Sejo je vodil Andrej Gerenčer, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.07 uri.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 17. seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jože Možgan, Franc Potočnik, Roberto Battelli, Alojz Peterle, Andrej Fabjan, Samo Bevk, Miroslav Luci, Majda Ana Kregelj-Zbačnik, Janez Mežan, Jožef Špindler, Jožef Zimšek, Mirko Kaplja za pričetek seje, Anton Delak, Ciril Pucko za pričetek seje in Bojan Kontič.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani. (40 prisotnih.) To je malo premalo. Ugotovimo prisotnost v dvorani! Prisotnih je 53 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predstavnike vlade Republike Slovenije, ki jih prav lepo pozdravljam!
Današnje nadaljevanje 17. seje bomo pričeli s prekinjeno 40. TOČKO DNEVNEGA REDA, to je PREDLOG DEKLARACIJE O ZUNANJI POLITIKI REPUBLIKE SLOVENIJE, nato nam preostane še obravnava 41. točke, to je predloga zaključnega računa proračuna Republike Slovenije za leto 1996, in obravnava 42. točke, to so spremembe pravilnika o merilih in pogojih za uporabo sredstev fundacije za financiranje športnih organizacij v Republiki Sloveniji.
Proceduralno, gospod Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Dve stvari imam, ki bi ju rad povedal pred tem zborom. Potem bom podal, jasno, tudi proceduralni predlog. Gospe poslanke in gospodje poslanci! Včeraj sem dobil na mizo trezor. Zdaj ne vem, kdo se je to izmislil, kdo je s tem zaslužil, kdo je to odločil in tako dalje. S tem se pravzaprav tudi pojavlja vprašanje, ali ga lahko namestim tja na mizo pred sabo, ker meni so pobrali dokumentacijo tu iz moje mize. Torej, kje bomo imeli te tudi precej neestetske "kište"? To je ena stvar. Treba je ugotoviti, in jaz predlagam, da se to ustrezno razišče, kdo je zaslužil s tem.
Druga zadeva so božične... ampak nikjer ne piše, ne vidim. Ne, božiča še vedno ni, čeprav ga je pokojni Božiček uvedel, božiča v Sloveniji ni. Kdo je kriv, da smo šele danes dobili ta zmazek? Kdo je kriv? Kdo je kriv za to, da ne bomo mogli pravočasno teh čestitk poslati v inozemstvo, ker do božiča to ne pride več? Kdo je kriv za to, da je nepravi format, ki zahteva dodatno frankiranje. Kdo je kriv? In predlagam, da se, če je, in po mojem je za to kriva generalna sekretarka, da se ji izreče javni opomin. To je moj proceduralni predlog. To je sramota. Povejte mi, gospodje kolegi, kam se boste podpisali! Kam se boste tu podpisali? Kam se boste, kdo je to naredil? Lepo vas prosim, no!
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim za mir v dvorani.
IVO HVALICA: Nekdo je rekel, da mu je to všeč, ampak njemu so všeč tudi rekreaktivni uživalci mamil, zaradi tega to zame ni merilo. To zame ni merilo. To zame ni merilo. Torej, predlagam, da se izreče javni opomin generalni sekretarki zaradi tega zmazka in zaradi datuma, ko smo to dobili. Če hočemo začeti danes pošiljati, moramo ostati tu v Ljubljani prek vikenda, pa saj veste, koliko imamo tega narediti. To je sramota. Torej, predlog, prosim, da se upošteva, ker za to je odgovorna generalna sekretarka. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovani kolega Hvalica, zlorabili ste tudi proceduralno vprašanje. To ni v zvezi z današnjo sejo. Dobili pa boste odgovor na obedve vprašanji. Boste dobili odgovor. Gremo na točko, besedo ima gospod Jelinčič. Smo pri točki 40. Imamo dve razpravi, Zmago Jelinčič, potem bo govoril gospod minister in pa še Vladimir Čeligoj. Prosim, gospod Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ: Prav lep dober dan kolegicam in kolegom ter predstavnikom vlade!
Na mizo smo dobili predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Jelinčič, se opravičujem. Kolegi in kolegice! Prosim za mir v dvorani, da lahko normalno danes delamo. Gospod Kelemina, gospod Hvalica, Jakič in ostali, prosim za mir v dvorani! Prosim, nadaljujte, gospod Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Torej dobili smo na mizo predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije, ki je po mojem mnenju in tudi po mnenju marsikaterega strokovnjaka za zunanjepolitično področje pravzaprav napisana zelo naivno in nestrokovno. Gre za precej nesmiselno in preživelo ter zastarelo zadevo in prepričan sem, da jo je potrebno napisati na novo. Nedvomno dejstvo je, da je napak ogromno v tej deklaraciji, da so stališča naše vlade nedodelana in nedovršena, predvsem pa so napisana tako, da se v veliki meri v bistvu ne strinjajo in ne zavzemajo za slovenska izhodišča pri reševanju določenih problemov z okolišnimi državami in pri vstopanju v Evropsko unijo in ne upoštevajo tistega, kar bi Slovenija rada dosegla in kar bi vlada morala zastopati predvsem v pogajanjih in v intencah oziroma namerah, ki jih želi doseči napram sosednjim državam. Kar nekaj zadev je takih, ki jih nisem zasledil v tej deklaraciji in vendar so izjemno pomembne.
Ena od izredno pomembnih stvari je ustanavljanje tako imenovanih evropskih regij ob obeh mejah, ob meji z Italijo in ob meji z Avstrijo. Gre za nekakšne subtilne posege sosednje Avstrije in sosednje Italije v slovensko ozemlje, da bi na nekak hinavski način formirali nekakšne skupne regije in jih počasi priključili potem Italiji in seveda tudi Avstriji. Žal je treba povedati, da sta tukaj dve skupini oziroma politiki dveh političnih grupacij v našem parlamentu, to je Liberalne demokracije Slovenije in Združene liste socialnih demokratov, ki absolutno podpirata takšne težnje, predvsem na italijanski pa tudi na avstrijski strani. Za kaj gre.
Ustanavljanje novih prekomejnih pokrajin, ali kot jih po italijansko imenujejo - regije - smatramo za škodljivo v sedanjem in predvsem v bodočem času. Ustanavlja jih Italija, da z njimi pospeši gospodarsko in jezikovno zasedbo Slovenije. Trenutno je najbolj na udaru Primorska, nato pa bodo na vrsti še druge slovenske pokrajine. Italija ustanavlja evropokrajine samo v Sloveniji in Hrvaški, v drugih državah, na katere Italija meji, pa tega ne more izpeljati, ker temu nasprotujejo tamkajšnji prebivalci, ali pa Italija tega niti ni poskušala.
Če primerjamo, da so bili Italijani v Libiji 80 let zavojevalci, pa nimajo nobene možnosti, pri nas pa so bili okupatorji 25 let, pa jih ustanavljajo tako rekoč po tekočem traku. Vzrok je iskati samo in edino v hlapčevanju in korupciji naše oblasti, od ministrstev pa do izvajalcev, županov.
Italija kot članica Evropske zveze lažje pridobi denarne kredite za razvoj zaostalih krajev, in takšna je pač oznaka pri teh, pri dodeljevanju teh kreditov, katerih bo verjetno del namenila tudi novo prirejenim oziroma ustanovljenim ali lažje bi rekli, čez nekaj časa, novo pripojenim krajem. In kdo bo seveda plačal te kredite? Seveda še ni jasno. Zagotovo pa bodo kredite plačevali tudi tisti, ki bodo po novem vključeni v te pokrajine.
In kot so naši gospodje politiki nesposobni in bi rekel še kaj hujšega, morda celo bedasti, jih bomo po večini plačevali Slovenci, na ta ali drug način. Finančnim strokovnjakom je dobro znano, da bi te kredite, pa tudi druge kredite lahko z lahkoto pridobila tudi Slovenija, če bi se le malo potrudila. Denarja je v zahodnih in ameriških bankah obupno preveč in jih pravzaprav tišči, vendar ga ne vlagajo. Ne vlagajo pa zaradi tega, ker so določeni pritiski, iz Italije in Avstrije, tako močni in tako subtilni, da so tem bankam povedali, kaj je treba najprej narediti. In jasno, skupaj izvajajo to politiko. Potem ko bo pa, ko bodo deli slovenskega ozemlja najprej finančno in ekonomsko odvisni od Italije in od Avstrije, potem bo sledil drugi korak, korak k pripajanju.
To je v veliki meri olajšal tudi sklep ustavnega sodišča, ki je dovolil tako italijanski kot madžarski manjšini razvijati njihove državne, to se pravi italijanske in madžarske zastave po Sloveniji in peti italijansko in madžarsko himno, kjer je pač kakršnakoli "fešta" Italijanov ali Madžarov. Skratka, v kratkem bomo videli, kako bodo italijanske zastave visele zopet ob rapalski meji, po Postojni, pa konec koncev tudi v Ljubljani. Mislim, da ta čas ni več dolgo, ni več daleč.
V sedanjem času ustanavlja Italija skupaj z našo hlapčevsko oblastjo naslednje prekomejne, kot oni pravijo, "italo-slavo" pokrajine oziroma regije. Prva je istrska pokrajina. Ta bo vsekakor največja in edina, ker je močna italijanska manjšina, okrog 17.000 na hrvaški strani in 3.000 na naši strani, in pa seveda okrog 20.000 tako imenovanih italijanašev, ki so sicer Slovenci, ali pa v večji meri tudi priseljenci, predvsem iz Bosne, ki se danes deklarirajo za italijanske manjšince, zaradi tega, da imajo zastonj šolanje in zastonj vrtce. Obsegala bi vso slovensko in hrvaško Istro, od obale do bivše rapalske meje, vključno s slovensko obalno občino in Kozino na naši strani ter Trst, zaenkrat pa le dve tržaški občini, kasneje pa ves Trst na italijanski strani meje. Glavnina narodnosti bo italijanska. Približno 70 odstotkov Italijanov, kajti prištevajo ves Trst, sedež istrske pokrajine pa je že določen. Trst, po italijansko Trieste, pomožna pa bosta Izola in Rovinj.
Začetni mednarodni dokument je novembra 1999 bil že podpisan. Ustanovitev pa bo podpisana, naj bi bila podpisana 28.10. leta 2000 v Izoli. Podpisali naj bi jo župani vseh teh treh narodov. In kdo je pooblastil naše župane za podpis take meddržavne pogodbe? Italijani imajo od vlade pooblastilo, naši pa se sklicujejo na našo širokogrudno ustavo, in vendar gre za novo prekomejno pokrajino s tipičnimi provincami protektorata Italije. Druga pokrajina bo Goriška ali Velika Goriška. Italijani ji pravijo Grande Gorizia, pokrajina. Ta bi naj obsegala slovenske kraje, ki so vsi brez italijanske manjšine, to je Nova Gorica, po italijansko Nuova Gorizia, Šempeter pri Gorici, San Pietro in pa Miren, Merna ter italijanski stara Gorica in pa Gradiška in verjetno tudi Krmin, po italijansko Cormons. Govorim o italijanskih nazivih slovenskih krajev zaradi tega, ker Italijani v svojih papirjih strogo uporabljajo samo italijanske nazive in nikjer ne zasledimo slovenskega naziva. Tudi tukaj v naši preljubi, v predlogu deklaracije nikjer ne zasledimo teh pomembnih namigov, da je potrebno vztrajati tudi na tem, da se slovenska imena uporabljajo v listinah, kadar se uporabljajo obmejni kraji oziroma slovensko avtohtono ozemlje. Stalni sedež te pokrajine bo Gorica, pomožni pa naj bi bila Nova Gorica in tudi v tej pokrajini bodo Italijani v večini, približno 60% do 65% bo tam italijanskega življa.
Začetni mednarodni dokumenti, tudi tukaj že podpisani, menda tik pred kratkim, 12.12.1999, širši pa naj bi bil bolj svečano in tudi sam po sebi bolj svečan, bolj dodelan, naj bi bil podpisan v Šempetru, 1. januarja leta 2000. Tudi pri Goriški pokrajini gre za nekakšno avtonomijo, čeprav manj izrazito kot pri Istrski. Slovenska manjšina pa po drugi strani na italijanski strani še vedno nima pravzaprav nobenih pravic. Tega naša deklaracija ne upošteva. Slovenske manjšine jemlje kot nekakšno nujno zlo, nikoli pa se ne ozira na to, da bi morali Slovenci imeti tiste pravice, ki jim jih zagotavljajo tako italijanska ustava po eni strani in mednarodne listine, kakor tudi avstrijska ustava in mednarodne listine, še posebej pa avstrijska državna pogodba.
Tretja pokrajina naj bi bila Briška pokrajina oziroma Colio, kot ji pravijo Italijani. Zajela bi vsa slovenska in italijanska vinorodna področja od Soče pa do oziroma tudi Krmin. Od vseh je to najmanjša, tako po številu prebivalcev, kot po površini, pokrajina. Tudi v tej pokrajini bodo Slovenci v manjšini, čeprav živi v Italiji večja slovenska manjšina, ki pa jo seveda Italijani nekako odrivajo in je ne priznavajo. Stalni sedež naj bi bil v Čedadu oziroma kot je že določeno, bo v Čedadu, pomožni pa na Dobrovem v Brdih.
Četrta pokrajina je Soška pokrajina in kot ji Italijani pravijo, Isonzo. Obsegala naj bi popolnoma slovenske kraje, Tolmin, Kobarid, Bovec in verjetno tudi Kanal ob Soči ter italijanske kraje celotnega področja, ki spadajo pod Videm oziroma pod Udine, kot oni pravijo. Stalni sedež bo v Vidmu na italijanski strani, to se pravi v Udinah, in v Tolminu pomožni. Zopet bodo tukaj v večini Italijani, in sicer bo tukaj okrog 70% italijanske populacije. Zakaj govorim o odstotkih italijanske populacije? Zaradi tega, ker to pomeni, da bodo imeli Italijani možnost preglasovati vsak slovenski sklep v tej pokrajini, in to pomeni počasno raznarodovanje slovenskega ozemlja, tistega, ki ga niso uspeli uničiti fašisti v obdobjih od rapalskega sporazuma do kapitulacije oziroma do konca druge svetovne vojne, in kar jim ni uspelo z vmesnim, po drugi svetovni vojni trajajočim raznarodovanjem na italijanski strani. Na ta način bodo v okviru evropskih regij in tudi s pomočjo slovenskega zunanjega ministrstva, predvsem pa županov obmejnih pokrajin, ki so v strankah LDS in ZLSD, doseči tisto, kar ni uspelo fašistom.
Tudi tukaj so Italijani zelo pohiteli, seveda ob hlapčevanju naših, in začetni mednarodni dokument naj bi bil precej svečano podpisan v lokalu v Stari Gori nad Čedadom že 18. decembra letošnjega leta, ustanovitev pa predvidevajo v maju leta 2000. Tem evropokrajinam bodo zanesljivo sledile nove. Na slovenskih tleh predvidevajo kraško, postojnsko in idrijsko pokrajino. Tu so pa Italijani in naši italijanaši seveda naleteli na težavo, kako zagotoviti italijansko večino. Vendar gre Italijanom zelo na roko naša hlapčevska vlada in bodo zagotovo iznašli neko obliko za njihovo nadvlado nad Slovenijo in Slovenci.
Tu bi še enkrat opozoril na tisti sklep ustavnega sodišča, ki ga je sprejelo pod komando sedanje vlade, predvsem pa premiera Drnovška, da morajo manjšinci imeti pravico kjerkoli vihteti italijanske in madžarske zastave in peti italijanske in madžarske himne. Konec koncev, v svojih uradnih dokumentih, v zemljevidih, tudi na kovancih, Slovenije že enostavno ne omenjajo več. Ko je Italija izdala svoje kovance ob vstopanju v Evropo in širjenju Evropske unije, so enostavno zbrisali Slovenijo. Na prvem kovancu so zbrisali tudi nekatere dežele centralne Evrope oziroma zahodne Evrope, kot je, recimo, Danska, vendar so se Danci oziroma Nizozemci pritožili in so Italijani nakovali nove kovance, kjer so tam mejo začrtali oziroma napako popravili. Slovenska vlada ni reagirala, razen Slovenske nacionalne stranke, ki pa ni v vladi, in nihče ni popravil in narisal slovenske meje, tako da kovanci enostavno krožijo z narisano veliko Italijo, se pravi, brez slovenske države na njih.
Skratka, tudi njihova pošta, italijanska, označuje naše kraje zgolj po italijansko, ne vidite, da bi napisali Postojna, ampak piše Postumia, namesto Vipava pišejo Vipaco, namesto Miren pišejo Merna in tako naprej. Vsi sporazumi pa so pisani samo in zgolj v italijanskem jeziku.
Navkljub temu jih naši gospodje politiki iz LDS in združene liste z veseljem podpisujejo in govorijo o evropski naravnanosti teh sporazumov, o velikih finančnih sredstvih, ki bodo prišla v Evropo prek teh pokrajin, in o tem, kakšne koristi bodo imeli nekateri. Pozabljajo pa seveda, pozabljajo pa, da so se Primorci proti fašizmu borili, da je bila tam ustanovljena prva antifašistična organizacija na svetu, organizacija TIGR, in da so primorski ljudje dali ogromno življenj in krvi, da so vrnili vsaj del slovenske zemlje v slovensko domovino.
Gospodje iz teh dveh strank to vse skupaj pozabljajo ali pa namerno se izogibajo temu, samo zato, da bi kakšna lira, ali pa kakšen evro padel komu v žep. Potrebno, oprostite gospod Jakič, če bi poznali cerkvene zadeve, bi vedeli, da v cerkvi ni kovancev. Cerkev še ne izdaja kovancev, če bo pa liberalna demokracija tudi to uredila, pa verjetno bodo izdajali tudi kovance oziroma slovensko državno valuto.
Mislim, da je tukaj nujno potrebno postaviti vprašanje: Zakaj v predlogu deklaracije ni nič o teh problematikah? In zato bi bilo potrebno vprašati, zakaj ministrstvo, zunanje ministrstvo, pa konec koncev tudi evropsko ministrstvo oziroma obrambno ministrstvo nič ne naredi na tem področju. In zakaj vlada ni upoštevala teh zelo subtilnih in nevarnih zadev in tega ni napisala v deklaraciji? Konec koncev nikjer ne piše, kdo je dal pooblastila našim županom, da podarjajo dele slovenske države Italijanom. Tudi v Izoli se je prodala marina, ki jo je enostavno županja, gospa Pečanova, prodala v roke Italijanu. In kdo dovoljuje našim županom, ki nimajo po ustavi nobene pravice podpisovati mednarodnih dokumentov, da enostavno podpisujejo te mednarodne dokumente in vendar nimajo nobene zaslombe v pravnih aktih države Slovenije, obenem pa so to tako tudi škodljivi za državo. Obenem pa še brez soglasja, tako občanov kakor tudi državnega zbora Republike Slovenije.
Mislim, da je potrebno to zapisati v deklaracijo. Predvsem pa, najprej te deklaracijo ne sprejeti in potem napisati na novo, z navedbo vseh teh škodljivih posledic in pa nevarnih precedensov, ki jih delajo naši gospodje župani ob meji. Izgleda da se je slovenska vlada odločila, da bo po principu vstopanja v Evropo prodala večji del Primorske oziroma vso Primorsko Italiji, večji del oziroma vso Gorenjsko in Štajersko pa Avstriji. Kajti Haider ravno tako zahteva ustanovitev dveh evropokrajin. In sicer, na avstrijskem Koroškem in naš del Koroške in Štajerske, po drugi strani pa tudi del Koroške in pa vso Gorenjsko. Tisto, kar je okupiral v 2. svetovni vojni nemški rajh, bi rad Haider vključil v evropske pokrajine, obenem pa zahteva tudi tri člane tako imenovane staroavstrijske manjšine v slovenskem parlamentu. Naši klečeplazneži bodo seveda to odobrili, kakor to vedno naredijo.
