Sejo je vodil Miroslav Luci, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.07 uri.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 14. seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jože Možgan, dr. Jože Zagožen od 15.00 ure dalje... Prosim za mir v dvorani, da se bomo slišali! Pavel Rupar, Josip Bajc, Alojz Vesenjak, Franc Kangler, Franc Pukšič, Vladimir Čeligoj, Franc Čebulj, Benjamin Henigman, Rudolf Petan od 16.00 ure dalje, Leon Gostiša, Janez Mežan od 16.00 ure dalje, Peter Hrastelj od 17.00 ure dalje, Polonca Dobrajc za pričetek seje ter od 18.00 ure dalje, dr. Ciril Ribičič za pričetek seje, Aurelio Juri za pričetek seje. Mislim, da so to vsi.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Prisotnih je 53 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo so vabljeni tudi predstavniki vlade Republike Slovenije, ki jih prav prisrčno pozdravljam.
Današnje nadaljevanje 14. seje državnega zbora bomo pričeli z obravnavo včeraj prekinjene 23. TOČKE DNEVNEGA REDA - TRETJA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O PRVEM POKOJNINSKEM SKLADU REPUBLIKE SLOVENIJE IN PREOBLIKOVANJE POOBLAŠČENIH INVESTICIJSKIH DRUŽB; zatem bo zbor prešel na obravnavo 23.a točke dnevnega reda, to je predlog zakona o uvedbi sankcij proti Zvezni republiki Jugoslaviji ter nato po dnevnem redu dalje, s tem da bi danes opravili tudi 42. točko dnevnega reda, to je volitve in imenovanja.
Proceduralno, kolega Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani kolegi, opravičujem se, da sem prišel v srajci za govornico državnega zbora. Imam proceduralni predlog, ki ga bom najprej obrazložil.
Eden največjih privilegijev, kar sem jih doživel kot poslanec, je bil ta, da smo prejšnje leto dobili obešalnik tu zadaj, da smo lahko obesili suknjiče. To je bil zame največji privilegij do sedaj, ker za druge me ne briga. Zato bi prosil, če bi tudi v letošnjem poletju ta privilegij vendarle imeli. Ali je res treba za vsako stvar prositi, no? Lepo vas prosim, en obešalnik! Potem vam obljubim, da bom v klopi v srajci, ko bom prišel sem gor, pa v suknjiču. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Ivo Hvalica. Ivo, bi se zadovoljil s tem, da bi bilo to do jutri urejeno? Tako da bo jutri to že veljalo, saj to ni tako velika zadeva. Bomo skušali službam naročiti, da bo vsaj začasno nek obešalnik dodeljen.
Smo pri tretji obravnavi, kot že rečeno, predloga zakona o prvem pokojninskem skladu Republike Slovenije in preoblikovanju pooblaščenih investicijskih družb, hitri postopek. Gospod Izidor Rejc je v imenu poslanske skupine vzel odmor. Ali želi besedo? Besedo ima Izidor Rejc.
IZIDOR REJC: Gospod podpredsednik, hvala lepa za besedo. Ugotavljam, da so po celi noči in dopoldnevu dani pogoji za nadaljevanje.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Izidor Rejc. Ker je bila včeraj diskusija o tem, ali je končana splošna razprava ali ne, gospod Izidor Rejc se je prijavil k besedi, pa nismo razumeli, zakaj se je prijavil, kasneje smo izvedeli, da je vzel odmor, imate še možnost spregovoriti o zakonu v celoti. Če ni želje, zaključujem splošno razpravo in prehajamo na obravnavo amandmajev.
K 10. členu imamo vložene štiri amandmaje. Amandma poslanske skupine slovenske ljudske stranke je, izgleda, popravljen ta trenutek, zato ga bomo prebrali in bomo o njem odločali, če se strinjate. Potem imamo amandma k 12. členu skupine poslancev s prvopodpisanim Tonetom Anderličem; amandma k 28. členu, sedmem odstavku, poslanske skupine združene liste. To je pa tudi vse. Torej, imamo tri uradno vložene amandmaje.
V razpravo dajem korigirani amandma k 10. členu, ki ga je vložila poslanska skupina slovenske ljudske stranke in se v korigiranem besedilu glasi: V drugem odstavku 10. člena se črta besedilo "ter objavi seznam podjetij" in tako dalje, do konca člena. Tega amandmaja še nimate na klopeh, ker je korigiran. Želi predstavnik poslanske skupine dodatno obrazložiti ta amandma? (Ne želi.) Odpiram razpravo o amandmaju k 10. členu. (Nemir v dvorani.) Oprostite, kolegi poslanci, ali sploh kdo posluša, ali veste, o čem boste odločali?! Prosim malo miru v dvorani. Odpiram razpravo o 10. členu. Gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Lep pozdrav! Da bi predsedujočemu dokazal, da poslušam in da vem, za kaj gre, samo povem, da razumem, da se tudi z dopolnjenim amandmajem zagotovi osnovni cilj, ki smo ga včeraj zagovarjali. To je, da se pooblaščenim investicijskim družbam oziroma družbam za upravljanje zagotovijo kriteriji, seznam, evidenca tistih podjetij, ki so šla v stečaj in bodo sedaj njihovo vrednost morali zmanjšati. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Kolega Potrč! Pri tem nisem mislil vas, ker vem, da ste poslušali, ampak veliko jih ni. Ali želi še kdo razpravljati o amandmaju k 10. členu? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za amandma poslanske skupine ljudske stranke k 10. členu? (46 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma k 10. členu sprejet.
V razpravo dajem amandma k 12. členu. To je amandma skupine poslancev s prvopodpisanim Antonom Anderličem. Amandma se glasi: "Črta se drugi odstavek". Ali želi kdo od podpisanih poslancev obrazložiti? (Ne želi.) Ali želi kdo razpravljati o tem amandmaju? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje o amandmaju k 12. členu. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za amandma k 12. členu? (40 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma k 12. členu sprejet.
Imamo amandma poslanske skupine združene liste k 28. členu. Imate ga na klopeh. Nimate ga, potem ga moram prebrati.
Amandma k 28. členu se glasi: "V sedmem odstavku se na koncu pred piko doda vejica in besede "vendar največ do zamenjave 10.000 pokojninskih bonov". Odpiram razpravo. Ali želi v imenu predlagateljev? Gospod Potrč, imate besedo.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. V 30. členu smo včeraj sprejeli amandma, da posamezna fizična oseba lahko za polico dodatnega pokojninskega zavarovanja zamenja skupno največ 10.000 pokojninskih bonov. V 28. členu imamo pred postavko, če je nekdo kot posameznik pozabil, sicer je vzel pokojninske bone, vendar kasneje ni z njimi nič ravnal. Tukaj je bila predpostavka, da se šteje, da jih je zamenjal. Mora biti omejitev, da jih je zamenjal do 10.000 tisoč, ker sicer bi bilo neskladje in bi ta dopolnitev, ki smo jo včeraj sprejeli, ne pomenila nič. Če bi vsak čakal, tistemu bi pa potem neomejeno pripisali. Gre za formalno uskladitev in prosim, da podprete. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Ali želi še kdo razpravljati o amandmaju k 28. členu? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (40 poslancev.) Je kdo proti? (6 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma k 28. členu sprejet.
S tem smo končali glasovanje o amandmajih. Na podlagi tretjega odstavka 198. člena poslovnika sprašujem sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, če je zaradi sprejetih amandmajev porušena medsebojna skladnost določb zakona? (Ne.) Ugotavljam, da ni, zato prehajamo na glasovanje o zakonu v celoti. Ugotovimo prisotnost! Obrazložitev glasu, gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Jaz mislim, da je po vsem času, kolikor smo se v državnem zboru mučili, da pridemo do zaključka lastninjenja na tej točki, prav, da se nekaj pove. Podpiram zakon, predvsem zato, da se končno po petih letih odlašanja zagotovijo potrebna sredstva tudi za pokrivanje certifikatskega primanjkljaja in tudi za uslužbenske certifikate z idejo, ki je vključena v ta zakon, da se pospeši tudi možnost varčevanja za pokoj. Dajem podporo temu zakonu tudi zato, ker je od njegove predložitve s strani vlade, pa do tega trenutka, ko ga bomo sprejemali, doživel po mojem tako bistvene spremembe, da je na njih vredno opozoriti. Najbolj bistvene so naslednje.
S spremembami, ki jih je potrdilo matično delovno telo in poslanke in poslanci državnega zbora je onemogočeno, da bi se lahko na podlagi nakupa delnic pooblaščenih investicijskih družb ali pokojninskih bonov po podcenjeni vrednosti kupovala pokojnina po ceni, ki bi bila nekajkrat nižja od prispevkov, ki bi jih sicer moral vsak poleg delovne dobe plačati za približno enako pokojnino. Menimo, da je omejitev na 1 milijon razpolaganja tista, ki je še uokvirila nek razumen okvir, ne pa dovolila popolno svobodo na tem področju.
Drugič. Zagotovljeno je, da bo pooblaščenim investicijskim družbam končno v celoti zamenjano premoženje, ki so ga zbrale s certifikati, in sicer v enaki kvaliteti, v enakih rokih, po enakem načinu ocenjevanja kot za prvi pokojninski sklad. Zagotovljena je bolj objektivna obveščenost državljanov o učinkih tega zakona in o pravicah, ki jih na podlagi zakona pridobivajo. Zagotovljeno je, da stroškov, ki bodo na novo nastali, ne bodo nosili lastniki certifikatov oziroma delnic pooblaščenih investicijskih družb, temveč kapitalski sklad, pa tudi ne imetniki uslužbenskih certifikatov, ki so vložili tožbe zoper državo, ampak država. Vesel sem, da posebej na podlagi opozoril in amandmajev, ki smo jih dajali iz našega poslanske skupine, ni bil sprejet prvotni koncept zakona, ki ga je predlagala vlada. Menim namreč, da niso upravičene kritike, ki jih je dajala vlada, češ, da s tem ko želimo okviriti možnost razpolaganja s pokojninskimi boni za nakup gotovine, ne želimo spodbujati varčevanja ali ne razumemo delovanja kapitalskega trga in trga vrednostnih papirjev. To bi bilo res, če bi ta trg normalno deloval. Toda po tem, ko smo pet let imeli podcenjeno vrednost, po tem ko bi posebej stimulirali nakupe take podcenjene vrednosti in pravzaprav tudi špekulacije na bančnem trgu, se nam opozorila na tržno gospodarstvo ne zdijo ustrezna. Zato smo veseli, da je večina poslank in poslancev v državnem zboru to ugotovila in dala vsaj neko razumno gornjo omejitev.
Na koncu, želel bi si, in upam, da bo vlada končno po petih letih našega vztrajnega opozarjanja izpolnila svoje obveznosti, da ne bo ponovno izigrala državljanov ali ponovno menjala koncepta izpolnitve svojih zakonskih obveznosti; če bo zakon res izvršen in to v relativno kratkih rokih, kot je predvideno, potem bomo zaključili pomembno fazo lastninjenja in res omogočili, da postopoma pridemo v tržno gospodarstvo in drugačno upravljanje s premoženjem in s sredstvi. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Potrču za obrazložitev glasu. Želi še kdo obrazložiti svoj glas? (Ne želi.)
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlog zakona v celoti? (52 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani zakon v celoti sprejet.
Dodatnega sklepa ni, zato zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 23.A TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O UVEDBI SANKCIJ PROTI ZVEZNI REPUBLIKI JUGOSLAVIJI, HITRI POSTOPEK. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Smo pri prvi obravnavi. Želi predstavnik vlade besedo? Besedo ima državna sekretarka, mag. Vojka Ravbar.
MAG. VOJKA RAVBAR: Hvala lepa. Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci! Republika Slovenija se v skladu z veljavnim evropskim sporazumom kot kandidatka za članstvo v Evropski uniji v predpristopnem obdobju aktivno vključuje v sodelovanje z Evropsko unijo na področju skupne zunanje in varnostne politike. To sodelovanje je utemeljeno tudi v smernicah za poglobljen politični dialog in je izraženo na preverjanjih o usklajenosti slovenskih predpisov s predpisi Evropske unije v okviru 27. delovne skupine v Bruslju.
Svet za splošne zadeve Evropske unije je na svoji seji, dne 26. aprila 1999, sprejel skupno stališče glede prepovedi dobave nafte in naftnih derivatov v Zvezno republiko Jugoslavijo. K skupnemu stališču in izvajanju le-tega je Svet Evropske unije pozval tudi pridružene države vzhodne in srednje Evrope, Ciper ter članice EFTA, v okviru evropskega gospodarskega prostora, da bi le-te ponovno potrdile svojo politično zavezanost in enotnost z državami članicami Evropske unije na področju skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije. Omenjeno skupno stališče Sveta Evropske unije pa je bilo konkretizirano s sprejetjem uredbe o prepovedi prodaje ter oskrbe z nafto ter naftnimi derivati v Zvezno republiko Jugoslavijo dne 30. aprila letos.
S predlaganim zakonom se Slovenija pridružuje krogu držav, ki so sprejele sankcije proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Kot osnova za pripravo predloga zakona je vložila uredba Evropske unije. Vlada Republike Slovenije predlaga uvedbo sankcij proti Zvezni republiki Jugoslaviji v obsegu in okviru, kot jih je sprejela Evropska unija. Ker pa bo obseg sankcij proti Zvezni republiki Jugoslaviji odvisen od nadaljnjega razvoja dogodkov oziroma od intenzivnosti reševanja ali rešitve kosovske krize, je v predlogu zakona dano pooblastilo vladi, da glede na uspešnost oziroma neuspešnost reševanja te krize, razširi oziroma omili obseg sankcij. Pri svojih odločitvah bo vlada upoštevala ukrepe in stališča, sprejete v okviru skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije, kjer Slovenija že sedaj aktivno in tvorno sodeluje.
Predlagam, da zakon obravnavate in sprejmete. Hvala za pozornost.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospa državna sekretarka.
Predlog zakona je obravnaval tudi odbor za gospodarstvo kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenja odbora o samem zakonu. Dr. Jože Zagožen, predsednik odbora.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Odbor se je seznanil z vsebino zakona, z mnenjem vladnih predstavnikom in tudi z mnenjem sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve in tudi z dvema predlogoma amandmajev, ki sta bila odboru predložena.
V razpravi so člani odbora največ pozornosti namenili vprašanju, ali naj se sankcije nanašajo na celotno državo, Zvezno republiko Jugoslavijo, ali pa bi bilo primerno v zakonu določiti še eno izjemo, in sicer za potrebe republike Črne gore. Pri tem se je zlasti postavilo vprašanje, kako bi ena ali druga ureditev vplivala na proces vključevanja Slovenije v Evropsko unijo in Nato. Člani odbora so na koncu splošne razprave sprejeli sklep, v katerem so vlado Republike Slovenije obvestili, da bodo z obravnavo predloga zakona nadaljevali, ko bodo dobili mnenje vlade k amandmajem.
Na 7. seji odbora pa je minister dr. Marjan Senjur ustno predstavil njeno mnenje. Vlada Republike Slovenije ne soglaša z nobenim od vloženih amandmajev. Ker je bil napovedan umik amandmaja slovenske ljudske stranke, se je odbor opredelil samo do amandmaja liberalne demokracije Slovenije k 2. členu, z dne 20. maja, in ga ni podprl. Po zaključku obravnave so člani odbora sprejeli naslednji sklep: "Odbor državnega zbora Republike Slovenije za gospodarstvo, podpira predlog zakona o uvedbi sankcij proti Zvezni republiki Jugoslaviji in predlaga državnemu zboru, da predlog zakona obravnava in sprejme po hitrem postopku." Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod predsednik. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.)
Dajem besedo predstavnikom poslanskih skupin. Prvi se je javil gospod Zmago Jelinčič, Slovenska nacionalna stranka.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Lep pozdrav vsem skupaj. Slovenska nacionalna stranka nasprotuje sprejemu zakona o uvedbi sankcij proti Zvezni republiki Jugoslaviji in ga ne bo podprla. Predlog zakona je nesmiseln in škodljiv za Republiko Slovenijo ter zato nesprejemljiv. Vsaj trije razlogi govorijo za to. Prvi razlog je gospodarske narave, drugi razlog je politične narave in tretji razlog je pravne narave.
Prvi razlog utemeljujemo s posledično izgubo še tisto malo trga, ki bi ga lahko z nesprejetjem omenjenega zakona obdržali v Zvezni republiki Jugoslaviji, pa tudi v drugih državah sveta, v tistih, ki ne podpirajo Natove agresije, kot so npr. Ruska federacija, Kitajska, južnoameriške države, afriške države, ter mnogo azijskih držav. Predlog zakona sam je tudi nesmiseln, kajti uvaja prepoved dobave in izvoza nafte in naftnih derivatov subjektom v Zvezni republiki Jugoslaviji, ko pa takšne dobave do zdaj ni bilo in je tudi v bodoče "de facto" ne bo. Gre torej le za priklanjanja zahtevam Nato alianse, ki nikomur ne bo koristila, Sloveniji pa bo nedvomno škodovala.
Zavedati se moramo, da s svojim stališčem izgubljamo kakršnokoli možnost do pridobitve določenega deleža materialnih in ostalih sredstev ob delitveni bilanci, kajti vse, kar bi lahko dobili, bo porušeno in v Slovenijo bomo lahko odnesli zgolj nekaj vlakovnih kompozicij opeke, razlomljenega betona in zvitega železja. Poleg tega pa tudi od držav Nato pakta oziroma od Združenih držav Amerike ne bomo dobili nikakršnega povračila oziroma nadomestila za nikoli izvršeno sukcesijsko delitveno bilanco, saj smo v napadih na Zvezno republiko Jugoslavijo pravzaprav sodelovali kot zavezniki pakta Nato.
Edino smiselno in z gospodarskega izhodišča opravičljivo bi bilo vztrajanje na nevtralnosti Republike Slovenije, po vzoru sosednjih Avstrijcev, s čimer si ne bi onemogočili kasnejšega vstopa na južne trge, še posebej, če bi razmišljali tudi o tem, kakšne načrte ima z nami Evropa, Nato in pa Združene države Amerike. Ne sprejetje tega zakona bi zagotovo imelo velik pozitiven odmev, saj bi s tem Slovenija vsaj do neke mere popravila vtis nedvomnega vmešavanja oziroma sodelovanja v vojnih operacijah, kar je do zdaj potrdila s popolnim odprtjem zračnega prostora za napade Natovih letalskih sil. To bi Republiki Sloveniji na političnem prizorišču prineslo veliko prednost, saj bi se prvič pokazali kot država z lastno politično voljo in hotenjem in bi že enkrat prenehali ponavljati stavke, gesla in panflete, ki jih za slovensko vlado in za večino slovenske politike pišejo tujci. Iluzorno je misliti, da se bo Slovenija na kakršen koli način lahko približala grupaciji držav, ki v svoji sredi zagotovo ne marajo hlapcev. Hlapca se pokliče takrat, ko ga potrebuješ, da ti očisti čevlje, potem greš na ples, hlapca pa pošlješ nazaj v hlev. To je način, ki ga Evropa in Amerika že ves čas uporabljata v odnosih s Slovenijo. Moramo reči, da z velikim uspehom, ki presega celo njihova najbolj divja pričakovanja. Hlapčevski odnos naše države kažeta tudi 6. in 7. člen omenjenega zakona, ki govorita o sankcijah za prekrške, ki so kar nekajkrat višje od katerihkoli najhujših kazni v kateremkoli zakonu Republike Slovenije.
Tretji razlog pa je pravni, ko slovenska nacionalna stranka nikakor ne more pristati na kvalifikacijo v oceni stanja in razlogih za sprejem zakona, kjer piše - citiram - "o vodenju zločinske in neodgovorne politike, vključno z represijo proti lastnim državljanom, kar predstavlja najhujše kršitve človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava." Konec citata. Po pravnem načelu je nekdo zločinec šele po obsodbi, celo nemška politika med 2. svetovno vojno je postala zločinska šele po sodbi Nuerenbergu. Neodgovorna politika do lastnih državljanov je zagotovo tudi slovenska. O kršitvah človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava pa ima tudi za Slovenijo dosti povedati Helsinški monitor. Kakor se ne strinjamo z navedbami Helsinškega monitorja, se ne strinjamo tudi s tako kvalifikacijo v uvodu k zakonu. Gre za dikcijo, ki naj bi jo sprejel nekakšen svet za splošne zadeve EU, za katerega nismo nikoli slišali, niti ne vemo, kaj to je. Ali je to sploh slovenski organ itn.
