Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.09 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke in kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 13. seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jože Možgan, Rafael Kužnik, Franc Potočnik, Ivan Kebrič, Josip Bajc, Janko Veber, od 12.00 ure dalje Miran Potrč, Andrej Fabjan, Miroslav Luci, dr. Franc Zagožen, Peter Lešnik, Jožef Košir, Maria Pozsonec, Polonca Dobrajc za pričetek seje, od 12.00 ure dalje gospod Franc Pukšič in za začetek seje gospod Jurij Malovrh.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. Prisotnih je 57 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predstavnike vlade Republike Slovenije, ki jih vse lepo pozdravljam!
Današnje nadaljevanje 13. seje bomo pričeli z obravnavo 3. točke dnevnega reda, to je državnega programa za prevzem pravnega reda Evropske unije do konca leta 2002. Zbor bo nato prešel na obravnavo včeraj prekinjene 30. točke dnevnega reda, to je predloga zakona o minimalni plači, o načinu usklajevanja plač in o regresu za letni dopust v obdobju 1999-2000. Točke 23, to je predlog zakona o odpisu odloženih davkov in prispevkov, in točke 9, to je predlog zakona o rudarstvu, pa zbor danes ne bo obravnaval, ker pristojni komisiji še nista v celoti zaključili obravnave obeh točk dnevnega reda.
Po obravnavi včeraj prekinjene 30. točke dnevnega reda bomo prešli na obravnavo 29. točke, to je predloga zakona o spremembi in dopolnitvi zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij; nato na obravnavo 31. točke, to je predloga zakona o dopolnitvi zakona o lekarniški dejavnosti, ter nato po vrstnem redu dalje.
Še pred zaključkom današnjega zasedanja pa bo državni zbor obravnaval tudi sklepe, ki mu jih bo mandatno-imunitetna komisija predložila v zvezi z opravljanjem funkcije poslancev.
Preden preidemo na 3. točko dnevnega reda, mi, spoštovane kolegice in kolegi, dovolite, da danes, ker je mednarodni dan knjige, spregovorim nekaj kratkih misli o tem.
JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice in kolegi! Mesec april, ki se počasi izteka, je v znamenju knjige. 2. aprila, ki je rojstni dan Hansa Christiana Andersena, ves svet praznuje tudi kot dan otroške knjige. 23. april pa je mednarodni dan knjige.
Na Slovenskem imamo kar cel teden posvečen knjigi, in prav je tako, saj knjiga majhnemu narodu pomeni še večjo dragocenost. Poleg društva slovenskih pisateljev se z branjem pri nas ukvarjajo tudi splošnoizobraževalne knjižnice, šolske knjižnice, mreža matičnih knjižnic in tako dalje, še posebej tudi bralna značka Slovenije, ki ji predseduje naš poslanski kolega, gospod Tone Partljič, bralno društvo Slovenije, mladinski center za književnost v pionirski knjižnici v Ljubljani. Ti so tudi pripravili posebno zloženko, kjer ob mednarodnem letu starejših opozarjajo na to, da je mogoče prosti čas starejših, izkušnje, ljubezen do vnukov, izrabiti tudi v korist slovenske knjige in za bogatejše tretje življenjsko obdobje. To zgibanko boste kasneje tudi vsi prejeli. Preberite jo, posredujte jo naprej, poklonite si danes drug drugemu tudi knjigo. Dovolite, da izkoristim to priložnost sedaj in bi sam podaril knjigo poslanskega kolega, gospoda Partljiča, v svojem in njegovem imenu naši dragi kolegici, podpredsednici gospe Edi Okretič-Salmič. ... (Aplavz.) ... Nobenih dodatnih opazk prosim, gospod Jelinčič.
Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA DRŽAVNEGA PROGRAMA ZA PREVZEM PRAVNEGA REDA EVROPSKE UNIJE DO KONCA LETA 2002, EPA 743/II.
Državni program je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Kot predstavnik vlade bo nastopil minister za evropske zadeve, gospod Igor Bavčar. Prosim.
IGOR BAVČAR: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovane poslanke in poslanci!
Državni program za prevzem pravnega reda Evropske unije je osrednji dokument, tako rekoč strateški dokument o obdobju priprav Slovenije na članstvo v Evropski uniji. Temelji na predpostavki, da bo naša država do konca leta 2002 pripravljena na polnopravno članstvo v Evropski uniji. Pripravljen je z namenom, da poda natančno, metodološko enotno in časovno pregledno opredelitev obveznosti Slovenije v celotnem predpristopnem obdobju.
Dokument izhaja iz opredelitev in nalog, ki jih je Slovenija prevzela po Beli knjigi, skupaj s programom njenega uresničevanja, državnim programom, ki smo ga v bistveno krajši in okrnjeni obliki sprejeli leta 1998, in strategiji Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo. V ekonomskem delu pa upošteva tudi vsebino skupne ocene prednostnih nalog srednjeročne ekonomske politike Republike Slovenije.
Državni program predstavlja nadgradnjo omenjenih dokumentov in vključuje nove naloge, ki so rezultat obojestranskih pregledov zakonodaje, pogajanj na posameznih področjih, kjer smo se srečali s spremenjenimi pravnimi podlagami v Evropski uniji, spremenjenimi zahtevami Evropske unije ter natančnejšimi in izpopolnjenimi pogledi na proces približevanja Evropski uniji znotraj Slovenije.
Dokument upošteva torej obveznosti, sprejete po uveljavitvi evropskega sporazuma, in obveznosti, ki izhajajo iz pogajalskih izhodišč, upošteva pa tudi prioritete pristopnega partnerstva. V dokumentu, ki ga imate pred seboj, so predstavljeni temeljni zakoni, ki jih bo morala Slovenija do konca leta 2002 sprejeti in najpozneje do polnopravnega članstva tudi uveljaviti, skupaj s predvidenimi podzakonskimi akti in politikami, ki jih spremembe zakonodaje in prevzete obveznosti pogojujejo. Zajema tudi področje reform, ukrepe makro in mikroekonomske politike, razvoj pravosodnega sistema, reformo javne uprave in razvoj lokalne samouprave, skupaj z oceno kadrovskih potreb in potrebnih sredstev za financiranje zastavljenih reform.
Državni program je osnovni dokument pri vključevanju Slovenije v Evropsko unijo tudi zato, ker bo evropska komisija v letošnjem letu na njegovi podlagi, na podlagi njegovega uresničevanja, uresničevanja nalog, ki so predvidene v tem programu, napisala novo letošnje poročilo o napredku in na ta način ocenila pripravljenost Slovenije za prevzemanje obveznosti iz članstva. Komisija bo, kot veste, v drugi polovici leta 1999 ocenila napredek Slovenije prav na podlagi uresničevanja nalog iz državnega programa ter na tej podlagi pripravila tudi dopolnitve oziroma spremembe partnerstva za pristop in svetu Evropske unije predlagala nadaljnje postopke glede vključevanja Slovenije v Evropsko unijo.
Naj rečem nekaj o glavnih vsebinskih poudarkih. V zakonodajnem delu program vsebuje sprejem 200 zakonov, 871 podzakonskih aktov, štirih nacionalnih programov, ene resolucije, ene strategije in ene pobude za sklenitev večstranskega sporazuma, kar mora Republika Slovenija storiti do polnopravnega članstva v Evropski uniji. Po posameznih letih je predvideno, in na ta način to seveda pomeni tudi osnovo za načrtovanje dela v zakonodajni veji oblasti, da bomo v letu 1999 spremenili oziroma sprejeli 93 zakonov, tri nacionalne programe, eno resolucijo, eno strategijo in eno pobudo za sklenitev večstranskega sporazuma, v letu 2000 sprejeli 43 zakonov in en nacionalni program in v letu 2001 spremenili oziroma sprejeli 16 zakonov, v letu 2002 pa spremenili oziroma sprejeli 48 zakonov.
Kar zadeva področje institucij in kadrov, naj rečem, da Slovenija v glavnem že ima upravne organe oziroma ustanove za sistemsko spremljanje pravnega reda, za uveljavitev in sprejem obveznosti, ki jih bo naložilo članstvo, vendar je potrebno v predpristopnem obdobju definitivno kadrovsko okrepiti posamezne sektorje, ki se bodo s tem področjem prav posebej ukvarjali. Po predvidevanjih ministrstev, kar je vsebovano v državnem programu, bo treba do leta 2002 na posamezna področja razporediti okoli 450 ljudi. Okrepitve bodo potrebne predvsem na področjih reforme podjetniškega sektorja, malih in srednjih podjetij, proračunske in davčne reforme, izobraževanja, zaposlovanja, varstva okolja, regionalnega razvoja, delovanje enotnega trga, statistike in notranjih zadev.
Tudi na področju ustanov, ki skrbijo za izvajanje pravnega reda, bodo potrebne okrepitve. Nove institucije bo potrebno ustanoviti na področju kmetijstva, ribištva in varstva okolja. O njih se v okviru priprav na črpanje prek strukturnih skladov oziroma sredstev iz naslova Sapard in Ispa že pripravljamo v letošnjem letu. Po ocenah bo potrebno v te institucije do konca leta 2002 razporediti okoli 1500 delavcev, predvsem v letih 2000 in 2001. Največje okrepitve, več kot 500 ljudi, so predvidene zaradi davčne reforme na področju carinske in davčne uprave, poleg tega še na področjih transporta, zaposlovanja, varovanja zdravja, kmetijstva, varstva okolja in delovanja enotnega trga.
Vlada ima jasen namen, da teh problemov ne rešuje zgolj z novimi zaposlitvami pač pa s prerazporejanjem znotraj državne uprave, z dodatnim izobraževanjem na tem področju in na ta način skuša skrbeti za to, da proračunske obremenitve ne bodo prevelike.
Republika Slovenija je, ko že govorimo o proračunskih obremenitvah, za prilagajanje Evropski uniji letos namenila približno 73 milijard tolarjev proračunskih sredstev, kar je dobrih 7% proračunskih izdatkov. V ta znesek niso vključena sredstva, namenjena za plače upravnih delavcev, ki delujejo na področjih, povezanih z vključevanjem v Evropsko unijo, temveč gre za financiranje projektov in investicij. Največji delež navedenih sredstev je namenjen izgradnji slovenskega avtocestnega križa, ki je, kot veste, del nastajajočega evropskega prometnega omrežja. Delež proračunskih sredstev, namenjenih približevanju Evropski uniji, se bo do leta 2002, po ocenah vlade, povečal na 10 do 12% državnega proračuna in dosegel okoli 130 milijard tolarjev, po ocenah, v letu 2000, kar bo zahtevalo prestrukturiranje proračunskih odhodkov. Največji delež povečanja sredstev je predviden za reformo podjetniškega sektorja, v prometu, varstvu okolja, kmetijstvu, regionalnem in prostorskem razvoju ter znanosti in tehnologiji. Na ta račun je mogoče reči, da bo vse skupaj pomenilo približno med 2,5 in 4% bruto družbenega proizvoda, ki ga bomo v tem času namenjali prav programom in dejavnostim na področju približevanja Evropski uniji.
Ustrezna kadrovska zasedba bo v največji meri zagotovljena s prerazporejanjem, kot sem že omenil.
V sedanje ocene potrebnih proračunskih sredstev niso vključeni tisti izdatki, katerih višine v času nastajanja državnega programa ni bilo mogoče predvideti oziroma so se pojavili kasneje. Vključeni bodo v revizijo državnega programa, kajti dokument, ki je pred nami, je živ dokument, ki ga bomo sproti dopolnjevali. Gre za izdatke na področju varstva okolja in znanosti ter za zvišanje ali znižanje izdatkov, povezanih z opuščanjem meja z Italijo, Avstrijo in Madžarsko na eni strani ter vzpostavitvijo vseh potrebnih inštitucij in režima na prihodnji zunanji meji Evropske unije na drugi strani. Projekti na tem področju že nastajajo.
Predvidena sredstva tuje pomoči v procesu vključevanja v Evropsko unijo v obdobju do leta 2000 se praviloma nanašajo na črpanje sredstev iz programa Phare in novih inštrumentov bodočih strukturnih in kohezijskih skladov. Ocena prikazanih potreb v tem dokumentu je okvirna, ker nekatera vrednotenja še niso zaključena. Potrebe v letu 2000 in kasneje pa bodo pogojene z dejanskim napredkom v procesu pridružitve, zato bo potrebno tekoče prilagajanje višine potrebnih tujih sredstev pomoči. Načrtovali pa smo, to lahko rečem, zelo optimistično, ker želimo tudi zelo optimistično in zavedajoč se obvez, ki iz tega izhajajo, tudi potrebne sektorje, potrebna ministrstva čimprej napotiti v načrtovanje na tem področju. Največ sredstev tuje pomoči bo potrebovalo, po ocenah, ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj, za prilagoditev področij delovanja enotnega trga, liberalizacije cen, konkurence ter regionalnega razvoja, socialne politike, ki sodijo med ključne politike skupnosti. Dinamika aktivnosti na teh področjih bo odvisna od dejansko prejetega deleža tuje pomoči oziroma od alociranih sredstev državnega proračuna.
Spoštovane poslanke in poslanci, gospod predsednik! Spremljanje izvajanja državnega programa bo potekalo v okviru slovenskih inštitucij in v okviru inštitucij Evropske unije ter prek skupnih organov obeh strani, ustanovljenih na podlagi sporazumov. V Sloveniji bo izvajanje spremljala vlada prek rednih mesečnih poročil službe vlade Republike Slovenije za evropske zadeve. Naj vas obvestim, da smo prvo redno poročilo sprejeli na vladi včeraj in da ga prav danes pošiljamo tudi v državni zbor.
Spremljanje izvajanja državnega programa bo potekalo tudi v sodelovanju z Evropsko unijo prek rednih zasedanj pridružitvenih pododborov, pridružitvenega odbora in sveta. Izvajanju državnega programa bo v večini posvečeno tudi letno poročilo evropske komisije o napredku Slovenije, saj državni program v največji meri pomeni program ukrepov za izpolnjevanje tretjega kopenhagenskega merila, ki govori o sposobnosti prevzemanja obveznosti iz članstva. V ta namen bo morala Slovenija enkrat letno komisiji posredovati poročilo o izvajanju državnega programa, kar bo storila prvič letos junija in kar bo tudi dokument, za katerega sem vladi Republike Slovenije predlagal, da ga vlada posreduje v obravnavo in informacijo tudi državnemu zboru.
Kot rečeno, pred vami je osrednji dokument na poti našega vključevanja v Evropsko unijo. To pomeni, da bodo morale vse nadaljnje aktivnosti naše države potekati skladno z njegovimi usmeritvami, da bomo na njegovi podlagi merili našo sposobnost sprejemati obveznosti iz članstva in da bomo seveda na tej podlagi deležni tudi ocen iz Evropske unije.
Zato je pomembno, spoštovane poslanke in poslanci, da o tem dokumentu razpravljate in z moje strani lahko zagotovim, da bo vlada upoštevala vaša stališča ter pri vseh nadaljnjih usklajevanjih in dopolnjevanju tega dokumenta skušala te usmeritve čimbolj verodostojno vgraditi v njegovo vsebino. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospodu ministru za predstavitev.
Državni program je obravnavala komisija za evropske zadeve kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, predsednika komisije, gospoda Peterleta, da predstavi mnenje komisije o državnem programu.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Gospod minister, predstavniki vlade.
Nedvomno je državni program za prevzem pravnega reda Evropske zveze do leta 2002 ključni dokument ali pa naj bi bil ključni dokument. Gre za akt vlade, kot je znano, h kateremu državni zbor lahko sprejema stališča in sklepe, ni pa to njegov akt. V tej zvezi je na komisiji za evropske zadeve tudi potekala beseda. Kajti akt je sicer formalno vladni akt. Skoraj vsaka njegova alinea pa zadeva odločanje v državnem zboru. Zato je bilo tudi ob tej priložnosti omenjeno, da bi bilo dobro v prihodnje, čeprav bo takih priložnost čedalje manj, doseči drugačno zaporedje dogajanja. Se pravi, da bi državni zbor imel vsaj prek delovnih teles priložnost vplivati na tak dokument, preden ga dobi Evropska zveza, kar se je zgodilo tudi v tem primeru.
Moram reči, da ne odločamo danes popolnoma post festum, zato, ker je, kot je že gospod minister povedal, dokument živ oziroma se bo spreminjal. Ključen podatek v tej zvezi je ta, da je evropska komisija sprejela metodološka izhodišča za enotno pripravo državnih programov, ki naj po svoji strukturi odgovarjajo strukturi poročila o napredku. V tem smislu je bilo tudi napovedano s strani gospoda ministra, da bo vlada državni program prilagodila do meseca maja 1999. Se pravi, čez 7 dni pričakujemo novo verzijo državnega programa.
Vendar kljub temu, da bo tako kmalu prišla nova verzija, je prav, da mi danes damo svoje poglede in sprejmemo svoje sklepe, da bo v tem tednu, ki je še na razpolago, vlada lahko to vendar tudi upoštevala.
Zakaj sem prej postavil razliko med je in naj bi? Ko smo gledali ta dokument na komisiji za evropske zadeve in ga gledali tudi v povezavi s tem, kar so pripravili po branju strokovni sodelavci te komisije, smo se dodatno zavedali, kako pomembno je, ne gledati tega dokumenta po kilaži ali po številu strani, teža je impozantna. Teža je kvantitativen pojem. Zadevo je treba gledati po vertikali in po horizontali. Tukaj se začenja naša skrb, ki so jo nekateri člani komisije za evropske zadeve izražali. Kajti ta dokument je lahko še težji, še obsežnejši, vendar, če ne bo njegova notranja struktura odražala v vertikalni in horizontalnih povezavah vsega tega, kar je treba v Sloveniji do polnopravnega članstva narediti in z narejenim prepričati o stabilnem funkcioniranju celega sistema in njegovih podsistemov naših partnerjev, potem seveda nobena kilaža nič ne pomeni.
V tem smislu menim na podlagi razprave, ki je bila na komisiji za evropske zadeve, da seveda dokument, ki ima nekatere linije jasno postavljene, tudi v pravem zaporedju, na drugih področjih ostaja nedorečen in ravno po tej liniji, se pravi po horizontalni in po vertikalni povezavi. Mi smo sprejeli na komisiji štiri sklepe, dva od teh bi posebej komentiral, prvi je seveda formalne narave, da se seznanimo, drugi pa priporoča vladi, da v dopolnitvah oziroma spremembah državnega programa eksplicitno upošteva evropski sporazum, iz katerega izhajajo mnoge časovno opredeljene obveznosti - sporazum namreč ni direktno omenjen v samem dokumentu - prav tako pa tudi skupno oceno prednostnih nalog srednjeročne ekonomske politike Slovenije, ki je eden izmed dokumentov, ki sledi iz partnerstva za pristop in ki sta ga podpisali obe strani. V tej strategiji so seveda zelo pomembne zadeve in program bi moral to odražati na zelo jasen način. V tretjem sklepu pa poziva komisija oziroma predlaga, da to stori državni zbor s svojim sklepom, da naj državni zbor sprejme svoj program dela za leto 1999, v katerem naj določi prioritete obravnav in naj v program kot prioriteto vnese tudi obravnavo sprememb zakonov o računskem sodišču oziroma obravnavo novega zakona. Četrti sklep pa se nanaša posebej na obravnavo spremembe zakonov o industrijski lastnini, varstvu osebnih podatkov ter standardizaciji in ugotavljanju skladnosti oziroma obravnava novih zakonov. To so sklepi.
Iz razprave bi poudaril nekaj zadev, ki so bile posebej eksplicirane. Poslanec Feri Horvat je pozval predstavnike vlade, naj čimprej pripravijo posamezne segmente gospodarske politike in jih tudi predstavijo v ustreznih delovnih telesih, in opozoril z vso upravičenostjo po okrepljenem nadzoru nad porabo proračunskih sredstev. Poslanec Izidor Rejc je opozoril na zaostanke pri poglavitnih reformah. O tem bom potem govoril tudi v imenu poslanske skupine. Poslanec Bogomir Špiletič pa je opozoril na dejstvo, da vlada ne izkazuje prave pripravljenosti za sodelovanje z državnim zborom in ugotavljam, da ko pride do zaostankov, se vlada rada izgovori na državni zbor. Medtem ko seveda večkrat pride do slabo pripravljenih zakonov in potem do amandmiranja s strani vlade same, kar močno podaljšuje postopek. To bi bilo v kratkem poročilo iz dogajanja na komisiji za evropske zadeve, ki je popisano v poročilu in jaz menim, da je današnji dan zelo pomemben za nadaljnje odločanje v zvezi z državnim programom in da imamo danes tisto priliko, čeprav ni to naš dokument, da vlado pozovemo oziroma sprejmemo sklepe in priporočila, ki bodo pomenila lahko vsebinsko ali pa tudi časovno izboljšavo dokumenta, takšnega, kakršen je sedaj pred nami. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Peterle, ki je predstavil mnenje komisije. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Smo pri razpravah poslanskih skupin. Prvi ponovno razpravlja gospod Peterle, v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa za besedo. Še enkrat. Rad bi opozoril v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov, da izhaja iz našega branja tega obsežnega in nedvomno v pripravi zahtevnega gradiva, da manjka, manjka tista notranja povezava po navpični in vodoravni strani, ki bi prepričala naše poslance, da je vlada dobro usklajena, ko ponuja ta dokument nam v razpravo in ga ponuja seveda tudi Bruslju.
Spominjamo se natančno besed komisarja Van den Broeka, ko je dejal, zelo dobri ste v planski, v programski, v idejni fazi zadev, skratka zadeve lepo napišete, čakamo vas pri izvajanju. Seveda izvajanje tako zahtevnega dokumenta, ki zaobsega praktično vse, kar se mora zgoditi po državni liniji pred našim vstopom v Evropsko zvezo, zahteva zelo usklajeno delo. In če so v tem papirju naslovi in časovna dinamika, ki je rezultat zlaganja dokumentov, kot se to rado zgodi v časovni stiski ali v pogojih slabe koordinacije ali neuravnoteženega izpolnjevanja nalog, ki so jih dobila ministrstva, potem je seveda dokument bolj zlepek, kakor pa urejen material, iz katerega bi bilo poslancem lahko jasno, kako, kdaj, v kakšnih povezavah se bodo zadeve dogajale. Precej je zadev, o katerih bi lahko posebej govorili, pa naj opozorim samo na vidik gospodarske politike. Po našem mnenju dokument, tako kot je bilo tudi na komisiji rečeno, ne odraža strategije na gospodarskem področju oziroma ostaja tukaj nejasen, se pravi, da na bistvenem področju ostaja nejasen in seveda vlada ne more prepričati ne poslancev, ne partnerske Evropske zveze, če našteva notri veliko naslovov, tudi kakšen podzakonski akt, če pa ključne reforme niso časovno razdelane in seveda če niso časovno razdelane, če so roki kar do leta 2002 - vemo pa, da imajo številni ukrepi, številne povezave po vertikali - in horizontali in če seveda teh povezav ni razbrati iz tega materiala, potem seveda tudi ne moremo ničesar kontrolirati kot parlament v nadzorni vlogi, ampak lahko čakamo do leta 2002, da se bo vse to zgodilo. Menimo, da se na podlagi takega dokumenta to ne more zgoditi, ker zadeve niso precizirane in usklajene tako, da bi se lahko zgodile.
Zato poziva naša poslanska skupina vlado, da močno upošteva enotna metodološka izhodišča, ki jih predlaga evropska komisija, in naredi novo verzijo državnega programa absolutno navezano na ključne poudarke poročila evropske komisije o našem napredku oziroma o našem nenapredku in predloži dokument, ki bo verodostojen in bo pil vodo doma in na tujem. Če do tega ne bo prišlo, potem bomo še naprej naštevali, koliko sto zakonov in podzakonskih aktov je vključenih, koliko ljudi bo zaposlenih, koliko premestitev itn. Ne delajmo videza s kvantiteto, ne delajmo vtisa z močnimi številkami, ker številke ne povedo same še nič. Številke samo povedo, koliko bi bilo potrebno narediti. Dokument mora odražati tudi jasno sliko oziroma vpogled v to, kako in kdaj se bo to naredilo.