Sprašujem se konec koncev, kako in zakaj v naši deklaraciji nimamo napisanega nič o slovenskih zakonih. Sprejemamo pravzaprav evropske zakone, kar po tekočem traku, nihče pa se ne vpraša, ali so ti zakoni evropski v skladu z interesi slovenskega naroda in slovenske države in ali ti zakoni morda v kakšnem primeru ne posegajo v integralne pravice naše države. In ni nobene inštitucije, ki bi to pregledala, to ugotovila in v teh primerih zahtevala v skladu z možnostmi, ki jih imamo v Evropski uniji, da se izgovori kakšna izjema. Brez izjeme vse države na svetu so oziroma v Evropi, tudi tiste, ki so že v Evropi, in tiste, ki na novo vstopajo, so vsi izgovori le izjeme. Mi, kakor da izjem ne rabimo, ker smo se res odločili, da bomo po eni strani Slovenijo prodali Italijanom in Avstrijcem, v večji meri, v manjši meri pa še Hrvatom en del države.
V novih evropokrajinah, predvsem v italijanskih, bo po sedaj znanih določilih teh sporazumov veljaven samo italijanski jezik. Slovenski jezik ni niti omenjen. Zakaj pa se potem ne uveljavi angleški jezik, ki je recimo v Evropi, bi rekel, vsezveličaven in se uporablja v evropskih listinah.
Izgleda, da bodo te evroregije neka posebna izjema, da bomo postali protektorat sosednjih držav, da bomo dovolili okupirati svojo domovino, vendar upam, da bodo mediji povzeli kaj iz teh mojih razprav, da bodo kaj napisali in pa predvsem, da bodo volivci spregledali, kdo koga vodi v Evropo, na kakšen način in pod kakšno komando. Jaz mislim, da ne bi želeli več biti pod liktorsko sekiro italijanskih fašitov ali pod mogoče malo drugačnim simbolom neonacistov, ki se sedaj bohotijo na avstrijskem. Konec koncev v 2. svetovni vojni niso zmagali nacifašisti ampak nekdo drug in mislim, da se moramo temu upreti vsaj tako, kot se upira vsa ostala Evropa in ne dovoljuje teh tendenc, ki so pa na Hrvaškem in pri nas zelo prisotne.
Po drugi strani pa naša oblast nima korajže zahtevati za slovensko manjšino na italijanskem vsaj enake pravice, kot jih ima nemško govoreče manjšina v Italiji. Nikjer nisem zasledil v tej deklaraciji kakšnega tega opisa. Nikjer ne piše, da bo treba zahtevati od Italije in od Avstrije, da spoštujeta lastna določila lastnih ustav, mednarodne sporazume, tržaški sporazum, londonski memorandum in avstrijsko državno pogodbo, v tem, da bodo zagotovili avtohtoni slovenski manjšini na obeh straneh meje tiste pravice, ki bi jih morali že zdavnaj zagotoviti. Pišemo pa, da mi dajemo italijanski im madžarski manjšini vse bonitete, vse, kar želijo, še več, kar želijo, dajemo jim pravzaprav neenakopraven položaj napram Slovencem, ki živimo tukaj, to se pravi, gre za diskriminacijo lastnih državljanov, kajti mi, normalni Slovenci, imamo pravico voliti enkrat samkrat, medtem ko imajo avtohtoni manjšinci, pripadniki italijanske narodne skupnosti in madžarske narodne skupnosti, dvojno pravico voliti v državni zbor: enkrat volijo svoje predstavnike direktno v državni zbor, drugič volijo pa svoje politične predstavnike prek političnih strank. Kje je sedaj tu enakost pred slovensko ustavo?
Tudi tega ne omenja ta deklaracija in se ne sklicuje na to, da bi Slovenci morali vendarle biti svoj gospodar na svoji zemlji. Ali res tako hitro pozabljamo, da so ljudje izgubljali življenja, umirali v taboriščih, da so jih streljali po raznih vogalih, zato ker so se borili za to zemljo, in da bodo nekateri zaradi lastnih koristi prodali vse skupaj Italijanom, Nemcem oziroma Avstrijcem in Hrvatom, ki so bili v drugi svetovni vojni okupatorji na slovenski zemlji in ki so se skupaj borili na strani nacifašizma?! Tega v deklaraciji ni. Deklaracija govori o dobrih sosedskih odnosih, ki želijo Slovencem samo dobro in nič drugega kot dobro.
Cela vrsta zadev je, če vzamemo samo italijansko stran, ki bi jih morala v tej deklaraciji naša vlada oziroma zunanje ministrstvo upoštevati in zahtevati ter napisati, kaj bo storila za to, da se bo zunanjepolitična usmeritev vendarle malo spremenila. Če vzamemo samo nekaj primerov.
Slovenska televizija je uvedla za vse Slovence v Italiji davek v višini približno 450.000 lir za gledanje slovenske televizije. S tem so uspeli, da večina Slovencev v Italiji ne gleda več naše televizije; to je tudi eden od pametnih ukrepov gospoda Čadeža. Po drugi strani pa je koprska televizija pred kratkim začela redno predvajati italijansko televizijo in za Slovence sramotne in ponižujoče italijanske prispevke. Sprašujem torej slovensko oblast, kaj je naredila na tem področju? Če bi se kaj takega zgodilo, recimo, v Nemčiji, bi urad za varstvo ustavne ureditve takoj prišel k določenim gospodom, jih vrgel iz službe in jih procesuiral, kajti tam se še vedno jemlje kakšno zadevo kot protidržavno delovanje, ki ni dovoljeno. Pri nas, izgleda, je dovoljeno čisto vse, samo če je na škodo Slovencev, ni pa dovoljena obramba slovenskih interesov; takrat takoj skočijo pokonci in kažejo s prstom za tabo, da si nacionalist in ne vem kaj vse. Tudi partizani so bili nacionalisti, borili so se namreč za Slovenijo in za Slovence, in vendar jih cel svet spoštuje. Tudi Angleži so bili nacionalisti, ker so se borili za Anglijo proti Hitlerju, in Francozi so bili nacionalisti, prav tako, in danes so ponosni na to - vsak Anglež pravi, da je Anglija čez vse, vsak Francoz, da je Francija čez vse, nihče v Sloveniji ne sme reči, da je Slovenija čez vse, mi moramo biti ponižni. In pri tem nam določene politične stranke zelo krojijo plašče v tej meri, seveda ob pomoči slovenske vlade, ki pa se klanja na vse konce in kraje.
Slovenci v Italiji, ki vozijo svoje otroke v slovenske šole v Slovenijo, morajo plačati vso šolnino in vse dodatne stroške, kot da bi živeli in delali v Sloveniji. Nasprotno pa Italija nudi slovenskim otrokom iz Slovenije, ki hodijo v italijanske šole, brezplačno šolnino, prevoze, malice, ponekod pa tudi obleko in po dva velika izleta po Italiji.
V slovenskih šolah se je skoraj da ukinila domoljubna vzgoja otrok. Tako le malo zvemo o zgodovini Slovencev, o slovenskem jeziku, o naših velikih ljudeh, o našem večtisočletnem boju za svobodo, o naših velikih dosežkih na področju kulture, tehnike in medicine. O Slovanih ne zvedo skoraj da ničesar. Še vedno vztrajamo na tisti stari tezi o priseljevanju Slovencev v 6. stoletju iz nekakšnih ruskih močvirij, ki že zdavnaj ni več obranljiva in ki vemo, da je v bistvu teza nemške zgodovinske šole, ki je hotela Slovencem posekati korenine, zato da nas nikjer ne bi bilo, da bi bili vedno hlapci, in zgleda, da nekaterim v današnji vladi pa tudi na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti in še posebej na Filozofski fakulteti, odseku za zgodovino, jim je to všeč zaradi tega, ker se sklada z njihovimi tezami, v zadnji vrsti pa konec koncev pa tudi z njihovimi tako diplomami, doktorati, magisteriji, ki so osnovani na tej tezi. Pa še naprej lahko hlapčujemo. Redki so ljudje, ki se upajo povedati, da smo Slovenci tukaj avtohton narod, da je o tem nič koliko dokazov. Moramo imeti ljudi z one strani meje, da nam to povedo. Pater Tomažič z Dunaja, Jožko Šavli iz Gorice, ki je sedaj na italijanski strani, Matej Bor in gospod Berlot sta žal že mrtva. Na slovenski strani nas je le nekaj, ki si upamo to povedati na glas, kajti tako imenovana zgodovinska znanost v službi tudi sedanje slovenske vlade, predvsem pa v službi Italijanov, italijanašev in pa Avstrijcev in njihovih prisklednikov, seveda si tega ne upa storiti.
Poglejmo recimo v osnovnem berilu v 1. razredu je pod črko Z naveden zajec in zelje. Nimamo pa navedenega pojma zastave in vendar je zastava eden od simbolov države. Jaz se strinjam, da ta zastava ni prava, da je to ruska zastava, ki smo jo pobrali leta 1848 zaradi tega, da bi bili skupaj z brati Rusi večji in močnejši, da bi nas bilo 200 milijonov. V nasprotju s frankfurterico, ki so jo izbrali Nemci za pangermanski del. Ampak vseeno, o zastavi je treba pisati kot o simbolu. Italijani recimo imajo pod, v berilu pod črko B, "bandera" in jo poveličujejo na veliko. To je njihova zastava. In ta zastava, čeprav je bila dostikrat okupatorska in je tlačila narode in je pobijala vsemogoče ljudi, ne samo Slovence, je vendarle navedena kot nekaj najbolj svetega. Pri nas se sramujemo, tako svoje zgodovine kot svojih simbolov. In tak sramotni izdelek je tudi ta deklaracija. Bomo sodelovali, bomo pridni, bomo dobri, bomo naredili vse, da bomo še bolj pod peto.
Konec koncev, še vedno slovensko zemljo kupujejo na vseh koncih in krajih vsi mogoči, tudi v Sloveniji. In v povezavi s svojo zunanjepolitično deklaracijo bi morali opozoriti tudi na to, da slovensko zemljo kupuje cela vrsta Šiptarjev, oziroma Albancev, se opravičujem, tukaj pa ne samo Šiptarjev, ampak Albancev, ki kupujejo obmejno zemljo na Primorskem in seveda tega v naši deklaraciji ni in vendar je to izredno pomembno za zunanjepolitični, politični odnos do sosednjih držav. Tega nam pač ni mar. Po drugi strani kupujejo zemljo tudi Italijani, medtem ko mi še vedno ne smemo kupiti tudi kvadratnega metra zemlje ob italijanski meji na oni strani, kajti še vedno veljajo tisti vojaški predpisi, ki nam to omejujejo. Tega v deklaraciji ni z besedo. So samo dobri Italijani, najboljši Italijani, ki nam bodo dali vse.
Morja imamo konec koncev za dober škaf. Pa vendarle, ne moti to naših županov, da ne bi podarjali še tega morja Italijanu. Izolska marina je šla v roke Italijanu. Brez besed. Italijan zdaj kraljuje in poveljuje v istrski marini. Izklaplja elektriko. V kratkem bo zahteval še uradni jezik italijanščino. Gospa županja iz stranke Združene liste socialdemokratov je to naredila mimogrede, z levo roko. Za 42 km naše obale je to hud udarec in grozljiva zadeva. Ampak to jih pač ne briga. So pač podlegli določenim tendencam, ki jih nekateri njihovi poslanci vodijo, da je pač potrebno prikloniti se Italijanom. Hvala lepa, gospod, gospod Jakič, da zagovarjate mnenje, da je obale 46 kilometrov, jaz bi bil zelo vesel. Morda je to nov veter v liberalni demokraciji. Do pred kratkim je bilo 42 kilometrov obale, sem pa zato, da jih je 46, še raje pa 460. Pa če bi liberalna demokracija malo bolj poslušala zgodovinska dejstva in dokaze, ki jih ima zunanje ministrstvo v svojih trezorjih in ki jih noče pokazati nikomur, bi je verjetno imeli vsaj 460 kilometrov slovenske obale.
Naprej je primer podrejanja Slovenske vojske. Slovenska vojska bo imela skupno brigado z Italijani in z Madžari. Komandant bo Italijan. Glavni jezik bo italijanski, potem pa angleški, slovenskega ne bo. Italijani so hoteli imeti celo naziv brigade Giulia, ki je leta 1942 poklala nekaj vasi na Primorskem. Tudi tukaj se je odzvala Slovenskega nacionalna stranka, pa še nekatere druge stranke, da to ne bi bilo. Mi smo napisali poslansko vprašanje in pobudo. Jaz sem to vprašal tudi gospoda Prodija na zasedanju Zahodnoevropske unije v Parizu in tam je momljal in jecljal tako kot zna momljati, jecljati takrat, kadar mu je vprašanje neprijetno. Odgovoril ni ničesar in vendar naša vlada ni eksplicitno zahtevala, da se kaj takega ne more storiti in ne more zgoditi. Tudi to pogrešam v naši deklaraciji, kjer seveda piše o sodelovanju na tem področju, vendar pa to sodelovanje ni decidirano napisano v smeri promocije Slovenije, ampak je kot pač sodelovanje, ki ga moramo dati. Tako da ni rečeno, da ne bomo čez nekaj časa predlagali, da bomo Slovenci pa poslali v Nato pakt skupino čistilcev čevljev zato, da bomo lahko čimbolj pri tleh, pa čimbolj ponižno sodelovali v teh enotah.
Še nekaj. Skrb za naše Slovence, predmejske Slovence na naši strani je seveda naša država poverila italijansko usmerjenemu človeku, državnemu sekretarju gospodu Francu Juriju. To je tudi v mednarodnih diplomatskih krogih precedens, tega druge politike in druge države ne poznajo. O tem sem jaz govoril s kolegi na Zahodnoevropski uniji in moram vam povedati, da so se izredno čudili in so rekli, samo tega ne, in vendar naša vlada samo to ja, in kot mi je znano, je gospod Juri še kandidat za veleposlanika v Rimu. Lepo vas prosim! Kako bo potem zastopal interese Slovenije in Slovencev in streznenja ni nikjer, streznenja ne vidim tudi v tej deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije oziroma ob tem predlogu. In namesto, da bi uveljavljali pravice Slovencev v Italiji in jim pomagali, da v bodoči Evropi zaživimo skupno življenje kot enoten narod, kot pravijo nekateri, so naši italijanaši začeli ustavljati nekakšno Grande Gorizio, pokrajino, ki bo odtrgala Posočje in Novo Gorico, in jo priključili k stari Gorici z okolišem. Seveda tam bi bili Italijani v večini in po evropskih zakonih bi o vsem odločala večina, Slovenci pač ne bi imeli kaj za govoriti. To pomeni poizkus odcepitve od matične Slovenije in to je znano vsem, ki razumejo slovensko. Seveda, prepričan sem, da je to znano tudi tistim, ki se v Sloveniji derejo tistim strankarskim prvakom, ki se v Sloveniji derejo, in nastopajo pod raznimi gesli o skupni Evropi, že se derejo "Insieme" pa "Due Gorizie, una citta!" itn., kar se dostikrat sliši na naši meji. Seveda, žal, iz ust slovenskih političnih veljakov, sem že povedal, katerih dveh strank. Mislim, da kaj takega pač ne moremo dovoliti.
Žal, slovenski mediji tega ne razumejo tako, kakor tudi ne razume slovenska vlada v svojem predlogu deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije in pišejo v Delu, recimo: "Prva evroregija v Sloveniji." Konec koncev, če govorimo o evroregijah, kaj pa tukaj potem pomeni schengenski sporazum? Kam bomo pa v zvezi s tem vtaknili schengenski sporazum? Po eni strani evroregija na zgornji strani, po spodnji strani nek vehementen sporazum o medsebojnem maloobmejnem sodelovanju s Hrvaško. Kje je sedaj tukaj dodelanost? Kje je sedaj tukaj eno enotno stališče in pa prava smernica? Kaj sploh hočemo?
Edino, kar se vidi iz vsega tega in tudi iz deklaracije, je to, da hoče slovenska vlada podrediti Slovenijo tujcu, pa kateremu koli. Nekateri gospodje, predsedniki nekaterih strank in predsedniki vlade, bi pa želeli samo vladati tukaj notri, v enem majhnem okrožju, ki bi ga lahko še obvladali. Kajti bojijo se, da se ne bodo mogli dogovarjati z več ljudmi naenkrat, zato pa konec koncev tudi sedaj na veliko zastopajo, da je potrebno spremeniti volilni sistem iz proporcionalnega v večinskega, zaradi tega, ker dva se že zmenita, tri je že težko, s štirimi se pa ne moremo več zmeniti. Zato bi najraje šli radi nazaj v bivši sistem, ki so ga že poznali, ki so ga obvladali in v katerem so dobro služili. Torej, grozljive zadeve se dogajajo na tem področju.
Po drugi strani ne podpira oziroma deklaracija o zunanji politiki Republike Slovenije pravzaprav ne govori skoraj nič o nevarnosti avstrijskega vmešavanja. Govoril sem že o zadevah, ki jih napoveduje Haider - o ustanavljanju dveh evroregij na naši strani. Tudi tukaj ima na naši strani podporo nekaterih političnih veljakov iz že omenjenih dveh strank. Povedati moram pa, kot sem že omenil, da Haider zahteva tri predstavnike neobstoječe staroavstrijske oziroma nemške manjšine na Slovenskem. In kaj je pravzaprav tukaj zadaj? Nič drugega kot poskus priključitve dela Slovenije nazaj k Avstriji.
Nekdo je zelo lucidno izjavil, da bi Slovenija naj postala deseta provinca Avstrije. In izgleda, da je nekaterim do tega, predvsem nekaterim iz slovenske vlade in pa iz liberalne demokracije, seveda - hvala lepa, gospod Jagodnik, če bi pozabil, ste me opomnili - tudi ZLSD. Kaj je zanimivo? Gospod Jagodnik je sprožil vprašanje nemške manjšine in opozoril na grozljiv dokument, ki mu je slovenska vlada rekla kulturni sporazum s sosednjo Hrvaško. Vendar kasneje, razen gospoda Jagodnika, se iz te stranke ni slišal noben glas z zahtevo po obravnavi tistega, kar je vlada že zdavnaj obljubila, da bomo tu obravnavali. Kje je obravnava tega žgočega problema? Pričakoval sem, da bo gospod Pahor vztrajal na tem, vendar gospod Pahor zadnje čase vse bolj sodeluje z liberalno demokracijo, pa ne vem, kaj je sedaj, ali je morda tudi to del zahtev od nekoga, da je treba s tem prenehati. Prepričan sem, da gospod Jagodnik ne bo odnehal, za gospoda Pahorja pa ne vem.
Vprašanje tako imenovane avstrijske oziroma nemške manjšine sploh ni tako enostavno. Avstrija zahteva, da se ne bi upoštevala več avstrijska državna pogodba, še posebej ne njen 7. člen. Avstrija že tako tega ne spoštuje, in v deklaraciji nikjer ne vidimo zahteve oziroma napisano, da se bo Slovenija v svoji zunanji politiki zavzemala za striktno spoštovanje avstrijske državne pogodbe nasploh, še posebej pa njenega 7. člena - tega ne vidimo nikjer. In vendar vemo, da imajo morda Slovenci na avstrijskem Koroškem nekaj malega pravic, čeprav v zelo omejenem krogu in tudi v bistveno manjši regiji, kot je bilo to določeno. Medtem ko Slovenci na Štajerskem nimajo pravzaprav nobenih pravic, na avstrijskem Štajerskem - nobenih pravic! Tega se ne upošteva. Avstrijci zahtevajo s tako imenovano denacifikacijo spraviti sedaj izven kategorije sodelavcev z nacifašizmom vse pripadnike kulturbunda in podobnih nacističnih organizacij. Zakaj? Zato, da bi lahko ti ljudje zahtevali zemljo na Slovenskem. Navkljub temu, da so mednarodne pogodbe tem ljudem, ki jim je bila ta zemlja odvzeta zaradi sodelovanja z okupatorjem v takratni Jugoslaviji, so dobili povračilo za to zemljo v Avstriji in v Nemčiji, bodo navkljub vsemu zahtevali tudi v Sloveniji in, seveda, slovenska vlada se bo poklonila in jim bo to dovolila. Tendence v slovenski vladi so zelo močne, da se to uredi. Moram povedati, da je bila izjava gospoda Jurija na Radiu Ljubljana pred časom, v torek, v oddaji Intelekta, zelo indikativna. Gospod Juri je že nekaj mencal, da konec koncev bi bilo pa dobro, če bi se priznala nemška manjšina, ki, po mojem mnenju, nikoli ni obstajala in ne obstaja, da bi to postala avtohtona manjšina. Lepo vas prosim! Kaj se gre naša vlada? In tega v deklaraciji nikjer ne vidim, te nevarnosti, in da bi se ta zadeva nekako umaknila in spravila tja, kamor "paše" - v okvir avstrijske državne pogodbe, ki je bila mednarodno priznana listina, ki je nista podpisali samo Avstrija in Jugoslavija, ampak tudi mednarodne zavezniške sile, ki so zmagale v 2. svetovni vojni, če je mogoče to kdo pozabil.