Glede na mnenja vseh pravnih strokovnjakov sta neresnična tudi ocena in razlog za sprejem zakona, češ, da - zopet citiram - "ZRJ nadaljuje s kršitvijo resolucije varnostnega sveta Združenih narodov." Konec citata. Ko pa je vendar neizpodbitno dejstvo, da je z napadom Nata na Zvezno republiko Jugoslavijo proti oziroma v nasprotju z ustanovno listino Združenih narodov ravno Nato izvedel prvo in za nadaljnjo zgodovino najbolj grozljivo kršitev, ki lahko pomeni vzorec za vsa nadaljnja posredovanja Nata oziroma Združenih držav Amerike. Dejstvo, da je bila napadena suverena in neodvisna država, je tudi v nasprotju z ustavno listino Nata, kajti ni obstojala nobena neposredna ogroženost, kaj šele napad na kakšno od članic Nata. Slovenska nacionalna stranka je tudi obsodila in še naprej obsoja eksodus albanskih prebivalcev s Kosova, ker je to tudi grobo kršenje človekovih pravic. Ravno tako kot je slovenska nacionalna stranka proti etničnemu čiščenju, je tudi proti bombam. Sicer pa gre pri vsem skupaj za dolgo načrtovani posel praznjenja skladišč vojnega materiala, revitalizacije vojne industrije ter priprave novega Marchellovega plana ob vzajemni oslabitvi in destabilizaciji cele Evrope s strani Združenih držav Amerike.
Zakona ne bomo podprli, vendar pa zaradi vsega povedanega in pa glede na današnjo situacijo, predlagamo, da v skladu s 180. členom poslovnika državnega zbora vlada umakne predlog zakona iz postopka. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Jelinčič. Besedo imajo predstavniki poslanskih skupin. Gospod Jelko Kacin, poslanska skupina LDS.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsedujoči, kolegice in kolegi, spoštovani gostje! Liberalna demokracija Slovenije je vložila amandma, v katerem predlaga, da se iz teh sankcij izvzame dobava za lastne potrebe republike Črne gore. Ta amandma vlada Republike Slovenije ni podprla. Podprl pa ga je odbor za mednarodne odnose državnega zbora kot zainteresirano delovno telo. Veliko razlogov je za to, da smo v Liberalni demokraciji Slovenije vložili ta amandma in danes, ko se dogodki v Zvezni republiki Jugoslaviji in v zvezi z njo odvijajo, kot se odvijajo, je zagotovo še več razlogov, da bi ta amandma podprli in republiko Črno goro iz teh sankcij izvzeli.
Razlogov za izvzem je veliko. Naj povem, da republika Črna gora ni sodelovala in ne sodeluje v etničnem čiščenju na Kosovu, ki se je dogajalo in se še dogaja tudi danes. Namesto tega je republika Črna gora sprejela na svoje ozemlje veliko število beguncev s Kosova, ki po deležu prebivalstva močno presegajo delež prebivalstva, kot so ga begunci dosegli v Republiki Makedoniji. Vlada Črne gore in črnogorski parlament nista z nobenim dejanjem podprla dejanja na Kosovu. Nasprotno, jasno in nedvoumno so se distancirali od tega ravnanja. Naj povem, da je republika Črna gora že zelo dolgo žrtev ekonomskih sankcij, ki jih Zvezna republika Jugoslavija izvaja nad Črno goro zato, da bi spremenila svojo politiko, predvsem svojo politiko do Kosova.
Gre za dejstvo, da je Črna gora večkrat kaznovana. Najprej je kaznovana od Beograda, potem je kaznovana od mednarodne skupnosti in je seveda z napadi na cilje na svojem ozemlju kaznovana tudi s strani zveze Nato. Zvezna republika Jugoslavija ves čas opravlja oziroma izvaja tudi vojaške pritiske nad Črno goro. Vsi ste obveščeni, da je ves čas v zraku nevarnost vojaškega udara na ozemlju Črne gore. Zato se mi zdi, da bi morala prav Republika Slovenija kot tista država iz srednje Evrope, ki je nekoč bila sestavni del Zvezne republike Jugoslavije, najbolj jasno in nedvoumno opozoriti na demokratizacijo, ki jo v Zvezno republiko Jugoslavijo prinaša Črna gora. Ob tem bi rad poudaril še nekaj drugega. S sprejetjem tega amandmaja se nobenemu slovenskemu podjetju ne ukazuje, da mora trgovati s Črno goro. V vsakem primeru potrebujemo najprej črnogorsko podjetje, ki bi karkoli pri nas kupovalo. Potrebujemo slovenskega partnerja in potrebujemo potem tudi soglasje ministrstva za ekonomske odnose in razvoj.
Iz vseh teh razlogov lahko še enkrat povem, da je Črna gora ta hip edina svetla luč znotraj Zvezne republike Jugoslavije in zato bi Republika Slovenija ne smela biti tista država, ki zaradi svoje bližine ali pa zaradi svoje želje, da bi čimprej vstopila v Evropsko unijo, pušča vnemar tiste, ki so največ sposobni storiti za to, da bi jugovzhod Evrope postal sestavni del Evrope in bi se demokratiziral. Zakon sprejemamo pozno. Če bi ga sprejeli pred štirinajstimi dnevi, bi bila zavrnitev amandmaja na nek način morda še upravičena. Ker pa o njem razpravljamo danes in ga sprejemamo danes, vam predlagam, spoštovane kolegice in kolegi, da še enkrat razmislimo o svojem ravnanju in vas pozivam, da podprete odločitev odbora za mednarodne odnose in podprete amandma, s katerim se Črna gora iz sankcij proti Zvezni republiki Jugoslaviji izvzame. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Kacin. Beseda je še pri vodjih poslanskih skupin oziroma predstavnikih poslanskih skupin. Kdo želi besedo? Gospod Borut Pahor, poslanska skupina združene liste. (Odgovor poslanca iz klopi.) Se opravičujem! Želi še katera poslanska skupina besedo? Gospod Rejc, poslanska skupina slovenskih krščanskih demokratov.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje! Naša poslanska skupina bo ta zakon podprla. Zavedamo se, da mora biti nek red in da mora biti neka relacija, in tudi ne bomo podprli amandmaja, ki ga je predlagala LDS, ker to ni v skladu z nobeno logiko. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. V imenu poslanske skupine SDS, dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Ta predlog zakona pomeni sestavni del politike na tem področju, za katero se je zavzela Evropska skupnost. Kot takšen pomeni podoben ali enak ukrep, kot so ga sprejele ostale države Evropske skupnosti. Zato menim, da ni nobenih razlogov za to, da se zakon ne bi podprl, kar pa ne velja za omenjeni amandma. Izhodišče je, da se Zvezna republika Jugoslavija obravnava kot celota, da se tudi kot celota obravnavajo ukrepi proti režimu Slobodana Miloševića. Zato bomo mi zakon podprli, ne bomo pa podprli amandmaja, ki izvzema Črno goro iz konteksta sankcij. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še katera poslanska skupina besedo? (Ne želi.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Prvi se je prijavil gospod Borut Pahor. Razprava je omejena na 5 minut, ker ni bilo pisnih prijav.
BORUT PAHOR: Hvala lepa. Zakon bom podprl. Mednarodna skupnost je sedaj pred dvema pomembnima vprašanjema. Najprej, kakšen mir želi skleniti. Drugič, s kom ga bo sklenila.
Glede prvega vprašanja je opazen v zadnjih dneh velik napredek. Glede drugega so še vedno odprta vprašanja. Drugo vprašanje se namreč glasi: Ali je Slobodan Milošević in njegov režim partner za sklenitev trajnega in pravičnega miru? Kolikor ima Slovenija in slovenska politika svoje idegnitete in izkušenj, mora tukaj mednarodni skupnosti svetovati, da Slobodan Milošević in njegov režim ne more biti partner za sklenitev trajnega in pravičnega miru.
Vse do tedaj, dokler vodi politiko, ki je desetletje zganjala krivice na področju jugovzhodne Evrope, vse do tedaj ni mogoče pričakovati rešitve, ki bi obetala trajen in pravičen mir. Uvedba sankcij potemtakem, čeprav pozno in na predvečer začetka nekega diplomatskega reševanja krize, ostaja neizogibna. Zato se mi zdi pomembno, da državni zbor kljub vsemu sankcije sprejme. Ne zaradi tega, ker je to stališče mednarodne skupnosti ali pa samo zaradi tega. Tudi zaredi nenazadnje naše izkušnje s tem režimom in njegovo koncepcijo reševanja nacionalnega vprašanja na področju bivše Jugoslavije.
Slovenci pa za razliko od drugih v mednarodni skupnosti imamo neko izkušnjo s tem režimom. Zato se ne morem strinjati z ocenami tistih, ki pravijo, da sprejemamo take in podobne ukrepe samo zato, da bi ugajali mednarodni skupnosti. Ne! Predvsem imamo pred očmi tudi lastno izkušnjo. Še na nekaj bi rad opozoril, ne da bi polimiziral s tem mnenjem.
Ko je Slovenija leta 1991 poskušala uveljaviti svoje strateške nacionalne interese, se je ozirala v mednarodno skupnost za pomoč in razumevanje. Tisti, ki se danes morda ne tako direktno in ne tako samozavestno ozira za razumevanje in pomoč mednarodne skupnosti pri reševanju krize, ki po njihovem mnenju inplicira odhod Slobodana Miloševića in njegovih politikov, je srbska in jugoslovanska politična alternativa. Ker že diskutiramo o tem zakonu, mi dovolite pripomniti eno pomembno misel. Tudi slovenska politika, kolikor bo aktivno in mora sodelovati v mirovnem procesu za dosego trajnega in pravičnega miru na jugovzhodu Balkana, Evrope, mora znova in znova afirmirati naslednjo misel.
Četudi so med srbskimi političnimi silami majhne razlike v njihovih pogledih na vprašanja prihodnosti Kosova, so razlike tudi če so milimetrske razlike, je potrebno graditi na tistih milimetrskih razlikah. Ni drugih razlik. So milimetrske. Za mednarodno skupnost je pomembno, da te razlike vzgaja in krepi. Sankcije, ki rušijo moč, vpliv, avtoriteto, sedanjega srbskega in jugoslovanskega režima, pripomorejo h krepitvi teh razlik. Zato je pomembno, da jih podpremo. Zato je pomembno, da jih podpremo. Da vztrajamo na tisti odločitvi, ki smo jo sprejeli na predvečer pomembne globalne strateške odločitve mednarodne skupnosti. Ne zato, ker je mednarodna skupnost sprejela tako odločitev. Zato, ker smo mi sprejeli tako odločitev, da je to prav in pomembno. Zato, ker ocenjujemo, da bomo s takim načinom reševanja najprej končali situacijo, ki je desetletje narodom na tem delu jugovzhodne Evrope prizadejala nemir, nestabilnost, kršenje človekovih pravic, individualnih in kolektivnih.
Zato ob koncu, morda ni napačno, če rečemo še enkrat. Tudi ta ukrep je obrnjen proti režimu, ki je vodil nesprejemljivo in nemoderno politiko reševanja nacionalnega vprašanja, ne proti naciji. Ta je itak zavoljo tega režima danes pahnjena v predmoderno dobo. Z uspešno in enotno akcijo mednarodne skupnosti, v kateri mora sodelovati tudi Slovenija, tudi z uvedbo teh sankcij, pa je potrebno doseči, da bo ta politika premagana in da bo tudi v naši soseščini, v Srbiji in Jugoslaviji zavladal trajen in pravičen mir, ki bo koristen za ti naciji in seveda tudi za nas v soseščini. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Pahor. Kdo še želi besedo? Gospod Benjamin Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Spoštovani! Zakon v besedilu, kot ga je predložila vlada, v celoti podpiram. Ne podpiram pa spremembe oziroma izvzetja republike Črne gore iz tega zakona. O tem sem se jasno, s pomisleki, kakšno bo stališče vlade seveda in kakšno je stališče Evrope oziroma mednarodne skupnosti, spraševal že na odboru za gospodarstvo, kjer pa se je že takrat nakazovalo, da vlada nima želje posebnega statusa za posamezne dele Zvezne republike Jugoslavije. No, v mnenju vlade, ki smo ga dobili, je to stališče tudi jasno navedeno. Zdaj pa k tistemu, za kar sem pravzaprav prišel za to govornico. Meni se zdi nesprejemljivo, da se - čeprav v parlamentu, ki je demokratičen, kjer lahko vsak izraža svoja stališča - ukvarjamo s točko, na kateri bi morali iz strateških razlogov v celoti poenotiti mnenje vlade in parlamenta. Pri tako pomembni temi kot je odločitev, ki deluje mednarodno navzven za Republiko Slovenije, se mi zdi nesprejemljivo, da odbor za mednarodne odnose in njegov predsednik pride z drugačnim stališčem in ga zagovarja celo proti mnenju vlade, da bi izvzel določen del države, ki je agresivna, proti kateri se bori praktično cel svet, že dlje časa, Nato pa seveda tudi z vojaško silo. Taka politika je za Slovenijo sedaj srednjeročno in dolgoročno lahko izredno škodljiva.
Slovenija se v tej stvari mora postaviti na stran demokracije in miru. Razpravljanje in eventualno sprejemanje takega amandmaja pa jo postavlja, žal, tako jaz to razumem in druge razlage ne vidim, na stran agresorja in na stran nedemokracije, da ne rečemo tudi države, ki podpira genocid. Drugo je seveda politično stališče, ki sem ga že omenil, poenotenje vlade in državnega zbora. Tu vlado v tem stališču v celoti podpiram.
Tretja stvar je pa tehnično-operativna zadeva. Kako si pa predstavljate, tisti, ki ste podprli ta amandma - če bi bil seveda sprejet - da se uresničuje izločitev agresorja oziroma izločitev Miloševićevega režima v celotni državi Jugoslaviji, z enotnimi mejami in z vojsko na mejah, kako naj se operativno to izvede, da bodo pravi, pošteni oziroma demokratično usmerjeni dobili gorivo, vsi ostali ga pa ne bodo dobili? Mislim, da je to nemogoče zagotoviti, če bi že razmišljali v smeri tehnike.
Kadarkoli se pojavijo premiki k demokraciji v Srbiji, k miru oziroma s tem, ko bo režim to dokazal, v tistem hipu je možno po hitrem postopku spremeniti stališče, ki ga Slovenija v tem trenutku zastopa in ga mora zastopati. Zato ne vidim nobenega razloga, da bi zaradi trenutnih političnih razmer, o katerih lahko beremo v časopisih, ki so pa zelo vprašljive, razmišljali v tem trenutku v Sloveniji drugače. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Stanislavu Brenčiču.
STANISLAV BRENČIČ: Hvala lepa. Spoštovani kolegi! Morda še teden nazaj nisem imel nikakršnih pomislekov ali drugačnih pogledov na vsebino oziroma potrebnost tega zakona. Nekako se mi pa po dogajanju, ki smo mu priča v zadnjih dneh, v odnosu Nato sil in Zvezne republike Jugoslavije zastavlja vprašanje samo po sebi: kakšno odmevnost oziroma vplivnost bo navsezadnje ta zakon imel za potrebno normalizacijo odnosov z bodočo državo, kakršnakoli bo že nastala na sedanjem teritoriju Zvezne republike Jugoslavije. Vem, da 4. člen omogoča vladi, da se sama opredeljuje oziroma spreminja obseg ali potrebnost sankcij, ampak vseeno bi želel od vlade slišati obrazložitev oziroma predlagateljev pogled na trenutno dogajanje. Vemo, da je v bistvu prišlo do ustavitve te oborožene eskalacije, tako do manjšine na Kosovu kot na celem območju in da bo prej ko slej tu situacija pred podpisom nekega mirovnega sporazuma. Vemo, da se nekako države članice Evropske unije tudi na to v bistvu pripravljajo. Vse nadaljnje okrog sprejemanja tega zakona bom, seveda, sprejel v lastno odločitev, potem ko mi bo predstavnik predlagatelja poskušal to dilemo razjasniti oziroma predstaviti situacijo, v kateri se nahaja materija tega zakona, v trenutku, ko se situacija na tem vojnem področju umirja oziroma bo prišlo do ustreznih pogodb, ki bodo vsebino tega dogajanja postavile v drugo luč in v drugo izhodišče. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Ivu Hvalici.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Osebno seveda podpiram sankcije, ki jih predlaga vlada proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Tu se človek vpraša, kako je mogoče, da pride ta vladni predlog takoj do tega, da ga vladajoča stranka amandmira. Če bi ga opozicija, jaz to razumem. Kaj se lahko skriva izza tega?
Najprej moramo ugotoviti, kaj je zunanja politika v parlamentu. To je Jelko Kacin. (Neka pripomba iz klopi - se ne razume.) Ja, o tem malo kasneje. Če verjameš, ali ne, imam tudi to ime tu napisano. Zdaj se človek vpraša, od kje Jelku Kacinu ta ideja. Ne vem, hipotetično bi mu lahko "pasalo" en mesec pri Svetem Štefanu, bližajo se parlamentarne počitnice. Ne vem, zakaj to. Zdaj je lahko to tudi vpliv Ljubiše Ristića, velikega prijatelja Jelka Kacina, kar diši po by passu oziroma prevari. Ali je pa kaj drugega, da jaz tega ne razumem. Ampak vsekakor tisto, kar je tu Jelko Kacin povedal, ni pojasnilo, zakaj vladajoča stranka amandmira vladni predlog.
Izvzeti Črno goro, lahko izgleda zelo plemenito dejanje. Ampak imam opravka z Levantinci, ki te vržejo na finto. To pomeni enostavno izigrati sankcije proti Zvezni republiki Jugoslaviji. Jasno, pustiš pristanišče in potem teče vse gladko. In tu tiči zajec. Moramo se temeljito zamisliti nad takšnim predlogom, ki pride s strani nekega parlamentarca. To je poskus izigravanja še tisto malo resnosti, ki jo premore naša vlada na področju zunanje politike. Ali je res to tako težko razumeti? To je zelo enostavno. Skratka, za tem predlogom Jelka Kacina stoji Ljubiša Ristić, za Ljubišem Ristićem pa se ve kdo. On, največji, tisti, ki danes v Beogradu proglaša in je proglasil zmago Zvezne republike Jugoslavije nad Natom. Tako sem slišal po radiu. Da ne bo pomote, Radio Slovenija, 1. program ob 13. uri. Torej v Beogradu se slavi velika zmaga nad Natom. In zdaj v tej zmagi jasno hoče participirati tudi Ljubiša Ristič in v tej zmagi tako od zadaj bi rad participiral tudi Jelko Kacin. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Besedo dajem gospodu Jelku Kacinu.
JELKO KACIN: Hvala za besedo, gospod predsednik. Zakon, o katerem danes razpravljamo, bo imel omejen čas veljave. Mislim, da se tega zavedamo vsi, ki smo zdaj v tej dvorani in ki ga bomo podprli. Podprla ga bo tudi Liberalna demokracija Slovenije. Jaz mislim, da v tem ni nobenega dvoma. Je pa seveda razlika v tem, da je Liberalna demokracija Slovenije vložila amandma, ki ta zakon nadgrajuje in ga še izboljšuje. Vložila je amandma, s katerim ima parlament možnost, da je pred svojo vlado, ne pa za svojo vlado. To opozorilo, ki ga izrekajo predvsem opozicijski poslanci, jaz nočem razumeti drugače kot dobronamerno, ga tako tudi razumem, ampak zato ravno argumentiram, zakaj je tak amandma potreben.
Gospod dr. Jože Zagožen je tukaj v imenu Socialdemokratske stranke, pa tudi kot predsednik odbora za gospodarstvo, jasno povedal, da so sankcije upirjene zoper režim Slobodana Miloševića. Jaz pa govorim o republiki gospoda Mila Džukanovića, ki je zmagal na demokratičnih volitvah in ki je dobrodošel v vseh prestolnicah po Evropi, pa tudi v ZDA. Ne bo dolgo, ko ga bo sprejel tudi predsednik Clinton. To je razlika v primerjavi z gospodom Miloševićem, o katerem je govoril spoštovani kolega Pahor. Gre za vprašanje, kaj se bo pravzaprav dogajalo od tega trenutka dalje, ko bo v Jugoslaviji nastopil mir, ko bodo morali državljani Zvezne Republike Jugoslavije odgovoriti na vprašanje, kaj bodo s tem mirom in kdo in kaj bo v tem miru pravzaprav počel. To, kar dela naš parlament z opredeljevanjem do tega amandmaja, je seveda razčiščevanje odnosa do Črne gore, kot sestavnega dela Zvezne republike Jugoslavije. Vsakdo od vas, ki nastopa, govori v svojem imenu, nekateri tudi v imenu svojih strank. Jaz zdaj govorim v svojem imenu, ne v imenu stranke, čeprav sem že prej povedal, da vidimo veliko razliko med Srbijo in med Črno goro, med gospodom Slobodanom Miloševićem, ki je predsednik Zvezne republike Jugoslavije, in gospodom Milom Džukanovićem, ki je predsednik ene od dveh republik v Jugoslaviji.
