki bi na teh projektih delal, in da bi pridobili, potegnili, po domače povedano, iz Evropske skupnosti, iz evropskih programov vsaj del tega, kar nam ti že sedaj pred polnopravnim članstvom dejansko nudijo. Upam, da se bo to tudi zgodilo.
Omenil bi, kot vsako leto pri pripravi proračuna, ker mimo te ugotovitve ne morem, sredstva za demografsko ogrožena območja. Sicer ugotavljam, da je teh sredstev v proračunu za leto 1999 nekaj več, 1 milijardo 800, in da je predvideno, da bo leta 2000 2 milijardi sredstev namenjenih za demografsko ogrožena območja. Vendar menim, da bi kljub temu - seveda bom tukaj vložil tudi amandma, kot vsako leto - bilo potrebno nameniti nekaj več sredstev za to, ker te razmere poznam, saj živim na podeželju. Lahko vam povem, da če že zgradiš v nekem odmaknjenem prostoru samo asfaltno cesto, da smo dejansko že samo s tem ukrepom na tistem območju zadržali poseljenost. Pa ne samo to, da smo jo zadržali, temveč tudi takoj, ko se izdela asfaltna cesta, takoj tudi prihajajo ljudje, ki so pripravljeni se umakniti iz nekih centrov. Kajti ljudje smo pač različni in veliko je takih, hvala bogu, ki želijo živeti odmaknjeni od tega mestnega vrveža. Zato je izredno pomembno vlagati čim več sredstev v te programe in čimprej, zato da preprečimo izseljevanje ljudi iz demografsko ogroženih območij.
Jaz mislim, da bi bilo potrebno na osnovi potreb in zahtev, ki vsako leto prihajajo za te programe, vsaj za 30% ta sredstva povečati. To se tej državi prav gotovo ne bi poznalo, zelo, zelo bi se pa poznalo na terenu oziroma pri tistih, ki so teh sredstev še kako potrebni.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Kolega Kelemina, oprosti, da te opozorim. Ali imaš še dolgo razpravo? Potem bomo prekinili in boš nadaljeval kasneje.
BRANKO KELEMINA: Še 15 minut mogoče.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Če je to tako dolgo, prekinjam to sejo. Gospod Kelemina bo nadaljeval bo 14.30 uri,
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: ko nadaljujemo sejo državnega zbora.
(Seja je bila prekinjena ob 13.00 uri in se je nadaljevala ob 14.40 uri.)
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice in kolegi! Nadaljujemo 28. izredno sejo državnega zbora Republike Slovenije. Smo pri 2. točki dnevnega reda - razprava o proračunu. Smo pri razpravi prijavljenih poslank in poslancev. Preden nadaljujemo, moram dodatno opravičiti: Ivana Božiča za popoldanski del seje, Josipa Bajca za popoldanski del seje, Jožeta Avšiča za popoldanski del seje, Cirila Pucka za popoldanski del seje, Polonco Dobrajc za popoldanski del seje, Vincencija Demšarja za popoldanski del seje, Bojana Kontiča za popoldanski del seje, Franca Kanglerja za popoldanski del seje, Majdo Ano Kregelj-Zbačnik od 16.00 ure dalje, Jožefa Špindlerja za pričetek popoldanskega dela seje. Ugotavljamo prisotnost v dvorani! (47 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in nadaljujemo delo.
Na dopoldanskem delu seje smo prekinili oziroma je prekinil svojo razpravo gospod Branko Kelemina, ki ga vabim in mu dajem besedo za pričetek popoldanskega dela seje.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Če nadaljujem pri poglavju - ekonomski odnosi, kjer sem nehal. V nadaljevanju bi omenil samo še eno točko.
V gradivu obrazložitve proračuna je omenjena tudi ukinitev prostocarinskih prodajaln. Mislim, da smo se nekje v državnem zboru že dogovorili, vsaj pogovarjali o tem, da dokler Slovenija ne bo polnopravna članica Evropske zveze, da tako dolgo v Sloveniji ne bomo ukinjali prostocarinskih prodajaln. Mislim, da je bil tudi že dovolj trden dogovor v državnem zboru in da bo vlada to upoštevala in bilo bi prav, da se tisti del te obrazložitve v skladu s temi usmeritvami, ki jih je državni zbor že podal, tudi popravi.
Naslednja postavka, ki bi mogoče še spadala v ekonomske odnose, bi bila problematika financiranja tečajnih razlik izvoznikov. Velik del našega gospodarstva je zelo intenzivno usmerjen v izvoz, nekatere panoge oziroma posamezna podjetja tudi do 90% in več. Jasno je, da na osnovi tečajnih razlik ta podjetja vsako leto izgubijo ogromna sredstva, seveda zaradi tega, ali morajo zniževati svoje lastne cene, zmanjševati svoje lastne stroške, zmanjševati tudi plače, ker je to najučinkovitejši oziroma najlažji instrument doseganja nizkih cen, da že tako, predvsem v delovno intenzivnih panogah v bistvu zmanjšuješ plače, kar je seveda nedopustno, kajti vemo, da so te plače tako ali tako že razmeroma nizke. Zato me zanima, zakaj vlada ni upoštevala predloga slovenske izvozne družbe, da bi se formiral fond, postavka, s katero bi država na tak način poskušala pomagati tem izvoznim podjetjem, seveda prek pokritja razlike, prek pokritja tečajnih razlik. Delovno intenzivne panoge, predvsem seveda in tudi ostale, predelovalne in tekstilne in usnjarske, vsi so se velikokrat na različnih sestankih sestajali, pa prepričevali samega sebe in drug drugega o vsej problematiki v zvezi z izvozom, tečaji itn., vendar nikdar niso postavili dovolj odločnih predlogov, kako te stvari razrešiti. Seveda jim je gospodarska zbornica pri tem držala "štango", da niso sprejeli tistih končnih, odločilnih ukrepov, s katerimi bi vlado tako rekoč na nek način prisilil, da bi sprejela take makroekonomske pogoje, ki bi vsa ta nesorazmerja, ki jih ta podjetja doživljajo, na nek način v bistvu poskušala zmanjšati. Seveda bi zdajle ob takem predlogu, ki ga je dala slovenska izvozna družba, morali vsi ti pobudniki se organizirati in podpreti tak predlog, vendar tudi tokrat, kot vedno, nimajo te energije, nimajo te moči in ne podpirajo takega predloga. Zato predlagam oziroma vprašujem tudi vlado, zakaj ni pripravljena teh tečajnih razlik pokrivati. Bom pa seveda tudi skupaj z ostalimi mojimi kolegi v odboru za gospodarstvo - jaz sem trdno prepričan, da bodo podprli ta predlog - oblikoval amandma, s katerim bi zagotovili sredstva za pokrivanje tečajnih razlik. Toliko mogoče o področju ekonomskih odnosov, vsi ostali parametri, o katerih bi bilo tudi pomembno kaj povedati, so bili dejansko povedani in nima smisla, da jih ponavljam.
Naslednja postavka, ki bi se je dotaknil, bi bile mogoče finance in pa tudi v zvezi s tem davčna politika. Smatram namreč in upam, da vsi enako razmišljate, predvsem pa seveda minister, da je del učinkovite državne politike seveda polnjenje proračuna, tudi pobiranje davkov. Vendar morajo tukaj na tem področju obstajati pravila, tako rekoč najstrožja pravila, kar sploh lahko obstajajo, najbolj dorečena, kajti nekomu jemati, drugemu pa puščati, je v bistvu najhujša oblika diskriminacije davkoplačevalcev. Če je samo to res, kar sem danes slišal na radiu, ko sem se peljal v državni zbor, da je nekdo tej državi dolžan okrog 2 milijardi in da se ne ve, kako to izterjati, po drugi strani pa recimo z napačno odločbo nekomu davčna uprava določi plačilo prometnega davka z 20%-no stopnjo, in ko sodišče po nekaj letih ugotovi, da bi moral plačati samo 5% prometnega davka, je zdaj že vprašanje izterjati oziroma dobiti ta dolg od države nazaj v tisti nominalni vrednosti, kot je bil vplačan. Kje so pa tukaj tiste obresti, ki jih davčna uprava zaračunava za zamudne obresti? Vemo, da so zamudne obresti v davčnih službah 25%, kar je po neki logiki popolnoma razumljivo, ker s tem, ko so tako visoke, naj bi nekako prisilili vsakega, da bi pravočasno poravnal svoje davke, da se mu ne bi splačalo na kakršenkoli način izmikati neplačilu. Jaz to popolnoma razumem in lahko rečem, recimo, da je prav, čeprav je ta številka nekoliko visoka. To morate priznati, še posebej v današnjem času, ko vse obrestne mere padajo, da bi bilo prav, da bi se tudi ta procent bistveno znižal. Pri tem je najbolj pomembno to, da bi država morala imeti toliko ponosa, da bi dejansko tudi nekomu, ki je po nedolžnem, tako rekoč po krivici vplačal določena sredstva v državni proračun, ne po svoji krivdi, ampak po krivdi državnega organa, ta sredstva vrnila obrestovana s 25% obrestno mero. Če tega država ne zmore, potem je nekorektna, nepravična in menim, da si taka uprava ne more zagotavljati ustreznega ugleda v državi. Trdno sem prepričan, da boste na osnovi te pripombe, kot prvo, v prihodnje znižali, v skladu s trendi, zamudne obresti in da bo država poskrbela tudi za to, da bo vsem tistim, ki imajo pravico pridobiti ta sredstva nazaj, le-ta vrnila z enako obrestno mero.
Kot zadnje bi se nekoliko dotaknil državne uprave, in sicer je tukaj čisto enostavna ugotovitev, da tako rekoč skoraj eno tretjino proračuna porabimo za plače v državni upravi. Ampak mene ta višina niti ni toliko motila, čeprav je logično, popolnoma jasno previsoka; predvsem me je motila tista postavka, v kateri je kar na nekaj mestih napisano - postavka nadure v državni upravi. Jaz pravim, kakšne nadure neki v državni upravi?! Kdo še to danes kje vidi? Moje trdno prepričanje je, da nadure lahko dobi plačane samo delavec v neposredni proizvodnji za strojem, torej neposredni proizvajalec, neposredni proizvajalec nove vrednosti. Uprava, po mojem mnenju, ne more biti deležna nadur, kajti kolikor mi je poznano, vodstvene strukture v podjetjih, v pisarnah - nihče ne vpraša, kdaj bodo svoje delo opravili, ampak lastnik od njih zahteva, da morajo vsa administrativna dela, ki se tičejo priprave posla, priprave dokumentacije za izvoz in vse ostalo, kar je v zvezi s tem potrebno, morajo narediti v tistem roku, ki je pred njih postavljen, in nihče ne vpraša, kdaj bodo to naredili. To morajo narediti in jim tudi nihče ne povrne stroškov. Lahko tudi zaradi mene oziroma zaradi lastnikov to počnejo ponoči. V glavnem vemo, da se izreden pritisk lastnikov v podjetjih izvaja na vodstvene strukture. Tukaj pa kar neke nadure naj upravni delavci dobijo plačane. Od kod? Tega ne razumem in tudi ne bom podpiral. Mi, državljani logično zahtevamo od državne uprave, da svoje delo opravijo v rokih, kvalitetno in strokovno in tudi učinkovito. Ampak v rednem delovnem času.
Zato bom predlagal črtanje vseh teh postavk v državnem predračunu z amandmaji. Če tega vlada sama ne bo umaknila. V zvezi s tem je treba omeniti tudi racionalizacijo državne uprave. Jaz vem, da ta vlada in ta koalicija ni sposobna narediti reorganizacije državne uprave, čeprav je nujna, čeprav to zahteva tudi Evropska skupnost od nas. Strokovnjaki so o tem že izrekli svoje. Ampak popolnoma logično je, da zaposleni v državni upravi so močan aparat, ni tako enostaven. Sedaj te ljudi nekako poskušati na novo razporejati je velik zalogaj. Zato predlagam, da ta vlada in ta koalicija poišče pomoč pri zunanjih sodelavcih, kajti tudi v podjetjih, če vam je znano, so podjetja najemala tuje strokovnjake, predvsem iz programa Phare, da so prihajali v podjetja in da so dejansko skupaj s podjetji, vodstvi podjetij, pripravljali programe reorganizacije njihovih uprav. Kajti to je nekako manj boleč način, ker so tuji strokovnjaki pokazali in povedali, da je to nujno potrebno. Logično je, da smo mi nekako tako navajeni, da raje verjamemo tujim strokovnjakom, tujim gospodarjem kot pa samim sebi. Zato bi bilo prav, da tudi vi poiščete pomoč pri Evropski skupnosti. Pokličete strokovnjake in da v najkrajšem času izvedete to reorganizacijo državne uprave. Kajti popolnoma logično je, da ne moremo samo trošiti oziroma lahko trošimo samo toliko, kolikor proizvajamo. O tem govorita tako gospod Arhar kot tudi minister za finance. Prav je, da se ta uprava končno reorganizira, da se ne zaposluje vedno novih ljudi, na nekaterih področjih pa se mogoče pušča preveč manevrskega prostora in so ljudje tako rekoč brez dela.
Kajti, samo če primer povem. Nek administrativni delavec ali vodja neke pisarne ima na razpolago mogoče 200 milijonov denarja za razporediti za nek program in potem ima še svojega svetovalca, tajnika in ne vem koliko ljudi še zraven, kar je po moji logiki popolnoma odveč. Kajti, če imaš pravilno postavljene programe, pravilno postavljene formularje in kontrolo - ne brezzveznih papirjev, kot mi vemo, da jih imamo na tone, nepomembnih papirjev za neki razpis itn. - da je možno zožiti število zaposlenih in tisto ubogo vsotico denarja brez problema razdeliti z bistveno manjšimi stroški. No, če se to ne bo zgodilo, bom samo za primer povedal tole, kar je bilo nekako že mogoče pred letom, dvema nekje zapisano, da bomo ob takih trendih zaposlovanja v državno upravo, kot se je v prejšnjih letih dogajalo, okoli leta 2030 vsi državljani delali v državni upravi. To je bilo dosti strokovno utemeljeno oziroma tudi izračunano.
