Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.10 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 17. seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jože Možgan, Franc Potočnik, Roberto Battelli, od 16.00 ure dalje dr. Jože Zagožen, za dopoldanski del seje dr. ciril Ribičič, Ivan Božič, za dopoldanski del seje Polonca Dobrajc, za pričetek seje Josip Bajc, za pričetek seje Janez Kramberger in Štefan Klinc, za dopoldanski del seje Mirko Kaplja in Jelko Kacin. Prosim da ugotovimo navzočnost v dvorani! (51 poslancev in poslank.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na današnjem nadaljevanju 17. seje bomo najprej opravili obravnavo prekinjene 43. točke dnevnega reda, to je volitve in imenovanja, zatem pa bo zbor prešel na obravnavo 36. točke dnevnega reda, to je predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, ter po dnevnem redu dalje.
Včeraj prekinjeno 33. točko dnevnega reda, predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku, pa bo državni zbor opravil ob 14.30, torej ob nadaljevanju popoldanskega zasedanja. Do takrat pričakujemo tudi, da bomo prejeli čistopis zakona oziroma smo ga pravkar že prejeli.
Prehajamo torej na PREKINJENO 43. TOČKO DNEVNEGA REDA - VOLITVE IN IMENOVANJA. K tej točki so bili povabljeni predstavniki sodnega sveta. Predlog sodnega sveta ter predloge in mnenja komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve ste prejeli.
Pod to točko bomo obravnavali predlog sodnega sveta za izvolitev v sodniško funkcijo ter predloge komisije za volitve, imenovanja in administrativne zadeve, in sicer za volitve sodnikov porotnikov delovnih sodišč v Celju in Kopru, delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, delovnega sodišča v Mariboru, ki so bile razpisane za danes, 15.12.1999, ter predlog odloka o spremembi odloka o sestavi in izvolitvi komisije državnega zbora za evropske zadeve in predlog odloka o spremembi odloka o sestavi in izvolitvi pridružene delegacije državnega zbora v severnoatlantski skupščini.
Prosil bi za nekoliko več posluha v dvorani, da se bomo sploh lahko slišali.
Prehajamo na obravnavo in sklepanje o posameznih predlogih. Predlog sodnega sveta o izvolitvi v sodniško funkcijo. Sodni svet je državnemu zboru predložil predlog o izvolitvi gospe Maše Butenko v trajno sodniško funkcijo na sodniško mesto okrožne sodnice na okrožno sodišče v Mariboru. Ali želi predstavnik sodnega sveta beseda? (Ne želi.) Predlog je obravnavala komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve in je zboru predložila poročilo ter predlog odloka. Ali želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata? Predstavniki poslanskih skupin? Besedo dajem poslankam in poslancem. Ker ni razprave jo zaključujem. Na glasovanje dajem predlagani odlok o izvolitvi v sodniško funkcijo gospe Maše Butenko na sodniško mesto okrožne sodnice na okrožnem sodišču v Mariboru. Ugotavljamo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (38 poslancev.) Kdo je proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Prehajamo na predlog odloka o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega sodišča v Celju. Predlog je v obravnavo predložila komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve. Ali želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Predstavnik sekretariata? Predstavniki poslanskih skupin? Poslanke in poslanci? Prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem predlog odloka o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega sodišča v Celju. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (43 poslancev.) Kdo je proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Prehajamo na predlog odloka o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega sodišča v Kopru. Ali želi besedo predstavnik komisije? (Ne želi.) Sekretariat? Poslanske skupine? Poslanke in poslanci? Na glasovanje dajem predlagani odlok o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega sodišča v Kopru. Ugotavljamo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (38 poslancev.) Kdo je proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Prehajamo na odločanje o predlogu odloka o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Poročevalec komisije? Sekretariat? Poslanske skupine? Poslanke in poslanci? Zaključujem razpravo in dajem na glasovanje predlog odloka o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (42 poslancev.) Kdo je proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Prehajamo na odločanje o predlogu odloka o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega sodišča v Mariboru. Predstavnik komisije? Sekretariat? Poslanske skupine? Poslanke in poslanci? Zaključujem razpravo in dajem na glasovanje predlog odloka o izvolitvi sodnikov porotnikov delovnega sodišča v Mariboru. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (39 poslancev.) Kdo je proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Prehajamo na odločanje o predlogu odloka o spremembi odloka o sestavi in izvolitvi komisije državnega zbora Republike Slovenije za evropske zadeve. Predlog odloka je v obravnavo zboru predložila komisija za volitve, imenovanja in administrativne zadeve. Ali želi poročevalec komisije besedo? Predstavniki poslanskih skupin? Poslanke in poslanci? Zaključujem razpravo in dajem na glasovanje predlog odloka o spremembi odloka o sestavi in izvolitvi komisije državnega zbora Republike Slovenije za evropske zadeve. Ugotavljamo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (43 poslancev.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet.
Prehajamo na predlog odloka o spremembi odloka o izvolitvi pridružene delegacije državnega zbora Republike Slovenije v Severnoatlantski skupščini. Predstavnik komisije? Poslanske skupine? Poslanke in poslanci? Zaključujem razpravo. Dajem na glasovanje predlog odloka o spremembi odloka o izvolitvi pridružene delegacije državnega zbora Republike Slovenije v Severnoatlantski skupščini. Ugotavljamo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za predlagani odlok? (45 poslancev.) Kdo je proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani odlok sprejet. S tem prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 36. TOČKO DNEVNEGA REDA, to je NA PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O REFERENDUMU IN O LJUDSKI INICIATIVI- SKRAJŠANI POSTOPEK. Predlog zakona sta v obravnavo zboru predložila poslanca Janez Janša in Franc Čebulj. Ali želi predstavnik predlagateljev besedo? (Ne želi.) Predlog zakona je obravnaval odbor za notranjo politiko in pravosodje kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje odbora o predlogu zakona. Besedo ima predsednica odbora, gospa Beblerjeva.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani zbor! Zelo na kratko naj podam samo sklepno misel tega poročila, ki ste ga sicer prejeli z gradivom. Skratka, odbor ni podprl sklepa, da bi bilo besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in ljudski iniciativi primerno in zato predlaga državnemu zboru, glede na to, da bi se ta zakon moral sprejeti samo z dvotretjinsko večino prisotnih poslancev, da glasuje torej državni zbor o naslednjem sklepu: Besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in ljudski iniciativi, prva obravnava, je primerno, da se opravi druga obravnava. Ampak kot rečeno, odbor tega ni podprl. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospe predsednici odbora. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? Ne more želeti, ker ga ni. Ali želi besedo predstavnik vlade? Želite besedo predstavniki poslanskih skupin? Besedo dajem poslankam in poslancem. Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem splošno razpravo.
Prehajamo na razpravo o predlaganem sklepu matičnega delovnega telesa, ki se glasi: Besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, prva obravnava, je primerno, da se opravi druga obravnava. Delovno telo tega sklepa ne podpira.
Ob tem vas želim opozoriti, da bo na podlagi petega odstavka 90. člena ustave Republike Slovenije navedeni sklep sprejet, če bosta zanj glasovali dve tretjini navzočih poslancev. Želi kdo besedo o predlaganem sklepu? (Ne želi.) Na glasovanje dajem torej predlagani sklep. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.) Kdo je za predlagani sklep? Kdo je za? Sklep se glasi: Besedilo predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o referendumu in o ljudski iniciativi, prva obravnava, je primerno, da se opravi druga obravnava.
Kdo je za tak sklep? (13 poslancev.) Kdo je proti? (38 poslancev.)
Ugotavljam, da navedeni sklep ni bil sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 37. TOČKO DNEVNEGA REDA - DRUGA OBRAVNAVA PREDLOGA NACIONALNEGA PROGRAMA ŠPORTA V REPUBLIKI SLOVENIJI. Predlog nacionalnega programa je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Ugotavljam, da med nami trenutno ni predstavnika vlade. Predlagam, da predstavi poročilo predsednik odbora za kulturo, šolstvo in šport, v tem času pa se nam bo pridružil tudi predstavnik vlade. Gospod Mežan, želite besedo? Prosim. Prosim za pozornost v dvorani!
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Lepo pozdravljeni, poslanke in poslanci, tudi v mojem imenu! V obravnavi imamo drugo obravnavo predloga nacionalnega programa športa v Republiki Sloveniji. Odbor za kulturo, šolstvo in šport je na svoji 26. seji kot matično delovno telo obravnaval predlog nacionalnega programa športa v drugi obravnavi. Sam je na podlagi sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve ter na podlagi nekaterih interesnih skupin oblikoval pet dopolnil, ki jih imate v poročilu odbora, in predlaga državnemu zboru, da ta dopolnila po obravnavi seveda tudi sprejme. Po seji pa sta bili vloženi še dve dopolnili, eno je dopolnilo poslanske skupine Socialdemokratske stranke in pa poslanca Benjamina Henigmana, do katerih pa se odbor seveda ni mogel opredeliti, ker sta bili vloženi kasneje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Mežanu, ki je predstavil stališče odbora in predstavil tudi dva amandmaja, ki ju predlaga odbor. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Ali želite besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želite.)
Prehajamo na obravnavo in odločanje o posameznih poglavjih predloga nacionalnega programa in vloženih amandmajih h poglavjem predloga nacionalnega programa.
Zboru predlagam, da skladno z drugo alineo 189. člena poslovnika razpravlja in glasuje o vseh tistih poglavjih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Ugotovimo prisotnost! (40 prisotnih.) Drugič ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za predlog, da bomo glasovali o vseh tistih poglavjih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji? (46 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na razpravo o vloženih amandmajih. Vsi amandmaji so v poročilu matičnega delovnega telesa. Poleg amandmajev v poročilu delovnega telesa je poslanska skupina Slovenskih krščanskih demokratov dne 14.12.1999 vložila dopolnila k nacionalnemu programu, poglavje 3.1, prav tako pa smo na klopi prejeli 2.12. in 7.12.1999 tudi amandma poslanske skupine socialdemokratov in komisije za vprašanja invalidov; amandma je povsem identičen, gre za amandma k poglavju 4.6 o sofinanciranju na mednarodnih tekmovanjih invalidskega športa. Ali želi kdo besedo? (Ne želi.)
Na glasovanje dajem torej amandma k poglavju 2; predlagatelj amandmaja je odbor. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (51 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da smo amandma sprejeli.
Na glasovanje dajem poglavje v celoti. Ugotovimo prisotnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za poglavje 2 v celoti? (44 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je poglavje sprejeto.
V razpravo dajem poglavje 3.1 in amandma odbora. Medtem ko tudi amandma, ki smo ga prejeli na klop, predlaga poslanska skupina SKD. Ker ni razprave, prehajamo na odločanje. Najprej dajem na glasovanje prvi amandma k poglavju 3.1, predlagatelj je odbor. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (46 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem amandma poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov, poglavje 3.1, kratkoročna usmeritev do leta 2001: Za podpoglavjem Usmeritve na področju športa in rekreacije (športa za vse in vsakogar) se doda novo podpoglavje, ki se glasi: "Usmeritve rekreativnega športa - omogočiti delovanje in razvoj rekreativnega športa, ki zajema odrasle rekreativne športnike vseh starosti." Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za tak amandma? (25 poslancev.) Je kdo proti? (23 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Proceduralno, gospod Lenič.
JOŽE LENIČ: Jaz se opravičujem, gospod predsednik, ampak v nasprotju s svojo voljo sem glasoval zaradi pomanjkanja koncentracije in predlagam proceduralno, da ponovno glasujemo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Predlog gospoda Leniča dajem na glasovanje, da bo državni zbor ponovil glasovanje o amandmaju poslanske skupine SKD k poglavju 3.1. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za to, da ponovimo glasovanje? (51 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da bomo ponovili glasovanje o amandmaju poslanske skupine SKD k poglavju 3.1.
Nihče ne bo obrazložil svojega glasu. Ugotovimo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za amandma k poglavju 3.1? Predlagateljica je poslanska skupina SKD? (23 poslancev.) Je kdo proti? (30 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni dobil večinske podpore.
Na glasovanje dajem poglavje 3.1 v celoti. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za poglavje 3.1. v celoti? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Prehajamo na poglavje 4.1, Športna vzgoja otrok in mladine, oziroma k poglavju 4.1 je odbor vložil amandma. Na koncu naslova poglavja se dasta besedi "in študentov". K temu poglavju pa sta komisija za vprašanja invalidov in poslanska skupina socialnih demokratov vložili amandmaja, ki sta identična. Glasovali bomo o enem amandmaju. Najprej bomo glasovali o amandmaju komisije za vprašanja invalidov, oziroma ker je pred tem bil vložen amandma poslanske skupine socialdemokratov, bomo najprej glasovali o tem amandmaju, in če bo ta sprejet, je amandma komisije za vprašanja invalidov brezpredmeten. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Na glasovanje dajem prvi amandma k poglavju 4.1. Predlagatelj je odbor. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (44 poslancev.) Kdo je proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem amandma poslanske skupine socialdemokratov k poglavju 4.6, prejeli ste ga na klop 2.12. Amandma je povsem enak kot amandma komisije za vprašanja invalidov. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (28 poslancev.) Kdo je proti? (22 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem poglavje 4.1 v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za poglavje 4.1 v celoti? (51 poslancev.) Kdo je proti? (Nihče.)
Poglavje smo v celoti sprejeli.
Prehajamo k poglavju 5.1 in amandmaju. Pred tem bomo glasovali tudi o poglavju 4.3, Športna rekreacija. Spremeni se naslov podpoglavja Športna rekreacija tako, da se glasi Športna rekreacija in rekreativni šport. Predlagateljica je poslanska skupina Slovenskih krščanskih demokratov. Ali želi kdo besedo? (Nihče.) Ta amandma dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (64 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (26 poslancev.) Kdo je proti? (26 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni dobil večinske podpore. Na glasovanje dajem poglavje 4.3. Ugotavljamo prisotnost! (65 prisotnih.)
Kdo je za poglavje? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je poglavje sprejeto.
Smo pri poglavju 5.1 in amandmaju odbora. Amandma je oblikovan na podlagi... V gradivu piše, kaj so razlogi za ta amandma. Ugotavljamo prisotnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem poglavje 5.10. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za poglavje 5.10? (49 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je poglavje 5.10 sprejeto.
Prehajamo k zadnjemu poglavju, h kateremu je bilo vloženo dopolnilo. To je poglavje 8 - Prednostne naloge nacionalnega programa. Amandma k temu poglavju predlaga odbor. Ali želi kdo besedo? (Ne želi.) Ta amandma dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (53 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih poglavjih, h katerim so bili vloženi amandmaji.
V razpravo dajem vsa preostala poglavja, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Razpravo zaključujem. Preostala poglavja dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za preostala poglavja? (46 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da so ostala poglavja sprejeta.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih poglavjih. Razpravljati in glasovati moramo še o naslovu nacionalnega programa. Ali želi kdo besedo? (Ne želi.)
Na glasovanje dajem naslov nacionalnega programa. Ugotavljamo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za naslov? (54 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da smo sprejeli naslov nacionalnega programa.
V razpravo dajem naslednji predlog sklepa: Predlog nacionalnega programa za tretjo obravnavo pripravi vlada Republike Slovenije. Ali želi kdo besedo? Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za predlog sklepa? (57 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da smo predlagani sklep sprejeli.
Državni sekretar dr. Janko Strel, ki se nam je pridružil kasneje, ni dobil možnosti, da bi se oglasil. S tem zaključujem - mislil sem, da boste izkoristili možnost in bi se pri enem od amandmajev oglasili. Sedaj pa... Gospod Mozetič, moramo spoštovati določbo poslovnika.
Torej ugotavljam, da smo s predlaganim sklepom zaključili to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 38. TOČKO DNEVNEGA REDA, to je na DRUGO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBI IN DOPOLNITVI ZAKONA O JAMSTVU REPUBLIKE SLOVENIJE ZA OBVEZNICE, IZDANE ZARADI SANACIJE SLOVENSKIH ŽELEZARN. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložil poslanec mag. Janez Kopač. Dajem mu besedo.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Ta predlog zakona, ki je bil sicer silno kratek, je sedaj v obravnavi že leto dni in več oziroma približno leto dni in je bil, se mi zdi, precej natančno prediskutiran že v prvi obravnavi. Predlog zakona, kot je pripravljen za drugo obravnavo, upošteva vsa stališča državnega zbora iz prve obravnave, poleg tega pa sem k njemu še kot predlagatelj dal redakcijski amandma, na podlagi kasnejših pripomb sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve.
Če čisto v dveh, treh stavkih še enkrat povem. Predlog zakona ali pa bistvo zakona ali pa smisel oziroma ideja zakona je v tem, da s kupninami od prodaje državnega premoženja, predvsem pa od prodaje slovenskih železnic, država polni znotrajproračunski odplačilni sklad, s katerim predčasno odkupuje obveznice železarn, za katere država jamči na podlagi zakona oziroma zakonodaje iz začetka 90-ih let. Smisel zakona je torej v upravljanju z javnim dolgom, katerega glavnica sicer zapade leta 2022, in pa v tem, da če bi se pač v praksi realiziral, bi se tudi znižali stroški obresti, ki se mesečno obračunavajo za te izdane obveznice. Predlagam seveda, da predlog zakona sprejmete, tako kot v prvi obravnavi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kopaču, ki je na kratko predstavil vsebino predlaganega zakona.
Predlog zakona je obravnaval odbor za finance in monetarno politiko, kot matično delovno telo. V isti funkciji. Ni potrebno, da se oglasi. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Predstavnik vlade? Ali želite besedo predstavniki poslanskih skupin? V imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke Darinka Mravljak.
DARINKA MRAVLJAK: Spoštovani! Poslanska skupina SLS to tendenco sprememb zakona podpira, ker omogoča predhodni odkup obveznic, izdanih zaradi sanacije slovenskih železarn, pred rokom zapadlosti, ki je leta 2022.
Za tretjo obravnavo pa napovedujemo amandmaje v skladu s pomisleki sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki je podal svoje mnenje kasneje, kot je zasedalo matično delovno telo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospa Mravljakova. Stališče poslanske skupine socialdemokratov, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. V zvezi s tem zakonom bi rad poudaril samo troje.
Prvič. Te obveznice so izdale slovenske železarne, seveda z jamstvom Republike Slovenije, in so v trenutku, ko so bile izdane, pomenile tiho sanacijo nekaterih bank; v prvi vrsti je bila to Gorenjska banka, Koroška banka in Domžalska banka. Donosnost obveznic je izredno visoka, nemška marka plus 8%, kar je v današnjih razmerah kar dobra naložba. To, da danes obravnavamo zakon, ki omogoča državi predčasen odkup teh obveznic, pomeni, da je država že spoznala, da sanacija slovenskih železarn ne daje učinkov oziroma jih ne bo dala in da bo znesek teh obveznic slej ko prej padel na breme davkoplačevalcev oziroma povečal javni dolg.
S tega vidika razumem željo predlagatelja zakona, da skuša državi dati možnost in da odkupuje te obveznice predčasno, tudi z diskontom, oziroma da skuša zmanjšati javni dolg iz naslova relativno visokega donosa, ki ga te obveznice danes dajejo tistim, ki te obveznice posedujejo. Moram pa reči, da ne razumem oziroma ne podpiramo ustanovitve tega posebnega odplačilnega sklada, kajti menimo, da bi bila dovolj posebna postavka v proračunu, s katere bi država lahko poplačevala oziroma predčasno odkupovala obveznice, če bi jih, seveda, tisti, ki jih danes posedujejo, predčasno ponudili v odkup.
Na matičnem delovnem telesu je bilo poudarjeno, da je še vedno glavnina teh obveznic tudi danes pri treh bankah, ki so bile s temi obveznicami sanirane, torej pri Gorenjski banki, Koroški in Domžalski banki. S tega vidika je ta zakon mogoče zopet razumeti kot pritisk lobija teh treh bank, če hočete, bančnega lobija, na to, da bi si zagotovile možnost predčasne prodaje teh obveznic oziroma priti čim prej do likvidnih sredstev, da bi z njimi očitno lahko ravnale tako, da bi bila naložba oziroma donosnost iz teh sredstev višja, kot jih pa prinašajo danes te obveznice.
Tako da, še enkrat poudarjam, če je bila izdaja obveznic sanacija bank, potem je tudi to drugi korak v tem, da zopet tem istim bankam pomagamo priti do likvidnih sredstev, da bodo že sanirane terjatve lahko tokrat naložile še boljše. Se je pa potrebno obvezno vprašati o utemeljenosti takšnih zakonov, kot je izdajanje garancij za obveznice Slovenskih železarn, ki so samo megla v oči v trenutku, ko se zakoni sprejemajo, že takrat pa vemo, da bodo povečevali javni dolg. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Prehajamo na obravnavo in odločanje o posameznih členih predloga zakona. Zakon ima dva člena, tako da prehajamo torej na 1. člen in vložene amandmaje. Prvega predlaga odbor za finance in monetarno politiko, drugega vlada in tretjega poslanska skupina LDS. Ali želi kdo razpravljati o 1. členu in vloženih amandmajih? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem prvi amandma k 1. členu, predlagatelj je odbor za finance in monetarno politiko. V drugem odstavku člena, ki vzpostavlja novi 7.a člen, se črta beseda "oblikuje" in se nadomesti z besedama "ustanovi proračunski". Ugotovimo prisotnost! (40 prisotnih.) Še enkrat ugotavljamo prisotnost! (42 prisotnih.) Ugotovimo prisotnost, ker je bilo prvič prehitro. Ugotovimo prisotnost! (40 prisotnih.) Očitno so se nekateri ustrašili, da delamo prehitro in se niso prijavili, to je zelo nekorektno. Nadaljujemo sejo čez 10 minut, ob 11.00 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 10.50 uri in se je nadaljevala ob 11.00 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Tretjič ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za prvi amandma k 1. členu odbora za finance? (40 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem drugi amandma k 1. členu, ki ga predlaga vlada: V 7.b členu se besedilo "iz prejšnjega odstavka" nadomesti z besedilom "iz drugega odstavka prejšnjega člena". Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (35 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem tretji amandma: V členu, ki izpostavlja novi 7.b člen, se drugi odstavek črta, v tretjem odstavku pa se črtata besedi "1999 in". Predlagateljica je poslanska skupina Liberalne demokracije Slovenije. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (31 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 1. člen v celoti. Ugotovimo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za 1. člen? (33 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je 1. člen sprejet.
V razpravo dajem 2. člen.
2. člen dajem na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za 2. člen? (33 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Prehajamo na glasovanje o naslovu zakona. Ali želi pri tem kdo besedo? (Ne želi.)
Na glasovanje dajem naslov zakona. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za naslov zakona? (43 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
V razpravo dajem naslednji predlog sklepa: Predlog zakona za tretjo obravnavo pripravi predlagatelj, torej poslanec Janez Kopač. Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Predlog sklepa dajem na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za tak sklep? (36 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
V razpravo dajem tudi predlog sklepa, ki ga predlaga delovno telo: Tretja obravnava predloga zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o jamstvu Republike Slovenije za obveznice, izdane za sanacijo Slovenskih železarn, se opravi v skladu z drugim odstavkom 194. člena poslovnika državnega zbora. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Ta sklep dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za tak sklep? (37 poslancev.) Kdo je proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 39. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O POVEČEVANJU ZAPOSLENOSTI V OBČINAH Z NADPOVPREČNO BREZPOSELNOSTJO, prva obravnava. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Janezom Janšo. Ali želi predstavnik predlagateljev besedo? Želi. Gospod Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala za besedo. Spoštovani predsednik, spoštovani državni zbor! Ta predlog zakona o povečanju zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo je dejansko naša poslanska skupina vložila kot protiutež v obdobju sprejemanja zakona o izgradnji TET 3. Kajti mi smo takrat poudarjali, če se spomnite, da je potrebno reševati brezposelnost v celotni Sloveniji, kajti ta je prav gotovo velik problem na področju celotne Slovenije. Tu smo tudi prikazali, če na kratko predstavim v tej razpredelnici na 2. strani na osnovi statističnih podatkov.
Seveda so ti podatki danes nekoliko drugačni. Skoraj leto dni je minilo od podatkov, ki smo jih mi zbrali, in od tega predloga, tako da je danes mogoče res nezaposlenost nekoliko manjša, pa se kljub temu po tej tabeli jasno kaže, da so določene občine v Slovenije daleč nad povprečjem. Takrat je bilo povprečje približno 14,5%. Tukaj se vidi, da nekatere občine imajo tudi za 100% več nezaposlenih. Ti podatki mogoče zdaj tudi niso toliko po procentih samih eksaktni, ker ne govorijo o številu, koliko je teh nezaposlenih, pa kljub temu, če samo omenim, je na 13. mestu Maribor, ki je takrat imel 23,7% brezposelnih. Prav gotovo gre za veliko število brezposelnih, ki jim je treba na nek način tudi pomagati.
Seveda je tukaj zdaj bilo predstavljeno na samem odboru, pa tudi jasno je, da država prek ministrstva za delo na različne načine poskuša, seveda z različnimi prijemi, če tako rečem, nekako zajeziti brezposelnost oziroma jo zmanjšati in tudi nekako se vključiti, da bi uspešno poskušali brezposelnost kot tako rešiti. Nekih, do takrat vsaj, nekih korenitih posegov oziroma uspehov na tem področju ni bilo; to so kazali rezultati. Če pogledamo samo tabelo 1, vidimo, da je dejansko ta brezposelnost v vseh letih od leta 1994 pa do leta 1998 konstantna, z majhnimi nihanji. Tudi po mesecih, mogoče je kvečjemu v poletnih mesecih nekoliko manjša, to pa se ve, da zaradi sezonskih zaposlitev oziroma zaposlitev za določen čas.
Mi smo pač smatrali v predlogu tega zakona, da je poleg vseh ukrepov, ki jih vlada predlaga, prek ministrstva, seveda z različnimi prijemi, potrebno še nekaj dodatno, kajti ti rezultati prav gotovo na ta dolgi rok niso bili najbolj uspešni. Danes se seveda prikazuje, da je te zaposlenosti bistveno manj, nezaposlenosti bistveno manj, ampak to je predvsem na račun, po moji oceni, največ zaradi aktivnosti pri izvajanju dela teh programov, pri zaposlovanju v javnih delih. Pri zaposlovanju v javnih delih je nekako največ, po našem, učinka te nezaposlenosti, ampak to so pač zaposlitve, ki nekako po naši oceni ne prinašajo nekega produktivnega, visoko produktivnega dela, ampak gre samo za zapolnjevanje neke praznine, ki pa nima nekega dolgoročnega učinka na uspeh države kot take in pa tudi na preprečevanje oziroma zmanjšanje tega problema.
No, mi smo si seveda v tem predlogu zamislili, da bi država namesto ogromnih sredstev, ki jih vloži v razne subvencije v gospodarstvu, za katere v bistvu ni v končni fazi nobenih podatkov, kako so se finančna koristila, oziroma tudi ni nekih primerljivih ali pa dokazanih rezultatov, kako uspešno so bila ta sredstva naložena, predvsem pa zaradi TET 3. Takrat smo predlagali, da se pač v roku štirih let iz državnega proračuna namenil 15 milijard tolarjev za zagotovitev povečanja zaposlenosti v tistih občinah, kjer je ta nadpovprečna. To bi približno potem, če seveda ostanem pri finančni konstrukciji, nekako 3,75 milijarde v vsakem naslednjem letu in s tem bi nekako po naši oceni mogoče se dalo zagotoviti 5.000 ali pa 10.000 novih delovnih mest, kar pa na daljši rok prav gotovo veliko pomeni.
Zamišljeno je seveda, da bi te spodbude nekako šle prek občinskih institucij, ker menimo, da je občina tista enota, najnižja, ki verjetno v nekem prostoru najbolj pozna problematiko. In če bi se seveda tudi na osnovi zakona o lokalni samoupravi, kjer nekako piše, da je občina tudi zadolžena za razvoj gospodarstva v občini, za to pa seveda ne prejema nobenih sredstev in nima nekega posebnega vpliva na to, bi se ji tako dala neka možnost vplivanja na gospodarskem področju. Dejansko bi se potem občine prijavljale s svojimi programi na ustrezna ministrstva in bi pridobile določena sredstva na ta način, da bi se subvencionirali prispevki plač, zaposlenih v novoustavljenih podjetjih. To je res v popolnoma na novo ustanovljenih podjetij, ne povečanje zaposlenosti v nekih obstoječih ali mogoče oblikovanja neke nove skupine, ampak res, da se zagotovi neka nova dejavnost.
Občine bi bile na ta način prisiljene, če bi hotele v svojem okolju povečati zaposlenost, da bi morale nekako tudi zagotoviti primerne lokacije. Vemo, da veliko občin, vsaj jaz imam take podatke, enostavno nima rezervacij prostorov in da tudi ne dajo ali zelo težko dajo tudi neke olajšave za začetek neke nove dejavnosti. Mi predlagamo, da bi se uveljavile 50% olajšave pri plačilu stavbnega zemljišča, kajti le na tak način, če damo nekomu veliko olajšav, ga lahko stimuliramo, da bo pripeljal v neko nerazvito občino neko dejavnost, ki bo perspektivno dolgoročno zagotavljala zaposlenost.
Naša ocena je tudi glede na kritike vlade, da imajo oni dovolj programov in da sami zagotavljajo zmanjšanje brezposelnosti. Jaz osebno vam lahko, iz svoje lastne izkušnje, povem, da učinki, ki jih vlada predlaga, niso taki, da ne bi popolnoma nič prispevali k temu. Ampak sem trdno prepričan, da bo gospodarstvo samo s svojo lastno iniciativo in podjetniki in obrtniki bodo tisti motor, ki bodo prispevali k temu, da se bo nezaposlenost zmanjšala. Ti ukrepi, ki jih država izvaja, so samo majhna pomoč k vsemu skupaj. Jaz celo včasih trdim, da država celo zavira določeno gospodarsko iniciativo, predvsem z nedodelano zakonodajo in tudi s prevelikimi obremenitvami na posameznih segmentih.
Toliko mogoče za obrazložitev, za začetek. Mi predlagamo, da gre ta zakon v drugo obravnavo in da se poslanci kot taki poskušajo vključiti in tudi vlada v pripombe in da poskušamo potem za drugo obravnavo pripraviti nekaj takega, kar bi bilo sprejemljivo za poslance in tudi za vlado. Da bi dali nek prispevek tudi na ta način k zmanjševanju brezposelnosti v Republiki Sloveniji. Toliko za začetek. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kelemini, ki je predstavil zakon.
Predlog zakona je obravnaval odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje odbora. Gospod Demšar ima besedo.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo in lepo pozdravljeni! Naš odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko je 15. septembra obravnaval ta predlog zakona za povečanje zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo.
Sam predlagatelj je sedaj že predstavil bistvene stvari. Zato tega ne bi ponavljal, kar bo tudi tam predstavljeno. Mi smo dobili skupaj s tem predlogom tudi pisno mnenje vlade. Tako tudi sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve in komisije državnega sveta za lokalno samoupravo.
Omenil bi, da je na tej seji poslanec gospod Špiletič nekoliko bolj podrobno še predstavil 5. člen. Nato je vlada povedala, kako ona vidi reševanje te problematike z raznimi predlogi zakonov, ki jih tu ne bom omenjal. V sami razpravi bo sigurno do tega še prišlo.
Tudi poslanec gospod Kontič je poudaril, da delo vlade in resornega ministrstva na tem področju ni zadovoljivo in da aktivna politika zaposlovanja ne daje takih rezultatov, kot so bili predstavljeni, in da število brezposelnih zopet narašča.
Po končani obravnavi smo sprejeli dva sklepa. Prvi sklep pravi, da je ta predlog zakona kot prva obravnava primerna podlaga za pripravo predloga zakona za drugo obravnavo. Drugi je, naj predlog zakona za drugo obravnavo pripravijo predlagatelji v skladu z naslednjimi stališči, to so tri stališča: Da naj predlagatelj prouči pripombe in opozorila sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, naj proučijo pripombe vlade in tudi komisije državnega sveta Republike Slovenije za lokalno samoupravo. Toliko na kratko. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Demšarju. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnica vlade? Državna sekretarka, prosim, gospa Kovačeva.
MAG. ZDENKA KOVAČ: Hvala lepa, gospod predsednik, za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci, prav lep pozdrav!