Tisto, kar se mi zdi pomembno povedati v tem trenutku, je, da je cela vrsta članov naše vlade vložila precejšnje napore, da bi pred napadi zveze Nato prišlo do obnovitve gospodarskega sodelovanja z republiko Črno goro. Nenazadnje tudi državna sekretarka gospa mag. Vojka Ravbar je bila zelo aktivna na tej sceni in je bila nekajkrat na tem, da tudi osebno odpotuje v republiko Črno goro. Veliko pa sta naredila ministra za drobno gospodarstvo in minister za gospodarstvo Dragonja, da bi obnovili gospodarsko sodelovanje s tem delom Zvezne republike Jugoslavije. Res je, mi nimamo vzpostavljenih diplomatskih odnosov z Zvezno republiko Jugoslavijo, ampak po ustavi, po kateri ima Jugoslavija samo dva sestavna dela, je Črna gora polovica Jugoslavije. S Črno goro smo doslej dobro sodelovali in na nek način verjamem, da bomo dobro sodelovali tudi v prihodnje, vsekakor boljše kot pa s celotno Zvezno republiko Jugoslavijo, s katero smo imeli veliko težav. To, kar mi danes počnemo, je priprava političnega sporočila, političnega sporočila v Zvezno republiko Jugoslavijo. Jaz ne vem, če to razlago, ki jo je spoštovani kolega Hvalica ravnokar povedal, razume Ljubiša Ristić, o katerem je bilo govora, ampak še enkrat bi rad povedal. Jaz z mojim mandatom kot poslanec liberalne demokracije Slovenije pač zagovarjam selektiven pristop do dveh sestavnih delov Jugoslavije. Kazen naj bi doletela Zvezno Jugoslavijo. In še nekaj bi rad povedal. Črnogorcev v zveznem parlamentu ni, ker jim ne pustijo, da bi njihovi izvoljeni poslanci tja sploh prišli. Namesto tega so podaljšali mandat črnogorskim poslancem iz prejšnjega mandata, da zvezna skupščina Zvezne republike Jugoslavije sploh lahko funkcionira. Tam je seveda res predsednik odbora za mednarodne odnose gospod Ljubiša Ristić, ampak nisem ga jaz izvolil, izvolili so ga v zveznem zboru Zvezne republike Jugoslavije.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Replika, gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Zelo na kratko. Po Kacinu naj bi dopolnilo LDS nadgrajevalo in dopolnjevalo zakon. Jaz pa pravim, da ga by-passira na najbolj prefinjen levantinski način. To so se naučili že prej, v prejšnjih časih. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Gospod Špiletič, potem pa še gospod Rejc.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Jaz se ne bom spuščal v polemiko tistih, ki so tu govorili oziroma nastopili pred mano, vendar le prosim predstavnike vlade, da pojasnijo, kakšne so pa posledice morebitnega sprejema amandmaja, ki ga predlaga LDS v mednarodnih odnosih. Gotovo neke posledice tudi do mednarodne skupnosti, tako do vstopanja v Evropsko unijo, do odnosa Slovenija - Nato, vendarle v tej zadevi nastopijo. Tako da jaz bi se pa kot poslanec vendarle dal podučiti in prosim za mnenje vlade, ki je izrazilo do tega amandmaja negativno stališče gotovo iz opravičljivih razlogov, in bi lepo prosil, če nam jih lahko predstavniki vlade predočijo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje! Gotovo je res ali pa vemo, da je bila, da je Črna gora del Zvezne republike Jugoslavije, da je bil gospod predsednik Đukanović izvoljen z dobro polovico, bi rekel, glasov oddanih, da je bil to potem velik problem, ker seveda se ni dalo, niso mogli zmanjšati tega uspeha ali pa tega vidnega rezultata, vendar ve se tudi to, da je bil tudi Milošević izvoljen s skoraj 100% glasovi in to nekajkrat. Tu nič ne moremo. Treba je vedeti, da je tudi Črna gora kot del Zvezne republike Jugoslavije okupirana kot smo bili mi in je del sedanjega jugoslovanskega prostora. Mi smo bili ravno tako okupirani leta 1991. Od kje so prišli tanki? Iz naših kasarn so prišli. Ni jih noben Miloševićev apač prinesel po zraku sem in tako naprej. To so neke stvari, ki so povsem jasne.
Miloševićv režim ali Zvezna Republika Jugoslavija vemo s kom, ki jo vodi, je naredil največjo grozljivko, ki je možna na tem ljubem svetu. Genocid, izgon, pobijanje, izkoriščanje, izbrisanje tistega dela državljanov Jugoslavije, ki so bili že zdavnaj prej tam notri, ko so Slovani sem prišli. To je najbolj nagnusna stvar, ki je sploh možna. Gotovo je, da v tem delu je bolj vprašanje tak pogovor, ki se je sedaj odvijala, to je bolj vprašanje, kako bomo sploh izpadli vis-a-vis tega, ko bomo gledali z solznimi očmi ali bomo sprejeti v Nato ali ne bomo sprejeti. Če bomo take stvari delali, da se bomo tako zavzemali, po svoje ravnali in se po svoje vedli, razumljivo, da bodo rekli, oprostite, kot so nam že včasih rekli. Ko se je šlo za prodajo raznega orožja, za prodajo od Irana do Bosne do raznih drugih potez. Vse smo dobili na mizo in pred nos, ko se je šlo za to, kaj smo počeli oziroma kako smo nesigurni in nezanesljivi. To je tisto.
Bilo je govora o tem, verjamem, da so Črnogorci, kar simpatični ljudje, ampak ravno tako so črnogorski fantje morali iti kot so šli slovenski fantje njega dni nazaj po celi po vseh kasarnah cele Jugoslavije. Zakaj? Zaradi tega, ker je to njihov princip. Bistvo je v tem, tudi gospod Jelko Kacin, ko si dal prvi amandma kot predsednik OMA ali kot član LDS, sem se začudil, kako si sploh to naredil. Enostavno si ne morem misliti, vodiš odbor za mednarodne odnose in o tem tako nekako čudno popustljivo, malo sem, malo tja in nič drugače. Tudi drugače kot je OMO potrdil. OMO je vendar rekel, da podpira ta zakon in to je bilo vse. Ko ste to naredili je prišel amandma, ki je dobil še nekatere druge podpisnike. To pomeni eno izkrivljeno držo, eno določeno gledanje na nek problem, ki nam ga žal bodo vsi zamerili in menim, da tu res ni prostora. Moral boš neke stvari tudi pri sebi počistiti.
Mislim, da je sedaj v tem, da mi moramo to stvar narediti, to zadevo sprejeti, zakon sprejeti. Res prepozno sprejemamo, samo to ni opravičilo, ko praviš, kolega Kacin, da je vse drugače in da je ta amandma za sprejeti. Nihče ne more in nihče ne more in ne more tega narediti, da bo rekel, sedaj prihaja ladja in nekaj jih bo šlo za družine, vse ostalo vemo, kam bo šlo. Ve se, da je to nemogoče tu razdeljevati in tudi sami se spomnite primera, ko je šla neka ladja iz Kopra dol kakšne mednarodne zaplete smo imeli, preden smo demantirali, da to ni bilo res in da je bilo samo neko prečrpavanje in tako naprej. Bodimo načelni in se moramo zavedati tega, da ustvarjamo neko politiko in da konec koncev imamo tu opravka s tistimi, ki so nas, tudi ko smo se šli prvo demokracijo, tako rekoč napadli in nam skoraj preprečili oziroma imeli namen preprečiti, da bi šli po demokraciji naprej. Hvala.
BORUT PAHOR: Hvala lepa. Če bo po tej diskusiji predlagan sklep, ki bo podprl prizadevanja Črne gore, potem ga bom podprl. Ne bi pa podprl amandmaja k zakonu, ki uveljavlja sankcije zoper državo. Poglejte, tako razmišljanje je namreč skladno s tistim mojim poudarkom prej, da je pač treba graditi na milimetrskih razlikah pri pogledih jugoslovanskih oblasti na reševanje kosovskega konflikta.
Zakaj pa mislim, da ni primerno, da ta amandma uvrstimo v zakon? Če kdo, potem je bila Slovenija ves čas v zadnjih šestih, sedmih letih tista država, ki je opozarjala in pozivala mednarodno skupnost, da enotno nastopa proti Jugoslaviji, proti Jugoslaviji, v kateri je bil na oblasti Slobodan Milošević in njegova ekipa. Ko so sprejemali, kolikor je meni znano, odločitve o sankcijah, so sprejemali odločitve, ki zadevajo predvsem nafto in naftne derivate. Kolikor je meni znana odločitev in razlaga zanjo, so sprejeli enotno odločitev o tem, da Črne gore ne izvzamejo zato, ker sama ne more imeti suverenih nadzorov nad to strateško surovino, in bi bilo potemtakem povsem mogoče, da bi jugoslovanske oblasti morebitne izjeme zlorabile.
Če bo torej prišlo do glasovanja, ki bi ga utegnila poslanska skupina LDS predlagati kot zameno za amandma, ki daje podporo oblastem v Črni gori za drugačno vodenje politike, potem ga bom podprl. Amandmaja pa, ki bi spreminjal enoten nastop mednarodne skupnosti za sankcije, ki zadevajo, kot rečeno, strateško surovino, nafto in naftne derivate, pa ne. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Kdo želi še besedo? Gospod dr. Ciril Ribičič. Pričakujem tudi odgovor vlade.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Ta amandma razumem kot nek dodaten, morda celo nek blažev žegenj, neko dopolnilo, ki razen političnega in simbolnega pomena nima velikega praktičnega pomena, ker je poleg tega celo vezano na soglasje ministrstva in je tu kot neka možnost za diferenciran odnos pri izvajanju sankcij, ko gre za Črno goro. Ampak jaz bom ta amandma podprl; podprl ga bom iz tega razloga, ker dajem poseben pomen diferenciranemu obravnavanju Črne gore v odnosu do Jugoslavije. Tu imam pač majhno razliko tudi v odnosu do kolega Pahorja in predsednika naše stranke; če ta amandma - in verjetno ne bo sprejet - bova pač skupaj podprla sklep, ki bo poudarjal pomen diferenciranega obravnavanja Črne gore. Spomnil bi se nekaj več kot šest let nazaj, spomnil bi se deset, enajst let nazaj situacije v Sloveniji in stališča, ki je še posebej močno v stroki, o kateri sem sam doma, v pravni stroki in v mednarodnem pravu, ki pri nekem ozkem, restriktivnem tolmačenju nikoli ne dopušča takšnih premikov, kot so se zgodili na ozemlju bivše Jugoslavije, vključno z osamosvajanjem Slovenije. Ozko tolmačenje prejšnje ustave, pa ozko tolmačenje teritorialne nedotakljivosti prejšnje države, pa neko aprioristično podpiranje takšne ureditve, čeprav se je tujina, pomembne države, pravni strokovnjaki v svetu zavedali, kaj se dogaja na tem ozemlju, je bilo škodljivo seveda za vse tiste, ki so si prizadevali za neke upravičene spremembe na podoben način in s podobnimi cilji kot se zdaj odloča Črna gora. Ni na nas, da vzpodbujamo Črno goro k osamosvajanju, da mi namesto njih odločamo o eni ali drugi odločitvi. V tem se strinjam. Mi bi v bistvu spremenili Črnogorce v neke vrste talcev, če bi bili mi zaradi naših interesov zainteresirani za to, da tam prihaja do dodatnih konfliktov. Mislim pa, da je prav, da smo dovolj občutljivi, da opazimo razlike, da opazimo, da želi Črna gora uveljavljati bistveno drugačno politiko kot ostala Jugoslavija oziroma kot jugoslovanski vrh in tudi s tem amandmajem bomo pokazali, da te razlike razumemo, občutimo in jih upoštevamo.
Če pa amandma ne bo sprejet, zaradi tega ne bo nič usodnega, bomo pač podprli to, kar je kolega Roberto Battelli vložil kot poseben sklep in ki na načelni politični ravni poskuša doseči isto, kar kolega Kacin skuša doseči s tem amandmajem. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, dr. Ribičič. Želi še kdo besedo? Gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Ne strinjam se s tezo, da bi bilo sprejetje takšnega amandmaja, kot ga predlaga poslanska skupina LDS, pošiljanje političnih signalov v Beograd in Podgorico. Bilo bi pošiljanje političnih signalov, vendar napačnih, kakršnih Slovenija ne sme pošiljati. Takšen diferenciran odnos, kot je bilo rečeno, bi okrepil, ponovno okrepil Miloševićev režim, bi omogočil ohranjanje popkovine preživetja Miloševićevega režima. Kje pa imamo garancijo, da to ne bi bilo zlorabljeno? Sedaj že cel svet ve, da Miloševićev režim zlorabi sleherno zadevo. In v slovenskem parlamentu igrati s tezo, da bi na ta način lahko pomagali Črni gori, je milo rečeno neresno in neodgovorno. Vemo, da bo v tem slučaju prišlo do zlorabe. In mislim, da se nekateri kar zavedajo, komu bi to pomagalo. Zaradi tega sem odločno proti.
Mi lahko politične signale pošiljamo drugače. Podporo Črni gori lahko kažemo drugače. Vemo, kdo ima še kljub vsemu, kljub vsem bombandiranjem in temu, jurisdikcijo in vojaško moč in vojaško blokado črnogorskih pristanišč. In če bi mi iskali kanal za kršitev embarga, mislim, da bi mednarodna javnost zelo hitro in zelo jasno zaznala, kdo želi kršiti embargo v korist Srbije, v korist Miloševićevega režima. Zaradi tega takega amandmaja ne bom podprl. Mogoče bi pa zaradi razjasnitev političnih razmer v Sloveniji bilo pa dobro, če bi bil sprejet, ker potem bi pa mednarodna javnost videla, kakšne so politične intence znotraj tega slovenskega režima. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kacin, replika.
JELKO KACIN: Hvala lepa za besedo. Ta razprava nas vedno bolj pelje v neke čudne vode, zato bi res prosil, da se pogovarjamo o podpori Črni gori, ne pa gospodu Miloševiću. Še gospod Zmago Jelinčič, ki je nasprotoval zakonu, ni ničesar rekel o gospodu Miloševiću in podpori njemu, ampak je govoril o interesih Republike Slovenije. Tisto, kar mi Slovenci vendarle vemo, in to že 10 let, da se Jugoslavija lahko demokratizira, ali pa razpade. In ker se prvič ni mogla demokratizirati, je razpadla. In zdaj je spet in še vedno pred isto dilemo. Ali se bo demokratizirala, ali pa bo razpadla. Zato mora biti naš strateški interes, da promoviramo tiste, ki omogočajo demokratizacijo znotraj Zvezne republike Jugoslavije. Mi ne silimo Črne gore, naj se osamosvoji. Bi pa nas seveda zelo veselilo, če bi se tudi v Srbiji in tudi na zvezni ravni iz primera Črne gore kaj naučili in se začeli obnašati bolj evropsko, bolj nam podobno in omogočili, da se Evropa razširi tudi nad celotno ozemlje Zvezne republike Jugoslavije, tudi Srbijo. In za to gre. Za to, da promoviramo tako črnogorsko pot. Da bi to dosegli, pa ni dovolj samo prepisati zakon iz Evropske unije in ga potrditi tudi pri nas. Če kdo ima pravico, da karkoli v zvezi s tem reče in da reče kaj več, smo mi. Mi smo edina pridružena članica Evropske unije z ozemlja nekdanje Jugoslavije. In če mi ne bomo opozarjali na te krivice, ki se dogajajo Črni gori, jaz ne vem, kdo bo to storil. Črna gora je konec koncev tako majhna, da velike države s 50 milijonskim številom prebivalstva res ne bodo trpele zaradi tega, ker je 600 tisoč ljudi v deprivilegiranem položaju.
Naj vas spomnim, kako smo mi gledali na naš položaj, ko smo bili celo vrsto let v paketu z drugimi državami nekdanje Jugoslavije, kako ste obtoževali našo vlado, da ne stori dovolj, da bi pokazala na različnost Slovenije od drugih držav. Kako smo dokazovali, da nismo vpleteni v vojno v Bosni in Hercegovini. In kako danes spet lahko rečemo, da smo edina država, ki ima svoje čete v mirovnih silah v ESFOR-ju znotraj Bosne in Hercegovine. Zato se mi zdi, gospe in gospodje, da bi morali pozabiti na nekatere strankarske interese tukaj in se opredeliti do tega. Ali podpiramo demokratizacijo znotraj Zvezne republike Jugoslavije na ta način, da promoviramo Črno goro, ali ne.
Gospod Ribičič je uporabil termin blažev žegen. Meni se ta termin ne zdi primeren, kajti nekateri niso tudi za blažev žegen. Če hočemo podpreti demokratizacijo znotraj Jugoslavije, potem bo treba storiti še kaj več tudi za Črno goro in samo za to gre.
Gospe in gospodje! Glasovali bomo, izpis bo pokazal ali je ta amandma sprejet ali ne. Potem bomo sprejeli tudi celoten zakon. Ne dvomim pa, da bi zakon ne bil sprejet. Nasprotno. Podprli ga bomo in za enkrat je samo ena politična stranka rekla, da tega zakona ne bo podprla. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Dve repliki sta najavljeni. Gospod Alojz Peterle in gospod Jerovšek.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Imam zelo kratko repliko. Ko nas kliče gospod poslanec Kacin, ne prvič na moralizirajoč način, kako naj se stranke obnašajo, najprej njega vprašam: ali podpirajo vlado Republike Slovenije ali ne?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Replika, gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Repliciram gospodu Kacinu. Njegova teza ali se bo Jugoslavija demokratizirala ali razpadla. Seveda je to dilema in tu mi ne vem kako odločilnega pomena ne bomo imeli. Vendar s takim amandmajem ne bomo pomagali demokratičnim silam v Jugoslaviji, tudi v Srbiji ne.
Gospod Kacin! Verjetno se zavedate, kako je bilo, če se prav spominjam, zadnja leta jugoslovanskega režima. Mogoče je tam v 57. številki Nove revije prof. Bučar nastopal pred Svetom Evrope. Pravilno je nastopal, ko je zahteval, da je treba s sankcijami proti umikom pomoči takratnemu režimu, tudi v Sloveniji. Ta stran, ta politična opcija, ki tu sedaj sedi, je takrat prof. Bučarja strašno napadla, da je to veleizdaja države.
Vendar je zgodovina pokazala, da je imel prav. Ravno tako mi danes z by passi ne moremo reševati demokracije. Tam se morajo demokratične sile z drugimi metodami tako ojačati, da bodo vrgle Miloševićev režim. Ne ohranjajmo te popkovine, ko je že skoraj pretrgana in sedaj ji hočete dati novo kri. Situacija je podobna. Ne bomo rešili Črne gore in demokratizirali Srbije. Ko se vsa svetovna javnost odloča za neke sankcije, jih je treba dosledno spoštovati. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Dr. Ribičič, replika.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Ne bom govoril o načinu polemike, gospoda Kacina, ki je enega redkih, ki jih je podprl in rekel, da bo glasoval, potem ugovarjal nekaterim mojim argumentom, ki so bili dobronamerno mišljeni.
Spregovoril bi čisto kratko še enkrat o teh argumentih, ki jih je gospod Jerovšek tukaj navajal. Ta trenutek so prebivalci Črne gore pa tudi politično vodstvo Črne gore pod udarom, pod političnimi in gospodarskimi sankcijami Srbije oziroma Zvezne Republike Jugoslavije. To nam ni težko razumeti, ker je bila Slovenija v zelo podobni situaciji. Ko ta trenutek prihaja še do sankcij, ki so uperjene zoper Srbijo oziroma vodstvo Zvezne Republike Jugoslavije, bi tisti, ki so pod takim udarom in v taki situaciji utegnili dobro razumeti nekoga, ki ne glede na "uzance", ki veljajo v mednarodnem pravu in v mednarodnih in meddržavnih odnosih, upa izuzeti en del Jugoslavije, sicer na precej mil način, ampak vendarle na ta način izraziti posebno stališče, ki zadeva tisti del Jugoslavije, ki želi voditi drugačno usmeritev in drugačno pot v evropske institucije.
