Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
Nadaljevanje 6. seje
(11. september 1997)

Sejo sta vodila: Andrej Gerenčer in Eda Okretič-Salmič, podpredsednika Državnega zbora.
Seja se je pričela ob 10.12 uri.


PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 6. seje Državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jožef Zimšek, Roman Jakič, Jelko Kacin, Roberto Battelli, Ciril Pucko, Marjan Schiffrer, Zmago Jelinčič, Polonca Dobrajc, Janez Per, Janez Kramberger, Jože Lenič za popoldanski del seje, Rudolf Petan od 12.00 ure dalje, Ivan Kebrič, Peter Hrastelj in Franci Rokavec za popoldanski del seje. Prosim, da ugotovimo sklepčnost v dvorani! (62 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča. Na sejo sem vabil predstavnike Vlade Republike Slovenije ter vse lepo pozdravljam.
Z obvestilom z dne 3.9.1997 o delu Državnega zbora v mesecu septembru ste bili obveščeni, da bo zbor danes nadaljeval 6. sejo po vrstnem redu še odprtih točk dnevnega reda in sicer bo zbor obravnaval 25., 28., od 30. do 35. točke, potem 37., 38. in 38.a točko dnevnega reda. Obveščam vas, da bo zbor danes delal do 18.00 ure. Praviloma oziroma jutri potem ne bi delali kot redno sejo, samo slavnostna seja bo jutri.
Prehajamo na 25. točko dnevnega reda - obravnava predloga zakona o spremembah zakona o delavcih v državnih organih po skrajšanem postopku. Prosim, proceduralno, gospod Terčon.

DAVORIN TERČON: Gospod predsedujoči, spoštovane poslanke in poslanci! Proceduralno predlagam, da se 38.a točka - položaj slovenske manjšine v Italiji in uresničevanje resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezane naloge državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije uvrsti za 25. točko. Kot obrazložitev pa podajam sledeče. Glede na polno zasedenost Državnega zbora in na to, da je bila ta točka predvidena za obravnavo že v juliju mesecu in glede na to, da še do danes te točke nismo obravnavali in glede na dejstvo, da je v proceduri državni proračun, ki je za ta segment problemov zelo pomemben, predlagam, da se torej ta točka uvrsti za 25. točko, da bi to razpravo opravili še pred razpravo in sprejemanjem državnega proračuna. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Rad bi opozoril, da manjkata predlagatelja gospod Marjan Schiffrer in gospod Jelko Kacin, Schiffrer kot predsednik komisije. Kljub temu mislim, da lahko damo predlog na glasovanje.
Torej gre za proceduralni predlog, da takoj za 25. točko dnevnega reda obravnavamo 38.a točko dnevnega reda.
Ugotavljamo sklepčnost! (70 prisotnih.)
Kdo je za proceduralni predlog? (48 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.

Prehajamo na 25. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O SPREMEMBAH ZAKONA O DELAVCIH V DRŽAVNIH ORGANIH, skrajšani postopek. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložil poslanec Bojan Kontič. Želi predlagatelj zakona besedo? Prosim.

BOJAN KONTIČ: Gospod podpredsednik, gospe in gospodje poslanci, gospod minister, lepo pozdravljeni prvič v jeseni.
Bolje bi sicer bilo, da bi bil ta zakon obravnavan julija, vendar je tudi še danes aktualen tudi za letošnje leto, ravnotako kot obravnavani proračun oziroma poračun kot ga nekateri nazivate.
Za nami je čas parlamentarnih počitnic, ki je za tiste, ki jih obravnava ta sprememba zakona zgolje pobožna želja. Sprejetje te spremembe pa bi jim omogočil vsaj delno približanje. Zakon, ki je pred nami, torej predlog zakona o spremembah zakona o delavcih v državnih organih je zakon, ki bo zaposlene v državnih organih in posledično tudi v lokalni samoupravi izenačil v pravicah do določitve kvote letnega dopusta, kajti sedanja uporaba meril iz zakona je za delavce v državnih organih in organih lokalnih skupnosti neugodna, ker jih postavlja v neenakopravni položaj v primerjavi z drugimi zaposlenimi v Republiki Sloveniji.
Predlagal sem skrajšani postopek, ker nasprotno od Vlade ne pričakujem večjih finančnih posledic, in to ste gospe in gospodje poslanci z izglasovanjem skrajšanega postopka tudi posredno potrdili. Primer izračuna dolžine letnega dopusta za delavca, ki je zaposlen v državnih organih ali v lokalnih skupnostih je naveden v oceni stanja in razlogih za sprejem tega zakona. Vendar je v njem upoštevana delovna doba od 7 do 10 let in višja izobrazba; če pa za izračun vzamemo zaposlenega, ki ima do 3 let delovne dobe in prav tako višjo strokovno izobrazbo, pa pridemo do naslednjega števila dni dopustov: za delovno dobo 16 dni, za izobrazbo 3 dni, za delovno uspešnost 1 dan, kar pa ni nujno, odvisno je seveda od njegovega predstojnika, skupaj torej 20 dni oziroma celo 19 dni dopusta, s srednjo izobrazbo pa celo 18 dni dopusta. Sprememba zakona torej predvideva v vsaki starostni skupini dodatna dva dni dopusta. Ko sem prelistal razne kolektivne pogodbe, dejansko nisem našel kolektivne pogodbe, ki bi startno osnovo pričela s 16 dnevi, razen ta zakon o delavcih v državnih organih ima startno osnovo 16 dni, vsi ostali najmanj 18 dni.
V 37. členu sedanjega veljavnega zakona je zapisano: "Glede na delovno uspešnost pripadajo delavcu največ trije dnevi dopusta." Torej se s predlagano rešitvijo število dni ne povečuje, ampak se uveljavlja toliko opevana selektivnost, ki jo zagovarja tudi vlada - boljšim več, vendar še vedno v količini, ki jo predvideva že veljavni zakon.
Cilj tega predlaganega zakona je torej doseči za delavce v državnih organih in lokalnih skupnostih takšno dolžino letnega dopusta, ki bo primerljiva in enakopravna z dolžino dopusta v drugih dejavnostih.
Dovolite mi, da komentiram še mnenje vlade. Menim, da v državni upravi že sedaj funkcionira eno izmed osnovnih načel sodobne organizacije uprave - to je načelo zamenljivosti. Ne pristajam na trditev, ocenjeno čez palec, da bi ta sprememba povzročila dodatno zaposlovanje in to 250 ljudi. Prav tako je sporna trditev, da tisti, ki opravljajo najzahtevnejše naloge, že sedaj zaradi potreb dela "skoraj" ne morejo izrabiti celotnega dopusta. Zelo nejasno je obrazloženo z besedico "skoraj". Kaj pomeni "skoraj ne uspejo"? In drugič, saj bodo vsi ti delavci čez določeno obdobje zaradi intenzivnosti dela zboleli. Kolikšni bodo v tem primeru stroški? Potreben je torej celovit pristop k organizaciji dela, ki bo omogočil, da bodo zaposleni svoje delo opravljali kvalitetno in z možnostjo, da si bodo med letom lahko v času dopusta nabrali novih moči. Nekvalitetno delo pa ne sme biti razlog za krajši letni dopust.
Zato še enkrat predlagam, da podprete to spremembo zakona, vlada oziroma pristojno ministrstvo pa bo poskrbelo za kvalitetno opravljanje nalog, ki je, verjamem, v tem času v povečanem obsegu.
Seveda se strinjam tudi z amandmajem Odbora za notranjo politiko in pravosodje, ki ga je kot matično delovno telo sprejel na svoji seji in omogoča uporabo tega zakona že za leto 1997. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Kontič. Predlog zakona je obravnaval Odbor za notranjo politiko in pravosodje kot matično delovno telo. Prosim poročevalko, da predstavi mnenje odbora o predlogu zakona.

DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala. Spoštovani zbor! Odbor je obravnaval predlog tega zakona o spremembah zakona o delavcih v državnih organih in moram povedati, da je bil predlagatelj dokaj prepričljiv, tako da so njegovi razlogi in argumenti odbor večinoma prepričali, da je takšen zakon potreben. Zlasti seveda zaradi tega, ker uporaba meril iz veljavnega zakona o delavcih v državnih organih je za delavce v teh organih in v organih lokalnih skupnostih neugodna, ker jih postavlja v neenakopraven položaj v primerjavi z drugimi zaposlenimi v Republiki Sloveniji. Vendar pa je odbor tudi sprejel sklep, da naj predlagatelj še pred odločanjem na seji Državnega zbora pridobi izračun možnih finančnih posledic, ki bi nastale s sprejetjem tega zakona. Člani odbora so menili, da ni res, da ta spremenjeni zakon, da spremembe tega zakona ne bi imele finančnih posledic. Ne vem, gospod Kontič, če prav razumem, tudi danes ni predočil kakšnih resnih izračunov finančnih posledic spremembe tega zakona. Sicer pa kot rečeno, odbor je zakon podprl in tudi predlaga Državnemu zboru, da ga sprejme. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Želi besedo predstavnik vlade? Gospod minister Bandelj.

MIRKO BANDELJ: Spoštovane poslanke in poslanci! Najprej se moram opravičiti, kajti mislim, da bom povedal marsikaj, kar mogoče ne sodi čisto k tej točki dnevnega reda oziroma k samemu zakonu, vendar je tako ali drugače s tem povezano tudi zaradi tega, ker je okrog teh vprašanj, ki se jih zakon loteva, zelo pogosto ali skoraj običajno se ta vprašanja obravnavajo z demagoške plati, s plati populizma in zato bom seveda tokrat, ker je redkokdaj prilika pri takem zboru, povedal tudi nekaj dejstev in pač to izkoristil. Prosim pa predsedujočega, če bom šel mogoče predaleč, da me opozori in usmeri nazaj v pravo pot. Najprej bi izkoristil tudi izjavo gospoda Hvalice, ki jo je dal ob obravnavi zakona o vladi tik pred dopusti, ko je dal primerjavo, češ, da ta državni zbor - 90 poslancev, opravi delo, pa se opravičujem, če ne bom čisto natančen, ampak misel je to, da opravi delo v drugih državah kakšnih 300 do 500 ljudi. To je seveda res. Prav gotovo je ta državni zbor po učinkovitosti v vrhu Evrope, v najvišjem vrhu in vsaj če mene poznate in mene spremljati, nikoli nisem v javnosti nikdar rekel nič slabega o delu Državnega zbora, kajti dejansko je učinkovitost velika. Celo nasprotno. Mislim, da tudi same poteze poslancev, ki izničujejo status tega državnega zbora, da niso ravno na pravem mestu, ampak izkoristil bom ta stavek za to, da bom rekel, da je tudi z državno administracijo enako. To, kar pri nas naredi 28.000 ljudi, če štejem zraven še vojsko in policijo, naredi v kakšnih drugih državah 50 in celo več tisoč ljudi. S tem hočem najprej reči to, da sem zelo zadovoljen kot notranji minister, da je v Državnem zboru enkrat čutiti tudi neko pobudo, kar ta zakon nesporno je, ki tudi z drugačne plati obravnava državno administracijo, ki z drugačne plati obravnava zaposlene v njej s tega vidika bi z veseljem podprl samo idejo, vendar mislim, da ni na mestu. Kasneje bom razložil, zakaj. Vse to, kar je povedal gospod Kontič, v veliki meri drži. Stvari držijo v zvezi z obremenjenostjo delavcev, prav gotovo se to tudi in se bo poznalo na zdravju pri marsikomu, vendar je žal dejstvo, da ključni delavci v državni administraciji, skratka tisti, brez katerih država ne more funkcionirati, ne izkoristijo tistega dopusta, ki jim ga zdajšnja veljavna zakonodaja daje. Preprosto za to ni pogojev. Prav tako se delavcem ne izplačujejo nadure. Večini delavcev se nadure v državni administraciji ne izplačujejo in hvala bogu je v tej državni administraciji še vedno veliko ljudi, ki z dokajšnjo mero entuziazma izvajajo naloge te države.
Prav tako bi rekel, da evropske primerjave, če so seveda prave, pa mislim, da so, kažejo na to, da slovenska administracija ni velika. Nasprotno, je glede na število zadev, ki jih obravnava, pa tudi glede na število prebivalcev na tem območju, ena najmanjših v Evropi. Ob vsem tem, tudi to sem že večkrat rekel, seveda ta slovenska administracija opravlja tudi vrsto nalog, ki jih nobena evropska administracija ne dela, še zlasti nobena ne rešuje zadev za 50 let nazaj, poleg seveda vseh tekočih poslov. In seveda pred to slovensko administracijo se vsak dan nalagajo nove naloge, pri čemer se opravičujem, ampak mislim, da ne kaže iskati razlogov za to zgodbo Parkinsonovih ali kakšnih drugih zakonih. Niti slučajno. Nove naloge se izmišljuje politika, tudi v tem zboru, kajti kako drugače tolmačiti dejstvo, da samo število upravnih zahtevkov, v katerih se rešujejo pravice ljudi, iz leta v leto narašča. Samo primerjava letošnjega prvega pol leta kaže, da je število upravnih postopkov, ki so jih sprožili državljani, za 16% večje kot v enakem lanskem obdobju. Ob vsem tem tudi ne kaže pozabiti, da se delež sredstev za funkcioniranje države znotraj tega za administracijo iz leta v leto drastično manjša. Če recimo samo povem podatek, da se materialni stroški v državnih organih praktično glede na delež v bruto domačem proizvodu ali pa na deležu znotraj javno finančnih odhodkov nekako ostali na nivoju leta 1992, da so se investicije v državne organe bistveno zmanjšale v tem času. Da tudi ta predlog proračuna za letošnje leto, ki je sedaj v parlamentu, kaže še nadaljnje padanje deleža sredstev za funkcioniranje države, če je recimo še lansko leto znašal ta delež, če štejem vse plače, materialne stroške, investicije v državnem proračunu približno 21,2%, je po predlogu letošnjega proračuna ta delež manjši in skratka znaša le še 19,2%. Tudi materialni stroški v deležu padajo iz lanskih 5,2 na 4,5%, investicije celo iz 1,7 na 1,1% in tudi delež za plače državnih uslužbencev se je po predlogu proračuna zmanjšal iz lanskih 14,30% na 13.20%. To so pač podatki, ki so dejstva in o katerih mislim, da je ob vsem populizmu in demagogiji o teh vprašanjih pač potrebno govoriti. Zlasti mislim, da mora o tem govoriti notranji minister, ki je pač zadolžen za to, da ta administracija in ta država vendarle tudi funkcionira in zagotavlja državljankam in državljanom in s tem pravnim subjektov ustrezen nivo storitev. Ta nivo storitev niti slučajno ni slab. Tudi tukaj bi lahko postregli z nizom primerjav z evropskimi državami, ampak samo za ilustracijo nekaj podatkov. Pri nas boste dobili potni list takoj, v 15. minutah, samo izjemni primeri so, da se to dobi naslednji dan. V Nemčiji je ta doba 3 mesece, v kakšni Italiji ali kakšni drugi državi niti ne kaže govoriti, celo več. Praktično vsak upravni postopek, ki ga začne državljanka ali državljan pred upravno enoto, pred državnim organom, je takorekoč končan v istem dnevu oziroma drugače povedano, spet bom statistiko dal; 88% vseh zahtevkov se reši v enem mesecu in samo 5% je tistih, ki trajajo več kot dva meseca. Pri tem seveda gre za tiste najtežje postopke, ki so izredno zapleteni in kjer je tudi politika zelo prisotna. Zlasti mislim tukaj na denacionalizacijske postopke, na postopke v zvezi z vojnimi zakoni, na postopke v zvezi z državljanstvi in tujskimi statusi, ker je pač obseg tovrstnih zadev, ki je Slovenijo tako rekoč čez noč doletel in njeno administracijo seveda tudi izredno velik. In ne samo to. Tudi ankete nam kažejo, da javno mnenje sploh ni tako zelo nenaklonjeno tej administraciji in da jo sploh ne ocenjuje tako zelo slabo kot se često sliši, pa čeprav mi boste zdaj mogoče našteli vrsto ekscesnih primerov, ki bodo dokazovali drugače. Res je, ekscesov je veliko, vendar mislim, da ne kaže iz tega delati splošne ocene. Skratka se opravičujem, ker sem pač te podatke moral povedati, vendar bi rekel sledeče. Ob vsem tem se v vladi še kako zavedamo, da je slovenski bruto domači proizvod omejen, da je takšen kot je, da je treba iz tega bruto domačega proizvoda plačevati vedno večje in naraščajoče stroške socialnih transferov, penzijskega zavarovanja, intervencij v gospodarstvo, da se tudi zaradi tega znotraj proračunske porabe delež sredstev za funkcioniranje države zmanjšuje in da je seveda potrebno dodatne naloge, ki še vedno nastajajo, do katerih še vedno prihaja, tudi na podlagi odločitev parlamenta, pač izvajati z dodatnim iskanjem notranjih rezerv. Ker se seveda tega zavedamo v vladi, tudi pripravljamo celovit program reforme tega javnega sektorja, zato v parlamentu tudi že čaka na vrstni red sprememba zakona o delavcih, skratka ravno tega zakona, katerega namen je iskanje tovrstnih rezerv, predvsem s prerazporejanjem kadrovskih resursov, bodisi s trajnim ali začasnim dodeljevanjem novih nalog ali prerazporejanjem na druge naloge, tako da optimalno izkoristimo tiste kadrovske resurse, ki jih imamo.
Za razliko od tega zakona, ki ga danes obravnavate, seveda vladni zakon predvideva tudi stimulativne elemente nagrajevanja za tiste ključne delavce, brez katerih pač državna administracija ne more ali pa država sploh ne more shajati, ne more funkcionirati. In jaz lahko rečem, da je cela vrsta poklicev ali pa cela vrsta nalog v tej državni administraciji, za katere enostavno ni mogoče več najti ljudi oziroma ljudje, ki jih opravljajo, odhajajo. Pa bi omenil zlasti vse tiste naloge, ki so povezane s financami; na trgu je seveda dobrega financerja izredno težko dobiti oziroma tisti, ki je, se v državni upravi lahko izredno dobro proda kamorkoli. To velja, seveda s tem povezano, tudi za kriminaliste, zlasti gospodarske, če gledam na moj resor. To velja nasploh za poklic pravnikov in ekonomistov. Ta država si je zadala izredno veliko programskih, projektnih, teh dolgoročnih programskih nalog, za katere ima pač omejene kadrovske resurse in zato se seveda nekateri poklici pač z lahkoto ali pa, ker jih je premalo, se tovrstni kadri z lahkoto zaposlijo drugje.
Če se vrnem zdaj k zakonu, ki ga danes obravnavate, bi rekel tako. Seveda so, kar se tiče pravic, glede na področju dopustov delavci v državni administraciji zapostavljeni. Tu se jaz z izjavami in namenom predlagatelja strinjam, vendar seveda mislim, da zgolj, da izenačevanje pravic ni pravi pristop. V javnem sektorju bodo delavci vedno drugače obravnavani, vedno bodo neke pravice omejene z zakoni. Vedno bo njihov materialni status nekoliko slabši kot v privatnem sektorju in povsod je tako v državi, na račun pač nekih drugih ugodnosti, pri čemer je prav gotovo mnogo večja stabilnost delovnega mesta oziroma zaposlitve ena bistvenih prednosti v primerjavi z gospodarstvom. In tudi sicer, mislim da izenačevanje, tudi, če bi ga sprejeli kot princip, je pa po mojem zgrešen, ni sprejemljivo, v kolikor ga sprejmemo zgolj na enem segmentu, to je zgolj na segmentu dopustov. Kajti obstoji tudi vrsta drugih, ne ravno vrsta, ampak se najde tudi točke, na katerih so pa delavci državne ali pa javnega sektorja v prednosti. Sami poznate, pred časom je bilo dosti govora tudi o izplačilu dnevnic, kjer so iz sistema, kakršen je, ki ga pa seveda tudi popravljamo, delavci v javnih službah na boljšem. S tem hočem samo prikazati, da ni mogoče pristajati na segmentalni, parcialni pristop reševanja usklajenosti. Seveda tudi mislim, da je dopustov na sploh v tej državi preveč, ne samo v administraciji, ki je že sedaj nižja; tudi drugje, še zlasti bom tukaj omenil zdravstvo, ker ga malo bolje poznam. Pridobitve lanske stavke, če lahko rečem, marsikje grozijo z uničitvijo, z uničenjem bolnišnic in skratka zdravstvene dejavnosti. Tako, da mislim, da bo treba v bodoče iskati rešitve v drugi smeri, skratka v smeri zmanjševanja pravic.
Še nekaj bi rekel. Glede na to, da dobri delavci v državni admnistraciji že sedaj ne izkoriščajo dopusta, ki ga imajo - izkoristijo ga praktično lahko tisti, katerih delo je mogoče manj potrebno oziroma, ki se jih lažje pogreša - bi seveda dodatno oziroma povečanje števila dni dopusta dalo na nek način nagrado predvsem slabim delavcem, tistim, ki se jih lahko pogreša, ne pa tistim brez katerih država ne mora shajati.
Ravno zaradi tega mislim, da je princip tega zakona popolnoma nesprejemljiv, poleg tega seveda takšen zakon prinaša tudi...

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod minister, gospodje poslanci, lepo prosim poslušajmo uvodničarja. Korektno je, da ga poslušamo, ker gre za pomemben zakon. Prosim, da se umirite v dvorani.

MIRKO BANDELJ: Saj bom končal. Samo še par stavkov.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Se opravičujem.

MIRKO BANDELJ: Polega tega ta zakon ima materialne posledice, in to dosti težke, ker približne ocene pravijo, da bi morali kakih 200 ljudi zaposliti, če bi hoteli realizirati določbe tega zakona. In zato bom seveda predlagal, gospe in gospodje poslanci, da predlog zakona zavrnete in da čim hitreje uvrstite na dnevni red vladni predlog zakona, ki ureja isto materijo in ki poleg instrumentov za razpolaganje, gospodarjenje s kadrovskimi resursi in za racionalnejše in učinkovitejše delo pri izvajanju državnih nalog, prinaša tudi stimulativne elemente za najkvalitetnejše kadre v državni administraciji. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod minister. Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Prosim, gospod Terčon, poslanska skupina LDS.

DAVORIN TERČON: V LDS smatramo, da dopustov pač ne bomo mogli nikoli docela izenačiti, in kot je bilo že rečeno, delo v državni upravi prinaša določene benificije, predvsem stalnost in stabilnost, ki jo druge službe ne garantirajo. Zato tudi mislim, da ne moremo popolnoma izenačevati vseh pravic na vseh področjih dela.
Smatramo tudi, da obstajajo drugi bolj učinkoviti instrumenti za stimulacijo in učinkovitost dela v državni upravi. Vsekakor s podaljševanjem dopusta te učinkovitosti ne bomo povečali.
Ministrstvo je že napovedalo obsežne spremembe zakona o delavcih v državni upravi in menimo, da je potrebno in smiselno to urediti v teh predlaganih spremembah. Torej v LDS predlog zakona o spremembi zakona delavcev v državni upravi ne podpiramo. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Še katera poslanska skupina, prosim? (Ne želi nihče.) Dajem besedo poslankam in poslancem. Kdo želi besedo? Pisnih prijav nimamo.
Zaključujem splošno razpravo. Očitno ni nikogar za razpravo.
Prehajamo na drugo obravnavo in k odločanju o posameznih členih zakona. Želi kdo besedo? Gospod Kontič kot predlagatelj. Smo še v okviru splošne razprave, se opravičujem.

BOJAN KONTIČ: Želel sem pojasniti samo dve stvari, s katerima se ne strinjam z ministrom, ki je govoril pred menoj.
Dve tretjini obrazložitve sprejemanja tega zakona, ki je danes v proceduri, je bilo namenjeno zakonu, ki bo v proceduri na naslednji seji. O tem zakonu, ki je danes v proceduri, je bilo zelo malo rečeno. Zraven tega bi želel povedati tudi to, da sedaj visi v zraku, da se pač kot predlagatelj zavzemam za to, da bi izenačili pravice delavcev v državnih organih, predvsem tam, kjer pridobivajo. Tu bi želel pojasniti, da tudi pobuda za izenačitev izplačila potnih stroškov in dnevnic je bila poslana z mojim podpisom, tako da ne bi resnično obviselo v zraku, da se borimo zgolj za izenačitev pravic tistih, ki gredo v prid zaposlenim v državni upravi.
Nehote sem pa dobil občutek, da je problem predvsem v količini dela in ker je veliko dela predvidenega oziroma se ga opravlja v organih državne uprave, ni možno povečati števila dopustov. Če pa tega dela ne bi bilo toliko, pa bi bilo to možno. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Želi še kdo besedo v splošni razpravi? (Nihče.)
Prehajamo na drugo obravnavo in bomo glasovali o členih posamezno. Imamo samo en amandma, in sicer za novi 2.a člen.
Dajem v razpravo 1. člen. Želi kdo besedo? (Ne želi.)
Dajem na glasovanje 1. člen. Ugotovimo sklepčnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za? (15 poslancev.) Je kdo proti? (32 poslancev.)
Ugotavljam, da 1. člen ni sprejet.
Prehajamo na 2. člen. Odpiram razpravo. Želi kdo besedo? (Ne.) Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo sklepčnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za? (23 poslancev.) Je kdo proti? (30 poslancev.)
Ugotavljam, da 2. člen ni sprejet.
Imamo amandma za 2.a člen in ga dajem v razpravo. Želi kdo besedo? (Ne.) Ugotavljamo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (16 poslancev.) Je kdo proti? (31 poslancev.)
Ugotavljam, da amandma k 2.a členu ni sprejet.
Prehajamo na odločanje o 3. členu. Želi kdo besedo? (Ne.) Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo sklepčnost! (62 prisotnih.)
Kdo je za? (22 poslancev.) Je kdo proti? (31 poslancev.)
Ugotavljam, da tudi 3. člen ni sprejet.
Ker ni bil sprejet noben člen in niti ne amandma, zakon ne more biti v postopku in s tem zaključujemo to točko dnevnega reda. Zakon ni bil sprejet.

Prehajamo na 38.A TOČKO DNEVNEGA REDA - POLOŽAJ SLOVENSKE MANJŠINE V ITALIJI IN URESNIČEVANJE RESOLUCIJE O POLOŽAJU AVTOHTONIH SLOVENSKIH MANJŠIN V SOSEDNJIH DRŽAVAH IN S TEM POVEZANIMI NALOGAMI DRŽAVNIH IN DRUGIH DEJAVNIKOV REPUBLIKE SLOVENIJE. Gradivo je v obravnavo zboru predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Jelkom Kacinom. Prej sem že ugotovil, da gospoda Kacina ni, tudi predsednika komisije ni. Želi kdo od članov komisije besedo? Torej predstavnik predlagateljev, gospod Terčon, podpredsednik komisije.

DAVORIN TERČON: Spoštovani! 10-članska delegacija Državnega zbora Republike Slovenije, ki so jo sestavljali člani Odbora za mednarodne odnose, Odbora za gospodarstvo in Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je v petek, 20. junija 1997, obiskala slovensko gospodarstvo v Furlaniji Julijski Krajini ter se srečala z gospodarskimi in javnokulturnimi predstavniki Slovencev v Benečiji. Delegacija je ugotovila, da sta obstoj in razvoj slovenske manjšine v Italiji otežena in pod velikimi pritiski. Njen položaj pa se še poslabšuje. Državni zbor Republike Slovenije je 27. junija 1996 sprejel resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije. Resolucija poleg splošnega dela določa odnos Republike Slovenije do organizacije in dejavnosti avtohtonih manjšin, organe Republike Slovenije, pristojne za sodelovanje z avtohtonimi manjšinami v sosednjih državah ter osnovna področja sodelovanja Republike Slovenije s slovenskimi manjšinami.
Eno leto po sprejemu te resolucije, ki predstavlja akt Državnega zbora, ugotavljamo, da določila resolucije še niso uresničena. Kljub temu, da drugi odstavek prvega dela II. poglavja resolucije navaja, da Republika Slovenija podpira slovenske avtohtone manjšine v zamejstvu v njihovem prizadevanju za obstoj in razvoj kot narodnih skupnosti, se položaj slovenske manjšine v sosednjih državah celo poslabšuje. Republika Slovenija še ni sistemsko uredila finančne podpore manjšinskim organizacijam. Uresničena je le določba, da Državni zbor ustanovi posebno delovno telo. 29. maja 1997 je bila ustanovljena Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Pri Vladi Republike Slovenije še ni ustanovljeno posebno posvetovalno telo za sodelovanje med organi Republike Slovenije z znanstvenimi, kulturnimi in gospodarskimi dejavniki v Sloveniji s slovenskimi avtohtonimi manjšinami in imenovana pa je državna sekretarka, ki predlaga politiko sodelovanja s slovenskimi avtohtonimi manjšinami v zamejstvu in je odgovorna za njeno izvajanje ter koordinacijo dejavnosti pri pristojnostih teh ministrstev na tem področju.
Vlada Republike Slovenije leto dni po sprejemu resolucije v Državnem zboru še ni predložila letnega poročila o aktivnostih Republike Slovenije na področju sodelovanja s slovenskimi avtohtonimi manjšinami v zamejstvu, skupaj s predlogom politike za naslednje leto ter z okviri proračunskih sredstev za njeno izvajanje. Neuresničena je določba, da mora biti manjšinsko vprašanje vključeno v splošni okvir predstavitve Republike Slovenije v svetu. Resolucija kot akt Državnega zbora določa, da je trajen in strateški interes Republike Slovenije krepitev ekonomskega položaja avtohtonih manjšin in njihovih pripadnikov ter da je potrebno manjšinsko gospodarsko komponentno vključiti tudi v dokumente o strategiji gospodarskega razvoja Slovenije, projekte medregijskega in čezmejnega sodelovanja, ki jih sofinancira Evropska unija ali druge mednarodne ustanove in organizacije.
Četrto poglavje med drugim navaja, da Vlada Republike Slovenije posveča posebno pozornost položaju in ohranjanju samostojnega delovanja bančnih in hranilnih ustanov slovenske manjšine v zamejstvu. Resolucija določa tudi, da Republika Slovenija ustanovi poseben sklad za gospodarsko sodelovanje s slovenskimi avtohtonimi manjšinami. Neuresničene so tudi določbe na področju šolstva, izobraževanja, znanosti in kulture. V resoluciji je poudarjen pomen medijev, posebej elektronskih, za obstoj in razvoj nacionalne zavesti pripadnikov slovenskih avtohtonih manjšin v sosednjih državah. V skladu z resolucijo je potrebno zagotoviti sprejem televizijskih in radijskih signalov iz Republike Slovenije na območjih, kjer avtohtone manjšine živijo, ter povečati obseg in kakovost obveščanja o avtohtonih manjšinah v slovenskem medijskem prostoru.
Položaj slovenske manjšine v Italiji se v nasprotju z določbami resolucije poslabšuje. Slovenci v Italiji so izgubili velik del finančne avtonomije, ki so jo uživali v zadnjih 20 letih. To se konkretno kaže v izgubi lastništva oziroma kontrole nad dvema bankama - Tržaško kreditno banko in Goriško kmečko banko. Propadlo je več slovenskih podjetij, ki so zaposlovala pripadnike manjšin in s tem omogočala preživetje. Brez gospodarske osnove so asimilacijski pritiski še veliko večji, kot so bili v času, ko je ravno samostojno gospodarstvo manjšine omogočalo obstoj in razvoj.
Delegacija Državnega zbora je med svojim obiskom ugotovila, da je položaj slovenstva v Furlaniji - Julijski krajini zaskrbljujoč, še posebno v Beneški Sloveniji. Trenutno najbolj pereče vprašanje pa je ogroženo izhajanje in obstoj edinega dnevnika slovenske manjšine v Italiji, Primorskega dnevnika.
Predlagatelji zatorej predlagamo, da Državni zbor po končani splošni razpravi sprejme sklep:
1. Državni zbor Republike Slovenije ugotavlja, da resolucijo o položaju avtohtonih slovenskih manjših v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije, sprejeta 27. junija 1996, ne uresničuje v potrebnem obsegu, in da se položaj slovenske manjšine posebno na gospodarskem področju poslabšuje. Vlada Republike Slovenije naj čimprej ustanovi poseben sklad za gospodarsko sodelovanje s slovenskimi manjšinami, ki ga predvideva IV. poglavje resolucije 2, peti odstavek. Državni zbor opozarja Vlado Republike Slovenije, da je sedaj zadnji trenutek, da v predlogu državnega proračuna za leto 1997 in 1998 ustvari pogoje za uresničevanje resolucije. Državni zbor poziva Vlado Republike Slovenije, da ponovno prouči stanje pri zamejskem tisku ter zagotovi redno izhajanje časopisov in drugih publikacij, kar zavezuje točka 4, V. poglavja resolucije. Državni zbor Republike Slovenije na podlagi 280. člena poslovnika zahteva, da mu Vlada Republike Slovenije na 7. seji poroča o izvrševanju resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezane naloge meddržavnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije. V poročilu naj posebej izpostavi razloge, zaradi katerih še ni ustanovljeno posvetovalno telo pri Vladi RS iz tretjega odstavka III. poglavja resolucije in sklad za gospodarsko sodelovanje s slovenskimi avtohtonimi manjšinami.
Na koncu bi še rekel, da nam predlog letošnjega proračuna ne vliva preveč optimizma na področju manjšinske problematike oziroma naših rojakov v tujini. Izražam upanje, da bo končna oblika sprejetega proračuna v tej postavki ugodnejša, in da bo drugo leto na tem področju še ugodnejše. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod Terčon. Gradivo je obravnavala tudi Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, ki je zboru pisno poročala. Želi poročevalec komisije besedo?
Prosim, gospod Terčon.

