Sejo je vodil Miroslav Luci, podpredsednik Državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.11 uri.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane poslanke in poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 4. seje Državnega zbora Republike Slovenije.
Dovolite, da izkoristim to prilike in se vam zahvalim za zaupanje, ki ste mi ga dali, da lahko danes vodim to sejo. Izražam tudi zahvalo poslanskim skupinam, ki so prav tako omogočile, da lahko danes vodim sejo. Posebni pozdrav velja podpredsedniku vlade, vsem članom vlade, ministrom, državnim sekretarjem in seveda medijem, ki spremljajo današnjo sejo.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Maria Pozsonec, Roberto Battelli, Davorin Terčon, Eda Okretič-Salmič, Peter Lešnik, Boris Sovič, Ivo Hvalica, Stanislav Brenčič, Franc Kangler, dr. Franc Zagožen do 15. ure, dr. Ciril Ribičič in Igor Bavčar.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Ugotovimo sklepčnost! (60 prisotnih.)
Ugotavljam, da je zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo so vabljeni že vsi pozdravljeni gostje, vse prisrčno pozdravljam. Današnje nadaljevanje bomo pričeli z 39. točko dnevnega reda - pobude in vprašanja poslank in poslancev. Zatem bomo prešli na obravnavo 33. točke, seveda če bo čas dopuščal, to je do predloga zakona o spremembah in dopolnitvah kazenskega zakonika Republike Slovenije ter nato po dnevnem redu dalje.
Prehajamo na 39. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA VPRAŠANJA IN POBUDE POSLANK IN POSLANCEV. Za današnjo sejo so se opravičili naslednji ministri: gospod Metod Dragonja - nadomešča ga državni sekretar za turizem gospod Peter Vesenjak, gospod Zoran Thaler - nadomešča ga državni sekretar gospod Ivo Vajgelj, mag. Anton Bergauer - nadomešča ga državni sekretar gospod Žarko Pregelj.
V poslovniškem roku enega dne pred sejo zbora smo prejeli pisne prijave poslanskih vprašanj in pobud. Vrstni red postavljanja poslanskih vprašanj in pobud sem določil v skladu z zadnjim odstavkom 23. člena poslovnika, tako da prva tri vprašanja oziroma pobude postavijo poslanci opozicije, nato pa po vrsti poslanci iz raznih poslanskih skupin po vrstnem redu prijave. Poslanke in poslance opozarjam, da mora biti poslansko vprašanje postavljeno tako, da je njegova vsebina jasno razvidna. V nasprotnem primeru bom moral poslanca opozoriti in ga pozvati, da vprašanje ustrezno izpopolni. Ustno zastavljeno vprašanje oziroma pobuda ne sme trajati več kot 3 minute. Ministrov odgovor praviloma ne sme trajati več kot 10 minut. Dopolnilno vprašanje poslanca ne sme trajati več kot 2 minuti. Če se bomo držali teh pravil, ki so v poslovniku, bo seja tekla hitro in bomo lahko prešli tudi na naslednjo točko dnevnega reda.
Prvi bo poslansko vprašanje postavil poslanec Franc Čebulj iz Socialdemokratske stranke.
FRANC ČEBULJ: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Malo sem presenečen. Kljub temu da uradno nisem vložil kot poslansko pobudo ali vprašanje, sem pa le pričakoval, da bom dobil odgovor gospoda ministra Smrkolja, ko sem vložil prejšnjič vprašanje. Kljub temu sprašujem, ker moj kolega poslanec Pavel Rupar, mislim, da še ne bo na vrsti in ga tudi ni na razpredelnici kot nastopajočega. Sprašujem gospoda ministra za notranje zadeve, kaj je s kaseto o podkupovanju, ki naj bi jo Sekretariat za notranje zadeve poslal na Nizozemsko preverjat ali je ta pogovor med gospodom Šimencom in Ruparjem dejansko potekal. To vprašanje bi imel za ministra za notranje zadeve. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Čebulj. Gospod minister, boste dali kratek odgovor?
MIRKO BANDELJ: Spoštovane gospe poslanke, gospodje poslanci! Na to vprašanje vam v tem trenutku ne morem dati celovitega odgovora. Tudi sicer javno razglašam, če gre za sum kaznivega dejanja, se s tem ukvarjajo ustrezne službe in jaz se praviloma v njihovo delo ne vmešavam, zato bom na to vprašanje odgovoril gospodu poslancu pisno. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Lahko gremo na drugo vprašanje. Gospod Aurelio Juri, Združena lista Socialdemokratov.
AURELIO JURI: Predsedujoči, kolegice in kolegi, lep pozdrav! Prvo pobudo dajem Ministrstvu za gospodarske dejavnosti, gre bolj za pobudo kot za vprašanje, bom pa vesel komentarja že danes. Menim, da bi bile odveč besede o pomenu osmic za oživljanje slovenskega podeželja. Pred leti je tovrstno gostinsko dejavnost, ki sodi v samo kulturno dediščino slovenskega dela Istre, in ne samo Istre, občina Koper oživela in sproti z ugodnostmi in tekmovanji spodbujala. Vem, da so to počele tudi nekatere druge občine. Na podlagi novega zakona o gostinstvu je obveljal nek pravilnik o izpolnjevanju minimalnih tehničnih pogojev za izdajo dovoljenja za to dejavnost, ki ga sedaj nekateri, zlasti na upravnih enotah, tolmačijo in izvajajo tako, da potencialne osmičarje kaj prida ne opogumlja. Gre predvsem za izostrene pogoje pri novogradnjah. Ministrstvu, kateremu se zahvaljujem za rapidni odziv na samo priglasitev mojega vprašanja, ne da bi počakali še na njegovo vsebino, za kar je odgovor, ki sem ga prejel, malce skop, naslavljam poziv občinskega sveta Mestne občine Koper, naj se s korekcijo pravilnika ali ustreznim navodilom upravnim enotam poskrbi za to, da se bo kultura osmic nadalje spodbujala in razvijala nepovratno oziroma da vse pristojnosti v zvezi s tem, tako kot je praksa pri zahodnih sosedih, čim prej prenese na lokalno skupnost. Le citiranje določila 72. člena zakona o gostinski dejavnosti ni dovolj oziroma problema ne razrešuje.
Drugo pobudo dajem Ministrstvu za finance. Pri izvajanju določenih nalog s strani državnih organov za potrebe občin, npr. izterjave, ki jih opravljajo davčni uradi, prihaja do velikih težav in zamud v škodo lokalne skupnosti. Res, da to niso primarne naloge teh služb, so pa sredstva, ki jih davčni uradi izterjajo v imenu in za potrebe občine, pomemben del proračuna le-teh.
Smatram, da je obenem zakonsko sporno to, da državne službe zahtevajo plačilo za naloge, ki jim jih nalaga sam zakon kot njihova pristojnost, na primer odmera nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča, za katere pa morajo v občinah z lastnimi službami, če želijo, da so korektno in pravočasno opravljene, poskrbeti sami, nato pa za opravilo še plačati državi. Na podlagi mnenja Inštituta za javno upravo, v katerem je navedeno, da so to upravne naloge in se jih ne plačuje, niti sklepajo v zvezi s tem pogodbe, je Mestna občina Koper že sprožila pri Ministrstvu za finance ustrezne postopke, a žal do sedaj brez uspeha.
Zato znova pozivam ministra za finance, da to zadevo uredi. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Aurelio Juri. Bo kdo iz ministrstva odgovoril? Gospod minister Gaspari, prosim.
MAG. MITJA GASPARI: Gospod predsedujoči, gospe in gospodje poslanci! Če se vprašanje, kot je bilo zdaj razvidno, nanaša na izračunavanje storitev davčne službe, kar iz najavljenega vprašanja ni bilo vnaprej vidno, bi odgovoril naslednje:
Z zakonom o davčni službi je določena obveznost davčne službe za odmerjanje, obračunavanje, pobiranje in izterjavo davkov. Nadalje je v zakonu določeno, da lahko davčna uprava odmerja, pobira in izterjuje davke ter nadzira in evidentira plačevanje davkov za lokalne skupnosti, zavode in sklade na podlagi zakona ali če je tako dogovorjeno s pogodbo - poudarjam "ali če je tako dogovorjeno s pogodbo"!
S pogodbo med davčno upravo in lokalno skupnostjo, z zavodom ali skladom, v tem primeru predvsem z Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in pa Zavodom za zdravstveno zavarovanje, se določijo medsebojna razmerja, način opravljanja nalog ter nadomestila za opravljanje nalog. Na tej podlagi Davčna uprava Republike Slovenije sklepa pogodbe o pobiranju davkov za občine, sklade in druge organe, ki niso na ravni državnih organov. S pogodbo se določijo vsi bistveni elementi, vključno z nadomestilom za opravljene storitve. Opravljanje teh nalog namreč pomeni za davčno upravo dodatne stroške iz naslova plač za zaposlene, informacijske podpore in drugih stroškov. Nadomestilo ne pokrije v celoti pripadajočih stroškov, tako da država deloma sofinancira pobiranje tudi teh dajatev.
Zelo podoben način na tem področju velja tudi v drugih evropskih državah. Če želite, vam bomo dali v nadaljevanju pisni odgovor primerjave z drugimi državami. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Gospod Aurelio Juri, imate možnost dve minuti.
AURELIO JURI: Zahvaljujem se za odgovor gospodu ministru. Vendar problem je v tem, da občine ne morejo same izterjati nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. To pomeni, da to opravi le davčna uprava. Za to opravilo pa mora občina davčni upravi plačati. V tem je ta problem in na to sem opozoril. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Želi minister odgovoriti še na to? Izvolite, gospod minister Gaspari.
MAG. MITJA GASPARI: Hvala lepa. Saj gospod Aurelio si bo že sam odgovoril zdaj na svoje vprašanje. Občine niso v stanju in zato zahtevajo, zaprosijo drugi organ, da opravi to nalogo. Običajno storitev ni brezplačna in v tem primeru zakon dovoljuje organu, ki mora to opraviti, ker ni zadolžen za to. Jaz sem prej poudaril, da v zakonu piše "lahko", torej pravi, da to ni obveznost davčnega organa, da prevzame tako nalogo tistega upravnega organa, ki v osnovi po zakonu ima to pooblastilo. Nekaj podobnega je pa tudi v zahtevi recimo Gospodarske zbornice Slovenije, da naj davčna uprava Republike Slovenije pobere članarino za članice Gospodarske zbornice. Jaz upam, da tudi v tem primeru ne bi veljalo, da mora to DURS narediti zastonj. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Odgovor je dolžno še Ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Gospod Peter Vesenjak, izvolite.
PETER VESENJAK: Spoštovani gospod Juri! Kot ste že ugotovili, smo vam predhodno poslali delno odgovor na vaše poslansko vprašanje glede možnosti obratovanja osmic, ki jih določa tudi zakon o gostinski dejavnosti oziroma pravilnik o minimalnih tehničnih pogojih, ki se nanašajo na poslovne prostore, opremo in naprave ter na minimalne storitve v posameznih vrstah gostinskih obratov. 72. člen določa natančno te pogoje, ki so tisti minimalni pogoji. Vaše vprašanje se pa, kot sem ugotovil zdaj ob natančnejše zastavljenem vprašanju, nanaša predvsem na obliko in na vsebino opravljanja teh dejavnosti in na kakovost opravljanja teh dejavnosti. Veliko na tem področju seveda, kot ste tudi sami ugotovili, lahko storijo občine, saj so tudi po zakonu o lokalni samoupravi pristojne za razvojne aktivnosti na področju turizma na svojih območjih. Naše ministrstvo poskuša kakovost opravljanja posameznih gostinskih dejavnosti tudi stimulirati z raznimi oblikami usposabljanja in dodatnega izobraževanja na tem področju, predvsem v sodelovanju s kmetijsko pospeševalno službo, ki je vsebinsko tudi nekako odgovorna za opravljanje dodatnih dejavnosti na kmetijah oziroma za pospeševanje kakovosti te dejavnosti. Pripravljeni pa smo tudi na vašo pobudo organizirati kakšno posebno srečanje na temo in to problematiko še natančneje razdelati in potem ustrezno ukrepati. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Peter Vesenjak, državni sekretar za turizem pri Ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Lahko gremo na tretje poslansko vprašanje. Gospod Zmago Jelinčič, Slovenska nacionalna stranka.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa. Vladi Republike Slovenije predlagam, naj Republika Slovenija enostransko razglasi, da se prebivalci Istre v pasu do linije Novigrad oziroma Tar, Vižinada, Motovun, Sovinjak, Buzet, Lanišče, Zveneča Kastav, Jelenje, Čavlje, Mrzle vodice, Lokve in Delnice tretirajo kot prebivalci maloobmejnega pasu in se jim priznajo določene bonitete. Obenem predlagam, da se mejnih prehodi v Istri prekvalificirajo iz mednarodnih v meddržavne. V zvezi s tem pa tudi pričakujem, da bo minister za zunanje zadeve, gospod Thaler, v skladu s svojo obljubo na hearingu umaknil iz slovenskega dela diplomatske komisije za meje, gospoda Simonittija.
In drugo vprašanje Ministrstvu za pravosodje. Kje se nalagajo sodni depoziti po odredbah slovenskih sodišč? Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Jelinčič. Ministrstvo za zunanje zadeve, gospod Ivo Vajgl ima besedo.
IVO VAJGL: Spoštovane gospe poslanke, gospodje poslanci! Moram se opravičiti gospodu poslancu Jelinčiču, ker sem ravnokar bil poklican ven, tako da prvega dela vprašanja nisem slišal. Če je za to, bomo pripravili pisni odgovor. Hvala lepa. PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Ministrstvo za pravosodje je izzvano v drugem delu vprašanja. Gospod minister Marušič, izvolite.
TOMAŽ MARUŠIČ: Spoštovane poslanke in poslanci! Vprašanje je, kje se nalagajo sodni depoziti. Verjetno bo potrebno malo bolj točneje definirati, za kakšne sodne depozite gre. Če gre na splošno za sodne depozite, o tem presodi vsako sodišče, in sicer pri komercialnih bankah. Katera sodišča kje in kako nalagajo je potrebno opraviti določene poizvedbe pri predstavnikih in predsednikih sodišč in potem lahko podam točen odgovor. Če gospod Jelinčič soglaša, bo prejel točen odgovor na prihodnji seji. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospod minister. Gospod Jelinčič ima možnost dopolnilnega vprašanja, 2 minuti.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa. Gre za Okrožno sodišče v Kopru; preiskovalni sodnik gospod Mitja Špindler v primeru, opravilna številka KPR 160/96-81 z dne 26.3.1997, ko je Okrožno sodišče v Kopru v kazenski preiskovalni zadevi zoper obdolženega Jožefa Bajerja in druge itn., odredila pod točko tri, splošna Banka Koper in Ministrstvo za finance Republiški devizni inšpektorat Ljubljana, ki imata sredstva pod točko ena in točko dve te odredbe, morata zasežena sredstva nakazati v dobro računa Ministrstvo za finance, sodni depoziti, št. toliko in toliko, na račun Banke Slovenije v Ljubljani pri Bauerische Landes Bank Munchen v roku 8 dni itn. Gre za 12 milijonov nemških mark in ne vem, katera država na svetu posluje na ta način, da svoje sodne depozite sprovaja v tujino. Bi pa prosil v zvezi s tem podrobnejše pismeno obrazložitev. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Torej odgovor bo pismen, kot ga zahteva gospod poslanec Jelinčič. Končujemo tretje vprašanje.
Gremo na četrto. Gospod Franci Rokavec, Slovenska ljudska stranka.
FRANCI ROKAVEC: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani podpredsednik vlade in pa spoštovani ministri! Dajem naslednjo poslansko pobudo, in to gospe generalni sekretarki Državnega zbora, predvsem predlog za uporabo domače hrane v kuhinji Državnega zbora in v vseh javnih ustanovah v Republiki Sloveniji. No, to nadaljevanje se nanaša tudi na ostale ustanove v Republiki Sloveniji.
Na podlagi dejstva, da so v tem trenutku v Sloveniji večje zaloge neodkupljenih količin ključnih pridelkov z mnogokrat neprimerno boljšo kvaliteto od uvožene hrane oziroma prehrambenih izdelkov, dajem pobudo, da bi bilo primerno, da bi v vseh javnih ustanovah, kuhinji Državnega zbora, menzah v šolstvu, otroškem varstvu, bolnišnicah in ostalih državnih institucijah itd., uporabljali domačo slovensko hrano za vse proizvode, ki jih v Sloveniji sami pridelamo dovolj. Lepo gesto v tej smeri je že podal tudi minister za obrambo, kjer zgledi vlečejo, bi bilo prav, da se uporablja domača slovenska hrana tudi v kuhinji Državnega zbora. Poleg naštetega pa dajem pobudo za celostni pristop k promociji domače hrane in uvedbe primerne zaščitne znamke. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. To je pobuda in verjetno bo to obravnavano na kolegiju Državnega zbora, kar se Državnega zbora tiče. Kar pa je širše, to pa je verjetno stvar širše razprave. Želi kdo odgovor? Namestnik generalnega sekretarja, gospod Pagon.
ANDREJ PAGON: Pozdravljeni spoštovani predsedujoči, poslanke in poslanci! Dovolite, da vas obvestim, da v primeru, da gre za tako pobudo, se Servis skupnih služb kot vladna služba drži določil zakona o izvrševanju proračuna in odredbe o obveznem javnem razpisu. V zvezi s tem tudi objavlja javne razpise. Zadnji tak razpis je Servis skupnih služb objavil v mesecu novembru 1996. V teh razpisih po posameznih skupinah živil, torej to so lahko mleko in mlečni izdelki, meso in mesni izdelki, žita in žitni izdelki, zelenjava, sadje, dodatki v hrani - po teh kriterijih seveda izbira najugodnejšega ponudnika, pri čemer cena ni edini pogoj oziroma odločujoči pogoj, vendar možno pa je tudi, da se izberejo tudi drugi proizvajalci hrane, ki niso slovenski proizvajalci. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Pagonu. Dopolnilno vprašanje oziroma pobuda gospoda Franca Rokavca.