In zato pri tej zadevi gre, ima manjše praktične posledice kot simbolni pomen, seveda pa izraža neko, bi rekel, bolj pogumno, manj običajno, manj dogmatsko, manj pravno formalno gledanje na neke odnose, ki je upravičeno seveda samo v izjemnih primerih. In jaz sem prepričan, da je Črna gora ta trenutek v takšnem izjemnem položaju, da je to upravičeno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospa državna sekretarka mag. Vojka Ravbar.
MAG. VOJKA RAVBAR: Spoštovani predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci. Jaz bom poskušala odgovoriti na nekaj vprašanj, ki so bila tukaj zastavljena.
Uredba, ki jo je sprejela Evropska unija, še velja. Prej smo se pogovarjali, kakšno je stanje danes, jaz lahko rečem, dokler sem šla v parlament, uredba ni bila preklicana, niti ni bila spremenjena. V tem smislu je dokument, predlog zakona, ki ga imate pred seboj vsebinsko tako v obsegu kot po vsebini usklajen s tem, kar v Evropski uniji ta trenutek še velja. Kako dolgo bo veljalo, je ta trenutek težko reči. To je bil tudi razlog, da smo mi predlagali tako imenovani 4. člen, ki je bil danes nekajkrat tukaj omenjen, da lahko relativno hitro reagiramo na tiste spremembe, ki jih bo Evropska unija sprejemala, glede na spremenjeno situacijo proti tistemu, proti kateremu je sankcije tudi sprejela.
Kajti, če bi z vsako spremembo prihajali v parlament, vemo, da še s tem zakonom relativno dolgo hodimo, ne bi pa želeli prikrajšati tiste, ki bodo imeli katerekoli olajšave, prednosti, pomanjkljivosti, ki jih bodo ustrezne evropske institucije sprejele, in jih bo Slovenija v skladu s svojo zunanjo politiko tudi uveljavljala. Lahko rečem, da smo si veliko prizadevali, tudi za vzpostavitev stikov, gospodarskih stikov s Črno goro. In verjetno si bomo v bodoče tudi zaradi tega, ker se tudi v okviru Evropske unije Slovenija že danes prizadeva, da bi nekako poskušala prikazati razlike, ki obstajajo, vendar kot vemo, Evropska unija danes svojih predpisov na tem področju še ni spremenila.
Jaz bi tukaj želela poudariti, da bi izredno težko zagotovili tudi izvajanje take izjeme enega območja, kjer bi lahko zagotovili, da bi nafta in naftni derivati bili uporabljeni samo za lastne potrebe Črne gore. Danes ste že veliko povedali o situaciji tako v Črni gori, v Srbiji itd., vendar se zavedamo, da tudi samo izvajanje tega bi povzročilo velike težave in lahko bi prišlo tudi do večjih zlorab.
Mislim, da sem odgovorila na tista ključna vprašanja, ki so bila zastavljena. Vlada predloga amandmaja iz razlogov, iz katerih sem navedla, ni podprla, vložila je tiste amandmaje, ki so bili usklajeni z zakonodajno pravno službo tega parlamenta, in mislim, da so bili podprti tudi na vseh telesih, kjer koli so bili obravnavani. Če so še kakšna dodatna vprašanja, bom poskušala nanje še odgovoriti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Želi še kdo razpravljati? Gospod Franc Pukšič. Kolegice in kolegi prosim, da bi počasi zaključili z razpravami, ker moramo glasovati o amandmajih.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa za besedo. Ta amandma liberalne demokracije, po mojem mnenju, pod pretvezo izvzemanja Črne gore pravzaprav pomeni pomoč Miloševićevemu režimu in s tem tudi ti, ki to želijo oziroma te sile so v zadnjem času v Sloveniji precej močne oziroma se kar krepijo. Kako se naj pravzaprav drugače razume, da ob tako občutljivem političnem dogodku dajemo signal Beogradu, da bo nekdanji poslanec slovenske skupščine iz vojaških vrst lahko tudi prek sorodstvenih vezi imel vpliv na delo nekaterih naših organov, kar je očitno vidno tudi z zadnjo kadrovsko rešitvijo gospe Zdenke Cerarjeve.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Mislim, da to ni bila zadeva tega zakona. Kolegice in kolegi, želi še kdo besedo? Če ne želi, zaključujem splošno razpravo in prehajamo na drugo obravnavo, na razpravo in odločanje o posameznih členih predloga zakona.
Najprej zboru predlagam, da skladno z drugo alineo 189. člena poslovnika razpravlja in glasuje o vseh tistih členih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji. S tem v zvezi vas želim opozoriti, da navedeni predlog sklepa ne bo sprejet, če mu bo nasprotovala najmanj tretjina navzočih poslancev. Ugotovimo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za tak predlog? (58 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem 1. člen in amandma k 1. členu, ki ga je vložila vlada. Želi kdo o njem razpravljati? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (44 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 1. člen. Ugotovimo prisotnost! (64 prisotnih.)
Kdo je za 1. člen? (56 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da smo 1. člen sprejeli.
Prehajamo k 2. členu in amandmaju, ki ga je vložila poslanska skupina Liberalne demokracije Slovenije; kot je razvidno iz pregleda, ga vlada in matično telo ne podpirata. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.)
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (65 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (26 poslancev.) Je kdo proti? (34 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Na glasovanje dajem 2. člen. Ugotovimo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za 2. člen? (55 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je 2. člen...
Se opravičujem. Ker imamo k temu členu dva amandmaja, se opravičujem. V razpravo dajem še amandma pod številko 2, ki ga je vložila vlada, je na drugi strani tega pregleda. Želi kdo o njem razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in dajem na glasovanje amandma vlade Republike Slovenije. Ugotovimo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za amandma vlade? (50 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 2. člen. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za 2. člen? (42 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 2. člen sprejet.
Prehajamo k 4. členu in amandmaju vlade. Želi kdo razpravljati? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (45 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 4. člen. Ugotovimo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za 4. člen? (41 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 4. člen sprejet.
Najprej bomo glasovali o preostalih členih, potem bomo pa še o prilogi. Opravili smo razpravo o vloženih amandmajih, prehajamo na razpravo o preostalih členih, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Želi kdo razpravljati? Ker ne želi nihče besede, dajem na glasovanje preostale člene, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Ugotovimo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za? (49 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da so preostali členi sprejeti.
Imamo še amandma k prilogi, predlagatelj je vlada. Želi kdo o njem razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo, prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (51 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet in tudi priloga.
Na glasovanje dajem še prilogo v celoti. Ugotovimo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za? (48 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je priloga sprejeta.
Amandma k naslovu zakona je bil umaknjen. Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih členih. Razpravljati in glasovati moramo še o naslovu zakona. Ali želi kdo razpravljati o naslovu zakona? (Ne želi.) Prehajamo na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za naslov zakona? (51 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je naslov sprejet.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Ugotavljam, da so bili v drugi obravnavi sprejeti posamezni amandmaji. Če želijo k tem členom kvalificirani predlagatelji vloži amandma, prosim, da to storijo. Želi kdo vložiti amandma? Če ne, sprašujem, ali želi kdo razpravljati o zakonskem predlogu v celoti? (Ne želi.) Končali smo glasovanje o amandmajih oziroma nismo glasovali, ker jih nismo imeli. Na podlagi tretjega odstavka 198. člena sprašujem sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, če smo kaj v nasprotju oziroma so porušena medsebojna razmerja določb tega zakona? (Ni.) Lahko glasujemo o zakonu v celoti?
Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotovimo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za predlog zakona v celoti? (58 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani zakon v celoti sprejet.
Kolegice poslanci, kolegi poslanci! Imamo še dodatni sklep, če ga niste še dobili na mizo. Je že na mizi? To je dodatni sklep, ki ga predlaga gospod Roberto Battelli. O njem odpiram razpravo. Želi kdo besedo? Ker ne želi nihče besede, zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za dodatni sklep? (39 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Ugotavljam, da je dodatni sklep k predlogu zakona sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 29. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O USTANOVITVI OBČIN TER O DOLOČITVI NJIHOVIH OBMOČIJ. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Predlog zakon je obravnavala komisija za lokalno samoupravo kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje komisije o predlogu zakona. Predsednik komisije, gospod Vili Trofenik.
VILI TROFENIK: Hvala lepa za besedo. Komisija za lokalno samoupravo se je sestala na 16. izredni seji 16.5.1999 na podlagi sklepa državnega zbora, sprejetega na 14. redni seji 21.5.1999 ob obravnavi 29. točke dnevnega reda. Sklep državnega zbora je nalagal komisiji, da oblikuje k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območjih, prva obravnava, predlog stališč oziroma predlog odločitve, ki jo naj sprejme državni zbor po končani prvi obravnavi.
Komisija je pri opredeljevanju do možnosti oblikovanja predloga stališč k predlogu zakona oziroma druge odločitve izhajala iz mnenja, ki ga je podala v poročilu državnemu zboru k predlogu zakona dne 17.5.1999 in temelji na pravnem mnenju sekretariata državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve. Sekretariat namreč meni, da gre pri usklajevanju območja občine Koper z ustavo in zakoni na podlagi odločbe ustavnega sodišča dejansko za samostojen postopek, ki naj bi potekal smiselno po postopku, kot ga predpisuje zakon o postopku za ustanovitev občin ter o določitvi njihovih območij.
Po mnenju sekretariata mora tudi usklajevanje odločb ustavnega sodišča vedno potekati upoštevajoč vse ustavne in zakonske garancije oziroma ureditve, kar v danem primeru vključuje tudi predhodno izvedbo referenduma, s katerim se ugotovi volja prebivalcev na določenem območju. Državni zbor bi zato moral v postopku usklajevanja območja občine Koper s predmetno odločbo ustavnega sodišča postopati v skladu z ustavo in zakonom o postopku za ustanovitev občin ter določitev njihovih območij ter opraviti ustrezne predhodne postopke, preden bi izvedel zakonodajni postopek, s katerim bi ustanovil novo občino, določil njeno območje in območje preostalega dela občine Koper.
Komisija je na podlagi navedenega sprejela sklep, da k predlogu zakona ne bo oblikovala stališč v smislu 184. člena poslovnika državnega zbora. Nadalje komisija za lokalno samoupravo predlaga državnemu zboru, da v skladu s 185. členom poslovnika državnega zbora sprejme naslednji sklep: "Predlog zakona o spremembi in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij, prva obravnava, se ne sprejme." Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Prosim, v imenu poslanske skupine združene liste gospod Aurelio Juri.
AURELIO JURI: Hvala, gospod podpredsednik. Seveda bomo podprli sklep komisije za lokalno samoupravo, ki je drugič, kot je pravilno opozoril predsednik, ugotovila stanje in zlasti upoštevala mnenje sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve ter tudi druge že znane okoliščine, o katerih ne bi danes govorili. Kakorkoli že, je sprejem tega sklepa komisije omogočanje iskanja nadaljnjih rešitev, kajti predlog zakona, ki ga je podala vlada, ponavljam, iz proceduralnih razlogov - ne bom govoril o vsebinskih razlogih - ni sprejemljiv. Zato pozivam tudi ostale kolegice in kolege, da podprete sklep komisije za lokalno samoupravo. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še katera poslanska skupina besedo? (Ne želi.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Ker nimamo pismenih prijav, so razprave omejene na pet minut. Kdo želi besedo? Ker ne želi nihče... Se opravičujem, gospod Aurelio Juri, želite besedo? (Ne.) Ker ne želi nihče razpravljati... proceduralno, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsedujoči, rad bi proceduralno prosil za pojasnilo, preden pristopimo h glasovanju.
V pravni državi načelno velja, da se o isti zadevi dvakrat ne more odločati. O tej zadevi, ki je pred nami, bomo pred tem, da odločamo dvakrat o isti stvari. Mislim, da je to pravno povsem nekorektno, in menim, da je tudi poslovniško nekorektno; to je podobno, kot da bi včeraj nek zakon zavrnili, pa danes ponovno odločali o isti zadevi. Tako da bi prosil za res natančno pojasnilo, v skladu s katerim členom poslovnika bo to glasovanje izpeljano. Prepričan sem, da je pravno povsem nekorektno in nesprejemljivo, da drugič odločamo o isti stvari.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Pred nami je stališče komisije; če državni zbor tega stališča ne bo sprejel, bomo pač šli takoj v drugo obravnavo. To je tolmačenje.
Dobro. Ni razprave. Prehajamo na razpravo o predlogu sklepa matičnega delovnega telesa, ki se glasi: "Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o ustanovitvi občin in določitvi njihovih območij, prva obravnava, se ne sprejme." Želi kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (37 poslancev.) Je kdo proti? (26 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 21. TOČKO DNEVNEGA REDA, v skladu s sklepom zbora - PREDLOG ZAKONA O RAZPISU REDNIH LOKALNIH VOLITEV IN O PODALJŠANJU MANDATA ORGANOM MESTNE OBČINE KOPER. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Aureliem Jurijem. Želi predstavnik predlagateljev predloga zakona besedo? Torej, splošna razprava je že končana. Želi mogoče še kdo besedo? Ker ne želi nihče besede, dajem na glasovanje sklep, ki ga je predlagala komisija zta lokalno samoupravo... Se opravičujem, odbor za notranjo politiko in pravosodje. Sklep se glasi: "Predloga zakona o razpisu rednih lokalnih volitev in o podaljšanju mandata organom mestne občine Koper, prva obravnava, se ne sprejme." Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za takšen sklep? (27 poslancev.) Je kdo proti? (36 poslancev.)
Ugotavljam, da sklep ni sprejet.
Ker ta sklep ni sprejet, imamo hitri postopek. Prehajamo torej v drugo obravnavo. Zboru predlagam, da skladno z drugo alineo člena 189 poslovnika, razpravlja in glasuje o vseh tistih členih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji. S tem v zvezi vas želim opozoriti, da navedeni predlog sklepa ne bo sprejet, čim bo nasprotovala najmanj tretjina navzočih poslancev. Ugotovimo prisotnost!
Prosim. Proceduralno gospod dr. Ribičič.
DR. CIRIL RIBIČIČ: No, jaz na hitro postavljam samo vprašanje, ampak običajno, kadar takšen sklep ni bil sprejet, je državni zbor upošteval to, da je matično delovno telo, ko se je opredelilo do nekega zakona in predlagalo, da se ga ne sprejme, se potem ni z njim ukvarjalo kot da se bo nadaljeval postopek, ampak kot da bo njegov sklep sprejet. In ko potem ta sklep ni dobil večinske podpore v državnem zboru, kot se je zdaj zgodilo, bi bilo prav, da se matično telo ponovno sestane in pogleda kakšen je njegov odnos do predlaganih sprememb in celotnega zakona, ker ni uspel s svojim negativnim sklepom. In ne glede na to, kakšen je postopek, se mi zdi, da bi bilo to smiselno. No, in jaz predlagam, da bi šli po tem postopku in da bi, če je potreben poseben sklep, da bi pač sprejeli poseben sklep, da se matično delovno telo sestane.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, dr. Ribičič. Torej predlagam sklep, ki ste ga slišali, da se sestane matično delovno telo in pripravi morebitne amandmaje. Pa se tudi opredeli do vloženih amandmajev. Dajem ta sklep na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih).
Kdo je za takšen sklep? (41 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sklepa sprejet.
Prosim matično telo, da se sestane in zavzame svoje stališče. S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 38.A TOČKO DNEVNEGA REDA - RAZPRAVO O ODGOVORU VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE NA POSLANSKO VPRAŠANJE FRANCA PUKŠIČA V ZVEZI S SANACIJO IN POSKUSOM PRODAJE TAM MARIBOR. Gospod Pukšič je v imenu poslanske skupine takrat zaprosil odmor. Ali želi gospod Pukšič pojasniti dogovor poslanske skupine? Prosim, gospod Pukšič. Izvolite.
FRANC PUKŠIČ: Bom počakal, gospod predsedujoči, da bodo vrste v parlamentu umirjene.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegi, prosim! Kolegi poslanci, prosim, pridite na svoja delovna mesta.
FRANC PUKŠIČ: Ne potrebujejo poslušati, samo jaz ne rabim v nemiru delati. To pravico pa imam.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegi poslanci, prosim za mir v dvorani!
FRANC PUKŠIČ: Dobro. Gospod predsedujoči, hvala za besedo. Zaradi korektnosti v zapisniku oziroma magnetogramu. Nisem jaz zaprosil za pavzo, ampak moj poslanski kolega. Kljub temu pa seveda ni to nič narobe, če bom pač jaz obrazložil, kaj smo med tem časom se pogovorili oziroma o čem smo razpravljali in kaj smo se dogovorili.
V poslanski skupini smo se dogovorili, da bomo seveda predlagane sklepe, ki jih je podprlo tudi matično delovno telo, podprli. Z analizo magnetograma in pregledom tega, kar se je tako rekoč dva dni dogajalo okrog tega mojega poslanska vprašanja okrog Tama, seveda nekaj za nazaj in nekaj za naprej, torej kako nadaljevati, je precej neverjetno, da ni bilo v tem državnem zboru danih odgovorov, pa seveda tudi do danes jih kot poslanec nisem dobil na nekatere člene v zakonu o ukrepih sanacije Tama, ki je bil sprejet v tem državnem zboru; in glavno vprašanje seveda ostaja, čeprav je vprašanje o vseh 14 milijardah približno, ki je takrat iz naslova tega zakona šlo iz državnega proračuna. Osnovno vprašanje pa ostaja odprto okrog 8 milijard iz 8. člena, to so tista sredstva, ki so bila namenjena za obratna sredstva, za proizvodnjo. Kakorkoli, v tem zakonu, torej je tudi zapisano, da bodo predstavniki vlade sodelovali v izvršilnem in v nadzornem svetu in o imenih in priimkih, ki so sodelovali, ki so bili zadolženi za pripravo sanacijskih programov. V zakonu je celo zapisano časovno omejeno. Teh odgovor nismo dobili. Gre za ogromno oškodovanje družbenega premoženja in verjetno bo morala tudi preiskovalna komisija o sumu zlorabe javnih pooblastil, ki je bila ustanovljena v tem državnem zboru, to temo odpreti na svoji preiskovalni komisiji in poskušati prek preiskovalne komisije zaslišanja prič in tako dalje priti do odgovorov, ki so bili postavljeni v tem državnem zboru.
Izkazalo se je, kar je iz magnetogramov tudi razvidno, da se je država prek slovenske razvojne družbe vključila v to reševanja Tama, če še enkrat ponovim. Potem bo določen krog novinarjev lahko zopet pisal o besedi "post festum", ne pa o vsebini, ker jih to tako ali tako ne zanima, sploh režimskih novinarjev ne. Če bi jih, bi kaj več naredili na tem gospodarskem polomu v Mariboru in mariborski regiji, štajerski in prekmurski regiji. Ampak to ni pomembno, pomembno je oblatiti tiste, ki na problematiko opozorijo, in če uporabijo kakšno raco ali kakšno besedo, o kateri se potem lahko razpišejo in doktorirajo, tako kot so bili to naučeni v svojem režimskem sistemu.