Če se ponovno dotaknem vprašanja, enega od ključnih, lahko bi rekli, da je to velika tema našega bližanja Evropski zvezi, če se dotaknem ponovno vprašanja priprave tehničnih predpisov, moram reči, da se tukaj ne da zakriti golega hrbta vlade s takim dokumentom, ko pa izhaja iz samih izjav in nastopov predstavnikov vlade pred delovnimi telesi državnega zbora, tudi komisijo za evropske zadeve, da tako rekoč to področje še zdaj ni dokončno koordinirano, saj zajema več kot deset ministrstev in doslej je še vedno tekla debata, kdo in do kdaj bo kaj naredil. Pri nas so tekle še kompetenčne debate. Kako naj Bruselj prepričamo, da bo to narejeno do leta 2002, če pa vladni predstavniki trdijo, da je potrebno najmanj štiri leta za to? In mimogrede, debata o datumih. Zelo prav je, da si mi postavljamo datume, ni pa najbolj pametno, da insistiramo pri Bruslju, naj določi datum.
Za Slovenijo trdim, da samo na podlagi priprave tehničnih predpisov, na kar opozarjajo predstavniki vlade, ni to izmislek opozicije, samo tukaj nas čaka najmanj štiri leta dela. Od 1999. leta ga štejemo, recimo, od septembra naprej, ker bomo pravkar pred dopusti, in štiri je najmanj leto 2003. Ampak do takrat bo šele pripravljeno. Kdaj bo pa sprejeto in uveljavljeno? Jaz ne bi rad razmišljal o naslednjih letih, ko naj bi zadeve šle, ampak mi govorimo zdaj šele o pripravi, ne pa da bo sistem leta 2000 funkcioniral. To je eno od realnih dejstev, mimo katerih ne moremo. In nedvomno, če drugega ne bi bilo, določa naš tempo na poti v Evropsko zvezo.
Kot veste, gre pri tehničnih predpisih za banalne zadeve, bi marsikdo rekel, ampak od teh banalnih zadev, kaj je na embalaži, kaj je ne vem kje, v raznih dokumentih, od teh drobnih zadev je odvisna naša konkurenčnost, ker če tega ne bo, bomo slabo prodajali oziroma pod težjimi pogoji. To je zadeva, ki se je vlada ne zaveda dovolj ali pa se je je zavedla prepozno, čeprav so ljudje opozarjali na te zadeve pravočasno. Naša poslanska skupina bo govorila drugače, kadar bo videla v takem dokumentu, ne glede na njegov obseg po straneh ali po kilogramih, tisto povezavo, ki je zdaj ne vidi.
Dovolite, da omenim še eno zadevo. Marsikaj je povezanega, kar se naših bodočih financ tiče, z Banko Slovenije. Ne seveda samo z njo, ker ona ni edina, ki to področje regulira. Iz dokumenta, kakršen je sedaj, ne izhaja, kakšne vse posledice bodo sledile na finančnem trgu oziroma na kapitalskem področju glede na to, kar se mora zgoditi po tej liniji. Če to ne bo jasno po sekvencah relativno kmalu, bo s tem vlada spravljala v zagato naše gospodarstvo, ki želi imeti jasno sliko oziroma jasen vpogled v to, kdaj in kaj se bo zgodilo, ker gospodarstvo želi na zadeve reagirati ne pa jih doživeti "ad hoc", nepripravljeno. Naj mimogrede opozorim, da teče četrti mesec, odkar smo sklenili na komisiji za evropske zadeve, da naj ministrstvo za finance pripravi predstavitev izvedbe uvedbe davka na dodano vrednost. Poglejte, dva meseca je do 1. julija in 7 dni in ne moremo priti do predstavitve v parlamentu, kako bo vse to šlo. Naša razlaga poslanske skupine SKD ne more biti drugačna, kot da, ali vlada nima teh stvari dobro pripravljenih oziroma še pripravljenih ali pa velja absolutna ignoranca do nekega delovnega telesa, ki ima ključno vlogo pri evropskih zadevah v državnem zboru. Torej to nas nedvomno skrbi in bomo videli, kako bo zgledal 1. julij, pa to ne sprašujemo samo poslanci, to sprašuje predvsem gospodarstvo. Vidite, kako se nekatere stvari jadrno godijo, ne samo zato, da bi se kdo kakšnega davka izognil, ampak zato, ker ni povsem jasno, kaj vse 1. julija, kaj se vse takrat zgodi oziroma kakšne so posledice. Zato bo naša poslanska skupina vztrajala, da se vendar čimprej, tudi v državnem zboru, predstavi plan oziroma program izvedbe zakona na dodano vrednost. Seveda je ključna beseda pri državnem programu reforma, na to so tudi člani komisije za evropske zadeve opozarjali, posebej na gospodarski vidik.
Jaz bi rad opozoril še na vidik, ki se mu reče upravni. Upravna reforma je v strahotnem zaostanku, pa tukaj sploh ne bom prišel do vprašanja regionalizacije, ki se jo da, kar se tiče potreb našega vstopanja v Evropsko zvezo, rešiti relativno elegantno in v kratkem času. To ni osrednji problem. Osrednji problem je, da ni pripravljen in sprejet seveda celovit koncept spremembe državne uprave, zato poslušamo najavo, kaj bi bilo treba, ne pa, kaj bomo. Mi bi morali že zdavnaj obravnavati zakone, ki bi našo državno upravo postavili drugače. Vi veste, koliko časa trajajo administrativne reforme po svetu, ponavadi se govori o petih do desetih letih in seveda tudi ta dimenzija ne govori za leto 2002. Veliko zadev je v dokumentu, ki so časovno zelo odmaknjene, zlasti, kar se reform tiče. Tukaj bo treba verjetno sprejeti še nekatere dodatne sklepe, nekatere poslanske skupine mislim, da bodo to predlagale, da bi nekatere dejavnosti oročili drugače. Če ne, bo vse skupaj prepozno oziroma bo nekonsistentno. Torej naša poslanska skupina želi oziroma poziva vlado, da te dni, ki ostajajo do priprave nove verzije, res posveti drugačno skrb urejenemu gradivu, bi temu rekli, ne samo zloženemu, in če tega ne bo, če ne bo uspelo bolj prepričati poslancev po vertikali in horizontali, potem bo to papir brez veljave. Torej mi želimo prispevati prek vseh vzvodov v parlamentu, ki jih imamo za to, da bi, ne samo preko komisije za evropske zadeve, da bi se te stvari postavile drugače in da bi predvsem sledile prioritetam, ki nedvomno izhajajo iz že sprejetih dokumentov, predvsem pa iz poročila evropske komisije.
K temu bi ob koncu dodal še komentar k nekemu dejstvu, ki absolutno je povezano z vsebino današnje razprave. Euro barometer, ki ga spremljamo že vrsto let, nas je postavil kot državo na najnižjo stopnjo popularnosti med prebivalstvom držav članic Evropske zveze. Bili smo zelo visoko, tako rekoč na vrhu, sedaj tonemo od raziskave do raziskave, pristali smo pod Romunijo, ki je predzadnja, na zadnjem mestu. O tem je tekla tudi razprava na komisiji za evropske zadeve, ko smo se pogovarjali o informacijski kampanji, ki je predvsem komunikacijska, zelo malo pa že informacijska. V tem vidimo veliko razliko v naši poslanski skupini. Ugotavljali smo, da ni kriv vladni urad za informiranje za to stanje, da smo na tem žalostnem mestu, na zadnjem mestu, ampak, da je za to kriva vlada.
Dam za primer Slovaško, ki je bila pod nami, močno pod nami. Odkar so se odločili za spremembo, odkar so se odločili za reforme, so v očeh evropske javnosti močno pridobili. Pa ne potuje po Evropi noben slovaški propagandni avtobus, nobenih oglasov niso naročili, odločili so se za spremembe in jih izvajajo. Ocena naše poslanske skupine je, da smo mi potonili prav do dna zato, ker nas Evropa ne dojema in prepoznava več kot države, ki bi se šla resno reformno politiko. Bili smo poznani v prvih letih demokratizacije ravno po tem, da so se pri nas stvari dogajale hitreje in učinkoviteje kot drugod. Sedaj bi lahko vprašali. Kaj, kdo kopira od nas? Takrat so recimo kopirali v eni od baltskih držav način uvedbe našega denarja in še kaj drugega.
Torej, Slovenija je na našo veliko žalost pristala na tem zadnjem mestu in tega se ne da naročiti z oglaševanjem, spremembe se ne da naročiti z oglašanjem, ampak z drugačno politiko. Z odločitvijo za resnične reforme. Prepričan sem, ko se bodo te reforme začele izvajati, potem bomo tudi v očeh evropske javnosti pridobili zopet mesto, ki smo ga že imeli.
Ko potujem po državah članicah Evropske zveze, me sprašujejo: Kaj se v Sloveniji dogaja oziroma zakaj se reforme ne dogajajo? Današnji dan je tisti, ko moramo biti z našo zavestjo predvsem pri tem vprašanju, zakaj ne gre. Zakaj imamo dokumente, ki jim vertikala in horizontala ne funkcionirata. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov, gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi! Spoštovani minister in tvoje sodelavke in sodelavci in vsi ostali prisotni! Najprej mi dovolite eno kratko pripombo glede na to našo sorazmerno majhno pozornost pri obravnavi te teme. Zdi se mi, da je še vedno zelo aktualen tisti Parkinsonov zakon, ki pravi, da je pozornost nekega avditorija zelo pogosto obratno sorazmerna pomembnosti teme. Soglašam s tistim, kar je rekel minister v začetku, da je to osrednji dokument za priprave na Evropsko unijo.
Jaz se bom v imenu naše poslanske skupine osredotočil predvsem na tri vprašanja, in sicer vprašanje izvedljivosti tega zelo obsežnega programa, drugič, vprašanje prioritet, ne samo z vidika zahtev, ki jih postavlja pred nas Evropska unija, kar zelo vztrajno dela, kot vidimo, ampak prioritet z vidika naših nacionalnih interesov in pa še posebej z vidika vprašanj priprav za koriščenje sredstev Evropske unije. Ker je program seveda zelo obsežen, kot vidimo, se bom osredotočil samo na nekaj vprašanj, ne da bi s tem podcenjeval druge segmente tega programa.
Najprej menimo, da je nujno potrebno, da poleg programa vlade državni zbor sprejme svoj program na osnovi tega programa, tisti del, ki se nanaša na državni zbor, to je predvsem zakonodajni del. Zaskrbljujoče je dejstvo, da je tako malo delovnih teles doslej obravnavalo ta program.
Drugo, kar se prioritet tiče, mislimo, da bo potrebno revidirati oziroma ponovno preveriti prioritete v tem programu in postaviti višje zlasti tiste, ki so pomembne z vidika nacionalnih interesov, ki so posebej izpostavljene v dokumentu "partnerstvo za pristop", posebej kritično izpostavljene v poročilu komisije in pa tudi v stališčih evropskega parlamenta, ko je nedavno obravnaval vprašanje pristopa Slovenije. V tej zvezi bi predlagal, da poskuša vlada zožiti prioritete, kajti ko bo komisija zelo kmalu ocenjevala, kaj smo naredili, bo šla po tem programu, enostavno odkljukala in ugotavljala, kaj smo naredili oziroma česa nismo naredili. Na to opozarjajo sami predstavniki komisije oziroma predstavniki Evropske unije, ko jih srečujemo.
Med temi prioritetami bi predlagal, da se višje uvrsti zakon o javnih naročilih oziroma kot smo informirani, bosta to dva zakona, zakon o javnih naročilih in zakon o reviziji postopkov naročanja. Kot sem informiran, je ta zakon pripravljen oziroma oba zakona, vendar so roki, ki so tukaj v tem programu določeni, pozni. Upoštevati je pa treba dejstvo, da je ta zakon potreben zaradi nas, saj javna naročila letno obsegajo vrednost okoli 200 milijard tolarjev, se pravi okoli 20% proračuna. Torej so v interesu države. Je pa seveda prilagoditev oziroma ustrezna prilagoditev tega zakona oziroma teh dveh zakonov tudi eden od pogojev za pridobivanje finančnih sredstev od Evropske unije.
Naslednje vprašanje, ki bi ga želel izpostaviti, je reforma javne uprave in lokalne samouprave, pri tem mislim predvsem na regionalno organiziranost. Pogoj za izvajanje "acquisa" oziroma sploh za prilagajanje in sprejemanje in praktično implementiranje pravnega reda Evropske unije, se pravi vsebine tega programa, pogoj za to je organiziranost, tako uprave na državni ravni kot na ostalih ravneh. To vemo sami in ni slučajno, da na to vse glasneje opozarjajo tudi predstavniki evropske komisije in Evropske unije.
Zato mislim, da bi bilo treba roke za te naloge, za te zakone skrajšati, da je od tega tudi v veliki meri odvisno, kako bomo uporabili sredstva Unije, ki se bodo znatno povečala od prihodnjega leta naprej, glede na nove programe, novi Phare, Ispa, Sapard in druge programe. Priznati je treba, da organiziranost za to področje ni zadovoljiva. Kot sem informiran, so predlogi zakonov za reformo javne uprave in, vemo tudi, za pokrajine pripravljeni. Tako, da bi bilo treba začeti obravnavo, za kar je seveda potrebna volja vlade, usklajenost in pripravljenost koalicije, strank in nas poslancev tukaj v državnem zboru.
Menim, da bi s to nalogo morali razen teh razlogov, ki sem jih navedel, pohiteti in čim več stvari urediti v letošnjem letu, kajti prihodnje leto, kot vemo, bo volilno leto in bo najbrž neugoden trenutek za sprejem takih zakonov, če sploh bodo sprejeti.
Tretja zadeva so podzakonski akti, pravilniki in drugi dokumenti, ki so v tem programu. Resda, da se s temi ne bo neposredno ukvarjal državni zbor, ampak je to v pristojnosti vlade. Vendar bi rad opozoril na nekatera vprašanja predvsem z vidika ne samo prilagajanja Evropski uniji, ampak z vidika interesov države. Mislim, da bi morali dati višjo prioriteto in bolj pohiteti, kot je predvideno v tem programu, zlasti s pravilniki o zdravstveni neoporečnosti živil in pijač, o označevanju živil in drugih proizvodov, s tehničnimi standardi, okoljevarstvenimi standardi in podobnim. To je potrebno zaradi zaščite potrošnikov, pa tudi zaradi zaščite proizvajalcev, kajti ob tem, ko po eni strani odpiramo trg, zmanjšujemo ali ukinjamo carine, so toliko bolj aktualne tako imenovane necarinske diskretne oblike zaščite, ki jih mi še vedno premalo izvajamo, medtem ko jih članice Evropske unije, tudi v odnosu do nas, zelo striktno in učinkovito izvajajo.
In končno bi spregovoril samo še o enem vprašanju, ki je o njem tudi govoril kolega Peterle, to je javno mnenje o Sloveniji v tujini. Tudi, moram reči, mene osebno je presenetilo to, da smo se našli na repu te lestvice. Res da ne kaže verjetno zadeve dramatizirati, vendar bilo bi še slabše, če bi zadevo podcenjevali. Dejstvo je namreč, da javno mnenje vpliva na odločitve in ravnanje politikov, morda ne toliko na vlade, bolj na parlamente. Dejstvo je, da so te ocene za Slovenijo dosti slabše, kot jih dajejo sicer uradne ustanove, od Evropske komisije, posameznih vlad in pa predvsem mednarodne finančne ustanove, ki kljub številnim kritičnim pripombam na posamezne dele gospodarske politike in drugih politik uvrščajo Slovenijo še vedno zelo visoko, kot potencialno na vrh kandidatk, ki bi lahko najprej bile sprejete v Evropsko unijo, seveda pod pogojem, da opravimo tisto, kar je treba opraviti. Tako da mislim, da je to velik razlog za temeljito analizo vzrokov, za razmislek in pa predvsem za akcijo, zlasti vlade. Dejstvo je namreč, da je važno, kako nas tujina, zlasti članice EU dojemajo in vidijo, ne pa toliko, kaj sami mislimo ali pa govorimo o sebi. Očitno je tudi, da ni dovolj, kaj rečejo mednarodne finančne ustanove in koliko nas uvrščajo recimo na lestvicah tveganja, da je zelo pomembno tudi javno mnenje. Zato mislim, da bi v programu, ki je pred nami, morali dati večji poudarek aktivnostim za temeljitejše informiranje, zlasti javnosti v državah Evropske unije in nasploh v tujini in pa bolj skrbeti za podobo države v tujini. Mislim, da je eden od razlogov za to, da je tako stanje v tem, da se je premalo naredilo v teh letih samostojnosti na vseh področjih informiranja in promocije Slovenije v tujini. Tudi mislim, da ni to samo krivda pristojnega urada v okviru vlade, ampak da je to stvar celotne vlade, pa tudi državnega zbora in navsezadnje tudi političnih strank in ravnanja, kako o tej državi govorimo v tujini in pa na kakšen način obravnavamo probleme, da ločimo, kaj je potrebno reševati doma, kaj pa v tujini. Zato bom tudi poleg sklepov, ki so bili predloženi kot dodatni sklepi k tem sklepom, ki jih predlaga komisija, ki jo vodi kolega Peterle, še predlagal en dodatni sklep, in sicer, da državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, da poveča aktivnosti za boljše poznavanje in za ugodnejšo podobo Slovenije v tujini. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIk: Hvala gospodu Feriju Horvatu. Ali želi še katera od poslanskih skupin besedo? Socialdemokratsko stranko bo predstavil gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Stališče do zakona bom predstavil, gospod predsednik, ne Socialdemokratske stranke, ker bi mi sicer gotovo odvzeli besedo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Mnenje poslanske skupine do te točke dnevnega reda in do programa.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Socialdemokratska stranka izhaja iz tega, kar je vlada zapisala v tem obsežnem gradivu, ki nam ga je poslancem predložila, in sicer že takoj na začetku vlada ugotavlja naslednje. Glavne reforme so tako pomembne, da dejansko predstavljajo ogrodje celotnega državnega programa. Izpeljava reform je temelj uspeha. Vsakršno zavlačevanje bo odložilo tudi datum, ko bo Slovenija pripravljena na vključitev v Evropsko unijo in bo lahko v celoti deležna tudi prednosti vključitve.
Tej vladni ugotovitvi prav gotovo ni kaj dodati kot takšni. Vendar pa prebiranje tega obsežnega gradiva pokaže, da vlada eno zapiše, ravna pa takrat, ko gre za konkretne predloge reform, čisto v nasprotju s to ugotovitvijo. Lahko bi rekli tudi drugače. Pričakovali bi, da bo vlada izdelala res zelo podroben načrt in medsebojno usklajen potek reform, ki so kot takšne nujne, kot vlada sama ugotavlja. Vendar lahko ugotovimo, da tako iz teh natančnih načrtov kot tudi iz sumarnega načrta, ki ga imamo na strani 18, na določene stvari oziroma na preveč stvari vlada še vedno nima natančnega odgovora. Vse preveč je namreč teh polj, ki so v petletnem obdobju označena s črnim, pa najsi gre tu za odpiranje zavarovalniškega trga tujemu kapitalu, razširitev in poglobitev kapitalskega trga, razvoj izboljšanja zakonodajnega regulacijskega okvira in da ne bom našteval, skratka takrat, ko ni jasnega časovnega načrta, kaj se bo zgodilo natančno, takrat se v vseh letih zadeva označi s črno barvo. To pomeni, da stvar seveda poteka, ali poteka hitro ali počasi ali zadovoljivo ali medsebojno usklajeno, pa si seveda vsi lahko samo mislimo, predstavljamo. Nekaj seveda poteka, ampak ali je to dovolj, ali je to skladno z načrtom, ali je to skladno z drugimi reformami, na to pa seveda, žal, ne dobimo odgovora. Drugo, kar je potrebno poudariti, je dejstvo, da vlada pri tem, ko je predložila tako obsežen program državnemu zboru, ni izhajala iz pripomb, ki so zelo številne in vedno bolj resne, gospodarstva. Gospodarstveniki poudarjajo, da tako na slepo, kot so sedaj pahnjeni v neko okolje brez kakršnegakoli znanega osnovnega okvira delovanja, niso delovali še nikoli. Skratka, vsak se naj znajde tako, kot se pač ve in zna. Poudarjajo, da to resnično že presega okvire, ki bi zagotavljali možnost normalnega gospodarskega načrtovanja in seveda možnost normalnega izvrševanja gospodarskih načrtov.
Tretje, kar velja poudariti, je, da socialdemokratska stranka izredno pogreša pri tako obsežnem programu, kot je ta, tesnejše sodelovanje med državnim zborom in vlado Republike Slovenije. Mislim, da je neresno, da bomo sprejeli program, ki ga je pripravila vlada, ne vemo pa, ali je ta program mogoče v državnem zboru sploh realizirati. Skratka, zopet bomo sprejeli program, ki bo pomenil za Evropo neke obljube, ko bo pa Evropa zopet čez pol leta pogledala, kaj smo realizirali, kaj smo sprejeli in kaj od tega programa je uresničeno, bo ugotovila, da toliko in toliko zakonov še ni sprejetih, zopet bo slabo poročilo, in takrat se bomo zopet začeli spraševati, kdo je kriv - ali je bolj kriva vlada ali je bolj kriv parlament. Skratka, na tem področju bi morala biti parlament in vlada usklajena, prvič zato, ker ta parlament lahko v času, ki je na razpolago, sprejme le določeno, omejeno število kvalitetnih zakonov. Kajti v nasprotnem gospodarstvu bolj škodimo kot koristimo. Način dela, kot smo ga potihem sprejeli sedaj v državnem zboru, da se uradni list, v katerem je objavljen zakon, še ni ohladil, že začnemo z razpravo o spremembah tega istega zakona, resnično pomeni za gospodarstvo tako hitro spremenljivo okolje, da je res verjeti in pritrditi glasu gospodarstva, ki pravi, da v tako hitro spreminjajočem se okolju ne morejo več normalno opravljati svojega poslanstva.
Zato socialdemokratska stranka meni, da bi bilo iz tako obsežnega programa, kot je pred nami, potrebno izločiti prioritete, reči, to je prva prioriteta, ki mora biti nujna. Tudi te prve prioritete, najvišje prioritete bi morale biti že usklajene z ostalimi reformami, da bi bil ta prehod čim bolj usklajen. To pogrešamo. Seveda pogrešamo tudi usklajeno delovanje vlade, kajti poskusi, da bi te prioritete določili na kolegiju državnega zbora, so bili doslej vedno neuspešni. Ko smo zaprosili vlado, naj pove število točk, ki pomenijo prioriteto številka ena, smo kot odgovor prejeli še več predpisov kot tistih, ki so bili sprva predlagani.
Naslednje. Če bi tudi predsednik državnega zbora realiziral tisto, kar so ga nekateri člani njegovega kolegija naprošali že od konca lanskega leta, in izdelal načrt dela državnega zbora, bi tudi to lahko že pomenilo en korak v smeri usklajevanja vladnega programa in programa dela državnega zbora. Žal, vsaj jaz nisem seznanjen s tem, da bi te pobude do danes rodile sad oziroma da bi prišlo do bolj tesnega sodelovanja teh dveh institucij na projektu, ki je gotovo nacionalnega pomena.
