Sejo je vodil Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 14.08 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Pričenjam nadaljevanje 19. seje državnega zbora.
Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: Štefan Klinc, za pričetek seje dr. Ciril Ribičič, Janez Kramberger, Zmago Jelinčič, Jurij Malovrh, Jelko Kacin in od 17.00 ure dalje Peter Hrastelj.
Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani. Navzočih je 46 poslank in poslancev; zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem povabil predstavnike vlade Republike Slovenije in varuha človekovih pravic. Vse lepo pozdravljam!
Današnje nadaljevanje 19. seje bo zbor pričel z obravnavo 33. točke dnevnega reda, to je poročila varuha človekovih pravic za leto 1998; zatem bo zbor prešel na obravnavo 16. točke, to je predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o prekrških, ter nato na obravnavo prekinjene 38. točke, to je predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi, nato na obravnavo 46. točke ter nato po dnevnem redu dalje.
Danes bo državni zbor zasedal do 18.00 ure. Ob 18.00 uri pa bom predlagal, da bi nedokončane točke te seje prenesli na naslednjo redno sejo, ki se bo pričela jutri dopoldne, ob 10.00 uri.
Preden pa preidemo na obravnavo zadev z dnevnega reda, bo zbor opravil še določitev kandidata, ki v skladu s 17. členom zakona o volitvah v državni zbor postane poslanec za preostanek mandatne dobe namesto poslanca, ki mu je prenehal mandat.
Državni zbor je dne 15. marca 2000 ugotovil, da je poslancu, gospodu Petru Lešniku, prenehal mandat skladno z 9. členom zakona o poslancih. Republiška volilna komisija je zboru posredovala ugotovitev, da je mandat dotedanjega poslanca Petra Lešnika prešel na gospoda Saša Pečeta. Ugotovitev je obravnavala mandatno-imunitetna komisija, ki je zboru tudi pismeno poročala. Poročilo ste prejeli danes na klopi. Ali želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Besedo dajem predstavnikom poslanskih skupin. (Nihče ne želi besede.) Besedo dajem poslankam in poslancem. Ali želi kdo besedo? (Ne želi.) Razpravo zaključujem.
Na glasovanje dajem naslednji predlog sklepa: "Potrdi se poslanski mandat gospodu Sašu Pečetu, rojenemu 3. maja 1971, stanujočemu Razbergerjeva 2, Maribor." Ugotovimo prisotnost! Kolegice in kolegi, kaj pomeni ta dialog znotraj poslanskih klopi? Prosim za resnost. Ugotovimo prisotnost! (68 prisotnih.)
Kdo je za predlog sklepa, ki sem ga prebral? (65 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sklepa sprejet.
Poslanskega kolega Saša Pečeta vabim, da se nam pridruži in zasede svoje poslansko mesto. (Aplavz.) Kolegu Pečetu želim, da bi v poslanskih klopeh uspešno opravljal delo poslanca.
V zvezi s priporočilom komisije za poslovnik z dne 30.5.1996 pa zboru predlagam, da sprejme še naslednji predlog sklepa: "Do morebitnih sprememb v sestavi delovnih teles opravlja poslanec gospod Sašo Peče funkcijo člana v vseh delovnih telesih, katerih član je bil poslanec Peter Lešnik, ki mu je prenehal mandat." Želi s tem v zvezi kdo besedo? (Ne želi.) Zaključujem razpravo. Predlagani sklep pa dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (56 poslancev.) Kdo je proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
Prehajamo na 33. TOČKO DNEVNEGA REDA, TO JE NA OBRAVNAVO POROČILA VARUHA ČLOVEKOVIH PRAVIC ZA LETO 1998, EPA 796-II. Poročilo je v obravnavo državnemu zboru predložil varuh človekovih pravic. Ali želi varuh človekovih pravic gospod Ivan Bizjak besedo? Želi. Prosim, beseda je vaša.
IVAN BIZJAK: Spoštovani gospod predsednik, gospe poslanke, gospodje poslanci! Letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 1998 je v državnem zboru že od aprila lani, zato mi dovolite, da predstavim le nekaj njegovih glavnih poudarkov. Ti so v poročilu zbrani predvsem v prvem poglavju, v katerem so podane ocene, ugotovitve in analize o spoštovanju človekovih pravic in pravni varnosti državljanov in drugih prebivalcev v Republiki Sloveniji. Poleg tega pa so v prvem delu predstavljene tudi tri analize, v katerih so moji namestniki osvetlili vprašanja, kako do bolj učinkovite in prijazne javne uprave, vprašanje dostopnosti informacij javne narave in pa vprašanje vzpostavljanja učinkovitih pritožbenih poti.
Osrednje ugotovitve poročila so naslednje: Problemi na področju uveljavljanja človekovih pravic so posledica slabega delovanja države. Resna prizadevanja za izboljšanje je zaslediti le na nekaterih področjih, rezultate pa komaj kje. Utemeljeno je torej vprašanje, ali ni tak odnos do odprtih vprašanj človekovih pravic dejansko oblika njihovega sistematičnega kršenja. Težko je namreč verjeti, da odgovorni niso zmožni določiti pravih prednostnih nalog na tem področju. Zdi se, da mu preprosto posvečajo premalo pozornosti. Zlasti glede stanja v sodstvu smo bili v obravnavanem letu priča tudi poskusom olepševanja stanja s pretiranim poudarjanjem nekaterih dobro delujočih sodišč in interpretacijo statističnih podatkov. To ni rešitev za probleme. Nasprotno, ustvarjanje lažnega vtisa zmanjšuje zavzetost za delo pri izboljševanju stanja. Številni konkretni problemi, s katerimi se srečujejo posamezniki, imajo svoje korenine v nepopolni in zastareli zakonodaji, ki ni prilagojena veljavnim pravnim temeljem in dejanskemu stanju v družbi. Sprejemanje potrebnih zakonov poteka prepočasi, niti uskladitev z ustavo še ni izvedena. Počasno je odpravljanje neskladij med posameznimi zakoni in odpravljanje pomanjkljivosti novih zakonov, ki se pokažejo ob njihovem izvajanju. Za primer lahko navedem primer iz leta 1999 sicer, ko je trajalo skoraj leto dni, preden je bilo ponovno omogočeno odločanje o odpisu obveznosti iz naslova prispevkov za pokojninsko zavarovanje, ki je bilo s pomanjkljivo spremembo zakonodaje onemogočeno. Zakonodajni postopek ne pomeni le sprejemanja novih zakonov, ampak tudi njihovo prilagajanje in vpenjanje v celovit pravni red. Priča pa smo stanju, ko se celo neustavnosti, ki jih ugotovi ustavno sodišče, pogosto ne odpravijo v postavljenem roku. Odveč je poudarjati, da te neustavnosti prizadevajo interese ljudi, saj sicer ne bi sprožili postopka za presojo ustavnosti.
V poročilu smo navedli 18 področij, ki jih je treba na novo zakonodajno urediti, da bi bilo mogoče učinkovito varstvo pravic ali da bi se izboljšal položaj posameznika. V letu 1999, torej po letu, na katerega se nanaša to poročilo, so bili od teh 18 sprejeti 3 zakoni, do današnjega dne pa še eden več, namreč zakon o izvrševanju kazenskih sankcij.
Med navedenimi nujnimi zakoni za uspešno varstvo pravic naj jih na tem mestu omenim le naslednjih pet. Prvič. Na področju ekonomsko-socialnih razmerij je ključnega pomena čim prejšnje sprejetje novega zakona o delovnih razmerjih, ki mora primerneje opredeliti pravice zaposlenih in način njihovega varovanja.
Drugič. Brez zakona o skladu za poplačilo vojne odškodnine osebe, ki so jim že posamično priznane pravice po zakonu o popravi krivic in zakonu o žrtvah vojnega nasilja, teh pravic dejansko ne morejo uveljaviti.
Tretjič. Zakon, ki bo uredil napotitev, pridržanje, varstvo pravic in zdravljenje oseb z duševnimi motnjami proti njihovi volji, je že vse predolgo v pripravi, brez novega zakona pa to področje ni ustrezno urejeno. Zakon mora urediti pogoje za napotitev na zdravljenje proti volji prizadetega in opredeliti učinkovite postopke za varstvo pravic in preverjanje potrebnosti uvedenih ukrepov.
Četrtič. Še vedno je neurejeno vprašanje brezplačne pravne pomoči.
Petič. Na področju dovoljenih posegov v ustavno zagotovljene pravice je nujno v zakonu, ki ureja obveščevalno in varnostno dejavnost, sprejeti ustrezno ureditev pogojev in postopka za preverjanje dopustnih posegov in zagotoviti temelje za učinkovit nadzor zakonitosti izvajanja tovrstnih posegov.
Osrednji problem delovanja državnih organov, ki pomeni tudi očitno kršitev pravic številnih ljudi, so nerazumno dolgotrajni postopki v sodstvu in upravi. Zaostanki v sodnih postopkih so bili v letu 1998, in še vedno ostajajo, eden najresnejših problemov na področju spoštovanja človekovih pravic. Pri tem se ne želim posebej sklicevati na prvo sodbo evropskega sodišča, ki zadeva Slovenijo. Bolj bi se bilo bati, da bo teh sodb v bodoče še več.
Potek teh številnih postopkov na različnih sodiščih je namreč tak, da pomeni kršitev ustavno zagotovljene pravice do sodnega varstva. V minulih 2 letih se je zavedanje resnosti tega problema sicer okrepilo, vendar celovitega programa odpravljanja zaostankov kljub sklepu državnega zbora še ni.
Seznanjeni smo z oblikovanjem nekaterih rešitev za izboljšanje stanja, vendar je do izboljšanja stanja prišlo le na nekaterih sodiščih. Skupno število nerešenih zadev se je v letu 1998, o katerem govorimo, celo povečalo. V lanskem letu pa se je po naših informacijah zmanjšalo manj, kot pa se je zmanjšal pripad novih zadev.
Kot primer naj navedem, da so na upravnem oddelku vrhovnega sodišča prihajale na vrsto zadeve, stare 5 let oziroma 4 leta, če je šlo za denacionalizacijo. Pritožbene zadeve zoper odločbe upravnega sodišča so prišle na vrsto po letu in pol. Na obravnavanje zahteve za varstvo zakonitosti je bilo treba čakati 2 leti ali več. Na višjem delovnem in socialnem sodišču je bila čakalna doba več kot 2 leti, ne dosti manj od 2 let pa celo pri prednostnih zadevah. Na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani smo zaznali 5-letni zaostanek oziroma 3-letnega v prednostnih zadevah. Zelo dolgotrajno je čakanje na odločitev tudi na delovnih sodiščih v Kopru, 2 leti za prednostne zadeve, in v Mariboru.
Po drugi strani velja vendarle omeniti, da je kar nekaj sodišč, ki zadeve obravnavajo redno in tekoče. Dejavnosti za odpravo zaostankov naj bodo torej usmerjene k temu, da se stanje na takih sodiščih ne bo poslabšalo in da se bo hkrati izboljšalo tam, kjer je nezadovoljivo. Problem je kompleksen, čez noč ga ni mogoče razrešiti. Zato je še posebej pomembno, da odgovorni v izvršilni in sodni veji oblasti pripravijo načrt vseh ukrepov zakonodajne, organizacijske, kadrovske in finančne narave, ki bodo v primernem času zagotovili normalizacijo stanja.
Na zakonodajnem področju bo potrebno nadaljevati prilagajanje materialne, procesne in organizacijske zakonodaje. Pri tem je nujno iskati rešitve tudi z uvajanjem arbitraže in poravnave.
Pri upravnih postopkih je skrb vzbujajoče, da se jasne zakonske določbe o roku za odločitev, splošni rok dveh mesecev ali enoletni rok pri denacionalizaciji, kršijo in da iz leta v leto ne prihaja do izboljšanj, ki bi dokazovala, da si odgovorni vsaj prizadevajo spoštovati veljavne zakone. Nedoslednost pri izvajanju predpisov ustvarja vtis neučinkovitosti in arbitrarnega postopanja. Priče smo nedopustni sprijaznjenosti s protizakonitim načinom poslovanja.
Poleg kršitev veljavnih zakonskih rokov prihaja pri delovanju državnih organov tudi do primerov samovolje, prekoračitve pooblastil, nekorektnega ravnanja in kršitev načel dobrega upravljanja. Vendar tako po številu kot po resnosti ne pomenijo množičnega ali sistematičnega pojava, zahtevajo pa resno obravnavanje in stalna prizadevanja za izboljšanje stanja. Posebno pozornost velja posvetiti sicer razmeroma redkim primerom brutalnosti, prekomerne uporabe sile in ponižujočega ravnanja. Ponavljamo tudi predlog za sprejem kodeksa ravnanja v državni upravi, ki bo omogočil preglednejše preverjanje korektnosti uprave.
Različnim oblikam socialnih problemov bo še naprej treba posvečati posebno pozornost, saj sta revščina in socialna stiska očitno prepogost pojav. Izstopajo primeri socialne izključenosti zaradi dolgotrajne brezposelnosti, posebej občutljiv pa je položaj otrok v družinah, ki se srečujejo s takimi problemi; ti očitno nimajo enakih izhodiščnih možnosti kot njihovi vrstniki.
Kot sem dejal že na začetku, smo v letnem poročilu za leto 1998 v uvodnem poglavju predstavili tudi podrobnejšo analizo treh pomembnih področij.
Pri vprašanju, kako do bolj prijazne in učinkovite javne uprave, se zavzemamo za oblikovanje kodeksa etike upravnih uslužbencev, v katerem bi, med drugim, določili tudi etična pravila obnašanja uslužbencev, ki jih predpisi ne vsebujejo. Ob tem smo kot glavne usmeritve poudarili, da sta javni uslužbenec in posameznik enakopravna subjekta, tudi ko gre za stranko v postopku, njun položaj pa je določen s predpisi. Posameznikove ustavne pravice in temeljne svoboščine so še posebej varovane. Glede na to, da je država zaradi ljudi in ne nasprotno, javni uslužbenci pa naj bi ljudem zagotavljali čim bolj kakovostne storitve države, mora biti primeren tudi osebni odnos uslužbenca do posameznika.
Za položaj posameznika v razmerju do javne uprave je posebnega pomena še dvoje: eno je odprtost javnega sektorja, preglednost njegovega delovanja in zagotavljanje informacij javnega značaja oziroma omogočanje dostopa do njih; drugo pa je zagotovljenost znanih in učinkovitih pritožbenih poti, če pride do nepravilnosti pri delu organov javne uprave, in to ne samo glede odločitev o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih posameznika, temveč tudi glede vsega drugega, kar ga zadeva. Namreč dostopnosti služb, ravnanja in odnosov uslužbencev ipd.
Glede dostopnosti informacij javnega značaja se zavzemamo za sprejem zakona, ki bo na podlagi drugega odstavka 39. člena ustave uredil način uresničevanja pravice do pridobitve informacij javnega značaja, ki naj bo po naši oceni, po našem prepričanju sprejet hkrati z zakonom o določanju in varovanju tajnosti državnih organov. Organi javne uprave naj že do sprejema zakona omogočijo dostop do informacij javnega značaja na svojem področju in sprejmejo svoja pravila o postopku na zahtevo do informacij javnega značaja. Posebej poudarjamo nujnost preprostega in brezplačnega dostopa do vseh veljavnih predpisov, torej vsega tistega, kar je objavljeno v uradnem listu te države.
Glede vzpostavljanja učinkovitih neformalnih pritožbenih poti poudarjamo, da morajo biti te predvsem jasne, dostopne, nepristranske, hitre in dobro znane. Če je pritožba utemeljena, pa je treba, kadar je le mogoče, pritožniku omogočiti vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če do nepravilnega ravnanja ne bi prišlo.
V letnem poročilu za leto 1998 je poleg omenjenega seveda še obsežno poglavje, v katerem podrobneje predstavljamo problematiko po posameznih področjih, na voljo pa so tudi različni podatki o delu varuha in statistična analiza opravljenega dela. S tem seveda tudi temu državnem zboru postavljamo na ogled samo institucijo in njeno delovanje in vam omogočamo, da ocenite kako uspešni in kako primerno je bilo naše ravnanje v tem obravnavanem letu.
V poročilu smo navedli tudi nekaj organov, ki se niso ustrezno odzivali na naše poizvedbe in predloge. Od navedenih to še vedno velja za ministrstvi za zdravstvo in kulturo ter za stanovanjski sklad občine Maribor.
Dovolite mi samo nekaj besed še o premikih. Med pozitivnimi premiki, do katerih je prišlo medtem, ko je letno poročilo za leto 1998 čakalo na obravnavo v državnem zboru, naj omenim predvsem sprejem nekaterih pomembnih zakonov s področja osamosvojitvene problematike, na katere smo opozarjali že vse od začetka delovanja naše institucije. Gre zlasti za zakon o azilu in zakon o ureditvi statusa državljanov drugih držav, naslednic nekdanje SFRJ. Pomemben je tudi sprejem zakona o splošnem upravnem in pravdnem postopku ter o izvrševanju kazenskih sankcij. Še posebej pa pozdravljamo zakonsko ureditev preživninskega sklada. Na nekaterih sodiščih in pri nekaterih problematičnih upravnih postopkih zaznavamo v tem obdobju izboljšanje stanja. Na kratko bi torej lahko rekel: In vendar se premika, čeprav počasi, mnogo prepočasi.
Državni zbor je ob obravnavi dosedanjih letnih poročil varuha za leta 1995, 1996 in 1997 sprejel več pomembnih sklepov. Dovolite mi, da ob koncu uvodne predstavitve letnega poročila za leto 1998 spomnim le na nekatere med njimi.
Državni zbor je med drugim sklenil, da bo posvetil prednostno pozornost obravnavi zakonodaje, za katero varuh človekovih pravic ugotavlja, da ne daje ustrezne podlage za delo pristojnih državnih organov, ker ni v celoti usklajena niti z ustavo niti z ratificiranimi mednarodnimi pogodbami ter z novo nastalimi družbenimi razmerami.
Sklep se počasi uresničuje. S poudarkom na počasi, saj je sprejetih le nekaj od pomembnih zakonov.
Drugi sklep: "Za izboljšanje pravne varnosti je nujno sprejeti ukrepe in program za izboljšanje učinkovitosti sodišč. Kot ukrep na normativnem področju morata državni zbor in vlada Republike Slovenije posvetiti posebno pozornost ter prednostno obravnavati predpise, ki pomenijo zmanjšanje zadev, ki jih rešuje sodstvo, ter poenostavljajo sodne postopke." Tako piše v sklepu, sprejetem leta 1997.
Celovit program zmanjšanja zaostankov ni bil sprejet, zato se po moji oceni problem rešuje parcialno.
Za varstvo otrokovih pravic bi bilo smiselno uvesti ustrezne oblike zastopanja in zagovorništva otrok. S tem bi odpravili tudi dvojno vlogo centrov za socialno delo, ki opravljajo strokovno socialnovarstveno delo in hkrati na podlagi javnih pooblastil tudi upravno delo. Tako sklep iz leta 1999. Glede tega sklepa ni zaznati dejavnosti za njegovo uresničitev.
"Državni zbor predlaga, da se čimprej pripravi podzakonski akt v skladu z 78. členom zakona o varstvu okolja, ki ureja obveznost plačila odškodnine oziroma tako imenovane ekološke rente povzročiteljev škode na okolju, razvrednotenja ali povzročitve nevarnosti za okolje in s tem na zdravju ljudi." Tako sklep iz leta 1999. Po mnenju nekaterih neuresničljivo določilo zakona je še vedno v veljavi. Podzakonski akt pa ni sprejet.
Državni zbor je poleg tega ugotovil potrebo po ponovni organizirani brezplačni pravni pomoči osebam, ki ne morejo plačevati visokih odvetniških tarif. Nujnost brezplačne pravne pomoči je še bolj zaostrena z uveljavitvijo zakona o pravdnem postopku, ki predvideva v nekaterih postopkih obvezno zastopanje. Zakonske rešitve pa kljub obljubam še ni.
Prav tako bi bilo po mnenju državnega zbora treba z vidika nezaposlenosti in številnih stečajev nameniti več pozornosti uveljavljanju pravice do dela. Nekateri novi mehanizmi aktivne politike zaposlovanja nakazujejo boljše možnosti ponovne zaposlitve težje zaposljivih kategorij brezposelnih, nekih merljivih, otipljivih rezultatov pa še ni videti.
Med sklepi, v katerih državni zbor poziva k ukrepanju vlado, pa naj omenim predlog vladi, da naj, citiram: "Ob upoštevanju ugotovitev in opozoril varuha čimprej ukrepa na posameznih področjih in pripravi načrt ukrepov za odpravljanje vzrokov kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin." Pri odpravljanju posameznih težav sicer zaznavam pri mnogih resorjih večjo zavzetost, volje za hitro izkoreninjenje nekaj najtrdovratnejših sistemskih problemov pa žal ni zaslediti. Lani je državni zbor konkretno sklenil, da naj vlada zagotovi, da bo davčna uprava skrajšala dolgotrajne davčne postopke in dosledno upoštevala predpisane roke za odločanje. Da bosta država ter davčni zavezanec pri plačilu zamudnih obresti v enakopravnem položaju. Da bo davčna uprava odločbe o zavrnitvi zahtev za odpis davčnega dolga zavezanca obrazložila tako, da bo mogoče razbrati kriterije, na podlagi katerih je bila odločba rešena pozitivno ali negativno.
Ni mogoče zanikati nekaterih prizadevanj za izboljšanje stanje, zlasti glede zadnjega navedenega sklepa, vendar je še daleč od zakonitega stanja. Toda o tem ste tako in tako govorili na tej seji že ob obravnavi interpelacije. Ker je večina omenjenih in še nekaj drugih splošnejših sklepov doslej ostala le na papirju, pozdravljam predlog sklepa, da se opravi analiza uresničevanja dosedanjih sklepov državnega zbora ob obravnavi poročil varuha še v tem mandatu. Z vztrajanjem pri uresničevanju sprejetih sklepov bi lahko državni zbor veliko pomagal k izboljševanju razmer na področju varovanja človekovih pravic in odpravljanju neurejenosti, pomanjkljivosti in problemov, s katerimi se vsak dan srečujejo državljani in prebivalci te države. Obravnavanje letnega poročila varuha človekovih pravic je namenjeno prav odkrivanju nepravilnosti ter iskanju boljših in ustreznejših rešitev. Pravico do dobrega upravljanja danes splošno razumemo kot eno od državljanskih pravic. Ljudje upravičeno zahtevajo dobro delujočo državo in skupaj smo jim jo dolžni zagotoviti. Hvala lepa za vašo pozornost.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Zahvaljujem se gospodu Ivanu Bizjaku, varuhu človekovih pravic, za kratko predstavitev poročila, ki ga je v celoti predložil državnemu zboru. Poročilo je obravnaval odbor za notranjo politiko in pravosodje kot matično delovno telo. Prosim predsednico odbora, gospo Beblerjevo, da predstavi mnenje.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, spoštovani gospod varuh človekovih pravic s sodelavci! Preden bi podala poročilo odbora za notranjo politiko in pravosodje, bi pravzaprav imela neke vrste proceduralno vprašanje. Gospod Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic, je tu posebej izpostavil probleme, ki zadevajo pravzaprav varovanje oziroma kršitve človekovih pravic in neustrezno zakonodajo, zlasti na področju pravosodja, če rečem zelo na hitro, in na področju notranjih zadev, kar je seveda tudi logično, in sprašujem, ali ne bi bilo primerno, da državni zbor vendarle zagotovi tudi prisotnost vsaj teh dveh, ali ministrov ali predstavnikov - vidim, da je gospod minister za pravosodje ravnokar prišel skozi vrata, kar me zelo veseli - namreč, tu je bila podana opazka, da gre pri utemeljevanju nekaterih sodnih zaostankov tudi za lažni vtis, da se ti zaostanki zmanjšujejo in da so bili celo neki poskusi storjeni v to smer, da se statistično ti zaostanki drugače prikazujejo, in bi bilo prav, da tudi med razpravo razčistimo to vprašanje.
