Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
nadaljevanje 12. seje
(26. marec 1999)

Sejo je vodila Eda Okretič-Salmič, podpredsednica državnega zbora.
Seja se je pričela ob 10.05 uri.


PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 12. seje državnega zbora Republike Slovenije. Obveščena sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jože Možgan, Rafael Kužnik, dr. Helena Hren-Vencelj, Štefan Klinc, dr. Ciril Ribičič, dr. Jože Zagožen, mag. Franc Žnidaršič, Alojz Vesenjak, Franc Pukšič, Josip Bajc, Miroslav Luci, Vili Trofenik, Maria Pozsonec, Jože Jagodnik, Janez Per od 12.00 ure dalje, Zmago Jelinčič, Franc Čebulj. Od 13.00 ure dalje: Darinka Mravljak, Peter Hrastelj, Franc Kangler, Janez Kramberger, Franc Potočnik in Jakob Presečnik.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! Ugotavljamo navzočnost. Še prihajajo kolegi poslanci. (56 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča. Na sejo so bili povabljeni predstavniki vlade Republike Slovenije. Vsi prav lepo pozdravljeni. Današnje nadaljevanje 12. seje državnega zbora bomo pričeli z obravnavo 52.b točke dnevnega reda - predlog deklaracije v zvezi s položajem slovenske manjšine v Italiji ter z uveljavljanjem njene zaščite. Zatem bo zbor prešel na obravnavo prekinjene 16. točke - predlog zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, nato na obravnavo 36. točke - predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o družinskih prejemkih, ter nato po dnevnem redu dalje. Prosim, gospod Terčon želi besedo, proceduralno.

DAVORIN TERČON: Gospa predsedujoča! Kolegice in kolegi! Predlagam, da predvidene točke, kot je bilo napovedano, danes ne obravnavamo, ampak, da to opravimo drugi teden. Danes ste dobili na mizo mnenje vlade do predlagane deklaracije, ki ima v bistvu zelo pomembne pomisleke do predlagane deklaracije in je v bistvu ne podpira. Stališča vlade so bistveno drugačna, kot so izražena v deklaraciji.
Po sprejemu deklaracije na sami komisiji je prišlo tudi do reakcij med samimi zamejci in do določenega distanciranja od besedila deklaracije. Pomisleke glede vsebine same predlaganega gradiva je podal tudi sekretariat.
Zato predlagam, da bi se ponovno sestala komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu in pretehtala v prvi vrsti stališče vlade in ostale okoliščine in da bi to obravnavali, kar je najhitreje možno, v naslednjem tednu.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Iz tega vašega predloga sem razumela, gospod Terčon, da je to 52.b točka. Torej na predlog gospoda Terčona dajem proceduralni predlog na glasovanje. Da se sestane komisija, še enkrat prouči zadevo in obravnavamo to točko naslednji teden. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (42 poslancev.) Je kdo proti? (11 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Proceduralno, gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Imam konkreten proceduralni predlog. Moj predlog je ta, da vlado pozovemo, da se ne dela norca iz tega parlamenta. Vi ste sicer izglasovali, da tega ne obravnavamo, potem ko vse slovensko zamejstvo od Nabrežine pa do Kanalske doline danes pričakuje in je pričakovalo od slovenskega parlamenta, da to deklaracijo sprejmemo. Sedaj pa dobimo, danes, tik pred sejo - danes, z datumom 26.3.! - mnenje vlade, ki dobesedno negira tisto, kar je predlagal parlament. Ja, lepo vas prosim, no! Pa kdo je to predlagal? Franco Juri? Kdo je to predlagal? Ali je to parlament slovenskega naroda ali ni? To je sramota! Predlagam, da parlament obsodi to, da se vlada na takšen način vtika v delo parlamenta. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Menim, da razprava o tem dokumentu teče korektno. Vlada je poslala svoje mnenje, in v skladu s poslovnikom ter v skladu s proceduralnim predlogom je bil sprejet sklep, da se obravnava točke preloži na naslednji teden, in sicer potem, ko bo komisija sprejela svoja stališča. Hvala.
Smo pri 16. točki dnevnega reda - predlog zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Proceduralno, gospod Mozetič, prosim.

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Mislim, da je prav, da - vsaj jaz bom to ugotovil, če že noče ugotoviti tega parlament - da se je v tem trenutku s tem dejanjem, ki je bilo storjeno, parlament odpovedal svoji avtonomiji. Parlament vsake države predstavlja najvišjo oblast v državi, znotraj delitve oblasti seveda. Ampak deklaracija, ki jo je predložil parlament in ki bi jo moral parlament tudi skladno z resolucijo, ki jo je pred nekaj leti sprejel o naših manjšinah in Slovencih po svetu - ampak v tem trenutku se je vladajoča večina in vseh tistih 42, ki so glasovali, zaradi tega, ker je vlada prinesla nekaj drugega, enostavno odpovedali svoji funkciji, svoji vlogi, odpovedali so se temu, da je to najvišje zakonodajno telo, da je to najvišja oblast v tej državi. Enostavno ste se temu odpovedali. Priklonili ste se vladi, nekim vladnim stališčem, ki smo jih danes prejeli na klop, čeprav je bil čas, da bi jih prej prejeli na klop. Brez obrazložitve so tista stališča, samo neke točke, ki so najbrž problematične za vlado. Suverenost parlamenta, če je slučajno do zdaj bila, je vsaj za drobec bila, od tega trenutka v tej državi ta parlament ni več suveren. Supremacija, najvišje telo, se je podredilo izvršilni oblasti. Zavedajte se tega, spoštovani kolegi in kolegice, ki ste glasovali za sklep, predvsem pa vladajoče stranke, ker vlada je vaša in ste jo na tak način tudi podprli in ji podredili parlament. Ampak to ni stališče naše stranke, naše poslanske skupine in verjetno tudi ne ostalih poslanskih skupin v opoziciji. Ampak to je nekorektno, kar se dela, vam povem, tudi poslovniško je nekorektno. Nekorektno, kadarkoli se zmisli poslanec vladajoče koalicije, dobi besedo v smislu procedure, predlaga kakršnokoli spremembo, ki je v direktnem vsebinskem nasprotju s poslovnikom. In to gladko izglasujete, gladko izglasujete. Ta trenutek lahko pride zdaj poslanec gor, se ponovno izmisli nekaj in bomo nekaj čisto drugega, kar je določeno na dnevnem redu. Zakaj določamo dnevni red, zakaj je ta parlament tukaj!? Dajmo raje tako narediti, vsako jutro ob 8.00 uri se zberemo pred to hišo, predsednik naj pride ven in naj nam pove, kaj bomo delali tisti dan in kako bomo delali, ker tako delamo, tako delamo in iz dneva v dan se te zadeve slabšajo. Način vodenja tega parlamenta pelje točno v smer, kakršno verjetno nekateri želijo, da se izniči vsaka funkcija, vsaka vloga parlamenta, ampak s tem tudi demokracije, parlamentarne in demokracije kot take v tej državi. Mi je prav žal, lahko da bo zdaj podpredsednica rekla, da sem zlorabil 5 minut za proceduralno zadevo, kot proceduralno vprašanje, ampak to se tiče procedure tega parlamenta nasploh, vsak dan se te zadeve tukaj dogajajo.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Mozetič. Torej želela bi še enkrat pojasniti, da teče razprava korektno v tej smeri. Predsednik je po poslovniku dal dokument oziroma predlog deklaracije v obravnavo vladi in zaprosil za mnenje. Vlada ni predlagateljica te deklaracije in to tudi ni v nasprotju, da je bilo posredovano mnenje. Prav pa je, da se mnenje, ki je bilo posredovano s strani vlade, uskladi v komisiji. Hvala. Prosim, gospod Schiffrer še proceduralno.

MAG. MARIJAN SCHIFFRER: Spoštovani kolegi! Ker poznam razmere v podrobnosti, bi skušal naliti mogoče en kozarec mrzle vode na tale kres, ki se je zdajle vnel. Res je to, da ima vlada o tem problemu zaščite Slovencev na Primorskem zelo mehko stališče. Res je pa tudi, in tu bom žal povedal nekaj, kar v glavnem vsi sami veste, da imajo tudi sami naši zamejci veliko krivde, da se tole takole vleče oziroma, da ta žoga leti v steno in se odbija. Ko smo po 6-urnem zasedanju komisije prišli do tega, da smo tisto deklaracijo, ki ste jo dobili vsi na klopi, le z muko spravili skupaj in so bili vsi zastopniki manjšincev tam prisotni, sem posebej še vprašal, ali je stvar v redu. So rekli, v redu. Takoj ko smo zapustili dvorano, so takoj, bolje povedano, še preden smo zapustili dvorano, je že ena stranka rekla, bomo pa stvar mogoče malo, kako bi rekel, zabremzali. Zakaj? Ker se je govorilo o tem, da je Maselli, to je predlagatelj tega zakona, prišel do tega, da bi mogoče bila najkrajša pot direktno zakon vložiti v državni zbor. Kajti ta zakon, ta predlog zakona ima 1500 amandmajev in teh 1500 amandmajev do konca sveta ne bo nihče rešil. Da se ta zakon lahko vloži direktno v postopek parlamenta, je pa treba, da nima nobenega amandmaja, da se vsi amandmaji počistijo. Ko smo končali to zasedanje, je ena izmed strank rekla, mi pa svojega amandmaja ne bomo umaknili, to se pravi, tista stranka sama je že zaprla pot, da se ta zakon vloži direktno. Ko so potem vsi zapustili sejo, smo že naslednji dan brali v časopisu, da je neka druga stranka izjavila, da take deklaracije, ki pa zahteva tudi eventualno internacionalizacijo, ne bo podprla.
Gospodje! Če oni sami ne vedo, kaj bi radi, tukaj iz matice ne moremo iti prek vseh zaprek. To se pravi, ne moremo mi sedaj nekako zaradi neke stvari, ki ni usklajena tam, iti v nekako odprt spor z vlado. Bomo skušali, ja, ponovno dati tej deklaraciji ostrino, ki jo je imela, in skušali v vso to limonado, ki jo je predstavila država, dati malo soli in popra. Ampak mislim, da bi bilo v tem trenutku iti v nek odprt boj proti vladi nesmiselno, ker nimamo potem podpore iz one strani, od naših zamejcev. Lepo prosim, da bi se v tem oziru stvari malo umirile. Le skupno bomo mogoče rešili nekaj. Kajti ta zaščitni zakon je sedaj na taki točki, da se ne ve, kaj bo ali kaj ne bo, ker je vlada D'Alena na sami nitki. Ne ve se, ali bo ostala ali ne.
Prosil bi za razumevanje. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Scihffrer. To vašo razpravo sem razumela kot proceduralni predlog, da je prav, da je bila točka prenesena in da se o tej točki najprej razpravlja in uskladijo zadeve na komisiji. Če boste razpravljali. Proceduralno, gospod Hvalica. O tej zadevi smo zaključili razpravo oziroma razprave ni več. Proceduralno imate besedo, gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa gospa podpredsednica. Glede na to, kar se je zgodilo, glede na to, kar je povedal kolega Mozetič, je jasno, da se je zgodil precedens brez primere v tem parlamentu. Jaz mislim, da danes parlament ne more delati.
Vem, da je za nekatere to čisto običajna točka dnevnega reda, ki bi jo prespali ali pa avtomatično odtiskali ali pritiskali. Ampak za zamejske Slovence je to velika točka dnevnega reda. Mogoče zgodovinska.
Jaz predlagam - navsezadnje me čudi, da tudi predsednik državnega zbora ni ob tem, kar se je zgodilo, spregovoril - jaz predlagam, da danes zaradi tega, kar se je zgodilo, parlament preneha z delom. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Ampak tega proceduralnega predloga pa ne bomo dali na glasovanje. Nadaljujemo s 16. točko dnevnega reda.

Prehajamo na 16. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O POKOJNINSKEM IN INVALIDSKEM ZAVAROVANJU.
Smo pri razpravah poslank in poslancev. Želi kdo besedo? Ugotavljam, da ni razpravljalcev in lahko zaključimo razpravo. Zaključena je splošna razprava. Proceduralno dajem besedo gospodu Potrču.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Jaz sem že v uvodni razpravi v imenu poslanske skupine napovedal predlog sklepa po splošni razpravi, ki bi ga rad zdaj prebral. Predlog sklepa je naslednji:
"Odločanje o sprejemu stališč in sklepov k predlogu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju... (Nemir v dvorani.)

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Gospod Potrč, samo trenutek, da zaprosim kolegice in kolege, če prisluhnejo vašemu proceduralnemu predlogu.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Predlog sklepa se glasi:
"Odločanje o sprejemu stališč in sklepov k predlogu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se odloži do srede, 31.3.1999, da bi se lahko predlagala dodatna stališča k zakonu na podlagi morebitnih novih dogovorov socialnih partnerjev." Najkrajša možna obrazložitev je naslednja:
Socialni partnerji intenzivno usklajujejo možne kompromisne rešitve k zakonu. Obveščeni smo, naj bi v torek, 30.3.1999, opravili skupno oceno možnih dogovorov. Da bi ti morebitni dogovori lahko bili vključeni v predlog stališč državnega zbora in da bi s tem tudi postali obveznost predlagatelja za pripravo zakona za drugo obravnavo, predlagamo gornji sklep. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa. Proceduralni predlog gospoda Potrča dajem na glasovanje, in sicer: "Odločanje o sprejemu stališč in sklepov k predlogu zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju se odloži do srede, 31.3.1999, da bi se lahko predlagala dodatna stališča k zakonu na podlagi morebitnih novih dogovorov socialnih partnerjev." Ugotovimo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (52 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sklepa sprejet.
To pomeni, da bo o tej točki zbor razpravljal v četrtek, 1. aprila 1999 ob 10.00 uri.
S tem prekinjam obravnavo te točke.

Prehajamo na 36. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O DRUŽINSKIH PREJEMKIH.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložil poslanec Branko Kelemina. Želi predlagatelj predloga zakona besedo? Besedo ima predlagatelj, gospod Branko Kelemina.

BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Spoštovana podpredsednica in državni zbor! Čisto na kratko bi mogoče samo predstavil, kaj je bil moj namen spremembe in dopolnitve zakona o družinskih prejemkih, ki sem ga vložil v proceduro 30. julija 1997 (torej bo kmalu dve leti). No, ta predlog je sedaj prišel v državni zbor. Takrat sem predlagal spremembo samo zaradi enega člena, in sicer zato, da bi dobili pravico do dodatka za nego tudi otroci oziroma starejši otroci ali pa že tako rekoč odrasle osebe, ki se šolajo po 18. letu in ki so pač toliko bolni ali kakorkoli drugače prizadeti, da potrebujejo posebno nego. Seveda obstoječi zakon je predvideval pravico dodatka za nego otroka samo do 18. leta starosti, z mojo spremembo pa bi se seveda ta pogoj podaljšal do dopolnjenega 26. leta starosti. Jaz sem tudi postavil seveda zaradi lažje dodelitve tega dodatka na osnovi upravičencev tudi do otroškega dodatka, tako da bi bili samo tisti upravičeni, torej socialno bolj šibke družine, ki so upravičene tudi do otroškega dodatka. No, vlada se je s tem mojim predlogom v bistvu strinjala, ker ve, da je takrat, pri sprejemanju zakona o družinskih prejemkih je nekako to izpadlo oziroma nihče ni tega opazil in se strinjam, da je to prav, da se ta dodatek za nego otroka predvidi oziroma tem otrokom oziroma že v bistvu odraslim - lahko rečemo odraslim, čim je nad 18 let, mislim, da lahko govorim o odrasli osebi, čeprav seveda ni samostojna in se šola - da bi pač imeli pravico do tega dodatka.
Vlada je sicer na osnovi tega, ker je v proceduri tudi zdajle zakon o starševstvu, predlagala pa in me prosila, da bi pač tudi ona moj zakon poskušala amandmirati. Jaz sem se seveda s tem strinjal in sem tudi dovolil oziroma celo zaprosil državni zbor, da se zakon sprejme po hitrem postopku, tako da lahko tudi vlada amandmira. Vlada je seveda tudi amandmirala in je tudi to mojo določbo, ki sem jo jaz predlagal, popravila oziroma celo zboljšala in razširila nekako pravico na vse upravičence, ne glede na to, ali so upravičeni do otroškega dodatka ali ne.
No, to je bil moj osnovni namen. Seveda zdajle, dokler ne bo sprejet zakon o starševstvu, bo veljal, če ga bo ta državni zbor sprejel, ta spremenjeni in dopolnjeni zakon o družinskih prejemkih. Zato je seveda vlada tudi izkoristila priložnost, da je vložila neke svoje amandmaje, ki jih jaz mogoče zdajle ne bi posebej komentiral. To bo razložila predsednica odbora ali pa bodo tudi predstavniki vlade sami svoje amandmaje. Mogoče bi se samo dotaknil, da smo nekako dobili tudi neke pripombe na te amandmaje, ki jih predlagala vlada, predvsem od družinske pobude, to je društva za družini naklonjeno družbo. Mi smo na osnovi te pobude smo seveda temeljito preštudirali in ugotavljamo, no, vključila se je tudi slovenska ljudska stranka v tole in je tudi predlagala svoj amandma, tako da smo vložili v bistvu dva amandmaja, ki sta nekako zelo podobna ali pa v čisto majhnih stvareh se razlikujeta, tako da bi mogoče bilo prav, da bi glede na situacijo, da zakon o starševstvu, ne vemo, kdaj bo sprejet, da bi bilo prav, da bi za ta čas mogoče res nekoliko bolj ugodne kriterije sprejeli glede dodeljevanja otroškega dodatka za posamezne kategorije, predvsem za tiste, ki so socialno šibkejši. Mogoče toliko samo za začetek. Seveda jaz podpiram vse ostale amandmaje vlade in se strinjam s tem predlogom oziroma s takimi predlogi, kot jih je vlada podala in kot jih je sprejel tudi odbor. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala predlagatelju. Predlog zakona je obravnaval odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko, kot matično delovno telo. Odbor je za poročevalko na seji določil predsednico odbora gospo Majdo Zbačnik. Prosim.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Pozdravljeni. Odbor državnega zbora Republike Slovenije za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko je na svoji 46. seji 10.3. obravnaval predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o družinskih prejemkih, ki ga je ravnokar na kratko predstavil kolega, poslanec Branko Kelemina.
Člani odbora so se seznanili z mnenjem sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, ki k predlogu zakona s stališča ustavne skladnosti nima pripomb. Meni pa, da bi bilo potrebno predlagano določbo novega drugega odstavka 43. člena dodatno proučiti v povezavi z določbo prvega odstavka istega člena, po kateri ima pravico dodatka za nego hudo bolnega otroka oziroma otroka s telesno in duševno prizadetostjo za obdobje, ki ga predlaga posebna izvedenska komisija in ki ne more biti daljše do dopolnjenega 18. leta starosti otroka.
Uvodno je že razložil gospod Branko Kelemina. Potem je tudi vlada posredovala svojo dodatno razlago, in sicer tudi rešitve. Z vloženimi amandmaji je predlagala vlada v bistvu, da zagotavlja boljši položaj otrok, ki danes prejemajo otroški dodatek. Res pa je, da je ta dohodkovni cenzus nižji in da zmanjšuje število otrok.
V razpravi so nekateri člani odbora postavili vprašanje smiselnosti vladnih amandmajev in izražali bojazen, da se bodo otroški dodatki zmanjšali oziroma zmanjšalo se bo število upravičencev. In to za okoli 50 tisoč.
S strani predstavnikov ministrstva je bilo poudarjeno, da se dohodek za družinskega člana res znižuje na 75% povprečne plače na zaposlenega v Republiki Sloveniji, vendar to pomeni, da se ta sredstva usmerjajo v skupine z nižjimi dohodki. Hkrati pa se uvaja progresivna višina otroškega dodatka glede na število otrok v družini.
Nekateri člani odbora so se strinjali, da je potrebno predlog zakona in amandmaje vlade podpreti, saj v predhodnem obdobju, dokler ne začne veljati nov sistemski zakon, ki je že vložen v državni zbor, že iz operativnih razlogov ne more uvajati novih sistemskih rešitev. Vsi razpravljalci pa so se strinjali, da bi država morala več vlagati v družinsko politiko, saj število rojstev v Sloveniji upada iz leta v leto. Res pa je, da se rodnost samo s sistemom otroških dodatkov ne bo povečala, ampak bo v ta namen potrebno sprejeti še vrsto drugih ukrepov, ki jih predvideva resolucija o družinski politiki in katere podpisnica je tudi Republika Slovenija.
Po opravljeni razpravi so člani odbora oblikovali in sprejeli amandma na amandma vlade, ki ga imate tudi v poročilu, in potem amandma za nov b1. člen ter na koncu sprejeli še sklep:
"Odbor državnega zbora Republike Slovenije za delo, družino in socialno politiko podpira predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o družinskih prejemkih in predlaga državnemu zboru Republike Slovenije, da ga obravnava in skupaj z amandmaji sprejme po hitrem postopku." Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala predsednici odbora. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? V imenu poslanske skupine, gospa Zbačnikova. Prosim, imate besedo. Prijavlja se tudi gospod Kontič in gospod Mozetič.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Še enkrat lep pozdrav. Dobro je, da smo se lotili problema in tudi zakonodaje na področju družinske politike, zato tudi ta zakon pozdravljam. Vendar menim, da družinska politika ni samo socialna politika. Družinska politika, kot je zapisano v resoluciji o družinski politiki, zajema kup drugih stvari, od same družinske politike kot stimulacija tudi finančnega dela, pa stanovanjske politike, varovanje delovnih mest, zaščite in drugih problemov, ki so povezani s problemom družine, za kvaliteto družine, za število rodnosti. Kajti sami vemo, kje smo danes, da je naša rodnost že pod smrtnostjo in da bomo čez 20, 30 let lahko že povsem "požrli" oziroma načeli, pravzaprav že načenjamo, in dokončno uničili svojo življenjsko substanco, če danes ne bomo začeli hitro in urgentno razmišljati tudi o pravi družinski politiki.
Zavedam pa se tudi socialnega stanja, ki ga imamo trenutno v državi, zato bo treba najti moder kompromis. Predlog zakona, ki ga danes obravnavamo, je samo prehodna faza, ko se bomo pač lotili sistemskega zakona, ki smo ga tudi že obravnavali na našem odboru in ki ga bomo tudi dobili, upam, že v kratkem v državni zbor, kjer pa se bo treba bolj temeljito in sistemsko lotiti celovite družinske politike.
Tudi sami socialdemokrati smo vložili dodatni amandma, s katerim bi radi izboljšali socialno stanje tistih najbolj ogroženih. Namreč, problem je pri nas tudi ta, da nimamo dobrega informacijskega sistema, kjer bi jasno videli, koliko posamezne družine dobivajo iz raznih socialnih transferjev, zato ni preglednosti in zato bo treba čimprej in nujno urediti transparentni in enoviti informativni sistem, ker bo tako jasno, koliko posamezna družina dobiva iz programov socialnega transferja in koliko potem za pravo družinsko politiko ter druge transferje, ki so potrebni za to, da bo naš narod preživel oziroma da bomo lahko zagotovili družinam kvalitetno življenje, kvalitetna rojstva in kvalitetno prihodnjo generacijo.
Mi sicer ta zakon podpiramo, saj je tudi naš predlagatelj, radi bi izboljšanje, vendar tudi menimo, da tistih 50.000 otrok, ki je izpadlo iz tega, ni tako veliko, hkrati pa glede na situacijo, ki je v naši državi, menimo, da bi bilo dobro, da jih vključimo. Zlasti pa, da pomagamo, dokler nimamo izdelanega sistema, s katerim bo jasno in transparentno, koliko posamezna družina dobi, da omogočimo vsaj nekaj dodatnih sredstev najbolj ogroženim družinam. Vsi vemo, da tudi v Sloveniji revščina že trka na vrata. V Ljubljani, vam lahko povem iz lastnih izkušenj, koliko družin se mesečno obrača na Rdeči križ, na Karitas, ker nimajo sredstev, da bi plačali osnovne minimalne pogoje za preživetje, se pravi, osnovnih položnic, za elektriko, vodo in za minimalne življenjske stroške.
Zato bi tudi prosila, da bi naš dodatni amandma, ki smo ga vložili, podprli. Saj boste s tem pomagali najbolj ogroženim družinam. Za kasneje pa bomo, ko bo sistemski zakon, še predlagali določene rešitve, ki bi morale biti zajete v sistemskem družinskem zakonu. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospe Zbačnikovi, ki je razpravljala v imenu Socialdemokratske stranke. Sedaj dajem besedo gospodu Kontiču, ki razpravlja v imenu Združene liste socialnih demokratov.

BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Spoštovani! V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov podpiramo cilj predlagatelja tega zakona, ki je v spremembi zakona predvidel podaljšanje pravice družinam s hudo bolnimi otroki do dodatka do dopolnjenega 26 leta starosti.
V stranki oziroma v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov soglašamo tudi s postopkom kot izhodom v sili, ki ga je ubrala vlada in predlagala amandmaje, s katerimi ohranja selektivni otroški dodatek, s tem pa ne ukinja univerzalnega otroškega dodatka, ki je in ostaja vsebina spreminjajočega se zakona in ga smatramo kot pomemben element družinske politike.
Nemogoče je pristati, da ga, univerzalni otroški dodatek namreč, črtamo iz zakona po hitrem postopku, brez tehtnega in temeljitega razmisleka. To je bil tudi razlog, da smo na seji matičnega delovnega telesa vložili oziroma predlagali amandma, ki ga je odbor v soglasju z vlado prevzel kot svojega in ki zagotavlja dvoje:
1. Ohranitev univerzalnega otroškega dodatka kot sestavni del zakona, ki je sicer odložen za nekaj časa.
2. Izplačevanje otroškega dodatka ostaja po sedaj veljavnem selektivnem načinu, in sicer v spremenjeni tabeli. Za najnižje skupine se otroški dodatek s tem predlogom nekoliko poveča.
Pri tem je potrebno poudariti, da je razliko, ki nastaja s to spremembo, vlada pridobila na način, da je zgornjo mejo 110% znižala na največ 75%. S tem posegom je izključila veliko dosedanjih upravičencev. Ocena je 50 tisoč, ki po tem predlogu ne bi dobili nič. Res pa je, da bodo s tem pridobili najšibkejši. Vendar, kot je bilo rečeno, zgolj s prerazporeditvijo. Ali je 75% tista prava meja ali ne, je politična odločitev in tega se je zavedala tudi poslanska skupina Slovenske ljudske stranke, ko je predlagala amandma. Pri tem naj spomnim, da smo v odboru opozorili na to potezo vlade in naleteli na odpor pri predlogu dvigovanja predlaganih 75% na nekoliko več. Pri tem so posebej izstopali poslanci Slovenske ljudske stranke, ki so sedaj pripravili oziroma vložili amandma, čemur so na odboru krčevito nasprotovali.
Poleg tega v obrazložitvi opozarjajo na pozabljivost vlade. Pri tem imam občutek, da sami pozabljajo, da so sestavni del te vlade, ki predlaga zakone. Ker pa smo v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov sprejemljivi za dobre predloge, ki so socialno čuteči in ki v sebi vsebujejo tudi učinke družinske politike, o kateri mnogokrat tu govorimo, bomo podprli amandma Slovenske ljudske stranke in podprli tudi amandma Socialdemokratske stranke, ki je v bistvu podoben amandma. Razlika je v podrobnostih.
Predvsem naj povem, da bomo amandma Slovenske ljudske stranke še z veliko večjim veseljem podprli, ker je to eden redkih amandmajev, ki širi pravice, ki jih predlagajo iz te stranke. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kontič. Besedo dajem gospodu Mozetiču v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Tudi, če bi rekli samo krščanski demokrati, se ne bi razburjal tako kot vaš kolega včeraj. Bi zadostovalo.
Drage kolegice, spoštovani kolegi! Precej časa je minilo, odkar je državni zbor pred parlamentarnimi počitnicami leta 1993 sprejel resolucijo o temeljih oblikovanja družinske politike v Republiki Sloveniji. Ampak ta resolucija je tako kot dosti drugih resolucij in deklaracij, ki jih sprejema ta državni zbor, papir, ki ga z velikim pompom napišemo in se potem hvalimo sem pa tja, da imamo resolucijo. O tej politiki resolucijo, o drugi politiki. Za našo vlado, ne mislim zdaj to vlado, ampak za vlado kot vlado, katerokoli, prejšnjo in zdajšnjo, če govorimo zdaj o dveh vladah, odkar imamo novo ustavo, in tudi za državni zbor so te resolucije, čeprav jih sam sprejema, praktično nevreden papir, ker se jih nikoli ne držimo. Manj se jih držimo, kot se je zdaj uveljavila praksa, in manj se tega držimo, kot se poskušamo držati raznih resolucij in deklaracij, ki so podobne pravne veljave, kakor ta naša resolucija, pa jih sprejema Evropska unija ali pa Svet Evrope. Bistveno bolj se bojimo kršiti določene deklaracije, ki so sprejete v evropskem parlamentu oziroma od evropske komisije, ker razumljivo, tukaj, v tej naši domači državi Sloveniji ni nikogar, ki bi se zavzel, ki bi se postavil in rekel, poslušajte, vlada, vi ne spoštujete resolucij, deklaracij, usmeritev. To so usmeritve, po katerih bomo določeno zakonodajo pripravljali in kako bomo določeno politiko vodili v tej državi. Ni ga, državni zbor se odreka temu, danes je bil podoben primer, ni dolgo nazaj, par minut praktično nazaj, ko se je državni zbor odrekel svoji pravici, ki jo ima, ki jo edino on ima, da postavlja določeno politiko, ki jo mora voditi vlada in ki je v njegovi pristojnosti. In ni tukaj bilo vprašanja in tudi tukaj ni vprašanje delitve oblasti, da bi državni zbor posegal v pristojnost te eksekutive.
V tej resoluciji smo vrsto stvari zapisali, ne bom vsega prebiral, ampak samo to, tisto stvar, ki se tiče direktno predmeta, ki je zdaj pred nami. Preden to preberem, povem pa še eno zadevo. Dejansko je sedaj težko v tem uvodnem delu splošne razprave na predlog zakona, ki ga je vložil poslanec Kelemina, razpravljati. Na tisto, kar je vložil poslanec Kelemina, nimam nobenih pripomb. In če razpravljamo sedaj dosledno po poslovniku, prva obravnava je splošna obravnava o predlogu zakona, ki je vložen. Ampak ta del sploh ni sporen. O tem sploh verjetno tudi nihče tu ne bo dosti debatiral. Ampak razprava bo tekla samo o tistem, kar nas čaka v drugem branju, o amandmajih vlade, predvsem o enem amandmaju vlade. Ampak to sem pri eni razpravi v preteklosti poskušal narediti in sem ločil to zadevo in je izpadlo, da sem bil malo smešen, zato bom to pot združil in bom razpravljal tudi o tistih amandmajih, ki bodo formalno vloženi v drugem branju in v drugem branju bi morali biti deležni razprave.
Ampak poglejte. V tej resoluciji leta 1993 smo med drugimi velikimi mislimi napisali, kar se otroškega dodatka tiče, tudi to, da otroški dodatek v prvi vrsti ni socialni dodatek. In da vrsta družinskih prejemkov v prvi vrsti niso socialni prejemki, ker sicer pristanemo na stališču, da je družina in da so otroci socialni problem. V prvi vrsti seveda tistega, ki jih ima, potem pa raznih karitativnih organizacij in morda na koncu še države, kot je zveneče zapisano v drugem členu naše ustave, da smo mi socialna država. Ampak v tej resoluciji smo zapisali, citiram: "Pri oblikovanju koncepta družinske politike izhajamo iz dejstva, da imajo neposredne dajatve družinam največji učinek pri izenačevanju pogojev življenja družin z različnim številom otrok. V skladu s tem bomo uvedli univerzalni otroški dodatek." V skladu s tem bomo uvedli univerzalni otroški dodatek. To smo zapisali v resolucijo, ki je bila objavljena v Uradnem listu številka 40, 17.7.1993.
"Otroški dodatek se bo razlikoval glede na starost otrok, do njega pa bodo upravičeni vsi otroci v starosti do 15. leta oziroma do 26. leta, če se šolajo. Do njega bodo upravičeni vsi otroci.
Otroški dodatek se bo v skladu s potrebami in možnostmi nadgrajeval s posebnimi dodatki za namensko uporabo: doplačilo šolske prehrane, nakup učbenikov, doplačilo za prevoz in drugo. Te oblike dodatkov bodo predstavljale dopolnilo k univerzalnemu otroškemu dodatku."
Tako smo zapisali v resoluciji leta 1993. Kako je sedaj to urejeno, naj pove naša vlada. Da ni bilo to enostavno, je bilo jasno že takrat, ko se je sprejemal zakon o družinskih prejemkih, in so bila različna stališča v tem državnem zboru in upoštevano je bilo tudi dejstvo - ki je bilo predvsem s strani gospoda kolega poslanca Kopača ponavadi vedno in je tudi očitno sedaj prevladalo - upoštevano je bilo tudi dejstvo, da ne glede na to, kaj vse zapišemo v resolucije, je vendar treba izhajati iz ekonomske možnosti, ki jo država ima. Tudi to dejstvo je bilo upoštevano in upoštevano je bilo tudi to dejstvo, da univerzalni otroški dodatek zahteva tudi določene korekcije, določene dajatve socialne narave. Ker univerzalni otroški dodatek, tako kot smo prebrali, gre vsem otrokom, ne glede na dohodek, ne glede na karkoli, ker ni socialna kategorija, ker naj bi bil prispevek države k pokrivanju dela stroškov, ki jih imajo starši za preživljanje in vzdrževanje svojih otrok, ne glede na socialni status. In v tem smislu je potem lahko tudi del demografske politike. Jaz se v to ne bom spuščal. Včeraj so bili nekateri podatki na televiziji objavljeni in sem jih bežno poslušal, ampak so grozljivi. S tega vidika se bojim predvsem za upokojence, ne za otroke, saj za otroke, ki jih ne bo, za njih se ni treba bati, temveč za upokojence - kdo bo služil pokojnine za vse sedanje in nas, bodoče upokojence, ko bomo na koncu ostali samo še upokojenci?
Zato je bilo takrat tudi sprejeto, ob zakonu, ki je uvedel univerzalni otroški dodatek, je bila v prehodnih določbah določena prehodna doba, v kateri naj se država pripravi na uvedbo iz vseh vidikov, tako ekonomskega, da zagotovi denar, kot tudi da sprejme ustrezne ukrepe na področju sociale, da se zagotovi družinam, ki kljub vsemu imajo nizke dohodke, imajo premalo sredstev za dostojno življenje, da se s socialnimi ukrepi tem družinam pomaga. Tak sklep je bil takrat predlagan in tak sklep je takrat državni zbor tudi sprejel. Ne bom citiral, čeprav sem izbral vrsto zanimivih izjav posameznih poslancev iz različnih poslanskih skupin; če bi vse tiste poslanske skupine, ki so takrat podpirale zakon, to podpirale tudi še danes, bi moral biti predlog, ki ga je predlagala vlada, zavrnjen. Najmanj, kar je, bi moral obstati predlog, kakršnega imamo zdaj.
Ampak, poglejte, v tem trenutku ne gre vladi samo za to, da bi odložila uvedbo univerzalnega otroškega dodatka. Sploh ne gre samo za to. Vlada je predlagala, skladno z zakonom, ki je že v proceduri in za katerega pričakuje, da bo sprejet v letošnjem letu ali pa v prihodnjem letu, ukinitev tega. Vlada se je odrekla, ne vem, na kakšni osnovi, ker resolucija še zmeraj velja - vlada se je odrekla univerzalnemu otroškemu dodatku, v nasprotju z resolucijo, ki je bila sprejeta v državnem zboru, ki določa politiko na tem področju, ki zavezuje tudi slovensko vlado. Ampak vlada se je očitno temu odrekla. V svojem predlogu predlaga dvoje: predlaga, da se s 1.5. ne uvede oziroma ne zaživi zakon, ki določa univerzalni otroški dodatek, in istočasno uvaja zanimivo rešitev, zato ker ni predvidela, kljub temu, da je manj otrok v teh letih, ni predvidela v proračunu - in kljub temu, da jo zakon zavezuje, ko dela proračun - ni predvidela v proračunu sredstev, ki bi bila potrebna za to, da se zakon tudi finančno, proračunsko izvrši; tega ni predvidela. Ne samo to, predvidela je očitno manj sredstev in zdaj poskuša z brenkanjem na struno, da se bo povečal otroški dodatek pri družinah, ki imajo manjši dohodek - kar sploh ni sporno, da te družine, ki imajo majhen dohodek, potrebujejo določeno večjo socialno, tudi socialno pomoč, ob otroškem dodatku še druge socialne pomoči, to sploh ni sporno! Je uvedla neko obliko solidarnosti znotraj otrok. Zmanjšuje oziroma črta otroški dodatek, po podatkih ki sem jih prebral, približno 50.000-em otrok, ker zmanjšuje dohodkovni cenzus in tako privarčevana sredstva prenese tistim otrokom, ki so v družinah še z nižjimi dohodki, in na ta način poveča njim otroški dodatek.
To je zelo zanimiva rešitev, morda bi jo kazalo uporabiti še pri kakšni drugi zadevi. Jaz se bojim, ampak bom kljub temu rekel, da bodo kolegi iz demokratične stranke upokojencev skočili pokonci, ampak lahko bi to tudi v pokojninskem skladu država uporabila. Namesto, da daje vsako leto približno 100 in nekaj več milijard iz proračuna zato, da se upravičeno izplačajo zaslužene pokojnine, bi uvedla isti sistem, kot ga pri otroških dodatkih uvaja, zmanjšala bi najvišje in prestavila k najnižjim, ampak verjetno to ni skladno s pravno in socialno državo. Ampak naša vlada to predlaga. Naša vlada to predlaga. In potem, da bo mera še bolj polna, se strinja z malenkostno spremembo, ki jo je dal odbor, da se ne ukine v celoti 35. člen, tako kot je predlagala vlada, ampak, da se samo odloži do leta 2001 izvršitev člena, ki uvaja univerzalni otroški dodatek. Ob tem, da je povsem jasno, ker je vlada sama zapisala, da pričakuje, da bo najpozneje v prihodnjem letu sprejet zakon, ki je v proceduri, ki ne predvideva več univerzalnega otroškega dodatka, pač pa predvideva točno to, kar je vlada zdaj z amandmajem prenesla. Če to ni, jaz bom uporabil zelo milo besedo, ampak to je čisto navadno sprenevedanje, to je igračkanje, saj ljudje niso tako neumni, da tega ne preberejo, da tega ne razumejo. Zanimivo je pa tudi to, kar sicer gospod Kopač vedno pravi, da preveč zapravlja ta država, da daje preveč za socialo - ampak, kje?
Zanimivo je to, da je bilo takrat leta 1993 rečeno, da bi uvedba otroškega dodatka povečala minus v proračunu, javni dolg in bi še vrsto takih finančnih posledic imela. Ni bil uveden univerzalni otroški dodatek, ampak minus je nastal v državnem proračunu, takrat ga ni bilo, ne zaradi otroškega dodatka, ker ni bil uveden, javni dolg se povečuje - ampak iz kakšnega razloga? Ne vem, zaradi uvedbe univerzalnega otroškega dodatka gotovo ne. Zato, da ne bom več dolgo vlekel, ker vem, da je to govorjenje bolj za magnetogram kot za to, da bi kogarkoli v tej stvari prepričal. Dejstvo je, drži sicer to, da je amandma, ki ga je ljudska stranka vložila, je rešitev, ki je sprejemljiva za stranko, ki je v vladi. Približno tako moram potrkati na lastna prsa, smo ravnali tudi krščanski demokrati pod prejšnjo vlado. Ker nismo uspeli 100%, smo poskušali uspeti 90%. Ampak kljub temu ponavljam še enkrat.
Če bi sedaj vsi tisti, vse tiste poslanske skupine, ki so ob sprejemanju zakona zagovarjale univerzalni otroški dodatek, istočasno tudi jasno naložile vladi prek sklepa parlamenta, da pripravi vse tiste socialne ukrepe, ki so potrebni, da bodo družine z nizkimi dohodki in določenim takim ali drugačnim številom otrok, kakršnega so se pač odločili imeti, da ne bodo zaradi tega socialno utrpeli in da se pripravijo določene socialne dajatve, tako kot je tudi v resoluciji napisano, ki bodo nadgrajevale otroški dodatek. Ampak ne, nič od tega. Dogaja se povsem nasprotno. Ne samo, da se odlaga uvedba univerzalnega otroškega dodatka, to se brez razprave po hitrem postopku ukinja in istočasno zmanjšujejo sredstva za te namene.
Istočasno imamo v proceduri in prihaja v proceduro sprememba zakona o dohodnini, ki bo tudi posegla na to področje. V tistem delu, ki se nanaša na olajšave za vzdrževane družinske člane, med katere prvenstveno sodijo otroci. Istočasno bo v kratkem stopil v veljavo davek na dodano vrednost, ki je zelo posegel v stroške, ki jih ima vsak v tej državi, posebno pa še družina, in če je nekoliko večja, še toliko več. Ker je uvedel davke na stvari, ki jih prej ni bilo, oziroma povečal davke na tiste stvari, ki so prej bili nižji. Ni to enostavno. Tudi, če samo poskušaš razumeti, tudi če nimaš tega problema, je vsakomur jasno, da ko kupuješ stvari za otroke, je velika razlika, ali si kupil ene hlače ali si jih kupil štiri ali pet. Večjih družin že skoraj ni. Ali si kupil ene športne copate ali si jih kupil pet. Lahko sicer uporabiš enak denar, za štiri ali za eno, samo razlika je v tem, kaj kupiš. Ampak v principu tisti, ki imajo, to kupujejo po najnižji ceni, vendar krat dva, krat tri, krat štiri. Sedaj bodo plačevali na vse to višje, večje davke.
Vse to v tej državi uvajamo, verjetno z namenom, da skrbimo za naše državljane. Najbrž v uresničevanju ustavnih določb, da je socialna država. Nihče več ne razume socialne države tako, kot so jo razumeli v socializmu. Ampak vsi pa vedo, kaj je in do kje bi morala iti socialna država v pomoč državljanom. Nihče ne pričakuje tistega, kar lahko sam stori za sebe in za svojo družino, za svoje otroke. Nihče! Vsak pa pričakuje, da država pomaga vsaj v tistem delu, kar je njena dolžnost. Da poskuša vsaj približno enake pogoje, ne v smislu vsebine, ne v smislu enakosti, ampak približno enake pogoje za možnosti dati vsem. Približno enake pogoje tako veliki ali pa majhni družini, da bodo imeli približno enake možnosti šolanja in vseh teh stvari, ki se pritičejo v tem.
Ampak mi smo se odločili za drugo pot. Mi smo se odločili za pot, ki pelje v to smer, kar podatki kažejo. Jaz ne želim govoriti niti malo o demografski politiki, ker ne želim, da bi se tu sprožala debata o tem, da otroški dodatki in podobne zadeve naj bi povečale število otrok. To je meni povsem jasno. Sploh ne gre za to. Gre za to, da tisti, ki se je ali pa ki se bo sam, prostovoljno, svobodno in ne vem kako še vse odločil, da ima družino, da mu država v tistem delu pomaga, da ne bo zaradi tega postal socialni problem. In s sprejemom amandmaja, ki ga je vlada predložila, smo mi družinsko politiko v delu otroških dodatkov spremenili v čisto socialno politiko. V čisto socialo. Vsak, ki ima v tej državi otroka in bo moral zaprositi državo za socialno pomoč, je socialni problem. Kdo pa hoče biti socialni problem?! Saj tudi ni namen socialne države, ni namen socialne politike, da bi delala socialne probleme, zato da bo potem milostno ustvarjala in darovala nekaj kot socialno pomoč. Ampak tako gre, tako kot manjka vrsta drugih politik v tej državi, tako manjka tudi ena poštena družinska politika, socialna politika in še vrsta teh zadev.
In še enkrat ponovim to. Za resolucijo, ki smo jo leta 1993 sprejeli, tako kot za vrsto drugih resolucij predlagam vladi ali pa predsedniku državnega zbora, ker je pač to parlament že sprejel, da naredimo seznam vseh teh resolucij in deklaracij, da jih prinesemo na sejo državnega zbora in da jih razveljavimo. Če so to papirji, ki so brezvredni, če so to papirji, ki nikogar ne zavezujejo, če so to papirji, ki jih vlada niti v arhivu več nima, potem je boljše, da jih ni. Potem je boljše, da jih ni, zato ker bo lahko komu prišel v roke, pa bo mislil, da ta država resno misli. Da ta država resno misli v tem segmentu, ki je danes na dnevnem redu. Ampak resno ne misli tudi v drugih segmentih.
Iz tega vidika je za našo poslansko skupino amandma vlade, amandmaji vlade so nesprejemljivi. Sprejemljiv je predlog, ki ga je kolega poslanec Kelemina predložil. Ker bo pa očitno to skupaj sprejeto, bomo po vsej verjetnosti morali se poslužiti tega, da bomo glasovali proti vsemu. Proti vsemu, ker če zadeva taka, kot je predlagana, ni sprejeta, potem ostane to, da s 1.5. stopi v veljavo univerzalni otroški dodatek in prisilimo vlado, da se drži zakona. Da se drži zakonov, ki jih je sprejel ta parlament.
In še eno opombo imam, ki jo predlagam vladi, če želi, naj pripravi amandma. Tako kot je bila pripravljena narediti tak amandma, bi lahko popravila še eno zadevo v členu, ki je sicer sprejet, vendar verjetno so nastopile določene težave, lahko bi razmišljala tudi v smeri tega, kar je ombutsman predlagal z vidika določenih preživnin, kako naj bi se to doseglo. Ampak tukaj je vezano na to, da se preživnina vključuje v dohodek, ki se potem upošteva pri odmeri selektivnega otroškega dodatka. Odstavek se glasi tako: "V dohodek družine po tem zakonu se upošteva preživnina v višini izvršljivega pravnega naslova." To je v redu. "Preživnina se v dohodek družine ne upošteva le v primeru, ko vlagatelj zahtevka dokaže, da je izrazil vse pravne možnosti za njeno izterjavo." Tisti, ki se morda po lastni stroki malo spozna na izterjavo, bo temu pritrdil. Tisti, ki je pa sam imel težave z izterjavo določenih terjatev, bo tudi potrdil, da je to, kar zahteva ta določba, praktično neizvršljivo.
Torej v vsakem primeru, ko ima mati ali pa oče - saj je vseeno, ampak verjetno so v večini matere - izvršljivo odločbo za preživnino, če tisti, ki bi jo moral plačevati, noče plačevati in se izmika, ne bo taka mati ali pa oče nikoli dokazal, da je uporabil vse možnosti, vse možnosti. To zadevo bi bilo treba, po mojem mnenju zožiti na tiste zadeve, ki so do neke meje sprejemljive: ali je poskušal izterjavo na plačo oziroma določene druge dohodke, ki jih imajo tisti, ki nimajo plač, pač imajo, ne vem, so samostojni podjetniki, vendar ne vse. Če pogledate zakon o izvršbi, boste videli, koliko stvari, kaj vse je treba poskušati na plačo, na druge terjatve, na hranilne vloge, na premičnine, na nepremičnine, na sredstva, ki jih ima kjerkoli tisti, ki bi to moral plačati. Kako naj to nekdo izvrši? Je nemogoče. Lahko je ugovor, da se bo zaradi tega to tudi zlorabljalo, vendar mislim, da tudi, če bi bile zlorabe, bi bile bistveno bistveno manjše, kot bi to verjetno pripomoglo tistim, ki imajo ta problem. Tistim, ki imajo ta problem, ki itak vpliva samo na višino selektivnega dodatka, kar pomeni, da se nobenemu ne splača ne iti do konca v izterjavi. Vendar to ne bi pomenilo, da ima zaradi tega, ker leta in leta izterjuje, ker dokler ne izkoristi vse možnosti za izterjavo, se mu upošteva ta preživnina v dohodek, do takrat ima nižji otroški dodatek. Ampak jaz teh amandmajev in tega ne bom predlagal, mislim, da je vlada dovolj modra, če je bila sposobna "pogruntati" znotraj otroško solidarnost, da tisti, ki jih nekateri imajo za bogate, plačujejo revnejšim - to je neka oblika, skoraj bi rekel robinhoodovstva, potem bo lahko iznašla še kakšno drugo zadevo.
Ampak, da ne bo nesporazuma in da ne bo jutri velikih naslovov v določenih časopisih: ni Miroslav Mozetič, poslanec SKD in ni poslanska skupina SKD proti temu, da imajo tiste družine, ki imajo nizke dohodke, da jim država ne pomaga več, kot jim zdaj pomaga. Vendar ne na tak način, kot se je lotila. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Mozetič. V imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, gospod Branko Tomažič ima besedo.

BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Prav bi bilo, da bi danes obravnavali in sprejemali vladni zakon o starševstvu, ki bi v celoti reševal družinsko politiko, saj ta zakon predvideva tudi novo obdobje družinske politike. Ker je procedura pač taka, da je potrebno obravnavati zakon, ki je prej v obravnavi, se tudi mi strinjamo, da se ta predlog zakona nadgradi in reši nastalo situacijo z uvedbo univerzalnega dodatka, kar pa ne bi bilo socialno usmerjeno in socialno naravnavo.
Vlada Republike Slovenije je predlagala amandma k noveli zakona o družinskih prejemkih, s katerim na novo določa višino otroškega dodatka. V tem predlogu se strinjamo z izpeljavo progresivnosti višine otroškega dodatka glede na število otrok, žal pa je v njem nekaj pomembnih pomanjkljivosti, zaradi katerih je nesprejemljiv in ga je nujno potrebno popraviti.
Zato smo v poslanski skupini Slovenske ljudske stranke predlagali svoj amandma, ki ni v nasprotju z vladno politiko ali družinsko politiko vlade. Predlog amandmaja v primerjavi z veljavnim zakonom o družinskih prejemkih v letu 1999 za dobre 4 milijarde slovenskih tolarjev znižuje sredstva, namenjena otroškemu dodatku. Čeprav naj bi ravno spremenjeni otroški dodatek staršem nadomestil negativne učinke davka na dodano vrednost na družine, je vladni predlog o povišanju otroškega dodatka tudi pri družinah z najnižjimi dohodki tako nizek, da pri večini družin ne bo pokril povečanja minimalnih življenjskih stroškov otrok zaradi davka na dodano vrednost. 50.000 otrok pa bo ostalo celo brez otroškega dodatka. Ob uvedbi davka na dodano vrednost se bo na račun povečanja obdavčitve minimalnih življenjskih stroškov otrok v proračunu letno nateklo vsaj 8 do 9 milijard tolarjev. Velik del teh sredstev je danes skozi nižjo obdavčitev izdelkov za vzdrževanje otrok namenjen podpori družin. Vladni predlog pa ne zagotavlja ponovnega vračanja teh sredstev družinam. Vlada govori o povečanju otroškega dodatka, predvsem pa pozablja, da je otroški dodatek v zadnjih petih letih izgubil kar desetino realne vrednosti. Tako ugotovimo, da skupno povečanje sredstev v primerjavi z lanskim letom ravno pokriva ta realni padec vrednosti otroškega dodatka, za pokrivanje učinkov davka na dodano vrednost pa ne ostane nič. Vladni predlog ne vsebuje nobenega nadomestila za pomembne ukrepe družinske politike, ki bodo ukinjeni ob uvedbi davka na dodano vrednost, če ne bo novi zakon čimprej sprejet. V proračunu se bo tako samo na račun povečanja obdavčitve minimalnih življenjskih stroškov otrok iz žepov družin v drugi polovici leta 1999 dodatno nateklo nekaj več kot 4 milijarde slovenskih tolarjev, pri čemer smo upoštevali le 5% povečanje teh stroškov, čeprav je ministrstvo za finance ocenilo, da bo uvedba davka na dodano vrednost povzročila približno 10,6% agregatno povečanje drobnoprodajnih cen. Glede na to, da naj bi ravno spremenjeni otroški dodatek družinam nadomestil za družine negativne učinke davka na dodano vrednost, je nesprejemljivo tudi nižanje praga za upravičenost do otroškega dodatka in s tem krčenje kroga upravičencev do njega.
Vladni predstavniki so v odboru za zdravstvo, družino in socialno politiko trdili, da bi za ohranitev kroga upravičencev morali izvesti rebalans proračuna, vendar to preprosto ne more držati. Proračun je vlada dolžna pripraviti na podlagi veljavne zakonodaje, kar pa na področju otrokih dodatkov pomeni veljavni zakon o družinskih prejemkih. Na tej podlagi bi morali v proračun za postavko otroških dodatkov nameniti 34,10 milijarde slovenskih tolarjev. Vlada je računala s pravočasnim sprejemom zakona o starševstvu in družinskih prejemkih, pa tudi ta predvideva za to področje več denarja kot obravnavani amandma, saj namenja enostarševskih družinam 10% višji otroški dodatek, prav v upravičenosti za te družine pri 100% povprečni plače na družinskega člana. To skupaj pomeni 31,55 milijarde. Letni dodatek za velike družine 2,5 milijarde, predvideva višji starševski dodatek, višjo vrednost paketa za novorojence, nadomestilo za očetovski dopust. Nataliteta v Sloveniji pada iz leta v leto. Priča smo, da smo v zadnjih letih padli s 33 tisoč rojenih otrok na 22 tisoč, zadnje leto pa celo na 18 tisoč. Zgleda, da se bo ta trend še nadaljeval, zato smo dolžni, da na vseh segmentih družinske politike omogočamo zadrževanje padca rojstev in postopno, s pravo politiko, omogočimo rast natalitete.
V zadnjem času se vse preveč ukvarjamo s stvarmi iz preteklosti, vse premalo energije, sredstev pa namenjamo za tiste, ki bodo skrbeli za to državo, to družbo v prihodnosti. Naša stranka je predlagala svoj amandma, v katerem povečuje sredstva za prvo skupino, ki je najbolj socialno nizka in potrebna pomoči. Predlagali smo tudi dodatni razred, to se pravi, da se nameni zelo majhna sredstva staršem z višjimi dohodki in tako širi ugodnosti in da vsaj malo priznanja tudi tem staršem.
Slovenska ljudska stranka se odgovorno zavzema za družinsko politiko, zato smo tudi pomagali sooblikovati novi zakon o starševstvu, kateri mora, po našem, in hitrem postopku priti v obravnavo ali mora biti sprejet v začetku nove davčne politike; to se pravi, ko bo začel veljati zakon o davku na dodano vrednost. Novi vladni zakon o starševstvu bo zagotovo poboljšal ali izboljšal družinsko politiko v Sloveniji, zato je treba čim prej sprejeti. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospodu Tomažiču. Želi predstavnik še katere poslanske skupine razpravljati? (Ne želi.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Imamo štiri pisne prijave. Razpravo ostalih poslancev, ki se niso pisno prijavili, omejujem na 5 minut. Kot prvi bo razpravljal gospod Franc Potočnik. Pripravi naj se gospod Ivan Božič.