Dovolite mi, da kljub temu, da je vlada posredovala pismeno mnenje k temu predlogu zakona, za katerega načelno ne moremo trditi, da ni dobronameren in poskuša posegati na področje brezposelnosti, vendar pa mi dovolite, da poskušam obrazložiti, zakaj v taki predlagani obliki in ravno v tem času zakon za vlado ni sprejemljiv.
Kot vemo, so v preteklih dveh letih, posebej pa še v letošnjem letu, nastajale kar nekatere nove zakonske osnove, ki omogočajo spremembo tudi na področju politike zaposlovanja. Naj omenim samo v letu 1998 sprejeti zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, ki pravzaprav že rešuje predlagano problematiko subvencioniranja prispevkov. V tem zakonu imamo določilo, ki ga že izvajamo, s katerim delodajalcem z do 50 zaposlenimi subvencioniramo prispevke za vse novozaposlene, v prvem letu 100%, v drugem letu 50% in v tretjem letu 25%. To določilo je že pravzaprav rodilo uspeh - v letošnjem letu je bilo s pomočjo tega ukrepa vključenih v zaposlitev več kot 5.000 brezposelnih. Za prihodnje leto pripravljamo spremembo v tem smislu, da bo ta ukrep prvenstveno namenjen občinam z visokimi stopnjami brezposelnosti in pa pospeševanju vključevanja tistih ciljnih skupin, ki so dolgotrajno brezposelne, kajti prav te pravzaprav predstavljajo največji problem, in takih je 60%.
Na drugi strani je bil v letošnjem letu sprejet zakon o pospeševanju enakomernega regionalnega razvoja, ki pravzaprav šele omogoča pripravo tako imenovanih regionalnih shem in tudi predvideva večjo vlogo lokalnih skupnosti. Pravkar je v pripravi vrsta teh regionalnih programov, kjer smo se še posebej usmerili na območje severovzhodne Slovenije, ki je pravzaprav z vidika problematike brezposelnosti najbolj ogroženo. Pripravlja se vrsta ukrepov, ki bodo v povezavi z drugimi ministrstvi spodbudili hitrejši razvoj teh območij, s tem pa tudi rast zaposlovanja. Prav tako je pravkar v vladni proceduri program pospeševanja investicij, domačih in tujih, ki bo imel tudi poseben poudarek na pospeševanju investicij v občinah oziroma v regijah, ki imajo višje stopnje brezposelnosti. Seveda prav ta program predvideva tudi aktivno vlogo lokalnih skupnosti. No, in če k temu dodam še program prestrukturiranja delovnointenzivnih panog kot sta tekstil in usnjarstvo - ki je pravkar predstavljen tudi evropski komisiji in ga je ta potrdila, kar je zelo pomembno z vidika dovoljenih državnih pomoči - tudi ta predvideva pravzaprav prestrukturiranje, ki bo imelo za posledico seveda še določeno izgubo delovnih mest, zato predvideva nove stimulacije za prezaposlovanje v druge sektorje. Če bi zdaj v ves ta sistem, ki znotraj vlade nastaja kot programski dokument in programska usmeritev in seveda, ki ima tudi svoj odraz že v zakonu o proračunu oziroma proračunu za leto 2000, še večji odraz bo pa imel v proračunih za leto 2001 do leta 2003, če bi v to posegali s tem zakonom, bi seveda enostavno, bom rekla nesistemsko posegali v reševanje nekega področja. Tako da pravzaprav se z večino teh predlogov strinjamo, vendar pa seveda zakon kot zakon v tem momentu bi posegel v ves ta sistem, ki nastaja trenutno v vladi, zato seveda predlagamo državnemu zboru, da tega zakona ne posreduje v drugo obravnavo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala državni sekretarki, gospe Kovačevi. Prehajamo na razpravo predstavnikov poslanskih skupin. V imenu poslanske skupine socialdemokratov, dr. Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi! V naši poslanski skupini bomo ta predlog zakona seveda podprli in to iz razlogov, ki so navedeni tudi v samem zakonu oziroma predlogu zakona. Predvsem ocenjujemo, da se je nerazvitost med posameznimi regijami v zadnjih letih povečala, ne pa zmanjšala in da so še posebej hudo prizadete nekatere občine, ki imajo izjemno visoke stopnje brezposelnosti. V gradivu je pregled in lahko vidite, da če je povprečna stopnja tam 14 do 15%, je cela vrsta občin tudi do 28%, 30% brezposelnosti. Kljub ukrepom, ki so bili malo prej tu našteti in ki jih izvaja vlada, ugotavljamo, da se stanje ne izboljšuje. Nasprotno, marsikje se poslabšuje, tudi na področju, ki je bilo omenjeno, se pravi na področju tekstilne in usnjarsko predelovalne industrije. Ta predlog, ki smo ga dali, ne daje denarja v gotovini, češ tu je denar in počnite z njim karkoli hočete, ampak je ta pomoč vezana:
Prvič, na programe v občinah.
Drugič, se daje takrat, kadar gre za olajšave pri dejansko ustvarjenih novih produktivnih delovnih mest. Se pravi takrat, kadar bo s to pomočjo tudi nastalo novo delovno mesto, kjer se bodo lahko delavci na novo zaposlili in bo to pomenilo tudi prispevek k razvoju teh krajev.
Tretjič, v zakonu je tudi naveden znesek, 15 milijard, ki bi bil nekako garantiran. Kajti mnogo od tega, kar smo slišali je samo še v načrtih, v idejah, nima pa ustrezne materialne podlage. Od vsega tega, kar je vlada do sedaj naredila, ima realno podlago najbrž samo tisti del, ki je za prihodnje leto predviden za Zasavje. Tam pa je anticipiran delež za naslednje leto. Drugje pa bore malo.
V tem primeru bi torej bila sredstva zagotovljena in vse občine bi se obravnavale po enotnih kriterijih. Se pravi, ta pomoč bi bila pravična in razvojno vzpodbudna. Kajti dosedanje oblike pomoči so mnogokrat subjektivne, dostikrat tudi pomoč raznim prijateljem ali nekim svojim teritorijem, menimo, da je to potrebno postaviti sistemsko, pri čemer se zavedamo, da ta zakon tak kot je, še ni dokončna rešitev tega vprašanja, je pa nujna in pomembna aktivnost v tej točki gospodarskega in družbenega razvoja.
Zato bomo v naši poslanski skupini zakon podprli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu dr. Zagožnu. Ali želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.)
Prehajamo na razpravo poslancev in poslank. Pisno se je prijavil Franc Pukšič in mu dajem besedo. Ostale razprave so 5-minutne.
FRANC PUKŠIČ: Predsednik, hvala lepa za besedo. Poslanke in poslanci. Pred nami je prvo branje predloga zakona o povečanju zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo. Predlagatelj zakona je upošteval - in ko se je odločil za predlog tega zakona - daljše obdobje brezposelnosti v posameznih regijah in še izrazitejšo brezposelnost v teh regijah v posameznih občinah. Po naši oceni bi pravzaprav lokalne skupnosti morale imeti pooblastila in neka finančna sredstva oziroma možnost za neposredno spodbujanje gospodarskega razvoja v samih občinah. To se je že na drugih področjih pokazalo kot pravzaprav najbolj učinkovit način regulacije. Na ta način bi seveda bila regulacija brezposelnosti pri posameznih regijah in posameznih občinah, verjamem, lahko na daljši rok bistveno nižja in bi se na ta način zmanjševala, kar verjamem, da mora biti interes celotne slovenske vlade in seveda tudi zakonodajnega organa.
Lokalne skupnosti so gotovo tiste, ki najbolj poznajo svoje razvojne probleme in njihove vzroke ter posledice. Poglejte, zelo konkretni so podatki že pri samih izračunih občin pri lastnih sredstvih, koliko je lastnega vira, ker glavni lastni vir občine po zakonu o financiranju občin je tista dohodnina in iz tega naslova se vidi, kako pomembna je pravzaprav problematika brezposelnosti na tem področju.
Meni osebno se poročilo, ki ga je pripravilo matično delovno telo, to je odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko, zdi dovolj dobra in primerna podlaga za odločanje v državnem zboru, ko je sklenil, da je predlog takšen, kot je, primerna podlaga za to, da gre zakon v drugo branje. In ob stališčih, ki jih je zraven zapisal, da se naj proučijo pripombe, ki so jih dali kot sekretariat za zakonodajo, pripombe vlade Republike Slovenije in pripombe komisije državnega zbora za lokalno samoupravo. Pomembno pa se mi zdi tudi današnje poročilo predstavnice vlade Republike Slovenije v tem delu, ko je ugotovila, da je pravzaprav zakon dober in da vlada podpira ta stališča, vendar zaključek je pa bil zelo čuden. Torej vse je v redu, vse je dobro, na koncu pa predlaga, da se zakon ne sprejme. Argument, da je bil sprejet zakon o skladnem regionalnem razvoju, je pravzaprav na tej strani predlagateljev, torej socialdemokratske stranke - poslanca te stranke - prav na tej strani za povečanje zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo, to pomeni samo en dokument, ki bo pomagal ob razreševanju določene problematike, ki se bo reševala prek zakona o skladnem regionalnem razvoju, katerega, kot veste, smo sprejeli v letošnjem letu. Po nekaj letih muke je ta zakon pač zagledal luč sveta.
Ne vem, človek, ali hote ali nehote enostavno dobi občutek, verjetno tudi zaradi tega, ker po eni strani nam dajo, torej stavke v trdilni obliki, češ, dobri so predlogi tega zakona, na koncu, ko pa je seveda treba tisto piko na i postaviti, zakon podpreti in ga dati seveda v drugo obravnavo, pa rečejo "ne". Kot da bi bila vlada užaljena, da je tako dober zakon pripravila opozicija. Naj ne bo to, torej naj ne izzveni iz tega naslova, če je dobro za Slovenijo, ker pa ta zakon je dober, verjemite, za približno 60% področja v Republiki Sloveniji, pa nekje za enih 30 do 40% prebivalcev, ki živijo v tej državi. Ni pomembno pravzaprav, kdo je predlagatelj, pomembno je, da takšen dober zakon samo dogradimo, nadgradimo, ker seveda pač imamo vse možnosti v drugem in tretjem branju. Pa nenazadnje tudi zaveza s strani odborov je takšna, da je treba to preučiti. Danes pri prvem branju zakona je pa seveda možno tudi z dodatnimi sklepi predlagatelja zavezati še k nekaterim stvarem, ki jih bo pač upošteval pri sestavi zakona za drugo branje.
Upam, da ne boste zamerili, spoštovane poslanke in poslanci, če preletim to brezposelnost, ki je, kakorkoli že, naštevanje nekih številk ni sicer prijetno delo, še manj verjetno za poslušanje, ampak ob dejstvu, da to ne govori o nekih imaginarnih številkah, da za temi številkami zadaj stojijo tisoči, desettisoči in če hočete stotisoč brezposelnih, potem seveda to naj ne izzveni samo kot neki statistični podatek in statistične številke, ampak globoko se je treba zamisliti in prepričan sem, narediti vse, da bomo lahko čez leto ali dve govorili o bistveno nižjih številkah in o bistveno večji zaposlenosti.
Nenazadnje. Ne gre samo kot sem že rekel za statistiko. Tu gre za nekaj več. Tu gre za to ali ljudje s tem, ko niso zaposleni izgubljajo občutek pripadnosti, pomembnosti in tako dalje iz tega problema brezposelnosti. Veste, ni dovolj, če dobi nekdo tudi za brezposelno osebo konec meseca neko denarno nadomestilo. To je samo en materialni vidik. Drugi je tisti duhovni, ki je, verjemite, globji kot samo ta materialni vidik in verjamem, da se je treba potruditi na tej točki, da premaknemo zadeve naprej.
Povprečna brezposelnost v Sloveniji je okoli 14% in se je vrtela tam od 15% do 14% v zadnjih nekaj letih. Povprečna brezposelnost v posameznih občinah pa se tudi v posameznih letih ni bistveno spreminjala, torej se je vrtela za 2% do 3% gor ali dol. Govoriti o brezposelnosti tam od 25%, 20%, 22% ali 18% pravzaprav ni bistvene razlike. Bistvena razlika je v tem oziroma bistveni problem je v tem, da se na tem področju dalj časa, to pomeni nekaj let, se nič ni premaknilo. Prav s tem zakonom imamo to možnost in vzpodbujanje lokalne skupnosti, ki bo lahko aktivno sodelovala pri razreševanju brezposelnosti na tem področju. Tudi za nekatere podrobne kriterije, ki bodo potrebni za to, je predlagatelj predvidel posamezna ministrstva, kar je logično v skladu tudi z zakonom o vladi.
Pomembno je tudi to, da predlagatelj uvidi tu določena sredstva za določeno obdobje in da ta sredstva ne prekoračujejo ali drastično ne posegajo v proračun. 15 milijard proti tistim 1060 milijardam in če gre 15 milijard za nova delovna mesta, ne pomeni, da bo to strošek, ampak to bo dejansko zopet vračilo nazaj prek ostalih dajatev v proračun. Verjamem, ne samo 15, ampak nekajkratni faktor tega.
Občina Pesnica z 30% brezposelnosti; Kungota z 28,9; Sveti Jurij z 28,4; Ruše s 23,3; Zavrč z 28,3; Gornja Radgona s 27,3; Štore s 27,1; Osilnica s 26,2; Podvelika Ribnica s 26%; Rogaševci s 24,4; Duplek s 24,2; Desternik-Trnovska s 23,7; Maribor s 23,7; Šentilj s 23,7; Črnomelj s 23,4; Radenci s 23,2; Juršenci 23,1; Loški Potok z 22%; Rače-Fram 21,9; Starše z 21,7; Trbovlje z 21,6; Luče 21,2; Celje 21,1; Lenart 20,7; Slovenske Konjice 20,7; Kuzma 20,7; Velike Lašče 20,4; Videm 20%; Majšperk 19,3; Šmarje pri Jelšah 19,1; Gorišnica z 19%; Kočevje z 19%; Šentjur pri Celju 18,9%; Ljutomer 18,8%; Ptuj 18,6%; Slovenska Bistrica 18,5; Lendava 18,4; Črenjševci 18,2; Hrastnik 18%; Radlje ob Dravi 18%; Vojnik 18; Cankova Tišina 17,9; Puconci 17,9; Krško 17,4; Kidričevo 17,2; Ilirska Bistrica 17,1; Zagorje ob Savi 16,8; Hodoš-Šalovci 16,7; Laško 16,7; Odranci 16,7; Kobarid 16,6; Ljubno 16,6; Brežice 16,5; Ribnica 16,3; Jesenice 16,2; Ormož 16,2; Dornava 16,1; Podčetrtek 16,1; Rogatec 15,4; Šentjernej 15,4; Murska Sobota 15,1; Vitanje 15,1; Kozje 15%; Litija 14,9; Vuzenica 14,9; Žalec 14,7; Beltinci 14,5.
To so podatki iz avgusta 1998 Urada Republike Slovenije statistike za zaposlovanje. Verjetno se je seveda med tem časom kje kaj spremenilo, katera občina, ki je prešla iz tega visokega v mogoče nižji procent in seveda tudi katera, ki se ji je stopnja povečala. Bistvo pa seveda je, da se v zadnjih nekaj letih stopnja brezposelnosti bistveno ni spreminjala, kar je pa tudi zapisano že v predlogu zakona. Zato bi želel, da se seveda poslanke in poslanci - nekdo je nekje zapisal nekako v tem stilu - poslanci tako nekako, kot da bi bili drugorazredni poslanci, mogoče nekateri imajo, ljudi delijo ali državljanke in državljani Republike Slovenije na nekem razredu. Jaz osebno tega nikoli. Celo več. Ponosen sem, da prihajam iz periferije in upam, da boste v narekovaju tako imenovani periferni poslanci razumeli in to ni moja ocena, ampak nekaterih drugih, da boste razumeli pomen tega zakona za reševanje problema večje brezposelnosti, kot je povprečna brezposelnost v državni Sloveniji. Ker že povprečna brezposelnost je velika, toliko več problemov pa je seveda še tam, kjer je ta s faktorjem od 1 do 2, v bistvu še večja kot povprečna.
Predlagam in upam, da boste dali podporo zakonu, da bo potoval v drugo tisočletje za drugo branje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Pukšiču. Ali želi kdo besedo? Gospod Janša, gospod Rejc.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik! Kolegice in kolegi! Zakon je bil vložen v času, ko se je v tem državnem zboru odvijala debata o tem, na kakšen način in s kakšnimi sredstvi se je možno soočiti s problemom brezposelnosti.
Brezposelnost je v tej državi strukturni problem. Brezposelnost narašča ali stagnira na neki visoki ravni od trenutka, ko so se začeli v tej državi uvajati tržni principi gospodarjenja. Od tistega trenutka je število brezposelnih naraščalo, potem pa se je ustalilo na neki številki, ki gre prek 100.000, in ki občutno ne pada. Občasno se zmanjšuje predvsem zaradi drugačnih statističnih prijemov in drugačnih metod računanja brezposelnosti. Ljudje, ki so dlje časa brezposelni se počasi brišejo iz teh seznamov, vendar pa tudi to bistveno številke ne znižuje.
Ključni problem, zakaj je ta številka taka, je v tem, da je gospodarska rast v Sloveniji v zadnjih 5, 6 letih prepočasna, da bi lahko s to gospodarsko rastjo ustvarili toliko delovnih mest v novih panogah, novih podjetjih, kot se na drugi strani delovnih mest izgubi v podjetjih, ki propadajo. Ključni problem oziroma znotraj problema brezposelnosti je največji problem v tem, da brez dela ostane tudi velik del generacije, ki se izšola. Se pravi, ne dobijo niti prve zaposlitve in znanje, v katerega ta država oziroma ta družba investira velika sredstva prek šolskega sistema, ostaja neizkoriščeno in prinaša v bistvu dodatno izgubo, namesto dobička.
Zato, da bi slovensko gospodarstvo lahko absorbiralo oziroma ustvarjalo nova delovna mesta, ki bi absorbirala vse tiste, ki izgubijo delo v propadajočih panogah, bi potrebovalo 5 do 7% gospodarsko rast. Naša gospodarska rast je med 2 in 3%; če bo letos pol odstotka večja, to bistveno ne bo vplivalo na zmanjševanje tega problema.
Rešitev za odpravo brezposelnosti je v hitrejšem razvoju. In za razliko od tega, kar ponuja vlada, se pravi, več sredstev prek različnih socialnih transferjev, s katerimi se lajša breme brezposelnosti, mi ponujamo ukrepe, s katerimi se ustvarijo nova delovna mesta - to so tako imenovani razvojni ukrepi. Doslej je vlada ponudila, kar je vidno tudi iz teh odgovorov, nekatere delne ukrepe: spremembo statistike, s katero se umetno zmanjšuje število brezposelnosti, sprejet je bil zakon o regionalnem razvoju, ki posredno lahko pozitivno vpliva na odpravo brezposelnosti (to je treba priznati), in ponuja parcialne ukrepe, ki so predragi in ki gredo zgolj na odpravo brezposelnosti v manjšem delu države; mislim na projekte, kot je bil TET 3 in kot je sedaj TET 2. Ta alternativa, ki se omejuje samo na tri občine, na nekaj odstotkov slovenskega prebivalstva, naj bi stala to državo 83 milijard tolarjev za približno 1.000 novih delovnih mest oziroma za ohranjanje približno 1.000 delovnih mest, recimo, vse skupaj morda 2.500.
S tem zakonom, za katerega se predvideva izdatek v višini 15 milijard tolarjev v naslednjih letih, skušamo oziroma ponujamo recept za reševanje problemov v vseh tistih občinah, kjer je brezposelnost nad slovenskim povprečjem. Takih občin je bilo v lanskem letu skoraj 70. Odstotki, ki kažejo regionalno posejanost tega problema, kažejo, da osrednja slovenska regija praktično tega problema ne čuti, vse druge regije pa ga čutijo, še posebej Prekmurje in Štajerska. Z bistveno manjšimi sredstvi, kot jih na drugi strani vlada predvideva v projektu TET 2, mi tu dosegamo večje učinke. Dejstvo je, da je 83 milijard za tri občine predraga investicija za 1.000 delovnih mest. Mi tu ponujamo rešitev za 15 milijard in to rešitev za vse tiste občine, kjer je brezposelnost nad povprečjem in je to velik problem.
Treba je reči tudi to, da razen teh ukrepov, ki so delni in o katerih vlada vseskozi govori, s strani vlade ni prišel noben alternativni predlog temu zakonu, ki bi bil razvojno naravnan in ki bi na podoben način, na način, kot ga uporabljajo tudi v razvitih državah za reševanje tega problema, ponujal alternative. Se pravi, tu se spopada nek nov koncept, ki ga predlagamo mi, in nekaj, kar zagovarja vlada že vseskozi, od Šinigoja naprej, in kar je povečevalo število brezposelnih, sedaj pa ohranja to številko, ki je prevelika za slovenski prostor.
Zato apeliram na vse, da ta zakon podprete. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Janša. Razprava, gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje! Zakon, ki ga obravnavamo, sega v področje, ki je gotovo v naši državi zelo občutljivo, in bojim se, da smo se kar navadili na neko stalno stopnjo brezposelnih, ki se giblje blizu 120, 125 ali 117, ki se morda v zadnjem času vrti, to je 1.000. Gotovo smo si pomagali tudi s to veliko evropsko statistiko, ki nam je ta odstotek, recimo, razpolovila, vendar se ne smemo zavajati - vemo, da je to okrog 14% brezposelnih in da je to velika naloga.
Kako vlada rešuje ali pa kako vlada tako rekoč v vseh teh letih nič posebnega ni storila, je prav neverjetno zanimivo. Nič se ne premakne in tudi ko pride pobuda, ki je pred nami, nekako pravijo, ni ob pravem času ali pa nekako ni v konceptu, bomo to drugače rešili, in podobno. Če gledamo proračun, ki je predviden, oziroma ki tudi teče iz tekočega leta ministrstvu za delo, družino in tako naprej, je ogromno, ogromno denarja, ki pomeni prekvalifikacijo, pa neko došolanje, pa računalniško došolanje in tako naprej. Menim, da so te stvari sicer dobre, verjetno pomagajo k osveščanju, k temu, da je človek bolj mobilen, bolj prilagodljiv, vendar bojim se, da na osnovi tega veliko ljudi dobro zasluži, ko ima razne tečaje, ko organizira in tako naprej in kasira velike denarje. Tisto ljudstvo pa, ki gre skozi te roke, določene informacije in določena znanja dobi, najbrž pa je v svoji ponudbi še veliko premalo.
Treba se je zavedati, da se je naša država prekopala iz in priborila v povsem novo situacijo. Prej je bila to socialistična ekonomija, ki je imela, moram reči, da je imela neki občutek tudi za periferijo, saj sami veste, da je veliko velikih podjetij imelo obrate po celi Sloveniji in to je še sedaj, lahko rečem, dobra lastnost marsikaterih podjetij. Vendar ko smo prešli v tržno ekonomijo, so seveda začeli črtati in so rekli, s tem se ne bomo ukvarjali, je stvar transporta, je težko obvladljivo, so premalo izboraženi, skratka, nimamo kadrov in podobno. Vendar menim, da je tudi v tem zakonu tudi nek poziv vsem tistim podjetnikom, ki se tako vehementno kot izjemno uspešni menedžerji postavljajo, da tudi malo pogledajo na določena področja, predvsem kadar gre za širjenje svojih dejavnosti, da ne hodijo morda v neke druge dežele, kjer res ne bodo obvladali in naj vendarle pogledajo na obrobje našega prostora, kjer bodo lahko marsikateri obrat in marsikatero tovarno zgradili.
Veste pa nekaj, ko smo reorganizirali to samoupravo iz tistih 60 občin na 192, pa je nastopila neka nova odgovornost. Menim, da se ne bo nihče od županov in predvsem od županov in tistih, ki delate v občinskih svetih, mogel izogniti odgovornosti, da ste odgovorni tudi za svoj razvoj. To se pravi, ko je enkrat ta oblika organizacije, je treba tudi nekaj narediti in privabiti investitorje, privabiti tiste, ki študirajo in tako naprej. Ker če bodo tisti, ki študirajo, ostali v večjih mestih ali celo v Ljubljani, potem se bodo tu izgubili in periferija bo vedno ostala osiromašna in ne bo imela niti kadrovskih in ostalih možnosti. Menim, da poleg tega, da to absolutno podpiram, je treba gledati zelo rahločutno in zelo odgovorno na občine, ki smo jih prej slišali, ko jih je kolega prebral. Cela vrsta jih je, da človek kar ne morejo verjeti, ki imajo nadpovprečno brezposelnost. Menim, da je treba v tej smeri nekaj narediti. Vedno se dela tako, da se povprečje povišuje, kadar najslabše rešuješ. Vedno se gre od spodaj navzgor pri reševanju povprečja. Menim, da je tak pristop pravilen in potreben, ker je treba tistim, ki so najbolj daleč od določenih uspehov in določenih možnosti za zaposlovanje, nuditi razne možnosti. Res pa je tudi, da bo morala biti zavest tistih, ki odgovarjajo za določeno občino, vseh, ki so v tistem kraju in na tistem območju, da bodo sami regenerirali in tudi sami imeli svoje dobre ideje in bili odprti, ne pa da bodo na osnovi tega, ko se bo nekdo ponudil, da bi nekaj zgradil ali se lotil nekega podjetništva, da bodo prihrumele takoj davščine in ne vem kakšni prispevki, še preden bo lahko sploh zasadil lopato v tla in začel z mešalcem.
Skratka, eno in drugo in tretje. Vendar pa menim, da je najmanj to, da bi morala vlada to podpreti, ker skoraj neverjetno je in mislim da je malo, da, kar sramotno je, da pa res nobenega posebnega, bi rekel, zgiba, nobenega posebnega prijema ni, da bi se to področje, bi rekel, hitreje in bolj rešilo. Menim, da smo se osamosvojili zaradi tega, da bi imeli vsi čim bolj enakopravne pogoje in da bi bili vsi zadovoljni in srečni. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Rejc, besedo ima kolega Luci, za njim pa kolega Potrč.
MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi. O brezposelnosti je bilo nekaj rečenega. Ampak najprej mogoče to, da ta zakon ni v nasprotju in nikakor ne želi biti antagonističen temu, kar se izvaja danes na področju brezposlovanja, zaposlovanja in drugih ukrepov.
Jaz vidim ta, torej nikakor ne proti ukrepom vlade in ministrstva, da se ta brezposelnost nekako zmanjša. Vidim ga kot komplementarno dejavnost, kot evropsko kategorijo, svetovno kategorijo, ker vsi poznamo, kako se odpirajo nova delovna mesta, na kakšen način v drugih državah na območju občin, regij, pa tudi države poizkušajo odpirati nova delovna mesta. Regionalizma pri nas še ni, zato tega vpliva ni in tako so občine v bistvu prepuščene tudi za razvoj, kot je že bilo rečeno.
Če gledamo na brezposelnost, ima velik učinek na lokalno skupnost. Ne samo tisti, da ne rečemo, moralni ali pa nihiristični, ki se pojavlja pri ljudeh, ki so brezposelni. Pojavlja se veliko problemov na nivoju lokalne skupnosti, kot je stanovanjska politika, socialni transferji, prošnje za pomoči, želje za čim nižjim plačevanjem otroškega varstva in sličnih zadev, in tisto kar iz tega, brezposelnosti, tudi prihaja, je vedno bolj neobvladljivi kriminal. Tako je brezposelnost ena od trenutno najtežjih problemov v občinah, ki so bile že naštete in naš zakon je prišel v tem času, ker vidimo, da od 1994 leta je bil nek trend da se zmanjšuje, vendar ugotavljamo že 1998 leta, da bistvo stagnira in celo narašča. Zlasti vpliva tudi to, da je tu na teh območjih, kjer je velika brezposelnost, jasno nizki bruto domači proizvod in da ni videti rešitve tudi brez drugih interventnih stvari. Torej lokalna skupnost je dolžna tudi za razvoj. Seveda tudi z ukrepi za zaposlovanje, nima pa o vseh problemih, ki sem našteval in ki jih mora reševati, ki jih druge občine ni treba reševati, v taki meri, kot bi bilo to zaželeno. Ta zakon, če bi bil sprejet, bi bil komplementaren, bi bil pomoč v temu, da se tudi na nek način država, dokler ni drugostopenjske lokalne samouprave, vključi v premagovanje brezposelnosti. Ugotovljeno namreč je, da ravno majhna podjetja lahko preživijo, hitreje reagirajo na ukrepe na trgu, na tudi ukrepe, ki nas čakajo v pristopu v Evropo in tu vidimo nek hitrejši razvoj in mogoče tudi zmanjšano zaposlovanje v naslednjih letih. Vsekakor to ne bo hitra zadeva.
Kot že rečeno, gre za evropsko kategorijo, to lahko pogledamo kamorkoli gremo in vidimo, na kakšen način v drugih državah poskušajo poleg ukrepov, ki jih pač vodijo ministrstvo in vlada tudi na lokalnem nivoju in pa tudi na nivoju pokrajinskih oziroma regionalnem nivoju, odkrivajo, poskušajo pristopiti k temu problemu. Problem centralizacije - toliko omenjen - kapital. Ne bo šlo brez zakonskih ukrepov, da to zadevo omejimo. Kapital se je usidral in je v določenih mestih. Za kapitalom, kot veste, gre tudi pamet, gre tudi izobraževanje, gredo tudi ljudje in zato mislim, da je treba pristopiti ravno v tem in na poslance državnega zbora apeliram, da mogoče poskušajo preskočiti to prvo stopnjo, in da se kasneje, rajši kot v teh razpravah, vključijo v dopolnitev tega zakona, v kolikor mislijo, da je slab oziroma na nekaterih področjih pomanjkljiv, ga dopolnijo in kot takega lahko kasneje mogoče v drugem branju in v tretjem branju naredimo takega, da bo res prispeval k zmanjševanju brezposelnosti in dvigu tistega tako imenovanega bruto domačega proizvoda, zvišanje v predelu, ki je ravno naštet v občinah, kjer je brezposelnost 30, pa tam nekje 18. Še daleč ne bodo te občine dosegle tistega našega slovenskega povprečja, ki je približno 14.
Še enkrat apeliram na poslance, da poskušajo premagati to prvo fazo in se vključiti v nadaljnji razpravi in da ta zakon mogoče naredimo primerljivega evropskemu. Takrat bo mogoče že tudi kaj regionalizma zraven in bo veliko lažje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Luci. Razprava, gospod Potrč, za njim gospod Jerovšek.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane poslanke in poslanci! Problem reševanja premajhne zaposlenosti ali prevelike nezaposlenosti v Sloveniji je gotovo eden od najresnejših vprašanj. Reševati ga je mogoče predvsem z drugačno razvojno naravnanostjo Slovenije, pa tudi z državnimi spodbudami, namenjenimi za takšno večje zaposlovanje. Problem pa je hkrati, vsaj za mene, toliko resen, da bi se morali zavedati, da pristop, ki nima dovolj jasnih izhodiščnih ciljev, in ki je pravzaprav pripeljan v državni zbor iz drugih namenov, kot se predstavlja, ni najboljši.
Jaz bi rad zelo iskreno povedal, da bi bilo dobro, da si preberemo uvodne obrazložitve oziroma oceno stanja, zakaj je bil zakon predlagan. Predlagan je bil zato, da se v času, ko se je pripravljalo odločanje o termoelektrarni Trbovlje 3, pač izpolni obljuba, ki je bila takrat s strani socialdemokratov dana, da imajo oni mnogo boljše načine, da za enaka sredstva, to je pa približno 15 milijard, zagotovijo delovna mesta po celi Sloveniji. To je objektivno dejstvo, jaz zdaj ne bom rekel, da je prijetno, da to govorim, ker vem, da bo to sprožilo ne vem kakšno razpravo, samo resnica pa je takšna. Na celi strani in pol je to dejstvo obrazloženo. Če bi bilo to res, bi morali stvar v vsakem primeru pozdraviti. Bojim pa se, da je nekaj stvari, ki bi jih bilo treba pred tem oceniti. Namreč, poskušal sem po dolgem in počez prebrati zakon in predloge ter ugotoviti, kaj je v njih novega in koliko delovnih mest bi zagotovili, pa moram reči, da predlagatelji - ali pa tega nisem opazil, ker je morda napisano na tak način, da se ne da razbrati - niso napisali, koliko bi eventuelno s tem bilo delovnih mest. Niso napisali. In če je cilj, da se poveča zaposlitev, potem bi najbrž to bila ena prvih stvari, ki bi jo bilo koristno in prav napisati. Vse ostale stvari pa so v naši zakonodaji na podoben, lahko tudi slabši način - lahko tudi na slabši način poznane - ampak če so poznane na slabši način, je treba tam, kjer so urejene, stvari dopolnjevati.