S tem bom svojo razpravo zdaj zaključil. Povedal bom tudi tole, da mi je bila zelo všeč misel, ki sem jo slišal nekje v javnosti, da bomo ob sprejemanju proračuna spet vsi izredno modrovali in na splošno govorili, ne bo pa nekih konkretnih predlogov, nekih konkretnih idej, ki bi seveda zaživele in ki bi dale tudi neke končne rezultate. Upam, da sem s svojim izvajanjem dal nekaj vprašanj, tudi nekaj konkretnih predlogov. Na vas je, draga koalicija in tudi vlada, če jih boste upoštevali v praksi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Kelemina. Naslednji razpravljavec, gospod France Pukšič. Izvoli.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik - predsedujoči podpredsednik, poslanke in poslanci, gospodje ministri, mediji in ostali, ki ste prisotni na današnji proračunski razpravi. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Proračunska razprava za 1999. leto - tokrat lahko vsaj nekaj rečemo v roku, tako kot je po poslovniku državnega zbora predvideno. To povem predvsem zato, ker sem bil vedno, ko je bila razprava, po rokih seveda, po izteku celo proračunskega leta itd., tudi kritičen do tega. Pa vendar, proračunska razprava o proračunu za leto 1999 s približno 960 milijardami tolarjev v 26 Poročevalcih. Pa vendar, če na začetku pogledamo v Poročevalcu številka 59 odhodke, lahko strnemo v štiri točke. Tekoči odhodki v proračunu za letošnje leto 285 milijard, tekoči transferji 565 milijard. Ko to sešteješ, se nekje že približuješ tej 900, tej 800 pa nekaj številčni številki in ugotoviš, da ostane na postavki 3 in 4 - investicijski odhodki in investicijski transferji približno 110 milijard. Procentualno gledano so tekoči odhodki okoli (zaokrožujem) 29 in še nekaj, se pravi, približno 30%; tekoči transferji procent manj od 60, to pomeni 59% ter investicijski odhodki in investicijski transferji 11%. Ali z drugimi besedami; proračun za leto 1999 je investicijsko naravnan z 11%. Ker sem sam sestavljal že štiri proračune in ker poznam kar veliko število proračunov v občinah, takšnih ali drugačnih, nisem še naletel na proračun z 11% investicijskimi sredstvi. Za večino občin, vsaj za nekatere pa lahko trdim, da so investicijska sredstva od 25%, 35% ali celo kakšen procent več v celotni sestavi proračuna. Rekli boste, je že tako, jaz bom pa rekel, je, pa vendar menim, da bi se dalo v proračunu za leto 1999 kaj spremeniti oziroma povečati na tisti tretji in četrti postavki - to so investicijski odhodki in investicijski transferji.
Res je, da je takšen proračun, kot je, dejansko realen odsev, realna slika sedanje vlade in vsesplošnega stanja v državi, takšnega, kakršno je. Če pogledamo samo pri tekočih odhodkih postavke 404, 405 in 409, kjer so sredstva za nadurno delo, plače za delo po pogodbi in drugi izdatki zaposlenih v višini 2,7 milijarde tolarjev. 2,7 milijarde tolarjev bi lahko dalo novih delovnih mest tam od 350 do 400 delovnih mest, kjer bi bil osebni dohodek od 50 do 70.000 tolarjev. Od 350 do 400 delovnih mest v armadi brezposelnih prek 120.000 seveda ni veliko. Je pa gotovo za tistega, ki delo dobi, bistveno in bistvenega pomena za njegovo družino in za okolje, iz katerega izhaja. Sredstva za nadurno delo se povečujejo s 23% na milijardo 600 in plače za delo po pogodbah s 15 na 81 milijonov za indeks 500 in nekaj. Glede na socialno stanje v naši državi, glede na brezposelnost, spoštovane gospe in gospodje, ne razumem teh postavk. Od vlade bi pričakoval, ker dela sedaj že tretji proračun, da bi imela bolj v "oziru" obstoječe dejansko stanje.
Zakaj o tem govorim? Zato, ker bom tudi konkreten s tremi primeri, ki so dovolj sveži. Tak proračun, kot je, ne odgovarja dejanskemu stanju oziroma se postavlja vprašanje; zakaj taki članki, ki jih v časopisu lahko preberemo. Odgovor na to je sama slika v naši državi, ki pokaže in razkrije dovolj bede, revščine in kaj vse za tem je. Zakaj? Od kod? Kje so razlogi? Verjetno so razlogi zaradi takega stanja brezposelnosti, v kakršnem smo. Da pa potem to bedo, revščino še povečujeta alkohol, mamila in tako dalje, je pa seveda povsem znana zadeva. Zakaj smo včeraj v Slovenskih novicah prebrali članek "S svinjsko pištolo nad lastno mamo"? Ali ste ta članek prebrali? Če ste ga in pogledali tudi fotografijo, lahko ugotovite, da ta, ki je to storil, stoji pred hišo. Kakšna je ta hiša, pokaže fotografija. V tej hiši očitno ni zaposlitve, očitno je družina, ki se ukvarja s socialnimi problemi; družina, kjer ni zaposlenih, kjer ni osnovnih elementov za preživetje. Je pa nekaj drugega. V taki družini je alkohol in boste rekli: kako? Odgovor na to vprašanje verjetno poznate.
Ali odgovor v proračunu, v postavki sredstva za nadurno delo, sredstva za delo po pogodbi bodo odpravila tudi kakšno od takih katastrof. Ne verjamem! Verjamem pa, da če bi se tega lotili drugače, bi lahko bilo bistveno boljše stanje, ne pri tej družini se ne bi dogodilo to, kar se je, ampak v večjem številu družin v naši državi. To seveda, na žalost, ni osamljen primer. Takšnih imamo na stotine, le o nekaterih mediji zapišejo in poročajo. Po drugi strani pa ne moremo ugotoviti - v današnjem Delu - kam so šli milijoni v oškodovanju družbenega premoženja. Spoštovane poslanke in poslanci, kako bi ugotovili - celo ta državni zbor je imenoval preiskovalno komisijo nekje marca v tem letu, pa še do danes ta preiskovalna komisija po tistem poslovniku o delu preiskovalnih komisij, ki daje pravico in zahteva od preiskovalne komisije, da nekaj na tem naredi, ni dobila ustreznega kadra, ki bi lahko na tem delal - ustreznega strokovnega kadra. Ena državna sekretarka za dve tako zahtevni preiskovalni komisiji je katastrofa. Torej, očitno ni politične volje in dokler tega ne bo, se marsikaj ne bo spremenilo.
Spoštovane poslanke in poslanci! Če sem govoril o tistem primeru, ki je bil včeraj v Slovenskih novicah in izhaja iz Slovenskih Goric, je v Mladini, 19. oktober v članku "Družina na šestih kvadratnih metrih". Družina na šestih kvadratnih metrih - v obdobju jaht, golfa, silikona je demokracija nekatere postavila na rob brunarice. Ali je kdo prebral tudi ta članek? Govori o 4-članski družini, govori o očetu in materi Egonu in Angeli ter dveh otrocih, eden hodi v srednjo šolo, drugi v osnovno šolo. Govori o tem, da ima punčka kronično vnetje mehurja, in govori, da živijo nekje na robu, na Igu. Ali je to res? Ali je to mogoče? Res je in govori o tem, da kljub vsemu niso imeli pozitivnega odziva pri dodeljevanju stanovanj v mestni občini Ljubljana, menda pod to spadajo. Stanja niso rožnata, stanja so alarmantna, stanja so kritična. Pa se s takšno politiko, ki jo vodi vlada, ne doprinese k temu, da bi se na teh področjih stanja, vsaj poskušala nekoliko popraviti, sanirati. Ali bosta postavki sredstva za nadurno delo in sredstva plače po pogodbi sanirali enega izmed teh problemov? Ne bosta. Odgovor je jasen: ne bosta. Odgovor je jasen, da verjetno ta vlada ni sposobna ali, še bolj verjetno, pripravljena reševati takšne primere.
Pod tekočimi odhodki obstaja tudi postavka prispevki za porodniško varstvo. Ja, prispevki za delo po pogodbi na indeks 512, za porodniško varstvo pa na indeks 79,5. Da bomo korektni, navzdol! Torej načrtujemo manj rojstev ali načrtujemo, da bodo tiste, ki bodo rodile, dobivale nižje nadomestilo osebnega dohodka. Je to v planu? Ne vem. Skratka, ne ena ne druga postavka ne bosta izboljšali oziroma pripeljali do drugačnega stanja v naši državi.
Kaj pa postavka izdatki za službena potovanja? 3 milijarde 600, približno - za službena potovanja 3 milijarde 600! Postavka za investicije v osnovno šolstvo na demografsko ogroženih območjih je 400 milijonov, službena potovanja pa 3 milijarde 600! Tudi z indeksom 25 navzgor. Poslanke in poslanci, v državnem zboru je bil sprejet sklep o omejevanju zaposlovanja. Ali se bodo potem ta potovanja, ti potni stroški dvignili, bodo tisti, ki so že zaposleni v državni upravi, dobivali več ali kaj?
Tekoče vzdrževanje je naslednja postavka. Saj verjamem, da je potrebna, vsi se s tem strinjamo. Pa vendar, v času stagnacije, v času, ko vlada ne dosega tistih rezultatov, ki jih na začetku leta napoveduje, na koncu leta pa do tega ne prihaja, ti rezultati - s 16,5 milijarde na 20 milijard tolarjev, zopet za indeks 20. Ali niste govorili, da je inflacija okoli 8%? Ali je res najnujnejše glede tekočega vzdrževanja, da je treba dvigniti za 3,5 milijarde tolarjev? Samo na ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj za demografsko ogrožena območja, za infrastrukturo, za sofinanciranje, je približno 2 milijardi tolarjev. Danes imamo približno 60% teritorija Republike Slovenije demografsko ogroženega, na katerem živi približno 25% prebivalcev, v glavnem ljudje, ki so brez služb, v glavnem socialno ogroženo prebivalstvo. Pa vendar bi ta proračun moral bistveno več zajeti tudi na teh področjih, da bi si država prizadevala -pravim celo tako, da nekdo živi na teh področjih! Za to bo treba plačati, da je tam, da obdeluje to zemljo, da se ne zarašča in tako dalje, ne pa ga kaznovati z vsemi mogočimi in nemogočimi obremenitvami. Ko bi pričakovali, da bo nekdo vsaj približno enako lahko živel v naši državi - ne govorim o uravnilovki, ampak o tistih osnovnih elementih za življenje, ki pa, verjemite, gospe in gospodje, na 6 kvadratnih metrih brunarice, za 4 člansko družino, to ni. Upam, da bo kdo jutri poročal, da bo ta problem razrešen. Gre za otroka, gre za dva mladoletnika in družino - očeta in mater.
Postavka kazni in odškodnine - 134%. Z milijarde 800 na 2 milijardi 400. Ko pridemo na naslednjo - tekoči transferji. Tekoči transferji v sklade socialnega zavarovanja. Mislim, da se je začelo tri proračune nazaj 25 ali 35 milijard, sedaj smo na 149, skoraj 150 milijardah. Žagamo tisto vejo, na kateri pravzaprav sedimo. Žaga se tista veja investicij z napolnjevanjem teh skladov zato, ker jutri ali pojutrišnjem več ne bo nikogar, ki bi lahko sploh polnil proračun. Kje je tako opevana pokojninska reforma? Veliko prahu in malo koristi od vsega tega oziroma nič. Do kod še lahko sega ta postavka socialna zavarovanja? Do tako daleč, da sama sebe poje, potem je pa konec. Tega se zavedajo nekateri v vladi. Na žalost imajo premalo moči ali pa stojijo za tem kakšni drugi čudni interesi.
