Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.15 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 14. seje državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Jože Možgan, Andrej Gerenčer, Bojan Kontič, Ciril Pucko, dr. Franc Zagožen, Peter Hrastelj, Zmago Jelinčič, Maria Pozsonec, Jožef Košir, Eda Okretič-Salmič od 15.00 do 16.00 ure, Ivan Božič, Miroslav Mozetič, Franci Rokavec, Janez Per, za pričetek seje tudi Miroslav Luci, Alojz Peterle in od 17.30 ure dalje Rudolf Petan. Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (57 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil tudi predstavnike vlade Republike Slovenije in jih vse lepo pozdravljam. Kot smo napovedali prejšnji petek, smo predlagali, da bi danes državni zbor pričel z obravnavo 41.a točke dnevnega reda - obravnava spremembe poročila o gospodarskih družbah, podjetjih ali zavodih, za katere v skladu s prvim odstavkom 20. člena zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo velja prepoved poslovanja z državo, javnimi podjetji in javnimi zavodi. Zbor bo nato prešel na obravnavo 3. točke dnevnega reda - predlog zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja in nato 31. točke dnevnega reda - predlog sprememb in dopolnitev poslovnika državnega zbora. Nato 32. točka dnevnega reda - predlog zakona o maturi, 34. točka dnevnega reda - predlog nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005 in nato po dnevnem redu dalje.
Preden preidemo na 41.a točko dnevnega reda, predlagam zboru, da bi odprli prekinjeno 19. točko dnevnega reda - tretja obravnava predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja. Kajti po sklepu zbora je sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve pripravil celovito besedilo predloga zakona, ki ste ga tudi danes prejeli na klop. Predlagam, da bi potem v zvezi z morebitno neusklajenostjo določb zakona v skladu s poslovnikom dali tudi besedo sekretariatu. Prav tako sem obveščen, da je nastopila težava pri začetku obravnave 3. točke - predlog zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Zaradi priprave materiala, gradiva s strani delovnega telesa, zaradi številnih vloženih amandmajev. Predlagam, ko bomo pričeli to točko, se tudi dogovorimo, kdaj in na kakšen način jo bomo obravnavali.
Prehajamo na prekinjeno 19. TOČKO DNEVNEGA REDA - TRETJA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O ŽRTVAH VOJNEGA NASILJA.
Najprej bi dal besedo predstavnici sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve, gospe Bitenčevi ali predstavniku sekretariata, da bi podal stališče glede morebitne neusklajenosti določb zakona po sprejemu amandmajev v tretji obravnavi. Gradivo oziroma stališče o neusklajenosti je tudi zapisano v pisnem mnenju sekretariata, ki ste ga danes prejeli na klop. Gospod Veselič, prosil bi vas, če na kratko obrazložite stališče sekretariata.
RUDI VESELIČ: Hvala lepa. Torej sekretariat je tako, kot je bilo sklenjeno na seji državnega zbora v petek oziroma v četrtek, pripravil celovito besedilo zakona, še pred glasovanjem o njem v celoti. Na podlagi tako pripravljenega besedila, v katerega smo seveda vključili vse v tretji obravnavi sprejete amandmaje, smo ugotovili, da bi kazalo seveda z ustreznimi uskladitvenimi amandmaji na nekaterih mestih zakona opraviti manjše korekcije. Ne bi razlagal, v kakšnem duhu, ker gradivo ste prejeli, bi samo poudaril, da gre za poseg v 2. členu, in sicer v besedilu 3. člena osnovnega zakona, kjer je treba opraviti manjšo korekcijo. Potem gre za poseg v 4. členu osnovnega zakona in pa za manjšo spremembo v 5. členu osnovnega zakona. Torej amandmaji predlagatelja, ki jih je sekretariat že imel priložnost proučiti, so skladni po našem mnenju. Kolikor bodo sprejeti, bi lahko državni zbor prešel na glasovanje o zakonu v celoti in bo tako besedilo korektno pripravljeno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Veselič. Ugotavljam, da je na podlagi mnenja sekretariata potrebno v skladu s poslovnikom pripraviti uskladitvene amandmaje. Predlagatelj zakona je to že storil, ker je pač tudi prejel pisno gradivo s strani sekretariata, in dajem besedo gospodu Potrču.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Nam je sekretariat, meni kot predlagatelju, dostavil čistopis oziroma celovito besedilo zakona, ki je pripravljeno v skladu z odločitvami, sprejetimi ob tretji obravnavi. Opozoril nas je na tri neusklajenosti. V skladu s tem smo pripravili tri uskladitvene amandmaje. Kot je povedal gospod Veselič, smo poskušali pri pripravi teh amandmajev sodelovati tudi s sekretariatom in sodelovali smo tudi z vlado, tako da menim, da so pripravljeni amandmaji korektni in predlagam državnemu zboru, da jih sprejme. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Potrču, ki je predlagatelj zakona. O uskladitvenih amandmajih ni razprave, lahko pa poda svoje stališče predstavnik vlade, če želi. Prosim, državni sekretar ima besedo. Gospod Lah.
DAMJAN LAH: Hvala za besedo, gospod predsednik. Cenjene poslanke, poslanci! Tako kot je že povedal gospod Potrč, predlagatelj novele zakona o žrtvah vojnega nasilja, so bili uskladitveni amandmaji pripravljeni na podlagi predhodnih usklajevanj med predlagateljem in vlado, zato vlada predlagane uskladitvene amandmaje pod številko 1, 2 in 3 podpira in predlaga državnemu zboru, da jih sprejme in seveda da sprejme tudi novelo zakona v celoti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu državnemu sekretarju. Prehajamo torej na odločanje o uskladitvenih amandmajih. Vloženi so trije. Na glasovanje dajem prvega, to je amandma k 2. členu: V 3. členu se pred besedami "najmanj tri mesece" doda beseda "neprekinjeno". Ta amandma dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za uskladitveni amandma k 2. členu?(44 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem drugi uskladitveni amandma. Za 2. členom se doda novi 2.a, ki se glasi: V 4. členu se črtata besedi "prvega odstavka." Ugotavljamo prisotnost! (50 prisotnih.)
Kdo je za ta uskladitveni amandma? (46 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je amandma sprejet.
Na glasovanje dajem še tretji uskladitveni amandma. Za 2.a členom se doda novi 2.b člen, ki se glasi: (in nato sledi tekst 2.b člena). Ugotavljamo prisotnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za tretji uskladitveni amandma? (46 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavljam, da je tudi tretji uskladitveni amandma sprejet.
Sedaj pa so nastopili poslovniški pogoji, da državni zbor glasuje o zakonskem predlogu v celoti. Na glasovanje dajem predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ugotavljamo prisotnost! Svoj glas bo obrazložil gospod Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Mislim, da je to zaključno glasovanje o zakonu zdaj. Ali ne?
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Sedaj bomo glasovali o zakonu v celoti.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Cenjeni državni zbor, predstavniki vlade! Jaz bom ta predlog zakona po tem težkem postopku, ki se je izvajal tukaj v državnem zboru in v delovnih telesih, seveda podprl. Vendar ne morem mimo tega, da ne bi opozoril na vse pomanjkljivosti, ki jih ta zakon vsebuje, predvsem pa na to, česar ni storila ta država, pa bi morala storiti že zdavnaj. Tukaj imam tri članke tako rekoč samo iz časopisov, v katerih lepo piše, kaj vse so nekatere druge vzhodnoevropske države po razpadu vzhodnega bloka, če tako rečemo, storile v zvezi s tem, kaj je storila Češka, Rusija in vse druge države. Koliko sredstev so že določene države iz tega naslova dobile od Nemčije kot vojno odškodnino. Kako je postopala Zvezna republika Jugoslavija, ki skupaj z Grčijo zahteva od Nemčije zdaj 11 milijard ameriških dolarjev. Poglejte, naša država pa v zvezi s tem v tej smeri ni storila pravzaprav ničesar oziroma zelo malo. Pobudniki, sami izgnanci zahtevajo več kot 107 milijonov mark, sami so vložili civilne vloge in tako naprej. Civilno iniciativo in pobude sprejemajo, država pa na tem področju ni storila nič. Ne vem česa se boji, ne vem, česa in bi bilo prav zanimivo enkrat odpreti razpravo v tem državnem zboru o tem vprašanju. Zakaj država ne zahteva vojne odškodnine od tistih, ki so to vojno odškodnino povzročili? Jaz nimam popolnoma nič proti temu, da izgnanci in vsi tisti, ki so bili prizadeti v tej vojni, dobijo neko moralno podporo in neko minimalno, tudi finančno nadomestilo za vse trpljenje, ki so ga doživeli v tem obdobju. Vendar vse to se bo zgodilo na račun naše generacije, na račun naših otrok, ne bomo pa znali tega zahtevati od tistih, ki so povzročili to gorje in to trpljenje. In to je nedopustno. Še enkrat pravim, sem za to, da ti ljudje dobijo to moralno podporo in finančno podporo, skromno. Nisem pa za to, da ta država ne zna tega zahtevati od tistih, ki so za to krivi. Zato kritika državi. Tudi v prihodnosti pričakujem, da bomo o tem v tem državnem zboru razpravljali in da bomo dorekli, zakaj in kako v prihodnje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo odložil gospod Hvalica, za njim gospod Moge.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, kolegi! Glasoval bom seveda za zakon, za spremembo zakona, čeprav s to spremembo zakona nisem zadovoljen. Sem že za to govornico velikokrat omenjal, da v moji poslanski pisarni je tako rekoč vsak mesec nekaj ljudi, ki se obračajo name kot žrtve ali pa potomci žrtev vojnega nasilja. Gre za pretežno starejše ljudi. Gre za ljudi, ki se jim življenje izteka, in poslušati te ljudi, kako so kritični do tega. Ne samo, da država v osnovnem zakonu in tudi sedaj v noveli zakona ni zaobjela celotne problematike, problem je tudi v tem, da se to zelo zelo počasi rešuje. Jaz vam moram nekaj povedati in sem tu že povedal in minister Rop se bo spomnil, da sem do sedaj pri vseh teh številnih intervencijah, ki sem jih potem posredoval ministrstvu za delo, rešil en sam primer - ali dva? - ne, jaz kolikor vem, enega, minister. Žal za enega izmed teh sem rešil problem samo za dobo nekaj mesecev, ker je po tistem ta človek umrl. In to je tragika tega, veliko jih je umrlo, ker niso dočakali rešitve tega. Ob vsem tem bi rekel, naredili smo majhen korak naprej. Ampak premalo odločen, premalo gotov oziroma negotov, tudi v tej smeri, o kateri je govoril kolega Kelemina. Ali si mi res ne upamo od tistih, ki so povzročili v 2. svetovni vojni gorje na naših tleh zahtevati pravične odškodnine? Res, da je pozno, ampak poglejte, kako so Židje povzdignili svoj glas. Dolgo časa je trajalo, ampak počasi se odpirajo tudi švicarski zakladi, ki niso švicarski, ampak ki so bili zakladi naropanega židovskega, judovskega, če hočete, zlata. Oni vztrajajo na tem in ne vem, zakaj mi ne vztrajamo. Ali je mogoče še vedno nekaj takega, da mi ne smemo vztrajati na tem, da smo mi dobili nekaj, za kar jaz recimo ne vem? Govorice so razno razne. Mi vemo za vse te zgodbe, kaj se je dogajalo z delom odškodnine, ki jo je dala prejšnja Zahodna Nemčija Jugoslaviji. Gradilo se je vse, od Brionov pa do Brda pri Kranju, verjetno, ne vem. Tako se je govorilo. Ampak mislim, da so se časi spremenili, smo samostojna država in da bi morali kot samostojna država ponosno, vzravnano zahtevati tisto, kar nam pripada. In tu pogrešam, dejansko pogrešam bi rekel to odločnost naših državnikov oziroma naše diplomacije. Če drugih, ki so veliko bogatejši, ni sram, čeprav to ni pravi izraz, ne vem, zakaj bi morali mi nekako sramežljivo, s sklonjeno glavo stegovati roko. To ni "vbogajme", to ni "vbogajme", to je pravična odškodnina, ki pa nikdar ne bo pravična! Odškodnina za veliko trpljenje, ki so ga doživeli ljudje.
Torej, jaz bom podprl novelo zakona z grenkim priokusom (gospod predsednik, bi prosil še 15 sekund) tudi zaradi tega, ker vem, da bo na primer velika večina ljudi iz Branika v Spodnji Vipavski dolini, iz Rihemberka, da ne bo najbolj zadovoljna s tem. Oni so pisali tudi razne peticije, tudi na državni zbor, ampak očitno je pač politična volja takšna, kakršna je in je to tisto, kar smo v tem trenutku zmogli. Jaz mislim, da bi v tem primeru lahko zmogli veliko več. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Svoj glas bo obrazložil kolega Moge. Za njim gospod Demšar. Gospod Moge je tudi vložil dodatni sklep.
RUDOLF MOGE: Predsednik, hvala lepa. V uvodu moram povedati, da jaz pa na žalost tega zakona ne bom podprl in za moralo, spoštujem tiste veterane naše vojne za osvoboditev, ki so se takrat borili, niso pa izkoristili tega statusa, da bi imeli določene privilegije, ki jih drugi državljani nimajo. Nekaj podobnega je, mi bi z zakoni morali jim priznati, da so bili žrtve, morali jim priznati status za tisto trpljenje in vse in bi morali potem, če že karkoli delamo, narediti te stvari tako, da bi v globalu denarja, ki ga imamo, te pravice potem tudi poplačali za tiste, ki bi jih zahtevali; medtem ko pa zdajšnji zakon je pa zakon, ki uvaja veliko diskriminacijo med ljudmi, ki so preživeli 2. svetovno vojno. Naj samo omenim, da so bili vključeni po prvi obravnavi do druge obravnave v posebno skupino žrtev vojnega nasilja tisti, ki so bili pregnani iz doma zaradi porušenja ali požiga vasi, zaradi okupatorjevega nasilnega dejanja; bili so predlogi, pa so še, da so postali žrtve vojnega nasilja otroci, katerih starši so trpeli različna nasilna dejanja in prisilne ukrepe; bili so predlogi, da naj se med žrtve vojnega nasilja vključijo tisti, ki niso mogli najmanj tri mesece prebivati v svojem domu zaradi bombardiranja; bili so predlogi, da naj bi se med žrtve vojnega nasilja vključili pripadniki stare jugoslovanske vojske, ki so bili ujeti v letu 1941 in kasneje najmanj 3 mesece v vojnem ujetništvu, in bili so predlogi, da naj bi bili med prisilne mobilizirance vključeni tudi uživalci kmečkih pokojnin, prisilni mobiliziranci v nemško vojsko itn.
Od teh petih skupin ta zakon sedaj z restrikcijo uvaja samo dve skupini. Ampak zategadelj bi človek še nekako te stvari spregledal. Ne morem pa spregledati, da bi podprl zakon, ki diskriminira otroke. O tem je bilo tukaj v splošni razpravi že dovolj povedano. Otroci so se rodili takim in drugačnim staršem. Na otroke, ki so potem preživeli tako in drugačno otroštvo, je treba gledati z istimi vatli. Če bomo sprejeli zakon, ki bo tako te otroke, katerih starši so umrli za časa in so bili prepuščeni sorodnikom ali če rečem še stari izraz, družbi, začel diskriminirati, je potem tudi na nas samih to, da nadaljujemo tiste stvari, ki so se začele z letom 1941 odpirati. Otroci so bili pri tem najmanj udeleženi. Jaz sem bil vesel, da je država imela posluh takoj po vojni, da je otroke, partizanske sirote dodatno stimulirala, dodatno izobraževala in prav je bilo tako.
Sedaj smo leta 1999 in za nas morajo biti vsi državljani enakopravni in tudi otroci, ki so na žalost v tej grozni moriji izgubili starše, bi morali biti vsi žrtve tega vojnega nasilja. Ne pa otroke ločevati po tem, kje so bili njihovi starši. Zdi se mi, da je moj pogled human in da je pošten. Zaradi tega, ker smo začeli to razlikovanje, diskriminacijo delati pri otrocih, zaradi tega jaz tega zakona ne bom podprl.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Moge. Svoj glas bo obrazložil kolega Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa in lepo pozdravljeni. V mnogočem se strinjam, kar je gospod Moge sedaj govoril. Jaz bom povedal, da bom ta zakon podprl iz razloga, ker se vsaj ta rok iz enega leta skrajša na 6 mesecev. V okviru tega, kaj je boljše ali kaj je večje zlo. Mislim, da je prednost tega v tem, da se vsaj ta rok za te ljudi, ki se vsak dan bolj bližajo visoki starosti, nekaj naredimo in da ta revizijski rok ne bo tako dolg.
Osnovna poanta, da se je šlo v ta zakon, tako kot razumem predlagatelja, je bila, da so ti roki revizije na ministrstvu kot drugostopenjskemu organu predolgi. Tu pa imam vrsto pomislekov. To, kar je sedaj omenjal gospod Moge. Še zmeraj ločujemo ljudi na dve vrsti. Jaz bom povedal še tretji primer. Pravijo, da vsak primer je slab, vendar primer pa vendar je.
Žirovci - čevljarji so šli med vojno nekateri delat v Celovec, in ker Celovec ni na teritoriju Republike Slovenije - potem so bili mobilizirani v nemško vojsko - sedaj po tem zakonu ne morejo priti zraven, ker ni na tleh Republike Slovenije se to je zgodilo. To je tak primer, in ko bi šli tu naprej, bi take primere po moje, ne samo za žirovske čevljarje, ampak še za marsikoga bi take primere našli.
