Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.14 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane poslanke, kolegi poslanci! Gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 17. seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Bogomir Špiletič, Zmago Jelinčič, Feri Horvat, Miroslav Mozetič, Ivan Božič, Alojz Peterle, Jožef Jerovšek, Janez Janša, Jožef Jagodnik, Eda Okretič-Salmič, Bojan Kontič, dr. Franc Zagožen, Jože Možgan, Franc Potočnik, Franc Kangler. Za popoldanski del: Janko Veber in mag. Janez Kopač od 12.00 ure. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani! (57 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na to sejo sem vabil predsednika vlade Republike Slovenije, ostale člane vlade in predstavnika vlade predsednika Republike Slovenije, predstavnika računskega sodišča, ustavnega sodišča, urada varuha človekovih pravic, guvernerja banke Slovenije, generalnega direktorja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Vse prav lepo pozdravljam.
Na današnjem nadaljevanjeu 17. seje državnega zbora bomo najprej opravili sprejem zapisnikov 12., 13., 14. in 15. seje ter 36., 37., 38., 39., 40. in 41. izredne seje državnega zbora. Za tem zbor preide na 42.A točko - obravnava obvestila okrožnega sodišča v Kranju. In nato na 42.B točko - obravnava obvestila okrajnega sodišča v Kranju. Nato na 2. točko dnevnega reda - predlog proračuna Republike Slovenije za leto 2000.
Prehajamo na SPREJEM ZAPISNIKOV 12., 13., 14. IN 15. REDNE SEJE IN 36., 37., 38., 39., 40. IN 41. IZREDNE SEJE DRŽAVNEGA ZBORA. Vsi ti zapisniki so na vpogled v računalniški mreži. Ali kdo od poslank in poslancev zahteva spremembo ali dopolnitev oziroma ima kakšno drugo pripombo k zapisnikom? (Nima.)
Prehajamo na sprejem. Ker na zapisnik 12. seje državnega zbora Republike Slovenije ni pripomb, prehajamo na odločanje o sprejemu zapisnika. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za sprejem zapisnika 12. redne seje državnega zbora? Kdo je za? (47 poslancev.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 12. seje državnega zbora sprejet.
Ker na zapisnik 13. seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje o sprejemu zapisnika. Ugotavljamo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (36 poslancev.) Kdo je proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je zapisnik 13. seje državnega zbora sprejet.
Ker na zapisnik 14. seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje o sprejemu zapisnika. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (40 poslancev.) Kdo je proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je zapisnik 14. seje državnega zbora sprejet.
Ker na zapisnik 15. seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje o sprejemu zapisnika. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (37 poslancev.) Kdo je proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je zapisnik 15. seje državnega zbora sprejet.
Ker na zapisnik 36. izredne seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za? (40 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je zapisnik 36. izredne seje državnega zbora sprejet.
Ker na zapisnik 37. izredne seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za zapisnik 37. izredne seje? (43 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je zapisnik sprejet.
Ker na zapisnik 38. izredne seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za ta zapisnik? (38 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 38. izredne seje sprejet.
Ker na zapisnik 39. izredne seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje o sprejemu zapisnika. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za ta zapisnik? (29 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je zapisnik 39. izredne seje državnega zbora sprejet.
Ker na zapisnik 40. izredne seje državnega zbora ni pripomb, prehajamo na odločanje o sprejemu zapisnika. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za ta zapisnik? (37 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je zapisnik 40. izredne seje sprejet.
In še 41. izredna seja. Ker na zapisnik te seje ni pripomb, prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je zapisnik 41. izredne seje državnega zbora sprejet.
Prehajamo na 42.A TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA OBVESTILA OKROŽNEGA SODIŠČA V KRANJU, KAZENSKI ODDELEK, V ZVEZI Z VLOŽENO ZASEBNO TOŽBO ZOPER POSLANCA DRŽAVNEGA ZBORA. Obvestilo v zvezi z vloženo zasebno tožbo zoper poslanca državnega zbora Pavla Ruparja je v obravnavo zboru predložilo okrožno sodišče v Kranju, kazenski oddelek. Obvestilo je obravnavala mandatno-imunitetna komisija, ki je zboru pisno poročala. Ali želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Na podlagi drugega odstavka 38. člena poslovnika državni zbor o vzpostavitvi ali odvzemu poslanske imunitete odloča brez razprave in brez obrazložitve poslanskih glasov.
Na glasovanje dajem naslednji sklep: Državni zbor Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 83. člena ustave Republike Slovenije ter tretjega odstavka 22. člena zakona o poslancih v zvezi z obvestilom okrožnega sodišča v Kranju, kazenski oddelek, z dne 8.9.1999, v zvezi z vloženo zasebno tožbo zasebnega tožilca Tomaža Mikuliča, in sicer v smeri kaznivega dejanja obrekovanja po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 170. člena kazenskega zakonika Republike Slovenije, ne prizna imunitete poslancu državnega zbora Republike Slovenije gospodu Pavlu Ruparju in dovoli vodenje kazenskega postopka.
Ugotovimo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (49 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog sklepa sprejet.
Prehajamo na 42.B TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA OBVESTILA OKRAJNEGA SODIŠČA V KRANJU V ZVEZI Z VLOŽENO ZASEBNO TOŽBO ZOPER POSLANCA DRŽAVNEGA ZBORA. Obvestilo v zvezi z vloženo zasebno tožbo zoper poslanca državnega zbora Pavla Ruparja je v obravnavo zboru predložilo okrajno sodišče v Kranju. Obvestilo je obravnavala mandatno-imunitetna komisija, ki je zboru pismeno poročala. Ali želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.)
Na podlagi drugega odstavka 38. člena poslovnika državni zbor o vzpostavitvi ali odvzemu poslanske imunitete odloča brez razprave in brez obrazložitve poslanskih glasov.
Na glasovanje dajem naslednji sklep:
Državni zbor Republike Slovenije na podlagi tretjega odstavka 83. člena ustave Republike Slovenije ter tretjega odstavka 22. člena zakona o poslancih v zvezi z obvestilom okrajnega sodišča v Kranju, z dne 9.9.1999, v zvezi z vloženo zasebno tožbo zasebnega tožilca Petra Smuka zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po členu 171 kazenskega zakonika Republike Slovenije ne prizna imunitete poslancu državnega zbora Republike Slovenije gospodu Pavlu Ruparju in dovoli vodenje kazenskega postopka.
Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (52 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani predlog sklepa sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 2. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 2000. Predlog proračuna je zboru predložila vlada Republike Slovenije in je bil objavljen v Poročevalcu.
V skladu s poslovnikom državnega zbora sta predsednik vlade Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek in minister za finance mag. Mitja Gaspari na 41. izredni seji zbor seznanila s predlogom državnega proračuna za leto 2000. S predlogom proračuna za leto 2000 so se seznanila tudi delovna telesa državnega zbora. Zbor bo na tej seji, na podlagi 216.a člena poslovnika državnega zbora, opravil splošno razpravo o proračunu in po končani razpravi sklepal, ali je predlog državnega proračuna za leto 2000 primeren za nadaljnjo obravnavo.
Na to sejo sem vabil tudi predstavnike urada predsednika republike, državnega sveta, ustavnega sodišča, računskega sodišča in varuha človekovih pravic. Na sejo sem vabil tudi guvernerja Banke Slovenije, generalnega direktorja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter generalnega direktorja zavoda za zdravstveno zavarovanje. Če bodo želeli, bodo dobili besedo v splošni razpravi.
Ali želi predstavnik vlade še dodatno obrazložiti predlog proračuna? (Ne želi.) Ali želijo besedo predstavniki delovnih teles državnega zbora? Vsa poročila delovnih teles državnega zbora so tudi pisno razdeljena poslankam in poslancem in v njih je tudi razvidno vsebina in razprava na delovnih telesih. Zato bi predlagal, da so vaše razprave sintetične in da v celoti ne ponavljate vsebine, ki je zapisana v pisnih stališčih posameznih delovnih teles. Ali želite torej besedo predstavniki delovnih teles državnega zbora? Gospod Roberto Battelli v imenu komisije za narodnosti. Nato gospa Zbačnikova. Prosim.
ROBERTO BATTELLI: Hvala lepa gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi!
Rad bi zelo na kratko samo podal nekaj poudarkov iz razprave na komisiji za narodni skupnosti, ki je sicer s 5 glasovi za, enim proti in enim vzdržanim sprejela na nek način sklep, da je ta predlog proračuna vendarle prava podlaga za nadaljnji postopek. To, kar je izhajalo iz razprave in kar izhaja tudi iz sklepov komisije za narodni skupnosti, je dejstvo, da v Republiki Sloveniji dejansko ne obstaja neka organska politika do narodnih skupnosti in izvajanja njihovih pravic.
Nekateri smo to vedeli že dolgo časa. Ob tem proračunu je pa seveda zadeva izbila sodu dno. Nedvoumno je ugotovljeno, da ni prave usklajenosti znotraj vlade glede teh vprašanj. Ni usklajenosti med vlado in lokalnimi skupnostmi glede izvajanja pravic in prav tako so kratki stiki oziroma ni usklajenosti med vlado kot tako in narodnimi skupnostmi. To je seveda zelo zaskrbljujoče. Imamo ureditev, ki bi lahko bila zgledna, ampak ki se ne izvaja.
Tako se dogaja, da po neki inerciji se sicer osnovne dejavnosti narodnih skupnosti financirajo preko proračuna, ampak po isti inerciji, ki pa tudi ni potem obrazložena s strani vlade, se glede na predloge, ki so podani ob izdelavi proračuna, potem dogajajo rezi, ki nimajo obrazložitve in ki so po vsej verjetnosti narejeni na pamet.
Prav tako vlada ob predlaganju proračuna ni upoštevala določenih prednostnih potreb narodnih skupnosti. Na noben način pa niso upoštevane tudi ustavne določbe o pravici do razvoja določenih dejavnosti. Tako slabega predloga proračuna v zvezi z izvajanjem pravic narodnih skupnosti pravzaprav še ni bilo od osamosvojitve dalje. Komisija za narodni skupnosti se je seveda najprej seznanila s predlogom proračuna in seveda je ugotovila, da so na postavkah, ki se nanašajo na uresničevanje pravic narodnih skupnosti, zelo resne pomanjkljivosti. Komisija za narodni skupnosti je tudi ugotovila, da je predlog proračuna za leto 2000 sicer primerna podlaga, na kateri pa je potrebno delati v proceduri nadaljnjega sprejemanja tega osnovnega zakona države. Komisija je na podlagi celovite proučitve financiranja, izvajanja pravic narodnih skupnosti zadolžila vodstvo komisije, da pripravi ustrezne amandmaje za drugo branje. Sam bi dodal, da kar zadeva vse postavke, ki zajemajo financiranje narodnih skupnosti, naj poudarim tu še enkrat, da narodne skupnosti živijo, izključno iz proračunskih sredstev, izključno, bodisi lokalnih skupnosti, ali države. Skratka, verjetno bi bilo še najbolj modro, če bi vlada na teh postavkah predlagala dopolnjen predlog proračuna. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Batteliju, ki je nastopil v funkciji predsednika komisije za narodni skupnosti. K besedi se je priglasila gospa Zbačnikova, predsednica odbora za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Pozdravljeni. Začela bom kar s predstavnikom ministrstva za zdravstvo, ki je povedal oziroma predstavil proračun ministrstva za zdravstvo v obsegu 6,6 milijard tolarjev, kar je približno le za 5 procentov več kot v lanskem letu. Posebej je opozoril na problem investicij v zdravstvu, ki se bodo morale zaradi znižanja proračunskih sredstev v okviru ministrstva nekoliko upočasniti oziroma preložiti na kasnejše obdobje. Poleg pomanjkanja sredstev v investicije v zdravstvo, pa se predvideva tudi pomanjkanje sredstev na področju financiranja pripravništva, zasvojenosti z drogami, zdravstveni prosvete in vzgoje ter pri raziskovalnih nalogah. Minister pa je povedal, da bo nekaj dodatnih sredstev možno pridobiti z odprodajo posameznih objektov.
Potem če gremo bolj na ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Minister je podal informacijo o višini, proračun, ki obsega 182,484 milijard tolarjev, spada med tista ministrstva, za katera se predvideva največji obseg izdatkov. S tem se zagotavlja izvrševanje transferjev, največje povečanje izdatkov pa se predvideva na področju družine, otroških dodatkov, potem brezposelnosti, štipendij, koncesij na področju socialnega varstva, aktivne politike zaposlovanja in prispevkov delodajalcev za novo zaposlene, pa tudi za investicije v nove programe. Potem je direktor zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije opozoril, da kot tretja največja javnofinančna blagajna bo imela v letu 2000 izgubo v višini 8 milijard tolarjev. Za odpravo takih razlik sicer predvidevajo ukrepe, s katerimi bi pri prihodkovni strani povečali sredstva tako, da bi se z aktivnostjo davčne uprave Republike Slovenije povečala izterjava prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, da bi se zmanjšal bolniški stalež nad 30 dni, da bi se zmanjšalo število oskrbnih dni in racionaliziral delovni čas ter da bi se zmanjšalo število nadur in dežurnih za približno 2 %.
Predstavnik ministrstva za finance je tudi povedal, da se niso spuščali v to, katerim razvojnim programom v zdravstvu bo ministrstvo za zdravstvo namenilo predvidena sredstva. V zvezi z izgradnjo pediatrične klinike pa je povedal, da so del sredstev zagotovili v predlogu proračuna, da pa bo potrebno pridobiti še dodatna sredstva z odprodajo posameznih objektov, da se bo lahko zakon začel izvajati in tudi da se ne bodo zamujali roki. Treba bo tudi nameniti več za reformo zdravstvenega varstva.
Po vseh teh predstavitvah so člani odbora potem namenili največ pozornosti problematiki financiranja zdravstvenih storitev programov, zlasti investicij v zdravstvu. To se pravi, že omenjena pediatrična klinika, porodniški oddelek v Murski Soboti in druge periferne bolnišnice, Novo mesto, Trbovlje in še nekaj takih je, kjer bo nastal problem, ker so se tako zmanjšala sredstva za investicije v zdravstvu.
V zvezi z vprašanjem zdravstvenega varstva, nezavarovanih oseb, je bilo tudi veliko pripomb.
Dalje. Vprašanje financiranja nujne medicinske pomoči in nadaljnjemu razvoju zdravstva, mreže, nacionalne mreže urgentne službe, predvsem na demografsko ogroženih območjih.
Nadalje, zakaj se zmanjšujejo sredstva za zdravstveno vzgojo, varstvo potrošnikov zdravstvenega varstva. Člani odbora smo opozorili tudi na vprašanja; če povzamem iz obeh ministrstev in na invalide paraplegike, jamstveni preživetveni sklad, vladna komisija za grobišče in medresorski gradbeni odbor, koncesije na področju socialnega varstva, razvojne programe zaposlovanja in pomoč pri samozaposlovanju, področje družin, socialna rehabilitacija zasvojenih, republiški inšpektorat.
Po vsej tej razpravi in pa vprašanjih in odgovorih smo potem sprejeli sklep: Odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko se je seznanil s predlogom proračuna leta 2000 in predlaga, da se postopek sprejema predloga proračuna za leto 2000 nadaljuje v skladu s poslovnikom državnega zbora. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolegica Zbačnikova. K besedi se je priglasil Janez Mežan, ki vodi odbor za kulturo, šolstvo in šport.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu. Odbor za kulturo, šolstvo in šport se je več kot tri ure podrobno ukvarjal s proračunom oziroma z denarjem, ki je v proračunu za leto 2000 namenjen kulturi ter šolstvu in športu. Po izčrpnih predstavitvah obeh ministrov je na področju kulture v splošni razpravi odbor izpostavil predvsem dva problema.
Prvi problem je, kaj se bo zgodilo oziroma na kakšen način bo treba dobiti denar za 58 zavodov, ki so po razveljavitvi 27. člena zakona o financiranju lokalnih skupnosti sedaj zopet prišli pod okrilje države. Tega denarja v proračunu za kulturo za leto 2000 ni predvidenega. Na ta problem smo posebej opozorili.
Drugi problem, o katerem je bilo tudi precej razprave, pa je neizpolnjevanje zakona o tako imenovanem kulturnem tolarju, kjer smo ugotovili, da bo ta zakon v letu 2000 spoštovan samo 48%.
V resorju ministrstva za šolstvo in šport je večina razpravljalcev menila, da so odmerjena sredstva oziroma odmerjen denar na tem področju premajhen; da je preglednost proračuna premajhna; da je vse premajhen poudarek v posameznih dokumentih, tako v memorandumu kot v razrezu proračuna, namenjen znanosti in izobraževanju - to je po mnenju članov odbora zaskrbljujoče toliko bolj, ker naj bi ravno univerzi prevzemali največji delež odgovornosti za razvoj družbe. S tem v zvezi je bilo posebej opozorjeno, da je treba pospešiti sprejem nacionalnega programa visokega šolstva, ki naj bi bil podlaga za vsakoletno formiranje proračuna. Prenizko vrednotene oziroma podhranjene so po mnenju večine razpravljalcev zlasti postavke študentski domovi, zavodi za usposabljanje, urad za mladino, za vse socialne transferje, štipendije, učbenike, študij na daljavo in podobno. Večkrat so bili ponovljeni predlogi oziroma zahteve za večjo razvojno naravnanost proračuna na področju šolstva in športa. To bi lahko dosegli le z zagotavljanjem bistveno več sredstev za same programe, za investicijska vlaganja. Posebej je bilo opozorjeno, predvsem s strani sindikata vzgoje in izobraževanja, da so plače na področju vzgoje in izobraževanja premajhne oziroma zaostajajo za nekaterimi drugimi primerljivimi dejavnostmi že od leta 1991 naprej, kljub temu da je kar dobrih 77% proračuna v tem resorju namenjenega za plače.
Po končani, več kot triurni, splošni razpravi je odbor sprejel sklep, naj državni zbor nadaljuje postopek sprejemanja proračuna v skladu s poslovnikom državnega zbora. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Mežan. K besedi se je priglasil gospod Petan v funkciji predsednika odbora za obrambo.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo gospod predsednik. Spoštovani!
Tudi odbor za obrambo je obravnaval predlog proračuna za leto 2000. Mogoče bi izpostavil samo tiste najbolj značilne ali mogoče najbolj pomembne segmente iz tega poročila.
Minister za obrambo nas je seznanil, da je predlog proračuna ministrstva za obrambo za leto 2000 nekako sestavljen na osnovi in izhodiščih pri razvoju obrambnega sistema, in sicer na osnovi ocene dosežene ravni stanja pri razvoju obrambnega sistema, s poudarkom na razvoju Slovenske vojske in vojaške obrambe, iz dolgoročnih strateških razvojnih in doktrinarnih rešitev za vizijo do leta 2010.
Pri tem se upoštevajo naslednji cilji: nadaljevati z reorganizacijo Slovenske vojske, s poudarkom na krepitvi njenih zmogljivosti, za avtonomnost in izboljšanje bojne pripravljenosti, eden od ciljev je tudi načrtno povečanje stalne sestave Slovenske vojske; uresničevati temeljne razvojne programe, s poudarkom na tistih sredstvih in sistemih, ki največ prispevajo k bojni pripravljenosti Slovenske vojske; zagotoviti preglednost delovanja in razvoja obrambnega sistema in še posebej vojaške organizacije.
V nadaljevanju smo bili tudi seznanjeni s strani predstavnika Mors, da je predlog ministrstva za obrambo za leto 2000 razdeljen na osnovne dele tudi zaradi preglednosti, kot so plače, redna dejavnost, temeljni razvojni programi in požarni sklad.
Predlog proračuna za leto 2000 znaša 52,6 milijarde Sit, kar pomeni 1,33% bruto domačega proizvoda in pomeni rahlo povečanje glede na lansko leto. Glede na notranjo strukturo pa je proračun ministrstva za obrambo razdeljen tako, da je 70% celotnega proračuna ministrstva namenjenega Slovenski vojski. V ta delež so vključene tudi anuitete za temeljne razvojne programe. Ostali del proračuna pa je namenjen plačam in redni dejavnosti ministrstva za obrambo. Seznanjeni smo bili tudi, da se sredstva požarnega sklada v prihodnjem proračunskem letu praviloma ne bodo povečevala oziroma ne bodo presegla višine sredstev iz letošnjega leta. Tudi delitveno razmerje 70:30 v korist lokalnih skupnosti bo ostalo enako.
Bilo je zastavljeno kar nekaj vprašanj in seveda na to smo dobili tudi odgovore. Mogoče bi navedel to, da smo od predstavnikov ministrstva za obrambo bili seznanjeni, da je bilo porabljenih 80% sredstev in ne 60%, kot je bilo izpostavljeno za modernizacijo. V zvezi s civilnim služenjem vojaškega roka smo bili seznanjeni, seveda to ni bila točna številka, ker tudi ni bila zahtevana, ampak je šlo za neko aproksimativno približno oceno vrednosti, da se število nabornikov, ki želijo služiti civilno, še nadalje povečuje in pa prav tako, da je strošek za nabornika, ki služi vojaški rok civilno, po višini nekako enak strošku nabornika, ki služi normalni vojaški rok pod orožjem, kot ga pač poznamo. Seveda bilo je zastavljenih še veliko vprašanj, vendar o tem se lahko seznanite tudi v zapisniku. Na koncu je odbor sprejel sklep, da naj se postopek sprejemanja proračuna nadaljuje v skladu s poslovnikom državnega zbora, torej smo dali soglasje k temu predlogu proračuna. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Petan. K besedi se je priglasil kolega Jakob Presečnik v funkciji predsednika odbora za infrastrukturo in okolje.
JAKOB PRESEČNIK: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Odbor za infrastrukturo in okolje se je temeljito podučil oziroma je temeljito obravnaval predloženi proračun in je tudi razprava na samem odboru povzeta v zapisniku oziroma v poročilu odbora. Pri tem se seveda kot stalnica pripomb pojavi problem rekonstrukcij in obnov posameznih cestnih odsekov. Opozarjali smo na velik problem na področju MPZ-ja, problem železnic oziroma nezadostnega napredovanja pri modernizaciji železniške infrastrukture, predvsem tudi s poudarkom na množici še nezavarovanih križanj železniških prog s cestami in ostalimi prometnicami.
S področja ministrstva za okolje in prostor pa smo sprejeli poleg osnovnega sklepa, da menimo, da je predlog proračuna primeren za nadaljnji postopek sprejemanja, tudi dodatni sklep, s katerim predlagamo vladi Republike Slovenije, da v predlogu proračuna za leto 2000 ponovno preuči in pa primerno seveda prerazporedi tudi obseg proračunskih sredstev za realizacijo nacionalnega programa varstva okolja, realizacijo nacionalnega stanovanjskega programa ter da zagotovi ustrezna lastna sredstva za izvedbo programa ISPO. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa kolega Presečnik. Želi še kateri od predstavnikov delovnih teles državnega zbora besedo? Mag. Schiffrer, predsednik komisije za vprašanje zamejcev.
MAG. MARIJAN SCHIFFRER: Spoštovani. Naša komisija se je zbrala na 35. seji 10. novembra in na podlagi 216. člena poslovnika državnega zbora Republike Slovenije obravnavala predlog proračuna. Komisija je ugotovila, da se prvotni predlog urada za Slovence v zamejstvu in po svetu bistveno razlikuje od sedanjega predloga proračuna, saj niso bile upoštevane realne potrebe. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu namreč ni bil vključen v usklajevanje predloga proračuna. Sredstva tako zadostujejo le za tekoče obveznosti, za nove nujne zadeve pa ne.
Gospa državna sekretarka Mihaela Logar je povedala, da je bila v predlogu urada postavka za čezmejno televizijo, vendar je bila zavrnjena. Sredstva na tej postavki so nujno potrebna za projekt čezmejne televizije, saj mora Slovenija prispevati svoj delež, Italija ga je že. To pa je tudi pogoj za črpanje sredstev Evropske unije. V ta namen je Mihaela Logar predstavila tudi postavko 1810. Poleg tega je v postavki omenjena humanitarna pomoč Slovencem v Bosni in Hercegovini in Republiki srbski, ki je bila naknadno med letom prenesena med sredstva urada. Menila je, da ta postavka ne sodi na urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, saj gre za humanitarno pomoč, ki naj bi jo v okviru Rdečega križa ali Karitasa uveljavljali.
Ivo Hvalica je opozoril, da še vedno ni predvidenih sredstev za ojačanje TV pretvornikov, ki bi omogočili sprejem nacionalne slovenske televizije v obmejnem prostoru, kjer živi slovenska manjšina. Člani so kot pozitivno označili sporazum med slovensko izseljensko matico, svetovnim slovenskim kongresom ter izseljeniškim društvom, kar se je prvič zgodilo, da so se te organizacije pred začetkom seje medsebojno sporazumele, koliko denarja bodo zahtevale.
Po splošnem sklepu je komisija sprejela še dodatne sklepe. Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu zahteva, da Vlada Republike Slovenije v nadaljnjem postopku obravnave predloga proračuna upošteva povprečni indeks rasti proračunske porabe za leto 2000 in za toliko poveča skupno vsoto pri proračunskem porabniku 1812, to je urad za Slovence v zamejstvu in po svetu.
Komisija pričakuje, da bo vlada Republike Slovenije pri nadaljnji obravnavi predloga proračuna zagotovila, da bodo konti 4975 - slovenska izseljenska matica, 4750 - svetovni slovenski kongres in 4398 - izseljeniško društvo "Slovenija v svetu", samostojne postavke, kot so bile v proračunu za leto 1999.
Komisija terja od urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, da ji za nadaljnjo obravnavo predloga proračuna predstavi načrt podrobnejše delitve finančnih sredstev, kolikor postavke 1801 - ustanovne obveznosti, konto 5234 - ustanovne obveznosti in tako dalje, za podporo Slovencem po svetu.
Vlada Republike Slovenije naj odgovori na vprašanje glede lastništva Knafljevega doma na Dunaju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala mag. Schiffrerju, predsedniku komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
Izčrpali smo poročila delovnih teles državnega zbora. Sprašujem, ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.)
Prehajamo na razprave predstavnikov poslanskih skupin. Prvi je prijavljen Izidor Rejc, ki bo nastopil v imenu poslanske skupine slovenskih krščanskih demokratov. Pripravi naj se dr. Jože Zagožen.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospa ministrica, gospodje ministri ter ostali člani vlade, lepo pozdravljeni! Proračun za prihajajoče leto 2000 je gotovo, ne glede na to, da je to samo eno leto naprej, nek izziv. To je prvi proračun prihodnjega tisočletja. Ko ga krščanski demokrati primerjamo s tem, kar se dogaja sedaj, s porabo, ki je v tekočem letu, ugotavljamo, da je v glavnem le rokovanje visokega porabnika z istim porabnikom, eno leto starejšim, seveda. Ugotavljamo, da ni kakšnega posebnega izziva tudi v osnovnih nalogah, ki jih določa memorandum ali pa kakorkoli smo že to lahko izluščili iz poročil, ki smo jim bili priča in ki so nam jih predstavili bodisi premier bodisi finančni minister ter ostali predstavniki teh velikih blagajn ali pa predstavniki Banke Slovenije.
Bistvo, številke oziroma dimenzije proračuna za leto 2000 izhajajo iz dveh preprostih ugotovitev. Leto 1998 je bilo po svoji porabi zelo visoko in je večje od porabe v letu 1997 za 115 milijard, in na teh 115 milijard je ocena za leto 1999 v višini 13,4%, za prihodke in odhodke 13,8. To se pravi, na zelo visoke odhodke leta 1998 je zelo visoka ocena porabe v tekočem letu. Ocena je takšna, kakršna pač je. Ali je visoka ali kakršnakoli, v glavnem visoka poraba, ker ima 13,8% rast in na vse to predlog proračunske porabe 109,9. Kakorkoli bomo dajali te številke v kakršnokoli razmerje, kakršenkoli prilastek škoduje, varčevanja, dobrega obnašanja države, ki ve, kaj hoče, ki mora skrbeti za določene stvari v zelo racionalnem smislu, ker je pot gotovo omejena kategorija. Ugotavljamo, da se to ne dogaja in da je ravno ta plus ali ta preskok iz leta 1998 na zelo ugodno oceno porabe 13,8 in na teh 13,8 plus 9,9, lahko iščemo z vsemi mogočimi svetilkami neko primerjavo, na kakšni osnovi bomo to gradili ali postavljali ali bazirali. Razen seveda na zadolževanju in na tem, kakor bomo kasneje slišali, da imamo še polno odprtih davčnih vijakov, ki se lahko odvijejo oziroma privijejo. Tudi sam primanjkljaj in zadolževanje govori v tem smislu in odplačilo dolga govori v tem smislu, da se gremo neko proračunsko predvidevanje, ki gotovo izpada in ni v kontekstu nekih dogovorov, ko smo rekli, da bomo imeli izravnan proračun, na kar smo vedno opozarjali in je na to opozarjal tudi sam guverner banke.
Tudi zadolževanje v letu 1998 je bilo 109 milijard, v letu 1999 108 milijard, v letu 2000 je predvideno ... (Nerazumljiva beseda.) ... To so številke, ki so izjemno velike. Ali je to zadolževanje doma z odkupovanjem vrednostnih papirjev ali zadolževanje v tujini. To je konec koncev vseeno. Vseeno je zato, ker menim, da je tudi tisto opozarjanje guvernerja glede na zaupanje v domačo valuto, mislim, da je tudi že dokazano, da nekaj takega smo že dosegli oziroma, da to ne bo poseben problem in da v večini glav Slovencev to ni poseben problem. Ker sicer bi še naprej kupovali marke in ostale devize, kot smo temu včasih rekli.
Odhodki so v letu 1993 bili 320 milijard, 1994. leta 413 milijard, 1995. leta 510 milijard, 1996. leta 596 milijard. 1997. leta 743 milijard, 1998. leta 848 milijard. Predvidena ocena 933 milijard za tekoče leto in proračunski znesek za leto 2000 je 1060 milijard. Vsi ti zneski, zanimivo, potujejo vsako leto za 100 milijard. V tem zadnjem primeru pa gre za precej več, se pravi za 127 milijard.
Če se sprehodimo skozi memorandumske ugotovitve. Memorandum naj bi bil neka ocena, nek pogled vladne politike in pogled vodenja države skozi oči vladnih organov, ministrstev, resorjev, ob upoštevanju vseh tistih, ki so levo in desno, kot se temu reče, ki pomenijo celovito fronto gibanja in napredovanja neke države, seveda v tem primeru proti Evropi. Jaz vedno pravim, ta tekst memoranduma bi lahko bil mnogo bolj, bom temu rekel, voljan, mnogo bolj odprt, mnogo bolj presenetljivo svež v svojem podajanju. Vendar to se za naše pojme ni zgodilo, čeprav pravi vlada, da je nekje pripravljen ta javnofinančni in socialno-kulturni, ekonomski, politični okvir, seveda za to, kar bom zdaj povedal in bom večkrat posebej poudaril, za povečanje blaginje in kakovosti življenja. Seveda blaginja pa pomeni, bi bilo prav, da bi jo nekdo malo ocenil, malo razčlenil, ker blaginja je gotovo v enem stavku povedano vsesplošno dobro ali pa vsesplošno boljše počutje državljanov, zelo na grobo povedano. Vendar o tem kasneje.
Zdaj pa elementi, ki botrujejo tej napovedi, temu pregledu, memorandumskemu pristopu, ki seveda je osnovni tekst, ki nas pripelje med številke in nas zapelje med iskanje indeksov in seveda ugotavljanje, kaj je in kaj ni. Moram reči, da seveda ti ključni cilji in elementi so gotovo v tem, da naj bi bila gospodarska rast med 3,5 in 4% v prihodnjem letu, inflacija pa še vedno med 6 in 6,5, s tem, da so poudarjene prioritete, ki so za naše pojme malo preredke, malo preenostavnejše, in sicer tehnološki razvoj, ki je dimenzija, ki je zelo splošna ali pa zelo tako vržena beseda, ki gotovo v gospodarstvu naleti na različna razmišljanja. Ko pa iščejo seveda v bilančnih postavkah in v proračunskih preučevalcih, ki jih je, vemo, 12, je pa seveda ta odgovor težko najti.
Dalje, aktivna politika zaposlovanja, potem kmetijstvo, regionalni razvoj in krepitev obrambne sposobnosti naše države. Seveda to so neke stvari, ki gotovo morajo biti, gotovo so temeljne ali pa nekaj, kar pomeni neko ogrodje. Če bi pa to razčlenjeval po teh pasuših oziroma po teh pojmih in teh petih opredelitvah, kaj je najbolj glavno, mi še vedno manjkajo določene temeljne reči, mimo katerih gotovo ne bomo šli. Menim, da bo in tudi se vidi iz različnih analiz ali pa mednarodnih institucij, da je naša državna uprava tako rekoč daleč na repu ali pa čisto na repu in je skrajno neugledna, skrajno potisnjena na rob primerjajočih se držav. To so seveda delali v Luzani. Se pravi, bila bi potrebna racionalna in učinkovita državna uprava. To poudarjam tudi posebej zato, ker vidim oziroma vidimo v tem, ko se približujemo Evropi, ko nam nekako pogojujejo, kaj bo treba še vse pripraviti. Če bi bila uprava dobra, kvalitetna, potem tudi razne agencije, razne nove funkcije, ki jih bo pač treba povzeti po Evropi, ne bi bile problem, ker bi vzeli iz dobrega. Če pa državna uprava ni kvalitetna in seveda, če bo potem zahteva, da je treba od drugje dobiti ljudi, potem seveda smo že odgovorili, ste že odgovorili vladi, da ni kvalitetna uprava in da seveda bo treba iskati nove kadre drugod za neke druge in posebne potrebe. Skratka, tu ste ujeti, tu so neka dejstva.
Dalje, temeljni in osnovni princip, bi se moral vedno pojavljati, ne samo tako ali pa samo bežno, je seveda konkurenčna sposobnost gospodarstva. Ta konkurenčna sposobnost gospodarstva je celovit pojem, ki ga ne bo moč zaobiti nobenim filozofiranjem, kaj in kako je. Če ne bomo nekih pogojev postavili, predvsem za tiste, ki odhajajo ven, ki osvajajo nova tržišča, ki prvič prihajajo pred vrata tujih kupcev in podobno, to seveda ne bo moč in se bodo vračali nazaj, ker ne bodo imeli osnovnega kapitala ali pa pogojev kreditiranja. V tem primeru mislim seveda tudi na inflacijo. To bom tudi kasneje povedal in komentiral.