DAVORIN TERČON: Komisija Državnega zbora Republike Slovenije za odnosi s Slovenci v zamejstvu in po svetu je na svoji 4. seji obravnavala gradivo o položaju slovenske manjšine v Italije in uresničevanje resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezane naloge državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije, ki ga je Državnemu zboru Republike Slovenije v obravnavo in sprejem predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Jelkom Kacinom. Komisija ugotavlja, da se v resoluciji zapisane obveze Republike Slovenije na vrsti področij od kulturnih, izobraževalnih, znanstvenih, prometnih in telekomunikacijskih zvez kot tudi na področju gospodarskega sodelovanja z gospodarskimi subjekti v zamejstvu ne izvršujejo v željenem in potrebnem obsegu. Položaj slovenskih manjšin se na vrsti področij celo poslabšuje. Pri tem je bilo posebej opozorjeno na pešanje ekonomske moči manjšine, kar se konkretno kaže že v prej omenjeni izgubi kontrole nad Tržaško kreditno banko in Goriško kmečko banko. Zaskrbljujoč je položaj zamejskega tiska, predvsem v zadnjem času negotova usoda Primorskega dnevnika in tednika Naš tednik na Koroškem. Skrbi vzbujajoče pa je tudi stanje razdvojenosti in nezmožnosti poiskanja dialoga med osrednjima krovnima organizacijama Slovencev na avstrijskem Koroškem. Komisija smatra, da je na problematiko položaja slovenskih avtohtonih manjšin v zamejstvu potrebno, potreba po uresničevanju resolucije predloži v Državnem zboru in pričakuje od Vlade Republike Slovenije, da takoj pristopi k realizaciji svojega dela obveznosti iz resolucije. Komisija zatorej podpira predloge sklepov skupine poslancev in predlaga Državnemu zboru, da jih sprejme.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ga ni.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Mozetič.

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa, gospod podpredsednik, za besedo. Drage kolegice, spoštovani kolegi! Tukaj gre v prvi vrsti verjetno za vprašanje odnosa parlamenta in vlade in potem, kaj sploh je resolucija, koliko resolucija vlado veže in v konsekvenci odgovornost vlade, bodisi že prejšnje, bodisi zdajšnje, zato, da se resolucija z dolgim naslovom o položaju avtohtonih slovenskih manjšin praktično v tistem delu, ki se nanaša na vlado, ni uresničila niti v eni točki. Niti v eni točki. Pravno bi lahko tukaj razglabljali, kaj je resolucija, ker če gledamo, kaj piše v poslovniku, potem se bo vlada lahko izgovarjala, da ona resolucije ni dolžna spoštovati, ker pravi poslovnik: "Z resolucijo Državni zbor ocenjuje stanje in obravnava vprašanje na posameznih področjih družbenega življenja." To smo obravnavali, to smo v resoluciji v bistvu precej na to temo napisali, v razpravi, ki je, mislim da kar precej časa, skoraj 2 leti tekla v prejšnjem Državnem zboru, na odboru in na posebnem pododboru, veliko o tem govorili in to zaključki, ki so v resoluciji in stališča in sklepi, bi lahko rekli, ki so preliti v resolucijo, kažejo, da je bilo področje že v tistem obdobju zelo zelo pereče in resolucija tudi zavzema stališča do politike na teh področjih. To piše poslovnik. To je to.
Mislim, da tudi določena stališča Državnega zbora ali pa politike Državnega zbora, ki bi morala biti na tem področju do avtohtonih slovenskih manjšin, ki so zunaj, to je predvsem do manjšine v zamejstvu, čez mejo, na Primorskem, v Italiji in pa gor čez Karavanke, na Koroškem v Avstriji, kaže na to, predvsem mislim, da je pomemben tisti stavek, ki govori in je splošen, to tudi zmeraj govorimo: "Uspešno delovanje političnih, gospodarskih, kulturnih in drugih manjšinskih organizacij je nepogrešljiv izraz obstoja in pogoj razvoja avtohtone manjšine kot subjekta." Iz tega bi lahko povlekli vse zaključke, vse kar je pomembnega v tej resoluciji. Vendar očitno naša vlada, niti prejšnja, čeprav je bila ta resolucija sprejeta 5.7.1996, to pomeni nekako v tistem obdobju, ko je vlada začela že nekoliko bolj ležerno se pripravljati na to, da bo v celoti ali delno odšla, ker so se bližale volitve, pa kaže na to, da se to ni zgodilo. Tisto, kar bi lahko največ bilo, bi dejansko morala začeti že ta vlada. Vendar če gremo kar po vrsti, kar so že predlagatelji ugotovili v sklepih in z njimi predlagali večino teh zadev, preprosto to drži. Ni bilo pripravljenega nič. Niti v tisti sferi kar bi bilo potrebno, bodisi pri tem, da bi vlada predlagala določene zakone, bodisi da bi predlagala v proračunu tisto kar bi bilo dobro, da bi predlagala, bodisi da bi predlagala ustanovitev določenih skladov, ki naj bi pospeševali to, kar je zapisano, da je pogoj za obstoj slovenske manjšine kot subjekta oziroma slovenskih manjšin na Koroškem in pa na Primorskem v Italiji kot subjekta.
Dolgo se je pripravljal, kakor vem, vendar ni zaživel niti na vladi, razpravo in ga sedaj ni in mislim, da bi bilo potrebno in v tej smeri bom tudi predlagal dopolnitev oziroma dodatni sklep v 2. točki, torej pod rimsko II govori: "Resolucija način in obseg finančne podpore Republike Slovenije manjšinskim organizacijam opredeljuje zakon in drugi pravni akti." Tega zakona še nimamo. Zato tudi verjetno to, kar se je dogajalo s predlogom proračuna za letošnje leto, ki smo ga začeli sedaj obravnavati, so postavke za te stvari izredno nizke in menda naj bi bile tako nizke, ker je vlada predpostavljala, da bo parlament tako ali tako, ker je to res problem in ker je pri tej podpori v glavnem soglasje dosti visoko, tako ali tako z amandmaji dvignil te postavke. Če je to res, se kaže pač odnos tistih, ki so najbolj odgovorni znotraj vlade in vlade do tega vprašanja. To je ena stvar in v tem smislu še nisem uspel napisati, ampak bi predlagal in bom predlagal sedaj ustno, potem pa bom še napisal dodatni 6. sklep, da vlada v čimkrajšem času predloži Državnemu zboru predlog zakona, ki bo opredeljeval način in obseg finančne podpore Republike Slovenije manjšinskim organizacijam.
Potem, poglejte pod 3. poglavjem, rimska II, tretji odstavek. Prebral bom samo zadnji stavek: "V ta namen se pri Vladi Republike Slovenije ustanovi posebno posvetovalno telo." Torej namen, da se določeni pristojni organi Republike Slovenije na sodelovanje na primeren način vključijo tudi pomembne in reprezentativne, znanstvene, kulturne in gospodarske dejavnike v Sloveniji ter slovenskih avtonomnih manjšinah. Za namen tega naj se ustanovi pri vladi posebno posvetovalno telo. Kakor vem tega posvetovalnega telesa ni in prosim, če vlada pove ali slučajno je, pa je samo moja nevednost tukaj problem in če ga res ni, kdaj ga namerava ustanoviti in kako bi izgledalo. V istem 3. poglavju rimska 4 govori v ta namen, zelo zanimiva formulacija, ki bi sicer lahko bila predmet kakšne disertacije, ampak vseeno, v ta namen je imenovan minister brez listnice, minister brez listnice in kakor me spomin še drži, je bilo sicer najprej govora o državnem sekretarju kot je bilo prej, vendar na predlog takrat opozicijske Slovenske ljudske stranke je bila sprejeta ta formulacija. Zato sem tudi pri spremembi zakona o vladi opozarjal, da imamo v resuluciji opredeljeno, da bi moral biti rezerviran en minister brez listnice, ki predlaga politiko sodelovanja s slovenskimi avtohtonimi manjšinami v zamejstvu in je odgovoren za njeno izvajanje ter za koordinacijo dejavnosti pristojnih ministrstev na tem področju.
Ko se je sestavljala vlada in ko so se delila ministrstva, očitno je toliko drugih bolj potrebnih zaslug ali pa plačil, da se je pozabilo na ministra brez listnice, sedaj je sicer po spremembi zakona o Vladi to področje odprto, vendar se število ministrstev enormno veča in, če bi sedaj Vlada spoštovala, tukaj je pa vprašanje ali je dolžna ali ni dolžna spoštovati resolucije Državnega zbora, če ni dolžna potem ne vem komu to resolucijo in za koga smo jo sprejeli, zato da jo kot lepo sliko kažemo pred našimi manjšinskimi organizacijami oziroma pred našimi Slovenci, ki živijo v Italiji na Koroškem. Oni verjetno lepe slike ne potrebujejo, potrebujejo pa kaj drugega.
Rimska 5 v istem poglavju, kar je bilo tudi že opozorjeno: "Vlada Republike Slovenije predloži Državnemu zboru letno poročilo aktivnosti Republike Slovenije na področju sodelovanja s slovenskimi avtonomnimi manjšinami v zamejstvu z predlogom politike za naslednje leto." Lanska vlada, prejšnja tega ni naredila, vendar tudi pri tem proračunu, ki ga imamo z veliko zamudo tega nimamo, torej ne vemo kakšen bo znotraj vladne pristojnosti politika do slovenske manjšine v Italiji in Koroškem, niti ne vemo predlog politike za naslednje leto oziroma iz proračuna lahko razberemo, da je za to leto predlog te politike, politika, ki naj bi šparala tam, kjer se pač šparat ne da.
V četrtem poglavju bom jaz samo nakazal, ker mislim, da bo potem kolega iz poslanske skupine kaj več govoril o gospodarskih - krepitev ekonomske moči avtoktonih manjšin ima rimska 2 in pa naslov te točke - vendar ne vidi se ne v politiki, ki jo Vlada predstavlja, ekonomski politiki, ne kje drugače, da bi kdorkoli kaj dosti razmišljal, da je potrebno manjšinsko gospodarsko komponento vključiti tudi v dokumente o strategiji gospodarskega razvoja Slovenije, kakor tudi v projekte medregijskega in čezmejnega sodelovanja. Tega ni praktično v nobenem našem dokumentu in v nobenem našem razmišljanju. In potem naprej v tem: "Republika Slovenija te cilje dosega tako, da z različnimi ukrepi gospodarske politike psopešuje poslovno sodelovanje." Tega ni nikjer, niti tako, da bi recimo določena resna in dobra gospodarska podjetja, ki so v večinski lasti Slovencev za mejo, torej Slovencev pripadnikov avtonomne manjšine za mejo, imela vsaj status v raznih natečajih kot slovenska podjetja. Nič. Nobene stvari v nobeno smer o tem, kar je bilo tudi govora, kar je jasno. To sem hotel vprašati, ampak je odgovor že v predlogu sklepa. Dvomim, da kdo razmišlja o posebnem skladu za gospodarsko sodelovanje na vladi, ker se razmišlja predvsem o tem, kako se bo doma reševalo tista podjetja, ki se jih ne da rešiti in se vanje meče veliko denarja, ne da bi imeli pred seboj sanacijski program. Isto bi lahko naprej naštevali, če bi gledali, kaj smo napisali v resolucijo za področje znanosti, kulture in drugih zadev. Skratka, resolucija, razen v točki, da je bila v parlamentu ustanovljena posebna komisija in še ta s precejšnjo muko in celo pravna mnenja ali veže ali zavezuje resolucija ali ne, je bilo treba dobivati, drugega ni. Lahko ugotovimo, da tega sicer nočem sprejeti, ampak ugotovitev bi bila lahko taka, da se je želelo takrat z resolucijo res, pa mislim, da ni bila želja teh, ki so predlagali in ki smo sodelovali pri tej resoluciji, ampak tako je zadeva izpadla, da je to samo lepa slika, ki jo kažemo in jo želimo kazati pred Evropo, kako skrbimo za lastno manjšino in tudi pred manjšino, kako smo zaskrbljeni za njo, vendar razen tega, da smo to zapisali, ali pa da se največkrat bolj po prijateljskih povezavah, ki jih imamo z enim ali drugim na drugi strani meje, drugega ni. Vlada, ki bi morala to zagotavljati kot država, ki je dolžna skrbeti za svoje državljane v prvi vrsti, ki so tukaj, vendar po ustavi je dolžna skrbeti tudi za Slovence, ki živijo izven države Slovenije, tega preprosto ne dela. Upati je in jaz upam in pričakujem, da bo po tej razpravi kljub vsemu vlada sedla za mizo, da jo bo vest, skrb in odgovornost malo popekla in da bo začela to resolucijo uresničevati, ali pa priti s predlogom in obrazložitvijo, da se je Državni zbor takrat, ko je to resolucijo pripravil, zmotil, da je to zadevo sprejel v neprištevnem stanju in da je zato treba to resolucijo razveljaviti. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Borut Pahor.

BORUT PAHOR: Spoštovani gospod podpredsednik, kolegice in kolegi, prijeten dan želim vsem! Združena lista socialnih demokratov želi pozdraviti sklepe, ki so predloženi Državnemu zboru in hkrati izraziti skrb ali to ne bo samo še eden od dokumentov v vrsti tistih, ki jih je Državni zbor v zadnjih letih sprejemal zato, da bi poskušal pomagati pri izzivih, s katerimi se srečujejo slovenske manjšine v sosednjih državah, pa k temu ne parlament ne vlada nista pripomogla uspešno. Vsekakor bi želel poudariti naše mnenje, da se je slovenska politika po osamosvojitvi, ko se je slovenska država, naš narod in naši rojaki v zamejstvu znašli v drugačnem položaju, da smo se tega izziva, izziva pravim, lotili neuspešno. Leta 1997 moramo torej ugotoviti to stanje in pozvati vlado, da se aktivneje odzove na ta izziv. V tem smislu pričakujem, da se bo državna sekretarka odzvala na to razpravo in morda že danes presenetila s kakšnim od predlogov slovenske vlade za to, da se ta izziv opravi uspešneje kot doslej.
Jaz mislim, da je slovenska politika v zadnjih letih, torej od leta 1991 naprej, od slovenske politične pomladi in dosega neodvisnosti, delala v odnosu do slovenske manjšine, do naših rojakov v zamejstvu, dve konceptualni napaki. Prva je povezana s preveliko vnemo, da bi se slovenska politika vmešala v njihove politične konflikte ali dvoboje ali izmenjavo stališč, pri čemer je v tej polemiki premalo dosledno upoštevala sicer naše načelno stališče, da je manjšina subjekt in da je seveda tudi znotraj manjšine prisotna politična pluralnost in da je manjšina najprej in predvsem odgovorna za to, da to pluralnost čuva in očuva, tudi pred preveliko vnemo in zavzetostjo matične države, da se v te politične polemike vmeša.
Torej, naše prvo stališče je, da se je slovenska politika preveč, s preveliko mero ambicije in s premajhno dozo spoštovanja, torej načela subjektivnosti, vmešala v te konflikte, namesto da bi z neko drugačno načelnostjo in doslednostjo poskušala pomagati pri konkretnih izzivih, s katerimi se je srečevala manjšina in tukaj seveda v prvi vrsti omenjam finančne težave, tako v gospodarskem sektorju manjšine kot tudi sicer v manjšini kot celoti. Seveda so pri odločitvah o finančni podpori temu ali onemu projektu v manjšini nastale seveda konceptualne težave doma, zakaj in koliko podpirati te projekte. Zato je Odbor za odnose s slovensko oziroma slovenskimi manjšinami v zamejstvu sklenil, da se o tem sprejme poseben zakon. In tudi tukaj moramo danes izreči kritiko vladi in jo pozvati, da predlog zakona o financiranju čimprej predloži Državnemu zboru v sprejem. Meni se zdi ta zakon eden od najbolj pomembnih instrumentov, s katerimi bi lahko slovenska država na urejen, transparenten in načelen način pomagala slovenski manjšini, da se uspešneje kosa z izzivi v prehodu, s katerimi se je glede na spremembe na prelomu 90. let znašla tudi sama.
Druga konceptualna napaka, ki jo velja opomniti, poudariti ob tej razpravi, zadeva stališče slovenske države, da je v pogajanjih s sosednjimi državami in v urejanju odnosov s sosednjimi državami, posebno tistimi, ki so aktivnejše in pomembnejše v evropskih integracijskih procesih, potrebno nekako probleme manjšine dati na stran, da ti ne bi po nepotrebnem razburjali diplomatskega duha v pogovorih, ki bi lahko škodovali slovenskim evropskim ambicijam. Mislim, da je to konceptualna napaka, ki jo velja opaziti in spremeniti obnašanja slovenske države. Hočem reči, da našim evropskim ambicijam in podpori sosednjih držav pri naših željah za vključevanje v evropske procese gotovo ne bo škodilo, če se bo slovenska država zavzela za to, da sosednje države, predvsem Italija in Avstrija dosledno spoštujejo svoje mednarodno prevzete obveznosti za dvig standardov zaščite slovenske manjšine v njihovih državah. Da sem odkritejši; slovenska država je posebno v zadnjih letih, ko si je prizadevala za naklonjenost sosednjih držav, Italije in Avstrije za podporo našim evropskim ambicijam, ne samo vprašanje spoštovanja standardov in zaščite slovenske manjšine v teh državah dala z dnevnega reda, ampak tudi dopustila, da je slovenska diplomacija v pogovorih in pogajanjih z Italijo in Avstrijo raje slišala načelno podporo teh dveh držav za naše evropske ambicije, kot njuno trdno zavezo, da bosta spoštovali prevzete mednarodne pravice in pravice oziroma obveznosti, ki sta ju sprejeli z meddržavnimi pogodbami, ki jih je bivša Jugoslavija in zdaj Slovenija kot njena naslednica sprejela s temi državami. Mislim, da gre za zelo pomembno vprašanje, na katerega mora biti ta državni zbor posebej občutljiv. Gre za našo odločitev vseh parlamentarnih strank v Državnem zboru, da ne glede na sestavo vlade in ne glede na naše evropske ambicije, v pogovorih s sosednjimi državami, predvsem Avstrijo in Italijo, slovenska vlada in slovenska diplomacija vedno vprašanje zaščite slovenske manjšine izpostavi kot eno od prioritet in ne dopusti, da se s standardi zaščite slovenske manjšine v sosednjih državah kakorkoli pogaja in pogovarja v kontekstu naših evropskih ambicij. To je poseben izziv, to je poseben problem, to je tudi posebna priložnost za dve sosednji državi, da to vprašanje reši v skladu s pričakovanji obeh narodov in obeh manjšin. Mislim, da ni koristno in predvsem zgrešeno, če slovenska vlada misli, da bo dobila več dragocene podpore od sosednjih držav, če bo torej te izzive in priložnosti, ki so povezane z zaščito slovenske manjšine v sosednjih državah, kako bi rekel, utišala v pogajanjih in pogovorih z obema sosednjima državama. Vem, da danes ni dovolj časa za to, da se tej moji pripombi ali pa če želite pripombi Združene liste socialnih demokratov posvetimo v celoti, vendar bi želel, da si državna sekretarka kot predstavnica vlade to našo pripombo zapomni, da jo tudi komentira. Morda jo bo ovrgla in rekla, da temu ni tako, vendar naj še enkrat rečem: želja Združene liste socialnih demokratov je, da ima slovenska država za svoja evropska prizadevanja podporo v sosednjih državah, vendar ta evropska podpora ne more biti izrečena za ceno tega, da s problemi, izzivi slovenske manjšine v sosednjih državah niso tematizirani na diplomatskih pogovorih, niso obravnavani v meddržavnih odnosih in ne najde ustrezne zaščite in rešitve, posebno zato, ker so z uveljavitvijo pravic slovenske manjšine zavezane sosednje države z bodisi meddržavnimi pogodbami ali pa mednarodnimi konvencijami. Zato predlagam, da je eno od stališč, eno od mnenj Državnega zbora danes, da slovenska država dosledno uveljavlja uveljavitev teh pravic in da to ne povezuje z vprašanjem slovenskih evropskih ambicij in iskanja naše zelo potrebne podpore pri sosednjih državah, seveda posebno pri Italiji in Avstriji. Torej, Združena lista socialnih demokratov pozdravlja predložene sklepe, pričakuje, da bo slovenska vlada posvetila temu vprašanju na eni od naslednjih sej pozornost, da se bo tega vprašanja lotila sistematično, da bo upoštevala tudi pripombo, ki jo je v tej razpravi dala Združena lista, jo ovrgla ali spremenila svoje obnašanje, vsekakor da jo bo v svoji razpravi upoštevala, da bo tako, kot je rekel kolega Mozetič, končno predložila pred Državni zbor predlog zakona o financiranju manjšin, ki je ključni instrument za to, da slovenska država pomaga slovenski manjšini, da bo nekoliko manj - da bo bolj disciplinirala svojo ambicijo in se ne bo vmešavala v politične spore ali pa izmenjavo stališč, mnenj, v politični pluralizem, v politično mavrico v manjšini, da bo spoštovala njeno subjektiviteto, da pa bo, in tukaj bo Združena lista podprla take predloge seveda, v skladu s svojimi pristojnostmi in spoštujoč subjektivnost manjšin na drugi strani, seveda pozvala pluralno organizirane politične organizacije, da kljub vsemu najdejo skupni jezik, tudi politične mehanizme usklajevanja razlik zato, da bi slovenska manjšina v sosednjih državah lahko uspešneje uveljavila svoje zahteve. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Pahor. Besedo ima gospa Maria Pozsonec.

MARIA POZSONEC: Hvala lepa. Vsem lep pozdrav! Jaz bi samo na kratko opozorila glede na to, da je danes bilo takorekoč izključno govora samo o slovenski manjšini v Italiji in v Avstriji, da ima Slovenija manjšino tudi na Madžarskem in ravno ta manjšina je številčno najbolj majhna, torej najbolj ogrožena in najbolj potrebuje vašo pomoč. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Branko Janc.

BRANKO JANC: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani kolegi! V poslanski skupini Liberalne demokracije smo seveda bili seznanjeni vseskozi z alarmantnim stanjem pri Slovencih v zamejstvu. Nekateri člani naše poslanske skupine smo se neposredno seznanili ob obisku parlamenterna delegacije in na podlagi tega je tudi nastal predlog, ki ga je podpisala skupina poslancev tudi iz drugih strank, za obravnavo te točke na današnji seji.
V naši poslanski skupini seveda se globoko zavedamo, da je reakcija parlamenta, predvsem pa vlade, nujno potrebna seveda s konkretnimi ukrepi, predvsem v smislu že sprejete resolucije. Pričakujemo pa tudi, da bo današnje obravnavanje te tematike pripomoglo k temu, da bodo postopki za razreševanje težke situacije naših zamejcev potekali bistveno hitreje kot do zdaj.
Mi podpiramo predlog sklepov, ki ga je podala Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, prav tako pa tudi podpiramo predlog dodatnih sklepov skupine poslancev oziroma poslanske skupine Združene liste, kakor tudi skupine poslancev s prvopodpisanim Jelkom Kacinom. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo ima gospod Ivo Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Prvič, preprosto bi bilo, če bi rekel, Socialdemokrati podpiramo, da se obravnava, tako kot zahteva 10 poslancev, položaj slovenske manjšine v Italiji - in ne vem, zakaj samo v Italiji - in uresničevanje resolucije o položaju avtohtonih slovenskih manjšin v sosednjih državah in s tem povezanimi nalogami državnih in drugih dejavnikov Republike Slovenije. Moram povedati, da sem silno razočaran nad vsem, kar je tu napisano. Nastalo je na emotivni podlagi potem, ko je 10 poslancev obiskalo Slovence v Furlaniji-Julijski Krajini. Potem boste videli, da je marsikaj že preseženega, predvsem pa je napisano s precejšnjo dozo tudi licemerstva. Bom vse obrazložil. Res je, sicer ne, da je bilo to napisano 24. junija, prvi podpisani je gospod Jelko Kacin, ki se sedaj sonči nekje ob Nilu, upam, da mu sfinge delajo senco in mi je žal, da ga tu. Tako preprosto pa ta zadeva le ni in tudi ne more biti. Priznam dobronamernost, ampak potem naj bo dobronamernost v dokumentu, ne zgolj v uvodu, ampak tudi v zaključku, predvsem pa bi bilo potrebno glede na nastalo situacijo, ki je od dneva tega dokumenta 24. junija, pa do danes, dokument, sklepe ažurirati. Vse bom seveda pojasnil.
Sedaj pa lepo po vrsti. To je bila preambula, niti uvod ne. Če kje potrebujemo konsenz v tem državnem zboru, ga potrebujemo poleg monetarnih stvari, o katerih sem govoril včeraj, ga potrebujemo na področju odnosa do Slovencev v zamejstvu in po svetu. Tu ga pa res potrebujemo, ker tu smo pa vis-a-vis tega vsi samo eno, smo Slovenci. To je prva stvar.
Druga stvar. Nastajanje resolucije, pri kateri sem, lahko rečem, tvorno in aktivno sodeloval, Borut Pahor, Jadranka Šturm-Kocjan, pa moja malenkost, smo bili, mislim glavni akterji tega, to smo snovali z veliko optimizma. Žal pa ugotavljam, da, čeprav je bilo to že koncem prejšnjega mandata, da sem bil tudi tokrat pretirano naiven in optimist. Kaj se je zgodilo potem, ko smo resolucijo sprejeli? Torej prišlo je tudi do volitev, spremenilo se je razmerje sil, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je bil dolgo brez sekretarja, dolgo, več časa kot smo namreč bili brez vlade. Vesel sem bil, ko je bila potem imenovana moja bivša poslanska kolegica Mihaela Logar na to mesto, ker bi bila še večja napaka, če bi imenovali popolnoma novega človeka, ki ne bi poznal problematike. Hkrati pa sem bil razočaran, ker je vodilni uslužbenec iz tega urada zapustil to mesto in šel nekam v diplomacijo, mislim, da v Nemčijo. To je velika škoda, ker to je bil tisti operativni človek, ki ga vsakdo v zamejstvu pozna.
Namreč stvari so takšne. Nekateri se s problemom slovenske manjšine v zamejstvu srečujejo samo ob nekih priložnostih, ko to obravnavamo v Državnem zboru. Sam se s tem problemom srečujem tako rekoč vsak dan, najmanj pa enkrat ali dvakrat na teden, ko del tistega malo prostega časa preživim pač kilometer stran od mojega doma, in to je že zamejstvo v Italiji.
Težko govorim o tem. Glede na to, da je moje vedenje o tem, to ni znanje, to je vedenje, to so izkušnje, ker sem bil pogojen s tem vsa leta, tam sem se učil tudi demokracije. Priznam. Ko nihče ni vedel v prejšnji državi Jugoslaviji kaj je to opozicija, kaj je pozicija, kaj je nezaupnica, kaj je to, sem se tega učil pri slovenski manjšini. V zamejstvu imam prijatelja, 35 let prijateljujeva, ki je izmenoma župan že vsa ta leta v svoji občini. Gre za občino Števerjan. Zato dobro poznam, ne samo politiko, poznam ljudi, poznam dobesedno, rekel bi, vsak kraj in tudi skozi leta opažam kako slovenstvo počasi, ampak vztrajno degradira. Števerjan je ena najlepših svetlih točk v slovenskem zamejstvu. Tam so Slovenci pravi Slovenci. Včasih se mi zdi, da so bolj Slovenci kot mi.
Omejil se bom predvsem na situacijo Slovencev v Italiji, natančneje v Furlaniji-Julijski Krajini in še natančneje v goriški pokrajini, ki jo poznam tako kot mojo roko. Navsezadnje dokument tudi nosi naslov položaj Slovencev v Italiji. Tu je treba upoštevati neizpodbitno dejstvo, ne glede na to, če je komu všeč ali ne, da včasih smo imeli to manjšino čez mejo razdeljeno na dve polovici. Bila je pravoverna za prejšnjo državo in je bila ostala sovražna. To je zasejalo jasno, rekel bi, precej nesporazuma, nelagodja, ne bi si upal težjih besed uporabiti, čeprav bi lahko tudi te. Izrazito je bila podprta samo ena stran, medtem ko so drugi dobesedno capljali za njimi brez institucij oziroma tisto kar so imeli so morali s prostovoljnim delom, silnim odrekanjem ustvariti. Zadnja leta se je to popravilo in tudi v Gorici ima ta opcija, ki je bila prej prezrta svoj kulturni dom Lojze Bratuš in se zadeve izenačujejo. Tudi sam sem zelo zadovoljen, ko dobim in prav pred dvemi dnevi sem zopet dobil en faks, kjer sta bili podpisani obe krovni organizaciji in to je tudi način h kakršnemu težimo. Kakorkoli že, posledice te razdvojenosti manjšine so bile zelo velike, zelo hude. Žal se je tudi te zadeve pogosto napačno interpretiralo tudi v Državnem zboru in tudi v tem dokumentu, kjer govori o bančnih zavodih, omenja kot dejstvo rezultat nekega poitalijančevanja oziroma česa podobnega, pa to ni res. V primeru Tržaške kreditne banke je šlo za čisti kriminal. Nenazadnje so ti ljudje in to je bil tisti segment, ki je bil prej podpiran s strani prejšnje države, ti ljudje, ki so operirali s temi sredstvi, so nenazadnje ta denar - in to je glavna postavka - posojali Italijanom in ne Slovencem. Mislim, da je bil edini tu - ne v parlamentu ampak v vladi - minister Gaspari, ki je to razumel. To mu moram priznati, ker mi je pred poldrugim letom rekel, da niti približno ne bomo šli v ta aranžma, ker tam zadeve niso čiste. Gledal je izrazito kot finančnik in nikdar ne bom pozabil, ko mi je enkrat rekel: - takrat sva še kar dobro komunicirala - "Veste, banke niso slovenske in niso italijanske, banke so dobre in slabe." Toliko ob tej pripombi. Resolucija se ne uresničuje. To piše v tem dokumentu, ampak zakaj se ne uresničuje. Obžalujem, da prvopodpisani ni povedal, zakaj se ne uresničuje. To bi moralo biti tu napisano. Jasno je, zakaj se ne uresničuje. Uresničuje se ne zato, ker ta parlament ne bi hotel, ampak ker vlada nima volje, da bi to uresničevala. Vse skupaj izgledajo krokodiljeve solze. Obžalujem, vem za dobronamernost podpisanih. To je nastalo predvsem, kot sem rekel, verjetno emotivno po obisku skupine 10 poslancev. Bil je tudi naš poslanec Jože Zagožen. Dobro se spomnim, da sem se odpovedal sodelovanju v tej skupini, ne zaradi tega, ker bi to podcenjeval - daleč od tega - ampak jaz to poznam in sem želel, da gre nekdo drug, da zazna to zadevo in sem takrat tudi to ustrezno povedal. Torej se ne uresničuje. Zadeva je zelo preprosta - predlog proračuna, Poročevalec številka 41, stran številka 28 in 29, postavka pri Ministrstvu za zunanje zadeve, Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, podpozicija 5234, ustavne obveznosti, podpora slovenskih narodnostnih skupnosti, indeks 86 228. Kaj boste sedaj govorili, potem koalicija, da se ne uresničuje? Načrtno nočete uresničevati tega. To je jasno. Tudi sicer Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki ga vodi moja bivša kolegica Mihaela Logar, ki jo tudi mimogrede sedaj pozdravljam, ker sem jo opazil skrajno tam za menoj levo, ima indeks pri svoji poziciji, ne 82, 79. Ja, no, pa kaj hočete sedaj? Ali naj opozicija to popravlja? Kaj hočete, gospod, ki je predstavil to (ker ne smem polemizirati)? Naj opozicija?! To ste vi naredili, vi nočete uresničevati te resolucije. Od besed k dejanjem, ne samo besedičenje! Ne samo gostobesednost! Tudi sicer moje izkušnje kažejo, da na tem področju - vsako leto sem predlagal in sicer zelo preprost amandma, da bi se pojačal televizijski oddajnik na Sveti gori pri Novi gorici in da bi segel signal, ker to je največ, kar lahko naredimo za Slovence, da pripeljemo v Benečijo slovenski TV signal - nič! Vsako leto ste to zrušili. In zato ne pisati takšnih stvari, ne zavajati ljudi! Moj predlog je silno enostaven in če hočete, bomo to zadevo začeli reševati: indeks 79 se spremeni v indeks 110. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Obveščen sem bil, gospod Hvalica, da so gospa Dobrajčeva, Battelli in Kacin na zasedanju Interparlamentarne unije v Kairu, zato jih tudi danes ni na seji.
Gremo naprej, besedo ima gospod Zoran Lešnik.