Moram reči, da tudi pridružitveni parlamentarni odbor, ki je zasedal v Ljubljani, ugotavlja, da je Slovenija predložila obsežen program, ki pa je ambiciozen. Nič ni najbrž narobe, da je ambiciozen in da naredimo vse, kar lahko v nekem časovnem obdobju. Problem pa je, če je preambiciozen in če je to tudi v enem delu spisek, seznam želja, ne pa realne ocene oziroma ocene realne možnosti pri sprejemanju pomembnih predpisov. Zato socialdemokratska stranka pričakuje, da bo vlada na podlagi pripomb in razprav v državnem zboru dopolnila ta program, predvsem upoštevajoč mnenja, stališča različnih poslanskih skupin in poslancev, in kot takega bo naša poslanska skupina potem z veseljem podprla.
Moram pa omeniti še to, da smo v naši poslanski skupini zelo začudeni, da vsak državni proračun obravnavajo vsa delovna telesa državnega zbora in da matično delovno telo naredi zbirno poročilo, kjer zbere pripombe vseh delovnih teles in na ta način zagotovi celovito obravnavo akta, ki sega na vsa področja, ki jih delovna telesa državnega zbora pokrivajo. To se žal pri tem dokumentu, ki je morda še bolj pomemben kot letni proračun, ki ga ta državni zbor sprejema, ni zgodilo.
Zavedam se, da poslovniška določila k temu predsednika državnega zbora ne zavezujejo, da bi vsem delovnim telesom obvezno dodelil obravnavo tega akta. Vendar pa bi resen pristop k tako pomembnemu dokumentu to od njega gotovo zahteval in resnično obžalujemo, da se to ni zgodilo že do sedaj. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Dolžan sem kratko pojasnilo. Državni program za prevzem pravnega reda Evropske unije do konca leta 2000 je bil dodeljen komisiji za evropske zadeve v skladu z odlokom in sekretariatu za zakonodajo in pravne zadeve. Poslan je bil vsem delovnim telesom državnega zbora.
Kar se tiče programa dela državnega zbora, nam je uspelo pripraviti program zakonodaje, ki se dotika Evropske unije, in na treh rednih sejah se ga tako rekoč v celoti držimo. Vse zakone, ki so bili pripravljeni, smo tudi uvrstili na dnevni red naših sej. Program dela državnega zbora, celovit program pa zaenkrat ni možno pripraviti, ker še nimamo programa vlade. To je ključni razlog, sicer bi ga kot predsednik z veseljem pripravil.
Ali želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Šest vas je pisno prijavljenih, za ostale razpravljavce bomo uporabili poslovniško določbo 5-minutne omejitve. Prvi bo razpravljal - gospod Feri Horvat se odpoveduje - dr. Ciril Ribičič.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani! Razpravljal bom o dveh vprašanjih, ki sta tesno povezana tudi z vključevanjem Slovenije v Evropsko zvezo: o vprašanju regionalizma in položaju vlade oziroma reforme državne uprave.
Kar zadeva regionalizem, nas o tem, da mu posvečamo premajhno pozornost in da smo tukaj v resnem zaostanku opozarjajo, to lahko ugotovimo tako, če pogledamo nazaj - s pogledom nazaj mislim od leta 1999 proti letu 1991, ko je bila sprejeta sedanja ustava - kot če pogledamo naprej, kaj se bo dogajalo potem, ko bo Slovenija postala polnopravna članica Evropske zveze.
Kar se tiče tega pogleda nazaj po sprejemu ustave, je prišlo do tega, da se je oblikovalo večje število manjših občin - da ne bo zopet reakcije, ne bom govoril o drobitvi. Moram pa reči, da je nastalo veliko število majhnih občin in hkrati je prišlo do centralizacije pristojnosti, do prenosa velikega dela - vsaj tričetrt nekdanjih pristojnosti, ki so jih imele občine - na državo. S tem, ko je bilo več kot 90% vseh pristojnosti, ki so jih določali zakoni, preneseno na državne organe. Ne glede na to, kako ocenjujemo ta proces, ker vemo, da imamo v tem državnem zboru o tem različne poglede. Dejstvo je, da se je s tem povečal prepad oziroma razkorak na eni strani med novo občino in njenimi pristojnostmi, na drugi strani med državo in njenimi razširjenimi pristojnostmi.
Drugi argument, ki govori za to, da bi morali regionalizem jemati resneje, zadeva to, da so se poglobile razlike v razvoju med posameznimi deli Slovenije. Te razlike so vedno večje, na nekaterih področjih so že prav katastrofalne. Strokovnjaki, ki se s tem ukvarjajo, opozarjajo, da so razmerja že tudi 1:3, 1:5 glede posameznih elementov razvitosti, standarda in po nekaterih drugih kriterijih. Tega poglabljanja razlik ne moremo reševati samo z vzpostavljanjem pokrajin, tudi z enakomernejšim regionalnim razvojem, ki mu pa ta državni zbor, ne glede na prizadevanje kolega Ferija Horvata, ne daje tiste pozornosti, ki si jo zasluži.
Če pogledamo naprej, je morda stvar še bolj zaskrbljujoča. Namreč, ko ne bo več meja med Slovenijo in drugimi članicami Evropske zveze, mislim na meje v klasičnem smislu, ko bo svoboden pretok v vsakem pogledu, tako ljudi kot blaga, kot idej in seveda raznih vrst vplivov, takrat bo še veliko bolj pomembno, kot je ta trenutek, da bo Slovenija na to pripravljena in ustrezno organizirana. Tukaj ne more reagirati v sodelovanju z drugimi sosednjimi regijami in njihovimi središči v državah, ki so v vsakem pogledu močnejše od nas, tako da so večje gospodarsko, vojaško in drugače močnejše. Na to pač nismo ustrezno pripravljeni in se ne moremo povezovati z njimi niti samo kot država s svojim državnim centrom Ljubljano kot glavnim mestom, še manj majhne občine, povsem nepovezane. Tukaj brez pokrajin to sodelovanje ne bo moglo biti uspešno in niti v nobenem pogledu enakopravno. Iz takšne slabe organiziranosti in pripravljenosti se potem vzbuja strah pred odpiranjem in pred sodelovanjem z Evropo. Mislim, da ti dve stvari gresta druga z drugo v roki.
Skratka, če ugotavljamo, da smo slabo pripravljeni na enakopravno sodelovanje v Evropski zvezi, se krepijo pomisleki in nasprotovanja za hitrejše vključevanje Slovenije v Evropsko zvezo, namesto da bi s hitrejšimi pripravami krepili tudi svojo, ne samo pripravljenost ampak tudi samozavest o tem, da smo sposobni enakopravno sodelovati z regijami v drugih državah. To, kar se danes dogaja, da enkrat, ko bi morala nastopiti pokrajina, nastopa celotna država, drugič pa nastopa posamezna občina, eno in drugo je zasilna, prehodna rešitev. Pa ne gre za organiziranje olimpiade ali pa za gospodarska razmerja.
S tega vidika sem pričakoval, da bo ta državni program naredil korak naprej v primerjavi s prejšnjo strategijo tudi pri opredelitvi do ustavnih sprememb. To, o čemer sem govoril, niso argumenti samo za spreminjanje ustave, to so argumenti za to, da pospešimo regionalizacijo Slovenije, ne glede na vprašanja in različne poglede na to, kako to doseči in po kakšni poti. Zdi se mi, da je tukaj ta državni program, ki je opredeljen, ki sam sebe razglaša kot temeljni dokument vključevanja Slovenije v Evropsko zvezo, premalo ambiciozen, predvsem pa ni naredil koraka naprej glede tistih vprašanj, ki jih je že odprla strategija, kot stvari, ki jih moramo preučiti v zvezi z ustavnimi spremembami. Tukaj ostaja ta program na isti ravni ali pa gre celo kakšen manjši korak nazaj. Zdaj bi vendarle že morali bolj jasno povedati, kaj in kako si predstavljamo spremembe ustave glede tistih vprašanj, ki zadevajo prenos dela suverenosti slovenske države ob vključevanju v Evropsko zvezo, pa problem pokrajin, ki sem jih že omenil, pa tudi problemi, ki so bili v strategiji že omenjeni glede položaja vlade, predčasnih volitev in glede nekaterih drugih vprašanj, o katerih se razpravlja zdaj na sestankih predsednikov parlamentarnih političnih strank.
Moram reči, da tudi tisti stavek tega državnega programa, ki govori o formalno že vloženih predlogih, pa omenja spremembo ustavo v zvezi z odpoklicem, ki je že zdavnaj mimo - ki je pač postopek glede nje že zdavnaj zaključen v tem državnem zboru - ne omenja pa novih vloženih predlogov. Kot veste, je zdaj že nekaj časa - pravzaprav neposredno po tem, ko je bil sestavljen ta program - vložen predlog za spremembo ustave s strani 33 poslank in poslancev tega državnega zbora. Skratka, tukaj bi pričakoval nekaj več odločnosti in nek korak naprej, kajti strategija je tukaj bila pogumna, šla je bolj pogumno v ta razmišljanja, kot pa je takrat veljalo za takratne razmere in takratno vzdušje.
Drugo vprašanje pa kratka pripomba, ki se nanaša na reformo državne uprave, na tisti del, ki se nanaša na vlado. Jaz čestitam za pogum dr. Trpinu in tistim, ki podpirajo njegova prizadevanja v tem, da bi se zelo racionaliziralo delo vlade. Zanimivo je govoriti o 11 resorjih, so stvari, za katere mislim, da bodo v Združeni listi socialnih demokratov ti predlogi dobili precej podpore. Samo opozoril bi na to, da se pa vlada drugače obnaša. Ne verjamem, da bo vlada predlagala spremembe zakona o vladi in bo predlagala 11 resorjev. Tudi ne verjamem, da bo vlada sploh predlagala zmanjšanje resorjev. Naj vam povem argument, ki vam bo dal misliti glede tega vprašanja, da imam morda vendarle prav. S kolegom Borutom Pahorjem sva 4. marca leta 1998, ne letos, 4. marca leta 1998, vložila predlog za spremembo zakona o vladi. Motivirala sva ta svoj predlog s tem, da bi omejili širjenje vlade in preprečili fevdalizacijo, politizacijo državne uprave in zožili krog tistih funkcij, ki predstavljajo volilni plen. V tem predlogu nismo predlagali zožanja števila resorjev, pač pa bistveno zožanje števila državnih sekretarjev in skušala sva s tem predlogom preprečiti nadaljnje povečevanje števila ministrstev brez resorja, in kot sem rekel, bistveno zmanjšati, na četrtino recimo, število državnih sekretarjev. Kaj se je zgodilo od 4. marca lani do danes glede tega zakona? Nič se ni zgodilo, ni še prišel na dnevni red državnega zbora; nismo še imeli prve obravnave. Predstavniki vlade pa imajo tiskovne konference, na katerih govorijo, kako bo bodoča vlada štela 11 resorjev in povzemajo iz tega našega predloga idejo, da bi vsako ministrstvo imelo največ dva državna sekretarja. Ja, moram postaviti vladi vprašanje. Če ni sposobna storiti majhnega koraka, ali bo storila velik skok? Mislim, da ga ne bo storila in da so to utopične ali najmanj zelo optimistične ideje in napovedi enega dela te vlade, ki se strokovno ukvarja z reformo državne uprave.
To sta dve področji, na kateri sem hotel opozoriti in ki se mi zdita obe zelo pomembni z vidika pripravljenosti in pospeševanja pripravljenosti Slovenije za vstop v polnopravno članstvo v Evropski zvezi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospodu dr. Ribičiču. Razpravlja gospod Izidor Rejc, za njim gospod Mozetič.
IZIDOR REJC: Gospod predsednik! Gospe in gospodje! Minister s svojimi sodelavci.
Ta državni program za prevzem pravnega reda Evropske skupnosti do leta 2002 je gotovo - kot je bilo povedano -obsežno delo. Kot smo že na komisiji za evropske zadeve morda tudi kritično obravnavali ali dajali pripombe, menim, da je tu gotovo potreben zelo natančen rokovnik. Se pravi, zagotoviti nek ritem in da bodo zakoni, ki prihajajo v parlament, dobro pripravljeni.
Ta državni program, menim, da mora biti tudi program, ki se bo gotovo refleksiral po proračunih in v vseh trendih, ki bodo bili in ki naj spremljajo ta državni program, ker si ne moremo predstavljati, da bi bil državni program prevzemanje tega pravnega reda mimohoden, mimo vsega ostalega. Mi vemo, da je vključevanje v Evropsko zvezo vključevanje na celi in celoviti ravni državnega delovanja, ne samo pravnega reda. Menim, da mora in tudi delno ta program vsebuje. To se pravi, da je v tem zagotovljena strategija in tudi racionalizacija.
Mi vemo, da kakorkoli gledamo na Evropo, moramo gledati tudi z vidika, da smo država, dobro organizirana, vendar ne predraga. Tudi princip racionalizacije in prerazporejanja ljudi, ki so sedaj na voljo sedaj tu, zdaj tam, ko posamezne agencije ali drugi državni organi izgubljajo dosedanjo funkcijo in jih je treba opredeliti in jim dati novo delo, v glavnem pa z vidika racionalizacije. Tudi ko poslušamo pripravo na davek, na nov davčni red, ki bo, ugotavljamo, da je vlada nekako zadovoljna s tem, da se lepo piše: dajte cesarju kar je cesarjevega. Ko smo zahtevali bolj natančno opredelitev in tudi sem že slišal predgovornike, ki so rekli, da je tudi treba predstaviti, kako bo ta davek, ki stopi julija v veljavo, kako bo zgledal oziroma kakšen bo ta administrativni pristop. Iz podatkov, ki so na voljo, se vidi, da bo kar obsežen, se pravi, da smo šli na dokaj obsežno administrativno pregledovanje, kaj je in kaj bo in s tem tudi, da bo zagotovljena evidenca plačevanja davčnih obveznosti.
Ko je bilo govor o tem, kako nas Evropa pozna oziroma ko smo malo zbledeli ob ugotovitvi, da smo nekje na repu tega, da nas Evropa zelo malo in najmanj pozna od vseh držav, ki se trudijo, da bi prišle v Evropsko zvezo, bi človek pričakoval, da se takoj ali čimprej pripravi tudi nek načrt, program, kako nas bodo spoznali. Ker če tega ne bo, potem mi lahko rečemo: nekateri - da smo bili prizadeti; nekateri - da je to normalno. Včeraj ste lahko slišali v Dnevniku tudi, recimo, gospoda direktorja, ki je v Novem mestu, kako on na to gleda in podobno, gospod Corsat. Ampak gre za to, da je to mešanje ali pa mešanje podobnih imen verjetno tudi tisti vzrok ali pa tudi premalo poznavanje geografije. Saj, konec koncev, mi ne moremo zahtevati, da se bodo učili zemljevida sveta ali pa zemljevida Evrope v takem razmerju, kot se ga mi učimo; verjetno imajo oni malo večje razmerje pa za svojo državo malo manjše razmerje, in na osnovi tega potem spoznajo svojo deželo, druge pa malo manj. Vendar, kot pravim, bilo bi prav in nek prestop bi moral biti: kaj bi naredili in kako bi naredili, da bi bilo to védenje o nas boljše. Vemo, da je bilo včeraj govor, recimo, nekateri imajo športnike, ne vem, take vrste športnikov, drugi imajo druge vrste športnikov, tretje spet nekaj drugega. Nekaj bo treba narediti. Menim, da bi si tudi v okviru tega prihajanja oziroma tega pripravljanja za Evropsko zvezo morali dopovedovati sproti in z določenimi idejami, ki najbrž ne bi bile slabe ali pa, ki bi morale biti take, da bi nekako pogledali tudi proti Sloveniji.
Državni zbor, kot vemo in kot je tudi že predsednik povedal, ki bo moral to svoje delo opraviti, bo gotovo izhajal iz nekega načrta, ki bo na vladi. Tudi to, kar je gospod minister Igor Bavčar povedal, da bomo v letošnjem letu sprejeli prek 90 zakonov, je gotovo res, da se vidi in čuti, da že gremo proti, kot se temu reče, normalnim uram in se gremo nadure, ampak to mene ne moti. Mene moti bolj to, da se ne bi vmes dogajale določene dolge zgodbe nekih stvari, ki bi lahko malo počakale ali pa, ki bi lahko bile tudi bolj pripravljene in s tem tudi hitreje "pasirale", hitreje opravile svojo pot sprejemanja v državnem zboru.
Skratka, zelo pomembno in nujno je, in mislim, da je tudi prav, da bodo tudi ti zakoni, ki bodo imeli tipično evropsko naravnanost, imeli tudi podobno oznako; da bi jih tudi malo resneje vzeli v delo ali pa bili bolj kritični, da bi jih ne ponavljali. Ker gre za to, ko zdaj prihajajo zakoni, morajo biti taki, da ne bodo imeli potem svojih dopolnitev. Dam primer - moram pa reči, da sem tudi takrat, ko je šlo za razpis za ta javna dela in tako naprej, da smo tudi takrat rekli, priznam, da dajmo še počakati, pa bomo to kasneje urejali, ko se bo to leto približevalo, pa bomo takrat vrgli dva člena noter, ki bosta pomenila, da so ti javni razpisi tudi prek meja in ki pozivata tudi druge. No, očitno nas bodo našli še marsikdaj in marsikje, da bomo morali pohiteti. Menim, da bo državni program vključevanja pravnega reda in sploh vključevanja naše države v Evropsko skupnost tudi moral biti še deležen marsikaterih popravkov; ker menim, da bodo tudi, ko bodo prihajala poročila v Bruselj, ali pa ko nas bodo spraševali, ali pa tisti, ki ste direktno na tem delu, ko boste odgovarjali, najbrž našli še določene pomanjkljivosti, ki jih bo treba urediti.
Ta državni program je zdaj, po mojem mnenju, tak kot se ga je dalo tega dne ali pa v teh časih sestaviti, kasneje pa se utegne še kaj zgoditi. Menim, da ga je treba tudi tako gledati. Mene to ne bo presenetilo, ker sem pripravljen na to, da se tudi spremembe izvršijo, pa da se mogoče ritmika ali pa kakšna zadeva pohiti, pa druga malo oddalji. Skratka, da ne bo to "cement", ampak da bo to še zmeraj "mešana malta", ki bo potem, ko se posuši, tisto, kar sem prej rekel.
Moj poudarek ali pa moje gledanje na to našo državo je vedno bilo tako, da mora biti seveda učinkovita in ne predraga. No, v tem smislu menim, da bodo šli vsi napori, ko se bo šlo za pripravo proračunskih sredstev in za sam proračun. Naj pa opozorim, da gotovo je eden od temeljnih pristopov za proračunsko razmerje in védenje, kakšen je naš proračun, mora biti gotovo pokrivanje odhodkov s prihodki in da je to ena od osnovnih strategij, strateških prijemov, ki se jim ne bomo mogli izogniti. Od tod tudi bomo podprli in bom podprl vedno, ko bo šlo za taka prizadevanja, da se bo vse to uskladilo, ne glede na to, da bo ta ali oni pač imel manj denarja v žepu ali na poti proti svojemu žepu. Ne mislim tukaj na osebo, ampak mislim tu na posamezne porabnike.
Ali je ta program zagotovilo, da vzdržujemo neko, bi rekel, intenziteto, ki smo si jo zadali? Recimo, da bo tudi gospod minister povedal, da je gotovo to, pa da tudi v bistvu ponuja ali pa daje možnost, da le ohranjamo svoj jaz. Ta "svoj jaz" - bom temu rekel - smo tudi predvčerajšnjim obravnavali oziroma da smo ga zdaj obravnavali, ko smo obravnavali carinski zakon - dopolnitev zakona, ki govori v določenih delih, tudi o tem, kaj bo s prostocarinskimi prodajalnami. Skratka, v tem primeru menim, da je tudi ta parlamentarni odbor opravil svoje delo in nekako dopovedal, da je to del naše drže in da se bomo držali reda, da pa ne bomo pač širili, vendar pa, da ne bomo tudi takoj zapirali, ker to ni potrebno, ker tudi ne vemo, kakšen bo ta urnik sprejemanja.
Menim pa, da je eno od bistvenih, bom temu rekel, lastnosti ali pa bistvenih sestavin tega državnega programa tudi v trendih, ki so nujni. Menim, da je treba gledati na te trende in tudi na proračunsko dimenzijo, na razmerja med bruto domačim proizvodom in porabo in skratka med vsemi trendi in tudi vemo, ker je tudi v razpravi zakon o proračunih, ki naj to zadevo - bom temu rekel - uredi, naj da pravi red, naj da pravo abecedo zaporedja in seveda tudi odgovornost in tudi obvladovanje - mislim pota obvladovanja; da pa, kot pravim, ti osnovni trendi, ki so pa gotovo temelj našega, gospodarskega delovanja, ne bodo smeli biti zapostavljeni. Menim, da je prav, da bi morali malo bolj pohiteti. Mi ne smemo biti zadovoljni, da sicer tlačimo, da davimo to inflacijo, da nekako smo se že tako rekoč malo s hujšim orožjem lotili TOM-a, se pravi obrestne mere, vendar kot pravim: vse, kar bomo naredili, bomo naredili samo v prid gospodarstva. Mi na vsakem širšem razlaganju ali pa v večjih debatah o tem, kaj je potrebno našemu gospodarstvu - od pravkar sprejete oziroma potrjene ministrice, ki je tudi govorila o nekih stvareh, kaj je potrebno v gospodarstvu -, ne bomo mogli mimo tega, da je potrebno to gospodarstvo konkurenčno usposobiti. In ta konkurenčna sposobnost je gotovo tisto in se ne bodo mogli izgovarjati in nas oziroma vlado oziroma samo državo kriviti, če bodo pogoji enakopravni, če bodo pogoji evropski, potem je ta konkurenčna sposobnost tu. Potem tu ni več levo, desno, možnosti, da rečeš: ja, če bi pa bil denar, pa tako naprej, po nižji ceni, če bi bila domača inflacija manjša, ker je ne uvažamo iz tujine, in podobno. In tu, vidite, se ta naš krog odpira in zapira in ni moč mimo tega.
Se pravi, karkoli bomo naredili in bolje, da naredimo leto, dve leti prej, da zagotovimo neke trdne temeljne možnosti v gospodarstvu, to bo največ, kar bo lahko. Vse ostalo bomo že pisali, bomo že premikali, delali pokrajine, občine, levo, desno; mislim, da to ne bo hudo, ne bo hudo, ker bo pač del procesa, ki zori, za katerega mislim, da je samo stvar pol leta, enega leta itn. Vendar ta dinamika ali ta zgodba o trendih v gospodarstvu, ki so temelji - bi rekel -prihajanja na Evropsko zvezo in kjer se ve, da so inflacije tako rekoč komaj zaznavni pojmi, ker so določene stvari trdne, jasne in nič premakljive. Ker če bi bilo to v redu, kar je pri nas, potem bi šli vsi po isti poti in bi bilo to moto ekonomije. Tako da pravim, da je bistvo, mora biti bistvo tega državnega programa in našega védenja ali pa našega vedenja tudi v tem, da nekaj naredimo, ker vse ostalo bo posledično bilo v redu. Ker če imaš normalne pogoje za življenje, potem tu ni problema, da imaš dva časopisa in ne vem kaj; da uporabljaš drugačno gorivo, ali pa ne vem kaj; da greš na izlet in podobno - levo desno; da ješ tako ali drugačno sadje - bolj drago, manj drago in podobno. Ampak ta abeceda mora biti in ta abeceda je tista bistvena, ki bo dala zagon ali dala tudi primerno legitimacijo. Tu nas ne bodo več postavljali; ja, pa prihod kapitala pa te stvari pa one stvari. Tu bomo rekli: oprostite, zadeva je jasna, zdaj se pa ne zgovarjajte, vi kar pridite, če imate denar, če pa ne, pa pojdite drugam.