Tukaj zraven imamo seveda še nekega silnega gospoda Kolnika, ki v Mariboru v tej smeri zelo dobro deluje in naša Sova leta okrog pa sprašuje, koliko so bila okna na Jelinčičevi hiši, ne zanima pa je, kaj se dogaja z gospodom Kolnikom v Mariboru in z njegovim neonacistično usmerjenim društvom Most svobode. Gospod Kolnik je bil pravzaprav komandant 41. brigade teritorialne obrambe vzhodnoštajerske cone v Mariboru in danes je pa neka žrtev in na lepem veliki Nemec. Bil je kapetan 1. klase JLA, bil je sekretar Gozdnega gospodarstva v Mariboru in sekretar osnovne organizacije Zveze komunistov v Gozdnem gospodarstvu v Mariboru. Lepo vas prosim, zdaj je pa tukajle največji borec za Nemce. Seveda, finance prihajajo iz one strani, denar je pa za nekatere Slovence najbolj sveta stvar. Žal, nekateri še vedno čutimo slovensko, pa se ne bi dali prodati za kakšen ušiv groš, ampak nekateri se pa dajo to z lahkoto.
In konec koncev, če bi se dogajalo kaj takega, če bi se tako društvo dogajalo v Nemčiji, ki sem jo že prej omenil, namreč govorim o Nemčiji zaradi tega, ker nekateri zelo radi jemljejo Nemčijo kot vzor, bi jih urad za varstvo ustavne ureditve že zdavnaj zaprl in v Nemčiji je zaporna kazen za protiustavno delovanje več kot 10 let zapora. Pri nas jim bomo pa zdaj dali še denar. Zadnjič je gospod Kolnik na radiu ravno tako rekel, ja, zahtevali smo denar za svoje društvo, pa ga nismo dejal, nakar je predstavnik vlade, gospod Winkler dejal, če boste pravilno vložili papirje, boste dobili denar. Ja, lepo vas prosim, takšna društva nimajo kaj delati, nikjer po svetu in povsod po svetu vedo, kaj je protidržavno in za nacijo in državo škodljivo delovanje, pri nas pa nič o tem in ta deklaracija še vedno vztraja ne nekih dobrohotnih mislih, kako nas imajo vsi radi in kako nam bodo vsi pomagali. Nihče nas nima rad, nihče nam ne bo pomagal, razen, če bo videl svoje koristi v tem. Tudi Evropska unija ne, Nato pa še toliko manj.
Da se malo povrnem na tiste teze, ki govorijo o Varnostnem svetu Združenih narodov, o našem sodelovanju z državami sveta in o globalni politiki. Slovenija je bila članica Varnostnega sveta in v svojem času, ko bi si lahko pridobila nove prijatelje s pametno politiko, je izgubila še nekaj tistih starih, ki jih je imela. Z nepravilnimi potezami, z nedodelano politiko, z nesmiselnim vodenjem smo nekajkrat tako kapitalno brcnili v temo, da so nas celo naši veliki gospodarji Američani brcnili pod mizo, pa rekli, lepo vas prosim, kaj pa delate. Govorim o tistem našem kiksu, ko po eni strani bi na vrat na nos hoteli v Nato pakt, po drugi strani smo bili pa med ustanovnimi podpisniki zahteve, da se atomska oborožitev umakne. In vendar vemo, da vsa sila Nato pakta pravzaprav temelji na atomskih konicah. Če samo nekaj povem.
Po drugi strani, prerivamo se z nekaterimi idejami, ki nikakor ne bodo prišle skozi. Konec koncev so nam pa sedaj tudi Američani in Evropa lepo pokazali, ko je Slovenija sopodpisala tisto izjavo oziroma zahtevo, ki jo je zahtevala Hrvaška, da se Jugoslaviji odvzame status članice združenih narodov. Evropa je rekla, zabremzajte in nehajte s tem. Združene države Amerike so rekle isto. Zakaj? Zato, ker hlapčevska politika slovenske vlade pelje do tega, da hlapca pač nihče ne mara in vedno nas potiska nazaj na Balkan. Tendence v Evropi so že takšne, da se bo formirala nekakšna nova Jugoslavija, nekakšna širša oblika, v okviru Pakta stabilnosti, kjer Slovenija bo sicer imela mogoče malo višji položaj od ostalih, malo bolj beneficiran položaj, vendar bomo notri.
Jaz nisem za to, da gremo nazaj. Vendar pa marsikdo v tej državi dela za to, da gremo nazaj in da se stlačimo nazaj notri. To nedvomno govori tudi ta zahteva po maloobmejnem, po ratifikaciji sporazuma o maloobmejnem sodelovanju s sosednjo Republiko Hrvaško. Ta sporazum, ki ga tukaj notri omenjamo kot dobro sosedsko sodelovanje s Hrvaško, v bistvu prepušča suverenost nad velikim delom slovenskega ozemlja sosednji Hrvaški, odpušča pa popolno, prepušča popolno suverenost nad slovenskim morjem Hrvatom.
Sporazum v prvem delu nedvomno prejudicira slovensko mejo, kajti točno je napisano, da so naselja v seznamu A na slovenski strani, naselja po seznamu B pa na hrvaški strani. 59. člen, ki pravi, da ta sporazum ni prejudic, sicer nekako poskuša ohraniti obraz slovenskemu podpisniku, vendar kdor koli se je ukvarjal kdaj z mednarodnim pravom ali kdor koli se je pustil podučiti strokovnjakom mednarodnega prava, ve, da tukaj gre za prejudic meje. Tega se dobro zavedajo Hrvatje.
Moram povedati, da sem se jaz posvetoval z nekaterimi hrvaškimi pravnimi strokovnjaki in so mi povedali isto. In so tudi rekli, zakaj pa mislite, da je hrvaški sabor v treh dneh ratificiral ta sporazum. V treh dneh. Medtem ko je sporazum o urejanju teh premoženjskih odnosov rabil toliko časa, da je pravzaprav gospod Tuðman zbolel, da so v času njegove bolezni tik pred njegovo smrtjo ratificirali ta sporazum zaradi tega, ker so mislili, Slovenci bodo pa nasedli in seveda zadevo speljali. Dejstvo je, da je gospod Drnovšek obljubil na Hrvaškem, da bomo sprejeli ta sporazum v paketu, mislim sporazum o maloobmejnem sodelovanju, v paketu s sporazumom o premoženjskih zadevah. Tukaj se mu je stvar zalomila, kajti nekateri Slovenci vendarle vemo, kaj je slovenska domovina in da ne moremo prepuščati suverenosti kar tako.
Druga nevarnost, ko sem govoril o izgubi suverenosti nad slovenskim morjem, je ta, da je zemljevid, ki je objavil maloobmejni hrvaški pas, na slovenski strani vse do italijanske meje, skratka slovenskega morja ni, je samo hrvaško maloobmejno morje, ki meji z Italijo. To pomeni, da se bo vsak Hrvat z maloobmejno izkaznico lahko s svojim čolnom, z jadrnico, z jahto, z ladjo peljal enostavno direktno v Italijo. Tudi hrvaške trgovske ladje, ki bodo registrirale oziroma ustanovile ekspozituro svojega podjetja v Umagu v maloobmejnem pasu na hrvaški strani, bodo lahko z maloobmejno izkaznico potovale lepo direktno v Italijo. Hrvatje že rišejo zemljevide brez Slovenije in Tuðman je že nekajkrat v prejšnjem času rekel, da Hrvaška meji na Avstrijo in da Hrvaška meji na Italijo. Ta sporazum nas tlači nazaj, tlači nas tudi nazaj v Jugoslavijo, neko novo obliko Jugoslavije, najprej pa seveda v nekakšno federacijo s Hrvaško. Hrvaška je v federaciji z Bosno in Slovenija s podpisom tega sporazuma se bo absolutno umaknila iz vseh možnih širitev Evropske unije, kajti Evropa bo rekla, spoštovani gospodje, če niste pripravljeni spoštovati schengenskega sporazuma ali pa, če igrate dvojno igro, po eni strani zastopate schengenski sporazum, po drugi strani pa podpisujete maloobmejni sporazum s Hrvaško, se vam zahvaljujemo za sodelovanje. Schengenska meja bo na slovenski meji z Italijo, slovenski meji z Avstrijo in slovenski meji z Madžarsko. In bomo tam. Morda pa je nekaterim gospodom iz slovenske vlade in slovenske politike dosti do tega. Konec koncev, gospod Račan je vsak teden v Ljubljani in se pogovarja s svojimi političnimi sodelavci oziroma somišljeniki z naše strani. Tudi to nekaj pove.
Bojim se, da bodo v primeru sprejetja tega sporazuma hrvaške zastave kmalu vihrale po vsej slovenski obali, ne zgolj v Piranu, kamor hodijo hrvaški cariniki na kavo, s hrvaškimi maloobmejnimi ladjami, to se pravi, to so pravzaprav policijski čolni, ki ne smejo prečkati, ne smejo priti v drugo državo brez posebnega dovoljenja, in včasih tudi s hrvaškimi vojnimi ladjami, na katerih so policisti.
Gospodje, gre za čudno obnašanje naše vlade, ki tega ne upošteva v tem predlogu deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije. To je grozljivo. Torej, Hrvatom se uklanjamo z eni strani, Italijanom se z druge strani, Avstrijcem se s tretje strani. Denacifikacija bo pomenila izgubo pol Štajerske. Mislim, denacifikacija sodelavcev nacističnih organizacij, kot sta Kulturbund, pa še kar nekaj jih je bilo, organizacija RAD ipd. Tega ni bilo tako malo. In Avstrijci pravijo, ja saj to ni nič, saj niso, ti ljudje niso streljali ljudi. Ali so mogoče ti ljudje nosili kakšen "puter", pa kruh našim Slovencem v Dachau, Ravensbreuck, na Rab? Ne. Ovajali pa so jih, da so jih odpeljali v Ravensbreuck, na Rab, v Matthausen, v Dachau. In marsikdo od teh Slovencev in Slovenk se ni vrnil.
Zdaj bo naša vlada pozabila na te zadeve zaradi dobrih sosedskih odnosov, zaradi neke Evropske unije. Konec koncev, tukajle noter se govori o vstopanju v Evropsko unijo na podatkih, ki so stari vsaj leto dni. Najnovejši podatki so nedvomno zapisani v dokumentu Evropske unije, v poročilu, ki nosi datum 29. november 1999 in ki bo z dvema popravkoma, ki sem jih zahteval jaz in sta bila sprejeta, bo to poročilo nosilo datum, mislim, da 4. december letošnjega leta.
In tam lepo piše, kdaj bo Slovenija prvič zmogla oziroma ji bodo dovolili vključitev v Evropsko unijo. Najprej leta 2005, skupaj z Latvijo in Slovaško. Za nami bosta šli samo še Romunija in Bolgarija, leta 2008. V enem delu tega dokumenta pa pišejo tudi tendence, da bi Slovenija vstopila v Evropsko unijo skupaj z Romunijo.
Tukaj v deklaraciji pa so podatki, ne vem za koga napisani, popolnoma zgrešeni in brez kakršnihkoli tehtnih osnov.
Pred časom, ko sem se vrnil iz Pariza, z zasedanja skupščine Zahodnoevropske unije, in sem povedal te podatke, je tako Drnovšek kot zunanje ministrstvo reklo, da ne, to pa ni res, Jelinčič seveda prikrojuje podatke, to gre za eno analizo iz Economista itn. Ja, to poročilo se sklicuje tudi na analizo Economista, vendar je to poročilo predstavnikov zahodnoevropske unije. To je predstavnikov iz držav, ki so članice tako Evropske unije in obenem tudi članice NATO pakta. To se pravi, zelo relevantno poročilo, ki ga imajo na mizi vsi predsedniki teh držav in vsi zunanji ministri ter obrambni ministri teh držav. In navkljub temu, da so naši še vedno govorili, kako se bo v Helsinkih zgodil čudež, se čudež ni zgodil, razen tistega, ki ga je napovedal Jelinčič, in sicer to, da bo krog držav za pogajanja razširjen še s šestimi novimi članicami, ki se bodo od takrat naprej pogajale iz enakih izhodišč, kot se pogaja Republika Slovenija. Moram povedati, da bodo te države v glavnem šle v Evropo prej kot Republika Slovenija; zelo možno je, da bomo šli leta 2008, s tem da nas bodo poskušali medtem stlačiti v neko regijo tako imenovanega Pakta stabilnosti in nas potem vse skupaj "pobasati" kot nekakšno razširjeno bivšo Jugoslavijo, v kateri bo pa pridružena, poleg držav bivše Jugoslavije, še Albanija, verjetno tudi Romunija in Bolgarija.
Perspektive niso lepe in teh perspektiv deklaracija o zunanji politiki Republike Slovenije ne upošteva, jih ne jemlje v obzir in še vedno govori nekaj na pamet in nekaj tu parlamentira o tem, kako smo dobri, kako bomo naredili to, kako bomo naredili ono, pa vendarle nič. Konec koncev, Slovenija je dala od vseh držav, ki se vključujejo v Evropsko unijo, največ. Nobena druga država ni dala toliko. Vzemimo primer Poljske. Poljska si je izposlovala najmanj desetletni odlog na prodajo njihove zemlje. Vendar je Poljska med prvimi oziroma poleg Madžarske prva, ki bo vstopila v Evropsko unijo. Slovenija je že zdavnaj podpisala tako imenovani španski kompromis. Tu je predsednik vlade, gospod Drnovšek, na veliko razlagal, da je to nujno potrebno, če hočemo vstopiti v Evropo, da ko bomo to podpisali, naslednji dan skorajda bomo že v Evropi. Še zdaj nismo v Evropi in med zadnjimi bomo v Evropi. Evropa, konec koncev, tudi ne potrebuje hlapcev. Hlapca pokličeš, preden greš na ples, očistiti čevlje, in potem, ko se vrneš s plesa, ti zopet očisti čevlje, medtem pa v hlevu pospravlja. In takih ljudi v Evropi ne rabijo. Tudi mi, Slovenci, vsaj večina Slovencev nas ni takih in nočemo biti taki - in ne bomo taki, četudi nekateri to želijo.
Ko se govori o vključevanju v zvezo Nato, se še vedno govori o izhodiščih, ki že zdavnaj niso več relevantna. Širitve Nata namreč ne bo. To je nedvomno dejstvo in to vedo že vsi. To vedo tudi na zunanjem ministrstvu, vendar tega nočejo povedati, zato ker to ni politično dobro. Nekateri morajo goniti zgodbo o Nato paktu, goniti zgodbo o Evropski uniji, zato da bodo na naslednjih volitvah izpadli, kot ne vem kaj. Gospe in gospodje, žalostno se nam piše! Nič ne bo z Nato paktom, ne bo! Naša politika je zamočila. Povedal bom, kaj mi je povedal ameriški veleposlanik Nato pakta, ko sem ga vprašal v Bruslju na skupnem zasedanju Zahodnoevropske unije in Nato pakta, zakaj nas v Madridu niso vzeli notri (povedati moram, zraven je bil gospod Partljič, ki je vse slišal). Rekel je: "Saj ni nihče od vas ničesar rekel." Torej, naši gospodje, ki so bili tam, so stali nekje zadaj in so bili tiho. Ko je bilo vsega konec, so pa jamrali. In tudi v Nato paktu so nas dali v isto vrstico skupaj z Romunijo, s tem, da smo celo Slovenci na drugem mestu in da je Slovenija pravzaprav uvrščena v jugovzhodno Evropo, ne v centralno Evropo, kjer smo, smo, smo bili in bomo - vsaj geografsko. Nekoč smo bili tudi drugače. Po razumu smo verjetno absolutno v centru Evrope. Vendar polovica Slovencev pa razmišlja drugače, recimo polovica.
Pogrešam v tej naši deklaraciji, predlogu deklaracije, tudi kakršno koli omembo države, ki bo v naslednjem tisočletju zagotovo vodila eno od glavnih besed v svetu. To je kitajska. Kitajske ni nikjer omenjene. In vendar vam moram povedati, da ameriški strokovnjaki govorijo o tem, da bo Kitajska velesila naslednjega tisočletja. Mi spimo na nekih starih analizah, ki so izgleda same sebi namen, ki nimajo nobene tehtnosti, nobene relevantnosti in ničesar drugega.
Gospod Jakič, omenili ste Srbijo. Povedati vam moram, da v Evropski uniji se je vodila razprava tudi o Zvezni Republiki Jugoslaviji in o tem je bilo izdelano poročilo. Zavedati se je treba, da Evropska unija razmišlja o pogovorih z Jugoslavijo v najkrajšem času, najkasneje po volitvah v naslednjem letu. V naslednjem letu, po analizah, tudi po analizah Evropske unije, Miloševič ne bo šel na volitve. Volitve bodo izvedene in kdor koli bo tam zmagal, Evropska unija bo stopila v kontakt, v kontakt bodo stopili že prej in so tudi že oziroma že stopajo v kontakt in bodo z njimi začeli pogajanja. Kot nam je znano iz primera Helsinkov, bodo ta pogajanja iz enakih stališč, kakor z Republiko Slovenijo. In bojim se, gospod Jakič, da bo ZRJ v takšni ali drugačni obliki vstopala verjetno s Slovenijo vred v Evropsko unijo. In tudi Hrvaška bo vstopala s Slovenijo skupaj v Evropsko unijo. Bojim se tega.
Vendar pa, moram vam povedati, gospod Jakič, ko pravite, da bo verjetno prej vstopala v Evropsko unijo, da so tudi takšna mnenja v Zahodnoevropski uniji, da bo vstopala prej. Na tem področju je treba povedati, da tudi tukaj slovenska država šepa. Tako članice Nato pakta kot Združene države Amerike, kot tudi ostale evropske države, zelo zamerijo slovenski zunanji politiki, da ni ponudila pomoči pri reševanju krize na Balkanu in v jugovzhodni Evropi.
Namreč, takrat so se naši delali, kot da nihče nikogar ne pozna, nikoli niso bili v Beogradu, nihče nikogar ni videl, noče imeti nobenih kontaktov itn. Vendar je bila to velika prilika za Slovenijo, da se vključi v mednarodne forume in v mednarodne akcije na tem področju. Tega nismo naredili in seveda Evropa to zna ceniti oziroma oceniti. Ocenila je to kot slabo in seveda davek na take odločitve je treba plačati. Davek na take odločitve je ponavadi zelo krut in zato se jaz bojim tistega, kar sem prej povedal. Morda pa nekateri v slovenski vladi to že vedo in so že dobili namige, zato pa nas tlačijo skupaj v podpis tega sporazuma s Hrvaško, da bo Evropa imela opravičilo kot, saj ste sami skočili ven, v bistvu so pa nekateri gospodje za to, da bodo dobili pač eno plačilo od Evrope. Konec koncev, podpisovanje sporazuma, maloobmejnega sporazuma, je v popolnem nasprotju s stališči in sklepi državnega zbora Republike Slovenije o meji med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško, ki ga je državni zbor izdal pod številko 212-08/91-3/26 z dne 26. maja 1993, ki pravi takole. Pod točko 1: "Državni zbor Republike Slovenije ponovno poudarja temeljno opredelitev RS za enakopravne in prijateljske odnose s sosednjimi državami. Uspešna in pravična ureditev odprtih vprašanj je osnova za poglobitev vsestranskega sodelovanja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško." To se pravi, uspešna in pravična ureditev odprtih vprašanj. To, kar naši ponujajo in kar so Hrvatje ratificirali, zagotovo ni pravična, še manj pa uspešna za Slovenijo, je pa nedvomno zelo uspešna za Hrvaško. Vendar še enkrat, to je dokument državnega zbora Republike Slovenije.
