Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.07 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 11. seje državnega zbora Republike Slovenije. Kaj se je zgodilo? Tak hrup.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Rafael Kužnik, Jože Možgan, dr. Helena Hren-Vencelj, Miroslav Mozetič, Zoran Lešnik, Majda Ana Kregelj-Zbačnik, Jože Avšič, Andrej Gerenčer od 12.00 ure dalje, Bojan Kontič, dr. Ciril Ribičič, Franc Pukšič za pričetek seje, Darinka Mravljak, Jurij Malovrh, Roman Jakič in Miran Jerič.
Prosim, da ugotovimo prisotnost v dvorani! (48 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predstavnike vlade Republike Slovenije in varuha človekovih pravic - gospoda Ivana Bizjaka, vse lepo pozdravljam. Današnje nadaljevanje 11. seje bomo pričeli s 37. točko dnevnega reda - obravnava poročila varuha človekovih pravic v letu 1997. Zatem bo zbor prešel na obravnavo 36. točke - predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o radioteleviziji Slovenija. Nato na obravnavo 38. točke - poročilo agencije za trg vrednostnih papirjev o stanju na trgu vrednostnih papirjev za leta 1995, 1996 in 1997.
Prehajamo na 37. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC V LETU 1997.
Pozdravljam varuha človekovih pravic, gospoda Ivana Bizjaka in njegove namestnike, ki so se udeležili današnje obravnave te točke dnevnega reda. Sprašujem gospoda Bizjaka, ali želi besedo! Prosim, gospod Ivan Bizjak, imate besedo.
IVAN BIZJAK: Spoštovani gospod predsednik! Gospe poslanke, gospodje poslanci!
Kdor čaka, dočaka, bi lahko rekel na začetku in s tem izrazil zadovoljstvo, da bo državni zbor danes le obravnaval moje poročilo za leto 1997. Hkrati bi rad izkoristil to priložnost, da se zahvalim za vašo včerajšnjo odločitev, ko ste se odločili, da obravnavamo to točko danes, da jo bomo, lahko predvidevamo, opravili v enem kosu, ker včeraj verjetno ni bilo mogoče.
Ta trenutek mi je, lahko mirno rečem, bolj domače poročilo za leto 1998, ki ga ravno v teh dneh končujemo in bo šlo v tisk. Seveda pa, če obravnavamo poročilo za leto 1997, to poročilo nič ne izgubi na aktualnosti, zlasti zaradi obžalovanja vrednega dejstva, ki ga poudarjam že kar na začetku: da se ključni problemi, na katere opozarjam v tem poročilu za leto 1997, v lanskem letu žal niso razrešili. Seveda pa pričakujem, da mi ne boste zamerili, če bom nekatera dejstva iz poročila za leto 1997 nekoliko osvežil s podatki, ki so bolj svežega datuma.
Tretje poročilo varuha človekovih pravic je to. Nekaj problemov, s katerimi se v teh poročilih ukvarjamo, je kar stalnih, kar se pokaže tudi iz tega poročila in kar vam je, prepričan sem, dobro znano. Ob tem se zastavlja vprašanje, kaj pomeni dejstvo, da se ključni problemi, ki vplivajo na uveljavljanje spoštovanja človekovih pravic v naši državi, ne razrešujejo. Postavlja se vprašanje, ki je vse bolj resno. Ali ni tudi to, takšen odnos do problemov, pomembnih za spoštovanje človekovih pravic, pravzaprav neka oblika njihovega sistematičnega kršenja? Zaradi vsega tega se nam na nekatere probleme že skorajda upira opozarjati, vendar seveda ne bomo odnehali in prepričan sem, da bo današnja obravnava tukaj, tudi z vašo pomočjo, prispevala k temu, da se nekatere stvari vendarle premaknejo. Zlasti na tistih delih, kjer so najbolj trdovratne.
Ob tem moram tudi že kar uvodoma omeniti sklepe državnega zbora ob obravnavi mojih prvih dveh poročil, ki se žal, vsaj v celoti, niso izvršili. Če pogledamo celotno problematiko, s katero se srečujemo pri svojem delu, potem jo lahko razdelimo na dva dela.
Eno so, lahko bi rekel, sistemski problemi, torej tisti problemi, kjer je od samega delovanja države, od njene ureditve odvisno, ali je mogoče pomagati posamezniku, ki se obrne name. Drugi del so pa posamični problemi. Torej nepravilnosti, pomanjkljivosti v delovanju posameznih državnih in drugih organov iz naše pristojnosti, samovoljno ravnanje, prekoračitev pooblastil in podobno. Pri čemer pa lahko tudi že kar takoj rečem, smo uspešni in pri čemer državni organi kar zavzeto sodelujejo. To pa hkrati pomeni, da sem povsem jasen, da pri teh sistemskih problemih, ki jih bom podrobneje prikazal v nadaljevanju, take odzivnosti in takega zavzetega reševanja ni.
Odločujoči sicer kažejo veliko razumevanja za naše predloge, naše ocene. Pravzaprav sploh ni možna kakšna polemika, recimo z ministrstvi o tem, ali naše ocene držijo ali ne. Vendar to razumevanje, ta pripravljenost za reševanje, verbalno izražena, in ta dobronamernost na žalost ne dajejo nekih rezultatov. Zaradi tega pravzaprav to ni neko stanje, ki bi ga lahko zelo hvalil.
V letnem poročilu za leto 1997 smo skušali na zelo kratek način, da ne bi bilo branje preveč dolgočasno, predstaviti tudi pregled spoštovanja nekaterih z ustavo in mednarodnimi konvencijami zagotovljenih človekovih pravic in izpostaviti tiste, ki so na tem področju najbolj ogrožene oziroma kjer prihaja do največ problemov. Pričakujem, da boste tudi to oceno uporabljali pri svojem delu, tako da bi se tista opozorila, ki smo jih na tem mestu dali, potem tudi upoštevala in da bi se problemi odpravili.
V nadaljevanju želim predstaviti predvsem tiste sistemske probleme, ki jih omenjam. Manj pa bi se ukvarjal s predstavitvijo pomanjkljivosti in nepravilnosti posamične, individualne narave. Pri čemer pa seveda je prikaz takšnih primerov namenjen tudi temu, da se to upošteva pri urejanju posameznih področij. S tem v zvezi naj omenim, da smo se odločili, da za neka zaključena področja pogosteje uporabljamo tudi možnost priprave posebnih poročil, ki naj bi jih obravnavala pristojna delovna telesa državnega zbora, da bi na ta način v okviru svoje pristojnosti oziroma nalog za spremljanje stanja na področju, ki ga pokrivajo, imela tudi prikaz z naše strani. Torej prikaz konkretnih problemov, s katerimi se srečujemo.
V poročilu za leto 1997 opozarjamo na nekatere ključne dejavnike, ki kažejo, da z doseženim na področju spoštovanja človekovih pravic in zagotavljanja pravne varnosti v naši državi ne moremo biti popolnoma zadovoljni. Najbolj skrb vzbujajoče je seveda to, da je treba na nekatere resne probleme opozarjati že tretjič. Ti dejavniki, če jih prav na kratko naštejem, čeprav ne dvomim, da ste prebrali poročilo, so naslednji.
Pravni red v državi ni popoln in stabilen. Državni organi delujejo neučinkovito in pogosto celo nezakonito. Koga vse imam v mislih pri neučinkovitem delu? V veliki meri različne inšpekcije, pri nezakonitem delu kršenje zakonskih rokov, ki je kar množično in zaradi česar se nihče posebej ne razburja. Odkrite in ugotovljene nepravilnosti se prepočasi odpravljajo. Problem je očitno v določanju prednostnih nalog, prioritet, saj ni mogoče verjeti, da odgovorni niso sposobni razrešiti pogosto precej preprostega problema.
Obveščanje javnosti o vladnih namerah, o namerah države pri urejanju posameznih področij je pomanjkljivo. Usklajevanje med resorji za rešitev problemov je predolgo. Izrazito pada v oči dejstvo, da še nekako uspemo razrešiti nek zahtevnejši problem, če je v pristojnosti enega samega ministrstva. Zelo težko je pa včasih priti do konca kakšnemu relativno preprostemu problemu, čim sta vključeni dve ministrstvi ali več.
Odnos države do posameznika je pogosto neprimeren, pa naj gre za vidik abstraktnega obravnavanja v smislu predpisov ali pa v smislu konkretnega obravnavanja bodisi na okencu državnih organov ali v drugih stikih, ki jih imajo državni uslužbenci s posamezniki.
Pomanjkljiva je skrb za nekatere kategorije prebivalstva, ki nosijo največje breme gospodarske preobrazbe. Učinkovitih pritožbenih poti na številnih področjih še vedno ni. Mislim, da ni treba posebej poudarjati dejstva, da imamo varuha človekovih pravic. To ne pomeni, da ni potrebno imeti pritožbenih poti, ne samo formalnih pravnih sredstev, ampak tudi neformalnih pritožbenih možnosti v vsakem družbenem podsistemu. Tega pri nas še nismo razvili do takšne mere, da bi bili lahko zadovoljni, in kot vidite, posebej izrazito opozarjamo na takšno problematiko na področju zdravstvenega varstva in zdravstvenega zavarovanja.
Na splošno pa bi kot enega od ključnih dejavnikov lahko omenili dejstvo, da je pomanjkljiv smisel za urejeno delovanje državnih in drugih organov, od normativne ravni, kjer vidimo, da celo odločitve ustavnega sodišča glede neustavnosti posameznih aktov in postavljenega roka za njihovo uskladitev niso upoštevane v postavljenem roku, do povsem konkretnih vidikov delovanja posameznih organov.
Ob teh splošnih dejavnikih lahko pogledamo, kakšno pa je potem stanje na področju spoštovanja človekovih pravic in pravne varnosti v državi. Še vedno je za to stanje značilno nerazumno dolgotrajno odločanje o številnih sodnih in upravnih postopkih. Izboljšanja stanja ni. Nasprotno. Ponekod se število nerešenih zadev povečuje. Manjši porast nerešenih zadev v celotnem slovenskem sodstvu v zadnjem letu, torej manjši porast, ne pa zmanjšanje zaostanka, še ne predstavlja znakov za izboljšanje stanja.
Nujno potrebnih novih in dopolnitev obstoječih zakonov, pomembnih za varstvo človekovih pravic, je bilo sprejetih le malo. Uveljavljanje nekaterih pravic in varstvo drugih je zato onemogočeno ali pa bistveno oteženo. Predvsem ugotavljamo, da so praktično vsi problemi na področju uveljavljanja človekovih pravic posledica slabega delovanja države. Resna prizadevanja za izboljšanje je zaslediti le na nekaterih področjih, rezultate pa komaj kje. Zaradi slabe odzivnosti vlade in pa deloma tudi državnega zbora so neuspešna tudi opozorila varuha, ki terjajo razrešitev znanih sistemskih problemov človekovih pravic v Sloveniji. Zdi se, da tem vprašanjem posvečamo premalo pozornosti in ugotavljamo zadnje čase tudi to, da se pojavljajo poskusi olepševanja stanja, na primer s pretiranim poudarjanjem nekaterih dobro delujočih sodišč, ko je govora o zaostankih na sodiščih. To seveda ni rešitev za probleme. Nasprotno, ustvarjanje lažnega vtisa zmanjšuje zavzetost za njihovo reševanje, torej za izboljšanje.
Na probleme v delovanju sodstva in uprave nas opozarja tudi tujina, čeprav ne bi želel tega uporabljati kot argument za podkrepitev svojih trditev, ker mislim, da je teh argumentov v konkretnih pobudah, ki jih predstavljamo v teh poročilih, dovolj. Evropska komisija je navajala nekatere podobne ugotovitve. Problematiko sodstva pa smo zasledili tudi v poročilu ameriškega State Departmenta.
Če pogledamo najprej konkretneje, pobliže probleme, pomanjkljivosti na področju zakonodaje. Na mnogih področjih je nepopolna ali zastarela, ni prilagojena veljavnim pravnim temeljem, od ustave do mednarodnih konvencij, in ni prilagojena dejanskemu stanju v družbi. Sprejemanje potrebnih zakonov poteka prepočasi, niti uskladitev z ustavo še ni izvedena. Rad bi opozoril na sicer za koga obrobno dejstvo, da uporaba predpisov nekdanje SFRJ postaja vse bolj moteča, celo če predpis ni izrazito neustrezen. Imamo kar precej pobud, v katerih se posamezniki spotikajo ob citiranje zveznih ustavnih listov, ob navajanju zakona o splošnem upravnem postopku, in mislim, da je osem let po osamosvojitvi skrajni čas že, da stopimo na lastne noge tudi kar zadeva tovrstno zakonodajo.
Počasno je tudi odpravljanje neskladij med posameznimi zakoni in odpravljanje pomanjkljivosti novih zakonov, ki se pokažejo ob njihovem izvajanju.
Tudi postopek prilagajanja zakonodaje standardom Evropske unije bo prinesel po naši oceni nove praktične probleme ob uvajanju novih predpisov. Praktično vsak zakon, ki kakorkoli posega v pravice posameznika, ob implementaciji prinese nekatere probleme, pokažejo se, rekel bi, luknje, pravne praznine, neusklajenost z drugimi zakoni. Seveda, to ni nič dramatičnega, to ni nekaj, kar bi bilo samo po sebi vredno strašne kritike. Kritike vredno pa je, če ni v primerno kratkem času novih predlogov, torej, če ni takšen zakon noveliran na ta način, da bi se ti problemi odpravili. Dejstvo pač je, da zakonodajni postopek ne pomeni le sprejemanja novih zakonov, ampak tudi njihovo prilagajanje in vpenjanje v celovit pravni red. Zdaj pa se celo, kot sem rekel, neustavnosti, ki jih ugotovi ustavno sodišče, pogosto ne odpravijo v postavljenem roku. Pri tem je seveda odveč poudarjati, da te neustavnosti prizadevajo interese ljudi, saj sicer ne bi sprožili postopka za presojo ustavnosti.
Da bom povsem konkreten, navajam nekaj področij, ki jih je potrebno na novo zakonodajno urediti, da bi bilo možno učinkovito varstvo pravic ali da bi se izboljšal položaj posameznika. Čisto na začetek postavljam vprašanje ureditve pogojev in postopkov za dopustne posege in postavitev temeljev za učinkovit nadzor pri izvajanju takšnih posegov s strani obveščevalnih in varnostnih služb. To smo omenjali že v poročilu, ki ga obravnavamo, mislim pa, da je to vprašanje posebej aktualno.
Drugič. Omenjam poudarjeno zakon o skladu za poplačilo vojne odškodnine, to pa zato, ker gre za zakon, ki bo šele omogočil uveljavljanje pravic, ki so posameznikom že priznane. Veste, da zakon o žrtvah vojnega nasilja in pa zakon o popravi krivic priznava nekatere pravice. Veste, da v postopku po zakonu o popravi krivic že prihaja do izdaje pravnih aktov, ki neposredno, konkretno posameznim osebam priznavajo pravico do odškodnine, seveda pa s tem papirjem posameznik nima kaj početi, ker ni tega drugega zakona. To poudarjam zaradi tega, ker prihaja do absurdne situacije, ko država pravzaprav postavi posamezniku pravico za steklom. Priznana mu je, uveljaviti je pa ne more. To je nekaj, kar se ne bi smelo dogajati, zlasti pa v teh primerih, ko gre za praviloma starejše osebe, pri katerih je vsakdo dejansko in utemeljeno v skrbeh, ali bo doživel priznanje tistega, kar mu po njegovem mnenju pripada in kar mu je bilo v tej hiši že priznano.
Poudarjamo tudi potrebo po čimprejšnjem sprejetju zakona, ki bo uredil napotitev, pridržanje, varstvo pravic in zdravljenje oseb z duševnimi motnjami. Še vedno ni sprejet nov zakon o izvrševanju kazenskih sankcij. Ureditev uveljavljanja z mednarodnimi akti zagotovljene pravice do azila ni ustrezna. Potrebno bo sprejeti nov zakon, ki, kot vem, je v osnutku že pripravljen.
Posebej pomemben je zakon o ureditvi statusa oseb iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imele ob osamosvojitvi stalno prebivališče v Sloveniji. To je edina pot za rešitev problema, na katerega opozarjamo že v vseh naših poročilih in na katerega nas opozarja spet tudi tujina, namreč ureditev statusa določenega števila, ocene so različne, oseb, ki živijo pri nas. Ob tem bi omenil še ravnokar objavljeno odločbo ustavnega sodišča, ki ugotavlja, da je neustaven 81. člen zakona o tujcih, kar pomeni, da je tudi po tej plati ob postavljenem 6-mesečnem roku bržkone to tudi edina pot, da se odpravi ta neskladnost.
Na področju ekonomsko-socialnih razmer je bistvenega pomena zakon o delovnih razmerjih in samo pozdraviti velja, da ste začeli njegovo obravnavo. Želel bi, da je čimprej sprejet. Jasneje in podrobneje bo treba urediti postopke uveljavljanja številnih socialnih pravic. Postopki za dodeljevanje subvencij in nekaterih drugih oblik državnih pomoči so nepregledni in ne vključujejo mehanizmov za enako varstvo pravic vseh upravičencev. Stalno vztrajamo na naši zahtevi, da se uredi brezplačna pravna pomoč za določene kategorije in določene postopke. Predlog o vzpostavitvi preživninskega sklada je naletel na podporo tudi v tej hiši in upam, da bo od odločenosti, da se bo področje na ta način uredi, prišlo čimprej tudi do dejanske ureditve.
Potrebno bo realizirati tudi plačilo odškodnine žrtvam nasilnih kaznivih dejanj, kar je navedeno oziroma določeno že v veljavnem zakonu o kazenskem postopku, in razmisliti, ali ne bi bilo primerno ratificirati oziroma podpisati najprej ustrezne mednarodne konvencije. Izboljšati je potrebno normativno ureditev pritožbenih možnosti na zdravstvenem področju. In končno, s tem pa ta spisek ni izčrpan, nacionalni stanovanjski program naj zagotovi realnejše možnosti za pridobivanje socialnih stanovanj.
Če bi hotel zdaj povedati, kateri od teh aktov so ključni, katere bi bilo na vsak način potrebno sprejeti še letos, potem bi to veljalo skorajda za vse od naštetih. In šele, če bi se to zgodilo v tem letu, bi lahko ob letu osorej rekli, da je bilo pa v tem letu na področju normativne ureditve človekovih pravic res nekaj bistvenega narejenega.
Drugi sklop problemov je delovanje državnih organov. Osrednji problem na tem področju, ki predstavlja tudi očitno kršitev pravic številnih ljudi, so nerazumno dolgotrajni postopki v sodstvu in upravi. Pri upravnih postopkih pa gre tudi za kršitev veljavnih zakonskih rokov. Pri delovanju državnih organov prihaja seveda tudi do primerov samovolje, prekoračitve pooblastil, nekorektnega ravnanja in kršitve načel dobrega upravljanja. Vendar tako po številu kot po resnosti ne predstavljajo množičnega ali sistematičnega pojava. Zahtevajo pa seveda resno obravnavanje in stalna prizadevanja za izboljšanje stanja.
Ko govorimo o zaostankih, bi vam želel na tem mestu te zaostanke, najprej na področju sodnih postopkov, ilustrirati z nekaterimi konkretnimi primeri, svežimi, da ne bo kdo rekel, da gre za stanje, ki je že davno preseženo. Na splošno lahko rečem, da je potek številnih postopkov na različnih sodiščih takšen, da predstavlja kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva. V preteklem letu, torej že po tem poročilu, ki ga obravnavamo, se je okrepilo zavedanje resnosti tega problema. Seznanjeni smo z oblikovanjem nekaterih rešitev za izboljšanje stanja, vendar do otipljivega izboljšanja še ni prišlo. Skupno število nerešenih zadev se je v letu 1998 kljub vsemu temu opozarjanju in kljub vašim sklepom celo povečalo. Največji zaostanki so na večini okrajnih sodišč, na delovnih in socialnih sodiščih, upravnem sodišču in na upravnem oddelku vrhovnega sodišča. Na žalost torej tudi na obeh vrstah specializiranih sodišč, ki so bila, domnevam, ustanovljena med drugim tudi zaradi tega, da bi specializirano sodišče učinkoviteje obravnavalo zadeve s svojega področja. Nekaj obljubljenih primerov.
Na upravnem oddelku vrhovnega sodišča so konec lanskega leta obravnavali tožbe, vložene v letu 1995. Najprej prednostne. V letu 1998 so obravnavali približno 400 tožb iz leta 1995. 1995. leta ni napaka. Jih ostaja še 900 po 4 letih skoraj. Kazenski oddelek vrhovnega sodišča je imel avgusta 1998 423 nerešenih zahtev za varstvo zakonitosti. Povprečna doba reševanja je 2 leti. Stanje se je kasneje celo nekoliko poslabšalo. Čeprav gre za prednostne in nujne zadeve. Upravno sodišče ima približno 3-letni zaostanek oziroma zaostanek, ki odgovarja 3-letnemu pripadu. Na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani je predvideni rok za začetek obravnavanja prednostnih zadev glede prenehanja delovnega razmerja 2 leti. To ne pomeni, da je na drugih delovnih sodiščih stanje boljše, ampak ta konkretni podatek imamo. Na istem sodišču od socialnih sporov prihajajo na vrsto tožbe, vložene leta 1995. Na okrajnem sodišču v Piranu 4 pravdni sodniki ne bodo mogli rešeti zaostankov še nekaj let. Na okrajnem sodišču v Ljubljani traja leto in pol do izdaje sklepa o izvršbi. Izvršilni oddelek okrajnega sodišča v Mariboru je imel ob koncu leta okoli 25 tisoč nerešenih izvršilnih zadev. Torej tudi izvršilne zadeve so pomembne, ker posamezniku, ki je uspel v pravdi, ne pomaga papir, na katerem mu je povedano, da mu nekaj pripada. Pomembno je, da se odločitev sodišča tudi izvrši. Pomembno je zato, da imamo dejansko občutek pravne države. Pomembno je tudi za spoštovanje dostojanstva sodišč, ki morajo svoje odločitve tudi izvesti v praksi. Na okrajnem sodišču v Kopru smo na primer izvedeli, da bo pravdna zadeva iz leta 1994 na vrsti čez 1 leto in tri mesece in nekaj podobnega velja tudi za nepravdno zadevo iz leta 1995. Toliko za ilustracijo, kakšno je stanje.
Statistika včasih lahko celo pokaže boljšo sliko. Boljšo sliko zaradi tistih sodišč, ki delujejo tekoče. Hvala bogu ,da imamo tudi take, vendar na žalost za vsakega posameznika je bistveno delovanje tistega sodišča, na katero se je on moral obrniti.
Še nekaj podatkov glede zaostankov v upravnih postopkih. Znano je, da pri večini postopkov velja zakonski dvomesečni rok za odločitev. Za denacionalizacijske postopke enoletni rok od popolnosti vloge. Zaskrbljujoče je, da se jasne zakonske določbe kršijo in da iz leta v leto ne prihaja do izboljšanj, ki bi dokazovala, da si odgovorni vsaj prizadevajo spoštovati veljavne zakone. Nekaj primerov. Pritožbeno odločanje na ministrstvu za okolje in prostor traja več kot dve leti. Davčna uprava rešuje pritožbe, ki po zakonu ne zadržijo izvršitve odločbe, več kot dve leti. Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve rešuje pritožbe v različnih postopkih bistveno dlje, kot pa to določa zakon. Pri izvajanju zakona o denacionalizaciji ni zaznati bistvenega napredka. Številni so primeri, ko o vlogah, ki so bile že leta 1992 popolne, še vedno ni odločeno. Nerazumno dolgotrajni so nekateri postopki centrov za socialno delo, kar je posebej nesprejemljivo, ko gre za vprašanja, ki posegajo v pravice otrok. Kljub izboljšanju stanja pri obravnavanju vlog za sprejem v državljanstvo so še vedno zaostanki in še ni dokončno odločeno o številnih zelo starih vlogah, celo o nekaterih po 40. členu zakona o državljanstvu, torej tistih, ki so bile vložene v letu 1991. Odločanje o dovoljenju za začasno in stalno prebivanje v številnih primerih traja krepko prek zakonskega roka. Zakonski rok je resno prekoračen pri odločanju o zahtevkih po zakonu o popravi krivic. Omenjal sem že, da gre tu praviloma za starejše osebe, zato je taka dolgotrajnost posebej boleča, za državo pa neugledna. Zadnje čase ugotavljamo, da grozi nevarnost, da bi zaradi arbitrarnega odločanja na komisiji po zakonu o popravi krivic prišlo celo do kršitve enakosti pred zakonom. Dolgotrajnost odločanja o pravicah iz tako imenovanih vojnih zakonov je v nekaterih primerih privedla do očitnega materialnega prikrajšanja. Ob hkratnih vloženih vlogah primerljivih upravičencev eden že nekaj časa prejema mesečne prejemke, drugi pa sploh še ne. Toliko o primerih.
Z ustreznimi organizacijskimi pristopi, je možno - trdim - odpraviti ali vsaj ublažiti zaostanke v upravnih postopkih. Doslej smo naleteli le na en tak primer, pri obravnavanju vlog za sprejem v državljanstvo. Takšen pristop je nujen in posebej smiseln zlasti tam, kjer je zaostanek za zakonskim rokom stalen, to pomeni, da število rešenih zadev v grobem odgovarja novemu pripadu. Priča smo nedopustni sprijaznjenosti s protizakonitim načinom poslovanja.
Poleg teh težav pri samem delovanju uprave oziroma državnih organov samo še nekaj drugih opozoril, da ne bom predolg. Različnim oblikam socialnih problemov bo še naprej potrebno posvečati posebno pozornost. Posebej izstopajo primeri socialne izključenosti zaradi dolgotrajne brezposelnosti in primeri revščine. Posebej je občutljiv položaj otrok v družinah, ki se srečujejo s takimi problemi. Ti očitno nimajo enakih izhodiščnih možnosti kot njihovi vrstniki.