Kot odbor za notranjo politiko in pravosodje smo po eni strani, ko smo obravnavali ravno zakon o sodiščih, verjeli utemeljitvam ministra za pravosodje, da je tu le narejen nek napredek, po drugi strani sedaj slišimo nasprotno mnenje, gre pa, seveda, za zelo pomembno zadevo in tudi ne glede na odločbo evropskega sodišča za človekove pravice je dejstvo, da pri nas postopki pred sodišči trajajo predolgo.
Poleg odbora za notranjo politiko in pravosodje sta kot zainteresirani delovni telesi poročilo obravnavali tudi komisija državnega zbora za peticije in komisija državnega zbora za politiko enakih možnosti, ki podpirata ugotovitve in predloge v poročilu varuha človekovih pravic, pri čemer posebej izpostavljata vprašanje, ali ne bi kazalo razmisliti v Sloveniji o ustanovitvi posebnega varuha za otrokove pravice. Če se dobro spomnite, smo tudi v tem državnem zboru že pred dvema letoma, ko smo obravnavali poročilo varuha človekovih pravic, predlagali ta razmislek o uvedbi tega novega ombudsmana, pa zaenkrat na tem področju v formalnem smislu ni bil storjen noben napredek.
V poročilu varuh človekovih pravic opozarja tudi na druge rešitve po Evropi, ki zadevajo posebne varuhe pravic na področju javnega obveščanja. Najbrž je tudi danes priložnost v tem, da bi se državni zbor izrekel o morebitni uvedbi takšnega ombudsmana v Sloveniji.
No, glede ostalih predlogov v poročilu varuha pa moram poudariti, da se je odbor izrazito strinjal z ugotovitvami varuha človekovih pravic in da je tudi predlagal oziroma podprl vse njegove predloge ustreznih rešitev, ob čemer je danes na tem mestu vendarle treba tudi to povedati - in to je tudi gospod varuh omenil v svoji uvodni razpravi - da je državni zbor v letu 1999 in tudi že v začetku tega leta sprejel vendarle nekaj zakonov, ki zadevajo tudi področje, o katerem govorimo, in tudi poprejšnja opozorila oziroma predloge varuha človekovih pravic.
Sicer pa je odbor za notranjo politiko in pravosodje sprejel tudi dodaten predlog sklepov, ki naj bi jih danes državni zbor sprejel kot svoje. Pri čemer moram ugotoviti tudi to, da je podobne sklepe državni zbor že sprejel in lani in predlani. In da pravzaprav tudi mi kot poslanci moramo na nek način ugotoviti, da ti sklepi, ne lanski, ne predlanski, tudi niso bili še realizirani. Je pa res, da je vendarle državni zbor veliko zakonov, ki izboljšujejo to področje, sprejel in da lahko ugotovimo, da smo vendarle storili ustrezne korake naprej.
Če se strinjate z menoj, jaz vas ne bi zdaj tukaj obremenjevala z branjem sklepov, ki jih odbor predlaga in bi na tem mestu tudi na tej točki zaključila, kajti v poročilu, ki smo vam ga predložili, so vsi sklepi eksaktno navedeni in jaz vas samo prosim, da na koncu razprave te sklepe podpremo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospa Beblerjeva. Ugotavljam tudi, da je vlada pri tej točki dnevnega reda za svojega predstavnika pooblastila ministra za pravosodje gospoda Tomaža Marušiča. Seveda pa so dobrodošli tudi drugi člani vlade pri tej točki dnevnega reda. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Prehajamo na razpravo poslanskih skupin. Pisno je prijavjen Samo Bevk, v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov.
SAMO BEVK: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani varuh človekovih pravic gospod Ivan Bizjak, namestniki varuha, spoštovani zbor!
Letos bo minilo šest let od ustanovitve institucije varuha človekovih pravic. Tako se bo letos iztekel tudi prvi šestletni mandat varuha gospoda Ivana Bizjaka. Četrto redno poročilo, ki ga tokrat obravnavamo v državnem zboru, je dokument, na podlagi katerega lahko trdimo, da je institucija varuha človekovih pravic v celoti upravičila svoj obstoj.
Poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov je do sedaj temeljito proučila vsa štiri poročila varuha človekovih pravic za leta 1995, 1996, 1997 in 1998 ter skrbno spremlja njegovo delo. Že pred tem smo opozarjali, posebej je to veljalo za prvo obravnavo, novembra leta 1997, ko je varuhovo poročilo za leti 1995 in 1996 minilo brez prisotnosti ministrskega zbora in pred skorajda prazno dvorano državnega zbora ter brez odmevov v sredstvih javnega obveščanja. To je bila takrat slaba popotnica za njegovo nadaljnje delo. Že naslednje poročilo pa je pritegnilo večje število poslanskih kolegov, vlada Republike Slovenije pa se ponovno ni odzvala. Ugotavljam, da je situacija danes podobna. Poslanke in poslanci smo se tokrat odzvali v večjem številu, predstavniki vlade, ministri, podpredsednik in ministrski predsednik pa manjkajo, častna izjema sta samo pravosodni minister, gospod Marušič, in državni sekretar, gospod Debelak. Pričakoval bi, da bi poročilu varuha človekovih pravic prisluhnili ter upoštevali njegovo mnenje vsaj tisti ministri in predstavniki tistih resorjev, katerih pripadnost zadev iz njihove pristojnosti je največja.
Število prejetih pobud iz leta v leto raste. Leta 1995 smo imeli 2.352 pobud, leta 1996 2.513, leta 1997 2.886 in v letu, ki ga danes obravnavamo, kar 3.488 pobud. Število pobud, ki jih ima varuh človekovih pravic v obravnavi iz tega celotnega razdobja, pa znaša kar 3.980, brez da bi upoštevali podatke za leto 1999.
Prav zaradi tega dejstva v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov predlagamo poseben sklep, da vlada Republike Slovenije po vzoru programov usklajevanja s pravnim redom Evropske unije sprejme tudi poseben program usklajevanja naše zakonodaje s predlogi in sugestijami ter ne nazadnje tudi zahtevami, ki jih je naslovil varuh človekovih pravic na vlado Republike Slovenije in tudi na državni zbor Republike Slovenije kot na zakonodajalca. Toda prvi korak mora narediti vlada; ona predlaga zakonske spremembe, dopolnitve, ona predlaga nove zakone in jih pošilja v obravnavo državnemu zboru. Tak dokument, tak program je nujno potrebno sprejeti in ga v določenem terminskem planu tudi pričeti uresničevati. V nasprotnem primeru bomo še v večji meri kot do sedaj ustrezne zakone in zakonske spremembe vlagali poslanci, kar je slaba slika za odzivnost vlade. Prosim, da ta sklep razdelite poslancem.
Ponavljam namreč ugotovitve varuha, da so problemi, s katerimi se ljudje srečujejo, predvsem posledica slabega delovanja države. Država namreč ne funkcionira tako, kot bi morala. Na prvo mesto v rangu problemov varuh postavlja prav področje zakonodaje. Potrebno je sprejeti program sprememb kakih 20 zakonskih predlogov, in moje osebno mnenje je in mnenje poslanske skupine, da je vlada to sposobna v obliki programa pripraviti v mesecu dni. Rok ni kratek, ker je na vrsto zakonov ombudsman opozoril že v letih 1997 in 1999 ob obravnavi njegovih poročil v državnem zboru.
V poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov smo na podlagi varuhovih opozoril naredili analizo tistih področij, ki jih je treba na novo zakonodajno urediti. V prvo skupino sodijo zakoni za uspešno varstvo pravic, ki jih je nujno treba sprejeti oziroma pospešiti njihovo parlamentarno proceduro. Zakon o delovnih razmerjih je bil sprejet v prvi obravnavi; to je eden ključnih zakonov, kot ugotavlja varuh človekovih pravic, s katerim se ureja področje ekonomsko- socialnih razmerij in kjer je potrebno opredeliti pravice zaposlenih in način njihovega varovanja.
Toda žal ugotavljamo, da predlog zakona v tej fazi zakonodajnega postopka v preveliki meri favorizira delodajalce in premalo občutljivo opredeljuje pravice delavcev, ki so na vseh področjih v popolnoma podrejenem položaju.
Konec marca lanskega leta je bil sprejet zakon o Sovi, s posebnim poudarkom na restriktivnem odnosu pri uporabi posebnih preiskovalnih metod in povečani nadzorni vlogi državnega zbora. Kasneje pa je vlada v parlamentarno proceduro vložila tudi zakon o obveščevalno-varnostni in varnostni dejavnosti in parlamentarnem nadzoru, ki pa ga je državni zbor zavrnil kot primerno podlago za nadaljnje delo. Poudarili smo, da bo krovni zakon o obveščevalno-varnostni dejavnosti moral veliko bolj natančno določati naloge, organizacijo, obseg in usklajevanje varnostno-obveščevalne dejavnosti ter predvsem izostriti nadzor nad zakonitostjo in strokovnim delom teh služb tudi na vseh tistih občutljivih točkah, ki lahko pomenijo posege v ustavno zagotovljene človekove pravice na tem področju. Te opredelitve ne smejo biti ohlapne, na ustreznejši predlog zakona pa po njegovi zavrnitvi v državnem zboru še danes čakamo. Nujno je namreč po opozorilih varuha človekovih pravic zakonsko urediti pogoje in postopke za posege v ustavno zagotovljene človekove pravice na tem občutljivem področju.
Na prejšnji seji državnega zbora smo v drugi obravnavi sprejeli zakon o skladu za poplačilo vojne odškodnine, na katerega prepočasno sprejemanje prav tako opozarja varuh. Toda z nekaterimi amandmaji, ki smo jih vložili v državnem zboru posamezni poslanci oziroma so jih vložili posamezni poslanci, so bila porušena korektna razmerja med posameznimi upravičenci po tem zakonu ter s tem pravzaprav povzročena nova nezadovoljstva, ki bodo povzročala nove pritožbe na institucijo varuha.
Popolna zakonodajna praznina velja na področju varstva oseb z duševnimi motnjami. Varuh človekovih pravic v svojem poročilu omenja šest točk, kjer so neurejeni: postopki neprostovoljnega pridržanja, zakon ne določa pravice neprostovoljno zadržanih oseb, neurejeno je varstvo njihovih osebnih podatkov, zakon ne ureja uporabe in nadzora nad uporabo prisilnih sredstev in omejitev, zakonodaja ne ureja zdravljenja bolnika z duševno boleznijo proti njegovi volji in zakonodaja naše države ne pozna zagovorništva.
Vlada je tu odločno prepočasna.
Spoštovani zbor! Mnogokrat so bolj kot posamezna ministrstva oziroma ministri opozorilom varuha človekovih pravic prisluhnili posamezni poslanci državnega zbora. Tako je v tem primeru zakonski predlog o bolniškem zagovorništvu in varstvu pravic na tem področju duševnega zdravja pripravil in v zakonodajno proceduro vložil naš poslanski kolega Borut Pahor. Tudi sicer smo v poslanski skupini Združene liste socialnih demokratov ali posamezni njeni poslanci z zakonskimi predlogi ali posameznimi amandmaji uveljavili opozorilo varuha človekovih pravic. Na nekaj teh primerov bom opozoril v nadaljevanju razprave.
V državnem zboru Republike Slovenije je bil sprejet zakon o izvrševanju kazenskih sankcij, kjer so bila upoštevana opozorila varuha človekovih pravic, posebej v zvezi z izvajanjem kazni zapora. Pri vseh obrazložitvah bi morala vlada oziroma predlagatelj zakona jasno zapisati, ali so bila pri pripravi zakona upoštevana opozorila varuha oziroma, če se vlada z opozorili ni strinjala, tudi jasno zapisati, zakaj ne. Poslanci bi imeli tako lažje delo, tako pa bomo morali celo sprejeti sklep, ki nalaga državnemu zboru, da pripravi poročilo o realizaciji sklepov, sprejetih ob obravnavi štirih rednih poročil varuha.
Sprejeta sta nadalje tudi zakon o tujcih in zakon o ureditvi statusa oseb iz drugih republik nekdanje Jugoslavije, seveda z dvomom, ali so bila pri njunem sprejemanju upoštevana opozorila varuha. Nadalje smo v drugi obravnavi na tekoči 19. redni seji, ki ravnokar poteka, sprejeli tudi predlog nacionalnega programa socialnega varstva do leta 2005. Poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov in v njenem imenu poslanski kolega Bojan Kontič je s tem v zvezi opozoril na številna nerešena področja, ki so predmet številnih pobud, ki jih s tega področja socialnega varstva prejema varuh človekovih pravic. Da je stanje na področju socialnega varstva zelo skrb vzbujajoče, govori dejstvo, da že dalj časa narašča število prejemnikov različnih denarnih prejemkov in drugih socialnih transferjev. Prav gotovo je zaskrbljujoče še vedno visoka stopnja brezposelnosti, ki ostaja vedno bolj strukturna in socialno problematična, saj povzroča vedno večje število socialno izključenih. Tako je gotovo zaskrbljujoče tudi dejstvo, da imamo vedno višji delež starejšega prebivalstva in da je zaskrbljujoča demografska slika Slovenije v bodočnosti.
Gotovo je zaskrbljujoče povečanje število primerov nasilja in spolne zlorabe otrok in mladostnikov. Gotovo so zaskrbljujoči mnogi elementi, ki ustvarjajo vedno težje pogoje za formiranje normalnega življenja mladim družinam. Prav tako je zaskrbljujoče število samomorov in prometnih nesreč, ki se praktično ne zmanjšujejo in so tudi del napak v socialni sliki države. Gotovo je zaskrbljujoče povečanje deleža tistih, ki imajo različne težave zaradi različnih odvisnosti. Prav gotovo je zaskrbljujoče tudi dejstvo, da se ne izboljšuje položaj žensk v primerjavi z moškimi, ampak se razlike celo povečujejo itd. Varuh človekovih pravic prav tako problematizira postopke za dodeljevanje subvencij, ki so nepregledni in ne vključujejo mehanizmov za enako varstvo vseh upravičencev.
Spoštovani zbor! V nadaljevanju bi rad opozoril tudi na drugo področje, ki ga urejajo zakoni, potrebni za izboljšanje pravne varnosti in formalnega varstva pravic. To so v prvi vrsti odnosi s sosednjo Hrvaško. Tukaj se pojavlja vprašanje odprtega socialnega sporazuma. Spodbuditi bi bilo potrebno obe vladi, da bi ta dokument čim prej pripravili do te faze, da bi ga lahko ratificirali v obeh parlamentih. Menda se pogajanja na tem področju niti še niso začela. Zato bi bilo umestno poslati in vladi Republike Slovenije nasloviti poslansko pobudo, da se resno loti tega zahtevnega vprašanja.
Nadalje varuh človekovih pravic problematizira vprašanje brezplačne pravne pomoči, ki še ni uvedena. Tudi tu je poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov prehitela vlado, ki caplja za opozorilom varuha, in v parlamentarno proceduro vložila predlog zakona o nadomestnem reševanju sporov in brezplačni pravni pomoči. Tudi vprašanje vzpostavitve preživninskega sklada, ki naj bi izboljšal položaj otrok in mater, je bilo na pobudo oziroma z amandmaji poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov rešeno v okviru zakona o jamstvenem skladu, ki se je v praksi že začel izvajati.
Prav tako v nadaljevanju varuh ugotavlja, da je potrebno ustanoviti sklad za poplačilo škode žrtvam nasilnih dejanj, da so potrebne spremembe in dopolnitve organizacijskih zakonov na področju pravosodja. Neurejeno je nadalje področje uresničevanja pravic otrok do stikov z obema roditeljema ter izboljšanje normativne ureditve pritožbenih možnosti na zdravstvenem področju. Kot opozarja varuh, je potrebno pritožbene poti urediti na pregleden, preprost in prizadetemu posamezniku razumljiv način. Nesprejemljiva je izredno dolga pritožbena pot ob storjeni zdravniški napaki, da ne govorim o dolgotrajnih postopkih pri dokončnih ugotovitvah. Dokaj nazoren je praktičen primer, opisan na 58. strani poročila varuha za leto 1998.
Prav tako lahko pritrdimo opozorilom varuha, da mora nacionalni stanovanjski program zagotoviti več možnosti za pridobivanje socialnih stanovanj. Na tem segmentu se stvari nikakor ne premaknejo z mrtve točke. Prav zaradi tega, ker se stanje ni izboljšalo, je poslanska skupina Združene liste socialnih demokratov v parlamentarno proceduro vložila predlog zakona o dopolnitvi stanovanjskega zakona, s katerim bi zagotovili zadostno število solidarnostnih stanovanj za različne sloje prebivalstva na ustreznih lokacijah ter vzpodbudili ukrepe lokalnih skupnosti za povečanje števila socialnih in neprofitnih stanovanj. Skratka iz obdobja, ko se je letno zgradilo prek 10 tisoč in včasih celo 15 tisoč stanovanj, je stanovanjska izgradnja po letu 1990 padla na nekaj prek 5 tisoč stanovanj letno, kar je znatno izpod dejanskih potreb. Predlog smo umaknili iz parlamentarne procedure zaradi zagotovila, da bo vlada to vprašanje rešila v nacionalnem stanovanjskem programu. Naj omenim na tem mestu tudi amandmaje naše poslanske skupine ob sprejemanju vsakokratnega državnega proračuna za dokapitalizacijo stanovanjskega sklada. Vendar nas tako vladna koalicija kot tudi opozicija nista podprli. Šele ob proračunu za leto 2000 so bila skromno povečana sredstva za te namene.
In na koncu razprave bi rad opozoril na problem, ki ga varuh človekovih pravic obravnava pod poglavjem z naslovom "Odzivnost organov iz pristojnosti varuha". Varuh sicer ugotavlja, da je odzivnost razmeroma dobra. Tudi marsikje so imeli težave celo z odzivnostjo posameznih ministrstev, kot na primer ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, ministrstva za okolje in prostor oziroma uprave za varstvo narave, ministrstva za kulturo, ministrstva za obrambo, ministrstva za zdravstvo, na neodzivnost pa so naleteli v posameznih primerih celo v uradu predsednika vlade in pri generalnem sekretarju vlade. Neodzivnost na varuhova pisma in pobude ni skregana samo z delovno odgovornostjo posameznega urada ali funkcionarja, ampak tudi z moralno odgovornostjo za položaj ljudi oziroma posameznikov, ki se zatečejo po pomoč k varuhu.
Na drugi strani pa bi kot dober primer odzivnosti rad opozoril na konkreten primer, ki je opisan na strani 78 in se nanaša na izjemno hitro rešitev problema pri vpisu otroka v osnovno šolo - zgledno sodelovanje varuha, občine, centra za socialno delo in osnovne šole je v minimalnem roku obrodilo sadove - zgled, ki bi lahko bil tudi vladi. Varuh človekovih pravic bo namreč toliko bolj uspešen, kolikor bolj bodo njegovim potrebam, sugestijam, opozorilom in vprašanjem odgovorno prisluhnile in jih upoštevale institucije slovenske države in lokalne samouprave, od predsednika vlade, posameznih ministrstev, državne uprave, upravnih enot do najmanjših slovenskih občin. Varuh nam v marsičem kaže zrcalo, kako človekove pravice doživljajo mnogi posamezniki. Povsod tam, kjer ljudem ni mogoče pomagati zaradi nedodelane ali manjkajoče zakodanje, smo soodgovorni poleg vlade tudi mi kot zakonodajno telo. Zato varuhovih poročil nikoli ne bi smeli odpraviti zgolj formalno, brez dogovora o naših obvezah.
Dovolite mi, spoštovani varuh človekovih pravic, gospod Ivan Bizjak, in gospodje namestniki, da v imenu poslanske skupine Združene liste socialnih demokratov izrazim podporo vašemu delu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Bevk. Stališče poslanske skupine DeSUS bo predstavil Anton Delak.
ANTON DELAK: Hvala za besedo. Spoštovani državni zbor! V poslanski skupini DeSUS smo letno poročilo varuha človekovih pravic temeljito proučili.
Poročilo kaže na problematiko, ki je v naši državi, in razumljivo je, da bo treba na mnogih področjih še veliko storiti, da se ta problematika razreši. Če gledamo statično, so problemi ogromni, če pa gledamo prejšnja poročila in če vzamemo v obzir tudi, kaj je bilo v letu 1999 storjenega, pa seveda lahko ugotovimo, da je bil v naši domovini dosežen zelo velik napredek na tem področju. Da je na tem področju napredek, se kaže tudi v različnih pismih, telefonskih klicih v poslansko skupino in tudi v različnih pogovorih, ki jih imamo z volivci v poslanskih pisarnah.
Včasih je prevladovala problematika statusnih vprašanj posameznikov, pokojninske zadeve, danes pa je ta problematika drugačna. Pri nas se največkrat oglašajo ljudje, ki se pritožujejo zaradi počasnosti reševanja njihovih zadev. Včasih ta počasnost ne temelji na tem, da ni zakonodaja urejena, ampak na brezdušnem odnosu posameznih ljudi, ki taka vprašanja rešujejo.
Drugi problem, o katerem je bilo pri nas največ govora, oziroma na podlagi teh pisem in pogovorov, so seveda žrtve vojnega nasilja. Glede na to, da je bil zakon v tem smislu sprejet, pričakujem, da v bodoče teh problemov v tako velikem številu ne bo več.
Še nadalje se oglašajo tisti, ki nekako pričakujejo vojno odškodnino in na veliko protestirajo, da tega zakona o vojni odškodnini ne moremo spraviti enkrat v končno fazo in ta problem razrešiti.
Tudi vidimo, da se je ta problematika v zadnjih letih precej spremenila in mislim, da je treba to pozdraviti, ker tisti najtežji problemi, vsaj za mene osebno, ki so se tikali statusa posameznika, ko človek pravzaprav ni vedel, kaj sploh je, danes teh problemov v glavnem ni več.
Glede na vse, kar sem povedal, in vse, kar smo dobili v materialu, podpiramo predlagane sklepe odbora za notranjo politiko in tudi komisije za peticije. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Delak. Stališče poslanske skupine socialdemokratov predstavlja Janez Janša.
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik! Spoštovani gospod Bizjak! Kolegice in kolegi!