Pod točko 2 pravi: "Državni zbor Republike Slovenije izraža prepričanje, da je vprašanje urejanja problemov v zvezi z ugotavljanjem meje med Slovenijo in Hrvaško ključno za odnose med obema državama. Hkrati opozarja na celovitost problematike ureditve meddržavnih odnosov in nalaga vladi Republiki Slovenije, da v razpravi državni zbor o odnosih s Hrvaško predloži tudi načrt in različne scenarije slovenske politike do sosednje Hrvaške." Danes sprejemamo predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije. Kje so tukaj notri v tej deklaraciji zahteve, ki jih je postavil državni zbor o različnih načrtih in različnih scenarijih slovenske politike do sosednje Hrvaške? Jih ni.
V 3. točki piše: "Temeljna ustavna listina o samostojnosti in nedovisnosti Republike Slovenije, Uradni list Republike Slovenije številka 1-4/91-1, določa, da so državne meje Slovenije mednarodno priznane državne meje bivše SFRJ z Avstrijo, Italijo in Madžarsko v delu, v katerem te države mejijo na Republiko Slovenijo, ter meja med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško v okviru bivše SFRJ." Tudi meja v okviru bivše SFRJ ni tam, kjer jo danes zahtevajo Hrvatje. Ni. Ampak so jo Hrvatje ves čas v času trajanja bivše SFRJ goljufivo premikali vedno bolj navzgor in je pravzaprav prišla od reke Mirne do zdaj, zaenkrat do polovice Piranskega zaliva. S tem sporazumom bo prišla pa do italijanske meje.
Naprej piše: "Ob razglasitvi neodvisnosti sta se Republike Slovenija in Republika Hrvaška priznali in hkrati zavezali, da bosta glede razmejitve spoštovali stanje na dan 25. junija 1991."
Sedaj pa naslednja, točka 4: "Državni zbor ugotavlja, da Republika Slovenija v celoti izvaja svoje ustavne in mednarodno povzete obveznosti glede obravnavanega vprašanja. Hkrati z zaskrbljenostjo in z ogorčenjem ocenjuje, da je mogoče nekatere izjave in dejanja hrvaške strani v zadnjem času, ob siceršnjem zavlačevanju reševanja odprtih vprašanj in neupoštevanja dogovorov, razumeti kot izraze ozemeljskih zahtev do Slovenije." Še enkrat poudarjam, da je to dokument državnega zbora, ki ga danes slovenska zunanja politika ne upošteva in noče upoštevati in se ga enostavno izogiba. Gospod Drnovšek na Hrvaškem obljublja vse po dolgem in počez, obljubil je tudi, da bomo sprejeli ta sporazum; zato je bila tako grozovita reakcija na strani združene liste, še bolj pa liberalne demokracije, ker smo odločanje o tem sporazumu odrinili na kasnejši čas. In tu notri je lepo napisano, da je Hrvaška napisala kar nekaj mednarodnih listin in dokumentov, uradnih dokumentov, v katerih ne priznava te meje, zahteva razširitev meje v škodo Slovenije, kar seveda pomeni, da se ne drži svoje obveze, ki jo je dala, in kar pomeni z mednarodnopravnega stališča, da tudi Slovenija ni več dolžna spoštovati tega sporazuma, ampak da se zadeve zaradi kršitve s hrvaške strani določajo in odločajo ponovno.
Točka 5 pravi: "Državni zbor Republike Slovenije ob tej priložnosti spominja na meddržavne razgovore in dogovore najvišjih predstavnikov, da se bosta obe strani o vseh spornih vprašanjih vzdrževali javnih izjav in dejanj, ki bi prejudicirala končno odločitev in s tem onemogočala sporazumno rešitev. Slovenski državni zbor najostreje protestira proti gradnji mejnega prehoda v Sečovljah, s čimer želi hrvaška stran očitno prejudicirati končno določitev državne meje na tem območju." To se pravi, državni zbor je takrat ugotovil, da je gradnja mejnega prehoda prejudic za določanje meje, danes pa polovica državnega zbora oziroma vlada Republike Slovenije oziroma del vlade Republike Slovenije govori, da podpis sporazuma o maloobmejnem sodelovanju, ki ne gradi mejnega prehoda na Sečovljah, temveč potiska slovensko mejo s Hrvaško na italijansko mejo, to pa ni prejudic. Lepo vas prosim! Evidentno je, da se tu zadeve bistveno drugače obravnavajo, predvsem pa, da nekaterim ni do tega, da bi se karkoli uredilo, temveč jim je do tega, da bi se zadeva speljala v korist Hrvaške, pa morda še v kakšne osebne koristi.
Glede vprašanja javnih sporočil in javnih izjav si lahko pogledamo, kaj je bilo objavljeno v zagrebškem Globusu dne 28.2.1991, kjer je bil zemljevid Hrvaške, kjer Hrvati označujejo, kaj je še vse njihovega na Slovenskem. Tu je zemljevid, ki je objavljen tudi v knjigi "Boj za južno mejo", Rogerja Gogala, na strani 106 je evidentno, da Hrvatje zahtevajo pravzaprav malo manj kot polovico Slovenije za sebe, obenem pa tukajle slišimo v državnem zboru Republike Slovenije od naših poslanskih kolegov, včeraj smo slišali, da gre za ozemeljske težnje Slovenije do Hrvaške. Lepo vas prosim!
V točki 6 piše: "Najpomembnejši kriterij za določitev meje na kopnem so občinske meje oziroma meje katastrskih občin." To je bil sklep državnega zbora. Meja katastrske občine Piran je evidentno tudi z dokumenti dokumentirana in narisana in napisana. Kopije zemljevidov, ki jih hrani arhiv v Piranu, ima tudi naše zunanje ministrstvo, vendar jih noče uporabiti, ker je nekaterim v interesu, da se Hrvaška nekako vključi v Slovenijo in tisto, kar bo ostalo od Italijanov, da bodo "pobasali" Hrvatje. Naprej piše, v isti točki 6, da državni zbor ugotavlja, da Republika Hrvatska ne pristaja na upravičen predlog Republike Slovenije, glede poteka meje v Istri, tako po kopnem kot na morju. Memorandum Slovenije z dne 5. maja 1993 v skladu s 3. in 5. točko teh stališč. Državni zbor nalaga vladi zahteve, ki bodo zagotovile spoštovanje nedotakljivosti našega ozemlja in realizacije interesov Slovenije. Nedotakljivost je bila zahteva državnega zbora. Ta nedotakljivost je bila kmalu za tem kršena s hrvaško zasedbo zaselkov ob Dragonji. V deklaraciji smo še vedno veliki prijatelji s Hrvati, ki jih moramo podpirati pri njihovem vstopanju v Evropo. Naredili smo vse, da so bili Hrvatje sprejeti v svetovno trgovsko organizacijo. Hrvatje so nam to hitro vrnili. Ne plačujejo nam mleka, ne moremo se sporazumeti o atomski centrali v Krškem, ne plačujejo nam toka itn. Grožnja v tem, da ne bodo spoštovali mednarodno podpisanega sporazuma, ki smo ga pred kratkim ratificirali tudi v Sloveniji. Mislim, to pa ni nič! Skratka, grozljivo!
Točka 7 pravi takole: "V zvezi s Piranskim zalivom državni zbor Republike Slovenije ponovno poudarja, da je imela Republika Slovenija v novejši zgodovini nesporno jurisdikcijo nad Piranskim zalivom. Z njim je ustrezno opravljala ter skrbela za njegov zaščito in ohranjanje. Piranski zaliv pripada Republiki Sloveniji tudi po načelu mednarodnega prava UTI POSIDETIS. Glede dostopa na odprto morje, državni zbor poudarja, da je Republika Slovenija nesporno imela v vsej novejši zgodovini prost, neoviran dostop do odprtega morja, zato poudarja, da je prehod do mednarodnih voda izvirna pravica Republike Slovenije. Izvirna pravica Republike Slovenije. Kako je mogoče, da te izvirne pravice Republike Slovenije ne najdemo v predlogu deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije? Kako je mogoče, da te izvirne pravice ne spoštuje vlada, ki jo je postavil državni zbor? Kako je mogoče, da te izvirne pravice ne spoštuje zunanje ministrstvo, ki ga je tudi potrdil državni zbor? Kako je mogoče, da določene politične stranke ne spoštujejo izvirne pravice slovenskega naroda in Republike Slovenije? In pod točko 8, ki je zadnja, pravi tako: "Državni zbor Republike Slovenije od vlade zahteva, da v primerih nesprejemljivih enostranskih dejanj hrvaške strani na osnovi načela recipročnosti diplomatsko, politično in ekonomsko ukrepa, da zavaruje nacionalne interese Republike Slovenije." Vprašam vas, kako bo Slovenija oziroma kako je kdajkoli diplomatsko, politično ali ekonomsko ukrepala na osnovi recipročnosti, da bi zaščitila interese države Slovenije? Še nikdar in nikoli!
Ta dokument je bil napisan v Ljubljani, 26. maja 1993 - številko sem že povedal. In kaj se je zgodilo s tem dokumentom? Nič. Vrgli so ga v kot, državni sekretarji se smejijo in smehljajo, ko govorim o tem dokumentu. In kaj bomo naredili tukaj? Še dodatna prisila bo prišla s strani gospoda Drnovška, da je treba sprejeti ta zločinski dokument. Ta dokument je treba zavreči.
Tisti, ki bo glasoval za ta dokument, njegovo ime je treba razobesiti povsod po Sloveniji, da se bo vedelo, kdo je bil tisti, ki dela proti slovenskim interesom. Kajti, če bomo ta dokument sprejeli, bo trajalo ne 30 let, bo trajalo 50 let, da se bodo zadeve spremenile. Glede na to, da želi sedaj tudi gospod Drnovšek spremembo volilnega sistema, izgleda, da bi rad vladal do smrti. In jaz mislim, da bo živel še kakšnih 50 let. To se pravi, 50 let ne bo možno spreminjati ničesar, kajti po večinskem sistemu bo imel v rokah in škarje in platno. Tudi zato je treba biti proti večinskemu sistemu.
Moram povedati. Včeraj sem slišal tudi v zvezi s predlogom deklaracije in s predlogom o tem sporazumu, sem slišal nekaj razlag, kako je bivši ustavni sodnik gospod Lovro Šturm zagovarjal ta sporazum. Jaz sicer dvomim in mislim, da je šlo za napačno interpretacijo medijev. Vendar pa, ko je bilo govorjeno o velikih pravnih strokovnjakih - bom jaz prebral en dokument, ki ga je napisal gospod mag. Mitja Deisinger, predsednik vrhovnega sodišča Republike Slovenje, vladi Republike Slovenije, in sicer dne 3. maja 1993. Pravi takole: "Republika Hrvaška je že jasno postavila svojo zahtevo, da navedeni del meje poteka po stari strugi rekel Dragonje in po sredini Piranskega zaliva. To je predsednik državne komisije za meje dr. Davorin Rudolf v medijih že večkrat jasno objavil. O tem pa je že razpravljal pristojni odbor hrvaškega sabora. Prejšnji predsednik hrvaške vlade, Hrvoje Šarinič, pa je v pismu z dne 22.1.1993, poslanemu predsedniku vlade dr. Drnovšku, praktično želel prejudicirati takšno razmejitev.
Omenjena zahteva Hrvaške pomeni, da meje med državama na območju bivše cone "B" svobodnega tržaškega ozemlja ne priznavajo, kar je pravno formalno tudi pravilno, saj ta meja po letu 1954, ko je cona "B" pripadla Jugoslaviji, ni bila nikoli določena. To stališče Republike Hrvaške glede nedoločenosti meje bi naša država morala sprejeti in na tej podlagi oblikovati predlog za razmejitev." To se pravi, Hrvatje sami pravijo, da meja ni določena, mi pa poklekamo in pravimo, dragi Hrvatje, seveda je določena, in to v našo škodo! Lepo vas prosim! Prosim vas, kaj se gre naša vlada! Kaj se gre naše zunanje ministrstvo in predvsem predsednik vlade, gospod Drnovšek?
Naprej govori gospod Deisinger takole: "Medsebojno meddržavno priznanje med Hrvaško in Slovenijo nima v tem pogledu nobenega pomena, nanaša se le na nesporne dele meje. Vse ostalo bo treba šele določiti, kar še posebej velja za zadnji zahodni in tako imenovani 11. delovni sektor razmejitve. Republika Hrvaška od svoje zahteve ne bo odstopila ter že najavlja mednarodno arbitražo." Pri tej arbitraži se Slovenija ni poslužila tistega, kar je zahteval državni zbor na nadaljevanju skupne seje odbora za obrambo in pa za mednarodne odnose, ki jo je, to je bila 20. julija, 83. seja, ki jo je vodil gospod Pahor, kjer sem jaz predlagal, citiram: "Ministrstvo za zunanje zadeve naj s svojimi strokovnimi službami pripravi vso dokumentacijo in vlogo za morebitno mednarodno arbitražo." Ko je Pahor dal na glasovanje, je bilo takole. "Kdor želi potrditi ta predlog, naj prosim dvigne roko. (8 članov.) Je kdo proti? (Nihče.) Ugotavljam, da je predlog sprejet." Predlog je bil soglasno sprejet in vendar naša vlada in ministrstvo za zunanje zadeve ni naredilo ničesar, ker jim hrvaška vlada in hrvaški sabor tega niso odobrili.
Naprej pravi gospod Deisinger takole: "To je povsem realna opcija, v sporu pa bi Slovenija s predlogom, da obdrži ozemlje, ki ga je imela pred osamosvojitvijo, južna meja katastrske občine Sečovlje ob Dragonji in Piranski zaliv, pristala, da bo pred mednarodno arbitražo predmet spora izključno slovensko ozemlje in slovensko morje." To se pravi, še enkrat, če ne bomo dali svojih zahtev in jasno pokazali svojih zahtev, bomo izgubili še tisto malega, kar imamo. Seveda bodo nekateri, med drugimi tudi kakšni državni sekretarji, veselo ploskali, kajti uspelo jim je del spraviti pod Hrvate, upali bodo pa, da bodo še del spravili pod Italijane in potem smo zakoličeni. Tako piše naprej gospod Deisinger: "Takšen spor bi Hrvaška lahko izgubila, pa bi kljub temu obdržala celotno ozemlje, ki ga je imela pred osamosvojitvijo." To se pravi, oni nimajo kaj izgubiti. Izgubimo lahko mi in mi kličemo kot nekega arbitra gospoda bivšega obrambnega ministra Perrya, za katerega vemo, da je velik prijatelj Hrvatov in mu predočimo stanje kot, veste, gospod Perry, mi imamo nekakšen Piranski zaliv, Hrvatje hočejo imeti polovico, mi bi pravzaprav bili tudi za polovico, dajte, vi povejte, kaj zdaj naj naredimo. V takem izhodišču je jasno, da bo rekel, veste kaj, dajte jim še polovico od polovice Piranskega zaliva, pa bo v redu. In naši seveda, z Drnovškom na čelu, bodo rekli, no, če je pa gospod Perry tako rekel, potem pa naj bo. Jaz pa vendarle mislim, da je tukaj treba zahtevati vse in predočiti in predložiti vse dokumente, ki jih ministrstvo ima in jih skriva že od prve komisije pod komando gospoda Simonittija, preko komisije pod komando gospoda Toša in tudi danes še nismo videli dokumentov. Upam, da jih bo gospod Šturm dal na svetlo in objavil kakšnega od zemljevidov, kakšnega od dejstev, od pričevanj, od dokumentov in tako naprej.
Marsikaterega od teh dokumentov sem tudi jaz posredoval ministrstvu za zunanje zadeve, zdaj pa so označeni z oznako "Strogo zaupno" in jih morda lahko kakšen poslanec vidi v zaprti sobi, ampak, bog ne daj, da bi dal kaj ven ali povedal to medijem, kajti potem bi se vedelo, da imamo mi prav in ne Hrvatje.
Naprej piše gospod Deisinger: "Kot sodnik pa vam glede na izkušnje lahko zagotovim, da bi mednarodna arbitraža skušala poiskati kompromis. Ta pa bi bil meja po sredini Piranskega zaliva." To je tisto, kar sem vam zdajle povedal malo bolj na dolgo.
"Naša država mora že sedaj v pogovorih s Hrvaško nastopiti s povsem drugačnimi zahtevami, če hoče obdržati to, kar je imela do osamosvojitve v svoji posesti. Vrsta razlogov govori za zahtevo po celostnem ozemlju bivše cone STO do reke Mirne. Vsekakor pa bi bila utemeljena zahteva po celotnem ozemlju občine Piran, torej vključno s katastrskima občinama Savudrija in Kaštelj. Le takšna zahteva nam omogoča, da pred mednarodno arbitražo dobimo območje, za katerega smo bili po letu 1954 prikrajšani zaradi ustnega dogovora Bakarić - Kardelj, ki pa pred mednarodno arbitražo ne more obveljati za pravno podlago razmejitve. To pomeni, da še vedno lahko vztrajamo na pravni razmejitvi po južni meji cone B Svobodnega tržaškega ozemlja, kar pomeni na reki Mirni.
Zaradi resnosti vprašanja, ki bo imelo dolgoročne in usodne posledice za našo državo, predlagam, da strokovna komisija s hrvaško državno komisijo o tem vprašanju ne razpravlja, saj nima mandata za to izrazito strateško in politično odločitev naše države. Pogovori s hrvaško državno komisijo bi se lahko kasneje izkazali za škodljive, saj bi Hrvaška lahko izrabila naša sedanja strateško zgrešena stališča. Med temi stališči je tudi ta sporazum. Strokovna komisija bi morala izdelati elaborat za tista stališča, za katera bi se po preučitvi in ob upoštevanju posledic odločil državni zbor." Magister Mitja Deisinger. Pismo magistra Deisingerja je vlada seveda vrgla v koš, arhivirala nekje kot vse ostale zadeve, ki so v korist Republike Slovenije, in ni bilo nobene reakcije na njega. Še nekaj je, kar se tiče diplomatske komisije. Hrvati imajo v diplomatski komisiji tudi predstavnika državnega zbora, njihovega sabora. Pri nas se komisija skriva. Nihče pravzaprav niti točno ne ve, kdo je član te komisije ali sploh dela ali ne dela ali kaj takega. Ko sem postavil poslansko vprašanje, kdo je v tej komisiji, so mi odgovorili, kdo je bil v tej komisiji, za nazaj. Še vedno ne vem, kdo je danes v tej komisiji, kateri strokovnjaki so. Povem pa lahko, da so gospoda Deisingerja in zgodovinarja, gospoda Habjana, vrgli iz te komisije zaradi takšnih stališč, ker ta stališča niso bila po godu nekaterim iz slovenske vlade in jih niso smeli več zastopati. Zato njim ni več mesto v tej komisiji, kajti drugače se komisija ne more odločiti v korist sosednji Hrvaški, drugače tudi ne more sprejemati takih nedodelanih skropucal, kot je tole, ta predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije.
In ko govorimo o dokumentih, gre še za druge dokumente, ki zahtevajo od slovenske vlade, da jih spoštuje. To je, recimo, če nič drugega, tudi londonski memorandum, ki v aneksu 2, ki nosi naslov "Specialni statut", govori - ne bom bral originala, ampak slovenski prevod - v 7. točki: "Ne smejo se izvajati nikakršne spremembe meja osnovnih administrativnih enot na območjih, ki sodijo pod civilno upravo Italije ali Jugoslavije, z namenom, da se ogrozi etnična sestava dotičnih enot." In vendar se je to dogajalo. Dogaja se zdaj, ko hoče Italija delati neke nove evroregije, dogajalo se je v času vladavine gospoda Aurelia Jurija v koprski občini, ko je enostavno v nasprotju z določili tega člena londonskega memoranduma oziroma 7. člena specialnega statuta spreminjal meje območij dvojezičnosti v koprski občini - in nikomur nič - proti mednarodnim aktom - in nikomur nič!