FRANC POTOČNIK: Spoštovane dame in gospodje! Za mene je družina temeljna vrednota družbe. To stvar zagovarjam, odkar sem v politiki, to je od leta 1990. Ko sem rekel, da je to vrednota, to pomeni, da nima samo materialne razsežnosti, ampak da je tudi veliko simbolike v tem. Jaz bi na dve simboliki pri tem opozoril.
Prvo. Lahko bi se zgodilo, da bi včeraj, ko je bil materinski dan, ukinili otroški dodatek 50 tisoč otrokom. Matere nosijo v večini primerov večje breme otrok, mislim v tem smislu, da se pač več z njimi ukvarjajo.
In druga simbolika. To pa se lahko zgodi danes - pa če danes te teme ne bomo dokončali, se lahko zgodi drugi teden - upam pa, da se ne bo; je to, da po lanskem letu, ko je v zgodovini slovenskega naroda najbolj padlo število rojstev, spet v naslednjem letu ukinemo otroške dodatke za 50 tisoč otrok.
Sam sem za univerzalni otroški dodatek. Tudi v programu naše stranke od leta 1990 pa v teh volilnih programih, kakor jih kdo jemlje resno, se vidi po vseh naslednjih, da je v programu Slovenske ljudske stranke univerzalni otroški dodatek. Ne bom polimiziral z gospodom Kontičem, pa tudi z drugimi ne, sedaj govorim v svojem imenu in kot zavezan, bi rekel, izvorni pristni član Slovenske ljudske stranke.
Mi smo univerzalni otroški dodatek uvedli z zakonom v 2. mandatu leta 1993. Žal ga je prejšnja vlada oziroma vladna koalicija ga ni izpeljala in ga žal najbrž tudi ta ne bo. Res je, da so otroci božji dar, res pa je, da so tudi strošek, in res je, da so bogastvo družbe in države, ker so temelj prihodnosti vsakega naroda in vsake države. In zato je prav, da se del bremena za otroke v družbi porazdeli.
Vem, da je politika otroških dodatkov samo en del družinske politike, in tudi vem, da pomembno ne bo vplivala na to, ali se bo ženska odločila še za enega otroka, ali se bo odločila še za dva, ali pa se bo sploh za katerega odločila. Ker tukaj je še veliko več problemov: od stanovanj, službe itn.
To, kar sem rekel, kako je to pomembno za družbo, bom z enim primerom ponazoril, primerom dveh sester. Ena je bila poročena, imela je tri otroke - pa to ni važno, ali bi bila poročena ali ne; imela je tri otroke. Druga je bila brez otrok. Ta, ki je imela tri otroke, je celo življenje garbala, ni si mogla nič privoščiti, tista, ki je bila sama in ni imela otrok - iz kakšnih razlogov, ni pomembno, ker o tem tu ne govorim, ampak pomembno je, ali so ali niso - je pa svoje življenje preživela bolj lagodno, mogoče tudi boljše. No in prišel je čas, ko sta šel obe v pokoj in prišel je čas, ko sta šli obe v pokoj, in prišel je čas, ko sta morali obe v dom upokojencev. In obe sta imeli premajhni pokojnini, da bi lahko pokrivali stroške doma ostarelih. In kaj sledi? Tista, ki ni imela otrok, ji doplača država. Ne samo to, tudi žepnino ji da. Tista, ki je vzgojila tri otroke, tista ne dobi žepnine, pa tudi država ji te razlike ne doplača, ampak to plačajo tisti trije otroci.
Naprej. Recimo, zdaj ni toliko pomembno, ampak včasih je bilo, lahko pa tudi, da še bo - vojaški rok. Država ima vojake, vse države skoraj, večina jih ima še obvezno služenje vojaškega roka. Nihče ne vpraša mater ali očeta, ali bo šel ali ne bo šel, mora iti. Ampak, če se prej tudi ni vprašala, da bi prej pomagala, to se lahko mi zdaj vprašamo.
In zdaj, ta naš kompromisni amandma, ki če bo sprejet upam, da bo - daje otroške dodatke vsem družinam s podpovprečnimi dohodki, zato smo napisali 99%. Že to zmanjšuje dozdajšnje pravice nekaterim, ker je bil prej cenzus 110%. Ampak dobro, če že država govori, nimamo denarja itn., mislim pa, da je to argument, da vsaj podpovprečne oziroma družine s podpovprečnimi dohodki na družinskega člana, da dobijo otroški dodatek. Poglejte, bilo je že, tudi drugi govorniki so govorili o tem davku na dodano vrednost. Do zdaj v sistemu prometnega davka, ker so bile nižje stopnje prometnega davka za - recimo - otroška oblačila, otroško obutev itn., so te ugodnosti bili deležni vsi otroci, neodvisno od materialnega statusa družine; celo nasprotno, tisti, ki so imeli več denarja, so več kupili otrokom in so od države več dobili. Podobna zadeva je, ki se tudi zdaj z zakonom o davku na dodano vrednost ukinja, je davčna oprostitev za nakup vozila za družine, ki imajo več kot tri mladoletne otroke. Seveda, tu je potem tudi argument, češ, to je tako malo denarja, da se tako ali tako ne splača, kaj o tem sploh govorite. Vam bom povedal, koliko denarja je to.
Recimo, če govorimo za kategorijo od 75 do 99% povprečne plače na družinskega člana, in če bi to ostalo tako, kot je predlagano v našem amandmaju. Družina s tremi otroki bi dobila otroških dodatkov na leto 129.600; družina s petimi otroki bi dobila na leto otroških dodatkov 252.000. Tisti, ki pravi, da to ni denar, nima odnosa do denarja ali pa ga na nek drug način služi in ga ima toliko, da mu to nič ne pomeni. Je pa še nekaj drugega res; da tisti, ki mu to nič ne pomeni, če ne bo vložil zahtevka za otroški dodatek, ga tako ali tako ne bo dobil.
Torej mislim, da bi bilo prav, da ta kompromisni predlog, ki ga je vložila poslanska skupina Slovenske ljudske stranke po temeljiti in burni razpravi tudi znotraj poslanske skupine, podpremo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Repliko ima gospod Kontič.

BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Imam repliko gospodu Potočniku, ker sem bil omenjen, sicer posredno, češ da ne bo polemiziral z mano, kar pa tudi ni možno, saj sem govoril v imenu poslanske skupine. Ampak ravno to sem povedal: mi bomo in sam osebno bom podprl amandma Slovenske ljudske stranke in mi je ta amandma blizu. Jaz se celo zavzemam za to, kar je gospod Mozetič pred tem govoril; da dobijo otroški dodatek vsi, in tisti, ki ga bolj potrebujejo, nekoliko več. S tem se strinjam. Ampak poudaril in razpravljal sem o tem ravno zaradi tega, ker je bil to predlog - mislim, da gospoda Kelemine na odboru - da se nekoliko dvigne teh 75% in vaša kolegica in vaš kolega sta temu v odboru striktno nasprotovala, češ da bi s tem dobili več tisti, ki imajo zadosti, manj pa tisti, ki to bolj potrebujejo.
Pa še nekaj, bolj za šalo kot zares. Pripomba, da so otroci božji dar - no, že mogoče, ampak pri svojem si skupaj z ženo le pripisujem nekaj zaslug.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Naslednji razpravljalec je gospod Božič.

IVAN BOŽIČ: Hvala lepa za besedo, gospa podpredsednica. Kolegice poslanke in kolegi poslanci, člani vlade! Tudi sam imam nekaj pogledov na zakon o družinskih prejemkih. V osnovi sprejemam in podpiram samo to, kar je vložil poslanec, gospod Kelemina. Zakaj ostalega ne? Zaradi tega, ker če smo že 1993. leta oziroma ste, so, sprejeli resolucijo o univerzalnem otroškem dodatku, potem jo je treba in jo mora vlada izpolniti. Spomnite se, kolikokrat sem bil za govornico, ko sem govoril o nacionalnem programu razvoja slovenskih železnic. Res je, od vlade bomo morali zahtevati, da nam pove, zakaj sklepov nacionalnih programov in resolucij ne izvaja.
Drugo, kar bi zelo rad vsem skupaj povedal, nekaj besed o okolju, od koder kot poslanec prihajam. Na območju treh občin, 940 kvadratnih kilometrov, je v lanskem letu bilo rojenih 157 otrok, umrlo pa je 268 ljudi. Na tem območju živi nekaj čez 20 tisoč prebivalcev ali 22 na km2. Zelo zelo malo. Govoril bom tudi o tem, da je v prejšnjem letu, v letu 1997 bilo rojenih 6% več otrok kot lani. In povedati moram tudi to, da je številka 157 rojenih otrok samo 50% sedanjih študentov iz teh treh občin. Ali se kdo zaveda, kaj to pomeni čez 10 in 20 let? Saj bo luknja v prostoru, ljudi ne bo. Pri tem moram še to povedati, da so občine, vse te tri občine: Bovec, Kobarid in Tolmin, sklenile in sveto izvajajo program, da se ne zapre noben vrtec, kjer so vsaj trije otroci. Iz občinskega proračuna se plača vzdrževanje vrtca in vzgojiteljice, ki je tam.
Zato podpiram univerzalni otroški dodatek. Vlada pa je dolžna, da pripravi ostali socialni program, ki ga je tudi po resoluciji dolžna pripraviti. Mislim, da ne moremo tako na lahko mimo takih podatkov, ko govorimo o razvoju in bodočnosti te moje oziroma naše države Slovenije. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Božič. Naslednji je gospod Demšar. Pripravi naj se gospod Potrč. Besedo ima gospod Vincencij Demšar.

VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa. Zamislil sem se ob poročilu našega odbora, kjer na drugi strani piše v tretjem odstavku takole: "Nekateri člani odbora so se strinjali, da je potrebno predlog zakona in amandmaje vlade podpreti, saj v prehodnem obdobju, dokler ne prične veljati nov sistemski zakon, ki je že vložen v državnem zboru, že iz operativnih razlogov ne moremo uvajati novih sistemskih rešitev."
Če smo pozorni na zadnji konec, kjer pravi, da ne moremo uvajati novih sistemskih rešitev, mislim, da se s tem predlogom in z amandmaji vlade k temu zakonu ravno to dogaja: dogaja se nova sistemska rešitev. Sistemska rešitev je bila 1993 leta taka, da se uvede univerzalni otroški dodatek. To je bila sistemska rešitev 1993 leta. Sedaj s temi amandmaji vlade se ta sistemska rešitev podira in se postavlja nova. Nova pa je, da univerzalnega otroškega dodatka ne bo. Zato, če tu piše da, in jaz se tega spomnim, da je bilo to tako tam povedano, ta, ki je pisal to poročilo je povzel to, kar je bilo na odboru povedano, da ne moremo uvajati novih sistemskih rešitev. Pa ravno to sedaj počnemo.
Poleg tega se mi zdi zelo sporno - sicer sem bil podučen, da to ustavno ne bi moglo biti vprašljivo - da tik pred zdajci, ko bi moral zakon stopiti v veljavo, ga spreminjamo. Kar pomeni, da smo od 1993. leta pa do 1999. leta - 8 let - držali figo v žepu in računali, da tak zakon ne bo nikoli stopil v veljavo. Iz celotne razprave na odboru tudi povzemam, da tudi predlog gospoda Kelemina sedaj niti ne bi prišel na vrsto, če se vladi ne bi mudilo. Zato da sistemsko spreminja stvar. Vladi se mudi zaradi roka in zato je tudi - spomnim se, če smo krščanski demokrati kakšno stvar predlagali, po hitrem postopku ni bilo možno, ampak vladi se pa mudi, ker 30. april se približuje.
Zdi se mi tudi zelo neodgovorno od vlade, da je eno leto in pol ta zadeva čakala na proceduro v državnem zboru. Saj tako vlada kot koalicija bi lahko to stvar dala prej v proceduro. Vprašljive se mi zdijo tako prva novela iz 1994 leta in potem 1995 leta s konca decembra, kjer so v prehodnih določbah, posebej v 75. členu, določili, da šele čez 4 leta stopi ta zakon v veljavo. Zato se mi zdi zgubljanje časa, da na nek način razpravljamo o zakonih, ko je treba, da zakon stopi v veljavo, pa rečemo, tega pa ne bomo naredili.
Poleg tega sem tudi že na odboru opozoril na to, da v proračunu za letošnje leto v predlogu proračuna in tudi potem ob samem sprejetju proračuna sredstev za univerzalni otroški dodatek ni. Torej vlada je že ob samem proračunu predvidela in videla, da tega zakona ne bomo začeli letos s 1. majem izvajati in zato enostavno teh sredstev ni predvidela v proračunu. Kar se mi zdi svojevrstna špekulacija in prepričanje, da lahko z zakoni delamo, kakor hočemo in kakor se trenutni vladi zljubi. Na tak način se bojim, da ne bomo daleč prišli.
O tem, kar je omenjal tu gospod Božič, kako je z demografsko politiko in kako nazaduje prebivalstvo po naših krajih - nekoliko boljša situacija je na Škofjeloškem. Vendar verjamem, da s tem ne bomo, da to ni edini razlog oziroma edino pomagalo, da bi bila demografska politika pri nas boljša, ampak en ob drugem pa pomeni, da je lahko drugače ali pa se situacija slabša. Če se pogovarjate z mladimi materami, povedo, da en otrok še, več je pa predrago. Če je odgovor "predrago" lahko, da je tudi "prekomot", jaz ne bom tega ocenjeval. V naši družini ni bilo "predrago" in ne "prekomot", s štirimi otroki - smo jih imeli tudi že takrat in ves čas, ko otroškega dodatka nismo prejemali in tudi sedaj ne govorim zaradi tega, da bi se pri nas otroški dodatek moral uveljaviti zaradi naše družinske koristi.
Moje ugovarjanje tej spremembi zakona je v tej smeri, da zakone sprejemamo, pri tem držimo fige in vemo, da zakona potem ne bomo izvajali. To pa je zelo grda podoba našega državnega zbora in verjamem, da bodo še grdo o nas govorili, kakšni smo državni poslanci, da kar sprejmemo, da dane besede in zakona ne znamo izvajati. Zato tudi ne morem podpreti teh amandmajev vlade, ki jih je predlagala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospodu Demšarju. K razpravi vabim gospoda Potrča.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Sem tudi član odbora za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko in sem sodeloval na matičnem delovnem telesu, ko smo obravnavali ta zakon. V pripravi in razmišljanjih o tem, kako pristopiti k obravnavi tega zakona, smo v Združeni listi socialnih demokratov izhajali iz naslednja.
Prvič, za nas je univerzalni otroški dodatek prava, sprejemljiva, edino možna rešitev. Doslej nismo slišali argumentov, ki bi nas od tega odvrnili, predvsem zato, ker smo prepričani, da je napačno, da se poskuša hkrati mešati dve stvari, ki po našem mnenju ne gresta skupaj: to je vprašanje družinske in vprašanje socialne politike. In kar zadeva družinsko politiko, menimo, da je univerzalni otroški dodatek njen sestavni del in prava odločitev; kar zadeva socialno politiko, nimamo nobenih pomislekov. Obratno - strinjamo se, da je treba na različne načine potem tudi pomagati socialno ogroženim posameznikom, družinam, tudi glede na otroke in število otrok in nižji znesek, bi rekel, prejemkov po družinskem članu. Ta pogled naše poslanske skupine se ni spremenil in še vedno mislimo enako.
Hkrati smo vedeli in bili obveščeni, da je v vladni koaliciji in tudi po mnogih, bi rekel, javnih nastopih, ki so bili s tem v zvezi s strani vladne koalicije, sporočeni, češ, da se gremo socialno, bi rekel, razslojevanje ali pa škodo ogrožanjem tisti, ki zagovarjamo univerzalni otroški dodatek: češ, mi smo pa za to, da se odpravijo razlike in da se več da tistemu, ki več tudi dejansko potrebuje. In najbrž govoriti o tem, da ima mnogo težjo priliko v družini tisti, ki ima 25% povprečne plače na člana družine, kot tisti, ki ima 100 in več, je škoda govoriti, ker to objektivno gotovo je. Skratka, poznali smo te pritiske in vedeli smo, da smo v dilemi: ali ob tem, ko vladna koalicija ima takšno prepričanje, na nekaj praktičnega pristati ali pa ostati načelni, pa reči, ničesar ne sprejemamo. In ta možnost je bila pred nami.
Zato smo se odločili, da poskušamo najti rešitev, ki bi ne bom rekel bila idealna - ampak kljub temu nekaj pomenila. Uprli smo se in moram reči, da takoj dobili podporo za to pri veliki večini ali pa mislim, da celo pri vseh članih matičnega delovnega telesa, da je skrajno nekorektno, da se v bistvu z "intervencijo" - v narekovaje dajem intervencijo - skratka z nekimi spremembami in dopolnitvami zakona o družinskih prejemkih, preden se bo sprejel koncept starševske in družinske politike, ukine univerzalni otroški dodatek in odbor nas je v tem podprl.
Zato tudi, kot odbor, ne soglašamo več s predlogi vlade, da se črta 35. člen zakona, temveč spreminjamo samo prehodne določbe in še naprej kot princip ostaja univerzalni otroški dodatek. Menimo, da je to edino prav in da se smemo, moramo, glede na spoštovanje resolucije o tem, ali ga bomo ohranili ali ne, pogovarjati samo takrat, ko bomo od vlade dobili zakon o starševstvu in ko bomo takrat opravili celotno razpravo.
Druga dilema, pred katero smo ob tem bili, pa je bilo vprašanje, ali ob zagovarjanju principov - da rečem poenostavljeno - narediti tudi materialno škodo otrokom in družinam. Namreč, zavedali smo se, če bi ohranili tudi sedanjo višino v 35. členu, tako kot je v zakonu določena, 13% zajamčene plače za predšolskega, 16% za šoloobveznega in 17% za otroka med 15. in 26. letom starosti, da bi dejanski otroški dodatek bil nižji, kot ga predlaga vlada, za veliko večino otrok ali pa predvsem za otroke z res najnižjimi družinskimi prejemki. Zdelo se nam je, da pa bi nabrž bil očitek, da zagovarjanje principov v škodo konkretnega materialnega položaja, pa ne vemo, če je ravno koristno. Zato se nam je zdelo pametno ohraniti princip in hkrati dati tudi nekaj materialnih možnosti. Rešitev, o kateri smo razmišljali, je bila samo ta: ali pristati na določene rešitve, ki jih predlaga vlada, ali pa, kar bi bilo, priznamo, bolj principielno, in to se lahko še tudi dogovorimo, glede na to, da zajamčena plača ni usklajevana že dolgo časa z rastjo plač in je, ko je bila uvedena, znašala - mislim, da 42% povprečne plače, danes znaša pa že pod 28% povprečne plače; če bi hoteli zagotoviti približno enake cilje, bi morali odstotke iz 35. člena povečati. In pa reči: s 1. majem, tako kot je bilo prvotno predvideno, prične veljati 35. člen zakona, in mi ga začnemo uvajati. Vendar ne v tej višini, ki bi pomenila znižanje otroškega dodatka za mnoge ali pa za večino, ampak v povečani višini; in bi potem morali reči: glede na približno razmerje, da za predšolskega otroka ni 13%, ampak je 20%, 22%; da za šoloobveznega otroka ni 16%, ampak je, ne vem, 25% in tako naprej, in tako uveljaviti univerzalni otroški dodatek.
Moram reči, da smo se odločili, da s tem predlogom ne gremo, zaradi tega, ker smo glede na mnenje in stališča v koaliciji pričakovali, da bo to bitka zastonj, in zaradi tega smo potem tudi pristali na rešitve, ki so bile dane.
Pri tem naj povem še to, da smo se tako poslanci združene liste kot tudi poslanci socialdemokratov potrudili v odboru zagotoviti, da se ne bi zmanjšal sedanji obseg otrok, vključenih v otroški dodatek, torej teh 50.000. Mi smo predlagali, naj se ohrani procent 110, tako kot je bil - predlog je bil zavrnjen. Gospod Kelemina je predlagal, naj se gre v nek kompromis, pa naj bo 90 - pa je bil predlog zavrnjen. In reči moram, da so k temu, da so bili predlogi zavrnjeni, zelo izdatno pomagali poslanci Slovenske ljudske stranke s svojimi stališči, argumenti in tudi s svojimi glasovi. Sedaj, mene nič ne moti, da so kasneje ugotovili, kako so narobe ravnali, ampak prav bi bilo, da to povedo, da so narobe ravnali in da bi tudi odbor že lahko sprejel boljši amandma, če bi bili na strani, ne pa da danes izpada, kot da rešujejo - bi rekel - situacijo imajo zelo - bi rekel - dobre in koristne predloge. Taka dvoličnost mi pa majčkeno ni po okusu in ne mi zameriti, da jo tako direktno tudi izrazim. Če sem rekel karkoli, kar ni bilo res, naj me člani odbora popravijo. Trdim, da sem govoril tako, kot je stvar res potekala.
Še enkrat povem. Samo načelno zavračanje je možno, je principielno. Pomeni pa, da bo situacija za otroke slabša. Mi smo se odločili, da jo tako ne naredimo in da nam samo načelno zavračanje ne pomaga dovolj, ampak da je treba pristati tudi na neke možne kompromise. Nam bi bil najljubši možni kompromis povečanje odstotka zajamčene plače v 35. členu. Takoj se bo in bi se odprla diskusija o pravičnosti, o višini, o ne vem čem vse; povem še enkrat, da tega nismo naredili in bomo, kot je povedal kolega Bojan Kontič v imenu poslanske skupine, podprli vsak predlog, ki bo čim ugodnejši za otroke. Še enkrat pa, ne pristajamo na to, da se s tem zakonom ukinja univerzalni otroški dodatek. O tem bomo diskutirali, ko bo vlada na tako zvani, v narekovajih, "sistemski zakon" predložila. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospodu Potrču. Pisnih prijav k razpravi nimamo več. Prehajamo torej na razprave ostalih poslancev, ki se niso pisno prijavili in so zato njihove razprave omejene na 5 minut. Prvi ima besedo gospod Brenčič. Se opravičujem, repliko imate gospa Zbačnikova? Ne? Razumem, da imate razpravo. Gospod Brenčič ima prvi besedo, sledi gospa Zbačnikova in gospod Mozetič.

STANISLAV BRENČIČ: Hvala lepa gospa predsednica. Spoštovane kolegice in kolegi! Ko spremljam delo parlamenta v tem sklicu, lahko ugotovim, da imamo sorazmerno veliko posluha za našo starejšo generacijo. Vem, da bomo tudi mi jutri ta generacija, pa naj si to gledam skozi izvajanje in sprejemanja in spreminjanja vojne zakonodaje, zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju in seveda vse to razumevanje mora imeti tudi podporo iz državnega proračuna. Vse odločitve, ki jih - ta dodatna stališča za SPIZ in navsezadnje tudi amandmaje v vojni zakonodaji - sprejemajo, imajo novo breme iz državnega proračuna in vse lepo in prav, jaz sem tudi za to, če ta aktivna populacija, ki nekako polne ta proračun, to zmore.
Lahko pa pri tem ugotavljamo sledeče: da imamo pa nekako manj posluha, manj posluha prav za to aktivno generacijo in v tem svojstvu pojmujem družino kot temeljni pojem obstoja in razvoja vsake družbe kot njeno osnovno vrednoto. In prav zato tudi zagovarjam dejstvo, da bi bilo treba v ta segment iz državnega proračuna namenjati večji kos pogače. Zato se tudi najbolj v bistvu se usmerjam v to, da podpiram predlog zakona, ki ga je vlada pripravila oziroma ga je vložila v proceduro, nov zakon o starševstvu, ki bo krovno uredil to področje. Seveda v sedajšnjem predlogu gospoda Kelemina pa je vlada vstopila s svojimi amandmaji, ki nekako vsaj področje otroškega dodatka s svojim amandmajem približuje temu, kar v bistvu tudi nosi predlog zakona o starševstvu, katerega bomo nekoliko pozneje verjetno začeli obravnavati.
Morda je iz dejstva, da je moj socialni čut nekoliko ostrejši, tudi naravnano moje razmišljanje, ko smo na odboru za delo, družino in socialne zadeve sprejemali ta zakon. Iz nekako prisotnega stanja, da imamo v naši družbi nekako 14%-no revščino, sem prav gotovo eden tistih, ki iz tega naslova zagovarjam selektivni otroški dodatek. In na odboru sem tudi zato podpiral amandma vlade, s katerim v bistvu predlaga novo selektivno lestvico otroškega dodatka - iz sledečega. Prav zaradi tega, ker ta amandma v bistvu obravnava večino otroškega dodatka po premoženjskem cenzusu družine, ni vseeno navsezadnje, kako danes "spravlja družno gor" v vseh potrebah, "spravljata" starša, katerih osebni dohodki so tam v višini 60.000, 70.000, 80.000. Potem zato, ker uvaja progresivno lestvico glede na število otrok. To je obratni ukrep, kot ga imamo v praksi sedaj. Bistveno drugače je "spravljati gor" enega otroka kot pa dva, tri, štiri in več.
Cenzus 75% povprečja državne oziroma plače v Republiki Sloveniji kot cenzus na družinskega člana, ki še omogoča uvrstitev starša oziroma otroka v otroški dodatek, sem predvsem podpiral v tem naslovu, ker je ta cenzus navsezadnje lahko ohranjal nek smiseln nivo ali smiselno višino otroškega dodatka v nižjih lestvicah glede na razpoložljivi fond proračunskega denarja. In takoj se navezujem na amandma, v katerem pa seveda v Slovenski ljudski stranki temeljimo na precej višjem obsegu fonda v proračunu za otroški dodatek, ni tako bistveno višji, ampak nekako se približuje dejstvu, ki bi navsezadnje moral sloneti v proračunu glede na obstoječo zakonodajo ali na uvedbo zakona o starševstvu, povezanega z davkom na dodano vrednost.
V bistvu naš amandma omogoča sledeče. Iz sredstev državnega proračuna navsezadnje omogoča nižjim dohodkovnim lestvicam večji del za višino otroškega dodatka. Poleg tega, ker pa iz tega fonda imamo nekako večji obseg sredstev, pa lahko damo ta spodbudni otroški dodatek staršu, ki ima v družini manjši dohodek, kot je republiško povprečje na družinskega člana, in v paketu potrebe višjih sredstev v ta namen pa predvsem temeljimo na tem, da navsezadnje davek na dodano vrednost prinaša v državni proračun bistveno več denarja glede na to, da je odmerna stopnja potrošnih artiklov 19%, ki je bilo do zdaj 5. In ta kvota je prav gotovo tista, ki mora, kot sem prej rekel, imeti temelje v državnem proračunu, da večja sredstva namenjamo v družino oziroma v spodbudo tistim, ki navsezadnje zdaj rojevajo, vzgajajo in pripravljajo nov rod, ki bo skrbel tudi za nas, ko bomo navsezadnje stara generacija, potrebna subvencij iz države, in tudi tistih, ki otrok ne bodo imeli.
V tem je poanta, da sem nastopal tako v odboru in da tudi podpiram amandma Slovenske ljudske stranke. Hvala lepa. Se opravičujem za kratko prekoračitev.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospodu Brenčiču. Vabim gospo Zbačnik za govornico. Repliko? Se opravičujem gospa Zbačnikova. Gospod Božič ima repliko.

IVAN BOŽIČ: Hvala lepa. Moja replika ni osebna, ampak tako. Državni zbor sprejema proračun. Zakaj potem tu stalno govorimo, koliko bo vlada za kaj namenila? Mi namenjamo. Ali se tega ne moremo naučiti?
Drugo bi pa rekel: tam govorimo o nekaj 8, 9 milijardah, ki se bodo z davkom na dodano vrednost dodatno zbrale, ki bi lahko šle v ta namen in tako naprej. Še na en drug vir bom opozoril. Na odboru za infrastrukturo in okolje, ko smo obravnavali najetje kreditov Darsa, njegov program za letos 7,9 milijard interkalarnih obresti. Za letošnje leto. Ponovno preberite. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Božič. Sedaj gospa Zbačnikova, prosim imate besedo.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lepo pozdravljeni. Moram odgovoriti kot predsednica odbora in kot poslanka socialdemokratov.
Res je, kot so že moji predhodniki opozorili; na odboru smo se zlasti poslanci opozicijske stranke trudili, da bi zagotovili čim več otrokom oziroma da bi tako imenovani univerzalni otroški dodatek ostal, da 50 tisoč otrok, ki naj bi sedaj izpadli ne bi izpadli in da bi ostali in da bi spoštovali resolucijo, katere podpisniki smo tudi mi.
Tako sama, kot združena lista in kot je gospod Kelemina potem še ugodnejšo varianto predlagal - nismo uspeli. Vendar sem danes vesela, da je to napako spoznala ljudska stranka, predložila ta predlog in ga bom z veseljem podprla, čeprav menim še enkrat: družinska politika ni socialna politika. Za družinsko politiko bi bil primeren univerzalni dodatek, seveda pa je treba vzporedno, tudi s socialno politiko za tiste družine, ki pač so dodatno socialno ogrožene. Zato mislim, da ti amandmaji, ki smo jih vložili mi, ki jih je vložila ljudska stranka, je potrebno absolutno podpreti in omogočiti, da teh 50 tisoč otrok ne bo izpadlo, da pa potem, ko bomo imeli na vrsti sistemski zakon o družinski politiki, da bo treba še doreči, dopolniti in resnično ustvariti družinsko politiko, katere podpisniki smo tudi mi.
Zato še enkrat prosim, da se kljub temu, kar se je dogajalo na odboru, podprejo ti amandmaji; da omogočimo, da vsaj ti otroci iz najbolj ogroženih družin, kjer že revščina trka na vrata, in tistih 50 tisoč otrok, ki bi izpadli, da podpremo in jim omogočimo in potem čim prej pridemo na obravnavo in sprejem pravega sistemskega družinskega zakona, ki ga nujno potrebujemo, če hočemo, da bo naš narod preživel.
Tudi v Evropi, kjer je sicer upad rojstev, vendar ni tako alarmantno kot pri nas, se tega se zelo dobro zavedajo. Vedno več sredstev namenjajo za družine, tudi finančna sredstva in tudi druge ugodnosti, kajti le s tem, če bomo omogočili, da bo družina zdrava, da bo kvalitetna, številnejša, potem bomo tudi lahko imeli vse ostale reforme. Kajti, to je tudi ekonomska in socialna prihodnost države. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospa Zbačnik. Naslednji je gospod Mozetič, imate besedo.

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. Drage kolegice in spoštovani kolegi! Ne bom repliciral, ampak se bom bolj navezoval na nekatere misli in k tem zadeva dodal tudi nekaj svojega.
Glejte, zdaj mi na veliko razpravljamo - jaz se sicer ne udeležujem razprav o reformi, spremembi, ali kakorkoli že rečemo, pokojninske zakonodaje. Izločili smo drugi, tretji steber. Predlagal bi, da bi vključili drugi steber, vendar nekoliko drugače. Drugi steber bi bil tisto, kar je tudi kolega pripovedoval, in to je drugi steber: vlaganje v otroke. Kolega je povedal, ko gresta starša, mati ali pa oče, če doživita visoko starost, v dom - kako se že reče, da ne bom koga užalil - dom upokojencev oziroma starejših ljudi, če nimajo dovolj visoke pokojnine in imajo otroke, ki imajo nekako zadosti dohodkov, morajo otroci pomagati. To je v bistvu steber, steber za starost. Pokojnino bomo tudi praviloma dobivali v starosti in bi bil tudi to zanimiv steber, tudi s tega vidika bi bilo dobro upoštevati. Upošteva pa se lahko vnaprej, upošteva se lahko tudi na ta način, da se da staršem, ki imajo otroke, ki imajo več otrok, določene podpore, ne glede na, v prvi vrsti, socialo.
Socialni čut - jaz ne dvomim v nikogarjšnji socialni čut, ampak dajmo že enkrat tukaj res, kar so tudi drugi poudarjali in kar sem tudi sam v uvodu povedal, ločiti, kaj je socialna politika, kaj spada v socialo, kaj je družinska politika in kaj spada v to. Ker drugače uspešno in demagoško zamegljujemo z velikimi naslovi in mediji to čudovito delajo. Vsi tisti, ki so za univerzalni otroški dodatek, so proti temu, da bi družine z veliko otroki ali pa malo in ki imajo nizek osebni dohodek, nizke dohodke, so proti sociali. Želijo imeti tisti, ki imajo že tako ali tako visoke dohodke, in hočejo imeti še več, in zato nočejo dati onim. Ampak ločimo to! Že leta 1993 je bilo jasno povedano, že v resoluciji in tudi v zakonu, v razpravah in sklepih zbora, ampak vlada tega noče upoštevati. Sicer se pragmatičnosti človek navadi; tudi sam iz izkušenj vem, da je treba določene stvari pragmatično vzeti, in bomo tudi mi ravnali tu delno pragmatično, ne tako daleč, kot je kolega razlagal.
Ker, zakaj se mi zdi malo problematična ta zadeva? Tukaj nam vlada, ki ne spoštuje ne resolucije, ne zakonov, ki so sprejeti, in noče tega izvesti, prinese predlog, za katerega pričakuje, da bo imela podporo pri svojih strankah, ki predlaga najnižjo možno varianto. In potem smo mi vsi srečni, da nekaj dosežemo, eno desetinko izboljšanja in, seveda, pravimo, boljše kot nič. Seveda, boljše kot nič, ampak to vlada dela stalno, ne samo ta, tudi prejšnja (da ne bi kdo mislil - jaz tu mislim kot eksekutiva, kot izvršilna oblast) in bo delala tudi naslednja. Ampak to ni prav. To je dejansko tako, kot pravi kolega Božič: mi smo tisti, ki opredeljujemo. Prva funkcija kateregakoli, recimo, prvega parlamenta na svetu, angleškega, ko je začel, je bila proračunska funkcija. In je kralju določala, koliko sme porabiti in koliko ne sme porabiti in zaradi tega je nastal parlament; potem so prihajale še druge zadeve zraven.
Pragmatično, kar smo se tudi naučili - povem zato, da ne bom pozneje prihajal ponavljat - bo naša stranka, naša poslanska skupina, kolikor nas je tukaj in pri glasovanju nas bo več, podprla tiste predloge, ki pomenijo več, kot je predlagala vlada; delno odbora in delno ljudske stranke, ne glede na to, da so politično zelo čudovito izpeljali to zadevo v svoje dobro. Ampak to pač vsaka politična stranka to dela. Jim je uspelo. Lahko bi komu drugemu - težko verjetno, ker vladna stranka je vedno v kakšni prednosti. Ampak to bomo podprli, glasovali bomo pa proti zakonu, ker predpostavljamo, da bo zakon kljub temu sprejet. Podpiramo to, ker je še zmeraj boljše, kot tisto, kar je vlada predlagala. To pomeni; to je še zmeraj boljše kot nič. Če bi pa zakon, sprememba zakona padla, bi padlo tudi to, kar je sicer koristno in dobro kot predlog gospod Kelemine, vendar bi uvedel univerzalni otroški dodatek.
Kar zadeva pa to, o čemer je gospod Potrč govoril. Če nismo že toliko časa povečali zajamčeno plačo, inflacije in stroški, to pa gredo navzgor, pomeni, da naj bi zajamčena plača pomenila tisti minimalni delež za dostojno življenje; pomeni, da se ta nivo vedno manjša. Skratka; institucionalno pristajamo na revščino in jo institucionalno delamo, da je ni.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Mozetič. Želi še kdo razpravljati? Prosim, gospod Lavrinc.