ZORAN LEŠNIK: Spoštovani podpredsednik, poslanke in poslanci! Mislim, da bo prilika, da bomo govorili o proračunu, zato ob tej priliki ne bi govoril o tem, ampak o tematiki, ki je na dnevnem redu, skratka o teh ugotovitvah in pobudah desetih poslancev in o sklepih Komisije za Slovence v zamejstvu.
Da naši rojaki živijo in delajo v zamejstvu, je nesporno dejstvo; da jim mora matični narod, matična domovina pri tem pomagati, je potrebno, je dogovorjeno in je zapisano. In ker je tako, se je nesmiselno pretvarjati in sprenevedati. Nasprotno, zavedati se moramo naših obveznosti in obljub in jih dosledno tudi uresničevati. Zaradi tega poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije soglaša z ugotovitvami podpisanih poslancev kot tudi z vsebino priporočila in predlaganimi sklepi Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu.
Dodajamo pa še to, da naj bo reševanje vprašanj celovito in naj velja tako za naše rojake v Italiji, kot za tiste, ki živijo na Koroškem v sosednji Avstriji in v Porabju na Madžarskem. Pri naši pomoči in podpori naj bodo rojaki v zamejstvu izenačeni, ne glede kje živijo in delajo, ne glede na strankarsko pripadnost. Pričakujemo tudi celovito poročilo vlade o stanju in uresničevanju dogovorjenega in zapisanega. Takrat, ko bomo tako poročilo dobili, bomo lahko bolj poglobljeno govorili o vsem tistem, kar naše rojake pesti, in seveda kako jim v okviru naših možnosti kar najbolj učinkovito pomagati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem doktorju Francu Zagožnu, Slovenska ljudska stranka.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor! Ta točka dnevnega reda je prišla predčasno sicer v obravnavo, ampak kljub temu prepozno, seveda, morali bi se jo lotiti davno prej. Takrat najbrž, ko je bila resolucija sprejeta, bi jo morali začeti takoj tudi izvajati. Medtem se je zgodilo veliko, morda pričakovanih, vendar pa zelo neljubih stvari nad našo manjšino, tako v Italiji kot v Avstriji, zato zagotovo ni mogoče prav nič več odlašati. Jaz upam, da bo sekretarka, gospa Logarjeva, lahko pojasnila, kako je prišlo tudi do tako nesrečnega proračunskega predloga, ki ga bo nujno treba seveda popraviti z enim amandmajem in jaz sem vesel današnje razprave, ki obljublja popolno podporo takemu amandmaju. Tako ko gre za ustavno zavezo Republike Slovenije, da podpira manjšine v zamejstvu, kot tudi za posamezne projekte, za katere so že vse parlamentarne stranke v preteklosti dale zavezo, da jih bodo podpirale in seveda tudi, ko gre za sodelovanje na gospodarskem področju. To bo verjetno v proračunu za leto 1997 težko karkoli narediti, seveda pa podpiramo ustanovitev takega sklada čimprej. Jaz se le sprašujem, kako zastaviti delo takega sklada in mislim, da bo treba temeljito premisliti. Namreč doslej so stvari potekale tako, da so celo naši podjetniki hodili po kredite v zamejske banke, slovenske ali tuje, predvsem v Avstrijo, kjer so obrestne mere nižje. Torej bo treba delo takega sklada, ki naj bi pospeševal povezovanje slovenskih podjetij v Republiki Sloveniji in v zamejstvu in odpiranje delovnih mest tudi v zamejstvu, v slovenskem zamejstvu, temeljito premisliti. Računamo s tem, da se je začelo resno premikati na boljše, ker ta predlog proračuna za leto 1997, ki zmanjšuje sredstva za pomoč manjšinam ni prvič z indeksom, manjšim od 100. Tudi lansko leto, za leto 1996, je bil sprejet proračun, ki je zmanjšal podporo slovenskim manjšinam. To je že en daljši trend in ker ne glede o čemer je bilo tudi danes že tukaj govora in poznamo, na stanje znotraj manjšin, tako predvsem v Italiji, kot v Avstriji, na razklanost, ki se morda še celo poglablja, celo na različno gledanje, deloma na to resolucijo sem prepričan, da velika večina zamejcev prav to želi, dosledno izvajanje resolucijo, ki jo je Državni zbor sprejel.
Mi bomo torej te sklepe podprli in pričakujemo ne le v Uradu za zamejce in Slovence po svetu, ampak tudi v zunanjem ministrstvu in vladi polno podporo tudi za spremembe proračuna.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Je še katera poslanska skupina? (Nobena.) Dajem besedo poslankam in poslancem. Prvi se je prijavil gospod Tone Partljič. Ostali, ki se niste prijavili, boste omejeni na pet minut.

ANTON PARTLJIČ: Vse lepo pozdravljam. Že v naprej se opravičujem, če bo moj nastop nekoliko kulturniški, kar pomeni malo čustven ali pa patetičen, ker vem, da v politiki ni tisto, kar bi prinašalo neke velike rezultate, pa bom moral kljub temu tako govoriti.
Strinjam se, da bi o tej stvari govorili malo v duhu Zdravljice, da o tem govorimo vsi, ki dobro v srcu mislimo. Eden od predgovornikov me je skorajda ganil, ko je rekel, da se tu moramo res sporazumeti, ker govorimo najprej kot Slovenci in šele potem s političnih opcij. Temu bi z obema rokama pritrdil, zato se mi kasnejše kvalifikacije, da gre za prazno besedičenje nekoga, ki se želi s tem ukvarjati, neprimerne. Mi ne moremo odgovarjati za postavke proračunov, ki nam jih je dala vlada in smo, vsaj jaz in še kdo od kolegov, enako začudeni, zadovoljni, zaprepaščeni nad številkami, ki jih vidimo tam. Mislim, da je sedaj naloga parlamenta, da najde čim večji konsenz v tistih točkah, kjer je mogoče, ne glede kje kdo sedi, da jih podpremo in smo nazadnje mi odgovorni za proračun kakršnega bomo izglasovali in smo odgovorni kakršnega smo v prejšnjih letih izglasovali tudi za ta področja. Rad bi namreč rekel, da se seveda pridružim vsemu, kar je bilo rečeno čez vlado v zvezi s tem - vsemu se pridružim - ampak ne verjamem, da komurkoli po svetu ali pa onkraj meja ali pa nam samim kaj pomaga, če ob takem problemu vzamemo gorjačo in začnemo "lop" Drnovška in njegove po hrbtu. Od tega nimajo nikjer nič. Mi se moramo zmeniti, kaj lahko na nek način po mojem tvorno prispevamo in v stvareh premaknemo. Prva stvar je, da bomo možati ob proračunu in izgleda, da smo se v eni stvari skorajda že zmenili, da bomo te postavke v 79 in 82 dvignili na 100. Mislim, da bo tukaj sedeča gospa Mihaela Logarjeva zelo vesela, če bomo to uspeli tako pripeljati.
Drugo - izkušnja govori, da se v resnici premalokrat posvetimo temu v parlamentu, če zdaj pustim vlado pri miru, da se moramo zavedati, da je res težko govoriti o slovenskih zamejcih in slovenskih manjšinah, da moramo vedno dati po moji skromni presoji na dnevni red problem Slovencev v Italiji, problem Slovencev v Avstriji, na Madžarskem, po svetu, na Hrvaškem itd. Kajti prav so ugotovili - to je samostojen organizem, ki se je razvijal popolnoma drugače. To je en kos našega naroda v malem. Vidite, da smo pravzaprav zdaj, zahvaljujoč mariborskemu profesorju, bratu župana, Mirku Križmanu, na nek način legalizirali slovensko narodno manjšino v radgonskem kotu. Ta nima nič s koroškimi razmerami in se je popolnoma drugače razvijala. Zato se mi zdi, da je tak pristop, če bomo danes govorili o zamejcih v Italiji, samo prvi korak k temu, kar je omenila kolegica Pozsončeva, za pogovor še o drugih manjšinah. Tu praktično ni enačajev. Enačaj je, da smo praktično enako ignorantski do vseh, to ja, ampak do njih se stvari razvijajo popolnoma drugače.
Prvo, kar bi predlagal k tem sklepom, ki jih je kolega Davorin prebral, da tam pri četrtem, ko se posebej usedemo na tisk, v uvodu pa veliko gospodarsko slabšanje, ko zahtevamo od vlade v 4. točki, da prouči razmere v slovenskem tisku in omogoči za njegovo tvorno delovanje, da dodamo kulturne in šolske ustanove. Stalno Slovensko gledališče v Trstu še nikoli ni bilo tako "out" iz države in nikoli v takšni krizi. V prejšnji državi, kakršna je pač bila in kakor smo jo tu že obsodili, je tržaško gledališče normalno gostovalo v Sloveniji. Vsakokrat je bilo na Borštnikovem srečanju, odigralo abonmaje v Ljubljani, imeli smo premierski avtobus in sta šla dva avtobusa v Trst na premiere. Resda najprej nakupovat celo popoldne - spomnite se, kako je bilo - zvečer pa smo se zbrali na premieri. Pa vas vprašam poslanci, ki se tako radi kažemo, kjer je blizu televizija, koliko od vas jih gre na premiero Slovenskega tržaškega gledališča, ki je isto gledališče kot Mestno in Drama? Koliko nas živi s to kulturo? Vemo, da je bila tam založba, ki je v bistvu nehala delati in nista v njej tiskala samo Pahor in Rebula, ki sta literarna prvaka, ampak Miran Košuta, Miroslav Košuta, Marko Kravos itd.
Koliko so oni del naše zavesti? Kdaj smo na Odboru za kulturo in šolstvo obravnavali, jih povabili in obravnavali njihovo problematiko, čeprav sem dal pobudo v prejšnjem mandatu in tudi že v tem in tudi zdaj? Se mi zdi, da sva s kolegom Janezom na neki način dogovorjena, da bomo to čimprej v jeseni naredili. Hočem reči, mi sami ne živimo tega, razen, kadar nam paše, kadar lahko preko tega napademo vlado ali kadar si nabiramo druge točke. Katera stranka, čeprav je tudi taka stranka bila, katera stranka je resno imela v svojem programu, katera se sploh resno bo ukvarjala s problemom ene manjšine, druge manjšine, tretje manjšine? Eni hodimo k enim na Koroško, drugi vabijo druge, gredo okoli vseh. Kot da bi kdo vedel, mi je med zasedanjem prinesla naša sekretarka, da naj nujno pokličem Tolmajerja od Krščanske kulturne zveze v Celovec - ki vem, kaj me, ker je bil že pred počitnicami nekajkrat pred menoj, proračuna še ni, ni zagotovljeno, koliko bomo mi letos dali - on pa ima samo počitnice na razpolago, da organizira za koroške Slovence tabore v Sloveniji slovenskega jezika, in pa te kulturne v Fiesi, kjer vzgajajo svoje kulturne mentorje in je to opravil, se zadolžil, ne ve, ali bo dobil naš denar ali ne in me zdaj prosi za pomoč, ki mu seveda jo ne morem jaz uresničiti, lahko jo samo prenesem. Hočem reči, da ni zadosti, kolegi, če mi zdaj najdemo celo vlado, da je kriva in te, ki sestavljajo proračun. Drugič bo drugačna vlada, ampak naš odnos, da je to integralni del mene kot Slovenca, se mi zdi, da na neki način s tem ne živimo. Tudi mi sami ne, saj ne hodimo niti k njim, niti jih ne vabimo in se premalo srečujemo. Seveda, Ivo je povedal tu, da se tedensko srečuje, seveda, so tudi izjeme, se strinjam, ampak govorim nekako tako, zelo v globalu, da moramo čutiti, da je to del nas. Skratka, mislim, da se moramo po odborih, s tem pa ukvarjati tudi v parlamentu, razni odbori, ne samo ta, ki sem ga imenoval, da ni stvar samo vlade, da bo tudi slovenski parlament imel svojo legitimacijo s tem, kolikor bo o manjšinah govoril in kako ne. Nikogar ne bi v naprej diskvalificiral, tudi tam je še tako, da je nekdo spremembe v Sloveniji razumel, da pač so nas 30 let zapostavljali ali zafrkavali iz Slovenije, zdaj bomo pa mi vrnili. Tudi tam so velike stvari, med njimi samimi, mi na to niti ne smemo, niti težko vplivamo, mi se moramo obnašati do celega organizma, kakor se obnašamo. Zato ne bi diskvalificiral niti teh sklepov, ki jih je kolega prebral. Nasprotno, mislim da je za podpreti in mislim, da se mora tudi posamezna telesa v parlamentu gledati, kako bomo spremljali, kako vlada to deluje. Če pa mi smo potem dve leti pri miru, pa čez dve leti vrišč zaženemo, da ni vlada nič naredila, s tem mi svoje dolžnosti nismo opravili. Jaz sem pri teh rečeh vedno na voljo. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Izidorju Rejcu.

IZIDOR REJC: Spoštovani gospod podpredsednik, gospe in gospodje! Točka dnevnega reda je gotovo zelo pomembna in kot je bilo prej povedano, je zelo pozno v obravnavi. Vendar menim pa, da tudi ni preveč, bi rekel, da ni to prav, ko ni obeh glavnih poročevalcev, tako gospoda Schiffrerja kot gospoda Jelka Kacina zraven, ker to prehitevanje tudi spet kaže na nekaj, da bomo spet tako hitro in spotoma nekaj obdelali, in kot smo lansko leto resolucijo sprejemali, in smo jo gotovo sprejemali zaradi tega, ker je bilo vzdušje zelo čudno in težko in je bilo treba dati na tisti tržaški primer nek obliž in neko razumevanje in smo tako nekaj dobre volje skupaj spravili in to naredili. Ampak da je to res, je pa res v tem, da se od tedaj nič posebnega ni zgodilo. In kakorkoli že, moram povedati, da je treba ugotoviti sledeče. Slovenci, kjerkoli so že, ali smo tu ali so v zamejstvu ali so po svetu - so Slovenci. In menim, da bi bila to ena od osnovnih naših pristopov in naših vedenj, da vse enako tretiramo, vse enako obravnavamo in da so nam vsi enako pomembni, in gotovo, da velja za njih in za vse enaka pozornost. V tem primeru gre za zamejstvo, za področje Benečije, Julijske krajine, Koroške, avstrijske Koroške in seveda tudi Porabja. Menim, da je gotovo to področje, ki nam je najbližje. Tudi tisto gotovo, kar je najbližje, se temu tudi najbolj posvetiš. Vendar, kot pravim, ne bi smeli ob tem, ko obravnavamo ta primer našega slovenskega zamejstva, ne bi smeli pozabiti tudi na vse druge dimenzije, ki so in ki so izredno pomembne. Pomembne so zaradi tega, ker ne samo, kot so pred mano povedali, vsebujejo mnogo kulturnega in res potenciala, ki nekaj velja in ki gotovo tudi odmeva v svetovni kulturi. Potem je treba vedeti, da je veliko znanosti, predvsem pa tudi veliko praktičnih gospodarstvenikov, mladih fantov in deklet, mladih in srednjih let in tudi starejših let, ki imajo veliko izkušenj, in da nam bodo še kako potrebni danes, jutri, ko se bomo bolj spogledovali z evropskimi problemi. In ker je bilo v zadnjem času veliko govora o teh brveh in mostovih, menim, da je gotovo treba te možnosti uporabiti. Uporabiti tako proti Italiji in obratno, uporabiti proti Avstriji in obratno, in tudi proti Madžarski in obratno. Konec koncev bodo vsi ti trije - dve državi sta že del Evropske skupnosti, Madžarska pa, kakor izgleda, tudi pred nami. Menim pa, da smo izgubili, kot je bilo že povedano uvodoma, tisti ritem; ko se je slovenska država oblikovala, gotovo nismo dosegli tega, da bi se ta ponos slovenske države in ta samostojnost in ta težko pričakovani trenutek udejanjenja tega pomembnega in najpomembnejšega dela naše zgodovine, da bi se nekako odseval tudi pri Slovencih - vsi so gotovo pričakovali mnogo več. In od tega pričakovanja, žal vsi priznavamo in vsi ugotavljamo, da je mnogo manj in da tudi ta zavest gotovo upada, gotovo tudi mi dodajamo s svojimi nepravilnimi odnosi in neangažiranjem ali pa s svojo ležernostjo, predvsem pa tudi vlada ne napravi tega, niti vlada tega, da bi se te relacije bolj uredile, sistematično uredile in nekako pomenile res tisto osnovno temeljno vest. Ker kakorkoli bomo gledali, je gospodarska osnova vsaki skupini temelj, bodisi to velja pri nas, velja tudi za vse Slovence po svetu.
Kakorkoli smo kadrovali v preteklosti bodisi z ministrom v prvi slovenski vladi ali potem s sekretarji, z uradom, ki to pokriva, moram reči, da gotovo smo to naredili z dobrim namenom. Izpadlo pa ni preveč dobro iz preprostega razloga, ker gotovo nekdo, ki je minister ali je državni sekretar, ne more obladovati vseh pasov, ki so temeljne v življenju naših zamejcev in menim, da je tu ena od glavnih napak. Kakor smo seveda bili veseli morda v nekem preblisku nekih navez, kako bomo s tržaško-avstrijskim delom trgovali in ustanavljali podjetja in skratka prenašali tja kapital ali kakor koli sem in tja, predvsem pa tja kapital in nekako poskušali se izogniti marsikaterim kontrolam in pregledom, tako je potem, ko je nastala nova situacija, predvsem pa naša nova država, se je vse to sesulo in gotovo v tistem času ni bilo pravega razumevenja. V tem primeru velja gotovo določena precejšnja kritika našim direktorjem, ki so marsikaterim direktorjem, ki so prej ustanovili in pomagali ustanavljati podjetja, potem so pa naenkrat pozabili, da to ni bilo več zanimivo ali pa kakor koli se temu že reče, v glavnem obrnili so se proč in iz tega potem ni bilo nič in od tod so nastajale krize in seveda stalni obiski predstavnikov Slovencev na vseh mogočih uradih in na vseh poslanskih skupinah.
Vendar, menim da je neki premik pa vendarle bil narejen, narejen je bil v tem, da je v tistem takojšnjem času, ko smo imeli svojo državo leta 1990-1991, da je bila izjemo razslojena ta slovenska populacija in da si se s komurkoli pogovorjal. Če so prišli štirje so bili štirje iz različnih skupin, če jih je bilo okoli 10 jih je bilo 10 iz različnih skupin. Se pravi, da so bili skoraj bolj kot smo tukaj v matični deželi nekako demokratično razdeljeni, da je vsak predstavljal svoj pas, svojo barvo, svojo misel in tako naprej, tako da je bilo težko dobiti neko skupno željo in skupni interes. V zadnjem času pa menim, da je ravno žal ta situacija, ki je nastopila, gotovo bolj povezala in menim, da je to tudi gotovo en bistveni premik naprej in k temu je treba tudi bolj prisluhniti. Menim, da imamo tu sedaj, to smo videli tudi ob obisku 20. junija, povsem drugačne sogovornike. Gospodje in gospe, jaz že dolgo poznam in sem ugotovil, da so bile čisto druge teme, drugače bolj temeljne in nekako bolj zavzete in menim, da bi tu morali tudi nadaljevati.
Kakor koli že, ko sem omenil, da smo imeli ali pa nismo imeli sreče pri kadrovanjih, jaz pozdravljam gospo Mihaelo Logarjevo, menim da se bo zelo trudila. Gotovo pa je res, ne samo tisto, kar je v resuliciji povedano, da se ustanovi posebni sklad za to sodelovanje in za pospeševanje te gospodarske osnove. Menim, da bi to moralo biti tudi v organizacijskem smislu nekako drugače urejeno. Gotovo, da urad ne more segati na področje gospodarske dejavnosti ali pa na področje financ in podobno. Vendar morali pa bi določeni ljudje tam, bodisi v Ministrstvu za gospodarske dejavnosti ali pa katerem koli drugem ministrstvu, ki bi bili pooblaščeni ali pa zadolženi ali pa celo precizno imenovani, da to področje obdeljujejo in skupaj s tem uradom primerno se odzivajo situaciji, ki je. Vse to, kar smo izvedeli, kar smo že prej vedeli pred obiskom, je gotovo nekaj resnice, da je gotovo situacija težka, da pa smo se tudi dogovorili, moram povedati, da bi nekako do sredine septembra se pravi, do - prihajajo tisti dnevi, ko naj bi tudi oni oblikovali. V tem primeru to velja za tržaško goriški del, da bi oblikovali pregled problematike, ki je nastopila, vzroke in seveda stanje in na osnovi tega, da bi tudi sami predlagali, kaj mislijo, da bi bilo potrebno. Ker brez ene sistematike, brez enega vedenja; veste, mi se bomo lahko vsak po svoje pogovarjali z njimi, nekomu bomo dopovedali več, drugemu manj, nekoga bolj poznajo, druge manj poznajo itn., in te stvari se bodo ponavljale. Ampak menim, da je to tisto temeljno, da se tudi v sistematičnem pristopu, bi rekel njih pozove, in da oni povedo, kaj je pregled stanja in njihovi nameni in pričakovanja, ki so in kako bi te zadeve potem realizirali. To menim, da je ena od bistvenih stvari, ki bi se potem tudi lahko odrazile v samem delovanju vlade; pa tudi, če se je že parlament vključil v to področje, potem menim, da bi bilo prav, da smo šli tja, tam seveda prebili toliko časa in potem se spet gostobesedno vrnili nazaj domov z nekimi zapisi in ta zadeva je seveda šla v predale.
Menim, da je potrebno, če se tisti, ki smo sodelovali, da moramo tudi nadaljevati to delo in to velja seveda tudi za komisijo, ki to področje pokriva, pa tudi za odbor, ki pokriva te mednarodne odnose, ker je to tudi podskupina in spada v to področje.
Menim, da je proračun pokazal zelo trdo sliko. Človek včasih pričakuje ali pa nekako si predstavlja, da bi tudi memorandum, ki nekako pomeni najavo ali pa pregled, smer v kateri se naj ta država udejanja, usmerja, razvija, hiti naprej, dohiteva in podobno, da bi tudi moralo vsebovati te elemente, ki pomenijo povezovanje matične dežele s svojimi sodržavljani, ki živijo drugod. To se zmeraj izpusti, kot da je to nepomembno. Vendar, če sem rekel prej in smo tudi slišali že od dveh govornikov, da je za nas pomembno predvsem to, da so Slovenci, ker smo tudi tukaj Slovenci vseh vrst in vseh prepričanj, tako so tudi po svetu. Menim pa, da so predvsem Slovenci, in da je to tisto bistveno. Ker, če bomo mi imeli dobre in temeljite stike z njimi, sistematične stike z njimi, bo tudi njihova vloga v tisti deželi, ki živijo večja. To velja seveda za Italijo, za Avstrijo, za Madžarsko. To velja seveda tudi za druge dežele, bolj oddaljene: Združene države Amerike, Kanado, Argentino in še druge, številne, kjer so, pa Avstralijo in podobno. Skratka, od tega temeljitega tržnega sistematičnega pristopa in teh frekvenc, ki jih bomo ustvarili in pa iz neke asistence, ki bo gotovo izhajala iz naše pripravljenosti, da bomo tudi materialno pomagali in spodbujali in tako spodbujali, da se da nekaj, potem pa seveda se zahteva, da se iz tega nekaj napravi, ne pa, da se stalno samo dozira, potem pa iz tega ni nič. Ampak menim, da je ta pristop tisti, ki nam bo zagotovil, da bodo tudi države, v katerih so naše manjšine, so naši ljudje, drugače gledale na te ljudi in jih seveda, kar so že dosegli, ponekod jih zelo cenijo, drugod pa seveda malo manj. Ampak menim, da moramo pa mi napraviti tisto, da se bo ta zgodba drugače odvila. In ustanovitev ali pa oblikovanje sklada, ki bi nekako za pospeševanje gospodarskega sodelovanja, je eno od temeljnih pristopov. Mi smo razvili in ustanovili toliko skladov, da jih ne poznamo. Nikoli pa nismo ali pa nekako nismo prišli do tega, da bi ustanovili sklad za to gospodarsko sodelovanje z našimi manjšinami, ki bi ga lahko seveda financirali, kot financiramo mnoge druge iz premnogih virov in seveda nad katerimi včasih tudi nimamo pregleda, ne glede na to, da so pomembni, da so veliki, da ustvarjajo velike potenciale in tudi lahko generirajo premnoge možnosti. Vendar menim, da bi že moral memorandum in seveda proračunski paket vsebovati predvsem predlog in tudi že dimenzijo oblikovanja tega sklada z vložkom, skratka s tem, da se tega zavedamo, da to naredimo in da je ta resolucija že opredmetena v proračunu tekočega leta.
Dalje bi še tudi povedal to, da vsa sedanja mlajša zgodovina, ki je bila, nam je bila v poduk, seveda tudi Slovencem. In če sem rekel, da je ta del zgodovine trpek in seveda to velja seveda predvsem za to tržaško, goriško področje, to velja tudi za določene primere gospodarskih bankrotov v Avstriji, potem menim, da se je tega treba lotiti tako, kot sem tudi predlagal; da oni povedo in prikažejo stanje, povedo situacijo in na osnovi tega bi se gotovo morala vlada in parlament, pa mislim, da bi moral imeti razumevanje in da to razumevanje je že pokazal, da bi se seveda na osnovi tega tudi, da bi pristopili in seveda oblikovali možnosti, s katerimi bi pomagali, da se ustvari določena materialna osnova in določeno gospodarsko stanje, s katerim bi lahko, kot se temu reče, tudi vsi ti strokovnjaki, ki jih ni malo, nam pomagali in sodelovali, predvsem tudi, kot se temu reče, pri vključevanju v evropske tokove in pa seveda smo na mejah, kjer je romanski, germanski jezik in madžarski jezik, ki lahko gotovo veliko pomagajo, da se te prepreke, predvsem pa, da se trgovina s temi deželami bistveno poveča. Torej odgovorni smo gotovo mi in menim, da bomo v okviru proračunskega paketa našli primeren predlog in primerno obliko sodelovanja vseh strank, da bomo to podprli, predlagali seveda ustrezne amandmaje, ki bodo brezpogojno dajale pomembnejši poudarek temu in seveda to naj bi bil tudi odgovor na sprejeto resolucijo in pa seveda upam tudi, da bo tudi vlada v svojem načrtovanju in svojem delovanju našla kakšen trenutek, da se bo bolj posvetila problematiki Slovencev v zamejstvu in seveda Slovencem po svetu. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Rejc. Besedo dajem gospodu Feriju Horvatu.

FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki vlade! Želim govoriti predvsem o gospodarskem aspektu sodelovanja z manjšino. Žal se moram takoj na začetku pridružiti kritiki, zlasti vlade, pa tudi drugih institucij, ki se premalo ukvarjajo z vzpodbujanjem vključevanja manjšine v gospodarsko sodelovanje z vsemi tremi sosednjimi državami; Italijo, Avstrijo in Madžarsko. Tako kot je morda včasih bilo v preteklosti in v preteklem sistemu preveč vmešavanja politike v gospodarsko sodelovanje, tudi z manjšino in sektašenja, pa ne gre prezreti dejstva, da je pa tudi bilo dosti pozitivnega. Tudi sam imam dosti izkušenj iz tega; še ko sem delal v podjetju in to v podjetju, ki je prav preko manjšinskih firm v Italiji in v Avstriji naredilo prve korake v Evropo in na tuja tržišča. In takih primerov je bilo dosti. Res, da je danes to lažje, da so drugačne razmere, da je drugačen sistem, vendar kljub temu je poleg političnih razlogov še vedno veliko gospodarskih razlogov za to, da bi to sodelovanje bolj negovali in ga bolj spodbujali. Vendar se žal z njim niti v preteklem mandatu, in zdi se mi, da še vedno, ni ukvarjala dovolj niti vlada, niti zbornica, niti druge ustanove. In mislim, da je to velika, tudi gospodarska škoda.
Soglašam s tem, kar je kolega Mozetič rekel in menda še nekdo, da bi že v naših strateških dokumentih morala najti mesto manjšina kot dejavnik sodelovanja in razvoja. Spomnil bi na to, da smo mi v preteklem mandatu, ko smo obravnavali strategijo gospodarskega razvoja Slovenije, dodali prav na predlog Odbora za gospodarstvo posebno točko, da je pomembno za dolgoročni razvoj Slovenije, da se Slovence po svetu, vključno z manjšinami v sosednjih državah, dosti bolj kot doslej vključuje v gospodarsko sodelovanje. Mislim, da bi to morali še bolj potem operacionalizirati v strategiji ekonomskih odnosov s tujino - dokument, ki ga bomo še tukaj v tem Državnem zboru verjetno obravnavali, in pa tudi v drugih dokumentih.
Čeprav je poskušal kolega Partljič prijazno braniti predsednika vlade in vlado, kar razumem, in človeško, pa tudi po strankarski pripadnosti, vendar ne moremo mimo dejstva, da je vlada najbolj odgovorna za izvajanje te politike in resolucije, ki jo je ta državni zbor sprejel in koalicija. In če tisti, ki ste se malo več s tem ukvarjali ali če podrobneje pogledate, koliko se vlada in posamezna ministrstva s spodbujanjem gospodarskega sodelovanja z manjšino ukvarjajo, boste videli, da zelo malo ali skoraj nič. Vsaj tukaj nismo tega zaznali, ali pa tudi tako po direktnih kontaktih s posameznimi ministrstvi. Jaz s tem nočem podcenjevati vloge Ministrstva za zunanje zadeve in državne sekretarke za Slovence po svetu. Vendar če ne bodo posamezna, zlasti mislim zdaj na gospodarska ministrstva, vsaka na svojem področju glede na možnosti, pristojnosti, sredstva, ki jih imajo, ne bodo svojega dela opravili, potem ta državni sekretar in samo Ministrstvo za zunanje zadeve ne morejo tukaj na tem področju gospodarskega sodelovanja in vključevanja manjšine v gospodarsko sodelovanje narediti čudeža. Tako mislim, da je naloga posameznih ministrstev, predvsem ministrstva, ki je matično za gospodarsko sodelovanje s tujino, to je MEOR, Ministrstvo za gospodarske dejavnosti oziroma tistega ministrstva, ki bo pokrivalo področje malega gospodarstva, turizma - to so dejavnosti, kjer so velike možnosti tega sodelovanja, tako na področju trgovine in to velja tudi za druge resorje. In pa manjka potem usklajevanje teh aktivnosti znotraj vlade. To je stvar dogovora oziroma organiziranosti vlade, ali to opravlja potem ta resor za Slovence po svetu v Ministrstvu za zunanje zadeve, tudi ta gospodarski del, ali kdo drug.
Nove razmere, predvsem status pridružene članice Slovenije pri Evropski uniji daje nove možnosti za vključevanje manjšine nasploh in manjšinskih firm v sodelovanje možnosti, ki jih doslej, kolikor je znano, kdo se je vključeval v to sodelovanje, te možnosti niso bile izkoriščene in to je velika škoda in tam je tudi denar na razpolago za to sodelovanje. Mislim predvsem na program PHARE, ker vemo, da potekajo že programi nekaj let z Italijo, z Avstrijo, sedaj tudi z Madžarsko in tudi naprej, bo Evropska unija, kot vemo dajala sredstva za to in vidimo, da je velika iniacitiva pri firmah iz vseh sosednjih držav, žal je premalo te inicijative s strani firm Slovencev, kar je razumljivo glede na materialne, kadrovske in druge pogoje in razmere tam. Mislim, da bi tukaj bila naša naloga in naša možnost, če hočemo, da se manjšina tu bolj vključi, da bi tudi pomagali, da bi prihajali oni s pobudami, s programi, projekti in da bi se v to sodelovanje vključevali.
Poleg Vlade mislim, da predvsem Gospodarska zbornica pa tudi Obrtna zbornica in v prihodnje, ko bo Kmetijsko gozdarska zbornica, da bi predvsem zbornice tudi večjo vlogo morale odigrati. Ker že v naravi njihovega posla je, da pospešujejo gospodarsko sodelovanje, in to tudi ne bi imelo nobenih negativnih političnih konotacij pri sosedih. To je pravzaprav v interesu nasploh pospeševanja gospodarskega razvoja in čezmejnega sodelovanja s temi državami. Soglašam tudi s tistim, kar je bilo rečeno v razpravi, mislim da je kolega Partljič rekel, da tudi mi kot Državni zbor, predvsem delovna telesa, mora vsak na svojem področju narediti več, da se ta resolucija, ki smo jo sprejeli, uresničuje.
Končal bi s proračunom. Tudi jaz sem bil zelo presenečen, ko sem videl, da pravzaprav ni za te namene, vključevanje manjšine in pospeševanja sodelovanja z manjšino, da ni nobenega denarja, ne na gospodarskem področju ne na drugih področjih. Celo to, da tisto, kar je bilo v proračunu za preteklo leto, na primer za sofinanciranje informiranja Slovencev na Madžarskem in v Avstriji, da je celo tisto izpadlo in sedaj piše nič. Ne morem verjeti ali razumeti, da bi bilo to slučajno, da se je to zgodilo, da je to izpadlo. Gotovo gre za eklatanten primer podcenjevanja ali zanemarjenja te aktivnosti pri Vladi in seveda sedaj je priložnost, da Vlada to napako popravi, da pride z dopolnilnim predlogom, tako za te namene, kot za gospodarske namene vsaj z nekimi minimalnimi sredstvi. Kot lahko razberemo iz te razprave, to v glavnem vsi podpiramo, ne glede na pozicijo, opozicijo. Seveda pa je predvsem naloga Vlade in pa koalicije, da s takimi predlogi pride. Če ne, bomo pa seveda opozicijski poslanci prišli s takimi predlogi. Vendar, prav skozi to se bo pri proračunu za letošnje leto in prihodnje leto pokazalo, koliko resno mislimo, ko govorimo o tem, da bi bilo treba uresničevati resolucijo, ki jo je Državni zbor sprejel. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Ivanu Božiču.