Oproščanje plačila prispevkov je urejeno v zakonu o zaposlovanju; oproščanje davkov na dobiček je urejeno v zakonu o davku na dobiček; regionalni razvoj je urejen v zakonu o regionalnem razvoju. Ocena, ali bi to pomenilo neko dopolnitev. Morda, samo potem je treba to stvar celovito oceniti. Samo v konkretnem primeru, kjer se govori prav o problemih reševanja Zasavja, so predstavniki iste stranke rekli, da dopolnitev zaradi reševanja problemov ni utemeljena in da morajo veljati samo kriteriji zakona o regionalnem razvoju, pa ni nobenega dvoma, da gre poleg nadpovprečne brezposelnosti še za reševanje neke obstoječe proizvodnje. In razprava, da se daje 82 milijard za 1.000 delovnih mest, je seveda za tistega, ki bi rad pred tem državnim zborom debelo slovensko javnost zavajal - od teh 82 milijard se bo dalo, ali pa če bo zakon sprejet, več ali manj, najmanj 60 in več milijard za zapiranje rudnikov. To nima zveze, gospe in gospodje, z delovnimi mesti, tudi če ne bomo nobenega ustanovili, pa če bomo pustili revirje, da bodo v njih samo še upokojenci - rudnike bo treba zapreti, hitreje, počasneje, z nekaj več ali manj sredstvi, ampak govoriti, da teh 82 milijard gre za 1.000 delovnih mest, je več kot debela laž.
Končno bi rad, da nam vlada pove, ko se trdi, da ni nobenih predlogov, kaj pomeni predlog strateških ciljev razvoja trga dela do leta 2006, politike zaposlovanja in programov za njeno uresničevanje, ki smo ga dobili 25.11. v državni zbor. V tem programu vidim enake cilje in v tem programu vidim, da vlada predvideva, da se bo v letu 2000 za te namene predvidelo 32 milijard, ne 3 milijarde 700, in v letu 2001 50 milijard, ne 3 milijarde 700, in mislim, da bi bilo pametno, da se ob tem programu osredotočimo na to, da se dopolnijo rešitve, ki so eventualno potrebne, ne pa da problem zaposlovanja, ki je zelo pereč uporabljamo, bi rekel, na drug način. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika gospod Jože Zagožen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Dovolite mi, drage kolegice in kolegi, da na tem mestu protestiram proti trditvi, da je bil ta zakon napisan za drug namen, kot pa se prikazuje. Ne. Ta zakon je bil napisan natančno za takšen in ta namen, kot je prikazano. Res pa je v njem omenjeno tudi Zasavje in nekako tudi razumem gospoda Potrča, ki čustveno odreagira, ko je govor o Zasavju, vendar v tem predlogu zakona piše: "Stopnja brezposelnosti je v Zasavju zelo visoka in bi se v primeru zaprtja rudnika povzpela med najvišje v državi. Vendar je kljub temu neizogibno dejstvo, da rudnik v današnjem času nima prihodnosti." In nadalje. "Zato bi bilo pametno rudnik zapreti ter hkrati takoj začeti prestrukturirati gospodarstvo tako, da bo omogočilo nova delovna mesta, ki ne bodo vezana na rudnike."
Ker pa Zasavje ni edino področje, kjer je stopnja brezposelnosti zaskrbljujoče visoka, je dolžnost poslancev, da sprejemajo take zakone, ki rešujejo probleme enakomerno in dolgoročno. To piše v zakonu in takšen je tudi ta namen. In naštevanje nekih zakonov, češ da je to že vse urejeno, ni resno početje. Kajti če bi to bilo res, potem bi stopnja brezposelnosti ne bila najmanj 6, 7 let še vedno na ravni 14% ali 120 tisoč, 125 tisoč brezposelnih.
Kar se tiče delovnih mest, ki jih ustvarja nek vložek bi to omenil, da je danes znano, da stane eno novo delovno mesto v industriji okoli 100 tisoč mark, v markah izraženo, in če govorimo nekje o 83 milijardah je to 830 milijonov mark, je to 8300 delovnih mest. Jasno pa je, da to ne moremo tako enostavno primerjati, ker bo en del stroškov pri Zasavju fiksne narave in je potreben tudi za samo fizično zapiranje.
Skratka menim, da ni dobro na takšen način samo idejo zakona diskvalificirati, kajti nesporno je, da je na področju brezposelnosti treba v Sloveniji nekaj urgentno napraviti. Ti ukrepi niso dali želenih učinkov, ki so bili do sedaj sprejeti, in tako menim, da je ta zakon nujno potreben in rešuje ta problem vsaj v prehodnem obdobju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Luci.
MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod predsednik. Redko repliciram, še bolj redko gospodu kolegu iz združene liste, ampak tokrat pa moram vseeno replicirati, ker je navedel, da je bil ta zakon špekulativen, in da je razlog za sprejem bil čisto drugačen kot ga želimo, tako je bilo vsaj izrečeno. Če si preberemo točko 2, ni omenjenega Trbovlja, ni omenjeno, torej to so razlogi za sprejem ter načela in cilji zakona. Ocena stanja, se strinjam, da je nekaj dosti poudarjeno. Ampak razlogi so tisti, ki so nam narekovali, da smo v ta zakon šli. Bal sem se, da bo zares prišlo do špekulacij in pa do "fovšije", da rečem po domače, da bi kdo drugi še kaj pri nekem hitrejšem razvoju dobil kaj.
Zato še enkrat poudarjam. Namen je bil, da damo občinam, ki so dolžne tudi za razvoj, ki imajo institucije, ki se ukvarjajo z razvojem in so občani zahtevali, da tudi oni odločajo o nekem nadaljnjem razvoju, damo možnost, da lahko nekaj prispevajo mogoče pri tem razvoju. Vsi poslanci ste nekje vezani na lokalne skupnosti in poznate probleme, kakšna je želja, da se pridobi investitorja na taka območja, in da se pridobijo tista nova delovna mesta. Zato mislim, da bi v tem kontekstu lahko mogoče diskutirali, kajti lokalne skupnosti, mislim, da lahko zelo korektno vplivajo na razvoj, seveda pa je zato potrebno nekaj finančnih sredstev.
Še enkrat bi poudaril, da trenutno ni razvojnih sredstev, ker občinam z majhnim bruto domačim proizvodov in z vsemi problemi, ki izhajajo iz brezposelnosti, ki je kompleksen problem - jaz se zavedam, da je to veliko - ne ostaja več sredstev, veliko sredstev, da bi lahko nekako vodile strategijo nadaljnjega razvoja podjetništva in gospodarstva v lokalni skupnosti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Potrč, nato pa gospa Kovačeva želi besedo.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Gospoda Zagožen in Luci sta bila kar prijazna. Namreč priznala sta, da je med ostalim res to tudi zapisano v zakonu. Jaz pa moram povedati, gospodje, da se spominjam, ne samo formalnih tekstov, ampak se spominjam tiste razprave in v tisti razpravi je bilo res govora, da boste predlagali zakon, ki bo 15 milijard, ki bi ga sicer država namenila takrat za dopolnilna sredstva za termoelektrarno Trbovlje 3, namenili bolj pametno, kot bi ga država sicer namenila. Jaz ne trdim, da to ni lahko bolj pametno in referendum je svoje dal. Vi ste takrat rekli, pomagali bomo reševati zaposlenost v Zasavju. Zdaj je bil predložen zakon, ki ta problem poskuša v enem delu reševati, zopet imate do tega negativno mnenje. To sem pač želel povedati. Prav bi bilo, če poskušate meni očitati, da želim biti nevoščljiv nekaterim drugim občinam, upam trditi, da ne, ampak potem, lepo prosim, ne dovoliti, da lahko jaz vam očitam, da ste pa nevoščljivi, da se tudi problem reševanja zapiranja rudnikov na ustrezen način rešuje, ker to terja poseben način reševanja. Pa tudi če bo sprejet zakon o regionalnem razvoju, pa tudi če bo sprejet oziroma je sprejet, pa bo dajal efekte, pa tudi če bo razvojna politika zaposlovanja z mnogo večjimi sredstvi, kot jih vi predlagate, sprejeta. Pa tudi če bo sprejet zakon, ki ga vi predlagate za posebno reševanje nadpovprečne brezposelnosti, bo treba - in to bi vam rad povedal, in to bi bilo dobro, da bi končno enkrat zares priznali - posebej reševati tudi zapiranje rudnikov in tista delovna mesta, ki se bodo tam izgubila, ker je to specifičen problem. Ko boste pripravljeni to ne samo z besedami reči, ampak tudi z dejanji pokazati, bom verjel, da vaš zakon nima povezave s tem; do takrat, pa, gospodje, ne mi zameriti, tudi sami ste napisali, da je bil vložen iz teh pobud. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa gospodu Potrču. Še replike, gospod Zagožen, gospod Čebulj in gospod Petan.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Poglejte, razlika je ta, da mi ne predlagamo nobenega zakona, ki bi bil samo za eno območje, samo za eno občino, samo za eno regijo, naše rešitve so za celotno Slovenijo, po kriterijih, ki so skupni in vnaprej znani. To je ta razlika. In ko govorite, ko ste omenjali ta zakon o zapiranju rudnika, smo jasno rekli, smo za to, da se financira zapiranje po standardih, ki so v Evropi znani, koliko to stane, kar se pa tiče Zasavja oziroma razvoja zasavske regije, se pa naj rešuje enotno, v skladu z ostalimi zakoni, predvsem v skladu z zakonom o skladnejšem regionalnem razvoju. Ne pa, da se v zakonu opredeli neka regija, v tem primeru Zasavje, kot privilegirana, ki ima v osnovi, v izhodišču 25% boljše pogoje kot vse ostale občine - to piše v zakonu - čeprav stopnja brezposelnosti ni največja, znaša tam okrog 21%. Prej je kolega Pukšič tu bral občine, kjer so stopnje 26, 28, 30%. Mi smo samo za to, da so rešitve poštene, korektne in enotne za celotno Slovenijo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Naslednji je gospod Čebulj, ki ima repliko.
FRANC ČEBULJ: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi ter spoštovani predstavniki vlade! Del razprave mi je v bistvu že pobral gospod dr. Jože Zagožen, toda bi vseeno rekel naslednje.
Z vsemi rešitvami, ki so problemi v državi, ki ste jih navajali, gospod Potrč, se popolnoma strinjam. Toda vse te rešitve, katere bi mogle že luč sveta, če tako rečem v tej državi, videti, bi verjetno, je najmanj 5 let. Jaz se spomnim pač vaših nastopov 1992 leta, 100 tisoč zaposlenih itd. itd. Jaz verjamem, da ste enako razmišljali, ker od 1992 leta do danes vse te probleme niso rešili. Saj to zadevo ste nenazadnje nam nalagali. In mislim, da bi bila skrb in dolžnost državnega zbora, da vse te zadeve, katere se deloma rešujejo s tem predlaganim zakonom, ampak tisti problemi, ki ostajajo, da to naložimo vladi, in naj vlada skratka že enkrat pripravi vse tisto, kar bi dejansko s tega področja s temi zakoni rešili.
Zakaj sem pač v tem smislu vam repliciral oziroma nekaj predlagal. Pretežno iz tega razloga, da tudi podprete te spremembe, ki so korak dalje, ki v bistvu ne podirajo zadeve ali poslabšujejo samo situacijo na celotnem območju naše države, da se ne bi v posamezne segmente, katere ste vi tudi navajali, ki so resnično problemi in zato mislim, da tukaj je en korak storjen in bi res želel, da tudi te spremembe danes podprete. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Naslednji, ki ima repliko. Gospod Petan.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo gospa podpredsednica. Torej gospod Potrč, vi ste uporabili besedo nevoščljivost. Jaz sem to tako razumel, kot da smo mi nevoščljivi, da bi ta zakon, ki je bil predlagan za Zasavje, da smo mi samo zaradi tega bili proti, ker smo nevoščljivi, da bi pač zakon uspel, ali da bi tisto območje dobilo določena sredstva. Jaz to kategorično zanikam. Jaz pravim da to ni res. Ampak pomembno je nekaj drugega.
Mi smo s tem zakonom hoteli vse Slovence, pa ne glede kje so, postaviti na enaka izhodišča, to se pravi za vse Slovence veljajo enaki pogoji, za vsa področja veljajo enaki pogoji, da bomo pred zakonom vsi enaki, ne glede na to, kje si brezposeln ali si v Prekmurju ali si v Slovenskih goricah ali si v Dravinjski dolini ali pa si na katerem drugem koncu Slovenije. In ta zakon to celovito ureja, ker ne dela izjem in ne, bom rekel, ne daje možnosti nekomu drugemu.
Jaz bi celo rekel še nekaj drugega. Če bi uporabil to vašo misel gospod Potrč, pa je ne bom, samo navedel bom, uporabljam to vaše razmišljanje, da s tem, ko ste vi pač predlagali ali tisti, ki so predlagali, ne bom vas edinega postavljal kot očeta tega zakona, ampak tista skupina, bi pa rekel, da je mogoče bila potem nevoščljiva ostalemu delu Slovenije. Kajti oni seveda tega ne bi bili deležni. Zato, ker ta zakon bi zajel samo določeno regijo. Ampak jaz sem prepričan, da tega vi niste mislili, ampak, če bi razmišljal tako, kot ste vi nam očitali nevoščljivost, potem bi lahko tako rekel: Ne da smo mi nevoščljivi, ampak predlagatelji tistega zakona so nevoščljivi in delajo razliko med prebivalci Slovenije, ki so nezaposleni. Eni so bolj privilegirani, drugi so v deprevilegiranem položaju. To sem hotel povedati in upam, da se boste z menoj strinjali, da mi nismo nobenemu nevoščljivi, ampak delamo pogoje, enake pogoje za vse Slovence. Za vse nezaposlene, pa ne glede na to, kje so. To je intencaija tega zakona. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Replika, gospod Kontič in državna sekretarka.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Repliciram, in to sicer iz razloga, ker je bilo sedaj pojasnjeno, da ne bodo delane razlike s tem zakonom, da ne bodo nikjer privilegirani in da se brezposelnost rešuje v celotni državi Slovenije na enak način s tem zakonom. To seveda, če pogledamo zakon, ni res.
S tem zakonom se rešuje nadpovprečna brezposelnost, in v tistih občinah, kjer ni brezposelnost nadpovprečna, seveda občine ne bodo upravičene do teh sredstev in zanima me razlika med brezposelnimi v teh občinah, ki niso upravičene do subvencij, in brezposelnimi v občinah, ki pa bodo upravičene do subvencij po tem zakonu, če bi bil sprejet.
Dejansko bi bilo potrebno s tem zakonom omogočiti dostop do sredstev, mogoče v odvisnosti od stopnje brezposelnosti. Ne samo, kdor ima višjo stopnjo brezposelnosti, kot je povprečna v republiki, ampak za vse glede na stopnjo brezposelnosti. Mogoče bi to bil eden izmed predlogov, ki bi dejansko postavil brezposelne v vseh občinah v nek enak položaj in enak kriterij. Kajti vse občine so dolžne reševati razvoj. Kot pa je kolega Luci ugotovil, z obstoječimi sredstvi, ki jih v lokalno samoupravo "dobivamo", v narekovajih dobivamo - to so sicer naša sredstva - pa to ni možno.
Mi nimamo razvojnih sredstev, kljub temu, da smo občina, ki v prihodnosti ne bo upravičena do sredstev izravnave, in tu ne gre za že tolikokrat omenjeno "fovšijo". Na primer, občina Velenje ima stopnjo brezposelnosti 14,2%. Povprečna stopnja brezposelnosti oziroma najmanjša in najvišja registrirane brezposelnosti v letošnjem letu pa znaša po statističnih podatkih, ki ste jih vložili skupaj z zakonom, 14,1% do 15% in je zelo odvisno od te povprečne stopnje brezposelnosti, ali podjetniki v občini Velenje lahko konkurirajo za ta sredstva ali ne. Šlo bo za 0%, 1%, 2%, 3%. Zato govorim, da bodo s tem nekateri v privilegiranem položaju oziroma določene občine, čeprav je tudi to res, da so nekatere občine z nadpovprečno brezposelnostjo seveda veliko bolj ogrožene kot tiste, ki te nimajo.
Še eno pa je, govorimo o odstotkih. Če te odstotke pretvorimo v številke, pa dobimo zelo zanimive podatke oziroma dobimo število brezposelnih v posameznih občinah, ki pa je v večjih občinah veliko večje kot v manjših občinah.
Še na nekaj bi opozoril, v tem zakonu, predlogu zakona ni ene izmed pomembnih varovalk. Bojim se, da je to spet ena izmed priložnosti za naše sodobne podjetnike, in to na način: ustanoviš podjetje, sodeluješ v natečaju, dobiš sredstva - to so nepovratna sredstva - z njimi plačuješ te prispevke oziroma zapisano je, da bo ministrstvo določilo, kako in na kakšen način - bojim pa se, da bodo ta podjetja poslovala samo tako dolgo, dokler bodo ta sredstva dobivala; ko teh sredstev ne bo več, bo ta novodobni podjetnik ugotovil, da ni več rentabilen, zaprl podjetje in zaposlene zopet poslal na zavod. Ta varovalka mi v tem zakonu tudi manjka. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Pojasnilo želi dati še prej gospa državna sekretarka Zdenka Kovač, nato pa še replike.
MAG. ZDENKA KOVAČ: Hvala lepa za besedo. Dovolite mi, da se oglasim še drugič. Želela bi namreč vendarle odgovoriti na kar nekaj trditev, ki so bile tu podane, in seveda tudi dodatno pojasniti moje uvodno izvajanje, ki je bilo, očitno, razumljeno narobe.
Namreč, ko sem rekla, da je vsebina tega zakona dobronamerna, sem mislila predvsem na to, da je dobronamerna v tem smislu, da vsi skupaj spoznavamo, da je brezposelnost v Sloveniji problem. Vendar pa to ne pomeni, da vlada ni tega problema spoznala že prej in da ni pravzaprav pripravila vrste ukrepov in tudi zakonskih osnov, ki jih ta zakon pravzaprav podvaja. Samo poglejmo, o čem pravzaprav zakon govori. Zakon govori o tem, da se občinam dodelijo sredstva za povračilo prispevkov, občine pa dodeljujejo ta sredstva podjetnikom. Sedaj imamo pravzaprav že v teku sistem, ki sem ga že prej omenila, se pravi, vsako novo podjetje oziroma vsak novi podjetnik, ki ima do 50 zaposlenih, lahko te prispevke že dobiva, refundiramo pa jih prek zavoda za zaposlovanje iz naslova programskih postavk ministrstva za delo. In, kot sem rekla, že v letošnjem letu, ko je prvi stopil v veljavo, je bilo s temi povračili prispevkov kreiranih več kot 5.000 novih zaposlitev. Seveda bomo prihodnje leto, kot sem rekla, skozi zakon o proračunu dali še večji poudarek prav dodeljevanju sredstev v občinah, ki imajo nadpovprečno brezposelnost, oziroma tudi v regijah, kajti tu bi rada poudarila še eno zadevo. Zaposlitvena politika se ne more vedno reševati učinkovito zgolj na nivoju občin; ljudje migrirajo, vemo, da je danes migracijski tok tam okrog 50 kilometrov, in če je celotno območje prizadeto, kot, recimo, severovzhodno območje definitivno je, potem je pristop vlade, ko je sprejela strategijo zaposlovanja in jo posredovala v državni zbor, in ko je sprejela tudi akcijski program za njeno uresničevanje v letu 2000 in 2001, mnogo širši in mnogo bolj celovito pristopa k razreševanju brezposelnosti, kot to določa ta zakon. Bojim se celo nečesa drugega: da s tem, ko bodo občine - če bi ta zakon bil sprejet - se bo vmes pojavil še en administrativni dejavnik in se bo samo administracija povečala, te druge velike koristi pa ne bo.
Drugo, kar je, v 3. členu govorite o tem ali predlagate, da pravzaprav občine naj zagotovijo olajšave pri plačilu nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč in pa komunalno urejeno lokacijo. Poglejte, vse to je že sedaj možno, brez tega zakona in se tudi že dogaja, odvisno pa je, kakšna je dozorelost razumevanja v občinah in v občinskih svetih, da je to potrebno. Mi skozi vrsto spodbud pravzaprav že zdaj spodbujamo občine, da to naredijo. Imamo tudi že z nekaterimi občinami vrsto skupnih programov. Naj omenim samo dva. Pravkar se pripravlja celovito prestrukturiranje občine Jesenice oziroma Zgornje savinjske regije. Občina je zaradi sodelovanja z ministrstvom za gospodarstvo in ministrstvom za delo pripravila svoj program spodbud, s katerimi bo pravzaprav uredila komunalno urejena zemljišča in tudi vsakemu podjetniku ali pa podjetju, ki bo odpiralo delovna mesta na tem področju, namenila ob državni še dodatne spodbude. In za to so v občinskem proračunu zagotovili 30 milijonov za leto 2000, da bi lahko ta program tudi uresničili. Imamo v štirih regijah že vpeljan sistem povezovanja državnih in sredstev lokalnih skupnosti za zagotavljanje ugodnih kreditov za novo nastala delovna mesta. Govorim o Pomurju, govorim o Zasavju in govorim o Celjski regiji, pravkar pa se takšni programi vzpostavljajo tudi v drugih okoljih. Sistem deluje tako, da država, to je zavod za zaposlovanje v imenu države, daje spodbudo v višini 300.000 tolarjev in občina 100.000 tolarjev, to se poveže s sredstvi podjetnikov in v oplemenitvi skozi kredite bank in s tem dobimo spodbudo za novo delovno mesto, ki se giblje med milijonom in pol in dvema milijonoma tolarjev. Se pravi, ta del subvencioniranja ob tem, da seveda ne govorim o tem, da so tudi spodbude v zakonu o davku na dobiček, ki prav tako omogočajo pospeševanje zaposlovanja.
Žal je pa seveda problem brezposelnosti oziroma je seveda, ampak ga ni mogoče reševati zgolj s prispevki in olajšavami. To so spoznale vse evropske države, zato so seveda prav na zgledu, na podlagi teh izkušenj uvedle to tako imenovano 4-steberno zaposlovalno politiko, ki hkrati in sočasno uvaja 19 usmeritev zaposlovalne politike, ki so tudi sestavine našega akcijskega programa zaposlovanja. Povečati je treba na eni strani zaposljivost prebivalstva, in to še toliko bolj v Sloveniji, kjer imamo še vedno največji delež nekvalificiranih v Evropi in seveda zato tudi toliko programov dokvalifikacij, prekvalifikacij in usposabljanja. Mnenje evropske komisije, ki je gledala naš program, je celo da smo temu področju prekvalifikacij in dokvalifikacij celo namenili še premalo.
Drugi steber govori o spodbujanju podjetništva, razvoja malih podjetij, in vse tisto in še marsikaj drugega, kar spodbuja rast malih podjetij, je v tem stebru zapisano kot ukrep in so tudi predvidena sredstva in predvideni učinki za leti 2000 in 2001. Lahko vam seveda ta program pošljemo, ker mislim, da bi marsikaj pojasnil. Se pravi, ne gre zgolj za en segment, in jaz se bojim, seveda, če bi bil ta zakon sprejet, da bi pravzaprav urejal nekaj, kar je že urejeno v drugih zakonih in ne odpira novih možnosti občinam, ker vse te občine že imajo to možnost. Morda bi pa uvedli še kakšno novo administrativno proceduro, dejansko novih delovnih mest pa samo zaradi tega zakona ne bi bilo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Gospod Jerovšek ima repliko. Nekaj replik je še od prej.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Bom začel najprej pri repliki gospe državni sekretarki. Namreč dvakrat v svojem izvajanju je omenila, da bi zakon pomenil nov administrativni dejavnik. To je značilno za to vlado. Kadarkoli vlada deli neke spodbude ali karkoli, je ustanovljen svet, je ustanovljena agencija. In na vladi ste že videli, če bi slučajno zakon šel skozi proceduro, potem moramo svoj lonček, da bo del tistega denarja, največji del ostal v Ljubljani, z novim svetom, z novo agencijo, tako je pri vseh zakonih. Pri zakonu o regionalnem razvoju ste kup institucij gor obesili, ki iznivelirajo, v regije ne bo šlo nič. Tu bodo razne posvečene institucije in posvečeni ljudje in posvečena podjetja to obračala. Tako nazorno ste razmišljanje vlade tu razložili, da je dobesedno prozorno.
Malenkost bi še repliciral gospodu Kontiču, ki na začetku, potem se je sicer malo popravil, na zelo čuden način zakon razume, oziroma ga tudi tolmači glede privilegijev.
Gospod Kontič je na začetku omenil, da bi ta zakon privilegiral občine z nadpovprečno brezposelnostjo. Ja, ali ste se odpovedali kriterijem in načelom, za katere ste tu že nič kolikokrat tudi svojo besedo zastavili, da ste za enakomeren razvoj? Normalno, da je potem potrebno najprej tiste, ki so nadpovprečno, ki so najnižje, ki imajo največje razvojne probleme, kjer je stiska ljudi največja, da jih je treba spraviti na nek ustrezen nivo. Načelu enakosti, ki je v Evropi vsaj 200 let od francoske revolucije naprej priznano načelo in se mu verbalno nihče ne odpove, ste se vi odpovedali.
Jaz verjamem, da je to bil poskus alibija za tisti zakon o Zasavju in tistega pa to, kar je gospod Potrč prej govoril. Mi priznamo, da smo se tistemu uprli zaradi tega, ker ravno načelo enakosti krši. Glejte, in tisti zakon o zapiranju rudnikov, seveda jih je treba imeti. Samo trdim, da so že veljavni tudi. Na tistem mestu, kjer naj bi svoj namen dosegali, ga v bistvu ne dosegajo in so to transmisija denarja v politično zanesljive roke. Ne bom samo Zasavja omenjal ali pa tendenc tukaj. Tudi Žirovski vrh s strokovnega pogleda sodi v to zadevo. Tam se je na račun sevanja naredila neka mistika pred leti z zakonom in tudi v letošnjem proračunu se to vleče naprej, ne vem, zakon se je, izgleda, iztekel - znatna sredstva! Vam pa povem, da s strokovnega pogleda kemika, in poznam zadeve tam, da je to transmisija denarja. Da so tam že zapravljena taka sredstva. Ne vem, zakaj se to tako vleče. Druga podjetja v Sloveniji so pod bistveno težjimi pogoji dolžna.
In jaz sem, na koncu, še enkrat gospe državni sekretarki hvaležen, da je pogled, kako razmišlja vlada, tako prikazala tu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Naslednji, ki ima repliko je gospod Pukšič. Nato gospod Petan, Rupar, gospod Luci, Kelemina, Henigman.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa za besedo, gospa podpredsednica. Repliciram gospodu Kontiču, ampak ne v tem smislu, da se ne bi z njim strinjal tudi v tistem delu, ko je govoril, da je predlog tega zakona za reševanje brezposelnosti, tiste, ki je večja od povprečne brezposelnosti.
Jaz se seveda s Kontičem popolnoma strinjam, da problem brezposelnega posameznika seveda je enak ali je v kategoriji povprečne brezposelnosti, nižjega povprečja brezposelnosti ali večjega povprečja brezposelnosti, kar se tega tiče, in predlog, ki ga je tu dal, da bi naj zakon zajemal v nekih določenih procentih oziroma odstotkih ali kakorkoli že drugače to razdelitev, da bi tistim občinam, ki imajo večjo brezposelnost od povprečne, in tistim, ki imajo manjšo, tako sem razumel, da bi seveda zajel ta zakon celotno državo v nekem razmerju, torej to problematiko reševal. To je seveda možno z dopolnitvenim sklepom pri prvem branju in predlagatelj bo to zadevo, verjemite, upošteval. To je v bistvu razširitev tega. Res pa je, da je v občinah, kjer je brezposelnost večja od povprečne brezposelnosti, seveda še bistveno slabše in bistveno težje. To, o tem se morati z menoj strinjati. In predlagatelj je pač imel v mislih reševanje najprej tovrstne problematike. Če pa bomo razširili z dodatnimi sklepi tako, da bomo šli na celotno področje reševanja brezposelnosti s tem zakonom, pa še toliko boljše in se strinjam z vami in je bil zelo dober in za moje pojme spodbuden predlog.
S tem pa ne rešujemo samo brezposelnosti - torej, brezposelnosti samo s tega nivoja - temveč se bo to, verjamem, obračalo tudi v tem smislu, da bo tudi v regiji, tudi zaradi tega, nastalo še kaj, še nova delovna mesta, dodatna delovna mesta, in bo to tako rekoč eden od generatorjev, motorjev, ki bo zadevo potegnil naprej. To, kar pravi državna sekretarka - ja, saj nekaj teh zadev teče, vendar pa je bistveno večji problem v tistih občinah, kjer je ta brezposelnost izredno velika, ker morate vedeti, da če občine z lastnimi sredstvi ne dosegajo - dobro, če ne dosegajo primerne porabe za tiste zakonske in ustavne naloge, dobijo izravnavo iz proračuna - ampak v kako bistveno različnem položaju so te občine proti tistim občinam, ki z lastnimi sredstvi presegajo primerno porabo; če jo preseganjo za 10%, 20%, to ne pomeni, da so za 10% ali 20% v boljšem položaju od tistih, ki dobijo izravnavo od države - ne, temveč to pomeni, da imajo od primerne porabe tako rekoč kompletna investicijska sredstva. To pomeni, za tistih celih 10% ali 20%, v bistvu pomeni, za celotno maso presegajo investicijska sredstva ostalih občin, ki dobijo izravnavo s strani državnega proračuna.
Lahko vam konkretno povem, v naši občini smo razpisali subvencioniranje obrestne mere za TOM + nič. V proračunu smo imeli sredstev za milijon in pol, in toliko se jih je prijavilo in potem tudi izpolnilo pogoje prek bank in tako dalje, skratka, vse tisto, da smo morali delati rebalans in na to postavko dati še milijon sredstev. Ne vem, pravzaprav, kje jih vzeti, pa vendar se marsičemu drugemu odrečemo, samo zato, ker verjamemo, da je to prava naložba, da bo to prineslo jutri ali pojutrišnjem nova delovna mesta in tako dalje. In če je to res, kar ste rekli, potem lahko računam, da bo občina za spodbujanje tega razvoja, ta 2 in pol milijona, ki jih je dala za te obrestne mere, TOM + nič, to dobila tudi z ministrstva vrnjeno. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Naslednji je gospod Petan, ki ima tudi repliko.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Gospoda Kontiča bi vprašal, kaj je smisel vsakega zakona ali kako se zakon sploh pripravlja. Sam si predstavljam, da najprej, preden pristopimo k nekemu zakonu, je treba opredeliti problem, treba je vedeti, kaj hočemo. Ko to vemo, začnemo iskati rešitve, in pri tem moramo postaviti kriterije. Brez kriterijev je vse brezpredmetno; potem lahko neke stvari rešujemo tako, na lepe oči, ali po zvezah ali kakorkoli. Tudi za ta zakon, ki smo ga mi pripravili, smo postavili kriterije. Problem smo opredelili. Nadpovprečno nezaposlenost v Sloveniji. Ta kriterij je tu zapisan. Še to bi vprašal.
Po tem kriteriju pride do možnosti, da koristi sredstva 68 občin v Sloveniji. Lahko je še kakšna več, ker bi verjetno bilo kriterije potrebno novelirati, ampak v tem trenutku jih je 68, tako kot smo predlagali. Sedaj bi vas vprašal: Ali je mogoče za 15 milijard? Sedaj bi vas še to vprašal: Ali se vam zdi mogoče bolj primerno 80 milijard in za tri občine? Ampak jaz pravim, da so tam potrebna sredstva. Tam so potrebna sredstva. Ampak jaz vam repliciram, ker vam hočem dokazati, da velja za celo Slovenijo. To ne dela izjeme, ne govori o Štajerski posebej, o Dravinjski dolini posebej. Ampak tisti, ki pride v ta kriterij, pride.