Povedal bi mogoče še nekaj malega o neskladnosti te naše zunanje politike, ki v svojem predlogu deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije izpušča kar dobršen del sveta, kot da bi bil svet samo polovičen. Ne omenja ničesar, kakšni bodo naši odnosi - politični bodo slabi, nedvomno, ampak kakšni bodo vsaj gospodarski odnosi, recimo, z Afriko, z Latinsko Ameriko, pa konec koncev tudi z Avstralijo. Bivša Jugoslavija je imela na gospodarskem področju v Afriki izredno velik potencial in možnosti zaslužka. V okviru neuvrščenih bi Slovenija lahko izkoristila svoj položaj. Konec koncev je bil tudi dr. Janez Drnovšek nekaj časa predsednik te združbe in bi lahko izkoristil svoje povezave, da bi vpeljal slovensko gospodarstvo preko zunanjepolitičnih resorjev na ta področja. Mislim, da je bistveno, da se krepijo gospodarski stiki.
Včeraj sem slišal s strani liberalne demokracije in združene liste, kako je nujno potrebno ta sporazum s Hrvaško o maloobmejnem sodelovanju sprejeti, kajti, češ, drugače bo kar 250 000 slovenskih ljudi ob meji brez kruha. Ampak, po drugi strani pa spuščamo cele kontinente. Konce koncev, ta argument ne vzdrži. Če bi argument vzdržal, v tem primeru bi se ga posluževali Hrvatje. Na hrvaški strani bi lahko rekel, da živi približno, glede na velikost države, 500 000 ljudi v tem maloobmejnem pasu. To se pravi, bo 500 000 ljudi brez kruha. Ampak Hrvatje se ne izgovarjajo na ta argument, ker vedo, da ta argument ne vzdrži, ker je puhel, ker enostavno ni res.
Ne vem, če je kdo od vas, spoštovani kolegi, prebral to posebno izdanje Globusa - posebno izdanje piše gor in specialno izdanje - ob smrti njihovega predsednika dr. Franja Tudžmana. Tukaj notri so lepo razdelani cilji njegove zunanje politike, ki so v bistvu samo štirje. Eden od njih je vzpostavitev močne hrvaške države, kar pomeni pridobitev nazaj tudi ozemelj, za katere Hrvatje sodijo, da so njihova.
Ja, lepo vas prosim. Gospod Drnovšek je bil na pogrebu, poleg turškega predsednika edini predsednik iz celega sveta, ki je šel na pogreb. Ja pa, če se je že dogovarjal in obljubljal, da bomo podpisali sporazum, naj bi si pa mogoče nabavil še to zadevo in bi prebral, kaj pravzaprav Hrvatje hočejo.
Mislim, da je tukaj velika nevarnost. In velika nevarnost je v možnosti sporazuma o medsebojnem maloobmejnem sodelovanju. Velika nevarnost je s strani Avstrijcev, ki zahtevajo denacifikacijo določenih nacističnih organizacij in pa vzpostavitev nemške manjšine, ki, kot sem sledil izjavi gospoda Franca Jurija, ki je bila tudi na radiu za intelekto, jo izgleda vlada podpira. Velika nevarnost je s strani italijanske politike, ki hoče ustanavljati evro regije in ki jim prikimavajo župani obmejnih občin v vsem Posočju in na Obali. In velika nevarnost je tudi v oziroma še bolj kot nevarnost, nesmisel je v tem predlogu deklaracije o zunanji politiki, ki pravzaprav temelji na zelo zastarelih dejstvih, ki je nedodelana, nedovršena, nesmiselna, predvsem pa škodljiva za Slovenijo. In mi te deklaracije ne bomo podprli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod Jelinčič. Kolegice in kolegi, jaz sem uvodoma napovedal, da bi danes končali to redno sejo, da bi lahko v torek ob dveh začeli izredno sejo, ki je že sklicana. Zato vas prosim, v svojih replikah bodite kratki, da ne bi danes karkoli prelagali. Sprašujem, ker so se najavili kolegi za replike na gospoda Jelinčiča. Proceduralno gospod Hvalica. Gospod Hvalica ima proceduralni predlog. Prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospod podpredsednik. Tudi od tega, kako boste vi sedaj reagirali, zavisi, kdaj bomo danes končali. Ker če ne bom dobil ustreznega odgovora, bom zaprosil za odmor. Po tem, ko sem tu nastopil, zaradi tega zmazka tu, sem reagiral, ker manjka še teden dni do božiča, sem šel v našo tiskarno vprašat, če mi lahko natiskajo en kartonček s preprostim slovenskim stavkom "vesele božične praznike in najlepše želje v letu 2000". Takoj so rekli, v eni uri to dobite. No, sem tekel gor, še da to malo, bi rekel, eventualno oblikujem, sem prišel nazaj, čeprav ni Ferša, dela obveščevalna perfektno, mi je gospod Potočnik, ki je spodaj v tiskarni šef, rekel, da mu je gospa generalna sekretarka prepovedala. Ampak jaz sem vprašal to, če mi natiskajo na moje stroške. Sprašujem državni zbor, od kdaj je prepovedano v tiskarni, torej za poslance, opravljati usluge za plačilo? Če tega ne uredite kot predsedujoči sedaj in ukažete generalni sekretarki, bom pisno predlagal državnemu zboru, obvestil tudi ustrezne organe, da bo morala to plačati generalna sekretarka. Jaz tega ne bom pošiljal ven. Jaz tega ne bom pošiljal ven. Jaz hočem za plačilo uslugo, če bi imel čas, če bi bilo to 10 dni prej, kot bi bilo normalno, bi jaz šel v neko drugo tiskarno, ampak jaz nimam časa. Časa nimam.
Zato vas prosim, ali uredite takoj zdaj in ukažete generalni sekretarki in ji poveste, da ni ona tu oziroma da mi nismo tu zaradi nje, ampak da je ona tu zaradi nas in da deblokira ta svoj ukaz, ali pa vzamem odmor. Lepo vas prosim, da mi v najkrajšem možnem času to sporočite, ker sicer bom zahteval v imenu poslanske skupine odmor. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Ivo Hvalica, generalna sekretarka je sigurno slišala vašo pripombo in upam, da se bo to uredilo. Bomo uredili. Dobili boste odgovor, tako da boste zadovoljni. Gospod Avšič, replika, vendar ga ni. Gospod Jagodnik želite repliko? Ne, se odpovedujete. Gospod Jakič.
ROMAN JAKIČ: Repliciral bom seveda edinemu govorcu, ki je govoril pred menoj. Žal ga ni tukaj. Ampak dve asociaciji sem v resnici takoj dobil. Prvo seveda me je asociiralo na dolge govore nekje na Kubi, druga asociacija pa je bila, da je seveda današnji radio Ga-ga, se nadaljuje tudi v državnem zboru, če se ne motim, dve uri sem poslušal na radiu Ga-ga diskusijo o sporazumu.
Kolega Tone Anderlič je včeraj prosil, da se ime naše stranke in imena vidnih funcionarjev ne omenjajo po nemarnem in upam, da seveda bo to tudi danes. Hotel sem pa seveda reči, da kredibilnost nacionalne, predvsem pa nacionalistične filozofije gospoda Jelinčiča pade seveda v trenutku, ko o južnih sosedih Hrvatih in o odnosu do Hrvaške govori na skrajno žaljiv in nestrpen način, ko pa beseda seveda nanese o tistih drugih južnakih, Srbih in Srbiji, pa se mu lica razjasnijo in solze sreče mu stečejo po hrbtu.
Tudi kontradiktoren je. Namreč, ta isti osovraženi Hrvati, sicer pravniki, so mu referenca glede sporazuma o maloobmejnem sodelovanju, pravno avtoriteto dr. Šturma, se pravi domačega strokovnjaka, pa ignorira. Tudi ko govori o medijih, je zanimivo kontradiktoren. Na hrvaške se sklicuje, jih citira in celo tukaj kaže, v naše medije pa seveda dvomi. Ampak v resnici sem se k repliki prijavil glede vključevanja, ko je govoril glede vključevanja Slovenije v Evropsko unijo in pa o datumu vstopa Slovenije v EU. Tudi jaz sem kolegom iz slovenske ljudske stranke pred kratkim prinesel en dokument iz evropskega parlamenta, v katerem je navedeno, da je gospod Milan Kučan član slovenske ljudske stranke. Ampak seveda ne bom dvomil o verodostojnosti dokumenta, o katerem je govoril gospod Zmago Jelinčič, ampak meni je žal, da gospod Jelinčič ni vključen v koordinacijo političnih strank, predvsem pa mi je žal, da ob vseh teh obiskih v tujini in predvsem na institucijah Evropske unije še ni doumel ali pa spoznal dejstva, da seveda Slovenija in mi tu v državnem zboru ne moremo sprejeti odločitve o datumu vključevanja Slovenije v EU. Mi v tem državnem zboru lahko le to naredimo, kar smo se zavezali, da do leta 2002 pripravimo vse potrebne dokumente, da bo Slovenija pripravljena za vstop in je seveda potem politična odločitev širitve na strani Evropske unije. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Replika, gospod Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod podpredsednik. No, moram reči, da jaz rad poslušam radio Ga-ga in konec koncev me to nikakor ne žali, če me je gospod Jakič primerjal z njim. Rad bi imel tudi toliko poslušalcev, kot jih ima radio Ga-ga, vendar pa, gospod Jakič, ki mu celo on, ki mu zdajle odgovarjam, ne posluša. O nacionalistični politiki - ne vem, kaj je hotel s tem povedati. Lahko povem samo to, da je bil moj stric ustanovitelj prve organizacije antifašistov, organizacije Tiger, Zorko Jelinčič; da so se moji starši z obeh strani borili na partizanski strani; da sta moja mama in babica konec vojne dočakali v Ravensbruecku, da je bil stric v Dachauu, in tako naprej, da ne bi vsega povedal; da sem se tudi sam v desetdnevni vojni oboroženo spopadel s tistimi, ki so nas hoteli okupirati - pa se ne bom spuščal na nizke veje in spraševal, kje so bili kakšni drugi, pustimo to komu drugemu, da bo ugotavljal. Vendar pa, gospod Jakič, moj interes je zgolj in samo dobrobit Slovenije in slovenskega naroda. In tu pač ne bom popustil in ne popuščam.
Pravite, da hrvaške pravne strokovnjake cenim. Seveda jih cenim, Hrvati se zavzemajo za sebe - in vsaka jim čast! In kot kaže, jim zelo dobro uspeva, na ta ali oni način. Pri slovenski politiki hrvaškim politikom prekrasno uspeva, da dosežejo tisto, kar hočejo. In take ljudi, kot strokovnjake, izredno cenim. Cenim jih pa tudi zaradi tega, ker so enostavno zavedni Hrvati. Vsakogar, ki je zaveden državljan svoje države, cenim, ne maram pa tistih, ki so spogledljivci s sosednjimi državami, ki delujejo v korist sosednjih držav, ki morda dobivajo tudi kakšna plačila od tujih držav, in take zadeve. Tega pa ne maram in nikoli ne bom maral, kajti izdajalec je bil izdajalec v vseh sistemih, v vseh režimih, v vseh državah. In nihče jih ni maral, še najmanj pa lasten narod.
Kar se tiče vključevanja političnih strank oziroma koordinacije političnih strank. Gospod Jakič, ko je bilo prvič izglasovano, da ostane slovenska nacionalna stranka v koordinaciji političnih strank, je prišel v dvorano, v veliki salon, ko smo glasovali, gospod Anderlič, zahteval ponovno glasovanje, in z njegovim glasom, ki je prevagal, sem bil izključen iz koordinacije političnih strank. Rekli ste, naj po nemarnem ne izjavljam imena LDS. Ni to po nemarnem, to je dejstvo. Lahko tudi povem, da se je združena lista takrat borila proti taki odločitvi LDS, vendar je LDS zahtevala ponovitev glasovanja in z glasom LDS so me vrgli ven.
Kar se pa tiče vključevanja v Evropsko unijo. Res je, mi ne moremo odločiti, kateri datum bo tisti, da gremo. Vendar ni treba potem slovenskemu narodu lagati. Namreč, enostavno laž se reče temu, kar je gospod Drnovšek obljubljal že pred časom, da bomo šli leta 2001, potem se ta datum premika na 2003, sedaj je že 2004, potem dejansko v papirjih piše 2005 in tako naprej. Zakaj se ljudem ne pove resnice: ne vemo, kdaj nas bo Evropa vzela. Ne bo nas pa vzela kar tako, iz enostavnega razloga. Ta razlog pa je, da se ne obnašamo tako, kot Evropa ceni - kot država hlapčujemo, kot država se prodajamo in kot država se ne upamo postaviti za svoje interese. Se ne postavljamo, in ponavadi, v glavnem je večina delegacij, razen redkih izjem, je večina delegacij, ki gredo v tujino, tiho. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. K razpravi vabim gospoda Čeligoja.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani! Deklaracija o zunanji politiki Republike Slovenije mora biti temeljna usmeritev slovenske zunanje politike, ki je potrebna in lahko bi rekel nujna pri zastopanju slovenskih državnih interesov navzven. Pa naj si bo to do naših sosednjih držav ali do Evropske unije ali do svetovnih velesil ali pa do katerekoli druge države. Deklaracija kot pravni akt bi morala predstavljati neko temeljno, pomembno izhodišče ali lahko rečemo poenoteno osnovo za vse forume slovenske države, ki nastopajo na zunanjepolitični sceni in zastopajo slovensko državo. Mnogokrat do sedaj naša zunanja politika ni bila poenotena in znano je, da so do recimo istega zunanjepolitičnega konstantnega vprašanja bila različna mnenja. Tako je imel svoje stališče recimo predsednik države, svoje predsednik vlade, zunanji minister oziroma zunanje ministrstvo svoje, seveda morda mi parlamentarci pa zopet svoje. Takšna različna stališča in izražena mišljenja so bila vsekakor negativna za našo državo in to je dajalo diplomatskim krogom drugih držav dovolj močan signal, da med posameznimi državnimi osebnostmi slovenske države stvari niso v najboljšem redu. Deklaracija te različnosti zastopanja na zunanjepolitičnem področju ne bo v popolnosti odpravila, ker kot tak akt daje le temeljne usmeritve in opredelitve. Vendar pa se bo marsikdo lahko skliceval na njo ali pa se je posluževal kot osnovo, kot temelj, na katerem bo gradil svoje zunanjepolitično delovanje in prizadevanje, da si Republika Slovenija uredi svoj mednarodni položaj, ki ga more in mora imeti primerno boljšega, kot ga že ima sedaj.
Kredibilnost in veljavnost države sloni na ljudeh, ki kreirajo in vodijo slovensko zunanjo politiko. Zato je odvisno predvsem od njih, kako bodo deklaracijo o zunanji politiki Republike Slovenije udejanjali v mednarodni politični sferi. Lahko je vsebina deklaracije še tako dobra, pa če ne bo pravih ljudi, ki bodo s svojim znanjem in sposobnostmi delovali izključno v smislu interesov slovenske države, ta dokument, ki ga obravnavamo, potem kaj dosti ne bo imel in pomagal.
Deklaracija sama tu ne more narediti državotvornih diplomatov. Vendar pa prav takšne diplomate naša država potrebuje. Imeti domovinsko zavest, pokončno držo in državotvorno delovanje, to, menim, je nadaljevanje vsebine te deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije. Premalo je misliti, da smo mi dobri, da smo mi stabilni, da smo mi uspešni, da smo mi demokratični. To morajo misliti drugi o nas, tako morajo o nas govoriti, tako morajo na nas gledati in tako nas morajo ceniti in umeščati v zunanjepolitični sferi. Deklaracija naj bi bila le podlaga za nadaljnje delovanje v slovenski zunanji politiki. Na vseh, ki pa delujejo na zunanjepolitičnem področju, pa je obveza in dolžnost, da jo uresničujejo v dobrobit slovenske države in slovenskega naroda. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še kdo razpravljati? Gospod Demšar, repliko imate, ali ne? Razprava je mimo. Zdaj, če imate kakšno repliko na koga. Je že razpravljal, gospod je že razpravljal. Gospod Janša, želite besedo? Prosim.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod podpredsednik, maloštevilne kolegice in kolegi! Dela, ki se ga je lotil državni zbor s to razpravo o deklaraciji o zunanji politiki Slovenije, ni možno uspešno opraviti. Dejstvo je tudi, da se tega dela nismo lotili prvič. O nekakšni strategiji slovenske zunanje politike se razpravlja od leta 1990 naprej. Leta 1992 je nastal dokument, ki je nosil naslov Strategija zunanje politike. O njem se je veliko razpravljalo in nič doreklo. Leta 1995 so nastale smernice zunanje politike. O smernicah smo veliko govorili in pisali in nič dorekli. Leta 1998 je ministrstvo pripravilo resolucijo o zunanji politiki in zdaj razpravljamo o deklaraciji o zunanji politiki. To se pravi štiri imena za štiri dokumente, ki naj bi nosili oziroma naj bi vsebovali iste stvari.
Počasi bo teh imen zmanjkalo, ne vem, o čem bomo razpravljali naslednje leto. Strategijo smo že imeli, smernice smo že imeli, resolucijo smo že imeli, zdaj imamo deklaracijo. Ne vem, kaj bo še. Skratka, država seveda potrebuje zunanjepolitične usmeritve, vendar pa to, kar mi počnemo zadnjih deset let, ni ničemur podobno, oziroma zadnjih osem let, odkar je Slovenija samostojna država. Dejstvo je, da se zunanja politika spreminja, da je o tem potrebna razprava, dejstvo je, da imamo po slovenski ustavi razdeljene pristojnosti, katerih se akterji zunanje politike v glavnem ne držijo, in dejstvo je, da so se razmere v tem času spreminjale. In da so potrebne tudi sprotne opredelitve državnega zbora. Vendar pa na ta način, kot se mi tega lotevamo, ko skušamo vsako leto posebej vse doreči v nekem dokumentu za nazaj in za naprej, takšnega cilja ni možno doseči. Še posebej, če se stvari definirajo tako, kot se je, ali pa če se k nalogi, k problemu pristopi tako, kot smo mi pristopali oziroma kot so pristojni pristopali k temu od tiste strategije v letu 1992 do te deklaracije iz leta 1999. Dokumenti, ki smo jih obravnavali, so bili zelo različni po obsegu, vendar pa po vsebini več ali manj popolnoma enaki in tudi po svoji, recimo temu miselni strukturi.
Problem ključni problem, s katerim se srečujejo tudi sestavljavci teh gradiv, je to, da, prvič, vsaka zunanja politika izhaja iz notranje politike. Ni možno definirati ciljev zunanje politike, če ti nimaš definiranih notranjepolitičnih ciljev. Če tega ni, potem se tisti, ki sestavljajo takšne dokumente, temu problemu izognejo tako, da napišejo stavek, kot je napisan tukaj takoj za preambulo, kjer piše: "Pri določanju zunanjepolitičnih prioritet Republika Slovenija upošteva sedanje stanje in možen razvoj mednarodne politične, gospodarske in varnostne situacije v Evropi in svetu ter izhaja iz tistih vrednot, interesov in ciljev, ki so temeljni za razvoj slovenskega naroda in slovenske države." Ja kateri pa so tisti cilji, interesi in vrednote, ki so temeljni? Najprej je treba to določiti. In ker to ni določeno, tega tudi niso mogli ponoviti. Zato pravijo, da zunanja politika izhaja iz tistih vrednot, interesov in ciljev, ki so temeljni. Ah, ampak to je premalo. Enkrat bo treba reči, kateri so ti cilji in vrednote, ki so temeljne. Drugače iz tega ni možno izhajati. Ne, tukaj smo pri istem problemu, kot pri maloobmejnem sporazumu s Hrvaško, ko se skuša določiti maloobmejno območje tam, kjer meje ni. In tukaj nimamo, tukaj nimamo določenih notranjepolitičnih prioritet in zato iz njih ne moremo izhajati. In zato je ta dokument invaliden. Zamenjuje poti in cilje. V drugem odstavku sicer skuša to popravljati, ko pravi, da mora biti zunanja politika Slovenije, da mora zagotavljati dve temeljni vrednoti, varnost in blaginjo države in njenih državljanov - to je zagotovo stvar, ki drži - in da mora biti uspešna zunanja politika učinkovit instrument razvoja slovenskega gospodarstva in promocija Slovenije v svetu. Tudi to drži. Samo najprej moraš vedeti, kaj boš promoviral, in najprej moraš imeti te cilje in vrednote določene.