MAKSIMILJAN LAVRINC: Hvala za besedo. Morda bo čudno slišati, ampak strinjam se z večino pripomb, ki so bile izražene, ne pa z ostrino nekaterih, še posebej ne ocen gospoda Mozetiča. Ima pa v mnogo čem prav in torej ne želim, da bi bilo to razumeti kot neka replika njemu.
Na tem področju bi želel opozoriti, poleg tega, kar je bilo seveda že povedano, o tem, da sam osebno menim, da noben dodatek ali pa socialna podpora ne more obrniti trenda, tega negativnega trenda pri rojstvih. Prepričan sem, da ga lahko le boljša družbena klima; to se pravi, močnejša gospodarska postat, ki bo zagotavljala zaposlitev, ki bo zagotavljala izgradnjo stanovanj, to, plus - se pravi - ustrezna socialna politika in posebej družinska politika v tem ožjem smislu pa lahko pripelje, da se bodo mlade družine sploh oblikovale, da bodo imele otroke oziroma da se bodo za otroke odločale. Dejansko je res, da se pri vseh novih zakonih, ki se tičejo področja davčne zakonodaje, sedaj stvari postavljajo na nek način na glavo. Zato bi ta apel gospoda Mozetiča, ki je šel v to smer pravzaprav, da naj bi rekli, da preprosto ta resolucija o družinski politiki ne velja več ali pa, da se je ne bomo držali več, obrnil drugače. Sam bi rekel, da bi bilo po moje smotrno, da eno od točk seje državnega zbora, ki bi bila npr. tam v jeseni, posvetimo izvrševanju te resolucije, in sicer v luči novih zakonov, novih okoliščin in seveda pri tem bi morala vlada nekaj pripraviti tudi za to, da se številčno zadeve opredelijo. Sam povem, da bomo podprl amandma SLS-a, čeprav vem, da ta trenutek za to v proračunu ni denarja. Ampak v tem delu se pa strinjam s tistimi, ki pravite, da se tukaj v tem državnem zboru postavlja politika, v tem državnem zboru se morajo postavljati okvirji in vlada mora delati tako, kot smo ji mi tukaj pravzaprav glede tega povedali.
Povedal bom še za en primer. Namreč vsi smo šli pravzaprav v teh razpravah oziroma ste šli širše, kot je pa sama vsebina tega zakona. Mislim, da je neka radost v tem, da čaka nov zakon, nov sistemski zakon na obravnavo v tem državnem zboru, že v naprej opozarjam na eno posebno kategorij družin, to so družine s hudo telesno in psihično prizadetimi otroki. Namreč, kot nekateri drugi sem tudi sam dobil pismo štirih ali petih družin, podpisana je ta iz Maribora, kjer imajo takšnega otroka in kjer mati ugotavlja takole. Če bi bil otrok, recimo, v zavodu, bi stal to državo 280.000. Toliko namreč znaša oskrba za takšnega otroka. Če pa materi damo del tega denarja, da je lahko doma, da si plačuje pokojninsko dobo in seveda tudi dobro skrbi za otroka, je pravzaprav država naredila nekaj, kar je celo profitabel za proračun. To je prvo. Seveda so tukaj tudi nevarnosti. Treba bo izpeljati kontrolo, da ne bi ljudje, ki so lahko tudi nevestni do lastnih otrok, tega zlorabljali in šli tukaj predaleč.
Potem sam mislim, da je treba dodelati tudi zakon o družbenem varstvu duševnih in telesno prizadetih oseb. Namreč otrok, lahko tudi starejši od 18 let in ker je ta zakon iz leta 1983, bo treba tudi nekaj okrog tega reči. Kaj se državi pravzaprav bolj splača. Potem mislim, da pri vseh teh zadevah so stvari zelo transparentne, vsaj zame, ki nisem kakšen specialist s tega področja. Mislim, da bi morali imeti nek (- že vidim, ja, zadnja minuta -) pregled, torej kot nek imenik vseh, ki karkoli, na kakršenkoli način dobivajo, seveda z vsakega področja posebej, eno križno preverjanje, da se pravzaprav dejansko ugotovi, kaj je in kaj ni.
Torej kot rečeno, sem zašel s tega področja, vendar mislim, da bi bilo zares koristno, da bi jeseni, potem ko bomo videli, kaj je prinesel davek na dodano vrednost, ko bomo videli te učinke in to "šlepanje", da tako rečem, na ta zakon, štejem bolj kot v sili hudič muhe žre, ob obravnavi tega sistemskega zakona kar zakoličili ali datum ali pa rok, v katerem se bomo o teh stvareh bolj intenzivno oziroma bolj vsebinsko in natančno pogovorili. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Lavrinc. Želi še kdo besedo? Prosim, gospod Merlo.

ALEKSANDER MERLO: Hvala za besedo, gospa podpredsednica. Spoštovani kolegi in kolegice! Jaz se strinjam, da je v tej državi nataliteta sigurno velik problem, ta nizka nataliteta. Vsi smo verjetno za to, da bi poskušali na nek način to dvigniti. Mislim pa, da verjetno ni denar edini, ki bo stimuliral višjo rodnost v tej državi. To je dosti kompleksen problem. Hotel bi pa samo ob teh številkah, ki letijo tukaj ob tem, da je državna malha vedno bolj prazna kot polna, omeniti samo nekaj stvari. Z davčnimi olajšavami in veljavnim selektivnim otroškim dodatkom družine s 100% povprečne plače na družinskega člana dobijo več kot tiste s 75%. Dvoroditeljska družina z enim otrokom in 75% je na letni ravni deležna ugodnosti v višini 122 tisoč SIT. Tista s 100% pa 165 tisoč. Z dvema otrokoma pri 75% - 285 tisoč in pri 100% - 304 tisoč. S tremi otroki pri 75% - 527 tisoč in pri 100% - 627 tisoč. Iz tega sledi, da so v razredu s 100% povprečne plače na člana deležni večjih ugodnosti, kot tisti v skupini s 75%. Iz tega pa tudi sledi, da je odločitev, ki jo zagovarja vlada s 75% ena od teh variant, glede na stanje, kakršno je v tem proračunu. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Merlo. Repliko ima gospa Zbačnik.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Tudi sama se strinjam, da z večjimi dohodki oziroma z denarjem ne bo več otrok. Vendar je nujno potrebno tudi s financami omogočiti določene minimalne pogoje, da se bodo starši lahko odločali za otroke. To je eno.
Vsekakor pa je ob tem še bolj potrebno, kot so že moji predhodniki rekli, poskrbeti za reševanja stanovanjske politike, za varovanje delovnih mest, za druge pogoje, na katere je vezana družina, ki se odloča za novega člana. Vendar bi tukaj replicirala kolegu v tem smislu, da država pa tudi nima pravice, da polni prazno blagajno na račun povečanja davkov, obdavčitev otroške hrane, obutve, obleke in tako dalje. Se pravi sredstev, ki jih otrok potrebuje.
Po izračunih bo z davkom na dodano vrednost s tem, ko so se vsa sredstva, ki jih otrok potrebuje, dodatno obdavčila, po višji stopnji, bo prišlo letno v državno blagajno 8 do 9 milijard. Z novim amandmajem vlade, ki ga predlaga, pa se bo prihranilo okoli 4 milijarde sredstev za otroške dodatke. To se pravi, da mi varčujemo na račun otrok. Res bodo tisti iz najnižjih dohodkovnih stopenj dobili nekoliko več. Vendar vzporedno vemo, da uvajamo davek na dodano vrednost, kjer bodo pa dosti večje obremenitve posameznih družin. To povišanje še daleč ne bo nadomestilo tega, kar jim drugod dajemo. Po drugi strani že sedaj vidimo in slišimo in beremo, kako že revščina trka na vrata družin. Kaj bo potem šele po uvedbi davka na dodano vrednost?
Naj zaključim. Država nima pravice, zlasti pa ne ob taki neugodni demografski politiki in ob staranju prebivalstva, polniti blagajno na račun otrok. Ampak mora ubrati drugo pot in druge modre mehanizme. Tukaj država nima pravice, da zmanjšuje sredstva, ki jih daje v blagajno otroških dodatkov. Obenem polni račun davka na dodano vrednost tudi na račun večje obdavčitve otroških davkov, obenem pa vemo, da v zadnjih 5 letih vsa ta povišanja, ki jih otroci dobijo, so znatno manjša v realnosti, ker vemo, kako je inflacija tudi že veliko teh sredstev zmanjšala. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospa Zbačnik. Želi še kdo razpravljati? Prosim, gospod Potrč.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Jaz sem le pričakoval in še pričakujem, da se bo predstavnica vlade na to temo oglasila. Moram reči, da je eden od zelo močnih argumentov, ki so prepričali vladno večino v matičnem delovnem telesu, da ni sprejela predlogov, v tem, da se 50 oziroma nekaj manj, tisoč otrok izključi iz otroškega dodatka, bil argument vlade, da bi to stalo med milijardo in pol in med milijardo 800 tolarjev. Zato so rekli, "to pa ne gre, tega ni v proračunu, moramo biti proti". Jaz bi pričakoval, da bi vlada prišla in povedala, glede na to, da smo se zdaj drugače zmenili ali pristajamo na to, da ne bo več vladin predlog, ampak predlog slovenske ljudske stranke, da pove, da pa ta denar zdaj obstaja in da ne bo nobenega problema. Mi ostali pa ugotovimo, da pač moramo verjeti vsakokrat znova, kar nam vlada pove, ker zelo hitro spreminja stališča. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Potrč. Prosim! Besedo želi, kot vidim, predstavnica vlade, državna sekretarka, gospa Kamnar.

HELENA KAMNAR: Spoštovana gospa predsedujoča in spoštovani gospodje poslanci! Ne bom se spuščala v širšo diskusijo na temo, ki danes poteka. Rada bi pa vseeno tudi sama prebrala en delček resolucije o družinski politiki, kjer je zapisano naslednje:
"Posebne davčne olajšave za vzdrževane družinske člane, zlasti za otroke, za katere se zmanjšuje osnova za dohodnino pred obdavčitvijo, naj bi skupaj z univerzalnim otroškim dodatkom tvorila sinhronizirano socialno politiko, ki bo delovala v korist družin z večjim številom družinskih članov in z nižjimi prejemki oziroma dohodki."
To je torej izhodišče, ki nas je v vladi vodilo pri pripravi predloga, kakršnega smo predložili. Dejstvo namreč je, da veljavna dohodnina deluje nekoliko bolj v prid družin z večjimi dohodki, kakor tistih z nižjimi dohodki. Zaradi tega se nam je v vladi zdelo, da ob nespremenjeni davčni politiki, ki v tem trenutku je prisotna, bi uvedba univerzalnega otroškega dodatka ne bila smiselna. Ravno tako so bili zneski, ki so v tem hipu veljavni v zakonu, prenizki, da bi zagotavljali normalno stanje v družinah, glede na obstoječi položaj. Ker pa je vlada hkrati ocenjevala, da sredstev v proračunu ni, se je odločila za amandmaje, kakršne je predlagala. Ni jih predlagala na pamet. Trije argumenti govorijo v prid 75% povprečne plače na družinskega člana.
Prvi argument je delovanje olajšav pri dohodnini, ki se ravno v razredu nad 75% prevesi v dobro teh družin. Kar pomeni, da medtem ko skupne bonitete družin do 75% povprečne plače padajo, potem v tem razredu doživimo skok. To ni pravilno.
Druga stvar. Meja zagotavlja ravno trikratno pokrivanje minimalnih življenjskih stroškov otroka. To, smo ocenjevali, da je dovolj visoka meja, ki jo je moč zagovarjati.
Tretja stvar je pa mejna koristnost otroškega dodatka. V razredu nad 75% pomeni otroški dodatek v razpoložljivih sredstvih na družinskega člana komaj 2% vrednosti, kar pomeni, da je mejna koristnost tega otroškega dodatka pravzaprav nikakršna.
Strinjam se, da bi bilo zelo primerno imeti univerzalni otroški dodatek, vendar če bi ga imeli, ga je treba najmanj podvojiti, glede na sedaj postavljeno višino v veljavnem zakonu. Vlada pa ocenjuje, da razmere v javnih financah za to niso primerne.
Če se morda odzovem še na direktno vprašanje gospoda Potrča. Res je tisto, kar je bilo rečeno tudi na matičnem odboru. V proračunu so zagotovljena sredstva za izvajanje zakona brez univerzalnega otroškega dodatka, ob predpostavki, da bi zakon o starševstvu in družinskih prejemkih začel veljati 1. oktobra. To je bilo tudi zelo jasno zapisano v obrazložitvi k predlogu proračuna, s katerim ste bili poslanci seznanjeni. Dejstvo namreč je, da je vlada lansko leto, ko je konec junija meseca zakon poslala v parlament, imela zelo resne namene, da bo ta zakon v parlament prišel tudi čim hitreje v obravnavo. Vemo, kje so razlogi zaradi, da se je vsa stvar zavlekla. Zaradi tega smo pač posegli po inštrumentu, ki nam je bil edini na voljo in za katerega ocenjujemo, da je zadeva sprejemljiva. Jaz še vedno ne vem, kje bo vlada dobila dodatne 4 milijarde tolarjev v letošnjem letu, da bo izvedla uresničitev amandmaja, ki ga predlaga ljudska stranka, če se za tega odločite. Za lažjo odločitev vam še povem, da je vrednost amandmaja ljudske stranke večja, kakor vrednost amandmaja stranke socialnih demokratov. Torej če bo kriterij za odločitev to, kaj je več vredno, potem vam predlagam, da se odločite za amandma ljudske stranke.
Vendar mislim pa, da izvedba takega zakona ni možna, ne da bi bil sprejet tudi rebalans v letošnjem letu. Ocenjujem, da nad proračunom pravzaprav delamo pogosto preveč nasilja in bi bilo prav, da z rebalansi rešimo tiste zadeve, ki jih je treba rešiti z rebalansom, torej 4 milijarde premetavanja denarja znotraj. Jaz tudi ne vem, kje so kakšne rezerve in mislim da jih dejansko ni v letošnjem proračunu, tega ne bo zdržalo.
Morda samo še ena stvar glede davka na dodano vrednost. Jaz mislim, da so ocene, o katerih ste danes govorili in vem, da izvirajo s strani družinske pobude, popolnoma nenatančne. Zelo smo se trudili v vladi, da bi uspeli oceniti, koliko so družine dobile skozi olajšave pri davku na dodano vrednost. Vendar ob pomoči vseh strokovnjakov nismo uspeli tega oceniti. Vi veste, da je prometni davek deloval tako, da se je ugodnost prevaljevala na prodajalca in je ni bil deležen kupec. To je prva plat medalje. Torej, ali so bile družine zaradi tega ukrepa res deležne kakršne koli olajšave, je veliko vprašanje, ki ga bo morda moč oceniti, ko bo davek na dodano vrednost začel veljati.
Druga zadeva. Koliko denarja bo zaradi davka na dodano vrednost pri izdelkih, ki so namenjeni otroku, priteklo v državni proračun. 8 do 9 milijard, kakor je bilo danes tu dvakrat izrečeno, je popolna špekulacija. Vi veste, da ocene - saj ste davek na dodano vrednost obravnavali v parlamentu, torej ne bom se spuščala v podrobnosti - veste, kako težko je ocenjevati te zadeve. Glede tega jaz mislim, da je veliko bolj na mestu to, kar vlada predlaga, da po uvedbi davka na dodano vrednost dejansko ugotovimo, kakšno je stanje in takrat, upam, da bo res že zakon o starševstu in družinskih prejemkih prišel tudi na vrsto v parlamentarni postopek, takrat resno pristopimo in po potrebi tudi popravimo otroški dodatek, tako kot je postavljen, da odpravimo mogoče tiste anomalije, ki bodo zaradi davka na dodano vrednost nastale. Mislim pa, da te ocene dejansko ne držijo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospa Kamnar. Repliko ima gospod Mozetič in gospod Božič.