Gospod Kontič! Sedaj bi vam jaz nekaj predlagal. Vesel sem bil tega vašega razmišljanja. Predlagal bi vam, da pomagate in znižamo kriterije. Mi smo postavili nadpovprečno nezaposlenost in dajmo 80% ali 70% slovenskega povprečja nezaposlenosti in bo prišlo takoj 120 ali 150 občin, s tem pa povečamo tudi sredstva. Računam 50 ali 80 milijard. Bil bi zelo vesel, če bi nas podprli.
V svoji razpravi želim tudi še kasneje, ko bom imel razpravo, nekaj povedati in ravno pri tem bi tudi želel vas spodbuditi, da daste predloge. Če je to vaš predlog, da znižamo kriterije, bi ga bil zelo vesel. Po drugi strani se ne moremo strinjati ali tudi sem vesel tega razmišljanja, da obstaja strah, da bi novodobni podjetniki to izkoristili. Ali to pomeni, da priznavamo, da naša država ni učinkovita na področju kontrole, inšpekcij? Sedaj vas bom vprašal: Kdo pa je tisti, ki to lahko spremeni? Vladajoča večina. Kdo podpira vladajočo večino? Gospodje! Dajte predlagati in mi vas bomo podprli. Mogoče bomo predlagali kakšen amandma, da izboljšamo. Ampak podprli vas bomo, "a priori" pa ne bomo proti.
To bi še dejal. Podpiram to, če se je vlada vključila v programe na Jesenicah in omenjene so bile še štiri ali pet regij. Spoštovani! Zakaj pa to ne velja za celo Slovenijo? Zakaj ne velja za 190 občin? Zakaj ne velja za vse sedanje regije, ki jih imamo v Sloveniji? Se pravi, da zopet rešujemo parcialno, ne pa celovito. Zopet delamo izjeme. Kako smo določili te regije? Kako smo določili eno občino? Po našem predlogu bi ta sredstva dobile občine. Občine že imajo administracijo. Verjetno ne bi bilo potrebno ustanavljati, tako kot dela vlada, če ukrepa pri premoščanju teh razlik za regionalni razvoj ali kakorkoli, ko ustanavlja svete, agencije, zavode, iniciativne skupine in službe. Ljudje, ki so tu postavljeni, so podstavljeni zopet od administracije. Se pravi, postavljajo administracijo od administracije. Kaj je bolj administrativno, ali te nove agencije ali kar prek občin, kjer v bistvu že imajo administracijo in se lahko tudi v to vključijo?
Vseh teh strahov ne vidim tako velikih, razumem pa to kot "a priori" nasprotovanje temu predlogu, ki zadevo vsekakor rešuje bolj celovito kot pa tisti parcialni zakoni za posamezna področja. Mislim, da bi se ta zakon odlično vključil tudi v tisti zakon, ki smo ga sprejeli o skladnejšem, o celovitem razvoju, regionalnem razvoju. Mislim, da bi bila to samo dopolnitev in nadgradnja. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Naslednji je gospod Rupar. Ima tudi repliko na izvajanje gospoda Kontiča. Potem pa gospod Luci. Gospod Kelemina se je prijavil za repliko. Vas bomo uvrstili. Razpravljavci so bili predhodno prijavljeni, gospod Jerovšek, gospod Terčon, Jagodnik, Avšič, Rupar. Prosim, imate besedo.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Poglejte, zdaj tisto, kar je gospod Kontič povedal. Mi smo si seveda tukaj zamislili s tem zakonom, da bi šlo za neka nova vlaganja, za neke nove projekte, ne dejansko razvijanje nekih starih ali pa dograjevanje nekih starih. Mišljeno je dograjevanje novih. In zdajle si pač jaz tukaj predstavljam, če bo nekdo, kdorkoli bo že, pripravljen na neki novi lokaciji zgraditi nek nov objekt, jaz mislim, da ga ne bo zgradil zato, da bo potem v njem delal dve leti ali tri, dokler bo pač te subvencije dobival, potem bo pa tam ukinil proizvodnjo, pa vse skupaj prodal. Jaz mislim, da take naložbe nekdo ne bo naredil. Mislim, to je samo v obrazložitev, da ne bi kdo razumel napačno, da smo mi mislili, da bi dejansko v nekih obstoječih obratih nekaj financirali.
Posebej govorim o tem, da je potrebno zagotoviti zemljišče, občina zemljišče zagotovi, dejansko potem subvencionira 50% nadomestila stavbnega zemljišča, da se tam zgradi nov objekt in da se tam dejansko postavi popolnoma nova proizvodnja. To je tendenca, ker to je razvoj, vse ostalo, kar se v obstoječe kapacitete vlaga, velikokrat nima rezultata. Poglejte, jaz poznam nekaj primerov, ko se je tako vlagalo. Saj čisto realno je, ko človek pride v tako firmo oziroma te pokličejo iz ministrstva recimo pa ti obrazložijo, pokažejo problematiko, kakšna je, seveda na osnovi programov, ki jih vlada izvaja, je upravičeno recimo, da pomagaš tam 500.000 zaposlenim in da jim pač z neko subvencijo subvencioniraš ohranitev delovnih mest, o čemer ste prej govorili. Samo jaz poznam tudi primere, ko so potem ta sredstva, ko so jih dobili, zaradi nepravilne politike v bistvu kmalu vsa skupaj zapravili. Veste, če ni pravega vodstva v določeni proizvodnji oziroma v neki instituciji, gospodarski, je vse skupaj zaman. Najprej je dejansko potrebno ugotoviti, in to, da niti domači strokovnjaki tega ne morejo ugotoviti, ker so preveč pristranski, tuji strokovnjaki morajo priti, enostavno narediti red, povedati, kdo od vodstva je tam sposoben, da te stvari vodi naprej, da bo pripeljal to proizvodnjo naprej v Evropo, v izvoz, posodabljanje. Za vse ostalo je škoda denarja, saj to smo ugotovili. Jaz vam lahko danes tukaj imena povem, ki so zaradi vodstva stvari "zafurali" in so dobili denar in ni rezultatov in sedaj grozi, da bo toliko in toliko 100 ljudi na cesti. Tako ne moremo delati več in jaz mislim, da je treba tukaj pristopiti res na najvišjem nivoju, čim bolj kvalitetno in nova proizvodnja, novi obrat bo prav gotovo to zagotavljal.
Tudi ta vaša nova administracija, kot govorite. Samo si vi poglejte - mi je žal pač, da ste vi sedaj tukaj in da na vas to naslavljam - kakšno organizacijo imate sami v ministrstvih, prek zavodov za zaposlovanje, koliko je tu enih zaposlenih ljudi, koliko se tukaj izgubi enega denarja. Jaz bi rad videl, da bi vi enkrat povedali, koliko vi za svoje lastno delovanje na teh nivojih, za produciranje te pomoči porabite. To bi bilo treba povedati enkrat pa tudi podatek, koliko je bilo vse te pomoči na te različne nivoje za ohranjanje delovnih mest in drugih v posamezne gospodarske subjekte vložene in da bi videli, za kakšne denarje gre, in potem primerjali s tem, kako pa mi predlagamo.
Tako da dejansko si lahko drug drugemu tukaj očitamo marsikaj. Gre samo seveda za to v končni fazi, ali smatramo, da bi bilo dobro, da bi na tak način z novimi obrati poskušali to nezaposlenost zajeziti ali bomo pač podpirali še tiste stare, ki enostavno nekako ne znajo poiskati poti iz te težke situacije. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Zaključili smo replike. Repliko želi še državna sekretarka, gospa Zdenka Kovač.
MAG. ZDENKA KOVAČ: Hvala lepa. Dovolite mi, da znova poudarim, da vse to, kar je želja tega zakona, je že možno izvajati sedaj in se izvaja. Izvaja te subvencije približno 10 ljudi, če vas zanima konkretna izvedba tega programa, v okviru zavoda za zaposlovanje oziroma njegovih območnih enot. In seveda zaenkrat to subvencioniranje poteka prek ministrstva za delo. Mislim, da je to verjetno z vidika učinkov irelevantno. Mi vam lahko, seveda nimam tukaj podatkov, vendar vam lahko postrežemo točno, koliko je v kateri občini bilo spodbujenih delovnih mest.
Sedaj pripravljamo, kot sem že rekla, program pospeševanja novih investicij v občinah in sestavni del tega programa je še bolj pospešeno informiranje, ker tukaj gre bolj za informiranje o zakonskih možnostih, in tudi sredstva so zagotovljena - na kaj lahko računajo delodajalci, ki bodo odpirali nova delovna mesta v posamezni občini. In zato pravim, da je v tem smislu ta zakon pravzaprav nepotreben, ker saj to že teče. Tisto, kar pa občine naj doprinesejo, za to imajo pa seveda tudi vse možnosti in to res kažejo pač ti dobri primeri.
Kako izbiramo občine? Ena od ključnih usmeritev je, da seveda temelji naša politika tudi na spodbujanju lokalnih iniciativ, kar pomeni, če občina pride z neko pobudo, da bo naredila nek pozitiven preobrat v svoji politiki in bo sodelovala z nami pri uresničevanju zaposlovanja, je to za nas dober dokaz, da se v tem okolju splača nekaj narediti. Naj vam povem samo primer, ker sem prej omenila Jesenice. Na drugi strani imamo Maribor, ki je že nekaj let, vemo, da hud problem, vendar tu nikakor ne moremo pravzaprav priti do nekega skupnega programa, kjer bi se tudi občina odpovedala delu svojih prihodkov, in ponuja stavbna zemljišča podjetnikom po takih cenah, da so višje kot v New Yorku! Kako naj potem država v tej občini nekaj naredi! Ampak tu mora priti do spoznanja tudi na nivoju občin. Zato govorim, dajmo več delati na tem, na osveščanju, na informiranju, na skupnih pogovorih, ne pa da vzpostavljamo nek nov instrument, ki je pravzaprav samo kopija tistega, kar že teče. Hvala lepa.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Naslednji ima prijavljeno razpravo gospod Jerovšek, petminutna razprava. Torej, ker se nam dopoldanski čas izteka... No, dajmo, lepo prosim, opravimo še to petminutno razpravo.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Vidim, da ima vodja poslanske skupine LDS velik interes, vendar njegove poslanske skupine pa ta konkreten zakon in velika stopnja brezposelnosti, očitno, ne zanima in je ne prizadeva, kar je iz dosedanje razprave razvidno.
Ob tem zakonu, ki smo ga predlagali socialdemokrati, o povečevanju zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo, sta namen in intencaija zakona izredno jasna in je to enostaven zakon. Menimo pač, in tudi sam tako menim, da sta dosedanja politika omejevanja brezposelnosti in razvijanje novih delovnih mest nezadostna in ne dovolj učinkovita, pa tudi ne dovolj transparentna. S tem zakonom smo postavili zrcalo vladi, z enostavnim zakonom, s katerim je možno doseči bistveno večje učinke, kot jih zagotavlja na tem področju sedanja politika, na dosti bolj transparenten način. Zakon predstavlja spodbudo za odpiranje novih delovnih mest in bistveno bolj na pošten način intervenira v območjih z največjo stopnjo brezposelnosti, kot pa, recimo, je bil zakon o Zasavju. Tisti zakon je bil lokalen, ampak tudi znotraj tistega je bil neracionalen, predimenzioniran in je s tega vidika imel pravzaprav negativne učinke na celoten drugi del Slovenije.
Ta zakon tudi omogoča, da se izognemo subvencioniranju po strankarskih in ideoloških kriterijih, ki so, moram tako reči, v zadnjem mandatu dobili domovinsko pravico v Sloveniji in vladi in žal je to treba znova in znova ugotavljati, da se teh kriterijev niti vlada ne sramuje več.
Tudi ta sredstva, ki so se v preteklih letih namenjala za odpiranje novih delovnih mest, tu ni bilo, upam trditi, nekih kriterijev, ki bi bili splošni. Na isti lokaciji, ko smo odpirali nova delovna mesta, jih je en del bivšega podjetja, dobil, drugi del, ki smo imeli bistveno boljši program, novo tehnologijo, pa jih ni bilo možno dobiti. Trdim, da zaradi političnih vzrokov. Zaradi politične barve. Nekateri so lahko prišli zraven zato, ker so zanje lobirali nekdanji zvezni ministri, in takemu načinu se je s tem zakonom možno izogniti.
Da vlada pri razdeljevanju državnih spodbud ne misli odstopiti od tega političnega kriterija, je jasno tudi iz drugih zakonov. Danes dopoldne smo obravnavali zakon o državnih spodbudah, ki je najverjetneje bil spodbujen zaradi Evropske unije. Ko zakon predvideva komisijo za nadzor državnih spodbud, je neverjetno. Predvideva, da bodo tisti, ki delijo državne spodbude, kontrolirali sami sebe. Brez slehernega vpliva parlamenta. Čeprav je v Evropi jasno, da nadzorne funkcije ima parlament in jih mora institucionalizirati. Celo več, prek parlamenta opozicija pri delitvi denarja. Vendar vlada gre prek tega in zaradi tega je ta zakon še kako pomemben.
Upam, da bo naletel na interes tudi v vladnih strankah, ker vsi poslanci ne prihajate s področij, kjer imate vse rešeno. Res je, da imate dostikrat zagotovljene vire mimo kriterijev. Vendar dolgoročno vas bodo volivci vprašali, zakaj pa niste podprli takega zakona, ki omogoča tudi za naš kraj, ki je bil na koncu, na robu Slovenije ali za bregom, kot v prispodobi rečemo.
Upam, da bodo kolegi poslanci prebrali ta kratek zakon, videli njegovo jasno intencijo, njegovo enostavnost in predvsem bi zakon moral polemizirati tudi z mnenjem vlade, ki se pri tem, da bi negirala zakon, zateka k Evropi. Kako da občine oziroma da v občinah se brezposelnosti ni mogoče lotevati prek občinskega nivoja? Dosti bolj učinkovito, žal, v Sloveniji. Državna sredstva se izgubijo dostikrat brez učinka in trenutna praksa je - poglejte si občine po Sloveniji, za katere so nekateri trdili, da bo to samo zapravljanje denarja, nekatere so marsikaj naredile, tudi na področju zaposlovanja, pa odprlo se je novo upanje v nekaterih občinah z dobrimi župani. In zato tega argumenta, ki ga vlada v svojem mnenju navaja, ne sprejemam. In prav tako je izgovarjanje na...
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Gospod Jerovšek, vaš čas vam je potekel.
JOŽEF JEROVŠEK:... zagotavljanje proste konkurence, kršenje kriterija proste konkurence. Prosim lepo, vsaj k temu se ne zatekajte. Gre za odpravljanje strukturnih neskladij. Ja, za čas vem, verjamem, da vas moti opozarjanje na to in zato bom tu končal. Hvala.
PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Nekoliko daljši ste bili, gospod Jerovšek. Ura je 13.00 čez, prekinjam to točko dnevnega reda, s tem tudi sejo državnega zbora, nadaljujemo ob 14.30 s 33. točko dnevnega reda, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o davčnem postopku. Smo v tretjem branju, zato tudi pozivam kvalificirane predlagatelje, da vložijo morda še tudi kakšen amandma, če to želijo, seveda. Hvala lepa.
(Seja je bila prekinjena ob 13.06 uri in se je nadaljevala ob 14.37 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolegice in kolegi, nadaljujemo sejo. Najprej ugotovimo prisotnost. Prisotnih je 62 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Dodatno opravičen za nadaljevanje 17. seje, tudi za ves dan, je Alojz Peterle.
V skladu z napovedjo bomo v nadaljevanju seje najprej prešli na prekinjeno 33. TOČKO DNEVNEGA REDA, to je OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMEBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DAVČNEM POSTOPKU, in sicer tretja obravnava.
Ugotavljam, da je v skladu z izglasovanim proceduralnim predlogom sekretariat tudi pripravil čistopis predloga zakona, z vsemi sprejetimi amandmaji v drugi obravnavi. Prav tako pa tudi ugotavljam, da je poslanska skupina slovenskih krščanskih demokratov vložila tri amandmaje, in sicer jih je tudi dopolnila. Proceduralni predlog, gospod Rokavec.
FRANCI ROKAVEC: Hvala za besedo, gospod predsednik. Predlagam, da bi odločanje v tretjem branju prestavili za 15 minut ali pa po končani obravnavi točke, ki je bila pred odmorom prekinjena, da pripravimo še skupen amandma poslanske skupine LDS in SLS. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali kdo predlogu nasprotuje? (Nihče.)
Prekinjam 33. točko dnevnega reda in prehajamo na PREKINJENO 39. TOČKO DNEVNEGA REDA, to je PREDLOG ZAKONA O POVEČEVANJU ZAPOSLENOSTI V OBČINAH Z NADPOVPREČNO BREZPOSELNOSTJO. Smo v okviru splošne razprave, in sicer so bile replike izčrpane in smo sedaj pri razpravljalcih. Prvi ima besedo kolega Terčon, za njim kolega Jagodnik. Petminutne razprave.
DAVORIN TERČON: Hvala, gospod predsednik. Sam tega zakona ne bom podprl. Ne bom ga podprl, ker so vsi instrumenti, kot je bilo že navedeno, praktično že uveljavljeni. Država že izvaja politiko oprostitve davkov in prispevkov in tudi oprostitve davka na dobiček. Zdi se mi pa, da je cilj zakona bolj dotacija določenim občinam, kot pa spodbujanje oziroma odpravljanje brezposelnosti.
Ne morem namreč razumeti, da občine že sedaj imajo možnost ukrepov, ki jih vi predlagate, in vi predlagate le enega oziroma pogojno rečeno dva ukrepa, ki naj bi ju občine izvajale. Torej poleg programov oziroma prostorskih aktov, ki jih morajo pripraviti za določen projekt, še 50% olajšavo pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča.
Občine lahko za spodbujanje povečevanja zaposlenosti uporabljajo tudi druge instrumente. Lahko oproščajo spremembo namembnosti v svojem delu, ki jo imajo. Lahko oproščajo komunalne takse. Lahko dajo olajšave pri nakupu zemljišč. Lahko pospešeno pripravljajo prostorske izvedbene akte zato, da se določena vlaganja lahko izvedejo. In te možnosti že sedaj občine imajo. In zdi se mi popolnoma nesprejemljivo, da bomo dotirali določeno občino, ki po statistiki ima sicer nadpovprečno brezposelnost v Sloveniji, vendar je finančno gledano samozadostna in celo po porabi na prebivalca bogata občina. Ne izvaja pa teh ukrepov, ki sem jih jaz npr. povedal.
Statistično gledano od občin, ki so bile naštete in ki imajo povečano brezposelnost, je mnogo občin, ki so samozadostne, imajo lastnih prihodkov več kot primerne porabe in imajo nadpovprečno porabo na prebivalca. In torej morajo občine same za to poskrbeti, da bodo nekaj za to storile. Po drugi strani se mi zdi nelogično, da bodo deležne teh sredstev lahko ene občine, ki jih danes pripeljemo v petih minutah, sosednja občina, ki statistično sem ne spada, pa ima obrat, ki gravitacijsko ravno tako seže za delovno silo tudi v sosednjo občino, ki bo tega deležna, pa vendar ne bo upravičena do teh sredstev. Zato se mi zdi popolnoma nesprejemljivo, da so teh sredstev deležne samo ene občine in da gredo sploh sredstva prek občin. In mislim da so prejeti instrumenti že zadostni.
Mislim da je zakon pač napisan precej na pamet, da je predvolilno obarvan in da ima dejansko, ne ideološko seveda, prvine tipičnega socialističnega zakona. Na pamet se je vzelo določena cifra 15 milijard v razdobju štirih let, ki ne vemo sploh, kje naj bi jo vzeli. Predpostavljam lahko, da bomo vzeli pri ukrepih, ki se sicer že sedaj bolj korektno izvršujejo, kot se bodo izvrševali po tem zakonu.
Zaradi tega vsega navedenega pač zakona ne morem podpreti. Zakon tudi ne daje nobene garancije, da bodo se opravljali in vršili korektni programi. Nič ni rečeno, kakšni programi naj bi bili. Nič ni rečeno, ali so to programi, ki bi povečevali zaposlovanje v proizvodnji dejavnosti, ali bo šlo samo za črpanje nekih fondov iz države zaradi tega, ker pač ta možnost obstaja. Zato, kot sem rekel, bom zakonu nasprotoval.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Terčon. Replika na vašo razpravo, kolega Jazbec.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Moja replika gospodu Terčonu gre v tistem delu, ko je navajal, da imajo občine možnost že danes podpirati gospodarstvo v tistem delu, ki ga predvideva ta zakon. Gospod Terčon, pozabili ste na nekaj, da je v veljavi novi zakon o financiranju občin, ki obračunava v primerno porabo vse nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, potem, kaj so občine odmerile v preteklem obdobju. To se pravi, te možnosti občine nimajo. Omenili ste med drugim tudi spremembo namembnosti. Ravno tako je tudi ta v postavki izračuna za primerno porabo. Kje vidite vi to možnost? Občine, ki pa imajo tako nezaposlenost, kot jo ta zakon predvideva, nad 25 in več procentov, pa mislim, da so tiste svoje osnovne kriterije okoli planske in podobne dokumentacije izvršile že pred 5 in več leti. To se pravi, edino državna pomoč je tu še lahko na potezi.
V tistem delu, ko ste pa omenili predvolilno obarvanost tega zakona, vas pa naj opozorim na nekaj, da je bil zakon vložen v letu 1998 in da je objavljen v Poročevalcu 3/99. To se pravi, dve leti pred volitvami si verjetno s tem zakonom nismo delali predvolilne kampanje. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Lep pozdrav! Gospod Terčon je ponovil v znatnem delu tisto, kar je razlagala prej gospa državna sekretarka. Seveda sedaj od vlade ni nikogar tukaj ali pa ne vem, pač ponavlja tisto, kako občina ni primeren organ, ki bi lahko pač skrbel tudi za uresničevanje takega zakona, ki bi prispeval k zmanjševanju brezposelnosti, in tudi, da so vsi elementi že do sedaj uveljavljeni. Nekaj elementov je uveljavljenih, samo na način, da ima lahko politični nadzor, kam ta denar gre, in strašno se bojite, da bi se ta politični vpliv zmanjšal. Pri tem pa repliciram na to in sem hvaležen gospodu Terčonu, da je izrekel svojo trditev, da je ta zakon predvolilno obarvan. S tem je potrdil tisto, kar so nekoč, ne vem, če je tudi on, so zanikali, da je zakon o TET 3 volilni zakon oziroma da gre za volilni inženiring. Parkrat sem tu rekel, da bi se moral tisti zakon in potem naslednji tudi obravnavati kot del volilne zakonodaje, ker posega na področje volilne tehnologije. In sedaj je gospod Terčon to priznal, ker ta zakon pa je res v neki meri nastal kot reakcija proti tako izrazito volilno obarvanemu zakonu. Za naslednje dvoje volitev, se pravi denar na pravo mesto, kjer ga bodo lahko dolgoročno obračali in vplivali na dvoje naslednjih volitev. In gospod Terčon, bolj hvaležen vam ne morem biti, ker bolj transparentno tega niste mogli priznati.
In to, pa da so sedaj že vsi elementi uveljavljeni. Še enkrat, uporabljajo se v znatni meri, politično. Več je vredno, če nek bivši jugoslovanski minister posreduje pa lobira, potem je zagotovljeno, da bo dobil sredstva za odpiranje novih delovnih mest, ker se pač sproti ta sredstva obračajo in tisti podjetniki potem določene provizije tudi dajejo takim lobistom. In pa pri sedanjem sistemu nekateri podjetniki dvakrat, trikrat dobijo sredstva. Slamnata podjetja, fiktivne zaposlitve, fiktivna nova delovna mesta, samo se preregistrirajo podjetja, v bistvu isto dejavnost opravljajo, in če so posvečeni, dobijo sredstva. Če so posvečeni, pa zaprejo zopet, pa hkrati ne plačujejo prispevkov za socialno zavarovanje za vse svoje delavce. Taki primeri so bili, tudi ministra Ropa sem opozoril. Ampak to se ne odpravlja, ker to tu podpirate. To hočete zadržati.
Hkrati se pa bojite preglednega zakona, enostavnega zakona, ki bi to manipulacijo odpravil. To je izkrivljanje, tako nezakonito delovanje, usmerjanje sredstev in na vseh področjih, na tak način. Še enkrat najlepša hvala, da ste to tako transparentno prikazali. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, gospod Terčon.
DAVORIN TERČON: Torej, kar se tiče predvolilne obarvanosti, je v predstavitvi zakona predstavnik predlagatelja sam povedal, da je ta zakon nastajal nekako vzporedno in kot posledica zakona o TET3. Torej tako, da mislim, da kar drži, če vi smatrate, da je oni zakon predvolilni, da lahko tudi jaz smatram, da je ta zakon predvolilni.
Kar se tiče pa trditev gospoda Jazbeca, bi rad povedal, da je treba neke stvari razjasniti. Če sem jaz govoril o občinah, ki so samozadostne in ki imajo lastne prihodke nad primerno porabo, potem ne drži, da sprememba namembnosti, da nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča, da komunalna taksa in ostali prihodki grejo v primerno porabo, ker so nad primerno porabo.
Če pa govorimo o občinah, ki imajo te prihodke v primerni porabi, potem vam moram povedati, da ta vaš zakon tudi tega ne rešuje, ker samo na pamet govori samo o nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča, da se oprosti za 50 procentov. In nič ne govori, ali bo ta oprostitev za 50 procentov še naprej v primerni porabi ali ne bo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Jaz sem prej spregledal dr. Jožeta Zagožna. Ali še vztrajate pri repliki? Ja. Za njim gospod Jazbec in gospod Pukšič.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Gospod Terčon je dal prej tu oceno, da je to, če sem prav slišal, realsocialistični zakon. To seveda ni res, to je zakon, ki ima določeno socialno noto, ni pa zakon iz nekega prejšnjega obdobja. Zakon iz prejšnjega obdobja je bil podoben zakon o TET 3 in delno tudi zakon o zapiranju rudnika Trbovlje, ekološki sanaciji in razvoju posavske regije.
In drugo, zgleda, da si gospod Terčon ni zakona dobro prebral. Denar se ne daje občinam, ampak se daje kot pomoč tistim podjetjem, ki ustvarjajo nova delovna mesta. Občine ne dobijo ničesar kot občine, ampak dajo. Občine morajo po 3. členu zagotoviti komunalno urejeno lokacijo za opravljanje dejavnosti, s katero konkurirajo za razvojna sredstva, in pa najmanj 50% olajšav pri plačilu nadomestila za uporabo stavbnih zemljišč. Se pravi, tudi občina mora s svojimi sredstvi sodelovati pri podpori tem podjetnikom. Zato odpade nevarnost, da bi to dobili nepravi ljudje, taki, ki bi začasno se tam prijavljali, ki bi špekulirali, kajti tisto lokalno okolje gotovo natančno pozna te ljudi in ve, v katerem primeru bo pomagalo z vsemi temi olajšavami. Tako da prosim, da se korektno kritizira ta zakon z argumenti, ki vzdržijo tudi kritiko. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, kolega Jazbec, za njim kolega Pukšič in kolega Luci.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Gospod Terčon, ni logike v vaši razlagi, ki ste jo dali v repliki. Občina, ki ima v primerni porabi nadpovprečni delež nadomestila stavbnega zemljišča, ne more imeti tak procent brezposelnosti, tu ni logike. Tako ste tukaj razlagali, da to gre samo za tiste občine, ki imajo nadpovprečno vsoto, in tu ni logike. Ne zdrži vaša trditev, v kontradiktornosti ste sami s sabo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ja, pojasnilo bo potem lahko dal kolega Terčon, ko bo prišel na vrsto. Torej replika, kolega Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Repliciram gospodu Terčonu. Pravzaprav nisem želel, gospod Terčon, da zapeljemo to razpravo na takšen nivo, kot ste ga vi zapeljali in s tem, seveda, pač tudi kažete vaš odnos do stopnje brezposelnosti, do povečanja stopnje brezposelnosti oziroma do seveda tistih državljank in državljanov, ki so brezposelni danes. Rezultati tega so že nekaj let vidni. Če ste vi začeli s predvolilno obarvanostjo tega zakona, vam moram povedati, da nekateri od vaše stranke znajo priti tik pred volitvami v Slovenske gorice in Haloze. Ampak veste, samo na ptujski grad; od tam doli si pogledajo, spijejo kozarec in nekaj pojedo, potem pa odletijo proti Ljubljani. (Nemir v dvorani!)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim!
FRANC PUKŠIČ: Ko boste, gospod Anderlič, končali tam v klopi z neprimernimi izrazi, bom seveda lahko nadaljeval, vendar jaz sem na začetku te replike obžaloval, da je gospod Terčon začel to peljati v tej smeri. In mislim, da današnji namen te razprave ob prvem branju niti predlagatelja niti vseh ostalih, ki smo razpravljali o pomembnosti tega zakona, ni bilo v to napeljano in tudi sam ne mislim tega spodbujati in ne bom v tej smeri govoril.
Želel bi pa, seveda, poudariti predvsem dejstva. Poglejte, jaz sem tudi že v svoji splošni razpravi - torej - priznal, da vlada na tem področju sicer nekaj dela, vendar rezultati so zelo pičli. V zakonu smo zapisali, da bi prav na ta način, da lokalne skupnosti, ki poznajo te razvojne probleme v svojem okolju najbolje, bi seveda njihove vzroke in posledice tudi lahko najboljše reševale. Bilo je eksaktno zapisano, čemu je namenjen ta zakon in institucije - če hočete tudi od sredstev, ki so bila namenjena za demografsko ogrožena področja itd., v veliki meri v samem državnem proračunu. Mislim, da je celo minister za finance ob obrazložitvi državnega proračuna za to govornico govoril o 80%, kjer so zakonsko zavezane - torej odhodki iz državnega proračuna - in z bistveno manjšim procentom je tisto, s čimer se da torej voditi neko gospodarsko politiko, so dejstva, da posamezne institucije za razvoj na demografsko ogroženih področjih za zmanjševanje brezposelnosti - skratka za kakršnokoli subvencijo - institucije same porabijo tam od 60 do 70%. To so tudi analize pokazale in 30 do 40% sredstev, ki so namenjeni v proračunu za posamezne subvencije ali pomoči, torej dejansko pridejo na tisto mesto, kamor so namenjena.
In veste, jaz sem vam prej prebral občine s procentom brezposelnosti, povedal sem tudi vir - urad statistike iz leta 1998 - pred sabo imam sedaj nekoliko novejšega - februar 1999 - in je še vedno Pesnica 26,8; Ruše 27,6; Maribor 23,1; Ptuj je imel prej 18,6; po novejšem podatku je 20; Slovenska Bistrica 18,5; 16,8 in Ormož je imel prej 16,2, po novejšem podatku 18,2 itd. To so zopet uradni podatki iz Statističnega urada Republike Slovenije in dajmo razpravljati v tem smislu, kot je že nastavil gospod Kontič, da je treba nekatere zadeve pač dodelati v tem zakonu, saj zato pa je predlagatelj odprt, hvala bogu in dobro je, da je tako. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika: kolega Luci, za njim kolega Terčon.
MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Nikakor ni želja, da bi zavlačevali, ampak nekatere stvari pa moramo vseeno doreči, ker so izpostavljene. Občine imajo že sedaj možnost razvoja, torej podpiranje razvoja gospodarskih in obrtnih dejavnosti, kot je bilo izrečeno, gospod Terčon je to izrazil. Imajo še druge: imajo možnost svetovanja, delati elaborate, imajo možnost v industrijskih conah, da se jim daje zemljišča ali kakorkoli, ampak bistvo, kaj se dogaja - tudi brezplačna oddaja zemljišča, tudi komunalno ureditev. Te občine potencialno izgubljajo na dolgi rok, ker nimajo možnosti investicij v druge namene. Tako se stvar samo obrne, to je bistvo.
Jaz ne bi želel politično tu razpravljati, kljub temu da je naša razprava politična s tega zornega kota, ne bi želel tisto, kar so nekateri načenjali; ampak s tem, ko daješ, ko oprostiš dajatve, ko sprostiš - recimo - nadomestilo stavbnih zemljišč, s tem da daš zemljišče za polovično ceno, na dolgi rok izgubljaš, vrtiš se v začaranem krogu. Ti nekaj nudiš, kar drugim ni potrebno, mogoče. Zato smo želeli, da bi ta zakon v taki obliki pač prišel, da bi se ga dodelalo.