Obravnavamo poročilo varuha človekovih pravic za leto 1998. Že nekajkrat do sedaj se je ob obravnavi tega poročila postavilo vprašanje, kakšen namen dosežemo s tako poznim obravnavanjem tega poročila. Dejstvo je, in na to je tudi varuh opozoril v svoji uvodni besedi, da so nekateri problemi, na katere opozarja, da so nekateri zakoni, na katere opozarja
v tem poročilu, v tem času bili sprejeti ali spremenjeni in da stanje, kar se tiče, vsaj, kar se tiče normative, ni enako, kot je bilo takrat, ko se je poročilo pisalo. Vendar pa ugotavljam, da tudi poročilo ni bilo ravno izdelano prav ažurno, v Poročevalcu je bilo objavljeno šele sredi maja lanskega leta, morda je bilo narejeno tudi prej, pa zaradi prejšnjih izkušenj s to obravnavo niso prav hiteli. Jaz za v prihodnje predlagam, da se v državnem zboru doseže nek dogovor, da je poročilo varuha človekovih pravic za preteklo leto obvezno na marčevski seji, tako da se doseže nek realni tempo in tudi realni čas obravnave problemov, na katere varuh opozarja. To bi seveda obvezovalo tudi urad varuha človekovih pravic, da to poročilo izdela v dveh mesecih, se pravi januarja in februarja za preteklo leto. Mislim, da to ne bi bila pretežka naloga, saj podatki se itak sproti zbirajo in tehnologija reševanja teh administrativnih vprašanj je danes takšna, da potem enostavno stvari samo združiš na koncu v poročilo in narediš statistike. Se pravi, to je naš tak povsem proceduralni predlog, tako da bi recimo za lansko leto čimprej, še v teku tega mandata, obravnavali poročilo, potem pa naslednje leto priporočili novi sestavi državnega zbora, da to poročilo za letošnje leto uvrsti na marčevsko sejo in tako bi ujeli nekakšen tempo.
Glede same vsebine, kolikor se razmere v tem času niso spremenile, bi dejal, da v veliki meri realno odraža to, kar se dejansko dogaja pri spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Sloveniji. To pomeni, da so po našem mnenju ti problemi v poročilu realno opisani, ugotavljamo pa seveda, da se večina tistih najbolj perečih stvari ponavlja iz leta v leto, varuh na to opozarja, naslednje leto opozarja na isto stvar, se pravi se zadeve ne odpravljajo. Kljub temu pa po našem mnenju v strukturi tega poročila nekatere stvari manjkajo. Če primerjamo strukturo tega poročila varuha človekovih pravic s strukturo poročila, ki ga ima recimo poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o človekovih pravicah, ki je izdelano tudi za Slovenijo, vidimo, da so nekatere stvari jasno različne, ker gre za povsem drugačne pristojnosti in tudi za drugačno obravnavo. Vendarle pa, ne vem, v poročilu varuha človekovih pravic za Slovenijo mi pogrešamo področje, ki je v poročilu ameriškega zunanjega ministrstva izrazito v ospredju. To so človekove pravice v zvezi s svobodo medijev oziroma svobodo javne besede. O tem v tem poročilu ni niti besede, vemo pa vsi, da stvari pri nas niso idealne. Niso idealne, da je o tem veliko govora, da je v zvezi s tem veliko pritožb, takšnih in drugačnih - ne vem, ali se v zvezi s temi problemi obračajo tudi na urad varuha človekovih pravic, ampak dejstvo je, da ta problem obstaja; če se vidi iz Washingtona, bi se moral videti tudi iz urada varuha človekovih pravic, ki je v Ljubljani. Nekaj tu ni v redu: ali v pristopu ali pa v tem, da nek problem zamegljujemo.
V zvezi s konkretnimi navedbami v tem poročilu bi nekatere stvari komentiral.
Prvič. Kritike, ki so bile izrečene - pa tu ne gre za polemiko, ker ta ni dovoljena, ampak vendarle - moji predhodniki so govorili, da je očitno, da je glavni krivec za tako stanje na področju človekovih pri nas država. Rekel bi, da to ni država, država smo tudi vsi državljani, tudi tisti, ki so jim krivice povzročene - gre za oblast, gre za tiste, ki imajo v rokah določene pristojnosti. In problemi tam nastajajo, ne nastajajo v odnosu država-državljan, ampak v odnosu državljan-oblast, kjer se te stvari izvajajo, in se mi zdi nedopustno, da se to posplošuje.
Na prvem mestu varuh opozarja na področje ekonomskosocialnih razmerij in na vprašanje zakona o delovnih razmerjih in tako dalje. Tu je deloma problem v sami zakonodaji, v veliki meri pa je to problem v izvajanju zakonodaje. Tudi tam, kjer je zakonodaja dorečena, kjer so stvari jasne, je glavni problem - in mislim, da ga čutimo vsi, ki imamo poslanske pisarne, v katere prihajajo ljudje s problemi - vprašanje teh delovnopravnih razmerij, ko pride do konfliktov; ko pride do izreka disciplinskih ali kakšnih drugih ukrepov, do izgube službe in tako naprej, takrat stečejo postopki in v teh postopkih posameznik - še posebej, če nima na voljo sredstev za advokatsko pisarno, ki je močna - v realnem času ne iztoži svoje pravice. Lahko bi vam naštel konkretne primere, ko tudi po posredovanju, po pisanju na različne naslove, ne glede same vsebine, ampak glede postopka, ljudje v petih letih niso prišli do pravnomočne rešitve na delovno-socialnih sodiščih oziroma tudi na rednih sodiščih, ko je šlo za delovnopravna razmerja. Opozarjam na to, da samo sprememba zakona o delovnih razmerjih teh stvari ne rešuje. Tu sistem enostavno ne funkcionira, ni enakih pravic za vse državljane. Izrazit problem je tu socialni položaj tistih, ki so v teh postopkih. Če nimajo dovolj denarja - in običajno ga nimajo, ker so brez službe - nimajo realne možnosti, da v doglednem času iztožijo svojo pravico, pa gre ponavadi za zelo jasne in očitne primere, v katerih je nekdo izgubil delo, za očitne kršitve zakonodaje.
Na drugem mestu varuh opozarja na vprašanje dovoljenih posegov v ustavno zagotovljene pravice in s tem v zvezi na urejene obveščevalne in varnostne dejavnosti. O tem smo diskutirali, ko se je sprejemal zakon o Sovi, to je bilo verjetno pisano prej. Opozarjam na to, da ta zakon ni ustrezno uredil dopustnosti posega v zagotovljene pravice in da so stvari tam še vedno nejasne, da smo na to opozarjali, kljub temu se stvari niso premaknile.
Izjemno pomembno se mi zdi tudi opozorilo, ki ne sme biti preslišano, da so postopki za dodeljevanje subvencij in nekaterih drugih oblik državnih pomoči nepregledni in ne vključujejo mehanizmov za enako varstvo pravic vseh upravičencev. Gre za izrazito diskriminatornost. Skratka, za nekaj, na kar se v tem državnem zboru opozarja že vrsto let, vendar se ne ukrepa, zato ker tistemu, ki je na oblasti, ta diskriminatornost ustreza, ker mu ni treba spoštovati nekih pravil, ki veljajo za vse enako, ampak lahko sam odloča. O tem smo govorili med razpravo o interpelaciji proti finančnemu ministru in na mnogo vprašanj tudi takrat ni bilo odgovorov. Mimogrede, tudi v poročilih iz Bruslja opozarjajo na isti problem.
Zanimivo je, zelo zanimivo je tudi, čeprav je prej varuh v svojem uvodu dejal, da so se nekateri problemi zdaj spremenili, ampak zelo zanimivo je, kateri državni organi so na prvem mestu, ko gre za neodzivnost. Se pravi, ko je šlo za neodzivnost, če se je zdaj stanje spremenilo: ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve; svoj resor, kjer bi morali biti najbolj odzivni, najbolj občutljivi za takšne stvari. Pa je očitno; tukaj je naveden na prvem mestu kot resor, kjer so bili največji problemi, kar se odzivnosti tiče.
Glede zaostankov v sodnih postopkih mislimo, da je prišel trenutek resnice, ko se je treba odločiti, ali bomo o tem samo še diskutirali ali pa se bo nekaj naredilo. Vsi ti predlogi, ki so bili do zdaj dani v zvezi s spremembo zakonodaje, povečanjem plač sodnikov itn., to očitno tega problema ni zmanjšalo. In zdaj ne vem, ali je treba nekaj narediti z reformo sodstva in te stvari urediti, ali pa zamenjati ljudstvo, ki mu to sodstvo sodi. Ampak, ker se ljudstvo po mojem prepričanju ne bo dalo kar zamenjati, je treba nekaj narediti za reformo sodstva. Očitno ti prijemi, ki so bili doslej uporabljeni, ne učinkujejo. Ni slučajno, da je še bolj drastično opozorilo na ta problem zapisano v poročilu ameriškega zunanjega ministrstva o stanju človekovih pravic v Sloveniji. To, kar je našteto po sodiščih itn., pove veliko. Mene zanima, če imajo na tistih sodiščih, kjer je največ zaostankov, kaj manjše plače. Najbrž ne. Morda celo večje. Zaostanki v upravnih postopkih so včasih še bolj boleči kot zaostanki na sodiščih. Gre za reševanje tekočih zadev, kjer se na stvari čaka. V zvezi s tem je tudi, ko gre za nas poslance, veliko število pritožb in prošenj državljanov v volilnih okrajih, kjer smo bili izvoljeni. Tukaj varuh spet našteva resorje, kjer so stvari pereče: ministrstvo za okolje in prostor, davčna uprava, zopet ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in zakon o denacionalizaciji.
V zvezi z denacionalizacijo je - moram reči - varuh človekovih pravic precej manj konkreten kot poročilo ameriškega zunanjega ministrstva. Ugotavljata isti problem, vendar pa poročilo ameriškega zunanjega ministrstva tudi pove, kdaj je nastopil in zakaj je nastopil. Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva namreč pravi, da je do zaostankov pri denacionalizaciji prišlo potem, ko se je leta 1992 zamenjala vlada. Se pravi, da so razlogi politični, so razlogi politični, ne pa preobremenjenost uprave ali kaj drugega. Zopet ponavljam: če se to vidi iz Washingtona, bi se moralo videti tudi iz Ljubljane.
Znotraj tega bi posebej podčrtal to, o čemer govori poročilo, ko gre za dolgotrajnost odločanja o pravicah iz tako imenovanih vojnih zakonov. Ko opozarja na to, da v dveh istih primerih, ko gre za vprašanje istega statusa dveh različnih oseb, ki sta prošnji vložili hkrati, nekdo že dlje časa dobiva denar oziroma plačano neko pravico, drugi pa ne. Tukaj pa gre za diskriminacijo, za diskriminatornost na povsem osebnem nivoju. To je tisto, kar je za nek pravni status v državi, za neko zaupanje ljudi v državno oblast zagotovo najbolj problematično. Če sta dva vložila prošnjo hkrati - gre za isto zadevo ali za podobno zadevo - in nekomu je to rešeno, drugi pa čaka še eno leto. To se enostavno ne bi smelo dogajati. To se enostavno ne bi smelo dogajati.
Ta državni zbor, predvsem pa vlada, ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, ki se zelo hvali, kaj vse je naredilo v tem času, bi moralo odgovoriti tudi na vprašanje, na katero opozarja varuh v poglavju "Socialni problemi". Kjer opozarja na občutljiv položaj otrok v socialno šibkih družinah, kjer oblast, kljub temu da se za to v skupni vsoti porabljajo velika sredstva, ne poskrbi za enake izhodiščne možnosti otrok iz teh družin. Tu gre za šolanje in tudi ko gre za normalno preživljanje. Če oblast ni sposobna niti na tej najbolj občutljivi točki stvari urejati, potem se res nima s čim hvaliti.
Ob koncu bi opozoril še na eno vprašanje. Tudi ta problem se, jasno, očitno vidi iz Washingtona, pri nas pa ga ljudje tudi jasno vidijo. Varuh na to deloma sam opozarja. Gre za vprašanje moči. Gre za vprašanje moči, ki jo ima varuh človekovih pravic v Sloveniji. Varuh sam tukaj piše o tem, da je odzivnost pri nekaterih državnih organih slaba. Iz poročil, iz problemov, ki so v poročilih eni in isti dolga leta, se vidi, da opozorila ne zaležejo. Da se v nekaterih primerih, najbrž kakšni konkretni problemi, rešujejo. Jaz moram reči, da tudi v nekaterih primerih, ko sem sam posredoval zahteve oziroma prošnje ljudi na urad varuha, da odgovor je bil, se pravi, zadeva je bila obravnavana, vendar pa v večini primerov ni bilo učinka. Se pravi, varuh posreduje pri pristojnem državnem organu, tam morda nekdo vzame tisto konkretno zadevo iz predala in jo da na mizo zato, ker je pač nekdo interveniral, potem pa se mnogokrat zadeva spet založi. To je, bom rekel - ne izjemno dogajanje, ampak to je, na žalost, nekakšno pravilo. Se pravi, ključno vprašanje, da ne bomo naslednje leto spet obravnavali teh zadev, je najbrž, kako okrepiti moč te institucije. V Washingtonu to vidijo tako, da so napisali, sedanjega varuha imajo za pravičnega, vendar mu manjka moči za uveljavitev svojih mnenj.
Vprašanje je, če se da te stvari rešiti z zakonom, ki bo dal varuhu človekovih pravic neka nadpooblastila, neka pooblastila, da bo stvari reševal namesto drugih, takšnih pristojnosti ne more imeti. Takšnih pristojnosti ne more imeti, ker bi bilo to bodisi vmešavanje - direktno vmešavanje - oziroma mešanje pristojnosti izvršilne ali celo zakonodajne oblasti. Se pravi, varuh človekovih pravic lahko deluje z moralno avtoriteto, z neko moralno močjo, zato mora sam za to izpolnjevati pogoje, da ta moralna moč obstaja, pa tudi druge institucije, ki obstajajo, morajo biti na neki način - to pa tudi zakonsko - zavezane, da reagirajo, da se odzivajo. Vprašanje odzivnosti, kot je izpostavljeno v poročilu, je najbrž temeljno. Je najbrž temeljno, vendar pa samo to ni dovolj. Ni dovolj, da državni organ odgovori varuhu v in na čem je zadeva. Stvar se mora potem tudi dejansko premakniti in mi imamo lahko 30 varuhov človekovih pravic, ki bodo intervenirali, pa se stvari bistveno ne bodo popravile, če ne bo prišlo do posegov tam, kjer problemi nastajajo.
Ko gre za sodstvo, meni je žal, da moram to reči, ker smo že govorili, da smo reformo naredili, ampak tu bo potrebna reforma; in to takšna, da se ne bodo samo povečale plače in dvignil nek status, ampak da se bo povečala tudi učinkovitost. Sodstvo je neodvisno v tem, kako sodi, ni pa neodvisno v tem, ali soditi ali ne soditi; sodišča so plačana za to, da delujejo, ne za to, da se tam nabirajo zaostanki. To pa, mislim, da je stvar, ki zadeva ta državni zbor.
No, in še eno stvar moram povedati, ki zadeva status in moralno avtoriteto varuha človekovih pravic, na kar so se ljudje mnogokrat obregnili - gre za varovanje varuha. Po našem mnenju bi bilo dobro, pa če to ni možno uresniči v sedanjem, pa v naslednjem mandatu, da varuh človekovih pravic ni od policije varovana oseba, ker ljudje na to gledajo tako, če je to nekdo, ki ga morajo drugi varovati, kako bo on varoval moje pravice. Gre za simbolno zadevo, ne gre za vprašanje financ gre za vprašanje moralne avtoritete; ni to najvažnejša stvar, jo pa ljudje včasih najprej vidijo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Stališče poslanske skupine Slovenske ljudske stranke, Josip Bajc.
JOSIP BAJC: Gospod predsednik, gospod Bizjak s sodelavci, kolegice in kolegi! Mogoče naj povsemo na kratko v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke izrazim podporo delu in delovanju varuha človekovih pravic, ki s svojim delom in delom svojih sodelavcev prispeva k temu, da marsikatera pobuda, ki je dana s strani občank in občanov oziroma državljank in državljanov te naše mlade države, doseže svojo realizacijo oziroma uresničitev nekaterih pričakovanj. Ne bi bil sicer rad tako kritičen kot nekateri kolegi - glede na to, da je tudi tako pristojnost kot tudi delo in delovanje ombudsmana, tako kot naše mlade države, kot naših mladih lokalnih skupnosti, še v neki tranziciji - bi pa le rad poudaril oziroma predstavil neko mnenje ali pa - bom rekel - področje, ki je - mogoče izhajajoč tako iz poročila ombudsmana za leto 1998 in tudi v poslanski skupini Slovenske ljudske stranke ocenjujemo, da bi obravnava tega poročila morala biti bolj ažurna, kot se je dogajalo do sedaj, ne samo po krivdi predloženega poročila v aprilu, mislim pa, da tudi po krivdi nas tukaj, ki smo v državnem zboru - da do tega poročila nismo prišli prej. Zaradi tega lahko z veseljem ugotovim - pa tudi nekatere rešitve, ki so bile že uresničene oziroma so v fazi uresničevanja in ki jih je, mislim, da tudi sam gospod Bizjak na odboru za notranjo politiko in pravosodje, pa mislim, da tudi danes v tem svojem uvodu navedel. Kolega Janša, ki je v imenu poslanske skupine Socialdemokratov predstavil stališče, je tudi omenil nekatera področja, ki bi jih bilo treba še bolj uresničiti oziroma reševati te probleme.
Mogoče bi navedel samo dve področji, kjer ugotavljam in ugotavljamo v poslanski skupini, da upamo, da na podlagi tega poročila in dela tega državnega zbora in tudi vlade, se bodo problemi oziroma problematika s teh dveh naslovov nekoliko hitreje oziroma ugodneje reševala. To sta področje zaostankov v pravosodju in področje denacionalizacije.
Mislim, da je gospod Bizjak pred tem na odboru - še enkrat ponavljam - za notranjo politiko omenil, da je poročilo bilo pisano lansko leto, v začetku leta in da je državni zbor bodisi že sprejel nekatere zakone s tega področja oziroma so nekateri zakon v proceduri in ki naj doprinesejo k manjših zaostankom v sodstvu na vseh nivojih v naši državi. Mislim, da tudi taka zahteva izhaja ne samo iz poročila varuha ampak tudi iz poročila Evropske unije.
Drugo področje - kjer lahko izrazim tudi zadovoljstvo poslanske skupine, da so pobude, ki so jih dali bodisi razna združenja bodisi posamezniki, tako varuhu kot tudi ostalim organom v naši državi - je področje denacionalizacije; da bodo ukrepi, ki jih je to zadevno sprejela vlada, od imenovanja posebne komisije in predstavljanja poročil v zvezi z realizacijo zakona o denacionalizaciji, bolj hitro uresničevali ta zakon o denacionalizaciji in da ne bo treba čakati še nadaljnjih 9 let, da bo še preostalih 40%, 50% zahtevkov za denacionalizacijo uresničenih.
V poslanski skupini pričakujemo tudi v prihodnje, da bodo poročila varuha človekovih pravic čim krajša, da bodo vsi odgovorni v državni storili vse, da bodo sprejeti ustrezni zakoni in sprejeti podzakonski akti, ki bodo doprinesli k manjšemu številu pobud, manjšemu številu državljanov, ki se bodo s svojimi problemi obračali na varuha človekovih pravic.
Zaradi tega še enkrat: zahvaljujem se gospodu Bizjaku s sodelavci za njegovo opravljeno delo - in kot rečeno - pričakujemo v poslanski skupini, da bodo pobude oziroma da bodo vsi tisti, na katerih se bo glede na pristojnost oziroma zakonodajo, ki ureja področje dela in delovanja varuha človekovih pravic, odreagirali tako, kot državljani pričakujemo oziroma pričakujejo od teh. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Bajc. Stališče poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov, Benjamin Henigman.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala za besedo gospod predsednik. Spoštovani varuh s sodelavci. Spoštovani zbor!
Poslanska skupina Slovenskih krščanskih demokratov se je s poročilom varuha človekovih pravic sicer za leto 1998 podrobno seznanila. Imeli smo čast in priložnost, da smo se z gospodom Ivanom Bizjakom temeljito pogovorili v poslanski skupini in poročilo v celoti sprejemamo kot primerno. Iz poročila izhaja tudi določen napredek pri delu te institucije.
Naj za začetek povem, da podpiramo v grobem oziroma v glavnem podpiramo tudi sklepe odbora, ki jih je predložil državnemu zboru. So primerni - primerna podlaga za obravnavo, iz njih pa vendarle ne izhaja neka ostrina, neka zahteva vsem vejam oblasti, da se v tej državi, na tem področju, predvsem varovanja človekovih pravic in svoboščin pravne države, zagotavljanja pravočasnosti na sodiščih in spoštovanja zakonodaje pa tudi podzakonskih aktov, nekaj koreniteje in hitreje spremeni.
Menimo, da celo ocena, da posamezni segmenti družbenega življenja še vedno niso zadovoljivo rešeni, je mogoče premila po moji osebni oceni - bom na tem mestu rekel, se mi zdi, da večina teh segmentov družbenega življenja ni zadovoljivo rešena. In tukaj tudi varuh človekovih pravic, mislim, da potrebuje večjo samozavest oziroma večjo ostrino pri teh poročilih, podkrepljeno tudi velikokrat v bodočnosti s konkretnimi primeri nespoštovanja teh pravic, ki bi jih bilo smiselno podajati javnosti večkrat in tudi ob medijih, ki ponavadi razpihujejo določene probleme. Ti problemi pa niso mogoče takšni in tisti, za katere ima inštitut in moralna avtoriteta varuha večjo težo.
Poročilo varuha je seveda slaba vest oblasti - to je bilo danes že rečeno - predvsem slaba vest vlade in sodišča, pa tudi parlamenta, kar se nanaša seveda na večino v parlamentu, ne pa na parlament v celoti. In glede na to, da se stvari ponavljajo, je treba tem poročilom dajati večjo težo, ne glede na zakonsko pristojnost, ki jo inštitut varuha človekovih pravic ima. Ugotavljamo, da inštituti, kot so ustavno sodišče in računsko sodišče, imajo prav tako visoko moralno, etično vrednost, vendar jih država prav tako neupošteva v zadostni meri.
Ukrepi države s sprejemanjem zakonodaje niso zadostni, so potrebni, niso pa zadostni. Pomembni so tudi podzakonski akti, še bolj pomembni pa so seveda ljudje, uradniki, ki to zakonodajo, te predpise udejanjajo. In ocenjujemo, da nam manjka človeškega in socialnega vidika. Čuti se še vedno pomanjkanje demokratične tradicije in moralno-etičnih vrednot posameznikov, ki skrbijo za spoštovanje oziroma za državo in urejanje zadev v sami državi. Lahko bi temu rekli tudi neke vrste zbirokratizirani larpurlatizem, ki se največkrat odraža v vladnih oziroma v službah državne uprave, pa tudi sodišče je tisto, ki se mu lahko da tudi to oceno.
Poslanska skupina, kot sem že rekel, Slovenskih krščanskih demokratov poročilo podpira in upamo, da se bo v naslednjih letih varuh človekovih pravic in predvsem opozorila, ki jih podaja, bolj učinkovito in bolj ažurno odražala tudi v delu, predvsem državne uprave in tudi bodočega parlamenta. Hvale lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Izčrpali smo nastope poslanskih skupin, prehajamo na razpravo poslancev in poslank. Imam devet pisnih prijav, ostale razprave bodo pa 5-minutne. V okviru teh razprav bo tudi razpravljal kolega Lešnik, ki bo nastopil tudi kot predsednik zainteresiranega delovnega telesa, to je komisije za peticije. Prvi ima besedo kolega Kelemina, pripravi naj se Feri Horvat.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Spoštovani predsednik, cenjeni gospod varuh človekovih pravic, državni zbor! Ob četrtem poročilu, ki se veliko ne razlikuje v bistvu od prejšnjih poročil, se me ni zdi, pač moja ocena je takšna, da bi nekomu v tem državnem zboru moralo biti rahlo nerodno. Tukaj predvsem mislim na koalicijo in pa poslance koalicije, sicer ni videti po izrazu, ampak upam, da vsaj kje drugje.