Še nekaj stavkov o osamosvojitveni problematiki, ki jo na nek način že ves čas izpostavljamo.
V letu 1998, torej v preteklem letu, sedem let po osamosvojitvi je vendarle prišlo na tem področju do nekaterih pomembnih premikov, vendar problemi še niso dokončno razrešeni. Sprejet je bil zakon o vojaških pokojninah, katerega izvajanje pa povzroča oziroma odpira nekaj novih problemov. Vlada je sprejela odločitve in kriterije, ki naj razrešijo problem vojaških stanovanj, to je bilo konec lanskega leta, vendar pa postopki v skladu s temi odločitvami še niso stekli. Ministrstvo za notranje zadeve je oblikovalo zakon o ureditvi statusa oseb iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, ki so imele ob osamosvojitvi stalno prebivališče v Sloveniji, vendar je še negotovo, kdaj bo sprejet. Priporočam, da ga vendarle obravnavate v tistem roku, ki ga je postavilo ustavno sodišče za ureditev neskladja zakona o tujcih z ustavo.
Pospešeno je potekalo obravnavanje vlog za sprejem v državljanstvo. Znaten del zaostankov je bil rešen, vendar pa, kot rečeno, nekatere zadeve še ostajajo odprte. Reševanje problemov se je očitno pospešeno začelo; upam si domišljati, da smo nekaj k temu prispevali tudi z našim vztrajnim opozarjanjem. Vendar pa je treba zdaj pospešeno pripeljati te zadeve do konca.
Nekaj stvari bi preskočil in za konec rekel samo tole. Kaj nam je torej storiti oziroma v katero smer lahko zdaj po vsem tem, v relativno črni kondenzirani sliki problemov, kaj lahko storimo? Trdim, da problemi, ki se vlečejo iz leta v leto, niso nerešljivi. Gre le za postavitev ustreznih prioritet, tako v zakonodajni aktivnosti kot tudi v delovanju posameznih področij javne uprave. Celovita strategija za sodstvo je očitno potrebna. Tukaj je bil sprejet sklep pred letom in pol, da je potrebno pripraviti program razreševanja zaostankov na sodiščih. Takšnega programa v integralni in pisni obliki, žal, še nisem videl. Najbrž bi bilo prav, da tudi do tega pride, da bi se potem vsi tisti, ki lahko vsak na svoj način prispevajo k izboljšanju stanja, zavedali svojih nalog. Na drugi strani je seveda potrebna reforma državne uprave, ki naj razreši tudi te probleme, ki so s tem v zvezi navedeni. Predvsem se ne smemo sprijazniti s protizakonitim in slabim stanjem. Državljani, ki jih tarejo problemi, mislim, da si zares zaslužijo temeljito obravnavo njihovih težav, ki je na nek način strnjena v poročilih varuha.
Toliko za moj uvod. Pričakujem plodno razpravo, predvsem pa želim, da bi prispevala k odpravi teh težav, ki jih zaznavamo, težav torej, s katerimi se srečujejo državljani in drugi prebivalci te države. Hvala lepa za vašo pozornost.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Ivanu Bizjaku, varuhu človekovih pravic, za njegovo predstavitev oziroma za poročilo varuha človekovih pravic v letu 1997.
To poročilo je obravnaval tudi odbor za notranjo politiko in pravosodje kot matično delovno telo. Prosim poročevalca oziroma poročevalko, predsednico, gospo Beblerjevo, da predstavi mnenje odbora o poročilu.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa. Spoštovane kolegice in spoštovani kolegi, spoštovani varuh človekovih pravic in sodelavci! Glede na vaše uvodne besede, da bi raje pravzaprav slišali besede o poročilu za lansko leto, bi rekla samo to, pa ne da bi vam ugovarjala, ampak da bi pojasnila situacijo.
Namreč odbor za notranjo politiko in pravosodje je uvrstil poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997 na svojo sejo že 6. oktobra lanskega leta, se pravi na eno izmed prvih jesenskih sej odbora, pač pa je bilo delo državnega zbora tako oddaljeno oziroma 10. seja in druge seje so se tako vlekle, da je potem to poročilo za leto 1997 prišlo na dnevni red 11. seje, šele zdaj. Ampak ne glede na to je odbor že oktobra lani ocenil, ko je temeljito obravnaval poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997, da je poročilo bilo ocenjeno, da je dobro pripravljeno, uravnoteženo in smiselno ter hkrati dokaj kritično v zapažanjih in ugotovitvah na posameznih segmentih družbenega življenja, kar je tudi podkrepljeno z navedbo posameznih argumentov.
Varuh človekovih pravic deluje dobro. Ugotovitve in prikaz iz vsebine njegovega poročila pa kažejo na slabo stanje pravne države, čeprav je treba reči, da se zadeve premikajo na bolje, a še vedno prepočasi. Ob tem je bilo izraženo mnenje, da bi v bodoče kazalo v poročilu varuha ob ugotavljanju pomanjkljivosti in zgolj nizanju problemov nakazati tudi nekatere konkretne rešitve oziroma točneje opredeliti, kaj bi bilo po mnenju varuha najbolj nujno storiti za odpravo oziroma zmanjšanje problemov na določenem področju.
Kritična ost je naperjena tudi zoper državni zbor v zvezi z nespoštovanjem sklepov državnega zbora, sprejetih ob obravnavi prvih dveh rednih poročil varuha. Zato se je potrebno tudi samokritično soočiti, to velja seveda nam, državnemu zboru, z oceno in poročilom varuha, z oceno iz poročila varuha, da na področju, za katerega je odgovoren državni zbor in tudi vlada Republike Slovenije, ni bilo storjenega vsega, kar je potrebno za to, da bi bilo letos manj kršitev pravic in svoboščin kot pretekla leta. Vzporedno s tem pa je treba po mnenju nekaterih razpravljalcev na odboru tudi izpostaviti dejstvo, da ne gre sprejemati kritike, ki je usmerjena na državni zbor v celoti, saj si poslanci in določene poslanske strukture v pristojnih delovnih telesih vseskozi intenzivno prizadevajo in vlagajo napore za učinkovitejše in hitrejše izboljšanje razmer in varstva zakonitosti. Na podlagi mnenja komisije za politiko enakih možnosti, ki je zelo skrbno obravnavala poročilo varuha in iz vidika svoje pristojnosti namenila pozornost predvsem pravicam otrok in žensk, ter na podlagi mnenja komisije za politični sistem državnega sveta je strokovna služba odbora pripravila v obliki delovnega gradiva predlog sklepov, ki naj bi jih odbor tudi predlagal v sprejem državnemu zboru ob obravnavi poročila varuha.
Ob načelni podpori delovnemu gradivu so člani odbora menili, da bi kazalo v predloge sklepov vključiti na podlagi opozoril iz razprave še nekatere dodatne predloge in dopolnitve. Konkretno je bil dan predlog, da bi kazalo v predloge sklepov glede na obsežno področje nezaposlenosti in številnih stečajev vključiti in dati več poudarka in teže eni izmed temeljnih človekovih pravic, ki v zadnjem času vedno bolj izgublja svojo vlogo in pomen, to je pravici do dela.
Ob zaključku razprave na odboru je bil sprejet naslednji sklep: Tretje redno letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997 je primerna podlaga za obravnavo na seji državnega zbora Republike Slovenije. Na podlagi uvodne obrazložitve predstavnika varuha človekovih pravic ter spremljajočih gradiv in izhajajoč iz razprave na seji odbora je odbor sklenil prekiniti obravnavo oziroma oblikovanje sklepov, ki bi jih predlagal v sprejem državnemu zboru, ko bo le-ta obravnaval poročilo varuha za leto 1997 ter oblikoval posebno delovno skupno, ki bo skupaj s strokovno službo odbora pripravila celovit predlog sklepov, katere bo odbor čimprej obravnaval na nadaljevanju seje ter po potrebi ustrezno dopolnil in posredoval v sprejem državnemu zboru Republike Slovenije.
To zadnje iz poročila odbora sem prebrala zaradi tega, ker sem hotela poudariti, da je odbor dejansko namenil zelo veliko pozornost temu poročilu varuha človekovih pravic za leto 1997 in je posebna delovna skupina potem še enkrat posebej skrbno proučila predloge sklepov, ki naj bi jih odbor sprejel in predlagal državnemu zboru v sprejem. Tako smo potem ponovno na seji odbora za notranjo politiko, 12. februarja letos obravnavali predlog sklepov in jih tudi dopolnili ter sprejeli in tako predlagamo danes državnemu zboru, da sprejme naslednje sklepe:
1. Državni zbor Republike Slovenije se je seznanil s tretjim rednim letnim poročilom varuha človekovih pravic za leto 1997.
2. Državni zbor podpira varuha človekovih pravic, ki s svojim odločnim ukrepanjem in delovanjem v okviru svojih pooblastil zagotavlja in spodbuja visoko stopnjo zavedanja, da je spoštovanje in varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin ena izmed najpomembnejših osnovnih vrednot vsake demokratične družbe.
3. Državni zbor podpira ugotovitve varuha človekovih pravic, da delovanje pravne države na posameznih segmentih družbenega življenja še vedno ni zadovoljivo, v zvezi s čimer velja zlasti izpostaviti nedodelanost zakonodaje in dolgotrajnost zakonodajnih, sodnih in upravnih postopkov.
4. Državni zbor podpira priporočilo varuha človekovih pravic, da bi država ustanovila preživninski sklad, ki bi zagotavljal preživnino otrokom, katerim je preživninski zavezanec ne plačuje, ter hkrati poskrbel za izterjavo neplačane preživnine od zavezanca.
5. Državni zbor predlaga, da se z vidika otrokovih koristi prouči možnost o ustanovitvi posebnega varuha za otrokove pravice.
6. Državni zbor opozarja na ugotovitev varuha človekovih pravic, da se konvencija o otrokovih pravicah, ki zavezuje Slovenijo, ne upošteva v zadostni meri v neposredni praksi organov, ki odločajo o otrokovih pravicah.
Za varstvo otrokovih pravic bi bilo smiselno uvesti ustrezne oblike zastopanja in zagovorništva otrok. S tem bi odpravili tudi dvojno vlogo centrov za socialno delo, ki opravljajo strokovno socialnovarstveno delo in hkrati na podlagi javnih pooblastil tudi upravno delo.
7. Državni zbor ugotavlja potrebo po ponovni organizirani pravni pomoči osebam, ki ne morejo plačevati visokih odvetniških tarif. Zlasti v tožbenih zahtevkih za preživnino, za delitev premoženja po razvezi zakonske zveze, v delovnih sporih in pri uveljavljanju pravic iz zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja.
8. Državni zbor predlaga, da se čimprej pripravi podzakonski akt v skladu z 78. členom zakona o varstvu okolja, ki ureja obveznost plačila odškodnine oziroma tako imenovane ekološke rente povzročiteljev škode na okolju, razvrednotenja ali povzročitve nevarnosti za okolje in s tem na zdravju ljudi.
9. Državni zbor ugotavlja, da bi bilo treba z vidika nezaposlenosti in številnih stečajev nameniti več pozornosti uveljavljanju pravice do dela.
10. Državni zbor ugotavlja, da niso v celoti uresničeni sklepi, sprejeti na 7. seji državnega zbora, dne 19.11.1997, ob obravnavi prvega in drugega rednega letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 1995 in leto 1996. Zato priporoča vladi Republike Slovenije, da glede na prepočasno razreševanje nekaterih sistemskih problemov, zaradi česar se stanje glede varstva človekovih pravic na posameznih področjih ne izboljšuje, le-ta ob upoštevanju ugotovitev in opozoril varuha človekovih pravic čimprej ukrepa na posameznih področjih in pripravi načrt ukrepov za odpravljanje vzrokov kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospa Beblerjeva. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Prehajamo na stališča poslanskih skupin. V imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov, gospod Samo Bevk, za njim gospod Demšar.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani zbor, spoštovani varuh človekovih pravic, gospod Ivan Bizjak in namestniki! Pred nami je poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997, tretje zaporedno poročilo in druga obravnava poročila na plenarnem zasedanju državnega zbora od ustanovitve institucije varuha človekovih pravic v naši državi. Od prve obravnave poročil varuha človekovih pravic za leti 1995 in 1996 je minilo že krepko več kot leto dni, in če bi počakali še kak mesec dni, bi lahko ponovno obravnavali dvoletno poročilo. Tudi to dejstvo izpričuje, da se tej tematiki ne posvečamodovolj temeljito. Ni mi jasno, zakaj v državnem zboru nismo izkoristili priložnosti, da se tej temi nismo posvetili v letu 1998, ko smo obhajali 50-letnico splošne deklaracije o človekovih pravicah, kajti s tem bi instituciji ombudsmana in poročilu dali še posebno težo in veljavo.
Novembra 1997. leta sem v tej dvorani še posebej poudaril neodgovorno ravnanje kolegov, ki so v zelo majhnem številu spremljali, kaj šele aktivno sodelovali pri obravnavi poročila varuha človekovih pravic. Nerazumljiva mi je bila tudi odsotnost ministrov in predstavnikov vlade Republike Slovenije in ne nazadnje tudi ministrskega predsednika. Žal ugotavljam, da situacija tudi danes ni bistveno bojša, vsaj kar zadeva prisotnosti predstavnikov naše vlade. Obravnava poročil v državnem zboru je na žalost takrat minila tudi mimo sredstev javnega obveščanja in je šla takorekoč neopazno mimo. Institucija varuha človekovih pravic je v petih letih delovanja absolutno upravičila svoj obstoj. To govorijo tudi statistični podatki in trend stalne rasti prejetih pobud.
Ob prvi in drugi obravnavi rednega letnega poročila za leto 1995 in 1996 smo v državnem zboru sprejeli kar dvanajst sklepov, ki so zavezovali vlado in državni zbor k učinkovitejšemu razreševanju problemov na področju varovanja človekovih pravic. Sprejeti sklepi so sicer na zunaj pokazali zelo visoko zavedanje o pomembnosti spoštovanja in varovanja človekovih pravic, vendar kot ugotavlja varuh, sprejeti sklepi v veliki meri še niso bili uresničeni. Tej ugotovitvi varuha se pridružujemo tudi v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov in izražamo obžalovanje, da sklepi v praksi niso obrodili sadov.
Dejstvo je, da delovanje pravne države ni zadovoljivo, da številni postopki pred državnimi organi potekajo neučinkovito in zelo zelo dolgo. Skratka, državna uprava in pravosodni sistem sta prav z vidika varovanja osnovnih človekovih pravic in temeljnih svoboščin neučinkovita. Če temu dejstvu dodamo še neučinkovitost zakonodajalca, je slika popolna. Nerazumljivo je, kot v svojem poročilu ugotavlja varuh človekovih pravic, da sta bila od številnih zakonov, na katere je opozoril varuh in ki zadevajo področje varovanja človekovih pravic, v letu 1997 v državnem zboru sprejeta samo dva.
Na tem mestu bi še posebej opozoril na zelo pomembno ugotovitev iz poročila, ki zadeva vprašanje učinkovitosti varuha in se nanaša na razlikovanje med sistemskimi in posamičnimi problemi, s katerimi se varuh v praksi srečuje. Dokaj učinkovit je varuh, kot je to danes sam opozoril in dejal, pri odpravljanju in reševanju utemeljenih pobud v okviru posamičnih problemov. Veliko neučinkovitost pa varuh ugotavlja prav pri razreševanju sistemskih problemov, kar je posledica nedodelane zakonodaje in dolgotrajnosti postopkov. Tako varuh na nekatere probleme opozarja že tretjič zapored, državljani in prebivalci naše države pa se tako znajdejo pred nakopičenimi problemi, pa najsi gre za kršitev osnovnih in temeljnih človekovih pravic ali zaradi neučinkovitega in zbirokratiziranega državnega aparata ter nedorečene zakonodaje.
V tem labirintu zmede se seveda preprosti človek zelo težko znajde in se nato v svoji osebni stiski in iskanju pravice obrača na različne naslove in obupano išče in pričakuje rešitve velikokrat tudi za čisto osnovna eksistenčna vprašanja preživetja in človekovega dostojanstva. Zelo zaskrbljujoče je dejstvo, da se v zadnjem času prizadeti vse pogosteje oklepajo po njihovem mnenju še edine zadnje bilke upanja, to je gladovne stavke.
V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov smo temeljito proučili obe poročili varuha človekovih pravic in tudi to zadnje. Na številne probleme iz poročila je združena lista v državnem zboru opozarjala že v preteklih letih, pa niso bili upoštevani. Tu mislim predvsem na probleme s področja denacionalizacije, socialne varnosti, brezposelnosti, delovnopravne zakonodaje, stanovanjske politike, zdravstvenega varstva, osamosvojitvene problematike ter varovanja človekovih pravic.
Spoštovani zbor, dovolite mi, da v nadaljevanju navedem nekaj konkretnih primerov. Spremembe na področju političnega sistema in spremembe v gospodarstvu so pripomogle, da se veliko ljudi srečuje z velikimi problemi na področju socialne varnosti ter na področju delovnopravnih zadev. V tem smislu je ilustrativen podatek, da je v primerjavi z letom 1996 največji porast pobud v letu 1997 prav na teh dveh področjih. Prav gotovo je potrebno s tega mesta opozoriti ministrstvo za pravosodje in ministrstvo za delo oziroma vlado, da čimprej pripravijo zakon o pravni pomoči, ki bo na sistemski ravni zagotovil brezplačno pravno pomoč socialno ogroženim državljanom.
Zelo opazne so kršitve pravic zaposlenih in tistih, ki izgubijo delo. Inšpekcija dela je pogosto neučinkovita, sodišča pa posebej v delovnih in socialnih sporih zaradi velikega števila zadev delajo zelo počasi. Tudi iz teh razlogov bo potrebno čimprej sprejeti zakon o delovnih razmerjih, ki je bil prav na tej seji sprejet v prvi obravnavi. Vse več je nepravilnosti tudi pri sklepanju delovnih razmerij za določen čas. Izjemno ilustrativen je primer nekega mariborskega podjetja, ki je bil predstavljen na nacionalni televiziji, kjer vodstvo sklepa pogodbe z delavci za čas pred prazniki, tako da jim ni potrebno plačati nadomestila plače za čas državnih praznikov, ali pa sklepanje pogodb za čas, ko delavec še nima pravice do rednega letnega dopusta itd. Vse preveč se je razpaslo sklepanje tovrstnih delovnih pogodb za določen čas, vse v smislu izigravanja osnovne človekove pravice do dela.
Varuh je v svojem poročilu opozoril na številne konkretne probleme v veljavni zakonodaji, saj je veliko problemov urejenih zgolj na papirju, v praksi pa se težko izvajajo, od zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti, zakona o inšpekciji dela, zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji do zakona o jamstvenem skladu. Seveda sta sedaj na potezi vlada in državni zbor, da s spremembami in dopolnitvami obstoječe zakonodaje delavkam in delavcem olajšata uveljavljanje njihovih pravic. V združeni listi socialnih demokratov bomo pri vlaganju svojih zakonov vedno upoštevali tudi opozorila varuha.
Brezposelnost je izredno pereč problem naše družbe. Tudi s tega področja varuh dobiva zelo veliko pobud, obenem pa ugotavlja, da mu pristojnosti ne omogočajo učinkovitega ukrepanja. Zaradi množice stečajev se je število nezaposlenih stalno povečevalo, s tem pa se krši najosnovnejša človekova pravica, to je pravica do dela. V združeni listi še posebej podpiramo sklep v zvezi z uveljavljanjem pravice do dela, obenem pa je potrebno vzpostaviti mehanizme, s katerimi se bo razširila varuhova pristojnost tudi na tem področju. Varuh ne more ničesar doseči, če nekatera zakonska določila ne bodo spremenjena ali na novo urejena; lahko samo opozarja in opozarja. Nadaljevanje takega stanja tudi institutu varuha jemlje ali pa vsaj zmanjšuje njegovo verodostojnost. Sprašujem se, ali to želimo.
Za nami so spremembe in dopolnitve zakona o denacionalizaciji, kjer Združena lista socialnih demokratov kljub številnim prizadevanjem ni uspela uveljaviti vseh pozitivnih sprememb v zvezi s problemi, ki jih imajo najemniki v denacionaliziranih poslovnih prostorih in najemniki v denacionaliziranih stanovanjih. Kljub temu pa je bilo sprejeto vsaj to - tega ustavno sodišče ni razveljavilo - da najemniku ni mogoče odpovedati najemnega razmerja, dokler denacionalizacijski upravičenec ne upošteva njegovega vložka oziroma vlaganj v poslovne prostore oziroma stanovanje.
Naslednje obsežno in zelo občutljivo področje je stanovanjska problematika. Ne glede na to, da se je število stanovanjskih zadev v primerjavi z letom 1996 zmanjšalo za desetino. Država zelo neresno jemlje vprašanje zagotavljanja stanovanj za mlade družine in socialno ogrožene prebivalce, vso skrb je praktično zvrnila na občine, ki so se po sprejetju novele zakona o financiranju občin znašle v zelo nezavidljivem položaju.
Združena lista socialnih demokratov je zato v parlamentarno proceduro vložila zakon o dopolnitvi stanovanjskega zakona. S tem zakonom bi slovenske občine vsako leto pridobile dodatnih 6,5 milijarde tolarjev za izgradnjo socialnih stanovanj. Vendar zakon še do sedaj ni bil na dnevnem redu državnega zbora in vprašanje je, kdaj bo. V zvezi s tem bomo danes predlagali poseben sklep. Tudi nacionalni program stanovanjske izgradnje je obtičal v prvi obravnavi v našem državnem zboru že pred več kot letom dni, natančneje 11. septembra 1997. leta. Obsežna je tudi problematika v zvezi z izselitvijo najemnikov iz vojaških stanovanj, dodeljenih v obdobju od 25. junija 1991 do 18. oktobra 1991. Kljub temu, da smo novembra 1997 v zvezi s tem v državnem zboru sprejeli poseben sklep, ki je vladi naložil, da sprotno poroča o delu posebne komisije, smo šele decembra 1998. leta dočakali kriterije za razreševanje primerov nezakonitih vselitev v vojaška stanovanja ter istočasno razpustitev neučinkovite komisije ter prenos pristojnosti na ministrstvo za obrambo.
Potrebno bo temeljito proučiti kriterije, ki so imeli sprva celo oznak o "strogo zaupno", tako da je celo komisija za peticije državnega zbora gradivo pridobila šele po večkratnih intervencijah. Problem pa postaja tudi množica nekdanjih družbenih stanovanj, ki so z množičnim lastninjenjem dobila nove lastnike. Zaradi velike neurejenosti tega področja se že pojavljajo problemi z upravljanjem stanovanj, z vzdrževanjem stanovanj, z določitvami funkcionalnih zemljišč ter z vpisom etažne lastnine v zemljiško knjigo. Ker se končno rok za vpis v zemljiško knjigo nezadržno bliža, bi bilo potrebno proučiti tudi to problematiko in eventualno poenostaviti postopke in podaljšati roke za vpis.
Poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov je vložila predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja, s katerim želimo zagotoviti, da se bodo pravice žrtev vojnega nasilja v skladu z zakonom lahko uveljavile v razumnih rokih. Varuh je do tega problema zelo kritičen, državni zbor pa se počasi odziva. Šele na tej seji je skoraj po letu dni omenjeni zakon prišel na vrsto, pa še sedaj je grozilo, da ne bomo veliko naredili, ker je bil predlog matičnega delovnega telesa, da se zakon vrne v prvo obravnavo. Na srečo se je včeraj zgodil velik preobrat in procedura se bo normalno nadaljevala naprej in upam, da tudi pospešeno.
Področje sodnih in policijskih postopkov je najobsežnejše, saj je bilo v letu 1997 prejetih kar 776 pobud. Pri tem je najbolj zaskrbljujoč podatek, kot ugotavljamo v Združeni listi, da so slovenska sodišča obravnavano leto zaključila s 500 tisoč nerešenimi zadevami. Žal pa se je začelo socialno razlikovanje radikalno povečevati tudi na tem področju. Ni torej daleč čas, ko bo pravična sodba v civilni pravdi odvisna od ekonomske situiranosti stranke v postopku, ter od zmožnosti plačevanja visokih sodnih taks. Tako kot zdravstveno varstvo, šolstvo, reševanje stanovanjskih problemov in pokojninsko zavarovanje postaja privilegij bogatih tudi sodstvo.
Od reforme lokalne samouprave je minilo 5 let. V tem času so se marsikje zaostrila tudi razmerja med občinami in državnimi organi. Predvsem tam, kjer so poizkušali državni organi razreševati probleme z vidika oblastne superiornosti, ne pa z ustvarjalnim dialogom z lokalno skupnostjo. Tipičen primer nesodelovanja in arogance je problematika begunskega centra blizu Postojne, ki je prerasel v odkrit koflikt med občino in državo, v konflikt med prebivalci določenega okolja in birokratskim reševanjem sicer zelo zapletene problematike naraščajočega števila beguncev v naši državi. Upamo, da se bo ta dialog rešil v korist obeh partnerjev.