Skratka, ti elementi, ti trendi, ki so nujno potrebni: od inflacijske stopnje do obrestne mere in zraven je črtanje TOM-a (temeljne obrestne mere), potem procent zaposlovanja oziroma brezposelnih, ki je vedno visok, ki je vedno v veliki številki, potem problem dodane vrednosti, potem konkurenčna sposobnost, vse to se s prejšnjim, kar sem povedal, nekako prekriva in se v bistvu izcedi v konkurenčno sposobnost in seveda v tisto, da je naša ekonomija refleksivna, sposobna in tudi v očeh Evrope dopovedljiva. Menim, da bo tudi na taki osnovi marsikateri vprašani v Evropi povedal: ja, to so pa že ljudje v redu in ne spada tja dol na zadnji del tega stolpca prihajajočih, ampak jih pomaknimo višje.
Končal bom s tem, da menim, da je ta državni program predvsem tudi program za našo ekonomijo in je ves ta program v bistvu usmerjen v to, da dosežemo pravni red, za katerega vemo, da se mu ne bomo izognili, ker je pravni red evropskih držav, ki so razvite, in da bomo dosegli tudi neko uspešnost. Se pravi: na osnovi pravnega reda se vendar ve in vedno, ko se govori, vedno pravimo: ja, če bi imeli pa to urejeno, bi bilo pa v redu. Menim, da je dolžnost državnega zbora in tu gotovo naša dolžnost, da temu programu programu sledimo, da smo refleksivni, da ga razumemo, da ga tudi dopolnjujemo - verjetno, da ga bodo tudi v vladi dopolnjevali; vendar, da je to program, ki pomeni hitrejše korake k pravnemu redu Evrope in seveda hitrejše korake k naši uspešni ekonomiji in uspešni naši državi. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Rejcu za njegovo razpravo. Dovolite mi, da pritegnem vašo pozornost z njegovo mislijo, da je to gradivo, ki ne gre "za cement", ampak "za mešano malto". Se mi zdi, da je dobra prispodoba. Besedo ima gospod Mozetič, za njim gospod Ivo Hvalica.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Drage kolegice, spoštovani kolegi! Verjetno se niti ne splača kaj veliko govoriti o tem materialu, ampak za nekatere stvari je kljub temu koristno, da se jih pove. Tudi se ne bom prav podrobno spuščal, bom samo nekatere stvari, ki so mi bližje in ki kažejo na razmerja, ki vladajo na relaciji parlament - vlada; predvsem na te stvari bom poskušal pokazati.
Poglejte, tu gre za akt vlade. Neka izhodišča, ki so mi prihajala na misel, ko sem poslušal do zdaj in ko sem gledal in kot zdaj s te strani gledam dvorano. Saj je skoraj smešno, da se mi pogovarjamo o tej zadevi, ki bi morala biti nek sam program, ampak to, kar je v tem programu in cilj, h kateremu naj bi prišli postopno. To so stopničke ali pa kocke, po katerih pač gremo od stopnje do stopnje in pridemo do nekaterega cilja. Ampak v tem trenutku so gotovo bolj zanimive afere ali pa "afere" tako ali drugače naglašene, ki se pojavljajo v javnosti, ki so bile včeraj osrednja tema v medijih, ki so danes verjetno osrednja tema vseh tiskovnih konferenc - takih in drugačnih. Ampak: ne glede na to, mislim, da prazna dvorana kaže, da je res to - predvsem na tistem delu, ki je vladajoči - kaže, da je res to akt vlade. In ker je to akt vlade, potem vladajoči gotovo ne potrebujejo biti tukaj. Ampak druga stvar, ki je bolj problematična; tukaj vidim in ga lepo pozdravljam - samo ministra za evropske zadeve, kakor da bi bila to stvar ministra za evropske zadeve, ne naše slovenske vlade v prvi vrsti. Bilo bi prav, da bi tukaj bila vlada, da bi bili vsi ministri, da bi morda tudi povedali, kaj je za kakšnim stavkom, ki v tem programu piše in bom potem pozneje pri nekaj stvareh vprašal, ker bi rad vedel, kaj se skriva za določeno stvarjo. Samo napisati nekaj ali napisati naslov enega zakona, ne da bi vedel, kaj se skriva za tistim zakonom, kaj se bo in v katero smer se bo ta stvar spreminjala, potem nočem biti niti seznanjen s tem, ker mi bomo itak samo seznanjeni kot državni zbor, kot zakonodajno telo, kot zakonodajalec, ki bo potem vrsto teh zadev spravil v zakone, ki bodo obvezovali in zavezovali vse državljane in še posebno vlado, čeprav običajno vlada ravno tistih stvari, ki jih državni zbor na njen predlog sprejme, ne spoštuje.
Ampak tukaj se vidi, vidi se in kaže se odnos in bi se morali enkrat resno zamisliti, kakšna je vloga državnega zbora, kot zakonodajalca v tem procesu, v sistemu delitve oblasti, ki ga sicer imamo uvedenega z našo slovensko ustavo. Vendar, kakšna je vloga dejansko v tem procesu približevanja in vstopanja v Evropsko unijo: ali je samo v tem, da se seznanja z nekaterimi zadevami in da potem, ko se vladajoči zedinijo o nekaterih stvareh, potrdi tisto, o čemer so se zedinili.
Meni je bil - priznam - najbolj všeč in predvsem sem pregledal določene stvari iz uvoda k tej zadevi. Ampak se sprašujem, komu je to napisano. Komu je to napisano? Ali je to napisano samo zato, da bo lepo napisano, da bi tisti, ki bodo prebrali, vedeli, da poznamo vrsto stvari, da imamo precej učenih in modrih ljudi? Ali je napisano tudi temu, da bi se to spoštovalo? Da bi se to spoštovalo predvsem pri predlagatelju zakona - večino zakonov, zlasti v tem delu, ki se tiče pristopanja k Evropski zvezi, in tudi parlamentu kot zakonodajalcu, ki mora ta načela in te principe spoštovati.
Tukaj je nekaj zadev, s katerimi se več ali manj z vsemi strinjam. Vendar mislim, da ravno s tega vidika in tudi nekoliko med seboj prihajajo včasih v nasprotje.
Tam govori na strani 22, da bi bilo pametno vrsto zadev in vrsto institutov enostavno prenesti in se ne zagovarjati na specifičnosti. Kar je zadeva, ki je sprejemljiva, vendar pogojno. Ta pogoj je že na naslednji strani, ko pravi, da se je treba zavedati dejstev, da golo mehanično prevzemanje nekih zakonodajnih rešitev ne daje tistih rezultatov, ki bi jih dajalo. Če damo to dvoje skupaj, je ravno tisto, kar bi morali povedati; da je prav, da prevzemamo vrsto rešitev in ni treba, da iščemo tisto, kar je že iznajdeno; vendar je pri vsaki rešitvi treba upoštevati ravno tisto, kar v prejšnjem odstavku piše, da bi ne bilo treba preveč tega upoštevati.
Predvsem pa določene zgodovinske, socialne in politične razmere. Poglejte, izkušnje teh zadnjih 8 let kažejo, ko uvajamo vrsto institutov, ki so povsem normalni in ki smo jih izvedli iz parlamentarnih demokracij oziroma demokracij s tradicijo, kjer vrsta teh institutov normalno funkcionira; v naši Sloveniji ne funkcionirajo, ne funkcionirajo. Recimo, vrsta institutov - če se spet spravim samo na parlament -parlamentarne kontrole. To je več zadev: od vprašanj interpelacij, parlamentarne preiskave. Praktično niti eden ne funkcionira - vključno s kontruktivno nezaupnico - ne funkcionira tako, kot funkcionira v tistih deželah oziroma državah, od koder smo jih povzeli. Zakaj? Verjetno, ker so pač tukaj drugačni zgodovinski, socialni in politični pogoji in izkušnje in spomini itn. Ampak, kar pomeni posledično, da je treba tudi na tem delu spreminjanju teh pogojev veliko storiti, če bomo želeli ta evropski red vsaj približno vnesti v našo državo. In potem, recimo, stavek, ki je meni čudovit, vendar spet ne vem, komu je napisan: "Oblikovanje posameznih zakonov, njihov sprejem v državni zbor in objava v Uradnem listu še ne pomenijo, da je delo opravljeno." To je aksion, to je zakon, to je naravni zakon, tega zakona se ne da spreminjati, niti z ustavo ne. S tem se šele začenja najpomembnejši del in potem stavek: "Če ni dovolj domišljena in jasna zasnova zakona, če niso upoštevane vse bistvene posledice, ki jih zakonodajalec želi doseči." Ampak tukaj - to je temeljno - ampak tukaj je tudi naslovljeno na zakonodajalca v najožjem pomenu in pravem pomenu besede parlament, ker zakonodajalec je samo parlament; ampak v prvi vrsti velja, če ni dovolj domišljena in jasna zasnova zakona za predlagatelja, za vlado, ki to zasnovo zamišlja, pripravlja, ki to dela, ki ima tudi vrsto ljudi - pravijo celo veliko število strokovnjakov, v tisoče - ki naj bi te zadeve pripravili, tako da bi bile natančne. S tem se strinjam, ampak, to mora prebrati tudi in predvsem vlada. Tudi parlament, tudi mi se moramo tega zavedati, vendar v prvi vrsti vlada.
Potem mislim, da so ta izhodišča v nekaterih delih - grem kar naprej - mislim, da tudi politično, z vidika politične rešitve niso dogovorjena in usklajena. Sami pri ustavnopravni ravni ugotavljajo pač pisci tega teksta, da gre za občutljiva politična vprašanja. In tam, ko govorijo o spremembi ustave; to, da je treba določene stvari s spremembo ustave spremeniti, to gotovo ni več niti tako sporno. Vendar, vrsta sprememb, ki se jih tukaj navaja - so lahko z vidika strokovne obdelave, strokovnih vprašanj, delno tudi političnih, potrebne; vendar ne z vidika približevanja Evropski zvezi, to pa ne. Zato bi bilo treba ločiti - in to so še pri nekaterih drugih zadevah postavili. Recimo, odnos med vlado in državnim zborom. Sploh ni potrebe, da se ga popravlja in spreminja zaradi vstopa v Evropsko zvezo. Mi imamo pač specifično zadevo, povzeli smo nemško ureditev in jo prilagodili ali pa po svoje še naprej, malo pokvarili, vendar ni potrebno zaradi Evropske zveze. Vsaka država, če vzamemo v grobem, so vsaj trije različni sistemi ureditve odnosa parlament-vlada oziroma teh dveh vej oblasti v sistemu delitve oblasti. Je drugače v Angliji, je drugače v Nemčiji, da ne govorim o Franciji. Kar pomeni, da ni neke enotne ureditve in to ni, recimo, to vprašanje.
Tudi vloga lokalne samouprave - tako kot je tukaj, verjetno; kot je verjetno, ker ne vem, kaj je za tem, ker je samo alinea - in pa ureditev referenduma imamo tudi skoraj v vsaki evropski državi drugače urejeno. Je pa res - z vidika vstopanja v Evropsko zvezo - potrebno v ustavi urediti vse tisto, kar se dotika prenosa dela suverenosti v Bruselj. To pa je nujno. Tega zdaj v ustavi nimamo in brez tega tudi ne bomo mogli kot polnopravna članica vstopiti v Evropsko zvezo, ker bomo morali s podpisom - takrat tistega sporazuma - bomo avtomatsko določene pristojnosti, ki so sicer po tradiciji v suverenosti države, prenesti na Bruselj. In to gotovo manjka in to je gotovo nujno, ampak vse drugo je pa lahko, da je potrebno; ampak ne zaradi vstopa v Evropsko zvezo.
In potem na zakonski ravni, ko pravi, da je treba upoštevati vrsto načel in zahtev, ki naj bi jih slovenska, sodobna slovenska zakonodaja izpolnjevala in potem, ko našteva vse tisto naprej; to so elementi pravne države. Brez tega nekateri celo pravijo, da če nimaš izpolnjenih teh pogojev, niti ne moreš govoriti, da si pravna država. Ampak spet vprašanje: na koga se to nanaša, na celo javnost? Temeljno načelo in vezano še naprej na načelo jasnosti, poenostavitve, načelo določnosti. To je temeljno načelo, ki ga mora upoštevati vsak, ki pripravlja zakon, ki sprejema zakon, in tak zakon mora biti, ker sicer ne vem, kako naj ga ljudje izpolnjujejo. Vendar eno od temeljnih načel javnosti: kako je ta javnost najbolj obveščena in pravočasno in sprotno; kaj se dogaja in kaj jo čaka z novo zakonodajo; tako da tečejo zakonodajni postopki normalno - normalno, ne po nekih ekspresnih zadevah - tako da se tisto, kar je določeno v prvem branju kot cilj, kot temelj, kot načela, ki se želijo v zakonu urediti, se v drugem branju z amandmaji - ponavadi vlade - ne spreminjajo; kar pomeni, da smo nekaj določili v prvem branju in potem tisto v drugem branju vrgli na glavo. To so principi, ki jih je treba upoštevati in spadajo v ta načela, ampak v prvi vrsti spet mislim, da bi jih morala predvsem vlada prebrati in potem tudi državni zbor, seveda.
Na strani 27 - postopki. Sam sem si zraven napisal "postopki". Spet je vrsta zadev, ki je ravno na tej relaciji parlament-vlada. V eni alinei govori o obligacijskih razmerjih, posebej še obligacije - mislim, da to gre na isto stvar - omenjam pa ta zakon predvsem zato, ker vem, da je že dolgo časa v postopku pripravljanja in sprejemanja, ampak v prvem branju je v državnem zboru praktično brez kakršnihkoli velikih pripomb in sklepov šel skozi prvo branje. Kje je zdaj, ne vem in verjetno tudi pozneje ne bo kakšnih posebnih razprav, ker gre za zakon, ki je precej strokoven, podobno kot zakon o pravdnem postopku, pa je relativno dolgo časa postopek tekel; vendar ne - kakor jaz vem - ne v državnem zboru in ne da bi bile tukaj razprave parlamentarcev zelo dolge, ker gre za zakone, ki so pomembni, zelo važni, vendar precej ali pa zelo zelo strokovni in do neke meje tudi tehnični. Enako velja za postopek v državnem zboru, ki tukaj verjetno namiguje, da je poslovnik predolg. Poslovnik je v marsičem treba popraviti, s tem se strinjam.
Ampak, poglejte, in se je pokazalo tudi v zadnjem obdobju; kadarkoli pride zakon - bom najprej rekel - usklajen v vladni koaliciji, tako da ni več sporno, kaj je tisti cilj, ki ga želi doseči koalicija in vlada tak zakon prinese v parlament in sama ne prihaja več z amandmaji v drugem branju, se je brez težav v kratkem času z relativno majhnimi razpravami in kratkimi razpravami tak zakon v državnem zboru sprejel. To so te stvari, ki jih je treba rešiti in to je tisto, kar naj bi se okrepilo: sodelovanje vlade-parlament. Ne v tem, da je parlament uslužen, da vse, kar vlada prinese, damo takoj na dnevni red, ampak predvsem to, da parlament skrbi - in tisti, ki so v parlamentu, so v prvi vrsti za to zadolženi, da prihajajo v ta državni zbor stvari pripravljene in potem gotovo ne bo zadeva problematičen.
Čeprav sem precej dolg, ampak vseeno bom še nekaj stvari povedal. Iz tistega poglavja, ki ima naslov "Pravosodje in notranje zadeve", predvsem kar zadeva pravosodje.
Tam je napisanih vrsta lepih načel, ampak predvsem tukaj bi rad poudaril tisto, kar sem že povedal. Naštete imamo vrste zakonov brez kakršnekoli vsebine, kaj naj bi v teh zakonih bilo, kaj naj bi se spreminjalo, kaj naj bi se dogajalo. Mi se bomo s tem seznanili in bomo vsi srečni, da vemo, da se bo v kratkem do junija meseca oziroma julija sprejel zakon o lastninskih in drugih stvarnih pravicah in nepremičninah, ki je res že dolgo časa v proceduri, pa ne vem, zakaj. Tisti del, ki je bil najbolj sporen, je bil izločen - lastninska pravica tujcev. Vse ostalo, kakor se spomnim iz pogovora, ni bilo niti sporno. Ni bilo niti sporno.
Potem, recimo, zakon o sodiščih in zakon o sodniški službi naj bi v letu 2000 do poletja leta 2000 sprejeli. Ne vem, ali bomo šli ponovno v reformo pravosodnega sistema? Tukaj nič ne piše, da so samo kakšne spremembe ali karkoli. Ampak, sprejeli bomo zakonu o sodišču in sodniški službi. To bi bilo koristno, želel bi, da bi bil minister bil tukaj in bi povedal, kakšne reforme si ponovno v tem pravosodju zamišlja. Zakon o tožilstvu - v državnem zboru ga je zadnjič sam minister umaknil. Tukaj zgleda, da bi morali cel zakon sprejeti, že sprejeti, ker piše 1999/1. To pomeni, verjetno v prvem četrtletju leta 1999. Še in še je takih zadev, ki se pojavljajo in ki bi poslanec verjetno in parlament najbrž moral vedeti, da bi kaj bilo.
Posebej sem si označil eno zadevo, ki je vezana na zakon o pravdnem postopku, ki smo ga sprejeli, in so me že nekateri bivši kolegi odvetniki malo pokarali zakaj sem govoril proti tistim določbam, ki uvajajo obvezno zastopstvo odvetnikov. Takrat sem povedal, zakaj sem to govoril in tudi kolegom sem povedal. Ampak, takrat je bilo jasno rečeno, da bomo zelo hitro sprejeli zakon, ki bo urejal brezplačno pravno pomoč. Da se bo s tem ta problem izločil. Tukaj gledam zakon o brezplačni pravni pomoči: 2002 - IV, to pomeni do konca leta 2002. Je notri tudi zakon o notariatu, ki naj bi - spredaj piše - v ta zakon prenesli ponovno vrsto pristojnosti, zlasti s področja nepravdnega postopka, na notarje, zato da bi ljudje hitreje prišli do svojih stvari, do ureditev svojih zadev. Vendar praksa, od kar notaritat funkcionira, je ravno obratna; da ljudje prihajajo dražje in počasnejše do vseh teh zadev. To verjetno niti ni tako potrebno z vidika vstopa v Evropsko zvezo, ampak je v tem programu. Je pa potrebno urediti zaradi nas.
In mislim, da bi itak vse zadeve, ki jih tukaj notri delamo - in tudi to, kar je povezano z vstopanjem v Evropsko zvezo - da bi jih morali predvsem zaradi nas samih slovenskih državljanov države Slovenije urejati. In pri državni upravi, kjer je ogromno napisanega, kaj bi bilo treba vse narediti - ne vem sicer, zakaj se to že ne dela - je našteta vrsta zakonov, ki po mojem globokem prepričanju nima nobene povezave z vstopanjem v Evropsko zvezo in z usklajevanjem evropskega reda. Zakon o volitvah v državni zbor, zakon o evidenci volilne pravice, zakon o volitvah lokalnih skupnosti, zakon o političnih strankah, zakon o volilni kampanji, zakon o določitvi volilnih enot, zakon o lokalnih volitvah, vse to je celo nujno. Mi bi morali celo sprejeti zelo hitro zakon o volitvah glede na odločbo ustavnega sodišča. Tukaj so roki dalje pomaknjeni, ampak ne zaradi vključevanja v Evropsko zvezo. In tudi, če pogledate, tam imajo različne volilne sisteme in vrsto zadev.
In kar zadeva zakon o vladi, je zelo zanimivo tisto, kar se v časopisih pojavlja. To je tudi zanimivo, da naša vlada sporoča javnosti, kaj pripravlja na področju spremembe vlade. Celo, da bo v zakonu o vladi uredila vrsto zadev, za katere mislim, da spadajo v ustavo. Ampak o tem parlament nič ne ve, tudi iz teh papirjev ne more nič izvedeti. To je ključna zadeva. Če misli vlada in če želi vlada in tisti, ki so v tej vladi, da je možno vse te zadeve pripraviti na tak način, da vlada napiše te papirje in jih prek tiskovnih konferenc in medijev razglaša javnosti in da bo potem na ta način dosegla pritisk javnosti na parlament, naj za božjo voljo te zadeve sprejmejo čez noč, ne da bi se spuščali v vsebino - je zadeva popolnoma zgrešena.
Še enkrat. Priznam, da sem ta čas porabil v bistvu v prazno predvsem zato, ker je to, kar imamo pred sabo, akt vlade in kot akt vlade in kot takega sem v določenih zadevah povedal svoje mnenje v nekaterih točkah, ki se njega tiče. Bi se pa morala tudi vlada zavedati, da večina ali pa ogromno stvari, ki je tukaj notri napisanih, mora iti skozi ta državni zbor. In če še vedno, kljub temu da se napovedujejo določene spremembe na relaciji parlament - vlada, kar zadeva delitev oblasti in pristojnosti med enim in drugim, kar bo morala - če bo -, bo morala ustava to urediti, bi morala vlada vedeti, da je zakonodajno telo in tisto, ki določa to smer, vendarle parlament. Pa čeprav je v praksi jasno tako, in to ni samo v Sloveniji, pri nas je morda to nezdravo in ne preveč dobro izpeljano, je razumljivo, da je vlada tista, ki določa, predlaga in vladna večina te zadeve tudi sprejema. Ampak tukaj ne gre samo za to.
Pri Evropski zvezi gre še za eno drugo stvar, za katero se je od vsega začetka prisegalo, da je to skupen projekt, da je to projekt, ki se tiče vseh: tako vseh političnih strank kot vseh državljanov - ker na koncu koncev bodo in bomo državljani tisti, ki bomo to nosili, dobro ali slabo, ali oboje skupaj - in zato bi morali biti tudi taki programi pripravljeni v takem smislu. Mislim celo, da je plenarna seja državnega zbora neprimerna za take zadeve, ampak treba je najti rešitev, kako bi take stvari, ki so sicer v prvi vrsti stvar vlade in ki so kot vladni akti bili v različnih odborih državnega zbora in na različne načine verificirani, vendar tudi tukaj in vsaj na tak način, da se poslanci državnega zbora, ki morajo potem odločati in ki so potem vsega krivi in zato tudi nič vredni, vedo, kaj se dogaja in kaj se pripravlja. Jaz samo upam, da je vse, kar je tukaj vlada napisala, napisala v dobri veri in resno in tudi misli tako pripravljati stvari in da bo tudi vse te stvari, ki jih bo morala predlagati državnemu zboru, predlagala na tak način, tako dobro pripravljeno, da bo odgovarjalo vsem principom in načelom, ki jih je v uvodu programa napisala, da jih je treba spoštovati pri sprejemanju zakonodaje na sploh slovenske in tudi pri sprejemanju zakonodaje, ki je potrebna za usklajevanje našega reda z redom Evropske zveze. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Ivo Hvalica, za njim Jože Zagožen.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Pravzaprav je nenavadno ob taki pomembni točki dnevnega reda, pa čeprav je to zgolj akt vlade, s katerim se mi seznanjamo, da človek govori pred prazno dvorano, v kateri je prisotna manj kot tretjina vladajoče koalicije. Fluktuira nekje med 18 in 20 poslanci. Očitno vladajoče koalicije to ne briga. Nenazadnje, mislim, da je lahko vsak zaznal, da v imenu poslanskih skupin vladajoča koalicija sploh ni tu nastopila. In to je neevropsko. Kaj pomaga sprejemati pravni red Evrope, če pa v podzavesti to ni prisotno? To ni prisotno in to se vidi lahko vsak trenutek.
Mene moti že ta naslov. Ta naslov se lahko interpretira na dva načina: ali je to program, samo parcialni program do leta 2002 in boste naprej imeli neki boljši program, ali pa je to vse, ker mislite, da bomo leta 2002 te zadeve absolvirali? Jaz ne razumem. To se da interpretirati tako in tako. Verjetno manjka tudi kakšna vejica.