Vidim, da se je vztrajalo kljub temu, da sem opozarjal, v 6. členu, sedanjem 6. členu, kjer naštevajo taborišča oziroma internacijo. Našteta so, prepričan pa sem, da se bo pokazalo, da to ni dobro, ker nekatera taka taborišča oziroma lagerji, kot se je reklo v tistem času, niso še tu notri zajeta. Za nekatere smo tudi že na samem odboru lepo povedali.
Mislim, da je določena težava tudi v tej terminologiji, kaj so taboriščniki, kaj so begunci, kaj so izgnanci, da bi se terminologija morala nekoliko bolj natančno opredeliti. Ob koncu bi rekel še to. Glede na to, da je bilo predvideno, da bo odškodnina okupatorja šla dejansko samo žrtvam vojnega nasilja, menim, da je nepošteno, da so se sedaj na ta denar, na ta fond obesile še mnoge druge skupine. Kar pomeni, da ti ljudje ne bodo dobili v taki višini denarja, kot bi ga morali dobiti. Zlasti mislim, da so tu tisti množični izseljenci in taboriščniki v Nemčiji, zlasti mislim tu na predel ob nemško-italijanski demarkacijski meji, ko so cel pas ljudi selili. Zlasti ti ljudje, mislim, da ne bodo dobili v taki višini, kot je tudi bilo prvotno to mišljeno.
Poleg tega pa mislim, da bi bilo prav, da bi tudi poslanci dobili črno na belem, koliko je Nemčija že dala vojne odškodnine in koliko je še dolguje. Tako, da bi bile te stvari tudi jasne in mislim, da je naša vlada dolžna, da bi nam poslancem to dala in pa seveda tudi slovenski javnosti, da potem ne bi bile razne domneve, ali smo gradili ceste s tem denarjem ali kaj drugega. Glede na vse možne pripombe, jaz upam, da bomo uspeli ta zakon dopolniti v kratkem, da ga bomo izboljšali. V tej situaciji bom glasoval za tak predlog, kot je bil tu pripravljen. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Demšar. Na galeriji pozdravljam ravnateljico, učence in profesorje osnovne šole Ledina v Ljubljani. Ta osnovna šola je vključena v mrežo Unescovih šol in tudi omrežje zdravih šol in je ob praznovanju dneva varstva okolja 5. junija in ob obravnavi predloga zakona o ohranjanju narave na 14. seji v preddverju pripravila razstavo z znanjem, voljo in prijazno besedo, "Obvarujmo naš planet." (Aplavz.)
Besedo ima magister Žnidaršič, za njim predlagatelj zakona, gospod Potrč, kot obrazložitev glasu, seveda.
MAG. FRANC ŽNIDARŠIČ: Gospod predsednik, hvala lepa. Spoštovane poslanke in poslanci! Torej, ta zakon je vendarle boljši od prejšnjega. Zaradi tega ga bom podprl. Moram pa pri tem reči to, da se strinjam z gospodom Hvalico, z gospodom Mogetom, tudi z gospodom Demšarjem in vsemi tistimi, ki so prepričani, da ta zakon še vedno ni tisto, kar bi morali sprejeti zato, da bi bili do stvari same kolikor toliko pošteni. Mislim, da je državni zbor tisti, ki to mora še napraviti. Jaz sem sam vložil zakon o žrtvah vojnega nasilja z namenom, da se v določenih členih popravi; kolega Potrč je bil pred menoj na vrsti in mislim, da je namen, njegov dober namen rodil le delne sadove. Zaradi tega, ker je skrajšal rok za revizijo, nikakor pa ob tem, da se je potem zadeva reševala tudi v ostalih členih. Ni na koncu tak, kot smo si vsi želeli. Sem mislil, če se bodo stvari do nekje poravnale, da bi potem jaz s svojimi sopredlagatelji, devet jih je še, zakon umaknil. Mislim pa, da bo bolje, da se usedemo, pogledamo, kaj je bilo vendarle izboljšano in kar ni bilo, potem v spremenjeni obliki poskušamo še enkrat narediti. Marsikomu se zdi tako početje nesmiselno, ampak treba je povedati, da so tudi v usklajevalni skupini, v koaliciji, nihala razpoloženja med tem, kaj takoj, kaj kdaj kasneje, kaj rešiti sploh, kaj ignorirati kot zahtevo za izboljšanje zakona itd. In moram reči, da se je pri glasovanju v državnem zboru potem sprejelo marsikaj, na kar sam predlagatelj in tudi usklajevalna skupina ni računala. Tako, da mislim, da je na nas vseh obveznost in odgovornost, da če želimo temu zakonu dati pravo težo in veljavo, da to še enkrat storimo in se takrat zelo potrudimo s tem, da bi poizkušali zadevo reševati po hitrem postopku, predvsem z argumentom, da je večina prizadetih izjemno starih in se jim življenje izteka, tako kot je rekel že eden izmed predgovornikov. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Žnidaršič. Besedo ima gospod Potrč za obrazložitev glasu.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in kolegi! Ob dokončnem sprejemanju zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja mi dovolite naslednje misli. Prvič, najbrž ni treba posebej poudarjati, da bom zakon podprl, ker sem predlagatelj in ker sem imel po opravljeni drugi obravnavi čas si vzeti pavzo in oceniti, ali so pripravljene spremembe takšne, da ga je vredno sprejeti, ali ne. Bi pa rad ob tej priliki povedal naslednje. Rad bi se zahvalil poslankam in poslancem in končno v zadnji fazi sodelovanja tudi vladi za to, da smo po letu in pol se le prebili skozi množico najrazličnejših pogledov, stališč, zahtev, razmišljanj in pripravili predlog sprememb in dopolnitev, ki rešuje del perečih vprašanj žrtev vojnega nasilja. Kakršenkoli del rešuje, sem prepričan, da je vredno ga podpreti, ker del vsekakor rešuje. In v imenu skupin žrtev vojnega nasilja, ki so se na vse vas, pa tudi name kot predlagatelja zakona zelo pogosto obračale, da dajmo pospešiti in ta zakon sprejeti, bi se rad za takšno sodelovanje ob koncu zahvalil. Rad bi povedal, da se zelo dobro zavedam, da zakon mnogih vprašanj ne rešuje ali pa ne rešuje v skladu s pričakovanji in zahtevami, kakršne so bile pač dane in vložene. Jaz osebno ocenjujem, da je v nekaterih primerih šlo za zapletene primere in da enostavno vrednotenje, kaj je bolj prav, kaj je manj prav, ni bilo tako zelo enostavno in so pri tem pač bile merodajne naše vrednostne sodbe, ko smo nekomu dali več poudarka, nekomu manj. Upal bi si pa tudi trditi, da je problematika v podrobnostih tako zapletena, da marsikdaj verjamem, da mnogi od nas nismo vedeli, za kaj se konec koncev odločamo. Tudi meni se je v mnogih odstavkih 2. člena, ki ureja te pravice, kdaj pa kdaj dogodilo, da več nisem vedel, kaj kateri odstavek ureja in kaj kakšna dopolnitev pomeni.
Jaz torej mislim, da je sprejem tega zakona koristen, čeprav smo ob njem imeli tudi kaj slabe volje, čeprav je bilo tudi kaj vroče krvi in čeprav vsi z njim ne bomo zadovoljni. Želel bi, da se po njegovem izglasovanju res vlada in predvsem ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki ima ogromno dela z njim, organizira tako, da bi rok šestih mesecev, na katerega je pristalo v reviziji, bil čim krajši, morda ne 6 mesecev, ampak 5, 4 ali pa 3, tako kot je bil moj prvoten predlog, da res ljudje, ki pričakujejo dolgo časa dokončno ureditev tega vprašanja, ne bi čakali tako dolgo, da rešitve ne bi dočakali. Sicer je pa moja želja, da bi zakon izvedli v čim boljši in v čim večji meri in vsem tistim, ki se boste eventualno še lotili dodatnih dopolnjevanj, želim več sreče, kot sem je imel sam. Verjemite mi, preden se boste odločili, premislite, ta pot ne bo lahka. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Prehajamo na odločanje. Ne, tudi gospod Kopač bo obrazložil svoj glas.
MAG. JANEZ KOPAČ: Hvala za besedo. Nisem se prvotno mislil oglasiti, ampak potem je bilo toliko razlagalcev svojega glasu, ki so vsi po vrsti tarnali, kako da zakon še premalo daje, sem se odločil, da bom še sam povedal nekaj, kar verjetno ne bo skladno s tem, kar so predhodniki povedali.
Predlog zakona seveda silno širi pravice. Samo 1. člen ima notri 10 tisoč beguncev, ki jih do zdaj, dosedanji zakon o žrtvah vojnega nasilja ni poznal. Ima še vrsto drugih upravičencev, na katere se širijo te pravice. To seveda pomeni okrog milijarde tolarjev letno dodatnih izplačil rent, pomeni vstopnico za sklad za poplačilo vojne odškodnine, kjer so ideje zelo različne. En predlog, ki sem ga že sam videl, in predvideva zelo visoke zneske, bi pomenil, da bi ta krog novih upravičencev stal posledično 17 do 18 milijard tolarjev. In to je samo za teh dobrih 10 tisoč ljudi.
Mislim, da se s temi predlogi za širitev pravic stvari razpotegujejo v take širine, ki so po moje popolnoma nerazumne. Zdaj slišim tu nove ideje. In skorajda prepričan sem, da bodo v želji po všečnosti majhnim skupinam volilcev taki predlogi seveda padli na plodna tla in skoraj prepričan sem, da bodo pred volitvami tudi uzakonjeni. Opozarjam na to, kaj to pomeni. Recimo, od lanskega leta na letos je znesek za izplačilo iz tega naslova realno porasel za 22%.
Verjetno se vsi spomnite nekoč neke šale o tem, kako imajo Črnogorci z vsakim letom od odmika od druge svetovne vojne večje število borcev. Pri nas nimamo večjega števila borcev, imamo pa neprestano nove kroge žrtev. In znesek v proračunu se vsako leto skokovito povečuje. Omenil sem, od lanskega leta na letos za 22% realno. Od letos na drugo leto zaradi teh dodatnih več kot 10 tisoč upravičencev se bo, ne znam izračunati, ampak tudi za mnogo realno povečal ta znesek.
To je neko stanje, ki se mi zdi, da za prihodnost te nacije ni dobro. Prihodnost te nacije bi morala biti, po moje, v spodbujanju rojevanja otrok, v dodajanju nove dodane vrednosti, v reševanju socialnih problemov, ne pa v dajanju rent za neke dogodke v preteklosti, ki so bili boleči, o tem ni nobenega dvoma. Ampak mislim, da je ta trend tako enormen, saj ne rečem, da pač delno tega problema ni treba urediti, ampak tako velikodušno razmetavanje dodane vrednosti za neke dogodke v preteklosti, se mi zdi, ni dobro, zato jaz osebno tega zakona ne bom podprl. Ampak ne zato, ker je rekel gospod Moge, ker še premalo daje ali pa tako, kot so rekli drugi, ampak zato, ker se mi zdi, da daje nastavek nekemu trendu, ki pravi, preveč daje za neke dogodke v preteklosti, za katere menim, da so bili boleči, ampak jih je pač čas odnesel do te mere, da nam prihodnosti zaradi njih ni treba izgubljati. Čas se mi že izteka, menim,da sem povedal te razloge, opozarjam pa res na trend, ki po moje ni dober za vse nas. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prav ustrašil sem se, tako ste zavpili. Sedaj glasujemo, kolega Hvalica, smo že pri obrazložitvi glasu in naša dosedanja praksa je, da v tej fazi ni bilo proceduralnega vprašanja. Na glasovanje dajem zakonski predlog v celoti. Prosim poslanske kolege in kolegice, ki ste v preddverju, da se nam pridružite, kajti glasujemo. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlagani zakon v celoti? (46 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je zakon sprejet.
Poslanca Moge in Brenčič vlagata naslednji dodatni sklep, ki se glasi: "Vlada Republike Slovenije naj v najkrajšem možnem času pripravi... Umik? Hvala lepa. Proceduralni predlog, gospod Hvalica, če še vztrajate pri njem.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Se opravičujem, ampak jaz sem res zakričal zaradi tega, ker včasih ne vidite, če kdo drži roko gor in ker sem že obrazložil svoj glas, sem pač hotel izkoristiti proceduralno. Jaz sem namreč hotel predlagati to, vem, da bo izzvenelo kakorkoli bo, ampak mislim pa iskreno, da bi se državni zbor distanciral od izvajanj gospoda Kopača. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. To, kot poznate, ni način komuniciranja oziroma relacij znotraj poslovniških določb; na izjave poslancev pri obrazložitvi glasu tudi ni replik. Poslanska skupina socialdemokratov predlaga naslednji dodatni sklep, ki se glasi: "Državni zbor Republike Slovenije predlaga vladi Republike Slovenije, da do 1. septembra 1999 predloži predlog zakona o skladu za povračilo vojne odškodnine, druga obravnava." S tem dodatnim sklepom bomo zagotovili čimprejšnji sprejem zakona o skladu za povračilo vojne odškodnine, ki šele omogoča izplačevanje odškodnin na podlagi zakona o žrtvah vojnega nasilja. Ali želi kdo besedo? Gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. No, zakon, ki smo ga sedaj sprejeli, v bistvu sploh ni operativen, dokler sklad za poplačilo vojne odškodnine ne bo ustanovljen. Bi pa spomnil, da je državni zbor že ob obravnavi predloga zakona za poplačilo vojne odškodnine v prvi obravnavi sprejel dodatni sklep, ki se glasi: "Odločanje in sklepanje o predlogu zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine v drugi obravnavi se opravi takrat, ko bosta sprejeta zakon o popravi krivic in zakon o žrtvah vojnega nasilja." Tako eden kot drugi zakon sta že doživela drugo branje, med tem ko ta sklep, ki ga ja državni zbor sprejel, pa še vse do danes ni realiziran. Tako, da sklep, ki smo ga predlagali danes, ki ste ga vi gospod predsednik povzeli, v bistvu ponovno zavezuje vlado k temu, da pripravi čimprej oziroma v nekem razumnem roku zakon o skladu za poplačilo vojne odškodnine v drugi obravnavi. Tako, da bi nekako hkrati s sprejetjem vojnih zakonov dobili tudi sklad in da bi ta celota, ki mora biti nekako sočasno urejevana, to dejansko tudi bila.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ker ni več razprave, dajem dodatni sklep na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za dodatni sklep? (24 poslancev.) Je kdo proti? (11 poslancev.)
Ugotavljam, da je sprejet dodatni sklep.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 41.A TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA O SPREMEMBI POROČILA O GOSPODARSKIH DRUŽBAH, PODJETJIH ALI ZAVODIH, ZA KATERE V SKLADU S PRVIM ODSTAVKOM 20. ČLENA ZAKONA O NEZDRUŽLJIVOSTI OPRAVLJANJA JAVNE FUNKCIJE S PRIDOBITNO DEJAVNOSTJO VELJA PREPOVED POSLOVANJA Z DRŽAVO, JAVNIMI PODJETJI IN JAVNIMI ZAVODI. Spremembo tega poročila je zboru predložila komisija po zakonu o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo. Ali želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Ali želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Nobenih rok ne vidim. Torej razprave ni. Jo zaključujem in dajem na glasovanje predlagani sklep. Ugotavljamo prisotnost! Sklep se glasi: Državnemu zboru predlagam, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo sprejme naslednji sklep: Državni zbor Republike Slovenije sprejema spremembo poročila o gospodarskih družbah, podjetjih ali zavodih, za katere v skladu s prvim odstavkom 12. člena zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo velja prepoved poslovanja z državo, javnimi podjetji in javnimi zavodi. Po obravnavi se ta sprememba poročila objavi v uradnem listu Republike Slovenije. Torej ugotavljamo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za predlog sklepa? (44 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Predlog sklepa je sprejet.
Zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo, v skladu z napovedjo, na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - DRUGA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O SPODBUJANJU SKLADNEGA REGIONALNEGA RAZVOJA, EPA 741. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Ali želi predstavnik vlade besedo? Želi. Besedo ima minister dr. Marjan Senjur.
DR. MARJAN SENJUR: Spoštovani poslanci, poslanke! Ne bom vam govoril o tem, da je zakon o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja pomemben, ker predpostavljam, da se s tem strinjamo. Zaradi tega ni treba, da o tem na široko razpravljamo. Zato bom takoj prešel na zakon, povedal kaj se mi zdi, da se v tem zakonu predlaga in o čemer bi morebiti bilo potrebno razpravljati in potem dopolniti.
Najprej bi nekaj rekel, kar se tiče dometa zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja. Dejstvo je, da so velika pričakovanja od tega zakona. Bojim se, da so včasih celo tako velika, da nam utegnejo ogroziti obstoj samega zakona. Če bomo želeli nek optimalen, najboljši zakon, potem se bojim, da ne bomo nobenega zakona mogli sprejeti.
Predlagam, da smo tukaj realistični, kolikor se le da, in da poskušamo doseči največ, kar je ta hip možno doseči. Zato predlagam, da ta zakon gledamo kot izhodišče, ki ga je možno ta hip znotraj vlade in znotraj državnega zbora sprejeti in uskladiti. Potem na ta zakon damo pripombe oziroma amandmaje, ki se že zbirajo v okviru odbora za gospodarstvo. Mislim, da bomo s temi amandmaji lahko še izboljšali ta tekst, ki je sedaj pred nami. Mislim, da moramo vedno izhajati iz obstoječega stanja. Zato se tudi izplača, da delamo nove zakone, samo če lahko izboljšamo obstoječe stanje. Obstoječe stanje je zakon o spodbujanju razvoja demografsko ogroženih območij v Republiki Sloveniji. Ta zakon je bil sprejet leta 1990 in je začel veljati leta 1991 in že leta 1994 je bil predlog, da se zakon spremeni. Mi dajemo sedaj novi zakon, ki bo nekako odgovarjal novemu položaju v Sloveniji in ki bo enostavno tudi ustrezal našim novim potrebam na področju Evropske unije in vključevanja v njo. Po konceptu tega zakona je nosilec regionalnega razvoja občina. Občine organizirajo pripravo regionalnih razvojnih programov, občine prijavljajo projekte, občine izvajajo projekte in občine jih skupaj z državo tudi financirajo.