Spoštovani zbor! Naj ne zveni predrzno ugotovitev, da odlaganje nekaterih zakonskih rešitev in sprememb pomeni tiho pristajanje na sistematično kršitev osnovnih človekovih pravic. Postali smo že močno razslojena družba, zato je žalostno, da lahko postavimo oceno, da pri nas občutljivost za človekove pravice pada. V nekaterih primerih gre že za grobe žalitve človekovega dostojanstva, kot da smo postali otopela družba. Tudi v medijih težave posameznikov ne dobijo dovolj prostora. V ospredje so se prerinile številne afere, varuhovo delo pa ostaja v drugem planu in ozadju. Varuh v svojem poročilu pravi, da dobiva s strani vlade, državnega zbora, posameznih uradov, državne uprave, številne obljube. Predvsem vlada obljublja, kaj vse bo zakonsko uredila, rezultati pa so skoraj nični. Zato v poslanski skupini združene liste socialnih demokratov visoko cenimo prizadevanja in delo varuha človekovih pravic ter terjamo uresničevanje sklepov državnega zbora iz novembra 1997. leta in sklepe, ki jih je predlagal matični odbor na tem zasedanju. Hvala za pozornost in opravičilo za malo daljši nastop.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Bevk. V imenu poslanske skupine slovenskih krščanskih demokratov bo nastopil gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljen, varuh človekovih pravic in pa njegova asistenca! Za danes bi človek pričakoval, da bo pravzaprav tu sedela celotna vlada, ker se problematika nanaša na vsa področja naše vlade, ki to področja pokriva. Žal temu ni tako in tudi naše vrste so zredčene, zato mislim, da to ni najboljše ogledalo pri obravnavi tovrstne problematike.
Kot krščanski demokrati se sprašujemo, kaj če bi nekdo pred 20, 15 ali pa 10 leti takole govoril, kot je danes govoril tu naš varuh človekovih pravic. Jaz si predstavljam, da ga bi zunaj čakali in ne bi več videl nekaj let modrine neba. Hvala bogu, da so se te stvari spremenile. Problem pa je v tem, ker pa miselnost na marsikaterih področjih pa traja tudi izpred 50, 20 in 10 let.
Postavljamo si tudi vprašanje, ali bomo opravili rutinsko neko zadevo, poslušali poročilo, imeli nekaj razprave, na koncu sprejeli nekaj stališč, kaj se bo spremenilo. Tudi vprašanje je, kaj lahko mi kot državni poslanci v tem zboru storimo, da bo poročilo za prihodnje leto in v bodoče bolj optimistično. Mnenja smo, da ravno s postavljanjem vprašanj, tudi kazanjem na napake pri vodenju naše države in konkretnih upravnih in podobnih sodnih in ostalih zadevah, bi bilo potrebno marsikaj temeljito spremeniti, da bi se stvari premaknile na boljše.
Če varuh človekovih pravic tu reče, da državni organi učinkujejo neučinkovito in tudi nezakonito, mislim, da je to tako hud stavek, da če bi ga dojeli v celotni globini, bi se začeli pravzaprav spraševati, kaj je tisto osnovno, kar moramo storiti, da se bodo stvari spremenile na boljše. Ne gre za to, da neka privatna firma, nek majhen podjetnik nekaj po svoje dela, ampak za to, da pravi državni organi delajo neučinkovito in celo nezakonito. Zato mislim, da bi se ob tem stavku bilo potrebno zamisliti in pod tem vidikom na vsak način začeti najprej od zgoraj in potem navzdol.
Že razna poročila, ki jih je tu omenjal varuh človekovih pravic, ki jih dobivamo od drugod, pred leti, v mojih mladostnih letih, bi rekli, da kar pišejo drugi o nas, so to imperialistična podtikanja, sedaj pa nam ti očitajo, da ne izvajamo zakonov. Zato je mnenje naše stranke, da je prvo, kar bi morali storiti, je to, da bi se držali naših lastnih zakonov. Nekateri omenjajo, da bi bilo treba sprejeti še toliko in toliko zakonov. Gotovo je to res, ampak najprej bi se morali držati teh zakonov, ki smo jih že sprejeli, ali ste jih sprejeli v prejšnjih mandatnih obdobjih ali pa sedaj mi.
Če bi samo na nekaj primerov opozorili, bi opozorili na akuten primer brezposelnosti, zaposlovanje na črno in službo dobiš, če imaš zadostne zveze. Torej, če je pred leti direktor neke velike gradbene firme izjavil, in v časopisu smo to lahko prebrali, da če že pred razpisom niso dobili dela za njihovo podjetje, potem je tisto bilo izgubljeno. To pomeni, da vse teče prek drugačnih dogovarjanj in brez običajnih zakonitih poti. Tistih, ki so spodaj, posebej bi tu opozoril na brezposelne, ti se na noben način ne morejo uveljaviti in priti do zaposlitve, če nimaš primerne tete ali primernega strica.
Ko sem omenil, da imamo zakone, pa jih ne izvajamo, bi opozoril zlasti na zakon o denacionalizaciji, kateremu varuh človekovih pravic posveča precejšnjo pozornost. Prosil bi vas, da preberete zlasti strani od 90 do 100 in še malo čez, kako je s to denacionalizacijo in zlasti z nerešljivim problemom, vsaj tako ga delamo, z zemljišči v kompleksu. Tam je kot začaran krog, kjer se nikakor ne da priti do konca. Zakon o popravi krivic, zakon o žrtvah vojnega nasilja. Tu imamo izredno problematično področje učinkovitosti inšpekcij. Sami vemo, inšpektorji pišejo odločbe, stvari pa tečejo po svoji poti naprej.
Pri varuhu človekovih pravic bi si včasih želeli - v tem poročilu so samo na koncu dodani bolj konkretni primeri - da bi bilo mogoče še kaj več konkretnosti, čeprav sem videl, da obsega ta zajetna knjiga kar 226 strani, kar ni tako malo. Hvala bogu, da imamo tu zbrano in bo tudi za zgodovino prišlo kot dokaz, kje smo bili v letu 1997. Pogrešam pa nekoliko razdelano področje, kjer govorimo o varuhu človekovih pravic, gre za Slovence po svetu, gre za njihovo pravico, da bi lahko volili. Mislim, da je ena osnovnih, kardinalnih pravic človeka, da lahko tudi voli ali pa je izvoljen. Imamo Slovence po svetu, ki te pravice niso mogli uveljaviti, zato upam, da nam bo varuh o tej problematiki mogoče tudi še ob obravnavi te točke kaj povedal.
Krščanski demokrati podpiramo tudi stališča, ki so bila sprejeta na odboru za notranjo politiko. Hvaležni smo tudi za tako dobro, sistematično predstavitev problematike te naše države.
Mogoče bi za konec omenil samo še področje, ki ga tudi obravnava varuh, to je vprašanje vojaških stanovanj, s katerimi se ukvarjamo tudi v komisiji za peticije. Mnenja smo, da je treba vprašanje vojaških stanovanj nujno rešiti, nikakor pa ne moremo pristajati, da bi v naši državi veljale odločbe, ki jih je na naš račun izdajal nekdo drug po osamosvojitvi. Zato upamo, da bo vprašanje vojaških stanovanj rešeno, vendar ne na osnovi sklicevanj na odločbe, ki jih je izdala tuja država in ne naša lastna država.
V bodoče bi želeli, da bi bilo poročilo v nekaterih primerih tudi nekoliko bolj konkretno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Demšar. Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. V imenu poslanske skupine socialdemokratov, gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo. Spoštovani! V poslanski skupini smo podrobno preučili poročilo varuha človekovih pravic in mislim, da je, milo rečeno, zaskrbljujoče. Mislim, da bi bilo potrebno in vredno uporabiti ostrejši izraz. Ostrejši izraz tudi zaradi tega, ker varuh človekovih pravic ugotavlja, da se njegove ugotovitve, problemi, na katere opozarja, ne rešujejo, da se ponavljajo, da so nekateri celo bolj pereči kot v preteklosti. Izgleda, da naša vlada ne pozna oziroma ne upošteva lastne ustave, kjer je nedvoumno zapisano, da so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine. Naša vlada ignorira tudi določilo dunajske deklaracije, na katero uvodoma opozarja varuh človekovih pravic, ki pravi, da je varovanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin prva naloga vlad. Očitno to velja za vlade v demokratičnih državah, v državah, kjer deluje pravni red, v Sloveniji očitno ni tako. Poročila varuha človekovih pravic pa so dokaz za to trditev, kajti v nasprotnem primeru bi ne mogel varuh človekovih pravic tokrat že drugič oziroma tretjič, poudarjati, da se na področju varovanja človekovih pravic stvari prepočasi premikajo na boljše, da se pojavljajo čedalje novi problemi, nekateri pa se celo ostrijo in da na nekaterih področjih ni in ni videti premikov v pozitivno smer.
Zaskrbljujoče je tudi njegovo opozorilo iz uvoda k poročilu za leto 1997, kjer ugotavlja, da je na področju reševanja posamičnih primerov, ker je očitno varuh človekovih pravic v okviru svojih pooblastil neposredno posegel oziroma skušal zagotoviti varovanje človekovih pravic, bil uspešen, da pa na področju sistemskega urejanja se nič bistvenega ne dogaja. Tisto, kar pa se, pa gre očitno prepočasi. Tu pa velja poudariti tudi na dejstvo, da varuh človekovih pravic ne opozori zgolj na neuspešnost vlade oziroma na njeno prepočasno delovanje, temveč, da opozarja tudi na vprašanje pravilnosti postavljanja prioritet v državnem zboru. Zato jaz menim oziroma tudi predlagam, pozivam tako predsednika državnega zbora, pa tudi predstavnike vlade, če so tu, da bi bilo za to razpravo zelo dobro, če bi nam tako predstavniki državnega zbora kot tudi vlade podali poročilo o tem, kaj je bilo storjeno na področju realizacije sklepov, ki jih je državni zbor sprejel na 7. seji 19.11.1997 ob obravnavi letnega poročila varuha človekovih pravic za leto 1995 in 1996. Sklepi se nanašajo tako na delo vlade, kot tudi na delo državnega zbora. Če smo res iskreni v tem, da smo pripravljeni storiti vse, da bi prišlo do izboljšanja stanja na področju varovanja človekovih pravic in svoboščin, potem je prav, da analizo teh sklepov dobimo oziroma, da smo poslanci z njo seznanjeni, kajti potem bi videli tudi, koliko je vredna oziroma koliko je težka ta razprava v državnem zboru in koliko velja ponovno odločati o sklepih matičnega delovnega telesa in tudi drugih sklepih, ki prihajajo na mizo.
Naša poslanska skupina seveda soglaša in podpira sklepe, predloge sklepov matičnega delovnega telesa. Predlagala bo tudi nekatere svoje sklepe, vendar pa ocenjuje, da so bili sklepi državnega zbora iz leta 1997 bolj mrtva črka na papirju kot pa dejavnik, ki bi na področju varovanja človekovih pravic zagotovil izboljšanje razmer. Obžalujemo tudi dejstvo, da je poročilo varuha človekovih pravic uvrščeno tako pozno na dnevni red zasedanja državnega zbora. Upamo, da bo poročilo za leto 1998 obravnavano veliko prej, kajti samo pravočasna obravnava poročila lahko še zagotovi čas, da se tudi določene stvari pravočasno izboljšajo. Obravnava poročila prepozno je kot da bi zvonili po toči, pomagati se ne da več.
Poslanska skupina SDS si bo prizadevala in si je tudi doslej, da bi na podlagi poročil in opozoril varuha človekovih pravic prišlo do čimprejšnjega izboljšanja stanja na tem področju, da bi bili problemi, na katere varuh človekovih pravic opozarja, čimprej odpravljeni. V tem smislu bo predlagala še dodatne predloge sklepov, predvsem pa poziva vlado in vodstvo državnega zbora, da poda analizo realizacije sklepov iz leta 1997. Menim, da to lahko bistveno pripomore k uveljavljanju opozoril varuha človekovih pravic oziroma zagotavlja, da opozorila ne bodo le mrtva črka na papirju. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Špiletiču. Glede vaše pobude glede analize sklepov in predstavnika vodstva državnega zbora sam menim, da je tu klasična pristojnost matičnega delovnega telesa. O tem vprašanju je tudi gospa Beblerjeva na kratko že govorila. V funkciji predsednika pa imam tukaj pomembno pristojnost, ko se določajo dnevni redi državnega zbora. Gospod Špiletič dobro ve, s kakšno težavo določimo dnevne rede ob dejstvu, da imamo zakonov že za 2 leti v naprej v naših predalih. Sam poskušam vedno na dnevne rede uvrščati tudi zakone, ki imajo socialno tematiko oziroma se tičejo tako stališč varuha človekovih pravic in odločb ustavnega sodišča.
Na naši naslednji seji kolegija bomo tudi seznanili z gradivom, katere zakone je potrebno dopolniti oziroma spremeniti tudi na podlagi odločb ustavnega sodišča. Sedaj lahko prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Imamo prijavljenih 12 poslancev, pisno. Ostale razprave bodo omejene na 5 minut. Prvi ima besedo gospod Janko Veber. Za njim gospod Feri Horvat. Dovolim si izraziti tudi kratko željo, da bi poskušali biti v razpravah zaokroženi v tem smislu, da bi danes državni zbor lahko to točko zaključil v nekem razumljivem času. Kajti znan je naš dogovor, da bomo danes zaključili to sejo in nedokončane točke prestavili na 12. redno sejo. Mislim, da bi bilo zelo pravilno, da bi zaključili to točko dnevnega reda.
Moj predlog bi tudi bil, če bi dobil vašo podporo, da bi danes imeli sejo do 14.00 ure ne do 13.00 ure. Prosim, gospod Veber.
JANKO VEBER: Hvala za besedo in lep pozdrav vsem. V poročilu varuha človekovih pravic je zelo temeljito in, žal tudi iz tega poročila lahko ugotovimo, neugodno obravnavana stanovanjska problematika.
Gre za to, da tudi sam varuh ponovno poudarja, da je rešeno stanovanjsko vprašanje pomembna prvina socialne varnosti, možnosti za razvoj družine, hitrejši gospodarski razvoj, ter sodi kot pomemben element dostojanstva med temeljne človekove pravice. Tudi sama ustava Republike Slovenije v 78. členu določa, da država ustvarja možnosti, da si ji državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Ugotavlja pa, da država ustvarja čedalje manj možnosti, da si socialno najbolj ogrožene družine lahko rešijo svoj stanovanjski problem. Torej gre za problem, ki ga v Republiki Sloveniji vlada ne rešuje. Kajti poslabšujejo se razmere v že obstoječem stanovanjskem fondu. Gre za stanovanja, ki se lastninijo po stanovanjskem zakonu in težave pri tem. Težave se seveda pojavljajo tako pri upravljanju večstanovanjskih hiš kot tudi pri izvedbi lastninjenja tej stanovanj. Seveda so težave tudi pri vojaških stanovanjih in nenazadnje tudi pri denacionaliziranih stanovanjih. Ob tem obstoječem fondu in težavah pri vodenju stanovanjske politike obstoječega fonda stanovanj pa so težave tudi pri izvajanju ali izgradnji novih stanovanj, saj ni virov za socialna in neprofitna stanovanja. Poleg tega pa ugotavljamo, da pravilniki, ki nekako urejajo pravila igre za dodelitev socialnih stanovanj, niso dodelani, so zastareli in seveda s tem povzročajo tudi veliko krivic tistim, ki čakajo že leta in leta na to, da si svoj stanovanjski problem rešijo.
Pri posameznih področjih bi seveda želel izpostaviti, da ravno pri lastninjenju stanovanj je ta hip najbolj pereče dejstvo, da se ne izvaja izdajanje lastniških vrednostnih papirjev. Eden od modelov stanovanjskega zakona, ki je določen v 125. členu, pravi, da lahko najemnik prejme poleg odpravnine, ki jo zagotavlja lastnik in zavezanec oziroma občina, tudi obveznice slovenskega odškodninskega sklada in lastniške vrednostne papirje sklada Republike Slovenije za razvoj. Postopek sicer relativno ugodno teče do tiste faze, ko je upravičencu vročena odločba, seveda pa se zatakne takrat, ko je potrebno to odločbo realizirati, saj še takratni sklad Republike Slovenije za razvoj svojih obveznosti ni izpolnjeval od avgusta 1995 naprej.
Na to problematiko je varuh človekovih pravic opozoril tako ministrstvo za okolje kot tudi predsednika vlade, vendar ugotavlja, da posredovanje tako na ministrstvu kot tudi pri predsedniku ni bilo uspešno. Vlada je sicer med tem leta 1997 obravnavala to problematiko in sprejela sklep, s katerim je naložila ministrstvu za okolje in prostor, da pripravi spremembe in dopolnitve tretjega in četrtega odstavka 125. člena stanovanjskega zakona, in sicer tako, da besedilo "v lastniških vrednostnih papirjih" nadomesti z besedilom "v obveznicah sklada Republike Slovenije za razvoj". Temu pa seveda zopet ni sledila sprememba stanovanjskega zakona, pač pa je državni zbor sprejel zakon o slovenski razvojni družbi in programu prestrukturiranja podjetij. S tem zakonom se je sklad Republike Slovenije za razvoj preoblikoval v slovensko razvojno družbo. Čeprav je bil ta zakon sprejet že sredi lanskega leta, pa ta rešitev v času priprave tega poročila še ni bila operativna, saj slovenska razvojna družba še ni sprejela poslovnega načrta, s katerim bi izpolnila svoje obveznosti do upravičencev na podlagi 125. člena stanovanjskega zakona. Torej vse rešitve, ki so bile nekako podane, se očitno ne izvajajo, predvsem tiste, ki se nanašajo na izdajanje lastniških vrednostnih papirjev. S tem grobo kršimo človekove pravice in opozarjam na izredno neučinkovitost vlade in tudi ustanov, ki so nastale na podlagi zakonov, ki jih sprejemamo v državnem zboru.
Posebna problematika je tudi v denacionaliziranih stanovanjih. Ugotavljamo, da je ta denacionalizacija postavila v izredno neugoden položaj tako najemnike kot lastnike stanovanj, saj povzroča občutek krivde pravzaprav pri obojih. Lastniki bi seveda želeli uspešno gospodariti s svojim premoženjem, ki jim je bilo vrnjeno, najemniki pa nekako ne morejo razumeti, da jih je država s sprejemom nekega zakona praktično čez noč spravila v položaj, ko so ostali brez rešenega stanovanjskega problema in jih je še posebej postavila v neenak položaj s tistimi najemniki stanovanj, ki seveda niso bila predmet denacionalizacije. Ugotavljamo, da se razmere na tem področju iz dneva v dan in iz leta v leto, kolikor pač trajajo vsi ti postopki, izredno slabšajo, tako za najemnike kot tudi za lastnike. Predvsem pa moram tukaj poudariti, da so dejansko zelo izpostavljeni in ogroženi najemniki.
Seveda pri samem sprejemanju zakona ali spremembi zakona o denacionalizaciji so sicer bila upoštevana nekatera opozorila na to temo, pa vendar lahko ugotavljamo, da vlada ni želela prisluhniti rešitvam, ki bi omilile to dejstvo, ki se je zgodilo, da je zakon o denacionalizaciji vračal stanovanja v naravi. Vendar ni vračal samo stanovanj, v teh stanovanjih so bili seveda tudi najemniki. S tem, da se je vsaj deloma omogočilo, da najemniki sodelujejo vsaj v postopkih, ki tečejo, da se nekomu vrne to premoženje, je bilo nekoliko omiljeno to vprašanje. Vendar potem, ko je to vprašanje nekako rešeno bodisi ali predvsem v korist lastnika stanovanj, kam s tem najemnikom. Ta najemnik seveda nima kam, lahko gre na cesto, kar pa mislim, ne, samo da mislim, ampak dejansko je zapisano v ustavi, da enostavno ni sprejemljivo za našo državo, ki si je v ustavo zapisala tudi take stvari, da je stanovanjski problem ena od obvezujočih tem te države.
Tudi pri zagotavljanju socialnih in neprofitnih stanovanj opozarjamo oziroma opozarja varuh človekovih pravic, da se stvari ne premikajo naprej, da so razmere iz leta v leto slabše. Saj so potrebe po stanovanjih iz leta v leto večje, sredstev za rešitev socialnih in neprofitnih stanovanj pa je iz leta v leto manj.
V Združeni listi socialnih demokratov si sicer prizadevamo skozi vso to obdobje, da se poskuša bodisi zagotoviti več sredstev za dokapitalizacijo stanovanjskega sklada Republike Slovenije, vendar iz leta v leto pri proračunu ugotavljamo, da so naša prizadevanja neuspešna. Poleg tega smo pripravili tudi spremembo stanovanjskega zakona, ki je sicer prenesel socialna in neprofitna stanovanja in reševanje socialnih in neprofitnih stanovanj v pristojnost občin. Seveda pa ni določil ne virov, ne načina, kako naj občina izvaja to socialno politiko.
Zato smo vložili zakon, ki bi predvsem zagotovil ustrezne vire, to je ustrezne vsaj v tej višini, da bi se ta trend, ki je trenutno prisoten, ko nastajajo vse večje razlike med potrebami in sredstvi, zmanjšal oziroma prišel v doglednem času v razmerje, ki bi kazalo v to, da se to razmerje sistematično zmanjšuje in se s tem seveda tudi izboljšujejo stanovanjske razmere v Republiki Sloveniji. Žal ugotavljamo, da ta zakon ne pride niti v proceduro državnega zbora in tudi tukaj ponovno lahko opozorimo na to, da niti v organih državnega zbora ni večje pripravljenosti, da bi se razpravljalo o problematiki socialnih in neprofitnih stanovanj.
Poleg tega ni v proceduri že začete obravnave nacionalnega stanovanjskega programa, ki bi seveda gotovo moral opredeliti vse te smeri in rešitve. Vendar kot vse kaže, ne bomo dočakali v tem sklicu nadaljnje obravnave nacionalnega stanovanjskega programa in s tem tudi sistemskega reševanja. Torej bo še vedno nesistemsko reševanje socialnih in neprofitnih stanovanj stalnica te države.
Ob vsem tem je zelo pomembno tudi to, da se tako ministrstvo za okolje in prostor kot ministrstvo za socialo, družino ne ukvarja tudi s pravilnikom o dodelitvi socialnih in neprofitnih stanovanj. Kot sem že omenil, gre za pravilnik, ki ni usklajen niti z današnjim načinom dela, niti s tem, da bi nekako upošteval razmere, ki danes vladajo na stanovanjskem trgu. Saj se enostavno dogaja, da mlada družina, ki je bila sicer do lanskega leta še po teh pravilnikih v krogu mladih družin, po izteku tega leta pa pade v status, ko se ne šteje za mlado družino. Tako se tudi v praksi dogaja, da taka družina v enem letu po neki lestvici, ki je bila oblikovana na podlagi javnega razpisa, pade na mesto, ki je za 100 mest nižje, kot je bilo 1 leto prej.
Enostavno za nekatere družine v Republiki Sloveniji očitno ne želimo reševati tega problema. Mislim, da bi vsaj tisti minimum, ki bi bil nujen in potreben v tem momentu, da se tako ministrstvo za okolje in prostor kot tudi ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve vendarle začne ukvarjati s strokovno analizo teh pravilnikov in seveda vsaj v tej meri pomaga občinam, da niso tako izpostavljene pri reševanju teh problemov, kot so danes.
Vse pritožbe, ki prihajajo na reševanje teh problemov, prihajajo na občine, prihajajo na župane, ki pa seveda teh problemov ne morejo reševati, če ni sistemskih finančnih virov, da bi ta status tudi rešile. Izgovor ministrstva, predvsem ministrstva za okolje, je, da če pač želi nek politik, ki opravlja funkcijo župana, obdržati to funkcijo, bo pač seveda moral spoznati, da bo reševal to problematiko. Spoznanje pri vseh županih gotovo je, da to problematiko poznajo, vendar, žal, je pa tudi spoznanje, da brez ustreznih delov te problematike ni mogoče reševati. S tem še enkrat lahko samo opozorimo na neustrezen odnos, predvsem ministrstva za okolje in prostor, do te problematike.
Tudi pri ostalih zakonih, ki so že bili sprejeti v tem državnem zboru, ugotavljamo, da jih tako pravilnik kot tudi sicer reševanje problema socialnih in neprofitnih stanovanj seveda ne upošteva. Gre za zakon o žrtvah vojnega nasilja in predvsem pri delu tega zakona, ki govori o prednosti pri dodelitvi socialnega stanovanja na podlagi tega zakona. Pravilnik, o katerem sem govoril, seveda ne upošteva tega zakona. Tudi to je eden od konkretnih primerov, da vlada sicer ali pa državni zbor sprejme neko zakonodajo, jo pa pozneje, ko je treba to zakonodajo v praksi seveda tudi izvajati, nikakor ne spravi v življenje.
Pri vojaških stanovanjih, ki so ravno tako ena od kategorij stanovanj, ki spada v kategorijo obstoječega fonda stanovanj, lahko ugotavljamo, da se dogajajo celo take reči, da kljub moratoriju, ki je bil sprejet, da se najemnikov ne izseljuje iz vojaških stanovanj, seveda se ta moratorij ne upošteva. Torej kljub temu, da od marca 1995 velja moratorij, se srečujemo s problemi, ko se najemnike meče na cesto, ni to brez ustreznih rešitev. Kljub večkratnim opozorilom in seveda urgencam, tudi samega varuha človekovih pravic na to problematiko, seveda postopki tečejo dalje in če najemnik ni pozoren na to, se mu zgodi, da ostane čez noč brez stanovanja in s tem seveda v izredno neugodnem in nezavidljivem položaju. Začuda pa seveda pri tem veliko pomaga tudi pravobranilstvo, ki običajno tudi vodi vse te postopke in zastopa ministrstva. Mislim, da bi vsaj pri delu državnega pravobranilstva morali upoštevati dosledno zakonodajo ali pa vse sklepe in usmeritve, ki jih pač sprejme državni zbor ali vlada, da se pač ta zakonodaja in vsi ti sklepi seveda ne kršijo. Žal ugotavljamo, da se tudi na tem področju striktno kršijo vsa pravila iger.
Torej moj zaključek bi bil v tem, da seveda kljub vsem resnim opozorilom, ki jih predvsem s strani združene liste socialnih demokratov pošiljamo vedno znova, tako pri obravnavi proračunov, kot tudi pri sprejemanju zakonodaje, da se rešuje problematika socialno ogroženih družin, predvsem problematika, ki se tiče stanovanj, ne upošteva. Seveda smo pravzaprav po eni strani prijetno presenečeni, da to lahko utemeljimo tudi s stališči varuha človekovih pravic, vendar mislim, da vsem skupaj to ne more biti v ponos. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, kolega Veber. Po dogovoru ima sedaj besedo gospod Borut Pahor, gospod Feri Horvat bo pa peti potem.