Mislim, da je tudi to ena od bistvenih stvari, ki smo jih včasih že poudarili in menim, da tudi nismo mi preobjedeni ali pa preveč nasičeni s kadri in z menedžmentom. Tako bi moralo biti to področje zelo dobro pokrito in mnogo boljše pokrito. Ker naš uspeh bo tedaj uveljavljen, ko bomo znali, ko bodo šli, dekleta in fantje, v svet in bodo vedeli, kaj početi.
Ena od temeljnih in gotovo bistvenih stvari, ki se pojavlja vsake toliko časa, pa človeka zagrabi določen sram in človek zardi zaradi tega, je gotovo promocija Slovenije. To je ena od temeljnih stvari, ki morajo biti. Ne promocija, da bomo pač seveda po neki čudni ali dobronamerni opredelitvi šli v svet in se tam, tudi na razstavah in vsepovsod, prikazovali. Gre za celovito in stalno delovanje neke funkcije, nekih idej, nekih presenetljivih potez, ki nas bodo imenovale, kje smo in kaj smo. Tako še vedno ne vedo od kod smo, kateri smo, koliko nas je. Pa to seveda ne velja samo za turizem, velja tudi za vse ostale pojavne možnosti. Menim, da je tu ogromno dela in ni videti nobenega posebnega premika.
Beseda inflacija je zame ena od glavnih in bom zelo po svoje in tudi smo se o tem veliko v naši poslanski skupini pogovarjali, pa bomo tudi po svoje komentirali. Gre za to, da je ta inflacija sicer predvidena v tistih elementih, da se pač zmanjšuje. Ta volja, da se inflacija zmanjša, pa je odločno premajhna. Kaj nam pomaga govoriti o neki konkurenčni sposobnosti gospodarstva, če imamo inflacijo še zmeraj. Še zmeraj je ta revalizacijski količnik, ta vražji TOM še vedno v življenju in seveda je še daleč daleč od tega, v letu 2004, 2005, morda, bi prišli tja do 4 % in podobno, in še to se čuti, da je zelo težko. Jaz sem že velikokrat povedal in naj nam bo jasno, da mi inflacijo praviloma ne uvažamo. Delamo jo doma. Seveda, če doma ne znamo te domače, ognjiščne ekonomije ali marketinga pripraviti na nivoju evropskega, potem je to druga stvar. Če ne bomo doma stisnili in zagotovili enakopravno garanje in delo, kot to delajo tisti, ki morajo v večini izvažati, potem se ve, da bomo tu ujeti v neko "pestvanje", v neko, češ, kaj se bo mudilo, pustite nas pri miru, mi bomo že naredili, čez toliko let bomo malo znižali cene, malo racionalizirali zaposlovanje.
Tako menim, da tudi v celem predstavitvenem sklopu, ki smo ga bili deležni, je bila ravno inflacija deležna najmanj temeljitega pristopa. To čutim na celem nivoju, kjer se le-te možnosti omogočajo, da so nekako kar pogledali proč, kot, češ, kaj se pa sploh s tem ukvarjate. Kakorkoli bom gledal, potem vedno pravim: Če bi bila inflacija v zapadnem svetu gonilo razvoja, potem bi jo vsi imeli. Ker pa to ni, potem seveda je nimajo. Ko bomo prišli v Evropsko skupnost, nas ne bodo gledali z ne vem kakšno procentno inflacijo, ker bomo tako rekoč otroci, ki ne znajo ubogati oziroma ne znajo delati, ne vedo, kaj bi radi.
Ta inflacija je še v nečem drugem meni v odgovor. Odgovor je v tem, da s tem omogočamo tudi neko varčevanje, neko razliko med aktivno in pasivno obrestno mero. Tu zopet gojimo neko previdno situacijo, v kateri vzdržujemo neko stanje, neko toploto, na osnovi katere si še ljudje vežejo denar in tako naprej. Čeprav vemo, da je večina denarja na vpogled in tako naprej. V tem vidim neko zaroto, dobesedno zaroto, pri kateri se nič ne zgodi. Priti od 6,8 na 6,2 to ni vse skupaj nič. Mene je sram oziroma kakorkoli je, vas ... (Nerazumljiva beseda.) ... pa bi bilo prav, da bi bilo vas enkrat sram, da bi k tem zadevam malo drugače stopili, kamor je treba stopiti. Ker sicer govoriti o ne vem kakšnih enakopravnih pogojih dela, potem se ve, da tega nikoli ne bo in da je to za gospodarstvo zgolj govorjenje čisto v prazno in brez kakršnihkoli možnosti.
Konec koncev, izvoznik, ki hoče dobiti nek kredit ali nekdo, ki se pojavi, da bo nekaj novega naredil, se mu vknjiži banka za dvakratno ceno in od tod je tudi mnogo volje proč vržene že danes in jutri, kaj šele kasneje. Ne bom tu komentiral. Banke so pač pasivna ekonomija. Njim števci stalno tečejo. Menim, da je gotovo bančni sitem daleč od tega, da bi opravil svojo vlogo. To se tudi vidi. Pred leti smo sprejeli zakon, ki obdavčuje bančne vsote oziroma sredstva, ki niso v obtoku. Ve se, da so banke v veliko premajhnem procentu udeležene v pospeševanju gospodarstva, čeprav so le-te, kot se temu reče, živčni sistem ali kapilara, kakorkoli že hočete. So temeljni sistem vsakega gospodarstva.
Ti osnovni makro kazalci so pred nami. O inflaciji sem govoril. Leta 2003 naj bi bila 4,5%, rast bruto domačega proizvoda je od 3 do 4%, tja proti 4,7 se giblje. Vidimo, da je v dveh temeljnih postavkah. Po postavki, ki jo mi vedno najbolj poudarjamo, postavka izvoza, dosti in veliko zaostaja za postavko uvoza. Tudi v udeležbi bruto domačega proizvoda, kjer se vidi, da je za prihodnje leto predvideno, da bi bil izvoz 56% in nekaj čez bruto domačega proizvoda, uvoz pa celo 58,5, kar pomeni, da je naravnanost naša čisto tako. Ni kaj.
Ko bomo prešli na naslednjo zgodbo, to je zgodba o zaposlovanju, tam pa gotovo s tako politiko ne bomo daleč prišli, ker smo v skupnem vozu. Mislim, da si pripovedujemo stvari, ki so potrebne, ne stvari, ki se slučajno zgodijo, ko se ponoči zbudiš, pa ti sanje nekaj nakapajo v glavo.
Poglejte, v teh blagajnah, ki so bile predstavljene, bodisi zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, se vidi, da to predstavlja 14,87% bruto domačega proizvoda. Se pravi, da je to le velik delež. Cela poraba se vidi, da je v tem 45% in čez bruto domačega proizvoda, skratka, še zmeraj v skupnem seštevku v izredno visoki številki, kar pomeni, da smo zelo draga država. Na zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ugotavljajo staranje prebivalstva; razumljivo, nataliteta je v upadu. Ta edini trdni temelj prihajajočih reševanj problematike pokojnin so gotovo otroci, je gotovo nataliteta - tu lahko baziramo, vse ostalo bomo pa kasneje slišali - žal gre navzdol in gre v tako smer, da nas, pa ne nas, morda bo druge, ker nas že sedaj glava boli, druge bo pa šele začela. Prihodki tega zavoda so 516, odhodki 528 - 11,8. Zanimivo pa je nekaj, da je tu opaziti oziroma v letu 2000 je videti, da bodo prihodki in odhodki - seveda, vprašanje je, kako se bodo odhodki krili, kriti se bodo pa morali - v višini 565 milijard, kar je gotovo zelo velik znesek. To je prvič. Drugič pa, opažajo se tudi neporavnane obveznosti. Tu se vidi, da so pri pravnih osebah iz prejšnjih časov ali pa iz prejšnjega leta 2,3 milijarde, pri zasebnem sektorju pa je celo 17,6 milijarde. 17,6 milijarde pa je gotovo velika številka. Najbrž se bo treba zazreti vanjo in ugotoviti, kaj je. Ko pa nam poročajo, nam v svojem pregledu povedo, da je v 9. mesecu bilo v slovenski državi 476.000 (?) upokojencev, kar pomeni 24% celotnega prebivalstva. In ko smo imeli - to smo že povedali - nedolgo tega obiske iz tujih dežel, so rekli, "pri nas je pa upokojencev za 23 celih in še nekaj odstotkov. To je grozen in velik problem, in to je Poljska, da ne bomo ovinkarili. Potem pa, ko pogledamo, kakšno je število zavarovancev proti enemu upokojencu, ugotovimo, da je bilo leta 1981 1 cela proti 3,28, se pravi, en upokojenec proti 3,28 zavarovanca, leta 1999, se pravi, julija, pa 1 proti 1,71. Kako se to stiska v obdobju 20 let - od 3,28 na 1,71. Taka zadeva bi morala biti gotovo drugače komentirana in drugače predstavljena ter z drugimi občutki, predvsem pa z občutkom odgovornosti, kaj storiti, da ta zadeva ne bo, milo rečeno, zaglavila.
Zavod za zdravstveno zavarovanje v svojem poročilu predstavlja podoben problem, kot je demografija, problem staranja in podaljševanja delovne dobe, kar je razumljivo, eno z drugim gre in je to pač trend svetovnega prebivalstva, vendar škarje gredo skupaj. Od milijon 368 in še nekaj zavarovancev je 571 tisoč družinskih članov, skupaj je zavarovancev milijon 939 tisoč 369. Zanimivo, da se pojavi tu neka oznaka "boljši zavarovanci". Za te "boljše zavarovance" - to je seveda v navednicah, da ne bi prehudo kategorizirali mlajše in starejše - je to morda sicer simpatična označba, vendar ko se pa lotevamo oziroma ko gledamo pa problematiko tudi mlade generacije, predvsem pa največji, bi rekel, trend razvoja v svetu pri drogi in tudi pri alkoholu in tudi pri raznih drugih izmikih iz normalnega, je pa ta zadeva seveda vprašljiva, koliko bodo čez čas in kdaj bo treba ta pojem zamenjati. Želel bi si seveda, da bi ta pojem ostal, vendar s sprejemi, ki jih imamo mi ali pa s svobodo, ki jo mi nudimo vsem, ko nič ne zaviramo ali pa premalo zaviramo, je gotovo res, da smo tu pod določenim vprašajem. Tudi sama droga se je med mladimi daleč najhitreje povzpela in je najvišji trend vzpona v svetu. To lahko berete, lahko poiščete, ne daleč od sebe so ti dokumenti. V glavnem pa tudi to, to opozarja tudi na izredno velik izpad pri delu, odsotnosti z dela, in to ocenjuje, da je kar dobrih 5 procentov bruto domačega proizvoda. Vendar pa, saj veste, v letu 2000 bo približno 237,8 milijard teh sredstev potrebnih, prihodkov, odhodkov pa 9 milijard več, vendar odgovarjajo s tem, da je zadeva, bi rekel, taka, da je obvladljiva, da ni posebnega problema.
Pri Banki Slovenije gotovo, kot vem po nekem zaporedju, je seveda tudi poudarek postopne zmanjševanje inflacije. To postopno zmanjševanje inflacije je seveda lahko kot pojem - še kar gre, vendar o tem govorimo, bi rekel, že vrsto let in seveda ta postopnost se res vidi v procentu od 6,8 na 6,2, to je pa res postopno. Skratka, skoraj zanemarljiv, bi rekel, upad in mislim da v tem smislu se zelo počasi približujemo Evropi, za katero je bilo rečeno, da bi pa pri euru bilo to leta 2005. Država, kot bi rekel, je največji, največje podjetje, bi naj bil zgled, tako je bilo povedano s strani gospoda guvernerja. Gotovo je to res, vendar res pa je tudi, ko pogledamo, bo temu rekel, kaj se je dogaja, bi rekel, tudi v sami, v sami porabi, ali pa tudi ko smo uvajali DDV in tudi ocena DDV, ki je menda silovito lepo zamenjal davke s tem, da bomo kasneje še slišali, da smo postavili pa spet novo, bom rekel, novo rampo za nove davčne možnosti, se pravi nič se ne bojmo, idej je polno in le-te bomo kmalu prinesli, bi rekel, na dan.
Problem varčevanja, sem že povedal. Problem varčevanja mislim, da je tudi ta, in se vidi, da je ta, le ta zelo zna biti prizadet, ko se pojavi neka, neka novost. V tem primeru lanskoletni davek na dodano vrednost in pa seveda izjemen izpad varčevanja, pa seveda izredno veliko zadolževanje, bi rekel fizičnih oseb, seveda ob tem, da seveda se je v glavnem šlo za, za avtomobile in da je to pač bila zgodba prejšnjega oziroma tekočega leta.
Guverner nas opozarja na seveda vključevanje tujih kreditov oziroma dolgov v tujini leta 2950, 2001 milijonov dolarjev, leta 2001 milijon 300 tisoč sit, milijardo 300 milijonov dolarjev, v tekočem letu pa 501 milijonov dolarjev. Gotovo so to stvari, ki sem jih že prej omenil. Druga pa je stvar, seveda tudi vprašanje, bom rekel samih bank in seveda naravnanosti bank. To je pa gotovo tudi v domeni Banke Slovenije in pa tudi v domeni, bom temu tudi povedal, vlade in finančnega ministrstva. Zgodba o konkurenčni sposobnosti in le-ta je gotovo bistvena, ker tudi, ko se lotevamo kateregakoli našega uspeha ali pa naših prizadevanj za prihajajoče uspehe, je gotovo v tem in vsak pravi, dajte že nam mir, dajte nam pogoje enakovredne, enakopravne kot jih imajo v svetu, pa bomo mi že delali, pustite nas pri miru. In v tem smislu bi bilo dobro, da bi ta poziv ali pa to stalno govorjenje gospodarstvenikov, ki jih je gotovo veliko uspešnih, gotovo med njimi je pa tudi dosti takih, ki se s tem ne morejo pohvaliti, da je to gotovo tisto, kar je enostavno res in kar se tudi v svetu dogaja.
Pri DDV-ju bi še to omenil, davku na dodano vrednost in seveda trošarinah oziroma, da smo pri DDV-ju z 19,8% stopnjo lepo zamenjali, to se vidi tudi ob prihodkih, se pravi to so lepo zamenjali in skratka ni nobenega problema, tudi izgleda, da so ljudje, da kar plačujejo. S tem, da morate pa še malo poslušati marsikoga, kaj se dogaja v praksi ponudbe določenega blaga, v katerem seveda dobiš lahko samo vzorce, ki jih je kasneje, ker nočejo imeti zalog, jih kasneje lahko naročiš in dobiš čez 3, 4, 5 mesecev in podobno. Seveda bodo spet hodili ven in kupovali v tujini, ker je meja zelo blizu in podobno. Ta DDV pa gotovo spet ni naredil tisto, kar bi moral napraviti, in smo velikokrat krščanski demokrati poudarjali in dajale amandmaje v valovih, to predvsem velja za opreme za otroke, za dojenčke in seveda za invalide, skratka to gotovo tudi ni bil doprinos k neki blaginji ali pa k nekemu veselemu pričakovanju otrok in k neki odgovornosti, ki gotovo ne bo ušla nobenemu ali pa v glavnem se je moramo vsi zavedati. To seveda velja tudi za vprašanje, bom rekel, odnosa do družin, odnosa do stanovanjske problematike. In skratka tu so problemi, ki bi jih tudi morali in mislim, da tudi zakon o dodani vrednosti, bi rekel, bi lahko še te popravke imel in čas je pokazal, da je kompletno zamenjal, skratka, da nobenega, bi rekel, izpada posebnega ni bilo, potem seveda je tu tudi racionalni pristop, v katerem se lahko določene stvari popravijo v smislu tega, kot sem povedal, da se neki stroški ne obesijo na tistega, ki je pravkar privekal na svet, ampak da se obesijo na tiste, ki jih je že odvekal.
Problem zaposlenosti je, saj veste, se hvalimo s tem, da je 8%-na in da ni tako velika, po tem... (Nerazumljivo!)..., seveda po nam znanem starem izračunu, ki smo ga navajeni, pa je to 13,8, ki se še vedno, je zelo blizu 14 in ki vemo, da v nobenem primeru nikamor ne gre. Vemo tudi, da Evropa ima neke elemente ali pa neke smernice, to so predvsem večja zaposljivost, se pravi večjo možnost v poklicih, da se lažje prezaposljujejo, potem večanje podjetniške razumljivosti, saj to je tudi abeceda vsega tega, potem prilagodljivost in podobno, pa tudi enakomerne ali enake možnosti, to velja predvsem za spola. Vendar bom temu tako rekel. Kot sem že prej ocenjeval, ocenjujemo to, bom rekel, odnos do izvoza in to in pa seveda izhajajoč iz vsega tega tudi možnosti naše, bom tudi povedal, da gotovo so trgi, ki so v svetu, ki so na voljo, bi rekel, tisti, ki lahko zaposlijo, se pravi bodisi, da je treba tudi management doštudirati in stalno v valovih povečevati ta kader, ki je. Vemo, da od komercialnega do vodstvenega do finančnega managementa v izjemnem, bom rekel, pasu znanj, ki se pojavlja, in ki je zahteven in ki ga je treba povsem prekvalificirati, prekategorizirati, da bomo na prihajajočem pragu in prag je tu, nekaj dosegli. In kakorkoli je, izvoz je povečevanje oziroma zadrževanje zaposlenih, povečevanje uvoza pa je gotovo dano delo tujcem, ki seveda nam zaračunajo, bom temu rekel, po kakršnikoli višini.
Saniranje podjetij je poseben problem. Veste, saniranje podjetij je predvsem vedenje, kaj se lahko iz česa dogodi. Iz podatkov, ki so na voljo - tudi včeraj smo neke stvari govorili v zvezi s Slovensko razvojno družbo. Če bi mene, jaz dostikrat povem in naglas povem, da to, kar dela Slovenska razvojna družba, menim, da bi lahko delal prav vsak ali pa recimo, da gotovo svojega poslanstva daleč ni opravila. In kakorkoli gledamo, mislim, kakršnokoli, bi rekel, vzdušje, ki je in kaj se dela s podjetji, kako se v bistvu nič ne dogodi, pa to poglejmo bodisi pri Tamu, bodisi pri mariborskih podjetjih, bodisi pri usnjarjih, bodisi pri... Kogarkoli vzameš pred oči, pri vsakemu vidiš, da so neki poizkusi, neke kadrovske sem pa tja, gor, dol, ljudje so neizkušeni, prihajajo iz nekih branž, ki sicer so povsem drugačne, in seveda pristanejo na neki drugi branži, ki gotovo ima povsem neko drugo, bi rekel, genezo ali pa tudi gotovo nekaj vedenja, ki so čisto drugačna ali pa neko dinamiko, ki je čisto druga. Recimo, z dinamiko gotovo v tekstilni, usnjarskih delavnicah itn., je dvakrat na leto. V enem kovinskem delovanju je gotovo to trikrat na dve leti ali pa štirikrat na dve leti, lahko bi bilo tudi enkrat na leto. Ampak, v tej smeri se pač dogajajo stvari. Žal se, bi rekel, prepočasi spreminjajo te zadeve. Vendar, kot pravim, vlada bi morala in ima vse adute, vse elemente, da lahko tudi v Slovenski razvojni družbi ne pusti, da se bo tam se šolali in fino zaslužili fantje in dekleta, ampak da se dogodi razvoj, da se dogodi tudi tisto, kar tudi jasno prinese ta tehnološki razvoj itn., da se nekaj dogodi in da se vidi in da je nekje mir v deželi in da se ve, da imamo neko zaupanje. Ne pa, da se potem bodisi tudi, ko zahtevamo od njih poročila in kaj počnejo, kako počnejo, to moraš tako rekoč izvleči iz njih in nimaš skoraj nobenega, milo rečeno, prijema, da bi to dosegel. Skratka, v tej smeri je vlada zadolžena, da gotovo povsem drugače in povsem na bolj kvaliteten način, predvsem kadruje in zagotavlja, bi rekel, reševanje podjetji - ne reševanje, bomo poskusili ali reševanje 2, 3, 5, 7 let itn., na koncu je pa seveda stečaj in seveda vse tisto, kar je posledica. Pa to je tudi vprašanje cele vlade, ki je prinašala v preteklem letu, v prejšnjem letu, predvsem v preteklem letu, tudi problem, bom temu rekel, nekih temeljnih vprašljivih zadev, ki so že zdavnaj preživele in so rezultat ekonomije, ki smo jo bili navajeni, ko je od nekje ukazalo, sedaj bo pa tole, pa tudi noben ni smel misliti, lahko je doma, bom temu rekel, slino penil, ampak drugače pa ni mogel nič napraviti, šlo se je v neki smeri, pa to je veljalo seveda v tem primeru za TET 3, v tem primeru bo še problem s TET 2, pa problemi s Tamom in vsemi temi, ki gotovo bi morali se hitreje odzvati, in nekaj ugotoviti, kaj je kaj ni, ne pa, da se potem to dela dve, tri, štiri, pet let.
Pri lastninskem preoblikovanju so se zgodile mnoge stvari. Vendar, še vedno vemo, da smo sprejeli, bom rekel, tudi zakon o bankah, ki je evropski zakon. Je na delu zakon o zavarovalnicah, ki je evropski zakon. Lastninska zakona sta pa; eden je že tu, zavarovalniški, ki bo v kratkem prišel, bi rekel, bo šel naprej svojo pot, je pa seveda povsem nov, od leta 1995 do sedaj je napravil štiri salte in seveda pristal v povsem novi podobi in obleki tu v državnem zboru, in od tod je treba tudi prilagoditi in smo že prilagajali vse te informacije, da bo ta razprava bila kar se da, bi rekel, kvalitetna, pa možna temeljite presoje.
Seveda pri bankah je pa druga zgodba. Banke imajo svoj evropski zakon. Vendar vemo, da se pri lastninskem preoblikovanju zadeve še prerivajo sem in tja. S tem gotovo, da je prisotna izjemno velika skrb za te banke, kako bo. Ko beremo zadnje čase razne intervjuje, ko poslušamo razne, bi rekel, pogovore, vidimo, da je neverjetno, kako smo res izjemno naklonjeni, izredno smo tenkočutni in stricovski, tetovski kako bodo banke prišle skozi in kako bo. Ne glede na to, da vsi vemo in vsak, ki gre tja, pride najmanj nasršen nazaj ali pa recimo daleč od tega, da bi bil lahko zadovoljen. Gre se za to, da smo res bankam dali in smo jih sanirali. So v večinski lasti države in sedaj je potrebno narediti neki preskok. Vemo tudi da, karkoli bomo sedaj gledali, se bo zgodilo, ko se bo trg odprl, bodo prišle tuje banke. Pa tudi gotovo sami veste, da kdorkoli sedaj temeljito dela s svetovno ekonomijo se kaj prida z našimi bankami ne more pomagati, ker so pač obresti previsoke in ker tisti dobiček, ki je morda zelo majhen ali komaj ulovljiv, se spet prenese in se doda k tistemu, ki pomeni revalorizacijski dobiček in na katerem seveda v tem naslonjaču banke sedijo - včeraj mi je padlo v glavo - in gledajo zasnežene Alpe iz toplega fotelja.
En poseben problem in drugi problemi so še tudi, kako bodo in kakšno bo nadaljevanje pidov in družb za upravljanje. Mi vemo, da je prišel zakon, v katerem smo podaljšali, da se ti preimenujejo oziroma prekvalificirajo v d.d., kar je zame velika napaka, ker konec koncev ne vem zakaj bi to pestovanje, to zadevo urejevali. Res, da ste pojasnjevali pa še pokrivanje luknje in tako naprej. Ta luknja je posebna zgodba. Včeraj je premier povedal, da se zavedajo tega in da bo treba to narediti. Jasno je, da bo treba narediti. Vendar menim, da je ravno področje pidov in družb za upravljanje tudi z vidika, ne bom rekel te ameriške ekonomije, ki pravi, vodenje mora biti tako, da zagotovi delničarjem dividendo. To je prvi in edini cilj. Ko se obrnemo na naše pide, ki jih je veliko, in so nekateri zelo bogati, se pravi, skupine ljudi, ki jim je v vrečo priletelo veliko certifikatov, seveda so vrečo zaprli in iz te napravili komandni stolp in napisali posamezne firme, potem se ti vzvodi vlečejo in pritiski vršijo.
Druga je stvar, koliko je pa res teh divident. Ali je ta zgodba, kako se je ta zgodba dogodila, ker vemo, da smo to pripeljali iz Amerike in Amerika pa gotovo ni imela predlanskim ali pred 10 leti komunizma in socializma, ampak je najbrž že imela razvito ekonomijo. Skratka, to je ena od stvari, ki ji bo treba posvetiti veliko pozornost, po eni strani, po drugi strani pa tudi z makroekonomskega vidika, tudi vidika, bi rekel, slovenske ekonomije. Čim je nekomu veliko v rokah, potem je glavno, da se dobiček hitro striže, pa tudi če se komu dobro proda, četudi tujcu, to ni noben greh, ker, konec koncev, pa kaj, saj izgineš s površja, tam v pristanišču je pa ladja, ki gotovo čaka na svojega kapitana.
Privatizacija državnega premoženja kot ena od močnih stvari, ki pomenijo vnos tudi v prihodke, bom rekel, državnega proračuna, je gotovo pomembna zadeva. Vendar menim, da je treba tu določiti načine, pristope in tudi zakon čim prej spraviti skozi državni zbor, da se te stvari perfektuirajo in da se tu ne dela nekega nezaupanja. Ko bomo sedaj dali možnost SID-u, slovenski izvozni družbi, da bi kot pospeševalka, za katero si vedno prizadevamo predvsem tudi mi krščanski demokrati, da ima nek kapital, da v bistvu omogoča neko, bom temu rekel, tudi pokrivanje nekih tomov pa nekih ne vem kakšnih nadobresti in podobno za izvoznike. Vidim pa, da imajo zelo velik apetit in tudi to je očitno, da vlada pospešuje, da se ta SID zelo intenzivno vrže v te naše bivše jugoslovanske trge. To je mogoče včasih v redu, ampak bojim se, da se tu lahko marsikatere stvari zgodijo, kar se je, recimo, zgodilo tudi, ko smo pred leti ali pred dvema letoma delali neke hotele v Dubrovniku, pa potem namesto da bi plačali to v določenem roku, je bilo to treba podaljšati za določeno število let, ker ni bilo kje vzeti denarja. Skratka, to so tiste stvari, ki pomenijo izplakovanje še tistih, bi rekel, inputov in virov, ki bi omogočali malo saniranja in malo pomoči pri izvoznih poslih, morda malce večjih tveganjih in podobno, da še tega denarja ne bo.
O tujem kapitalu mislim, da o tem znajo ekonimisti pa finančne revije dosti povedati. Mislim, da se do tujega kapitala tudi lahko opredelimo malo bolj precizno in bolj določeno. Jasno je, da je tuj kapital potreben, tudi v podjetjih, kjer je, da je določene stvari napravil. Seveda, je pa tudi res tisto, da je prišel in je brez milosti naredil čistko, in seveda mi smo obnemeli, sedaj pa ugotavljamo, da res ni tako slabo. Vendar je drugo vprašanje, seveda, mi nismo v krogu velike ekonomije in najbrž valovi, ki bodo pljuskali, bodo tudi na nas pljusnili. Vendar pa menim, da mnoge stvari morajo biti tudi take, da so obvladljive in da je predvsem važno, da si v tehnologiji opomoremo, da si opomoremo v trgih, in da je to tisto bistveno, pa tudi eventuelno v kadrih, če je to potrebno, kar smo lahko zadnje dni poslušali, recimo, tudi s primerom Save.
Mnoge vladne delegacije potujejo, in zraven potuje polno ljudi; potujejo predstavniki gospodarske zbornice. In ker sem tule sedaj načel gospodarsko zbornico, bom tudi rekel, da jo je gotovo premalo slišati. Seveda, strašno jo je bilo slišati, ko smo predlagali krščanski demokrati dopolnitve zakona o gospodarskih zbornicah, takrat so bili vsi na fronti in vsi so imeli hrane za en mesec, ne glede na vreme, kakšno bo. Skratka, to so stvari, ki... Sedaj pa, ko je ta zadeva mimo, je enostavno vse v redu in vse po starem. Mislim, da je treba pač vsakemu dati svojo pezo, svojo odgovornost. Menim, ko odhajajo delegacije - verjamem, so dežele, predvsem vzhodne, predvem nekatere azijske, pa tudi ameriški predsednik je prignal celo četo uglednih gospodarstvenikov, in se je za nekatere že dogovoril, potem smo pa slišali, da zadeve niso bile kaj prida izvedljive, ampak gre za to, da se tudi na osnovi tega nekaj dogodi, ali pa drugače povedano, kup reči smo v zadnjem času, tudi uparjalnike smo kupili ali pa kup takih reči kupimo, pa ko primerjam to z Avstrijo - Avstrija lepo recimo Japonski točno pove, toliko bomo uvozili avtomobilov, vi boste pa toliko uvozili naših delov in to enostavno teče in to sploh ni problem. Ne, mi pa kupimo in ni kaj, naši, če se uspejo prebroditi, da kaj prodajo, je v redu, če ne, pa ne. Skratka, dosti primerov bi lahko bilo, ko bi se marsikatera stvar že zaradi tega, da nas čutijo, da vidijo, da nekaj hočemo, da bi se to zgodilo in to bi lahko tudi te vladne delegacije, take ali drugačne, prve, druge ali pa tretje, ko se priključijo zraven, bi rekel gospodarstveniki.
In ko sem zdaj pri javni upravi, ker v nekem zaporedju to teče v samem memorandumu, sem že prej omenil, kako zelo nizko so nas rangirali. Učinek javne uprave je pa na grozljivem 48. mestu, seveda pri toliko preizkušenih ali pa modeliranih po vzorcu, in mislim, da je to eno od velikih opozoril, ki seveda ga bo treba popraviti in menim, da je predvsem bistvo, da je racionalno in kvalitetno. Zdaj, kaj je to, to mislim, da ni treba pripovedovati. Moram pa reči, ko je to javna uprava - seveda prihajam zdaj na določeno področje, ki gotovo ni tako nepomembno - upravne enote bodo nekako porabile 12,3 milijarde. Tega ne bom komentiral. Vendar upravne enote morajo tudi sistem oziroma tudi posle, zelo pomembne za celo državo, predvsem pa tudi posel denacionalizacije in opozarjam, vedno smo opozarjali, tudi ko so bile razne spremembe in dopolnitve, bom rekel, zakona o denacionalizaciji, smo vedno opozarjali, da se ukvarjamo z zelo nevarno temo. In ta tema je že prišla, prehaja v Bruselj in ne glede na to, kako se bomo mi mučili, da to izvzamemo iz (Nerazumljivo.) žepa, bodo oni nam to kot eno od temeljnih pravnih določil tudi dajali in seveda nas opozarjali. In tu mislim, da je eno od temeljnih stvari, ki jih je treba upoštevati, s tem da so tudi na ustavnem sodišču določene pobude, je vprašanje, kako jih bodo rešili, in verjetno jih bodo rešili v smislu izjemnega pospeševanja zakona o denacionalizaciji.
V kmetijstvu, ki ima izredno visok indeks, 133,6 - ne bom se sprehajal po drugih ministrstvih, omenil bom samo tudi še ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem - vendar o tem ne bi govoril, bodo drugi govorili. Vendar bistvo tega področja kmetijstva je v nečem. Danes smo na primer slišali s strani predstavnika vlade, da evropski proračun porabi 32% svojih sredstev za področje kmetijstva, za urejevanje vseh problemov, se pravi ogromno. Zdaj, tu ne bom rekel, ali smo mi dobro ali prav naredili. Vendar, bom rekel, bistvo vsega pa kakorkoli že je, je pa - za moje pojme ko opazujem kot človek, ki je na neki kmetiji svojo mladost preživel - da je vedno več neobdelane zemlje, vedno manj je volje do obdelave, vedno manj je vsega tega. Zdaj, kako, tudi potrebna je neka strategija, ki bo tej zadevi dala neko voljo, pa neko perspektivo ali pa ne vem, bomo pa gasilci, ker to tudi očitno znamo biti. Se pravi, ni nobene posebne strategije in tudi ne verjamem, da bo kmetijsko-gozdarska zbornica kar naenkrat bila pa kot deux ex machina, se pravi kot rešitelj v tej situaciji. In tudi glede regionalnega razvoja, ki je, ki bo in ki ima svoj zakon, ki smo mu dali priimek in ime ter seveda tudi datum in težo, menim, da je dokaj v smeri evropskih, bi rekel, primerjav, ker le tam bodo na novo obdelali in predvidevali dva temeljna prijema do regionalnega razvoja. Seveda na osnovi tega bo tudi, saj veste, zdaj bo tekla debata in izgleda, da bo kar veliko vroče krvi na temo predlaganih, bi rekel, dveh regij - metropolitanske in seveda ostalega dela Slovenije. Vendar, jasno je, da mi se moramo prilagoditi tako, da bomo najbolj razvidni, da ne bomo za Evroponerazvidni in skratka razdeljeni, razdrobljeni, da nas ne bo mogel nobeden resno vzeti.
Gotovo. Govora je veliko o tem tehnološkem razvoju in podobno. Vendar verjemite in kakorkoli gledamo, razvoja ni. In tudi, če bi vprašal sedaj - v redu - proračunski odhodki so 1059,9 milijarde in vemo, da je en velik poudarek na tehnološkem razvoju. Če bi izluščil iz vsega tega - in seveda to bo treba najbrž - bo treba tudi pri posameznih ministrstvih, pa tudi, ko se gre za zaposlovanje, ker vemo, da so še ogromne možnosti, ne samo tisto, kar je napisano, še mnoge druge stvari, kot pravim, povečevanje izvoza in vseh teh napredovanj in sposobnosti ljudi, da bodo znali narediti in več narediti konec koncev. Veste, tudi blaginje ne bo brez tega, da ne bomo delali. Blaginja bo samo na osnovi tega, da bomo več delali in več od tega imeli. Torej, tu ni nobenega drugega filozofiranja in ne vem kakšnega izmikanja iz te resnice. In tudi razvoja brez korajže, brez optimizma, brez ciljev, brez volje ne more biti. In, kot sem že povedal, temu bo gotovo morala slediti, bi rekel, določena strategija.