Zamisel zakona je, da bi pri tem občine se povezovale z drugimi občinami v okviru medobčinskih območij in naprej do regij, v okviru regij ali celo prek njih. Vloga občine po tem zakonu ne bo manjša, ampak bo celo večja. Večja pa zaradi tega, ker se daje večji pomen regionalnemu vidiku razvoja in delu na terenu. Novi zakon ohranja koncept območij s posebnimi razvojnimi problemi. Dajemo mu tudi novo ime in ohranja koncept demografsko ogroženih območij, s tem, da ga širi tudi na koncept gospodarsko manj razvitih območij. Prav tako ohranja koncept območja s posebnimi razvojnimi problemi za obmejna območja in gorsko-višinska območja. To je že sedaj. Mi to sedaj še razširjamo tako, da bi vključili tudi območja, ki imajo strukturne probleme in visoko stopnjo brezposelnosti. Imamo tudi že konkretne regije, kjer lahko vidimo, da bi bil ta zakon uporabljiv. Na primer za Zasavje. Na ta način se bo domet regionalne politike zelo razširil.
Novost tega zakona je, da ne bo več temeljil na nekih drobnih projektih, ki so med seboj razmetani, razpršeni, ampak, da bi uvedli koncept razvojnih programov in razvojnih agencij. Ta koncept prenašamo iz evropskih izkušenj in ideja je, da se na državni ravni pripravi strategija regionalnega razvoja, ki potem opredeli razvojno politiko, vrste in obseg spodbud in tudi potrebna sredstva. To se opredeli s strategijo regionalnega razvoja. Občine organizirajo in pripravijo občinski razvojni program, ker je to osnova, potem skupne razvojne programe več občin in tudi regionalne razvojne programe v okviru statistične regije ali tudi prek nje.
Sestavni del teh programov bodo konkretni projekti, ki jih bo potrebno potem uresničiti s pomočjo občinskih, državnih in morebiti evropskih sredstev. Za pripravo teh razvojnih programov lahko, poudarek je na lahko, občine ustanovijo razvojno regionalno agencijo ali pa to nalogo poverijo neki instituciji, ki že obstaja v območju. To je razvojna agencija občin, ki dela za občine in jo financirajo občine. To pomeni, da agencija dela v imenu in na račun občin. Mislim, da je to bila priložnost, da bi lahko povezali različne centre, agencije, ki že delajo na lokalni ravni, v skupno regionalno razvojno agencijo.
Na državni ravni bo ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj organiziralo koordinacijo aktivnosti različnih ministrstev, ki so aktivna na področju regionalnega razvoja. V ta namen bo ustanovljen svet za strukturno politiko. V ta namen bo ustanovljena agencija za regionalni razvoj v okviru MEOR-ja, sklad za regionalni razvoj in pa poseljenost slovenskega podeželja bo pa dobil pa še večjo vlogo, kot jo že ima. Pri tem je seveda ključno vprašanje, kakšne spodbude so predvidene za razvoj in kakšna sredstva so namenjena za regionalni razvoj. Mislim, da so na tej točki največja pričakovanja. Na žalost se nam na tej točki lahko zgodi, da bo prišlo do največjega razočaranja, kar se zakona tiče. Zakon namreč opredeljuje namene in oblike spodbud za regionalni razvoj. To je v zakonu. Več v zakonu ni. Zakon zgolj navaja možne vire sredstev, ki so sredstva iz proračuna, možnosti pridobivanja sredstev iz mednarodnih virov ali pa tudi drugih virov.
Vprašanje je zdaj, ali bi lahko bili bolj konkretni v tem zakonu. Zamišljeno je, da bi to bilo bolj natančno opredeljeno v strategiji regionalnega razvoja Slovenije, ker to spada v politiko razvoja in ni zakonska materija. Zakonska materija je, da predvidimo oblike spodbud, namene spodbud in tudi način pridobivanja sredstev, ne pa obseg teh spodbud in sredstev. Zakon nastavlja okvir, torej zakon odpira možnosti in zakon mora seveda veljati za daljše razdobje, ki ga sprejema zakonodajno telo, to je državni zbor. Politiko regionalnega razvoja pa opredeljuje vlada in ona mora opredeliti konkretne oblike spodbud in kolikšna sredstva bodo za to namenjena. Takšen je koncept zakona.
Dejstvo je, da se morajo regionalne spodbude uveljaviti tudi v drugih zakonih in predpisih, na primer v zakonu o davkih in prispevkih, ki se tudi sprejemajo v državnem zboru, za kar bi morali biti vsi skupaj budni, da bi take spodbude bile res prisotne v teh drugih zakonih. Tudi sredstva za regionalni razvoj se bodo v prihodnje bolj izrecno opredeljevala v proračunu. Tudi nekateri sami amandmaji gredo v to smer, da bi bilo že v proračunu vidno, koliko sredstev gre za regionalni razvoj, ne samo v okviru MEOR-ja, ampak v okviru države kot celote. Državni zbor bi potem imel večjo možnost, da bi ob razpravi o proračunu lahko vplival na to, kakšna sredstva bodo šla za regionalne namene.
Poseben problem, ki se pojavlja skozi diskusije, so kriteriji za določanje območij s posebnimi razvojnimi problemi. Naše stališče je bilo, da opredelimo tri skupna območja s posebnimi razvojnimi problemi: ekonomsko šibka, strukturno šibka in razvojno omejevana. Opredeljujemo tudi kriterije, vendar ne postavljamo mej, številčnih in kvantitativnih vidikov pri teh kriterijih, ker menimo, da moramo v zakonu postaviti samo okvir, da pa je potem stvar razvojne politike vlade, da to konkretno opredeli v skladu s trenutnimi potrebami za regionalni razvoj. Zato predlagamo, da v zakonu ne bi opredeljevali konkretnih številk, kar se tiče kriterijev.
Mislim, da bi bilo sicer lepo zagotoviti vse v enem zakonu, kar sem rekel, spodbude, sredstva, natančna opredelitev kriterijev in tako naprej, vendar pravim, da ta zakon ne pomeni konca prizadevanj za regionalni razvoj. To je začetek neke drugačne politike na področju regionalnega razvoja. Pomembno je, da ta začetek naredimo, da ta zakon sprejmemo, naredimo začetek in s tem si omogočimo, da lahko regionalni razvoj vodimo v nekem širšem kontekstu, ga damo v kontekst naših lastnih potreb v Sloveniji in ga potem tudi pripnemo na potrebe pri vključevanju v Evropsko unijo. Tako, da mislim, da bi to, kar imamo zdaj (demografsko ogrožena območja), je za nas preozek koncept in ga je treba razširiti. O tem ne bom rekel, da se nam mudi, ker se vedno mudi, ampak že tako dolgo razpravljamo o tem zakonu, da mislim, da bi zdaj bil trenutek, da državni zbor na tej seji tudi opravi skupno razpravo, skupaj z amandmaji, da poveste še svoja mnenja in da potem ga pripravimo, končamo drugo obravnavo in potem pripravimo besedilo za tretjo obravnavo. Lepo prosim poslance za konstruktivno razpravo. Kolikor sem videl amandmaje, ki so bili doslej vloženi, res so številni, so vloženi, ampak v glavnem vidim, da je koncept zakona sprejet, sprejemljiv, tudi za vse dajalce amandmajev. Zaradi tega menim, da ni potrebno, da bi se s tem zakonom vrnili v neko začetno splošno obravnavo, ampak da lahko obravnavo, ki je potrebna, opravimo ob diskusiji o amandmajih. Hvala lepa, gospod predsednik.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu ministru. Predlog zakona je obravnaval odbor za gospodarstvo kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, dr. Jožeta Zagožna, da predstavi mnenje odbora.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa, gospod predsednik. Moram povedati, da je odbor na sami seji prejel še en del amandmajev poslanske skupine slovenskih krščanskih demokratov in tudi socialdemokratske stranke. Poleg tega so pa bili predlogi na seji in tudi pisni zahtevek, da naj se v okviru druge obravnave opravi tudi splošna razprava. Zato se je odbor odločil, da bo sejo nadaljeval v četrtek dopoldan in jo tudi končal, po možnosti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: To pomeni, kaj to pomeni? To pomeni, da predsednik odbora predlaga, da državni zbor prekine obravnavo predloga zakona o spodbujanju skladnega regionalnega razvoja v tej fazi, da se dokončno do vseh vloženih amandmajev opredeli delovno telo, istočasno pa je tudi možnost, da se do predloga, ki je poslovniške narave, ki ga je predlagala poslanska skupina SKD, da se v skladu z drugim odstavkom 188. člena poslovnika predlaga državnemu zboru, da opravi splošno razpravo o predlogu zakona, torej, da se tudi do tega predloga na delovnem telesu opredelite. Sprašujem, ali kdo od poslank in poslancev nasprotuje mojemu predlogu, da prekinemo to točko dnevnega reda? Ne nasprotuje. Torej prekinjam to točko dnevnega reda. Odbor za gospodarstvo jo bo obravnaval v četrtek, to pa tudi pomeni, da imamo ambicijo, da bi razpravo nadaljevali, ali v četrtek popoldan ali pa v petek dopoldan. In še opozorilo oziroma pojasnilo. V skladu s sprejetim sklepom državnega zbora z začetkom, z odprtjem te točke dnevnega reda poslovniško ni več možno vlaganje amandmajev. Torej prekinjam 3. točko dnevnega reda in nadaljujemo po dnevnem redu dalje.
Prehajamo na 31. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG SPREMEMB IN DOPOLNITEV POSLOVNIKA DRŽAVNEGA ZBORA. Pričakujem, da se nam bodo pridružili še vsi preostali prisotni poslanci in poslanke državnega zbora, ki se pripravljajo na razpravo o tej točki dnevnega reda v svojih poslanskih pisarnah oziroma v prostorih poslanskih skupin. Dr. Ribičič, ali je gospod Potrč v bližini? Predlog sprememb in dopolnitvi poslovnika je v obravnavo zboru predložil poslanec Miran Potrč. Blizu sklepčnosti. Za odločanje je potrebno dvotretjinska večina prisotnih poslancev. Proceduralni predlog ima poslanski kolega Benjamin Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Spoštovani. Predlagam, da to točko odložimo na čas, ko bo predlagatelj tukaj. Predvsem pa me moti oziroma bi morali pozvati, da bi bil zbor bolj poln oziroma, da bi bilo več poslancev prisotnih, kot nas trenutno je, ker gre vendarle za pomembno tematiko, gre za osnovni zakon, po katerem naj dela državni zbor, čeprav je to poslovnik. Tako, da bi šli na naslednjo točko dnevnega reda, da bi to preskočili. To je moj predlog. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Henigman. Kdaj bi pa obravnavali to točko?
Na glasovanje dajem proceduralni predlog kolega Henigmana, da državni zbor to točko prestavi in jo prične obravnavati jutri ob deseti uri dopoldne. Ugotavljamo prisotnost! (47 prisotnih.) To je bil predlog, gospod Potrč, poslanskega kolega, žal ga moram dati na glasovanje.
Kdo je za? (22 poslancev.) Je kdo proti? (21 poslancev.)
Za malo, za en glas je sklep gospoda Henigmana dobil večinsko podporo. V skladu s poslovnikom je vaš predlog zglasovan.
Jutri ob desetih dopoldne pričenjamo s to točko dnevnega reda in resnično bi bilo dobro, da bi se poslanci in poslanke v čim večji meri udeležili te točke dnevnega reda, kot tudi ostalih seveda.
Prehajamo na 32. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRVO OBRAVNAVO PREDLOGA ZAKONA O MATURI. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Ali želi predstavnik vlade besedo? (Želi.) Besedo ima državni sekretar, gospod Pluško.
ALOJZ PLUŠKO: Hvala lepa, gospod predsednik. Gospe in gospodje poslanci! Nekaj stvari, mislim, da je ob tem, da zakon že nekaj let čaka v tem parlamentu, vseeno smiselno dodati tistemu, kar je v obrazložitvi napisano. Od takrat, odkar se je uvedla matura, zakonsko, leta 1989, pa do leta 1994 oziroma 1995, ko se je prvič izvajala po zakonu, ki je bil vložen, in do danes je minilo kar nekaj časa in tudi cela vrsta izkušenj z maturo. Zakon je v osnovi potreben predvsem zaradi tega, da se dopolni kompletna zakonodaja na področju šolstva, obenem pa, da se podzakonski akti, ki v tem trenutku urejajo področje mature, vgradijo v neko dolgoročno rešitev in stabilno rešitev, ki se ne bo nenehno spreminjala, in da bo pravzaprav natančno jasen večjemu številu generacij tudi koncept.
Čisto na kratko o konceptu mature. Koncept mature vključuje načelo splošne izobraževalnosti, sestavljenih je iz petih predmetov, treh obveznih, slovenščine, matematike, tujega jezika in dveh izbirnih predmetov. V svojem preverjanju, torej v konceptu mature, matura preverja tista znanja, ki so pomembna za nadaljnji študij. V konceptu mature je vgrajeno načelo izbirnosti med predmeti, v okviru predmetov med ravnmi. Mednarodno so primerljivi standardi znanj in upoštevajo se specifične potrebe. V sam koncept mature je vgrajeno tudi načelo eksternosti in internosti ocenjevanja znanja. 80% tega ocenjevanja je eksterno in 20% interno.
Nekaj o dosedanjih rezultatih mature, ki pravzaprav, ki bodo zahtevali morda tudi kakšno korekcijo v samem zakonu. Matura je pravzaprav v teh štirih oziroma petih letih, ker prvo leto je bila poizkusno izvedena, pokazala relativno zelo dobre rezultate. Povprečno število dijakov, ki so opravili, je 90%. Vpliv mature na pouk se nenehno evalvira, spremlja in tako na interni ravni, skozi delo republiške maturitetne komisije, kot na ravni zunanjih znanstvenikov poteka velika raziskava v okviru raziskovalcev iz filozofske fakultete. Sistem, ki ga prinaša matura, prinaša preglednost in primerljivost v ta sistem, v sistem našega šolstva, zelo jasno opredeljene standarde in pa zelo natančne kriterije in merila prehoda na univerzo. Navsezadnje se je prehodnost od takrat do danes povečala od 59 na 70%, obenem pa je prehodnost iz srednjega izobraževanja v postrednje se povečalo iz 75 na 92%. Glede na to, da je ostali del sistema stabilno usidran in ob tem, da se nova zakonodaja že uveljavlja v praksi, vseeno mislim, da bo potrebno razmisliti po letih, ki jih čaka zakona, kako vgraditi nekatere spremembe predvsem na področju ravni zahtevnosti, ali pa je treba jasno definirati nivoje in pripravo na različne nivoje zahtevnosti. Na drugi strani je treba definirati tudi poklicno maturo. V spremembah zakona o visokem šolstvu ste že sprejeli stališče, da je potrebno poklicno maturo vključiti kot element nadaljevanja na univerzi v primeru, ko dijak opravi poklicno maturo in opravi še en dodatni predmet splošne mature. Zaradi tega mislim, da je smiselno, da se poklicna matura vključi v sistem mature in predstavlja tako zaključeno celoto skupaj z maturo za vse štiriletne programe izobraževanja v tej državi.
Morda za konec samo to. Matura je dokazala, kako kvalitetno lahko delajo organi v šolstvu, kadar so povezani ljudje iz različnih področij, v tem primeru gre za srednje šolstvo, univerzo in za strokovnjake iz različnih raziskovalnih in drugih institucij. Dovolj jasno je pokazala, da šolski sistem potrebuje relativno jasno urejenost in jasna pravila, ki jih je matura sama po sebi prinesla predvsem po obdobju šolstva v 80-ih letih.
Na koncu. S predloženim konceptom se zagotavlja tisto o čemer morda pogosto govorimo - splošno izobraževalni značaj gimnazije ter kvalifikacijski značaj mature. Matura naj bi bila namreč zrelostni izpit v pravem pomenu besede, saj v konceptu upošteva tista znanja, ki so pomembna za nadaljnji študij na univerzi. Toliko, hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu državnemu sekretarju za predstavitev vsebine predlaganega zakona. Zakon je obravnaval tudi odbor za kulturo, šolstvo in šport kot matično delovno telo. Prosim gospoda Mežana, da poda poročilo.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Spoštovani gospod predsednik, poslanke in poslanci, predstavniki vlade.
Naj na kratko predstavim poročilo k predlogu zakona o maturi, prva obravnava. Kot je bilo že povedano, je bil predlog zakona o maturi predstavljen oziroma dan v proceduro že daljnega leta 1995. Splošno razpravo o tem zakonskem predlogu je opravilo že matično delovno telo v prejšnjem sklicu. Odbor za kulturo, šolstvo in šport v sestavi sedanjega sklica pa je zaradi časovne odmaknjenosti te obravnave in povsem novih ugotovitev ob izvajanju projekta mature 1995-1997, splošno razpravo na odboru ponovil.
Da bi zbral, kar največ dodatnih informacij in mnenj je odbor organiziral aprila letošnjega leta tudi javno predstavitev mnenj. Predstavniki strokovne in druge zainteresirane javnosti so razpravljali zlasti o rezultatih in učinkih izvajanja projekta mature, ki naj bi bil poslej tudi zakonsko reguliran. Poleg splošne pozitivne ocene mature so bile dane tudi kritične pripombe in predlogi za drugačne rešitve.