BORUT PAHOR: Hvala lepa. To, da bom kratek v svojem nastopu, ne pomeni, da je tudi problem, ki ga bom omenjal, deležen majhne pozornosti. No, to bi lahko rekli za vlado. Mislim, da predvsem slovenska vlada ne vidi, da se razmere v naši soseščini spričo poglobitve kosovske krize zaostrujejo in da to rezultira v neko situacijo, ki jo z vidika begunske politike lahko bolj kot sedaj čutimo tudi v Sloveniji. Mislim, da je gospod varuh človekovih pravic v zvezi s tem vprašanjem že dal neko pobudo ali povabilo vladi, da ponovno odloči. Rad bi spomnil, da je prav tako to isto storila združena lista socialnih demokratov pred dvema mesecema, vendar se slovenska vlada ni zganila. Moje mnenje je, da bo morala prej ali slej sprejeti nekaj ukrepov, ker nas bo sicer dogajanje v soseščini, ki bo, ne glede na uspeh mirovnih pogajanj, zelo razburljivo, pregazilo. Mislim, da lahko vsak z neko minimalno izobrazbo in poznavanjem razmer napove, da bomo v naslednjih mesecih, upajmo, ne letih, priča nekemu pospešenemu odhajanju ljudi iz kriznih razmer v dežele, kjer vlada več socialne in druge varnosti, predvsem kjer je mir. Ena takih destinacij je tudi Slovenija.
Mislim, da Slovenija danes nima urejenih pravil, ki nam bi zagotavljala, prvič, da bi imeli pod našo skrbjo, pod našo nacionalno skrbjo le toliko pribežnikov, beguncev, azilantov, kolikor jih lahko glede na naše materialne in druge resurse zmoremo. Se pravi, da imamo nek limit, znotraj katerega pa ljudi, ki jih sprejmemo, sprejmemo tako, da smo jim sposobni - ker smo jim dolžni po mednarodnih konvencijah - zagotoviti spoštovanje človekovih pravic. Tretjič, da imamo neko politiko, ki skupaj z našimi sosedami in drugimi evropskimi državami doseže politiko pravične razdelitve bremena, ki zagotavlja Sloveniji in drugim državam, ki so v soseščini in so cilj odhodov ljudi iz nemirnega področja, da imajo neko pošteno razdelitev stroškov teh bremen.
Se pravi, če sklenem, naš interes, Slovenije, kot pravne, kot socialne države, kot demokratične družbe, bi moral biti, da imamo jasna, transparentna pravila, po katerih lahko tistim, ki pridejo zavoljo pregona, zavoljo nemiru, zaradi kriz, da smo jim sposobni uveljaviti temeljne človekove pravice. Ker nismo sposobni uveljaviti temeljnih človekovih pravic vsem, ki bi si morda pri nas želeli poiskati mir, moramo postaviti neke limite, ki morajo biti skladni z nekimi našimi materialnimi in drugimi resursi. Da bi te limite dosegli, se je treba pogajati z neko aktivno diplomatsko držo s sosednjimi in drugimi državami, da pride do tako imenovane pravične razdelitve bremen. Izkoristimo torej danes to diskusijo o poročilu varuha človekovih pravic za ponovni apel slovenski vladi, da dovolj zgodaj razpravlja o razmerah na jugovzhodu Evrope, ki tudi v primeru uspešnega konca sedanjih poganj v Parizu ne bodo prinesle miru in konca ilegalnih emigracij iz te dežele. Slovenija bo ostala ena od distinacij, ciljev teh beguncev. V našem interesu je, da glede na nove okoliščine, slovenska vlada sprejme ukrepe, ki bodo omogočili neko pametno, transparentno, humano, pa tudi dovolj odkrito begunsko politiko tako do naših ljudi, beguncev kot tudi do mednarodne javnosti.
Morda bo varuh človekovih pravic ob koncu te diskusije izkoristil priložnost in se v odzivu pridružil temu povabilu, da vlada torej na eni od naslednjih sej, kot mi svetuje varuh, določi Kosovo in področje, kjer danes vlada nestabilnost in zaostrena kriza, kot območje, iz katerega prihajajo begunci, pribežniki in se z njimi ravna na nek določen način. Mislim, da bi bilo to zelo dobro. Če se temu vlada ne bo posvetila, bo slej ko prej naletela na problem. Ta problem pa utegne biti večji od nje in zopet se bomo znašli v zelo neveredostojnih situacijah, tako pred domačo kot tudi pred mednarodno javnostjo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospodu Pahorju. Besedo ima gospod Hvalica. Za njim gospod Potrč.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani maloštevilni kolegi in nobena kolegica! Spoštovani varuh človekovih pravic!
Tudi če bi bil predsednik vlade tu, bi najprej vas pozdravil. Predsednik vlade je pa itak tudi z dolžnim spoštovanjem v večni odsotnosti. Spoštovani ministri v odsotnosti. To je nekaj nepojmljivega, to je nekaj nepojmljivega, da slovenska vlada ob obravnavanju takega poročila, ob taki točki dnevnega reda tako ignorira to obravnavo v državnem zboru. Jaz tega ne morem verjeti. Ampak zgleda, da je to tako. To je zaradi tega, ker tudi sicer sam predsednik vlade krši človekove pravice. To bom potem dokazal na današnjem primeru iz časopisnega tiska.
Spoštovani kolegi! V uvodu poročila varuha človekovih pravic piše, v preambuli: "Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice". To je iz splošne deklaracije človekovih pravic iz leta 1948. Jaz sem se rodil za časa fašizma pred tem datumom. Nisem imel teh pravic, nisem smel, na primer, hoditi v slovensko šolo, ker je ni bilo. Ampak se sprašujem, če bodo tudi za današnji čas rekli, ali so tisti, ki se sedaj rodijo in ki sedaj odraščajo, ali so to, kar piše tu: "Vsi ljudje se rodijo svobodni in imajo enako dostojanstvo in enake pravice". Jaz zelo dvomim. Glede na to, kar sem tu prebral.
Drugi del preambule piše: "Človekove pravice in temeljne svoboščine so prirojene pravice vseh ljudi". Ampak zanimiv je drugi stavek. "Njihovo varovanje in uveljavljanje je prva naloga vlad." Seveda! Ampak evropskih vlad, ne pa slovenske vlade. Kaj pa slovensko vlado to briga! Kaj pa njih briga! Torej neverjetno je, da pravzaprav ob vsem tem, kar tu piše in kar je še posebej prikazano v poglavju. Podatki o delu varuha, ni ministra za pravosodje. Jaz mislim, da je neokusno, gospod predsednik državnega zbora, bom rekel, neokusno, se mi ni zareklo, neokusno, da mi obravnavamo letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997 brez prisotnosti ministra za pravosodje. Minister za pravosodje bi moral biti na podlagi tega poročila res močno zaskrbljen. Pa tudi mogoče kam iti. Ne vem. To je stvar njegovega odnosa.
Nerazumljivo je tudi to, ker ne smemo kritizirati samo drugih, da državni zbor šele sedaj obravnava poročilo za leto 1997. Mi prispevamo k temu, da pravzaprav se potem zgodi tisto, kar je gospod Ivan Bizjak tu za to govornico malo prej povedal, da se pravzaprav večina teh stvari, ki so v tem poročilu, prenaša tudi v poročilo za leto 1998, ki je, če sem dobro razumel, že v tisku. Se ,pravi je že pripravljeno. Jaz upam, gospod predsednik, da bomo poročilo za 1998. leto obravnavali še v tem mandatu, ker če gremo tako s tem timlingom naprej, nam to ne bo uspelo. Kdo je kriv? Kdo je kriv za to? Jaz bom tukaj branil državni zbor. Ne morem drugače, ker sem član tega državnega zbora. Ampak posredno smo tudi mi krivi. Mi, ki dopuščamo vladi, da prihaja sem v ta državni zbor, nas posiljuje s vsakršnimi zakoni, ki nekaterim vlaga tudi po 98 dopolnil, včerajšnji primer. Izgubljamo s tem čas, namesto da bi obravnavali neke bistvene stvari, ki morajo biti pravzaprav postulati naše republike.
Poglejte, poročilo varuha človekovih pravic je pravzaprav poročilo o tem, kako se spoštuje ustava in, bom rekel tako, od 14. člena, pa če se ne motim, tja do 65, tako je, do 65. člena, če se sprehodite po teh členih ustave, boste videli, da je pravzaprav to poročilo, ki je kar zajetna knjiga, še preveč skromno. Kar spomnite se dogodkov, ki jih dnevno preberemo v časopisju, od državljanstev, do upravičencev statusa za žrtve medvojnega nasilja, pa do državljanstev, do policijskih postopkov, da o sodnih postopkih sploh ne govorim. 23. člen ustave je zelo jasen. 23. člen ustave namreč govori o pravici do sodnega varstva: "Vsakdo ima pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče." Mirno lahko ugotovimo, da ta država krši človekove pravice oziroma ta člen ustave, 365 dni na leto. To je obče znana stvar.
Varuh človekovih pravic je rekel, med ostalim, da je tudi odnos države do državljanov pogosto neprimeren. Mislim, da je uporabil zelo blage besede, zelo zelo blage besede. Jaz imam zelo dobro obiskane štiri poslanske pisarne, v štirih krajih: Ajdovščina, Vipava, Nova Gorica, Kobarid. V bistvu prihajajo v te pisarne, predvsem ljudje, ki se jim godijo krivice. In tega je ogromno. Najhujše je pri vsem tem to, da ti ljudje se počutijo silno, bi rekel, brez pravic, počutijo se nekako, jaz bi rekel temu na način, ki je nedostojen za to državo, ki je sicer nova, ampak je parlamentarna demokracija. Nekateri se pa tudi, pomislite, jaz lahko varuhu človekovih pravic povem na uho, ker ne bom zdaj omenjal imen oseb, ampak imam s seboj seznam, se bojijo pa celo priti do varuha človekovih pravic. Ja, kako je to mogoče?! Kako je to mogoče, da po osmih letih samostojne države poslanec zazna pri ljudeh celo to! Da ne govorim o pritajenem in tihem govorjenju: "Ne, ne, vas lepo prosim," mi je rekel zadnjič nekdo, "ne, bog varuj, če izve policija, pa je po meni!" Človek ne more verjeti, vendar se to dogaja. Imena, priimki, dogodki, vse imam zabeleženo. Enkrat bom mogoče z dovoljenjem le-teh ljudi to svojevrstno knjigo tudi objavil, če bom imel čas, in bo zelo zanimiva; seveda, če bodo ti ljudje, ki imajo imena in priimke, ki imajo družine, ki imajo hišni naslov, to dovolili.
Varuh človekovih pravic pravi, nerazumno dolgi zaostanki sodnih postopkov. No, tu bi se pa jaz malo ustavil, ker to ne velja za vse državljane. Vam garantiram, da če nekdo, in se je že zgodilo, sproži proti meni sodni postopek, da sem v trenutku na vrsti. Kako je to mogoče?! Kje je tu sodni red?! Je pa nekaj zanimivo. Gotovo je v tem primeru odvetnik, ki je zelo znan, ki ga poznam, recimo, tudi po tem, da brani prve može slovenske države. Tako je to. Kdo me prepriča, da tu ni korupcije? Nihče me ne prepriča; zaenkrat ne.
Potem je tu ugotovitev varuha, ki kaže pravzaprav, da se ljudje pritožujejo predvsem zaradi slabega delovanja države. O tem ni dvoma. Tu gre od robnih stvari pa do zelo pomembnih odločitev. Poskušajte opraviti nek upravni postopek, celo če ste član slovenskega parlamenta, se vam zalomi ali pa mogoče tudi nalašč zato. Zdaj pred kratkim sem dobil pisno šikano enega izmed ministrstev, zelo močno. Odgovoril sem ministru - poslala mi je neka upravna enota - ali je to šlamparija ali je to provokacija, ker sem imel pisno zagotovilo, da temu ni tako. No, obvestili so mi namreč, kako naj plačujem davke iz svoje dejavnosti. Ali si predstavljate, da nekdo od novinarjev to dobi v roke? To bi lopnili po meni, takoj bi bil v tisti Kužnikovi ali ne vem kateri komisiji! No, ampak ker jaz hranim vse papirje in ker sem tisti dan, ko so mi potrdili mandat v državnem zboru v prejšnjem sklicu, in to je bilo natančno, ker sem bil nadomestni poslanec, in to je bilo natančno 24. februarja 1993, ker takšni datumi se ne pozabijo, sem jaz pisno, nepreklicno odpovedal svojo dejavnost. Nekaj ljudi je videlo tisto, da so mi poslali tako obvestilo. Kršene so mi bile človekove pravice. Hvala bogu, da sem to pravočasno zaustavil, moram reči, da je prišlo tudi opravičilo ministra, samo zame to ni dovolj. Saj veste, kako je s tistim opravičilom, ko je nekdo na tržnici branjavki po nerodnosti razbil jajca, je rekel "pardon", ta mu je pa odgovorila: "Nič pardon, jajca plačati." Tako so te stvari.
In zdaj, če preletim to poročilo, ne morem mimo poglavja 2.1. ustavne pravice. O tem sem že govoril, in sicer posebej 2.1.2., varstvo osebnih podatkov. Tu se konstantno, permanentno kršijo človekove pravice. Pozicija 2.1.3., pravica do obveščenosti. Tu je včeraj predsednik vlade, Janez Drnovšek, v Mariboru kršil človekove pravice. Rekel je, da politika nima nič s SKB banko in on je menda celo ateist, v boga pa ne verjame. Ja, potem, kdo pa ima s tem, kar se je tam zgodilo? Čigava pa je gospa Vika Potočnik? Ali je nestrankarska? Torej, on je kršil človekove pravice. Poleg tega je zamudil še tu na sestanek, medtem ko se je trudil, da bi kršil človekove pravice v Mariboru.
Omejitev osebne svobode, 2.2.3., vojaki. Tu moram pa reči, gospod Ivan Bizjak, da pogrešam nekaj, kar ne spada ali pa spada v to poglavje. V moji poslanski pisarni sta se oglasila kar dva, ki sta služila, kako se temu reče, civilni vojaški rok. Bom povedal tudi kje, v Sežani, in iz papirjev in iz tega, kar sta mi povedala, lahko rečem, da so jima bile kršene človekove pravice. Ne upata si pa priti do vas. Nenavadno.
Socialna varnost, pokojninsko invalidsko zavarovanje. Tu so permanentno kršene človekove pravice. Seveda samo nekemu sloju, samo nekemu sloju ljudi. Delovna razmerja, 2.4.1. O tem mislim, da ni treba govoriti. Tu smo ena najbolj grobih kapitalističnih držav, ko včasih vlečem paralelo z Italijo leta 1960, ampak to je bilo pred 40 leti. Jasno, da je tu krivda tudi zaradi tega, ker nimamo ustrezno osveščenih in v evropskem smislu organiziranih sindikatov. Potem preidemo na upravne zadeve - državljanstvo in tujci. Spoštovani kolegi, te stvari niso tako enostavne, to smo malo tudi sami zakrivili. Ampak zanimivo je pri tem to, da potem, ko smo zaostrili pogoje za dodelitev slovenskega državljanstva, se dogaja to, da postajajo upravni organi do tega, tudi zaradi preteklih napak in zaradi nekega sistema, zelo togi, včasih tudi kruti. Ne boste verjeli, tu zunaj v avli me čaka en gospod, ki so mu na tem področju bile kršene človekove pravice. Takoj, ko bom končal, bom šel k njemu. Pred tem me je pisno detajlno obvestil. Gre za Slovenca, ki ne uspe dobiti slovenskega državljanstva, Slovenca, sina slovenskih staršev.
Potem ne morem mimo denacionalizacije. Tu se kršijo človekove pravice, odkar smo leta 1990 sprejeli zakon o denacionalizaciji. Permanentno se krši. Poglavje 2.6, sodni postopki. O tem sploh ne bi govoril. Mislim, da je za državo, ki ima manj kot dva milijona prebivalcev, 500 tisoč nerešenih zadev, ki še naraščajo, nekaj nepojmljivega in da tu - spoštovani kolegi in tudi ena kolegica, ki se je pridružila - tu je treba temu narediti na nek način konec. Ne vem točno, kaj; ampak če bomo dopustili, da bo šlo to naprej, potem lahko zapremo vse sodne palače. Saj verjetno se bodo zadušili od papirjev in od aktov. Kolikor sem spoznal sodne dvorane, imel sem kot poslanec kar nekaj tožb, še vedno zelo klasično, nesodobno opravljajo ta dela. Arhivi so takšni kot za časa Marije Terezije.
Okolje in prostor, tu se permanentno kršijo človekove pravice. Izhajam iz prostora, ki ima to nesrečo, da je imela včasih srečo, ker so imeli tam veliko tovarno cementarno. Onesnaževal je najprej cement, potem zloglasni azbest, ki smo ga v prejšnjem mandatu tu končno likvidirali, ampak zdaj pa v tej peči tam sežigajo vse mogoče odpadke do zdravil in prepričujejo ljudi, kako da to ni škodljivo. Pa vendar tudi tisto, kar zažgeš, nekam gre in ljudje vdihujejo ta zrak. Vse ne gre v atmosfero. Ampak, oblast zagotavlja, da je vse v redu. Pri čemer še nikdar ni prišla s čistimi dokazi na dan; vedno neke parcialne meritve, neka mnenja, neka zagotovila, neke mejne vrednosti in tako dalje in tako dalje. Zame je to konstantno kršenje človekovih pravic.
Potem, kar je bilo že tu omenjeno s strani nekoga, neizvrševanje zakona o žrtvah vojnega nasilja pri dodelitvi socialnih stanovanj. Tudi sam sem imel takšne primere v svoji poslanski pisarni. Ampak moram spregovoriti še nekaj besed o samem neizvrševanju zakona o žrtvah vojnega nasilja. V svoji poslanski pisarni sem imel približno - tako na oko, zdaj nimam podatka - med 20 in 30 ljudi, ki so prišli zaradi tega. Z mojo direktno intervencijo pri ministru Ropu - to sem že povedal ob neki drugi priložnosti - sem rešil en sam primer za človeka, ki je umiral in ki je hotel, rekel bi, to doživeti še živ. To je bilo lansko leto pred božičem; človeka ni več. To je bil edini primer - tu moram reči, da mi je minister Rop priskočil na pomoč in mogoče tudi celo, pa čeprav se je potem izkazalo upravičeno, zelo na hitro opravil to tako imenovano revizijo, in sem v nekaj dneh to zadevo rešil. Ampak ena lastovka še ne prinese pomladi.
Za zaključek, spoštovani kolegi, še naslednje. Tu sem slišal predloge desetih sklepov odbora za notranjo politiko. Vam povem, da sem se prizanesljivo smehljal, ker ti sklepi niso ne krop ne voda, to je izumljanje neke, bom rekel temu, mlačne vode - nič! Ta državni zbor mora sprejeti samo en sklep. Moj predlog je ta, da sprejmemo sklep - namesto teh desetih sklepov en sam sklep - da se državni zbor zaveže, da predlaga vladi in da bo vlado spremljal, da do konca tega mandata, to je pa vendar dovolj časa, odpravi pomanjkljivosti, ki jih je varuh človekovih pravic navedel v poročilu za leto 1997. To je edino, se mi zdi, kar bi lahko vlado, ne bom rekel, spodbudilo, ampak jo vsaj malo moralno zavezalo, da bi k temu pristopila tako, kot mora neka evropska vlada, tako kot piše tu v tej preamboli, "človekove pravice in temeljne svoboščine so prirojene pravice vseh ljudi, njihovo varovanje in uveljavljanje je prva naloga vlad"; za našo vlado je to stoprva naloga. Vem, da ne bo nikdar prva, ker naša vlada ni evropska vlada, v civilizacijskem smislu, ampak naj bo vsaj, recimo, to deseta naloga vlade. S to željo zaključujem svojo razpravo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Hvalici. Proceduralno, gospod Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Spoštovani gospod predsednik! Mislim, da ob tako pomembnem poročilu kot je poročilo varuha človekovih pravic, katerega je državni zbor izvolil z absolutno dvotretjinsko večino s 60 glasovi, da bi bilo potrebno, da je državni zbor v malo večji sestav, kot trenutno je.
Predlagam, da opravimo glasovanje oziroma da ugotovimo, ali je državni zbor, tak kot je, v tem trenutku sklepčen. Ne glede na to ali glasujemo ali ne, vendar mislim, da je prav, da pri tako resnih stvareh, na katere opozarja varuh po svoji funkciji in na katere opozarjajo tudi državljanke in državljani vsak dan bolj; da se državni zbor do takega poročila tudi nekoliko drugače obnaša. Vsaj s svojo prisotnostjo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Sam se tudi strinjam, da je to pomembna tema in tudi vidim, da so prisotni predstavniki poslanskih skupin, ki pokrivajo področje človekovih pravic. Ne vidim nobene potrebe, da bi sedaj preverjali sklepčnost, kolega Henigman.
Predsedujoči sam lahko ugotovi, ali so razlogi, da je potrebno ugotavljati prisotnost. Tega predloga ne bi dal na glasovanje. Gospod Potrč, prosim.
MIRAN POTRČ: Gospod predsednik! Kolegice in kolegi! Spoštovani gospod Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic.
Želel bi v svojem imenu in mislim, da je tako mogoče razumeti tudi predloge stališč in sklepov matičnega delovnega telesa, izraziti zahvalo in priznanje varuhu človekovih pravic za aktivnosti, ki jih tekom svojega dela opravlja za to, da bi sprejeta zakonodaja bila v čim večji meri tudi udejanja v praksi, in za opozorila, ki jih daje, kaj bi bilo še treba v Republiki Sloveniji zagotoviti, da bi bilo spoštovanje človekovih pravic ustreznejše.
Današnja razprava je mnogo bolj temeljita in zavzeta, kot je bila pred letom dni, ko smo predstavniki poslanske skupine Združene listi bili edini, ki smo imeli ob tem razpravo in še to sredstva javnega obveščanja niso zabeležila, ker so rekli, da ni nihče razpravljal o tej točki. Mislim, da je to dober znak. Moj poslanski kolega Samo Bevk je o večini stvari ali pa na vse bistveno, kar smo govorili v poslanski skupini, opozoril, zato bom jaz rekel samo nekaj stavkov o nekaj vprašanjih. Bi pa uvodoma rad opozoril na to, da je ob poročilu varuha seveda možno biti posebej zaskrbljen nad stanjem človekovih pravic v Sloveniji. Rekel bi, da bi bilo prav, da bi bila morda ta zaskrbljenost nekoliko večja pri našem vsakokratnem sklepanju, odločanju, obravnavanju posameznih vprašanj in morda manj patetična, kadar govorimo samo o poročilu varuha. Namreč, samo ob obravnavanju poročila biti skrben do teh vprašanj, je tudi za našo odgovornost in za naše delo nekoliko premalo, posebej zato, ker razumem opozorila varuha vedno na način, da v Sloveniji so prizadevanja za spoštovanja človekovih pravic, da pa je veliko konkretnih stvari, na katere lahko in moral opozoriti, kjer se človekove pravice ne spoštujejo ali se tudi kršijo.
Drugo. Želel bi opozoriti na to, da soglašam z vsemi kolegi, ki so danes opozorili, da je v državi pri državnih organih, v upravi, v pravosodju, predvsem pa tudi v vladi - jaz bi si upal reči kdaj pa kdaj celo tudi v državnem zboru - kar nekaj brezbrižnosti, kadar se obravnavajo vprašanja človekovih pravic. Upal bi si trditi, da postajajo oblastni organi kdaj pa kdaj do uresničevanja pravic posameznika tudi že po malem arogantni in da je oblastniškega odnosa - skratka mi imamo oblast in odločamo, nekdo prihaja in prosi in mora biti zadovoljen, da je sprejet in da bo njegova vloga obravnavana - da je nekaj takega odnosa že. Kazalo bi na njega opozoriti, ker konec koncev vsa državna uprava, sodstvo, tudi mi bi morali služiti volivkam in volivcem, ne pa, da imam občutek, da je obratno.
In zadnje, kot splošno opozorilo. Bojim se, da na nek način to velja tudi za nas in naše delo in drznil si bom zaradi tega, ker vem, da vsak pozna najboljše tisto, s čimer se sam ukvarja, tudi na štiri take stvari zelo na kratko opozoriti, za katere sem hvaležen, da na njih opozarja varuh človekovih pravic, za katere pa mislim, da smo opozarjali tudi že poslanke in poslanci, na žalost mnogokrat zelo brez uspeha. Prvo. Zadovoljen sem, da je varuh človekovih pravic in da je naš odbor opozoril na problem preživnin za roditelje, ki tega ne uspejo uveljaviti v normalnih postopkih. Rad bi bil pa toliko neprijazen ali pa domišljav, da bi opozoril na to, da sem 18. marca 1998, se pravi pred letom dni, to isto pobudo dal na seji državnega zbora vladi Republike Slovenije, tako da sem predlagal, da se:
Prvič: Ustanovi poseben preživninski sklad za čas, ko roditelji ne uspejo uveljaviti plačila preživnine za svojega otroka. Drugič: da se zagotovi brezplačna pravna pomoč staršem za uveljavljanje pravic do določitve in izterjave preživnine; z odložitvijo, da so tisti, ki ne dobivajo preživnine, še v toliko težjem položaju, to pravico potem pred sodiščem uspešno uveljaviti. Tretjič: da se oceni potreba eventualne določitve okvirnih meril za določanje preživnine tudi na centrih za socialno delo, ker sem bil opozorjen, da kriteriji niso enaki.
Vesel sem, da sedaj po letu dni vsi ugotavljamo, da je to pomembna tema. Morda bo sedaj končno po opozorilih varuha človekovih pravic in našega matičnega delovnega telesa, vlada kaj končno naredila. Primer: Kaj pač pobude poslancev pomenijo?