In seveda moram pa še replicirati, zdaj ne vem točno, kdo je bil, ker sem se že veliko prej prijavil za tisto, da se zopet ne bodo našli neki "kvazi" podjetniki in obrtniki, ki bodo ta denar pobrali. Občina ve, komu, najbolj in najlažje občina preda ta sredstva, komu bo dala, ker pozna svoje podjetnike, tudi inciativo in želje. In ne bi želel diskusijo nadaljevati, kot jo je neki kolega, da bodo prišli zopet neki obrtniki, podjetniki, ki bodo ta denar, da rečemo po domače, "zaružili". To ni res. Obrtništvo in podjetništvo je zlasti po 1990. letu, 1991. letu našlo tisto ključno možnost za zaposlovanje novih delavcev in rešilo nekatera območja res še pred hujšo krizo. Bile so tudi tu nekatere neprilike, ampak ne smemo posploševati. Zato mislim, da v takem smislu ni dobra diskusija, da bi se pač našli zopet neki podjetniki, ki bi pač ta denar izkoristili.
Drugo, kar je še za ta območja - ne ravno za vse občine, ki so take - kar se bo na področju kmetijstva dogajalo. Kmetijstvo je dopolnilna dejavnost danes veliko domačij in veliko območij. Poglejte, naj vam povem samo en primer. V Halozah sem srečal gospoda, ki vozi vsak dan mleko, zjutraj in zvečer. To mu je krasna pridobitev, krasno zaslužkarstvo. Pravi: "Veš, kaki denar dobim! 25 jurjev dobim vsak mesec za to, da zjutraj in zvečer..." In tako naprej. Z vstopom v EU oziroma približevanjem - z ukrepi, sanitarnimi in higienskimi, ki prihajajo - so ti ljudje brez tega dohodka. To je za njih velik dohodek - 25.000 se je pohvalil, da dobi vsak dan za to, da kosi po strminah - in to je tista dopolnilna dejavnost, ki je še bila, pa še to jim bo izginilo.
V razvoju pričakujte velike težave na teh območjih, v nekaterih, ne vseh občinah. Zato želimo tudi tu opozoriti na to, da se nekje pripravljamo tudi v tej smeri.
Pripravlja pa se nam še drug "boom", ki ga bomo na področju kmetijstva deležni na nakaterih območjih, kjer so kmetije pa tisti pridelovalci majhni in ne bodo zmožni tistih investicij, ki jih danes evropski higiensko-sanitarni ukrepi zahtevajo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, kolega Terčon.
DAVORIN TERČON: Najprej bi rad repliciral gospodu Zagožnu, ki ga sicer ne vidim v dvorani.
Zakon sem sicer prebral, ker mi je bilo očitano, da ga nisem prebral, ne vem pa, če vi veste, kaj ste pisali. Namreč, vi v 2. členu pravite, da se sredstva porabijo za plačilo vseh davkov in prispevkov od plač zaposlenih v novih podjetjih, v občinah, in tako naprej, in zagotavljajo se pri ministrstvu za gospodarske dejavnosti. Torej, zagotavljajo se pri ministrstvu za gospodarske dejavnosti, porabijo se pa za plačilo prispevkov. 4. člen pa piše: "Občine, pridobljena sredstva...", torej občine, ki so pridobile sredstva. Ne vem, tu mi res ne gre skupaj, zato bi želel, da mi pojasnite, zakaj je to tako napisano.
Torej, iz 2. člena dejansko sledi, da se bo direktno plačevalo davke in prispevke. Vendar občina kandidira za sredstva, naredi razpis za sredstva in dodeli sredstva. Torej, vse naredi občina oziroma naredi župan in občinski svet. In tu sta se gospod Jerovšek pa sedaj tudi deloma kolega Luci - s katerega razpravo se sicer v večini strinjam - dotaknila že tudi tega političnega problema, ko je bilo očitano, da se to v sedanjem sistemu deli pač po neki politični liniji. Ampak sprašujem vas, ali je bolj pristojen organ za to občinski svet in župan, ki sta v vsakem primeru izključno političen organ, kot pa neka strokovna komisija pri ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, kar se sedaj dela. Če je to tako strašno apolitično, kot vi trdite - sam, seveda, v to globoko dvomim.
Ker tudi gospod Jazbec, po mojem mnenju, ni razumel, kaj sem hotel povedati, bom poskušal še enkrat. Občina Maribor ima lastne prihodke nad primerno porabo. Vaša občina - in vi ste gospod župan in bi morali to vedeti - predpostavljam, nima lastnih prihodkov nad primerno porabo, torej dobiva finančno izravnavo. Torej, če bo občina Maribor, ki ima nadpovprečno brezposelnost, se odpovedala določenim sredstvom, kot so sprememba namembnosti in tako naprej, to ne bo vplivalo na njeno primerno porabo. V vaši občini pa ne vem, zato ker tukaj notri niste napisali. Napisali ste samo: 50% olajšave pri nadomestilu za uporabo stavbnega zemljišča in nič drugega. In to sem vam jaz hotel povedati. Predpostavljam, da kot župan poznate sistem financiranja občin.
Kar se tiče pa gospoda Pukšiča, pa bi rekel tako, da jaz v Slovenskih goricah sem bil in na ptujskem gradu sem tudi bil in predlagam tudi njemu, da obišče še kakšen grad v Sloveniji pa še kje drugje pa še kakšno regijo in se mu bo mogoče kaj posvetilo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, kolega Jerovšek, za njim kolega Luci. Kolega Jagodnik pa čaka na razpravo.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Potem, ko je gospod Pukšič, (gospodu Terčonu seveda repliciram) predstavil novejše podatke, je toliko bolj razumljivo vztrajanje gospoda Terčona oziroma trditev, da že vsi elementi so uveljavljeni za odpravljanje nadpovprečne brezposelnosti. V severovzhodni Sloveniji se je v večini občin stanje poslabšalo. In seveda vam ustreza tako, da Ljubljana cveti, pa da tu denar obračate. Vam ustreza in je uveljavljeno! To je tudi v skladu s tistim, kar je prej gospod Kontič govoril, da bi zdaj bile privilegirane občine z najvišjo brezposelnostjo. Proti načelu enakosti ste generalno! Generalno. In seveda groza za vas in za vlado, je, če je nek zakon jasen, transparenten, enostaven, ker potem motno vodo, ribarjenje v kalnem onemogoča. To je pa groza, to je pa največja groza, če se tak zakon pojavi.
Ker je že bil omenjen prav Maribor od gospe državne sekretarke, da tam po newyorških cenah lokacije prodajajo. Ampak nesmiselnost se pa ne vidi! Imajo takšno oblast trenutno. Liberalci in združena lista so na oblasti. Glejte socialdemokratske občine cvetijo, v glavnem, kljub tem skromnim sredstvom. Ja, poglejte, pojdite po Sloveniji pa poglejte! Vsi župani in vsi poslanci so bili v prvem krogu izvoljeni. Kako je bilo tukaj tu? Ja, poglejte si dejstva, soočite se z dejstvi. Seveda, tu vas je groza teh dejstev, da jim pogledate v oči.
Še to. Župani so strogo politični, seveda so izvoljeni na listah strank. Zdaj boste rekli, mogoče bi jih lahko dali v tiste občine, kjer so neodvisni ali pa taki - saj vemo, kako so neodvisni. Strokovna skupina pri ministrstvu je apolitična, gospod Terčon. Ja, prodajajte to komu drugemu, to meglo. Lepo vas prosim. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, kolega Luci. Kolega Pukšič. Luci, Pukšič, Jazbec.
MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Povabil bi ljudi na ptujski grad in ne bom o tem. Želja je, da jih čim več pride.
Seveda pa moram gospodu Terčonu povedati, da niti župan niti mestni svet ne izbira in ne dodeljuje sredstev tistim, ki za njih zaprosijo. Zato so po vseh občinah, vsaj malo večjih, ustanovljene komisije, v kateri je tako predstavnik obrtne zbornice, gospodarske zbornice, banke in tudi delavec - dal sem ga na zadnje mesto, lahko bi ga na prvo mesto - zavoda za zaposlovanje na tistem področju. Ti dodeljujejo sredstva, razvojna sredstva, ki jih občine... Torej župani in mestni svet samo dodelita kvoto v začetku tistega, kar se misli dodati. Mislim, da pride res do strokovnega pristopa in dodelitve sredstev.
Veseli me, gospod Terčon, da ste šli v posamezne člene. To pomeni, vsaj upam, da že pristajate na to, da ta zakon korigiramo in ga kot takega damo v drugo branje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Replika, gospod Pukšič.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Repliciram gospodu Terčonu.
Gospod Terčon! Sem zraven tega, da v podrobnosti poznam Slovenske gorice in Haloze, da poznam severovzhodno Slovenijo, videl še kateri kraj v Sloveniji pa tudi izven naših meja. Tudi Gorenjska, Ljubljanska in tako dalje mi niso tuje. Res pa je, sicer to ni prijetno moje priznanje, da je prav severovzhodna Slovenija tista, ki je v tej državi v zadnjih 7 letih najbolj na kolenih, in tisti del te države, v kateri se stopnja brezposelnosti na žalost povečuje. Tisti del države, ki bi ga ali za katerega bi bilo potrebno - verjetno, če hočete tudi za Haloze in Slovenske gorice - specifično pripraviti poseben specialen zakon, če bi hoteli, da bi vsaj v nekem doglednem času lahko prišli na primerljivost. To pomeni primerljivost v tistih osnovnih elementih.
Veste, gospod Terčon! Saj se vam verjetno zdi smešno. Verjamem, kot je voda, kot je cesta, kot je osnovna infrastruktura, telefonija in šolstvo, ker se mi zdi tako pomembno kot voda za preživetje; cesta za to, da prideš do tistega; in seveda šolstvo, izobraževanje na tem področju, v nasprotju z izseljevanjem in preseljevanjem v mesto. Verjamem, da vas take zadeve ne zanimajo, ker, ne vem, ali niste tega nikoli doživeli ali pa v take kraje in tako daleč pač ne stopite. Vas pa z veseljem povabim v osrednje Slovenske gorice, kjer vam bomo imeli kaj pokazati, kaj smo naredili v zelo kratkem času, pa vam tudi pokazati in dokazati, čemu vsemu se odpovedujemo, zato da dobivamo tiste osnovne elemente, ki so nekaterim dani, še preden se rodijo. Drugi pa poleg vseh dajatev, ki jih plačajo po zakonu o dohodnini in tako dalje, z vsem DDV-jem in tako dalje in tako dalje, plačujejo 30 let samoprispevke. To je izven tega, ne vem, koliko let ga plačujete, gospod Terčon, jaz ga še vedno plačujem in mi ga ni žal, ker gre tam za osnovno infrastrukturo, kjer je šel samoprispevek - in še vedno gre - za izgradnjo osnovne šole v Destrniku, ki ni županova, ni od sveta, ni od politične stranke, ampak je, hvala bogu, za tiste otroke v teh Slovenskih goricah, ki nikoli - sto let že imajo šolstvo, od Marije Terezije naprej, pa niso imeli takih ali pa nobenih pogojev, pa izredno slabe pogoje, končno pa so dobili to, kar si zaslužijo in kar je prav, da bi imeli v vsej državi. Temu je namenjen ta zakon. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, kolega Jazbec, za njim kolega Terčon.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Gospod Terčon, replika gre vam. Nikar se ne bojte, da kot župan ne poznam zakona o financiranju občin, kar ste me hoteli naučiti izza "tote" govornice.
Še enkrat vam bom pa poskušal razložiti to, da občina se lahko odpove kateremukoli izvirnemu prihodku, če dosega 100% primerno porabo, ne če dosega 50% primerno porabo. Ta člen ste pozabili v zakonu o financiranju občin prebrati, ker če bi to poznali, mi ne bi dajali take razlage. (Dogovor iz klopi.) Ja, žal, žal. Nikar se tudi ne bojte, da občina, ki jo vodim, ne dosega tistih 50%, dosega 75%, ampak ravno na osnovi tega, ker smo pred časom obremenili vse gospodarstvo tudi s tistimi postavkami, ki se danes vključujejo v izračun primerne porabe.
Strokovna komisija pri ministrstvu, ki pa nekako deli po sedanji zakonodaji ta sredstva, vam bom pa poskušal razložiti, koliko je strokovna. Na štorskem dvorišču železarne je prejšnji teden prodala zadnji obrat. Lepo in prav. Sedaj prodaja še posamezne elemente znotraj tega dvorišča. Prodaja tudi tisto, v čemer obstoja 148 privatnih delavnih mest oziroma delovnih mest, ki so jih zasebniki ustvarili pred 9 leti, ko je v železarni začelo škripati. Danes se ta objekt prodaja na javni razpis. Prodaja se tujcu. Pet zasebnikov, ki pa ustvarja 148 delovnih mest, bo moralo iti na cesto, ker druge možnosti nimajo, kljub temu da imamo v 9 let stari pogodbi vpisano predkupno pravico. To je stroka tega ministrstva za gospodarstvo: z namenom, da se uniči še tisto, kar je. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Še ena replika je, dve: kolega Terčon, za njim kolega Košir.
DAVORIN TERČON: Kolegu Pukšiču in kolegu Jerovšku predlagam, da se uskladita. Ali občine, ki imajo župana socialdemokrate, cvetijo ali ne cvetijo. Sedaj mi tukaj ni jasno.
Pukšič je imel depresivni nastop o stanju v njegovi občini, med tem ko je kolega Jerovšek razlagal, kako te občine cvetijo. Oba prihajata, seveda, iz severovzhodne Slovenije, kjer so največji problemi in tudi tam je precej županov socialdemokratov, sem opazil in tudi poslancev.
Kar se tiče kolega Jazbeca, moram izraziti zadovoljstvo, ker končno ste povedali tisto, kar sem jaz toliko časa govoril. Moja intencija je samo v tem, da se mi ne zdi pošteno, da bo občina, ki ima čez 100.000 porabe na prebivalca, dobila ta sredstva in pri tem nič naredila za pospeševanje oziroma odpravljanje brezposelnosti. Občina, ki pa ima samo primerno porabo 66.000, ki ima nižjo stopnjo statistično, pa nič ne bo dobila.
Torej občine se morajo tudi do brezposelnosti odgovorno obnašati.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, kolega Košir.
JOŽEF KOŠIR: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi poslanci.
Mislim, da tendenca zakona, ideja zakona je v vsakem primeru spodbudna. Drugo, kar pa je osnova: občina znotraj gospodarstva, je zgrešena. Najmanj bomo naredili, če bomo mi gospodarstvo zapirali znotraj meja občine. Mi moramo pustiti gospodarstvu odprte meje. Mi se ne moremo pogovarjati danes, da bomo v vsaki občini imeli vse zaposlene v občini. Mi se moramo pogovarjati za gospodarska celovita jedra, ki danes zaposlujejo v določeni občini 4.000 ljudi, pa iz ostalih 4 občin pripotuje oziroma emigracija je 2.000 ljudi. Ko bomo šli po teh občinah, ki danes živijo od poljedeljstva, kjer je razvito naravno bogastvo in vse ostalo in lepo: Ali bomo danes še vztrajali na tem, da bo ta občina dobila 1.000 delovnih mest, zato da bo tam gospodarstvo, ali bomo vložili tisti del - v območju - tisti del gospodarstva v nova delovna mesta tam, kjer bomo dobili od 4.000 s 5% 200 ljudi. Tu ne vidim.... In mislim, da je zgrešen cilj in tudi sama tehnika tega zakona.
Mi se ne moremo pogovarjati znotraj občin, ker imamo tudi pri nas komisije, vsi imamo komisije za gospodarstvo, podjetništvo, kmetijstvo in vse ostalo. Samo te komisije so sestavljene iz naših občanov, ki delajo na približno enakih delih, so delno strokovni ali pa vsaj strokovni na teh področjih, vendar oni delajo to ob svojem delu. Znotraj ministrstva za delo, za gospodarstvo, za znanost in tehnologijo imamo ekipe ljudi, institute in fakultete, ki se ukvarjajo z znanjem na teh področjih in to znanje mi moramo povezati z gospodarstvom, ne pa z občino, tega znanja na občini ni. Na občini se mi moramo truditi, da bo to podjetje imelo dosti pitne vode, ceste urejene, energijo, skratka celotno infrastrukturo. To je naloga občine! Pa tudi tukaj, ko se vprašujemo, ali bodo občine takoj pol stavbnih zemljišč črtala. V redu, ampak jutri, ko ne bo urejeno mesto, iz katerega se napaja, iz katerega denar gre za te stvari, potem se bomo vprašali, kje bomo ta denar vzeli. Tako da mislim, da za te stvari se je tudi znotraj proračuna občine treba poglobiti, zakaj se kateri denar zbira in kam ga potem nameniš. Tako da ni kar tako lahko reči: pol stavbnega zemljišča sem, pol tja. Potem se bo reklo, pol spremembe namembnosti bomo popustili, tistih 30%, ki je naših, bodo prišli jutri kmetijci, bo treba melioracijo zemlje narediti, za izvrševanje teh stvari pa ni denarja. Skratka, treba se je pri teh olajšavah tako daleč poglobiti, da drugemu ne škodiš. Jaz mislim, da ti elementi, ki so tu notri zapopadeni, po mojem, so zgrešeni. Je pa potrebno znotraj tega zakona... Je pa drugo; danes Nemčija na področju vzhodne Nemčije ima dejansko - tudi sredstva nepovratna dobiva tisti, ki investira na tem področju. Tako tudi dobijo danes naša gospodarstva za nova delovna mesta olajšave, pa tudi določena nepovratna sredstva. Tu pa moramo pogledati, ali je to mogoče področje - zdaj pa, da ne bom koga zapostavljal - Haloz tisto področje, ki je dejansko najbolj obremenjeno, in reči: tukaj bomo imeli 40% olajšave, na področju Ljubljane pa nič. To so pa stvari, za katere mislim, da bo treba delati nadgradnjo na obstoječih sprejetih zakonih, ne pa na tak način, kot je tu predvideno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Jazbec.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Prvi del, gospod Terčon, občina, ki ima 100.000 na prebivalca, pa druga, ko ima 60.000. Kako je to mogoče, saj se iz ministrstva za finance izračuna primerna poraba: na število prebivalcev, mlajših, od 15 in starejših od 65 let, in dolžine lokalnih cest. To se pravi, take razlike med občinami ni več. Ni, zgleda, da resno ne poznate zakona o financiranju občin.
Drugi del gospodu Koširju. Ja, gospod Košir, vi ja spadate v vladajočo koalicijo. Kje pa imate nacionalni program gospodarstva? Ko bo ta narejen, potem se boste pa lahko takole "duvali ven." Prihajate iz najbolj bogate občine v tej Sloveniji, lahko govorite kontra temu.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Replika, kolega Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Še enkrat gospodu Terčonu. Nisem ga natančno slišal, ampak upam, da pravilno, češ da sva s kolegom Pukšičem v koliziji, ko trdiva, da on jamra in stoka, jaz pa, da cvetijo občine s socialdemokratskimi župani. Prav nič! V okviru danih možnosti in sredstev, ki jih našim županom deli vaša vlada - noben naš amandma pa ni bil v treh letih sprejet. Nobeden! Ampak v okviru danih možnosti so naši župani bistveno bolj uspešni kot vaši.
Glejte, tam pri Pukšiču, Destrnik pa Dornava, sosednji občini! Dornava je imela LDS-ovskega župana v prejšnjem mandatu, pa ni naredil nič in je odletel, seveda. Destrnik pa je v okviru danih možnosti ogromno napravil, in to ni v koliziji. Nekateri župani znajo tudi s skromnimi sredstvi ogromno narediti. Vaši župani se pa v glavnem zanašajo na to, da pred volitvami pridejo vaši ministri, obljubijo ogromna sredstva, in naj bi ljudje pač živeli od tega - kruha in iger - vaši obljubijo igre, in potem je za štiri leta v redu.
Glejte, predsednik vlade - se ve - gre v Maribor zgolj pred volitvami! Takrat pa dvakrat, pa je seja v Mariboru, pa je potem deležen pohval gospoda Mogeta in tako naprej. Ali pa gre kvečjemu še na premiero Partljičeve igre. Saj to je pohvalno, samo verjetno mora biti hvaležen - ne predstavljam si, da kolega Tone kaj od avtorskega honorarja da, da lažje stranka vozi potem. Z ene strani je treba predsednika vlade pohvaliti, vendar dejansko ljudje tam pa pričakujejo, da bi prišel ob stiski, da bi ponudil rešitve za Maribor. Ne rabijo Štajerci samo iger - saj, nogometaši so jim letos zadovoljstvo naredili - rabijo tudi kruha. In zadnjič smo na univerzi ugotavljali, da je mariborska univerza tudi znatno deprivilegirana; ampak, seveda, iz LDS ni bilo nobenega poslanca tam, nobenega! (Oglašanje v dvorani.) Ja, prišli bi poslušat rektorja, pa vam bi razložil! Pa vsi dekani tam, gospod Zimšek! Tudi vaši celjski študentje so v Mariboru, samo vas to ne zanima. Tako je, žalostna je slika na terenu. Ampak pred volitvami - tudi v mojo občino je prišel minister Gantar malo pred volitvami in je z vašim kandidatom naredil javni shod, obljubil za Dravinjsko dolino 100 milijonov v naslednjem letu, v letu 1996. Seveda, vsako leto manj v proračunu! Letošnje leto niti vzdrževanja ni več na območju vodotoka reke Drave predvidenega. In stoka in jamra, da ne more - ja, naj odstopi, če ne more ničesar narediti, je pa prej obljubil! Minister, ki je verodostojen, svoje ime zastavi - če je nekaj obljubil, potem skuša to narediti. Sedaj se ve, da v tem mandatu minister Gantar tega ne bo naredil in da je naredil križ čez Dravinjsko dolino in čez Haloze. Ampak takrat je pa obljubil! Potem se naj vsaj skrije pred volitvami in ne obljublja! Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Vse, ki ste aktivni pri replikah, bi rad opozoril, da ste v nekaterih razpravah v celoti oddaljili od same vsebine zakona in vas vljudno prosim, da se odpoveste nadaljnjim replikam, če so popolnoma neproduktivne. Proceduralni predlog ima kolega Jazbec, prosim.
Upam, da boste predlagal, da se prekinejo replike in pričnemo z razpravami. Imamo še pet prijavljenih za razprave.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Spoštovani predsednik, kolegice in kolegi!
Do polovice sem manjkal in upam, da ni bilo tako, kot je sedaj. V popoldanskem delu pa vseskozi opažam, kako strašno zanima to gospodarstvo vlado. Poglejte, koliko jih sedi tukaj! Ali ni to lepo! Zelo lepo je to! Predlagam, da se sejo za 20 minut prekine in da pridejo predstavniki vlade, da bodo vsaj povedali, zakaj temu nasprotujejo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kolega Jazbec! Zakon je predlagala skupina poslancev. Ni potrebno, da predstavnik vlade sodeluje, ker ni predlagatelj. Celo dopoldne se je državna sekretarka resno vključevala v razpravo in je večkrat nastopila. Če bo kdo kakšno vprašanje postavil, sem prepričan, da boste dobili odgovor. Naslednji ima repliko kolega Luci. Prosim, bodite kratki, da gremo naprej z razpravo. Za njim kolega Terčon.
MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice in kolegi!
Zadnjič glede tega za to govornico, ampak mogoče s kolegom Koširjem bi želel nekaj stvari razčistiti.
Prvič - in vas istočasno prepričati - zakaj smo sploh prišli do tega zakona, da ne bi zopet politično razpravljali. Zakaj? Ker vsi ukrepi vlade, ki so do sedaj in so številni na vseh področjih - moramo tudi upoštevati vse pozitivne stvari, ki so narejene na področju ministrstva za delo, družino in socialne zadeve in tudi drugih - niso pripeljali do tega, da bi brezposelnost padla. To je bil bistveni razlog in ni potem slučaj, da smo želeli še neke dodatne stvari, ki bi mogoče pripomogle k temu, da bi se dvignila zaposlenost zlasti v nekaterih področjih.
Drugo vprašanje, ki se pojavlja in se nam je sedaj že poskušalo dati odgovor, kdo je odgovoren za nadaljnji razvoj in za ukrepanje na področju brezposelnosti. Ali država ali lokalna skupnost? To se sedaj želi vse skupaj prenesti na lokalne skupnosti. Vendar smo dorekli, da lokalna skupnost nima ključnih elementov za to, da lahko vpliva. Nima ključnih elementov! Ključni element - in če ne vemo tega narediti, kjer se delajo inkubatorji novih podjetij, ki se ustanavljajo, in to lahko gledamo v Združenih državah, lahko gledamo tudi v Nemčiji ali tudi na Danskem ali Irskem - so davčni vzvodi in obrestna mera. Na te stvari lokalne skupnosti nimajo vpliva, mi se ukvarjamo parcialno z nekimi tistimi sredstvi. Ob vsem pritisku, da res že zemljišča dajemo - da odstopamo od tega, da ne obremenjujemo podjetnikov, obrtnikov ali želimo tako spodbujati pa nam gre - izgubljamo potenco občine. Občina na drugi strani izgubi prihodke. Ali me razumete? Prihodki, odhodki so stalni na določenem področju: otroškega varstva, šolskega varstva, sociale in vseh drugih zadev. Tu je ta nevarnost. Zato smo želeli to vzeti kot neko - še enkrat govorim - kot komparativno ali v sozvočju z vso zakonodajo, ki je z njo sedaj še mogoče pripomoči k temu, da bi se ta brezposelnost nekoliko zmanjšala. In seveda iskati pri vas to soglasje in najti tisto, kar bi mogoče želeli, da se korigira, kaj se v drugem branju izvrže. Zakon se lahko korigira. Želja je, da se pač k temu bolj pristopi.
Jaz se ne bi več danes javljal, res, tudi ne k replikam. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala za to odločitev. Prosim, kolega Terčon.
DAVORIN TERČON: Čeprav sem mislil, da sem končal z replikami, vendar se na izvajanje gospoda Jazbeca moram oglasiti. Jaz se opravičujem, ker sem prej rekel, da ste me razumeli, ker zdaj ugotavljam, da me spet niste razumeli.
Gospod Jazbec, vi imate primerno porabo 66.000. To velja za večino občin v Slovenji, to določi ministrstvo. 29 občin v Sloveniji ima nadprimerno porabo, ker z lastnimi prihodki presegajo primerno porabo. In konkretno občina Maribor, ki je tudi predmet, recimo, tega zakona, če bi bil sprejet, ima čez 100.000 porabe na prebivalca. In prosim vas, ne hodite mi replicirat, da ne bomo zavlačevali seje, pojdite si, prosim, pogledat najprej dokumente, preden pridete gor.
Kar pa se tiče gospoda Jerovška: jaz tukaj v celem mandatu nisem moje kolege poslance iz LDS-a nikoli opazil, da bi govorili, kako cvetijo občine kjer so poslanci iz LDS. Predpostavljam tudi, da so dobri in slabi poslanci ne glede, iz katere stranke prihajajo. Res pa je, da je gospod Jerovšek večkrat tukaj poudaril, da cvetijo le občine s SDS župani. In kdo politizira, mislim, da je popolnoma jasno.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Razprava, kolega Jagodnik. Prekasno, kolega Jagodnik, razprava. Prekasno. Razprava, kolega Jagodnik, lahko se prijavite k razpravi. Prosim, imate besedo.
JOŽEF JAGODNIK: Nisem prekasen. Hvala lepa za besedo. Imam opravka s klasično parlamentarno razpravo o velikem, največjem, problemu, ki zadeva vse nas, torej brezposelnosti. Imamo seveda tudi klasični rebus: namen je dober, toda zakona ne bomo podprli. Ali pa drugo: zakon je slab, pa ga bomo vseeno tiščali skozi parlamentarno proceduro. Nekaj stvari je bilo izrečenih, ki bi jih lahko označil za neresnice in so že dobile repe tudi v razpravi.
Zato ta moj uvodni del razumite kot repliko na gospo, ki je pa zdaj ni več, iz vlade, na državno sekretarko, ki je izjavila natančno to: Občina Maribor ponuja stavbna zemljišča po cenah, ki so višje kot v New Yorku. Jaz prihajam iz Maribora in sem nekaj vedenja imel in sem se dal dodatno poučiti, kaj pomeni ta stavek, ki je dobil že repe v tej razpravi. Torej, občina Maribor ne ponuja stavbnih zemljišč po cenah, ki so višje kot v New Yorku, ampak deluje tako, kot ji nalaga tržna zakonitost. V dvanajstih mesecih je občina pridobila 3,5 hektarje zemljišč in jih je tudi posredovala na trgu s povprečno ceno 55 mark za kvadratni meter, kar je nižja, kot je bila nakupna cena teh hektarjev. Na trgu se prodaja kvadratni meter v odkup občini, ki je očitno dober plačnik, tudi po 100 in 120 mark za kvadratni meter, tako da je občina celo v takšnih škripcih: ima načrt, ima denar s podporo državnega proračuna zgraditi dom za ostarele - prepotreben dom za ostarele, toda zemljišča preprosto ni moč kupiti. Zakaj to govorim? Govorim, da seveda manjkajo v tej državi tudi neka pravila igre na tem zelo surovem trgu prometa z zemljišči. In če imamo pravila igre, recimo, na trg kapitala, potem bi jih morali imeti tudi na tem trgu. Toliko kot repliko za gospo, ki je to izjavila, in za tiste, ki so se tega oprijeli in bi lahko zdaj seveda v časopisnih člankih jutri izšlo, da je v Mariboru dražje zemljišče, kot je v New Yorku.
No, pa prehajam nazaj na zakon. Ta zakon je nastal iz neke nuje in govori o razlikah, ki so pri nas vse bolj prepoznavno dejstvo. Jaz ne verjamem, da je lestvica, ki jo dodajajo predlagalci zakona, popolna, da je metodološko izčiščena, da je 100%-na, toda je pa vsekakor zanimiva in se jo splača pogledati. Na tej lestvici je 68 občin - velikih občin - ki so po stopnji, po enem od teh pokazalcev - torej stopnji nezaposlenosti - nad povprečjem. Teh 68 občin je zanimivo pretežno lociranih v severovzhodni Sloveniji. Jaz bi v izogib novim nasprotjem ali pa novim nesporazumom na temo Ljubljana-Maribor poskušal povedati naslednje podatke, ki sem jih izbral iz te lestvice. Ta tri področja, ki so najmočnejša, so mariborsko, mursko-soboško in ptujsko. Pa niso seveda edina! Gre za dejstvo, da imam neka dva dela Slovenijo: neko razvito območje, ki jih ne pestijo primerljive težave, in neko nerazvito ali pa manj razvito območje, ki pa jih pestijo težave. Pa ne mislim... Poglejte, v okolici Maribora se navezuje neposredno 15 občin, v okolici Murske Sobote 10 do 12 občin, v okolici Ptuja 10 do 15. Tu imamo takšna območja, kot so Slovenske gorice, Goričko, ki ni bilo danes omenjeno, in Haloze, ki so bile omenjene. Seveda ne mislim, da Slovenske gorice, Haloze in Goričko nimajo posnemovalcev v slabem pomenu besede! Imajo jih, v Posočju, na Koroškem, na Krasu, na Dolenjskem, morda še kje; toda dejstvo je, da gre za dva dela Slovenije.
Zdaj smo pri temu: namen zakona je dober, ampak ne bomo ga podprli, ker je zakon tehnično slab. Kaj je zdaj boljše? Jaz seveda mislim, da nekatere stvari v tem zakonu tudi niso dobre. Vprašanje: ali je moč s 3,7 promila državnega proračuna za vedno pospraviti pod rjuho ta akuten problem nezaposlenosti? Ni možno.
Vendarle, ker se mi izteka čas, bom izpustil in bom končal s stavkom, ki bo morda presenetil marsikoga, predvsem pa tiste, ki mislijo, da je zakon slab in ga ni moč podpreti. Jaz bom zakon podprl, ker je namen tisti, ki - recimo, da - pospešuje sredstvo. Namreč, tiste razlage, ki jih slišimo tu od vlade, da ima država mehanizme, odlične mehanizme v raznih zakonih, ki jih izvaja odlično, tako odlično, da je politika zmanjševanja nezaposlenosti neuspešna. To me seveda najbolj skrbi. In zaradi tega bom tudi spregledal, da je zakon tehnično - recimo - slab. Tudi spregledal to, da je morda celo demagoški v nekem smislu - demagoški, ampak vendarle mislim, da je namen tisti, ki bo prevladal, in ga bom poskušal podpreti in po svoje tudi dodelati. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Replika kolega Petan. Potem pa razprava kolega Avšiča.