Najprej bi mogoče čisto na kratko kljub temu pohvalil to poročilo varuha. Mislim, da je dobro pripravljeno, pa ne zaradi tega, ker kaže na napake, ki bi meni kot opozicijskemu poslancu bile všeč in ki bi mi ustrezale na neki način, ampak zato, ker je prikaz vseh teh nepravilnosti in napak korekten, ker so narejene analize stanje in pa seveda tudi priporočila za reševanje, s konkretnimi predlogi. Poročilu je treba seveda samo še prebrati, vendar ne samo v opoziciji, ampak tudi v koaliciji in pa tudi v vladi, pa še kje drugje. In potem seveda tudi - po moji oceni - ukrepati, pa ne ukrepati v tem smislu, da se poročilo potem da v predal in počaka eno leto na prihod novega, temveč ukrepati učinkovito in pristopiti k reševanju posameznih elementov napak in nepravilnosti. Vendar to, kako bodo ukrepali in kako bodo predlagali določene sklepe, bo predstavila koalicija našega državnega zbora. Toda glede na poročila oziroma na predstavitev samega varuha -pregleda sklepov iz prejšnjih let, se pravi, iz leta 1995, 1996 in 1997, kjer je varuh nekako sam ocenil, da so ti sklepi več ali manj mrtva črka na papirju - ni veliko upanja, da se bo karkoli bistveno spremenilo na bolje.
Vladi verjetno - čeprav so danes tu nekateri predstavniki, kar sicer pozdravljam - verjetno ne bo ob predstavitvi oziroma ob tej razpravi kdo ve kako nerodno. Po moji oceni je vlada tako brezupen primer glede upoštevanja opozoril varuha človekovih pravic in sprejemanja ukrepov za odpravo kršitev človekovih pravic, tako za odpravo nespoštovanja ustave in zakonov kot tudi sprejetja ukrepov za normativno ureditev tistih področij, ki so s strani varuha označena kot nedorečena ali pomanjkljiva in so v nasprotju tudi z evropskimi usmeritvami ali pa imajo podlago celo v ustavi Republike Slovenije. Kot sem rekel, vlada je brezupen primer; sicer danes pričakujem odzivnost vlade že tu, v državnem zboru, in z veseljem čakam na njihove odgovore.
Od koalicije v tem državnem zboru, od te koalicije, seveda, ki tesno sodeluje z vlado, jo podpira tudi v njenih nepravilnostih in tudi v kršitvah zakonov, kar ugotavljamo ne samo danes, ampak vseskozi, večkrat, da bo ta koalicija, pa tudi vsak njen posameznik, vsak poslanec posebej, še posebej zaradi časa pred volitvami, danes temeljito analiziral poročilo varuha in da bo koalicija predlagala celo vrsto sklepov, s katerimi bo prosila in zahtevala od svoje vlade, da učinkovito pristopi k odpravi opozoril varuha. Trdno sem prepričan, da vladajoče politične stranke v tem predvolilnem letu ne boste dovolile, da bi vaša vlada delala slabo, da vaša vlada, skupaj z vami, pač ignorira in tepta pravni red države; in ne boste dovolili, da v predvolilnem letu zapravite zaupanje državljanov; in ne boste dovolili, da bi zaradi take banalne nedoslednosti izgubili oblast.
Ugotavljam, seveda, da je teptanje pravic majhnega človeka sicer stalna praksa vlade in tudi koalicije. Za gospodo pa - kot sem ugotavljal že večkrat v tem državnem zboru - zakoni tako ali tako ne veljajo. To nazorno kaže tudi poročilo. Kajti, nikjer ni zaslediti, da so kršene pravice gospode, ampak domnevam, da gre vedno za navadne državljane, ki so prepuščeni več ali manj samovolji oblasti.
Ne bom bral poročila, ker ga je v ključnih elementih predstavil varuh in tudi nekateri posamezniki. Mogoče bi se dotaknil samo dveh, treh področij ali tudi kakšnega posebnega primera. Ker sem govoril že o samovolji oblasti, bi mogoče samo omenil to, kar iz poročila sledi: da je državna uprava v bistvu izredno neprijazna do svojih državljanov. Izredno zanimive se mi zdijo tiste besede, v katerih varuh opozarja, da se državna uprava obnaša do posameznikov, to je, predvsem do teh ubogih ljudi v tej državi, ki nimajo nobene moči in nobenih pravic oziroma imajo veliko pravic, ampak samo na papirju. Kadar pa te pravice rabijo, takrat pa jih ni več. Da se ta država oziroma uprava kot taka arogantno, poniževalno, nestrpno in naveličano vede do teh svojih državljanov. To je taka teža besed, da bi se v bistvu moral vsak korektno zamisliti in vprašati, kaj tukaj zadaj za vsem stoji, da ni mogoče v celi vrsti let narediti niti najmanjšega napredka, da ne bi bile uporabljene tako težke besede v poročilu, kot so v poročilu za leto 1998.
Posebej bi se dotaknil samo z besedo, dvema sodstva. Izredno sem presenečen in me tudi veseli, da je končno tudi nekdo iz LDS ugotovil - kar smo govorili tako rekoč 4 leta - da v sodnem sistemu vse ni najboljše urejeno. Tik pred volitvami, poglejte, LDS je tudi spoznal, da nekaj ni prav in da so bile vse tiste besede o učinkovitosti in tako naprej sodnega sistema, izgleda, več ali manj zlagane. To je tudi razvidno iz poročila. Upam, da bo še danes o tem tudi kdo kaj povedal in obrazložil, zakaj se zadeve na posameznih področjih niso mogle urediti oziroma tudi poslanci v koaliciji bodo verjetno povedali, zakaj niso mogli oziroma niso hoteli v teh 4 letih ustrezno ukrepati. Slepo verjeti v nekaj, kar nekdo izjavi ali poroča ali kakorkoli že, nekoga prepričuje, mislim, da je več kot neumno. Toliko mogoče o tem splošnem delu.
Zdaj pa samo čisto na kratko, ker prav gotovo pričakujem, da bi še radi vsi drugi veliko več povedali. En primer: recimo, tukaj s področja davkov in carin, izredno zanimiva zadeva, o teh zadevah sem jaz večkrat govoril in predlagal že ukrepe vladi, cela vrsta poslancev se je celo podpisala pod določene dokumente, ko smo prosili vlado, naj uredi določene zadeve - gre sicer za olajšave invalidom. In tukaj je spet lepo opisan primer, kako je toga državna uprava, pa ministrstvo za finance in tudi carina, kako ignorantsko in pa tudi neživljenjsko nastopajo v posameznem primeru, ko dajo nekemu posamezniku in to celo invalidu, največjemu, najbolj prizadetemu človeku, kar se sploh lahko skoraj zgodi, mu dajo neko pravico, potem mu pa to pravico načrtno kršijo. In iz tega primera, kdor si ga je prebral, se očitno vidi, da celo po posredovanju varuha, razumete, na ministrstvu za finance - kaj šele ubogega državljana, on nima nobene pravice, nobenih možnosti, da karkoli izposluje - so se nekako zmigali, pa obljubili oziroma celo priporočali, da naj se pač naredijo določeni postopki, da bodo dali določeno pravico še tudi tisti drugi pa tretji osebi, ki v eni familiji bi lahko pač uveljavljala pravico do olajšave do prevoza.
Poglejte, prej smo imeli zakon o prometnem davku in je pač bila tam uzakonjena ta pravica, da so invalidne osebe imele pravico do nabave oziroma kupiti prevozno sredstvo brez prometnega davka. In pa tudi zakon o carini je dovoljeval uvoz brez carine. In kakšna ironija je to, ne bom rekel... Seveda, mimogrede, če povem, da je bilo v prejšnjih letih izredno velikokrat kršeno to določilo - to je dejstvo. To je bilo ugotovljeno ne vem kolikokrat, da so na ta račun potem, ko so si pač po svoje razlagali zakonodajo, kupovali luksuzne avtomobile in pa tudi celo motorje itn.; je bilo kršeno. Ampak velikokrat v primeru - in tudi v moji poslanski pisarni se je oglasilo ogromno ljudi, ki so mi prinesli konkretne podatke, kako so jih državni organi, čisto po domače povedano, "zajebavali" zaradi te možnosti, ki so jim jo dali, da so kupili vozilo brez prometnega davka. Tako je ena gospa prišla k meni razlagat, kako ima bolno mater in je na njen račun kupila avto in zdajle, ker je slučajno šla po zdravilo in mame ni bilo zraven - dobro, pa če tudi ne bi šla po zdravilo - je bila ustavljena in tudi seveda predana v postopek in je bilo tudi odločeno, da mora plačati: prvič, prekršek, drugič, pa plačati tudi prometni davek in carino. Ali pa drugi primer, ko ima družina bolnega otroka in je zato imela pravico kupiti takšen avtomobil, potem pa mora tega otroka oziroma ga lahko s tem avtomobilom pelje v šolo, recimo, avto tam pustiti, iti domov tri, štiri kilometre po drug avto, pa se s tistim avtom peljati v službo. Če je to logika ene oblasti v tej državi, mene je sram, da obstoja. In to ni bilo mogoče rešiti nikdar. To je dejstvo. Teh vprašanj: logičnih, korektnih, življenjskih ni bilo možno rešiti. In ko sem vprašal državno sekretarko Kolarjevo ali pa koga iz ministrstva za finance, ja pa to je toliko kršitev bilo itn., vse drugo je bilo krivo, samo logike ni bilo. Samo logike ne.
In seveda potem zakona ni več, zdajle je zakon o dohodnini oziroma zakon o DDV in seveda teh olajšav več invalidi nimajo. Ampak ne glede, nekatere olajšave so še bile glede uvoza avtomobilov brez carine, tudi te določbe v enakem primeru, kot sem zdajle navedel, se neprestano še naprej kršijo, tako na carini, ko nekdo gre čez carino, tako v sami domovini, v kolikor nima tista oseba, ki ima pravico upravljati to vozilo, pri sebi še invalidne osebe oziroma tistega, ki je pač upravičenec za nabavo takega avtomobila. To je toliko neživljenjsko in je škoda, da dajemo neke pravice državljanom, da jim omogočamo nekaj, da pišemo nekaj v zakonih, da si tukaj poslanci prizadevajo, da spravijo v zakone neke normalne življenjske določbe, potem pa se na vseh nivojih ignonirajo. Tukaj smo potem podpisali - mislim, da deset, če ne dvanajst poslancev - predlog vladi ministrstvu za finance, naj spremeni - mislim, da je odredba ali nekaj podobnega - glede teh carinskih olajšav. Oziroma naj življenjsko gleda na to področje in naj ljudem omogoči, da če jim je že omogočeno - ker mislim, da je taka družina, ki ima invalida, ne kaznovana, ampak prizadeta dovolj močno, da bi si mogoče res zaslužila pravico do neke olajšave in ta olajšava naj velja na splošno za tisto družino ali pa za tiste upravičence, ki to lahko koristijo. Pa četudi se bo eden, ali pa desetkrat peljal na svoje stroške ali pa na svoj račun kam drugam. Če se da pravica, naj se da, če pa se je ne misli dati, potem je pa boljše, da se ukine. In tukaj je samo en primer, kako nerealno, neživljenjsko ta oblast gleda na svojega človeka, na svojega državljana in ne samo pri tem primeru, temveč je takih primerov, kot sledi tudi iz tega poročila, ogromno. To pa seveda ni v čast tej oblasti, o državi ne bom govoril.
Še ene stvari bi se dotaknil, potem pa bom nehal. Izredno zanimivo se mi je zdelo tudi področje, ki se v poročilu opisuje, da se vlada izogiba izvršitvi inšpekcijske odločbe. No, to je nekaj takega, o čemer smo se tu že večkrat pogovarjali. Zelo je zanimivo, da izvrševanje zakonov oziroma da je represija nad malim človekom neizprosna, posebej na področju davkov in tako naprej - tistih nerealnih obresti, da o tem sploh ne govorim, čeprav sem že pred približno dvema letoma poslal vladi pobudo oziroma ministrstvu - no, menda vladi, če se ne motim - da naj korektno razmisli o tem, ali so zamudne obresti še v tisti višini, kot veljajo že celo vrsto let pri teh obrestih, ki smo jih imeli v zadnjem obdobju, sploh realne; so mi odgovorili, da bodo na tem nekaj naredili. Ampak od takrat je že dve leti, pa niso naredili popolnoma nič.
Torej, hočem povedati to, da so ti ubogi državljani pod vsemi normami pritiska te države in nad njimi se izvršijo popolnoma vse odločbe in to v najkrajšem času - v kolikor, seveda, ne pride do zaplembe in tako naprej - dočim državni organi na poročila svoje lastne institucije - inšpekcijskih organov in na osnovi njihovih odločb - ne reagirajo. No, to je pa tisto, o čemer govorim, da v bistvu za oblast in za visoko gospodo zakoni ne veljajo. To so dvojna merila te oblasti in zadnji čas je, da se to dejansko spremeni in da bodo enkrat tudi sankcije za predstavnike oblasti veljale enako ali pa še močneje, kot veljajo za posameznike. Ko bomo to uveljavili v tej državi, takrat bo mogoče tu pravica in red, prej pa ne; dokler bo birokracija vodila to državo, tako dolgo reda ne bo. Zelo zanimivo se mi zdi tudi tisto, ko govori o tem, kako dejansko v tej državi ni možno spraviti niti - ne vem, če je sploh na vladi že bil - zakona o državni upravi, mislim, o reorganizaciji državne uprave, kjer je sploh nemogoče, recimo, sedaj zraven spraviti tarifni del predloga zakona za izdelavo primerjave plač. Tu se točno vidi, to je čisti primer, kako birokracija drži v svojih rokah celoten sistem in ne dovoli, da se enkrat naredi v tej državi neka pravična razporeditev, ki bi veljala vsaj nekaj časa. Dokler bomo tako delali, logično, ne bo napredka. In jaz se samo sprašujem, kdaj bo prišla tukaj ena oblast oziroma taka oblast, ki bo znala tudi v birokraciji postaviti neke meje in od nje zahtevati, da se bo obnašala tako, kot je v naših zakonih v bistvu zapisano. Mi imamo zakon o upravnem postopku in v njem je lepo, natančno napisano, kako se morajo obnašati državni organi pri posameznih postopkih, in tudi cela vrsta drugih predpisov: zakon o vladi, organizaciji ministrstev in tako naprej. Cela vrsta predpisov, kjer lepo piše, kako morajo biti državni organi vljudni do svojih državljanov. Kajti, tako kot v poročilu piše, niso državljani zaradi oblasti, ampak je oblast zaradi državljanov.
Upam, da bo danes tukaj tako s strani vlade kot strani koalicije veliko koristnih predlogov in tudi rešitev na dlani že danes in z veseljem pričakujem njihove odgovore. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo ima Feri Horvat. Pripravi naj se Majda Zbačnik.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovani varuh, sodelavke in sodelavci, kolegice in kolegi.
Soglašam z vsemi dosedanjimi diskutanti - bodisi v imenu poslanskih skupin ali v svojem imenu - o izjemnem pomenu tega poročila varuha človekovih pravic in se tudi pridružujem priznanju za opravljeno delo varuha in za poročilo, ki ga je pripravil. Vendar, žal, moram hkrati ugotoviti, da s tem ne moremo biti zadovoljni; ne s poročilom, ampak stanjem, ki ga varuh v svojem poročilu opisuje in predvsem ne moremo biti zadovoljni s tem, da se problemi tako počasi odpravljajo in da se vrstijo iz leta v leto z nezmanjšanim tempom istovrstni problemi. To je problem tako izvršne oblasti in tudi problem tega državnega zbora, tako v njegovi zakonodajni kot tudi nadzorni funkciji, in zato mislim, da je tudi prav, da tudi o tem v tej razpravi posvetimo nekoliko več časa; ne samo razpravi, ampak potem tudi sklepom za to, da bi se stanje spremenilo.
Osredotočil se bom samo na en sklop problemov, ki jih ugotavlja varuh oziroma njegovo poročilo; to je sklop, s katerim se tudi sam kot poslanec srečujem v neposredni stikih z državljankami in državljani bodisi v poslanski pisarni ali pa sicer v dosti pogostih stikih, to so zaostanki v upravnih postopkih. Opisani so oziroma našteti v alineah na strani 9.
Moram reči, da imam iz teh razgovorov, iz teh stikov zelo identične ali zelo podobne ugotovitve, ko se državljani pritožujejo na počasno odzivanje upravnih organov na vseh ravneh: od občinskih uprav, upravnih enot, ministrstev in drugih na njihove probleme in da predlogo trajajo zlasti pritožbeni postopki. Pri tem se mi zdi posebej zaskrbljujoče, da ko pogledamo statistiko ob koncu poročila, tam na straneh 118, 119, da se ne kaže pomembnejše izboljšanje stanja po posameznih letih. Iz teh alinei na strani 9 bi izdvojil predvsem dve zadevi oziroma dva sklopa zaostankov v upravnih postopkih, s katerimi mi tudi prihajajo najpogosteje državljanke in državljani, to so dolgi postopki pritožbenega odločanja, ki ga pokriva ministrstvo za okolje in prostor, postopki, ki trajajo več kot dve leti, dostikrat tudi sam poskušam pointervenirati, povprašati pri pristojnih in dostikrat se tudi meni zgodi, kot je bilo že rečeno, da enostavno ni drugega izhoda, kot da tudi svetujem, da se obrnejo na varuha. Pri tem velja reči, da poleg tegob ljudem in nezadovoljstva, da to povzroča tudi gospodarsko škodo, kajti v mnogih primerih to zavira razvoj poslovnih pobud in pa sploh poslovne aktivnosti.
In drugo področje, ki je po svoje še bolj občutljivo, je področje, ki ga pokriva ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve in pa seveda postopki v nekaterih centrih za socialno delo. In ker gre tukaj za posebej občutljive zadeve, dostikrat za eksistenčna vprašanja ljudi, za probleme otrok, za probleme mladine - recimo - pri štipendijah in podobno, je toliko bolj nevzdržno oziroma nujno, da se stori nekaj, da se stanje na tem področju spremeni. Recimo, taki primeri so bili tudi na področju uveljavljanja pravic, kar je bilo že omenjeno, pri žrtvah - na osnovi zakona o žrtvah vojnega nasilja - kjer je potem naš poslanski kolega, Miran Potrč, že pred časom predlagal zakonsko spremembo. Gre za uveljavljanje pravic žrtev vojnega nasilja in podobno in zato se ni čuditi, da se pri vrsti ljudi ustvarja vtis, kakor da država tudi, ko sprejema zakone s tega področja, nima dovolj resnega namena, da se probleme, kolikor je možno, tudi v razumnih rokih rešuje.
Dejstvo je in točno je to, kar piše v poročilu, da gre, če pogledamo v vzroke, za dva sklopa vzrokov: eno so zakonski predpisi in pa tudi podzakonski akti, ki zagotavljajo uveljavljanje pravic. In tu, žal, odzivnost vlade na probleme ni dovolj hitra. In pa drugo - po mojem mnenju je tudi točno to, kar ugotavlja varuh - da bi vrsto zadev bilo mogoče reševati ob zakonodaji, ki jo imamo - kot pravi - z organizacijskimi pristopi. In zadržal bi se prav pri tem vprašanju, kajti to je povezano z reformo javne uprave, o čemer tudi poročilo podrobneje govori v poglavju III na strani 14.
Moram reči, da je toliko manj razumljivo, da država tako kasni z reformo javne uprave, ko varuh iz leta v leto ugotavlja podobne ali enake probleme, ko nas na ta problem opozarja Evropska unija že nekaj časa in še posebej to izpostavlja kot problem v svojem zadnjem poročilu in ko sama vlada že dolgo obljublja predpise s tega področja, zakon o javnih uslužbencih, ki ga še vedno ni pred nami, in zakon - tako imenovani trojček - ali bodo trije zakoni o organiziranosti vlade, ministrstev, uprave, upravnih okrajev in podobno. Zato tudi predlagam - poleg sklepov, ki jih predlaga matično delovno telo - še dopolnilni sklep, ki ponovno zadolži vlado, da čim prej predloži omenjene zakone. Škoda je, da ta vlada in koalicija s temi zakoni tako zelo kasni. Zavedam se, da gre za zahtevne in tudi nepopularne zakonske projekte in da je verjetno že usodno zamujeno to, da vlada tega ni storila v prvi polovici ali pa vsaj v prvih dveh tretjinah svojega mandata, kljub temu da smo poleg varuha, poleg Evropske unije tudi poslanci v svojih pobudah in celo v predlogih zakonskih projektov - spomnil bi na predlog zakona, ki sta ga vložila poslanski kolega Borut Pahor in Ciril Ribičič - da sedaj, ko se mandat očitno tej vladi in tej koaliciji izteka, najbrž ni realno, da bi do te nujno potrebne reforme prišlo. Gotovo bomo izgubili vsaj še eno leto ali več, z vsemi negativnimi poledicami in, žal, se bo verjetno to odrazilo tudi na poročilu varuha - ne samo za letošnje leto, ampak, se bojim, še za prihodnje leto.
Na koncu mi samo še dovolite, da poleg splošne podpore predlogom slepov matičnega delovnega telesa in tudi sklepom, ki jih predlaga komisija enakih možnosti - da skrajšam naslov, da še posebej podprem predlog sklepa, ki ga je danes vložil tudi poslanski kolega Bevk; namreč, da je nujno potrebno, da se opravi analizo izvrševanja sklepov državnega zbora ob obravnavi poročil varuha človekovih pravic in tudi analizo njegovih priporočil v zadnjih letih, ker šele potem bomo lahko merili dejanske rezultate, tako njegovega dela kot tudi našega dela, ko obravnavamo ta poročila.
Tukaj se mi nehote vsiljuje vzporednica z delom računskega sodišča in obravnavo poročil računskega sodišča, čeprav gre za vsebinsko drugačno problematiko, vendar tudi tam se, na matičnem delovnem telesu pa tudi na zboru, srečujemo s tem, da se priporočila in ugotovitev računskega sodišča in tudi sklepe matičnega delovnega telesa, ko obravnava ta poročila, ne uresničuje v zadostni meri.
In če hočemo, da se stanje dejansko izboljša in da te ustanove dobijo avtoriteto, kot je rekel kolega Janša, potem moramo vztrajati na tem, da se dejansko sklepi, ki so na tej osnovi sprejeti, tudi izvedejo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Horvat. Besedo ima gospa Zbačnikova, pripravi naj se Borut Pahor.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav vsem skupaj. Tudi sama se zahvaljujem varuhu za lepo poročilo. Vendar bi želela, da še v tem mandatu dobimo tudi poročilo za leto 1999. In vesela bom, če bo v naslednjem mandatu potem tudi izvršeno to, kar je sedaj tudi predlagano v dodatnih sklepih, da se obravnavajo v začetku leta poročila prejšnjega leta in pa izrekam tudi željo, da bi bil varuh človekovih pravic tudi uspešnejši in učinkovitejši ne samo v izdaji knjige, ampak tudi v realizaciji, in pa da bi vlada, naslednja vlada imela več posluha, da bi spoštovala že sprejete zakone in pa sprejela tudi čimprej zakonodajo, ki jo potrebujemo na tem področju, da bomo - kot se deklariramo v ustavi - pravna, socialna, demokratična država.