Drugo vprašanje je vprašanje resnih opozoril, ki jih ima varuh človekovih pravic na delovna in socialna razmerja. Po njegovi evidenci so tu področja, ki poleg upravnega in sodnega postopka zadevajo največji obseg in ki so tudi z leta 1996 na 1997 najbolj, prek 20% vsako porasla. Ob tem bi rad rekel, da me veseli, da ta opozorila potrjujejo naša prizadevanja, da bi se tudi v ustrezni zakonodaji in sodni praksi tem vprašanjem dajalo več pozornosti. Veseli pa - ob žalostnem dejstvu, kakršno je stanje - zato, ker kadar govorimo o ustrezni zakonodaji, moram reči, da sem zelo velikokrat od vas, kolegice in kolegi, na tej točki razumljen predvsem kot demagog, ki opozarja na neutemeljene stvari in da zelo malokrat sprejmete opozorila, ki jih dajem. To se je dogajalo, ko smo govorili o zakonu o zaposlovanju, to se je dogajalo sedaj, ko smo v prvi obravnavi obravnavali zakon o delovnem razmerju in še kdaj. Na žalost dajmo se takrat, kadar obravnavamo konkretne stvari, na take primere spomniti.
Da ne bom govoril o tem, ki je zelo živa, ker smo jo obravnavali včeraj in je tudi že danes kolega Hvalica omenil in pred tem Samo Bevk. To je zakon o žrtvah vojnega nasilja, kjer smo vlada in mi pokazali popolno aroganco do tega, da bi probleme hitreje reševali in enostavno bi morali sami sebe tudi negativno v tej smeri oceniti.
Zadnje. Tudi naša skrb in naše opozorilo na probleme v pravosodju. Vem, da bo kolega Feri Horvat, ki je predsednik odbora za nadzor proračuna, o tem rekel kakšen stavek več. Ampak mi smo dovolj zanimivo poročilo računskega sodišča o problemih v pravosodju pred kratkim obravnavali na matičnem delovnem telesu. Moram reči, da je potem po tistem, kar sem prebral v javnosti, bilo v glavnem sporočeno, da problemi sicer obstojajo, ampak da bodo v kratkem vsi rešeni, tako kot sta govorila predsednik sodišča in minister. Upajmo, da bo to res. Ampak tako, kot podatki kažejo, tega enostavno ne verjamem. Hočem samo povedati, da je pri nas mnogokrat bolj važno, kdo kaj pove, kot pa, kakšno je dejansko stanje. Stanje je bilo pa tudi s strani računskega sodišča na seji tega matičnega delovnega telesa kot precej, precej kritično prikazano.
Naj zaključim. Malo za šalo, malo pa zares. Zelo vesel bi bil, če bi poročilo varuha človekovih pravic obravnavali na vsaki seji, po možnosti ob vsaki točki dnevnega reda. Mogoče bi takrat naše odločitve kdaj pa kdaj bile tudi drugačne. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Potrču. Besedo ima gospod Feri Horvat. Za njim gospod Jerovšek.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi, varuh človekovih pravic, namestniki s sodelavci in ostali prisotni, v razpravi se bom osredotočil na en segment, to je dolgotrajno reševanje sporov pred sodišči.
Kot smo videli iz poročila v poglavju 2.6 od strani 57 naprej in kot smo lahko slišali iz uvodnega poročila samega varuha, je to področje, kjer je največji pripad od vseh področij od vseh problemov, zaradi katerih se državljanke in državljani obračajo na varuha. Kot kaže statistična tabela, odpade na to področje 27% pobud državljank in državljanov in če temu dodamo še 23% pobud s področja upravnih zadev, potem vidimo, da je dejansko to polovica vseh zadev, zaradi katerih se ljudje obračajo na varuha človekovih pravic. Kot je varuh uporabil tudi v poročilu sintagmo, je dejansko to kot rdeča nit - veliki zaostanki in počasnost sodnega odločanja. K temu naj dodam še to, da nas neprestano na to opozarja tudi Unija. Gospod varuh je omenil poročilo komisije Evropske unije, ki je bila kritična prav na tem segmentu. Dovolite mi, da citiram tudi najnovejšo oceno, ki jo dajejo predstavniki Evropske unije, in to evropski parlamentarci, ki so pravkar prišli v Ljubljano in bodo popoldne skupaj z nami zasedali na skupnem pridružitvenem odboru. V zaključnem dokumentu, ki so ga pripravili oni kot predlog oziroma kot osnutek deklaracije in stališč, pod točko 8 pravijo takole: "Pridružitveni parlamentarni odbor z zaskrbljenostjo opaža, da je konec leta 1998 na sodiščih 590 tisoč nerešenih primerov in je slovensko vlado pozval, naj pohiti z reševanjem tega problema." Kakšna bo dokončna formulacija tega, ker bo to predmet debate na tej razpravi, je seveda drugo. Verjetno bo podobno, kajti številke so zgovorne in jih ni možno ovreči, je pa takšna ocena evropskih parlamentarcev.
Kot je že omenjal kolega Potrč, se je s tem problemom ukvarjal tudi odbor za nadzor proračuna na osnovi poročila računskega sodišča, seveda z vidika pristojnosti računskega sodišča in z vidika pristojnosti našega odbora. Preden posredujem nekaj osnovnih ugotovitev, ki so zelo pomembne za pospešitev reševanja sporov pred sodišči, bi rad samo še povedal to, da imam enako izkušnjo, kot jo je omenil kolega Ivo Hvalica, ko se v poslanski pisarni ali pa v direktnem obračanju državljank in državljanov na mene, da je tudi največ takih primerov, kjer se ljudje pritožujejo zaradi dolgotrajnih sporov pred sodišči ali pa zaradi dolgotrajnih upravnih postopkov oziroma čakanja na rešitve.
Poročilo računskega sodišča, ki ga je obravnaval odbor za nadzor proračuna, temelji na revizijah, ki jih je opravilo računsko sodišče v letih 1995 in 1996 na 14 sodiščih: na 6 okrajnih, na 5 okrožnih, dveh višjih, na vrhovnem sodišču in pa tudi v ministrstvu za pravosodje. Računsko sodišče je ugotovilo - in razprava na odboru je to potrdila in dala še dodatne elemente in ocene - da je poleg običajnih razlogov, ki jih navajajo predstavniki pravosodja kot vzrok za dolgotrajne postopke - namreč zakonodaje, predvsem procesne zakonodaje, drugih zakonov in pa pomanjkljivosti in hitrosti, kot pravijo, pri izvedbi reforme sodstva, ki je povzročila veliko zaostanke; poročila in razprava na odboru ugotavljajo, da je velik del vzrokov za zaostanke počasnost in tudi visoki stroški sodnih postopkov za državljanke in državljane in predvsem za državni proračun, tudi v organiziranosti in v upravljanju sodišč.
Naj navedem nekatere ugotovitve in tudi nekatera priporočila računskega sodišča in odbora za nadzor proračuna. Podatki oziroma ugotovitve kažejo velika odstopanja oziroma razlike med učinkovitostjo med posameznimi sodišči, istovrstnimi sodišči. Dalje. Ugotovitve kažejo veliko nedoseganje norm po posameznih sodnikih in po posameznih sodiščih in tudi velike razlike na tem področju. Dalje se ugotavlja, da so vprašljiva obstoječa merila in da bi jih bilo treba preveriti. Dalje. Nezadovoljivo je rešeno vprašanje strokovnih sodelavcev na sodiščih, ki jih ni tako malo, ki pa ne opravljajo posla, ki bi ga lahko opravljali, tudi strokovni posel v pomoč sodnikom, podobno kot je to praksa v drugih državah - na primer v sosednji Avstriji - tako da ti strokovni delavci dostikrat niso izkoriščeni in so bolj v čakalnici, zato da bodo nekega dne izvoljeni za sodnika. Presenetljivo je, da niti ne obsojajo enotne evidence o delu strokovnih sodelavcev na sodiščih.
Dalje, da manjka program odprave zaostankov, na katerega je posebej opozoril gospod varuh v svojem uvodu. Velike so razlike v zasedenosti v administrativno-tehničnem osebju po sodiščih, razlike so tudi 50%-ne in večje, in je potrebno preveriti sistemizacijo. Kritične so tudi ugotovitve v zvezi s stroški; saj, prvič: ni ustreznih evidenc o stroških po posameznih pravdnih zadevah, velike so razlike po posameznih sodiščih in - tako računsko sodišče kot tudi odbor je ocenil - da je treba preveriti in pa sploh določiti tarife za izvedence in odvetnike. Kajti, predvsem za izvedence ponekod tarif sploh ni, da ne govorimo o njihovi višini.
In končno: ugotavlja tako računsko sodišče kot tudi odbor, da je pomanjkljiv notranji nadzor in finančni nadzor in zato tudi predlaga ministrstvu za pravosodje in vladi, da dejansko izkoristi zakonske možnosti in opravlja tisto nalogo, ki jo ima. V tej zvezi se je seveda postavilo tudi v naši razpravi vprašanje neodvisnosti sodišč, pri čemer smo ugotovili enotno tudi predstavniki pravosodnih organov, ki so bili prisotni - tako minister, kot predsednik vrhovnega sodišča in predsednik sodnega sveta - da velja neodvisnost seveda za sojenje in v to se nihče ni spuščal, drugo je pa seveda področje organizacije dela, načina dela, delovne discipline, odgovornosti itd. Zato je odbor priporočil in upošteval tudi priporočila računskega sodišča, tako vladi kot ministrstvu za pravosodje in pa sodnemu svetu in vrhovnemu sodišču, da izvedejo oziroma upoštevajo priporočila tako računskega sodišča kot odbora in je hkrati na te institucije tudi naslovil poziv, da pisno poročajo o uresničitvi teh priporočil. In izvršitev teh priporočil bo pomenila tudi potem učinkovite ukrepe za odpravo zaostankov in počasnosti, ki jih ugotavlja poročilo varuha človekovih pravic. Moram z zadovoljstvom povedati in upam, da se bo to tudi zgodilo, da so prisotni predstavniki, od ministra do predsednika vrhovnega sodišča in predsednika sodnega sveta, zagotovili, da bodo, da so že velik del pomanjkljivosti odpravili, da jih bodo ostale še odpravili in tudi dali našemu odboru poročilo o izvršitvi teh sklepov.
Na koncu mi dovolite samo še, da predlagam predlog dodatnega sklepa, s tem da moram reči, da podpiram predlog sklepov, ki jih je podal matični odbor, in sicer predlog dodatnega sklepa, ki se glasi: "Državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, da ob pripravi ukrepov za večjo učinkovitost sodišč prouči in predlaga oblike in načine prenosa določenih zadev sodišč na druge ustanove, vključno z oblikami izvensodnega reševanja sporov." Namreč, bila je ugotovitev in računskega sodišča in tudi razprave našega odbora, da bi bilo treba razbremeniti sodišča vrste enostavnih zadev, podobno kot je to praksa v tujini. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Feri Horvat. Replika, gospod Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Spoštovani! Repliciram na zadnji predlog sklepa gospoda Horvata in menim, da ta sklep ne odraža tiste situacije oziroma tistega napora, katerega je vložil državni zbor v vprašanje sodne veje oblasti.
Menim, da je v prejšnjem mandatu, katerega član sem tudi bil in lahko zato o tem nekoliko bolj argumentirano govorim, pa tudi v sedanjem, bilo vzpostavljenih oziroma toliko naporov, da bi operacionalizirali in izboljšali sodno vejo oblasti, s strani parlamenta, tako z opozorili vladi, kot tudi s predlogi zakonov, ki niso nikoli čakali na vrstni red, ampak so bili zmeraj pravočasno uvrščeni in tudi potrjeni. In ne nazadnje, tudi z vlogo komisije za volitve in imenovanja in stalno točko na dnevnem redu vsake seje - se pravi, z izvolitvijo novih sodnikov - da ne vidim nobene potrebe, da dajemo naprej potuho sodiščem, predvsem potuho sodiščem in sodnikom, ki jih ni tako malo in ki z vsem tem naporom, s stroški države in kadrovsko okrepitvijo ne delajo v tistem tempu in tako, kot bi od njih pričakovali.
Če sprejmemo enega izmed takih sklepov, kot je ta, da se jih razbremeni dela, za katerega so poklicani - nimam nič proti, da se jih razbremeni tudi v tej smeri, vendar se bojim, da če se bo naložilo vladi tak sklep in če ga na ministrstvu za pravosodje začnejo prioritetno obravnavati samo v smeri, kako delo sodišč preusmeriti nekam drugam - da se sprenevedamo in da bi si državni zbor s sprejemom takega sklepa naredil levjo uslugo.
Menim, da je treba ministrstvu za pravosodje in predvsem celotni vladi, na katero za deveti strani, zgoraj poročila varuha človekovih pravic lepo piše: Dunajska deklaracija, da je za varstvo pravic državljanov najprej in v vseh civiliziranih pravnih družbah predvsem zadolžena vlada, da se naredi tiste korake, da bodo sodišča učinkovita in da bodo začela delati. Ne pa, da bo tako, kot izhaja iz poročila varuha, da se zaostanki nekoliko zmanjšujejo; kar pomeni, da je od - če karikiram - od lanskega leta tak kup, od letošnjega leta je pa samo še toliko zraven. Se pravi, da je kup toliko večji, ampak nekoliko manj relativno narašča, kot je naraščal v lanskem letu. Mislim, da je treba opozoriti na to, da naj sodna veja oblasti začne delati. Pa si upam prenesti tudi kritiko, da se kot poslanec v zakonodajni veji oblasti vtikam v sodišča. Vendar tako, kot je šlo do sedaj, ne sme iti več naprej. Ta logika, gospod Feri, mislim, da ni prava. Lahko ste poskušali premakniti v pozitivno smer, vendar menim, da na tak način ni dobro sprejemati razbremenjevanja organov, ki neučinkovito delajo. Kajti sprašujem se, kdo izven sodne veje oblasti bo lahko to urejal - kdo? Ali državna birokracija, za katero tudi ugotavljamo, da je neučinkovita, zbirokratizirana, in da se utaplja v svojih papirjih, ki jih sama proizvaja? Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala za repliko. Replika na repliko, gospod Feri Horvat.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod predsednik. Namen tega predloga niti malo ni dajanje potuhe sodiščem, ampak da se bolj izkoristi možnost, ki jo tujina prakticira. Namreč, tako predstavniki pravosodja kot tudi drugi ugotavljajo, da so sodišča zatrpana tudi z vrsto zadev, ki jih v tujini rešujejo druge ustanove. Naj navedem konkreten primer s področja izvršb; recimo, primer Francije, ko smo obravnavali zakon o izvršbah in smo imeli primerjavo, kako so zadeve urejene, recimo, pri izvršbah, smo videli, da v Franciji obstojajo posebne institucije, ki opravljajo velik del izvršbe, seveda na osnovi zakonov in pod nadzorom sodišč. Možno bi bilo tudi več manjših, manj zahtevnih sporov med državljankami in državljani, morda reševati tudi izven sodišč. Za to gre, kajti reševanje zadev na sodiščih je tudi praviloma zelo drago; drago za udeležence in drago tudi za proračun, kot to kaže tudi računsko sodišče. In ta sklep dejansko nič ne prejudicira, ker ne pravi, kaj, koliko tega - tisto, kar je strokovno in seveda družbeno sprejemljivo. In vlada ima samo to nalogo, kot najbolj odgovorna za stanje v državi, da v sodelovanju s stroko in s predstavniki sodnih oblasti preveri, katere zadeve je smiselno in možno prenesti.
Zato predlagam, da tak sklep tudi sprejmemo. Ni pa to seveda edina ali pa glavna rešitev, to je en del v segmentu urejanja zadev na sodiščih in pospešitve in povečanja učinkovitosti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Besedo ima gospod Jerovšek, za njim gospod Kelemina.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Spoštovani gospod varuh človekovih pravic, spoštovane kolegice in kolegi! Končno smo dočakali obravnavo poročila varuha človekovih pravic za leto 1997 tudi v državnem zboru. Upam, izgleda, da po zaslugi tudi tega, da je naš poslanski kolega zahteval uvrstitev na izredno sejo v februarju in je tako končno prišlo na to sejo, čeprav bi bilo lepo, da bi v lanskem letu, ko smo obhajali 50-obletnico splošne deklaracije o človekovih pravic, to obravnavali v lanskem letu.
Da pa je stanje tako, pravzaprav ne preseneča, saj tudi varuh v svojem poročilu med dejavniki, ki vplivajo na človekove pravice, izrecno ugotavlja pomanjkljiv smisel za urejeno delovanje državnih in drugih organov. Pri tem pravi, da celo odločbe ustavnega sodišča niso upoštevane v postavljenih rokih. Ali nas v tej hiši to lahko preseneča? Žal, ne preseneča in žal je polovica parlamenta pred dvema tednoma tukaj demonstrirala svojo zavzetost za kršenje referendumske volje ljudi, ene od osnovnih državljanskih in ustavnih pravic. Za negiranje teh pravic se je zatekalo k takoimenovani ustvarjalni interpretaciji prava in zato smo izgubili cel teden in v času od maja 1997, ko je to poročilo, od maja 1998, ko je to poročilo v hiši, smo porabili tudi več tednov, da bi se izognili izvajanju zakona o denacionalizaciji. V tem poročilu je obširno dokumentirano, kako je izvajanje zakona o denacionalizaciji pereč problem spoštovanja človekovih pravic. Gospod Bizjak je danes omenil, da so mnogi, ki so dokumentirane vloge vložili v letu 1991, še niso dobili nikakršnega odgovora. Zato moramo biti samokritični na zavlačevanje, ki se je pri tako pomembnih zakonih tudi dogajalo pri tem državnem zboru.
Gospodje, tu se sprašujem, zakaj se nekateri raje niste spomnili ustvarjalne interpretacije splošne deklaracije o človekovih pravicah. To poročilo nam kaže, da bi bila potrebna takšna ustvarjalna interpretacija. Kajti, želeli bi si lahko, da bi bilo poročilo tanjše, da bi se človekove pravice z več čuta in in bolj dosledno spoštovale.
Varuh med dejavniki, ki vplivajo na spoštovanje človekovih pravic, navaja tudi predolgo usklajevanje med resorji. Uskladitev več ministrstev ne poteka in ne omogoča reševanja zadev v primernem roku. Veseli me, da je tudi varuh človekovih pravic prišel do ugotovitve, ki jo tukaj poslanci iz opozicijske strani večkrat navajamo, ko ugotavljamo razglašenost vlade; takšno razglašenost vlade, ki hromi operativno dejavnost vlade in ni sposobna reševati. Celo več, ministrstva se pogosto zatekajo k temu, da se izgovarjajo drugo ministrstvo na drugo. Tu so nekateri že omenili in tudi sam iz navedb ljudi, ki prihajajo v poslansko pisarno, ugotavljam, da je temu tako. Tisto, kar mi poslanci v poslanskih pisarnah doživljamo, čujemo in vemo od svojih volivcev, je pravzaprav zrcalna slika tega v manjši obliki.
Tukaj bi se pri konkretnih stvareh dotaknil položaja in pravic delavcev; to je pravic, ki izhajajo iz delovnega razmerja. V tem poročilu je to omenjeno na 19. in 75. strani. Tudi varuh v svojem poročilu ugotavlja, da so posamezniki pogosto izpostavljeni šikanoznemu ravnanju. Šikanoznega ravnanja je v naših podjetjih in tudi v državnih podjetjih. Morda ga je v državnih podjetjih celo več kot v privatnih podjetjih - tega šikanoznega ravnanja, ki so mu izpostavljeni delavci, je mnogo. Zato se pridružujem mnenju varuha, "...da bi bilo treba začeti uveljavljati institut osebne in kazenske do odškodninske odgovornosti in s tem ustrezno sankcionirati kršitve, ki jih delavcem povzročajo odgovorne fizične osebe delodajalcev." Konec citata. Če ne bomo prišli do tega, se bo to šikanozno ravnanje predpostavljenih delodajalcev nadaljevalo. Poznam primere, ko si zaposleni zaradi direktne grožnje izgube službe, ne upajo uveljaviti pravic, ki izhajajo iz naslova intelektualne lastnine, ker bo razvita tehnologija prikazana kot vložek tujcev pri dokapitalizaciji podjetja. Gre za podjetje, ki je v lasti Slovenske razvojne družbe in tak direktor je deležen izrazite podpore ministra v odstopu.
Zato tudi ni čudno, da si tuja podjetja dovolijo celo prepovedati sindikalno organiziranje zaposlenih. Poznamo primer Bauhausa, kjer si teh pravic delavci niso upali vzeti. Zdaj to pravico mogoče imajo. Tu vidimo, da pri nas tudi te osnovne sindikalne pravice niso same po sebi samoumevne. So zagotovljene, jih pa zaposleni ponekod niso v stanju uveljaviti. Pravice delavcev so največkrat kršene tam, kjer posamezniki in posamezni delodajalci oholo kažejo svojo zgodbo o uspehu; mnogokrat s podporo in mižanjem, zatiskanjem oči državnih organov. Na nekatere take primere opozarja tudi varuh človekovih pravic v svojem poročilu.
Moram opozoriti še na nekatere primere, ko so se pred kratkim delavci obrnili name v poslanski pisarni. Gre za to, da so zaposleni zaslutili, da jim delodajalec ne plačuje prispevkov za socialno in pokojninsko zavarovanje, ker je privatno podjetje poslovalo preko bay pass firme. Pri ugotavljanju, ali delodajalec plačuje prispevke, so naleteli na vrsto preprek. Dejanskega stanja niso mogli preveriti in ugotoviti in izrazili so sum, da so pristojni v nekaterih državnih organih in javnih zavodih podkupljeni. Pred kratkim je lastnik podjetje dejansko poslal v stečaj, zaposlene je prerazporedil v drugo podjetje, registrirano na njegov ženo. Ob stečaju so iz Zpiz-a dobili obvestilo, da prispevki v daljšem časovnem obdobju niso bili plačani. Si zamišljate, kako bo njihova pokojnina prizadeta, ker teh prispevkov ni bilo? Delovna doba jim je sicer tekla, niso pa bili plačani prispevki. Tu je dodatna ironija, da takim podjetnikom država izdatno pomaga. Meni so ti delavci navedli, da je to podjetje, ki je sedaj v stečaju, bilo pred 2 letoma deležno sredstev za nova delovna mesta. Sedaj je isti podjetnik to podjetje spravil v stečaj in je kupil drugo podjetje. Zopet "baje" z državno pomočjo in zopet dobil sredstva za nova delovna mesta. Pri tem pa elementarno krši osnovne delavčeve pravice. Dotaknil bi se tudi drugega področja, ki je na strani 82 obširno prezentirano. Gre za napredovanje v plačilne razrede delavcev, zaposlenih v šolah in vrtcih. Vemo, kakšen nemir je ta pravilnik vzbudil med temi delavci takrat, ko je stopil v veljavo - mislim, da je bilo aprila 1996. Na to temo sem tudi obširno diskutiral ob obravnavi nepravilnosti v šolskem ministrstvu, ob interpelaciji. Žal, minister ob dveh priložnostih ni bil pripravljen kakorkoli odgovoriti. Vidim, da je tudi za varuha človekovih pravic to obširno področje, kjer je dobil številne urgence. Kot varuh navaja, sam pravilnik je v skladu s pravilnikom o razmerju plač v državnih organih, vendar so brez dvoma pri tej zadevi bile kršene nekatere stvari. Kajti; pravilnik razumem in sem prepričan, da ni bil uveljavljen zaradi tega, da bi se lahko pedagoške delavce bolje plačevalo, ampak predvsem zato, da bi se uveljavljala pravica deli in vladaj - sprejeti korektive. In to je po številnih pismih bralcev, ki sem jih v tisti razpravi celo nekatere citiral, jasno, mnogi so to jasno zapisali. Koretive jim je uspelo sprejeti. Neka učiteljica je zapisala, "sovraštvo in bes sta se naselila v šolske kolektive". Pri tem, kot so v teh pismih ugotavljali učitelji, niso bile kršene samo pravice zaposlenih, ampak so bile kršene tudi pravice otrok, učencev. Kajti, ob takih razmerah je bila kršena marsikatera njihova pravica. Kajti v takem stanju učitelji, kot so sami ugotavljali, niso bili v stanju izvrševati vsega, kar od njih zahteva pedagoški poklic.
Opozoril bi še na nekaj. Na strani 82 v poročilu piše, da ste dobili od ministrstva odgovor, da so, (citiram): "...vsem, ki so se na ministrstvo obrnili s pismi, kritikami in predlogi za spremembo sistema napredovanja, so posredovali odgovor z ministrstva za šolstvo in šport". Imam dosti pomislekov in dosti razlogov, da dvomim v resničnost tega odgovora, ki so ga dali vam, zato ker sem tudi ob neki priložnosti citiral pismo bralcev iz Dnevnika, ki je izrecno navajalo, da učitelji niso dobili odgovora, nobenega odgovora v konkretni zadevi, izgleda, da so se skupinsko pritožili. Tudi sam poznam nekaj takih pričevanj - mogoče, ne vem za zadnja dva meseca, vendar je bilo to poročilo lani v maju tiskano, tako da verjetno v tistem trenutku, ko se je to tiskalo, ta navedba ni verodostojna.
S tem bi zaključil. Zaključil bi tudi z mislijo, da upam in pričakujem, da bomo dejansko naslednja poročila, to pomembno materijo, obravnavali promptno, in da bo vzrokov in snovi za poročilo s strani varuha človekovih pravic iz leta v leto manj. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Jerovšku. Besedo ima gospod Čeligoj, za njim gospod Kelemina.