RUDOLF PETAN: Gospod predsednik, hvala, da ste mi dali besedo. Prej je bil mogoče nesporazum. Jaz nisem vpil, da imam repliko. Vi me pa niste opazil, tako da se vam zahvaljujem, da ste mi sedaj dali besedo.
Bom pa čisto kratek, tako da bom tudi jaz dal svoj prispevek. Namreč, replicirati sem mislil gospodu Terčonu, ki je rekel. Glede na to, da je on imel zelo veliko pripomb, kako ta naš zakon ni perfekcioniran, kako nima tistih vejic, pa pik in nas je lovil na vejice in pike, kako je to in ono. Dejstvo je, da je on dejal, da ministrstvo za finance "določi" primerno porabo občinam. Jaz mislim, da je kar lepo povedal. Namreč, pravi izraz bi bil in sicer "izračuna". Vendar mislim, da kljub temu, da se mu je zareklo, je pa povedal tisto resnico. Kajti, verjetno in občutek imamo, da se ta primerna poraba res določi nekje na lepe oči in pa seveda na strankarsko pripadnost tistih, ki v tej občini so.
Tako da škoda da ni gospoda Terčona tu, mislim, da sem mu hvaležen lahko za tisti izraz, in kljub temu da mu je verjetno ušlo, je povedal resnico, kakšno je stanje. In tudi ta naš zakon je v vlogi tega, da bi to nekako prešli, da ne bi ocenjevali in pa določali denarna sredstva za občine na lepe oči - bom rekel - ali pa na barvo oči. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kolega Avšič, za njim kolega Rupar. Jerovšek - razprava? Ja.
JOŽE AVŠIČ: Gospod predsednik, hvala lepa. Sicer bo verjetno ta moja razprava izgledala kot replika na celo kup razprav, ampak tako dolgo sem čakal na razpravo, da to, kar sem mislim povedati, je praktično že kar odgovor na marsikaj danes že povedanega. No, vsekakor bi pa bilo dobro, da se spomnimo ob tej razpravi in da se vrnemo tudi na tista gradiva, ki smo jih za razpravo dobili, predvsem na mnenje vlade in pa na mnenje sekretariata.
Tudi sekretariat, na katerega se velikokrat sklicujete predlagatelji, je ugotovil, da ta zakon na nek način ni sistemski. Da posega na neko področje, ki se v tej državi ureja drugače. Če nisem čisto dobro zadel, je dobro, da to preberete, vendar se ni opredelil zelo pozitivno ali pa sploh ne pozitivno do samega zakona. Res pa je seveda to, da ta zakon obravnava področje, ki je v Sloveniji kritično, da je stopnja brezposelnosti taka, da zahteva nujno ukrepanje. Vendar sem tudi sam prepričan, da so ukrepi že s sprejetimi zakoni in predvideni zakoni tako naravnani, da peljejo k zmanjševanju brezposelnosti.
Nenazadnje, čeprav je nekdo pred menoj rekel, da če bi to bilo res, potem bi ne bila zaposlenost na taki ravni in da ne bi upadala. Tu moram ugotoviti, da to ni res. Brezposelnost je v zadnjem obdobju zelo padla in ima tendenco upadanja. Prihajam tudi iz občine, ki je brezposelnost že dolgo velik problem. Smo tudi med tistimi navedenimi, med nadpovprečni in, vendar moram tudi za svoje okolje povedati, da je tendenca padanja. Ko sem nastopil svojo župansko funkcijo pred 5 leti, je bila stopnja okoli 19%, danes je že nižja kot v tem Poročevalcu piše in je približno 15,5%. Pa vendar ne mislim, da je to odlično. Je pa tendenca in če bodo ukrepi in tudi državni proračun naravnani tako, kot je to zadnje leto, ki ga lahko spremljamo, potem bi lahko zrli z nekoliko večjim optimizmom tudi na to, da se bo zaposlenost zmanjšala.
Predlagatelji zakona niste čisto nič upoštevali strukturo brezposelnih v posameznih okoljih. V analizi, ki jo imamo izdelano v mojem okolju, je povsem jasno, da bo zelo težko še priti pod 10% zaradi tega, ker naletimo na skupine skoraj da nazaposljivih ljudi. Nam je moment osamosvojitve Slovenije pripeljal nekaj tisoč brezposelnih oseb, ki so nekoč delale v JLA, pa ne mislim na oficirje. Govorim o različnih poklicih, ki so pač bili v tej slavni armadi. Vendar so tam plačo imeli in so šli pri 40-ih letih, danes so že 50 let stari ali še starejši, so izgubili svoja delovna mesta in te ljudi tudi ta zakon ne more rešiti.
Sami ste sicer dejali, da je pisanje tega zakona bil izključno in zgolj dobronamerno. Da ni imelo nobene druge namere in jaz vam to tudi verjamem. Ampak, ne moremo pa mimo dejstva, da ima zelo veliko moč samoreklame, saj sega na tisto področje, ki je aktualno, ki se rešuje drugače, kot ga vi predlagate. In ker verjetno ne bo sprejet tako, kot je čutiti iz dosedanjih razprav, bo - seveda - učinek tak, kot je: kot ste ga verjetno tudi nameravali doseči.
Še na nekaj bi opozoril. Pravzaprav - da ne bi bilo velikega zavajanja. Nekdo v razpravi - mislim celo, da je to bil vodja vaše poslanske skupine - je rekel, da nobena vlada do sedaj ni nič rešila na področju zaposlovanja - od Šinigoja naprej. Zakaj nekdo ne reče, kakšna je bila brezposelnost v Sloveniji pod Šinigojem? Pa naj bi potem še rekel, kakšna je bila pod Peterletom, pa pod prvo Drnovškovo vlado, pa pod drugo Drnovškovo vlado in potem bi naredili neko desetletno primerjavo, ki potrdila zopet tisto tezo, o kateri sem jaz govoril, da je stopnja v zadnjem obdobju nekoliko nižja.
No, moje mnenje seveda je, da ne moremo biti (Znak za konec razprave.) - se opravičujem, bom tako zaključil - zadovoljni z načinom in ukrepi vlade, ki bi bili lahko hitrejši. Ta vlada bi že zdavnaj lahko sklenila pogodbo za izvajanje, recimo, savskih elektrarn, ki bi prinesle toliko delovnih mest za Posavje, pa tudi državni zbor bi lahko včasih ravnal drugače, nenazadnje tudi včeraj, kajti prepričan sem, da bi sporazum o maloobmejnem sodelovanju s Hrvaško prinesel kar veliko delovnih mest na ta področja in skoraj vse občine so v tem pasu napisane, če jih pogledate. Tudi mi ravnamo v nasprotju z našimi lastnimi interesi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, kolega Jazbec.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Kratka replika gospodu Avšiču v tistem delu, ko ste rekli: zakon ni sistemski. Mar je bil zakon o TET-3 sistemski zakon?
Potem pa eno vprašanje za vas. V četrtem letu svojega mandata smo vsi skupaj. Kateri zakon pa je bil sistemski, da ste ga predhodno od opozicije "povozili"? Bo ta končno ugledal luč sveta? Boste prišli s sistemskim zakonom? Do zdaj še niste z nobenim. Pri vsakem pa položite argument, da bo zakon sistemski. Nihče se pa ne vpraša, kaj bi se pa mogoče pri tem zakonu dalo izboljšati. O tem niti razmišlja ne nihče, samo: kako ga "povoziti".
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, kolega Avšič. Imate razpravo?
JOŽE AVŠIČ: Hvala. Rad bi samo popravil to, kar je bilo pravkar rečeno, da sem jaz trdil, da zakon ni sistemski. Jaz sem samo povedal, zdaj bom pa prebral, kaj je sekretariat napisal. "...da z vidika nalog sekretariata se postavlja vprašanje sistemske utemeljenosti in skladnosti predloga tega zakona." Samo na to sem opozoril in to sekretariatu naslovite, ne meni, jaz nič ne trdim, da ni sistemski. Tu piše.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, kolega Jerovšek. Jaz sem vas razumel, sicer razpravljali ste že, tako da ni možno, da še enkrat razpravljate.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. No, repliciral bom gospodu Jagodniku v zvezi z njegovim rebusom, ampak v glavnem ga bom pohvalil, še poprej pa vidim, da se naš kolega Pukšič gre misionarja med poslanci LDS-a in upam, da mu bo uspelo. No, gospoda Jagodnika bi pohvalil, da je pravilno si pogledal tabelo brezposelnosti in da je ugotovil, da so v tej tabeli med 68 občinami v znatnem številu ali pa v največjem številu občine severovzhodne Slovenije. V tej zvezi, kot sem že prej omenil, je jasno, da se gospod Terčon in državna sekretarka ter vsi z vlade zavzemajo, da sedanji instrumenti ostajajo, ker vidimo, da se vsako leto to stanje slabša na račun severovzhodne Slovenije.
Vendar bi v tej zvezi vseeno gospoda Jagodnika prosil za nekaj: da bi kot edini poslanec, ki je funkcionar dveh strank, v Mariboru svetnik LDS-a, tu poslanec združene liste, zasebno pa verjetno neodvisni poslanec, da bi vplival vsaj na nekaj teh poslancev iz tega dela Slovenije, da bi - tako kot je on govoril, da je zakon dober, vendar da ga njegovi stranki ne bosta podprli. Upam, da bo vsaj v delu strank spodbudil to, da se bodo priključili dobremu zakonu.
Poleg tega pa bi, ker sem že prej reagiral, glede newyorških cen zemljišč v Mariboru rad izvedel, v kakšni zvezi so te newyorške cene lokacij v Mariboru z igricami okrog Tama in z lokacijami industrijske cone v Tamu. Vemo, da je to glavna igra, ki se zadaj igra. In ob newyorških cenah se ve, kako silni so interesi za to zemljišče, za to industrijsko cono. Igralcev pri tej igri s Tamom sploh ni sram, ne javnega mnenja, ne ničesar! Zavestno že dve leti peljejo stvari tako, da bodo na koncu prišle v prave roke, seveda na račun delavcev Tama, na račun usode Maribora - to ni važno. Važno je, da bodo "naši" dobili to v roke in da bodo po teh newyorških cenah to tržili. Vseeno me zanima, kako se z denarjem, za katerega se po newyorških cenah prodajajo lokacije, gospodari. To bi rad izvedel, kaj bo za to ceno, za ta denar v korist Mariborčanov storjenega. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, kolega Jagodnik.
JOŽEF JAGODNIK: Hvala lepa. Ker me je že spoštovani kolega Jerovšek potegnil za besedo, želim povedati naslednje.
Jaz nisem funkcionar dveh strank: združene liste in liberalne demokracije Slovenije, sem član poslanske skupine združene liste in sem neodvisni poslanec na listi liberalne demokracije v mestnem svetu v Mariboru. Vesel sem, da je tako, ker sem prepričan, da v obeh strankah obstaja velika mera notranje demokracije, kar za nekatere druge stranke v tem parlamentu ne bi mogel trditi.
Kar pa zadeva Tam, seveda nisem pravi naslov, ampak če že hočete; Tam bo prodan za več kot za 105 milijard slovenskih tolarjev in ara je danes, menda, po nekaterih podatkih, že plačana. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Razprava, kolega Rupar, za njim kolega Henigman.
PAVEL RUPAR: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice in kolegi, čeprav po vtisu, ki ga dobivam v teku te razprave, lahko sklepam, da bo to pot borba za ta zakon bolj jalova kot pa ne, sem rekel, vseeno se bom oglasil ravno zaradi tega, ker izhajam tudi iz občine, ki ima precejšnje število brezposelnih in v kateri, vsaj vodstvo, polaga na ta zakon zelo veliko pozornost in seveda zelo veliko upanje tudi za sprejem.
Morda bi na začetku ocenil samo prizadevanja v teh letih osamosvojitve Slovenije naše vlade oziroma pristojnih ministrstev. V občinah smo doživeli vrsto sprememb, vrsto različnih interpretacij pa tudi ukrepov vlade, ki pa, žal, niso dala prav nobenih rezultatov. Danes lahko govorimo, da je brezposelnost v Sloveniji morda za stotinko odstotka manjša, kot je bila v času osamosvojitve. Edino stanje, ki ga je vlada uspela popraviti, je bilo ob spremembi statistike oziroma štetja brezposelnih. Približno je šlo tako, kot se lahko poigramo s prsti, namesto da štejemo od 5 navzgor, lahko štejemo od 10 navzdol pa rečemo, ena, dva, tri, štiri pet, ali pa deset, devet, osem, sedem, šest in rečemo, da imamo šest prstov namesto pet, torej jalovo delo, ki ni doživelo nobenih večjih sprememb in tudi izboljšanja stanja.
Ena takih zelo velikih negativnih stvari so tudi javna dela. S temi javnimi deli smo v preteklosti imeli kar lepe rezultate po občinah. No, z zadnjo spremembo pred letom dni, nekoliko več, pa ta javna dela izgubljajo absolutno svoj pomen, so popolnoma nesmiselna, ker se seveda vsi tisti, ki imajo javne delavce kot ljudi (recimo v narekovajih) "fonda brezposelnih" ne morejo zaposliti, ker nimajo sredstev za njihove plače, prispevke in podobno. Torej tudi tu bolj ali manj kritike in slaba ocena vladi. Seveda pa v občinah doživljamo zelo velike pritiske podjetnikov, zasebnikov, obrtnikov in tudi brezposelnih. Kako? Torej občine in župani z občinskimi sveti že dolgo časa v tej državi nismo nič drugega kot amortizer nezadovoljstva ljudi in neka obramba pred naslednjo stopnjo, to so ministrstva in prav z ničemer drugim se v občinah ne ubadamo. Zato se je v marsikateri občini porodila zamisel, ki jo kar uspešno realiziramo, to je, da ustanavljamo razne fonde, da subvencioniramo obresti kreditov, ki jih najemajo zasebniki in mala podjetja, in imamo tudi posebne sklade za samozaposlovanje, to so ponavadi nepovratna sredstva, ki jih dobivajo ljudje, ki so nekoliko bolj pogumni in se gredo, recimo, podjetništvo, pa žal nimajo primernih bonitet za najetje kreditov, niti nimajo kakšnega drugega kapitala, so pa v svoji osnovi perspektivni, in je seveda vsled tega zelo dobro imeti take fonde in jih tudi koristiti.
Brezposelnost, tako kot sem rekel, v tem obdobju se zavoljo zelo slabe politike zaposlovanja v Sloveniji ni bistveno spremenila. Glejte, tuja vlaganja, recimo, v Sloveniji so praktično minimalna, in očitki, kot sem ga slišal prej, da občine po eni strani premalo ponujajo zemljišč, premalo ponujajo svojega denarja v te namene, so za lase privlečeni. Tega ne morem razumeti, čeprav v svetu tako je, ampak povejte mi - torej, apeliram na gospo, ki je trenutno tu ni, in sicer ne vem, komu govorim, naj bi bilo to namenjeno vladi - čisto enostavno, torej problem brezposelnosti, gospodarstva, je vzela država v svoje roke. S tem dela... (Opozorilni znak za konec.) Ali je omejena razprava?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Pet minut.
PAVEL RUPAR: Prosil bi še za pol minutke približno. Je vzela država, in ne vem, zakaj bi občine morale v tem primeru, ne vem, iz svojih skromnih financ, ki jih imamo, ki so vsak dan manjše in pristrižene, še v te namene dajati. Je pa obratno, torej občine smo se v marsikaterem delu države izkazale kot izredno dobri gospodarji, kot zelo dobri strategi, in je sprejem tega zakona nujen. In mislim, da je zelo upravičeno, če gledamo na rezultate, ker sem sam osebno zelo prepričan, da bomo župani mnogo mnogo bolje delali tudi na sferi brezposelnosti, na sferi zaposlovanja, kot pa to dela država. Država nima niti tega vpogleda, v kateri občini so krize, če že slučajno katero vidi, potem se pa tam vtakne s svojimi programi, seveda tako, da zopet dobičke in vse te privilegije vleče nazaj kot prijeten bumerang, ne neprijeten.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Čas se je iztekel, kolega Rupar.
PAVEL RUPAR: Hvala lepa. Torej, apeliram na vse spoštovane kolegice in kolege, predvsem tiste, ki se tudi imenujete socialni, recimo jim demokrati, predvsem vladne stranke, ki zelo poudarjajo, kako socialne so, da si ne zatiskate oči in da pokažete tisto, kar navadno govorite, kako bi za brezposelne, kaj bi za brezposelne, in seveda storite tako, da bodo prvič v tej državi denarja direktno deležni najbolj upravičeni. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Pismeno se je prijavil samo kolega Pukšič, vsi ostali pa imate v skladu s poslovnikom na voljo pet minut za razpravo. Kolega Henigman je naslednji, razprava, za njim kolega Fabjan.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala lepa. Veliko je bilo že povedanega. Nikoli nisem pričakoval, da bom čakal na to razpravo praktično tri ure. Rad bi opozoril na nekaj, kar bo šlo sedaj trenutno malo v prazno, ker gospe ni več tukaj, je pa gospod Dejan, ga lepo pozdravljam.
Zakon tak kot je, sigurno ni najboljši. Je pa dobra ideja za vprašanje, ki je pereče v naši državi, se pravi nezaposlenost oziroma kako povečati zaposlenost. In iz tega vidika zakon podpiram. Razumem ga seveda kot dodatno obremenitev oziroma dolžnost občin, pa tudi posredno države, da po tistem načelu, da občine skrbijo za in pospešujejo gospodarski razvoj, dobijo tudi nekaj oprijemljivega pod svojo ingerenco, v roke. Se pravi finance in možnost, da tudi nekaj konkretno storijo. Ker velikokrat se srečujemo pri vprašanjih, kaj občina sploh je in kaj poskuša in kaj lahko dela. Z lakonskim odgovorom, da pač občina se z gospodarstvom ne more ukvarjati. Seveda se ne more ukvarjati, če ji pa damo nekatere vzvode, je pa lahko uspešnejša od države. In to se mi zdi glavni srž te ideje, ki jo pa seveda vlada oziroma ministrstvo, vlada ja, v njenem imenu pa predvsem ministrstvo za delo z neko vehemenco, odklanja.
Vendar rad bi opozoril, da je že sama vlada napisala v svojem poročilu glede tega zakona, da se aktivna politika zaposlovanja, ki se odvija že od leta 1990, ne odvija tako uspešno. Ker v zadnjem stavku na prvi strani celo pravi, je na tem področju možno narediti še veliko in je veliko neizkoriščenega, se pravi, da so možnosti neizkoriščene. To je posledično po toliko letih javno priznanje, da smo neuspešni pri zaposlovalni politiki oziroma da je vlada in proračunsko financiranje tega vprašanja neuspešno. Ne bom rekel, da smo neuspešni na področjih, bom rekel, kritičnih kategorij, invalidi oziroma tisti, ki so težje zaposlivi, predvsem starejši, vlada tudi ni bila neuspešna pri ugotavljanju in sofinanciranju viškov delovne sile pred leti. Vendar to ni aktivna politika zaposlovanja. To je pač reševanje problemov tistih, za katere nobeno podjetje realno v danih ekonomskih tržnih razmerah ne more poskrbeti. In za to lahko poskrbi samo država oziroma s svojim financiranjem in reševanjem teh ljudi.
Podpiram idejo, da naj bi občine imele v bistvu neke vrste poseben status. Predlagatelj je mogel priti z nekimi konkretnimi številkami in se je opredelil pač za brezposelnost, ki je večja od povprečne brezposelnosti. Če bi vlada prisluhnila zakonu pozitivno, bi lahko sama predlagala tudi drugačne rešitve. Vendar predlog samo zavrača, ne predlaga pa nič novega. Rad bi opozoril, da imamo tukaj v proceduri zakon o delovnih razmerjih, ki tak kot je, in kot bi ga poskušale nekatere stranke s pomočjo sindikatov sprejeti, bo še zmanjševal zaposlenost, ne pa jo povečeval, ker bo podjetnikom oziroma lastnikom kapitala omejeval možnost sprejemanja ljudi in odpuščanja ljudi, kar posledično pomeni večjo bojazen.
Drugo je pa to, kar bi nazadnje hotel reči, če mi ne bo zmanjkalo časa, zakon o regionalnem razvoju in pa miselnost vlade, ki se odraža tudi v tem odgovoru. Zakon o regionalnem razvoju je nastal s kriteriji takšen kakršen je po volji parlamenta. Ministrstvo za ekonomske odnose je hotelo imeti samo krinko, okvir, na katerega bo samo obesilo vse tisto, kar želi. Dodali smo mu, se pravi posamezna področja, dodali smo mu kriterije, nenazadnje smo mu dodali tudi neke vrste finančni vir s tem, ko smo rekli, da je 1% bruto družbenega proizvoda potreben za reševanje teh vprašanj. Vendar iz tega mnenja - takoj bom zaključil, predsednik - iz mnenja vlade pa tudi izhaja, da je za vlado brezposelnost v eni uri in pol oddaljenosti od centra, kjer je možno dobiti zaposlitev, normalna. Pa se sprašujem, kako sovpada ta zakon o regionalnem razvoju, kjer govorimo o zadržanju ljudi na vsem področju Slovenije ali pa vsaj na 90% države in kako sovpada s tem, da bodo delovna mesta na 25% slovenskega prostora, se pravi v glavnih oziroma največjih mestih. In kakšna je politika, ko nekdo preprečuje, ko nas nekdo želi prepričati, da je eno uro in pol od bivanja, se pravi to je od 60 do 200 kilometrov, odvisno, kje živiš, ali živiš na cestnem križu ali pa živiš nekje na obrobju države, recimo v južni Sloveniji, tisto merilo, po katerem se bo reševalo vprašanje brezposelnosti. Če vzamemo tak pristop, potem pomeni, da bo v naslednjih 15 ali pa mogoče še malo manj letih, izpraznjena polovica ali pa tričetrt vsega področja Slovenije. In potem ne bomo imeli niti regionalnega razvoja, ne bomo imeli niti lokalne samouprave in ne bomo imeli nobenih potreb po reševanju brezposelnosti na podeželju. Tako razmišljanje vlade v tem poročilu je zaskrbljujoče. Zato predlagam, da zakon v prvi obravnavi podpremo in da se z drugo in s tretjo napravi zakon, ki bo temu zelo perečemu vprašanju dal tudi določeno težo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Razprava, kolega Fabjan, za njim kolega Petan in nato kolega Pungartnik.
ANDREJ FABJAN: Hvala, gospod predsednik. Spoštovani kolegi, kolegice! Poglejte, danes je bilo večkrat slišati, da je podlaga za predlog zakona, so skratka podatki po občini, ki so tudi objavljeni iz statističnega urada Republike Slovenije iz leta 1998. Vendar mislim, da župani, ki ste tu in ki poznate in večkrat iz razprav na občinskih svetih, ko se pogovarjamo o gospodarstvu v regijah oziroma posameznih občinah, nekako izhajamo iz podatkov zavoda za zaposlovanje in če vzamem naš primer v predlogu zakona nekako, ko opredeljujejo upravno enoto Črnomelj, nekje nekaj manj kot 24% po podatkih zavoda za zaposlovanje pa znatno manj. Ne bi povedal številke. Vendar gre za izpod slovenskega povprečja. Tukaj gre za čisto druge podatke.
Iz predloga zakona je razvidno, da gre za nekje neko osnovo, ki bi bila v predlogu zakona tudi osnova za dodeljevanje določenih sredstev občinam. Mislim, da se boste tudi z menoj strinjali, da nezaposlenost ni edini kriterij razvitosti ali nerazvitosti občine, lokalne skupnosti ali regije. Mislim, da tukaj lahko govorimo vsekakor o drugih problemih. O stopnji kmetijskega dela v družbeni bruto proizvod. O razvoju podjetništva oziroma številu podjetnikov ali obrtnikov v določeni regiji. Dobrih podjetnikov. O razvoju infrastrukture, kar je bilo tudi danes že slišati. Mislim, da ti, katere sem naštel, so tudi tisti, predvsem poglavitni, ki govorijo o razvitosti ali nerazvitosti regije. Ne samo kriterije oziroma stopnja nezaposlenosti.
V Sloveniji nas je kar veliko, ki imamo še veliko nezaposlenosti. Vendar tudi kot župan se skupaj z občinskim svetom trudim, da bi spadali med razvitejše občine. Ravno iz predloga, vašega predloga skupine poslancev nekako uvrščate občino Črnomelj med nerazvite. Vsekakor zakona ne morem podpreti.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima kolega Petan. Za njim kolega Pungartnik.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo gospod predsednik. Spoštovani! Prej sem dejal, kaj so pogoji za neki zakon. Se pravi, da je treba poznati stanje in stanje je to, da imamo v Sloveniji 130.000 nezaposlenih. Sistem statistične obravnave tega problema se je spremenil in naenkrat imamo manj nezaposlenih vsaj statistično. To na vse zadnje niti ni toliko pomembno. Dejstvo je, da imamo skoraj 15% aktivnega prebivalstva nezaposlenega.
Naslednje dejstvo, ki ga je treba upoštevati, da so na dnevnem redu stečaji in to ne kakšnih majhnih firm, ampak kar velikih, močnih firm. O vzrokih ne bi govoril. To je dejstvo. Še naslednje dejstvo je to, da stečaji trajajo leta in leta. Danes smo velikokrat govorili o Tamu in zato ga omenjam. Drugače bi lahko dal tudi kakšen drug primer. Tudi stečaj v Tamu traja že 5 ali 6 let, približno nekaj takega. Država je v bistvu tista, ki ima roko nad stečajem nekega podjetja. Država ravno prek svojih institucij dopušča, da se cela zadeva tako obravnava, da se, kot bi rekel, izigrava predpise, da se neresno jemlje prodajo firme in da se nekateri lahko tudi izživljajo s tem, vendar zaradi tega pač niso kaznovani. To si predstavljam tako, vsaj na zahodu je tako, da tisti, ki pride takrat, ko je narok in ponudi največ, tisti v bistvu zadevo lahko kupi. To se pravi, da padajo aktivna delovna mesta. Kaj pa pomeni, če padejo aktivna delovna mesta - to pomeni manj davkov in prispevkov, tako v proračun, v pokojninsko blagajno, se pravi, v vse sfere. Odgovor vlade bi naj bil, aktivna politika zaposlovanja, to je pač izraz, ki ga je dala vlada. Ampak žal je tako, da so tu v bistvu sama neproduktivna delovna mesta, to ne pomeni, da ne delajo koristnega dela, samo ne ustvarjajo viška vrednosti, zato ker so to v bistvu administrativna dela in v zadnjem času se res izkoriščajo ta delovna mesta tudi za stvari, za katere verjetno ni bil namen niti pri vladi, ampak dejstvo je takšno. To pomeni, da ni povečanja družbenega proizvoda, da ni presežne vrednosti, da je v bistvu zajedalec proračuna, bom rekel, čeravno se opravlja koristno delo, to moram priznati, tako da ne bo kakšnih replik v zvezi s tem, da sem rekel, da ni nič koristnega.
Zakon, ki smo ga mi predlagali, ni v nasprotju z nobenim drugim zakonom. Mislim, da bi se odlično ujel z zakonom o skladnejšem regionalnem razvoju, in kar se mi zdi pomembno, pomeni poseg ravno pri vzrokih, odpravlja vzroke, in tudi aktivna delovna mesta lahko producira. Dejstvo je, da smo s tem postavili kriterije. Kriterij je pač področje, kjer imajo nadpovprečno število nezaposlenih. Dejstvo je, da odgovornost prenašamo na lokalni nivo. Lahko vam povem izkušnje tudi na območju naše občine. Ko sem še sam bil odgovoren za to, smo imeli sklad za spodbujanje delovnih mest. Lahko povem, da je bil tistim, ki so izpolnili vse pogoje, oproščen določen odstotek zneska, ostali so morali pa vse vrniti. In lahko vam povem, da smo odprli veliko delovnih mest in da so zelo resno pristopali tisti, ki so ta sredstva dobili, zato ker so vedeli, da bodo morali drugače sredstva vrniti z obrestmi vred. In take mehanizme bi lahko tudi tu uporabili. Navsezadnje se odloča v občinah, odločajo župani, odločajo svetniki, seveda za generalni znesek, drugače se verjetno lahko imenuje posebne komisije, kjer so strokovnjaki za ta področja, poznajo ljudi, komu dajo, in da se tudi zavarovati znesek, ki ga nekdo dobi po naši zakonodaji. Dejstvo je, da je to veliko bolje kot pa neka delitev sredstev iz nekega centralnega mesta, kjer nihče nikogar ne pozna.
To se pravi, to je predlog za izboljšanje te aktivne politike, ki sicer producira samo neproduktivna delovna mesta, ni pa neka separatna rešitev, temveč je nek pripomoček, s katerim bi lahko prišli do večje zaposlitve. Sam pravim, da je to nek splošen, dovolj splošen, da je celovit, da je dolgoročen... (Opozorilni znak za konec.) takoj zaključim - in da je to resen poskus reševanja tudi na tem področju. Seveda pričakujem predloge za izboljšanje, kajti vemo, da ni nujno, da je ravno to najboljša rešitev, ampak pričakujem predloge za izboljšanje tega zakona, ki pa moram povedati, da ne bo kdo trdil še naprej, da je to predvolilni zakon, vložen je bil pred enim letom, to se pravi točno na sredini mandata, to se pravi, da je bil naš namen resen in pa seveda, kot sem že dejal, pričakujemo predloge za izboljšanje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Petan. Replika, kolega Pukšič. Ste imeli repliko, kolega Pukšič?
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Nemir je res takšen, da človek težko sliši, ko pokličete za govornico, verjetno pa tudi ni več pravega zanimanja za delo, ki ga opravljamo.
Repliciram gospodu Andreju Fabjanu iz razloga, ki je, torej njegov razlog, ki ga je omenjal, zakaj ne bo glasoval za zakon in to zato, ker v podatkih, ki sem jih navedel, govorimo o procentu brezposelnosti in njegova občina pravi, nima tako visokega procenta brezposelnosti. Seveda je ta podatek, ki sem ga navedel, podatek iz Uradnega lista, sem tudi vir povedal, Uradni list, statistika Republike Slovenije 1998 in ni bistveno, torej ni bistven ta podatek iz statistike, ker ko smo zakon pripravljali, smo se pač na nekaj oslonili, bistveno je to, kar piše v 3. členu. V 3. členu pa jasno piše, da se za razvojna sredstva po tem zakonu, torej za razvojna sredstva po tem zakonu lahko kandidirajo občine, ki imajo 31.12. preteklega leta stopnjo brezposelnosti višjo od državnega povprečja. To pomeni, da se seveda seznam teh občin pač spreminja. V kolikor pa bo dopolnilo kolega Kontiča, ko je govoril, da bi bilo treba to razširiti na celotno področje brezposelnosti, ne samo na tiste, ki imajo večjo do povprečne brezposelnosti, potem seveda to v drugem branju ne bo niti potrebno takole zapisati, ampak nekoliko drugače.
Tam okrog 4. člena pa takole. (Nemir v dvorani!) Je problem, ne, ko sam sebe ne slišiš? Jaz sicer imam nekoliko višji glas, ampak kljub temu bi rad, da bi se dalo tako to dokončati. Občine pridobljena sredstva namenijo za razvoj gospodarstva z namenom povečanja števila delovnih mest. Poglejte, in seveda tako dalje naprej, za dodelitev teh, dodelitev sredstev podjetnikov oziroma investitorjem župan občine, ki so ji bila razvojna sredstva dodeljena najkasneje do 15. aprila tekočega leta, razpiše javni natečaj, ki traja 30 dni. Komisija občinskega oziroma mestnega sveta do 15. junija tekočega leta določi o delitvi razvojnih sredstev. Torej za povečanje delovnih mest, to pomeni, da v nekem doglednem času bo seveda tudi statistično število brezposelnih v tistih občinah pač upadalo in to se bo vodilo prek občine.
Torej jaz verjamem, da tako kot smo napisali v oceni stanja, da je pravzaprav lokalna skupnost tista najbolj, ki najbolj pozna razvojne probleme v svojem okolju in njihove vzroke ter njihove posledice, da bo na ta način res to na najboljši možni način oplemeniteno. Rekli pa smo že danes nekajkrat, da seveda dopuščamo možnost in mislim, da so vrata odprta s predlogi sklepov matičnega delovnega telesa, da se tisto sprejme v dopolnitvi za drugo branje, je lahko to eden izmed boljših zakonov, ki jih bo ta državni zbor sprejel, ki pa bo seveda veljal za celotno Sloveniji in verjamem, da bo imel učinke zmanjševanja brezposelnosti.