Pojdimo na samo zadevo. Nedvoumno je - in to ste povedali - da je to akt vlade. Tu se že kaže na neevropsko razmerje med vlado in državnim zborom. To neevropsko razmerje poudarja konstantno tudi predsednik vlade. Predsednik vlade, ki se ne potrudi odgovarjati niti enkrat na dva meseca poslancem, kar je totalno neevropska kategorija. Predsednik vlade, ki je izjavil, da si on ne predstavlja, da bi sedel v poslanski klopi. Če bi predsednik vlade neke članice Evropske unije tako rekel; na naslednjih volitvah ga zbrišejo, da ne vidi več politike. Ampak mi imamo takega predsednika vlade, ki je totalno neevropsko naravnan.
Glejte - Kohl sedi v poslanski klopi, sem to že povedal. Berluscconi sedi v poslanski klopi. Prodi, novi komisar Evropske unije, sedi v poslanski klopi. Nič se mu ne zdi to zamalo. Našemu velikemu predsedniku vlade bi pa padla krona, liberalna krona z glave, če bi se on usedel v poslansko klop. Zaradi tega tudi ne prenese tega parlamenta. Ne vem, kje se je teh manir naučil, vsekakor je pa trden dokaz, da ni evropsko naravnan in kot tak v podzavesti tudi v Evropo noče. Jaz sem v to trdno prepričan.
Sedim v komisiji za evropske zadeve, ki jo zelo prizadevno, zelo vztrajno in zelo kontinuirano redno vodi kolega Lojze Peterle. To je edina komisija, ki zaseda vsako sredo zjutraj. Meni to ne "paše", ker zaseda zgodaj zjutraj, ampak to ne pomeni, da nisem - rekel bi - 90% prisoten na komisiji, ki jo vodi Lojze Peterle. Zaradi tega tudi neke ugotovitve s te komisije.
Sedim v petih komisijah in vam garantiram, da je ta komisija - komisija z zvenečim naslovom: za evropske zadeve superaktualnim naslovom - ta komisija je medijsko najmanj pokrita. Nikogar ne briga: Jerovšek ima sedaj to komisijo, tam se vse dere, tam se fotografira, tam se vsaka besedica, vsaka vejica hoče posneti, med tem ko tu, ko gre vendar za komisijo za evropske zadeve slovenskega parlamenta, je tako rekoč medijsko nepokrito oziroma da sem bolj točen, običajno je tu predstavnica STA, ki potem napiše dve, tri vrstice in novinar iz sosednje hrvaške države. Torej gre za čuden paradoks ob vsem tem generiranju tega, ob vsem tem ustenju pa dejansko to, bi rekel, niti normalno, niti normalno ne funkcionira. Ker, ne vem, lahko bi bilo to vsaj toliko medijsko pokrito, kot je odbor za infrastrukturo, ali pa vsaj toliko, kot je komisija za Slovence v zamejstvu in po svetu. Ne. Očitno je nekaj močno narobe, močno narobe na strani vlade, ne parlamenta, ker je vlada pravzaprav parlament tudi s tem aktom izločila. Mi naj bi vas tu samo poslušali, mogoče vam celo pritrjevali, nekateri pa niti ne, zakaj pa ne bi šli na kosilo med tem časom, ker je to boljše; itak oni vedo vse, so evropsko naravnani, se evropsko spakujejo, evropsko intervenirajo, vse seveda pogojno rečeno, med navednicami, tu pa opozicija pa poskuša le dati temu, rekel bi, neko verodostojnost, neko ceno, zato je tudi, vsaj opozicija pod A, v celoti prisotna. To je tako rekoč v celoti. Več nas je, kot je ostalih. Sem seštel dvakrat, ko sem bil v klopi.
Torej, kaj sledi izza tega, kar mi tu rečemo, ali je posneto ali ni. Vi veste, da dogodek je takšen, kakršnega posnamejo mediji. Le majhen delček tega, kar bomo mi danes tu rekli, do zdaj še ni nastopil noben pozicijski poslanec, ne samo nobeden izmed vodij poslanskih skupin, niti noben pozicijski poslanec. Saj bi bilo zanimivo vedeti, če je sploh prijavljen, verjetno da ne. To jih ne briga. Tenis, Maxim, pa to, to so teme za debato.
Zdaj ne morem mimo ministra za evropske zadeve, ki je ustrelil tukaj enega kozla. Sicer imamo zdaj dovoljenje vlade, da se lahko odstreli medvede, volkove tudi, za kozle vem, da ni prepovedi, to pa ne pomeni, da jih lahko streljaš. Ministru ne uide nič manj kot to, zelo skrbno sem ga poslušal, govoril je o javni upravi, o državni upravi. Pravi, da se ne povečuje, da se prerazporeja, da se uvajajo nove tehnologije, da se izobražuje, ne vem kaj. Odpreš časopis, vsak dan ministrstvo za kmetijstvo toliko mest, ministrstvo to toliko mest. Ja, to je vsak dan, dragi moji! To je vsak dan! Pa komu lažete tu? Nič ne, niti ne prerazporejete, niti ne izobražujete in niti ne uvajate novih tehnologij, tu pa sem imenujete kakšnega novega ministra, ker smo vam prejšnjega sesuli, kakšen tudi odstopi, pa potem zamenjate posledično še kakšno državno sekretarko. Mogoče niti ne tisto najslabšo, ampak ne vem, to je vaša stvar.
Torej dnevno časopisje, ki ga vi obvladujete, vas demantira, minister. To, kar ste rekli tu, je bil strel v kozla v polno, v glavo! Vis a vis tega človek ugotovi, kako je v praksi s to državno upravo, kako se državljan sooča s tem. Jaz ne vem, ali smo mi v tej državi pozabili ali ne vemo, kako izgleda javna uprava, državna uprava vis a vis državljana. Pa ja ne mislite, da je treba potni list nesti na upravno enoto, da ga podaljšate, recimo, če ste državljan države Evropske unije - ne. Kupite kolek, greste na pošto, kjer vam to uničijo, ker važno je, da plačaš davek, kot se temu reče, takso. Vi bi pa nabili, ne vem koliko ljudi, tam žigosajo, se potijo, ljudje čakajo! Uvedli ste take strojčke, ki vam dajo zaporedno številko, pa prideš po eni uri, še vedno polna vrsta in tako dalje in tako dalje. Jaz sem dal te dni nekaj takih operacij skozi. Če si poslanec opozicije, te pa še bolj poskušajo spraviti tja, da boš ja zadnji. To so vaši neevropski sistemi v praksi.
Kako se podaljšuje vozniško dovoljenje v Italiji, na primer. V trafiki kupiš znamkico, važno je, da si plačal. Vi pa evidentirate, udba, to, drugo, tretje, vse imate...! Verjetno imamo takšne dosjeje, da bo en dan Štefanova 2 počila od prenapetosti. Vi, minister, že veste, ker ste bili tam. To je vaša evropeizacija državne uprave. Lepo vas prosim, no! Vi ste tako daleč od evropskega pojmovanja evropske uprave, kot je še vedno Mars od Zemlje. Jaz o tem ne dvomim. Pač pa ste nekaj res evropskega pogruntali: prižgane luči na avtomobilih podnevi, ob soncu; in ko se avgusta meseca voziš po Portorožu, misliš, da te je zadela kolektivna sončarica, skupaj z ostalimi, in se nam Evropa, Evropska unija, ki tega ne pozna, čudi, od kod so se pa ti vzeli! Ampak to je posledica Balkana, jaz to vem; samo, da so oni predpisovali druge stvari, zavesice, to, drugo, verigo, da vlečeš avto in take neumnosti, kot da so avtomobili vprežni vozovi in tako dalje, ki se kvarijo na vsak kilometer. Čudno, da še ni tip-top za "flikanje" gum, da ne predpišete. Samo še to vam manjka! To bi bila pa res evropska kategorija. Ja, takih stvari bi vam lahko naštel še ne vem koliko.
Nalašč nisem hotel slediti temu vašemu dokumentu, pa čeprav je že v poročilu, ki ga je napisal predsednik komisije, nekaj stvari, na katere bi morali opozoriti. Kaj vem, skupna zunanja in varnostna politika, recimo, o tem bi lahko govorili tu ne vem koliko časa. Da ne govorim o pravosodju. Pravosodje je azijsko, ne pa evropsko, niti vzhodnoevropsko ne. In tako dalje in tako dalje. Pa se nihče ne razburja. Nič; vi greste naprej, neusmiljeno. Ampak nekaj sem se pa zadnjič vprašal, pravzaprav ali lahko sploh liberalna demokracija govori evropsko? Jaz ne poznam liberalnih strank, ki bi dominirale v Evropi. To so nekje "out of order". Zgleda, da bomo v Sloveniji pa z liberalno demokracijo stopili na ta fantastičen evropski oder. Vi to mislite. V bistvu boste kmalu ugotovili, da vam bo zdrsnilo in vam že drsi. Na žalost! Ker žrtve bomo mi, ki v to Evropsko unijo želimo. Bolj kot vi! Na žalost vam bo zdrsnilo.
Barometer je bil tu omenjen. Zakaj smo zadnji? Ali je mogoče kdo gledal televizijski dnevnik včeraj? Ne! Tednik? Zelo zanimivo. Avtorica zasluži, mislim, da ji je ime Pika, samo to sem si zapomnil, zasluži vso pohvalo. Intervjuirala je tudi enega izmed vodilnih menagerjev iz Evropske unije, ki vodi podjetje v Sloveniji. In ta je marsikaj povedal. Spoštovana gospoda! Sploh ni evropska naravnanost, če ti v vsaki, na Primorskem rečemo, betuli, tu bi rekli pa vsakem pajzlu ljubljanskem, plačaš kozarec vina tako kot na trgu Svetega Marka v Benetkah. To ni Evropa. To je Balkan. Ta gospod je tudi povedal, da smo mi tu neevropski, ker smo predragi. Za njegove pojme, bog ve, koliko zasluži ta gospod. Sigurno 10-krat več od moje toliko opevane poslanske plače, ki je res milo rečeno, je ni med 30 plačami v državnem zboru. To sem zadnjič iz neke statistike v Mladini videl. Oni skrbijo za to, da so ljudje obveščeni. Torej Tednik je pravzaprav pokazal in bi moral marsikoga zaskrbeti.
Jaz v Peterletovi komisiji poslušam tudi ljudi, ki imajo na skrbi raziskavo javnega mnenja in posredno tudi promocijo Slovenije. Te zadeve so vedno dvosmerne. Ne moremo mi samo dobivati, mi moramo tudi oddajati signal. To je tako kot v ljubezni, minister Bavčar. Ne moreš ti samo "kasirati", je treba tudi dati. Zelo je zanimivo, te raziskave, če niso same sebi namen, bi morale pravzaprav ta vaš program za prevzem pravnega reda Evropske unije do leta 2002 temeljito spremeniti.
Morali bi se zavedati, da so ljudje vendar ljudje. Ni dovolj program, mi imamo tudi program v državnem zboru, po katerem, recimo, naj bi imeli seje državnega zbora samo zadnja dva tedna v mesecu. Ta mesec zasedamo že ves mesec. In tudi to, gospod predsednik, sedaj se obračam nazaj, ni evropsko. Če ne spoštuješ elementarnega reda, če ne spoštuješ urnikov, če ne spoštuješ ure, potem to ni evropsko. Jaz imam včasih občutek, kot da pri nas še vedno uporabljamo peščene ure in da za koledarje uporabljamo, tako kot so včasih zasekali po eno znamenje v drevo, kot je Robinzon, ki si je tako svoj koledar uredil. Tak občutek imam. To ni evropsko. Skratka, veliko teh stvari bi še lahko rekel.
Jaz lahko zaključim samo nekaj. Ni dovolj imeti program, treba je tudi želeti v podzavesti. Da pa je to prisotno pri vladi, me niste prepričali. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Doktor Jože Zagožen je zadnji pisni prijavljen.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Gospod predsednik, ne bom ponavljal vsega tega, kar je bilo danes tukaj že rečeno. Samo nekaj mnenj v zvezi s to točko. Na prvi pogled je stvar perfekcionirana. Gre za obsežno natančno razgrajeno gradivo, ki daje prvi vtis, kot da je to en popoln program, po katerem se bo stvar sama od sebe odvila. Vendar je to predvsem posoda, oblika, ki jo je treba napolniti z ustrezno vsebino. Ta vsebina pa so tiste potrebne strukturne reforme, ki jih moramo nujno speljati za vstop v Evropsko unijo. Se pravi, ni dovolj samo zakon, treba je spremeniti nas same. To bo zelo težko, še posebej na gospodarskem področju, ki ga nekoliko pobližje spremljam.
Osnovni kazalci gospodarjenja se že nekaj let niso bistveno spremenili. So neka nihanja, vendar bistveno ne. Zaposlenost se še vedno giblje nekje na ravni 14%, inflacija se je znižala, ampak kljub temu je še vedno najmanj dva in pol krat višja, kot je v državah Evropske zveze. Gospodarska rast, po zadnjih informacijah, ne bo 4% ampak okrog 3,5%, pri čemer je zlasti zaskrbljujoča raven industrijske proizvodnje, ki konstantno pada, nasprotno pa raste delež, ki ga prinašajo trgovina, banke, tudi državna uprava se šteje kot producent za svojo porabo. Posebej zaskrbljuje tudi nizka dodana vrednost, ki je mnogo nižja od povprečja v Evropski zvezi.
Rezultat vsega tega je, da so strmo padle tudi neposredne tuje investicije, kot jim rečejo, se pravi, da ni pretoka svežega kapitala. Temu ustrezno pa se ne znižuje proračun oziroma javna poraba, ki je še vedno mnogo prevelika.
V tem okviru bi kazalo tudi iskati tiste prioritete v zakonodaji, na katere so opozarjali že moji predhodniki, kaj dati kot prednost pri vstopu v Evropsko zvezo. Osebno sem pogrešal, ko smo se pogovarjali o pogajalskih izhodiščih, nekatere omejitve, odloge, ugodnosti na gospodarskem področju, saj so se te zahteve za naša pogajalska izhodišča v glavnem nanašala na to, da nam naj še naprej dovolijo, da finančno interveniramo v podjetjih, v gospodarstvu. Tudi to je lahko razlog, vendar izjemoma in v prehodnem času, ne pa kot trajna in sistemska oblika.
Drugo, kar je, kar bi nas moralo skrbeti, je to, da se struktura industrijske proizvodnje zelo hitro spreminja, nekako v tišini, izven oči. Naša podjetja vse bolj postajajo proizvajalci komponent, sestavnih delov, sklopov, vse manj pa končnih proizvodov, v katerih bi tržili tudi znanje, marketing, finančno uspešnost in podobne stvari, ki se selijo v tuja središča. Pri nas se pač potem izračuna, toliko je ura nemških mark in tako naša podjetja poslujejo na robu donosnosti, nekatera pod robom in to ni nikakršen garant za nadaljnji gospodarski razvoj, za razcvet, ki bi moral biti predpogoj za socialo, pri kateri smo včasih tudi širokogrudni. Menim, da bi morali ta program čimbolj pospešiti. Na tem mestu je treba jasno povedati, da tako s strani večine poslancev kot s strani opozicije ni bilo nikdar zavlačevanja pri tistih zakonih, ki so resnično pomenili pot v Evropsko zvezo. Kljub temu, da smo bili včasih kregani, češ, da te stvari zavlačujemo. Tudi na odboru za gospodarstvo skrbno pazimo, da so tiste stvari, ki pomenijo našo hitrejšo pot v Evropo in ki so kolikor toliko profesionalno napravljene, čimprej in čimbolj kakovostno obravnavane in tudi sprejete.
In na koncu mi dovolite oceno, da smo po mojem mnenju mnogo preoptimistični glede možnosti sprejema te zakonodaje, tako na vladi, kot tudi v državnem zboru. Menim, da je prepustnost, pretočnost premajhna in da mnogo od tega ne bo storjenega v teh rokih, kot so zamišljeni. Na ta način si tudi ta državni zbor nalaga nase veliko breme odgovornosti za sprejem te zakonodaje, ker bo na koncu najbrž ugotovil, da je ni v stanju v tem obsegu in v tem času uresničiti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, dr. Jože Zagožen. Sedaj smo izčrpali prijavljene razpravljavcev. Ali bi želel minister besedo? Prosim, gospod Bavčar. Prosim, da se nam počasi poslanci, ki so eventualno v preddverju, pridružijo, ker bomo najverjetneje pričeli z odločanjem o dodatnih sklepih.
IGOR BAVČAR: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Res je, dokument ni perfekten. Tudi v ambiciji, ki smo si jo postavili, ni zaslediti želje po tem, da bi ga perfekcionirali, kajti govorimo o tem, da ga bomo dopolnjevali. Je pa razlika med dokumentom, ki smo ga s podobnim naslovom sprejeli pred letom dni, in tem. Ta napredek, ki je evidenten, ne samo kvantitativen, ampak tudi kvalitativen, omogoča, kot je bilo tu rečeno s strani poslanca Rejca, da vzdržujemo tempo.
Danes vemo natančno, kaj moramo storiti, vemo, koliko nalog je pred nami, za razliko od časa pred letom dni, ko pravzaprav, roko na srce, vsega tega nismo vedeli, pa tudi nismo mogli vedeti. Proces pregleda usklajenosti zakonodaje se pravzaprav šele zaključuje. Vrsto stvari, ki smo jih vključili v program, ki je pred vami, smo lahko izvedeli in mogli izvedeti šele v tem zelo zahtevnem dvostranskem pa tudi večstranskem procesu pregleda usklajenosti zakonodaje.
S tega stališča je vrsta pripomb, ki so bile tu izrečene na program, tudi v vsebinskem delu, zelo pomembna. Tu mislim na pripombo gospoda Mozetiča, prevsem v tistem delu, ki govori o pravosodju, seznamu zakonov, ki nas čakajo na tem področju. Menim tudi, da je mogoče povsem pritrditi tisti njegovi oceni na koncu njegovega nastopa, ko je rekel, da ta program delamo zaradi nas samih in ne zgolj zaradi vključevanja v Evropsko unijo.
Če kratko komentiram nekatere nastope, ob svoji splošni pripombi, da je razprava opozorila na prave dileme, ki se nam pojavljajo ob tem vprašanju, potem naj rečem nekaj besed najprej o sami naravi dokumenta.
To, kar se bo zgodilo na koncu in ne na začetku maja, ni nova verzija dokumenta, pač pa metodološko spremenjena ali pa strukturno spremenjen dokument v tistem delu, ki mora potem, ko je evropska komisija pregledala dokumentacijo za vse države kandidatke, slediti strukturi poročila o napredku. Mi torej ne bomo, razen v tistih delih, kjer bomo v tem vmesnem času tudi po današnji razpravi ugotovili, da to moramo storiti, bistveno posegali v vsebino tega dokumenta, pač pa bomo posegali v strukturo tega dokumenta. Če želi komisija pripraviti svoje poročilo na podlagi našega državnega programa, potem je pričakovano, da želi imeti dokument strukturiran tako, da bo lažje sledila in primerjala svoje dokumente, partnerstva za pristop, poročila o napredku, z našimi lastnimi ocenami in podatki o tem, kaj smo in kaj bomo še storili.
V tem delu, predvsem kar zadeva političen del kopenhagenskih kriterijev, je pomembno, da svoj ocene izdela tudi državni zbor, predvsem v tistem delu, ki je izrecno v njegovi pristojnosti in ki je bil tu omenjen prav tako s strani že omenjenega poslanca Mozetiča. Namreč v tistem delu, ki zadeva spremembo poslovnika, ki zadeva nekatera proceduralna pravila. Kajti ravno v tistem delu diskusije, ki govori o naravi tega dokumenta, ali ga je potrebno sprejemati na plenarnem zasedanju ali ne, posegajo te odločitve in ta vprašanja v naravo poslovniških določil.
Opozorjeno je bilo in citirano mnenje komisarja v odstopu, Hansa van den Broeka, da smo dobri pri planiranju. Splošna ocena dosedanjega napredka po lanskem napredku je, da smo dobri tudi v realizaciji. Čeprav, seveda, vsi vemo, da je potrebno še zelo veliko storiti, in da je za to, da bomo dosegli boljšo oceno v uspehu v letošnjem poročilu o napredku, ki ga bomo finalizirali, zaključevali konec letošnjega ali v prvem delu letošnjega poletja, najkasneje pa v septembru, bo potrebno ravno tudi mesece, ki so pred nami, zelo temeljito izkoristiti za to, da bomo predvsem naš kratkoročni program zakonov, katerih dinamiki relativno dobro sledimo, v tem času realizirali do konca.
Mislim, da je iz tega stališča dokument ocenjen tudi s strani evropske komisije kot ustrezen. Ravno v dialogu, ki ga imamo s komisijo, o katerem smo želeli tudi njeno mnenje o tem, kako vidi samo strukturo dokumenta in podobno, je bil ta dokument izročen v besedilu osnutka tudi predstavnikom komisije. Iz tega stališča ni mogoče sprejeti očitka, da je bil parlament z njim seznanjen pozneje. Kajti gre, in tudi v prihodnje bo šlo predvsem v tem delu, za velike, za zelo tesne, številne stike na tehnični ravni. Naša ambicija je bila, da poskušamo nekatera vprašanja razrešiti prej, ne pozneje in zato smo tudi ta dokument dostavili evropski komisiji prej.
Naj rečem nekaj o vprašanjih, ki so jih omenili nekateri razpravljavci. Med njimi gospod Feri Horvat, pa tudi gospod Špiletič. Omenjali so namreč vprašanje ali celo sugestijo, da bi bilo potrebno izdelati res pravo prioriteto. Da bi med temi zakoni, ki jih imamo tu, izvlekli iz tega dokumenta prav tiste in samo tiste, ki so res nujno potrebni.
Spoštovane gospe in gospodje! Vsi so potrebni. Nismo več v fazi, ko bi si lahko izmišljali oziroma ko bi sploh mogli po vsem tem pregledu usklajenosti zakonodaje soditi, da nekateri dokumenti, nekateri pravni akti, ki so tu omenjeni, in drugi dokumenti niso potrebni. So potrebni. Državni program je pač videnje vlade, je ocena vlade, kakšno dinamiko in kakšen vrstni red pri teh stvareh potrebujemo. Točno je tudi to, kar je bilo tu govora, o reformah. Te so, to vemo vsi. To je konec koncev pisalo tudi v lanskem poročilu o napredku zaostajanja.
Reforme, pokojninska, se je končno začela v državnem zboru. Vi veste, da so mnogi postopki in čas, od katerega je odvisna inplementacija, se pravi uresničitev te reforme, odvisni tudi od socialnih partnerjev in ne samo od vlade. Tu smo začeli. Začenjamo s privatizacijo bank in zavarovalnic. Začenjamo z uresničevanjem davčne reforme. Ti procesi se nadaljujejo. S tega stališča bi težko sprejel sugestijo, da je potrebno še med temi prioritetami in v tem vrstnem redu izločiti še tiste, ki so bolj pomembne. Vse so pomembne na nek način. Res je in tu delim mnenje pomena odločitev, ki so potrebne za črpanje tuje pomoči. Moje mnenje je in moram reči, da se na tem področju ne bojim pretirano odločitev, ki so pred nami. Naše izkušnje glede na to, da smo med državami kandidatkami prvi, ki po absorcijski sposobnosti oziroma katerih absorcijska sposobnost je največja pri deležu tuje pomoči, se pravi relativno glede na zneske, ki so namenjeni Sloveniji, najbolj produktivno uporabljamo in tudi največ realiziramo programe med vsemi državami kandidatkami. Poznate primer Poljske, ki je bila soočena z veliko vladno krizo zaradi tega, ker temu ni bilo tako.