Ni možno brez definiranega nacionalnega interesa voditi uspešne zunanje politike. In v to zanko se zunanja politika v Sloveniji stalno zapleta. To je tudi delni razlog za polemike med ministrstvom in nekaterimi ambasadorji, ker stvari niso dorečene. K temu dokumentu ni smiselno vlagati amandmajev. Res ni smiselno. Ta dokument je pomanjkljiv v svojem temelju. Zamenjuje poti in cilje. Ni edini strateški cilj Slovenije oziroma vključevanje v Evropsko zvezo in Nato ni edini strateški cilj. Dokument ne odgovarja na vprašanje, kaj pa, če v nekaj letih ne bomo prišli v Nato in v Evropsko unijo. Kaj pa potem? Ne definira tega obdobja. Ne definira tudi časa, ko že bomo tam - kaj bo pa potem strateški cilj? Da tam ostanemo? Tam bomo že. Skratka, zadevo je treba postaviti na zdrave noge in tega se ne da narediti z amandmaji, tako da ta deklaracija je po moje provokacija, s katero smo izgubili dva dni časa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Janša, prosim, zaključite.
JANEZ JANŠA: Bom zaključil. Nima je smisla popravljati z amandmaji. Mi zanjo ne bomo glasovali in mislim, da smo samo čas izgubljali.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Kdo še želi besedo? Želi še kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem splošno razpravo. S tem tudi, kolegice in kolegi, ni več možno vlagati amandmajev oziroma dopolnil k temu dokumentu.
Prehajamo na odločanje o amandmajih. Imate jih pred sabo. Prvi je dopolnjevalni predlog gospoda Jožeta Jerovška. Želi kdo besedo o predlogu gospoda Jerovška? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Gospod Demšar, se opravičujem.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala. Lepo pozdravljeni! Samo pobuda, ki bi jo imel ob tem, da bi za besedo "spoštuje" vstavili tudi "podpira pravico narodov do samoodločbe", podpira, ne samo, da smo nekje nevtralni, spoštujemo, ampak tudi podpiramo pravico narodov do samoodločbe. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice in kolegi, samo toliko. Pod 2 imamo dopolnjevalni predlog gospoda Leona Gostiše, ki je vsebinsko enak kot je prvi. Če bo sprejet gospoda Jerovška, je drugi brezpredmeten. Sta pa vsebinsko zelo podobna. Glasujemo pa tako, kot je kdo vlagal časovno te predloge, amandmaje. Ugotovimo prisotnost! Najprej o predlogu gospoda Jerovška. Ga nimate? Preberem. Imate na klopi, ampak preberem: "V preambuli se za petim odstavkom doda novi odstavek, ki se glasi: ´Slovenija spoštuje pravico narodov do samoodločbe´." Od gospoda Gostiše pa pravi: "V preambuli se v šestem odstavku doda novi tretji stavek: ´Upoštevaje lastno zgodovinsko izkušnjo priznava pravico narodov do samoodločbe´." Smo že v fazi glasovanje, gospod Jerovšek. Se opravičujem. Ali se strinjate? Prosim, gospod Jerovšek, umikate svoj predlog? Razprave ni več, prosim. Obrazložite svoj glas.
JOŽEF JEROVŠEK: Ne vem sedaj, če lahko samo se strinjam s tem, kar gospod Demšar priznava, da podpira Slovenija, spoštuje in podpira. S tem da tudi upoštevaje lastno zgodovinsko izkušnjo, če bi šlo prej, na začetku ne bi bilo nič narobe. Tako da ne vem.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro. Hvala. Torej amandma gospoda Jerovška je: "Slovenija spoštuje in podpira pravico narodov do samoodločbe." Hvala. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (52 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je prvi dopolnjevalni predlog sprejet; s tem je drugi brezpredmeten.
Tretji je poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije, ki pravi: "V poglavju Evropska unija se v četrti vrsti drugega odstavka besedi "delovne sile" nadomestita z besedo "ljudi"." Želi kdo razpravljati? V prvi vrsti petega odstavka navedenega poglavja se črtajo besede: "Drugi in tretji steber". Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem in gremo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! (45 prisotnih.) Drugič ugotavljamo sklepčnost! Več nas je v dvorani kot 45. (50 prisotnih.)
Kdo je za ta spreminjevalni predlog? (36 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Četrti predlog je gospoda Leona Gostiše, ki pravi: "V poglavju Nato in varnostna politika se drugi odstavek spremeni tako, da se glasi: ´Kot relativno mlada država, ki razpolaga z omejeno lastno močjo, si Republika Slovenija mora zagotoviti dolgoročno varnost predvsem z urejenimi odnosi s sosedi, z vključitvijo v zanesljiva zavezništva in z aktivnim sodelovanjem v sistemih kolektivne varnosti´." Želi kdo razpravljati? Prosim, gospod Gostiša.
LEON GOSTIŠA: Hvala za besedo. Iz obrazložitve je razvidno, da je sprememba besedila pravzaprav v dveh besedah, in sicer namesto "majhna država" bi zapisali "mlada" in namesto "majhna lastna moč", "omejena lastna moč". Mislim da je tako besedilo primernejše, ker na nek način le kažemo, da smo država, ki se razvija in s tem tudi razvija svojo obrambno sposobnost.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo besedo? (Ne.) Zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (31 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Predlog je sprejet.
Smo pri petem, prav tako gospoda Leona Gostiše, ki pravi: "V poglavju Sosednje države se v drugem odstavku za besedo "nespremenljivosti" dodasta besedi "mednarodno priznani"." Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Predlog je sprejet.
Smo pri 6. dopolnjevalnem predlogu, Jožeta Avšiča, ki pravi: "V poglavju Sosednje države se v podpoglavju Republika Hrvaška na koncu teksta doda nov odstavek, ki se glasi: Ravno tako bo Slovenija sodelovala z organizacijami na Hrvaškem živečih Slovencev ter si prizadevala za ponovno priznanje njihovega manjšinskega statusa." Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za? (51 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Predlog je sprejet.
Imamo dopolnjevalni predlog gospoda Roberta Battellija, ki pravi: "K poglavju Italijanska Republika se v zadnjem odstavku besedilo spremeni tako, da se glasi: In bo po kvaliteti in obsegu pravic primerljiva z zakonsko zaščito italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji." Prosim, gospod Battelli želi besedo.
ROBERTO BATTELLI: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Proceduralno gledano bi morali najprej glasovati o mojem prejšnjem predlogu, dopolnjevalnem predlogu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Samo trenutek! Res je, gospod Battelli je vložil dva predloga. In res bi morali o tem prvo glasovati. Se opravičujemo. Ta pa pravi: "K poglavju Italijanska republika se v zadnjem odstavku za besedami slovenske skupnosti v Italiji postavi pika, ostalo besedilo se črta." Želi kdo o tem razpravljati? Prosim, gospod Demšar!
VINCENCIJ DEMŠAR: Jaz bi samo vprašal - v čem je razlika med italijansko manjšino, pojem italijanska manjšina in pa italijanska narodna skupnost? Torej, te dva pojma sedaj nista ista. V deklaraciji je govora o italijanski manjšini, gospod Battelli predlaga pojem italijanska narodna skupnost. Me zanima, ali je v tem kakšna razlika, tisti, ki se na to bolj razumete. Jaz to sprašujem. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Battelli, prosim, odgovor. Gospod Jelinčič je prej dvignil roko. Se opravičujem!
ROBERTO BATTELLI: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Jaz upam, da imate pred sabo oba moja dopolnjevalna predloga. Prvi briše besedilo, predlaga brisanje besedila, ki ga pa drugi spreminja. Se pravi, v kolikor ni sprejeto to, da se tisto besedilo briše, potem se glasuje o tistem drugem.
Kar zadeva pa definicijo, ta je seveda povzeta iz naše ustave. Po naši ustavi sta italijanska in madžarska avtohtoni narodni skupnosti, sta narodni skupnosti in ne narodni manjšini. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Roberto Battelli, to je en dopolnjevalni predlog, ker v prvem pravite, da se briše njen tekst in ga nadomestite z drugim. To je en predlog potem. Črta se tekst in se nadomesti z novo vsebino.
ROBERTO BATTELLI: Ne, ne. Po enem predlogu se predlaga črtanje tistega, kar nakazuje na možno interpretacijo ustavne ureditve in zakonske ureditve položaja narodnih skupnosti kot predmet vezane trgovine. To je prvi. V kolikor ta ni sprejet, potem jaz obdržim v proceduri drugi predlog. Za to gre.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro. Hvala. Gospod Jelinčič, prosim.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Jaz bi tukajle opozoril na eno veliko nevarnost. Namreč, da bi spremenili italijansko manjšino v italijansko narodno skupnost pomeni to, da pomeni tukaj italijanska narodna skupnost kjerkoli v Republiki Sloveniji. Italijanska narodna skupnost je tudi v Ljubljani, tistih 15, 20 Italijanov, pa jih je tudi v Postojni 15, 20 Italijanov. To je tudi italijanska narodna skupnost. Če bomo pristali na to, širimo možnost poitalijančevanja Slovenije. Zato je potrebno, ali avtohtona italijanska narodna skupnost ali avtohtona italijanska manjšina. Brez pristavka besede "avtohtona" smo naredili bistveno napako v pojmovanju. Še enkrat ponavljam, če imamo napisano italijanska narodna skupnost, pomeni katerakoli italijanska narodna skupnost. Društvo Italijanov v Mariboru ravno tako kot karkoli drugega, recimo. Zato mora biti avtohtona italijanska narodna skupnost, kajti z besedo "avtohotna" se zadeva omeji samo na tisto področje, kjer avtohtono prebivajo. Če je pa to brez dostavka "avtohtona", in jaz mislim, da gre tukaj za zelo subtilno in zelo zvito delovanje gospoda Battellija, za kar mu seveda čestitam, ampak mi moramo biti pazljivi na to. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še kdo, prosim? Gospod Čebulj. Čeligoj, se opravičujem. Gospod Vladimir Čeligoj.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa za besedo. Glede prvega dopolnjevalnega predloga gospoda Battellija bom glasoval proti. Iz enostavnega razloga. Tu ne gre za nikakršno trgovanje. Ne vem, kako more gospod Battelli uporabiti pač takšno besedo pri narodni skupnosti. Mislim, da je tako, kot je zapisano v deklaraciji, popolnoma pravilno. In menim, da je zadnji čas, da tudi slovenska manjšina v Italiji dobi zaščito, takšno, kakršna ji pripada. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Battelli.
ROBERTO BATTELLI: O tem ni nobenega dvoma, gospod Čeligoj. Moj predlog pojača ravno smisel vašega stališča.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Jerovšek, potem gospod Jelinčič. Vsi boste prišli na vrsto.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Mene zanima, kateri od predlogov gospoda Battellija je prvotni. To, da se ostalo besedilo črta?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Ja, tako.
JOŽEF JEROVŠEK: Opozarjam na to, da je tu tudi možna manipulacija. Če to storimo, potem se odpovemo reprociteti, pozitivni reprociteti. In opozarjam poslance, da ne bi glasovali za tak tekst. Namreč vemo da, čeprav gospoda Battellija razumem in mu tudi jaz čestitam za tako intencijo, vendar vemo, da je enkrat žolčno reagiral, kaj si pa mislite, če bi hoteli pozitivno reprociteto, potem je treba italijansko ustavo spremeniti. Takrat, ko smo razpravljali o spremembi slovenske ustave. Tako da, nikakor ne sme se zadnji del teksta črtati. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. No, jaz prvega amandmaja gospoda Battellija tudi ne bom podprl. V drugem amandmaju pa prosim, da naj gospod Battelli v skladu s 64. členom slovenske ustave, naj ga popravi tako, da bo pisalo: "Pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti." Skratka, da doda besedico "avtohtone", tako kot je napisano v 64. členu ustave. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem, prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! Najprej glasujemo o predlogu amandmaja, ki pravi tako: "K poglavju Italijanska republika se v zadnjem odstavku za besedami slovenske skupnosti v Italiji postavi pika, ostalo besedilo se črta." Ugotovimo sklepčnost! Če bo ta sprejet, je drugi brezpredmeten. Ugotovimo sklepčnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (9 poslancev.) Proti? (33 poslancev.)
Predlog amandmaja ni sprejet.
Potem je drugi predlog, ki pravi: "K poglavju Italijanska republika se v zadnjem odstavku besedilo spremeni tako, da se glasi: in bo po kvaliteti in obsegu pravic primerljiva z zakonom o zaščiti italijanske in madžarske narodne skupnosti v Sloveniji." Ugotovimo sklepčnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za? (23 poslancev.) Proti? (27 poslancev.)
Predlog ni bil sprejet.
Smo pri 7. spremenjevalnem predlogu, gospoda Leona Gostiše, ki pravi: "V poglavju Politični, varnosti in gospodarski interesi Republike Slovenije se v tretjem odstavku drugi stavek spremni tako, da se glasi: Slovenija si bo ob ustreznem zavarovanju interesov Republike Slovenije prizadevala normalizirati odnose z zvezno Republiko Jugoslavijo, vključno z vzpostavitvijo diplomatskih odnosov takoj, ko bo tudi v Srbiji vzpostavljen demokratični sistem." Želi kdo razpravljati? (Ne želi.)
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (35 poslancev.) Proti? (11 poslancev.)
Predlog je sprejet.
8. dopolnjevalni predlog, poslanske skupine LDS, pravi: "K poglavju Izvenevropske države se doda drugi odstavek, ki se glasi: Posebej se izpostavlja sodelovanje z ljudsko Republiko Kitajsko kot stalno članico varnostnega sveta OZN in sodelovanje s tistimi državami, v katerih prebivajo večje skupine slovenskih izseljencev." Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! Ugotovimo sklepčnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (36 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Predlog je sprejet.
Na glasovanje dajem predlog deklaracije v celoti. Obrazložitev glasu bo opravil gospod Borut Pahor.
BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Rad bi pojasnil svoje obnašanje pri glasovanju o tem dokumentu. Jaz se bom vzdržal. Vzdržal se bom zato, ker je dokument, ki je pred nami, mlačen in pasiven, tako kot je mlačna in pasivna slovenska zunanja politika.
Vzdržal se bom pa tudi zato, ker minister Frlec ni odgovoril na moja vprašanja, ki sem jih prvi dan diskusije zastavil vladi, njemu osebno. Mislim, da je minister zamudil priložnost, da bi v tej dvorani razčistil nekatera vprašanja, ki delijo slovenske politične stranke in onemogočajo, da bi jasno postavili konsenz, ki bi mu omogočal, da bi v mednarodni politiki nastopal aktivneje. Ministra Frleca tudi sedaj ni tukaj. Kot mi je bilo povedano, je na Brdu pri Kranju, kjer nadomešča odsotnega predsednika vlade na diplomatskem sprejemu. Jaz ne dvomim, da je tudi za uveljavitev naših zunanjihpolitičnih interesov ta sprejem pomemben. Ampak, saj imamo tudi podpredsednika vlade, ki bi lahko bil na tem sprejemu, minister Frlec pa bi moral biti danes tukaj do konca z nami.
Poglejte. To je natančno tista situacija, in mislim, da bi bilo dobro, da jo vlada spregleda, ki bo samo oteževala, ne pa olajševala tudi po sprejetju tega dokumenta delo vladi in slovenski diplomaciji v mednarodni skupnosti. Namreč situacija, v kateri med parlamentarnimi strankami glede nekaterih pomembnih vprašanj ostajajo razlike.
V odboru za mednarodne odnose ne sodelujeta dve poslanski skupini. Že to je velik problem. Gremo v volilno leto, kjer nekateri problemi, ki jih vlada v treh letih prinaša s seboj pri urejanju odnosov v mednarodni skupnosti, postajajo še bolj aktualni. Glede teh odprtih vprašanj so med nami ostale razlike. Minister ni prispeval k temu, da bi jih pojasnili. Jaz bom spomnil samo na eno vprašanje, ki sem mu ga zastavil in na katero mi ni odgovoril - notifikacija avstrijske državne pogodbe. Jaz sem postavil trditev, da je bil čas med izidom volitev v Avstriji in nominacijo Klime za mandatarja morda zadnji idealni čas, ko bi morala slovenska vlada notificirati nasledstvo avstrijske državne pogodbe pri vladi Ruske federacije. Minister se na to ni odzval. Se pravi, vprašanje ostaja odprto. Dokument, ki je pred nami, ne odgovarja nanje, je mlačen dokument in jaz mislim, da se bomo kmalu znašli spet v tej dvorani pri tej diskusiji o slovenski zunanji politiki. Ta ni šla v tisto smer, v katero sem prvi dan poskušal razpravo usmeriti tudi sam, v iskanje odgovorov na dve vprašanji, vprašanji strateških usmeritev in odgovora na tri, štiri konkretna vprašanja, ki so pred nami. V tem smislu sem torej želel pojasniti svoj glas in pri tej svoji odločitvi. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Kot je že gospod Pahor povedal, zunanji minister je moral biti ob 11.30 uri na Brdu, res je sprejem za diplomatski zbor. Bil je dva dni z nami skupaj v tej razpravi in žal je moral oditi.
Torej prehajamo na odločanje o deklaraciji. Obrazložitev glasu, gospod Hvalica. Prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Glasoval bom proti predlogu deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije. Že prvi dan, ko sem nastopal, sem se spraševal pravzaprav, ali je to predlog deklaracije o zunanji politiki Republike Slovenije ali je to predlog deklaracije o zunanji politiki vlade Republike Slovenije. To je bistvena razlika. Ampak, če grem na zakon o javnih zadevah, tako se imenuje, je pa že precej star in ima malo brade, ker je govora še o skupščini Republike Slovenije, torej, če grem na zakon, na katerega se sklicuje pred preambulo ta predlog deklaracije, v 2. členu tega zakona torej piše: "Državni organi delujejo na področju zunanjih zadev v skladu z ustavo in zunanjo politiko Republike Slovenije, ki jo določa skupščina Republike Slovenije." Oziroma v današnjem jeziku povedano, ki jo določa državni zbor. In tu vidim neko diskrepanco. Mi bomo sicer potrdili ta zelo, nekatera ohlapna načela, ki so tu zapisana, ministrstvo za zunanje zadeve, posebej pa še državni sekretar Franco Juri, pa po svoje. In zdaj se jaz sprašujem, ali je izvajanje zunanje politike v skladu z 2. členom zakona o javnih zadevah. Če samo površno pogledam do sedaj, lahko da se od jutri naprej poboljšate, vi, državni sekretar, predsednik republike in da boste delovali v skladu s tem, ampak zaenkrat ne vi ne predsednik države ni ravnal v skladu s to deklaracijo, pa je ta deklaracija obvezna tudi za predsednika države, o tem ni dvoma. Ker pod pojem državni organi spadajo državni zbor, državni svet, predsednik republike in jasno, vlada. To so državni organi. Če ne verjamete, vam to dokažem. Vsaj tako mi je vlada odgovorila, ko sem jaz iskal pojasnilo za te pojme, mi je pisno odgovorila, da je temu tako. Torej glede na to, da sem, da je lahko tudi dokazati, da vsaj državni sekretar, ki je tu prisoten, in obžalujem, da ni prisoten danes tudi zunanji minister, ker bi jih lahko še nekaj slišal, ampak za njega je, jasno, bolj važen nek sprejem kot pa državni zbor. Kje ste pa to videli po svetu? Kje ste to videli? Parlament je prva stvar, ampak veste zakaj tudi, zaradi tega, ker ne sedijo tako, ampak sedijo tu, da jih parlamentarci gledajo, tu. Upam, da bodo nekateri dočakali, da bomo gledali tu, ministra. Tako pa ne vemo, kdaj sedi notri, kdaj ne. Danes, ko je malo poslancev, se jasno to opazi. Torej zaradi tega mora biti. Ali si lahko predstavljate, da bi v kateri parlamentarni demokraciji sprejemali predlog deklaracije o zunanji politiki, ki naj bi bila, včasih se je temu reklo platforma, skratka, ki naj bi bila neka osnova, na podlagi katere se obnašajo vsi državni organi na zunanjepolitičnem področju. Dajte opomniti tega poslanca, ki je tukaj, moti in mi odbijete od časa, nalašč je prišel sem in se postavil tu.
