Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 16.08 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 18. seje državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Janez Janša, Branko Kelemina, Pavel Rupar, Franc Jazbec, Alojz Peterle, Miroslav Mozetič, Anton Delak, Davorin Terčon, Ciril Metod Pungartnik, Vincencij Demšar, Ciril Pucko, do 16.30 ure dr. Ciril Ribičič. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani. Ugotovimo prisotnost! (77 prisotnih.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predsednika vlade Republike Slovenije, dr. Janeza Drnovška ter ostale predstavnike vlade in kandidata za ministra za zunanje zadeve, dr. Dimitirja Rupla. Vse prav lepo pozdravljam! Na razgovoru z vodji poslanskih skupin je bilo dogovorjeno, da bo zbor na današnjem nadaljevanju 18. seje opravil obravnavo drugega dela 1.a točke dnevnega reda, to je predlog predsednika vlade Republike Slovenije za imenovanje dr. Dimitrija Rupla za ministra za zunanje zadeve.
Prehajamo na drugi del 1.A TOČKE DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA PREDSEDNIKA VLADE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA IMENOVANJE DR. DIMITRIJA RUPLA ZA MINISTRA ZA ZUNANJE ZADEVE. Predsednik vlade, dr. Janez Drnovšek je na podlagi 112. člena ustave Republike Slovenije državnemu zboru predlagal, da se za ministra za zunanje zadeve imenuje dr. Dimitrij Rupel. Ali želi predsednik vlade, dr. Janez Drnovšek, obrazložiti svoj predlog? (Želi.) Prosim.
DR. JANEZ DRNOVŠEK: Gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Predlagal sem gospoda dr. Dimitrija Rupla kot kandidata za zunanjega ministra. Ocenjujem, da je kandidat zelo usposobljen za opravljanje ministrskih nalog v zunanji politiki, da ima za sabo zelo bogato kariero na tem področju, od zunanjega ministra v prvi slovenski vladi, demokratični vladi, do tudi sedaj veleposlaniškega mesta v Združenih državah v Ameriki in da bo vsekakor lahko opravil solidno in na nivoju to nalogo do konca tega mandata.
Upam in pričakujem, da boste ta predlog podprli. Hkrati pa dovolite, da izkoristim to priložnost in se zahvalim dr. Borisu Frlecu za njegovo zelo korektno sodelovanje v vladi. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Janezu Drnovšku. Predlagani kandidat se je predstavil odboru za mednarodne odnose ter odgovarjal na vprašanja članov odbora. Predsednik odbora je poslal predsedniku državnega zbora in predsedniku vlade Republike Slovenije mnenje, ki ga je odbor sprejel, o predlaganem kandidatu, in sicer je odbor podal pozitivno mnenje o dr. Dimitriju Ruplu kot kandidatu za ministra za zunanje zadeve. Ali želi poročevalec odbora besedo? Želi. Besedo ima predsednik odbora, gospod Jelko Kacin.
JELKO KACIN: Kolegice in kolegi, gospod predsednik, gospod kandidat! Predsednik vlade Republike Slovenije dr. Janez Drnovšek je 24. januarja letos predsedniku državnega zbora Republike Slovenije gospodu Janezu Podobniku, dr. med., posredoval predlog za imenovanje gospoda dr. Dimitrija Rupla za ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije. Kandidat se je v skladu s 112. členom ustave Republike Slovenije in prvim odstavkom 263. člena poslovnika državnega zbora dne 28. januarja 2000 predstavil odboru za mednarodne odnose in odgovarjal na vprašanja njegovih članov.
Kandidat za ministra za zunanje zadeve Republike Slovenije dr. Dimitrij Rupel je uvodoma dejal, da je v letu 2000 potrebno določiti odnose med različnimi dejavniki slovenske zunanje politike, evidentirati glavne probleme slovenske zunanje politike in določiti bistvene smernice njihovega reševanja. Pri tem je posebej izpostavil naslednje štiri odnose: med ministrstvom za zunanje zadeve v Ljubljani in diplomatsko - konzularnimi predstavništvi v tujini, med ministrstvom za zunanje zadeve in državnim zborom, med vladno politiko in strankami in med zunanjepolitičnimi dejavniki in javnostjo. Izpostavil je povezavo med državnim in humanitarnim interesom v slovenski zunanji politiki ter poudaril, da bi bilo potrebno v slovenski zunanji politiki potrditi humanitarne in humane vidike, na katerih je nastala slovenska država, in kolikor je mogoče natančno opredeliti slovenski državni, nacionalni interes.
V nadaljevanju je kot prioritete slovenske zunanje politike izpostavil vključitev v Evropsko unijo in zvezo Nato, večjo odprtost do sodelovanja z Združenimi državami Amerike in do njihovih naložb, večje odpiranje do Nemčije, Francije, Velike Britanije in Nizozemske, ki bodo odločale o naslednjem krogu širitve zveze Nato, ter do Slovaške, ki je poleg Republike Slovenije najresnejša kandidatka za vstop v zvezo Nato, in v povezavi s Slovaško tudi do Poljske, Češke in Madžarske. Posebno skrb za odnose z vsemi sosednjimi državami, še posebej z Italijo in Hrvaško, predvsem zaradi lažjega reševanja vprašanja določitve meje na morju.
Republika Slovenija bi po njegovem mnenju morala s konsenzom ugotoviti, katerim slovenskim posebnostim se ne morejo odpovedati, in te odločitve prepričljivo predstaviti sogovornikom v tujini, na primer slovenski kulturi, slovenskemu jeziku, srednjeevropejstvu, neoviranemu dostopu do mednarodnih voda in dobrim odnosom s sosednjo Hrvaško.
Prav tako bi bilo treba intenzivirati reševanje vprašanja sukcesije in liberalizacije viznih režimov ter pospešiti reševanje vprašanja položaja slovenske manjšine v Italiji, Avstriji in na Madžarskem, s katero je treba okrepiti gospodarsko sodelovanje.
Zavzel se je tudi za krepitev sodelovanja med ministrstvom za zunanje zadeve in državnim zborom, za okrepitev kadrovske strukture ministrstva za zunanje zadeve in začasno zaustavitev širjenja diplomatske mreže ter intenziviranje sodelovanja med ministrstvom za zunanje zadeve in strokovnjaki za mednarodne odnose.
Dodal pa je še, da je treba opredeliti aktivnosti za doseganje ciljev, ki jih določa deklaracija o zunanji politiki, ter povečati prizadevanja za dosego večje prepoznavnosti Republike Slovenije v tujini.
Predstavil je tudi stališča do najbolj perečih zunanjepolitičnih vprašanj.
Glede sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju z Republiko Hrvaško je menil, da bo treba, v kolikor ne bo dosežen konsenz, predlagati manjše popravke.
Prav tako se bo po njegovem mnenju treba uskladiti o sporazumu s Svetim sedežem.