Proračun, ki ima 11%, namenjenih za investicije in transferje v investicije, verjetno ni proračun, kateremu bi lahko rekli, da je gospodaren, da je investicijsko naravnan, da je evropski. Kaj pa občine? V tem državnem zboru je bilo o občinah veliko povedano o financiranju občin tudi. Iz 17. člena zakona o spremembi in financiranju - dopolnitvah zakona o financiranju občin izhaja, da bi občine že v proračunu Republike Slovenije se morale videti oziroma v tem proračunu bi moralo biti jasno, katere investicije in kateri ukrepi bodo sofinancirani z dodatnimi republiškimi sredstvi. Veste, da tam v 17. členu piše, da obseg dodatnih sredstev, ki jih prejme občina, lahko predstavlja največ 70%. Narejena je lestvica in vemo, da bomo pri 192 občinah imeli kar približno 40 do 50 takšnih občin, ki bo njihov delež dohodnine na prebivalca v občini, v primerjavi s povprečnim deležem v državi, znašal pod 50%. To pa seveda pomeni, da bi za te investicije, ki bodo sofinancirane do 70%, potem pa seveda 60, 50, 40 itd., občine verjetno morale videti, v samem proračunu pa tega zaenkrat ni. Iz proračuna Republike Slovenije tudi ni razviden izračun primerne porabe občin za leto 1999, kar bi - po mojem - moralo biti, celo pred odločanjem o občinah, ampak to je že druga zgodba. Šele iz takoimenovane primerne porabe in izračuna prihodkov občinskih proračunov bi se dalo določiti, kolikšna bo finančna izravnava in z določitvijo investicij in ukrepov, ki so za državo pomembno, bi se dalo potem določiti te postavke. Predvsem točka investicije in ukrepi, ki se bodo sofinancirani z dodatnimi republiškimi sredstvi, od 70% pa navzdol, je zelo pomembna, ker se je med tem časom spremenil zakon o financiranju občin in zakon, ki je veljal o financiranju občin prej, torej do 90% povprečne porabe na prebivalca v Republiki Sloveniji in na osnovi prejšnjega zakona so bile sklenjene nekatere pogodbe oziroma nekateri sklepi posameznih ministrstev. Konkretno je bilo takšnih sklepov veliko podpisanih in še nerealiziranih na ministrstvu za šolstvo in šport. Kako se bo zaključila ta investicijska zgodba, ko so podpisane pogodbe z izvajalci, v veliko primerih celo že izvedene, da se bodo zagotovila ta investicijska sredstva? Po prejšnjem načinu financiranja so določene občine imele več investicijskega denarja, kot ga bodo imele sedaj. O tem sem dovolj govoril pri lokalni samoupravi in tega ne bom ponavljal. Vendar nastane problem. Ta investicijski račun v tem trenutku postaja luknjičast, luknjičast zato, ker ni prilivov. Veliko občin danes ne ve, ali bodo te investicije in ti ukrepi pospremljeni s strani države s sofinanciranjem do 70% oziroma kako se bodo nabrala sredstva na investicijskih računih, da se bodo poplačale situacije. V tem primeru ne gre za nobeno lokalno infrastrukturo, vodo ali cesto, v tem primeru gre za investicije v osnovno šolstvo. To je dovolj resen problem, ki bi moral biti dovolj jasno, razločno opredeljen tudi v proračunu in rešitev tega bi morala biti znana pred sprejetjem proračuna.
No, iz državnega proračuna tudi niso razvidni, po mojem mnenju, nekateri stroški upravnih enot za najemanje prostorov, energije in tako dalje, ki se ne poravnavajo in s tem tudi nekako, hote ali nehote, to pripelje župane v pozicijo, ko ne oddajo prostora za en slovenski tolar, ampak ga dajejo kot dezinvestiranje, kar pomeni, vložijo vanj, ne da bi kaj dobili zanj in dejansko ostanejo brez vsega.
No, da je to eden izmed večjih in resnejših problemov - namreč investicije, delež države do 70% ob spremembi zakona o financiranju občin - kaže primer zagotovitve sredstev za plačilo izvedenih del na objektu osnovne šole Zavrč, ki smo ga 17.6.1998 prejeli poslanci in poslanke v državnem zboru. Na osnovi tega dopisa je potem tudi sklep o izvršbi, ki govori, da je: "Izvržba na podlagi verodostojne listine, to je zgoraj navedeni situaciji, in računa se na predlog upnika, GTS gradbeništvo, trgovina, storitve, Trežec, Videm pri Ptuju nalaga dolžniku občini Zavrč, 11 Zavrč, da v 8 dneh po vročitvi sklepa poravna upniku terjatev, in sicer:
1. Glavnico v znesku 62 milijonov 070 155, 91 tolarjev ter zakonite zamudne obresti, in sicer od zneskov in potem je to našteto.
Sprašujem se, kaj bo naredila država, da ne bo prišlo pri tej izvržbi, če ne bodo ti stroški poravnani, do rubljenja in do izpraznjenja - to kar se lahko zarubi - opreme iz šole. Občina in država tu očitno nista zadevo uskladile. Na koncu se zgodi to, da ostane tisti, ki je dela izvajal, danes bos in gol; tisti s krediti na banki, tisti z obrestmi na ta kredit in tisti nelikviden. Na ta način se je temu gradbenemu podjetju Korpar iz Tržca pomagalo, da je odpustil do sedaj že približno 20 delavcev. Naslednjih 20 je tik pred tem, ker gre to podjetje v stečaj. 62 milijonov je vsota, ki bi pokopala kakšno večje podjetje, ne le enega gradbeniškega podjetja z 20, 30 zaposlenimi. V administraciji pa sta z direktorjem še računovodja in dva zaposlena. To je tudi problem te države in problem proračuna. Zato govorim, da bi morali biti že vnaprej znane in v proračunu opredeljene investicije, ukrepi, ki se bodo sofinancirali z dodatnimi republiškimi sredstvi. Da ne bo jutri, pojutrišnjem več takih, kot je to gradbeno podjetje, ostalo na cesti. S tem seveda nismo doprinesli k zmanjševanju števila brezposelnih, ampak k povečanju in s tem smo povečali možnost nastajanja tragičnih zgodb med našim prebivalstvom, takih, o katerih sem tudi prej nekaj govoril.
Naslednje vprašanje proračuna je, kaj je s sredstvi za demografsko ogrožena področja in kaj in kako je z realizacijo dogovora parlamentarnih strank v tem državnem zboru. 22. julija tega leta, podpisali pa so ta dogovor: vodje poslanskih skupin liberalne demokracije, slovenske ljudske stranke, to je bistveno, DeSUS-a - torej treh vladnih strank, med drugim seveda tudi opozicija, kar pa nima takšnega pomena, ker je podpisan dogovor ob sprejetju zakona o financiranju - spremembi zakona o financiranju občin in s tem je bilo tudi javno priznano, da zakon o spremembi in financiranju občin ni dober. Ni za to, da bi prišlo do razvoja na manj razvitih področjih, podpisan dogovor, ker zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin ne rešuje v celoti problema razvoja na gospodarsko manj razvitih območjih in demografsko ogroženih območjih, je nujno do konca leta sprejeti poseben zakon o skladnejšem regionalnem razvoju. Sprašujem, kaj je s tem zakonom o skladnejšem regionalnem razvoju? Mislim, da se že od prve obravnave potika dve ali tri leta.
Poleg navedenega ugotavljamo, da je potrebno zagotoviti tudi dodatne finančne vire lokalnih skupnostim, kar zahteva čimprejšnji sprejem zakona o davku na nepremičnine. Do danes še tega zakona o davku na nepremičnine ni sprejela niti vlada. Kakšna je procedura, da bo še sprejel državni zbor, poznamo. Podpisniki bomo sprejeli vse potrebno, da bo zakon o skladnejšem regionalnem razvoju sprejet še letos ter da bo zakon o davku na nepremičnine sprejet v čim krajšem času. Je to zopet eden od dogovorov, takšen, kot je bil dogovor 30. junija 1997. leta oziroma takrat je bil že odgovor na ta dogovor, ko je bil dogovor 30. junija 1997, ko smo sprejeli tu, v tem zboru sklepe, pripravo zakona o spodbujanju skladnejšega regionalnega razvoja, to pomeni 1997. leta, ta dogovor 1998. leta in poglejte, iz leta v leto se to prestavlja in niti eden od naštetih problemov se ne rešuje. Takrat smo tudi zapisali - torej sklep državnega zbora: "Zagotovitve obsega sredstev za pospeševanje skladnejšega regionalnega razvoja v višini 0,23% bruto domačega produkta, to bi bila šele raven od leta 1991 in postopnega povečanja na primerljivo raven v državah Evropske unije." Vemo, da je bistveno večji delež bruto domačega produkta v državah Evropske unije, danes pa je ta delež, čeprav govori v poročilu ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, da bo menda za 16% letošnji delež večji od lanskega deleža, pa še vedno je to trikrat manj, kot bi bilo, če bi to bilo ekvivalentno ravni z leta 1991. Navsezadnje prijave, ki pridejo na ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj za demografsko ogrožena območja, so približno 4 do 5 milijard, tisti del, za katerega občine zaprosijo za sofinanciranje. Pa vemo, da v glavnem ministrstvo ni več sofinanciralo kot do 30%.
Tudi zahteve pri komunalni infrastrukturi na ministrstvu za okolje in prostor so zahteve - torej, zopet za tisti del, ki bi naj ga ministrstvo sofinanciralo - okoli 2,5 do 3 milijarde letno. Sredstev pa imajo na razpolago 300 do 400, menda sedaj v proračunu za naslednje leto 600 ali 700 milijonov. Skratka, zopet podkapitaliziranje te postavke za faktor 3- do 4-krat. Vendar, poglejte sredstva, o katerih govorim - govorim o nekaj milijardah tolarjev; nikoli nisem govoril o 100 milijardah tolarjev, ampak o nekaj pod deset. Če bi vse to sešteli, bi komaj komaj prišli na postavko 10 milijard. Vendar bi s tem naredili nekaj. To, na kar opozarjamo - in zelo malo nas je takih poslancev, ki opozarjamo - na razmere, ki so v državi, na demografsko ogrožena območja, na brezposelnost, na zanemarjeno infrastrukturo na teh območjih, na zanemarjanje teh območij; na splošno bi se ta območja bistveno bolje, bistveno hitreje razvijala. Od tega bi v končni fazi imeli največ ravno tisti, ki bi v ta območja investirali. To pomeni - država, če bi preusmerila en delež teh sredstev, kot sem že prej govoril, samo 5, 6 milijard na področju vzdrževanja in tako dalje. Če bi šlo na ta področja, bi se kasneje s teh področij, ko bi imeli ljudje osnovne elemente za življenje, vračala prek obdelane zemlje. Dobro vemo, da to, kar se pridela na zemlji, za sabo potegne tudi predelavo, predelovalno industrijo in tako dalje in tako dalje. Skratka, eno je pogojeno z drugim, vendar začeti je treba pri temeljih; temelji za to pa je proizvodnja, v tovarnah ali na podeželju - torej na zemlji, na kmetiji. Najslabše pa je samo nekje od zgoraj črpati in srkati iz tistih področij, ki še nekako, na žalost, životarijo. Životarijo pa bolj zaradi tega, ker tudi v teh panogah, primer tekstilne, usnjarske, kovinarsko-predelovalne in tako dalje - v teh industrijah, vemo, poznamo, kakšne osebne dohodke in s koliko mesečnimi zamudami dobivajo le-te izplačane.
No, in v tej bogati beri proračuna bi opozoril mogoče še na eno postavko: ministrstvo za okolje in prostor - obramba pred točo. Ali boste imeli 3 milijone ali imeli 2 milijona, eno in drugo vam ne pomaga nič. Čisto nič! Boljše je, če se to da na kakšno drugo postavko za kakšno potovanje. "Brez zveze!" Vendar podatki o škodi, ki nastaja prav zaradi toče - upam, da so vam prizentni v ministrstvu za kmetijstvo, ministrstvu za okolje in prost, ministrstvu za promet in zveze in tako dalje. To je golo norčevanje. Da je norčevanje še večje, je postavka 89%, to pomeni upadanje, škoda na tem področju pa narašča.
Opozoril bi samo še ministrstvo za promet in zveze. V postavkah tega ministrstva, v Poročevalcih nisem nikjer zasledil tistega, kar je minister na predstavitvi ali tako imenovanem hearingu govoril. Govoril je o investicijskem denarju za sekundarno mrežo, to kar je v svojem mandatu prvo leto tudi izpeljal, to je investicije za lokalno infrastrukturo. Izgovor v poročilu o tem, da je sedaj država prevzela okoli tisoč kilometrov lokalnih cest v svojo okrilje, ne drži. Teh cest je na 100 tisoče kilometrov in en tisoč pri nekaj 100 tisoč kilometrih ne pomeni veliko. Zato bi bilo dobro, da pri spremembi oziroma pri dopolnitvah proračuna imamo tudi to postavko. Namreč, evidentno je, da se je iz te postavke naredilo vsaj 3-krat več kot pa, če take postavke ne bi bilo. Iz preprostega razloga: približno tretjino k tem sredstvom so dodale občine in približno tretjino, ker gre za lokalne ceste, ker gre v glavnem za ceste v neurbanih naseljih, so prispevali občani s pogodbami, samoprispevki itd. Torej tudi na tem področju se zanemarja, pa čeprav so rezultati pokazali, da so odlični.
No, opozoril bi še samo na eno postavko ali en sklep tega državnega zbora, ki tudi ni bil realiziran, to je, da bo vpeljana davčna olajšava pri napovedi dohodnine za celotne izdatke za infrastrukturne storitve, ki presegajo običajne cene za infrastrukturo v urbanih naseljih. Na tem področju ni bilo narejenega nič, pa čeprav bi ta postavka olajšava na dva pri dohodnini, doletela tiste, ki iz svojega neto osebnega dohodka financirajo prav infrastrukturno mrežo. Zato predlagam, spoštovani kolegi, spoštovane kolegice, gospodje ministri, da pri dopolnitvi proračuna upoštevate omenjeno problematiko, da preusmerite del sredstev na omenjena področja in s tem pokažete, da sestavljate proračun Republike Slovenije tudi za tistih 60% prebivalcev na demografsko ogroženih področjih, čeprav jih je samo 25%, 60% teritorija Republike Slovenije, pa vendar 25% prebivalcev Republike Slovenije.
Za imenovani primer na Igu, za to družino, pa upam, da bo se rešitev našla še pred nočjo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala, gospod Pukšič. Kolegice in kolegi, samo bi vas spomnil, da smo v splošni obravnavi proračuna in konkretne pripombe na posamezne postavke bomo dajali z amandmaji. Zato prosim, da bi v skladu s tem načeloma govorili o proračunu in da se bi se izogibali konkretnih postavk, ker bomo to potem v drugi obravnavi konkretno obravnavali. Besedo dajem dr. Jožetu Zagožnu.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod podpredsednik, drage kolegice in kolegi! Znano je, da je v razvitih demokracijah državni proračun najpomembnejši politični akt. Skozi razdelitvijo proračunske pogače se zrcali politika države. Kolikšen del ustvarjenih dobrin bomo namenili za javno porabo in kako jih bomo razdelili med posamezna področja, je eminentno politično vprašanje. Odgovori nanj nam povedo, katerim področjem bomo dali prednost in katere bomo hitreje ali počasneje razvijali in kakšna bo torej politika naše države v zadnjem letu tisočletja, ki se izteka, gledano skozi proračunska očala.
