Sejo sta vodila Janez Podobnik, predsednik državnega zbora in Eda Okretič-Salmič, podpredsednica državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.19 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam 8. redno sejo državnega zbora Republike Slovenije, ki sem jo sklical na podlagi 49. člena poslovnika državnega zbora.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jurij Malovrh, dr. Ciril Ribičič, Maksimiljan Lavrinc, Pavel Rupar, Herman Tomažič, Davorin Terčon, Roman Jakič, Miran Jerič, Darja Lavtižar-Bebler. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani! (73 poslancev.) Državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Dovolite mi, da pred nadaljevanjem sprejemanja dnevnega reda podam naslednje pojasnilo: Zaradi večje okvare video projekcijskega sistema Barco 5000 je spremljanje rezultatov glasovanj in obveščanje poslancev na platnu velike dvorane državnega zbora onemogočeno. Tehnične težave s prikazovalnim sistemom bodo opravljena v najkrajšem možnem času. Točna pojasnila in vzrok težav bo predložilo podjetje Unitron d.o.o., ki odpravlja napako in je uradni serviser in zastopnik omenjenih naprav v Republiki Slovenije. Glasovalna naprava deluje nemoteno; priložena so tudi - imam tu izpiska dveh testnih glasovanj danes zjutraj. Sumarni rezultati glasovanja so vidni na obeh sumarnih prikazovalnikih rezultatov glasovanj, poimenski izpisek vsakega glasovanja pa je v pisni obliki na voljo na oddelku za razvoj informacijskega sistema. To pojasnilo je podpisal vodja oddelka dipl. ing. Bojan Verbič.
Prehajamo na SPREJEM ZAPISNIKOV 6. SEJE TER 14, 15., 16., 17. IN 18. IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE. Ti zapisniki so na vpogled v računalniški mreži. Sprašujem vas, ali kdo zahteva spremembo ali dopolnitev oziroma ima kakšno drugo pripombo k zapisnikom teh sej. (Ne.)
Prehajamo torej na odločanje. Ker na zapisnik 6. seje državnega zbora Republike Slovenije ni drugih pripomb, prehajamo odločanje o sprejemu zapisnika. Ugotavljamo sklepčnost! (71 poslancev. )
Kdo je za zapisnik 6. seje državnega zbora? (60 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 6. seje državnega zbora sprejet.
Ker na zapisnik 14. seje državnega zbora Republike Slovenije ni pripomb, prehajamo na odločanje o sprejemu tega zapisnika. Ugotavljamo prisotnost! (72 poslancev.)
Kdo je za zapisnik 14. izredne seje? (53 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 14. izredne seje državnega zbora sprejet.
Prehajamo na odločanje o zapisniku 15. izredne seje. Ugotavljamo prisotnost! (71 poslancev.)
Kdo je za ta zapisnik? (59 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 15. izredne seje državnega zbora sprejet.
Prehajamo na odločanje o zapisniku 16. izredne seje. Ugotavljamo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za zapisnik 16. izredne seje? (52 poslancev.)
Ugotavljam, da je zapisnik 16. izredne seje...
Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je zapisnik 16. izredne seje državnega zbora sprejet.
Prehajamo na odločanje o zapisniku 17. izredne seje. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za zapisnik 17. izredne seje? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 17. izredne seje državnega zbora sprejet.
Prehajamo na odločanje o zapisniku 18. izredne seje. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za zapisnik 18. izredne seje? (48 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je zapisnik 18. izredne seje državnega zbora sprejet.
Na današnjo sejo sem vabil predstavnike vlade Republike Slovenije in jih lepo pozdravljam.
Pisno se je opravičil minister za zdravstvo, dr. Marjan Jereb.
Prehajamo na DOLOČITEV DNEVNEGA REDA 8. SEJE DRŽAVNEGAZBORA REPUBLIKE SLOVENIJE. Le tega ste prejeli s sklicem, dne 11. februarja 1998. O predlogu dnevnega reda bomo odločali v skladu z drugim odstavkom 64. člena poslovnika državnega zbora. Najprej bomo odločali o tem, da se posamezni deli umaknejo z dnevnega reda; nato o predlogih, da se dnevni red razširi in v zvezi s predlagano razširitvijo, po potrebi, skrajšajo roki iz 52. člena poslovnika; nazadnje pa tudi o predlogih za hitri postopek in skrajšani postopek.
Prehajamo na predloge za umik. Prosim, besedo ima poslanka, gospa Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav vsem skupaj! Poslanska skupina Združene liste je 17.2.1998 vložila zahtevo na podlagi drugega odstavka 150. člena za sklic izredne seje odbora za delo, družino in socialne razmere, za zdravstvo, za obravnavo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ga je vložil v postopekgospod Kebrič, po hitrem postopku.
Kot predsednica odbora sem po poslovniku dolžna sklicati sejo, zato člane odbora obveščam, da je seja odbora sklicana za danes, to je 18.2.1998. Glede na predsednika pa sedaj sprašujem: ali je možno, da prekinemo sejo ob 12.00 uri, da skličem izredno sejo in se opredelimo, sicer bo seja ob 13.00 uri. Sklic seje dobite takoj. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Samo trenutek, gospa Zbačnikova. V bistvu je to proceduralno vprašanje, ki ste mi ga postavila. Gre za 26. točko dnevnega reda, predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, hitri postopek. Je to to?
Poglejte, predlagam, da v okviru možnosti, ki jih bo dala obravnava same seje, skličete sejo tako, da je ne bo potrebno prekinjati. Ker je to 27. točka dnevnega reda, sem prepričan, da boste našla tak termin, da bo lahko državni zbor normalno delal.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Poslanska skupina zahteva, da skličemo, predno se bo glasovalo o hitrem postopku.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: To pa seveda ni... Potem pa lahko predlagate prekinitev. Ampak dosedanja praksa pri hitrih postopkih je bila naslednja: da se državni odloči pri sprejemu dnevnega reda in potem tudi dobi celovito poročilo.
Poslovnik ne zahteva, da je poročilo matičnega delavnega telesa ob samem sprejemanju dnevnega reda tudi že na mizi pri poslankah in poslancih.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Vendar, glede na to problematiko pokojninsko-invalidskega zavarovanja, kjer je treba celovito in bolj sistemsko reševati, so ti posegi taki, da posegajo zlasti v aktivno populacijo in je bilo že na prejšnji seji zahteva, da se odbor prej do nekaterih stvari opredeli, zato bi še enkrat kot predsednica predlagala, da imam možnost sklica izredne seje pred glasovanjem.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ja, poglejte. To je vaša odločitev. To ni tema sedaj za umik posamezne točke z dnevnega reda. Hvala lepa, gospa Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Samo za glasovanje, za obravnavo pred glasovanjem.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ima kdo predlog za širitev, za umik? Gospod Potrč ima predlog za umik. Gospod Veber, gospod Lešnik, proceduralno gospod Potrč. Prosim.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Gospod predsednik, proceduralno predlagam, da preden bomo odločali o tem, da se predlagani zakon - o katerem je govorila gospa Zbačnikova, predsednica odbora za delo, družino in socialno politiko - da v odločanje, ali bo sprejet po hitrem postopku ali ne, da omogočite odmor - če bo treba - drugače pa ob enih sejo, da se matično delovno telo sestane in o tem opredeli.
Ne gre za formalno nujnost, vendar gre za formalno možnost. In vi takšno možnost lahko dopustite, lahko jo daste tudi na glasovanje. Ta moment bom izrekel samo najkrajšo utemeljitev, ker mislim, da bomo o vsebini kasneje govorili. Prav je, da glede na vsebino vprašanj - glede na sedanji postopek obravnave tega ali pa podobnega zakona - in glede na to, da je nesporno, da pogoji za hitri postopek niso po nobeni možnosti izpolnjeni, daste priložnost matičnemu delovnemu telesu: da o tem razpravlja, to pogleda, pogleda tudi poročilo, ki ga je pripravil sekretariat, da boste vsaj poslanci zavestno odločali - ne samo po tem, ali smo v koaliciji, ali v opoziciji, ali je treba drug drugemu nagajati - ampak kaj je pametna odločitev.
In prosim vas, da omogočite, da se matično delovno telo odloči in pripravi državnemu zboru poročilo prej, preden bi odločali o hitrem postopku po tem zakonu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Potrč. Ko bo državni zbor glasoval in se odločal, ali bo sprejel hitri postopek ali ne, obstajajo take možnosti, o katerih ste govorili. Vsekakor pa, če poslanke in poslanci ocenjujejo, da je vsebina zakona taka, da ne zasluži hitrega postopka, lahko to z glasovanje uredijo in ne podprejo hitrega postopka. Potem se omogoči vse, o čemer ste govorili. Gospod Veber predlaga umik. Prosim.
JANKO VEBER: Hvala za besedo in lepo pozdravljeni. Na podlagi 64. člena poslovnika državnega zbora predlagam, da se predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - EPA 325 - hitri postopek, ki so ga v zakonodajno proceduro vložili poslanci Jakob Presečnik - SLS, Miran Jerič - LDS in Ivan Kebrič - Desus, umakne z dnevnega reda 8. seje državnega zbora Republike Slovenije.
Vladi Republike Slovenije je bil zakon dodeljen že 11.12.1997. Kljub temu pa vlada še do sedaj ni opredelila svojih stališč do njega, kar pa bi bilo glede na njegovo vsebino nujno potrebno. Zakon namreč uvaja oprostitev oziroma znižanje plačila odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča na vse infrastrukturne objekte državnega pomena, do sedaj pa je ta boniteta veljala le za gradnjo avtocest. Do takega vprašanja se, po mojem mnenju, vlada mora opredeliti in tudi glede na razpravo na odboru za infrastrukturo in okolje je bilo razvidno, da vlada očitno še do današnjega dneva nima stališča in ga tudi težko pričakujemo med to sejo.
Menim in predlagamo s strani poslanske skupine, da se točka umakne z dnevnega reda.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Poslanec Veber predlaga, da se z dnevnega reda umakne 24. točka dnevnega reda - predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor - hitri postopek.
Želi predstavnik predlagatelja besedo? (Da.) Gospod Presečnik, prosim.
JAKOB PRESEČNIK: Hvala lepa za besedo. Kolegice in kolegi, odbor za infrastrukturo in okolje je predlog zakona obravnaval in zadolžil tudi oziroma predlagal državnemu zboru, da zadolži vlado, da pripravi nekatere podatke in nekatere dodatne spremljevalne predloge in da na ta način odbor in predlagatelji lahko pripravijo eventualno korigiran zakon za drugo obravnavo v državnem zboru. Predlagam, da ostane v proceduri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Presečnik. Nastopili ste tudi v funkciji poročevalca matičnega delovnega telesa. Tako razumem vašo razpravo. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Potrč v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Zelo na kratko bi rad rekel, da popolnoma iz formalnih razlogov podpiramo ta predlog, ne iz vsebinskih. To je tipičen primer, kako nepripravljeno dajemo - samo zato, ker gre tokrat za koalicijske poslance - neko točko na dnevni red. Niti vlada se do tega predloga še ni opredelila; matično delovno telo ni moglo pripraviti poročila, ker je reklo, da naj vlada najprej pove svoje; in mi bomo to dali na dnevni red - saj imamo čas, ker imamo 66 točk in bomo že med tem to prelagali tako dolgo, dokler se stvari ne bodo uredile. To, gospe in gospodje, po mojem ni pameten način dela. Mi bomo podprli umik. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Potrč. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Želi predlagatelj umika dodatno razložiti svoj predlog? (Ne želi.) Na glasovanje dajem predlog, da se umakne 24. točka z dnevnega reda, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor. Ugotovimo sklepčnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za umik 24. točke z 8. seje državnega zbora? (23 poslancev.) Kdo je proti? (35 članov.)
Ugotavljam, da predlog za umik 24. točke z dnevnega reda 8. seje ni bil sprejet.
Predlog za umik ima tudi gospod Lešnik.
ZORAN LEŠNIK: Gospod predsednik, kolegice in kolegi! Naša poslanska skupina, Demokratična stranka upokojencev predlaga, da 34. točko umaknemo z dnevnega reda.
Predlog utemeljujemo: Predlog sprememb in dopolnitve zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije je slabo in enostransko pripravljen. Predlog sprememb in dopolnitev zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov ni v skladu z odločbo ustavnega sodišča. Iz poročila sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve je več kot očitno, da so predlagani členi neutemeljeni, neusklajeni in protizakoniti, zlasti pa neusklajeni z odločbo ustavnega sodišča Republike Slovenije.
Tudi v poročilu odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je dvomljivo napisano: odbor sicer soglaša z obravnavo na zboru, vendar meni da se mora, zaradi nejasnosti pred odločanjem na zboru še enkrat sestati. Tega ponovnega sklica ni bilo, med zasedanjem pa to - verjetno po 151. členu poslovnika, razen če mu to zbor izrecno ne določi in naroči - ni možno.
Spremembe in dopolnitve so pisane na kožo sklada, ki pa je, kot lahko zaključimo iz številnih člankov in praktičnih primerov, naredil v času obstoja - torej v štirih letih - preveč napak. Predlog sprememb in dopolnitev zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije med vladnimi strankami ni usklajen; ne po krivdi - DeSUS-a. Krivda je na strani sklada, ki je bil določen za usklajevalca za našo poslansko skupino, vendar nam še do danes - po štirih in pol mesecih - ni odgovoril na osebno izročena pisna vprašanja. Tisto, kar nam je posredoval na našo drugo pisno zahtevo, pa je zamegljujoče in zavajajoče, tako kot je bilo tudi na odboru za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Še enkrat, v imenu poslanske skupine predlagam umik te točke z dnevnega reda. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Lešnik predlaga, da se umakne z dnevnega reda 34. točka, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije - skrajšani postopek. Želi besedo predstavnik predlagatelja? Predstavnik vlade? Državni sekretar mag. But, prosim.
FRANC BUT: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Spoštovane gospe poslanke in gospodje poslanci! Predlagatelj predlaga, da se točka ne umakne z dnevnega reda, ker menimo, da je obravnava te točke izredno nujna, ker je funkcija oziroma delovanje sklada v sedanji obliki - brez te spremembe tega zakona - omejena, ker ni mogoče izvajati nekatere funkcije in ker ni mogoče v celoti uvajati tudi nekaterih funkcij sklada v procesu denacionalizacije. Pravzaprav je neurejeno področje, ki govori o možnostih prenosa nezazidanih stavbnih zemljišč na občine.
Skratka, zelo veliko je argumentov, ki govorijo v prid, da je treba točko ohraniti in obravnavati v parlamentu. Skratka, v vsakem primeru predlagamo, da se odločite v prid tega, da ta točka ostane na dnevnem redu. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvale lepa državnemu sekretarju. Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? Besedo ima gospod Franc Potočnik, predsednik odbora za kmetijstvo.
FRANC POTOČNIK: Spoštovani! Odbor je zelo podrobno vodil razpravo o predlogu zakona. Po dolgi razpravi je sprejel sklep, da podpira, da se zakon uvrsti na dnevni red po skrajšanem postopku. Pri tej točki smo potem sejo odbora oziroma to točko prekinili, ker je vlada na osnovi razprav v odboru obljubila - oziroma ministrstvo je obljubilo, da bodo pripravili amandmaje, ki bodo bolj natančno opredelili, kako bo s prenosom skladovih zemljišč nazaj na občine. In ker takrat pač teh amandmajev pa nekaterih drugih redakcijskih še ni bilo, smo se dogovorili, da bomo sejo nadaljevali, ko bodo ti amandmaji predloženi.
Sedaj so amandmaji predloženi in v času do obravnave te točke v državnem zboru se bo odbor tudi sestal in se opredelil do predloženih amandmajev.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Potočniku. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Predstavnik vlade je že imel besedo kot predlagatelj. Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Geza Džuban v imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije, gospod Veber in gospod Špiletič.
GEZA DŽUBAN: Hvala lepa gospod predsednik. Poslanska skupina Liberalne demokracije podpira stališče matičnega delovnega telesa. Če smo dobro poslušali, ta predlaga, da se točka uvrsti na dnevni red seje državnega zbora po skrajšanem postopku, na način, da se opravi prva obravnava, se točka prekine in se poskušajo rešiti dileme, ki so prisotne pri spremembi zakona o Skladu kmetijskih zemljišč.
Po naši presoji sta še zmeraj nedodelani dve poglavji spremembe zakona. Prvi del - glede pristojnosti in pridobljenih pravic izvajalskih gozdnogospodarskih podjetij, kjer ocenjujemo, da bi morali upoštevati nekatere sugestije ustavnega sodišča, sekretariata in še marsikoga; doreči vsebino predloženega zakona in spremembe oziroma dopolnila, ki bi bila potrebna. In v drugem delu - Sklad stavbnih zemljišč, rešitve, ki so variantno že ponujene. Mislim, da so do take mere, da bi lahko dopolnile zakon v takem smislu, da bi ustrezal bivšim, sedanjim in novonastajajočim občinam. Glede na problematiko sklada, ki je prisotna na različnih ravneh.
Eno je delovanje sklada kot takšnega in spada morda v samo letno obravnavo letnega poročila o skladu, kjer bi morali nekatere zadeve izpostaviti in doreči. Drugo je sprememba zakona, ki je pred nami, in bi morali prinesti rešitve tako, da bi sklad začel končno delovati in opravljati svoje naloge in funkcije. In v tem drugem delu se zavzemamo za to, da na dnevni red državnega zbora uvrstimo spremembo zakona - po skrajšanem postopku in poskušamo doreči in dodelati rešitve, ki so potrebne predvsem v smislu delovanja Sklada kmetijskih zemljišč. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Džuban. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov bo podal stališče gospod Veber.
JANKO VEBER: Hvala še enkrat za besedo. No, sam mislim, da je treba poudariti naslednje; da obnovimo nekako spomin, ko smo obravnavali predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki je bil objavljen v Poročevalcu številka 39/97, ki sva pa v obravnavo vložila skupaj s kolegom Potrčem, je bil sprejet sklep v tem državnem zboru, da je ta zakon neprimerna podlaga za nadaljnjo obravnavo.
Spremembe in posegi, ki jih je predlagani zakon takrat predvideval, so bile - vsaj po ugotovitvah večine poslancev -takšne narave, da bi zakon onemogočal normalno proceduro zaradi zahtevnosti postopkov in zato je bil tudi umaknjen z dnevnega reda. Če naredimo primerjavo med tistim zakonom in med tem, ki ga je vložila vlada, je tudi eden od razlogov za to, da se je takrat najin zakon s Potrčem zavrnil, je bil ta, da bo vladni predlog reševal to problematiko in ne tisti, ki sva ga vložila takrat z gospodom Miranom. Dejstvo je, da vladni predlog posega še širše, odpira še globljo problematiko, ta predlog ponuja še več nedorečenosti in seveda zato je povsem upravičen predlog DeSUS-a, da se ta zakon umakne iz procedure.
Kajti ti posegi, ki jih predlaga vlada, so dejansko protiustavni, posamezni členi, ki jih spreminja vlada, so med seboj neusklajeni; gre za dejstvo, da spreminja 22. člen po skrajšanem postopku, ne spreminja pa 14. člena, ki ima ravno tako opredeljene nekatera stališča glede vračanja nezazidanih stavbnih zemljišč občinam. In tudi, če bo ta zakon šel v proceduro po skrajšanem postopku, ga enostavno ne bo moč izvajati. Zato je več kot dovolj teh razlogov, da dejansko vlada pripravi nov predlog. Sam mislim, da je tudi skozi obravnavo - tako na odboru za kmetijstvo kot tudi na odboru za infrastrukturo - bilo podanih dovolj kvalitetnih pripomb na to gradivo, da bo vlada lahko pripravila kvaliteten predlog in s tem pozneje prišla v postopek sprejemanja in reševanja problemov, ki so nakazani oziroma ki so potrebni za delovanje samega sklada.
Pa tudi sicer to sklicevanje, da bo ta sprememba zakona, ki jo predlaga vlada, omogočila skladu normalno delo, že iz navedenih utemeljitev, ki sem jih poskušal predstaviti, zaradi neusklajenosti med posameznimi členi, zaradi protiustavnosti, seveda ne drži. Problem nedelovanja sklada je v vodstvu sklada, kar dokazuje na konec koncev tudi zdajšnje stanje, ko ugotavljamo, da je sklad pravzaprav nesposoben opravljati svoje delo zato, ker trenutno nima niti direktorja oziroma ta direktor, ki je v bistvu zdaj imenovan, je imenovan mimo vseh pravil igre, tako da nista imela vpliva na to ne vlada, ne državni zbor, ki bi moral direktorja potrditi.
Torej je problem povsem drugje in vlada ne rešuje tistega, kar bi dejansko morala rešiti v tem predlogu, ampak poskuša na račun neke spremembe zakona zaščititi dosedanjo vodstvo, ki pa očitno dela - lahko rečemo - protizakonito, kar je razvidno iz vseh teh postopkov, ki so se tudi v zadnjem času zgodili znotraj sklada.
Torej razlogi so povsem drugje. Mislim, da bi vlada resnično morala še enkrat trezno razmisliti o razlogih, zakaj je vložila takšno besedilo v obravnavo, kajti protiustavno besedilo, med seboj neusklajeni členi, ki jih je nemogoče uskladiti zaradi skrajšanega postopka, seveda ne dajejo možnosti oziroma ne dajo možnosti, da bo prišlo do ustreznih rešitev. Seveda je predlog za umik več kot utemeljen in tudi v naši poslanski skupini bomo umik podprli.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Veber. V imenu poslanske skupine Socialdemokratov bo spregovoril gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa za besedo. Moram reči, da bi naj bil cilj tega zakona doseči boljše gospodarjenje z gozdovi in s kmetijskimi površinami. Žal zakon, tako kot je pripravljen, nima vgrajene nobene varovalke, da bo gospodarjenje z gozdovi jutri boljše, da bo gospodarjenje z gozdovi jutri s kmetijskimi zemljišči boljše. Naslednje, kar je, je povsem nesprejemljivo; da je vloga lokalnih skupnosti, na katerih ležijo ogromne kmetijske površine ali ogromne gozdne površine, povsem zanemarjena. Ta danes nimajo povsem nobene možnosti vplivati na gospodarjenje s pretežnim delom kmetijskega ali gozdarskega zemljišča, ki leži, na njihovem področju. Menimo, da bi v tej smeri potrebno iskati spremembe in dopolnitve tega zakon. Torej, povečati vlogo lokalnih skupnosti in vnesti potrebne varovalke za to, da bi resnično prišlo do boljšega izkoriščanja kmetijskih in gozdarskih površin.
Moram reči, da bi se veliko lažje odločali o tej točki oziroma o predlogu, ki je bil tu dan, če bi se matični odbor državnega zbora še enkrat sestal, kjer bi vlada jasno povedala, kje je popustila oziroma kje je pripravila dopolnila, katera je omenil tu gospod Potočnik. Predlagam, da o tem umiku z dnevnega reda odločamo potem, ko bo opravljena predhodna obravnava na matičnem delovnem telesu, kar je bilo sicer dogovorjeno, da se bo zgodilo že včeraj, vendar se ni.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Špiletič. V imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke bo spregovoril doktor Franc Zagožen.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke podpira predlog matičnega delovnega telesa, da se zakon uvrsti po skrajšanem postopku in seveda apeliramo tudi na vse druge poslanske skupine, da ravnajo tako.
V skladu je res vse narobe, sklad ne more opravljati svojih nalog, ki bi jih po zakonu moral. Sklad je pravzaprav žrtev raznih političnih opredelitev in gledanj v vseh zadnjih letih. Zaradi stanja na področju zemljiške zakonodaje in zaradi stanja v skladu - tudi zakonodaje, ki seveda določa delovanje sklada in tudi onemogoča njegovo delovanje, že celo to desetletje, praktično od leta 1990 naprej - ni mogoča nobena sistematična državna zemljiška politika na področju kmetijstva-kmetijska zemljiška politika in tudi nobeni učinkoviti ukrepi, ki bi bili v tem času še kako nujni.
Mi vsa ta leta vemo, da želimo v Evropsko unijo. Mislim, da smo se vsi zavedali, da je vstop v Unijo posebno odgovoren na področju kmetijstva, da je struktura našega kmetijstva povsem neprilagojena temu, kar bi morali storiti pred vstopom v Evropsko unijo in državni zbor in vlada in vse veje oblasti pravzaprav so tolerirale stanje, ko nobeno sistematično delo ni bilo mogoče in tudi v prihodnje ne bo, če ob ta zakon zavrnjen. Stvari bodo samo še slabše.
Zato mislim, da gre za zelo veliko odgovornost. Na treh področjih naj bi zakon uredil stvari; občinam omogočil, da dobijo stavbna zemljišča in s tem omogočil razvoj, kar je pomembno za vso Slovenijo, tudi za regionalni razvoj. Omogočil naj bi skladu, da začne s prometom kmetijskih zemljišč. Trenutno mu je to onemogočeno tudi iz razloga, ker niti ne more izvesti zemljiškoknjižnega vpisa za vsa zemljišča, katerih lastnik je po zakonu je država. In tretje - uredil naj bi gospodarjenja z gozdovi ob upoštevanju tudi tržnih principov in jasno ob upoštevanju zakona o gozdovih, za kar je poleg sklada predvsem zadolžena javna gozdarska služba - to je Zavod za gozdove - za izvajanje zakona o gozdovih. Ti trije razlogi so. Vsak od njih je zadosten razlog, da je zakon treba po skrajšanem postopku sprejeti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa dr. Zagožnu. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Želi predlagatelj umika dodatno obrazložiti svoj predlog? (Da.) Gospod Lešnik prosim.
ZORAN LEŠNIK: Gospod predsednik, poslanke in poslanci. Ne bom polemiziral, ne bom repliciral. Rekel bom samo to, da poslanska skupina vztraja pri predlogu, ki ga je podala. Glasovanje naj o tem odloči in bomo potem pač videli, kakšen je nadaljnji postopek. Bi pa prosil vse, da ne bi bilo preveč zavajanja.
Iz poročil sklada, ki so bila doslej podana, je razvidno da je promet bil, saj je na koncu koncev sklad kupoval gozdove, prodajal zemljo - takšno in drugačno, obdelovalno, gradbene parcele itd. Da je delo sklada onemogočeno, mislim, da temu ni kriva sedanja zakonska ureditev, ampak da so temu krivi ljudje, ki se niso znali dogovarjati. Kajti, dokler je to bilo dogovarjanje normalno, je vse teklo tudi normalno. In gospodarjenje z gozdovi naj bo na osnovi tržnega principa. Mislim, da je tržni princip tudi sedaj, s to razliko, da bo potem - ker je sedaj po samem zakonu bila koncesija dodeljena določenemu, ki je izvajal dela v gozdovih, medtem ko bo potem na osnovi licitacije in če je to tisti tržni princip, potem moramo tudi ta tržni princip v interesu države preanalizirati.
Ne bi rad polimiziral s predsednikom odbora za kmetijstvo, bi ga pa rad spomnil, da sem osebno kot član odbora dal pobudo za sklic seje, vendar sem na osnovi dogovora, da bo ta seja do današnjega dne, pač pristal, da se to obravnava z drugimi amandmaji. Tega pa ni bilo, ampak je predsednik tudi to prezrl.
Bi pa vas rad spomnil na izjavo, ki jo je dal predstavnik poslanske skupine LDS, ki je rekel, da je vendarle potrebno marsikaj v teh nekaj členih, ki so tu zapisani v tem zakonu doreči. Mi samo za to, da se te stvari dorečejo, da se uredijo tako, kot temu pač po nekem reku pravimo, da bo "koza cela in volk sit". Da bo pa samo nekomu "na kožo" napisano in da potem moramo vsi na to pristajati, to pa verjetno ne gre.
Še enkrat poudarjam - vztrajamo; predlagamo in pri tem predlogu vztrajamo, da se umakne ta točka dnevnega reda.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Lešniku. Prehajamo torej na glasovanje o umiku 34. točke z 8. seje - predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, skrajšani postopek. Ugotavljamo prisotnost! Smo že v fazi glasovanja. razprave ni več, razprave ni več. Proceduralno? Priznam, da nisem pogledal. Gospod Špiletič se je javil za proceduralno,prosim.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsednik, pravočasno sem dvignil roko, ampak tudi že vsebina moje razprave prej je bila naravnana proceduralno oziroma vsebovala je proceduralni predlog, da se predhodno, predno se glasuje o tej točki, še enkrat sestane matično delovno telo, da se lahko preučijo tudi novi predlog vlade, ker potem bi lahko zavestno odločali o tej zadevi.
Drugače nas silite, da odločamo o nečem, celote pa ne poznamo. To je pač moj predlog in bi prosil, da ga daste na glasovanje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Špiletič. Te možnosti po poslovniku izrecno ni zapisane. Poslanci in poslanke imajo možnost, da se opredelijo in izglasujejo predlog umik z dnevnega reda. Prav tako bomo tudi glasovali o skrajšanem postopku. Obe možnosti sta in tukaj se boste pač na glasovanju izjasnili. Ugotavljamo prisotnost! Prosim? Samo trenutek.
64. člen govori naslednje: "... O predlogih za razširitev dnevnega reda lahko poda mnenje vlada, če ni sama predlagateljica razširitve. Državni zbor lahko sklene, da mora pred odločanjem podati mnenje matično delovno telo." Če gospod Špiletič vztraja na tem, bom dal to na glasovanje. Ampak glasujemo o umiku, ne o razširitvi. Vztrajate pri tem predlogu? Na glasovanje dajem predlog gospoda Špiletiča, da preden državni zbor odloča o umiku te točke dnevnega reda, da se pred tem sestane tudi matično delovno telo. Ugotovimo sklepčnost! (67 prisotnih.)
Kdo je za predlog gospoda Špiletiča? (22 poslancev.) Kdo mu nasprotuje? (32 poslancev.)
Ugotavljam, da ta proceduralni predlog ni bil sprejet.
Sedaj pa prehajamo na glasovanje o predlogu, ki ga je podal gospod Lešnik, da se 34. točka umakne z dnevnega reda. Ugotovimo sklepčnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za umik 34. točke z dnevnega reda? (24 poslancev.) Kdo je proti temu umiku? (37 poslancev.)
Predlog za umik te točke z dnevnega reda ni bil sprejet.
Ali je še kakšen predlog za umik? Predlogov za umik ni. Prehajamo na predloge za razširitev dnevnega reda. Prejeli smo samo en predlog za širitev dnevnega reda 8. seje. Predlaga ga gospod Tone Anderlič v imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije. Ali želi besedo? Gospod Anderlič, prosim.
ANTON ANDERLIČ: Na tej seji je predlagan predlog zakona oziroma rebalans nacionalnega programa graditve avtocestnega omrežja in če želimo po tem predlogu v letošnjem letu opravljati aktivnosti, je treba sprejeti tudi zakon o zagotovitvi sredstev za to in zato v skladu s 64. členom poslovnika predlagam, da na dnevni red uvrstimo predlog zakona o zagotovitvi namenskih sredstev za gradnjo avtocestnega omrežja Republike Slovenije po letu 1999, druga obravnava.
Ta zakon je namreč bil uvrščen že v prejšnjem sklicu in ima tudi poročilo iz septembra 1996. leta prejšnjega sklica in je na nek način blokiral proceduro za vladni zakon, ki je predlagan, vendar ni bil kot dvojček v paketu predlagan za to sejo. Če hočemo, pravim, kakorkoli stvari v rokih izpeljati, potem je treba dati ta zakon na dnevni red in s tem omogočiti nadaljevanje izgradnje avtocestenega omrežja. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Anderliču. O tej temi in o tem vprašanju je bil tudi govor na zadnji seji kolegija, kjer smo se pripravljali za 8. redno sejo. Takrat je bila napovedana tudi ena od možnosti, da bi se eventualno ta zakon umaknil s procedure, da bi se s tem omogočilo, da bi vladni predlog zakona prišel v proceduro. Ker so to ni zgodilo, je sedaj predlagan tak način, kot je predlagan in naj državni zbor odloči, če se strinja z razširitvijo te točke dnevnega reda. Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? Se opravičujem. Želi predlagatelj zakona besedo? Predlagatelja zakona sta gospod poslanec Janc in gospod poslanec Kužnik. (Ne želita.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Mozetič v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.