Razvoj Slovenije po posameznih področjih. Ne more biti brez nekih strategij. Zakaj? Zato, ker strategija pomeni opredelitev do določenih bodisi branž, določenih panog, določenih, bi rekel, dejavnosti, ki so, ne glede ali komu paše ali ne paše. Vidim, da je ravno v zadnjem času oziroma zadnjih šestih, osmih letih ravno tega manjkalo. Bile so že strategije gospodarskega razvoja natančno opredeljene, predvsem je bilo pa povedano v katerem zaostanku smo v posameznih branžah. Ali veste, da strategija je gotovo posnetek in primerjava z nekom, ki je dober, ki je mogoče najboljši, ne pa z nekom, ki je morda za dva nohta boljši od nas in seveda smo mi zadovoljni, in skratka rečemo "ni kaj, poglej, poglej, saj nam skoraj zavidajo". Skratka, strategija je izziv, je odgovornost, je usmeritev, je, bi rekel, opredelitev do nečesa, za kar te bomo držali. Se pravi, vlada mora tudi to zadevo urediti, pa tudi do posameznih panog, pa do energetike, pa do trgovine, do turizma, do bank, do zavarovalništva itn. Ne pa, da potem pride zakon in seveda to je ta hip vlada sklenila. Ja, vlada lahko sklene danes to, jutri ono, enkrat slišim nekaj pisati o nečem in seveda že spremeni svojo veljavno, bi rekel, glavno smer in že gre drugače. Veste, vladanje ni samo vladanje danes, jutri in nekaj mesecev ali pa še eno leto, vladanje je neki postopek, ki pelje, kot temu ste lepo povedali, mislim, izraz zagotovo ni slab, k večji blaginji. Tako je.
Sedaj pri teh davkih, kot sem že omenil. Davek na dodano vrednost je 19,8 stopnja, ki menim, da bi bilo treba jo korigirati v določenih skupinah, ker kot pravim, je zelo dobro nadomestila davke, očitno skoraj predobro. Trošarina ima še dosti zraka, saj veste, alkohol, tobak, bi rekel ti energenti itn. Potem napovedujete davek na nepremičnine, potem je tu prodaja državnega premoženja. Torej, torej, bi rekel, tej slovenski "špajzi", v slovenski shrambi je še očitno veliko, bi rekel, veliko možnosti in menim, da to je sicer lepo, da poveste, vendar vidite, vse se mora izcediti v nekem celovitem, bom rekel, celovitem pristopu k temu, da smo racionalna država, da nismo draga, da smo do državljanov, bi rekel, ravno prav zahtevni in seveda da bodo davkoplačevalci tudi v poštenem, v taki relaciji, da bodo čutili, da je nekje, neki objektivizem.
Zdaj pa, kot sem rekel že davkoplačevalci. Še zmeraj velja pravilo in še zmeraj se ne obdavčujejo tisti, pa že 5 let vas tole opozarjam na finančnem ministrstvu, se ne obdavčuje tistih, ki spreminjajo, bi rekel delnice v obveznice. To se dogaja, razumite, in to so kapitali, ki prihajajo na žiro račune, da se jim tistim, ki znajo in ne znajo računati, vrti. Skratka, to so stvari, ki jih je treba videti in tudi slišim, da tudi v primeru pobiranja davkov, da v bistvu eno leto stare stvari že kar malo tako daste na neke razmejitve v tistih razredih, ki vemo, da so enakega, enakega števila, kot je to desetletje. Ampak menim pa nekaj, a veste, vse to prizadevanje, vse to usmerjanje, vse te, bi rekel, ti okviri, ki pomenijo to blaginjo in boljše življenje in kot je državni sekretar rekel, ko je predstavljal proračun, je rekel proračun bi bil lahko boljši, ali pa slabši. Seveda, vedno je, vedno se lahko preliva sem pa tja. Vendar če smo rekli blaginjo in če je poudarek blaginji, potem seveda se zavedajmo. Ta blaginja je gotovo tudi zadovoljstvo, je brezskrbnost, je volja, je optimizem, je korajža, je perspektivnost, je mir. In kup, kup stvari je. Pa sega od tam, ko se pričakuje otroka, pa do tja ko seveda si v pozni, bi rekel, jeseni življenja in pa seveda sega tudi tja, ko seveda rani to blaginjo, ranijo droge, rani alkohol, ranijo razne stvari, ki jih v tako majhni populaciji, kot smo mi, zadeva še toliko bolj, bi rekel, občutljivo.
Vtis naš je tak, da je gotovo proračun, se pravi, prihajam hvala bogu h koncu. Je račun vlade za to, da bo vodila Slovenijo v prihodnjem letu, je zelo visok. Gotovo. In mislim, temeljno sporočilo, ali pa temeljno je v nekih prilastkih, vendar tisto o konkurečni sposobnosti gospodarstva, o ustvarjanju nekih pogojev, z ustvarjanjem zagotoviti, da, da boš mirno svojo, svoj posel delal, ne pa da, ko se boš levo obrnil, da se boš že zdrznil, ko boš videl, da enostavno nimaš kaj početi, ker si ugotovil, da bi moral, vendar pa da ne bo mogoče.
Menim, da so tu glavni spodrsljali in pozivamo krščanski demokrati vlado in Banko Slovenije, da se v tej smeri odločno več naredi, in nismo zadovoljni samo s tem, da se dolgoročno te stvari uredijo. Dolgoročno je to lahko 10, 15 let, v glavnem pa mi smo pred durmi, pred durmi Evrope in menim, da se bo samo po tem, bi rekel, merilo nam hlače in srajco in kravato in debelino vratu. Ob vsem tem gotovo ne moremo tudi prek tega, da bo, ne glede na to, da je to tretja veja oblasti, da bo tudi sodna oblast, kot temelj pravnega reda gotovo morala, bi rekel zakasnitve zmanjšati, racionalizirati, več delati, boljše organizirati. To je gotovo, to je kot v podjetju, nekaj bomo morali napraviti.
Na koncu ni ene besede bilo še v nobenem proračunskem memorandumu, žal, besede kako bi mi lahko slovenska država uporabila, izrabila - to je že malo čudno rečeno - ampak privabila številne Slovence po svetu. Strokovnjake na vseh mogočih področjih. Tržnike, znanstvenike, kakršnekoli, ki jih je gotovo izjemno veliko, nikjer nobene besede. Kot da je to zavržen dragulj, ki je, vemo, da je nekje, vendar pa v naši ogrlici ga ni in ga ne bo. Od tod in na vse to, kar sem povedal, smatramo krščanski demokrati, da ne moremo biti zadovoljni s tako visokim proračunom in to ga moremo podpreti. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Rejcu. Naslednji razpravljavec je Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod podpredsednik! Cenjeni predstavniki vlade! Drage kolegice in kolegi poslanci!
Državni proračun za leto 2000 predstavlja na odhodkovni strani 3,5% realno povečanje oziroma 26,8% bruto domačega proizvoda. Glede na leto 1995 bodo odhodki proračuna leta 2000 realno večji za 38%, nominalno pa kar za 109%. V obdobju od leta 1995 do 2000, pa bo realna rast bruto domačega proizvoda znašala le 17,7%. To pomeni, da je država v teh letih več kot enkrat hitreje zapravljala, kot je rasel bruto domači proizvod.
Ugotavljamo, da je bila v vseh letih samostojne države realna rast javno-finančnih odhodkov višja od rasti bruto domačega proizvoda, izjema je bilo samo leto 1996. Zato nas ne čudi, da se vlada zateka tudi v prodajo zemljišč in nematerialnega premoženja, ki bo v prihodnjem letu znašalo 1,4 milijarde tolarjev. V letošnjem letu pa naj bi bilo nobenih finančnih prilivov iz tega naslova. V tej luči je tudi proračunski primanjkljaj, čeprav znaša okoli 1% bruto domačega proizvoda, mnogo prevelik za naše nestabilizirano gospodarstvo. Potrebna bodo dodatna zadolževanja, ki pa ne bodo namenjena prvenstveno za razvoj, temveč zlasti za tekočo porabo, predvsem za plače.
Vlada namerava za pokrivanje proračunskega primanjkljaja v višini 40 milijard tolarjev uvesti tudi nove obremenitve in odprodaje državnega premoženja, kar je še posebej zaskrbljujoče. Sredstva, ki so namenjena zapiranju rudnika Trbovlje-Hrastnik, TET 2 in razvoju Zasavja, niso pravi razvojni denar. Čeprav ta zakon še ni sprejet, so te obveznosti že predvidene v proračunu za prihodnje leto. Nasprotno pa smo zaskrbljeni ob podcenjujočemu odnosu vlade do malega gospodarstva in turizma, kjer bi s sorazmerno malimi vložki lahko dobili največ novih delovnih mest. Čeprav ima ta resor indeks rasti proračunskih sredstev 152, pa ima v resnici na voljo samo za 4% več sredstev kot lani. Pri tem je še posebej problematičen sklad za razvoj malega gospodarstva, ki nima ustrezne finančne podpore in je njegov obstoj vprašljiv tudi v prihodnje. Za spodbujanje novih investicij v gospodarstvu je tako namenjenih manj sredstev kot v preteklem letu, še bolj pa to velja za prestrukturiranje podjetij iz strateških panog. Skratka, če se obseg proračunskih odhodkov še giblje približno v okvirih pričakovane inflacije in rasti bruto domačega proizvoda, je ta obseg še vedno mnogo prevelik glede na zmogljivosti slovenskega gospodarstva. Tudi glede na, po moji sodbi, preveč optimistične napovedi rasti bruto domačega proizvoda je ta obseg proračuna prevelik. Toliko glede količine oziroma obsega proračuna.
Če pa pogledamo njegovo kakovost, pa je stanje katastrofalno. Kar 78% predstavljajo fiksne in garantirane obveznosti, to so materialni stroški, plače, sociala, ZPIZ, zdravstvo in tako dalje. Za programe ostane samo 22% proračuna. Vendar je tudi v tem delu večina zakonsko fiksiranih obveznosti, kot je zapiranje rudnikov, subvencije v kmetijstvu, subvencije v gospodarstvu in tako naprej. Skrb vzbujajoče je, da je samo 6% proračuna namenjenega za čiste naložbe, vključno s sredstvi za Dars in za železnico. Skratka, tu ni skoraj nikakršne razvojne naravnanosti. V pogajanjih, izsiljevanjih in discipliniranju ministrov na Brdu pri Kranju se je torej rezal najbolj vitalen razvojni del proračuna, ostalo je predvsem to, kar je neizogibno, to, kar je že vnaprej porabljeno.
In če je res, da pomeni vsak proračun najbolj eminenten političen akt, ki trasira proporce oziroma deleže proračunske pogače in s tem materialno osnovo neke bodoče politike, ki je s to osnovo omejena oziroma določena, potem smemo zaključiti, da vlada na takšni materialni osnovi ne bo mogla, tudi če bi hotela, v prihodnjem letu voditi nobene prave politike, zlasti še razvojne politike. Vlada bo lahko samo računovodja oziroma administrator, ki bo zgolj evidentiral vnaprej porabljena sredstva. Pravega finančnega odločanja in finančne politike torej ne bo. Tako "zapacanega" proračuna ne bo mogoče bistveno popraviti še vrsto prihodnjih let. Zato je neodgovorno od vlade, da ni sprožila tudi programa strukturnih reform, ki so nujno potrebne za izhod iz nastalega stanja. Sicer, bomo v prihodnjih letih še bolj tonili v gospodarsko in družbeno krizo. Novo ustvarjeno vrednost danes v veliki meri poje birokracija. Gospodarstvo, zlasti industrija pa se izčrpava do onemoglosti in zgublja mednarodne konkurenčne priložnosti, kaj šele prednosti.
Sprašujem vas: Kje so analize in ocene dosedanjih proračunski porab in njihovih pozitivnih učinkov? Za koliko se je zmanjšala brezposelnost ob vsem silnem Ropovem denarju? Očitno je, da vlada v tem proračunu in s tem proračunom nima več nobenih pravih idej in tudi ne prave moči, da bi storila kaj spodbudnega za družbeni in za gospodarski razvoj. Skratka, se je izpela.
In za konec. Ta proračun ni takšen, kot oskubljena kokoš, ki so jih populili perje, meso pa je ostalo, ta proračun je kot kost brez mesa. Iz vseh teh razlogov v poslanski skupini SDS takšnega proračuna ne bomo podprli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. To je bil Jože Zagožen, ki je govoril v imenu poslanske skupine socialdemokratske stranke. Na vrsti je gospod Ivan Kebrič, ki bo govoril v imenu poslanske skupine DeSUS.
IVAN KEBRIČ: Hvala, za besedo. Spoštovane, kolegice in kolegi! V imenu poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev Slovenije bom načel mnoga vprašanja. Najprej splošno, potem pa tudi konkretno v zvezi s proračunom, o katerem bi naj danes temeljito, vendar tudi konstruktivno razpravljali, da bi dali boljše pobude, morda uspešnejši v tem, da bi bil tak proračun predlagan v drugem branju.
Ob predstavitvi proračuna je bilo poudarjeno, da je ta bolj evropsko razvojno naravnan, da prinaša nekatere nove kvalitete, kot bolj so izražene prioritete, manj je indeksiranja, ki je omogočalo, da so tisti, ki so že doslej mnogo trošili, to počnejo še v večjem obsegu tudi v bodoče. Da pa je globalni obseg proračuna v opravičljivih mejah, se bo zmanjšal obseg sive ekonomije z večjim zajetjem davščin, da je bolj upoštevana kot dolgoročnost, da se bo resno začelo s sanacijo pokojninske blagajne, za kar bi naj bil pripravljen in v kratkem poslan v državni zbor poseben zakon za postopno pokrivanje primanjkljaja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Tako naravnanost mi podpiramo, hkrati pa se postavlja vprašanje, ali bomo s tem proračunom in dogajanji okrog njega dovolj učinkovito reagirali na tiste negativne pojave, ki so in še povzročajo slabo gospodarjenje s proračunskimi sredstvi, dovoljujejo dvojna merila pri dodeljevanju in uporabljanju teh sredstev ter zavirajo uveljavljanje pravil, ki veljajo za dobre gospodarje in ki so zapisana tudi v dokumentih, na podlagi katerih sprejemamo ta proračun. Hkrati ne vidimo dovolj zaostreno in selektivno nekaterih pojavov, ki so posledica slabosti na področju javnih financ, bruto družbenega proizvoda, na katerega se radi sklicujemo pri opravičevanju potreb. Na izgled res ni neugoden, če pa mu pogledamo, pod narekovajem, v drobovje, vidimo, da je prenapihnjen ter se vse bolj napaja z zadolževanjem v tujini, nekateri pomembni razvojni generatorji pa celo slabijo. Tako na primer produktivnost naše predelovalne industrije bistveno zaostaja za mednarodnimi tekmeci in obseg proizvodnje se celo zmanjšuje. Kljub dokaj visoki stopnji investiranja je učinkovitost teh investicij slaba in znatno nižja v primerjavi z razvitimi državami. Nimamo dovolj kadrov, ki jih zahteva hitrejši tehnološki razvoj, naravoslovje in tehnika, hkrati pa nas čakajo velika bremena za vračilo mednarodnih dolgov, od 501 milijona dolarjev letos, pa v predvidevanju proračuna za drugo leto 950 milijonov dolarjev in v prihodnjem, torej v letošnjem letu 950 in v prihodnjem kar 1,3 milijarde dolarjev za hitrejše odpravljanje dosedanjih slabosti, med katerimi je v ospredju pomanjkanje ali neizvajanje meril za dodeljevanje in uporabo proračunskih sredstev, je zato bistvenega pomena za večanje manevrskega prostora za učinkovitejše gospodarjenje.
Ali smo se s tem problemom dovolj resno soočili? Poglejmo nekaj primerov. Gospodarjenje pokojninskega sistema in da bi bil ta manj občutljiv za vsakoletna proračunska dogajanja, je tudi v obveznem delu močno odvisen od rezerv. Namesto njih pa se že dve leti kopiči pomanjkanje v blagajni zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Vlada Republike Slovenije je sicer sprejela program pokrivanja primanjkljaja, vendar je z viri znotraj sistema in z zelo slabimi izgledi za ustvarjanje rezerv ter še to le komaj po letu 2001, zakon pa jih že sedaj zahteva. Za leto 2000 pa so za pokritje ugotovljenih regularnih potreb predvidena sredstva, to je dodatni viri, ki naj bi jih davčna uprava zagotovila z boljšim in večjim zajemanjem prispevkov in boljšo izterjavo.
S spoštovanjem pravil dobrega gospodarjenja in namenske uporabe proračunskih sredstev v okviru veljavnih projektov, še posebej pa pri tako imenovanih prioritetah, imamo zelo slabe izkušnje. Oznaka prioritete se je do sedaj v glavnem poimenovala bolj kot pravica za priviligirano uporabo finančnih sredstev kot pa obveznost, da se uporabijo v okviru veljavnega in preverjenega programa, ki upošteva predpisane postopke in merila, s katerimi se ugotavlja upravičenost programa.
Avtocestni program je bil in je še enklatanten primer kako je moč z nerealnimi projekti izsiliti namesto 3,3 milijona dolarjev kar 8 milijonov dolarjev sredstev za tekoči kilometer in še to ni verjetno zadnja številka. Ob neizpolnjevanju programa avtocest financirati še marsikaj drugega neprioritetnega. Zamislite si, kako bi se odzval trg nad podjetjem, ki na enoto svojega proizvoda enostavno poveča stroške za 2,5-krat, prav gotovo bi tako podjetje šlo v stečaj, v tem primeru pa še ni končnih realnih številk, kolikšna bo resnična cena tega programa in ali smo zagotovili vse potrebne predpogoje, da se ne bodo ponavljale neupravičene podražitve. Obljubljeni so sicer ukrepi, ki pa so bolj nakazani kot pa operacionalizirani in vse se v glavnem odvija žal po starem.
Drug tak primer so naložbe v kmetijstvo, nedavno sporočilo računskega sodišča o neupravičeni porabi denarja v šolstvu in prekoračitvi investicij, vendar o tem še nekaj kasneje. S proračunom so med drugim nakazane prioritete tudi na področju kmetijstva, regionalnega razvoja in obrambne sposobnosti države. V kolikor bo pri uporabi javno-finančnih sredstev zlasti to je prioritet prevladovala dosedanja praksa, bomo znova v začaranem krogu. Ocenjujemo in zelo bi bili zadovoljni, da so vladne ocene drugačne, če bodo uporabniki, ki se jim finančna sredstva močneje povečujejo zaradi predznaka prioritet, tudi v stanju racionalno absorvirati razpoložljiva finančna sredstva.
Naše mnenje je skeptično, preprosto zaradi tega, ker niso zagotovljeni za to potrebni predpogoji. Eden temeljnih pogojev je, da imamo opredeljena in ovrednotena merila za ugotavljanje upravičenosti financiranja, ki pa jih še ni ali pa se le redko kje izvajajo, in da temeljijo zahtevki za finančna sredstva na realnih, preverjenih dokumentacijah, iz katerih je moč ugotoviti ne samo stroške, ampak tudi koristi, vse skupaj z ustreznim nadzorom. Obstoječi predpisi sicer te zahteve vključujejo, izvedbeni akti pa bodisi kasnijo ali pa se priprava le-teh še ni niti začela. Tako na primer je prednost tako imenovanega petega prometnega koridorja v nacionalnem programu še vedno izražena predvsem v obvezi financiranja fizične realizacije, ne glede na doseženo interno stopnjo donosnosti, ki je sicer merilo za presojo učinkovitosti investicij v ceste, in da so v projektni dokumentaciji vnaprej vgrajene možnosti za povišanje stroškov, ki jih predračunske vrednosti, ki so sicer predmet odločanja o finančnih sredstvih, ne vključujejo. Ali drug primer, območni razvojni programi naj bi bili temelj razvoja in podlaga za izrabo sredstev iz programa Phare. S tem se seveda vsi strinjamo, vendar kako te programe pripraviti in katera območja pridejo tu v poštev, vključno z merili, ki veljajo za alocirane dejavnosti na teh področjih, pa je še povsem odprto vprašanje. Če želimo, da se bodo proračunska sredstva racionalneje uporabljala kot doslej, ne more biti prioritete, ki bi to izkoristila za privilegij financiranja, ne da bi tudi spoštovala merila upravičenosti. To pa zahteva, da so ta povsem jasno opredeljena in so pogoj za financiranje nalog, ki morajo temeljiti na strokovno pripravljenih, vendar absolutno potrebno nadzorovanih podlagah in seveda tudi ob pripravljenosti tistih, ki odločajo, da bodo to spoštovali.
Vlada si je s proračunom za leto 2000 postavila določene prioritete, kot so: kmetijstvo, aktivni program zaposlovanja (to je tudi ena najpomembnejših programskih usmeritev Demokratične stranke upokojencev Slovenije) ter regionalni in tehnološki razvoj v prvem letu prihodnjega tisočletja. In če si pogledamo indekse porasta sredstev teh večjih proračunskih porabnikov za leto 2000, ki najbolj odstopajo od povprečnega porasta - ta je povprečen za vse vladne proračunske porabnike, indeks 109,7 - vidimo, da so to ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem - indeks 154,2, ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano z indeksom 139,6, in še ministrstvo za obrambo z indeksom 113,1% in krepkimi 52,6 milijardami tolarjev.
Ob vsem tem pa moramo upoštevati še makroekonomske cilje in politiko za prihodnje leto, kjer naj bi se bruto družbeni proizvod realno povečal za 3,5 do 4%, zaposlenost za 0,4%, produktivnost za 3,4%, bruto plače na zaposlenega realno za 2,5%, izvoz za 4,5% in uvoz za 4,9%. Iz tega bi tudi izhajal saldo tekočega računa v plačilni bilanci in naj bi znašal 190 milijonov dolarjev primanjkljaja, inflacija pa naj bi bila 6,2 odstotna. Naše mnenje je, da so navedene številke dokaj realne. Guverner narodne banke je ob svojem nastopu svaril pred proračunskim primanjkljajem in se zavzema za izravnan, uravnotežen proračun. Proračunski primanjkljaj sam zase ni nekaj tako slabega, če bi se ta denar koristno uporabil za investicije, ki bi hitreje prinesle večji dohodek in da bi lahko ta primanjkljaj v naslednjih letih ne samo zmanjšali, ampak tudi odpravili. Če se pa del primanjkljaja koristi za plače in potrošnjo, je seveda to skrajno, skrajno nesprejemljivo. Lahko bi bil tudi 2 do 3 odstotke, vendar je, kot sem dejal, najpomembnejše ob oceni tega, ali je to ustrezno, ali ne, da vidimo zakaj se bo uporabil in čemu bo koristil.
V blagajni SPIZ-a se bo pojavilo že konec letošnjega leta zopet pomanjkanje likvidnih sredstev, vendar po zakonu vlada zagotavlja, da bodo pokojnine izplačane. Zakaj govorim o tem? Tudi prihodnje leto je predviden določen primanjkljaj, lahko povem kar številko, ki je razvidna iz dokumentov, okoli 16 milijard tolarjev. Zdaj pa poglejmo transferje iz proračuna v blagajno zavoda pokojninsko invalidskega zavarovanja. Vidimo, da je zmanjšan ta transfer za 10 milijard. Ne obstoja niti rezervni sklad, pri zgledu zvišanja prispevnih stopenj, pa seveda ni, ker bi bile za gospodarstvo, to se pravi za delojemalce in za delodajalce zvišane prispevne stopnje dokaj nesprejemljive. Vendar, če pogledamo podatke, vidimo, da je neplačanih prispevkov temu zavodu po stanju 31.7. letos kar 19,9 milijard tolarjev; pravne osebe dolgujejo 2,3 milijarde, zasebni sektor pa 17 in pol milijard tolarjev. Tudi za to se bo moral zavod pokojninsko invalidskega zavarovanja v letošnjem letu ob koncu decembra, da bi lahko izplačal pokojnine, dodatno zadolžiti. Res je, da bo dobil sredstva, vendar sredstva bodisi tudi samo za 10 ali 14 dni dokler bojo prišli v mesecu januarju prilivi, pomeni dodatno obremenitev z ozirom na obresti, ki pa niso majhne in to gre vse na račun, kot sem dejal, primanjkljaja, ki ga zavod pokojninsko invalidskega zavarovanja izkazuje.
Kako stojijo stvari v ministrstvu za kmetijstvo. So zelo zanimive, če celo državni sekretar mag. Franc But na televiziji izjavi in opozarja, da bi bilo denarja v proračunu za kmetijstvo lahko celo preveč. Predvidenih je okrog 43 milijard, kar je indeks 139,6 napram letošnjemu letu, oziroma dobrih 13 milijard več. Zelo kočljivo je, če operiramo ne samo z indeksi, ampak tudi z absolutnimi številkami. Dejal je, če Slovenija ne bo začela s celovito kmetijsko reformo, toda v primeru, da bomo reformo uresničevali realno in dosledno - tako kot pričakuje, ali zahteva od nas Evropska unija - bo denarja celo premalo. Tako smatra minister Ciril Smrkolj, da je predlagana višina sredstev izjemno skromna popotnica za programe prestrukturiranja in razvojne programe v kmetijstvo pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Prevzemanje pravnega reda Evropske unije ter priprava pogajalskih izhodišč bosta bistveni točki te reforme, poleg tega pa tudi program reforme kmetijske politike za obdobje leta 2000 do 2002, s katero bo slovensko kmetijstvo vsaj delno prilagojeno evropskemu kmetijstvu ter programu SAPARD in ob tem, da je dobilo kmetijsko ministrstvo v primerjavi z drugimi resorji precej večji delež proračunskega kolača. Dejstvo je namreč, da se indeksi porasta proračunskih sredstev v ostalih ministrstvih gibljejo okoli 103, 105, 107, pa tja do 113 - obramba. Še najbolj odstopa ministrstvo za malo gospodarstvo in turizem, ki bo dobilo v naslednjem letu 1,7 milijarde več kot letos - indeks 154,2.
Skratka, ali bo kmetijsko ministrstvo prihodnje leto za 40 odstotkov uspešnejše, kot je bilo v letu 1997 oziroma 1999, to je naše vprašanje. Trend porasta sredstev za kmetijstvo je bil v zadnjih naslednjih letih naslednji: leta 1998 je kmetijsko ministrstvo dobilo 25,5 milijarde tolarjev, leta 1999 okoli 31 milijard tolarjev in za naslednje leto je predvideno, da dobi dobrih 43 milijard tolarjev.
Zanimiv podatek je tudi, da so ena od pomembnejših naložb kmetijskega ministrstva prve volitve v kmetijsko gospodarsko zbornico, ki naj bi stale - tako izhaja iz predloga proračuna -, reci in piši, nič manj kot okoli 300 milijonov tolarjev. Poleg tega bo dobila ta zbornica še 100 milijonov tolarjev zagonskih sredstev za delovanje, skupaj torej 400 milijonov.
Sedaj pa poglejmo malo v spomin, pa si prikličimo, kakšna je bila razprava ob zakonu kmetijstva v gozdarski zbornici. Ob razpravi o tej temi so bile prikazane čisto druge številke. Če govorim okroglo, za vse skupaj je bilo predvidenih 100 milijonov. Sedaj pa se sprašujemo, kaj se bi zgodilo ali se bo zgodilo, če mi s tem proračunom ne odobrimo 400 milijonov za te namene, ampak samo toliko, kolikor je bilo takrat predstavljeno, ko so nam govorili, koliko bodo te kmetijsko gozdarske zbornice stale.
No, pa še o ministrstvu za šolstvo in šport. Tu je bilo glede mnenja računskega sodišča o neopravičeni uporabi sredstev v preteklih letih v zadnjem času mnogo razprav, vendar to ni tema današnje razprave o proračunu, lahko pa velja le kot opozorilo za racionalno trošenje sredstev. Ob indeksu porasta sredstev tega ministrstva - indeks je 110,8%, kar pomeni dobrih 167 milijard tolarjev, pa je to eno "težjih" ministrstev v smislu proračunskega porabnika. V proračunskih razpravah po delovnih telesih je bilo jasno predstavljeno, da gre glavnina potrebnih sredstev v tem ministrstvu za vzgojno-izobraževalne programe, prek 85%, od tega pa kar 77% za plače, drugo pa za naložbe in ostale zadeve. Postavlja pa se eno bistvenih vprašanj, in sicer, ob takšni nataliteti, ki je trenutno pri nas, ta pa je izrazito negativna, so zelo vprašljive večje investicije v šolstvo pa tudi povečevanje zaposlenih je ob vse manjšem številu šolarjev, dijakov in študentov nerazumljivo. Splošno mnenje in tudi naše mnenje pa je, da je denarja za reševanje problemov študentskih domov, ko je predvidenih 200 milijonov, premalo.
Ministrstvo za gospodarske dejavnosti je dobilo 16,7 milijarde tolarjev in to po mnenju ministrice, gospe dr. Tee Petrin, pomeni, da podjetja niso prednost oziroma prioriteta v proračunu leta 2000. Eden od večjih projektov tega ministrstva v zadnjih mesecih je bil predvsem razvojni program za pospeševanje konkurenčnosti slovenske predelovalne industrije, katere bruto dodana vrednost na zaposlenega pa, žal, dosega le okroglo 30% evropske dodane vrednosti. Gre za večletne programe, ki zahtevajo finančno soudeležbo ter dobro kombinacijo domačega znanja s tujim.
Še nekaj o ministrstvu za obrambo. To je s svojimi 52,6 milijardami eden od najmočnejših proračunskih porabnikov. Sklicevanje na nacionalni program razvoja oboroženih sil ter hkrati še pristopanje k paktu Nato naj bi namreč pomenilo, da je to področje proračunska prioriteta in zato zahteva veliko sredstev.
Ministrstvo za promet in zveze je s svojim proračunom zelo zanimivo. Dobilo bo dobrih 88 milijard tolarjev. Financiranje gradnje slovenskega avtocestnega križa je kot vreča brez dna. Nekateri še nezgrajeni avtocestni odseki se bodo namreč po predvidevanju podražili tudi do 36%. Stabilni vir financiranja gradnje avtocest so sicer cestnine in tudi bencinski tolar, ki bo letos prinesel v proračun kar 41 milijard tolarjev. Toda, ob vseh poročilih računskega sodišča o neracionalni porabi sredstev v Darsu v preteklih letih se res postavlja vprašanje, kam izginja denar in kako bomo ta denar predvideli v proračunu. Poleg tega pa bodo v okviru tega ministrstva potrebna tudi velika sredstva - in to vsi želimo - da bi se posodobila železnica, ter da bi se nakupili novi, modernejši, udobnejši vlaki. Vendar to področje ni dobilo statusa proračunske prioritete.
Še kaj o ministrstvu za zdravstvo, ki je s 6,6 milijardami relativno majhen porabnik proračuna pa tudi letošnji porast, ki mu pove indeks 105,3, je v okviru - bi lahko rekli - normale. Pač pa visi nad tem ministrstvu in nad nami vsemi kot Danedklejev meč nad proračunom tudi izgradnja nove pediatrične klinike, ker so bile želje in zahteve za prihodnje leto kar izražene v višini 4 milijarde tolarjev. V proračun je potem prišlo za začetek izgradnje in pripravljalna dela okoli 400 milijonov.
Demokratična stranka upokojencev Slovenije je vedno bila in bo zagovornik izgradnje te klinike, vendar pa moramo upoštevati realne možnosti našega proračuna, našega gospodarstva in prisluhniti tudi strokovni javnosti, ki si ni popolnoma enotna glede potrebnega obsega investicijskih vlaganj v to kliniko.
Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je s 182,5 milijardami drugi največji proračunski porabnik. Indeks pa mu znaša samo 111,2 in je v okviru vladnih prioritet za povečanje zaposlovanja ter funkcioniranja socialne države. Seveda je pri tem neizbežno vprašanje o realnosti višine transfera za pokojninsko blagajno. Iz proračuna za leto 1999 je razvidno, da je v zvezi s predlogom zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, ki ga imamo na tej seji v tretjem branju, je iz predloga proračuna razvidno, da je le-ta, če bo ta zakon o pokojninsko invalidskem zavarovanju sedaj sprejet, skrajno skrajno racionalno in varčno naravnan.
Za zaključek še nekaj o ministrstvu za finance. To je servis za plačilo številnih obveznosti države in je s svojimi 295,9 milijardami tudi največji proračunski porabnik. Indeks porasta 107,9 pa je v okviru proračunskih gibanj indeksov v letu 2000.
Za zaključek, da ne bom samo splošen, ampak predlagam tudi v sprejem državnemu zboru ob tem prvem branju naslednje sklepe oziroma stališča.
Prvič. Vlada Republike Slovenije naj v mesecu januarju 2000 poroča državnemu zboru o izvajanju celovitega programa za pokrivanje primanjkljaja zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, hkrati pa v poročilu nakaže ukrepe za postopno ustvarjanje rezerv v obveznem delu pokojninskega sistema.
Drugič. Vlada Republike Slovenije mora nemudoma sprejeti potrebne ukrepe, s katerimi bo zagotovljena realnost in upravičenost posameznih projektov in nalog, ki se financirajo iz javno-finančnih sredstev, na podlagi meril za ugotavljanje učinkovitosti in odpravljanje žarišč za neopravičene podražitve.
Tretjič. Prekoračitve predračunskih vrednosti veljavnih odobrenih projektov izven predpisanih okvirov naj bremenijo investitorje, ne pa redna proračunska sredstva.
Četrtič. Proračunski porabniki morajo zagotoviti nadzor nad uresničevanjem programov ter prekiniti financiranje v primerih, če se programirane naloge ne izvajajo. O tem morajo tekoče obveščati pristojno ministrstvo, ki mora ustrezno ukrepati.
Petič. Za odpravljanje žarišč je treba upoštevati opozorila računskega sodišča in drugih organov nadzora.
Šestič. Posebno pozornost je treba nameniti oblikovanju in izvajanju meril ter uvesti sankcije za vse uporabnike proračunskih sredstev, še posebej pa tistim, katerim se sredstva nadpovprečno zvišujejo in so revizije nakazale določene nepravilnosti.