To je bistveno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Razprava kolega Pungarnika.
CIRIL METOD PUNGARTNIK: Spoštovani predsednik! Spoštovane kolegice in kolegi! Ob tem zakonu sem malo v dilemi. Gre za neke stvari, ki mogoče niso vsem popolnoma jasne. Živim in prihajam iz občine, v kateri nezaposlenost je približno na povprečju nezaposlenosti države, celo nekaj manj. Vendar pa ta občina ima lastnih prihodkov komaj nekje 50% proračuna. Sedaj se vprašam iz dveh koncev.
Eno je to, da je jasno, da vsi želimo, da bi občani, ki živijo v neki občini, imeli delo čim bližje zaposlitev, vsaj to prinaša neko zadovoljstvo. Ko pa pogledaš potem občino kot ustanovo, ki pa mora skrbeti tudi za komunalo, za vse te stvari, pa pravzaprav s tem ne poveča nič svojega proračuna. Občina Trebnje lahko vse nezaposlene konkretno zaposli in uvozi še 1.500 iz drugih občin, ki bodo v občini delali s tako povprečno plačo, ki je v občini, pa še vedno občina Trebnje ne bo ustvarila toliko lastnih prihodkov, da ne bi bila dotirana od države. Moje mnenje je, da mora država sprevideti in narediti analizo in ugotoviti, da vendar tudi občine, ki so dotirane, so vseh teh letih prav gotovo del sredstev namenile konkretno namenjajo gospodarskemu razvoju, predvsem obrtništvo, malim firmam, vzpodbujanju in tako naprej. Tudi v naši občini, kjer lahko rečemo, da nismo bogati, je vendarle v zadnjih letih ta denar cca 15 milijonov letno za subvencioniranje obrestne mere, ki se da anitcipativnu, ker je to tudi najbolj učinkovito.
Drug problem zaposlovanja in spodbujanja novih firm so prav gotovo lokacije, saj ne moreš uresničiti zazidalcev pri tej zakonodaji, kot je današnja.
Skratka, zavzemal bi se za vsak zakon, ki bo rekel, primerna poraba občin se poveča, se poveča za 2.000 ali 3.000 v povprečju, ker učinki, kot je rekel že poprej kolega iz Črnomlja, še zdaleč niso povsod enaki. Torej, imaš lahko visoko zaposlenost, pa si kljub temu revež kot občina. Imaš lahko manjšo zaposlenost, pa si lahko med bogatejšimi. Tako, da tukaj sem v dilemi in moram reči, da me ne mika, da bi ta zakon podprl. Bom pa vsak zakon rad podprl, ki bo občinam dajal nekaj več denarja, da bi iz tega denarja lažje izločale. Če zdaj damo 15 milijonov, pa če bi povečali samo za 2.000 na osebo, bi lahko dali 50 milijonov na leto. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali želi še kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem splošno razpravo. Prehajamo na razpravo o predlaganih sklepih in stališčih. Najprej dajem v razpravo prvi sklep matičnega delovnega telesa, ki se glasi: "Predlog zakona o povečanju zaposlenosti v občinah z nadpovprečno brezposelnostjo, prva obravnava, je primerna podlaga za pripravo predloga zakona za drugo obravnavo." Ali želi kdo besedo o tem sklepu? (Ne želi.) Predlagani sklep dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (24 poslancev.) Kdo je proti? (29 poslancev.)
Ugotavljam, da predlagani sklep ni bil sprejet.
To pa pomeni, da smo zakonodajni postopek s predlaganim zakonom zaključili. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo NA PREKINJENO 33. TOČKO DNEVNEGA REDA - TRETJA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O DAVČNEM POSTOPKU. Torej, na klopeh imate amandma poslanske skupine SKD oziroma tri amandmaje in amandma poslanske skupine LDS in SLS in DeSUS k 16. členu. Ali želi kdo razpravljati o zakonskem predlogu v celoti? (Ne želi.) Prehajamo na razpravo o vloženih amandmajih. Imamo torej, vsi amandmaji so vloženi k 16. členu. Poslanska skupina SKD predlaga tri amandmaje, medtem ko pa tri poslanske skupine predlagajo, da se v 16. členu doda nov tretji odstavek, ki se glasi - jaz ga bom prebral, ta amandma je tudi v razmnoževanju - "ministrstvo, pristojno za kulturo, lahko do odločitve o pritožbi zoper odločbo iz prvega odstavka, odloži prisilno izterjavo, če oceni, da bo pritožbi mogoče ugoditi, ker obstoji verjetnost, da ne obstajajo zakonite podlage za nastanek obveznosti plačevanja prispevka iz 15. člena zakona o RTV Slovenija", uradni list in našteti uradni list oziroma, "ker verjetno obstoji dejstvo na podlagi katerih je mogoče ugotavljati olajšave in oprostitve v skladu s 15.a členom zakona o RTV Slovenija." Vse vložene amandmaje k 16. členu dajem v razpravo. Gospod Mozetič prosim.
MAG. MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. Jaz bom samo na kratko obrazložil naše amandmaje. Zdaj zakaj je prišlo do tega, da smo vložili, pa umaknili, pa novo besedilo. Tukaj je pač problem tehnike. Pri prvem besedilu je nastala ena, dve napakici in potem ko smo popravljali to zadevo, smo raje, kakor, da bi vložili popravek in da je potem zmeda, umaknili prejšnje in vložili novo, tako da je tisto, kar je novo, tako kot naj bi šlo na glasovanje. Zdaj, dali smo tudi tri amandmaje, zato, da bi tisti, ki bi se morda pri kakšnem amandmaju čutili, da po svoji vesti ne morejo glasovati ZA, pri drugem pa DA, tako da je ločeno, da se dejansko glasuje o vsaki stvari posebej.
Prvi amandma precizira tista dva člena, ki govorita na splošno, in mislim, da je prav, da zakon to jasno določi, kdo je tisti, ki bo za RTV. Tu gre dejansko sedaj za davčni postopek, gre za podrejeno uporabo tudi zakona o upravnem postopku, in mora biti točno določena pooblaščena oseba, ki izda odločbo. Tu bo šlo dejansko za odločbo, zato predlagamo, da je to generalni direktor te televizije, te hiše.
Drugi dodatek se nanaša na primer, ko nekdo zaprosi zavod, da ima pravico do olajšave, in zakon pravi, da je zavod dolžan o tem v 30 dneh odločiti; če je negativno, se pritoži ali se ne pritoži, pritožba je pač določena, vendar dodajamo tudi določbo, ki je sicer dovolj normalna včasih in jo tudi ZUP, zakon o upravnem postopku pozna, vendar v davčnem postopku, mislim, da tega ni, kar pomeni, da pritožba zaradi molka, kot strokovno rečemo, dopuščamo, če bi bil amandma sprejet, da tudi v primeru, če zavod v roku, ki ga ima določenega, ne izda odločbe, se lahko tisti, ki je zaprosil, stranka pač, pritoži po izteku tega roka.
In tretji amandma, ki je tudi v povezavi z amandmajem, ki so ga vložile vladne stranke, ki se nanaša na debato, ki je bila včeraj. Mislim, da je nemogoče in neprimerno dati zavodu, da bi odločbo, ki jo izdaja, in pritožba na tako odločbo ne zadržala izvršitve. Poslušal sem tekst - ali imate ta amandma? Mi ga lahko daste?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Pravkar se razdeljuje.
MAG. MIROSLAV MOZETIČ: Poslušal sem tekst, ki ga vlagajo tri vladne stranke, in bi bil zame sprejemljiv pod enim pogojem, če dodate rok, v katerem mora ministrstvo ugotoviti in odločiti, da pritožba zadrži izvršitev. Saj v tem je ves "štos". Poglejte, če pritožba ne zadrži izvršitve, mora pač občan, naročnik televizije, to zadevo plačati, pritožba gre na ministrstvo, po izkušnjah, zlasti ministrstva za finance, ki rešuje davčne pritožbe, bodo te zadeve trajale zelo dolgo časa. In ker bo to, predpostavljam, ker je to sedaj nova obveznost pri ministrstvu za kulturo, ki gotovo tudi ni primerno usposobljeno za reševanje teh pritožb, bo ta zadeva trajala zelo dolgo časa. Zato sem tudi predlagal, da bi pritožba zadržala izvršitev. Amandma, ki ga predlagajo vladne stranke - še enkrat ponovim - je zame sprejemljiv, vendar samo pod pogojem, če določimo rok. Torej, ministrstvo mora v 15, v 20 dneh odločiti, ali je pritožba taka, "prima vista" utemeljena, da zadrži izvršbo. Če je taka, ugovarjam, kot se je dostikrat dogajalo in se dogaja, pač ne zadrži pritožbe. Če pa ni roka, je popolnoma isto, samo veliko nepotrebnih besed, kot piše, da pritožba ne zadrži izvršitve. Ker če bo ministrstvo to ugotavljalo eno leto, potem ta zadeva nima nobenega smisla.
Tako da, če bi predlagatelji tega amandmaja popravili, to imajo še možnost in dodali notri, da ministrstvo, pristojno za kulturo, lahko in mora v takem roku to odločbo sprejeti, ali zadrži ali ne zadrži, potem je za mene tudi ta zadeva sprejemljiva. Sicer pa mislim, da je to samo z desetimi vrsticami napisano tisto, kar bi sploh ne bilo potrebno, da piše oziroma je napisano v enem stavku.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, mag. Mozetič. Kdo še želi besedo? Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. No, meni se zdijo opozorila, ki jih je ravnokar dal kolega Mozetič, zelo relevantna. Namreč tako varuh človekovih pravic kot tudi davkoplačevalci opozarjajo na to, da davčna uprava danes, ki je že bolj usposobljena za tovrstno delovanje, prepočasi odloča o pritožbah oziroma tudi se prepočasi odziva na morebitne predloge za začasno zadržanje prisilne izterjave davkov oziroma prispevkov. Zato menim, da je resnično utemeljeno vprašanje, ali je ministrstvo za kulturo dejansko tako usposobljeno, da lahko promtno odloča o predlogih o zadržanju prisilne izterjave. Če ni, potem menim, da je vsekakor veliko bolj utemeljeno podpreti predlog, da pritožba zadrži avtomatsko prisilno izterjavo, kot pa da čakamo na neko arbitrarno odločanje ministrstva za kulturo, ki to lahko počne mesec, dva, tri, štiri ali še več, skratka, če je potrebno tam usposobiti ekipo, ki bo to šele delala itn., potem menim, da amandma, kot ga predlagajo tri vladne stranke, ni primeren, ker ga ni mogoče uresničiti v praksi in krni pravice tistih, ki bi jim s prisilno poravnavo oziroma izterjavo zapadlih prispevkov bile kršene. Bi pa tukaj resnično bilo potrebno dobiti pojasnilo ministrstva za kulturo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kdo še želi besedo? Želite besedo predstavniki vlade? (Ne želite.) Razpravo zaključujem in prehajamo na odločanje. Glasovali bomo najprej o prvih dveh amandmajih poslanske skupine SKD, nato o amandmaju treh poslanskih skupin, ki se v bistvu izključujejo s tretjim amandmajem SKD. Če bo amandma poslanskih skupin sprejet, je potem amandma pod točko 3 poslanske skupine SKD brezpredmeten.
Na glasovanje dajem prvi amandma poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov k 16. členu. Ugotovimo prisotnost! (72 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (70 poslancev.) To je pa številka, ki je redkokdaj sprejeta za. Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem drugi amandma poslanske skupine SKD k 16. členu. Ugotavljamo prisotnost! (69 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (65 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da smo amandma sprejeli.
Na glasovanje dajem amandma treh poslanskih skupin. Proceduralni predlog, gospod Mozetič.
MAG. MIROSLAV MOZETIČ: Ne vidim utemeljitve oziroma temelja v poslovniku, zakaj je predlog oziroma amandma treh poslanskih vladnih strank dan na glasovanje pred našim. Razen, če so ga vložili pred nami. Mislim, da sta oba celo bolj oddaljena, vsebinsko je naš. Ker naš postavlja, da vsaka pritožba zadrži izvršitev. Amandma treh poslanskih vladnih strank pa, da ministrstvo lahko oceni, da pa bo nekakšna odločba zadržana. Mislim, da je to iz vidika oddaljenosti bližje oziroma je naš bolj oddaljen. Kar pomeni, da bi moral biti amandma naše poslanske skupine dan najprej na glasovanje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Mozetič. Vaša argumentacija me je prepričala in menim, da imate prav. Tudi amandma treh poslanskih skupin je bil vložen kasneje. Argument po poslovniku je vsebinske narave in vaš amandma govori o tem, da pritožba zoper odločbo zadrži njeno izvršitev in je v tem smislu vsebinsko bolj oddaljen. Spreminjam svoj predlog in dajem najprej na glasovanje amandma poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov pod točko 3. k 16. členu. Če bo ta amandma sprejet je amandma treh poslanskih skupin brezpredmeten. Ugotavljamo prisotnost! (69 prisotnih.)
Kdo podpira amandma pod točko 3, poslanske skupine SKD? (33 poslancev.) Je kdo proti? (33 poslancev.) Dvakrat triintrideset je šestinšestdeset.
Ugotavljam, da amandma ni dobil večinske podpore.
Na glasovanje dajem amandma treh poslanskih skupin k 16. členu. Ugotavljamo prisotnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (48 poslancev.) Je kdo proti? (13 poslancev.)
Ugotavljam, da smo amandma sprejeli.
Končali smo z glasovanjem o amandmajih. Na podlagi tretjega odstavka 198. člena poslovnika sprašujem sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, če je zaradi sprejetih amandmajev porušena medsebojna skladnost določb zakona? (Ni.)
Prehajamo na glasovanje o zakonu v celoti.
Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (66 prisotnih.)
Kdo je za zakon? (55 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da smo zakon sprejeli.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 38. OZIROMA 40. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE PREDLOG DEKLARACIJE O ZUNANJI POLITIKI REPUBLIKE SLOVENIJE. Predlog deklaracije je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Ali že predstavnik vlade besedo? (Želi.) Besedo dajem zunanjemu ministru dr. Borisu Frlecu.
DR. BORIS FRLEC: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci. Dokument, ki je danes v razpravi v državnem zboru, ima daljšo zgodovino. Začetek njegovega oblikovanja sega daleč nazaj, tja v leto 1992, takrat pod imenom strategija zunanje politike Republike Slovenije. V letu 1995 je gradivo dobilo ime smernice zunanje politike Republike Slovenije, iz tega je nastala v letu 1998 resolucija o zunanji politiki Republike Slovenije, v letu 1999 je bilo gradivo obravnavano na vladi Republike Slovenije, najprej pod imenom temeljne smernice zunanje politike Republike Slovenije in potem v juniju 1999 pod imenom deklaracija o zunanji politiki Republike Slovenije, objavljena v Poročevalcu državnega zbora. Ta tekst je bil obravnavan v delovnih telesih državnega zbora in državnega sveta in na podlagi njihovih pripomb in sklepov odbora za mednarodne odnose, je vlada tekst, ki je danes v obravnavi, sprejela 9. novembra letošnjega leta in ga predložila ponovno v obravnavo odboru za mednarodne odnose, ki ga je 10. novembra 1999 odobril in predložil v obravnavo državnemu zboru.
Ko omenjam dolgo prehojeno pot pri nastajanju tega dokumenta, ki se je oblikoval tudi ob stalno se spreminjajočih dogajanjih, svetovnih mednarodnih odnosih, bi rad poudaril dvoje. V demokratičnem svetu, katerega sestavni del je postala Slovenija, se usmeritve dolgoročnega strateškega pomena lahko najdejo le s posveti, z usklajevanjem večkrat tudi nasprotujočih se stališč, z iskanjem skupnega imenovalca, ki naj bi bil čim bližji skupnemu nacionalnemu interesu. Če je deklaracijo mogoče razumeti predvsem kot osnova za akcijo, kot program, ki bi omogočal jasen nastop in jasne zunanje politične cilje in smeri delovanja, je enako pomembna komponenta tudi dialog. To se pravi kontinuirano samo ovrednotenje zastavljenih ciljev in zunanje političnih prioritet Republike Slovenije. Sprejete opredelitve naj bi bile izražene tudi dovolj široko, tako da upošteva dinamiko mednarodnih odnosov, tako da dokumenta ne bi bilo že v bližnji prihodnosti potrebno spreminjati, tudi ob tekočih, novih dogajanjih v mednarodnih odnosih, ali vsaki dopolnitvi in spremembi mednarodnih aktov, na katere se deklaracija sklicuje. Da ostanejo v široki paleti demokracije, na njenih obrobjih tudi mnenja, ki se razlikujejo od večinsko sprejetih stališč, je seveda razumljivo. Zato smo pri pripravi dokumenta upoštevali pripombe, izražena ob razpravi v delovnih telesih državnega zbora, naj v tekstu deklaracije izpustimo sklicevanje na to, da temelji deklaracija na nacionalnem konsenzu in ga nadomestili z določilom, da je njen temelj široko politično soglasje državnega zbora, institucije, ki izraža na volitvah izraženo voljo državljanov Slovenije in ji je poverjeno oblikovanje njene notranje in zunanje politike. Želimo soglasje ne samo s formalno večino, ampak s takšno, ki zajema čim širši spekter v državnem zboru zastopanih stališč. Takšno soglasje se je iskalo pri dolgotrajnem nastajanju in oblikovanju tega dokumenta. Lahko rečem, da smo v razpravi na delovnih telesih državnega zbora, državnega sveta in na odboru za mednarodne odnose ugotovili visoko stopnjo takšnega soglasja in upoštevali vse sklepe odbora za mednarodne odnose. Sodim tudi, da so temeljne usmeritve te deklaracije skladne s stališči naše civilne družbe. Izveninstitucionalni stik z njimi pri uresničevanju deklaracije, pa ostaja v skladu z že zastavljeno prakso ena stalnih nalog našega ministrstva.
Drugo, kar bi v zvezi s tem rad omenil, je pomen, ki ga bo imel sprejem tega dokumenta za vse, ki delujejo v imenu Republike Slovenije v mednarodnih odnosih in še posebej za ministrstvo za zunanje zadeve, ki mu je pri tem poverjeno delovanje na področju zunanje politike.
Zunanje politike ne določa diplomacija oziroma minister za zunanje zadeve, določa jo državni zbor in v okviru njihovih pooblastil vlada Republike Slovenije. Diplomacija pa je soodgovorna za določanje in oblikovanje zunanje politike skozi ocene, analize, poznavanje strateških razmerij v svetu in odnosov v posameznih delih sveta, ki jih posreduje nosilcem odločanja, predvsem pa tudi skozi pobude, ki jih pri tem daje. Poverjena je tudi konkretizacija in formalizacija tekočih zunanje političnih zadev. V demokratičnem svetu, katerega del smo, je povezanost med notranjo in zunanjo politiko ostala vse večja in vse bolj očitna. Notranja politika je dinamična, parlamentarni večinski odnosi morebitne strankarske koalicije se spreminjajo hitreje kot se spreminjajo sicer tudi dinamični procesi v mednarodnih odnosih. V mednarodnih odnosih in še posebej na področju zunanje politike pa je na mnogih področjih potrebna za diplomacijo in druge, ki nastopajo v njej v imenu države, dolgoročna strateška usmeritev. Usmeritev, ki daje jamstvo, da bodo sprejete obveze in partnerstva sprejemljive in obvezujoče tudi pri morebiti spremenjeni notranjepolitični sestavi državnega zbora ali morebitni drugačni vladni koaliciji.
S potrditvijo državnega zbora bo postala ta usmeritev za diplomacijo obvezujoč okvir, akcijski potencial, ki bo dal prizadevanjem slovenske diplomacije novo težo pa tudi spodbudo in s tem prispevalo k večji samostojnosti, strokovnosti, aktivnosti in iniciativnosti diplomacije in vseh, ki v imenu države delujejo v mednarodnih odnosih.
Sposobnost države, da prepozna, določi, formulira svoje strateške in nacionalne interese, da opredeli, kam želimo v tem hitro razvijajočem se svetu umestiti svojo država, da upošteva pri tem svojo vizijo in jo umesti v realni okvir tistega, kar je možno doseči, je predpogoj za samostojno zunanjo politiko. Še vedno živimo v desetletju, ko se je Slovenija osamosvojila, dosegla je mednarodno priznanje in afirmacijo v svetu. To niso majhni dosežki, čeprav se danes mnogokrat podcenjujejo. S to deklaracijo želimo postaviti ob širokem političnem soglasju strateške cilje za naprej za slovensko zunanjo politiko v času, ki je pred nami in določiti prioritete, v katere bomo umeščali in v katerih bomo branili svoje interese.
Konec bipolarne ureditve mednarodnih odnosov je prinesel v mednarodno dogajanje nove kvalitete, ki so jih nekateri svetovni analitiki poimenovali globalno vrenje. Odprla so se vrata za novo ureditev sveta, ki je pa še vedno soočen s pojavi rasne, verske in narodnostne nestrpnosti ter drugih oblik ne tolerantnosti, ki vodijo v spopade. Skozi politične in vojaške mehanizme svetovne in regionalne varnosti se povečuje volja in sposobnost mednarodnih dejavnikov za ohranjanje miru in za varstvo človekovih pravic. Po koncu hladne vojne, po koncu izrazite bipolarnosti prehajamo v razdobje iskanja nove svetovne ureditve v obdobje globalne liberalizacije gospodarskih tokov, v obdobje vsesplošne informatizacije z vsemi civilizacijskimi posledicami, v obdobje, ko se klasično poimenovanje državne suverenosti sooča z načelom prevladovanja osnovnega spoštovanja človekovih pravic in posledično s poseganjem mednarodne skupnosti v klasično pojmovanje notranje zadeve države, če prihaja do kršitev osnovnih sprejetih načel današnje civilizacije. Povečana je vloga Združenih držav Amerike kot edine preostale super sile. Ob tem pa nastaja multipolarni svet z več kompetativnimi svetovnimi centri, med katerimi je eden Evropa. Evrocentrizem, ki je pripeljal do dveh svetovnih vojn, se umika, nekdaj nasprotujoče si evropske sile se povezujejo. Ker pa želi Evropa ohraniti svoje enakopravno mesto tudi v multipolarnem svetu, se Evropska unija, ki predstavlja njen najbolj razviti del, organizacijsko utrjuje in širi. V tem procesu že sodeluje tudi Slovenija.
Njen položaj v mednarodnem sistemu je pogojen z njeno geopolitično lego, ki jo opredeljuje kot srednjeevropsko in srednje sredozemsko državo. Temu prostoru pripada tudi v zgodovinskem, kulturnem, civilizacijskem in gospodarskem smislu. Nahaja se na križišču prometnih smeri in vplivov, kjer so se v tem in v prejšnjih stoletjih prekrivali različni tuji interesi. Zgodovinske usedline nekdanjih konfliktov in povezovanj so prisotne delno tudi v aktualnih odnosih z njenimi sosedi. Obenem je Slovenija tisti del srednjeevropskega prostora, ki meji na še vedno nemirni in neurejeni evropski jugovzhod. To ji tudi v očeh svetovne skupnosti nalaga odgovornost sodelovati v procesih stabilizacije tega območja in to se je posebno s sodelovanjem v paktu stabilnosti uspešno vključila. Kot del bivše socialistične države je ena od tranzicijskih srednjeevropskih držav. Z uspehi v notranji demokratizaciji in v uvajanju pluralističnega političnega sistema kot tudi z gospodarsko konsulidacijo ob prehodu v tržno gospodarstvo je dobila priznanje, da je bila povabljena v krog kandidatov za pogajanje za polnopravno članstvo Evropske unije. Ta potekajo uspešno, kot je to ugotovilo tudi letošnje redno poročilo evropske komisije o napredku držav kandidatk pri vstopanju v Evropsko unijo glede Slovenije z realno perspektivo, da bodo pogajanja zaključena do konca leta 2002.
Na ta splošni oris se naslanja deklaracija, ki je pred vami s konkretnimi strateškimi usmeritvami in cilji za obdobje, ki je pred nami. Ne bom ponavljal njene vsebine, poudariti pa želim samo na nekatere pomembne dele, ki jih predvideva v zunanji politični usmeritvi naše države v bližnji prihodnosti.
Smoter vsakega zunanjepolitičnega delovanja, s tem pa tudi našega, je povečanje blaginje in varnosti države in njenih državljanov. Glede na geopolitični položaj, glede na stopnjo gospodarskega in siceršnjega razvoja, pa tudi glede na duhovno in civilizacijsko umeščenost v evropski prostor, je jasno, da povečano blaginjo iščemo v tem prostoru v institucionalni povezavi z drugimi državami znotraj Evropske unije. Polnopravno članstvo Republike Slovenije v Evropski uniji je od samega začetka delovanja samostojne države eden od strateških ciljev Republike Slovenije. Zato tudi deklaracija, ki je pred vami, opredeljuje to kot prednostno nalogo slovenske zunanje politike. Slovenija usklajuje svojo zakonodajo z zakonodajo Evropske unije z namenom, da vzpostavi pogoje za prost pretok blaga, storitev, kapitala in ljudi ter želi hkrati sodelovati v procesu širjenja in poglabljanja integracije. Predpristopna pogajanja in strategija so postali del sestavnega procesa, ki se je začel že s pridružitvenim sporazumom in nadaljeval ob pogojih, ki jih je določila v Maastrichtujeta pogodba o Evropski uniji.
Slovenija se želi Evropski uniji, v kateri tudi ob zastavljeni širitvi še vedno poteka tudi proces notranje organizacije in reorganizacije, vključiti na sedanji stopnji dosežene politične in ekonomske integracije. Kot pravna osnova za sodelovanje navaja deklaracija evropski sporazum, ki je bil sprejet v Amsterdamu leta 1997, in ki je v veljavi od 1. maja letošnjega leta. Podpira skupno zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki se navezuje na nekdanji drugi steber iz pogodbe o Evropski uniji iz Maastrichta tako, da v svojem zunanjepolitičnem ravnanju v vsej meri že pred polnopravnim članstvom upošteva načela Evropske unije in njene odločitve.
V okviru tako imenovanega tretjega stebra iz pogodbe o Evropski uniji iz Maastrichta, to je področje pravosodja in notranjih zadev, je Slovenija intenzivno sodelovala že od takrat, ko je bila na zasedanju Evropskega sveta leta 1994 v Essnu določeno, da se strukturni dialog ob vključitvi pridruženih članic razširi tudi na to področje. Z letošnjim oktobrskim zasedanjem Evropskega sveta v Tampereju je področje svobode, varnosti in pravičnost - kot ga sedaj imenuje evropski sporazum iz Amsterdama - dobilo poseben politično poudarek in postavilo obveze, ki jih v svoj program vključevanja v Evropsko unijo sprejema tudi Slovenija.
Z evropskim sporazumom iz Amsterdama je bila opravljena tudi integracija schengenskega acquisa v pravni okvir Evropske unije. Na prilagajanju svoje notranje zakonodaje določilom iz sporazuma iz Schengena Slovenija že nekaj časa intenzivno deluje.
Druga prednostna naloga slovenske zunanje politike je zagotovitev njene varnosti. Ocenjujoč današnji mednarodni položaj, bi lahko nekdo dejal, da Slovenija ni izpostavljena neposrednim varnostnim izzivom. To pa seveda ne izključuje možnosti nepredvidljivih varnostnih izzivov v bodočnosti. Pri tem je posebej potrebno upoštevati, da se Republika Slovenija kot relativno majhna država nahaja na obrobju še vedno nestabilnega območja Balkana oziroma evropskega jugovzhoda, pa tudi njena sredozemska lega ji nalaga, da z izjemno pozornostjo utrjuje svoj varnostni položaj.
Deklaracija, ki je pred vami, opredeljuje, da si lahko Republika Slovenija zagotavlja dolgoročno varnost predvsem z urejenimi odnosi s svojimi sosedi, z vključitvijo v zanesljiva zavezništva in z aktivnim sodelovanjem v sistemih kolektivne varnosti. Gotovo bo že članstvo v Evropski uniji samo po sebi dalo tudi dodatno varnost. Pri tem ni prezreti dejstva, da bi za severnoatlantsko zavezništvo, ki je nastalo že v času 2. svetovne vojne in je v obdobju hladne vojne preraslo v vojaško zavezništvo Nato, v katere je bila in je še vedno vključena tudi večina današnjih članic Evropske unije, tisti učinkovit vojaški ščit, ki je varoval zahodno Evropo pred agresijo komunistične Sovjetske zvez. Svojo učinkovitost je pokazal tudi ob nedavnem posegu na Kosovu. Ob tem je, s sicer ne tako učinkovito organizacijo in vojaško močjo, nastalo tudi zavezništvo zahodnoevropska unija, ki je na mednarodnem zasedanju sveta zahodnoevropske unije v Luksemburgu, ob aktivni in uspešni udeležbi Slovenije, kot pridružene članice, sprejel pomembne sklepe glede njene prihodnosti, ob povezovanju z Evropsko unijo.
Ko je državni zbor dne 11. aprila 1996 sprejel sklepe o polnopravnem članstvu v Evropski uniji kot cilju slovenske zunanje politike, je istočasno sklenil, da si želi Slovenija zagotoviti svoj temeljni varnostni interes v okviru sistemu kolektivne obrambe, ki ga omogoča članstvo v Natu, s članstvom v zahodnoevropski uniji pa izpolniti pomemben element vključevanja v Evropsko unijo. Deklaracija te sklepe smiselno povzema. Z vključitvijo v sistem partnerstva za mir in z intenzivnim dialogom in konkretnimi pripravami za izvajanje letnega nacionalnega programa za izvajanje akcijskega načrta za članstvo v Nato, se Slovenija pripravlja na sprejem v Nato. Po dosedanjih ocenah praktično vseh zaveznic se Republika Slovenija od vseh kandidatk najbolj kvalitetno in realistično pripravlja za bodoče članstvo. Slovenija pa seveda sodeluje tudi v sistemu kolektivne varnosti Organizacije združenih narodov kot članica te temeljne organizacije. Članstvo v Organizaciji združenih narodov je hkrati temeljni okvir slovenske globalne politike, ki je v funkciji krepitve našega mednarodnega položaja in uveljavljanja naših nacionalnih interesov. S članstvom v Varnostnem svetu Organizacije združenih narodov je Slovenija uspešno izrabila priložnost za krepitev mednarodnega položaja in ugleda. Evropska in evroatlantska dimenzija in njene globalne politike je najpomembnejša, zato daje poseben poudarek, poleg Evropske unije, Nato in zahodnoevropske unije, sodelovanju v Organizaciji za evropsko varnost in sodelovanje in v Svetu Evrope, pa tudi v drugih pomembnih mednarodnih organizacijah.
Poseben pomen, ki presega le varnostno komponento in je ena od njenih stalnih zunanjepolitičnih prioritet, pa so dobri odnosi s sosednjimi državami: z Avstrijo, Italijo, Hrvaško in Madžarsko. Odnosi s sosednjimi državami so za Slovenijo ne samo posebnega, ampak ključnega pomena. Te odnose gradi Slovenija s posebno intenziteto na vseh področjih: na političnem, gospodarskem, kulturnem, konzularnem, v sodelovanju na vseh področjih pravosodja in notranjih zadev itn. Razvitost teh odnosov se izraža skozi število sklenjenih bilatiralnih sporazumov, obseg trgovinske menjave - Italija, Avstrija, Hrvaška sodijo v sam vrh trgovinskih partneric Republike Slovenije - in intenziteto političnih kontaktov na najvišji ravni. Pomembna skupna značilnost odnosov Slovenije s sosedami je tudi povezanost in sodelovanje pri vključevanju Slovenije v evropske - Italija in Avstrija so članice Evropske unije in evroatlantske: Italija in Madžarska so članici Nato integracije oziroma zavezništva. Pomembno je tudi regionalno sodelovanje, ki poleg obmejnega - trilaterale z Italijo in Madžarsko - sodelovanje sosedskih regij v trikotnikih Slovenija, Avstrija, Italija; Slovenija, Avstrija, Madžarska - zajema tudi skupno članstvo v multilateralnih organizacijah, ki segajo v srednjeevropski prostor. Ti odnosi so na poglavitnih področjih dobro razviti in predstavljajo kljub obstoječim odprtim vprašanjem osnovo za nadaljnje širjenje in poglabljanje.