IVAN BOŽIČ: Hvala lepa gospod podpredsednik. Kolegice in kolegi! Saj nas je malo, ampak vseeno mislim, da smo tisti, ki bi radi kaj dobrega prinesli našim rojakom, ki živijo izven meje. Moram pa reči, da danes bi morali pravzaprav govoriti o vseh Slovencih v Italiji, ti so meni najbližji, ker sem blizu italijanske meje doma. O Slovencih v Avstriji, Slovencih na Madžarskem, pa tudi nič nismo rekli, o Slovencih na Hrvaškem, zgleda, da smo pozabili. No, rekel sem, da sem najbližje Italiji in najbolj poznam pravzaprav razmere v Benečiji, v Reziji. Mi se pogosto srečujemo, moram reči pogosto; namreč, vse občinske praznike na italijanski strani ali na naši obiskujejo tudi župani sosednjih občin z obeh strani meje. Torej, pri tem, si upam reči, da še kar dobro sodelujemo. Veliko sodelujemo tudi na "Dnevu emigranta"; prvo nedeljo v januarju se vsako leto zberejo Benečani v Čedadu iz vsega sveta in se pogovarjajo, kako živijo in kako bi poskušali urediti zadeve doma, pa tudi z matično domovino. Prav tako je na drugi strani zelo znano Društvo Ivan Trinko (lani je delovalo že 40. leto) in na teh proslavah so pogosto z naše strani največkrat samo obljube - neke pomoči ni. Večja pomoč je z obeh strani meje z obiski pevskih zborov, Benečani pojejo pri nas in naši pevski zbori pojejo v gornjem Posočju, v Benečiji in Reziji. Res je, da so ti stroški za nas še nekako sprejemljivi, Benečani pa težje pridejo k nam oziroma Rože Majeve, ker za njih so stroški za ta društva, ki se sama financirajo, ponavadi visoki. Prav tako se srečujemo za 1. november, ko polagamo vence za padle vojake prve in druge svetovne vojne. In zopet so ponavadi ena in ista vprašanja: kako bo kaj s pomočjo matične domovine do teh ljudi, ki živijo v zamejstvu. Ne smem pozabiti tudi na vrtec in osnovno šolo v Špetru Slovenov, kjer so vozili iz Benečije vse otroke v to slovensko šolo, v ta vrtec, a lani nekaj mesecev niso vzgojiteljice imele plače, ker smo mi izostali z našo pomočjo.
Prav tako bi se ne strinjal s trditvami, da banka ni pomembna zadeva. Včeraj smo poslušali guvernerja, kako navdušeno je govoril o trdnem tolarju in o pomembnosti slovenske banke. Enako je tudi na drugi strani; kadar izgubiš banko, potem opeša tudi gospodarstvo, ker mora opešati. In v Benečiji so slovenska podjetja, ki smo jih pred 20-imi leti zgradili, zaradi tega prišla v italijanske roke za malo denarja.
Drugo, kar bi rad še poudaril, posebej bi rad rekel to, da me je malo gospod kolega Feri Horvat prehitel - PHARE programi na meji z Italijo so znani že štiri leta. Kje so resorna ministrstva, da se niso izpeljali?
Potem bi posebej rekel še nekaj. Jutri bomo v tej dvorani imeli slavnostno sejo v počastitev 50-letnice priključitve Primorske k matični domovini Sloveniji. Na Tržaškem, v Trstu, na Krasu, v Gorici, Goriškem in v Benečiji tega ni bilo, in ko se bomo v nedeljo srečali v Novi Gorici, bomo spet imeli grenak priokus, kljub temu, da danes obravnavamo to problematiko naših slabih odnosov s Slovenci v zamejstvu. Ampak, ne vem, kaj in v resnici lahko rečemo. Zelo malo. Dobro voljo pokažemo z vsemi obiski, ampak več ne gre.
Potem bi pa posebej rekel še takole. Podpiram vse sklepe, ki so bili danes vloženi in nam prikazani. Skrbi me pa nekaj. Zahtevamo, da se izpolnjuje resolucija in pa tudi, da se napiše zakon o financiranju manjšin. To zahtevamo od vlade. Jaz sem letos postavil že nekaj poslanskih vprašanj, na nobeno še nisem dobil odgovora. Ali ne bo tudi na te zahteve tako? Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo ima gospod Demšar. Razprava je omejena na 5 minut in se tega držimo.

VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo in pa lep pozdrav v tej novi sezoni! Bal sem se, da ne bo nihče omenil Slovencev na Hrvaškem. Namreč to je nekako tema, ko se nekje bojimo odpreti ta vprašanja. Zdaj ne vem, ali kdo meni, da pač ti Slovenci še nekako živijo v neki skupni domovini, ki je bila prejšnja. Namreč s tem, ko je nastala naša država, smo ponovno izgubili en del, res majhen del, ampak na raznih koncih proti Hrvatom in del našega matičnega ozemlja in uradno govorimo o Slovencih. Za to še vemo, v Italiji, potem še vemo za Slovence na Koroškem, za Slovence na Štajerskem skorajda ne vemo več in potem še vemo nekaj malega o Slovencih na Madžarskem. Torej moj predlog je, naj bi Ministrstvo za zunanje zadeve naredilo seznam, pač tak kot bi bil, ne glede na to, ali se bodo naši sosedje s tem strinjali ali ne, kolikšen del in koliko Slovencev živi na Hrvaškem, ki tam živijo avtohtono. Drugo je vprašanje recimo raznih Slovencev, ali v Splitu, kot poznamo, imajo svoje društvo, v Zagrebu itn. Torej želel bi, da do tega pride in da se tudi to vključi v pogovore z našimi južnimi sosedi.
Drug predlog, ki ga pa imam, pa je, naj Ministrstvo za šolstvo poskrbi, da bo prišlo v osnovnošolske učbenike, da bodo vsi naši šoloobvezni otroci - tam v 7., 8. razredu pa že toliko poznajo geografijo, da bodo vsi vedeli, kje so naše nacionalne meje. Torej, jaz ne bi hotel nikogar podcenjevati, jaz bom samo povedal, da sem imel prakso, da sem kot standardno vprašanje imel v srednji šoli o naših nacionalnih mejah. Vam povem, da žal se je velikokrat zgodilo, da tam pri Italijanih so še nekaj vedeli, ko smo pa prišli na koroško stran, ali je Šmohor še, kje so Djekše itn., tega pa niso več vedeli. Zato je moj predlog; tukaj ste eni govorili o gospodarskem sodelovanju, drugi o konkretni pomoči raznim institucijam, moj predlog pa je, naj Ministrstvo za šolstvo za to poskrbi, da bomo vsaj Slovenci vedeli, kje živijo tudi naši rojaki kot sestavni del naše narodne skupnosti. Predvsem je to pomembno, ker še vidim, žal se to še dogaja, da se organizirajo avtobusi za nakupe, žal je to tako tudi še sedaj, v Celovec, v Beljak hodijo po nakupih. In tam bi lahko mi, če bi naši ljudje to vedeli - žal ne vedo, ker jih ni nihče o tem podučil v šoli - bi lahko govorili slovensko in s tem veliko čisto konkretno pripomogli k temu.
Čas se mi bo res hitro iztekel; omenil še bi svojega profesorja gospoda Grafenauerja, akademika, ki je pred slabimi 30-imi leti, ko smo bili študentje na Koroškem in so tam vsi nekako zavzeto govorili, kako moramo to narodno skupnost podpirati, z neko resignacijo rekel: "To se bo zmeraj bolj krčilo in meje bodo prišle na Karavanke". On kot Korošec, kot rojak, kot zgodovinar za nacionalno zgodovino je to povedal. Žal to doživljam; imam pač, vsi imamo razne izkušnje, tam imam nečake. Ko sem hodil tja pred 30-imi leti, so se otroci podili po vasi in vsi so govorili slovensko. Danes ne slišim več otrok po tej vasi, govorim o Šmihelu pri Pliberku, ne govorijo več slovensko. To pomeni, v mojem času se pač že je, nisem še toliko časa na svetu, ampak vendar v mojem času se je to zgodilo in se bojim, da se bo res zgodilo to, kot je gospod Grafenauer takrat rekel. Zato mislim, da bi se vsaj ta dva predloga, ki sta čisto konkretna, dala vključiti v te naše sklepe. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo dajem gospodu Borisu Soviču.

BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Rad bi opozoril na vprašanje, ki se mi zdi pri tematiki, ki jo danes obravnavamo, zelo pomembno. Gre za vprašanje, ki ne sega toliko v preteklost, ampak bolj v prihodnost. Mislim, da bi morali biti zelo pozorni na to, da naše približevanje Evropski zvezi ne bi imelo negativnega vpliva na naš odnos do zamejcev. Mi vsi vemo, da slej kot prej bo tudi za Slovenijo začel veljati Schengenski sporazum. Bodisi na način, ki si ga v tem trenutku seveda nihče ne želi, da bi zaostril režim na naših severnih oziroma zahodnih mejah, bodisi na način, ki je ena od opcij, ki mogoče niti ni tako neizbežna, da bo zaostril režim seveda na naši južni meji. V vsakem primeru bo to spremenilo razmere, v katerih sedaj lahko naši, torej lahko Slovenci v drugih državah komunicirajo s svojo matično državo. Jaz mislim, da bi v tem trenutku morali zelo jasno, pri vseh rešitvah, ki bodo tu nastajale, upoštevati tudi ta vidik. In drugo vprašanje, ki se mi zdi pomembno - in obisk, ki smo ga imeli v Italiji, je to pokazal - da je seveda sedaj pomemben del gospodarstva, ki je v rokah slovenske manjšine, bil pravzaprav na nek način odvisen od sodelovanja z matično deželo, povezan pa seveda z dejstvom, da je Italija že v Evropski zvezi, Slovenija pa še ne. Pridruženo članstvo in kasneje seveda tudi redno članstvo bo tudi tukaj spremenilo stvari in vsaj za en del gospodarstva, ki ga imajo zamejci, bo to pomenilo spremembo na slabše. Jaz mislim, da je tudi zato potrebno pri vseh aktivnostih, ki jih imamo na področju našega približevanja v Evropsko zvezo, upoštevati tudi to dimenzijo in se seveda že sedaj dovolj hitro in dovolj zgodaj začeti pripravljati na to, da bi potem te spremembe ne bile takšne, da bi dramatično poslabšale položaj naše manjšine.
Kar se tiče samega proračuna, jaz mislim, da je tudi kolega Feri Horvat na to že opozoril, zelo pohvalno, da je danes tukaj med nami tako velik konsenz okoli te problematike, pa tudi okoli spoznanja, da je potrebno v proračunu zagotoviti ustrezna sredstva. Vendar, cenjene dame in spoštovani kolegi, mislim da se moramo zavedati dejstva, da odgovornosti so pa le različne. Koalicijski partnerji imajo na tem področju drugačno odgovornost in možnost, kot jo imamo mi. Jaz samo upam, da se bo to odražalo takrat, ko bomo pripravljali amandmaje k proračunu, takrat ne bo funkcionirala kooalicija kot glasovalni stroj, ki bo preprosto pozabila na to, kar je nekaj dni pred tem bila, kar so poslanci te koalicije nekaj dni pred tem rekli, ko je bila obravnava te točke dnevnega reda. Jaz razumem, da bo ta naš današnji konsenz vplival tudi na to, da bodo amandmaji, ki bodo usmerjeni v to, da se zagotovijo ustrezna sredstva, seveda podprti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Besedo dajem gospodu Juriju.

AURELIO JURI: Hvala. Kolegi, jaz bom tudi zelo kratek. Bi najprej podprl seveda predložene sklepe in tudi predlog dodatnega sklepa kolega Mozetiča.
Bi pa še dodal naslednje. Nedvomno današnja razprava kaže na nek odnos države do manjšin, ki ni ustrezen. Sami podatki, o čemer je govoril kolega Hvalica, v proračunu kažejo, da opuščamo tisto, kar je bilo v preteklih letih za našo družbo vzorno. Ne pozabimo, da sredi 80-ih let je 0,40% proračunske torte Slovenija namenjala slovenski manjšini v zamejstvu, danes, v zadnjih letih ne presegamo 0,24%, pa še to, indeks kaže, da bomo znižali. Enako velja, ko bomo prišli na temo proračuna, za postavko financiranja narodnih skupnosti pri nas v Sloveniji, italijansko in madžarsko. In seveda to ni dobro. Ni dobro, ker kaže, da so naše manjšine izven naših meja in znotraj naših meja čedalje bolj nek nebodigatreba, namesto da bi bile tiste, na katerih seveda iz naslova prioritet preteklosti bomo mi gradili nadaljnji "image" razvite družbe, ki bo skrbela bodisi za svoje kulturne interprete izven meja bodisi za plurikulturnost in obogateno družbo znotraj lastnih meja. Ukrepi so tukaj, poleg teh sklepov, enostavni. Korigirati bo treba ta podatek v državnem proračunu in bo treba čimprej ustanoviti tisto posvetovalno telo znotraj vlade, znotraj urada, ki bo prispevalo k oblikovanju ustreznih kriterijev za to, da bodo vse komponente slovenske manjšine ustrezno financirane. Če tega ne bomo v najkrajšem času storili, seveda vse nadaljnje razprave - morda čez leto dni se bomo ponovno tu našli - bodo samo ugotavljale, da nismo naredili ničesar, žal, da ta problem ni v naših prioritetah, kar je vsekakor slabo. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Izčrpali smo prijavljene razpravljalce. Dr. Možgan še želi, prosim.

JOŽE MOŽGAN: Hvala lepa, gospod podpredsednik, za besedo. Jaz bi predvsem opozoril na praktičnost ukrepov, ki jih moramo sprejeti. Veste, s tem, ko je parlament sprejel resolucijo, je sprejel pač nek neobvezujoč dokument, ki je lahko uresničen ali pa tudi ni uresničen. Jaz mislim, da bi se morali pri sklepih danes tudi obvezati, da sprejme vlada in parlament, kaj jaz vem, zakon o financiranju, kot je gospod Božič čisto konkretno predlagal, in ostale podzakonske akte, da bi lahko naša gospa Mihaela dobro delala. Drugače je pa vse skupaj samo odvisno od nekega vplivnega močnega priganjača, ki bo omogočil tako ali drugačno uresničevanje resolucije, ki smo jo sprejeli. Ker naš cilj je, da preprečimo asimilacijo in omogočimo preživetje manjšin; in tega cilja, jaz mislim, da samo z ohranjanjem jezika, s povezovanjem na kulturnem področju, šolskem področju, raziskovalnem področju, gospodarskem, ki je sicer res zelo pomembno, ne bomo dosegli. V političnem smislu pa vemo, kako je; takoj, ko damo nek konkreten predlog ali pa samo izrazimo željo - ko sva z gospodom Podobnikom bila v Celovcu takrat v parlamentarni delegaciji, pa smo rekli, da bi imeli vsaj enega Slovenca v Deželnem svetu, pa so takoj skočili v zrak in so rekli, vi ste vmešavate v naše notranje zadeve Avstrije. In podobno je tudi drugje. Tako, da politično se pač bojimo izpostaviti. Ne vidim pa tudi nobene prave trdne želje, da bi mi tem manjšinam konkretno pomagali, ker resolucija v resnici ni dosti in bi morali sprejeti tudi sklep, da morajo tej resoluciji slediti ustrezni, obvezujoči zakonski ali pa podzakonski akti. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Možgan. Želi še kdo besedo? (Nihče.) Zaključujem splošno razpravo. Dobili smo predloge matičnega delovnega telesa, predloge sklepov. Dobili smo tudi sedaj na mizo dodatne sklepe, spreminjevalne in dopolnjevalne sklepe, o katerih bomo najprej odločali. In sicer, dali so jih Samo Bevk, poslanska skupina Združene liste, Miroslav Mozetič, SKD, trije poslanci: Jelko Kacin, Roberto Battelli in Davorin Terčon, in pa Vincencij Demšar. Predlagam, da najprej odločamo o teh dopolnjevalnih in spreminjevalnih predlogih.
Dopolnjevalni predlog k 4. točki. Ga preberem? Državni zbor poziva vlado, da pospeši priprave in dejavnosti za aktiviranje mednarodnega projekta televizije manjšin, kot to predvideva evropski sporazum o etnični radioteleviziji in kot so zahtevali v skupni izjavi predstavniki italijanske narodnostne skupnosti in slovenske narodnostne skupnosti v Italiji. Želi kdo o tem razpravljati? Gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Spoštovani! Seveda bom glasoval, in tudi naša poslanska skupina, za vse te predlagane sklepe. Navsezadnje verjamem, ne glede na to, kako so artikularni, v benevolentnost in tudi v koristnost česarkoli, kar lahko pripomore k temu, da se naš odnos do tega spremeni. Kot sem pa prej uvodoma tudi sam predlagal, da se spremeni indeks, ker to je pa glavna zadeva. Tega ne morem sedaj, jasno, storiti, bi vas pa rad spomnil, da bom to naredil nepreklicno ob vlaganju amandmajev k letošnjemu proračunu, in takrat se bo izkazalo, kako in za kaj smo. Še nekaj bi rekel, ker sem že pri besedi. Resolucija ni neobvezujoča. Je obvezujoč dokument, ki ga je sprejel ta Državni zbor. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Hvalica. Še kdo o tem predlogu, o dopolnjevalnem sklepu? (Nihče.) Potem predlagam, da o njem odločamo. Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (51 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je ta sklep k 4. točki sprejet. Prehajamo na odločanje o predlogu sklepa gospoda Mozetiča. Imate ga na mizi, da ga ne berem. Želi kdo besedo? (Ne.) Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo sklepčnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (49 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sklep sprejet.
Imamo dva sklepa poslanske skupine Združene liste s prvopodpisanim gospodom Samom Bevkom. Dajem v razpravo predloga sklepov. Želi kdo besedo? (Ne.) Prehajamo na glasovanje. Ugotavljamo sklepčnost! Glasujemo o obeh! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (51 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da sta sklepa sprejeta.
Ker nimate na mizi predlogov sklepov, dodatnih sklepov gospoda Vincencija Demšarja, dovolite, da preberem njegov predlog.
Prvo. Ministrstvo za zunanje zadeve naj za Državni zbor in sploh slovensko javnost pripravi seznam krajev, kjer žive Slovenci kot narodna manjšina na Hrvaškem. To stanje naj predstavi tudi s številom Slovencev in njihovimi pravicami ter povezavami z matično Slovenijo.
Drugič. Ministrstvo za šolstvo in šport naj v osnovnošolske programe vključi tudi posredovanje vedenja o nacionalinih meja Slovencev izven matične domovine.
Želi kdo o tem razpravljati? (Ne.) Prehajamo na glasovanje o teh dveh predlogih! Ugotavljamo sklepčnost! Ali lahko o obeh skupaj glasujemo? (Lahko.) Hvala. Ugotavljamo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da sta sklepa sprejeta.
Prehajamo na odločanje o osnovnih sklepih, ki smo jih dobili kot material. Predlagam, da o njih razpravljamo in glasujemo v celoti. Želi kdo razpravljati? (Nihče.) Potem predlagam, da odločamo o vseh teh sklepih skupaj. Ugotavljamo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlagane sklepe v celoti? (52 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo tudi te sklepe sprejeli.
S tem zaključujemo to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 28. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRVA OBRAVNAVA PREDLOGA NACIONALNEGA STANOVANJSKEGA PROGRAMA. Predlog nacionalnega programa je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik Vlade besedo? (Ne želi.) Predlog programa je obravnaval Odbor za infrastrukturo in okolje kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje odbora o predlogu programa.
Gospod Jakob Presečnik, predsednik Odbora za infrastrukturo in okolje.

JAKOB PRESEČNIK: Predsedujoči, hvala za besedo. Kolegice in kolegi! Odbor za infrastrukturo in okolje je na 9. seji 17. junija letošnjega leta obravnaval predlog nacionalnega stanovanjskega programa, ki ga je poslala Državnemu zboru v prvo obravnavo Vlada Republike Slovenije že v avgustu leta 1995.
Odbor je bil seznanjen s sklepi Odbora za infrastrukturo in okolje prejšnjega sklica, sprejetimi na 78. seji dne 9.1.1996 ob prvi obravnavi predloženega nacionalnega stanovanjskega programa, ter z mnenjem Državnega sveta Republike Slovenije, ki ga je dal Državnemu zboru Republike Slovenije na podlagi sklepa, sprejetega na seji v novembru 1995. Seznanjen je bil tudi z mnenjem Sekretariata Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve, ki ga je dal v januarju 1996. Sekretariat ugotavlja, da drugi del gradiva, ki po naslovu dejansko predstavlja nacionalni stanovanjski program sam, ne odraža vseh elementov, ki so za nacionalni stanovanjski program določeni v 77. členu stanovanjskega zakona, ter je dejansko omejen le na nekatera splošna izhodišča, umeščena v podpoglavje z neustreznim naslovom "Predlogi sklepov in priporočil nacionalnega stanovanjskega programa". Odbor je bil seznanjen še z mnenjem Komisije za peticije prejšnjega sklica Državnega zbora, stališči in zaključki posveta o stanovanjski oskrbi v Republiki Sloveniji, ki je bil v Portorožu novembra 1996, s stališči in pripombami Zveze društev za cerebralno paralizo in s peticijo Sveta akademske mladine štajerske regije. V razpravi na seji odbora je nekaj članov odbora glede na vse opozorjene pomanjkljivosti predloženega nacionalnega stanovanjskega programa izrazilo mnenje, da naj bi odbor predlagal Državnemu zboru Republike Slovenije, da predloženo gradivo zavrne in naloži predlagatelju, da pripravi novo besedilo programa, ob upoštevanju predlogov in pripomb iz dosedanjih razprav.
Poleg tega je bilo opozorjeno tudi na časovno odmaknjenost pripravljenega gradiva, zaradi česar bi bilo potrebno nekatere ugotovitve in podatke ponovno preveriti, kot tudi obdobje, za katero se sprejema ta program. Vendar pa je končno prevladalo mnenje, da je zaradi nujnosti čimprejšnjega sprejetja nacionalnega programa, kar je razvidno iz vseh dosedanjih razprav in sprejetih sklepov, povezanih s stanovanjsko problematiko, primerneje predlagati Državnemu zboru, da opravi prvo obravnavo predloga nacionalnega stanovanjskega programa na podlagi predloženega besedila.
V razpravi so člani odbora opozorili tudi, da obstoječi sistem financiranja občinam ne zagotavlja, da bi lahko uresničevale vse naloge, ki jim jih nalaga stanovanjski zakon, pri čemer je zlasti pereče zagotavljanje socialnih stanovanj, za katere je veliko prosilcev in upravičencev. Zato bi bilo potrebno sprejeti dogovor o sistemskem pridobivanju teh sredstev. Občinam so ostala v lasti le stanovanja slabše kvalitete z nizkimi najemninami. Stanovanja se pretežno nahajajo v večjih mestih in občinskih centrih.
Dana je bila pripomba, da v predloženem programu ni predvidenih ukrepov za pospešitev gradnje najemnih neprofitnih stanovanj. Izraženo je bilo mnenje, da naj bi bilo ustanavljanje neprofitnih stanovanjskih organizacij v izključni pristojnosti občin, saj bi bilo tako občinam omogočeno neposrednejše odločanje in prispevanje h gradnji in bi tako zgrajena stanovanja ostala tudi v njihovi lasti. Ne bi pa smeli onemogočiti zasebne iniciative za izgradnjo najemnih neprofitnih stanovanj.Glede na to, da naj bi občine za gradnjo neprofitnih stanovanj zagotovile tudi komunalno opremljeno zemljišče, je bila dana pripomba, da dejansko občina prispeva 50% sredstev za gradnjo namesto navedenih 40%. Člani odbora so menili, da bi moral Stanovanjski sklad Republike Slovenije ostati v taki vlogi, kot je bil ustanovljen. Poleg njega pa naj se razmisli o ustanovitvi mreže ustrezne oblike stanovanjskega hranilništva v vseh večjih mestih Slovenije.
V predloženem programu so člani pogrešali prikaz zasedenosti obstoječih stanovanj na različnih območjih, v urbanih centrih, na podeželju, na demografsko ogroženih območjih in tako naprej.
Predlagano je še bilo, da naj bi se pri gradnji neprofitnih in socialnih stanovanj proučila možnost oprostitve plačila odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča. Za gradnjo teh stanovanj naj bi se določili tudi ustrezni standardi.
Ob upoštevanju razprave na seji odbora ter predlogov, stališč in mnenj organov in organizacij, s katerimi je bil odbor seznanjen, Odbor za infrastrukturo in okolje predlaga Državnemu zboru, da sprejme naslednja sklepa:
1. Predlog nacionalnega stanovanjskega programa, prva obravnava, je primerna podlaga za pripravo predloga programa za drugo obravnavo.
2. Predlagatelj naj pripravi predlog nacionalnega stanovanjskega programa za drugo obravnavo ob upoštevanju naslednjih stališč:
1. Jasno je treba razmejiti pristojnosti države in pristojnosti občine.
2. Ob upoštevanju regionalne politike in varstva okolja naj diferencirano načrtuje razreševanje stanovanjske problematike v regionalnih središčih, na ekonomsko razvojno šibkih območjih, na ekonomsko in socialno nestabilnih območjih s staro industrijsko strukturo in na demografsko ogroženih obmejnih območjih.
3. Izgradnjo socialnih stanovanj naj planira na osnovi predhodne vsestranske študije, ki mora vključevati tudi regionalni, demografski in po potrebi še migracijski vidik.
4. Določi naj pogoje spodbujanja in pridobivanja stanovanj na demografsko ogroženih območjih, ki naj bodo zaradi pomembnosti prikazani v samostojni točki.
5. Z ustreznimi ukrepi naj pospeši izgradnjo stanovanj za mlade družine.
6. Pri prenovi stanovanj in novih gradenj naj upošteva tudi posebne bivalne potrebe invalidov in družin z invalidnim članom po posameznih območjih in mestnih središčih.
7. Skladno s 77. členom stanovanjskega zakona naj določi kriterije za določanje obsega reševanja stanovanjskih vprašanj z različnimi oblikami spodbud in pomoči po posameznih skupinah koristnikov sredstev ter obseg sredstev za razreševanje stanovanjskih vprašanj, med drugim tudi invalidov v neprofitnem stanovanjskem sektorju; zagotovi naj financiranje stanovanjskih skupin oziroma centrov za samostojno življenje invalidov.
8. Predvidi naj ukrepe za razreševanje stanovanjske problematike znanstvenikov oziroma mladih strokovnjakov v neprofitnem stanovanjskem sektorju.
9. Zagotoviti je potrebno sredstva prvenstveno za kreditiranje izgradnje neprofitnih in socialnih najemnih stanovanj ter opredeliti roke za izgradnjo le-teh.
10. Jasneje naj opredeli višino in kriterije za določanje neprofitnih najemnin ter kriterije za subvencioniranje neprofitnih najemnin.
11. Opredeli naj merila za dodeljevanje sredstev občinam iz državnega proračuna.
12. Prouči naj možnost, da se z ustrezno zakonodajo opredelijo posebne stanovanjske potrebe v sodelovanju med državo in občino, na območju katere so take potrebe izkazane.
13. Vzpostaviti je potrebno tak sistem stimulativnega obdavčevanja stanovanjskih prostorov in vlaganj v stanovanjsko gradnjo in prenovo, ki bo prispeval k ponudbi odvečnih in premalo zasedenih stanovanj, racionalnejšo izrabo obstoječega stanovanjskega fonda z davčnimi in drugimi ukrepi.
14. Posvetiti je treba večjo pozornost problematiki upravljanja in vzdrževanja solastniških deležev na skupnih prostorih, v večstanovanjskih hišah, predvsem povezovanja etažnih lastnikov in sistemov gospodarjenja s temi prostori.
15. Jasno naj opredeli tisti del potrebnih finančnih sredstev za realizacijo programa, ki naj bi se zagotavljal v državnem proračunu.
16. Prouči naj možnost oprostitve plačila odškodnine za spremembo namembnosti kmetijskega zemljišča za gradnjo neprofitnih in socialnih stanovanj.
17. Upošteva naj mnenje Sekretariata Državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod predsednik. Besedo dajem gospodu ministru, doktorju Gantarju.

DR. PAVEL GANTAR: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Najprej bi izrazil zadovoljstvo, da je končno prišel nacionalni stanovanjski program v obravnavo v Državni zbor in da se bodo na tem področju stvari vendarle premaknile. V času, ko smo ta nacionalni stanovanjski program predložili, to je približno 2 leti nazaj, pa do danes, se je marsikaj spremenilo, marsikaj dogodilo, marsikatere nove izkušnje smo pridobili pri reševanju stanovanjske problematike in koncipiranju stanovanjske politike. Konec koncev se marsikaj tega, kar je v stanovanjskem programu zapisano, pa ne sodi v pristojnost vlade, na takšen ali drugačen način že uresničuje. Kljub vsemu pa seveda je potrebno ta nacionalni stanovanjski program čimprej sprejeti, seveda kvalitetnega, in seveda omogočiti državi, lokalnim skupnostim in drugim akterjem na področju stanovanjske graditve in povpraševanja in ponudbe, da pravzaprav dosežemo cilje, ki smo si jih zastavili. Temeljno načelo tega stanovanjskega programa in stanovanjske politike v Sloveniji je, da se uveljavlja načelo omogočanja, tako imenovani "enabling", načelo omogočanja, torej vzpostavljanje razmer, v katerih je različnim posameznikom, posameznicam, družinam v različnih pogojih, v socialnih pogojih, v katerih živijo, omogočen dostop do primernega stanovanja. To načelo se krepko razlikuje od prejšnjih načel, ki so bila deklarativno uveljavljena in so temeljila na načelu zagotavljanja stanovanj, ki pa seveda nikoli ni bilo realizirano, sicer ne bi imeli stanovanjske stiske vseskozi. To načelo je seveda novo načelo v skladu tudi z dokumenti mednarodne skupnosti Habitat A1 in Habitat A2.
Nacionalni stanovanjski program in nacionalna stanovanjska politika mora zagotoviti tri globalne cilje. Razprava bo pokazala, ali so ti predlogi, ki jih mi predlagamo, dobri, zadostni, ali jih je treba dopolniti, prav gotovo dopolniti, zanesljivo, in ti trije cilji so zagotoviti zadostno število raznovrstnih stanovanj za različne sloje prebivalcev, neprofitna, socialna, lastniška in druga, na ustreznih lokacijah, omogočiti lažje pridobivanje, se pravi boljšo dostopnost stanovanj v finančnem smislu, odvisno od finančnih možnosti, mobilnosti in drugih okoliščin, in nadzorovati in zagotoviti, v tem primeru pa zagotoviti ustrezno kakovost stanovanj in bivalnega okolja, ustrezen stanovanjski standard.
Osnovni fizični parameter tega stanovanjskega programa je, da bi v Sloveniji morali dolgoročno zgraditi približno 10.000 stanovanj, to je 5 stanovanj na 1.000 prebivalcev. In od teh 10.000 stanovanj je napoved, da bi jih bilo približno 5.000 v nam dobro znani lastni režiji, enodružinska stanovanjska gradnja, bodisi vrstna ali kakršnakoli druga, približno 2.500 stanovanj bi bilo potrebno zgraditi za potrebe neprofitnega sektorja, se pravi neprofitnih stanovanj, 2.000 socialnih stanovanj, približno 500 stanovanj klasično zgrajenih, v večstanovanjskih hišah, pa je potrebno zagotoviti za trg. Da bi to dosegli, je potrebno oblikovati aktivno stanovanjsko politiko na področju ponudbe stanovanj in povpraševanja po stanovanjih. Tu bi po 2 letih, odkar smo vložili ta stanovanjski program, rekel, da je ta program mogoče malo bolj osredinjen na stran povpraševanja po stanovanjih, premalo pa na stran ponudbe po stanovanjih, tako da tudi sklepi odbora gredo v to smer, da se uravnovesi ta program, da se zagotovi tudi bolj aktivna stanovanjska politika na področje ponudbe stanovanj, kar pa predvsem pomeni danes, da je potrebno omogočiti in odpraviti nekatere ožine, ki bistveno ovirajo ponudbeno stran stanovanj. Tu bi opozoril na pomanjkanje stavbnih zemljišč in v tem pogledu je zelo močno ta stanovanjski program vezan z usodo nezazidanih stavbnih zemljišč, ki so prešla iz občin na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov; brez tega vračila nazaj bo seveda pridobivanje novih zemljišč nujno vplivalo na ceno in na težjo dostopnost do stanovanj. Poleg tega je od nematerialnih, nefinančnih institucij potrebno okrepiti in usposobiti neprofitne stanovanjske organizacije in pa od finančnih mehanizmov postopoma dvigovati tudi najemnino v obstoječem neprofitnem stanovanjskem sektorju, tam, kjer pa bi ta najemnina - stanarina - šla prek meja socialnega praga, pa je potrebno zagotoviti ustrezno subvencioniranje s strani države. Preprosto rečeno, današnja stanarina pravzaprav ne pokriva osnovnih stroškov vzdrževanja stanovanj, investicijska vzdrževanja, amortizacije in na ta način mi pravzaprav s tem, ko so te cene s strani stanarine razmeroma nizke, subvencioniramo vsa stanovanja, vse stanovalce na račun bodočih stanovanj in bodočih stanovalcev in prebivalcev.
Prav tako je potreben ukrep, ki pa je bil omenjen in razdelan v tem programu, je seveda povečevanje stanovanjskega hranilništva. Ocena je, da bi zajetje prihrankov prebivalcev v stanovanjski sektor moralo biti bistveno večje in bistveno boljše. Če pogledamo, kako se prihranki prebivalstva danes usmerjajo v potrošno blago, če smem tako reči, naj konvencionalno navedem predvsem, boste že verjetno predvideli, da bom omenil avtomobile, in če bi z ustreznimi mehanizmi varčevanja uspeli več denarja, več prihrankov prenesti v stanovanjsko varčevanje, bi s tem tudi vzpodbudili ta način.
Osnovne stvari so bile poleg tega, in pripombe, že izrečene v poročilu matičnega odbora. Z večino teh se strinjamo. Jaz bi predvsem predlagal, da se čimveč pripomb da temu, čimveč predlogov, da bi jih potem za drugo obravnavo tudi pripravili in čimprej pripravili dokument za drugo obravnavo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod minister. Kolegice in kolegi dopoldanski čas našega dela se je iztekel, zaključujem dopoldanski del seje. Nadaljujemo ob 14.30 uri.

(Seja je bila prekinjena ob 13.02 uri in se je nadaljevala ob 14.44 uri.)

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Lepo prosim kolege poslance in poslanke, če zasedejo svoja mesta, da nadaljujemo 6. sejo Državnega zbora.
Obveščena sem, da so se dodatno opravičili za nadaljevanje 6. seje v popoldanskem delu: gospod Miroslav Luci, gospod Franc Potočnik, gospa Darinka Mravljak, dr. Jože Zagožen in gospod Andrej Gerenčer. Dr. Jože Zagožen od 15.45 dalje. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (45 poslancev in poslank.) Še enkrat ugotavljamo prisotnost v dvorani! (47 poslank in poslancev.) Zbor je sklepčen in lahko nadaljuje z delom.
Ostali smo pri 28. TOČKI DNEVNEGA REDA - PREDLOG NACIONALNEGA STANOVANJSKEGA PROGRAMA - PRVA OBRAVNAVA. Predstavitev je imel predstavnik vlade. Prav tako je predstavil svoje mnenje oziroma podal Odbor za infrastrukturo in okolje kot matično delovno telo. Sedaj pa prosim, če želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Tu imam prvo prijavo, in sicer poslanske skupine LDS. Gospod Miran Jerič ima besedo.