Sedmič. Urediti nadzor nad finančno disciplino vseh proračunskih uporabnikov.
In osmič, vlada naj pripravi pregled vseh finančnih proračunskih potreb, ki izhajajo iz vseh sprejetih zakonskih obveznosti za leto 2000, da bomo vedeli, kaj smo mi sprejeli in kar smo dolžni, da financiramo, o ostalem pa bomo temeljiteje razpravljali.
Ob vsem tem povedanem naša poslanska skupina meni, da je predlog proračuna za leto 2000 primerna podlaga in da naj predlagatelj pripravi, ob upoštevanju navedenih sklepov in stališč, tako dopolnjeni predlog za drugo branje. Hvala za vašo pozornost.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala gospodu Kebriču, ki je podal mnenje poslanske skupine demokratične stranke upokojencev. Na vrsti pa je kolega Borut Pahor v imenu poslanske skupine združene liste.
BORUT PAHOR: Hvala lepa, podpredsednik. Gospe in gospodje. Najprej, da kasneje ne pozabim; ta predlog državnega proračuna je dobra ilustracija o tem, kako je država oziroma vlada v njenem imenu slab gospodar javnega denarja in javnega premoženja. Predsednik vlade je tukaj v sklepni misli poudaril, da je tak proračun dobra osnova za slovensko prihodnost. Figo je dobra osnova. Slaba osnova za slovensko prihodnost je. Jaz si upam tukaj napovedati, da če bo naslednja vlada sledila trendu vlad in različnih vladnih koalicij iz tega desetletja, slovenska država tega ne bo mogla prenesti. Gre torej za vprašanje, ali ob predvidenem sprejemu tega proračuna, ker za to obstoji politična večina, zmoremo dovolj konsenza za ugotovitev, da čaka prihodnjo vladno koalicijo, kakršnakoli že bo, zelo trdo delo in tudi nepopularno delo. In to je: znižati stroške države, zato da bi imeli državljani več.
Jaz bi, preden se zgubi v številkah, rad poudaril še eno stvar. Slovenska država je v tem desetletju bistveno povišala svoj strošek in to se pozna. Nenazadnje tvegam trditev, da se to pozna tudi na njenem mednarodnem položaju. Počasi zgublja konkurenčnost, svoje primerjalne prednosti. Slovenija je rada vihala nosove po demokratičnih spremembah in po ustanovitvi lastne države in nad državami višjegrajske skupine ali nad drugimi srednjeevropskimi državami.
Drage gospe in gospodje, države višjegrajske skupine so danes članice OECD-ja, članice NATA in v prvi pogajalski skupini za vstop v Evropsko unijo. Slovenija ni članica NATA, ni članica OECD-ja - in roko na srce - počasi izgublja primerjalne prednosti tudi, ko gre za ugoden status v pogajanjih z Evropsko unijo.
Dajmo malo premišljati o proračunu kot instrumentu dviganja naše konkurenčnosti tudi v tej luči, ali pa njenem padanju - konkurenčnosti in primerjalnih prednosti namreč. Desetletje pred iztekom tega tisočletja bo v tem smislu neka slaba dediščina za prihodnost. Ne dobra! Glede tega se s predsednikom vlade ne morem strinjati.
Najprej - da tudi tega kasneje ne pozabim - danes sprejemamo proračun za leto 2000. Smem ta visoki zbor vprašati, ali se spomni, za katero leto smo nazadnje sprejeli zaključni račun. Za leto 1995. Nihče od nas kot zasebnikov, kot posameznikov, kot privatnih oseb si ne bi dovolil tako gospodariti s svojim lastnim denarjem. Ko gre za državni denar, ti pomisleki odpadejo. Ne da bi sprejeli zaključni račun za leto 1999, sprejemamo proračun za leto 2000, čeprav je državni zbor maja sklenil drugače. Dobro: ne sklepamo o zaključnem računu za leto 1999, ampak niti za leto 1997 ne. In če bo sreča mila, bomo morda sklenili diskusijo in sprejeli zaključni račun za leto 1996. Teza Združene liste socialnih demokratov torej je: proračun je ne samo negospodaren, je tudi ravnanje z njim netransparentno.
Jaz se ne bi spuščal v nekatere metodološke dileme, na katere opozarjajo strokovnjaki pri transparetnosti vodenja javnih financ. Tudi zato, ker bi rad skrajšal svoj nastop in opozoril res samo na najbolj pomembne stvari. Vendar, vabim ta visoki zbor, da prisluhne strokovnjakom, ki v strokovnih tekstih opozarjajo tudi na te dileme. Na dve bi pa rad posebej opozoril: ena zadeva zadolženost in druga - prodajo državnega premoženja.
Najprej glede zadolženosti. Devizne rezerve so leta 1995 znašale 3,4 milijarde ameriških dolarjev in so naraščale vse do lanskega leta, potem pa začele padati, tako da letos beležimo 4,2 milijarde deviznih rezerv. To bi bil na prvi pogled relativno ugoden podatek, če ga ne bi spremljale škarje, ki zadevajo zunanji dolg države. Ta je bil leta 1995, ko so devizne rezerve znašale 3,4, 2,9 milijarde dolarjev, zato da bi v petih letih narasel na 5,3 milijarde dolarjev. Na kaj smo bili občutljivi in alergični v prejšnji državi? Na zadolženost. Na to, da se je država zadolževala - po našem mnenju - za stvari, ki niso imele nobene povezave z razvojem, ampak za to, da je sitila svoje apetite: birokratske in druge. Slovenska država počne kaj drugega? Pričakujem, da bosta pristojni minister in vlada bolj pedantno pojasnila in odpravila naš strah, da te škarje utegnejo stati obetov za našo boljšo prihodnost - te škarje namreč, med deviznimi rezervami in zunanjim dolgom. Zunanji dolg se povečuje, devizne rezerve pa zmanjšujejo.
Ali se zadolžujemo, če se, za razvojno usmerjeno projekte? Kolega Zagožen, je že pojasnil, da po njihovem mnenju ne. Tudi po našem ne. Jaz mislim, da tako kot na ravni posameznika, ki se je pripravljen morda zadolžiti za to, da investira v pametne stvari za dolgoročne potrebe, bi se tudi državljani bili pripravljeni odreči določeni kratkoročni blaginji, če bi vedeli, da država, tudi z zadolževanjem, investira v dolgoročno prihodnost. Jaz mislim, da ni potrebno biti strokovnjak, dovolj je, da si laik, ki pogleda proračun, da opaziš, da temu ni tako, da se ne zadolžujemo za to, da bi imeli boljšo prihodnost, ampak za to, da politično obstanemo danes. Mislim, da moramo biti na to pozorni. Da moramo biti pozorni.
Tukaj ne bi rad govoril o tem, da so ene stranke angeli varuhi javnega premoženja, druge pa z njim razsipno ravnajo. Opozarjam na trend, ki smo mu priča, ne glede na vladne koalicije, ki so se v desetih letih te države soočile z dolžnostjo in odgovornostjo upravljanja z javnim denarjem. Problem je, da iz vlade v vlado, iz koalicije v koalicijo, stranke zato, da bi izpolnile svoje obljube - dostikrat nerealne - večajo finančne apetite. To seveda draži državo in manjša njeno mednarodno konkurenčnost. In če prihodnja koalicija temu ne bo naredila konec, bomo žrtve tega vsi, ne glede na to, ali bodo nekateri takrat na oblasti ali v opoziciji. Tisto, za kar jaz plediram, torej danes je, ker vem, da bo ta proračun sprejet, da ostane vsaj - bom rekel - v zavesti parlamentarnih strank in tistih, ki danes odločamo o usodi države, zavest o potrebi po spremembi neke mentalitete upravljanja z javnim denarjem. Ta mora biti bolj transparentna in mora biti bolj gospodarna.
Rad bi opozoril tudi na problem, ki zadeva prodajo državnega premoženja. O tem so nekateri drugi že govorili, in to bolj kvalificirano od mene. Jaz se v to ne bi spuščal v tem smislu, razen, v kolikor spet poudarim mojo prejšnjo misel. Tudi prodaja državnega premoženja je morda pameten, ekonomsko ustrezen instrument za to, da se investira v primerjalne prednosti, ki bodo jutri tej državi zagotovile višjo blaginjo, predvsem seveda posameznikov. Ampak, danes imam občutek, da temu ni tako. Da prodajamo tisto, kar bi smela biti zlata rezerva za recesijske čase zato, da sploh nasitimo apetite, za katere nismo prepričani, da so razvojno naravnani. Mislim, da je vlada dolžna tukaj državnemu zboru in slovenski javnosti povedati, ali res vsaka prodaja ustreza načelu smotrnosti in ali res tak zbran denar usmerjamo za dolgoročno perspektivo, za tisto, čemur pravimo povečevanje primerjalnih prednosti naše države.
Zato še enkrat pravim: slovenska država je ob svoji ustanovitvi imela marsikatero primerjalno prednost z našimi partnerkami in tekmeci v srednji in vzhodni Evropi. Danes te prednosti počasi kopnijo. In dolgoročno je treba videti in upoštevati ta trend. Zato še enkrat pravim: teza predsednika vlade, da je ta proračun dobra prihodnost, dober obet za slovensko prihodnost, ne drži. Je slab obet in ga je treba spremeniti z naslednjo koalicijo, morda celo z nepopularnimi ukrepi, zato da bi si dolgoročno zagotovili to prihodnost. Naš interes - mislim, da je tukaj velika manjšina, ki se z njim ne strinja - je, da Slovenija čim prej vstopi v kompozicijo modernih razvitih evropskih držav in da znotraj njih sooblikuje neko skupno evropsko prihodnost. To nam bo kot Slovencem nenazadnje uspelo tako, če bomo ohranjali naše primerjalne prednosti in znanje, ki je edina strateška surovina te dežele - poleg zemlje kot našega habitata - če bomo znali to razvijati.
Koliko denarja ta proračun namenja znanju? Ne veliko, ga tudi ne more, ker kot je bilo povedano, 80 % tega denarja v naprej že sprejeti zakoni - bom rekel - trasirajo. In ga bore malo ostane za tisto, čemur bi se reklo prioritete s svežim kapitalom.
No, ta proračun je pred nami. Ko smo mi leta 1998 - to se spomnim - imeli neko okroglo mizo in govorili o trendih, smo omenili, da utegne proračun leta 2000 preseči 1000 milijard slovenskih tolarjev. Slovenska finančna oblast se je takrat nasmehnila, je rekla, da seveda vse pride v poštev, to pa ne. In sedaj imamo predlog proračuna, ki je večji od 1000 milijard. Ampak dobro, sam nominalni obseg seveda, kot rečeno, ni še nujno sam po sebi problem. Problem je struktura in problem je nekaj vprašanj, ki sem jih do zdaj že omenil.
Problem je vprašanje, ali zagotavlja rast naše konkurenčnosti, uveljavlja naše primerjalne prednosti, tudi mednarodnih, ali ne. Po analizah, ki jih je pripravil raziskovalni sektor v našem parlamentu, je BDP od leta 1995 realno narasel za 17,75 procenta, odhodki proračuna pa so v tem času realno narasli za 38,15 procenta. V markah, če smem računati tudi v njih, je proračun v času te koalicije porasel s 6,6 milijarde na preko 10 milijard nemških mark za leto 2000. Oba socialna partnerja, delodajalci in delojemalci, so proti takemu porastu. To se mi zdi posebej pomembno opozoriti. Tudi delojemalci se počasi začenjajo bati visokega proračuna.
Zato ni naključno, če smem narediti eno digrisijo, da na zadnjem velikem sestanku socialdemokratskih strank srečamo opozorilo vodilnih ljudi, ki danes upravljajo z Evropo, da visok proračun, visok strošek države, še ni nujno kakšen izraz države blaginje ali pa socialne države. Prav nasprotno! Lahko je njen velik kamen spotike. To se mi zdi zelo pomembna misel. In v tem smislu se seveda zastavlja vprašanje: kako uspešni so bili varčevalni ukrepi, ki jih je državni zbor na začetku tega mandata tako vehementno poslušal. Ki so mu bili tako vehementno predstavljeni. Varčevalni ukrepi - cela kupica jih je bila. So uspešni? Niso uspešni! Če so in če tega mi samo ne znamo opaziti, naprosimo vlado, da nas uvede v te skrivnosti! V čem je vlada v zadnjih treh, štirih letih kaj privarčevala? Kje se obnaša danes država bolj smotrno? Od tega, žal, ni ostalo veliko.
In še enkrat, naslednja vladna koalicija, kakršnakoli že bo, je obsojena na nepopularnost, če bo želela delati v dobrobit te dežele. Mogla bo namreč stanjšati državno blagajno in državi odpreti dolgoročno perspektivo. Ta trend, ki smo mu bili priča v zadnjih osmih letih, je naravnost - bom rekel -škodljiv, za dolgoročne interese in koristi te države. In da je zato treba na eni prelomnici tudi, bom rekel, posekati in izpostaviti nek drugačen odnos ravnanja z javnim denarjem, ki bo ne samo bolj transparenten, predvsem pa bolj gospodaren. In to je v interesu vseh. In če bo takrat opozicija pametna, bo tak projekt podprla.
Zato govorim danes o konstituciji te zavesti, o tem, da moramo v začetku prihodnjega mandata - kdorkoli bo že tukaj sedel in kdorkoli bo že v vladi in opoziciji, poskrbeti za to, da pride do tega konsenzualnega, do tega konsenzualnega sklepa.
Jaz bi se v nadaljevanju rad izognil navajanju podatkov, ki jih sicer imam tukaj v prilogi na osmih straneh. Mislim, da so večinoma kolegi iz krščanske in socialne demokracije - bom rekel - povedali in opozorili na vse tiste trende in podatke, ki bi jih zdaj v nadaljevanju samo ponavljal. Na enega ali dva bi rad samo na koncu opozoril.
Najprej tisti, ki zadeva zaposlovanje. Seveda ni mogoče reči, da vlada s tem proračunom ni pokazala nekega posluha za to pomembno vprašanje, ampak; če pogledamo naš proračun in ga postavimo ob bok proračunom držav Evropske unije, pa nenazadnje tudi proračunu evropske komisije same, bomo ugotovili, da je vprašanje reševanja nezaposlenosti višji v številka 1 v državah Evropske unije. Najpomembnejša prioriteta. Nimam občutka, da je s tem tako pri nas. Ne vem, kako je z drugimi strankami, ampak za Združeno listo socialnih demokratov je cilj polne zaposlenosti še vedno relevanten družben cilj.
Tisto, kar Slovenci imamo, je - kot rečeno - poleg zemlje, ki je naš habitat, znanje, naše sposobnosti. Gre za vprašanje, ali s proračunom znamo investirati v sposobnosti slehernega posameznika in jih razviti ali ne. To je sedaj ključno vprašanje: naložbe v tehnologijo in naložbe v znanje. Ali proračun, ki ga imamo, to zagotavlja? Skozi aktivno politiko zaposlovanja se to najbolj vidi. Temu ni tako. Ni tako. Mi smo v proračunu zagotovili sicer - kot rečeno - nekaj več denarja, kot ga je bilo prej, vendar v primerjavi z investicijami v Evropski uniji in državah Evropske unije manj. Tudi 3 milijarde sredstev za investiranje razvoja in tehnologij predstavlja slabo možnost za pospešitev razvoja, napredka tehnologije v Sloveniji.
Predsednik vlade in vodilni ljudje govorijo, da imamo visoko stopnjo rasti, mi se sprašujemo, ali je to res in kje se generira. Večina rasti je genererana na domačem dvorišču, v glavnem na sektorjih gradbeništva in trgovine, kjer je rast v letošnjem letu visoko nad povprečjem in s proračunskim financiranjem. Seveda pa ne smemo pozabiti, da končno tudi vsak dodatno zaposlen državni uradnik kot pravi - če se ne motim Franjo Štibelj - prispeva k povečanju bruto domačega proizvoda. Ob tem pa so seveda zelo skromni rezultati predelovalne industrije, fizični obseg je pod lansko ravnjo. To dodatno potrjuje ugotovitev, da se gospodarska rast v glavnem napaja s tujo akumulacijo in je beležena na potrošnji in ne - če tako rečemo v navednicah - "ustvarjalnih sektorjih." Majhno gospodarstvo, kot je slovensko, bi se moralo izrazito nasloniti na izvozno generiran BDP, ker temu ni tako, je rezultat čedalje večji deficit v tekočem delu plačilne bilance, kar nam kaže, le na uveljavljanje nekega sindroma, ki smo ga iz prejšnje države za vedno želeli pustiti v ropotarnici zgodovine: trošenje večje od proračunskih prihodkov.
Vlada po našem mnenju ne vodi take politike, ki bi se naslonila na izvozno gospodarstvo in zato tudi ugašajo delovna mesta v predelovalni industriji. Ob tem pa taka politika generiranja BDP pomeni bistveno povečanje vpliva državnega proračuna pri ustvarjanju družbene moči, s čimer se povečuje odvisnost domačih producentov od vlade, kar povečuje tudi klientelizem. Ampak, o tem sedaj - kot rečeno - v nadaljevanju ne bi želel elaborirati.
Državni proračun, kot ga predlaga vlada, bo spričo politične večine, ki uživa v tem državnem zboru, tudi sprejela. Je slaba osnova za našo prihodnost, če si želimo državljani te države odpreti vrata v boljšo, bo potrebno spremeniti mentaliteto - politično mentaliteto ukvarjanja z javnimi zadevami, predvsem z denarjem in javnim premoženjem. Treba bo bolj gospodarno ravnati z našim skupnim denarjem, investirati v znanje in napredek tehnologije in s tem omogočiti višjo konkurenčnost, ki bo na začetku prihodnjega tisočletja Slovenijo vrnila tja, kjer je bila na prelomu v 90 leta.
Ustanovitev slovenske države je pomenila izjemno priložnost, da se Slovenci in ljudje, ki živijo z nami v tej deželi, zavihtimo v samo osrčje najbolj razvitih narodov v Evropi. Mi se moramo počasi v svoji mentaliteti in govorici navaditi govoriti, da smo zahodna Evropa. Ta proračun ni del zahodne Evrope. Mislim, da si vendarle večina predstavlja, kje je njena prihodnost, in da se v teh zahodnem razvitem delu tudi vidi in pričakuje ravnanje politične elite, ki bo temu primerno.
Ne vem, ali smem za konce uganiti neko mentaliteto Slovencev, ampak zdi se mi, da smo ljudje, ki bi znali zategniti svoj pas, če bi verjeli, da ta zateg pasu pomeni dolgoročno naložbe, ki nam bodo dolgoročno - nam in tistim, ki jih imamo radi, našim družinam in končno skupnosti - zagotovili neko boljšo prihodnost. Problem bo nastal tukaj, če bodo ljudje dobili občutek, da oblast skrbi samo same zase, ne za prihodnosti, in da velika poraba njihovega in našega skupnega denarja ni namenjena prihodnosti, ampak - kot rečeno - sedanjosti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Pahorju. Naslednji razpravljavec, 9 minut je časa, če bo zadovoljen, gospod Jakob Presečnik v imenu poslanske skupine ljudske stranke.
JAKOB PRESEČNIK: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Kolegice in kolegi!
Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke bo podprla proračun za leto 2000, podpira pa tudi predlagane prioritete v tem proračunu.
Poslanska skupina sicer obžaluje, da je večina proračuna praktično razdeljenega že vnaprej, kar onemogoča učinkovitejše financiranje vitalnih in razvojnih programov. O tem bomo morali seveda bolj razmisliti tudi pri nadaljnjem sprejemanju zakonodaje, ki bo vnaprej zavezovala obremenjevanje proračuna. To smo počenjali in v tem mandatu, to je počenjal že državni zbor tudi v prejšnjem mandatu - mnogokrat neupravičeno in zavezujoče za naprej.
Preučili smo vsa poročila posameznih odborov in komisij. Detajlno smo to naredili in pričakujemo od vlade, da bo ta poročila tudi ona preučila in predlagala ustrezne korekcije in prerazporeditve znotraj predlaganega proračuna na koncu, v tretji obravnavi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Presečniku. Naslednji je na vrsti gospod Kopač. Ali bo dovolj 7 minut gospod Kopač? Ob 13.00 uri nehamo.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. V imenu poslanske skupine LDS bi rad povedal, da mi v načelu seveda podpiramo ta predlog proračuna in bomo glasovali tudi za sklep o nadaljevanju sprejemanja tega predloga proračuna za leto 2000. Ob tem bi radi izrazili tudi nekatere pomisleke, ki jih ob vsebini tega predloga proračuna imamo.
Predlog proračuna je vedno bil in vedno bo tudi neke vrste obračun. Obračun zakonodaje in ravnanj oblasti - tako izvršne kot zakonodajne, kot tudi pravosodne v preteklosti. Ta predlog proračuna ima, vsaj po navedbah vlade, približno 80% tako imenovanih fiksnih obveznosti. Dejstvo je, da se je v preteklih letih trend rasti teh tako imenovanih fiksnih obveznosti zelo hitro povečeval in da - kot je videti - se bo tudi v prihodnjih letih še povečeval. Vprašali se boste, kje je pravzaprav meja: ali je meja 85, ali je 90, ali je 95 odstotkov fiksnih izdatkov. Odgovora na to vprašanje seveda ni moč dati. Zagotovo pa je odgovor ta, da je 80 odstotkov tako imenovanih fiksnih obveznosti zagotovo že preveč in da je to težko vzdržno na daljši rok. In da ta vzdržnost se potem na daljši rok lahko dogaja samo v primeru večanja proračunskega primanjkljaja. To pa je trend, za katerega bi vse nas moralo skrbeti, da se ne bo nadaljeval. Zato bi zniževanje proračunskega primanjkljaja morala biti prva prioriteta tega predloga proračuna, bolj kot vse tisto, kar sicer radi govorijo mnogi, da bi morala biti prioriteta gospodarstvo, pa znanost, pa kultura, pa to in ono in tretje.
K predlogu proračuna imamo s proceduralnega vidika pomislek oziroma zadržek, za katerega je vlada sicer zagotovila, da ga bo odpravila do obravnave dopolnjenega predloga proračuna, to je, da nima - predlog proračuna nima dveh spremljajočih dokumentov; in to je načrt soinvestitorskih deležev po občinah in pa program prodaje državnega premoženja v prihodnjem letu. To dvoje mora imeti v skladu z zakonom o financiranju lokalne samouprave oziroma financiranjem občin in pa v skladu z zakonom o javnih financah, ki je začel veljati 15. oktobra letos.
Predlog proračuna ima postavke samostojnih uporabnikov, tako imenovanih samostojnih uporabnikov, pripravljene tako kot v preteklih letih. Samostojni uporabniki so dali svoje predloge finančnih načrtov, vlada jih je prilagodila splošnim izhodiščem v predlogu proračuna, kar je tudi vse lepo in prav, vendar po vsebinski plati, po formalni plati bi kazalo v prihodnjih letih samostojne proračunske uporabnike vsaj na formalni ravni, če ne že po vsebinski, vključiti v oblikovanje proračunskih postavk za njih same, tako da bi bili, skratka, bolj vključeni tudi sami.
Kot sem omenjal, da je predlog proračuna vedno obračun za nazaj, in pri tem omenil tudi sodno oblast, naj ob tem omenim, da nam manjka - in mislim, da to pogrešamo čisto vsi in tudi del javnosti - opredelitev vlade do odločbe ustavnega sodišča v zvezi s 27. členom zakona o spremembah zakona o financiranju občin, po katerem je razveljavljen ta člen. Ta člen pa govori, da se iz državnega proračuna na občinske prenaša financiranje kulturnih zavodov, katerih ustanoviteljice so občine same. Če pogledamo arhive za nazaj ali pa pravne akte za nazaj, lahko ugotovimo, da pravzaprav ni nobenega pravnega akta, s katerim je nekoč v preteklosti financiranje bilo prenešeno z občin na državo; ni nobenega zakona, nobenega podzakonskega akta ali česa podobnega, s katerim bi se to zgodilo. Zato tudi pravzaprav nobene potrebe po takem 27. členu zakona o financiranju občin ni bilo, ker je samo po sebi umevno, da mora ustanovitelj tudi financirati zavod, ki ga ustanovi. Vendar pa vseeno ta odločba sedaj predstavlja neko negotovost, kajti po drugi strani je nedvoumno in nesporno, da so občine dobile 5% dohodnine več prav iz tega razloga. Ali vlada namerava odgovoriti na to na način, da odvzame občinam 5% dohodnine in prevzame financiranje nazaj v državni proračun, kot je to nekoč bilo, ali namerava odgovoriti tako, da se pravzaprav nič ne spremeni, kar bi prav tako bilo pravno korektno. Ta odgovor nam pri začetku proračunske razprave manjka, zato ker je od njega v pomembnem delu odvisna usoda proračunskih postavk v prihodnje, zato se nam zdi to pomembno poudariti.
No, imam sicer nekaj zelo malega časa še. Rad bi povedal, da nas kot poslansko skupino ne motijo prioritete, kot so v tistem malem tako imenovanem programskem delu proračuna bile postavljene. To pa so: znanost in tehnologija, aktivna politika zaposlovanja, regionalni razvoj in kmetijstvo. Moti pa nas - to bi pa rad posebej poudaril - način porabe teh sredstev. Če se želimo z več denarja za kmetijstvo, na primer, pripraviti za vstop v Evropsko unijo, in se to pozna v predlogu proračuna, tako da je za subvencije v kmetijstvu namenjenega več denarja, potem je ta denar treba zares porabiti za pripravo na vstop v Evropsko unijo. Že po pošiljanju predloga proračuna v parlament, pa je na primer vlada sprejela sklep, s katerim je rekla, da bo odkupna cena za pšenico toliko in toliko, poleg tega pa bodo - kar je manj kot v letošnjem letu - kmetje dobili še 52.000 tolarjev na hektar, obdelan s pšenico. To pa je po našem mnenju zloraba inštituta financiranja obdelovanja na hektar, ki ga pozna Evropa, in je neke vrste subvencija subvencije v obliki odkupne cene pšenice. Denar, ki je namenjen za to, da nekdo vzdržuje obdelovalno površino kot tako, je seveda denar, ki je namenjen obdelavi nasploh; v Evropi je to ponavadi obdelava v obliki travnika, ne pa spodbujanju obdelave s točno določeno kulturo, ki je poleg tega seveda še problematična z vidika ali pa zaradi škropiv...
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Kolega Kopač, vaša razprava ni omejena, nikakor ne in je zelo zanimiva in jaz mislim, da jo lahko nadaljujete tudi ob 14.30 uri, ker je, mislim, izredno tehtna in tudi strokovna, zato vas nikakor ne želim omejevati, je pa sicer dopoldanski del seje predviden, da se zaključi ob 13.00 uri.
MAG. JANEZ KOPAČ: ...Razumem in se opravičujem. Mislim, da ni potrebe po podaljševanju tega. Hotel sem samo čisto na kratko zaključiti.
Način porabljanja denarja je, žal, medresorsko zelo neusklajen in to seveda povzroča povišanje proračunskih postavk brez potrebe in del proračunskega primanjkljaja je prav gotovo posledica neracionalnosti v delovanju med posameznimi ministrstvi znotraj vlade, kar je žal realnost, ne samo nujno koalicijskih vlad, tudi drugih, ampak še toliko bolj koalicijskih. To je žal danost, s katero smo soočeni in s katero bomo pač v volilnem letu 2000 morali tudi še živeti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Kopač. Ne boste nadaljevali ob 14.30 uri? Toliko, da zabeležim. Potem je na vrsti popoldan prva Maria Pozsonec z razpravo poslancev skupine narodnosti. Prekinjam sejo in nadaljujemo ob 14.30 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 13.01 uri in se je nadaljevala ob 14.36 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke in kolegi poslanci, nadaljujemo z delom državnega zbora, s 17. sejo.
Za popoldanski del so se opravičili: Janez Podobnik, Franc Čebulj in Polonca Dobrajc za ves dan (danes ni bila opravičena).
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Prisotnih je 46 poslank in poslancev; državni zbor je sklepčen in lahko odloča.
Smo pri 2. točki dnevnega reda. Najprej bo govorila gospa Maria Pozsonec kot poslanka narodnosti, potem imamo še 15 pismenih prijav, vse ostale razprave pa omejujem na pet minut. Gospa Pozsončeva, prosim.
MARIA POZSONEC: Hvala lepa. Vsem lep pozdrav! Proračun za leto 2000 ponuja narodnostim približno toliko kot prvi proračun davnega leta 1991, vendar nam je še takrat gospod Janša, takratni minister za obrambo, ponudil konje, polovico nam, polovico pa SZDL, kar je bilo vsekakor neko materialno dobro, ki ga seveda nismo dobili - vendar je bila ponudba, ponudba je obstajala. Letos pa tudi te ponudbe ni.
Že dejstvo, da je indeks pri narodnostih okoli 101, govori zase. Torej, tudi dejansko dobimo manj kot lansko leto. Ni govora o novih programih, tudi ne o novih naložbah in dobro utečene programe moramo ukiniti. Torej, ni govora o razvoju in če je bil lani proračun primeren le za preživetje, proračun za leto 2000 tega ne omogoča. Tega mačehovskega odnosa se ne da opravičiti z varčevanjem, ker gre za tisočinke vrednosti proračuna, torej gre za drobiž v celotnem znesku.
Preudarno in prvič bi govorila o problemu madžarske narodnosti na področju informiranja. Brez prostorskih pogojev ni mogoče uresničiti te narodnostne pravice, kajti ni zagotovljene studije za TV program. Zakona od leta 1996, ki omogoča skromen polurni televizijski program za madžarsko narodnost, ni mogoče uresničiti. Za te namene bi bilo treba za nakup studija zagotoviti v tem proračunu 15 milijonov SIT. Prosim vlado, da to vsoto naj predvidi v nadaljnjem poteku sprejemanja proračuna, kajti zelo dobro vemo, kako gre z amandmaji, da pravzaprav lahko vpišemo amandmajev na kilometre in da uspeha je bore malo.
Z naklonjenostjo te države in tega parlamenta je kulturni dom v Lendavi dograjen v dobro vseh državljanov lendavske okolice in v ponos države. Vendar investicijo je potrebno dokončati: manjka za notranjo opremo, gradnjo je podražila tudi uvedba DDV in ni potrebno o tem razmišljati, da ne bo izkoriščen na stičišču štirih kultur. Zato pozivam gospoda ministra za kulturo, da z novim dogovorom z občino najde način za dokončanje investicije.
Letos praznuje Madžarska in z njo tudi madžarska narodnost 1000 obletnico obstoja. Za dostojno praznovanje tega enkratnega dogodka so potrebna sredstva, sicer zelo skromna, ki pa jih trenutno ni.
Še opozorila bi na to, da se vse to dogaja na področju, kjer je 22% nezaposlenost. Država ne bi smela dovoliti, da neki njeni deli hirajo. Delovnih mest na našem področju ni, dan za dnem ugašajo tudi oni, ki so do sedaj še vegetirali, mladina je brez dela in brez perspektive. Smatram, da je to ključni problem tega proračuna oziroma da bi moralo biti.
Sprašujem. Kje je tako opevana regionalna politika, kje je oživljanje podeželja? Blagodejno delovanje tega pri nas še ni čutiti. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Prehajamo na razpravo poslancev. Kot sem dejal, imamo 15 prijav, ostali, ki se boste prijavili, ste omejeni na 5 minut. Prvi je gospod Samo Bevk. Pripravi naj se Janko Veber.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor.
Zadnji proračun v našem mandatu je povezan s simbolično in prelomno letnico 2000. Slovenija danes stoji na razpotju, na simboličnem razpotju. Odločiti se bomo morali, po kakšni poti bomo stopili v novo stoletje. Dovolj zgovorna in alarmantna pa je že osnovna ugotovitev ob prvem pregledu predloga proračuna Republike Slovenije za leto 2000, da smo prvič presegli magično številko 1000 milijard tolarjev, kot so pred menoj že marsikateri opozarjali, in to kar za 60 milijard tolarjev. Prav zato so na tako velik obseg proračuna reagirali v gospodarstvu. Tako v zbornici kot v sindikatih ugotavljajo, da bo tako velik proračun krepko načel konkurenčno sposobnost slovenskega gospodarstva. Predsednik vlade dr. Drnovšek je ob predstavitvi predloga proračuna ambiciozno napovedal, da po osamosvojitvi Slovenije proračun še nikdar ni bil oblikovan na tak način kot tokrat, se pravi: z jasno izoblikovanimi prioritetami in ne z enostavnim indeksiranjem ministerstev. Tako je predsednik vlade na prvo mesto postavil tehnološki razvoj kot podlago za povečanje gospodarske uspešnosti, na drugo mesto aktivno politiko zaposlovanja, nadalje kmetijstvo in paket prilagajanja Evropski uniji, regionalni razvoj in slednjič obrambno sposobnost države in prilagajanje standardom Nata. Vendar na žalost v samem proračunu tem prioritetam ne sledijo ustrezne finančne podpore. Izjema sta le dva segmenta: kmetijstvo s faktorjem 1,395 in delno obramba s faktorjem 1,127. Še najbolj slikovito se je o proračunu za simbolno leto 2000 v enem izmed televizijskih nastopov izrazil dr. Franjo Štiblar, ki je dejal nekako tako, da imata v tej državi prioriteto kmetijstvo in obrt s pobožno željo po dobrem turizmu.
Če podrobneje pregledam porast proračuna v posameznih ministrstvih, katerih delo spremljam kot član posameznih matičnih odborov, lahko ugotovim, da je stanje zaskrbljujoče. Ministrstvo za znanost in tehnologijo, ki je s tehnološkim razvojem postavljeno kot prva prioriteta, ima indeks 105,4. Ministrstvo za kulturo ima indeks 106,4; ministrstvo za šolstvo in šport celo nekaj odstopa, 110,73; ministrstvo za okolje in prostor 104,8; ministrstvo za promet in zveze 106. In če na koncu dodam še ministrstvo za gospodarstvo z indeksom 101, potem je jasno razvidno, da so vsa imenovana ministrstva pod povprečnim indeksom za celotni proračun, ki znaša 109,88. Rahla izjema je torej samo ministrstvo za šolstvo, ki je za slabo točko nad povprečjem.