Največ kritičnih pripomb, različnih mnenj in predlogov za spremembo predloženih rešitev so bili deležni zlasti naslednji vsebinski sklopi. Matura kot kvalifikacijski in selekcijski izpit hkrati oziroma katera od obeh funkcij mature naj bo odločilna za njeno konceptiranje. Število predmetov mature, možnost izbire med matematiko in tujim jezikom kot obveznima maturitetnima predmetoma, primernost opravljanja mature na različnih ravneh zahtevnosti, delež zunanjega preverjanja znanja na maturi, vpliv predlaganega koncepta mature na cilje splošnega, srednjega izobraževanja oziroma na vzpodbujanje ustvarjalnosti in samostojnega razmišljanja dijakov. Ali pozitivni učinki mature odtehtajo stresnost dijakov in tudi o uvedbi poklicne mature kot dodatne možnosti za nadaljevanje univerzitetnega študija po srednjem strokovnem izobraževanju. V splošni razpravi na odboru za kulturo, šolstvo in šport so bile ponovno odprte vsebinske dileme, postavljene že na javni predstavitvi mnenj, skupno število predmetov mature in število predmetov skupnega dela, izbirnost med matematiko in tujim jezikom, ravni opravljanja mature, razmerje med internim in eksternim ocenjevanjem, sam način ocenjevanja in preverjanja znanja, prevelika usmerjenost dijakov in še kaj. Ureditev poklicne mature pa so domala podprli vsi razpravljavci. Po končani splošni razpravi so člani odbora ocenili, da je zakonski predlog primeren za nadaljevanje zakonodajnega postopka, da pa ga bo treba do druge obravnave ustrezno popraviti oziroma dopolniti v skladu s stališči, ki jih je odbor tudi sprejel.
Po končani splošni razpravi na odboru je odbor najprej sprejel stališče, da je predlog zakona o maturi primerna podlaga za drugo obravnavo, in da ga naj za drugo obravnavo pripravi vlada, v skladu z desetimi stališč.
Prvič. V predlog zakona za drugo obravnavo naj predlagatelj vnese popolno definicijo mature in opravi potrebne uskladitve z drugimi zakoni s področja šolstva, tako v vsebinskem kot v terminološkem smislu.
Drugič. Predlagatelj naj pri pripravi zakona za drugo obravnavo ponovno preuči primernost povezovanja kvalifikacijske in selekcijske funkcije mature in oceni, ali koristi takega povezovanja dejansko odtehtajo morebitno škodo.
Tretjič. Predlagatelj zakona o maturi naj do drugega branja predloži, predlog zakona dopolni tako, da opravljanje mature enega izpita na višji ravni zahtevnosti ne bo obveznost, ampak bo to ostala dijakova pravica.
Četrtič. Predlagatelj naj v predlog zakona za drugo obravnavo vgradi mehanizme, ki bodo omogočili diferencirano pripravo dijakov 4. letnika gimnazije na opravljanje mature na različnih ravneh.
Petič. Predlagatelj naj v predlog zakona za drugo obravnavo vgradi določbe, ki bodo zagotavljale take načine preverjanja znanja, da bodo prispevali k večji smislenosti, relevantnosti, uporabnosti in trajnosti znanja.
Šestič. Predlagatelj naj ponovno preuči primernost rešitev kot so določanje ciljev mature z maturitetnim izpitnim katalogom, določanje načina ocenjevanja v skladu s predmetnimi izpitnimi katalogi za posamezen izpitni rok in letno določanje meril za pretvorbo točk v ocene. Določitev nove ocene, uporabo evidenc in možnosti izboljšanja ocene pri maturi le iz enega predmeta.
Sedmič. Predlagatelj naj pri pripravi predloga zakona za drugo obravnavo odpravi nejasnosti v zvezi z uporabo terminov kot so ocenjevanje v točkah, preverjanje, ocenjevalna lestvica, preverjanje znanja pri maturi, splošni uspeh pri maturi, točkovna ocena, ocena maturitetnih predmetov in nejasnosti v besedilih nekaterih določb členov.
Osmič. V besedilu predloga zakona za drugo obravnavo naj predlagatelj določneje opredeli, kaj je ustrezna strokovna izobrazba za ocenjevalce, kdo izdaja maturitetna spričevala, katere določbe veljavnega pravilnika o maturi se bodo uporabljale do izdelave novih podzakonskih aktov.
Devetič. Zakon o maturi naj predlagatelj dopolni s poglavjem o poklicni maturi, ki bi tako tudi postala ena od oblik državnega izpita, ki se opravlja v srednjih tehniških in srednjih strokovnih šolah. Poklicna matura naj bo urejena tako, da bo upoštevano načelo eksternosti in sicer na naslednji način. Vprašanja in naloge naj se pripravijo na ustreznih javnih zavodih. V komisijah naj sodelujejo zunanji člani in poklicna matura, ta sicer naj ohrani značaj internega izpita.
Desetič. Pri pripravi predloga za drugo obravnavo naj seveda predlagatelj upošteva mnenje oziroma pripombe sekretariata državnega zbora za zakonodajo in pravne zadeve.
Toliko o poročilu. Pripomnim naj samo še, da so predlogi stališč oziroma sklepov, ki jih je vložil prvopodpisani gospod Moge in še nekateri drugi, že upoštevani v stališčih, ki jih je sprejel odbor, in ki sem jih ravno sedaj predstavil. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Mežanu za predstavitev stališč odbora. Ali želi predstavnik sekretariata besedo? (Ne želi.) Predstavniki poslanskih skupin? Prvi se je prijavil razpravljavec, ki je pravkar imel besedo, v imenu poslanske skupine socialdemokratov, gospod Janez Mežan.
JANEZ MEŽAN: Spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki vlade, predsedujoči! Dovolite, da na kratko predstavim stališče naše poslanske skupine v zvezi s predlogom zakona o maturi. Za našo poslansko skupino seveda ne obstaja vprašanje, matura da ali ne. Za nas je seveda odgovor jasen, matura da, vendar pa si ob tem postavljamo vprašanje - kakšna matura? Kakšna naj bo ta matura, oziroma ali je ta matura, ki je predstavljena v predlogu zakona, tista matura, ki je prava matura za 21. stoletje. Matura je po našem mnenju predvsem zrelostni izpit, ki naj na koncu gimnazije pokaže čim širšo splošno izobrazbo dijaka. Se pravi, predvsem je za nas zrelostni izpit. In ker je tako, je seveda za nas, za našo poslansko skupino predvsem matura kvalifikacijski izpit za univerzo. To je bistveno. Manj pa, seveda, predvsem selekcijski izpit. Torej je bistvo mature kvalifikacija, matura torej naj pokaže, ali je dijak, ki konča gimnazijo, kvalificiran za univerzo. Bistvo selekcije pa je po našem mnenju predvsem problem univerze. In tudi pri tem, kar sem sedaj povedal, nastaja v javnosti največ kritičnih pripomb. Če pa je tako, se je treba vprašati, kakšno je tisto znanje, ki naj ga dijak osvoji v gimnaziji, pokaže oziroma verificira pa naj ga prav matura. To mora biti seveda takšno znanje, ki ga potrebuje, oziroma ki ga bo potreboval človek za 21. stoletje.
Najbrž vsi veste, da je bil pred kratkim oziroma pred pol leta pri nas poseben odbor za izobraževanje v okviru organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj, ali kratko OECD, ki je leto dni spoznaval naš šolski sistem in o njem na koncu v poročilu lansko jesen izrekel tudi marsikatero pozitivno, vendar pa tudi nekatere negativne pripombe. Vodja tega odbora Gaby Hostens je v intervjuju, ki ga je dal za časopis Delo, na vprašanje novinarke - takole se je to vprašanje glasilo: "Katere bodo po vašem mnenju tiste spretnosti, ki jih bomo, denimo, čez 30 let najbolj potrebovali?", odgovoril takole: "Prav gotovo tiste spretnosti, ki bi jim lahko rekli življenjske in bodo ljudem omogočile, da se čim bolje prilagajajo številnim spremembam. V prvi vrsti sposobnost komunikacije in sposobnost reševanja problemov." In naprej: "Ljudi je treba usposobiti za čim boljše vključevanje v družbo, za boljše organiziranje lastnega življenja in uspešno reševanje novih in novih problemov, da ne bodo obtičali naplavljeni na rob. Celo najhujši kapitalisti zagovarjajo čim širšo izobrazbo ljudi."
Ob tej izjavi se seveda lahko vprašam naprej. Kakšna bi morala biti šola, ki bo dala takšno znanje ali kakšna bi morala biti gimnazija, ki bo dala takšno znanje? Torej, ki bo vzgajala in izobraževala mladega človeka, da bo sposoben kakovostno živeti v 21. stoletju. Kar nekaj slovenskih strokovnjakov in drugih, ki se soočajo in razmišljajo o kakovostnem izobraževanju, bi lahko navajal. Ti razmišljajo kakšno, o razliki med tradicionalno oziroma šolo, ki ni danes več aktualna, in o novi, moderni šoli, o novem, modernem izobraževanju. Dovolite mi, da navedem misel enega takšnega strokovnjaka dr. Janeza Majerja, docenta na fakulteti za organizacijske vede v Kranju, sicer pa predavatelja na podiplomskem študiju na fakulteti za družbene vede. Tudi on je pred kratkim, tudi v časopisu Delo, aprila, razmišljal o šoli takole, pravi namreč: "Tradicionalna šola zanemarja ustvarjalnost. Pogosto slišimo, da se je treba nenehno učiti, pri tem pa ne čutimo potrebe, da bi ljudje ustvarjali izvirno znanje, ki je konkurenčna prednost posameznika in organizacije. Pri nas še vedno prevladuje individualizem, kot izolacijski proces, odnos, ki preprečuje neposredno komunikacijo, sodelovanje pri učenju in delu." Naprej razmišlja tako: "Tradicionalna šola je plod zahodne civilizacije. Človek je s pomočjo tehnologije razvil vse, kar mu pomaga pri biološkem preživetju. Zanemaril pa je tisto, kar ga opredeljuje kot duhovno bitje. Tradicionalna šola preveč poudarja razvoj telesnega, zanemarja pa socialno, duševno in duhovno dimenzijo. Duševno razvija le v smeri logičnega razuma, zapostavlja pa razvoj čustvovanja, sporazumevanja, intuicije, smislu za lepo, presoje za pravično in ustvarjalne izraznosti. Učenje v takšni šoli poteka preveč papagajsko in premalo izvirno. Ne mislim sicer, da bi šole morale biti brez avtoritete in s tem standardiziranega znanja, vendar pa bi otrokom, dijakom in študentom morala omogočati lastni pogled in odnos na svet itn."
Takšnih razmišljanj o šoli bi lahko navajal, citiral še veliko. Če pogledam samo osnovne pojme, ki se pojavljajo v prejšnjem citatu in v citatu dr. Majerja, lahko ugotovim, da so izpostavljeni naslednji pojmi - ustvarjalnost, izvirno znanje, sodelovanje pri učenju in delu, več poudarka na socialni, duševni in duhovni dimenziji. Premalo poudarka na sposobnosti premagovanja konfliktov in težav. Premalo poudarka na učenju od drugega. Premalo spodbujanja izvirnosti, premalo uporabnega znanja in tako naprej.
Vprašanje torej je ob tem, kar sem navedel, ali je naša matura in seveda celotno gimnazijsko izobraževanje takšno, ki bo, da bo odgovarjalo izzivom 21. stoletja, ko govorimo predvsem o globalizaciji, širini znanja, ki omogoča čim širše razumevanje sveta in pojavov v njem, ko govorimo o prevzemanju osebne iniciative, potrebne za soočanje z življenjskimi izzivi na profesionalnih in drugih področjih, ko govorimo o tem, da je treba mladega človeka vzgojiti in izobraziti tako, da bo sposoben poiskati rešitve v najbolj nepredvidljivih neznanih situacijah, da bo sposoben reševati tudi lastne življenjske krize, ali mu da takšno znanje, da ga bo lahko in znal uporabiti in tako dalje. Skratka in z eno besedo, ali mu gimnazija in kasneje matura, ki verificira to znanje, da čim širšo splošno izobrazbo, ki ga zahteva konec 20. in seveda 21. stoletje. Po našem mnenju je kar nekaj znakov, ki ne morejo, ki ne potrjujejo takega znanja ozirom, ki ne potrjujejo sistema izobraževanja in na koncu seveda mature, ki odgovarja na izzive, ki sem jih malo prej navedel.
Tu bi lahko navedel celo vrsto kritičnih strokovnjakov in tudi drugih, ki razmišljajo o maturi, recimo tudi profesorjev, ravnateljev, ki so kritični do takega koncepta mature. Pa vendarle mi dovolite, da jih navedem na kratko samo nekaj.
Profesor Velimir Džurin, najbrž tisti, ki smo malo sledili polemikam o maturi v časopisu, ga poznamo, pravi, da gimnazija ni več splošno izobraževalna šola, temveč pripravljalnica za maturo, v kateri je najvišja vrednota tekmovalnost, namesto samostojnosti, ustvarjalnosti in sodelovanja. Je torej sploh še mogoče govoriti o zrelostnem izpitu? Sodobna gimnazija je povsem podrejena maturi, ki je zasnovana brezosebno, tako glede na učitelja kot glede na učenca. Vsebine dela pri posameznih predmetih ne določata več učni načrt in učiteljeva iznajdljivost, temveč obsežen katalog pričakovanih znanj na maturi. Učitelji so v strahu, da bodo imeli njihovi učenci premalo podatkov, pozabili na pedagoška načela in le še garaško sledijo katalogom. To seveda pomeni garaško tudi za dijake in sicer pri vseh za maturo predvidenih predmetih.
Doktorica Zora Ilc-Rutar iz zavoda za šolstvo z obžalovanjem ugotavlja, da si je načelo objektivnosti na maturi popolnoma podredilo smisel in s tem veljavnost. Sedanjemu konceptu mature zameri predvsem zoževanje palete znanj in veščin, ki jih preizkuša in posledično ojačuje že med poukom oziroma pripravljanjem na maturo. Zaradi zahtev po objektivnosti in zanesljivosti se daje prednost nalogam, ki so čim bolj enostavno, predvsem pa enoznačno merljive oziroma nalogam, ki zahtevajo enoznačne edine pravilne odgovore. Saj je le take odgovore mogoče enoznačno interpretirati in na koncu tudi oceniti.
Ravnatelj celjske gimnazije Jože Zupančič o maturi razmišlja takole. Pravi, da se mu ti otroci smilijo, ker za uspešnost le garajo. Namesto, da bi zoreli postajajo nesproščeni, nekomukativni. Gimnazije postajajo figo vredne, ker ne oblikujejo pravega mladega človeka. Gimnazijci nimajo več časa za raziskovalno, glasbeno, plesno ali kakšno drugo intenzivno obšolsko dejavnost. Če ne bomo priznali, da je v sedašnji zasnovi mature nekaj hudo narobe, ugotovi, da so napake za to - ugotovili, da so napake zato, da se na njih česa naučimo in jih temeljito popravili, bodo naši gimnazijci postali človeški računalniki.
Doktor Marko Juvan, slovenist, profesor na slavistiki filozofske fakultete v Ljubljani, razmišlja o maturi predvsem o maturi iz slovenskega jezika tako. Meni, da sedajšnja zasnova - on daje primere eseja- ne spodbuja samostojnosti dijakov, ki se prilagajajo tistemu, kar se od njih zahteva. Dijaška razmišljanja so za to premalo izvirna, preveč konfekcijska. Kajti navodila so taka, da silijo dijake k predvidljivemu izražanju, ponavljanju floskul, vnaprej danih prebranih spoznanj. Pri sedanji maturi se nagrajuje tiste, ki obnavljajo znano vednost, ne pa tekončutnosti in prenikavosti pri branju literature ali sposobnosti z argumentacijo in ubeseditev in tako naprej. Sam se zavzema za to, da zunanje preverjanje ne bi imelo več prevladajoče vloge pri končni oceni iz materinščine.
Kritična do tega koncepta mature je tudi Sonja Čokel, profesorica v programu mednarodne mature. Tako je razmišljala: "Predmaturitetni dijaki znajo razmišljati, toda predmaturitetni eseji tega ne odražajo." V neki anketi je kar 65 odstotkov dijakov menilo, da esej ni bil težak, toda njihova razmišljanja, so menili, so bila premalo upoštevana. Opozarja tudi na mnenje glavnega ocenjevalca v eni od minulih matur, ki je po pritožbi dijaka vztrajal pri tem, da je bi esej sicer nadpovprečen, toda točke je kandidat vseeno izgubil, ker ni upošteval navodil. Ustvarjalnost dijaka se kaže v ustvarjalni izrabi navodil.
Jasna Čebron, dolgoletna, zelo priljubljena profesorica slovenščine na koprski gimnaziji, tudi razmišlja o maturi in pravi približno tako: "Odkar je bila uvedena matura, je odnos dijakov do slovenščine resnejši. Pouk je bolj urejen. Snov bolj natančno določena. Domače branje jemljejo dijaki zelo resno. Toda ničesar več ne zmorejo narediti sami od sebe. Dodatne naloge opravijo redko, ker nimajo časa, premalo berejo, govorni nastopi so konfekcijski, da bi kaj dokazovali, čemu oporekali, jih mora skoraj prisiliti in še tedaj namesto njih spregovori Kos", to je namreč učbenik za književnost v gimnaziji, "ali kakšna druga avtoriteta. Želje dijakov po branju, po besedovanju, po polimiziranju kopni iz leta v leto. Od uvedbe mature dalje ima sicer pridne dijake, urejeno slovenščino, ki pa je hudo dolgočasna." Skrb vzbujajoče so tudi njene izkušnje, ki si jih je pridobila kot ocenjevalka na maturi, in pravi, da so ta navodila vsako leto podrobnejša in da se premalo upošteva vrednotenje literature itn.