MIROSLAV MOZETIČ: Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Polovica, 50% predlagateljev tega zakona je iz poslanske skupine, ki predlaga uvrstitev, ampak to niti ni pomembno. Niti enega razloga nisem slišal od predlagatelja razširitve dnevnega reda, ki pomenijo po poslovniku razloge za razširitev dnevnega reda. Niti da se je nekaj zgodilo po sklicu seje, da je nujno, da gori voda. To, da je pač treba delati avtoceste in da je to nujno, to je razumljivo. Ampak pričakoval bi od pozicije, ki bo ta predlog vsekakor podprla - vsaj tako glasovanja do zdaj vedno kažejo - da bi vsaj povedala, kaj so razlogi za širitev dnevnega reda. Ta dnevni red, ki ga je predsednik predlagal - in prejšnja točka je bila taka, prejšnja točka ni imela pogojev za uvrstitev s strani predsednika na dnevni red, ne s strani državnega zbora; torej v predlog dnevnega reda in še vrsto takih točk je. Če mislimo na tak način naprej delati in nas siliti v to delo, potem dajmo na prvo točko - bom predlagal zdaj širitev dnevnega reda s točko - ukinitev oziroma razveljavitev poslovnika državnega zbora. Razveljavitev poslovnika državnega zbora. In ta državni zbor od tistega trenutka naprej dela tako kot - bodisi predsednik, predsedujoči ali koalicija, taka ali drugačna, zdaj ne bom rekel kakšna, ker je že tudi v tem sklicu različna koalicija - namerava delati. Ampak, da bomo vsaj vedeli, da ni reda, ker sicer je nesmisel, da govorimo o poslovniku, da smo ga z dvotretjinsko večino sprejeli in enostavno ne delamo po poslovniku.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. V imenu poslanske skupine Združene liste bo spregovoril gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Da ne bom brez potrebe jemal čas: Tole, kar je gospod Mozetič rekel, ne bom ponavljal, je pa tudi mnenje naše poslanske skupine in smo ga mnogokrat izrekli. Rad bi povedal naslednje.
Kadar je cilj, da se določen zakon uvrsti na dnevni red zato, da bi se ga pravi čas zavrglo oziroma zavrnilo in da bi lahko nov zakon prišel, potem je treba vsaj to povedati. Tudi to je možno. Kadar gre za to, da se poskuša zagotoviti, da v nekem normalnem času pride na dnevni red vladni zakon, je najbrž to treba pravočasno pripraviti. Jaz vem, da imamo v državnem zboru precej stvari in precej aktov in da je treba malo spremljati, kaj se pri nas dela. Samo, nemogoče je, da to delamo na sejah državnega zbora s stalno novimi zahtevami, s stalno novimi ugotovitvami na način, ko je enkrat nekaj v rednem postopku, potem v skrajšanem, potem v hitrem, potem se na hitro odločamo in argument - edini, ki tu velja - je večina, ki jo oblikuje ta koalicija. Bojim se, da bo takšen način dela kmalu pripeljal ta državni zbor v položaj, ko bomo res začeli ugibati, zakaj kakšen program, kakšen sistem, kakšen poslovnik še velja. Vi boste sproti odločali, kaj je prav in kaj ni prav, argument, dragi gospodje, pa vam ne zaleže nobeden; niti poslušati ga nočete, niso važna mnenja sekretariata, niso važna mnenja delovnih teles, ni se treba sestajati, dovolj je, da nekdo pri vas misli, da je tako treba odločiti. Mi nasprotujemo temu, da se tako razširi dnevni red in sem prepričan, da tudi formalno pogoji za to niso izpolnjeni. Ampak, tudi tega ne bom več ponavljal, gospod predsednik, ker tudi vi ne storite dovolj, da bi se poslovnik spoštoval. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Potrču. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? Gospod Presečnik v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke.
JAKOB PRESEČNIK: Predsednik hvala lepa za besedo. Kolegice in kolegi! Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke predlaga uvrstitev te točke na dnevni red in je možno v nadaljevanju zadevo izpeljati tudi prek odbora za infrastrukturo in okolje in pripraviti ustrezno gradivo. Možna sta seveda dva načina: ali pripeljati ta zakon do konca in ga ustrezno koregirati tudi z usmeritvami, ki jih je sprejela vlada in katerega predlog zakona imamo že v proceduri, ampak čaka na ta zakon. Podpiramo uvrstitev na dnevni red.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi besedo še katera od poslanskih skupin? Želi predlagatelj dodatno obrazložiti svoj predlog? Gospod Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Gre preprosto za to, da sem že rekel, da s tem, ko je bila 32. točka dnevnega reda - in sicer predlog sprememb in dopolnitev nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji - hitri postopek uvrščena na to sejo - in brez zakona, ki bo zagotavljal vire, mi tako ali tako ne smemo nobenih obveznosti v tem državnem zboru sprejemati. To pa seveda vsi vemo, da če gremo v zakon oziroma v program, ki bo sprejel obveznosti za črpanje državnih sredstev, ta program predvideva tudi določen del zajemanja tako iz državnega proračuna kot iz tako imenovanega namenskega bencinskega tolarja. Zato je pač potrebno tudi zagotoviti vir. In v tem smislu so nastali razlogi po sklicu seje. Kajti, prepričan sem bil, če bo že sporno vprašanje virov za ta nacionalni program, da bo vse skupaj šlo na izredno sejo ali na eno od naslednjih sej. Vendar, v tem trenutku je predlog zaradi dinamike in vseh drugih stvari pod točko 32, da se vendarle obravnava, in če hočemo obravnavati predlog sprememb programa, moramo zagotoviti tudi vir. Za to gre. In menim, da vendarle so nastali razlogi po sklicu seje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Sedaj smo po poslovniku izčrpali možnost razprav o predlogu za razširitev dnevnega reda.
Na glasovanje dajem predlog, da se razširi dnevni red 8. seje z obravnavo predloga zakona o zagotovitvi namenskih sredstev za gradnjo avtocestnega omrežja Republike Slovenije po letu 1999, druga obravnava, in hkrati, da se skrajšajo roki za obravnavo tega predloga zakona, skladno z 52. členom poslovnikom državnega zbora, in da se amandmaji k predlogu zakona lahko vlagajo do vključno 25. februarja 1998. Ta rok je podoben, kot ga bo predlagan tudi za enega od drugih zakonu, ki je prav tako vložen po tem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za razširitev, kot jo je predlagal gospod Anderlič? (42 poslancev.) Je kdo proti? (13 poslancev.)
Ugotavljam, da je državni zbor razširil 8. redno sejo s točko dnevnega reda in jo bo uvrstil na zadnje mesto, torej pri točkah drugih obravnav boste potem dobili tudi točno napisano, katera točka dnevnega reda to bo.
Je še kakšen predlog za razširitev dnevnega reda? Ni predlogov.
Predlagam, da opravimo še glasovanje o skrajšanju roka. V sklic te seje je vključen tudi predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji, tretja obravnava. Z namenom, da bi omogočili obravnavo tega zakona na tej seji, kolegij predsednika državnega zbora predlaga, da se skrajšajo roki za obravnavo navedenega predloga zakona in da se amandmaji k predlogu zakona lahko vlagajo do vključno 25. februarja 1998, da bo matično delovno telo do obravnave predloga zakona na seji zbora lahko pripravilo poročilo.
Na glasovanje torej dajem predlog za skrajšanje rokov k navadnemu predlogu zakona. Ugotavljamo sklepčnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (46 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na odločanje o predlogih za sprejem zakonov po hitrem postopku. Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o udeležbi zaposlenih pri dobičku družbe. In predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo podpira tak predlog. Želi besedo predstavnik vlade? Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? Želi besedo predstavnik sekretariata? Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem predloga zakona o udelžbi zaposlenih pri dobičku družbe, po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! Proceduralni predlog, gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Gospod predsednik, jaz se opravičujem. Samo vprašam vas, ali ni dano poročilo matičnega delovnega telesa k temu zakonu, ki predlaga, da se zakon umakne s te seje in preloži na naslednjo sejo?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Vprašanje, torej besedo sem dal tudi poročevalcu matičnega delovnega telesa. Prosim.
MIRAN POTRČ: Najbrž tudi, kadar je formalni predlog dan, ne glede na poročevalca... Saj imate pregled.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Tako je. Matično delovno telo - odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko predlaga... Odbor državnega zbora za zdravstvo, družino in socialno politiko podpira predlog zakona o udeležbi zaposlenih pri dobičku družbe in predlaga državnemu zboru Republike Slovenije, da ga uvrsti na naslednjo, to je 9. sejo državnega zbora, da ga obravnava skupaj z amandmaji in sprejme po hitrem postopku. Poslovnik to možnost točno opredeljuje in to pomeni, da pač zakon bo obravnavan na naslednji seji državnega zbora. Zahvaljujem se gospodu Potrču za njegovo opozorilo.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o poroštvu Republike Slovenije za najetje posojila za nakup potniških vlakov in predlaga, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo podpira predlog zakona po hitrem postopku in ne predlaga kakšnega premika. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje torej dajem predlog za sprejem zakona o poroštvu Republike Slovenije za najetje posojila za nakup potniških vlakov - po hitrem postopku. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (37 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Skupina poslancev s prvopodpisanim Jakobom Presečnikom je zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor in predlaga, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo ne podpira sprejem predloga zakona po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik predlagatelja zakona? Gospod Presečnik, prosim.
JAKOB PRESEČNIK: Hvala lepa za besedo. Kolegice in kolegi! Kot sem že pri predlogu za umik točke z dnevnega reda komentiral, menim, da je razlog za hitri postopek, predvsem bom navedel en razlog: možnosti izgradnje železniške infrastrukture proti Madžarski in drugega tira proti Kopru. To je eno. In pa dogovor, da skupno z vlado razrešimo problematiko in pripravimo na odboru za infrastrukturo med postopkom same seje tudi ustrezne amandmaje in dopolnitve za drugo obravnavo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Presečnik. Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa, ki je v tem primeru ista oseba? Lahko ima, seveda matično telo ima jasno stališče, ne podpira sprejem zakona po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Predstavnik vlade? (Ne želi.) Predstavniki poslanskih skupin? Gospod Veber, prosim.
JANKO VEBER: V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov bi želel povedati, da podpiramo sklep, ki je bil izglasovan na odboru za infrastrukturo in okolje, ki nasprotuje hitremu postopku, pa tudi sicer razlogom, ki so navedeni za to, da bi hitri postopek vendarle bil, in se nanašajo predvsem na zagotavljanje sredstev za plačilo odškodnine zaradi spremembe namembnosti kmetijskih in gozdnih zemljišč. Je povsem primeren čas, da se ta problem reši pri sprejemanju proračuna in ni treba sprejemati tega zakona po hitrem postopku. Kajti dvomim, da bo vlada dala jasno stališče okoli tega in je veliko primernejše reševanje problematike skozi sprejemanje državnega proračuna, ki je že v proceduri, in bo prav gotovo hitreje zaključen kot pa ta razprava, kjer ne pričakujemo jasnega mnenja vlade. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi besedo še katero od poslanskih skupin? Gospod minister je zamudil možnost. Ali ste bil prej odsotni? Ste bili zunaj? Prezrl? Torej na glasovanje dajem. Želi predstavnik predlagatelja dodatno obrazložiti svoj predlog? (Ne želi.) Torej prehajamo na glasovanje o predlogu, da se zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor sprejme po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (30 poslancev.) Je kdo proti? (20 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku sprejet.
Poslanec Miroslav Mozetič je zboru predložil predlog zakona o spremembah zakona o ustavnem sodišču in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo ne podpira sprejem predloga zakona po hitrem postopku.
Želi predlagatelj zakona besedo? Prosim, gospod Miroslav Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Drage kolegice, spoštovani kolegi. Gre za kratko spremembo, majhno spremembo zakona o ustavnem sodišču in predvsem za to, da bi ustavne sodnike volili z dvo tretjinsko večino v parlamentu.
Dosledno poslovniško, in tukaj sem v določeni težavi, dosledno poslovniško niso povsem vsi razlogi, ki jih zahteva poslovnik za sprejem zakona po hitrem postopku. To priznam. Dosledno poslovniško.
Je pa predlog povsem skladen z ustaljeno prakso, že bivšo, da ne govorim o tej, ki se uveljavlja v tem mandatu. Torej skladu s prakso, ki se uveljavlja v tem državnem zboru, tudi danes v prvih dveh glasovanjih in v naslednjih glasovanjih in računam, da se bo tudi pri tem pokazala, so pa razlogi za hitri postopek. Ker zavrnitev hitrega postopka pri sprejemanju spremembe tega zakona pomeni isto, kot glasovati proti zakonu. Ker, če ta zakon ne bo sprejet v najkrajšem času, predno se bodo začeli postopki za imenovanje in volitev ustavnih sodnikov, potem tega zakona ni enostavno potrebno več imeti, vsaj 5 ali 6 let. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Mozetiču. Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa - odbora za notranjo politiko in pravosodje? Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Prehajamo na glasovanje, da se predlog zakona o spremembah zakona o ustavnem sodišču sprejme po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (37 poslancev.) Je kdo proti? (14 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku sprejet.
Poslanec Ivan Kebrič je zboru predložil predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. O tej temi je v uvodu že razpravljala gospa Zbačnikova, glede samega postopka, oziroma možnosti, da se sestavne matično delovno telo. Želi predlagatelj predloga zakona besedo? Gospod Kebrič, prosim.
IVAN KEBRIČ: Hvala gospod predsednik za besedo. Spoštovane kolegice.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Po razpravi.
IVAN KEBRIČ: Kolegi. Takrat nisem bil, da se uvrsti po hitrem postopku na izredno sejo, kajti želel sem, da naša procedura, naše redne seje tečejo čimbolj nemoteno. Sedaj pa, če ste pogledali današnje poročilo ali včerajšnja, ste lahko spoznali, da so upokojenci letos z ozirom na lanskoletni izračun pokojnin zopet prizadeti za 1%.
Plače so v decembru porastle za 5,7%. Z ozirom na to, da je ostala februarska formula, katero jaz z mojim predlogom za spremembo 160. člena spreminjam, bi pokojnine morale porasti enako za 5,7%. So pa, kot sem dejal, porastle samo za 4,7%.
Poglejte, zadeva se vleče iz leta 1996, ko so naši predhodniki 25. januarja sprejeli spremembo 160. člena, ki je upokojence že dve leti zaporedoma tako močno hudo prizadel. Sedaj, če ne bomo po dveh letih v tem hitrem postopku vsaj letos sprejeli tega predloga, če bi šlo po normalnem postopku sem pesimist, da bi ga letos sploh lahko uveljavili oziroma sprejeli in bi še eno leto, najmanj, nadaljevali to prizadetost oziroma prikrajšanje upokojencev za usklajevanje pokojnin s plačami. Menim, da bo matično delovno telo imelo še čas, dokler pride ta točka na dnevni red našega zasedanja državnega zbora, da sprejme določene predloge, ki so bili dodatno zgrajeni. Na drugi strani pa menim, da je še čas in dogovorjen sem s predstavniki delojemalcev za danes teden, da se sestanem z njimi in poskušam doseči določeno soglasje v zvezi z njihovimi tremi pripombami. Te pa so, sicer nasprotujejo skrajšanemu postopku, vendar sem jim povedal, da to ni njihova stvar, ampak da je to, ali bomo kaj sprejemali po takem ali drugačnem postopku edino zadeva državnega zbora. Samo mi smo kompetentni, da si določimo način dela kako bomo kaj obravnavali, kako bomo kaj sprejemali.
Drugi dve pripombi, ki se nanašata na črtanje druge alinee, to se pravi kratko povedano, predčasno upokojevanje tehnoloških viškov in pa sestav skupščine, kateremu predstavniki delojemalcev nasprotujejo. To sta dve točki, za kateri sem prepričan, da se bomo, če že ne čisto uskladili, vsaj znatno približali. Zato vas prosim, da sprejmete na znanje moje izvajanje in da izglasujemo hiter postopek, saj se zadeva vleče že dve leti, če ne bomo tako poslovali. Menim pa, da ravno s takim načinom lahko pospešimo naše delo, da bomo prišli tudi do drugih točk, do drugih predlogov, do drugih zakonov, ki nas čakajo v našem nadaljnjem delu. Upam, da sem bil z argumenti prepričljiv in da boste izglasovali hitri postopek. Hvala, da ste me poslušali.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Kebrič, za vaše besede. Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? Prosim? Proceduralni predlog, gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Gospod predsednik, jaz sem razumel, da ste po razpravi gospe predsednice Zbačnikove in po moji rekli, da ko bo vprašanje hitrega postopka, boste dali najprej na glasovanje ali se pri tem sestane matično delovno telo. Jaz prosim, da to naredite, ne pa da najprej vso vsebinsko razpravo opravimo, ker to bomo opravili, če bo sprejet sklep, da se ne sestane. Drugače pa najbrž ni treba, da vsebinsko razpravo o tem vodimo zdaj na državnem zboru in tako, kot je bilo prej, bi prosil, da najprej o tem glasujemo, kasneje bomo pa vsebinsko razpravljali, če bo, kot pričakujemo, modra koalicija sklenila, da odbor ni potreben.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Sam sem mislil ubrati drugo pot, da bi videl kakšno je stališče poslanskih skupin in potem dal ta predlog na glasovanje. Vse točke dnevnega reda so v principu enake.
Predlagam, da tudi za to točko veljajo vse te možnosti, ki jih določa poslovnik glede hitrih postopkov. Do sedaj ni bila praksa, da bi se med sprejemom dnevnega reda sestajala delovna telesa in odločala o hitrem postopku seveda. Te prakse do sedaj ni bilo. O tej možnosti poslovnik ne govori. Že prej pa sem dal predlog gospoda Špiletiča glede umika dnevnega reda določene točke, da se pred odločitvijo o tem sestane matično delovno telo. Poslovnik govori samo o razširitvi. Bom tudi sedaj dal torej predlog, v tem primeru gospoda Potrča, da se pred odločitvijo o tem, ali bomo obravnavali predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju po hitrem postopku sestane tudi matično delovno telo.
Torej, ta proceduralni predlog dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za ta predlog, da se pred odločitvijo o hitrem postopku sestane matično delovno telo? (21 poslancev.) Kdo temu predlogu nasprotuje? (33 poslancev.)
Torej ta predlog ni bil sprejet. Besedo je imel predlagatelj zakona. Sedaj ima besedo poročevalec oziroma poročevalka matičnega delovnega telesa, če želi besedo. Gospa Zbačnikova, prosim.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Še enkrat lep pozdrav. Sedaj mislim, pa dodatno smo prejeli mnenje sekretariata, kjer še dodatno potrjuje, da ne izpolnjuje vse pogoje za hitri postopek, in menim še dodatno, da bi moralo matično delovno telo razpravljati še preden smo se odločali o hitrem postopku. To je eno. Drugič pa, sam predlagatelj je povedal, da na ekonomsko-socialnem svetu se sindikati še niso uskladili in tudi to je eden od razlogov, da bi se delovno matično telo moralo opredeliti. Naj vam še enkrat preberem. "Državni zbor je na 19. izredni seji 27.1.1998 sprejel sklep, po katerem je sam sebe zavezal, da bo pred obravnavo vsakega zakona, ki zadeva pravice socialnih partnerjev, zahteval poročilo predlagateljev zakona o tem, ali je doseženo soglasje med socialnimi partnerji o določenem predlogu in če ne, zakaj ni bilo doseženo in kje so odprta vprašanj in tudi poročilo odbora." Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospa Zbačnikova. Želi besedo predstavnik sekretariata? Prosim, gospa Bitenčeva.
TINA BITENC-PENGOV: Gospod predsednik, cenjeni zbor! Glede na to, da ste pravkar prejeli pisno mnenje sekretariati, bi pravzaprav smo še enkrat dodatno utemeljila to, kar je pravzaprav napisano že. Sekretariat se seveda nima pravice opredeljevati v zvezi s tem, ali so podani pogoji za hitri postopek, zato smo pravzaprav samo ugotovili, da obrazložitve o hitrem postopku ni in tudi niso utemeljeni razlogi. Mi seveda razlogov nismo dolžni presojati, ampak to utemeljitev, ki smo jo pa podali pravzaprav v našem mnenju, pa posega pravzaprav samo na to, da predlagatelj v samem predlogu zakona, ki ga je pisno odložil, ni sploh, bom rekla, postopil obrazlagati razlogov za hitri postopek v skladu s poslovnikom. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospe Bitenčevi. Želi besedo predstavnik vlade? Državna sekretarka gospa Belopavlovičeva, prosim.
NATAŠA BELOPAVLOVIČ: Vlada podpira hitri postopek zaradi tega, ker mislimo, da so razmere na tem področju take, da zahtevajo hitro ukrepanje in sicer po vseh vprašanjih, ki jih ta predlog zakona ureja; tako glede usklajevanja kot glede predčasnega upokojevanja, dokupovanja let in obremenjevanja določene kategorije zavarovancev. Tako da vlada, še enkrat ponavljam, tak postopek podpira.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospa Belopavlovičeva. Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Potrč, gospa Zbačnikova, gospod Kebrič.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Spoštovani kolega, gospod Ivan Kebrič, vsaj nas, v poslanski skupini ni prepričal, čeprav je prosil, da naj bi bili prepričani, da ima prav, da zakon vlaga po hitrem postopku. Poslanska skupina še vedno nasprotuje hitremu postopku za obravnavo tega zakona. Še več, prepričana je, da bi bil sprejem tega zakona po hitrem postopku doslej najbolj grob primer kršitve poslovnika državnega zbora. Bila bi nesprejemljiva zloraba vladne večine, da se sproti prilagaja pravila ravnanja in državni zbor spreminja v orodje za uresničevanje svoje volje in svojih interesov. Poslanska skupina Združene liste še vedno upa, da bodo opozicija, predsednik in generalna sekretarka državnega zbora, pa tudi vsaj nekateri poslanci koalicije spoznali, da take zlorabe poslovnika niso dopustne in da le škodujejo delu in ugledu državnega zbora. Da bodo spoznali, da še tako pomembni cilji, v narekovajih, ki si jih zastavi koalicija, vlada ali posamezna stranka v njej, ne morejo opravičevati nedemokratična ravnanja, saj je demokracija in spoštovanje dogovorjenih pravil temelj parlametarnega dela in demokratične države. Trdimo, da je predlagani zakon pripravljen v nasprotju z drugim odstavkom 175. člena poslovnika, saj v njem niso navedene finančne posledice. Trditi o tem, da 2., 3., 4., 5. in 6., ne bom razlagal vsebine, da ne bo predolgo, členi zakona nimajo bolj ali manj bistvenih finančnih posledic na sklad pokojninskega in invalidskega zavarovanja, posredno pa tudi za državni sporazum, za državni proračun je neresnica. Kdor upa to trditi, naj pride za govornico. Če pa imajo in jaz trdim, da imajo finančne posledice, potem morajo biti te finančne posledice navedene v zakonu. Če v zakonu niso navedene, gospod predsednik, je vaša dolžnost, da v skladu s četrtim odstavkom 52. člena poslovnika ugotovite, da zakon ni vložen v skladu s poslovnikom in ga vrnete predlagatelju. Do takrat, dokler ga ne popravi, pa zakonodajni postopek o tem zakonu ne more teči. Pričakujem, da boste danes to ugotovili.
In drugič. Pričakujem, da boste ugotovili, da se ne more odločati tudi o zakonu po hitrem postopku, ker ni izpolnjen formalni pogoj, to je obrazložitev, zakaj so sploh podani razlogi za hitri postopek.
Tudi s tega razloga bi že vi kot predsednik državnega zbora moral ugotoviti, da se o tem sploh glasovati ne more in ne sme, seveda, če bi spoštoval poslovnik, ne pa delal v korist koalicije.
Zdaj pa, kar zadeva vsebine. Poglejte, več kot polovica členov zakona glede usklajevanja pokojnin, glede sestave skupščine kapitalskega sklada in glede sestave skupščine pokojninskega in invalidskega zavarovanje je v proceduri že več kot leto in pol. Prvi zakon je že v prejšnjem mandatu s tako vsebino vložil poslanec gospod Ivan Sisinger, gospod Kebrič ga je korektno v tem mandatu prevzel, in ta zakon je bil v aprilu mesecu vložen in je kasneje čakal do novembra, da je prišel v obravnavo. Govoriti, da so te določbe zakona potrebne za obravnavo po hitrem postopku, po tem, ko je bil 8, 9 mesecev ali pa leto dni v obravnavi, je seveda čista neumnost, neumnost je in lepo prosim, ne mi govoriti, da je za to kakršenkoli razlog. Razlogi nastajajo v tistem momentu, ko vlada prepriča gospoda Kebriča, da mora poseči tudi na drugih področjih v pokojninsko reformo, v pokojninski sistem zaradi tega, ker vlada in njen minister Rop obljublja, da tega sama ne bo naredila, pa zato najde koalicijskega poslanca, ki je pripravljen to storiti in potem pride do cele zgodbe o tem, da se najprej isti zakon na matičnem delovnem telesu obravnava in po predlogu vlade in po predlogu večine ugotovi, da ga je treba zavrniti, ker ni v skladu z vsebino. Kasneje pride do tega, da se vladna večina in vlada premisli in pravi, treba je sprejeti ta zakon in sprejme stališča, pride do redne procedure, potem se pa vse skupaj umakne.
Gospod predsednik, veliko veliko je še razlogov, jaz bom o njih, ko bo ta zakon prišel na dnevni red, dodatno govoril. Najbolj bi pa rad poudaril naslednje. Moralno je nesprejemljivo, da se tako zlorablja državni zbor in tudi javnost in mene veseli, da je gospod Kebrič bil iskren in je danes povedal, da nesprejem odločitve njegove pomeni 1% manj za upokojence ali pa približno 4 milijarde sredstev pokojninskega sklada. Poudarjam to iz razloga, ker je še pred tednom dni vlada prihajala k vam, gospod predsednik, na kolegij in trdila, če ne bo takoj Kebričev zakon sprejet, bo prišlo do škode, ker bodo pokojnine večje in bo višja uskladitev. Naj enkrat ta vlada vsaj vsak teden dni ne spreminja stališč in ve, kaj dejansko hoče. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Potrč je nekoliko presegel rok za razpravo, ampak je zaključil misel, tako da mislim, da bomo sprejeli to z razumevanjem. Torej, jaz bi rad povedal samo naslednje. Vprašanje hitrih postopkov in utemeljitev tako vlade ali poslancev, vemo, da je vedno lahko zelo vprašljiva zadeva in zadeva ocene. Gospod Kebrič je napisal naslednji stavek oziroma dva stavka: "Na predlogu 201. člena poslovnika državnega zbora Republike Slovenije predlagam, da predlog zakona državni zbor obravnava po hitrem postopku. Predlog za tak postopek utemeljujem s tem, da je sprejem sprememb zakona nujen, ker bo sicer prišlo do težav pri izvajanju zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju." O utemeljenosti in zadostnih razlogih boste pa, spoštovane kolegice in kolegi, odločali vi. Kar se tiče ocene financ, o tem res govori točno 175. člen poslovnika državnega zbora, da mora predlog zakona vsebovati tudi med drugim oceno finančnih sredstev državnega proračuna. Predlog zakona govori obširno o finančnih posledicah, točno o številki ne govori, govori pa o finančnih posledicah. Tudi zato sem ta zakon dodelil tudi odboru za finance. Pričakujem, da ga bo skozi ta vidik tudi odbor za finance pogledal.
Predlagatelj ima določbo v zakonu v obrazložitvi, ki govori o finančnih posledicah. Zato sem pač, kot predlagatelj dnevnega reda ocenil, da državni zbor lahko o tem zakonu odloča oziroma se odloča, ali ga bo sprejel po hitrem postopku ali ne. Ali so pa utemeljeni razlogi za hitri postopek, bomo pa odločili čez nekaj minut. Naslednji, ki se želi oglasiti je gospa Zbačnikova v imenu poslanske skupine socialdemokratov. Prosim za posluh v dvorani.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Še enkrat lep pozdrav. Po vsem tem, zlasti potem ko smo prejeli mnenje sekretariata, tudi naša poslanska skupina je še bolj prepričana, da zakon nima pogojev za hitri postopek, ampak menimo, naj se zakon sprejme po rednem zakonodajnem postopku. Namreč, ostro posega v pravice aktivnih zavarovancev. To je ena. Drugič pa tudi sekretariat opozarja, da je treba preveriti ustavno dopustnost učinkov predlaganih sprememb in dopolnitev zakonov v posameznih zakonodajnih fazah. Namreč, predložena novela zakona vsebuje tudi take sistemske spremembe, ki restrektivno posegajo v posamezne občutljive mehanizma pokojninskega in invalidskega zavarovanja in so po strokovni strani zahtevni, zapleteni in katerih spremembe zato terjajo pozorno in analitično obravnavo in tehtanje njihovih ustavnih in sistemskih učinkov. Tako menimo, da so dani vsi pogoji, da se iz hitrega prekvalificira v redni zakonodajni postopek. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospa Zbačnikova. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? Gospod Kebrič, v imenu poslanske skupine Desus.
IVAN KEBRIČ: Hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije podpira ta predlog za hitri postopek in sicer iz naslednjih razlogov. Ne bom ponavljal svoje argumentacije predhodne, ampak bom povedal naslednje. Koristi upokojencev in pokojninske blagajne s spremembo tega zakona se vsaj izravna, če ne gre že v korist tako rekoč pokojninske blagajne, predvsem iz razloga, da bodo plačevani tisti prispevki, ki so do sedaj bili v najnižji možni vrednosti, na drugi strani pa bodo upokojenci dobili tisto, kar upravičeno zahtevajo. Kar se tiče finančnega izračuna sem sedaj v stanju tega predložiti. Bom predložil finančni efekt na odboru, pa tudi na državnem zboru z ozirom na to, da so sedaj poznani najnovejši podatki. To je poslanski kolega Potrč že povedal, približno 4 milijarde. Na drugi strani pa bomo dokazali, da s spremembo tega zakona preostalih stvari bo priteklo v pokojninsko blagajno vsaj toliko denarja, če ne več. To je to, kar so upokojenci na vseh svojih zborovanjih, pa tudi protestnih pred to skupščino pred dvemi leti zahtevali, da se pravičneje razdelijo prispevki, tudi tisti, ki so se sedaj, da rečem po štajersko, "špekulirali" in zbrali svoje najnižje možne stopnje za plačilo prispevkov.
Nenazadnje pa ravno razlogi iz navajanj poslanskega kolega gospoda Potrča, da se zadeva vleče že dve leti. Sedaj pa imamo to možnost iz praktičnih razlogov presekati in dokončati ter odpreti vrata za hitrejše delovanja našega državnega zbora. Za druge tudi enako, ali pa za koga bolj pomembne zakona za približevanje Evropi. Zato še enkrat v imenu poslanske skupine, prosim, da podprete ta hitri postopek, saj bomo s tem razrešili veliko problemov. Pokazali se bodo finančni efekti in postali bomo, kot ustava pravi, če že ne čisto, ampak vsaj bolj enakopravni tudi pri dolžnosti plačevanja prispevkov v pokojninsko blagajno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Kebrič. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Ker je gospod Kebrič kot zadnji razpravljalec govoril, pričakujem, da ne bo v imenu predlagateljev še enkrat nastopil.