VLADIMIR ČELIGOJ: Hvala lepa za besedo. Spoštovani zbor, spoštovani varuh človekovih pravic in njegovi sodelavci! Institut varuha človekovih pravic je po mojem mnenju v naši državi premalo upoštevan oziroma nima statusa oziroma vloge, kot bi jo sicer moral imeti. Nenazadnje, da šele danes obravnavamo poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997, kot je bilo že nekajkrat danes omenjeno, kaže tudi na svojevrsten odnos do te institucije. Vsekakor bi s tem, da bi državni zbor obravnaval poročilo za leto nazaj, ne pa za dve leti nazaj, pokazali do te institucije, varuha človekovih pravic, svoj zrelejši odnos ter pomagali dvigovati njegov ugled in uveljavljenost. Predlagalna in priporočilna vloga, ki jo ima varuh človekovih pravic bi na posameznih ministrstvih ter drugih državnih organih morala dobiti večjo težo in pomen. Ljudje se na to institucijo varuha človekovih pravic mnogokrat obračajo takrat, ko ne vedo več, kam bi se obrnili in ko ne najdejo več izhoda za rešitev svojih krivic, ki se jim dogajajo. V varuhu človekovih pravic vidijo še zadnjo možnost in mnogokrat edino upanje za rešitev. Nenazadnje bi vloga varuha človekovih pravic morala biti kot zadnja instanca, katera bi s svojo pozicijo, pomembnostjo in avtoritativnostjo dejansko vplivala na pravično razreševanje kršenja človekovih pravic.
Sedaj pa bi se rad dotaknil področja delovnih razmerij. Prav na tem področju se kaže povečano število pobud glede na leto poprej. Večina problemov in kršitev pravic s področja delovnih razmerij izhaja iz situacije preoblikovanja lastništva in preštevilnih stečajev firm. Danes imamo v Sloveniji opravka z novimi podjetniki in svežimi delodajalci, katerim je bistveni cilj ustvariti čim večji dobiček, v mnogih primerih na račun kršenja pravic delavcev, in sicer: od zaposlovanja na črno, večkratnega začasnega zaposlovanja, namesto zaposlovanja za neodločen čas. Nekateri delodajalci v času vodenja stečajnih postopkov delavce neštetokrat pošljejo na zavod za zaposlovanje, nato pa ga ponovno pokličejo na delo, kadarkoli se jim zljubi, ali pa jim iz meseca v mesec dajejo mesečne, začasne pogodbe o delu in to tako ponavljajo v celotnem času stečaja. V takšnih primerih se ravna z delavci nečloveško, nedostojanstveno in ponižujoče. Kljub vsem institucijam v pravosodju in kljub sindikatom so delavci v večini primerov prepuščeni samemu sebi in lastni iznajdljivosti. Ostajajo pa brez kakršnekoli pravne zaščite in ostajajo brez kakršnekoli pomoči. Takšno početje delodajalcev je vredno obsodbe in je potrebno na tem področju to tudi zaustaviti ter pravno urediti. Mnogi delavci, ki so prizadeti oziroma prikrajšani pri svojih pravicah, iščejo svoj prav pri varuhu človekovih pravic. Nešteti so primeri, ko delodajalec čez noč postavi delavca na cesto, čestokrat brez zaključnega datuma v delovni knjižici. Delavec ostane na cesti v takoimenovani odprti brezposelnosti. Skratka, v neznosnem položaju in zopet prepuščen samemu sebi.
Zakon o delovnih razmerjih je sicer prišel v parlamentarno proceduro, toda ta zakon bi potrebovali že zdavnaj, na žalost pa ga bomo še nekaj časa čakali, saj smo prejšnji teden opravili šele prvo obravnavo. Sprejem tega zakona bi vsekakor zmanjšal vrsto pred vrati varuha človekovih pravic, pa nenazadnje preprečil marsikatero krivico delavcem. Seveda je treba poudariti, da mora delavnopravna zakonodaja zaživeti, da jo je treba spoštovati in da morajo nad spoštovanjem bdeti vse pravne institucije. Sedanje družbene razmere v naši državi niso naklonjene delavcem, kot to tudi ugotavlja varuh človekovih pravic. Delavec je v večini primerov v podrejenem položaju do delodajalca. Zato je nujna čimprejšnja pravna ureditev, ki bo zaščitila delavca pred kakršnimikoli izkoriščanji iz delovnega razmerja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospodu Čeligoju. Besedo ima gospod Kelemina. Za njim gospod Božič. Imamo še 5 razpravljavcev in gospa Marija Pozsonec na 5 minut. Prosil bi vas, kljub temu da se zavedamo, da je to zelo pomembna problematika, da poskušamo razpravo voditi tako, da bi lahko ob 14.00 uri to točko zaključili z odločanjem o sklepih. Prosim, gospod Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa, spoštovani predsednik! Državni zbor, gospod varuh človekovih pravic!
Mislim, da je to poročilo, ki ga je danes tudi tukaj predstavil varuh človekovih pravic, predstavljeno korektno in tudi obširno. Tako, da ob posameznih sklopih tako počez ni pomembno več razpravljati, seveda pa je v vsaki postavki, v vsakem odstavku tako rekoč skrito veliko pomembne tematike, o kateri bi seveda lahko - o vsaki posebej - veliko, veliko razpravljali.
Za mene je pomembna predvsem ta ugotovitev, da mogoče opozicija ima nekega sogovornika vsaj na nekaterih področjih delovanja države. Zakaj pravim nekateri? Po mojem mnenju je še veliko drugih, s katerimi bi se moral - po mojem mnenju - tudi varuh človekovih pravic ukvarjati, vendar se ne ukvarja. Ukvarja se v glavnem s tistimi zadevami, ki nekako iz celotnega tega sklopa priplavajo na površje. Z vsemi stvarmi, ki se dogajajo v ozadju in v sredini vsega tega dogajanja, pa - po mojem mnenju - se ne ukvarja.
To je tudi priložnost, da se vlada, ker danes tukaj ni prisotne, ampak sem trdno prepričan, da tudi - ali upam, da je tako - vlada to poročilo obravnava in da tudi vlada sprejema ustrezne odločitve v zvezi z odpravo vseh pomanjkljivosti oziroma opozoril, ki so podana v poročilu. Upam, da je vlada v zvezi s tem obveščena, ne glede na to, da je ni tukaj.
Tako tudi priložnost, da se s to problematiko seznani koalicija. Predvsem pa je to priložnost - po moji oceni - da se s to problematiko seznani prevladajoča LDS, da se poglobi v to poročilo, seveda s ciljem - končni cilj mora biti vedno prisoten - da s svojo oblastniško močjo pristopi, kot pravi, k vsem tem, že nekaj let ponavljajočim se vprašanjem in da se pozabava tudi s tem, da ne bi nastajale nove oziroma se povzročale nove težave, novi problemi in nova kršenja človekovih pravic.
Če lahko tu mogoče rečemo, da se te stvari ne rešujejo korektno in hitro zaradi tega, ker gre mogoče pri vodenju politike pri tej oblasti, za krizo nekih vrednot, za krizo idej, za krizo vizije, na kar so tudi pomembni, eminentni ljudje te države opozorili, je seveda drugo vprašanje. In o tem ne bom govoril.
Zanimiva se mi zdi pripomba varuha, ko je omenil, da pri opozarjanju predvsem upravnih organov, predvsem državnih organov, vladnih organov na te pomanjkljivosti naleti na razumevanje, naleti na prikimavanje takorekoč večine vseh in pripravljenost, da bodo stvari tudi v najkrajšem času odpravili, kaj več od tega se pa dejansko v veliko primerih ne zgodi. To je zdaj malo čudna situacija. Tudi sam poznam ta občutek prikimavanja ob opozarjanju na določene probleme; pripravljenost za premik na nek višji nivo, višjo raven, pa potem enostavno splahni. Kje je tukaj vzrok, kaj bi bilo treba narediti, da bi dejansko tisti, ki so odgovorni za izvrševanje določenih zadev, to upoštevali, je seveda drugo vprašanje.
No, morda bi omenil še to, da se je s sprejetjem oziroma potrditvijo evropske socialne listine v državnem zboru naša država še dodatno obvezala, da bo bolj učinkovito ali pa bo vsaj razširila določene pravice državljanom tudi na tem področju. Mislim, da je to tudi ena izmed velikih obveznosti, ki jo bo naša država - sem trdno prepričan - težko uresničila.
Pomembna je tudi ugotovitev, vsaj zame, ki jo je omenil gospod Bizjak, glede uveljavljanja pravic državljanov. Tudi sam ugotavljam, kar sem tudi že večkrat omenil, da državljani v Sloveniji imamo ogromno pravic; to izhaja sedaj tudi iz te splošne deklaracije o človekovih pravicah, potem izhaja tudi iz evropske socialne listine, ki smo jo pred kratkim sprejeli, veliko pravic izhaja iz ustave, potem so tu materialni zakoni, ki so zelo pomembni oziroma najpomembnejši za zagotavljanje določenih pravic državljanov in so tudi v poročilu velikokrat omenjeni; potem je tu upravni postopek, za katerega je tudi iz poročila razvidno, da je velikokrat kršen, nespoštovan, kot eden temeljnih upravnih aktov, ki bi ga morali upoštevati vsi v tej državi, in ki je tako rekoč druga ustava v malem.
Zanimivo je dejstvo, da ugotavljamo - saj ni v vsakem primeru to, ampak v veliko primerih - da državljani Slovenije imamo vse pravice, ampak le-te imamo samo tako dolgo, dokler jih v praksi ne potrebujemo oziroma dokler jih ne uveljavljamo. Ta resnica se v praksi velikokrat pokaže. Ampak še ni najhujše to, da te pravice, ki so zapisane, potem niso uresničljive. Najhujše je to, da prihaja do diskriminacije med istimi skupinami ljudi ali med različnimi ljudmi, predvsem pa je najbolj kritična diskriminacija zaradi politične pripadnosti. O tem varuh človekovih pravic ne govori, je pa to zelo pomembna ugotovitev. O tem sem tukaj že govoril. Prav ta politična diskriminacija mene najbolj skrbi. Če samo omenim primer, tipičen primer (po mojem), eden izmed teh, ki so zapisani v poročilu kot primer politične diskriminacije, je napredovanje zaposlenih v vrtcih in šolah in v plačilne razrede, kakor tudi napredovanje zaposlenih v šolah v nazive, kar je opisano na 37. strani. Iz tega se očitno vidi, in to ugotavljamo mi, ki imamo poslanske pisarne na terenu, ko prihajajo k nam ljudje in nam potožijo, kako jih grozno oblast zaradi svoje strukturne mreže diskriminira s tem, ko jim ne da tiste pravice, ki so jo že imeli doseženo, zaradi neke svoje izobrazbe in kako jim preprečuje, da bi na osnovi novih kriterijev, ki obstajajo zdaj po novih pravilnikih, tudi njim pripadale. Enostavno jim ne dovolijo, da izvajajo tiste dodatne dejavnosti, dajejo pač tistim svojim, ki so lojalni sistemu, vse ostale pa ignorirajo in jih izključijo iz tega in pri tem tudi nimajo možnosti, da bi napredovali. To so grozovite stvari, ko to človek spozna, ampak to je samo eno področje, ki sem ga zdajle omenil. To se dogaja tako rekoč na vseh področjih našega življenja v naši državi.
Kaj počne ta politika s politično prevlado, s preprečevanjem, tako rekoč z grožnjami na posameznih področjih, to je nevzdržno. Mislim, da bi bilo treba tudi o tem, kar je v teh poročilih, se nekoč spustiti v to sredino in poskušati odkriti take stvari, nekaj napisati in tudi opozoriti. Še en primer bom v zvezi s tem povedal. Enako se dogaja pri nedokončanem lastninjenju vseh teh državnih podjetij oziroma podjetij, v katerih je večinski lastnik država, od zavarovalnic do bank itn. Tukaj na tem mestu tudi lahko povem, gre za izredno težke zakulisne igre, v katere imajo dostop samo posamezniki, izbrani, preverjeni posamezniki in ni daleč dan seveda, ko se bodo te stvari uredile. Zakaj, seveda Slovenija ni dokončala privatizacije oziroma lastninjenja na vseh področjih, enako častno in čimprej. Zato, ker enostavno niso uspeli vseh stvari spraviti pod svoje okvirje, samo zato. In tukaj, poznam stvari, ker me ljudje opozarjajo, posamezni, vsak, ki ni pravi, ki ni lojalen, ki ni njihov, ga poskušajo na vsak način odstraniti, da ni zraven pri tem poslu, ko se bodo te stvari v roku pol leta, enega leta tudi dokončale, seveda ve se, v čigavo korist. Jaz mislim, da bi se varuh človekovih pravic moral ukvarjati tudi s temi zadevami, kako so posamezniki - ker vemo, da iz nič nič ne nastane, vsaj po mojem mišljenju ne - prišli do takega bogastva, ki ga danes imajo in tudi še naprej si to bogastvo širijo, na osnovi česa. Na čigav račun? Ali na račun svojega znanja, svojega dela ali na račun neustreznih predpisov ali na račun vseh državljanov Slovenije in prejšnjih rezultatov, ki so jih ti državljani dosegli in žrtvovali za našo Slovenijo?
Naslednja stvar, ki se jo bom na kratko dotaknil, je tudi zakon o volitvah v državni zbor, ki je tudi opisan tukaj na strani 10 in 11. Popolnoma se strinjam. Tudi zakon o lokalnih volitvah, te zadeve niso dorečene in prihaja do veliko, veliko napak, neusposobljenost, bom zdajle povedal, volilnih odborov na terenu, ki si razlagajo zakonodajo vsak po svoje in dovoljujejo take mahinacije, ki jih vi nikoli ne morete odkriti, ker vam tudi nobeden tega ne pove. Potem pa, recimo, štetje nekih glasov na nekem mestu, zapisnik. Seveda tisto se tam na nek ustrezen način ali ne prešteje, zapre, potem pa prek mobitelov iz central javljajo na vsa področja, kakšni so rezultati začasni, ko se šteje in se tudi po 3 kilometre daleč prenaša pošta po dve uri. Kaj se med potjo dogaja, nobeden ne ve. Kako se pa nov zapisnik napiše, nobeden ne ve itn. Tudi na tak način se zmaga, tudi na tak način. Volitve se ne dobijo, volitve se vzamejo, velikokrat, tudi v tej državi še vedno. Samo toliko za opozorilo. Te stvari bo treba z novim zakonom o volitvah absolutno doreči in ugotoviti, kje so tiste meje, do kje lahko volilne komisije oziroma volilni odbori še delajo, in od kje naprej ne morejo, ker za to niso usposobljeni, ker vemo, kakšna množica vseh teh je potrebna za izvedbo nekih volitev.
Še samo to na kratko bom omenil. Mislim, da se tukaj in bi prosil tudi varuha človekovih pravic, da temeljito zadevo preštudira in da mi mogoče tudi odgovori, če bo lahko. Nedavno tega smo sprejeli oziroma potrdili v državnem zboru evropsko-socialno listino. Zato bi prosil varuha človekovih pravic, da ugotovi. Jaz namreč trdim, da 13. člen iz evropsko-socialne listine, predvsem prvi odstavek, ni v nobeni povezavi s četrtim odstavkom oziroma 4. točko in da je socialna in zdravstvena pomoč našim državljanom z nesprejetjem prvega odstavka 13. člena hudo kršena. Vsaka država ima pravico, da sprejme samo določeno število členov. Od 31, 16 od obveznih 9, 6. Od tolikšne mase odstavkov oziroma postavk posameznih določeno število. Ampak, da smo ravno prvi odstavek oziroma 1. točko 13. člena izključili iz tega, jaz mislim, da so s tem tudi prizadete pravice slovenskih državljanov, predvsem glede ocialne in zdravstvene pomoči. Socialne in zdravstvene pomoči. Mi te točke nismo sprejeli. Enostavno ta država se lahko tudi izgovarja na to listino in reče, mi nismo potrdili te točke za socialno in zdravstveno pomoč vsakemu, ki v tej državi to pomoč potrebuje, in jo lahko država tudi odkloni.
Vlada zagovarja, da pomeni vsakemu, tudi tistemu, ki pri nas začasno biva. Zakaj pa ne? Tudi tistemu, ki začasno, če nujno potrebuje tako pomoč. Ampak jaz mislim, da turistično noben tak revež ne pride, da bi mu morali na ta način pomagati. Nekomu pa je mogoče tudi taka pomoč potrebna.
Prav bi tudi bilo, da preštudirate 12. člen, in da bi ugotovili, da tam pa dajemo določene pravice tujcem prek mednarodnih pogodb. Jaz bi vas prosil, da te stvari preštudirate in ugotovite. Ali niso slučajno z nesprejetjem prvega odstavka 13. člena kršene pravice naših državljanov glede socialne in zdravstvene pomoči.
Mogoče bi se samo še dotaknil ene točke, in sicer okolje in prostor, na strani 71, kjer ste ustrezno opozorili na sprejemanje podzakonskih aktov v zvezi z zakonom o varstvu okolja, predvsem na področju iz določbe 78. člena zakona, v katerm se ureja plačilo odškodnine povzročiteljem razvrednotenja okolja in nevarnosti za okolje. Tudi osebno smatram, da je to zelo pomembna postavka, in da bi vlada morala čim prej tukaj sprejeti te podzakonske akte. Kajti s tem, ko bi morali določeno oziroma bili obvezani plačati tudi določeno odškodnino, rento ali kakorkoli bi se že imenovala, bi tudi verjetno razmislili, na kakšne način okolje onesnaževati oziroma oskruniti ali kakorkoli že povzročati škodo v našem prostoru in v našem okolju.
Tukaj se lahko dotaknem tudi, da inšpekcijski organi, kar je bilo posebej opozorjeno, v naši državi svoje funkcije ne opravljajo. Še enkrat bom povedal, tako kot sem tudi zadnjič. Velikokrat naši inšpekcijski organi ne ukrepajo zaradi direktiv z vrha. To je dejstvo, to nisem bil enkrat opozorjen na ta problem. Enostavno bi se bilo treba s tem pozabavati mogoče. Jasno pa je, da inšpektorji, ki so zaposleni in ki dobijo plačo od te države in ki imajo svoje nadrejene, o tem ne želijo govoriti. Velikokrat pa ne gredo na teren, prav zaradi direktiv z vrha. Jaz bi vas prosil, če je mogoče - seveda se s tem ne morete ukvarjati, ker se ukvarjate, tako kot sem povedal na začetku, z zadevami, ki priplavajo na površje, ki so vam vidne in ki so tudi konkretno na vas naslovljene - nekoliko premalo se mogoče ukvarjate z raziskovanjem teh posledic oziroma stvari, ki so skrite.
Na koncu pa samo še to, predvsem prevladajoči LDS, da naj poskrbijo za to, da se bo presegla kriza vrednot, seveda teh napačnih, kriza idej in kriza vizije prihodnosti. Vas je 25 poslancev v državnem zboru plus eden, če lahko tako rečem, in če si vsak samo eno področje vzame, en problem, in si zada nalogo, da bo prek svoje politične moči poskušal to rešiti, bo veliko problemov v prihodnosti manj in bo tudi naša država bolj pravna in v lepših očeh Evrope in v svetu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Kelemina. Glede vašega vprašanja, če je bila vlada seznanjena s tem gradivom. Naslednji dan, ko smo prejeli poročilo o delu varuha človekovih pravic, se pravi 9. junija lani, smo poročilo o delu varuha človekovih pravic posredovali tudi vladi v vednost. Besedo ima gospod Ivan Božič, za njim gospod Peterle.
IVAN BOŽIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane poslanke in poslanci, vsem lep, dober dan! Tudi varuhu človekovih pravic, gospodu Ivanu Bizjaku in njegovim sodelavcem, lep, dober dan, in hvala za obširno poročilo. Ostalim predstavnikom vlade in tudi edinemu ministru, ki se je danes udeležil zasedanja državnega zbora, gospodu Školču, lep, dober dan! O vladi bom kasneje rekel malo bolj pikrih.
Ponavadi, kadar se kakšno poročilo bere, se človek zmeraj spomni sam nase, kaj sem jaz dobrega naredil in kaj sem naredil slabega. Državni zbor se glede svojega dela lahko nekaj le pohvali. Sam imam pri sebi prazno ovojnico 39. točke 11. seje, volitve in imenovanja. Kar je bilo v državni zbor poslano, je KVIAZ obravnaval in državni zbor na tej seji vse potrdil. Ne na KVIAZ-u ne v državnem zboru v dveh letih in nekaj mesecev, kar smo tu, še ni bil zavrnjen en sodnik. Torej, tretja veja, ki jo je varuh človekovih pravic kritiziral - tretja veja oblasti, sodstvo - se naj na nas ne izgovarja; mi smo svoje naredili.
Drugo, kar bi rad rekel. Tudi naš odbor za notranjo politiko in pravosodje je napisal svoje poročilo. Z njim smo zadovoljni, še posebej zadovoljni s tem, da bo posebna komisija pripravila še posebne sklepe in o njih poročala.
Kot tretje bi pa rad rekel nekaj, kar pa nam ni najbolj v čast. Prejšnji teden smo od oktobra 1997 le prišli do obravnave zakona o delovnih razmerjih. Malo si poglejte amandmaje, o katerih smo glasovali, pa boste videli, da marsikdaj takrat nismo bili naklonjeni človekovim pravicam, in najbrž je gospod Potrč mislil na to brezbrižnost, ki smo jo takrat naredili.
Rad bi še rekel nekaj o sklepih državnega zbora z dne 19.11.1997. Gospod predsednik nam jih je razdelil in poslal, pred letom in pol, predvsem moram reči, da niso bili izpolnjeni, 8. oziroma 6. sklep pravi tako: "Vlada Republike Slovenije naj analizira ocene, ugotovitve, mnenja in predloge varuha človekovih pravic ter kot odgovorna za izvajanje zakonov in drugih predpisov ter za celotno delovanje državne uprave sprejme ukrepe za odpravo nepravilnosti ter pomanjkljivosti, na katere v svojem poročilu opozarja varuh človekovih pravic." Ko smo prejeli poročilo od varuha človekovih pravic za leto 1997, EPA 512/2 z dne 16.6.1998, poročilo vlade ni bilo priloženo. To se pravi vlada ni izpolnila našega sklepa. Ne samo tega, veliko sklepov ne izpolni in se človek vpraša, kaj naj še sklenemo, ampak kljub temu postavljam vladi še sledeče vprašanje. Zakaj ni zakonov o duševnem zdravljenju? Zakaj v proceduro še ni zakona o skladu za plačilo vojne odškodnine? Mi bomo obravnavali oziroma obravnavamo zakon o žrtvah vojnega nasilja, poprave krivic. Iz česa se bo to plačalo, če vlada nima pripravljenih sredstev, niti še zakona, kako bo to uredila.
Drugo bi rad opomnil pri tem poročilu, ki smo ga te dni oziroma danes, te ure, poslušali, prebrali smo ga sami doma. Recimo delo upravnih enot. Zakaj se ne izvaja zakon o denacionalizaciji? Danes bi jaz rad slišal vlado, da bi rekla zato. Rad bi slišal, zakaj se ne izvaja in ne izpelje zakon o ustanavljanju in vračilu zemljišč agrarnim skupnostim. V Sloveniji jih je cela vrsta, ki so že davno opravile svojo registracijo, iste vasi, isti ljudje. Res je, da v nekaterih vaseh so se nekateri tudi preselili, a vendar, če želijo to svoje zemljišče, naj se enkrat vrne. Pa se pogosto potem lahko človek sprašuje tako, ali denacionalizaciji, vračilu zemljišč agrarnim skupnostim, poprave krivic in žrtvam vojnega nasilja nočemo ugoditi, nimamo še zakonodaje zato, ker čakamo, da bodo pomrli. Ali je to cilj vlade?
Na koncu bi rekel tudi tako. Danes nas je zelo malo, ki smo vztrajali do konca, komaj tretjina. Ali je tako kot pravi pregovor, da psi lajajo, karavana gre dalje? Ali pa smo mi danes tu zastonj meditirali? Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Božiču za njegovo razpravo. Razpravljal bo gospod Peterle, za njim gospod Franc Pukšič.
ALOJZ PETERLE: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani gospod varuh človekovih pravic, gospod minister, poslanke in poslanci! Zame je tale točka ključna točka te seje državnega zbora in obžalujem, da se dogaja tako podcenjujoč odnos do ene od ključnih institucij demokratične družbe, ki smo jo postavljali v tem parlamentu, da smo tukaj v nesklepčni sestavi tako rekoč pred prazno, na pol prazno dvorano in z enim ministrom, ki pa ni minister za pravosodje. Ne zamerite, če ponovim, da bi morala tukaj res sedeti vlada s svojimi ministri in se tudi odzivati na to, kar nam je tukaj varuh človekovih pravic povedal.
Naslikal nam je črno sliko, ker drugačne ni mogel. Mene skrbi, ne samo to, kar piše tukaj, da pravni red ni popoln in stabilen, da državni organi delujejo neučinkoviti in celo nezakonito. V mastnem tisku naprej - odkrite nepravilnosti se prepočasi odpravljajo. Obveščanja javnosti o vladnih namerah je pomanjkljivo. Usklajevanje med resorji za rešitev problemov je predolgo. Odnos države do posameznika je pogosto neprimeren. Pomanjkljiva je skrb za nekatere skupine, ki nosijo največje breme gospodarske preobrazbe. Učinkovitih pritožbenih poti, to posebej poudarjam, na številih področjih še vedno ni.
Glejte, kar je tukaj, sem prebral samo iz mastnega tiska, je dovolj za bitje plati zvona, so včasih rekli. Dejstvo, da nam tukaj za 2 leti nazaj varuh človekovih pravic pravi, da so nekatere stvari že 3-krat napisane, je več kot zaskrbljujoče. Posebej z ozirom na dejstvo, da se državna birokracija nezadržno krepi, zastojev v sodstvu pa zato ni manj. Čakalna doba za dosego pravic se tako rekoč povečuje in je prestopila 2 leti. To so zadeve, ki bi jih bilo treba vzeti močno na znanje in predvsem v ravnanje.