Naj mi bo na tem mestu zato dovoljena sodba, da proračun ni razvojno naravnan. Zaostajanje na področju znanosti, raziskovalne dejavnosti, tehnološkega razvoja, izobraževanja in kulture niso dobra popotnica na prehodu v novo stoletje. Prav tako je očitno, da gospodarska preobrazba, prometna in telekomunikacijska infrastruktura ter urejanje prostora in varstva okolja na prehodu iz industrijske v postindustrijsko oziroma informacijsko družbo, s katero se soočajo razvite države, niso prioritete v Sloveniji. Vlada je sicer izpostavila prioriteto tehnološkega razvoja slovenskega gospodarstva, kar je nujno, saj so zelo alarmantni podatki, da ima danes naše gospodarstvo komaj 160 razvojnih raziskovalnih oddelkov s 1400 strokovnjaki. Pred letom 1990 pa je bilo gospodarstvo kar s 4000 razvojnih inženirjev in raziskovalcev. Toda 3 milijarde tolarjev za tehnološki razvoj v letu 2000 so rezervirani v tako imenovani B bilanci proračuna. Ta sredstva naj bi se zagotavljala iz kupnino od prodaje državnega premoženja, kar pa ni najboljša rešitev in je po vrhu vsega še dokaj negotova. Dober gospodar namreč ne razprodaja svojega premoženja, zato je tudi realizacija tako imenovanega tehnološkega tolarja na tem segmentu zelo vprašljiva.
Zgolj 5%-na nominalna rast sredstev za znanost in razvoj ne pokriva niti inflacije in dodatnih stroškov iz naslova davka na dodano vrednost. Nacionalni raziskovalni program je predvideval 10%-no realno rast proračunskih sredstev za raziskovanje in razvoj, zato nekajletno neizvajanje nacionalnega programa navaja na ugotovitev, da je področje znanosti in tehnologije med največjimi poraženci v predlogu proračuna. To dejstvo potrjuje tudi poglobljena analiza našega nekdanjega poslanskega kolega Borisa Soviča, ki je pod drobnogled ob lanskoletnem proračunu vzel obdobje od leta 1991 do 1999 in če temu obdobju dodamo še leto 2000, potem je v tem 10-letnem obdobju delež za znanost, razvoj in tehnologijo v bruto družbenem proizvodu najnižji. Predlagatelj proračuna bi moral zagotoviti in ohraniti vsaj 250 mladih raziskovalcev letno in zanje zagotoviti ustrezno financiranje.
Nadalje bi bilo potrebno zagotoviti normalno ceno raziskovalne ure, ki danes za 12% zaostaja - pazite! - zaostaja za ceno uradnikov v državni upravi. Prav tako je zaskrbljujoče zaostajanje financiranja nabave raziskovalne opreme, da ne govorim o tem, da proračun ministrstva za znanost in tehnologijo obremenjujejo razne članarine od UNESCA in petega okvirnega programa Evropske zveze ter celo financiranje nekaterih uradov, ki so izrazito vladne ustanove in bi morali biti izločeni iz tega ministrskega resorja. In nenazadnje je tu še stalnica, ki jo slišimo skoraj vsako leto ob obravnavi proračuna, torej nezadostno sofinanciranje akademske mreže Arnes.
Spoštovani zbor. Vlada Republike Slovenije je simbolno leto 2000 razglasila za leto kulture in za Prešernovo leto, kar je lepo in prav. Na tem mestu bi rad zato opozoril na izvajanje zakona o kulturnem tolarju, kot mu na kratko popularno rečemo. Dejstvo je, da vlada zavestno ne izvaja zakonov, ki so bili sprejeti v državnem zboru. Ko smo meseca julija na matičnem odboru obravnavali realizacijo zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi, je minister zapisal, da bo za štiri programske sklope, za knjižnice, investicije v javne zavode, za ljubiteljsko kulturo in za obnovo kulturnih spomenikov, predlagal 4 milijarde in pol tolarjev, kot bi bilo za leto 2000 potrebno, če bi hoteli zakon o kulturnem tolarju v celoti izpolnjevati. Če pogledamo številke, ki so zapisane v predlogu proračuna, je za knjižnice namesto 487 milijonov v proračunu zagotovljenih 176 milijonov; za investicije v javne zavode namesto 2 milijard 75 milijonov milijarda 110 milijonov tolarjev; za ljubiteljsko kulturo namesto 230, komaj 83 milijonov tolarjev ter za spomenike oziroma obnovo najkvalitetnejše kulturne dediščine v državi namesto milijarde 782 milijonov le 702 milijona tolarjev. To pomeni komaj 48% izvajanje zakona o kulturnem tolarju.
Pred zelo velikim problemom pa sta se vlada in kulturno ministrstvo znašla po nedavni odločitvi ustavnega sodišča Republike Slovenije, ki je razveljavilo 27. člen novele zakona o financiranju občin, ki smo jo sprejeli lansko leto nekaj mesecev pred lokalnimi volitvami - poudarjam, pred lokalnimi volitvami. Takrat sem ostro nasprotoval prenosu financiranja zavodov s področja kulture z državne na lokalno občinsko raven. To se je namreč zgodilo brez soglasja prizadetih občin. Nekaj upanja, da ta člen ne bi bil sprejet, je bilo vse dotlej, dokler iz tega predloga nista bila izvzeta Cankarjev dom v Ljubljani in Slovensko narodno gledališče v Mariboru, potem je zanimanje za usodo preostalih kulturih zavodov nenadoma usahnilo. Nedopustno je, da se je tak sistemski poseg v kulturno zakonodajo dosegel z vložitvijo amandmaja na novelo zakona o financiranju občin. Vlada bo morala v najkrajšem možnem času predlagati, kako razrešiti situacijo kulturnih zavodov, ki so se ob odločbi ustavnega sodišča znašli v popolnoma nepredvidljivi situaciji.
Sindikat vzgoje, izobraževanja in znanosti ugotavlja alarmantna gibanja na področju plač, še posebej v dejavnosti knjižnic, arhivov, muzejev in zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine. Razmerje do povprečne bruto plače v Republiki Sloveniji je v teh dejavnostih od leta 1991 do letos padlo s 121,2 na vsega 112,2. Leta 1998 se plače sploh niso povečale, letos pa vsega skupaj na 1 promilo.
Spoštovani zbor, če grem še na drugo področje, ki ga pokrivam v enem izmed matičnih odborov, potem lahko ugotavljamo, da je šolanje vseh generacij, od osnovne šole do visoke šole in univerzitetnega študija, da seveda ne govorim o podiplomskem študiju, iz leta v leto dražje in vedno bolj nedostopno širšemu krogu mladine. Vsi tako imenovani socialni podporniki izobraževanja so v primerjavi s povprečnim porastom sredstev ministrstva za šolstvo in šport, ki znaša 110,73 postavljeni pod to mejo. Regresiranje prevoza ima indeks 106,3, subvencije za šolo v naravi imajo indeks 105,9, regresirana prehrana učencev in dijakov ima indeks 106,7, štipendije 108,1 nakupi učbenikov 108,6, gradnja študentskih domov celo 102,5, postavke dijaških domov pa sploh nisem našel v predlogu proračuna.
Po mnenju poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov je tako imenovani socialni podpori izobraževanja slovenskih učencev in dijakov in študentov namenjenih premalo sredstev. Ministrstvo za šolstvo tudi s simboličnimi 4 milijone tolarjev podpira pilotni projekt visokošolskega študija na daljavo. Že samo zaradi ugotovitve ministrstva, da ta oblika študija predstavlja eno najcenejših oblik pridobivanja znanja in izobrazbe, je treba to dejavnost izdatneje podpreti.
Na koncu spoštovani kolegi in kolegice še žalostna ugotovitev, da so se pričakovani pozitivni učinki tako imenovanega pariškega kredita za investicije v šolstvo, skoraj v celoti porazgubili. Zato bi bilo prav, da nas ministrstvo za šolstvo seznani s terminskim in finančnim planom uresničevanja tega zakona. Vlado pa pozivam naj se izjasni ali je s tem zakonom sploh mislila resno? Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod Bevk. Besedo dajem kolegu Janku Vebru. Pripravi naj se Branko Kelemina.
JANKO VEBER: Hvala za besedo in lep pozdrav vsem. V razpravi o predlogu proračuna Republike Slovenije za leto 2000 želim opozoriti predvsem na naslednje pomanjkljivosti, če jih lahko tako imenujem tega proračuna.
Predvsem na nerealno višino proračuna in primanjkljaja, potem na povečanje sredstev na področju kmetijstva, brez ustreznih zakonskih podlag in nacionalnega programa, ki bi utemeljeval to potrebo in omogočal učinkovit nadzor porabe, ter na nazadovanje oskrbe prebivalstva s stanovanji, predvsem na področju socialnih in neprofitnih stanovanj. Glede same višine proračuna in da je ta višina proračuna previsoka, nerealna želim utemeljiti predvsem na dveh postavkah, in sicer gre za dejstvo, da se davki na plačilno listo in delovno silo v višini 60 milijard 855 milijonov zbirajo v preveliki višini. Saj gre za porast 13,3%. Vpliv oziroma tak način pobiranja davkov za ustvarjanje prihodka proračuna pa seveda zmanjšuje konkurenčnost našega gospodarstva, predvsem pa obremenjuje plače v Sloveniji, saj so plače v Sloveniji zaradi tega med najvišje obremenjenimi v Evropi. Vse to seveda ni dobra popotnica za uspešno gospodarsko rast in seveda za hitrejši razvoj Slovenije, zato bi predvsem na prihodkovni strani proračuna vendarle morali izoblikovati drugačno davčno politiko, ki bi razbremenila gospodarstvo, ne pa povečevala davčne obremenitve na plačilni listi in s tem seveda tudi zmanjševala konkurenčno sposobnost gospodarstva. Po drugi strani pa seveda že velikokrat slišimo, kako smo nekonkurenčni ravno zaradi visokih plač.
Naslednja pomanjkljivost previsokega proračuna pa se mi zdi, da je v tem, kajti proračunski primanjkljaj 39,1 milijarde seveda ni realen, kajti sredstva, ki so sicer namenska in se združujejo na podlagi zakona o bencinskem tolarju v proračunu, se ne namenjajo za izgradnjo avtocest, ampak za pokrivanje ostalih proračunskih potreb, kar pomeni, da pokrivamo tudi nekatere potrebe znotraj tega proračuna s strogo namenskim denarjem in če tega ne bi počeli, bi bil primanjkljaj vsaj še za 10 milijard višji, kolikor približno se bencinskega tolarja prelije v druge programe. V tem obdobju, ko seveda mogoče še vse te obveznosti in zapadlosti že najetih kreditov še niso obvladljive, je to sicer možna rešitev, vendar v perspektivi to zagotovo ne bo več možno. Dejstvo pa je, da je zaradi tega primanjkljaj seveda realno višji kot je prikazan v tem proračunu.
Naslednje področje, za katerega sem v uvodu navedel, da je ravno tako vprašljivo pri oblikovanju tega proračuna, je področje kmetijstva. Dejstvo je, da izredno povečanje oziroma največje povečanje zasledimo ravno na tem področju, žal pa ugotavljamo, da se v dokumentaciji oziroma v predlogu proračuna pojavljajo različni izrazi oziroma programi, ki naj bi bili podlaga za pripravo tega proračuna in seveda tudi za črpanje proračunskih sredstev. V obrazložitvi ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano lahko zasledimo naslednje programe. Nacionalni program razvoja kmetijstva, živilstva, gozdarstva in ribištva, ki ga državni zbor doslej sploh ni obravnaval in ga seveda tudi ni sprejeli ter ga tudi seveda v parlamentu kot takega ne poznamo, torej sprejemamo na področju kmetijstva tudi že zaradi tega povsem na pamet odločitve, kako in koliko sredstev naj bi šlo na področje kmetijstva. Naslednji program, ki ga zasledimo, je izvedbeni program reforme kmetijske politike. Tudi s tem programom se v državnem zboru nismo seznanili in je neznan dokument. Naslednji program, ki ga uporablja v obrazložitvi ministrstvo za kmetijstvo je strategija razvoja slovenskega kmetijstva, to je sicer program, ki ga je moč zaslediti tudi v parlamentu in je tudi edini, na katerega se mogoče da opreti. Najbolj zaskrbljujoč pri vsem tem pa je zagotovo program ministrstva, ki je med drugim tudi podlaga za razdelitev proračunskih sredstev, tega programa pa, kot smo tudi izvedeli na odboru za kmetijstvo, nima ne vlada ne ministrstvo v tej fazi, ko se pogovarjamo o proračunu, je pa pogoj za delitev sredstev proračunskim porabnikom.
Vse to mislim, da zelo jasno podkrepljuje tudi že dane očitke v primeru interpelacije proti ministru Smrkolju, ko se je vendarle poskušalo s strani ministra prikazati, da je na tem področju vse v redu, da so vsi potrebni zakoni sprejeti, da se izvaja program učinkovito in da seveda obstaja učinkovit nadzor. Vsi ti dokumenti, ki sem jih navedel, pa seveda jasno kažejo na to, da v tem ministrstvu seveda ni mogoče zagotoviti transparentnega programa za izvedbo reforme kmetijske politike, še manj pa seveda pozneje za nadzor trošenja teh sredstev.
Če že poskušamo poiskati program, ki bi seveda na tem področju bil, program, ki ga je obravnaval parlament in seveda tudi iskali zakone, na podlagi katerih bi lahko oblikovali proračun na področju kmetijstva, se za velik del Slovenije lahko opremo pravzaprav na zakon o varstvu okolja ter na nacionalni program varstva okolja. Dejstvo namreč je, da vsi nacionalni programi pri razvoju kmetijstva, ki sem jih omenjal, pač niso primerna podlaga za obravnavo v parlamentu, kajti ni sprejet zakon o kmetijstvu. Zakon o kmetijstvu je tisti, ki bi dal podlago za obravnavo vseh potrebnih programov in seveda dal potrebne usmeritve za razvoj kmetijstva v Sloveniji.
V procedurah državnega zbora v tem mandatnem obdobju pa smo se srečevali predvsem z zakonom o kmetijsko-gozdarski zbornici, o spremembi zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije, ki pa seveda ne rešujejo stanja v kmetijstvu, ampak so predvsem namenjeni pridobivanju nekih dodatnih sredstev za programe, ki jih, kot ugotavljamo, ni nikjer natančno opredeljenih in seveda tudi predvsem za to, da kmetijsko-gozdarska zbornica pripravi ustrezno število služb po izteku tega mandata.
In, ko sem že začel z utemeljevanjem, kje je tisto področje, kamor bi, denimo, velika večina sredstev pri ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano vendarle dobila tudi zakonsko podlago, je to podlago možno najti - ponavljam - v zakonu o varstvu okolja ter nacionalnem programu varstva okolja. Gre za 30 odstotkov Slovenije, površine slovenske države, ki je opredeljena v nacionalnem programu kot območja z omejeno možnostjo gospodarjenja in seveda tudi z nekimi posebnimi pogoji, ki vladajo na teh območjih, za razvoj. In ko pogledamo reformo, program reforme kmetijstva in živilstva, ki smo ga v vednost dobili v parlament, lahko ugotovimo, da drugi steber te reforme govori o tem, da predstavlja najkorenitejši zasuk v kmetijski politiki in zajema uvedbo neposrednih plačil na hektar, tako imenovane Eko 0, Eko 1, Eko 2 in Eko 3. Plačila z oznako Eko pomenijo, da poudarja njihovo tržno nevtralnost in preusmeritev kmetijske politike k podporam okolju prijaznega kmetovanja. Posamezna plačila imajo različne funkcije in namene, in tudi posamezen pridelovalec lahko kombinira in sešteva plačila. To zasledimo v cilju drugega stebra reforme kmetijske politike.
Tudi če preberemo, kaj naj bi pomenil Eko 0, gre za neposredna plačila na hektar v različni višini, v odvisnosti od rabe površin, ali gre za travinje ali njive, trajne nasade in podobno, v skladu z minimalnimi okoljevarstvenimi kriteriji. Neposredna plačila naj bi uvedli kot dohodkovno izravnavo v povezavi z liberalizacijo cen. Kaže jih tudi razumeti kot splošno podporo poseljenosti in kulturni krajini. Razlaga pri Eko 1 govori o tem, da gre za podpore na območjih z omejenimi dejavniki proizvodnje, harmoniziranja s politiko Evropske unije. Delitev območij po tipologiji Evropske unije je nujna, gre pa za neposredno sofinanciranje iz skladov Evropske unije. Osnovni namen je zopet izravnava stroškov zaradi težjih razmer za pridelavo in prek tega zopet podpora poseljenosti in ohranjanju kulturne krajine.
Pri programu Eko 2 zopet lahko zasledimo, da gre za posebne programe vzdrževanja in ohranjanja kulturne krajine. Lokalne skupnosti za dele svojih območij z značilnimi krajinskimi tipi pripravijo posebne programe podpor. Posebno pozornost bodo uživali tudi programi pomoči na vodovarstvenih območjih ter programi podpore v narodnih in regionalnih parkih. Programi morajo biti strokovno usklajeni in verificirani ter potrjeni s strani občinskih svetov in ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Posebne podpore kulturni krajini in preprečevanju zaraščanja - gre seveda za programe, ki se sofinancirajo s strani občine in države ter za programe, ki se sofinancirajo s strani programa SAPARD, kar pa je tudi mednarodna pomoč.
Pri programu Eko 3 govorimo o tem, da gre za podpore okolju prijaznejšim postopkom kmetovanja, in tudi tu se sklicujemo na možnost sofinanciranja s strani mednarodnih sredstev, sredstev SAPARD-a.
Če želimo izvajati kmetijsko politiko na tem področju, dejansko imamo zakonsko podlago v zakonu o varstvu okolja ter nacionalnem programu varstva okolja, hkrati pa tudi podlago, da resnično lahko v pogajanjih z Evropsko unijo, ko se pogajamo o tem, koliko sredstev naj bi vsi ti programi za ohranjanje kulturne krajine in poseljenosti znašali, lahko zelo jasno povemo, da je te programe parlament že obravnaval, sprejel in da je možno koristiti ta sredstva. Žal se ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ne poslužuje teh dokumentov, kajti v njihovi razlagi proračuna ne zasledimo teh dveh dokumentov, ki jih navajam, da so zakonska podlaga za izvajanje velikega dela proračuna ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
Kot dodatek k temu, da gre za nerealna pričakovanja pri tem ministrstvu, je tudi to, da agencija za kmetijske trge, ki naj bi zaživela šele junija leta 2000, sploh še ne bo usposobljena za to, da bo lahko vse te mednarodne pomoči tudi sprovedla na slovenski trg oziroma do slovenskega kmeta. Torej gre za povsem nerealno načrtovan proračun na tem področju, saj s tako razlago in na tak način, kot je pač predviden s strani ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano.
To, kar je pa seveda tudi izredno zanimivo in kar lahko zasledimo v razlagi proračuna za kmetijstvo, pa je seveda način pridobitve sredstev. Že hiter pregled poračunskih postavk pokaže, da je osnova za način pridobitve sredstev uporabnikov proračunskih sredstev podlaga program ministrstva. Gre za program, ki ga danes ministrstvo nima, gre za program, ki ga verjetno da ne bo imelo tudi v tistem trenutku, ko bo potrebno ta sredstva razdeljevati in gre za povsem netransparenten dokument, ki nenazadnje, trdim, tudi sploh ne obstaja. Gre pa za zneske, ko jih sešteješ in proračunske postavke, ki imajo pogoj za način pridobitve sredstev program ministrstva, kaže na to, da gre za zneske prek 2 milijard tolarjev. Konkretno kar sem uspel na hitro sešteti gre za 2 milijardi in 34 milijonov tolarjev, ki se bodo delila na podlagi programa ministrstva za kmetijstvo, ki ga ni danes in ga ne bo jutri, ko se bodo ta sredstva tudi delila.
Vse to dejansko utemeljuje naša opozorila, da gre za način pridobitve sredstev uporabnikov, ki bo netransparenten in pogojen z najbrž da samovoljo tistih, ki bodo znotraj ministrstva za kmetijstvo odločali o delitvi teh sredstev. To pa zagotovo ni v skladu z načeli oblikovanja proračuna in tudi sicer trošenja proračunskih sredstev.
Temu je prisluhnil tudi odbor za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ki je obravnaval ta proračun in tam je bil tudi oblikovan dodatni sklep, ki govori o tem, da ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano v skladu s 141. členom poslovnika državnega zbora predlogi državnemu zboru program, na podlagi katerega je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano pripravilo predlog proračuna za leto 2000 in na osnovi katerega bodo upravičenci lahko kandidirali za pridobitev proračunskih sredstev v letu 2000. Seveda bom tak dodatni sklep tudi podprl, kajti mislim da državni zbor vendarle mora biti seznanjen z dokumenti, ki bodo podlaga, ki so podlaga za pripravo in ki bodo podlaga za izvajanje proračuna. Žal pa niso bili sprejeti nekateri drugi sklepi na tem odboru, ki pa so ravno tako bili oblikovani v to smer, da bi bil parlament seznanjen tudi z ostalimi programi, ki sem jih že v uvodu navajal. Žal pač odbor ni izglasoval tega sklepa in tako danes pravzaprav razpolagamo z izredno pomanjkljivimi podatki, kako je ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano sploh oblikovalo svoj predlog proračuna.
Naslednje področje v tem proračunu, ki je izredno skromno in mislim da tudi v vsem tem štiriletnem obdobju najbolj zapostavljeno pa je področje stanovanjske politike. Gre za dejstvo, da na področju stanovanjske politike zelo zaostajamo. Ni niti sprejet nacionalni program, ki je v proceduri že dolgo. Šele pred kratkim smo lahko zasledili v Poročevalcu državnega zbora, da je pripravljen osnutek za oziroma predlog za nadaljnjo obravnavo. Vendar, podatki, s katerimi že danes razpolagamo na tem področju, kažejo na to, da je, da so razmere izredno kritične. Kajti sprememba stanovanjske ureditve v letu 1991, je na to področje vgradila tržne zakonitosti, vendar pa se je pokazalo, da je vsaj v naših pogojih stanovanje še vedno v veliki meri tudi socialna kategorija. Predvsem za določen krog prebivalstva, zato je eden glavnih ciljev, ki ga bo potrebno doseči, zagotoviti večjo pomoč, zlasti rizičnim skupinam prebivalstva. Skupine prebivalstva, ki jih lahko uvrstimo med rizične, so deložiranci iz stanovanj, nezaposleni, zlasti mladi, ki po končanem šolanju ne dobijo zaposlitve in tisti zaposleni, ki se nenadoma znajdejo brez zaposlitve, ostareli in bolni brez zadostnih sredstev za preživljanje, brezdomci in seveda socialni upravičenci.
Podatek, da je trenutno v državi registriranih 7000 potreb po socialnih stanovanjih, je zaskrbljujoč, vsaj opozarja na to, da se je dostopnost do stanovanj za socialno šibko populacijo bistveno zmanjšala. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da je trenutna neprofitna najemnina, ki po ekonomskih kazalcih še ne pokriva vseh stroškov, za mnoga gospodinjstva že sedaj preveliko breme. Ker je vstopni cenzus družin za pridobitev pravice do subvencije najemnine preoster, je v letu 1996 prejemalo subvencijo le okrog 2100 družin, v povprečnem znesku okoli 6000 tolarjev. Tudi sicer, če poskušamo se poglobiti v predlog spremembe stanovanjskega zakona, ki je v proceduri državnega zbora, ki predvideva postopno odvedbo stroškovne najemnine, je in naj bi tudi v strukturi zagotavljal potrebna sredstva za tekoče in investicijsko vzdrževanje ter zagotavljal ekonomičnost naložb. Seveda lahko ugotovimo, da bo ta predlog zakona, ki ga oblikuje ministrstvo za okolje in prostor, še poslabšalo razmere na področju stanovanj in seveda še zaostrilo socialne razmere.
To zagotovo ni cilj, ki bi ga zagovarjali pri razvoju stanovanjske politike v naši državi, vendar žal, ko pogledamo predlog proračuna za leto 2000 na področju oskrbe prebivalstva s stanovanji, ugotovimo naslednje, tudi če citiram razlago: "Proračunska sredstva, namenjena za dokapitalizacijo stanovanjskega sklada Republike Slovenije, se v letu 2000 namenjajo za kreditiranje gradnje neprofitnih stanovanj ter za ugodna stanovanjska posojila fizičnim osebam, na novo pa se predvideva kreditiranje občin za izgradnjo socialnih stanovanj." Vse lepo in prav, če bi seveda tudi znesek dokapitalizacije stanovanjskega sklada bil resnično tak, ki bi omogočal izvedbo takšnega reševanja socialnih stanovanj in neprofitnih stanovanj. Vendar ugotovimo, da gre za vsega 297 milijonov in 400 tisoč tolarjev sredstev, s katerimi se seveda ne bo rešilo niti dosedanje stanje na področju stanovanj, kaj šele zagotavljalo kreditiranje občin za izgradnjo dodatnih socialnih stanovanj. Torej povsem zgrešen ukrep, pravzaprav smešen in mislim, da je to področje tisto, ki je v Sloveniji v teh letih dejansko najbolj zapostavljeno in da v tem proračunu kot je oblikovan za leto 2000, še nikoli ni bilo tako neresnih zneskov za reševanje tako pomembne problematike, kot je stanovanjska politika oziroma oskrba prebivalstva s stanovanji. Zato mislim, da v nadaljevanju nadaljnjih postopkih proračuna za leto 2000 bo treba spremeniti tako usmeritev proračuna za leto 2000 in zagotoviti bistveno več sredstev za oskrbo prebivalstva z stanovanji. Da pa tudi ti zneski, ki so sicer nekako predvideni za reševanje neprofitnih stanovanj na podlagi kreditiranja občin niso dobra oblika reševanja stanovanjske politike, potrjuje dejstvo, da eden od pomembnih nacionalnih programov, ki je že v teku, v velikem zagonu in h kateremu pristopajo mnoge občine, gre za program izgradnje osnovnih šol - govori o tem, da so mnoge občine že do sedaj zadolžene do zakonsko omejenih limitov, in da bo nemogoče najemati nove kredite za to, da boš reševal recimo socialna stanovanja in še manj, da boš lahko zagotavljal nek dodatne svež kapital iz občinskega proračuna za reševanje socialnih stanovanj. Tudi to kaže in potrjuje nekako popolno neusklajenost med planiranji posameznih ministrstev, ki očitno planirajo vsaka samostojno za svoje področje, ni pa nikogar, ki bi uskladil očitno vse te želje, in jih usmeril v neko učinkovito porabo proračunskih sredstev in tudi učinkovit razvoj vseh programov v naši državi. To je samo eden od konkretnih primerov, ki kaže na to.
Drugi konkretni primer je tudi ta, da denimo ministrstvo za obrambo Republike Slovenije sprejme zakon o obvezni izgradnji zaklonišč znotraj oziroma tudi v šolskih objektih, hkrati pa ugotovimo, da na proračunski postavki ministrstva za obrambo Republike Slovenije za izgradnjo zaklonišč, razen v naslovu, ki tudi govori o tem, da zagotavlja to ministrstvo sredstva za izgradnjo zaklonišč tudi v šolskih objektih, ne zasledimo potrebnih sredstev niti za nujno izgradnjo zaklonišč, kaj šele za zaklonišča, ki so pogojena pri osnovnošolskih objektih. In kdo bo prevzel zopet breme za tako neusklajenost med ministrstvi. Seveda se zopet pojavlja občina kot tista, ki mora prevzeti to obveznost. Vendar se moramo tudi ponovno vprašati - od kje?
K temu lahko dodamo tudi še prej opisano neusklajenost med ministrstvom za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter ministrstvom za okolje in prostor. Namreč že prej sem navajal, da je ministrstvo za okolje in prostor ima zakonsko podlago za izvajanje tudi kmetijske politike vsaj na površini 30% Slovenije. Vendar očitno ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ni pripravljeno sodelovati z ministrstvom za okolje in prostor ter seveda tudi učinkovito izvesti te programe.
To kaže na to, da resnično ne moremo pričakovati, da bodo sredstva, ki so namenjena v proračunu v leto 2000, učinkovito uporabljena in da bo seveda proračun za leto 2000 pripomogel k učinkovitemu razvoju Republike Slovenije. Žal, iz navedenih podatkov tega ni moč razbrati. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Veber. Besedo dajem Branku Kelemini. Pripravi naj se gospod Potrč.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa, za besedo. Spoštovani podpredsednik! Cenjeni državni zbor! Predstavniki vlade! Najprej moja definicija predloga proračuna za leto 2000 in sicer, predlog proračuna za leto 2000 je odkrit napad nenormalne koalicije na samostojnost in neodvisnost države Republike Slovenije in njenih državljanov. Ta napad tako rekoč traja od prvega proračuna tega sklica državnega zbora. Če se spomnite prvih razprav v tem državnem zboru pod tem sklicem, se je takoj začelo govoriti o velikih potezah, o velikih varčevalnih ukrepih, o razvojni naravnanosti v gospodarskih in razvojni naravnanosti gospodarskega in razvojnega sektorja. Skratka, cel kup velikih besed, ki trajajo še danes, vseh teh ukrepov pa seveda ni bilo. In ta napad na samostojnost in neodvisnost države se je dejansko z vsakim novim proračunom stopnjeval. S proračunom 2000 pa je dejansko dosegel višek in stopnjo, na kateri je potrebno reči NE. Kajti s takšnim predlogom proračuna - po moji oceni - vse poti vodijo k dejstvu, da koalicija ali pa del koalicije želi s finančnim in gospodarskim zlomom zrušiti pravni red te države in ga potem potisniti nazaj v balkanski kotel.
Nič, popolnoma nič ne pomagajo opozorila domačih strokovnjakov, bankirjev, finančnih strokovnjakov - če samo omenim naivno zaupanje gospoda Arharja v ta državni zbor - cele vrste ekonomistov, gospodarstvenikov njihove zbornice, podjetnikov, obrtnikov in njihove zbornice, znanstvenih ustanov in strokovnjakov, sindikatov državnega, sveta itn. Torej, celotna vesoljna Slovenija opozarja, da tako naprej več ne gre.
Sedaj mi seveda povejte, spoštovani, kaj sedaj to torej pomeni? Ali to pomeni, da so Drnovšek in Podobniki najpametnejši celotne vesoljne Slovenije in vseh njenih potencialov? Ali to pomeni, da so se ti najedli z veliko žlico vse vesoljne pameti, vsi ostali v Sloveniji, ki razmišljajo drugače, pa so neumni? Nič ne pomagajo torej vsa ta opozorila, ki so bila izrečena v vseh teh treh letih oziroma odkar sprejemamo proračune v tem sklicu državnega zbora, niti ne pomagajo ta opozorila v tem obdobju pri predstavitvi proračuna za leto 2000. Ne pomagajo opozorila ne zdravstvene blagajne, ne pokojninske, kot vidimo, kot je bilo že danes predstavljeno, krediti, zadolžitve naraščajo, vračila bodo v naslednjih letih naraščala, birokracija se širi in šopiri vedno bolj, Drnovšek pa seveda proračun razglaša za uspeh stoletja nenormalne koalicije.
Nič oziroma popolnoma nič tudi ne pomagajo opozorila iz Bruslja. Če samo omenim, kar je zapisano tudi v memorandumu, da je v poročilu svetovne konkurenčnosti, ki ga je pripravil inštitut za razvoj managementa iz Luisiane za svetovni gospodarski forum, bila Slovenija uvrščena na 40. mesto med 47. državami, in da je za delovanje vlade, se pravi, kjer se meri državna učinkovitost, vmešavanje države v vse posle, predvsem v gospodarstvo, vladni izdatki, pravna varnost in tako naprej, Slovenija dobila najnižjo oceno in pristala na zadnjem mestu. Torej, tudi vsa ta opozorila ne pomenijo popolnoma nič.
Vendar tudi to še ni najslabše. Najslabše dejansko je, da je vehemenca in samozadovoljstvo ter odločnost, s katero vsi odgovorni v tej državi razlagajo, da je vse dobro, optimalno, neizbežno, pričakovano - mislim, da se spomnite strokovnjaka, za katerega so vsa opozorila evropskih institucij, takšna ali drugačna, negativni odzivi, pričakovana, vse je v mejah normale, vse je razumno (mislim, da poznate tega izrednega strokovnjaka in, po moji oceni, tudi še kaj več, da ne bom omenjal, vem pa, da veste, za koga gre). Vsi trdijo, z gospodom Drnovškom na čelu, da bolje, kot je, v tej državi ne more biti, da vlagajo vse napore, da so za to kriva tudi določena zapletena razmerja v tej državi, da nas Evropa ne razume, da nam evropske institucije zavidajo naše razmere in so nevoščljive za to, da je pri nas tako v redu in vse tako dobro, in da ni treba pri nas popolnoma ničesar spreminjati, ampak izgleda, da bi bilo treba spremeniti in reformirati Bruselj, mi pa dejansko nimamo nobenih napak.
Prav zaradi vsega tega, kar je že bilo tukaj povedano in zaradi tega, kar je tudi zapisano v predlogu proračuna za leto 2000 in zaradi vseh nemogočih razmer, ki se v tej državi dogajajo, zato zaradi priprave tudi napada predlagatelja proračuna za leto 2000 na suvereno državo Slovenijo zavračam ta predlog proračuna, o njem ne bom razpravljal in v svojem imenu, v imenu delovnih ljudi in pa tudi vseh naprednih sil Slovenije zahtevam, da predlagatelj pripravi nov predlog proračuna za leto 2000.
Bolje proračun maja, ali sploh ne, kot pa da nas bo ta pripeljal v potop in uničenje države. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo dajem gospodu Miranu Potrču. Pripravi naj se Ivan Kebrič.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi. V svoji razpravi se bom omejil na nekaj vprašanj, povezanih z ekonomsko politiko, kakor jih po mojem drugače, kot pa je to razvidno iz nekaterih deklaracij, kažejo usmeritve in pa številke predvidene v državnem proračunu za leto 2000.
Najprej bi rad tudi sam rekel, da bi se mi zdelo pošteno in prav opozoriti na to, da je optimizem, s katerim je bil predstavljen ta državni proračun v našem državnem zboru, prevelik. Da stvari le niso tako zelo ugodne in dobre, kot je bilo to rečeno. Glavni poudarki, predstavitve tega proračuna so namreč bili, da je proračun bolj varčevalen kot doslej, da ima jasne razvojne prioritete in da zagotavlja naš uspešen razvoj. Menim, da so takšne ocene najmanj zelo pretirane, da ne rečem, da so neresnične in zavajajoče, ker uporabljajo nekatere primerjave, ki sicer to formalno omogočajo, ne kažejo pa resničnega stanja.
