Sejo je vodil Andrej Gerenčer, podpredsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.08 uri.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 9. seje državnega zbora Republike Slovenije.
Obveščen sem, da se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci - prosim za mir v dvorani - Peter Petrovič, Jože Avšič, Jože Možgan, Ivan Kebrič, Peter Hrastelj, Marija Pozsonec, Franc Pukšič, Andrej Fabjan, Vincencij Demšar, Franc Čebulj, Franc Kangler, Alojz Vesenjak, Branko Tomažič od 10.30 ure dalje, Jurij Malovrh, Franc Potočnik, Eda Okretič-Salmič, Miroslav Luci, dr. Franc Zagožen od 11. ure dalje, Roberto Battelli, Boris Sovič, Jelko Kacin. Se opravičujem. Benjamin Henigman do 10.30 ure, Jože Lenič za pričetek seje in Alojz Peterle.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (44 prisotnih.) Bomo ponovili glasovanje o sklepčnosti. Ugotovimo prisotnost! (44 prisotnih.)
Ponovno glasovanje... Prav, če se niste priglasili, bomo pa ponovili. Ugotovimo prisotnost! Gospodje poslanci! Lepo prosim za mir v dvorani in tudi, da se prijavimo. Ugotovimo prisotnost! (46 prisotnih.) Pa še dva sta prišla, je 48 prisotnih.
Moram vas še obvestiti, da bo od 12. ure dalje odsoten gospod Ivan Božič in za začetek seje tudi Tone Anderlič.
Na sejo sem vabil predstavnike vlade Republike Slovenije ter vse lepo pozdravljam.
Današnje nadaljevanje 9. seje državnega zbora bomo pričeli z obravnavo prekinjene 30. točke dnevnega reda - predloga zakona o poroštvi Republike Slovenije za obveznosti Slovenskih železnic, delniške družbe iz naslova posojil, najetih za financiranje gradnje železniške proge v smeri Puconci-Hodoš-državna meja. Zatem bo zbor prešel na obravnavo 40. točke - to je predloga zakona o varstvu kulturne dediščine ter nato po dnevnem redu dalje.
Smo torej v drugi obravnavi 30. točke. Bomo šli kar na obravnavo amandmajev in posameznih členov. Dobili ste jih v pregledu z datumom 16. junij. V razpravo dajem 1. člen in amandma k 1. členu. Kdo želi besedo? (Ne želi nihče.) Zaključujem razpravo.
K 1. členu imamo torej dva amandmaja. Prvega je vložila skupina poslancev s prvopodpisanim gospodom Presečnikom, prav tako tudi drugega. Matično delovno telo podpira oba amandmaja.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (41 prisotnih.) Ponovili bomo ugotavljanje prisotnosti. Ugotovimo prisotnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za amandma pod številko 1? (32 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma pod številko 1 sprejet.
Odločali bomo o amandmaju pod številko 2. Ugotovimo prisotnost! (43 prisotnih.) Gospodje poslanci, tako je težko delati v tem državnem zboru. Lepo vas prosim! V dvorani nas je približno 50. Še enkrat ugotovimo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za drugi amandma? (35 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma pod številko 2 sprejet.
Na glasovanje dajem 1. člen. Ugotovimo prisotnost! Bomo ponovili ugotavljanje prisotnosti. Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za 1. člen? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 1. člen sprejet.
Imamo amandma za nov 1.a člen in amandma odbora na amandma za nov 2. člen. Predlagatelj je skupina poslancev s prvopodpisanim Presečnikom. Želi kdo razpravljati? (Nihče.) Zaključujem razpravo.
Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za amandma pod številko 1? (38 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma na amandma sprejet.
Odločamo o novem 2. členu. Ugotovimo prisotnost za amandma pod številko 2. (52 prisotnih.)
Kdo je za? (38 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Imamo amandma za nov 2.a člen, ki ga predlaga odbor za infrastrukturo, okolje in prostor. V pregledu imamo na strani 3 napisano "za novi 4. člen", gre pa za amandma za 2.a člen, tako da bomo o obeh glasovali, pod 1 in pod 2. Želi mogoče kdo razpravljati? (Ne želi.) Ugotovimo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za amandma pod številko 1? (33 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je ta amandma sprejet.
Glasovali bomo o amandmaju pod številko 2. Ugotovimo prisotnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za? (30 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
V razpravo dajem 2. člen, na katerega ni bilo vloženega nobenega amandmaja. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo. Odločali bomo o 2. členu. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za 2. člen? (31 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je 2. člen sprejet.
V razpravo dajem 3. člen. Želi kdo razpravljati? (Ne želi.) Prosim, da o njem odločimo. Ugotovimo prisotnost! Bomo ponovili ugotavljanje prisotnosti. Ugotovimo prisotnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za 3. člen? (38 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je 3. člen sprejet.
Opravili smo razpravo in glasovanje o posameznih členih.
Razpravljati in glasovati moramo še o naslovu zakona. Želi kdo besedo o naslovu zakona? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo in prehajamo na glasovanje.
Na glasovanje dajem naslov zakona. Ugotovimo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za naslov zakona? (45 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je naslov zakona sprejet.
Smo v tretji obravnavi. Izglasovali smo zakon po členih in naslov zakona. Odpiram razpravo o zakonskem predlogu v celoti. Kdo želi besedo? Želi kdo vložiti amandma v tretjem branju? (Ne želi.) Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo.
Ugotavljam, da k predlogu ni bilo amandmajev. Sprašujem sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, če smo na podlagi 198. člena usklajeni? (Smo.) Hvala lepa. Torej, lahko odločamo o samem zakonu.
Na glasovanje dajem predlog zakona v celoti. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlog zakona v celoti? (45 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog zakona v celoti sprejet. Dodatni sklep Jakoba Presečnika, našega poslanca, imate na klop. Želi kdo o njem razpravljati? Gospod Presečnik bo pojasnil svoj predlog sklepa. Prosim.
JAKOB PRESEČNIK: Gospod podpredsednik, kolegice in kolegi! Hvala za besedo. Samo pojasnil bi, da gre za samo malenkost spremenjen sklep, ki ga je sprejel - dodatni sklep - odbor za infrastrukturo. Razlika je samo v tem, da državni zbor zadolži vlado, da pripravi to, kar tukaj piše, ne pa, da odbor predlaga vladi. Samo to. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi kdo razpravljati o tem predlogu sklepa? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za ta sklep? (45 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 40. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRVA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O VARSTVU KULTURNE DEDIŠČINE. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? Gospod minister Jožef Školč, prosim.
JOŽEF ŠKOLČ: Spoštovani podpredsednik, spoštovani zbor! Pred nami je besedilo novega zakona o varstvu kulturne dediščine, ki pokriva tako nepremično kot premično dediščino. Upal bi si reči glede na razprave, ki sem jih poslušal včeraj in prejšnji dan, da je to eden od tistih zakonov, ki je šel skozi vladno proceduro in tudi skozi parlamentarno proceduro na način, ki je zgleden, in je v obeh procedurah tudi marsikaj pridobil. Tako samo upam, da mu ta dolgost in korektnost postopka pri sprejemanju na neki način ne bo škodovala.
Zakon nadomešča rešitve, ki so bile sprejete v zakonu iz leta 1981. Dopolnjuje tisti zakon, ki ga je ta državni zbor sprejel med prvimi in ureja varstvo arhivskega gradiva. Na neki način dela kompromis med starimi rešitvami, spoznanji stroke in tudi spremembami, ki jih je Slovenija doživela po letu 1990. Glede na vso to dolgost postopka in materiale, ki so bili, se mi mogoče ne zdi smiselno, da bi ne vem kako na široko razlagal o pomenu tega zakona, ker je razprava, ki je bila v odboru, ki ga vodi profesor Mežan, razčistila marsikatero dilemo in nam kot predlagateljem zakona naložila, da tudi do druge in tretje obravnave določene stvari spremenimo.
Novi zakon, mogoče velja reči, prinaša malenkost spremenjeno definicijo dediščine oziroma spomenika in kategorizira obseg in režime. Navedene so pristojnosti tako države kot občin, nalaga lastnikom spomenikov v prvi vrsti skrb za čuvanje teh spomenikov. Tisto, kjer prihaja do pomembne novosti, je inšpekcija, predvsem v delu, ko dobiva ta inšpekcija možnost bolj temeljitega nadzora in dobiva tudi možnost, da predpiše določene sankcije za nespoštovanje varovanja dediščine. Problem v tem trenutku je, da je bila inšpekcija - da se slikovito izrazim - invalidna v tem svojem delu, ko je lahko samo opozarjala, kaznovati pa ni mogla nikogar, ki ni spoštoval zakona.
Tisto, kar je pomembno v tem zakonu, je osnovni princip, da govori o enotnosti sistema varstva kulturne dediščine. Kar pomeni to, da karkoli je razglašeno za predmet varovanja, se varuje ne glede na to, kdo je lastnik, za kakšen objekt gre in tako naprej. Na ta način je potem iz te enotnosti varovanja tudi mogoče dosti dosledno izpeljati uveljavljanje javnega interesa za to področje. Mogoče je taka novost, ki je sicer v praksi že do neke mere zaživela, v zakonu pa to ni bilo pokrito, vključitev kulturne krajine kot nove zvrsti kulturne dediščine in spomenikov. Sam zakon tudi nakazuje možnost ustanovitve sklada Republike Slovenije za vzdrževanje in obnovo nepremične kulturne dediščine, ki je v lasti države. V tem trenutku to funkcijo opravlja ministrstvo oziroma uprava za kulturno dediščino.
Zakon zaokrožuje določene rešitve, ki jih sicer imamo v približno šestih, sedmih rešitvah. Razprava, ki je tekla o tem zakonu, je bila dolga - mislim, da teče že šesto leto - tako da menim, da je v tem trenutku na nek način zadnji čas, da parlament v relativno pospešenem postopku pride do novega zakona, ki je potreben tudi za varovanje interesa, ko gre za vključevanje Slovenije v evropske integracije. Sam zakon je sestavni del te tako imenovane zaščitne zakonodaje. Na našem ministrstvu pa nismo hoteli, da bi bil sprejet po hitrem postopku, ker se nam zdi, da gre za strahovito občutljive stvari in bi ga verjetno morali popravljati. Zato ni bil v prvem paketu in tudi iz te obravnave, ki je tekla, medtem ko je vlada sprejela zakon, ga poslala v proceduro, medtem ko je parlamentarni odbor opravil zelo temeljito razpravo, je tudi neka področna diskusija o teh problemih. In trije predlogi, ki so jih podpisali: gospod Bevk, gospod Čeligoj in gospod Mežan, so taki, ki jih pozdravljam in lahko rečem, da jih bomo vključili v rešitve zakona v drugi obravnavi in bodo te bolj natančne razmejitve verjetno lahko prispevale k še večji učinkovitosti zakona in sistema varovanja dediščine.
Medtem ko - če dovolite, da s tem končam - četrto stališče, ki ga je podpisala gospa Pozsonec in gospod Battelli je sicer lahko na nek način sprejeto, ker govori o tem, da naj predlagatelj nekaj preuči. Lahko vam pa povem, da bi v vključevanje teh rešitev v zakon na nek način ogrozilo to obravnavo enotnega sistema varovanja dediščine, če bi za področje dediščine, ki naj bi bila v navednicah "manjšinska", iskali posebne rešitve. Sam sem trdno prepričan, da kulturno dediščino, nacionalno, slovensko, so skozi zgodovino ustvarjali različni narodi, različne kulture, različni sosedi in da bi jo bilo po tej plati treba že v osnovi obravnavati kot tako in ne tega kriterija vpeljevati za to, da se lahko posamični zavodi naredijo za področje - recimo - italijanske narodne skupnosti in hipotetično njene dediščine in ravno tako za področje, kjer živi madžarska narodna skupnost. Naloga naših zavodov je, da korektno valorizirajo prispevek tudi teh dveh kultur in da jih v bistvu znotraj postavitev, znotraj obravnav prikažejo kot tiste, ki so vplivale k oblikovanju take kulturne podobe Slovenije, kot je v tem trenutku imamo. Zato se mi zdi, da je ta stvar v veliki meri razčiščena in da je rešljiva na drugačen način.
Kakorkoli; jaz s tem ta svoj uvodni nastop zaključujem. Lahko pojasnjujemo, če je treba, stvari tudi po posameznih sklopih. Priporočam se tudi v naprej za kooperativno sodelovanje poslancev, ki so nam že v fazi priprave uspeli pomagati, da smo določene rešitve vgradili v ta predlog zakona in določene odločitve korigirali oziroma lahko hitreje sprejeli, kot bi jih sicer, če bi se vrteli znotraj kroga samo tistih ljudi, ki so se s tem ukvarjali zadnjih šest let. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod minister. Predlog zakona je obravnaval tudi odbor za kulturo, šolstvo in šport kot matično delovno telo.
Prosim predsednika gospoda Janeza Mežana, da poda poročilo.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa, gospod predsedujoči. Poslanke in poslanci! Lep pozdrav tudi v mojem imenu in želim uspešen delovni dan!
Odbor za kulturo, šolstvo in šport je na 13. seji temeljito in v kar dolgi razpravi razpravljal o predlogu zakona o varstvu kulturne dediščine - prva obravnava, ki ga je državnemu zboru predložila vlada Republike Slovenije. Podrobno ne bom bral poročila, vendar pa naj le poudarim nekatere pobude in pripombe k predlogu zakona, ki so bile izrečene na sami seji. Te so naslednje. Prouči naj se možnost ustanovitve zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine kot najvišje strokovne ustanove. Obnovo in vzdrževanje kulturnih spomenikov bi morali spodbujati z davčnimi olajšavami. Proučijo naj se rešitve v zvezi z enotnim konceptom sistema varstva kulturne dediščine z vidika njihove skladnosti s položajem lokalnih skupnosti in njihovih pristojnosti glede na ustavno in zakonsko ureditev. Natančneje naj se opredelijo pristojnosti države in lokalnih skupnosti. Prouči naj se skladnost naše strokovne terminologije z evropsko. Določiti je treba razmerja med spomeniki, ki bodo vpisani v register, ter ostalimi spomeniki. Določiti je treba način financiranja priprave in izdelave registra dediščine. Odgovoriti je potrebno na vprašanje, ali lahko državljani zbirajo starine brez dovoljenja pristojnega ministrstva. Z donacijami bi na tem področju lahko pridobili pomemben del sredstev, zato je treba razmisliti o davčnih olajšavah za donatorje. Opredeliti je treba možnost dostopa do privatnih spomenikov za tiste, ki bi jih radi videli. Uresniči naj se enakopravnost glede obnove in skrbi kulturne dediščine v privatni in državni lasti. V zakonu naj se opredeli tudi odnos do nepremične kulturne dediščine vojaškega zgodovinskega značaja. V zakonu je treba opredeliti, kaj je muzejsko gradivo. O razstavljanju in predstavljanju dediščine v javnosti naj poleg ministra odločajo tudi občine, predvsem za tiste projekte, ki so lokalnega pomena. Ubraniti se je treba možnim pritiskom občin za ustanovitev večjega števila javnih zavodov, kot je predvideno v zakonu.
Ob koncu razprave je odbor predlagatelju zakona predlagal, da naj do druge obravnave zakona poda informacijo o razdelitvi sredstev na podlagi zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe v kulturi. Na odboru pa je bilo sprejeto tudi priporočilo delovni skupini za jezikovno načrtovanje in jezikovno politiko, da s stališča jezika pregleda tudi ta predlog zakona.
Po zaključeni razpravi o zakonskem predlogu je odbor oblikoval naslednji predlog odločitev:
1. Predlog je primerna podlaga za pripravo predloga zakona za drugo obravnavo.
2. Predlog zakona za drugo obravnavo pripravi predlagatelj zakona v skladu z naslednjimi stališči:
a) pri pripravi zakona za drugo obravnavo naj predlagatelj prouči in upošteva pripombe sekretariata državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve;
b) predlagatelj zakona naj rešitve v zvezi z enotnim konceptom sistema varstva kulturne dediščine prouči z vidika njihove skladnosti s položajem lokalnih skupnosti in njihovih pristojnosti glede na ustavo in zakonsko ureditev;
c) predlagatelj zakona naj zaradi skladnosti našo strokovno terminologijo uskladi z evropsko;
d) predlagatelj naj prouči možnost, da bi z davčnimi olajšavami spodbujali obnovo in vzdrževanje kulturnih spomenikov;
e) pri pripravi zakona za drugo obravnavo naj se prouči možnost, da se za področje nepremične kulturne dediščine ustanovi zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine kot najvišjo matično oziroma strokovno ustanovo za to področje;
f) predlagatelj zakona naj v predlogu zakona opredeli, kaj je muzejsko gradivo, in zadnjič;
g) natančneje naj se opredeli odnos med nepremično kulturno dediščino vojaškega zgodovinskega značaja in ostalo kulturno zgodovinsko dediščino.
Po seji odbora so bili vloženi še trije predlogi stališč, o katerih pa, mislim, da se je gospod minister že izjasnil. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Janez Mežan. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Prvi se je prijavil gospod Samo Bevk, poslanska skupina Združene liste.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor! Združena lista socialnih demokratov podpira zakon o varstvu kulturne dediščine kot enega najpomembnejših konstitutivnih elementov naše državnosti. Ohranjanje in varovanje kulturne dediščine je ustavna obveznost, saj o tem govorita 5. in v celoti 73. člen ustave Republike Slovenije. V 5. členu je zapisano, da država skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. V 73. členu pa je zapisano, da je vsakdo dolžan v skladu z zakonom varovati naravne znamenitosti in redkosti ter kulturne spomenike, država in lokalne skupnosti pa so dolžne skrbeti za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Tako o naši dediščini pravi ustava.
V skrbi za ohranjanje in prezentacijo naše dediščine tako vidim zelo pomemben element za naš nadaljnji razvoj. Zato mora imeti zakon o kulturni dediščini izrazito razvojno funkcijo. Kolikor vem, zakon v stroki podpirajo, saj je doživel široko razpravo, tako v muzejski kot restavratorski stroki. Nekaj več pripomb pa je doživel s strani zavodov za spomeniško varstvo oziroma zavodov za varstvo naravne in kulturne dediščine, kakor se jim pravilno reče. Na matičnem odboru za kulturo smo pripravili vrsto stališč, zato prosim, spoštovane kolege in kolegice, da te predloge tudi podprejo. Tudi sam sem predlagal nekaj izboljšav, zato bi na tem mestu izpostavil vprašanje matičnosti oziroma strokovnosti.
Muzeji imajo svoj strokovni vrh v Narodnem muzeju, restavratorske Služba v restavratorskem centru Republike Slovenije. Arhivi, katerih področje ureja specialni zakon v Arhivu Slovenije. Knjižnice, če hočete, v Narodni in univerzitetni knjižnici. Edino zavodi za varstvo naravne in kulturne dediščine so organizirani le po regionalnem principu, zato tudi predlog tega zakona ne predvideva strokovnega vrha službe. Zakon predvideva, da bi te naloge opravljala Uprava Republike Slovenije za kulturno dediščino, ki pa deluje v okviru ministrstva za kulturo. O tej rešitvi je potrebno razmisliti. Sam predlagam, da se v pripravi zakona za drugo obravnavo predvidi tudi ustanovitev zavoda Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine kot najvišje matično oziroma strokovno ustanovo v državi za področje nepremične dediščine. Na sektorski razpravi o muzejski dejavnosti v okviru razprave o oblikovanju nacionalnega kulturnega programa je bilo s strani restavratorske in konservatorske stroke posebej izpostavljeno vprašanje tako imenovane preventivne konservacije. Po analogiji, na primer, z zdravstvenim varstvom, ki je tudi zakonsko opredeljena. Gre za dokaj nov princip in pristop v stroki in v zvezi s tem sem zato predlagal stališče, da ga predlagatelj zakona temeljito preuči in po možnosti tudi vključi v predlog za drugo obravnavo. V tem smislu, v stroki podpirajo - in tudi sam podpiram amandma kolega Janeza Mežana - glede terminologije konservatorsko-restavratorska dejavnost.
Nadalje podpiramo tudi predlog poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti, da je država, skupaj z narodnima skupnostima, ustanoviteljica javnih zavodov za ohranjanje kulturne dediščine italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti.
Naslednje precej pomembno področje se mi zdi vprašanje davčnih olajšav in spodbud, posebej za tiste, ki vlagajo v obnovo in prezentacijo kulturne dediščine in kulturnih spomenikov. Zakon tako ali drugače korespondira z okoli štirinajst drugih zakonov, zato bi prosil za komentar predlagateljev, da posebej predstavijo področje davčnih olajšav.
27. člen zakona govori o posebnih dovoljenjih, ki jih izdaja minister. V zvezi s tem imam zelo ozko in zanimivo vprašanje. Ali sme, na primer, državljan Republike Slovenije zbirati starine brez predhodne odobritve s strani ministra in kaj je z zbiralci, ki že imajo starine v svojih privatnih zbirkah in z njimi delajo po vseh principih muzejske stroke? Menim, da je dobrodošla novost, da zakon vzpostavlja tudi inšpekcijski nadzor na področju varstva kulturne dediščine. Vem, da inšpektorat že obstaja in deluje v zelo slabih, tako prostorskih kot kadrovskih pogojih. Nerazumljivo je, da imamo v državi samo enega inšpektorja za kulturno dediščino, pa še ta je brez vsake administrativne in tehnične pomoči. Zato menim, da je treba omogočiti normalne delovne razmere za delovanje inšpekcijskih služb na področju varstva kulturne dediščine, še posebej, ko bo s tem zakonom tudi zakonsko določena in opredeljena.
Za konec pa se mi najbolj bistveno zdi vprašanje finančnih posledic za uspešno izvajanje zakona o varstvu naravne in kulturne dediščine. Sam si seveda ne predstavljam uspešne uveljavitve tega zakona brez zagotovitve ustreznih sredstev za pravkar sprejeti zakon o kulturnem tolarju. Zato vidim kot eno najpomembnejših nalog v tem letu, da uveljavimo več kot dvotretjinsko izraženo voljo državnega zbora Republike Slovenije, da vlada Republike Slovenije v rebalansu proračuna za leto 1998 zagotovi sredstva za uresničevanje zakona o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne programe Republike Slovenije v kulturi v obdobju 1998/2003.
Spoštovane kolegice in kolegi! V imenu Združene liste socialnih demokratov še enkrat izražam podporo zakonu o varstvu kulturne dediščine in se vam zahvaljujem za pozornost.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa. Spoštovani! Prav je, da v državnem zboru pričenjamo z obravnavo predloga zakona o varstvu kulturne dediščine, kajti nove družbene razmere terjajo tudi nov način urejanja varstva kulturne dediščine. Nenazadnje, v smislu razvojnih ciljev slovenske kulture ter prilagoditve naše zakonodaje evropski zakonodaji, je treba, da v naši državi dobimo nov, sodoben zakon o varstvu kulturne dediščine.
Na predlagani osnutek zakona o varstvu kulturne dediščine pa bom kljub temu podal nekaj svojih oziroma predloge poslanske skupine SDS. In sicer; osnutek zakona o varstvu kulturne dediščine bi moral v besedilu vsebovati vsebinske definicije pojmov, kot so npr.: razvijanje dediščine, vzdrževanje, konzervatorski program, elaborat za varovanje in podobno.
Drugič. Opredeliti je treba vlogo državnih organov v celotnem varstvu dediščine ter vzpostaviti povezavo med ministrstvi. Predvsem bo prišlo to do izraza pri financiranju kompleksnih projektov. To, da je opredeljena le vloga ministrstva za kulturo do kulturne dediščine, je preozko, saj kulturna dediščina spada nenazadnje v okolje in prostor in jo je potrebno jemati širše.
Tretjič. Glede državnih organov in javne službe varstva je treba razmejiti naloge. Ne morejo javni zavodi imeti štiri nezdružljive funkcije, in sicer: izdajajo upravne akte, pripravljajo strokovne podlage, izvajajo strokovni nadzor, vodijo izvedbena dela. Glede tega sem tudi osebno vložil dopolnjevalni predlog v prvi obravnavi osnutka zakona.
Četrtič. Točneje je treba opredeliti vlogo lokalnih skupnosti pri varstvu kulturne dediščine. Ali se s tem, da lokalna skupnost določa spomenike lokalnega pomena in jih tudi ureja, ne ustvarja dvojnega oziroma vzporednega sistema varstva, in sicer, lokalna in državna raven? To je takšen pomislek.
Petič. Potrebni so instrumenti nadzora nad konzervatorskimi firmami. Ta osnutek zakona tega ne zajema.
Šestič. V osnutek je treba vnesti določbe malteške konvencije o predhodnih arheoloških pregledih zaradi pravilnih sprememb in korektur projektov. Ne nazadnje je treba v osnutku zakona opredeliti, kdo je plačnik predhodnih arheoloških pregledov.
Sedmič. V osnutek je treba vnesti primere, kot je adaptiranje notranjščine kulturne dediščine, spremembe namembnosti, ki škodujejo kulturni dediščini in podobno.
Osmič. Razrešiti je treba amaterska arheološka raziskovanja ali izkopavanja, za katera sedanji osnutek ne zahteva dovoljenja. Tu gre za posamezne iskalce arheoloških najdb, ki lahko povzročajo veliko škodo. Za nedovoljene posege v kulturno dediščino mora osnutek zakona predvideti določene sankcije.
Poslanska skupina SDS bo predlagani osnutek zakona podprla, skupno s stališči odbora, ki jih je prej podal predsednik. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Čeligoj. V imenu poslanske skupine LDS, gospod Rudi Moge.
RUDOLF MOGE: Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci! V poslanski skupini LDS smo kar nekaj časa tehtali, ali naj ta zakon, ki je kvaliteten, podpremo ali ne. Dilema je bila v naslednjem:
Zakon o zagotavljanju javnega interesa na področju kulture jasno opredeljuje, da se pred sprejemom podobne zakonodaje, kot je današnja, ki jo obravnavamo, sprejme nacionalni program s področja kulture. Ta nacionalni program s področja kulture bo šele zagotavljal javni interes, kateri zavodi bodo tisti in kateri ne, ki jih bodo opredeljevali tudi členi tega zakona. Pa tudi, kakšna bo organiziranost na splošno na ravni države in kakšna bo organiziranost na ravni lokalne skupnosti. Zaradi nesprejetja tega nacionalnega kulturnega programa imamo v kulturi tudi danes še popolnoma sesuto stanje na področju javnih zavodov, ko imamo na eni strani ustanovitelja javnega zavoda s strani lokalne skupnosti, financerja pa s strani države. Tako da soglasje k nekaterim aktom lokalna skupnost, k nekaterim aktom pa ministrstva. Ampak ko smo to situacijo ocenjevali, smo prišli potem do naslednjih zaključkov:
Prvič. Preveliko število ministrov, ki so se tukaj zamenjali, je bilo tudi krivo, da delo ministrstva v preteklih mandatnih obdobjih ni bilo tako, kot bi moralo biti. Zaradi tega nista bila ustanovljena dva ključna organa, ki pomagata nacionalnega kulturnega programa: to je kulturniška zbornica, drugi pa je svet za kulturo. Vemo, da je svet za kulturo sicer bil ustanovljen, predsednik je kasneje odstopil in je sedaj naloga ministrstva oziroma ministra v tej sezoni, da ustanovi najprej instrumente s pomočjo lahko nacionalni program opredeli in potem šele sprejme nacionalni program, ki ga da v sprejem državnemu zboru. Minister pravi oziroma ministrstvo daje garancijo, da bo v jeseni ta nacionalni program tukaj in zaradi tega, da ne bi stanje na področju kulturne dediščine bilo tako, kot je, smo potem sprevideli, da je bolje, da ta program sprejmemo. Torej: situacija, zaradi katere ta nacionalni program ni sprejet, je večplastna in je ni pripisati tej zasedbi ministrstva v sedanjem obdobju, ko ga vodi minister Jožef Školč.
Ta zakon je gotovo to tudi, kar so omenili že drugi v razpravi, eden izmed državotvornih zakonov, saj poudarja to, kar je za narod pomembno; to je njegovo dediščino, njegove izvore in tako naprej.
V polemiki o tem, kaj v zakonu naj podpremo oziroma kaj bi ga bilo potrebno dopolniti, smo bili skoraj identični v razpravi na odboru, ki ga vodi Janez Mežan, o tem, kaj je treba dati v stališče in ta odbor je ta stališča tudi podprl. Zato bo naša poslanska skupina ta stališča tudi v celoti podprla. Seveda pa tukaj izstopa nekaj dilem do druge obravnave, ki jih bo treba rešiti.
Prva dilema je zagotovo ta, ki je tukaj zdaj zelo vroča, posebej že tudi pri drugih zakonih in ne samo pri tem, ki se tičejo lokalne samouprave. To je, da bo treba malo bolj razmejiti in pogledati relacijo pristojnosti med državo in lokalno samoupravo ter da bo treba - ne v tem zakonu - urediti, ampak naj se uredi - kolikor se tukaj da - tudi ta drugi pol, ki bi pa po mojem priti s strani vlade oziroma s strani finančnega lobija tega parlamenta; to pa so olajšave pri naložbah v kulturo. Mislim, da je to, kar je tukaj v mnenju odbora, samo eden od parcialnih interesov; ampak ta državni zbor je z zakonom o kulturnem tolarju sprejel obveznost države, da bo dala svoj delež k ohranitvi tega, medtem pa ko v onem delu, ki bi bil nekako na trgu s temi finančnimi olajšavami, pa ta finančni lobi, ki trenutno obvladuje zakonodajo s tega področja, pa v teh letih od leta 1991 res ni kaj dosti storil. Bilo bi potem tudi dobro, da ko o teh stvareh govorimo, da bi naši konsenz v parlamentu, da bi se na tem področju kulture tudi zakonodaja, ki omogoča pridobivanje sredstev za kulturo, nekoliko olajšala.
Mislim, spoštovani gospod minister, da je sedaj na potezi vaše ministrstvo, poslanke in poslanci tega državnega zbora so kulturni tolar izglasovali, pri rebalansu se bo pa videlo, kolikšen del kolača rebalansa boste uspeli dobiti v predlogu, ki ga boste predlagali v imenu vlade oziroma ki ga bo vlada predlagala državnemu zboru. Glede na to, kar je bilo na odboru sprejeto in se bo tudi poslanska skupina LDS nekako zavzemala za to, je pa to, da vas bomo pri teh vaših prizadevanjih podprli, če ne boste uspešni, bomo pač sami poskušali v okviru realizacije tega zakona pridobiti za te potrebe čim več sredstev.
Torej na kratko bi lahko potem zaključil. Ta zakon je še kako potreben, poslanska skupina Liberalne demokracije ga bo podprla, hkrati s tem pa mislimo, da sanacija na področju kulture ni s tem rešena, ampak bo treba - vsaj preden bo prišel v proceduro še podoben zakon, ki naj pokriva področje knjižničarstva, vsaj po zagotovilih ministrstva pa nekje v jeseni - pa spregovoriti v tem državnem zboru o nacionalnem programu s področja kulture. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Moge. Želi besedo še katera poslanska skupina? Gospa doktor Hren-Vencelj, poslanska skupina SKD.
DR. HELENA HREN-VENCELJ: Lep pozdrav! Ali gre morda za načrtno novo kulturno politiko v odnosu do varstva kulturne dediščine ali pa zgolj za srečno naključje, da se v tem kratkem času v državnem zboru s ponovno pogovarjamo o kulturi. Pravzaprav bi bilo bolje reči, da v tem zboru pritrjujemo kulturi, saj ga skoraj ni bilo poslanca, ki bi ob zakonu o zagotavljanju sredstev za nekatere nujne razvojne programe v kulturi temu nasprotoval ali pa si celo drznil reči, da tega ne potrebujemo oziroma da je to stvar, za katero namenjamo preveč sredstev oziroma ni treba, da o tem govorimo.
Zakon o kulturni dediščini vendar daje oziroma o varstvo te dediščine vendar daje upanje, da se bomo poslej tudi pri varovanju kulturne dediščine drugače dogovarjali, razen seveda, če tisti del poslancev, ki je glasoval za zakon o kulturnem tolarju, če so razmišljali tako, da pač, ker v proračunu denarja ne bo, pač tega denarja tudi ne bo. Skratka zakon, ki smo ga sprejeli, naj bi v šestih naslednjih letih omogočal integralno varstvo, integralno skrb za našo kulturno dediščino. Naj bi šel torej kar znaten del denarja prav za varovanje premične in nepremične kulturne dediščine, za katero menimo, da je stvar, ki je izredno pomembna. Zakon o varstvu kulturne dediščine ima - kot je zapisal predlagatelj - cilj spoštovati doseženo stopnjo varstva dediščine in dograditi že veljaven sistem varstva kulturne dediščine.
No, do sedaj veljavni zakon je iz leta 1981, ki je upošteval Unescovo konvencijo o varstvu svetovne kulturne in naravne dediščine iz leta 1972. Po našem dosedanjem zakonu je torej dediščina oziroma varstvo kulturne dediščine neka splošna kategorija. V tem zakonu opredeljujemo nepremično in premično dediščino, ne pa žive kulture. V zbirnem registru Uprave za kulturno dediščino nam je ostalo po vseh peripetijah v preteklosti, ko so padale glave in tudi kulturni spomeniki, registriranih nekaj čez 9.800 takih kulturnih spomenikov - torej posameznih objektov, skupin objektov, območij, delov objektov, zbirk predmetov ali pa posameznih predmetov ter še ostalega, kar bi veljalo zaščititi s tem zakonom.
Pri varstvu kulturne dediščine je še pomembno reči, da so posledice slabih odločitev trajne in jih je izredno težko popraviti, za razliko od napačnih odločitev pri urejanju prostora in siceršnjih odločitev pri urejanju prostora, ko zaznamo napačne odločitve v nekaj letih ali pa najkasneje v desetih letih in se včasih te dajo, sicer z znatnimi sredstvi, popraviti.
Če se vrnem na to, kaj nam je še ostalo s področja nepremične dediščine. Kljub temu da je bila Slovenija nekoč dežela prek tisočih gradov, nam je ostalo po vseh vojnih vihrah in po delovanju zoba časa nekako 200 gradov, delno tudi ruševin, za katere se "izplača" razmišljati, kaj obnavljati in kako obnavljati. Nekateri od teh so pravi biseri obdobja, ki se tudi danes oziroma zdaj v parlamentu pogosto uporablja, torej fevdalnega obdobja oziroma fevdalne dediščine. Veliko se je izgubilo samo po sebi, veliko je propadlo zaradi nezainteresiranosti posameznikov oziroma tudi zaradi nezainteresiranosti države. Veliko oziroma precej dediščine je ostalo še v cerkvah, kjer nam je ostalo za ohranjanje približno 1.400 do 1.500 zlatih lesenih baročnih oltarjev, ki so nujno potrebni obnove, pa tudi nekateri drugi deli. Upamo, da se bodo prav s tem zakonom, ki je začel danes svojo obravnavo v državnem zboru, tudi te stvari uredile.
Slovenski krščanski demokrati bomo podprli zakon o varstvu kulturne dediščine, ker upamo, da se bo uredil odnos med tem, kaj mora storiti država, kaj lokalna skupnost in kaj mora biti tudi v zavedanju posameznika za varstvo kulturne dediščine. Se pravi: enotnost varovanja in ta poudarjeni javni interes, o katerem je gospod minister tudi že govoril. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospa dr. Vencljeva. V imenu poslanske skupine narodnosti dajem besedo gospe Marii Pozsonec.
MARIA POZSONEC: Hvala lepa. Spoštovani! Tudi sama menim, da je zakon o varstvu kulturne dediščine nujno potreben. V to me je še bolj prepričalo posvetovanje delavcev te stroke z dne 17.6. v Narodni galeriji.
Opozorila bi na ohranjanje kulturne dediščine narodnosti, kar je za narodnost in za ohranjanje identitete velikega pomena. Ohranjanje kulturne dediščine je suverena pravica in tudi dolžnost narodnosti. Ohraniti moramo dediščino naših prednikov, da lahko dokažemo našo bit, našo drugačnost našim potomcem in vsem, s katerimi delimo ta prostor.
Ustava v 64. členu, v povezavi z njenim 5. členom zagotavlja avtohtoni italijanski in madžarski narodni skupnosti za ohranjanje njunih narodnih identitet, da lahko ustanavljata javne zavode in druge organizacije na področju kulturnih, izobraževalnih ter raziskovalnih dejavnosti in dejavnosti na področju javnega obveščanja ter založništva. Te pravice narodne skupnosti se še uresničujejo na področju izobraževanja z dvojezičnim šolstvom oziroma z izobraževanjem v jeziku narodne skupnosti, pa prav tako na področju kulturne dejavnosti, ne pa tudi na področju ohranjanja kulturne dediščine.