Mi seveda poslušamo varuha, govorimo pa vladi. Kajti večina zadev, ki se nanašajo v poročilu na varstvo človekovih pravic, se nanašajo na vlado. Očitno je, da vlada prek svojih institucij oziroma svojih ljudi ignorira zakone in če ignorira zakone, ignorira ljudi. To, kar tukaj piše, da ne bi šel sam po področjih, ki so bila že obdelana, zahteva, da tudi v tej hiši kolikor to vprašanje zadeva nas, ravnamo v skladu z ugotovitvami oziroma z dejstvi, o katerih nam poroča varuh človekovih pravic. Mislim, da bi moral biti eden od glavnih kriterijev pri določanju dnevnega reda, prioritet dela državnega zbora tudi to poročilo in tukaj omenjam mnenje oziroma ugotovitev varuha človekovih pravic, ki pravi, da od številnih zakonov, ki so bili že v predlanskem poročilu našteti, da sta bila v parlamentu sprejeta samo dva.
Se pravi, da lahko rečemo nekako tako, včasih se o takih zadevah ni smelo govoriti, ali pa se ni govorilo v taki hiši in take hiše tudi ni bilo - mislim institucije demokratičnega parlamenta. Danes pa se lahko govori, kdor pač hoče o tem slogu govoriti, vendar gre vse mimo. Imamo varuha, ampak on dela poročila, zadeve pa gredo po starem naprej. Jaz bi si želel, da bi s pomočjo odločitev v tem državnem zboru leto kasneje obravnavali drugačno poročilo. Želim si, da bi v tem poročilu stalo, sprejeti so bili zakoni, birokracija ravna drugače, kršitev človekovih pravic je bilo manj, zastoji na sodiščih so se začeli odpravljati in tako naprej.
Vendar iz atmosfere, ki vlada v vladi pa deloma tudi v tej hiši, nimam posebnih razlogov za upanje. Se pa zahvalim gospodu Ivu Bizjaku, varuhu človekovih pravic in njegovi ekipi za poročilo, ki nam je predstavilo verodostojno sliko stanja človekovih pravic v naši državi.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Peterle. Besedo ima gospod Pukšič in kot zadnji prijavljeni za njim gospod Demšar (pisno prijavljeni).
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa. Gospod predsednik, poslanke in poslanci, novinarji, gospod varuh človekovih pravic in eden izmed 20-članske ministrske ekipe med nami. Dotaknil se bom treh področij iz poročila varuha človekovih pravic. Dotaknil v tem smislu, da povem, ali pa mi nekako potrjuje velikokrat izrečene besede in misli za to govornico tudi pri mojih nastopih, ki so vezani na ta področja.
Eno izmed takih področij je pokojninsko in invalidsko zavarovanje kmetov. Spoštovane poslanke in poslanci! Tisti, ki ste že dalj časa v politiki, in ki ste bili včasih v slovenski skupščini, se boste spomnili, pa tudi ostali upam, da je bilo tam okrog leta 1990 okrog 100 tisoč kmetov, ki so imeli ali plačevali obveznosti za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po teh različnih stopnjah, kot je bilo. Danes oziroma za leto 1997 varuh človekovih pravic zapiše na 66. strani obveznosti zavarovanja kmetov. Mene ne skrbi tista prva ampak tista druga skupina pobudnikov, ki pravi takole. Druga skupina pobudnikov zatrjuje, da ne more plačevati prispevkov za obvezno zavarovanje. Na žalost je te druge skupine ogromno. Po podatkih, ne vem koliko so točni, ampak jih imam, je od teh 100 tisoč kmetov danes še nekaj manj kot 30 tisoč tistih, ki plačujejo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Problem je seveda, da na kmetijah ne dosegajo takega dohodka, da bi te prispevke lahko plačevali. S tem seveda ogrožajo preživljanje sebe in tistih, za katere morajo skrbeti.To je poleg podatka o brezposelnosti v naši državi eden izmed bolj zaskrbljujočih podatkov. Da je temu res tako ali da je to še bolj res, kažejo tudi podatki, ki smo jih dobili v zadnjem tednu s strani vlade Republike Slovenije ob izračunavanju tako imenovane primerne porabe in lastnih virov občin, katerih glavni vir je dohodnina. Prek 40 občinam je vlada z odredbo morala odrediti do 75% tako imenovane primerne porabe, kar zopet kaže v glavnem na tiste občine, kjer je večji ali pa največji delež prebivalstva prav kmečkega.
Drugi problem so delovna razmerja in brezposelnost. Jasno, tudi to je povezano s tisto prvo temo, o kateri sem govoril. Opozarjanje, velikokrat tudi za to govornico, da ob kršitvah pogodb iz delovnega razmerja, da so praviloma kršene socialne pravice, pravna varnost posameznikov in tudi osebno dostojanstvo, so pač ugotovitve, na katere se vsaj zadnji dve leti v parlamentu predvsem ali pa velikokrat s strani Socialdemokratske stranke Slovenije opozarja. Vendar opozorila, seveda, niso dovolj, ker je med drugim tudi to res, da je država uredila problem delavcev, ki jim delodajalec že daljši čas ne izplačuje plač, in je to le na papirju. To je dejstvo, ob sprejetju zakona o inšpekciji dela ter zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji v letu 1997. Skratka, tudi na tem področju je na žalost porast v negativnem smislu kršitev socialnih, pravnih in tudi osebnega dostojanstva posameznikov.
Da bom nekoliko konkretnejši, bom spregovoril o novejših podatkih, ki so na žalost še slabši, kot so v poročilu varuha človekovih pravic za leto 1997. Spregovoril bom samo o nekaterih podatkih, da vam ne bom jemal preveč časa, ker o določenih podatkih pa moram povedati.
V avgustu leta 1998, to pomeni, skoraj leto dni po poročilu varuha človekovih pravic (Se opravičujem.), je iz nekaterih poročil razvidno, da je bila stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji 14,2%, ker pa ne bi po posameznih regijah govoril oziroma o posameznih regijah, ker bodo verjetno posamezni poslanci iz svojih regij pogledali ta poročila in kaj o tem rekli, bom spregovoril o Podravju, torej o Podravski regiji. Mimogrede v to regijo spadajo po upravnih enotah - ker, če grem naštevat po občinah, je tega bistveno več - po upravnih enotah Lenart, Maribor, Ormož, Pesnica, Ptuj in Slovenska Bistrica. To pomeni to Podravje in ta primerjava s slovenskim povprečjem. To pomeni stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji 14,2%, v Podravju 21,7%. O tem, če pogledamo dalje program javnih del v Sloveniji-6300, v Podravju-1800 oziroma delež napram v Sloveniji 29%. To pomeni, brezposelni se zatekajo h kakršnikoli možnosti in tudi pri tej možnosti javnih del, ki pa ni trajna rešitev oziroma je tako rekoč eno prehodno obdobje.
Iz tega poročila je zanimiv tudi podatek, prebivalstvo, aktivno prebivalstvo - delež Podravja v Sloveniji 16%, to je prebivalstva in aktivnega prebivalstva 15,9%. Iz tega podatka se da sklepati, da stopnja staranja v Podravju narašča. To pomeni, da se mladi, perspektivni pač poskušajo preseljevati v druge regije, kar je pa logično pričakovanje, saj je že zadnjih 6 ali 7 let strmo padanje prav možnosti zaposlovanja v Podravski regiji. Podatki o stopnji regijske brezposelnosti, in potem tudi poročilo varuha človekovih pravic o brezposelnosti je povezano s tem in se v veliki meri nanaša tudi na Podravsko regijo, je katastrofalno, če pogledamo po posameznih upravnih enotah, kjer se vrti tam od 17, 18 do 27%. 27% v ruški občini. Iz tega naslova bi skoraj si upal predlagati varuhu človekovih pravic, da bi na področju zaposlovanja in brezposelnosti odprl urad prav v eni izmed upravnih enot ali občin, ki ima katastrofalno visoko stopnjo, registrirano stopnjo brezposelnosti. Ali Ruše ali Maribor ali Pesnica tudi z 27% oziroma Ruše celo 27,8% brezposelnosti. Da je to področje posebej občutljivo in zastrušujoče tako rekoč, če pogledamo strukturo po času prijave. Več kot 34%, 35% brezposelnih je takih, ki čakajo od 1 do 3 leta. 15% od 3 do 5 let in ostali 18%, 19%, ki čaka od 3 do 8 let je skoraj že tako rekoč odpisanih. Saj dejansko ni več možnosti ali poštenega upanja na zaposlitev.
Problem je seveda tudi starostna struktura. Poglejte, prek 20% takšnih je med 18. in 25. leti, s tem da je verjetno za velik del, to je za 25% populacije, ki so stari med 40. in 50. let, že zamujena kakršnakoli možnost zaposlovanja, če pogledamo tisto prejšnjo strukturo po času čakanja oziroma prijavljenosti na zavodu za zaposlovanje. 20% starih nad 50. in 60. let pa seveda iz podatkov nimajo več nobene možnosti in seveda občutek socialne izključenosti je med takšnimi ljudmi očitno izredno velik.
Da o drugi problematiki, o strukturi delovne dobe itn., posebej ne govorim in ne izpostavljam, bi se na koncu rad dotaknil še tretjega področja, saj sem tudi na začetku povedal, da se bom treh dotaknil, to so sodni postopki. Sodni postopki, s katerimi se srečujem zadnje leto kot predsednik preiskovalne komisije. Srečal sem se s poročilo računskega sodišča, o katerem je pred mano govoril kolega Feri Horvat in seveda z nekaterimi nenarejenimi in neobdelanimi zadevami, ki so na sodiščih. Ja, jaz mislim, da je točno zapisano to, kar je varuh človekovih pravic zapisal, da celovita vsebinska reforma materialnega in procesnega, kazenskega prava v naši državi še ni bila izvedena. No, vidite, to je katastrofalna ugotovitev in če bi - no, čisto malo še, pa bom končal. Če pa ne, bom jaz vas čakal, potem pa boste vi mene še vedno poslušali. Potem pa lahko zapustite to dvorano, samo klepetati ne. No, veste, če bi veljalo vsaj malo političnega, bom rekel, bontona ali norme politične, vsaj v delu, ki veljajo v Evropi, potem bi po enem izmed takšnih poročil varuha človekovih pravic se v slovenski vladi verjetno vprašali, kaj je res tako hudo narobe oziroma, da je res tako hudo narobe, sporočajo tudi ostale institucije oziroma to vemo, in bi potem človek nekako pričakoval celo kakšen odstop iz Drnovškove komisije, tako kot je pač to naredila po poročilu neodvisnih strokovnjakov evropska vlada. Za bati se je v drugi smeri, da seveda še dolgo ne bo takšnega dela razumevanja, tudi objektivne in subjektivne odgovornosti v naši državi. No, tisto poročilo, v Agendi, ki ocenjuje, da je glavni problem slovenskega sodstva njegova neučinkovitost zaradi predolgih sodnih postopkov itn., to je tisto, kar je računsko sodišče sicer ugotovilo, da se vtikovanje v opravljeno ali neopravljeno delo - je skrajni čas, da kdo to tudi pove in da bi se moralo na tem področju, če bomo želeli, dobiti tudi kakšno boljšo oceno v Evropski skupnosti, moralo se bo marsikaj spremeniti. Na žalost pa seveda ni velikega upanja, saj je ta parlament ustanovil že nekaj parlamentarnih preiskovalnih komisij; s točkami, s katerimi je naložil delo naši parlamentarni komisiji, nas je oborožil s strokovnim teamom, s strokovnim štabom, s pol sekretarke (še danes nimamo ne strokovnega svetovalca, ne sekretarke, ki bi delala osem ur za to preiskovalno komisijo) in tako dalje. Skratka, ni se za bati, da je civilizacijska norma demokracije že prišla. Res pa je, da je demokracija šele nekaj let, tako da smo pač pod prvo stopnico.
Upam, da bo poročilo varuha človekovih pravic tudi v tej smeri prineslo, če ne danes pa jutri, nove ugotovitve, nova spoznanja, in da se bo tudi tu kaj spremenilo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Pukšiču. Preden dam besedo gospodu Demšarju, predlagam, da se skupaj odločimo, kako bomo nadaljevali s to točko dnevnega reda. Ugotavljam, da je k razpravi prijavljen še gospod Demšar in za petminutno razpravo gospa Maria Pozsonec. Moj predlog bi bil naslednji: da bi danes poskušali dokončati to točko dnevnega reda, medtem ko bi za vse preostale točke, ki so prekinjene ali še niso bile obravnavane, v skladu s poslovnikom takoj po sprejemu oziroma zaključku te točke dnevnega reda z glasovanjem odločili, da so sestavni del 12. redne seje. Že prej sem uvodoma sam podaljšal današnjo sejo za eno uro, ker smo pričakovali, da bomo morda do 13.00 ure opravili delo, katerega vsebina je zelo pomembna. Sedaj pa sprašujem, ali kdo od prisotnih kolegic in kolegov nasprotuje mojemu predlogu, da državni zbor danes poskuša dokončati to točko? Nasprotujete, gospod Špiletič? Na glasovanje bom dal najprej svoj predlog. Torej, moj predlog bi bil naslednji: da državni zbor danes dokonča 37. točko dnevnega reda, to je poročilo varuha človekovih pravic za leto 1997. Seveda pa to pomeni, da bi se ta točka morala končati najkasneje ob 15.30 uri, kajti ob 16.00 uri se prične, kot veste, skupna seja parlamentarnega pridružitvenega odbora. Če bo moj predlog potrjen, bomo potem ob zaključku te točke dali na glasovanje tudi predlog, ki je v skladu s poslovnikom, da se preostale točke dnevnega reda uvrstijo na 12. redno sejo, ki se prične v torek ob 14.30 uri.
Najprej dajem na glasovanje predlog, da državni zbor danes dokonča 37. točko dnevnega reda. Ugotovimo prisotnost! (48 prisotnih.)
Kdo podpira ta proceduralni predlog? (34 poslancev.) Je kdo proti? (9 poslancev.)
Besedo ima gospod Demšar. (Vprašanje iz klopi.) V imenu poslanske skupine je nastopil. Prosim, gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Očitno bi pri liberalni demokraciji radi, da bi čimprej šli domov, ker me gospod spodbuja... (Nemir v dvorani.) Spodbujate me, gospod Anderlič, da...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Demšar, morda je bil tukaj nesporazum. Nekateri so menili, da je bil izglasovan sklep, da je pač določeno, da lahko govornik govori samo enkrat. Bilo bi nemodro pri taki točki izglasovati tak predlog, ki pa je poslovniško možen. Torej, beseda je vaša, in prosim, če poveste vaše stališče.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo. Lepo pozdravljeni v drugem podaljšku obravnave poročila varuha človekovih pravic za našo državo.
Celotna knjiga kot letno poročilo se mi zdi pravzaprav kot delo, ki bi ga moral opraviti generalni državni tožilec. Tu so zapisane stvari, ki v naši državi ne tečejo. Jaz si predstavljam, da bi se moral tudi generalni državni tožilec po svoji službeni dolžnosti teh stvari lotiti, pa mogoče še kdo. Kot član odbora oziroma komisije za peticije, vidim, da prošnje ljudi tečejo v tri smeri. Obračajo se na predsednika države, obračajo se na varuha človekovih pravic in pa na komisije za peticije. Torej, povsod vidimo, da pošiljajo na tri naslove. Žal, da v tej komisiji, kjer sodelujem, lahko samo sočustvujemo s tistimi prizadetimi. Ja, tam se gospod Schiffrer smeji, ampak dejansko več kot sočustvovati z ljudmi, ne moremo. Kaj lahko naredimo? Prosimo kakšne institucije, da naj nam pošljejo odgovore, kako je s kakšno zadevo. Odgovor pride ali pa niti ne pride, če pa odgovor je, je take oblike, ne veš, da kje ga začeti brati, ali bi list obrnil okrog ali podobno. Da ne boste rekli, da govorim na pamet. Tisti, ki ste Ljubljančani in imate kdaj v nočnih urah voljo iti po Kersnikovi ulici, pojdite tam skozi, pa boste videli v kakšnem kaosu živijo ljudje v Kersnikovi ulici v Ljubljani. Iz Kersnikove ulice so se na našo komisijo stanovalci že nekajkrat obrnili uradno, tudi meni so že telefonirali. Ne premakne se tudi za milimeter ne v pozitivno smer, premika se pa v negativno. Premika se v tisto negativno smer, da so se ljudje prisiljeni odseljevati. To pomeni, da naša družba, ko smo rekli, da bomo imeli zakonitosti, pa ko sem prej rekel varuhu človekovih pravic, in se mu malce opravičujem, ko sem rekel, da bi bilo zanimivo in dobro, če bi bilo kaj več konkretnosti. Verjamem, konkretnosti je toliko, da jih ne bi mogli spraviti v zajetno knjigo. Ampak jaz bom govoril tudi o konkretnostih, v kakšnem okolju in s čim vse se ljudje srečujejo, da se potem obračajo na razne organe, tudi na poslance, kot smo danes slišali. Jaz imam s temi tudi veliko opravka, žal, zelo malo lahko naredim za posamezne ljudi.
Pred dvema letoma smo bili v eni skupini, da smo šli in se pozanimali za pravice enega pri elektrarni na Goriškem, stvari se niso nikamor premaknile. Čakam, kdaj bo Kaligarič spet ponovno tam zunaj štrajkal. Ko sem bil sam, sem se javil za eno zadevo, da sem šel v Veliko Polano v prekmurski konec, gospod Pucko se mi smeji, ampak verjamem, da lahko naredi samo to, kar mi je prej glasno vzkliknil gospod Schiffrer, samo sočustvujemo lahko, prav čisto nič več. In kje so potem pravice ljudi, če jih zgoraj ne začnemo spoštovati.
Včasih je dobro kakšno stvar tudi med vrsticami razumeti. In če preberete na 1. strani, kaj je študentom odgovoril naše premier včeraj v Mariboru, kako bo s približevanjem in uresničevanjem zahtev Evropske unije, pravi, da bomo mi to razumljivo upoštevali. Če potem pogledamo kaj pravi poročilo iz lanskoletnega novembra Evropske unije - pri sodni oblasti pravi, da so komaj opazen spremembe. Torej to pomeni, pametno upoštevati zahteve Evropske unije. Če je pri sodni oblasti napredek komaj opazen - sedaj sem dobesedno citiral, to lahko preberete v tem poročilu na strani 9 - potem se lahko zgrozimo, kje pravzaprav smo. Mi smo si želeli in rekli, sedaj bomo pa imeli svojo državo, na to državo bomo ponosni, pri nas bo veljal red. Po lepoti smo zmeraj rekli, to je Švica. Po redu ne vem, kaj mislimo, da smo? Po redu bi tudi rekel tako. Prej sem še videl gospoda ministra tu - drugače pa, ko so evropskim komisarjem našteli 6 takih večjih grehov, so enostavno odstopili in rekli konec, ne bo nič več. Sedaj se sprašujem. Ali je glede na obravnavo tega letna poročila, ki ga je varuh pripravil, naša vlada kompletno odstopila, je nimamo tu. Kakšno primerjavo bi človek končno lahko potegnil. Ali ni neke logike? Varuh človekovih pravic je napisal več kot 6 takih grehov, ki se dogajajo v naši državi. Če bi bili kje drugje, potem bi verjetno vlada rekla, preveč ste nam našteli, odhajamo, čeprav sedaj nekateri od teh komisarjev pripovedujejo, da niso kaj več krivi.
Tako kot sem se že prej retorično vprašal, ali parlament funkcionira v tem poročilu? Bom citiral tako kot je slovenski prevod, piše: "Parlament zadovoljivo dela in "dobesedno" opozicija v celoti izpolnjuje svojo vlogo". Torej jaz tega ne bi podpisal, zato ker menim, da se premalokrat oglašam v tem parlamentu in premalokrat sodelujem tudi s predlogi, čeprav sem danes videl, da bi tudi nekateri radi, da bi umolknili in da se ne bi več oglašal. Zato bi jaz želel - kot opozicijski poslanec bom tudi v bodoče slišal in lahko prebral, da opozicija v celoti izpolnjuje svojo vlogo.
Ali opozicija opravlja zadovoljivo in v celoti svojo vlogo takrat, ko se sprejemajo taki zakoni, da potem tudi ustrezne službe izdajo odločbe. Ampak tisto odločbo si lahko zatakneš za klobuk, unovčiti je pa ne moreš. Mislim, da takrat, ko očitate nam opoziciji, da nagajamo, takrat resnično premalo nagajamo, da so lahko taki zakoni sploh sprejeti. Če smo pri krivicah, ki so se dogodile ljudem med vojno in po vojni, pa je potem vseeno na kateri strani so bile žrtve in so bili, nekateri tudi še danes živijo in teh pravic danes tudi glede na zakonodajo ne morejo uveljaviti, potem smo res izrazito nepravna država. V ustavo pa smo napisali, da smo socialna in pravna država, v 2. člen naše slovenske ustave. Če napišejo v poročilo, da za evropska merila veljajo samo tisti zakoni, ki so že končali svojo proceduro v parlamentu, ne pa da njim pripovedujejo, kaj vse smo vložili v proceduro, potem jih razumem, da z našim vključevanjem v Evropsko unijo ne bomo daleč prišli. Jaz se opravičujem, da nekoliko več povezujem poročilo in pa z Agendo 2000 s poročilom varuha človekovih pravic, ker pravzaprav to sta dve merili, ki tehtata, kako je z razmerami in pravicami v naši mladi državi. Torej zunanji opazovalci, upam, da so kolikor toliko neodvisni in da tem poročilom bomo rekli, da so verodostojna, ker istočasno nam pripovedujete iz koalicije, kako se zaletavamo, kako samo kritiziramo, v časopisih me kritizirajo s samimi nekimi slabi primeri, nergaško in ne vem s čim nastopamo v tem parlamentu. Ljudje božji, s čim ali kaj pa je tole, kar je varuh napisal? Ali je napisal, kako se v naši državi izvaja 90% zakonodaje, kako je v teh letih uspel, ker zdaj je pa že več let varuh, kako je uspel ljudem zagotoviti njihovo pravico? In sedaj, če danes govorimo že cel dan o nepravilnostih v naši državi, bodo rekli spet, nergali ste, cel dan smo zapravili, namesto da bi usklajevali našo zakonodajo, tako kot je bilo po nekem koledarju predvideno, da bomo usklajevali našo zakonodajo z evropsko in kako bo stotine zakonov sprejetih in s tem bo naša zakonodaja usklajena po evropskih merilih.
Če govorimo na eni strani o pravicah, bi morali na drugi strani govoriti v naši državi o privilegijih nekaterih; torej ne gre samo za to, da imajo nekateri kršene pravice, ampak gre za to, da imajo nekateri privilegije in res teh ljudi, ki imajo privilegije v naši državi, gre v tisoče. Zdaj seveda je vprašanje, ali so to privilegiji ali bi tudi morali se povzpeti in imeti take pravice, kot jih imajo ti privilegiranci. Kateri so ti privilegiranci, jih ne bom našteval, bom pa vendar rekel, to so tisti, ki vsak mesec dobijo toliko in toliko več denarja na osnovi svojih nekdanjih zaslug, ne zato, ker so delali, ampak zato, ker imajo, ker so bili funkcionarji in ker so se lahko povzpeli. Mogoče bi bil jaz tudi danes kje v kakšni drugi funkciji, če bi bil sprejel pobudo že v vojski ali pa potem kasneje, da bi kakšno posebno knjižico dobil, pa bi mogoče bil tudi danes že v penzijonu, pa užival privilegije, tako sem pa s tistimi leti, niti 30 let delovne dobe, ker sem moral sam se vzdrževati, da sem lahko študiral. Ampak to je zgodovina, jaz pa samo hočem opozoriti na to, da če bomo imeli v naši državi še ene, ki bodo imeli privilegij, potem ne bomo mogli govoriti o enakopravnosti in o enakih pravicah, če se res rodimo vsi svobodni.
Sigurno kot opozicijski poslanec ne morem iti mimo vprašanja poprave krivic, pa naj to gre za pravice tistih, ki so bili seljeni že med vojno ali pa pregnani 1945. leta ob božiču iz naše države ali pa tisti, ki so bili seljeni 1941. leta v Srbijo, na Hrvaško, v Nemčijo ali pa še kam drugam, da v podrobnostih ne naštevam, ali pa tistih, ki so izgubljali svoje zdravje in življenje v ruskih stepah, v Ardenih ali pa na jugu Francije, da ne rečem še kje, visoko na severu.
Druga zadeva, ki se vleče iz tega časa, je denacionalizacija. Pri tej denacionalizaciji je zanimiv že sam začetek, kjer boste na strani 90 poročila videli nepravilnosti v upravnih postopkih; stvari so naštete. Torej, upravni postopek - to ni nek privatnik, podjetnik, ki svojemu delavcu na koncu meseca, namesto da bi mu dal polno plačo, reče, "ker nismo imeli toliko denarja, pa ti bom dal zato zdaj samo 60%, ostalo boš pa kasneje dobil", ali pa kot mi je danes nekdo potožil, že par mesecev ne dobijo ne za prevoz ne za prehrano, vsake štirinajst dni nekaj malega delajo in dobijo 37.000 plače. Gospodje in gospe, 37.000 dobijo plače! Torej, to ni podjetje, ki je v krizi, ampak gre za naslov nepravilnosti v upravnih postopkih." Potem govori o organih - ker želim, da mi ne boste očitali, da sem po nepotrebnem nekaj prebiral, vam rečem, poglejte si to sami! Pa sem tisti, ki vedno zagovarjam upravne enote. Povedal vam bom konkreten primer, kaj pomenijo te stvari. Tudi sam sem razmišljal o tem, o čemer je gospod Horvat dal predlog, kako naj bi se tudi mimo sodstva stvari reševale. Lokacije vam ne bom povedal, zato ker bo potem takoj kdo prizadet, čeprav pri nekaterih stvareh najraje kar lokacije povem. Povedal bom primer, da je upravna enota plačevala advokata, ki je bil privatnik, ampak mu je dajala reševanje zadev v denacionalizaciji in podobne postopke. V drugem primeru so bili pa še uslužbenci države, in ta je naredil za tri tiste uslužbence. Ko smo primerjali, koliko dela naredi (ko sem bil še v funkciji načelnika upravne enote, me je to vedno zanimalo, koliko lahko naredi, ali so kakšni standardi, ki bi jih lahko postavili, pa jih nočemo), govorim samo na podlagi izkušenj, eden je naredil za tri ljudi. Potem ne bi bilo treba reči, zdaj moramo pa pomladiti, da bodo lahko še mlajši prišli, da bodo opravljali sodniško funkcijo, pa da bodo lahko izvensodno - vse to je lahko storiti, ampak vidite, efektivnost je tako majhna, prave volje ni. Zato, recimo, se vprašanje denacionalizacije vleče, malce grdo rečeno, kot kurja čreva in nikamor ne pridemo.