Torej, ali si predstavljate, da recimo v neki normalni parlamentarni demokraciji bi se nekaj takega zgodilo? Ne. To ni mogoče. To ni mogoče in jasno, zato je tudi ta odsotnost ministra Frleca ob sprejemanju oziroma ob nesprejemanju, ker jaz ne bom tega podprl, je zgražanja vredna. Hvala lepa. Glasoval bom torej proti.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še enkrat moram poudariti, da je minister dr. Frlec želel danes še govoriti. Pričakovali smo, da bo gospod Jelinčič imel enourno razpravo, kot je napovedal, je bila pa daljša in je moral oditi. Še enkrat toliko v informacijo. Gospod Jerovšek, obrazložitev glasu. Obrazložitev glasu, gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Glasoval bom proti tej deklaraciji, kajti sam sem en amandma predlagal. Smo pa v debati opozorili na cel kup pomanjkljivosti, nedorečenosti. In pričakovali smo, da bo vlada, ki pri drugih zadevah, ko je večstopenjski postopek, na vsak člen zakona daje pripombe, v drugi ali tretji, oziroma menja člene. Tokrat je vlada popolnoma nedovzetna in tudi današnja odsotnost gospoda Frleca, pa tudi, če gre za objektivne razloge - je treba opozoriti, da gospod Frlec tudi včeraj je sicer zanikal svoje izjave, tako kot so bile interpretirane, glede človekovih pravic na Kitajskem, vendar ni povedal, kaj v resnici je govoril.
Opozoril bi še na kontradikcijo. Gospod Juri je ponazarjal njegove izjave in je govoril samo, da gre za nerazumevanje diplomatske govorice, diplomatskega jezika. Gospod Frlec se je ogradil od svojih izjav, zakaj poslanci ne bi dobili avtentičnih izjav o tako problematični zadevi, kot so te izjave na Kitajskem, da bi videli, kaj je. Kajti, če je delček od tistega res, potem bi morali v to deklaracijo vgraditi zelo obvezujočo dikcijo, kako se lahko celo izraža zunanji minister, da ni v nasprotju, pa da ne pride do tega, da podpira kršenje človekovih pravic.
In teh nedorečenosti je cel kup. Vlada je gluha, ne želi, da bi dobili celovito deklaracijo, celovito besedilo in zaradi tega je nujno glasovati proti takemu dokumentu. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kelemina, obrazložitev glasu!
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Spoštovani vsi skupaj!
Jaz v bistvu veliko nisem razpravljal o tej deklaraciji, ampak vsi ostali so, mislim, da dovolj povedali. Tudi moje osebno mnenje je, temeljito sem prebral deklaracijo, večkrat, da je v bistvu na osnovi dokumentov, ki jih že imamo, nepomembna in nepotrebna. Zato bom seveda glasoval proti tej deklaraciji.
Ne bo pa seveda tudi ta deklaracija v nobenem primeru prispevala v ničemer. Jaz sem trdno prepričan, ničemer, niti k ugledu naše države niti ne bo okrepila kakršnihkoli pogajalskih izhodišč pri naši zunanji politiki. Poglejte, potem se človek seveda vpraša: Kaj pa je tisto, s čim pa bi se seveda okrepila naša pogajalska izhodišča in ugled naše države v svetu? To je temeljno vprašanje. In temeljno vprašanje je to, da je dejansko potrebno najprej doma urediti vse tiste zadeve torej, notranjo organizacijo urediti, tako, ki bo boljša, kot je evropska, notranjo kvaliteto na znanstvenem, gospodarskem, ekološkem, pravnem, varnostnem področju, če hočete. Ko bomo mi to kvaliteto dosegli, višjo, kot je v Evropi in v svetu, bodo drugi k nam hodili in se bodo pri nas kaj naučili. Dokler bomo pa mi prosili druge na tem področju in lezli za njimi kot neki hlapci, tako dolgo pa seveda tudi zunanje politike ne bomo mogli graditi na nekih čvrstih temeljih, ki bi bili za ugled te države potrebni. Torej vsi tisti, ki so pa sledili, povzročili tole, da nismo uspešni in ugledni na teh področjih, ki sem jih zdajle navedel, so pa že na oblasti dosti dolgo. Mislim, da je to treba spremeniti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Ker ni več razprav, prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! Ugotovimo sklepčnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za predlagano deklaracijo v celoti? (36 poslancev.) Je kdo proti? (21 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagana deklaracija v celoti sprejeta.
Imamo še dva dopolnilna sklepa. Dodatna sklepa. In sicer skupine poslancev. Dobili ste ju na mizo. Imate pred seboj? Imate. Pa preberem: "Državni zbor Republike Slovenije poziva vlado, naj ob upoštevanju pomena in vloge predstavništev Republike Slovenije v državah Evropske unije v ključnem letu pogajanj za vstop v Evropsko unijo poskrbi za rezidenčno prisotnost na Nizozemskem." Besedo želi gospod Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Jaz bom glasoval proti temu predlogu. Namreč gre pravzaprav za zagotovitev delovnega mesta, če se ne motim, gospodu Jaši Zlobcu, da bo lahko še naprej vrtnarja plačeval. Mislim, da ta zadeva konec koncev ne sodi v deklaracijo. Že tako je deklaracija slaba, nedodelana in nima ne repa ne glave, skratka brezvezni papir. Da jo pa obremenimo še s tem, bo pa deklaracija izpadla še zelo, zelo kislo smešna, zato jaz mislim, da proti takim zadevam, da se na tak način poskušajo zagotoviti delovna mesta nekaterim, sem absolutno proti in bom glasoval proti temu.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Torej deklaracija je že sprejeta, s tem ne bomo dopolnjevali deklaracije ampak samo dodatni sklep. Še kdo želi besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo, prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (31 poslancev.) Je kdo proti? (20 poslancev.)
Ta sklep je sprejet.
Drugi sklep, prav tako skupine poslancev. Imate ga pred seboj: "Državni zbor Republike Slovenije poziva vlado Republike Slovenije, naj razvijanju vsestranskih odnosov s sosednjo Republiko Hrvaško nameni še večjo pozornost. Oblike, možnosti sodelovanja v Paktu stabilnosti lahko prispevajo k izboljšanju razmer v regiji in približevanju obeh držav evro-atlantskim povezavam." Želi kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem. Gospod Jerovšek, prosim. Izvolite, gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Spoštovani! Sam podpiram prvi del tega dodatnega sklepa. Nikakor se mi pa ne zdi... Gospod predsednik, bi se dalo?
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim za mir v dvorani, kolegi!
JOŽEF JEROVŠEK: Nikakor se mi pa ne zdi pametno v tem kontekstu medsebojnih odnosov s Hrvaško in čim boljših odnosov omenjati Pakta stabilnosti, kot da je to nujno potrebni pogoj za dobre odnose s Hrvaško. Jaz sem celo prepričan, da bodo Hrvatje to vzeli kot zaničevalni odnos tega parlamenta in slovenske vlade, kajti vemo, da smo tako Slovenci kot Hrvatje ta pakt stabilnosti vzeli kot dejansko pomoč južnemu delu tega balkanskega polotoka in mislim, da že doslej ni bilo potrebe, da bi takšen instucionalni okvir iskali za sodelovanje s Hrvaško.
Mi je pa simptomatično, da je prvopodpisani Ciril Metod Pungartnik, ki je tukaj govoril o martinčkanju med našo osvobodilno vojno, in mislim, da je v tej zvezi ta pakt stabilnosti kot neka transmisija.
In v tej zvezi bi tudi opozoril na to, da me resnično zanima, kaj je bila vsebina razgovorov Kučan-Račan, in če sem prav videl, je bil prisoten tudi hrvaški veleposlanik, ki je dajal izjave v naslednjih dneh, sedaj. In glede na to, da je gospod Jelinčič govoril o snovanju federacije Slovenska-Hrvaška, mislim, da bi moralo biti tu kakšno obvestilo. In že zaradi sem proti temu, da v takem sklepu dajemo veliko težo in veliko pozornost Paktu stabilnosti. Sodelovati s Hrvaško, če bi obstajala politična volja in če bi bila spretnost naše diplomacije, bi mi morali že davno imeti vse nujno potrebne sporazume ratificirane, seveda v primerni obliki, ne pa, da nam prinašajo trojanskega konja v parlament. Tako, da strinjam se s prvim delom tega sklepa. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Jerovšek, je to vaš amandma? Boste vložili, da se črta drugi stavek?
JOŽEF JEROVŠEK: Zdaj ni časa. Da. Ustno vlagam ta amandma, da se črta drugi stavek.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro. Dajte še prosim napisati, mi bomo pa v tem času glasovali. Boste mi napisali to, da se črta drugi stavek? Dobro.
Potem bom dal najprej na glasovaje amandma gospoda Jerovška, da se v tem predlogu dodatnega sklepa črta drugi stavek. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.)
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo sklepčnost! Torej, glasujemo o amandmaju gospoda Jerovška, da se črta drugi stavek. (57 prisotnih.)
Kdo je za? (21 poslancev.) Proti? (27 poslancev.)
Amandma ni bil sprejet.
Na glasovanje dajem predlog dodatnega sklepa v celoti. Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (31 poslancev.) Je kdo proti? (14 poslancev.)
Ugotavljam, da je dodatni sklep sprejet. S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 41.TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKLJUČNEGA RAČUNA PRORAČUNA REPUBLIKE SLOVENIJE ZA LETO 1996. Predlog proračuna Republike Slovenije za leto 1996 je v obravnavo zboru vložila vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Proceduralno? Prosim, gospod Špiletič, proceduralno.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Danes smo 17. decembra 1999 in sedaj v tej uri naj bi obdelali še dve točki - zaključni račun proračuna za leto 1996 in potem še eno. Jaz mislim, da je že to neresno, da skušamo v eni uri obdelati tako pomemben dokument, kot je zaključni račun proračuna, ki ni zgolj nek papir kar tako. Razprava o zaključnem računu proračuna pomeni vsebinsko javno polaganje računov. In ne nazadnje, glasovanje o tem, ali ga podpremo ali ne, pomeni tudi podeljevanje razrešnice, tako predsedniku vlade kot tudi ministrom, ki so sodelovali pri izvrševanju proračuna. Tako, da menim, če si parlament vzame ogromno časa ob tem, ko odloča o posameznih postavkah, o namenih in višini posamezne vrste javne porabe, zasluži tudi analiza tega, kako je vlada izvajala to odločitev, tudi določen čas, da lahko potem kvalitetno odločamo.
Drugo, kar je pa tudi pomembno, je, da je vlada med tem časom že posredovala državnemu zboru tudi zaključni račun proračuna za leto 1997. In ker določena problematika, ki je bila opredeljena že v zaključnem računu in v poročilu računskega sodišča, ki se nanaša na leto 1996, bom rekel, se nadaljuje tudi v letu 1997, bi bilo tudi smiselneje združiti obravnavo obeh teh dveh zaključnih računov. Zato jaz predlagam, da obravnavo točke, ki naj bi jo sedaj obravnavali, preložimo na prvo naslednjo sejo in da takrat obravnavamo skupno zaključni račun proračuna za leto 1996 in zaključni račun proračuna za leto 1997.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. To predlagate v imenu poslanske skupine, gospod Špiletič, če sem prav razumel? Prav. Dajem proceduralni ... Ja, razprava je še odprta za predstavnike poslanskih skupin. Prosim. Želi kdo razpravljati o tem predlogu? Gospod Horvat, poslanska skupina združene liste.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo. Mi podpiramo ta predlog, ker dejansko je res, da zdaj ga obravnavamo, danes ta zaključni račun, ali pa če je za en mesec, ker se nanaša na leto 1996, je pravzaprav vseeno in bi bilo racionalno združiti. Dejstvo je res to, da je tukaj v proceduri že zaključni račun za leto 1997 in bi bilo racionalno razpravo opraviti skupaj.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še kdo? Ne. Zaključujem razpravo in dajem proceduralni predlog, da zaključni račun proračuna Republike Slovenije za leto 1996 obravnavamo skupaj z letom 1997 na eni izmed naslednjih sej. Ugotovimo sklepčnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (20 poslancev.) Je kdo proti? (25 poslancev.)
Proceduralni predlog ni sprejet.
Proceduralno, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Predsedujoči, jaz sprašujem oziroma tudi ugotavljam, da gradivo za to točko ni pripravljeno v skladu s poslovnikom oziroma z 226. in 227. členom poslovnika. 226. člen poslovnika pravi, da predsednik državnega zbora pošlje predlog zaključnega računa državnega proračuna predsednikom vseh delovnih teles in vsem poslancem. 227. pa določa, da delovna telesa dajo svoja poročila z mnenji in stališči o zaključnem računu državnega proračuna matičnemu delovnemu telesu, to pa potem pripravi skupno poročilo. Torej v poslovniku ne piše "delovna telesa lahko pripravijo" temveč "pripravijo", kar pomeni, da morajo naprej zaključni račun proračuna obravnavati vsa delovna telesa glede na svojo matičnost, šele potem lahko odbor za nadzor proračuna pripravi skupno poročilo. Kolikor jaz vem, je kar nekaj delovnih teles - pozanimal sem se pri predsednikih - spregledalo to svojo dolžnost, ki izhaja iz poslovnika. Zato proceduralno tudi ugotavljam, da tudi poslovniško te točke ni mogoče uvrstiti danes na dnevni red.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Torej proceduralno še gospod, se opravičujem. Torej dosedanja praksa je bila, gospod Špiletič, da nismo to zahtevali do sedaj, dosedanja praksa, zato menim, praksa državnega zbora je do sedaj bila, da nismo zahtevali. Do sedaj nikoli nismo to zahtevali, gospod Špiletič. To vi dobro veste in so pogoji dani, da lahko danes o tem razpravljamo. Ampak predhodno bom dal besedo dr. Ribičiču, ki želi proceduralno glede glasovanja.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Predlagam ponovitev glasovanja. Obrazložitev je slab refleks. Jaz sem pritisnil, gor ni registriralo. Še nekaterim bolj športno usmerjenim poslancem se je isto zgodilo. Bi pa prosil, da preverite, če je registriralo, ker ste tako hitro ugasnili. Jaz sem hotel glasovati za preložitev, sem pritisnil, vendar ni registriralo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Predlagam, kolegi, da glasujemo o tem, da ponovimo glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za ponovitev glasovanja? (39 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Takoj po točki je urgiral, ampak je gospod Špiletič že prihajal s proceduralnim predlogom, tako da nič ni bilo narobe. Torej ponovili bomo glasovanje o predlogu, da državni zbor preloži glasovanje in razpravo o zaključnem računu o letu 1996 in ga opravi skupno z letom 1997 na eni izmed prihodnjih sej. Ugotovimo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za proceduralni predlog gospoda Špiletiča? (23 poslancev.) Je kdo proti? (25 poslancev.)
Predlog zakona, proceduralno gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Predlagam, da ugotovimo ugotovitveni sklep, da je državni zbor s tem glasovanjem kršil poslovnik. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Da, sem že obrazložil, zakaj sem tako predlagal.
Prehajamo na razpravo odbora za... Oziroma predloga zaključnega računa je obravnaval tudi odbor za... Ali želi predstavnik matičnega delovnega telesa? Prosim! Proceduralno.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsedujoči, jaz bi res rad pojasnilo: ali pri delu državnega zbora upoštevamo prakso ali poslovnik. Če je praksa tisto, kar bomo upoštevali naprej, potem ta poslovnik razveljavimo in dajte to takoj na glasovanje. Če pa poslovnik velja, potem ste prvi, ki ste ta hip poklicani upoštevati določila poslovnika.
Jaz ponovno opozarjam na 226. in 227. člen, ki za konkretno točko predvidevata, da morajo vsa delovna telesa obravnavati zaključni račun proračuna. To gradivo je podlago za pripravo skupnega gradiva matičnega delovnega telesa, v konkretnem primeru odbora za nadzor proračuna in drugih javnih financ. Šele potem je gradivo pripravljeno tako, da ga lahko obravnava državni zbor. V tem primeru to ni bilo storjeno. Če se vi sedaj dogovarjate kar naprej, da je bila to dosedanja praksa, mene čisto nič ne briga. V poslovniku je to zapisano.
In ponovno vas sprašujem: ali velja poslovnik ali velja praksa? Poslovnik velja, dokler ga pač državni zbor ne bo spremenil z dvotretjinsko večino, vsaj tako je v demokraciji. Če si boste pa uzurpirali oblast in rekli: poslovnik sem jaz, potem pa izvolite.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Do sedaj nikoli nismo, gospod Špiletič, to vi dobro veste. Tolmačili smo poslovnik, ker do sedaj nismo nikoli zahtevali stališča vseh delovnih teles okoli zaključnega računa. Kot obvezno, da to priložimo. To je do sedaj bilo tako tolmačeno in jaz sem to, predsedujoči, tudi sedaj obrazložil. Če pa želite, bom dal to na glasovanje, da ne bo kaj narobe. Tudi to lahko. To tolmačenje poslovnika bom dal na glasovanje, da ne bo kaj narobe, če želite. Želite? Dobro. Dajem to tolmačenje na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (39 prisotnih.) Drugič ugotavljamo sklepčnost! (38 prisotnih.) Čez 10 minut, to se pravi 13.20.
(Seja je bila prekinjena ob 13.10 uri in se je nadaljevala ob 13.20 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci! Tretjič ugotavljamo sklepčnost! Tretjič ugotavljamo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za moje tolmačenje, da po poslovniku ni obvezno, da vsa delovna telesa dajejo svoja stališča in mnenja k zaključnem računu? Kdo je za? (33 poslancev.) Je kdo proti? (13 poslancev.)
Proceduralno, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsedujoči, jaz ugotavljam, da ste presegel pooblastila iz poslovnika. Predsedujoči po poslovniku tolmači tiste določbe poslovnika, ki so dvoumno zapisane.
Jaz mislim, da so te, na katere sem jaz opozoril (226. in 227. člen), zapisane jasno. In menim, da teh pooblastil, da dajete tiste določbe, ki so jasno zapisane, na glasovanje in jih s tem dejansko spreminjate - prekršili ste pooblastila, ki vam gredo. Vi ste se sicer sklicevali na vašo pravico tolmačiti poslovnik med sejo, to je že res, vendar ne vse po križ in vse počez, vendar tam, kjer stvari niso jasno zapisane. V tem primeru so in vi ste šli preko svojih pooblastil. Ponovno ugotavljam - s takim ravnanjem uzurpirate oblast v svoje roke in poslovnik pravzaprav izničujete.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Ne izničujem ga. Želel sem, da postavi normalno stanje nadaljevanje te seje, kjer smatram - še enkrat poudarjam -, da prvi odstavek člena 227 govori, da matičnemu delovnemu telesu delovna telesa predložijo, ne pa zboru. Torej, besedo dajem predstavniku odbora za nadzor proračuna. Gospod Horvat!
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala, za besedo. Spoštovane, kolegice in kolegi! Spoštovana, gospa državna sekretarka in drugi prisotni!
Odbor za nadzor proračuna je kot matično delovno telo obravnaval predlog zaključnega računa Republike Slovenije za leto 1996, skupaj s poročilom Računskega sodišča Republike Slovenije o reviziji proračuna in to dne 10.6.1999.
Naj ob tem povem še enkrat, da je v proceduri že predlog proračuna za leto 1997 in od računskega sodišča sem obveščen, da je tudi revizija zaključnega računa za leto 1998 v zaključni fazi, predvidoma bo končana konec meseca januarja ali februarja, tako da upam, da bodo ustvarjeni pogoji, da bomo že v mesecu marcu ali najpozneje v aprilu lahko obravnavali tukaj tudi predlog zaključnega računa za leto 1998 in da ne bo takega, dejansko nemogočega časovnega razmaka med letom, na katerega se nanaša zaključni račun, in časom obravnave. Kajti, res ni simpatični, to je najbrž premila beseda, tako pozno obravnavati predlog zaključnega računa.