Kar zadeva opredelitev, zato da naj bi bil ta proračun varčevalen, je sicer formalno res, da je predvidena rast tako prihodkov kot odhodkov proračuna v primerjavi z lanskim letom nekoliko nižja, kot je predvidena rast bruto domačega proizvoda in da se zaradi tega tudi delež odhodkov, posebej pa delež prihodkov v bruto domačem proizvodu nekoliko zmanjšuje. Toda to je samo delček resnice in če se uporabi samostojno, postanejo tudi neresnica. Če se namreč ob tem pove, da tretje leto imamo deficit in planiramo deficit oziroma primanjkljaj ter če se ob tem pove in pokažejo primerjave s preteklimi leti, se ugotovi, da postaja naš obseg proračuna bistveno večji, kot je bil kdajkoli prej, razen v preteklem letu. Se pravi od preteklega leta gre res za stotinke za izboljšanje situacije, vendar za stotinke izboljšane ob tem, ko vemo, da je dejansko primerjalno z letom 1995 do leta 2000 realno bruto domači proizvod rasel za 17 koma 75%, da so proračunski prihodki v tem času rasli za 17 koma 49%, se pravi 10% več in da so odhodki rasli realno celo za 38,15%, se pravi dvakrat hitreje kot bruto domači proizvod. Če je mogoče to opredeliti kot veliko "štednjo", potem moram reči, da jaz trdim, da je takšna opredelitev nerealna, netočna in da je prav, da povemo, da to enostavno ni res.
Drugo, kar zadeva prioritete. Predstavljeno nam je bilo, da so v tem proračunu zelo jasno določene prioritete in to opredeljeno celo s številkami, da naj bi 57 milijard sredstev tokrat bilo jasno usmerjenih v prioritete, kmetijstvo, regionalni razvoj, potem deloma tudi v zaposlovalno politiko in podobno. Prvo, kar je treba povedati, je to, da če teh 57 milijard, če ob tem upoštevamo, kakšna bi bila normalna rast teh postavk, tako kot je sicer v povprečju proračuna predvidena, potem sploh ne gre več za 57 milijard, potem se to morda zreducira na dobrih 10 milijard pretežno v kmetijstvu.
In drugo, če gre, ker bom to področje posebej obravnaval, za področje zaposlovanja, potem se morda od skupaj prek 10 milijard, ki so na tej točki navedena kot velik dosežek, to zreducira iznad povprečja, morda na skupaj nekaj malega manj kot 3 milijarde tolarjev. 10 milijard tolarjev je 1%, nekaj manj od proračuna in 3 milijarde je nekaj manj kot 0,3% proračuna in to so vse te velike prioritete, iz katerih je mogoče trditi, kako je jasno proračun usmerjen.
In tretje, rečeno je, da proračun zagotavlja uspešen razvoj. Torej prav je povedati, da gospodarstvo ne misli tako, in prav je povedati, da gospodarstvo opozarja, da bo s takšnim proračunom uspešen razvoj izjemno težko zagotavljalo.
Še danes sem srečal člana državnega sveta in direktorja pomembne slovenske firme, ki je pretežni izvoznik, in to v zahtevni predelovalni industriji, ki me je opozoril na to, da če bo proračun sprejet takšen kot je, za njih to praktično pomeni ponovno dodatno oteževanje njihovega položaja in njihove proizvodnje. Opozoril me je, ne s kakšnimi posebnimi zahtevami, kaj moramo storiti, ampak recimo: Da je od junija do sedaj tečaj ostal nespremenjen, da se je v tem času tudi zaradi davka na dodano vrednost inflacija povečala za več kot 4 odstotke, da so se vsi stroški za njih povečali najmanj toliko, kar je imel največji vpliv DDV tudi na promet, na potne stroške, deloma tudi na povišanje plač in podobno. Rekel je: istočasno, seveda v Evropi, kamor oni pretežno izvažajo, tega ni bilo, istočasno se konkurenca povečuje in zahteve po zniževanju cen njihovih proizvodov so vsakodnevne - pravi - ni več kje vzeti. In na ta način govoriti o tem, da zagotavlja ta proračun uspešen razvoj, je verjetno težko in ni verjetno.
Posebej, če opozorimo na dejstvo, da smo pred leti, ko smo res zmanjšali prispevke posebej za pokojninsko zavarovanje, uvedli davek na plačilno listo. In da danes po štirih letih, od kar to imamo, ta davek na plačilno listo že predstavlja več, kot so bili pred leti znižani prispevki. Torej, večjo obremenitev gospodarstva, kot pa je bila tako imenovana razbremenitev takrat, ko smo prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje znižali. Res, da je razporeditev nekoliko drugačna, ker prej prispevki so bili linearni, tukaj pa so bolj obremenjeni s sredstvi podjetja, ki imajo nekaj nadpovprečne plače, ampak gospodarstvo je skupaj bolj obremenjeno kot je bilo pred tem. In ob tem, še vlada tudi za leto 2000 predvideva nadpovprečno hitro rast tega davka na plačilno listo v primerjavi s splošnim indeksom rasti.
Zato je, po moje, prav, brez velikih besed, na ta dejstva opozoriti in povedati, da obljube o, bi rekel, velikem varčevanju, o jasnih razvojnih prioritetah in o zagotavljanju uspešnega razvoja v tem proračunu niso argumentirane in predstavljajo bolj politične fraze za javnost kot pa neka realna dejstva.
Drugo, o čemer bi želel na kratko spregovoriti, je vprašanje politike zaposlovanja. Politika zaposlovanja naj bi bila eno od prioritet, kot jo je deklarirala vlada, tudi prek tega proračuna. Jaz bi, če bi bilo to res, seveda to vsestransko podprl, ker sem prepričan, da je ne glede na to, da se nam statistično v zadnjih mesecih nekoliko zmanjšuje delež brezposelnih in tudi statistično nekoliko bistveno manj povečuje delež zaposlenih, prek 120 tisoč brezposelnih v Sloveniji še vedno zelo, zelo resen problem, posebej če vemo, kakšen je delež trajno, ali pa dolgotrajno brezposelnih in da ti vedno manj imajo možnosti, da bi dobili zaposlitev.
Mislim pa, da bi bilo korektno od vlade, predvsem pa od ustreznih resorjev, da nam le dovolj jasno in odkrito povejo, kaj nekaj ugodnejši statistični kazalci povedo, ali pa kaj pomenijo. Jaz sem namreč prepričan, da število nezaposlenih v pretežni meri pada zaradi sprejetega zakona o zavarovanju, o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, po katerem smo zahtevali prisotnost vseh na domu za sprotno ugotavljanje, ali še nekdo izpolnjuje, ali ne izpolnjuje kriterijev nezaposlene osebe. In po parcialnih podatkih, ki jih dobivamo, pravim parcialnih, nas tudi statistika in resorno ministrstvo obvešča, da se vsaj 25 odstotkov tistih, ki v posameznem mesecu gredo iz evidence nezaposlenih, zmanjšuje na račun tega dejstva. Se pravi dejstva, da ni bil evidenčno prisoten, kar pomeni, da se statistična nezaposlenost res zmanjšuje, dejansko pa ne.
Prosil bi, da dobimo o tem konkretne podatke in navedbe, da ne bomo, bi rekel, "farbali" drug drugega. In zelo podobna je situacija pri nominalno povečani zaposlenosti. Tudi tukaj smo namreč spremenili statistične kategorije. Tiste, ki se zaposlujejo prek javnih del, smo naenkrat vključili v zaposlene in ker je teh že sedaj v Sloveniji tam cca. 5000, je naenkrat za približno toliko rasel procent zaposlenosti, ko hkrati vemo, da se v predelovalni industriji in industriji nasploh zaposlenost zmanjšuje in da imamo mogoče samo v upravi nekoliko višjo in nekaj med samozaposlenimi. Tudi to bi bilo konkretno in prav povedati. In zakaj? Zaradi tega, ker po mojem mnenju tudi politika za leto 2000 tako glede sredstev, ko tudi v delu, ki govori v, ki kaže, ki je pokazan v obrazložitvi tega dela, nič takšnega ne zagotavlja.
Res, nekaj pomembnejši napredek je narejen pri pospeševanju zaposlovanja invalidnih oseb in to kaže pohvaliti. Prav je, da bo še več kot doslej vključenih v javna dela in tudi to kaže pohvaliti. Teh oseb je skupaj, enih in drugih, približno 11.500 in tukaj se več ali manj resna aktivna politika zaposlovanja neha. Vseh ostalih, ki naj bi pomenili tako velik napredek v politiki zaposlovanja, je namreč, bi rekel, zelo malo, največkrat so določeni celo s trimestnimi številkami. Recimo: zaposlovanje s krajšim delovnim časom, bo omogočilo ohranitev 200 delovnih mest. Pospeševanje novega zaposlovanja pravi - s tem obsegom sredstev bo mogoče spodbuditi nastanek 800 novih delovnih mest in vključitev 500 delovnih mest v sklade dela.
In še kje bi se dalo našteti in to je ta, bi rekel, velika usmeritev na politiko zaposlovanja, pri čemer je prav povedati, da ne oporekamo dejstvu, da je priprava brezposelnih za zaposlitev koristna. Ampak koristna je samo, če rezultira tudi v dejanskem zaposlovanju. Če pa se mnogokrat osebe, ki so že leto, dve ali več brezposelne, vključuje v tečaje, v katerih naj se navadijo komuniciranja in lažjega pristopa k tistim, ki razpisujejo delovna mesta, ki jih ni, potem je to veste, bi rekel, predvsem trošenje sredstev za predavatelje, ne pa za to, da bi prišlo do povečanega števila brezposelnih. In to je glavna postavka v tem predlogu, saj bo v pripravo brezposelnih za zaposlitev vključenih okoli 35.000 brezposelnih, od tega na novo v letu 2000, 27.200. Glede na prej, kot 120.000 brezposelnih se mi zdi, da bi temu vprašanju le morali posvetiti nekaj več pozornosti.
Tretje. Rad bi vprašal, opozoril, bil kritičen do dela proračuna povezanega s politiko zdravstvenega varstva ali pa z zdravstveno politiko v naši državi. Naj najprej ugotovim, da program zdravstvenega varstva za vse, najprej do leta 2000, kasneje do leta 2004, še ni sprejet in da mi zdravstvene politike v državi nimamo. Res se je kdaj pa kdaj pojavila o tem tudi v javnosti kakšna trditev, državni zbor tega programa še ni sprejel. To je res, da ga ni sprejel. Samo predvsem je res, da ga ni sprejel zaradi tega, ker ga vlada vsak dan sproti spreminja ali pa prepozno predloži. In takrat, ko ga končno predloži in pove, da je usklajen z vsemi temeljnimi nosilci zdravstvenega varstva, se štirinajst dni kasneje ti temeljni nosilci zdravstvenega varstva javijo in povedo, da programa z njimi nihče sploh ni skupaj usklajeval, da so sicer res bili povabljeni na neko sejo, na kateri jim pa je bilo rečeno, da amandmajev ni in da pripomb na že predloženi tekst, ki ga je pripravila vlada, ni, ampak smejo to samo potrditi. V takem primeru se seveda ni mogoče čuditi, če še program zdravstvenega varstva ni sprejet, in ni mogoče za to kriviti državnega zbora, ampak predlagateljev, ki ga niso želeli, znali ali hoteli pripraviti.
Hkrati s tem je prav povedati, da se pa po, bi rekel na tiho, mimo določene politike dogajajo v zdravstvu kljub temu določene stvari, ki imajo za posledico, da se vedno bolj zmanjšujejo nekatere pravice, povečuje težka dostopnost do njihovega uresničevanja za določen krog ljudi, posebej tistih, ki nimajo dovolj sredstev, da bi se lahko odločili za samoplačniške ambulante, da se povečujejo razlike tudi regionalno, predvsem pa, da se vedno bolj povečuje tudi delež zdravstvenega varstva iz dopolnilnega zavarovanja in zmanjšuje tisti iz obveznega zavarovanja. Ob tem pa je prav opozoriti še na naslednje. Zavod za zdravstveno zavarovanje ob takem stanju tudi za letošnje leto predvideva primanjkljaj 9 milijard, kar sicer res skupno ni več kot približno 1,5% skupnih sredstev, vendar je 9 milijard. Ob tem pa prihodki realno rastejo za 0,8, odhodki za 3,7%. Toda ob teh 9 milijardah primanjkljaja se, kdor prebere obrazložitev in probleme financiranja zdravstvenega varstva, ugotovi še naslednje. Da bo samo v letošnjem letu, čeprav velja, vsaj kar zadeva zdravnikov, nov sistem plač že od 1. maja lanskega leta, za plače dano več 8 "koma" 2 milijardi. Da bo dano več 6 "koma" 4 milijarde na račun davka na dodano vrednost in da bo, če bo sprejet zakon o delovnih razmerjih in če bo za boleznine nad 20 dni, ne pa nad 30, če bomo bremenili zdravstveno zavarovalnico, da bo na ta račun 5 milijard več sredstev, vse to je mogoče reči dodatno, kar zadeva temeljnih programov za zavarovance kot pomanjkanje sredstev ali pa izguba, tega pa je skupaj že dodatnih 20 milijard, saj je skupaj 7,5%. Jaz bi rad jasen odgovor na to, kje bomo ob tako velikem primanjkljaju zagotovili enak obseg zdravstvenega varstva, ki je sicer deklariran. Če pa je politika te vlade, da na tiho še nadalje zmanjšuje kvaliteto in obseg zdravstvenega varstva, potem pa naj minister ali kdorkoli drugi pride in to tudi jasno pove. Iz proračuna in iz potrebnih sredstev za njegovo realizacijo bi se samo kaj takega dalo predvidevati.
In zadnje vprašanje je vprašanje pokojninskega varstva. Tudi tukaj je glede na proračun prav, da postavimo nekaj vprašanj oziroma da povemo, da so številke drugačne kot se deklarira politika. Politika se namreč deklarira kot približno enako zagotavljanje pravic in obsega pokojninskega zavarovanja kot doslej. Dejansko je pa tako, da je res, da pokojninska blagajna formalno izravnana v prihodkih in odhodkih za leto 2000, da pa se vleče primanjkljaj iz letošnjega leta v višini 16 milijard, kar znese približno 3% sredstev sredstev pokojninske blagajne.
Prav je povedati, da je v besedilu obrazložitve zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje napisano drugače, kot je vlada, vsaj v drugi obravnavi, ob spremembah in dopolnitvah zakona sama zatrjevala. Vlada nam v drugi obravnavi ni želela, ni znala, ne vem, povedati, kakšni bi bili eventualni učinki sprejetega zakona že v letu 2000. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje to jasno pove: učinki bi bili 20 milijard na račun drugačnega ali manj ugodnega usklajevanja pokojnin. To piše v gradivu, na račun novo sprejetega zakona.
Ob tem, ko se hkrati deklarira, da naj bi bila politika približno enaka, se iz pregleda podatkov, ki so dani za ta proračun, vidi, da naj bi realne bruto plače drugo leto rasle 2,5 odstotka, da naj bi se obseg upokojencev v drugem letu povečal za približno 1,5 odstotka in da naj bi se realna rast sredstev odhodkov pokojninske blagajne povečala samo za 0,8 odstotkov, kar pomeni, da bi bile pokojnine realno za približno 3 odstotke manjša usklajevanja, kot bi to veljalo za bruto plače zaposlenih.
Ali so sedaj ti podatki točni ali ne? Podatki so točni. Ali pomenijo razkorak z deklarirano politiko ali zavajanje vlade o tem, kako bo uspešno in kako bo enako v naslednjem letu, ne vem. Vendar, so pa neusklajeni med dejstvi, ki se jih da razbrati iz teksta, in med verbalnimi opredelitvami, ki jih vlada ob proračunu ali ob kakšnem drugem dokumentu, ki ga obravnavamo v državnem zboru, prinaša. Zato moram reči, da proračun, kot je predlagan, vsaj na teh, pa tudi na marsikaterih drugih postavkah ni sprejemljiv, ne vnaša nobenega - bi rekel - posebnega razvojnega optimizma in jasne gospodarske politike, zato ga tudi jaz ne bom podprl. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem Ivanu Kebriču. Pripravi naj se Zoran Lešnik.
IVAN KEBRIČ: Hvala, za besedo. Spoštovane, kolegice! Spoštovani, kolegi! Prav gotovo je, da se moramo najprej opredeliti in dogovoriti za okvir tega proračuna. Okvir pa sestavljata, če bi bil proračun na dohodkovni in prihodkovni strani usklajen, samo ti dve strani. Ker pa to v predlogu ni slučaj, se moramo dogovoriti, ali se strinjamo s tem primanjkljajem izpod okroglo 1 % družbenega bruto proizvoda. Če pogledamo sedaj posamezne strani oziroma te tri elemente, ugotovimo, bodisi optimistično, da je vse nekako v redu, ali pa pesimistično, kar izhaja iz mnogih razprav v tem parlamentu, ko smo pesimisti, ali bo dohodkovna stran, kakršna je planirana, tudi uresničena. Na odhodkovni strani sem prepričan, da bomo ob drugem branju poslušali želje in zahteve po določenih zvišanjih. Marsikdo pa ne bo vedel povedati, na čigav račun ali od kod naj vzamemo tisti denar, da bi njegovo željo po povečanju posamezne postavke izpolnili. Proračun se sestavlja in mu je vedno osnova najprej želja. Želja vseh tistih, ki bi želeli iz proračuna kot potrošniki dobiti taka ali drugačna višja ali še vedno višja sredstva. Želja je eno, realnost je drugo. Realna potreba je pa tisto, kar nekdo utemeljuje, da pač je to neobhodno zanj potrebno.
Ko pa pogledamo možnost realizacije teh, ne govorim več o željah, ampak o teh "realnih", pod narekovajem, "realnih potrebah", se moramo obrniti na dohodkovno stran. Na dohodkovni strani jaz osebno za ta predlog nisem pesimist. Moj optimizem temelji na osnovah, če bo ministrstvo za finance s svojimi institucijami, konkretno davčno upravo in pa inšpektorji, toliko efektno, da bo zagotovilo tiste predpostavke, s katerimi so planirali dohodkovno stran, menim, da je uresničljiva. Če bo ta uresničljiva in če bomo na odhodkovni strani res upoštevali določena stališča, sklepe, predloge za varčevanje za tisto, da se bo trošilo res konkretno samo toliko, kolikor je, prvič, planirano ali pa celo manj, če je planirano na določenih nerealnih predpostavkah, o katerih sem seveda že govoril v imenu poslanske skupine in tega ne bom sedaj ponavljal.
Na dohodkovni strani polagam ministrstvu za finance, pa konkretno mag. Gaspariju, na srce, da se loti zadev tam, kjer je največ denarja, ne pa pri revežih, da bomo, kot smo slišali že za to govornico, kaj bomo vse obremenjevali, kako bomo dosledni, kako bomo poskušali dobiti, oprostite izrazu, tiste "fičnike", čeprav jih je mnogo takih, ki jih trošijo ali koristijo, na drugi strani pa tiste velike glave, ki požirajo, ne samo milijončke, ampak desetine, stotine milijonov, da ne rečem tudi gredo te stotine milijonov v milijarde. Skorajda ne mine teden, da ne bi prebrali v medijih ali slišali, kdo je koliko utajil davkov, ampak izsledek tega, da je nekdo utajil, je verjetno dokaj, dokaj majhen, saj se mnogo tistih, ki so utajili mnogo več, ker so bili pač "pametnejši", so našli luknje v zakonih, so našli načine, kako prinašajo to ljubo našo državo okoli.
Konkreten primer. Ker izhajam iz Maribora, pa da mi ne bo kdo podtaknil, ko se bom opredelil oziroma poskušal prikazati primer, ki je lahko vzorčen za Slovenijo, to je mariborski Zdenex. Pred dnevi sem prebral v časopisu, kaj mislite, kaj? Direktorja bodo obtožili sedaj samo še za prekoračitev pooblastil. Koliko denarja, dragi kolegice in kolegi, pa je šlo, ko nihče zanj ne ve, prvič, v čigave žepe, drugič, kam, tudi v tujino. Poglejte, na prvem zborovanju ko je zadeva počila, da uporabim ta domači izraz, se je v dvorani Tabor v Mariboru zbralo preko 3000 upnikov, ki so se po domače rečeno, kar so sami izjavili, obrisali za, ne samo za dobiček, ki so ga pričakovali v okviru obresti, ampak za vso svojo glavnico. Tisti pa, ki so prvi vložili denar v Zdenex so bili taki, ki so vlagali po 10 pa tudi 100 tisoč mark. Zelo neljubo mi je govoriti v markah, ampak ker so se te stvari poslovale samo v markah, se moram tudi jaz opredeliti za to valuto.
Kaj se je zgodilo? Policija je zaplenila rednike, v katerih je bila dokumentacija in se je točno videlo, kdo je kaj vložil in koliko je v prvih mesecih na ta račun dobil obresti. Sprašujem se in gospoda ministra, ali imamo podatek, koliko so pa ti dobički iz prvega časa bili dejansko prijavljeni, ne samo kot davek oziroma osnova za davek, ampak tisti, ki so dobili take obresti, ki so znašale kar 5 procentov na mesec - to je bilo javno povedano in objavljeno in gre temu podatku za verjeti. Tisti, ki je vložil 100 tisoč mark, je dobil prvi mesec kar 5000 mark. In ko je zadeva oprostite zopet izrazu "zasmrdela", so ti prvi uspeli, da so svoje 100 tisoče mark dobili nazaj, ostali reveži, ki so pa vlagali po 1000 ali nekaj tisoč mark, pa najemali v bankah kredite, ki jih še sedaj odplačujejo, ker so pač špekulirali na to. Zakaj govorim o tem primeru? Govorim o tem primeru zato, ker je to denar, kot pravi ljudski pregovor, denar leži na cesti, samo znati ga je treba pobrati.
Mislim, da če še navedem naslednji primer, igre na srečo, piramidni sistem. Koliko so prvi igralci na račun naivnežev in ostalih zaslužili? Ali smo od teh pobrali tiste davščine, tisto dohodnino? Kajti točno vem, da večina tistih, te dohodnine oziroma tega dohodka iz vloženega kapitala, o čemer govori zakon o dohodnini, da bi ga morali plačati, niso plačali nič, ker je šlo vse na črno. Res je, da ni bilo to objavljeno v medijih, ampak mislim, da bi tudi ministrstvo, davčna uprava, to se pravi, njegove institucije, inšpektorji, morali takrat pogledati v knjige teh, bom rekel "podjetnikov", kaj so vse, s kakim prometom so delali in kako so vodili evidenco o plačilih in kako bi davčna uprava lahko prišla do vseh teh davščin. Povem vam, da smo izračunali v neki skupini ekonomistov, da gre tak dohodek iz naslova dohodnine kar v milijarde.
Da ne bom še dalje navajal takih primerov, se bom opredelil še do pokojninske blagajne oziroma postavke v proračunu transfera za zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Predložena reforma, moram to povedati, predvideva, kot je bilo že povedano, približno 20 milijard prihranka, vendar na čigav račun. Na račun upokojencev, tudi tistih, ki danes životarijo s pokojninami in ne znajo in ne vedo, kako bi zvezali začetek meseca s koncem meseca. Druga stvar pa je, da če bomo znižali razmerje iz sedanjih bruto 1 proti 4,8 na 1 proti 4, menim, osebno se zavzemam tudi za to, da se tudi pri teh najvišjih poišče tisto in pridobi tisto, kajti ne po tistem reku, jemlji revežu in daj bogatemu, ampak obratno, dajmo iskati denar tam, kjer trdim, da je v izobilju, in ne jemljimo tistim, ki že komaj preživijo iz meseca v mesec.
Razlika v pokojninski blagajni iz tega transferja me veseli, ker sem danes že dobil na klop predloge oziroma konkretno sklepe vlade, kako misli reševati in koga vse zadolžuje za reševanje, da tako rečem, primanjkljaja v pokojninski blagajni. Kar več postavk je, kdo naj pomaga, iz katerega vira se naj dobijo ta sredstva, da se bo pokojninska blagajna oziroma ta luknja zmanjšala in v prihodnjih letih, nekako po letu 2001, celo odpravila. Menim, da je na nas velika odgovornost pri tem proračunu, da povemo, kje mislimo, da je prav, da so takšne postavke, pa tudi to, da povemo, kje mislimo, da so postavke - bodisi na eni ali drugi ali pa tudi na tretji strani, o kateri sem govoril, da je to primanjkljaj - previsoke ali prenizke. Zahvaljujem se vam za vašo pozornost in hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Kebrič. Besedo dajem gospodu Zoranu Lešniku. Pripravi naj se Vincencij Demšar.
ZORAN LEŠNIK: Gospod podpredsednik, hvala lepa. Kolegice in kolegi! Za uvod bi rad rekel samo nekaj. Danes pa imam občutek, da smo v Evropi. Ko sem bil v Evropskem parlamentu, tam je bila takrat, ko je bila razprava, približno takšna udeležba, kot je danes tukaj. Ampak ne glede na to, bom to, kar sem si pripravil, povedal. Ne glede na to, da so nekateri že rekli, da ne bodo podprli takšnega predloga proračuna, si vendarle mislim, da si nas večina želi, da bi bil proračun po možnosti čimprej sprejet, vsaj v začetku prihodnjega leta. Zaradi tega bom seveda tudi pri tem prvem branju ta predlog podprl, seveda, če bomo o njem glasovali danes, da me ne bi kdo držal za besedo, kajti od jutri pa nekaj dni potem me ne bo in ne bom mogel glasovati.
In če bom podprl, bom podprl ta proračun z nekoliko grenkim priokusom. Grenkim zato, ker ugotavljam, da se iz leta v leto ponavljajo praktično iste stvari. Tu je zdaj že, mislim da, predlog četrtega proračuna, o katerem v tej sestavi razpravljamo in seveda na koncu bomo tudi o njem odločali, vendar se mi zdi, da je več ali manj vedno enako. Enim proračun namenja bistveno več, kot je načrtovana povprečna rast proračunske porabe, drugim pa bistveno manj, celo manj kot leto poprej, če upoštevamo seveda inflacijo, kar pa je potrebno upoštevati.
Vem, da so sestavljavci ali predlagatelji proračuna vselej med tnalom in nakovalom ali drugače povedano, med velikimi in dostikrat neutemeljenimi zahtevami na eni strani in realnimi prihodki na drugi. Razumem, da bodo eni zmeraj dobili več, drugi pa manj. Ni pa moč razumeti, da dobijo eni 13, 40, celo 53 odstotkov več, kot leto poprej, ali drugače povedano, 30, 40 in nekoliko več od predvidene ali načrtovane rasti proračuna. Na drugi strani pa tistim, ki so več ali manj zapostavljeni že leta zapored - kolega Schiffrer, poslušaj me, oprosti, ampak zaradi tega, ker želim nekaj povedati tudi v dobro Slovencev, naših rojakov v zamejstvu in po svetu, jaz upam, da me razumeš, da sem bolj to rekel malo v prispodobi - ne damo niti toliko, kot je predvidena proračunska rast ali vsaj toliko, da bi bil znesek ob upoštevanju inflacije enak tistemu letu poprej.
Pri tem mislim predvsem na dva porabnika. Na narodni skupnosti in na Slovence v zamejstvu in po svetu. Pa se boste zdaj morda vprašali, zakaj pa zdaj ta, naenkrat, govori o tem. Zato, ker sem član komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu in zato, ker sem član komisije za narodni skupnosti. Za oba porabnika je predvideno minimalno povečanje, bistveno manjše od povprečne rasti proračuna. Pri tem pa je zanimivo, da je proračun s takšnim predlogom privarčeval pri obeh porabnikih, zaradi toliko zmanjšanega, le kakšnih 200, največ 300 milijonov tolarjev. Pri drugih velikih porabnikih pa je proračun večji za milijarde tolarjev, tudi za 10 in celo 13 milijard tolarjev.
Prepričan sem, da bi se s temeljito analizo posameznih postavk lahko našle "rezerve" - čeprav bo nekdo rekel, da je tudi to tisti stari socialistični izraz, ampak ne vem, kaj naj uporabim drugega - s katerimi bi lahko proračunsko pomagali tistim, do katerih imamo nenazadnje tudi zakonske obveznosti, to je do narodnostnih manjšin in naših rojakov v zamejstvu in po svetu.
Konkretno pa bom opozoril samo na eno postavko in vas spomnil na razprave v letu 1997 in 1998. In sicer gre pri proračunskem porabniku - ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano za postavko 400 milijonov tolarjev, in to za volitve in zagonske stroške kmetijsko-gozdarske zbornice. Spoštovane kolegice in kolegi, se spomnite kolikšna je bila ta postavka takrat, ko smo sprejemali zakon in ko smo spraševali, koliko bo ta zbornica za zagon in volitve stala. Upam, da se ne motim, če rečem, pa se sploh ne motim, ker sem to v Poročevalcu preveril, da je bila ta postavka 100 milijonov tolarjev. Zakaj je zdaj štirikrat večja? Koga je takrat kdo zavajal in trdil, da je 100 milijonov dovolj? Ker je bila ta številka zapisana leta 1997 in objavljena v avgustovskem Poročevalcu, bi jaz osebno, če bi sestavljal proračun, tej številki danes dodal 100 milijonov tolarjev, torej bi zbornica za volitve in zagon dobila 200 milijonov ali 100% več kot pred dvema letoma, čeprav seveda inflacija še zdaleč ni bila tolikšna, da bi bilo opravičljivih teh 100%. Ampak ker sem radodaren, bi jaz to dal. S tem pa bi rešil dva porabnika, in sicer Slovence v zamejstvu in po svetu in narodnostni skupnosti, če bi vsakemu od teh porabnikov dal 100 milijonov. Tako bi ta dva bila že na nivoju povprečne porabe proračuna. Upam, da bo predlagatelj proračuna do drugega branja z amandmajem, pa tudi s predlogom in s tem predlagal to spremembo in s tem odpravil neupravičeno visoko postavko pri enem porabniku in popravil postavko pri kar dveh drugih. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo ima gospod Vincencij Demšar, pripravi naj se Franci Rokavec.
VINCENCIJ DEMŠAR: Gospod podpredsednik, hvala lepa in pa lep pozdrav vsem, ki ste prišli iz vlade, kolegicam poslankam in pa poslancem in tudi nekaj novinarjev vidim, da še vztrajajo. Malo žalosten se mi vidi ta pogled po tej dvorani, ko sprejemamo tako pomemben dokument, kot je proračun za prihodnje leto.
Prvo, kar sem lahko ugotavljal iz tega, kar je v Poročevalcu objavljeno, da imam občutek, da je ta proračun že čisto volilno naravnan. Vidi se, da se hoče na vsakem koncu malo pokriti, seveda smo tisti, ki smo iz opozicijskih koncev, nekoliko na slabšem, hvala bogu pa, da je to malo mešano, tako da nismo čisto odrinjeni od tega.
Na odboru za kulturo je gospod Moge gladko povedal, da je ta proračun odličen. Jaz sem mu potem samo repliciral, da se čudim, da nekaj mora biti narobe, nazadnje sem rekel, da je verjetno z mano nekaj narobe, če nekdo reče, da je ta proračun odličen. Jaz ne verjamem, da bi katerikoli minister, tudi minister za finance, ki ima največjo malho pri tem in največ denarja notri, skoraj 300 milijard, ne bo trdil, da je odličen. Koalicijski poslanec je pač to lahko rekel, jaz pa mislim, da temu proračunu marsikaj manjka.
V dosedanji razpravi sem slišal razne predloge, kaj bi lahko ta proračun pomenil, kje se ga bi dalo popraviti, kaj se bi dalo izboljšati, kako je socialno naravnan in kako ni. Samo ministrstvo za finance je reklo, da je poudarek na tehnološkemu razvoju, na aktivni politiki zaposlovanja in pa seveda posvečeno je tudi posebej obrambi. Torej, tri stvari ima ministrstvo za finance kot glavne, ki jih vidi, da so posebej izpostavljeni v tem proračunu.
Temu proračunu ugovarjam zaradi tega, ker ni v skladu z našo zakonodajo. Da ni v skladu z našo zakonodajo, trdim zaradi tega, ker vrsta zakonov, ki smo jih sprejeli mi ali pa naši predhodniki, niso v tem proračunu upoštevani. Zato menim, da bi morali tiste zakone, ki so bili sprejeti, najprej popraviti, da bomo dokazali, da smo pravna država. Če minister za kulturo Školč na odboru za kulturo pove, da je kulturni program iz kulturnega tolarja nekje vključen v ta proračun 48 %, če vemo, da denacionalizacija ne teče, če vemo, da smo podržavili kulturne spomenike, in to šele pred dobrim mesecem, podržavili smo jih, denarja zanj pa nismo namenili.
To so taki tipični primeri, da ne omenjam recimo - tudi danes je bil že omenjen - zakon o žrtvah vojnega nasilja. Zakon je bil sprejet, mi bi zakon morali izvajati, zakona ne izvajamo. Povedano je bilo, minister za finance je povedal, da niti tega, kar se tiče našega zakona, ki smo ga sprejeli, glede otroškega dodatka, da ne bo mogel biti upoštevan. Zato se jaz sprašujem, ob vsem tem nespoštovanju zakonov, ki smo jih mi sprejeli ali pa naši predhodniki, kako je mogoče tak zakon sprejemati.
Drugo. Velika stvar, ki se mi zdi, da je napačno usmerjena, pa je naše zadolževanje. Pravijo, da vsak dober gospodar je malo zadolžen. Jaz ta pregovor poznam, sam nisem pristaš tega pregovora in mislim, da za nas tudi ni dober, ker se bojim, da bomo prišli v tiste čase, če se jih spomnimo tisti, ki smo nekoliko starejši, ko smo morali jemati kredite, da smo lahko plačevali obresti. Našo državo nekateri usmerjajo v to smer, da bomo morali samo plačevati obresti, ker same glavnice ne bomo sposobni na tak način vrniti.