MIRAN JERIČ: Spoštovana gospa podpredsednica, spoštovane poslanke in poslanci! Stanovanje je ena od najpomembnejših človekovih potreb, tako za normalno življenje, delo, ugodno počutje, kot tudi za socialno varnost. Na konferenci Združenih narodov o človeških naseljih Habita? 2 so pred leti v Istanbulu sprejeli, da pravica do stanovanja sodi med človekove socialne pravice. Liberalna demokracije Slovenije podpira predlog nacionalnega stanovanjskega programa v prvi obravnavi, ki ga je sprejela Vlada Republike Slovenije že leta 1995 na julijski seji. Še posebno pa namen nacionalnega stanovanjskega programa, da vsakemu državljanu, vsaki družini, ob lastnem prizadevanju omogoči pridobitev primernega stanovanja. V Sloveniji si mnogi državljani, podobno pa je tudi v drugih evropskih državah, ne morejo brez pomoči države ali občine sami zagotoviti primernega stanovanja. Zato bodo morale tako država kot seveda tudi lokalne skupnosti oziroma občine v naslednjih letih več nameniti za gradnjo stanovanj, še posebno neprofitnih in socialnih stanovanj, ter ustvariti ugodnejše pogoje za samograditeljstvo, za nakup lastnih stanovanj ali gradnjo hiš v lastni režiji.
Nacionalni stanovanjski program želi zagotoviti stanovanjskemu področju nove trajne vire finančnih sredstev, spodbujati stanovanjsko varčevanje in zagotoviti komunalno opremljena stavbna zemljišča. Stanovanjska gradnja predstavlja pomemben del gospodarstva. Podobno, kot smo oživeli del slovenskega gradbeništva z nacionalnim programom izgradnje avtocest, lahko pričakujemo s stanovanjsko izgradnjo povečanje proizvodnje v skoraj vseh gospodarskih panogah, predvsem pa seveda na področju gradbeništva. Prav tako pa lahko pričakujemo tudi povečanje zaposlovanja v teh panogah.
Družbena stanovanjska gradnja je zaradi nove finančne zakonodaje v začetku 90-ih let, s katero je bila ukinjena večina prispevkov za stanovanjsko gradnjo, skoraj presahnila. Na gradnjo stanovanj pa je vplival tudi stanovanjski zakon, ki je določil pravno podlago za ukinitev družbene lastnine na stanovanjskem področju. Zaradi vseh teh ukrepov in sprememb lahko, žal, le ugotovimo, da gradimo zadnja leta veliko premalo stanovanj, da so vrste čakajočih na socialna in neprofitna stanovanja vedno daljše, da je najpomembnejši dajalec ugodnih stanovanjskih posojil Republiški stanovanjski sklad in da uspevajo z minimalno stanovanjsko gradnjo le večja mesta, ki imajo ustanovljene svoje stanovanjske sklade, ki imajo strokovne službe in ki imajo obsežen stanovanjski fond.
Danes dosegamo primerno število okoli 5 tisoč stanovanjskih enot na leto le pri nakupu lastniških stanovanj in pri gradnji enodružinskih stanovanjskih hiš. Ta del stanovanjskega samograditeljstva je za nacionalni stanovanjski program pomemben delež, pomemben delež pa mora ostati tudi v bodoče. Da bi dosegli zastavljene cilje iz nacionalnega stanovanjskega programa in zgradili letno minimalno število potrebnih stanovanjskih enot, približno tisto število stanovanjskih enot, kot smo jih zgradili pred 10-imi leti, bomo morali zagotoviti dodatna finančna sredstva, dokapitalizirati republiški stanovanjski sklad, predvideti sredstva za socialna stanovanja, urediti kreditiranje, varčevanje, skratka, do druge obravnave nacionalnega stanovanjskega programa odpraviti predvsem nekatere pomanjkljivosti. Naj samo nekatere naštejem.
Najprej temeljito finančno ovrednotiti nacionalni stanovanjski program, to so sredstva za najemna stanovanja in sredstva za kredite ali subvencije. Predvideti nujne državne ukrepe za izvedbo nacionalnega stanovanjskega programa, od zakonskih, finančnih, davčnih, socialnih in prostorskih oziroma urbanističnih. Predvideti naloge občin, od zagotavljanja subvencij in sofinanciranja, zagotavljanja stavbnih zemljišč za stanovanjsko izgradnjo. Zagotoviti infrastrukturo in prometne površine, povečati namensko stanovanjsko varčevanje občanov, to se pravi ustanovitev Slovenske stanovanjske hranilnice na podlagi zakona, ki naj bi ga predlagala Vlada Republike Slovenije. Omogočiti sprostitev najemniškega stanovanja z nakupom lastniškega pod ugodnimi pogoji, to so krediti, subvencije, zmanjšanje kupnine, ter graditi stanovanja za upokojence, manjša komfortna, v bližini oskrbovalnih služb.
Na koncu pa bi želel dodati le še to, da bo predlog nacionalnega stanovanjskega programa omogočil v naslednjih letih hitrejšo gradnjo stanovanj, povečal dostopnost socialnih in neprofitnih stanovanj tako mladim družinam, družinam v socialnih stiskah, povečal dostopnost do stanovanj družinam z velikim številom otrok, zagotovil stanovanja ljudem s telesnimi motnjami, zagotovil stanovanja mladim strokovnjakom in zagotovil stanovanjsko izgradnjo in prenovo na demografsko ogroženih predelih ter vnesel v gradbeništvo nov investicijski vrvež.
Liberalna demokracija Slovenije bo nacionalni stanovanjski program v prvi obravnavi podprla, podprla bo tudi oba sklepa matičnega delovnega telesa, to je Odbora za infrastrukturo in okolje, prav tako pa bo podprla vseh 17 stališč, ki jih predlaga v sprejem Državnemu zboru Odbor za infrastrukturo in okolje. Po našem mnenju so v teh stališčih oziroma sklepih Odbora za infrstrukturo in okolje zajeta tudi skoraj vsa stališča oziroma dodatni sklepi, ki so jih predlagali posamezni poslanci oziroma poslanske skupine. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi besedo še katera poslanska skupina? Gospod Veber, v imenu Združene liste.

JANKO VEBER: Hvala za besedo in lep pozdrav vsem poslankam in poslancem!
Pomen stanovanjske izgradnje je seveda zelo širok, saj pozitivno vpliva na gospodarsko rast in poleg ekonomskega vpliva tudi na demografski, socialni in ima seveda tudi motivacijski učinek. Gospodarska rast je v Sloveniji danes še posebej pomembna, saj s tem lahko zastavimo tudi učinkovito socialno politiko. Oboje, tako gospodarska rast kot socialna politika, pa ima tudi v programu Združene liste socialnih demokratov posebno mesto. In seveda si zato prizadevamo, da bi prišlo čimprej do realizacije nacionalnega stanovanjskega programa.
Nacionalni stanovanjski program, ki je bil vložen že avgusta 1995, je seveda potreben dopolnil. Še posebej pa bi opozorili na to, da je ugotovljeno, da je v tem obdobju, odkar je bil predlagan nacionalni program, nastal največji odmik od tega programa prav na področju socialnih in neprofitnih stanovanj. Zato tudi podpiramo stališče Odbora za infrastrukturo in okolje, ki opozarja na reševanje nastalih razmer, poleg tega pa menimo, da je ta stališča odbora potrebno vendarle še dopolniti tudi z naslednjimi predlogi, ki jih predlagamo. To so:
1. Da predvidi predlagatelj ukrepe za razreševanje problematike stanovalcev v denacionaliziranih stanovanjih.
2. Predvidi naj ukrepe, ki bi zagotovili takšno izgradnjo najemnih stanovanj, da bi v bodočnosti omogočili nastanek normalnega najemnega stanovanjskega trga.
3. Predvidi naj pripravo ustreznih ukrepov za dodatne davčne olajšave, za ekološko in energetsko varčno gradnjo oziroma sanacijo obstoječega stanovanjskega sklada.
4. Predvidi naj možne spodbude za boljše organiziranje oziroma ustanavljanje združenj stanovalcev, tako lastnikov kot najemnikov.
5. Predvidi naj jasnejšo opredelitev vloge Stanovanjskega sklada Republike Slovenije in Slovenske stanovanjske hranilnice ter njuno medsebojno povezavo. Prav tako naj se celoviteje prouči vloga in povezava vseh stanovanjskih skladov in ostalih institucij, katerih vloga je povečanje stanovanjske izgradnje.
Zakaj ti predlogi? Pri sami denacionalizaciji ugotavljamo, da je izredno pereč problem v odnosu do najemnikov v denacionaliziranih stanovanjih. Najemniki so oškodovani v primerjavi z ostalimi najemniki, ki so imeli možnost odkupa stanovanj po stanovanjskem zakonu. To je velika krivica, ki jo je povzročil zakon o denacionalizaciji zaradi vračanja v naravi in je eden od primerov, ki kaže na diskriminatornost zakona o denacionalizaciji.
Če smo pri sprejemanju zakonodaje za vstop v Evropsko unijo bili zelo pozorni, da nismo diskriminatorni do tujcev, moramo enake norme upoštevati tudi doma za Slovence. Danes je reševanje tega problema preneseno na denacionalizacijskega upravičenca in najemnika, ki naj bi se uskladila po tako imenovanih treh modelih. Dogovor med lastnikom stanovanja ter najemnikom o odkupu denacionaliziranega stanovanja kot prvi model, potem dogovor med najemnikom stanovanja ter lastnikom, da bo najemnik izpraznil stanovanje ter kupil drugo stanovanje, ter nadomestni odkup stanovanja v lasti zavezanca za denacionalizacijo. V praksi ugotavljamo, da noben od modelov ne more pripeljati do ustrezne rešitve, kar pomeni, da zakon o denacionalizaciji dela krivico obema.
Zato v Združeni listi socialnih demokratov menimo, da je neživljenjsko naložiti odgovornost za izvedbo stanovanjskega zakona in zakona o denacionalizaciji na upravičenca in najemnika. Kajti rešen stanovanjski problem je eden od najpomembnejših pogojev za uspešno delo in občutek, da živimo v socialni državi, kar Slovenija mora biti že po svoji ustavi. Zato bi moral nacionalni stanovanjski program dati novo rešitev poleg že navedenih treh modelov po stanovanjskem zakonu, ki ne bo prelagala odgovornosti države na upravičenca in najemnika. Če bi dosegli takšno rešitev, bi odpadel tudi problem ekonomičnosti poslovanja pri denacionalizacijskih upravičencih, saj imajo mnogi premajhen stanovanjski fond za racionalno poslovanje, kar seveda poizkušajo nadoknaditi z visokimi najemninami, saj so pričakovanja velika. Ni realno pričakovanje, da vsem lastnikom pač ne bo potrebno več delati zaradi dovolj velikih prihodkov od najemnin.
Drugi predlog, ki ga predlagamo, to je trg najemnih stanovanj, utemeljujemo oziroma predlagamo in opozarjamo na to, da je zelo pomemben za učinkovito stanovanjsko politiko. Tako za reševanje socialnih, neprofitnih kot tudi profitnih stanovanj. V Združeni listi socialnih demokratov menimo, da je zgubljena zelo dobra priložnost za zagotavljanje zadostnih socialnih stanovanj s stanovanji bivše jugoslovanske ljudske armade. Zgodilo se je povsem nasprotno. Priča smo deložacijam iz teh stanovanj, kar je sramotno, lahko rečemo, za socialno državo, ki rešuje financiranje obrambe na račun prometa s stanovanjskim fondom, ki bi lahko mnogim zagotovil ustrezen stanovanjski standard. Ugotavljamo, da s prodajo stanovanjskega fonda obrambno ministrstvo s tem denarjem ni zagotovilo niti novih stanovanj za svoje potrebe, s čimer je razmere na stanovanjskem področju seveda še poslabšalo. Ne smemo namreč pozabiti, da bi okoli 8.000 stanovanjskih enot pomenilo izreden prispevek k nastanku fonda socialnih stanovanj.
Mislim pa, da moramo opozoriti tudi na to, da je izredno presenetljiv odnos tudi Rimskokatoliške cerkve na Slovenskem do stanovanjske problematike, saj vedno govori o pomoči ljudem, v trenutku, ko pa gre za premoženje, pozablja na ljudi in reševanje stanovanjske stiske. Cerkev ni pokazala niti najmanjšega interesa za stanovanjske programe.
Mogoče pri teh dveh stanovanjskih fondih ni še vse izgubljeno, saj bi z navedenim fondom stanovanj in z zmanjšanjem stroškov pri transakciji nastajal lahko ustrezen stanovanjski trg. Transakcija je danes zelo draga zaradi stroškov same preselitve, nabave druge opreme in seveda plačila davkov ob nakupu novega ali prodaji starega stanovanja. Pojavljajo se tudi posredniki, ki jih je potrebno plačati, neugodna posojila tudi prispevajo k temu itn. Z zmanjšanjem teh stroškov bi dosegli večjo mobilnost stanovanj oziroma prilagoditev potrebam, ki se pojavljajo na trgu. Z zadostnim stanovanjskim fondom za različne potrebe in majhnimi stroški preselitev bi rešili problem, ki nastaja, ko se s časom spreminja stanovanjski sklad in gospodinjstva - število, starost, poklicna kariera, sposobnost plačil, mlade družine potrebujejo bližino vrtcev, šol, starejši imajo druge potrebe. To so dejstva, ki jih prinaša čas, in samo z mobilnostjo in ustreznim stanovanjskim fondom in ustreznim trgom seveda je možno obvladovati takšne razmere.
Tretji predlog, na katerega še posebej opozarjamo, varčnost gradnje, menimo, da se lahko zagotovi predvsem s čim cenejšim zagotavljanjem zemljišč. Ta strošek bi pravzaprav lahko bil tudi že rešen, zato nam je bil nekako nerazumljiv pristop Ministrstva za okolje in prostor, ki je odgovorno za izvedbo nacionalnega stanovanjskega programa, vendar ni podprlo amandmaja pri sprejemanju zakona o stavbnih zemljiščih, ki bi omogočil prenos stavbnih zemljišč iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na občine. Zato, menimo, je nujen sprejem zakona, ki bo omogočil prenos stavbnih zemljišč iz Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije na občine.
Kot drugi pomemben učinek varčnosti gradnje je prav gotovo učinkovitost gradbeništva, ki se mora odražati predvsem v racionalnih projektih, izbiri materialov, natančni organizaciji gradbišč, seveda bi pa veliko pomenile predvsem davčne olajšave pri ekoloških in energetsko varčnih materialih. Ni pa zanemariti tudi dejstva, da med gradbeniki prav gotovo obstaja zelo velik interes za delo in gradnjo, in menimo, da bi takšna podjetja morala dobiti ugodne kredite za gradnjo stanovanj in s tem seveda prispevati k racionalnosti in varčnosti gradnje.
Kot četrti predlog, ki ga ravno tako predlagamo, opozarjamo na organiziranje stanovalcev. Pri organiziranju stanovalcev, tako lastnikov kot najemnikov, je seveda opazna zelo velika praznina. Menimo, da bi z ustanavljanjem združenj stanovalcev lahko dosegli učinkovito gospodarjenje s stanovanjskimi fondi, pravzaprav bi pa bilo idealno, če bi se ti povezovali s sindikati v gradbeništvu, kar bi pripomoglo k dobri usklajenosti med stanovanjskimi potrebami in interesom gradbeništva, oboje pa je lahko močan dejavnik pri oblikovanju in izvajanju stanovanjske politike.
In kot peti predlog oziroma sklep, ki ga predlagamo, torej odnos Stanovanjski sklad - Slovenska stanovanjska hranilnica. Pred ustanavljanjem Slovenske stanovanjske hranilnice je nujna presoja, da ne bo zaradi stroškov poslovanja obeh ustanov porabljenih preveč namenskih stanovanjskih sredstev za delovanje teh institucij. Iz stališč nadzornega odbora Stanovanjskega sklada je razvidno, da naj bi obrestne mere hranilnice pokrivale nekje razpon med skladom, ki ima 3% obrestno mero, do obrestne mere bank, in seveda nesmotrno bi bilo, če bi se hranilnica približevala zaradi svojega poslovanja obrestni meri bank, ne pa obrestni meri sklada. In kot tretji kriterij presoje v tem odnosu bi morali upoštevati prisotnost tudi ostalih skladov po občinah. In menimo, da bi občinski skladi lahko prevzeli vlogo republiškega sklada, če bo prišlo do ustanovitve Slovenske stanovanjske hranilnice. S tem mislim, da bi racionalizirali poslovanje na stanovanjskem področju in seveda dosegli tudi tako imenovano decentralizacijo reševanja tega problema. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Veber. Besedo ima gospod Jakob Presečnik za poslansko skupino Slovenske ljudske stranke.

JAKOB PRESEČNIK: Gospa podpredsednica, hvala lepa. Kolegice in kolegi! Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke bo podprla predlog nacionalnega stanovanjskega programa z obema sklepoma in z vsemi 17-imi stališči. Podprla bo tudi tiste predloge dodatnih sklepov, ki bodo pripomogli k temu, da bo nacionalni stanovanjski program prispeval k večji realizaciji, k boljši realizaciji razreševanja stanovanjskega problema v Republiki Sloveniji. Podprla pa bo tudi stališče oziroma predlog dodatnega stališča poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, kjer predlagamo, da predlagatelj predvidi pripravo ustreznih ukrepov na davčnem področju, ki bodo spodbujali nakup gradbnjo, adaptacijo in vzdrževanje stanovanj tudi na področju obdavčenja dohodka, na področju obdavčenja premoženje in drugega, predvsem kar se tiče zakonov o dohodnini, kjer je trenutno veljavna stopnja oprostitev 3%. Mislimo, da je pri zakonu o dohodnini potrebno enkrat ob priliki seveda ta procent tudi korigirati in pa, da pri predlogih, takrat ko bomo obravnavali zakon o davku na premoženje, da tudi pri davku na premoženje upoštevamo vlaganje v izboljšanje stanovanjskih pogojev, tako na področju nove gradnje kot na področju adaptacije in rekonstrukcij stanovanjskih površin. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Presečnik. Besedo ima gospod Ivan Kebrič, za poslansko skupino Demokratične stranke upokojencev.

IVAN KEBRIČ: Hvala, gospa predsedujoča. Drage kolegice, kolegi! Tudi poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije bo podprla ta nacionalni program, in to iz določenih tehtnih razlogov. Ne samo zaradi tega, ker ima naša stranka temu problemu zelo posvečen svoj program, ampak predvsem zato, ker tudi poznamo dejanske razmere na območjih, ki so zelo prizadeta, predvsem ne samo zaradi naše generacije, ki ima stanovanjske probleme, saj se bo marsikdo vprašal, ali res ta generacija ni bila v stanju v svojem aktivnem času priti do stanovanj. Bili so takrat na razpolago ugodnejši krediti. Mi se zavedamo in prvi smo, ki občutimo to, da se v stanovanjih staršev stiskajo njihovi sinovi in hčere, mlade družine, ki ne pridejo do stanovanj. Zato, ravno iz tega razloga razumemo to situacijo, da je potrebno v naslednjem obdobju zgraditi čimveč stanovanj, da bodo tudi te mlade družine prišle do določenih stanovanj.
Zavedamo se pa v naši stranki tudi tega, da je ustrezen stanovanjski standard ena od osnov zadovoljstva človeka, pa tudi njegove sreče. Ne bi navajal razlogov, ki jih dobro poznamo, zakaj je toliko starejše generacije še danes brez stanovanj; predolgo bi bilo navajanje vseh teh vzrokov. Zato želimo biti kratki in poudarjamo, da bomo podprli ta program, ki naj v naslednjih letih omogoči tako izgradnjo solidarnostnih stanovanj za tiste kategorije naših državljanov, ki ne morejo plačevati profitne najemnine, na drugi strani pa naj sistem in naša vlada in država omogoči ugodne kredite, takšne, kakršni so v inozemstvu, da si bodo tiste družine, ki še imajo delo in imajo perspektivo, lahko tudi same bodisi kupile stanovanje, bodisi same zgradile. Zato apeliram, kolegice in kolegi, tudi na vas ostale, da razumete to situacijo in da sprejmete te argumente in da skupno podpremo ta program za čim večje število zgrajenih novih stanovanj. Hvala, da ste me poslušali.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kebrič. Želi še katera poslanska skupina? Gospod Izidor Rejc ima besedo v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov.

IZIDOR REJC: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Lepo vas pozdravljam! Mi tudi podpiramo prihajajoči nacionalni stanovanjski program. Tega namreč sedaj oblikujemo in ta je v prvi obravnavi in menim, da bomo še imeli tudi priliko, ko bomo videli, koliko je vlada upoštevala pripombe oziroma naša razmišljanja in seveda tudi stališča in sklepe. Tu mislim predvsem na Državni zbor. Slovenski krščanski demokrati menimo, da je ta zadeva gotovo že v zamudi, vendar prav je, da obravnavamo in da seveda oblikujemo temu primerno, ker menimo, da je prav gotovo stanovanjska problematika ena od temeljnih, bi rekel, podob in standarda in seveda situacije v neki državi. Ne moremo mimo tega, da je gotovo tudi stanovanjski zakon, o katerem smo veliko slišali, govorili in tudi ga tako ali drugače preživljali, da gotovo ni dosegel svojega namena in da malo denarja, ki se je zbralo, se ni preveč, bi rekel koristno in evidentirano uporabljalo, poleg tega pa ni bilo sanacij oziroma ni bilo sanirano oziroma kaznovanja za tiste, ki tega zakona niso upoštevali. Gre za to, da smo napravili neko bistveno in veliko stanovanjsko reformo, ki pa, kot zdaj ugotavljamo, ne kaže pričakovanih posledic.
Tudi v samem proračunu, moram reči, da ni videti preveč dobre volje s strani vlade, da bi se kakšna posebna sredstva opredelila. So omenjena v tekstu memoranduma nekatera razmišljanja, kot predvsem to, za mlado generacijo oziroma za to, da si mlade družine ustvarijo pač svoj dom, vendar posebnih premikov pa ni videti. Jasno je, da tudi ta osnovna, bi rekel uvodna opredelitev gospodov, ki so predstavljali proračun za leto, tekoče in seveda tudi poglede za naprej, se je bila med dvema, bi rekel, mejama. Ena je v tem, da naj ostane nekako inflacija še vedno zadržana, ampak nekako naj se še vedno pojavlja in naj je. Druga pa, da naj se ta zadeva uredi in seveda zmanjša. Tu pa kaže predvsem na obrestno mero. Kot ste videli iz samega pregleda in seveda pismene predstavitve posameznih primerov v Evropi, se vidi, da so neprimerno cenejši krediti in da je naša obrestna mera - pomeni v 15 letih krat 2,2 odplačilo najetega kredita.
Lepo je bilo prej povedano - nekdo je povedal, da - no, tudi v sami predstavitvi, da si moramo vsak po svoje prizadevati. Jaz mislim, da je to tudi eno od temeljnih sporočil tudi tega stanovanjskega nacionalnega programa. Vsem nam je dana nekako dolžnost, predvsem veliki večini, da se res tudi sama potrudi za to, da nekako sorešuje in rešuje svoj stanovanjski problem. Menimo pa, da gotovo so primeri, ko to ni mogoče, gotovo so socialni primeri, bolezni in podobno, kjer bo potrebno imeti zelo široko srce. Ker je pa računalniški sistem v državi in v bistvu se ga vsi poslužujemo in tako rekoč je - tako, kot je bil včasih svinčnik - pa menim, da ni problem tu obvladovati in dobiti pregled nad tem, kakšno je sploh stanje v državi. Država z dvema milijonoma ljudi, državljanov, po mojem pa lahko obvladuje in ve, kje je, kaj je in kako je. Zelo bi bilo neprijetno, da bi se recimo nekdo pojavil in delal velik hrup, da ima stanovanjsko stisko, po drugi strani pa ne vemo, da ima morda nekje velik vikend ali nekaj podobnega. Skratka, te relacije je pač treba malo urediti in malo objektivno in pošteno spraviti tja, kamor gredo.
Tudi vprašanje vojaških stanovanj bivše vojske, mislim, da je tudi ta zadeva tako odprta, tako čudno neopredeljena. Takrat je bilo, vendar vemo, prek 5.000 stanovanj; poznam primere, ko so še vedno prazna stanovanja, ki so sicer precej raztolčena, vendar so na voljo, so na lepih lokacijah, vendar tu kakšnega posebnega odgovora, kakšne posebne rešitve ne vidim oziroma je ni bilo ponujene. In menim, da je to tudi ena od stvari. Gledati moramo vse razpoložljive stanovanjske površine, ki so na voljo, in le-te sanirati in jih dati, seveda pod določenimi pogoji ali pa če drugače ne gre, pod socialnimi pogoji, določenim ljudem. Menim, da moramo obvladovati in vedeti, kakšen je naš stanovanjski sklad, kakšno je tudi stanje, mislim pregled tega, kakšno je tudi stanje starega stanovanjskega fonda, ki je, ali pa recimo stanje v podstrešjih in kjer se recimo še dajo napraviti stanovanjske enote. Poznam primere, ko so na podstrešjih naredili čudovita stanovanja z ne preveč sredstvi. Ali pa, da ne pozabimo, včasih so tudi podjetja dajala kredite, predvsem podjetja, pa bi zdaj seveda to bilo potrebno - tudi banke bi morale pokazati malo več volje. Mnogi, ki so gradili stanovanja, ki so gradili svoje hiše, so ta sredstva oplodili ali pa multiplicirali dva, tri, štirikrat, tako da je treba to iniciativo imeti kot eno od temeljnih. In mislim, da tudi to mora vsebovati ta sedaj oblikujoči se stanovanjski nacionalni program.
Eno od osnovnih naših sporočil ali pa naših stališč je gotovo v tem, da mora vsakdo imeti, vsak državljan streho nad glavo, najlepše pa je, da ima poleg tega še prijeten dom. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Rejc. Želi še katera skupina? SDS, gospod Zamernik.

BOGOMIR ZAMERNIK: Hvala za besedo. Lep pozdrav. Spoštovani! Ko smo slišali praktično predstavitve vseh poslanskih skupin, najbrž da ni potrebno biti v strahu, da tega stanovanjskega programa, kot je bil zastavljen, ne bi izpeljali do konca. Žal pa imamo kar nekaj gorkih izkušenj, da so tudi stvari, katerih vsi, pa me ne silite, da jih naštevam, nismo pripeljali do konca, tako kot bi si želeli.
Ponovno poudarjam, kljub temu sem zadovoljen, da ste predvsem v koaliciji podprli predloge, ki smo jih predlagali, torej da se stanovanja zagotovijo predvsem mladim družinam, kajti to je tisto, kar veliko ljudi s področij, kakršno je naše, odpelje v mesta. Žal so se stanovanja gradila predvsem tam in upamo in želimo, da bi se zadeva s tem programom spremenila. Vendar je pri tem potrebno računati tudi na tisto, kar je bilo že omenjeno, da se da stanovanje graditi tudi ceneje, kot je v tem programu. Vendar, če se bodo gradila tudi po takšni ceni, jih bomo lahko zgradili toliko, kot smo si zapisali v programu. Vendar se seveda strinjamo popolnoma s tem, da bi občine znale bolj racionalno ravnati s tem denarjem, kajti ravno včeraj sem podpisal pogodbo, kjer smo z izvajalcem za delo na ključ v večnamenskem objektu, kjer bodo tudi stanovanja, izposlovali ceno 1.000 mark na kvadratni meter. Tako, da bi bilo dobro, da bi razmislili tudi o tem. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Zamernik. Želi besedo še katera od poslanskih skupin? (Ne.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Pisno se je k razpravi prijavil kot prvi gospod Aurelio Juri.

AURELIO JURI: Kolegice in kolegi! Pri tem vprašanju gre za eno najdaljših poti, po kateri naš parlament sprejema enega od pomembnejših dokumentov, ki določajo kakovost življenja v naši državi. Sprejem nacionalnega stanovanjskega programa je predvidel, kot vemo, stanovanjski zakon, sprejet že daljnega 1991. leta. Prispel je v naš Državni zbor 1995. leta, zato da z njim pa se ukvarjamo septembra 1997. leta. No, prva pomanjkljivost programa je prav to, da je v postopku priprave in sprejemanja minilo že toliko časa, to je dobrih šest let.
Stanovanjski program naj bi usmerjal proračunsko politiko države in občin na stanovanjskem področju v obdobju 1995-2000, sprejet pa bo, če bo, računam in upam, da nekje vmes oziroma v drugi polovici 1997. leta. Ob tem gre povedati, da so se nekateri parametri, ki so bili odločilni za pripravo programa, v minulih treh letih prav gotovo spremenili. Na to nas opozarja sam minister. Število novih stanovanj, ki naj bi bilo v skladu s programom pridobljeno, bo prav gotovo nižje od v istem programu zastavljenega cilja, kar pomeni, da se sprejema program, za katerega se ve, da ga ne bo možno realizirati do leta 2000.
Program pa kaže vendarle podpreti, saj so se nekateri ukrepi, ki jih predvideva, izvajali kljub temu, da dokument še ni bil sprejet. Ti ukrepi, predvsem dokapitalizacija Republiškega stanovanjskega sklada, so imeli za posledico večja sredstva, namenjena kreditiranju stanovanjske izgradnje. Stanovanjski program, kot vemo, predvideva določene ukrepe države in občin, ki bodo usmerjeni predvsem k spodbujanju gradnje in prenove socialnih in neprofitnih stanovanj, ki pa vendar brez aktivnega in učinkovitega posredovanja oziroma ukrepanja več vladnih resorjev, ne samo Ministrstva za okolje in prostor, ne bodo privedli do želenih premikov na tem področju. Že po samem stanovanjskem zakonu je država skrb za stanovanjsko oskrbo naložila občinam, sama pa je obdržala regulativno-pospeševalno vlogo, katere osrednji del je prav program, ki ga imamo na mizi. Naloga občin je, da izvajajo stanovanjsko politiko v svojih območjih, in sicer tako, kot to predvideva stanovanjski program. V svojih proračunih morajo namreč zagotoviti sredstva za gradnjo stanovanj socialnim upravičencem. To pa lahko pomeni, da bodo ostale določbe oziroma smernice programa le črke na papirju, kolikor bodo občine tudi v prihodnje pri pripravi proračunov soočene z množico znanih in opevanih problemov, mislim predvsem na nedodelana merila za zagotovljeno porabo in tudi sicer na neustrezen sistem financiranja občin, ki že sedaj ne dopuščajo, ne dovoljujejo, da se za stanovanjsko oskrbo zagotovijo znatnejša sredstva.
Kakorkoli že, bo nujno poleg sprejema stanovanjskega programa pristopiti še k nekaterim ukrepom, ki bodo vsak zase in skupaj prispevali k boljši realizaciji programa. Obljubljena nova davčna zakonodaja, ki naj bi občinam prinesla dodatne in prave vzpodbude za reševanje omenjenih problemov, spremembe pri oblikovanju neprofitnih najemnin, saj današnje najemnine ne zadoščajo za vzdrževanje, prenovo in gradnjo neprofitnih stanovanj, sprejem zakona o stanovanjski hranilnici, ki naj bi, seveda, če bodo najprej razčiščene relacije med to hranilnico in stanovanjskim skladom, povečal možnosti za pridobitev stanovanj tistim kategorijam, ki so vsaj delno sposobne participirati pri nakupu ali gradnji stanovanja. Taka namenska oblika varčevanja bi bila dejansko dostopna vsem slojem prebivalstva, s čimer bi se odpravila dosedanja pomanjkljivost, ki zmerne kredite omogoča le določenemu delu prebivalstva.
Ne nazadnje bi moral državni proračun Republiškemu stanovanjskemu skladu nameniti več denarja, ker zahtevki in dejanska potreba bistveno presegajo razpoložljiva sredstva. Omejenost sredstev pomeni, da se zožuje krog upravičencev do kreditov, kar praktično pomeni, da na primer starejše družine ali gospodinjstva brez otrok le izjemoma ali sploh ne pridejo do kredita ter da tudi upravičenci do kredita pridobijo le okoli 60% zaprošenega zneska. Ugotovljeno je, da je nujno potrebna okrepitev kapitalske osnove stanovanjskega sklada, in sicer bi moral državni proračun za izvajanje nalog stanovanjskega programa in stanovanjskega zakona nameniti skladu letno od 4 do 5 milijard tolarjev. Stanovanjski program sicer predstavlja dokaj kvalitetno izhodišče za stanovanjsko oskrbo, a zavedati se je treba dejstva, da predstavlja le okvir in da od programa samega ni moč pričakovati konkretnih rešitev. Le-te so in bodo odvisne od tega, kako in na kakšen način se bodo pri oblikovanju stanovanjske politike usklajevali in uskladili posamezni pristojni resorji ter nivoji na državni in lokalni ravni, ter ne nazadnje, kot sem dejal, od deleža sredstev, ki ga bo za ta namen določil proračun. Vesti, ki prihajajo iz te fronte, potem, ko smo prejeli predlog letošnjega proračuna, so vse prej kot spodbudne, predlagana milijarda je že skoraj v posmeh dokumentu, ki ga danes obravnavamo. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Juri. Besedo ima gospod Bojan Kontič.