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Zanimivo, kako je državna sekretarka iz finančnega ministrstva zagotavljala tukaj, kako je vse pod kontrolo, kar se tiče davka na dodano vrednost in je vladi vse jasno do zadnjega tolarja. Ampak zdaj slišimo, da le ni tako in počakajmo, skočimo, to smo se že odločili, letimo že krepko proti bazenu, v katerem ne vemo, če je voda. Zdaj, človeško je, da ga bomo, ta padec ali voda le preživeli. Ampak ne vemo, koliko, na kakšen način in ne vemo, kdo bo imel glavo bolj razbito, eden ali drugi. Ampak poglejte, jaz ne bom dosti polemiziral, ker se mi niti ne zdi smiselno. Res je tam, tudi tisto piše v resoluciji, pa še marsikaj drugega piše v resoluciji, ampak saj to ni problematično, to ni sporno. Tudi dosti smo govorili leta 1993 in naslednja leta v tej smeri, ampak saj bi bilo lahko preneseno. Že pri prejšnji vladi, smo se kregali o tej zadevi in tudi zdaj, da bi se tudi, kar se tiče dohodnine in tega, uresničilo. Ni pa res, kar je gospa iz vlade rekla, da se na davku nič ne dogaja. Tudi pri dohodninskem davku se predlaga sprememba na tem področju. Tudi tam je verjetno treba morda še kaj več narediti, da bodo olajšave enake za vse. Jaz se s tem strinjam, ampak dokler so odstotki oziroma olajšava gre in se odbija osnova, je potem gotovo razlika pri tistem, ki plača 25% davka ali pa 50%. Seveda je razlika. To je jasno, da je razlika. Zato je tudi toliko več davka plačal. Ampak to poštudirajte tako, kot bo verjetno, kar naj bi po moje pomenilo tisto, kar piše v resoluciji, neposredne dajatve, da vsi dobijo tisto, kar jim gre in da se odklonijo razne zadeve pri davkih. Zdaj, ali se dajo ali se ne dajo, glede na progresivne lestvice, je drugo vprašanje. DDV pa mislim, da je, jaz ne trdim, jaz tudi nisem računal, kaj bo prinesel. Ampak povsem jasno je, če je zdaj davek, ki ga prej ni bilo ali pa je večji, kot je bil prej in če moraš kupiti en čevelj ali pa štiri ali pa pet, to je nesporno. Jasno pa je, da tisti, ki ima nizko plačo bo ravno tako moral kupiti štiri čevlje, ampak zelo težko ali pa jih skoraj ne bo mogel kupiti, kot tisti, ki ima večjo. To je vse jasno. Ampak to so elementi, ki jih pač pogruntajte, pripravite, zato pa je vlada z vsemi svojimi službami, toliko in toliko tisoč uslužbencev. Parlament tega nima, parlament ta cilj zasleduje, temu cilju ne nasprotuje. Sredstva in metode morate pa tam poštudirati.
In kar zadeva izjave tako lahkotno, ni sredstev v proračunu, ker ste predpostavljali, da bo nekaj sprejetega. Ja, poslušajte, vlada ne more delati proračuna na osnovi tega, kar ona predpostavlja. Ne sme, to je protizakonito, ker mora biti proračun tako, kot so zakoni oziroma upoštevati to, kar je kolega Kopač poštudiral, da z zakonom o izvrševanju proračuna razveljavljamo zakone. Ampak vsaj to bi bilo treba narediti potem, zakon o izvrševanju proračuna, reči, zakon, ne vem, 35. člen plus 57. člen zakona o družinskim prejemkih se ne bo uveljavil. Torej bi imeli vsaj zakonsko podlago za tisto, kar ste naredili. Ne pa na osnovi tega, kar ste pričakovali, da bo v parlamentu storjeno. Kaj je mejna koristnost nekega zneska za posameznika? Mislim, da to vlada težko ocenjuje.
Verjetno je res, da je 2000 tolarjev zelo majhna mejna koristnost. Ampak to ni v pristojnosti vlade, da ocenjuje, kaj pomeni nekomu 2000 tolarjev. Nekomu, ki do denarja težko pride in tudi, če ga ima nekoliko več, težko v tem smislu, da ga krepko in pošteno zasluži, je tudi 2000 tolarjev veliko. Otroka, kateregakoli po mojem tukaj notri vprašate, če mu kdo da doma, ko mu dajo starši 2000 tisoč, mislim, da nihče ne reče, to ni nič. Ampak jih z veseljem vzame in jih, prepričan sem, tudi koristno porabi.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala gospod Mozetič. Repliko ima gospod Božič.

IVAN BOŽIČ: Hvala lepa. Pač ponovno. Čustveno se oglašamo zmeraj na tiste stvari, ki nas najbolj hitro prizadenejo. Ko bom šel po teh treh občinah, ko me bodo vprašali, zakaj smo nekaterim otrokom vzeli otroški dodatek, ne vem, kaj naj jim odgovorim. Ne vem. Zato govorimo in smo razširili današnjo razpravo.
Drugo, kar bi rekel kot repliko gospe sekretarki. Pri Darsu za interkalarne obresti se bo strošek planirani iz 1,8 milijarde interkalarnih obresti povišal na 7,9. Zakaj tam ne vzamete biča v roke? Če je dovolj! Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Božič. Želi še kdo besedo? Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Zaključujem splošno razpravo in prehajamo na drugo obravnavo. To je na razpravo in odločanje o posameznih členih predloga zakona.
Dobili ste pregled amandmajev, in sicer dne 24. marca. Dodatno pa še dva amandmaja, in sicer poslanske skupine Slovenske ljudske stranke in Socialdemokratske stranke. Oba sta amandma na amandma k novemu 1.a členu. Napovedan je tudi umik. Vlada umika svoja dva amandmaja za novi b1. člen in nov 1.a člen k predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o družinskih prejemkih.
V razpravo dajem iz pregleda amandma k novemu a1 členu in tri amandmaje na amandma. Enega imate v pregledu, dva sta na dodatnih listih. Želi kdo besedo? Prosim, gospa Zbačnik.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav! Socialdemokrati smo želeli, da se ohrani tudi tistih 50.000 otrok, ki bi se jih sedaj po predlogu vlade črtalo. Vendar smo potem, ker na odboru ni bilo sprejeto, predlagali vsaj popravek oziroma izboljšanje za tiste otroke, ki so na meji revščine. Zato smo predlagali naš amandma, s katerim uvajamo nov najnižji dohodkovni razred, čeprav vemo, da imajo te skupine določene socialne transferje iz raznih drugih področij, vendar tega pregleda ni, in tudi če dobivajo, mislim, da je ta del tako nizek, da potrebujejo dodatno pomoč. Zato smo predlagali nov najnižji dohodkovni razred, v katerem znaša dohodek na družinskega člana manj kot 15% povprečne plače; na primer, ena minimalna plača, ena oseba brez prihodkov, en otrok, kar znaša 14% povprečne plače na družinskega člana oziroma ena minimalna plača; ena oseba brez prihodkov, dva otroka, kar znaša 10% povprečne plače na družinskega člana.
Za ta razred predlagamo najvišje otroške dodatke, saj gre v teh primerih za družine s prihodki pod eksistenčnim minimumom. Poleg tega predlagamo tudi povišanje otroškega dodatka za družine iz drugega razreda, to je od 15% do 25% povprečne plače na družinskega člana, saj gre tudi v teh primerih za družine z izredno nizkimi prihodki. V prvem in drugem razredu je manj kot 7% vseh zaposlenih oseb, kar pomeni, vladni amandma - zmanjšanje proračunskih odhodkov za 4 milijarde SIT v primerjavi s sedaj veljavnim zakonom - predlagani amandma ne bo povečal odhodkov državnega proračuna, saj je število upravičencev v prvih razredih sorazmerno majhno. Zato prosim, da ga podprete.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje.
Na glasovanje dajem amandma socialdemokratske stranke na amandma vlade. Če bo ta sprejet, bosta ostala dva brezpredmetna. Prosim, gospod Potočnik, obrazložitev glasu? (Ne.) Proceduralno.

FRANC POTOČNIK: Imam vprašanje. Amandma socialdemokratov je prvi na vrsti?

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Da, prvi je amandma socialdemokratske stranke.

FRANC POTOČNIK: Bolj oddaljen je amandma slovenske ljudske stranke, ker bolj spreminja proračunsko postavko.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Se opravičujem! Res mi je pojasnjeno, da je amandma na amandma vlade, in sicer slovenske ljudske stranke, res bolj oddaljen. Torej bomo najprej glasovali o tem amandmaju na amandma vlade. Če bo ta sprejet, bosta ostala dva amandmaja na amandma vlade brezpredmetna. Prosim, gospa Zbačnik, obrazložitev glasu.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Tudi ta amandma, ki ga je sedaj ljudska stranka vložila, bom podprla. Sem pa že prej povedala, da je bil to amandma, ki smo ga opozicijski poslanci predlagali na odboru, ki je pač padel. Zato smo socialdemokrati potem predlagali amandma samo za rešitev tistih otrok, ki so na eksistenčnem minimumu in smo potem pač ta zgornji del opustili. Vesela pa sem, da je ljudska stranka sedaj spoznala, da se je zmotila in da je ta amandma vložila, tako da tistih 50 tisoč otrok ne bo izpadlo in ga bomo tudi socialdemokrati z veseljem podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Prosim gospod Brenčič, obrazložitev glasu.

STANISLAV BRENČIČ: Hvala lepa. Podprl bom amandma slovenske ljudske stranke tudi zato, ker nekako v širšem kontekstu rešuje tematiko. Ne zato, da bi se ljudska stranka zmotila, ampak zato, ker imamo zato podporo v večjem paketu sredstev. Poleg tega tudi zato, ker ugotavljamo, da pod 15% povprečja plače v državi na družinskega člana skoraj nikjer, bi rekel, ni mogoče izkazati. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Prosim gospod Kelemina tudi obrazložitev glasu. Imate besedo.

BRANKO KELEMINA: Hvala za besedo. Se opravičujem, da se tudi sam oglašam. Mi podpiramo ta amandma, ki ga slovenska ljudska stranka predlaga in tudi sam ga bom podprl. Bomo pa v tretji obravnavi potem vložili nov amandma, in sicer s tem, da bomo še vključili tisto, kar smo mi v prvem delu in do 15% povprečnega osebnega dohodka. Mislim, da bi neki skupini še bilo treba nekaj več dati, kar sedaj s tem amandmajem, ki ga bo predlagala slovenska ljudska stranka, ne bo sprejeto. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Zaključujemo in lahko preidemo na glasovanje. Na glasovanjem dajem torej amandma na amandma za nov 1.a člen slovenske ljudske stranke. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Amandma k novemu 1.a členu je bil izglasovan. Ostala dva sta brezpredmetna. Torej to sta amandma na amandma vlade Republike Slovenije.
Na glasovanje dajem amandma za nov 1.a člen. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Tudi ta amandma za nov 1a. člen je izglasovan.
Na glasovanje, torej najprej še v razpravo dajem amandma za nov 1b. člen. Drugi je umaknjen, prvega pa predlaga odbor za zdravstvo, delo in socialno politiko. Kdo želi besedo? (Nihče.) Torej dajem ta amandma za nov 1.b člena na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
V razpravo dajem amandma za nov 1.c člen. Predlagatelj je vlada. Želi kdo besedo? (Nihče.) Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
V razpravo dajem amandma k 1. členu. Predlagatelj je vlada. Želi kdo besedo? (Nihče.) Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (59 prisotnih.)
Kdo je za? (47 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
1. člen je v celoti sprejet in spremenjen.
Sporočajo mi, da je amandma za nov 1.a člen umaknjen.
V razpravo dajem amandma za nov 2.a člen. Predlagatelj je vlada. Želi kdo razpravljati? (Nihče.) Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
V razpravo dajem amandma k 2. členu. Predlagatelj je vlada. Razpravljavcev ni. Glasujemo. Ugotavljamo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih členih. Razpravljati in glasovati moramo še o naslovu zakona. Želi kdo razpravljati o naslovu zakona? (Nihče.) Prehajamo na glasovanje.
Na glasovanje dajem naslov zakona. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (44 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
Prehajamo na tretjo obravnavo predloga zakona. Gospod Špiletič, želi besedo.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospa predsednica! Naša poslanska skupina želi vložiti amandma za tretje branje. Zato bi predlagal, da to točko začasno prekinete ali počakate, da lahko pripravimo amandma.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Torej, to točko prekinjam za 15 minut. Nadaljevali bomo ob 13.05 uri.

(Seja je bila prekinjena ob 12.51 uri in se je nadaljevala ob 13.07 uri.)

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Prosim, da nadaljujemo s prekinjeno sejo državnega zbora. Smo pri 36. točki dnevnega reda, to je predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o družinskih prejemkih. Ugotovimo prisotnost! Prosim, da se nam kolegi in kolegice, ki so še v preddverju, pridružijo. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom.
Smo v tretji obravnavi predloga zakona. Želi kdo razpravljati o zakonskem predlogu v celoti? (Ne.) Torej prehajamo na razpravo o vloženih amandmajih. Vložen je bil en amandma, in sicer amandma k 1.a členu poslanske skupine socialdemokratske stranke. Prosim, gospa Zbačnik ima besedo.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Upam, da prihaja amandma na klopi, bom pa na kratko razložila. Mi smo do sedaj pustili vse, kar je bilo sprejeto. Dodali samo sporni najnižji razred, to je tisti, kjer ima družina prihodke pod eksistenčnim minimumom. S predlaganim uvajamo nov najnižji dohodkovni razred, v katerem znaša dohodek na družinskega člana manj kot 15% povprečne plače. Teh otrok je po pogovoru z vlado manj kot 10% in bo tudi vlada povedala, da se strinja. Zato prosim, da ga podprete, ostalo puščamo nespremenjeno. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Še predstavnica vlade, se opravičujem. Gospod Kopač, prvi, prosim. Besedo ima še gospod Kopač.

MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Jaz ne bom podprl niti tega amandmaja, niti predloga zakona v celoti. Rad pa bi povedal, da se mi to vseeno zdi nekoliko neodgovorno. Mi zdaj premetavamo tukaj z amandmaji, vključujemo nove razrede in vse to poteka seveda kar tako, glede na občutek o tem, kaj bi bilo pravzaprav prav. Občutki so seveda različni. Amandma, ki ga je predlagala poslanska skupina slovenske ljudske stranke stane glede na vladni predlog 4 milijarde tolarjev več. To je 40 milijonov mark, recimo, če sem bolj plastičen, ali pa 20 milijonov evrov in to kar tako. Ta amandma ali pa tak zakon seveda ni bil predviden pri sestavi državnega proračuna, zato moram, kot sem že večkrat tukaj, na kar je opozoril tudi gospod Mozetič, opozoriti, da gre za rebalans državnega proračuna leta 1999. 4 milijarde tolarjev, ne vem, kje bo vlada našla. Jih bo pač očitno morala, morda bo, ne vem, znižala rekreacijski dodatek ali pa transfer v zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, bi lahko kdo rekel. Morda bo znižala nek drug znesek. Vsekakor bo to treba nekje zagotoviti.
Meni se zdi tako ad hoc premetavanje milijard znotraj proračuna neprimerno, seveda ta amandma socialdemokratske stranke pomeni košček tega, ne znam oceniti sedaj na pamet, koliko bi to zneslo. Vsekakor pa to ni način, na kakršnega bi vodil ali pa stabilno vodil neko državo. Rojevanje otrok pa je predvsem povezano s stabilnostjo. In ta stabilnost je seveda tudi stabilnost funkcioniranja državnega proračuna. Če bomo imeli pri tem velike strese, se to pozna tudi pri nataliteti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Jaz sem dobila pojasnilo, da so tudi zneski spremenjeni pri posameznih kategorijah, zato bi bilo prav, da se ta točka na tem delu prekine in da se te stvari tudi pregledajo, da se amandma razmnoži, da ga tudi vsi dobimo in da potem skupaj razpravljamo naprej. Torej prekinjam to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 37. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O ODPISU ODLOŽENIH DAVKOV IN PRISPEVKOV - hitri postopek. Prosim proceduralno gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa gospa podpredsednica. Imam zelo enostaven proceduralni predlog. Predlagam, da spoštujete poslovnik državnega zbora, vi, ki vodite sejo. Pravkar ste prekinili točko v nasprotju s poslovnikom. Zakaj niste omogočili replike na izvajanje gospoda Kopača? Ali lahko pojasnite, na podlagi katerega člena poslovnika niste omogočili replike? Ali tu lahko govorijo samo nekateri. Ali si vi jemljete pravico, da nekaterim onemogočate, da izražajo pač svoja menja tu za to govornico. Lepo vas prosim, predlagam, da spoštujete poslovnik.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Glede na to, da so bile v amandmaju številke različne, torej spremenjene, bi dala naslednje pojasnilo. Prav je, da vloženi amandma kolegi poslanci dobijo, da potem lahko vsi skupaj ocenimo, tako bomo vedeli, o čem razpravljamo. S to točko sem že zaključila in smo pri 37. točki dnevnega reda. Proceduralno, gospod Potočnik.

FRANC POTOČNIK: Imam proceduralno vprašanje, gospa predsedujoča. Do kdaj prekinjate 36. točko dnevnega reda oziroma kdaj bomo nadaljevali s tretjo obravnavo 36. točke?

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: S to točko bomo nadaljevali v sredo.

Smo pri 37. TOČKI DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O ODPISU ODLOŽENIH DAVKOV IN PRISPEVKOV.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Brankom Jancem. Želi predstavnik predlagateljev predloga zakona besedo? Prosim, gospod Janc. (Posredovanje poslanca iz klopi.) Gospod Janc ima besedo, potem jo boste dobili vi, ker sem mu že dala besedo. Prosim, gospod Janc, imate besedo.