Proračun naj bi se glede na preteklo leto nominalno povečal za 10,8%, kot je znano, in bi znašal 958,6 milijarde tolarjev. Glede na predvideno stopnjo inflacije 6,5% to pomeni njegovo 5,3% realno rast. Ta bi lahko bila kvečjemu tako visoka, kot je predvidena stopnja gospodarske rasti oziroma bruto domačega proizvoda. Še spomladi je vlada računala na 4% gospodarsko rast v prihodnjem letu, vendar sedaj Zavod za makroekonomske analize in razvoj pričakuje le 3,5 do 3,7% rast, pri čemer se sklicuje na to, da bodo tudi druge evropske države dosegale nižje stopnje gospodarske rasti, kot so jo načrtovale - na primer, Zvezna republika Nemčija 2,2% - in da naj bi to dejstvo vplivalo tudi na nižjo gospodarsko rast pri nas. Če bo inflacija v resnici znašala samo 6,5%, kar je ta hip težko verjeti, bo torej realna rast državnega proračuna še vedno okoli ali pa najmanj 1,8% višja, kot bi smela biti. Torej, menim, da je izgovarjanje na recesijo v Evropi nesprejemljivo in tudi neprimerljivo, saj je gotovo, da 2,2% za Zvezno republiko Nemčijo gotovo pomeni toliko kot pri nas 5 ali 6%.
Za proračun prihodnjega leta je značilno več novosti. Uporabljena je bila nova metodologija in prisotna je strahotna obsežnost in s tem tudi nepreglednost proračuna. Zato se je težko znebiti vtisa, da to ni narejeno zavestno. Še vedno je v njem prisoten proračunski primanjkljaj, čeprav zanj ni razlogov. Še vedno se ni zmanjšal delež proračuna v bruto domačem proizvodu, kljub poskusom, da bi z novo metodologijo prikazali zmanjšanje tega deleža. Indeksi rasti v proračunu, po moji sodbi, ne bi smeli presegati 1 oziroma 100, glede na to, da se je v preteklih treh letih ogromno povečal. Spomnimo se, da s 540 na 958 milijard. V letošnjem proračunu ne bi smelo biti praktično nikakršnega primanjkljaja, kot sem že dejal. Dejstvo je tudi, da je dejanska javna poraba še mnogo večja od prikazane, ker niso zajete paradržavne inštitucije, to so razni skladi in agencije, ki so bodisi proračunske ali pa kapitalske narave, in vsaj tiste, ki so proračunske narave, bi morali biti vključene v integralni proračun.
Po dosedanji metodologiji proračun presega, še vedno, 45% oziroma 46% bruto domačega proizvoda. Trenutni trendi prihodkov in odhodkov proračuna so dokaj zaskrbljujoči. V prvih šestih mesecih tega leta je bil zabeležen kar 6% deficit. Resnični državni proračun je samo tisto, kar ostane, ko odbijemo fiksne in garantirane obveznosti in obresti. Gre za finančne obveznosti iz preteklih let, za zakonske obveznosti in za obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Samo za ZPIZ bo šlo 149 milijard in za obresti 50 milijard, to je skupno okoli 200 milijard. Če od tega, kar ostane, odštejemo stroške administracije, zlasti plače v javnem sektorju, ne ostane omembe vrednih sredstev za razvoj.
Pri pripravi proračuna se je delala nerazumljiva napaka, ko so posameznim resorjem neselektivno, to je linearno, zmanjševali sredstva in ker morajo biti najprej poravnane fiksne obveznosti posameznega resorja, se je dejansko praviloma rezalo predvsem tista sredstva, ki so namenjena za razvoj, namesto da bi se naredila vsebinsko strukturna analiza in bi zmanjšali tudi druge postavke, kjer so še zelo velike rezerve. Se pravi, da bi šli na osnovi vsebinske analize zmanjševati. Glede na to ta proračun v veliki meri še vedno ohranja filozofijo jugofinanc, ne pa sodobnih evropskih financ. Vtis je, da predloženi proračun ni nastal na osnovi jasne razvojne strategije in programa racionalizacije državne uprave, pač pa, da je rezultat merjenja moči in prestiža koalicijskih partnerjev in kot tak pomeni tudi nenačelni kompromis.
Z državnim proračunom se določajo tudi pogoji za delo gospodarstva v naslednjem letu in ti pogoji, ki so v njem, so zelo neugodni. Predloženi proračun pomeni preveliko obremenitve za gospodarstvo, saj so se odhodki že leta 1997 in 1998 povečali za 15%. Tisti, ki delamo v okviru gospodarstva ali samo z njim v povezavi, smo v paradoksalni vlogi, saj se moramo na eni strani zavzemati za čim večjo razbremenitev gospodarstva, na drugi strani pa zato, da bi dobili gospodarski resorji dovolj denarja za razvoj podjetij. Ob tem naj opozorim na ponižujoče majhen delež, ki je namenjen resorju drobnega gospodarstva, kar seveda odseva odnos vlade do zasebne iniciative. Čudi me tudi odkrit spor znotraj vlade oziroma posameznih resorjev, ker očitno teh nesoglasij niso mogli zgladiti in so jih bili prisiljeni prenesti tudi v javnost.
Proračunska sredstva bi morala torej realno naraščati najmanj za 1% počasneje od rasti bruto domačega proizvoda, ne pa, da naraščajo hitreje od njega za skoraj 2%. V tem proračunu ni storjenega praktično ničesar za zmanjšanje obremenitev gospodarstva, za dvig njegove konkurenčne sposobnosti in za njegov razvojni zamah. V njem ni razčlenjena politika spremljajočih operativnih ukrepov za izboljšanje pogojev gospodarjenja - kljub velikemu obsegu papirja. Na primer, kako bomo odpravili razkorak med tečajem in inflacijo, kako bomo znižali prevelike obrestne mere, kako bomo privabili svež kapital, kako bo država pospeševala razvoj v posameznih panogah, kako se bodo zmanjševali stroški v državni upravi, zlasti število zaposlenih in njihova kakovost. In še konkretno. Od 3,7 milijard tolarjev, ki naj bi šle v Slovenske železarne in od 4,8 milijarde, ki naj bi šle v saniranje premogovnikov, sta le kakšni 2 milijardi namenjeni za investicijski del programa. Res je morda še najbolj razvojno naravnanih 2,8 milijarde tolarjev investicij v energetiko in skupaj je torej za čisti razvoj gospodarstva namenjen le kakšen odstotek proračuna, za razvoj tehnologije pa le 0,5%, kar je seveda nesprejemljivo.
Država Slovenija mora končno vzpostaviti razvojne mehanizme. To je vendarle funkcija države. Pogledati mora v lastna čreva, ne glede na to, kako tam smrdi. Če je vlada ugotovila, da bo stopnja gospodarske rasti 3,5%, potem bi morala temu ustrezno zmanjšati tudi proračun, pa tega ni storila. Namene, za katere bodo vladni resorji porabili sredstva, so razdrobljeni, nepovezani, si nasprotujejo, iz njih ni razvidna jasna in enotna razvojna strategija. S takšnim proračunom, po moji sodbi, tihotapimo socializem nazaj skozi zadnja vrata. Takoj bi bilo treba pristopiti k strukturnim reformam, kajti v Evropski uniji ne bomo imeli več v svojih rokah finančne politike, ostalo nam bo le pobiranje davkov. Finančna politika se bo namreč kreirala v Bruslju. Tik pred tem, ko nekateri trdijo, da gremo v Evropo, ni niti najmanjše zavesti o tem, da je potrebno te stvari temeljito vsebinsko in konceptualno spremeniti. Skrajni čas je torej, da na tem področju napravimo odločilen korak, da spremenimo miselnost, filozofijo: država mora kot institucija postati partner gospodarstvu in njegov spodbujevalec, ne pa parazit, kot je danes v mnogočem. Slovenija mora postati zanimiva za svetovni kapital, skratka, zanimiva lokacija za ta kapital. To pa bo, samo če bo dovolj varna in poceni. Kapital in z njim razvoj se bo v okviru Evropske unije selil tja, kjer bodo zanj najugodnejši pogoji. Očitno pa je vlada tista, ki bo to najbrž med zadnjimi spregledala. Vlada bi torej morala najprej racionalizirati in modernizirati državo od osebne, občinske do državne ravni. Predvsem pa je treba takoj odgovoriti na vprašanje, katere stroške je še naprej mogoče in smotrno prenašati na državo. Vsi gledamo predvsem številke, indekse, odstopanja, premalo pa vsebino, glede na to, kaj je bilo načrtovano in kaj se je res zgodilo. Sprašujem vas, kdaj smo pa dobili od računskega sodišča poročilo o izvajanju proračuna, oceno tega? Treba je razčleniti vsebino in, po moji sodbi, skrčiti količino v dobro kakovosti. Za to pa so potrebne takojšnje strukturne in sistemske reforme.
V Sloveniji smo danes na usodnem razpotju. Ali bomo ob zaključku procesa tranzicije in tega tisočletja ob pogojih svetovne globalizacije postali kolonija za "lon arbeit", kjer se bodo izdelovali predvsem sestavni deli s fizično delovno silo brez ustreznega znanja in razvoja, ali pa bomo postali pravna, demokratična, fleksibilna, učinkovita in visoko razvita članica evropske družine. Tu popravnega izpita ne bo, in čas za učno uro se je iztekel.
Menim, da si Slovenija nikoli več ne sme privoščiti takšnega proračuna, kot ga je dala tokrat na mizo. Na osnovi povedanega predloženega proračuna ne morem podpreti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala gospodu Zagožnu. Naslednji razpravljalec je gospod Janez Janša namesto Miroslava Lucija. (Posredovanje poslanca iz klopi.) Prosim?
JOŽEF ZIMŠEK: Gospod predsedujoči! Ko smo začeli razpravo o proračunu je bilo rečeno, bom prebral: "Hvala lepa kolegu Špiletiču. Mislim, da ste izkoristili možnost predstavniki vseh poslanskih skupin, tako lahko prehajamo in dajem besedo poslankam in poslancem. Pisno prijavljenih je 10 poslank in poslancev. Razpravo ostalnih poslancev, ki se niso prijavili, omejujem na 5 minut. Kot prvi razpravlja gospod Borut Pahor v svojem imenu." Mi smo do sedaj z gospodom Zagožnom imeli 11 neomejenih razprav. Kot zadnji prijavljeni je razpravljal gospod Pukšič. 67. člen govori: "Prijave k razpravi je treba vložiti pisno pri generalnemu sekretarju državnega zbora pred pričetkom razprave. Ko je vrstni naprej priglašenih razpravljavcev izčrpan, predsedujoči vpraša ali želi še kdo razpravljati? Razprave tistih, ki se prijavijo na ta poziv lahko predsedujoči omeji na določen čas, vendar ne manj kot 5 minut. Določbi prejšnjih dveh odstavkov ne veljata za drugo obravnavo zakonskega predloga."
Jaz nasprotujem, ker se ne držimo reda, ker se ne držimo poslovnika in nekaterim omogočamo mimo določenega vrstnega reda prijav razprave neomejeno. Prosim, da gospod predsedujoči to tudi upoštevate. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Kot je bilo rečeno, razpravljavec več kot 5 minut, če je bil Ivan Kebrič, ki je razpravo odklonil oziroma ga danes ni v državnem zboru. Kot zadnji razpravljavec, neomejen, je bil prijavljen Miroslav Luci. Če smatrate, da odstopim besedo, da to ni primerno, gospodu Janezu Janši - jaz imam razpravo še več kot za 5 minut. Prijavljen sem bil kot 12. član; namesto Kebriča. Zapisano je, tega ne pišem jaz, ampak tisti, ki pomaga. Torej bomo odločili, ali ste za to, da namesto mene neomejeno razpravlja gospod Janez Janša, sicer imam razpravo več kot 5 minut sam. Ugotavljamo prisotnost in odločimo o zadevi, ali lahko namesto mene kot predsedujočega, ki ne želim razpravljati več kot 5 minut. Poglejte, če ima kdo kakršnokoli pripombo, naj pove to tukaj. Jaz lahko povem kot 12. prijavljen, Miroslav Luci. Če je tu kaj narobe, potem, prosim, izvolite.
ANTON ANDERLIČ: Seveda nimam nič proti temu, da gospod Luci da komurkoli prednost pri razpravah, ampak toliko, da se ve, glede na to, da je absolutno poštenje na tej strani doma, gospod Luci je rekel: "Tako lahko prehajamo in dajem besedo poslankam in poslancem. Pisno prijavljenih je 10 poslank in poslancev. Razpravo ostalih poslancev, ki se niso prijavili, omejujem na 5 minut."