BOJAN KONTIČ: Spoštovani! V Republiki Sloveniji do sedaj ni bilo izdelane dolgoročne strategije stanovanjske politike, iz katere bi videli naloge države in pri tem omogočili lokalnim skupnostim izdelavo dolgoročnih in kratkoročnih stanovanjskih programov. Nujen je sprejem nacionalnega stanovanjskega programa, prav tako pa tudi sprejetje vseh podzakonskih aktov, predpisanih v stanovanjskem zakonu. Ravno zaradi navedenih manjkajočih dokumentov si v posameznih primerih lastniki, med njimi tudi občine, različno tolmačijo posamezne zadeve. Potrebno je poudariti, da stanovanjski zakon nalaga občinam in njenim pristojnim službam ogromno novih nalog, izmed katerih bi naštel predvsem: zagotavljanje sredstev za graditev in pridobitev socialnih stanovanj, zagotavljanje sredstev za pomoč pri uporabi stanovanja, zagotavljanje sredstev za stimuliranje gradnje neprofitnih stanovanj, kadrovskih stanovanj za potrebe občinskih upravnih organov in zavodov ter zagotavljanje stanovanj po 154., 155. in 157. členu zakona. Omenil bi tudi vzdrževanje občinskega stanovanjskega fonda. Republika, razen namenske porabe sredstev kupnin odprodanih občinskih stanovanj, občinam ni zagotovila za tako obsežne naloge ne dodatnega in ne drugega namenskega vira v proračunu ali kako drugače. Zato se v letih od uveljavitve novega stanovanjskega zakona srečujemo z vedno večjimi problemi pri zagotavljanju različnih oblik stanovanjskih vprašanj. Ugotovljivo je, da so večinoma ostali edini lastniki najemnih stanovanj občine in ZPIZ. Jasno je, da bo nacioalni stanovanjski program postavil samo izhodišča za reševanje tovrstne problematike, zato bistvenih sprememb ob njegovem sprejetju ne pričakujem, nedvomno pa bo postavil temelj za sprejem nekaterih zakonskih in podzakonskih aktov.
Sam program se je obdeloval in obravnaval dlje časa prek ustreznih strokovnih institucij do izvajalcev programa in nosilcev izvedbe tega programa. Tako je bila dana možnost sodelovati pri pripravi tudi lokalnim skupnostim. Z mojega področja, se pravi Šaleške doline, je bilo kar nekaj predlogov, ki so se nanašali na nacionalni stanovanjski program, nekaj jih je bilo upoštevanih, nekaj bi jih pa kljub vsemu še enkrat poudaril. Prvič - določitev namenskih sredstev ali deleža, ki naj bi v občinskih proračunih bil vsakoletno namenjen stanovanjskemu gospodarstvu. Predlog je utemeljen iz naslednjih razlogov. Pritisk na proračune občin je velik predvsem na področju komunalnega in cestnega gospodarstva in družbenih dejavnosti. Tako se v glavnem sredstva za zagotovljeno porabo, namenjena za stanovanjsko gospodarstvo, uporabljajo za druge namene. Sredstva kupnin od prodanih stanovanj kot edini namenski vir so bistveno prenizka za reševanje tako velikega števila stanovanjskih problemov, kot so trenutno evidentirana.
Drugič - oprostitev plačila vseh dajatev za komunalno urejanje zemljišč za neprofitna stanovanja in stanovanjsko gradnjo po prioriteti, programi urejanja stavbnih zemljišč za ta namen ter možnost spremembe namembnosti kmetijskih v stavbno zemljišče na urbanistično urejenih območjih po hitrem postopku. Te zadeve je potrebno vnesti v pripravo zakona o stavbnih in kmetijskih zemljiščih.
Tretjič - davčno politiko urediti tako, da bo določila normative za kvadratni meter pri poselitveni strukturi oziroma obdavčila tiste, ki te normative presegajo, stimulirala dajanja etažnih stanovanj iz stanovanjskih hiš v najem in podnajem, predvsem pa stimulirala vlaganje lastnikov v vzdrževanje in enostavno reprodukcijo, saj se je propad tega fonda že začel, stimulirala lastnike, ki so pripravljeni vlagati v adaptacije starih, že naseljenih objektov (kulturni, zgodovinski, tudi graščine), ki obdržijo po adaptaciji iste najemnike z neprofitno najemnino.
Četrtič - občinam ob predložitvi dobrih programov prek nosilcev stanovanjskega programa Republiškega stanovanjskega sklada zagotoviti del nepovratnih in neposojilnih sredstev za izvajanje teh programov na lokalnih nivojih.
Petič - s spremembo stanovanjskega zakona bi bilo potrebno omogočiti tekoče izplačilo odpravnine tistim, ki se selijo iz najemnega stanovanja in si trajno rešijo na svoje stroške stanovanjski problem, sebe in ožjih družinskih članov. Določiti kriterije subvencioniranja tudi ostalih stanovanjskih stroškov, kot so komunalne storitve, tokovina, telefon in drugo mladim družinam z več otroki in socialno šibkim subjektom, v sodelovanju z Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve. Sproti odprodajati najemniški stanovanjski fond, z možnostjo odplačila do 20 let, zlasti mladim družinam po tržni ceni, vendar z ugodno obrestno mero.
Ta predlog je vreden upoštevanja zlasti iz naslednjih razlogov: Vračanje sredstev sprotno nazaj v stanovanjsko gospodarstvo za sprotno reševanje stanovanjskih problemov, prenos stroškov vzdrževanja na lastnika in s tem prisila subjektov za skrbnejše ravnanje s stanovanjskim fondom, po smrti pa zagotovitev stanovanjskih vprašanj ožjim sorodnikom. Neupoštevanje bivalnih normativov za socialno šibke družine in s tem možnost njihove preselitve v ustreznejše enote oziroma dodelitev stanovanjskih enot glede na sposobnosti plačevanja stanovanjskih stroškov najemnikov.
Iz navedenega je razbrati, da nam nacionalni stanovanjski program brez ustreznih sprememb zakona ne bo prinesel premikov na tem področju, zato bi se moral oziroma morali zavzeti predvsem za čimprejšnjo njihovo obravnavo in sprejem, saj je stanovanjski fond Republike Slovenije po vrednosti eno izmed največjih premoženj v državi in ni vseeno, kako se ohranja. Na drugi strani pa je vlaganje v stanovanjsko gospodarstvo eden največjih neizkoriščenih ekonomskih potencialov države, če omenim samo zaposlovanje v gradbeništvu in posredno v vseh spremljajočih dejavnostih, trošenje premičnih dobrin in s tem pomoč našim podjetjem, ki se s tem ukvarjajo. Ne nazadnje pa je zagotavljanje stanovanjskih vprašanj pogoj za osnovno eksistenco državljanov Republike Slovenije. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kontič. Besedo ima dr. Helena Hren-Vencelj.

DR. HELENA HREN-VENCELJ: Lepo pozdravljeni! Ko je gospod minister govoril, da nacionalni stanovanjski program temelji na načelu omogočanja, sem se z njim globoko strinjala, zato, ker vsakdo, ki si prizadeva aktivno za rešitev svojega stanovanjskega problema, bo slej ko prej uspel. No, ko danes razpravljamo o nacionalnem stanovanjskem programu, se moramo zavedati, da je stvar - da nam jo je naložil stanovanjski zakon in da je program bil torej štiri leta v pripravi in še dve leti, da je zagledal Državni zbor. Torej pričakovala sem, da bo gospod minister, če nič drugega, nam dal bolj aktualne oziroma sveže podatke, ki jih sicer obravnava ali pa navaja nacionalni stanovanjski program. Kajti v tem času so se spremenile družbene in gospodarske razmere, reformirale so se javne finance, slabšali so se kreditni pogoji za pridobitev kreditov za stanovanjsko gradnjo ali nakup, skratka, dobili smo v bistvu razslojevanje Slovencev, ko je nekaj procentov Slovencev zelo bogatih in si lahko vse kupijo, velik delež pa leze v tisto smer, ko si ne more kupiti osnovnega, to je stanovanje, oziroma ko ne more priti do osnovnega, kar človek potrebuje za svoje življenje.
Zato mislim, da bi moral nacionalni stanovanjski program biti tako pripravljen, da bi predvsem, poleg tega, da mora, kot vemo, opredeliti natančno prostorski, socialni in še druge aspekte poselitve, mora biti pa tudi tak, da bo zagotovil rešitev stanovanjskega problema tiste populacije državljanov, ki si sami brez pomoči države ne morejo rešiti svojega stanovanjskega problema. Vemo, kdo so to; sigurno so to mladi, pa naj bodo samski ali mladi zakonci, so pa to tudi družine z večjim številom otrok. In če hočemo glede na naše demografsko stanje, glede na to, da bomo kmalu narod starcev in stark, torej če hočemo izboljšati to situacijo, moramo tudi podpirati oziroma moramo smatrati to kot nacionalno prioriteto, torej da zagotovimo stanovanja s pomočjo družbe tudi velikim družinam.
Pred nekaj meseci smo v časopisih prebrali, da kar 1.100 študentov nima zagotovljenega stanovanja v kraju šolanja. In to je tudi eden od drastičnih oziroma dovolj drastičnih podatkov, da bi pričakovali drugačno gledanje ali pa drugačen odraz v proračunu prav za namensko gradnjo študentskih domov.
Naša poslanska skupina je v sklopu obravnavane teme pripravila štiri dodatna stališča k predlogu nacionalnega stanovanjskega programa, ki ste jih dobili na mizo, in eden od teh predlogov je ta, da bi morali uvesti premijsko varčevanje. Tako premijsko varčevanje je imela že pred več kot 30-imi leti Nemčija, ima ga tudi Avstrija, morda bi lahko ta zgled uporabili. Potem v drugem predlogu smo navedli, da naj se v politiki pridobivanja socialnih stanovanj odraža tudi kriterij, to je število otrok v družinah prosilcev, in da bi to morala biti nacionalna prioriteta, tako da je za zagotovitev teh stanovanj država bolj odgovorna oziroma v večji meri angažirana, če občina nima sredstev. V revnejših občinah in pa tudi tistih, ki jih bomo še ustanovili, so marsikje ti fondi za stanovanja tako majhni, da si v enem letu občina ne more pridobiti niti enega tako imenovanega socialnega stanovanja. In mislim, da bi morali na to tudi računati, kajti v pretežni meri se je breme prav socialnih stanovanj prevalilo le na ramena občine, država pa ima, kot je bilo že rečeno, bolj regulativno vlogo. Poleg tega, ve se tudi, da sama občina nima možnosti razpolaganja s prostorom. Upamo, da se bo to spremenilo, torej tudi problem, ki so ga že včeraj omenili, torej problem zazidljivih stanovanjskih površin, tudi to je ena od stvari.
Poudarili oziroma poskušali smo opozoriti še na tretjo stvar, in sicer dejstvo, da se ob vsakem razpisu posojil stanovanjskega sklada povečajo cene stanovanj na tržišču, in to ponavadi v točnem znesku, kolikor znaša razpis stanovanjskega posojila v celoti, kar pomeni, da se učinek stanovanjskih posojil oziroma učinek posojil, ki jih daje Stanovanjski sklad, na ta način bistveno zmanjšuje in največji dobiček imajo od tega preprodajalci stanovanj.
In končno smo pod 4. točko predlagali, naj vlada predvidi ukrepe za namensko varčevanje. Gospod Arhar je včeraj rekel, da sicer Slovenci namensko varčujemo, da smo pa predvsem usmerjeni v kratkoročno varčevanje zaradi tiste strašanske previdnosti, ker ne zaupamo dovolj lastni valuti. Vzpodbujanje namenskega varčevanja je zanesljivo pametna naložba zato, ker vsakdo, ki namensko varčuje, tudi sam prispeva sredstva. Poleg tega ne smemo pozabiti pri demografskih gibanjih še na nekaj. Glede na to, da smo narod, ki se stara, bomo rabili mlado delovno silo in mlada delovna sila, ki bo prišla od drugod, bo pripeljala s seboj tudi družine, s tem pa se bo zopet povečal pritisk na socialna stanovanja. In ko govorimo o namenskem varčevanju, lastna gradnja ali pa nakup omogočata večjo efektivnost vložka zato, ker je večji vložek lastnega dela in večji vložek lastnega privarčevanega denarja.
Na koncu bi se samo na kratko dotaknila še problema vojaških stanovanj, ki ga je gospod Rejc že izpostavil. V naši občini imamo že od leta 1992 20 stanovanjskih enot praznih v bloku in nikakor ne moremo z njimi rešiti stanovanjskih problemov tistih ljudi, ki rabijo socialno pomoč. Poleg tega imamo cel blok, tako imenovani stanovanjski blok, ki ga je vojska sicer demolirala, vendar tudi tega ne more občina za primerno ceno dobiti, da bi iz tega napravila socialna stanovanja. Mislim, da bi bili potrebni vsi dejavniki, ki bi prispevali k temu, da se problem predvsem socialnih stanovanj reši. Predvsem pa pričakujemo točnejše oziroma boljše podatke o tem, s kakšnimi stanovanji sploh razpolagamo v Sloveniji, koliko je teh stanovanjskih enot, koliko so zasedene in pa tudi končno obdavčitev nepremičnin, kajti dokler bomo imeli tak sistem obdavčevanja nepremičnin, ki omogoča nekomu izredno veliko razkošje, za katerega ne plača dosti, drugemu pa komaj nekaj bednega prostora za preživetje, ne bomo živeli bolje. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospa Vencelj. Izčrpali smo seznam prijavljenih razpravljavcev. Gospod Hvalica želi besedo. Ker se niste pisno prijavil, vas omejujem na 5 minut.

IVO HVALICA: Hvala. Spoštovani kolegi! Pri pregledu teh stališč sem ugotovil še nekaj, kar mislim, da manjka, pa je zelo pomembno. Ko gre za revitalizacijo obstoječega stanovanjskega fonda, če ga lahko tako imenujemo, predvsem na demografsko ogroženih območjih, na obmejnih območjih pogosto naletimo na veliko oviro - Zavod za varstvo kulturne dediščine. Tu je treba nekaj narediti. Tu je treba preseči zadevo. Treba je najti nek kompromis med zahtevami varnostnikov krajine in krajevne arhitekture in funkcijo uporabnosti objekta. Poznam veliko ljudi, konkretne primere, ki so na obmejnem območju obupali, ker jim je Zavod za varstvo kulturne dediščine postavil takšne pogoje, da so rekli: "Ne bom tega delal", si je zgradil stran - pomislite absurd, nonsens - montažno hišo, ki je pokvarila krajino, za katero pa je dobil dovoljenje, hiša je pa propadla. Mi vsi dobro vemo, kaj se je zgodilo tudi leta 1976 ob potresu - Breginj, kričeč primer. Pojdite v Furlanijo, tam so bili bolj pametni. Počasi, ampak so tako rekoč zadevo obnovili. So šli v kompromise. Jasno, vsaka nova gradnja je kompromis, ker ne moreš nikdar narediti takšnega objekta, kot ga je naredil tisti pred 200, 300, 400 leti, ampak podobnega pa lahko in ohraniš nekatere te elemente. In tu vas pozivam, tako predlagatelje kot tudi poslance Državnega zbora, da tu najdemo nek kompromis. Sam bom predlagal dopolnitev drugega in četrtega stališča, ki o tem govorita, ker mislim, da je to zelo važno. Mi ne smemo ovirati ljudi z nemogočimi zahtevami. Jaz razumem te ljudi, ki delajo v teh institucijah, popolnoma jih razumem, samo velikokrat so preveč pesniki kot realisti, bolj glisirajo kot hodijo, zelo težko se usidrajo, in te ljudi je treba spraviti na realna tla, dol potegniti in jim reči: dejstva so takšna, razmislite o tem. In želim, da boste s tem v zvezi pripravljeno stališče podprli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Želi še kdo besedo? Gospod Demšar.

VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo. Konkretno bi želel nadaljevati to, o čemer je govoril moj predhodnik. Pred desetimi leti so ugotovili, Fakulteta za arhitekturo, da imamo v Škofji Loki, če bi se lotili ureditve mestnega jedra Škofje Loke, za štiri do pet let potrebe po stanovanjih pokrite. Kar pomeni, da če bi se mi lotili tistega fonda, ki ga že imamo, bi o takih stvareh, ki jih zdaj tu slišimo, in potem tudi mlade ljudi, ki se res nimajo kam dati, te stvari ne bile tako problematične. Kar pomeni, tisti, ki hodite po lepi naši slovenski zemlji - jaz bom rekel, ali je to v Kopru - peljite se po stari cesti čez Logatec, ali v okolico Nove Gorice ali pa če greste na Štajersko, boste videli, koliko hiš je praznih. Vem pa, da ta minister, vem, da to problematiko pozna in da njegova služba dela v tej smeri, da bi se lotili teh stvari in da ni treba povsod začeti samo na novo, na prvi kategoriji kmetijskih zemljišč, ampak da bi se lahko lotili starih stavb, čeprav pri nas so sedaj te stvari, pravijo, približno za eno tretjino dražje, če se lotiš popravila starega ali pa če gradiš novo, pri tem, da drugod po svetu pravijo, da pa temu ni tako. To bi bila prva pripomba.
Druga. Ne vem, zakaj mi še naprej govorimo o treh kategorijah stanovanj, o socialnih, potem imamo pa dve, ena so profitna, ena pa neprofitna. In dvomim v to, da imajo drugod po svetu tudi tako razporeditev. Mislim, da imata tako država kot občina skrbi za socialna stanovanja, ostalo so pa stanovanja, čisto normalna, ki so na trgu.
In kot tretjo pripombo imam tole. Mi smo že pred leti imeli posebno banko - SKB banka je nastala iz tega in iz naših prihrankov. Vi se vsi spomnite, da ste plačevali po tistih 6% posebej za stanovanja. In kot izgleda, se je ta banka sedaj že izmuznila iz tega in zato je sedaj tukaj predlog, da bi ustanovili neko novo hranilnico. Bojim se, da se bo potem z novo hranilnico isto zgodilo, kot se je s to banko, zato mislim, da bi bilo smiselno videti, ali je ta banka že tako daleč odšla, da je ni več možno vključiti v te stvari.
Nadalje bi še predlagal, da naj bi se obdavčilo tisto premoženje ljudi, zlasti tiste hiše, ki prazne stojijo, nihče v njih ne stanuje. Ko bomo davke primerno temu "navili", bodo imele država in občine dohodek, pa še ljudje bi imeli stanovanja, ker tisti ne bodo sedaj na tak način držali stanovanj, ker nič ne pijejo in nič ne jedo, jih imajo lahko na tak način. Zato predlagam, da naj se obdavčijo prazne stanovanjske hiše ali pa tudi sicer naj bodo večji davki, da ne bo v velikih, tudi dvo in trinadstropnih stavbah živel samo po en prebivalec. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Demšar. Želi še kdo besedo? Gospod Bajc.

JOSIP BAJC: Spoštovana gospa podpredsednica, kolegi in kolegice! Ob pregledu predlogov dodatnih stališč in sklepov k predlogu nacionalnega stanovanjskega programa upam, da bo zagledal luč sveta v krajšem času, kot je nastajal, se pravi od 1995. leta do danes. In pri 12. predlogu Socialdemokratske stranke mislim, da je vsaj tisti zadnji del, ko pravi, da se stopnja odpisanega najetega stanovanja pospeši oziroma poveča, da je nerealno in da takšnih načinov odpisa ni. Je pa po mojem zajet predlog, podobno zajet, vendar ne predvideva odpisa, ampak ugodnejša posojila za večštevilčne družine z otroki, pa že pri predlogu Slovenskih Krščanskih demokratov v 7. točki. Zaradi tega, če bomo po posameznih teh stališčih in predlogih glasovali, bom glasoval proti 12. predlogu iz teh razlogov.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Bajc. Želi še kdo besedo? (Ne.) Torej zaključujem splošno razpravo.
Matično delovno telo je predlagalo zboru, da sprejme naslednji sklep, ki ste ga dobili v pisni obliki: "Predlog nacionalnega stanovanjskega programa - prva obravnava je primerna podlaga za pripravo predloga programa za drugo obravnavo." Odpiram razpravo o danem sklepu. Kdo želi besedo?
Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo o predlogu sklepa in dajem predlog na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (53 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sklepa sprejet.
Prehajamo na obravnavo dodatnih stališč, ki ste jih prejeli dne 10. septembra 1997. V tej preglednici je 12 predlogov. Dajem v obravnavo prvi predlog dodatnega stališča. Odpiram razpravo. Kdo želi razpravljati? Ker ni razpravljavcev, dajem predlog dodatnega stališča na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! Proceduralno, gospod Presečnik.

JAKOB PRESEČNIK: Hvala za besedo. Ne vem, če sem dobro spremljal, ampak gre za stališča odbora, ki mislim, da jih je 17.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Najprej moramo glasovati o predlogih dodatnih stališč, nato pa o stališčih odbora.

JAKOB PRESEČNIK: Se opravičujem.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Ugotovimo sklepčnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog dodatnih stališč sprejet.
Odpiram razpravo za drugi predlog dodatnega stališča. Kdo želi besedo? Ker ne želi nihče razpravljati... To ste dobili 10. septembra 1997 z naslovom Pregled dodatnih stališč in sklepov k predlogu nacionalnega stanovanjskega programa, prva obravnava. Na glasovanje dajem drugi predlog dodatnega stališča. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V obravnavo dajem tretji predlog dodatnega stališča. Kdo želi razpravljati? (Nihče.) Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem četrti predlog. Kdo želi razpravljati? (Nihče.) Ugotovimo sklepčnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za? (35 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem peti predlog dodatnega stališča. Kdo želi razpravljati? (Nihče.) Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem šesti predlog. Kdo želi razpravljati? (Nihče.) Ugotovimo sklepčnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je dodatni šesti predlog sprejet.
V razpravo dajem sedmi predlog dodatnih stališč. Kdo želi razpravljati? (Nihče.) Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem osmi predlog dodatnega stališča. Ker ne želi nihče razpravljati, ugotovimo sklepčnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem deveti predlog. Ker ni razpravljalcev, ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem deseti predlog dodatnih stališč. Gospod Baškovič želi besedo.

MILAN BAŠKOVIČ: Rad bi posebej opozoril na deseto točko, o kateri sedaj razpravljamo. Imam štiri bistvene pripombe s stališča Sekretariata.
Prvič, urejanje nekih prednosti ni stvar nacionalnega programa, to je lahko stvar zakona, ki ureja (nerazločno povedana beseda) in pa drugih pravil.
Drugič, to, da bi imeli Slovenci po rodu glede drugih državljanov, se pravi, slovenski državljani, med temi slovenskimi državljani bi imeli prednost Slovenci po rodu. To je pravno nedoločen pojem. Se ne ve, v pravu tega ne prepoznamo. Ali to pomeni, do katerega kolena se šteje ta rod ali po eni liniji ali po očetovi ali materini, do katerega stoletja nazaj? Skratka, to ni uresničljivo in ni predstavljivo, kako bi ugotavljali med državljani posebej tiste po rodu.
Tretje, kar pa je najbolj bistveno. Gre za diskriminacijo med državljani, kar je pa ustavno nedopustno. Vsi državljani, ki so državljani, imajo po ustavi in po zakonu enake možnosti in pravice. Tukaj se pa državljani delijo na eno in drugo kategorijo in to je nesprejemljivo.
Četrtič, tudi formalno glede na nasprotje 14. člena ustave, ki govori, da so pred zakonom vsi enaki in zakon je reguliral ta razmerja na stanovanjskem področju in tudi 77. člen, ki daje okvir za nacionalni program ne dopušča in ne daje podlage za tako razlikovanje. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Baškovič. Želi še kdo razpravljati? (Nihče.) Ker ni razpravljavcev ugotavljamo sklepčnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za deseti predlog? (3 poslanci.) Je kdo proti? (42 poslancev.)
Ugotavljam, da deseti predlog dodatnega stališča ni sprejet.
V razpravo dajem enajsti predlog dodatnega stališča. Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Ugotovimo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (46 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem dvanajsti predlog dodatnega stališča. Ker ni razpravljavcev, glasujemo. Ugotovimo sklepčnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za? (30 poslancev.) Je kdo proti? (20 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Danes je bilo vloženo še eno dodatno stališče, in sicer gospe poslanke Darinke Mravljak. Dajem v razpravo tudi ta dodatni predlog. Ugotavljam, da ni razpravljavcev. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (47 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je tudi ta dodatni predlog sprejet.
Prehajamo na predlagana stališča matičnega delovnega telesa. Prejeli ste jih z gradivom 17. junija z naslovom Poročilo o predlogu nacionalnega stanovanjskega programa, prva obravnava. Tu je zajetih 17 stališč. Predlagam, da obravnavamo stališča v celotnem kontekstu in odpiram razpravo. Tudi glasovanje bo potekalo za vsa stališča skupaj, v celoti. Kdo nasprotuje temu predlogu, da bi glasovali v celoti? Gospod Hvalica ima besedo.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospa podpredsednica, poglejte, ne da se tako, ker - ne, ne, seveda je možno tudi, ampak sigurno niso vsi za segedin golaž, nekateri so za meso, drugi pa za zelje. Vas lepo prosim, da vsako stališče posebej izglasujemo. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Torej bomo posamično razpravljali in glasovali o danih stališčih matičnega odbora. Pa gremo kar po vrsti. V razpravo dajem prvo stališče. Ni razpravljavcev. Ugotovimo sklepčnost! Gospod Hvalica, obrazložitev glasu.

IVO HVALICA: Hvala. Vidite, gospa podpredsednica, kako je potrebno, da se glasuje posebej. Tu je verjetno treba nekaj reči. Preveč suho je. Jaz imam sicer zelo rad kratke povedne stavke, ampak jasno je treba razmejiti pristojnost države in pristojnosti občine. Tu bi bilo treba povedati tudi, kje, kako, v katerem zakonu, kaj, kako. Tega sigurno ne more samo nacionalni stanovanjski program. Verjetno bi bilo treba reči, da bi bilo treba to urediti v sklopu zakonodaje o lokalni samoupravi. Torej to je presuho. Nič ne pove oziroma pove le toliko, da bo to napisano v nacionalnem stanovanjskem programu, ne bo pa obvezovalo nikogar. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Želi še kdo besedo? Gospod Presečnik.

JAKOB PRESEČNIK: Hvala. Mislim, da je sicer dobro, ali je prekratko napisano, ampak jasno je treba razmejiti pristojnosti države in pristojnosti občine v nacionalnem stanovanjskem programu, to, kar nacionalni stanovanjski program obravnava. Drugo so pa drugi zakoni iz pristojnosti države in občin.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Presečnik. Še kdo želi besedo? (Ne.) Ugotavljamo sklepčnost! (55 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je prvo predlagano stališče sprejeto.
V razpravo dajem drugo stališče matičnega odbora. Želi kdo besedo? (Ne.) Ugotavljamo sklepčnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za? (45 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagano stališče sprejeto.
V razpravo dajem tretje stališče matičnega odbora. Ker ni razpravljavcev, ugotavljam, da lahko prehajamo na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (46 prisotnih.)
Kdo je za? (47 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je stališče sprejeto.
V razpravo dajem četrto stališče matičnega odbora. Ni razpravljalcev. Ugotovimo sklepčnost! (48 prisotnih.)
Kdo je za? (50 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
V razpravo dajem peto stališče. Ni razpravljalcev. Ugotovimo sklepčnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za? (51 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je tudi to stališče sprejeto.
V razpravo dajem šesti predlog stališča. Ni razpravljalcev. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (44 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je tudi ta predlog stališča sprejet.
V razpravo dajem predlog sedmega stališča. Tudi tu ni razpravljalcev. Ugotovimo sklepčnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za? (39 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog stališča sprejet.
V razpravo dajem osmi predlog stališča. Nihče ne želi razpravljati. Ugotovimo sklepčnost! (Vprašanje iz dvorane.) Osmi, ja. Gospod Hvalica, obrazložitev glasu.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Ne vem, imam malo mešan občutek, kako naj tu glasujem. Glejte, znanstvenikom naj bi omogočili stanovanje v neprofitnem stanovanju - ali ni to diskvalifikacija? To je diskvalifikacija znanstvenika! Zaradi tega se mora nekdo puliti, pa mu plačati, ne stanovanje - vilo! Ne vem, jaz za to ne morem glasovati. Poglejte, nerodno je napisano, mogoče tudi, ampak znanstveniki neprofitno stanovanje. Lepo vas prosim, saj bo kdo mislil, da smo v Kazakstanu. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Želi še kdo razpravljati? Gospod Sovič.

BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Jaz mislim, da je treba upoštevati, da tudi v znanosti, tako kot v mnogih drugih poklicih, da obstajajo tudi mladi znanstveniki. Obstajajo pa seveda tudi uveljavljeni, ki so gotovo tudi, vsaj nekateri, v drugačnih kategorijah, kar se dohodkov tiče. Za te mlade, jaz mislim, da je že smiselno, če obstajajo tudi načini, kako družba na neki način promovira njihovo delo ali pa na nek način omogoča njihovo uspešnost. Zato mislim, da bi kazalo razmisliti tudi o tem. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Sovič. Želi še kdo razpravljati? (Ne.) Ugotavljamo sklepčnost. (54 prisotnih.)
Kdo je za? (34 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem deveti predlog stališča matičnega odbora. Razpravljavcev ni. Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (40 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem deseti predlog stališča. Razpravljavcev ni. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (49 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem enajsti predlog stališča. Ker ni razpravljavcev, ugotavljamo sklepčnost. Ugotovimo sklepčnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za? (38 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem dvanajsti predlog stališča. Razpravljati ne želi nihče. Ugotovimo sklepčnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za? (44 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem trinajsti predlog stališča. Razpravljati ne želi nihče. Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (42 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem štirinajsti predlog stališča. Razpravljavcev ni. Ugotovimo sklepčnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (39 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem petnajsti predlog stališča. Razpravljavcev ni. Ugotovimo sklepčnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za? (41 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem šestnajsti predlog stališča. Ugotovimo sklepčnost! (53 prisotnih.)
Kdo je za? (49 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
V razpravo dajem še zadnji predlog stališča matičnega odbora. Razpravljavcev ni. Ugotovimo sklepčnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za? (45 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je ta predlog sprejet.
S tem smo zaključili razpravo in glasovanje o stališčih. Poslanska skupina SDS je vložila še predlog dodatnega stališča k predlogu nacionalnega stanovanjskega programa, ki pa ni bil vložen v skladu s poslovnikom, in sicer do konca splošne razprave. Torej o tem predlogu ne moremo glasovati. Gospod Hvalica proceduralno.

IVO HVALICA: Hvala. Spoštovani! Ker bi rad, da bi bilo to vsebinsko zajeto, predlagam naslednji predlog, da bi sprejeli dodatno stališče, ki bi se glasilo: "Predlagatelj naj upošteva za pripravo druge obravnave tudi razpravo, ki je bila opravljena v Državnem zboru tega in tega." Tako pravzaprav zajamem vsebinsko svojo razpravo in obvežem predlagatelja. Mislim, da mi boste to dovolili, če vam gre za vsebino. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi kdo razpravljati o tem dodatnem? Gospod Hvalica, prosila bi, če ta predlog tudi pisno vložite. Odpiram razpravo o tem sklepu. Predlog dajem na glasovanje. Ugotavljamo sklepčnost! Ali lahko gospod Hvalica pisno vloži svoj predlog? Prosim, gospod Hvalica, če ta predlog še enkrat potem ponovite.

IVO HVALICA: Hvala. Ne vem, ali ni bilo dovolj pozornosti ali ni bilo dovolj poslušanja. Vložil sem svoj dodatni predlog k stališčem. Vodstvo Državnega zbora me je opozorilo, da sem zamudil proceduralno. Jaz sicer trdim, da bi lahko tudi drugače izpeljali zadevo, ampak procedura je mati demokracije, naj bo temu tako. Pika.
Zdaj pa naslednje. Predlagam, da se predlagatelja obveže, da upošteva pri pripravi nacionalnega programa za drugo obravnavo tudi obravnavo, ki je bila torej izvršena ali pa kakor hočete v Državnem zboru, dne 11. septembra 1997. To razpravo, če vsebinsko zajame, bo zajel tudi - predlagatelj namreč - tudi moj del vsebine, to se pravi nek kompromis med varuhi stavbne dediščine in programov za revitalizacijo, torej predvsem stanovanjskih objektov na demografsko ogroženih območjih in na obmejnih območjih. Jaz mislim, da sem bil jasen že v razpravi. Stvar je, če mi to hočemo vsebinsko; proceduralno se to da izpeljati, kot se temu reče, skozi stranska ali zadnja vrata. To je vprašanje dobre volje - če smo za to, bomo pač to naredili. Jaz smatram, da je to potrebno, ker je to zadeva, ki jo pač dosti blizu poznam, bi temu rekel. Torej lepo prosim vodstvo Državnega zbora, da mi pomaga to izpeljati proceduralno, da bo volk sit, da bo krava cela, in še trava da bo rastla. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Hvalica. Do konca splošne razprave bi morali vložiti ta dodatni predlog. Razprava o stališčih je bila zaključena in mislim, da smo s tem tudi končali. To je pa stališče, ni bil dodatni predlog, kar ste vi ravnokar posredovali. Zato tega ne moremo posredovati oziroma dati na glasovanje.
Tu je še predlog dodatnega sklepa. Dajem ga v razpravo. Predlagatelj je gospod Roman Jakič: "Državni zbor Republike Slovenije poziva Vlado Republike Slovenije, da prouči možnosti aktivnejšega reševanja podnajemniških stanovanjskih in bivalnih problemov šolajočih se s finančno stimulacijo za najemodajalce najemnih stanovanj za mlade."
Odpiram razpravo. Ni razpravljalcev. Ugotovimo sklepčnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlog dodatnega sklepa? (46 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je predlog dodatnega sklepa sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.

Prehajamo na 30. TOČKO DNEVNEGA REDA - DRUGA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O ŠPORTU.
Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila Vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? Proceduralno? Gospod Kelemina.