FRANCI ROKAVEC: No, na podlagi tega odgovora bi dal dopolnilno pobudo, da se dopolnijo javni razpisi v tej smeri, da se pri ključnih pridelkih, kjer jim zagotavljamo dovoljšnjo samooskrbo, izbere možnost izključne nabave domače hrane.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Zaključujemo četrto vprašanje oziroma pobudo in gremo na peto. Kakor je razvidno, gospe Salmič ni tukaj - tudi opravičila se je tako da ta točka odpade. Gremo na šesto poslansko vprašanje. Gospod Vincencij Demšar, SKD.
VINCENCIJ DEMŠAR: HlslslsHvala lepa. Lep pozdrav in dober dan, spoštovane dame in gospodje, spoštovani ministri! Moje vprašanje se nanaša na zakon, ki ste ga sprejeli že 1992. leta, glede zapiranja rudnika Žirovski vrh.
Prvo vprašanje: zakaj se ta zakon ne izvaja tako, kot je bilo to predvideno, tudi po časovnem roku?
Drugo: kdaj se bo začelo z najbolj potrebno sanacijo dveh odlagališč, to sta Jazbec in pa Boršt? Nadalje me zanima, zakaj je uprava za jedrsko varnost povabila leta 1995 mednarodne agencije za jedrsko varnost. Sedaj bom pa citiral: "zaradi preverbe pri načrtu razgradnje in odlaganja radioaktivnih odpadnih snovi v Žirovskem vrhu."
Nadalje, zakaj je bilo izdano pred kratkim samo delno lokacijsko dovoljenje za končno ureditev pridobivalnega prostora RUŽV?
Končno me zanima, ali ne velja tisti program, ki je bil skupno pripravljen s tedanjo občino Škofja Loka in pa Ministrstvom za okolje in prostor, kako se bo zapiralo in kako bodo dela tekla? Ali je sedaj predvidena in zakaj je predvidena sprememba tega programa? Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Demšar. Ministrstvo za okolje in prostor. Odgovor bo podal gospod Pavle Gantar, minister za okolje in prostor.
DR. PAVLE GANTAR: Spoštovani podpredsednik, spoštovane gospe poslanke in gospodje poslanci! Vprašanj je bilo več, odgovori so razmeroma obsežni in jih bo gospod poslanec dobil tudi po pošti oziroma pisno.
Kratko bi rekel naslednje. Na vprašanje, zakaj se ne izvaja zakon o trajnem prenehanju in izkoriščanju rudnika urana in preprečevanju posledic rudarjenja, moramo reči, da je informacija poslanca netočna. Zakon se izvaja. V sklopu tega je bil rudnik urana preoblikovan v javno podjetje. Sprejet je bil program vlade in se zakon v vseh teh točkah dosledno izvaja. Kar pa se tiče rokov, pa ti roki niso mišljeni kot prekluzivni, ampak tako rekoč kot planski roki.
Drugo vprašanje, ki ga je zastavil poslanec, je, na kakšni osnovi naj bi se tretirali rudniki Žirovski vrh kot jedrski objekt, saj ga zakon o zapiranju nikjer ne označuje. Zakon o zapiranju rudnika Žirovski vrh tega ne označuje, saj to ni zakon, ki definira, kaj so in kateri so jedrski objekti v Sloveniji oziroma v katerih primerih se upošteva in se mora upoštevati tudi mnenje uprave Republike Slovenije za jedrsko varnost. Pač pa se je upravni organ v tem primeru strinjal s službami Ministrstva za okolje in prostor in se odločil, da je v postopku pridobivanja dovoljenja za poseg v prostor soglasodajalec tudi Uprava Republike Slovenije za jedrsko varnost, in sicer za tista vprašanja, ki se nanašajo na jedrsko varnost. Menimo, da smo se odločili pravilno in tudi vrsta konkretnih tehničnih detajlov, ki se nanaša na razgradnjo programa, je povezana s tem in mi ne sprejemamo stališča nekaterih iz uprave rudnika in nadzornega sveta, ki menijo, da je delovanje jedrske varnosti ali pa inšpekcija na tem področju samo nepotrebna motnja pri zapiranju tega objekta. Objekt je imel tak značaj, objekt je občutljiv in Ministrstvo za okolje in prostor in jaz kot minister ne bom dopustil, da se pri razgradnji tega objekta zgodijo nepričakovani ali nezaželeni dogodki.
Vprašanje, zakaj smo predvideli mednarodno agencijo za jedrsko varnost. Ravno zato, ker mednarodna agencija za jedrsko varnost je agencija Združenih narodov, mi smo člani Združenih narodov, obenem smo podpisali vse pomembnejše dokumente v zvezi z jedrsko varnostjo in miroljubno uporabo jedrske energije. Popolnoma normalno je, da agencija sodeluje pri tem delu, kot naši člani iz republiške uprave za jedrsko varnost sodelujejo pri takšnih zadevah v kakšnih drugih državah. Tako da štejemo to za del običajnih zadev, ki se s tem vežejo.
Še zadnje vprašanje, zakaj le delno lokacijsko dovoljenje za končno ureditev odlagalnega prostora rudnika Žirovski vrh. Javno podjetje v predloženi dokumentaciji za pridobitev dovoljenja za poseg v prostor ni zadostilo vsem soglasodajalcem, priložilo je poročilo o vplivih na okolje, v dokumentu pa ni bilo dovolj razloženo, zakaj se je izvajalec del odločil za eno od treh v programu predvidenih variant končnega odlaganja jalovine. Ne samo da ni upošteval izhodišč programa, prezrl je tudi bistveno priporočilo agencije, da se odločitev variante lahko izvede na podlagi podrobnejše razdelave in primerjave variant končnega odlaganja. Delno lokacijsko dovoljenje se torej nanaša le na tista dela, ki niso odvisna od variante končnega odlaganja odlagališča. To je seveda stališče, ki je, moram reči, edino načelno in korektno v tem procesu.
Mislim, da so bila to vsa vprašanja, ki jih je zastavil poslanec, gospod Demšar. Nekaj jih je še v pisnem poročilu, ampak se bom omejil samo na ta. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa dr. Pavletu Gantarju, ministru za okolje in prostor. Želi poslanec Demšar dopolnilno vprašanje?
VINCENCIJ DEMŠAR: Bom vesel, če bom dobil pisni odgovor in to čimprej. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Končujemo s šestim vprašanjem.
Sedmo vprašanje je vprašanje gospe Marie Pozsonec. Danes ni tukaj, je opravičena.
Gremo k osmemu, ki ga je postavil Vladimir Čeligoj, SDS.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni! Imam vprašanje, in sicer Ministrstvu za zunanje zadeve v zvezi s programom PHARE.
Evropska zveza je sredstva iz programa PHARE namenila tudi Republiki Sloveniji, toda slovenska vlada do zdaj ni zagotavljala dovolj lastnih sredstev, s katerimi bi lahko sofinancirala svoje deleže v že odobrenih sredstvih omenjenega programa. Zato je del le-teh ostal neizkoriščen, kar Republiki Sloveniji povzroča veliko škodo, saj izgublja dragoceni čas, ki bi ga lahko porabila za to, da bi v pripravljalnem obdobju storila več za prilagajanje svojih institucij kriterijem in zahtevam Evropske zveze.
Kako Vlada Republike Slovenije zagotavlja potrebna sredstva za sofinanciranje slovenskega deleža v programu PHARE, ki je prioritetno namenjen podpori prilagajanja pridruženih članic Evropski zvezi, saj je iz izjav vladnih predstavnikov razumeti, da vsa Republiki Sloveniji namenjena sredstva zaradi nezadostnega slovenskega sofinanciranja niso porabljena in še vedno ležijo neizkoriščena na računu Evropske zveze. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Vprašanje je postavljeno Ministrstvu za zunanje zadeve. Upam, da bo lahko dalo odgovor, sicer pa verjetno Ministrstvo za gospodarske dejavnosti. Kar izvolite, gospod Ivo Vajgl, iz Ministrstva za zunanje zadeve.
IVO VAJGL: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Imam pripravljen daljši odgovor in ga bom skrajšal in ga dal na razpolago gospodu poslancu. V zvezi z vprašanjem glede zagotavljanja potrebnih sredstev za sofinanciranje slovenskega deleža tuje tehnične pomoči, ki zajema tudi program FAR, dajemo naslednje pojasnilo. Ministrstvo za zunanje zadeve, ki je s 1. januarjem, skladno s sklepom Vlade Republike Slovenije, prevzelo nacionalno koordinacijo v programu PHARE, med drugim redno spremlja tudi finančno porabo po programih PHARE in o tem redno obvešča ministrstva, ki sodelujejo pri izvajanju programov oziroma posameznih projektov. S podpisom okvirnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Komisijo evropskih skupnosti o uresničevanju ukrepov o finančnem, tehničnem in drugih oblikah sodelovanja dne 7. oktobra 1992 je Slovenija postala prejemnik tehnične pomoči v okviru PHARE programa. Kasnejša ratifikacija tega sporazuma, 8. oktobra 1993, je omogočila tudi izvajanje javnih naročil po pravilih PHARE in inplementacijo projektov v okviru prvih indikativnih programov za Slovenijo ter v okviru drugih programov institucionaliziranih v okviru predpristopne strategije za države srednje in vzhodne Evrope s podpisanim asociacijskim sporazumom. Tako Slovenija po letu 1994 izvaja programe v treh programskih sklopih PHARE. Prvič, nacionalni program PHARE, drugi PHARE programi čezmejnega sodelovanja in tretjič, večdržavni programi, regionalni PHARE.
Prvič, nacionalni program PHARE. V letu 1992 je Slovenija dobila za izvajanje nacionalnega programa PHARE 9 milijonov ekujev, ki so bila tudi že vsa 100%-no porabljena za izvedbo skupno 27-ih projektov. Za leto 1993 smo prejeli 11 milijonov ekujev in jih ravno tako že 100%-no porabili za izvedbo 33 projektov. Za obdobje 1994-1996 pa vam prilagamo finančni pregled stanja PHARE programa, kjer je iz priloženih tabel razvidna poraba sredstev po letih, po posameznih resorjih in posameznih programih. To je vsebovano v prilogi, ki jo bom izročil spoštovanemu gospodu poslancu. Dinamika črpanja sredstev nacionalnega programa PHARE poteka v skladu z roki, ki so predvideni v finančnih memorandumih, in sicer na ta način. Za leto 1994 so praktično porabljena vsa sredstva, neporabljenih ostaja 10.005 ekujev. Za leto 1995 je porabljenih 71% sredstev, neporabljena sredstva znašajo 5 milijonov 576 tisoč ekujev. Za leto 1996 je porabljenih 51% sredstev in neuporabljenih ostaja 9 milijonov ekujev.
Ko gre za PHARE programe čezmejnega sodelovanja, je stanje sledeče. Črpanje sredstev PHARE programov čezmejnega sodelovanja v primerjavi z nacionalnim programom nekoliko zaostaja. V tem primeru gre za naložbena sredstva, ki so vezana na pripravo zelo zahtevne dokumentacije, ki mora biti v skladu z evropsko zakonodajo in tudi usklajena s postopki črpanja sredstev z evropskimi predpisi. Poleg tega se je ravno na tem sklopu PHARE programa začela po navodilih komisije Evropske unije izvajati decentralizacija programa, kar pomeni, da so se finančne in programske aktivnosti začele izvajati neposredno v Sloveniji in ne več v Bruslju. Vse to je zahtevalo dodaten čas pri organiziranju in vzpostavljanju potrebnih struktur v smislu nove organizacije PHARE v Sloveniji, tako v okviru Ministrstva za finance, kot tudi Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj. Za leto 1994 je od štirih milijonov ekujev za sodelovanje z Italijo neporabljenih 3,4 milijone ekujev, vendar so vsa ta sredstva po projektih že angažirana. Za leto 1995 je od 3 milijonov ekujev za sodelovanje z Italijo neporabljenih 2,6 milijonov ekujev, za sodelovanje z Avstrijo pa je od 3 milijonov ekujev neuporabljenih 2,7 milijonov ekujev. Za angažiranje teh sredstev potekajo intenzivne priprave razpisne dokumentacije. Za leto 1996 pa je bil finančni memorandum za sodelovanje z Italijo podpisan šele 15. aprila 1997, zato sredstva še niso na razpolago. Finančni memorandum z Avstrijo je bil podpisan 3. oktobra 1996 in se intenzivno pripravljamo za uporabo teh sredstev. Urad za Evropske zadeve kot nacionalni koordinator je za leto 1997/98 naredil približno oceno sredstev iz slovenskega proračuna, ki jih moramo planirati za sofinanciranje programov PHARE. Glede slovenskega sofinanciranja programov PHARE. je Ministrstvo za zunanje zadeve, Urad za Evropske zadeve julija 1996 skupaj z Ministrstvom za finance in ob sodelovanju z resorji v Vladi Republike Slovenije sprožil širšo akcijo za oceno stroškov predpristopne strategije Republike Slovenije. V tem je na eni strani upošteval že podpisane finančne memorandume PHARE ter na drugi strani predvideval potrebno sofinanciranje iz proračuna Republike Slovenije za izvajanje teh programov. Hkrati je s finančnim vprašalnikom ugotovil tudi druge relevantne stroške za uspešno vključevanje posameznih sektorjev v izvajanje pred pristopne strategije. Resorna ministrstva, ki sodelujejo v tem programu, morajo slovenski delež prispevati oziroma zagotoviti sama iz svojih proračunskih sredstev. Običajno je po pravilih PHARA zahtevana soudeležba v višini 20 do 30% vrednosti projekta v ekujih. Pri tem se pojavljajo določeni problemi, ker se programi PHARE pripravljajo za eno leto v naprej in se tudi ne iztečejo z vsakim proračunskim letom, ampak se sredstva PHARE prenašajo naprej, odvisno od časa trajanja projekta, določenega v finančnem memorandumu. Zato imajo ministrstva pri planiranju sredstev slovenske participacije zaradi tega določene težave, ker morajo sredstva planirati v naprej, poraba pa je za nazaj, poleg tega pa se naše finančno leto zaključi z 31.12. tekočega leta. Da bi bilo pri planiranju sredstev slovenske participacije čim manj težav, je Ministrstvo za finance 30. oktobra 1996 poslalo vsem resornim ministrstvom okrožnico in jih opozorilo, da je treba v proračunu Republike Slovenije za leto 1997 planirati sredstva programa PHARE in o tem priča priloga številka dve. Ministrstvo za finance je izdelalo tudi navodila o donacijah z dne 3.6.1996, da bi natančno definiralo pravila uporabe teh sredstev. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Vajglu. Gospod poslanec, ste zadovoljni? Med tem bi pozdravil večjo skupino obiskovalcev na balkonu, ki bodo verjetno nekaj časa prisostvovali delu našega državnega zbora. Prisrčno pozdravljeni!
Mi pa nadaljujemo z devetim vprašanjem oziroma pobudo dr. Cirila Ribičiča, ki pa je opravičen.
Gremo k vprašanju in pobudi gospoda Ivana Božiča, SKD.
IVAN BOŽIČ: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni! Primorci slavimo letos 50-letnico priključitve k slovenskemu ozemlju. Pričakujemo, da se v spominskem letu Slovenija dostojno spomne tega dogodka, ki je važen za ves slovenski narod.
Ministra za finance pa sprašujem, ali bo v spominskem letu končno le prišlo do poštene razdelitve Nove kreditne banke Maribor na Banko Novo Gorico in Banko Maribor oziroma kje so vzroki, da do razdelitve še ni prišlo. Ali bo gospod minister lahko upošteval upravičene zahteve Primork in Primorcev. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala, gospod poslanec Božič. Ministrstvu za finance je naslovljeno to vprašanje. Bo kdo odgovoril?
VALTER BELEŠČIČ: (Državni sekretar v Ministrstvu za finance.) Minister za finance trenutno daje tiskovno izjavo in predlagam, da bi na to vprašanje dali pisni odgovor do naslednje seje. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Na to bo podan pisni odgovor. Se poslanec strinja? (Da.) Lahko nadaljujemo.
Gremo na 11. točko, gospod Janez Janša, Socialdemokrati.
Gremo na 12. vprašanje, gospod Miroslav Mozetič, SKD. Tudi on ni prisoten.
Gremo na 13. vprašanje, gospod Boris Sovič se je opravičil, tako da tudi tega vprašanja ni.
Gremo na 14. vprašanje, primarij doktor Majda Kregelj-Zbačnik, SDS.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav vsem skupaj. Zakonodaja določa, da je potrebno pri vseh novogradnjah in pri obnovi objektov, ki so namenjeni javni uporabi, urediti tudi primeren dostop za invalide. Veliko je primerov, ko se to ne spoštuje. Takšni primeri so tudi na objektih, ki jih financira država.
Sprašujem ministra, zakaj v skladu s svojimi pristojnostmi ne ukrepa oziroma zakaj ni zagotovil ustreznega nadzora in ne sankcionira kršitev. Naj navedem samo en primer. Adaptirana pošta pri Nami v Ljubljani. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Gospod Gantar, izvolite.
DR. PAVEL GANTAR: Po zakonu o graditvi objektov bi morale vse nove javne zgradbe in rekonstruirane javne zgradbe imeti urejene dostope za invalidne osebe. Če tega ni, zgradba ne bi smela dobiti uporabnega dovoljenja. V konkretnem primeru bomo preverili, kaj se je zgodilo, ampak v načelu zgradba ne bi smela dobiti uporabnega dovoljenja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala, gospod minister. Je gospa poslanka zadovoljna?
Gremo na 15. vprašanje, gospod Samo Bevk, Združena lista Socialdemokratov.