Skratka, slovenska razvojna družba in nekateri tudi v tem konzorciju se spravljajo okoli tega reševanja kot mačka okoli vrele kaše. Iz vsega tega ni za pričakovati kakšnih rešitev. Še toliko manj, ker so se izjave državnega sekretarja za gospodarstvo ter direktorja slovenske razvojne družbe - če ne veste kdo je to, dr. Topič, ga poznate zadnjih 14 dni po največji plači v Republiki Sloveniji, to je tudi za nekaj dobro, da se to ve. Mogoče bo iz teh sredstev, ko bo vračal za nazaj, dal za konzorcij v Tam. Ne vem, možno je, da bo na ta način prišel do tistih milijard, o katerih je za to govornico govoril, da jih ne bo, po drugi strani ali pa pred njim pa je govoril državni sekretar za gospodarstvo, da bodo prek slovenske razvojne družbe izpeljali ta konzorcij in da so se pravzaprav zato po 31.12.1998 začeli zanimati v slovenski razvojni družbi oziroma v ministrstvu za gospodarstvo za zaščito narodnogospodarskih interesov. Skratka, eno in drugo je pokazalo pričevanje državnega sekretarja, pričevanje direktorja slovenske razvojne družbe, odgovor vlade, takšen kot je, in do danes neodgovorjena postavljena vprašanja v zvezi z zakonom o ukrepih za sanacijo in o teh 14 milijardah, da te slovenske vlade ta problem in brezposelnost v štajerski pokrajini in Prekmurju enostavno ne zanima in to ni v programu slovenske vlade; razen kdaj pa kdaj blizu Maribora, Tama ali celo v Mariboru sprejemanje deklarativnih sklepov vlade ali pa v bližini Maribora prihod na pečenega pujska. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Franc Pukšič, ki nas je v imenu poslanske skupine seznanil, kaj so v odmoru naredili.
V skladu s proceduralnim predlogom in v skladu s 73. členom poslovnika je gospod Kelemina predlagal, da sprejmemo naslednji sklep: "38.a točka dnevnega reda, to je razprava o odgovoru vlade Republike Slovenije na poslansko vprašanje Franca Pukšiča v zvezi s sanacijo in poskusom prodaje Tam Maribor, se preloži na naslednjo sejo državnega zbora, da bo vlada Republike Slovenije lahko pripravila dopolnilno gradivo v zvezi z vprašanji, ki so bila postavljena v razpravi."
Ta proceduralni predlog dajem na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (40 prisotnih.) Premalo. Drugič bomo ugotovili prisotnost v dvorani. Drugič ugotavljamo prisotnost! (43 prisotnih). Tretjič ugotavljamo ob 16.20 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 16.12 uri in se je nadaljevala ob 16.21 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci! Tretjič ugotavljamo prisotnost za sklepanje o proceduralnem predlogu. Proceduralni predlog gospoda poslanca Branka Kelemine je sledeč.
38.a točka dnevnega reda - to je razprava o odgovoru vlade Republike Slovenije na poslansko vprašanje Franca Pukšiča v zvezi s sanacijo in poskusom prodaje Tam Maribor se preloži na naslednjo sejo državnega zbora, da bo vlada Republike Slovenije lahko pripravila dopolnilno gradivo v zvezi z vprašanji, ki so bila postavljena v razpravi. Tretjič ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za proceduralni predlog? (22 poslancev.) Je kdo proti? (30 poslancev.)
Ugotavljam, da proceduralni predlog ni sprejet.
Opravili smo razpravo odgovorov vlade, razpravo o predlaganih sklepov. Smo pri sklepih, ki jih je predlagal predlagatelj Franc Pukšič.
Na glasovanje dajem prvi sklep. Imate ga pred seboj, upam. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za prvi predlog sklepa? Prosim za mir v dvorani. (19 poslancev.) Je kdo proti? (20 poslancev.)
Ugotavljam, da prvi predlog sklepa ni sprejet.
Gospod Zamernik, prosim. Proceduralno? Prosim.
BOGOMIR ZAMERNIK: Prosim za ponovitev glasovanja, nisem glasoval. 161 je številka.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Na glasovanje dajem predlog, da ponovimo glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za ponovitev glasovanja? (51 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Ponavljamo glasovanje o prvem predlogu sklepa. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za prvi predlog sklepa? (23 poslancev.) Je kdo proti? (31 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog sklepa ni sprejet.
Na glasovanje dajem drugi predlog sklepa. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (20 poslancev.) Je kdo proti? (28 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog sklepa ni sprejet.
Na glasovanje dajem tretji predlog sklepa. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (22 poslancev.) Je kdo proti? (27 poslancev.)
Ugotavljam, da tretji sklep ni sprejet.
Imamo predlog dodatnega sklepa, ki ga je vložil gospod Franc Pukšič, ki se glasi: "Vlada Republike Slovenije naj državni zbor Republike Slovenije redno obvešča o vseh ukrepih, ki jih bo sprejela v zvezi z sanacijo in poskusom prodaja Tam Maribor". Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za dodatni sklep? (25 poslancev.) Je kdo proti? (23 poslancev.)
Predlog sklepa dodatnega je sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
In prehajamo na 39. TOČKO DNEVNEGA REDA TO JE NA OBRAVNAVO 13. POROČILA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE O URESNIČEVANJU ZAKONA O DENACIONALIZACIJI. Gradivo je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Proceduralno, se opravičujem, nisem vas videl gospod Rejc. Dajem vam besedo za proceduralni predlog.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, mene zanima, ker je točka dnevnega reda bila s sklepom komisije naprošena oziroma je komisija naprošala, da bi bili poleg predstavniki vseh udeleženi. Pa kje so? Jaz vidim samo dva, ampak jih je še več.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Vidimo samo predstavnike ministrstva za pravosodje in pa gospodarstva. Pa tudi v državnem zboru, da zagotovi vodstvo državnega zbora udeležbo. Torej na seji komisije so bili predstavniki teh ministrstev, vabljeni so pa bili sedaj predstavniki samo ministrstva za pravosodje, ker bi se drugače razprava ponovila, kot je bila na komisiji. Dobro. Gradivo je obravnavala Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Gradivo je obravnavala komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja in privatizacije kot matično delo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje komisije. Predsednik gospod Izidor Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje, gospod minister, gospod državni sekretar, lepo pozdravljeni.
Komisija za nadzor lastninskega preoblikovanja je 13. poročilo o izvajanju zakona o denacionalizaciji obravnavala trikrat. S tem, da je seveda tudi na zadnjem zasedanju zagotovila udeležbo vseh predstavnikov, ki sodelujejo v izvajanju zakona o denacionalizaciji: Se pravi, predstavnikov vlade; ministrstvo za notranje zadeve, ministrstvo za pravosodje, potem ministrstvo za okolje in prostor, potem ministrstvo za gospodarske dejavnosti; sodna veja in seveda zemljiška knjiga, sklad kmetijskih zemljišč in gozdov itn. Skratka, o tem je bila ta seja - bo temu rekel - taka, kot smo napovedali, in potem je lahko tudi komisija sprejela ustrezne sklepe.
Iz poročila, ki ste ga dobili - dobili ste tri dodatna poročila - iz katerih se vidi, kaj je komisija počela. Komisija je predlagala državnemu zboru, da to poročilo sprejme in da tudi zagotovi udeležbo vseh tistih, ki so odgovorni za izvajanje, predvsem pa sklepe, ki naj bi pospešili izvajanje zakona o denacionalizaciji. Dobro vemo, da je bil ta zakon prvi s področja lastninskega preoblikovanja sprejet že v decembru leta 1991 in da je gotovo predmet že osemletnih prizadevanj tako vlade, predvsem pa državnega zbora in komisije. Vendar komisija ugotavlja - in tudi vlada je na 101. seji obravnavala 13. poročilo, ki se nanaša na čas do 30.6. lanskega leta. Tako da je sedaj na poti 14. poročilo oziroma se že oblikuje in upam, da se oblikuje tudi na podlagi sklepov, ki jih je komisija predlagala državnemu zboru, da se oblikuje - bi rekel - tak ritem in tak način izvajanja zakona, da bo zagotovil čimprejšnje dokončanje zakona o denacionalizaciji. Vendar komisija ugotavlja, da se ta denacionalizacija izvaja prepočasi, ni tako tekoče, kot bi naj bilo, in tudi ni enotno; se pravi, dela niso usklajena tudi na nivoju vlade. Svoj čas je delovala tudi medresorska komisija, ki je bila ukinjena; sedaj naj bi se tudi s sklepom 101. seje vlade ta medresorska komisija oblikovala. Spomnimo se tudi, da smo lansko leto, ko je državni zbor obravnaval izvajanje zakona o denacionalizaciji, sprejeli tudi sklep, da se organizira oziroma da vlada ustanovi agencijo, ki bi naj bdela nad tem, kako se ta zakon izvaja. To ni bilo storjeno in sedaj je tudi predlog vlade in tudi za državni zbor, da se ustanovi urad, ki naj pospeši izvajanje zakona o denacionalizaciji.
Nadalje komisija tudi ugotavlja, da so problemi z določenimi posebnimi podzakonskimi akti, vendar smo na zadnji seji ugotovili, da vlada zmore oziroma da je sam minister zagotovil, da to ne bo potrebno, da bodo z ustreznimi ukrepi na vladi, ustreznimi ukrepi, ki naj bi pospešili delovanje vladnih organov in resorjev, predvsem pa upravnih enot, da bodo sami to rešili.
Potem je tudi predlog sklepa, ki naj zagotovi finančna sredstva v smeri potreb za vrednotenje premoženja, takega in drugačnega, ki je predmet denacionalizacije.
Potem je, seveda, usposabljanje delavcev. Večen problem je, da je premalo delavcev, da je, recimo, bilo čez 300 delavcev predvidenih za to področje, pa da jih je komaj 200 zasedenih; se pravi, 200 delavcev, ki to delajo na upravnih enotah.
Vemo tudi, da so se upravne enote pred nekaj leti prenesle na ministrstvo za notranje zadeve in da so sedaj upravne enote tudi v posesti upravljanja tega ministrstva in o teh enotah bo v tem primeru bo tudi gotovo gospod državni sekretar, dr. Gorazd Trpin, kaj več povedal. Moram reči, da je tudi predlog sklepa, ki ga imate pred sabo, da vlada državnemu zboru - in seveda, če to državni zbor sprejme - v 30-ih dneh od sprejema sklepa da natančen program ukrepov z nosilci nalog in odgovornostmi in seveda z roki za izvajanje zakona o denacionalizaciji.
Dalje je pa eden od pomembnih sklepov tudi ta, ki se pa nanaša na to, kdaj bo ta denacionalizacija končana. Predlog sklepa je tudi, ki govori, da bi se na prvi stopnji rešila vsa problematika do konca leta 2000. To se pravi, da bi do konca leta 2000, prihodnjega leta bila vsa problematika, izhajajoč iz zakona o denacionalizaciji, na prvi stopnji rešena.
Potem je tudi predlog, da vlada zagotovi določena sredstva za vrhovna sodišča, ki delajo na tem področju, zemljiško knjigo in kataster. Potem pa tudi predlagamo sklep, da ga tudi sprejme državni zbor, da vlada, skladno s svojim 101. členom, s 101. sejo, ki so jo imeli 18. marca, da ustanovi urad in ga primerno kadrovsko oblikuje. Kakor sem že slišal oziroma kakor se je dalo izvedeti, je že imenovan direktor tega urada oziroma direktorica. No, pa tudi to; sklep, da vlada medresorski komisiji zagotovi poenoteno delovanje, ker morate vedeti, da je delovanje med resorji zelo pomembno z ozirom na področja od gospodarske dejavnosti, kmetijskega ministrstva, potem seveda ministrstva za finance, šolstvo, šport, okolje in prostor in podobno, predvsem pa ministrstvo za pravosodje, ki je nekako nosilno ministrstvo, da se zagotovi - bom temu rekel - primerno sodelovanje in pregled nad tem sodelovanje. Jasno je tudi, da je tu predlagan tudi sklep, da se zagotovi tudi informatika, ki bi povezovala, ugotavljala in seveda tudi kontrolirala hitrost izvajanja posameznih nalog.
Na kratko povedano, vse to imate v sklepih, ki jih imate pred sabo - se pravi v gradivu, ki ste ga dobili za to točko dnevnega reda. Moram pa reči, na kratko povedano še to, da kakorkoli bomo gledali, je pred nami še ena druga zadeva. Namreč, tudi v Bruslju se, kakorkoli je, že namreč moči šiba tudi za to področje. Namreč, naši razlaščenci že posredujejo določeno dokumentacijo in seveda določene podatke v Bruselj in najbrž in tudi videli ste, v gradivih, ki se nanašajo na naše vključevanje v Evropsko skupnost, v Evropsko unijo, da so tudi tam določeni predeli ali določene stvari zapisane na račun tega, ker je prepočasno izvrševanje zakona o denacionalizaciji, kar pomeni seveda urejevanje pravnega reda. To na kratko o tem 13. poročilu in seveda predlagam oziroma prosim, da te predloge sklepov sprejmete. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod predsednik. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Dajem besedo predstavnikom poslanskih skupin. Pisna prijava gospoda Mirana Potrča, poslanska skupina združene liste. Prosim.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. 13. poročilo o izvajanju zakona o denacionalizaciji nam daje statistični pregled nad stanjem pri izvajanju zakona. Ni razlogov, da bi dvom o tem, da vsebina poročila ne bi bila statistično korektna. Res pa je, da bi si želel od vlade kaj več kot samo statistično poročilo. Vendar nam je - razen enkrat vmes, ko smo prvič v 12. poročilu dobili tudi neke vrednostne ocene - vlada doslej dajala zgolj statistiko, ker se ni želela v problematiko poglobiti.
Za problemsko poročilo, ki bi objektivno prikazalo učinke in posledice izvajanja zakona za državo, njeno premoženje, obveznosti proračuna, prizadete skupine državljanov, spremenjeno lastniško strukturo, gospodarske učinke v povečanju proizvodnje, bruto domačega proizvoda ali zaposlenosti in podobno, ta vlada in to ministrstvo do sedaj nikoli ni imela niti volje, niti moči, da bi kaj takega temu državnemu zboru dala. Zato je razumljivo, da se tudi tokrat - kot pri obravnavanju vseh dosedanjih poročil - v bistvu pogovarjamo le o statistiki in o dejstvu, da se zakon izvaja počasi in da bi ga morali izvajati hitreje in bolj dosledno. Morda boste presenečeni, glede na dosedanja stališča, ki jih je združena lista imela v zvezi z denacionalizacijo. Toda tudi v združeni listi soglašamo, da je država skrajno neučinkovita in neodgovorna pri urejanju vprašanj v zvezi z denacionalizacijo. Nesprejemljivo je, da po skoraj 8-ih letih od sprejema zakona moramo še vedno vsako leto praktično ugotavljati enako. Posebej je to nesprejemljivo zato, ker je bilo v vsem tem času več kot dovolj opozoril, kje so slabosti zakona, kje bi bila potrebna bolj pravočasna navodila za izvajanje, kje in kdaj bi bile potrebne kadrovske okrepitve, kaj bi bilo treba storiti, da bi bil zakon bolj evropsko primerljiv, kot je naš, in podobno; pa je bila vlada doslej gluha za vsa ta opozorila. Ta opozorila so bila dajana od spomladi leta 1992, prek zbranih podpisov državljanov, s prvopodpisanim gospodom Šketo, prek zahtev za spremembo stanovanjskega zakona in zakona o poslovnih stavbah in prostorih, prek moratorijev na vračanje veleposesti tujcem, fevdalcem in Cerkvi pa vse do referenduma pod geslom "Ohranimo naše bogastvo", ki ga je prepovedalo ustavno sodišče.
Poleg tega so resna opozorila na probleme v izvajanju zakona prihajala od odškodninskega sklada, resna opozorila o problemih neustreznih razlag in načina realizacije so prihajala tudi iz ustreznih ministrstev - posebej v zvezi z državljanstvom - resna opozorila so prihajala od državnega tožilstva. Ampak, na vse to reakcij in organizirane aktivnosti ni bilo. Zaradi tega res ne verjamemo, da bi bila še kakršnakoli realna možnost za to, da bi ta vlada storila karkoli za to, da bi zakon bil operativnejši, bolj sprejemljiv.
Zaradi tega ni pričakovati kaj drugega, kot da ga čim bolj dosledno in čim hitreje izvede, da bomo končno videli njegove učinke, gotovo tudi pozitivne - sam trdim, da tudi negativne - in da bo dovolj stalnega prelaganja odgovornosti in obljub: enkrat upravičencem, enkrat zavezancem, enkrat tistim, ki nosijo posledice zakona o denacionalizaciji. Skratka; stalnega dobrikanja enkrat enim, drugim in tretjim, enkrat se izgovarjamo na to, drugič na ono, zakon pa se je pravzaprav po osmih letih izvedel v slabi polovici potrebne aktivnosti.
Posebej moram reči, da dvomimo, ali bo in ali je vlada to res pripravljena storiti tudi ob dejstvu, da je, po naših informacijah, na čelo urada za denacionalizacijo postavila gospo Marijo Lukačič. Na dejstvo, kako je gospa Marija Lukačič delovala v Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov negospodarno in nezakonito, smo v naši poslanski skupini mnogokrat konkretno opozarjali. Takšno njeno delovanje nam ne daje zagotovil, da bo izjemno zapleteno in težko problematiko, ki bo prisotna v uradu za denacionalizacijo, sposobna korektno izvesti; izvedla jo bo lahko samo tako, da bo tudi v tem primeru enostransko izvajala zakon, kot ga je v Skladu kmetijskih zemljišč in gozdov v korist neki politiki, ne pa tako, kot je zakon dejansko sprejet.
Kljub temu da sprejemamo statistično poročilo vlade in da soglašamo, da je treba pristopiti in se organizirati za izvedbo zakona o denacionalizaciji, bi radi - ne v upanju, da to lahko kaj spremeni - kljub temu ponovili nekatera naša opozorila, ki jih - po našem mnenju - izvedba takšne denacionalizacije, kot smo jo v Sloveniji sprejeli, prinaša.
Prvič. Država bo z izvedbo zakona o denacionalizaciji zmanjšala svoje premoženje ali zagotovila obveznosti iz proračuna v vrednosti približno 10 milijard nemških mark. To je približno ena četrtina vsega prejšnjega družbenega premoženja, ki ga je država po njenih lastnih navedbah vlade, prenesla ali pa sprejela v upravljanje. To premoženje približno 10 milijard mark je približno enako vsemu premoženju, ki se je lastninilo po zakonu o lastninjenju; seveda s to razliko, da naj bi bili v lastninjenje zajeti vsi državljanke in državljani, denacionalizacija pa se sicer formalno izvaja v korist nekaj desettisoč upravičencev, dejansko pa v korist nekaj sto res velikih denacionalizacijskih upravičencev, ki predstavljal tudi glavno breme za državo, vse ostalo so stvari o katerih materialno ne bi bilo sploh vredno govoriti in bi jih lahko že zdavnaj realizirali, če bi to hoteli.
Drugo. Po uradnih podatkih, ki nam jih je dala vlada - nismo si tega mi izmislili - bo 70 največjih upravičencev skupaj dobilo vrnjeno premoženje v višini cca 540 milijonov nemških mark, kar predstavlja cca 9% od skupna uradno ocenjene vrednosti premoženja, ki zapade pod denacionalizacijo. Izračunajte si, kaj bo kdo od teh 70 v povprečju dobil. 70 največjih upravičencev bo dobili povprečno po 800 milijonov tolarjev premoženja v realni vrednosti, državljani pa so ob lastninjenju prejeli certifikat za največ 400 tisoč tolarjev, ne kakšne druge valute vrednosti, ampak seveda v papirju, ki je danes - kot smo zjutraj ugotavljali - vreden vsaj polovico, tretjino ali pa desetino manj, kot je bila njegova nominalna vrednost. Danes smo končno rekli, da bomo zapolnili to privatizacijsko luknjo in zagotovili konec lastninjenja prek sprejetega zakona o lastninjenju in morda bo na ta način teh milijon državljanov le prišlo do neke nominalne vrednosti, ki bo pa tudi tisočkrat manjša od tega, kar bodo resni denacionalizacijski upravičenci dobili.
Kot tretje: največji denacionalizacijski upravičenec je ljubljanska nadškofija. Rimskokatoliška cerkev, se pravi ljubljanska in mariborska nadškofija, naj bi - upoštevaje povprečno ocenjeno vrednost vsega denacionaliziranega premoženja, glede na površine, ki jih zahteva - dobila vrnjeno premoženje v vrednosti cca 430 milijonov nemških mark ali 7,6% vrednosti vsega denacionaliziranega premoženja. Dobila bo vrnjene tudi vse sporne gozdove na Gorenjskem, v Savinjski dolini, v naravi ali z odškodnino, kakor bo pač sama zahtevala in kakor bo zahtevala in želela vlada.