In moram tu še zraven reči uvodoma, da se je naš odbor ne samo enkrat zavzemal za to, da vlada hitreje predloži predlog zaključnega računa in da tudi računsko sodišče poskuša prej opraviti revizijo, da bi ga lahko potem v nekem normalnem času tudi obravnavali.
Pri tej obravnavi se je odbor za nadzor proračuna osredotočil predvsem na ugotovitve računskega sodišča, ki so v poročilu tudi v gradivu v Poročevalcu objavljene, torej predvsem na kritične pripombe in mnenje računskega sodišča o tem predlogu proračuna. Kot vidite iz poročila računskega sodišča, sta izrečeni dve mnenji, in sicer: prvič, pozitivno mnenje o resničnosti in poštenosti računovodskega izkaza državnega proračuna in pa drugo - seveda to, kar je bistveno za našo obravnavo: vsebinsko mnenje s pridržkom o izvrševanju proračuna glede na zakonodajo in glede na izvajanje proračuna v primerjavi s sprejetim proračunom v državnem zboru. Odbor je največ pozornosti posvetil kritičnim ugotovitvam računskega sodišča v tem mnenju in dovolite mi, da omenim samo nekatera, kajti poročilo ste dobili in ga ne mislim tukaj brati.
Prvič. Ugotovljen je problem prerazporejanja sredstev med proračunskimi postavkami in proračunskimi porabniki, ta obseg je velik oziroma prevelik. Res da ima vlada formalno kritje v sklepih, ko odloča o prerazporeditvah na podlagi zakona o izvrševanju proračuna - in v tem letu je bil tudi opravljen rebalans proračuna - vendar je tudi odbor soglašal z mnenjem oziroma s pripombo računskega sodišča, da je obseg prenašanja postal z ene postavke na drugo prevelik in da s tem tudi izvajanje proračuna ni v celoti v skladu z voljo Državnega zbora, ki je sprejel proračun. In vidimo, ponekod je bila zmanjšana potrošnja, kar ni tako nedolžno. Nekdo bo rekel, s tem se je prihranilo nekaj sredstev, vendar bistvo vrsta programov ni bila izvedena - sploh ne ali pa s kasnitvijo. Zato se odbor zavzel za omejitev pooblastil vlade pri prerazporeditvah, in to je tudi uresničeno, vsaj normativno, v zakonu o javnih financah.
Drugič. Druga pomanjkljivost, ki jo ugotavlja računsko sodišče, je pomanjkljivo načrtovanje, ki je tudi razlog potem deloma za prerazporeditve. In mislim, da se je tudi odbor, ko smo obravnavali predlog zakona o javnih financah, se je zavzel za to, da se omeji oziroma da se zagotovi boljše načrtovanje. Mislim, da je to tudi normativno, vsaj delno uresničeno.
Tretjič. Problem je tudi v uporabi proračunske rezerve. Zato se je odbor zavzel, da se v zakonu - in to se je tudi zgodilo - o javnih financah bolj natančno in bolj restriktivno opredeli uporaba proračunske rezerve.
Četrtič. Računsko sodišče v svojem mnenju ugotavlja pomanjkanje, ponekod tudi odsotnost ali nezadostnost, notranjih kontrol pri proračunskih porabnikih. In naj povem, da odbor že dalj časa vztraja na vzpostavitvi in krepitvi notranjih kontrol pri vseh porabnikih. To je tudi na predlog odbora bilo upoštevano pri obravnavi in sprejemu zakona o javnih financah.
Razveseljivo je vsaj to, da računsko sodišče samo v svojem mnenju na koncu ugotavlja, da se stanje izboljšuje, vendar, seveda, še zdaleč ni zadovoljivo. Upajmo oziroma pričakujemo, da bodo na osnovi zakona o javnih financah dejansko tudi vzpostavljene te notranje kontrole. Mimogrede, zahteva jih tudi komisija Evropske unije v svojem poročilu.
Petič. Odbor je posvetil pozornost vnovčevanju jamstev in zavzel stališče, da bi vlada morala bolj vestno skrbeti za izterjavo vnovčenih jamstev in pa, seveda, zagotoviti tudi večjo previdnosti pri izdajanju jamstev. Zato je tudi odbor sprejel sklep, imate ga v poročilu pod številko štiri, da pričakuje od vlade poročilo o vnovčenih jamstvih po letih, in to naj bi se zgodilo ob prvem naslednjem poročilu, ki jih vlada redno daje državnemu zboru - poročilo o jamstvih.
Naj ob koncu povem še to, da je predstavnica računskega sodišča, ki je vodila ta projekt revizije predloga proračuna, napovedala nov sistem oziroma nov način revizij proračuna, kar se začne z letom 1998. In sicer, da bodo te revizije obsežnejše, celovite pri vseh proračunskih porabnikih. Odbor je seveda takšno usmeritev podprl in zato tudi sprejel sklep, ki ga imate pod številko tri v poročilu.
Na koncu odbor predlaga državnemu zboru, da obravnava predlog zaključnega računa in da sprejme sklep: "Državni zbor Republike Slovenije sprejema zaključni račun proračuna Republike Slovenije za leto 1996."
Naj ob tem še samo pojasnim, da ne bi kdo mislil, da se je šlo mimo teh kritičnih pripomb in da zakaj ne predlagamo še nekaj dodatnih sklepov. Kot sem povedal, večina zadev, ki so predmet kritičnih pripomb in razlog za mnenje s pridržkom, je bilanca na normativni ravni urejena v zakonu o javnih financah. Seveda, ko bomo obravnavali predlog zaključnega računa za leto 1998 na osnovi temeljitejše revizije računskega sodišča, bomo pa videli, koliko je bilo to tudi dejansko v praksi uresničeno. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Dajem še besedo državni sekretarki kot predstavnici vlade, da na kratko obrazloži. Takoj po tem uvodu boste dobili besedo. Gospa državna sekretarka, prosim.
MARIJA JANC: Hvala lepa. V tem kratkem uvodu bi rada predstavila vsaj nekaj osnovnih poudarkov iz zaključnega računa proračuna za leto 1996, in sicer vlada je predložila zaključni račun državnemu zboru za leto 1996, iz katerega je razvidno, da je bilo oblikovanih dobrih 624 milijonov prihodkov, dobrih 608 milijonov odhodkov in da je bil takrat še dosežen proračunski presežek v višini dobrih 15 milijard. Iz same vsebine, tako številčnega kot tekstualnega dela, so razvidni prihodki in odhodki po vrstah in pa virih na prihodkovni strani ter pa odhodki po namenih za posamezne proračunske uporabnike. Kot je že povedal predsednik odbora za nadzor proračuna in javnih financ, je zaključni račun proračuna pregledalo tudi računsko sodišče, podalo mnenje, ki je na eni strani v računovodskih izkazih pozitivno, v izkazih izvrševanja proračuna pa mnenje s pridržkom, določene aktivnosti, ki vzpostavljajo izboljšavo pri delovanju in pa vestnem ter gospodarnem ravnanju s proračunskimi sredstvi, se kaže v sprejetih zakonih o računovodstvu, zakonu o javnih financah, predlaganem zakonu o javnih skladih in pa nenazadnje uvajanje računalniške podpore enotnega vodenja državnega računovodstva ter pa prizadevanja za prehod na enoten zakladniški račun države. Toliko za uvod.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospa državna sekretarka. Gospod Špiletič proceduralno.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Predsedujoči, jaz sem hotel samo prej opozoriti na 228. člen, ki določa, da mora najprej pri obravnavi zaključnega računa proračuna dobiti besedo predstavnik vlade in šele zatem predstavnik matičnega delovnega telesa. To opozarjam zato, ker danes gremo iz ene kršitve poslovnika v drugi in gremo še v tretjo, ampak očitno poslovnik v tej hiši ne velja nič več in bi bilo dobro, da ga upoštevate, ne pa zgolj tolmačite z večino, tako kot se vam pač zdi.
Drugo imam pa v skladu z drugim odstavkom 228. člena predlog - proceduralni predlog, da se razprava v zaključnem računu odvija v delih. Prosim, da daste to na glasovanje. V delih pa mislim po področjih, kot so opredeljena po delovnih telesih tega državnega zbora. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Špiletič, vaša pripomba je na mestu jo sprejemam, sam sem pa tudi uvodoma pozval predstavnika vlade, če želi besedo, pa se takrat gospa ni odzvala. Torej jaz sem pozval, poslovnik je pa res tak, zato sem pa tudi popravil to in je sedaj tudi bil uvod podan. Gospod Špiletič predlaga, da razpravljamo po delih o zaključnem računu. Ta predlog dajem - proceduralni - na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! Ugotavljamo sklepčnost! (40 prisotnih.) Drugič ugotavljamo sklepčnost! (40 prisotnih.)
Naslednje glasovanje je 13.47.
(Seja je bila prekinjena ob 13.37 uri in se je nadaljevala ob 13.47 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice in kolegi. Tretjič ugotavljamo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Predlog proceduralni je, da po splošni razpravi razpravljamo o delih zaključnega računa, in sicer bi potem obravnavali dele: prihodki, odhodki, račun financiranja, v okviru teh razprav - teh delih pa lahko potem po področjih, ki jih pokrivajo posamezna delovna telesa.
Kdo je za tak predlog? (25 poslancev.) Proti? (31 poslancev.)
Proceduralni predlog ni sprejet.
Nadaljujemo, in sicer s točko dnevnega reda, je razprava predstavnikom poslanskih skupin. Katera poslanska skupina želi besedo? Gospod Špiletič v imenu poslanske skupine Socialdemokratske stranke.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Jaz bom za začetek predstavitve stališča poslanske skupine SDS ponovil tisto, kar sem za to govornico danes že povedal. Razprava o zaključnem računu proračuna ni zgolj nek formalen akt, ki ga mora ta državni zbor opraviti oziroma ni neka točka, ki mora biti, pač, spravljena čim prej z dnevnega reda.
Razpravo o zaključnem računu proračuna je razprava o tem, kako je vlada izvrševala proračun. Se pravi, tisto, kar je državni zbor sprejel. Zato menim, da s tem ko je ravnokar večina glasovala proti temu, da bi obravnavali zaključni račun proračuna po delih, torej po posameznih področjih, preprečila vsebinsko razpravo o tem, ali je vlada ravnala zakonito ali je vlada ravnala gospodarno pri trošenju proračunskega denarja oziroma denarja davkoplačevalcev.
Tisti, ki ste pač glasovali za to, da kvalitetna razprava o tem ne bi bila mogoča, imate gotovo razloge, ki so pa več ali manj jasni vsem tistim, ki prebirajo poročila računskega sodišča, kajti izredno, izredno malo je poročil, kjer bi računsko sodišče izdalo pozitivno mnenje, izredno veliko pa je tistih, kjer izda računsko sodišče mnenje s pridržkom ali pa celo negativno mnenje.
Poudaril bi rad, da je akt, razprava o zaključnem računu tudi razprava o polaganju računov, ki jih mora izvršna oblast polagati temu državnemu zboru. Trenutno v tej dvorani ni niti enega predstavnika vlade, skratka izgleda, da poslanci polagamo račune sami s sebi. Tako da predsedujoči, hkrati tudi apel, da res se ne spodobi, da ta razprava teče v popolni odsotnosti predstavnikov vlade. To je tudi odnos, ki kaže, v kakšni vlogi je parlament in kdo je nad parlamentom: očitno formalno parlament, dejansko pa vlada nad parlamentom.
To, kar bi morali danes sprejeti oziroma kar večina očitno tudi bo sprejela, pa je razrešnica ali nerazrešnica. Drugače povedano: na podlagi dokumentov, ki jih imamo, torej zaključnega računa proračuna in na podlagi poročila računskega sodišča odločiti o tem, ali so bile kršitve pri izvrševanju proračuna take narave, da jih je mogoče tolerirati in z nekimi sklepi usmeriti v pravo smer, ali pa je šlo za take vrste zakonitosti, ki zahtevajo odločnejše ukrepanje. Ugotovitve, ki jih je podalo računsko sodišče, kažejo bolj v smer drugega. Državni zbor mimo tega ne bi smel iti zgolj z glasovanjem "za", kot da se ni nič zgodilo, vendar zgodilo se je precej.
Računsko sodišče je v svojem poročilu opozorilo kar na nekaj zelo pomembnih kršitev. Ugotovilo je izplačila iz proračunske blagajne brez podpisov, brez predhodne odobritve. Ja, predstavljajte si, da v nekem podjetju blagajnik kar odpre blagajno in začne deliti denar. To se v proračunu dogaja. To ugotavlja računsko sodišče. Računsko sodišče ugotavlja, da niso bila vselej dana soglasja k pogodbam. Zakaj pa potem zakonsko določilo, da nekdo da soglasje? Se pravi, notranji nadzor, ki naj bi zagotovil zakonito trošenje, gospodarno trošenje denarja davkoplačevalcev, v tej državi ne deluje. Ni deloval pri izvrševanju proračuna leta 1996, ne deluje tudi danes, kajti te ugotovitve računsko sodišče v vsakem poročilu ponovno izpostavlja.
Tako da govoriti tu za to govornico, kar je pa trdila predstavnica vlade, da več ali manj so vse nepravilnosti, ki jih je računsko sodišče ugotovilo, že tako in tako konzulmirane v novih zakonih, ki jih je državni zbor sprejel, pomeni golo zavajanje. Jaz ne trdim, da vlada ni naredila mogoče poskusa v smer, da bi stvari izboljšala. Vendar, eno so zakoni, ki niso dobri in ki jih je večina sprejela pač zato, ker jih je hotela take, kot so; drugo je pa izvrševanje teh zakonov, to je pa še bistveno slabše od tistega, kar je zapisano.
Naslednje. Računsko sodišče je ugotavljalo celo, da niso bila spoštovana tista določila, ki jasno zavezujejo proračunske porabnike k temu, kakšni morajo biti plačilni roki. Se pravi, če je nekdo nekomu - bom rekel - pa čisto politično po meri, se je pač dogovoril lahko za zelo ugodne roke, ne nazadnje tudi za avansiranje, nekdo, ki pa to ni, je bil pa v bistveno podrejenem položaju. In ta politični klientelizem, žal, predstavnica vlade ni pojasnila.
Še veliko je točk - ne bom prebiral vseh - vendar pričakujem oziroma vsaj pričakoval sem in normalno bi bilo, da bi se predstavnica vlade podrobno opredelila do vseh ugotovitev računskega sodišča, povedala, kaj je vlada konkretno storila za odpravo teh nepravilnosti, in ne nazadnje povedala, kdo je odgovarjal, kako je odgovarjal, zakaj je odgovarjal. Priti sem za to govornico in povedati zgolj obseg prihodkov, je bil takšen, obseg odhodkov je bil takšen in imeli smo celo proračunski suficit. Oprostite, to ni obrazložitev zaključnega računa proračuna. Zato vas jaz v imenu poslanske skupine pozivam, da nastopite ponovno in pojasnite podrobno, kaj se je na podlagi teh ugotovitev dejansko tudi zgodilo.
Drugič. Jaz mislim, da bi morala predstavnica vlade povedati tudi to, zakaj je vlada spregledala določila poslovnika in ni posredovala zaključnega računa proračuna v državni zbor do 30. junija in to prvega naslednjega leta po poteku proračunskega leta. Poslovnik je tu jasen. Če niste znali poslovnik zelo natančno brati, potem bi morali prebrati tudi pojasnilo poslovniške komisije državnega zbora, ki je jasno povedala: 30.6. je rok, ko mora vlada poslati zaključni račun proračuna v državni zbor.
Opravičilo, da je vlada čakala poročilo računskega sodišča, ni relevantno. Poročilo računskega sodišča bo posredovano državnemu zboru takrat, ko ga bo računsko sodišče izdelalo. Tako, da ste tudi to pojasnilo dolžni, kajti v nasprotnem primeru je to šteti - nič drugega - kot poskus zavlačevanja oziroma prikrivanja problemov za dve, tri leta, potem pa so zadeve tako in tako že nerelevantne in o njih skorajda ne velja več razpravljati. In ravno tako se danes tu obnašamo.
V imenu poslanske skupine zato najprej zahtevam od vlade podrobna pojasnila, šele potem se bo možno opredeliti do samega zaključnega računa proračuna. Še enkrat pa poudarjam, da tisti, ki ste glasovali "proti" in onemogočili glasovanje o posameznih delih tega zaključnega računa proračuna, torej razpravo posebej o šolstvu, gospodarstvu in tako naprej; oziroma da bi tu pogledali, kaj je vlada storila dobrega, kaj je vlada storila slabega in da bi lahko sprejeli tudi ustrezne sklepe, tisti ste pač prevzeli nase odgovornost zaščite nezakonitosti, nepravilnosti in negospodarnosti z denarjem davkoplačevalcev.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Špiletič. Želi še katera poslanska skupina besedo? Slovenski krščanski demokrati, gospod Izidor Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje, menim v imenu poslanske skupine, da je bila predstavitev gospoda predsednika, in tudi kar smo prebrali - in zaključke in poročilo - kar precej temeljito, seveda krajši je sprehod gospe sekretarke, ki pokriva to področje, vendar ve se nekaj. Zaključni račun v podjetju je tisti, ki odloča o nečem, ki se po njem nekaj dogaja. Gledati z razdalje v to razdaljo z našo miselno žarnico, to bolj slabo sveti in leto 1996 je bilo leto volilno in edino sporočilo ali pa edina svetla zadeva, ki je, je gotovo to, da je bil ob tistih 600 milijardah proračunskega prihodka oziroma in nekaj manj odhodkov - se pravi 15 milijard je bil proračunski ostanek. Kar pomeni, da se je v tistem času, ne glede na to, kako in kaj, je le to bil - bi rekel - en dosežek. Vendar bolj bi bilo prav, da bi, gotovo, ta poročila o zaključnem računu prihajala, in zaključni račun prihajal - bi rekel - bolj tekoče, ker tja segati nazaj je... Kot pravim, so skoraj štiri leta in menda ne bi bilo prav, da bi samo obravnavali zaključni račun proračuna kot: češ, posel, ki ga porivamo sem in tja in meljemo, ampak da se tudi na osnovi tega nekaj dogodi. Samo računsko sodišče gotovo v svojem pregledu vpiše in pove, kako in kaj se je dogodilo. Vendar menim, da bo treba predvsem - bi rekel - ta zaostanek čim prej nadoknaditi in da bo zaključni račun proračuna tudi odseval - bodisi, recimo v interpelacijah, bodisi ne vem kaj, ali pa, da bo tu predsednik vlade odgovarjal, kaj in na kakšen način se je to dogodilo. Ker sicer, vse ostalo je pa enako temu, da mi tu se mučimo, tam gospa predstavnica je tudi tu, ampak več ali manj - bi rekel - vprašujemo samega sebe, odgovarjamo samemu sebi in zgodba se bo pač končala.
Mi ta zaključni račun podpiramo in je prav, da bi ga sprejeli, predvsem pa, da se posvetimo zadnjim letom, ki prihajajo in da tudi malo bolj precizno opredelimo, kaj pomeni sprejemanje zaključnega računa proračuna. Ali je to samo zgolj - bi rekel - točka, ki pač proceduralno nekaj ne gre skozi? Ker sedaj vidimo tudi, da so zahteve, da se v posameznih komisijah in odborih to razpravlja, kar mislim, da ni noben poseben problem. Je treba samo spraviti v proceduro. Vendar pa, kot pravim, naša poslanska skupina bo to potrdila. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Bi še katera poslanska skupina besedo? (Ne želi.) Ura je 14.01. Prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajam na 43. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO SO VOLITE, IMENOVANJE. Ugotavljam, da ni nobenih predlogov k tej točki, zato tudi to točko 43 zaključujem. Prekinjam 17. redno sejo državnega zbora. Torek je ob 14. uri izredna seja, kot je tudi na vabilu zapisano. Hvala. Prijeten vikend želim.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 17. DECEMBRA 1999 OB 14.01 URI.)