Prehajamo na glasovanje. Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona, torej zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (47 poslancev.)
Kdo je za navedeni predlog, da se ta zakon sprejme po hitrem postopku? (30 poslancev.) Je kdo proti? (24 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog za sprejem predloga navedenega zakona po hitrem postopku sprejet.
Poslanca Janez Janša in Ivo Hvalica sta zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija in predlagata zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo ne podpira sprejem predloga zakona po hitrem postopku. Želi predstavnik predlagatelja predloga zakona besedo? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Razpravo zaključujem.
Dajem na glasovanje predlog, da se zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija sprejme po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost? (52 poslancev.)
Kdo je za navedeni predlog? (19 poslancev.) Je kdo proti? (22 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog za navedeni predlog zakona po hitrem postopku ni bil sprejet, zato ga bo državni zbor obravnaval kot predlog zakona v prvi obravnavi. Obravnaval ga bo v sklopu zakonov v prvi obravnavi na 8. seji.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o naravnem rezervatu Škocjanskih zatok. Predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo podpira sprejem po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po hitrem postopku. Ugotavljamo prisotnost? (51 poslancev.)
Kdo je za navedeni predlog? (36 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog zakona o poroštvih Republike Slovenije za zadolževanje za potrebe financiranja izvoza. Predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Matično delovno telo podpira sprejem predloga zakona po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona, torej predloga zakona o poroštvih Republike Slovenije za zadolževanje za potrebe financiranja izvoza, po hitrem postopku. Ugotavljam prisotnost! (47 poslancev.)
Kdo je za navedeni predlog? (36 poslancev.) Kdo je proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Skupina poslancev s prvopodpisanim Bogomirjem Špiletičem je zboru predložila predlog zakona o prenehanju veljavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost in predlaga zboru, da glasuje po hitrem postopku. Želi predstavnik predlagateljev predloga zakona besedo? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Prehajamo na glasovanje, da bi se zakon o prenehanju veljavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prispevkih za socialno varnost sprejel po hitrem postopku. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (24 poslancev.) Kdo je proti? (17 poslancev.)
Ugotavljam, da je bil predlog sprejet.
Skupina poslancev s prvopodpisanim Bogomirjem Špiletičem je zboru predložila predlog zakona o prenehanju veljavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku. Predlaga, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi predstavnik predlagatelja zakona besedo? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem predloga zakona o prenehanju veljavnosti zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku po hitrem postopku. Ugotovimo sklepčnost! (53 poslancev.)
Kdo je za navedeni predlog? (15 poslancev.) Kdo je proti? (30 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog ni bil sprejet. Državni zbor bo zakon obravnaval kot predlog zakona v prvi obravnavi na 8. redni seji.
Vlada Republike Slovenije je zboru predložila predlog sprememb in dopolnitev nacionalnega programa izgradnje avtocest v Republiki Sloveniji in predlaga zboru, da ga sprejme po hitrem postopku. Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga nacionalnega programa po hitrem postopku. Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za navedeni predlog? (42 poslancev.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na skrajšane postopke. Obravnava odločanja o predlogih za sprejem zakona po skrajšanem postopku. Poslanec gospod Miran Potrč je v obravnavo odboru predložil predlog zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja in predlaga zboru, da ga sprejme po skrajšanem postopku. Matično delovno telo s tem postopkom soglaša. Želi predlagatelj predloga zakona besedo? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.)
Preden bomo glasovali, vas bi rad opozoril, da predlog ne bo sprejet, če mu bo nasprotovala najmanj ena tretjina navzočih poslancev. Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem predloga zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja, po skrajšanem postopku.
Kdo je za? (18 poslancev.) Kdo je proti? (26 poslancev.) Prosim.
FRANC ČEBULJ: Hvala. Gospod predsednik, žal prehitro izklopite navzočnost v dvorani, in bi prosil, če ponovimo glasovanje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Se opravičujem, gospod Čebulj. Na glasovanje dajem predlog, da glasovanje o tem sklepu ponovimo. Ugotovimo sklepčnost!
Kdo je za, da ponovimo glasovanje o tem, da se ta zakon sprejme po skrajšanem postopku? (45 poslancev.) Kdo je proti? (5 poslancev.) Torej na glasovanje dajem, da se predlog zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja, sprejme po skrajšanem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (28 poslancev.) Je kdo proti? (27 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Se opravičujem.
Ugotavljam, da v skladu z določbo poslovnika k navedenemu predlogu nasprotuje več kot ena tretjina navzočih poslancev, da predlog sklepa ni sprejet. Zato se navedeni predloga zakona umakne z dnevnega reda te seje.
Vlada Republike Slovenije je v obravnavo zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, in predlaga zboru, da ga sprejme po skrajšanem postopku. Proceduralno, prosim gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Gospod predsednik, hvala lepa. Jaz sem se tokrat pravočasno oglasil in bi prosil, res ker ste pol stavka povedal, se opravičujem in bi prosil, če bi vašo ugotovitev, da se ta zakon umakne iz dnevnega reda, dali na glasovanje. Moj predlog je namreč, da vsaj v prvi obravnavi na dnevnem redu ostane, nobenega razloga, to je mogoče narediti. Vi veste, da je takšen presedan bil že opravljen pri zakonu o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, čeprav ne pravočasno, ampak kasneje.
Razlogi so pa naslednji. Jaz sem pričakoval, da se bo kaj takega zgodilo, ker me koalicija ne čudi in ne preseneča nikoli. Ampak mi imamo tri različne zakone v proceduri.
Mojega; zakon, ki smo ga skupaj podpisali nekaj poslancev s prvopodpisanim gospodom Žnidaršičem; in vlada. Ga še ni vložila, ampak nas prepričuje in nam dopoveduje, da bi že dolgo časa želela pripraviti določene spremembe in na nek način zaokrožiti problem žrtev vojnega nasilja.
Mislim, da je pametno, da če ste se že odločili, da ne gremo po skrajšanem postopku, čeprav bodo upam, da vam izgnanci za to hvaležni, ker bo še naprej ostalo stanje takšno, da bodo morali čakati tri, štiri in pet let po sprejemu zakona na pravico, ki ste jo jim formalno dali, ampak tako pač je. Tako je koalicija odločila, da vsaj prvo obravnavo začnemo opravljati, da bo v pol leta ali letu dni, končno ta zakon urejen. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Potrč. Omenjali ste eno podobno situacijo, nekaj sej nazaj. Ni bila povsem enaka kot današnja. Takrat je šlo za umik zakona z dnevnega reda in potem na podlagi odločitve državnega zbora je eden od poslancev predlagal, da se ta zakon ponovno uvrsti na dnevni red.
Torej gospod Potrč predlaga, proceduralno, da se predlog zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o žrtvah vojnega nasilja uvrsti tudi na to sejo in sicer, jasno po rednem postopku. Ta proceduralni predlog gospoda Potrča dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (47 poslancev.) Je kdo proti? (6 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog gospoda Potrča je sprejet. Navedeni predlog zakona bomo v okviru prve obravnave obravnavali na 8. redni seji.
Vlada Republike Slovenije pa je v obravnavo zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije. Predlaga, da ga sprejme po skrajšanem postopku. Matično delovno telo s predlogom predlagatelja zakona za sprejem predloga zakona po skrajšanem postopku soglaša.
Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želi besedo poročevalec matičnega delovnega telesa? Gospod Potočnik, prosim.
FRANC POTOČNIK: Hvala lepa za besedo. Gospod predsednik je že povedal, da matično delovno telo soglaša s tem, da se predlog tega zakona obravnava po skrajšanem postopku.
Oglasil sem se pa zato, ker je bila pač v prejšnjih razpravah podana opazka, da je poročilo dvomljivo napisano. Moram reči, da je poročilo korektno pripravljeno, da se služba odbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano trudi vedno, da zapisnik in poročila res dobro pripravi, in tudi to poročilo je tako sestavljeno. Sklep je pa jasen: odbor predlaga Državnemu zboru Republike Slovenije, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije obravnava na 8. seji zbora po postopku, kot ga predlaga predlagatelj, to je po skrajšanem postopku.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Potočniku. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Za besedo poslanskih skupin se je že oglasil gospod Veber, v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov.
JANKO VEBER: Hvala še enkrat za besedo. V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov nasprotujemo skrajšanemu postopku in sicer iz naslednjih razlogov.
Če pogledamo vsebino predlaganega zakona ugotovimo, da v 1. členu želi sklad še enkrat potrditi že dano zakonodajno možnost, da je financiranje iz državnega proračuna - to že ima v osnovnem zakonu - ponovno hoče to doseči v tej spremembi zakona, tako da je ta nejasnost, zakaj dvakrat zapisati to določbo v zakon, še vedno prisotna. Potem se seveda moramo ustaviti tudi pri nejasnosti glede pogodb, na katere se sklicuje sklad in pravi, da zaradi nesklenjenih pogodb z nekdanjimi opravljalci družbenih zemljišč ne more vpisati lastnine, državne lastnine v zemljiško knjigo, ni pa natančno jasno, za kakšne pogodbe in kakšno vsebino pogodb naj bi šlo.
Nadalje je zelo velika nejasnost tudi glede tega, da sicer poskuša ta zakon vračati nezazidana stavbna zemljišča občinam; seveda jim ne vrača nič, kajti vrača jim samo tisto, kar občine že imajo. Poleg tega pa seveda je nejasna tudi določba, ki govori o tem, da je sklad zavezanec v postopku denacionalizacije in seveda v tem zakonu se ta zadeva ne opredeljuje natančno in po skrajšanem postopku bo seveda verjetno da težko najti pravo rešitev.
Poleg tega pa bi še enkrat želel opozoriti na nejasnost med 14. členom v sedaj že veljavnem zakonu in v predlagani spremembi 22. člena. Namreč v 14. členu veljavnega zakona govorimo o tem oziroma zakon govori o tem, da postanejo, da se štejejo za kmetijska zemljišča in gozdove tista nezazidana stavbna zemljišča, ki 11.3.1993 niso bila določena kot takšna v prostorskem izvedbenem aktu. Tukaj bi opozoril vse župane ali pa sploh tiste, ki želijo, da bi se dejansko nezazidana stavbna zemljišča vrnila občinam, da bo 14. člen preprečeval izvedbo 22. člena, ki naj bi sicer omogočal vrnitev nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so opredeljena v družbenem planu. V kolikor 14. člen ostane nespremenjen, 22. člena ne bo možno izvajati in občine zopet ne bomo dobile nič, in 14. člena seveda, če je skrajšani postopek, ni možno spreminjati, ker ga vlada nima v tem predlogu. Zato mislim, da obstajajo izredno utemeljeni razlogi, da se skrajšani postopek ne sprejme in da je edini primerni postopek redni postopek, na kar pa tudi opozarja sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve. Gre seveda tudi za zelo pomembno dejstvo, da so določbe okrog koncesij za gospodarjenje z državnimi gozdovi v tem zakonu protiustavne. V kolikor se bo z glasovanjem vseeno šlo s predlogom vlade naprej, v skrajšanem postopku ne bo možno dobiti mnenja ali pa ponovnega preverjanja ustavnosti te določbe s strani ustavnega sodišča, kajti ustavno sodišče po skrajšanem postopku najbrž da teh zadev ne bo obravnavalo in bi bilo možno ta problem seveda ustrezno rešiti samo, če bi ta zakon tekel po rednem postopku. Zato mislim, da se vendarle moramo kot državni zbor, in v poslanski skupini seveda opozarjamo na to, da moramo spoštovati veliko bolj kot smo do sedaj, mnenja sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki opozarja na vse te pomanjkljivosti in seveda lepo piše, da predlagane rešitve v vsebinskem pogledu so takšne narave, da niso podani pogoji v smislu 204.a člena poslovnika državnega zbora, da bi lahko ta zakon tekel po skrajšanem postopku. Zato nasprotujemo v poslanski skupini skrajšanemu postopku in seveda podpiramo edino redni postopek. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Veber. Želi še katera od poslanskih skupin? Gospod Lešnik v imenu poslanske skupine DeSUS.
ZORAN LEŠNIK: Gospod predsednik, kolegice in kolegi! Ne bom govoril na široko, ker je kolega Veber marsikaj od tega, kar sem imel namen povedati, povedal. Rad bi rekel samo to, da naša poslanska skupina nasprotuje skrajšanemu postopku in predlaga, da gre zakon v obravnavo v normalnem postopku. To iz preprostega razloga, ker ni niti enega resnično utemeljenega vzroka, da bi o spremembah in dopolnitvah razpravljali in sklepali po skrajšanem postopku in pa seveda, tu se pa močno sklicujemo tudi na mnenje sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve. In ne nazadnje, v tem zakonu, čeprav gre za spremembo malega števila členov, gre za korenite spremembe, ki bodo povzročile določene posledice, uporabil bom besedo: tudi brigade na novo nezaposlenih ljudi. Ne uganjam demagogije, to lahko dokažem in vsakemu lahko to dokažem. Zaradi tega še enkrat poudarjam, da predlagamo, da ta točka dnevnega reda ne gre po skrajšanem postopku, ampak po normalnem in vas prosim, da ta predlog podprete.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Želi predlagatelj dodatno obrazložiti svoj predlog za skrajšani postopek, v tem primeru je predlagatelj vlada? (Ne želi.) Želi? Gospod But. Državni sekretar, gospod But.
FRANC BUT: Hvala lepa. Mi kljub vsemu menimo, da gre za na eni strani vendarle manjše spremembe po obsegu, na drugi strani pa menimo, da gre za nujno potrebo, da sklad pridobi vse možnosti, da lahko funkcionira normalno, kot se to od njega pričakuje. Seveda pa, če mi je dovoljeno, v vsakem primeru tudi vprašanje vzpostavitve večje konkurenčnosti pri pridobivanju del v državnih gozdovih je pomembno vprašanje, ki narekuje k takemu načinu postopka. To, da je za 20 let zagotovljeno samo bivšim izvajalskim gozdnim podjetjem možnost pridobivanja del v javnih gozdovih, pomeni, da 20 let ni mogoče ničesar skoraj narediti pri tem, da bi kakorkoli - v končni fazi tudi omogočili recimo kmetijam, ki živijo na demografsko ogroženih področjih, da bi pridobile recimo v najem gozdna zemljišča. In mi govorimo o tem, da moramo razviti demografsko ogrožena področja, in to je možno samo ali na eni strani z denarjem iz državnega proračuna, ki ga je zelo težko v dovolj visoki višini dati, ali pa tudi s pomočjo, kot ga omogoča zakon o spremembah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov. In tudi to je argument, da je tukaj potrebno narediti nekoliko drugačno rešitev, kot je sedaj predvidena. In nenazadnje zagotovo bodo pri tem, ko bo nekdo pridobil koncesijo za izvajanje del v javnih gozdovih, zagotovo bodo to opravljali ljudje, delavci, in zagotovo tukaj ne more biti govora o kakršnikoli armadi nezaposlenih in mislim, da tukaj v vsakem primeru lahko delo opravijo samo ljudje in nihče drug.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Butu, državnemu sekretarju.
Na glasovanje dajem predlog za sprejem predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov, po skrajšanem postopku. Navedeni predlog ne bo sprejet, če mu bo nasprotovalo najmanj ena tretjina navzočih poslancev. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za sklep, da se ta zakon obravnava po skrajšanem postopku? (35 poslancev.) Kdo mu nasprotuje? (25 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog sklepa ni bil sprejet.
Gospod Potočnik, imate proceduralni predlog? Prosim.
FRANC POTOČNIK: Spoštovani! Glede na to, da skrajšan postopek ni bil sprejet, predlagam, da se prva obravnava tega zakona opravi na tej seji, kot 34. točka dnevnega reda.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predlog gospoda Potočnika, proceduralni predlog dajem na glasovanje. Predlagam pa, kdaj se bo to obravnavalo? Na 8. seji seveda. Dajem proceduralni predlog gospoda Potočnika na glasovanje, da se predlog tega zakona obravnava v prvi obravnavi na 8. seji. Ugotavljamo prisotnost! (57 poslancev.)
Kdo je za proceduralni predlog gospoda Potočnika? (47 poslancev.) Kdo je proti? (4 poslanci.)
Predlog je sprejet.
Vlada Republike Slovenije je v obravnavo zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju. Zboru predlaga, da ga sprejme po skrajšanem postopku. Matično delovno telo s tem postopkom soglaša. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? Predstavniki poslanskih skupin? (Ne.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po skrajšanem postopku. Velja enako kot za prejšnje predloge; ne bo sprejet, če mu bo nasprotovala najmanj ena tretjina navzočih poslancev. Ugotavljamo prisotnost! (36 poslancev.) Ponavljamo glasovanje. Kolegice in kolegi! Ugotavljamo prisotnost! (55 poslancev.) Kdo je za predlog, da se zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zdravstvenemu varstvu in zdravstvenemu zavarovanju sprejme po skrajšanem postopku?
Kdo je za? (26 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Predlog sklepa je sprejet.
Poslanec Bojan Kontič je v obravnavo zboru predložil predlog zakona o spremembi zakona o gospodarskih družbah in predlaga zboru, da ga sprejme po skrajšanem postopku. Matično delovno telo s tem predlogom soglaša. Želi predlagatelj predloga zakona besedo? (Ne želi.) Poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata? (Ne.) Predstavnik vlade? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želite besede.)
Dajem na glasovanje predlog za sprejem predloga zakona o spremembi zakona o gospodarskih družbah po skrajšanem postopku. Ne bo sprejet, če bo mu nasprotovala najmanj ena tretjina poslancev, navzočih poslancev. Ugotavljamo prisotnost! (58 poslancev.)
Kdo je za predlog, da se ta zakon sprejme po skrajšanem postopku? (42 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Skupina poslancev s prvopodpisanim Jožetom Možganom je v obravnavo zboru predložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prepovedi proizvodnje in prometa z azbestnimi izdelki ter o zagotovitvi sredstev za prestrukturiranje azbestne proizvodnje. Zboru predlaga, da ga sprejme po skrajšanem postopku. Matično delovno telo s predlogom zakona po skrajšanem postopku soglaša. Ali želi predstavnik predlagatelja zakona besedo? (Ne želi.) Želi poročevalec matičnega delovnega telesa? (Ne.) Želi predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Predstavnik vlade? (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želite.)
Na glasovanje dajem predlog za sprejem navedenega predloga zakona po skrajšanem postopku. Ugotavljamo prisotnost! (56 poslancev.)
Kdo je za navedeni predlog sklepa? (32 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Izčrpali smo obravnave in odločanje o hitrih in skrajšanih postopkih. O skrajšanem roku smo se že izjasnili. Sprašujem kolegice poslanke in kolega poslance, ali želi v zvezi z dnevnim redom še kdo besedo? Gospod Hvalica in gospod Špiletič želita besedo.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospod predsednik. Spoštovani kolegi! Druga točka dnevnega reda obravnava Strategije Republiko Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo. Obravnava strategije, tako piše. V poslovniku državnega zbora 166. člen, jaz nisem našel opredelitve za takšen postopek. Ker smo se mi v državnem zboru že zapletli v podobnih primerih, bi želel, da se do tega opredelimo, da ugotovimo pravzaprav, kaj bomo obravnavali, kaj bomo sprejemali, česar ne bomo sprejemali. Ta zadeva je silno nejasna. Čigav akt je to? Na seji delovnih teles smo slišali, da je to akt vlade. Čemu potem obravnava? Kaj naj prispeva k temu aktu obravnava, če ni možnost sprejemanja tudi dopolnil in sprememb? Skratka, na podlagi 166. člena poslovnika želim, da pred pričetkom obravnave te točke dnevnega reda, ugotovimo kaj je pravzaprav pristojnost državnega zbora za takšen način obravnave in kaj bodo, jasno, posledice? Sicer, če naj tu samo ponovimo tisto, kar smo že slišali, potem ne vem, čemu to služi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospod Hvalica. O vprašanjih, o katerih ste vi razpravljali, je že bila razprava na nekaterih delovnih posvetih, prav tako pa tudi na delovnem telesu, ko se je ukvarjalo s tem vprašanjem.
Druga točka se glasi: "Obravnava strategije Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo in predlog sklepov in stališč strategij." Torej strategija je osnova za sklepe in stališča, ki jih bo državni zbor sprejel. Kajti kot dokumente državnega zbora, člen poslovnika, ki ste ga citiral, izrecno govori tudi o sklepih, katere lahko sprejema državni zbor.
Mislim pa, da je v dopisu vlade jasno razvidno, da je strategija Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo akt Vlade Republike Slovenije.
Predlagam, če imate kakršnokoli vprašanje v tej zvezi, potem da se to odpre pri sami točki dnevnega reda, pod točko 2. Točka je na dnevnem redu in ne vidim razlogov, da bi sedaj razpravljali o tem vsebinskem oziroma proceduralnem vprašanju, ki pa je bilo že obravnavano na različnih mestih in srečanjih in mislim, da je bil vendar dosežen dogovor, da bo državni zbor sprejemal sklepe in stališča k strategiji, ki bodo zavezujoči za vlado, da jih bo seveda potem pri pripravi strategij tudi upoštevala.
Gospod Špiletič, želite besedo?
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsednik, jaz ne vem, če je sedaj pravi čas, ali bi lahko kasneje se oglasil. Vendar želim opozoriti na dejstvo, da je na dnevnem redu 66. točk, da so posamezne točke izredno, izredno obsežne in pomenijo sistemsko urejanje posameznih izredno pomembnih področij naše države.
Zaradi tega bi jaz rad nedvomno in jasno vas prosil, da poveste, kdaj bo katera točka na obravnavi, da se bomo lahko v poslanskih skupini za božjo voljo dogovorili, kakšno stališče bomo do posameznih zakonov zavzeli. Morate vedeti, da nismo vse poslanske skupine v istem položaju. Nekatere poslanske skupine imate državnega sekretarje, ki sodelujejo pri pripravi teh zakonov in vas na hitro inštruirajo, drugi se moramo skozi obilico gradiva prebijati sami.
Zato vas resnično prosim in apeliram, dajte zagotoviti normalen potek tek dela, dajte v naprej napovedati katere toče se bodo obravnavale. Opozarjam pa, da na način dela, kot se je začel današnji dan, to ne bo mogoče. Danes ob 8.30 uri zjutraj je bila ena izredna seja odbora za mednarodne odnose, ob 13.00 uri je druga izredna seja odbora za delo, družino in socialne zadeve in ne vem koliko teh izrednih sej vmes bo še.
Če mislite na ta način izčrpavati delo državnega zbora tudi za ceno tega, da bodo obravnave manj kvalitetne, površne, in da bo večina izsilila svoje odločitve, je to prav, vendar imamo pravico tudi poslanci opozicije pridobiti čas za kvalitetno obravnavo in aktivno sodelovanje pri obravnavi posameznih predlogov zakonov.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Špiletič. Predno bi odgovoril na vaše vprašanje in na vašo pobudo, ki jo podpiram, bi želel pozdraviti delegacijo odbora za zunanjopolitiko danskega parlamenta, pod vodstvom predsednice tega odbora, gospe Helle Degn, ki je te dni na obisku v državnem zboru. V okviru programa obiska so imeli naši gostje vrsto razgovorov z različnimi predstavniki državnega zbora, pa tudi pogovore z vladnimi predstavniki. Danes se vračajo na Dansko in upamo, da od nas odhajajo z dobrimi vtisi, ter da bomo sodelovanje z danskim parlamentom na različnih ravneh uspešno nadaljevali tudi v prihodnje. ...(Aplavz.)...
Predlagam, da nadaljujemo z delom. Opozorilo gospoda Špiletiča je povsem na mestu. Vsekakor je število točk dnevnega reda takšno, da v prvi vrsti predpostavlja tudi zaupanje in dogovor, da bodo poslanke in poslanci lahko dobro pripravljeni na vsako točko dnevnega reda.
Po podatkih, ki jih imam, je velika večina točk dnevnega reda v celoti pripravljenih. To še posebej velja za vse tiste točke, ki so bile predlagane v predsklicu za 8. redno sejo. Samo nekaj točk je, ena med njimi je tudi, ki se dotika volitev in imenovanj, ki še zahteva dodatno sejo matičnega delovnega telesa, kar dve, in točka o kateri ste pravkar govorili, to se pravi odbora za delo, družino in socialno politiko. Menim pa, da je za veliko večino ostalih točk, ki jih je zelo veliko, gradivo v celoti pripravljeno.
Poslovnik državnega zbora je tukaj jasen. Državni zbor bo delal po predlaganem dnevnem redu. Če bo kdo od poslank in poslancev - seveda ob točkah, ki so pripravljene - če bo kdorkoli predlagal spremembo vrstnega reda, se bo do tega vprašanja opredelil državni zbor. Mislim pa, da je pomembno, da so poslanke in poslanci obveščeni, jasno, katera točka se bo nadaljevala prihodnji dan, da se lahko na te točke dobro pripravite in upam, da ni iz mojih dosedanjih ravnanj bilo razvidno to, kar ste nakazali, da želimo s časovno stisko doseči, da bi bile tudi seje delovnih teles slabo pripravljene in posledično tudi slaba obravnava na plenarni seji. Sem proti takšnim rešitvam in mislim, da je bilo za to sejo, ki ima zelo veliko točk dnevnega reda, da so bile seje delovnih teles dobro pripravljene, in da je velika večina gradiv kljub številnim točkam že pripravljena.
Pri točki 2 - obravnava strategije Republike Slovenije, ste tudi poslanke in poslanci prejeli; pri točki 2 bi vas opozoril, da ste poslanke in poslanci danes prejeli osnutek zakonodajnega dela programa Vlade Republike Slovenije za leto 1998, kot je bilo dogovorjeno na kolegiju predsednika državnega zbora 11. februarja. Mislim, da imate to dodatno gradivo k tej točki tudi že vsi na klopeh.
Zbor bo pri 65. točki dnevnega reda - to so volitve in imenovanja obravnaval: predlog sodnega sveta - to je osem predlogov za izvolitev v sodniško funkcijo; predlog guvernerja Banke Slovenije za imenovanje vice guvernerja Banke Slovenije; predlog ministra za zdravstvo za soglasje k imenovanju članov zdravstvenega sveta in predlog komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, ki predlaga štiri spremembe odloka o sestavi. Prav tako bo državni zbor obravnaval tudi predlog komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve v zvezi s sestavo stalne delegacije državnega zbora za pridružitveni odbor Evropskega parlamenta. Pričakujem, da bo ta predlog odloka s to sestavo članov delegacije, tako članov in seveda tudi vodstva te delegacije, pripravljen čim prej.
Če bo KVIAZ v času zasedanja seje, kar je naša dosedanja praksa, pripravil še kakšne druge točke dnevnega reda v okviru volitev in imenovanj, se bo tudi do teh lahko državni zbor v tej točki opredelil.
Za današnjo sejo tako predlagam dnevni red, kot ste ga sprejeli s sklicem, s sprejetimi dopolnitvami in spremembami. Na glasovanje zato dajem predlagani dnevni red v celoti. Ugotovimo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlagani dnevni red v celoti? (40 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlagani dnevni red 8. seje državnega zbora sprejet.
Glede obvestil bi rad povedal samo naslednje, da predlagamo, da bi bile poslanske pobude in vprašanja, prijavljenih je 44 poslanskih pobud in vprašanj, na dnevnem redu v petek 27. februarja od 10.00 do 14.00 ure. Zbor bo ta teden delal danes, jutri, v četrtek 19. januarja od 10.00 do 18.00 ure ter v petek 20. februarja od 10.00 do 14.00 ure. Naslednji teden bo zbor zasedal v sredo in četrtek, 25. in 26. februarja do 10.00 do 18.00 ure ter v petek 27. februarja, kot že rečeno, od 10.00 do 14.00 ure. Zbor bo nadaljeval z delom tudi 3. in 4. marca 1998.
Prehajamo na 1. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA ZA ZAČETEK POSTOPKA ZA SPREMEMBO 82. ČLENA USTAVE REPUBLIKE SLOVENIJE. Predlog je v obravnavo zboru predložilo več kot 40.000 volivk in volivcev. Sprašujem, če želi predstavnik predlagateljev besedo? Besedo ima gospod Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Po svoje je seveda nenavadno, da državni zbor o začetku postopka za spremembo ustave, skratka o predlogu, ki ga je podprlo več kot 40.000 volivk in volivcev, razpravlja na seji kot o eni izmed 68 točk dnevnega reda. Ampak ne glede na to bi želel opozoriti na to, da obravnavamo predlog, ki ga ni vložil v parlamentarno proceduro en poslanec ali ena poslanska skupina, ampak da gre za predlog, ki ga podpira po javnomnenjskih raziskavah absolutna, skoraj plebiscitna večina v slovenski javnosti in da gre za predlog, pod katerega se je neposredno v skladu z zakonom podpisalo velikansko število volivk in volivcev.
Konkretno je več kot 40 tisoč slovenskih volivk in volivcev predlagalo, da se načelo osebne odgovornosti poslancev do volivcev ter pravica volivk in volivcev do odpoklica poslanca zapiše tudi v slovensko ustavo, in zaradi tega je potem v skladu z zakonom o referendumu o ljudski iniciativi prišlo tudi do začetka postopka za spremembo ustave Republike Slovenije.
Konkretno predlagamo, da v ustavi Republike Slovenije spremenimo prvi odstavek 82. člena, tako da glasi: "Poslanci so predstavniki ljudstva, odgovorni so volivcem, ki so jih izvolili. Zahtevo za odpoklic poslanca s predčasnimi volitvami v okraju lahko da ena tretjina volivcev tistega volilnega okraja, v katerem je bil izvoljen poslanec. Poslanec je odpoklican z dnem, ko državni zbor potrdi mandat na predčasnih volitvah izvoljenemu poslancu. Odpoklic poslanca pred iztekom mandata ureja zakon, ki ureja volilni sistem."
Socialdemokratska stranka Slovenije je na osnovi 168. člena ustave Republike Slovenije in 59. člena zakona o referendumu in ljudski iniciativi dala pobudo volivkam in volivcem za začetek postopka za spremembo ustave, v kateri naj se določi načelo osebne odgovornosti poslanca do volivcev, ki so ga izvolili. Predlagala je, da bi v ustavi določili tudi pravico volivcev, da lahko poslanca zamenjajo pred potekom mandata. Kot že rečeno, ustava določa, da se postopek za spremembo ustave začne na predlog oziroma na podporo najmanj 30 tisoč volivk in volivcev. Mi smo v dveh tednih zbrali več kot 40 tisoč podpisov in če bi jih zbirali en mesec, bi jih zbrali brez problemov 100 tisoč. To pomeni, da velika večina slovenskih državljank in državljanov podpira uvedbo možnosti odpoklica poslanca preden mu poteče mandat, kadar ta poslanec svoje funkcije ne opravlja v skladu s predvolilnimi obljubami in pričakovanji ljudi, ki so ga izvolili. Hkrati pa smo oblikovali predlog, ki bi v vsakem primeru onemogočal tudi kakršnokoli politično ali kakšno drugo zlorabo te institucije odpoklica.
To pomeni, da predlagamo zelo visok prag za začetek tega postopka, to je ena tretjina vseh volivcev v volilnem okraju in predlagamo, da se odpoklic izvede z volitvami. Se pravi, da to ni v bistvu v tehničnem smislu odpoklic, ampak je institut predčasnih volitev v posamičnem volilnem okraju. In tako je pravno-formalno ta postopek v tem členu, za katerega predlagamo novo dikcijo v ustavi tudi definiran.