V zvezi s sporazumom o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti z Republiko Avstrijo in o odnosih med obema državama po zadnjih volitvah v Avstriji pa je izrazil zaskrbljenost. Predlagal je, da odbor za mednarodne odnose na eni od prihodnjih sej razpravlja o odnosih med Republiko Slovenijo in Republiko Avstrijo.
Dobro pa bi po njegovem mnenju tudi bilo, če bi odbor posebno sejo namenil razpravi o stanju v slovenski diplomatsko-konzularni mreži in problemih v ministrstvu za zunanje zadeve.
Ob tem je še dejal, da bo v prihodnje treba več pozornosti nameniti še Slovencem v zamejstvu in po svetu.
Člani odbora so kandidatu zastavili vrsto vprašanj, ki so se nanašala na možnost uresničitve slovenskih zunanjepolitičnih ambicij, glede na nizka proračunska sredstva v letu 2000, prepletanje ameriške in evropske dimenzije v slovenski zunanji politiki, razloge za pogosto menjavo ministrov za zunanje zadeve, vprašanje konsenza med političnimi strankami glede slovenskih zunanjepolitičnih prioritet, vprašanje sporazuma z Republiko Avstrijo o sodelovanju v kulturi, izobraževanju in znanosti ter sporazum o obmejnem prometu in sodelovanju z Republiko Hrvaško; potem podporo Slovencem v evropskih državah, uresničevanje zakona o denacionalizaciji, avnojske sklepe, sukcesijo ter vizno politiko z Rusko federacijo in Turčijo.
Ob tem so člani odbora izpostavili tudi vprašanje iskanja zavezništva pri slovenskih prizadevanjih za vstop v evroatlantske asociacije, vprašanje strokovnosti slovenskih diplomatov ter sodelovanja med ministrstvom za zunanje zadeve in službo vlade Republike Slovenije za evropske zadeve.
Člani odbora so po končani razpravi z 12 glasovi za in 1 glasom proti sprejeli naslednji sklep:
"Odbor za mednarodne odnose meni, da je bila predstavitev pogledov in stališč kandidata za ministra za zunanje zadeve, dr. Dimitrija Rupla, ustrezna."
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospodu Kacinu, ki je podal poročilo odbora. Želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.)
Prehajamo na razpravo predstavnikov poslanskih skupin. Prvi je k razpravi prijavljen Borut Pahor, ki bo nastopil v imenu Združene liste socialnih demokratov.
BORUT PAHOR: Hvala lepa, gospod predsednik. Predsednik vlade, minister, kandidat za ministra, kolegice in kolegi! Ne bom ne dolg ne patetičen; ni razlogov za to. V svojem kratkem nastopu bi rad poudaril dve stvari. Najprej, da dejstva govorijo sama zase. Danes bo državni zbor, ta visoki dom, v manj kot 10 letih imenoval sedmega zunanjega ministra nove, neodvisne Slovenije po vrsti. To dejstvo je zelo zgovorno. Nobeno ministrstvo v slovenski vladi ni bilo deležno tolikih sprememb, zato se mi zdi, da je treba v perspektivi uspešnejšega dela slovenske diplomacije in mednarodne dejavnosti iskati velike priložnosti predvsem doma, v širšem konsenzu slovenskih političnih strank o temeljnih strateških usmeritvah in o nekaterih odločitvah, ki zadevajo konkretne zunanjepolitične izzive. Mislim, da tukaj glavno odgovornost vodi vlada, in če me vprašate, mene ali pa Združeno listo socialnih demokratov, zakaj menimo, da je prišlo v zadnjem času do toliko zamenjav, potem bom tvegal odgovor, da zato, ker se je vlada premalo trudila vzpostaviti ta konsenz znotraj sebe in med političnimi strankami v parlamentu.
Dr. Rupel ima znanje in ima izkušnje, toda to referenco smo navajali tudi, ko smo imenovali na ta položaj dr. Frleca in izrazili pričakovanje in upanje, da se bo slovenska politika iz neke pasivne drže zavihtela na neko aktivno, kot jo pričakujejo čas in okoliščine na prelomu tisočletja v evropski in svetovni politiki. Danes bo verjetno državni zbor izrazil isto pričakovanje in upanje in združena lista se mu seveda pridružuje. Pričakujemo, da bo dr. Rupel kot nov šef slovenske diplomacije uspel najprej doma, med slovenskimi parlamentarnimi strankami znotraj vlade in znotraj parlamenta oblikovati osnovno temeljno soglasje o strateških in seveda tudi o konkretnih ukrepih, ki bodo slovensko zunanjo politiko kvalificirali kot aktivni dejavnik v evropski politiki. Če bo to uspelo, potem tudi volitve, ki bodo konec tega leta, ne bodo pretile z nevarnostjo za našo mednarodno dejavnost. Združena lista želi biti del tega konsenza in je nanj tudi pripravljena, zato bom na tej točki ta kratek uvod našega pogleda na temeljni problem tudi končal. Za širšo eksplikacijo smo uporabili odbor za mednarodne odnose.
Imam pa tudi eno vprašanje. Ne samo zato, ker je aktualno, ampak v nekem smislu simptomatično za slovensko diplomacijo in se veže na naš odnos do avstrijske državne pogodbe. Dr. Rupel in predsednik vlade bosta razumela, zakaj omenjam avstrijsko državno pogodbo in zakaj ravno danes in zdaj. Prvič zato, ker menim, da je Slovenija upravičena do nasledstva te avstrijske državne pogodbe in se pridružujem tistim, ki menimo, da smo zamudili naimenitnejši čas za to, da bi brez večjih zapletov z Republiko Avstrijo, ki želi, da Slovenija ne bi razglasila nasledstva nad to avstrijsko državno pogodbo, že zamudili. No, ampak v Avstriji se obetajo novi časi in Slovenija se mora nanje pripraviti, brez nervoze, z, bom rekel, potrebno politično enotnostjo, kajti neko izkušnjo v zapletih s sosednjo državo že imamo in iz te izkušnje se velja nekaj naučiti. Gre za vprašanje, ali bomo zato, da bomo nadaljevali varno pot v Evropsko unijo, popustili pri drobtinicah ali pa se bomo kot suverena dežela postavili na stališče, da tudi drobtinic ne bomo dali kot koncesijo, če menimo, da so te neupravičene. Za to gre pri vprašanjih, ki jih odpira del zdaj že verjetno uradne avstrijske državne politike, slovenska odgovornost pa je, da se nanjo temeljito pripravimo. Zato sprašujem novega kandidata in predsednika vlade, kakšen je leta 2000 odnos do avstrijske državne pogodbe. Bo Slovenija spremenila svoje stališče, ki je bilo doslej pasivno, da torej tega vprašanja ne odpiramo, ker cenimo avstrijsko podporo pred osamosvojitvijo in po njej in menimo, da bi priglasitev notifikacije nasledstva avstrijske državne pogodbe pri vladi Ruske federacije kot depozitariju vzbudila neke sence v odnosih med državama? Ali pa doktor Rupel in predsednik vlade menita, da tudi spričo novih okoliščin velja razmisliti o notifikaciji nasledstva avstrijske državne pogodbe?