Med temi 10, ki so razpravljali do zdaj - gospod Luci, vas ni bilo, če ste bili 11., 12., potem se opravičite, pa recite, da ste šteli do 10, morali bi pa šteti do 11, če ste vi bili 11. To je korektno in biti mož beseda, ne pa reči, da zdaj glasujemo o tem, ali lahko namesto vas Janša razpravlja, ker ste bili vi med temi 10. Tistih 10, ki ste jih pozvali, celo Kebrič je bil med tistimi 10, ki ga ni bilo tukaj, torej jih je bilo samo 9, je bilo samo 9 prijavljenih in ne 10 - mislim 9 prisotnih od 10, ki so bili prijavljeni, in ne 12, kot zdaj razlagate. V redu. Pač je to vaša manira, da ste hoteli malo podtakniti kakšen listek, ampak to je pač druga zadeva. Ampak to dati na glasovanje zdaj, da namesto vas razpravlja gospod Janša v kvoti 10 prijavljenih, ni korektno in nima nobene zveze s proceduro. To res nima nobene zveze. On lahko razpravlja, dajmo mi raje na glasovanje, če že hočete dati, da gospod Janša pač razpravlja neomejeno, ker se je po vaši pomoti znašel njegov listek nad 10 prijavljenih.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Ja, hvala lepa. Verjetno je bila res moja pomota, namreč številka 4, gospod Ivan Kebrič, ima prečrtano in zapisano številko 12, kasneje. Moja številka je zapisana tudi pod številko 12, kot vidite na tem prijavnem listu, česar pa jaz nisem zapisal; torej prišlo do nesporazuma, številka 13 bi morala biti moja. Ne, ne, jaz sem bil prijavljen kot neomejen, ampak imamo dve številki pod 12 in to je edina napaka, ki se je tukaj zgodila. Lahko prezentiram, obe številko pod 12.
ANTON ANDERLIČ: (Govori iz dvorane!)... vi ste izjavili to.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Drži, gospod Anderlič, ker verjetno nisem preštel ravno vseh tistih številk, ki so bile tu še v celem šopu. Zato, če ne želim zapletati stvari, če menite, da zadeva ni primerna, da dajemo neomejeno besedo še gospodu Janezu Janši, potem nadaljujemo. Torej to je tisto, to želim. Proceduralno še gospa Okretičeva. Gospa Okretičeva, prosim, mikrofon je vaš. Vi imate proceduralno.
EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ravno takrat sem bila namesto gospoda Miroslava Lucija in moram povedati, ko je gospod Janša prinesel listek, da se prijavlja, je bil prijavljen s 5-minutno omejitvijo. Gospod Luci se je vrnil nazaj, bil je povprašan, kaj je z njegovim listkom in je tudi odstopil, je rekel, da nima razprave.
Mislim, da je naslednja, ki ima 5-minutno razpravo, gospa Hren-Vencljeva in nato gospod Janša, po seznamu naprej.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Proceduralno, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsedujoči, zdaj ne vem, kdo tolmači poslovnik; ali gospa Okretičeva, ki sedi v klopi, ali vi, ki trenutno vodite sejo. Najprej se dogovorite o tem. Če trenutno ne obvladate situacije, predlagam, vzemite pet minut odmora za posvet in nadaljujmo to sejo normalno, ne pa na način, da zdaj več ne vem, kdo sejo vodi - očitno avditorij, ne pa predsedujoči.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Špiletič. Torej, po tem, kolikor sem slišal, mi je bila odvzeta neomejena možnost razprave za več kot pet minut - v tem času. Prijavljen sem bil kot 12., enako kot gospod Kebrič. Torej, meni je odvzeta možnost več kot petminutne razprave.
Ker ne želimo zapletati stvari, ki pa so se že zapletle, bomo končali z neomejeno razpravo. Besedo dajem gospe Hrenovi, nato pa gospodu Janezu Janši namesto mene. Razprava je omejena na pet minut.
DR. HELENA HREN-VENCELJ: Lep pozdrav! Ko smo rešili ta proceduralni zaplet, bi rada govorila o temi, ki je, kot se reče, glas vpijočega v puščavi v tej državi, pa tudi verjetno v tem parlamentu. Govorila bi rada o sredstvih, ki jih država namenja za raziskovalno dejavnost in za tehnološki razvoj.
Analiza financiranja raziskovalne dejavnosti v zadnjih desetih letih kaže na trend upadanja. Tudi proračun, ki je pred nami, za leto 1999 omogoča le preživetje znanstvenoraziskovalne dejavnosti v Republiki Sloveniji in še to ob pogoju, da se bo število "full time" raziskovalcev še zmanjšalo, kot je rekel gospod državni sekretar, za 30. Vendar problem ostaja, ne glede na to, kako se država do raziskovalne dejavnosti in tehnološkega razvoja opredeli. V času tranzicije, ko so razpadla velika podjetja, je propadlo tudi več kot 60% tehnoloških razvojnih jeder v projektih. Tako so se sredstva za tehnološki razvoj postopno zmanjševala in v letošnjem letu predstavljajo komaj 10% vsega denarja, s katerim lahko ministrstvo za znanost in tehnologijo operira. Očitno pa je tudi pri pogajanjih vlade ta segment potegnil krajši konec, kljub deklariranemu indeksu 111% pa se na to vežejo veliki porabniki, kot so investicijski transferji z 10% celega proračuna za raziskovalno dejavnost, kot so morsko biološka središča, dom podiplomcev, univerzitetna knjižnica in podobno. Torej, to zmanjšanje gre na račun tehnološkega razvoja, kajti ministrstvo se je odločilo, da ne more zmanjšati že tako okrnjene raziskovalne dejavnosti na račun vlaganja v gospodarstvo.
Parlament je sprejel nacionalni raziskovalni program, ki ga je mogoče v letošnjem letu realizirati le še v 70%. Kaj to pomeni - da je bil precenjen ali pa da torej vlada ali pa naša država meni, da raziskovalna dejavnost ni potrebna, saj se stalno upadanje financ, ki jih država iz proračuna namenja za to sfero, odraža prav v tem. Po nacionalnem programu naj bi država vsako leto namenjala 10% več sredstev za raziskovalno dejavnost, dejansko pa je to v proračunu letošnjega leta samo še 3,9% in se te škarje med sredstvi, ki so opredeljena z nacionalnim programom, in sredstvi, ki jih dejansko namenjamo za raziskovalno dejavnost, te škarje se vedno bolj odpirajo in pomenijo v treh letih že celotni proračun, enoletni proračun ministrstva za znanost in tehnologijo.
Drugo je vprašanje, ali bomo v letu 2000 dosegli tako reklamirano in priseganje na to, da bomo za raziskovalno dejavnost uporabili v letu 2000 1,25% bruto dohodka na prebivalca, ko pa smo v letošnjem letu komaj pri 0,68%. Glede na take trende se je ministrstvo odločilo zmanjšati število raziskovalcev. Že pri sedanji ceni raziskovalnega dela ugotavljamo, da je ta sramotno nizka, da smo po ceni raziskovalne ure med najnižjimi v Evropi in tudi da po raziskovalnih standardih ne dosegamo Evrope; namreč evropska norma je 6 raziskovalcev na 10 tisoč prebivalcev, pri nas pa imamo štiri.
Tudi peti okvirni program, za katerega je predvidenih 0 sredstev in ki naj bi omogočili, da bi se naša raziskovalna sfera tesneje povezala z Evropo, je tako rekoč izvesel, čeprav je bilo obljubljeno, da bodo pri ministrstvu za finance rezervirana sredstva; torej teh 600 milijonov, kolikor bi jih morala Slovenija letos participirati, da lahko sodeluje v 5. okvirnem programu.
Bom končala. Negativni trend se nadaljuje. Znanost in tehnološki razvoj sta deležna vedno manjše pozornosti v tej državi in ne vem, kako si potem razlagate ali kako želite doseči tržno izvozno - tržno kot je rekel gospod Horvat, izvozno trženje oziroma kaj bomo tržili v izvozu. Očitno od izdelkov lastne pameti ne bomo mogli. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegici. Na vrsti je gospod Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Gospod podpredsednik! Spoštovane kolegice in kolegi. Obravnava in sprejem proračuna je v normalni državi najpomembnejši politični akt parlamenta v celem letu. Pri nas pa o tem razpravljamo pred prazno dvorano.
Glede na to, da to očitno danes nikogar več ne zanima, dajem proceduralni predlog in prosil gospod podpredsednik, da ga daste na glasovanje. Da za danes delo končamo in nadaljujemo jutri ob 10.00 uri, ko bo to koga zanimalo. Upam. Skratka proceduralni predlog je, da danes zaključimo z delom in nadaljujemo jutri ob 10.00 uri.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Slišali smo proceduralni predlog: zbor danes z delom zaključi in nadaljuje jutri ob 10.00 uri. O tem proceduralnem predlogu bomo glasovali. Ugotavljamo prisotnost! (42 prisotnih.) Ponovimo glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (47 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in nadaljuje z delom. Sedaj moramo glasovati o proceduralnem predlogu.
Torej ugotavljamo še enkrat prisotnost. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za proceduralni predlog, da zbor danes konča z delom in nadaljuje jutri ob 10.00 uri? (16 poslancev.) Je kdo proti? (42 poslancev.)
Ugotavljam, da proceduralni predlog ni sprejet.
Zbor nadaljuje z delom. Besedo ima - razpravo do 5 minut, gospod Janez Janša. Prosim za mir v dvorani!
JANEZ JANŠA: Torej veseli me, da se je dvorana le malo napolnila in upam, da bo to zanimanje obdržano glede na to, da ste se z večino glasov odločili, da vas tema zanima. Kakorkoli, dejstvo je, da v Sloveniji obravnava proračuna v zadnjih letih ne zanima - potem ko stvar pride v državni zbor - ne vlade, včeraj smo se celo pohvalili oziroma se je predsedujoči pohvalil, da na seji državnega zbora sodelujejo kar štirje ministri. Kar štirje ministri, pomislite, od 21 ali koliko jih imamo. To je bilo izrečeno kot pohvala. To ne zanima javnosti in ne zanima niti poslancev. Ob razpravi o proračunu je dvorana najbolj prazna. Ko bi se vprašali, zakaj je temu tako, vendar se ni treba, ker vemo, proračun se v Sloveniji ne sprejema v državnem zboru, proračun se sprejema na Brdu, v koaliciji in ko je tam razprava končana in ko se seansa na Brdu zaključi, proračun nikogar več ne zanima. Denar je razdeljen, ministrstva začnejo podpisovati predpogodbe še prej, preden zadeva sploh pride v državni zbor in se že porablja v naprej. Nekaj s tem v tej državi ni v redu. Dejstvo je, da smo v lanskem letu vložili nekaj 100 amandmajev - pri tem mislim na celo opozicijo - na ta proračun, pa seveda noben od teh amandmajev praktično ni bil izglasovan oziroma mislim, da je bil eden glede Rdečega križa. In to dejstvo potrjuje, da ta državni zbor o tem proračunu ne odloča. Ti lahko predlagaš še tako pametno stvar, vlada celo prizna, da je pozabila dati v proračun, pa to ne bo izglasovano, ker ni bilo takega koalicijskega dogovora. Tako da je razprava več ali manj brezpredmetna, govori se zaradi tega, da se opozarja na nekatere stvari, ki se potem tako ali tako ne upoštevajo. Tako smiselno je opozarjati samo na tiste ključne zadeve, ki so dejansko pereče, in prva, ki je pereča in ki smo jo že nekajkrat omenili, je vprašanje proračunskega primanjkljaja. Dejstvo je, kot je že opozoril kolega Špiletič, da v letošnjem proračunu oziroma v proračunu za naslednje leto ni upoštevano opozorilo Banke Slovenije, ki je rekla, da svet Banke Slovenije pričakuje od vlade in državnega zbora, da bo javnofinančni račun za prihodnje leto izravnan in da se relativno velikost javnofinančnih izdatkov ne bo večalo. Kot da tega opozorila ni bilo, na Banko Slovenije se sklicuje takrat, kadar prikima vladi. Vlada predvideva 27 milijard proračunskega primanjkljaja ali 0,8 procentov. Seveda je, kot stalno opozarjamo, to samo eden od možnih izračunov tega primanjkljaja.
Pred časom je v državnem zboru nastala neka skupina za analize, ki se je ukvarjala tudi s tem problemom. Upam, da ste poslanci poročilo te službe, ali kakorkoli se že imenuje, tega državnega zbora prebrali. Ta skupina za analize ugotavlja, da bi že leta 1997 proračunski primanjkljaj znašal 2,8%, če bi vanj šteli tudi izdatke za Dars. Vendar je v tej državi tako, da se Dars enkrat šteje za proračunskega uporabnika, drugič pa ne. Takrat, ko gre za proračunski primanjkljaj, se ga ne šteje, takrat, ko ga je treba financirati iz proračuna, se ga pa šteje. Finančno ministrstvo vedno daje odgovor, kot se njemu zdi. Če bi prišteli k tej številki in temu procentu še nekatere druge stvari, ki jih ni v proračunu, jih pa v normalni državi štejejo v proračunski primanjkljaj, potem bi bil ta procent še večji. Prebral bom - glede na to, da je glavna "športna panoga" pozicije v državnem zboru ukvarjanje s tem, kako bi omejili razprave opozicije, in imam samo še minuto in 30 sekund - to, kar piše v zaključku poročila te skupine državnega zbora. Piše naslednje: "Slovenija še ni prilagojena mednarodnim standardom integriranih ekonomskih računov s tega področja." Zaradi tega, seveda, vlada lahko pravi, da je proračunski primanjkljaj 0,8%. Po tem izračunu, ki ga vlada uporablja, je seveda temu tako, po drugih izračunih je pa lahko drugače; izračuni pa niso prilagojeni mednarodnim standardom, tako da niso primerljivi.
No, v zvezi s proračunskim primanjkljajem bi rekel še naslednje - za ostalo pa se bom kasneje javil k razpravi - da je Wall Street Journal objavil podatek, da ima Slovenija 5,6% oziroma celo 6,4% proračunskega primanjkljaja. Predsednik vlade je to komentiral na televiziji in je dejal naslednje, da "to ne drži, da je to objavila neka tuja obskurna revija in da bo ta podatek popravila". Wall Street Journal ni obskurna revija, je bolj ugledna revija v svetu kot vse, kar se tiska v tej državi. Drugič, ta "obskurna revija", v narekovajih, tega podatka nikoli ni popravila; niso prisluhnili predsedniku slovenske vlade. Tako, da tisti, ki pač razpolagajo s tem podatkom, si o Sloveniji mislijo svoje. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Janši. Naslednji razpravljalec je gospod minister Gaspari. (Ugovori poslancev iz klopi.) Mislim, da ima najprej besedo gospod minister Gaspari, ker se je veliko prej prijavil za razpravo.