Menim, da se uspešno diplomacije neke države preverja najprej po urejenosti odnosov s sosedi. V reševanje odprtih vprašanj z Italijo in Hrvaško smo vložili mnogo truda. Po začetnih težavah, ko je bila rešitev bilateralnih vprašanj izpostavljena celo kot pogoj za vključevanje v Evropsko unijo, smo s sosednjo Italijo dosegli novo kvaliteto odnosov. Pričakujemo, da se bo ta trend nadaljeval, zlasti pričakujemo zakonsko ureditev statusa tam živeče slovenske manjšine. V zadnjih dveh letih se v sosednji Avstriji pojavljajo pritiski določenih krogov, ki z odpiranjem določenih bilateralnih vprašanj in z zahtevo, da bi jih Avstrija povezovala s svojim soglasjem o slovenskem vstopu v Evropsko unijo, lahko moteče vplivajo na sicer dobre odnose. Z Madžarsko posebnih odprtih bilateralnih vprašanj ni.
Drugačna pa je situacija s sosednjo Hrvaško. Ne samo zunanji resor, tudi drugi vladni resorji se za reševanje odprtih vprašanj s to sosedo v zadnjih letih vložili ogromno dela in truda, vendar so premiki pri sporazumevanju razmeroma počasni. Ob stalnem spoznanju, da sta za sporazum vedno potrebna dva in da je za uspešno pogajanje zelo pomembno dobro politično vzdušje, se bomo še naprej trudili za sporazumevanje in iskanje rešitev. Ob tem ne gre prezreti dejstva, da bi notranjepolitični razvoj v posameznih sosednjih državah utegnil vzpostaviti drugačna razmerja političnih sil s posledico perspektive ali bolj k skupnim razvojnim ciljem usmerjenega reševanja odprtih bilateralnih vprašanj ali pa - v slabšem primeru - v poslabšanje doslej vzpostavljenih dobrih odnosov. Obe možnosti sta dani.
Posebno obeležje v odnosih s sosednjimi državami pa dajejo slovenske narodne skupnosti oziroma manjšine, ki v njih živijo. Praviloma naj bi bile te dejavnik razvoja dobrih odnosov. Temeljne obveznosti Republike Slovenije do manjšin določa slovenska ustava. Deklaracija pa državo dodatno zavezuje, da bo v svoji zunanjepolitični dejavnosti spremljala položaj pripadnikov slovenske manjšine v sosednjih državah in podpirala njihova prizadevanja da države, v katerih živijo, spoštujejo mednarodne obveznosti o njihovi zaščiti. Pomagala pa bo tudi pri krepitvi povezave izseljencev in zdomcev, kjerkoli že v svetu živijo, z domovino in podpirala njihova prizadevanja za ohranjanje slovenske identitete.
V deklaracijo smo vključili posebna poglavja o sodelovanju s srednjeevropskimi državami kot s prostorom, s katerim je povezan največji del njene zgodovine. Slovenija gradi na svoji srednjeevropski kot tudi sredozemski identiteti tudi svojo razpoznavnost, vendar z odprtostjo do evropskega prostora kot celote. Poleg dobrih odnosov z Evropsko unijo kot celoto je potrebno tudi dobro bilateralno sodelovanje s posamičnimi članicami. Zaradi posebnih ekonomskih in političnih interesov izpostavlja deklaracija pri tem sodelovanje z Nemčijo, Francijo in Veliko Britanijo, seveda upoštevaje, da sta Avstrija in Italija izpostavljeni že kot sosedi.
Posebna poglavja namenja deklaracija Združenih držav Amerike, ki je po padcu berlinskega zidu ostala največja svetovna sila in se je v današnjih mednarodnih odnosih njen vpliv še okrepil. Njena evroatlantska povezanost z evropsko varnostjo in obrambo preko Nata, v kateri ima vodilno vlogo, in prisotnost v Organizaciji za evropsko sodelovanje in varnost, njena angažiranost za stabilizacijo razmer na Balkanu oziroma evropskem jugovzhodu, njen vpliv in položaj mednarodnih finančnih in ekonomskih organizacij, v katere je vključena ali se želi vključiti Slovenija, so posebni razlogi za utrjevanje in poglabljanje tesnega bilateralnega sodelovanja obeh držav. Poleg političnih meddržavnih stikov naj bi se razvijalo zlasti na gospodarskem, znanstveno-raziskovalnem, tehničnem, kulturnem področju. Pomembna pa je tudi okrepljena investicijska prisotnost.
Slovenija želi dobre odnose tudi z Rusko federacijo, posebno na gospodarskem področju, in želi njeno gospodarsko in politično stabilizacijo.
V sodelovanju z izvenevropskimi državami bo nadaljevala dialog z najpomembnejšimi državami in regionalnimi integracijami, s posebnim upoštevanjem razvoja gospodarskega sodelovanja, spremljajoč pri tem tudi strateško odpiranje Evropske unije do izvenevropskih držav v okviru globalizacije svetovnega gospodarstva.
Glede na to, da se Slovenija nahaja na obrobju še vedno nestabilnega področja jugovzhodne Evrope; glede na to, da imamo z narodi s področja bivše Jugoslavije dolgoletne izkušnje, da obstajajo znanja o vzrokih nestabilnosti tega področja, ki jih drugi nimajo; glede na to, da imamo na tem področju tudi izrazite gospodarske interese, je razumljivo, da pričakuje mednarodna skupnost od Slovenije - kot tudi od drugih držav z obrobja tega območja - aktivno vlogo pri stabilizaciji tega področja. To pričakovanje temelji tudi na uveljavitvi Slovenije kot stabilne in uspešne srednjeevropske države v tranziciji, ki si je pridobila ugled z vzpostavitvijo pularalistične demokracije in tržnega gospodarstva in si je z uspešno zunanjo politiko odprla - zaenkrat edina od držav naslednic bivše Jugoslavije - pot v evropske integracije. Tudi naš nacionalni interes je, da se to področje jugovzhodne Evrope čim prej stabilizira in prevzame evropske vrednote. Z vsemi državami te regije, vključujoč vse države naslednice bivše skupne države, razen z Zvezno republiko Jugoslavijo, ima Slovenija diplomatske odnose ter združuje gospodarske, kulturne in druge stike. Podpira uresničevanje daytonskega sporazuma, pri čemer vzdržuje stike z obema inditetama Bosne in Hercegovine - s federacijo in Republiko Srbsko.
Slovenija podpira tudi stabilizacijo razmer na Kosovu. V njenem interesu je razvoj sodelovanja na vseh področij tudi s partnerji iz Srbije, kot se je začelo s partnerji iz Črne gore. Želi si normalizacijo razmer z Zvezno republiko Jugoslavijo, vključno z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov, seveda ob ustreznem zavarovanju interesov Republike Slovenije in njenih državljanov in brez pristajanja na vprejšnje pogoje, tudi brez tega, da bi priznali Zvezni republiki Jugoslaviji izključno kontinuiteto po bivši državi.
Novo in posebno kvaliteto so dobili napori mednarodne skupnosti za stabilizacijo tega področja z letošnjo ustanovitvijo Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo, v katerega je bila povabljena tudi Slovenija in se mu je pridružila. Takrat so se slišali razni pomisleki, strah, da se s tem želi Sloveniji potisniti nazaj na Balkan, da se želi postopno vzpostavljati regionalne in subregionalne institucionalne povezave, ki bi bile na nek način ponavljanja nekdanje Jugoslavije in ki bodo Slovenijo zopet odtrgale od Evrope. Dosedanji razvoj, ko prehaja Pakt stabilnost za jugovzhodno Evropo iz faze sprejemanja načelnih političnih stališč v fazo konkretizacije, je pokazal, da taki pomisleki niso bili upravičeni. Slovenija si je s svojim sodelovanjem pridobila nov ugled, poverjena ji je bila skupaj s Svetom Evrope priprava konference o narodnih manjšinah na visoki politični ravni v letu 2000, koncem novembra na Brdu in v začetku decembra na Bledu je bila gostitelj dveh sestankov v okviru programov Pakta stabilnosti. Doslej so nosilci prijavili nad sto projektov z različnih področij, ki so v fazi selekcioniranja. Ko je bil nedavno pri nas na obisku posebni koordinator Pakta stabilnosti, je zelo pozitivno ocenil aktivnosti Slovenije, s poudarkom, da bo to utrjevalo slovenske pozicije pri včlanjevanju v Evropsko unijo.
Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, to bi bilo nekaj misli kot uvod v razpravo. Prepričan sem, da bo dala tudi ta razprava nove ugotovitve in predloge za morebitno dopolnitev deklaracije. Dalje sem prepričan, da bodo morebitna dopolnila imela tudi konsenzualno podporo tega zbora. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu ministru, dr. Frlecu, za predstavitev deklaracije. Predlog deklaracije je obravnaval odbor za mednarodne odnose kot matično delovno telo. Ali želi poročevalec odbora besedo? (Želi.) Besedo dajem predsedniku odbora, gospodu Kacinu.
JELKO KACIN: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Odbor za mednarodne odnose je predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije obravnaval na svoji 104. seji, ki je bila 4. novembra letos. Pri obravnavi je upošteval mnenje sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, komisije za evropske zadeve, komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu in mnenje komisije državnega sveta za mednarodne odnose in evropske zadeve, ki so imeli vrsto pripomb.
Odbor je na omenjeni seji pozval vlado Republike Slovenije, da njihove pripombe, skupaj s pripombami članov odbora za mednarodne odnose, vključi v predlog deklaracije. Na podlagi tega je vlada Republike Slovenije 9. novembra poslala v državni zbor predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije, s katerim je nadomestila gradivo, ki je bilo poslano v državni zbor 28. junija 1999. Vlada je torej prvotno besedilo nadomestila z novim.
Ta predlog deklaracije je odbor za mednarodne odnose obravnaval na svoji 108. seji, ki je bila v sredo, 10. novembra 1999. Uvodoma je predstavnik ministrstva za zunanje zadeve poudaril, da je bil glavni namen obravnave deklaracije o zunanji politiki v delovnih telesih državnega zbora v tem, da preveri in oblikuje širok in čvrst konsenz o zunanjepolitičnih vprašanjih. Poudaril je, da je ministrstvo za zunanje zadeve v predlog deklaracije vključilo večino predlogov, ki so jih predlagali poslanci ob obravnavi deklaracije v različnih delovnih telesih.
V razpravi, ki je potekala v nadaljevanju, so člani odbora za mednarodne odnose med drugim opozorili na potrebo po čimprejšnji ratifikaciji konvencije Sveta Evrope o boju proti terorizmu, kakor tudi sporazuma med Republiko Slovenijo in Republiško Hrvaško o obmejnem prometu in sodelovanju ter se zavzeli, da se v besedilo deklaracije vključi še sodelovanje z nekaterimi drugimi državami, poimensko Kanado in Kitajsko. Opozorili so tudi na položaj italijanske narodnostne skupnosti v Sloveniji. Prav tako jih je zanimalo, ali ne bi bilo smotrno v deklaraciji v poglavju, ki obravnava odnose z Republiko Madžarsko, dodati, da se pri prizadevanjih za nadaljnjo krepitev položaja slovenske manjšine v Porabju pričakuje tudi sodelovanje Madžarske.
Predlagali so tudi, da bi v poglavju, ki se nanaša na sodelovanje med Slovenijo in Hrvaško, vključili še v sodelovanje Slovenije z organizacijami na Hrvaškem živečih Slovencev in prizadevanje za ponovno priznanje njihovega manjšinskega statusa v hrvaški ustavi.
Po razpravi je odbor sprejel naslednji sklep: "Odbor je soglašal z navedenim predlogom deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije in zato predlagal Državnemu zboru Republike Slovenije, naj predlog obravnava na svoji seji in ga sprejme." Določil me je tudi za poročevalca na seji državnega zbora, zato sem to poročilo tudi predstavil. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Kacinu, predsedniku odbora za mednarodne odnose. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Prehajamo na razpravo poslanskih skupin. Prvi se je k temu prijavil Ivo Hvalica, ki bo nastopil v imenu poslanske skupine socialdemokratov.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice in kolegi - maloštevilni, gospod minister, predstavniki vlade, pred menoj je predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije. Zunanja politika Republike Slovenije pa se po mojem trdnem prepričanju deli v tri segmente: v zunanjo politiko same vlade in zunanjega ministrstva, v zunanjo politično aktivnost predsednika države in v zunanjo politiko, ki jo izvaja tudi parlament oziroma parlamentarci. Parlamentarci smo člani številnih asociacij, da tako rečem na splošno, in se tudi ukvarjamo z zunanjo politiko. Jaz tega, na žalost, v tej deklaraciji ne zasledim. Vi govorite samo o enem segmentu zunanje politike. Torej to ni predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije, ampak je to predlog deklaracije o zunanji politiki Vlade Republike Slovenije. To je pa razlika. Ali pa prepovejte parlamentu, da opravlja svoj del zunanjepolitičnih dejavnosti in prepovejte predsedniku države, da opravlja svoj del zunanjepolitične dejavnosti.
Ker takoj se mi postavi neko vprašanje, gospod minister. Ali je bil teden dni star nastop oziroma sprejem hrvaške opozicije, medtem ko je umiral poglavar sosednje države, pri predsedniku Republike v skladu s to deklaracijo? Pustimo etična načela, recimo, ampak: ali je bilo to v skladu. Nekateri, verjemite mi, upoštevajoč dejstvo in čustva državljanov sosednje države, so se zgražali nad tem - globoko zgražali, ker to je šlo v eter. Če se je že srečal, če se je fotografiral, ne, potem bi šla vsaj statična slika ven, ne pa TV posnetek. In se sprašujem, če je to v skladu s to deklaracijo. Ni. Ker vi pravite v zaključku, ne in še nekajkrat vmes: "izhajajoč iz temeljnih vrednot in dolgoročnih interesov" - torej, ampak poudarek je bil na temeljnih vrednotah. Zdaj, če so to vrednote, da predsednik države sprejema predstavnike opozicije, ki strežejo umirajočemu poglavarju sosednje države po oblasti, potem jaz nisem za te temeljne vrednote. Da se razumemo. In tudi mi nismo, ker govorim v imenu poslanske skupine.
Tretji segment - zunanjepolitična dejavnost tega parlamenta. Ta moram reči, da je v tem mandatu precej čudna. Odbor za mednarodne odnose je po mojem trdnem mnenju - pa čeprav se bo kdo zopet pritoževal - invaliden, ker v njem ni opozicije, opozicije pod A. In predsednik odbora za mednarodne odnose se po trdnem prepričanju naše poslanske skupine obnaša v tem odboru, v tem eminentnem odboru našega parlamenta - ker vemo, da je to tudi v drugih parlamentih, odbor za mednarodne odnose ni karkoli - torej ta predsednik odbora za mednarodne odnose se obnaša, ne glede na vsako deklaracijo, tudi če bi ta zanj veljala, po svoje samopašno in čisto - bi rekel - po osebnih kriterijih.
PREEDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Hvalica, dovolite mi, da vas opozorim v skladu...
IVO HVALICA: Prosim?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: ...s poslovnikom, da delovanje predsednika odbora za mednarodne odnose ni vsebina te točke dnevnega reda....
IVO HVALICA: ...Ha, ha! Ampak je vendar akter zunanje politike, gospod predsednik, ne "ga sekljati" na takšen način, no. Saj se boste blamirali no, gospod predsednik, no. Saj je vendar predstavnik parlamentarne zunanje politike! Vi bi tega ne smeli reči, nikdar.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Hvalica, ne žaliti...
IVO HVALICA: Pa kdo žali?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: ...poslanskih kolegov!
IVO HVALICA: Kdo žali? Kaj sem rekel?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zelo grde besede ste uporabili. IVO HVALICA: Kakšne grde besede? Povejte mi, citirajte mi, katero grdo besedo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Hvalica, če boste nadaljevali s tem slogom, vas bom izključil.
IVO HVALICA: Ne, glejte, ali mislim...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: ...Vas opozarjam, da ne žalite poslanskih kolegov v razpravi. Tega ne bom dovolil!
IVO HVALICA: Ma, kaj sem žalil?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Žalili ste poslanskega kolega.
IVO HVALICA: Kaj sem mu rekel?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Sami veste dobro, kaj ste mu rekli.
IVO HVALICA: Ne, povejte, kaj sem rekel. Omenite mi eno besedo, s katero sem žalil. Zdaj bom začel ponovno. Z globokim spoštovanjem velecenjenega poslanca Jelka Kacina, predsednik odbora. (Glas iz klopi.) Tako je, a to je žalitev?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Če boš nadaljeval, kolega Hvalica (govorita drug čez drugega)...
IVO HVALICA: ...Ja, potem. Gospod predsednik.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ne žaliti poslanskih kolegov.
IVO HVALICA: Gospod predsednik, želim vam, da ko ne boste več predsednik tega parlamenta - in to bo precej kmalu - da se zaveste tega, kar ste storili danes. Hvala lepa in s tem zaključujem moje izvajanje.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ne bom dovolil žalitve poslanskih kolegov. To sem vas opozoril. Kdo želi besedo v imenu poslanske skupine? Kolega Pahor.
(Oglašanje iz klpi.) Hude žalitve so bile.
BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod predsednik, minister, kolegice in kolegi.
Če prav razumem, namen tega dokumenta je, da uskladimo morebitne razlike v presojah zunanje politike med parlamentarnimi strankami in vzpostavimo konsenz zato, da z enim glasom slovenska država nastopa v mednarodni skupnosti in uveljavi nacionalni interes.
Zato se moram vprašati: ali ta dokument, ki ga imamo na klopeh odgovarja na ta izziv ali ne? Moje mnenje je, da ne odgovarja na ta izziv. Je koristen poskus v tej smeri, vendar na koncu ne uspe v tem namenu. Premalo konkreten je za precej zahteven zunanjepolitičen položaj Slovenije na prelomu tisočletjam, zahteven v smislu velikih priložnosti, ki jih ima ta država, ne samo problemov. Priložnosti, ki jih ta država ne bo uveljavila, če ne bo odpravila razlik, ki so med nami v presoji, kaj je za to državo koristno in škodljivo. Kajti, če bodo te razlike ostale, bo slovenska zunanja politika, diplomacija, kot sem že rekel, nujno pasivna, saj pri nobeni pomembnejši zunanjepolitični akciji ne bo vedela, ali ima doma potrebno politično zaledje ali ne.
Zunanji minister mora na koncu te razprave ugotoviti, ali je ta razprava prispevala k temu, da smo se vsaj nekatere sence teh razlik razkadile ali ne. Zdaj, če smo dovolj odkriti, potem znamo na prste dveh rok našteti glavne izzive, ki so pred nami. Vsi jih tudi vemo.
Problem je, da se je ministrstvo oziroma vlada odločila, da predloži dokument, ki jih ne bo tematiziral, ampak jih bo obšel in na ta način poskušal vzpostaviti tisto, kar naj bi bil namen tega dokumenta. To je nacionalni konsenz. Ta bo morda s sprejemom tega dokumenta navidezno ustvarjen. Ampak zunanji minister, dr. Frlec, dobro ve, da bo zaradi tega njegova diplomatska aktovka, ko bo šel v tujino, glede njegove avtoritete, glede pokritja doma ravno tako prazna, kot je bila pred začetkom te diskusije. Ali je res, minister Frlec? Res je.
Kaj torej manjka temu dokumentu? Manjkajo odgovori na nekaj zelo aktualnih vprašanj, s katerimi se sooča slovenska država in jih zavestno daje v predal in prestavlja na naslednji mandat. To se bo tej državi slabo obrestovalo: urejanje odnosov s Hrvaško, urejanju odnosov z Avstrijo, pravzaprav z vsemi sosedi in, seveda, vključevanje v evroatlantski povezave.
Pri tem smo naleteli na nekaj čisto konkretnih izzivov, s katerimi se danes srečujemo in okoli njih ne moremo uspeti oblikovati konsenza: sporazum s Hrvaško o maloobmejnem sodelovanju, sporazum s Svetim sedežem o urejanju pravnih vprašanj in - recimo - kulturni sporazum z Avstrijo, ki med drugim poskuša urediti tudi status tako imenovanih nemškogovorečih državljanov pri nas. Teh vprašanj ta dokument ne načenja. Samo na deklarativni ravni se zavzame za nek načelen strateški odnos. Z njim ni nič narobe, problem, kot rečeno, je, da zaradi tega jutri slovenski diplomaciji ne bo nič bolj jasno, kakšno je večinsko stališče državnega zbora, in tu teče diskusija o teh vprašanjih. Problem, ki ga vidim, dr. Frlec, je tudi v tem, da se slovenska diplomacija premalo potrudi, da bi ta konsenz oblikovala. Premalo se potrudi. In kolikor je seveda potrebno, da v imenu države uveljavljate naše interese zunaj, bi bilo glede na prelomnost nekaterih odločitev pomembno, da bi bil prisoten tudi doma ta konsenz in bi se z argumenti ter temeljitimi političnimi debatami formiral doma, da bi imel potem avtoriteto za nastop zunaj.
Ne bi rad ponavljal tega, kar sem včeraj rekel. Zaradi te situacije se ustvarja položaj, v katerem celo vladne stranke povsem različno razumejo nacionalne interese. V taki situaciji - to boste že priznali, zunanji minister - ni enostavno voditi pogajanj, saj vas lahko pogodbena stranka vedno znova vpraša, ali imate mandat, zavoljo katerega jim lahko zagotovite, da bo dogovorjeno tudi dobilo podporo v državnem zboru. In kar poglejte na inventar tistih sporazumov, ki čakajo v predalu zato, ker glede tega na sami poti pogajanj ni bilo konsenza. To nas mora skrbeti. Ampak, dobro, recimo, da je to prva pomanjkljivost tega dokumenta.
9. oktobra je Združena lista socialnih demokratov posredovala predsednikom strank v vednost in v presojo osem predlogov konkretnih zunanjepolitičnih odločitev, okoli katerih smo predlagali, da se ta nacionalni konsenz tudi formira: od kulturnega sporazuma z Avstrijo oziroma notifikacije avstrijske državne pogodbe - in sprašujem vas mimogrede, minister, kakšno je sedaj uradno stališče glede tega vprašanja. Se slovenska vlada končno odloča za to, da bo z noto obvestila vlado Ruske federacije kot depozitarja avstrijske državne pogodbe, da se mi razglašamo za naslednika te pogodbe, ali ne? - do vprašanja financiranja manjšine, kajti, minister, ni sporno tukaj, da državni zbor pozdravi vaše besede, ko spominjate na to, da je naša ustavna dolžnost, da skrbimo za zamejce v tujini. Zakaj pa ni zakona o financiranju? Vlada je tista, ki ga je dolžna predlagati - in ga ni. V redu.
Če tu govorimo o tem, da je Evropska unija prioriteta številka 1, ali kdo danes verjame, da prihodnje leto, ki bo predvolilno leto, ne bo vplivalo na to, koliko zakonov bomo s tega področja sprejeli? Mislim, da se vsi zavedamo, da bo to še kako vplivalo. Ali se je vlada potrudila na koordinaciji in drugje doseči dogovor o tem, da bi poslanske skupine - ne glede na to predvolilno leto - določen kontingent teh zakonov izvzele iz politične diskusije in poskrbele, da bo šel skozi do konca leta, v letu 2000, ki je z vidika našega statusa v pogajanjih z Evropsko unijo tako pomembno? Ni se potrudila vlada. Ampak to je, kot rečeno, en problem tega dokumenta.
Njegova dobra stran - bi rad omenil - pa je po dolgih letih poskus - pravim, samo poskus - da končno slovenska država po desetih letih samostojnega političnega nastopa v mednarodni skupnosti odgovori na vprašanje, ki ga tu šele samo zastavlja, ampak rad bi pozdravil odločitev vlade, da ga zastavi - in to je vprašanje strateškega umeščanja v mednarodno skupnost, vprašanje partnerjev, vprašanje strateških partnerjev. Do zdaj je - to se boste spomnili vsi tisti, ki že tri leta sedite v državnem zboru - državni zbor vselej, ko diskutira to tematiko, ponovi, da je interes Slovenije, da ima z vsemi pomembnimi činitelji, dejavniki v mednarodni skupnosti enako dober odnos. Se pravi, da smo vedno stali na stališči tako imenovane ekvidistance enakega ravnotežja do vseh, predvsem do glavnih metropol: do Berlina, do Rima, Pariza in do Washingtona. V tem dokumentu se izpostavlja Združene države Amerike. To je prvič, da se na ta način izpostavi enega od teh pomembnih partnerjev. To kot rečeno, odpira neko diskusijo, ki jo je treba pozdraviti. Mi smo dovolj zrela država, da si to diskusijo tudi javno privoščimo in odgovorimo na vprašanje, koga vidimo kot zaveznika, kot prijatelja, kot nekoga, ki mu lahko zaupamo našo uveljavitev v mednarodni skupnosti, ne da bi mu za to dajali koncesije, ki bi posegale v našo politično in mednarodno pravno suverenost. In, ali je to kdo posebej ali nihče - od velikih držav. Ta diskusija je stekla, tisti, ki ste pozornejši na to diskusijo, tudi v polemiki med dr. Frlcem in bivšim zunanjim ministrom, zdaj veleposlanikom v ZDA, Dimitrijem Ruplom. Vprašanje, ali naj se Slovenija pri uveljavljanju v mednarodni skupnosti tesneje poveže z evropskimi partnerji ali naj išče prvenstveno pomoč v Washingtonu. To je relevantna diskusija in jaz samo pravim: Slovenija je dovolj zrela, da to diskusijo javno vodi v parlamentu. In verjetno mi te diskusije na tem mestu tudi ne bomo zaključili, morda tudi ni potreba za to, ampak se mi zdi zelo pomembno, da se zavedamo, kako odločujoče utegne biti to vprašanje v naslednjih letih. Moje mnenje je, da je še vedno za Slovenijo koristno, če vodimo politiko ekvidistance, se pravi enako dobrih odnosov z vsemi glavnimi protoganisti v mednarodni skupnosti.
Mi smo imeli glede tega nekaj različnih izkušenj. Nemčija je zagotovo največ naredila za našo mednarodno pravno uveljavitev in ni zahtevala nobenega darila. Italija nam ni posebej pomagala in je dobila darilo. ZDA so bile vedno tukaj zato, da so poskušale razumeti naše interese in so, seveda, kot velika velesila pač naše interese umeščale v svoje in vedno smo tradicionalno podcenjevali Pariz. In zdaj je potrebno tukaj, po mojem, narediti en korak naprej. Ministra Frleca vabim, da se morda pedantneje odzove na ta izziv in ga poskuša tudi skozi diskusijo, ki jo je vodil z veleposlanikom Ruplom in drugimi, osvetliti tukaj pred tem državnim zborom. Torej, jaz sem naše stališče povedal. Menimo, da je potrebno med temi štirimi protoganisti iskati neko ravnotežje, povsod iskati zaupanja, povsod terjati tudi enakovrednega spoštovanja in povsod, seveda, zasnovati odnose tako, da mi kot manjša država ne bomo za to sponzoriranje dajali koncesij. To se mi zdi najbolj pomembno.
In še eno stvar, ki jo velja omeniti. Evropa sicer zdaj že več kot pol stoletja - če pozabimo njen jugovzhodni del in nesrečno Predkavkazje - ni bila predmet vojaških konfliktov in nesreč. To je prvič po westfalskem miru iz leta 1648. Ampak nič ne vemo, kaj se bo dogajalo naprej. In vse velike države, seveda, pazijo na to - tudi tiste, ki so članice Evropske unije - kakšen je njihov položaj glede interesnih sfer znotraj njih in v nasprotju novim državam kandidatkam. Kje smo mi glede tega? Kje smo mi? In ali mi lahko v celoti odgovorimo na to vprašanje, kje želimo biti, kolikšna je naša moč? To je relevantno vprašanje. Mi moramo biti pozorni na izjave, recimo, nekaterih visokih vladnih predstavnikov te ali one sosednje države, ko pravijo, da naj nič ne skrbimo, ker bodo že oni poskrbeli za to, da se bodo slovenski nacionalni interesi, recimo, uveljavili v Evropski uniji. Mi moramo biti pozorni na te besede. Kaj pomenijo? Od kod prihajajo? Zakaj ravno zdaj in kakšno ceno zahtevajo? V tem smislu se mi zdi, da je ta diskusija lahko koristna diskusija.
In za konec samo eno opozorilo. Včeraj je bil tukaj na obisku senator Smith iz ZDA. Senator Smith je gotovo eden od pomembnejših ljudi v ameriški politiki, že kot senator pa tudi sicer kot vplivni človek. Ampak, poglejte, prišel je na povabilo tebe, gospod predsednik, sprejel ga je predsednik države, zunanji minister, predsednik vlade. Kaj hočemo povedati? Da imajo ti trije pomembni ljudje tri različne poglede na naše zunanjepolitične interese - verjetno ne. Želimo povedati, da imamo do Amerike poseben odnos? To je zdaj posebno vprašanje, ali to želimo povedati. Lahko je tudi mogoče - in jaz tako razumem tako obnašanje - da preprosto želimo izkoristiti vsako priložnost, da izboljšamo naše razumevanje in vokacijo v mednarodni skupnosti. Ampak potem se moramo tudi tukaj dogovoriti glede nekaterih pravil. Mednarodna skupnost nas mora razumeti, kajti če se bomo glede enih obiskov obnašali tako, glede drugih pa drugače, bomo vzpostavljali glede sebe neko identiteto v mednarodni skupnosti. In po desetih letih moramo počasi postajati na to oprezni. Moramo dajati temu nek pomen. Zdaj nismo več zelo mlada država, imamo deset let - skoraj bomo imeli deset let - in naša dejanja začenjajo imeti neko sporočilo. Postajamo urejena država, postajamo predvidljiva država. V tem smislu nam manjka, se mi zdi, nekaj stvari, ki bi nas kot take urejeno državo tudi kvalificirala in samo v tem smislu omenjam tudi take malenkosti - če je to malenkost - kot je, recimo, vprašanje takega protokola pri teh obiskih.
Naj končam. Naše mnenje je, da je treba to diskusijo izkoristiti za to, da ugotovimo, kje so razlike med nami. Če so take, da so nepremostljive, moramo ugotoviti, kako bi utegnile vplivati na našo zunanjepolitično obnašanje v prihodnjem letu, ki je leto do konca volitev. Če so te razlike take, mora vlada, ki vodi zunanjo politiko, seveda, to upoštevati pri svojem mandatu in se izogibati stvari, ki bi lahko delile slovensko politiko do takrat. Tam pa, kjer je konsenz, bo treba to javnosti in sebi tudi jasno sporočiti - konsenz je, minister ima "kufer" z avtoriteto in mora ta vprašanja urediti. Mislim, da je dobro, da se posvetimo vprašanju - vsaj nam se zdi, da je pomembno vprašanje ekvidistance oziroma ravnotežje od glavnih protagonistov, da se posvetimo vprašanju, kako uveljaviti naše nacionalne interese, da zaradi potrebe po tej uveljavitvi ne bomo dajali koncesij, ki bi posegale v cilje, zaradi katerih smo se osamosvojili. Eko, pika. To je, se mi zdi, definicija tistega, na kar mora en tak dokument odgovoriti.
In, kot rečeno, na koncu poskrbeti še za nekaj takih malenkosti, kot so tudi taki protokoli ob obisku tujih politikov, predstavnikov, ki bodo Slovenijo pokazali kot neko urejeno državo in ne kot eno provinco, ki država šele postaja. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Pahor. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? Ne želi. Prehajamo na razpravo poslancev in poslank. Pisno so prijavljeni štirje poslanski kolegi. Pričakujemo tudi, da se bo v razpravi oglasil gospod minister. Jaz sem sam prepričan, da je sama vsebina te točke take narave, da je ne bomo uspeli končati do 18.00 ure. Če ne bo nasprotovanj, predlagam, da bi sedaj prekinili sejo in jo jutri nadaljevali ob 10.00 uri.
Prvi bo dobil besedo gospod Petan, za njim Aurelio Juri, kolega Jerovšek, kolega Pavel Rupar in tisti, ki se pisno prijavite, da ne bo nesporazuma seveda, imate neomejene razprave. Ostali pa imate 5 minutne razprave.
Sejo nadaljujemo jutri ob 10.00 uri s to točko dnevnega reda, ko jo bomo zaključili, so pred nami samo še dve: predlog zaključnega računa, proračuna Republike Slovenije za leto 1996 in spremembe pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij.
Hvala lepa in večina se potem kasneje še nekje vidimo.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 15. DECEMBRA 1999 OB 17.38 URI.)