Prvi odstavek 5. člena ustave Republike Slovenije pa izrecno določa, da država na svojem ozemlju varuje in zagotavlja pravice avtohtone italijanske in madžarske narodne skupnosti in da skrbi za ohranjanje naravnega bogastva in kulturne dediščine ter ustvarja možnosti za skladen civilizacijski in kulturni razvoj Slovenije. S tem je republika Slovenija že v svoje splošne določbe ustave uvrstila varstvo in ohranjanje kulturne dediščine tudi obema narodnostnima skupnostima, vendar te naloge narodnost lahko uresničuje le s pomočjo države. To ne more biti naloga lokalne skupnosti, saj je ohranjanje kulturne dediščine za narodnost nacionalnega pomena. Zato nam mora v teh naših hotenjih stati ob strani država in to je intenca dodatnega predloga, ki sva ga predlagala temu spoštovanemu zboru s kolegom Battellijem in k temu prosim za vašo podporo. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospa Pozsončeva. Želi besedo še katera poslanska skupina? Če ne, dajem besedo poslankam in poslancem. Pisnih prijav nimam. Razpravo omejujem na pet minut.
Gospod Janez Mežan.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. V bistvu nimam svojih pripomb in vprašanj, vendar sem pa že po odboru oziroma pred tremi, štirimi dnevi dobil pismo Društva restavratorjev Slovenije. To sem dal tudi gospodu ministru.
Nekatera stališča tega društva so upoštevana oziroma so v predlogu stališč, ki sva jih vložila gospod Bevk in jaz. Bi pa predvsem za zadnjo 5. točko vprašal ministrstvo, kako misli rešiti ta problem. Društvo restavratorjev Slovenije pod 5. točko pravi naslednje: "Naloge zbiranja, hranjenja, raziskovanja in varovanja dediščine naj se izrecno dovoli ne glede na to, kdo jih izvaja - ali javni zavod ali zasebnik - samo ob izpolnjeni zahtevi, da je poskrbljeno za konzerviranje, restavriranje in da so zagotovljeni pogoji za pravilno hranjenje. Organizacija ali posameznik, ki teh pogojev ne izpolnjuje, ne more opravljati naštetih nalog."
Vem, da 27. člen določa, da daje dovoljenje minister, vendar pa, ker bi rad bolj eksakten, natančen odgovor - ali bo to možno upoštevati, ali se bo to reševalo mogoče s kakšnim podzakonskim aktom, ali kako? Rad bi potem dal temu društvu tudi odgovor. To je predvsem moje vprašanje. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Mežan. Želi še kdo besedo? Bilo je nekaj vprašanj. Gospod minister bo odgovoril. Prosim.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala, gospod podpredsednik. Začel bi tam, kjer se je oglasila gospa poslanka Vencljeva, in bi rekel, da naključij kljub vsemu ni. Ker če bi čakali na naključja, potem tega zakona v proceduri v državnem zboru še nekaj časa ne bi bilo. Ravno tako bi bilo zelo težko priti z zakonskimi rešitvami, če bi poskušali vnesti v tekst zahteve čisto vseh zainteresiranih; bodisi zavodov ali posameznih strokovnih društev.
Vsa strokovna društva, vključno z zadnjim citiranim, so bila konzultirana in do neke mere vključena v vsem tem 6-letnem postopku, v zadnjem letu pa tudi v oblikovanje rešitev. Zato vam bom na vprašanju gospoda Mežana demonstriral, kaj pomeni upoštevanje v čisti formi vseh teh rešitev.
Tekst, ki ga je predlagal gospod Nemec in ki je, kot vem, tako in tako razdeljen tudi v vseh poslanskih skupinah, imamo ga pa tudi mi, izraža predvsem skrb za to konzervatorsko in restavratorsko stroko. Je več kot korekten, je pa radikalen do te mere, da potem v bistvu posega v tiste pravice, ki jih poskuša zagovarjati gospod Samo Bevk, ki se sprašuje, kako je mogoče, da minister sploh predpisuje, kdo lahko kaj zbira. "Ergo", če bi liberalizirali to zbiranje do nerazumne meje, kar je lahko zadnja intenca ideje gospoda Bevka, ki je ravno tako kot gospod Mežan velik poznavalec razmer na področju kulture, potem bi morali v celoti zanemariti to, kar predlagajo konzervatorji. Zato je treba znotraj tega normalno delati neke vrste kompromise in potegniti, kolikor je mogoče, najboljše plati različnih zgodb k temu.
Ko bomo izdajali licence, ki so predvidene v tem zakonu oziroma dovoljenje za zbiranje, bomo na nek način poskušali razrešiti do neke točke to, kar sprašuje profesor Mežan, kdo je tisti in pod kakšnimi pogoji lahko kaj zbira.
Bojim se, da bi dokončno in striktno upoštevanje seveda tega, kar predlaga gospod Nemec, povzročilo velike težave, ker bi se moral vsakdo izkazati s primernimi prostori, z znanji, ki jih sigurno nima, če se kot ljubitelj sooča z zbiranjem različnih stvari, zato je treba imeti neko razumno rešitev. Vsekakor pa, kdorkoli ne bo imel te vrste dovoljenja od ministrstva in bo pač zbiral v korist dediščine, predvsem ne bo mogel računati na javna sredstva. To je tisto, kjer je mogoče politiko relativno jasno peljati in ravno tako tisti pač ne bo mogel pač teh stvari razglasiti za zbirke.
Sam zakon dopušča možnost, da se marsikaj dogaja v sferi privatnega, zato se pod določenimi pogoji nekaj razglasi za zbirko in je to lahko v privatni lasti in iz tega potem izhajajo različna upravičenja. Predvidevam pa, da bo ogromno problemov še vedno nastalo, ker so določeni zbiralci, ki so naključni. Tisto, kar bo potrebno pa posebej rešiti, je to izkopavanje in zbiranje za preprodajo. Mi imamo sicer te formalne rešitve, ki onemogočajo izvoz brez ustreznih dovoljenj, se pravi po črki zakona je vse jasno, če ne nekdo ne dobi dovoljenja, pač ne more tega izvoziti in prodati. Ampak kot sami veste, gre to tudi po drugih, manj legalnih poteh. Določene možnosti imamo tudi, da uporabimo rešitve, ki jih imajo v drugih državah, se pravi, da se prepove uporaba detektorjev za kovino, da se razmisli o tem, da tam, kjer so ključna najdišča, tam že itak je prepovedano v tem trenutku kopati, ampak kjer gre za najdišča, recimo v rečnih strugah, imajo marsikje po svetu prepoved potapljanja, ampak to posega potem v neke druge pravice, ki so si jih ljudje pač skozi čas na neki način pridobili. Tako bi določene prepovedi dejansko pripeljale do tega, da bi se stvari dogajale v sivi coni in bi bile kriminalizirane. Mi bi pa radi, da pravzaprav vse, ki jim je, da rečem poetično, dediščina pri srcu, da jih pripeljemo na luč dneva in da se jih to valorizira v ustreznih postopkih in da so tudi te privatne stvari sestavni del dediščine. Rešitev, ki jo bomo pač ponudili do drugega branja, upam, da bo izčiščena tudi na način, da poleg restavratorstva opredeli konzervatorsko in vse te stvari. Kakšna pa bo točna rešitev, kaj je tisto, kar bo še razumno, vam pa ta moment zares ne znam natančno odgovoriti, ampak hočem na enem problemu povedati, da izbira med rešitvijo, ki jo ponuja Bevk in rešitvijo, ki jo ponuja Mežan, oba poslanca pač se izključujeta. Obe rešitvi pa sta z najboljšimi nameni za dediščino.
Grem na hitro še čez druga področja. Bilo je vprašanje davčnih olajšav. Če bo državni zbor sprejel ta sklep, potem meni kot resornemu ministru preostane, tako kot državnemu zboru, da ustreznemu ministru, to je v tem primeru minister Gaspari, sporočim to idejo. Ta zakonodaja se mora spremeniti na "njegovem" področju, ni pa možno in tudi ni smiselno v tem zakonu uveljavljati davčnih olajšav. Popolnoma jasno je, da če ljudem predpisujemo neko skrb za neke stvari oziroma uveljavljamo režim varstva na njihovi hiši ali podobno, da jim moramo tudi na drugi strani, poleg nezadostnih javnih sredstev, eventualno ponuditi druge instrumente, da lahko učinkovito skrbijo za spomenik, ki ga posedujejo, ali pa spomenik, ki bi mu radi pomagali k preživetju.
Ravno tako je s temi sredstvi za tolar. Verjemite mi, da če bi bilo mogoče v tem trenutku, ob tem zakonu predlagati rebalans, o katerem je bilo tukaj danes slišati, potem bi bilo to za nas najenostavneje. Ampak proračun in postavke za kulturo, kot sami veste, se bodo sprejemale takrat, ko se bodo za sredstva spopadli najrazličnejši interesi. Jaz si lahko samo želim, da bo podpora temu zakonu oziroma že sprejetemu zakonu in rešitvam iz njega takrat tako močna, da takrat ne bodo prevladali drugi interesi. Ni pa tega možno mimo proračuna zagotoviti. Rad bi pa rekel, da zakon o kulturnem tolarju napotuje, da tudi v občinskih proračunih zagotovijo svoj ustrezen delež. Zato ne bo težava oziroma ne bo samo vprašanje, kako zagotoviti sredstva v republiki, ampak pri večini projektov je predvideno sofinanciranje lokalnih skupnosti in bo vprašanje realizacije tega projekta, se bojim, v nekem trenutku lahko v isti meri povezano z zmogljivostmi in voljo v občinah. Brez zaprtih konstrukcij je pa, mislim, nesmiselno stvari odpirati, ker bodo potem ostali novi nedokončani torzi različnih stvari. Zato mi predvidevamo, da bomo ta program reševali na način, da bomo dajali prednost predvsem tistim, ki bodo imeli tudi popolno dokumentacijo in tudi zagotovljen svoj delež sredstev.
Za nadzor nad konzervatorji ali pa drugimi se predvideva izdaja licenc. Ta predhodna arheološka izkopavanja so že v tem trenutku rešena na način, da gredo na breme investitorja. Tudi sam si ne predstavljam, da če nekdo želi nekje karkoli graditi, da bi tretjemu obesil račun za ta predhodna arheološka izkopavanja. Slovenija je skoraj v celoti conirana, tako da se približno ve, kje se bo kaj našlo oziroma kje bi se lahko kaj našlo, če se zasadi lopata, in s tem računajo tudi vsi investitorji. Mislim, če se že posega na ta območja, da mora vsakdo, ki pač tam hoče graditi, nositi ceno za to. Mogoče je spodoben primer, kako to kolikor toliko funkcionira, je izgradnja sistema avtocestnega križa, kjer je to že vkalkulirano v ceno.
Razmejitve med državo in občino se mi zdi, da so v zakonu že v tem trenutku pravzaprav spodobno in ustrezno rešene. Razen seveda, ko govorimo o financah, kar tudi sicer ne rešuje zakon, ne za državo ne za občino. Javna služba, ki naj bi skrbela za varovanje dediščine, je predvidena kot enotna za vse in jo financira država in jo lahko uporabljajo tudi občine. Je pa v zakonu dopuščena možnost, da če hoče posamezna občina, lahko v skladu s tem zakonom financira tudi svojo javno službo za varovanje te dediščine in jo seveda tudi ustrezno potem financira. Delitev bi bila pa verjetno manj smiselna. Tisto, kar mogoče bega, je to, da je tako občinam kot državi dopuščeno, da nekaj razglasijo za spomenik premične ali nepremične dediščine. Kdorkoli hoče to razglasitev izvesti, mora upoštevati iste kriterije in to pomeni, da lahko država tudi mimo občine nekaj razglasi in ravno tako, da občina, če meni, da je nekaj potrebno razglasiti, ni potrebno da čaka na državo. Ta razmislek se lahko naredi v lokalni skupnosti. Ko pa je nekaj razglašeno za spomenik in ima pač zapisan tudi ustrezni varovalni režim, potem gre to v zbirni register in to velja v istem trenutku za vse, samo postopek teče enkrat na enem, drugič na drugem mestu in obstojijo tudi tisti postopki, ko se lahko začasno nekaj razglasi za spomenik. Tukajšnjih večjih razmejitev, predvidevam, da ni potrebnih. Verjetno pa bo veliko vprašanje, kako bodo lahko tako država kot občina odgovarjale vsem tistim, ki so lastniki spomenikov, ko bo vzdrževanje spomenikov presegalo to običajno vzdrževanje, in ko se bodo ti lastniki lahko pojavili kot opravičenci do javnih sredstev.
Lahko, da je bilo še kakšno od vprašanj, kot rečeno, zdijo se nam smiselna vsa stališča in sklepi, ki so tekli čez odbor in mislimo, da je tudi znotraj teh rešitev, kot sem že prej rekel, na ustrezen način poskrbljeno tudi za tisto dediščino, ki je nastala na področju, kjer živijo narodnostne skupnosti oziroma ki so jim pač ta dva naroda dala svoj pečat. Zato menimo, da ni potrebno, da z državnimi ukrepi ustanavljamo posebne zavode, da rečem na tej osnovi. Je pa res to, kar pravi gospa Pozsonecova, da lahko skupnosti ustanavljajo zavode tudi na tem področju. Ampak kot rečeno, tisto, kar bi sam rad dosegel, je, da tistih stvari, ki jih ne ustanavlja država, da jih tudi ne financira. Če se razumemo na tej točki, potem ni nesporazuma, ker se mi zdi, da z ukrepi, ki jih imamo, lahko ustrezno poskrbimo. Ne bi pa radi, da kdorkoli karkoli ustanovi, račun pa izstavi potem ministrstvu.
S tem bi končal ta pojasnila, ker je tudi cel zakon napisan tako, da poskuša različne ljudi motivirati k temu, da skrbijo za dediščino. Država nosi del odgovornosti, lokalne skupnosti seveda tudi svoj del, v veliki meri posamezniki, strokovna društva in tako naprej. Zdi se mi, da je pametno, da ta diskusija teče naprej, na način, kot je tekla, da se vsi vključujejo in da se breme te skrbi za našo preteklost, materializirano v dediščini, tako kot je bilo tudi v preteklosti, porazdeli na različne nivoje, na različne institucije in da znotraj tega bolj ali manj vsi vidijo priložnost, da se izkažejo in da ni treba s prstom kazati samo na enega, ker se to v tem primeru gotovo ne bi izkazalo za dobro in solidno rešitev. Sami imate izkušnje. Marsikateri spomenik je ostal v svojem lesku in blesku predvsem zaradi tega, ker so znali zanj poskrbeti tisti, ki jim je bil na nek način najbližji, pa morebiti niso imeli nobenih javnih sredstev, ne državnih ne lokalnih. Ravno tako se je izkazalo, da je lahko država ali pa lokalna skupnost za marsikatero stvar učinkovito poskrbela. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod minister. K besedi se je prijavil gospod Janez Mežan.
JANEZ MEŽAN: Hvala. Hvala za odgovor gospodu ministru. Mogoče bi samo dopolnil v tem smislu, kaj pravzaprav skrbi to društvo restavratorjev Slovenije. Skrbi jih namreč pravilno hranjenje kulturne dediščine. Ker sem se tudi osebno z njimi pogovarjal, so me opozorili na naslednji čisto konkreten problem. Odkrita je neka freska, ta freska se evidentira, dokumentira, poslika, potem se pa pravilno ne hrani in čez nekaj let ta freska propade. To je pravzaprav njihova skrb pri tem odgovoru oziroma pri tej zahtevi, da bi bilo treba dati licenco tistemu, ki izpolnjuje vse pogoje zbiranja, hranjenja, pravilnega hranjenja, raziskovanja, varovanja dediščine in tako naprej. To je ta bistven problem. Gre samo za dopolnitev tega, kar je gospod minister povedal. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Mežan. Gospod Čebulj, prosim. Čeligoj, se opravičujem. Gospod Čeligoj. Čebulja sem zagledal, se opravičujem.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa. Gospod minister, jaz bi pa vseeno postavil še eno vprašanje, in sicer glede registra. O registru pač v tem osnutku predloga zakona govorita 9. in 10. člen. 10. člen pravi tako: "Register dediščine je zbirka listin in podatkov, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za področje kulturne dediščine." Moje vprašanje se glasi, če je register zbirka listin in podatkov, katerih podatkov oziroma v kako velikem obsegu bodo ti podatki zajeti v tem registru? Glede na to, da bo register vodilo ministrstvo, ali se bo register nahajal na ministrstvu ali se bo nahajal ta register nekje drugje, s tem, da naj bi bil dostopen celotni javnosti? Moj predlog je, da bi se kopije registra morale hraniti tudi na ravni lokalne skupnosti za posamezno lokalno skupnost. To pomeni, v posamezni občini oziroma morda v določeni knjižnici posamezne lokalne skupnosti ali v drugi instituciji posamezne lokalne skupnosti. Z drugo besedo povedano, vsaka lokalna skupnost naj bi imela tudi kopijo tega registra za svoje lokalno območje. Ali bo temu tako oziroma predlagam, da bi se za drugo branje zakona ta stvar pripravila tako, da bi tudi lokalne skupnosti imele duplikat oziroma dvojnik registra. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Čeligoj. Gospod minister, prosim za odgovor.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa. Kar se tiče skrbi gospoda Mežana, je seveda na mestu, ampak treba je reči, da za tiste freske, ki so razglašene, jih že v tem trenutku nihče, ki ni pooblaščen, pravzaprav ne more odstraniti in oskrbovati. To je le osrednji restavratorski center ali pa v posameznih primerih kvalificirani restavrator. Sicer je pa vprašanje skrbi za dediščino jasno ključno vprašanje.
Kar se tiče ideje gospoda Čeligoja, povezane z registrom, potem velja povedati, da je že v tem trenutku register javen in da je del tega rešeno na način, kot predlagate. Sam ne vem točno, ali je 9.800 ali je že čez 10.000 spomenikov obdelanih v tem registru, vseh skupaj jih je približno 16.000. Ves ta register bo pač narejen po strokovnih kriterijih. Kopije so predvidene za hrambo tudi v teh regionalnih ustanovah za varstvo dediščine. Imajo identifikacijsko številko, tako da jih skoraj v nobenem trenutku ni problema pripisati posamezni občini. Tako da je to na nek način tehnično lahko rešljivo. Ni pa smiselno tega v tem trenutku "cementirati", glede na to, da je področje občin, da tako rečem, zelo gibljivo in nikoli ne vemo, v kateri občini se bo določen kraj v nekem trenutku znašel. Te diskusije se tako ali tako odvijajo v državnem zboru. Sicer pa te zbirke listin, te strokovne podlage ne pomenijo osebnih podatkov, ki bi lahko bili v nasprotju z zakonom o varstvu osebnih podatkov; pomenijo podlage in režim skrbi za spomenik in so, jasno, javno dostopne, ker so očiščene podatkov, ki bi lahko sicer bili sporni. V tem trenutku si lahko ogledate, kako to funkcionira, na Plečnikovem trgu, kjer je ta dokumentacijski center. To se bo skupaj z upravo - upam, da v doglednem času - selilo v prostore, ki jih je potrebno prenoviti v tem muzejskem kompleksu na Plečnikovi 4. Tako bo dostopnost tega arhiva oziroma te dokumentacije s tem verjetno še večja. So pa listine od spomenika do spomenika, ker tega ni možno vnesti na enostaven obrazec, seveda različne.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Gospa dr. Zbačnikova želi besedo. Prosim.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav. Gospoda ministra bi rada nekaj vprašala, kar sicer ni direktno vezano na predlog zakona.
Kako mislite glede Plečnika in njegove dediščine? Poznam namreč prizadevanje skupine arhitektov, ki se trudijo, da bi imel Plečnik mogoče poseben zakon, posebno zaščito, kot ga imajo v deželah, kjer za posamezne strokovnjake oziroma ljudi, ki so veliko prispevali za nacionalno identiteto, za prepoznavanje v svetu, poskrbijo s posebno zakonodajo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister, prosim.
JOŽEF ŠKOLČ: Večina Plečnikovih del je že obdelana in zaščitena z ustreznimi akti. Sam poznam to idejo ljudi, ki se s tem ukvarjajo, in se mi zdi, če gledamo sistemsko, manj primerna od tega, da se tudi Plečnika, tako kot vse druge, za slovensko kulturo pomembne može in žene, obravnava znotraj istega zakona. Tudi sicer, če bi hipotetično delali zakon, ki bi Plečnika izvzel, ne bi mogel biti v nasprotju s temi rešitvami. Ravno tako bi bilo potrebno, tako kot pri drugih spomenikih, vsako stvar posebej obdelati. Zato se mi zdi, da predlagatelje, ki to govorijo, vodi velika skrb, ne računajo pa s tem, da je potrebno vsako stvar posebej zaščititi. Mislim, da s tem bistveno ne bi pridobili na hitrosti zaščite še tistega manjšega deleža nezaščitenih stvari. Ta zakon bi moral ravno tako povzeti po seznamu in z ustreznim registrom, kaj vse spada v to dediščino.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo besedo? (Ne želi.) Ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem splošno razpravo.
Matično delovno telo predlaga zboru nekaj sklepov in stališč, ki ste jih dobili v poročilu odbora za kulturo, šolstvo in šport, z datum 11. maja, potem dodatna stališča 17. junij, gospod Samo Bevk, 17. junij Vladimir Čeligoj in 17. junij Janez Mežan in 11. junij Marija Pozsonec in Roberto Battelli. Odpiram razpravo o predlogu. Najprej o prvem, ki ga predlaga matično delovno telo. Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Na glasovanje dajem predlog odbora, ki se glasi: "Predlog zakona je primerna podlaga za pripravo predloga zakona za drugo obravnavo". Ugotavljamo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Pred seboj imamo stališče gospoda Sama Bevka. Želi kdo o tem razpravljati? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (45 prisotnih.) Ugotavljamo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za predlog stališča gospoda Sama Bevka? (41 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je stališče gospoda Sama Bevka sprejeto.
Smo pri stališču gospoda Vladimira Čeligoja. Dajem ga v razpravo. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (43 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je stališče gospoda Čeligoja sprejeto.
Smo pri stališču gospoda Janeza Mežana. Dajem ga v razpravo. Želi kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo in prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je stališče gospoda Janeza Mežana sprejeto.
Smo pri predlogu dodatnega stališča gospe Marije Pozsonec in gospoda Roberta Battellija. Želi kdo razpravljati? Gospod Jelinčič prosim.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa gospod predsedujoči. Jaz tega predloga ne bom podprl. Namreč, predlog govori takole: "Predlagatelj naj do druge obravnave predloga zakona preuči možnost, da je država skupaj z narodnostnima skupnostima ustanoviteljica javnih zavodov za ohranjanje kulturne dediščine, italijanske oziroma madžarske narodne skupnosti".
Država ne more biti skupaj z narodnostnima skupnostima ustanoviteljica javnih zavodov. To ne gre. In še ena zadeva je. Tako italijanska kot madžarska narodna skupnost sta integralni del slovenske države in slovenskega naroda, tako, je to že urejeno na splošno. Zato še enkrat pravim, bom glasoval proti temu sklepu.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospa Marija Pozsonec želi besedo, prosim.
MARIJA POZSONEC: Hvala lepa. Jaz bom podprla ta dodatni predlog, ker država je soustanoviteljica z narodnostnima skupnostima vsem osnovnim šolam, vsem vrtcem oziroma vrtcem in osnovnim šolam je občina soustanoviteljica, za srednjo šolo pa je država soustanoviteljica. Torej to je zakonsko urejeno in razumljivo je, da narodnostna kultura želi biti nekaj drugega, saj s tem lahko dokažemo našo drugačnost. Na našem področju ni muzejske dejavnosti. Murska Sobota ni na narodnostno mešanem območju, torej mi imamo 2.000 eksponatov, ki jih ne moremo urediti, ker ni strokovnjakov, ni denarja za to. Država pa je dolžna skrbeti za ohranitev narodnostne značilnosti. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Hvalica želi besedo. Prosim.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Seveda bom podprl to stališče, izhajajoč iz predpostavke, da manjšina ni nikdar toliko zaščitena, da bi bila dovolj zaščitena. Če to prispeva v tej smeri, je jasno treba to podpreti. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Rupar.
PAVEL RUPAR: Spoštovani gospod predsedujoči, kolegice in kolegi! Podprl bom ta predlog, pa ne zato, ker bi menil, da so manjšine v Sloveniji ogrožene, nasprotno, s to podporo bi rad imel še en dodaten argument proti Avstrijcem in proti Italijanom, kako pa Slovenci želimo na oni strani, izven meja našim ljudem, da se jim dogodi oziroma da se jim dogaja vsaj približno tako, kot se Madžarom in Italijanom pri nas. Zato bom podprl ta predlog. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Moge.
RUDOLF MOGE: Hvala lepa. Jaz bom tudi podprl ta amandma, in sicer iz dveh razlogov. Prvi razlog je ta, da je gospod minister že dovolj dobro povedal, kaj pomeni to dopolnilo k stališčem. Drugič je pa tole, da to dopolnilo piše samo "naj preuči". Dajmo manjšini možnost, da ministrstvo preuči in pogleda, kako je tudi z varstvom naravne in kulturne dediščine manjšine. Menda nismo s tem še prav nič prejudicirali.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospa doktor Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Še enkrat lep pozdrav! Tudi sama bom podprla predlog, kajti vesela sem, da imamo nekatere stvari v Sloveniji tako dobro urejene in te stvari moramo še izboljševati. Mislim, da je to ena redkih stvari, s katerimi smo lahko v Evropi ponosni in imamo prednost pred ostalimi in treba je dati možnosti, da se te stvari preučijo in če je potreba, tudi izboljšajo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Gospod Zmago Jelinčič. Replika, replika je bila. Sicer ni replike. Replike ni.
ZMAGO JELINČIČ: Gospod predsedujoči je dal v razpravo te amandmaje in zdaj o njih razpravljamo, gospod Hvalica. Jaz samo upam, da boste vsi razpravljavci ravno tako vehementno zagovarjali tudi to, da se bo Slovencem na oni strani meje kaj uredilo tudi glede varovanja kulturne dediščine. Konec koncev na italijanski strani se o kulturni dediščini Slovencev skorajda ne sme govoriti. Žal, tudi na Madžarskem slovenska kulturna dediščina ni zavarovana. Jaz upam, da boste tako vehementno, kot zagovarjate tisto, kar je že urejeno v zakonih, da je treba še dodatno izboljšati, da se je treba še bolj pokazati, da je treba še bolj poklekniti pred sosednjimi državami, čeprav, kot sami pravite, imamo to urejeno najbolje v Evropi. Upam in vas bom spomnil takrat o tem.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister, potem pa gospod Samo Bevk.
JOŽEF ŠKOLČ: Hvala lepa. Jaz sem v svojih nastopih dvakrat povedal, da sicer lahko preučujemo, ampak da ne bi bilo zaradi tega nesporazumov. Glede na argumente, ki jih imamo v tem trenutku, bomo taki rešitvi nasprotovali iz preprostega razloga, ne zaradi financ in ne zaradi diskusij, ki so se v tem trenutku tukaj odprle in so povezane z morebitno reciprociteto in tako naprej. Ko govorimo o dediščini, dragi moji kolegi, govorimo o drugih stvareh. Ni se mogoče sporazumeti o tem, kdo si bo pripisal keltsko dediščino, kdo si bo pripisal ilirsko dediščino, kdo si bo pripisal, recimo, haldstadtsko in tako naprej. Dediščina je nekaj, kar je pač zatečeno na področju Republike Slovenije. Zato se mi zdi samo iz naslova narodnosti precej nespretno, da ne bom uporabil drugega termina, nekako ločevati dediščino. Dediščino Slovencev so oblikovali v različnih dobah različni narodi in različne kulture. Zato se mi zdi smiselno, da tudi, ko govorimo o področju, kjer je na dediščino pač vplivala madžarska kultura ali pa italijanska, ker v tem primeru gre za to, da so vsi ti zavodi organizirani tako, da to upoštevajo. Lahko da je kje kakšna stvar bolj ali manj poudarjena, ampak pripeljati spor o tem, te vrste, kot se občasno nakazuje v politiki, na področje dediščine, je s strokovnega vidika nesprejemljivo.
Zato se mi zdi, da ni nobenega spora, če kdo hoče ustanoviti te zavode, ampak z nacionalnega interesa in v tem smislu ne mislim za, slovenskega, ampak res za nacionalnega, je smiselno pač imeti mrežo, tako kot je, ki je odprta za vsa dognanja iz preteklosti, za vse vplive, ki so to oblikovali. To je odgovor na te vrste težav, ki pa so konkretne v posameznih okoljih. Zato se mi zdi, kakorkoli boste glasovali, če bomo dobili še nove argumente v korist te vrste zavodov, je smiselno to preučevati. Na osnovi teh pobud, ki jih imamo zdaj, se mi pa zdi pošteno, čeravno bi lažje prišli skozi in pet minut prej, kot se rado reče v tem zboru. Stvari stojijo tako, da jih ni smiselno deliti, ko govorimo o dediščini in na tej osnovi. Ni pa problem pri drugih zavodih s področja kulture, ko gre tako za ljubiteljsko kulturo, ko gre za založništvo, ko gre za medije, ko gre za živo dejavnost, ko gre za podpiranje infrastrukture na področju kulture, ampak nekaj, kar je dediščina, je pa smiselno jemati, vsaj jaz to tako razumem, kot našo skupno dediščino in to peljati v to zakonodajo nima posebnega smisla. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Samo Bevk. Replika? Se opravičujem. Gospa Pozsonec, replika.
MARIA POZSONEC: Hvala lepa. Spoštovani gospod minister! Upam, da tistih 2.000 predmetov, ki se prašijo gor na Lendavskem gradu... Tisti grad, ki se pogreza, bo dovolj dodaten in tehten problem, da lahko razmišljate o reševanju tega problema.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Samo Bevk, prosim.
SAMO BEVK: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Že prej sem v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov podprl amandma oziroma stališče poslanske skupine italijanske in madžarske narodne skupnosti. Ker pa sem tudi član komisije za Slovence v zamejstvu in po svetu, mi je ta manjšinska problematika zelo blizu, vendar bi dejal tole. V pogovoru in iz razgovorov z gospo kolegico poslanko Mario Pozsonec v dneh pred sprejemanjem tega zakona je predvsem vela neka nemoč pred uvrstitvijo te investicije in sanacije Lendavskega gradu in ureditvijo muzejske zbirke. Prav iz teh razlogov je nastalo to stališče oziroma ta amandma. Jaz ga vseeno še enkrat podpiram in upam, da ga boste tudi sprejeli. Najbrž bo pa ta diskusija v državnem zboru ob tem stališču tudi pripomogla k temu, da bo ministrstvo za kulturo Republike Slovenije to vsekakor pomembno investicijo v letošnjem ali v prihodnjih letih uvrstilo v svoj redni program. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Bevk. Gospod Gostiša ima besedo.
LEON GOSTIŠA: Hvala lepa. Mislim, da je namen predloga dober, vendar se bojim, da bo njegovo izvajanje povzročilo več škode kot koristi. Namreč, na ta način bi lahko prišlo celo do neke izolacije te kulture, ki vem, da je bogata, da se je ustvarjala desetletja in stoletja, vendar ustvarjala se je skupaj z več kulturami, ker to so področja, kjer so se mešale kulture različnih narodnosti. Prepričan sem, da s tem, če bi neke stvari izolirali, izgubljamo tisto pravo vrednost vseh teh vsebin, ki so nastajale na tem prostoru. Zato se mi zdi bolj smiselno reševati te probleme v okviru javnih zavodov - skupnih in na ta način jim dodajati novo vrednost. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Prehajamo na odločanje. Ugotovimo prisotnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za predlog stališča Marie Pozsonec in Roberta Battellija? (27 poslancev.) Je kdo proti? (10 poslancev.)
Ugotavljam, da je dodatno stališče sprejeto.
Na glasovanje dajem stališča v celoti. Ugotovimo prisotnost! (36 prisotnih.) Gospodje poslanci, prosim, ugotavljamo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za stališča v celoti? (49 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo stališča sprejeli.
Prehajamo na odločanje... (Posvetovanje v vodstvu.)... Aha, prav. Torej, stališča pod rimsko dva smo tudi s tem zajeli in tako tudi zaključujemo to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 41. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ZAPOSLOVANJU IN ZAVAROVANJU ZA PRIMER BREZPOSELNOSTI. Proceduralno, gospa dr. Zbačnikova. Prosim.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav! Imam proceduralni predlog.
Ta predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti v drugi obravnavi smo obravnavali na našem odboru petkrat. To kaže, kako je to eden od pomembnih sistemskih posegov na področju politike zaposlovanja, pa tudi na področju pravnih razmerij. Opozoriti moram tudi, da ta predlog zakona, ki ima 48 členov, h katerim je tudi sama vlada že predlagala v drugi obravnavi 25 amandmajev, ki pa v celoti v nekaterih točkah korenito spreminjajo zakon, na kar je opozoril tudi sekretariat. Naknadno je bilo še nekaj amandmajev. Tudi na sejah odbora, ki jih je bilo vseh skupaj pet, smo imeli veliko pripomb s strani sindikatov, s strani članov odbora, že med potekom seje je bilo vloženih veliko amandmajev. Zadnja seja, ki je bila 4.6. zaključena, s katere ste tudi že dobili poročilo - smo pa predvčerajšnjim ali včeraj na klop prejeli še precej dodatnih amandmajev in da ne bo pomote, da slučajno sumite opozicijo, da bi vas hotela blokirati, so to predvsem amandmaji vladajoče koalicije, poslanske skupine LDS, SLS, DeSUS-a, le malo Socialdemokratov, Združene liste socialnih demokratov in gospoda Jelinčiča.
Glede na vse povedano in na tako pomembne sistemske rešitve, ki naj bi bile zajete v tem predlogu zakona, bi predlagala kot predsednica odbora, da se odbor ponovno sestane in opredeli do ostalih prispelih amandmajev po zaključeni seji zbora. Predlagam, da bi to točko obravnavali prihodnji teden v nadaljevanju seje državnega zbora, da ima matični odbor to možnost, da tudi te amandmaje dobro prouči in se do njih opredeli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospa dr. Zbačnikova.
Kolegice in kolegi, na podlagi 191. člena poslovnika dajem predlog gospe Zbačnikove na glasovanje, in sicer, da o amandmajih, ki so bili vloženi po seji odbora, zavzame stališče odbor, ki je matično delovno telo. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (18 poslancev.) Je kdo proti? (37 poslancev.)
Ugotavljam, da predlog ni sprejet.
Smo v drugi obravnavi. Predlog zakona je zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? Gospod minister, mag. Tone Rop. Prosim za mir v dvorani.
MAG. ANTON ROP: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Državni zbor Republike Slovenije je v januarju 1998 sprejel zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o zaposlovanju in zavarovanju v prvi obravnavi. Na osnovi sklepov, predvsem sklepov državnega zbora, smo zakon pripravili za drugo obravnavo.
Na osnovi razprav na matičnem odboru, vloženih amandmajev ter pripomb in predlogov socialnih partnerjev smo pripravili še amandmaje vlade in tudi mnenja k vloženim amandmaje. Bistvo in pa temeljni cilji zakona, tudi v drugem branju, ostajajo isti. To so predvsem pospeševanje in povečevanje zaposlovanja, preprečevanje in zaposlovanje dela na črno, uvajanje sodobnih oblik zaposlovalne politike ter predvsem pomembno povečanje in izboljšanje vseh oblik aktivne politike zaposlovanja, še zlasti izobraževanja mladih, brezposelnih in tudi drugih oblik aktivne politike zaposlovanja, kot so na primer javna dela.
Pri pripravi zakona za drugo branje, ne na vložene amandmaje in amandmaje vlade, smo zlasti sledili, kot sem dejal, sklepom državnega zbora, in to predvsem v zvezi z 19. členom zakona, kjer želimo delavcem, ki dalj časa ne prejemajo plač, dejansko zagotoviti ustrezno možnost prehoda na zavode za zaposlovanje in s tem ustrezno socialno varnost. V tem kontekstu smo tudi podprli nekatere vložene amandmaje, tudi tiste, ki jih je vložila opozicija. Posebej smo in dodatno urejali vprašanja v zvezi s podaljšanjem časa prejemanja denarne pomoči in posebno pozornost smo posvetili dodatnemu varstvu delavcev, starejših od 50 let, in prvih iskalcev zaposlitve. Predvsem pa vsem tistim rešitvam v zvezi z izboljšanjem sistema, glede aktivne politike zaposlovanja, ki naj dejansko postane temeljna pravica brezposelnih oseb in v tem kontekstu smo tudi podprli nekatere amandmaje opozicije, s ciljem, da vse brezposelne vključimo v enega od programov aktivne politike zaposlovanja.
Spoštovane poslanke in poslanci! Vlada Republike Slovenije je na zadnji seji sprejela program ukrepov aktivne politike zaposlovanja, na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve pripravljamo strategijo trga delovne sile do leta 2005 in državni zbor sprejema predlog sprememb zakonov o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti. Prepričan sem, da vsi z namenom, da bi učinkoviteje reševali probleme brezposelnosti in s tem tudi socialne stiske številnih brezposelnih v Sloveniji. S tem bomo pomembno vplivali na preprečevanje socialne izključenosti v naši družbi, katerim so ravno brezposelni najbolj izpostavljeni. Dosedanja razprava o spremembah zakona je nedvomno pokazala veliko pripravljenost poslanskih skupin za sodelovanje pri izboljševanju sistema zavarovanja za primer brezposelnosti. Zato verjamem, da boste predlog podprli in s tem pomembno prispevali k reševanju problemov zaposlovanja in brezposelnosti v Sloveniji.
Na koncu mi dovolite, da še povem, da je vendarle pomembno, da se zakon čim prej sprejme in da se nam da možnost, da začnemo izvajati boljšo in učinkovitejšo politiko zaposlovanja. Še zlasti je pa za nas, in to bi rad posebej poudaril, pomembno, da se zakon sprejme seveda čimprej na tej seji, da bi ga lahko pripravili že za julijsko sejo. Temeljni razlog, je predvsem v tem, da bi radi izpeljali posojila študentom že v naslednjem šolskem letu. Sprejem tega zakona nam bo dejansko omogočil, da bomo že v naslednjem šolskem letu začeli s kreditiranjem, sredstva imamo zagotovljena, potrebujemo pa ustrezne zakonske okvire in ta zakon je ustrezen zakonski okvir. Zato vas še enkrat prosim, da zakon in vse ustrezne amandmaje čimprej sprejmete. S tem se nam bo omogočilo, da začnemo izvajati učinkovitejšo politiko zaposlovanja. Najlepša hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Predlog zakona je obravnaval tudi odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko kot matično delovno telo. Prosim predsednico, doktor Zbačnikovo, za poročilo.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav! Prvo poročilo smo že prebrali. Dodatno poročilo, ki pa obsega drugo nadaljevanje, tretje in četrto nadaljevanje, kjer smo se opredeljevali do amandmajev, ki jih je vložila vlada Republike Slovenije, poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov, poslanska skupina Slovenskih krščanskih demokratov in Socialdemokratov. Imate pred seboj vse tiste amandmaje, ki jih je odbor podprl, ki jih ni podprl in oblikoval in sprejel še nekaj dodatnih amandmajev. Vsega tega je preveč, zato jih ne bom brala, jih imate pred seboj na klopi. Bi pa prebrala še na koncu, da so člani odbora oblikovali in soglasno sprejeli še naslednji sklep:
"Odbor za zdravstvo, delo, družino in socialno politiko priporoča vladi Republike Slovenije, da do tretje obravnave predloga zakona temeljito preuči vsebinska, strokovna in druga vprašanja, povezana s poglavjem o skladih dela, in o tem pripravi celovito informacijo za obravnavo na odboru." Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospa predsednica. Ali želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Prehajamo na obravnavo in na odločanje o posameznih členih predloga zakona. Proceduralno, prosim, gospod Kontič.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa. Glede na to, da je bil predlog predsednice matičnega delovnega telesa gladko zavrnjen in glede na argumente, ki jih je sama prej naštela, glede na to, da je bilo vloženih kar nekaj amandmajev in glede na to, da pač državni zbor ni pripravljen prekiniti te točke dnevnega reda in nadaljevati naslednji teden, kar bi seveda pomenilo samo nekaj dni zamika pri obravnavi tega zakona, glede na to, da se to že dalj časa vleče in da smo pač resnično dobili kar 17, kolikor sem jaz na hitro preštel, novih amandmajev, o katerih se odbor ni opredelil in do katerih se tudi v poslanski skupini Združene liste še nismo opredelili, prosim v imenu poslanske skupine za eno uro odmora za posvet v poslanski skupini.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Ali lahko vprašam, gospod Kontič, da čez petnajst minut nadaljujemo z 42. točko? Je možno?
BOJAN KONTIČ: S tem se strinjamo. Mi nismo za to, da zavlačujemo delo državnega zbora in če gremo na naslednjo točko, to točko pa prekinemo do naslednjega tedna, se seveda s tem strinjamo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro, ker večina nasprotuje temu, bomo nadaljevali ob 13.10 uri.
(Seja je bila prekinjena ob 12.09 uri in se je nadaljevala ob 13.15 uri.)
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci, nadaljujemo s sejo državnega zbora. Prosim, da ugotovimo sklepčnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko veljavno odloča. Poslanska skupina Združene liste je zaprosila za odmor. Prosim predstavnika Združene liste, da poroča.
BOJAN KONTIČ: Jaz se seveda vsem prisotnim zahvaljujem za razumevanje. Omogočili ste nam eno uro odmora, v katerem smo sicer preleteli te amandmaje, ki so na novo vloženi. Prej sem rekel, da jih je 17, zdaj popravljam, jih je 18, ko smo bolj temeljito pogledali. Seveda opozarjam, da glede na to, da se matično delovno telo do tega ni opredelilo in da se bomo opredeljevale sproti tudi posamezne poslanske skupine, da bo pač ta razprava daljša in da bo sprejemanje zakona nekoliko dlje trajalo kot bi, če bi verjetno imeli željo, da skličemo to matično delovno telo in se tam že opredelimo do teh novih amandmajev. Obenem naj povem, da smo v Združenih listi socialnih demokratov veseli tudi amandmajev, ki jih vložila druga opozicijska stranke, se pravi tudi Socialdemokratska stranka, ker teh amandmajev do zdaj ni bilo. Zato mi je zelo všeč, da so ti amandmaji vloženi, ker v nekaterih primerih celo nadgrajujejo amandmaje, ki jih je združena lista vložila in dajejo določene pravice brezposelnim. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Zboru predlagam, da skladno z drugo alineo 189. člena poslovnika razpravlja in glasuje o vseh tistih členih skupaj, h katerim niso bili vloženi amandmaji. Ugotavljamo prisotnost! (43 prisotnih.) Bomo ponovili glasovanje o sklepčnosti! Ugotavljamo prisotnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za takšen predlog? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prehajamo na amandmaje. Dobili ste jih v pregledu z datumom 19.6., novo besedilo imate vsi pred seboj. Najprej bomo odločali o predlogu amandmaja za novi 1.a člen. Želi kdo razpravljati? Prosim, gospod Miran Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi, ta člen je po svojem bistvu nepomemben in pravno-tehničen ali pa kaj drugega lahko rečem. Bi pa rad opozoril na naslednje.
Naše prepričanje je, da spremembe in dopolnitve zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti vnašajo res zelo veliko novosti v sistem zavarovanja brezposelnosti in tudi zelo veliko novih nalog zavodom za zaposlovanje. Ob tem naj povem, da je sicer naše mnenje, da prinašajo tudi zelo veliko zmanjšanih pravic.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Potrč, moram vas opozoriti - pred sabo imamo amandma za novi 1.a člen.
MIRAN POTRČ: Gospod podpredsednik, vem, sem bil pozoren in bom o njem govoril. Lepo prosim, ne me na ta način opozarjati! Jaz lahko nekaj stavkov povem, preden se do njega opredelim.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim, prosim!
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Naše prepričanje je, da ta zakon poleg novih nalog, ki jih daje zavodom, vnaša tudi zelo veliko zmanjšanja pravic. Nismo prepričani, da je to zmanjšanje pravic utemeljeno in koristno, posebej iz razloga, ker se število brezposelnih pri nas leta in leta ne zmanjšuje, ker tudi napovedi za bistveno zmanjšanje brezposelnih ni in ker je vse več brezposelnih, ki to ostajajo dolgo časa. Ob teh mnogih nalogah, ki jih bosta morala opravljati zavod in država, pa gre tudi za to, da bomo spremenili ime zavoda; da bo država zato, da bi zagotovila ta svoj interes, porabila tudi toliko in toliko sredstev za spremembo imena, da bo treba tiskati nove obrazce in da bo najbrž to veliko dodatnega dela, da bo to pomenilo tudi nekaj dodatnih stroškov ob tako pomembni aktivnosti. Zato bi jaz želel, tako kot smo zahtevali tudi na seji matičnega delovnega telesa, da nam tudi ob tem amandmaju predstavniki vlade zagotovijo, da je vredno to formalno spremembo opraviti, ker gre samo za formalno spremembo, da je vredna sprememba tega imena iz Republiškega zavoda za zaposlovanje v Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, kar je vsebinsko ustrezno, da se razumemo. Zdaj v vsej tej reorganizaciji, novih nalogah, da je pomembna zdaj in da to ne bo bistveno vplivalo na stroške, da nam povedo, kakšni bodo ti stroški, in da zaradi tega tudi ne bo nobenih siceršnjih problemov pri izvajanju novih nalog. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Potrč. Prosim, gospod državni podsekretar Dejan.
VLADIMIR DEJAN: Hvala lepa. V zvezi z amandmajem za 1.a člen naj povemo, da smo tudi na matičnem odboru povedali, da bo nekaj stroškov v zvezi z zamenjavo imena Republiški zavod v Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Na tem odboru smo povedali, da gre za zamenjavo tabel, zamenjavo štampiljk. Bo pa Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje pri zamenjavah vseh teh nujnih stvari zelo racionalno ravnal. Na zavodu bodo uporabili vse tiskovine, ki jih sicer imajo, poskušali bodo prelepiti, skratka, opraviti tisto, kar je nujno, da se zaradi zamenjave imena povzročijo čim manjši proračunski stroški. S tem v zvezi bi želel povedati še to, da gre pri zamenjavah tabel za nekaj nad 60 tabel, za nujno potrebne štampiljke in ocenjujemo, da zamenjava imena v vseh letih po osamosvojitvi je ob teh spremembah utemeljena. Predvsem v tem, ker republiški zavod za zaposlovanje v samem izrazu pomeni neke vrste antipod bivšim zveznim organom in glede na to utemeljujemo, da je taka sprememba potrebna. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod državni podsekretar. Gospa dr. Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav. Tudi sama menim in v imenu poslanske skupine, da je ta strošek popolnoma nepotreben. Če že želimo nekaj bistveno spremeniti in izboljšati kvaliteto, potem se zgledujmo po Evropi, v katero želimo iti. Namreč, v Evropi obstajajo nacionalni sveti, nacionalni za delo, ki bili ustanovljeni tripartitno, kajti v Evropi je zelo pomembno tripartitno delovanje, tudi ekonomsko socialnih svetov in to bi bilo smiselno.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi še kdo besedo? Če ne, zaključujem razpravo. Prehajamo na odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za amandma? (39 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Smo pri 1. členu in imamo tri amandmaje. Želi kdo razpravljati? Gospod Potrč, prosim.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. V prvem odstavku 1. člena, glede katerega so vloženi amandmaji, je vlada najprej predlagala besedilo, ki pravi "vključevanje brezposelnih oseb v programe aktivne politike zaposlovanja ima prednost pred zagotavljanjem denarnih prejemkov po tem zakonu".
Vlada je ob opozorilih, ki smo jih imeli k taki vsebini, opozorila, da je želela samo poudariti poseben pomen aktivne politike zaposlovanja, čemur mi ne ugovarjamo. Ugovarjali pa smo takšni zelo splošni formulaciji, ki bi se dala razumeti na zelo različne načine, posebej v zvezi z vprašanjem zagotavljanja denarnih prejemkov. Posebej bi se dala na zelo različne načine sprejeti ob dejstvu, da vlada v kasnejših določbah zakona ni posebej precizirala, na kakšen način se bo sleherna brezposelna oseba vključevala v program aktivne politike, ker konec koncev vemo, da je to tudi zelo težko.
Nam so bila sicer dana opozorila, da bo za vsakega že ob prijavi določen program narejen. Vemo pa, da najbrž pri takem število brezposelnih in kljub dobri volji in želji, ti programi ne bodo mogli biti individualizirani za vse, do te mere, da bi lahko rekli, to pa res pomeni nek konkreten dogovor o sposobnostih, možnostih in željah, ki jih ima po eni strani zavod in po drugi strani brezposelna oseba, da bi do realizacije zaposlitve in do vseh lastnih naporov, tudi brezposelnega, da bi do zaposlitve prišlo, res bilo možno zagotoviti. V tej smeri in zato smo najprej v združeni listi predlagali, da se ta odstavek črta, kasneje pa na podlagi tudi pripomb sindikatov našli v odboru za delo po našem prepričanju zelo dobre rešitve, ki pravijo, da naj se prvi odstavek novega 4.b člena spremeni, tako da bi se glasil: "Temeljna pravica brezposelne osebe je vključitev v programe aktivne politike zaposlovanja z namenom povečanja zaposlitvenih možnosti." Mi ta amandma podpiramo, hkrati napovedujemo, če bo amandma pod to 2. točko v zvezi s 4.b členom sprejet, da bo poslanska skupina združene liste svoj amandma, da naj se prvi odstavek 4.b člena črta, umaknila.
Gospod predsedujoči, če smem samo eno obvestilo, jaz se opravičujem, ker bom zdaj zapustil sejo, moram iti na posvet k predsedniku države v zvezi z ustavnimi sodniki. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Potrč. Želi še kdo besedo? Doktor Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Tudi naša poslanska skupina socialdemokratov ta amandma podpira iz podobnega razloga, kajti potrebno je zagotoviti brezposelnim možnost aktivnega zaposlovanja, možnost, da se aktivno zmanjšuje brezposelnost in ne samo slediti ciljem, s katerimi mi lahko samo na papirju zmanjšamo število brezposelnosti. To je podobno tako kot pri nas na medicini, ko lahko na koncu kirurg reče: "Operacija je uspela, pacient je mrtev." Mi želimo, da operacija uspe in tudi da bolnik okreva. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kontič.