Na koncu naj rečem, da ostanem še za hip aktualen, mislim, da je združena lista ena izmed tistih strank, verjetno vseh, ki si želijo s severno sosedo odličnih odnosov, ki želijo poglobiti in ohraniti prijateljstvo, ki je za Slovenijo bilo dragocenega pomena, do zdaj nismo plačali cene za avstrijsko podporo in si želimo, da je tudi poslej z vključevanjem v Evropsko unijo ne bi bilo potrebno. To bi ohranilo vtis o enakovrednosti, enakopravnosti in medsebojnem spoštovanju in zaupanju. Želim doktorju Ruplu, da se s tem in drugimi izzivi dobro kosa, predvsem pa srečnejše roke pri iskanju konsenza tukaj v tej hiši, v vladi, v slovenski politiki sploh. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Pahor. Stališče poslanske skupine socialdemokratov bo predstavil Ivo Hvalica.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Gospod premier, ministri, gospod kandidat! Nenavadno je, da bo Slovenija dobila novega zunanjega ministra na svetovni dan mokrišč. Tako sem danes slišal to po radiu. Zdaj, ali je to kakšna povezava ali ne, jaz bi rekel, da je. Pod mokrišča spadajo tudi močvirja in jaz mislim, da se je zunanja politika Republike Slovenije v preteklosti zelo pogosto pogrezala v močvirje in v močvirja. Nedavno tega, decembra pravzaprav, dober mesec ni od tega, smo tu razpravljali o deklaraciji o zunanji politiki Republike Slovenije. In takrat, moram reči, da je premier vzel v zaščito doktorja Frleca. Torej mislim, da so mu tudi naivno sledili tudi prenekateri mediji. Jaz sem pozorno prebiral te dni in zdaj ti isti govorijo drugače. Jaz ne razumem - ali ni več nobene kritične distance? Ali nismo sposobni pravzaprav narediti nekega preskoka? Ali nismo sposobni neki zadevi reči, bob je bob? Jaz se temu čudim in tisti, ki to počnejo, bi se morali tudi zamisliti, ker v bistvu škodujejo, saj godijo v bistvu vladajoči koaliciji. Ampak po moje je to, bi rekel temu, medvedja usluga zunanji politiki in jasno tudi Republiki Sloveniji.
Jaz moram spomniti odhajajočega ministra na nekaj neprijetnih zadev v preteklosti. Tu mislim na Tibet in tu mislim tudi na Tajvanju. Gospod minister, jaz sem vam osebno napisal pismo, pred dvema letoma, v zvezi s tem, če mislimo in kako mislimo urediti naše odnose s Tajvanu. In odgovorili ste mi zelo rezko, na kratko, odbojno, negativno. V redu. Jaz mislim, da je bila to napaka, slej ko prej. Napaka. Ker to bomo verjetno slej ko prej tudi ponovno morali na nek način spraviti na dnevni red.
Torej, jaz se tu oglašam tudi zaradi tega, ker nisem več član odbora za mednarodne odnose, zaradi znanega dejstva, in zato smatram, da je bila predstavitev kandidata za ministra dr. Dimitrija Rupla pred odborom za mednarodne odnose nepopolna, ker ta odbor je invaliden, po mojem trdnem prepričanju, ker v njem ni celotnega spektra strank. Kakorkoli že, jaz z zadovoljstvom ugotavljam in tudi v imenu poslanske skupine, da zapiramo eno stran v zunanji politiki, ki je bila manj prijetna. Ne da imam ne vem kako velika pričakovanja, ali pa če hočete, da imamo, ker govorim v imenu poslanske skupine, ampak bom rekel tako, če sem najbolj grob, kar se da biti grob, slabše ne more biti. Torej je kvečjemu lahko boljše.
Naša pričakovanja so slej ko prej, torej, bi rekel, pozitivna, ker računamo, da tako ne more iti naprej, da je treba neke stvari urediti. Računam tudi na večji realizem dr.Rupla, predvsem kar se tiče urejevanj odnosov s sosedami. Od prejšnjega, ali pa kar od dosedanjega ministra, smo zelo pogosto slišali, junija bo urejeno, septembra bo urejeno, konec leta bo urejeno, in to je delalo zunanjo politiko nekredibilno, tudi vizavi torej državljanov, tistih, ki so potem, ko so slišali iz tako eminentnih ust eno takšno izjavo, tudi verjeli, da se bo to zgodilo. Jaz moram povedati, da smo velikokrat, sam tudi osebno doživljal na terenu vprašanja, kako je mogoče, da se dajejo tako lahkomiselno takšne izjave, ki se potem ne realizirajo.
Na vsak način se v poslanski skupini nismo dogovorili za nek enoten način, bi rekel, glasovanja. Normalno in higienično bi bilo, da kot opozicija - in to opozicija pod A, kot jo jaz delim v tem državnem zboru - da bi glasovali "a priori" proti; tega ne bomo naredili. Tega ne bomo naredili, vsak bo glasoval po svoji vesti.
Naj mi bo dovoljeno še to: sam si bom dovolil tudi ekskluzivo, da povem to, da bom glasoval za, iz nekih svojih, recimo temu, osebnih razlogov. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Hvalica. Stališče poslanske skupine DeSUS predstavlja Zoran Lešnik.
ZORAN LEŠNIK: Hvala, gospod predsednik. Kolegice in kolegi, gospod predsednik vlade, dosedanji zunanji minister, predstavnice in predstavniki vlade ter spoštovani kandidat, dr. Rupel!
Čeprav bodo volitve tajne, smo se v naši poslanski skupini, ki jo danes sestavljamo kolegica poslanka in trije poslanci, dogovorili, da vas bomo podprli in glasovali za vas. Za vas pa ne bomo glasovali iz neke formalnosti, ampak zato, ker smo imeli z vami kar uro in pol pogovora, v katerem so vam bila zastavljena številna vprašanja, na katera ste, po našem prepričanju, ne zadovoljivo, ampak dobro odgovorili, in smo v tem pogovoru našli kar precej stičnih točk. Zato vam danes ne bomo zastavljali kakšnega posebnega vprašanja, še zlasti, ker se zavedamo, da vam dajemo glas za dobo največ devet mesecev; kaj pa bo pozneje, pa bomo, seveda, še videli po novembrskih volitvah.