BRANKO KELEMINA: Spoštovana podpredsednica, spoštovane poslanke in poslanci, cenjena vlada! V skladu z drugim odstavkom 188. člena poslovnika Državnega zbora, spodaj podpisani poslanci poslanske skupine SDS in SKD predlagamo, da se o predlogu zakona o športu ponovno opravi I. obravnava na eni od prihodnjih sej.
Dovolite, da na kratko naštejem samo nekaj pomembnih razlogov, na osnovi katerih smo se odločili za ta proceduralni predlog.
Prvič. Nacionalnega športnega programa še ni.
Drugič. Zakon ima v II. obravnavi 69 členov. Na osnovi teh 69 členov je bilo podanih preko 120 amandmajev.
Tretjič. Vlada pri pripravi zakona ni v celoti upoštevala stališč Državnega zbora, ki so bila sprejeta v prvi obravnavi. Predvsem niso jasno razmejene pristojnosti glede obsega in uresničevanja javnega interesa in ustrezna kordinacija med državno in lokalnimi skupnostmi.
Četrtič. Financiranje in razporeditev sredstev na vseh nivojih ni niti približno jasno opredeljeno. Niso upoštevane določbe že obstoječih zakonov, kot sta zakon o lokalni samoupravi in zakon o društvih.
Šestič. Natančneje je potrebno opredeliti in ločiti personalni vrhunski šport od rekreativnega in društvenega športa predvsem na nivoju lokalnih skupnosti in natančno določiti sistem financiranja. Tudi nekaj pomembnih pripomb, o katerih bi bilo potrebno ponovno razpravljati in jih vključiti v novi zakon o športu. Trdno sem prepričan, da imate tudi drugi poslanci še svoje prav gotovo dobre in utemeljene predloge, ki jih bo potrebno upoštevati.
Menim, da je zakon o športu tako pomemben dokument, da je pomemben za vse državljane Slovenije. Da bi storili veliko napako, če bi sprejeli morda pomanjkljiv in nedorečen zakon. Veliko bolje bo, če zakon dobimo kakšen mesec kasneje, vendar takšnega, ki bo bolj jasen in bo zaživel v praksi v dobrobit vseh državljanov. Zato vas cenjene poslanke in poslanci v imenu podpisnikov prosim, da temeljito še enkrat razmislite in glasujete za predlagani proceduralni predlog. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kelemina. Torej poslanska skupina SDS predlaga, da se o predlogu zakona opravi splošna razprava na eni od prihodnjih sej. Želi kdo besedo v zvezi s tem?
Gospod Moge. Ni proceduralno. To ni proceduralni predlog, ampak vsebinski predlog, kar je v skladu s 188. členom.

RUDOLF MOGE: Spoštovane kolegice in kolegi! Tega predloga ne bom podprl, ker so bile za to govornico izrečene besede, ki dejansko ne ustrezajo resnici, še več, zdi se mi, da tisti, ki je te besede izgovoril, zakona ni prebral. Pa gremo lepo po vrsti, "kakor hiše v trsti".
Prva stvar je bila ta, da avtor trdi, da nacionalnega športnega programa ni. Osnova za sprejem nacionalnega športnega programa je sprejetje zakona o športu. Zakon o športu daje osnovo za sprejetje nacionalnega športnega programa in stvar je v tem, da je nacionalni športni program s strani vlade vložen že v proceduro, ampak ga zaradi tega ne moremo sprejemati, ker zakon predvideva, da dajo o tem nacionalnem športnem programu mnenje Svet za šport Republike Slovenije, Olimpijski komite in Združenje športnih zvez Slovenije. Torej ta prva trditev je bosa.
Druga stvar - zakon ima res 69 členov in 120 amandmajev. Kdor je pogledal te amandmaje, je lahko videl, da je 10 oziroma 40 amandmajev takšnih, da se jih verjetno ne da sprejeti, če človek pametno misli. V resnici je število amandmajev veliko tudi zaradi tega, ker je v prvi obravnavi Državni zbor v prejšnjem mandatu sprejel 20 stališč, s katerimi naj se zakon dopolni. Ta stališča so bila potem posledica velikega števila amandmajev. Moram pa povedati in se s predlagateljem deloma tukajle strinjati, da v tem zakonu tudi določene stvari niso dobro postavljene, kar se tiče lokalne samouprave in drugih stvari. Zato so nekatere poslanske skupine, med njimi tudi poslanska skupina predlagatelja - Slovenske ljudske stranke itd., predlagale za moje mnenje zelo kvalitetne amandmaje, ki to področje dejansko izboljšujejo.
Tretja stvar - na ta amandma bi lahko, če ocenjujem po številu amandmajev, vložil 1999 amandmajev. Prvi amandma bi se glasil: Zakon naj začne veljati 15. dan po objavi, drugi 16., 17., 18. in 20. in na podlagi tega brez prejšnje argumentacije ugotoviti, da je število amandmajev odvisno, ali je zakon dober ali ne, ne gre tukajle sprejemati.
Naslednja stvar, na podlagi katere bi rekel, da tega zakona ne bi sprejeli, je ta, da če kaj damo nase in na svoj parlamentarni odbor, je parlamentarni odbor, na katerem je bilo mnenje o tem, tako pobudo tudi zavrnil.
Vsi vemo, da je šport za nas kvaliteta. Spomnimo se, kaj so dejali stari Latinci: Zdrav duh v zdravem telesu. Poleg tega je pa šport za nas panoga, ki najbolj promovira Slovenijo po svetu, pa verjeli ali ne. Mi kot zakonodajalno telo smo tisti, ki naj bi sive lise na področju zakonodaje pokrivali. Pokrili smo vsa področja - zdravstvo, šolstvo, znanost, obrambo itd., edino v športu smo v treh mandatih, vsaj jaz sem bil zraven, sprejeli samo en zakon o športu, to je zakon o Bloudkovih nagradah. Tako da je to področje popolnoma boso in bi bila velika škoda, da ga ne bi sprejeli. Pravim, da je Državni zbor za zakonodajno področje napravil veliko. Poleg tega, ker je temu zakonu dal veliko težo, je organiziral javno razpravo v teh prostorih o zakonu, ki je trajala 7 ur in v kateri so udeleženci vztrajali od prve do zadnje ure. Šel je v prvo obravnavo in ta zbor zdaj ta zakon res v drugi obravnavi obravnava. Rekel bi tole. Zakon je potreben, zakon ni tako nekvaliteten na podlagi argumentov, za katere sem vam povedal in s sprejetjem na koncu amandmajev, ki so jih nekatere poslanske skupine oziroma ki jih je odbor pripravil temeljito po presoji mnenja našega sekretariata za zakonodajo, se mi zdi, da je ta zakon potem, če te reči sprejmemo, toliko dober, da bo omogočil, da se bodo športniki razvijali pač po zakonu, ki ga je sprejela ta država, ne pa po nekih zakonih, ki izvirajo še iz Titove Jugoslavije. Zato bi vas jaz lepo poprosil, če ne bi sprejeli te pobude, ampak da bi normalno z drugo obravnavo obravnavali ta zakon.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Moge. Želi še kdo besedo? Replika? Prosim, gospod Kelemina.

BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Hvala lepa tudi gospodu Mogetu, da se me je privoščil tako lepo. Dobro, saj midva lahko tudi začneva kdaj kakšno vojno, če želite.
Jaz sem v glavnem zakon prebral, tako da tako nizkotno ni treba nekoga obsojati. Če ne bi jaz zakona prebral, pa videl, da niso v zakonu zajete stvari, v katerih bi se jaz videl notri, jaz lahko tudi svoje društvo v svoji krajevni skupnosti vključim tukaj notri in da bom odkril tudi sistem njenega financiranja, tako dolgo jaz takega zakona ne morem sprejemati kot idealnega. Potem mi pa, prosim lepo, povejte, ali je rešeno financiranje, je razdeljeno, kako se bodo ta sredstva zagotavljala, tistih 75 in 25% itn. Jaz ne rečem, da ni potrebno v tej državi vrhunskega športa uveljavljati. Prav gotovo ga je treba, ampak jaz smatram, da je potrebno to področje bolj celovito posebej urediti, ne pa čisto zmešano, in športna rekreacija in športna vzgoja in vse drugo je pomešano zraven, tako da dejansko bo malokdo lahko iz tega razbral in se našel tukaj notri in našel svoj sistem, sistem financiranja. Vedno bo nekdo, ki bo pač v teh organih, lahko delil sredstva tako, kakor jih deli danes ali pa še na slabši način. Ker ne bo društvo na noben način moglo dokazati ali pa zahtevati od teh institucij, da jim zagotovijo sredstva, v kolikor to ne bo dosti natančno opredeljeno.
Vsaj tako se zdajle dogaja in tako jaz to doživljam. Če pa vi pač mislite, da bo in da bo to veliko boljše, jaz sem v glavnem v skladu s posvetovanjem v naših obeh poslanskih skupin ali smo prišli do takšnega zaključka, zato sem predlagal tak predlog in prosim, da damo še enkrat tole v prvo obravnavo in poskušamo še enkrat določene stvari doreči bolj natančno in da vlada pripravi drugačen predlog, ne takšen, kakršen je zdajle bil predložen tukaj in s tako veliko amandmajev dopolnjen. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Kelemina. Gospod Mežan ima besedo.

JANEZ MEŽAN: Spoštovan gospa podpredsednica, spoštovane poslanke in poslanci! Predlog, ki je bil dan s strani gospoda Kelemine, bi rad osvetlil oziroma bi rad osvetlil z nekaterimi dejstvi, ki pa niso moja izmišljotina, niti jih sam nisem pogruntal, ker se pač na te zadeve malo manj spoznam. Bodo pa ti razlogi in te utemeljitve slonele na nekaterih raziskavah in argumentih, ki so bili podani v nekem projektu, ki ga je izvedla skupina strokovnjakov, ki jih bom tudi naštel. Ti strokovnjaki so: dr. Rajko Šugman, dr. Ludvik Horvat, potem dr. Mojca Dolpona, Tomo Levovnik, Aleš Remih, Matej Tušek, dr. Aleš Vest in dr. Milan Žvan. Ta skupina strokovnjakov je izvedla nek projekt pod naslovom "Stanje, odnosi in vrednote v slovenskem športu". V tem projektu je tudi posebna raziskava pod naslovom "Kaj meni športna javnost o zakonu o športu". Na tem mestu bi prosil, če potem tudi gospod državni sekretar, Janko Strel, komentira pač te zadeve, ki so bile javno objavljene v nadaljevanjih v "Delu" v zadnjih treh mesecih, začeli ste jih lahko brati tam nekje junija, zadnje pa, mislim, da je bilo nekje na začetku avgusta. V publikaciji pa te raziskave očitno še niso bile objavljene, vsaj jaz te publikacije nisem videl.
No, ta skupina, ki sem jo prej naštel, je naredila neko anketo v okviru tega projekta in povprašala uradne predstavnike, prvič, nacionalnih športnih zvez v Sloveniji, drugič, lokalnih občinskih športnih zvez, in tretjič, pristojnih občinskih uradov oziroma služb za šport. Po tej anketi je ta skupina izvedla nekatere zaključke in dovolite mi, da čisto na kratko citiram nekaj takšnih zaključkov. Takole pravi (to so citati):
"Zakon o športu bo močno zaznamoval razvoj in usodno posegel v zgodovinske korenine slovenskega športa. Društveno organiziranost športa, ki je bila doslej temelj njegovega razvoja v Sloveniji, predlog zakona vulgarno potiska na obrobje. Zato je treba osvetliti odnos prizadetih do predlaganih rešitev, saj ni dvoma o tem, kot je razvidno iz obrazložitve zakona, da društveno športno sfero kot tipičnega predstavnika civilne družbe na tem socialnem področju postavlja v položaj podrejenega izvajalca nekakšnega javnega (državnega) interesa. Predlagatelj zakona, Ministrstvo za šolstvo in šport, med drugim navaja, da predlog zakona temelji na priporočilih Sveta Evrope in na rešitvah v nekaterih razvitih državah ter da upošteva doseženo stopnjo razvoja športa v Sloveniji." In tako naprej. Še malo kasneje:
"Zakon o športu najbolj površno obravnava prav športna društva in njihove asociacije ter jih enači z drugimi izvajalci, na primer s šolami in zasebniki, katerih delovanje je urejeno z drugimi zakoni. Predlagatelj se je torej odločil za temeljit obračun z zgodovinsko tradicijo društvenega življenja, na kateri je temeljil ves dosedanji razvoj slovenskega športa. V predlaganem zakonu se kaže nasilno uveljavljanje stališč tistih posameznikov, ki hočejo z zakonsko regulativo izničiti slovensko tradicijo in amerikanizirati naš šport," in tako naprej.
Novinar v Delu, spodaj podpisani Oto Giacomelli bi prebral samo še dva stavka, kako to komentira. To, kar sem sedaj prebral, je citat dr. Vesta. Novinar pa komentira tako: "Po mnenju dr. Vesta se najbrž poslanci v slovenskem parlamentu zaradi pomanjkljivih informacij ne zavedajo, kakšne katastrofalne posledice lahko prinese sprejem takšnega zakona, kot ga ponuja Ministrstvo za šolstvo in šport." To je ena stvar. Teh nadaljevanj je bilo pet in tam notri je precej citatov oziroma dobesednih navedkov. V enem od nadaljevanj, to je peto, bi prebral samo še dva kratka stavka, ki tudi govorita o zakonu o športu in pravita tako: "Namesto dialoga dveh enakopravnih partnerjev - misli namreč na društveno športno sfero, na društva - ekipa državnega sekretarja vsiljuje športni sferi princip močnejšega po načelu: Deli in vladaj. To se je pokazalo tudi pri absurdnem in s potvorjenimi podatki utemeljevanem sestavu Sveta fundacije za financiranje športnih organizacij. Ker Ministrstvo za šolstvo in šport v bistvu tudi pri uveljavljanju svojega predloga zakona o športu računa prej ko ne zgolj s prerazdeljevanjem denarja na račun društvene sfere, športne sfere in ne z dodatnim denarjem, ki si katastrofalnih posledic zanjo ni težko predstavljati." To si lahko preberete. Teh stvari je še več.
Eden od članov te skupine, ki je delala to raziskavo, Tomo Levovnik pa je tudi v Delu, 7. julija 1997, napisal daljši članek in konkretno zapisal osem stvari, ki jih predlog zakona o športu ne upošteva. Pa mi dovolite, da tudi te citiram. Tako pravi: "Predlog zakona o športu, kakršnega predlaga parlamentu Ministrstvo za šolstvo in šport, v temelju ni našel rešitev in odgovorov na najpomembnejša vitalna vprašanja razvoja te dejavnosti, še posebej na naslednjih področjih:
1. športnim društvom in asociacijam ne zagotavlja niti minimalnih pogojev za delovanje,
2. kar zadeva športne objekte ne zagotavlja obratovanja in vzdrževanja ter obnavljanja le teh, društvom pa ne daje prednosti pred komercialnimi najemniki, kar bo imelo katastrofalne učinke za društveno življenje,
3. status profesionalnega športa, športnikov v celoti neustrezno ureja in ga v nasprotju s trendi razvoja vrhunskega športa v svetu prepušča zmožnostim prostovoljnih amaterskih organizatorjev v društvih,
4. zato pa so si v Ministrstvu za šolstvo in šport izmislili nekakšne državne trenerje, neodvisne od interesov in volje društev ter njihovih panožnih zvez,
5. kar zadeva status vrhunskih športnikov bi se lahko predlagatelji zakona zgledovali po kulturi, ki pozna profesionalne institucije, ki jih v celoti ali delno financira država, tako kot tudi ureja in subvencionira status umetnikov.
Naslednjič. Glede strokovnih kadrov ni mogoče prezreti favoriziranja Fakultete za šport, ki pa se ne osredotoča na potrebe in dejavnosti športnih društev, temveč pedagoškemu delu v šolah in znanstveno raziskovalnih dejavnostih.
Naslednjič. Predlog zakona ne ponuja rešitev in ne izraža ambicije za stimulativnejšo davčno zakonodajo, s katero bi spodbujali zlasti športno aktivnost mladih in nekaterih drugih kategorij prebivalstva (sponzorstvo, donatorstvo, športna oprema in rekviziti, organizacijske in strokovne storitve, sodniške takse itn.).
In zadnjič. Sofinanciranje športa s strani države in lokalnih skupnosti; predlog zakona izrazito neustrezno urejuje in ne izraža težnje po povečevanju proračunskega denarja za športne programe društev in njihovih zvez.
To je nekaj argumentov. Teh argumentov je seveda še več, samo jih ne bi tukaj citiral. V razgovoru, ko sem se malo bolj pozanimal o teh stvareh še pri ljudeh, ki se tudi ukvarjajo tako ali drugače s športom, so mi potem navedli še nekaj stvari.
Mogoče bi navedel še eno, dve. Trdili so, da zakon podržavlja šport in to utemeljujejo takole. 1. člen zakona pravi, da je delovanje v športu interesno in prostovoljno. V 8. členu je izpostavljeno, da so temeljni izvajalci nacionalnega programa športa športna društva in njihove zveze. Program športnih društev je namreč po zakonu v celoti nacionalni program. Tako naj bi bil program društev po tem zakonu v celoti odvisen, sofinanciran in nadzorovan od države. To pa je seveda v popolnem nasprotju s 1. členom predlaganega zakona in seveda tudi z zakonom o društvih. Društvom je tako odvzeta vsaka avtonomija, ki naj bi jo imela po zakonu o društvih in po 1. členu zakona o športu.
Še en takšen dokaz - sicer na to je bil tudi vložen z moje strani amandma - je 15. člen, ki seveda tudi podržavlja šport oziroma daje vsaj odločilno vlogo v športu vladi, strokovni svet, 18 članov od 15 imenuje v strokovni svet vlada. Se pravi 18 od 15. Mogoče še to, da zakonu o športu nasprotuje; vsaj tako so mi povedali oziroma dejali, tudi Olimpijski komite Slovenije, Združenje športnih zvez, ki menda skupaj z občinskimi športnimi zvezami združuje preko 100 zvez in predstavlja okoli 80% slovenskega športa. Tudi Športna unija Slovenije trdi, da ta zakon ignorira obstoj in delovanje najvažnejšega dela športa - društva in z njim vsaj 90% športnega dogajanja. Poudaril bi mogoče samo še to, da je bilo vloženih nad 120 amandmajev in večini teh amandmajev vlada tudi ni dala svojega mnenja. Tudi to najbrž bi bilo potrebno. Toliko o tem. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Mežan. Besedo želi gospod Moge.

RUDOLF MOGE: Spoštovana podpredsednica, hvala lepa za besedo. Bom zelo kratek, ker sem svoje argumente že navedel, ampak gospodu Kelemini glede zneskov,
Nacionalni program, ko ga bomo enkrat sprejeli, na tej podlagi se določi letni program, s katerim se nacionalni program izvaja. Ta letni program določa programe, ki se sofinancirajo iz javnih sredstev. Torej, zakon je narejen tako, da se moramo najprej za programe - torej nacionalni program, letni program in potem se šele financira in je nemogoče, da bo zakon kar sam od sebe brez programov določal sredstva. Tale reč je bosa, torej ta argument ni bil dober.
Glede tega, kar je tukaj pač povedal poslanec pred mano, bi pa dejal, da Odbor za kulturo in šolstvo mora zelo slabe odločitve sprejemati, zelo slabe, če se potem, ko odločitve že sprejema, ugotovi, da nasprotuje temu Olimpijski komite, da nasprotuje Športna unija Slovenije, da nasprotuje druga zainteresirana javnost. Če bi jaz bil vsaj ali pa vodil takšen odbor, bi najprej povprašal te ljudi, kaj mislijo o teh stvareh oziroma moram povedati, da so člani Olimpijskega komiteja bili na seji odbora in da tam niso ravno takole govorili, kot je predhodnik tukajle pred mano povedal.
Jaz se pa drugače čutim nekako v shizofreni situaciji - nekdo vodi odbor, potem svoje pove, določi mu sklepe, naknadno potem pa potem pravi, da je tako delo tega odbora, to, kar je sprejel, da ni za sprejeti in da ni za sprejeti tukajle v Državnem zboru. Jaz se počutim res izredno nelagodno. Rad bi pa povedal, da sem sodeloval od začetka pri tem nastajanju športne zakonodaje. Najprej je bila resolucija o športu, potem so bile Bloudkove nagrade in tole. Kolegi, ki jih je omenjal, ki zdajle posebej pišejo, so vedno sedeli v prvih vrstah, vedno so zavzemali odlične pozicije v športu, vedno so krojili športno reč in vedno so bili tisti, ko je prihajalo do določenih odločitev, ki so naknadno potem metali pesek pod kolesa, da bi se ustrezna zakonodaja sprejela. Lahko gledate nazaj zapisnike, lahko pogledate javno razpravo, ampak vsi poznamo, kaj jaz vem, gospoda Šugmana, vemo, kaj je prej delal oziroma kako je tale gospod Horvat, ki je bil minister za šolstvo in šport, ki bi lahko te reči - ampak jaz nočem s tem obračunavati. Pravim, da je Odbor za kulturo, šolstvo in šport Državnega zbora, ki je kredibilen v tem parlamentu, sprejel določene odločitve, ki jih je dal tukaj pred vas, in jaz mislim, da je bil tam konsenz dosežen. In se mi zdijo zdaj ti argumenti, ki so bili tukaj izvedeni in sem jaz poskušal vse vas prepričati, da niso bili pravilni, ovrgel. Strinjam se, da zakon ni čisto idealen in strinjam se z gospodom Mežanom, da je vlada najmanj, kar ji lahko rečemo, "šlampasta", če ni dala mnenja k posameznim amandmajem, ali jih sprejema ali ne. Toliko se pa z njim strinjam.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Moge. Besedo ima državni sekretar, doktor Janko Strel. Replika? Prosim, gospod Mežan.

JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Jaz ne poznam gospoda Šugmana in nič ne vem o njem. Vem pa, da je ta skupina naredila, si zamislila nek projekt, v okviru tega projekta izvedla določeno anketo in rezultate objavila v časopisu. Samo to vem. Kakšen je gospod Šugman, to me pa niti ne zanima. To je eno. Res je, da je bil na odboru predstavnik Olimpijskega komiteja. Res ni veliko govoril, čeprav je prišlo do nekega konflikta med državnim sekretarjem, gospodom Strelom, se mi zdi, pa predstavnikom tega, vendar pa pripombe, ki sem jih povedal, si jih nisem izmislil, ampak so bile posredovane na uradnem pogovoru Olimpijskega komiteja z našo stranko. Toliko.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Mežan. Besedo ima doktor Strel.

DR. JANKO STREL: Spoštovana gospa predsednica, spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Kako lepo je biti v demokraciji in na tole bi poizkušal reči sledeče. 7 let v Sloveniji v tej hiši razpravljamo o razvoju športa. Pred 7 leti sta dve skupščinski telesi sprejeli tako imenovano resolucijo o športu, ki je podlaga za pisanje zakona. Državni zbor v prejšnji sestavi je uspel priti čez prvo obravnavo, pa imam nekako občutek, da smo zopet tam, kjer smo bili pred 7 leti. Govorim zopet na začetku. Pa vendarle, bolje da kakšno stvar preskočimo, da gremo vendarle po vrsti.
Jaz se bom najprej naslonil na to, kar je bilo najbolj izpostavljeno, ta famozna raziskava, kateri jaz pravim, da je prva raziskava na področju športa, ki je obravnavala politizacijo v športu.
Za uvod bom povedal samo to. Šest nadaljevank, ne pet, v uredništvu Dela čaka že več kot mesec dni šest odgovorov. Na posebnem razgovoru, ki sem ga imel z glavnim urednikom Dela, je zagotovil, da bo postopoma začel odgovore objavljati. To je vendarle znak oziroma pripravljena strategija, da se to začne obravnavati po obravnavi zakona o športu, seveda gre za določen organiziran proces. K tej raziskavi bi seveda navedel samo dve, tri bistvene zadeve. Študija nosi zelo zahteven naslov: "Odnosi v slovenskem športu". Jaz seveda mislim, da so ključ do odnosov v športu odnosi med trenerji in športniki. Teh v tej raziskavi nihče ni vprašal. Gre samo za raziskavo o odnosih med funkcionarji. Mislim, da je to najmanj pomembno, ker k sreči tako velikega napredka v slovenskem športu, kot ga imamo v zadnjih letih, sem prepričan, da ga še nimamo. Na ti dve knjigi, ki jih imate tudi vi vsi in sta v slovenski javnosti tudi na vseh nacionalnih športnih zvezah in še marsikje, ko gre za doktrino športa v Sloveniji, dileme in perspektive, ni bilo podane v javnih sredstvih niti ene kritične besede, ki bi zanikala postavitev omenjene doktrine. Vi vsi ste prejeli dokumentirane podatke o razvoju športa v Sloveniji, na katero se je v sredstvih javnega obveščanja opozorilo na športni strani levo spodaj, drobno tiskano. Gre za argumente, na drugi strani je pa 6 nadaljevank na osnovi študije, ki je ni v nobeni knjižnici v Sloveniji in ni publicirana in do nje sploh ni mogoče priti. Nasprotno. Celo avtorji pravijo, da je več kot polovica stvari, ki ne držijo in so plod komentarja, ki ga je povzročil novinar. Napisani so tudi člani raziskave, ki so javno demantirali, da nikoli niso sodelovali in še kaj bi lahko v okviru tega poskušali najti. Mislim, da gre za možnost, da se zavrti kolo nazaj, kljub temu, da se kot kolo v športu vrti zelo hitro naprej. Naprej se vrti v tistem, kar je najbolj bistveno, da imamo bistveno povečano število športno aktivnega prebivalstva v Sloveniji, da imamo drugačne materialne pogoje z večjim številom športnih objektov, na drugi strani, da imamo bistveno boljše vrhunske rezultate, kot smo jih verjetno imeli kadarkoli. Skratka, zelo zelo težko je najti argument, ki bi šel v nasprotno smer. Vem, če bi bili rezultati drugačni, da bi bil sigurno za vse to kriv državni sekretar, kot tudi ni res, da je ministrstvo ali pa sam v svoji osebi sem za to zaslužen, ker je to zelo kompliciran proces, v katerem je mnogo tistih, ki sodelujejo in so prispevali pripeljati šport na ta nivo, kakršnega danes imamo. Sam se zavzemam predvsem za strokovna stališča, ki so sistematizirana, ne pa nametana brez kakršnegakoli reda. Tudi o kakšnih potvorjenih rezultatih z ministrstva ne boste nikoli slišali. Podatki za fondacijo so bili posredovani podatki, ki so jih dale posamezne nacionalne športne zveze. Takšne smo vam tudi posredovali. Skratka, to bi bil najbolj grob odgovor na tole, po obljubi, ki sem jo dobil v Delu, bo pa teh 6 odgovorov objavljenih, med njimi tudi eden iz preteklega leta, ko je vlada dala uradni demanti določenih zadev, ki so bile objavljene, pa še danes skoraj po letu dni, ni bil objavljen. Takoj, ko bodo ti različni prispevki objavljeni, bo seveda tudi sledilo vladno stališče. Skratka, v naslednjem mesecu dni bomo pač prebrali še drugo medaljo in iz tega bo mogoče nastala še tretja.
Kar se tiče različnih stališč o podržavljenju, jaz mislim, da so zelo iz trte izvita in treba je samo podati argumente. Če se seveda kdo spomni odgovorov vlade, ki jih je posredovala približno pred letom dni v času politične kampanje, ste videli, da smo našteli številne argumente, ki v tej smeri pravzaprav potrjujejo, da sploh ne gre za tovrsten problem. Seveda je res, da denarja v slovenskem športu nikoli ne bo dovolj, pa verjetno nimate vi občutka, da se v vladi borimo ali pa sam osebno, da bi v športu imeli manj denarja. Seveda vsi želimo več in mislimo, da ga ta šport potrebuje. Ravno to zakonodajo potrebujemo, da bomo še lažje prepričali vas poslance in potem seveda tudi z nacionalnim programom, da je potrebno športu opredeliti ustrezno mesto v tej državi.
Če seveda postavimo naslednjo tezo o nacionalnem programu, da ga nimamo, ker ta je ključen, seveda najprej, tako kot na vseh drugih področjih, mora biti sprejet zakon, sam zakon o športu. Nacionalni program je vlada vložila leta 1995. Skratka, mi smo svojo vlogo že zdavnaj, zdavnaj opravili. Ampak po proceduri, ko pridemo do sprejema zakona, seveda bo takoj normalno, vsaj upam, šel v postopek nacionalni program, kjer pa seveda pridejo v poštev tudi nadaljnja razmerja.
Vprašanje, ki je bilo, kako naj posamezna društva vedo, koliko denarja bodo dobila. Nikoli si nismo prizadevali za tovrstno podržavljenje športa, ampak so nacionalne športne zveze v okviru kompetenc, ki jih ima vlada, to se pravi v okviru proračuna, medtem ko je delovanje društev opredeljeno v okviru občinskih nalog. Zato so tudi sredstva razporejena tako, da je 20% sredstev na državnem nivoju in 80% v občinah. S tem, da ta sredstva proračuna in občin skupaj v slovenskem prostoru ne predstavljajo več kot 20%. 80% so pa popolnoma drugi viri, ki so avtonomni, in na nobenem segmentu država ne participira, niti usmerja, niti karkoli drugega. Skratka, to je precej informacij, ki jih seveda imate tukaj notri in so dokazljive z uradnimi dokumenti.
Nadalje, število amandmajev, ki so postavljeni na ta zakon, si upam trditi, da jih je zelo veliko sproduciral prejšnji državni zbor, da jih je precej nastalo, ko smo iskali kompromisne rešitve s segmenti civilne družbe, pa smo se skušali maksimalno približati in zdaj seveda na drugi strani ugotavljamo, da ravno na te zadeve prihajajo amandmaji. Če bi seveda osnovna intenca zakona o športu bila tako sprejeta, kot jo je vlada predlagala, bi bila vsaj dobra polovica amandmajev tokrat manj. Ampak to je normalno, skupščinska procedura, in mislim, da ni prav nič drugače v drugih zakonih. V končni meri, šport je samo ena izmed pojavnih oblik te družbe in šport ne more biti ne bistveno slabši, tudi ne bistveno boljši, ampak je slika družbe, v kateri tudi živimo.
Potrebno je izpostaviti, da je razvoj športa odvisen tudi od mnogih drugih zakonov. Tudi mi sami si želimo boljših rešitev v okviru davčne zakonodaje in seveda še marsičesa drugega. To je proces, ki nas čaka. Prav tako nas čaka udejanjenje zakona o društvih, ki je bil sprejet leta 1995 in šele oktobra stopi v veljavo, ko morajo vsa društva delati po novi zakonodaji. To se pravi, to so vse postopki, ki pač trajajo, ker prvič poskušamo šport sistematizirati. Šport pa poskušamo roditi predvsem zaradi interesa športnikov. Če boste sledili tezo, da je zakon o športu napisan predvsem zaradi športnikov, ne pa športnih funkcionarjev, potem boste seveda prišli do drugačnih izhodišč oziroma do drugačnega pogleda na zakonodajo, ki jo imate pisano. Povsem logično in pričakovano je, da so rešitve v slovenskem športu zelo, zelo raznovrstne. K sreči je zelo veliko pozitivno naravnanih, žal je tudi precej takših, za katere bi želeli in bi bilo zato koristno, da jih ne bi bilo. Zaradi tega je ta velika raznovrstnost nastala in mislim, da zakon, ki ga predlagamo, pomeni grob okvir, v katerem seveda je dano tudi veliko svobode za resne in ustvarjalne rešitve, ki so seveda v tem kontekstu tudi nujno potrebne. Če seveda hočemo slovenskemu športu res kaj dobrega in sem prepričan, da ta državni zbor ima to namero, potem moramo čimprej do zakona o športu tudi priti. Lahko vam zagotovim, da je to tudi stališče Olimpijskega komiteja. To stališče je bilo tudi rečeno na zadnjem odboru. Res pa je tudi, da se v nekaterih členih ne strinjamo, ker ima vsak svoj pogled, ampak zato ste vi tukaj v Državnem zboru, da boste razsodili, katere zadeve in na kakšen način bodo v zakon sprejete.
Torej sprejem zakona o športu pogojuje sprejem nacionalnega programa, ki je v končni meri bistveni dokument. To se pravi, s tem zavlačujemo tisti tako potreben dokument, ki ga v našem prostoru seveda nujno potrebujemo. Hvala lepa. Mislim, da sem bil v globalu dovolj prepričljiv, detajlov seveda imam pa ne samo za ti dve knjigi, ampak še kakšno zraven.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala dr. Strel. Besedo ima gospod Petan. Oprostite, najprej gospa Mežan.

JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Povedal bi samo toliko. Gospod sekretar je omenil, da čaka osem pisem; to me samo utrjuje v prepričanju, da je dobro, da počakamo, da bomo tista pisma videli in se bomo potem lažje odločili. V zadnjem letu sem pač sledil kar precej tem pismom, takšnim in drugačnim, športnim delavcem, funkcionarjem, športnikov itn., in vsi so šli pač v to smer. Sedaj, če so ta pisma drugačna, potem počakajmo, da bodo objavljena in se bomo potem tudi mi lažje odločili. Zato je ta naš predlog, ki ga je dal gospod Kelemina, še toliko bolj opravičen. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Mežan. Sedaj pa ima besedo gospod Petan.