Namreč žal mi je tudi, da naš odbor, odbor za zdravstvo, delo in družino ni uspel obravnavati kot zainteresirano delovno telo tega poročila, kajti ravno na naš odbor prihaja iz leta v leto več pritožb, več prošenj kako se jim kršijo človekove pravice tako na področju otrok, na področju starševstva, tako na področju poprave krivic, na področju neporavnanih krivic, s področja denacionalizacije, s področja poprave krivic in plačila vojne odškodnine in še bi lahko naštevala. V zadnjem času pa tudi vedno več tudi s področja zaščite, tudi s področja pravic v področju zdravstva in pa potrošnikov. Ravno včeraj sem imela na odboru delovni sestanek s skupino zveze potrošnikov, ki jih je obiskala delegacija iz angleških nevladnih organizacij, ki jim tudi finančno prek fundacij pomaga, da pregledujejo in pripravljajo projekte, kako je pa v Sloveniji na področju zaščite pacientov, na področju zdravstva, pa tudi na področju zaščite potrošnikov.
Že na našem odboru, pa tudi sama kot poslanka in pa tudi v tem državnem zboru ob poročilu varuha smo že sprejeli sklep, da bi bilo dobro, da se razmisli in ustanovi ali poseben varuh za zaščito otroka in pa njegove družine, njegovih pravic, vendar do sedaj to še ni realizirano, čeprav zakon o varuhu to omogoča. V tem poročilu je zopet to priporočilo, tudi priporočilo, da bi se pripravila analiza, kako je to v državah Evropske unije urejeno. Poslanci smo dobili tudi dopise, da naj tudi pomagamo, da se v Sloveniji na tem področju zaščiti otroka in omogoči izvrševanje konvencij o otrokovih pravic. Vsi vemo, kako narašča tudi na žalost pri nas nasilje v družini, kako narašča nasilje na cesti, v šolah in zato mislim, da je zadnji čas, da se tudi na tem področju razmisli, kajti zakonska osnova je, da varuh človekovih pravic ali ustanovi poseben sektor ali pa se v sklopu tega zakona ustanovijo pač posebni ombutsmani tako za otrokove pravice, sama pa sem tudi predlagala dodatni sklep, da bi se tudi razmislilo, ali bi se tudi ustanovil varuh za zaščito pravic pacientov, kajti vedno več je tudi pritožb, tako na našem odboru in pa tudi na drugih nivojih. Namreč, če samo pogledam za zaščito pacientovih pravic in izboljšanje celotnega zdravstvenega sistema, bi bilo verjetno treba pripraviti, če je možno še v tem mandatu, če ne, pa čimprej, poseben zakon o varstvu pacientovih pravic, in sicer iz naslednjih razlogov, namreč, obstoječi pritožbeni postopki so neustrezni in nepregledni ter pogostokrat tudi za pacienta nepravični. Pritožba običajno zajema več področij, sedanji pritožbeni sistem pa ne omogoča celovite obravnave pritožbe, ampak zgolj parcialno. To, kar je bistveno, kar manjka pri vsej zakonodaji, je, da se uredijo vse pravice pacientov v enem zakonu, kar pomeni preglednejšo, transparentno zakonodajo tako za paciente, za uveljavljanje njegovih pravic in tudi za kvaliteto zdravstvenega sistema.
Prav tako bi bilo treba to narediti tudi na drugih področjih, kajti le transparentna in jasno pregledna zakonodaja to poceni, obenem pa omogoča uspešno reševanje problematike. Še enkrat bi poudarila, da je treba na tem področju nekaj ukreniti, in bi tudi prosila varuha človekovih pravic, da poleg tega, da opravi ta razgovor, izda lepo poročilo, tudi bolj morda aktivno poseže v reševanje in pripravo zakonodaje oziroma omogoči, da v možnosti njegovih kompetenc in zakonskih možnosti, ki mu jih zakon že danes daje, aktivno pristopi k imenovanju tako varuha, kot sem že rekla, otroka in njegove družine, potem eventualno varuha pacientov in tako drugih področij, kjer se opažajo iz leta v leto večje kršitve.
Namreč potem se dogaja, ker vlada svoje naloge ne izvaja, kot bi jo moral hitro in urgentno, da posamezni poslanci ali poslanske skupine vlagamo zakonodajo, ki je parcialna, in ki celovito in globalno ne rešuje problematike. Ravno tak primer je tudi zagovorništvo, kjer je potem poslanec gospod Pahor vložil ta predlog, in smo potem na odboru skupaj sprejeli tudi sklep, da naj ga vlada dopolni in celovito reši problem. Kajti problem ni samo parcialni, ampak je celovit. Take celovite problematike, ki jo potem mi poslanci s parcialnimi zakoni skušamo reševati, je še veliko in tudi takih je veliko pisanih v poročilu varuha. Zato bi res prosila, da tukaj varuh še posebej s svojo avtoriteto, s svojim možnostmi morda nekoliko še bolj aktivno pritiska na instrumente, vladne instrumente in tudi na ta državni zbor, kjer bi potem lahko skupaj, hitreje in celovitejše in kvalitetnejše reševali to problematiko, na kar nas opozarja tudi Evropa. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolegica Zbačnikova. Besedo ima kolega Pahor. Pripravi naj se dr. Jože Zagožen.
BORUT PAHOR: Hvala lepa gospod predsednik za besedo. Kolegice in kolegi! Gospod varuh!
Slabih 10 let je, kar imamo poslanke in poslanci v poslanskih pisarnah organiziran stik z ljudmi, ki prihajajo k nam z vsemi mogočimi težavami in skrbmi. Zanje za slehernega posameznika in njihova skrb, njegova, njena skrb seveda najbolj pomembna. Zares prihajajo z vsemi mogočimi skrbmi. Ne vem, če se bodo kolegi in kolegice strinjale s tem. Dostikrat tudi s problemi, ki niso v pristojnosti, največkrat celo s problemi, ki niso v pristojnosti reševanja poslank in poslancev.
Vendar skozi njihova vprašanja in probleme lahko vidimo in ugotovimo tudi v teh 10 letih neke trende. Rad bi opozoril na enega - nekatere druge so opozorili pred menoj kolegi - za katerega bi rad, da ga varuh, v kolikor je to mogoče, tudi s številkami ali s potrebnimi statistikami, morda z vašo osebno izkušnjo tudi komentirate. Rad bi opozoril na korelacijo med socialnim položajem posameznika in uveljavljanjem njegovih pravic.
V teh 10 letih lahko kot poslanec ugotavljam, da začenjajo prihajati s problemi pri uveljavljanju svojih pravic v naše poslanske pisarne predvsem revnejši ljudje. Dostikrat v pogovoru z nami pravzaprav iščejo neko pravno pomoč. Iščejo nek nasvet, neko sugestijo, kako svojo pravico uveljaviti. Mislim, da bi morali biti na to posebej pozorni. V svojih poročilih se delno tega problema dotikate in tudi na vašo pobudo in spodbudo sem nedavno vložil v parlamentarno proceduro predlog zakona o brezplačni pravni pomoči oziroma pravnem svetovanju in nadomestnem reševanju sporov. Obe področji sta sicer delno urejeni v zakonodaji, vendar, to sami ugotavljate, ne nudita primernega varstva in obravnave strank, poleg tega pa se nekatere določbe v praksi sploh ne izvajajo. Na podlagi številnih ugotovitev, ki ste jih dali v poročilih, v tem in predhodnih, na podlagi opozoril stanovskih združenj, nevladnih organizacij, državljanov, sedanja ureditev nudenja brezplačne pravne pomoči ne omogoča strankam enakega dostopa do sodišča, posledično pa tako ne uresničuje načela socialne države. Mislim, da je to neka ugotovitev, ki ni samo spodbuda za ureditev tega področja, ampak kaže tudi na neko stanje razpiranja socialnih škarij v državi, na kar moramo biti kot državni zbor posebej pozorni.
Podobna ugotovitev velja tudi za zagotavljanje izvensodnih metod reševanja sporov, kjer ni službe, ki bi že v predsodnem postopku zagotavljala hitro in poceni reševanje sporov. Ker bomo o predlogu zakona, njegovi vsebini in predlogih še govorili, tako na matičnem odboru kot na državnem zboru, v nadaljevanju ne bi zahajal v njegovo predstavitev. Rad pa bi se pred koncem pomudil še pri eni od zadev, od vprašanj, ki jih v svojih poročilih, v tem še prav posebej, v posebnem poročilu omenjate.
Pred kratkim sem vložil zakon, ki ureja bolniško zagovorništvo. Predlog zakona o tem bolniškem zagovorništvu in varstvu pravic na področju duševnega zdravja bo zapolnil pravno praznino in zakonsko uredil področje zagovorništva in varstva pravic na področju duševnega zdravja. Rad bi že sedaj opozoril na to, da smo pri dolgoletni pripravi tega zakona - zanjo je najbolj odgovoren ali, če želite, zanjo se je najbolj potrudil PIC, pravno informacijski center v Ljubljani, sam sem pa zakon vložil - da je prišlo do vložitve zakona s strani poslanca, je botrovalo tudi odlašanje ukrepanja s strani vlade. Nekateri kolegice in kolegi pred mano so že opozorili na to, da kot varuh človekovih pravic v svojih poročilih ugotavljate neko stanje, državni zbor sprejema sklepe, potem pa tisti, ki imajo moč, pristojnost in odgovornost, ne ukrepajo v skladu s tem. Zato bi rad še enkrat spomnil morda kolegice in kolege, ki niso bili v dvorani pri nastopu cenjenega poslanskega kolega Bevka, da velja podpreti predlog, ki ga je tu dal, zato da bi se ta razprava in ugotovitve, ki jih na koncu oblikujemo v sklepe, tudi materializirale.
No, skratka, hotel sem povedati, da sem vložil dva predloga zakonov, ki urejata področji, ki sta posebej občutljivi. Hotel sem opozoriti, da smo to morali kot poslanci narediti zavoljo tega, ker vlada ni bila pripravljena pravočasno ukrepati, in želel sem vas spodbuditi, spoštovani gospod varuh človekovih pravic, da morda pokomentirate mojo ugotovitev, za katero seveda nimam natančnih statističnih osnov, da lahko ugotovimo neko zaskrbljujočo korelacijo med socialnim položajem posameznika in varstom njegovih pravic, pri čemer velja ugotovitev, žalostna, da revnejši ljudje težje pridejo do svojih pravic, kot socialno premožnejši. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Pahor. Besedo dajem dr. Jožetu Zagožnu, pripravi naj se Ivo Hvalica. Sam sem danes napovedal, da bi sejo končali do 18. ure, predlagam, da bi poskušali danes vsaj to točko končati.
DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa. Gospod predsednik, pred nami je dokaj obsežno, podrobno in žal delno tudi že zastarelo poročilo varuha človekovih pravic, zlasti v tistem delu, ki se tiče ukrepanja oziroma pravočasnega ukrepanja. Tri ugotovitve sem zaznal iz tega poročila. Prvo je ta, da se kršitve dogajajo množično in to s strani oblastnih organov. Tudi sicer je funkcija varuha ta, da čuva ljudi pred oblastjo. Kajti v odnosih med samimi ljudmi, se pojavlja sodišče. In varuh je ravno zato, da ščiti občane pred oblastjo. In v tem poročilu na več mestih vidimo, da gre za dolgotrajno in pa zavestno kršitev ali kršitve, ki se ponavljajo kljub stalnim opozorilom. Skratka, druga ugotovitev je, da se stvar ne izboljšuje in da se ponekod celo poslabšuje in da podobne stvari ugotavlja tudi v svojem poročilu ministrstvo za zunanje zadeve Združenih držav Amerike, sicer za leto 1999, ampak vsebina problematike je podobna. In tretja ugotovitev je ta, da je varuh samo poštar, poštar, ki prenaša pošto naprej, ki pritožbe in jadikovanja pošilja na razne naslove in je enako nemočen, kot so nemočni tisti, ki prihajajo k njemu tožit.
To pa je situacija, nad katero bi se moral tudi ta državni zbor zamisliti in oceniti, kaj lahko in mora storiti za to, da bi se stvar izboljšala. Poglejte to, noter so stvari, ki jih ne bom ponavljal za kolegi, vendar gre za nerazumno dolge roke, ko ljudje dobijo odgovore. Gre za ignoriranje teh ljudi in seveda, ko varuh nima več druge možnosti, zatoži te organe državnemu zboru in jih tu tudi nekaj poimensko navede, ki pač se ne odzivajo niti na pobude varuha. Najbolj zaskrbljujoče pa je to, da med temi organi, med raznimi ministrstvi, ki jih tu navaja, navede tudi predsednika vlade oziroma urad predsednika vlade in generalnega sekretarja vlade. Torej tudi pri njih ti odzivi niso ustrezni in seveda je potem težko pričakovati, da bi bili ti odzivi ustrezni tudi v njim podrejenih organih, se pravi v ministrstvih. Skratka vtis je, da bi morala vlada sama sprejeti zase - predvsem in tudi predsednik vlade - nekaj nujnih, jasnih sklepov, kako spremeniti to ravnanje in to obnašanje.
Nekatere stvari, ki jih poročilo obravnava, in katere obravnava tudi poročilo ameriškega zunanjega ministrstva, so identične, pa vendarle naj spomnim, da je na obeh mestih poudarjeno nevzdržno stanje v nekaterih zaporih glede spoštovanja minimalnih mednarodnih standardov.
Drugo, kar je in kar nekako manjka v tem poročilu, pa je ameriška ocena, da tudi na področju medijev zadeva ni dobra, da je prisotna dolgotrajna samocenzura in pa da je zaznati posredni politični pritisk na nekatere medije, in da tako potem mediji ne predstavljajo širokega spektra političnih ali narodnostnih interesov.
Skratka, da ne bom predlog, naj končam s tem, da so se gotovo sodelavci varuha in seveda sam varuh potrudili pri sestavi tega poročila, da pa se ne more stvar končati tako, da bi danes poslušali naše ocene, stvari bi se pa nadaljevale tako kot so sedaj. Zato potem tudi prosim varuha, da bi na koncu morda predlagal konkretne ukrepe, ki bi jih lahko in moral državni zbor sprejeti, da bi se stanje na tem področju bistveno popravilo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa Jožetu Zagožnu. Besedo ima Ivo Hvalica, pripravi naj se Zoran Lešnik.
IVO HVALICA: Hvala lepa, gospod predsednik. Kolegice in kolegi, maloštevilni sicer. Gospod Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic, gospod Rovšek, gospod Jamnik, gospod Butala, namestniki. Gospod minister za pravosodje, ki ga vidim bolj na obtožni klopi, če gledam to poročilo.
Torej, kar predolgo smo čakali obravnavo tega poročila za leto 1998. Rekel bi, izrazito predolgo. Če potrebujemo pri drugih točkah dnevnega reda tudi včasih, bi rekel, sofisticirana mnenja matičnih odborov in čakamo na amandmaje in tako dalje, temu ni tako in bi lahko že zdavnaj prej z malo politične volje torej prišli do te obravnave. Dodatno sem opazil še ministra za obrambo, gospoda Demšarja, ki vsaj v tem kontekstu ni na zatožni klopi. Ga lepo pozdravljam.
Ko so sredstva obveščanja poročala o tem, da bo prišlo poročilo za leto 1998 na dnevni red v državnem zboru, so kar nekajkrat ponovili, kako da so poslanci in to poslanci opozicije šli mimo obravnave prejšnjih poročil, pri čemer so pa vedno zamolčali, da je takrat bil en delikaten moment, ko smo mi z napovedano obstrukcijo odšli iz državnega zbora ravno takrat, ko je prišlo do te obravnave in smo se celo fizično - celotna poslanska skupina - odselili iz Ljubljane. Toliko zaradi kronike.
Torej najprej moram pohvaliti način in sistem tega poročila, je eden redkih preglednih materialov, ki ima neko sistemsko pozicijsko razdelbo, in moramo reči, da tu tako rekoč v državnem zboru takega dokumenta, tako urejenega, tudi ličnega, torej bi rekel, da še nismo dobili. Moti me nekaj drugega. Moti me vsebinski zaključek, ki se v bistvu konča, tako kot se je začel. Z ugotovitvami, z analizami, s tem da je to strnjeno v neko statistiko. Mislim, da bi tu le morali nekaj dodati, natančno ne vem, kaj, ampak nekako mi organsko manjka, kako pravzaprav - verjetno bi morali dodati nekaj takega - ta institut varuha človekovih pravic, bi rekel, postaviti na tisti piedestal, ki mu pripada. To je visok institut vsake demokratične družbe in mislim, da se oblast ali pa dosedanje oblasti se tega še niso popolnoma ovedle.
Glejte, v poročilu je zelo markanten uvod, in sicer prvi stavek tega uvoda (citiram): "Letno poročilo varuha človekovih pravic je eno glavnih orodij, s katerimi lahko varuh vpliva na delovanje pravne države." Malokje sem zadnje čase srečal v enem odvisnem stavku toliko vsebine. Seveda je tudi nek pogojnik, "s katerim lahko" - in sedaj ta "lahko". V nadaljevanju tega - ne mislim tega brati, niti ni moja navada, pa bi vseeno dal neke poudarke - ampak v nadaljevanju tega se ta pogojnik pravzaprav demantira, ne po krivdi varuha človekovih pravic, pač pa po krivdi tistih, ki bi morali spoznanja, zaznanja varuha človekovih pravic in njegovih namestnikov, bi rekel, posledično urejati, sankcionirati in, skratka, reševati.
Ko v ocenah o spoštovanju človekovih pravic in pravni varnosti preberem stavek, "problemi na področju uveljavljanja človekovih pravic so posledica slabega delovanja države", zopet ugotavljam, da mi ta stavek ogromno pove, da mi pove vse, ampak očitno - in je napisan celo v debelejšem tisku - ampak očitno ga tisti, ki bi morali to zaznati in ki bi morali tudi potegniti potem na podlagi tega določene konsekvence, niso prebrali.
V oči zbode tudi dejstvo, pod istim poglavjem, kjer en stavek pravi, "uporaba predpisov nekdanje SFRJ postaja čedalje bolj moteča". Verjemite mi, da večina ljudi pravzaprav že zdavnaj misli, da smo mi še zadnji zakon bivše, pokojne SFRJ odpravili, ampak mi vemo, da temu ni tako in da postaja bolj moteče, mi je jasno, in verjetno je to še najbolj občuteno pri konvencijah o zdravstvenem zavarovanju, saj v prenekateri evropski državi, še vedno naše državljane, ki se zatekajo na diplomatska konzularna predstavništva, opremljajo z obrazci konvencije bivše SFRJ. To je tragično. Kako naj se takšen Slovenec počuti? Jaz sem enkrat poslal tudi, mislim da gospodu Koširju en tak obrazec, ki sem ga dobil s Švedske.
Potem na isti strani, pod točko 1, preberem, "na področju ekonomsko socialnih razmer, je ključnega pomena čim prejšnje sprejetje novega zakona o delovnih razmerjih, ki mora primerneje opredeliti pravice zaposlenih in način njihovega varovanja". Kakšna resnica. Ampak kdo se tega zave ob dejstvu, da nimamo še razvitega sindikata, je tu pravzaprav eden največjih virov, bi rekel, kršenja človekovih pravic. Danes je tega še pa še. Skozi mojo poslansko pisarno to doživljam vsak teden, pet poslanskih pisarn imam v Ajdovščini, v Vipavi, v Novi Gorici, v Kobaridu in v Šempetru pri Gorici - vam moram povedati, moje izkušnje iz teh pisarn, sem eden od tistih, moram priznati, tudi ki imam te pisarne kar obljudene, včasih celo ne morem, ne morem vseh strank, torej, sprejeti in se moram zmeniti kako drugače - in jaz to, tako rekoč tedensko ugotavljam, kako je s temi stvarmi. Žal je tu res nekaj, kar ne uspemo in ne uspemo urediti.
Jasno, temu botruje tudi nizka, nizka kultura podjetnikov, ne v smislu kulture, podjetniška kultura. Ne zaveda se preprostega dejstva - tisto kar je absolviral že zdavnaj podjetnik na zahodu - da pravzaprav, da se mu ta odnos do delavca lahko vrne oplemeniten kot kapital, ravno popolnoma napačno. Za povrhu pa še, kot se že rekel, ni sindikata, ki bi ustrezno zaščitil te delavce. Tu bo treba narediti en generalni rez. Na področju resorja delo in socialna politika, mislim, da čaka to državo v bodoče največja reforma, ker ta bo nujna, če nočemo, da bodo spregovorili ljudje na ulicah. Ulica kot sindikalni protest je čisto normalen institut demokratične države in človek se samo čudi, da v vsem tem stanju, ob teh podjetjih, ki so šla v stečaj, ob teh brezpravnih delavcih, o teh neodpravninah, o tem dobesedno, da so delavci bili zrinjeni na cesto, da se do zdaj ni kaj hujšega zgodilo. Nekaterih to sicer ne zanima preveč, ampak jaz nisem kriv.
Preidem na sodne postopke in zato sem rekel, da je tu zame minister pravzaprav na klopi za obtožnice. Žal je spoznanje to žalostno. Žalostno tudi zaradi tega, ker ta neenakost v čakanju na sodne odločitve ni za vse enaka. Mi imamo danes mafijske odvetnike, ki zagotovijo prednost tistemu, kar oni hočejo. To je dejstvo. Mi imamo danes odvetnike, ki ustrahujejo sodišča. Mi imamo danes odvetnike, ki si upajo blefirati in zahtevati nekaj, tudi pred preiskovalno komisijo državnega zbora, pa se nobeden ne zgane. Nihče se ne zgane. Ti ljudje so močni. Gospa Marinšek, ne zmajujte z glavo. To se je zgodilo pred tremi tedni, tu v tej hiši. Vi lahko zmajujete z glavami, vi ste zaprti v vašem slonokoščenem stolpu, kjer se vam zdi vse čudovito, vse polakirano, vse svetlo in vse z ne vem kakšno lepo perspektivo in bodočnostjo, jaz vam pa povem, trdno sem prepričan, da je še najmanj reforme v tej državi se zgodilo v sodstvu oziroma v pravosodju. Tu je žal tako in nihče verjetno še precej časa ne bo spremenil tega, ker to, kar si včasih nekateri od teh gospodov - seveda, nikdar se ne sme posploševati, ampak gre za precejšen del - to, kar si ti gospodje dovolijo, je absurd brez primere.
Mimogrede moram povedati tudi, da je včasih odnos porazen. Jaz sem pred kratkim imel eno obravnavo na okrožnem sodišču v Ljubljani, sem čakal na enem hodniku, kjer je bilo razmetano na kupu, tako na oko, enih 50 računalnikov, tako so bili vrženi tja kot krompir. To se pravi, zopet sem hotel s tem povedati, da to ni odnos, niti do tistega, ki čaka tam na obravnavo, da ni odnos niti do materialnih dobrin, stokajo pa, da nimajo denarja, pa da nimajo plač itd., tako da jaz v te pravljice ne verjamem. To je bilo pred tremi tedni, verjetno je to v drugem nadstropju, nekje gor, saj veste, ko pride človek na sodišče, ves v strahu, pa pozabi tudi, v katerem nadstropju je bil, pa čeprav sem šel tja kot priča v zadevi, ko je končno me vzel v bran državni tožilec, ker je nekdo pljuval po meni, in sedaj se ne spomnim, je neka osnova zakonska, da pač ne more prav kdorkoli pljuvati po javnem funkcionarju. To pa sem kot poslanec. Sodnik je šel prek tega mimogrede, nisem še dobil zadeve v roke, vam bom pa povedal, če bo pisalo to, kar je tam rekel. Pač je rekel, da se v demokratičnih državah lahko tudi pljuje in tudi podela na glavo, če pač spoštujemo različnost mnenj in tako dalje - to sem jaz tam slišal. Nakar sem se zgrozil in sem šel ven iz tiste hiše in tisti dan niti apetita nisem imel. Pa nisem nič izgubil, ker sem bil tam priča in niti stroškov ne bom plačal, ker stroški gredo iz proračuna v tem primeru. Seveda v vseh primerih ni tako.