Menim, da smo tu naredili velik napredek že do sedaj. Mi v tem trenutku že imamo nacionalni sklad, ki je ustanovljen med ustanovami na ministrstvu za finance, ki bo lahko menagiral to pomoč. Ustanavljamo agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja za uravnavanje in vodenje celotnega projekta Sapart. Odločili smo se, da znotraj drugega branja zakona o pospeševanju skladnega regionalnega razvoja predlagamo ustanovitev agencije za pospeševanje regionalnega razvoja in tudi vrsto regionalnih institucij, ki bodo pri tem sodelovale. Seveda je vprašanje, ali je možno, ker je pač to vezano na politične odločitve, velikokrat tudi dvetretjinske, natančno predvideti, kako in na kakšen način se bo dogajala in zgodila razprava o regionalizaciji Slovenije. Mi jo potrebujemo zaradi nas samih, zaradi načina, kako čimbolj produktivno uporabljati kadre, ideje in seveda črpati ideje v regijah za skladnejši regionalni razvoj.
Je pa to del diskusije, ki se očitno začenja vis-a-vis spreminjanja ustave. To, kar je v tem dokumentu omenjeno na tem področju, je po mojem mnenju že z nekaterimi ravno pred časom sprejetimi sklepi o pospešitvi priprav predlogov za spremembo ustave dobilo svojo potrditev. Tu bi kolegu Ribičiču odgovoril, da seveda njegova ocena o tem, da je šel ta dokument nazaj vis-a-vis strategije Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo, da preprosto ne drži in da tu po mojem mnenju tudi koalicija dosega tisti tempo, ki je pričakovan.
Govorite o evro barometru. Ta ocena, ocena javnega mnenja v evropskih državah članicah je seveda pomembna za politične elite, ki bodo sprejemale odločitve, zelo pomembne odločitve. Verjetno je točno to, kar je bilo tu povedano s strani nekaterih poslancev, da je en del te odgovornosti mogoče iskati tudi na slabem ali pa, bom rekel, ne dovolj natančnem delu vlade na tem področju. Čeprav je po drugi strani mogoče razloge iskati v še vedno prevladujoči oceni o povezanosti Slovenije s kriznim balkanskim območjem, pa tudi s tem, da - na kar je opozoril kolega Feri Horvat - da tudi naše lastne politične stranke, politični veljaki, velikokrat storijo marsikdaj, v želji, da bi obračunavali in razreševali domače strankarske spore, medvedjo uslugo v tujini. Ob vseh teh stvareh je seveda nemogoče mimo odgovornosti vlade, je pa jasno, da na tem področju velikokrat tudi sami sebi delamo slabe usluge.
Gospod Špiletič je omenil vprašanje gospodarstva. Mi smo si v celotnem procesu vključevanja v Evropsko unijo posebej prizadevali v vse faze odločanja vključiti tudi predstavnike gospodarstva. Eden ključnih ljudi, ki dela v ožji pogajalski skupini, je podpredsednik gospodarske zbornice, gospod Stantič. V vseh delovnih skupinah, ki pripravljajo izhodišča in ki praktično vodijo, ki so tudi na nek način čekirale kompleten državni program, ki ga danes obravnavamo, sedijo predstavniki gospodarskih zbornic, pa tudi sindikatov bi morali, pa na žalost še ne, ker se med seboj niso dogovorili o tem, kako naprej oziroma koga predlagati.
Zato je na nek način težko ujeti to, o čemer je govoril gospod Rejc, ko je omenjal, kako je pomembno slediti prav zahtevam gospodarstva. Težko je včasih tudi razumeti slovensko gospodarstvo, ki se po eni strani še vedno oklepa nekaterih zaščitniških manir in bi želelo od države čim več zaščitniških norm, ki naj bi ga ščitile pred tujo konkurenco. Po drugi strani pa se vsi skupaj zavedamo, da edino konkurenca lahko to gospodarstvo prisili, da bo začelo bolje poslovati in da bo kos izzivom globalizacije in ne samo vključevanja Slovenije v evropske integracije. Mi smo prav pred kratkim, naj povem primer, zelo težko od slovenskega gospodarstva izvedeli, ali bo sposobno, glede na razmere, v katerih dela, recimo, sprejeti norme, ki veljajo na področju varstva pri delu. Zelo težko dosegamo konsenz na nekaterih zelo konkretnih področjih. S tega stališča bi težko rekel, da teh zadev ne upoštevamo.
Tu sem bil obtožen, da sem ustrelil kozla. Moram reči, da ga nisem, kajti če bi gospod poslanec Hvalica malo manj bral časopise in se zanašal na svoje vtise, potem bi ne omenjal tako vehementno številk o povečevanju državne uprave. Konkretne številke govorijo ravno obratno od tega, kar nam je gospod Hvalica tu poskušal očitati. 1.1.1998 je državni proračun plačeval 28.638 uradnikov, 1.1.1999 pa 28.304 uradnike, kar pomeni 334 uradnikov manj. Tako mu to lovsko prispodobo hvaležno vračam.
Kar zadeva njegovo drugo prispodobo, pri čemer je govoril o uporabi oziroma o novem določilu prometne zakonodaje o uporabi luči, pa ga samo obveščam, da je na pregledu usklajenosti zakonodaje s področja notranjih zadev - da so predstavniki komisije pokazali izjemno velik interes za to našo rešitev in praktično nakazali veliko verjetnost, da bo komisija skušala to določilo vpeljati v komunitarno ureditev, da bo torej obvezna za vse države članice. To je zopet stvar diskusije, ali je to možno ali ne to stvar sprejeti. Ampak o tem očitno obstajajo različna mnenja in prepričan sem, da bodo predstavniki notranjega ministrstva znali argumentirano braniti odločitve, ki so bile sprejete.
Naj ob številkah, ki sem jih omenjal, ko sem govoril o novih ljudeh, o ljudeh, ki jih potrebujemo na teh področjih, pritrdim tistim izmed vas, ki govorite o pomenu reforme javne uprave.
V tem kontekstu je mogoče marsikaj storiti za to, da bo državnih uslužbencev manj. Deregulacija je ena od rešitev. Privatizacija določenih delov državne uprave, prenos s koncesijami in podobno. Vse to so rešitve, ki so dobre in tudi omogočajo, da se nekatere konkretne rešitve, ki so bile tu omenjene s strani gospoda Hvalice, v resnici uveljavijo in ni razlogov, da se ne bi. Ena od teh, s katerimi se ukvarjamo sedaj, ravno na področju, na drugem področju izjemno pomembnega dela tehničnih predpisov, kjer ne gre zgolj za banalne stvari, ampak tudi za zelo zahtevne. Gre pa tudi za banalne stvari. Spominjam se poslanskega vprašanja glede homologacije vozil, kdo jih meri in na kakšen način. Tu je res še veliko sprenevedanja in prepočasnega uveljavljanja novih določil. Pa tudi na teh področjih za to počasnostjo stojijo povsem konkretni interesi posameznih združenj, tudi državne uprave, števila ljudi, ki je odvisno od plačil za homologacijo vozil, in podobno.
Tu malce zadeve poznam tudi iz lastnih izkušenj in se strinjam, da je potrebno marsikaj storiti. Po drugi strani pa je potrebno vedeti, da ob vseh novih institucijah, ki jih moramo ustanoviti, ob 80 tisoč straneh komunitarne ureditve, ki jo prevzemamo, seveda ni mogoče računati, da bomo z obstoječo organizacijo in obstoječim znanjem ter tudi številom ljudi kos vsem nalogam.
Naj na koncu rečem, da bomo zelo temeljito preučili vsa ta vprašanja, ki so bila tu omenjena in da bomo državni program potem, ko bo njegova struktura spremenjena skladno z strukturo poročila o napredku, kot ga pripravlja komisija, in ob tem, ko bomo pregledali tudi stališča pristojnih delovnih teles državnega zbora, ta dokument, kot rečeno, še spreminjali.
Obenem vas že sedaj opozarjam na to, da državni zbor že dobiva prvo poročilo o realizaciji tega dokumenta, ki mene osebno ne zadovoljuje, ker smo na mnogih področjih še vedno prepočasni in da bo priložnosti za to, da bomo o konkretnih vsebinah posameznih zakonov, podzakonskih aktov, ki so vezani na te zakone, in drugih pomembnih dokumentov imeli, se pravi, da bomo lahko o vseh teh vprašanjih še vedno govorili. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod minister. Dve repliki. Gospod Ivo Hvalica je prvi in gospod Peterle.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Repiciram seveda ministru, da ne bi slišal, kar sem slišal. Ministru se ne zareče nič manj kot to, če bi manj časopisov bral, jaz namreč bi bil bolj pameten, kot ste vi tam v vladi. Jaz tega ne razumem. In potem meni postreči z nekim parcialnim izsekom in ugotoviti na podlagi tega, da imate zdaj 300 manj ljudi, da je to trend, ali kaj. Lepo vas prosim, vi mi raje povejte, če si upate, koliko je bilo plačanih ljudi iz proračuna oziroma v državni upravi za časa Peterletove vlade in koliko je zdaj po sedmih letih vaše vladavine. To mi povejte tu, če si upate. To je prva stvar.
Kar se tiče luči, ne glede na to, da vam je kdo kurtoazno pritrjeval, pa vam jaz povem, da bodo prej, včasih so rekli, ruski konji jedli oves v Vatikanu, kot se bo to zgodilo. Ker zaradi tega je treba spremeniti tudi neke zasnove avtomobilov. Vi verjetno opažate, da ko odprete luči, da podnevi ne vidite podatkov zlasti na novih digitalnih armaturnih ploščah. Če imate (nerazmljiva beseda) tega ne vidite na soncu. Tudi zaradi tega nastajajo še dodatne nesreče. V Evropi niso tako neumni, sicer ne bi oni predvideli zasenčenja armaturne plošče, ko se prižge luč. Da ne govorimo o avtomobilih, ki so karoserijsko tako pripravljeni, da pravzaprav nimajo projektirane aerodinamike, če so odprte luči. To se pravi, to proizvodnjo bo treba ukiniti. Ukinil bo Ferrari in Masseratti, če se ne motim, pa neke Mazde pa še nekaj takega. Veliko boste dosegli, vam v naprej čestitam. Ne samo to. Celo se greste še vedno številko motorja, motorja, pogonskega agregata, v dovoljenjih to sploh ni evropska kategorija, tega ne piše nikjer več. Razumete? Niti tega niste še naredili, kje ste! Tu je treba mentaliteto spremeniti, pa po svetu, ko hodite, tudi malo pogledati v kakšen urad, pa se kaj pozanimati, ne pa samo shoping in "šopat". Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospod Peterle.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa. Spoštovani, jaz prej v nastopu v imenu poslanske skupine nisem želel komentirati nespodbudnega dejstva, da tukaj sedi med nami samo eden od ministrov, ko obravnavamo državni program. Nisem verjel, da se lahko kaj takega zgodi, da ob ključnem dokumentu, ki bo določal delo tega mandata in vsaj še enega za njim, da se ne oglasi ne kdo v imenu poslanske skupine katere od pozicijskih strank, niti nobeden poslanec pozicije. To dejstvo je dodatno dejstvo, ki me zaskrbljuje ob vprašanju, kako se bo ta državni program revidiral in kako se bo tudi izvajal. Po tako vodenem odnosu koalicije do tega vprašanja, kjer se tako rekoč pojavlja samo eden od ministrov, pa moramo reči, da to vprašanje ni samo Bavčarjevo vprašanje, je Drnovškovo, je Podobnikovo, je vprašanje ta čas predvsem pozicije. Izgleda pa po tej razpravi, kot da je to vprašanje, ki zanima samo opozicijo. Mene zelo čudi, da pozicijskih poslancev ne zanima, zakaj taka razlika v rokih med strategijo, ki smo jo tukaj tudi obravnavali kot akt vlade, in med sedanjim državnim programom. Pri ključnih reformah gre za zamik od pol leta do enega leta. To pozicije ne zanima, Bruselj in opozicijo pa zanima.
Dejstvo, da gre za neke spremembe oziroma uspehe, kot je bilo rečeno, je tudi precej relativno. Kje smo napredovali z ozirom na leto 1998, ko je bil sprejet tudi nekakšen projekt odprave zamud na zahtevo državnega zbora? Napredovali smo praktično samo tam, kjer smo imeli zakone pred tretjim branjem, česar evropska komisija na datum, ko je opravila analizo stanja pri nas, pač ni mogla upoštevati. Gre za nekaj zakonov, davek na dodano vrednost, trošarine, zakon o bankah itn. Seveda tisti zakon še ne pomeni, da smo na začetku privatizacije bank ali pa minister ve več, kot vedo poslanci. Kajti zakona o privatizaciji bank s strani vlade ni, je pa s strani ene od opozicijskih strank. In tudi glede reforme, ključne reforme, pokojninske, je minister rekel, da začenjamo reformo. Reforme, mislim, da ne začenjamo, začenjamo dobro šele debato v tem parlamentu, pa ni še povsem jasno, kako se bo zaključila, debata je šele pred drugim branjem oziroma zakon je pred drugim branjem. Torej tukaj ne začenjamo izvajati, ampak se začenjamo pogovarjati. Tako je še glede marsičesa drugega, glede česar teče tukaj debata. Glede davčne reforme pa so zadeve v papirju zelo na splošno popisane, pa je tudi ta ena od glavnih.
Naslednje vprašanje. Enoletni zamik pri evidentiranju državne pomoči nam ni v čast. Bilo je obljubljeno, da bo to narejeno do konca lanskega leta, v programu je sedaj postavljeno za eno leto kasneje. To pomeni, da bomo doživeli še enkrat kritiko s strani evropske komisije, da na tem področju ni napredka. Dobesedno je zadeva zamaknjena v proračunu, nove politike ne bo, ker niti evidenc še ne bo, kako te zadeve tečejo. Jaz ugotavljam, da je bilo marsikaj v tej razpravi danes konstruktivnega povedanega in je minister to tudi v tem duhu vzel na znanje. Nekaterih stvari se nismo dotaknili, nima smisla ponavljati še enkrat oziroma nadaljevati v smeri, ki jo je poslanec Mozetič začel, ko je opozoril, koliko balasta je v tem dokumentu, koliko samo po sebi razumljivih oziroma veljavnih zadev, s katerimi ni treba zaposlovati ne Bruslja ne poslancev. Torej jaz bi si želel, da se očisti v naslednji verziji dokument nepotrebnih stavkov, ki so rezultat starega resolucijskega pisanja po državnih uradih.
Ob koncu te razprave, ko bomo sprejemali neka stališča k ključnemu, res ključnemu dokumentu, ki zadeva našo prihodnost, smo še naprej priče istemu zaostanku reformiranja, neodpravljenemu zaostanku iz leta 1998, zadnjemu mestu na evro barometru, počasnosti pri tehničnih predpisih in pri relativno vodénem odnosu vlade do te zadeve. Tukaj, gospe in gospodje, bi moral danes sedeti predsednik vlade, podpredsednik vlade, minister za pravosodje, da ga kaj vprašamo, kako bodo šle tam stvari naprej, nova ministrica za gospodarstvo; vsi ti so si vzeli danes post, kar se parlamenta tiče.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Feri Horvat, imate repliko ali razpravo? Repliko, prosim.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo. Imam tri kratke replike na izvajanje ministra Bavčarja.
Najprej, prioritete. Jaz se nisem zavzemal za to, da karkoli izločimo iz tega programa, da je nepomembno, ampak vsega ne bo možno v teh rokih realizirati, to je problem. Predvsem vlada ne bo uspela, pa tudi državni zbor ne. Zato je treba ponovno videti vrstni red prioritet, ne pa, da bi kaj izločali iz tega, in pa roke.
Drugo, pripravljenost za koriščenje pomoči. Argument, da smo doslej porabili vsa sredstva, ki smo jih dobili, ni dovolj dober. Dobili smo okrog 30 milijonov evrov letno. Možnosti dobiti od drugega leta naprej so od 90 do 100 milijonov, morda celo več, odvisno od tega, kako bomo organizirani. Nismo dovolj dobro organizirani, to ve minister Bavčar in njegovi sodelavci, predvsem v uradu, tako na državni ravni, v posameznih ministrstvih, razen nekaj izjem, kot tudi na regionalni ravni. Ne govorim na pamet, imam izkušnje na regionalnem čezmejnem Pharovem programu v sodelovanju z Avstrijci in Madžari. Madžari imajo z Avstrijci evroregijo, mi še nimamo nobene; Madžari so bolje organizirani na področju pridobitve Pharovih sredstev, kot smo organizirani mi. Torej plediram za to, da se moramo čimprej bolje organizirati. Do septembra je treba dati program za naslednje leto; od tega je odvisno, koliko sredstev bomo dobili.
Tretja zadeva, podoba o Sloveniji v tujini. Dejstvo je, da je vlada v teh letih premalo denarja namenila in premalo naredila za to, da bi nas v tujini bolje poznali. Naj navedem samo dva primera. Za področje turizma - ne poznajo nas, ker smo premalo vlagali v turistično trženje in turistično promocijo. To nam govorijo tudi tujci. Drugo, področje tujih investicij. Tuja ugledna ekspertska hiša, ki je delala analizo, kje so vzroki, da ni bilo več tujih investicij, je ugotovila, da je poleg sistemskih omejitev problem v nezadostni promociji za tuje investicije v tujini, v trženju možnosti za tuje investicije. Tudi državo je, podobno kot nek izdelek ali neko podjetje, treba tržiti. Posebno še mi, kot mlada, nova država. Na tem je bilo premalo narejenega in je treba narediti več, predvsem vlada pa tudi parlament.
Naj zaključim z naslednjim. Marčevsko poročilo svetovne banke, ki govori o našem vstopu v Evropsko unijo - podobne analize je svetovna banka izdelala tudi za druge države - nas v zaključku uvršča, kljub številnim kritičnim pripombam - na sam vrh kandidatk, da smo lahko kot vodilni prvi pravzaprav sprejeti v Unijo. Vendar izpostavlja tukaj tudi predvsem, ne predvsem, ampak v glavnem odgovornost vlade, ali bo storila to, kar je potrebno - in o tem se pogovarjamo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Razpravljati želi tudi gospod Špiletič. Želi po tem še kdo besedo?
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Jaz imam nekaj dodatnih vprašanj za predlagatelje tega gradiva.
Na strani 18, v tej razpredelnici časovni razpored izvedbe glavnih reform. Zastavlja se mi kar nekaj vprašanj.
Prvo je povezano z uvedbo davka na dodano vrednost in trošarin. Vlada predvideva, da bo uvedba trajala le pol leta. Se pravi od 1.7. in do konca leta. Kolikor je meni znano, so nekatere evropske države uvajale ta davek 4 leta, 3 leta, Švica ga 2 leti. Mi bomo vse to postorili v pol leta. Po informacijah, ki so mi dostopne oziroma so prišle do mene tako ali drugače, pa naj ne bi bili ta hip izdelani še niti ključni računalniški programi, kaj šele, da bi bili vsi delavci strokovno pripravljeni na izvedbo tako zahtevnega projekta. Če ob tem dejstvu menimo, da je mogoče uvedbo davka na dodano vrednost in trošarin spraviti pod kapo v pol leta, potem ocenjujem to načrtovanje kot nerealno in dajanje obljub zato, da bomo na podlagi teh obljub, ko bo preverjanje, kaj smo storili, dobili nazaj dodatno evropsko klofuto.
Drugo pojasnilo bi prosil v zvezi z oznako "uvedba novega plačilnega sistema". To se naj bi zgodilo že v drugem polletju leta 1998. Jaz moram reči, da ne vem, da bi v Sloveniji uvajali kakšen nov plačilni sistem. Tukaj bi res prosil za pojasnilo. Kaj je s tem mišljeno? V pol leta naj bi bila že zadeva končana. Ne vem kaj je to?
Ostali dve vprašanji pa se nanašata na dokončanje lastninskega preoblikovanja zavarovalnic in sanacije ter privatizacije zavarovalnic. Iz te preglednice je razvidno, da naj bi lastninsko preoblikovanje zavarovalnic potekalo že od 1.1.1998. Kolikor je meni znano, je že prej državni zbor res obravnaval predlog zakona o lastninskem preoblikovanju zavarovalnic. Vendar ta je bil v tretjem branju vrnjen vladi, da naj ga pripravi z dodatnimi sklepi Rejčeve komisije. Ta zakon še danes ni v državnem zboru. Tu je pa oznaka, da ta proces poteka že 1.1.1998. Morda tudi kaj poteka v skladu z odredbami in odločitvami vlade, vendar vas prosim, da nas seznanite, katere aktivnosti že potekajo in kako daleč je ta proces, ki naj bi se končal do konca leta 2000. Podobno pa je tudi naslednja postavka "sanacija in privatizacija zavarovalnic". Ta naj bi se pa začela že v začetku letošnjega leta. Tudi tu mi ni nič znanega, da poteka že sanacija zavarovalnic. Na podlagi katerega akta, kaj je s tem mišljeno, katere aktivnosti. Skratka na te stvari ne najdem odgovora, kljub temu da kar precej časa presedim v poslanskih klopeh, zato bi res prosil za pojasnilo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo in pa lep pozdrav. Eden se je že dotaknil vprašanja, naslova teme, ki jo danes obravnavamo. Torej zdaj, ali tu namenoma piše pravnega reda, v smislu ureditve, ali v smislu reda dela. Torej tu sta dve stvari in jaz mislim, da naslov lahko zavaja. Če je v smislu pravne ureditve, potem sem s to stvarjo, kolikor toliko zadovoljen. Če je pa v smislu pravnega dela, potem pa red v pojmu, kaj pomeni pri nas pojem red, potem pa sigurno s tako stvarjo ne morem biti zadovoljen.
Gospodu ministru bi rad omenil, da tisto, kar je danes tukaj v svojem dodatnem pojasnjevanju rekel, da smo dobri tudi v realizaciji. Gospod minister, če pogledamo, jaz sem za ogledalo, kaj se dogaja recimo s tem, kar je naš program in pa seveda z Agendo, to, kar dobimo od drugod, kako na nas gledajo. Ugotavljam, da s tem, da smo dobri v realizaciji, torej ta trditev, mislim, da je prehuda. V pripravi zakonodaje, bi pa rekel, da tam se nekako še trudimo.
Sicer pa je v tej Agendi 2000 na strani 97 napisano tole pri političnih merilih: "Glede spoštovanja temeljnih pravic ni večjih težav, potrebne so še nekatere izboljšave v delovanju pravosodnega sistema in pri vračanju lastnine nekdanjim lastnikom." Torej tu bi samo začel glede tega, kako je z našo zakonodajo in kako je v smislu realizacije tega. Če samo vzamemo informiranost ljudi, kako smo se pred nekaj dnevi trudili, da bi bila večja informiranost o delu v parlamentu. Ničesar od tega, denacionalizacija ne teče, odnosi med cerkvijo in državo se ne premaknejo, poprava krivic niti do zakona ne pride v tem, da bi podaljšali njegovo veljavnost. Če omenim samo odločbe glede zakona o vojnem nasilju in teh odškodninah, ki bi morale teči. Za otroško zakonodajo smo enostavno, preden bi moral zakon stopiti v veljavo, ko smo toliko časa odlašali z njegovo uveljavitvijo, smo enostavno poskrbeli, da s 1. majem ne bo stopil v veljavo itn.
Nekoliko več bi samo še rekel v zvezi s kmetijstvom, kjer je med drugim omenjeno, kaj vse bomo na področju kmetijstva naredili. Bojim se, da ravno glede tega, ko smo imeli možnosti, koristiti denar, da bi pripravili nov kataster kmetijskih zemljišč, denar pa je bil s strani FAO zagotovljen, se tega nismo lotili. Kako bo sedaj ta država dajala pomoč našemu podeželju, ko tega katastra ni, kar v Evropi je, in to je predpogoj, da bomo lahko podeželju še naprej dajali pomoč.