Želimo vam, da bi težave, s katerimi se srečuje zunanja politika, uspešno prebrodili, da bi uresničili tisto, da rabimo dobro zunanjo politiko tudi doma, ne samo izven naših meja, in da bi v teh devetih mesecih bili deležni čim manj polen pod noge. Ne govorim zato, da bi se vam tu prikupil, ampak zato, ker je le tako delo nekoga, ki vodi izredno odgovoren resor, lahko učinkovito. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Lešnik. Stališče poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov bo predstavil Benjamin Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala, gospod predsednik. Spoštovani predsednik vlade, ministri, spoštovani kandidat! Poslanska skupina Slovenskih krščanskih demokratov ne sodeluje v odboru za mednarodne odnose, vendar smo imeli priložnost na željo dr. Rupla se seznaniti z njegovimi pogledi kot kandidata, če bo seveda prevzel funkcijo zunanjega ministra. O tem v poslanski skupini ne dvomimo, čeprav nismo sprejeli posebnega stališča, ali dr. Rupla podpremo ali ne. Vendar po sami razpravi in po postavljenih vprašanjih lahko osebno ugotovim, da je dr. Rupel celovito in zelo smelo ali pa dobro predstavil svoje poglede na bodočo zunanjo politiko in na svoj način dela. Omenil je seveda nekaj vitalnih slovenskih interesov, povedal je, da bo v evropski politiki zastopal stališča Slovenije, tista vitalna stališča jezika, kulture, meje in srednjeevropskosti, kar nam ni tuje, za kar si je stranka vseskozi prizadevala. In glede na to, da je dr. Rupel bil eden od do sedaj najbolj uspešnih zunanjih ministrov, sploh pa v prvi slovenski vladi, ima velike zasluge poleg predsednika vlade za pot, ki jo je Slovenija v prvih letih storila. Ne dvomimo, da ob normalnih pogojih mu ne bi v enem letu približno uspelo tudi kaj premakniti.
Slovenija bo dobila zunanjega ministra tudi na svečnico in svečnica bi bila lahko tudi razsvetljenje za slovensko zunanjo politiko, ker po zadnjih nekaj letih imam občutek, da se slovenska politika, predvsem pa zunanja, giblje v megli. In če predsednik vlade oziroma mandatar, dr. Drnovšek, ni pripravljen prevzeti tega resorja v nekaj mesecih pred volitvami, je prav, da je za to funkcijo dobil ustreznega novega človeka. Menimo, da glede na vse povedano, kar je dr. Rupel povedal, in glede na iskanje konsenza, o katerem je bilo danes že veliko govora, slovenska krščanska demokracija pri tem konsenzu lahko tvorno sodeluje, vendar ne na način, kot se je dogajalo v zadnjem letu, dveh, ampak na način, ko dobimo človeka, ki je pripravljen pri tem konsenzu aktivno sodelovati.
Ob tem naj omenim, da seveda vse dobro tudi za dosedanjega zunanjega ministra, ki je spoznal, da nalogi tako ali drugače ni kos. Verjamem pa, da ji ni bil kos ne samo zaradi lastnih pogledov, ampak tudi zaradi pogledov drugih, ki mu očitno niso omogočili bolj uspešnega dela.
Kar se pa tiče odnosov s Hrvaško in obmejnega sporazuma, ki je na dnevnem redu že kar nekaj mesecev, če že ne leto dni, pa bomo zelo skrbno sledili stališču zunanjega ministra in seveda celotni vladi, da bi tudi tukaj upoštevali konsenz in ta sporazum, kot neustrezen, vsaj s strani slovenskih krščanskih demokratov, tudi zavrnili.
Naj ob koncu samo še rečem, da želim dr. Ruplu uspešno delo tudi pri konsolidaciji celotne vlade in tudi pri, ne bom rekel discipliniranju posameznih ministrov, ki ne delajo ravno v smeri evropskosti in spoštovanja človekovih pravic. Seveda mislim tukaj na zakon o denacionalizaciji in na vztrajno zavračanje podpisa posameznih pogodb s strani kulturnega ministra. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Henigman. Stališče poslanske skupine narodnih skupnosti predstavlja Maria Pozsonec.
MARIA POZSONEC: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovani vsi prisotni! Pri imenovanju novega ministra, ki bo na čelu slovenske diplomacije, za mene ni dileme. V prvem mandatu, v tistih težkih časih, je vodil našo zunanjo politiko k mednarodnemu priznanju naše mlade države. Bil je dober, uspešen, odločen in človeški. Tako, da v imenu madžarske manjšine z mirno vestjo podpiram njegovo imenovanje. Imam pa za njega eno konkretno vprašanje. Slovenska meja s Hrvaško ni problematična samo na morju, ampak tudi v Prekmurju, v Gaberju, Kotu, Kapci, na Hotizi. Kako misli rešiti mejo ob Muri, tako da tudi tamkajšnji prebivalci ohranijo svoje življenjsko okolje in materialne dobrine? Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolegica Pozsonec. Stališče poslanske skupine Slovenske nacionalne stranke bo predstavil Zmago Jelinčič.
ZMAGO JELINČIČ: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice, kolegi, predstavniki vlade, dober dan! Danes mislim, da bo to ena od lažjih odločitev, ko bomo potrjevali gospoda Dimitrija Rupla za bodočega zunanjega ministra. In vendar mislim, da gospoda Rupla čaka ogromno dela v teh kratkih devetih, ali desetih mesecih do naslednjih parlamentarnih volitev. Pravzaprav bo dobil v roke vroč krompir, ki pa ga bo moral olupiti in ne samo pojesti, ampak predvsem razdeliti drugim, ampak olupljenega. Ogromno nerešenih zadev se je nabralo v vseh teh obdobjih slovenske zunanje politike, odkar je bil gospod Rupel nazadnje zunanji minister.
In lahko rečem, da se je nabralo ogromno slabega in prekleto malo dobrega. Avstrijci nam osporavajo avstrijsko državno pogodbo in slovenska zunanja politika,v veliki meri tudi slovenska vlada, kar nekako po tihem menca in se ne upa postaviti proti tem težnjam. Avstrijci nam hočejo vsiliti nekakšno nikoli obstoječo nemško oziroma avstrijsko manjšino, in vendar slovenska vlada in slovenska zunanja politika, ob pomoči nekaterih državnih sekretarjev, kot recimo gospoda Grassellija, v veliki meri pomagajo tem težnjam, ne pa slovenskemu nacionalnemu interesu, da to zadevo uredi in odpravi, tako kot bi jo bilo treba, z enostavnim stavkom, "tega nikoli ni bilo in nikoli ne bo".
Problem denacifikacije, ki ga poskušajo Avstrijci izvesti, je ravno tako pereč. Poskušajo - in nekateri v slovenski vladi in v slovenski zunanji politiki se s tem strinjajo - da bi bilo treba sprejeti nekakšen odlok ali nekaj podobnega, kot češ, Kulturbund ni bil nacistična organizacija, Koroška domovinska zveza ni bila nacistična organizacija, Štajerska domovinska zveza ni bila nacistična organizacija, konec koncev, članstvo v NSDAP ni kaj posebnega, razen tistih, ki so bili na fronti, in tako naprej, kar pomeni, da lahko pričakujemo ob sprejetju česa takega enostavno avstrijske zahteve za polovico Slovenije, in to bi bilo z lahkoto izvedeno in poklonjeno.
Problematika je tudi v DKP-jih oziroma v diplomatsko-konzularnih predstavništvih. Zadeve so zelo neurejene, netransparentne in počne se, po domače rečeno, tam z denarjem tako, kot to dela svinja z mehom. Imeli smo v razpravi problem in primer gospoda Zlobca, ki ga je, seveda, ministrstvo pokrilo. Vendar ta primer bi moral biti kot primer za to, da se zadeve ne smejo izvajati na ta način in bi morale biti počiščene, ne pa da je bil to primer ene od redkih solidarnosti LDS-ovskega kroga med seboj.
Problematika prostocarinskih prodajaln, ki jih je obljubil Evropi eden od prejšnjih ministrov, gospod Thaler, je prav tako zelo pereča. Poskušamo pokloniti vse skupaj Evropi, s tem da še ne vemo, če nas bodo sploh vzeli vanjo.
Vprašanje meje s Hrvaško. Že kolegica Pozsončeva je rekla, da meja s Hrvaško ni samo meja v Istri, da je to meja ob celem teku, od hrvaško-slovensko-madžarske meje do morske meje med Slovenijo in Hrvaško. Zavedati se je treba, da ne smemo pozabiti tudi štrigovskega področja, kjer je hrvaška udba takoj po vojni pobila 37 Slovencev s koli oziroma so jih nekaj utopili v sodih za vino, ker so govorili, "to je slovenska zemlja". Mimo tega gremo kar tako. Pri Razkrižju se nihče noče pogovarjati o slovenski zemlji; pa če gremo nižje dol, pa izpustimo ves svet ob Muri in potem pri Brežicah, gremo dol do občine Radatoviči, ki je bila pred vojno kompletno slovenska, pa je sedaj na Hrvaškem, in vsi mižijo, navkljub temu, da so imeli bivši ministri, kot na primer gospod Thaler, na mizi ekspertize, zbrane iz literature, o tem zgodovinskem dejstvu. Potem je tu vprašanje Prezida, Čabra, Delnic, in tako naprej in tako naprej in, konec koncev, kompletne Istre, s čimer se dosedanja zunanja politika ni ukvarjala oziroma ni hotela ukvarjati, zaradi tega, ker je bilo treba sklepati gnile kompromise s sosednjimi Hrvati. Sam sem za dobre sosedske odnose, vendar dobri sosedski odnos zagotovo ni to, da sosedu dovoliš, da hodi na obisk k tvoji ženi.
Problematika je zagotovo tudi vizna politika, ki je v Republiki Sloveniji naredila gromozansko škodo slovenskemu gospodarstvu. Uvedba viz proti Rusiji, uvedba viz za Turčijo nas je pripeljala do milijonske in milijonske finančne škode, v markah govorim, oziroma stomilijonske v slovenskih tolarjih. Izgleda, da se slovenski zunanji politiki in slovenski vladi ne zdi kaj dosti vredno, da bi državno blagajno napolnili na ta način, saj bo državni zbor sprejel proračun, ki ga bomo pač raztegnili po dolgem in počez, zadolžili se bomo tu in tam in že prodali tisto, kar je potrebno in kar ni potrebno, in zdržali do naslednjih volitev, ko se bo garnitura zamenjala in nihče ne bo za nič kriv, novi ministri bodo pa rekli, saj to so naredili tisti pred nami.
Zagotovo je tukaj tudi problem kadrovske politike na ministrstvu za zunanje zadeve, in to bo moral gospod Rupel tudi urediti. Zadeva ni preprosta. V veliki meri so tam neustrezni ljudje, ki ne znajo, ali kar je še huje, nočejo delati v prid Sloveniji.
Problematika je zagotovo tudi slovenska manjšina v Italiji. Italija ves čas obljublja sprejem zaščitnega zakona za Slovence v Italiji in še vedno od tega nič ni. Edino, kar je, je to, da slovenska diplomacija skupaj s slovensko vlado pristaja na italijanska opravičila, jih akceptira in potem gre spet karavana dalje. Tukaj imamo še tako imenovani vatikanski kompromis, ki ga poskuša vlada izpeljati in obenem tudi zunanje ministrstvo. Gre za zelo gnil kompromis, ki odriva Slovenijo v ene čudne, nekam na jug Latinske Amerike, tja nekam na Ognjeno zemljo, kjer ne veš čisto dobro, ali morje že zmrzuje ali še ne zmrzuje.
Problematika je zagotovo v povezavi z obmejnim sporazumom s Hrvati. Tudi naša tako imenovana diplomatska komisija za meje, ki ni naredila svoje naloge, ki je ni izpeljala, in se zdi, kot da je njena naloga bila samo to, da prikriva vsa dejstva, ki gredo Sloveniji v prid. V tisti sobici, kjer je skoraj en kubičen meter dokumentov, zemljevidov, zapisov in vsega mogočega, ki govore slovenski stvari v prid, tja noter človeka spustijo, skoraj da te pregledajo, kot da bi šel, ne vem kam. V Ford Nox lažje prideš kot tja notri in tam si lahko ogledaš, pa še to ni ravno priporočljivo, da bi ravno gledal, pa še kakšna imena prekrijejo s kakšnimi listki in podobno, tako kot da bi šli na Hrvaško v arhive gledat, tam so bolj odprti. Tukaj, ko delamo za lastno stvar, nam pa lastni ljudje skrivajo in zato mislim, da bi bilo treba nujno prevetriti to komisijo, dati vanjo ljudi, ki delajo za slovensko stvar in zagotovo, pravzaprav nujno bi bilo v njej imeti tudi predstavnika parlamenta, da bi državni zbor vedel, kaj se v resnici dogaja.
Še ena stvar, v to sem pa prepričan, ob vsem silnem delu, ki pravzaprav ga nalaga slabo vodenje zunanje politike do danes gospodu Ruplu, je pa treba doseči še nekaj, in tukaj mislim, da gospod Rupel soglaša z menoj: več povezave in več kontaktov z državnim zborom. Tudi kar se tiče maloobmejnega sporazuma, če mu skrajšano rečem tako, ne bi bilo takih problemov, če ne bi tega sporazuma vlada Slovenije oziroma zunanje ministrstvo pripravljala v tajnosti in ga pravzaprav že podpisanega prinesla na sejo odbora za mednarodne odnose. V kolikor bi vlada pred podpisom pokazala, kaj pripravlja, bi se dalo temu izogniti, vendar vlada tega ni naredila.