Želel bi opozoriti na to, da minevata skoraj dve leti, od kar so bili podpisi zbrani, da se v tem času podpora javnosti tej zahtevi ni v ničemer zmanjšala. Ljudje čutijo določen problem na tem področju in v zvezi z večjo odgovornostjo oziroma v zvezi z opravljanjem tistih funkcij, ki jih sami volijo po ustavi. To čutenje se seveda odraža tudi v teh zahtevah.
Gre za strokovno pa tudi politično občutljivo vprašanje, ki ga ni možno označiti samo kot dilemo med reprezentativnim in imperativnim mandatom, kar so poskušali narediti nekateri pravni strokovnjaki, ki jih je predsednik ustavne komisije povabil k sodelovanju. So verjetno tudi drugi pravni strokovnjaki, ki bi napisali kaj drugega. To govorim zaradi tega, ker smo dobili v gradivu tudi mnenja teh treh strokovnjakov. Gre pač za to, da ti lahko poljubno zbereš nekatere, ki pač napišejo tisto, kar mislijo, to so spoštovanja strokovna mnenja, ne pomeni pa to, da je to seveda edino zveličavno mnenje stroke.
Glede na to, da skušamo vedno, kadar predlagamo kakšne sistemske spremembe, narediti tudi mednarodno primerjavo. Naj že v tem uvodu poudarim, da je malo tujih izkušenj, ker je ta institut na tak način, kot ga mi predlagamo, uveljavljen. Poznajo ga v Švici in v dvanajstih zveznih državah ZDA. Te tuje izkušnje in ti tuji modeli so v tem gradivu, ki smo ga dobili s strani teh treh izbranih pravnih strokovnjakov v veliki meri minimalizirani pač z izjavo, da tukaj ne gre za izkušnje, ki bi veljale na državni ravni. Ob tem je treba poudariti, da je, recimo, večina ameriških zveznih držav, ne bom rekel bistveno ampak nekajkrat, tudi do stokrat ali pa dvestokrat močnejših, večjih in vplivnejših, kot je pa Slovenija, tako da ne bo kdo podcenjeval teh izkušenj.
Res pa je, da je, ko gre za tovrstne rešitve, nehvaležno primerjati izkušnje v državah z utrjeno, dolgoletno, prakticirano demokracijo in izkušnje v tranzicijskih državah. Vedno je treba izhajati iz konkretnega stanja v neki družbi; in ustave in ureditve v mnogih državah pač uporabljajo, imajo znane različne mehanizme za to, da se utrjuje demokracija še posebej v začetnem obdobju, če so šle države prej čez določen politični sistem, ki je imel drugačno ureditev. Tako imajo, recimo, nekatere južnoameriške države, ki so preživele inštitut vojaških hunt in različnih totalitarnih sistemov, v svojih ustavah in svojih sistemih predpisane obvezne volitve oziroma obvezno volilno udeležbo. Na ta način skušajo preprečiti, da bi v nekih pogojih nestabilne demokracije manjšina, ki bi prišla na volitve zaradi vpliva medijev, denarja ali na kratko rečeno, monopolne moči, ki si jo je nekdo nabral v totalitarnem sistemu, odločala namesto večinske volje.
Tudi v Evropi je ena država, ki ima po ustavi oziroma po zakonodaji obvezno volilno udeležbo, to je Belgija. Predstavlja izjemo v Evropi, ena od redkosti je, ampak to pri njih še vedno velja, čeprav je država z dolgoletno demokratično tradicijo. Pa jih seveda nihče ne karektirizira s takimi besedami, kot so si to dovolili nekateri od teh ljudi, ki so kot tako imenovani pravni strokovnjaki. To napisali v svojih stališčih, ustavni komisiji, da ne govorim o tem, kakšno je mnenje vlade, ker gre za popolno politično diskvalifikacijo brez argumentov.
Mnogi politični sistemi v svetu, tudi v državah z utrjeno demokracijo poznajo različne mehanizme, prek katerih se uveljavlja večja odgovornost tistih, ki jih ljudje volijo na neposrednih volitvah. Hkrati s tem, ko je absolutno potrebno, da vsak poslanec odloča v pogojih, ko je zagotovljena svoboda vesti in zagotovljena svoboda odločanja, pa je vendarle dejstvo, da mora biti odgovornost poslancev na nek način definirana ne samo tako, da se samo vsake toliko časa periodično pač voli ponovno v neki državi. To seveda ni edina garancija za demokracijo.
Še enkrat poudarjam, da je to vprašanje še posebej občutljivo v tako imenovanih tranzicijah, totalitarizmih takšnih ali drugačnih barv, še posebej v pogojih, ko v družbah ali državah vladajo simptomi nerazčiščene preteklosti, ko niso urejeni arhivi iz totalitarnih sistemov, ko niso bili sprejeti ali se ne izvajajo ukrepi za razgradnjo dediščine totalitarnega sistema in ko so volivci v različnem položaju. So nekateri, ki več vedo o tistih, ki kandidirajo in so drugi, in teh je ponavadi večina, ki manj vedo o tistih, ki kandidirajo in za katere volijo, in tako se lahko potem zgodi, da po volitvah, še predno je sestavljena vlada, poslanci, ki so bili izvoljeni, iz ene stranke prestopijo v drugo, in na ta način v temelju spremenijo razmere političnih sil v državi.
V teh strokovnih mnenjih in v mnogih diskusijah, ki so bile na ustavni komisiji, so vsi poudarjali, kako v Evropi ni primera, razen Švice, kjer bi bil podoben institut uveljavljen; smo lahko prejšnji teden prebrali v Delu zanimivo vest iz Francije, kjer je ustavni svet odvzel poslanski mandat edinemu poslancu nacionalne fronte. In to brez volitev, brez referenduma, brez predčasnih volitev. Zaradi tega, ker je ta ustavni svet ugotovil nekatere nepravilnosti in malverzacije v kampanje te stranke. Sprejel je dva sklepa:
Prvič. Odvzame se edini poslanski mandat, poslancu nacionalne fronte in ta poslanec eno leto ne sme kandidirat. Prepoved kandidiranja za eno leto in to so sprejeli v Franciji več kot 200 let po francoski revoluciji. Brez volitev, še enkrat poudarjam. In tudi nekatere druge države imajo nekatere druge mehanizme, ne tako demokratične, kot ga mi predlagamo v obliki predčasnih volitev, s katerimi je možno uveljavljati odgovornost poslancev. Res je, da se ti mehanizmi zelo redko uporabljajo, vendar pa obstajajo, in že obstoj teh mehanizmov preprečuje, da nastane prevelik razkorak med predvolilnimi obljubami in med tistim, kar nekdo potem, ko je izvoljen in se čuti trdno v sedlu, dejansko dela, in da nastane prevelik razkorak med interesi izvoljenih in med interesi volivcev.
Še enkrat poudarjam, da te dileme ni možno tako enostavno, kot so to skušali nekateri v razpravi na ustavni komisiji zreducirat na vprašanje reprezentativnega ali interativnega mandata.
Opozoril bi tudi na to, da po našem mnenju in po mnogih diskusijah, ki smo jih o tem problemu naredili po letu 1994, ne bi bilo potrebno spreminjati ustave, zato da se uvede možnost predčasnih volitev. Vendar pa je bilo potem v strokovni in politični, posebej v politični javnosti veliko razhajanj okoli tega, ali bi bilo možno v zakonu o volitvah brez spremembe ustave to institucijo uvesti tako, da ne bi bilo nobenih dvomov. Ker so se mnenja razhajala, smo se odločili, da se bomo izginili vsakim dvomom. In zaradi tega je potem prišlo do te pobude, ki je doživela množično podporo v slovenski javnosti in je bila tudi neposredno na z zakonom predpisan način podprta.
Seveda pa se razprava o tem ni začela leta 1994, ampak mnogo prej. Verjetno se večina, kar nas je tukaj v dvorani, spominja zdaj že te zgodovinske brošure, gre za teze za novo slovensko ustavo; napisane so bile v sodelovanju med Društvom slovenskih pisateljev in slovenskim sociološkim društvom v letih 1987 in 1988, izšle so pa aprila 1988.
Pri pisanju te tako imenovane pisateljske ustave so sodelovali ljudje, ki so potem v veliki meri sodelovali tudi pri oblikovanju slovenske ustave, ki je bila sprejeta leta 1991. V zadnjem delu tega gradiva, kjer so v bistvu napisani členi, ki so v veliki meri dobesedno enaki kot so zdaj zapisani v veljavni slovenski ustavi, je tudi opredelitev do instituta odpoklica poslancev oziroma do uveljavljanja neposredne odgovornosti.
Najprej bom prebral, kdo je te teze pisal, zaradi tega ker smo v javnosti zadnji dve leti, ko je bila ta tema aktualna, od istih ljudi včasih slišati tudi različna mnenja. Pri končni redakciji teh tez in pri potrditvi so sodelovali s strani Društva slovenskih pisateljev: Milan Avtih, Janez Menart, Tone Pavček, Tone Peršak, Dimitrij Rupel in Veno Taufer. S strani slovenskega sociološkega društva pa: dr. France Bučar, dr. Tine Hribar, dr. Peter Jambrek, Mitja Kamušič, Veljko Rus, Ivan Svetlik. Mislim, da imajo tudi ti zadnji, ker tukaj ne piše, doktorsko titulo. In te teze so bile potem natisnjene in izdane kot njihovo skupinsko delo; državna ureditev, poglavje o državni ureditvi, kjer je tudi opredelitev do enakega predloga, kot ga mi zdaj obravnavamo, pa je napisal dr. France Bučar.
In v četrtem poglavju te pisateljske ustave, kjer se obravnava parlament oziroma takrat še institucija, ki se je imenovala skupščina, piše naslednje: "Skupščino sestavljajo poslanci slovenskega naroda. Poslanci so predstavniki naroda, ne samo kakšne politične stranke, vezani so s svojo vestjo. Poslanci se volijo po volilnih okrajih s splošnim, neposrednim in tajnim glasovanjem. Listam, ki v enem volilnem okraju ne dobijo niti 5% glasov, se ne dodeli poslanskega mesta. Skupščina se voli za 4 leta. Skupščino je mogoče odpoklicati na podlagi splošnega referenduma, posameznega poslanca pa na podlagi referenduma, izvedenega v njegovem volilnem okraju."
V praksi je to, kar je zapisano v tej pisateljski ustavi, enako kot mi zdaj mi predlagamo, da se dopolni v veljavni slovenski ustavi. Predčasne volitve v volilnem okraju ali referendum v volilnem okraju je več ali manj enako. Gre za splošno volilno pravico.
Torej, to sem posebej citiral in posebej poudaril zaradi tega, ker smo od nekaterih, ki sem jih prej naštel, tudi od avtorja, bom rekel, tega dela ustave, pisateljske ustave samega, slišali nekakšno nestrinjanje s tem, kar mi predlagamo. Še enkrat poudarjam, da je naš predlog v bistvu samo povzetek opredelitve do odgovornosti poslanca iz pisateljske ustave, kar pomeni, da je bila zavest v velikem delu politične javnosti leta 1988 o tem, kaj lahko državo čaka v tranziciji v času, ko bo prišlo do svobodnih volitev in ko se bo gradila in utrjevala demokracija, večja kot pa je zdaj po 10 letih, vsaj, če sodim po tem, kaj so nekateri govorili na seji ustavne komisije.
Kakorkoli, glede na to, da v sedanji ustavi, pa tudi na začetku tega člena, ki ga predlagamo kot spremenjenega, piše, da smo poslanci vsega ljudstva, predlagam, da se danes tako tudi opredelite. Kot sem že prej rekel, po vseh merjenjih javnega mnenja, po vseh merjenjih volje tega ljudstva, pa tudi glede na veliko podporo, ki jo je ta akcija doživela, ko smo zbirali podpise, 90% ljudi v Sloveniji zahteva takšno možnost kot jo mi predlagamo. Skratka, če smo res poslanci vsega ljudstva, potem bomo to voljo upoštevali. Ravno v tej točki se bo pokazalo, ali je to, kar so nekateri omenjali in navajali kot glavni razlog, kot glavni argument za zavrnitev tega predloga, ali gre tukaj za spoštovanje volje ljudstva ali gre za kaj drugega. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Janezu Janši, ki je spregovoril v imenu predstavnikov predlagateljev. Predlog je obravnavala ustavna komisija državnega zbora kot matično delovno telo in dovolite mi, da v funkciji njenega predsednika podam poročilo.
JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice in kolegi! Ustavna komisija državnega zbora Republike Slovenije je na svoji 5. seji, 17. oktobra 1997 obravnavala in se opredelila do predloga več kot 40.000 volilk in volilcev za začetek postopka za spremembo ustave za odpoklic poslanca. Na prošnjo predsednika ustavne komisije so strokovnjaki pravne fakultete univerze v Ljubljani dr. Franci Grat, dr. Igor Kavčič in mag. Miro Cerar pripravili strokovno mnenje o odpoklicu poslanca in ga na seji še dodatno utemeljili. Rad bi povedal še naslednje, da sem se obrnil tudi na nekatere druge pravne strokovnjake, ki pa se vabilu, da bi strokovno sodelovali pri tem vprašanju, niso odzvali.
Vlada Republike Slovenije je na svoji seji 3. julija 1997 obravnavala predlog za začetek postopka in tudi podala svoje mnenje. Mnenje ste prejeli tudi danes s sklicem k tej točki dnevnega reda, s predlogom pa se vlada ne strinja.
Na kratko bi rad povzel poročilo, ki ste ga vsi tudi prejeli. Predstavnik predlagateljev je najprej predstavil predlog za začetek postopka za spremembo 1. odstavka 82. člena ustave Republike Slovenije, nato so člani strokovne skupine predstavili strokovne poglede na to vprašanje. Nato je sledila razprava. Strokovna skupina, torej vsak strokovnjak iz svojega področja je predstavil mnenje. Vsebino razprave ali stenogram ste lahko, če vas je to zanimalo, prejeli. Iz same razprave bi rad omenil naslednje. Predvsem je šlo za nekatera odprta poslovniška oziroma proceduralnavprašanja, še posebej, na kakšen način se obravnava spremembo ustave. Namreč, šlo je za vprašanje 2. odstavka 168. člena ustave Republike Slovenije, katere določba obravnava način odločanja državnega zbora. Na sami seji prisotni takratni predsednik sekretariata je pojasnil, da državni zbor odloča o predlogu z dvotretjinsko večino navzočih poslancev, kar konkretno pomeni, da mora dve tretjini poslancev glasovati za predlog. Bilo je še nekaj drugih vprašanj proceduralne narave, ki so bila potem vsa razrešena s samim glasovanjem.
Torej o sami vsebini razprav in stališč strokovnjakov ste poslanke in poslanci obveščeni. Na sami seji so prisotni člani tudi soglašali, da je sestavni del tega poročila tudi strokovno mnenje skupine pravnih strokovnjakov. Ustavna komisija je po končani razpravi najprej glasovala o naslednjem sklepu. Ustavna komisija se ne opredeli do predloga več kot 40.000 volivk in volivcev za začetek postopka za spremembo 1. odstavka 82. člena ustave. Komisija je ta sklep zavrnila. Pet glasov je bilo za, devet pa proti. Nato je ustavna komisija glasovala o sklepu. Ustavna komisija podpira predlog več kot 40.000 volilcev za začetek postopka za spremembo 1. odstavka 82. člena ustave. Komisija je ta sklep zavrnila. Pet glasov je bilo za, deset pa proti. V skladu z izidom, glasovanj v zgoraj navedenih sklepih je mogoče ugotoviti, da ustavna komisija ne podpira predloga več kot 40.000 volivk in volivcev za začetek postopka za spremembo ustave za odpoklic poslanca.
Zato, po opravljeni razpravi in glasovanju o predlogu več kot 40.000 volivcev za začetek postopka za spremembo prvega odstavka 82. člena ustave, ustavna komisija državnemu zboru Republike Slovenije predlaga, da glasuje o naslednjem sklepu: "Na podlagi predloga več kot 40.000 volivk in volivcev se začne postopek za spremembo prvega odstavka 82. člena ustave Republike Slovenije in se ga zavrne." Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Sprašujem, če želi besedo predsednik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnik vlade? (Želi?) Gospod Marušič, minister za pravosodje.
TOMAŽ MARUŠIČ: Predsednik, hvala lepa. Spoštovane poslanke in poslanci! Vlada je stvar obravnavala na svoji seji dne 3.7. lanskega leta in po proučitvi stvari podala svoje mnenje, da pobuda 40.000 volivk in volivcev ni sprejemljiva.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu ministru. Prehajamo na besede predstavnikov poslanskih skupin. Predlagam pa, da državni zbor pred nadaljevanjem, torej pred možnostjo, da spregovorijo predstavniki poslanskih skupin, prekine z delom in nadaljuje ob 14.30 uri. Prosim za prijavo. Gospa Zbačnikova, želite pojasnilo oziroma opozorilo?
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Še enkrat prosim vse člane odbora za zdravstvo, delo in družino, da se takoj sedaj sestanemo za 10 minut v veliki dvorani na Tomšičevi 5. Za 10 minut. Hvala lepa.
(Seja je bila prekinjena ob 13.00 uri in se je nadaljevala ob 14.54 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi, nadaljujemo z 8. redno sejo. Ugotavljamo prisotnost! (40 prisotnih.) Ponovili bomo glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.) Državni zbor je sklepčen in lahko odloča. Dodatno so opravičeni za nadaljevanje 8. seje državnega zbora 18. februarja popoldne: Peter Hrastelj, Vili Trofenik. Opravičujem se za nekoliko zakasnelo nadaljevanje seje. Imeli smo delovni pogovor vodje poslanskih skupin glede ene od točk dnevnega reda.
Smo pri 1. točki dnevnega reda - pri predlogu za začetek postopka za spremembo 82. člena ustave Republike Slovenije. Prišli smo do razprav poslanskih skupin. K razpravi se je prijavil v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, gospod Leon Gostiša in mu dajem besedo.
LEON GOSTIŠA: Hvala za besedo. Spoštovani kolegi in kolegice.
Državni zbor Republike Slovenije se drugič v tem sklicu srečuje s pobudo za začetek postopka za spremembo ustave.
Sprejem 68. člena ustave je predlagala vlada. Tokrat pa predlagatelji posredujejo predlog več kot 40 tisoč volivk in volivcev, ki so s svojimi podpisi podprli predlog za odpoklic poslanca. Veljavna ustava Republike Slovenije instrumenta odpoklica poslanca ne vsebuje. Namen predlagatelja, da se na ta način uveljavi načelo neposredne odgovornosti poslanca do volivcev, je posledica dejstva, da je preverjanje delovanja poslancev možno le post festom, na volitvah v času trajanja mandata pa so njegove odločitve osebne oziroma v našem parlamentarnem sistemu običajno podrejene zahtevam politične stranke, ki ga je kandidirala.
Osnovno vprašanje je, ali bi uveljavitev odpoklica poslanca zadovoljivo rešila problem osebne odgovornosti poslanca. Odgovor se zdi, da je na dlani. Težava nastopi, ker je ta instrument nemogoče vgraditi v veljavni proporcionalni volilni sistem. Komu je poslanec odgovoren? Celotnemu volilnemu telesu v okraju, v katerem je kandidiral, ali samo tistim volivcem, ki jih je sam ali njegova stanka s svojim programom prepričila, in so mu dali svoj glas.
Če izhajamo iz dejstva, da je po ustavi poslanec predstavnik ljudstva, ne moremo razlikovati med tistimi, ki so zanj volili, in ostalimi, ki so s podporo drugim kandidatom posredno volili proti njemu. Večina nas je bilo izvoljenih z odstotkom glasov, ki je bistveno manjši od polovice in teoretično bi že sama izvolitev lahko izzvala nestrinjanje volilnega telesa ter pričetek postopka odpoklica.
Nadomestne volitve bi se v tem primeru praktično izrazile po večinskem sistemu, saj bi bili posamezni okraji neodvisni od celotne volilne enote. Mogoča je seveda korektura z označevanjem glasov volivcev. Kako je to mogoče praktično izvesti brez, da bi se istočasno izognili, oziroma brez da bi zagotovili hkrati tudi tajnost glasovanja, mi ni povsem jasno. Jasno pa je, da bi v primeru postopka odpoklica, ko bi odločali le volivci, ki so prvotno podprli kandidata, ti volivci omogočili stranki, ki ji določen poslanec ne ustreza, da sama izsili postopek odpoklica in s tem negira ustavno določilo poslancu kot predstavniku ljudstva. Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke iz navedenih razlogov ne more podpreti predloga, saj bi njegov sistem popolnoma porušil veljavni proporcionalni volilni sistem.
Predlog pa odpira še eno pomembno vprašanje, ki se nanaša na ustavo in poslovnik državnega zbora. V danem primeru se bo verjetno zgodilo, da bo odločitev državnega zbora v nesoglasju s predlogom volivcev. Kaj je več vredno na tehtnici? Dvotretjinska odločitev državnega zbora, ali ustavno zagotovljena pravica instituta ljudske pobude. Potreben je torej korenit razmislek in harmonizacija ustave in poslovnika, s katero bi natančno opredelili pristojnosti državnega zbora v takem primeru.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Gostiši. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov dajem besedo gospodu Potrču.
MIRAN PORTČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov soglaša z ugotovitvami ustavne komisije državnega zbora, utemeljene v mnenju pravnih strokovnjakov, da predlagane spremembe 82. člena ustave Republike Slovenije niso sprejemljive. Predlagane spremembe bi namreč bistveno posegle v temelje naše ustavne ureditve, saj bi v veljavni predstavniški mandat, ki je značilen za parlamentarne demokracije v Evropi, uvedle pomembne elemente imperativnega mandata. Poslanci smo namreč po slovenski ustavi formalno predstavniki vsega ljudstva, ne pa le predstavniki svojega volilnega okraja. Delovati naj bi bili dolžni v skladu z interesi vsega ljudstva, ne pa na podlagi navodil kogarkoli, tudi ne le svoje stranke in tudi ne le volivcev svojega volilnega okraja. Predlagane spremembe pa bi bilo mogoče poleg tega uveljaviti le, če bi ob njihovi uveljavitvi bistveno posegli v veljavni volilni sistem.
Razrešitev poslanca bi namreč pomenila, da se morajo nadomestne volitve opraviti le v volilni enoti in to po večinskem volilnem sistemu. To bi pomenilo vnašanje tudi v veljavni volilni sistem dodatnih elementov večinskega sistema, poleg tega pa bi nadomestne ali pa ponovne volitve v posameznih volilnih okrajih potencialno porušile temeljno razmerje med strankami, kakršno je bilo vzpostavljeno z volitvami.
Nobenega dvoma torej ni, da ti predlogi niso v skladu z veljavnim ustavnim konceptom parlamentarne demokracije, predstavniškega mandata in vloge državnega zbora ter da bi pomenili bistven poseg v ustavo in veljavni sistem volitev v državni zbor. To je končno razumljivo tudi z vidika ciljev predlagateljev, saj se moramo spomniti časa, ko je bila pobuda državljanov zbirana. Zbrana je bila namreč istočasno s predlogi za referendum o volilnem sistemu, o predlogu socialdemokratske stranke Slovenije, da se v Sloveniji uvede dvokrožni večinski volilni sistem. Vse to so razlogi, zaradi katerih poslanci Združene liste ne bomo podprli predloga za spremembo 82. člena ustave Republike Slovenije.
Ne glede na tako stališče pa se nam zdi prav o tem predlogu poudariti, da nam mora biti veliko podpisov pod zahtevo za odpoklic poslanca tudi dati misliti o tem, kje so razlogi, da državljanke in državljani v veliki meri podpirajo tak predlog. V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov smo mnenja, da je tudi v našem delu, v delu poslank in delu državnega zbora veliko razlogov za takšno stanje. Menimo, da je prav, da se na nekatere od teh razlogov opozori, da bi vsaj deloma in postopoma prispevali k drugačnemu ravnanju in s tem povečali ugled in zaupanje, ki ga imajo državljanke in državljani v poslance, državni zbor in stranke. Prvič. Ni dvoma, da s svojim delom tudi sami kaj ali veliko prispevamo k temu, da se potrjuje vtis, da smo poslanci v celoti in izključno odvisni od svojih strank. Te pa, da v veliki meri delujejo nedemokratično, brez vpliva članstva, z vplivom le zelo redkih vodij v strankah na njihove odločitve. In vsebina odločitev strank, da je zelo malo in premalo povezana z dejanskimi problemi in interesi ljudi. Grajena, da je izključno na medijski pozornosti, na neiskrenih obljubah na potenciranju razlik, na nepotrebnem medsebojnem konfrontiranju in prepirih, ne pa na pripravljenosti sodelovati in z argumenti iskati najboljše skupne rešitve.
Prav malo je bistveno, ali in koliko je to res. Prav malo je bistveno, koliko to velja za vse ali le za posamezne stranke in kakšne so razlike. Bistveno je, in upam, da tu delimo skupno mnenje, da je takšna, kot sem jo opisal, pretežna zaznava strank in delovanja poslancev v javnosti. V javno-mnenjskih anketah namreč niti državni zbor, niti poslanci, niti stranke, kakšnega posebnega ugleda ne uživamo. Tudi javno-mnenjska anketa, ki je v januarju opisovala to stanje, je pokazala, da so prvič zadovoljni s stopnjo demokracije v Sloveniji le približno v eni tretjini vprašanih. Zato ni čudno, da najmanj ugleda med anketiranimi uživajo stranke, absolutno najmanj. Državni zbor, pa je bil skupaj s sodišči in cerkvijo v naslednji skupini z najmanjšim ugledom in zaupanjem anketiranih. Zato je tudi razumljivo, da te volivke in volivce ne zadovolji, ko jim mi citiramo, da smo predstavniki vsega ljudstva, nam pogosto tega ne verjamejo. Prepričano so, da se to trudimo prikazati predvsem v času volitev, nato pa na to prav kmalu pozabimo in vsak v svoji stranki ravnamo po svoje, največkrat tako, kot omisli ali zahteva tisti, ki uspe v stranki sebi zagotoviti največji vpliv in največjo medijsko pozornost. Torej, pogosto niti organi stranki ne, ampak praviloma kar posamezniki ali njihovi predsedniki.
Drugič. Razmisliti kaže, koliko sami prispevamo k uveljavljanju ustavnega načela tudi v odnosu do konkretnega obnašanja pri vprašanjih, ki zadevajo naš volilni okraj. Rezultati volitev v letu 1996 in veliko število izvoljenih občanov nam ne daje možnosti trditi, da je predstava ljudi in da so tudi naša ravnanja takšna, da razmišljamo in odločamo vedno predvsem glede na interese in koristi vseh državljank in državljanov; ravno obratno, naše konkretno ravnanje je zelo velikokrat povezano izključno z lokalnimi interesi svoje občine ali svojega volilnega okraja. Kadar gre za ta vprašanja, ravnamo predvsem v skladu z interesi te občine, tega volilnega okraja, in nas ne zanimajo mnoge posledice, ki jih bo taka odločitev imela za odnose v državi. To je zelo očitno ob proračunski razpravi, to je zelo očitno ob predlogih za razna vprašanja teritorialne organizacije ali sedežev državnih inštitucij - kar spomnimo se, kam vse smo sedeže in ministrstva že delili in locirali. Tako ravnanje se bo, se bojim, pokazalo tudi na tej seji, ko bomo odločali o referendumskih območjih za nove občine. Če je temu tako, če je v državnem zboru res - kot marsikdaj pišejo in tudi mi govorimo - najmočnejši županski lobi, povezan z interesi posameznih v občini in okraju, potem se ne smemo čuditi, da tudi državljanke in državljani ne verjamejo, da smo res vedno predvsem predstavniki vsega ljudstva, ne pa samo določenih volilcev.
Tretjič. Ugled državnega zbora in poslancev se lahko krepi le z odgovornim in kvalitetnim delom. Ne glede na razloge moramo ugotoviti, da našemu ugledu in zaupanju gotovo ne koristijo dejstva, da imamo več izrednih kot rednih sej; da skoraj nikoli ne znamo realno programirati svojega dela in se nam zato pogosto seje vlečejo v nedogled. Glede na preobilico točk dnevnega reda in slabo pripravljenost posameznih točk, največkrat niti v začetku seje, niti isti dan ne vemo, kaj bomo ta dan delali, ampak se odločamo kar sproti oziroma namesto nas o tem odločajo predsedujoči, da se, posebej v tem mandatu, vse bolj kršijo pravila demokratičnega ravnanja parlamenta. Državni zbor je v položaju, ko je popolnoma odvisen od vlade in vladne koalicije, svojega lastnega programa nima; svojih pravil delovanja se ne drži. Poslovnik je za koalicijo pomemben le še takrat, ko koristi njenim predlogom, pa še javnost se počasi navaja na to in se nam, opozicijskim poslancem, čudi, zakaj se pravzaprav jezimo, saj je vendar jasno, da sta vlada in večina v državnem zboru tista, ki imata vse v rokah, mi pa lahko samo čakamo na naslednje volitve. Ob tem pa je treba vedeti, da javnost parlamenta kljub temu ne zaznava tako; ampak da takrat, ko gre za odločitve, ki so v škodo ljudi - in teh je vsak dan več - običajno vsi slišimo, saj ste v državnem zboru sprejeli tako odločitev. Takrat pa ni nič več važno, ali je kdo takšni odločitvi oporekal ali je imel argumente proti ali ne, takrat ni več zaslužna ali kriva koalicija, takrat je naenkrat kar kriv cel državni zbor. Veliko primerov očitanega, nesprejemljivega ravnanja večine v državnem zboru je mogoče navesti. Če bi navajal vse, ne bi kmalu končal svojega uvoda, zato naj navedem le tri.
Prvič. Naj opozorim ponovno, in to bom delal najbrž še mnogokrat, kakorkoli je komu zoprno, na odločanje ob proračunu za leto 1997 in ob predlogu za povečanje sredstev za krvodajalce. To je tipičen primer, ko so poslanci morali glasovati po popolni strankarski disciplini. Ko so namreč mnogi povedali, da mislijo drugače in so posamezniki celo morali zapustiti dvorano, da jim ni bilo treba glasovati, tako kot jim je bilo ukazano in ko hkrati vsi vemo, da ni šlo niti za noben princip, niti za velika sredstva, niti za to, da bi postal ogrožen državni proračun ali blaginja države, ampak da je šlo enostavno samo za to, da se ni smel sprejeti amandma, ki ga je predlagala opozicija in so disciplinirano poslanci koalicije morali z ustreznimi znaki glasovati.
Drugi tak, res tipičen primer, je bilo odločanje o spremembah in dopolnitvah zakona o prometnem davku. Vsem je bilo jasno, da na podlagi veta državnega sveta zakon predvideva neustavni rok oziroma rok, ki je že zdavnaj mimo, bilo so dana opozorila od sekretariata, od poslancev. Ne, bilo je treba to očitno protiustavno stanje izglasovati, čeprav se je vedelo, da, če bi se sklical državni zbor v decembru mesecu in če bi se koalicija bila sposobna sestati, bi lahko ta veto dali na glasovanje tudi pred decembrom.
In končno. Mnoge odločitve državnega zbora o sklicu izrednih sej in o sprejemanju zakonov po hitrem postopku so, to pač v opoziciji skozi ugotavljamo, v očitnem nasprotju s poslovnikom. Do takega dela državnega zbora prihaja samo zaradi tega, ker vlada pravočasno ne zmore, ne zna, noče, pozabi, se ne uspe uskladiti in podobno, pripraviti zakonov. Tisti moment, ko jih pripravi, pa računa, da so tudi že sprejeti in zato zahteva, da se dajo, ali na izredno sejo ali po hitrem postopku, opozicija bo že svoje povedala, mi bomo pa svoje izglasovali. Mislim, da je takšno stanje slabo, skrajno slabo, tudi danes smo imeli vrsto takšnih primerov.