BRANKO JANC: Hvala za besedo, gospa predsedujoča. Mislim, da prehajamo na točko dnevnega reda, ki je prav tako pomembna, kot je bila predhodna. Vendar mislim, da bomo v takih pogojih težko pametno odločali.
Spoštovane kolegice in kolegi! Skupina poslancev, Branko Janc, Miran Jerič in Rudolf Moge, smo v lanskem aprilu vložili predlog zakona o odpisu odloženih davkov in prispevkov.
Čeprav je od vložitve tega zakona minilo praktično že eno leto, sama tematika oziroma problematika, ki jo ta zakon rešuje, ni nič manjša, kot je bila pred enim letom. V skladu z zakonom o poravnavi odloženih davkov in prispevkov naj bi se davki in prispevki, ki so bili odloženi pravnim osebam na podlagi sklepa vlade Republike Slovenije, z dne 24. septembra 1992, poravnavali v 36 enakih mesečnih obrokih, katerih prvi obrok zapade v plačilo 25. septembra 1996, vsak naslednji pa 25. dan v mesecu. Za obveznosti po tem zakonu so se šteli neporavnani davki in prispevki ter zamudne obresti, obračunane do uveljavitve tega zakona.
Prav tako je bilo v skladu z zakonom o poravnavanju odloženih davkov in prispevkov za podjetja, ki so družbeni kapital prenesla na sklad za razvoj, določeno, da plačilo dospelih in neporavnanih obveznosti iz naslova davkov in prispevkov na dan 31.11.1992 poravnavajo v 36 mesečnih obrokih, začenši s 26.12.1996.
Nad številnimi podjetji, katerim so bili v skladu z zakonom oziroma sklepom vlade Republike Slovenije odloženi davki in prispevki, so bili že v mnogih podjetjih uvedeni stečajni postopki. Za večino ostalih podjetij pa zaradi motenj v poslovanju velja, da le-ti niso sposobni izpolnjevati odloženih obveznosti, skupaj z zamudnimi obrestmi in stroški.
V poslovanju določenih podjetij se ugotavlja, da se gospodarsko stanje ni izboljšalo oziroma se gospodarske razmere niso bistveno spremenile od takrat, ko so bili davki in prispevki odloženi. V določenih podjetjih je danes stanje bistveno slabše. Nekaterim že grozi stečaj in niso sposobna odplačati bremen preteklosti, zlasti zaradi zmanjšanega obsega poslovanja. Število zaposlenih v teh podjetjih se je v štirih letih zmanjšalo, na primer, v skladovih podjetjih z 10.000 na približno 4.000, tako da bi morali preostali delavci plačati za vse nekdanje zaposlene, ki jih je bilo skoraj trikrat manj. To breme plačevanja bi vplivalo na poslabšanje poslovnega stanja, ogrozilo pa bi tudi zaposlenost preostalih delavcev in tako izničilo vse dosedanje napore in ukrepe reševanja teh podjetij.
Predlagatelji menimo, da je potrebno s plačilom dospelih in neplačanih obrokov, ki niso bili plačani v roku dospetja, sprejeti določene ukrepe, s katerimi bi olajšali likvidnostni položaj zgoraj navedenih pravnih oseb. Glede na to, da gre v obravnavanem primeru tudi za odlok prispevkov iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ter prispevka za zdravstveno zavarovanje navedenih pravnih oseb, je potrebno enako ravnanje tudi glede odloženih prispevkov, kot so predlagani za odpis davkov.
Namen zakona je odpis odloženih davkov in prispevkov podjetij, ki niso sposobna poravnati svojih obveznosti zaradi motenj v poslovanju in zmanjšanja števila zaposlenih. Breme plačevanja bi vplivalo še na nadaljnje poslabšanje poslovnega stanja ter ogrozilo zaposlenost preostalih delavcev in hkrati izničilo vse dosedanje ukrepe pri reševanju poslovanja teh podjetij. Nekatera podjetja, za katere je veljal odlok davkov in prispevkov, so v postopku izvajanja sanacijskih programov že izvedla različne ukrepe. Tako v smislu programskega, tržnega in finančnega prestrukturiranja. Niso pa uspela poravnati obveznosti, ki so predmet tega zakona. Zato bi odpis navedenih obveznosti pomenil razbremenitev bremen preteklosti, ob upoštevanju dejstva, da se gospodarske razmere niso bistveno spremenile od takrat, ko so bili davki in prispevki odloženi.
Spoštovane kolegice in kolegi! Pri pripravi te točke za dnevni red jo je obravnaval tudi odbor za finance kot matično delovno telo. Stališče odbora za finance nasprotuje sprejemu tega zakona. Prav tako je tudi stališče vlade negativno in tudi sekretariat za zakonodajo ima nekatere pomisleke.
Ne glede na stališča odbora, vlade in sekretariata, smo predlagatelji mnenja, da je gospodarska situacija v gospodarstvu v tem trenutku tako slaba, da je vsekakor potrebno poiskati ustrezno rešitev za razrešitev problemov, ki so nastali v letu 1989, 1990 in 1991. Danes, ko padajo bombe na Srbijo, se mogoče zavedamo tega, kaj je pomenilo na gospodarskem področju leta 1990, 1991, ko so padale bombe tudi v Sloveniji. Da je breme, ki je nastalo iz naslova zadolženosti in neplačila določenih davkov in prispevkov v tistem obdobju prenesti danes na strukturo zaposlenih, ki z velikimi težavami ohranjajo število zaposlenih in ki so z določenimi ukrepi restrukturiranja uspeli zadržati programe, izvedli tudi nekatere investicije, da so ohranili trge in istočasno tudi ustrezno stopnjo zaposlenosti.
Zato mislim, da je treba poiskati določeno rešitev. Jaz moram seveda v imenu predlagatelja tudi izraziti nezadovoljstvo in razočaranje nad ministrstvom za gospodarstvo, ki v letu dni kljub resnim opozorilom, da bi lahko ukrepalo na tem področju in s tem seveda omogočalo, da bi ta zakon dejansko tudi postal brezpredmeten, ni storilo ničesar, prav tako tudi razvojna družba. Zaradi tega menim, da je potrebno ta zakon, seveda z določenimi popravki in amandmaji, tudi sprejeti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Predlog zakona je obravnaval odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo. Proceduralno gospod Špiletič. Prosim.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo gospa predsedujoča. Gospa predsedujoča; v 175. členu poslovnika je določeno, kaj mora vsebovati posamezen zakonski predlog. Poleg uvoda, razlogov za sprejem, ciljev in načel zakona mora vsak predlog zakona obvezno vsebovati tudi oceno finančnih sredstev iz državnega proračuna in druge posledice, ki jih bo imel sprejem zakona.
O tem je govorila tudi že poslovniška komisija, ki je to določilo 175. člena še bolj natančno razdelala in v razlagi 175. člena je zapisala naslednje: "175. člen poslovnika pomeni kvantitativno oceno neposrednih in posrednih letnih proračunskih izdatkov ali prihodkov, ki bodo nastali v primeru sprejetja zakonskih določb" itn.
V poglavju finančne posledice zakona, ki je pred nami, pa je napisano zgolj to, da izvajanje predlaganega zakona ne bo zahtevalo dodatnih sredstev, pomenilo pa bo izpad prihodkov proračuna za znesek odpisanih davkov. Mislim, da je 175. člen jasen. Kvantitativno oceno neposrednih učinkov na proračun. Jaz menim, da upoštevaje 175. člen poslovnika, niso podane poslovniške možnosti, da ta predlog zakona sploh lahko obravnavamo, kajti ni vložen v proceduro v skladu z omenjenim členom poslovnika. Prosim, da to ugotovite in da ustrezno ravnate.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Kolikor sem obveščena, zakon je bil vložen pravilno v proceduro, predložen v obravnavo zboru za finance in monetarno politiko in s tem niso kršena določila 175. člena. Teh pristojnosti pa jaz v tem trenutku nimam. Prosim, proceduralno še gospod Špiletič.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Predlagam, da daste na glasovanje proceduralni predlog državnemu zboru, in sicer predlog, ki se glasi: Državni zbor ugotavlja, da pri 37. točki oziroma da predlog zakona pod 37. točko ni vložen v skladu s 175. členom poslovnika in ne obstajajo možnosti za nadaljnjo obravnavo tega zakona.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Dobro. Potem dajemo ta predlog... Torej, kolikor sem obveščena, poslovniška določila govorijo o tem, da je pristojnost predsednika, da da v proceduro zakon. Predsednik državnega zbora je to storil in mislim, da v zvezi s tem ne moremo v tem trenutku glasovati. Torej zbor te pristojnosti nima. Prosim, da nadaljujemo. Vabim predstavnika oziroma poročevalca odbora za finance in monetarno politiko, da predstavi mnenje odbora o predlogu zakona.

MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Odbor za finance je predlog zakona obravnaval dvakrat zapored. Prvič, moram reči, da sem predlogu zakona nasprotoval samo jaz, vsi drugi so se pa pravzaprav spraševali, kaj naj bi pomenil, podobno kot gospod Špiletič, čeprav nihče ni predlagal takega proceduralnega razpleta, kot ga je zdaj predlagal gospod Špiletič, kar bi se lahko zgodilo že na odboru. No, kljub temu smo predlog zakona obravnavali še drugič in predlagamo državnemu zboru, da predloga zakona ne sprejme. Zakaj?
Predlog zakona ima sicer samo tri vsebinske člene, vendar pomeni popolnoma nov koncept reševanja nekih težav oziroma urejanja javnih financ v tej državi. Ta koncept je, prvič, ustavno sporen, na kar je opozoril sekretariat za zakonodajo, drugič pa je vsaj za odbor bila vrsta vsebinskih razlogov, zakaj je nasprotoval temu predlogu zakona. Če dovolite, če bo kaj pozornosti, bom poskušal na kratko te vsebinske pomisleke razložiti.
Prvič. Predlog zakona predvideva, da se odpišejo davki in prispevki za nekatere firme. Ampak ne, da se odpišejo samo za nazaj, pravi: Tem firmam - teh firm ni veliko, se jih da poimensko našteti - se za vse večne čase od zdaj naprej odpišejo katerikoli davki in prispevki, ki bi jih morali plačati. To se pravi, iz davčnega sistema se izvzame nekaj firm, pač na predlog predlagateljev... (Medklic iz klopi.) Se opravičujem, to je mnenje odbora! Lahko si vzamete poročilo odbora in preverite, ali je to mnenje odbora. Skratka, na predlog predlagateljev se vzame v pretres en krog firm, ki se jim za vse večne čase odpišejo vsi davki in prispevki, ki bi jih morali plačati. Jaz ne vem, če je bila to želja predlagateljev, ampak tako so zapisali.
Drugič. Kako se naredi ta izbor? Ta izbor se naredi na podlagi nekega dogodka iz leta 1992, iz septembra 1992. Vlada je takrat odločala o tem, katere firme se prenesejo oziroma katerim firmam se začasno odložijo davki in prispevki zaradi ekonomskih težav, v katerih so se znašli. No, in vlada je takrat verjetno imela na mizi vrsto predlogov in se je za nekatere od teh firm po nekih kriterijih odločila. Parlamentu je predlagala sprejem zakona, s katerim se tem določenim firmam odloži, začasno odloži plačevanje davkov in prispevkov. Mnoge od teh firm so že mrtve, ne obstajajo več. Mnoge od njih so prešle na sklad za razvoj oziroma kasneje na razvojno družbo in mnoge od njih so bile tudi že prodane, privatnim lastnikom. No, tem firmam skratka ne bi bilo treba v bodoče plačevati nobenih davkov in prispevkov več. Priti ali pa opirati nek predlog ekonomske politike na nek dogodek iz leta 1992, se je odboru zdelo povsem neprimerno. Seveda se je treba opirati vedno na neke dogodke, ki so zdaj aktualni ali pa v zadnjem letu, v zadnjih dveh letih, ne na nekaj, kar temelji na dogodkih iz leta 1991, 1992. Skratka način izbora firm se je odboru zdel problematičen in zato predlaga, da se predlog zakona ne sprejme.
Tretji vsebinski razlog je ta, da obrazložitev zakona govori o tem, da je treba skrbeti za delovna mesta, za ohranitev delovnih mest. Omenil sem že, da je vrsta teh firm že šla v stečaj. Ker se jim odpišejo davki in prispevki za nazaj, ne samo tistim, ki so žive, tudi za naprej, ampak tistim, ki pa niso več žive, pa za nazaj, to pomeni, da se država odpove terjatvam do stečajne mase. Na primer TAM Maribor je šel v stečaj in država ima do stečajne mase neke terjatve iz naslova neplačanih davkov in prispevkov. Predlagatelji predlagajo, da se država tem terjatvam odpove zato, da ostane več za razdelitev stečajne mase bankam in drugim upnikom. Obrazložitev tega predloga ukrepa ekonomske politike je, da bo ohranjenih več delovnih mest v firmah, ki so že v stečaju. To seveda ni konsistentno.
No, in naslednji vsebinski predlog, vsebinski zadržek odbora pa je bil, da se odpisujejo, ne samo davki, ki pripadajo neposredno državnemu proračunu, ampak seveda tudi prispevki za pokojninsko zavarovanje in za zdravstveno zavarovanje, ki pripadajo zavodu za zdravstveno zavarovanje in zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. V resnici je v preteklosti že bil sprožen ustavni spor v primeru odpisa dela prispevkov zavodu za zdravstveno zavarovanje, ki bi jih morale plačati Slovenske železnice. Tisti spor je bil rešen tako, ustavni spor, da je ustavno sodišče reklo, saj država lahko to odpiše, tako ali tako je dolžna v primeru primanjkljaja to sama pokrivati iz državnega proračuna. Tu je seveda potem ta ista logika. To pomeni, da je za te zneske prispevkov, ki se odpišejo upnikoma z imenom zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in zavod za zdravstveno zavarovanje, potem treba najti denar v državnem proračunu v tem konkretnem znesku, ki pa ga resnici na ljubo predlagatelji sploh niso navedli, tako kot je omenil gospod Špiletič.
Zadnji vsebinski razlog je pa ta, povezan delno s tem, kar sem že povedal: Izbor firm se nanaša na neke dogodke iz leta 1991, 1992. Vrsta teh podjetij je bila kasneje v letih 1993, 1994, 1995, 1996, 1997, 1998 in tudi 1999 že deležna pozitivnega ali, pa bom rekel, beneficij iz naslova drugih vrst ekonomske politike. Iz naslova izdaje obveznic slovenske razvojne družbe. 10 milijard tolarjev obveznic je bilo razdeljenih v slovenski razvojni družbi. Kar nekaj od teh firm, ki jih vidimo tudi na spisku, je prejelo te obveznice. Država je skozi zakon o izvrševanju proračuna vsako leto izdajala poroštva za najemanje kreditov za prestrukturiranje v kar kakšni od teh firm, ki so tu navedene. Država je že konvertirala posamezne terjatve do problematičnih firm v lastniške deleže, tudi v kakšnem od teh podjetij, ki so tu navedena itn.
Poleg tega je treba še omeniti, da je kakšno od teh podjetij danes privatno, 100%-no privatno podjetje, kjer so privatni kupci, ko so kupovali podjetje, vedeli, kakšne so obveznosti tega podjetja v prihodnje do države. Sedaj bi seveda s takim zakonom ne samo obveznost, za katero so vedli, da jo bodo morali plačati, nenadoma odpisali, ampak bi jim odpisali še vse davke in vse prispevke za vse večne čase v prihodnje.
Opozarjam na to, ker ni nenepomembno. Da je to pravica, ki se jo tudi z naknadnim popravkom zakona več ne da vzeti. Če nekomu rečeš, da mu ni treba več nikoli v prihodnje plačati nobenega davka in nobenega prispevka, mu naknadno te obveznosti ne moreš uzakoniti oziroma mu jo morda lahko, vendar je to ustavno sporno.
Skratka vse to so razlogi, zaradi katerih je bil odbor za finance relativno soglasno mnenja, da predlaga državnemu zboru, da predloga zakona ne sprejme. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospodu Kopaču. Morda samo še naslednje pojasnilo. Obveščeni smo, da predstavniki ministrstva, vsi trije predstavniki, ki bi morali sodelovati v razpravi pri tej točki, sodelujejo na multilateralnem "screeningu" za področje obdavčevanja v Bruslju. Zato sprašujem, ali nadaljujemo z razpravo! Ker ni predstavnikov vlade. Ali prekinjamo to točko? Prekinjam to točko dnevnega reda, ker predstavnikov ni med nami.

Prehajamo na 38. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PROGRAMA DELA DARS ZA LETO 1999.
Proceduralno, gospod Presečnik.

JAKOB PRESEČNIK: Gospa podpredsednica! Kolegice in kolegi! Mislim, da je paket treh točk, ki so sedaj na vrsti, tako obširen, da se za 20 minut po moji oceni ne splača začeti.
Predlagam, da za danes prekinemo sejo.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Dajem ta predlog gospoda Presečnika na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! Lepo prosim, če vsi pritisnemo na našo tipko, ki jo imamo pred seboj! (45 prisotnih.) Nadaljujemo čez 10 minut. ... (Smeh v dvorani.)
Pred začetkom nadaljevanje seje sem dobila namig, da naj bi nekoliko prej zaključili sejo, ker nekateri kolegi odhajajo na pogreb očeta gospoda Klinca. Zato bi dala ta predlog in predlagam, da za danes zaključimo in nadaljujemo v torek ob 14.00 uri s poslanskimi vprašanji. Prosim.

JELKO KACIN: Kolegice in kolegi! V zvezi z vabilom, da bo seja nacionalne skupine IPU ob 14.00 uri oziroma ob koncu seje državnega zbora, vas prosim, da tisti, ki ste člani skupine, pridete takoj na Tomšičevo, da bi čimprej začeli in potem tudi končali. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Nasvidenje za ta teden.

(SEJA JE BILA PREKINJENA 26. MARCA 1999 OB 13.40 URI.)

Zadnja sprememba: 04/13/1999
Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej