Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.10 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 16. seje državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci:Franc Potočnik, dr. Ciril Ribičič, ki sem ga videl med nami, Jelko Kacin, Andrej Gerenčer, Alojz Vesenjak, Miroslav Mozetič, Josip Bajc, dr. Franc Zagožen, Franc (Feri) Horvat, Zmago Jelinčič, Anton Partljič, od 17.00 ure dalje Benjamin Henigman, Roberto Battelli, Ciril Pucko, Branko Tomažič, Jožef Jagodnik, za pričetek seje Maksimiljan Lavrinc. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani! Ugotavljamo navzočnost v dvorani! (67 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča. Na to sejo sem povabil predstavnike vlade Republike Slovenije in vse lepo pozdravljam.
V današnjem nadaljevanju 16. seje bomo po dogovoru najprej opravili 1.a točko dnevnega reda, to je informacija vlade Republike Slovenije o sodelovanju Republike Slovenije v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo. To točko bomo danes tudi dokončali. Tudi, če bi razprava presegla 18.00 uro. Če pa bi današnjo točko 1.a točko zaključili prej, pa bomo do 18.00 ure nadaljevali z obravnavo prekinjene 14. točke dnevnega reda, to je predlog zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.
Prehajamo na 1.A TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA INFORMACIJE O SODELOVANJU REPUBLIKE SLOVENIJE V PAKTU STABILNOSTI ZA JUGOVZHODNO EVROPO. Informacijo je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Kot uvodničarja bosta nastopila minister za zunanje zadeve dr. Boris Frlec in minister za ekonomske odnose in razvoj dr. Marjan Senjur. Najprej dajem besedo dr. Borisu Frlecu, prosim.
DR. BORIS FRLEC: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovane poslanke in poslanci!
Dovolite, da se vam najprej zahvalim za razumevanje, ki ste ga pokazali pri tej točki dnevnega reda, in jo spričo naše odsotnosti premaknili v čas, ki zagotavlja vam in nam celovito razpravo o Paktu stabilnosti.
Spoštovane poslanke in poslanci! S sprejetjem sklepnega dokumenta ministrske konference v Kölnu, 10. junija, in deklaracije, sprejete 30. julija na srečanju predsednikov držav ali vlad v Sarajevu - oba dokumenta imate pred seboj - je mednarodna skupnost izkazala svojo pripravljenost in nakazala strateške smeri reševanja varnostnih, gospodarskih, humanitarnih in drugih kriznih razmer v jugovzhodni Evropi. Ta projekt, ki ga poznamo pod imenom Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo, pa ne glede na svojo ambiciozno ime "pakt" ni pravno obvezujoča pogodba, pač pa skupna politična platforma udeleženih držav in mednarodnih organizacij. Podpira ga in v njem enakopravno sodeluje več kot 26 evropskih in izvenevropskih držav. Med njimi so Združene države Amerike, Rusija, Nemčija, Francija, Velika Britanija, Italija, Grčija, Slovenija, Madžarska, Albanija, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Romunija, Bolgarija, Makedonija. Vrsta drugih držav, doslej v statusu opazovalk, želi pridobiti položaj udeleženke, med njimi so na primer Češka, Poljska, Slovaška, Norveška, Kanada, Japonska in Švica. V Pakt stabilnosti se je ob številnih državah dejavno vključilo tudi 16 najpomembnejših mednarodnih varnostnih in gospodarsko-finančnih, humanitarnih in drugih organizacij in ustanov. Med njimi je Evropska unija kot glavni pobudnik tega projekta, poleg nje pa še Organizacija združenih narodov, Organizacija za evropsko varnost in sodelovanje, Nato, Zahodnoevropska unija, Svetovna banka, Mednarodni monetarni fond, Evropska banka za obnovo in razvoj, Svet Evrope, SECI, srednjevropska pobuda in druge regionalne pobude. To dejstvo dokazuje široko podporo mednarodne demokratične javnosti prizadevanjem za dosego trajnega miru, stabilnosti in blagostanja v jugovzhodnem delu evropskega kontinenta, kar je nepogrešljiv temelj stabilnosti v celotni Evropi.
Osnovni strateški cilj Pakta stabilnosti je združiti vse dosedanje bolj ali manj uspešne napore in pobude mednarodne skupnosti za ustvarjanje takšnih razmer v jugovzhodni Evropi, ki naj nam zagotovijo trajen mir, poglabljanje zaupanja med narodi in državami, demokratizacijo družbe in gospodarski napredek, ter dati temu procesu nove spodbude in predvsem zagon. Slovenija je bila od prvega dne svoje neodvisnosti soočena z negativnimi posledicami najtežjih varnostnih, medetničnih, razvojnih in drugih problemov, značilnih za območje jugovzhodno od nas. Na stopnjevanje kriznih razmer v tem prostoru je Slovenija opozarjala mednarodno skupnost že dalj časa. Svojo zaskrbljenost smo izkazovali še posebej v zvezi z dolgotrajnimi vojaškimi spopadi v Bosni in Hercegovini in na Kosovem. Zato Slovenija dojema Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo kot sicer zapoznel, a vendar potreben in nadvse koristen odgovor mednarodne skupnosti na krizna gibanja in varnostne izzive v tem delu Evrope, in ga zaradi tega podpira.
Ni dvoma, da je stabilnost v delu Evrope, ki leži jugovzhodno od nas, v našem nacionalnem interesu. Torej je logično, da damo svoj prispevek k skupnim naporom tako rekoč vseh najpomembnejših mednarodnih dejavnikov, in to mednarodna skupnost od nas tudi pričakuje. Kljub temu, da Slovenija kot srednjeevropska država uresničuje svoje nacionalne, varnostne in politične, gospodarske interese v okviru evropskih in evroatlantskih struktur, smo prepričani, da sta njena varnost pa tudi njen gospodarski razvoj v veliki meri soodvisna od stabilnosti in gospodarskih razmer v državah regije jugovzhodno od nas. Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo je torej projekt Evropske unije in drugih mednarodnih dejavnikov, v katerem lahko Slovenija skupaj z drugimi državami na obrobju kriznega območja kot enakopraven partner zagotavlja uresničevanje svojih strateških nacionalnih interesov in ciljev.
V dolgotrajnih in težavnih postopkih usklajevanja stališč na številnih mednarodnih delovnih in drugih srečanjih za oblikovanje vsebine in organizacijske podobe Pakta stabilnosti so predstavniki Slovenije igrali aktivno in vidno vlogo. Njihovi nastopi so bili v soglasju z izhodišči in usmeritvami, ki jih je izoblikovala vlada Republike Slovenije na svojih sejah, pa tudi delovna telesa državnega zbora, kot sta odbor za mednarodne odnose in komisija za evropske zadeve. Slovenski prispevek k oblikovanju temeljnih dokumentov Pakta stabilnosti, ki so bili sprejeti na osnovi neformalnega konsenza in se torej niso podpisovali, je pomemben. Uveljavljena so bila naša znana stališča, ki zadevajo položaj Republike Slovenije kot soodgovorne članice mednarodne skupnosti in zainteresirane države za stabilizacijo razmer v jugovzhodnem delu Evrope. Poleg tega je bila na osnovi naših predlogov dosežena odprtost projekta do držav pridruženih članic Evropske unije in drugih zainteresiranih držav. Do izraza je prišla doslednost naših stališč v zvezi s položajem Zvezne republike Jugoslavije v mednarodni skupnosti, v zvezi s položajem demokratično in reformsko usmerjene Črne gore in nekaterih drugih vprašanj. Zavrnjeno je bilo, da bi znotraj mehanizma Pakta stabilnosti prišlo do kakršnihkoli grupiranj na temelju regionalne pripadnosti. Slovenski predstavniki so bili dejavni tudi na prvem zasedanju regionalne okrogle mize, ki je nedavno potekala v Bruslju in kjer so bila zlasti poudarjena prizadevanja držav opazovalk in pokroviteljic, da bi si pridobile status udeleženke.
Mehanizmi Pakta stabilnosti, kot je bil dogovorjen v Klnu, so regionalna okrogla miza, ki jo vodi posebni koordinator Bodo Hombach in tri delovna omizja. Prvo omizje je namenjeno demokratizaciji in človekovim pravicam, drugo gospodarski obnovi, razvoju in sodelovanju, tretje pa varnostnim vprašanjem, med katera je vključeno tudi področje pravosodja in notranjih zadev. Delovna omizja bodo pripravila načrte dela za področje svojega delovanja, o njihovem uresničevanju pa bodo poročala regionalni okrogli mizi, ki bo podpirala njihovo sinergično delovanje in prispevala k usklajevanju prednostnih nalog med različnimi pristopi in pobudami posameznih delovnih omizij. Vsi mehanizmi Pakta stabilnosti zagotavljajo enakopravno sodelovanje vseh udeleženk in nikjer ne predvidevajo kakršnegakoli regionalnega grupiranja, saj bi ga Slovenija odločno zavrnila. Na simbolični ravni je ta enakopravnost jasno razvidna na vseh sestankih, kjer sodelujoči pri Paktu sedijo po abecednem sedežnem redu in med njimi ni nikakršnih razlikovanj. Kot je razvidno iz klnskega in sarajevskega dokumenta, bodo na regionalni okrogli mizi in vseh treh delovnih omizjih enakopravno sodelovale vse udeleženke, ki bodo obravnavale vprašanja, pomembna za stabilizacijo in razvoj območja jugovzhodne Evrope, ki je potreben pomoči in sodelovanja mednarodnih dejavnikov. Republika Slovenija kot demokratična in gospodarsko uspešna država, kot država, ki se pospešeno pogaja o svojem polnopravnem članstvu v Evropski uniji, in kot najresnejša kandidatka za članstvo v Natu, želi vplivati na krepitev pozitivnih družbenih in gospodarskih trendov v jugovzhodni Evropi.
Mednarodna skupnost ceni Slovenijo tudi zato, ker je uspešno izvedla tranzicijo in si pri tem nabrala veliko izkušenj. Te izkušnje so neprecenljive vrednosti in jih Slovenija lahko posreduje državam jugovzhodne regije, ki si to pot šele utirajo. To je hkrati tudi naša moralna obveznost in ta ocena je prišla posebej do izraza v pogovorih z najvišjimi predstavniki Združenih držav Amerike ob zasedanju generalne skupščine Združenih narodov.
V Paktu stabilnosti vidi Slovenije učinkovit mehanizem za spodbujanje vseh teh procesov. Njene dolgoletne pozitivne in negativne izkušnje sodelovanja z državami jugovzhodne Evrope ji dajejo v tem prizadevanju veliko prednost. Njeno poznavanje mentalitete tega prostora, poznavanje različnih jezikov narodov na področju nekdanje Jugoslavije, tradicionalna gospodarska prisotnost in uveljavljenost proizvodov ustvarjajo velike možnosti za njen nadaljnji prodor na zanimiva tržišča. S svojim aktivnim delovanjem in kot enakopravna partnerka v Paktu stabilnosti želi Slovenija nastopati kot dajalec pomoči, kot spodbujevalec in izvajalec različnih projektov, ki imajo za cilj demokratizacijo družb, vključno z vzpostavljanjem razmer, ki omogočajo sožitje med ljudmi različnih kultur in veroizpovedi, gospodarsko obnovo in razvoj območja.
V tem smislu je bilo posebnemu koordinatorju Pakta stabilnosti predanih tudi nekaj idejnih zasnov za konkretne projekte. Tako so bili za delovno omizje o demokratizaciji in človekovih pravicah posredovani naslednji predlogi: predlog za organizacijo in gostiteljstvo podomizja o manjšinah, ki bi ga pripravili v sodelovanju s Svetom Evrope, predlog za ustanovitev monitoring in centra za medetnične odnose v jugovzhodni Evropi. Ministrstvo za zunanje zadeve, ministrstvo za delo in družino in socialne zadeve in ministrstvo za izobraževanje in šport so pripravili predlog za podomizje o izgrajevanju institucij, učinkoviti administraciji in dobrem upravljanju. V sodelovanju z Beneško komisijo Sveta Evrope bomo pripravili mednarodno konferenco na temo "pomen ustavno pravnih vidikov za stabilnost jugovzhodne Evrope", predlagali smo ustanovitev mednarodnega centra za študije v jugovzhodni Evropi, predlagali ustanovitev univerze za jugovzhodno Evropo, RTV Slovenija je ponudila, da bi se vključila v proces medijske demokratizacije na Kosovu in jugovzhodni Evropi. Za delovno omizje o gospodarski obnovi, razvoju in sodelovanju je bil posredovan predlog za izobraževanje menedžerjev v centru Brdo. O sodelovanju Slovenije v okviru tega delovnega omizja bo več spregovoril minister dr. Senjur, ki ga je vlada Republike Slovenije imenovala tudi za koordinatorja vseh dejavnosti Republike Slovenije na tem področju Pakta stabilnosti. Za delovno omizje o varnostnih vprašanjih je bil posredovan predlog, da sodelovanje sklada za razminiranje in pomoč žrtvam min v Bosni in Hercegovini razširi tudi na Kosovo.
Aktivno delovanje v mehanizmih in programih Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo odpira Sloveniji možnosti za utrditev njenega mednarodnega položaja. Njena vključenost v skupna prizadevanja Evropske unije, Združenih držav Amerike ter drugih mednarodnih dejavnikov za stabilizacijo razmer v jugovzhodni Evropi jo približujejo evropskim in evro-atlantskim integracijam in je ne oddaljujejo, kot to želijo prikazati nekateri domači kritiki Pakta stabilnosti.
Vsakemu od nas mora biti jasno, da si Slovenija kot suverena država samostojno odreja svoj mednarodni položaj. Pomisleki nekaterih, češ da bi zaradi aktivnega sodelovanja v reševanju problemov jugovzhodne Evrope naša država bila potisnjena v ta prostor, so brez osnove. Slovenija se z Evropsko unijo pogaja za polnopravno članstvo in je hkrati po vseh zagotovilih najresnejša kandidatka za naslednji krog širitve Nata. Sodelovanje pri Paktu stabilnosti je, tako nam tudi zagotavljajo, pomemben prispevek k uresničevanju teh strateških usmeritev Slovenije. Jasno je, da vlada in ministrstvo za zunanje zadeve Republike Slovenije stojita na stališču, da rešitev problemov Balkana in jugovzhodne Evrope ni mogoče iskati v institucionalnih oblikah povezav držav ali posameznih držav te regije.
Slovenska izkušnja z življenjem v nekdanji skupni jugoslovanski državni tvorbi nam je vsem znana. Je negativna in historično presežena. Razpad nekdanje skupne države z znanimi dramatičnimi posledicami je dokaz nevarnosti, ki bi ga predstavljalo kakršnokoli nenaravno institucionalno povezovanje narodov v tem delu Evrope. Navsezadnje pa, kakšen interes pa bi imel kdorkoli v Evropski uniji ali Združenih državah Amerike, da bi vzpostavil neke nove balkanske institucionalne okvire ali neko novo Jugoslavijo, kar bi bilo že vnaprej obsojeno na neuspeh?
V nadaljnjih aktivnostih v okviru Pakta stabilnosti bodo zato predstavniki naše države kot vsakič do sedaj odklanjali vsak poskus umeščanja Slovenije v prostor, ki mu geografsko, civilizacijsko, varnostno in politično ne pripada, hkrati pa kot enakopraven udeleženec dali svoj aktiven prispevek k skupnim naporom udeleženk Pakta za zagotovitev stabilnosti tudi tega dela Evrope za, če hočete, njegovo evropezacijo.
Spoštovane poslanke in poslanci! Prepričan sem, da bo današnja razprava o položaju, vlogi in aktivnosti Slovenije v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo vsestransko osvetlila ta projekt in dala vladi in ministrstvu za zunanje zadeve koristne napotke na nadaljnje delovanje. Vaša mnenja in predloge bomo skrbno proučili in jih po možnosti vključili v naša izhodišča in načrte, ki jih nameravamo uresničevati v okviru Paktu stabilnosti.
Državni zbor in njegova delovna telesa bo ministrstvo za zunanje zadeve redno obveščalo o poteku uresničevanja Pakta stabilnosti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, dr. Boris Frlec, minister za zunanje zadeve. Besedo dajem dr. Marjanu Senjurju, ministru za ekonomske odnose in razvoj.
DR. MARJAN SENJUR: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovane poslanke in poslanci! Govoril bom o ekonomskih vidikih, političnih ne bom posebej omenjal, čeprav ekonomski vidiki vedno implicirajo tudi politične, ampak tega ne bom posebej poudaril.
Pakt stabilnosti z jugovzhodno Evropo ni usodno pomemben za Slovenijo, je pa priložnost za močnejšo ekonomsko uveljavitev Slovenije v tem delu sveta. Naj kar takoj na začetku povem, da mislim, da je treba to priložnost zagrabiti in jo čim bolje izkoristiti. Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo je v ekonomskem delu zaenkrat samo še skica, samo še poglavje o neki širši shemi, poglavje, ki ga je treba še napisati.
Pakt stabilnosti bi naj prispeval k vzpostavitvi miru, varnosti in stabilnosti v državah osrednje jugovzhodne Evrope. Jaz menim, da je to poglavitni namen, ki ima tudi največjo vrednost. To je tudi v našem ekonomskem interesu, da o političnem interesu ne govorim. Lahko mislite, kaj bi pomenilo, če bi lahko na Balkanu zagotovili dolgoročen mir, varnost in stabilnost.
Pakt stabilnosti bi naj poskrbel tudi za humanitarno pomoč. Tudi pri tej Slovenija mora sodelovati, tudi s sredstvi. Iz človekoljubnih razlogov, pa tudi iz ekonomskih razlogov. Ne bom razlagal, zakaj bi bilo to dobro, rekel bom samo, da etični kapital v mednarodnih odnosih veliko pomeni. Imeti sloves človekoljubne države je v mednarodnih odnosih pomembno.
Pakt stabilnosti bi naj tudi omogočil obnovo. Gre za obnovo hiš, šol, bolnic in infrastrukture, kot so ceste, železnice, letališča, energetika. Obnova prometne infrastrukture je v našem neposrednem interesu. Brez urejenih komunikacij so gospodarski tokovi oteženi. Posebno to velja za naš dostop do držav, kot so Makedonija, Grčija, Bolgarija. Sočasno je pa to tudi priložnost, da naša podjetja dobijo posle pri delih obnove in izgradnji infrastrukture. Dobro bi bilo, da bi Slovenija pri tem sodelovala tudi s sredstvi, v obliki kreditov, da bi dala tudi finančno podporo. Pri takih poslih je to izjemno pomembno. To bi bila dobra investicija, čeprav bi bila nekoliko dolgoročna investicija.
Četrta naloga Pakta stabilnosti je razvoj držav jugovzhodne Evrope. Ta naloga je najbolj zahtevna, ker gre za najmanj razvite države Evrope. Evropska unija si bo morala zgraditi koncept svoje politike do manj razvitih držav na evropskem kontinentu. To pot ni govora o manj razvitih deželah v razvoju v Afriki ali Aziji, temveč v Evropi. Slovenija bi lahko bila pri tem aktivna, tako pri oblikovanju strategije razvoja kot tudi kot nosilka razvoja, saj je Slovenija v tem delu sveta pravzaprav, kot sem že enkrat rekel, ekonomska velesila. Ni Slovenija tako majhen ekonomski partner, kot si morebiti marsikateri Slovenec misli, češ, Slovenija je majhna. To je moj poljuden povzetek Pakta stabilnosti. Preden nadaljujem, moram čisto iz operativnih razlogov opredeliti, o kom se pogovarjamo. Katere so neciljne države jugovzhodne Evrope z našega, slovenskega vidika. To bodo naredile tudi druge države, ne samo Slovenija, in ne bodo vedno ciljne države iste države. Najbolj ogrožene države so Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Jugoslavija in Makedonija, po abecednem redu. Nisem delal druge razvrstitve. Te države bi naj imele največjo korist od Pakta stabilnosti. One pomenijo v nekem smislu jedro jugovzhodne Evrope, ko govorimo o tem pojmu, ko govorimo o Paktu stabilnosti. Na te države potem mejijo kot sosednje Grčija, Bolgarija, Romunija, Madžarska in Slovenija. Pakt stabilnosti uvršča Bolgarijo in Romunijo med prejemnice pomoči zaradi njune slabe razvitosti.
Jugovzhodna Evropa je geografski pojem, ni ne politični niti ni ekonomski pojem. Mislim, da tudi ne bi bilo potrebno, da se jugovzhodna Evropa uveljavlja kjerkoli že kot poseben pojem in da je dovolj mednarodnih institucionalnih povezav, na katere se naj povezujejo te države. To so svetovna trgovinska organizacija, Evropska unija, Cefta. Naj se omenjenim petim državam, ki so najbolj pomoči potrebne, ki sestavljajo jedro jugovzhodne Evrope, omogoči, da se vključijo v svetovno trgovinsko organizacijo, da se povežejo z Evropsko unijo, da se morebiti včlanijo v Cefto. Če bi to dosegli, bi dosegli velik in korenit prelom, ker če bi to hoteli doseči, bi se moralo veliko spremeniti v teh državah.
S slovenskega vidika so posebej zanimive osrednje države jugovzhodne Evrope, ki sem jih prej omenil. Pet, mednje spada tudi Albanija, vendar v nadaljevanju bom Albanijo izpustil in se usmeril samo na države nekdanje Jugoslavije, Hrvaška, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Jugoslavija. Nadaljeval bom s vprašanjem, kako so te države trenutno ekonomsko pomembne za Slovenijo. S tega vidika bom potem gledal na Pakt stabilnosti kot na možen in kot dodaten okvir našega angažiranja v teh državah.
Najprej menjava blaga, o vsakem nekaj malega. Leta 1998 je vsega skupaj Slovenija izvozila blaga za 9 milijard ameriških dolarjev, uvozila pa za 10 milijard ameriških dolarjev. V države nekdanje Jugoslavije je izvozila za 1,4 milijarde in uvozila za 0,6 milijarde, skoraj 600 milijonov dolarjev. Torej Slovenija izvozi v ta del sveta 15% svojega izvoza in uvozi 6% svojega uvoza. Pri tem ima presežek 800 milijonov ameriških dolarjev. To je torej predvsem naš izvozni in manj uvozni trg. Te države pritiskajo na nas, da naj tudi mi več storimo za zmanjšanje trgovinskega presežka, vendar je dejstvo, da je problem teh trgov v njihovi manjrazvitosti in veliki tveganosti. Večja trgovina s temi državami bo možna samo s hitrejšim razvojem teh držav; v danih in nespremenjenih razmerah ne bo tukaj veliko dodatnega, poudarjam, dodatnega kruha za naše gospodarstvo. Seveda mi že sedaj poskušamo urejati ekonomske odnose s temi državami, skoraj vsemi, razen z eno, ki sem jo prej omenil. Bosni in Hercegovini smo omogočili, da izvaža k nam industrijske proizvode skoraj brez carine, saj smo ji dovolili preferencialni tretma; s Hrvaško in Makedonijo imamo prostotrgovinski sporazum. Med pogajalska izhodišča z Evropsko unijo smo navedli našo željo, da bi te prosto trgovinske sporazume ohranili še 10 let po vstopu v Evropsko unijo - seveda, Evropska unija nad tem ni bila najbolj navdušena. Usoda teh prostotrgovinskih sporazumov pa je odvisna od tega, kako se bodo te države vključevale v Evropsko unijo. Pakt stabilnosti lahko v tem pogledu pomeni prelom v dosedanjem gledanju Evropske unije na te države.
Pojavlja se še drug problem s prostotrgovinskimi sporazumi. Makedonija meni, da prostotrgovinski sporazum generira presežek za Slovenijo in da je kot tak neugoden za Makedonijo. Z izgovorom o težavah, ki so nastale zaradi jugoslovanske krize, so pospešeno uvajali omejitvene ukrepe za uvoz. Pred nedavnim je tudi Bosna in Hercegovina uvedla nove prelavmane na uvoz kmetijskih in živilskih proizvodov. Treba je ugotoviti, da je v teh državah še vedno močno prisoten instinkt, da se v razmerah ekonomskih težav branijo z zaščitnimi ukrepi. Zaščitni ukrepi so v tem delu sveta še vedno zelo popularni. Tržno gospodarstvo s konkurenco še ni povsem zasidrano. In Pakt stabilnosti bi naj okrepil tržno usmerjenost teh držav; to bi bilo tudi v našo korist.
Menjava storitev, da še o tem povem. Slovenija je leta 1997 izvozila za približno 260 milijonov in uvozila za 260 milijonov dolarjev storitev v celoti oziroma v teh pet držav, v celoti je pa izvozila za 2 milijardi dolarjev, kar pomeni, da mi v ta del sveta praktično zelo malo storitev izvažamo. Mislim, da je tu priložnost za Slovenijo, da je tu prazen prostor za storitve, in če bomo dovolj zgodnji, bomo prisotni, sicer pa ne. Trgovina bi se gotovo lahko razširila tudi v ta prostor. Naša podjetja zelo pogrešajo slovenske banke v tem prostoru. Zavarovalnice sploh še niso prestopile meja Slovenije. Na področju storitev so, po mojem, velike možnosti, res pa je, da smo tu Slovenci v nekem smislu začetniki, in prav ta prostor bi bil za nas primeren in na razpolago, da poskusimo. Izvoz storitev je še posebej občutljiv, ker izrecno zahteva mir, varnost in stabilnost v državi, kamor je usmerjen. Menjava blaga se lahko odvija tudi v bolj nemirnih razmerah. Ko se pač prodaja in kupuje za gotovino, po možnosti za trdno valuto, se pripelje blago, se proda za gotovino in potem se odide, mogoče se bomo zopet še kdaj videli... V tem smislu. Tudi Slovenci deloma trgujejo na tak način, vendar je to samo zasilna rešitev. Na področju storitev ni možno tako poslovati. Trgovina, bančništvo, zavarovalništvo rabijo drugačne razmere, rabijo mir, stabilnost in zaupanje strank. Zato brez dolgoročne stabilnosti v tem delu sveta ne bo možen slovenski prodor z izvozom storitev v te države. Mislim, da bi Pakt stabilnosti Sloveniji to lahko omogočil.
Tuje neposredne investicije, tretje področje, ki se mi ga zdi pomembno poudariti, je vprašanje neposrednih naložb. Slovenija je pritegnila za približno nekaj čez 2 milijardi ameriških dolarjev tujih neposrednih investicij. To sedaj ni toliko važno, ker ne pričakujemo, da bodo države jugovzhodne Evrope investirale v Slovenijo. Res pa je, da Slovenija investira v teh 5 držav, ki sem jih prej omenil. Skoraj 60% investicij v jugovzhodno Evropo gre v teh 5 držav. To je tudi področje kamor Slovenija lahko investira. Te države poskušajo podpirati naše investicije, tako, da sprejemajo sporazume o premoženjskopravnih zadevah, ki zagotavljajo varnost lastnine. Z Makedonijo imamo tak sporazum. S Hrvaško je sporazum skoraj končan, vendar še ni podpisan. Z Bosno in Hercegovino se zapleta. Prav tako Slovenija sklepa sporazume o zaščiti investicij. Tako imamo sporazum s Hrvaško in Makedonijo. Z Bosno in Hercegovino ga še nimamo. Z drugimi državami pa tudi ne.
Posebno pri investicijah v tujino je pomembno, da investitorje spremljajo slovenske banke in ustrezna zavarovanja pred komercialnimi in nekomercialnimi riziki. Mislim, da slovenska izvozna družba je pri tem kar uspešna in da bi bilo potrebno njeno vlogo okrepiti, tudi s sredstvi. Gledam na uspeh Pakta stabilnosti v tem, da bi zagotovil boljšo investicijsko klimo za naše investicije v tem delu sveta.
Še o razvojni in humanitarni pomoči. Slovenija letos in tudi lani je v svojem proračunu namenila sredstva za humanitarno in razvojno pomoč Bosni in Hercegovini. Letos je bilo tega 460 milijonov tolarjev. Vse bolj si želimo, da bi s temi sredstvi podpirali tehnično pomoč in gospodarske stike med državami. V prihodnje želimo razvojno pomoč razširiti na Makedonijo, Albanijo, morda tudi Črno goro. Mislim, da bi Slovenija morala biti prisotna v tej regiji z večjimi sredstvi za humanitarno, posebno pa za razvojno pomoč. To se mora videti tudi v proračunu. Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj je predlagalo povečanje sredstev od sedanjih 460 milijonov na 600 milijonov za prihodnje leto, še preden se je vedelo za Pakt stabilnosti. Po Paktu stabilnosti bi bilo treba ta sredstva še povečati.
Pakt stabilnosti nam omogoča, da se bolj in hitreje usidramo v teh državah, ki so pomoči potrebne. Pakt stabilnosti nam daje tudi priložnost, da se mednarodno promoviramo in uveljavimo kot dajalka pomoči. To vlogo bi rad posebej poudaril. To bi bil povsem nov položaj Slovenije, ki Slovenijo uvršča med subjekte, ne med objekte, ki jo uvršča med aktivne članice, ne med pasivne, ki jo uvršča med dajalke, ne med prejemnice. Mislim, da bi taka vloga Slovenije okrepila položaj Slovenije pri vključevanju v Evropsko unijo. Seveda to pomeni, da mi, Slovenci, tudi sami na sebe moramo gledati v tej obliki, da smo subjekt, akter in dajalec v mednarodnih ekonomskih odnosih. To seveda pomeni, da moramo tako vlogo podpreti tudi finančno. To pomeni neke vrste investicijo. Tako, da bi lahko pozneje iz tega tudi po želji koristili. Želel bi, da bi se to tudi poznalo v proračunu za prihodnje leto.
Za zaključek še nekaj o Paktu stabilnosti. V vladi in v ministrstvu za ekonomske odnose in razvoj sedaj pripravljamo neke vrste različico, slovensko različico ekonomskega dela Pakta stabilnosti. Pakt stabilnosti je za nas priložnost in v okviru za pospešeno bilateralno ekonomsko sodelovanje z državami v jugovzhodni Evropi. Poudarek je na bilateralnem sodelovanju z vsako državo posebej in z vsako državo drugače, odvisno pač od razmerij, ki vladajo v tej državi.
Oktobra bo v Italiji okrogla miza o ekonomskem delu Pakta stabilnosti. Potem bo mogoče pripraviti slovenski program sodelovanja. Seveda bo o tem razpravljala tudi vlada. Če bo državni zbor želel o tem razpravljati, bo o tem razpravljal tudi državni zbor.
Treba je poudariti, da poudarek ne bo na sodelovanju, predvsem na sodelovanju držav, temveč na sodelovanju in aktivnostih podjetij in drugih institucij pri čimbolj konkretnih projektih. In vsak od sodelujočih bo moral imeti svoj interes za sodelovanje. Ne bo država pošiljala podjetij v te države, sama bodo morala iti. Sama bodo morala pridobivati, pridobiti sodelovanje v projektih. Država bo pri tem pomagala, usklajevala, odstranjevala politične mine, posle pa morajo pridobiti podjetja. Mi smo, to je treba poudariti, ker če bo se vse skupaj izvedlo na to, da bo ena država dala pomoč drugi državi, bo to meddržavni odnos, potem se Pakt stabilnosti ne bo poznal na hitrejšem gospodarskem razvoju.
Jaz mislim, da Pakt stabilnosti daje možnost za mir, varnost, stabilnost, za pomoč, obnovo in razvoj v širšem območju in v naši soseščini, južno od nas. Če bi država, državni zbor sprejel pozitivno politično stališče o Paktu stabilnosti in o sodelovanju Slovenije v njem, bi to odstranilo politične ovire za večjo prisotnost našega gospodarstva v jugovzhodni Evropi. To bi prižgalo zeleno luč za poslovneže in za strokovnjake, da prispevajo vse potrebno za izdelavo strategije, ukrepov in projektov za sodelovanje slovenskega gospodarstva, za uresničevanje Pakta stabilnosti v posameznih državah jugovzhodne Evrope. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala ministru dr. Senjurju za predstavitev stališča vlade. Sedaj prehajamo na postopek, kot je po poslovniku določen. Informacijo je obravnaval odbor za mednarodne odnose kot matično delovno telo. Ali želi poročevalec odbora predstaviti mnenje? (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Prehajamo na razpravo predstavnikov poslanskih skupin. Prvi se je prijavil Leon Gostiša, ki bo predstavil stališče poslanske skupine Slovenske ljudske stranke. Za njim nastopa gospod Pahor.
LEON GOSTIŠA: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovani kolegi, kolegice, spoštovani predstavniki vlade!
Ker gospodarska komponenta Pakta ni sporna, bi želel predstaviti predvsem stališča poslanske skupine glede političnih vidikov Pakta stabilnosti. Zunanja politika države je kot živ organizem, ki se mora stalno odzivati na vplive iz svoje okolice. Še posebno velja to za čas sprememb, ki ga živimo. Temeljne usmeritve naše zunanje politike so in ostajajo jasno opredeljene, tudi kot del širokega političnega soglasja. Novi izzivi, s katerimi smo soočeni, terjajo novo, širše soglasje, ki bo naši diplomaciji omogočilo potrebno samozavest. Poslanska skupina slovenske ljudske stranke zato parlamentarno razpravo o razsežnostih, ki jih prinaša Pakt stabilnosti, razume kot potrebno in koristno.
Nobenega dvoma ni, ali naj naša država sodeluje pri dogajanjih, katerih namen je reševanje številnih in zapletenih neskladij na Balkanu. Ne samo, ker je dolgoročna stabilizacija v našem interesu. Sodelovanje v paktu je zaradi zgodovinskih elementov tudi preizkus potrebnega poguma, samozavesti, sposobnosti in spretnosti diplomacije mlade države, saj ni brez, sedaj sicer še spretno zamaskiranih, pasti. Ena od njih se potrjuje že v samem besedilu Pakta. Zdi se, da svetovne sile nimajo usklajene rešitve. Kako naj si sicer razlagamo njegovo dolgoveznost in pomanjkanje jasnih opredelitev? Uveljavljanje principa regionalnega reševanja konfliktov brez jasne geografske opredelitve regije za Slovenijo ni privlačno. Pri tem se je potrebno bolj od pristopa Evropske unije bati drugačnih ameriških namenov, ki so za našo državo tudi bolj vprašljivi. Ameriška diplomacija je dovolj prefinjena in daljnovidna, in ni se zgodilo slučajno, da je predsednik Clinton s slovenskega ozemlja nagovoril nove države, nastale na področju nekdanje Jugoslavije. Za Slovensko ljudsko stranko je vsako institucionalno umeščanje Slovenije v to regijo nesprejemljivo.
Splošnost in nedefiniranost Pakta kaže tudi na to, da bodo konkretnejše opredelitve sledile v spremljevalnih dokumentih. V njih se bo položaj Slovenije jasneje izkazoval in ne bo odveč stalno poudarjanje našega videnja. Pri tem je pomembno izbiranje strani, na kateri bomo sedeli, a ne najpomembnejše, saj se lahko zgodi, da nam v primežu interesov svetovnih sil o tem sploh ne bo dano odločati. Ključno delovno polje slovenske diplomacije zato ostaja krepitev identitete Slovenije kot uspešne države v tranziciji ter izpostavljanje njene srednjeevropske lege in temu ustreznih povezav.
Ni nepomembno tudi, kako bomo uspeli, in to predvsem z dejanji, prepričati svet, da uspešno dograjujemo in krepimo ustanove demokratične, pravne in socialne države. Pakt stabilnosti torej ne sme postati nadomestni poligon za neuspešnost na prioritetnih področjih zunanje politike, kakor tudi ne more spremeniti teh prioritet. Če sem nekoliko hudomušen, ko bo slovenska zunanja politika pričela izpostavljati svoje uspehe v Paktu stabilnosti, bo nastopil čas za nov premislek o smiselnosti našega sodelovanja v njem.
Naj zaključim. Slovenska ljudska stranka bo podprla vsa tista dejanja, ki bodo kar najbolj jasno opredelila našo vlogo in položaj v Paktu, in pri tem upoštevala sodelovanje v Paktu v vlogi enakopravnega partnerja na strani donatorskih držav, zavzemanje za čimprejšnji začetek izvajanja ter zavračanje vsakih institucionalnih povezav, ki jih Pakt ne omenja, in zavračanje vseh dokumentov, v katerih bi bila Slovenija v paketu držav, ki se jih stabilizira. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Gostiša. Besedo dajem gospodu Pahorju, ki bo predstavil stališče poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov. Pripravi naj se Janez Janša.
BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod predsednik. Ministra, gospe in gospodje! Ker utegnejo biti prihodnji meseci za slovensko zunanjo politiko, za mednarodno dejavnost države nasploh zahtevni, sodimo, da je pravi čas za to, da Slovenija zelo jasno izpostavi glavne poudarke svojega nacionalnega interesa, da izpostavi jasno določene cilje, prednostne naloge in da doseže glede tega konsenz vseh glavnih političnih sil v deželi. Pakt stabilnosti ne terja pozornosti državnega zbora samo zaradi izzivov, ki jih morda še posebej za Slovenijo prinaša s seboj. Pakt stabilnosti ni dokument, jaz ga razumem predvsem kot proces. Mislim, da ga je treba razumeti kot ilustracijo nekih sprememb, ki smo jim priča desetletja kasneje po demokratičnem prelomu, po padcu Berlinskega zidu v mednarodni skupnosti, še posebej v evropski. Take okoliščine so, kot rečeno, čas, ko mora slovenska zunanja diplomacija zelo jasno precizirati svoje naloge in seveda zanje dobiti tudi ustrezno politično podporo. In tako razumem današnjo sejo državnega zbora. Za Slovenijo je namreč odločilnega pomena, da se v teh procesih, v teh spremembah, ki smo jim priča, uveljavi kot suverena, kot partnerska država, kot del stabilne in razvite Evrope. Za našo državo je bistvenega pomena, da kot srednjeevropska država okrepi značaj najkredibilnejše, najzrelejše kandidatke za vstop v Evropsko unijo. Pakta stabilnosti združena lista ne razume kot nevarnosti za to usmeritev, razen če bi seveda morda zasukal v smer, ki bi Sloveniji skušala vsiliti položaj države v krizni regiji, kar pa je seveda tudi za nas povsem nesprejemljivo in v tem smislu bom ob koncu tudi predlagal dodaten sklep. To je sicer manj verjetno, ni pa nemogoče, na kar sem v imenu stranke opozarjal tudi na zadnji dunajski konferenci, ko sem rekel, pakt ja, paket pa ne.
In to se mi zdi zdaj bistveno, če smem prositi za vašo pozornost, vprašanje geopolitičine umeščenosti in identitete ni povezano samo s Paktom stabilnosti, temveč je še posebej, veliko bolj povezano z našim pogajalskim položajem nasproti Evropske unije in seveda odnosom Evropske unije do procesa širitve. Povedano drugače, gospe in gospodje, gospodje ministri, Slovenija bo toliko manj obremenjena s tako imenovanim balkanskim vprašanjem, kolikor bolj evropska bo. Tudi zato menim, da nekaterih temeljnih usmeritev, strateških, ni mogoče obravnavati ločeno, in da je dobro leto pred parlamentarnimi volitvami pravi čas, da s potrebnim in koristnim političnim soglasjem zagotovimo aktivno in uspešno zunanjepolitično dejavnost Slovenije, še posebej glede vključevanja v Evropsko unijo. V tem smislu je Združena lista socialnih demokratov pred časom predsednikom parlamentarnih strank predstavila na koordinaciji predlog zelo kratkega, vendar po našem mnenju dovolj jasnega dokumenta, ki nam bi smel biti v oporo pri tej ambiciji. Mi smo ga tehnično poimenovali "Slovenska zunanja politika 2000", in ker, kot rečeno, sodim, da zadeva današnjo diskusijo, mi dovolite, da ga zelo na kratko predstavim.
Mi določamo tri strateške usmeritve, ki bi morale biti konsenz vseh političnih sil: prvič, okrepiti ugoden status Slovenije, torej status v prvi skupini za pogajanja z Evropsko unijo za polnopravno članstvo; drugič, okrepiti srednjeevropsko identiteto Slovenije, njeno proevropsko in pronatovsko usmeritev; in tretjič, urejevati in seveda tudi urediti odprta vprašanja s sosednjimi državami na načelih enakopravnosti in medsebojnega spoštovanja ter zaupanja in poglobiti z njimi vsestransko sodelovanje.
Določamo tudi sedem prednostnih nalog, ki bi, po našem mnenju, smele imeti podporo vseh strank. Prvič in najpomembnejše v kontekstu današnje diskusije, pospešiti prilagajanje slovenske zakonodaje evropski. Vlada mora pripraviti konkreten in realen seznam predlogov zakonov za prednostno obravnavo, parlamentarne stranke pa bi morale prevzeti skupno odgovornost, da jih bomo sprejeli ne glede na volilni boj do konca tega mandata. Drugič, pripraviti in izvajati načrtno vsestransko promocijo Slovenije v državah članicah Evropske unije; jaz sicer ne sodim med tiste, ki bi menili, da je mogoče spremeniti naš zelo neugoden, nesimpatičen položaj na evrobarometru z nekim klasičnim piarovstvom, vendar mislim, da mora slovenska vlada proučiti tudi ta aspekt in temu podrediti, prirediti neke finančne možnosti za to, da bomo na nek uspešen način v državah članicah pri ljudeh spreminjali mnenje o naši državi, in to seveda v pozitivno smer. Tretjič, spodbuditi tesnejše vsestransko sodelovanje srednjeevropskih držav; vem, da so med nami razlike glede odnosa do tega vprašanja, vendar še vedno mislim, da ideja o sodelovanju v tako imenovani Višegrajski skupini ni povsem zamrla. Mislim, da države v tej regiji, od Poljske na severu do Slovenije na jugu, niso tekmice v približevanju Evropski uniji, mislim, da so partnerke, mislim, da imamo veliko skupnih interesov in da bi bilo tesnejše sodelovanje koristno za vse. Četrtič, pripraviti in sprejeti zakon o financiranju slovenskih manjšin v zamejstvu in storiti vse, kar je v moči Slovenije, da se sprejme zaščitni globalni zakon v Italiji. Mislim, da bi nadalje pod točko 5 bilo dobro v času do konca tega mandata ratificirati sporazum o maloobmejnem sodelovanju s Hrvaško in skleniti meddržavni sporazum o ureditvi premoženjskopravnih zadev. Glede 6. točke prav tako vem, da so med nami razlike, vendar bi tvegal naš predlog: mislim, da bi bilo koristno notificirati nasledstvo avstrijske državne pogodbe iz leta 1955. Pod naslednjo točko, in ta zadeva neposredno diskusijo danes, aktivno sodelovati kot država donatorka v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo in, seveda, nedvoumno zavrniti sleherni morebitni poskus spremembe statusa Slovenije, ki bi jo institucionalno ali politično kvalificiral kot balkansko državo oziroma kot državo v regiji. Mislim tudi, da bi bilo dobro danes sprejeti odločitev, da vlada temeljito in sprotno obvešča javnost in da se po potrebi tudi posvetuje s parlamentarnimi strankami o razvoju tega projekta, tega procesa in o vlogi Slovenije pri njem. Na koncu točka, o kateri je govoril na koncu minister Senjur. Mislim, da smo se premalo ukvarjali v zadnjih letih s tem, kako razviti mehanizme aktivnejše podpore zunanje politike oziroma diplomacije pri prodoru slovenskega gospodarstva na svetovni trg.
Naj torej sklenem, preden bom prebral predlog sklepa, kot smo ga pripravili. Smo v času, ko se očitno v naši politični okolici dogajajo neke pomembne spremembe. Danes ni tega junaka, ki bi lahko z zagotovostjo napovedal, kakšen konec bodo imele. V interesu vseh, tudi Slovenije bi bilo, da bi te spremembe prinesle mir, stabilnost in razvoj in omogočile možnost, da bo jutri Evropa kot ena sodelovala pri vključevanju v mednarodno delitev dela. Lahko pa se seveda stvari zasučejo tudi drugače. Lahko se zgodi, da bo poskušala mednarodna skupnost iskati ob nemoči, da bi uredila stvari, kakšne druge solucije, da bi bila prisiljena v to, da bo vsaj za določen čas povlekla neke nove, čeprav samo posredne ločitve na evropskem političnem zemljevidu. In vidite, v tem primeru je za Slovenijo pomembno, da se v vsakem primeru znajde na tisti strani, ki nas povezuje z Evropsko unijo in ki nas povezuje seveda z evro-atlantskimi zavezništvi. To je bistvena orientacija, ki jo mora imeti pred očmi slovenska diplomacija, in to mora biti glavno vodilo pri ravnanju in odločitvah, ki zadevajo tudi Pakt stabilnosti.
Združena lista predlaga, da na koncu sprejmemo morda ta sklep. Vidim, da so tudi nekateri drugi kolegi predlagali nekaj podobnega. Mi ga dajemo v presojo, in če bo večina ocenila, da bi lahko bil koristen za naše ravnanje in za sporočilo, ki ne bo šlo samo domači javnosti, ampak tudi tuji, da torej tvegamo predlagati in se glasi: "Republika Slovenija bo aktivno sodelovala v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo kot demokratična in stabilna srednjeevropska država, kandidatka za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Zato bi bila morebitna ravnanja, ki bi jo institucionalno ali politično premeščala med države jugovzhodne Evrope, za Republiko Slovenijo nesprejemljiva." Hvala lepa, predsednik.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Pahor. Preden dam besedo gospodu Janši, mi dovolite kratek poseg v funkciji predsedujočega oziroma predsednika.
Zavedam se, da državni zbor na plenarni seji redko odpira strateška vprašanja glede zunanje politike. Ampak vseeno predlagam, da se držimo okvira točke dnevnega reda. Nekatera vprašanja in teme, ki jih je odprl poslanski kolega gospod Pahor, ki govorijo o strateških opredelitvah slovenske zunanje politike leta 2000, so presegle okvir te točke dnevnega reda.
Predlagam, da se držimo okvira točke dnevnega reda. Če pa bo v skladu s poslovnikom predlog, da spregovorimo tudi o teh zadevah, ki so pomembne, pa imamo poslovniško možnost, da to tudi storimo na eni od naslednjih sej.
Poslansko stališče poslanske skupine socialdemokratov bo predstavil gospod Janša. Pripravi naj se gospod Peterle.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Ta zadnja intervencija predsednika državnega zbora je, sicer tehnično gledano morda umestna, vendar pa današnja razprava o Paktu stabilnosti vleče za sabo še mnoge druge dileme in jaz mislim, da današnje teme ni možno razumeti brez, recimo temu, kratkega sprehoda čez kratko zgodovino slovenske zunanje politike, kajti stanje, v katerem smo sedaj, je posledica vsega tega, kar se je dogajalo oziroma se ni dogajalo v času od slovenske osamosvojitve.
Po mojem mnenju je šla slovenska zunanja politika od začetkov, ko se je začela oblikovati kot takšna, skozi štiri obdobja, in vsa ta štiri obdobja seveda zelo vplivajo na to, kje smo danes in kakšen manevrski prostor imamo. Z današnjega vidika gledano lahko marsikaj, kar je bilo še včeraj odprto, ocenimo za stvar, za zadevo, na katero nimamo več vpliva. Vendar pa bi težko rekli, da se je to zgodilo popolnoma brez naše krivde oziroma brez tega, da bi lahko v preteklosti stvari obrnili tudi drugače. Oziroma tako bom rekel, veliko zadev se je zgodilo, za katere je sicer lahko biti pameten za nazaj, vendar pa ni možno reči, da tudi, če bi lahko, če bi popolnoma drugače ravnali, da bi bile tudi dejansko drugačne, je pa možno reči, in to 100 % zatrditi, da bi lahko pri mnogih stvareh vsaj poskusili, pa nismo. Tako da je, da so vsaj tri obdobja od teh štirih, o katerih bom na kratko govoril, obdobja izgubljenih priložnosti.
Zagotovo je prvo obdobje slovenske zunanje politike v letih 1990 do pomladi 1992, to sta dve kratki leti, najbolj plodno obdobje slovenske zunanje politike, čeprav se je takrat šele izoblikovala. Gre za obdobje, v katerem se je dokončno izoblikoval slovenski nacionalni interes in odrazil navzven. Prišlo je do njegovega zastopanja in afirmacije v tujini. In po uspešni obrambni vojni in boju za mednarodno priznanje je to tudi prišlo. Vse do sprejema v Organizacijo združenih narodov, ko je bil ta formalni proces zaključen, je bilo to obdobje zagotovo najbolj dinamično, pa tudi nedvomno najbolj uspešno v celotni zgodovini slovenske zunanje politike ali diplomacije, čeprav se je to področje šele oblikovalo v tem času.
Drugo obdobje obsega čas od maja 1992 do marca leta 1994. V tem času se je po nekaterih dilemah izoblikovala slovenska zunanjepolitična varnostna usmeritev. Prišlo je do odločitve v tem državnem zboru, do večinske odločitve za Nato. Sprejeta je bila resolucija o zasnovi nacionalne varnosti in 30. marca 1994 je Slovenija podpisala Partnerstvo za mir, s katerim se je nekje na prvi stopnji formalno, mednarodnopravno obvezala, da bo skušala izpolniti kriterije za vstop v Nato. To obdobje je zaznamovalo več dilem, med drugim tudi polemika o tem, kaj je tisto, kar lahko Sloveniji zagotovi večjo varnost. Prav v tej dvorani je še ne tako davno potekala razprava o tem, ali je to Nato ali so to mednarodne povezave ali bi bil boljši nekakšen izolacionizem. Predlagani so bili koncepti oborožene nevtralnosti, kar je zagovarjalo takratno predsedstvo Republike Slovenije oziroma predsednik in nekateri teoretiki, ki so se s tem ukvarjali. No, ampak marca 1994 je bilo to dokončno preseženo in Slovenija je s tem postavila še en mejnik tej svoji zunanji politiki. S tem tudi sprejela določene mednarodne obveznosti, česar se vedno ne zavedamo.
Od marca 1994 do julija 1997 je, recimo temu tretje obdobje v slovenski zunanji politiki. To obdobje se je zaključilo s pogajanji za podpis pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo in za spremembo slovenske ustave, s katero je Slovenija v bistvu pristala na diktat Italije, na sporazum, na tako imenovani španski kompromis in na ta način je, v slabšem položaju kot mnoge druge kandidatke za članstvo v Evropski uniji, izpolnila zadnji pogoj za pridruženo članstvo v Evropski uniji.
Istočasno ob koncu tega obdobja po letu 1997 je Slovenija tudi izpadla iz prvega kroga širitve Nata, in to je bil po uspešnem boju za mednarodno priznanje verjetno ključen zunanje politični neuspeh doslej. Ne glede na to, kako so različna mnenja, kakšni so razlogi za to, dejstvo je, da pač nismo bili sprejeti v Nato, in to dejstvo seveda močno vpliva tudi na temo in na te dileme, s katerimi se zdaj srečujemo, ko govorimo o Paktu stabilnosti.
No, kljub temu pa je, po letu 1997, ko je Slovenija v bistvu izpolnila ta zadnji pogoj za pridruženo članstvo v Evropski uniji, ta slovenska zunanja politika postala bistveno bolj razpoznavna. Od tega trenutka naprej namreč vsemu temu, kar se pri nas dogaja, drži ogledalo tudi evropska komisija v Bruslju in ta, to ogledalo je mnogokrat na žalost precej bolj objektivno kot pa ogledalo, ki ga držijo slovenski mediji doma, ko se slika prikazuje mnogokrat zelo izkrivljeno.
No in s tem obdobjem so se začele tudi realne razprave o nadaljnji umeščenosti Slovenije v mednarodni prostor. Evropska unija ni bila več nekaj svetega, ampak realnost, z dobrimi in slabimi posledicami. Vendar pa te resne razprave v bistvu državni zbor še čakajo. Ampak s tem, ko je stvar postala bolj pregledna, so v slovenski zunanji politiki prišli do izraza tudi problemi, ki so dolgo tičali pod preprogo ali pa ki smo jih srečevali, pa se jih nismo zavedali. Za nazaj so se pokazale tudi mnoge nepravilnosti, ali morda točneje rečeno, izpuščene priložnosti, ki so bolj ali manj usodne.
Ena od teh stvari so neurejeni odnosi s Hrvaško. Korenine teh odnosov segajo, neurejenih odnosov segajo v tisto prvo obdobje slovenske diplomacije, ki je bilo z izjemo te točke izjemno uspešno, vendar pa takrat Slovenija ni izkoristila strateških prednosti, ki jih je imela in na prihodnjo takšno zlato dobo bo morala kar nekaj časa čakati. Problemi se tukaj kopičijo vse do danes. Naslednja izgubljena priložnost, ki po mojem mnenju bistveno vpliva na to, da smo ob tem paktu stabilnosti uvrščeni na jugovzhod, v vseh ozirih, je zanemarjenje sodelovanja s srednjeevropskimi državami. Nekaj o tem je prej govoril kolega Pahor. Jaz moram reči, da smo v tej ponudbi, ki smo jo imeli v srednji Evropi, v času 1993, 1994, 1995 v bistvu vzeli slabše in pustili boljše. Slovenija se je vključila v Cefto, v nek trg, neko povezavo trgov, v kateri vprašanje, če je bilo več pozitivnega izkupička kot pa negativnega, vsaj na področju kmetijstva, mislim, da je bilo več tega zadnjega. Izpustili pa smo priložnost političnega sodelovanja.
Jaz se spomnim razprav na seji vlade, pa tudi na nekaterih parlamentarnih telesih, leta 1993 in leta 1994, ko je bila dilema med tem, ali ima Slovenija boljše možnosti za vključevanje v evroatlantske integracije v okviru višegrajske skupine ali sama. Prevladalo je večinsko mnenje, ki ga je še posebej odločno zagovarjal takratni in sedanji predsednik vlade, da ima Slovenija boljše možnosti, če nastopa sama, ker je manjši problem, ker ima veliko primerjalnih prednosti in bo vsekakor tudi časovno prej sprejeta v evroatlantske integracije. Pokazalo se je, da na žalost ni tako, da je bil to en poenostavljen naš vidik, da se je zanemarjala tukaj realna podlaga in realna teža nekih regionalnih povezav, pa seveda tudi geostrateški položaj v Evropi, ki je govoril popolnoma drugače kot pa takrat naš predsednik vlade. Jasno je naprej, da bi Slovenija imela boljše možnosti, težko je reči, ali bi bila tudi sprejeta ali ne, ampak bi imela boljše možnosti v prvem in drugem krogu, če bi sodelovala v višegrajski skupini za članstvo v Natu, pa najbrž tudi, ko gre za Evropsko unijo.
Druga taka zamujena priložnost, ki je botrovala v veliki meri nedvoumno v slovensko umeščanje v jugovzhodno Evropo, je zamujena priložnost v času pred Daytonskim sporazumom 1994-1995, ko se je mednarodna skupnost pripravljala za aktivno sodelovanje pri stabilizaciji Bosne in Hercegovine. Takrat je slovenska uradna zunanja politika oziroma vladna politika vztrajala na tezi, da sodelovanje pri stabilizaciji v Bosni in Hercegovini pomeni umeščanje Slovenije v balkanski kotel, v prostor, iz katerega smo se komaj izvili, in da moramo biti zaradi tega previdni. Dolgo časa nismo nič sodelovali. Vendar pa je bila praksa oziroma realnost povsem drugačna od te naše percepcije. V tem naporu, da se stabilizira Bosna, je sodelovalo 27 držav, neposredno prek svojih enot ali civilnih predstavnikov. Nobena od teh 27 držav ni bila iz bivše Jugoslavije, ni bila država, ki bi nastala na ozemlju bivše Jugoslavije in praviloma tudi ne z Balkana. Se pravi, če bi mi sodelovali pri tem, bi se umestili v nekem praktičnem dejanju v povsem drugo grupacijo kot pa jugovzhodna Evropa ali Balkan. Nekateri smo na to opozarjali, vendar se to ni slišalo. Dileme glede Pakta stabilnosti bi bile danes bistveno bistveno drugačne, ker od takrat naprej je nedvoumno, da Slovenijo v Natu, v Evropski uniji, predvsem pa v Washingtonu, umeščajo na jugovzhod, in v to regijo, ne glede, ali na ta ali na oni rob, umeščajo jo vanjo.
Prvič se je ta dilema ali pa, bolje rečeno, prvič so se te podobne dileme, s katerimi se sedaj srečujemo ob Paktu stabilnosti, pojavile ob tako imenovani Seci iniciativi. Tudi takrat je slovenska zunanja politika ravnala nejasno, če uporabim zelo mil izraz. Nekaj smo slišali v odboru za mednarodne odnose, nekaj v javnosti, nekaj so nam tuji diplomatski predstavniki govorili, da je naše stališče posredovano od uradnih predstavnikov vlade. Skratka, en mesec je bila velika zmeda, in vrstile so se delegacije, ki so praktično vsakega poslanska posebej spraševale, kakšno je njegovo stališče do Secija. Stališče Slovenije pa, seveda, ni bilo jasno - bili smo člani, nismo bili, smo bili član, pa smo bili opazovalec, zelo različni signali so prijahali. In v bistvu je ta iniciativa prej umrla, izginila s političnega prizorišča, preden smo se mi zmenili, kaj bomo z njo. Sam po sebi je problem šel v ozadje. No, tudi sedaj je bilo podobno. Z mnogočem, kar sta prej povedala ministra za zunanje zadeve in za makroekonomske odnose in razvoj, se je možno strinjati. Bile so izrečene zelo kategorične trditve, vendar smo to slišali za to govornico v tem državnem zboru dva meseca po tem, ko so se stvari zgodile ali pa dogovorile. To pomeni, da je tu prisotno zelo podobno ravnanje, kot je bilo takrat ob Seciju, in da se nismo ničesar naučili. V tem času je vladala določena zmeda v slovenski javnosti. Rekel bom tako: takšno ravnanje vlade je povzročilo večji strah pred tem paktom, kot pa ga sam ta pakt zasluži. Jasno je, da - in to je bilo jasno že od samega začetka - da ima lahko Slovenija tu samo eno načelno stališče. To stališče pa je, da mora tudi Slovenija v času, ko se v svetu in še posebej v Evropi, po vsem tem, kar se je zgodilo v tej regiji, na katero mejimo, sodelovati v procesih kooperativne varnosti. Sedaj se nihče, ki terja od drugih, da mu pomaga ali pa da ga ščiti, ne more iz tega izvzeti. Nihče, ki pričakuje pomoč od drugega, ne more reči, da je sam ni dolžan nuditi. In kar se tiče tega, je po mojem mnenju stvar povsem obrita dilem.
Za ta varnostni vidik oziroma za sodelovanje pri varnostnem delu tega pakta ali stabilizacije je praktično tudi vseeno, ali smo mi na robu regije ali smo malo izven. Morebitne posledice so širše in Slovenija jih je čutila, ne glede na to, kam se umešča. Dejstvo je, da smo posledice tega, kar se dogaja na Balkanu, čutili. Najprej neposredno, potem pa posredno in to še vedno čutimo. Jasno je bilo že od samega začetka, da mi, ne samo pri Paktu stabilnosti, ampak pri vseh teh aktivnostih, ne moremo pristati na vlogo objekta, ampak kvečjemu na vlogo subjekta. Vendar pa sta potekla dva meseca, da smo to zelo jasno slišali iz ust ministra za zunanje zadeve.
Da pa si ti subjekt v teh procesih, kjer nastopajo mnogi ali praktično vsi močnejši, ni dovolj, da ti samo to misliš. Ti moraš biti aktiven, tukaj se izkaže, kakšna je moč tvoje diplomacije, ki je kar številna. Slovenija ni več država, ki je imela 10 veleposlaništev, ampak jih ima 40, 50, ne vem točno. Slovenska diplomacija je že kar močna vojska. Če bi tako mrežo imeli leta 1992, potem bi bilo mednarodno priznanje najbrž kaj lažja stvar ali pa tudi ne. Ugotavljam pa, da se moč te diplomacije in razpoznavnost Slovenije na mednarodnem političnem in diplomatskem zemljevidu z večanjem te vojske diplomatov nič ne povečuje. Večajo se stroški, učinki so pa zelo različni.
Tukaj se tudi jasno vidi, kakšna so zavezništva, ki jih kdo ima. Najbrž se tudi ve, katero zavezništvo kaj tehta. Ko gre za Pakt stabilnosti, je jasno, da je ta predlog prišel od zunaj. Ne glede na to, kam se mi umeščamo, je jasno, da ta predlog ni nastal v regiji, da ga niso oblikovali tisti, ki so bili kadarkoli prej ali sedaj subjekt oziroma objekt teh dogodkov, ampak nekdo, ki skuša zadeve urejati od zunaj. To so predvsem Združene države Amerike, ki so se na Balkanu tako, hvala bogu, vendarle angažirale, ker brez tega bi še vedno na prvih straneh časopisov in na ekranih televizije gledali vojaške spopade ne daleč od nas.
S tega vidika je tudi jasno, da je ta predlog dobronameren. Ne glede na to, kako se je včasih na te stvari gledalo in povsod iskalo neke interialistične težnje s takimi posegi Združenih držav od zunaj je sedaj treba reči, da zagotovo je najmanj toliko, kot je v interesu nekega davkoplačevalca v Koloradu ali Pensilvaniji, da je na Balkanu mir, to tudi v interesu slovenskega davkoplačevalca. Dobronamernosti temu predlogu ne bi smeli oporekati. Treba je tudi vedeti, da so bili tako dosedanji predlogi in iniciative kot tudi ta zadnji glede Pakta stabilnosti v veliki meri rezultat poenostavljenega gledanja, ki mnogokrat vodi ameriško diplomacijo ali pa, ki ga ta diplomacija praviloma uporablja.
Preden se stvari angažira, se stvari poenostavi, fantje se razdelijo na dobre in slabe, in tudi v vsaki regiji ali pa vsaki točki, kjer se intervenira, je potreben dober vzgled. Če ste dobro poslušali govor predsednika Clintona v Ljubljani, junija letos, je on Slovenijo pohvalil, vendar v določenem kontekstu. Rekel je: "Vi ste dobri v regiji. Vi ste dobri v jugovzhodni regiji." Ni rekel, vi ste dobri v Evropi ali v srednji Evropi, ali pa v Sredozemlju. "Vi ste lahko zgled v regiji." Temu ni nihče oporekal takrat na tistem srečanju. Če danes mi govorimo, da mi mislimo, da nismo v tej regiji, je to že malo pozno, ker zunaj očitno tako ne mislijo, še posebej ne tisti, ki je to kreiral.
No, nekaj podobnega je predsednik Clinton rekel tudi dve leti nazaj v Romuniji, ko je njih tolažil, zakaj niso sprejeti v Nato.
Deset dni nazaj je glavni strateg ameriške politike do Balkana Richard Holbroock v zahodnem časopisju objavil svoj članek, avtorski - to niso uradna stališča, po obisku v Bosni in na Kosovu. V tem svojem članku je izrazil precej velik pesimizem do urejanja zadev na Balkanu. Priznal je, da Dayton v ključni točki ne deluje, da Bosna ne postaja ena država, da s tem, ko se begunci ne vračajo, s strani podpisnice daytonskega sporazuma zavestno kršijo ta sporazum. To je ključna stvar, ni možno realno pričakovati, da bi Bosna kadarkoli spet postala enotna državna entiteta, tako kot naj bi bila po tem sporazumu in kot govorijo tudi novi akti, če se niti begunci ne morejo vrniti na svoje domove. Nekaj podobnega pričakuje tudi na Kosovu, s tem, da iz teh Holbroockovih stališč niti v enem stavku ne veje kakšno prepričanje, da se je kje pa morda zmotil. Ampak on vztraja na stališču, da njihova ocena je bila pravilna, da pa žal razmere na terenu še niso prilagodili tej oceni. Približno tako.
Sedaj, če imamo vse to, kar sem povedal, videl, potem je, po mojem mnenju umestitev Slovenije v okviru Pakta stabilnosti v jugovzhodno regijo ali na Balkan, če hočete, samoumevno. Izpadli smo iz prvega kroga širitve Nata. Nismo se priključili Višegradu. Na prvo vprašanje, koliko bi lahko več vplivali, mislim, da bi lahko. Na drugo bi lahko vplivali, pa nismo. Nismo bili del zavezništva, ki je urejalo razmere v regiji pred Daytonom. Tudi to je bila več ali manj naša izbira, napačna.
Na vojaških zemljevidih Nata je Slovenija še vedno narisana na jugovzhodu. Oni niso prilagodili niti svoje doktrine, niti, bom rekel, zelo konkretnih podlag za kakšno morebitno ukrepanje, pa nenazadnje podlag za delovanje v miru, na podlagi tega so določene pristojnosti, poveljstva, itn., našim željam, ali pa temu, kaj mi mislimo, da smo. Tudi je vprašanje, če smo kaj storili v tej smeri.
Skratka, po vsem tem, kar se je dogajalo, ne smemo biti presenečeni, da nas drugi uvrščajo nekam, kamor se mi ne uvrščamo. Po letu 1991 so se kazalci na uri zgodovine v Evropi vrteli precej hitreje, kot pa naši. Po letu 1991 smo tukaj pač zastali. Preden govorimo o tem, kaj bi bilo dobro za Slovenijo ali pa kakšno ravnanje bi lahko vladi priporočili, ko so mnoge stvari že za nami, mislim, da bi bilo dobro tudi ugotoviti, kaj lahko pričakujemo od tega pakta.
Od Pakta stabilnosti, zdaj če pod tem pojmom razumemo vse mednarodno angažiranje v tej regiji z namenom, da se tukaj uvede stabilnost, lahko zagotovo pričakujemo, prvič, močno vojaško navzočnost Združenih držav v regiji, kar je dobro stališče ali pa za interese stabilnosti. To se že dogaja in to je dejstvo. Lahko pričakujemo nadaljnji pritisk na Beograd oziroma na beograjski režim, ki je jedro balkanske nestabilnosti. Po tem, kar se je dogajalo, Milošević nikoli več ne bo partner v tem procesu, kar pomeni, da se bodo pritiski na Beograd nadaljevali, razen če bi prišlo do velike spremembe v zunanjepolitični orientaciji Združenih držav do te regije.
Lahko pričakujemo seveda, čeprav so po mojem mnenju tukaj pričakovanja precej nerealna, določen pritok kapitala, z namenom, da se regija ekonomsko stabilizira. Če bo ta pritok vezan na konkretne projekte, ki bodo tudi nadzorovani od mednarodne skupnosti, potem bodo učinki pozitivni. Če bo šlo, tudi gospod Senjur je o tem govoril, za dotacije državam, potem bo veliko tega denarja zginilo. To izkušnja iz Bosne jasno uči, da ne omenjam ruske izkušnje.
Lahko pričakujemo zaradi vseh teh iniciativ, še posebej pa zaradi vojaške, vpliv tega pakta na nadaljnjo dezintegracijo. Tistega, kar je še ostalo od bivše Jugoslavije ali kakšnih drugih držav v tej regiji, recimo Makedonijo. Rekel sem zaviralen učinek, ta zaviralen učinek pa ne bo nujno tudi pozitiven oziroma stabilizacijski. Vprašanje je, ali bi bilo za stabilnost boljše, da se Črna gora odcepi ali da se ne odcepi, da se uredijo zadeve s Sandžakom, morda tudi s kakšno bolj trajno rešitvijo glede Kosova.
Veliko vprašanje je, ali to, da se bodo, recimo temu, vsaj deloma naravni procesi zamrznili na neki stopnji, pomeni prispevek k stabilnosti ali pomeni konzervacijo nestabilnosti, kar z drugimi besedami pomeni, da dokler bodo tam vojaške sile, spopadov ne bo, ko se Nato enkrat umakne, lahko do tega spet pride. Tukaj je možno pričakovati zelo ambivalentne rezultate.
No, in tisto, kar je po mojem mnenju za nas ključno in kar je dvigovalo največjo skrb v slovenski javnosti v tem času, odkar se govori o Paktu stabilnosti, je vprašanje političnih integracij. Po mojem prepričanju kakšnih novih političnih integracij na prostoru jugovzhodne Evrope v nekem doglednem času ne bo. Ni možno pričakovati, da bi Srbija in Hrvaška ponovno postali del neke večnacionalne države, ne glede na to, kakšno je stališče Slovenije. Ni možno niti realno pričakovati, da bi v Bosni nastala ena večnacionalna država, kaj šele, da bi to nastalo na celem ozemlju. Se pa bodo pojavljale ideje in formule, ki bodo skušale po nekih, recimo temu, ameriških modelih talilnega lonca rešiti to situacijo.
In na koncu, kaj lahko po našem mnenju ta pakt stabilnosti prinese Sloveniji oziroma kaj lahko Slovenija od tega pričakuje. Mislim, da je tukaj treba jasno ločiti politični, varnostni in ekonomski vidik. Političnih koristi iz tega pakta za Slovenijo v glavnem ne bo. S tem, ko je Slovenija pač aktivna znotraj tega pakta, ne prispeva k svoji kakšni večji razpoznavnosti. Nasprotno, v vsem tem času, kolikor bomo mi tukaj aktivni, bodo Slovenijo uvrščali v jugovzhodno Evropo, v Balkan, omenjali kot državo, nastalo na ozemlju bivše Jugoslavije, tudi če jo bodo hvalili, ampak jo bodo hvalili v primerjavi s stanjem v regiji, se pravi znotraj regije.
Gospodarski vidik: tukaj so lahko pozitivni pa tudi negativni učinki. Mi se vseskozi razglašamo za donatorja. Vprašanje je, če je slovenska ekonomija v stanju, da lahko kaj bistveno prispeva, da lahko Slovenija kaj bistvenega prispeva kot donator. Zato mislim, da tisti, ki hoče potegniti ali pa razmejiti vlogo Slovenije med objektom pa subjektom, uporablja napačno besedo, če reče, da smo mi donator. Kakšen velik donator mi ne bomo, mislim, da to nismo, naše gospodarstvo to ni sposobno. Nekaj pozitivnih efektov bo morda od sodelovanja na gospodarskem področju, tega ni za izključiti, vendar bomo tukaj videli, koliko lahko slovenska diplomacija naredi za interese slovenskega gospodarstva. To bo kar dober preizkusni kamen. Bodo pa tudi negativni učinki. Slovenija se bo omenjala kot del te regije, ki se stabilizira, Slovenija se bo omenjala kot del Balkana, kot del bivše Jugoslavije, kar ni dobro priporočilo za komercialna tuja vlaganja. Nihče ne vlaga na tisti del sveta, Evrope oziroma tisto ozemlje, ki se ga še stabilizira. Vsak bo počakal, da bo že stabilno. Tukaj kakšnih velikih razlik ne bodo vlekli med nami in državami bolj južno ali vzhodno od nas.
Kar se tiče varnostnega vidika, pa je treba priznati, da je ta pakt oziroma da je tukaj možno pričakovati pretežno pozitivne učinke tega pakta na varnostni položaj Slovenije. Ko je prišlo do intervencije mednarodne skupnosti, ko so se namestile vojaške enote na ali ob kriznih žariščih, je varnostni položaj Slovenije postal boljši. Tudi tukaj mislim, da je bistveno več pozitivnih efektov celotne iniciative kot negativnih.
Ob koncu bi ponovil to, kar sem rekel na začetku. Veliko tega, kar bi bilo možno narediti v zadnjih 8 letih, danes ni več možno. Dileme, s katerimi se danes srečujemo, ko govorimo o Paktu stabilnosti, so posledica nekega procesa, na katerega recimo v 80% mi nismo mogli vplivati, v 20% pa. To je tisti del, ki zadeva naš položaj, naše umeščanje v mednarodno skupnost v tem času, pa bi lahko, pa nismo najbolj uspešno. Vsi sklepi, ki so predlagani, mislim, da zaslužijo podporo. Čeprav se bo tukaj tudi vlada strinjala, vsaj glede na to, kar je zunanji minister govoril, ne morejo pa škoditi, da ne bi bilo kakšnih skomin, do kakršnih je prišlo ob razpravi na komisiji za evropske zadeve o tej temi. Nekatera stališča so bila prav šokantna, upam, da niso večinska v tistih strankah. Pa tudi zato, da s tem, ko parlament te države jasno pove, kako vidi sebe, na nek način okrepi pogajalsko pozicijo tistih, ki jo morajo zagovarjati proti tujim ali mednarodnim subjektom. S to razpravo damo tudi spodbudo tistim, ki so se že do sedaj bodisi v diplomatskem zboru ali zunanjem ministrstvu zavzemali in opozarjali na važnost regionalnih povezav v okviru srednje Evrope, da njim damo malo več korajže. Ker do sedaj so bili, ne bom rekel preglasovani, ampak enostavno potisnjeni na stranski tir. Naša poslanska skupina bo te dodatne sklepe - oziroma gre v bistvu za eno samo stališče - podprla. Opozarjamo pa še enkrat na to, da ni dovolj, da mi sami rečemo, da spadamo v srednjo Evropo ali pa v sredozemski prostor, mi moramo o tem prepričati tudi druge. To pa je velika naloga za našo vlado.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Janša. V imenu poslanske skupine slovenskih krščanskih demokratov bo stališče predstavil Lojze Peterle. Pripravi naj se Zoran Lešnik.
ALOJZ PETERLE: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, gospe in gospodje! Do te točke dnevnega reda je prišlo na ta način, da smo krščanski demokrati predlagali najprej sklic izredne seje, ker smo menili, da je prišlo do takih dejstev, do takih informacij in interpretacij Pakta stabilnosti, da je potrebno, da se tu v plenumu pogovorimo, kako je s tem delom uveljavljanja slovenskih nacionalnih interesov. Ker se je pokazala pri drugih strankah volja, da to zadevo dogovorno uredimo na tak način, da je to na redni seji, nismo vztrajali pri izredni seji, ki sicer opoziciji prinaša določene ugodnosti in prednosti, se govori prej, je več pozornosti in tako naprej, ampak mi smo zadovoljni tudi s tem, da se to obravnava na tak način, kakor se.
Menimo, da ne gre za zadevo, s katero bi se s posebnim veseljem ukvarjala samo opozicija, ampak da gre res za vprašanje slovenske zunanje politike in v tej zvezi za lep del naše prihodnosti ali za številne vidike naše prihodnosti. Res je, da sta odbor za mednarodne odnose kot tudi komisija za evropske zadeve obravnavala Pakt stabilnosti z ozirom na informacije, ki smo jih imeli, z ozirom na sklepe, ki jih je vlada že sprejela, in dala nekakšno formalno popotnico. Odbor in komisija sta podprla vključevanje Slovenije, ne samo vključevanje, ampak aktivno vključevanje Slovenije v Pakt stabilnosti. Vendar je šel razplet dogodkov po tej poti, da smo menili, da je treba priti do razprave v plenumu.