BOJAN KONTIČ: V bistvu je samo prošnja za pojasnilo ministru Ropu. V primeru, da ostane tako zapisana norma, po kakšnem kriteriju se bodo sredstva delila na sredstva za aktivno oziroma pasivno politiko. Jaz se seveda strinjam, da v primeru, da bodo vsi brezposelni vključeni v aktivno politiko, je to, kar vlada predlaga, sprejemljivo. Ker pa vemo, da to ne bo izvedljivo, me resnično zanima, ali ta prvi odstavek ne pomeni morda tega, da bi ob pomanjkanju sredstev brezposelni, ki ne bodo vključeni v aktivno politiko, na ta način prikrajšani.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister.
MAG. TONE ROP: Kar se tiče pasivnih ukrepov oziroma tistega, kar izhaja iz pravice, je posebej določeno in posebej normirano in v tisto se ne bo posebej posegalo in tudi ni neposredne povezave, je samo posredna v tem smislu, če bo nekdo vključen v aktivne oblike in bo iz tistega dela realiziral del prihodka, potem sorazmerno manj prihodka v pasivnem delu. Drugače je pa naš temeljni princip za vsakega brezposelnega poseben načrt zaposlitve, vsakemu brezposelnemu dati možnost za to, da najde službo, da se usposobi in aktivno deluje na trgu. To je temeljni princip in temu sledimo. Zato smo tudi pristali in zato podpiramo amandma, ki ga tudi vi podpirate. To je ravno to, da je to temeljna pravica vsakega posameznika. Seveda bomo pa morali v času, tudi skozi proračun, v naslednjih letih zagotavljati zadostna sredstva za te programe, pa tudi na ta način, da bomo med brezposelnimi lahko z učinkovitim sistemom za zavarovanje za brezposelnost naredili to selekcijo, da bomo tistim, ki res potrebujejo pomoč, to pomoč tudi nudili.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Jaz se zahvaljujem gospodu ministru za njegov odgovor, da si bodo izredno izčrpno prizadevali za vsakega brezposelnega pripraviti individualni program. Vendar moram reči, da so to lepe besede, ki jih je v praksi izredno težko nadzirati oziroma izvajati. Jaz vem, da že v primeru, ko je bilo ukinjeno avtomatsko refundiranje štipendij, smo večkrat komunicirali, tudi v obliki poslanskih vprašanj, z zavodi za zaposlovanje in so vsi rekli, tega ni več, vlada sedaj pospešuje novo zaposlovanje v obliki aktivne politike zaposlovanja. To je pa tako splošen pojem kot sedaj približno to, gospod minister, kar ste ravnokar odgovorili.
Zato bi jaz prosil za nekoliko podrobnejše pojasnilo, kako si predstavljate realizacijo tega člena.
Pa drugo, ko pravite, da bo treba že v naslednjem letu zopet v proračunu neka sredstva zagotavljati, predlagam, da vzamete direktorju Hita, ki zdaj dobi 2 milijona bruto plače, pa direktorju Nove kreditne banke Maribor, pa Nove Ljubljanske banke in tako naprej - o tem smo včeraj lahko brali v časopisu Večer - pa boste že letos kar nekaj rezerve našli. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister.
MAG. ANTON ROP: Jaz mislim, da se da zelo natančno odgovoriti na vse to, kar ste, gospod Špiletič, govorili. Jaz imam pri sebi program ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Vlada je včeraj ta program sprejela. Na 18. strani je pregled ukrepov aktivne politike zaposlovanja. Jaz zdaj teh ukrepov ne bi bral, ker jih je precej, jih je več kot deset, so natančno razčlenjeni, s številom upravičencev, ki bodo vključeni v posamezne aktivnosti. Naj samo povem, da se številka tistih, za katere se bo poskušalo zagotoviti delovno mesto, povečuje s 34.426 v lanskem letu na 42.051, in tistih, kjer bomo šli s programi v posamezna podjetja, ohranjali delovna mesta in podobno, v letošnjem letu s 37.568 na 50.666. Za vsakega od teh programov je točno predvideno število udeležencev, število realizacije in tudi način ter kriteriji, kako prejemajo. Ta program ukrepov vam bom dal in si boste lahko ogledali. Drugače pa obstojijo še natančnejši programi. Program ukrepov aktivne politike zaposlovanja vlade temelji na dvanajstih podprogramih, ki natančno razčlenjujejo način vključitve v posamezne programe.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Spoštovani! Mene tudi izredno veselijo te besede gospoda ministra, ki jih je tukaj izgovoril, da bo resnično končno prišlo do tega, da bo ta aktivna politika zaposlovanja, o kateri se je zadnje čase toliko govorilo, resnično prišla v realizacijo in da bodo iz tega - vsaj pričakujem, da bo to res - tudi končni rezultati. Kajti jaz moram ob tem členu povedati svoja negativna zapažanja, ki sem jih opazil do sedaj, da so se dejansko zavodi za zaposlovanje širom po Sloveniji izredno zbirokratizirali in tudi kadrovsko okrepili, učinkov pa takorekoč ni bilo nobenih. Dosti poznam te zavode in nisem bil zadovoljen z njihovim delom. Šlo je tudi v veliko primerih še za razne negativne pojave - o njih ne bom tukaj govoril - in zato absolutno podpiram te določbe, da bo zavod kot tak moral prevzeti neke odgovornosti, da ne bodo mogli več s tem denarjem, ki so ga dejansko dobivali od države, tako neodgovorno razpolagati. Pravim, da so velikokrat razpolagali z njim neodgovorno in ni bilo tistih uspehov in rezultatov, za katere je država vložila sredstva in od katerih je tudi pričakovala neke rezultate.
Sicer imam tudi nekoliko dvomov v zvezi s tem členom, pa tudi, da bodo - kaj vem, če ostane ta verzija - davčni organi morali sodelovati in da se bo verjetno ugotavljalo premoženjsko stanje vseh teh upravičencev, ki bi bili upravičeni do teh nadomestil ali pa vseh drugih pravic, tako da sem nekoliko sicer skeptičen, če ne bo sprejet tale amandma k 1. členu, vendar upam, da ne bo prišlo do nekih nepotrebnih zlorab. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Kelemina. Gospa Zbačnikova.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Hvala. Gospod minister, zopet en razlog več, da sem imela prav, ko sem želela, da bi se odbor ponovno sestal. Zelo sem vesela tega vašega poročila o aktivni politiki zaposlovanja in bi bila zelo vesela, če bi to lahko dobili tudi člani odbora, se seznanili in potem tudi lahko bolj konstruktivno odločali, če se, gospod minister, niste premislili, da bi dali možnost odboru, da se opredeli in seznani z vašim poročilom oziroma s poročilom vlade o aktivni politiki, vas pa vseeno zaprosim, če mi poročilo dostavite za odbor. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod minister želi besedo.
MAG. ANTON ROP: Dr. Zbačnikova, z veseljem vam bom dal ta program ukrepov; v skladu z zakonom program ukrepov sprejema vlada in vlada je to tudi v skladu z zakonom naredila. Če obstoji interes na matičnem odboru, da pogleda ta program in ga obravnavamo tudi skupaj s predstavniki zavoda, bomo to z velikim veseljem naredili na eni od prihodnjih sej. Hvala.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Špiletič, replika.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Že večkrat sem opozoril izza te govornice, da se poslanci v tej dvorani delimo na dve skupini - tiste, ki pripadajo opozicijskim strankam in tiste, ki pripadajo pozicijskim strankam. Namreč, slednji so gotovo bolje obveščeni, saj sodelujejo pri pripravi vseh tovrstnih predlogov, medtem ko mi ostali lahko zgolj ugotavljamo, kaj je v teh predlogih. Ker je pa gospod minister izza te govornice že veliko stvari obljubil, tudi to, da bo znižal tiste prevelike plače v skladih in ne vem kje, pa tega vse do danes ni naredil, ker tudi do danes ni odgovoril na moje poslansko vprašanje v zvezi s tem, mu tudi tokrat ne verjamem in podpiram pobudo gospe Zbačnikove, ker menim, da so nastopili dodatni predlogi. Prosim, da ponovno daste na glasovanje predlog, da se pred nadaljevanjem te razprave o vseh in tudi o tem navodilu vlade, opredeli matično delovno telo.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Špiletič, žal. Odbor je o tem že sklepal danes. Gospod minister želi še besedo. Trenutek, gospod minister. Proceduralno vprašanje je bilo. Torej proceduralni predlog je, da prekinemo to točko dnevnega reda in da se sestane matično delovno telo, ker so nastali novi momenti s tem vprašanjem. Ugotavljamo prisotnost! (45 prisotnih.) Nekdo je pozabil. Bomo še enkrat ponovili. Ugotavljamo prisotnost! (40 prisotnih.) Kolegice in kolegi, očitno danes ni več volje, da bi še teh 20 minut delali.
Dovolite samo nekaj obvestil predno zaključimo sejo. V torek nadaljujemo ob 14.00 uri, in sicer s to 41. točko, ki je danes prekinjena. Potem se bomo vrnili na 25. točko, to je točka o financiranju občin, materiali so prišli. Nato bomo šli na točko 42. in naprej po dnevnem redu.
Pred zaključkom še gospa Zbačnikova želi neko obvestilo.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Gospod minister! Z veseljem sprejemam vašo ponudbo in bomo, mislim, da 8. julija imamo sejo odbora in bom prosila kot vsebinsko točko, če lahko damo to aktivno zaposlovanje.
MAG. ANTON ROP: Rad bi samo to opozoril! Če zakon ne bo sprejet pravočasno, se tega programa ne bo dalo izvajati. Zato bi prosil, da čim prej obravnavamo in tudi sprejmemo te nujne sistemske spremembe. Lep prosim!
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Minister! Mislim, da do takrat bo zakon že sprejet. Samo ne glede na to, bi jaz prosila, če pod vsebinsko točko sprejmete 8. julija na odboru. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Samo trenutek prosim. Jaz sem napovedal točke dnevnega reda. Ali ima kdo kakšen drugačen predlog za delo v torek? Prosim gospod Kopač.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Najprej je bil predlog, da prestavimo to, kar bi se odbor moral opredeliti do amandmajev, ki jih je dala poslanska skupina Socialdemokratske stranke. To je bilo izglasovano, da ne. Ampak jaz se takrat nisem vključeval. Rad bi pa povedal, da ti amandmaji so bili že vsi prediskutirani, samo da takrat formalno niso bili vloženi, ker so jih napisali na sindikatih in so jih sedaj prepisali v Socialdemokratski stranki. Zato se ni treba nič posebej opredeljevati. Ampak dobro. Bil je namen zavlačevati. To potem ni uspelo, sedaj pa slučajno je uspelo. Če ima gospa predsednica odbora za zdravstvo željo, iskreno željo, da odbor to obravnava, naj odbor skliče v torek dopoldan. Če te želje nima, potem razumem, da gre samo za nagajanje, da bi to čim dlje prestavljali.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice in kolegi! Ne bom več pustil te razprave. Mi smo glasovali, pa nismo bili sklepčni in s tem prekinjam današnje zasedanje. Ampak sem napovedal točke dnevnega reda. Ali želi kdo kaj k temu dodati za spremembo točke dnevnega reda? Prosim, gospod Bajc.
JOSIP BAJC: Hvala, gospod podpredsednik, pa za popestritev odhoda na vikend, predlagam, da je v torek ob 14.00 uri nadaljevanje prekinjene točke dnevnega reda, nato preidemo k 17. točki - zakon o spremembi zakona o denacionalizaciji in potem 25. točka - zakon o financiranju občin in potem po dnevnem redu, mislim da je 42. točka dnevnega reda.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Dobro. Ali kdo nasprotuje temu predlogu? (Nihče.) Torej v torek ob 14.00 uri nadaljujemo s točko 41., potem gremo na 17. in 25. točko itd. Hvala lepa. Zaključujem sejo. Obvestilo? Samo še obvestilo gospe doktor Zbačnikove, verjetno za člane odbora.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Jaz bi imela samo eno pojasnilo, da ta vsebinska točka, ki jo želimo v juliju obravnavati, ni povezana s sprejemom zakona.
PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Zaključujem sejo. Nasvidenje.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 19. JUNIJA 1998 OB 13.43 URI.)