Drugo veliko področje, na katerega bom verjetno že petič opozoril, je vprašanje inšpekcijskih služb in davkarije. Torej inšpektorji izdajajo odločbe. Neštetokrat mi prinesejo v poslansko pisarno, poglejte tu je odločba in čisto nič se ni spremenilo. Seveda se ne spremeni, ker inšpektorji nimajo od zadaj, kot "kunštno" temu rečete, "suporta", nimajo podpore od ustreznega ministrstva. Zato se nič ne zgodi. Zato, ker ni tiste volje, da bi pri nas prišlo do pravega reda. Če bi hoteli, da bi bil pri nas red, bi morali začeti od zgoraj in seveda tudi spodaj. Jaz sem vesel tistih, ko jih vidim, da si prizadevajo in da so učinkoviti. Zato bom še naprej zagovornik tudi upravnih enot, ker marsikakšno njihovo delo poznam, da se trudijo, žal pa na ustreznih ministrstvih ni podpore za njihovo delo.
Lahko bi še našteval. Če bom omenil samo en zadnji primer. Včeraj smo slišali, da imamo približno 17 tisoč in pol študentov, ki so izredni študentje. Če ugotovimo povprečno, da je treba plačati, kot izredni študent plača tam okoli 250 tisoč, nekateri pravijo, da je 3000 mark treba plačati. Pomeni, da je tega denarja tam okoli 4 do 5 milijard. Jaz se sprašujem, ko govorimo o pravicah, kateri bodo lahko še izredni študentje. Otroci poslancev, ti bodo lahko. Ampak ti verjetno bodo morda še po kakšni drugi poti prišli, da bodo lahko študirali. Kaj pa ostali? Kje so pravice ostalih, ki ne bodo uspeli študirati? Socialno razslojevanje v naši državi se izrazito in hitro veča. Tisti, ki so otroci staršev, ki so bili višek ali so podjetja šla v stečaj, jaz se sprašujem, ali ti otroci, ali je kdo od tistih vpisan. Zato bi imel tudi tako vprašanje, ki pa ni retorično. Kakšen je dohodek tistih staršev, katerih otroci lahko še kot izredni študirajo? To ni, gospodje, to ni del poročila, to ni del poročila, ampak je to del naše slovenske stvarnosti.
Jaz to stvar dojemam, ker zame ni bilo možnosti, da bi lahko tako študiral kot drugi. Moji kolegi, se spomnim, so hodili na Irsko, takrat so bili moderni "kibuci" in so hodili v Izrael gledat, kakšni so "kibuci", jaz sem pa poleti ljubljanske plehnate strehe "štrihal" zato, da sem lahko študiral. Danes se bojim, da niti te možnosti ti izredni ne bodo več imeli, zato ker ne bo dohodka. Kako bo študiral otrok kakšnih takih staršev, ko starši zaslužijo pod 50.000, pa jih ni tako malo. Zato mislim, da je to poročilo izredno dobro čtivo za razmišljanje o naši slovenski stvarnosti. Verjamem, da želite, da čimprej končam, zato bom tudi končal, čeprav je še vrsta stvari, na katere bi želel opozoriti, ki tu notri zaenkrat še niso bile zajete. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Demšar. 5-minutna razprava, gospa Maria Pozsonec.
MARIA POZSONEC: Spoštovani! Ob analizi poročila varuha človekovih pravic bi želela tudi jaz opozoriti na nekatere pomanjkljivosti v našem vsakdanjem življenju. Menim, da je močno prizadeta človekova pravica in dostojanstvo, če človek svoji družbi ne more zagotoviti socialne varnosti, in takšni primeri so, na tisoče in tisoče. Prav tako je kršena človekova pravica do dela, ki pravzaprav oblikuje človekovo osebnost in je izvor človekovega dostojanstva. Kršenje pravic je tudi pri tistih, ki danes še imajo delo. Delavec na delovnem mestu je izredno malo cenjen, njegov položaj je negotov, dela za drobiž in upam reči, da je izkoriščan. Izkoriščan je na pragu tretjega tisočletja. Po mojem mnenju je kršena človekova pravica tudi v primeru, ko mati z nizkim dohodkom mora dati svoj zadnji denar za davke ali pa se mora celo odločiti za splav, ker ob dveh otrocih še tretjega otroka ne more roditi zaradi slabih materialnih razmer. Človekova pravica je kršena tudi v primeru ostarelih kmetov, ko ti zaradi nizkih dohodkov ne morejo plačevati prispevkov za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Reševanje tega problema pa se vleče že nekaj let. Bi še lahko naštevala konkretne primere, katerih se tudi z angažiranjem instituta varuha človekovih pravic ni dalo rešiti. Menim, da ima varuh človekovih pravic še veliko dela in da ga državne institucije ne upoštevajo v dovolj veliki meri. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa vam. 5-minutna razprava, gospod Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, spoštovani gospod varuh človekovih pravic, sodelavci! Menim, da je ta institucija po svoje vest naše države. Kakorkoli obračamo in kakorkoli iz poročila lahko preberemo, in polno stvari lahko preberemo v sistematičnem pregledu, se vidi naša podoba. Vidi se podoba, kakšno je stanje zaščite človeka in varstvo pravic in seveda istočasno tudi stanje našega pravnega reda.
Ob opozarjanju na to, kakšna je intenziteta reševanja, seveda vidimo, da je stanje nespremenljivo, lahko bi celo rekel, da se skoraj slabša. Tudi s tem, ko smo sprejeli zakon, ki omogoča mladcem in mladenkam, da že postanejo sodniki s celim življenjskim mandatom, nismo nič posebnega storili. Torej postavi se vprašanje, kako reševati ta problem. Nisem tudi tisti, ki bi podprl amandma gospoda kolega Ferija Horvata, da bi to prenesli drugam. Cel sodni sistem mora vedeti, kaj je njegovo delo in mora neke stvari napraviti. Moram reči, da bo potrebno stopnjevanje grajanja sodnega sistema. Konec koncev mi, ki tu predstavljamo državni zbor, smo vedno na tej ali oni tapeti, vedno smo v zamudi, zdaj bomo še s strani Evropske skupnosti. Tudi vlada je podobno vedno na nekem zraku, kjer bije burja sem in tja, sodni sistem pa bo tudi moral dobiti svoj epilog in se zavedati tega, da mora svoje delo in posel opraviti.
Iz dokumenta, ki ga bo pridružitveni parlamentarni odbor danes in jutri skupaj sprejel, se vidi da Evropa že sega po teh očitkih in je tu v tem dokumentu že številka 590 (tisoč?) nerešenih zadev na sodiščih. Isto velja za vprašanja in probleme zamujanja reševanja problematike na osnovi zakona o denacionalizaciji. Vendar je bilo na neke probleme že zdavnaj opozorjeno, recimo, na stanovanjski problem tistih, ki so v takih stanovanjih. Stanovanjski zakon, ki naj bi prišel, ki naj bi prinesel določen denar in ki se je nekako pretopil v zelo ceneno lastnino, ni prinesel rešitve za tiste, za katere bi lahko našli nova stanovanja in bi se lahko izselili iz stanovanj, katerih lastniki so znani. To zadevo bomo imeli sedaj na tapeti parlamentarnega pridružitvenega odbora in menim, da bo to spet vzvod, na osnovi katerega bodo na nas Evropejci gledali, določali naš tempo in nam seveda dajali ocene.
Sem tudi tisti, ki meni, da ne bi bilo prav, da bi zdaj iskali varuha za otroške pravice. Osebno vem, da varuh človekovih pravic ima toliko doraščajočih otrok, da ve, kakšni so problemi otrok v taki ali drugačni dobi in da se ta problematika tudi rešuje in morda se ji tudi z nekim namestnikom ali komerkoli na poseben način da ta pozornost. Vendar menim, da obstaja problem v tem - in ko bo prišlo naslednje poročilo, bo nekaj podobnega - da ni primerne reakcije niti na vladi niti drugod, kjer bi morali te zadeve reševati. Sem za to, da se podprejo - razen nekaterih izjem - sklepi, ki jih je predlagal matični odbor. Kot pravim, ni mi pa všeč tisti sklep, da bi se oblikoval še poseben varuh za otroške pravice. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Rejc. Gospod Bizjak, ali želite komentirati? ... (Nekdo se oglaša.) Proceduralno? Sedaj sem nameraval dati besedo gospodu Bizjaku, kot je bilo dogovorjeno. Prosim, gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Imam proceduralni predlog. V državnem zboru imamo evropske parlamentarce. Tu razpravljamo o poročilu varuha človekovih pravic. Nihče od poslancev koalicije še ni stopil za to govornico. To je sramota! Pozivam vsaj enega poslanca koalicije zaradi Evropejcev, ki so tu, da opravi to dolžnost!
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Hvalica, to ni proceduralni predlog...
IVO HVALICA: Ne, ne me prekinjati, ker...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Hvalica, to ni proceduralni predlog.
IVO HVALICA: Ne me prekinjati! To je moj predlog.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ne, to ni proceduralni predlog.
IVO HVALICA: To je moj predlog. To je proceduralni predlog, ker s tem bomo največ naredili, ne s čvekanjem in s kosilom v Slonu z evropskimi parlamentarci! Ne, z dejstvi, tu! Naj vendar nastopi vsaj en poslanec vladajoče koalicije. To je moj proceduralni predlog. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Hvalica, to ni proceduralni predlog in ga ne bom dal na glasovanje. Gospod Bizjak, želite besedo za komentiranje razprav poslank in poslancev?
IVAN BIZJAK: Gospod predsednik, poslanke in poslanci! Poskušal bom biti zelo kratek.
Najprej bi se želel zahvaliti za mnoge spodbudne besede, ki so bile tu izrečene. Zahvaliti se vam želim tudi za vso to bogato razpravo, ki je nakazala tudi nekatere poudarke, ki se jim mogoče moramo še bolj posvečati.
Kot drugič želim poudariti, da se je zelo temeljita razprava dejansko odvila že v delovnih telesih, zlasti v odboru za notranjo politiko in pravosodje. Mislim, da je tudi ta vidik zelo pomemben, in se hkrati opravičujem, da tega nisem že uvodoma omenil.
Samo nekaj konkretnih točk, glede katerih mislim, da je potrebno pojasnilo; ne bi se pa dotikal tistega, kar je bilo povedano okrog vsebine samega poročila.
Ko je bilo govora o volitvah in o Slovencih po svetu, smo mi svoje predloge pravzaprav dali že v letnem poročilu za leto 1996, ker v tistem letu so bile parlamentarne volitve in smo vse, kar smo takrat ugotovili kot pomanjkljivost, tam navedli. Pričakujem, da bo ob vsaki spremembi in predvideni spremembi zakona o volitvah v državni zbor tisto ustrezno upoštevano, da boste torej proučili, katere so pomanjkljivosti obstoječega sistema, normativne ureditve in prakse, da boste potem na tej osnovi našli rešitve, ki bodo dale vsem možnost uveljavljati eno od zelo pomembnih pravic, namreč volilno pravico.
Mimogrede, glede razprave poslanca Vebra, kar smo navajali o vrednostnih papirjih. Kasneje, torej v letu 1998 se je ta problem vendarle vsaj formalno uredil - to je potrebno povedati - vendar potem, ko je izjemno dolgo trajalo protizakonito stanje.
Izzvan sem bil, lahko bi rekel, v zvezi z vprašanjem beguncev s Kosova. Tukaj moram reči - seveda se to ne nanaša na leto 1997, pa kljub temu - da sem v lanskem letu, nekje v začetku jeseni, od pristojnih zahteval pojasnilo - torej, "pristojnih", to je urad za priseljevanje in begunce zlasti - ali ne obstajajo razlogi, ki jih zakon o začasnem zatočišču predvideva in ko bi država proglasila, da begunci z nekega območja pač lahko uživajo v naši državi začasno zatočišče. Tedaj sem bil potem obveščen, da je vlada odločila, da takšni razlogi ne obstajajo, zlasti tudi z argumentom, da se nobena od drugih, sosednjih držav ni odločila za to, da bi v bistvu razglasila takšno stanje in da bi izjema pač pomenila nek način privabljanja beguncev. To je bilo zlasti še, ker se je tedaj potem situacija nekoliko umirjala, lahko tedaj še sprejeti. Danes je vprašanje, kakšen bo nadaljnji razvoj; možno si je zamisliti razmere, ko bi bilo nujno potrebno in zelo na hitro potrebno ponovno proučiti utemeljenost takega stališča. Je pa res, da je potem, da so vsi tisti begunci, ki jih je pa že kar nekaj tukaj, obravnavani kot ilegalni emigrantje, torej nimajo nikakršnih pravic, z edino, rekel bi olajšavo, da se ne vračajo v matično državo, ker je pač tam ogroženo tudi njihovo življenje.
V zvezi s civilnim služenjem vojaškega roka. Mi bomo o tem nekaj več rekli v letnem poročilu za leto 1998. Ugotavljamo predvsem, da se napotovanje na civilno služenje slabo izvaja in da se to civilno služenje ne plačuje. Ne vem, če je šlo za tovrstne primere; v vsakem primeru bi pa spodbudil vsakogar, da se brez strahu obrne name. Jaz zadnje čase ne ugotavljam kakšnega posebnega strahu pri pobudnikih, pri čemer moram reči, da so prav na začetku mojega dela ljudje dejansko kazali, vsaj nekateri, določen strah, zlasti strah pred pogovori po telefonu. To se je medtem že kar precej spremenilo. In to poudarjam zaradi tega, ker nekatere stvari, vsaj v miselnosti ljudi in v vzdušju v tej državi se pa le izboljšujejo.
Če je še kaj takega? No, ko sem govoril o prikimavanju in kaj nam ostane potem, če odgovorni prikimavajo, naredijo pa nič. Ostane mi to, da to napišem in da to poudarim tudi v tukajšnji obravnavi in trdno upam potem tudi, da to lahko ima nekaj odmeva. Glede vprašanj, ki se nanašajo na domnevno neupravičeno bogatenje v zvezi s privatizacijo. Tukaj vendarle moram reči, da je to zunaj moje pristojnosti in da imamo druge pristojne organe, ki v primeru, da je kaj nezakonitega, morajo tu storiti svoje.
Prikazane možnosti za nepravilnosti na volitvah. Jaz bi le poudaril, da tudi obstoječa zakonodaja daje kar precej možnosti, da se korektnost volilnega postopka nadzoruje, tako z zaupniki list in kandidatov na samih voliščih, tudi pri štetju glasov, kot tudi s tem, da se vse nepravilnosti nemudoma javijo. Mi smo pri vsakih volitvah uvedli dežurno službo. Tovrstnih nepravilnosti nam nihče ni prijavljal. Namreč nepravilnosti tipa lažiranja volilnih rezultatov.
Glede navedb oziroma posameznih členov evropske socialne listine, to vam lahko samo zagotovim, da bomo proučili to, kar ste povpraševali, oziroma preverjali, kaj to dejansko pomeni za njeno izvajanje. Sem pa prepričan, da bo sama evropska socialna listina ob njenem uvajanju v naš pravni sistem sprožila še vrsto dilem, morda pa tudi problemov, hkrati pa bo brez dvoma pri nekaterih vprašanjih socialne narave dajala tudi nekatere odgovore, tudi za samo zakonodajno dejavnost.
Toliko z moje strani. Še enkrat hvala za bogato razpravo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa vam, gospod Bizjak, za vaša pojasnila. Repliko na vašo razpravo ima gospod Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Gospod Bizjak! Vesel sem, da ste zaznali mojo razpravo v tistem delu, ko sem govoril o civilnem služenju vojaškega roka, in ne glede na to, da jaz nisem omenil, ste zadeli natančno točno tisti dve stvari, ki sem ju imel v mislih. S tem, da jaz dodajam še nekaj. Da gre v enem primeru ne samo, da se ne plačuje, ampak da se nekdo potem s tem denarjem okorišča. To je pa še hujša zadeva. Imena in priimki so izza tega. Ker pa sem že tu, bi pa še enkrat izkoristil za to, kar sem hotel prej predlagati.
Čudi me, gospod predsednik, da niste zaznali pozitivne intencije mojega res lahko dvomljivega ali vprašljivega proceduralnega predloga. Če bi bili evropsko naravnani, gospod predsednik, bi me lahko zavrnili in bi rekli, pozivam vseeno poslance, ker to je res velika sramota, da danes ob razpravi o poročilu varuha človekovih pravic tu ni nastopil noben poslanec koalicije. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Predlagam, da se osredotočimo na sklepe in stališča oziroma na sklepe, ki so predlagani o tej točki. Zaključujem splošno razpravo. Iz gradiva je razvidno, da je matično delovno telo pripravilo 10 sklepov oziroma posebna skupina tega telesa še dodatno. Potem je poslanska skupina socialdemokratov vložila tri dodatne sklepe, gospod Feri Horvat enega in gospod Janko Veber enega. Ali želi kdo razpravljati o sklepih oziroma dodatnih sklepih?
Moj predlog bi bil, da se odločimo in opredelimo do vseh dodatnih sklepov in potem glasujemo v paketu skupaj s sklepi, ki jih je predlagalo matično delovno telo. Zaključujem splošno razpravo o sklepih in prehajamo na odločanje o posameznih sklepih.
Najprej dajem na glasovanje prvi sklep, ki ga predlaga poslanska skupina socialdemokratov in se glasi: Vlada naj zagotovi, da bo davčna uprava skrajšala dolgotrajne davčne postopke in dosledno upoštevala predpisane roke za odločanje. Ugotavljamo prisotnost! (49 prisotnih.)
Kdo je za dodatni sklep? (23 poslancev.) Je kdo proti? (14 poslancev.)
Ugotavljam, da je dodatni sklep sprejet.
Na glasovanje dajem drugi dodatni sklep socialdemokratov, ki se glasi: Vlada naj zagotovi, da bo davčna uprava ob pritožbi na prvostopenjski davčni odločbi odločala v zakonskem roku in da bosta država ter davčni zavezanci pri plačilu zamudnih obresti v enakovrednem položaju. Ugotavljamo prisotnost! (52 prisotnih.)
Kdo je za dodatni sklep? (29 poslancev.) Je kdo proti? (10 poslancev.)
Ugotavljam, da je dodatni sklep sprejet.
Na glasovanje dajem tretji dodatni sklep: Vlada naj zagotovi, da bo davčna uprava odločbe o zavrnitvi zahtev za odpis davčnega dolga zavezanca obrazložila tako, da bo mogoče razbrati kriterije, na podlagi katerih je bila odločba rešena pozitivno ali negativno. Ugotavljamo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo podpira dodatni sklep? (31 poslancev.) Je kdo proti? (4 poslanci.)
Ugotavljam, da je dodatni sklep sprejet.
Na glasovanje dajem dodatni sklep, ki ga predlaga gospod Feri Horvat in se glasi: Državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, naj ob pripravi ukrepov za večjo učinkovitost sodišč prouči in predlaga oblike in načine prenosa določenih zadev s sodišč na druge ustanove, vključno z oblikami izvensodnega reševanja sporov. Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.)
Kdo podpira ta dodatni sklep? (32 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je tudi ta dodatni sklep sprejet.
Na glasovanje dajem zadnji dodatni sklep, predlagatelja gospoda Vebra. Sklep se glasi: Državni zbor Republike Slovenije predlaga vladi Republike Slovenije, da čimprej pripravi in pošlje v državni zbor predlog nacionalnega stanovanjskega programa, o katerem je državni zbor opravil prvo obravnavo že na svoji 6. redni seji dne 11.9.1997. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo podpira ta dodatni sklep? (41 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je sprejet tudi peti dodatni sklep.
Na glasovanje torej dajem sklepe matičnega delovnega telesa, dopolnjene z vsemi petimi sprejetimi dodatnimi sklepi. Ugotovimo prisotnost! (54 prisotnih.)
Kdo je za predlagane sklepe? (47 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da smo sprejeli sklepe k poročilu varuha človekovih pravic v letu 1997.
Gospodu Bizjaku in njegovim sodelavcem se zahvaljujem za udeležbo na seji pri tej točki dnevnega reda.
S tem zaključujem 37. točko dnevnega reda. Kot sem že napovedal in preden bi zaključili 11. redno sejo, lahko najprej ugotovim, da so ostale nedokončane naslednje točke dnevnega reda: 2., 3., 26., 31., 34., 36. in 38. V zvezi z 2. točko dnevnega reda, to je s predlogom za obnovo postopka v zadevi številka U-I-12/97, odločba ustavnega sodišča, ugotavljam, da je v zvezi s to točko dnevnega reda postopek zaključen, saj je na predlog skupine poslancev o pravnem sredstvu že odločilo tako državno tožilstvo kot ustavno sodišče. V skladu s poslovnikom, 73. členom poslovnika pa državnemu zboru predlagam, da se prej naštete nedokončane točke dnevnega reda preložijo na 12. sejo. Moj predlog bi tudi bil, da bi to odločitev sprejeli skupaj z enim sklepom, torej, da ne bi glasovali o vseh šestih točkah dnevnega reda posamično. Ali kdo nasprotuje temu predlogu, da skupaj glasujemo? Gospod Špiletič, nasprotujete? Predlagate, da glasujemo o vsaki točki posebej? (Špiletič iz dvorane!) Poglejte, skladno - samo prosim za mir v dvorani! - mislim, da samo danes bili zelo korektni eden do drugega, da smo vzdržali, da smo to točko obravnavali. Poslovnik je tukaj jasen: tudi poslanske skupine imajo možnost, da pri predlogu, kadar se torej predlaga, da se točke prestavijo na naslednjo sejo, imajo poslanske skupine možnost, da povedo svoje stališče. Zadnji odstavek 64. člena poslovnika je tu zelo jasen, in bom tudi pozval poslanske skupine, da povedo svoje stališče. Morate pa mi priznati, da sem na seji kolegija in na delovnem pogovoru že vnaprej napovedal tako možnost, in na teh naših srečanjih nisem slišal nobenega ugovora k takemu predlogu. Prosim vas, da smo tukaj korektni.
Torej, besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. Kdo želi razpravljati o proceduralnem predlogu, da prej omenjene točke dnevnega reda postanejo sestavni del dnevnega reda 12. redne seje? Katera od poslanskih skupin želi razpravljati? Gospod Špiletič, prosim. Samo tu je izjema; poslovnik ima tu izjemo in daje možnost poslanskim skupinam.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Gospod predsednik, mislim, da imamo dovolj negativnih izkušenj s prenašanjem nedokončanih točk 10. redne seje na naslednje seje. Še danes ni konzumirana, čeprav se je začela že pred, mislim, da več kot šestimi meseci.
Tako, da v izogib temu in tudi v smislu zagotavljanja večjega reda pri delu državnega zbora, naša poslanska skupina meni, da bi bilo bolj utemeljeno nadaljevati in dokončati 11. redno sejo v torek, v sredo pa začeti načrtovano 12. redno sejo državnega zbora.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali želi še katera od poslanskih skupin besedo? Gospod Anderlič, v imenu poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije.
ANTON ANDERLIČ: Prav je, da se je dogovarjanje iz klopi preselilo za govornico, čeprav sem se tudi sam oglašal, ampak šele kot posledica. Mislim, da je prav, da se držimo dogovora, ki je bil soglasno dosežen na kolegiju oziroma ni bilo nasprotovanja. Sicer menim, da je poskus, da te nedokončane točke, ki jih je šest, pa nekatere niso hudo vsebinske, ker gre samo še za glasovanja, prenesemo na naslednjo sejo, koristen zato, da se lahko tudi sami pripravimo na začetek prihodnje seje in da vemo, kako bo potekalo naprej. Kajti bojim se, da če tega ne bomo prestavili, potem 23. ali v tistem tednu začetka prihodnje redne seje sploh ne bo.
Tako, da v imenu poslanske skupine liberalne demokracije najprej podpiram predlog, ki je bil soglasno dosežen na kolegiju, da se nedokončane točke prenesejo na prihodnjo sejo, in pa, da to naredimo v dobro organiziranemu delu parlamenta. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Anderliču. Še katera od poslanskih skupin? (Ne želi.)
Na glasovanje dajem predlog, da se nedokončane točke dnevnega reda - 3, 26, 31, 34, 36 in 38 - prenesejo na 12. redno sejo državnega zbora, ki se bo pričela v torek, 23. marca. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo podpira tak sklep? (41 poslancev.) Je kdo proti? (10 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Zahvaljujem se vam za razumevanje. Prepričan sem, da bomo delo državnega zbora lahko kvalitetno organizirali.
Zaključujem 11. sejo državnega zbora. Lepo prosim, poslanke in poslanci, če ste toliko prijazni, da s seboj odnesete tudi vaša gradiva, kajti v ponedeljek, 22.3., bo v veliki dvorani tudi javna predstavitev mnenj o predlogu zakona o pokrajinah, s tezami za normativno ureditev, predhodna obravnava. Hvala lepa za udeležbo in nasvidenje!
(Seja je bila končana dne 17. marca 1999 ob 14.58 uri.)