Skratka, gospod Rupel, mislim, da vaša podpora sploh ni vprašljiva. Želim vam že vnaprej obilo uspehov, obilo trdega dela in lahko vam zagotavljam le to trdo delo in absolutno podporo pri zadevah, ki bodo šle v prid Slovenije. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Jelinčič. Stališče poslanske skupine Slovenske ljudske stranke predstavlja doktor Franc Zagožen.
DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani zbor, spoštovani predsednik vlade, spoštovani kandidat! Očitno je danes nekoliko drugače kot običajno ob takih priložnostih. Doktor Rupel je, kot vidim, doživel dobrodošlico, ko se je pojavil v državnem zboru in poslanskih skupinah prejšnji teden, tudi pri nas je bil. Bili smo veseli odkritega realističnega pogovora o vseh problemih zunanje politike. Tako tudi na odboru za mednarodne odnose. Očitno ima dovolj samozaupanja, da ima tudi dovolj optimizma ob prevzemu te funkcije. Jaz sem vesel takega vzdušja in takega pričakovanja. Rad bi povedal samo še, da želimo tudi mi biti realisti in vemo, da v nekaj mesecih v tem letu ne bo mogoče rešiti toliko, kot bi si želeli. Ampak bistveno za nas je, da se zunanja politika postavi na drugačne osnove, in to pričakujemo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, doktor Zagožen. Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Pisnih prijav nimam. Razprave bodo poslovniško omejene na pet minut. Ali želi kdo besedo? Ne želi. Gospa Dobrajčeva želi, prosim.
POLONCA DOBRAJC: Dober dan, spoštovani predsedujoči, spoštovane kolegice poslanke in poslanci, predsednik vlade, predstavniki vlade in kandidat! Razpravo bom izkoristila za obrazložitev svojega glasu, in sicer, predlaganega kandidata ne bom podprla.
Veseli me, da ga boste podprli vsi, da bo kandidat po obrazložitvah besed predstavnikov poslanskih skupin imenovan na funkcijo zunanjega ministra, vendar ga sama ne bom podprla zaradi načelnega razloga, in sicer, gre za funkcijo, ki "ex lege" pomeni predstavljanje naše države v mednarodni skupnosti. Ta isti kandidat, ki je danes predlagan za to funkcijo, pa je nekaj let nazaj, zaradi nestrinjanja, osebnega nestrinjanja z določeno osebo, ki je bila na drugi funkciji, vrnil državno odlikovanje, ki je bilo kandidatu podeljeno. To je razlog, zakaj ga ne bom podprla. Ni samo odnos med posamezniki, je tudi odnos do države. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Razpravljati želi gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, spoštovani gospod premier, kandidat za ministra in ostali ministri! Očitno je, da če bo vse po sreči, bo zavel nekoliko drugačen veter v slovenski zunanji politiki. V tem državnem zboru se vsi strinjamo, da je interese države Slovenije treba zastopati in braniti drugače, kot so se branili in zastopali v preteklem obdobju. Iz tega razloga me sicer čudi, da gospod kandidat ni bil kandidat za ministra že pred dvema letoma, ko je bil v isti politični grupaciji in pravzaprav z enakimi preferencami.
V poslanski skupini sem pozorno poslušal predstavitev gospoda kandidata, in moram reči, da se s precej njegovimi opredelitvami lahko strinjam. Zato res upam, da bo na teh smernicah, na teh osnovah tudi deloval kot zunanji minister, če bo, seveda, dobil podporo v državnem zboru, kajti v zadnjem času predlogi gospoda predsednika vlage, vlade niso podprti s strani njegove stranke. Tako da je nekoliko vprašanja, kako bodo poslanci stranke predsednika vlade glasovali v tem primeru. Namreč, očitno je, da je v zadnjem obdobju bil kurz v slovenski zunanji politiki, predvsem v opredelitvah vitalnih interesov v odnosu do sosednjih držav, skoraj diametralno različen. Čeprav vem, da se v zunanji politiki bo tudi naprej reklo, da Slovenija ne bo menjala svojih zunanjepolitičnih opredelitev. Vendar bilo je na tem področju prav gotovo precej dezorientacije. Tako tudi, ko smo razpravljali o deklaraciji o slovenski zunanji politiki, sem bil presenečen, da je vodja poslanske skupine največje stranke podprl amandma, ki je v bistvu ukinjal zavzemanje za pozitivno reprociteto v odnosih, v bistvu glede pravic slovenske manjšine v sosednji državi. To je pravzaprav skoraj neverjetno, vendar se je zgodilo v tem državnem zboru in mislim, da je to zastopanje oziroma interes kandidata, da bo na tem področju dejansko zastopal vitalne interese slovenske države, pa tudi slovenske manjšine, da je ta odločenost trda. Na to me ne nazadnje navaja tudi glasovanje v odboru za mednarodne odnose. To mi potrjuje glas proti, čeprav seveda socialdemokrati v tem odboru ne sodelujemo. Zato moram reči, da z optimizmom gledam na delo bodočega zunanjega ministra in se pravzaprav tudi strinjam z njegovo tezo, da je treba urediti odnose med različnimi dejavniki slovenske zunanje politike, kajti tudi na tem področju je prišlo v preteklem obdobju do več nelogičnih stvari, katerih posledica so tudi diplomatski zdrsi slovenske zunanje politike. Recimo zadeva s slovenskim veleposlanikom v Pekingu bi seveda se ne odigrala, če bi bil potrjen veleposlanik, ki ga je izbrala vlada, ki ga je potrdil državni zbor in ga je zadržal predsednik države zaradi nekih ozkih interesov, ki pravzaprav niso v skladu in v interesu te države.
Prav tako - samo, če dovolite še en stavek - se lahko strinjam z njegovimi pogledi glede urejanja odnosov z Vatikanom. Moram podpreti to, da ne daje podpore dogmatskim pogledom, ki so rezultirani v stampedu, kot se je izrazil predsednik vlade, proti urejanju odnosov z Vatikanom.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega, čas se je počasi iztekel.
JOŽEF JEROVŠEK: Dobro. Hvala lepa in želim mnogo uspeha bodočemu zunanjemu ministru. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Jerovšek. Ker ni več želje po razpravi, sprašujem kandidata za ministra za zunanje zadeve, dr. Dimitrija Rupla, če želi besedo! Prosim, dr. Rupel. Saj razprava še ni zaključena.
DR. DIMITRIJ RUPEL: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci!
Na kratko bom poskušal odgovoriti na zastavljena vprašanja, čeprav na mnoga od njih v vlogi kandidata težko odgovarjam, ker morda nekaterih elementov zaradi trenutka in vloge, kot rečeno, na nekatera od teh vprašanj odgovora ne vem. Nimam še dovolj elementov zanj. Pa vendarle. Bom šel po vrsti.