Zaostanki v upravnih postopkih. Vsak drugi, ki pride v mojo poslansko pisarno, torej toži nad tem. Tu nekje sem potem prebral, da ministrstvo za okolje in prostor potrebuje 2 leti, če sem si dobro zapomnil, da odgovori na pritožbo, napačno, 4 leta, 4 leta. Vem za primer. Saj moramo vzeti tistega najdaljšega, zakaj bi jemal najkrajšega. Lahko posredujem ime in priimek.
Namreč morate, upoštevati spoštovani gospod Ivan Bizjak, varuh človekovih pravic, da vsi ne pridejo do vas. Prenekateremu rečem. Daj za božjo voljo pojdi ali pojdite do varuha človekovih pravic, ker nihče vam tu ne more pomagati. Ampak ljudje ne naredijo vedno tega.
Skratka, ne bi tu citiral teh stvari in odveč bi bilo tudi poudarjati, da se jaz s to analizo strinjam. Ne strinjam se s tistim, kar bi morala oblast narediti, ne država. Kar nekaj ljudje je tukaj govorilo o državi. Država je zame sveta. Država je to, zastava tam, pa tudi to je država. Ampak mi smo tu nemočni.
Še nekaj me moti. Veliko se govori ob raznih priložnostih, kako se kršijo človekove pravice tujcev. Mi imamo več statusov teh tujcev pri nas in tako dalje. Ne mislim tukaj na Američana, ki pride na obisk v Slovenijo, ne. Že veste za kaj gre. Ampak jaz mislim, da smo za te ljudi uredili kar dobro zakonodajo, kar en paket te zakonodaje. Ampak hujše je z našim malim človekom, s tistim, ki čaka na uradu, na tehničnem pregledu vozila, ker se lahko zgodi, da se nekdo izživlja nad vami. Pa ne samo nad malim človekom, tudi nad poslancem, in ugotovi na skoraj novem avtomobilu zahodnonemške proizvodnje, da se ne vidi številka, in te pošlje. Veste, komu se je to zgodilo? Meni! Meni! Jasno, tam me ne bodo nikdar več videli, ker imam na poti v Ljubljano neko drugo delavnico, kjer opravljam tehnične preglede; treba je vzeti malo cunje, ker mehaniki še niso kirurgi, čeprav jih tudi spoštujem, no, cunja vzameš, malo počistiš, lahko tudi papirnati robček, in se vidi. No, vidite, tudi to je kršitev človekovih pravic. Jasno, da je. Dva dni sem bil brez tehničnega pregleda, ker nalašč nisem hotel več terjati. To se je zgodilo v Šempetru pri Gorici, tako da ne bo kakšne pomote. In še nekaj, kar zaznavam skozi svoje poslanske pisarne - denacionalizacija. Tu moram povedati še dodatno, gospod Ivan Bizjak, in bi vas prosil, da si to zabeležite, ne glede na statistike, mislim, da na našem koncu je še najmanj politične volje, mislim na Goriškem, da bi se to urejalo. Nikakor ne gre zadeva od rok, zavira se na vsak način. In če verjamete ali ne, celo - kako se reče temu? - sodna odločba, celo s tem se včasih zavlačuje. Zadeva je sveža, tudi tu lahko dam ime in priimek, prejšnji teden v moji poslanski pisarni v Novi Gorici. Napotil sem jih do vas, ker sem rekel, ne preostane drugega.
Sicer pa statistika, ki je tu podana, več ali manj pove vse in na žalost razgalja tudi našo in vašo nemoč. Sam se zavedam, da je tu moj nastop lahko čisto navadno bevskanje v luno, ki je sicer trenutno polna, prvi dan pomladi, ampak ne morem iz svoje kože, da ne bi na te stvari opozoril.
Ob koncu bi nekaj rekel, pa to ni zaradi lepšega. Mislim, da zasluži specifično pohvalo varuh človekovih pravic, ker je to edina institucija, kjer smo lahko vsi zaznali depolitizacijo institucije. Niti pri predsedniku države oziroma tam niti slučajno ne, ni tega, gospodu Ivanu Bizjaku je uspelo to, da je varuh človekovih pravic, ne pa član SKD. In k temu mu čestitam. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika Jože Jagodnik. Ne, razprava 5 minutna. Razpravo ima Zoran Lešnik, za njim naj se pripravi Janko Veber.
ZORAN LEŠNIK: Hvala lepa. Gospod predsednik, kolegice in kolegi, spoštovani gosti, gospod varuh s sodelavko in sodelavci. Kot je predsednik državnega zbora v uvodu, ko je napovedal, koliko nas je prijavljenih, že povedal, želim povedati nekaj besede v imenu komisije za peticije državnega zbora.
Ta je kot zainteresirano delovno telo obravnavalo četrto redno letno poročilo varuha človekovih pravic za leto 1998 pred več kot devetimi meseci ali natančno 10. junija lani. Toliko in še nekaj več časa je torej tudi to poročilo varuha čakalo na današnjo obravnavo. S predlogi in ugotovitvami, ki so navedena v poročilu, smo mi takrat soglašali. To povsem razumljivo, saj se tudi mi, se pravi naša komisija za peticije, srečuje z domala enakimi vprašanji, problemi in nenazadnje z enakimi težavami. Še posebej smo takrat izpostavili v ospredje človekove pravice, vprašanje državljanstva, vojaških stanovanj in socialna vprašanja. Opozorili smo na zaostanke pri postopkih na sodišču. Pri tem želim izpostaviti določene nerazumljive ali vsaj težko razumljive odločitve sodišč, ki nemalokrat spravljajo ljudi v obup. Tudi upravni postopki se nemalokrat vlečejo kot jara kača. Med drugim tudi zaradi nedorečene ali zelo stare zakonodaje. Tipičen primer je, jaz bom na denacionalizacijo opozoril z nekega drugega zornega kota, zakon o denacionalizaciji, saj si nekatere člene v upravnih organih in sodnih organih razlagajo po svoje in seveda zelo različno in zaradi tega postopki čakajo na rešitev.
Tipičen primer je, čeprav to seveda ni navedeno v poročilu varuha človekovih pravic, ker je pač zadeva stara eno leto, poročilo pa je za praktično dve leti nazaj, je tolmačenje sprejete spremembe 27. člena zakona o denacionalizaciji, zaradi katerega so nerešeni številni zahtevki. Zadeva je tako sporna, da je minister za pravosodje zahteval obvezno razlago omenjenega člena in verjetno bomo o tem na naslednji seji državnega zbora kaj rekli.
Sicer pa menimo v komisiji, da je poročilo izredno dober pregled stanja o spoštovanju in nespoštovanju človekovih pravic, pravne urejenosti in neurejenosti ter varnosti države. Komisija podpira predloge varuha v zvezi s sprejemom ustrezne zakonodaje, ki jo nujno potrebujemo za uspešno varstvo človekovih pravic in izboljšanje pravne varnosti državljanov. Pred tem pa je treba, kot ugotavlja varuh, dosledno spoštovati tudi tisto obstoječo zakonodajo, ki jo imamo, ter izvajati nadzor nad izvajanjem teh zakonov. Komisija državnemu zboru predlaga, da bi državni zbor pripravil poročilo o realizaciji sklepov, ki smo jih sprejeli po obravnavi dosedanjih treh poročil, v pripravo katerih je bilo vloženo precej truda, in šele takrat, ko bomo videli, kako se je to realiziralo, bodo imela ta poročila svoj namen.
Kljub temu, da je varuh domala nemočen, to smo slišali tudi v dosedanjih razpravah, pri tem pa seveda mislim tudi na sodelavce, pri reševanju perečih vprašanj iz vsakodnevnega življenja naših občanov in občank, državljank in državljanov, pa neštetokrat, to pa lahko rečem iz lastnih izkušenj kot predsednik komisije za peticije, že dobronamerna beseda in dober nasvet ljudem dosti pomenita. Mislim, da zelo dosti pomenijo tudi neposredni obiski na terenu in neposredno soočenje s problemi, s katerimi se občani srečujejo. Če pa s posredovanjem pri pristojnih in odgovornih pride tudi do zadovoljive ali ugodne rešitve problema, je pa seveda vsa zadeva toliko boljša.
Vam in vašim sodelavcem, gospod varuh, želim v svojem imenu in v imenu komisije za peticije uspešno delo do konca tega mandata. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, kolega Lešnik. Besedo ima Janko Veber, pripravi naj se Bojan Kontič.
JANKO VEBER: Hvala za besedo. Spoštovani gospod Bizjak, spoštovani zbor! Pri poročilu varuha človekovih pravic sem se dotaknil predvsem podpoglavja 2.4.6., ki govori o stanovanjskih zadevah in še posebej tistega dela, ki govori o zagotavljanju socialnih in neprofitnih stanovanj oziroma še natančneje, prav socialnih stanovanj. V poročilu je zelo jasno navedeno, da so na tem področju zelo zaostrene razmere in da se seveda stanje na tem področju ne izboljšuje, kljub vsem opozorilom, ki so sledila v vseh dosedanjih poročilih varuha človekovih pravic. S tem se seveda tudi ne izvaja 78. člen ustave, ki govori o tem, da država ustvarja možnosti, da si državljani lahko pridobijo primerno stanovanje. Ob tem se še posebej v poročilu opozarja, da je način reševanja, ki bo usmerjen v oblikovanje najemnin, ki bodo stimulativne za investitorje in lastnike najemnih stanovanj, učinkoval pravzaprav zelo negativno predvsem na tiste, ki so socialno najbolj ranljivi. In ne nazadnje kot rešitev tega problema se v poročilu nakazuje čimprejšnje sprejetje nacionalnega stanovanjskega programa. Še posebej pomembno je, ker je nacionalni stanovanjski program na naslednji seji državnega zbora, pomembno pa je seveda to, da v predlogu za drugo obravnavo pravzaprav ne zasledimo tistih rešitev, ki bi omogočale izvedbo predloga varuha človekovih pravic, da se čim prej sprejme nacionalni stanovanjski program, ki bo aktivno začel reševati tudi problem oskrbe s socialnimi stanovanji. Dejstvo je, da tudi sam nacionalni program, ki je predlagan za drugo obravnavo, v prvem delu opisuje dejansko takšne razmere, kot so tudi v tem poročilu navedene, kajti govori o tem, da ta hip potrebujemo 7.000 socialnih stanovanj in da se od leta 1991 do leta 1998 ni zgradilo nič več kot 900 stanovanj. Torej se potrjuje ta ugotovitev, da se stanje in razmere na zagotavljanju socialnih stanovanj dejansko v vseh letih niso izboljševali oziroma se je razkorak med povpraševanjem in ponudbo socialnih stanovanj povečeval. Tako povečevanje med povpraševanjem in ponudbo pa ima, seveda, posledice v tem, da danes lahko govorimo o tem, da so izredno visoke cene stanovanj v Sloveniji, predvsem v glavnem mestu, da so izredno visoke profitne najemnine, da je izredno dolg seznam prosilcev in s tem izredno dolge čakalne dobe za dodelitev socialnih in neprofitnih stanovanj in, ne nazadnje, da je tudi veliko število tistih, ki jim ni mogoče ustreči z dodelitvijo ugodnih stanovanjskih posojil stanovanjskega sklada Republike Slovenije, da bi prišli do ustreznega stanovanja. Začetek teh razmer sega v leto 1991, ko lahko ugotavljamo, da je bil ukinjen sistemski vir, ko se je pravzaprav s prispevki iz dohodka in združevanja sredstev iz čistega dohodka oblikoval fond sredstev, ki je omogočal aktivno stanovanjsko politiko. Ko se je spremenil zakon oziroma uvedla nova finančna zakonodaja, se je ta sistemski vir ukinil in do danes nismo prišli do novega sistemskega vira za zagotavljanje socialnih stanovanj. Žal celo ugotavljamo, da je eden že sprejetih zakonov - gre za spremembo stanovanjskega zakona, ki smo jo sprejeli v državnem zboru pred kratkim - določeno, da se dejansko uvajajo tudi tako imenovane stroškovne neprofitne najemnine, ki bodo zagotovo povzročile poslabšanje pri socialno najbolj ranljivih, na kar seveda je opozorjeno v tem poročilu in lahko ugotavljamo, da se v vseh teh letih očitno ta poročila niso dovolj dobro usedla predvsem predstavnikom na ministrstvu za okolje in prostor, ki oblikuje rešitve pri teh zakonih. Žal je prišlo do tega, da smo ali da se je v državnem zboru sprejel tudi zakon, ki dejansko uvaja stroškovne neprofitne najemnine, ki bo razmere še poslabšal. Te neprofitne najemnine ne samo, da se bodo odražale v tem, da se bo število socialnih upravičencev povečevalo, odražalo se bo tudi v tem, da se pravzaprav pri občinah, ki so zadolžene za reševanje socialnih stanovanj, zmanjšujejo sredstva, ki so bila sicer do včeraj namenjena za pridobivanje socialnih stanovanj. Uvaja se dodatne subvencije, ki jih zagotavljajo občine iz primerne porabe, hkrati pa se občinam primerna poraba ne povečuje, da bi lahko sledile tem dodatnim obveznostim. Zato poleg stroškovnih neprofitnih najemnin se bo stanje poslabševalo tudi zaradi tega, ker se bodo sicer do včerajšnje investicijska sredstva prelivala v subvencije in s tem bo seveda dinamika reševanja oskrbe s socialnimi stanovanji še bolj okrnjena.
Sam nacionalni stanovanjski program govori o tem, da naj bi v letu 2000 bilo zgrajenih 300 stanovanj. 2001 400 in potem v naslednjih letih 500, 600, 800, 2005 - 1.000 in šele v letu 2009 - 2.000 stanovanj letno, kar naj bi bila nekje nujna dinamika za aktivno reševanje socialnih stanovanj. Vendar ta problem nacionalni stanovanjski program prelaga na leto 2009 in če naredimo primerjavo oziroma poskušamo se osredotočiti na dejstvo, da je že danes 7.000 upravičencev do socialnih stanovanj, bodo razmere ob teh pogojih do leta 2009 izredno, izredno drastične in verjetno, da napoved, ki jo zasledimo v nacionalnem stanovanjskem programu, če se ta problem ne bo reševal, lahko pride v naslednjih letih celo do socialnih nemirov v državi. To tudi lahko ugotovimo v tem nacionalnem programu. Vendar kljub tem resnim opozorilom, tako varuha kot tudi ugotovitvam v nacionalnem programu se predvidevajo žal neustrezne rešitve za oskrbo socialnih stanovanj. Dejstvo, da naj bi republiški stanovanjski sklad z dokapitalizacijo poskušal kreditirati občine za izgradnjo socialnih stanovanj, je hkrati, ko se ta varianta ponuja v nacionalnem programu, seveda tudi obrazložena v nacionalnem programu v tem smislu, da pa občine sicer zaradi že dosedanje zadolženosti, zaradi izvajanja ostalih nujnih nalog, ne bodo sposobne najemati kreditov.
Torej, lahko govorimo o tem, da dejansko ne bo prišlo do izvajanja tistega napotila, tiste želje varuha človekovih pravic, ki je tukaj napisana, da je treba čim prej sprejeti nacionalni stanovanjski program, da se bo ta problematika začela reševati.
Zato danes pač nekako izkoriščam to priložnost, da še posebej apeliram na poslanke in poslance, da prisluhnemo ob teh razpravah, ob tej problematiki, kajti na zadnji seji odbora za infrastrukturo, ki je obravnaval nacionalni stanovanjski program, je bilo predvsem s strani predstavnika ministrstva za okolje izredno grobo zavrnjen kakršenkoli predlog, da bi se zagotavljala tudi tako imenovana nepovratna sredstva za izgradnjo socialnih stanovanj. Bil je izražen celo oziroma govorjeno je bilo celo o tem, da vlada temu izrecno nasprotuje. Torej, brez kakršnihkoli razlag, kakšne rešitve pa seveda potem vlada ponuja, da se ta pereči problem lahko razreši. Kajti sama ugotavlja, da kreditiranje ne bo uspešno zaradi že zadolženih občin, hkrati pa seveda se ne strinja s tem, da bi se tudi zagotavljala neprofitna, torej nepovratna sredstva za izgradnjo socialnih stanovanj.
Tako da zaključujem svojo razpravo v upanju, da bomo imeli pred očmi tudi opozorila današnjega poročila, ko bomo obravnavali nacionalni stanovanjski program in seveda začeli aktivno reševati problematiko, ki je ni mogoče odlagati na leto 2009, ampak jo je treba začeti reševati že v letu, vsaj 2001, kajti v letošnjem letu je proračun že sprejet in ne bo možno rešiti ne vem kako tega problema, vendar v letu 2001, bi nacionalni stanovanjski program moral predvideti tudi nepovratna sredstva, v kolikor hočemo ta problem aktivno reševati. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Vebru. Besedo ima gospod Kontič in nato še dve 5-minutni razpravi, kolega Rejc in kolega Jagodnik. Nato bomo dali besedo varuhu, če bo želel na kratko komentirati.
BOJAN KONTIČ: Hvala lepa gospod predsednik. Spoštovani gospod varuh človekovih pravic, sodelavci, kolegice in kolegi. Pomembnost dela in ugotovitev varuha človekovih pravic je tudi javno pozitivno zaznana. Sam sem imel možnost to dejstvo tudi spoznati na poslanskem večeru v Velenju, kjer pa so udeleženci največkrat opozarjali ravno na kršenje človekovih pravic na področju sociale. To je tudi razlog, da se bom danes osredotočil predvsem na ta socialni del.
Varuh človekovih pravic v svoje poročilu opozarja na dolgotrajnost postopkov pred sodišči, še posebno na dolgotrajnost postopkov na delovnih in socialnih sodiščih. Tako je po njegovih opozorilih rok za začetek obravnavanja prednostnih zadev glede prenehanja delovnega razmerja na delovnem in socialnem sodišču v Ljubljani kar 2 leti. Taki roki obravnav so za uveljavljanje pravne države in uresničevanje pravic prizadetih nesprejemljivi. Res pa je, da se zgodba o številnih kršenjih delavskih pravic začne že mnogo prej. Dejstvo je, da se v naši državi uveljavlja neka nova kultura nespoštovanja pravic zaposlenih že kar nekaj let. Mnogi delodajalci tako zavestno kršijo dogovorjene pravice iz pogodb o zaposlitvi, kakor tudi veljavno zakonodajo. Mnogokrat se delodajalci sklicujejo na različne ekonomske razloge, v resnici pa največkrat ravno dolgotrajnost sodnih postopkov, nemoč zaposlenih, da bi uveljavili svoje pravice, pa tudi nedorečena zakonodaja omogočajo delodajalcem, da brez pravih ekonomskih razlogov kršijo pravice zaposlenih in številne delavke in delavce postavljajo v nemogoče socialni položaj. Tako početje delodajalcev bi lahko kot zakonodajalec tudi ta zbor sankcioniral resneje, če bi bilo več volje, da se čimprej sprejme jasna delovnopravna zakonodaja, poenostavijo sodni postopki, predvsem pa moramo v državnem zboru paziti, da se s sprejemanjem novih zakonov ne otežuje dostop delavcev in ostalih šibkejših socialnih slojev do uveljavlja pravic na sodiščih. Na žalost temu ni vedno tako. Zakon o sodnih taksah, ki smo ga sprejemali v lanskem letu, je bistveno povečal sodne takse tudi za številne spore, v katerih zaposleni uveljavljajo pravice, ki jih delodajalci kršijo.
V združeni listi socialnih demokratov smo že ob sprejemanju zakona opozarjali na sodne takse, ki se morajo plačevati v primerih terjatev delavcev po zakonu o prisilni poravnavi stečajev in likvidacij ter v primeru uveljavljanja pravic iz kolektivne pogodbe. Žal vladajoča koalicija takrat ni imela posluha za to, da se te takse ne plačujejo oziroma da se bistveno znižajo. Praksa izvajanja tega zakona pa nas opozarja na številne probleme pri vlaganju spornih sporov za kršenje delavskih pravic. Vedeti moramo, da se pri nekaterih postopkih, na primer pri uveljavljanju odpravnin, neizplačanih plač, odškodnin za letni dopust in podobno taksa lahko povzpne na 30.000 tolarjev, velikokrat pa presega znesek 20.000 tolarjev. To so zneski, ki jih mnogi brezposelni, ki uveljavljajo svojo pravico na sodiščih, zelo težko plačujejo. Tudi instituti oprostitve plačevanja taks se v takih primerih ne obnesejo. V praksi se namreč dogaja, da se sodišča o oprostitvi takse odločajo na osnovah, ki velikokrat niso uporabne, na primer dohodnina za družino preteklega leta, dohodki družine v zadnjih treh mesecih in premoženjsko stanje ter podobno.
Sodniki so zato velikokrat v težavah, kaj dejansko upoštevati in velikokrat ugotovijo, da delavec praktično ni socialno ogrožen, če na primer ima hišo ali podobno ali če v zadnjih treh mesecih prejel eno plačo, pa čeprav kasneje ni prejel nobene več. Pretekli dohodki v takih primerih v bistvu zamegljujejo težak socialni položaj teh ljudi, ki so se znašli brez dohodkov in brez delovnega mesta, zato bi gotovo morali ponovno preučiti tudi ta zakon o sodnih taksah in jasneje določiti merila za oprostitev plačevanja teh taks, saj takšen obseg sodnih taks onemogoča uveljavljanje pravic mnogih zaposlenih, ki se jim pravice sistematično kršijo. Prepričan pa sem, da namen državnega zbora vendarle ni, da bi zmanjšali število sodnih sporov na račun števila sporov, ki jih sprožajo socialno ogroženi.
Varuh nas opozarja tudi na težave pri uveljavljanju zahtevkov iz jamstvenega sklada Republike Slovenije. Na te težave nas opozarjajo tudi številni prizadeti, čeprav lahko ugotovimo, da je ravno delovanje jamstvenega sklada v mnogih primerih amortiziralo najhujše socialne probleme in tistemu, ki uveljavlja pravice, iz njega olajšalo uveljavitev pravic, glede na sodna pota. Za mnoge pomeni seveda oviro dejstvo, da mora vendarle pričeti z uveljavljanjem pravic po sodni poti, da lahko jamstvenemu skladu podajo potrdila o začetku teh sodnih postopkov kot pogoj za uveljavitev pravice, pa čeprav so sodni postopki povezani z relativno visokimi sodnimi stroški in v precej primerih tudi nepotrebni, kar uslužbenci jamstvenega sklada tudi vedo.
Naj se dotaknem še opozorila varuha o primerih neplačevanja prispevkov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja in izgube pravic v takih primerih. Zdi se mi zelo korektno njegovo opozorilo, da je stališče zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije glede uveljavljanja pravic v primeru, ko zavarovanci ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz naslova obveznega zdravstvenega zavarovanja, zelo utemeljeno. Danes nas številni prizadeti opozarjajo, da ne morejo uveljaviti pravic iz zdravstvenega zavarovanja, če prispevki niso plačani, ker jim zavod za zdravstveno zavarovanje izkaznice ne potrdi. Torej v času, ko zavarovanec, ki je, na primer, sam zavezanec za plačilo prispevkov, teh ne plača, tudi ne more uživati zavarovalnega kritja. To bi bilo nekako še logično, če zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije plačila prispevkov od posameznega zavarovanca ne bi zahteval in uveljavljal tudi za nazaj. Take obveznosti se običajno izterjajo prisilno z izvršbo. Položaj, ki nastane, pa je nekorekten, saj zavarovanci niso mogli uveljaviti pravice iz zdravstvenega zavarovanja, ko so jo potrebovali, morajo pa prispevke plačati tudi za tisti čas, čeprav nekoliko kasneje. Upam, da se bodo tudi po zaslugi varuha človekovih pravic stvari le premaknile na bolje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Petminutna razprava, kolega Rejc.
IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje, gospod varuh človekovih pravic Ivan Bizjak, s sodelavko in sodelavci, ter ostali predstavniki vlade! Menim, da nimamo pravice ali pa da ni prav, da bi naslavljali kakršenkoli očitek na to, da se šele sedaj v državnem zboru opravlja razprava o poročilu za leto 1998, ker smo slišali, da je bilo poslano v aprilu lanskega leta. Prav pa je tudi oziroma pričakujem tudi, da bo naslednje poročilo, se pravi poročilo za leto 1999, nekako tudi sklepčno poročilo, ki bo celoten opus teh petih let, ki so bila, nekako zaobjel.
Bilo je govora o moralni moči oziroma o teh kategorijah moralne moči varuha človekovih pravic. Menim, da tu nimamo kakšnih posebnih oziroma ne moremo imeti kakšnih posebnih razmišljanj, ker menim, da je to nekako gospodu Bizjaku in njegovi ekipi uspelo. Tudi nisem pristaš tega, da bi razmišljali na glas in celo v smislu reševanja otroške problematike oziroma da bi dobili tudi za otroke oziroma za mladino ustreznega varuha pravic. Menim, da je v ekipi, ki je na voljo, lahko tudi to delo, in tudi je pokrito ali pa se lahko tudi na poseben način poudari.
Veliko je bilo govora o državni upravi in o tem, kako državna uprava tako rekoč preti človekovim pravicam. Seveda, rešitev je v tem, da se ne veča državna uprava. To je prva stvar, ki je matematična, in druga, da je ta državna uprava kvalitetna in da se zave svoje vloge in svoje funkcije in svojega reda.
O sodstvu je bilo veliko povedanega. Menim, da v zadnjih 3 letih in pol se je opravil bistveni premik. Gre za to, vsaj podatki so taki, da se je izvršila prekategorizacija problemov, tisti drobni, najmanjši, so šli v hitrejše razreševanje, ti bolj težki, bolj zahtevni pa na višji nivo in ustrezno razreševanje problematike.
Gotovo je varuh človekovih pravic obraz ali zrcalo neke družbe in da je prizadevanje ekipe in tudi vseh ostalih in tudi parlamentarcev, da to družbo, v tem primeru slovensko, peljemo k višji stopnji, boljšim odnosom. Tu se vidi vsa zadeva v pravnem redu in v demokraciji. Zadnji podatki, ki so na voljo oziroma s katerimi gledajo na Slovenijo, so zelo zanimivi in nas postavljajo v prvo tretjino tistih dežel, ki imamo dokaj nestrpno demokracijo, veliko problemov, ki jih še ne znamo rešiti oziroma bomo morali sami nekaj narediti samim s sabo. Ali drugače povedano. Tudi s podatkov, koliko stvari je nerešenih na sodstvu, ker je bilo o tem veliko govora, menim, da imamo tudi tukaj opravka in da bi lahko nam dali tudi kakšen primer, ki bi ga nam lahko posredovali na vladi, kako je s tem v ostalih deželah na svetu. Iz podatkov, ki so meni na voljo, mi je jasno, da smo kar precej tožeče ljudstvo. Se pravi, nismo kar tako. Se pravi, za vsako stvar gremo in se začne zgodba. Ti zaostanki so gotovo tudi zaradi tega in od tega odvisni. Nekaj je pa zanimivega.
Ko smo prišli iz socializma v sedanji družbeni red, se pravi v tržno socialno ekonomijo, pa menim, da smo vseeno malo izgubili tiste lastnosti, ki so bile nam nekako vcepljene in smo se jih malo čudno ali ne čudno zavedali.
Treba je vedeti oziroma lahko ugotavljamo, da smo se malo razčlovečili. Vsi ti problemi so nekako posledica nekega čisto tako, češ kaj me to briga, se pa naj pritoži in podobno. Morali se bomo obrniti tudi malo vase in na svoje odnose in na vse relacije, ki so. Varuh človekovih pravic bo imel vedno veliko dela. Če sedaj gre od 50 na 60, od 100 točk problematike bo šel proti 70 in 80. Tam se pa najbrž vsa zadeva tudi ustavi, vsaj po mojih gledanjih. Dokler bomo ljudje živeli ali bodo živeli, vedno bodo problemi. Odvisno je tudi, kakšna generacija pride, kako se vzgaja. To sem že povedal.
Menim, da je treba tudi v prihajajočo generacijo nastaviti veliko več teh vzgojnih prijemov ali vzgojnega sporočila v smeri etike, morale in v smeri pravih državljanov in v tej smeri, da se mladi navadijo na to, da jih čaka odgovorno življenje in mnogi problemi.
Vendar menim, da je to poročilo sistematično, pregledno in nimam kaj reči. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala kolega Rejc. 5-minutna razprava, kolega Jagodnik.
JOŽE JAGODNIK: Gospod predsednik! Hvala za besedo. Najprej od konkretnega k splošnemu.
Gospod varuh, gospod Bizjak je omenil enega od problemov. Tudi jaz ga omenjam, ker sem ga preveril, kako institucije sodelujejo z varuhom, in je bil kritičen in je omenil tudi stanovanjski sklad v Mariboru. Res je.
Zgodilo se je, da birokrat, ki je plačan, zadolžen za to, da komunicira z ljudmi, ki tja prihajajo, preprosto ni podal poročila, kaj se je pravzaprav zgodilo. Jaz zdaj ne zahajam v to, zakaj tega ni bilo, ampak to jemljem kot nek primer odnosa do ljudi. Če varuh ne more zahtevati, in nima te avtoritete, od birokracije na občinski ravni, kaj se potem lahko dogodi navadnim državljanom.
Jaz se pridružujem zaskrbljenim nad ugotovitvami varuha, ko država ne deluje, slabo deluje ali pa celo z nekaterimi podatki zavaja. Tako stanje duha je seveda obsojanja vredno. Predlagam nek nasvet tistim, ki boste šli ali pa greste na volitve, da preprosto vzamete poročilo varuha človekovih pravic in uporabite kontrasten odtis in greste s svojim piarom pred volivce. Čisto dovolj bo za uspeh o predstavi, kako dela država. Poročilo varuha je za mene rentgen. In od poročila do konsekvenc, ta pot je seveda velika.
Vsekakor se je institut varuha v mnogih smereh svojega delovanja potrdil, ni pa se še povsem potrdil kot institut varuha demokracije. Vprašanje je seveda, če se kot tak lahko dokončno utrdi v katerikoli demokratični družbi. Če je družba do zadnjih konsekvenc demokratična, potem pravzaprav varuha niti ne potrebujemo. Do tega pa je še zelo daleč, še posebej v naših pogojih tranzicije. Zavzemam se za rešitve, ki širijo področje in delovanja varuha oziroma več varuhih. Omenjeno je bilo področje otrokovih pravic, pravice do tistih, ki so odrinjeni na rob družbe, do manjšin in tako naprej. Posebej pa se zavzemam za varuha, ki bi deloval na področju javnega obveščanja. O tem smo danes slišali tudi v poročilu odbora.
Vsa čast slovenski novinarski potenci. Je pomemben nihaj demokracije, je pomemben kontrolni mehanizem do oblasti. Torej imamo pojave, ki kažejo na divji zahod, ki pričajo, da so državljani in državljanke v nekaterih primerih popolnoma nezaščiteni. Tiskovne tožbe se vlečejo, zakonodaja je luknjičasta, tako za toženega kot za toženca. V vsesplošnem brezobzirnem pehanju za bralca, gledalca in poslušalca, obstaja vtis, da je vse dovoljeno. Da je dovoljeno tudi kršenje osnovnih pravic človekovega dostojanstva, človekove časti in človekovega dobrega imena. Vse to so pa stvari, ki so zapisane v ustavi, na katero smo ponosni.
V delu slovenskega žurnalizma, prevladuje načelo polresnic, in to dobesedno. Polresnice, laži, konstrukti. V delu slovenskega tiska prevladuje prepričanje, da je možno sproducirati afero, ki vpliva tudi na politične razmere. V delu slovenske politike vlada prepričanje, da je možno s pomočjo sproducirane afere vplivati na razmerje sil. In ko gre za poroko ali za ljubezen med politiko in žurnalizmom, se država trese in tako si afere podajajo kljuke.
Res je, imeli naj bi nekakšen kodeks, na katerega se mnogi požvižgajo. Danes vas lahko kdorkoli iz takega dela slovenskega žurnalizma proglasi za bedaka, za tatu, za sovražnika države in človeštva. Priče smo lepljenju etiket, vnaprejšnjih obsodb, priče smo celo tajnim snemanjem, sledenjem in na podlagi tega spisanim konstruktom. Z eno samo famozno besedico oziroma frazo pa se stvar opere pred javnostjo - "naj bi" dotični počenjal, rekel, storil to in to in drugo hudodelstvo. V tem in prihodnjem času potrebujemo neke vrste varuha, posebej za področje javnega obveščanja. Varuh nas naj obvaruje početja, kot so vsakodnevne... (Opozorilni znak za konec.)... očitne kršitve človekovih pravic. (Končujem.) Odprite strani kateregakoli tako imenovanega rumenega tiska, pa se boste lahko o tem prepričali. Mi zbrišemo mejo med zdravim žurnalizmom in porumenelim žurnalizmom. Če bomo tako nadaljevali, se bomo preprosto požrli med seboj. Vse, o čemer govorim, nima nobene zveze s cenzuro, ne s politično prizmo ocenjevanja novinarstva, gre samo za preprosto kmečko logiko, kje so meje in koliko stane, če jih zavestno ali ne zavestno prestopiš. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Še petminutna razprava Ivana Božiča. Imate repliko?
IVAN BOŽIČ: Hvala lepa, predsednik. Gospod varuh človekovih pravic je rekel, da obravnavamo to poročilo zaradi tega, ker odkrivamo in odpravljamo nepravilnosti. Te nepravilnosti so bile tudi v našem državnem zboru. Denacionalizacija je marsikdaj zavrta tudi zaradi tega, ker v državnem zboru nekaj obravnavamo predolgo; ko je zakon sprejet, naj se ga izvaja, ne pa, da se ga popravlja kar naprej. Tako ne bomo nikoli zadev končali.
Ni pa govoriti samo za nazaj. Tudi za to, kar imamo v postopku, so že nastavki, da bi naredili nekaj narobe. Na tak primer bom opozoril pri predlogu zakona o orožju, ki je pripravljen za drugo branje.
Gospod varuh človekovih pravic je na 51. strani poročila napisal, "ohlapno določen obseg hišne preiskave". Napisano je, "hišna preiskava pomeni omejitev ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja". In če pogledamo 25. člen zakona o orožju, hramba orožja, zadnji odstavek, pravi: "Posameznik mora omogočiti policistu oziroma pooblaščeni uradni osebi pristojnega organa, da preveri način hrambe," ampak ne piše, kdaj - to je treba napisati. Ne morem zaradi tega, ker sem lovec že 44 let, vsak dan pričakovati, kdaj bo prišel gledat, kako imam shranjeno orožje. Enako je v 84. členu. Nemogoče, pravi, "pri zamenjavi listin za posest oziroma nošenje orožja se šteje, da so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 14. člena tega zakona, razen pri zamenjavi orožnega lista, pri kateri se preverijo pogoji iz 4. točke drugega odstavka 14. člena". Ja, ampak po tej 4. točki je nekdo dobil pravico po sedaj veljavnem zakonu o orožju, da ima posest ali orožni list. Zakaj mu ga lahko vzamemo, zakaj vzamemo to pravico, če ni nič narobe naredil? Zakaj je treba potem preganjati oziroma ponovno dokazovati na podlagi novega zakona, da imam še vedno pravico, da imam orožni list za posest ali nošenje orožja. Torej v nove zakone že vgrajujemo nastavke, po katerih se bodo kršile človekove pravice. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospa Beblerjeva.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa. Gospodu Božiču samo v informacijo. Zdi se mi neprimerno, da bi danes tukaj razpravljali o zakonih, ki so v proceduri, s tem, da razumem seveda morebitno opozorilo iz te razprave, da ne gre že v naprej vgrajevati sporne določbe v nove predloge zakonov. Kot rečeno v informacijo, da vam povem, mi smo danes na odboru za notranjo politiko in pravosodje obravnavali zakon o orožju v drugi obravnavi in je odbor sprejel amandma, da se ta določba, o kateri ste najprej govorili, črta.
Kar pa zadeva drugo določbo, o kateri ste govorili, pa ministrstvo za notranje zadeve utemeljuje ta predlog s tem, da pač pravica do nošenja orožja oziroma do orožnega lista ni pravica oziroma ni pridobljena pravica in da je organ, ki izdaja orožno listino, v nekaterih specifičnih primerih mu je dana pravica, da preverja, ali še obstojijo razlogi za to, da nekdo ima orožno listino ali ne. Ampak predlagam, da o tem danes tukaj ne govorimo, zagotavljam pa, da se odbor za notranjo politiko in pravosodje vselej prav posebej pozorno loteva ravno teh vprašanj, ki zadevajo področje možnih kršitev človekovih pravic in da s tega vidika, vsaj po našem mnenju, storimo vse za to, da ne bi sprejemali kakšnih takšnih zakonov. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. 5-minutna razprava, Rudolf Petan, nato želi besedo gospod minister.
RUDOLF PETAN: Hvala za besedo, gospod predsednik. Veliko je že bilo danes povedanega v tem poročilu. Strinjam se, da bi verjetno bilo to poročilo še bolj aktualno, če ne bi bil takšen časovni zamik, ampak to ni kritika varuhu človekovih pravic. Verjetno so tudi v tem, na tej poti, da je prišlo poročilo v parlament in ga danes obravnavamo, še tudi kakšni drugi vzroki. Dejstvo je, da smatramo varuha človekovih pravic kot neko ogledalo oblasti, kot servisa državljanov. Izgleda, da ta podoba v tem ogledalu, ki je v obliki tega poročila, ni ravno najlepša. To se pravi, da naša trenutna oblast nima najlepše podobe v tem ogledalu in da kot servis državljanov verjetno ne dela tisto najboljše, da bi državljani v tem servisu dobili vse tisto, kar pričakujejo in kar jim seveda tudi pripada. Navse zadnje smo mi tudi davkoplačevalci, zato bi ta servis moral delovati nekoliko drugače.
Ta podoba je marsikje hudo izkrivljena. Ta podoba ni ravno najlepša. Ampak jaz bi spomnil samo mogoče na en segment tega. To je s področja sodstva in da ne bom govoril na pamet, bom prebral, ker se mi zdi, da je varuh človekovih pravic tu res zadel 100%.
Tisti, ki se na varuha človekovih pravic obračajo zaradi sodnih postopkov, je vsako leto več. Se pravi, ta podoba je vedno bolj izkrivljena. Sodni postopki pomenijo tudi največji delež med prejetimi pobudami, kot da več sodnikov in njihova večja storilnost nimajo pravega odmeva. Statistični podatki kažejo, da je bilo ob koncu leta 1998 nerešenih zadev več, kot jih je bilo pred enim letom. Slovenska sodišča so leta 1998 zaključila s 590.000 nerešenimi zadevami. Še vedno ali pa celo še bolj kot prejšnja leta se soočamo z resnimi zaostanki v sodstvu, stanje je z eno besedo slabo. Se pravi, da je ta podoba res izkrivljena na tem segmentu servisiranja državnih institucij svoje državljane.
Še vedno vzbujajo skrb tudi zaostanki pred sodišči, ki odločajo o delovnih in socialnih sporih. Ne bom to bral naprej. Samo en stavek komentarja. Če kje, potem je ravno pri teh delovnih in socialnih sporih toliko bolj pomembna ažurnost. Tu v nadaljevanju piše, predvsem zaradi prenehanja delovnega razmerja. Če to področje ni hitro rešeno, če odziv ni hiter, potem je vse skupaj kaj malo vredno in se človek sprašuje, če država sploh ne meče denarja stran. Nekdo, ki ima tak spor glede izgube delovnega mesta, če se vleče 2, 3, leta med tem časom lahko gre celo ta firma v stečaj. Vse skupaj, kar izhaja iz eventualne odločbe sodišča, verjetno gre rakom žvižgat, da ne rečem, da je vse skupaj zastonj in metanje denarja z lopato skozi okno ravno tem institucijam, ki bi morale ukrepati. Res je, da na nekaterih drugih področjih je tisti realni čas za odziv in pa za razsodbo lahko nekoliko daljši. Ravno na tem segmentu pa se to ne bi smelo zgoditi. Zato me ne čudi, da je tudi poročilo State Departmenta ugotovilo, da v nekaterih primerih so poročali, da je trajalo dve do pet let, preden se je v kazenskih zadevah sojenje začelo. Jaz mislim, da so tudi primeri, ko je ta odziv še bistveno daljši. In kolikor sem prebral in sem skrbno prebral to letno poročilo varuha človekovih pravic, je naveden tudi primer, ki kaže, da tudi dvakrat tako dolga doba verjetno ni osamljen primer.
In naj mi bo dovoljeno, ravno toliko časa še je, da ta primer preberem. Zaradi plačila odškodnine v posledici pasjega ugriza je tožnik 11. oktobra 1988 vložil odškodninsko tožbo, ki jo okrožno sodišče v Murski Soboti obravnava. Na pravdnem oddelku pa sta dva sodnika, od katerih eden obravnava tudi kazenske zadeve. Glede na veliko število starih, in sicer prednostnih zadev, predsednica sodišča ocenjuje, da zaenkrat ne bi bilo smotrno dodeljevati spisa drugemu sodniku. Lepo vas prosim, po desetih letih ne bi bilo smiselno tega spisa, ki si predstavljam, da je pravno relativno enostaven, jaz si to predstavljam, ker vem, da so drugi bistveno težji.
Takoj bom zaključil. Ob vložitvi tožbe deset let, tožnik je danes v 21. letu starosti, pasja pravda pa še vedno čaka, da pride na vrsto, morda v novem tisočletju, seveda če bo sodnik zdrav.
Mislim, da je varuh človekovih pravic to ravno na pravi način napisal, lahko vzamemo malo tudi kot humoresko, hudo pa moramo vzeti to zares. Jaz se bojim, da ta podoba v tem ogledalu servisa vlade do državljanov verjetno ne gre v smeri, da bi postajala lepša. Bojim se, da ravno ta vladajoča struktura misli, da bo verjetno z zamenjavo ogledala postala ta podoba lepša. Ampak bojim se, da ta podoba s tem ne bo lepša, da bo potrebno spremeniti navade in da bo potrebno boljše delo in potem bo tudi ta slika, ki se mu reče letno poročilo, verjetno malo lepša in tega si verjetno vsi želimo. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Pukšič 5- minutna razprava.
FRANC PUKŠIČ: Hvala lepa gospod predsednik. Poslanke in poslanci, gospod varuh človekovih pravic z ekipo. Res je, da se velikokrat poslanci pravzaprav neposredno srečamo z varuhom človekovih pravic, in to predvsem v poslanskih pisarnah, seveda tudi po raznih drugih zadevah, ko smo na terenu. Župani občin pa seveda tudi iz tega naslova in prek tega svojega dela. Dejstvo je, da se z občani, z državljankami in državljani, ko se pogovarjamo o problematiki in ko prihajajo nekako reševat določene zadeve, nekako zadeve zaokrožujejo okrog statusnih problemov, potem okrog nedelovanja oblasti, potem okrog diskriminatornosti oblasti glede raznih subvencij in, seveda, eden od izredno odprtih problemov in tako rekoč nepremagljivih je problematika, s katero se občani srečujejo, to je zaostajanje v sodnih postopkih. No, sam osebno mislim, da imajo ti zaostanki v sodnih postopkih daljšo brado in daljši rep, kot pa nekako izgleda. To ne izhaja iz leta ali dveh nazaj. Celo mislim, da so bile usodne napake narejene v letu 1994 in od tu naprej se, po mojem mnenju, tudi marsikatera zadeva ustavlja na sodiščih in se vleče tako dolgo in tako dolgo se nekako čaka, da se te zadeve pripeljejo do rešilne točke, to pa je, ko ugotovijo, ali tožilci ali sodniki, da je zadeva zastarala. Tako so seveda delali ali pa tako je bil izpeljan tudi primer med samimi sodniki, ko je bilo treba peljati nek disciplinski postopek, zato ni čudno, če se je ta praksa uveljavila naprej.
Kar se tiče nedelovanja oblasti in nekaterih statusnih problemov, so ti tudi bistveno večji na demografsko ogroženih območjih, v nerazvitih območjih. Čeprav smo v tem državnem zboru sprejeli zakon o skladnem regionalnem razvoju, pa vendarle rezultata tega zakona zaenkrat še ni nobenega. Da je problematika na demografsko ogroženih območjih izrazito prisotna predvsem pri mladih, pri reševanju stanovanjskih problemov mladih, pri reševanju brezposelnosti, pri reševanju izobraževanja in na koncu tudi problematika mladih pri reševanju mladih iz demografsko ogroženih območij, ko prihajajo na študij v Ljubljano, reševanje torej prek stanovanj, stanovanjski problemi, študentski domovi in reševanje stanovanjskega problema, tako kot naši mediji zapišejo, v poslanski sobi. S ponosom povem, da sem in bom pomagal socialno ogroženim in verjamem, da bi marsikateri od vas to tudi naredil, verjamem pa, da tudi marsikateri takšne dobre geste, samo geste, ampak v dejanju verjetno tudi ne bi izvedel, žal, sam pa to z veseljem opravljam. In vsem verjamem, da vam je vsem jasno, da je to bilo brezplačno, tako kot so seveda sami študentje tudi povedali. Tako mislim, da bi bilo potrebno v tem poročilu - zaključim misel - zapisati tudi problematiko študentov, študentske populacije in reševanja tega nesramnega guljenja študentov in seveda na njihovih plečih nekdo bogati tako, da tudi tega ne prijavi državi in država, žal, tu tudi dajatev ne zna pobrati. V bodoče pa si želim seveda samo to, da bi takšna poročila varuha človekovih pravic pač obravnavali za preteklo leto, nekje v tem času kot sedaj, vendar za leto, ki je bilo za nami. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Gospodo minister za pravosodje, Tomaž Marušič, želi besedo in mu jo tudi dajem. Prosim.
TOMAŽ MARUŠIČ: Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci, spoštovani varuh človekovih pravic in gospa sodelavka ter sodelavci! V zvezi s poročilom, pa tudi z današnjo razpravo sem dolžan le dati nekoliko pojasnil. Celo govora je bilo o obtoženem ministru, da sedi na zatožni klopi itd., vendar pustimo to pri miru. Želim pa jasno povedati to, da ministrstvo za pravosodje, ki je del izvršilne oblasti, ne more odgovarjati za napake ali celo nedelo samostojne, avtonomne tretje veje oblasti, to je sodne veje oblasti. Ne da bi se zdaj želel oprati ali karkoli ali pa breme kakršnekoli odgovornosti porival na koga drugega, niti najmanj ne, ampak želim samo to, da smo precizni. Namreč, mi smo izvršilna oblast, gre potem za sodno oblast. Vendar, kot izvršilna oblast smo dolžni le zagotavljati pogoje za delovanja tretje veje oblasti. Se pravi, dolžni smo skrbeti za ustrezno zakonodajo, dolžni smo skrbeti za izobraževanje, dolžni smo skrbeti za logistiko, seveda v okviru danih proračunskih sredstev.
Glede samega proračuna moram opozoriti na predčasno novelo zakona o sodiščih, s katero sodniki sami razpolagajo in odločajo o sredstvih iz naslova plač, pa tudi iz naslova materialnih stroškov, se pravi poslovanja sodišč.
No, lahko trdim, da smo v tem obdobju ustvarili z določeno zakonodajo, pa tudi v okviru pridobljenih proračunskih sredstev, pogoje za delovanje te oblasti in je odvisno sedaj od sodnikov samih, od sodnikov samih je odvisno njihovo delovanje, odgovorni so sami za lastno delo, trdim pa, da so bili zato ustvarjeni zakonodajni pogoji. Res je, da so tu še določene hibe, vprašanje je tudi časa. Ko smo razpravljali o tem, želim predvsem to, da vemo točno, kdo za kaj odgovarja in komu je odgovoren.
Ko smo že pri poročilih, moram navesti, da poročilo, ki je predmet današnje obravnave, se nanaša na leto 1998 in da po drugem letu, skoraj po drugem letu lahko ugotovimo neko novo situacijo na tem področju. Sprejeta je bila številna procesna zakonodaja, o kateri lahko trdim, da deluje. Zlasti moram opozoriti na poravnalce po zakonu o kazenskem postopku. Moram opozoriti na izobraževanje in izpite stečajnih upraviteljev. Moram opozoriti na 51 izvršiteljev, ki bodo v najkrajšem času, predvidoma v prvi polovici aprila, prevzeli svoje posle in tako dalje. To vam je znano. Znana vam je zakonodaja, ki jo tu sprejemamo.
Vendar moram še opozoriti na neka druga dejstva, na informatiko sodnega registra, na informatiko v zemljiški knjigi in nenazadnje tudi bi želel opozoriti na določene statistične podatke, o katerih je bil danes izražen dvom o korektnosti zajemanja podatkov za sodno statistiko.
Sodna statistika je taka, kot je. Zajema vse zadeve, ki jih obravnavajo sodišča. Zaradi tega govorimo o sodnih zadevah. Te pa se delijo na zadeve iz kontradiktornih postopkov. Se pravi, na glavne zadeve in vse zadeve. Tako tukaj ne gre za nikakršne konstrukte. Ogledamo si lahko statistično poročilo za sodstvo za leto 1998, 1997 in nenazadnje tudi za leto 1999, iz katerih bomo lahko ugotovili, da se vendar trend reševanja sodnih zadev pomika v pozitivno smer.
Letošnji neuradni podatki sodne statistike za leto 1999 prikazujejo, da na prvi stopnji so socialna in delovna sodišča povečala število nerešenih zadev za 11%, okrožna sodišča za 7%, okrajna za 5% in tako dalje. Skratka, o tem bomo še kasneje poročali parlamentu.
Toliko sem hotel samo povedati, da so stvari jasne. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod minister. Po vašem nastopu kratka replika Boruta Pahorja.
BORUT PAHOR: Hvala, predsednik. Ker je pravosodni minister hkrati tudi predstavnik vlade v tej razpravi, bi ga želel vprašati, ali je tako prijazen, da pove, kdaj je vlada obravnavala pričujoče poročilo in katere sklepe je sprejela v zvezi s tem.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod varuh človekovih pravic, želite besedo? Že prej sem dal besedo gospodu Bizjaku. Odgovor na vprašanje poslanskega kolega Pahorja, gospod minister; vprašanje je bilo, kdaj je vlada obravnavala poročilo varuha človekovih pravic za leto 1998 in katere sklepe je sprejela.
TOMAŽ MARUŠIČ: Hvala. Ne bi vedel točno, kdaj je vlada obravnavala to poročilo, vsekakor je bilo obravnavano tudi tu v državnem zboru, vendar sedajle res ne bi vedel povedati datuma. Samo toliko. Prosim? (Oglašanje poslanca iz klopi.) Nedvomno. Oprostite, sedaj teh sklepov ne vem na pamet, vem, da je bilo to poročilo prezentirano na vladi in da smo sprejeli sklepe, da je treba izboljšati sodno delo. V zvezi s pospeševanjem dela sodišč je vlada sprejela kar tri sklepe, in sicer glede zagotavljanja materialnih pogojev, glede zakonodaje in glede sodnih zaostankov. To je vse. Ne vem pa datumov, kdaj je bilo vse to sprejeto, zagotovo v lanskem letu. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod minister. Gospod Ivan Bizjak, prosim. Poslanske kolegice in kolege bi prosil za potrpljenje, da bi danes poskušali to točko tudi dokončati z glasovanjem o sklepih matičnega delovnega telesa. Prosim, gospod Bizjak.
IVAN BIZJAK: Gospe in gospodje, samo nekaj kratkih komentarjev na nekaj prispevkov iz razprave.
Najprej pa se želim vsem zahvaliti za prispevke v razpravah, tako za tiste, ki ste z lepimi besedami označevali naše delo in poročilo samo, enako pa se zahvaljujem tudi za vse kritične pripombe, ki jih bomo skušali v največji možni meri upoštevati v prihodnje. Prepričan sem, da je tovrstna razprava vsekakor najbolj vsebinska doslej, v kratkem obstoju institucije varuha človekovih pravic, lahko sama po sebi velik prispevek k utrjevanju avtoritete varuha človekovih pravic, ne glede na to, kdo bo na čelu te institucije.
Nekaj besed okrog ažurnosti obravnave. Padel je predlog, da bi takle čas obravnavali poročilo za prejšnje leto, kar zelo podpiram. Lažje bi mi bilo danes tukaj predstavljati poročilo za leto 1999, pri katerem pristavljamo zadnje pike, če lahko tako rečem, in ki bi, če bi nas motiviralo siceršnje postopanje s poročili, ki bi bilo zanesljivo že davno tukaj. Do konca februarja, mislim, da bi bil povsem realen rok za izdelavo takega poročila, ker v tem primeru bi lahko tudi prihranili nekaj teh tehničnih podrobnosti, pa poročilo poslali v državni zbor že v najbolj zgodnji fazi in v povsem, rekel bi, tehnično preprosti obliki.
Če bo državni zbor sprejel takšen sklep, potem seveda temu nikakor ne nasprotujem. Rad bi samo pojasnil to, kar verjetno veste, da po obstoječem zakonu o varuhu človekovih pravic je varuh dolžan posredovati poročilo državnemu zboru do konca septembra za preteklo leto, to pomeni zakonskih obveznosti smo se več kot držali vsako leto. Tudi letos bo prej ko v enem mesecu poročilo tukaj v državnem zboru.
Glede vprašanja medijev, pa ne bi govoril zdaj o ombutsmanu za javna glasila. Glede tega, da nismo navedli, kako vidimo mi delovanje medijev v slovenskem prostoru, bi povedal dve stvari. Prvič, do javnih glasil varuh nima neposrednih pristojnosti, ker niso državni organi, organi lokalne samouprave ali nosilci javnih pooblastil. V nekaterih letih smo dali kar nekaj kritičnih pripomb tudi na to temo, zlasti glede etike javne besede, zlasti seveda z vidika varovanja človekovih pravic na splošno. Glede pritiskov, ki naj bi jih oblast izvajala nad mediji, moram reči pred tem zborom, da s strani novinarjev nisem dobil nobene pritožbe zoper takšne pritiske, seveda takšne pritiske s strani oblasti bi pa brez dvoma obravnavali, saj spadajo v naše področje.
Govora je bilo o moči in o podtonu nemoči varuha. To je seveda resno vprašanje, to je temeljno vprašanje, ki si ga lahko postavljamo v zvezi s tovrstno institucijo. Po naših izkušnjah lahko rečem naslednje. Močni in uspešni smo v posamičnih zadevah, neuspešni oziroma ponavljati pa moramo negativne ocene pri sistemskih problemih te države. Tam kjer je država neurejena, kjer ne deluje, tam seveda tudi mi ne moremo v posameznem primeru doseči ugodne in hitre rešitve. Ko govorim država, padla je kritika, da uporabljamo presplošno besedo. Res je to posplošitev, včasih moramo kaj posplošiti, poročilo je precej debelo, v kasnejših poglavjih zelo jasno povemo, kdo je ta država in zelo jasno povemo, kdo je odgovoren za to, da država na posameznem področju ne deluje.
Glede vprašanja o korelaciji med socialnim položajem posameznika in uveljavljanjem pravic, lahko mirno pritrdim, da brez gmotnih sredstev marsikdaj ni pravnih sredstev, če to spet na kratko in malo posplošeno povem. Pomeni - to ugotavljamo seveda tudi brez statistike, ampak iz številnih konkretnih primerov ljudi, ki se obračajo na nas, veliko je ljudi, ki nimajo sredstev, da bi sprožili postopke, s katerimi bi lahko zavarovali ali uveljavili svoje pravice. Sodne postopke, recimo, zoper soseda, ki posega po njihovem imetju, sodne postopke zoper delodajalca, kadar gre za spor, kjer ni druge možnosti, s katerim bi šele lahko delavci uveljavili svoje pravice in še bi lahko našteval take primere, zato tako pogosto in tako, rekel bi, vendarle poudarjeno zahtevamo čimprejšnji sprejem zakona o brezplačni pravni pomoči, ki ga je minister obljubil že sredi lanskega leta, da bo v parlamentu.
Gospod Jože Zagožen je rekel, naj varuh predlaga konkretne ukrepe, ki bi jih bilo potrebno sprejeti, da bi se stanje izboljšalo. Teh je seveda precej, teh je kar veliko v vsakem od naših dosedanjih letnih poročil. Za začetek bi bilo veliko storjenega, če bi bili uresničeni dosedanji sklepi državnega zbora, zato sem v svojem uvodnem nastopu kar precej besed posvetil tem sklepom. Sprejeti vse tiste najbolj kritične zakone; zagotoviti hitro, v skladu z realnimi možnostmi, pa vendarle hitro, izboljšanje stanja v sodstvu in v upravi in seveda sprejemati še druge ukrepe na posameznih področjih, o katerih govorimo.
Mimogrede, res je, na ministrstvu za okolje in prostor ni vsaka zadeva na vrsti v dveh letih. Praktično najmanj 2 leti je bilo treba čakati po naših ugotovitvah. Smo pa tudi sami naleteli na zadevo, ki so jo odkrili po šele več kot 10 letih, kolikor je bila pač tam v postopku.
Glede ministrovih besed. Rekel bi, da vztrajam pri navedbi, ki sem jo dal v uvodnem ekspozeju. Sodna statistika, za enkrat neuradna, kot pravi minister, kaže na to, da je upad nerešenih zadev v lanskem letu, ki je bil 5,4%, manjši od upada pripada novih zadev, kar je bilo 5,7% manj. Torej, še kljub temu, če bi gledali na isti pripad, se je število nerešenih zadev povečalo. Toliko o tem.
Ker bo letno poročilo za leto 1999 v državnem zboru najkasneje čez 1 mesec, se ob njem brez dvoma lahko srečamo že zelo kmalu, če boste seveda imeli čas in če bo volja za to. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala gospod varuh. Replika, gospod Kelemina. Prosim, da se pripravimo za odločanje o sklepih. Imamo sklepe matičnega delovnega telesa in štiri dopolnjevalne sklepe poslanskih kolegov.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Se opravičujem, ampak enostavno ne moremo mimo tega, kar je gospod minister povedal, ko je govoril o pristojnostih v posameznih vejah oblasti.
Očitno izgleda, da bo to treba razčistiti. Dejstvo je, da vlada logično nima pristojnosti vplivati na sodni sistem v nekih konkretnih primerih, zakonodajno pa prav gotovo. Ne pa tako, kot se je dogajalo pri zakonu o sodiščih, ko je minister 2 leti pripravljal zakon, potem je pa sodna veja oblasti predlagala zakon, na katerega je vlada dala amandmaje. Tako se po mojem tudi ne dela. Točno se ve, kdo zakone pripravlja, kdo jih lahko piše, kdo jih lahko vlaga. Sodstvo pa logično ima pravico sodelovati pri oblikovanju nekega zakona. Sigurno ima pravico, ampak ne morejo oni zakona pisati.
Kje je tukaj potem odgovornost vladajoče koalicije kot take, ko ste govorili, da nimate nobenih pristojnosti? Kje bo koalicija in parlament? Kdo potem voli te sodnike? Kdo voli sodni svet in tako naprej? Kam smo prišli? Sploh ne vemo, kdo je za kaj odgovoren.
Prosil bi, da se to enkrat razčisti in da se ugotovi, da je sistem v Sloveniji po ustavi tako urejen, da se lahko ukrepa v vsakem primeru. Tudi v primeru, če sodstvo neučinkovito funkcionira. Torej ni izgovora, da se ne bi dalo to urediti. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, kolega Pahor.
BORUT PAHOR: Predsednik, jaz bi med sklepe predlagal tudi tega, da prosimo vlado, da nas pisno obvesti o tem, kdaj je bila ta seja, na kateri so obravnavali pričujoče poročilo in če nas lahko pisne seznanite s sklepi s te seje, če je bila. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Prosim, če ta dodatni sklep pisno vložite. Ali želi še kdo besedo v okviru splošne razprave? (Ne želi.) Zaključujem splošno razpravo in prehajamo na odločanje o sklepih. Imamo 11 sklepov matičnega delovnega telesa. V pregledih ste jih prejeli. V razpravo pa dajem tudi štiri dopolnjevalne predloge s sklepom, petega pa je pravkar napovedal kolega Pahor. Ker ga je povedal pred zaključkom splošne razprave, ga prosim, da ga samo zelo na hitro pisno oblikuje. Torej vse predlagane sklepe dajem v razpravo.
Od predlogov dodatnih sklepov bi vam rad prebral dopolnjevalne sklepe. Feri Horvat predlaga: "Državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, da pospeši reformo javne uprave in državnemu zboru čimprej predloži ustrezne zakonske predloge, zakon o javnih uslužbencih, zakon o organizaciji vlade, ministrstev in uprave."
Samo Bevk predlaga dopolnjevalni predlog: "Državni zbor Republike Slovenije predlaga vladi Republike Slovenije, naj v roku 3 mesecev pripravi poročilo o tem, kako se odziva na opozorila varuha človekovih pravic v zvezi s pomanjkljivo zakonodajo, ki na mnogih področjih povzroča vrsto pobud oziroma pritožb državljank in državljanov in celo onemogoča učinkovito reševanje vprašanj in problemov, ki zadevajo varovanje človekovih pravic. Takšno poročilo naj v bodoče vlada pripravi vsako leto, državni zbor pa naj ga vključi na svoj dnevni red in obravnava hkrati s poročilom varuha človekovih pravic za posamezno leto."
Majda Ana Kregelj-Zbačnik predlaga dva. Prvi se glasi: "Državni zbor Republike Slovenije predlaga vladi, da pripravi, če je možno še v tem mandatu, predlog posebnega zakona o varstvu pacientovih pravic za učinkovitejšo zaščito pacientovih pravic, s čimer se bo izboljšal tudi celotni zdravstveni sistem." In drugega: "Državni zbor predlaga vladi, da z vidika zaščite pacientovih pravic prouči možnost o ustanovitvi posebnega varuha pravic za področje zdravstva."
Jožef Jagodnik predlaga dodatni sklep, ki se glasi: "Vlada naj pri pripravi zakona o javnih medijih prouči možnost uvedbe varuha za področje javnega obveščanja."
Kolega Pahor predlaga sklep: "Vlada naj državni zbor seznani s sklepi, ki jih je sprejela po obravnavi poročila varuha človekovih pravic za leto 1998."
Gospa Beblerjeva želi besedo.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa. Spoštovane poslanke in spoštovani poslanci! Kar zadeva dodatne predloge sklepov, seveda velja, da se gre z njimi v vsebinskem pogledu strinjati. Vendar pa nisem prepričana, da ima smisel sprejeti tak sklep, kot ga predlaga gospod Feri Horvat, da je treba pospešiti reformo javne uprave - to smo zapisali že v celo vrsto dokumentov, seveda zlasti tudi v odnosu do poročil evropske komisije, ki nam ves čas očitajo, da na področju reforme javne uprave zaenkrat Slovenija še ni storila dovolj oziroma še ni vidnih rezultatov te reforme javne uprave, ob tem da vemo, da na ministrstvu deluje neka skupina, ki ima tudi že, tako nam zagotavljajo, pripravljena dokaj zrela izhodišča, platformo, če lahko tako rečem, za reformo javne uprave.
Prav tako se strinjam z gospo Zbačnikovo in njen predlog tudi logično izhaja iz poročila varuha človekovih pravic, kar zadeva pravice pacientov in še posebej tistih oseb z duševnimi motnjami, ki so neprostovoljno zadržane na zdravljenju. Vendar pa se sprašujem, kakšen učinek ima predlog sklepa, ki pravi: "če je mogoče še v tem mandatu naj predlagatelj pripravi tak zakon."
Razumem, da bi bilo najbolj pozitivno, če bi danes zaključili to razpravo in to točko, ampak morda bi bilo vseeno bolj prav, da odločamo o teh predlogih sklepov potem, ko predlagatelji te formulacije nekoliko spremenijo, ali pa se bomo zopet znašli v situaciji, ko bomo sprejeli neke sklepe, ki so bolj deklarativne narave in iz katerih pravzaprav ne bo kakšnega posebnega učinka, ker so pač nezadostno zavezujoči. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala. Gospa Zbačnikova želi besedo.
MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Se strinjam, če ni sprejemljivo še v tem mandatu, ker ne vemo, kako bo ta mandat funkcioniral, da bi pa čim prej pripravil. Rada bi pa obrazložila, zakaj je to pomembno. V zadnjem času na naš odbor prihaja veliko pritožb in pa bi rada tudi povedala, da je pač s tem tudi kvaliteta, zdravstvo in zakonodaja se izboljša, zlasti pa, da imajo to že urejene nekatere države Evropske unije. Tako na primer prav to področje pravic pacientov. V Evropskih unijah obravnavajo tako in tudi VEHAO priporoča, da se pač to uredi, ali v zakonu o pravicah pacientov, ki velja torej že na Finskem, na Nizozemskem, Danskem v Izraelu, Litvi in ter Islandiji. V pripravi pa je tudi na Norveškem, Madžarskem, v Rusiji, Turčiji. Listina o pravicah pacientov pa je sprejeta tudi že v Veliki Britaniji, Franciji, Portugalski, Češki in Slovaški. Strinjam se, da izpustimo lahko "če je možno v tem mandatu", da pa se pripravi pač ta predlog zakona. S tem bomo izboljšali zdravstveni sistem in se tudi uvrstili v te evropske države, ki to urejajo, ali v listinah ali v zakonodaji.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ja. Hvala lepa. Gospod Feri Horvat, vztrajate pri sklepu.
FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo. Prav to, gospod predsednik. In ne bi se oglašal, ampak me je spoštovana in ugledna kolegica Darja spodbudila k temu, da se oglasim. Kajti ona je potrdila to, kar sem jaz tudi rekel, da poleg tega, kar ugotavlja varuh v svojem poročilu, da je eden od razlogov za počasno reševanje zadev državljank in državljanov v organiziranosti državne uprave. Od spodaj navzgor ali od zgoraj navzdol. Potrdila je kolegica Darja, da nas na to stalno opozarja tudi Evropska unija. In še več, da smo z državnim programom do Evropske unije sprejeli tudi konkretno obvezo z datumom, do kdaj bomo sprejeli najpomembnejše zakone s področja reforme javne uprave. To se še ni zgodilo. Vedno so bile obljube, da je tik pred zdajci. Tudi ona je potrdila, da je tik pred zdajci. Potem tudi, če bo ta vlada trajala še samo en mesec, ne vidim razloga, zakaj ne bi sprejeli takega sklepa in da bi vlada te zakone predložila. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali lahko preidemo na odločanje o dopolnjevalnih sklepih? Lahko.
Najprej dajem na glasovanje dopolnjevalni predlog s sklepom, ki ga predlaga poslanec Feri Horvat. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za dopolnjevalni predlog sklepa? (30 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je sprejet.
Na glasovanje dajem dopolnjevalni predlog sklepa, ki ga predlaga poslanski kolega Samo Bevk. Dovolite, da ga ne berem. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za dopolnjevalni predlog? (32 poslancev.) Je kdo proti? (8 poslancev.)
Ugotavljam, da je sprejet.
Na glasovanje dajem prvi dopolnjevalni predlog kolegice Zbačnikove, s tem, da je prekvalificirala besedo "če je možno še v tem mandatu" v besedo "čimprej". Torej državni zbor predlaga vladi Republike Slovenije, da čimprej pripravi predlog posebnega zakona o varstvu paciantovih pravic in tako naprej. Ugotavljamo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za sklep? (38 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je sprejet.
Na glasovanje dajem drugi dopolnilni predlog kolegice Zbačnikove, ki je zapisan v njenem predlogu. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za? (30 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da je sprejet.
Na glasovanje dajem dopolnjevalni sklep oziroma stališče. Kolega Jagodnik, vi ste zapisali dodatni sklep. Gre za isto situacijo, kot je bila pravkar. Vlada naj pri pripravi zakona o javnih medijih preuči možnost uvedbe varuha za področje javnega obveščanja. Predlog gospoda Jagodnika dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za ? (32 poslancev.) Je kdo proti? (7 poslancev.)
Ugotavljam, da je sprejet.
In še dopolnjevalno stališče kolega Pahorja: "Vlada naj državni zbor seznani s sklepi, ki jih je sprejela po obravnavi poročila varuha človekovih pravic za leto 1998." Ugotovimo pristnost! (56 prisotnih.)
Kdo je za tak dopolnjevalni sklep? (40 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je sprejet.
Na glasovanje dajem sklepe, ki jih predlaga matično delovno telo s pravkar sprejetimi dopolnjevalnimi stališči oziroma sklepi. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za? (54 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo sprejeli sklepe.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda. Zahvaljujem se varuhu človekovih pravic, gospodu Bizjaku in njegovim sodelavcem za sodelovanje pri tej točki dnevnega reda.
Spoštovane kolegice in kolegi! Ugotavljam, da so ostale nedokončane naslednje točke dnevnega reda: 16., 38., 46., 48.a in 49. Na podlagi drugega odstavka 73. člena poslovnika zboru predlagam, da se vse nedokončane točke dnevnega reda te seje preložijo na 20. sejo zbora, ki se prične jutri ob 10.00 uri dopoldan. Predlagam tudi zboru, da bi to odločitev sprejeli v paketu, torej z enim sklepom. Ali kdo nasprotuje skupni obravnavi tega predloga? (Ne nasprotuje.)
Potem dajem tak predlog za preložitev teh točk v razpravo, razprava pa bo potekala skladno s poslovniško določbo, da lahko svoja stališča predstavijo predstavniki poslanskih skupin. Ali želite besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želite.) Zaključujem razpravo in dajem predlagani sklep na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (46 poslancev.) Je kdo proti? (5 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
S tem zaključujem 19. sejo državnega zbora. Vabim vas, da se udeležite 20. seje, ki se prične jutri ob 10.00 uri. Lahko noč! Vodje poslanskih skupin pa bi prosil, da se dobimo v sobi 117.