MAG. MITJA GASPARI: Hvala lepa. Rad bi samo odgovoril na nekatere navedbe poslanca, gospoda Janše, ki najmanj, kar je, niso nujno točne.
Prvič, ni nujno točno, kar je zapisano v gradivu - ki ga jaz sicer sam nisem videl - delovne skupine parlamenta o metodoloških vprašanjih državnega proračuna oziroma javnih financ. Žal seveda, ker je imel gospod Janša samo 5 minut časa, je nekorektno, da bi sam imel 10 ali 15 in to razložil, sem pa pripravljen takrat, ko mi bo dano več kot nekaj minut, to tudi brez posebnih papirjev iz glave razložiti, ker te zadeve dobro poznam.
Torej netočno je - najmanj kar je, je netočno poigravanje s številkami, povezanimi z Darsom. Mislim netočno zaradi tega, ker tudi druge države to zadevo niso reševale, tako kot bi neka delovna skupina ali kdo od zaposlenih republiškega zavoda za statistiko želel, ampak je to tako, kot je po mednarodnih klasifikaciji dejavnosti - mednarodni klasifikaciji, ki je priznana in to je GFS, statistika mednarodnega denarnega sklada, ki jo Slovenija s proračunom leta 1999 in primerjavo tudi s proračunom 1998 upošteva - ugotovljeno, kaj sodi v kakšen sektor. Da bi lahko meritorno sodili, kam sodi, so potrebni predpogoji, predpogoji v Sloveniji, da bi se lahko sploh se kregali o tem, kaj kam sodi ali naj bi sodilo, je uredba zavoda za statistiko o institucionalnih sektorjih narodnega gospodarstva, ki je bila objavljena pred 3 meseci in ki bo začela veljati 1. januarja 1999. Pred tem Slovenija ni imela nikakršne klasifikacije, ki bi jo obvezovala v kakršnikoli razporeditvi. Ministrstvo za finance že nekaj let uporablja klasifikacijo, ki konsolidira centralni proračun države, lokalne proračune - to se pravi proračune občin - in obe socialni blagajni, kar je v skladu z GFS-om. GFS zelo jasno pove, kaj sodi v tiste dejavnosti, ki naj bi se konsolidirale s centralnim proračunom oziroma kaj sodi v tisto dejavnost, ki jo globalno imenujemo "general goverment" oziroma širša država, kot bi se po slovensko temu reklo.
V nobenem primeru - in ne gre za to, da prikazujemo Dars, kakor nam kdaj povšeči. Dars nikoli ni bil proračunski uporabnik, razen pri odločbi računskega sodišča, ki smo jo kot ministrstvo za finance "osporavali" po strokovni plati, ker je bila po tej plati nestrokovno pripravljena. Proračunski uporabniki so v Republiki Sloveniji tisti uporabniki, ki so določeni z zakonom o izvrševanju državnega proračuna. To so proračunski uporabniki državnega proračuna in tako je povsod po svetu. Podobno institucijo kot je Dars je poznala Avstrija in jo še pozna in ta institucija ni konsolidirana v centralni proračun države kot investitor za izgradnjo avtomobilskih cest v Avstriji. Ta razprava je celo tekla z eksperti mednarodnega denarnega sklada in misijo tega sklada pred kratkim - ne bi jih rad zlorabljal v argument zase - ki so to tudi odkrito priznali. Konec koncev šef misije je po rodu gospod iz Avstrije in pozna te razmere tudi v Avstriji. Zanimivo je, da se nihče ne vpraša, zakaj v centralnem proračunu niso konsultirani javni zavodi, univerza, javni zavodi na področju šolstva, kulture, zdravstva, športa. Bilo bi zelo umestno se vprašati, zakaj to ni del državnega proračuna glede na to, da prihaja iz državnega proračuna v nekaterih segmentih - predvsem v šolstvu, kulturi, tudi zdravstvu ne toliko - tudi več kot 50% sredstev za izvajanje nekaterih programov, predvsem plače in materialni stroški. Kar se tega tiče bi prosil, dejansko bi prosil - ne bi drugega naredil- prosil bi za to, da se strokovni pogledi merijo s strokovnimi metri in se tudi strokovno obravnavajo.
Tukaj pred vami bi lahko imel zelo zanimivo diskusijo o tem, ali mislim, da je izračun bruto domačega proizvoda zavoda Republike Slovenije za statistiko v celoti korekten ali ne, pa tega ne počnem, ker ga vzamem takega kot ga zavod objavi in ga tudi tako uradno prevzemam. Pa je precej možnosti za diskusijo o tem, ali je ta proizvod izračunan po metodi dohodkov in po metodi potrošnje dejansko tak, da bi dal skupni rezultat v celoti. Vsa pretekla leta je bil s stališča potrošnje metode podcenjevan. To se je lepo videlo, ko se je pretvarjal ta produkt iz stalnih cen v tekoče cene. Ampak puščam to ob strani, da ne bi zgledalo, da iščem ali bi za kritiko na drugi strani - kakorkoli konsolidirate državne finance ali javne finance v Sloveniji, ne boste prišli do 6%, kakorkoli. Kakorkoli široko nategnete pojem proračuna in javnega financiranja - žal ne. Ta revija, še enkrat bi rad poudaril - to, kar je tudi rekel gospod Janša - ta revija, ki je objavila 6%, je ta podatek objavila po pomoti, ker je to podatek iz Slovaške. Ker pa je Slovaška slučajno ob Sloveniji po abecedi in po prikazu, lahko to preverite v publikacijah, ki so bile objavljene pred tem in po tem, in boste videli, da je pri Slovaški podatek 6 in nekaj odstotkov primanjkljaja v proračunu - jaz ne morem pomagati.
Prav tako se je Euromony zapisalo, da se je reiting Slovenije poslabšal, pa ga bodo sedaj popravili, ker so naredili napako. To se dogaja in je nemogoče... Res, dajte povedati, po kakšni metodi. Mi smo prosili avtorje tega zapisa v Central european review mislim, da se imenuje v celoti. Povzema pa analize v "fus noti" nekega bančnega združenja - če se dobro spomnim, če to ista navedba, ki jo tudi gospod Janša uporablja, če je to sedaj. To je evropska izdaja te revije, za katero mislim, da ste jo vi omenil - če se ne motim. Odgovora, kako so prišli do številke, ni bilo. Če je to preverljiva metoda, kako so prišli do izračuna, ga ni problem objaviti in povedati. Za vsako statistiko je značilno od drugih stvari, da je ponovljiva. Da se da ponovno izračunati zadevo, ki je že bila enkrat izračunana, na isti način in pod enakimi pogoji. Torej ni res, in sem pripravljen z vami, če želite, tudi na odboru iti od elementa do elementa in bomo lahko preračunavali kakorkoli želite primanjkljaje: ožje, širše, najširše, države, celotnega javnega sektorja, in boste videli, do kakšnih rezultatov bomo prišli.
Mimogrede, ta navedba za Banko Slovenije, da svet Banke Slovenije pričakuje izravnan proračun - seveda, lahko bi dejal, da tudi vlada pričakuje, tako kot svet Banke Slovenije, tudi kaj od Banke Slovenije, in to občasno - čeprav manj pogosto - tudi pove. Pove predvsem to, da je povezava med denarno in ekonomsko politiko, predvsem pa proračunsko politiko, nekoliko bolj tesna, kot se zdi na prvi pogled in da rezultati delovanja monetarne politike imajo svoje vplive tudi na proračunsko oziroma ekonomsko politiko, in to ne nujno in vedno samo pozitivnih.
Politika obrestnih mer je tipična politika denarnih oblasti in politika obrestnih mer verjetno ni bila v celotnem obdobju tako usmerjena, da bi omogočala zniževanje stroškov podjetniškega sektorja. Marža obresti nad tečajem je del te politike. Razlika med domačo in tujo inflacijo ni samo stvar državnega proračuna, ampak tudi monetarne politike. Samo gibanje tečaja ima neposreden vpliv na proračun, ker zahteva ob stagnaciji tečaja, pri še ne popolnoma prilagojenem gospodarstvu tudi višje stroške produkcije oziroma poslovanja, ki se potem lahko odrazijo v večjih težavah posameznih segmentov gospodarstva, podjetij ali pa sektorjev, kar zahteva - ali naj bi zahtevalo - dodatne subvencije; kar pritiska na porabo državnega proračuna. To je samo nekaj zelo banalnih povezav, ki delujejo in kjer je povezava med denarno in politiko proračuna oziroma ekonomsko politiko zelo evidentna. V Evropi trenutno ni države, razen Luksemburga in Irske, ki bi imela proračunski presežek. Mnoge med njimi poskušajo proračunski primanjkljaj znižati, pri čemer ne uspejo znižati stopnje nezaposlenosti, ki ostaja osnovni problem v večini držav, tudi ob takih programih, kot ga zdaj slišimo za Nemčijo pri novi vladi, kjer bomo lahko čez nekaj mesecev ugotavljali, ali je ta program realen ali ne, ko obljublja določeno zniževanje davščin tam, kjer jih obljublja. Iz programa je težko opaziti, kot nam je bilo na razpolago, da bi na drugi strani našel vir za zapiranje tega zmanjšanja na tisti strani, ki bi pač to omogočala; samo dražitev bencina tudi v Nemčiji ne bo prinesla tega vira.
Torej, še enkrat ponavljam, ne bi rad polemiziral, sem pa pripravljen v vsakem trenutku na kateremkoli organu parlamenta v detajle razpravljati o proračunskem primanjkljaju. Bi pa prosil, da se potem k temu dodajo še razprave metodološke narave o plačilni bilanci, bilanci monetarnega sistema in računu bruto domačega proizvoda in bomo verjetno prišli do skupnih ugotovitev, kje so problemi. Problemi v Sloveniji niso tam, kjer jih pretežno iščemo, problemi so predvsem v tem, da je treba v največji možni meri zajeti vse subjekte, ki v Sloveniji proizvajajo oziroma poslujejo, to je problem bruto domačega proizvoda. Potrebno je, da bo monetarna statistika usklajena s plačilnobilančno statistiko, da ne bo prihajalo do velikih diskrepanc med podatki o spremembah v denarnem računu in plačilni bilanci. Vse to skupaj, povezano s fiskalno bilanco da celovito sliko. Še enkrat pa ponavljam, nemogoče je govoriti verodostojno o 6% primanjkljaja, niti ne o 2,8%.
Glede Darsa in drugih enot, o katerih sprašujete - ministrstvo za finance se je držalo enotne, iste metodologije. Vsa štiri leta je ni spreminjalo, se pravi, je ta metodologija preverljiva od začetka do danes. Poleg tega bi prosil, kadar bomo razpravljali o takih stvareh, da si pridobimo tudi nekaj dodatnih informacij o tem, kaj se dogaja v drugih državah Evropske skupnosti, kako so mnoge druge države Evropske skupnosti zmanjševale svoj javni dolg s 100% na 70% ali pa 60% v enem ali dveh letih in kako so zmanjševale svoj proračunski primanjkljaj. Takrat vam lahko povem nekaj primerov računovodskih rešitev drugih držav, kot so Belgija, Italija in še koga, kako so do teh rezultatov prišli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Repliko ima gospod Gerenčer, naslednja replika gospod Janša.
ANDREJ GERENČER: Hvala za besedo. Da bom pojasnil včerajšnje svoje vodenje seje. Poslanski kolega Feri Horvat je v svoji razpravi ugotovil, da je premalo ministrov in da sta samo dva prisotna. Sam sem, ko je končal razpravo, opozoril zaradi zapisa seje, da so na seji prisotni štirje ministri, in sicer: minister za finance, za kmetijstvo, pravosodje in minister Kušar - so štirje. Nisem pa kazal nobenega velikega veselja, da so štirje ministri na seji. Prosim, da se to tudi vzame na znanje. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Repliko ima pa gospod Janša. Izvolite.
JANEZ JANŠA: Poglejte, spoštovane kolegice in kolegi! Tam, kjer se o proračunu dejansko odloča, sedijo vsi ministri, ne, vsi, ker se odloča o pogojih njihovega dela. Tam, kjer se pa ne odloča, pa jih ni. In danes jih v glavnem ni, ker se tukaj nič ne odloča. Mi tukaj delamo isto, kot bi mlatili prazno slamo oziroma učinek je isti, ne glede na to, kaj govorimo. Tam, kjer se je dejansko odločalo o proračunu, so bili vsi, pa še kdo zraven.
Zdaj pa, kar se tiče proračunskega primanjkljaja. Gospod minister, nisem rekel, da je naš proračunski primanjkljaj 6,4%, in meni tega ni treba utemeljevati. Povedal sem, da je bilo to objavljeno v ugledni tuji reviji, ki jo berejo tudi vsi tisti, ki kakorkoli odločajo o mednarodnem finančnem položaju te države, in sem opozoril na to, da ta podatek kljub obljubi predsednika vlade nikoli ni bil popravljen. Vi zdaj pravite, da je to podatek za Slovaško. V okviru možnosti - jaz spremljam te podatke - za centralne evropske države Slovaški nikoli ni bilo tega podatka; v nobeni publikaciji ni pisalo, da ima Slovaška tak primanjkljaj. Moram pa reči, da tudi jaz osebno ne verjamem, da je ta primanjkljaj tako visok, ker bi to predstavljalo pravo katastrofo. Prav tako moram reči, da ne verjamem, da je samo 0,8% oziroma da je bil v lanskem letu oziroma da je v letošnjem letu 1%. Vi ste rekli, da je treba govoriti o strokovnih mnenjih.