Drug tak metodološki pristop, za katerega imam pripombo, je razlog, zakaj ugovarjam temu, je povedal minister za šolstvo, ko je rekel, ko smo mu oponirali, glede študentskih domov: "Študentski domovi so pod različnimi postavkami." To pomeni, dodatno se moraš truditi, če hočeš neko stvar zasledovati, da prelistaš celo vrsto postavk, da vidiš pravzaprav, kje kakšna stvar stoji. Saj ne gre tu samo za študentske domove, taki primeri so tudi drugi.
Kar se tiče še uvodnega dela, bom rekel to, da minister Školč je povedal - torej jaz se opiram na tisto, pri katerih odborih sem bil in sem sam slišal ministre. Minister Školč se boji, kaj bo z zakonom o medijih. Če bo zakon sprejet, ali bomo imeli denar za pokritje tega, kar je v zakonu predvideno. To je povedal ob predstavitvi, torej jaz citiram njega, ko je rekel, da ni sredstev za zakon o medijih, kar bi moralo biti kot prilagoditev te zakonodaje Evropski uniji. To je njegov stavek.
Tako bi rekel predlagateljem, da je tu vrsta metodoloških in načelnih stvari, ki so bile napak zastavljene. Prej je tu gospod Kebrič omenil, kako nekateri bi kar zahtevali in zahtevali še nova sredstva in seveda od koga drugega kot od države iz proračuna. Jaz bom najprej povedal nekaj stvari, kjer bi lahko prihranili denar. Recimo pri šolstvu. Take težave so pri kakšnih novih, recimo temu, alternativnih vrtcih. Preden dobi kakšna ustanova koncesijo, da ima lahko vrtec, to je križev pot. Če bi vprašali enega iz našega konca, kolikokrat je moral priti v Ljubljano, ampak jaz sem rekel neštetokrat, da je izvrtal, kje stvari v katerem predalu čakajo in da je dobil koncesijo. Isto je recimo vprašanje šol. Ko gradimo nove vrtce, pa sam spet lahko povem primer iz našega konca, ko je država za vsako ceno gradila nov vrtec, vzporedno je bil že postavljen Karitasov vrtec, dopovedovali smo, da tam je nepotrebno, zdaj bodo ta prostor, ki je tako velik, da ga bodo lahko porabili še za knjižnico, kar je, hvala bogu, da bodo vsaj za nekaj koristnega uporabili. Ampak pripovedujem to. Nekdo si je nekaj vtepel v glavo, da mora tam biti, potem tisto tam je, ne glede na to, da so druge možnosti in lahko se bi pri vrtcih, pri raznih domovih, bi se nedvomno lahko prihranilo denar.
Da ne bom samo pri šolstvo, pojdimo še h kulturi. Pred enim mesecem smo se par dni tu preganjali okoli vprašanja, kako je s podržavljanjem kulturnih spomenikov. Ne, Blejski otok bo naš, Dornava bo naša, ne, tega ne bomo dali! Podpisovali so nekateri in tukaj seveda potem tudi poslanci, da tega ne dajo. Če bi jaz imel kakršnokoli večje pristojnosti, jaz bi bil prvi tisti, ki je pripravljen te stvari prevzeti, jih vzdrževati in bom rekel, da to, kar je bilo vrnjeno, nekaj objektov, čeprav lahko bom spet, da ne bom hodil na štajersko stran, bom rekel, pojdite pogledat kapucinski prostor v Škofji Loki, ko so dobili nazaj, kako skrbijo za ta celoten kompleks. Pa še marsikaj drugega, ko so dobili po postopku denacionalizacije nazaj, skrbijo. Ampak vidite, mi smo zakon sprejeli, tam je malo manj kot 100 objektov in te objekte bo treba vzdrževati. Ampak iz nekih, ne vem katerih razlogov, so nekateri vztrajali, da tega ne damo. Sedaj, če imate, potem boste seveda zato morali skrbeti. In dogodilo se bo to, da bodo ti objekti spet naprej propadali, tako kot so mnogi doslej. Ker je pa logika, ki jo pa jaz čisto razumem. Za vse te kulturne objekte imeti denar, je nemogoče toliko denarja, da se bi te stvari hitro urejale. Čeprav recimo, bom rekel, en celjski stari grad, ki se ureja, jaz mislim, da bo čudovit v končni fazi in tudi dobi človek občutek ene historičnosti, moči celjskih knezov, ampak stvar bo šla počasi. Zakaj si država naloži na svoj hrbet, da ne rečem na svoj "pukelj", dodatne stvari, ki jo samo obremenjujejo.
Pa pojdimo naprej na ministrstvo za notranje zadeve. Tudi tam sem v odboru. Informacije so generalne in približno take. Upravne enote dajo za tiskovine, med katerimi so tudi te tako znane v zadnjem času registrske tablice, okoli 300 milijonov. Koliko zaslužijo upravne enote pri posamezni tablici, tega jaz ne vem. Ampak vem za primere, pa ni loški, da ne boste loškega načelnika se lotevali, 1000 tolarjev pri vsaki tablici. To pove, da dobite noter 350 milijonov. Številka je okrogla, saj upam, da če ne drži, da mi bo tu gospa Kolarjeva, ki jo vidim z ministrstva za finance, povedala, da ta podatek ne drži. Ampak meni so nekateri rekli, na upravnih enotah smo pravi državni trgovci. Mi prodajamo koleke, prodajamo tablice in tudi služimo. (Hvala, gospod župan iz Postojne.) Glejte, to je še tretji primer. Ampak formulacija, da rečejo, mi smo državni trgovci. Da pa ljudi lahko dražimo, pa tablic ni. Bog ne daj, da bi pa lahko upravne enote ta denar od tablic same obračale. Recimo, da dobijo neko kvoto in potem bi za to one skrbele, naročale in tudi plačevale. Seveda, nekateri so to uspeli in zato je lahko en obsavski načelnik upravne enote naredil cel cirkus in rekel: zapiram urad. Konec je upravne enote. Ni denarja, ne morem poslovati. Mi pa sprejmemo seveda, mi - jaz sigurno nisem med tistimi - pa sprejmemo, če nimaš kritja, pa ne boš mogel naročiti. In če nima kritja za tablice, seveda svojega... Namreč, logika je v tem, upravne enote dnevno morajo "odrajtovati" svoj denar, ki ga dobijo, takoj naprej. Verjamem, to se načrtuje, pa tudi prav bo to, bodo pod tem nadzorom tudi občine, da se bo natančno videlo, koliko ima kakšna občina na svojem žiro računu, ne samo kako je z upravnimi enotami. Jaz verjamem in jaz sem prvi za to, da je red, da se vidi. Ampak vidite, tu je nesmisel obračanja in prenakazovanja tega denarja. Seveda sedaj jaz govorim o tistih stvareh, katere nekoliko sam iz prejšnje prakse poznam in pa seveda kar sem na raznih odborih in pa komisijah sodeloval. Koliko je še takih stvari, tega jaz ne vem. Ampak, da ne bomo samo pri treh, pojdimo k četrtemu.
Ministrstvo za finance ima pod sabo davčno upravo. Davkarija, nekateri dacarji povedo, držijo za vrat tiste majhne, ta velike ribe plavajo svobodno sem in tja. Enkrat sem na te stvari že opozoril pri prejšnjem proračunu. Včeraj sem imel eno izmed poslanskih vprašanj in pobud, sem imel tudi vprašanje, kako je z vzdušjem na davčnih uradih oziroma izpostavah. Pa mi je državni sekretar rekel, da sem premalo oprijemljiv, da ne more odgovoriti. Jaz upam, da se bodo stvari v korist delavcev rešile, da bodo lahko normalno delali.
Če sem govoril samo o tistih področjih, ki jih sam nekoliko bolj poznam, mislim, da sem na vrsti primerov pokazal, kje je še denar. Tega denarja ta država noče ali pa ga zavestno troši za stvari, za katere je nepotrebno. Za kulturne spomenike, za "pr mej", po čisto nepotrebnem, tisto, kar smo podržavljali, za sigurno. Podržavili smo lovski dom, urejen lovski dom, ki so ga lovci, eno hišo so v slabšem stanju dobili, sami so jo obnovili, sedaj pa je občinska, in pod "kuratero", kot se je temu po starem reklo, drugih, nikakor ne več tistih, ki so doslej dobro gospodarili. Ne, nič, mi bomo podržavili.
Če je bilo rečeno danes tu, da je okoli 80% državnega denarja že opredeljenega za tiste stvari, za ketere smo dolžni skrbeti po zakonu, bi rekel tu, da se sprašujem, kaj je s pariškim kreditom. Zakon smo sprejeli, res smo na koncu napisali, da pa ima ministrstvo za finance neke pristojnosti v zvezi s tem, kdaj se začne tisto uporabljati. Ampak mi smo zakon sprejeli, denarja pa ni. Sprašujem se , to je bilo že lansko leto in upam, da bom danes dobil odgovor, ali smo sploh že najeli ta kredit. Ali sploh že tečejo ti transferji? Ali mi zagotavljamo svoj delež, tako kot je bilo predvideno? Po enem razpisu, ki bi moral biti to jesen, sem skupaj z enim županom ugotovil, da tega razpisa ni in sedaj sprašujem, ali in kaj je s tem pariškim kreditom, za katerega smo rekli, da bo namenjen predvsem za šole, pa še nekatere druge stvari.
Pri tem proračunu bi človek pričakoval, da bo država za zgled občinam in da bomo vedeli, katero premoženje bomo prodali v tem letu, kakšen je predlog, da vidimo, koliko bo tega denarja. Pri občinah vem, da je sistem tak, da župan do določene vsote lahko sam kupuje, kar pa je višja vsota, mora imeti soglasje občinskega sveta; za prodajo pa popolnoma za vse, kakršnokoli lastnino prodaja, mora imeti soglasje občinskega sveta. Kako je pa na državnem nivoju, jaz bi pričakoval, da bomo dobili pregled, kaj bomo prodali in kakšna je vrednost tistega premoženja. Seveda jaz verjamem, da je to težko natančno opredeliti, ker moraš dobiti ponudnike in ko je stvar na trgu, ne veš, ali boš iztržil toliko, kot prvotno misliš, da je tvoje blago vredno.
Nekdo mi je rekel, zakaj pa proračun ni zakon. Če bi bil zakon, bi državni svet lahko imel veto, tako ne more imeti veta na proračun. Ali je to modrost, zakaj je do tega prišlo, čeprav si jaz predstavljam, da bi najbolj, če pri kakšni stvari, bi pri proračunu morale stvari veljati. Postavka je tako velika, toliko se za to namenja, če pride do spremembe, je treba pred spremembo - tako kot smo bili navajeni na občinah - imeti pač soglasje tistih, ki so to sprejeli.
Danes sem pa gledal proračun za preteklo leto - pardon - za leto 1997 in pa realizacijo, pa sem videl, da to lahko "tolče čez." Kdo je te stvari sprejemal? Danes je bilo že omenjeno, da nismo dobili nobenega poročila, za par let nismo dobili poročila. Kot da nismo država, kot da nismo resni! Jaz ne vem, kdo v tem primeru - jaz sem končno lahko tudi užaljen - ker sem tu pristojen za to, imam pravico, spada pod proceduro tudi to, da sprejemamo tako proračun kot poročila, tega pa ni. Tega pa ni! In nobenega glasu še nisem dobil, da bi bila poslana v državni zbor finančna poročila za prejšnja leta in da se bi to tu zadrževala. Kakšno oblast si nekdo po svoje vzame v roke, da ne rečem z grdo tujko - uzurpacija. Nič, ne bom povedal, kar smo porabili!
Eno veliko vprašanje se mi postavlja, ko sem gledal ministrstvo za pravosodje ali pa ministrstvo za zdravstvo, ima denarja približno eno šestino, eno sedmino toliko kot je pokojnin pod posebnimi pogoji. Če hočemo biti pravna država, potem pa pokojnine pod posebnimi pogoji. Jaz sem želel, ampak sem to željo prepozno našim raziskovalcem v tej hiši prenesel, da mi niso mogli dati. Mene je zanimala primerjava, sama struktura proračuna, primerjava slovenskega pa kakšnega proračuna države, ki je v Evropski uniji. Torej, to se bi mi sila zanimivo zdelo, pa bi iz tistih primerjav videl, koliko smo mi po tej strani tudi že proračunsko in pa zakonodajno naravnani.
Minister Gaspari je že pred dvema letoma razlagal, kako bo ta proračun tako evropsko naravnan. Zato bi rad vedel - to je tudi moje vprašanje, ali bom dobil odgovor, včasih sem skeptik - kje je vzorec za naš proračun. Ali je vzorec po kakšnem monetarnem fondu, ali je vzorec po nemškem ali je kombinacija, ali smo še vedno samo svoji. Bi lepo prosil, ker sem se res prepozno spomnil, da bi pridobil kakšen proračun, da bi lahko to primerjal.
Glede samega proračuna bi omenil še to, da sem na primer sešteval sešteval zaposlene pri ministrstvu za finance. Številke pa mi ne gredo skupaj. Saj ne gre za velike razlike, samo sedaj sem primerjal poročilo o delu vlade od 1.9.1998 do 1.9.1999, medtem ko številke v proračunu v teh poročilih pa se nanašajo na 15. september, kar pomeni, da je pol meseca razlike. V poročilu ministrstvo pravi, da jih ima 358 v samem ministrstvu, to je 74/3, tako da lahko preverite številke, medtem ko 74/5 pa ministrstvo pravi, da jih je 352. Ker iz izkušenj vem, kako huda borba je, da lahko kakšnega novega zaposliš, me zanima, ali jih je od 1. septembra odšlo 6 iz tega ministrstva do 15. septembra, v pol meseca. Ampak to ni tako vprašljiva stvar. Sem pa potem tudi primerjal, koliko jih je na davčni upravi, carinski upravi, in sešteval, pa mi ni prišlo skupaj. Tam mi striže od 20 do 37. Pa to še ni najhujše, verjamem, da so to zamenjave in je odvisno, koga si upošteval. Čeprav vem, da včasih kažemo lažne podatke, ker neke službe damo iz hiše - recimo, spomnim se, zelo moderno je bilo, da smo snažilke odpisovali, pa smo rekli, nas ni več toliko zaposlenih, zmanjšali smo število zaposlenih, da smo bili v boljši luči. Sedaj, če bi - seveda, tega meni letos ne bo dano in verjetno tudi ne nikoli v mojem življenju - če bi jaz lahko odločal, kam bi pa tisti denar, ker sem povedal, kje bi ga dobil, sem povedal, kje bi ga prihranil, da o milijardah, ki gredo za cestni program, za avtoceste, in dam trikrat prav, da je treba priti po boljši cesti iz Štajerske v Ljubljano, ampak da moramo vzeti tako drago varianto, da ne vemo, kje je naravna pot iz Štajerske na Kranjsko, to nas stane milijarde. Milijarde to stane, ampak - nikomur nič. Ve se, kje je naravna pot tekla, ampak mi rečemo, ne, tam bomo vrtali, pa če se nam vse "usiplje" na glavo, da ne uporabim še gršega izraza.
Drugo, za kar bi poskrbel, bi poskrbel za mlade invalide, ki se želijo šolati. Torej, teh nekaj poznam, ki so mobilno prizadeti, ne vidijo ali kaj podobnega - torej, tem bi dal spremljevalce, da bi se, če se želijo izobraževati, tudi izobraževali. Kot drugo bi tudi za prizadete, tiste, ki niso več v šolskih programih - namreč, ko so ti enkrat stari čez 20 let, pridejo na breme svojih staršev ali pa tistih skrbnikov, ki jih imajo, ker v šoli jih nimajo več, zato bi dali za domove, ki bi jih potrebovali za prizadete. Na našem koncu sem se že veliko prizadeval, vlagal amandmaje, žal nauspešno. Torej prvo, poskrbel bi za invalide take ali druge sorte.
Tisti, pa me bodo nekateri pokarali, ker bodo rekli, da imamo boljše plače, lahko poskrbimo tudi za otroke, pa če jih je tudi nekaj več, da bodo prišli do svoje strehe nad glavo. Kaj pa tisti starši, ki komaj "štukajo", kot se temu reče, iz meseca v mesec in kako bo z mladimi? Ali in kdaj bo lahko ustvaril svoj dom? Tudi to, mislim, da je eno področje za mlade družine, da bi morali poskrbeti za več denarja. Apeliram na ministrstvo za okolje in prostor, kamor to spada, in pa tiste, ki so pri stanovanjskem skladu, naj vendar za mlade omogočijo, da bodo hitreje lahko prišli do svoje strehe nad glavo.
Pri zaposlovanju se mi zdi, da bi bila prva stvar to, da bi pogledali zdrava podjetja. Nekaj zdravih podjetij je, ki pa jih hipoteke na njihovo premoženje tako vlečejo navzdol, da se ne morejo izkopati iz tistih dolgov. Verjamem, da je bil takoj po letu 1990 hudi čas, nekateri so izgubili velika premoženja, izgubili so trge. Ta zadeva se vleče že vrsto let. Lansko leto smo prišli do enega predloga, da bi nekaterim vsaj obresti odpisali. Predlog verjamem, da ni bil najboljše pripravljen, da bi samo nekateri prišli v poštev. Mislim, da bi morali zdravim podjetjem pomagati, da bi se izkopali iz teh dolgov, ki so nastali v tistem času in da bi imeli ljudje službo.
Tistim, ki pripravljajo razne programe za regionalni razvoj, bi posebej priporočal Tolminsko in pa Kočevsko. Pri tem bom malo samovšečno rekel, lahko pa pride gledat tudi na Škofjeloško, kako se ob velikem prizadevanju vseh, pa je to vseeno, ali so to direktorji podjetij ali so to občinski sveti ali so to učitelji oziroma ravnatelji, ki bedijo nad tem, da so tudi še po teh hribih podružnične šole, da se otroci ne odseljujejo prehitro v dolino, da vsaj nekaj časa živijo v domačem okolju.
Menim, da sem povedal, kje je denar, kje bi ga bilo treba pobrati in drugače gospodariti in povedal tudi, kam bi ga v večji meri namenili. Ali bo moja želja in pripoved kaj pomagala, Prešeren je rekel na koncu: "Kdor seje, sam ne ve!" Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Demšar. Besedo dajem gospodu Franciju Rokavcu, pripravi naj se gospod Niko Rožič.
FRANCI ROKAVEC: Gospod predsedujoči, hvala za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci! Običajno s proračunom ni nihče zadovoljen. Namreč upravičene potrebe proračunskih porabnikov v tem trenutku in tudi v prejšnjih letih, kakor tudi v bodoče, ne prenesejo javnofinančnega okvirja, ki ga država v tem trenutku je sposobna prenesti. Je pa proračunska razprava kljub vsemu priložnost, da se temeljito pretehtajo proračunske postavke, upravičenost le-teh, ki so tudi v predlogu proračuna predložene. Tako kot že nekaj proračunskih razprav, tudi v letošnjem letu sam predlog proračuna bremeni dejstvo, da prihajajoči novi pokojninski zakon v letu 2000 še ne bo prinesel pozitivnih finančnih učinkov na proračun, namreč bo to šele dosegel v letih po letu 2000. Prepričan pa sem, da je potrebno na področju dela zavodov za zaposlovanje narediti bistveni premik v kvaliteti dela. V nasprotnem le-ti niso upravičeni do takšne višine finančnih sredstev, saj le-ti še vedno niso postali aktivni nosilec iskanja zaposlitve brezposelnim. Na to sem že večkrat, tudi v obliki poslanskih vprašanj opozarjal, danes je prej v razpravi o tem tudi omenil gospod Potrč. Namreč, opravljajo se dela, ki so jih državljani že sposobni opravljati, ampak kljub temu jih opravljamo in za to namenjamo in porabljamo denar, ki ga ne bi bilo potrebno; namreč bi bilo potrebno ta denar predvsem usmeriti v iskanje novih delovnih mest. Mislim, da je potrebno tudi postaviti bolj učinkovito inšpekcijo dela. Ta bi morala postati dejansko nepristranska, strokovna in pa neodvisna institucija.
Če pogledam predlog proračuna, je razvidno, da se je vlada odločila, da prične z reformo kmetijske politike v letu 2000, kar je spodbudno, dejstvo pa je, da odločitvi države v podporo kmetijstva bijejo zadnje minute. Namreč za ohranitev te dejavnosti je nujno, da država nameni znatnejša finančna sredstva predvsem za ohranitev poseljenosti in pa ohranitev obdelane kmetijske zemlje. Danes sem že slišal podatek, ki ga je izrekel državni svetnik, namreč da je po letu 1990 bilo zaraščenih več kot 100.000 hektarjev kmetijske zemlje. Mislim, da je to podatek, ki je skrb vzbujajoč za državo in da absolutno ne zdržijo trditve, da tolikšna finančna sredstva za podporo in pa za reformo kmetijske politike niso upravičena. Namreč ravno nasprotno! Teh finančnih sredstev bi moralo biti še bistveno več, če bi hoteli spremeniti negativen trend, ki je v zadnjih letih znatno opazen. Lep primer nepričetka reforme kmetijske politike smo lahko opazili tudi in pa imeli opazovati preko celega letošnjega leta. Dejansko je bilo to krpanje nujnih podpor s strani države, kar je bila posledica odpiranja trgov in pa seveda zmanjševanja cen kmetijskih pridelkov. Tako kot sem opozoril že prej; država bo morala v prihodnje še globlje seči v proračunsko blagajno, če bo hotela, ne samo pomagati kmetijstvu kot pridelovalcu hrane, ampak predvsem k ohranjanju poseljene in pa obdelane krajine, ki pa znatno presega zgolj funkcijo pridelovanja hrane, ampak pomeni pozitivno, tudi demografsko, okoljsko, krajinsko, turistično usmeritev države in še bi lahko našteval.
Dotaknil bi se tudi področja zdravstva. Tukaj moram opozoriti, da so sredstva za izgradnjo pediatrične klinike v Ljubljani premajhna. Res je, da je bilo pri pridobivanju ustreznih soglasij, odkupu nepremičnin za lokacijo izgradnje nove pediatrične klinike kar nekaj težav. Mislim pa, da je potrebno do končnega sprejemanja proračuna najti rešitve in pa tudi ustrezna finančna sredstva za pričetek gradbenih del že v letu 2000. Namreč, projekt izgradnje nove pediatrične klinike se že vrsto let pripravlja in pa tudi odlaga. Mislim, da je skrajni čas, da se tudi prične s pričetkom gradnje te nujno potrebne ustanove.
Lahko bi rekel, da je spodbudno v proračunu tudi proračunska usmeritev, da se v prihodnjem letu zagotovijo finančna sredstva za spodbujanje tehnološkega razvoja v gospodarskih družbah. Seveda je to šele začetek.
Pri obravnavi proračuna pa se ne morem izogniti tudi cestni problematiki. Dejstvo je, namreč, da je v predlogu proračuna namenjeno bistveno premalo sredstev za investicije na državnih cestah. Upravičeno lahko trdim, da davek za izgradnjo avtocestnih odsekov oziroma cestnega križa v tem trenutku že dodobra plačujejo državne ceste, kajti marsikje se je promet enormno povečal prav na račun izvajanja avtocestnih projektov. Lep primer je to glavna cesta drugega reda Ljubljana-Litija-Zidani most. Omenjena cesta ni v avtocestnem projektu, posledice izvajanja avtocestnega programa pa vsakodnevno občuti. Kljub uradno določeni obvozni cesti pa Tuhinjski dolini oziroma tuhinjski varianti je le-ta postala v pričetku izgradnje trojanskega projekta obvozna cesta. Čeprav so vse pristojne institucije vseh občin Litije, Zagorja, Hrastnika, Trbovelj, opozarjale, da bo ta cesta postala ena ključnih obvoznih cest ob izgradnji trojanskega predora. Zato je kljub opaznim premikom in nekaj tudi razumevanja te problematike s strani ministrstva za promet in zveze, nesprejemljivo, da se za odsek te ceste Ribče-Hotič nameni v letu 2000 borih 40 milijonov SIT. Vsled navedenega opravičeno pričakujem, da bo predlagatelj proračuna do dopolnjenega predloga zagotovil potrebna sredstva za nadaljevanje rekonstrukcije navedenega cestnega odseka in predvsem odpravo nevarnega cestnega priključka na že novo zgrajeni cestni odsek v naselju Vernek.
Pri tem moram opozoriti, da prebivalci iz osrednjega območja Slovenije in pa predvsem gospodarstvo na tem območju upravičeno pričakuje in tudi zahteva končno ureditev normalne, cestne povezave do prestolnice in pa tudi širše.
Naj zaključim. Kljub vsemu, nekaterim pripombam, mislim, da je predlog proračuna sprejemljiva podlaga za nadaljevanje proračunske razprave in pa sprejemanja proračuna. Preden končam, pa imam še eno pripombo, ki se vleče že iz leta v leto. Namreč, mislim, da je že skrajni čas, da ministrstvo za finance pri pripravi novih proračunov, se pred sprejemanjem oziroma predložitvijo proračuna tudi usede z nevladnimi proračunskimi uporabniki in s tem se izogne nesporazumom, ki se iz leta v leto pojavljajo na tej črti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod Rokavec. Besedo dajem gospodu Niku Rožiču, pripravi nas Vladimir Čeligoj.
NIKOLAJ ROŽIČ: Spoštovani podpredsednik, spoštovani poslanci, poslanke in predstavniki vlade.
Jaz se bom tokrat verjetno po daljšem premoru oglasil na en ozek segment, ki se mu reče vodno gospodarstvo. Namreč o tej besedi se je v tej hiši v zadnjih 10 letih malo govorilo, nekaj časa je to ime bilo celo prepovedano.
Navedel bi naslednje. Vodno gospodarstvo je panoga gospodarstva, enako kot je cestno gospodarstvo in slično. Navedel bom pomen, za katerega mislim, da je bistven pri izvajanju vseh drugih programov ali pa večine infrastrukturnih programov. Za izvajanje vodnogospodarskih rešitev je velikokrat značilna velika časovna vztrajnost, posredni učinki v okolju in družbi pa so mnogokrat večji od neposrednih. Izvajanje avtocestnega programa, posegi v vodotoke, ki so povezani s povečanjem energetskega potenciala Slovenije, razmišljanje o koridorjih hitre železnice skozi Slovenijo ter načrtovanje posameznih aktivnosti na kmetijskem področju, zahtevajo resne in poglobljene vodnogospodarske odgovore in rešitve. Žal je bilo, kot sem že omenil, ravno vodno gospodarstvo v preteklih letih zaradi pomanjkanja sredstev prikrajšano pri izvajanju predhodnih študijskorazvojnih nalog, ki bi že predhodno opredelile posege v vode in vodni režim. Posledično se tako mnogokrat rešijo, rešujejo posledice in ne vzroki, posledično sta tako ogrožena tako količina in kakovost vode v Sloveniji ter njena lega v prostoru. Za resen in primeren pristop manjkajo uporabni aplikativno-razvojni in raziskovalni projekti, osredotočeni na slovenske vodne razmere. Pri tem je upoštevati evropska izhodišča in kriterije, z jasnimi cilji približevanja k trajnostnem gospodarjenju z vodami.
Pregled proračunskih postavk posameznih ministrstev: ministrstva za promet in zveze, za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, pa še za druge, jasno izkazujejo popolno zapostavljenost reševanja vodnogospodarske problematike v okviru novonačrtovanih investicij. Zopet bodo v ospredju ad hoc rešitve, ki so mnogokrat v popolnem nasprotju s cilji dobrega gospodarjenja. Da bomo enkrat za vselej onemogočili nestrokovne in za vodarstvo škodljive pristope, je treba zagotoviti znotraj proračuna finančna sredstva, s katerimi bo možno financirati preliminarne študije, raziskave; skratka, osnovno dokumentacijo, to so tiste strokovne podlage, ki zagotavljajo osnovne pogoje za uspešnejše urejanje voda in vodnega okolja v prihodnosti ter zagotavljajo Sloveniji tudi na področju vodnega gospodarstva enakopravno mesto v Evropi.
Po pregledu proračuna ministrstva za okolje in prostor za ta segment - zanimivo, za havarija, za pretekle ujme, je letos na razpolago 15 milijonov tolarjev. To bi bil nek tak majhen plaz, usad - tu je potreb zagotovo za nekaj milijard, če imam v mislih še nesanirani pretekli dve ujmi, ta zadnja še iz leta 1990 in tako dalje. Za vzdrževanje vodnogospodarskih objektov je ministrstvo za okolje in prostor namenilo sredstva za tako imenovano kurativno vzdrževanje, preventivnega se ni dotaknilo - pač za to ni sredstev. Glede novogradenj - novogradnje pomenijo nek višji standard teh postavk. Tega vodno gospodarstvo ne pozna, poznajo jih vse panoge, v vodnem gospodarstvu nismo v zadnjih desetih letih naredili praktično niti enega objekta. Bilo bi preveč, če bi se dotaknil vseh problemov, vendar bi še enega vseeno omenil.
Mi smo že na odborih nekaj rekli o zadevi vodooskrbe. Sam nekako razmišljam o določeni - Dolenjci, kar se tiče primorskega vodovoda. Primorska nima dovolj pitne vode, ima pa izjemen razvoj. Najmanj, kar bi v proračunu moralo biti zajeto, je strošek, ki bi bil potreben, da bi se izdelale preliminarne študije, projektna dokumentacija, predvsem pa, ker gre tu za meddržavni probleme - vodni viri so v Sloveniji, so v Italiji, so na Hrvaškem - in te zadeve, mislim, da ni mogoče prepuščati, da bi se o taki zadevi pogovarjal ali pa dogovarjal samo distributer. Mislim, da je za to poklicana država. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Rožič. Besedo dajem gospodu Vladimirju Čeligoju, pripravi naj se Miroslav Luci.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa za besedo, spoštovani zbor. Predlog proračuna za leto 2000 je prišel v parlamentarno proceduro z doberšnjo zamudo, kar ni v skladu s poslovnikom. Takšna zamuda spravlja delo državnega zbora v časovno stisko, kar je - milo rečeno - neodgovorno od vlade. Čeprav so apetiti posameznih ministrstev in ostalih porabnikov proračuna zmanjšani za 19% od prvotnih, še vedno ostaja proračunski primanjkljaj, ki je sicer le 1% bruto družbenega produkta, kar pa ima vlada za velik dosežek. Moje mnenje je, da bi moral biti proračun uravnotežen, torej brez primajkljaja.
Druga stvar, na katero želim opozoriti, je prevelik primanjkljaj v plačilni bilanci v drugi polovici letošnjega leta, zato se upravičeno zastavlja vprašanje, koliko bomo uspešni v mednarodni menjavi v prihodnjem letu.
Eno od temeljnih vprašanj vlade je tudi vprašanje prodaje državnega premoženja. Zanima me, katero in koliko državnega premoženja bo prodano, koliko bo iztrženo za to državno premoženje in za kakšen razvoj bo ta denar uporabljen. O stopnji previsoke inflacije, porasti bruto družbenega produkta ter o drugih parametrih je pred menoj govorilo že precej govornikov, zato se bom osredotočil le na nekatera vprašanja s področja kulture.
Indeks za kulturo znaša v proračunu 106,5%, kar pomeni v bistvu dosego višine predvidene inflacije. Ministrstvo za kulturo je od prvotnega predloga proračuna zmanjšalo svoj obseg za 16%, torej s 25 na 21 milijard. Bistveni problem pa se mi zdi v neizpolnjevanju zakona o kulturnem tolarju. Zakon o kulturnem tolarju, ki smo ga sprejeli v tem državnem zboru, natančno opredeljuje, kolikšna sredstva se bodo zbrala v posameznem letu in za katere programe bodo uporabljena. Toda vlada se tega zakona ne drži in tako se za prihodnje leto predvideva sredstva za zagotavljanje programov iz kulturnega tolarja le v višini 48%, kar pomeni, da bo sprejeti zakon spoštovan le polovično, s tem pa bo za pol manj izvedenih tudi načrtovanih projektov. Takšen način izpolnjevanja zakona je deležen vse kritike. Postavlja se vprašanje, čemu zastavljati cilje in sprejemati zakone, če vlada, ki bi jih morala spoštovati, jih ne spoštuje.
Naslednje vprašanje, ki ga želim izpostaviti, je vprašanje razveljavitve 27. člena zakona o financiranju lokalnih skupnosti, po katerem je 58 kulturnih zavodov oziroma ustanov prišlo s 1. januarjem pod financiranje občin. Z ozirom na odločbo ustavnega sodišča ni jasno financiranje ustanov bodisi s strani občine bodisi s strani države. Po zakonu o javnih zavodih je ustanovitelj zavoda obvezen, da financira zavod, vendar je to marsikdaj vprašljiva z več vidikov. Poseben problem financiranja zavoda je tam, kjer je več občin ustanovitelj istega zavoda in ta isti zavod pokriva dejavnost pri vseh ustanoviteljicah, te pa nočejo sofinancirati njegove dejavnosti in prepuščajo skrb v celoti občini, kjer se zavod nahaja. Obstaja tudi druga možnost, da se razveljavi tudi tisti člen zakona o financiranju lokalnih skupnosti, ki povečuje sredstva dohodnine na račun občin za 5% za potrebe kulturnih ustanov. No, tu pa se postavlja drugo vprašanje, ali bi teh 5% dobilo v celoti potem v državnem proračunu ministrstvo za kulturo, da bi lahko financiralo kulturne ustanove. Vendar ta varianta je negativna za vse občine z izjemo ene ali dveh, zato bi kazalo stimulirati vseh 192 občin, da prevzamejo obveznosti do javnih zavodov. Prav gotovo marsikatera občina del dohodnine porabi za financiranje zavoda, preostali del pa porabi za druge namene. Smiselno je, da občine kot ustanoviteljice zavodov prevzamejo vso finančno skrb in odgovornost v polni meri. Vsebinsko to vprašanje v tem trenutku še ni dokončno definirano. Potrebno pa bi bilo, da je rešeno pred dokončnim sprejemom tega proračuna. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Čeligoj. Besedo ima gospod Miroslav Luci. Pripravi naj se gospod Herman Tomažič.
MIROSLAV LUCI: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Po razpravah, ki so že bile, je verjetno neprimerno, da se ponavljamo in da ponavljamo stvari, ki so bile dorečene. Ampak vseeno je potrebno neke stvari poudariti. Najprej na splošno o proračunu.