Zato mislim, da je zelo škoda, da tu ni ne ministra za pravosodje, ne ministra za kmetijstvo, ki bi te stvari pojasnila. Posebej me vprašanje podeželja skrbi, kaj se bo zgodilo, ker naša pripravljenost takrat, ko bomo evropski sistem prevzeli ravno kar se tiče kmetijstva in podeželja, ne bomo pripravljeni. Takrat se bojim, da se bo dogodila velika katastrofa, ko bodo ljudje preprosto pritisnili s hribov v večja mesta. Kakšno bo naše podeželje, pa mislim, da nam ne sme biti vseeno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali želijo predstavniki vlade odgovoriti na nekatera dodatna vprašanja? Gospod minister.
IGOR BAVČAR: Zgolj na kratko gospodu Špiletiču. Prosim ga, če na strani 96 pogleda pojasnilo glede plačilnega sistema, ki je zelo natančno obrazloženo in bo lahko razumel, o čem je novost tega sistema. Namreč govori o vzpostavitvi sistema žiro kliringa kot pilotske različice integralnega sistema plačil malih vrednosti in tako naprej. Prenos računov bank, hranilnic, kreditnih služb v centralno banko in tako dalje. Na to se nanaša določilo na 18. strani, ki je tudi sicer povzeto po razpredelnici iz dokumenta strategije Republike Slovenije in o tem smo v sami razpravi o hitrosti posameznih reform rekli že veliko.
Kar pa zadeva gospoda Demšarja. Pravilno je razumel naslov in mislim, da ga lahko sprejme. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod Bavčar, bi prosil, če me ne skušate žejnega čez vodo peljati. Ta projekt oziroma poskusni projekt, ki ga lahko še vedno tako imenujem, prenosa velikih plačil, ki potekajo danes prek Banke Slovenije, poznam. Samo to niti približno ni uvedba novega plačilnega sistema. To je šele prvi korak do uvedbe novega plačilnega sistema. Kdaj pa bo ta novi plačilni sistem, niti vi, po mojem, ne veste. Po tistem, kar lahko preberem v sredstvih javnega obveščanja, je zadnji svet Agencije za plačilni promet rok za prenos tega plačilnega sistema v bančno okolje podaljšal še za 1 leto. Ne reči, da je bila uvedba novega plačilnega sistema končana v šestih mesecih. To preprosto ni res. To je laž, ki je tu zapisana. Čista laž in ne mi govoriti, da najdem odgovor na strani 96. Tisto, kar na strani 96 piše, je sicer res, samo to je v bistvu en majhen delček, prvi korak, poskusni korak prenosa velikih transakcij, ki danes potekajo prek Banke Slovenije. Vse ostalo poteka na takšen način, kot je to potekalo doslej. Gradiva o tem prav gotovo imate. O tem obstajajo tudi številni sklepi državnega zbora, vendar se jih vlada ne drži in vi, gospod minister, ne zavajajte na tak način. To je nizkotno.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Želi še kdo besedo? Gospod Demšar, replika.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa. Ne nosim tega zelo pogosto s seboj, ko obravnavamo razne zakone ali pa drugo problematiko. To, kar je minister sedaj potrdil, me spravlja v dodatno skrb, ker pomeni, da se mi samo na področju urejanja zakonodaje pripravljamo za vstop v Evropo, ne pa v obnašanju, kar pa nam Evropejci pišejo, kako se obnašamo. Torej moralo bi iti tudi za obnašanje, kaj bomo naredili, da bo naše delo bolj učinkovito. Pri področju pravosodja - sploh ni nič omenjeno, kako se dela pri popravi krivic, kako je pri denacionalizaciji, o tem pa seveda pišejo. In potem je to tisti pravi obraz, ki nam ga pokažejo, kje smo. Da bomo pa zakonodajo kolikor toliko prilagodili evropski zakonodaji, za to pa me nič posebno ne skrbi. To pa verjamem, da zmoremo. Malo bomo prepisali, pa bo taka, kot je evropska. Ampak, kdaj se bomo začeli tako obnašati in delati - gre pa za delo; dokler pa ne bomo delali, tako kot delajo drugod, da je red red. Ta beseda "red" mi je všeč, ker red vsakokrat rešuje stvari, nered pa dela kaos. Verjel sem, da pomeni red tudi v našem obnašanju.
Minister, se zahvalim za pojasnilo, da je ta program samo to in da vem potem, kje smo. Žal smo še zelo daleč od evropskega obnašanja.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Še kdo? Gospod minister.
IGOR BAVČAR: Spoštovani gospod poslanec Demšar. Ko bomo konec maja ta dokument pripravili v skladu s strukturo poročila o napredku, potem bo v prvem poglavju govor o političnih kriterijih. Takrat bomo vanje in v ta dokument zapisali tudi stvari, ki jih vi sedaj pogrešate. Naslov tega dokumenta pa bo ostal enak. In potem bo ta red, ki ga želite, mogoče malo boljši, kot je ta trenutek, kajti ravno v tem je bistvo te revizije oziroma spremembe, ki jo želimo sprejeti do konca meseca maja. Potem bo seveda tudi po vseh treh kopenhagenskih kriterijih dokument razdelan in v tistem bo seveda govor tudi o stvareh, ki jih zdaj v tabelarnih pregledih spremembe zakonov in podzakonskih aktov nimamo zajetih, ker je pač to naloga, ki jo izvaja državna uprava in se ne nanaša toliko na zakonodajni postopek ali na sprejem različnih podzakonskih aktov, ampak na realizacijo le-teh. Se pravi, na odstotke že uresničenih - recimo: vračanje premoženja, poprave krivic in podobno.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Zaključujem splošno razpravo. Prosim, če si pridobite predlagane sklepe. Štiri predlaga delovno telo, komisija za evropske zadeve, dodatnih pet pa predlaga še poslanec Feri Horvat. Drugih sklepov nismo prejeli.
Predlagam, da se najprej opredelimo do prvega sklepa delovnega telesa, ki se glasi: "Državni zbor Republike Slovenije se je seznanil z državnim programom za sprejem pravnega reda Evropske unije do leta 2002." Ali želi o tem sklepu kdo besedo? (Ne želi.) Razpravo zaključujem.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za prvi sklep matičnega delovnega telesa? (44 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Drugi sklep se glasi: "Državni zbor priporoča, da vlada Republike Slovenije ob dopolnitvah državnega programa eksplicitno upošteva evropski sporazum, iz katerega izhajajo mnoge časovno opredeljene obveznosti, prav tako tudi skupna ocena prednostnih nalog srednjeročne ekonomske politike Slovenije, ki je eden izmed dokumentov, ki sledi iz partnerstva za pristop in ki sta ga podpisali obe strani." (Slovnica malo šepa.) Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Navedeni sklep dajem na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za drugi dodatni sklep matičnega delovnega telesa? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep brez glasu proti sprejet.
Sklep številka 3: "Državni zbor Republike Slovenije mora čimprej sprejeti svoj program dela za leto 1999, v katerem naj določi prioriteto obravnav. V program naj kot prioriteto vnese tudi obravnavo in sprejem zakona o računskem sodišču oziroma obravnavo novega zakona." Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za sklep pod točko 3? (53 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Sklep številka 4: "Državni zbor bo v program svojega dela za leto 1999 kot prioritetne zadeve zaradi usklajevanja s pravnim redom Evropske unije vnesel tudi obravnavo in sprejem zakona o investicijski lastnini, varstvu osebnih podatkov ter o standardizaciji in ugotavljanju skladnosti oziroma obravnavo novih zakonov." Tako kot je pač napisano, tako bomo glasovali. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Ugotovimo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za sklep pod številko 4? (39 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Dodatni sklep, ki ga predlaga Feri Horvat: "Državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, da poveča aktivnosti za boljše poznavanje in za ugodnejšo podobo Slovenije v tujini." Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (35 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sprejet sklep, ki ima naravo dodatnega sklepa.
Dopolnilni predlogi sklepov gospoda Ferija Horvata. Prvi: "Državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, da v okviru državnega programa določi prioritete, upoštevajoč dokument partnerstva za pristop, poročilo evropske komisije in interese Republike Slovenije." Ali ni to že povedano v sklepu številka 2 delovnega telesa? (Je.) Gospod Feri Horvat se strinja in umika ta prvi sklep.
Sklep pod točko 2: "Vlada Republike Slovenije in državni zbor Republike Slovenije naj v programu prioritet proučita možnost skrajšanja rokov in čimprejšnji sprejem zakona o reviziji postopkov javnega naročanja (dve direktivi EU) in zakona o javnih naročilih." Ugotovimo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za drugi sklep gospoda Ferija Horvata? (39 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Sklep pod točko 3: "Vlada Republike Slovenije in državni zbor Republike Slovenije naj med prioritete in po možnosti zgodnejšimi roki predložitve in sprejema uvrstita splet zakonov o reformi javne uprave (vlada, ministrstva, organiziranost uprave, javni uslužbenci in organiziranost pokrajin)." Želi kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za sklep pod 3. točko gospoda Ferija Horvata? (34 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
In še četrti: "Državni zbor Republike Slovenije predlaga vladi, da ob spremembi in dopolnitvi prioritet priprave in sprejema podzakonskih aktov o pravilih in standardih preuči možnost skrajšanja rokov za sprejem pravilnika v interesu zaščite potrošnika in trga (zdravstvena neoporečnost živil in pijač, tehnični normativi, označevanje itd.)." Želi kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za četrti sklep gospoda Ferija Horvata? (35 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Državni zbor je torej odločal o vseh vloženih sklepih in dodatnem sklepu k tej točki dnevnega reda. S tem smo jo tudi zaključili. Proceduralni predlog, gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Proceduralno vprašanje in tudi proceduralni predlog. Na mizo smo dobili poročilo o določitvi kandidata, ki v skladu s 17. členom zakona o volitvah v državni zbor postane poslanec za preostanek mandatne dobe namesto poslanca, ki mu je prenehal mandat. Potem ko so navedene vse stvari, piše: "Sklep: Potrdi se poslanski mandat gospodu Mirku Kaplji", našemu kolegu in potem je en kup prilog in moram priznati, da je mene ta zadeva zmedla, ker če bi mi šele potrdili mandat, ker je to predlog sklepa, potem gospod Mirko Kaplja ne bi smel zdaj glasovati. Torej najmanj, kar je, je nekaj narodno. Jaz bi rad, da sedaj slišim. Ne, ne, vem, da je tukaj neka kolobocija, ampak rad bi slišal zdaj samo to, da mi nekdo pojasni, kdo je trenutno brez mandata.
Da ne bo nesporazumov, so me tudi drugi spraševali, napisano je pa to, kolega Pucko, malo nerodno. Ne, ker na podlagi tega, če se šele potrdi mandat na 13. seji, izpade nekdo, ki ne pozna vsega tega, kot da gospod Kaplja nima mandata. Lepo prosim predsednika za pojasnilo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predlagam, da bomo to vprašanje pojasnili, ko se bomo na zaključku današnje seje tudi seznanili s tem poročilom in s tem sklepom. Kot sem že napovedal, bomo danes to storili do 14.00 ure in boste dobili tudi odgovor na to vaše vprašanje. Ste pa dali zelo jasno vprašanje, gospod Hvalica, glasovanje poslanca Kaplje je bilo korektno in je lahko glasoval. Je pa stvar nekoliko bolj komplicirana in bo potem to tudi pojasnjeno.
Torej prehajamo na 30. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O MINIMALNI PLAČI, O NAČINU USKLAJEVANJU PLAČ IN O REGRESU ZA LETNI DOPUST OBDOBJE 1999-2001 - HITRI POSTOPEK. Prosim, če si pripravite gradivo. Smo pri 20. členu in amandmaju k 20. členu. Gospod Kontič želi besedo.
BOJAN KONTIČ:Hvala lepa. Gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki vlade. Glede na to, da je poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov včeraj prosila za odmor, mislim, da bi tudi po proceduri morali mi dobiti .....
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, da bomo jasno dobili stališče poslanske skupine.
BOJAN KONTIČ: Poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov je odmor pri tej točki, sicer je bil kratek, izkoristila za temeljit razmislek o smiselnosti amandmaja, ki smo ga predlagali k 20. členu tega zakona in je to sedaj amandma matičnega delovnega telesa, torej odbora za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko, ki ga je tudi sprejel in ga s tem tudi podpira. Ocenili smo, da smo ravnali prav in da je amandma smiselen, kljub temu da se s tem posega v proračun in seveda s tem tudi v dodatna sredstva in morda tudi potreben rebalans.
Kot je opozoril moj poslanski kolega včeraj popoldne, gospod Bevk, se razlika med ugodnostmi, ki jih nudijo službe v tako imenovanem javnem sektorju in gospodarstvom zmanjšujejo. Z zakonom o javnih uslužbencih, pa bo zmanjšanje še občutnejše. Res je, da v gospodarstvu plače ne prejemajo tako redno kot na primer v javni upravi, so pa razlike v višini včasih že v prid gospodarstvu, seveda v primerljivih skupinah, ki jih je po izobrazbi in delovnih izkušnjah sploh možno primerjati. Kot na to upravičeno opozarja sindikat zdravstva in socialnega varstva, ni možno doseči napredka in posodobitev javnih služb na programu odličnosti, ko istočasno te ljudi ožigosamo kot neke vrste drugorazredne državljane - v mislih imam izplačilo regresa, višino regresa.
In naša odločitev, torej odločitev poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov je ta; podprli bomo amandma, s katerim se črta manjvreden status l30 tisoč zaposlenih v javnem sektorju. Nemogoče je namreč pristati na logiko, da v gospodarstvu predpišemo določeno višino regresa, tam pa, kjer imamo neposreden vpliv, pa se zavzemamo za nižje pravice. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kontiču. Besedo želi gospa Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav. Tudi naša poslanska skupina socialdemokratov bo podprla amandma odbora, in sicer iz podobnih razlogov, kot je že kolega povedal. Naj sama povem s seje odbora, kjer smo tudi poslušali predloge "za" in "proti", kjer so sindikati negospodarstva, sindikati koordinacije jasno opozarjali, da se bo zgodila velika diskriminacija. Namreč, v svetu se regres določa s kolektivnimi pogodbami, pri nas pa je regres vpet v zakon in če se to zakonsko določi, potem se naredi tudi precedans same ustave. Namreč 14. člen ustave jasno pravi, da smo pred zakonom enaki. Tukaj pa delavci tako gospodarstva kot negospodarstva postajajo diskriminatorni, in sicer je to 130 tisoč delavcev, ki so za to, ker so v negospodarstvu, kaznovani in se morajo pogajati z drugačnih pozicij. Za delavce, ki so v gospodarstvu se jim to določi z zakonom, za ostale pa - kot je rekla državna sekretarka - se še vedno pogajajo o kolektivni pogodbi in to je čisto drugačen pogajalski izhod. Zakaj taka razlika? To sprašujem. To je eno. Prosila bom tudi potem državno sekretarko za odgovor.
Drugič. Na odbor je bilo tudi rečno, da s tem, če bi dali v ta zakon tudi negospodarsko dejavnost, bi dodatno proračun obremenili in dodatni rebalans. Vendar, to se je vedelo, ko se je sprejemal proračun v državnem zboru, nato poslanci nismo bili opozorjeni, da bo zaradi tega, ker bo taka količina sredstev, iz tega izpadel negospodarski del. Če bi bila na to opozorjeno, mislim, da nihče od vas poslancev ne bi glasoval za tak proračun, ampak za proračun, ki bo enakovredno, in sicer zakonsko omogočil pravično porazporeditev. Tudi sindikati negospodarstva so na odboru jasno opozarjali, da niso bili, kot je bilo dogovorjeno z aneksom h kolektivni pogodbi, poklicani k pogajanju oziroma k pripravi proračuna. Zato tudi tedaj niso mogli opozoriti na to anomalijo, ki jo danes imamo tukaj. To je tudi eden od razlogov, kjer menimo, da je vlada sama obljubila tudi v kolektivnih pogodbah tem negospodarskim sindikatom, da bo to v teh letih oziroma v letu pogajanja uskladila, tako gospodarsko kot negospodarsko dejavnost. Vendar se na žalost to ne stori.
Mislim, da ni opravičilo samo to, da ni dovolj sredstev v proračunu, da se delajo take zakonske kršitve. To je eno.
Drugo. Mislim, da je čas, da sedaj, ko prihajamo v Evropo in ko sprejemamo zakonodajo, da gledamo tudi na to, da spoštujemo tudi zakonsko in ustavno načelo mi sami, če hočemo, da nas bodo tudi upoštevali potem v Evropi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Državna sekretarka, gospa Belopavlovičeva ima besedo. Dvorana se je zelo razživela.
NATAŠA BELOPAVLOVIČ: Hvala. Torej, treba je vedeti, da je regres tako v gospodarstvu kot v negospodarstvu rezultat pogajanj oziroma bi moral biti rezultat pogajanj. In če govorimo o številki, ki smo jo zapisali v 20. člen, je ta številka na minimalni in pa maksimalni ravni rezultat pogajanj med socialnimi partnerji in izhaja iz dogovora o politiki plač.
Na ravni gospodarstva so bili ti dogovori zaključeni, na ravni negospodarstva dogovori niso bili zaključeni. Res je, da se je država kot predstavnik delojemalca, kot delodajalec za celotno negospodarstvo zavezala, da se postopno izenači regres tudi za tiste, ki delajo v negospodarstvu. Treba je vedeti, da se postopno to izenačuje.
Lansko leto je bil regres za negospodarstvo 85.000, letos se postopoma izenačuje in ker ste že omenili tudi proračun in morebitno napačno planiranje v okviru proračuna: če se spomnite v proračunu se je izhajalo glede na procent, ki je bil v tem obdobju dogovorjen - 91.900,00, da je ta regres. Moram reči, da ob samem proračunu ste bili opozorjeni tudi na samo številko. Proračun je to številko vseboval. In naslednje leto naj bi se postopno regres še približeval in tudi usklajeval, tako da ne moremo reči, da kakorkoli odstopamo od tistega, kar smo se začeli pogovarjati tudi s predstavniki negospodarstva.
Še enkrat bi pa rada opozorila, da bo razkorak samo pri regresu, v kolikor bi bil ta amandma sprejet, tako kot je bilo že včeraj s strani državnega sekretarja s financ povedano, lahko med milijardo in pol oziroma več, celo do 3 milijarde. Tu zadaj je 148.000 zaposlenih v tem sektorju.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Kontič, replika.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Že res, gospa državna sekretarka, da bi morala biti oba regresa dogovorjena in zapisana v kolektivnih pogodbah, tako za gospodarstvo kot za negospodarstvo. Ampak to, kakor je ugotovila tudi kolegica Zbačnikova, ni bilo uresničeno v letošnjem letu in za gospodarstvo urejamo to z zakonom. S tem zakonom. Za negospodarstvo pa prepuščamo še naprej pogajanjem, za katera pa ni nujno, da bodo uspešna. Ocenjujem, da bodo prej neuspešna kot pa uspešna. Toliko glede kolektivnih pogodb.
To, pa kar govorite o proračunu in sedaj želite prevaliti odgovornost na poslance, nas je pa v dopisu sindikata zdravstva in socialne nege varstva Slovenije opozorila ravno tudi predsednica, in to ne drži. Poslanci smo s proračunom sprejeli možno višino regresa za leto 1999. To pravite in na to opozarjajo, da ne drži. Vlada je namreč pri sprejemanju predloga proračuna kršila 20. člen kolektivne pogodbe za negospodarske dejavnosti, ki med drugim določa razpravo o tarifnem delu kolektivne pogodbe, ki se prične ob pripravi vsakoletnega proračuna. Vlada Republike Slovenije kljub opozorilom ni opravila tega usklajevanja ali pa ga vsaj ni opravila pravočasno in se usklajuje sedaj, ko je bil sprejet proračun. Tu pa je moč in ne argumenti, ko rečemo: v proračunu so sredstva zagotovljena v tej višini, sedaj pa se pogajamo. O čem se pa naj pogajamo, če so sredstva že določena v proračunu? Potem tudi pogajanja niso smiselna. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospa Zbačnik.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Še enkrat postavljam vprašanje državni sekretarki. Namreč ravno v tem je "vic", da je regres pač stvar pogajanja. To se pravi, če lahko iz tega izhajam, da so imeli sindikati gospodarstva srečno roko in so se dobro pogodili in ne samo to, celo zakonsko ste jim to možnost dali za daljši čas. Sindikati negospodarstva te srečne roke niso imeli ali imajo nesposobne pogajalce in do tega ni prišlo.
Hkrati pa se v svetu te stvari urejajo s kolektivnimi pogodbami in ne z zakonom. In če to urejaš z zakonom, potem se naj vsaj zakon uredi za vse zaposlene enako in ne delati diskriminacije. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Želi? (Da.) Gospod Peterle, prosim.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, spoštovani predstavniki vlade! Veste, tukaj ne gre samo za vprašanje, ali bo 130.000 ljudi dobilo regres ali ne. Tukaj to vprašanje zadeva enega od prvih členov naše ustave: ali bomo pravna in socialna država ali ne bomo. Tukaj ne želim govoriti demagoško, ampak jasno je pa vsem, da se želi vlada tega vprašanja znebiti na silno nenavaden in bi rekel na nepravni način. Slišali so sindikati že tudi take izjave, češ, da se je državni sekretar zamenjal, ta pa ni bil zraven, ko so se prejšnjikrat pogovarjali, pa je neka postavka izostala. Postavka ne more izostati, če je tukaj podlaga za neko odločitev, ki je bila dogovorjena, in se ne da tudi zgovarjati, da pogajanja zadeve niso pripeljale do konca. Dejstvo je, da se razlike med gospodarsko in negospodarsko sfero - kakor ravno je ta pojem nesrečen - se večajo, zlasti pri vzgoji se zopet škarje močno povečujejo in mižanje s strani vlade bo seveda te zadeve samo slabšalo.
Torej pričakujem, da se vlada ne bo zgovarjala, tako kot se je, in če so naredili napako in pozabili na nekaj - ne jim pozabiti 130.000 ljudi - to ni, bi rekel, temu se ne more reči samo napaka. Če je tukaj pravna podlaga za zadevo, potem, če je tudi rebalans, se ni treba rebalansa nič brati, je hujše pozabiti pravila pravne države, kot se potruditi in narediti rebalans. Če imajo ti ljudje to pravico, potem jo je treba realizirati, ker je za to pač pravna podlaga. Zato pravim, da ni treba tukaj iti v demagogijo, ampak treba je iti v realizacijo zadeve oziroma v spoštovanje pravne države.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospa Belopavlovičeva.
NATAŠA BELOPAVLOVIČ: Glede pravne podlage je treba reči nekaj. Pravica do regresa je pravica, ki izhaja iz kolektivnih pogodb in iz dogovarjanja. Tam, kjer se je zaključilo to dogovarjanje, in tam, kjer imamo podlago že v kolektivni pogodbi, potem smo posledično naprej tudi v dogovoru o politiki plač zastavili višino regresa takšno, kot je bila dogovorjena. Dogovori oziroma kolektivna pogodba za negospodarstvo še ni bila sklenjena. Dogovor še teče in torej zaradi tega tudi nismo zaključili te spodnje meje oziroma te številke, za katero smo se dogovarjali. Ne gre za nobeno kršitev, regres je v bistvu tisto, kar sindikati pa delodajalci med seboj dogovarjajo, tako kot pravico, ker ta pravica zaenkrat ne izhaja iz zakona, iz nobenega zakona, izhaja iz kolektivnih pogodb. In kot pravica in kot višina, to se pravi: in znesek in sama pravica.