SAMO BEVK: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Idrija je slovensko okno v vesolje. To trditev sem postavil zaradi tega, ker se na ozemlju idrijske občine nahajata dva observatorija, od katerih je tisti pri Črnem vrhu nad Idrijo največji v Sloveniji in najpomembnejši za opazovanje kometov v Evropi in med prvimi na svetu. Herman Mikuž, astronom, Idričan po rodu, je tu odkril, kot prvi Slovenec v zgodovini, dve novi nebesni telesi - asteroida. Mikuževe posnetke nedavnega Bob-Helijevega kometa pa so predvajale vse največje svetovne televizijske hiše, CNN in objavile vse največje svetovne revije in časopisi. Zaradi naraščajočega svetlobnega onesnaževanja v Sloveniji Fakulteta za matematiko in fiziko ter geološki oziroma astronomski geofizikalni observatorij opozarjata, da bo ta dejavnost resno ogrožena ali celo onemogočena. Zaradi tega dajem pobudo Vladi Republike Slovenije, da na podlagi 27. člena zakona o varstvu okolja, sprejme uredbo o zmanjšanju in nadzoru svetlobnega onesnaževanja. Astronomi namreč imenujejo svetlobo, ki se izgublja v nebo, svetlobno onesnaževanje. Zaradi tega številna nebesna telesa preprosto izginejo in astronomska opazovanja postanejo nemogoča. Posebej nevarni so tako imenovani laserji, ki jih uporabljajo nočna zabavišča in njihov vpliv seže tudi več kot 30 kilometrov od njihovega izvora. S to uredbo ne predlagam, da ugasnemo luči, temveč potrebujemo boljšo razsvetljavo, ki ne bo usmerjena v nebo, temveč na tla, kjer jo potrebujemo. Sanacijo umetnih izvorov svetlobe naj zajamejo naslednja področja. Prvič, nadzor javne razsvetljave, omejitev pri osvetljevanju javnih stavb ter prepoved uporabe močnih izvorov usmerjene svetlobe t.i. laserjev. S temi ukrepi bomo lahko prihranili tudi štirideset procentov energije, ki se sedaj izgublja v nebo, ne da bi se zmanjšali njeni učinki. Poleg tega pa bi omogočili ljudem, do uživajo zvezdnato nebo kot enega najlepših naravnih pojavov, ki nam jih je dala narava. S temi problemi so se v Združenih državah Amerike spopadali že v začetku 50-ih let tega stoletja, drugod po zahodni Evropi pa se s temi problemi soočajo v zadnjih nekaj letih.
Dovolite mi, gospod podpredsednik, da povem samo še tri besede. Namreč, povedal bi tri primere najboljšega in najslabšega onesnaževanja v Ljubljani, ko boste šli zvečer ven iz te stavbe.
Najbolj problematična sta pravoslavna cerkev, potem palača zavarovalnice Triglav, kot najlepši primer osvetljevanja javne stavbe pa velja prav naš državni zbor. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Bevk. Predstavnik vlade, bi dali odgovor? Gospod minister, dr. Pavle Gantar bo odgovoril.
DR. PAVLE GANTAR: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Ker je bila poslančeva pobuda razmeroma na široko razložena, bi jaz samo rekel, da ministrstvo in vlada sprejemata pobudo o pripravi ustreznega predpisa, katerega izvajanje bo omogočilo čim manj moteče astronomsko opazovanje na Črnem vrhu. Ob tem bomo premislili, če je v ta predpis možno uvrstiti tudi druge stvari, ki ste jih še tu navedli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu ministru. Gospod Bevk zadovoljen? (Da.)
Šestnajsto vprašanje, Branko Kelemina, Socialdemokrati.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Spoštovani predsedujoči, spoštovani vsi ostali! Moje vprašanje bi naslovil na Ministrstvo za zdravstvo, in sicer bi dal eno majhno obrazložitev.
Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije je v svoji analizi izvedbe programov zdravstvenih zavodov v letu 1996 objavil podatek, da zdravstveni zavodi v letu 1996 niso dosegli programa storitev in so ostala neizkoriščena sredstva v višini 995 milijonov tolarjev, kar bi zadoščalo za delo 80 specialističnih in drugih ambulant, za polni delovni čas, ali večanje čakalne dobe za približno 160.000 pacientov. Poleg teh podatkov je bilo napačno evidentiranega dela s strani zdravstvenih zavodov še za 200 ambulant.
Menim, da je zelo pereč problem tistih bolanih ljudi v Sloveniji, ki čakajo na zdravstvene storitve. Mislim, da je ta problem potrebno na nek način ustrezno rešiti. Ne bi se zdajle tukaj opredeljeval glede tega, katera od teh dveh inštitucij je kriva, da je prišlo do teh velikih čakalnih dob, da so sredstva nepravilno razporejena. Mislim, da v tem pogledu ima ministrstvo določene pristojnosti, zato bi postavil vprašanje, ker nimam časa, da bi problem širše obrazložil. Glede na to, da v Sloveniji ogromno pacientov čaka na zdravstvene preglede in druge storitve, Ministrstvo za zdravstvo sprašujem, kaj je že storilo in kaj še namerava storiti, da se čakalne dobe v zdravstvu zmanjšajo?
Iz zgoraj navedenih podatkov je očitno, da so določena sredstva neizkoriščena. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu poslancu. Spoštovani gospod minister, prim.dr. Jereb, minister za zdravstvo.
DR. MARJAN JEREB: Gospod predsednik, spoštovani zbor! Čakalne dobe so ena stvar, kjer je skoraj inherentno o taki stvari, kot je zdravstvo, govoriti, ker se ne da natančno predvidevati, kdaj bo kdo "zmolil" in kdaj se bo pojavila kakšna nova metoda, novo zdravilo. Čakalne dobe so vedno bile, so povsod po svetu in jih bomo najbrž vedno imeli.
Druga reč je, če čakalne dobe začenjajo ogrožati zdravstveno stanje ljudi. To se je pri nas zgodilo. Ne lansko leto, to se godi že 20, 30 let. Kar smo mi naredili, je bilo na kratko roko, da smo se dogovorili z Zavodom za zdravstveno zavarovanje za približno eno milijardo in 300 milijonov tolarjev, ki jih bomo usmerili v tiste dejavnosti, kjer se pojavljajo za zdravje ogrožujoče čakalne dobe. To se pravi, predvsem srčna kirurgija, transplantacije in pa zgodnje odkrivanje raka.
Zasledovali bomo uspešnost teh novih investicij, seveda z občasnimi poročili in s sprotnim prilagajanjem k situaciji. Naslednja leta bomo temu posvetili še več pozornosti in najbrž ne več denarja, ker ga ne bo, ampak s tem, da bomo pozorni na to, bomo uspeli bolj določeno usmerjati denar tja, kjer ga res potrebujemo za zmanjševanje teh dob. Dolgoročno pa mislim, da ne bo šlo drugače, kot da začenjamo počasi uveljavljati tisto usmeritev, s katero sem se že temu zboru predstavil, in to je, da spodbudimo ljudi, da bodo delali bolj racionalno. Čakalno dobo lahko marsikateri zdravnik v svoji ordinaciji sam zmanjša, če opazi, zakaj ljudje čakajo. Če se racionalno obnaša, če vse tisto naredi, kar vidi, da je treba, ne pa vse tisto, kar mu nalaga ali delovno razmerje ali pravilnik ali pa doktrina, ampak lastna presoja in lastna iniciativa. Da bomo to spodbujali, potrebujemo dve stvari: prvič, vzgojo zdravnikov pa tudi drugega osebja v tej smeri in drugič, primerno stimulacijo. To se pravi dohodki, ki bodo do neke mere odvisni od tega, kako uspešen bo izvajalec, se pravi zdravnik. Če bomo to uspeli narediti, mislim, da bomo zreducirali čakalne dobe na eno znosno mero, kot imajo znosno mero čakalnih dob povsod po razvitem svetu. Ne morem pa obljubiti, da jih bomo popolnoma odpravili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Gospod Kelemina želi dopolniti vprašanje.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Ker gre za zelo hud problem tistih trpečih ljudi, ki čakajo tudi dve leti, eno polovico operacije naredijo, na drugo polovico pa čakajo tudi po dve leti. Tudi z denarjem ne moreš več kupiti in ne priti na vrsto. Osnovni problem, ki ga jaz vidim, z odgovorom sem samo delno zadovoljen, se dotika v prvi vrsti vodenja, upravljanja in organizacije dela v slovenskih zdravstvenih ustanovah. Očitno niso dorasli svojim nalogam, kajti kolikor ostaja denar na določenih področjih in niso sami sposobni izvesti zaradi zasedenosti svojih kapacitet na določenih področjih teh programov, bi morali po mojem mišljenju tudi take težke primere napotiti na zdravljenje v tujino oziroma na operacijo v tujino, pa če taka operacija stane 4 milijone ali 5, pa naj stane. Milijarda denarja ostane in ga je treba razporediti in tudi v bodoče uporabiti. Ker ne mislim postavljati več tega vprašanja in ker gre za široko množico ljudstva v Sloveniji, bi prosil za pismeni odgovor, da bo nekaj držalo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Gospod minister, želite še dodatno odgovoriti ali pismeno? Izvolite, gospod minister.
DR. MARJAN JEREB: Gospod poslanec bo seveda dobil pismeni odgovor. Točno to, kar je on zdajle predlagal, se že godi, ker je Zavod za zdravstveno zavarovanje že napotil nekaj pacientov na srčno operacijo v inozemstvo, ker se tukaj ni mogla pravočasno izvršiti. To povem zato, da vidite, da se zavedamo tega.
Kar se tiče denarja, ki je ostal neizkoriščen, bi mogoče dodatno pojasnil, da mi nismo bili obveščeni, da je toliko denarja ostalo, ker je to prišlo na dan s končno bilanco Zavoda in tisti denar je zdaj, deloma kot rezerva v Zavodu in se uporablja ravno za te namene, za krajšanje čakalnih dob na rizičnih mestih, deloma pa je šel zaradi povečanja materialnih stroškov izvajalcev. Denarja za te krizne točke bo počasi vedno več.
Kar se pa tiče upravljanja, pa jaz mislim, da tako kot nobena druga reč, tudi zdravstvo ne deluje perfektno in to je težko pričakovati, da bomo vedno vsi zadovoljni. Ljudje trpijo, ker so bolani in mi skušamo narediti, kar se da. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Šestnajsto vprašanje je tako končano. Gremo na sedemnajsto vprašanje. Gospod poslanec Feri Horvat, Združena lista socialdemokratov.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovane predstavnice in predstavniki vlade, podpredsednik in ministri! Zlasti na gospodarskem in razvojnem področju se vsak dan bolj kažejo negativne posledice dejstva, da po reorganizaciji lokalne samouprave in reorganizaciji državne uprave močno kasnimo z območno oziroma regionalno upravno in samoupravno organiziranostjo. Po sicer veliki razvojni iniciativi občin, kar je pozitivno, so nezadostne aktivnosti za načrtovanje gospodarskega razvoja območij oziroma regij, kar močno poudarja strategija gospodarskega razvoja in kar zahteva tudi razvojna stroka. To je tudi eden od vzrokov, da se razlike v območni razvitosti Slovenije v zadnjih letih povečujejo. Skupne aktivnosti na območni ravni zahtevajo veliki infrastrukturni projekti, urejanje prostora, varstvo okolja, pa tudi nekatere gospodarske dejavnosti, kot na primer turizem, kmetijstvo, promet in druge dejavnosti. Odsotnost območne upravne in samoupravne organiziranosti je velika ovira za mednarodno in še posebej za čezmejno, zlasti gospodarsko sodelovanje, ki ga vse močneje, tudi finančno podpira Evropska unija. Vse sosednje države imajo območno upravno organiziranost, okraje, županije, dežele in pri nas praviloma nimajo ustreznega partnerja za sodelovanje na območni ravni. Pomanjkanje območne organiziranosti je ovira za ustreznejšo uporabo sredstev Evropske unije iz programov PHARE, to bo še bolj pomembno v prihodnje, ko bo EU predvidoma sofinancirala večje projekte, od tega 70% investicije, in to prednostno projekte čezmejnega sodelovanja. Območna organiziranost določenih upravnoadministrativnih in strokovnih funkcij z delegiranjem pristojnosti in sredstev iz centra, bi lahko približala državne storitve državljanom in zmanjšala pritisk na širjenje administracije, centralizma in raznih služb v Ljubljani. Zato sprašujem vlado, kakšne so in kakšne bodo aktivnosti vlade za čimprejšnje organiziranje pokrajin. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospod poslanec Feri Horvat. Vabim predstavnike vlade, verjetno bo to minister za lokalno samoupravo, gospod Grafenauer. Izvolite.
BOŽO GRAFENAUER: Hvala lepa. Predno neposredno odgovorim na poslansko vprašanje, ki ga je postavil poslanec gospod Feri Horvat, bi podal samo nekaj kratkih ugotovitev. Po ustavi, ki je bila sprejeta konec leta 1991, in zakonu o lokalni samoupravi, ki je bil sprejet konec leta 1993, sta pri nas predvideni dve vrsti samoupravnih lokalnih skupnosti. Najprej so to občine, kot, lahko bi rekli temeljne samoupravne lokalne skupnosti in kot neke klasične enote lokalne samouprave, ki opravljajo tiste zadeve, ki se neposredno tičejo vprašanj iz življenja ljudi na nekem območju. Te občine so po naši ustavi in zakonu tudi edine obvezne samoupravne lokalne skupnosti. Kot veste, so sedanje občine nastale v letu 1994, ko so bili konstituirani tudi njihovi organi. Pri ustanovitvi občine je bilo precej nejasnosti, problemov in verjetno tudi nedoslednosti. Razlog oziroma posledica tega je, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije potem, ko je bilo vloženih 80 predlogov oziroma pobud za začetek postopka za oceno ustavnosti, ugotovilo nekatere neskladnosti in naložilo Državnemu zboru, da te neskladnosti odpravi do začetka prihodnjega leta, 6 mesecev pred razpisom novih volitev. Tukaj bi vas želel samo seznaniti, da je v trem trenutku že zopet 60 novih predlogov za ustanovitev občin, s tem da bo sedaj ustanovitev občin tekla po nekoliko bolj organiziranem postopku, ker je bil medtem sprejet poseben zakon, ki določa proceduro. Iz tega, kar sem sedaj povedal, da je že okoli 60 predlogov za ustanovitev občin, lahko torej pričakujemo, da bomo v naslednjem letu predvsem delali in se ukvarjali z vprašanjem oblikovanja novih občin in usklajevanjem z veljavno ustavo ter da se bo, če ta izraz uporabim, stanje umirilo šele nekje proti koncu leta 1998. Seveda pa je razen ustanavljanja občin na tem področju še vrsta drugih aktivnosti. Naloge niso popolnoma jasne, razmejene, nekatera vprašanja, odnosi med županom, občinskim svetom, nekatera vprašanja financiranja itd. Z izvedbo teh postopkov, ki sem jih zdaj povedal, upam, da bodo za daljši čas bolj znane potencialne kandidatke za oblikovanje tako imenovanih širših lokalnih skupnosti in na te se nanaša vprašanje. Zakaj sem podal ta uvod. Zaradi tega, ker je pomembno, da se po naši ustavi občine samostojno odločajo o povezovanju v širše samoupravne lokalne skupnosti, tudi v pokrajine, seveda za urejanje zadev, ki presegajo sposobnosti relativno malih občin. Ena temeljnih značilnosti teh širših samoupravnih lokalnih skupnosti je, da so fakultativne tvorbe, da so prostovoljne tvorbe in da nastanejo po samostojni odločitvi vsake od občin, ki v tej državi obstaja. Naša ustava in zakon - širših samoupravnih lokalnih skupnosti ne predvidevata za obvezne, kot je to dejansko v drugih evropskih državah, in prepuščata to odločitev avtonomni volji občin. Ustavno in zakonsko besedilo predvideva dve vrsti teh širših samoupravnih lokalnih skupnosti: to so najprej skupnosti ali zveze dveh občin. Način povezovanja ter položaj te skupnosti določajo statuti tistih občin, ki se povezujejo v skupnosti ali zveze. Gre torej za neko sporazumno reševanje skupnih nalog na neki, bi lahko rekli, pogodbeni osnovi. Pogodbena povezovanja so itak dovoljena na vseh področjih, torej tudi na tem. Druga vrsta teh skupnosti pa so pokrajine. Po zakonskih določilih se te ustanovijo, spremenijo ali ukinejo z zakonom, na podlagi odločitev občinskih svetov. Odločitve, ki jih ti sveti sprejemajo, so z dvotretjinsko večino vseh članov. Na žalost, to pa bi zdaj želel ugotoviti, so veljavna zakonska določila o lokalni samoupravi na tem področju še zmeraj precej načelne narave in ne omogočajo izvedbe postopkov in nastanek pokrajin, ki bi jih bilo potem, ko so se za to odločile občine, mogoče, da tako rečem, ustrezno zakonsko pokriti.
Pri morebitnih poskusih nastanka pokrajin po sedanjih zakonskih določbah bi naleteli na nekatera nerazrešljiva vprašanja, dileme in zaplete. Po ustavni določbi država v sporazumu s pokrajinami prenese nanje določene zadeve iz državne pristojnosti v njihovo izvirno pristojnost in določi udeležbo te skupnosti pri predlaganju ter izvrševanju nekaterih zadev iz državne pristojnosti. Tako bi samo primeroma pokrajina opravljala predvsem tiste naloge, ki bi jih nanje prenesla država. To so zadeve s področja varstva okolja, varovanja naravnih vrednot, kulturne dediščine, manjšinske, socialne politike, prometa, zvez, oskrbe z energijo, zdravstva in tako dalje.
Gre za vrsto izredno pomembnih nalog. Zaradi tega je potrebno imeti, da ne bi prišlo do padca kvalitete in učinkovitosti opravljanja teh nalog ali celo do možnih kaotičnih razmer na posameznih področjih, ustrezne zakonske opredelitve, ki jih v tem trenutku nimamo. Tako nimamo niti načel in meril za prenos pristojnosti z države na pokrajine, ki bi jih morali imeti, kot to zahteva ustava, sploh pa v tem trenutku tudi nimamo posebnega zakona o organiziranju pokrajin, kot ga zahteva zakon o lokalni samoupravi v zadnji spremembi, ki je bila leta 1996 sprejeta. Čeprav so bile v Državnem zboru in njegovih pristojnih delovnih telesih že v prejšnjem mandatu domala enotne ugotovitve, da je potrebno pripraviti poseben zakon o pokrajinah, do tega ni prišlo. Torej, takšno je stanje v sedanjem trenutku.