Zdaj, to je državni zbor, ta državni zbor ima nekatere svoje službe in mislim, da bi morali kot poslanci tega državnega zbora...
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Kar izvolite.
JANEZ JANŠA: ... Skratka, mislim, da bi morali kot poslanci tega državnega zbora kakšne odločitve tega telesa utemeljiti ali pa vsaj verificirati tudi z od vlade neodvisnimi podatki. Ni rečeno, da je tisto, kar pa pride iz vlade, pa vse sveto. In hvala bogu, da je ta institucija ustanovila neko analitsko službo, ki zadev kolikor toliko neodvisno od izvršilne oblasti - popolnoma ne more, ker mora jemati podatke zavoda za statistiko, ki je uradna oziroma ki je urad izvršilne oblasti, ampak da neke analize vendarle približno samostojno naredi. To sem vam prebral in vam bom še enkrat prebral. V tej oceni, ki je bila narejena poleti, piše naslednje. Prvič, v tabeli 2 na 9. strani je prikazano, koliko je bil primanjkljaj državnih ustanov v obdobju od 1992 do 1997. Podatki za lansko leto za 1997 so naslednji: sistem javnih računov, primanjkljaj 1,1%; po sistemu nacionalnih računov 2% in če vključimo še Dars v sistem nacionalnih računov, 2,8% za lansko leto. Vi ste seveda v tem svojem prikazu prikazali podatek, ki ste ga dobili po metodologiji sistema javnih računov. Zdaj pa, kaj je problem; problem je v tem, da te stvari niso mednarodno usklajene in na to analitska služba državnega zbora tudi opozarja, ko pravi: "Razlike izračunih presežka ali primanjkljaja javnih financ po obeh metodah pa nastanejo še iz dodatnega razloga. Po novi, z Evropsko unijo usklajeni statistični sektorizaciji bodo med ustavnove državnega sektorja vključeni tudi posamezni, zunajproračunski skladi, agencije in družbe, ki jih je ustanovila država in so pod njenim nadzorstvom, ob pogoju, da niso tržni proizvajalci. S tem se bomo približali ideji o integralnem proračunu, ki smo jo z ustanavljanjem zunajproračunskih skladov opustili. Dokončen dogovor, kakšen je v resnici presežek oziroma primanjkljaj slovenske države po IES 1995, bo možen šele po sprejetju nove institucionalne sektorizacije v statistiki. Analize sicer nezadostnih in netransparentnih podatkov - to je tudi poseben problem - skladov agencij in družb omogočajo okvirno oceno, da se tekoči presežek oziroma primanjkljaj države z vključitvijo večin, kljub temu ne bi bistveno spremenil. Edina bistvena izjema bi bila vključitev Dars, saj bi tako v državni primanjkljaj vključili tudi vsa posojila z državnim poroštvom, ki jih ta družba najema za gradnje avtocest. Ta dolg ni vključen v državni dolg, ampak je sedaj prikazan samo v javno zajamčenem dolgu. Zgolj z vključitvijo Dars med državne ustanove bi se tekoči primanjkljaj države povečal leta 1996 za 0,7% bruto družbenega produkta in leta 1997 na okoli 2,8%.
Še zaključna ugotovitev. Slovenija še ni prilagojena mednarodnim standardom in integriranih ekonomskih računov s tega področja."
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Replika, gospod minister.
MAG. MITJA GASPARI: Edino uradno primerljiva osnova za primerjanje fiskalnih situacij v posameznih državah je letno poročilo mednarodnega denarnega sklada. To je "Jearbook of financial statistics". Mednarodni denarni sklad in njegova statistika General financial finance statistics, se loči od Statistics national accounts Združenih narodov, ki je mednarodna svetovna referenca na tem področju "ESA european statistics standards, je izvedenka iz SNA, to se pravi mednarodne svetovne klasifikacije statistične klasifikacije dejavnosti. Tisto, kar je poizkus ESA, je, da bi se kompletni računi vodili po enem principu in to je po tako imenovani obračunani realizaciji. Ker samo po principu obračunane realizacije je mogoče združiti finančne statistike z obračunskimi statistikami, kar so statistike družbenega proizvoda, bruto proizvoda razpoložljivega dohodka ali katerekoli druge izvedene kategorije iz tega naslova.
Take statistike v tem trenutku nima večina evropskih držav za svoje fiskalne potrebe. Večina evropskih držav svojega proračunskega javnofinančnega poslovanja nima organiziranega na principu obračunane realizacije, ker je ta metoda obračuna, ki je popolnoma normalna statistična metoda za družbene račune, težko uporabljiva neposredno za finančno statistiko. Tisto, kar je bistveno, je, da se ne da tako mehanično - kot je bilo zapisano v gradivu, ki ga mi, žal, nismo videli in ga tudi ne moremo pisno komentirati, ga bomo pa rade volje komentirali, če bomo imeli možnost s tem gradivom biti seznanjeni - je mehanično seštevanje določenih stvari po neki metodi, ki je primerna za izračun bruto domačega proizvoda. Ni pa nujna niti nujno primerna za fiskalno statistiko, za fiskalne račune, kar še ne pomeni, da je zadeva netransparentna. Ta izjava, če je bila zapisana tako, kot je poslanec, gospod Janša, prebral, je preuranjena. Najmanj, kar je, je preuranjena in ni na ustrezen strokoven način preverjena, kaj to pomeni v tem primeru netransparentno. Transparentnost slovenskih javnofinančnih podatkov je preverljiva računovodsko. Torej ne gre za to, da se podatki prilagajajo, prirejajo.
Konec koncev, računsko sodišče vsako leto pregleda računovodske knjige, na katerih temeljijo kakršnikoli prikazi, ki se delajo iz tega naslova, ker drugače prikazov ni moč narediti. S tem, kar je za proračun leta 1999 narejeno, je celo meter, metodologija knjiženja poenotena z metodologijo proračunskega prikaza. Številke pred postavkami oziroma konti so hkrati računovodski konti, na katerih se izknjiži poslovni dogodek, ki je označen v teh prikazih. Se pravi, je popolna enoznačnost v poslovnem dogodku - od njegovega nastanka, zapisa, se pravi, vknjižbe, do njegove objave v obliki bilance, računa ali kaj podobnega.
Seštevanje, tako kot je bilo rečeno, če bi bilo tako in tako... Veste, kaj, če bi bilo, je odvisno od tega, kaj je zapisano v zakonu. Prvi kriterij za razvrščanje subjektov in dogodkov je zakonska osnova v Sloveniji in v Evropi in ne statistični standard. Statistični standard je kategorija, ki je izvedena iz osnovnega pravnega položaja subjekta, ki mu ga zakon ali pa drug predpis določi. Če se spomnite, velja v zakonu o Dars oziroma bencinskem tolarju osnovno pravilo, da za kredite, ki jih najema Dars, odgovarja Dars z lastnimi sredstvi, to je s cestninami - za odplačilo teh kreditov. Torej ni subsidiarnega jamstva za odplačilo kreditov države v tem delu. Sredstva ne prihajajo iz proračuna za odplačilo kreditov, ampak iz cestnine, ki je osnovni vir oziroma eden od temeljnih virov, po zakonu njihov lastni vir, ne pa vir državnega proračuna, niti ni zapisan v državnem proračunu, ker ne gre skozi državni proračun.
Torej najmanj, kar je, je to siva cona, o kateri se je vredno strokovno pogovarjati, ne pa dajati enoznačnih, dokončnih zapisov take vrste, kot je bil tukaj prebran. Spoštujem strokovnost tistih, ki so to zapisali, ampak kljub vsemu prosim, da poslušamo, takrat, kadar take teme obravnavamo, kljub vsemu več strani. Ministrstvo za finance ne posiljuje nikogar s podatki, ki jih je dalo. To so podatki, ki izhajajo iz vsem znane metodologije in znanih poslovnih dogodkov, ki so se že zgodili ali pa se še bodo zgodili, to se pravi, so predvideni. Vprašal bi, zakaj ta ista skupina ni v to harmoniko izračuna različnih primanjkljajev vključila še javnih zavodov? Kaj je bil razlog? Ali so to tržni proizvajalci po ESA? Ali so zavodi pri nas tržni proizvajalci v skladu z evropsko statistično metodologijo? Niso. Ali pa so, kdo ve. Po zakonu pri nas so to ene čudne institucije: so neodvisne od države, ker imajo v svojih poslovodnih oziroma struktura v članstvu svetov, ki jih vodijo, so pretežno ljudi, ki niso imenovani od države. Država pa je bila z zakonom leta 1990 pooblaščena, da prevzame v lastništvo oziroma v upravljanje njihova sredstva. Lahko bi vam povedal primer Nizozemske, ki je zelo zanimiv, pa vas zdaj ne bom več s tem moril. Na Nizozemskem so vse šole v lasti tistih, ki so jih ustanovili, to ni država, to so običajno donatorji. V celoti pa je financirana s strani države. Ali veste, kje so razvrščene te šole? Zunaj javnega sektorja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. K repliki se je prijavil Janez Janša in gospod Špiletič, ja, kot drugi. Kar umirjeno. Prej je bil prijavljen gospod Janša.
JANEZ JANŠA: Torej, gospod minister in spoštovane kolegice in kolegi! Meni je všeč, da je prišlo do te razprave, da se nekatere stvari razčistijo. Ne vem pa, zakaj je potrebna taka prizadetost gospoda ministra, saj samo soočamo strokovna mnenja. To je normalno. Že tri mesece poslušamo in beremo v režimskih medijih, kako opozicija nič ne razpravlja o proračunu. Doslej nismo mogli razpravljati, zdaj pa lahko in najbrž lahko terjamo tudi kakšne odgovore od tistih, ki so zadolženi za javne finance v tej državi. Dejstvo je, da to, kar je pač napisano v analizi službe državnega zbora, ne nasprotuje tej številki, do katere je prišla vlada, ampak samo pravi, da je to eden od možnih izračunov. In tudi mi pravimo: po sistemu javnih računov je proračunski primanjkljaj tak, kot pravi gospod finančni minister. Po sistemu nacionalnih računov - in ta sistem je najbrž za nacionalno bilanco in za nacionalno ekonomijo tudi pomemben, ker tam so vsi plusi in minusi in se ve, s čem bomo razpolagali v prihodnosti in kakšne dajatve bomo plačevali oziroma kakšne dolgove - pa so te številke večje. In ne vem, zakaj je takšna živčnost ob tem, če jih slišimo in povemo. Morda pa je resnica še bolj črna od tega, kar kaže ta druga metodologija.
Opozarjam tudi na to, na kar nismo dobili odgovora. Služba, ki je delala to analizo, pravi, da po: "novi, z Evropsko unijo usklajeni statistični sektorizaciji bodo med ustanove državnega sektorja vključeni tudi posamezni zunajproračunski skladi, agencije in družbe, ki jih je ustanovila država in so pod njenim nadzorstvom." Zdaj, če to drži, potem je oziroma bo Slovenija v kratkem pred zahtevo Evropske unije, danes Grčija ratificira pridružitveni sporazum, potem se bodo začela pogajanja in morali bomo sprejemali te pogoje, tudi ko gre za javne finance, da se stvari naredijo transparentne in primerljive z Evropsko unijo. Res je, da so tudi med državami Evropske unije razlike; res je, da imajo tudi nekatere razvite države težave s proračunskim primanjkljajem. Vendar je pa tudi res, da imajo praktično vse države Evropske unije - članice bistveno bolj transparentne javne finance; mi jih pa nimamo. Dejstvo je, da zagotovo ta številka, če se jo pogleda ali pa če se jo bo pogledalo dejansko pod neko lupo, ne bo manjša, ampak bo kvečjemu večja.
No, in to je pa tisto, kar nas skrbi. Proračunski primanjkljaj se povečuje. Trend je negativen, trend v javnih financah je negativen. Namesto da bi bila stvar obratna, da bi imeli takoj po osamosvojitvi nekaj procentov proračunskega primanjkljaja, ko je bilo treba vse postavljati na novo, takrat proračunskega primanjkljaja praktično ni bilo. Zdaj pa se povečuje in to potem, ko imamo za sabo šest let zgodbe o uspehu. Nekaj tukaj ni v redu. Ta trend pač pove, da tudi napovedi vlade, ki smo jih poslušali zdaj ob predstavitvi proračuna, da bo naslednje leto proračunski primanjkljaj dejansko samo 0,8%, nimajo nobene realne osnove. Nimajo realne osnove niti v zakonodaji, nimajo realne osnove niti v hitrosti reform in nimajo realne osnove v tem, kar je bilo predstavljeno v zvezi s proračunom samim. Dejstvo je, da država ne ravna kot nekdo, ki načrtuje razvoj, tudi ko gre za javne finance, ampak ravna kot druščina - zdaj ne govorim o državi, se opravičujem, ker je treba ločiti, govorim o trenutni oblasti - ta oblast ravna kot trgovska druščina, ki se uskladi za določen kos proračunske pogače in to so potem tudi nacionalne prioritete. Zaradi tega pri novih tehnologijah, na kar je opozarjal kolega Sovič v svojem nastopu, zamujamo, tako kot smo zamujali z avtocestami, pa jih delamo z 20-letno zamudo, in ko bomo imeli zgrajene avtoceste, po katerih se vozi z avtom, se bo ugotovilo, da pa informacijskih avtocest nimamo. To bo pa čez deset let bistveno bolj pomembno. Sedaj se v to nič ne vlaga. V proračunu boste našli milijardo tolarjev za nove prostore za tajno službo, ne boste pa našli nobenih sredstev za informacijsko avtocesto.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Naslednjo repliko ima gospod Špiletič in nato Jože Zagožen.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Repliciram gospodu ministru. On je s kar precejšnjo mero vznemirjenosti izza te govornice maloprej dejal, da je izredno težko komentirati gradiva, ki jih vlada ni videla. Vendar, hkrati smo poslanci, ravno ko obravnavamo ta predlog proračuna, v isti vlogi. Gospod predsednik vlade je izza te govornice dejal, da je sedaj po naši korigirani metodologiji, ki je usklajena z mednarodno, delež javno-finančnih prihodkov v družbenem proizvodu 43%. To je novost v prikazovanju deleža javne porabe v bruto domačem proizvodu. Do letošnjega leta je vlada trdila, da je ta številka prek 45%, 46%, in da mora biti trend v javni porabi zmanjševanje tega deleža. Letos kar naenkrat vlada ugotovi po neki novi metodologiji, da je ta delež 43, in da je že dovolj, da ta delež samo ohranjamo. Te metodologije nam poslancem nihče ni predstavil. Izredno dobro bi bilo, da bi jo dobili tudi napisano, da bi jo lahko proučili, in tudi kako kritično izrekli o tej metodologiji ali pa se z njo strinjali. Vendar tega ni. V imenu poslanske skupine pa sem predstavnike vlade pozval, da bi nam poslancem to metodologijo predstavili. Vendar doslej so pridno molčali. Sedaj pa kar naenkrat strašna vznemirjenost.
Drugo. Gospod minister je rekel, kako morate trditi, da spada Dars v javno-finančni sektor. Ja, kako pa more vlada trditi, da Dars in še morebitni drugi skladi v javno finančni sektor ne sodijo? Oprostite, teza, ki jo je zdaj zagovarjal minister, da sodi v sistem javnih financ zgolj 19 skladov in agencij, ki jih določa zakon o izvrševanju proračuna, milo rečeno, ne drži. V spominu imam eno od sej odbora za nadzor proračuna in javnih financ, kjer je minister te iste vlade, ki jo vodi dr. Drnovšek, dejal, da javni sektor v Sloveniji sploh ni opredeljen, in da bo potrebno najprej javni sektor opredeliti, potem pa o njem kot takšnem tudi govoriti. Oprostite, povejte in bodite vsaj toliko pošteni, da ta dilema obstaja, povejte, katere rešitve ste pri pripravi proračuna uporabili, zakaj ste jih uporabili, ali so evropsko primerljive, ker hočemo v Evropo, in potem bomo o tem odločali. Vendar tudi o tem molčite; o tem ne poveste nič.
Gospod minister se pri svojem izvajanju vseskozi sklicuje na Mednarodni denarni sklad. Tudi Svet Banke Slovenije, ki je pozval državni zbor in tudi vlado, da zaradi krize oziroma recesije svetovnega gospodarstva nikakor ni primerno si privoščiti proračunski primanjkljaj tudi v letu 1999, se sklicuje na te iste vire. Vendar za vas očitno metodologija Svetovne banke obstaja takrat, ko vam izračuni po tej metodologiji kažejo ugodne oziroma željene rezultate, ko pa se nekdo drug sklicuje na te iste vire, pa za vas zadeva ni toliko ugodna, potem se je pa treba sklicevati na nekaj tretjega; ugotovite neko inovacijo in seveda tisto zagovarjate kot sveto. Vendar, oprostite, ni resnica na tem svetu zgolj tisto, kar Drnovškova vlada izza te govornice pove - ni!
Naslednje, na kar bi želel tudi opozoriti. Že lansko leto sem lepo prosil predstavnike vlade, da pojasnijo metodologijo izračunavanja in izkazovanja računovodskega obravnavanja, če hočete, prihodkov in odhodkov proračuna. Nisem dobil odgovora. Ko smo nekaj mesecev nazaj razpravljali o zakonu, ki naj bi povečal delež Republike Slovenije v mednarodnem denarnem skladu, je bil medklic iz klopi poslancev vladajoče koalicije, "metodološka zmeda je!" Oprostite, pojasnite, kje obstaja ta metodološka zmeda, da se bomo lahko odločali. Kajti ta metodološka zmeda vodi do tega, da vi vsake toliko časa, ko številke kažejo morda preveč negativno od tistega, kar si vi želite, ugotovite, da je metodološka zmeda, da je potrebno narediti red v tem in tem delu javnih financ, in pridete zopet do številke, ki jo želite in to nam tu prodajate, da je to evropsko, da je to v skladu IMF-om, z evropsko statistiko in ne vem še čem drugim. Ko se pa enkrat soočite z mnenjem raziskovalnega sektorja državnega zbora, je pa tu vik in krik, češ, kako si sploh drzne razsojati oziroma razmišljati v to smer, kaj pa šele, da bi imel prav.
Bom nadaljeval ob naslednji repliki. Opozoril bi pa vas, predsedujoči, da favorizirate ministra za to govornico, ker govori kolikor želi.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Gospod minister je v prvi vrsti res govoril nekoliko daljše, v kasnejšem času pa ga je seveda tudi ura opozorila za repliko. Naslednja replika je gospod Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Očitno je, da na tem področju vlada dokaj velika metodološka zmeda in samo vprašanje je, ali je slučajna ali je tudi zavestna. Namreč v bruto domači proizvod se štejejo tudi prihodki nekaterih vladnih ustanov, se pravi se na ta način umetno povečuje bruto domači proizvod in z njim tudi odstotek rasti, po drugi strani pa v proračunski primanjkljaj se ne štejejo stvari, ki po svoji vsebini, ne samo po formi, sodijo tja. Docela jasno je, da tisti prihodki skladov in agencij, ki bi normalno sicer šli v proračun, imajo proračunsko naravo. In jaz sprašujem ministra, zakaj sploh proračunski primanjkljaj. Zakaj? Zakaj? Odgovor bo, ja, takšne so fiksne in garantirane obveznosti, takšne so socialni transferji, sicer se ne pokrijemo. Vendar s tem samo odmikamo bistveno vprašanje, vprašanje reform, vprašanje vsebinskih posegov v to, kaj se bo s tem denarjem naredilo. Očitno je stvar toliko zapeljana, da pravega izhoda iz nje vlada ne vidi. In menim, da bolj od odstotkov tega primanjkljaja je pomembno, da pogledamo vsebino in tu je stvar nesporna, da je cela vrsta stvari, ki imajo to naravo in mislim, da predsednik Janša ni tu citiral tudi izjave nekega visokega predstavnika Banke Slovenije, ki je nato komentiral ta podatek iz te revije, češ, 6 ni, ampak 5, okrog 5 pa najbrž je. Tako da, skratka, stvar je nejasna in čas je, da ob tej razpravi tudi to razčistimo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Zagožen. Naslednji razpravljavec, Rudolf Petan.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Ne ve, če ima smisel razpravljati, če je s strani vlade tako malo zanimanja ali imajo druge obveznosti in jih ta obveznost v parlamentu, ko razpravljamo o proračunu, ne zanima. Tako da ne vem, govorimo sami sebi, tisto mesto, kjer bi pa to seme moralo pasti, pa očitno ga nikjer ni, tako da verjetno bo potrebno pač neko kulturo tega sprejemanja državnega proračuna ali obnašanja o tem še kaj dogovoriti ali kakšno reči ali pa spremeniti. Ker mi že čas teče, za teh mojih 5 minut, ugotavljam isto, da se pri sprejemanju proračuna razen tega, da je letos rok drugačen, da je pravočasen, se kaj dosti ni spremenilo. Kaže se tisto nesorazmerje med deklariranim in med tistim praktičnim. To se pravi kar proračun je - določeno razhajanje. Omejil bi se samo na področje obrambe.
Vsi imamo ali še posebej vladni predstavniki imajo polna usta našega vključevanja v Nato. Že lani smo nekako opozorili, da se to ne zrcali v proračunu. Kakorkoli, če se odločimo deklarativno za neko zadevo, če najdemo konsenz, če nekaj podpišemo, če se v tujini s tem hvalimo, če za to iščemo podporo, ko pa tudi mednarodne institucije pri tem ugotovijo, da je to ostalo samo na papirju, da se to ne zrcali tam kjer bi se moramo na tistem edino pravem mestu, da mi dokažemo to našo voljo tudi v praksi, tam pa nekako to ne gre več. Dejstvo je in na to smo tudi opozorili na odboru, da za te naše obveznosti nekako ni tistega denarja, ki bi moral biti. Ali pa smo se prenaglili in sprejeli določene mednarodne obveznosti, ki jih sedaj ne moremo izpolniti. Omenil bi samo enoto za posredovanje v mednarodno enoto za posredovanje, ki je izpolnjena samo 25%, 30%. To nekako ne kaže tisto pravo našo voljo za tisto, kar smo zapisali.
Naslednje, kar bi želel opozoriti so sredstva za uporabo za zaščito in reševanje. Vemo, da nas je letos prizadel potres v Posočju in edino, kar je res, šlo tako kot je treba je bilo tisto prvo posredovanje enot za zaščito in reševanje. Prvi so bili tam vsekako gasilci. Če sedaj gledamo proračun, prav gotovo lahko brez kakršnega posebnega znanja opazimo, da so ta sredstva manjša ali pa vsaj relativno manjša, kot so bila lani, glede na indekse. Da omenim samo nekaj postavk.
Državne rezerve za zaščito in reševanje. Tu bi se ustavil. Vemo, da je tudi oprema za to področje sedaj na terenu, kjer plan obnove in izgradnje ne gre tako, bo ta oprema še dodatno obremenjena in verjetno jo bo potrebno zamenjati ali pa dopolniti. Kar poglejte, kolikšni indeksi so, na nekaterih postavkah je 0. Pa vas vprašam. Ali smo toliko prepričani ali pa je nekdo planiral tako, kot smo včasih planirali, da se drugo leto ne bo nič zgodilo. Lahko! To mi lahko planiramo. Vendar narava je iznad nas. To se verjetno moramo zavedati in verjetno se mora tega zavedati tudi sedanja vlada, pa je taka ali drugačna, bela, črna, zelena, plava, modra ali pa po diagonali pisana. Je čisto vseeno. Nad naravo se ne moremo postaviti.
Res je, da smo imeli poskuse, da bi se nekateri postavili tudi nad naravo, ampak dejstvo je, da to ne gre. Kot sem omenil. Edino ekipe civilne zaščite in reševanja, gasilci so bili tisti, ki so bili prvi in so opravili res svoje delo kvalitetno. Za te postavke je v bistvu relativno sicer mogoče še na prvi pogled kar primerno denarja, vendar absolutni zneski glede na inflacijo, ki je, je pa v bistvu to manj. Skupaj pa je uprava za zaščito in reševanje indeks 102 na 8%, 9%, 10% inflacijo, vemo, da je to manj. Mislim, da o tem izgubljati besed ni potrebno.
Ker me preganja čas, bom še tisto, kar sem mislil omeniti, v repliki ali kako drugače še to omenil, ker je še nekaj takih stvari, na katere tudi iz tega, samo iz tega področja, na katere je potrebno opozoriti. Potrebno se je zavedati, da nobena vlada ni nad naravnimi silami. Hvala.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala gospod predsedujoči. Torej jaz ugotavljam, da kakršnakoli prošnja, vljudna prošnja za pojasnilo vlade o zadevah, o katerih smo malo prej razpravljali, enostavno ne zaleže. Predstavniki vlade, kolikor jih je tukaj, pridno sedijo, beležijo ta vprašanja ali ne vem kaj počnejo, pač kakorkoli že, vendar odgovora od sebe ne da noben. Mi torej tu govorimo, mimogrede pred nesklepčno dvorano, to si upam ta hip trditi gospod predsedujoči. Občutek imam, da je ta zgodba sama sebi namen. Igramo neko igro pred javnostjo, od katere ne bo posebnega haska, ker so določena ključna vprašanja, ki so izredno pomembna za to, da lahko človek verodostojno odloča o javnih financah.
Gospod predsedujoči! Jaz prosim za odmor v imenu poslanske skupine, 2 uri odmora, da se posvetujemo o tem, ali sploh še sodelujemo v tej igri, ki jo tu igramo, ali pa je boljše, da počnemo kaj drugega, kaj bolj produktivnega, ker resnično vladajoče stranke nas postavljajo v vlogo cikusanta. Prosim za odmor, da se posvetujemo o tem, ali naša poslanska skupina v tej areni še sodeluje.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospod Špiletič. Odmor se običajno. Kolega Špiletič! Odmor se običajno daje pred posvetovanjem pred glasovanjem. Do sedaj je bila praksa, da se pred glasovanjem pred posebnim posvetovanjem poslanske skupine daje odmor. Vztrajate še naprej? Prosim, da to. Za posvetovanje poslanske skupine? Gospod Špiletič! Ali lahko utemeljite zakaj, prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsedujoči, jaz sem svoj predlog utemeljil. Imate strokovne sodelavce, ki vam lahko to tudi ponovijo. Če želite, bom ponovil še enkrat: nočemo biti cirkusanti v areni, ki jo vladajoča koalicija pripravlja za opozicijo, in prosim dve uri za posvet!
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovani kolegi poslanci! Predstavnik poslanske skupine socialdemokratov in predsednik oziroma vodja poslanske skupine zahteva dve uri odmora. Ker je bilo delo namenjeno do 18.00 ure, za danes zaključujemo sejo državnega zbora, ki jo bomo nadaljevali jutri ob 10.00 uri. Sejo bomo nadaljevali jutri ob 10.00 uri.
(SEJA JE BILA PREKINJENA DNE 29.10.1998 OB 17.15 URI.)