Spoštovane kolegice in kolegi! Vem, verjamem, da se nam je vsem skupaj ali pa marsikomu zdelo poslušati to, kar sem govoril, zoprno, in da ste mnenja, da pravzaprav ne kaže ponavljati tega, ker s tem smo neprijazni drug do drugega. Vendar se nam je zdelo prav, da hkrati ob sporočilu, da ne bomo podprli predloga za spremembe 82. člena ustave, povemo tudi nekaj teh opozoril. Z njimi smo želeli poudariti, da je prav, da tudi poslanke in poslanci razumemo, v čem in zakaj so bile zahteve volivk in volivcev, ki so v tako velikem številu podpisali pobudo za ustavne spremembe in zahtevali večjo odgovornost, če je treba tudi odpoklic poslancev državnega zbora. Prepričani smo, da je ta njihova zahteva vsebinsko več kot upravičena, formalno pa težko izvedljiva ali nezmožna. Zato upamo, da danes, ko bomo odločali o tem, ne bomo to zahtevo le formalno zavrnili, takšno bo vsaj naše glasovanje, ampak da bomo vsaj malo poskušali, če drugače ne, vsaj ob tej točki, če že ob naslednji ponovno ne, ugotoviti, da je tudi na nas precej, da bi lahko zagotovili drugačno kvaliteto dela državnega zbora in tudi naš skupni drugačen odnos do tistih, ki so nas izvolili. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Potrču. Želi še katera poslanska skupina besedo? (Ne želi.)
Potem prehajamo na besede oziroma možnost, da spregovorijo poslanke in poslanci. Pisnih razprav ni bilo. Tisti, ki se niso pisno prijavili k razpravi, tistim bom omejil na 5 minut. Kdo želi besedo? Ne želite besede? Potem pomeni, da smo razpravo zaključili. Zaključil bi splošno razpravo in bi prešel na glasovanje.
Ustavna komisija predlaga državnemu zboru, da glasuje o naslednjem sklepu:
"Na podlagi predloga več kot 40 tisoč volivk in volivcev se začne postopek za spremembo prvega odstavka 82. člena ustave Republike Slovenije. Ustavna komisija predlaga zboru, da navedeni sklep zavrne." Odpiram razpravo o predlaganem sklepu. Ali želi kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo o predlogu sklepa in prehajamo na glasovanje.
Predno preidemo na glasovanje, pa bi vas rad opozoril, da bo skladna z drugim odstavkom 168. člena ustave Republike Slovenije predlagani sklep sprejet, če bosta zanj glasovali dve tretjini navzočih poslancev državnega zbora.
Na glasovanje dajem predlog sklepa. Predlog sklepa, ki sem ga že tudi prebral. Na podlagi predloga kot več kot 40 tisoč volivk in volivcev se začne postopek za spremembo prvega odstavka 82. člena ustave Republike Slovenije in ga zavrne. Ugotavljamo prisotnost! Oprostite, da ne bo nejasnosti pri glasovanju.
Ustavna komisija torej predlaga zavrnitev. Sklep se glasi:
"Na podlagi predloga več kot 40 tisoč volivk in volivcev se začne postopek za spremembo prvega odstavka 82. člena ustave Republike Slovenije." To je predlog sklepa.
Jaz sem prej seveda prebral, tudi vsebino stališča ustavne komisije. Se opravičujem!
Sklep bo sprejet, če ga podpre več kot, če bo zanj glasovalo dve tretjine navzočih poslancev državnega zbora. Ugotavljamo prisotnost! (56 poslancev.)
Kdo je za predlagani? Torej, nihče se ni oglasil. Mislim, da sem korektno vodil in sem zaključil razpravo. Proceduralno? Ampak med glasovanjem smo. Torej, gospod Špiletič ne morem vam dati besedo.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsednik samo prosil bi, če še enkrat jasno in glasno poveste, o čem glasujemo. Namreč enkrat ste obrnil vprašanje pozitivno, enkrat ste ga negativno. Prosim, dajte jasno povedati, o čem glasujemo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: V svojem drugem posegu sem povsem jasno povedal. Državni zbor glasuje o naslednjem sklepu: "Na podlagi predloga več kot štirideset tisoč volivk in volivcev se začne postopke za spremembo prvega odstavka 82. člena Ustave Republike Slovenije." O tem sklepu državni zbor glasuje. Še enkrat bomo ugotavljali prisotnost. Ugotavljamo prisotnost! (61 poslancev.)
Kdo je za navedeni sklep? (16 poslancev.) Je kdo proti? (44 poslancev.)
Na podlagi izida glasovanja ugotavljam, da sklep ni bil sprejet.
S tem zaključujem 1. točko dnevnega reda 8. seje.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA OBRAVNAVO STRATEGIJE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA VKLJUČEVANJE V EVROPSKO UNIJO TER PREDLOGA SKLEPOV IN STALIŠČ. Strategijo je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Matično delovno telo pa je v obravnavo in sprejem zboru predložilo predlog sklepov in stališč. Sprašujem, ali želi predstavnik vlade besedo? Želi. Besedo dajem ministru za evropske zadeve, gospodu Igorju Bavčarju.
IGOR BAVČAR: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovane poslanke in poslanci, gospe in gospodje! Ko nas bodo vnuki spraševali, kaj smo počeli ob koncu 20. stoletja, ali jim bomo lahko odgovorili: "Delali smo državo". In ko bodo hoteli vedeti, kaj vendar pomenijo te težke besede, jim bomo morali znati povedati, da so se ob koncu 20. stoletja na novo postavljali temelji njihove nove prihodnosti. Da se bo treba znati odločiti, kam in kako. Težo naših dejanj bodo sicer merili tako novinarji kot zgodovinarji. Toda prav pravi razsodniki bodo šele naše vnukinje in vnuki.
To seveda ne pomeni, da ni že danes mogoče preverjati lastnih odločitev. Ne. To, recimo počnemo prav danes. Pomeni pa, da se zavedamo vprašanj, ki bodo pestila tudi njih. Ali bodo še vedno na svoji zemlji, ali bodo s svojim znanjem še vedno prednjačili na svetovnih univerzah, ali bodo izvažali Software, ali bodo lahko s Prešernom rekli, da ne vrag le sosed bo mejak, ali bodo, z dvema enostavnima besedama, živeli bolje? Skozi to perspektivo je treba brati Strategijo Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo in voditi današnjo razpravo.
Strategija je nedvomno eden ključnih dokumentov, ki ga je slovenska vlada sprejela in ki ga bo ta državni zbor, upam, potrdil za varno prihodnost naših novih rodov. Prav zato je treba biti do nje kritičen. A ne morda zato, da bi s "cefranim" odstavkom kupovali čas za parlamentarno razpravo, temveč zato, ker si z njo vsi skupaj krepimo pomen v prihodnosti. Načrtujemo odločitve v vsakem posameznem vladnem resorju, v vsakem segmentu našega gospodarskega, političnega in družbenega življenja. Vlada bo za to skrbno prisluhnila vsem stališčem.
Na slovenskih geografskih prostorih že dolgo ni bilo tako jasno izražene volje o tem, kam je treba usmeriti svojo energijo in kaj lahko dosežemo, če bomo le dovolj odprti za izzive. Iz lastnih izkušenj sami najbolj vemo, da je Slovenija vedno dobivala prav z odprtostjo. Tudi v prejšnji državi je bila znana slovenska odprtost eden adutov gospodarske učinkovitosti najsevernejše republike. Z geslom o svoji odprtosti smo konec osemdesetih let načrtovali svojo samostojnost. Odprtost v sodobni družbi ne pomeni ranljivosti, ampak moč. Ni le nasprotje zaprtosti, je tudi najboljši protistrup zavrtosti in zastrtosti. Odprt pa si lahko le, če si gotov sam vase. Gotov vase je tisti, ki ve, kaj hoče in tudi kako do tega priti.
Strategija Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo ima ambicijo dati vladi, parlamentu in vsem nam potrebno gotovost, ki jo potrebujemo s tem, da jasno opredeljuje naše cilje in poti do teh ciljev. Zato je strategija za vključevanje v Evropsko unijo predvsem strategija izvijanja iz inercije, ki nas je marsikje predolgo uspavala. Nobena fraza ni, ko ves čas trdimo, da so spremembe v prvi vrsti nujne zaradi nas samih. Celo če bi se Slovenke in Slovenci na svoji poti v prihodnost odločili za vzporedno pot po robu združene Evrope ali celo mimo nje, je popolnoma jasno, da bi se globalnih strukturnih sprememb, ki se jih lotevamo, vseeno morali lotiti, če bi sploh hoteli kam priti. Res izjemno zgodovinsko priložnost, ki hkrati pomeni privilegij in težavo, ko državna osamosvojitev sovpada s procesi integracije, je zato smiselno izkoristiti za pospešek nujnim reformam. Reformi davčnega in pokojninskega sistema, reforma finančnega sektorja, reforma javnih gospodarskih služb, liberalizacija cen, reforma podjetniškega sektorja, naj ostanem le pri njih, te reforme so torej nujne zaradi nas samih.
Naj nediplomatsko rečem, da je pričujoča strategija prvi in tudi zadnji res splošni in vseobsegajoč dokument, ki naj še enkrat povzame tisto, o čemer v prihodnosti ne bo več razprave. Naj nas torej zadnjič spomni, da je ta visoki zbor 15.julija lansko leto ratificiral sporazum o pridružitvi in tako jasno povedal, kako razume sporočilo časa in voljo ljudstva.
Osnovni cilji so kristalno jasni. Povsem nedvoumno so tudi zapisani v uvodu. Prvič, utrditev demokratičnega političnega sistema in okrepitev delovanja tržnega gospodarstva, pospešitev družbenega in gospodarskega razvoja Slovenije, okrepitev političnega in gospodarskega sodelovanja z državami članicami unije, okrepitev ugleda in pogajalske moči ter utrditev varnostnega in mednarodno-pravnega položaja Slovenije v Evropi in v svetu, ter utrditev mednarodne identitete Slovenije kot miroljubne in v integracijske procese usmerjene države.
Spoštovane gospe in gospodje! Strategija, ki je pred vami, ni brez slabosti. Nekatere pomanjkljivosti so popravljene že v resornih študijah, kakršna je, denimo, tista o kmetijstvu, ki so jo pripravili slovenski kmetijski strokovnjaki. Sedaj gre le še za to, da jo sprejmejo tudi vladni uradniki. Na nekatera nerešena vprašanja so opozorila pristojna parlamentarna telesa. Vaše dosedanje pripombe, sklepi in stališča nas obvezujejo, da napake popravimo in odpravimo predvsem pri pripravi pogajalskih izhodišč za posamezna področja. Vlada se je zato že organizirala v petindvajsetih delovnih skupinah za pripravo pogajalskih izhodišč. Delovne skupine so se v decembru začele sestajati in opravljati tako imenovani notranji pregled usklajenosti zakonodaje, ki je potreben, preden se začne pregled primarne in sekundarne zakonodaje z Evropsko unijo, načrtovan za drugo polovico aprila.
Kaj nas torej čaka neposredno po obravnavi strategije v letošnjem letu? Luksemburški sklepi so dokončno začrtali proces širitve unije, ki bo formalno potekal na treh nivojih. Na prvem, to je na nivoju evropske konference, ki se bo začela 12. marca in ki naj bi vključevala vse potencialne kandidatke za članstvo, bodo obravnavana predvsem vprašanja s področja 2. in 3. stebra. Na drugem nivoju, ki bo obsegal vseh deset kandidatk iz srednje in vzhodne Evrope, bo unija začela dejanski proces širitve. 30. marca naj bi formalno začeli proces z vsemi kandidatkami, ne le s tistimi najbolje pripravljenimi. Na tretji ravni se bodo, skladno z maastrichtsko pogodbo dejansko začela pogajanja za članstvo in sicer z odprtjem medvladne pogajalske konference med unijo in kandidatko. Začetek konference je predviden 31. marca letos. V skladu s sklepi iz Luksemburga bo Evropska unija poostrila svoje mehanizme, nadzore in ocenjevanja napredka kandidatk, ki naj bi postale nove članice. Ocenjevanje bo potekalo na podlagi prioritet pristopnega partnerstva, dokumenta unije, ki je v osnutku že na voljo tudi vam, in državnega programa za izvajanje akija, katerega zakonodajni in s tem najpomembnejši del ste prav tako v osnutku prejeli danes. Državni zbor ga bo znotraj programa svojega dela sprejel.
Program pristopnega partnerstva je postal mehanizem, ki na enem mestu združuje tehnično in finančno pomoč, ki jo unija daje za prilagajanje kandidatk. V primeru, da države kandidatke kratkoročnih prioritet pristopnega partnerstva in obvez, ki si jih bodo same postavile znotraj državnega programa, ne bodo izvedle, bodo izgubile določena finančna sredstva iz programa Phare, če ostanem zgolj pri teh posledicah. V procesu, ki ga začenjamo z aprilom, torej najprej sledi pregled usklajenosti zakonodaje držav kandidatk za kikomuniter. To je celoto pravnih aktov, ki jih je unija sprejela od svojega nastanka. Ta analitični pregled je formalno sicer izven pogajalske konference, dejansko pa je izjemno važno opravilo, ki naj bi predvidoma trajalo tja v začetek prihodnjega leta. To, kar nas čaka po tej razpravi, je cel splet posamičnih izjemno važnih opravil, ki bodo potekala tako rekoč hkrati: temeljit pregled zakonodaje in podzakonskih aktov, prevod obsežnega svežnja tujih in domačih predpisov, sprejem nove, s predpisi unije usklajene zakonodaje in uveljavitev nediskriminatornih rešitev zavarovanja naših interesov, izdelati pogajalska izhodišča in k temu pritegniti slovensko stroko, sestaviti pogajalsko ekipo, ki bo nekaj let sodelovala v zahtevnem poslu, skrbno pretehtati pogajalsko strategijo in taktiko, skratka, dobro koordinirati celoten projekt in o njem sproti obveščati javnost, volilke in volilce, ki bodo o našem vstopu v unijo na koncu odločali na referendumu, skladno s stališčem in sklepom tega visokega zbora.
Dovolite mi gospe in gospodje, da vam zatrdim, da se tudi sam osebno kot minister za evropske zadeve zavedam velike odgovornosti, ki stoji pred nami. Globoko sem prepričan, da sta enotna politična volja in angažma najboljših kadrih, ki jih Slovenija ta hip premore dve ključni predpostavki za uspeh tega projekt. Še preden se torej lotimo mikrokozmosa evropskih zvezdic in Slovenije kot evropske zvezde, pa bi rad uvodoma potegnil tri poudarke, za katere bi rad, da nanje računate tudi vi. Kot taki sicer ne ponujajo veliko priložnosti za govorniške nastope, so pa po mojem prepričanju temelji naše odločenosti in zaveze prihodnosti. Znanje je prvo med njimi. To velja čisto za vse ravni družbe, od osmošolca, ki bo leta 2002 prvič okusil volilno pravico, prek njegovega učitelja, ki bo morda podiplomski študij želel nadaljevati na Danskem, do njegove soproge, ki bo jutri raziskovala pomen javnih gozdov v Sloveniji z ozirom na veljavne mednarodne dokumente s tega področja. V znanju smo močni, po moje močni kot le malokje drugje. Sami dobro veste, da se danes bitke v svetu ne vodijo več s tanki, ampak s tink-tanki, valilnicami idej, ki nato pogajanjajo cele mašinerije, cele industrije. Znanje je naša prva velika priložnost. Ljudje so druga. V trenutku, ko se svet globalizira in nezadržno manjša, je seveda mačji kašelj preseliti cele veje industrije iz enega konca sveta na drugega. Toda tisto, česar se ne da nikjer na svetu kupiti, sta prav tradicionalna pripadnost in pregovorna kultura slovenskega naroda; ta ima povsod svojo ceno in o njej se ne bomo pogajali. Zato se nam ni treba bati stereotipa o "delovnih Janezih", s katerim smo izšli iz prejšnje države. Nasprotno, vključevanje v Evropsko unijo je za mlado slovensko državo lahko priložnost, da to dokažemo tudi drugim. Slovencev nas ni veliko, zato je potrebno brez vsakršnih političnih predsodkov spodbuditi in organizirati vse dragocene, kreativne, sposobne in z znanjem opremljene ljudi. Če bomo to znali in zmogli, bomo našli tudi odgovore na mnoga vprašanja, ki so danes še odprta, na mnoge dileme, ki nas čakajo v pogajanjih z Evropsko unijo, in tiste, ki jih bomo kot polnopravni člani delili z ostalimi članicami.
Spoštovane gospe in gospodje! S tem, ko svet v času globalizacije postaja manjši, majhne države paradoksalno ostajajo enako velike, če ne celo večje.
In mi državo imamo, kar je tretji poudarek, ki bi ga rad izpostavil na koncu. Narod pridobi svojo nacionalno samozavest, ko dobi svojo državo. Odslej se nacionalni ponos krepi z razvijanjem državnih in drugih ustanov in z meddržavno uspešnostjo. Če bomo to orodje znali pravilno uporabljati, nas ne sme biti strah izzivov, ki so pred nami. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu ministru Bavčarju. V imenu vlade želi spregovoriti tudi minister za ekonomske odnose in razvoj, dr. Marjan Senjur. Prosil bi podpredsednico, gospo Okretičevo, če me nadomesti pri vodenju seje.
DR. MARJAN SENJUR: Spoštovani predsednik, poslanke in poslanci! Dogovorili smo se, da bi bila predstavitev vlade v dveh delih: najprej minister Bavčar, potem pa še jaz. Jaz ne bom govoril o formalnih vidikih strategije Republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo, niti o njeni dispoziciji, niti o njenem povzetku, temveč bom govoril o nekaterih vsebinskih vidikih, ki jih mora Slovenija uresničiti, da se bo lahko pravočasno in, kar je pomembno, enakovredno vključila v Evropsko unijo.
Najprej želim opozoriti na izhodiščno postavko vseh naših razprav o Evropski uniji. Slovenija se želi vključiti v Evropsko unijo zaradi svojih lastnih interesov. Slovenija želi izpolniti pogoje za vstop v Evropsko unijo, ker je to v njenem lastnem interesu; ker Slovenija želi doseči življenjsko raven razvite Evrope, ker Slovenija želi civilizacijsko, kulturno in gospodarsko živeti, tako kot razviti v Evropi, upoštevaje pri tem, seveda, slovenske kulturne in etnične značilnosti Slovenije. Torej, mi se vključujemo v Evropsko unijo zaradi nas samih.
Govoril bom predvsem o ekonomskih vidikih strategije in sicer o naslednjih vidikih (tako da naredim neko vnaprejšnjo predstavitev, o čem bom govoril): govoril bom o gospodarski razvitosti Slovenije, o gospodarski rasti, o stabilnem makroekonomskem okolju, delujočem tržnem gospodarstvu, o odprtosti gospodarstva in prostem pretoku blaga, kapitala, storitev in ljudi, o ekonomski in socialni koheziji, o uskladitvi s pravili enotnega trga in o rokovniku.
Najprej o gospodarski razvitosti. Slovenija je v letu 1995 glede na bruto domači proizvod na prebivalca po kupni moči dosegla 60% ravni povprečja Evropske unije 15 držav. Evropska unija postavlja mejo 75% povprečja Evropske unije kot tisto mejo, ki loči manj razvite države članic znotraj držav Evropske unije. Če bi se mi sedaj, taki kot smo, vključili v Evropsko unijo, bi bili manj razvita država v tej družbi, bili bi celo najmanj razvita država v Evropski uniji, bili bi za Portugalsko in Grčijo. Mislim, da Slovencem to ne bi bilo všeč. Zato naredimo en miselni eksperiment, ne bo predolgo trajalo, kako bi se izognili takemu položaju nerazvitosti znotraj Evropske unije. Če bi hipotetično predpostavljali, da bi povprečna letna stopnja rasti v Evropski uniji bila 2% letno, v Sloveniji pa 4%, kar pomeni, da bi bila razlika 2%-ni točki, bi mi, Slovenija, dosegli povprečje Evropske unije v 25-ih letih. Če bi razlika v stopnji rasti bila 3%-ne točke, bi povprečje Evropske unije dosegli v 17-ih letih. Ob razliki 3%-nih točk v stopnji rasti bi Slovenija dosegla 80% ravni Evropske unije približno v 10 letih, se pravi okrog leta 2005 pod pogojem, da rastemo za 3%-ne točke hitreje kot povprečje Evropske unije. Po optimistični varianti se bomo vključevali v Evropsko unijo v letih 2002 do 2005, v tem času bi torej Slovenija lahko dosegla raven 70% do 80% povprečja Evropske unije, če bi seveda dovolj hitro rasli.
Treba je še eno stvar upoštevati, da Slovenija se ne bo sama vključevala v Evropsko unijo, ampak v skupini drugih držav in Slovenija je najbolj razvita država med kandidatkami v Evropsko unijo. Indeks bruto domačega proizvoda na osebo po kupni moči za vso Slovenijo glede na povprečje štirih držav: Češke, Madžarske, Poljske in Estonije je približno 167%, pomeni, da je Slovenija za dve tretjini bolj razvita od povprečja teh štirih držav. No, torej, če bi se sočasno s Slovenijo vključevala v Evropsko unijo še ta četverica, kar se bo tudi dejansko zgodilo, potem bi lahko pričakovali, da bo ob vstopanju v Evropsko unijo Slovenija nekje na meji med manj razvitimi in srednje razvitimi državami v Evropski uniji. Kaj to pomeni? To pomeni, da bo Slovenija sicer dobivala neto sredstva iz Evropske unije, vendar ta sredstva ne bodo znatna, ker ona ne bo med najbolj nerazvitimi državami v Evropski uniji, kar je sicer dobro.
Razvojno dohitevanje Evropske unije je eno od osnovnih namenov, zakaj se vključujemo v Evropsko unijo. Slovenja se vključuje v Evropsko unijo zato, da ne bi razvojno zaostala, temveč, da bi razvojno dohitevala Evropsko unijo, zato je sestavni del vključevanja v Evropsko unijo hitrejša gospodarska rast. Problem je v tem, da se Slovenija trenutno razvija po stopnji 3 do 3,5% letno, Evropska unija pa po stopnji 2 do 3%. Razlika v prid Slovenije je samo 1%-na točka. Ob taki rasti Slovenija prepočasi dohiteva Evropsko unijo, zato ne moremo biti zadovoljni s sedanjim gospodarskim stanjem. Ključni problem Slovenije je hitrejša gospodarska rast. Ukrepe, ki smo jih zapisali v strategiji, moramo uresničiti, če želimo hitreje rasti, če želimo dohitevati življenjski standard v Evropski uniji.
Za pospeševanje hitrejšega gospodarskega razvoja bi lahko podali nekaj dejavnikov, vendar jaz o njih ne bom govoril,ker to ni sedaj namen. V času priprav na Evropsko unijo Slovenija mora začeti izpolnjevati pogoje za dosego popolne makroekonomske stabilnosti, ki jo je Evropska unija opisala s petimi maastrichtskimi konvergenčnimi kriteriji. Teh kriterijev, sem rekel, da jih je pet. Slovenija izpolnjuje dva, to sta fiskalna kriterija. Ne izpolnjuje pa treh denarnih kriterijev, vključeno teh v Slovenijo je eden, in to je stopnja rasti - inflacija. Če bo in ko bo Slovenija uspela znižati stopnjo rasti cen na povprečno raven Evropske unije bo lahko izpolnila tudi druge konvergenčne kriterije. Konvergenčni kriteriji niso pogoj za vstop v Evropsko unijo, so pa pogoj za vstop v Evropsko monetarno unijo. Na to opozarjam zato, ker mislim, da ni smotrno že sedaj odpirati vprašanja morebitnega vključevanja Slovenije v Evropsko monetarno unijo. Ta tema bo aktualna, če bo, čez nekaj časa. Zdaj je naša pozornost usmerjena k bližnjici, to je v Evropsko unijo.
Ključno vprašanje ekonomske politike v letih 1998, 2001 je vprašanje rasti oziroma inflacije, rasti cen oziroma infalicje. V letu 1997 je bila inflacija 9.1%, merjena z indeksom drobnoprodajnih cen. V letošnjem letu bomo uporabili predračunsko stopnjo inflacije 8%, merjeno z indeksom cen življenjskih potrebščin.
V cenah se odražajo poglavitni problemi nekega gospdarstva, zato je stabilizacija cen več kot zgolj zgodba o cenah. Stabilizacija cen je zgodba o celotnem našem gosopodarstvu. Stabilna cena se imenuje, vendar ne zadoesten razlog ali pogoj za gospodarsko rast. Nizke obrestne mere, stabilen devizni tečaj so možni samo ob stabilnih cenah. Mislim, da moramo ohraniti cilje ekonomske politike, da do konca leta 2001 dosežemo stopnjo rasti cen okrog 4% do 5%.
Drugo ključno vprašanje ekonosmske politike je področe javnih financ, kjer je potrebna nadaljnja reforma davčnega sistema, ki bo omogočila uvedbo davka na dodano vrednost, kar bo harmoniziralo naš davčni sistem z davčnim sistemom v Evrospki uniji. Prav tako je potrebno reformirati javne izdatke, da bo mogoče njihovo nadaljnje zviševanje deleža v bruto domačem proizvodu. Končni namen ureditve javnih financ je, da bi bila davčna obremenitev našega gospodarstva zmerna, da proračun ne bi imel ... (nerazumljivo) primanjkljaja in da javni dolg ne bi rasel. Slovenija že ima delujoče tržno gospodarstvo, ki je pa še vedno v tranziciji, v bolj vrelo fazo tržnega gospodarstva. Ključna točka razvoja tržnega gospodarstva je reforma podjetniškega sektorja. Ta zajema dokončanje olastninjenja družbene lastnine in večjo privatizacijo državne lastnine, potrebna je sanacija in prestrukturiranje podjetij. Pomembna postavka v razvoju tržnega gospodarstva je vzpodbudna klima za nastajanje novih podjetij, posebno še majhnih, pravica za ustavnavljanje podjetij mora biti prosta in enako dostopna za domače in tuje podjetnike, svobodno oblikovanje cen je ključna postavka trženga gospodarstva, večina cen v Sloveniji se že oblikuje svobodno glede na tržne razmere, pod nadozorom je okoli 20% vseh cen. Nekaj jih bo treba še spustiti, vseh pa se tako ali tako ne da spustiti.
Tržna konkurenca je v Sloveniji še nezadovoljivo rešeno vprašanje, prisotna je visoka zašita nekaterih proizvodov, predvsem kmetijskih proizvodov. Nekonkurenčen je položaj nekaterih panog, predvsem gospodarsko-infrastrukturnih in storitvenih dejavnosti.
Na področju storitev je potrebna večja odprtost; prej ali slej bo trgovina, bančništvo, zavarovalništvo, finance, morale biti odprte za konkurenco. Slovenija ima urad za varstvo konkurence, ki bo v prihodnje moral okrepiti svojo dejavnost. Standardizacija proizvodov, tehničnih predpisov, certifikacija proizvodov in postopkov je nujen predpogoj za dobro delujoče tržno gospodarstvo; tukaj nas čaka veliko strokovnega in podrobnega dela. Tržna inšpekcija in varstvo potrošnikov je nujen predpogoj za delujoče tržno gospodarstvo. Odprtost slovenskega gospodarstva je še kar visoka. Razmerje med izvozom in bruto domačim proizvodom je okrog 60%. Podobnost strukture izvoza in uvoza Slovenije z EU je zelo visoka; to je tudi zato, ker okrog dve tretjini naše menjave opravljamo z Evropsko unijo. Slovenija je konvertibilna na tekočem računu plačilne bilance, kar pomeni, da že skoraj postajamo odprti za prost pretok blaga. Do leta 2001 lahko pričakujemo, da bomo imeli praktično prosto trgovino s skoraj tridesetimi državami Evrope.
Prost pretok storitev je nova tema v svetovnih razmerah. Upam, da bo Slovenija sledila dogajanjem v svetu. Zavedamo se, da storitve prevzemajo dominanten delež v strukturi proizvodnje razvitih držav - prav tako bo tudi v Sloveniji - in da je zato pričakovati, da se bo delež storitev v mednarodni menjavi vse bolj večal. Slovenija mora biti in tudi želi biti del tega eksponzivnega (?) svetovnega trga storitev.
Kar se tiče prostega pretoka kapitala, je treba razločevati tuje neposredne investicije in portfelje investicij. Pritok tujih neposrednih investicij naj bo čim bolj prost, in je že sedaj kar znaten, vendar še ne zadosten. Izhodne tuje neposredne investicije pa je treba bolj spodbujati. Prost pretok portfelje investicij pa je pričakovati proti koncu tranzicije v tržno gospodarstvo. Pomemben predpogoj in sestavni del prostejšega pretoka storitev in kapitala je reforma finančnega sistema. Na področju bank, zavarovalnic in drugih nedenarnih in finančnih inštitucij mora priti do pomembnega razvoja. To je ena pomembnih nalog, ki jih Slovenija mora opraviti v pripravah na vstop v Evropsko unijo.
Slovenija je že do določene mere konkurenčna na področju industrijskih proizvodov. Ona mora postati konkurenčna tudi na področju storitev, trgovine, bančništva, zavarovalništva, financ, intelektualnih storitev. Slovenija mora biti tukaj prisotna. Morebitna pretirana in predolgotrajna zaščita, ki bi jo izločila iz konkurenčnega boja na teh področjih, bi ji škodovala. Pozivanje na začito pri tuji konkurenci je v tem primeru samomorilsko. Koncept slovenskih podjetij, ki igrajo v slovenski ligi, celo v športu ni več mogoč, kaj šele v gospodarstvu, ki je po svoji naravi globalno.
Rdeča nit strategije vklučevanja v Evropsko unijo je uveljavljanje tržnega gospodarstva. To ima, vsaj na kratek rok, negativne posledice na brezposelnost, na socialne razlike in na regionalne razlike. Ekonomska in socialna kohezija - to je nov izraz, ki se sedaj uporablja v gradivih Evropske unije, verjetno pomeni nekaj takega kot sožitje - je ena od političnih prioritet Evropske unije in je tudi politična in ekonomska prioriteta Slovenije. Zato morajo biti sestavni deli nacionalne strategije ukrepi za zniževanje brezposelnosti, za zmanjševanje socialnih razlik, posebno še za odpravljanje absolutne revščine ter za zmanjševanje regionalnih razlik znotraj države. To sicer ni pogoj za vstop v Evropsko unijo in je v nacionalni pristojnosti, vendar je to nujno zaradi ohranjanja nacionalne kohezije, zaradi socialne povezanosti. Zato je tudi potrebno, da se politično omogočijo reforme, ki so potrebne, da se nacionalno gospodarstvo pravočasno usposobi za delovanje na enotnem notranjem trgu Evropske unije.