Četrtič. Poleg vrnitve cca 6 milijard nemških mark uradno ocenjenega premoženja, ki bo z denacionalizacijo vrnjeno pretežno v naravi, bo na podlagi pisma, ki smo ga pred nekaj dnevi dobili od Slovenskega odškodninskega sklada, država morala za obveznosti na podlagi denacionalizacije od leta 2005 dalje prispevati iz državnega proračuna dodatno do 2 milijardi nemških mark. Koliko bodo znašale obveznosti po 145. členu zakona o izvrševanju kazenskih sankcij, danes ne vemo, res da je zakon zaenkrat to formalno razmejil na 20 milijard tolarjev, vendar ta dan - sicer pa jaz mislim, če smo obveznost sprejeli, jo bomo morali izpolniti toliko, kolikor bo na koncu znašala, tega pa ta moment nihče ne ve.
In petič. Ne glede na to, da o tem neradi govorimo, so poznane posledice, ki jih je izvajanje zakona o denacionalizaciji in drugih z njim povezanih zakonov imelo na mnoge dele gospodarstva. Nismo še slišali - uradno ne, tudi od vlade - da bi se z denacionalizacijo povečal obseg proizvodnje, povečalo število delovnih mest. Obratno. Slišali smo, da so bila mnoga delovna mesta ukinjena; da je prišlo do mnogih problemov v konkretnem poslovanju posameznih podjetij; da je zaradi neustrezno urejenih predpisov mnogo medsebojnih sporov; da se je mnogokje zavlačevalo z možnostjo lastninjenja, ker pravočasno niso bili rešeni denacionalizacijski zahtevki in podobno; kar vse prav gotovo k razvidnosti lastninjenja in končanju lastninjenja v Sloveniji ni pripomoglo. Še bi se dalo naštevati, najbrž nima smisla. Moja želja v imenu naše poslanske skupine je bila: opozoriti na to, da na žalost ta država ni bila v stanju sprejeti primerljive rešitve za denacionalizacijo, tako kot so jih sprejele druge države - konkretno tudi Zvezna Republika Nemčija, konkretno tudi Madžarska, konkretno tudi Hrvaška, mnoge pa sploh nobenih predpisov niso "topogledno" sprejele. Da so povsod v vseh državah ocenili, da enostavno vračanje vsega - posebej v naravi - ne more biti produktivno za napredek neke države, ampak, da država ima vso pravico, da vrne, vendar hkrati mora razmišljati o tem, da ne vrne vsega v naravi; da s tem ne škoduje obstoječim proizvodnim procesom; predvsem pa, da ima pravico razmišljati o tem, da obstoja tudi socialna funkcija države in da iz tega razloga lahko uvede tudi določene degresivne lestvice vračanja, kar vse mi pač nismo bili sposobni storiti.
Vse bi bilo lep in prav, če ne bi imeli dveh različnih metrov: enega, ko smo popravljali krivice - in krivice so bile storjene. Nihče od nas ne ugovarja, da v določenem smislu ne bi bilo potrebno, da se popravijo. Ampak enega metra, ko smo rekli: vrnimo vse, ne glede na posledice, tudi če gre za posameznike, ki so daljni potomci - če gre za posameznike, ki ne živijo in že dolgo leta ali pa nikoli niso živeli v naši državi - in to je bil en pristop. Drugi pristop so bile večina naših državljank in državljanov, za katere ugotavljamo, da morajo stiskati pas, da živijo ob novih razmerah, da jim je treba zmanjšati pravice, ki so včasih bile prevelike na področju vseh socialnih možnosti; in to je ta realnost, ki ni dobra. Če bi našli nek srednji meter, približno enak za eno in drugo, bi ravnali pametno. In potem bi tudi denacionalizacija, ne samo koristila popravljanju krivic, mnogokrat tudi ljudem, ki jim jih niso bili deležni, ampak bi bila koristna tudi za gospodarski razvoj.
Vesel bom, če nam bo ob nekem poročilu vlada prikazala učinke denacionalizacije za gospodarski razvoj, ker doslej nam tega nikoli ni uspelo, je pa najbrž to tudi eden od ciljev in smislov delovanja, saj smo sicer vsi preveč usmerjeni zgolj samo v preteklost, namesto da bi razmišljali tudi o tem, kako nam bo vsem skupaj jutri bolje. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še katera poslanska skupina besedo? Gospod Rejc, gospod Špiletič in gospod Rokavec.
IZIDOR REJC: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Gospe in gospodje, minister in državni sekretar, lepo pozdravljeni! Kakorkoli obračamo izvajanje zakona o denacionalizaciji, o katerem smo rekli, da je bil prvi iz vrste lastninskega preoblikovanja in lastninjenja, je za nami osem let in pol. Osem let in pol je gotovo dolga doba in v tej dolgi dobi bi se moralo mnogo več zgoditi. Če gledamo fizično ali pa v dimenzijah številk, potem lahko rečemo, da je približno polovica; s tem da je treba povedati, da se lahko ugotavlja po občinah, da so nekatere občine praktično že končale proces denacionalizacije, druge so pa čakale ali pa bile k temu tudi nagovorjene, če pa ne nagovorjene, pa je bila vsaj v zraku neka temperatura, ki ni omogočala ali pa nekako ni bila naklonjena izvajanju zakona o denacionalizaciji.
Vendar bom sedaj povedal nekaj iz poslanske skupine. Namreč, kakorkoli že, v vsem tem času je bil predsednik vlade gospod Janez Drnovšek. In v prvih letih, se ve, da so bili mnogi problemi in mnogi pristopi malo zavrti, mnoge stvari neznane, mnoge stvari nove, mnoge stvari v iskanju, v preverjanju, mnoge stvari v arhiviranju, podaljševali smo tudi rok za prijave. Skratka, bile so težave, ki so bile razumljive, ki jih je prah tistih 40 ali 50 let prekril in je bilo treba to na novo ugotavljati in obuditi vse tisto, kar je bilo. Vendar, kakorkoli gledamo na proces izvajanja zakona o denacionalizaciji, je treba vedeti, da tu gre za vzpostavitev nekega pravnega reda, ki - kakorkoli bomo gledali, iskali opravičila - ne moremo mimo tega.
Jaz se zavedam, podobno kot je bilo že velikokrat povedano, da so na osnovi tega nastali določeni drugi problemi: bodisi pri najemnikih določenih lokalov, recimo, lastnikih določenih podjetij ali pa, recimo, ko so ugotovili, da je nek lastnik, za katerega niso vedeli, da obstoja in da bo moral stopiti v proces soodločanja.
Vemo, da so se mnoge stvari reševale prej v tem, da se je pač govorilo, "pojdi na slovenski odškodninski sklad in tam postavi zahtevek". Potem so se stvari malo umirile, vendar pa smo ugotovili, in tudi pravkar smo slišali - in poznamo tudi podatke Slovenskega odškodninskega sklada - da je gotovo tisti bil in je, ki je ne glede na to, da je dobil 10% družbenega kapitala, zaradi tega, da bi z njim čim bolje gospodaril in da bi na osnovi tega dobil tudi sredstva za vračanje, in v teh letih, ki sedaj prihajajo, leto 2000, ko bo moral ta slovenski odškodninski sklad odpreti denarnico in začeti z izplačevanjem. Jasno je, da bi se temu lahko izognili, če bi šlo več vsega v naravi, v naturi, in da sedaj kakršnokoli izgovarjanje, kot češ, ker nismo tako vrnili, bo pa treba plačati. Ja, razumljivo: če ne vrneš, moraš plačati. To je razumljivo in to so neke logične posledice.
Vendar, kot sem že povedal, bi tudi pri tistih imenovanih - in večkrat smo tudi obravnavali v državnem zboru problematiko tistih, ki stanujejo v stanovanjih in so najemniki ali pa so komaj vedeli, da so najemniki nekega lastnika, ali pa se je ta šele sedaj pojavil. Vendar se morate spomniti: vsi se spomnimo velikega procesa, ko smo sprejemali stanovanjski zakon, za katerega smo bili mnogi skeptični, ker se je takrat sprejel - sprejel se je pač tako, kot se je - da so razmeroma zelo poceni prišli do stanovanj, pa če bi to bilo - in recimo, da to gre mimo, da je to že mimo, passe - potem je treba vedeti, da je bilo rečeno in da je tudi zakon sam zahteval, da se določen večji del sredstev nekje zbira in na osnovi tega ustvari nov stanovanjski fond. Tega pa ni bilo: ali so se kar pritajili ali nekako kar, češ, ko ne bodo iz republike vprašali, pa bomo lepo denar imeli za sebe ali pa za svoje potrebe - v občinah, v podjetjih in podobno.
Skratka, tudi s tem in s takimi ali pa podobnim gospodarjenjem in podobnim bdenjem nad temi sredstvi, ki jih je stanovanjski zakon prinesel ali ki naj bi jih prinesel, se ni izvršilo. In menim, da bi se že zdavnaj lahko ustvaril določen stanovanjski sklad, ki bi zagotovil, da se lahko te gospe in gospodje, družine take in drugačne, večje, starejši, mlajši, preselili ali pa, da bi jim zagotovili ustrezno stanovanje tam, kjer se ne da pogovoriti z bivšim lastnikom. Skratka, pa tudi, ko gledamo vsa poročila iz preteklih let - od recimo predvsem 8, 9, 10, 11, 12 - vsa poročila praktično lebdijo v zraku z istimi vprašanji. Prvič - premalo je bilo ljudi, premalo je bilo usklajeno; prepočasi se je delalo - nekateri ja, nekateri ne. Tretjič - niso bili določeni akti, vendar lepo je bilo slišati zadnjič ministra, gospoda Tomaža Marušiča, ko je povedal in ko smo tudi oblikovali sklep na komisiji - ko smo rekli, da bi bilo dobro, da se vsi eventualni akti, podzakonski ali pa vse tiste stvari, ki so potrebne, da se dopolnijo, da se potem ta mašina reševanja denacionalizacije "naolji" in da steče - da naj se to pojavi v državnem zboru. In zagotovljeno je bilo - kar pa menim, da je zelo v redu, da se bo dalo tudi z drugimi rečmi, predvsem pa z doizobraževanjem, dousklajevanjem medsebojnih, znanj in vedenj o posameznih problemih, predvsem tudi v postopkih - ker zdaj so tudi vsi lahko udeleženci v postopku - da se te zadeve rešijo. Vendar; sami ste videli oziroma boste videli, je tudi sklep, ki je predlagan, je tak, da pač naroča, da daje nalogo, da se do konca leta 2000 prva stopnja nekje že dogodi. Kar pomeni, da bomo temu rekli, kar je teh abecednih problemov, se tedaj morajo izvršiti, potem je pa samo še stvar prehajanja z ene stopnje na drugo ali pa, recimo, zavračanje in podobno in dokončnega odločanja na oblasti, ki ji pravimo sodna oblast.
Skratka tudi sam odškodninski sklad, se je videlo - in glede na to, da je imel napajanje, da smo vedno pri vsakem lastninskem zakonu rekli: moramo nujno 10% tja dati, da se bo to zagotovilo. Nobenega problema ni bilo in mislim, da s te strani je bilo tudi s strani poslancev ali pa precej prej, delegatov ali pa tistih, ki so bili v skupščini, sedaj tudi v državnem zboru, neko razumevanje in s te strani menim, da to ni bilo slabo. Res pa je, da je odškodninski sklad vse naredil, vse mogoče zavore vlekel, da se ne bi kaj zgodilo in seveda, da bi zadržal kapital, ki je bil v dani obliki pridobljen. Pa še nekaj je. Treba je vedeti, da se je tudi proces zaviranja izvajanja zakona predvsem vršil, ko so se pojavile razne spremembe in dopolnitve zakonov, ob katerem so vsi seveda obnemeli. Vsi, ki so bili zadolženi za to, da delajo, da se nekaj dogodi, vsi so enostavno počakali: da vidimo - kot se temu reče - kaj se bo zgodilo. In na osnovi tega se bi potem začel nov proces. Spomnimo se izredno velikih problemov z državljanstvom. Zelo na hitro so podelili oziroma priznali državljanstva, za katere vemo, kako so bila pogojena. Potem, ko so šli v revizijo - kar smo imeli pred tremi leti nazaj - so ugotovili, da smo dosti preveč državljanstev priznali in na osnovi tega tudi dali zeleno luč za te zahtevke. Moram reči, da je še kljub vsemu temu - predvsem to velja tudi za Slovence po svetu - da je dosti problemov in je problem tudi v tem, da težko dobijo določeno dokumentacijo, ki izhaja iz njihovih rojstnih listov ali vseh mogočih - bom temu rekel - sledi, ki so bile, ki so jim na voljo ali ki naj bi bile na voljo, da bi lahko uveljavili te zahtevke ali da bi, ko so že enkrat prijavili, dokončno prišli do vseh dokumentov in na osnovi katerega se potem zelena luč prižge in se gre v postopek.
Kakorkoli je, zakon o denacionalizaciji je prvi lastninski zakon. Zakon, ki gotovo - ne glede na to, kako na njega gledamo - ustvarja pravni red in ustvarja tisto, za kar sedaj se več ne sekiramo. Zdaj vidimo, da ima nekdo ogromno denarja ali da prehiteva vse mogoče, se usede sem in tja - pa smo kar mirni oziroma mislimo, da je to normalno. Ko se je to zgodilo nekega leta takoj po vojni, je bila ta zgodba povsem druga in čas, v katerem smo se šli bolj enake in da ne smemo biti preveč bogati, je mimo. Sedaj je pač nastopila demokracija, ki mora gotovo dati takim pojmom novo mesto, ne glede na to, kako to izgleda.
Tudi ve se in vemo, kako se je zakon o denacionalizaciji pripravljal. Nekako je bilo pričakovano, da se bo pojavilo preko 50 tisoč zahtevkov. Recimo, da se k sreči to ni zgodilo in da je teh vloženih zahtevkov bilo 37 tisoč in še nekaj. Skoraj 400. Odločb je bilo 25 tisoč, ugodenih 14.868, zavrženih 5800. Kot pravim, bistvo v teh številkah je gotovo v tem, če pogledamo posamezne občine ali v tem primeru upravne enote - ker sedaj so nasledniki prejšnjih občin upravne enote - so tam izjemno velike razlike in to bo tisto delo, ki čaka ministrstvo za notranje zadeve in tudi spoštovanega državnega sekretarja, ki je tu prisoten.
Moram tudi reči, da je pri ocenjevanju vrednosti ali pri tem ugotavljanju, saj veste, mi smo imeli v spremembah in dopolnitvah zakona o denacionalizaciji izjemno - bom temu rekel - verbalno dvobojevanje: pa cerkveno premoženje, pa fevdalni izvor pa tako naprej. Skratka, v tem smo se tekom skoraj 2 let morali umiriti, morali sprejeti določene pojme take, kot so. Vendar je treba tudi povedati - in velikokrat se pojavlja sprememba ocenjene vrednosti - leta 1991 je bila na primer vrednost ocenjena vseh denacionaliziranih zadev 3 milijarde 446 milijonov mark. Konec marca leta 1997 je tega bilo 5 milijard 970 milijonov mark. V tem času so se mnoge stvari ovrednotile, prevrednotile, dobile, se skratka z dokumentom dokazale, kar gotovo v tistem času, ko se je to sprejemalo, ko se je zakon sprejemal leta 1991, najbrž ni bilo na voljo računalniškega pregleda, ker je še sedaj komaj težko to zagotoviti.
Lahko tudi rečem, da naša poslanska skupina, ki si je vse skozi prizadevala in si poskušala prizadevati, da bi to čimprej šlo naprej, se pravi, da bi se čim prej zakon izvedel, je tudi jasno, da smo morali imeti razumevanje do določenih problemov. Kot sem že rekel, predvsem v tem, da vlada se je po svoje trudila, po eni strani, po drugi strani določena ministrstva - predvsem tu mislim na ministrstvo za pravosodje, je bil vseskozi nekako nosilec - mnogokdaj pa so ugotavljali - to se vidi iz poročil - da niso mogli več kot toliko napraviti. Tudi problem medsebojnega, bi rekel, usposabljanja ali pa organiziranja mreže. Pred tremi leti smo šele dobili sistem informiranja, ki je nekako zagotovil vnos teh podatkov in nekako "prepredel" in ugotovil oziroma dal možnost, da so se problemi nekako primerjali in seveda na osnovi tega tudi marsikje lažje obravnavali in rešili.
En velik problem je gotovo tudi vprašanje tujih držav, kako smo te probleme razreševali. Tu mislim, da so še vedno določene stvari odprte in določene stvari, ki jih bo treba rešiti in najbrž, da to - bo temu rekel - ne more biti stvar, ki je vržena proč. Vendar pa večni problem je bilo usposabljanje ljudi ali pa tistih, ki so delali na tem - nekateri bolj sposobni, drugi manj sposobni, vemo tudi, da so v glavnem upravne enote in prej pa tudi občine, v glavnem pridobivale tudi pogodbeno - recimo - advokata ali pa pravne strokovnjake, ki pa so imeli - bi temu lahko rekel - nekateri interes, drugi manj interesa; skratka, so bili problemi. Enostavno včasih je bilo pri hudih vprašanjih težko dobiti dobrega strokovnjaka, ker vsak je raje delal nekaj bolj lahkega in nekaj manj zapletenega.
Potem problem seveda tudi katastra, potem problem geodetske službe, izmere, potem vemo sami, ko smo sprejemali zakon o stavbnih zemljiščih; skratka, koliko je bilo tu problema, preden se je nekako dogodilo, da smo se opredelili, čeprav tako, bi rekel, bolj na debelo o tem, kaj je tisto. In seveda, če je nekdo imel tam zahtevek, da se potem na tej osnovi dobi neko zamenjavo, če se da, seveda v zemljišču, če pa ne, razumljivo spet na odškodninskem skladu.
Problem ocenitve. Mi vemo, da se je leta 1991 izvršil nek predlog, neka nomenklatura, na osnovi katerega se je to ocenjevalo. Vendar, še vedno so ugotavljali, da so nastopili vmes določeni razlogi ali pa, da za vse probleme niso bila postavljena določena merila in, seveda, da je ta zadeva tudi potem sam proces zavlekla.
Vemo tudi, da je večen problem, kot sem povedal, kadri in seveda tudi volja. Potem tudi stroški postopkov, tudi vem, da je bil problem, to smo spremljali v naši poslanski skupini, problem tudi, kdo je v postopku udeležen. Ker nekdo, ki bi moral biti poleg v postopku, ni bil poleg, sploh ni vedel, za kaj se gre, ni se mogel niti pritožiti, ko je trajalo pol leta ali pa eno leto, dobil nek dokument, na osnovi katerega je potem reagiral, pohitel, vendar ta zadeva je pomenila je pomenila tudi morda zapravo pol leta ali pa enega leta.
Tudi problem storilnosti dela. Recimo, leta 1991 in 1992 je gotovo bilo, pa tudi 1993, je bilo daleč največ dela storjenega. Potem pa, kot da je - bom temu rekel - "mašina zaribala", enostavno se ni dalo nič napraviti ali pa nekako so rekli, to so sami težki primeri in te težke primere bomo pač počasi urejevali.
Nekaj bom rekel; tudi - bom rekel temu - volja, volja, ki je bila v zadnjem delu, ko so vladni predstavniki - temu se reče, se udeleževali tudi komisije in ko se nekako poskušalo dobiti neka temperatura ali pa nek zagon spet. Menim, da je bilo tudi, izhajajoč iz seje vlade malo več, kot pa bom temu rekel, dobre volje kot doslej. Bojim pa se, da se bo ta dobra volja zopet počasi umirila. Mi bomo to obravnavali, se bomo tu mučili in sprejeli sklepe, potem se bo pa voda zopet umirila in ne bo nič hudega do naslednje obravnave ali pa do naslednjih poročil, ki jih bomo morda - upam vsaj - spet prinesli pred državni zbor. Tako da nam, po mojem mnenju, sedaj preti bolj nevarnost - temu bom rekel zahteva iz Evropske unije, kjer so to zadevo zabeležili in kjer nas bodo - in gotovo to že delajo - spraševali: kaj je bilo, kako je bilo in kako bo. Sami tudi vemo, da vsi ti upravičenci tudi ne bodo mogli brez konca čakati - konec koncev so to starejši ljudje - in najbrž jim ni zameriti, da so intenzivni in bodo še bolj intenzivni, pa tudi mlajši, ki vedo, da so dediči, ali pa nekako so tisti, ki bodo nekaj dobili, ne bodo spali oziroma ne bodo stali križem rok.