Kar zadeva vprašanje avstrijske državne pogodbe. Menim, da je to vprašanje zelo važno vprašanje. Kolikor se spominjam, je vprašanje našega interesa pri aktualizaciji ali pri sukcesiji oziroma pri udeležbi na sukcesijo glede avstrijske državne pogodbe, da je bilo glede tega govora že pri obisku, tistem prvem uradnem obisku avstrijskega zunanjega ministra v Sloveniji. To je bilo, mislim, da leta 1991. Takrat je Avstrija, kot se spominjam, zelo odločno zavrnila to, da bi se Slovenija, če tako rečem, priglasila kot naslednica tega sporazuma. Morda je poslanec ustrezno označil ta odnos do tega vprašanja kot pasiven. Pa vendarle ga poskušam razumeti, ta odnos, kot odnos do nekega dokumenta, ki ima svojo zgodovino, ki je bolj zgodovinski kot usmerjen v prihodnost.
Marsikateri elementi tega dokumenta se rešujejo v okviru zakonodaje Evropske unije in bodo marsikateri elementi tega sporazuma oziroma te pogodbe neaktualni, ko Slovenija postane članica Evropske unije. Nekateri tudi s tem, ko je Avstrija postala članica Evropske unije. Rekel bi, da bi glede tega vprašanja pustil nekaj vrat še odprtih. Gotovo obstaja možnost, da se Slovenija recimo pri kakšni zaostritvi vrne k temu vprašanju in morda postavi nekatere zahteve. Vendarle se mi zdi seveda evropejstvo, evropska orientacija sosednje države tista bistvena orientacija, ki nas mora zanimati. Kolikor se bo Avstrija obnašala evropsko in kolikor se bo obnašala kot zgledna članica Evropske unije, se pravi tiste organizacije, kateri člani bomo tudi sami, v tem primeru zaostritve, zahteve, aktualizacije ne bodo potrebne. Drugače pa seveda mislim, da je Slovenija upravičena do nasledstva.
Z zanimanjem in tudi prav dobre volje sem poslušal kolega Hvalico, ki je govoril o svetovnem dnevu mokrišč. Nekaj govornikov je danes zamešalo besedo vlada in vlaga. To je najbrž ravno v zvezi s tem svetovnim dnevom mokrišč. Menim, da je Slovenija vendarle pretežno kar solidna dežela, da je močvirja pri nas relativno malo in za utemeljevanje zunanje politike bomo pač izbrali tiste terene, ki se ne vdirajo. Mi bomo izbirali poti, ki nas bodo čim bolj varno pripeljale na cilj.
Jaz se strinjam, da so vprašanja, kot je vprašanje Tibeta, vprašanje Tajvana, važna vprašanja tudi slovenske zunanje politike, posebej zaradi tega, ker slovenska zunanja politika je - kot mislim, da sem tudi rekel v poslanskih skupinah nekaterim poslancem že prej - slovenska zunanja politika in naša država sama je utemeljena na nekaterih moralnih temeljih in ne smemo tistega, kar smo zahtevali zase, pozabiti pri drugih, namreč elemente in argumente, ki smo jih postavljali. Pri tem pa bi prav gotovo bilo nespametno žrtvovati en sam košček državnih interesov Republike Slovenije. Slovenija in slovensko zunanje ministrstvo seveda morata braniti slovenske nacionalne in slovenske državne interese z drugimi državami in seveda iskati tam, kjer je mogoče, kompromise.
Jaz se opravičujem gospodu Hvalici. Takrat, ko sem bil v njegovi poslanski skupini, njega tam ni bilo in upam, da se bova lahko vendarle v prihodnjih dneh sestala in bom tudi njemu posebej še na nekatera vprašanja odgovoril, mogoče posamič, mogoče v paketu. Rad se bom seveda pogovarjal v tej skupini, tudi s kolegom Hvalico o zunanji politiki, v kolikor bom seveda postal zunanji minister, pa tudi sicer.
Mislim, da je kolega Henigman govoril o konsolidaciji vlage, pa je mislil na konsolidacijo vlade. Seveda tudi jaz mislim, da je treba konsolidirati predvsem vlado, čeprav je dan mokrišč. No, jaz sem v poslanski skupini Slovenskih krščanskih demokratov precej podrobno razlagal nekatere svoje izkušnje s področja zunanje politike in svoje načrte. Pri tem bi rad samo to rekel, da ne morem v tem trenutku prav vseh odgovorov imeti na vprašanja, ki se postavljajo. Ne vem, kako se bomo dokončno dogovorili glede SOPS-a, čeprav sodim, da je to vprašanje bistveno. Jaz verjamem, da bo parlament in da bo vsaka od vaših poslanskih skupin pri tem odigrala neko ključno vlogo.
Kolegici Pozsončevi se zahvaljujem za nekaj lepih besed. S kolegico Pozsončevo sva v resnici kolega, saj sva skupaj sedela nekaj let v parlamentu, in zagotavljam vam, kolegica, da glede stališča, da je treba paziti na slovensko zemljo in da je treba zagotoviti čim večji delež slovenske zemlje za Slovenijo, glede tega stališča med nama ne bo spora, temveč si bova poskušala pomagati. Seveda pa močno računam tudi na pomoč madžarske narodne skupnosti in na vašo pomoč morda pri še izboljšanju, pri še bolj odličnih odnosih s sosednjo državo Madžarsko, pri čemer bi lahko madžarska manjšina nam veliko pomagala, kot nam je pomagala že v preteklosti.
Z velikim zanimanjem sem poslušal vehementno razpravo kolega Jelinčiča in z marsičem se strinjam. Glede preteklosti, glede zgodovine je žal tako, da jo je zelo težko spremeniti in da je zelo težko obuditi ljudi, ki so mrtvi, in nekatere stvari, ki so se zgodile v preteklosti, lahko samo obžalujemo. Kar zadeva predstavnike parlamenta v diplomatski komisiji in kar zadeva več kontaktov z državnim zborom, mislim, da tu ni spora in da se tu s kolegom Jelinčičem popolnoma strinjava - ne vidim nobenega razloga, zakaj ne bi v diplomatski komisiji sodeloval tudi predstavnik parlamenta, in to stvar bi predlagal takoj, ko bi postal zunanji minister.
Skrbno sem poslušal tudi razprave kolega Zagožna, kolegice Dobrajčeve - obžalujem, da tako misli, kot je povedala - in kolega Jerovška. Upam, da bi se v prihodnosti, predvsem pa v tem letu lahko čim manj prepirali, da bi bilo čim manj incidentov, tudi takšnih, kakršnega je kolega Jerovšek opisal. Verjamem, da bo to leto težko. Volilno leto je leto, ki je usmerjeno vse drugam kot pa v zagotavljanje nekega splošnega interesa; v volilnem letu prevladujejo posebni interesi, strankarski interesi, pa vendarle si želim, da bi zunanjo politiko, če je le mogoče, čim bolj izvzeli iz strankarskih sporov. Želim si, da bi nacionalni interes definirali in nato tudi skupaj branili tu, v tej dvorani.