Tudi mene skrbi sestava proračuna, ki kaže že 80% fiksnih obveznosti. Kot je bilo rečeno s strani enega od razpravljavcev, mislim, da je bil gospod Kopač, je to veliko preveč in strinjam se z njim. Morala bi biti tendenca, da fiksne obveznosti padajo in da naraščajo in če že gredo, bi morale iti v investicije. Če pa že naraščajo, pa seveda bi morale dati biti bolj razvojno namenjena.
Skrbi me tudi padanje deviznih rezerv in naraščanje zunanjega dolga. Če se spomnimo let nekje 1988, 1987 ali 1989, je poleg velikega pričakovanja slovenskega naroda po osamosvojitvi bil eden od razlogov tudi zadolževanje in vdor v bančni sistem v takratni Jugoslaviji. Nas ne moti, da nam devizne rezerve iz leta v leto padajo in da zunanji dolg narašča in da smo že dolžni po zadnjih podatkih preko 5 milijard dolarjev, kar verjetno Slovenija tudi kot republika nikoli tega ni doživela. Per capitam smo bolj zadolženi, kot smo bili v prejšnji Jugoslaviji.
Verjamem, da so želje velike in poskušamo najti razloge, kje so. Razumem to v tem, da je pri pripravi proračuna vedno več vplivov lokalnih nivojev na koalicijo in na vlado z včasih nemogočimi zahtevami s strani njihovih privržencev na terenu. V volilnih enotah. Vemo, da je drugo leto volilno leto in bo obdobje, ko se bodo stvari odpirale in za bodoče kandidate je potrebno imeti pripravljeno, da se pokažejo v svojem okolju. Volitve so pa, na žalost, vsake 4 leta in eno leto je malo mrtvo in če bo to leto tako, potem se bojim, da sta izgubljeni ne samo ena, ampak dve leti produktivnega dela na proračunu.
Želel bi mogoče nekaj tudi o razvojnem delu proračuna. 6% za investicije je bilo prej rečeno in v to je vključen tudi Dars in železnice. Jaz mislim, da je to zaskrbljujoča zadeva, ob tem da je cela množica še brezposelnih ljudi in se ne premaknemo nikakor, da bi uspeli pridobiti delovna mesta in odprti kakšna produktivna delovna mesta, torej poizkušati zagnati na tem področju.
Premalo se mi zdi tudi namenjenega denarja za regionalni razvoj - skladen regionalni razvoj, zlasti sedaj, ko imamo zakon in če sem prav prebral, je to 3 milijarde za demografijo oziroma za demografski razvoj, kar je verjetno veliko premalo za uveljavljanje neke politike na tem področju.
Bi se potem želel še nekoliko dotakniti tudi investicij v šolstvu. Da je nekje, da so investicije nekje usmerjene - bom rekel - tako vladno ali kakorkoli že ali koalicijsko, se lahko vidi, da je ena izmed občin, ki ima pet šol in nobena nič pripravljena za letno šolanje, enostavno izpuščena. Niti tolarja ni v tem predelu, dočim se pa v nekem drugem območju pa najde seveda hitro sredstva za še veliko večje investicije. Torej, zopet me prepričuje to, da je želja, da se proračun naslanja na volitve naslednjega leta.
Bilo je rečeno, da zaključnega računa ni. Ni mogoče delati proračunov, če ni zaključnih računov. In zaključni račun za leto 1996, ki ga bomo sprejemali oziroma še 1997 ni sprejet, in seveda že gremo v nove stvari, je seveda tudi eden od elementov, ki nas pretresa.
Tudi jaz bi opozoril na razveljavitev 27. člena zakona o financiranju občin, ki prenaša financiranje na državo oziroma ta zakon - torej, odločba ustavnega sodišča je razveljavila ta 27. člen in seveda na financiranje inštitucij po sedanji primerni porabi, ki so regionalnega pomena ali pa pomena za več občin - 10 ali 15, kjer matična občina, kjer so te inštitucije, po primerni porabi mora zagotavljati sredstva za delovanje teh inštitucij, ki služijo - recimo - tudi 70 tisoč prebivalcem. Niti najmanjše tendence ni, da bi se v tem proračunu ta zadeva rešila. In nekdo in nekoč bo to zadevo moral rešiti, sicer bodo te kulturne inštitucije začele počasi usihati, kajti matične občine, kjer so sedeži teh inštitucij, več ne bodo mogle plačevati tega, sicer bodo tudi one prišle v to, da bodo večino sredstev že uporabile za fiksne obveznosti in investicij enostavno ne bo. S tem pa se seveda politika tudi na občinskem nivoju neha.
Drugo, kar bi želel, pa upam, da bo kje vsaj to zabeleženo, saj gre v stenograf, ker nas je malo in da predstavniki vlade, ki so še tukaj, bodo znali to tudi upoštevati; mogoče pri naslednji obdelavi proračuna. Vem, da je bilo usklajevanje proračuna izredno naporno. Verjamem, da so želje velike, ampak mislim, da je bil na udaru pri tem usklajevanju zlasti urad za mladino. Indeks 96, seveda, nas na to alarmantno opozarja. Še posebej ob dejstvu, da je relativni obseg sredstev za urad zadnji dve leti padel. Leta 1998 so se ob koncu leta enostavno porezana sredstva prekrila z obveznostmi za naslednje leto, torej v letu 1999. Tako je v 1998 letu znašalo vseh 57 milijonov in zaradi tega se ni financirala oprema, tako imenovanih študentskih prenočišč ali pa prenočišč za mlade, ki so do neke mere že končana, do neke mere pa še čakajo na opremo. Zaradi tega recimo, letos ni bila sofinancirana oprema prenočišč na Ptuju in kljub temu da je objekt že gradbeno dokončna. Moramo pa vedeti, da so se istočasno na ravni mestne občine Ljubljana že začeli postopki pridobitve mladinskega prenočišča in seveda rezanje sredstev na tem področju bo pripeljalo do tega, da bo tudi ta investicija se premikala veliko daleč naprej.
Ta dejstva bi narekovala nekje ponovno premislek na ministrstvo za šolstvo in šport, da se pridobi ponovna postavka za mladinska prenočišča nazaj med postavke urada za mladino. In zahtevek bi bil minimalno 60 milijonov SIT, kar bi se uporabilo, tako 33 milijonov minimalno za začetek sredstev v Ljubljani, 20 milijonov za opremo na Ptuju in pa 7 milijonov za stroške upravljanja z objektom Bledec na Bledu. No, ta postavka je bila sicer uvrščena v predlog proračuna, vendar je na škodo rasti ostalih postavk urada in še daleč so ta sredstva od tistega, kar je bilo zaželeno. Torej, jaz bi predlagal, da se poizkuša še razpravljati o tem in usklajevati in da se za mladinska prenočišča v letu 2000 zagotovi vsaj 60 milijonov SIT in da se sredstva zagotovijo: delno na račun dodatnih prerazporeditev znotraj postavk urada in delno, 17 milijonov, iz proračunske rezerve ali kakorkoli že bi lahko vlada o tem kaj premislila. Ta sredstva pa, kot sem povedal, bi želel, da se pridobijo za to, ker mislim, da ni potrebno posebej pojasnjevati, da omenjeni objekti predstavljajo pogoj za spodbujanje mobilnosti mladih. Ves čas govorimo o turizmu, o pospeševanju, zlasti mladinskega turizma, mladi ponavadi nimajo sredstev, da bi prenočevali v hotelih in zato so mladinska prenočišča oziroma v Jut, v mladinskih hotelih pa je to možno. In s tem, če pridobivaš mlade turiste, se kasneje vračajo s svojimi družinami in prijatelji in lahko tudi pospešijo razvoj turizma in s tem tudi gospodarstva na tem področju. Moramo pa se zavedati tudi priporočil o mobilnosti in participaciji sveta Evrope - torej, priporočil sveta Evrope - in tudi konvenciji o dolgoročni prostovoljni službi pri organiziranju te dejavnosti.
Opozoril bi še na Evropsko skupnost in pa na program, v katerega je Slovenija vstopila, to je "Youth for Europe" - mladi za Evropo in evropsko prostovoljno službo. V Sloveniji torej ne vzpostavljamo neke velike potratne mreže novih objektov. Skupaj se jih bo zgradilo verjetno 5, od tega eden že deluje, to je na Bledu, nekateri pa čakajo, da pride do izvedbe. Mreža se bo morala povezovati tudi z ostalimi objekti, namenjenimi otrokom in mladini, recimo s centri šolskih in obšolskih dejavnosti, dijaškimi in študentskimi domovi in podobno, s ciljem racionalnega izkoriščanja vseh kapacitet za mlade, kjerkoli pač že so.
Po podatkih, ki jih imamo, je Slovenija na repu seznama evropskih držav, kar se tiče infrastrukture za mladino. Še posebej so izpostavljena mladinska prenočišča. Pred nami je večina držav v tranziciji. Stanje, ki je pravzaprav dediščina prejšnje države, pomeni zaostanek, ki ga bomo morali, hočeš nočeš, nadoknaditi. Sicer bi se te zadeve morale reševati sistemsko, zato se tudi v nacionalnem programu za mladino do leta 2010 predlaga sistemska ureditev financiranja z natančno časovno dinamiko. Vseeno pa je pomembno, da do sprejema tega ne zamudimo preveč in da gremo vsaj s tistimi projekti naprej, ki so že začeti.
Mogoče samo nekaj podatkov: Slovenija v državnem proračunu nameni približno 0,035% sredstev za mladinsko delo in 0,0065% BDP-ja. Da bi lahko dohajali razvite države, bi se moral delež v proračunu dvigniti na približno 0,1% ali pa BDP-ja 0,01, ob predpostavki, da tudi lokalne skupnosti zagotovijo del sredstev. Če damo za primerjavo, recimo, Finsko, ki je tudi ena od držav, ki se vključuje oziroma je že vključena, ki vlaga 0,025% sredstev za mladinsko delo na državni ravni, kar je štirikrat več kot Slovenija, ob tem pa še, če prištejemo sredstva na lokalni ravni, dobimo šestkrat več sredstev, ki jih vlagajo v tej državi, pa nismo vzeli najbolj izstopajoče države v tem. Skratka, o tem bi verjetno do druge obravnave proračuna želeli še razpravljati.
Na koncu še moje osebno mnenje. Proračun moramo imeti tako na lokalnem nivoju kot na državnem nivoju. Želeli bi, da bi bil sprejet v čim širšem okviru, s čim večjim številom potrjenih glasov, zato bi se splačalo tudi tiste pripombe, ki jih tu vlagamo in ki jih bomo mogoče še vlagali, tudi dobro premisliti in dobro pretehtati, jih vključiti nekako v program, tako bo pozicija in opozicija, mislim, znala ta proračun za leto 2000 tudi sprejeti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Luci. Besedo dajem gospodu Hermanu Tomažiču; pripravi naj se Jože Avšič.
HERMAN TOMAŽIČ: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Gospe in gospodje. Kot so že nekateri pred menoj rekli, se proračunu za leto 2000 pozna, da se bo prej iztekel mandat nam poslancem, kot pa seveda ta proračun, ker so pač, kot vemo, vmes volitve.
Pozna se tudi po tem, da so za to proračun pravzaprav nekatera ministrstva ali ministri obljubljali mnoge stvari za katere je vnaprej jasno, da ne bodo mogle biti speljane v tem proračunskem letu; da so po drugi strani zavračali nekatere pobude poslancev in tudi, da je bilo kar nekaj protežiranja posameznih področij. Vendar pa mene bolj zanima seveda sama naravnanost proračuna, tudi o tem je že bilo govora, in sicer o tem, da proračun pravzaprav v skoraj 80 odstotkih pokriva že vnaprej dogovorjene programe, predvsem nacionalne programe. Govorjenja je bilo o tem, ali je razvojno naravnan ali ne. O tem bi bila seveda možna diskusija, kaj to vse razvojnost je in kaj razvojnost ni. In pa, kar me posebej zanima, gre za vprašanje regijske pokritosti, ali bolj določeno: ali je proračun naravnan tako, da vsaj kolikor toliko enakomerno regijsko pokriva državo. Tu so seveda težave s kriteriji in prepoznavanjem, kaj to vse je, že zato, ker seveda nimamo do konca urejene zakonodaje - zakon o skladnejšem regionalnem razvoju še ni operativen. Zato bom skušal na vsaj nekaterih primerih ugotavljati pravzaprav to nepokritost oziroma razvojno oziroma regijsko neenakomernost v tem proračunu. Gotovo je bilo najlažje pobrati ven tiste postavke, ki so konkretno opredeljene, in jih primerjati pač potem z nekimi drugimi pokazatelji. Ker mi je pač najbližje moje področje, to je koroška regija, bom vzel od tam podatke. Direktne postavke, ki se bodo preselile - vsaj tako upam - na posamezna področja ali objekte v koroški regiji, so naslednja: in sicer, v prometu in zvezah, za približno 449 milijonov, v šolstvu nekaj podobnega oziroma 501 milijono, v notranjih zadevah za nekaj nad 100 milijonov, v ministrstvu za družino, delo in socialne zadeve okrog 700 milijonov, ali skupaj cca milijardo 700 tisoč tolarjev. Na hitro pove izračun, da bi bilo to približno 2 tisočinki, vse ostalo, kar je, je seveda vezano na naslednja leta 2001, 2, 3, 4 itn., kar pa vsakdo med nami ve, da je blažev žegen, ker pač je vprašanje, kako in na kakšen način bo kdo odločal kasneje.
Seveda to ni številka, ki bi zadovoljevala to okolje, zato mi dovolite, da spomnim na nekatere stvari, ki bi jih ta regija - in verjamem tudi mnoge druge - nujno potrebovala za to, da bi bila Slovenija skladnejše razvita. Gotovo je na prvem mestu vprašanje razmeroma ugodnih sredstev za financiranje ali sofinanciranje novih delovnih mest, predvsem mislim tu na obrt in na podjetništvo. Koroška regija ima 15% oziroma v nekaterih občinah in delih tudi 24% nezaposlenost. Ima najnižje ali med najnižjimi plače v Sloveniji in bi seveda torej proračun, če bi bil tako naravnan, moral najti način, po katerem bi spodbujali nastajanje novih delovnih mest.
Drugo vprašanje je ugodnejše financiranje občin. Sam menim, da bi morala biti ta sredstva večja vsaj za 50%, če ne kar že za 100%. Gre za seveda izjemne potrebe po komunalni infrastrukturi v večini slovenskih, posebej podeželjskih občinah. Gre za vprašanje oskrbe z vodo, komunalnih, kanalizacije in čistilnih naprav, lokalnih in gozdnih cest. Recimo, Koroška ima gozdnih cest kar preko 900 kilometrov. To je seveda neka obremenitev, ki gotovo terja nek resnejši pristop. Še vedno je tudi vprašanje ponekod celo elektrike, telefonov in tako naprej. Menim, da bi prav to področje pravzaprav najbolj zagotavljalo skladnejši razvoj. V kolikor bi občine v svojih sredstvih bile podpirane bolj v svojih sredstvih in - ne vem, marsikdaj se sliši, da bi bile občine prebogate, da ne bi znale s tem denarjem, da bi ga po nepotrebnem zapravljale in tako naprej. Zame je seveda to vprašanje filozofiranja, dejstvo pa je, da vsaka občina zna obrniti denar dvakrat in tudi iz enega dva naredi.
Drugo, kar je za mene pomembno, je vprašanje povečanja in aktualiziranja projekta CRPOV, celostnega razvoja podeželja in obnove vasi. To je bil obetaven projekt, ki je pred leti zastavil številne možnosti na posameznih področjih, vendar je vsako leto manj finančno podprt in ga bi kazalo, ravno zaradi tega, ker bi prav ta projekt CRPOV, lahko na podeželju pripravil oziroma zagotavljal skladnješi razvoj.
Prav za Koroško je zelo problematična prometna povezava. Koroška je oddaljena od avtocestnega križa v povprečju 70 kilometrov - tu med 50 in 100 in še kak kilometer razlike. Zato bi, seveda, bila nujna posodobitev magistralne in regionalnih cest, saj so še mnoge ceste - regionalne ceste - če jih nazivam po starem, v makedamu. Da ne govorim o tem, da bi bile nujne tudi obvoznice Radlje-Dravograd-Ravne. Za Radlje seveda moram ponovno povedati, da je že približno 9-letno obdobje, ko se ta kraj bori za to obvoznico, pa se še do danes ni pričela. Glede na to odmaknjenost od cestnega avtokriža tega področja bi bilo seveda potrebno - in prav o tem Korošci razmišljamo - da bo potrebno tudi po letu 2005, ko pričakujemo, da bo v glavnem zaključena gradnja cestnega avtokriža, razmisliti tudi o hitri cesti s povezavo Dravograd- Celje, ki pobere seveda za seboj področje kot je Ravne, Slovenj Gradec, Dravograd, Velenje itn.; in to bo gotovo zadeva, ki bo prispevala k hitrejšemu razvoju tega območja.
Že dolgo opozarjamo na posodobitev železnice, ki je v preteklosti seveda predstavljala veliko pomembnejšo povezavo, kot je sedaj, s tem, da prav povezava Dravograd in Velenje kaže oziroma nepovezava kaže na to, kako odmaknjena je ta regija torej od ostalega dela Slovenije.
Zelo pomembni so seveda tudi drugi - so pomembna druga področja, kot je: šolsko, športno, kulturno, zdravstveno itn., kjer gotovo nismo zadovoljni s tem, kako se pokrivajo razne potrebe po dodatnih projektih oziroma objektih, posebej še ko gre za vprašanje tako imenovanih podružničnih obmejnih šol in pa seveda športnih objektov, saj Koroška pravzaprav nima niti enega samega sodobnega športnega objekta: ne pokritega ne odkritega itd.
To vse bi torej Koroški zagotavljalo primerljiv razvoj. Seveda vsega tega ni najti v tem proračunu, niti ni bilo v dovoljšnji meri v prejšnjih in verjamem, da tako čutijo in vidijo tudi druga področja.
Mi sicer imamo, kot že rečeno, zakon o skladnejšem regionalnem razvoju, ta sam po sebi ni dovolj, tudi se strinjam s tistimi, ki menijo, da sredstva, ki so namenjena za ta program, za to področje niso zadostna in da bi k 3 milijardam, ki so predvidene, zagotovo bilo možno dodati še nekaj. In pa seveda, kar se mi zdi še pomembnejše: ta čas Slovenija nima zakona o pokrajinah, ki pa je - po mojem - eden od bistvenih razlogov za to, da tudi v proračunu ne najdemo ustreznega ravnovesja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDERJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Avšiču, pripravi naj se gospod Benjamin Heniman.
JOŽE AVŠIČ: Hvala lepa. Lep pozdrav. Torej moja razprava bo morda nekoliko drugačna, ko je bila večina doslej, čeprav seveda je izhodišče državni proračun za leto 2000, ki ga obravnavamo, in ko sprejemamo kritike, katere smo praktično vajeni vsako leto ob sprejemanju tega dokumenta. Na eni strani je prevelik - če ocenjujemo njegovo realno velikost in realne sposobnosti slovenskega gospodarstva - in hkrati premajhen, da bi po različnih segmentih zadovoljil vse naše želje in zahteve. Vsaj tako je razbrati iz poročil zainteresiranih delovnih teles pa tudi v dosedanji razpravi. Nekaj pa je novega.
V proračunskem memorandumu, čemer mislim nameniti nekaj več besed. Proračunski memorandum za leto 2000 namreč prinaša novost, saj se ponaša s preliminarnim razvojnim programom za obdobje 2000 do 2002 in ki naj bi bil prihodnje leto nadgrajen z državnim razvojnim programom za obdobje 2000 do 2006. Seveda je tu veliko vprašanje, ali bomo imeli za to sploh čas in politično voljo v predvolilnem letu. Vendar tako piše in verjamemo, da tako bo. To, da bomo imeli državni razvojni program, me kot nekdanjega planerja iskreno veseli, saj se na ta način nekako sramežljivo vračamo in uvajamo institut planiranja kot pomembne kategorije dolgoročnega razvoja države na vseh njenih najpomembnejših področjih.
Seveda pa od planiranja - ali v oklepaju programiranja kot piše - pričakujem več, kot ponuja predloženi proračun za leto 2000. V osnovi bi morali imeti dolgoročni planski ali programski dokument, sprejet pred letnim planom. Tak dolgoročni planski dokument bi moral biti osnova za ugotavljanje realnih možnosti in določanje letnih programov za posamezno leto proračunskega planiranja.
Ob tem se seveda postavlja vprašanje prioritet. Memorandum za letošnje leto jih določa; Tudi dolgoročne, saj pravi tako - citiram: "Za izvajanje dolgoročnih razvojnih prioritet je vlada Republike Slovenije v okviru državnega proračuna za leto 2000 določila naslednje proračunske prioritete: tehnološki razvoj, aktivno politiko zaposlovanja, kmetijstvo, regionalni razvoj in krepitev obrambne sposobnosti države." To, da je vlada določila letne prioritete, je do neke mere še sprejemljivo. Dolgoročne prioritete oziroma njihove določitve pa bi morala skozi široko parlamentarno razpravo in to ne ali ne samo zgolj ob proračunski razpravi, pač pa v okviru planskega ali programskega pristopa pri pripravi ustreznih razvojnih dokumentov.
Že v letnem proračunu za prihodnje leto je vprašanje, kako so te prioritete dejansko tudi upoštevane. Vendar veliko je bilo razpravljavcev, ki so primerjali gospodarske resorje s kmetijstvom in podobno. Ali pa je toliko netransparenten, da je nemogoče ugotoviti, koliko je - recimo - v okviru tega proračuna sredstev po vseh resorjih namenjenih za tako imenovani regionalni razvoj.
Moja ocena je, da bi morali v Sloveniji med prioritete uvrstiti tudi celovito obravnavo in ureditev južne meje. Torej meje, ki je nastala z osamosvojitvijo Slovenije in deli dve državi Hrvaško in Slovenijo. Namreč, v celotnem obdobju po osamosvojitvi je ta meja ostala praktično taka, kot je bila postavljena na prvi dan uveljavitve državnosti. Od tega bo skoraj 10 let. Mejni organi delujejo v kontejnerjih, ki so že zdavnaj iztrošeni, vsi mejni prehodi so v glavnem nelegarizirani, nič se ne dogaja. Na tej seji oziroma na dnevnem redu te seje državnega zbora imamo dva sporazuma: imamo sporazum o maloobmejnem sodelovanju in prometu med Hrvaško in Slovenijo in imamo - po moji oceni še pomembnejši - premoženjski sporazum. Računam seveda, da kljub nekaterim dilemam, ki se pojavljajo dnevno tudi v mediji, da bomo oba sporazuma tudi ratificirali v tem državnem zboru, vsaj mislim - vsaj ocenjujem - da prinašata veliko več koristi, kot si jih sami upamo priznati. Vendar pa posledično, če bomo to naredili na tej seji državnega zbora, pomeni, da bo potrebnih cela vrsta ukrepov, da se vzpostavi režim na južni meji za uveljavitev maloobmejnega prometa. Prav malo vidim na tistem delu proračuna, ki je odgovoren za delovanje mejnih prehodov - to pa je servis skupnih služb vlade - zagotovljenih sredstev, da se ta meja na tak način tudi vzpostavi.
Seveda vidim prav malo tudi na tem segmentu tega proračunskega porabnika ukrepov na južni meji za vzpostavitev že, upajmo, že precej blizu scheengenskih meja med Evropsko unijo in preostankom naše bivše države.
Na tem segmentu bi se skušal ustaviti in preiti na tretji problem, ki ga vidim seveda povezan z dosedanjo razpravo v državnem proračunu. To je, kakšna je uskladitev med proračunskimi porabniki nasploh. Kot primer lahko navedem zopet južno mejo in lahko ugotovim, da so vpleteni v ukrepe, ki bi jih morali izvajati na južni meji naslednji vladni organi in službe. Prvič, servis skupnih služb vlade, ki je po zakonu investitor in upravljalec mejnih prehodov. Drugi je MOP oziroma njegov urad za prostorsko načrtovanje in sama upravna služba za legalizacijo teh mejnih prehodov. Tretjič so finance za področje pokrivanja carinskih zadev. Četrti je MNZ s policijo. Peti je kmetijstvo, zlasti na mednarodnih mejnih prehodih zaradi vzpostavljanja veterinarskih in fitosanitarnih kontrol na tej meji. Šesti je promet kot zelo pomemben faktor, saj do vsakega mejnega prehoda pride cesta. Do maloobmejnega lokalna ali pa R3, recimo, do mednarodnega pa avtocesta, kot je primer Obrežje ali pa bodo Pince. In sedmi, tako smo izvedeli v okviru proračunske razprave po odborih, je pa koordinator vseh teh zadev Urad za evropske zadeve.
Prepričan sem, da izvajanje proračuna četudi bi bilo dovolj sredstev, pa jih ne vidim, vidim jih na nekaterih resorjih, na nekaterih pa ne, ne bo sposoben na tak način izpeljati vse aktivnosti ne v letu 2000 ne v naslednjih letih. In to se mi zdi eden od bistvenih problemov, ki se potem pojavljajo že po sprejetem proračunu, da določen naloge ne stečejo zaradi tega, ker smo organizacijsko tako nekatere stvari tako postavili, da jih je skorajda nemogoče izpeljati kvalitetno in zlasti še sočasno. Sočasnost pa je eden od temeljev planiranja ali programiranja, če že hočemo.
Ker sem rekel, da bom nekoliko drugače razpravljal, bom tudi verjetno zaključeval kar s planiranjem. Če smo že zapisali, da gremo na dolgoročno proračunsko programiranje, dajmo zapisati, da je to planiranje - ker ni nič hudega; ker tisti nekdanji sistem socialističnega planiranja nima nič skupnega z državnimi potrebami po planiranju. Tisti kolegi, ki veliko hodite po svetu, zlasti pa po Evropi, ste verjetno srečali planiranje na Švedskem, v Nemčiji ali pa v Franciji. Sam sem imel priložnost to zadevo videti v Franciji, kako poteka. Francija planira, Francija vsakih osem let pelje plansko pogodbo, ki jo usklajuje tako po vertikali kot po horizontali. Upam si trditi, da tudi po horizontali nimamo usklajenih zadev med resorji, o čemer sem maloprej govoril. Kako je pa po vertikali - bodisi da gre za regionalno raven, potem ima Francija, seveda, to zelo lepo rešeno: država, regija, departma, občina. Mi pa nimamo ne departmajev, nimamo, na žalost, regij, imamo pa občine. Kje imamo, recimo, mi državni proračun usklajen tam, kjer država pričakuje sofinanciranje občin - in občine ta hip tudi pripravljajo svoje proračune za prihodnje leto. Torej, tu vidim, da je pomanjkljivost v tem našem sistemu.
Velikokrat smo se srečali s problemi Darsa v tem državnem zboru. Veliko teh problemov ne bi bilo, če bi imeli planske ali programske dokumente pripravljene. Tako pa se na eni strani govori: za zamude so krivi nepripravljeni projekti, nepripravljena dokumentacija; in na drugi strani, seveda ker ni bilo preštudiranih zadev, so vsi programi dražji. Eden tipičnih primerov je veriga Savskih elektrarn v mojem koncu, o katerih govorimo že 20 let, ki je umeščena v državni prostorski plan, vendar samo kot obvezno izhodišče, je pa ta trenutek ena najbolj spornih točk tega, koliko bo ta projekt stal in kakšna naj bi bila cena električne energije, ob 20-letni koncesiji, 30-letni in podobno.
Skratka, ta pristop pri planiranju se mi zdi, da je eden od tistih, ki bi ga kazalo, morda tudi s kakim sklepom, ob koncu te proračunske razprave sprejeti zaradi tega, ker bo tudi proračunsko programiranje in sprejem proračunov v prihodnje veliko lažji, če ga bomo imeli tudi na tak način državno razrešenega. Veliko manj problemov bo in veliko bolj vnaprej bomo vedeli, kaj v posameznih letih lahko pričakujemo.
Toliko. Hvala lepa za poslušanje.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Avšič. Še zadnja razprava danes - gospod Benjamin Henigman je zaprosil, da bi opravil razpravo jutri, ker ima daljšo razpravo - zato bomo sedaj dali besedo gospe dr. Hren-Vencljevi, s katero bomo za danes končali naše delo.
DR. HELENA HREN-VENCELJ: Lepo pozdravljeni! Osnovno načelo dobrega gospodarjenja je, ne porabiti več, kot lahko zaslužiš oziroma boš lahko v kratkem času pridobil. To se pravi, da se zadolžuješ na kratki rok. To velja tako za posameznika, za družino, občino in tudi državo.
Proračun za leto 2000 je potrošen in nerazvojno naravnan. Največ porabimo za socialne transferje in plače. Enoodstoten primanjkljaj sam po sebi ni katastrofa, pač pa dejstvo, da je struktura porabe slaba, da trošimo neracionalno, pogosto pravzaprav delamo z denarjem zelo slabo. Proračun prav tako iz leta v leto narašča in če primerjate posamezne proračune, vidite še drugo stvar; da ministrstva, da pretežno ministrstva, pa tudi sodstvo, porablja več, kot je bilo v proračunu denarja določeno. In to ne za razvojne projekte, za druge stvari! Težko je razumeti, da med deklariranimi prioritetami vlade ni demografija in pa družinska politika. Problem nizke rodnosti poznamo vsi, znano nam je, da število prebivalcev v država pada, pa vendar vlada temu problemu ne namenja niti besede. Slovencev je vedno manj in po nekaj desetletjih nas pri takem trendu demografskem ne bo več. Tedaj nam niti nizka inflacija, niti visok GDP, demokracija, suverenost in Evropa ne bodo mogli pomagati. Šole se že zdaj srečujejo s problemom premajhnega števila otrok v osnovnih in srednjih šolah, da pa seveda lahko ohranijo kader, pa višek kadrov pravzaprav zaposlujejo z dodatnimi programi in aktivnostmi, ki so potem lahko finančno upravičene tudi. Vojska že išče izhod iz stanja, ko kmalu ne bo dovolj vojakov, ne bo več dovolj mladih. Gospodarstvo ne bo imelo delavcev, to je bilo že nekajkrat poudarjeno, torej bo delovnih mest še preveč. Le tistih ne bo, ki bi polnili pokojninsko blagajno. To pomeni ne le obrambni, gospodarski in narodnostni problem, ampak dejansko lahko rečemo polom gospodarstva in tega ne predvideva nobena vladna projekcija.
Poročilo iz Evrope že drugo leto zapored opozarja na neurejeno stanje v državi. Med državami, ki so jih primerjali, jih je bilo 47, torej kakovost dela slovenske vlade je bila ocenjena kot najslabša. In še vedno pa je bil dober kapital naše države delovna sila - torej, čeprav je vodenje državne administracije, državne uprave, kot veste, že nekako mejilo na katastrofo. Kaotičnost vladnih upravnih struktur se odraža tudi v pomanjkanju občutka za strateška razvojna vprašanja Slovenije, ker je vidno tudi skozi ta proračun in neučinkovitost javne uprave odraža tudi poglobljeno krizo vrednot, ki ima že značaj zaviralnega momenta.
Pogrešamo torej razvojno usmerjene projekte. Tega je v proračunu premalo. Tudi z zakonom o spodbujanju tehnološkega razvoja, ki sicer še ni sprejet, sredstva so pa že vkalkulirana, ne bomo dosegli ciljev, saj je namenoma, po pojasnilih predlagateljev, napisan zelo splošno, da se bodo lahko sredstva prelivala in spreminjala svoj namen. S pokojninsko reformo se poskušamo prilagajati spremenjenim demografskim razmeram in gospodarskemu stanju ter socialnemu okolju. Uspeh pa bo, zopet po izjavah pripravljavcev reforme, kratkotrajen. Kljub velikim sredstvom, ki so namenjena v proračunu za aktivno politiko zaposlovanja, tega je preko 16 milijard, je iz prereza razbrati, da konkretnih učinkov ne bo veliko. Lahko bi celo izračunali, koliko bo stalo državo posamezno delovno mesto, novo delovno mesto, vendar bi bila ta številka izredno velika in ji nihče ne bi verjel. Učinkovitost te politike je do sedaj majhna. Še največ je bilo doseženega z javnimi deli, vendar so to ukrepi gašenja požara in po eni strani tudi kršenje človeških pravic, kajti oseba, ki je na javnih delih, nima drugih pravic, ki sicer so, izhajajo iz dela. Torej to je gašenja požara in ne dolgoročna načrtovanja, ki bi prinesla zajamčen uspeh.
Zato se je bati, da bo program boja proti revščini in socialni izključenosti, ki je naveden v vladnih papirjih, le priložnost za nekatere, da se okoristijo z velikimi sredstvi, ki jih država namenja za socialo.
Naša stranka je kritična do predstavljenega proračuna zato, ker se zavedamo, da bo tako stanje države slej ko prej privedlo v krizo in da ne more trajati v nedogled. Kljub zagotovilom, da tako stanje dolgoročno - torej da ni razloga za preplah, da je vse pričakovano, kot slišimo govoriti odgovorne v vladi in v osnovi dobro. To, žal, ne drži. Nas skrbi dobrobit državljanov, skrbi nas večanje revščine in bogatenje peščice posameznikov v tej državi. In zato takega proračuna ne moremo podpreti. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Kolegice in kolegi, danes bomo končali. Jutri imamo še razprave, ki sta neomejeni, in sicer Benjamin Henigman in Ivo Hvalica. Ostali na 5 minut, ki se boste še prijavili. Jutri nadaljujemo torej s to točko dnevnega reda. Ko jo bomo končali, bomo prešli na točke 3, 4 in 6 in po vrstnem redu dalje.
Dovolite še dve obvestili. Ob 18. uri je seja komisije državnega zbora za volilni sistem in ustavne spremembe. Prosim, da se je udeležite poslanci, ki ste izvoljeni v to komisijo. In pa poziv odbora državnega zbora za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in komisije državnega zbora za evropske zadeve, ki vas vabita - torej poslance, ki ste prosti danes zvečer - na predstavitev strukture veterinarske službe in odgovornosti glede na določila Evropske unije. To je tudi ob 18. uri v mali dvorani državnega zbora Republike Slovenije. Torej spodaj pod nami. Zaključujem danes, nadaljujemo jutri ob desetih.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 17. NOVEMBRA 1999 OB 17.56 URI.)