Bi pa prosila, če lahko ta proračunski vidik kolega, državni sekretar s financ obrazloži in verjetno bo treba pravzaprav mu dati besedo, tako kot je bilo včeraj dano z glasovanjem. Ampak res bi prosila, če lahko proračunski vidik pojasnijo s financ, ker so ves čas sodelovali tudi pri nastajanju proračuna in vedo tudi, kako je potekalo planiranje v zvezi z regresom, pa tudi z ostalimi materialnimi stvarmi, ki se nanašajo na zaposlene v negospodarstvu.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Državni zbor včeraj ni nasprotoval, da je se pri tej točki oglasil tudi državni sekretar Cvikl in smatram, da mu lahko damo besedo. Prosim.
MILAN M. CVIKL: Hvala lepa, gospod predsednik. Rad bi samo pojasnil nedvoumno, kako je bilo planirano ob proračunu za leto 1999.
Z izhodišči za pripravo proračuna, ki je bil posredovan vsem proračunskim uporabnikom in tudi zavodu za zdravstveno zavarovanje zaradi priprave finančnih načrtov, vključujoč obseg stroškov za plače in vključujoč regres tudi za javne zavode zdravstva, je bilo posredovano, da je za leto 1999 - glede na to, da je bilo v letu 1998 izplačan regres v višini 84.000 - izhodišče 91.900 tolarjev. To je v vseh finančnih načrtih in v državnem proračunu za zaposlene v institucijah, ki se financirajo iz državnega proračuna, nedvoumno določeno.
To, o čemer se pogajamo dva meseca, in sicer se pogajamo po sklenitvi dogovora o politiki plač za nadaljnje obdobje, je pa način približevanja obeh regresov: regresa v negospodarstvu in gospodarstvu, pri čemer moramo upoštevati sprejeti proračun, ker je proračun bil sprejet pred koncem lanskega leta. Zato smo kot vlada izhajali iz tega osnovnega izhodišča, ki je bilo določeno v državnem proračunu, in predlagamo, kot je bilo včeraj povedano, po dolgih pogajanjih smo trenutno za regres za posameznega delavca narazen za 3.000 tolarjev. Sindikati so na zadnjem pogajanju predlagali 98.000, vlada predlaga 95.000, s tem da vlada predlaga, da se en del zaradi upoštevanja državnega proračuna izplača ob decembrski plači, kar je tudi glede na stroške smiselno narediti seveda hkrati, in to je 5. januarja leta 2000.
To je vsebina teh pogajanj in to povezuje nedvomno zadevo z državnim proračunom. Tako da ni res, da ne bi bilo predvideno pri določitvi državnega proračuna. Ta številka je bila tudi tista številka, ki jo je skupščina zavoda za zdravstveno zavarovanje v določitvi finančnega načrta zavoda za zdravstveno zavarovanje v obveznem delu tudi določila za izplačilo regresa, in v ustreznih pogodbah, ki jih ima zavod za zdravstveno zavarovanje z izvajalci obvezne zdravstvene službe, in se predvideva tudi pri izplačilu v zdravstvenem sektorju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko imata še gospa Zbačnikova in gospod Kontič.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Najprej državni sekretarki. Še vedno mi ni odgovorjeno. Jasno mi je, da je regres stvar kolektivnega pogajanja. Ena branža je pač kolektivno pogajanje uredila, druga ni. Ampak zakaj ste potem to uzakonili, ker v svetu se regres ne uzakonja, ampak se ureja s kolektivnimi pogodbami.
Drugo. Zakaj ste kršili aneks h kolektivnim pogodbam za negospodarske dejavnosti, kjer je bilo jasno, da jih povabite tudi pri pripravi proračuna? Tja niso bili povabljeni, kot so jasno povedali na seji državnega zbora, in s tem niso mogli vplivati oziroma opozoriti na to.
Prosim, če lahko dobim ta dva odgovora. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, gospod Kontič.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Tudi sam bi želel odgovor državnega sekretarja, gospoda Cvikla.
Povedali ste, da ste smernice, ali kakorkoli ste jih imenovali, za pripravo proračuna poslali proračunskim uporabnikom. To že mogoče, lahko da tudi niso imeli pripomb in so se s tem strinjali, lahko da je to tudi skupščina zavoda za zdravstveno zavarovanje potrdila. Ampak mene zanima predvsem, ker se danes pogovarjamo tudi o kolektivni pogodbi in o načinu kolektivnih pogajanj, ali ste o tem obvestili tudi sindikat oziroma ali ste se z njimi pogovarjali o teh izhodiščih, ki ste jih pripravili za pripravo proračuna, in ali je bil takrat dosežen dogovor, da je regres v tej višini, kot je danes. Sicer ta zadnji del je sploh neumestno vprašanje, zato ker vem, da ni bil dosežen.
Pa še to, kar je kolega gospod Peterle povedal. To, da se je vlada zmotila, ne drži. Veliko huje je. To je vlada naredila namenoma.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Državna sekretarka gospa Belopavlovičeva bo odgovorila.
NATAŠA BELOPAVLOVIČ: Gospe Zbačnikovi bi rada odgovorila, ker sprašuje, zakaj potem sploh bo zakon z regresom. Prvič, zato ker so socialni partnerji ob sklenitvi dogovora o politiki plač to izrecno zahtevali in ker so zahtevali, da se zagarantirata z zakonom obe meji, tako spodnja kot tudi zgornja. Sami veste, da se dogaja tudi to, da tam, kjer je gredo in kjer so možna izplačila teh regresov, gredo pa prek nekih razumnih meja. Sam dogovor je stvar, ki partnerje zavezuje in jih obligira na eni strani moralno, zakon jih pa lahko zavezuje tako, da je možno te določbe tudi sankcionirati. In če si pogledate 23. člen: sankcioniramo tiste delodajalce, ki bi v nasprotju s tem izplačevali regrese bodisi navzdol bodisi navzgor. Dogovor nima sankcij oziroma nekih kazenskih določb oziroma kazenskih sankcij. Zaradi tega smo to dali v zakon in seveda še enkrat ponavljam, na izrecno zahtevo, da se določi tokrat tudi zgornja meja in da se zaveže delodajalce, da tudi tega ne bodo presegli.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Še gospa Zbačnikova in gospod Kontič. Te debate naj bi se opravile na delovnem telesu in taka vprašanja.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Gospod predsednik, te debate so se opravljale na delovnem telesu in zato je bil tudi sprejet sklep, amandma, da se drugi odstavek 20. člena črta. Samo sedaj, ker pa je vlada dala negativno mnenje, moram določene stvari pojasniti oziroma želim dodatna pojasnila. Namreč, to ste pojasnili, da so pač izrecno zahtevali. Ampak, ali niste upoštevali, da se bo s tem pa kršil zakon, z ostalimi pa še niste dosegli dogovora in teh ni v tem zakonu. Kako mislite to naprej urejati? To je eno.
Drugo pa je v zvezi s kaznimi. Res je, vi uvajate sankcije pri gospodarskih dejavnostih. Ampak tam so lahko delodajalci nesposobni to izplačati in morajo dati hude kazni. Pri negospodarstvu pa lahko delajo, kar hočejo: ali izplačajo, ali ne izplačajo, sankcij ni. Tukaj je spet diskriminacija. Kako mi pa lahko na to odgovorite? Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika gospod Kontič.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Tudi jaz se navezujem na to, kar je že gospa Zbačnikova povedala in zahtevala v vprašanju. Poglejte, ravno v tem je težava: za gospodarstvo bomo to uredili z zakonom, za negospodarstvo bo to urejeno s kolektivno pogodbo oziroma s kolektivnimi pogajanji. Rezultat bo pač, kakršen bo. Ker je za gospodarstvo urejeno z zakonom, je to tudi sodno izterljivo in ti bodo v vsakem primeru dobili regres. Če ne po drugi poti, ga bodo izterjali na sodišču. Za negospodarstvo, kjer bo to urejeno v kolektivni pogodbi, pa ne obstaja sodno varstvo oziroma ga ne bodo mogli izterjati na sodišču, ker je to dogovor, ki nima zakonske osnove.
Poleg tega bo izraženo to; saj kolektivni pogovori oziroma pogajanja potekajo, potrebno je skleniti sporazum, ker v nasprotnem primeru imajo sindikati pri uveljavljanju svojega interesa veliko moč in to so stavke. Ampak vsi dobro vemo, kako stavke v javnem sektorju potekajo in sploh v posameznih delih tega negospodarstva, ko se lahko zelo hitro tudi z zakonom omejijo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želijo besedo predstavniki vlade? (Da.) Gospa Belopavlovičeva.
NATAŠA BELOPAVLOVIČ: Če natančno preberete 20. člen, vidite, da sankcioniramo oboje, ker drugi odstavek lepo govori, da je treba izplačati v skladu s kolektivno pogodbo in ne višje kot 70%. Toliko, kot bo rekla kolektivna pogodba za negospodarske dejavnosti, toliko bo država morala plačati. Če ne bo tega plačala, je ravno tako sankcionirana v skladu s 4. točko 23. člena, enako kot gospodarske organizacije oziroma kot ostali delodajalci.
Eni in drugi so v enaki poziciji, kar se sankcij tiče.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje.
Na glasovanje dajem amandma k 20. členu: "Črta se drugi odstavek 20. člena". Predlagatelj je odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko. Vlada ga ne podpira. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za amandma k 20. členu? (25 poslancev.) Je kdo proti? (34 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma k 20. členu ni sprejet.
Na glasovanje dajem 20. člen. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za člen? (36 poslancev.) Je kdo proti? (21 poslancev.)
Ugotavljam, da je 20. člen sprejet.
Predlagam, da opravimo še razpravo o dveh amandmajih. K naslovu številka 6 je vlada predlagala amandma, da se ob naslovu "kazenske sankcije" beseda "sankcije" črta in nadomesti z besedo "določbe". Želi kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (38 poslancev.) To je bila pa moja napaka. Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za amandma k naslovu 6? (41 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je naslov spremenjen.
Smo še pri 25. členu in amandmaju odbora. Vlada ga podpira. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za amandma k 25. členu? (47 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem 25. člen v celoti. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za člen? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je člen sprejet.
Na glasovanje oziroma v razpravo dajem ostale člene, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za preostale člene? (45 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da smo preostale člene sprejeli.
Prehajamo na razpravo o naslovu. Ali želi kdo besedo? (Ne želi.) Na glasovanje dajem naslov zakona. Ugotovimo prisotnost! (54 poslancev.)
Kdo je za naslov? (52 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je naslov sprejet.
Prehajamo na tretjo obravnavo. V drugi obravnavi so bili sprejeti amandmaji k posameznim členom. Sprašujem, ali želijo kvalificirani predlagatelji vložiti amandma? Poslanska skupina socialdemokratov je za tretjo obravnavo vložila amandmaje k 5. členu, in sicer je bilo to vloženo danes. Ker ni drugih predlagateljev, predlagam, da se opredelimo še do tega predloga. Ali želi kdo razpravljati o zakonskem predlogu v celoti? Želi. Gospa Zbačnikova. Potem bomo glasovali še o amandmajih in nato o zakonu.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Še enkrat lep pozdrav! Menim, da ta zakon sicer potrebujemo, čeprav ne bo tak, kot bi moral biti, čeprav bo na žalost diskriminatoren do tiste polovice, ki prav tako zaslužijo, da so ovrednoteni po enakih merilih.
Naj na kratko povzamem. Ta zakon potrebujemo zato, ker sicer ureja minimalno plačo in usklajevanje plač v letošnjem letu, to je dvakratno. Dogovor pa v bistvu pomeni realno zaostajanje plač 1,9% tudi glede rasti ostalih ekonomskih pokazateljev: rast cen, inflacija, visoka stopnja nezaposlenosti. To pomeni, da se najbolj dosledno izvaja politika plač, ostale politike pa ne. S tem težo stabilizacije nosijo predvsem zaposleni.
Dalje. Dogovor pa je bil podpisan pred podpisom socialnega sporazuma, ki naj bi uredil politiko zaposlovanja, delovnih razmer, pravne varnosti, davčne politike. Ni jasno, kakšna bo nova davčna politika, ki naj bi prevzela večjo funkcijo zaščite socialno najbolj ogroženih zaposlenih in prevzela funkcijo draginjskega dodatka, uvedenega zaradi davka na dodano vrednost. Niso jasne posledice davka na dodano vrednost na rast cen, zato enkratno usklajevanje plač v letu 2000 ni sprejemljivo. Predlog, da se plače izjemoma tudi v letu 2000 usklajujejo dvakrat ali da se zniža prag usklajevanja plač, ni bil sprejet na socialno-ekonomskem svetu; in tudi ne predlog, da ekonomsko-socialni svet dobi pooblastilo, da lahko v letu 2000 spremeni način usklajevanja plač.
Dalje. S tem zakonom sedaj niso izenačeni zaposleni v gospodarstvu in negospodarstvu. S tem, menim, da je tudi kršena ustavna pravica 14. člena. Minimalna plača je višja od izhodiščnih plač v prvem, drugem in tretjem tarifnem razredu, zato je nujno, da se sočasno s podpisom dogovora spremenijo tudi kolektivne pogodbe, sicer grozi uravnilovka.
Kljub tem pomanjkljivostim oziroma tem opozorilom pa menim, da zakon potrebujemo, zato ga bom podprla. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali želi še kdo besedo v splošni razpravi? (Ne želi.)
Prehajamo na odločanje o dveh amandmajih poslanske skupine socialdemokratov k 5. členu. Prvi amandma govori o tem, da se v prvi alinei prvega odstavka črta besedilo "in v drugem odstavku". (Nemir v klopeh.) Kdo želi besedo?
Na glasovanje dajem prvi amandma poslanske skupine socialdemokratske stranke, to je amandma k 5. členu. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za ta amandma? (22 poslancev.) Je kdo proti? (36 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma ni sprejet.
Na glasovanje dajem drugi amandma k 5. členu. Predlagatelj je poslanska skupina socialdemokratov. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (26 poslancev.) Je kdo proti? (33 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma pod točko 2. k 5. členu, ni sprejet.
Končali smo glasovanje o amandmajih. Sprašujem sekretariat: ali so bile zaradi sprejetih amandmajev v drugi obravnavi lahko porušene določbe o medsebojni skladnosti do zakona? (Niso bile.) Hvala lepa.
Prehajamo na glasovanje o zakonu v celoti. Ugotavljamo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za zakon v celoti? (51 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet.
Zaključujem to točko dnevnega reda.
Prosim poslanke in poslance! Samo še za trenutek pozornosti. Kot smo danes že napovedali, prehajamo na obravnavo SKLEPOV, KI JIH JE ZBORU PREDLOŽILA MANDATNO-IMUNITETNA KOMISIJA V ZVEZI Z OPRAVLJANJE FUNKCIJE POSLANCEV. Pod točko A) gre za določitev kandidata, ki v skladu s 17. členom zakona o volitvah v državni zbor postane poslanec za preostanek mandatne dobe namesto poslanca, ki mu je prenehal mandat. Državni zbor je dne 20.4.1999 ugotovil, da je poslancu gospodu Metodu Dragonji prenehal mandat. Republiška volilna komisija je zboru posredovala ugotovitev, da je mandat dotedanjega poslanca Metoda Dragonje prešel na gospoda Mirka Kaplja. Ugotovitev je obravnavala mandatno-imunitetna komisija, ki je zboru pisno poročala. Poročilo ste prejeli na klop. Ali želi poročevalec komisije besedo? Prosim, gospod Pucko.
CIRIL PUCKO: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci!
Glede na vprašanje, ki ga je prej postavil gospod Hvalica, in glede na poročila, ki jih je mandatno-imunitetna komisija predložila državnemu zboru, prosim, če bi lahko o vseh treh sklepih spregovoril hkrati, ker so tako...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Se razume, ker so povezani.
CIRIL PUCKO: ...Tako tesno povezani. Hvala lepa. Potem ko je z mesta funkcije poslanca odstopil gospod Metod Dragonja, je v postopku zamenjave prišlo do situacije, ki je mandatno- imunitetna komisija še ni srečala.
Gre namreč za dva med seboj povezana postopka: po eni strani gre za pridobitev mandata, po drugi pa za prenehanje opravljanja funkcije poslanca glede iste fizične osebe. Po zakonu o volitvah v državni zbor je republiška volilna komisija pristojna, da ugotovi, kdo je bil izvoljen oziroma v primeru nadomestnih volitev ali prenehanja mandata, na koga je mandat oziroma pooblastilo prešlo. To določa 17. člen zakona o volitvah v državni zbor, in sicer, da mandat preide na tistega kandidata, ki ima naslednji najvišji delež glasov v dveh volilnih okrajih. Seveda, če ima v skladu z zakonom vse tiste pogoje, ki jih mora izpolnjevati, da je lahko poslanec.
V IV. enoti je liberalna demokracija dobila tri mandate, in sicer so jih dobili: Školč Jožef, Dragonja Metod in Gaber Slavko. Glede na to, da so vsi trije opravljali oziroma nekateri še opravljajo funkcijo ministra, pripada glede na odstop Metoda Dragonje s funkcije poslanca pravica naslednjemu z najvišjim deležem in to je gospod Mirko Kaplja. Se pravi, mandat po volilnem zakonu pripada gospodu Kaplji.
V skladu z volilnim zakonom je republiška volilna komisija izpeljala celotno proceduro in o tem obvestila mandatno-imunitetno komisijo. Iz tega izhaja naslednje, in sicer, da Dragonji Metodu preneha mandat in ta mandat gre gospodu Mirku Kaplji. Naslednji po vrstnem redu, spet po deležu po odstotkih, je Lenič Jože. Se pravi, on stopi na nadomeščanje Školč Jožefa za čas, dokler Školč Jožef opravlja funkcijo ministra.
Glede na vse povedano mandatno-imuniteta komisija predlaga državnemu zboru v sprejem dva sklepa in v seznanitev en sklep. In sicer, prvič; da se potrdi poslanski mandat gospodu Mirku Kaplji rojenemu 30.12.1943, stanujočemu Trg na stavbah 2, Litija. Drugič; da se državni zbor seznani z naslednjim ugotovitvenim sklepom, in sicer: "Glede na to, da ugotavlja, da je bil gospodu Mirku Kaplji s 23.4.1999 potrjen mandat poslanca, kar je po 10. členu zakona o poslancih nezdružljivo z upravljanjem funkcije poslanca po drugem odstavku 14. člena zakona o poslancih, zato v skladu s peto alineo prvega odstavka in drugim odstavkom 9. člena zakona o poslancih preneha z opravljanjem funkcije poslanca z današnjim dnem." Tretjič; da državni zbor sprejme naslednji sklep: "V času, dokler poslanec Jožef Školč, ki je bil imenovan za ministra v skladu s prvim odstavkom 14. člena zakona o poslancih, ne more opravljati funkcije poslanca, opravlja to funkcijo v skladu z drugim odstavkom 14. člena navedenega zakona od današnjega dne gospod Jože Lenič, rojen 28.6.1965, stanujoč Krakovska 10 a, Domžale". Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Cirilu Pucku, ki je dal celovito poročilo o vseh treh postopkih v zvezi z zadevo, ki jo pravkar obravnavamo. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Ali želi kdo od poslank in poslancev besedo? (Da.) Gospod Hvalica. Najprej bomo glasovali o sklepu, da se potrdi poslanski mandat gospodu Kaplji.
IVO HVALICA: Hvala lepa. Nekateri so razumeli, nekateri pa ne. Nastala je zelo čudna situacija. Kdo je v tem trenutku brez mandata? To sprašujem.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospod Jože Lenič.
IVO HVALICA: To sem hotel vedeti, ker iz tega izhajajo neke konsekvence. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Na glasovanje dajem naslednji predlog sklepa: "Potrdi se poslanski mandat gospodu Mirku Kaplji, rojenemu 30.12.1943, stanujočemu Trg na stavbah 2, Litija". Ugotovimo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za tak sklep? (56 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo sklep soglasno sprejeli.
Gospod Mirko Kaplja, čestitam, postali ste poslanec s trajnim mandatom.
Ker je državni zbor pravkar potrdil mandat poslancu Mirku Kaplji, to pomeni, da preneha opravljati funkcijo poslanca. O tem ste na klop prejeli tudi poročilo mandatno-imunitetne komisije.
Prehajamo na obravnavo o ugotovitvi prenehanja opravljanja funkcije poslanca državnega zbora - nadomestno funkcijo poslanca. O tem je že prej govoril gospod Pucko. Ali želite še enkrat besedo, gospod Pucko? (Ne želite.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Želijo besedo poslanke in poslanci? (Ne želijo.) Ker ni razprave, jo zaključujem.
Na podlagi navedenega in v skladu z 9. členom zakona o poslancih zboru predlagam, da se seznani z naslednjim ugotovitvenim sklepom: "Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da je bil gospodu Mirku Kaplji s 23.4.1999 potrjen mandat poslanca, kar je po 10. členu zakona o poslancih nezdružljivo z opravljanjem funkcije poslanca po drugem odstavku 14. člena zakona o poslancih. Zato v skladu s peto alineo prvega odstavka in drugim odstavkom 9. člena zakona o poslancih preneha z opravljanjem funkcije poslanca z današnjim dnem".
To besedo "funkcije" mi gospa Veliščkova poudarja, da jo moram tudi sam poudariti.
Ker je z ugotovitvijo gospod Mirko Kaplja prenehal opravljati funkcijo poslanca namesto poslanca, gospoda Jožefa Školča, ki opravlja funkcijo v vladi, mora zbor opraviti še določitev kandidata, ki v skladu s 14. členom zakona o poslancih opravlja funkcijo poslanca namesto poslanca, ki je prevzel funkcijo v vladi.
Republiška volilna komisija je zboru posredovala ugotovitev o kandidatu, ki mu pripada pravica, da bo nadomestil gospoda Jožefa Školča, ki ne more opravljati funkcije poslanca državnega zbora, ker opravlja funkcijo v vladi. Ugotovitev je obravnavala mandatno-imunitetna komisija. Poročilo ste prejeli na klop. Poročevalec komisije je že podal poročilo. Predstavnik sekretariata ne želi besede. (Ne.) Predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Kolegice in kolegi, želite besedo? (Ne želite razpravljati.)
Na glasovanje dajem sklep, ki se glasi: "V času, dokler poslanec Jožef Školč, ki je bil imenovan za ministra v skladu s prvim odstavkom 14. člena zakona o poslancih, ne more opravljati funkcije poslanca, opravlja to funkcijo v skladu z drugim odstavkom 14. člena navedenega zakona od današnje dne gospod Jože Lenič, rojen 28. junija 1965, stanujoč Krakovska 10 a, Domžale". Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (59 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Čestitam gospodu Jožetu Leniču, ki ponovno opravlja funkcijo poslanca!
Samo še trenutek! V zvezi s priporočilom komisije za poslovnik dne 30.5.1996, predlagam zboru, da sprejme še naslednji predlog sklepa: "Do morebitnih sprememb v sestavi delovnih teles opravljata poslanca Mirko Kaplja in Jože Lenič funkcijo člana v vseh delovnih telesih, katerih predsednik, podpredsednik ali član sta bila, dokler sta na podlagi drugega odstavka 14. člena zakona o poslancih opravljala funkcijo poslanca".
Ali želi s tem v zvezi kdo besedo? (Ne želi.) Razpravo zaključujem.
Predlagani sklep dajem na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (45 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
Prekinjam 13. sejo državnega zbora. Nadaljevali jo bomo v sredo, 28. aprila 1999, ob 10.00, in sicer: z 12. točko dnevnega reda, zakon o kemičnem orožju - hitri postopek, 14. točko dnevnega reda, zakon o kemikalijah - tretje branje, 23. točko dnevnega reda, predlog zakona o odpisu odloženih davkov in prispevkov - hitri postopek, in 27. točko, zakon o soglasju Republike Slovenije za Dars d.d. ter po vrstnem redu dalje. Hvala lepa!
(SEJA JE BILA PREKINJENA DNE 23.4.1999 OB 14.15 URI.)