Na tem mestu naj zaključim z navajanjem teh kritičnih pripomb, lahko bi jih navedel še kar nekaj. Dalo se jih je tudi prebrati v časopisih, strokovnih in tudi drugih. Iz vseh teh citatov, ki so bili tukaj predstavljeni, je mogoče najti odgovor na vprašanje, zakaj naša matura ne ustreza najbolj tistim zahtevam šole in znanja za 21. stoletje oziroma tistim zahtevam, ki sem jih na začetku citiral. Odgovor je preprosto. Zato, ker ravno selekcijska funkcija mature zaradi zahtev po čim večji objektivnosti in zanesljivosti daje prednost nalogam, ki so čimbolj enostavno, predvsem pa enoznačno merljive. Ta selekcijska funkcija seveda predvideva takšne naloge, ki jih je mogoče čimbolj objektivno oceniti, priti do čimbolj objektivne ocene, seveda pa ravno takšna selekcijska funkcija mature zmanjšuje vse tisto, kar je bilo tudi navedeno: ustvarjalnost, širino izražanja, vrednotenja itn. Ravno zato selekcijska funkcija mature zožuje paleto znanj in veščin, ki jih seveda preizkuša že prej med poukom, vsaj zadnji dve leti. Zato so, kot pravi dr. Marko Juvan, dijaška razmišljanja vse premalo izvirna, preveč konfekcijska, navodila silijo dijaka k predvidljivemu izražanju, k ponavljanju floskul, vnaprej znanih spoznaj itn. In tu je bistven problem, selekcijska funkcija mature.
Sam sem vložil tudi nekatere predloge stališč oziroma predloge sklepov, s katerimi bi, ne sam, tudi nekateri drugi podpisniki, tudi nekateri drugi poslanci, s katerimi bi zavezali vlado, da ponovno premisli ravno problem kvalifikacijske in selekcijske mature ter seveda ugotovi, ali ta selekcijska funkcija mature ne ovira, ne zožuje to širino splošnega znanja, ki naj bi ga dijak dobil v gimnaziji.
Ker sem vložil tudi nekatere predloge oziroma smo vložili tudi drugi poslanci nekatere predloge sklepov, predvsem mislim na tistega, da naj bi predlog zakona o maturi uzakonil samo en obvezni predmet, to je materinščina, potem pa bi dijak izbiral med tujim jezikom in matematiko. Ta predlog je nastal iz več razlogov in da se ga utemeljiti z večimi argumenti. Najprej takšno izbiro med matematiko in tujim jezikom podpira kar veliko število strokovnjakov, predvsem moram poudariti, da jih podpirajo jezikoslovci, matematiki ne. Vztrajanje pri treh obveznih maturitetnih predmetih povečuje obseg psihofizičnih obveznosti za dijake in vnaša dodatno stresnost. Če matematika in tuj jezik nastopata v alternativi, se pravi izbirno, bi se kandidati lažje posvetili tistemu področju, za katerega imajo več daru in nagnjenj in ki ga bodo pri svoji študijski usmeritvi bolj potrebovali.
Na javni predstavitvi mnenj, je gospod Lovrenčič, direktor zavoda za šolstvo, predstavil podatek, da ima največ dijakov inštrukcije ravno iz matemetike, zato ni mogoče vsem dijakom predpisovati predmeta, ki je brez pomoči očitno težko obvladljiv, in ki zahteva očitno tudi specifične sposobnosti. Povedal sem že, da strokovnjaki oziroma profesorji tujih jezikov, mislim tukaj predvsem na univerzo, ne nasprotujejo tej izbirnosti. Izbirnost na maturi bi olajšala le sklepni selektivni izpit, ne pa tudi okrnila gimnazijskega standarda in predpisanih ravni znanja pri obeh predmetih. Število ur matematike je, recimo, enako številu ur slovenskega jezika.
Slovenska matura glede na tri obvezne predmete tudi odstopa od rešitev, ki so uveljavljene v večini evropskih držav. V evropskih državah je materinščina praviloma obvezna, med matematiko in tujim jezikom pa dijaki zelo pogosto izbirajo. Zato je slovenska matura zelo neugodna predvsem za tiste dijake, ki so izrazito nadarjeni in sposobni vrhunskih dosežkov na enem področju, recimo na družboslovnem ali umetniškem, pa jim seveda matematika manj leži in s tem ji seveda onemogoča, ker ne dosežejo zadostnega števila točk, vpis na ustrezno želeno smer.
Tu bi lahko navajal še strokovnjake, ki so v zadnjem času tudi dovolj pisali o izbirnosti, recimo, doktor Grosmanova s filozofske fakultete, profesorica za anglistiko, gospoda Džurina sem že navajal, doktor Picigo, doktor Barico Marentič Požarnik, doktorja Janeza Skelo, profesorja na oddelku za anglistiko in amerikanistiko filozofske fakultete in tako dalje, pa mogoče kasneje v splošni razpravi.
Omenil sem že, da je matura tudi stresna. O sami stresnosti mature imamo kar nekaj podatkov. Res, niso bile narejene neke temeljite analize, vendar je bilo opravljenih, kar nekaj anket o stresnosti mature. Prvo anketo je naredil zavod za šolstvo, skupaj z republiško maturitetno komisijo in ta anketa je dala naslednje rezultate. 77% dijakinj in dijakov je zelo vznemirjeni zaradi mature. So zaskrbljeni, prestrašeni, malodušni. 60% vprašanih profesorjev izvajanje pripravo na maturo zelo obremenjuje, zato po njihovem mnenju trpi tudi kakovost pouka. 81% ravnateljev opaža preveliko obremenjenost učiteljev in dijakov s pripravami na maturo. 67% ravnateljev meni, da rezultati zunanjega preverjanja znanja ne opravičujejo tako velikih organizacijskih in finančnih naporov. Anketa Dela, ki je bila narejena februarja leta 1999, to se pravi letošnjega leta, daje take rezultate. Najbolj so stresov izpostavljeni gimnazijci, in sicer tri četrtine vprašanih. 50% vprašanih ocenjuje, da dijaki zaradi stresa pogosto obolevajo - vprašanih staršev namreč - da dijaki zaradi stresa pogosto obolevajo. Le 10% staršev meni, da njihovi otroci nikoli niso v stresni situaciji, 10%.
Inštitut za varovanje zdravja je tudi v letošnjem letu, se mi zdi na začetku leta, zaključil z obsežno raziskavo in s pomočjo vprašalnika na vzorcu 4706 dijakinj in dijakov. Ta vzorec je bil narejen na 92 srednjih šolah, gimnazijah, strokovnih in poklicnih in rezultati te raziskave dajejo nekatere zastrašujoče rezultate. Na vprašanja, ali si že kdaj poskušal (sprašuje dijake) narediti samomor? 10% dijakov meni, da enkrat ali večkrat. 40% deklet je nad klinično mejo depresivnosti. Le ena tretjina dijakov nikoli ne "šprica". Le 12% fantov in 5% deklet se v šoli nikoli ne počuti preobremenjene. Se pravi 12% fantov in 5% deklet se v šoli nikoli ne počuti preobremenjene. Naj pri navajanju teh podatkov opozorim še na pred kratkim na zbornik, ki je izšel pred kratkim, mislim, da pred 14 dnevi. Ta zbornik nosi naslov "Varovanje duševnega zdravja otrok in mladostnikov". V tem zborniku različni strokovnjaki, psihologi, socialni delavci, zdravniki, s svojimi prispevki razmišljajo o varovanju duševnega zdravja otrok in mladostnikov.
Doktor Barbara Vajbelj, ki dela v šolskem dispanzerju v zdravstvenem domu Rudnik pravi, da v dispanzer zadnja leta prijaha vse več otrok z glavoboli, bolečinami v prsnem košu in želodcu, ki so ob izpadanju las, anoreksij in bolemij posledica stresa in hudih obremenitev predvsem zaradi šole. Prav zato strokovnjaki, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem otrok, poudarjajo, da je poleg družine za mlade najbolj pomemben ustrezen šolski sistem. Seveda ti stresi gotovo niso samo posledica mature oziroma koncepta mature, kot se izvaja letos že peto leto, gotovo pa tudi takšna matura prinese del teh težav oziroma teh stresov, ki jih dijaki čutijo, dijakinje in dijaki čutijo v srednji šoli.
Ker sem že kar dolg, čeprav sem imel še nekaj za povedati, pa vendarle mogoče kasneje v splošni razpravi, naj na tem mestu zaključim. Mislim, da glede na predloge sklepov in stališč, nekatere smo sprejeli že na samem odboru za šolstvu, nekateri so še bili dodatno vloženi, je po mojem mnenju, po mnenju naše poslanske skupine predvsem potrebno ponovno premisliti ravno selekcijsko funkcijo mature, premisliti, ali 80% eksternega preverjanja znanja ne zavira ustvarjalnosti, širine znanja, dijakov, ki končajo gimnazijo in pa seveda ponovno premisliti in predvideti v zakonu izbirnost med matematiko in tujim jezikom ter seveda nato še tri izbirne predmete, ki jih dijak sam izbere. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Mežanu, ki je nastopil v imenu poslanske skupine socialdemokratov. V imenu poslanske skupine SKD, gospod Demšar, za njim gospod Bevk v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo. Smo pri za nas starejše ne tako pomembnem predmetu zakona, medtem ko za mlade je to sigurno izredno pomembna stvar. Glede na to, da nekaj časa ni bilo mature, je zelo dobro, da se je matura ponovno uvedla na naših šolah, čeprav menim, da čista razmejitev, kaj pomeni zaključni izpit in pa, kaj je matura, da bi bilo to po moje dobro nekoliko bolj razjasniti. Zdaj, kar se tiče celote, bi rekel, da krščanski demokrati podpiramo zakon o maturi, ki bi ga seveda bilo treba na nekaterih mestih še kaj dodelati. Ta dilema, ali je matura kvalifikacija ali selekcija, mislim, da bo ta dilema sigurno v sami razpravi še prišla do izraza. Menim pa, da je prvi izraz pravi, da je to kvalifikacija in ne selekcija, ker ima selekcija nek negativen prizvok.
Kar se tiče predlagatelja, menim, da bi bilo dobro, da bi dobili novejši tekst, ker nekatere odločbe, nekateri členi, zlasti prehodne in končne določbe, ki se nanašajo na pretekla leta, vendar tekst je bil res pisan že leta 1995, bi bilo prav, da bi te stvari vsaj uskladili, ne da s tako zamudo prihaja to z nepopravljenim tekstom, tako člen 50, kot tudi 51. Posebej bi želel, da bi nekoliko bolj natančno precizirana tudi tajnost pri maturi - tu je poglavje 7 na strani 24 - ravno zaradi tega, ker se lahko vsi spomnimo, da bo kmalu obletnica, ko smo imeli prav tako na odboru za šolstvo in šport vprašanje tajnosti in okoli mature toliko razprav.
Glede samega teksta bi tudi želel, da bi bila nekje večja ekzaktnost. Poglejte, če preberem sedanji 35. člen na strani 22, ki se takole glasi: "Kandidat je opravil maturo, če je pri vseh maturitetnih predmetih dosegel pozitivno oceno." Maturitetnih predmetov je več in ne samo tisti, ki jih je kandidat izbral. Zato se mi zdi, tako kot pogosto poudarjam na precizno formulacijo, pa sem dal samo en primer, jih je še notri in bi jih lahko tudi potem predlagatelju povedal, da bi se stvari bolj natančno preciziralo. Ali, recimo, v tem primeru, da če je pri vseh maturitetnih predmetih, ki jih je kandidat dolžan in jih je izbral, dosegel pozitivno oceno.
Pogrešam področje, kaj je z mednarodno maturo. Ali tudi kako je s priznanjem mature, ki jo nekdo drugod dela ali je za to zadostna neka konvencija? Jaz menim, da bi to na vsak način bilo primerno, da bi bilo zajeto tudi v tem zakonu.
Kar se tiče še dodatnih predlogov, so tu seveda različna stališča, ali naj bodo trije obvezni in dva izbirna ali pa obratno? To bi povedal, ne iz stališča naše poslanske skupine, ampak svoje, da nekateri imajo res težave z matematiko in zato mislim, da je prav, da jih rešimo iz tega večnega strahu, kako bo opravljal izpit na koncu iz matematike. Saj v vsakem primeru nekaj matematike morajo vsa ta leta znati, da drugače sploh ne mora končati srednje šole. Vendar tisti, verjemem, da je to res stres lahko za mlade ljudi, ko se boji, zlasti matematike. Bi privoščil, da bi bilo lahko tudi drugače možno, da bi nekdo vzel namesto tujega jezika, recimo fiziko, ki mu gre tak ekzaktni predmet bolj, vendar glede na to, da bomo morali znati Slovenci ne samo enega ampak tudi več tujih jezikov v bodočnosti, za to ni možno opravičilo. Tiste osnovne, če primerjam tu jezike, je jezik, ga rabiš praktično tuj jezik, ali hodiš po svetu ali pa si doma, ko smo postali dežela migracij, medtem ko glede matematike tiste osnovne stvari se da izračunati lastni dohodek in podobne stvari za lastno gospodinjstvo in gospodarstvo tudi z znanjem, ki ga v srednji šoli dobi. Verjamem pa, da bodo glede tega še polemike - ali matematika ali še en tuj jezik. Tu pa mislim, da bomo zelo demokratični, da bomo poslušali druge in da ne bo kakšnega strankarskega ukaza ne enega ne drugega, da se bomo lahko svobodno odločali. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Demšarju, ki je govoril v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov. K besedi se je prijavil gospod Bevk v imenu združene liste in gospod Moge tudi.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovani zbor. Predlog zakona o maturi je bil objavljen v Poročevalcu že aprila leta 1995 skupaj s predlogom zakona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami, predlogom zakona o športu in predlogom zakona o glasbenih šolah. Skupna značilnost vseh štirih zakonov je namreč ta, da so so z veliko težavo in z ogromno zamudo prišli v parlamentarno proceduro, zadnji izmed njih prav zakon o maturi.
Naj že uvodoma povem, da poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov podpira sprejem zakona o maturi. Matura ali zrelostni izpit, kot se maturi popularno reče, ima pri nas zelo bogato tradicijo, ki se je skozi čas sicer konceptualno spreminjala, dokler ni prišlo v 80. letih do nesmiselne ukinitve gimnanzij in zaključka srednješolskega izobraževanja v obliki mature. Končno je bila gimnazija kot gimnazijski program uvedena v šolskem letu 1990/91, ki se je v četrtem letniku končala z zaključnim izpitom. Matura v sedanji obliki poteka že od leta 1995, se pravi, da jo bo letos opravljala že peta generacija gimnazijcev.
Hvalevredna javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o maturi, ki jo je organiziral matični odbor državnega zbora za kulturo, šolstvo in šport, je pokazala, da je matura uspešno prestala petletno prakso ne glede na to, da ni imela svojega krovnega zakona. Rezultati mature so spodbudni, saj je nadomestila sprejemne izpite na fakultetah z omejenim vpisom, pozitivno je vplivala na kakovost gimnazijskega izobraževanja in sprožila večje sodelovanje med srednjo šolo in univerzo. Na javni predstavitvi mnenj pa smo poleg številnih pohval slišali tudi nekaj kritik in pripomb na koncept zakona. Predvsem so se mi upoštevanja vredna zdela razmišljanja in sugestije številnih praktikov, ki so aktivno sodelovali pri izvajanju mature, od ravnateljev do posameznih profesorjev.
V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov, podpiramo sklepe in stališča, ki jih je sprejel matični odbor za kulturo, šolstvo in šport. Vendar smo lahko do aktualnega koncepta mature in zakonskega predloga tudi kritični. Že nekateri razpravljalci na javni predstavitvi mnenj so opozorili na obsežnost mature, strestnost mature, izjemne obremenitve dijakov itd. Ni namreč jasno, zakaj se neki izpit mora opravljati kar štiri ure. Tako obsežni niso niti zagovori diplomskih nalog, magisterijev in doktoratov na univerzi. Vsekakor je kakršnakoli širitev predmetov iz pet na več nesprejemljiva. Rad pa bi ponovil opozorilo ravnatelja, profesorja Jureta Gartnerja, ki se je na javni predstavitvi mnenj, zavzel za poenostavitev mature in skrajšanja časa mature. V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov podpiramo formulo dva plus tri, se pravi, da se poleg obveznega slovenskega jezika uzakoni izbirnost med opravljanjem maturitetnega izpita iz matematike ali tujega jezika. Dijaki namreč morajo že kot predpogoj za opravljanje mature uspešno končati pouk matematike in dveh tujih jezikov po srednješolskem programu. Izbirnost med matematiko ali tujim jezikom bi omogočila enakopravnejše pogoje vpisa na družboslovne fakultete in umetniške akademije. Matura z obema obveznima predmetoma je prezahtevna in v nekem smislu lahko celo nedemokratična. Izpit iz matematike, za nekatere pa tudi izpit iz tujega jezika, čeprav v bistveno manjši meri ali skoraj nezanemarljivo, je za mnoge bodoče maturente velika ovira za uresničitev njihovih življenjskih ciljev. V najslabšem primeru oziroma v primeru preglasovanja, da ta predlog dva plus tri, ne bi bil sprejet, bi morda bilo sprejemljivo maturitetni izpit iz matematike opravljati na dveh različnih zahtevnostnih stopnjah, osnovni in višji ter tem kriterijem prilagojeno tudi poučevanje matematike.
Ker je bilo največ kritik sedanjemu konceptu mature namenjenih predvsem njeni selekciji, sem tudi sopodpisal dopolnjevalne predloge, ki jih je kot prvopodpisani predlagal poslanec Janez Mežan. Strinjal sem se tudi z dopolnjevalnimi predlogi poslanca Rudija Mogeta. Predvsem naj omenim na tem mestu, zavzemanje za dopolnjevalni predlog, da se zakon o maturi dopolni s poglavjem o poklicni maturi zaradi enotnega zaključka izobraževanja na srednjih šolah.
Poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov meni, da je ob upoštevanju stališč matičnega odbora za kulturo, šolstvo in šport in dopolnjevalnih stališč, skupin poslancev, zakon o maturi primerna podlaga za pripravo predloga zakona za drugo obravnavo. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolegu Bevku. V imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije bo govoril Rudi Moge.
RUDOLF MOGE: Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Spoštovane poslanke in poslanci. Latinski rek pravi: "Matura magistra vite es." Ali: Izpit, matura, nezrelost je učiteljica življenja. To brez dvoma velja.
V liberalni demokraciji Slovenije smo s posebno pozornostjo spremljali vso šolsko zakonodajo in v okviru tega tudi zakon o maturi, ki je nadgradnja te šolske zakonodaje, ki jo je državni zbor v prejšnjem mandatu že sprejel. Mislimo, da je ustaljen koncept te mature, ki se že štiri leta izvaja, ki se redno spremlja in ki je narejen na vsej množici maturantov tak, da daje spodbudne rezultate in da je tudi po svoji kvaliteti spremljanja teh rezultatov lahko uvrščen kot eden izmed konceptov in eden izmed projektov, ki se v Sloveniji izvaja na najbolj mogoč širok način. To pomeni, da je država še kako s tem konceptom mature posegla v to, da bi dobili rezultate, na podlagi katerih lahko dejansko govorimo o uspehih, neuspehih, in ne rezultate, na podlagi katerih bi nekdo o svojih uspehih ali pa neuspehih govoril skozi lastno optiko, ko je še sam pred davnimi leti opravljal maturo. Rezultati mature so več kot stabilni v primerjavi z drugimi deželami in zdi se nam, da je zadnji čas, da se to delo potem tudi zrcali v sprejetju tega zakona. Bilo je dosti dilem, ki so bile izpostavljene. Jaz mislim, da je kolega Janez Mežan zelo prizadevno vodil odbor za kulturo, šolstvo in šport v več delih, da smo imeli več kot odlično pripravljeno javno predstavitev mnenj in zaradi tega se mi zdi, da bo sprejemanje zakona o maturi na seji državnega zbora zgolj rutina, ne pa zopet odpiranje vsega tistega, kar smo si že na odboru in na javni predstavitvi mnenj povedali. Liberalna demokracija pač ocenjuje, da tukaj ni prostor, da na dolgo in široko govorimo o vseh problemih mi beremo razne citate, ampak da se v glavnem opredelimo do zakona kot takega in podpremo bistvena stališča k temu zakonu.
Pa gremo k nekaterim bistvenim stališčem, ki jih je treba osvetliti. Prvo je matura kot kvalifikacijski in selekcijski izpit. Treba je povedati, da je to vprašanje bilo bolj ali manj odprto vse od spremembe mature v zaključni izpit v letu 1959-1960. Tega daljnega leta, kdor se spominja, je bila šolska reforma in takrat je Titova Jugoslavija uzakonila osemletko. Zlasti se je pa to zaostrilo po opustitvi mature sredi 80-ih let, ko je bila druga velika reforma, ko je bil sprejet zakon o usmerjenem izobraževanju. Opustitev mature se je zrcalila zlasti v visokem osipu v univerzitetnem študiju in z nezadostno stopnjo znanja kandidatov in neustreznim načinom izbire kandidatov za študij. Jaz sem bil sam v tem času ravnatelj. Ko smo v liberalni demokraciji o tem razlagali, smo videli, da je to stanje, v katerega smo pahnili takrat mladega človeka, bilo naravnost strašljivo. Najprej je tak učenec moral zaključiti svoje izobraževanje, to je en velik stres. Potem, glede na to, da je za vsak program bil drugačen vstopen pogoj, je moral opravljati najprej diferencialne izpite in na tistih visokošolskih zavodih, kjer ni bilo dovolj mest za vpis, ker je bilo preveč prijavljenih, so morali opravljati še sprejemne izpite. Tako se je ubogi četrtošolec po zaključku šolanja spoprijel na najmanj dveh izpitih in je vse počitnice garal in delal, da tako nedorečenem šolskem sistemu do tega, da bi se lahko vpisal na določeno fakulteto.
Zdi se mi, kot sem rekel je ta zakon je nadgradnja šolske zakonodaje, da pa je potem zakonodaja, ki smo jo sprejeli, pa že začrtala, kaj je to matura. Zlasti zakon o gimnazijah in zlasti 41. člen zakona o visokem šolstvu, ki govori, da je zakon o visokem šolstvu tak, da fakultete lahko omejijo vpis. Pri izbiri pa se upoštevajo uspeh pri maturi in lahko tudi uspehi v tretjem in četrtem razredu srednje šole.
Matura kot taka je vpeta sedaj med dve stvari. Prva stvar je to, da človek konča izobraževanje in si dobi kvalifikacije za vpis, in potem tudi druga stvar, matura je v zakonodaji, ki smo jo že sprejeli, tudi pogoj za izbiro pri nadaljnjem študiju. Torej tudi selekcijski izpit.
Ko študiramo ta zakon v liberalni demokraciji, se naslanjamo na dve stvari. Če hočemo iti v Evropo, in tja želimo, mora biti ta zakon naravnan po evropskih šolstvih in primerljiv z evropsko zakonodajo. Drugič pa, da se ne bi utopili v evropskem prostoru, mora biti ta zakon tudi močno naslonjen na lastno šolsko tradicijo. Tudi tisti, ki so opravljali maturo po starem, in kdor jo je opravil, je vedel, da to ni bil mačji kašelj in da je matura tudi v preteklosti bila še kako ukoreninjena tudi v Sloveniji.
V liberalni demokraciji mislimo, da je z maturo po predlogu zakona o maturi, takšnem kakršen je, mogoče uresničiti obe zakonski funkciji. To pomeni, zaključiti izobraževanje, dobiti kvalifikacijo in tudi selekcijo. Če bi v tem zakonu poskušali te stvari postaviti na drugačne temelje, bi morali potem spremeniti tudi ostala zakona, ki sem ju malo prej omenil.
Po drugi strani se nam zdi, da je ena izmed vsaj tukaj omenjenih, največjih dilem v naslednjem: koliko predmetov na maturi in koliko izbirnih in koliko stalnih predmetov. O tem ne bi govoril kot politik, ampak bi se naslanjal predvsem na to, kar je stroka povedala, kar sta povedali obe univerzi, kar je republiška maturitetna komisija povedala, kar je povedala evalvacija za spremljanje mature. Povsod so si bili skorajda edini - in lahko to tudi povem - da naj bo matura sestavljena iz petih predmetov, trije naj bodo fiksni, in sicer naj bo to materinščina, matematika in tuj jezik, dva pa po izbiri.
Če gledamo prvi kriterij, kdo v Evropi ima takšno maturo, potem jih lahko po vrstnem redu naštejem, kajti to bo pomembno pri odločitvi. To so Albanija, Avstrija, Bolgarija, Hrvaška, Češka, Ciper, Finska, Francija, Nemčija, Grčija, Madžarska, Islandija, Liehtenstain, Litva, Slovenija, verjetno, če bomo šli, Švedska itn. So pa dežele, ki imajo pa samo materinščino in matematiko, to pa je na primer Belorusija, to je na primer Slovaška in to je Ukrajina, kjer imajo samo svoj jezik, materinščino, in pa matematiko, nimajo tujega jezika. So pa, če se hočemo pa drugi skupini dežel priključiti, so pa tudi take, ki matematike nimajo, imajo pa tuj jezik, to je pa na primer Nizozemska, ampak pretežna večina v procentu ima materinščino, matematiko in tuj jezik kot osnovo za to, da potem učenec, ki je končal srednje izobraževanje, na teh predmetih dokazuje svojo zrelost. Odveč so besede, da materinščina mora biti, so odveč besede zaradi malega naroda, da tuj jezik mora biti in po mojem so odveč besede, če ima nekdo travme zaradi matematike, ker matematika ni težka, ampak je bil v glavnem kriv tisti učitelj, ki je matematiko učil, da nasprotuje matematiki kot tretjem jeziku. Moramo reči in ocenjujemo, da je matematika svetovni jezik, matematika je podlaga skoraj vsem študijem na univerzi, redko kateri študij matematike ne potrebuje. Zato se nam zdi, da oseba, ki ne bi imela matematike na maturi, ne bi pokazala svoje zrelosti za to, da lahko nadaljuje pot v Evropo. Zato bo liberalna demokracija vztrajala pri tem, da ostanejo ti trije predmeti v maturi kot obvezni predmeti. Seveda pa za matematiko niso vsi nadarjeni in zaradi tega so res opravičeni nekateri, ki pravijo pač, da je nemogoče, da bi vsi matematiko delali na višjem nivoju, zato se nam zdi mogoč ta kompromis, ki ga zagovarjamo in ga bomo tudi podprli, da so ti trije predmeti sicer obvezni, da pa lahko, če se nekdo odloči, vse tri predmete opravlja na nižji zahtevnostni stopnji, saj to stopničko pa nekdo, ki bo izobražen, torej lahko preskoči. V prid temu naj še povem, da v Evropi tisti, ki nimajo nacionalne mature, lahko opravljajo mednarodno maturo. Mednarodna matura za tiste, ki nimajo nacionalne mature, je tudi takšna matura, ker ima tri obvezne predmete, to so materinščina, matematika in tuj jezik.
Kaj bomo mi za nacionalnost naredili, če bomo vrgli matematiko kot obvezni predmet iz programa, da ga mladi generaciji, ko konča srednje izobraževanje, ni potrebno več znati. Po eni strani bomo naredili lahkotnost študija, ko bodo pa ti ljudje prišli v življenje, ko bodo ti ljudje - kajti majhen narod smo - potrebovali še kako znanje in to široko znanje, da se bodo v tem svetu znašli, jim bo zagotovo to pomanjkanje znanja delalo samo škodo. Moramo svoj nacionalni konsenz graditi tudi na tem, če hočemo ostati v prostoru, da moramo biti nekje, in bom uporabil tujko, v špici izobraževanja evropskih narodov, glede na majhnost, kolikor nas je tukaj.
Liberalna demokracija bo podprla vsa stališča in sklepe, ki jih je pripravil matični odbor. Nam se zdijo dosti kvalitetni. Treba je še povedati, da jih ne bom razlagal, ampak bi se dotaknil tega, kar se je nekdo pred menoj že. Zdi se nam, glede na druge mature, tudi zelo dobro, da je v stališčih stališče, ki opredeljuje tudi bolj natančno strokovno maturo. Ta je kot nekakšen sladkorček na vrhu teh stališč in sklepov.
Jaz se opravičujem, ker sem bil bolj dolg. Moram povedati, da je odbor za kulturo, šolstvo in šport res kvalitetno opravil svoje delo in da se da o teh, vsaj zame in za našo stranko, stališčih in sklepih brez nadaljnjega glasovati.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Rudiju Mogetu. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? Branko Tomažič v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke.
BRANKO TOMAŽIČ: Hvala za besedo. Spoštovani zbor! Poslanska skupina Slovenske ljudske stranke podpira predlog zakona o maturi. Podpiramo tudi dodatna stališča, ki so jih vložili poslanci kot prvopodpisani gospod Moge in gospod Mežan.
V Slovenski ljudski stranki se zavedamo nujnosti obstoja mature. Treba pa je povedati, da se sedanja matura bistveno razlikuje od mature, ki se je izvajala pred 20 leti. Veliko bolj je obsežna in skoraj v celoti eksterna. Trenutno obstoječa matura, ki jo povzema predloga zakona, ima dve osnovni značilnosti. Ima kvalifikacijsko funkcijo, to pomeni, da je obvezen pogoj za zaključek gimnazije in za vpis na univerzo, in selekcijsko funkcijo, vpliva pri izbiri kandidatov v primeru omejitve vpisa. V tem oziru je odpadla kopica sprejemnih izpitov na fakultetah. To je nesporna prednost mature.
Stališče Slovenske ljudske stranke je, naj ima dijak možnost izbrati in se sam odločiti, ali bo maturo opravljal kot kvalifikacijski ali tudi kot selekcijski izpit. Glede obsega snovi smo mnenja, da naj ustreza predpisani snovi v učnih načrtih v obveznem delu programa in se za maturitetno raven naj ne širi. Ure, ki so namenjene za pripravo na maturo iz izbirnih maturitetnih predmetov, naj se porabijo za ponovitev in poglobitev že predelane snovi na podlagi učnih načrtov v prvih treh letnikih. Menimo namreč, da je obremenjenost maturantov prevelika. Pri tem stališču izhajamo iz vrste študij o obremenjenosti dijakov. Iz študij je razvidno, da je povprečni delovni teden povprečnega gimnazijca daljši kot povprečni delovni teden povprečnega odraslega zaposlenega. Velika večina učiteljev meni, da so bili dijaki preobremenjeni z delom za šolo. Zaskrbljujoč pa je tudi podatek o psihofizičnem stanju dijakov.
Študija inštituta za varovanje zdravja prinaša zaskrbljujoče podatke o srednješolcih, veliko število poskusov samomorov in drugih negativnih pokazateljev. Tudi v mednarodnem pogledu je naša matura ena od najbolj obremenjujočih za maturante. Zato podpiramo dodatno stališče skupine poslancev, ki pravi, da naj matura obsega dva predmeta skupnega dela in tri izbirne predmete. Torej dijak naj opravlja maturo iz slovenskega jezika in naj izbira med tujim jezikom in matematiko, za skupni del, in pa največ tri izbirne predmete. Za kvalifikacijsko funkcijo mature pa zadoščata dva izbirna predmeta, torej skupaj štirje predmeti.
Glede internosti in eksternosti ocenjevanja, menimo, da bi bilo potrebno dati večji poudarek internemu ocenjevanju. Predlagamo tudi, da se dela na povečanju kreativnosti, razvijanju medčloveških odnosov s skupinskim delom in uvajanju v raziskovalni pristop, zato predlagamo dodatno stališče. En izbirni predmet se lahko nadomesti s projektno nalogo, ki se naredi individualno ali skupinsko.
Menimo, da bi bilo potrebno v sistem mature vnesti tudi upoštevanje nadpovprečne sposobnosti, ustvarjalnosti, prizadevnosti maturantov. S tem mislim predvsem na udejstvovanje srednješolcev na raznih državnih tekmovanjih. V zvezi s tem predlagamo naslednje dodatno stališče. V sistem ocenjevanja mature naj predlagatelj pri pripravi za drugo branje vnese dodaten kriterij, po katerem bo možno vrednotenje upoštevanja dosežkov na državnih in mednarodnih tekmovanjih. Obenem pa naj predlagatelj pripravi tudi predpis, ki bo opredeljeval državna in mednarodna tekmovanja.
Mnenja smo, da je treba institut poklicne mature vgraditi v predlog zakona o maturi, zato tudi podpiramo stališče matičnega delovnega telesa, ki nalaga predlagatelju, da naj predlog zakona za drugo obravnavo dopolni s poglavjem o poklicni maturi. Poklicna matura naj bi omogočila dijakom srednjih strokovnih šol vpis na univerzo v enaki smeri kot je bila srednja šola. Se pravi, če bo dijak opravljal poklicno maturo na srednji kmetijski šoli, mu bo omogočen vpis na univerzo ustrezne smeri, v tem primeru na biotehnično fakulteto, smer zootehnika, agronomija ali podobno. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. To je bilo mnenje poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, ki ga je predstavil Branko Tomažič, in pa dodatna stališča, o katerih se bomo odločali kasneje in razpravljali. Želi še katera od poslanskih skupin besedo? (Ne želi.) Potem imajo besedo poslanke in poslanci. Pisnih prijav ni. Vsi ostali ste omejeni v razpravi na 5 minut. Kot prvi gospod Čeligoj.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani zbor! Koncept mature kot zrelostnega izpita mora biti vsebinsko in organizacijsko tako zastavljen in naravnan, da dijake usmerja v polno, samostojno pripravljenost za nadaljnji študij oziroma za nadaljnje življenje. Matura ne sme pomeniti samo zaključka določenega obdobja šolanja, ampak mora odražati zrelost in sposobnost samostojnega odločanja. Predlog zakona o maturi je že iz leta 1995. Zavedati se moramo, da so družbene razmere in šolski razvoj šli naprej, zato je v tem smislu potrebno predlog zakona dopolnjevati. Vsekakor je potrebno vzeti v obzir, da bo matura v slovenski državi po svoji strokovnosti in kvaliteti primerljiva z maturo v drugih evropskih državah. Zahtevnost mature oziroma ravni zahtevnosti posameznih predmetov naj bi bile primerljive ravni zahtevnosti maturitetnih predmetov po drugih evropskih državah. Enako je potrebno primerjati število maturitetnih predmetov ter število obveznih predmetov in izbirnih predmetov s številom predmetov v ostalih evropskih državah. Z drugo besedo, matura mora biti toliko zahtevna oziroma toliko kvalitetna, da bo slovenski dijak lahko tudi nadaljeval šolanje na katerikoli od evropskih univerz, če bo to hotel oziroma si izbral določeno fakulteto širom po Evropi, ki mu bo zagotavljala dovoljšnjo mero znanja za določeno stroko. Res je, da unificiranega modela mature ni. Toda težiti moramo za tem, da bo matura na eni strani sorazmerno obsežna in kvalitetna, na drugi strani, ne preveč ozka po znanju in stresna po svoji morebitni organiziranosti. Kolikšna naj bo raven zahtevnosti posameznih predmetov, je še odprto vprašanje stroke. Vsekakor pa je potrebno pri tem upoštevati nacionalne posebnosti ter potrebe splošnega znanja za nadaljnji študij. Predvsem je potrebno v maturo vgraditi elemente ustvarjalnosti. Matura mora postati zaključek srednješolskega zorenja ter obenem polna pripravljenost za nadaljnji študij. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolegu Čeligoju. Želi še kdo razpravljati? Jože Jerovšek, izvoli.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi. Uvodoma bi želel povedati, da sem pristaš resne mature, se pravi resnega zrelostnega izpita, ki naj gradi na tradiciji, ki je bila na tem prostoru uveljavljena dolga leta. Mislim, da bi iz te tradicije lahko potegnili več koristnih vsebin mature.