Z vašo pomočjo, v kolikor bom izvoljen, bom poskusil zaupanje, ki ste mi ga tudi s svojimi izjavami sedajle izražali, upravičiti. Če pa bo kdaj kaj narobe, pa prosim, da me potegnete za rokav ali pa, da name naslovite svoje pripombe. Tudi če bodo trde in ostre, verjamem, da bodo dobronamerne, kajti vsi skupaj smo v službi te države. Sedaj bo že deseta obletnica slovenske demokracije in upam, da se bomo tej deseti obletnici vsi skupaj odgovorno in prijateljsko priklonili in da bomo enako tvorno, kot smo v začetku te države delovali, sodelovali tudi v tem desetem letu in morda še kakšna leta potem. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala dr. Ruplu. Besedo želi kolega Bevk.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani zbor! Imam zelo kratko vprašanje za bodočega ministra, dr. Rupla.
Ne vem, če vam je znano, da je vlada Republike Slovenije pred kratkim sprejela mojo poslansko pobudo, da se partizanska bolnica Franja uvrsti na seznam svetovne kulturne dediščine pri Unescu. Zanima me, namreč, vaš pogled do tega predloga in na kakšen način lahko razvejana diplomatska mreža Republike Slovenije v tujini pomaga pri uspešni kandidaturi bolnice Franje za uvrstitev na seznam svetovne dediščine.
Dejstvo je, da je prav od uspešnega lobiranja v mednarodnih organizacijah odvisen uspeh takih predlogov; predvsem pa ugled države temelji tudi na dejstvu, koliko enot nacionalne dediščini ima na svetovnem seznamu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Bevk. Ali želi še kdo od poslanskih kolegov in kolegic besedo? Ali želite, kandidat za ministra, odgovoriti na vprašanje?
DR. DIMITRIJ RUPEL: Poslancu Bevku bi rad odgovoril. Po informaciji, ki sem jo sedaj v klopi dobil, je stvar na dobri poti, da se reši.
Moje osebno stališče pa je pozitivno s črtico. Se pravi, zelo pozitivno. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. S tem zaključujem splošno razpravo oziroma razpravo.
Prehajamo na odločanje. V skladu z drugim odstavkom 265. člena poslovnika se o imenovanju ministra glasuje tajno. V skladu z 97. členom poslovnika vodi tajno glasovanje predsedujoči s pomočjo generalne sekretarke državnega zbora in štirih poslancev, ki jih izvoli državni zbor na predlog predsedujočega. Predlog je naslednji: gospod Rudolf Moge, gospod Josip Bajc, gospod Vladimir Čeligoj in gospod Aurelio Juri. Član te komisije sem tudi sam kot predsedujoči. Ali kdo temu predlogo nasprotuje? (Ne.)
Predlagano sestavo komisije dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (68 prisotnih.)
Kdo je za predlagano sestavo volilne komisije? (63 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je volilna komisija brez glasu proti sprejeta.
V skladu z drugim odstavkom 97. člena poslovnika bodo poslancem vročene glasovnice tako, da pride vsak poslanec k mizi predsedujočega in pove svoje ime in priimek. Poslanec, ki mi bo pomagal pri izvedbi tajnega glasovanja, izroči vsakemu poslancu glasovnico, generalna sekretarka državnega zbora pa označi pri imenu in priimku poslanca v seznamu, da mu je bila le ta vročena. Glasuje se tako, da se na glasovnici obkroži beseda "za" ali "proti". V skladu z drugim odstavkom 98. člena poslovnika je neizpolnjena glasovnica ali glasovnica, ki ni izpolnjena v skladu s prej omenjenim navodilom, neveljavna.
Na podlagi 241. člena poslovnika bo kandidat imenovan za ministra, če bo "za" glasovala večina poslancev, ki so oddali veljavne glasovnice. Glasovali bomo v dvorani. Poslanke in poslanci bodo izpolnjeno glasovnico oddali v glasovalno skrinjico, ki bo v dvorani pred predsedstveno mizo. Poslanec Jože Možgan bo glasoval s pomočnikom; za pomočnika si je izbral poslanskega kolega Jakoba Presečnika.
Prehajamo na izvedbo tajnega glasovanja. Prosim poslance, ki mi bodo pomagali pri glasovanju, da se takoj zglasijo v sobi 117, kjer bomo prevzeli volilni material. Glasovanje se bo pričelo ob 17.30 uri in bo trajalo 15 minut, do 17.45 ure. Sejo bomo nato nadaljevali ob 17.55 uri.
Prehajamo na izvedbo glasovanja.
(Seja je bila prekinjena ob 17.18 uri in se je nadaljevala ob 17.56 uri.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: ...kolegice in kolegi. Nadaljujemo sejo. Ugotavljamo prisotnost! Ugotavljamo prisotnost! (64 poslancev in poslank.)
Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Objavljam izid glasovanja. Zapisnik o ugotovitvi izida glasovanja o imenovanju ministra za zunanje zadeve. Glasovanje je potekalo v sredo, 2. februarja leta 2000, v prostorih državnega zbora Republike Slovenije. Razdeljenih je bilo 74 glasovnic, oddanih je bilo 74 glasovnic. Neveljavnih je bilo 6 glasovnic. Veljavnih je bilo 68 glasovnic. "Za" je glasovalo 55 poslancev, "proti" pa 13 poslancev.
Na podlagi izida glasovanja ugotavljam, da je bil za ministra za zunanje imenovan dr. Dimitrij Rupel.
Spoštovani gospod minister dovolite mi, da vam v svojem imenu in v imenu državnega zbora k izvolitvi iskreno čestitam v pričakovanju tesnega in korektnega sodelovanja z vami. Prosim dr. Dimitrija Rupla, ministra za zunanje zadeve, da priseže pred državnim zborom. Prosim.
DR. DIMITRIJ RUPEL: Prisegam, da bom spoštoval ustavni red, da bom ravnal po svoji vesti in z vsemi svojimi močmi deloval za blaginjo Slovenije.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, če podpišete.
(Pripomba iz klopi. Smeh poslancev.)
DR. DIMITRIJ RUPEL: Torej upam, da smeh, ki ga slišim, pomeni smeh odobravanja, smeh prijateljstva. Jaz se vam zahvaljujem za to prijateljstvo in za to odobravanje in upam, da se bomo še večkrat srečali za skupno stvar. Hvala lepa. (Ploskanje.)
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod minister. Hvala lepa. S tem zaključujem to točko dnevnega reda in prekinjam 18. sejo državnega zbora Republike Slovenije.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 2. FEBRUARJA 2000 OB 18.00 URI.)