Evropska unija posveča posebno pozornost regionalni razvojni politiki, posebno znotraj Evropske unije, med državami članicami, za kar ima na razpolago kohezijski sklad in strukturne sklade. Slovenijo seveda tudi zanima regionalna razvojna politika, tudi znotraj Slovenije. Zato je potrebno voditi ustrezno regionalno razvojno politiko na območjih, ki se soočajo z resnimi težavami glede dohodka, glede zaposlitve, glede infrastrukture in glede poseljenosti. Zaradi tega je potrebno vzpostaviti ustrezne regionalne institucije in instrumente, ki bodo te razvojne težave odpravljale in ki bodo omogočale sodelovanje pri koriščanju morebitnih sredstev iz skladov Evropske unije. Države kandidatke bi se naj zavezale z nacionalnimi programi za uskladitev z "acquisom" oziroma pravili enotnega trga. Delovni dokumenti Evropske unije zahtevajo od kandidatk visoke standarde prevzema in uresničitve pravil enotnega trga. Ti standardi so izraženi v številnih načelih in natančnih smernicah, ki jih imenujejo direktive. Mislim, da je to koristno in v pomoč. Na uskladitev bi lahko gledali kot na formalno tehnično operacijo. Pogosto se tudi tako gleda in to celo na strani Evropske unije, vendar ne gre za golo uskladitev, ki bi bila odvisna od proste volje in zavzetosti vlade, da to doseže. Doseganje visokih standardov, pravil enotnega trga je določena tudi s stopnjo gospodarske razvitosti. Razvit trg in razvite tržne institucije so možne samo v relativno razvitih državah. Ni mogoče govoriti o visoko razvitih tržnih institucijah, mehanizmih v razmerah nerazvitega gospodarstva. Ni mogoče zato kar tako mehanično predstavljati institucij. Če bo Slovenija hitro rastla in bo s tem bolj razvita, če bo dosegla makroekonomsko stabilnost in urejene javne finance, če bo imela konkurenčna podjetja, proste cene, tržno konkurenco, če bo imela odprto gospodarstvo za prost pretok blaga in kapitala, potem bo izpolnjevanje pravil enotnega trga posledica in tehnično operativna formalnost. V takem kontekstu bo Slovenija med kandidatkami gotovo v vodilnem položaju. Slabo bi bilo, če bi Evropska unija zahtevala od kandidatk izpolnitev formalne uskladitve, formalna uskladitev z "acquis communautaire", češ, vsebina pa bo izpolnjena pozneje po vstopu v Evropsko unijo. Zakaj bi to bilo za nas slabo, ker v tem primeru sposobnost za izpolnitev pogojev ne bi bila več odločujoči kriterij za vstop, v takem primeru bi Slovenija izgubila eno od svojih pomembnih prednosti in to je njena razvitost. Žal je tak pristop deloma prisoten v Agendi 2000. Mislim, da bi bilo prav, da Slovenija zato zastopa stališče, da naj se upošteva tako uskladitev pravil enotnega trga, kot tudi sposobnost uresničitve pravil enotnega trga. Uskladitev naj ne bo samo na papirju, temveč tudi v resnici. Mislim, da to stališča bi bilo v našo prid. Za pripravo nacionalne strategije vstopa v Evropsko unijo bi bilo koristno poznati čas morebitnega vstopa. To je še vedno odprto. Ne vemo, če bo to leta 2002 ali leta 2005 ali morda kdaj drugič. Glede na končni datum vstopa bi bilo treba prilagoditi rokovnik ukrepov za doseganje pogojev za vstop. Če bi bila Slovenija edina kandidatka, to ne bi bilo tako pomembno vprašanje. Slovenija bi se pač vključila v Evropsko unijo, ko bi bila pripravljena. Zdaj na to, da sočasno kandidira za vstop več članic, pa svetujem, da se postavimo na stališče, da Slovenija želi biti vključena v prvi skupini, pa tudi če bo to edina skupina, zato je potrebno tempirati kot verjetni rok najbližji možni rok. To je razlog, da Slovenija tempira svojo strategijo na leto 2002, ko je prvi možen rok za vstop. Do konca leta 2001 bi naj Slovenija bila pripravljena. Vemo, da je to optimističen rok, vendar v danih razmerah ni mogoče drugače pristopati.
Drugo vprašanje v zvezi z roki, je rokovnik prioritete posameznih ukrepov, ne celote. Tukaj moramo upoštevati, da se Slovenija vključuje v Evropsko unijo zaradi svojih lastnih interesov in ne zaradi interesov drugih.
To je odločilno pri določanju rokov pri posameznih ukrepih. Na primer vemo, da bi nekateri lobiji v Evropski uniji želeli, da se Slovenija takoj popolnoma odpre pri pretoku finančnega kapitala, da takoj zapre prostocarinske programe na mejah in podobno, vendar to ni v interesu Slovenije. Mi moramo skrbeti za interese Slovenije, ker mi odgovarjamo za Slovenijo in ne drugi. Zato bo določitev rokov izvedbe posameznih ukrepov sestavni del pogajanj.
In za zaključek bi opozoril samo še na tri teme, ker mislim, da bomo Slovenci morali nekaj spremeniti kar se našega mnenja tiče, ki ga slišimo v javnosti. Vključevanje v Evropsko unijo pomeni nekatere bistvene spremembe tudi v načinu mišljenja in obnašanja. Na kratko bom povedal, kje mislim, da je trenutno to sporno in ne bom na široko razpredal.
Prva taka tema je izvoz kapitala. Vsi vemo, da če hočemo uvažati blago, moramo blago tudi izvažati. Uvažamo sicer drugačne proizvode, kot izvažamo, vendar vemo, da v globalu v celoti izvoz in uvoz blaga morata biti izravnana. Verjeli ali ne, enako velja za uvoz in izvoz kapitala. Če želimo uvažati kapital na daljši rok, ga moramo tudi izvažati. Vsi vemo, da bomo uvažali drugačen kapital, kot ga bomo izvažali. Vendar mora slovenska javnost še sprejeti dejstvo, da je to nekaj povsem normalnega, da bomo tudi mi izvažali kapital. Slovenija mora postati večja uvoznica kapitala, ker s tem priteka v državo kapital, pa tudi tehnologija, znanje ipd, vse zato, da bi se lahko hitreje razvijala in zato Slovenija mora kapital tudi izvažati. Vse bolj se delovna mesta doma danes branijo v tujini, med drugim tudi tako, da se kapital izvaža v tujino. Slovenija je že tako daleč.
Druga tema, ki bi jo rad odgovoril. Ključno vprašanje odpiranja Slovenije Evropski uniji je tudi kadrovsko vprašanje. Podjetniki in menedžerji imajo pri tem ključno vlogo, ker so pač aktivnejši deli gospodarskih kadrov. Za naše podjetnike in menedžerje je še vse preveč načinov pričakovanje, da jim bo država nekaj dala in da ji bo pomagala; ali ugodnejši tečaj ali subvencije ali višje cene ali zaščito pred konkurenco. Za svoje težave radi iščejo izgovor v državi. Sestavni del urejanja gospodarstva, ki bo usklajeno z Evropsko unijo, je tudi ureditev razmerja med gospodarstvom in državo. In takrat bo veljalo, da za Evropsko unijo rabimo sposobne, samostojne in tekmovalne podjetnike in menedžerje.
Zadnja tema, na katero bi rad povedal nekaj. Zadnje čase slišimo precej o potrebi po zaposlitvi domačega znanja. Zelo se strinjam, da je v znanju ključ našega razvoja. Bojim se pa miselnosti, da tudi domače znanje zahteva zaščito pred konkurenco. Kdor želi živeti od svojega znanja, ne samo da se z njim ponaša, ampak da tudi od tega živi, mora razviti znanje, ki ima tržno vrednost. Domači kadri in domače znanje se lahko kali in se bogati samo v konkurenci. In se mora tudi uveljaviti v konkurenci, kjer nastopijo tuji kadri, tuje znanje in tuji kapital. Domače znanje, ki je samo za domača podjetja, ki potem delajo samo za domače dvorišče, imajo nizko tržno vrednost. Znanje, ki ga danes ni mogoče prodati na tujih trgih, ni veliko vredno znanje. To je sicer žalostno, ampak to je dejstvo, tako da bodo tudi naši znanstveniki in strokovnjaki morali spremeniti svojo miselnost v tem smislu, da se upošteva tudi tržno gospodarstvo.
In za zaključek. Ni ključno vprašanje razmerja med Slovenijo in Evropsko unijo vprašanje kapitala. Ključno vprašanje je vprašanje ljudi, kako se bodo naši podjetniki, menedžerji, naši znanstveniki, strokovnjaki, naši uradniki, naši delavci obnesli glede na tuje - to je bistveno vprašanje. Upam, da smo Slovenci dober kader, da se bomo uspešno po eni strani kosali in po drugi strani uspešno sodelovali z Evropejci. Res je, da se želimo vključiti v Evropsko unijo zato, da bi s tem pridobili. Res je pa tudi, da bomo tudi mi prispevali k Evropski uniji in to se od nas tudi pričakuje. Stopimo zato v Evropsko unijo samozavestni, zaupajoč v svoje sposobnosti. Če te sposobnosti še niso zadostne, se potrudimo, da jih bomo še razvili. Če danes še nismo sposobni stopiti v Evropsko unijo, to ne pomeni, da čez pet let ne bomo. Ključ našega vstopanja v Evropsko unijo je razvoj, razvoj nas in našega gospodarstva, in to mislim, da je osnovna misel strategije Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospodu ministru. Strategijo Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo je obravnavala tudi komisija za evropske zadeve kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi poročilo komisije o strategiji ter predlog sklepov in stališč. Besedo ima gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa, spoštovana gospa podpredsednica, spoštovane kolegice in kolegi! Komisija za evropske zadeve je kot matično delovno telo obravnavala strategijo, se z njo seznanila, sprejela sklepe in stališča. Glede na to, da ste prejeli to poročilo, ne bom reproduciral vsega, kar tukaj piše, bi pa rad opozoril na nekatere poudarke, ki so jih dali v konstruktivni kritični razpravi člani naše komisije. Ti so opozorili na premalo natančno opredeljene realne ocene posledic vključitve Slovenije v Evropsko zvezo, opozorili na pomanjkljivo enotnost metodološkega pristopa, na odsotnost časovne dimenzije izvajanja reform. Tudi na to, da strategija ni pregledna glede kadrovskih in finančnih posledic izvajanja ukrepov, da niso opredeljene pozitivne oziroma konkurenčne prednosti Slovenije pred pridruženimi državami in da niso zajeti zaščitni ukrepi. Povedana je bila tudi misel, da strategija ni razvojno naravnana in posebej je bilo postavljeno vprašanje napovedane stopnje inflacije. Eden od poslancev je menil, da je odsotnost časovne opredelitve lahko pozitivna z vidika pogajalske taktike. Eden od poslancev pa je tudi opozoril, da strategija ne opozarja dovolj na negativne posledice vključevanja Slovenije v Evropsko zvezo in ne daje dovolj pozornosti področju izobraževanja.
Prisotni minister za evropske zadeve gospod Bavčar in direktor Urada Republike Slovenije za makroekonomske analize in razvoj sta na nekatera vprašanja odgovorila oziroma jih komentirala. Na koncu je komisija tudi zavzela odnos do mnenj zainteresiranih delovnih teles in jih povzela oziroma sprejela. Tako ponuja komisija po tej razpravi sklepe (ne bom bral vseh, ampak samo nekatere izvzamem): da državni zbor poziva vlado Republike Slovenije, da upošteva stališča in pripombe, oblikovane v delovnih telesih državnega zbora Republike Slovenije in dopolni strategijo; potem, državni zbor Republike Slovenije poziva vlado Republike Slovenije, naj predloži državnemu zboru državni program za prevezem "acquis communautaire", posebej v okviru programa dela vlade Republike Slovenije za leto 1998, kar smo danes že prejeli na mize; in še, naj vlada čimprej predloži državnemu zboru projekt koordiniranega delovanja med njo in državnim zborom glede vključevanja Republike Slovenije v Evropsko zvezo, ki naj zajema tudi pogajanja za polnopravno članstvo. Pomembna se mi zdijo tudi stališča. Prvo pravi: "V strategiji je potrebno z vidika uspešnosti reforme javne uprave poudariti zelo pomembno vlogo vertikalne in horizontalne koordinacije med ministrstvi." Druga: "O izvajanju vladnega programa obveščanja slovenske javnosti je potrebno o tem redno obveščati tudi državni zbor Republike Slovenije." (Tukaj manjka "b" na začetku.) Tretjič: "Vlada Republike Slovenije naj preveri izhodiščne predpostavke strategije glede enakovrednosti Republike Slovenije na notranjem trgu, glede časa vstopanja in dosežene stopnje tranzicije."
Toliko s strani komisije. Komisija ni mogla zavzeti stališča do mnenj oziroma sklepov in stališč delovnih teles, ki so imela seje potem, ko je komisija že sklepala, ker je želela ujeti rok za to razpravo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Kot prvoprijavljena poslanska skupina je Združena lista. Prosim, gospod Horvat ima besedo.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice, kolegi, spoštovani predstavniki vlade, predstavniki medijev! Dovolite mi, da najprej podam nekaj načelnih stališč do strategije, ki jo obravnavamo, in potem v nadaljevanju tudi nekaj konkretnih pripomb in tudi nekaj predlogov za oblikovanje stališč, ki naj bi jih sprejel državni zbor, pa tudi nekaj predlogov za nadaljnje ravnanje, predvsem vlade in tudi državnega zbora pri izvajanju te strategije, kajti to bo predvsem bistveno v procesu pridruževanja oziroma priprav na članstvo v Evropski uniji.
Najprej želim reči, da ocenjujemo, da sta procesa vključevanja Slovenije v Evropsko unijo in krepitve državnosti Slovenije komplementarna oziroma dopolnjujoča se procesa, ne pa izključujoča. Zato ni možno reči, eden je zdaj prioriteten, drugo pride potem. Zato menimo, da mora Slovenija v tem obdobju pogajanj in priprav na članstvo pogodbeno in drugače krepiti svojo državnost, varnost in druge atribute državnosti.
Drugič. Ocenjujemo, da je najpomembnejši kriterij uspešnosti vključevanja v Evropsko unijo vsestranska pripravljenost in usposobljenost Slovenije in njenih ljudi za življenje v novi skupnosti, ne pa hitrost zaključka pogajanj. Torej ne za vsako ceno rok; to ne pomeni, da predlagamo drugačne roke, ampak obratno, zelo insistiramona tem, da je treba vsa opravila opravljati zelo organizirano, zelo strokovno, zelo temeljito, da ne bi hitrost šla na račun kakovosti.
Dalje. Prepričani smo, da je uspešnost pogajanj in s tem tudi izvajanja te strategije v veliki meri odvisna oziroma bo odvisna od strokovnosti in sposobnosti ljudi, ki bodo vodili ta pogajanja, zato se Združena lista zavzema, da bi glavnega pogajalca in pogajalce v posameznih skupinah vlada imenovala izključno na osnovi presoje njihove strokovnosti in sposobnosti, ne pa na podlagi njihove politične lojalnosti oziroma pripadnosti. Poleg tega se nam zdi pomembno, da bodo pogajalci uživali splošno politično zaupanje in podporo, da bi imeli potrebno pogajalsko kredibilnost in da ne bi bili podvrženi vsakokratnim eventualnim spremembah vladnih koalicij. Zato Združena lista predlaga, da bi za njihovo imenovanje koalicija morala pridobiti podporo v okviru medstrankarske koordinacije, ki je oblikovana za obravnavo oziroma dogovarjanje o ključnih strateških vprašanjih vključevanja v Evropsko unijo.
Dalje. Menimo, da vlada za potrebne ukrepe, s katerimi bo v prihodnjih mesecih in letih zagotovila v okviru reforme državne uprave ali evropeizacije državne uprave, kot temu pravimo, zahteva to visoko strokovnost ljudi, ki bodo odgovorni za proces harmonizacije in druge procese prilagajanja Slovenije Evropski uniji. To ni predlog za to, da bi morali zato podražiti državno upravo ali ne vem kako številčno povečati, temveč nasprotno, smatramo, da je skrb za to kakovost v državni upravi prav racionalizacija, predvsem za profesionalizacijo njenega dela, še posebej v tistem segmentu, ki je neposredno povezan z vključevanjem v Evropsko unijo. Ta pogajanja bodo namreč enkraten proces, verjetno nepovraten, razen seveda, če bi računali, da lahko pogajanja tudi ne uspejo, vendar tudi to je bil izredno fiasco za državo.
Dalje menimo, da bi bilo potrebno, da vlada vzporedno s strategijo ali pa čimprej po sprejemu stališč predloži državnemu zboru dokument, v katerem bo določen vsaj okvirni strateški mandat pogajalske skupine. Po mnenju Združene liste je to ena odločilnih pomembnih korakov, ki bo prisilil vlado k izjemno resnemu in strokovnemu pristopu pri ciljih, strategiji pogajanj in morebitnih neizogibnih koncesijah, ki jih bo treba tudi v pogajanjih dajati drugi strani. S tem bo omogočil tudi večjo in potrebno pogajalsko kredibilnost in želeli bi širok, čim širši nacionalni konsenz. Državni program, predvsem na zakonodajnem področju, ki je napovedan s strani vlade, smo dobili ali pa vsaj osnutek zakonodajnega programa, vendar o tem nekaj besed v nadaljevanju.
Dalje menimo, da bi državni zbor v okviru te razprave moral sprejeti sklep, da je vlada dolžna državnemu zboru poročati o pogajanjih vsaj enkrat letno, verjetno večkrat, če ne na plenarni seji, pa pristojnim delovnim telesom. Razen tega bi morala vlada vsaj vsako leto predložiti tudi program aktivnosti za naslednje leto, v katerem naj parlament glasuje in s tem izrazi zaupnico ali nezaupnico evropski politiki vlade oziroma njene aktivnosti v pogajanjih. In naslednje stališče. Predlagamo ponovno, da vlada razmisli in po možnosti omogoči oziroma predlaga ustanovitev neodvisnega instituta za evropske zadeve ali mogoče konzorcija institutov, ki se ukvarjajo z evropskimi vprašanji na ekonomskem, varnostnem, političnem in drugih pomembnih področjih. Na ta način bi do neke mere odpravili sedanji nevzdržni položaj, ko se z Evropsko unijo, njenimi prelomnimi spremembami in odnosom Slovenije z njo in v njej ukvarja zelo malo strokovnih potencialov v Sloveniji ali pa dovolj ne vemo niti o tem, koliko in s čim se ukvarjajo. Potrebno je namreč opozoriti na nek izjemno zanimiv in dramatični paradoks, da se slovenska politika in tudi javnost zelo malo ukvarjata s skupnostjo, v katero želimo in bomo sorazmerno hitro vstopili, z njeno strukturo, izzivi, problemi in spremembami, ki nastajajo in bodo nastajale v tej skupnosti. Torej, kaj nas čaka tam jutri. Poleg tega bi ustanovitev neodvisnega instituta omogočala boljšo kritično strokovno presojo pripravljenosti Slovenije na vstop v unijo, končno pa bi javnosti omogočila realnejšo sliko o tem pred referendumsko odločitvijo o vstopu Slovenije v Evropsko unijo. Žal nam je, da vlada strategijo oziroma z njeno predložitvijo temu državnem zboru ponovno kasni. Kot vemo je bila strategija na strokovni ravni v vladi pripravljena že tam koncem septembra preteklega leta, vendar jo je vlada sprejela šele v začetku januarja in jo predložila sedaj državnemu zboru, tako da jo po naši oceni obravnavamo sorazmerno na hitro, v časovni stiski in to bo gotovo šlo tudi na račun kakovosti obravnave oziroma stališč, ki jih bomo sprejeli, vpliva, ki ga bomo imeli potem tudi na izvajanje te strategije. Zato se nam zdijo tudi vprašljivi roki, ki so postavljeni za izvedbo ključnih nalog, predvsem na teh treh področjih - prilagajanja - zakonodaje, izvedbe glavnih reform in pa prestrukturiranja in gospodarstva in države. Namreč, vse te naloge, kot vidimo, je treba opraviti do leta 2001, če se hočemo včlaniti leta 2002, kar je cilj strategije. Kar se vsebine strategije tiče, smatramo, da strategije niso sporni cilji in splošne usmeritve, ki izhajajo tudi iz strategije gospodarskega razvoja Slovenije, o čemer sta tukaj danes ponovno govorila oba ministra, posebej še minister za gospodarske odnose in razvoj dr. Senjur. Manjka pa tisto, kar je bistveno za izvajanje strategije in kar bo zahtevalo največ dela in največ časa tako za vlado kot tudi za državni zbor. To je operativni dela, ne samo državni program prilagajanja zakonodaje, ampak tudi programi na drugih področjih; določitev prioritet, nosilcev, rokov, dinamike in podobno. Zato tudi menimo, da so zelo utemeljeni prigovori in pripombe, ki jih je dala v imenu gospodarstva Gospodarska zbornica Slovenija in jih predstavna tudi na javni predstavitvi mnenj, in ki jih tudi v veliki mere povzema v svojem poročilu in ocenah odbor za gospodarstvo.
Dovolite mi še, da samo naštejem nekaj, po našem mnenju odprtih zadev, ki bi jim morali dati poudarek in prioriteto tako v državnem programu kot tudi v vladni aktivnosti, tako zakonodajni kot tudi na drugih področjih, predvsem tekoče in ekonomske politike. Smatram, da program prilagajanju zakonodaje, ki smo ga danes dobili toplega na mizo, da ni realen po številu zakonov po predvideni dinamiki in pa tudi da ni med sabo posamezni zakoni niso tudi po dinamiki usklajeni. En primer bom navedel v nadaljevanju.
Dalje, da je potrebno opredeliti prioritete ekonomske in razvojne politike, kajti vse, o čemer je dr. Senjur govoril in kar je gotovo potrebno storiti v tej državi, ne bo možno v tako kratkem obdobju in v razpoložljivih finančnih okvirih. Dejstvo pa je, da predvsem prostrukturiranje gospodarstva mora najti, če hočemo da bo uresničeno, svoj odraz v proračunih že za letošnje leto in tega ne vidimo dovolj v prihodnjem letu in pa v letu 2000, pa še v letu 2001.
Predvsem se nam zdi potrebno opozoriti na nujne strukturne spremembe, na katere tudi opozarja gospodarska zbornica in večji poudarek aktivnosti in za povečanje konkurenčnosti. Vprašamo se kaj je z dokumentom, ki ga je sprejela vlada - je nekje izgleda obtičal in tudi nima dovolj odraza v proračunu za letošnje leto o dvigu konkurenčnosti. Tehnološki razvoj, ki je v proračunu, za katerega so predvidena manjša sredstva kot v preteklem letu in to naj bi bil eden glavnih generatorjev dviga konkurenčnosti. Kaj je z regionalnim razvojem, o katerem je pravkar pred mano govoril dr. Senjur, vendar vidimo, da je v proračunu podcenjen, da je predvideno premalo sredstev in zelo soglašamo z ugotovitvijo včeraj dr. Pluta, ki je ocenil na javni predstavitvi, da je situacija v Slovenije alarmantna in se poslabšuje. Če ugotavljamo, da Evropska unija zahteva, da država, ki se včlanjuje, da dosega okoli 75% gospodarske razvitosti, pa po najnovejših podatkih vidimo, da posamezne najmanj razvite regije v Sloveniji zaostajajo, da ne dosegajo okrog 55% dodane vrednosti v odnosu na slovensko povprečje.
Menimo tudi, da se kasni z necarinsko zaščito in podpiramo predlog stališč, da se tej temi da prednost v aktivnostih vladi in tudi v državnem programu povezano s tehnično regulativo. Nedopustno je namreč, da ob tem, ko zmanjšujemo carine, da vlada v zadnjih letih tako malo pozornosti posveča oblikam necarinske zaščite, ki jo zelo intenzivno uvajajo oziroma uveljavljajo države, ki so dosti bolj razvite od nas.
Dalje mislimo tudi, da je potrebno pospešiti in dati večjo prioriteto reformi in zagotovitvi konkurenčnosti finančnega sektorja, predvsem bančništva in pa na področju javnih financ zagotoviti pregledne javne finance. Zakon, ki naj bi to področje urejal, je v programu predviden šele da bo predložen državnemu zboru v drugem kvartalu, kar pomeni, da letos sploh ne bo sprejet. To je tudi ena od zahtev oziroma eden od predlogov odbora za nadzor proračuna, da se temu vprašanju tudi v strategiji in v državnem programu da prioriteto. To je končno tudi ena od zahtev Evropske unije v papirju pred pristopno partnerstvo. Menimo tudi, da je nujno pospešiti aktivnosti za uvedbo davka na dodano vrednost in da tu vlada preveč menca in zavlačuje s pripravami.
Naj proti koncu opozorim na eno zadevo, to je, da menimo, da je potrebno časovno bolj uskladiti in pospešiti nedokončane reforme lokalne samouprave, uprave in regionalne organiziranosti povezano z zakonom in strategijo skladnejšega regionalnega razvoja. Prav pri tem bi opozoril na to, kako vlada ravna in kar ne zagotavlja, da bo tu prišlo do nekega bistvenega premika v sorazmerno kratkem obdobju, kajti v osnutku zakonodajnega programa, ki smo ga danes dobili, vidimo, da je na primer zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi predviden v prvem kvartalu, zakon o skladnejšem regionalnem razvoju v tretjem kvartalu in zakon o pokrajinah v četrtem kvartalu. Torej časovno zadeve, ki so vsebinsko med sabo povezane, sploh niso že v programu usklajene, kako bodo šele potem izvajanje. In tudi to področje je ena od zahtev Evropske unije v pristopnem partnerstvu. Na to tudi opravičeno opozarja več delovnih teles v predlogu stališč.
Ob koncu bi se še zavzel za to, da vlada dejansko čim bolj vključi socialne partnerje v nadaljnji proces priprav in po možnosti tudi v pogajanja, če je možno v pogajalske skupine ali pa vsaj v posvetovalna telesa ob pogajalskih skupinah. Poudaril bi še pomen večje aktivnosti z javnostjo, obveščanje javnosti in priprave javnosti na vključitev v Evropsko unijo in nenazadnje zastavil bi vprašanje, ali smo v državnem zboru ustrezno organizirani, da bomo zmogli obseg in dinamiko nalog, ki izhajajo iz te strategije in iz rokov, ki so kot željeni roki za vključitev v Evropsko unijo. Zato tudi podpiramo pripombe in predloge stališč posameznih delovnih teles, da je tudi temu delu potrebno v tej razpravi in v stališčih državnega zbora in pa seveda predvsem v konkretnem delu in planiranju dela v zboru dati večji poudarek, tako pri določitvi prioritet oziroma pri določitvi programa dela državnega zbora, v pripravljenosti in ustrezni organiziranosti strokovnih služb, ne samo pravne ampak tudi pri delovnih telesih in drugih, problem prevajanja, problem usposobljenosti poslancev in strokovnih sodelavcev, in pa seveda tudi vprašanje poslovnika oziroma procedure obravnave in sprejema prioritetnih aktov, ki izhajajo iz te strategije oziroma iz državnega programa. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. V imenu poslanske skupine Socialdemokratske stranke se je k razpravi prijavil gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovani kolegi, spoštovani maloštevilni ministri - pardon, ministra, prej je bil še... aha, trije ministri, hvala (eden je bil tako nizko dol, da ga nisem videl).
Torej, kot je vzhičeno povedal že minister za evropske zadeve, res je zgodovina hotela, da se prav na koncu tisočletja Slovenija poslavlja s prostora v geopolitičnem smislu, kamor je bila pahnjena po prvi svetovni vojni - in to je velika zgodba. Gre nedvomno za zgodovinsko odločitev, kar pa ne kaže to zasedanje - tega ne kaže. Jaz popolnoma odobravam vzhičene, zanesene besede ministra za evropske zadeve, ampak avditorij očitno tega ne dojema ali pa ni dojel. Torej, nima smisla, da izgubljamo besede o tistem, kar je bilo že rečeno, tudi nima smisla, da ponavljamo, da smo za takšno strategijo, pa vendar v tej strategiji marsikaj pogrešamo. Pogrešamo na primer posnetek in oceno tranzicije - to je zelo pomembna stvar - kaj se je dogajalo do te odločitve. To je lahko tisto, kar nam lahko poenostavljeno trasira pot v tem prehodnem obdobju. Jaz luksemburške sklepe jemljem zgolj kot neko preddovoljenje; tako za primerjavo mogoče polet z letalom: vstopiš v letalo, letalo dobi najprej dovoljenje za vožnjo po odprtem letališkem prostoru (govorim, zunaj, jasno), in potrebuješ še precej časa, preden se postavi oziroma pride na vzletno stezo, potem mora dobiti posebno dovoljenje, da vzleti, pri čemer morajo biti potniki privezani že prej, takoj ko začne to gibanje. Tu pa vidim, da smo se začeli nekje pomikati, pa da potniki niso privezani; hodijo sem in tja po letalu in sprašujejo stevardeso, kdaj bodo dobili kavo. Mislim, da sem bil dovolj slikovit.
Torej, končno se nam ta Evropa pojavlja, torej na takšen način kot geopolitični pojem, ne zgolj kot geografski pojem, ker ljudje si, ko se govori o tej Evropi, kar naprej predstavljajo zemljevid Evrope, kamor smo vedno spadali. Tam po vojni, se dobro spomnim, po 2. svetovni vojni, da je bilo rečeno, da smo celo v srcu Evrope, besede iz filma "Na svoji zemlji". Ampak, jasno, geopolitično smo bili pa daleč stran. In tisto, česar nisem zaznal v javnosti ob začetku tega procesa, je to, da se ljudje ne zavedajo, da gre pravzaprav za neko globoko lastno odločitev. Tu ne gre za nekaj formalnega. Tu je potrebna dobesedno neka organska, živa vsaditev v nekaj, kar že obstaja.
Jaz se zelo dobro spomnim, kako je to zgledalo na primer v sosednji državi Italiji pred približno 25 leti. Spomnim se začetka barvne televizije in oddaj, ki so vzgajale otroke že v otroških vrtcih, bili so kvizi in podobno, ki so navajali otroke na Evropo. Prikazan je bil nek izdelek ali pa nek "pejsaž" iz neke evropske države in potem je bilo treba za nagrado odgovoriti, kje to je. Danes so tisti otroci odrasli, odrasli člani Evropske unije. Pri nas počenjamo v javnih medijih vse mogoče, niti približno si pa ne domislimo česa takega. In verjemite mi, da večina ljudi ne ve, za kaj gre.
Ta strategija bi morala biti tudi odgovor na Agendo 2000; pa po mojem, po našem mnenju to ni, ni. Predolg bi bil, če bi hotel se ustaviti na vseh teh segmentih, kjer to ni, je pa zelo lahko to pokazati in dokazati. Če so cilji te strategije, da dosežemo polnopravno članstvo, gospodarska in monetarna zrelost, reforme in prilagoditev zakonodaje, potem ne razumem in ne morem razumeti, da je to lahko samo akt vlade in ne akt državnega zbora. Tako reforme kot prilagoditev zakonodaje so dejavnost državnega zbora.
Ta državni zbor ima neko propustnost. Ta propustnost se trenutno najbolj izraža v famoznem količniku 8/19, pri čemer 8 pomeni redna seja, 19 pa izredna. Samo, spoštovani kolegi, verjemite mi, da bo sredi leta ta količnik še vedno 8/22, 23, 24. Toliko točk smo si nabutali, oprostite izrazu, na to sejo državnega zbora, ki jo danes začenjamo.
Torej, kako je mogoče sedaj, da predlagatelj te strategije ne upošteva ustrezno tega dejstva v svojem rokovniku. Po drugi strani se je predlagatelj dotaknil nekih rokov, ki so roki izvedbe ključnih reform (na strani 17 Poročevalca), kjer pa že danes lahko jasno vidimo, da so nerealni. Če govorim o uvedbi davka na dodano vrednost in trošarinah, potem vam to zagotavljam, da je to nerealno, kar je tu prikazano. Poglejte, sosednja Republika Hrvaška, ki je daleč od nas, kar se tiče priključevanja Evropski uniji, je že uvedla davek na dodatno vrednost; mi o tem šele cincamo in govorimo, da bomo to uredili do konca 1999. leta. Kako je to mogoče?! To je nemogoče, saj se vendar piše leto 1998! No, in še in še bi lahko naštel takih in podobnih primerov.