Slovenija je najprej z odločitvijo za demokracijo leta 1990, nato pa še s postavitvijo samostojne države leta 1991, prekinila svojo 70-letno balkansko politično izkušnjo z dvema Jugoslavijama, z dvema diktaturama, in se ponovno priključila na kulturno civilizacijski in zgodovinski tok, ki jo umešča in uveljavlja kot srednjeevropsko in sredozemsko državo. V skladu s to identiteto se je odločila za vključitev v Evropsko zvezo, pridobila status pridružene članice in se začela pogajati za polnopravno članstvo v Evropski zvezi, kot edina doslej z območja nekdanje skupne države. Naj že tu povem, da smo veseli, da bo sedaj v kratkem začela pogajanja za pridružitveni status tudi Makedonija.
Ko je Slovenija uspešno razvijala proevropsko politiko, se je jugovzhodneje od nje na tragičen način nadaljevalo razreševanje številnih nakopičenih nacionalnih in mednacionalnih vprašanj, ki jih ni rešila ne prva, ne druga Jugoslavija. Šele s posredovanjem mednarodne politike z intervencijo v Bosni in Hercegovini ter v sedanji Jugoslaviji je prišlo do novega stanja, ki je deloma umirilo konflikte in vzpostavilo podlago za normalizacijo, stabilizacijo, demokratizacijo in, upajmo, tudi dolgoročno evropeizacijo tega nemirnega dela Evrope. Na pobudo Evropske zveze je prišlo do odločitve o Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo, ki naj bi podprl mir, stabilnost in gospodarski razvoj v "regiji" (regijo imam seveda zapisano v narekovajih), omogočil pa tudi državam iz "regije", da se vključijo v evroatlantske strukture. Slovenija je ta pakt podprla. Na podlagi strokovnih gradiv, uradnih dokumentov, pa tudi komentarjev svetovnega tiska je moč razbrati, da slovenska zunanja politika v prvi rundi ni uspela jasno uveljaviti Slovenije kot države s srednjeevropsko in sredozemsko identiteto, ampak je bila umeščena v tako imenovano regijo. V tem smislu je treba povedati, da je bil nezadosten sklep slovenske vlade, da Slovenija pri paktu stabilnosti sodeluje samo v svojstvu donatorske države. Ne bom komentiral dimenzije donatorstvo, o kateri je govoril že predhodnik. Zgolj taka odločitev ne rešuje vprašanja regionalno politične umestitve Slovenije, ki je za nas zelo pomembna. Hkrati je zadnje čase slišati tudi neuradne informacije, naj bi nadaljnja operacionalizacija pakta, ki je kot vemo proces, ki se je komaj dobro začel, vodila v neko vrsto institucionalizacije v regiji, se pravi sodelovanje med državami, ki so nastale na območju bivše Jugoslavije.
Dovolite sedaj nekaj ilustracij v tej smeri, da bo bolje razumljeno, zakaj smo se odločili za to, da pride do več pozornosti in do obravnave tega vprašanja. Številnim med vami je znano, da je center za evropske politične študije, ki je zelo vplivna nevladna institucija v Bruslju, ki zaposluje veliko priznanih strokovnjakov, pripravila, ne prvič, kakšno študijo, ki se dotika Slovenije. V tem primeru smo bili pozorni oziroma morali bi biti pozorni na material, ki ga je pripravila delovna skupina za povojno ureditev jugovzhodne Evrope, ki v to meddržavno regijo očitno uvršča Slovenijo.
V delu, ki govori o vključitvi v evropsko monetarno področje, področje je preko denarne uprave prehod do popolne evroizacije in kompenzacije za izgubo dohodka iz naslova tiskanja denarja, pravi tako, citiram: "V najbolj naprednih državah na robu regije, kakršna je Slovenija, že obstajajo scenariji za popolno priključitev območja evra nekaj let po vstopu." Ne gre za vprašanje evra, ampak gre za vprašanje umestitve v regijo, pa četudi samo na robu, vsaka regija ima seveda svoj rob.
V delu, ki govori o programu novih investicij, citiram naslednji stavek: "Regijo kot celoto lahko vrednotimo v treh kategorijah. Najprej so tu države, za katere je predpristopno financiranje že razpoložljivo in je popristopna pomoč že lahko načrtovana: Bolgarija, Romunija, Slovenija." Ne bom nadaljeval v tej smeri. Dokument, ki ga lahko berete, govori torej o Sloveniji kot umeščeni v tako imenovano regijo. Če pri tem dimu, na katerega opozarjamo, ne bi bilo nobenega ognja, ne bi naša diplomatska misija v Bruslju poročala o pomembnem uspehu oziroma o velikem uspehu naše delegacije na regionalni okrogli mizi 16.9., se pravi 16. septembra v Bruslju, ko se govori, da je bila Slovenija zelo uspešna, ker je uveljavila popravke besedila delovnih dokumentov in ti popravki se nanašajo na označevanje položaja oziroma statusa Slovenije. Torej, če je zdaj bil dosežen velik uspeh pri popravku, pomeni, da je bil nekoč dosežen neuspeh. Če je bilo treba nekaj popravljati, smo nekoč nekaj zamudili. Taka je moja, bi rekel, logična smer razmišljanja.
Potem bi rad opozoril na naslednjo, tudi iz Washingtona smo slišali, da nam je uspelo. Mi smo veseli, da v tej rundi uspeva popravljanje, nismo pa veseli dejstva, da je popravljanje sploh potrebno. Se pravi, da v prvi rundi ni uspelo.
Sedaj, bom šel nekoliko dlje, kot je šel predhodnik poslanec Janša, ko je omenil nekaj, za kar tudi jaz upam, da ni enotno stališče ta čas najmočnejše slovenske politične stranke. Kajti na seji komisije za evropske zadeve je poslanec LDS med drugim, mislim, da ne boste vzeli tega za iztrgan citat, ker je magnetogram na razpolago, lahko vsak prebere, besede prej in pozneje, je povedal med drugim tudi naslednje: "Mislim pa, da bi morali to pozicijo, v katero nas je, da rečem, svet nekje poriva zdaj trenutno, po domače povedano, požreti in izkoristiti sebi v prid, ker drugega itak nam preostane." Vidite zaradi takega razmišljanja pa smo v naši poslanski skupini zaskrbljeni in ponovno pravim, da upam, da seveda to ni izraz, celotne stranke. Tako stališče ne izraža suverene volje, seveda pa tudi ne izraža zunanjepolitične volje, kot bi jo morala zastopati naša država.
Jaz sem vesel, da je prišlo potem na komisiji za evropske zadeve do jasnega glasovanja v zvezi s Paktom stabilnosti za jugovzhodno Evropo, 8 proti 3, so bili sprejeti predlogi sklepov, ki so vam znani, in jih tukaj, da ne tratimo časa, ne bom posebej prebiral. Sklep je jasen v tej smeri, da naj vlada nedvoumno in odločno uveljavi srednjeevropsko in sredozemsko identiteto naše države.
Gospe in gospodje, nam je vsem jasno, da gre za proces. To kar smo slišali oziroma smo dobili s strani vlade kot, mislim da, korektno pripravljeno poročilo, je material, ki ga ne napadamo. Hkrati bi pa rad povedal, da ni treba državnega zbora prepričevati v pomembnost projekta, v možnost gospodarskih posledic, finančnih uspehov itn. O tem se tu notri verjetno vsi strinjamo. Problem je v umestitvi, ker ta umestitev ima lahko tudi gospodarske posledice. Velika razlika je, ali mi nadaljujemo s tem, kar smo uspeli v prvih letih demokratizacije, se pravi s srednjeevropsko in sredozemsko indentiteto ali pa se pustimo potisniti tja, kot so nekateri nastopi že omenjenih dejansko tudi počeli, se pravi, da se nas smatra za rahlo boljši del ali pa najboljši del nekdanje skupne države ali sedaj jugovzhodne Evrope, kar je lepši izraz za Balkan oziroma govori se sedaj o zahodnem Balkanu.
Ker tukaj ni jasnosti in ker menimo, da zadeva še ni dokončana, proces teče - kot sem rekel, govorilo se je tudi o nekakšni institucionalizaciji v tej smeri, zadeve so v marsikakšni dimenziji zelo odprte, tudi minister je govoril, "govorimo o skicah". Lepo, da smo pri skicah, vendar nas zanima končna slika, kako bo končni izris te skice izgledal in kje bomo mi tukaj pristali. Torej, če nekoliko povzemam, bi rad rekel, da ni nobenega dvoma, da naj Slovenija sodeluje v paktu. Več kot v našem interesu je, da se stabilizira, normalizira prostor jugovzhodno od nas. Nimamo nobenega interesa uporabljati besedo "balkanski" pežorativno. Na Balkanu je tudi Grčija, zibelka evropske kulture in tako naprej. Ne bi radi uporabljali poceni izraza "balkansko", čeprav vemo, kaj nam balkanska politika pomeni iz lastne izkušnje.
V interesu Slovenije je, da ti procesi hitro tečejo in v interesu slovenskega gospodarstva izrazito. Ni pa nedvomno v slovenskem interesu, kot se je nekaj časa kazalo, da je sedaj edina smer, ki je še odprta, jugovzhod, čeprav smo formalno v pogajanjih z Evropsko zvezo. Mislim, da je zastala smer, ki jo je Bruselj tudi pričakoval in jo še pričakuje, se pravi, sodelovanje v smeri srednje Evrope. Vesel sem, da je srečanje desnosredinskih strank v Gdansku ob koncu prejšnjega tedna potrdilo to slovensko opcijo, če tako rečem, oziroma usmeritev. Mislim, da se v tej smeri išče premalo zaveznikov. Zato me tudi na nek način ne čudi, kako je potekal sestanek v Bruslju, ker je bilo treba sosednjo zelo prijateljsko Madžarsko prepričevati, naj podpre naše amandmaje in je bilo to očitno lažje doseči z Italijo, s katero smo imeli več težav v preteklosti. Tukaj je veliko vprašanj in ne postavljamo si sami sebi umetnih vprašanj, ampak poglejmo, kako to umestitev lahko dokončno dosežemo oziroma kako jo vzdržimo.
Prepričan sem, govorim v imenu poslanske skupine, da lahko tej tako imenovani jugovzhodni regiji pomagamo največ s tem, ne da se enkrat obnašamo kot kontinent, enkrat naredi kdo lužo, ampak da se obnašamo v skladu s svojimi interesi in da imamo vedno pred očmi, da so naši interesi... (Rad bi omogočil gospodu Jakiču, da ga ne motim, ko on debatira.) ...da živimo v skladu s tem, da imamo komplementarne interese tako z Evropsko zvezo kot z Združenimi državami Amerike, ki se zadnje čase bolj angažirajo v tem delu Evrope. Vendar bi želel, da so ti naši interesi, ki so komplementarni v obeh smereh, da so s temi interesi harmonizirani tako, da ne bomo imeli problemov, o katerih govorimo danes tukaj. Mi želimo, krščanski demokrati, da slovenski zunanji politiki oziroma tisti, ki so zanjo določeni, da bi torej ta politika bolj uspevala. Vprašanje umestitve se pojavlja v uradnih papirjih jasneje oziroma določneje šele po tem, ko se je začel javni pritisk. Sedaj beremo v vladnih papirjih jasne besede o umestitvi, prej se je govorilo samo o donatorski državi, kar ni dovolj. Torej mi želimo, da v tem procesu, ki verjetno ne bo enostaven in se bodo v njem odslikavali še različni interesi, da torej vlada pri tem uspeva in da se posluži seveda tudi sklepov, za katere upamo, da bodo v parlamentu sprejeti. Nam je navsezadnje vseeno, ali je sprejet ta naš kratek sklep, ki ste ga dobili na mizo, ali oba sklepa komisije za evropske zadeve. Važno je, da jasno povemo glede identitete in glede umestitve.
In še naprej se bo govorilo na različne načine. Enkrat se govori, da smo del regije, drugič, da smo del rešitve. Mi pravimo, da nismo del problema, ampak del problema lahko hitro postanemo, čim dlje bo trajalo nadaljevanje določenih linij balkanske politike v Sloveniji. Govori se včasih o tamponu, govori se o odskočni deski, govori se o zgledu, govori se o dobrem dečku in govori se o uspešnem delu regije. Kakorkoli se to govori, katerakoli beseda bo končala kot zadnje geslo, če tako rečemo, mi moramo paziti na jasno identiteto in na suvereno voljo tudi na zunanjepolitičnem področju.
Glede tega, kaj lahko naredimo, da bi pristali v pravi kategoriji, moram povedati nekatere zadeve, ki jih seveda ne boste slišali v tej hiši prvič. Največ, kar lahko naredimo za našo umestitev v srednjo Evropo, je, da se seveda držimo tudi srednjeevropskih civilizacijskih in političnih in še kakšnih drugih standardov. Ta zadeva je nedvomno povezana z reformami, kajti z reformami jih bomo uvedli, ne govori v naš prid, da smo zadnji med kandidatkami uvedli davek na dodano vrednost, da smo v veliki zamudi s pokojninsko reformo, da je naša netransparentnost očitna še naprej na področju državnih pomoči. In še kaj drugega bi se dalo povedati. Ne govori proti jugovzhodni smeri dejstvo, da se na star način podaljšujejo nekatere bolezni oziroma kupuje socialni mir, ne govori v tej smeri dejstvo, da nam zunanji dolg močno presega devizne rezerve, kar prej ni bil primer, da imamo že tretje leto minus v državni blagajni - te stvari so blizu jugovzhodu. Če se bomo tukaj zasukali, in tu je pomembna hitrost, in mislim, da je predvsem od hitrosti reformnega procesa odvisno, kakšna bo naša končna umestitev.
Torej, povzamem: Pakt ja, jugovzhodna regija ne, pač pa srednja Evropa in sredozemski značaj, hitrost reform; če bo šlo to tako, v tej smeri, potem mislim, da ne bo potrebe po kakšnih izrednih sejah, če pa ne bo šlo, pa nam vsem skupaj ne bo prijetno. Torej želim vladi, v imenu slovenske krščanske demokracije, da ji uspe dokončno uveljaviti tisto, s čimer smo začeli tudi leta 1990. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Peterle. Stališče poslanske skupine DeSUS bo predstavil gospod Zoran Lešnik. Pripravi naj se Tone Anderlič.
ZORAN LEŠNIK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, gospoda ministra in ostali predstavniki vlade! Naj kar uvodoma povem, da naša stranka in naša poslanska skupina podpirata naše sodelovanje v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo.
Menimo, da je povabilo priznanje naši državi. Na nas je, da to priznanje in zaupanje izkoristimo in upravičimo. Kako bomo to storili, pa je odvisno zgolj in samo od nas. Potrebna je in bo preudarnost. Nekateri želijo to povabilo in ne nazadnje naš pristop - prepričan sem, da se bomo zanj odločili - prikazati kot vključevanje v neko novo ozemeljsko tvorbo. V poslanski skupini se zavedamo, da temu ni in ne bo tako. Gre predvsem za - kot je v uvodu povedal tudi zunanji minister dr. Frlec - stabilnost na tem jugovzhodnem območju, na prostoru, ki je že stoletja kotel, v katerem vse prepogosto vre, če rečem to v prispodobi. Sicer pa je naše sodelovanje v Paktu stabilnosti pomembno tudi za naše gospodarstvo, saj je na tem jugovzhodnem območju za nas še kako pomemben trg, ki smo ga z razdružitvijo izgubili, sedaj pa je priložnost, da ga ponovno pridobimo, se na njem uveljavimo in tam prodamo naše presežke, ki niso skromni in bodo jutri še večji, kot so danes. O tem je obsežno govoril dr. Senjur. Sicer pa smo - to je verjetno nesporno - še kako zainteresirani za stabilnost, za mir, za dobre odnose ter za gospodarsko krepitev tega območja jugovzhodne Evrope, ki je, vsaj po povabilu sodeč, širše kot samo Balkan. Mi pa pri tem seveda ne smemo biti samo opazovalci, ampak tvorni soustvarjalci.
Vključitev v Pakt DeSUS in naša poslanska skupina podpirata, Ministrstvo za zunanje zadeve pa mora prevzeti težo odgovornosti vključevanja in dela v Paktu stabilnosti. Upam, gospod predsednik, da sem do skrajnosti upošteval vaše priporočilo in govoril zgolj in samo o tem, kar je točka dnevnega reda. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Lešnik, tudi za to vašo pozornost. Stališče poslanske skupine liberalne demokracije Slovenije predstavlja gospod Tone Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Poslanci liberalne demokracije Slovenije razumemo to točko dnevnega reda kot potrebno informacijo o delu slovenske zunanje politike in odnosu Slovenije do tako imenovanega Pakta stabilnosti in do predvsem naše bližnje okolice, do nekaterih stvari, o katerih smo pravzaprav velikokrat že govorili, pa nikoli zadosti jasno postavili svojo pozicijo.
V Paktu stabilnosti vidimo priliko, da končno slovenska zunanja politika postavi svojo odločno in trdno pozicijo, zagovarja slovenske nacionalne, gospodarske in siceršnje interese, da skozi prisotnost na način, kot je bilo nesporno povedano že večkrat v zadnjem obdobju v javnosti, torej da sodelujemo kot donatorji, torej v skupini držav, ki se aktivno vključujejo v razreševanje vseh problemov na tem območju, in da lahko s svojimi bogatimi izkušnjami in bližino področja poznavanja nekaterih specifičnosti prispevamo kar največ k urejanju razmer na tem področju.
Nesporno je, da imamo tudi svoje specifične interese, ki jih bomo znali uveljaviti. Na nek način smo zadovoljni, da je v tem času, ko je prišla iniciativa s strani poslanske skupine SKD in, mislim da, tudi iz poslanske skupine socialdemokratske stranke, da se je mnogo stvari razbistrilo in da so se pogledi poenotili v mnogočem. Jasno, razlike obstajajo in bodo obstajale, kar se tiče pogledov pri urejanju sploh razmer v tem delu Evrope.
Nesporno je, da nikakor ne bomo dovolili in da ni mogoče pričakovati, da bi Slovenijo kdorkoli kamorkoli uvrščal drugam, kot se bo uvrstila sama in kot bo tudi želela izpolnjevati določene pogoje za približevanje tistim državam, h katerim že dlje časa težimo, torej vprašanje približevanja Evropski uniji, pa tudi seveda vključevanje v Nato, da smo tako teritorialno kot tudi kulturno-zgodovinsko locirani v srednjeevropski prostor, da imamo tukaj nekatere nesporne prednosti in to bo ostalo tudi naša stalnica v naprej. Prepričani smo tudi, da več kot informacija v tej današnji razpravi ni potrebna in da tudi stališča, ki jih je odbor za mednarodne odnose pripravil, so zadosti, da se državni zbor seznani z vsemi stvarmi, kaj se dogaja in da je sproti obveščen o vseh tistih zadevah, ki se bodo še dogajale.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod Anderlič. Izčrpali smo razpravo poslanskih skupin oziroma stališča. Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. 8 poslanskih kolegov se je pisno prijavilo. Ostali, ki se boste še prijavili, boste imeli možnost 5 minutne razprave. Predlagam tudi naslednji način dela, če se bo v razpravah poslancev pojavilo vprašanje neposredno na vlado, da takoj po nastopu poslanca predstavniki vlade - oba ministra, oba državna sekretarja - odgovorijo. Na ta način menim, da bo delo najbolj efektivno in tudi klasični dialog, ki je pomemben za parlamentarno delo. Prvi je k besedi prijavljen gospod Ivo Hvalica. Pripravi naj se dr. Jože Zagožen.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospod predsednik. Kolegice in kolegi! Gospod minister Frlec, gospod minister Senjur, državni sekretar Petrič. Tu je bil tudi Vojko Volk pa ga več ne vidim.
Torej v Sloveniji je tako rekoč stanje normalno. Uparjalniki so na cilju in tudi pevec Čolić je že odpeketal. Na videz to nima nobene zveze s Paktom stabilnosti. Pa še kako jo ima. O tem je bilo toliko govora zadnje čase, da je medijsko pravzaprav to dobesedno Pakt stabilnosti postavilo v drugi plan. Mislim, da med ljudmi ni tako. Kamorkoli sem prišel med dopustom in tudi kasneje, kjerkoli sem se pojavil med ljudmi je govora o tem. Žal se mi zdi, da se vse to odvija prepozno.
Rad bi opozoril na 38. sejo državnega zbora, 29. julija, ko je predsednik državnega zbora predlagal, da umaknemo 27. točko dnevnega reda - predlog vlade Republike Slovenije za umik predloga resolucije o zunanji politiki Republike Slovenije, druga obravnava iz zakonodajnega postopka. Tako piše v magnetogramu. Nato sem se oglasil in povedal naslednje. Citiram: "Nenavadno je to zaradi tega, kar se je danes začelo dogajati in bo te dni v Sarajevu." Namreč, tisti dan je točno sovpadal z začetkom sarajevskega sestanka. Potem (bom malo preskočil, če pa hočete - sicer je pa na razpolago) sem rekel naslednje: "Kdo je dal naši politiki, naši zunanji politiki oziroma njenemu izvršnemu delu mandat za to, kar bo v imenu nas govorila, sklepala, soglašala in izjavljala v Sarajevu?" To sem rekel 29. julija. Takrat je bila idealna priložnost, da bi ta državni zbor nekaj o tem rekel. Tako se je pa zgodilo, kar se je zgodilo, ljudje so šli dol brez vsake politične platforme, razen če ne smatrate, da se vi lahko zmenite na seji, ki je po možnosti še korespondenčna, kaj boste na tako važnem skupu govorili. No, potem so bile počitnice, ob počitnicah, jasno, se ve, kaj se piše - čas zelenih ali ne vem kakšnih, kislih kumaric, pravijo nekateri, da je - in potem se je zgodilo omizje na televiziji (ne spomnim se natančno dneva, bilo je tisto klasično omizje zvečer); bil je sekretar dr. Petrič, ki ga je novinar Maga, Janez Markeš, iritiral tako, da le-ta ni bil posebno prepričljiv. Po tistem so ljudje še bolj začeli spraševati, kaj se pravzaprav dogaja, kaj je Pakt stabilnosti. Motilo jih je, jasno, tudi nadaljevanje naslova, "jugovzhodna Evropa". Skratka (nekdo prižiga telefon, ne vem, izgleda, da so to projektirne motnje, ampak izgleda, da nisem samo jaz subjekt tega načina motenja), gremo naprej. Tako je naše zastopstvo - zaradi znanih dogodkov tudi ni šel predsednik vlade, šel je predsednik države, šel je minister za zunanje zadeve - odšlo pravzaprav v Sarajevo, ne da bi mu ta parlament, ki ima določeno vlogo, ustavno in poslovniško, o tem dal neko podlago, neko platformo, kot temu rečemo oziroma da bi mu dal nek okvir. Sedaj, lahko, da ste se vi zmenili, pri predsedniku Kučanu, bom rekel, "to, ti to, vse skupaj bomo naredili po domače, tako ali tako se poznamo še iz prejšnjih časov" in tako dalje, tudi to je možno - ampak mandata tega parlamenta niste imeli. Menda je sicer o tem razpravljal OMO, ampak o tem malo kasneje.
Torej, sam Pakt stabilnosti, brez Srbije, nenavadna zadeva, sicer evropski projekt oziroma projekt Evropske unije, vendar z zelo močno ali pa kar, bi rekel, odločujočo vodilno komponento Združenih držav Amerike, kar je navsezadnje razveseljivo, saj vemo, da se Evropa do sedaj ni najbolj racionalno za nas Evropejce obnašala na Balkanu. Malo moti zadeva, ker spominja tudi vsa filozofija na nek konvoj, se spomnite konvoja, Markovičev konvoj itd. Kakorkoli, vse je skupaj tudi čudno, imenuje se pakt, ni papirjev in jaz sem se vprašal, kaj pa če obstoja non paper. Ta dežela je pravzaprav že doživela travme zaradi raznih non paperjev, ne bi vas spominjal. Jaz ne vem, lahko da obstoja, lahko da ne, jaz sem v opoziciji, jaz tega ne vem. Bilo bi pa zanimivo vedeti, ali obstoja kakšen non paper. Jaz sem trdno prepričan, da je, mogoče tudi tak, kot ga je svoj čas napisal Churchill, fifty-fifty, ne vem, nek non paper sigurno obstaja. Jasno, o tem razpravlja javno mnenje. Javno mnenje, ki je pravzaprav skoraj diametralno nasprotno v dveh delih: javno mnenje državljani in javno mnenje gospodarski subjekti. Jaz sem zaznal zadnjič, bo verjetno 3 tedne od tega, mesec dni od tega, kako je predstavnik neke institucije iz gospodarstva, iskreno povem, si nisem zapomnil, ni bila to Gospodarska zbornica, ampak je bil neki drugi institut, odkrito povedal, da kako mi pravzaprav sploh brez trgov, jugo trgov, bivših jugoslovanskih trgov ne morem preživeti. Torej slišati to leta gospodovega 1999 je dobesedno srhljivo. Jaz sem mislil, da smo že zdavnaj doumeli, da so to lahko trgi, ampak ob primarnih trgih, ki morajo biti evropski trgi.
Državljani jasno govorijo čisto drugače, malo so se ustrašili te nejasnosti, tega pakta, ki ni pakt, te pogodbe, ki ni pogodba, te deklaracije, ki je menda brez podpisov, je bila pa sprejeta, torej soglasno itd. Skratka, to ljudi moti. Ljudje imajo pač določen spomin, spominjajo se našega juga v marsičem, recimo po, kot mi je zadnjič en gospod rekel, po poslu stoletja. To je bil takrat, veste, tisti posel stoletja Crvene zastave, kako bodo celo Ameriko preplavili z yugi itd. in tudi Slovenija je nasedla in čakala in pisala in govorila o tem, kako bomo ves svet naučili, kako se avtomobili prodajajo. No, jaz sem zaznal pred kratkim tudi neka razmišljanja, glasna razmišljanja, neke trgovinske firme, kako bi začela zopet te yuge - bog ne daj, to je moj oklepaj - ponovno uvažati v Slovenijo.
Potem je prišla zahteva SKD, SDS, moram reči, da je bila tako - pobudnik je bil SKD, bil sem tudi sam podpisnik za sklic te seje, nismo prišli do števila podpisov, ker je bilo to prve dni dela v septembru, po parlamentarnih počitnicah. Enostavno, poslancev ni bilo, niso bili prisotni, da bi to podpisali. V državnem zboru je pač zasedalo samo par odborov in očitno ni bilo dovolj poslancev, ker sicer ne bi bil problem in je škoda pravzaprav, da nismo takrat pravzaprav zahtevali in vztrajali na sklicu izredne seje, ker jaz mislim, da je tu vsak dan dragocen.
Potem se mi je zgodilo nekaj drugega. Predsednik državnega zbora me je povabil s seboj v parlamentarno delegacijo na Finsko, vi veste, da je Finska predsedujoča v Evropski uniji, imeli smo to izjemno tudi priložnost in čast, da nas je sprejel v svoji privatni rezidenci predsednik Ahtisaari in kot v Ljubljani, ko je bil tu na obisku, sem tudi jaz njemu takrat, to je bilo 13. septembra letos, postavil vprašanje, kako vidi vlogo Slovenije v Paktu stabilnosti. Odgovor je bil, zelo enostaven, zelo jasen. Je rekel: "Takšna vloga, za kakršno se bo Slovenija sama odločila."
Ampak kdo je zdaj tisti, ki se bo o tem odločil? Odločiti se je pa vedno treba takoj. Kdo? A to minister Frlec sam, doma skupaj z ženo, pa ne vem še s kom? A bo to dr. Petrič? Ne! Tu, tu je mesto, tu je mesto za odločanje po naši veljavni politični ureditvi. Tu. In ne odbor za mednarodne odnose, minister Frlec. Ne, ne, to je vaš navidezno, ali pa psevdo racionalni "by pase". Vam bom potem povedal, zakaj. Tu in samo tu.
Torej zdaj imamo na dnevnem redu, jaz trdim, da "post festum" to, prej se je nekomu celo zareklo, je govoril, kot da mi bomo šele itd. Ne, mi zdaj lahko samo pritrjujemo nečemu, kar se je v bistvu že zgodilo itd., itd. Zdaj, če pogledam to informacijo ne morem informacijo vlade z dne 13.9. - ne morem mimo nekaterih zapisov. Prvič: četrta stran oziroma se opravičujem, spodaj piše tretja, na vrhu pa četrta, tudi te stvari bi se ne smele dogajati, ne. Človek mora vsaj citirati. Ampak poglavje 4.1, prvi odstavek, kjer pravi, da je informacija, da je prvo - samo malo, samo malo - prvo, torej razpravo o tem je imela vlada na 163. korespondenčni seji, z dne 21. maja 1999. To ni higienično. Eno tako stvar opraviti na korespondenčni seji, verjetno niso vsi prebrali oziroma vam garantiram, da niso. Takrat je bilo že kar močno sonce, niso vsi prebrali.
Potem naslednja stran: zgoraj 5, spodaj 4 - se opravičujem, tako piše. Prvi odstavek: "Vlada Republike Slovenije je sprejela poročilo o ministrski konferenci o Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo, Kln 10. junij 1999, in z njih seznani Odbor državnega zbora Republike Slovenije za mednarodne odnose." Oprostite, "mister" Frlec, "mistake" - napaka: državni zbor bi morali obvestiti.
Grem naprej. Stran: zgoraj 9, spodaj 8 - zadnji odstavek: "29., 30. julija 1999; Finska kot predsedujoča Evropski uniji je v Sarajevu sklicala konferenco predsednikov držav in vlad o Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo." Potem pravi, kako je dr. Frlec predstavil projekte in med tem, 8., 9. vrstica, piše tudi: "...podpora procesu demokratizacije medijev na Kosovo." Gospod Frlec, medije morate najprej demokratizirati v Sloveniji, potem boste učili Kosovarje. Najprej je to treba tu urediti, ker mi tega tu nimamo, kot veste, urejeno, nimamo pluralnih medijev. Pa ne, da bomo mi Kosovo učili o tem, lepo vas prosim.
Potem, drugi dan konference: nastopil je predsednik države, Milan Kučan, iz znanih razlogov ni bilo predsednika vlade, ampak ni bilo tudi podpredsednika vlade, to je pa iz meni neznanih razlogov, če nadomešča predsednika vlade. Ker v glavi Pakta stabilnosti piše, da je to sestanek predsednikov držav in predsednikov vlad. OK? Gremo naprej.
To bi lahko, jasno, še komentiral, še pa še. Ampak samo par takih cvetk in sedaj, ko imamo to zadevo "post festum" - jaz trdim - na dnevnem redu, se, jasno, pojavi tu minister Frlec in reče, da bo državni zbor redno in sproti obveščal. Zakaj nas pa niste sedaj dva meseca obveščal oziroma od 10. junija naprej, če že prej v vaših namerah niste? Junij, julij, avgust, konec septembra smo, torej v veliki zamudi boste vi redno in sproti obveščal. Kaj pa prej? Kaj pa prej? Tu o tem nismo govorili.
Sedaj, če preskočim vso to zadevo, pridem na samo današnjo obravnavo in tu se začuda zgodi precedens brez primere. Pri tako važni točki dnevnega reda ni poročila odbora za mednarodne odnose, ni mnenja. Razumem, da se lahko nekdo sonči na Svetem Štefanu. Pravkar sem sicer poslušal "Dogodke in odmeve" in sem ugotovil, da ni samo sončenje, ampak se je gospod Kacin znebil tudi ene neumne izjave, ki jo bom potem citiral. Po prost po Vanju Vardjanu. To razumem, ampak bi moral imeti tu nekoga, ki bi vendar v imenu odbora za mednarodne odnose, ki ga jaz imenujem "invalidni", ker pač ni predstavnikov dveh največjih opozicijskih strank, nekdo bi moral pač to mnenje povedati. Kako je mogoče, da se nekaj takega zgodi? Ker ravno to, da je manjkalo poročilo oziroma mnenje odbora za mednarodne odnose, je pravzaprav to razpravo osiromašilo.
Grem naprej, čeprav se bom še vrnil na odbor za mednarodne odnose. To, da se zgodi ta slikovita reakcija Albrightove - ne vem, kako ste jo vi dojeli, jaz sem jo dojel ne samo po slovenskih medijih, mislim, da ste bili tam kot šolarčki in vas je oštela - ki tudi ni pojasnjena. Tukaj bi vas prosil za pojasnilo. Ne? Zakaj ste bili tam kot šolarčki in ste jih slišali, vam jih je napela, ne? Jasno, ob vsem tem ne morem mimo vloge našega parlamenta, ki je ni, ki jo preskakujete - če se le da. Se spomnite, kako ste dopustili Natu zračni prostor, brez da bi obvestili parlament? Brez da bi parlament o tem razpravljal? Kaj se je pa zgodilo predvčerajšnjim? Madžari so nizozemskim F 16 prepovedali, potem dovolili, ampak oditi bodo morali pa po drugi strani nazaj, ker mora pri njih sprejeti takšno odločitev parlament z dvotretjinsko večino. Kaj mislite, da smo mi tukaj bebci, da nič ne razumemo, nič ne slišimo, kaj se dogaja po svetu, vi pa na tak način tu valjate po tem parlamentu. A res mislite, da ste bogovi in da boste zunanjo politiko samo vi krojili? Ali se nismo dogovorili, da naj bi bila zunanja politika - vsaj kar se tiče teh eminentnih, nacionalnih projektov, programov - po možnosti konsenz vseh strank? Ampak jasno, vi to obljubite, potem pa delate drugače.
Torej ob tem, kar se je zgodilo sedaj; torej, ko je Madžarska pogojila prelet nizozemskih F 16, pri tem vas moram spomniti, da je Madžarska vendar članica Nata. Še enkrat bi vas rad spomnil na to, kako ste se vi obnašali takrat, ko je Nato začel svojo intervencijo v Jugoslaviji. Jasno, sedaj ne morem kaj, da se ne vrnem na tega nesrečnega Kacina, ki se sonči tam na Svetem Štefanu...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Hvalica, mislim, da je korektno, da ne govorite o kolegih, ki niso tu prisotni.
IVO HVALICA: Ja, ja, bravo, čudovita pripomba! Pomislite, njega danes tu ni!
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Hvalica, lepo vas prosim, da v svoji razpravi niste žaljivi niti do predstavnikov vlade...
IVO HVALICA: Nisem žaljiv...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: V nekaterih vaših besedah se zasledil ost, ki je nepotrebna - govoriti o bogovih in tem, mislim, da ne sodi na to mesto.
IVO HVALICA: Gospod predsednik, vi bi se morali zamisliti nad tem, da delegaciji, ki ste jo vodili vi, na Finsko, katere član sem bil tudi sam, se ni dalo niti desetino toliko medijskega prostora, kot se sedaj daje delegaciji, ki jo vodi Jelko Kacin v Črni gori. In nezaslišano je, da je on šel brez mnenja tega državnega zbora v Črno goro in da je izjavil, da "...se trudi za uveljavitev Slovenije v regiji." (To je v navednicah). Kdo mu je dal kakšna pooblastila? Kdo? Kdo mu je dal kakšna pooblastila? In, gospod predsednik, vi bi se morali zamisliti nad tem.
Torej, ta zadeva, kar se tiče medijske primerjave vašega, našega obiska in sedaj obiska predsednika odbora za mednarodne odnose, velecenjenega gospoda Kacina - mislim, da sem bil sedaj korekten - ne vzdrži primerjave. In to je tudi projekt; ta je šel nekaj počet v Črno goro, kar naj bi mi sedaj "post festum" potrjevali - ne vem, ali že danes, mogoče kaj sporočil gor kaj, da bomo sklicali še eno sejo ali kaj. Kje je imel mandat? Pa kaj je on, kaj je on? Ali ima on poseben status? Ne, ne. Poslanec je kot jaz, slučajno je predsednik odbora za mednarodne odnose, samo nima nobenega posebnega mandata; ta državni zbor mu ga ni dal in mandat samega odbora ne zadostuje. Torej, napaka je bila dvojna: prvič, ministrstvo za zunanje zadeve obvesti samo odbor za mednarodne odnose že na samem startu o zadevi Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo, in drugič, predsednik odbora za mednarodne odnose, velecenjeni gospod Jelko Kacin, gre v Črno goro, tu zanemari razpravo o tej točki dnevnega reda, se požvižga na to in gre brez vsakega mandata govorit dol - kaj, ne vem (razen tistega, kar sem slišal iz poročila novinarja v "Dogodkih in odmevih"). Vidite, to je problem.
Zaključek. Jasno, slej ko prej, bi rekel: kar se tega področja tiče, zame kot opozicijskega poslanca, je žalostno. Tu se zopet slej ko prej vloga tega parlamenta zanemarja, tu pravzaprav izvršna oblast, ministrstvo za zunanje zadeve krši ustavo in poslovnik državnega zbora. To torej imamo v naši državi pač tako urejeno, da o takšnih zadevah vsenacionalnega značaja odloča - naj bi odločal parlament - žal tudi v tem primeru ni bilo tako. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, kolega Hvalica. Predlagam, da v nadaljevanju te razprave ne odpiramo vprašanj, ki so povezani z obiskom delegacije odbora za mednarodne odnose v Črni gori.
Dovolite mi kratko obvestilo. Jaz sem kot predsednik bil obveščen, da je odbor, ki je delovno telo državnega zbora, na svoji seji sprejel sklep, da delegacija tega odbora obišče Črno goro. V tej delegaciji, mislim, da so poleg predsednika še štirje poslanci. Žal v tej delegaciji ni predstavnikov vsaj dveh poslanskih skupin. To je druga tema. Prav tako bi na tem mestu rad povedal, da ta žaljiva oznaka "sončenje" ne sodi na to mesto. To je delegacija odbora za mednarodne odnose, ki je šla v Črno goro, ampak predlagam, da o tem ne nadaljujemo in tudi predlagam, kolegi poslanci, da na ta način razprave ne odreagiramo. Predvsem pa, kar se tiče poročila delovnega telesa, ki je matično, poročilo je v pisni obliki prisotno. Res pa je, da niti predsednik, ki je odsoten, niti njegov podpredsednik odbora ali kdo od članov ni izkoristil možnosti, da bi stališče odbora tudi tukaj ustno pojasnil. Vsa ostala vprašanja pa so lahko tudi tema kakšnega drugega pogovora, ne pa plenarne seje o vprašanjih, o katerih danes tukaj razpravljamo.
Replika? O čem? Pojasnilo in poslovnik vam te možnosti ne daje, gospod Hvalica. To je v nasprotju s poslovnikom, kolega Hvalica. Jaz nisem vsebinsko razpravljal, jaz sem samo pojasnil, poslovniško (Oglašanje poslanca iz dvorane). Besedo ima gospod minister, dr. Frlec.
DR. BORIS FRLEC: Hvala lepa, gospod predsednik. Gospe poslanke in poslanci! Najprej bi rad nekaj povedal na temo obveščanja državnega zbora in njegovih teles o paktu stabilnosti.
Ministrstvo za zunanje zadeve je s svojimi predstavniki sodelovalo na sejah prisotnih delovnih teles in sproti obveščalo o poteku dejavnosti v zvezi s Paktom stabilnosti za jugovzhodno Evropo in vam citiram seje, na katerih so sodelovali predstavniki ministrstva za zunanje zadeve: 84. redna seja odbora za mednarodne odnose 27. maja, 88. redna seja odbora za mednarodne odnose 9. junija, številke seje nimam - 28.7. tik pred odhodom v Sarajevo, odbor za mednarodne odnose in nato 99. redna seja odbora za mednarodne odnose 14. septembra. Pred tem 48. redna seja komisije za evropske zadeve, 30.6. in 52. redna seja komisije za evropske zadeve 8.9. To se pravi o obveščenosti ali neobveščenosti organov delovnih teles državnega zbora, verjetno ne more biti govora.
Drugo - gospod predsednik, če mi dovolite tudi en kratek komentar o osnovnem problemu, in sicer umeščenosti Slovenije. Ob robu generalne skupščine Združenih narodov v New Yorku smo izkoristili obilne možnosti, ki so bile tam na voljo, za direktne razgovore s tujimi politiki oziroma zunanjimi ministri. Tako sem imel priliko govoriti z državno sekretarko Albrightovo, z ameriške strani, potem z njenim pomočnikom Pickeringom, zelo dolgo časa, z veleposlanikom Halbrookom, skupaj s predsednikom vlade Drnovškom in s svetovalcem za varnost Flenegenom, z zunanjim ministrom Irske Andrewsonou, z zunanjim ministrom Kanade, z zunanjim ministrom Španije, Matutesom, Grčije Papandrejevim, Madžarske, Martonyijm, Nizozemske Artsenom, Turčije, Francije Vedrinom, Nemčije Fisherjem in Velike Britanije Cookom. Njihov odgovor o umeščenosti Slovenije je bil popolnoma enoten. Približno tak, kot ga je dal finski predsednik Ahtisaari. "Vi ste tisti del srednje Evrope, ki ga potrebujemo, da s svojimi izkušnjami, svojim znanjem po eni relativni prednosti pomagate stabilizirati jugovzhodno Evropo."
Regija, ki jo je treba stabilizirati, se začne na južnih mejah Slovenije in se konča na severnih mejah Grčije. Tako da o umeščenosti v to regijo Slovenije, seveda, ne more biti govora. Če bomo zelo veliko govorili o tem, so nam tudi rekli: "Kažete svojo premajhno samozavest, mi vemo, kje ste in kaj ste; ste kandidatka za Evropsko unijo, ste kandidatka za Nato, ste uspešno izvršili velik del transformacije in tranzicije in ste zgledna država."
Seveda lahko tu še zelo dolgo časa razpravljamo o tem, kaj je jugovzhodna Evropa. To je, po mojem, geografski pojem ali pa morda kaj drugega. Dolgo časa je bil slogan Slovenije, ki je geografsko pač na južni sončni strani Alp to, da se sončimo na soncu. In mislim, da izgubljamo čas, če razpravljamo o tem. Treba je posvetiti vso našo pozornost tistemu delu, ki ga bomo pač v okviru pakta stabilnosti, v kateri vidimo marsikatero priložnost, nenazadnje tudi za povečanje naše politične kredibilnosti, da ne govorim o gospodarskih vidikih, da pač te možnosti izrabimo in da smo pozorni na eventualno poizkuse, ki bi to naše delo spremljali. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika na vaš nastop, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa gospod predsednik. Gospod minister, tu ste navedli 8 do 10 - nisem preštel - da se 8 - do 10 krat - obvestil delovna telesa, to je: OMO in komisija za evropske zadeve, hkrati pa predsednik parlamenta pove, naj ne bi govorili o obisku OMA v Črni gori. Vidite, to je diametralno nasprotno. Vi dajete velik poudarek temu, predsednik zanika to. Jaz pa slej ko prej ponavljam isto: parlament, državni zbor, povejte mi, kje tu v poslovniku piše, da vi obveščate OMO. Ne, ne, gospod minister. To je treba prebrati, veste. V redu?
Kar se pa tiče moje metafore o sončenju. Če rečemo, da nekdo dela na sončni upravi, še ne mislimo zares, da dela na sončni upravi. To je metafora. Hudiča, saj smo parlament, saj nismo tu - ne vem kaj ne - da bi morali govoriti po »regeljcih«, ali pa celo v verzih ne. Dovolite mi, dovolite mi vendar, da se lahko tudi malo bolj sočno izrazim kot pa togo, uradniško, zapeto - zadnje besede pa ne bom povedal. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Hvalica. Vaša sočnost je znana in vam jo nikakor ne odrekam, če vas pa včasih zanese preko mere, sem vas pa dolžan opozoriti. Besedo ima kolega dr. Jože Zagožen, za njim Aurelio Juri.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovani gospod predsednik, drage kolegice in kolegi, spoštovani gospodje ministri.
Danes govorimo tukaj o informaciji. Postavljeni smo pred dejstva, lahko se do te informacije opredelimo pozitivno, ali negativno, ali pa se sploh ne opredelimo. Stvari vsekakor ne moremo spreminjati, zato bo tudi moj prispevek samo osebna ocena stanja, kakršno je danes.
In danes je Slovenija de facto, ne glede na njen formalni status, demokratična srednjeevropska država. Jasno je izrazila svojo voljo po polnopravnem članstvu v Evropski uniji in v Natu. S tem pa se je tudi odločila, da bo svoje demokratične, narodnostne, varnostne in gospodarske interese uresničevale v okviru evropskih institucij. Na tej točki torej ni umika. Zgodovinske in geografske značilnosti pa Slovenije kot sodobne evropske države ne odvezujejo soodgovornosti za mir in stabilnost v jugovzhodni Evropi. Nasprotno! To je tudi jasno izražena želja zahodnega sveta. Pri paktu torej naj ne bi šlo za kakršnokoli institucionalno vrnitev na vzhod, kot je bil naslov enega od člankov v sobotni prilogi Dela, pač pa kot izhaja iz dokumentov, naj bi šlo za sodelovanje Slovenije pri politični stabilizaciji in gospodarski obnovi jugovzhodne Evrope. Sodelovanje pri gospodarski obnovi tega političnega prostora bi najbrž v resnici moral biti naš dolgoročni ekonomski interes, saj imamo v tem področju še vedno vrsto zgodovinsko in geografsko pogojenih primerjalnih prednosti.
Samo gospodarski razvoj lahko v jugovzhodni Evropi odpravi resnične vzroke dolgotrajne nestabilnosti in kriz ter tako zagotovi politično stabilnost v tem delu sveta, kar bi moral biti še posebej naš detajlni nacionalni interes. S tem, ko bi Slovenija sodelovala pri vsestranski stabilizaciji tega področja, ko bi torej prispevala k miru, demokraciji in spoštovanju človekovih pravic na Balkanu, bi nesporno legitimirala tudi pravico do svoje prisotnosti v Evropski uniji in v njenih strukturah. Takšno prevzemanje soodgovornosti za mir in stabilnost v jugovzhodni Evropi je mogoče podpreti. Ni pa mogoče podpirati morebitnega institucionalnega reintegriranja naše države v balkanski politični prostor. Pri stabilizaciji jugovzhodne Evrope smo lahko prisotni samo kot enakopravni partner tistim državam, ki pomoč dajejo, in ne tistim, ki jo prejemajo. Zaradi boljšega poznavanja tega kriznega območja lahko najbrž prispevamo nesorazmerno več, kot pa je specifična teža naše države. Lahko pa imamo od tega tudi nesorazmerno večje gospodarske in morda tudi politične koristi.
Pakta stabilnosti torej ni mogoče razumeti kot alternativo našemu vključevanju v Evropsko zvezo, pač pa samo kot utrjevanje naše poti v Evropsko zvezo. Sodelovanje v tem paktu je za nas sprejemljivo le, če bo pospeševalo naše vključevanje v evropske tokove in povezave in če bo zadovoljevalo naše dolgoročne gospodarske in varnostne interese. Zato je treba odločno zavrniti oblikovanje kakršnihkoli trajnih regionalnih struktur, ki bi nadomeščale naše vključevanje v Evropo ali bi ga kakorkoli ovirale. Bivša jugoslovanska država kot politična tvorba je za vselej mrtva; ni več pogojev in možnosti za njeno restavracijo v kakršnikoli obliki. Zaradi svoje totalitarne in hegemonistične naravnanosti zato ne bi smela predstavljati nekakšnega strašila, zaradi katerega se ne bi dejavno vključevali v obnovo Balkana. Tako kot nekateri iz teh razlogov apriorno nagonsko zavračajo vsakršno misel na slovensko prisotnost na Balkanu, tako jo drugi mistificirajo z obujanjem iluzij o zlati dobi slovenskega gospodarstva v okviru nekdanje Jugoslavije in potihem upajo na obnovo skupne države. Upam, gospodje ministri z vlade, da tudi vladne strukture niso ali pa del teh struktur ni na tej polovici razmišljanja. V resnici pa zlate dobe ni bilo nikdar; prej je ta gospodarski prostor predstavljal potuho za blago, ki ni bilo konkurenčno sposobno za trženje na zahodnih tržiščih in je objektivno zaviralo razvoj slovenskega gospodarstva.
V nobenem primeru torej ne bi smelo iti za vračanje v stare razmere, kot se bojijo nekateri, in kot upajo drugi. EU in Združene države Amerike nam s paktom stabilnosti ponujajo nekaj docela drugega: poleg ciljev s področja varnosti in demokracije gre zlasti za ekonomsko povezovanje te regije v zvezo in s svetom. Na gospodarskem področju je cilj pospeševanje pretoka blaga in kapitala med Balkanom in razvitim svetom, pa tudi znotraj same regije; in tu je precejšnja priložnost tudi za Slovenijo. Vendar si ne smemo delati utvar - predlagatelji želijo v tej regiji ustvariti tržišča predvsem za lastna podjetja, to je za multinacionalke, ki jim bodo slovenska podjetja težko konkurirala, v kolikor se jim ne bodo podredila ali bodo izdelovala razvojno manj zahtevne komponente za njihove potrebe. Na gospodarskem področju ne gre torej niti za obnovo razmer iz nekdanje Jugoslavije niti za kakšno balkansko inačico Evropske unije, pač pa za izgradnjo prostotrgovinskega območja, ki bo - po mojem mnenju, žal - pod dirigentsko palico multinacionalk in pod varnostnim dežnikom Natovega letalstva. V tej regiji bodo v bodoče pravila obnašanja narekovale države podpisnice sarajevske deklaracije.
Očitno gre za neke vrste kompromis ali dogovor med Evropsko unijo in ZDA, s tem pa tudi za precejšnjo priložnost za čimprejšnji vstop Slovenije v Evropsko unijo. Samo v tem okviru je lahko naš motiv za sodelovanje pri tem paktu, se pravi v Evropo tudi preko sodelovanja z Balkanom, ne pa alternativa: ali Evropska unija ali Balkan. Seveda pa se bomo morali na koncu Slovenci kot vedno opreti predvsem sami nase. Če ne bomo pospešili tehnološkega razvoja in povišali konkurenčne sposobnosti slovenske industrije, ki sta na zelo zaskrbljujoči ravni, nam nobena mednarodna integracija ali povezava ne bo pomagala. Mnogo bolje bi bilo, če bi se jugoslovanski gospodarski prostor že v preteklosti na ekonomsko in razvojno sprejemljiv način integriral v evropski prostor, ne pa, da se bo to sedaj dogajalo tudi pod skrbništvom ali diktatom multinacionalnih korporacij.
Vseeno pa menim, da so za Slovenijo mnoge priložnosti še odprte. V bodoče bo bolj kot konceptualne rešitve in razni pakti na papirju pomembno naše ravnanje v praksi. Naša dejanja v prihodnje bodo morala temeljiti izključno na naših pristnih slovenskih interesih in to je tisto, kar v prvi vrsti zahtevamo in pričakujemo od vlade. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, dr. Jože Zagožen. Besedo ima Aurelio Juri, pripravi naj se Jože Lenič.
AURELIO JURI: Hvala. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gospod minister! Sam sodim med tiste, ki so prepričani, da bo Republika Slovenija napredovala v pogajanjih za vstop v Evropsko unijo ali v Nato toliko hitro in zanesljivo, kolikor bo aktivno, ustvarjalno in odmevno sodelovala znotraj Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Pa ne samo za uspeh njenih integracijskih prizadevanj, tudi za njeno varnost gre. Zato mora postati tovrstna vloga ena od prednostnih nalog slovenske zunanje politike, ne le do konca tega mandata temveč do izpolnitve poslanstva, ki si ga je mednarodna skupnost zadala za umiritev in ureditev razmer v tem delu Evrope. Kako bo Slovenija ta brez dvoma zahteven izziv sprejela in svojo vlogo odigrala, kako se bo predstavila v odnosu do ostalih udeleženk v paktu, kakšne konkretne pobude bo podala in kakšne konkretne aktivnosti izvajala, bo seveda odločila sama, a razumljivo, dogovorno z ostalimi. Od vsega tega bo odvisna njena umestitev v samem paktu.
Verjamem, da ni resnega politike v naši državi, ki bi si želel Slovenijo znova na Balkanu oziroma v neki novi, morda širši ali drugačni jugoslovanski oziroma balkanski politični, ekonomski, monetarni ali kakršnikoli zvezi. Ni nam drugega mesta kot med srednjeevropskimi državami, a nam ta položaj ni od boga dan.
Ali nas drugi umeščajo oziroma vidijo ali ne, v jugovzhodno evropsko regijo? Dejstvo je, da - o tem je bil že govor - z njo mejimo, da smo bili dolga desetletja njen politični in institucionalni del, da se zgodovine in druge v tem času stkane vezi ne da zbrisati s preprostim zamahom roke in da prav zaradi tega moramo biti toliko bolj pozorni in prepričljivi pri dokazovanju in zagovarjanju naše srednjeevropske identitete.
Kako pa tako promocijo lahko opravimo oziroma kako smo lahko pri njej učinkoviti - torej prepričljivi? Po mojem zagotovo ne "z vpijanjem", da smo zgodovinsko Srednjeevropejci in ne Balkanci ali s kako resolucijo, ki bi določila, kaj smo ali kaj želimo biti, temveč z vzornim vedenjem zrele, napredne, stabilne, urejene, neproblematične evropske države, o čemer, prej kot znotraj naše diplomatske mreže, odločamo tu, doma: v državnem zboru, v vladi in v drugih naših ustanovah.
Nekateri še odprti problemi s sosedi, zlasti s Hrvaško, ne govorijo temu v prid, ne glede na krivdo, ki jo lahko vselej pripišemo nasprotni strani. Da že poldrugo leto odlagamo ratifikacijo sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju - to je eden izmed mnogih sporazumov, ki jih tudi v paktu načrtujejo, predvidevajo in priporočajo - toda odlagamo toliko časa to ratifikacijo, ker nam obstoječa meja s Hrvaško ni všeč. Da slednjo, ki bi z vstopom v Evropsko unijo - tega ne pozabimo - postala južna meja te skupnosti, znova in znova razglašamo - in to glasno - za še nedefinirano oziroma nedoločeno, da ambicije po še enem delu Istre bistveno južneje od Dragonje niti ne skrivamo. Spoštovani kolegi, z vidika evropskih standardov seveda ni primerno, je sporno, je nevarno in v škodo uveljavitvi podobe zrele, urejene, stabilne, neproblematične srednjeevropske države.
Ko sem zvedel za idejo ameriške administracije, da bi nas spravili v skupino sedmih držav tako imenovane "frontne linije", sem takoj pomislil na Williama Perryja in si zadevo razlagal kot posledico njegovega poročanja o stanju v Piranskem zalivu in ob njem ter o perspektivah razreševanja tega problema, kjer vsaka stran vztraja na svojem: mi, na osnovi resolucije našega državnega zbora na celovitosti zaliva, Hrvaška na polovični razmejitvi, in popuščanje v smislu iskanja nekega kompromisa preprosto ni, kar onemogoča kakršnokoli dobronamerno posredovanje. No, k sreči se v teh odnosih tudi nekaj premika; v mislih imam tako zaključek pogajanj v zvezi z vstopom Hrvaške v Svetovno trgovinsko organizacijo kot napovedani sporazum o premoženjsko-pravnih vprašanjih, za katerega upam, da ga bosta vladi ob skorajšnjem obisku hrvaškega premierja Mateše podpisali in parlamenta čim prej ratificirala. Ocenjujem pa, da sta z vidika pakta stabilnosti in umeščanja Slovenije v njem maloobmejni sporazum in dogovor, ki bi sklenil pogajanja o meji, bistveno bolj pomembna.
Torej, res je od nas in samo od nas odvisno, kako se bomo kot udeleženci Pakta stabilnosti postavili. Bojim se pa, da bodo samo postavitev opravili drugi, tisti, ki imajo ustrezne vzvode moči, da marsikomu usodo vsaj prikrojijo, če že ne določijo; predvsem mislim na Združene države Amerike, na Evropsko unijo, na Nato. Mi se paktu stabilnosti, ko bi ocenili, da škoduje našim nacionalnim interesom, lahko tudi odpovemo, odklonimo naše sodelovanje v njem, ampak bomo kljub temu v tem paktu umeščeni in to na najslabšem mestu - zagotovo ne med državami, potrebnimi povojne pomoči (te ne rabimo), ampak se bojim, da lahko še nižje, med tiste, ki te pomoči zaradi lastnih predsodkov in strahov niso pripravljene ali sposobne nuditi.
Osebno pozdravljam smer razmišljanja in ravnanja našega gospodarstva v zvezi s paktom, zlasti pobudo gospodarske zbornice, da zbere okrog sebe ostale pri obnovi in stabilizaciji jugovzhodne Evrope zainteresirane zbornice ter takoj prevzame vlogo vodilne, ob vseh neznankah in rizikih, ki jih tako prizadevanje prinaša. A to je smer, v katero bi morali razmišljati tudi mi, s polno podporo paktu stabilnosti in z zavezo vladi in nam, da bomo čim prej odpravili vse razloge, ki bi nas utegnili potegniti ali potisniti v položaj, ki si ga ne želimo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Juri. Besedo ima gospod Lenič; pripravi naj se kolega Roman Jakič.
JOŽE LENIČ: Hvala, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci ter spoštovani predstavniki vlade! Na začetku moram priznati, da me je današnja diskusija rahlo presenetila, vendar v pozitivno smer. Moram reči, da sem pričakoval bistveno več nekih, ne vem, ksenofobičnih izpadov, če hočete, nekih balkanskih frustracij in tako naprej; ampak moja ocena je ta, da diskusija dejansko teče zelo racionalno, zelo konstruktivno in nenazadnje tudi v pravo smer. Tako da sem jaz, bi rekel, tudi na neki način, redefiniral ta svoj nastop in bom zgolj, pač, povedal tiste ključne stvari, ki se mi zdijo, da so zanimive.
Prva zadeva. Ta državni zbor in pa tudi država kot taka; se pravi Slovenija je večkrat povsem jasno definirala glavni prioriteti v zunanji politiki. In to so, vsi jih vemo našteti, v treh točkah: EU, drugič Nato in tretjič dobri sosedski odnosi. In seveda logična konsekvenca tega je, da vsak projekt, ki se ga lotiš na novo, pogledaš v luči tistega, kar si si zadal prej. In moja ocena je, da pakt stabilnosti, tak kakršen je in tudi, bi rekel, aktivno sodelovanje Slovenije v njem, pripomore h krepitvi uresničevanja vseh glavnih treh zunanjepolitičnih ciljev. Mislim, da je Slovenija ugotovila že kar nekaj leta nazaj, da svojih nacionalnih interesov ne more braniti samo znotraj svojih meja, ampak da mora - bi rekel - v nekem širšem kontekstu aktivno poseči tudi navzven. Stabilno to območje, ki je praktično zdaj že ves čas nestabilno, se pravi, jugovzhodna Evropa, je za nas ključnega pomena zaradi - ne samo zaradi gospodarstva in teh stvari, ampak tudi zaradi stalnega izvažanja kriminala, problema drog, beguncev: skratka en kup problemov. In če se ta zadeva na dolgi rok uredi, je to nedvomno naš nacionalni interes, skoraj številka 1.
No, zdaj kaj morda na prvi pogled izgleda optimalna rešitev? Morda izgleda kot optimalna rešitev tista, da za to poskrbijo države Evropske unije - pakt stabilnosti nenazadnje tudi je evropski projekt - morda tudi ZDA, mi pa z neko, bi rekel relativno udobno, nonšalantno srednjeevropsko pozo, se gremo nekega "supervisorja" in opazujemo, kaj se tam dogaja. To sicer izgleda lepo, vendar ta rešitev enostavno, bi rekel, ne vzdrži. Slaba stran te rešitve je v reku, da ni kosila brez plačila. Torej, mislim, da tudi velike države niso pripravljene vlagati energije, nenazadnje tudi svojega denarja, če niso primarno za to zainteresirane tiste države, ki v tisti regiji so.
Zato mislim, da je sodelovanje naše države v paktu nujno, čeprav moram tudi jaz povedati, da sem prepričan, da določene zadeve v tem paktu in tudi širših okoliščinah definitivno ne primorejo k nekemu srednjeevropskemu imidžu, če hočete. Jaz sem se nedavno tega vrnil iz Washingtona in recimo, bil sem presenečen, da je, recimo, Svet za nacionalno varnost reorganiziral svojo strukturo na način, da je dobesedno ukinil oddelek za centralno Evropo in Slovenijo, recimo, uvrstil v paket jugovzhodne Evrope. To sicer samo po sebi ne pomeni nič katastrofalnega, nič slabega, tudi o tem so bile tam - bi rekel - velike razprave; ampak slepiti se, da je pakt stabilnosti in naša aktivna vloga v njem nekaj, kar nam blazno prispeva h krepitvi srednjeevropskega imageja, bi bila pa zopet verjetno neka napačna ocena.
No, ampak če se vrnem k našim osrednjim zunanjepolitičnim prioritetam; kot sem rekel, glede EU ne vidim nikakršnih problemov - nikakršnih. Pakt stabilnosti je projekt, ki zrasel v glavi Evropske unije in dobil zelo veliko podporo tudi v ZDA in ne poznam niti enega elementa - pa sem kar nekaj teh stvari prebral - ki bi govoril oziroma mi dal podlago za nek utemeljen dvom, da lahko sodelovanje Slovenije v paktu ogrozi naše približevanje Evropski uniji. Prej nasprotno! Oziroma ne prej, ampak definitivno lahko trdim, da nasprotno, da bi naše nesodelovanje oziroma neaktivna država lahko škodovala. Kljub vsemu pa si drznem oceno, ki je povsem moja osebna, da se bodo zadeve s širitvijo Nata pa morda lahko tudi v kontekstu pakta malo zakomplicirale, čeprav - saj pravim - to je zgolj moja osebna ocena in ni ocena stranke, ki ji pripadam, niti verjetno koga drugega. Moja ocena je, da zaradi niza stvari verjetno do nadaljnje širitve v nekem zelo kratkem času ne bo prišlo. Prvič zaradi intenzivne razprave, ki se vodi tako v Evropi, še predvsem pa v ZDA, o novi evropski varnostno- obrambni identiteti, ki odpira mnoga vprašanja o delitvi stroškov, o naraščajoči razliki med izdatki za obrambo v ZDA in Evropi; o tem, ali naj bo nova evropska varnostna arhitektura kompatibilna z Natom ali naj bo neka vzporedna struktura - in tukaj je stališče ZDA popolnoma jasno: v primeru, da bi se Evropejci umišljali karkoli, kar ni popolnoma kompatibilno z Natom, potem kakršnakoli širitev odpade, tudi v primeru, da niso pripravljeni prevzeti svojega dela odgovornosti.
Drug močen argument, ki govori proti zelo hitri širitvi v drugi krog, je seveda relativno slaba izkušnja z novimi članicami v primeru Kosovske vojne. Zdaj, tukaj ne bi želel iti v kakšne detajlnejše zadeve, ker ne bi rad povzročil kakšnih reakcij in tudi drugih stvari, ampak želim povedati, da v primeru - da je moja bojazen ta - da v primeru, da do nove širitve ne bo prišlo kmalu, lahko varnostna dimenzija pakta stabilnosti na neki način postane neke vrste subtitut za neke varnostne aranžmaje. Pa ne toliko v Sloveniji - to verjetno ni problem - problem je seveda z Romunijo, z Bolgarijo, z Makedonijo in z drugimi državami na jugovzhodu in ker seveda ne bo pravega paketa za novo širitev, lahko se tam porodi v teh raznih glavah birokratov - na tej strani luže ali na drugi - kakšna ideja. Seveda lahko, da je ta moja ocena zgolj neka - poudaril sem, da je moja osebna - in da je napačna. Vendar tukaj vidim nek majhen zadržek. Čeprav po drugi strani se strinjam tudi z oceno gospoda Janše, da generalno gledano - ne samo v kontekstu nadaljnje širitve Nata - se je s paktom stabilnosti varnostna situacija Slovenije nedvomno ojačala. To mislim, da tukaj ni dvoma. Če to tehtamo, lahko ugotovimo, da je tudi s tega vidika zadeva lahko pozitivna.
Osebno ne poznam nikakršnih namenov ne Evropske unije, ne ZDA, da bi želeli iz pakta narediti neko, če hočete, neko naddržavno strukturo ali neko inštituciolizirano tvorbo, ki bi funkcionirala kot neka nadnacionalna entiteta ali kaj podobnega. Skratka, niso mi poznani nikakršni elementi, ki bi v to napeljevali, nasprotno. Tudi z novimi dikcijami, ki jih je dosegla slovenska vlada, se ta popolnoma projektni pristop - če hočete - pakt je zgolj okvir oziroma orodje, ki se ga uporablja; mislim, da se s tem krepi in tukaj kakšne nevarnosti inštitucionalnih povezav enostavno ne vidim.
Dovolite, da mogoče na zaključku malo rezimiram in ponovim tisto, kar sem povedal. Sodelovanje Slovenije v paktu ima mnogo več dobrih kot slabih strani, zato s tega vidika osebno nimam nikakršnih zadržkov. Kategorično stališče, nesodelovanje ali že kakšna skeptična drža, pretirana skeptična drža, nam lahko bistveno več škoduje kot koristi. Tako, da osebno priporočam aktivno držo v paktu, ampak zares aktivno, ker kakršnokoli držanje fig v žepih je v tem trenutku nemogoče. Danes je bilo že omenjeno ogledalo, ki je postavljeno pred nas in dejansko ta država je pod mikroskopom. Ve se, kaj delamo in zgolj kakšno fiktivno sodelovanje oziroma kakšno blefiranje navzven v tem primeru ne pride v poštev. Zato, seveda priporočam dejansko aktivno in čim aktivnejšo vlogo Slovenije v paktu.
S to aktivno držo mislim, da lahko dosežemo več ciljev. Mislim, da lahko preprečimo kakršnekoli - tistega, kar nas je strah - kakršnekoli potencialne težnje po kakšnih nadstrukturah, pa naj bodo to gospodarske, politične ali kakršnekoli druge. Skratka, če smo zraven, vemo, kaj se dogaja in ni težav. Lahko, seveda, pospešimo proces vključevanja Slovenije v EU, morda tudi v Nato, izkoristimo prednosti pakta, predvsem na gospodarskem področju. Pa mi to že delamo, samo nihče se ne upa jasno in glasno povedati, da imamo v tej regiji strateški interes. Kaj pa so drugega vsi ti prostotrgovinski sporazumi, ki jih ves čas podpisujemo s temi državami bivše Jugoslavije? Kaj pa je drugega zahtevanje prehodnega obdobja, mislim, da 10 let, v pogajanjih z Evropsko unijo, če ne strateški interes do te regije. Morda smo - to prehodno obdobje se meni osebno zdi, bi rekel, eno najbolj pomembnih v pogajanjih z Evropsko unijo in če lahko pakt pripomore k temu, da nam to prehodno obdobje uspe uveljaviti, potem: vsaka čast.
No, seveda, to zadnje, kar sem hotel povedati, kar pa mislim, da se je danes nenazadnje že zgodilo s to konstruktivno razpravo. Mislim, da nam sodelovanje v paktu lahko pomaga, da presežemo svoje frustracije - bi rekel - iz otroštva in trezno pogledamo tudi proti Balkanu v skladu s tistim znanim rekom, da ni ne večnih prijateljev, ne večnih sovražnikov, ampak večni so samo interesi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Lenič. Predlagam, da pred naslednjim razpravljavcem damo še besedo gospodu ministru, ki je zaprosil za besedo. Dr. Frlec ima besedo.
DR. BORIS FRLEC: Gospod predsednik, prav lepa hvala. Spoštovane poslanke in poslanci! Dolžan sem še eno, pravzaprav tipično in zanimivo pojasnilo o sestanku z državno sekretarko Albrightovo, na katerem naj bi prišlo do dozdevnega "navijanja ušes" ali pa tako, kot je napisal eden od poročevalcev, politične klofute. Bojda je to sporočilo posebej vznemirilo del slovenske javnosti.
27.9. je državna sekretarka Albrightova povabila najprej na delovno kosilo predstavnike Evropske unije, to je bilo v New Yorku, in je ob tem kosilu - tako kot so mi kasneje rekli - izrazila svoje nezadovoljstvo nad nizko dinamiko razvoja dogodkov po sarajevskem sestanku, kajti v avgustu se praktično ni zgodilo nič, šele 20. avgusta je začel glavni koordinator Hombach kreirati prve delovne zasnove in orientacijsko shemo pakta stabilnosti.
Po tem sestanku je povabila državna sekretarka Albrightove na razgovor vse tiste partnerje v paktu stabilnosti, ki niso člani Evropske unije. Tu smo bili poleg Slovenije in Madžarske, še hrvaški predstavnik, trije predstavniki Bosne, se ve zakaj, predstavnik Makedonije, predstavnik Romunije in Bolgarije in predstavnik Albanije. Ponovila je tisto, kar je rekla že prej predstavnikom Evropske unije; da želi - in pravzaprav na nek način zahteva - da če smo začeli ta pakt 30. julija v Sarajevu, naj se potem razvija s tisto dinamiko, ki jo je Pakt doživljal do vrhunskega sestanka, glede na politično odgovornost in vse drugo, ki jo države do tega imajo.
Američani zelo radi uporabljajo izraz "Front line States" ali državne frontne linije, kar nas zopet - če hočete -postavlja na rob regije, ki je - kot sem prej rekel - tista, ki jo je treba stabilizirati: od južne meje Slovenije do severne meje Grčije. Obenem je državna sekretarka tudi povedala, da so izkušnje iz Bosne okrog daytonskega sporazuma zelo boleče, ker se velik del denarja porazgubi in ga bodisi požrejo koruptivna dejanja ali pa se porazgubi kako drugače, tako da pomoč ne doseže tistih, ki jim je pravzaprav namenjena. In zato bodo financirali samo take projekte, ki bodo popolnoma transparentni in za katere se bo vedelo, kdo jih izvaja, kako jih izvaja in tako naprej. Na tem sestanku je bil poleg njenega pomočnika Grossmana prisoten tudi veleposlanik Halbrooke, ki je nato posegel v debato na neverjetno neposreden način - gospod Janša je prej povedal nekaj o vsebini članka, ki ga je nekaj dni pred tem Halbrooke objavil v Ameriki; no, to vsebino je pravzaprav povzel v svoji razpravi - kot sem rekel, skoraj brutalna je bila ta razprava. Najprej je povedal, da v tem prostoru sedi nekaj predstavnikov, ki so storili vse, da se daytonski sporazum ne bi uresničeval; celo več, ki ga zavestno zavirajo. Vedel je, koga pri tem misli. In potem je govoril tudi o koruptivnosti in o organiziranem kriminalu, ki se je razpasel v regiji in ki ga je treba absolutno zatreti. Povedal je tudi, da tu prisotni, na sestanku prisotni predstavniki Bosne, Hrvaške in Makedonije, zadnje čase niso storili ničesar, da bi se ta dogajanja ustavila, da celo gledajo, kako jim na Palah raste pravi center organiziranega kriminala, in v zvezi s tem niso storili ničesar. Po tem sestanku, ki je bil za Slovenijo enoznačno pozitiven - tako kot madžarski predstavnik se tudi jaz nisem čutil nič prizadetega - sem imel tiskovno konferenco oziroma sestanek s tremi dopisniki, ki so vsi po vrsti pravilno poročali in dali objektivno poročilo o tem; četrti, ki pa je napisal članek, ki vsebuje tudi izraz "politična klofuta", je pa ta čas sedel v Washingtonu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Jakič ima besedo; pripravi naj se kolega Rejc.
ROMAN JAKIČ: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani predstavniki vlade, kolegice in kolegi! Je že res, da sem tudi jaz, moram priznati, pričakoval mnogo ostrejšo diskusijo. Pa kljub vsemu mi je všeč, da do nje ni prišlo iz preprostega razloga, ker izgleda, da je tudi obrazložitev ministrstva za zunanje zadeve in drugih akterjev glede vloge Slovenije v Paktu stabilnosti pripomogla k temu, da so tudi tisti, ki so do pred nekaj dnevi bili skeptični do udeležbe oziroma aktivne vloge Slovenije v tem Paktu, doumeli, da ta Pakt ni tisto, česar so se bali. Seveda v ta namen je treba, ker to še nihče ni storil, seveda se zahvaliti predstavnikom Republike Slovenije, ki so seveda v vseh teh razgovorih in dogovarjanjih uspeli znotraj tega Pakta stabilnosti oziroma znotraj teh razgovorov pač umestiti Slovenijo tja, kjer ji je mesto in s tem seveda zaščititi strateške, nacionalne, politične, varnostne in pa seveda gospodarske interese. Moram reči, da seveda sem zelo tankočutno poslušal vse uvodne razpravljvce, predvsem tistih političnih strank, ki so v bistvu želeli imeti posebno točko dnevnega reda, in moram reči, da je tudi meni všeč, da je ta točka dnevnega reda tu, glede na to, da žal, na žalost dve politični stranki ne sodelujeta v odboru za mednarodne odnose, kjer smo večkrat imeli možnost slišati seveda vse te razlage, ki jih je na kratko uvodoma podal tudi minister.
V bistvu je današnji dan pokazal, da so glavni argumenti za neko skepso v bistvu odpravljeni. Če seveda govorimo o argumentu umeščenosti, je seveda "passé", lahko, kot je kolega Peterle govoril, razpravljamo o tem, ali je v prvi fazi prišlo do napake ali kakorkoli glede umeščenosti, ampak dokončni seveda dokumenti ali pa dokumenti, o katerih je govora zdaj, seveda govorijo o tem, da je Slovenija uvrščena izven grupe držav, ki so opredeljene z regionalnim pristopom Evropske unije in med te države seveda spadajo Albanija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Makedonija in Zvezna republika Jugoslavija.
Prav tako smo danes slišali, da smo seveda enakopraven partner. Tudi tu ni dileme in seveda, da nismo tisti, ki bi bili pomoči potrebni, ampak kot je rekel gospod minister, ne samo zunanji ministri držav, temveč tudi Ahtisar je govori o tem, kje je mesto Sloveniji, če se ne motim po informacijah seveda to, kar gospod Bild vedno zagovarja, ko pravi, da je prostor potreben pomoči, je prostor južno od Slovenije in severno od Grčije, kar seveda umeščuje Slovenijo na pravo mesto. Tudi skepsa okoli pravne formalne narave pakta stabilnosti je bila odpravljena s tem, ko je seveda bilo na mizi oziroma kot je bilo danes še enkrat povedano, da Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo je politična in pa moralna zaveza, da ne gre za mednarodno pogodbo, da ne gre za mednarodno organizacijo, da so bili vsi dokumenti, ne samo Pakt stabilnosti temveč tudi sarajevska deklaracija potrjeni s konsenzom in da je pravna osnova skupno stališče sprejeto 17. maja 1999. O članstvu sem prav tako govoril. Če greste v originalni tekst brati, več ne govorimo o "donorsih" in "membrsih", ampak govori o "participants", kar so udeleženci, in v te spadajo poleg Slovenije vse države Evropske unije, Amerika, in seveda govorijo o "facilities", ki pa seveda niso, so pa tisti, ki pomoč nudijo oziroma to so Japonska, Kanada, Amerika in ostale.