Vendar pa moram povedati, da absolutno nisem pristaš sedanjega načina opravljanja mature in praktično stoprocentne eksternosti. Predvsem zaradi številnih, morda ne na prvi pogled opaznih, škodljivih posledic, ki jih pušča na mladem človeku, na celih družinah, na možnosti nadaljnjega študija. Ne vem, če se vsi pripravljavci sedaj uveljavljenega modela mature zavedajo, kako številne, kako hude so frustracije v mladi populaciji in koliko mladim ljudem je zaprt vpis na smeri, za katere se nakeko miselno pripravljajo, pa v tistem trenutku še morda niso dovolj zreli.
Vsekakor ima sedanji model mature mnogo pozitivnih posledic, pozitivnih elementov, ki vplivajo na znanje, na obseg znanja in kvaliteto znanja in tudi na motivacijo profesorjev. Morda je bilo po dolgem obdobju razvrednotenja mature potrebno vmesno obdobje, na nek način tega ostrega, stresnega modela mature, bolj zaradi profesorjev kot zaradi dijakov. Kajti tudi profesorji so situacijo, ko matura ni bila več nek resen element v srednješolskem programu, izkoristili in so se strokovno nekako nekateri zanemarili.
Vendar ima pa sedanji način opravljanja mature mnogo zelo resnih negativnih posledic. Gre za izredno stresnost sedanjega načina mature. Pred nedavnim sem govoril s kolegico, ki je pediater, in pravi, da se ogromno mladih zateka k njej v času pred maturo in tudi neposredno po opravljanju mature, preden so znani rezultati. Baje se je procent dijakov, ki imajo tako hudo poškodbo, kot je počen želodec, v teh letih enormno povečal. To zaradi izredne stresnosti. Sprašujem se pri tem, ali je sedanji način mature in tudi izredno obsežni učni programi, se kdo vpraša, kakšne so pa te negativne posledice, ko je morda današnja srednja šola na nek način proizvodnja nevrotikov. Ljudje, ta vprašanja si je treba resno zastaviti! Kajti v obdobju po maturi, v mesecu čakanja na rezultat mature, so v stresu celotne družine. Treba je resno preučiti podatek, jaz sem ga pred dvema letoma dobil, zadnji dve leti ga nisem preverjal, da je v juliju največje število samomorov na Slovenskem, da naraste od že tako visokega števila samomorov.
(Znak za omejitev razprave.) Samo še en stavek, če mi dovolite. Največji, po mojem, minus, pa je v tem, da sistem, nacionalno telo oziroma narod reže pomembno vejo izrednih talentov, ki v tistem trenutku še nekako niso zreli, da bi dosegli zelo visok rezultat in jim je s tem onemogočen vpis. Ogromno današnjih študentov, to sem jih sam testiral, ko pride na prakso v podjetje, je zafrustriranih, pravi, tega sploh ne bi študiral. Ogromno današnjih vrhunskih strokovnjakov, pravnikov, ekonomistov na teh fakultetah, ki so danes omejene z najvišjimi točkami mature, po današnjih pogojih nikoli ne bi prišlo na univerzo. To je pomemben razlog, da se pošteno razmisli, kako opravljati maturo. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Jerovšek. 30 sekund ste prekoračili, ampak končali ste misel. Še želi kdo razpravljati? Gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Hvala lepa za besedo. Gospe in gospodje! Pred nami je zakon o maturi. Treba je vedeti, da so ta zakon pripravljali dolgo časa in da je tudi ta psiha, ki je spremljala to zakonodajo in seveda to našo prakso srednjega izobraževanja, bila usmerjena v nek, bom temu rekel, bav-bav. Morate se spomniti nekateri, da je bilo včasih treba, ko si končal 4 razrede osnovne šole, napraviti izpit za nižjo gimnazijo. Ko si končal nižjo gimnazijo, si moral napraviti malo maturo itn. Nihče te ni vprašal oziroma nihče nič ni tega, ne vem kako, jemal k sebi, kot, češ, zdaj je pa to groza, kako bomo pa to šli skozi. To so bila neka dejstva, ki so tudi danes in morajo biti.
Vendar menim, da je tudi ta stresnost, o kateri nekateri kolegi govorite, tudi posledica razčlovečenega podajanja snovi. S premnogimi, ki govorim in tudi sam imam, saj veste, da imam nekaj takih, ki so pred kratkim bili v šolah, so vsi povedali, da imajo kaj slabe spomine na srednjo šolo. To pomeni, da so bile te relacije in ti odnosi brezosebni, se pravi, da ni bila upoštevana določena psiha. Moramo pa vedeti, da je sedanji mladi rod mnogo bolj pod pritiskom drugih informacij in da mora nekako res se potruditi, da je skoncentriran. Če dobi to relacijo predse in te točke in kar naprej samo točke, te preizkuse in nič drugega, potem je gotovo to težka zadeva.
Menim pa, da bi morali seveda predvsem tisti, ki pripravljate programe, delati na tem, da so predmeti, ki so nekaj vredni, da so tisti, da so tam predstavljene snovi, ki res nekaj pomenijo. Govoriti zdajle, da je matura dota za tretje tisočletje. Seveda je, samo to je, lahko rečem za prvih 10, 20 let, potem kasneje bo pa že vse drugo prišlo. Bolj je problem, ko prihajajo na fakulteto, ko tedaj najbrž tudi že verjetno nekateri, ki podajajo snov, se bodo morali malo zavihteti v prihodnje čase in ugotavljati, kaj se bo prodajalo, kaj bo na trgu kot poklic zanimivega, v kateri smeri se bodo poklici usmerjali.
Matura gotovo je dejstvo in mene tudi moti, ko recimo se zgodi, ko je konec mature, potem se začne prosti čas, potem pa se šele konec julija in avgusta zvedo rezultati. Ja, ljudje božji, to je milo rečeno sramota! Mi smo delali maturo in naslednji dan se je vedelo, kaj je bilo in kako je bilo. Ravno tako so prihajale iz Republike, iz Ljubljane naloge v kuvertah in se je pisalo na tablo in smo debelo gledali in pisali in odgovarjali in tako naprej. Ampak to se je hitro zavrtelo. Ni bilo potrebno dva, tri mesece časa, da se ta čudež ta bavbav nekje odvija in ta kompliciranost, češ, da boste videli, kako vas imamo še dva meseca v šahu, pa ste maturo že naredili, ali pa niste naredili. So neke stvari, ki so dobesedno neumne. Menim, da pri tej hitrosti rezultatov in hitrosti ugotavljanja, kako je in kako ni in podobno, pa se morate vi strokovnjaki, ki na tem delate, malo zamisliti. Meni kot očetu ali staršu se dobesedno "nagravžno" zdi.
Menim, da je treba vedeti, matura je, matura bo, tako je tudi v Evropi in nič drugače ne bo. Treba pa je mlademu rodu dati neko spodbudo, neko psihično osnovo, neko relacijo, neke odnose, ki so primerni. Ko pravimo, kako so obremenjeni, jim seveda potem pade jermen dol, kot temu rečemo. Najbrž so premnogi tudi premalo preizkušeni, konec koncev starši za vse skrbijo, sem in tja, on mora samo pojesti, iti spat, se učiti in tako naprej, televizijo gledati pa na žure iti, ne vem, kaj vse. Veste, včasih smo morali kar naprej delati, kar naprej so nas preganjali, daj delaj, se boš že kdaj ali ponoči učil in podobno. Skratka, te razlike so velike, pa tudi v soboto smo hodili v šolo, pa tudi v ponedeljek zjutraj. Bila je v soboto popoldne šola, pa v ponedeljek zjutraj je bila šola. Tako reči, kako smo mi potovali in plavali v pol metra globoki vodi, to spet ni res. Menim, da je treba to maturo postaviti v pravo, pošteno, dobronamerno usmeritev mladih, da za zrelo življenje potrebujejo nek preizkus, neko znanje, ne pa za neko nepotrebno znanje, ki ga potem seveda vsega zmrcvari in napravi vsega negotovega. Ko pa pride v službo, je pa seveda vse spet od začetka. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Izidorju Rejcu. Želje po razpravi ne evidentiram več, zato zaključujem splošno razpravo. Prehajamo na razpravo o predlaganih sklepih in stališčih. Najprej dajem v razpravo prvi sklep matičnega delovnega telesa, ki se glasi. Proceduralno, gospod Rudi Moge.
RUDOLF MOGE: Predsednik, prosim za pol urice odmora, da se v koaliciji uskladimo o glasovanju, kajti v razpravi je tukaj prišlo do drugačnih mnenj, kot jih je koalicija prikazala pri sprejemanju tega zakona na matičnem delovnem telesu.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Kolega Moge, ali lahko končamo še razpravo o sklepih in stališčih in pred glasovanjem bi bila tista pavza. Se strinjaš? Najprej bi opravili splošno razpravo o sklepih in stališčih, pred glasovanjem pa se vi še sestanete. Običajno dajemo pavzo pred glasovanjem.
Nadaljujemo razpravo o sklepih in stališčih in pred glasovanjem bo odmor, kot je bilo predlagano, pol ure za usklajevanje. Najprej dajem v razpravo sklep: Predlog zakona o maturi, prva obravnava, je primerna podlaga... Pravzaprav moramo zdaj začeti razpravo o vseh predlaganih sklepih in stališčih. V poročilu matičnega delovnega imate. Potem so dopolnjevalni predlogi in stališča, prvopodpisani Janez Mežan. Sedaj boste vsak čas dobili na klop še dodatna stališča gospoda Branka Tomažiča v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke. Gospodje, ker tega materiala nimate na mizi, bom jaz vseeno končal.
Predlagam, da se za pol ure sestanejo, ker nimate niti na klopeh in ne veste, o čem razpravljate. Odrejam pol ure odmora, da se uskladite in zaključite s kratko razpravo. Upam, da bomo glasovali o predlogih in stališčih, ko bodo primerno usklajeni.
Pol ure odmora in prekinjam sejo in točko dnevnega reda do 17.25 ure.
(Seja je bila prekinjena ob 16.55 uri in se je nadaljevala ob 17.26 uri.)
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci! Nadaljujemo s 14. sejo državnega zbora. Smo pri 32. točki dnevnega reda, to je predlog zakona o maturi. Končali smo splošno razpravo. Poslanska skupina je pred splošno razpravo, poslanska skupina liberalne demokracije je zahtevala pavzo zaradi usklajevanja v poslanski skupini. Gospod Rudi Moge, boš dal izjavo?
RUDOLF MOGE: Predsedujoči, hvala lepa za besedo. Prekratek čas je bil za uskladitev o tako pomembnih rečeh, zato bi poprosil, če lahko proceduralno to točko premaknemo na odločanje oziroma na obravnavanje na jutrišnji dan.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. To je bilo že proceduralno. Ampak preden začnemo, moramo še ugotoviti prisotnost v dvorani. Potem bomo glasovali o proceduralnem predlogu gospoda Rudija Mogeta. Ugotovimo prisotnost! (63 prisotnih.)
Prehajamo na glasovanje o proceduralnem predlogu gospoda Mogeta. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za proceduralni predlog poslanca Mogeta? (46 poslancev.) Je kdo proti? (10 poslancev.)
Ugotavljam, da je proceduralni predlog sprejet.
Prekinjam to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 34. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRVA OBRAVNAVA NACIONALNEGA PROGRAMA SOCIALNEGA VARSTVA DO LETA 2005. Državni nacionalni program je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Želi predstavnik vlade besedo? Gospod minister Rop.
MAG. ANTON ROP: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Zakon o socialnem varstvu določa, da je temeljni dokument, ki naj usmerja razvoj na področju socialnega varstva, nacionalni program. Nacionalni program socialnega varstva, o katerem boste odločali, je izjemno pomemben. To je dokument, katerega temeljna funkcija je, natančno opredeliti strategijo razvoja, vključno s prednostnimi področji, ter določiti mrežo javne službe. Dokument temelji na sistemu solidarnosti, enake dostopnosti in proste izbire oblik ter na načelih aktivne socialne politike, ki zlasti preprečujejo in odpravljajo revščino in socialno izključenost, organizirajo programe skrbi za starejše osebe, zagotavljajo pogoje za dostojanstvo in čim bolj neodvisen način življenja invalidov in drugih oseb, ki ne morejo skrbeti zase, ter skrbijo za medgeneracijsko solidarnost.
Cilji nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005 so usmerjeni predvsem v izboljšanje kvalitete življenja, v zagotavljanje aktivnih oblik socialnega varstva, v razvoj strokovnih socialnih mrež pomoči, v vzpostavitev in razvoj pluralnosti in v načrtno razvijanje novih socialnovarstvenih programov, ki bodo omogočili odzivanje na spremembe socialnega položaja prebivalstva. Vse do sedaj ta strateški dokument ni bil sprejet. Vlada je sicer v začetku leta 1995 program predložila v državni zbor, vendar do njegove obravnave ni prišlo. Ker je bil prvotni program v določenih delih pomanjkljiv, smo se v letu 1997 odločili za pripravo sodobnejšega programa za obdobje do leta 2005. V njegovo pripravo so bili vključeni številni strokovnjaki. Zlasti strokovni svet za socialno varstvo, inštitut za socialno varstvo. Celotno strokovno razpravo o dokumentu pa je vodila socialna zbornica. Program je usklajen z dobro prakso Evropske unije, uresničljivost nacionalnega programa pa je bila preverjena v posebnem Phare projektu, ki se z izrazito pozitivnim mnenjem zaključuje ravno v tem tednu.
Nacionalni program dosledno izhaja iz dejstva, da je področje socialnega varstva le eno od področij socialne varnosti. Skupaj z ukrepi na ostalih področjih, zlasti na področju izobraževanja, zaposlovanja, zdravstvenega varstva, stanovanjske politike in ostalimi področji, lahko pomembno vpliva na socialno sliko, ne more pa biti nadomestek za ukrepe na drugih področji ali dokument, ki bi opredeljeval celotno socialno politiko. Zato program temeljno pozornost posveča socialnovarstvenim dajatvam in socialnovarstvenim storitvam. Določa pet temeljnih ciljev. Strategijo za njihovo izvajanje, ukrepe, namenjene posebej ranljivim skupinam, in v posebni prilogi tudi konkretizira izvajanje storitev. Glede dajatev program določa, da bo z uvedbo sistema minimalnega dohodka zagotovljeno dostojno preživetje vsem, ki si ga ne morejo zagotoviti sami, pri čemer bodo vse oblike aktivne pomoči imele prednost pred dajatvami. Za izvedbo te opredelitve bo potrebna sprememba zakona, ki jo imamo na ministrstvu že pripravljeno. Na področju storitev program upošteva sodobne koncepte in razvojne trende, in sicer pluralnost, tako kar zadeva izvajalce oziroma javne zavode, kot tudi nevladne organizacije in zasebnike, kakor tudi zagotovitev različnosti programov. Glede na to, se navezuje tudi pravica uporabnika do izbire, njemu najustreznejše pomoči in storitve. Nadalje na področju storitev je poudarjena nujnost večjega vpliva uporabnikov na načrtovanje in izvajanje le-teh. Predlaga vpeljavo sistema individualiziranega financiranja pravic uporabnikov namesto sistema financiranja institucij ter poudarja nujnost razvoja različnih izveninstitucionalnih oblik, kot so: pomoč na domu, mobilne službe, dnevni centri, stanovanjske skupine in seveda tudi druge potrebe, prilagojene posebnim storitvam.
Proizvajanju storitev predvidevamo tri kroge mrež, in sicer: mrežo javne službe, le-ta naj bi se sicer razširila, vendar naj bi ob javnih zavodih v izvajanja vstopili tudi koncesionarji, nevladne organizacije in zasebniki; mrežo dopolnilnih storitev, ki z zakonom niso določene kot javne službe, vendar je v programu določeno, da jih država stabilno in dolgoročno sofinancira, izvajajo pa jih večinoma nevladne organizacije; mrežo različnih preventivnih, razvojnih in eksperimentalnih programov, ki se financirajo na podlagi vsakoletnih javnih razpisov.