Torej, propustnost državnega zbora. Ta je takšna, kakršna je; zaradi spleta raznih okoliščin še nikdar ni bila tako majhna. Ampak to je dejstvo. To je posledica tudi sestave tega državnega zbora, kjer prevladuje veliko drobnih, lokalnih interesov - jaz se tu opravičujem! - županov in bivših županov. Samo takšno je dejstvo in to onemogoča stvari, delno onemogoča ali pa včasih popolnoma onemogoča, ki so vseslovenskega, nacionalnega, globalno slovenskega pomena. To je moja konstatacija in sem jo dolžan tu povedati tudi v imenu poslanske skupine. Gre za dejstvo, da tudi to spada v tisto oceno, o kateri sem govoril prej, o posnetku - tudi to je sestavni del tega. Ta parlament je pač zakonodajno telo te države, ki je nekje, bom rekel, na dveh tretjinah tranzicije, če nam je to všeč ali ne. Torej, absolutno so te reforme, tudi projektiranje, prepočasi. Kako naj govorimo o reformah v bankah, kjer banke poslujejo pravzaprav kot neki denarni zavodi, kot neka distribucija, kot neke menjalnice, daleč od tega, da bi poslovale tako, kot od njih zahteva Evropska unija. Jaz še vedno, tako kot pred letom dni, ko sem tu govoril, podpisujem čeke, ki imajo maksimalno vrednost 15.000 tolarjev, ne glede na to, kakšen znesek imam na svojem računu.
Vidite, tega ne morete prevesti v noben jezik, ker to je nerazumljivo. O tem je govoril včeraj približno dr. Jože Bernik, tu na tej predstavitvi, ko je povedal, da je treba določene stvari prevesti v jezik, ki ga bodo naši državljani razumeli. Naši državljani so živeli desetletja v netržni državi in obstajajo neke elementarne stvari, ki so zunaj znane vsakemu osnovnošolcu. Elementarne stvari, za katere pri nas ne ve niti srednje in visoko izobražen človek. To ni krivda šolskega sistema, to ni krivda kulture, to je krivda prejšnjega režima. Bil je pač tak sistem, da je nekdo drug razmišljal namesto nas. Namesto mene je na primer razmišljal Miran Potrč, ker jaz to nisem biti - kot primer. In kako je on lahko razmišljal namesto mene, si lahko predstavljate, če pa ne najdeva najmanjšega skupnega imenovalca.
Zaščita interesov. Torej tu ni nacionalnega dogovora, kakšna naj bo zaščita nacionalnih interesov. In če se povrnem na letalo in na potnike, ki bi morali biti privezani, potem ko se že letalo pomika, pri nas se pa kar vsi sprehajajo sem in tja. Potem pa samo še kakšen trči v stevardeso, ki že nese prvo kavo ipd. To je treba urediti. Natančno je treba povedati, do kam bomo šli s to zaščito. Pri čemer bo prišlo do konfliktov. Bo prišlo. Ker nekateri si predstavljajo to zadevo zelo poenostavljeno. Velikokrat se govori o kmetijstvu. Zadnjič sem se pogovarjal z nekom z ministrstva za kmetijstvo in sem rekel, veš kaj, pridi dopoldne v Novo Gorico, pojdi na enega izmed maloobmejnih prehodov. Postavi se ob carinika, pa poglej tam ob 10., 11. uri, kaj nosijo ženske iz Italije. Samo hrano. Od A do Ž. Vse je ceneje, vključno ljubljansko pivo Union, 30% ceneje. To so dejstva. Do kam s to zaščito? Tudi tu tega ne najdem.
Pogajalske skupine. Kje je tu civilna družba? Kako bo vključena? Marsikaj bi imela k temu povedati. Veliko stvari bi imela za povedati. Je ne vidim. V tej artikulaciji je ne vidim. Obveščanje javnosti. To je tako, včasih bi rekel, superiorno arogantno včasih. Kot da bi mi bili že tam. Mi smo bili tako ali tako prvi na vasi, kot se je temu reklo, v Jugoslaviji smo bili prvi, vse smo vedeli, vse smo znali, ampak od Evrope smo bili silno daleč. Jaz sem vedno trdil, da so bile meje zelo zaprte. So bile zelo propustne za kavbojke in za kavo. Za ideje, za sistem pa je bil v Novi Gorici kitajski zid in to se pozna. To se pozna še danes, ta kitajski zid bo treba, torej ga ne bomo rušili, ker se ga ne da rušiti in ker nismo revolucionarji, ampak ga bo treba narediti prehodnega. Ne vem, verjetno po normalnih stopnicah bi šlo prepočasi, da bo treba urediti en sistem, da bomo lažje prehajali preko njega.
In še in še bi lahko govoril in navsezadnje se sprašujemo, mi v naši poslanski skupini, kako je mogoče, da pri 19 izrednih sejah, ko smo se zbirali čisto za vsako stvar, ki je komu padla na misel, tu na izredni seji, tudi tako bi rekel, čez noč, pa nismo tej eminentni vsebini, tej eminentni odločitvi, tej zgodovinski odločitvi namenili izredne seje. Ali pa redno sejo, z eno samo točko dnevnega reda. In mi smo že s tem, da je ta točka ena izmed 66. točk dnevnega reda te seje, deklasirali to strategijo in tudi zaradi tega pomeni, da je nismo razumeli tako, kot bi jo morali razumeti.
In zato je tudi ne moremo, tudi če želimo, sedaj trenutno nismo v stanju, da bi to strategijo naredili takšno, kakršna bi morala biti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Hvalica. V imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov, dajem besedo gospodu Peterletu.
ALOJZ PETERLE: Hvala za besedo spoštovana gospa podpredsednica! Spoštovane poslanke in poslanci.
Rad bi povedal na začetku, da sem vesel, kljub temu, da smo mogoče začeli eno od zadnjih rednih sej v letošnjem letu, sem vesel, da obravnavamo vsaj na drugem mestu strategijo Slovenije za vključevanje v Evropsko zvezo. Kajti na ta dan smo vsaj nekateri dolgo čakali.
Mi bi morali s to obravnavo opredeliti stališča do, po mojem mnenju, ključnega dokumenta slovenske politike ob koncu tega stoletja s posledicami, vsaj na prva leta naslednjega stoletja. Rad bi opozoril, da je čas, o katerem razpravljamo o tej strategiji, močno drugačen od leta 1990, od leta 1991 pa tudi od junija leta 1997, potem ko smo doživeli oceno evropske komisije in kasneje tudi vabilo za začetek za vključitev v pogajanja za polnopravno članstvo.
Torej kot je že marsikdo rekel, ta romantični del je za nami in kot nam govorijo mesec pred resničnimi pogajanji tako rekoč vsi naši partnerji ali vsi naši obiski, smo globoko v procesu, smo v trdem, hudem, pragmatičnem oziroma interesnem delu, kjer nam ne pomagajo deklaracijski ali resolucijski verbalni pristopi, ampak nam pomagajo samo jasne strateške opredelitve, na tej podlagi dobri projekti, projekti, urejeni v program izvajanja na vseh ravneh, kjer je to potrebno. Torej, mi se ne odločamo za Evropsko zvezo na splošno, sprejeli smo to odločitev, povabljeni smo bili, sedaj moramo znati odgovoriti na vprašanje, kako bomo to povabilo izkoristili, kako bomo potovali v smer oziroma na cilj, ki je določen. In ni nobene prave podlage, da bi prav dolgo uživali na startni črti, na kateri smo bomo zbrali s prvimi petimi povabljenimi na pogajanja, kajti nobenega zagotovila ni, to so nam jasno povedali na najvišjih evropskih mestih, da bomo tudi v finalu v isti družbi. Znano je nam vsem skupaj, da je možno prehitevanje, da nas lahko prehitijo, to formalno možnost imajo tisti, ki v prvi kategoriji sedaj ne bodo. Vse skupaj je seveda odvisno od kvalitete politike, kvaliteta politike pa seveda je razvidna skozi dinamiko oziroma kvaliteto reform. Torej ta tekma bo huda in je pomembno, kako smo nanjo pripravljeni. Zato potrebujemo dobro strategijo, dobro organizacijo, dobre kadre, dobro koordinacijo, dobro dinamiko odločanja.
Če se najprej ustavim pri statusnem vidiku tega dokumenta, moram v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov tudi sam odpreti to vprašanje, zato ker smo v tej hiši že sprejemali strategije veliko manjšega pomena, recimo strategijo zunanje politike, ki je obstala po prvi obravnavi, vendar večino strategij smo doslej obravnavali večfazno. Govorim o delnih strategijah. Eno, recimo, kmetijsko strategijo smo sprejeli kot dokument te hiše. Z eno smo se seznanili, o eni smo pa sprejeli resolucijo, se pravi o dokumentih, ki imajo naslov strategija, ki ga v poslovniku nimamo, je ta državni zbor doslej našel štiri možne oziroma tri možne odnose, da jih sprejema, da se z njimi seznanja in nekaj pripomni, ali da do njih zavzame stališče preko resolucije. Torej moram reči, da je verjetno vsaj do neke mere nerodno, da ta ključni dokument, ki tako rekoč določa našo politiko v širino in v globino in tudi časovno dolgoročno, da bomo lahko opravili z njim z dve ali triurno razpravo, brez zagotovila, da bo vlada karkoli od tega upoštevala. Vemo, kakšna je usoda stališč in sklepov državnega zbora včasih, torej nobenega zagotovila ni, da se bo na podlagi številnih pripomb, pa tudi sklepov državnega zbora, da se bo pojavil nek drug metodološko enoten, pregleden, strateško napisan dokument, ampak bomo končali z mogoče obljubo vlade, da bo to upoštevala, pa ne vem, kako bomo potem preverjali to upoštevanje. Mislim, da to, na kar je opozoril že gospod Hvalica v imenu Socialnih demokratov, da je eno vprašanje, in jaz ne bi želel, da gremo kar tako, enostavno mimo njega. Navsezadnje se lahko vprašamo, kdaj pa bo državni zbor, ki ga čaka strašno zakonodajno delo v naslednjih letih, o čem bo še vplival oziroma o čem bo še odločal, ali da ne rečem, soodločal na temo vključevanja v Evropsko zvezo. Opozarjam torej na dejstvo, da se temu dokumentu ključne narave lahko obeta formalno zelo, zelo nestatusni oziroma slabo statusni status.
Glejte, omenil bi tudi zamudo. Želel bi si, da bi pri tako pomembnih zadevah, kot je ta, ali kot je bila ratifikacija ali kot je bila ustavna sprememba zaradi pridružitvenega sporazuma, da tega ne bi delali v časovni stiski. Ampak zopet smo v časovni stiski. Pri ključnih zadevah se dogajajo pri nas izredne obravnave, čeprav je to, hvala bogu, na redni seji. Želel bi si, da si vendar vzamemo čas in natančno pogledamo, kaj v tem dokumentu piše, kakšen političen okvir in smer daje, da damo seveda taka priporočila, taka mnenja, seveda zavezujoče narave, na podlagi katerih nam ne bo nikoli žal, kaj smo svetovali vladi, kaj naj dela na podlagi naših sklepov. Kajti poslej - mislim, da je to že tudi sam minister Bavčar povedal - ne bomo sprejemali dokumentov splošne narave, in jaz tudi ne bi želel, da vidimo strategijo kot dokument samo splošne narave.
Kar se tiče metodologije, je bilo že nekajkrat povedano, da ni enotno pripravljeno, čeprav metodologija je, bi rekel, kot pristop lepo popisana na začetku, samo poglavja, ki temu sledijo, ne odražajo tega enotnega pristopa. Dokument izgleda narejen tako, kot je, žal, v tej državi še vedno veliko dokumentov - do nekega roka morajo uradniki nekaj pripraviti; če do takrat ne naredijo, se piše še enkrat, potem pa to nekdo spravi skupaj in, seveda, problem takega dokumenta je, da mu lahko manjka koncept. Jaz trdim, da manjka tej strategiji nek koncept, tako državotvornosti kot narodotvornosti, na kar je včeraj opozoril gospod Jože Bernik, ker je celo izostala beseda "slovenski narod", ki smo jo imeli, menda, doslej v vseh dokumentih; to pot je to izostalo. Mislim, seveda, da bo popravljeno oziroma upoštevano, vendar ne zadostuje beseda, potrebno je, da je to dimenzija dokumenta, ne samo točka "ena, sedem, tri, pet", recimo.
No, to bi še rekel, dokument je očitno neuravnotežen; nekateri resorji so to, recimo, dobro opravili in je čutiti za opredelitvami, za popisom stanja, dobro raziskovalno podlago, za nekatere resorje bi upal reči, da je teh podlag zelo malo ali pa jih dokument ne odraža. Zato je pod vprašanjem tako horizontalna urejenost kot vertikalna urejenost tega dokumenta. Ne bom šel tukaj v podrobnejšo razpravo, grem na vprašanje vsebine.
Jasno je, da bi moral tak dokument ustrezati oziroma biti usklajen s programom 2000, se pravi z oceno evropske komisije, da bi moral biti v skladu z Belo knjigo, da bi moral biti v skladu z našim proračunom, vsaj do neke mere z doslej sprejetimi nacionalnimi programi ali pa bi moral napovedovati njihovo spremembo in tako naprej. Kot so ugotovile že tudi nekatere strokovne službe, ni te skladnosti v zadostni meri. Jaz si seveda predstavljam, da bi tak dokument, predno govori o strateških opredelitvah, moral imeti res natančno analizo stanja. Mislim, da je bila že beseda o dinamiki tranzicije oziroma o dosežkih tranzicije. Treba je bilo povedati, kaj smo dosegli, kaj so naši problemi, katera so odprta vprašanja dileme, na tej podlagi postaviti cilje in seveda od ciljev naprej se začne pravo strateško delo. Se pravi, ko govorimo o poti do ciljev. In tudi ko govorimo o ciljih, je treba povedati, da v strategiji ni potrebno v vsem poglavju začeti naš cilj je Evropske zveza. To je predpostavka dokumenta. Mi imamo vabilo za tja. Naše vprašanje je, po kakšni poti, po kakšnem času s kakšnimi sredstvi bomo do tja prišli. In tukaj mislim, da je dokument še šibek, in ne morem v vsem sprejet protiargumenta, da ne želi vlada dati na razpolaga vseh pogajalskih izhodišč, s tem, da bi opredelila rokovnik. Namreč rokovnik sedaj opredeljuje pri zakonodajnem programu, ampak seveda strategija ne zajema samo zakonodaje, strategija zajema veliko več. In ko bi na tej podlagi prišli do strateških opredelitev, mislim, da bi morali upoštevati dvoje - nekaterim je to že znano, ampak prosim, naj mi ne zamerijo, če bom to ponovil. Ta strategija bi morala zavezati odnos do možnosti, ki jih ponuja evropski sporazum, ki bi lahko začel veljati čez nekaj mesecev, in nam ponuja tako kot drugim državam možnost prehodnih režimov za vse štiri svobode in jaz tukaj ne vidim opredelitev do tako imenovanih socialno-občutljivih industrij do storitev, pač pa berem splošne razlage, da bo, recimo, tudi na področju storitev vključitev v Evropsko zvezo pomenila pozitivne in negativne strani. Zame to ni ugotovitev, oprostite, zame je to neresno napisati samo tak stavek, za njim pa še to, da je treba to še študirati. To mi vsi vemo, da je treba študirati, samo strategija bi morala že iz študiranega povedati, do česa je vlada prišla. Tako jaz na tej podlagi, če sem kot poslanec, ki je vprašan, kaj bo pa sedaj vlada naredila - to nam lahko pove tudi na zaprti seji, če ni za javnost - nimam odgovora katere so prioritete pri varovanju, kateri bodo zaščitni ukrepi, kakšen bo odnos do tako imenovanih socialno-občutljivih industrij, kakšen bo odnos do mogoče ta čas šibko stoječih storitev pri nas itd. Mislim, da na tej stopnji bi morali mi že to vedeti in da so daleč mimo časi, ko je bilo dovolj reči, bi rekel, se zadovojiti s splošnimi ocenami. Nekatere stvari smo danes dodatno slišali v smislu konkretizacije in sem vesel, da smo to slišal, raje bi pa videl, da bi bilo to že v dokumentu.
In vprašanje strategije, posebno vprašanje strategije so seveda predpostavke. Vse temelji na tem. Nekatere predpostavke se da preverjati, nekaterih se ne da. In te so seveda najhujše. Ampak predpostavke, o katerih se govori tukaj in bom omenil samo tri, recimo da smo skoraj, to je pravzaprav bolj ugotovitev, trditev, ki jo postavlja strategija, da smo skoraj dosegli, da je tranzicija skoraj končana, piše nekje. Jaz trdim, da to ni res. Če je to predpostavka oziroma izhodišče za naše nadaljnje delo, zakaj potem tak pok zakonodaje, ki jo moramo sprejemati, kajti, če bi bila ta tranzicija res tako dokončana že, bi bil ta sveženj verjetno vsaj polovico manjši. Potem piše notri, da bomo leta 2001 enakovredni na notranjem trgu Evropske zveze. Jaz bi si zelo želel in pozdravljam to ambicijo. Ko pa gledam, kaj je za to predpostavko, kaj se predlaga, ko poslušam delegacije, ki prihajajo iz Bruslja ali od kje drugje, ko gledam dinamiko naših reform, ko gledam način dogovarjanja o ključnih stvareh v koaliciji, pa moram reči, da ne verjamem, da je to dosegljivo leta 2001. Namreč, biti enakovreden tistega ali kateregakoli drugega leta pomeni, da živimo v stabilnih pogojih, da smo konkurenčni, da nam seveda drugi tudi verjamejo našim številkam in poročilom in da smo torej takrat res sposobni za vključitev. In torej, ker ne verjamem tej predpostavki, tudi ne verjamem predpostavki, da bomo notri leta 2002. Jaz pravim, ambicijo pozdravljam, vendar ne vidim podpore tej ambiciji v pravem planiranju politike, ki bi morala temu slediti. In seveda so še drugi razlogi, zaradi katerih menim, da leto 2002 ni realno kot nisem podpiral leta 2001 za vključitev, kar je parlament tudi sprejel.
Torej mislim, da je potrebno, tako kot je tudi komisija predlagala v potrditev državnemu zboru, da se predpostavke ponovno preverijo in da se v tem smislu politika potem ravna. Jaz imam tudi razlago, ki je ne boste slišali prvič, zakaj je malo strateških opredelitev. Ne gre samo za to, da imajo resorji različno obdelane stvari. Namreč, ta država še vedno nima kljub vsem pozivom nacionalne razvojne strategije. Ker tega nima, je seveda šibka v strateških opredelitvah in kakor razumem situacijo, bo do glavnih strateških opredelitev prišlo šele v toku pogajanj oziroma ključno delo se bo opravilo šele v naslednjih mesecih. Pravim, hvala bogu, če se bo zgodilo vsaj takrat. Če se pa ne bo zgodilo, pa ne vem kakšna poročila bomo obravnavali v tem državnem zboru in kako bo takrat delovala časovna stiska.
In seveda še nekaj bi opozoril. Tudi ko je bil tukaj gospod Burhard, ki ste ga nekateri srečali, mož, ki v Bruslju koordinira delo pogajalcev oziroma priprave na pogajanja, je jasno povedal, da jih ne zanimajo nove resolucije strategije itd. Zanimajo jih reforme, zanima jih skladnost besed z dejanji, to zanima seveda tudi nas. Torej nas ne zanima papir, ampak tukaj pač obravnavamo papir oziroma dokument, ki bi moral biti verodostojen. Torej strategija bi morala biti izraz politike, ne časovne ali konceptualne stiske. In ocena naše poslanske skupine je, da taka strategija ni zadosten odgovor na izzive, ki so pred nami. Vprašanje je seveda kako naprej. O tem so nekateri tukaj že govorili in gotovo bomo o tem še govorili. Kako naprej v situaciji, ko jaz menim, da nismo dosegli niti pol tranzicijskih ciljev, ko imamo močne banke in šibko gospodarstvo, ko Poljska in Estonija dosegata čez 5% gospodarske rasti, obe sta višje rangirani v tej prvi skupini kot smo mi. Mi pa se gibljemo okrog 3 ali pod 3%.
Ko ne vidim v koaliciji soglasja glede ključnih reform pa jih sedaj ne bom našteval, jih je naštela sama Evropska zveza, ko ne vidim zadosti natančno postavljenih prioritet in ko tudi ne vidim še v Sloveniji odnosa do vprašanj, s katerimi se ukvarja Evropska zveza v pripravi na institucionalno reformo. Delegacija za delegacijo, ki prihaja sem, nas sprašuje, kakšen je naš odnos do tega, o čemer se bo zveza odločala v kratkem: o vlogi nacionalnih parlamentov, o vlogi evropske komisije, o statusu ministrskih svetov in tako naprej. Torej mi se še ne ukvarjamo z vprašanji celote. In seveda ti, ki prihajajo k nam, kot včeraj Danci in danes Danci, iščejo že tudi zaveznike za svoja stališča. Zato mimogrede, oprostite, če bo to izpadlo pedagoško, nagovarjam k temu, da bi se poslanske skupine začele opredeljevati do teh vprašanj oziroma da se ne bi ukvarjali samo z našimi internimi vprašanji, ampak tudi s tem, kar je že na dnevnem redu odločanja Evropske zveze.
Danes smo slišali različna zaporedja, kaj je bistveno pri zadevah. En minister je rekel znanje, drugi je rekel ljudje in bomo verjetno še zanimiva zaporedja oziroma hierarhijo vrednot in prioritet poslušali. Jaz mislim, da ta hip potrebujemo predvsem to, da bi izvoljenim in neizvoljenim natančneje povedali za kaj gre oziroma kaj pomeni vključitev v Evropsko zvezo. Tukaj je predvsem na delu vlada, deloma zadeva to tudi parlament, ki bo skušal, sem prepričan, svoj del posla opraviti, kolikor se bo le dobro dalo. Namreč, kot je bilo že rečeno, naša javnost ve relativno malo, kaj pomenijo štiri svobode, ko bodo uveljavljene. Drugič mislim, da je treba določiti dinamiko tranzicije. Deloma na to odgovarja predloženi osnutek prevzemanja "acquis communautaire" oziroma sprejemanje zakonodaje, ampak ni vse vključeno v to.
Potem je treba opredeliti javno ali tajno ključne strateške smeri na tej podlagi projekte in programe. Tega doslej ne vidim pripravljenega v taki meri, da bi lahko mirno spali glede naših pogajanj oziroma našega vključevanja v Evropsko zvezo. Četrtič, menim, da je treba dogovoriti način koordiniranja koordinacije med vlado in državnim zborom v zvezi z Evropsko zvezo.
Mislim, da se da veliko stvari urediti oziroma preprečiti na tak način, da bosta procesa, ki tečeta v vladi in državnem zboru, med seboj čim bolj povezana, to pa pomeni precej skupnega dela ali vsaj sprotnega natančnega informiranja o zadevah in čim manj postavljanja pred dejstvo. O tem so bila s strani vlade že dana neka zagotovila. Mi bi seveda tudi tukaj želeli, da so te zadeve znane. Nas, recimo, sprašujejo, kateri bodo naši pogajalci. Naj povem, da je tudi Estonija, ki je tik pred nami v vrsti petih, že določila ključne pogajalce oziroma pogajalske ekipe, in ni dobro, da je Slovenija tukaj spet zadaj.
Torej, če bomo mi te zadeve dobro postavili, izkoristili tudi formalne možnosti, o katerih smo se že odločili, že omenjeno koordinacijo parlamentarnih strank, potem mislim, da lahko kvaliteto odločanja izboljšamo in preprečimo zanke, v katere smo padali doslej zaradi slabega informiranja ali politike postavljanja pred dejstvom.
Slovenski krščanski demokrati menimo, da je strategija, taka kot je, potrebna bistvenih dopolnitev, bistvenih izboljšav. V tem smislu podpiramo predlog, naj se strategija dopolni, in seveda želimo, da bi državni zbor imel lahko tisto vlogo, kot mu, v skladu z našo zakonodajo, gre in da ne bi bil samo občasno ali parcialno obveščan o procesu, ki zadeva vso državo in tudi njegovo zakonodajno telo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Peterle. Pisnih prijav k razpravi s strani poslanskih skupin, torej njihovih predstavnikov, nimamo več. Želi še kateri predstavnik poslanske skupine besedo? Ugotavljam, da ne želijo, zato dajem besedo prijavljenim poslancem k razpravi. Kot prvoprijavljeni ima besedo gospod Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovana gospa podpredsednica, drage kolegice in kolegi! Vsaj po naslovu sodeč obravnavamo izjemno pomemben in daljnosežen dokument, kar bi morala biti vsaka strategija. Žal pa imam vtis, da pozornost v družbi temu vprašanju ni temu ustrezno velika. Ko smo na odboru za gospodarstvo o tem razpravljali, sta bila, na primer, samo dva predstavnika medijev, deset metrov naprej pa je bila seja o dveh domnevnih vohunih, kjer pa jih je bilo približno trideset; po tem se vidi, kakšna je teža nekega dejanja v družbi.
Naj grem na resno temo. Menim, da je bilo v to materijo vloženega kar precej resnega in tudi strokovnega dela. Vendar pa gradivo in tudi predhodne ustne predstavitve so bile predstavljene izključno v optimističnem duhu, kjer so bile prikazane zlasti prednosti, malo ali skoraj nič pa ni bilo slabosti. Moj vtis je, da se slabosti na tem področju podcenjujejo, enako se podcenjujejo tudi nevarnosti.
Najprej bi dal eno metodološko pripombo. Gradivo ima naslov "strategija". Že po sami definiciji, po opredelitvi, gre pri strategiji za to, da je to pot do cilja, se pravi, kako, na kakšen način bomo cilje dosegli. Gre za optimalno alokacijo nekih dejavnikov, resursov za dosego nekih ciljev. Doslej pa smo poslušali in brali predvsem druge stvari, manj pa to, kako bi te cilje dosegli. Tudi gradivo, ki smo ga prejeli, je prej nek časovno nedeterminiran program, za katerega so sicer značilne splošne naloge za izvedbo, manj pa ostalo. Očitek je bil, da ni dovolj rokov in pa nosilcev nalog. To, menim, da je bolj stvar programa oziroma neke politike, v tem primeru pa bolj, kot sem že rekel, vprašanje, kako cilje doseči. Na tem področju je opazna precejšnja sektorska neusklajenost znotraj vladnih resorjev. Vtis je, da avtorji posameznih poglavij niso bili preveč skupaj in se na nakaterih mestih ponavljajo. Tako smo prišli do teksta, ki je mnogo preveč razvlečen in dolgočasen, da bi lahko bil tudi učinkovit. Metodološki pristop, ki je na začetku sicer opredeljen, se nato v tekstu docela izgubi oziroma razvrednoti in ni razviden v potrebni meri. Vtis je sicer, da je ekonomski del te strategije pripravljen nekoliko bolje kot drugi. Prisotna je tudi matrika ukrepov ekonomskih politik, vendar bi se vse te stvari ali vsaj večina teh stvari že morala zgoditi oziroma se bodo morale v vsakem primeru, ne glede na vstop Slovenije v Evropsko unijo - so torej od tega dokaj neodvisne. Morda je celo prav, da nekaterih bistvenih odgovorov na vprašanje, kako v Evropsko unijo, ni napisanih, ker jaz razumem, da vse ne more biti javno. Vendar bi bilo dobro, da bi se to vsaj v ustnih obrazložitvah prej tudi povedalo.
Še nekaj o strategiji na gospodarskem področju. Gospodarski cilji vključevanja v Evropsko zvezo sodijo poleg varnostnih ciljev med prioritetne cilje vključevanja. Čeprav je metodologija to predvidevala, pogrešamo temeljitejšo analizo in oceno stanja kot podlago za pripravo strategije. Gre za neke vrste analize, ki bi bila potrebna, torej za analizo prednosti in slabosti oziroma priložnosti in nevarnosti. Predvsem gre torej za to, da bi bila potrebna bolj jasna ocena posledic oziroma odgovor na vprašanje, kaj pridobimo z zmanjšanjem naše nacionalne suverenosti, kar bo nedvomno sledilo realizaciji te strategije, in koliko nacionalnih interesov in kje kaže podrediti skupnim interesom v Evropski uniji. Jedro Evropske unije namreč še vedno predstavlja gospodarsko skupnost. S pogodbo o Evropski uniji se vanjo vključujejo tudi ekonomski in pa monetarni imperativi; to je najvišja stopnja združenosti, ko bo skupen denar. Vprašanje je, ali imamo ustrezne analize oziroma ali imamo namen pripraviti ustrezne analize, kakšne bodo posledice te monetarne unije za naše članstvo.
Kot piše v gradivu, je eden od pogojev za članstvo tudi učinkovito tržno gospodarstvo in sposobnost soočenja s pritiski konkurence in tržnimi silami znotraj unije. Ali se sploh zavedamo, kaj to pomeni? Gre za to, da moramo biti do polnopravnega članstva, se pravi do takrat dovolj dobro usposobljeni za neusmiljeni konkurenčni boj, ki nas bo čakal v pogojih popolnega tržnega prepiha, ko ne bo več mej za blago, storitve, kapital in za delovno silo. Gradivo sicer omenja tako imenovane strukturne in sektorske reforme, ki da so potrebne na gospodarskem področju, vendar so ti, tako imenovani ukrepi politike navedeni zelo na splošno, brez prioritet in brez časovnih okvirov, kar bi moralo biti značilnost vsake strategije, še posebej te. Problem pa je tudi že pri samih ciljih. Te zelo splošne cilje bi seveda morali doseči, kot sem že rekel, v vsakem primeru, tudi brez članstva v Evropski uniji. In da bo paradoks še večji, nekateri od teh ciljev bi morali biti uresničeni že zdavnaj, ne pa le, da so šele pred nami. Seveda pa tudi ne gre za samo pripravo ustreznih gradiv in zakonov. Gre v bistvu za gigantsko praktično nalogo, ki je v tako imenovanih operativnih ciljih navedena kot strukturna prilagoditev slovenskega gospodarstva tržišču Evropske unije, se pravi tržišču, ki bo imelo okrog 500 milijonov prebivalcev. Gre torej za praktične spremembe v gospodarstvu, ki se naj bi zgodile do naše vključitve. Sprašujem, ali se je pisec sploh zavedal, kaj je napisal. Namreč, kakšne so možnosti, kakšne so realne šanse, da pride do teh praktičnih sprememb v tem času, ki nam je na voljo.
Podobno je ocenjujoč tudi pogled na stroške, čeprav je čutiti namige, da naj bi bili ti stroški ogromni. Res je, da jih ni mogoče natančno načrtovati, kot piše v gradivu, vendar bi morala biti nujno prisotna vsaj njihova okvirna ocena. Posledice vključevanja v Evropsko unijo so prav tako bolj površinsko prikazane. Odkrito si moramo povedati in priznati, da imamo z državami Evropske unije že danes več kot 70% poslovnih oziroma trgovinskih povezav in da bi članstvo pomenilo popolnoma prost pretok blaga, storitev, kapitala, delovne sile, od česar bi imeli zlasti korist porabniki oziroma občani, kjer bi ceneje kupovali bolj kakovostno blago in storitve. Kako pa bi bilo s podjetji, katerih 60 do 70%-ni lastniki so danes prav taisti potrošniki. Se pravi ljudje se pojavljajo v dveh vlogah kot porabniki in kot lastniki podjetij in nedvomno je, da bo članstvo v Evropski uniji pomenilo tudi propad nekaterih podjetij in tudi, bojim se, nekaterih panog ali vsaj njihovo močno redukcijo. Zlasti pa bo tu nedvomno prizadeto kmetijstvo, če ne bo dvojega, se pravi subvencij v prehodnem obdobju in pa ustreznih socialnih in razvojnih programov za prestrukturiranje kmetijstva in pa seveda za ljudi, ki od njega živijo. Žal pa strategija o tem, vse premalo govori in to bi moral biti prav njen namen. Prizadeta bo tudi infrastruktura naše prometne povezave in okolje, saj bo Slovenija, metaforično povedano, postala eno samo veliko prometno križišče. In kako bomo sprejeli večjo migracijo ljudi in pritisk na delovna mesta. Slovenski narod je na tem področju mnogo bolj občutljiv kot pa so drugi narodi, kar kaže tudi preteklost v neki drugi asociaciji, v kateri smo bili. In kako bo mlada in majhna država prenesla zelo hitro demontažo nekaterih važnih državnih atributov, ki jih je šele zgradila, in to z veliko truda in odrekanji. Kako bomo zmanjšali ogroženost naše kulturno-zgodovinske identitete. O tem ni govora v gradivu. Ali se zavedamo, da bo v poslovnem, znanstvenem, komunikacijskem, se pravi letalskem in ostalem življenju prevladoval tuj jezik? Ali bo Slovenščina samo še blago doneče narečje prebivalcev na sončni strani Alp? To so resna vprašanja, ki jih po moji sodbi nekoliko podcenjujemo.
Ali je res, kar piše v gradivu, da bo z vključenostjo v Evropsko unijo, citiram, "dosežena večja obvladljivost poslovanja, zmanjšanje poslovnih tveganj in bodo dani nove razvojne možnosti." Konec navedka. Ali se zavedamo, da se monetarna politika seli v Bruselj, da se bo tam odločalo o denarju, o inflaciji, o tečaju, o obrestnih merah ipd. Da se bo tam odločalo o obrambi in še marsičem; da bodo tja šli vsi prihodki od carin kolikor jih bo še sploh ostalo in znaten del davkov na dodano vrednost. Da bo morala biti naša zakonodaja v celoti podrejena evropski zakonodaji, da bomo torej neminovno izgubili nekatere važne državne atribute? Ali se sploh zavedamo, da pomeni vstop v Evropsko unijo tudi vstop v globalizacijo in internacionalizacijo brez vseh omejitev in brez vseh zavor. V svetu namreč so v teku čedalje bolj intenzivni procesi globalizacije in internacionalizacije, in v takih pogojih je vprašanje, koliko smo mi kot podjetje in kot država na te procese pripravljeni. Podjetja se združujejo, znanje se širi v tuje razvojne centre, enako kapital in trženje, in vprašanje je, ali bomo mi postali cenena kolonija za "lon arbait" tako imenovan.
Skratka vrsta stvari je, ki bi jih morali v tej strategiji še dopolniti, in vtis je, da je dokument na nek način napačno naslovljen. Najprej bi morali imeti jasno opredeljeno doktrino in razvojno politiko in pa programe, kamor sodijo nosilci nalog in roki za izvedbo; strategija pa je bolj tisti del dokumenta, ki nakazuje možne poti in dileme teh možnih poti.
Na koncu naj rečem še to, da je zame izjemno pomembno to, kako bomo to zavest, to znanje, ki ga je premalo, pripeljali do ljudi, do vsakogar izmed nas, v prvi vrsti pa do ministrov, poslancev in ostalih strokovnjakov v vladi, ki na tem področju sodelujejo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Jože Zagožen. Besedo ima gospod Borut Pahor.
BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Najprej, da kasneje ne pozabim, podpiram nastop ministra Bavčarja, zato ker mi je pri njem všeč to, da ni bil pretirano pedanten v iskanju dilem in odgovorih nanje, ampak je poskušal zelo kratko in jasno definirati tisto, kar je naša primerjalna prednost in element, na katerega se velja najbolj zanesti, ko bomo poskušali pametno in preudarno vstopiti v klub bogatejših, vplivnejših narodov in držav, ki obeta tudi nam boljšo prihodnost - to je znanje. Če prav razumem, je torej ministrovo geslo: "Več Evrope, več znanja". To geslo je potrebno v tem državnem zboru močno podpreti, ker je, mislim, pravzaprav edina deviza, ki jo kot primerjalno prednost Slovenci na pragu evropskega kluba imamo. Seveda to ne pomeni, da podpiram politiko vlade v celoti. Ne podpiram take evropske politike, ki si je v vseh zadnjih letih zadala za edini cilj, da čimprej, za vsako ceno vstopimo v klub evropskih držav, s čimer naj bi dokazala pred domačo javnostjo, da je uspešna. Mislim, da je danes skrajni čas, ko je potrebno opozoriti, najprej seveda slovensko vlado, ta državni zbor in vso slovensko javnost, na veliko naivnost in tudi škodljivost politike, ki bi si zaradi prestižnih razlogov zadala za svoj edini cilj, da čimprej vstopimo v klub bogatejših, vplivnejših držav, v klub držav, ki obetajo, kot rečeno, tudi nam boljšo in uspešnejšo prihodnost.
Ali morda ni preveč drzno spomniti, kar je storil že kolega Peterle, na razpravo izpred slabih dveh let? Takrat je tukaj vlada na vse kriplje poskušala prepričati - in na koncu je tudi dosegla - državni zbor, da je potrebno zapisati, da je leto 2001 tisto leto, v katerem želi Slovenija vstopiti v Evropsko unijo. Več stvari je, ki so me takrat in me tudi danes zaradi te naivnosti skrbijo. Najprej, seveda, neko tiho mnenje, da vlada pravzaprav ne razume, kaj se dogaja v Evropski uniji, da presoja, da je pravzaprav najbolj odvisno od nas samih, kdaj bomo vstopili v ta klub; da pravzaprav ne razume, da se je Evropska unija odločila najprej konsolidirati svojo institucijo in šele nato odpreti vrata novim državam, in da to ne bo trajalo samo nekaj let, kot nas je skušala pred dvema letoma prepričati; da bo torej to neko dolgo obdobje, ki je pa za Slovenijo velika prednost, prednost, ki nam daje čas, da se temeljito pripravimo. To je ta konceptualni ugovor, ki ga je vedno znova potrebno v državnem zboru ponavljati: ni tako bistvena hitrost, bistvena je pripravljenost. Bistveno je, da znižamo socialne in vse druge narodnogospodarske stroške, ki bodo nastajali z vključitvijo v Evropsko unijo.
Strategija našega vključevanja v Evropsko unijo poskuša dati odgovor na dve temeljni vprašanji: kako bomo Slovenci krepili svojo identiteto v pogojih mednarodnega sodelovanja, mednacionalnega povezovanja, celo nadnacionalnega povezovanja, in drugič, kako naj uredimo našo družbo, ki bo odprta družba, da bo družba enakih možnosti. Da bomo torej imeli vsi Slovenci, ne glede na razlike med nami, vsaj približno enake možnosti za to, da uspemo v življenju, da uspemo v izobrazbi, poklicu in v vseh drugih oblika življenja in dela. Odgovor na ti dve vprašanji sta pravzaprav v strategiji modernizacije oziroma evropeizacije Slovenije.
Evropeizacija Slovenije je bila vseskozi eden od temeljev, ki so politično motivirali našo osamosvojitev. Takrat ko se je slovenska javnost odločala za samostojno Slovenijo, je že vedela, kam želi v naslednjih letih usmeriti svoje ambicije. To je v klub tistih zahodnoevropskih držav, ki lahko s koncentracijo znanja, kapitala, tudi socialne kohezije, kar je moderno geslo Evrope, Sloveniji prinaša več prihodnosti kot bi ji izolacionizem. Vprašanje, ki pa si ga mora zastavljati slovenska javnost venomer, vlada pa še posebej, je, v kakšno Evropo gremo in kako bomo v tej Evropi lahko vplivali na svojo usodo. Vtis, ki ga pušča ta preveč naivna strategija, češ, da je potrebno samo čim prej vstopiti, potem pa bodo itak o naši usodi odločali drugi, je, kot rečeno, po mojem mnenju škodljiva. Mislim, da mora slovenska vlada v vseh dokumentih, ki bodo prihajali v državni zbor, kolikor je le mogoče pojasniti, kako bomo Slovenci preko institucij v Bruslju in drugje vplivali na politiko Evropske unije.
Včasih imam občutek, da je slovenska javnost, posebej pa še politična elita, kar me posebej skrbi, in intelektualna elita z njo, na nek način pretirano pasivna glede teh dilem in izzivov, ki so pred nami glede vključitve v Evropsko unijo. Zdi se mi, kot da pravzaprav Slovenci na nek način tehtamo med dvema košarama. V eni košari so zlata jabolka, in to je košara Evropske unije, na drugi strani imamo prazno košaro, to je košara izbire za izolacionizem, da ostanemo izven te Evropske unije. V tej drugi košari, ki je prazna, lahko brskamo z roko po mili volji. Glede tega bomo povsem svobodni, toda tam nimamo kaj vzeti in to nam je jasno. V drugi košari so zlata jabolka, toda hkrati vemo, da ne bomo mi tisti, ki bomo rezali krhlje. Nam pa pripada eden. Eden nam pripada in to je tisti motiv, ki žene, kot se zdi danes, večino slovenske politične, intelektualne in siceršnje javnosti v odločitev za Evropsko unijo. Toda želel bi opozoriti, da ta pasivnost, češ, da nam ta krhelj pripada po definiciji in da ne moremo v bistvu znotraj te košare vplivati na nič, ni dobra in nas pasivizira tudi v procesu priprav na vstop v Evropsko unijo. Mislim, da je moč to pasivnost, to prepuščenost, to inercijo čutiti. Tudi zato pozdravljam nastop ministra Bavčarja, ker se mi zdi, da je pravilno opozoril na to inercijo.
Strategija je za ta dokument, ki ga imamo pred sabo, gotovo preveč ambiciozno ime. V njej seveda ne najemo tistih odgovorov, ki bi jih pričakovali v dokumentu s tem naslovom. Pa tudi mislim, da ne velja biti danes pretirano kritičen, če seveda v nekem dokumentu ni vseh odgovorov. Tisto, kar je po mojem danes stvar konsenza tega državnega zbora, je, da ...
PREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Jaz bi prosila, če prisluhnemo razpravljavcu. Mislim, da motite govor.
BORUT PAHOR: Tisto, kar je po moje danes naša ključna naloga, je oblikovanje soglasja v tem državnem zboru, da se vladi na vse mogoče načine omogoči, da na najbolj odgovoren način sintitizira vse možne izkušnje, znanja, energijo in ambicije, ki so v slovenski družbi in ki spričo svoje ustvarjalnosti obetajo, da se bomo v prihodnjih letih dobro pripravili na vstop v Evropsko unijo in s tem znižali socialne stroške in narodnogospodarske stroške te vključitve. Mislim, da je prav tako pomembno iz nastopa ministra Bavčarja, da opozarja na ljudi, mislim, da je predvsem od njih odvisno in od njihove organizacije ter, kot rečeno, znanja, kako bodo v naslednjih letih vodili pogajanja. Kot je v imenu poslanske skupine povedal kolega Feri Horvat, se mi zavzemamo za to, da bi slovenska politika čimprej imenovala glavnega pogajalca, njegove sodelavce in da bi to storila na tak način, da bomo dobili ljudi, ki jim bo lahko zaupala vsa slovenska politika, torej tudi opozicija, da bodo imeli potrebno kredibilnost pri trdih in neizprosnih pogajanjih v Evropski uniji, pa seveda hkrati doma tudi nek prostor kritike in samoizpraševanja, kako naprej, ko se bo potrebno odločiti na mnogih križiščih, za katere odločitve se bomo postavili, mnoge od teh odločitev pa bodo ireverzibilne. Tudi tiste evropske države, ki so v zadnjih letih vstopile v Evropsko unijo, imajo danes nekaj izkušenj, ki jim pravijo, da bi se lahko glede nekaterih vprašanj, glede nekaterih predmetov pogajanj bolje pripravili. Če so tega prepričanja danes države, ki so v priprave na Evropsko unijo vložile veliko več, kot to dela danes Slovenija in če so bile že v osnovi socialni, gospodarski in drugi veliko bolj kompatibilne z Evropsko unijo, kot je to Slovenija, potem se mi zdi, da je skrajni čas, da se zavemo izjemne resnosti in izjemne odgovornosti projekta, ki se ga lotevamo.
Torej končujem, spoštovana gospa podpredsednica. V Sloveniji že dolgo časa ni več vprašanja, ali v Evropsko unijo ali ne. Evropska unija ne sme biti predmet strahu, ki kot neka mora leži pred našo prihodnostjo, kot neka mora, ki naj bi se zajedala v našo nacionalno identiteto, je predvsem ena velikanska priložnost, ki jo bomo verjetno izkoristili zgolj v tolikšni meri, kolikor se bomo nanjo z vso svojo pametjo in seveda tudi marljivostjo ter pedantnostjo pripravili. Je torej priložnost in ne strah in s tem obetom velja oblikovati ta nacionalni konsenz. Zato podpiram ta dovolj prepričljiv uvodni referat ministra Bavčarja. Imam nekaj kritičnih konceptualnih ugovorov na delo vlade, predvsem pa, kot rečeno, ocenjujem, da je ta dokument prava priložnost, da se torej med nami oblikuje trdno politično zavezništvo, da bomo poskušali v Sloveniji oblikovati in sintetizirati vsa tista znanja, energije, ambicije in ustvarjalnost, ki nam bodo omogočili, da bomo torej Slovenci vstopili v klub, v katerem bomo spričo svoje organiziranosti lahko vplivali tudi na našo usodo, predvsem pa seveda uredili svojo družbo kot družbo enakih možnosti, kot torej svobodno, strpno in odprto družbo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Pahor. Naslednji poslanec, prijavljen k razpravi, je gospod Rudolf Petan.
RUDOLF PETAN: Gospa podpredsednica, spoštovane kolegice in kolegi! Ta strategija, ki jo imamo danes pred sabo, sem prepričan, da bi si verjetno zaslužila malo več pozornosti, mogoče celo malo več spoštovanja in pa mogoče malo več blišča, kajti da je to 2. točka od 66, je mogoče malo nespoštljivo do tega dokumenta, ki bo gotovo imel za Slovenijo posledice, ne samo sedaj, ampak v naslednjem tisočletju. Pa, dobro, pustimo to ob strani.
Prav tako menim, da bi to strategijo ali pa vsaj podoben dokument morali obravnavati že pred časom, mogoče prej, preden smo se sploh pogovarjali o pridružitvenem sporazumu, ki smo ga obravnavali lani, pred približno pol leta. Namreč, ni vseeno, v kaj se spuščamo, s kom se družimo, istočasno, ko pa danes po tem, ko smo že pridružitveni sporazum dali skozi, se pogovarjamo o strategiji, se pravi, ko pri tem jasno opredeljujemo cilje, kot je bilo rečeno, se moramo istočasno pogovarjati tudi o oceni posledic našega vključevanja v Evropsko unijo. Navsezadnje sedaj, ko je pridružitveni sporazum že skozi, je verjetno naš cilj popolnoma jasen, kam želimo, s kom se družimo. Je pa po drugi strani res, da verjetno na področju informiranja pa malce šepa. Verjetno bi se lahko zgledovali po drugih državah, ki so se kasneje priključevale prejšnji, tisti osnovni šesterici. Pretok informacij verjetno ni takšen, kot bi si ga želeli. Tudi druge države so postopale drugače; predstavljale so tiste, kamor se pač določena država želi vključiti. Mi si verjetno tudi malo pavšalno predstavljamo Evropsko unijo. Verjetno Evropska unija ni samo naša severna soseda, sedaj, po novem ali pa še prej, Nemčija, ki jo vsi poznamo, ostale države pa verjetno nekoliko manj. Prav bi bilo, da bi se tudi s tem spoznali, s kom se bomo družili, s kom bomo vključeni, s kom bomo tesno povezani. Vsekakor pa je pri tem pomembno, kako bomo to dosegli, da se bomo vključili, kaj vse bomo morali storiti in pa seveda tudi oceno posledic, ki jih bomo morali nekako prevzeti nase, kaj bomo morali za to plačati in kdo bo to plačal. Veliko se govori, da bo verjetno kmetijstvo tisto, ki bo moralo največ plačati. Jaz sicer nisem čisto prepričan, da je to tako; verjetno bodo tudi druga področja gospodarstva morala nositi težo tega vključevanja. Zato je prav, da bi tudi o oceni posledic kaj rekli.
Seveda bo potrebno spremeniti tudi del zakonodaje. Šele danes smo dobili na mizo plan vlade, kdaj bomo določeno zakonodajo sprejemali. V glavnem lahko rečemo, da smo pač pri tej zakonodaji na začetku. In kaj je tisto, na kar bi želel opozoriti, da se ne bi tu našli v časovni stiski? Do sedaj smo praktično sprejemali vse dokumente, ki so v povezavi z Evropsko unijo ali pa z drugimi strukturami, v katere se želimo vključevati, vedno v časovni stiski. Verjetno se še vsi spomnite, ko smo celo dobivali fakse iz Bruslja, da če do tiste in tiste ure naslednji dan ne bomo sprejeli tega dokumenta, potem se nam slabo piše ali pa lahko ostanemo pred zaprtimi vrati. Seveda tega ne jemljem preveč resno, ampak to se je dogodilo. Žal, je bila zadeva resna, čeravno posledica ali pa vzrok je bil hudo neresen. Pomembno je tudi, kaj prinašamo v Evropsko unijo, kaj je naša dota, ki jo prinašamo v to skupnost in kakšna je naša startna pozicija. Ni vseeno, kakšni pridemo v to Evropsko unijo, v to skupnost, ali smo pripravljeni na to ali nismo. Glede na to, da običajno vse delamo v časovni stiski, to ravno ni najbolj pozitivno in verjetno neke visoke ocene si pri naših partnerjih verjetno nismo zaslužili. Ko sem prej govoril o tem, kdo bo to plačal in kakšna bo naša cena, se lahko vprašamo, na kar so nekateri danes že opozorili, ali sploh imamo strategijo gospodarstva. Gospodarstvo je sigurno steber, na katerega plečih se bo verjetno to naše vstopanje v Unijo dogajalo. Sedaj pa se pojavlja vprašanje, ali so ti plani, ki jih imamo, če jih sploh imamo, kakšna naj bo rast našega gospodarstva, ali so realni. Danes smo že slišali, da verjetno ta naša rast v tem trenutku ne zadostuje, da bi lahko vzdržali ta pritisk tržnega gospodarstva v državah, ki je že nekako sto let, v primerjavi s temi našimi poskusi začetka trženja gospodarstva. Lahko se vprašamo, ali ta strategija obstaja ali pa je to mogoče v gospodarstvu bolj tako "kakor pač pade." Res je, da vsako leto naredimo plan razvoj gospodarstva. To se pravi, rast gospodarstva toliko, potem pa če nam "rata" nam "rata". Tako je bilo običajno do sedaj. Če pa ne, pač dobro, pač to ne gre. To pomeni, da bomo tudi v Evropski uniji zaostajali. Nekaj o tem je danes že govoril eden od predlagateljev, tako da ta strah nekako ni neupravičen. Navsezadnje se lahko tudi vprašamo, ali je ta naša gospodarska politika res prava politika, ali temelji na nekih strateških usmeritvah ali pa je to vse skupaj bolj nekako opredeljeno našemu lastninjenju, zaključku lastninjenja ali tranziciji. V tem trenutku niti ne moremo reči, kakšna je naša gospodarska moč in kakšno bo naše dohitevanje naših partnerjev v tej združbi, ki se ji reče Evropska unija. Poleg tega nisem slučajno omenil ocene teh posledic. To se pravi, na tem temelji tudi, kakšno zaščitno zakonodajo bomo pri tem imeli. Vsi, ki so pristopali k Evropski uniji, so imeli v tem prehodnem obdobju, dokler niso postali polnopravni člani, zaščitno zakonodajo. Verjetno je popolnoma normalno, da imamo tudi v Sloveniji takšno zaščitno zakonodajo. Pa mi dovolite, da vas samo spomnim, ko smo en del te zaščitne zakonodaje že sprejemali ob ratifikaciji tega sporazuma v lanskem letu, pred pol leta, ko smo tisti, ki smo zahtevali določene zaščitne ukrepe, bili nekako okarakterizirani za tiste, ki nekaj izsiljujejo. Mi smo vas, seveda, prepričevali, da to ni tako. Želeli bi, da se ne bi ponavljalo, da bi to bila neka stalnica slovenske politike pri vključevanju v Evropsko unijo. Seveda potem, ko smo polnopravni člani, pa vse te zaščitne bariere padejo, to je popolnoma jasno. Ampak do takrat pa so si vse evropske članice, ki so kasneje pristopale k Uniji, to vzele. Verjetno je potem popolnoma normalno, da bi se to zgodilo tudi pri naši državi.
Dovolite mi, da pri tem opozorim samo na en majhen segment, ker so drugi razpravljalci govorili o drugih področjih, tega pa se ni še nihče dotaknil. Jaz sem že za to govornico, ravno ob ratifikaciji tega pridružitvenega sporazuma, spomnil na to zadevo, vendar nisem dobil odgovora na to ali pa ga mogoče jaz nisem razumel. Ker ga pa tudi drugi moji kolegi niso dobili, bi še enkrat spomnil na to, kot primer, kako verjetno ne bi smeli ukrepati. Tule pred sabo imam ta pridružitveni sporazum, in sicer Protokol 2, ki govori o izdelkih, ki jih vključuje pogodba o Evropski skupnosti za premog in jeklo. Dovolite mi, saj je čisto kratko, - 2. člen govori o tem, da "z začetkom veljavnosti sporazuma se izdelki iz jekla s poreklom iz Slovenije uvažajo v skupnost brez carine," potem je obratno, in pa to, kar se mi zdi pomembno, "1. januarja 1996," to smo namreč sprejemali lani, zato je ta letnica 1996 pomembna, "se vsaka carina zmanjša na 80% osnove; 1. januarja 1997 na 55%, 1. januarja 1998," to se pravi, to velja sedaj, "se zmanjša na 30% osnovne carinske dajatve, in 1. januarja 2000 se odpravijo vse preostale carine".
Dovolite, da opozorim še na en odstavek 6. člena. Republika Avstrija si je pri tem izborila poseben status, ne glede na vse ostalo ima ona poseben status.
Ampak tisto, kar je pa najbolj pomembno, na kar želim opozoriti, je pa to, da ko se pogovarjamo o naših železarnah - to je 7. člen, 4. točka - "pogodbenice z odstopanjem od določb iz točke prvega odstavka priznavajo, da lahko Slovenija izjemoma prvih pet let po začetku veljavnosti sporazuma v zvezi z izdelki iz jekla, dodeljuje državno pomoč za prestrukturiranje, pod pogojem, da pomoč podjetjem, prejemnikom pomaga doseči sposobnost preživetja pod običajnimi tržnimi pogoji do konca obdobja prestrukturiranja". In pa, da še spomnim samo na ta odstavek, da "je program prestrukturiranja povezan s splošno racionalizacijo in načrtom za zmanjševanje zmogljivosti za Slovenijo". Torej, naše jeklarske zmogljivosti sedaj niso ekonomske.
To nekako kaže na to, da smo že v tem parlamentu dali soglasje za približno pol milijarde dolarjev za pomoč železarnam; vsaj v tem zadnjem obdobju, v tem našem mandatu smo dali že za okrog 300 milijonov dolarjev, pa že prej je bilo, tako da skupna vsota prekaša pol milijarde dolarjev. To nekako ni najbolj uspešno, tako kažejo pač zadnji podatki, kaj se dogaja v zvezi z železarnami. To velja za pet let, to se pravi, po letu 2000, lahko da je še kakšno leto zraven, pa v bistvu ne sme več biti te pomoči, in pa, da so ta sredstva bila dana v smislu zmanjševanja zmogljivosti. To je tisto, kar mi daje razmišljati - to se pravi, sedanje majhne zmogljivosti železarstva in jeklarstva, ki ni ekonomsko, bi se morale še zmanjšati. Ker nisem dobil takrat odgovora, ko sem to spraševal, pa je sedaj tudi pravi čas, da na to spomnim. Ali to pomeni, da so naše jeklarne nekako obsojene s tem zadnjim odstavkom 4. člena na stečaj? Ker očitno še zmanjšati zmogljivosti, ki že niso več ekonomske, to po zdravi logiki pomeni zaprtje teh jeklarn. Ali vse to, kar sedaj počenjamo, te pol milijarde pa še nekaj dolarjev pomeni, da mečemo denar v neko brezno brez dna, tiste ljudi, ki pa imajo tam svojo socialno varnost in tiste družine, ki so na to navezane, pa v bistvu nekako zavajamo in jim ne povemo, kaj se jim bo zgodilo po koncu tega obdobja, ki pa je zelo blizu? Zame je to en primer, kako se zadeve ne bi smeli lotiti in kako verjetno v pogajanjih z Evropsko unijo ne bi smeli postopati.
Navsezadnje vemo, kako so druge države dosegale posebne izjeme, navsezadnje samo primer, tudi v tem dokumentu, kako je Avstrija to dosegla do tretjih držav, in pa, kako je Avstrija dosegla navsezadnje pobiranje cestnin, posebej za njih, ko so uvedli vinjete. Namreč, oni uvajajo ravno obratni sistem, kakor ga mi sedaj uvajamo pri cestnem prometu, ko gredo iz odprtega na zaprti, mi pa ravno obratno. Tudi tu bo verjetno še treba nekaj reči in ko že vemo, kaj nas čaka, kljub temu vztrajamo pri odločitvah, ki so bile sicer sprejete, legitimno, vendar pa so nekako v nasprotju z usmeritvami Evropske unije. Na to sem želel opozoriti, da se ne bi znašli vedno v časovni stiski in ne pripravljeni sprejemali in vztrajali pri odločitvah, ki so nekako v nasprotju s tistimi odločitvami ali v tisti smeri, kamor gredo naše partnerice, kamor se mi želimo vključiti. Na to sem želel opozoriti, ker verjetno je teh stvari več, pa verjetno bodo o tem še tudi drugi razpravljavci govorili.
Še enkrat pa nekako postavljam vprašanje, ali to pomeni stečaj naših železarn takrat, ko bo ta datum, ki je tu zastavljen, nekako prišel. Če je to tako, potem rajši povejmo resnico naprej in pa naj bo to vzorec, kako se ne dela pri vstopanju v Evropsko unijo. Zelo mi je bila všeč tista misel, ko jo je uvodničar povedal, da ni vseeno, ali bomo na svoji zemlji ali ne. To pomeni, ali bomo imeli svoje gospodarske obrate ali ne ali bomo samo delovna sila za "lohnarbeit" tistim, ki so nekako bolj sposobni, ki vedo, kaj hočejo in ki imajo strategijo pripravljeno tudi takrat, ko še ni časovna stiska. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Petan. Naslednji razpravljavec je gospod Čeligoj.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa. Spoštovani! Strategija vstopanja Slovenije v Evropsko unijo je eden od temeljnih aktov v procesu približevanja Slovenije k Evropski uniji. Ugotavljam, da so v priloženi strategiji zapisana predvsem pozitivna pričakovanja in pozitivna dejstva, ki nas čakajo v polnopravnem članstvu. Premalo so upoštevana dejstva in negativne posledice, ki bodo sledile sočasno. Predvsem pogrešam v predloženem dokumentu večjo zavzetost za nacionalne interese, za katere se moramo opredeliti že pred pričetkom pogajanja z Evropsko unijo. Tako opredeljenim nacionalnim interesom moramo dati prioriteto, prioritetno mesto za sam začetek pogajanj. Predvsem opozarjam na ohranitev slovenske narodnostne identitete in pomen narodnostne kulture kot temeljnega nosilca identitete. Kaj pa slovenski jezik in ohranitev slovenske pisane besede? Teh odgovorov strategija ne zajema in jih ne daje.
Tudi pri sprejemanju in spreminjanju zakonodaje mora dobiti prednost tista zakonodaja, ki varuje in ščiti nacionalne interese. Danes smo sicer dobili spisek zakonodaje, ki jo bo državni zbor sprejemal v tem letu in naj bi pomenila bistven korak naprej v smislu prilagajanja evropski zakonodaji.
Iz priloženega spiska zakonov se razen naslovov ne da razbrati njihove vsebine in obsega v smislu varovanja in ščitenja narodnostnih interesov. Večina nas pogreša prikaz oziroma sliko, ki bo pokazala oziroma predstavila, kaj lahko pričakuje povprečen Slovenec, ko bo slovenska država polnopravna članica Evropske unije. V čem bo slovenski človek na boljšem in v čem bo na slabšem? To so vprašanja, na katera mora vlada odgovoriti še pred koncem letošnjega marca oziroma pred predvidenim datumom začetka pogajanj. Od vlade oziroma pristojnega ministra za evropske zadeve pričakujem pravočasno in sprotno informiranje in poročanje državnemu zboru o vseh bistvenih dogajanjih in potezah, ki so v zvezi s procesom pogajanj in vstopanja v Evropsko unijo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Naslednji razpravljavec je gospod Tomažič Branko.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! V imenu kluba primorskih poslancev dajem naslednjo pobudo vladi.
Primorski poslanci dajemo pobudo vladi Republike Slovenije, da pri dokončni obravnavi in sprejemanju strategije Republike Slovenije za vključevanje v EU, pri točkah 3, 2, 1 in 4 politika mednarodnih ekonomskih odnosov, harmonizacija z evropskim sporazumom, ukrepi za prost pretok blaga, dopolni alineo, ki se glasi:
Sprejete ukrepe za izvajanje priporočila sveta za carinsko sodelovanje iz leta 1960, ki se nanašajo na prostocarinske prodajalne, dovoliti njihovo bodoče odpiranje v pristaniščih in letališčih, dopolni z besedilom:
"Vse obstoječe prostocarinske prodajalne poslujejo do polnopravne vključitve Republike Slovenije v Evropsko unijo." Obrazložitev.
Skupna deklaracija k 94. členu asociacijskega sporazuma in skupna deklaracija k 37. členu začasnega sporazuma predvidevata sprejetje ukrepov za izvajanje priporočil sveta za carinsko sodelovanje iz leta 1960, podatek Uradnega lista Socialistične federativne Republike Jugoslavije, številka 13, z dne 1.decembra 1963.
Navedeno priporočilo le priporoča odpiranje prostih carinskih prodajaln v primorskih lukah in na letališčih. Ničesar ne prepoveduje in ne govori o zapiranju obstoječih prostocarinskih prodajaln. Noben od sprejetih dokumentov torej ne govori o zapiranju obstoječih prostocarinskih prodajaln, ampak gre za negativno formulirano obveznost vzdržati se od odpiranja novih tovrstnih prodajaln. Zato je potrebno ob obravnavi strategije vključevanja Republike Slovenije v Evropsko unijo nujno razmejiti ukrepe, ki jih mora Slovenija sprejeti in spoštovati v času pridružitvenega statusa, od ukrepov, ki jih bo morala Slovenija izpolniti v trenutku vstopa v Evropsko unijo in skupni trg, ko bo uživala tudi prednosti skupnega trga, katerega v času pridruženega statusa ne more. Predhodno zaprtje prostih carinskih prodajaln bi pomenilo izjemno gospodarsko in fiskalno škodo in izgubo dela za večje število zaposlenih. Zaradi navedenega predlagamo, da vlada posredovano pobudo obravnava in jo sprejme ter temu primerno strategijo Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo dopolni. Spodaj podpisani primorski poslanci.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Tomažič. Naslednji razpravljalec je gospod Izidor Rejc. Premalo časa imate? Potem pa predlagam, da za danes zaključimo. Torej prekinjam 2. točko dnevnega reda. Samo še obvestilo za jutri. Nadaljujemo z 2. točko, nato po dnevnem redu 3., 4., 5., 6. točka, od 7. točke, torej ratifikacije, do vključno 20. točke in naprej 25., 28., 27. itd., torej tisto, kar bo potem pripravljeno gradivo v celoti.Prijeten večer in nasvidenje.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 18. FEBRUARJA 1998 OB 17.56 URI.)