Se opravičujem za ta mogoče malo daljši uvod. Zdaj pa bi želel odgovoriti direktno na vprašanje, kakšne so in kakšne bodo aktivnosti Vlade Republike Slovenije za organiziranje pokrajin. V okviru vladne službe za lokalno samoupravo smo s sodelovanjem pravnih strokovnjakov pripravili delovno zasnovo zakona o pokrajinah. Ko uporabim tu izraz "delovna zasnova", mislim na to, da imamo zakon pripravljen v obliki členov, tako da je po našem mnenju sposoben za obravnavo. Ta zakon, to delovno zasnovo, bo v najkrajšem času obravnaval pristojni odbor vlade, nato pa tudi vlada. V zvezi s tem zakonom imamo za 26. in 27. maj dogovorjeno tudi srečanje z eksperti Sveta Evrope. Glede na pomembnost in zahtevnost ureditve navedenega področja ter posebne, bi lahko rekel politične občutljivosti tega področja in pokrajinske ureditve v Sloveniji, in glede na to, da je odprtih še cela vrsta vprašanj, ki jih je potrebno razjasniti, menim, da bi bilo potrebno opraviti v zvezi s tem zakonom tako imenovano predhodno obravnavo. Po, mislim, da je 182. člen poslovnika Državnega zbora, lahko namreč vsak predlagatelj zakona predlaga Državnemu zboru, naj se že pred vložitvijo predloga zakona opravi obravnava o temeljnih vprašanjih in družbenih razmerjih, ki jih je potrebno urediti z zakonom. Mi bi za to obravnavo oziroma bomo pripravili prikaz stanja in delovno besedilo zakona. Po poslovniku se predhodna obravnava opravi v delovnem telesu, predvidevam, da bo to Komisija za lokalno samoupravo in Odbor za notranjo politiko in pravosodje, še posebej zato, ker se v teh delovnih zasnovah pokrajina predvideva kot dvoživka, kot enota državne uprave na lokalni ravni in kot samoupravna lokalna skupnost širšega pomena. To se pravi drugostopenjska lokalna samouprava. Delovno telo pa se v skladu s tem poslovnikom lahko tudi odloči, da predlaga, da se predhodna obravnava opravi tudi na seji Državnega zbora. Na ta način bi prišli do mnenj in predlogov, ki bi jih nato upoštevali pri izdelavi predloga zakona za prvo branje.
Samo na hitro bi pregledal, kaj je v tem zakonu predvideno. Poleg splošnih določb, pristojnost pokrajin, organi pokrajine, financiranje pokrajin, pokrajinska uprava in pa predvsem postopek za ustanovitev pokrajin in za spremembo njihovih območij ter imena in sedeža. Ta je približno tako koncipiran, kot je sedaj za občine: predhodni zakonodajni in pa postopek konstituiranja. Menim, da je nujno potrebno, da se o pokrajinski ureditvi čimprej prične razprava v institucijah sistema in jaz sem prepričan, da bomo to v najkrajšem času, jaz predvidevam še do konca tega meseca ali pa najkasneje v začetku drugega, tudi uspeli. Strinjam se s stališčem, da izhaja potreba po oblikovanju pokrajin tudi iz ekonomskih in gospodarskih razlogov. S tem, kar ste vi zelo jasno obrazložili, se popolnoma strinjam in velja vsemu, kar ste navedli, pritrditi.
Zdaj pa še eno razmišljanje. V obdobju do nastanka pokrajin kot samoupravnih, širših teritorialnih enot s pomembnimi samoupravnimi, finančnimi in drugimi pristojnostmi, pa se je v tem času potrebno nasloniti, tudi v tem gospodarskem smislu povezovanja, na sedanje občine. Do tega že prihaja in na posameznih območjih so kar tudi dobri rezultati. Poleg tega pa kaže verjetno tukaj še pospešiti aktivnosti območnih gospodarskih zbornic. Teh je namreč v Sloveniji 13 in predstavljajo neke enote, ki lahko v smislu planske regije povežejo gospodarstvo na tem območju. Poleg tega je v predpristopni strategije Slovenije k Evropski uniji predvidena tudi ustanovitev agencij za regionalni razvoj. Strinjam se, da je odsotnost regionalnih struktur kot nekih pravno institucionaliziranih oblik v notranji državni organiziranosti ovira in problem, pri pridobivanju posameznih strukturnih sredstev v okviru Evropske unije, vendar ni takšna ovira, ki bi to onemogočala.
Res je, da mnogokrat predstavniki drugih držav in Evropske unije nimajo pravega sogovornika, ampak se v primeru smiselnega povezovanja občin, v primeru smiselnega odziva državne uprave v primeru smiselnega odziva gospodarske zbornice tudi ta ovira lahko, v času dokler nimamo zakonsko pokrite pokrajinske ureditve, premosti. Strinjam pa se popolnoma, da bi predvsem zato, ker bo vsako leto več sredstev za razne transferje na regionalnem nivoju, da bi bilo zelo dobro in tudi gospodarsko za Slovenijo zelo pozitivno, če bi do pokrajin prišli čimprej.
Tudi sicer je Slovenija podpisnica vrste dokumentov, ki opredeljujejo širše regionalno sodelovanje. To področje pa posebej obravnava tudi evropska okvirna konvencija o obmejnem sodelovanju teritorialnih skupnosti ali oblasti. Ta konvencija se v Sloveniji proučuje in jo bomo morali verjetno v doglednem času tudi podpisati.
Mogoče samo ugotovitev. Pokrajina je ustavna kategorija, pri oblikovanju pa bo vrsta težav. Na žalost do sedaj zakonske ureditve niso bile ustrezne, kljub načelnim soglasjem pač odbori, komisije, vlada v prejšnjem mandatu tega niso pripravili. Verjetno obstajajo kakšni razlogi za to. Zakaj pa ne moremo pričakovati hitrega nastanka pokrajin? Ker jih, glede na ustavno besedilo, ni mogoče zapovedati. To pomeni, da mora biti en zelo zahteven postopek in ena izmed faz tega postopka pa je tudi, da se občine prostovoljno odločijo za pokrajine. Pri izvedbi tega ustavnega določila bo vrsta pravnih težav in zaradi tega menim, da je prav, da čimprej začnemo s predpisanimi zakonodajnimi postopki. Za oblikovanje pokrajin ne bi bilo dobro in bi bilo zelo škodljivo, če bi se ta tema uporabljala za vsakodnevne politične namene. Pokrajina je ustavna kategorija, potrebno jo je zakonsko znormirati in v tem smislu tudi delamo. Upam, da bomo prej, kot bo poteklo 100 dni, imeli tudi v komisijah tega državnega zbora delovno besedilo, ki ga do sedaj pač ni bilo. Hvala. Se opravičujem, če sem bil malo predolg.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Piskalo ni nič. Kaže, da niste bili predolgi. Problematika je vsekakor velika in tudi pravilno je, da minister malo podaljša svoj odgovor. Ste zadovoljni z odgovorom? Gospod Feri Horvat bo še dodatno postavil vprašanje.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala lepa. Gospod minister, hvala za zelo dober, zelo temeljit odgovor, s katerim sem zadovoljen. Sem pa žal še manj zadovoljen s stanjem po tem opisu stanja, kakršno je, in zato bi dal vladi pobudo, da v svojem programu dela, nameni temu projektu določeno prednost, tudi časovno, in da vlada kot celota podpre, da se organizira, da se določena oblika organiziranosti, ki jo ustava dovoljuje, čimprej zagotovi, kajti zelo me je strah, da bi se vlada še naslednji dve leti ukvarjala predvsem sama s sabo, na državni in na lokalni ravni, in da bi zaradi tega bila še bolj prizadeta razvoj in gospodarstvo.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Bi gospod minister še na to kaj odgovoril? (Ne.) Gospod Rudolf Petan, Socialdemokratska stranka.
RUDOLF PETAN: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovani člani vlade, spoštovani kolegi! Vprašanje bi naslovil kar na vlado, ker menim, da se nanaša na več ministrstev, sicer najbolj menim, da na Ministrstvo za zunanje zadeve.
Želel bi dobiti informacijo, kaj se je dogajalo na meji z Republiko Avstrijo z našimi predstavniki, ki so zastopali Slovenijo in pa slovenska podjetja na celovškem sejmu. Po tej informaciji naj bi imeli naši predstavniki težave, niso mogli vstopiti v Avstrijo, kajti avstrijski organi bi jih naj zadržali in jim v potni list celo vtisnili žig "nezaželjeni v Avstriji". Če so te informacije - jaz sem jih slišal na nacionalni televiziji - točne, bi želel, da vlada jasno pove, kako bo zaščitila interese države. Če pa informacije niso takšne, kot so bile tam predstavljene, vendar do sedaj še nisem slišal demantija, pa naj se tudi pove in se predstavi v pravi luči. Namreč, nevzdržno je, če je informacija točna, naši mediji pa so polni reklam in vabil za avstrijske sejme kot obiskovalci in seveda tudi kot kupci, da pa se sosednja država potem tako obnaša do naših predstavnikov. Lahko pa da je bilo tudi kaj drugega narobe. Zato bi želel dobiti celovito informacijo. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. To je vprašanje za zunanje ministrstvo. Gospod Ivo Vajgl bo poskušal dati odgovor.
IVO VAJGL: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane gospe poslanke, gospod poslanec! Začel bi s tisto hipotezo, ki jo je že spoštovani gospod Petan postavil. Namreč, res je bilo nekaj drugega. Ampak tisk je poročal pravilno o dogodku in dogodek se je zgodil.
Po obvestilu generalnega konzulata Republike Slovenije v Celovcu, ki smo ga dobili v ministrstvo, so dne 16. aprila na mejnem prehodu Ljubelj avstrijski mejni organi zavrnili vstop slovenskemu državljanu, ki naj bi opravil električarska dela pri slovenski stojnici na sejmu "Prosti čas" v Celovcu, s pripombo, da v potnem listu nima ustreznega vizuma, glede na to, da namerava v Avstriji izvajati določeno delo. Po 2. členu sporazuma med Vlado Republike Slovenije in avstrijsko zvezno vlado o odpravi vizumov, ki je bil sklenjen 19. marca 1993, lahko državljani Republike Slovenije, ki se ne nameravajo dlje kot tri mesece zadrževati v Republiki Avstriji ali tam opravljati pridobitvene dejavnosti, brez vizuma vstopijo v Republiko Avstrijo in tam ta določen čas bivajo. Ta sporazum pa ne oprošča državljanov Republike Slovenije in avstrijskih državljanov obveznosti, da med bivanjem na območju druge države podpisnice spoštujejo tam veljavne zakone in druge predpise. Če eni ali drugi državljani nameravajo v drugi državi pogodbenici opravljati pridobitno dejavnost ali tam bivati več kot tri mesece, si morajo predhodno pridobiti pri pristojnem diplomatsko-konzularnem predstavništvu ustrezni vizum.
Iz tega sledi, da je potreba za pridobitev ustreznega vizuma v navedenih primerih dejanska in v skladu z notranjo zakonodajo obeh držav - zakon o tujcih in zakon o zaposlovanju tujcev - in v skladu z dvostranskim sporazumom o odpravi vizumov z dne 19.3.1993. Avstrijski organi so s strožjim nadzorom na mejnih prehodih v skladu s Schengenskim sporazumom in obveznostmi, ki jih je Avstrija v skladu s tem sporazumom prevzela, so začeli sedaj samo doslednje izvajati že dalj časa veljavna zakonska določila. Pri tem pa mislim, da je posebno pomembno, če poudarimo, da si morajo v skladu z našo veljavno zakonodajo tudi avstrijski državljani, ki izvajajo v Sloveniji razna dela, tudi monterska oziroma podobna dela, ki jih je opravljal delavec, ki je odšel na sejem v Celovec, se pravi ne glede na čas trajanja, predhodno pridobiti pri slovenskem diplomatsko-konzularnem predstavništvu v Avstriji ustrezni vizum. Skratka gre za popolnoma reciprociteto. Zaradi lažjega izvajanja del na področju sejemskih dejavnosti in v izogib takšnih nesporazumov si bo vlada prizadevala z avstrijsko stranjo doseči sporazum ali dogovor, ki bo takšne primere preprečil in ki bo omogočil sodelovanje na področju sejemskih dejavnosti in izvajanje takšnih del v okviru določenih, to se pravi sejemskih dejavnosti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Vajgl. Gospod Petan, ste zadovoljni? Ne želite dodatnega vprašanja? (Ne.) Tako lahko prehajamo na devetnajsto točko. Gospod Bojan Kontič, Združena lista socialdemokratov.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Spoštovane gospe, spoštovani gospodje! Svoje poslansko vprašanje naslavljam na Ministrstvo za notranje zadeve. Poslansko vprašanje pa se vsebinsko navezuje na spremembo uredbe o teritorialnem obsegu pravnih enot v Republiki Sloveniji. 12.9.1996 je župan mestne občine Velenje na vlado naslovil predlog uredbe o spremembi izvedbe v teritorialnem obsegu upravnih enot v Republiki Sloveniji z naslednjo vsebino: "Po zakonu o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij so naselja Črnova, Janškovo selo, Lipje, Lopatnik, Pirešica, Preljska in Vinska gora ob mestni občini Velenje, še vedno pa so v sestavi upravne enote Žalec. Razlog, da so se volivci v krajevni skupnosti Vinska gora, ki šteje 1.512 prebivalcev, odločili, da bodo v občini Velenje, je ta, da so v Velenju v pretežni meri zaposleni, iz Velenja imajo znaten del komunalne infrastrukture, tu si zagotavljajo zdravstvene storitve in otroško varstvo, otroci obiskujejo osnovne, srednje, pa tudi višje šole v občini Velenje. Zato in ker so že tu, je normalno, da želijo na upravni enoti Velenje urejati tudi upravne zadeve. Prebivalci tega dela naše občine so razumeli, da prenos pristojnosti ni mogoč in racionalen na mah, ne razumejo pa, da po dveh letih ni storjenega nič in da se morajo skoraj o vsaki zadevi po večkrat voziti med Velenjem in Žalcem. Vse večje nezadovoljstvo se seveda izkorišča v politične namene s tem, da se dokazuje, da vodstvena struktura mestne občine Velenje in vlade ni sposobna in nima volje zadeve urediti skladno s potrebami prebivalcev." To je bil dopis župana. Vlada je 23.10.1996 posredovala svoja stališča. V njih je med drugim zapisala: "Vlada Republike Slovenije in pristojno ministrstvo sta prejela že več pobud za spremembo uredbe o teritorialnem obsegu pravnih enot, in sicer predvsem v smislu oblikovanja takšnega teritorialnega obsega upravnih enot, ki bi pokrival zaokrožena območja lokalnih skupnosti. Glede na to, da pomeni spreminjanje teritorialnega obsega upravnih enot tudi določene organizacijske spremembe ter ima tudi finančne posledice in posledice pri uveljavljanju pravic in dolžnosti državljanov, so bile vse navedene pobude obravnavane, posledica pa je bila sprememba uredbe o teritorialnem obsegu pravnih enot v Sloveniji, s katero so se iz upravne enote Sežana izločila določena naselja in se priključila upravni enoti Koper. Določen je bil tudi šest mesečni rok za realizacijo te spremembe.
V skladu s sklepom Vlade Republike Slovenije z dne 1.2.1996, da se v določenem roku ugotovijo vse posledice takšne spremembe, bo pristojno ministrstvo, to je Ministrstvo za notranje zadeve, pripravilo informacijo s predlogi nadaljnjih ukrepov. Hkrati vas obveščamo, da v okviru Ministrstva za notranje zadeve že poteka zbiranje informacij in ugotavljanje vseh posledic navedene spremembe, kar bo podlaga za vse nadaljnje aktivnosti Vlade Republike Slovenije na tem področju. Zaradi navedenega vašega predloga zaenkrat ni možno realizirati." To je bilo zapisano v odgovoru vlade iz preteklega mandata. Danes je od odgovora vlade preteklo šest mesecev. Dejansko stanje na tem področju pa ostaja nespremenjeno.
Zato postavljam Ministrstvu za notranje zadeve naslednje poslansko vprašanje: Kdaj bo pripravljen predlog za spremembo uredbe v teritorialnem obsegu pravnih enot v Republiki Sloveniji, na podlagi katere bo Vinska gora sestavni del upravne enote Velenje? Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Kontič. Gospod Mirko Bandelj, minister za notranje zadeve, izvolite.
MIRKO BANDELJ: Mislim, da je gospod poslanec zelo natančno razložil en del problema. Res je vlada pooblaščena, da z uredbo ureja meje upravnih enot, res je pa tudi, da zgolj z urejanjem upravnih enot ni mogoče razrešiti vseh vprašanj, na katere je gospod poslanec opozoril oziroma ki tarejo prebivalce določenega območja.
Mislim, da je lepo navedel primer prenosa treh krajevnih skupnosti, ki so bile sicer prej v občini Sežana in potem tudi v upravni enoti Sežana, v upravno enoto Koper. Vendar ugotavljamo, da s tem kakšnih velikih dosežkov nismo naredili. Večji del problemov, ki ga prebivalci čutijo v takem območju se nanaša na urejanje zemljiškoknjižnih zadev, na urejanje zadev v zvezi s katastrom. To so pa stvari, ki sodijo v sodno pristojnost in ki sodijo v teritorialno organizacijo sodstva, ki pa je drugače urejeno, kot so urejene upravne enote ali pa občine.
S tem vprašanjem je gospod poslanec trčil na vprašanje, ki v tej državi generalno ni urejeno. Država je namreč po različnih principih teritorializirana na kakih 60 ali pa celo malo več kot 60 principov. Neke principe ima obramba, drugo ima šolstvo, tretje davkarija, četrto carina, peto občine, šeste statistika in tako naprej, da ne naštejem volilne enote in še kaj, kar terja nek celovit projekt, kako urediti bodočo teritorialno organiziranost države in kako urediti in zaokrožiti celovito območje, kjer se bosta srečali tako lokalna samouprava kot država s svojimi storitvami. Nekaj od tega je bilo že prej slišano, tako v poslanskem vprašanju gospoda Ferija Horvata kot v odgovoru ministra za lokalno samoupravo.
Če se vrnem spet nazaj k temu konkretnemu vprašanju. Če je dovolj vprašanje, kdaj bo ministrstvo to uredbo naredilo, lahko rečem, da to uredbo lahko naredimo v treh dneh.Vendar zaradi vseh teh vprašanj, ki sem jih sedaj omenjal, sem prepričan, da ne bi razrešili vseh vprašanj, ki tarejo ljudi v teh krajih. Pa še nekaj moramo ob tem upoštevati. Spreminjanje meja upravnih enot, za kar ima vlada pooblastilo, je vezano tudi na dokončno oblikovanje občinskih meja. Vemo pa, da so vse občine danes zaradi odločbe Ustavnega sodišča, kar se tiče njihovega teritorija, pravzaprav odprte.