Na koncu bi želel poudariti, da bo izvedba takega programa terjala povečanje obsega javnih sredstev za njegovo izvedbo. Vendar pa bo, po naši oceni, to povečanje bistveno manjše, kot bo povečanje stopnje pokritosti oziroma zadovoljenosti potreb na področju socialnega varstva. Kot sem že omenil, vsa teža pri uresničevanju potreb ne bo več le na javnih zavodih in na javnih sredstvih. V drugem in v tretjem krogu mrež je namreč vključeno izvajanje programov, za katere je značilno, da se v precejšnem delu izvajajo po principih samopomoči, izvajajo se po principih vključevanja prostovoljnega dela, vključujejo tudi druge viri, od vladnih, torej vire prek donacij, prek fundacij itd. Torej ne samo prek javnih sredstev. Prav tako je predvideno tudi širše omogočanje razvoja zasebništva, kar vse skupaj pomeni, da program in njegova uresničitev dejansko ne izhajata več le iz javnega financiranja tega sistema. Program bo v določenem delu, po njegovem sprejemu, možno pričeti izvajati neposredno. V precejšnjem delu bo za izvedbo potrebna tudi sprememba zakonodaje, ki sedaj velja na tem področju. Skratka, nacionalni program socialnega varstva ponuja učinkovito in sodobno vizijo in strategijo razvoja tega področja, zato sem prepričan, da ga boste podprli. Hvala.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, ministru za delo, družino in socialne zadeve, magistru Antonu Ropu, ki je obrazložil prvo obravnavo nacionalnega programa socialnega varstva. Državni nacionalni program je obravnaval tudi odbor za zdravstvo, delo, družino in socialne zadeve, kot matično delovno telo. Prosim podpredsednika, gospoda Demšarja, da poda poročilo.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo. Poročilo ste že precej pred časom dobili, zaradi tega jaz celotnega poročila ne bi prebiral. Omenil bi samo bistvene stvari, da je naš odbor ta predlog nacionalnega programa obravnaval 7. maja. Pri tej obravnavi so sodelovali predstavniki, tako predlagatelja, kot sekretariat za zakonodajo in pravne zadeve, predstavniki Phare programa, nadalje skupnost socialnih zavodov Republike Slovenije in pa seveda tudi strokovnega sveta za socialno varstvo. Prejeli smo tudi mnenje komisije državnega zbora za politiko enakih možnosti, ki smo ga tudi vključili, in pa seveda tudi komisije državnega sveta za negospodarske dejavnosti, stališča Ozare, se pravi nacionalnega združenja za kakovost življenja, in pa seveda tudi predloge in pobude socialne zbornice in instituta Slovenije za socialno varstvo.
Uvodne stvari nam je predstavila takrat državna sekretarka, gospa Lidija Apohal-Vučković, ki je ob temeljiti predstavitvi pripomogla, da je bila razprava bolj kvalitetna. Pri tem bi posebej poudaril, da se je v sami razpravi posebej poudarjalo to, da gre za oblike socialnega varstva, razvoj strokovnih socialnih mrež pomoči in pa seveda vzpostavitev in razvoj pluralnosti dejavnosti, kar se je nam v odboru zdelo posebej pomembno.
Sekretariat nas je podučil, da je predloženo gradivo pravzaprav iz dveh delov, to je iz programa izvajanja socialnovarstvenih storitev in pa iz nacionalnega programa. Imel je mnenje, da bi se to dalo zaradi neke logike obrniti, da bi bil ta nacionalni program prvi in potem v tem istem nacionalnem programu.
V glavnem so se vsi razpravljavci strinjali, da je ta predlog nacionalnega programa do leta 2005 dovolj kvaliteten, da gre v nadaljnjo obravnavo in so se načeloma tudi vsi pozitivno izrazili o tem gradivu. Na koncu smo sprejeli dva sklepa, ko bomo o teh stvareh še kaj rekli v nadaljevanju. Prvi sklep je, da je predlog nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005 primerna podlaga za pripravo predloga besedila za drugo obravnavo, in pa potem seveda drugi, da naj se v okviru tega predloga pripravi na osnovi naslednjih stališč: da naj se upoštevajo mnenja in pa predlogi sekretariata za zakonodajo, državnega sveta in pa seveda tudi socialne zbornice. In pa seveda kot četrtič, smo posebej poudarili, da bi tudi s finančnimi sredstvi pomagali pri nastajanju in delovanju volonterske mreže takih izvajalcev. Posebej je poudarjena mreža stanovanjskih skupin, dnevnih centrov in centrov za informiranje in svetovanje za osebe z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju.
Na koncu smo še predlagali, da naj se preuči in ustrezno dopolni s tekstom, ki ga bom na kratko povzel, da bi bil v tem predlogu formulacije: V ostalem bomo sofinancirali bivanje in programe v stanovanjskih skupinah, dnevnih centrih ter delovanje centrov za informiranje in svetovanje, ki jih izvajajo nevladne organizacije s področja pobolnišnične rehabilitacije in pomoči odraslim duševno bolnim osebam in osebam z motnjami v telesnem in duševnem razvoju. Toliko na kratko. Zadevo pa imate in verjamem, da bomo o stališčih potem še kaj rekli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Demšarju, podpredsedniku odbora za delo, družino in socialne zadeve, ki je podal mnenje odbora. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Beseda je potem dana predstavnikom poslanskih skupin. Kdo želi razpravljati? Gospod Potrč, združena lista.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi! Najbrž je prav, da se opozicijska stranka socialdemokratske usmeritve javi tudi takrat, kadar želi pohvaliti vlado, ne samo kadar želi kritizirati. Nacionalni program socialnega varstva je dokument, ki je pripravljen na realnih podlagah, ki ima po našem prepričanju pravo vrednostno usmeritev in je hkrati dovolj konkreten, da na posameznih področjih kaže, kam bo socialna politika usmerjena v naslednjih letih.
Če bi želeli biti kritični, bomo lahko rekli samo dvoje. Prvič, da je škoda, da prihaja pred nas šele v letu 1999, čeprav ga je vlada v letu pred tem predložila in smo mi deset mesecev potrebovali, da smo ga dali na dnevni red, ker bi v skladu z zakonom o socialnem varstvu moral biti že pred nekaj leti v parlamentu in biti sprejet.
In drugič, ker je prav opozoriti, da je nujno potrebno stalno znova preverjati, ali tudi program socialne varnosti upošteva realno stanje v družbi, ki pa pomeni vsak dan večje socialno razlikovanje, ki pomeni vsak dan več, vzemite relativno vsak dan, da ne mislim zdaj za dva ali tri tisoč, ampak ogromno število brezposelnih, ki pomeni vedno težje uresničevanje pravic iz zdravstvenega varstva in podobno. Program socialne varnosti je zato še toliko bolj pomembnejši. Nam so predstavniki vlade zatrdili, da bodo tudi glede na to, da bo kvanitativno raven socialne varnosti določala ustrezna zakonodaja, s tem programom sledili zagotavljanju te ravni socialne varnosti. Nam so zagotovili, da se glede na čas, ko je bil program pripravljan, in na čas, ko bo sprejeman, konkretne aktivnosti že opravljajo v smeri realizacije programa in da s tega vidika časovni korak ne bi smel pomeniti nezmožnosti, da se cilji, ki so, do leta 2005 ne bi uresničili. Ni razloga, da jim ne bi verjeli.
Zato želim ob teh pozitivnih ocenah za konec reči samo naslednje. Mislim, da je nujno treba organizirati splošno družbeno klimo za to, da se program čim prej sprejme in realizira, hkrati pa voditi skrb za to, da se z drugimi ukrepi te države, tukaj mislim na mnoga druga področja, kjer nimamo v združeni listi socialnih demokratov tako pozitivnih ocen do aktivnosti in politike vlade, kot so recimo tudi pokojninska reforma, reforma delovnopravne zakonodaje, vprašanje zaposlovanja za primer brezposelnosti, vprašanja zdravstvene politike, da se na teh področjih ne bi splošna socialna situacija poslabševala toliko, da bi postal dober socialni program nezadosten za reševanje socialnih stisk in problemov, v katerih bi se ljudje našli. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospodu Potrču, ki je govoril v imenu poslanske skupine združene liste. V imenu poslanske skupine Demokratične stranke upokojencev se je k besedi prijavil gospod mag. Žnidaršič.
MAG. FRANC ŽNIDARŠIČ: Hvala gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci.
Naša skupina je pregledala program socialnega varstva Republike Slovenije in ugotavlja, da je dobra podlaga za pripravo zakonodaje iz tega področja. Posebej smo se ukvarjali s problematiko varstva starejših ljudi, ob dejstvu, da se slovenski narod stara, da bo starih ljudi nad 60 oziroma 65 let vsako leto več. Zdelo se nam je zelo pomembno, da smo našli v tem programu tudi nove oblike, ki do sedaj niso bile način pristopa za varstvo teh ljudi. Zmogljivosti v domovih upokojencev, ki naj bi se v času do 2005 povečale za približno 3000 mest in zajele 4,2% te populacije, mislim, da je kar lepa številka. Čeprav bi se marsikomu morda zdela premajhna, glede na to, da se naglo podaljšuje življenjska doba. Ker se vzporedno predvideva tudi razvoj nočnega varstva, pa dnevnega varstva za starejše ljudi, mislimo, da je ta načrt potrebam primeren in je prav, da ga podpremo. Drugo seveda je vprašanje, kako bo to zgledalo glede finančnega pokritja. Mislim, če bo ta program sprejet, da bi bilo na državnem zboru in vladi, da v proračunu vsako leto pripravi tudi potrebna sredstva za realizacijo tega plana. Naša poslanska skupina bo nacionalni program z vsemi sklepi in stališči, ki bodo pripravljeni, tudi podprla in upa, da se bo tako uresničeval, kot je zastavljen. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, mag. Žnidaršič. K razpravi se je prijavil še gospod Demšar, ki bo govoril v imenu poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov in gospod Kelemina, v imenu socialdemokratov.
VINCENCIJ DEMŠAR: Na kratko rečeno, naša poslanska skupina podpira ta program. Posebej nas veseli, da je prepuščeno več samoiniciativi, civilni pobudi, da se lahko bodo vključile v te programe in pa seveda tudi glede same oskrbe. Torej mi želimo, da čimprej ta nacionalni program pride v življenje z vsemi tistimi dobrimi pobudami, ki bodo tu dane. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Demšar. Kolega Kelemina v imenu slovenskih socialnih demokratov in gospod Merlo za njim naj se pripravi.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Spoštovani podpredsednik, cenjeni državni zbor! Osnovni pogledi in opredelitve poslanske skupine Socialdemokratske stranke k nacionalnemu programu socialnega varstva do leta 2005. Temeljne pravice iz socialnega varstva izhajajo iz upravičenj, ki državljanom daje ustava, zakoni in drugi predpisi. Država tako prevzema odgovornost za spoštovanje ali nespoštovanje tovrstnih pravic, ne glede na to, do katere meje je opredelila svoje neposredne naloge kot javno službo na področju socialnega varstva. Zato vsakokratna oblast na državni in lokalni ravni prevzema odgovornost za vso socialo, tudi tisto, ki je sama ne izvaja ali financira - na primer, če jo prevzamejo drugi subjekti, kot so cerkev, neodvisne volonterske organizacije, drugi neodvisni civilnopravni subjekti in celo zasebniki. Čeprav poskuša država omejiti svojo odgovornost za socialo s tem, da deloma izstopa iz nje, to ni dopustno. Nacionalni program socialnega varstva do leta 2005 posodablja sistem socialnega varstva, saj omogoča širšo ponudba izvajalcev, pa tudi storitev in oblik pomoči, zato je na dobri poti, da se otrese očitka, da je zasnovan le po meri tistih, ki blokirajo vse ključne družbene reforme, kakor se je pripetilo s pokojninsko reformo, ki to sploh ni več oziroma ni tisto, kar smo pričakovali.
Ugotavljamo, da so pri večini projektov oziroma nalog javne službe vključeni poleg obstoječih občinskih in državnih zavodov in nevladnih organizacij, ki so si pridobili koncesijo, tudi zasebniki, ki so si pridobili dovoljenje za delo od ministra. To ekskluzivo, na primer, predvideva predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o socialnem varstvu. Tega državni zbor sprejema po skrajšanem postopku, čeprav so v njem velikanske strukturne spremembe socialnovarstvene politike; kar pomeni, da novela ne izpolnjuje pogojev za skrajšani postopek. Država bi se pri izvajanju socialne politike morala bolj povezati z obstoječimi volonterskimi in cerkvenimi karikativnimi organizacijami, ki imajo dolgoletno izkušnjo na tem področju, s tem bi bistveno obogatili socialno ponudbo. Program pa predvideva predvsem naslonitev na nove subjekte, ki so še brez izkušenj in znanja. Zlasti se - ali zdi se, da se želi v javno službo za nekatere storitve pritegniti tudi mnoge, ki bodo pri stranskih vratih vstopili in se "obesili" na proračunska sredstva - beri: brez razpisa, le z ministrovim dovoljenjem za delo; na primer pri materinskih domovih in zavetiščih. Socialdemokratska stranka sicer podpira širitev kroga ponudnikov socialnovarstvenih storitev in celo poenostavitev postopka za vstop vanj, vendar naj se zagotovijo mehanizmi, ki bodo onemogočili arbitrarnost, nepravilnosti in zlorabe. Pri določanju količinskih meril, pri oblikovanju mrež javne službe izstopa zadrega predlagatelja, ki ni mogel smiselno locirati različnih ravni mreže, saj vsaka občina - ne glede na to, da imamo neprimerljivo velike - ne more popolnoma prevzeti vseh funkcij sociale v enaki meri. Ker izvedbeni načrt potrebuje več lokalnih ravni, je predlagatelj uporabljal okvire obstoječih upravnih enot in zvez enot. Ko se bo Slovenija reorganizirala oziroma regionalizirala, bo potrebna reorganizacija mreže, če bo vzpostavljena prej. Splošna pripomba socialdemokratske stranke pri oblikovanju mreže javne službe je, da je predimenzionirana v smislu preobsežne strukture oziroma režije. Obstaja bojazen, da bodo razno razne svetovalne in podobne socialne službe, centri itn. postale same sebi namen, preobremenile socialno blagajno in s tem osiromašile stvarno socialno ponudbo.
Nacionalni program socialnega varstva opredeljuje tudi cilje. V Socialdemokratski stranki menimo, da sta smiselna cilja le prva dva, pa še ta dva je treba korenito preoblikovati. Ostali trije pomenijo le pogoje za izvedbo programa, ki ga sprejemamo. Tako na primer tretji cilj opredeljuje razvoj strokovnih socialnih mrež pomoči, četrti vzpostavitev in razvoj pluralnosti dejavnosti, peti pa oblikovanje novih pristopov za obvladovanje socialnih razlik. Vsi ti cilji so, kot je že omenjeno, le sistemski predpogoj za uspešno reformo socialno-varstvene politike. Prve cilje opredeljuje predlagatelj kot izboljšanje kvalitete življenje. Morda bi bilo bolje, če bi kvaliteto poslovenili z lepšim izrazom "kakovost". V obrazložitvi tega cilja piše, da naj se vsakomur zagotovi človeka dostojno življenje. Ta osnovni cilj v nadaljevanju zbledi, ko ga predlagatelj nesmiselno navezuje na vrednosti, kot sta "strpnost" in "upoštevanje različnosti". Kaj imata ti vrednosti zveze s socialno revščino in stisko? To spominja na stare čase, ko so hoteli na vsak način uveljaviti določene ideologeme, četudi v povsem nelogičnih besednih zvezah.
Drugi cilj je zastavljanje aktivnih oblik socialnega varstva. Pri opredelitvi tega cilja nato piše - citiram: "Preprečevati socialno izključenost in revščino pri posameznikih, družinah in skupinah prebivalstva, ki si je ne morejo zagotoviti sami z delom, sistemom zavarovanj, dohodki iz premoženja ali na druge aktivne načine. Razvrstiti podlage za uveljavljanje načela lastne odgovornosti upravičencev ter jim zagotoviti vpliv na načrtovanje pomoči in nuditi izbire med različnimi programi." Konec citata. Sporočilo tega cilja je lastna odgovornost upravičencev, vendar bi moral biti poudarek oziroma osrednji cilj socialne politike - po mnenju socialdemokratske stranke - preprečevanje revščine in socialne izključenosti. Nikakor ne obratno.
Preprečevanje socialne izključenosti in revščine. Zamenjava ima lahko tudi konceptualne konsekvence. Res, da v sodobnih sistemih socialnega varstva preprečevanje socialne izključenosti postaja vse pomembnejši cilj, vendar je osrednja naloga socialnega varstva povsod po svetu še vedno preprečevanje revščine oziroma rizičnega stanja, ki bi lahko pripeljalo v tak položaj. Res pa je, da sta izključenosti in revščina pojava, ki sta močno povezana. Nikakor pa ju ne smemo zamenjavati. Eden od ciljev politike socialnega varstva je res lahko dvigovanje kakovosti življenja, nikakor pa ni njegova naloga uresničevanje osebne in družbene blaginje. To je naloga celotnega kompleksa socialne politike. Socialno varstvo je le eden od vagonov na tem vlaku, nekateri trdijo, da je zadnji, vendar ne po pomenu. To bi bilo v osnovi mnenje k nacionalnemu programu socialnega varstva do leta 2000, prva obravnava. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Mnenje je podal Branko Kelemina v imenu poslanske skupine slovenskih socialdemokratov. K besedi se prijavlja še liberalna demokracija. Gospod Merlo, ali imate dovolj eno minuto? Če ne, prestavimo. Izvolite.
ALEKSANDER MERLO: Hvala za besedo gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, predstavniki vlade, ki še vztrajajo.
Predlog zakona, ki bazira in temelji na tej socialni pravičnosti, solidarnosti je po dolgem času naletel na splošno odobravanje v tej dvorani, kar me izjemno veseli. Izključno tudi našo poslansko skupino, ki smatra, da je ta predlog zakona dober. Podpiramo ga in ob pozni uri naj bo to dovolj, tako da bomo vsi zadovoljni. Hvala lepa.
PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Merlu. S tem so poslanske skupine izkoristile svojo možnost. Besedo bi sedaj dali poslankam in poslancem. Ura je 18.00 in s tem konec današnje seje oziroma prekinjam to točko dnevnega reda in sejo državnega zbora. Nadaljujemo jutri ob 10.00 uri z 31. točko dnevnega reda - s predlogom sprememb in dopolnitev poslovnika državnega zbora. Prešli bomo na tiste točke, ki so bile prekinjene: predlog zakona o maturi, predlog nacionalnega programa socialnega varstva, na 33. točko dnevnega reda - to je predlog zakona o gorskih vodnikih, nato na 35. točko in po dnevnem redu dalje.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 25. MAJA 1999 OB 18.01 URI.)