Glavno, kar je: gotovo mora biti vlada v tem primeru usmerjena ali pa, da bo tudi premier s svojimi ministri, ki na tem področju delajo, ustvaril ustrezno klimo. Kakorkoli že: gospod Drnovšek kot predsednik vlade, se bo moral tej stvari posvetiti. Vem, da bodo glavno breme zopet nosile upravne enote, vendar v vsakem primeru pa bo treba zagotoviti tudi določena sredstva in v uradu, ki se oblikuje in za katerega že vidim, da so določeni ugovori zoper kadrovanje - pa menim, da se lahko to še vedno dopolni in izboljša - po eni strani; po drugi strani da se zagotovijo sredstva in da bodo ministrstva, ki so zadolžena in ki imajo vsak na svojem področju dovolj dela s tega področja, svoje delo opravila.
Naša poslanska skupina meni, da nam gotovo ni v ponos, da je zakon o denacionalizaciji šele v začetku drugega dela izvajanja. Gotovo je res, da je v številu poslov, v številu primerov to več kot polovica. Gotovo je pa tudi res, da so ti najbolj zahtevni posli še pred nami in da je bistvo v tem - in tega so se zavedali tudi predstavniki vlade - da se bodo posvetili izobraževanju, doizobraževanju, in upam, da bomo tudi s strani ministra za pravosodje in tudi ministrstva za notranje zadeve, kjer je glavno žezlo v rokah, dobili ustrezne odgovore. Drugače pa si bomo kot poslanska skupina še vedno prizadevali, da gre denacionalizacija čimprej naprej in da se dokonča.
Menim, da je to tudi podoba naše države, podoba pravnega reda, podoba nekih zavez, ki smo jih dali, in tudi podoba demokracije, ki mora opraviti določene posle, ki so jih pretekli časi nam navrgli. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Rejc. Besedo dajem gospodu Špiletiču, ki bo govoril v imenu poslanske skupine SDS.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Poslanska skupina socialdemokratov meni, da je glavni razlog prepočasnega izvajanja zakona o denacionalizaciji dejstvo, da za reševanje zadev iz naslova denacionalizacije ni ustrezne politične klime. To so nenazadnje večkrat potrdili v svojih javnih nastopih in tu izza te govornice tudi sami predstavniki vlade. Dejstvo pa je, da to nedvomno izhaja tudi iz odločb oziroma iz ravnanj upravnih organov po celi Sloveniji, ki v veliko primerih ali pa v preveliko primerih ne ravnajo v skladu z zakonom, ne ravnajo v skladu s stroko, temveč se opirajo bolj na politične direktive, ki seveda niso nikjer zapisane, ampak se odražajo v politični klimi, kot so se izrazili o tem sami predstavniki vlade.
Kako se ta negativna politična oziroma neustrezna politična klima odraža, je bilo malo prej že povedano, naj omenim samo nekaj. Prvo, seveda: v obliki počasnega oziroma prepočasnega uresničevanja zakona o denacionalizaciji. Kaže se v veliki neusklajenosti upravnih organov. Kaže se v neenotnem odločanju upravnih organov o povsem isti zadevi. To nenazadnje kaže, da vlada, ki ima pod sabo aparat, ki ima pod sabo ministrstva, ki ima pod sabo strokovne službe, ni povzela vseh niti, da bi te službe povezala v enoten sistem in da bi zagotovila enotno delovanje sistema, temveč je to prepustila več ali manj predstavnikom oziroma predstojnikom posameznih upravnih enot in zato imamo v Sloveniji zelo različno stanje. V nekaterih primerih je denacionalizacija skoraj v celoti že končana, na drugi strani pa je odstotek rešenih zadev izredno majhen, čeprav sem prepričan, da gre v posameznih primerih za opravičljive razloge, ker so zadeve ponekod težje oziroma je več težjih zahtevkov. Pa vendarle; če potegnemo črto pod vse, je nedvomno očitno, da ni enotnega oziroma ni enotnega vodenja, ni enotnega inštruiranja in ni enotnega odločanja.
V tem smislu seveda pogrešamo tudi odsotnost nadziranja oziroma odsotnost ustreznega nadziranja, kar pomeni dovolj frekventno v dovolj velikem obsegu. Nadzor sicer je - to mi je v odgovoru na poslansko vprašanje gospod Trpin sicer že pojasnil - pa vendar menim, da bi kvalitetnejši nadzor lahko bistveno bolj pospešil izvedbo vseh postopkov denacionalizacije.
Še cela vrsta drugih izkazov te odsotnosti politične klime bi lahko našteval, vendar bi potem moj nastop tudi za to govornico bil predolg, bi pa opozoril na naslednje. Da je vlada na svoji 101. seji 18. marca sicer sprejemala sklepe o tem, da bo pospešila postopke denacionalizacije, vendar, ko človek te sklepe pazljivo preuči, žal ponovno lahko ugotovi, da se ta odsotnost politične klime še vedno nadaljuje. Formalno sicer sklepi so, vendar učinka v praksi gotovo ne bodo imeli, prav gotovo pa ta učinek ne bo takšen, kot je to na veliki zvon obešala vlada Republike Slovenije. Naj navedem samo nekaj primerov v podkrepitev te moje misli. Vlada je med drugim sklenila, da bo ustanovila že do prihodnje seje vlade predlog za ustanovitev urada ali druge ustrezne oblike službe za spremljanje stanja in pospešitev izvajanja denacionalizacijskih ukrepov. Kljub temu jasnemu sklepu je vlada izredno dolgo odlašala z ustanovitvijo oziroma imenovanjem predstojnika tega urada. To se je zgodilo šele dober teden nazaj. In še drugo. Na sejah delovnega telesa državnega zbora smo izvedeli, da bo ta urad imel predsednika, sekretarja in tajnico, pa morda še fikus. Torej trije ljudje, ki naj bi sedaj naredili tisto, kar doslej ni naredila cela vlada. Menim, da je to neustrezna rešitev oziroma da predstavlja zgolj ustanovitev urada, ki bo od njegove ustanovitve naprej predstavljal alibi vlade, ki bo lahko v vsakem trenutku povedala naslednje. Vlada je urad ustanovila in nikar ne merite in ne kažite s prsti več na vlado takrat, ko bo šlo za neuresničevanje zakona o denacionalizaciji, tam je urad, on je vsega kriv. Skratka, vlada si je bolj ustanovila dežurnega krivca kot pa urad, ki naj bi dejansko prispeval k pospešitvi procesov denacionalizacije.
Drugo, kar izhaja tudi iz teh sklepov, je zaključek, da je nujno potrebno pospešiti aktivnosti v zvezi z reševanjem problematike zemljiških kompleksov in nadomestnih zemljišč v smislu 27. člena zakona o denacionalizaciji. Ko smo na matičnem delovnem telesu vprašali, ali je vlada že izdala ustrezna navodila, smo dobili odgovor: da, ministrstvo za kmetijstvo je oziroma bo že v prvih naslednjih dneh izdalo ustrezna navodila. Vendar pa ta navodila dejansko v praksi ne bodo imele učinka, iz preprostega razloga, ker ni zadostnih oziroma ker ni dovolj natančnih evidenc o zemljiščih v lasti države. Zaradi tega bo možnost izvajanja tega člena zakona o denacionalizaciji pomaknjena v prihodnost, ko se bodo evidence vzpostavile na nivo, da bo vendarle mogoče videti, s čim država sploh razpolaga in šele v naslednjem koraku odločati tudi o samem vračilu zemljišč v kompleksih oziroma v naravi. Zelo čudi, da je vlada šele sedaj tudi sprejela sklep, da je potrebno začeti z bolj intenzivno pripravo izobraževalnih programov. To bi vlada morala storiti takoj, ko je bil sprejet zakon o denacionalizaciji. Zakaj tega ni storila oziroma zakaj tega ni storila v dovolj veliki meri, da bi resnično upravne delavce dovolj izobrazila s tako - včasih tudi zelo zapletenimi zadevami, kot so postopki denacionalizacije - ve le sama vlada. Opozicija je na to opozarjala, o tem smo večkrat govorili v državnem zboru, vendar: vlada, žal, tu ni storila dovolj in zelo težko je verjeti, da bo pa sedaj v letu 1999 res prevladalo spoznanje, da pa vlada mora začeti s sistematiziranim oziroma sistemskim izobraževanjem, ki naj bi pripeljalo do boljših učinkov na tem področju. Še enkrat poudarjam, to je verjeti toliko manj, ker si vlada ustanavlja urad za denacionalizacijo kot rezervno institucijo, na katero bo s prstom kazala, kadar se bodo izkazali kakršnikoli problemi ali pa kritike v zvezi z neizvajanjem zakona o denacionalizaciji.
Skratka, še enkrat bi želel poudariti, da socialdemokrati menimo, da je glavni razlog za neizvajanje zakona ali pa prepočasno izvajanje zakona o denacionalizaciji odsotnost politične volje in da odgovornost za to vsekakor nosi vlada Republike Slovenije. Zato bomo podprli vse sklepe, ki jih je pripravilo za to sejo matično delovno telo, vložili bomo pa še dodaten sklep, ki se glasi: Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da je vlada Republike Slovenije odgovorna za dosedanje prepočasno izvajanje zakona o denacionalizaciji. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Špiletič. Besedo dajem gospodu Franciju Rokavcu, ki bo govoril v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke.
FRANCI ROKAVEC: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke nismo zadovoljni z dosedanjo izvedbo zakona o denacionalizaciji. Razlogov za tako oceno je več. Predvsem bi naštel sprejemanje novele zakona o denacionalizaciji, ki je potekala v letu 1997 in 1998, ki je v marsičem delo na terenu, se pravi, v upravnih postopkih, do neke mere zavrlo. Drugi razlog je, da je bila premajhna koordinacija med resornimi ministrstvi, kakor tudi med vsemi inštitucijami, ki so zadolžene za izvedbo zakona o denacionalizaciji, pa tudi premajhna politična volja za dokončno izvedbo zakona o denacionalizaciji.
Zadovoljni smo, da se v zadnjem času kažejo nekatera znamenja za hitrejšo izvedbo zakona o denacionalizaciji, med drugim tudi z ustanovitvijo urada za denacionalizacijo. Predvsem ugotavljamo, da bi to lahko pripomoglo k večji koordinaciji in učinkovitosti vseh pristojnih inštitucij za izvedbo samega zakona. V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke menimo, da je nastopil že skrajni čas za potrebno pospešitev postopkov zakona, zato je potrebno, da vlada zagotovi vsa potrebna finančna kot tudi ostala sredstva za izvedbo zakona, predvsem pa tudi strokovno izobraževanje vseh delavcev na upravni ravni.
Poslanska skupina bo podprla vsa stališča, priporočila in tudi sklepe komisije za nadzor nad lastninskim preoblikovanjem in privatizacijo, saj po naši oceni omogočajo odpravo številnih dilem, ki so predstavljene v 13. poročilu izvedbe zakona o denacionalizaciji. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Ali želi še katera poslanska skupina besedo? (Ne želi.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisnih prijav nimamo. Razprava je omejena na 5 minut. Ali želi kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem splošno razpravo in prehajamo na razpravo in odločanje o posameznih predlogih sklepov.
Matično delovno telo predlaga odboru, da sprejme stališča, priporočila in sklepe, ki so zapisani v dodatnem poročilu komisije. Odpiram razpravo o vseh predlogih sklepov. Ali želi kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem splošno razpravo.
Na glasovanje dajem stališča, priporočila in sklepe, ki ste jih dobili od komisije za nadzor, datum 11.5.1999. Prvi dve, o tretjem ne bomo glasovali, ker je zajet v drugem dodatnem poročilu. Prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (44 prisotnih.) Drugič ugotavljamo prisotnost. V dvorano še prihajajo poslanci. Ugotavljamo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za prvo stališče? (44 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je prvo stališče sprejeto.
Prehajamo na odločanje o drugem stališču. Ugotavljamo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (43 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je drugo stališče sprejeto.
Prehajamo na tretje stališče. Kot smo povedali, je v drugem dodatnem poročilu z dne 27.5.1999. Ugotavljamo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (32 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je tretje stališče sprejeto.
Prehajamo na četrto stališče. Prav tako v tem pregledu. Ali ga imate pred seboj? Ali naj preberem ali ni potrebno? Ugotavljamo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za? (35 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je stališče sprejeto.
Prehajamo na peto stališče. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (39 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je stališče številka 5 sprejeto.
Glasujemo o stališču številka 6. Pravkar so mi povedali, da je urad menda že ustanovljen, in ne vem, zakaj bi glasovali o tem stališču, lahko glasujemo samo o drugem delu. Torej, glasovali bomo o stališču, da vlada zagotovi ponoven pričetek dela medresorske komisije za spremljanje uresničevanja zakona o denacionalizaciji. Besedo dajem predsedniku komisije.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik! Proceduralno. Mene zanima, če so imenovali direktorja oziroma direktorico urada, potem stvar še ni končana, zadeva je še vedno neekipirana. Ali lahko dobimo odgovor s strani ministra?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro, glasovali bomo o stališču v celoti, boljše dvakrat kot nobenkrat.
Na glasovanje dajem 6. priporočilo oziroma stališče. Razprave ni več, gospod Špiletič. Obrazložitev glasu? (Ne.) Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za 6. stališče? (38 poslancev.) Je kdo proti? (6 poslancev.)
Ugotavljam, da je tudi to stališče sprejeto.
Pravkar smo od socialdemokratov dobili predlog dodatnega sklepa, ki ga je sicer najavil že gospod Špiletič, in ga bom prebral: "Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da je vlada Republike Slovenije odgovorna za dosedanje počasno izvajanje zakona o denacionalizaciji." Ta sklep bi kazalo vključiti v predlog za interpelacijo; vemo, da je za odgovornost vlade predpisan poseben postopek. Odpiram razpravo. Gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Spoštovani kolegi! Kdo pa je odgovoren, če ni vlada? Ali je mogoče balinarsko društvo Pri lepem Tončku odgovorno za to ali kaj? Kdo pa je odgovoren, če ni vlada? Kamorkoli grem - redko grem, ampak sem bil zadnjič, ker sem član delegacije v severnoatlantski skupščini. Ko sem se pogovarjal z raznimi poslanci - imeli smo to priložnost, da so nas nekam peljali z vlakom, vožnja je trajala dve uri in pol, udobna vožnja. To niso slovenske železnice, to so poljske. Pogovarjal sem se s poslanci, ki malo več vedo o teh stvareh in sprašujejo: Kako je mogoče, da pri vas ne teče normalno denacionalizacija? Predvčerajšnjim je bila tu delegacija socialdemokratov iz Nemčije. Ni bila na obisku samo v naši stranki, bila je v državnem zboru. Ista vprašanja. Kako je to mogoče? Očitno ni politične volje. Kdo je izvršni organ, izvršna oblast v tej državi? Vlada! Kdo pa ni kriv, če ni vlada?
Predsedujoči! Lahko, da se interpretira tudi tako, kot da je to element za interpelacijo. Seveda je. Že zdavnaj bi morali to tudi urediti. Jasno, ni potrebne večine. V tej državi ni politične volje, da bi zadevo, denacionalizacijo, ne samo končali, ker to je skoraj nemogoče, ampak, da bi jo pripeljali čez polovico. Je ni politične volje! Ker se je usidrala v ljudi zavest, da je pravzaprav vse skupaj že pozabljeno in da se s tem delajo nove krivice in podobne neumnosti.
Po drugi strani so se ljudje v času lastninjenja dokopali do enormnega premoženja. To brez "keš" denarja. Ampak s triki in papirji. Tu, ko gre za evidentno odpravo, bom rekel kar tako, evidentno odpravo kriminalnih dejanj, ki jih je storila prejšnja država, ker to je bil kriminal, to so bili tudi zločini zoper ljudi, zoper človeštvo, tu pa ne! Razumem, da je večina te vlade leva, jaz razumem, da imamo večino ljudi iz prejšnjega sistema, ki so se navadili šopiriti se na tujem premoženju, ki je sedaj njihovo. Nekateri sicer niso imeli časa, verjemite mi, se niti vknjižiti ne. Poznam tak primer, ko se je bivši tovariš ni imel časa vknjižiti. Sedaj pospešeno to dela, namreč vknjižbo v zemljiško knjigo. Kupil je nek gradič. Ali vam povem, kako ga je kupil? Ne boste verjeli. Kupil ga je z eno plačo, takratno funkcionarsko, recimo, da je bilo to približno. Potem si je dal gradič še adaptirati, popraviti. In dobro se spomnim, ker sem delal v nekem velikem gradbenem podjetju, da je rekel, da ena školjka pa ena vrata pa še neke stvari, ki jih bomo tam pobrali, da je to kompenzacija za adaptacijo. Gre za zelo znano revolucionarno ime. Tako so postali ti novi lastniki. Tu pa, ko gre za vračati tisto, kar je bilo ukradeno, nikdar, nikdar in nikoli pa ne bomo mogoče vrniti tistega ponosa, ki je bil odvzet ljudem, ki so bili nekdaj lastniki. Šopirili so se novi lastniki. Spominjam se dobro, kako so na sosedovo hišo pri nas nabili plakat čez dvokrilna vrata, o tem sem že enkrat govoril, "nacionalizacija" na Čefarinovo hišo. To je ena gospa, ki mi je včeraj telefonirala iz Toronta in zdaj hoče svojo hišo nazaj, Čefarinovo hišo, ki jo tudi minister za pravosodje dobro pozna. To je hiša na vogalu v Kanalu, kjer je bila tekstilna trgovina in kavarna spodaj. So napisali "nacionalizacija" in kmalu po tem, če verjamete ali ne, "Zadružni dom". Še danes ob vlažnem vremenu udarijo tiste črke ven. Baje so pomešali z nafto ali ne vem s čim tisto barvo. Nekaj je, ker še danes kljub temu, da je bila že dvakrat ali trikrat ta fasada popravljena, udarja ven "Zadružni dom". Tudi tako so se gradili zadružni domovi. Hiše nacionalizirancev so prebarvali in je bil to kulturni dom. To je hiša lastnikov trgovcev Čefarin. Hči Čefarin Mara, edina preživela, živi v Torontu. Oglasila se je prejšji mesec pri meni v poslanski pisarni v Novi Gorici in včeraj se je tudi oglasila po telefonu. Vidite, tako se dogajajo te stvari.
Kako naj jaz gospo Čefarin, ki je bila moja sošolka in ki verjame meni kot poslancu državnega zbora in ki je mislila, da bo zdaj rešila to stvar in sem ji začel pripovedovati, kako so te stvari pri nas dolge in kako počasi meljejo ti mlini in kako počasi delajo sodišča na tem. Ona je pač samo zmajala z glavo. Živi pač v neki urejeni državi, Kanadi, in ona te tranzicijske kolabocije ne razume.
Torej, jaz mislim, da je jasno, da je treba sprejeti tak jasen ugotovitveni sklep. Če ni odgovorna vlada, potem naj minister Marušič pove, kdo je odgovoren. Lahko, da je odgovoren, ne vem, jaz bi rekel po primorsko, Pinko pa Lino. To, kadar hočeš imenovati nekoga, ki ga ne imenuješ, ki ni, ki je nerealen, ki je neka oseba imaginarna, rečeš tako. Kdo je odgovoren, če ne vlada. Dobro, smo lahko veliko bolj precizni, odgovoren je dr. Janez Drnovšek. Odgovoren je minister za pravosodje, gospod Tomaž Marušič. Tako je. Ni, tu ni več anonimnežev, tu so osebe, ki imajo te položaje. Ja, kdo pa je odgovoren, če ni odgovoren predsednik vlade, minister za pravosodje, pa verjetno še kdo. Dejstvo je to, jaz sem trdno prepričan, da tu ni politične volje in da se to zavira.
Ne zaveda se hkrati pa vlada, kakšno indirektno škodo dela s temi stvarmi. Potem se pa čudite, torej, če nismo bili sprejeti v Nato, potem se čudite, če eventualno tudi se nam lahko zgodi in bog ne daj, da ne bomo sprejeti v Evropsko zvezo, in potem se ne čudite, če nas zdaj že v drugi skupini za Nato, ko naštevajo, imenujejo kot tretje po vrsti. Zdaj, jaz ne vem, ali zaradi abecednega vrstnega reda ali pa ne, ampak zaenkrat sem to slišal, samo kot tretji smo šele, prehitele so nas balkanske države Romunija in Bolgarija, pri nominacijah. Čudimo se, lahko se čudimo.
Torej jaz ne vem, ne sprejeti en tak sklep, ki pravzaprav je zgolj neka ugotovitev, se ne bomo s tem nič prejudicirali, ampak državni zbor lahko to ugotovi, razen, če vlada ne misli, da je kriv državni zbor. Če vlada misli, da je kriv državni zbor, potem pozivam vlado, da takšen sklep predlaga in prek vladajoče koalicije ali pa kakorkoli, direktno predlaga ugotovitveni sklep, da je kriv za dosedanje počasno izvajanje zakona o denacionalizaciji državni zbor ali pa, da sem jaz kriv. Dajte to tudi. Ja, jaz vem, da lahko vi izglasujete, ampak se vam bo smejal poleg vesoljne Slovenije tudi cel svet. Zdaj, jaz vem, da boste vi zamižali in ubranili vlado, ampak, če ste sposobni spreminjati tudi v drugih primerih neke vladne predloge, potem lahko tudi mirno sprejmete in podprete ta predlog sklepa, ki ima naravo ugotovitve. Če ima pa kdo kakšno boljšo idejo, da zvržemo oziroma da odgovornost za to, bi rekel, po francosko vržemo na neka iks ramena, naj pove, mogoče bomo dobili koga z Viča ali iz Šiške, lahko je kdo iz Izlak, lahko je kdo iz Kanala ob Soči, tam sem jaz doma, kakorkoli, najdite mi eno ime. Nekdo je kriv, če se nekaj ne naredi, je vedno nekdo kriv. In evidentno je nekaj, da se piše leto 1999, da bomo čez nekaj dni praznovali 8. obletnico naše samostojne države in da smo na tem področju naredili manj od četrtine tistega, za kar smo bili vsi prepričani, da bo opravljeno. Treba je pokazati na krivce, pa tudi če je to sodna veja oblasti, saj niso nedotakljivi bogovi - zakaj pa bi bili? Ravno tako, to so normalni ljudje. Ampak o tem kaj več pri 42. točki dnevnega reda, ker bo končno treba spregovoriti tudi nekaj o tem, končno bodo morali pasti neki tabuji; prišel je čas, ko se je treba in ko se bo treba spogledati z določenimi problemi iz oči v oči. Nihče ni nedotakljiv, nihče tu ni bog! Vsi so samo nosilci nekih funkcij in so izvoljeni na nek demokratičen način. To se pravi, vsak mora za nekaj odgovarjati. Če si pa kdo predstavlja, da je tu monarh, potem ga moram, žal, razočarati, ker se država imenuje Republika Slovenija. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo o tem sklepu besedo? Prosim, gospod Mozetič, potem pa gospod minister.
MIROSLAV MOZETIČ: Repliciral bom kolegu Hvalici in to v delu, kjer je govoril o politični volji. Ravno to je problem, da ko parlament sprejme zakon, potem govorimo o politični volji, ali bo vlada, ali bo neodvisna, strokovna in nepolitična uprava, kot poskušamo sedaj govoriti o njej, ki je sicer verjetno še nima, ampak naj bi jo z reformo usposobili, izvajala nek zakon. To je ključni problem v tej domovini. Politična volja je, dokler je tu, v našem parlamentu, ali bo kdo pritiskal za ali proti. Ko pa je izglasovan zakon, potem ni več vprašanja politične volje, koalicijske volje ali dobre volje ministra in njemu podrejene administracije, pač pa je dolžna izvajati zakon. Ne bom govoril, kaj se zgodi, če pri izvajanju pride do težav, kar bi pač morala administracija in minister narediti. Ampak to je ključno, in dokler se ne bomo tega zavedali, dokler bomo tu govorili, da je od dobre volje - uporabil bom raje ta izraz, ne politična volja - da je od dobre volje vlade in administracije odvisno, ali se bodo zakoni izvajali ali ne, do takrat ne smemo govoriti o pravni državi, ker v pravni državi je to ključno. Zakon, ki ga parlament sprejme, je dolžna vlada in njena administracija izvajati; če so potrebni podzakonski predpisi, jih je dolžna vlada sprejeti.
V tem smislu bom tudi ta sklep podprl, čeprav je neka mešanica med interpelacijo in ugotavljanjem odgovornosti; ampak sklepe, ki jih tu sprejemamo, tako ali tako vedno sprejemamo na tak način, da jih dejansko prepuščamo politični volji ali pa dobri volji posameznega ministra ali vlade, ali ga bo sploh prebral ali ne. Kje pa, da bi razmišljal o kakšni svoji odgovornosti za neizvajanje zakonov.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister želi besedo.
TOMAŽ MARUŠIČ: Podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci!
Vlada sedanjega tretjega sklica naj bi bila odgovorna. O tem naj bi se glasovalo. Ne bi želel navajati niti "olajševalnih" niti "obtežilnih" okoliščin, če smem tako imenovati, v navednicah. Vendar pred kakršnokoli odločitvijo bi želel opozoriti na določena dejstva.
Prva vlada do leta 1992 je sprejela zakon o denacionalizaciji. Druga vlada leta 1996 ga je izvajala, ta pa naj bi ga izvajala še dalje. Skratka, vse tri vlade naj bi ta zakon izvajale in tudi izvedle, vsaj tako je bilo slišati. Vendar takoj postavljam vprašanje. Katera vlada naj bi bila tu odgovorna? Pri tem bi moral tu povedati sledeča dejstva.
V letu 1994 je prišlo do reforme lokalne samouprave. V teku izvajanja zakona. Zakon so takrat obravnavale in izvajale in odločale občine, občinske skupščine oziroma njihova uprava. Vemo, da vsaka reforma pri izvajanju določenih postopkov prinaša tudi določene zastoje. Nekje ni bilo potrebno veliko seliti iz urada v urad, menjati moštva, drugod pa se je tudi izvršilo. Logično, če pogledamo statistične podatke, potem ugotovimo določeno upadanje rešenih zadev, zlasti na prehodu iz leta 1994 v leto 1995. Če sledimo naprej. V letu 1995 je prišlo do določenih političnih nesoglasij, političnih nesporazumov pri samem izvajanju zakona.
V državnem zboru so bili podani predlogi za moratorij o referendumu. Nato je sledil predlog novele zakona o denacionalizaciji. Skratka, zaradi določenih zakonskih nejasnosti, zaradi nejasnega zakonskega pravnega temelja, je prišlo do določenih zastojev. Res obstaja tudi to, kaj vas je motilo, saj je vendar veljal stari zakon in bi denacionalizacija lahko tekla naprej. Tisti, ki pozna razmere - tu jih poznamo vsi - vemo, kako je bilo. Vemo, da kar naenkrat se postavi določena negotovost za velik del premoženja in je razumljivo, da občinske uprave po določeni inerciji niso reševale tako, kot bi morale. Če pravno trdim, je bila zakonska podlaga, ker je še vedno veljal stari zakon, vendar napovedovale so se reforme, napovedovale so se novele, napovedovale so se povsem drugačne rešitve in ne nazadnje je bila vmes tudi določena previdnost, mi bomo danes izvedli zakon, kaj pa, če obvelja novela, bo veljalo nekaj drugega. Razumljivo, zakaj zastoj.
Šele potem, ko je bilo rešeno vprašanje novele, ko je bil zakon o denacionalizaciji noveliran, so sledili vladni ukrepi, s katerimi je bila seznanjena državnozborska komisija za privatizacijo, o čemer je govoril danes in je tudi predstavil gospod predsednik, gospod državni poslanec Rejc. Tej razpravi v državnozborski komisiji so sledili tudi sklepi te komisije, ki so bili sprejeti v vseh šestih točkah. In vlada je, logično, da je zavezana te stvari izvajati, voljo državnega zbora. Povzela je pa država še pred tem določene svoje sklepe, 18. marec navajam. Glede urada povem, da je formiran, je ustanovljen, vendar kadrovsko še ni dopolnjen, zapolnjen.
Samo toliko. Mislim, da je treba razumeti to situacijo, za kaj je šlo, ker nenazadnje, ne trdim, da ni bilo subjektivnih ovir in zavor, ampak obstajali so dejansko objektivni razlogi povsem zakonske narave, pravne narave, zaradi katerih je tudi določen postopek stal. Gospod predsednik, hvala za besedo in vam vsem hvala za posluh.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Kolegice in kolegi! Menim naslednje. Nesporno je, da je vlada odgovorna za delo na vseh področjih, to je nesporno. Vendar je za ugotovitev odgovornosti in sankcij, ki iz tega izhajajo, in sledi, je predpisan z ustavo in našim poslovnikom predvsem postopek o interpelaciji o delu vlade. Jaz tako mislim. Ali sprejemate to mojo razlago? Dajem svojo razlago na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! Če ne boste sprejeli, bomo glasovali. Ugotovimo prisotnost! (44 prisotnih.) Bomo še enkrat, nas je premalo. Ugotovimo prisotnost! (43 prisotnih.) Kolegice in kolegi, več nas je v dvorani. Nadaljujemo ob 18.02 uri. Delamo do 19.00 ure.
(Seja je bila prekinjena ob 17.51 uri in se je nadaljevala ob 18.02 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice in kolegi, tretjič ugotavljamo sklepčnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.) Na glasovanje dajem moje tolmačenje v zvezi z glasovanjem poslanske skupine SDS.
Kdo je za tako tolmačenje? (43 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je tolmačenje sprejeto.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Proceduralno?
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Jaz sem mislil, da ne glede na ta sklep, ki ste ga sprejeli zdaj, bi morali o tej zadevi, karkoli vsebinsko kdo misli o tem predlogu, odločati. Poglejte, to je 13. poročilo o uresničevanju zakona o denacionalizaciji, to je poročilo vlade. 271. člen poslovnika pravi: "Vlada ima pravico na svojo pobudo - ali pa po zakonu - poročati državnemu zboru o svojem delu in o stanju na posameznem področju." To je to, poročanje o svojem delu in stanju na posameznem področju. In potem 273. člen pravi takole - lahko da je z vidika parlamentarnega odnosa vlade in parlamenta neprimeren, ampak imamo ga: "Po končani obravnavi poročila vlade o njenem delu lahko državni zbor sprejme stališče do dela vlade ali do stanja na posameznem področju." Stališče, stališče do dela vlade je bil pa ta predlog, da je vlada na tem področju slabo delala in ste ugotovili, nismo sprejeli, oprostite, stališča o delu vlade, tako kot pravi poslovnik, da je možno, nismo sprejeli, sprejeli smo samo tista stališča, ki jih je komisija predlagala glede stanja na posameznem področju, ne pa o delu vlade.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Bomo posredovali tudi to poslovniški komisiji.
Prehajamo na 42. TOČKO DNEVNEGA REDA - VOLITVE IN IMENOVANJA. Danes bi, kolegice in kolegi, imeli volitve sveta za varstvo okolja Republike Slovenije, predlog odloka o imenovanju predsednika in 9 članov nadzornega sveta ekološko- razvojnega sklada. Predlog je v obravnavo zboru predložil svet za varstvo okolja Republike Slovenije. Želi predstavnik sveta besedo? (Ne želi.) Predlog je obravnavala komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, ki je zboru predložila tudi poročilo ter predlog odloka. Želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Želi predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve besedo? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Dajem besedo poslankam in poslancem. Gospod Ivo Hvalica se je prijavil. Prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Po teh čudnih nedemokratičnih zapletih, ki so bili ob prejšnji točki dnevnega reda, sem se prijavil, misleč sicer, da bomo danes imeli volitve sodnikov. Sedaj sem pa ugotovil, da je... Ne, ne, ne se smejati, ker smeje se lahko samo tisti, ki se smeje na koncu - v redu? Saj bom sedaj povedal, pa boste slišali, kaj hočem povedati. Sicer sem se prijavil za 42. točko in sedaj sprašujem samo nekaj: ali sedaj velja, da lahko govorim neomejeno samo v tem segmentu, ali se moram ponovno prijaviti, ko bodo volitve sodnikov, ker moram tudi pri tistem nekaj povedati? Ja, ne, točka dnevnega reda, gospa sekretarka.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Danes imamo v obravnavi ekološko-razvojni sklad; pri vseh pa boste lahko neomejeno razpravljali.
IVO HVALICA: No, hvala lepa, to se pa že drugače sliši. No, sedaj se pa smejte! Dajte se smejati, no!
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim za mir v dvorani.
IVO HVALICA: Spoštovane kolegice in kolegi! Pred nami je odlok o imenovanju predsednika in devetih članov nadzornega odbora ekološko-razvojnega sklada. To je pomembna institucija. Človek pričakuje, da bo v takem skladu nekdo, ki ima, najmanj kar je, odnos do ekologije, najmanj, če že ni iz strank zelenih, ampak naj bi vsaj bil človek, ki mu je do zelene barve, da tako rečem, ki mu je do narave. Če se pa tu na tem seznamu znajde človek, ki bi vse pobetoniral, ki ne prenese zelenice, ki bi zaradi špekulacij vse pozidal - in zdaj grem h konkretnemu! - ki je največji krivec za to, da se je zrušil že porušeni Breginj leta 1976, samo zato, da je njegova - sedaj njegova firma, takrat je bil pa direktor firme, kjer sem tudi jaz delal - zaslužila na hitro z nekim urbanizmom, pogojno rečeno, in z nekim projektiranjem, in to pozidal z barakami, potem to ne more biti član takšne eminentne inštitucije. Ne more biti! Zato predlagam, da glasujemo o vsakem posebej. Tu ne gre za politiko, ampak dobesedno se mi trga srce, da bi izvolili nekoga, ki nima nič skupnega, ki nima občutka ne do drevesa ne do stare arhitekture ne do narave, kaj šele do dediščine. Tu ni politike, tu je samo, ali imaš odnos do narave ali ne. Gre za človeka, ki bi pobetoniral čisto vse, če bi se dalo, tudi hišno okrasno cvetje - vse v beton! Da ja ne bi nič raslo. Zato predlagam, da bi glasovali za vsakega od teh, ki so navedeni, posebej. Ko bo prišel na vrsto ta, ki bi vse pobetoniral in ki nima in ki ne bo nikdar imel občutka do narave, se bom pa tu oglasil. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Predlagatelj je svet za varstvo okolja. Oni so predlagali listo in bomo o listi tudi odločali, ali jo sprejmemo ali v celoti zavrnemo. Ali pa sprejmemo. Zato ni mogoče o vsakem posamezniku glasovati. Ali želi še kdo razpravljati? Kot lista je prijavljena s strani pooblaščenega predlagatelja, sveta za varstvo okolja Republike Slovenije. Prosim za mir! Gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Če je temu tako, da se lahko samo lista imenuje. Ampak to se meni zdi čudno, ker smo drugače ob drugih primerih počeli tudi drugače. Predlagam, da to zavrnemo. To je treba vrniti Kviazu, ali ne?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: To je svet za varstvo okolja Republike Slovenije.
IVO HVALICA: Vem. Katero matično delovno telo je pred tem obravnavalo to?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kviaz.
IVO HVALICA: Lahko, da je. Nisem član ne Kviaza ne za kmetijstvo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim za mir v dvorani.
IVO HVALICA: Kviaz, ali ne?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kviaz, seveda.
IVO HVALICA: Potem zavrnemo. Predlagam, da to zavrnemo. Naši člani na Kviazu bodo podali ustrezna pojasnila.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro. Hvala lepa.
IVO HVALICA: Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Postopek na Kviazu je že potekal in imamo sedaj samo ta odlok. O njem bomo sedaj odločali, ali ga sprejmemo ali ga zavrnemo. Ugotavljamo prisotnost! Odločamo o tem odloku, ki smo ga dobili s strani Kviaza. Šel bo nazaj k predlagatelju, ne Kviazu. Ugotavljamo prisotnost! Glasujemo o tem odloku. (Glas iz dvorane.) Ne moremo ga upoštevati, ker glasujemo o listi, ki je bila predložena od sveta za varstvo okolja Republike Slovenije. Lahko ga zavrnemo in potem gre nazaj v novi postopek. Ugotavljamo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za odlok? (33 poslancev.) Je kdo proti? (13 poslancev.)
Ugotavljam, da je odlok sprejet.
Imamo predlog odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o sestavi in izvolitvi odbora državnega zbora Republike Slovenije za mednarodne odnose. Predlog odloka je v obravnavo zboru predložila komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve. Ali želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Ali želi predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve besedo? (Ne želi.) Ali želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisnih prijav nimamo, razen gospoda Hvalice, v kolikor želi? (Ne želi.) Če ne želi nihče več razpravljati, zaključujem razpravo. Na glasovanje dajem predlog odloka o spremembah in dopolnitvah odloka o sestavi in izvolitvi odbora državnega zbora Republike Slovenije za mednarodne odnose. Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (34 poslancev.) Je kdo proti? (13 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
S tem zaključujemo to točko dnevnega reda. Namreč danes bomo zaključili tudi to sejo, zato zaključujem to točko dnevnega reda.
Kolegice in kolegi, ostale so nam še točke dnevnega reda, ki jih nismo opravili, in sicer predlog zakona o carinski službi, 11. točka. Ker se mudi za ta zakon, je kakšen predlog? Prosim, gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Meni je žal, da ni poročila še ta hip, čeprav je podpisano in je v razmnoževanju. Ja, ta trenutek se deli. Ta predlog zakona je bil napisan tako grozno nemogoče s strani vlade, da smo ga na odboru dodelavali okrog 10 dni. Zdaj imamo približno 45 amandmajev odbora in mislim, da so vsi pomisleki odpravljeni. Zakon mora stopiti v veljavo do 1.7.1999. Jaz predlagam, ker mislim, da razprave ne bi smelo biti več kaj dosti, ker so vse spornosti bile odpravljene z amandmaji odbora, predlagam, da v kolikor je volja, da to dokončamo danes, ker imamo čas do sedmih, sicer do sedmih ne bomo imeli kaj početi, drugače pa vsekakor takoj na začetku 15. seje. Zakon mora res stopiti v veljavo do 1.7.1999, namreč vsebuje pooblastilo za pobiranje trošarin. Zakon o trošarinah pa stopi v veljavo s 1.7. Če bi tega ne bilo, potem tako rekoč ni davčne službe za ta del dajatev. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Predlog je. Proceduralno, gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje! Vseeno dajmo, preden se lotimo tega posla, razčistiti neko stvar. Mi smo res delali, kot pravi predsednik odbora za finance in monetarno politiko, vendar dobili smo mnenje, ki nosi, z današnjega dne, ki nosi tudi v mnenju zgoraj neko določilo, ki se še ni zgodilo in ki se nanaša na 11.6.1999. 11.6.1999 pa, če se ne motim, je jutri. Zdaj to moramo razčistiti, ali je to res ali ni res, ampak v glavnem tu piše, da je bila ta seja korespondenčna 11.6.1999, mi smo pa danes 10.6.1999, se pravi ta koledar bo treba spraviti cesarju Avgustu nazaj v obdelavo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Na glasovanje dajem predlog, da se 11. točka dnevnega reda prenese na 15. redno sejo, ki se bo začela v torek. (Glas iz dvorane.) Gospod Kopač je to predlagal. (Nemir v dvorani.) Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za takšen predlog? (39 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Potem imam še nekončano, torej prekinjeno 21. točko. Predlagamo, da se prenese na eno izmed naslednjih sej. Dajem na glasovanje tudi ta predlog. (Glas iz dvorane.) Na naslednjo sejo. Na naslednjo sejo, sem dejal. Prosim, gospod Battelli.
ROBERTO BATTELLI: Hvala, predsedujoči. Pravzaprav nimam kaj dodati. Sedaj ste rekli, da se to prenese na naslednjo sejo, torej na sejo, ki se začne v torek in o tem glasujemo. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Slišali smo predlog. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za predlog, da se 21. točka prenese na prvo naslednjo sejo, ki se začne v torek? (35 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
S tem smo izčrpali dnevni red 14. zasedanja. 15. redno zasedanje se začne v torek ob 14.00 uri. Gospod Kopač pa ima obvestilo.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Hotel sem samo to reči, gospod Rejc je omenil, kot da je bila korespondenčna seja 11. junija. Ni res, ravnokar smo dobili v roke poročilo odbora, kjer piše, da je bila korespondenčna seja 10. junija. Je pa res napisala to vlada v svojem mnenju, ampak to je enako zmešano, kot je bil osnovni predlog zakona, ki smo ga z amandmaji popravili, tako da odboru ni kaj očitati.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Vladi je očital, ne odboru. Kolegice in kolegi, torej zaključujem zasedanje. Želim vam prijeten vikend! Nasvidenje v torek ob 14.00 uri.
(Seja se je končala dne 10. junija 1999 ob 18.21 uri.)