Ne glede na to, bomo mi vsekakor proučili vsa ta vprašanja, ki tarejo ljudi v tem konkretnem primeru. Takih primerov pa je približno 22 v Sloveniji. Če bomo našli razloge, ki bodo bolj v prid spremembi meja upravnih enot, bomo to tudi storili. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu ministru. Poslance bi vseeno opozoril, da nujne dialoge opravijo v predverju, to je zaradi odnosa do poslancev, ki postavljajo vprašanja in seveda do vlade. Zato želim, da prisluhnemo vprašanjem.
Na vrsti je dvajseto vprašanje. Gospod Bogo Špiletič, Socialdemokratska stranka.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani predsednik, spoštovani kolegi! Vprašanje je namenjeno Vladi Republike Slovenije, nanaša pa se na zagotavljanje potrebnih življenjskih pogojev na obmejnem območju na področju občin Osilnica in pa Kočevje.
Vlado republike sprašujem, ali razpolaga s celovito evidenco vseh vasi in zaselkov na področju zgoraj omenjenih občin, ki še danes niso dostopni po slovenskem ozemlju, temveč morajo prebivalci dnevno prihajati do svojih domov preko hrvaškega ozemlja, ter predvsem kdaj in kako načrtuje odpravo omenjenega problema.
Nadalje sprašujem, koliko slovenskih otrok iz občin Kočevje in Osilnica zaradi slabih cestnih povezav še vedno obiskuje osnovne šole na Hrvaškem, predvsem v Čabru, ter kako vlada gleda na rešitev tega problema.
Kot tretje pa sprašujem, ali se vlada zaveda, da danes še vedno živa meja, čeprav na obmejnem področju živijo večinoma stari prebivalci, postaja vse bolj mrtva meja. Menim, da gre za zaskrbljujoč pojav, kajti Slovenijo in slovenstvo so doslej vedno branili Slovenci. Še posebej je to pomembno na obmejnih območjih. Dosedanje subvencije demografsko ogroženim območjem niso dale zadovoljivih rezultatov oziroma niso zadržale prebivalstva v obmejnem območju.
Zato sprašujem, ali Vlada Republike Slovenije namerava še kako drugače zagotoviti poseljenost omenjenih obmejnih območij in ali ima o tem izdelan program. Vprašanje je toliko pomembneje ob dejstvu, ker sem seznanjen s tem, da na drugi strani meje Hrvaška intenzivno izvaja gradnjo novih asfaltnih cest do vsakega zaselka na njenem ozemlju, izvaja intenzivno telefonsko opremljenost in tako dalje.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Špiletič. Tu je kar pester program vprašanj. Pozval bi vlado, da se odzove mogoče na posamezna vprašanja. Gospod Mirko Bandelj, minister za notranje zadeve, izvolite.
MIRKO BANDELJ: Jaz bom seveda odgovoril predvsem na prvi del vprašanja. Seveda vemo, katera naselja so v Sloveniji, vemo, kje obstoji meja, tudi tam, kjer sicer še ni v celoti določena s sosednjo državo. Imamo seveda tudi register prebivalstva, ki natančno govori o tem, kdo so državljani Slovenije. Poznamo razmere tudi v tem konkretnem primeru ob meji, ko ljudje, ki živijo na tem območju, so zaradi dejstva, da se je ta meja pač zgodila, v marsičem prikrajšani v normalnem komuniciranju oziroma v svojem življenjskem in delovnem okolju. Mislim, da ni treba navajati, kateri kraji, krajevne skupnosti, zaselki so v tem območju.
Kar zadeva pristojnosti notranjega ministrstva, lahko rečem, da veljajo in da bodo še naprej veljale posebne olajšave za gibanje ljudi na tem območju. Marsikje je problem, kje postaviti mejne prehode s sosednjo Hrvaško in ponekod je sprehajanje ljudi, ki so slovenski državljani in živijo v Sloveniji, preko teh ovir takšno, kot da bi hodili preko mejnih prehodov. Razumem, da je to predvsem navidezni občutek, ki je skrajno zoprn za te ljudi, vendar policija dela, kar lahko naredi, da se to gibanje opravlja čimbolj nemoteno. Obstojijo tudi projekti - mislim, da bodo z Ministrstva za ekonomske odnose kaj več povedali o ukrepih za geografsko ogrožena območja. Prav tako tudi o ukrepih, ki so potrebni zlasti z vidika zagotavljanja ustreznega cestnega omrežja. Kot rečeno, ministrstvo bo naredilo, kar lahko naredi v takih primerih, dokler se ta meja tudi ustrezno in življenjsko ne vzpostavi na nek sodoben evropski način. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala, gospod minister. Ali se bo odzvalo še drugo ministrstvo? Gospod Marjan Senjur, minister za ekonomske odnose in razvoj.
DR. MARJAN SENJUR: Spoštovani! Ta tema, ki je bila postavljena kot vprašanje, je težka, ker zadeva več ministrstev; verjetno več, kot je prstov na eni roki. Na hitro bi lahko naštel, da spada to področje v ministrstvo za lokalno samoupravo, okolje in prostor, promet in zveze, šolstvo, kmetijstvo in tudi v ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj.
Nekaj bom povedal samo o tem. Ugotovljeno je, da dosedanje subvencije niso dale učinka, ki se pričakuje. Lahko rečemo, da je v obdobju 1995/96 za demografsko ogrožena območja Republika Slovenija namenila približno 2,2 milijardi sredstev in da je od tega šlo za obmejno območje s Hrvaško približno 600 milijonov tolarjev, za tri občine, in sicer: Kočevje, Loški potok, Osilnica, pa približno 100 milijonov, ampak kljub temu ugotavljamo, da ta sredstva niso bila zadostna.
Res je tudi to, da sedaj dajemo določeno prednost območjem ob meji pri dodeljevanju sredstev. Ker če se vprašanje nanaša na to, kaj bomo počeli v prihodnje, lahko rečem, da pripravljamo predlog zakona o regionalnem razvoju, ki je sedaj v drugem branju in da v njem predvidevamo posebno skupino regionalnih območij, ki so obmejna območja. Iz tega bi potem sledilo, da bi tem območjem dali še večjo pozornost, v primerjavi s sedanjim stanjem. Če bi hoteli narediti temeljit program za ta območja, potem bi morala pri tem sodelovati vsa vlada. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister Senjur. Želi še kdo odgovoriti na vprašanje, koliko otrok obiskuje šolo v hrvaškem predelu? Ali bo to pismeni odgovor? Gospod Pregelj želi še nekaj odgovoriti? Izvolite, gospod Pregelj. Državni sekretar iz Ministrstva za promet in zveze.
ŽARKO PREGELJ: Spoštovani! Dovolite mi, da dam kratek odgovor v zvezi s cestami, ki se gradijo na območju južne meje, če lahko tako rečem. Znano je, da celo vrsto let po osamosvojitvi poskušamo nekako rešiti te hude stiske ljudi, ki so zdaj pač ostali v nekakšnih mrtvih žepih ob meji. V veliki meri imajo dohod preko hrvaškega ozemlja in celo vrsto težav. Nekaj se je že naredilo v minulih letih, nekaj se bo pa še v tem letu. Letos imamo predvsem namen graditi cesto Osilnica - Čačič - Borovec - Kočevska Reka, to je dokaj krajša povezava proti Kočevju, kot je sedanja ob reki Kolpi. Potem se bo nekaj delalo med Pungartom in Črnim potokom in ravno tako pri Bezgarjih. Vrednosti so take, da se lahko opravijo vsi tisti postopki, ki še manjkajo, večinoma gre še za dopolnitve projektne dokumentacije, ki je večinoma že pripravljena, odkupe zemljišč in tudi že sama gradnja. Gradnja je mišljena v tem letu in še v naslednjem letu, predvsem približno enakovredno razporejena sredstva, po 20 milijonov ali pa 30 za vsak odsek, no, pri Bezgarjih gre celo za 50 milijonov na leto. Sama gradnja, kot veste, je težka, ker gre za dokaj težek teren. Žal imamo teh problemov z eno mejo še kar nekaj, tudi takih, ki niso tako direktno povezani z dostopom preko hrvaškega ozemlja, so pa na primer kraji, ki so tudi z naše strani težko dostopni, večinoma po makedamskih cestah in bo potrebno za te namene v prihodnje pač pripraviti dovolj investicijskih sredstev in jih tudi uresničiti. Veliko teh cest je lokalnih in upamo, da bomo tudi z ustrezno kategorizacijo teh cest lahko te probleme v tem letu, ko smo sprejeli nov zakon o javnih cestah in bomo pripravili merila za kategorizacijo, lahko uspešno rešili. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod državni sekretar. Želi še kdo odgovor? Če ne, gospod Špiletič želi dodatno vprašanje.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Če sem prav razumel, vlada problem pozna, kako ga reševati, pa še ne ve. Gospod Bandelj pravi, da je nacionalno obmejno vprašanje navidezni občutek. Jaz mislim, da je to nacionalno vprašanje tudi vprašanje nacionalnega ponosa. Sicer pa samo na to, kar je rekel gospod Senjur, da še ni izdelanega programa. Upam, da bo čimprej in ko bo, bi prosil, če se mi lahko pošlje kot pisni odgovor.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Želi še kdo iz vlade dati na to komentar? Lahko končamo. Gremo na enaindvajseto vprašanje oziroma pobudo. Gospod Zagožen je trenutno odsoten, to pomeni, da vprašanja ne more podati.
Dvaindvajseta točka, gospod Mirko Zamernik, Socialdemokratska stranka.
MIRKO ZAMERNIK: Dober dan! Spoštovani! V zadnjih letih so se sredstva v proračunu, namenjena za vzdrževanje in urejanje vodnega režima, kamor sodi tudi urejanje hudourniških območij in erozijskih žarišč, stalno zmanjševala. V obdobju 1986-95 je bilo za te namene na razpolago v povprečju 0,51% družbenega proizvoda, s tem, da so se razpoložljiva sredstva zmanjševala od 0,71% na začetku obdobja pa tja na 0,42% v letu 1990. V letu 1991 je delež v vodnem gospodarstvu namenjenih sredstev padel na 0,18% družbenega proizvoda. V letih 1992, 1993 na 0,09% družbenega proizvoda in v letu 1994 na 0,08%. V letu 1995 pa celo že na 0,07%. Doseženo je bilo kar šestkratno zmanjšanje razpoložljivih sredstev. Pred leti smo v Sloveniji za te namene dajali približno 50% sredstev glede na primerljive deleže v Evropi - tam namenjajo nekje 1% - danes pa dajemo le še 8,5% tega, kar namenjajo za to na zahodu. Primerjava je seveda izvršena glede na delež družbenega proizvoda, ne pa na realno vložena sredstva, zaradi neprimerljive gospodarske moči.
Zaradi tega se v mnogih občinah srečujemo z velikimi težavami, ki se kažejo v ogrožanju vasi, naselij pred vodo in celo mest. Celo ob plazenju tal - verjetno ste že vsi slišali ali pa mnogi od vas slišali za Macestnikov plaz, 10 hektarjev veliko gmoto, ki drsi proti ozemlju oziroma proti Solčavi in v katerega v lanskem letu zaradi prej naštetega ni bilo vloženih nobenih sredstev.
Sprašujem vlado in ministrstvo, kaj bo storilo, da se razmere izboljšajo, upoštevaje dejstvo, da je navedeno tudi v neposredni povezavi z izgradnjo cest, saj smo dobili že veliko zagotovil Ministrstva za promet in zveze, tudi pisnih, da bi bile ceste že zgrajene, če bi vodarji prispevali svoj delež. Zlasti to vprašanje velja zato, ker v predlogu, ki ga imamo na 4. seji v obravnavi, to je zakona o začasnem financiranju, vodarstvo ni omenjeno oziroma če je v vsebini zakonskih določb tudi zajeto, kakšna je ta vsebina. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa poslancu Zamerniku. Minister Gantar bo dal odgovor.
DR. PAVLE GANTAR: Spoštovane poslanke in poslanci! V ustnem poslanskem vprašanju opisano stanje glede financiranja vodnega gospodarstva pri vzdrževanju in urejanju vodnega režima je v glavnem oziroma razmeroma korektno. Vendar je k tem sredstvom, k tem izračunom potrebno dodati tudi sredstva za sanacijo in odpravo škod po vodnih ujmah v letih 1990-1996, ki so bila zagotovljena iz naslova kredita IBI ARDI in z vsakoletnimi intervencijskimi zakoni. Ta sredstva so bila namenjena za zmanjševanje vodnih ujm ter delno odpravo nastalih škod na ožjih prizadetih območjih. Obenem bi tudi dodatno še rad opozoril, da so tudi pri računih teh sredstev, ki jih jaz dobro poznam in mislim, da so jih izdelali predvsem na podjetju za urejanje hudournikov, ni upoštevalo dejstvo, da je pred letom 1980, 1990 bil delež teh sredstev večji tudi zaradi tega, ker so se ta sredstva zbirala za določene zadeve, ki se zdaj financirajo iz drugih virov. Gre za melioracije in nekatere druge vodne ureditve, ki niso čisto vodnogospodarske in vodnourejevalne narave. Toda kljub vsemu je skrb v poslanskem vprašanju gospoda Zamernika upravičena in utemeljena. Za celovit prikaz problematike vodnega gospodarstva pripravlja Ministrstvo za okolje in prostor posebno informacijo, poročilo o stanju vodnega režima, še posebej režima odtoka površinskih voda in v zvezi s tem tudi urejanje hudourniških območij in erozijskih središč. To poročilo bo lahko podlaga za ukrepanje na normativnem, organizacijskem, kadrovskem in finančnem področju. V pripravi je že tudi nov zakon o vodah in sistemski zakon za sanacijo in odpravo posledic elementarnih nesreč, ki je bil prav danes obravnavan na vladi. V lanskem letu je bila sprejeta tudi vladna uredba o izvajanju javne vodnogospodarske službe, ki na novo ureja položaj in vlogo vodno gospodarskih podjetij in podjetja za urejanje hudournikov na področju rednega, preventivnega vzdrževanja vodnogospodarskih objektov in naprav ter naravnih vodotokov. To pa zahteva tudi nove ustrezne organizacijske oblike, kot sem že omenil, upravo za vode in tudi spremembo, predvsem pa krepitev vloge države pri urejanju javnopravnih zadev na vodah, kot so organiziranje in vodenje vodnogospodarskega načrtovanja, opravljanja rečne nadzorne službe, varstvo kakovosti voda, dajanje vodnogospodarskih mnenj, določanje pogojev za poseg v prostor ter izdajanje dovoljenj in soglasij, vodenje katastra in vodne knjige, vzdrževanje informacijskega sistema, pripravljanje strokovnih podlag za podeljevanje koncesij, urejanje pravnih in premoženjskih razmer.
Jaz bi rad tu izrecno poudaril, kar sem že večkrat omenil, da je rezultat, ki se je zgodil s tako drastičnim zmanjšanjem javnih izdatkov za potrebe javnih vodnogospodarskih ureditev, posledica nečesa. Ta posledica je pravzaprav tako rekoč popolno razbitje vodarske stroke in vodarske službe, ki se je zgodila v zgodnjih 90-ih letih in o katerih jaz v tem trenutku ne bi želel dajati nadaljnjih vrednostnih sodb, niti ne bi želel razpravljati o tem, koliko so vodarji dejansko bili odgovorni ali pa niso bili odgovorni za določene zadeve. Menim pa, da je vodarstvo kot stroka plačalo previsoko ceno za določena politična opravičila v tedanjih letih. To stanje zdaj popravljamo in je srednjeročna naloga tega mandata, da vzpostavimo vodno stroko in vodno gospodarstvo na raven in v obliko reorganizacije, kot jo pač ta država nujno potrebuje, ker razpolaga, če smem reči, s "prevelikimi količinami voda", v narekovaju, in so zato režijske zadeve in vse te stvari, na katere je poslanec Zamernik opozoril, neizbežna posledica.
Sredstva so se vendarle od leta 1994 naprej povečevala. Računamo, da bomo to povečevanje v izjemno ostrih razmerah proračuna uspeli nadaljevati in tako tudi narediti določene stvari.
Potrebno pa bo usmeriti tudi investicijski tolar v nove objekte in naprave za vzdrževanje vodnega režima, predvsem na področju zadrževanja voda in urejanja poplavne varnosti. Kar pa zadeva financiranje oziroma vključevanje vodarstva v financiranje drugih objektov infrastrukture, kot so ceste, je pa seveda nova doktrina in novo razmerje na tem področju povsem jasno. Investitor, v tem primeru naj bodo to ceste, ali železnica ali kdorkoli, mora zagotoviti iz svojega investicijskega denarja sredstva za vsa tista dela na vodnih objektih, ki so neposredno prizadeta zaradi same investicije. To je definirano v lokacijskih načrtih za vse take posege. Pač pa mora vodno gospodarstvo oziroma Ministrstvo za okolje in prostor zagotoviti tista sredstva, ki so potrebna za izvedbo ukrepov v zaledju, kadar investicija posredno vpliva na spremenjeni režim in na varnost in trajnost zgrajene infrastrukturne mreže.
Macestnikov plaz je, seveda meni dobro poznan, zadeve v zvezi s tem so se v določeni meri zakomplicirale tudi zaradi različnih strokovnih pogledov na nadaljnje reševanje. Te zadeve so v tem trenutku razčiščene in mislim, da moramo z določenimi sredstvi, ki jih predvidevamo v okviru nujnih ukrepov, iti naprej, sami pa morate razumeti, da Ministrstvo za okolje in prostor in vlada ne moreta denarja davkoplačevalcev usmeriti v projekte, ki nimajo res 100% strokovne podpore. O tem pravzaprav bova midva s poslancem in županom Zamernikom se gotovo še pogovarjala, vendar so v glavni zadevi bistveni problemi divergence dveh različnih pogledov na to razčiščeni in lahko gremo naprej. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister. Kolega Zamernik bo dal dodatno vprašanje oziroma pobudo.
MIRKO ZAMERNIK: Jaz se gospodu ministru Gantarju najlepše zahvaljujem. Ker pa se očitno nihče iz cestnega ministrstva ne misli oglasiti, vendarle sprašujem tudi njih, kajti od njih smo dobivali te pisne odgovore oziroma navedbe, da bi cesta bila zgrajena, če bi vodarji dali ta del zraven. To vam lahko tudi predložim, verjetno pa imate tudi sami v arhivih. Bi pa vseeno prosil to tudi pisno.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Ni dodatnega odgovora, bo prišel pisno.
Lahko gremo na 23. vprašanje. Franc Pukšič, Socialdemokratska stranka.
FRANC PUKŠIČ: Ministra za šolstvo in šport dr. Slavka Gabra sprašujem, ali je res, da se pripravlja predlog v obliki vladne uredbe ali celo v zakonski obliki o investicijah za osnovne šole v tistih občinah, ki iz svojih proračunov niso sposobne soinvestirati v višini 50% lastne soudeležbe. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Gospa državna sekretarka, Tea Valenčič.
TEA VALENČIČ: Spoštovani gospod predsedujoči, poslanke in poslanci! Res je, da so številni župani slovenskih občin pa tudi poslanci že večkrat izrazili mnenje oziroma dajali pobudo, da so sedanji kriteriji, ki jih ima Ministrstvo za šolstvo in šport za soinvestiranje investicij v vrtce in osnovnošolski prostor, neprimerni za tiste občine, v katerih je družbeni bruto produkt na glavo prebivalca nizek oziroma se odraža tudi v nizkem odstotku javne porabe na prebivalca.
V Ministrstvu za šolstvo in šport - to smo tudi že izrazili na nekaterih javnih srečanjih - razmišljamo o spremembi kriterijev, vendar pa konkreten predlog do sedaj še ni bil izdelan in ta trenutek seveda tudi se nam ne zdi smiselno, da bi ga dali naprej. Zagotovo pa je, če se bomo tako dogovorili, da bo ta predlog obravnavala vlada oziroma če grem še en korak naprej, glede na razpravo, ki je bila danes na Odboru za kulturo, šolstvo in šport, bi jaz pravzaprav predlagala, tako kot je bilo tudi danes že v nekem delu povedano, da bi ta odbor na eno izmed svojih sej uvrstil to celovito problematiko, to se pravi kriterije sofinanciranja, investicije, investicijsko vzdrževanje in tudi opremo. Potem bi se dogovorili naprej za nadaljnje korake in postopke. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospe državni sekretarki. Gospod poslanec Pukšič, ste zadovoljni? Želite dodatno vprašanje?
FRANC PUKŠIČ: Zahvaljujem se gospe državni sekretarki, mag. Tei Valenčič za odgovor. Ker je bilo tako, kot je že sama ugotovila, danes na odboru o tem mnenje, da bi naj bila to tema enkrat na odboru, sem zbral deset podpisov poslancev in na podlagi 29. člena poslovnika Državnega zbora predlagam, da se opravi razprava o odgovoru vlade na prej postavljeno poslansko vprašanje.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Gospod poslanec Franc Pukšič je izkoristil možnost poslovnika, drugega odstavka 29. člena in zbral deset podpisov. Vprašanje je samo, ali gremo takoj v to razpravo ali prej končamo še zadnje vprašanje. Zadovoljni? (Da.) Zdaj gremo še na zadnje vprašanje. Poslanec se s tem strinja.
Tako prehajamo na zadnje poslansko vprašanje. Gospod Janez Mežan, Socialdemokratska stranka..
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Jaz bi samo spomnil gospoda ministra za šolstvo in šport, dr. Gabra, da mi še ni odgovoril na zastavljeno poslansko vprašanje na 3. seji Državnega zbora. To je kršenje poslovnika in prosim, če bi ta odgovor dobil. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Bo predstavnik vlade kaj komentiral? Gospa državna sekretarka.
TEA VALENČIČ: Se opravičujem, ker ta trenutek ne vem, katero vprašanje oziroma konkretno katera vsebina je to bila. Ali je to zadeva, ki se nanaša na teološko fakulteto? (Ne.) Potem prosim, če sprejmete to, da vam damo pisni odgovor. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Poslanec bo prejel pisni odgovor na vprašanje, ki ga je že podal.
Gospod poslanec gospod France Pukšič je izkoristil drugi odstavek 29. člena poslovnika, da se v Državnem zboru opravi razprava o odgovoru vlade.
Prehajamo torej na razpravo o odgovoru vlade na poslansko vprašanje poslanca Franca Pukšiča v zvezi z izgradnjo osnovnošolskega prostora. Razprava bo omejena. Predstavnik predlagatelja ima 15 minut, predstavnik vlade tudi 15 minut, razprava predstavnikov poslanskih skupin pa sme trajati največ 5 minut. Tako dajem besedo predstavniku predlagatelja zahteve. Gospod Pukšič, izvolite.
FRANC PUKŠIČ: Gospe in gospodje! Kot je že rekla gospa državna sekretarka je to pobuda in tema ter razprava velikega števila županov slovenskih občin, velikega števila ravnateljev v slovenskih občinah, ki se prvotno morajo ukvarjati s pedagoškim procesom, ne pa z investicijami. Jasno pa je, da če ni osnovnih materialnih pogojev za opravljanje pedagoškega procesa, da potem tudi kvaliteta kadra, ki ga imajo na razpolago, veliko ali pa vsega ne more nadomestiti.
V velikem številu slovenskih občin, predvsem v manjših občinah, niso zagotovljeni osnovni materialni pogoji za opravljanje pedagoškega procesa. Po letu 1994, ko smo prišli do 147 občin, lahko tudi rečemo, da so predvsem v periferiji ali na podeželju pogoji še slabši kot v urbanih ali mestnih naseljih, čeprav tudi v urbanih naseljih v marsikaterem mestu te zadeve niso urejene.
Slikovito bi prikazal eno investicijo. Če sem prej govoril o nekaj 100 do 10 tisoč prebivalcih, se bom omejil na občino s 5 tisoč prebivalci. Proračun takšne občine je približno 200 milijonov tolarjev zagotovljene porabe. Od teh 200 milijonov zagotovljene porabe občina porabi približno 80% za zagotovljeno porabo, približno 20% pa tam, kjer so zelo pridni, gre lahko v investicije. Če polovico teh sredstev, to je približno 20 milijonov, občina nameni za investicije v osnovnošolski prostor in je investicija tam, kjer ni bilo 20 let nobenega vlaganja, z adaptacijo vredna za približno 300 otrok okrog 400 milijonov, pomeni, da bodo v takšni občini peljali investicijo 10 let. 10 let peljati investicijo v vzgojno-izobraževalni ustanovi pa je verjetno nesprejemljivo. Namen današnje razprave je, da bomo vlado s sklepom Državnega zbora zavezali, da bo pripravila predlog, kako dokončati in izpeljati te investicije v osnovnem šolstvu.
Če se spomnimo sklepa Vlade Republike Slovenije z dne 29.6.96, ki govori o teh 50%, vendar pa pravi takole: "brez komunalno opremljenega zemljišča ter projektov in inženiringa." Vedeti moramo, da je treba najprej pridobiti sam prostor, če ga šola ali občina nima na razpolago, treba kupiti, potem komunalno opremiti projekte in inženiring, to je pa zopet v investiciji od 5 do 15 ali celo 20%. Na ta način se moja prejšnja matematika z 10 letno investicijo v osnovnošolski prostor več ne izide, ampak se podaljša še za kakšni 2 ali 3 leta.
Vedeti moramo ali prepričan sem, da v veliki večini občin, kjer gradijo v šolskem prostoru, imajo zraven teh sredstev takoimenovani samoprispevek, ki je 1% ali celo 2% in gre od 50 do 90% za investicijo v osnovno šolstvo. Ni krivda, bom rekel, teh novonastalih občin, da je ta problematika takšna, kot je, ampak je pač problem, ki se seveda vleče že lep čas. Moramo pa seveda povedati, da se je v zadnjem času kar veliko spremenilo in veliko investicij se je odprlo. Danes imamo predvsem ta problem, da so občine svoje deleže, ki so jih pač lahko, vložile v te investicije, ni pa sedaj naslednjega koraka. Župani si podajajo kljuke na Ministrstvu za šolstvo, eden za drugim, dan za dnem. Tisti gospodje poslanci, ki ste župani, dobro veste, da je v Republiki Sloveniji bil najbolj zaželjen in najbolj iskan človek te Slovenije gospod Niko Žibrat. Skratka, do njega je bilo težje priti kot pa do samega maršala nekoč.
Zato, gospe poslanke in poslanci, predlagam, da predlog sklepa, ki ga imam - da Ministrstvo za šolstvo pripravi nekakšno rešitev - podprete. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu poslancu. Besedo dajem predstavniku vlade. Besedo bo prevzela državna sekretarka, gospa Tea Valenčič.
TEA VALENČIČ: Gospod poslanec Pukšič! Dejstvo, da je v resnici več potreb za tisti delež soinvestiranja, kakor ga zmore proračun v tistem delu, ki ga pokriva Ministrstvo za šolstvo in šport, je resnično. Res pa je tudi, da doslej se v tem mojem petletnem delovanju na Ministrstvu za šolstvo in šport še ni zgodilo, da investicija ne bi bila zaključena, največ v treh proračunskih obdobjih, kar je tudi zgornja meja tistega deleža, ki je šel skozi naše sofinanciranje. Zdaj o tem posebej ne bi razpravljala. Kot sem že rekla prej v uvodu, si predlagala, da se opravi ta razprava.
Morda povem na tem mestu tudi to, da v skladu s pripravami na devetletno osnovno šolo na Ministrstvu za šolstvo in šport pripravljamo regijske posvete, na katerih je ena izmed točk tudi zagotavljanje prostorskih pogojev. Naši ravnatelji osnovnih šol in vrtcev bodo oziroma so zadolženi, da bodo v naslednjih mesecih pripravili celovito analizo svojega šolskega prostora. Hkrati pa bomo pripravili predlog tudi za razpis oziroma hkrati menim, da je tudi možno opraviti še dodatno analizo in pripraviti kriterije, ki bi lahko odgovorili na tovrstna vprašanja. Vendar pa ti kriteriji niso tako preprosti, ker vemo, da je situacija zelo različna in da to lahko za seboj potegne še obilico drugega dela. Skratka, mislim, da bi to bil moj predlog in stališče. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospa državna sekretarka. Odgovor predstavnika vlade je bil podan. Sedaj imajo besedo predstavniki poslanskih skupin. Kdo želi besedo? Predstavnik poslanske skupine Socialdemokratov. Izvoli, gospod Zamernik.
MIRKO ZAMERNIK: Hvala za besedo. Večino stvari je že gospod Pukšič povedal. Argumenti stojijo, čeprav jih je dala naša stranka in ker tudi sam prihajam iz ene od takih občin, kjer se srečujemo z temi problemi, bi dodal nekaj stvari, ki jih gospod Pukšič ni navedel.
Dejstvo je, da je ta državni zbor oziroma vsaj tretjina vas je tukaj starih poslancev ustanovil te občine in najmanj je naša krivda, da te občine obstojajo. Gospod Pukšič je govoril o občinah s 5.000 prebivalci. Na našem volilnem okraju sta dve občini, ki poskušata zgraditi osnovno šolo, pa nimata niti 3.000 prebivalcev in proračuna 100 milijonov. Kako bosta ti dve pripeljali investicijo do konca, ne vem. Gospa sekretarka je rekla, da še ni bilo investicije, ki se v treh letih ne bi pripeljala do konca. Če je proračun 100 milijonov, vemo, da ni investicije, ki bi bila pod 300 milijoni. Tudi če uspe referendum na tem območju, kar se je v našem primeru zgodilo, za samoprispevek, to pomeni, če je tam nekje 500 aktivnih prebivalcev, da bodo v petih letih zbrali, v najboljšem primeru govorim, 30 milijonov. Investicija ostane 300. Pri 100 milijonih zagotovljene porabe bodo lahko dajali iz občinskega proračuna letno, kot je gospod Pukšič rekel, približno 5 milijonov. Ob upoštevanju dejstva, da je pa življenje v takih območjih tako ali tako dražje kot pa nekje v urbanih središčih, ker si je potrebno tudi ceste graditi z lastnimi sredstvi, ne samo šole. Meni je zelo žal, da tukaj ni podpredsednika vlade, kajti tu je stvar, ki bi jo mogoče lahko naredili za ta podeželski narod. Kot je gospa sekretarka rekla, možno je pripraviti neka nova merila, neka nova izhodišča za financiranje tega in tudi s tem mogoče zmanjšati demografsko ogroženost teh krajev, kajti če nimaš otrok dati v šolo, potem se boš odselil tam, kjer jih boš lahko dal v šolo. Uvedli bomo, danes je bilo na odboru, devetletno šolo. Kje pa imamo pogoje za devetletno šolo? Tudi tam, kjer smo mislili, da imamo primerne šole, se izkazuje, da bomo morali dograditi neke prostore. V naši poslanski skupini mislimo, da tega problema ne bi smeli jemati z levo roko in se ga je treba resno lotiti.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa poslancu Zamerniku. Besedo imajo še vedno poslanske skupine. Socialdemokratska stranka je izkoristila. Predstavnik poslanske skupine Krščanskih demokratov. Izvolite.
IVAN BOŽIČ: Spoštovane kolegice in kolegi! Tudi sam podpiram predlog gospoda Pukšiča, kot verjetno vsi tisti, ki živite v krajih, kjer se kakšna šola obnavlja. Prihajam iz volilnega okraja treh občin Tolmin, Kobarid in Bovec. Občina, ki ima 400 do 500 milijonov proračuna, ne more danes zgraditi šole. Dve taki šoli je pri nas treba zgraditi. Eno v Kobaridu, drugo v Mostu na Soči. Še posebej bi rad opozoril na šolo v Mostu na Soči. Imeli smo denar pred 17 leti. Šola se je gradila, na žalost ali pa na veselje so v temeljih našli ostanke Halštatske kulture. 17 let se ni smelo graditi. Denarja pa ni. Ne od arheologov, ne od Ministrstva za šolstvo. Kako bomo sedaj naprej? Zato mislim in predlagam, da vsi skupaj potrdimo to, kar je gospod Pukšič predlagal, če želimo v takih krajih imeti šole in mislim, da jih želimo. Naš narod mora tu hoditi v šolo ob državni meji. Iz Kobarida se nekateri že vozijo v Čedad v šolo. Kam pa to pelje? Tudi nad tem se zamislimo. Šole morajo biti slovenske in morajo biti zgrajene. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Božič. Opozarjam, da lahko razpravljate kot predstavniki strank. Tukaj imam prijave že posameznih poslancev. Prvi se je prijavil gospod Jože Košir, Liberalna demokracija Slovenije.
JOŽEF KOŠIR: Cenjeni podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Glede na potrebe razvoja osnovnega šolstva, kakor tudi srednjega in visokega šolstva, mislim, da je v Sloveniji nakazanih, predvsem s to reformo, zelo dosti potreb. Dejansko se bomo morali odločiti tudi v našem parlamentu, kako vse te potrebe začrtati, da bo ta plan, ki je zastavljen, tudi izpolnjen. Mislim, da pri oblikovanju občin bo potrebno predvsem v Ministrstvu za šolstvo in šport jasno povedati, koliko je potrebnih in kje so potrebne osnovne šole. Pri oblikovanju občin je bilo dosti želja, tudi danes jih je še kar precej, približnoene 60 občin, ki bi se na novo oblikovale. To so resne zadeve, o katerih moramo dobro razmisliti ne samo glede šolstva, ampak tudi glede ostalih nalog. Dejstvo je, da ima danes občina povprečno 6.000 prebivalcev. Če pogledamo našo občino, smo po bruto družbenem proizvodu občine verjetno med prvimi tremi v Sloveniji na prebivalca. Ko pa gledamo, koliko denarja dobimo z dohodnino in pa skozi izravnavo, pa vidimo, da smo tam nekje na repu po javni porabi. Tu je cela vrsta stvari, ki jih je potrebno videti, ne samo eno stran, da je toliko in toliko prebivalcev in potreba po osnovni šoli itn. Nikjer ne piše, da ne more biti osnovna šola za dve občini, pa nikjer ne piše, da je popolna. To je en problem. Sem župan v občini Zreče in vem, da so ogromni problemi pri financiranju teh potreb. Mi se lahko danes pogovorimo, da bo financirala država, samo potem bomo pač 30., namesto 15., če danes polovico financira država. Mi moramo te zadeve tudi tako gledati. Mislim, da je bolj potrebno, da razmislimo, kako zakon o financiranju spremeniti. Prvič, delitvena bilanca, za katero vemo, kako nam počasi teče, to je bilo dogovorjeno, da naredijo občine same med seboj. Pri nas k sreči gremo zdaj proti koncu. To je en problem.
Drugi problem je 10%-na obremenitev. To so stvari, o katerih bi se morali pogovoriti, vendar ne tako, da bomo lahko rekli, da je obremenitev 40, 50% v letnem proračunu. Jaz bi pustil tistih 5%, ko smo se pogovarjali v poslanski skupini glede obremenitve proračuna. Potrebno je tudi te naloge izpolnjevati na komunalnem področju. Tisto mejo 10% verjetno bomo pa morali predlagati, da se črta. Tisti, ki ste tukaj oziroma ki poznate probleme poslovanja v občinah, mislim, da imate enake probleme, kot se srečujejo tudi pri nas. Še enkrat pa ponavljam, 5% obremenitev letnega proračuna pa naj bi ostala, zaradi tega, ker je varovanje, da občina potem ne more, zajadrati v izgube. To je moj predlog oziroma tudi predlog, katerega smo komentirali v našem poslanskem klubu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Koširju. Nadaljujemo s poslanskimi skupinami. Na vrsti je Združena lista, gospod Veber.
JANKO VEBER: Hvala za besedo. Torej, če bomo že danes sprejemali sklep o tem, da prevzame država odgovornost za šole v malih občinah, potem ne vidim razloga, zakaj ne bi prevzela odgovornosti za šole tudi v večjih občinah. Namreč, večja kot je občina, več šol ima, in če potegneš črto pod sredstva, ki jih dobiš v proračunu in deliš potem na tiste šole, ki jih imaš v tej občini, je problem popolnoma enak. Tako, da če že sprejemamo sklep, potem vidim rešitev v tem, da sprejmemo za vso državo enake kriterije. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu poslancu. Še pozivam poslanske skupine. Izkoristili niso še DeSUS, Nacionalna stranka. Ni več prijavljenih. Torej ostane še Slovenska ljudska stranka, gospod Trofenik.
VILI TROFENIK: Hvala za besedo. Problematika sofinanciranja izgradnje osnovnošolskega prostora, ki je predmet vprašanja oziroma pobude kolega poslanca Pukšiča, je seveda širšega pomena in ga ni možno takole ozko izločiti iz problematike financiranja občin.
Nikakor ni možno pristati, da bi sredi obdobja financiranja, ki je bilo izvedeno na podlagi javnega natečaja, se spremenila pravila igre, saj je bilo znano za vsakega partnerja, ki je pristopil k taki ali drugačni investiciji, da so pravila igre, po principu 50:50. Strinjam se, da pravila niso dobra in niso dodelana, saj so za vse občine približno enaka, ne glede na proračunsko porabo po glavi. Seveda ni možno govoriti o kriteriju, deležu v družbenem bruto produktu in podobno, ker takega sistema nimamo nikjer uzakonjenega, niti teh parametrov ne spremljamo. Trdim, da ni možno podpreti tega, da se izstavi račun - ne mi zameriti - za investicije, za katere post festum ugotovimo, da jih nismo sposobni sfinancirati, in s tem spremenimo pravila igre sredi obdobja. Trdim, da je potrebno spremeniti kriterije za sofinanciranje in jih zaostriti, ne pa olajšati, ampak to pred novim razpisom, ki ga bosta opravila ministrstvo ali vlada. Med samim potekom dejavnosti pa to ni izvedljivo.
Mi smo v situaciji, da financiramo izgradnjo osnovnošolskega prostora v enakem odstotku od investicije, ki je pač bila sprejeta po natečaju, ki ga je izvedlo ministrstvo v preteklosti, ne glede na to, ali ima občina zajamčeno porabo oziroma zagotovljeno porabo perkapita v višini z zakonom zajamčenih 90% ali pa tudi 140%. S tega zornega kota je potrebno nekaj napraviti. Nobena skrivnsot ni, da je trenutno obveznost države do odprtih investicij na področju otroškega varstva in osnovnošolskih prostorov približno 2 milijardi 200. Ne govorim o nobeni tajni. To je pa 2-kratna letna postavka v dosedanjem proračunu. Vsako raztegovanje kriterijev pomeni dodatna sredstva in v principu je to nesprejemljivo, ker so vsi, ki so šli v investicijo, vedeli, pod kakšnimi pogoji gredo v investicijo. Zavzemamo pa se za to, da se pred novim natečajem dogovorijo nova pravila igre, ki bodo realnejša, primernejša. Vse to ne pomeni, da sem proti izgradnji šolskih prostorov, ampak da bi bili pri izgradnji racionalni in odgovorni. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Izkoristili smo možnost te razprave. Nadaljnja razprava ni več mogoča. Sedaj je treba formulirati sklep: "Na podlagi drugega odstavka 270. člena poslovnika Državni zbor zahteva od vlade, da poroča Državnemu zboru o pripravi ukrepov, ki bi omogočili izgradnjo prepotrebnih novih osnovnih šol tudi v občinah z majhnimi proračuni, ne da bi bilo njihovo delo oziroma poslovanje okrnjeno." Se strinjate s sklepom? Razprava po drugem odstavku ni več možna. Poslanci nimajo možnosti. Izkoristili smo vse možnosti, ki jih imamo. Na žalost je tako. Poslovnik je poslovnik. Ugotavljamo sklepčnost! Izvolite, proceduralno.
MIRAN POTRČ: Gospod predsedujoči, sprašujem, ali je tudi tukaj, ko je predlagan sklep, možna dopolnitev sklepa, če jo predlaga poslanska skupina. Gospod Veber je predlagal dopolnitev sklepa. Če je možno, ne vem pa, zakaj ne, naj se najprej o tej dopolnitvi sklepa glasuje. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Gospod Pukšič, proceduralno.
FRANC PUKŠIČ: Proceduralno prav v zvezi s tem, kar je predlagal gospod Veber, predlagam, da bi se sklep glasil takole: "Zato predlagamo Ministrstvu za šolstvo in šport, da pripravi ukrepe, s katerimi bo dejansko omogočilo izgradnjo prepotrebnih novih osnovnih šol." Mislim, da je potem to zajeto.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala, gospod Pukšič. Sklep, ki ga bomo zdaj sprejemali, lahko izhaja samo iz poslanskega vprašanja, ki je bilo postavljeno.
RUDOLF MOGE: Hvala lepa. Jaz bi, spoštovane poslanke in poslanci, vas samo na tole opozoril. Dodatna sredstva za izgradnjo osnovnega šolstva niso locirana pri Ministrstvu za šolstvo in šport, ampak pri Ministrstvu za finance in če si pogledate zdajle začasen proračun, ima za vse druge šole, srednje šole, fakultete, Ministrstvo za šolstvo in šport dodatna sredstva, medtem ko Ministrstvo za finance, ki bi moralo z dodatnimi sredstvi to sofinancirati, nima nič. Zato je napačen tisti sklep, ki ga je gospod Pukšič predlagal. Ministrstvo za finance bi moralo zagotoviti dodatna sredstva za te stvari, kajti oni financirajo in kolikor jaz vem, je za pokritje letos potrebna milijarda 250 milijonov tolarjev, lani je bilo pa menda nekaj več kot 900 milijonov tolarjev.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Dobro. Proceduralno si že izkoristil, gospod Pukšič. Če je res proceduralno, potem je en stavek. Ne, ne, nikakor prekinjati.
FRANC PUKŠIČ: V predlogu namesto "Ministrstva za šolstvo" lahko piše "Vlada Republike Slovenije", saj je meni vseeno. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Na podlagi vprašanja moramo dobiti poročilo Državnega zbora o pripravi ukrepov. Takrat bomo pa lahko opravili tudi razpravo. Takrat se bo to poročilo uvrstilo na dnevni red in se bo nadaljevala razprava. Izkoristili ste 29. člen, drugi odstavek, ki onemogoča druge rešitve. Zdaj o tem sklepu lahko obrazložite svoj glas, če kdo želi obrazložiti glas za ali proti temu sklepu. Gospod Špiletič, izvolite.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Spoštovani! Mislim, da je predvsem na področju gradnje osnovnih šol v Sloveniji izrazita različnost, če gledamo standard na tem področju v bogatejših občinah ali pa če gledamo v občinah, ki so revnejše, ki so demografsko ogrožene. Dejstvo je po mojem mnenju eno in iz tega je treba vendarle, ko se to vprašanje obravnava, izhajati. Šolski program, osnovnošolski program je postavljala država, niso si ga postavljali občani v revnih ali pa v bogatih občinah. S tem, ko je država predpisala šolski program, ko je predpisala fond ur, ko je predpisala korikulum, s tem bi morala tudi predvideti, koliko sredstev bo potrebnih, da se takšen program izpelje. Zato jaz menim, da je situacija, kateri smo priča danes, da se v eni občini gradi z nekimi donacijami, v drugi občini s samoprispevkom, v tretji, ki je pa velika občina in ima velike prihodke, na lastnimi prihodki, povsem nemogoča. Šolstvo je po ustavi zagotovljeno vsem pod enakimi pogoji. Tisti, ki je predpisal program, tisti je tudi prav, da ga financira, zato bom tudi glasoval za tak sklep, da se financiranje osnovnega šolstva prevzame enotno in na breme države.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Obrazložitev glasu. Gospod Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Otroci niso krivi, če so rojeni na območju, kjer je majhna občina in ta občina ne zmore take investicije na pet ali deset let, kot je osnovna šola. Zato mislim, da je v pristojnosti države, da poskrbi za osnovno šolo in je tudi v ustavi zapisano, da omogoči državljanom izobraževanje in je prav, da sprejmemo ta sklep in s tem naložimo vladi tudi nalogo,da premisli, kako bo rešila probleme osnovnega šolstva v celotni državi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Gospod Juri.
AURELIO JURI: Kolegice in kolegi, obrazložil bom svoj glas. Glasoval bom proti temu predlogu, ker ni sistemski, ker ne rešuje celote. Mi moramo reševati probleme financiranja programov investicij in ostalega v lokalni skupnosti v celoti in tudi v celoti v globalu spremeniti in prilagoditi kriterije za vse občine, male in velike. Mi se ne moremo lotiti opogumljanja sistema, ki bo še bolj razparceliral že razparcelirano mrežo lokalnih skupnosti, na škodo nekoga, na škodo tistih večjih občin morda, ki se danes znajdejo v določenih težavah zaradi tega, ker mi vemo, da tudi pri velikih občinah ni ustreznega financiranja. Tega se ne da na tak način razparcelirati. Veliko je problemov, gospod Pukšič, se strinjam, da so problemi in mislim, da moramo napeti vse sile,da čimprej sistem kriterijev financiranja spremenimo v korist vseh lokalnih skupnosti, malih in velikih, ampak to s sistemsko rešitvijo. Sam tega sklepa ne bom podprl, je nekonsistenten, je neka pobuda, ki se uvršča v tisti sklop velikih pobud, ki jih sproti ponavljamo zato, da bi se sistem popravil. Mislim, da je to stvar tudi Komisije za lokalno samoupravo. Trofenik je lepo opozoril, zakaj gre, zato mislim, da je danes težko pritrditi takemu predlogu. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Gospod Avšič.
JOŽE AVŠIČ: Obrazložitev glasu. Spoštovani! Želel bi obrazložiti svoj glas, ki bo proti temu sklepu in to zaradi tega, da se ne bi nasprotno tolmačilo moje mnenje. Pridružujem se mnogim razpravljavcem, zlasti predsedniku naše komisije za lokalno samoupravo, da je to širši problem, kot ga je možno videti skozi ta sklep. Izhajam iz občine, ki je velika. Vendar prav gotovo enako revna kot velik del občin v Sloveniji. Žal imamo sedem osnovnih šol in temu primerno tudi veliko večji proračun kot tista majhna občina, ki ima samo eno osnovno šolo. Vendar vam povem, da lahko zagotovimo lastni delež 50% za eno telovadnici pri eni osnovni šoli, potrebujemo jih pa v tem trenutku še štiri v dveh letih in moramo zagotoviti 50% delež. Če bi se naša občina razdelila na pet ali več občin, kjer bi bila posamezna osnovna šola v novi občini, bi to pomenilo v taki obliki financiranja, kot je danes, da bi morali zbirati sredstva do deset let, da bi zagotovili 50% lastni delež. In tu je problem. Problem je v sistemu, ki ga je treba spremeniti, ne vrstnih redov, ne natečaja, problem je v tem, da občine ne moremo zagotoviti lastnih deležev ne za to, ne tudi za ostale dejavnosti. Vendar s tem sklepom bi posegli v nekaj, kar je v tem trenutku utečeno in bi pomenilo nesistemsko reševanje. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Besedo ima gospod Rupar. Obrazložitev glasu.
PAVEL RUPAR: Spoštovani predsedujoči, kolegice in kolegi! Glasoval bom za ta predlog zato, ker sem osebno tudi zelo zadovoljen, da se vendarle vse teme, vse debate nanašajo na iste probleme in to so občine. Torej vse občine v Sloveniji občutimo strašno pomanjkanje denarja, s tem, da nas drugi zakoni vendarle silijo in nekako obvezujejo, da si zbiramo denar za sofinanciranje, ne samo šolstva, ampak tudi drugih projektov, ki jih nekje po zakonu moramo investirati oziroma sofinancirati. Čeprav bi mi bilo osebno ljubše, če bi veljalo tisto, kar je gospod Žibret rekel na enem od svojih posvetov z ravnatelji v Novi Gorici, da vendarle že vlada pripravlja kriterije, ki bi na podlagi bruto družbenega proizvoda razdelile občine v sofinanciranje med 70 in 30%, torej bogatejše občine z boljšim prihodkom 30%, in tiste, ki so finančno slabše, do 70%. Vendarle bom glasoval za ta predlog, ker je prvi predlog, ki bo na tem področju nekaj premaknil, je prvi predlog, ki daje tudi upanje, da bomo vendarle v tej dvorani mi, ki smo zdaj v novi sestavi, imeli pred očmi občine, ki so vse po vrsti, torej ne glede na katerokoli kriterij, v slabem finančnem stanju, in da bo vendarle to vodilo tudi k decentralizaciji in tudi k boljšim pogojem tistih, ki jih imamo, ali za manjše občine ali za finančno slabše ali kakorkoli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Svoj glas želi opredeliti tudi gospod Malovrh.
JURIJ MALOVRH: Spoštovani! Jaz bom podprl ta predlog prav zato, ker nalaga vladi, da prouči to problematiko. Kajti ne moremo deliti šol oziroma občin na velike in male, ampak na bogate in revne. Naša občina je po številu prebivalcev v Sloveniji devetnajsta po velikosti, pa vendar smo morali najeti za šolo, ki smo jo zgradili in smo jo odprli predlansko leto, petletni kredit. Če bomo hoteli na demografsko ogroženih območjih graditi šole, bo morala vlada dejansko pristopiti z nekim drugim načinom h gradnji takih šol.
Glede našega primera lahko povem naslednje. Šola Hrušovec, ki smo jo odprli predlansko leto, znaša šolski prostor po učencu približno 1 milijon tolarjev. Na izredno demografsko ogroženem območju imamo šolo Prevarje, ki bi jo bilo treba na novo postaviti, ker je šola stara okoli 110 let, pa je po predračunu ta isti sedež za otroka približno 6 milijonov, skupaj 120 milijonov tolarjev, prebivalcev je pa približno 700. Če v tem kraju šolo ukinemo, potem vzamemo kraju šolo. Prav iz tega razloga, da bodo občine lažje investirale in da bodo krajani ostali na takšnem področju, bi dejansko vlada morala proučiti to problematiko in jo prenesti v ta državni zbor, da bomo pri sprejemu proračunu in pa pri sprejemu proračuna za naslednje leto upoštevali tudi takšno problematiko in pa problematiko takšnih območij. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Prijavil se je tudi gospod Bajc.
JOSIP BAJC: Gospod podpredsednik in kolegi, kolegice! Jaz bom glasoval proti temu predlogu. Z vso odgovornostjo bom pa navedel nekaj konkretnih razlogov za to. Razpis za izgradnjo in odpravljanje dvoizmenskega pouka je bil v letu 1994. Takrat se je večina občin, bivših, zdaj govorim občin, prijavila na te razpise. In mislim, da tudi večina teh malih, v navednicah "občin", so bivše občine prijavljaje posamezne investicijske programe, bodisi v šoli, bodisi v telovadnici. Večina je pričela z gradnjo ali tudi zaključila z gradnjo, nekateri so dobili del tega denarja, ki prihaja iz tega šolskega tolarja, nekateri še nič. Na sredi izvajanja tega programa spreminjati kriterije, jaz mislim, da bi bilo neodgovorno predvsem do tistih občin, ki niso dobile sredstev, ali pa še gradijo. Če nismo zadovoljni s kriteriji, jaz tudi osebno nisem zadovoljen s kriteriji, poskušajmo skupaj z vlado ali zahtevati obravnavo na tem državnemu zboru, da bomo dorekli kriterije, ki bodo upoštevali vso to problematiko, kot so kolegi obrazlagali svoj glas in rekli, da se ne strinjajo s kriteriji. Za primer naj navedem za občino, iz katere prihajam. Ne bom nobenega žalil. Imamo osnovno šolo, ki ima toliko učencev, kot nekatere občine prebivalcev, vendar je brez telovadnice. Tudi mi nimamo denarja 50%, približno 680 milijonov bo treba dati za prizidek, če hočemo imeti 9-letno šolo, pa še zraven posebno osnovno šolo, ker imamo veliko invalidnih otrok. In telovadnice je treba 680 milijonov. Se pravi, 340 milijonov. Nisem zadovoljen s kriteriji. Vendar izpeljimo investicije na podlagi kriterijev, ki so bili predpisani in objavljeni v Uradnemu listu leta 1994, na podlagi katerih smo prijavili investicije. Najprej to izpeljimo, potem pa govorimo o novih. Pri čemer pa še predlagam, da si ministrstvo zagotovi denar v prvi fazi, da izpolni že sprejete obveznosti, bodisi s sklepi bodisi s pogodbami in tako naprej in mislim, da je kolega Trofenik rekel, da tega denarja ni tako malo in potem bomo vsi zajadrali, bom rekel, v lepše vode in speljali zadevo.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Dobro. Hvala lepa. Prijavljen je naslednji, gospod Trofenik. Obrazložitev glasu.
VILI TROFENIK: Jaz bom glasoval proti zato, ker se zavzemam za tak sistem financiranja občin, da bo normalna občina sama lahko zgradila šolo, brez pomoči države, in da bo država lahko pomagala samo tistim, ki so demografsko ogroženi ali kakorkoli drugače v izjemnem statusu. Glasoval bom proti zato, ker bi realizacija takega sklepa ne pomenila tega cilja, za katerega mislim in se zavzemam, da je nujno potreben. Bilo bi krivično in tudi v nasprotju z zakonom, ki opredeljuje, da je za prostorske pogoje oziroma prostor osnovnih šol odgovorna občina. Vsi tisti, ki velikokrat govorimo, kako smo proti centralizaciji, v resnici je ta sklep naravnan, ali voda na mlin še večji centralizaciji, ko bo o zadnjem šolskem stolu in zadnji učilnici odločala izključno Ljubljana.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Trofenik. Gospod Petan želi obrazložiti svoj glas.
RUDOLF PETAN: Hvala. Spoštovani zbor! Jaz bom glasoval za ta predlog, pa ga bom obrazložil zakaj. Nekaj nam mora biti jasno. Podeželani smo vsi tisti, ki nismo v mestnih občinah in običajno imamo vsi mi približno enake probleme in se tudi ta zakon nanaša na to. Vedeti moramo, da smo gradili v podeželjskih občinah do sedaj šolsko infrastrukturo predvsem s samoprispevki. Morate vsi priznati, da tudi samoprispevki v teh podeželskih občinah uspevajo vedno manj. Ljudje se zavedajo, da so določene stvari, ki jih mora pokrivati država, ne pa občani. Ko je Marija Terezija sprejela tisti zakon o obveznem šolanju, takrat ni bilo nobenih šol, pa je uspelo takratni državi zgraditi v zelo kratkem času mrežo šol po celotni takratni monarhiji. Ogromno teh šol smo tudi mi oziroma bili smo priča, ko so se šole ukinjale. Se pravi, v takratnem gospodarstvu, v takratni državi z drugačnim nacionalnim bruto produktom so bili v stanju zgraditi mrežo v celotni državi. Mi pa danes, ko je deklarirano, to nam mora biti jasno, kaj je naloga države, kaj pa je naloga občin in jaz se s tem ne strinjam, ko je rekel moj predgovornik, da mora biti občina tako močna, da bo zgradila šole. Zakaj pa, če je to državna zadeva? Naloga občine kot lokalne skupnosti je, da gradi tisto infrastrukturo, ki je lokalnega pomena. Šola je pa državni nivo, vsaj opredelitev sredstev, zagotovitev sredstev. Spoštovani zbor, če mi ne bomo nekaj naredili, pa rekli, da smo vsaj v takem stanju, kot je bilo zagotavljati šolsko infrastrukturo, ko je bila Marija Terezija pred 150 leti, potem je pa nekaj res hudo narobe. Hvala lepa. Bom glasoval za ta predlog.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Najlažje bo verjetno svoj glas obrazložil gospod Pukšič kot predlagatelj.
FRANC PUKŠIČ: Gospe in gospodje! Pravzaprav me je presenetilo tako široko in burno razpravljanje in prav iz tega se vidi, da je to pereča problematika v Republiki Sloveniji. Seveda ne morete pričakovati od mene, da bom na vse pasti, ki so nastavljene v pravniškem jeziku - po osnovni profesiji sem električar - vedel in vse pripravil.
Ko sem predlagal ta predlog, nikjer ne piše in vsi tisti, ki se odločate, da boste proti, ker ni sistemsko, nikjer ne piše, za božjo voljo, da vlada ne more sistemsko pripraviti te rešitve. To je samo pobuda vladi, da sistemsko pripravi to rešitev, ne parcialno, pa seveda nisem mislil na majhne občine, ampak majhne proračune, kar lahko tudi pomeni veliko število prebivalcev in še večji teritorij in je proračun na takšni občini ob pokrivanju lokalnih problemov še toliko večji. V razpravi sem tudi govoril o nepokritosti v urbanih naseljih, to pomeni tudi v mestih. Pričakujem, da bo predlog izglasovan iz preprostega razloga, da vlado zavežemo, da bo na tem področju pripravila določene zadeve tako, kot je potrebno. Jasno nam je, da je to žulj, pred katerim smo tiščali glavo v pesek, zdaj pa smo jo enkrat dvignili in je nujno potrebno zadeve pripeljati do konca.
V lastni občini lahko samo to povem, pa nisem prej govoril o svoji občini, da je v investiciji prva šola, da bivša občina Ptuj, takšna, kot je prej bila, ni prijavila drugih investicij, ki so potrebne, pa imamo 3 šole v občini. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala poslancu Pukšiču. Na vrsti je gospa Majda Kregelj-Zbačnik, ki želi opredeliti svoj glas.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Hvala. Želela bi samo reči, da menim, če država predpisuje programe šolstva, potem je dolžna tudi zagotoviti, da se bodo ti programi lahko izvajali, in sicer v ustreznih pogojih. Zato menim in bom tudi glasovala za ta predlog, ki predlaga vladi, da se tega problema sistemsko loti, sicer se bo lahko zgodilo, da bodo imeli nekateri kraji, npr. Kočevje in še marsikateri drugi kraji, šole samo kot šola v naravi ali pa šola pod šotorom. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Na vrsti je gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo. Glasoval bom za. Ne razumem pa tega, ker vidim, da vsi zagovarjamo isto: naj vlada to pripravi in reši; ampak eni bodo glasovali proti, vsi pa pravimo, da smo za to, da vlada to sistemsko uredi.
Mislim, da je to tudi edino pravilno, ker zelo nerodno je, da je občinska meja tista meja, ki bo ločevala in bomo imeli v eni občini tako šolo, v drugi pa drugačno zaradi tega, ker je tam neka občinska meja. Jaz se ne bi skliceval na to, kaj piše v ustavi. Res je pa tudi to, da je ta državni zbor sprejel vsakoletni proračun zato, da se vidi, kje so večje potrebe in da se je treba stvarem prilagoditi. Zato je sedanji sistem 50:50 marsikdaj krivičen in marsikatera občina tega ne bo zmogla. Če bo zmogla, bodo rekli, naj dokonča, če bo to ostalo, nekatere občine sploh v to ne bodo upale iti.
Zato jaz predlagam, da sprejmemo ta razumljiv predlog, za katerega vsi pravimo, da naj vlada to uredi, in predlagam, da glasujemo za, tudi tako kot bom sam glasoval.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, poslanec Demšar. Na vrsti je gospod Moge.
RUDOLF MOGE: Hvala lepa, predsedujoči, za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci! "Sivis pacem para pacem". To pomeni - če hočeš mir, delaj mir! Ta mir smo danes na Mežanovem odboru naredili. Na Mežanovem odboru je padel predlog, da se v celoti pregledajo zakonodaja in akti, ki določajo investicije, investicijsko vzdrževanje in opremo v šolstvu. To, kar je nakazal cenjeni kolega Pukšič, pa že ne prvič, je samo vrh te ledene gore. Če namreč mi ne bi imeli šolskega tolarja, če ne bi imeli tistega sklepa Državnega zbora, da se polovici osnovnim šolam doda iz državnega proračuna, potem bi zakonodaja, ki omogoča delovanje te države in ki omogoča delovanje plač, dajanja amortizacije, opreme in vse ostalo. Za primer naj navedem, da bi namesto 5 milijard vlaganja v srednje in visoke šole imeli na razpolago samo 800 milijonov, če bi sledili predlogu zakona. Druga stvar je, da osnovne šole iz tega ne bi nič dobile. Zato se mi zdi smiselno, če imamo Odbor za kulturo, šolstvo, šport, ki bo moral tudi pregledati realizacijo šolskega tolarja in ostalo realizacijo - zgrajenih ali pa prenovljenih je bilo namreč v tem času 195 novih šol - tako da nekaj smo naredili - je potem pa na potezi tisti, ki bi moral spremeniti zakonodajo na področju financ. Na področju financ pa vemo, kdo je zadolžen in kdo bi moral spremeniti. Zato bomo morali svoje strelice namesto na Ministrstvo za šolstvo usmeriti na Ministrstvo za finance. Jaz verjamem, da bo predsednik Mežan toliko moža, da bo to točko uvrstil na svoj odbor. Zaradi tega bom glasoval proti temu sklepu. Se bom pa z vsem srcem zavzemal za to, da bo odbor pripravil rešitev, ki bo v globalu rešila vse te probleme in ta problem, ki ga je gospod Pukšič povedal, je samo en delček, in nima smisla, da se vlada z delčkom ukvarja, ampak naj se s celoto. Zato bom glasoval tokrat proti, čeprav sem za to, da se v to vlaga.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Mogetu. Gospod Zimšek je želel opredeliti svoj glas.
JOŽEF ZIMŠEK: Spoštovane gospe, spoštovani gospodje! Tudi sam sem se želel oglasiti predvsem zaradi tega, ker bi rad vse poslance in poslanke spomnil, da verjetno v slovenski zgodovini ni bilo obdobja, kot je bilo obdobje od 1994. leta naprej, ko smo zgradili v Sloveniji največje število osnovnih šol, srednjih šol in ostalih šol. Jaz seveda ne morem sprejeti takega predloga oziroma bom glasoval proti, ker je to samo delček tistega, kar bi si želel. Ker vlada do sedaj dobro dela na tem področju oziroma je delala in mislim, da bo delala še v bodoče, bi jaz samo želel, da bi tako načrtno in tako številčno gradili tudi naprej šole po celi Sloveniji. Poudarjam, gradili smo šole po celi Sloveniji in prosil bi, če bi gospa Valenčičeva lahko povedala, kakšno je bilo to število. Zato takšnega predloga ne podpiram.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Zimšku.
Naslednji, ki želi opredeliti svoj glas, je gospod Tomažič.
BRANKO TOMAŽIČ: Gospod podpredsednik, kolegice in kolegi! Hotel bi obrazložiti svoj glas zato, da ne bi bil kdo kdaj začuden, da sem proti temu, da bi imel več denarja za šolski prostor v občini. V občini imamo veliko več problemov, kot je samo šolski prostor. Ko bi gospod Pukšič predlagal, da naj vlada opredeli prerazdelitev proračuna v korist manj razvitih območij v Sloveniji, bi seveda to zadevo takoj podprl, sicer pa se mi zdi preveč parcialna in preveč posega v tisto, kar sedaj že obstaja na področju šolskega tolarja. Jaz celo mislim, da bi moral biti poseben projekt, ki bi ga naj Ministrstvo za šolstvo pripravilo, ko gre za devetletno šolo in ta prostor, ki ne bi posegal v ta šolski tolar, ampak bi bil to dodatni projekt, s katerim bi zagotavljali ta prostor. Zato želim obrazložiti svoj glas proti.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Tomažiču. Na vrsti je gospod Božič, ki želi obrazložiti svoj glas.
IVAN BOŽIČ: Hvala lepa. V stari zgodovini so menda nekomu odsekali glavo, ker je trdil, da je grah sveta rastlina, pa ni smel čez njega. To je tako, če se zakona držimo, je samo tako.
Glejte, še enkrat bom poudaril to, kar sem prej rekel. 17 let smo čakali, da bomo lahko šolo dogradili. Naredili smo dve tretjini. Pred 17 leti smo imeli denar, danes nihče noče več slišati, da je treba to šolo pomagati dograditi. Ne morem pomagati, jaz moram glasovati tako, kot je predlagal gospod Pukšič. Ni druge pomoči. Hvala lepa.
Drugače pa čestitam tistim, ki ste rešili svoje šolske probleme. Prav lepo je, da ste jih.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Gospod Partljič je malo nizko držal roko, zato smo ga malo kasneje opazili, ampak izvoli, beseda je tvoja.
ANTON PARTLJIČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Bilo je vse v redu, seveda. Jaz ne da bi ne upošteval v celoti resnosti opozoril, ki so jih tu posamezniki govorili, zlasti županov. Mogoče je še huje, kot je bilo povedano. Vendar vas bom ravno tako razočaral in bom odločno glasoval proti. Prvič, ker smo mi Državni zbor in nismo zbor občin in se bo treba dogovoriti na nek drug način za nekaj, kar bo držalo za celo državo. Prihajam iz najsiromašnejše slovenske velikanske vasi, to je iz Maribora, kjer šolski prostori niso največji problem. Ni se mogoče parcialno lotevati problemov, na ta način, ki me spominja na zbor občin, kjer sem tudi sedel.
Drugič. Odkar je uveden šolski tolar, se mi zdi, naj me kdo popravi, je bilo zgrajenih, obnovljenih, dozidanih in razširjenih nekaj manj kot 200 šolskih objektov. Kje so bili kritiki tega, kar se zdaj dogaja, pred 17 leti ali pred 10 leti ali pa pred tem sistemom. Baje so bili zelo glasni. Takrat smo pa zgradili nekaj šol na leto. Sedaj, ko imamo sistem izgradnje šol, bomo vanj posegali. Strinjam se, da je problem financiranja občin, da se v Ljubljani pobira denar, ampak to je drug sistemski problem, ki ga moramo kot država reševati. Če se bomo mi vsakokrat lotevali na ta način nekaj malega in sprejeli to, kjer bo kdo bolj prepričljiv ali tu zlorabljal institut obrazložitve glasu, da bo imel dolge razprave, tako ne bomo daleč prišli. Zaradi tega način in da se to prepreči, bom glasoval proti in upam, da nas bo dovolj. Problem pa je odprt. Imamo pa kot rečeno šolski tolar, s katerim je bilo v štirih letih zgrajeno več, kot prej v 20 letih. Morda je tudi sedaj kdo jezen, ker ni mogel lobirati, ni imel poslanca, kar je dovolj tragično in je dovolj hudo, če je to od tega odvisno. O tem se da razpravljati, ampak sedaj tako posegati vmes, pa se mi zdi popolnoma nemogoče in mislim, da imam povsem čisto vest, če bom glasoval odločno proti.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Partljiču. Besedo želi še gospod Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Skoraj mislim,da bi bil greh, če ne bi povedal tudi problema iz svojega okolja, ki sem ga doživel glede graditve šol v prejšnjem obdobju. To se pravi v tistem času, kot so že nekateri pred mano govorili, da je bilo pač po nekih določenih kriterijih in da so ti kriteriji bili dogovorjeni in se jih je blo pač treba držati. Razumem te stvari. Razumem eno in drugo stran. Poskušam vsaj razumeti,
ampak kljub temu vam bom povedal tudi drug primer.
Poglejte, bila je investicija za približno 280 milijonov, šola se je začela graditi na spomladi in je bil v nekaj mesecih končan prizidek, šola pa skoraj do jeseni, ko se je pričel pouk, torej bi moralo ministrstvo prispevati 140 milijonov tolarjev, kolikor sem pač bil seznanjen, takrat sem bil občinski svetnik in sem pač imel možnost vpogleda v te podatke. Torej, ministrstvo bi moralo dati 140 milijonov, v proračunu sem pa zasledil, da so dali 7 milijonov. Ko sem razkril zadevo in ko sem zahteval pojasnilo, so mi pojasnili, da bo v naslednjih treh letih država te svoje obveznosti pokrila. Jaz se potem popolnoma strinjam z ostalimi razpravljavci, ki so tukaj govorili, da je bilo zgrajenih 200 šol in koliko se gradi pri nas. Seveda se gradi s tem, ko se dejansko razvlačuje. Jaz to popolnoma razumem, če bi jaz bil minister za šolstvo ali pa sekretar, bi tudi na tak način poizkušal razvleči investicije po celi Sloveniji, da bi dejansko na petih ali pa desetih lokacijah gradil, ne samo na dveh in s tem, da bi pač razdelil na določeno obdobje. Kdaj bodo ti dolgovi poplačani, je pa drugo vprašanje. Ampak največji absurd je pa to, da sem potem odkril, da je dejansko investitor svoj posel naredil in je bilo treba ta posel plačati, ker ni bil plačan, je bilo treba pokriti vsaj obresti. Takrat sem vprašal, kdo bo pa potem pokril zdajle te obresti do 130 milijonov, kolikor jih je država dala. "Ja, saj smo že dali 10 milijonov za obresti", so mi rekli. Občina je torej dala za obresti tisto, kar bi morala država dejansko financirati. To samo hočem povedati, da je na tem področju resnično ena velika neusklajenost, velika anarhija in da je treba te stvari rešiti celovito, se strinjam, celovito, ampak zato, da bi se pa te stvari le začele premikati na nek način, pa pač moram podpreti svojega kolega in bom pač glasoval za. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Kelemina. Gospod Rokavec želi opredeliti svoj glas.
FRANCI ROKAVEC: Hvala, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Ravno na podlagi zadnje razprave sem se odločil, da tudi povem, kako bom glasoval. Glasoval bom proti in to ravno na podlagi te razprave, ki je bila nazadnje. Poglejte, te tragike, ki dejansko obstaja v tej državi, da so občine odvisne od radodarnosti države. Mi v Državnem zboru moramo zgraditi tak sistem finančne izravnave oziroma financiranja občin, da bodo občine dejansko neodvisne od države. To je bistvo in tudi to je bistvo zakona o lokalni samoupravi in če bi bil predlog sklepa naravnan v tej smeri, sem jaz prvi, ki ga bi podprl. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Rokavec. Gospod Kaplja, izvolite.
MIRKO KAPELJ: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Tudi sam sem se odločil, da bom opredelil svoj glas. Predvsem zaradi tega, ker se strinjam z vsemi tistimi, ki so zahtevali sistemsko rešitev. Jaz s tem problemom živim prav tako, kot vsi vi, ki ste danes nakazali te zadeve. Vsak dan jih občutim, vsak dan jih poizkušamo reševati. Tudi danes na Odboru za šolstvo smo nekaj o tem govorili in sem prepričan, da parcialna rešitev ni prava. Mora biti celovita. Jaz ne gledam osnovne šole v bogati občini, v revni občini, ne gledam osnovne šole na Goričkem ali na Primorskem ali pri meni v središču Slovenije. Osnovna šola je za mene celovit pojem. Osnovno šolo gledam v državi Sloveniji. Zato sem tudi pristaš celovitega pristopa, apeliram pa, da se to v čim krajšem času, kot je bilo danes govora na matičnem odboru, tudi pripravi. Zato podpiram tisto stališče, ki ga je dala mag. Vrščakova in dajmo pristopiti k reševanju na takšen način in bomo resnično naredili še tisti korak, o katerem smo govorili dopoldan, ki bo zagotovil, da bomo 9-letno šolanje resnično dočakali tam v letih 2002 do 2003. Sam proti takšnemu predlogu, čeprav razumem vse te probleme, in bom glasoval proti.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Ker ni več tistih, ki bi želeli opredeliti svoj glas, lahko preidemo na glasovanje. Prebral bom sklep, o katerem glasujemo:
"Na podlagi drugega odstavka 270. člena poslovnika Državni zbor zahteva od vlade oziroma Ministrstva za šolstvo in šport, da poroča Državnemu zboru o pripravi ukrepov, ki bi omogočili izgradnjo prepotrebnih novih osnovnih šol tudi v občinah z majhnimi proračuni, ne da bi bilo njihovo delo okrnjeno." To je sklep, o katerem bomo glasovali. Ugotavljamo prisotnost! (64 prisotnih.)
Kdo je za? (27 poslancev.) Je kdo proti? (35 poslancev.)
Ugotavljam, da sklep ni dobil podpore in ni sprejet.
Zaključujemo to točko dnevnega reda.
Ker ste nekateri tukaj že od jutra od 9.00 na odborih, mislim, da je primerno, da ne načenjamo tako pomembnega novega zakona in predlagam, da zaključimo in nadaljujemo v torek ob 14.00 uri.
Še trenutek. Moram vas obvestiti, da poberete ves material, ker bo v dvorani posvet županov v ponedeljek ob 14.00 uri.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 8. MAJA 1997 OB 17.26 URI.)