Slovenija je seveda imela na začetku izbiro. Kljub temu, da nekateri mislijo, da smo seveda bili potisnjeni v ta Pakt stabilnosti, imela je izbiro ali se vključiti v napore Evropske unije in Amerike po stabilizaciji regije, ali pa se potuhniti in zaradi nekih neracionalnih strahov ne sodelovati. Reči moramo, da je prav in mislim, da potrjujejo tudi današnji nastopi, da smo izbrali sodelovanje. Ampak Slovenija pa sedaj ima zopet na izbiro in sicer ali aktivno in agresivno sodelovati - pozitivno seveda agresivno sodelovati v Paktu stabilnosti in iz tega Pakta potegniti maksimalno, o čemer je bilo danes govora, ne samo o hitrejšem vključevanju Slovenije v evroatlantske integracije, kar tudi jaz menim, da je pozitivna stran aktivnega sodelovanja v vem Paktu - temveč seveda izkoristiti tudi ekonomske možnosti, ki so s tem dane, ali pa seveda na drugi strani, o tem je govoril kolega Lenič, ko je rekel, da se lahko z neko srednjeevropsko držo, zgolj pasivno usedemo in čakamo, da drugi poberejo smetano in se mednarodno uveljavijo. Upam in to upanje mi danes potrjuje tudi na nek način harmonizirano stališče tega državnega zbora, da bomo zavzeli aktivno vlogo in bomo poskušali "maksimalistično" potegniti iz tega ven.
Naj končam. Po vsem tem pa bo seveda Slovenija imela več izbire tudi v bodoče. Ampak ta več izbire tudi v bodoče bo imela samo, če bo samozavestno odigrala vlogo v Paktu stabilnosti brez paranoičnih strahov o vzpostavljanju neke nove oziroma stare geopolitične entitete. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Jakič. Besedo ima kolega Izidor Rejc. Pripravi naj se Vladimir Čeligoj.
IZIDOR REJC: Hvala gospod predsednik. Gospoda ministra in državna sekretarja, lepo pozdravljam. Ko se človek loteva te teme in tega Pakta stabilnosti, se nehote ujame v neki skepsi, po eni strani. Po drugi strani pa ko malo film odvrtiš nazaj, pa spet po tistem, deset nazaj, deset let nazaj v tistem času, ko smo seveda kot poslovni prijatelji tja dol hodili, in se seveda objemali, da so kosti kar škrtale, in seveda čutil se je vonj po tem, da so se pekli prašički, kozlički in seveda tudi ovčice. To je ena in druga stran vse te medalje, in seveda ko gledamo ta Pakt stabilnosti in ko ga poskušamo, ako ga poskušamo umestiti v svoje razmišljanje in v svojo, bi rekel, v svojo razmišljajočo prihodnost oziroma v to, kaj in kako bo iz tega »ratalo«, ne morem mimo tega, da sem prepričan, da je to tudi izraz, bom temu rekel, nekega in kar temu se naravnost reče, nekega določenega uspeha. Tudi Nato, ki je v tem pač v določenem času v preteklosti vemo, da opravljal operacije in seveda, ker so te operacije bile spremljane zelo različno. Mi smo dali prosto, na voljo, bi rekel, nebo, drugi so bili v NATU, pa niso nič dali, se nehote pojavi vprašanje oziroma to postane kot češ, zdaj bomo pa, boste pa vsi sodelovali, ker prej niste ubogali in ste seveda prej malo bili ob strani, zdajle bomo pa vsi skupaj to zadevo rešili. To nekako se da to, bi rekel, ugotoviti in nič drugače. To je prva reč.
Druga reč pa je, druga stvar pa je tudi v tem, da, da ne smemo pozabiti, da je seveda, ni bistvo, ni bistvo v tem, to razreševanje tega problema v tem, da je tu Hrvaška, pa Bosna in Hercegovina, pa Makedonija, pa v tem primeru tudi Albanija ipd., ampak da je tu še zmeraj problem Srbija oziroma Zvezna republika Jugoslavija in to so meni jasne oziroma to ni treba »glih« biti, veliko razmišljati in veliko ugotavljati. In ta razdalja desetih let, ko smo bili še skupaj praktično in tudi dejansko, je, se je v tej razdalji desetih let, se je zgodilo toliko, bi rekel, težkih in hudih stvari, da bo težko, bi rekel, po mojem razmišljanju težko najti, zdaj pa kar eno strašno veselje in strašno, bi rekel, uživanje nad tem, ko bomo spet skupaj bili oziroma ko se bomo spet dobivali na raznih okroglih mizah in seveda razreševali probleme, ki seveda se jih niso dali, niso dali prej razrešiti, z vanjo posegli.
Gre zato, da je še isti režim v sebi kot je bil takrat ko smo, ko so nas napadli, ko se je zgodila tragedija v Hrvaški, v Bosni in Hercegovini, da ne govorim o tem, kaj se je godi, zgodilo na Kosovem, najbolj krutih, nečloveških, bi rekel, mejnih dejanj, ki nimajo nobene, bi rekel, primerjave v celem svetu ta hip in ves in ta režim je seveda še vedno in ta vojska je še zmeraj, bi rekel, na voljo in seveda je še zmeraj v Zvezni republiki Jugoslaviji. Skratka, problem sicer rešuje na cestah, ampak tudi sinoči lahko poslušali, bi rekel, razgovor z opozicijskim predstavnikom, da bo edino cesta morda razrešila. Vendar kot pravim, to načrtovanje raznih razreševanj, je tudi, bi rekel, poizkus, da mi na vse pozabimo. Jaz bom rekel, lahko, ob navalu izredne informatike in seveda informativnih dogodkov, ko se nam v valovih, bi rekel, gre prek nas, grejo dogodki in seveda novice, jasno, da se hitro briše spomin, briše spomin. Vendar razdalja desetih let in razdalja treh, štirih, petih je gotovo tista, ki je bistvena. Da ne govorim o tem, da je to področje, ki je bilo velikokrat že, bi rekel področje, v katerem so poskušali razreševati, pa tudi v prejšnji Jugoslaviji vemo, da so bili poizkusi, da je treba urediti to zadevo na tak način, da se bodo te kulture uredile, umirile, verstva nekako potišala, razlike zmanjšale ipd.
Vse gre vendar kot pravim, tudi tisti, ki se tega loteva in tisti, ki to načrtuje, mu je treba reči, da se pač, da mora tudi malo poznati zgodovino. Ker zgodovina je gotovo tista, ki nas malo uči in na silo nič ne gre.
Nekdo je lepo rekel pred parimi dnevi: "To je pajčevina." Samo pajčevina, pajek naredi posebno takrat, ko se obeta lepo vreme, v zadnjem času smo to videli v naravi, se naredi zaradi tega, da bi se ujela hrana, ta hrana pa je gotovo tisto, kar pomeni jedro tega Pakta stabilnosti, ker če ne bo določenih, bi rekel, materialnih podpor, določenega pretoka kapitala in podobno, seveda bo ta zadeva ostala v tistih, bi rekel, okvirih medsebojnega dogovarjanja v katerem bodo pač ljudje nabirali dnevnice in hodili sem in tja, in se potrepljali po rabi, kaj bistvenega se pa ne bo spremenilo. Skratka, mene ne moti, bi rekel, ta zadeva okoli, bi rekel držav, ki so se, bi rekel, iz te Jugoslavije, bi rekel nekako izvile, in ostala je samo v tem primeru Srbija in Črna gora, pa tudi Črna gora, bomo še videli kakšna bo njena, bi rekel, usoda. Vendar kot pravim, še vedno je isto jedro v Srbiji, ki je bilo tudi pred tolikimi leti, in ki je bilo tudi gorje v vsem tem času.
Sedaj pa, jaz se bojim oziroma menim, da je prav, da se, bi rekel, mi predvsem postavimo na stališče, da je, in to so tudi nekateri gospodje povedali, da je res prva in edina stvar, in daleč spredaj je naše prizadevanje, da pridemo v Evropsko unijo in seveda tudi, da smo sprejeti v Nato. Menim pa tudi, da je treba tudi iz tega zornega kota ali pa s pojasnjevanjem, ali ugotavljanjem, da smo pač del neke okolice, ki se ji ne moremo izogniti, ker konec koncev bi čudno izgledalo, da bi mi pa ven potegnili in ne vem kam bi šli - ker če je okoli mene voda, potem se seveda do višine, kolikor jo je, sem tudi jaz v vodi. To je pač taka primerjava. Gre za to, da moramo pa to razumno, bi rekel, vzeti kot del naše naloge, s tem, da je, kot pravim, prvi naš načrt ali prvi naš cilj gotovo Evropska unija. In menim, da bi bilo treba tudi na tem, vsem tem, ki si prizadevamo in prizadevate za to, da bi bili čim prej sprejeti, da bi bilo naše žarčenje v ta prostor mnogo bolj učinkovito in mnogo bolj direktno, če bi bili že v Evropski uniji čim prej. Ne pa, da je morda tudi test, kako boste ravnali, kako boste se pač odzvali, potem bomo pa že vam povedali, ali ste za Nato in seveda za Evropsko unijo. Menim, da je tudi nekaj takega lahko, tako da je treba gledati to zadevo, bi rekel, tudi z določenim zornim kotom spomina, ki nam pove, kako in kaj je, in seveda, da smo mi nekaj doživeli in da smo tudi iz tega področja sami želeli, in seveda snoči smo ravno gledali te oddaje, ki so pripovedovale, še kolegi so bili na sceni, ki so pripovedovali, kako se je to dogajalo v zadnjih dneh in kako so se pokali avtomobili s predstavniki Slovenije, ko so odhajali iz Beograda. Skratka so stvari, ki so bile ta hip, bi rekel tudi, ponovno pred nami, tako da ne smemo na to pozabiti.
Glede naše pomoči in glede tega, kako bomo mi sodelovali, jaz ne bi bil preveč vehementen, jaz vedno pravim, Evropska unija ima trg, ima 360 milijonov ljudi, to področje pa recimo da okoli 25, s tem, da je to področje gotovo zelo izmučeno, dotolčeno, se pravi, tudi nekateri, nekatera področja, tudi praktično na meji, bom temu rekel, skoraj srednjega veka, tako da te stvari bodo res težke. Mi smo že - Slovenci so že v prejšnji stari Jugoslaviji, ne sedanji, zadnji, ampak prejšnji stari Jugoslaviji pošiljali, dajali kadre, strokovnjake na vsa področja, od rudarjev do vseh mogočih strokovnjakov, ki so potem razreševali in urejevali tehnologijo in spravljali, pomagali spravljati na višji nivo. Tudi v tej zadnji Jugoslaviji smo to veliko delali in mi sami vemo, saj se lahko spomnimo, kako smo mi dostikrat delali z zelo staro tehnologijo in opremo, naši sodržavljani so pa delali z najsodobnejšo opremo in je niso znali uporabljati in tako naprej. Skratka, te stvari naj bodo pred nami in tudi o njih razmišljajmo na glas, kot prvič, drugič pa, da je to področje, ki gotovo ne more, tudi nima absorbcijske moči, tudi ni plačilno sposobno, skratka, tu bodo problemi malo težji, kot si jih je marsikdo zamislil. Ne bi bilo prav, da bi se pa sedajle kar zagnali kot v deteljo, ki je edina njiva, vse ostalo je pa senožet. Skratka, ta detelja, mislim, da je prividna, in bodimo toliko previdni. Kot pravim, sedaj se je naša ekonomisija gotovo dosti naučila iz zahodnega sodelovanja in iz zahodne konkurence, in ne bi bilo prav, da bi sedaj zopet pozabila in se vrgla v to področje, kjer bi gotovo zopet postala - in mi jih ne bomo spremenili, taki kot so na Balkanu ali pa naši sosedje. Vemo, da smo od njih dosti slabših stvari potegnili, predvsem pa smo manj postali delovni, manj smo postali organizirani pri organizaciji dela, manj smo bili poslovni in podobno. Skratka, te stvari sedaj prihajajo iz zahodnega sveta, iz najbolj zahtevnih tržišč; ta tržišča pa bodo zopet preizkus, predvsem pa veliko tveganje in vprašanje in tudi, kot je bilo ravnokar pred mano govora, tu so naseljene premnoge negativne, bom temu rekel, skupine, ki bodo poskušale izviti ta ali oni denar in zabrisati sled za sabo.
Skratka, sem za to, in mislim, da tu ni kaj, da ne bi sodelovali. Je pa res, kakšne posebne agresije, kot sem pred kratkim slišal, pa ne vidim, da bi bila potrebna. Menim, da so prvi in jasni naši cilji predvsem, kot pravim, Evropska unija in Nato, vse ostalo pa je gotovo temu podrejeno. Menim tudi, da tudi tekst, ki govori o tem, recimo, me dosti opozarja. Tekst, ki recimo govori na neki strani, v katerem lepo poudari in lepo naznanja, kaj se želi doseči, predvsem trajni mir in potem stabilnost področja, demokratična načela in vrednote, in v tistem podaljšku tega stavka, "tudi v ZRJ". Ja, ljudje božji, saj vendar to bo najbolj treba! To je najbolj bistveno, ravno tam je to potrebno in tu bo kamen, ki bo visel nad nami, in tu moramo biti previdni. In kot je ta ugledni gospod tudi rekel pred kratkim na nekem sestanku, to gotovo je pajčevina, ampak ta pajčevina, upamo, da bo dosegla svoj namen; če ne bo, potem se bo posušila, bo trajalo nekaj časa in bomo ali pa bodo ugotovili, da pač ni posebnega učinka, po eni strani. Po drugi strani je pa tudi, kot sem rekel, to zamenjava tistega delnega uspeha, ki je bil sicer že v toliko, da prihajajo na Kosovo ljudje, ki so tam živeli, vendar na območju Zvezne republike Jugoslavije so pa še zmeraj stare zgodbe in nedokončana zgodba. Skratka, ko se bomo s tem ukvarjali, potem imejmo pred očmi dve stvari: prvič, da je večji del števila držav, s katerimi ne bo nobenega problema in smo z njimi že vzpostavili ustrezne stike, in to je tudi gospod minister dr. Senjur povedal, tudi zunanji minister. Drugič je pa zadeva, kako se bo to področje, ki je najbolj "kotlasto" in kjer najbolj vre, kako se bo to stabiliziralo. Menim, da bodo premnogi hodili z veliko denarja in da mi, če bomo šli oziroma ko bomo šli, najbrž ne bomo mogli s kakšnimi posebnimi finančnimi sredstvi in kapitalom zalagati, ker vedimo, da je zaostanek tudi za nami v teh deželah, katerokoli bi omenil, izredno velik in da bo to, bom temu rekel, za nas res izziv. Vendar kot pravim, kapital bodo najbrž drugi prinesli in tudi zagospodovali na tem področju, ker ga bodo tudi imeli na voljo.
Predvsem menim, da gospod minister Senjur je rekel, da se pripravlja poseben lastni, lastna različica tega ekonomskega pristopa in tega sodelovanja v Paktu stabilnosti. Menim, da je potrebno vse to upoštevati, kar sem povedal. Da se ne bomo po nepotrebnem zaleteli. Mi smo še vedno, to je tako bilo, ko si šel v Jugoslavijo kamorkoli, si šel s čisto nekim drugim občutkom kot pa, če si prišel v Nemčijo, Združene države Amerike in podobno. Tam si našel zelo suhoparnega sogovornika, ki se je v centih in v določenih zelo skromnih številkah dalo pogovoriti s točnimi roki in podobno. Tu so pa seveda bili povsem drugačni, skoraj te niso izpustili. Rekli so: "Kaj se ti tako mudi, počakaj" in tako naprej. Zakaj bi vas jaz učil, nekateri so to doživeli.
Sem za to oziroma nimam proti temu in vem, da je to neka določena preizkušnja. Vem pa tudi oziroma pravim pa tudi, da ni prav, da bi kar naenkrat teh 10 let pozabili in kar naenkrat bili pred novim, kot češ sedaj se bo pa čisto nekaj novega zgodilo. Zlepa se ne bo, če smo tudi mi v času, ko smo v demokraciji 10 let, pa smo še zelo malo stvari spreobrnili, potem seveda, kaj še čaka to jedro tega balkanskega dela, se pravi Srbijo oziroma Zvezno Republiko Jugoslavijo, ki še od precej daleč gleda demokracijo in so najbrž navajeni na to, kar imajo, ne glede, da nimajo dobro.
Želim, da je tudi in tudi vidim, da so neki sklepi in stvari, ki pojasnjujejo, in ki poudarjajo predvsem to, da bi mi na vsakem koraku morali povedati Evropski uniji, da smo za to, da smo čimprej tam. Tudi menim, da je to neka prednost, da nas čimprej sprejmejo, da lahko potem tudi drugače prek nas svoje načrte realizirajo. Če nas imajo za to, da poznamo jezik, da poznamo ljudi, da poznamo mentaliteto, potem ne vem, zakaj nam ne bi dali možnosti, da smo čimprej v Evropski uniji in da kot člani Evropske unije potem to področje poskušamo sourejevati. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Rejcu za razpravo. Besedo ima gospod Čeligoj. Zadnji, ki bo neomejeno razpravljal, je gospod Jožef Jerovšek za njim.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani zbor, spoštovani predstavniki vlade! Pakt stabilnosti za jugovzhodno Evropo ni samo projekt zunanjega ministra in vlade Republike Slovenije, ampak je tudi zelo pomemben projekt državnega zbora. Kljub temu, da se je Pakt stabilnosti začel pripravljati že aprila letos ter da je svojo dokončno potrditev dobil 29. in 30. julija na konferenci v Sarajevu, je vlada Republike Slovenije zaobšla državni zbor Republike Slovenije s tako pomembnim in strateškim projektom zunanje politike Slovenije. Res sta odbor za mednarodne odnose in evropska komisija obravnavala Pakt stabilnosti, toda državni zbor ga obravnava šele danes in to šele na zahtevo SKD-ja po izredni seji o Paktu stabilnosti. Vlado Repubilke Slovenije sprašujem, zakaj je tako ravnala in namerno zaobšla državni zbor. Ali ne bi morda ravno razprava v državnem zboru bistveno pripomogla, ne samo vladi Republike Slovenije in zunanjemu ministrstvu pri zastopanju slovenskih stališč, ampak predvsem k stališčem Slovenije navzven v širšem političnem prostoru. Menim, da vlada gleda na to predvsem iz svojega stališča in ne s stališča drugih držav, predvsem tistih, ki so dale pobudo za ustanovitev Pakta stabilnosti, in glede stališča Evropske unije, torej tistih držav, v katerih skupino hočemo. Če bi vlada na Pakt stabilnosti gledala z očmi držav, ki sem jih omenjal, si vsekakor ne bi privoščila zaobiti državnega zbora. Prav tako je pomembno, ne kaj misli in govori vlada o položaju Slovenije v Paktu stabilnosti, ampak kaj mislijo in govorijo države Evropske unije, Amerika in druge pomembne države članice tega Pakta. V tem pogledu je potrebno iskati samopotrditev, ne pa v lastnem mnenju in oceni. Pakt stabilnosti je nujen, pa ne samo zato, ker so drugi tako rekli in jim mi samo kimamo. Pakt stabilnosti je potreben, ker je jugovzhodna Evropa skozi vso zgodovino kotel, ki vre in v zadnjem obdobju ponovno preveč vre. Torej ga je treba umiriti in usmeriti v mirnejše vode, v demokratične tokove in v gospodarski razvoj.
Mi, pri tem mislim Slovenija, kot dobri poznavalci situacije in dogajanj v jugovzhodni Evropi, moramo prevzeti aktivnejšo vlogo pri uresničevanja Pakta stabilnosti, kot smo jo pokazali do sedaj. Ni samo dovolj deklarativno zavzemanje, potrebne so konkretne pobude in tudi predvsem prevzem posameznih nalog. Nekatere je Vlada Republike Slovenije predlagala, sprašujem pa, ali je to dovolj. Ali morda mednarodna skupnost ne pričakuje več, kot so naši predlogi, in kaj je tisto več? Nenazadnje, koliko zmožni in sposobni kot država. To je potrebno definirati in to, na podlagi odločitev doma, predložiti članicam Pakta stabilnosti oziroma mednarodni javnosti.
Sodelovanje v Paktu stabilnosti moramo jemati kot del drugih strateških usmeritev Slovenije, to je vstopa v Nato in vključitev v Evropsko unijo. Vsi ti projekti in procesi mednarodne skupnosti so preizkusni kamen naši državi, v pogledu demokratične zrelosti, stabilnosti in razvitosti. Na nas je, da to dokažemo in prepričamo mednarodno skupnost z našimi aktivnostmi. Naša vloga v Paktu stabilnosti ni odvisna samo od tega, kam nas bodo ali so nas že uvrstili. Odvisna je predvsem od nas, kakšno vlogo hočemo imeti, kakšno vlogo si bomo izborili in kakšno vlogo bomo tudi odigrali. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Čeligoj. Besedo ima gospod Jerovšek, nato 5-minutna razprava, kolega Rupar.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Spoštovani, gospod predsednik! Spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki vlade! Tudi v današnji razpravi je čutiti določeno zadrego, ko se slovenski javnosti pojasnjuje vse dimenzije Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo. Skoraj očitno je, da je del slovenske politike oziroma del diplomacije pobudo o Paktu stabilnosti, ki je prišla iz tujine, kot vemo, pograbila, ugrabila kot priložnost zase, tudi delno za ozke politične interese in se v prvi fazi ni zavedala pasti, ki bi lahko bile problematične za položaj Slovenije. To je očitno po tem, da so šele nekatere države, članice Pakta stabilnosti, ki so v mednarodni poziciji, slabši poziciji kot Slovenija, so dlje od Evropske unije, nekako s skupnimi prizadevanji uspele ublažiti in uravnotežiti nekatere alinee, nekatere določbe, nekatere rešitve, ki so bile v osnutku, ki se je vlekel skozi Köln in Dunaj, kjer je bila aktivna udeležba nekaterih uglednih slovenskih politikov. Vendar tam očitno slovenski politiki, piše: "Niso uspeli odstraniti teh pasti." In sedaj je tudi bolj ali manj jasno, da je bilo ob Clintonovem obisku v Sloveniji, s strani slovenske politike, obljubljenega bistveno več, kot je slovenska javnost, kot so slovenski državljani, pripravljeni sprejeti; kot se je slovenska država po mnenju slovenskih državljanov pripravljena angažirati v tem Paktu stabilnosti. Od tod tudi nekatere današnje zadrege. Nekateri politiki so imeli takrat očitno večje načrte in politične interese ob tem povezovanju, kot jih je pripravljena sprejeti slovenska javnost oziroma slovenski državljani. Iz tega zornega kota je danes tudi povsem jasno, zakaj je bil tako silen trud, da se onemogoči stik opozicije z ameriškim predsednikom. Tisti krogi so že vedeli zakaj je ta interes tako izrazit, zakaj ni bilo v interesu, da bi se celotni politični slovenski spekter predstavil in imel enakovredne možnosti ali možnosti, ki opoziciji pritičejo, ki jih je bila pripravljena sprejeti tudi ameriška diplomacija, da bi to mednarodno umestitev Slovenije nekako imel možnost obrazložiti. Prav tako slovenska politika v tistem času ni izkoristila svoje pozicije nestalne članice varnostnega sveta in iz tega je tudi razumljivo, da v tistem času ni prišla pred plenum državnega zbora, ki bi po slovenski ustavi o tem moral se tudi seznaniti in odločati.
Kot sem rekel, pokazalo se je, da je slovenska javnost zaskrbljena, delno zaskrbljena, so se slovenski politiki pozneje nekoliko umaknili in začeli govoriti zgolj o donatorski vlogi Slovenije in gospodarskih interesih Slovenije v povezavi s Paktom stabilnosti, kar je za Slovenijo seveda sprejemljivo in s tem se strinja široki spekter slovenske javnosti. Iz vsega tega je normalno, da je slovenska politika danes v zadregi pred domačo javnostjo, ki je skeptična do pozicioniranja Slovenije v okviru vzhodne Evrope in da je v zadregi tudi v odnosu do nekaterih držav, predvsem kot sta Madžarska in Hrvaška, ki tudi sami nista navdušeni z umeščanjem v jugovzhodno Evropo kot regije, in ji očitajo tudi delno to, da Slovenija ni izrabila nekaterih komparativnih prednosti, kot je obisk Clintona in članstvo v Varnostnem svetu v tem času. Zato ne čudi, da danes ni povsem jasne orientacije in jasne pozicije. Zato lahko beremo, kaj izjavlja minister Frlec v New Yorku, kako nastopa tu, v tem državnem zboru, in pa več kot očitno je, da se gospod minister v Washingtonu ni mogel ubraniti kritike in ne zanikati kriterija korupcije, ki nas umešča na Balkan. O korupciji kot slovenskem problemu je prejšnji teden tu govoril tudi podpredsednik vlade, gospod Podobnik. Očitno je, da je to tudi v krogih vlade, na medresorskem nivoju zelo pereč problem, in na podlagi tega Slovenija s članstvom v Paktu stabilnosti ne bo postala pozitivno bolj razpoznavna - razpoznavni znak Slovenije bo primerljiva koruptivnost v državnih organih.
O nekaterih zadregah in dilemah pa pričajo tudi današnji nastopi tukajšnjih poslancev in tudi politikov. Kako si je mogoče drugače razlagati, da predstavnik vladne stranke, ki je, mimogrede, dva meseca pravzaprav vodila vlado skozi resor podpredsednika vlade, danes tu ugotovi, da kljub zagotovitvam predhodnika, gospoda Frleca, kot je gospod Gostiša dejal, da čuti ljudska stranka za potrebno poudariti, da je institucionalno umeščanje Slovenije v jugovzhodno Evropo nesprejemljivo. Torej, niti v ljudski stranki ti dvomi in te dileme niso presežene. Seveda pa vseh teh dilem danes tu ne bi bilo, če slovenska diplomacija, če slovenska politika v preteklih letih ne bi napravila nekaterih hudih napak, ki so pripomogle k temu, da Slovenija ni bila uvrščena v prvi krog širitve Nata; vprašanje, če bo. Kajti če bi bili mi člani Nata, potem se vse te dileme in vsa ta zaskrbljenost v slovenski javnosti ne bi pojavljala - mi bi bili jasno in definitivno zvezani z neko atlantsko institucijo, ki bi dolgoročno odpravljala vse dileme. Tega seveda zaradi znanih napak, zaradi nakupov orožja v Izraelu, zaradi sporne provinence nekaterih politikov nismo dosegli. Danes se tudi zdi, da so se v slovenski politiki sprijaznili s pozicijo dobre države v regiji, kot se je izrazil ameriški predsednik Clinton, in po današnji Kacinovi izjavi, da se bo Slovenije trudila za uveljavitev v regiji, vidimo, da je bila takšna dikcija pravzaprav sugerirana iz slovenskih logov.
Naj končam z mnenjem, da kljub nespretnosti slovenske diplomacije ne vidim velikih strahov s Paktom stabilnosti. Vidim celo določene koristi. Morebitne težnje po instancionalizaciji, če morebiti obstoja, v politiki ali pa diplomaciji tega nikoli ne moremo izključiti, tudi kakšen non paper, kot je bilo že danes omenjeno, na tem področju, na tej regiji ne bodo uspele, kot se ni v življenju izkazalo tisto trgovanje Churchill-Stalin prek mize. Tako tudi je poznavanje stvarnosti na tem področju po mojem mnenju prek Atlantika včasih tudi naivno in zaradi nekaterih zgodovinskih antagonizmov med večjimi narodi na tem območju se takšne institucionalne povezave, če bi bile morda po tonu predvidene, tu ne bodo obnesle in uveljavile. O tem sem trdno prepričan. Zaradi vsega tega je potrebno, da je slovenska politika bolj spretna, da pravilno in pravočasno oceni svoje možnosti in da se dejansko usmeri v področja, ki bodo prispevala k miru, stabilnosti na tem področju in v okviru te pobude izkoristi gospodarske možnosti. Da pa bi Slovenija končno začela figurirati kot srednjeevropska država in ne kot balkanska, pa je seveda predpogoj, da se slovenska politika o pomembnih streteških premikih odloča in obnaša manj stihijsko.
Sam upam, da bomo v tem Paktu stabilnosti in na tem področju in z našo vlogo, ki smo jo pač sprejeli s pristopom v Pakt stabilnosti in tudi zaradi našega poznavanja tega prostora, da bomo res igrali aktivno vlogo in predvsem na gospodarskem področju v korist države Slovenije tudi in v pomoč državam v tej regiji, vendar tudi dovolj previdno vlogo in seveda, da bomo igrali tudi aktivno posredniško vlogo. Omenil sem že, da teh možnosti, ki so na področju posredništva za slovensko diplomacijo največje, slovenska diplomacija, slovenska politika slabo izkorišča, jih ni izkoristila. Tu na tem področju je zelo slabo izkoristila nestalno članstvo v varnostnem svetu in trenutna pozicija je bila bistveno boljša, bistveno več je obetala in bistveno bolj se bi dalo to izkoristiti.
Zaradi tega seveda menim, da se mora v ta namen slovenska diplomacija osvežiti in otresti nekaterih preživetih zablod. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, vaša razprava je izzvala repliko gospoda Gostiše.
LEON GOSTIŠA: Hvala za besedo. V bistvu sem dolžan neke vrste dopolnila oziroma pojasnila. Ko sem govoril o institucionalizaciji na tem prostoru, je bilo seveda to bolj neko napotilo za delovanje slovenske diplomacije v prihodnosti, v primeru raznih neznank in nepreverjenih dogodkov, ki lahko sledijo v procesu izvajanja Pakta o stabilnosti.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima gospod Rupar. Replika. Replika na repliko. Prosim. Mislim, da je samo pojasnil gospod Gostiša.
JOŽEF JEROVŠEK: Jaz bi, hvala lepa. Jaz bi gospoda Gostišo, kot glasnogovornika vladne stranke tukaj danes na to temo, prosil, da pojasni, kaj pa ima v mislih z možnimi nepredvidenimi dogodki na tem prostoru. To je gotovo posledica tega, da so o tem razpravljali, da se je na vladi o tem razpravljalo in jaz bi za vedenje tega parlamenta želel to vedenje razširiti na celotni državni zbor. Hvala lepa. Pa prosim.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kolega Rupar ima besedo.
PAVEL RUPAR: Hvala lepa, spoštovani gospod predsednik, spoštovani člani vlade oziroma ministrstva, spoštovane kolegice in kolegi. Po tem dejstvu lahko slovensko zunanjo politiko ocenim kot začetniško, kot slabo, predvsem pa škodljivo za Slovenijo in za njeno suverenost, kot posledica tega pa prav gotovo tudi škodo ljudem, ki smo pred leti suverenost odločili na referendumu. Verjetno tako kot v nič koliko dosedanjih primerih, ne bomo nikoli izvedeli, kaj je naše vodilne politike in zunanje ministrstvo vodilo k takemu zatišju, k takemu neobveščanju naših državljanov.
Prvič smo lahko za podpis dokumenta oziroma za usklajevanje dokumenta Pakta stabilnosti, ki so ga zunanji ministri dokončno uskladili 10. junija v Kölnu, izvedeli daleč po tem datumu. Pa ni krivda, tako kot pravi gospod Jakič, o nesodelovanju dveh poslanskih skupin v odboru za mednarodne odnose, pač pa v zunanjem ministrstvu in pa obveščenosti. Ne glede na to, ali dve stranki sodeluje v tem ali ne, bi, po mojem mnenju, ta parlament moral absolutno vedeti v celoti, kaj se dogaja, s tem pa tudi slovenska javnost. No, potem, ko se je zgodil Köln in Sarajevo, je sledila sramežljiva, predvsem pa zelo zavajajoča, jaz bom rekel, izredno previdna medijska kampanija, ki je pripravljala na nek teren, in ki po mnenju, tako strokovnjakov in tudi odziva ljudi ravno zaradi teh skrivnosti vzbuja sum o poštenih namenih in še vedno, torej in sum v pokončno držo slovenske vlade in pristojnega ministrstva.
Pomisleki so bili, da gre za nov pritisk na Slovenijo k združevanju v tako imenovano tretjo Jugoslavijo, kar bi prav gotovo pomenilo nov zgodovinski položaj. Napako sta, po mojem mnenju storila, gospod Frlec in pa gospod Kučan, ki je dolgo časa govoril o neki tretji poti, o nekem tretjem sporazumu, o tekem tretjem plebiscitu in si s tem pripravljal nek omiljen teren za morebitno reakcijo parlamenta in pa seveda tudi slovenskega ljudstva. O tretji poti - no seveda, to se ni zgodilo - o tretji poti danes lahko slišimo, torej od gospoda predsednika nobene besede več, nekaj malega še iz ust posameznikov iz vrst združene liste, ki pa so se skupaj s predsednikom države, pomislite, udeležili zasedanja tiste socialistične internacionale, če jo lahko imenujem, samo teden dni pred Sarajevom. Vendar pa strah, ki je bil navzoč, in je še vedno delno navzoč, je tudi povsem upravičen. Slovenija je od Sarajeva naprej izpadla iz tistega konteksta srednjeevropskih držav in se na vsem lepem, tudi praktično, znašla v balkanskem kotlu. Tega ne morete zanikati. Povedal vam bom samo, naštel vam bom samo dva primera.
Prva je od tistega dne naprej zelo ostra kontrola slovenskih državljanov na mejah Evrope, če že s italijansko mejo ne toliko, se odpeljite v Avstrijo, pa boste doživeli pretrese do mikrona, če lahko tako rečem, da o drugih stvareh ne govorim. Dejstvo je, da je Slovenija svojo vlogo zaradi te strahopetnosti, vlogo, sedaj govorim o vlogi pri Paktu stabilnosti - zamudila že v času takoj po osamosvojitvi. Takrat smo imeli nedvomno vse adute v svojih rokah in bi lahko vplivali tudi na razplet dogodkov na Balkanu, vendar pa, žal, zaradi strahu pred samim seboj, zaradi takojšnje prevelike apatije, tega nismo doživeli.
Osebno dvomim, da bo ta Pakt stabilnosti sploh kdaj v resnici zaživel. Omeniti je treba predvsem odnose med državami znotraj Balkana in je, po moje, zelo utopistično pričakovati, da bo katerakoli od v vojni prizadetih držav popustila in Pakt stabilnosti jemala tako, kot se predstavlja. Slovenija bi morala res odigrati pomembno vlogo pri stabilizaciji regije, vendar pa, po mojem mnenju, izven balkanskega kotla, s tistim imageom, kot ga ima lahko, recimo, v srednji Evropi. Čeprav se še vedno... (Opozorilni znak za konec.) - bom takoj končal - večkrat sliši, da Pakt ni nobena grozeča zadeva, osebno menim, da smo tudi fizično porinjeni nazaj, tako kot sem prej omenil. Če kdo v Evropi misli drugače, pa če mislite drugače vi, gospod Frlec oziroma gospod Petrič, potem mi, prosim, odgovorite, zakaj tako intenzivno popravljamo slovenske mejne prehode; zakaj Evropska unija (ta denar se vlaga v to prenovo mejnih prehodov) vlaga v nekaj, v kar, recimo, ji ne verjamete, in če ne verjamete vi, da smo odrinjeni, zakaj potem z mejnimi prehodi na dolgi rok zapiramo vrata v srednjo Evropo oziroma Evropsko unijo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Čas se je iztekel.
PAVEL RUPAR: Bom še potem nadaljeval v replikah. Hvala. Ampak vprašanje bi vendarle bilo na mestu - zakaj Evropska unija daje denar za mejne prehode; govorimo, da bomo šli v Evropo leta 2003, 2004, pa tako intenzivno zapiramo vrata s temi investicijami. Če je to investicija Evropske unije, je zgrešena - torej je naše mesto na Balkanu tudi fizično.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Ivan Božič ima besedo.
IVAN BOŽIČ: Hvala lepa, predsednik. Lep, dober dan obema ministroma, članom vlade, ki so tu, in vsem kolegicam in kolegom, ki še vztrajamo. Sam imam štiri stvari, o katerih bi rad rekel nekaj besed.
Prvič, v tem letu se že tretjič srečujemo s tem, da vlada prinaša v parlament nekaj, kar se je že zgodilo - tretjič! Komaj štirinajst dni je od tega, kar smo govorili in glasovali o tem, da je šla naša vojska na streljanje na Kreto, danes zopet. Torej, ali nas boste stalno osrečevali z nečim, kar se je že dogodilo?
Drugič, oba ministra sta v svojih razlagah podala misel, da smo mi sposobni, da smo pripravljeni in najboljši, da poznamo jezik in da smo prešli tranzicijo, da pravzaprav lahko največ pomagamo v tem Paktu stabilnosti. Zakaj? Naj se nas raje vključi v Evropo, v Evropsko unijo, in bomo od tam pomagali. To je moje mišljenje in naše mišljenje, ne pa, da moramo biti v tem Paktu.
Drugo, kar bi rad oziroma tretje. Gospod minister za zunanje zadeve je rekel tako: "osnovni strateški cilj Pakta stabilnosti je združiti vse dosedanje bolj ali manj uspešne napore in pobude mednarodne skupnosti za ustvarjanje takih razmer v jugovzhodni Evropi, ki naj nam zagotovijo trajni mir, poglabljanje zaupanja med narodi in državami, demokratizacijo družbe in gospodarski napredek, ter dati temu procesu nove vzpodbude in predvsem zagon." Pri tem je tudi naštel del 26, del seznama 26 držav, ki stoji za tem projektom. Na žalost veste, jaz s tem seznamom nisem najbolj zadovoljen. Kadarkoli se je okoli Slovenije v tem stoletju začelo zbirati del teh držav je bilo za Slovenijo, za našo deželo in za Slovence slabo. Spomnimo se začetka 1. svetovne vojne, po 1. svetovni vojni, začetka 2. svetovne vojne, po 2. svetovni vojni, 1975 leta, pa tudi 1990 in 1991 leto si malo prikličimo v spomin. Pri tem lahko rečem še tako kot Primorci. V nedeljo smo imeli odkritje spomenika "Tigra" v Bovcu. "Tigr", Trst, Istra, Reka, Gorica. Ničesar več ni slovenskega. Ampak ti gospodje iz teh 26 držav so v glavnem tega krivi.
Četrtič. Oba dva ministra sta rekla - gospod minister za zunanje zadeve, da bomo pomagali tem državam, da jim bomo dajali pomoč, in gospod minister za ekonomske odnose in razvoj, da bomo njihovo donatorji. Rad bi slišal razlago teh dveh pojmov. Ali je to mišljeno tudi naše bogastvo, dolgovi teh držav do Slovenije? Kdaj bo to povrnjeno? Ne moremo samo dajati, ampak včasih je treba vsaj nekaj tudi dobiti, ker tisto, kar smo imeli na jugu, kar smo nekoč investirali, je naše, ne da se tako na lahko pozabi na vse to. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali želite besedo predstavniki vlade? (Ne želijo.) Razprava je izčrpana. Predlagam, da se počasi osredotočimo na sklepe. Imamo dva sklepa delovnega telesa in dva dodatna sklepa.
DR. BORIS FRLEC: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Vesel sem, da je danes prišlo do te razprave, očitkov na prepozno obveščanje spričo vseh navedenih dejstev žal ne morem sprejeti. Vesel sem tudi dejstva, da je mogoče v slovenskem parlamentu, da ima vsak poslanec diskrecijsko pravico, da ima svoje mnenje, žal večkrat, vsaj pri nekaterih miselnih tokov, ki pripeljejo do določenih sklepov ne morem razumeti. Ko govorimo o Paktu stabilnosti, o svoji udeležbi ali pa neudeležbi se seveda logično vprašamo, ali sploh obstoja kakšna alternativa k neudeležbi oziroma udeležbi in kaj bi pravzaprav ta alternativa pomenila. Ali se bi Slovenija popolnoma izolirala od ostalega dela sveta? Gospod Božič ima gotovo prav, da ne moreš nič dobiti, če nečesa ne daš. Sodobni poslovni svet pač deluje tako, da investira, ampak investira v takem smislu, da potem iz te investicije tudi nekaj črpa. Nisem kvalificiran, da razlagam take poslovne tokove in tak način razmišljanja. Ampak gospodarski interes ima pač svoje dimenzije, ki začnejo verjetno s tem, da se nekaj vzpostavi in se potem to uporablja, pa četudi je to razširjeno na tržišče.
Seveda bi rad nekaj povedal tudi na nekaj očitkov na temo kvaliteta slovenske diplomacije. Moje zadnje bivanje na generalni skupščini Združenih narodov in številne diskusije, ki sem jih imel ob tem, so pokazale nekaj, kar me je navdalo s precejšnjim ponosom in upam, da bo tudi vas. Združeni narodi imajo danes 180 članic, kar pomeni, da je pri Združenih narodih 180 veleposlanikov. Od teh veleposlanikov, pravijo funkcionarji Združenih narodov, je 50 takih, ki so aktivni, vsi drugi bolj figurirajo. Slovenski predstavnik, dr. Türk sodi med tistih petnajst veleposlanikov med 180, ki ključno vplivajo na delovanje Združeni narodov in nenazadnje na varnostni svet. Njegova vloga v varnostnem svetu, dela pa seveda pa navodilih zunanjega ministrstva in ekipe, ki jo imamo tukaj, ki zato logistično podporo skrbi, je Slovenijo profiliralo v mednarodnem smislu na način, ki še dolgo več ne bo mogoč. Mi smo se predstavili kot zrela država, ki je sposobna prevzeti marsikatero odgovornost, ne samo za tisto neposredno okolje, v katerem živimo, ampak tudi za tisti del sveta, ki drugim nekaj pomeni. Sebičnost, izolacija gotovo niso pojmi, ki bi lahko odlikovali neko državo in verjamem in razumem, da je današnja razprava pokazala, da želi Slovenija sodelovati v Paktu stabilnosti kot srednje evropska, razvita, demokratična država, ki s svojimi močmi in v okviru svojih možnosti pomaga drugim, da bi dosegli vsaj takšen standard, kot ga imamo danes. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod minister. Ugotavljam, da smo razpravo zaključili. Prehajamo na odločanje o sklepih. Odbor državnega zbora za zunanjo, za mednarodne odnose predlaga naslednja dva sklepa. Prvi je naslednji: "Državni zbor se je seznanil z informacijo o sodelovanju Republike Slovenije v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo, ter podpira izhodišča Vlade Republike Slovenije za prihodnje delovanje predstavnikov Republike Slovenije v zvezi s Paktom stabilnosti za jugovzhodno Evropo", in drugi sklep: "Državni zbor poziva Vlado Republike Slovenije, naj čimprej udejani konkretne slovenske predloge delovnih omizij o Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo".
Predlagam, da se najprej opredelimo to the dveh sklepov, da glasujemo o vsakem posebej, ki so samo štirje in nato pa še opravimo razpravo o dveh zadnjih sklepih, ki sta bila danes vložena na klop. Ali želi kdo besedo o sklepih matičnega delovnega telesa? (Ne želi.) Na glasovanje dajem prvi sklep matičnega delovnega telesa. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo podpira prvi sklep delovnega telesa, matičnega delovnega telesa? Kdo je za? (48 poslancev.) Kdo je proti? (2 poslanca.)
Sklep je sprejet.
Na glasovanje dajem drugi sklep. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za drugi sklep? (45 poslancev.) Kdo je proti? (2 poslanca.)
Tudi ta sklep smo sprejeli.
V razpravo dajem dva dodatna sklepa, ki smo ju danes prejeli na klop. Upam, da se nam bo pridružil tudi gospod Peterle, ki je podpisal prvega oziroma enega od teh dveh, ali pa ima morda mandat kdo od poslanskih skupin. Torej prvi sklep gospoda Peterleta se glasi: "Vlada Republike Slovenije naj pri nadaljnjem sodelovanju v okviru Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo odločno in nedvoumno uveljavi srednjeevropski in sredozemski značaj Slovenije in ne privoli v umestitev Slovenije kot dela problematične jugovzhodne regije." In drugi sklep, predlaga ga kolega Borut Pahor, ki se glasi: "Republika Slovenija bo aktivno sodelovala v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo kot demokratična in stabilna srednjeevropska država, kandidatka za polnopravno članstvo v Evropski uniji. Zato bi bila morebitna ravnanja, ki bi jo institucionalno ali politično premeščala med države jugovzhodne Evrope, za Republiko Slovenijo nesprejemljiva." Gospod Pahor bo pojasnil...
Lahko sam povem ta predlog? Torej v tem vmesnem času sem opravil kratek pogovor z gospodom Pahorjem in sprejema sugestijo predstavnikov vlade, da se beseda "premeščala" nadomesti z besedo "umeščala", tako da bi se zadnji stavek glasil: "Zato bi bila morebitna ravnanja, ki bi jo institucionalno ali politično umeščala med države jugovzhodne Evrope, za Republiko Slovenijo nesprejemljiva."
Ali želi še kdo besedo o teh dveh sklepih? Dr. Petrič. Proceduralni predlog ima gospod Demšar, ki ima prednost.
VINCENCIJ DEMŠAR: Z gospodom Možganom sva hkrati odšla iz njegove poslanske pisarne, ampak gospod Možgan je namenjen sem. Ali bi ga morebiti počakali, da bi lahko tudi on glasoval?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Saj bo še razprava, kolega Demšar. Bo še razprava. Dr. Petrič, prosim, državni sekretar. Tudi v funkciji nacionalnega koordinatorja za Pakt stabilnosti.
DR. ERNEST PETRIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! V današnji debati smo sicer slišali marsikaj zelo zanimivega, spodbudnega in kritičnega. Ne bi se na to vračal, rekel bi pa to:
Vlada podpira oziroma sprejema sklep, kot je sedaj modificiran, ki ga je predlagal gospod Pahor. Namreč, ta sklep se nam zdi boljši iz naslednjih razlogov. Mi smo v današnji razpravi prav gotovo slišali, da Slovenija želi aktivno sodelovati v Paktu stabilnosti za jugovzhodno Evropo. V prvem delu ta predlog sklepa to poudarja. Prav tako smo pa slišali, da se bo Slovenija uprla, zoperstavila vsakršnemu poizkusu, da bi jo institucionalno ali politično umeščali v regijo, v katero, po svoji konfiguraciji, po svojih dosežkih, ne sodi. In to je drugi del sklepa gospoda Pahorja. Mislim, da je to dober sklep, da omogoča naši diplomaciji ustrezno ravnanje, nam daje, kot je bilo danes tukaj slišati, oporo in samozavest. Zato bi predlagal, da se ta sklep sprejme. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, dr. Petrič. Na nek način se sklepa dopolnjujeta. Nista v celoti identična, vsebina pa je dokaj sorodna. Ali lahko kdo od poslanskih kolegov gospoda Peterleta da mandat, da ko glasujemo o sklepu gospoda Pahorja, smo povzeli tudi sklep gospoda Peterleta? V nasprotnem primeru bomo pač glasovali o obeh sklepih. Nič ne škodi. Kolega dr. Možgana še ni med nami. Morda je imel kakšno drugo obveznost.
Na glasovanje dajem predlog dodatnega sklepa, ki ga je predlagal gospod Borut Pahor, s spremembo, kot je bila predlagana, da se beseda "premeščala" spremeni v besedo "umeščala". Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo podpira ta dodatni sklep, kdo je za? (59 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Na glasovanje dajem dodatni sklep, ki ga predlaga Alojz Peterle. Gospod Petrič.
DR. ERNEST PETRIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Mislim, da je precej jasno razumevanje, da gre za dva sklepa o isti stvari. Če je bil sprejet sklep gospoda Pahorja, potem se nam zdi drugi sklep irelevanten. Kajti drugi sklep pravzaprav na nek manj primeren način, manj jasen način predlaga isto. Predlaga namreč to, da naj se Slovenija profilira kot srednjeevropska država in tako naprej. V Paktu ni nihče profiliran v naprej, ne kot srednjeevropska ne kot jugovzhodnoevropska ne kot severnoevropska država. Zato bi mi imeli na nek način pravzaprav neko nalogo, da tam uveljavljamo dejansko, da sami razbijamo enovito konfiguracijo tega podjetja.
Mi želimo v tem podjetju sodelovati kot enakopravni partner z Ameriko, Rusijo, Hrvaško, Nemčijo, Francijo in ostalimi. Ne želimo nobenih grupacij. Ne jugovzhodnoevropskih, ki jih ne maramo, ne srednjeevropskih ne kakršnihkoli drugih. Ne želimo odpreti razprave o tem, kam Slovenija spada, sem ali tja, če bi navsezadnje začeli sami ustvarjati neke predale znotraj Pakta.
Tako, da bi jaz smatral, vsaj mi tako v vladi razumemo, da se ta dva predloga med seboj pokrivata in da glasovanje o drugem predlogu sploh ni potrebno. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, dr. Petrič. Ker sklep formalno ni umaknjen, imamo poslanci edino možnost, da z glasovanjem odločimo tako, kot ocenimo, da je prav. In če večina ocenjuje, da je večina povzeta v prvem sklepu, se bo odločila z glasovanjem.
Torej, na glasovanje dajem dodatni sklep, ki ga predlaga kolega Peterle. Ugotovimo prisotnost! (63 prisotnih.)
Kdo podpira dodatni sklep? (24 poslancev.) Je kdo proti? (32 poslancev.)
Ugotavljam, da dodatni sklep ni bil sprejet.
S tem smo izčrpali glasovanje o sklepih. Zaključujem 1.a točko dnevnega reda in za danes prekinjam sejo. Jutri ob 10.00 uri bo državni zbor nadaljeval s 14. točko dnevnega reda. Smo pri amandmaju, mislim da za 88. člen, nekje blizu 88. člena. Hvala lepa. Lahko noč!
(SEJA JE BILA PREKINJENA 28.SEPTEMBRA 1999 OB 18.19 URI.)