RUDOLF PETAN Hvala lepa, gospa podpredsednica. Spoštovane kolegice in kolegi! Nisem neki strokovnjak za šport, vendar, če prebereš ta zakon in samo en odstavek bom prebral, kjer vključuje tudi vrhunski šport. Vrhunski šport po tem zakonu je priprava in tekmovanje športnikov, ki imajo status mednarodnega svetovnega in perspektivnega razreda. Samo v tem segmentu bi par besed rekel. Tu bi skoraj lahko rekel, da bi repliciral državnemu sekretarju. Namreč, šport pa spremljam in tisti, ki spremljate šport, ste lahko ugotovili, da zadnje tričetrt leta, da ne rečem kar eno leto, so se vsi rezultati vrhunskih športnikov, ki so sodelovali na mednarodnih, svetovnih, evropskih ali kakšnih drugačnih prvenstvih, znižali, nivo je padel.
Dobro, bom s konkretnimi primeri povedal. Začel bi kar z atletiko. To je posamičen šport. Govorilo se je veliko o pričakovanjih. Jaz se strinjam, da eno je govoriti, pričakovati in si lahko dobro pripravljen, pa imaš tisti dan slab dan. To se strinjam, to je brez nadaljnjega. Vendar tu ni edini. Gremo potem na plavanje. Pričakovanja velika, toliko uvrstitev v A finale, toliko v B finale, ni se zgodilo ne eno, ne drugo. Pa ne gre za to tudi, če je kdo bil v, česar ni, v C finalu, recimo, ki ga ni, važen je rezultat. Če je dosegel približno svoj najboljši rezultat, potem je še vedno v redu, pa tudi, če je bil zadnji. Vendar, ker svojih osebnih rekordov niso dosegli, daleč od tega. da jih niso dosegali. To se je dogajalo na zadnjih dveh tekmovanjih, ki sem jih povedal, da ne govorim o moštvenih športih. Kar poglejte: košarka, rokomet. O rokometu ne govorim, govorim o državni reprezentanci, ne govorim o klubskem, tam je nekaj drugega, ampak tudi ni čisto tako. Če pa govorim o državni reprezentanci, so pa tiste reprezentance, ki smo jih še eno tekmo prej premagali kar solidno, smo v tem zadnjem času izgubljali, tako da se nam je kar, ne bom rekel kateri izraz, ki ga uporabljamo, da se je kar kadilo za nami.
Kot vrhunec tega bi pa povedal bi pa omenil dogajanje v nogometni reprezentanci. Rezultati so dejansko katastrofalni, ampak me ne moti tudi, če so izgubili 5:0. Moti me pa to, da tisti igralci, ki pač igrajo v klubih, in od tam je vir celega zla, ki so poklicani v državno reprezentanco, najprej odklonijo, da nočejo igrati, če pa že slučajno pridejo zaradi vljudnosti, se pa obnašajo, tako kot da jim je to deseta briga. In jaz se strinjam, da ta zakon ne bo nič rešil, kako se bodo ti tekmovalci obnašali kot reprezentanti, ki nosijo grb, reprezentanti, ki nosijo grb slovenske države na svojem dresu. Bi pa morali nekaj reči, zato sem prebral tisti odstavek tu, delo v klubih - in tam je vir tega zla. To se pa potem prenaša na državno reprezentanco, tako da se igra tam, recimo v klub, kjer gre za velike vsote denarja, ko gre pa za državno reprezentanco, kjer je pač nekako drugačen sistem, tudi kar se denarja tiče, še posebej, ko se srečajo z velikimi državami, kjer obljubljajo toliko in toliko denarja za vsako medaljo, tega pa ne poznamo več.
Mislim, da je lahko, kot bi rekel, ponos za vsakega, da lahko pride v državno reprezentanco, da ga trener povabi in ravno tu mora biti nekaj narobe. In še enkrat ponavljam. V zadnje tričetrt leta so se rezultati poslabšali. Lahko se mi smejite, lahko mi jih date narobe, vendar rezultati so pa takšni. Pa ne gre za to, še enkrat ponavljam, če je kdo dosegel 10. mesto, tudi to je v redu. Gre za to, če se je približal svojemu rezultatu na mednarodnem tekmovanju. To mislim, da je bistveno. In o tem sem hotel spregovoriti, zato menim, da je toliko teh nakopičenih stvari, za katere bi bilo smiselno, da se - dobro, ne bom omenjal teh 120 amandmajev. V tem, če glasujemo, tako ali tako ne vemo pri 95 in več, kaj je smisel tega, ali se ujema s tistim, ki smo ga izglasovali na začetku; to se nam je že večkrat zgodilo. In moramo si priznati, da smo kljub vsemu samo ljudje z omejeno kapaciteto in vemo, kaj smo glasovali mogoče pred tričetrt ure pri 36. zadevi, če smo zdaj že blizu koncu 120. Tako da zaradi tega s tem utemeljujem in menim, da je prav, da se nekaj tudi o tem reče.
Zdaj bom pa še navedel en primer, zato ker me nekateri očitno spodbujate, da povem tudi to. Tudi sistem tekmovanj - to, da so v odbojki hoteli na vsak način izsiliti, da imajo državno prvenstvo v dopoldanskem času. Ko vemo, da je popolnoma zgrešen čas, ko dopoldan takorekoč tik pred kosilom malokdo hodi na tekme državnega prvenstva. Ampak je pravi čas popoldan ali pa zvečer, pa da se potem nekaj popravlja pa dodatno rešuje - to ni pravo. To pomeni, da je nekaj narobe.
In naslednje. Tu sicer ne vem točno, za katero zadevo gre, vendar sem pa bil malo zgrožen, ko sem pred dnevi poslušal, ko sem se vozil z zasedanja, da je neka klasifikacija športa urejena in da so športi, ki jih imamo v Sloveniji, že, ne vem, 50 ali pa 100 let, so uvrščeni v četrto kategorijo ali pa sploh niso kategorizirani, neki, kot so squash in podobni, ki so sicer moderni, so pa bistveno bolj spredaj. To se pravi, tu nekaj očitno ne gre skupaj. Mislim pa - zdaj me pa gospod državni sekretar lahko popravite, ker tu nisem čisto siguren - ali rokomet ali pa odbojka niti niso v četrtem razredu, ampak jih sploh ni zraven. Enega od teh naših nosilnih športov sploh ni; od teh dveh eden sem prepričan, da je za sigurno, čisto siguren pa nisem, zato me ne za besedo vleči, bi pa želel, da me lahko vi popravite.
To se pravi, to so moje utemeljitve, da se izplača še to vrniti v prvo razpravo in se naj vsi ti amandmaji na enem mestu temeljito premislijo, ne pa da bomo mi pritiskali na tipke v eni uri - vseh 120 skozi. Toliko, hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Petan. Želi še kdo besedo? Gospod Strel.

DR. JANKO STREL: Spoštovani poslanci, jaz imam občutek, da smo krenili v napačno smer. Če začnemo na tem nivoju razpravljati, potem mislim, da bomo mi težko prišli do konca v tem mesecu, če boste samo športu posvetili pozornost. Ampak, da bi preprečil takšno razpravo vnaprej, bom nekatere stvari tako nazorno demantiral, da verjetno drugi ne boste prišli več s takšnimi predlogi.
Kako katastrofalno stanje z vrhunskimi rezultati v Sloveniji je letos, bom demantiral s tem:
V preteklem letu smo imeli v Sloveniji v moštvenih športih dve uvrstitvi, ki sta nas postavili na evropski nivo. Po istem kriteriju jih imamo letos dvanajst. Vsega skupaj nismo imeli v preteklih - od ustanovitve te države naprej - toliko tovrstnih uvrstitev, kot jih imamo letos.
Naslednje. Plavanje: beleži bistveno boljše rezultate, kot jih je na prejšnjem svetovnem prvenstvu. To je bil izjemen uspeh za plavalce.
Nadalje. Gimnastika po dolgem času, celo po 25. letih pride notri.
Ne se pustiti zavesti tistim, ki tržijo zgolj rezultat, da to ni nič pomembno biti četrti, ampak nisem dobil medalje. Vmes je pa stotinka. Enkrat ima eden srečo, drugič jo ima drugi. Veslanje. To je še vedno elitna disciplina, čeprav sta dve četrti mesti. Danes je treba vrhunski rezultat razumeti, kako se ustvarja, kako se doseže. Velike velesile mnogokrat izpadejo tudi zaradi razpleta okoliščin.
Tako bi lahko našteval še marsikaj drugega. Bilo bi prav, ker imate to tudi, nekako izhajamo iz stališč Sveta Evrope kaj je vloga države v športu. Treba je vendarle prepustiti precejšnjo iniciativo civilni sferi. To, kar ste mi sedaj tukaj govorili, pomeni državni šport. Če mi začnemo to reševati, to rešujejo vidite na kakšen način na naši južni meji oziroma čez mejo. Pa verjetno že vidite posledice, kako se z državnega nivoja usmerja šport. To so delali samo še NDR. Lepo prosim, ne v to smer, ker to ni niti približna rešitev.
Ko govorimo o poziciji posameznih športov. Ta pozicija je opredeljena s kriteriji, ki jih je sprejel Olimpijski komite in ki jih izvajamo v Ministrstvu za šolstvo in šport. Skratka, nič ne gre tako na pamet, ampak preprosto gre po dogovorjenem sistemu, ki ga seveda imamo. Ne trdim, da je to vse najboljše. Dograjujemo ga. Vzpostavljamo postopen red in s to zakonodajo bi naredili še kakšen korak naprej.
Preseneča me, da ste pozabili na zgodovinski uspeh Peterke, ki je največji v zgodovini, ki jo sploh poznamo kdaj nazaj. Prav gotovo je bila še cela kopica rezultatov, ki jih nimam trenutno tukaj. Torej to ni, po mojem mnenju, smer razprave. Ali pa če hočete, jutrišnji dan, ko se začne mesec športa. Iz 1000 programov pred dvemi leti, smo letos pripravili 5100 programov. To niso majhne zadeve. To so ogromni napori, ki so bili storjeni, storjeni od slovenskih športnih izvajalcev. Nisem tisti, ki želim ločiti društvo, zasebno iniciativo, šolski šport, pa še kdorkoli drugi. Vsi imajo pravico vstopiti v realizacijo tega slovenskega športa. Prav gotovo imajo društva posebno pozicijo. Tudi v nekih primerih smo posebej izpostavili, ampak sedaj z amandmaji nekateri predlagate, da gredo te stvari ven.
Zato predlagam, da se poskušamo osredotočiti na bistvo, kaj lahko z zakonom dosežemo. Še enkrat trdim, največ po mojem mnenju, največ 20% te prostovoljne športne aktivnosti je mogoče usmerjati z zakonodajo. Drugo je potrebno prepustiti ljudem, je potrebno prepustiti izvajalcem, društvom, športnikom in še komu drugemu. Skratka, če želimo imeti šport, to kar šport v svoji osnovi je, to je interesna dejavnost in svobodna dejavnost. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, dr. Strel. Želi še kdo besedo? Gospod Petan.

RUDOLF PETAN: Hvala za besedo. Tega imena, ki ga bom zdaj rekel, nisem mislil omeniti in ga tudi prej nisem omenil, vendar, ker ga pa drugi omenjajo, ga bom pa tudi jaz. Mislim, da je ime našega najboljšega skakalca slab primer države, da se ona z njim hvali. Država je verjetno zadnja, ki se lahko pohvali s tem. Namreč, če trener tega skakalca, ki je res zame in verjetno za cel svet najboljši v tem trenutku - no, v zaključku sezone - reče, da je on tako in tako mlad, da je še premlad, da bi osvojil tudi svetovni pokal. Svetovni pokal lahko prepustimo kar njegovemu starejšemu nemškemu kolegu. To je rekel. Kar preberite si oziroma, če ste poslušali. Jaz sem to slišal, ne enkrat. To je izjavil njegov trene. In tudi tiste stvari, ki so se dogajale okrog njega, da je verjetno potem bolj njegov oče zaslužen za to, da je nekdo s svojo trmo to uspel. Mene to navaja - če trener izjavi nekaj takega, potem nisem ravno prepričan, ker trener bi moral dati izjavo kljub temu, če ne bi bil tako dober, da je boljši - na neke čudne zaključke, ki jih tule sicer ne bom ponavljal, lahko jih pa tudi mogoče še kdaj izrečem. Zato je država verjetno tista zadnja, ki se lahko hvali z njegovim uspehom. Seveda, ponosni smo pa na njega lahko kljub temu. To mi je pa jasno in tudi jaz sem ponosen na to. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Želi še kdo besedo? Gospod Ribičič. Še enkrat bi opozorila, da je tema, in sicer predlog, da se o zakonu o športu ponovno opravi prva obravnava na eni od naslednjih sej.

DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovane kolegice in kolegi! V to razpravo bi se vključil, če bi imeli na dnevnem redu -komentarji poslancev na športna poročila ali kaj podobnega. Ker je pa na dnevnem redu resen zakonodajni akt, pa mislim, da moramo govoriti o tistih argumentih, ki so se nanašali na ta akt, in tukaj, kot resen pomislek zoper nadaljevanje postopka o sprejemanju zakona o športu, vidim opozorila o tem, da je ogromno število amandmajev, in zlasti opozorilo o tem, da se vlada ni opredelila do teh amandmajev oziroma kolikor se je opredelila, se je opredeljevala v okviru delovnega telesa.
Zato je moj proceduralni predlog naslednji: da počakamo na mnenja vlade, da prosimo vlado, da nam takoj posreduje mnenja do vseh vloženih amandmajev, ker se bo na tej podlagi lažje odločiti o tem predlogu, ali naj nadaljujemo ta postopek, ali naj se vrnemo v prvo obravnavo. Osebno bi iz teh mnenj vlade jasnejše videl, da je kljub zelo številnim amandmajem za tem zakonom vendarle nek jasen in trden koncept in da ga ti amandmaji ne rušijo, lahko ga na nekaterih mestih dograjujejo, vendar ne gre za nek kaos, za neko zmešnjavo, ki ne more voditi do dobrega zakonodajnega rezultata. In obratno, če bi bila mnenja takšna, da mi teh garancij ne bodo dala, se bom odločil za to, da podprem predlog o tem, da se vrne stvar v prvo obravnavo. Mislim pa, da bi bil ta dodatni napor vlade smiselen, časovno ne bi terjal neke velike odložitve in z mirnejšo vestjo bi se potem lahko odločali za eno ali za drugo rešitev.
Namreč zdi se mi, da bi na podlagi tega mnenja vlade lahko tudi jasno odgovorili na vprašanje, kakšne so možnosti in kakšne so garancije, da bomo čez nekaj mesecev ali celo čez leto dni, ko bomo prišli do konca tega zakonodajnega postopka, imeli bistveno boljši zakon, kot pa bo zakon, ki bi ga dobili z nadaljevanjem tega postopka. Skratka, možno je eno in drugo in ta mnenja vlade do številnih amandmajev bi me pomirila v tem smislu, da bi se lažje odločil za nadaljevanje zakonodajnega postopka. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Bomo o tem proceduralnem predlogu oziroma sklepu glasovali, samo bi prosila, če ga še enkrat lepo formulirate.

DR. CIRIL RIBIČIČ: No, sam proceduralni predlog je zelo enostaven. Predlagam, da pred odločanjem o predlogu, da se vrnemo v I. obravnavo, dobimo mnenja vlade do vseh vloženih amandmajev. Hvala lepa.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Torej dajem na glasovanje ta predlog, ki je bil ravnokar posredovan. Ugotovimo sklepčnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za proceduralni predlog, ki ga je predlagal gospod doktor Ribičič? (31 poslancev.) Je kdo proti? (11 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.

Prekinjamo to točko dnevnega reda in prehajamo na 31. TOČKO DNEVNEGA REDA - NA PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O FINANCIRANJU OBČIN. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina poslancev s prvopodpisanim Ivom Hvalico. Želi predstavnik predlagateljev predloga zakona besedo?
Gospod Rupar ima besedo.

PAVEL RUPAR: Spoštovana predsedujoča, kolegice in kolegi! Dovolite mi, da vas najprej prisrčno pozdravim v tem drugem delu letošnjega leta zasedanja državnega zbora.
Na dnevnem redu trenutno imamo točko, ki se glasi: "Sprememba zakona o financiranju občin." Ta pobuda za spremembo zakona je bila podana že pred leti, natančneje leta 1995, in to ob spremembi zakona, ki je občinam nekako odvzel 10% dohodnine. To takrat ni bilo niti tako hudo sporno, če računamo, da so bile občine komaj rojene, da se je lokalna samouprava takrat komaj začela, vendar se je zelo hitro pokazalo, da ima sprememba zelo negativni vpliv na razvoj občin. Takrat se nam je - torej govorim v imenu županov zdaj, ker jaz sem bil takrat župan, nisem bil še poslanec - seveda takoj porodila želja, da pridemo nazaj na tisti sistem, ki nam je dajal toliko zagotovljene porabe, da so občine normalno po svojih načrtih, po svojih proračunih živele. Seveda pa samo povečanje dohodnine iz 30 na 40% ni prinašal zadovoljive višine sredstev, zato smo oblikovali predlog zakona tako, da je postavil realni dvig financiranja občin za v povprečju 10%.
Da smo lahko prišli do tega, smo po slovenskih občinah nekako razposlali celo število predlogov oziroma mnenj, ki smo jih potem dobili nazaj v občino, in zelo sem bil vesel in še vedno sem, da nas je pri teh prizadevanjih od 148 občin podprlo kar 121. To številko bom še enkrat ponovil, zato ker je zelo visoka. Torej 121 občin se je pozitivno opredelilo do spremembe takratne oziroma zdajšnjega zakona o financiranju. Mi smo nekako zaprosili te župane, da nas podprejo in sicer dobesedno tako, da nam državni zbor s spremembo zakona v letu 1996 - torej jaz govorim malo zgodovine - zagotovi realno vsaj 10% več sredstev, s katerimi bodo razpolagale občine, to je, da se poveča obseg zagotovljene porabe z vključitvijo dodatnih sredstev za investicije v občinah. To berem zato, ker sem v prejšnjih razpravah v delovnih telesih ničkolikokrat slišal, da ta predlog spremembe zakona spreminja samo dohodnino iz 30 na 40% in da to za občino praktično ne pomeni nič. Torej, če ga točno in s pravimi očmi in z dobro voljo berete, potem boste dobili tudi to ugotovitev, ki so mi jo podprli, torej župani v slovenskih občinah. Seveda pa smo, toda pri temu nismo pozabili tistih občin, ki jim to ne zadostuje in smo kot povečanje oziroma kot dobrobit tistim občinam, ki zagotovljeno porabo že imajo dovolj veliko, želeli zagotoviti še, torej kot primarno posledico, realizacijo višine dobljenih sredstev iz 30 na 40% dohodnine.
Ta zakon je imel v teh letih kar precej dolgo pot, zato bo seveda glede datumov vendarle potrebno nekaj usklajevanj. Glede na to, da v tej sestavi državnega zbora sedi večina tistih županov, ki ste mi takrat pisali tudi spremne dopise, računam na to, da bo po prvi obravnavi, torej po glasovanju, ta sprememba zakona podprta. V začetku današnjega dne sem zelo razmišljal, da bi vse skupaj umaknil, glede na to, da so mi iz vladnih strank obljubili spremembo, torej na nek drug način, po izračunih in tako naprej, vendar žal do tega trenutka nisem videl niti predloga in nisem videl niti nikakršnega indica, da bi se to tudi zgodilo. Predvsem sem bil zelo razočaran po pregledu letošnjega proračuna, kjer se lahko ugotovi, da tega namena država nima.
Kako nujno potrebno pa je sprejeti dodatno financiranje, torej tistih 10% realnega povečanja ali, govorim "ali" 10% povečanja dohodnine, pa govori dejstvo rezultatov pravzaprav, ki jih nakazuje Računsko sodišče, ki opravlja revizije po občinah, ki jih narekuje nekje tudi podatek Ministrstva za finance, ki ugotavlja, da so slovenske občine ali prezadolžene ali da jim manjka denarja za investicije, predvsem pa slovenski župani, ki smo se tudi v tem parlamentu v preteklosti kar nekajkrat dobili, in ki svoje probleme navadno izkazujemo z upanjem, da bo vendarle denarja nekoliko več.
Če se nam, spoštovane poslanke in poslanci, predvsem pa župani poslanci, uresniči v letošnjem letu, torej imamo čas, uresniči ta naša zahteva in naša želja, potem bo končni rezultat finančnih poročil v letošnjem letu v marsikateri občini mnogo boljši, kot pa trenutno kaže. Moja iskrena želja je, da bi s to spremembo nekako pripomogel tudi k centralizaciji tega državnega denarja, da se ga nam vrne več nazaj. In še enkrat poudarjam, če bi do tega dne videl vladni predlog, predlog katerekoli stranke, vladne stranke, o kakšnem drugačnem načinu, drugačnem razporejanju, potem bi bila danes torej moja razprava precej drugačna.
Torej v upanju, da boste potrdili vsaj prvo obravnavo oziroma danes glasovali pozitivno, se vam seveda že tudi vnaprej zahvaljujem. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala, gospod Rupar. Predlog zakona je obravnaval tudi Odbor za finance in monetarno politiko kot matično delovno telo, pa prosim poročevalca, če predstavi mnenje odbora o predlogu zakona, gospoda Janeza Kopača.

MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Spoštovani! Odbor za finance in monetarno politiko je obravnaval ta predlog zakona v prvi polovici junija, točneje 11. junija. In lahko rečem, da je bila razprava precej obsežna in tudi precej pestra. Vsekakor smo bili zelo pozorni na mnenje vlade, ki je sicer starejšega datuma, s 13.9.1996, tako da nekatere od številk, ki jih navaja vlada v svojem mnenju, ne držijo več, pač pa so seveda višje. No, kakorkoli že, gre za to, da vlada seveda - to moram posebej povedati - predlogu zakona nasprotuje in to z argumentacijo, ki je bistveno različna pri vsakem od posameznih členov.
Ta predlog zakona ima tri bistvene vsebinske predloge. Prvi od njih je, da se določi fiksni delež investicij v občinskih proračunih, kar je po mnenju vlade, ki ga je upošteval tudi odbor, nesmotrno, zaradi tega, ker na nek način dobesedno sili ali pa še bolj natančno predpisuje, kakšna mora biti poraba občinskih proračunov in s tem seveda zmanjšuje samostojnost občine pri odločanju o razporeditvi svojih proračunskih sredstev. Pri tem je potrebno poudariti, da je ta parlament sprejel evropsko listino o lokalni samoupravi, ki pa ima povsem nasproten trend. Ta nasproten trend je, da je treba občinam zagotoviti večjo svobodo pri razporejanju svojih proračunskih sredstev.
Po podatkih vlade, ki sicer veljajo za leto 1996, bi rezervirana določena sredstva za nujne investicije v občinah predstavljal 1,3 milijarde tolarjev, kar predstavlja 1,7% zagotovljene porabe občin na ravni države. To bi pomenilo, če bi, odvisno od izvedbe rešitve, če bi rešitev predstavljala prerazporeditev sredstev za finančno izravnavo, ki so namenjena občinam v letnem proračunu, bi to v lanskem letu pomenilo, da se od enih občin k drugim prerazporedi 6,7 milijarde tolarjev, ob upoštevanju predlagane rešitve v zakonu. 6,7 milijard tolarjev sredstev finančne izravnave ali pa po drugi plati, da se iz državnega proračuna dodatno nameni za finančno izravnavo 6,7 milijarde tolarjev več, kar seveda pomeni prerazporeditev od drugih proračunskih postavk. Nimam, ne razpolagam, tudi na odboru ni bila predstavljena ocena o višini sredstev, na primer v letošnjem letu.
2. člen predvideva, da se delitveno razmerje pri delitvi dohodnine iz sedanjih 30:70, razmerje 30% proti 70% spremeni v 40:60, kar bi imelo za neposredno posledico to, da bi približno, ker so podatki za lansko leto, lahko rečem približno, 27 občin imelo prihodke v svojih proračunih zagotovljene izključno iz deleža od dohodnine, torej brez finančne izravnave, kar pa tudi pomeni, da bi v teh 27 občinah, začenši, po lanskih podatkih, s Trbovljami, na koncu pa z najbolj razvitimi mestnimi občinami, skratka, da bi teh 27 občin bistveno presegalo sredstva, ki so ta trenutek v Sloveniji skozi obstoječo zakonodajo ocenjena kot primerna v obliki sredstev na prebivalca v posamezni občini. Kar pomeni, da bi se razlike med občinami izjemno povečale.
3. člen predvideva dopolnitev 37. člena obstoječega zakona o financiranju občin in vlada nas je seznanila s svojim mnenjem, da pravzaprav ni jasno razvidno, za kakšno operativno izvedbo se zavzemajo predlagatelji, in kako bi to lahko v praksi funkcioniralo.
No, kakorkoli že, če ocenimo finančne posledice, ki bi jih prinesla uzakonitev takega predloga zakona v celoti, torej 1., 2. in 3. člen, bi, vsaj po besedah predstavnika vlade, sprejem zakona po podatkih za leto 1996 pomenil približno 17,4 milijarde tolarjev dodatnih sredstev, ki bi jih sicer morali prerazporediti v okviru bilance javnega sektorja. Po lanskih ocenah pa bi za letos ta vsota narastla do višine nekaj manj kot 20 milijard slovenskih tolarjev oziroma nekaj manj kot 1% bruto domačega proizvoda. Mislim, da ni pretirano, če rečem, da tolikšne količine sredstev nikakor ni lahko zagotoviti v državnem proračunu.
No, v nadaljevanju razprave na odboru je bilo poudarjeno, da ni mogoče čakati na sprejem sprememb celotne zakonodaje na področju lokalne samouprave, temveč je potrebno navedeno problematiko reševati v okviru proračuna. Predstavnik predlagateljev je povedal, da, kot on vidi, se ta problematika ne rešuje v okviru proračuna.
Nadalje je bila v razpravi izražena potreba, da se z novim zakonom izvzame stimulacije, ki prispevajo k drobljenju občin in hkrati omogoči občinam pridobivati več lastnih dohodkov. Kajti po mnenju posameznih razpravljalcev na odboru je sedanja ureditev destimulativna za to, da občine sploh zbirajo lastne prihodke. Kar na nek način kaznuje občine, ki tudi nepopularne ukrepe sprejemajo, nagrajuje pa občine, ki nikakor ne želijo uvesti dajatev za svoje občane, tiste, ki so v občinski pristojnosti, pač pa čakajo, neaktivno čakajo na pomoč države.
Po mnenju posameznih razpravljalcev na odboru bi bilo potrebno namesto takega predloga, kot je pred nami, uvesti mehanizme, ki bi onemogočali posameznim ministrstvom, da zaobidejo proračun, preko oblikovanja kriterijev za finančno izravnavo, in se torej, z drugimi besedami, bolj držati sprejete evropske listine o lokalni samoupravi, ki določa ali pa ki predvideva večjo samostojnost občin pri razpolaganju s svojimi proračunskimi sredstvi.
No, na koncu je bilo izraženo še stališče, da bi morala vlada v mesecu juliju pripraviti svoj predlog zakona. Ne morem drugega v imenu odbora kot ugotoviti, da tega predloga zakona sicer še ni, lahko pa rečem pravzaprav isto kot predstavnik predlagateljev, da je, po neformalnih informacijah sodeč, takorekoč tik pred vrati.
Kakorkoli že, odbor je na podlagi te razprave in teh argumentov, predstavljenih s strani vlade v njihovem mnenju iz sicer še lanskega leta, ki pa kljub temu veljajo, sprejel sklep, po katerem predlaga državnemu zboru, da predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin v prvi obravnavi, EPA 1442, ki ga imamo pred seboj, ni primerna podlaga za drugo obravnavo. Torej, da se v prvi obravnavi ne sprejme.
Hkrati smo predlagali dopolnilni sklep, s katerim smo predlagali državnemu zboru, da vlado pozove, da ob predložitvi proračunskega memoranduma za 1997 oziroma najkasneje z obravnavo na julijski seji državnega zbora pripravi predloge sprememb in dopolnitev zakona o financiranju občin. Ta predlog dopolnilnega sklepa je zdaj nekoliko neažuren.
Kakorkoli že, po mnenju odbora lahko rečem, da predlog zakona v obliki, kot je predlagan, ni sprejemljiv, da pa nedvoumno obstaja močna potreba po spremembah zakona o financiranju občin, vendar taka sprememba - povzemam večinsko razpravo na seji odbora - ki bo destimulirala drobljenje občin, nagrajevala občine za pobiranje lastnih prihodkov oziroma dohodkov, in omogočila več samostojnosti občinam pri razpolaganju s svojimi proračunskimi sredstvi. Hvala.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala. Gospod Rupar. Proceduralno? Replika? Ni replike. Želi besedo predstavnik Sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Želi besedo predstavnik vlade? (Ne.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? Gospod Rupar.

PAVEL RUPAR: Hvala za besedo. Spoštovani! V poslanski skupini Socialdemokratske stranke zavračamo take trditve, kot smo jih ravnokar slišali predvsem iz čisto preprostega razloga: vendarle imamo dokumente, žigosane in podpisane, vrnjene iz 121 občin. Torej, če vam to ne pomeni zadostno število, potem se bom potrudil in jih bom dobil 148, 147, če hočete. Se opravičujem. Trditve, ki jih je gospod Kopač tukaj navedel, absolutno ne držijo. Če bi pogledal samo izračun, ki smo ga pripravili leta 1996, potem bi videli, da bi bil takrat obremenjen proračun vsega skupaj 7,6 milijard, ampak vendarle vzeti nekomu drugemu za potrebe občine zaradi volje pospešiti centralizacijo, razporediti finance od tam, od koder prihajajo. Da bi se s sprejetjem tega zakona povečala razlika, delno je to tudi res, ampak ta razlika vendarle obstaja že od prvega dne lokalne samouprave, je že vgrajena v financiranje v prejšnji zakon. Če točno preberete, imate razlago in besedilo tudi ob sprejetju tega nalogo - vladi govorim - da poišče tudi razlike in jih v najkrajšem času odpravi.
Sicer pa vsak zakon, ki je vložen, ima pravico biti amandmiran, spremenjen, ima pravico biti sprejet v taki obliki, kot ga sprejme večina. Zakaj se vendarle nekdo ne potrudi in pomaga pripraviti že vložen zakon, tako da bo zadostil potrebe slovenskih občin. To možnost imate. Jaz ne vem, zakaj vam vaši župani vaših strank tako malo pomenijo. Ampak nekaj jih bom pa vseeno navedel, ker vsaj od njih pričakujem to pot veliko večji partriotizem kot pa pripadnost strankam. Andrej Fabjan, Slovenska ljudska stranka, mi je napisal: "Vračam vam podpisano pobudo za dodelitev več sredstev občin in želim, da bi imeli s to pobudo uspeha. Trenutno ga ni". Gospod Brenčič mi je napisal: "V prilogi vam pošiljam podpisan predlog podpore, da se v proračunu Republike Slovenije zagotovi povečan obseg zagotovljene porabe, s katerimi bomo lahko razpolagale občine." Jaz upam, da še drži glede na to, da nisi več župan. Josip Bajc mi je napisal tako lepo pismo: "V vašem predlogu državnemu zboru, da se v proračunu Republike Slovenije v letu 1996 zagotoviti vsaj 10% več sredstev, s katerimi bomo razpolagale občine, se popolnoma strinjamo in vas v celoti podpiramo. Za vključitev naše občine v podporo vašega predloga se vam iskreno zahvaljujem."
Torej dejansko računam, gospodje, da boste vendarle pripomogli zdaj k temu glasovanju. Da ne govorim gospoda Avšiča. Gospod Jože Zimšek mi je podčrtal, realizirano v obliki, naredil je še celo klicaj in kljukco zraven, torej dejansko je podpora. Gospod Kopač, poglejte, iz vaših vrst. Ciril Metod Pungartnik, tega zakona, točno tega zakona, ki ste ga dobili, dobili ste ga in dopis, ki ga je razložil, tudi. Ciril Metod Pungartnik, podpis. Doktor Dimitrij Rupel, sicer je šel v Ameriko zato, ampak kljub vsemu. Janez Per, Jakob Presečnik, Peter Hrastelj, Janko Veber - ta bo podprl, to sploh ne dvomim. Aurelio Juri tudi. Samo Bevk, Jurij Malovrh itn. Ampak enega bom pa še posebej prebral, če dovolite, ta mi je bil pa sploh najbolj všeč. Gospod Anton Bergauer, minister, vlada je podprla to. Recimo takrat še ni vedel. Zatorej navedbe gospoda Kopača ne držijo v celoti.
Jaz bom še enkrat povedal, jaz bi bil zelo vesel, če bi iz teh vrst danes dobil na mizo predlog, osnutek predloga, ne vem, karkoli, ki bi mi pomagal, pa ne meni, občinam, priti do svojega rezultata, pa ga ni. Imeli ste nalogo do julija to pripraviti, pa je danes krepko september. Torej nas čaka še nekaj mesecev do konca tega leta. Ne prosim tukaj zase. Vi ste to naredili. Mi smo vas prosili, vi ste se strinjali s tem z lepimi dopisi. Ne danes požirati besede.
Prosim, še enkrat vas prosim, podprite to prvo obravnavo, zato da bomo v drugi lahko ta zakon speljali po vaših merilih. Vložite amandmaje. Imate vso možnost. Strinjam se, da to ni superlativ, da je ta sprememba zakona "bog in batina" pri financiranju občin. Ne, ampak imate možnost sodelovati. Lepo vas prosim, dajte. Prosim vas v imenu županov, 121 županov, tudi v vašem imenu, ko še niste sedeli tukaj. Se vam zahvaljujem za podporo še enkrat.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala lepa, gospod Rupar. Proceduralno, gospod Kopač.

MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Imam pravzaprav vprašanje do predsedujoče. Ali imamo na dnevnem redu točko pobude za povečanje proračunske postavke, ali imamo na dnevnem redu točko predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin, in sem iz razprave predstavnika poslanske skupine Socialdemokratske stranke, ki je govoril o podpori nekemu aktu, razumel, da imamo na dnevnem redu drug akt, ne tega, za katerega sem mislil, da ga imamo - 1442. To je vprašanje, zato ker se mi zdi, da delati cirkus iz tega parlamenta ni dobro za vsebino tega zakona.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Gospod Kopač, to ni proceduralno. Gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa, gospa podpredsednica. Glede na to, kar sem pravkar slišal, spoštovani kolegi, in tudi glede na uvodno besedo, ki jo je imel gospod Kopač, postavljam še sam vprašanje. Ali je gospod Kopač tu predstavnik poslanske skupine LDS oziroma poslanec LDS, ali je predstavnik vlade? Prosim za odgovor.

PODPREDSEDNICA EDA OKRETIČ-SALMIČ: Oba sta izrabila to. Nekorektno sta naredila proceduralno sta hotela povedati nekaj.
Predlagala bi tako. Ker je ura 18.00, in mislim, da se naša delovna obveznost zaključuje kot smo se dogovorili. Predlagala bi, da bi prekinili 6. redno sejo Državnega zbora. O nadaljevanju seje boste naknadno obveščeni. Še enkrat poudarjam prekinjam to točko dnevnega reda in s tem tudi 6. sejo Državnega zbora.
Želim pa še opozoriti, da bo jutri, 12. septembra ob 13.00 uri, slavnostna seja Državnega zbora. Ob tem bi vas prosila, da vaše gradivo odnesete iz dvorane.
Vljudno tudi prosim, da se jutrišnje slavnostne seje udeležite in v glavni dvorani zasedete svoja mesta pet minut pred napovedanim začetkom. Nasvidenje.

(SEJA JE BILA PREKINJENA 11. SEPTEMBRA 1997 OB 18.02 URI.)

Zadnja sprememba: 04/06/1998
Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej