Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej

DRŽAVNI ZBOR REPUBLIKE SLOVENIJE
Nadaljevanje 8. seje
(19. februar 1998)

Sejo sta vodila Andrej Gerenčer, podpredsednik državnega zbora in Miroslav Luci, podpredsednik državnega zbora.
Seja se je pričela ob 10.13 uri.


PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje! Prosim, da nadaljujemo s sejo državnega zbora.
Pričenjam nadaljevanje 8. seje državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci: dr. Ciril Ribičič, Maksimiljan Lavrinc, Herman Tomažič, Davorin Terčon, Jože Lenič, Roman Jakič, Milan Jerič, Janko Veber, Roberto Battelli, Eda Okretič-Salmič od 14. do 15.30 ure, Benjamin Henigman, Borut Pahor, Franc Jazbec za dopoldanski del seje, mag. Franc Žnidaršič, Franc Pukšič in Marija Pozsonec za dopoldanski del seje.
Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani? Ugotovimo prisotnost? (61 prisotnih.)
Ugotavljam, da je tako zbor sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predstavnike Vlade Republike Slovenije in vse lepo pozdravljam.
Današnje nadaljevanje 8. seje državnega zbora bomo pričeli s prekinjeno obravnavo 2. TOČKE DNEVNEGA REDA - TO JE STRATEGIJE REPUBLIKE SLOVENIJE ZA VKLJUČEVANJE V EVROPSKO UNIJO ter nato prešli na obravnavo preostalih točk po dnevnem redu dalje.
Imamo nekaj prijav, in sicer prvi razpravlalec je gospod Izidor Rejc. Pripravi naj se gospod Bogomir Špiletič.

IZIDOR REJC: Spoštovani gospod predsednik, gospe in gospodje. Lep pozdrav! Ko ta teden - prejšnji teden in še prej razpravljamo o strategiji Slovenije za vključevanje v Evropsko zvezo - nekdo je na predstavitvi posebej poudaril, pravi, zakaj uporabljati izraz "unija", saj je vendar "zveza" verjetno boljši, bolj temeljit izraz - smo seveda vsi osredinjeni na to, kako in kakšna bo ta strategija in tudi, čigava je. Ker jo je pripravila vlada in jo tudi obravnava državni zbor, so naše misli, prizadevanja, naša odgovornost usmerjene v to, da bo ta strategija čim boljša, operativna in vredna te slovenske države. Čigava je? Slovenska, tako tudi pravi naslov. Kakorkoli bomo izpostavljali vlado, in to bomo izpostavljali, je njena dolžnost, da jo dobro dopolni in jo tudi primerno predstavi, predvsem pa v letih trdega dogovarjanja uveljavi. Tudi odgovornost bo predvsem na sami vladi, skrb in seveda tudi znanje mora pokazati. Slučaj je hotel in zgodovina slovenskega naroda nam je nekako prinesla dolžnost v zadnje desetletje tega tisočletja, da smo se osamosvojili zato, da bi šli v Evropo. In da gremo v Evropo, je treba pripraviti pot, se usesti na vlak ali pa, ker smo precej pozni na lojtrni voz, kjer bomo še čutili trda tla pod nogami, ko se peljemo proti Evropski zvezi.
Dokument sega tam do 2001; 2002. leta naj bi nam bila vrata odprta. Mi lahko ta dokumenta - in ga tudi - ocenjujemo, ga dopolnjujemo in kakor vidimo v samih sklepov posameznih odborov in komisij ter predlogih je vsaka komisija in vsak odbor skušal napraviti del svoje vesti. In ker vlada pošilja in je poslala v državni zbor ta dokument, menimo, da mora biti tudi naša vest zraven. Ne samo zdaj, ko se ta dokument dopolnjuje in oblikuje kot dokument, ki bo preveden in poslan v Evropo, ampak da ga tudi sproti spremljalo. Ker najbolj enostavno je reči: "Vlada, sedaj si odgovorna, sedaj si izpostavljena. Mi smo pa tisti, ki bomo ocenjevali." To je res. Vendar, včeraj smo govorili o določenem zavezništvu, ki mora biti, ker je to temeljni premik Slovenije proti Evropski zvezi. In to zavezništvo ne sme biti samo v tej smeri, da opozicija pomaga, ampak da pozicija upošteva v drugih in posebnih primerih tudi opozicijo.
Kakor koli obračamo to strategijo, lahko ugotovimo, in to je bilo že večkrat povedano prejšnje dni, da dve tretjine vse odgovornosti tako rekoč leži na gospodarstvu.
Mi smo sprejeli že oziroma je v postopku proračun za tekoče leto. Lanskoletnega smo sprejeli prepozno, letošnjega prav tako prepozno. V tem proračunu, ki ga spremlja tudi dokument Memorandum, je predvidena 8%-na inflacija. Menim, da bo to najbolj trdi kamen, najbolj trda zadeva, ki nas bo spremljala. Zakaj? Če ugotavljamo in vidimo, da je že januarska inflacija previsoka in da moramo brzeti skozi celo leto, da bomo dosegli, recimo, 8%, kar je težko verjeti, in ko računamo tam do leta 2001, nam račun pokaže zelo enostavno. Vsako leto od 8% tekočega leta 1998 pomeni najmanj 1,3%-no do 1,4%-no zniževanje inflacije. Tri leta, toda sigurno. Ker vedite, da bo inflacija in ta kazalec inflacije eden temeljnih, ki ga nam bodo ocenjevali in ga bodo vsako leto metali oči.
Torej, na vladi je gotovo res tisto, da se bo morala spoprijeti z inflacijo. Predvsem pa ko vem, da so že nekatere rezerve izkoriščene. Opozarjam na to, da se bomo soočili z davkom na dodano vrednost, ki utegne za nekaj delov odstotka dvigniti inflacijo. Govor je o tem, da se sprostijo cene energentom, kar spet pomeni dodatno inflacijo. To se pravi, boj za 1,4% vsako leto v tekočem letu 1998 bo izjemno trd. In tu se bo vlada izkazala ali neizkazala.
Ko nekateri razpravljalci govorite o tem, kaj nas čaka. Menim, da tiste, ki so že v Evropi, ki poslujejo z Evropo deset, petnajst, dvajset, trideset let čaka samo predvsem spoznanje, da je tam živeti normalno, da je potrebno upoštevati produktivnost, potrebno upoštevati inflacijo na najnižji stopnji, potrebno je uporabljati obrestne mere, ki so normalne. To se pravi, za tiste, ki so že vajeni tega evropskega življenja, ta preskok ne bo težak. Za tiste, ki jim lahko rečemo razvajenci, ki so prijokali na vlado in zahtevali pomoč, potem razne regrese, dalje tudi poviševanje cen zaradi tega, ker niso sami nič naredili - za te pa bo gotovo težko. Vendar, kot pravimo, v Evropi za razvajence ne bo prostora, to se pravi, moramo si pogledati v oči in napraviti tisti rez, ki je potreben. To se pravi, za tiste, ki so vajeni evropskega poslovanja, evropskega trga ta preizkus leta 2001, 2002 ne bo težak, ker so tam že sedaj. Za tiste pa, ki varno, v naročju slovenske ekonomije bdijo in seveda dosegajo dobre rezultate na osnovi nelastnega prizadevanja, pa pomeni to, da jim ravno inflacija potrjuje oziroma plačuje njihovo lenobo. Jasno je, da tisti, ki nič ne napravi in zahteva dviganje cen, da je to v bistvu odsev neke lenobe in to lenobo seveda inflacija jasno pokriva.
Ko smo imeli predvčerajšnjim in še en dan prej - včeraj in predvčerajšnjem tu na obisku Dance, dansko parlamentarno delegacijo, smo se pogovarjali ali vsaj začeli smo pogovor, kako oni gledajo na evropsko monetarno unijo. Rekli so, da imajo pomisleke, vendar pomisleke zaradi tega, ker je treba vedeti, da ima Danska 2% inflacijo, da je njihova brezposelnost 7,5% in da imajo tako rekoč urejeno ekonomijo. Pri nas pa, bom temu rekel, je gotovo evropska monetarna unija, ki nam ne bo ušla, ker bo to potovanje v Evropsko zvezo hkrati in sprotno in ta bo seveda pogojena s tem, da bomo znižali inflacijo in pospešili gospodarsko rast in še kup drugih elementov, ki se bodo odsevali v zelo trdih številkah, petih do sedmih, v katerem nas bodo ocenjevali. In mi se pri tem gotovo ne bomo mogli ozirati na Dansko, ki gotovo ima pomisleke, ker je njihova inflacija tako rekoč pod tisto, ki jo Evropska zveza ima in je njihovo poslovanje oziroma njihovo gospodarstvo na višji stopnji. Če gledamo na cilje vključevanja v Evropsko zvezo, potem nas tu, bi rekel, zelo enostavno spremljajo štirje pojmi. To je trg, za katerega se gotovo moramo prizadevati in ta cilj je gotovo velik. Trg, ki ima prek 500 milijonov ljudi - se pravi izjemno velik trg in ta trg je izjemno pomemben, ker morate vedeti, da se oblikujejo tudi drugi trgi: trgi Japonske, trgi Združenih držav Amerike, trgi Južne Amerike, trgi vzhodnih azijskih dežel, ki se prebujajo, nekatere so prebujene, druge, dve največji naciji na svetu se bosta prebudili že čez nekaj let in ti dve bosta prežeči. To se pravi, vse to valovanje in butanje valov teh ekonomij na Evropsko zvezo bo gotovo veliko. In če bomo mi do časa v njej, potem bo ta trg zagotovljen in seveda nam dana gotovo velika možnost, ker naše možnosti so v iskanju "špranj" ali razpok v trgu Evrope in seveda tudi z znanjem, o katerem je bilo včeraj povedanih nekaj besed, z znanjem in vedenjem, kaj in kako pripraviti in katere proizvode ponuditi Evropi.
Druga zadeva je razvoj. Mi vemo, da smo v razvoju zaostali in da je ponujeno oziroma nam je omogočeno s prihodom v Evropsko zvezo, da se vključimo v vse te evropske raziskovalne centre in da lahko vstopimo v vso to pamet, ki je tam na voljo. Ena od bistvenih stvari vsakogar, ki je državljan naše države Slovenije, je vprašanje blagostanja. Blagostanje je eno od temeljnih vzvodov in temeljnih upov in menimo, da se lahko to blagostanje dogodi na osnovi uveljavljanja na trgu, razvoja in seveda od tod tudi pride, bi rekel, odgovor za blagostanje in blagostanje kot dejstvo. In naposled je to tudi mir. Pri vseh teh kategorijah - ki so vsaj zame temeljne, se pravi: trg, razvoj, blagostanje in mir - menim, da so cilji, ki jih ne bo težko dopovedati vsem našim državljanom. In posebej opozarjam vlado oziroma tudi državni zbor, da bomo morali v pripravi obveščanja in sporočanja državljanom prek vseh medijev, vseh oblik obveščanja in javne besede, da se jim dopove. Bila je pred nekoliko dnevi neka oddaja, v kateri je na koncu neki znani gospod rekel, da nas čaka hudo in trdo življenje v Evropi. Mislim, tak zaključek oddaje je bil malo deklasiran ali pa, žal, tak, ki gotovo pomeni razmišljanje ali pa temno razmišljanje marsikoga, ki že itak ni morda dobro obvešča ali pa nima določenih pojmov, kot se temu reče, "pod streho".
Časa je malo. Vlada je izpostavljena. Njena odgovornost je jasna. Sposobnost: jo bomo videli na dlani. Vendar, naš obraz ne bo na tej strani ogledala, ampak na nasprotni strani. In to bo zanimivo. Mi ne bomo sami sebe ocenjevali, kako smo dobri. Mi lahko govorimo: smo najbolj razviti, smo med tistimi, ki so povabljeni daleč spredaj in podobno. Vendar ne smete pozabiti tudi, da smo mi bili tudi v jugoslovanskem merilu najbolj razviti, vendar se je ta razvitost, ta prednost mnogo zmanjšala. In ko nas Evropljani vzporejajo med temi deželami, ki so na pragu Evropske zvez, včasih stojimo ne na prvem, ampak na tretjem, četrtem, petem mestu. To se pravi, izgubljamo tisto prednost. In to ogledalo bodo videli - naš obraz bodo videli v Bruselju in v Evropi. Tako da odslej ne bomo mi sami sebe ocenjevali, ali smo lepo naličeni, ali lepo izgledamo. Povedali nam bodo vsake pol leta, kakšen je naš obraz in ali se približuje Evropi.
Ne samo to, da sedaj gledamo na dokument kot največjo obveznost in pot našega udejanjena v Evropi na pragu naslednjega tisočletja. Gre za to, da bomo morali "osvestiti" tudi mnoge, ki so in ki delujejo - civilno družbo in vse tiste, ki delujejo - na tem, da se ustvarja ta klima, to vzdušje. Bom povedal.
V teh dneh smo spremljali agonijo nekega podjetja, ki je podjetje Laboda in se imenuje Delta; je dejavnost, ki dela predvsem za nemško tržišče. Slučajno poznam: ta firma Delta je imela doslej tri najboljše ali pa zelo dobre nemške modne firme, ki je za njih delala. In kaj se je zgodilo? Zgodilo se je to, da je ob vključevanju drugih, tretjih - tistih, ki imajo pomembno vlogo tudi v naši družbi, da se bo ta firma sasula, da ne bodo imeli naročil in danes smo že slišali in lahko beremo na prvi strani zgoraj, da naročil več ne bo in zgodba je končana. Tak pristop, tako vedenje, tako razreševanje problemov ob vstopu v Evropo je absolutno negativno, absolutno debakle in ne vedenje, kaj to je. Če firma, ki ima posle z najbolj znanimi firmami v Evropi, odpoveduje, se gre notranje takšne in drugačne boje, potem se ve, da imamo tu opravka z ljudmi, ki ne vedo, kaj ta Evropa je. In menim, da je - ker to se vidi tudi iz podatkov - Nemčija kot naš največji partner še vedno največ kupuje od nas in povečuje to kupovanje. In menim, da je treba v tej smeri in v smeri povečevanj našega trga delati svojo prihodnost. V tem primeru je treba opazovati vse tiste, predvsem pa tudi zbornico in sindikate, da se bodo znali vključiti ne samo z besedami, ampak tudi z dejanjem in s praktičnim pristopom, da se bo ta dogodek vključevanja v Evropo tako zgodil, kot se spodobi.
V dokumentu je res, kot je bilo v sami predstavitvi pred parimi dnevi popoldan povedano, da je premalo slovenskega duha - slovenskega jaza. Mi vendar ne gremo v Evropo kot pač država, zgolj z imenom slovenska država, ampak država, ki se imenuje tudi Slovenija, se pravi, je glavna vloga tu slovenskega naroda in ostalih državljanov - predvsem pa slovenskega naroda - ki ima svoj jaz. Menim, da temu dokumentu manjka, predvsem to, da imamo več jaza.
Na koncu, da bom dal še tudi besedo drugim oziroma - čas. Menim, da je potrebno nekaj. Mi gremo v Evropo zaradi tistih štirih pojmov, ki sem jih prej povedal; se pravi trg: razvoj, blagostanje in mir, in gremo tja zato, da se ne bi stopili v evropski narodni pestrosti. Gremo tja, da bi bili v tem mozaiku - ne kamen ali pesek, ampak s ponosom in da smo tam kot dragulj. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Rejc. Besedo ima gospod Špiletič. Pripravi naj se Feri Horvat.

BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala lepa za besedo. V zvezi s strategijo, ki je pred nami in ki predstavlja izredno pomemben dokument - ali pa vsaj naj bi predstavljala izredno pomemben dokument, od katere je odvisna tudi prihodnost te države - bi lahko ocenil kot metodološko primerno konstrukcijo, ki pa, žal, ne daje odgovorov na ključna vprašanja, ki bi jih strategija, ki je pred nami, morala dati.
Namreč, cilj, ki so si ga sestavljavci strategije zastavili, je zelo ambiciozen in napoveduje, da bomo - kot je zapisano - dobili odgovore na vprašanja: kam želimo, na vprašanje, od kje prihajamo, kaj je bilo že storjeno in kakšno je trenutno stanje in da bomo, kot tretje, dobili tudi odgovore na vprašanje, kakšne bodo osnovne usmeritve politike pri premagovanju danih omejitev in pri reševanju problemov, kot tudi pri prilagajanju zahtevam za vključevanje v Evropsko unijo. Še enkrat poudarjam, da je sama metodološka konstrukcija te strategije primerna, kajti nekako vendarle skuša ohranjati oziroma temeljiti na treh temeljnih predpostavkah oziroma treh stebrih Evropske unije. To je: na enotnem pravnem in gospodarskem okviru, na enotni obrambni in zunanji politiki ter na enotni pravosodni in notranji politiki. Vendar pa, žal, do tega prvega, drugega in tretjega stebra kot temeljnih podlag, na katerih temelji celotna zgradba Evropske unije, ne daje jasnih odgovorov. Treba bi bilo, da se ti trije stebri prepletejo tudi s štirimi svoboščinami; to je s svoboščino prostega pretoka blaga, kapitala, storitev in ljudi. In jasno bi morala biti razvidna interakcija in vpliv na posamezne segmente gospodarskega, kulturnega in vseh ostalih delov življenja v Sloveniji. Žal moram reči, da je podatkov izredno veliko, da je strategija na posameznih segmentih izredno natančna, vendar pa, da bi jasno začrtala usmeritve slovenske zunanje politike na področju vstopanja pri pridruževanju in postajanju polnopravnega članstva v Evropski uniji, tega odgovora, žal, ne dobimo.
Moram reči, da sem bil pred dnevi v delegaciji, ki je sprejela predstavnike danskega parlamenta oziroma odbora za zunanje zadeve države Danske. Predstavniki danskega parlamenta so nam zelo jasno odgovorili, kako je začrtana politika Danske do Evropske unije. In sicer, glede prvega stebra, na katerem temelji Evropska unija, so nam rekli: tu je za nas sporno dvoje. Prvič, problem državljanstev in drugič, problem vstopanja v evropsko monetarno unijo. Glede drugega stebra so jasno in glasno povedali: še vedno smo v dilemi, ali se opreti v celoti na evropsko enotno obrambno politiko oziroma kakšen je tu odnos do severnoatlantskih povezav; in pri tretjem stebru so rekli: tu nas pa moti problem pravnega sodelovanja oziroma dodeljevanja azilov. Skratka, jaz tako jasnih odgovorov, tudi na podlagi podrobnega branja te strategije za Slovenijo, ne znam dati nekomu, ki bi me danes vprašal o tem, kakšna je enotna usmeritev Slovenije. Bolj ko se trudim, bolj ko prebiram to obsežno gradivo, dobim vtis, da je cilj Slovenije absolutno približevanje Evropski uniji, čimprejšnje celotno konzumiranje tako imenovanega "Acquis communautaira". Vendar pa nikjer ne najdemo podatka; na teh kamnih, na teh ključnih kamnih pa Slovenija ne bo popustila, kajti tu gre pa za nacionalne interese, ki jih Slovenija ščiti, jih bo ščitila in jih bo seveda skušala vnesti tudi v vsa nadaljnja pogajanja in jih skozi pogajanja zavarovati.
Namesto teh jasnih stališč je pri, če zopet ohranim to enotno metodologijo, je pri prvem stebru ogromno ogromno ciljev, ki jih bomo dosegli tja do leta 2001, vendar pa se mi tu postavlja vprašanje realnosti teh ciljev. Namreč, poglejte, če samo pogledam pri davčni oziroma reformi proračuna, je kot eden glavnih ciljev napisano: "počasnejša rast izdatkov od rasti družbenega bruto proizvoda". Temu cilju načelno ni kaj oporekati, vendar ta ista vlada, ki je to strategijo predložila temu državnemu zboru, je pred nekaj dnevi predložila tudi predlog proračuna za leto 1998 in tam notri je pa jasno razvidno, da tega cilja ne zasledujemo. Obratno, realna, javna poraba realno raste. Ja, ali zdaj govorimo o dveh zadevah? Ali ni tukaj pravzaprav odraz ene in iste politike? Mi ne moremo v strategijo zapisati nekaj, v dokumentih doma pa ravnati drugače. Tukaj vidim veliko diametralno nasprotnost in poraja se mi dvom v to, da je mogoče te cilje realizirati v treh letih. Ni jih mogoče niti vsebinsko, niti ni mogoče konzumirati tako velikega števila zakonov, na kar so včeraj razpravljavci pred mano že opozarjali in se jaz temu mnenju samo pridružujem. Seveda za vsak slučaj je pa v strategiji napisano: da bo srednjeročno in dolgoročno seveda Slovenija vzdrževala fisikalne prihodke, ki omogočajo nedeficitarno javno financiranje. Torej to samo potrjuje, da je tudi ta strategija zopet naravnana na nek daljši rok in da so cilji še vedno napisani tako, da bo mogoče v vsakem trenutku na vsako vprašanje najti odgovor: "Ja, saj bomo nekoč", ker roka ni postavljenega do kdaj bomo nekaj dosegli. Do takrat pa bomo te podcilje med sabo skombinirali in bomo vedno v tej strategiji dobili jasne odgovore na vsa vprašanja. Vendar pa se bojim in ponovno poudarjam, da ne bomo dosegli oziroma mogli doseči ključnih interesov Slovenije, ker ti iz te strategijo, jasno, sploh ne izhajajo in jih torej ni mogoče - vsaj po moji oceni - ne dosegati in realizirati z uresničevanjem teh ciljev, kot so navedeni v okviru zagotavljanja prvega stebra Evropske unije.
Moram reči, da bi rad gospoda iz vlade samo opozoril še na eno nepravilnosti v okviru tega prvega stebra. Namreč, v načrtu dela vlade je predvidena prva obravnava predloga zakona o nematerializiranih vrednostnih papirjih za drugo tromesečje letošnjega leta - 58. točka te seje to že obravnava tako, da bi to prosil, da se pokorigirate še.
Kar se tiče drugega stebra - samo v potrditev moje že prejšnje navedbe, bi prebral en sam odstavek, ki nekako zapopade celotno usmeritev doseganja druga stebra. Pravi tako: "Na podlagi teh vrednot in glede na to, da sprejema vključevanje v širšo politično in gospodarsko skupnost, bo Vlada Republike Slovenije v pridružitvi Evropski uniji v celoti zavzela za cilje Evropske unije, kot so navedeni v členu B" in tako naprej. Skratka, mi se bomo samo absolutno se prilagodili Evropski uniji. Mi bomo povzeli vse, kar Evropa od nas zahteva. Kaj bomo pa rekli: ne, to za Slovenijo ni primerno, to ogroža slovenski nacionalni interes oziroma v čem bom skušali nadgraditi tisto, kar bo zaščitilo Slovenijo, da bo jutri tudi postala enakopravna? Ali samostojna? Tega jaz iz te strategije ne razberem. Podobno tudi pri tretjem stebru, če nadaljujem, kjer je zapisano tako: "Potreba po sodelovanju in prilagajanju" v narekovaju celo piše "kriminalne emigracijske politike" - upam, da je to protikriminalno mišljeno - "organiziranosti" in tako naprej. Skratka, v celoti prilagajanje, prilagajanje.
Še enkrat poudarjam, ni jasnih opredelitev o tem, kaj je za Slovenijo ključno pri pogajanjih za vstopanje v polnopravno članstvo Evropske unije in jaz bi zopet na podlagi vladnih dokumentov vladi toplo priporočal, da si jih ponovno prebere, kjer je jasno - v enem od teh so zapisane izkušnje Finske, ki jih je ta upoštevala pri vstopanju v Evropsko unijo. Omenil bom samo tri, ki se mi zdijo izredno pomembne; in sicer, da je vse odvisno od države same, ki se pogaja, da je acquis communaitaire je osnova in ne omejitev in to bi prosil predstavnike vlade, da globoko upoštevajo. In tretjič, da država sama določa svoje prioritete.
Žal moram reči, da jasnega odgovora na ta tri vprašanja ta strategija ne daje in samo pričakujem in upam, da bo tokrat vendarle kdo od vlade prišel za to govornico, ko bo zaključena splošna obravnava in da se zgodba ob razpravi s proračuna ne bo ponovila in da bo vendarle vsaj na tako dilemo skušal podati odgovore ali pa, da nam bo poslancem dana možnost, da postavimo neposredna vprašanja in da dobimo še kakšen odgovor. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod Špiletič. Besedo ima gospod Feri Horvat, pripravi naj se Boris Sovič. Ne želite? Hvala. Gospod Boris Sovič.

BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Vključevanje v Evropsko zvezo je za Slovenijo gotovo izjemno pomemben projekt. S tem se bo Slovenija na nek način vključila v skupnost, ki vključuje 5% svetovnega prebivalstva in ima približno 15% delež v uvozu oziroma izvozu. Zelo se strinjam s tem, kar je bilo rečeno uvodoma s strani gospoda ministra Bavčarja in tudi nekaterih razpravljavcev, da vključevanje v Evropsko zvezo ni naš cilj, ampak je pot za dosego cilja. Naš cilj je visoka kvaliteta življenja. Naš cilj je razvoj in če naj bo torej strategija razvojno naravnana, potem je treba to v njej tudi eksplicitno zapisati.
Opažam, da je v poglavju, kjer je govor o ukrepih in usmeritvah in ciljih na posameznih področjih - torej matrika ukrepov ekonomskih politik - da je v tem poglavju pravzaprav premajhna pozornost posvečena razvojnim vidikom. Gre za to, da so posamezna področja neenakomerno obravnavana. Gre za to, da imamo za nekatera področja zelo natančne kvantifikacije, za druga pa ne. Samo za primer - za eno področje je eksplicitno navedeno, da je potrebno povečati - celo podvojiti - njegov delež v bruto domačem proizvodu; za drugo področje, da je treba natančno doseči določen znesek - določen nivo bruto domačega proizvoda; za mnoga druga področja, ki so razvojno zelo relevantna, pa tega ni zapisano. Zato mislim, da je nujno, da bi v strategiji eksplicitno povedali, da je naš cilj povečanje deleža izdatkov v bruto domačem proizvodu za nekatera razvojna področja, kot so: visoko šolstvo, kot je spodbujanje tehnološkega razvoja, kot je spodbujanje razvoja demografsko ogroženih območij, pa tudi, kot so - recimo -nekatere aktivnosti na področju učinkovite rabe energije in obnovljivih virov energije. Če ne bo ta strategija razvojno naravnana in to na ta način, da bodo jasno definirane tudi nekatere numerične osnove tega, če ne bodo jasno definirana sidra, potem ta razvojna naravnanost ne bo dovolj razvidna in potem se tudi vprašam, kakšen smisel sploh ima ta strategija. Če ne bo dovolj jasno razvojno naravnana, potem je vprašanje, če je dosegla sploh svoj osnovni smisel.
Mi moramo zaščititi naš nacionalni interes, tega pa najboljše lahko skozi to, da omogočimo razvoj. Žal je tako, da se strategija pripravlja v času, ko mnogi razvojni kazalci kažejo negativni trend. Mi smo pripravili nekatere podatke, ki to zelo nazorno kažejo. Na treh področjih, če jih analiziramo: področje tehnološkega razvoja, visokega šolstva in demografsko ogroženih območij, imamo v tem trenutku izrecno negativne trende. Na področju tehnološkega razvoja so sredstva v 90-ih letih padla za 2/3; na področju visokega šolstva za 1/3 in na področju spodbujanja tehnološkega razvoja - torej spodbujanja skladnega regionalnega razvoja - za približno 3/4. Če ne bo strategija uspela teh trendov spremeniti, potem strategija osnovnega cilja ne bo dosegla.
Mislim, da je v pripravah na naše vključevanje in pogajanjih, ki bodo, smiselno tudi definirati dobra pogajalska izhodišča. Mislim, da razprava, ki je v tem trenutku že prisotna - recimo, samo en primer prostocarinskih prodajaln - ni najboljši primer tega, da se zelo natančno zavedamo, kaj želimo doseči in kakšne so posledice našega vključevanja v Evropsko zvezo. Pridružujem se tistim, ki poudarjajo, da mora Slovenija kot svojo pogajalsko pozicijo pa tudi kot rezultat pogajanj doseči, da bi prostocarinske prodajalne ostale odprte do naše vključitve v Evropsko zvezo. Žal imamo informacije, da v okviru pogajanj na ministrstvu za finance pripravljajo predlog, da naj bi to veljalo za izhodne prostocarinske prodajalne, medtem ko bi za vstopne prostocarinske prodajalne vsaj nekateri predvidevajo že - da bi se lahko v relativno kratkem času ukinile. Če bi se to res zgodilo, bi to v veliki meri prizadelo pomemben segment obmejnega gospodarstva. V prostocarinskih prodajalnah je zaposlenih več kot 5, po nekaterih ocenah celo 6.000 ljudi, vključno s tistimi delovnimi mesti, ki so posredno od njih odvisne. To pomeni pomembno gospodarsko dejavnost. Zato mislim, da je nujno vztrajati na tem, da naj prostocarinske prodajalne bodo odprte do naše vključitve v Evropsko zvezo, in tako tako izstopne kot vstopne prostocarinske prodajalne.
Mislim, da je zelo jasno treba povedati že zdaj, ko se na zelo intenziven način začenjajo pogajanja, da moramo v času do naše polnopravne vključitve poskrbeti za to, da bi kompenzirali negativne posledice vključevanja v Evropsko zvezo. Mislim, da je treba zelo korektno že zdaj povedati, da ima naše vključevanje v Evropsko zvezo svoje dobre in slabe strani. Modra politika bi že zdaj poskušala predvideti negativne posledice in jih kompenzirati. En tak primer so, recimo, tudi ostala delovna mesta ob meji. Bila je narejena ocena za Primorsko, torej za slovensko-italijansko mejo, po tej oceni naj bi po vključitvi v Evropsko zvezo na tej meji odpadlo kar nekaj tisoč delovnih mest. Gre za delovna mesta v policiji, carini, špediciji, trgovinah, ki so ob meji, in vse ostale dejavnosti.
Naša politika bi že sedaj morala biti usmerjena v to, da bi poskušala kompenizirati te posledice. Podobno velja seveda tudi za slovensko-avstrijsko mejo. Ta je še daljša in še več delovnih mest je odvisnih od same eksistence meje. V drugih državah so se tega poskušali zavedati, seveda pa to pomeni za posamezne regije, da se obseg delovnih mest v teh regijah zmanjšuje. Recimo, v Avstriji so zaradi schengenskega sporazuma na nemško-avstrijski meji odpravili nekatera delovna mesta in so potem te ljudi prestavili na južno mejo. Seveda, tudi v Sloveniji se bo verjetno kaj podobnega dogajalo, vendar se moramo zavedati, da to za sedanje obmejne regije pomeni resen gospodarski problem, ker se bo na nek način zmanjšal obseg delovnih mest. To pa seveda ne pomeni samo dejstva, da je nekaj delovnih mest izgubljenih, to ima vedno negativen multiplikativni učinek. Ko se seli, na primer, policaj z ene meje na drugo, verjetno s seboj pripelje tudi družino - pomeni tudi manj potreb v otroških vrtcih, manj potreb v trgovinah in tako naprej. To je resen problem in že sedaj se ga je treba zavedati in že sedaj snovati kompenzacijske ukrepe, ki bodo na nek način omogočali, da regije zaradi tega ne bodo zaradi tega prizadete. Obmejne regije so že do sedaj bile v neki čisto specifični situaciji in odpad meja, kar je seveda v našem skupnem interesu, lahko za te posamezne regije pomeni resen problem.
Sicer ta proces vključevanja v Evropsko zvezo - vsaj mislim, da se s tem vsi strinjamo - mora biti demokratičen. Če naj bo demokratičen, mora temeljiti na zelo obsežnem informacijskem in izobraževalnem delu. Mislim, da na tem področju niso izčrpane vse možnosti, obratno; šele začenjamo in mislim, da bi pravzaprav vsi skupaj - zlasti pa vlada morala pripraviti dovolj dobre okvire za to, da bi stekla ena zelo široka izobraževalna in informacijska aktivnost. Zveze za to so tudi v drugih državah. Ta aktivnost mora vključevati tako vladne kot tudi nevladne organizacije, mora pa biti decentralizirana. Če bodo vse te aktivnosti usmerjene samo v Ljubljano ali pa izhajale samo iz Ljubljane, potem seveda ne bomo mogli realno pričakovati, da bomo dosegli dobro obveščenost in osveščenost prebivalstva. Zato mislim, da bi temu področju morala biti posvečena prav posebna pozornost tudi v tej strategiji.
Strategijo je seveda potrebno dopolniti v mnogih elementih. Nekatere predloge smo na posameznih odborih že dali. Naj na tej točki omenim samo dve področji: eno je energetika in drugo so inovacije. Kar se energetike tiče, sem pravzaprav presenečen, da je v strategiji izpadlo nekaj področij, ki so pravzaprav eminenten sestavni del vseh energetskih politik držav članic Evropske zveze. Takšno področje so, recimo, obnovljivi viri. Strategija jih ne omenja iz meni neznanega razloga; najlažje si razlagam, da gre za pomoto, ker drugače bi bilo čudno, da bi Slovenija bila pravzaprav edina država, ki temu področju ne bi posvečala takšne pozornosti, kot si zasluži. To področje ima ne samo pozitivne energetiske in ekološke vidike, temveč tudi velike zaposlovalne potenciale. Biomasa, recimo, je lahko pomemben del domače gospodarske strukture tudi v kmetijstvu. Podobno velja za obnovljive vire energije in za trend, ki je v strategiji - mislim, da napačno zapisan - da naj bi naš cilj bil s premoga na plin. To tudi v Evropski zvezi ni. Cilj je prehod iz ekološko manj sprejemljivih na ekološko bolj sprejemljiva goriva, pri čemer je plin samo ena od opcij, zanesljivo pa ne prva.
Prva opcija so povsod ukrepi učinkovite rabe energije, druga - so ukrepi na področju obnovljivih virov in šele tretja opcija je, recimo, plin. Mislim, da bi v strategiji bilo treba to zelo jasno napisati. Posebno vprašanje pa so subvencije. Strategija govori o tem, da naj bi subvencije v energetiki odpravili. Mislim, da je zelo korektno treba že danes in pošteno povedati, da je to v enem delu energetike možno, v enem pa ne. Tudi v Evropski zvezi so okoli tega velike in resne razprave, ki imajo velike socialne konsekvence. V Sloveniji je realno pričakovati, da bi v velenjskem bazenu lahko poslovali brez subvencij, medtem ko za trboveljski bazen ni realno pričakovati, da bi premog iz tega bazena lahko dosegal nivo, ki ga nudijo uvozne cene premoga. Tudi bi bilo zato strateško napačno že zdaj pristajati na nekaj, kar ni realno izpolniti. In potem je tudi seveda vprašanje, ali smo korektni do ljudi v tem bazenu, ki na nek način pričakuje odločitev države okoli nekaterih investicijskih objektov. Če že danes povemo, da ne bomo subvencionirali tega premoga, potem je boljše, da tudi že danes povemo, kakšne konsekvence to ima na investicije. Dosedanja energetska strategija ni bila takšna. Če jo vlada želi spreminjati, potem je korektno, da naj bi to v parlamentu tudi povedala.
Drugo področje so inovacije. Mislimo, da bi bilo treba to strategijo dopolniti tudi z nekaterimi aktivnostmi na področju inovacij. To je lahko pomemben razvojni element. To je lahko pomembna razvojna priložnost in velika komparativna prednost te države, zato predlagamo, da se med cilje definira tudi izpostavitev nacionalnega sistema inovacij v Republiki Sloveniji. In bi rekel, v samih usmeritvah ustanovitev slovenske inovacijske agencije in še nekaterih drugih ukrepov. To so nekatere pripombe v zvezi s to strategijo. Tudi jaz se pridružujem tistim, ki pričakujejo, da bo Vlada Republike Slovenije te pripombe upoštevala, ker mislim, da je vključevanje v Evropsko zvezo seveda naš skupen cilj, ne oziraje se na to, ali smo v poziciji ali v opoziciji. In zato si tudi želim, da bi vse aktivnosti, ki so v tej zvezi pač že stekle ali pa, ki tečejo, vodili tako. Današnji dogodki, vsaj pred to sejo, mi v tem ne utrjujejo. Žal, prihaja do tega, da postaja tudi, bi rekel, ravnanje v zvezi z Evropsko zvezo predmet strankarskih nasprotovanj, polemik in ostalih stvari, ki so s tem običajno povezane. Mislim, da je zelo koristno, če bi se to v prihodnje več ne dogajalo. Zato si želim, da bi tudi ta odbor čimprej oblikovali, da bi čimprej sfunkcioniral in da bi na tem vključevanju v Evropsko zvezo poskušali najti čim večje soglasje. Mislim, da nam nihče, zlasti pa ne naši zanamci ne bo oprostil, če bomo to priložnost, ki jo sedaj imamo, porabili zato, da bomo razplamtevali strankarske ali pa medstrankarske boje. To, kar je zdaj pred nami, je velika priložnost za nas in za naše zanamce. Mislim, da je naša dolžnost, da naredimo vse za to, da bi jo izkoristili po naših najboljših močeh. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod Sovič. S tem smo izčrpali prijavljanje za neomejeno razpravo. Imamo pa še tri prijave za pet minut. Prvi je gospod Samo Bevk, pripravi naj se Branko Kelemina.

SAMO BEVK: Spoštovani gospod podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovani zbor! Strategija za vključitev v Evropsko unijo in program usklajevanja zakonov Republike Slovenije glede na evropski sporazum in priporočila Bele knjige, ki jo je lani pripravila Vlada Republike Slovenije, sta predvidevali, da zakon o geodetski dejavnosti pride v parlamentarno proceduro že v letu 1997 in da ga je nujno potrebno sprejeti do konca letošnjega leta. Iz osnutka zakonodajnega dela programa Vlade Republike Slovenije za leto 1998 pa je razvidno, da v tem gradivu omenjenega zakona ni. Čeprav je od spremembe političnega sistema minilo že skoraj desetletje in je geodetska dejavnost, skladno z družbenimi trendi začela delovati po principih tržnega gospodarstva, pa je tako delovanje v nasprotju z veljavno geodetsko zakonodajo. Področje geodezije je namreč še vedno opredeljeno z zakonom o geodetski službi, ki je bil sprejet leta 1976 in nebistveno dopolnjen 10 let kasneje. Tudi drugi predpisi, ki urejajo delovanje geodetske službe in vodenje geodetskih evidenc, so zastareli in datirajo iz let 1974 do 1986. Medtem se je seveda spremenila tudi organiziranost Geodetske uprave Republike Slovenije, kar prav tako ni urejeno z ustrezno zakonodajo. Poleg geodetske zakonodaje pa je pri vstopanju v Evropsko unijo zelo problematično tudi izredno pomanjkljivo področje, tako imenovanih geodetskih evidenc, ki vsebujejo podatke o lastnini, od katerih sta najpomembnejši zemljiška knjiga in zemljiški kataster. V podkrepitev te trditve bi izpostavil tri dejstva, ki sem jih ob drugi priložnosti že povedal, in sicer: prvič, da je celotno ozemlje Republike Slovenije komaj 20% pokrito s primerno natančnimi katastrskimi podatki. Drugič. V Republiki Sloveniji je v zemljiškem katastru evidentiranih le ena tretjina stavb, od 1 milijona 100.000 komaj 400.000 stavb. In tretjič, da je od 5 milijonov 600.000 parcel v Republiki Sloveniji komaj 1 milijon digitaliziranih. Sodobna geodetska zakonodaja bo namreč omogočila - ob seveda ustrezni finančni podpori, kar danes pomeni za 700 milijonov tolarjev več sredstev za to dejavnost letno - tudi rešitev številnih problemov, ki so na tem področju odprti. Kot na primer: prvič, točna določitev državne meje - danes je to možno na nekaj 10 metrov natančno. Drugič - vzpostavitev evidence nepremičnin. Tretjič - vzpostavitev digitalnih načrtov zemljiškega katastra, kar bo omogočilo oziroma zagotovilo sodoben dostop oziroma uporabo teh podatkov. Četrtič - izdelava državnih topografskih kart v ustreznem merilu kot podlaga prostorskemu planiranju. Mimogrede, te karte so tudi eden izmed pogojev, ki jih morajo izpolniti članice Nata; in petič - evidenca rabe zemljišč za uspešno vodenje kmetijske politike, kot je na primer kataster o vinogradih in drugih trajnih nasadih. In še bi lahko našteval.
Ob tako pomembni odločitvi, kot je vključevanje v Evropsko unijo, je - po mojem mnenju - nujno najprej izmeriti, s kakšno doto Slovenija vstopa v nov zakon. Eden izmed prvih korakov v tej smeri pa naj bo sprejem sodobnega zakona o geodetski dejavnosti. V zvezi s tem predlagam državnemu zboru Republike Slovenije v sprejem poseben sklep, ki ste včeraj dobili na mizo in se glasi, navajam: "Vlada Republike Slovenije naj pripravi zakon o geodetski dejavnosti in ga do konca aprila pošlje v Državni zbor Republike Slovenije. Državni zbor Republike Slovenije v skladu s programom usklajevanja zakonov Republike Slovenije glede na evropski sporazum in priporočila Bele knjige zakon obravnava prednostno." Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČAR: Hvala lepa. Besedo ima gospod Branko Kelemina, potem pa gospa dr. Majda Zbačnik.

BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Predsedujoči! Spoštovane poslanke in poslanci, predstavniki vlade! Najprej bi imel proceduralno vprašanje in bi vprašal: ali je bila včeraj zaključena razprava oziroma če je predsedujoči zaključil razpravo in če napovedal, da od sedaj naprej ne sprejema več pisnih prijav in da omejuje razpravo na pet minut. Kolikor se jaz spomnim, ker sem bil "cel cajt" v dvorani, tega ni storil, in ker sem dal pismeno prijavo še danes, sicer pred začetkom seje, menim, da imam pravico govoriti več kot pet minut, in zahtevam, da državni zbor o tem sklepa; ali imam pravico govoriti več kot pet minut ali ne. Kajti, menim, da razprava ni bila zaključena na osnovi prijav. Najprej tole proceduralno vprašanje. Prosim dogovor.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČAR: Gospod Branko Kelemina prijave za razprave se morajo dati pred začetkom razprave, torej pismeno. Kdor se potem pozneje, to določa poslovnik, kdor se prijavi pozneje, je pet minut. Vi se niste prijavil pred začetkom razprave.

¸ BRANKO KELEMINA: V sedanji praksi je bilo zmerja tako, če se spomni tale spoštovani državni zbor - dokler ni bila razprava zaključena oziroma predsedujoči je moral napovedati, da od zdaj naprej pa velja samo pet minut. Do zdaj je bilo zmeraj tako, vsaj taka praksa je zdaj tukaj v tem državnem zboru bila. Mislim, da jo vsi poznate še in da jo niste pozabili. Do zdaj je bilo tako. In prosim, da date ta moj predlog na glasovanje.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČAR: Gospod Kelemina, 67. člen poslovnika pravi: "Prijave k razpravi je treba vložiti pisno pri generalnem sekretarju državnega zbora pred pričetkom razprave. Ko je vrstni red vnaprej priglašenih razpravljalcev izčrpan, predsedujoči vpraša, ali želi še kdo razpravljati "in mu da besedo za pet minut." Tako pravi poslovnik.

BRANKO KELEMINA: No, ampak nihče pa še ni vprašal, če hoče kdo razpravljati, ampak sam se jaz pismeno prijavil. Torej, pomeni, da imam pravico govoriti več kot pet minut. Poglejte magnetogram, če je bilo najavljeno, da je bila razprava tako rekoč zaključena na prijavnicah in da se dovoljuje samo pet minut omejitev. To poglejte v magnetogram, če ni bilo, imam pravico govoriti več kot minut.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČAR: Gospod Branko Kelemina, prečital sem poslovnik, 67. člen, tega se bom držal. Vam pa od zdaj naprej pustim, ker sva zgubila že dve in pol minuti. Prosim, imate pet minut.

BRANKO KELEMINA: Kršite poslovnik, tako kot je vaša navada, seveda izrecno insistirate na svojih odločitvah, vse logično je, da to pelje k tistemu, kar bom tukaj na začetku povedal in potem lahko tudi končam in grem.
Seveda se moram nasloniti na včerajšnji govor ministra Bavčarja, ki je bil dosti odločen, tako rekoč vzišen in ponosen. Seveda, ničesar ne očitam, popolnoma pravilno, da je optimističen v tem pogledu. Logično ga je takoj podprl gospod Pahor v teh njegovih izvajanjih - popolnoma logično, kajti to je seveda tista "rezervna koalicija", tako rekoč. Zakaj to govorim? Zato, ker se seveda zdaj tudi s tem, kar vi počnete tukaj z mano, zopet kaže, da se bo ta koalicija prej kot slej zlila tako rekoč. In da bo dejansko tudi takrat možno postaviti nov sistem od predsedniškega in večinskega in volitev in tudi tako naprej, in vseh tistih odgovornosti. Torej, si jemljete popolnoma vso pravico, da boste lahko naprej neovirano vladali v tej slovenski državi.
Ne vem, zakaj v tej strategiji in tudi vsi govorniki - ki so zdaj poudarjali, govorili o tej strategiji pa tudi pismeni vložki, ki smo jih dobili od drugih - zmeraj govorijo o nekem skupnem državnem konsenzu; o neki odgovornosti vseh parlamentarnih strank in vseh sposobnih inštitucij v tej državi, da se vključijo v ta proces in da dejansko da vsak svoj prispevek k tej vključitvi v Evropsko skupnost. Glede na to, kako se ta državni zbor skozi vso celotno to obdobje, kar sem jaz tukaj, obnaša, menim, da je zelo zelo neokusno pričakovati od druge strani, ki jo vedno tako zapostavlja in tolče po glavi, da potem seveda se vključi v ta proces in vsaj pri nekaterih zadevah - tam, kjer pač tej eliti odgovarja - da sodeluje; pri vseh ostalih stvareh pa je vržena na stranski tir in nima pravica niti z eno zadevo poskušati določeno stvar predlagati ali spremeniti.
Seveda s tem hočejo - končni cilj vsega tega je, da hočejo razpršiti tisto odgovornost, da bi bili za vse posledice, ki se bodo iz tega zgodile, odgovorni vsi, da ne bi pač odgovarjal nihče. Seveda tale strategija je skupek neresničnih želja, samo, če jih naštejem: inflacije ta država še kmalu ne bo znižala na 2 do 5%. To so samo sanje, ne vem, kdaj se bo to zgodilo. Obresti s tistim TOM-om, plus še ostalo vse zraven; prav, da bi bile obresti danes, danes bi morale biti 10% in nič več, če bi se hoteli približevati tej ljubi Evropi; o tečaju - da ne govorim, ki bo pokopal vse tiste, ki so danes večinski izvozniki in ki dejansko živijo od svojih rok; se pravi, predvsem ta predelovalna industrija z veliko dela; potem cene pravzaprav, korupcija, recimo, če jo omenim. Poglejte, mislim, da poznate evropske časopise, da jim sledite kolikor toliko, Slovenija je tam nekje na drugem mestu, mogoče tretjem po korupciji v Evropi tako rekoč. Si lahko predstavljate, kaj to pomeni. S takim sistemom... No, sicer je Evropa skorupirana, kolikor toliko, ampak mislim, da s tako visoko oceno bomo mi tam bolj težko prosperirali. Rast družbenega produkta, recimo, je zdajle - mislim, da je bila nekje 4% lansko leto, po gospodu Senjurju, ki je včeraj govoril, da bi naj dosegli to razvito Evropo v nekih 25, 30 oziroma 25 letih ali pa mogoče prej. Odvisno od tega, kolikšen bi pač bil ta procent družbenega produkta. Jaz vam povem, mi s tem našim družbenim produktom, pa tudi s tistim povečanim, ki ga vi mislite povečati ali kdorkoli že, ne bomo nikdar dosegli te Evrope. To vam garantiram, saj to se bo pokazalo že mogoče takrat, ko mene več ne bo.
Seveda, zdajle bi imel še veliko teh stvari povedati, ampak, ker mi ne dovolite, bom samo tole pač povedal. Najprej oziroma najpomembnejša zadeva, ki bi jo morali - saj bom zaključil, misel še bom povedal - najpomembnejša zadeva za mene, kar mislim, da bi morala ta država narediti, je to, da bi morali spremeniti dejansko miselnost naših državljanov in obuditi narodno zavest. Rad bi vam povedal en primer, kako naš podjetnik, recimo, ne more prodajati na Švedsko, ampak pač nimam časa.
Torej, dajte narediti nekaj na obujanju narodne zaveste in tudi na spremembi miselnosti državljanov nekaj storite, pa bo tudi veliki dosežek. Hvala lepa. Protestiram pa še naprej zaradi nepravilnega postopka.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod Branko Kelemina. Žal sem imel jasno napisano, da je razprava na pet minut, tako sem tudi ravnal. Gospa dr. Zbačnikova.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Lep pozdrav vsem skupaj. Gospoda predsednika bi prosila, če bi povedali, če smo sklepčni. Namreč, se mi zdi precej prazna dvorana.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Ugotavljamo prisotnost v dvorani! (53 prisotnih.) Gospa poslanka, izvolite.

MAJDA ANA KREGELJ-ZBAČNIK: Hvala lepa. Kolegi, še enkrat lep pozdrav. Namreč, včerajšnji obisk danske parlamentarne delegacije pri nas in njihove izkušnje v Evropski zvezi so lahko za Slovenijo zelo dragocene pri pripravi strategije Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko zvezo. To je država namreč, ki je po 25-letnem članstvu v Evropsko zvezo znala izboriti svoj prostor in zavarovati svoje interese v okviru Evropske zveze. Poudarili so, da se morajo manjše evropske države še posebej prizadevati pri uresničevanju svojih interesov v skupni Evropi. Ob tem pa morajo male države še posebej igrati aktivnejšo vlogo in tudi vidnejšo vlogo pri stabilnosti v Evropi. Evropska zveza je do sedaj zahtevala od nas že znatno več kot ostali zaradi izseljevanja sosede. Sprejeli smo pa zaščitno zakonodajo, ki pa je nedodelana, nekonsistentna, kljub temu da je vlada imela dovolj časa, da bi pripravila ustrezne zakone, ki bi pravilno zaščitili in pravilno omejili razprodajo slovenske zemlje. V tej tako imenovani zaščitni zakonodaji tudi ni zaščite določenih specifičnih segmentov slovenskega gospodarstva, kar mora imeti vsaka suverena država. Brez bistvenih obrambnih zaščitnih mehanizmov, ki lahko zagotovijo tudi utrjevanje lastne identitete, ohranjanje kulturne istovetnosti in seveda tudi suverenosti v združeni Evropi, kar še posebej velja za majhne narode - primer Danska - za obrambo proti zlorabi svobodnega pretoka kapitala ne bomo preživeli kot narod. Namreč, potrebno je utrditi sklada stavbnih kmetijskih zemljišč, gozdov, zagotoviti uspešno delovanje občin, posebno zagotoviti ustrezen regionalen razvoj tam, kjer so zaostanki oziroma demografsko zaostali ali celo propadajo.
Članstvo v Evropski zvezi prinaša poleg dobrih tudi slabe strani. Zato je še tako pomembna zaščitna zakonodaja, da ne bo prišlo do razprodaje najbolj zanimivih in interesantnih delov Slovenije, ko bomo enkrat v Evropski uniji. Podobne zakone in predpise so pred pridružitvenim članstvom sprejele tudi vse ostale članice Evropske zveze, le da smo jih mi sprejemali na hitro, površno, brez možnosti resnega posredovanja in tudi, na žalost, brez ustreznih strokovnih analiz. Bistvo je, da se v nobenem primeru ne odpovemo vrednotam, ki jamčijo celovitost narodnega ozemlja, krepitev slovenskega jezika, gospodarskega utrjevanja brez večjega posega tujih družb, sposobnost jamčiti delo mladim Slovencem. Manjši je narod, trdnejša mora biti nacionalna zavest.
Evropa nam še nikoli ni dala ničesar zastonj. Naši politiki pa hitijo v njen objem popolnoma nepripravljeni brez pravih kriterijev in na žalost tudi varovalk. Izgubljamo energijo v prerekanju, kdo naj ima gozdove. Ne zavedamo pa se, da so ti gozdovi in še kaj zraven lahko lahek in legalen plen državljanov nam zelo nenaklonjene Evrope - posebej bližnje Italije. Ti se ne bodo učili slovenskega jezika. Enostavno bodo zahtevali plebiscit in priključitev k Italiji. Zaradi internacionalistične politike in mentalitete materialistično usmerjene šole, kjer ni mesta za moralne, etične in narodne vrednote, je naša narodna zavest tako nizka, kot še nikoli do sedaj in smo resnično ogroženi. Slovenija pa je tudi, na žalost, še daleč od resnične demokracije, od prave pravne države, vedenje je pri nas še zelo balkansko. In če bomo tako nadaljevali, v kratkem bomo postali lahko le folklorna zanimivost za evropske turiste in nove gospodarje naših ekonomskih zmogljivosti v duhu tako opevane multikulturnosti, ki se nam z vseh strani vsiljuje. Klanjali se bomo v vseh jezikih ljudem, ki nam bodo milostno delili možnost preživetja. Zato je potrebno najprej utrditi demokracijo, pravičnost, narodno zavest in blagostanje naše mlade države. Upam in srčno želim, da nam je vsem resnično pri srcu usoda Slovenije in da želimo v to mačehovsko tržno Evropo kot suveren, neodvisen narod, s svojo specifičnostjo, svojo identiteto, svojo kvaliteto kot partnerji. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Besedo ima gospod Potrč.

MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Spoštovane gospe in gospodje! Ker sem bil eden od poslancev, ki je opozarjal, da bi bilo glede na naloge, ki jih imamo, koristno, da vlada predloži in državni zbor sprejme zakonodajni program, ki je povezan z vstopom v Evropsko unijo, mi dovolite samo nekaj kratkih komentarjev.
Prvo. Hvala, da smo vsaj osnutek vladnega teksta dobili. V zvezi s tem bi vprašal, ali državni zbor namerava ali ne sprejemati svoj program. Jaz sem prepričan, da smo dolžni in imamo pravico, tudi glede na odnose med vlado in državnim zborom, da svoj program sprejmemo. Sem za to, da upoštevamo gradiva, ki so dana, in bi prosil predsedujočega, da nam pove, na kakšen način bomo s tem v zvezi ravnali. Zdi se mi namreč, da zgolj informacija, ki smo jo dobili, ne glede na to, kakšno mnenje bi o tem osnutku programa vlade imeli, ne ureja na ustrezen način odnosov med vlado in državnim zborom, če mi svojega programa ne sprejmemo.
V zvezi z vsebino pa bi rad rekel samo še dve stvari. Ker gre za osnutek, to se pravi, da to tudi še ni program vlade, in če ni program vlade, potem so vse diskusije v prvem kvartalu zelo negotove, ker prvi kvartal je v eni polovici mimo. Kar zadeva odločanje državnega zbora in glede na 66 točk in včeraj začeto sejo, se bojim, da je v celoti mimo, če računamo, da prvi kvartal pomeni 31. marec; koledarsko je doslej tako bilo.
Drugo. Mislim, da je prav opozoriti, da je v državnem zboru, poleg predloženih aktov od vlade, še veliko drugih in da bo potrebna tudi v tem okviru določena uskladitev, ker sicer ne bo mogel državni zbor svojega lastnega programa v celoti sprejeti. Prav pa je pri tem poudariti, to je po svoje dobro, kaže pa tudi na možnost komentiranja nekega dejstva, da je velika večina predloženih aktov iz vladnega programa ali osnutka programa - jaz sem jih naštel 75 - predloženih v prvi obravnavi. To je koristno, to je prav, mislim pa, da ob tem kaže le opozoriti na to, da kolikor se bo še kasneje komentiralo, v kakšnem zaostanku je država Slovenija pri usklajevanju zakonodajnega programa z zahtevami Evropske zveze, da ne bo v bodoče glavna krivda na državnem zboru, ki ima že dolgo časa predložene akte, pa jih noče dati na dnevni red, ali jih noče sprejeti, ampak da bo le ugotovljeno, da vlada velike večine aktov, ki bi bili nujni, še ni predložila in da ima šele zdaj v programu, da bi jih morda - poudarjam morda - ker temu programu v celoti ne verjamem, do zdaj nikoli ni bil realiziran - predložila državnemu zboru v prvo obravnavo v posameznih kvartalih letošnjega leta. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod Potrč. V skladu s 104. členom poslovnika bo državni zbor sprejel svoj program. Za besedo je zaprosil minister Bavčar. (Ne želi.) Gospod Horvat, proceduralno.

FRANC (FERI) HORVAT: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane kolegice in kolegi, minister in predstavniki vlade! Imam naslednji proceduralni predlog. Predlagam, da na tej točki, ker izgleda, da je izčrpana razprava, prekinemo obravnavo te točke, razen če želi še gospod minister spregovoriti v razpravi, s tem da se sestane matično delovno telo - komisija za evropske zadeve ter na podlagi mnenj delovnih teles, ki smo jih dobili v poročilih delovnih teles in te razprave, pripravi integralno besedilo stališč in sklepov, ki se do njih opredeli oziroma jih sprejme ta državni zbor.
Ta predlog utemeljujem z naslednjim. Vlada je že v pismu, ko je posredovala strategijo v obravnavo državnemu zboru, zapisala, da pričakuje, da bo državni zbor sprejel stališča oziroma sklepe. Tudi v dogovoru predsednikov delovnih teles, kako bomo obravnavali strategijo, smo se dogovorili - tako sem vsaj razumel - da bomo na koncu te obravnave sprejeli stališča in sklepe na zboru. Komisija za evropske zadeve ni obravnavala vseh mnenj delovnih teles, kar je razvidno iz poročila, ker so nekatera delovna telesa imela seje po seji komisije in na to je včeraj opozoril tudi sam predsednik komisije. V teh mnenjih je po mojem mnenju vrsta zelo dobrih stališč in tudi predlogov sklepov, ki jih je potrdila ta dvodnevna razprava in tudi javna predstavitev mnenj in zato mislim, da bi bilo zelo koristno, da bi zbor sprejel stališča, kajti ne gre za amandmiranje strategije, ampak gre za to, da na osnovi teh stališč vlada dopolni del strategije, da je to podlaga za državni program, ki ga vlada pripravlja in pa seveda predvsem za ravnanje, in vlade in državnega zbora. Mnenja sem, da je ta strategija vendarle tako pomemben dokument, da zasluži pozornost in pa tudi nekaj še dodatnega dela. In končno, če državni zbor sprejme stališča, ima to vendarle večjo težo in pomeni tudi večjo zavezo, tako za vlado kot tudi za državni zbor za izvajanje strategije in za druge aktivnosti, ki so potrebne za pridružitev Evropski uniji. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Horvat. Proceduralno? Prosim.

ALOJZ PETERLE: Hvala za besedo, gospod podpredsednik. Spoštovane poslanke in poslanci! Jaz podpiram predlog, ki ga je dal gospod Horvat. Mislim, da je res prišlo v tej razpravi kot tudi že z odločitvami matičnih delovnih teles do novih stališč in sklepov, ki bi jih kazalo na komisiji za evropske zadeve kot matičnem delovnem telesu obravnavati in dopolniti že predložena skupna stališča, ki naj bi jih državni zbor potrdil. Mislim, da bi bilo zelo primerno, da tako ravnamo, torej predlog podpiram.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Sprašujem gospoda ministra, preden dam na glasovanje, če želi besedo? Prosim.

IGOR BAVČAR: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Glede na to, da je, kot sem razumel, konec razprave, bi rad povedal nekaj besed, ki se mi zdijo pomembne. Najprej bi se rad zahvalil vsem razpravljavcem za stališča in opozorila, ki jih jemljem izrazito dobronamerno. Ob tem bi rad seveda rekel, da me posebej veseli, da je tudi opozicija, tukaj bi rad izrekel dodatno zahvalo, očitno zelo dobro preštudirala to strategijo in se zaveda pomena in razsežnosti vprašanj, ki so ta trenutek pred nami. Ne bi se spuščal v komentiranje posameznih prispevkov, zahvaljujem se tudi za dva literarna vložka, tistega o letalstvu in tistega o jabolkah, ker mislim, da oba dobro razumem. Morda bi pripomnil pri enem samo to, da ni najpomembneje, ali so potniki privezani, ampak, ali so piloti v letalu. In pri drugem, da je določen napredek, da smo od, bom rekel, zelene trave zdaj prišli že k jabolkam, kar je vendarle dobro. Vrsto pripomb je bilo namenjenih temu, da v strategiji večinoma govorimo o tem, kako se bomo prilagajali, da ne govorimo o naših interesih, da je to zbirka opozoril oziroma zbirka tekstov, ki govori o tem, kako se bo Slovenija prilagajala "acquisu" na poti v Evropo oziroma za polnopravno članstvo. Prvič bi rad rekel, da reforme, ki so tu opredeljene, so v našem interesu in s tega stališča ni mogoče sprejeti tega očitka.
Drugič. Strategija res predstavlja zahteve "acquisa", kako bomo dosegli, kdaj jih bomo sprejeli te zahteve, pa je stvar pogajanj. Eden od sklepov današnje seje zavezuje vlado, da pripravi tudi koncept sodelovanja v tem celotnem procesu in obveščanja državnega zbora. Moje osebno stališče je, in v tem kontekstu podpiram iniciative o vlogi sporazuma predsednikov parlamentarnih strank, da mora biti državni zbor in bo državni zbor, dokler bom jaz minister o vseh podrobnostih pogajanj tekoče obveščen in da bo pri tem tudi sodeloval. Nenazadnje bo formalno dejansko vsebinsko sodeloval pri sprejemanju popolnoma vseh zakonskih projektov, ki so tu važni. To dejansko zahteva, bom rekel, vse to, o čemer govorimo, kar je govoril tudi gospod Potrč, pomeni pravzaprav predlog zakonov, ki jih bomo sprejemali. Vlada danes sprejema svoj predlog zakonodajnih projektov v letošnjem letu, ki ga bo predložila državnemu zboru. V tem okviru je tudi popravljen osnutek dokumenta, ki ste ga dobili. Se pravi, zbirka zakonov s tega področja, pod točko štiri je označena v tem dokumentu, in seveda stvar našega nadaljnjega sodelovanja je, da skupaj vlada in parlament skrbno pretehtata tisti zakonodajni paket, ki ga mora Slovenija sprejeti v letošnjem letu na podlagi kratkoročnih prioritet pristopnega partnerstva in ga uvrstiti v svoj državni program. Kar bi rad rekel o pogajanjih, in s tem bi zaključil, pa je, da v zvezi s pogajanji z Evropsko unijo obstaja določena iluzija ali pa, bom rekel, določena dezinformacija o tem, kaj ta pogajanja dejansko so. Pogajanja so specifična mednarodna pogajanja. Se pravi, pogajanja z Evropsko unijo so specifična mednarodna pogajanja. Ne gre za to, da bi se obe pogajalski strani prilagajali druga drugi po principu, po načelu: daš - dam in sprejemali tiste pravne rešitve, ki bi enkrat bolj ustrezale eni, drugič bolj ustrezale drugi strani. Pogajanja z Evropsko unijo pomenijo, da države kandidatke v celoti in brez izjeme sprejemajo predpise Evropske unije. Gre za sprejem vseh ustanovnih pogodb, celotne sekundarne zakonodaje, sodne prakse evropskega sodišča, pogodb, ki jih je Evropska unija sklenila s tretjimi državami. To pomeni, da bodo v našem polnopravnem članstvu prenehale veljati tudi vse bilateralne pogodbe med Slovenijo in državami članicami ali tretjimi državami, ki niso v skladu s članstvom v Evropski uniji. Obratne rešitve, ko bi druga pogajalska stran, to je Evropska unija, prevzela nekatere rešitve, ki jih imamo mi, niso mogoče ali pa, bom rekel, zelo težko sprejemljive, kajti res je, da so nekatere države članice v preteklosti uveljavile določene izjeme, toda opozarjam, da so vsa dosedanja opozorila Evropske unije in držav članic namenjena opozorilom vsem državam kandidatkam, da bodo vztrajali na popolnem sprejemu "acquisa". Takšna logika pogajalskega procesa je težka, ampak je iz stališča Unije jasna: tako je mogoče zagotoviti pravno varnost vsem članom integracije. Zato, in to je bistvo, mora biti naša pogajalska energija usmerjena v začasna prehodna obdobja, v katerih bomo kot pristopnica postopoma prevzeli evropsko ureditev. Zato mora imeti Slovenija jasno pripravljene natančne zahteve po prehodnih obdobjih, podkrepljene z analizami posledic, ki bodo zaradi prevzema ali uskladitve z "acquisom" nastale v posameznem gospodarskem ali drugem sektorju. In to je stvar pogajanj. To je stvar odločitev, ki jih pripravljajo delovne skupine, o katerih sem govoril. To je stvar odločitev, ki jih bodo na različnih nivojih sprejemale pogajalske skupine, vlada, ki jih bo sprejemal parlament v svojih zakonodajnih postopkih, ki jih bodo konec koncev sprejemale slovenske volivke in volivci, državljanke in državljani z referendumom, ko se bodo na koncu odločili o polnopravnem članstvu. Kako pomembna je ta razlika in specifika teh pogajanj, kaže tudi to, da obstajajo stališča znotraj Evropske unije, da bi bil za tista obdobja, ali za tiste izjeme in na tistih področjih, kjer bi države skušale uveljaviti poseben režim za sebe, uveljavljen poseben inštitut omejene pravice glasovanja države članice na področjih, kjer ne sprejema "acquisa" v celoti. Leta, ki so pred nami, so leta skrbnega tehtanja posameznih odločitev na tem področju in ni slučajno, da sem na koncu opozoril na to, da bo potrebno znanje, da bo potrebno angažiranje vseh ljudi in da bo potrebno zaupati v inštitut, ki ga imamo sicer res šele nekaj let, v lastno državo, ki bo sposobna in ki bo kos temu zahtevnemu procesu. Najlepša hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala gospod minister. Želi še kdo besedo? Gospod Peterle, potem gospod Mozetič.

ALOJZ PETERLE: Spoštovani! Rad bi opozoril na dvoje. So zadeve, ki jih moramo sprejeti in kjer ni debate; to zadeva ves kompleks skupne pravne podlage ali "acqui communautaire", kot se temu reče. Se pravi, tisto je treba v nekem zaporedju sprejeti in naša strategija bo v tem, v kakšni dinamiki oziroma s kakšno dinamiko, v kakšnem zaporedju bomo te zadeve sprejemali.
Drugo pa je manevrski prostor, ki predvsem zadeva naše strateško razmišljanje in odločanje. Kljub temu, da moramo številne stvari sprejeti, take kot so bile že sprejete v proceduri odločanja v desetletjih dosedanje Evropske zveze oziroma bivše skupnosti, je tukaj nek manevrski prostor, ne samo z ozirom na možnosti prehodnih režimov, kot jih ponuja že evropski sporazum in kot jih je mogoče izpogajati tudi v času, ko se pripravljamo na polnopravno članstvo. Ob tem je še drug manevrski prostor in o tem bi želel, da bi nam vlada kaj več povedala. Namreč, če zdaj pogledamo, kako je, na kaj je opozorila dosedanja naša razprava tudi s strani same vlade, potem bi rekel, da je bilo zelo malo opredeljenih konkretnih interesnih področij oziroma ciljev, ker mi želimo nekaj posebnega. Ta kategorija oziroma ta pojem se je že uveljavil, da bomo uveljavili naše posebnosti. Jaz sprašujem vlado, katere. Kajti, če malo karikiram. Doslej smo slišali samo za eno posebnost, za en poseben interes in to so brezcarinske prodajalne. Jaz menim, da je še veliko več takih zadev v Sloveniji, kjer se bo treba potruditi za našo strategijo oziroma za uveljavitev našega interesa.
Druga zadeva. To, kar je prej gospod poslanec Potrč omenjal, da gre za ta osnutek, ki nam ga je vlada dala na mize. Seveda komisija za evropske zadeve tega ni mogla še obravnavati in verjetno tudi nima posebnega smisla, da obravnavamo sedaj, ko je to šele osnutek, ampak takrat, ko bo to kot resno formalno gradivo s strani vlade prišlo, takrat ga bomo tudi gotovo obravnavali. Zaenkrat ga pa lahko vzamemo samo na znanje in kot znak dobre prakse vlade, da nas že v tej stopnji svojega dela obvešča o svojih odločitvah.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa, gospod Peterle. Gospod Mozetič.

MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Jaz nisem želel biti zadnji, ampak glede na to, da predsedujoči ni prej vprašal, se prej nisem mogel prijaviti po smislu člena, ki ga je citiral.
Dejstvo je, da smo mi pred odločitvami, sicer ne ta trenutek, vendar glede na strategijo in poznejše odločitve, ki bodo še tekle, da odločamo o naših vnukih. Minister je govoril o vnukih, ki bodo sodili o naših odločitvah. Ampak jaz mislim, da je velika odgovornost na nas, ker naši vnuki bodo rekli, da smo bili dobri ali slabi, ampak ali smo bili dobri ali slabi je to, kar zdaj naredimo. Kakšne odločitve bodo sprejete v teh obdobjih tega današnjega dne, teh let, ki so pred nami. Ker dejansko so te odločitve več ali manj nesprejemljive. Kar pomeni, mi določamo - ne mislim tukaj patetično - določamo način življenja našim vnukom. Od teh odločitev bo to odvisno in s tega razloga in tako bi morali tudi pristopati k tem zadevam, tako jih obravnavati, vendar glede na način, ki teče pri nas, ki je uveljavljen, da se vse mudi, da je nemogoče vse razčistiti in pretehtati, ne delamo tako.
Jasno je, da je v letalu pomemben pilot, ampak če to primero spet jaz nadaljujem. Bojim se, da včasih v našem letalu izgleda, kot da ni pilota, ko pa so piloti, večkrat izgleda, da so izredno slabi piloti. Da ne govorim o tem, da ni koordinacije s kontrolo letenja. Če za kontrolo letenja štejem parlament, ki je tisti, ki bi moral kontrolirati vlado, in da tukaj tečejo stvari ena mimo druge. Zato se jaz tudi bojim tega, da se bo pripravil nov koncept sodelovanja vlade in državnega zbora. To govori tudi strategija v 4. poglavju oziroma pod štiri, usklajevanje zakonodaje Republike Slovenije s pravnimi akti Evropske unije. Ne vem, v kakšno smer bo šel ta koncept sodelovanja, vendar mi moramo postaviti jasno to, kar je v ustavi postavljeno: delitev oblasti med zakonodajno in izvršno. Za to gre. Ne pa za neko bratsko sodelovanje izvršne in zakonodajne oblasti in potem ne vemo več, kdo kaj dela, kdo je za kaj odgovoren. Če bomo ta koncept jasno postavili, da bo vsak opravljal tisto, za kar je pristojen, za kar je odgovoren in dolžan, in drug drugega v bistvu tudi nadziral tako kot je normalno, potem bodo verjetno stvari lažje tekle. Jaz bom opozoril vlado, ker je ta strategija vladni akt, tako daleč vladni akt, da gospod Anderlič predlaga celo, da itak mi nimamo kaj tukaj, da kar govorimo, govorimo, vlada bo pa naredila po svoje, je verjetno tudi to poglavje Usklajevanje zakonodaje in zakonodajni postopki napisala predvsem za sebe. Predlagal bi ji, da ga tudi res prebere. Poglejte samo nekaj stavkov, v tem času, ki mi je na razpolago: "Samo oblikovanje posameznih zakonov in njihov sprejem v državnem zboru in objava v Uradnem listu še ne pomeni, da je delo opravljeno." Globoko se s tem strinjam, globoko, to je jasno. Ampak, ko je zakon sprejet, potem je na vrsti tisti, ki ga izvaja, ki ga uresničuje, vlada s svojo upravo. Potem se strinjam pa s tem, s tem se šele začenja in nastanejo problemi pri uporabi zakona, če ni dovolj domišljen, dovolj jasen že sam koncept zakona. Vsako sejo opozarjam, jaz opozarjam in še marsikdo drug tukaj, da so predlogi zakonov, ki jih predlaga vlada, nedomišljeni, da niso jasni koncepti, da se iz prvega v drugo in celo iz drugega v tretje branje spreminjajo koncepti. To prosim, da res vlada prebere, to, kar je napisala tudi v strategiji, ki je njen dokument.
Potem piše tukaj notri, da že od leta 1993 zavezuje vladni poslovnik vlado, da usklajuje in tudi napiše, ali so predlogi skladni z evropsko zakonodajo. Zakaj tega ne dela? Ni treba tega pisati v strategiji. Tega ni treba pisati državnemu zboru. To je vladna dolžnost po njenem poslovniku. Res, preberite to in tudi to opozorilo! Do marsikatere napake in nejasnosti ne bi prišlo, če bi bili zakonski projekti pripravljeni tako, da bi poleg samega zakonskega besedila oblikovalci pravil pripravili jasno zasnovo vseh potrebnih izvršilnih predpisov. Ob tem bi se lahko izognili tudi nekaterim očitkom o pretiranem normiranju in tako naprej. vse to se tiče v prvi vrsti vlade. Zakaj tega tako ne pripravlja? Na to ta državni zbor v svoji funkciji tudi opozarja. Tudi to, da imamo same hitre postopke, je nemogoče uveljavljati to, kar je vlada v tej strategiji napisala, da bi bilo potrebno uveljaviti, da bi imeli dobro, konsistentno, jasno zakonodajo. Tudi nikjer nič ne piše, kako bomo sploh to evropsko zakonodajo pri nas uveljavljali. Ali jo bo samo vlada? Ali bo pri tem parlament imel kaj dela?
Ker je čas potekel, samo še to opombo. Res je, da je po poslovniku tistemu, ki se ni prijavil pred začetkom razprave, razprava omejena na pet minut. Vendar, če je Strategija Republike Slovenije za vključitev v Evropsko unijo res pomemben akt, potem je nesmiselno in to ni bilo dobro s strani vodstva vodenja državnega zbora, da je uporabljal to določbo, ki je ni bilo dolžno uporabiti, da bi omejevalo razpravo. Vendar, ker je to akt vlade, na katerega izgleda, da parlament lahko samo nekaj razpravlja, nekaj govori, potem jaz tukaj samo to rečem, glede na delitev dela oziroma na delitev oblasti, je to akt vlade. Mi bomo pa samo spremljali in kontrolirali, kaj vlada dela in ali res dela to, kar je tukaj napisala. Samo bojim se, da tudi takrat, ko bomo na to opozorili, bo vladna večina enostavno to preslišala in delala tako naprej, kot je delala do zdaj.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospod Mozetič. Besedo ima doktor Jože Zagožen. Replika? Boste dobili besedo, gospod Hvalica.

DR. JOŽE ZAGOŽEN: Spoštovane kolegice in kolegi! Zaključujemo razpravo izredno pomembnega in daljnosežnega akta tako za slovensko državo, za vse Slovence, za vlado in za parlament. V tem smislu smo tudi na delovnih telesih z vso resnostjo obravnavali to materijo v prepričanju, da bo na koncu državni zbor sprejel stališča in sklepe. Menim, da so bile tudi razprave toliko tehtne, vsebinsko pomembne, da je potrebno podpreti predlog gospoda Ferija Horvata, da se ponovno sestane matično delovno telo in poizkuša vključiti stališče odborov in pa razpravo na tej plenarni seji. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod dr. Zagožen. Besedo ima Branko Kelemina, potem gospod Hvalica.

BRANKO KELEMINA: Hvala lepa predsedujoči. Jaz bi imel provokativno vprašanje tudi za ministra, kaj dejansko mislite ali sploh zakaj se ta evropska skupnost zdaj po tolikih letih širi in to z mogoče petimi ali pa celo več članicami. Ali gre resnično samo za tiste interese, ki smo jih slišali velikokrat iz različnih komentarjev ali pa tudi napisane, ali ni tukaj morda, da se morajo širiti prav zaradi tega, ker imajo ogromne svoje lastne stroške, seveda zaradi svojih razkošnih palač, ki jih gradijo tako rekoč oziroma so jih izgradili, za svoje visoke plače, za svojo številno administracijo. Imam občutek, da je to osnovni element, ki vodi to Evropsko zvezo, da se želi širiti, da bo lažje pokrila seveda svoje stroške.
Seveda je tudi ta naš stol, pa naš prihodek v tej Evropski zvezi izredno negotov, po mojem mišljenju, tudi zato, ker tudi sama ta zveza tako rekoč ne ve, kaj se bo z njo zgodilo v nekem naslednjem obdobju. To sami veste iz razprav o monetarni uniji in tako naprej. Tako da tudi mi tukaj dejansko gremo z neko negotovostjo in dejansko ne poznamo končnega rezultata, kaj se bo zgodilo. Seveda kljub temu, ne glede na to, je dobro, da mi vse te sisteme oziroma naše aktivnosti zavzamemo, ker enostavno jih moramo, to smo slišali že neštetokrat. Gre namreč za to, da sploh ne moremo z njimi tako rekoč trgovati v nobenem primeru in poslovati, če ne bomo sprejeli teh njihovih standardov. Zato mislim, da bi res mogoče morali mi v svoji strategiji ali pa če že nimamo tega v strategiji napisano, vsaj vedeti v našem ozadju, da mora naš cilj biti, ne glede na končni izid, kaj se bo z Evropsko zvezo zgodilo, poskušati iz nje potegniti več, kakor bomo seveda v njo vložili, pa četudi bo potem v končni fazi razpadla.
Jaz sem prej seveda govoril o teh negativnih posledicah tudi našega sistema in vseh teh negativnih trendov, ki se pač pri nas pojavljajo. Prav gotovo pa ima tudi ta vključitev in približevanje dobre strani. Te dobre strani seveda jaz vidim samo v tem, ker pač v tej Evropski zvezi vlada neki red. Vlada tako pravni red, o čemer seveda pri nas ne moremo govoriti, in s tem približevanjem ali pa vstopom seveda bo naš sistem prav gotovo moral vstati od mrtveca kot mrtvec.
Potem obstaja finančni red. Tukaj si naši gospodarstveniki prav gotovo izredno želijo, in vsi, predvsem pa podjetniki in pa obrtniki, da bi se finančni sistem vzpostavil tak, kot je v zahodni Evropi. Tam se točno ve, kaj pomeni plačilo 10 dni, kaj pomeni plačilo 30 dni in plačilo 60 dni, več pa mogoče sploh ne vem, če obstaja. To bo en zelo velik pozitiven premik v naši politiki, potem seveda tukaj so še tehnični, da o okolju ne govorim, kje smo mi z okoljem in pa Evropska skupnost, kako se bomo mi na tem področju prilagodili s tem našim, že letošnjim proračunom itn., potrošnik, državna uprava itn.
Upam, da bodo naši pogajalci seveda dovolj modri, če lahko tako rečem, da bodo znali iz te Evropske zveze potegniti največ, razen seveda, če nimajo že v ozadju spet kakšne fige v žepu in hočejo priti v Evropo samo zaradi tega, da bi prišli do dobrih delovnih mest, do velikih prihodkov in da nas ne bi slučajno spet poceni prodali, tako kot so to že naredili, po mojem mišljenju, s španskim kompromisom, in iz katerega seveda sledi ogromno negativnih posledic, ki jih bomo še kako krepko čutili v naslednjem obdobju. Samo toliko. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa gospod. Prosim. Gospod Peterle proceduralno.

ALOJZ PETERLE: Spoštovani gospod podpredsednik, spoštovane poslanke in poslanci! Obžalujem dejstvo, da moram nastopiti proceduralno zaradi evropske dimenzije našega odločanja. Vodstvu državnega zbora in številnim poslancem je znano, da je samo še nekaj ur na razpolago, če želimo določiti delegacijo za skupni parlamentarni odbor. Opozarjam na to dejstvo in prosim vodstvo državnega zbora, da stori korake, da bomo do te odločitve pravočasno prišli, sicer ne bo mogel začeti delati ta skupni parlamentarni odbor, ki je v našem interesu niti v marcu, potem ko je bil zaradi našega prepočasnega odločanja odpovedan prvi termin proti koncu meseca januarja. Mislim, da si te zamude pa tudi izgube ugleda ne smemo privoščiti in prosim, da se v zaporedju odločanja, kot ga določa poslovnik, opravijo koraki, ki nas bodo pripeljali do delegacije. To sem bil dolžan povedati in predlagam torej gospod predsednik, da... Prosim.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala lepa. Sprejel sam vašo pobudo. Predlagam državnemu zboru, da... Gospod Ivo Hvalica, boste pet minut končali lahko. Dovolite 5 minut, da končamo, pa potem...
Gospod Hvalica ima besedo. Potem bomo zaključili in prekinili to točko dnevnega reda in tudi dopoldansko zasedanje.

IVO HVALICA: Hvala lepa. Gospod podpredsednik! Tudi sam podpiram to, kar je kolega Peterle povedal. Ampak moja replika velja ministru Bavčarju. Najprej bi rekel, da to ni bil literarni vložek, ampak ena izmed prispodob, ki jih jaz pogosto uporabljam. Letalo, potnik, v nobenem primeru pa, gospod minister, nisem mislil, da bi bili med potniki eventualno v tem letalu tudi mi iz opozicije. Ne, ne! Mi smo kopiloti v tem letalu. Za ljudi, ki naj bi bili privezani ali ne, to so Slovenke in Slovenci. Ali sva se razumela? Če boste sprejeli tudi opozicijo za kopilota v tem letalu, potem verjamem, da bomo lahko skupaj dobili dovoljenje za vzlet, vzleteli in tudi pristali. Tudi današnja in včerajšnja razprava je pokazala pravzaprav, žal, da so se pozicijski poslanci, tako rekoč se niso na to pripravili, verjamem, da prenekateri ni niti pogledal teh stvari. Tudi opažam, gledam okrog sebe in vidim, s čim se ukvarjajo, z vsem, samo s strategijo ne. Ampak lahko da je to tudi način delovanja. Na vsak način, vsaj za našo stranko in za sebe lahko rečem, da so bile pripombe dobronamerne, ko smo temeljito to pregledali. Jaz priznam tudi, da je to eden od redkih dokumentov, ki sem ga prebral od začetka do konca, ker me je zadeva zanimala in samo, jasno, na takšen način človek lahko pride do tistih eventualnih lukenj, ki jih zazna. Seveda, ko gleda to s svojega zornega kota, torej opozicija ne kot potnik, privezan ali ne privezan v tem letalu, pač pa kot, recimo temu, kopilot. V kabino, ki vodi to letalo, spada tudi opozicija, to sem hotel povedati. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Prosim.

ALOJZ PETERLE: Spoštovane gospe in gospodje! Kot pilot bi vam povedal, da bi bilo dobro, da vzamemo s seboj tudi bencin, ga ni še nihče omenil. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Gospe in gospodje poslanci! Zaključujem razpravo. Dajem proceduralni predlog gospoda Horvata, ki ga je tudi gospod Peterle predlagal, da prekinemo v tem trenutku to točko dnevnega reda in nadaljujemo popoldan ob 14.30 uri. Dajem predlog na glasovanje. Ugotovimo prisotnost! (60 prisotnih.)
Kdo je za predlog? (55 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlog sprejet.
Prekinjam to točko dnevnega reda, nadaljujemo ob 14.40 uri.

(Seja je bila prekinjena ob 11.53 uri in se je nadaljevala ob 14.43 uri.)

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Kolegice poslanke, kolegi poslanci! Nadaljujemo z 8. sejo državnega zbora.
Obveščen sem, da so se opravičili za nadaljevanje 8. seje: Janez Per za popoldanski del; gospod Josip Bajc, ki je sicer tukaj, tudi za popoldanski del seje. Ugotavljamo prisotnost! (53 prisotnih.)
Zbor je sklepčen in lahko nadaljujemo z delom.
Prekinili smo 2. točko dnevnega reda, obravnavo strategije Republike Slovenije za vključevanje v Evropsko unijo. Kot sem obveščen, se delovno telo še ni sestalo.

Prehajamo na 3. TOČKO DNEVNEGA REDA - PONOVNO ODLOČANJE O ZAKONU O SPREMEMBAH IN DOPOLNITVAH ZAKONA O SODNIH TAKSAH. Dr. Franc Zagožen prosim.

DR. FRANC ZAGOŽEN: Spoštovani podpredsednik! Spoštovani odbor!
Predlagam, da to točko dnevnega reda preložimo in jo obravnavamo kasneje. To je proceduralni predlog. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Slišali smo proceduralni predlog, da se 3. točka obravnava v teku te seje. Dajem proceduralni predlog na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (58 prisotnih.)
Kdo je za ta predlog? (36 poslancev.) Je kdo proti? (15 poslancev.)
Prosim gospod Potrč, proceduralno.

MIRAN POTRČ: Gospod predsedujoči! Jaz bi rad pojasnilo, gospod Zagožen me bo tudi poslušal. Ali se po novem proceduralni predlogi vlagajo brez obrazložitve.
Meni je namreč obrazložitev jasna, samo bi rad, da bi jo tudi glasno slišal.
Poslancev koalicije ni dovolj, da bi bil z gotovostjo zakon izglasovan in to je tudi lahko tehtni razlog. Samo naj se nam pove, zakaj moramo preskakovati posamezne točke dnevnega reda. Jaz prosim, da se pove ali v bodoče imamo proceduralne predloge brez obrazložitev, da bomo tudi ostali poslanci vedeli, kako ravnati. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala. Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA - AKT O ODREDITVI PARLAMENTARNE PREISKAVE O VZROKIH, OKOLIŠČINAH IN POSLEDICAH DOGODKOV NA KAPITALSKEM TRGU V MARCU 1996 IN URESNIČEVANJU ZAKONSKIH NALOG AGENCIJE ZA TRG VREDNOSTNIH PAPIRJEV V OBDOBJU 1995-1997, VKLJUČNO Z VSEMI NJENIMI ORGANI. Zahtevo za uvedbo parlamentarne preiskave je na podlagi 27. člena ustave Republike Slovenije državnemu zboru predložil državni svet Republike Slovenije. Predstavnik državnega sveta prof. dr. Franc Vodopivec se je opravičil in ne bo sodeloval pri tej točki dnevnega reda. Proceduralno gospod Ivo Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala. Gospod podpredsednik, 4. točka dnevnega reda, tako kot je napisana, ne more biti predmet seje državnega zbora. Če bi bil tu predlagatelj, bi lahko korigiral ta zapis, ker tu piše: "akt o odreditvi parlamentarne preiskave o vzrokih, okoliščinah itd..." Ne bom bral naprej. Parlamentarne preiskovalne komisije ne raziskujejo vzrokov in okoliščin, pač pa sum zlorabe javnih pooblastil pri določenih dejanjih in je treba imeti natančno artikulacijo, ker sicer se nam bo kdo smejal. Mi nismo tu preiskovalni organ sodstva. Zaradi tega bi prosil, da se o tem seznani predlagatelj. Zdaj mi pravite tudi, da predlagatelja ni, sicer pa iz teh razlogov mislim, da je to tudi v nasprotju z zakonom o parlamentarni preiskavi, ki ga je sprejel naš parlament v prejšnjem mandatu - mislim, da je bilo to leta 1993, prav tako tudi s poslovnikom o preiskovalni komisiji. Skratka, čudim se, da je vodstvo državnega zbora dalo to v takšni obliki na dnevni red. Ne vem, kaj bi mi potem tu sprejeli, če sprejmemo to točko kot takšno. Žal je tudi meni ušlo pri sprejemanju dnevnega reda. Mislil sem, da je to napisano kvalificirano, zanesel sem se tudi na vodstvo državnega zbora, ampak temu očitno ni tako. Predlagam dvoje, prvič, ali da predlagatelj pojasni, če je pripravljen spremeniti dikcijo tega člena, te zahteve in drugič, da mi vodstvo državnega zbora odgovori, ali imam pri tej moji zahtevi prav ali ne. Lahko se tudi motim. Hvala.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Hvala, gospod Hvalica. Namen parlamentarne preiskave je določen v ustavi, v členu 93, ki pravi: Državni zbor lahko odredi preiskavo o zadevah javnega pomena, mora pa to storiti na zahtevo tretjine poslancev državnega zbora ali na zahtevo državnega sveta. V ta namen imenuje komisijo, ki ima v zadevah poizvedovanja in proučevanja smiselno enaka pooblastila kot pravosodni organi. Tu imamo še zakon, 1. člen o parlamentarni preiskavi, ki pravi: Parlamentarna preiskava o zadevah javnega pomena se opravi, da se ugotovi in oceni dejansko stanje, ki je lahko podlaga za odločanje državnega zbora o politični odgovornosti nosilcev javnih funkcij, (to ste vi govorili) za spremembo zakonodaje na določenem področju in za druge odločitve državnega zbora iz njegove ustavne pristojnosti. Ta točka izhaja iz zahteve državnega sveta v 1. točki, kjer pravi: Namen preiskave je ugotoviti vzroke, okoliščine in posledice dogodkov na kapitalskem trgu v marcu 1996, ugotoviti morebitno odgovornost agencije za njeno delovanje in poseg v letih 1995 in 1997, zlasti glede razvoja kapitalskega trga, zaščite vlagateljev, obveščanja javnosti, morebitnega kršenja zakonov, delovanje v javnem interesu in neodvisnosti, ugotoviti vsebino, kakovost in obseg nadzora nad agencijo in ugotoviti morebitno izpolnjevanje obveznosti ljubljanske borze v letih 1995 do 1997, zlasti glede pravilnika za trgovanje s svežnji vrednostnih papirjev. Prosim gospod Hvalica.

IVO HVALICA: Hvala lepa gospod podpredsednik. Zdaj sem slišal še eno debelo - ugotoviti odgovornost agencije. Lepo vas prosim! Ugotoviti odgovornost funkcionarjev, ministra za finance! Kakšne agencije? Funkcionarjev! Med tem časom sem tudi dobil že od mojega strokovnega "suporta" zakon o parlamentarni preiskavi, prek 19. novembra 1993. Letnico sem prav povedal, sedaj še datum. Kar poglejte sedaj 1. člen in boste ugotovili, da mi takšnega, tako artikuliranega akta "odrediti parlamentarne preiskave", kot tu piše, ne moremo žal sprejemati. Jaz nimam nič, da se razumemo, proti vsebini tega, kar hoče predlagatelj doseči. Nasprotno. Jaz sem za to parlamentarno preiskavo, samo en minimum, bi rekel, poslovnika in artikulacije pa že človek lahko zahteva od državnega sveta. Torej ostajam pri prvotnem vprašanju, da mi poveste, kaj naj naredimo in kako naprej. Predlagatelja torej ni tu.

PREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Gospod Hvalica, če lahko zaključite. Jaz sem vam prebral pod drugim papirjem tisto, kar zahteva državni svet. Uvodoma se pa midva razumeva, zakaj gre. Ali morda predlagate, da preložimo točko dnevnega reda, ker ni predlagateljev?

IVO HVALICA: Glejte, jaz ne predlagam, da preložimo, ker sem tudi načeloma proti prelaganju točk dnevnega reda. Moj kolega vodja poslanske skupine naše stranke je na začetku včerajšnje seje povedal, da bi vsaj približno vedeli, o čem glasujemo. Ker mogoče potem, ne vem, bo nekdo prišel pa mu ne bo všeč 5. točka, pa mogoče 6. tudi ne glede, na to, da so danes nekateri odsotni, vsaj tako ste prebrali na začetku. Ne, pojdimo po dnevnem redu, samo dajmo ugotoviti, ali je možno, da sprejmemo mi, da pravzaprav razpravljamo o točki dnevnega reda, ki je tako napisana, kot je tu v prečiščenem dnevnem redu, ki smo ga dobili na klop. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK ANDREJ GERENČER: Torej, mi lahko predlagamo preiskavo. Če pa gre za spremembe, mora biti predlagatelj zraven. Mora soglašati predlagatelj, če hočemo spremeniti karkoli. Ker gospod Hvalica očitno želi spremeniti zadevo, predlagam, da to točko dnevnega reda prekinemo in jo bomo obravnavali, ko bo prišel predlagatelj.
Spoštovane kolegice in kolegi, imam predlog, da to 4. točko, o kateri smo zdaj govorili, preložimo na nadaljevnaje te seje državnega zbora. Dajem tak predlog na glasovanje. Ugotovimo sklepčnost! (61 prisotnih.)
Kdo je za ta predlog? (45 poslancev.) Je kdo proti? (3 poslanci. )
Ugotavljam, da je predlog sprejet.

Prehajamo po vrstnem redu na 5. TOČKO DNEVNEGA REDA - SPREMEMBA POROČILA O GOSPODARSKIH DRUŽBAH, PODJETJIH ALI ZAVODIH, ZA KATERE V SKLADU V SKLADU S PRVIM ODSTAVKOM 20. ČLENA ZAKONA O NEZDRUŽLJIVOSTI OPRAVLJANJA JAVNE FUNKCIJE S PRIDOBITNO DEJAVNOSTJO VELJA PREPOVED POSLOVANJA Z DRŽAVO, JAVNIMI PODJETJI IN JAVNIMI ZAVODI.
Spremembo poročila je zboru predložila komisija po zakonu o nezdružljivosti upravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo. Želi poročevalec komisije besedo? (Ne želi.) Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne želi.) Želijo besedo predstavniki poslanskih skupin? (Ne želijo.) Dajem besedo poslankam in poslancem. Pisnih prijav nimamo. Kdo želi razpravljati? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem splošno razpravo in prehajamo na glasovanje. Državnemu zboru predlagam, da v skladu s tretjim odstavkom 20. člena zakona o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, sprejme naslednji sklep:
"Državni zbor Republike Slovenije sprejema spremembo Poročila o gospodarskih družbah, podjetjih ali zavodih, za katere v skladu s prvim odstavkom 20. člena zakona o nezdružljivosti opravljanja funkcije s pridobitno dejavnostjo velja prepoved poslovanja z državo, javnimi podjetji in javnimi zavodi."
Po obravnavi se ta sprememba poročila objavi v Uradnem listu Republike Slovenije. Želi o predlogu sklepa kdo razpravljati? Ker ne želi nihče razpravljati, zaključujem razpravo in dajem na glasovanje predlagani sklep. Ugotovimo sklepčnost! (63 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (59 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da je predlog sklepa sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda in prosim podpredsednika Lucija, da vodi naprej.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Spoštovane kolegice poslanke in poslanci, prehajamo na 6. TOČKO DNEVNEGA REDA - OBRAVNAVA PREDLOGA ODLOKA O RAZPISU REFERENDUMA IN DOLOČITVI REFERENDUMSKIH OBMOČIJ ZA USTANOVITEV OBČIN TER ZA DOLOČITEV OZIROMA SPREMEMBO NJIHOVIH OBMOČIJ IN RAZPISU REFERENDUMA ZA SPREMEMBO IMEN IN SEDEŽEV OBČIN IN PREDLOG SKLEPA.
Predlog odloka in predlog sklepa je v obravnavo zboru predložila komisija za lokalno samoupravo.
Želi poročevalec komisije besedo? Izvolite, gospod predsednik Vili Trofenik.

VILI TROFENIK: Hvala lepa za besedo. Lep pozdrav. Komisija za lokalno samoupravo je na podlagi 12. člena zakona o postopku za ustanovitev občin ter določitev njihovih območij obravnavala mnenje vlade Republike Slovenije o predlogih za nadaljevanje postopkov za ustanovitev občin, spremembo njihovih območij ter za spremembo imena in sedeža občine, ki so jih državnemu zboru predložili ustavno in zakonsko opredeljeni predlagatelji.
Komisija je poleg mnenja vlade Republike Slovenije obravnavala tudi mnenje prizadetih občinskih svetov in se je seznanila tudi s stališči zborov občanov. V razpravi na komisiji je bila izražena tako podpora, kot tudi nasprotovanje nadaljnji členitvi, še zlasti pred nujno potrebno dopolnitvijo sistemske zakonodaje s področja lokalne samouprave, še zlasti na področju financiranja lokalnih skupnosti.
V razpravi je bilo posebej izpostavljena nedorečenost oziroma potreba po dograditvi kriterijev za ustanavljanje občin, navedenih v 13. in 13.a členu zakona o postopkih za ustanovitev občin in določitev njihovih območij. Razprava na komisiji je bila kritična do predloga vlade, z vidika doslednega oziroma nedoslednega spoštovanja zakonskih kriterijev za ustanavljanje občin.
Še posebej je bil v razpravi izpostavljen problem preoblikovanja nekaterih mestnih občin, sicer v skladu z odločbo ustavnega sodišča, in sicer na območjih, kjer je na podlagi zapisnikov zborov občanov možno pričakovati nasprotovanja prizadetega prebivalstva kakršnekoli nadaljnji členitvi. V razpravi je bilo ocenjeno, da le manjše število predlogov, ne glede na to, ali jih je predlagala vlada ali drugi, z zakonom predvideni predlagatelji, ustreza kriterijem relativne finančne avtonomnosti. Zaradi tega je bila izpostavljena bojazen, da bo ustanovitev večjega števila novih občin dodatno prizadela že tako neustrezno financiranje obstoječih lokalnih skupnosti, v kolikor ne bo prišlo do prerazporeditve javnih financ med državo in lokalnimi skupnostmi.
Na podlagi navedenega je komisija sprejela naslednje sklepe.
Prvič. Komisija podpira mnenje in predloga vlade Republike Slovenije za ustanovitev občin, za spremembo območij občin, ter za spremembo imena in sedeža občin.
Drugič. Komisija predlaga državnemu zboru, da ugotovi, da so izpolnjeni z ustavo in z zakonom določeni pogoji za ustanovitev občin oziroma za spremembo imena in sedeža občine, določi za ugotovitev območja, na katerih se izvede referendum, za ugotovitev volje prebivalstva in razpiše referendum. Gre za 14 občin, ki so poimensko podrobno navedene v poročilu, ki ste ga dobili pod 1. točko v prvem delu sklepa, zato jih ne bi našteval.
Tretjič. Komisija je podprla 6 predlogov za izločitev dela občine in njegovo priključitev k sosednji občini na območjih, ki jih je predlagala vlada in ki so navedeni pod 1. in 2. točko sklepa, ki ste ga dobili z gradivom.
Četrtič. Komisija je podprla štiri predloge vlade za spremembo imena in sedeža občine, prav tako navedene v 1.c točki predloženega sklepa.
Petič. Komisija se je izjasnila tudi o negativnem stališču vlade, in sicer komisija ne podpira odklonilnega mnenja vlade do vseh ostalih predlogov za ustanovitev novih občin, ki so jih podali z ustavo in z zakonom določeni predlagatelji v postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij.
Šestič. Komisija predlaga državnemu zboru, da ugotovi, da so izpolnjeni z ustavo in z zakonom določeni pogoji za ustanovitev občin, za spremembo območij občin oziroma za spremembo imena in sedeža občine, določi območja, na katerih se izvede referendum za ugotovitev volje prebivalstva in razpiše referendum.
Z glasovanje se je tako komisija opredelila za štiri dodatne predloge za ustanovitev novih občin, ki so našteti v 1.a točki pod rimsko dve, predloženega sklepa. Prav tako se je komisija z glasovanjem pozitivno opredelila do dveh predlogov za izločitev dela občine in njegovo priključitev k sosednji občini, navedeni pod točko 1.b, II, priloženega sklepa. Nadalje je komisija podprla odklonilno mnenje vlade Republike Slovenije do posameznih predlogov za ustanovitev občin z odločitvijo dela občine v novo občino in predlaga državnemu zboru, da s svojim aktom ugotovi, da niso izpolnjeni z ustavo in z zakonom določeni pogoji za ustanovitev občin na 18 navedenih območij, ki so navedene pod točko III predloženega sklepa. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala gospodu Trofeniku. Želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve? (Ne.) Želi predstavnik vlade, ki ga trenutno ni tukaj? Proceduralno.

JANEZ MEŽAN: Hvala. Se opravičujem, ker malo težje govorim. Imam namreč zob vnet. Mislim, da brez vlade pri tej točki ne moremo nič delati, ker bo najbrž treba določene stvari utemeljevati, zato predlagam, da vlada pride zdaj sem, ali pa da to točko prestavimo in gremo naprej.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Predstavnik vlade je na poti v državni zbor, tako vsaj javljajo, torej prihaja k nam. Zato bi, če nima nihče nič proti, začeli s poslanskimi skupinami. V kolikor ne, dajemo 10 minut odmora in čez 10 minut nadaljujemo. Nadaljujemo ob 15.20 uri.

(Seja je bila prekinjena ob 15.07 uri in se je nadaljevala ob 15.25. uri.)

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Prisotnih je 56 poslank in poslancev. Zbor je sklepčen in lahko z delom nadaljuje. Med tem časom se nam je pridružil in prebil nekako do parlamenta mag. Božo Grafenauer, minister za lokalno samoupravo. In kot predstavnik vlade, torej mu predajam besedo. Izvolite gospod minister.

MAG. BOŽO GRAFENAUER: Hvala lepa. Spoštovani gospod podpredsednik! Spoštovane poslanke in poslanci! Moram se opravičiti, čeprav sem bil v stalni pripravljenosti, in sem kljub vsemu potreboval pet minut od službe do sem. Na žalost ali pa na veselje ste tako hitro prišli do te točke.
Dovolite, da podam nekaj poudarkov iz mnenja in predloga Vlade Republike Slovenije, glede predlogov za ustanovitev novih občin za spremembo območij občin in spremembo imena in sedeža občin.
Vlada Republike Slovenije je na seji dne 15. januarja letos sprejela svoje mnenje in predlog v skladu z določili 11. člena zakona o postopku za ustanovitev občin ter za določitve njihovih območij. V tem mnenju in predlogu je upoštevala ustavna in zakonska določila ter odločitev ustavnega sodišča, ki so bila sprejeta v preteklih letih. Poleg vsebinskih pogojev za ustanovitev občin, je v zakonu predpisan tudi postopek za ustanovitev občin in spremembo njihovih območij. V tem postopku je predvidenih več faz: Tako je 23.5. državni zbor sprejel sklep o začetku postopka in naložil vladi, da pripravi pregled vloženih predlogov oziroma predloži predlog za začetek postopka za ustanovitev občin. Vlada je v predvidenem roku pripravila predlog, ki ga je sprejela na seji dne 3.7.1997, in svoje predhodno mnenje o vloženih predlogih in pobudah, ter podala svoj predlog za začetek postopka za ustanovitev novih občin.
Državni zbor je na seji 27.9.1997 s svojim sklepom ugotovil, kateri predlogi oziroma katere pobude so bile vložene, rad bi samo ugotovil, da v času od maja do septembra oziroma od seje vlade do septembra je bilo podanih še trinajst predlogov za ustanovitev občin, en predlog za spremembo območij, pet pobud za ustanovitev občin, in dve pobudi za spremembo območij.
Državni zbor je nato pozval občinski svete, da podajo mnenje o predlogih za ustanovitev občin ter za določitev oziroma spremembo njihovih območij in da obravnavajo gradivo in predhodno mnenje vlade. Celotno gradivo je bilo nato obravnavano na občinskih svetih in zborih občanov v prizadetih občinah. Pred pripravo svojega mnenja in predloga je vlada oziroma služba vlade za lokalno samoupravo preučila vse predloge in elaborate za ustanovitev občin, mnenja in stališča občinskih svetov, sveta o krajevni skupnosti, zborov občanov pa tudi pripombe in predloge posameznikov, zapisnike in predstavitve v sredstvih javnega obveščanja, strokovne podlage uglednih slovenskih strokovnjakov. Tudi tiste, ki so bile pripravljene že v letu 1994.
Vlada Republike Slovenije je izhajala iz nespornega dejstva in ugotovitve, da je uvajanje novega sistema lokalne samouprave proces, ki ima več vidikov in ki bo trajal dalj časa, ter stališča, da je potrebno k odpravljanju pomanjkljivosti pristopiti načrtno in medsebojno usklajeno. Pri tem je potrebno upoštevati, da je teritorialni element lokalne samouprave samo ena izmed sestavin, ki vplivajo na kakovost delovanja samoupravnih lokalnih skupnosti. Tako je vlada izhajala iz stališča, da se samo z ustanavljanjem novih občin ne rešuje ključnih problemov delovanja lokalne samouprave. Ti se kažejo predvsem v nalogah in pristojnostih občin in v zagotovitvi čim bolj preglednega, pravičnega, učinkovitega in razvojno naravnanega sistema financiranja, ne pa predvsem, da tako rečem, v skokovitem večanju števila občin, preden niso razrešena druga, zelo pomembna vprašanja. Na število in velikost občin torej ni mogoče gledati ločeno oziroma brez upoštevanja drugih vsebinskih vprašanj, predvsem nalog in pristojnosti financiranja pokrajinske ureditve in podobno, torej drugih vprašanj, ki omogočajo dejansko boljšo ureditev, razvoj in uspešno delovanje samoupravnih lokalnih skupnosti. Pomembno dejstvo je, da novi sistem lokalne samouprave v Sloveniji deluje relativno kratek čas in je razumljivo, da ni bilo mogoče razrešiti vseh odprtih vprašanj in odpraviti nekaterih, v tem času ugotovljenih sistemskih slabosti. Da se ta vlada zaveda, da je potrebno odpraviti nekatere slabosti, je razvidno iz njenih aktivnosti v času po njenem oblikovanju.
Najprej - pripravljene so sistemske spremembe zakona o lokalni samoupravi. Predlagana določila bodo med drugim omogočila začetek in izvedbo postopkov za prenos posameznih državnih nalog na občine, česar sedanja zakonodaja ne omogoča. V zakonu so predlagane evropsko primerljive rešitve glede povezanega delovanja med občinskim svetom in županom. Predlagane zakonske norme naj bi zagotovile, da bodo končno le izvedene delitve premoženja med novonastalimi občinami. Dopolnjuje se sistemska ureditev državnega nadzora in tako dalje.
Drugič. V zakonodajni proceduri so spremembe zakona o financiranju občin. To je zakona, ki vsebuje določbe, od katerih je odvisen ekonomski položaj posameznih občin. Poleg tega, da bo potrebno v tem zakonu sprejeti določbe, ki bodo sledile evropski listini o lokalni samoupravi, bo potrebno slediti predvsem tudi osnovni določbi naše ustave, po kateri se občina financira iz lastnih virov. Dodatna sredstva države za gospodarsko slabše razvite občine pa naj bodo le korektiv sredstvom iz lastnih virov. Tudi pri tem zakonu je potrebno poudariti, da na delovanje in tudi na nastajanje občin ni mogoče gledati ločeno od njihovih nalog in pristojnosti, predvsem pa ne od sistema financiranja.
Tako spremembe zakona o lokalni samoupravi kot spremembe zakona o financiranju občin so bile do 16.2.1998 v obravnavi v vseh slovenskih občinah, kot je to v skladu z zakonom o lokalni samoupravi, in se to do sedaj ni najpogosteje dogajalo. Tudi to zagotavlja, da bo mogoče v državnem zboru upoštevati njihove predloge in pripombe ter sprejeti čim boljše odločitve.
Naslednjič, kaj je bilo narejeno. Pripravljena je bila analiza financiranja občin v Sloveniji po uveljavitvi lokalne samouprave, ki je tudi že v obravnavi v državnem zboru in je stališča in sklepe v zvezi s tem sprejela danes tudi komisija za lokalno samoupravo.
Nadalje, vladni odbori so obravnavali predlog zakona o pokrajinah, ki je v zadnjem usklajevanju, in bo dan v predhodno obravnavo predvidoma v začetku prihodnjega meseca, morda pa že na seji vlade prihodnji četrtek.
V sodelovanju s Pravno fakulteto v Mariboru teče projektna naloga, katere rezultat bo pregled oziroma katalog vseh nalog in pristojnosti občin in predlog organizacijskih modelov občinske uprave, kar do danes, po uveljavitvi sistema lokalne samouprave, tudi še ni bilo narejeno.
Še pred obravnavo zakona o lokalni samoupravi - predvidevam, da bo to na seji v mesecu marcu - bo skupaj z mestnimi občinami obravnavana pravna ekspertiza o opredelitvi funkcij in pristojnosti mestnih občin, ki jo pripravljamo skupaj z Inštitutom za javno upravo Pravne fakultete v Ljubljani. Jutri imamo sestanek z vsemi ministrstvi, mestne občine so pa že tudi dobile vabila in naslednji petek je skupni strokovni razgovor strokovnjakov Inštituta za javno upravo in predstavniki mestnih občin.
Nadalje, vladna služba za lokalno samoupravo je v septembru 1997 pripravila delovno zasnovo sklepa o razvrstitvi občin v skupine in določitvi količnikov za najvišjo vrednoteno funkcijo, to je akta, ki ga sicer sprejme komisija za volitve in imenovanja pri državnem zboru. Upam, da bo vsaj pred razpisom naslednjih lokalnih volitev dosedanji sistem, ki na primer dejansko omogoča, da ima župan najmanjše slovenske občine višjo plačo od župana največje slovenske občine, popravljen. Sicer pa je komisija za lokalno samoupravo pri državnem zboru na zadnji seji sprejela sklep, s katerim je pozvala vlado, da pripravi poseben zakon, ki bi urejal področje plač v občinah.
Zakaj sem to naštel? Zaradi tega, ker menim, da s sprejemom navedenih aktov, predvsem pa zakona in drugih predpisov s področja skladnega regionalnega razvoja in predpisov, ki bodo opredelili pogoje za pridobitev posebnega statusa občin ter na podlagi analize in strokovnih predlogov za bodoča teritorialna oblikovanja občin, da bodo na tej podlagi razrešena ključna vprašanja lokalne samouprave v Sloveniji.
Vlada Republike Slovenije torej ugotavlja, da je potrebno na ustanavljanju novih občin nujno gledati v povezanosti z njihovimi nalogami in financiranjem. V Sloveniji želimo zgraditi - odkar sem jaz na tem mestu, sem zaznal v vseh političnih strankah in je v nekem smislu načelo sprejeto v vseh političnih strankah, da torej želimo zgraditi sistem, v katerem bodo občine opravljale bistveno večji del zadev lokalnega pomena, predvsem tudi glede odločanja in gospodarjenja v zvezi s prostorom, kot je to sedaj, in sistem, v katerem bodo imele zagotovljene zadostne vire financiranja, s katerimi bodo v okviru svojih pooblastil prosto razpolagale, kot je to usmeritev tudi evropske listine.
Ob tem je mogoče reči, da več, ko bo ustanovljenih občin v nasprotju z ustavno in zakonsko zastavljenim konceptom, ki je bil v osnovi sprejet leta 1994, slabše in bolj oddaljene bodo možnosti delovanja občin z več pristojnostmi in stabilnimi viri financiranja, kot je to sedaj.
Ob tem bi želel opozoriti, da tako rečem, parolo, po kateri pomeni več občin, več sredstev za vse - čeravno je morda v posameznem primeru tako, pa v globalu ta teza gotovo ne vzdrži, razen seveda, če se na kratki rok odpovemo uravnoteženim javnim financam in s tem tudi varčevalno zastavljenemu proračunu. Če smo realni, bo lahko prihajalo predvsem do prerazporejanja razpoložljivih finančnih sredstev, kar pomeni, da bodo pri istem globalu sredstev imeli eni lahko več le, če bodo imeli drugi manj; pri tem ne mislim samo med občinami, tudi med državo in občinami.
K temu bi želel še dodati še ugotovitev, da vsak center odločanja pomeni določena dodatna finančna sredstva, pomeni določene stroške, ki so nujno povezani s samim delovanje in torej ne pomenijo neposrednega vlaganja v dvig kvalitete življenja ljudi v lokalni skupnosti. Z drugimi besedami zelo pomemben je tudi t.i. "cost benefit" izračun. Če na eni strani pomeni nova občina aktiviranje novih energij, pomeni na drugi strani tudi strošek, kar se ravno tako ne sme zanemariti. Po mnenju mnogih bi nastanek večjega števila občin mimo zastavljenega koncepta pomenil, da bi se v naslednjem obdobju ukvarjali predvsem z vprašanji, povezanimi z začetnikom delovanja, ob hkratni odsotnosti pokrajinske organiziranosti pa bi to Sloveniji pomenilo v bistvu večjo in ne manjšo centralizacijo. Menim, da pretirana nihanja pri ukinjanju občin, ta so bila značilna za naše obdobje po 2. svetovni vojni, čeprav seveda te skupnosti niso vedno primerljive, ampak samo zaradi bolj slikovitega prikaza. Če smo imeli 1934. leta v Sloveniji 371 občin, jih je bilo 1945. leta, moram natančno reči, 541 krajev. Je bilo 1946. leta 1264 krajev. Je bilo 1952. leta 370 občin. Je bilo 1955. leta 130 občin. Je bilo 1960. leta 83 občin. Je bilo 1964. leta 62 občin. Skratka, menim, da pretirana, skokovita, ukinjena oziroma ustanavljanje občin ob nekaterih nedorečenih vsebinskih vprašanjih in pogojih za njihovo delovanje, pomenijo po mojem mnenje nespametno ravnanje. Ko pristopa vlada k predlogu oblikovanja novih občin, mora seveda pristopati iz stališča določenega, da tako rečemo, globalnega koncepta. Poenostavljeno povedano, so bili v Sloveniji v letu 1994 pripravljeni trije koncepti. Koncept 340, koncept 240 in koncept 160-ih občin. V letu 1994 je državni zbor sprejel koncept 160 občin z nekaterimi spremembami vladnega predloga, od katerih nekatere niso bile najbolj posrečene, najbolj smotrne, da tako rečem. Sedanji predlog vlade upošteva oziroma sledi tistemu konceptu 160-ih občin iz leta 1994, ki je bil v službi vlade za lokalno samoupravo pripravljen takrat v sodelovanju s slovenskimi strokovnjaki. Vlada ugotavlja, da je bilo vloženih veliko število predlogov, pobud in vlog za ustanovitev novih občin. Glede vseh predlogov in pobud za nastanek novih občin je vlada izhajala iz stališča, da je potrebno upoštevati ustavna in zakonska določila ter odločitve ustavnega sodišča in dograditi sedanjo mrežo občin. Pri predlogih za ustanovitev novih občin, ki jih vlada ne podpira, gre za predloge, ki niso v skladu z ustavnimi zakonskimi kriteriji. Vlada jih zavrača ob upoštevanju pogojev za ustanovitev občine kot celote.
Posebej poudarjam, da je na pogoje in kriterije za ustanovitev občin potrebno gledati v njihovi povezanosti in glede na njihovo celoto. Ne pa iztrgano dajati poseben pomen le tistemu pogoju ali razlogu, ki pride trenutno prav mogoče tudi za vsakodnevno politično uporabo. Hkrati pa je potrebno upoštevati dejstvo, da gre za materijo, pogoje in kriterije, ki jih ni mogoče tehtati s filigramsko tehtnico, ker raznolikost pogojev in posameznih značilnosti v posameznih primerih, dinamičnost, geografske in druge danosti ni mogoče enostavno pretvoriti na isti imenovalec. Zato je razumljivo, da so tudi v raznih evropskih državah pogoji in rešitve pri tem zelo različne. S primerom želim podkrepiti stališče in zahtevo, da pri argumentirani razpravi in ugotavljanja pogojev ter ocenjevanju posameznih rešitev ne kaže poudarjati in izpostavljati, bi rekel, iztrganih iz celote samo določene podatke. Na primer le število prebivalcev, temveč upoštevati pogoje v njihovi povezanosti in celoti. Če tako na primer primerjamo predloga za novi občini Žužemberk - 4.700 prebivalcev, 164 kvadratnih kilometrov in Dolenjske Toplice - 3.311, 110 kvadratnih kilometrov, ki sta obe v sedanji mestni občini Novo mesto, moramo ugotoviti, da ima Novo mesto 50.000 prebivalcev, da ima 623 kvadratnih kilometrov, da ima 242 naselij, in če v tem primeru ti dve novi občini nastaneta, v občini Novo mesto še vedno ostane 43.000 prebivalcev. Skratka, ta dva primera ni mogoče enostavno primerjati samo glede na število prebivalcev. Drugim primer, to je predlog za nastanek na primer treh novih občin v kakšni sedanji občini, ki ima 5.000 prebivalcev, 75 kvadratnih kilometrov in recimo 71 naselij. V takih primerih nam seveda sklicevanje samo na število prebivalcev, ki je v vseh teh primerih pod 5.000, ne da realne slike. Tudi ustavno sodišče je v svoji odločbi navedlo, da je ustavno dopustno, da zakonodajalec pogoja števila prebivalcev ne upošteva togo, temveč v sorazmerju z razlogi, ki opravičujejo ustanovitev občin z manj kot 5.000 prebivalci.
V svojem mnenju in predlogu je vlada Republike Slovenije zlasti utemeljila in navedla še, da je novi sistem lokalne samouprave v dograjevanju tudi na področju določenega razmejevanja nalog med državo in občinami in na področju izpopolnitve sistema financiranja, v katerega naj bi bili vgrajeni takšni elementi, ki bi spodbujali oblikovanje občin, ki bi bile v pomembnem obsegu sposobne same zagotoviti sredstva za svoje delovanje in razvoj. Poleg tega je odločba ustavnega sodišča, v kateri so opredeljena nekatera mnenja in napotila za razumevanje zamisli občin po ustavni ureditvi, posebej pa postavljene nekatere zahteve v zvezi s potrebnimi spremembami pri mestnih občinah. Poleg tega je upoštevala predloge za nastanek novih občin na območju tistih sedanjih občin, ki po veliki površini, številu prebivalcev in številu vključenih naselij ter po posledični notranjih heterogenosti ne predstavljajo lokalne skupnosti, v katerih gre za pretežno enake interese in potrebe prebivalcev, posamezne zaokrožene lokalne skupnosti pa izpolnjujejo pogoje za nastanek novih občin.
Vlada je upoštevala tudi načelo upravno-organizacijske racionalnosti in dejstvo, da bi nastanek večjega števila razvojno šibkih novih občin povzročil slabitev ekonomske in finančne moči obstoječih občin, kar bi z javno-finančnega stališča pomenilo tudi med drugim dodatno javno-finančno obremenitev. Poleg tega, da je treba oblikovati take občine, ki bodo imele pogoje za racionalno in učinkovito delovanje lokalnih javnih služb, upoštevala pa tudi strokovne podlage, ki so bile pripravljene ob uveljavljanju lokalne samouprave leta 1994, predvsem tiste, ki so izhajale iz modela teritorialno večjih občin.
Hkrati je upoštevala, da je pri sistemu lokalne samouprave poleg teritorialnih potrebno upoštevati še druge vidike, zlasti pristojnostnega in upravljavskega, tako da bo tudi teritorialna oblikovanost omogočila tako izvajanje nalog samouprave kot tudi izvajanje tistih oblastnih nalog države, ki jih bo ta prenesla na občine, kar bo s spremembami zakona o lokalni samoupravi omogočeno. Vlada je tudi upoštevala, da je pomemben element pri oblikovanju občin tudi vzpostavitev pogojev za njihovo racionalno in učinkovito delovanje, za kar je potrebna ustrezna strokovna sestava občinske uprave in učinkovit, da tako rečem, lokalni menedžment, kar je omogočeno v ustrezno velikih, zaokroženih in ekonomsko sposobnih občinah, ki bodo imele tudi osnovne možnosti za zagotovitev lastnih sredstev za svoje delovanje.
Vlada je upoštevala - je tudi nujnost - smiselnih teritorialnih zaokrožitev občin ob hkratnem upoštevanju, da v posameznih primerih zapletenost in zahtevnost oblikovanja občin glede na geografsko oblikovanost ozemlja Slovenije, glede na način oblikovanja naselij, poselitev, prometno povezanost in drugo, ne omogoča popolnoma enoznačnih rešitev.
Spoštovane poslanke in poslanci! Predloge za ustanovitev novih občin, ki jih podpira vlada, je mogoče razvrstiti v tri skupine. Najprej gre za nove občine, ki bi se izločile iz sedanjih mestnih občin. Pri mestnih občinah je vlada posebej upoštevala ugotovitev ustavnega sodišča, da je potrebno izhajati iz opredelitev, ki mesto definirajo kot večjo urbano naselje, ki se po velikosti, ekonomski strukturi, gostoti prebivalstva, naseljenosti in zgodovinskem razvoju razlikuje od drugih naselij. Mestna občina se po obrazložitvi v odločbi ustavnega sodišča ustanovi zato, da bi njeni občani lahko smiselno in funkcionalno sodelovali pri opravljanju lokalnih zadev na območju mesta kot specifične urbane lokalne skupnosti. V njo tako naj ne bi bila vključena večja ruralna naselja, posebej ne tista, ki niti po funkcionalnih kriterijih ne sodijo v mestno občino. Poudarjam, da je ustavno sodišče posebej za mestno občino Koper ugotovilo, da močno in očitno odstopa od ustavno določene zamisli občine in ne ustreza območju, na katerem bi bilo mogoče ustanoviti eno občino. Prebivalcem je zato potrebno predlagati in jim dati možnost, da se odločijo za ustanovitev novih občin, novih smiselno oblikovanih občin, ki bodo v skladu z ustavno zamislijo občin ne glede na to, da so se prebivalci na zborih izrekli proti predlagani členitvi. Vlada meni, da je potrebno na najbolj demokratičen način, to je z referendumom, dati prebivalcem možnost, da se o tem izrečejo in da se tako ugotovi, ali gre za dejansko dolgoročnejše negativno mnenje ljudi o uveljavitvi potrebnih sprememb, na kar napotuje tudi odločba ustavnega sodišča. Ob tem je potrebno ugotoviti, da v Kopru do sedaj ni bilo referenduma, na katerem bi se prebivalci odločali o konkretnih predlogih za ustanovitev več občin.
V drugi skupini predlogov gre za občine, ki so predlagane na območju sedaj zelo velikih občin po številu prebivalcev in po površini.
Tretjo skupino pa predstavljajo občine, ki jih je mogoče posebej utemeljiti z razlogi drugega odstavka 13.a člena zakona o lokalni samoupravi.
Pa bi povedal nekaj stavkov za drugo skupino občin, ker mogoče včasih na hitro spregledamo. Predlagane spremembe v velikih občinah - Kamnik ima sedaj 30.000 prebivalcev, 290 km2, Litija 18.000 prebivalcev, 322 km2, Ravne, Prevalje 19.000 prebivalcev, 122 km2, Ruše 15.000 prebivalcev, 210 km2, Žalec 38.000 prebivalcev, 335 km2. Torej predlagane spremembe v teh občinah temeljijo na upoštevanju zakonskih meril in naravne povezanosti zaokroženih območij na določena središča, zgodovinske povezanosti in upravnih ureditev v preteklosti sistema centralnih naselij in interesov prebivalcev teh območij, da uresničijo svojo pravico do lokalne samouprave v predlaganih novih občinah. Z nastankom predlaganih novih občin na območju teh - to je Komenda 4.100 prebivalcev, Šmartno pri Litiji 5.500, Prevalje 7.400, Sevnica 4.700, Lovrenc na Pohorju 3.200, Polzela 5.100 - torej z nastankom teh tudi preostali del občine izpolnjuje vse pogoje in kriterije, med drugim tudi to, kar se pogosto posebej očita, izpostavlja 5000 prebivalcev. Vlada podpira tudi predloge za ustanovitev novih občin Jezersko, Solčava, Bloke, Dobrovnik na osnovi izrazito poudarjenih geografskih, obmejnih, narodnostih, zgodovinskih, gospodarskih razlogov. To je ustanovitev občin, ki nesporno in dejansko pomenijo posebnost tudi v kulturnem in socialnem pogledu.
Nedvomno gre za lokalne skupnosti z izrazitimi naravnimi danostmi in zaokroženostjo. Za izrazite gorske skupnosti, obmejno lego območij, območja z narodno mešano sestavo prebivalstva. Območja z izrazito lastno identiteto. Prebivalci, ki imajo še posebej izražen občutek pripadnosti tem lokalnim skupnostim. Specifične razvojne potrebe teh območjih ter značilne potrebe in interese prebivalcev teh območij, ki so jih v preteklosti že večkrat jasno, enotno in nedvoumno izrazili tako, da gre pri njih za stalna pričakovanja in prepričanost o potrebi ustanovitve lastne občine. Skratka gre za občine, katerih potrebnost nastanka je v Sloveniji že skoraj sprejeto kot splošno znano dejstvo. Spoštovane poslanke in poslanci! V skladu z določili zakona o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij v skladu s stališči in razlogi iz odločbe ustavnega sodišča, vlada predlaga v nekaterih primerih izločitev dela občin ter njihovo priključitev sosednjim občinam. Gre za predloge, kjer posamezne naselja dejansko funkcionalno gravitirajo k občinam, katerim se predlaga njihova priključitev. Pri svojem predlogu je vlada upoštevala tudi skladnost predlogov, občinskih svetov občin, iz katerih se deli izločajo in občin, katerim se posamezni deli priključujejo.
Vlada v svojem mnenju in predlogu ne predlaga nastanka občin v primerih, ko gre za delitev občin, ki so sedaj oblikovane v skladu z zakonom in gre za ustanavljanje po številu prebivalcev zelo majhnih občin, ali za ustanavljanje novih občin, tako da preostali del ne bi bil več smiselna zemeljsko zaokrožena celota. Vlada tudi ne podpira predlogov za ustanavljanje občin na območju, na katerem so se prebivalci izrekli proti danim predlogom, ali občin v katere bi bila vključena naselja, katerih prebivalci nimajo zavesti o pripadnosti takšni občini in niso pripravljeni medsebojno tvorno sodelovati, saj je občina življenjska skupnost ljudi, ki prebivajo na območju enega ali več zajemno povezanih naselij.
Prav tako vlada meni, da je potrebno posebej upoštevati, da so večkrat razlogi za podane predloge v sklicevanju, da tako rečem, trenutno neustrezen odnos občine do njenih ožjih delov ali trenutno nerazumevanje med posameznimi organi v občini.
Vlada prav tako ne podpira predloga za ustanovitev manjših občin, pri katerih niso posebej izrazito poudarjeni posebni geografski, narodnosti, obmejni zgodovinski ali gospodarski razlogi. Če bi se odrekli pogojem, ki jih zahteva zakon, in kriterijem, iz katere izhajala vlada, bi sprožili plaz najrazličnejših zahtev po novih občinah, ki bi prinesle ureditev lokalne samouprave, ki bi bila sestavljena, lahko rečem, iz skoraj samih tako imenovanih izjem. Zavedati se moramo, da bi s sprejemom oziroma upoštevanjem zahtev za nove občine mimo pogoje in kriterijev porušili sistem, na podlagi katerega bi bila zasnovana občinska teritorialna ureditev, za daljši čas pa bi tudi onemogočili izvedbo potrebnih popravkov in dopolnitev.
Spoštovane poslanke in poslanci! Menim, da v prihodnosti ne bomo razmišljali samo o nastajanju novih občin, temveč tudi o vzdrževanju občin, kar se dogaja v več evropskih državah. Osnovni pogoj za realizacijo takšnih pričakovanj bodo, po mojem mnenju, nastali po sprejemu temeljnih dopolnitev zakonodaje, predvsem tiste na finančnem področju ter tiste, ki bo urejala naloge občin. S tem bo postala težnja, da se oblikujejo relativno močne razvojne identitete z zadostnimi, lastnimi finančnimi viri, ki bodo zagotavljali ustrezno stopnjo samostojnosti v razmerju do države, pa tudi težnja po povezovanju zaradi sposobnosti prevzemanja nalog iz državne pristojnosti bo realna. Lokalna samouprava je področje, kjer se posebej prepletajo pravni, politični in strokovni argumenti.
Zavedam se, da je pred vami, poslankami in poslanci državnega zbora, težka odločitev. Predlagam vam, da sledite ugotovitvam, navedbam in predlogom vlade, tudi tistim, da je oblikovanje občin proces in da bodo ob dograditvi zakonodaje še lahko nastajale. Torej, da podprete predlog vlade, ki je v sedanjem trenutku, da tako rečem, z vidika obstoječe zakonodaje in zastavljene ustavne koncepcije lokalne samouprave najustreznejši. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod minister za lokalno samoupravo, magistru Božu Grafenauerju. Prehajamo na poslanske skupine. Torej besedo imajo predstavniki poslanskih skupin, kot prvi želi razpravljati Ivan Božič v imenu poslanske skupine SKD.

IVAN BOŽIČ: Hvala lepa, gospod podpredsednik. Kolegice in kolegi! Leto dni smo se pravzaprav pogovarjali o novih občinah in začel bom takole z malo zgodovine.
Nove občine, ko so nastajale leta 1994, so bile zelo, zelo kritizirane. Kritizirane so bile zaradi tega, češ, da nove občine, tako majhne občine ne bodo mogle živeti. Naša stranka je zagovarjala te občine in moram reči, odkar sem v državnem zboru, tudi na komisiji za lokalno samoupravo, niti tu v državnem zboru še nisem videl poročila, da bi katera občina, ki je bila ustanovljena 1995. leta, prosila, da se jo ukine ali da ne more živeti in delati. To pomeni, da nove občine, majhne občine lahko živijo in imajo svoj prostor v našem slovenskem prostoru. Naša poslanska skupina zagovarja večje število majhnih občin. Zagovarjala jih je, jih zagovarja in jih bo še tudi zagovarjala. Ko smo lani 27. septembra ob štirih zjutraj končali dolgo izredno sejo v jutranjih urah, smo sprejeli sklep, da bomo poslali občinskim svetom prizadetih občin v razpravo predloge in pobude za ustanovitev novih občin in pa spremembe imen in pa posameznih naselij, ki bi se priključile v druge občine. Takrat nismo upoštevali, da se lahko v občinah, v občinskih svetih pojavi to, kar se je dogodilo. Občinski sveti niso pravočasno obravnavali teh predlogov in pobud in zato je veliko pobud za nove občine ostalo nespremenjenih v predlogih, ker so občinski sveti zadrževali obravnavo in zamudili roke, v katerih bi morali dati svoje poročilo državi oziroma službi vlade za lokalno samoupravo. Zato smo dobili manj predlogov kot jih danes imamo. V komisiji za lokalno samoupravo smo že spremenili in predlagali nekaj več občin, v katerih oziroma referendumskih območij, kjer naj se izvede referendum, ali se želijo izločiti iz dosedanje občine in tako dobiti novo občino.
Teh je po štetju, kar sem pregledal, 29, ostalo je še 39 predlogov, ki niso dobili dovolj glasov, da bi bili po mnenju članov komisije za lokalno samoupravo uvrščeni v ta seznam, kjer naj bi se izpeljal referendum. Moram reči, da tudi danes cel dopoldan in tudi včeraj smo dobivali na klop predloge, amandmaje, po katerih naj bi se iz tega drugega seznama občine še ustanavljale oziroma da bi se določila referendumska območja. Pri nas v naši poslanski skupini razmišljamo tako. Danes, ko bomo opravili tako splošno razpravo o teh občinah, prosimo, da se prekine ta točka dnevnega reda, naj se ponovno komisija za lokalno samoupravo in služba vlade opredelijo do vloženih amandmajev in šele potem bomo o amandmajih iz tega drugega dela glasovali. Za prvi del, za prvih 29 občin bomo pa že danes lahko rekli, da jim vsi prižigamo zeleno luč.
Pogosto se sliši tudi razgovor o tem, kako je lokalna samouprava draga. Najbrž ni treba o tem preveč govoriti, koliko nas stane, odločamo tu v državnem zboru. Ni treba, da vsi samo natresajo, koliko je to drago. Lokalna samouprava mora biti pač taka, kakor je drugod, v drugih deželah v Evropi, in upam, da jo bomo tudi dosegli. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Ivan Božič. Sedaj je na vrsti Pavel Rupar, poslanska skupina Socialdemokratske stranke.

PAVEL RUPAR: Spoštovani predsedujoči, spoštovane gospe in gospodje! V Socialdemokratski stranki oziroma poslanski skupini Socialdemokratske stranke načeloma podpiramo vse tiste spremembe, ki so pravilno bile vložene v skladu z zakoni. Zakaj tako? Predvsem preprosto želimo, pa ne zdaj trositi mi potem, da igramo na karto demagogije, pač pa želimo zadovoljiti voljo ljudi. Žal pa bo to izredno težko. Jaz se popolnoma strinjam z vsemi argumenti, ki jih je tu naštel, tako predsednik komisije kot pa gospod minister, težko predvsem zato, ker se nismo sistema lokalne samouprave lotili po vrstnem redu. Namreč, zopet ustanavljamo občine, ne da bi jim vnaprej nalili čistega vina glede financiranja, glede pristojnosti, ki jih bodo občine imele, glede razmejitev pristojnosti med organi znotraj lokalne samouprave itn.
Če grem čisto od začetka pri financah. Zelo veliko pobud, v glavnem vse pobude, po mojem mišljenju in mišljenju naše stranke, so prišel zavoljo gledanja dobrih rezultatov pri sosedu. Namreč male občine, ki jih financiramo po trenutno veljavnem zakonu o lokalni samoupravi, zakonov o financiranju občin, je male občine kakorkoli postavil v zelo dober položaj. Dober položaj, glede na zagotovljeno porabo, ki jo te občine dobivajo, tako kot ostalo na prebivalca, vendar v nekoliko višji, če ne kar precej višji vsoti, kot pa ostale občine.
Seveda podpiramo tako financiranje in jaz sem osebno in tudi v poslanski skupini, kolegi se prav gotovo strinjajo, zelo vesel tega, ker je to povzročilo v malih občinah pravi razcvet, tako na podeželju kot v teh malih občinah. In seveda sedaj na podlagi tega je prišlo toliko pobud že z upanjem, da bodo te novonastale občine lahko požele ravno tako dober rezultat, kot so ga dosegle že sedaj obstoječe male občine.
Po mojem mišljenju je bila narejena še ena napaka, sicer ne katastrofalna, ker se da popraviti, ampak kljub vsemu, da je pred bojaznijo, poustanovitev veliko občin, vlada enostavno določila številko 20 in se te številke drži kot klop kože. Zakaj ravno številko 20? Verjetno tudi to izvira iz osnovnega principa, to je iz principa financiranja občin. Ampak pri odločitvah za te nove občine nikakor ne moremo mimo tega, da ne bi iskali in brskali po njih, kje ima kdo v vladi svoje apetite. In če natančno pogledate, se ti apetiti tudi v teh 20 predlogih jasno odražajo. V mislih imam 2 najmanjši občini, ki sta v tem predlogu, pa jih absolutno podpiramo, ampak ti dve občini ne zajemata vseh kriterijev, ki so po zakonu predpisani za ustanovitev občin, pač pa imam tak občutek, da gre za računico "jaz župana tudi ti v drugi občini župana". To pa seveda ne pripelje nikamor, ker, če imajo ti predlogi tako majhnih občin opravičilo, potem enostavno ne moremo mimo mnenja oziroma mimo dvoma, zakaj ti isti kriteriji oziroma to gledanje skozi prste ne more veljati za ostale predloge, ki so bili v zakonskem roku in v skladu z zakoni tudi vloženi, pa bi jim lahko spregledali tudi kakšen kriterij, ki ga ne izpolnjujejo.
Rad bi govoril še in tudi bom govoril še o drugih zakonih. Eden takih je zakon o lokalni samoupravi, te nove občine oziroma sploh Slovenija v celoti ni zadostno obveščal o dogajanjih okoli sprememb lokalne samouprave, pravzaprav nihče. Sedaj, ko je v postopku sprememba zakona o lokalni samoupravi, se je na vsem lepem v državnem zboru na mizah poslancev pojavilo nešteto predlogov o dopolnitvah, ampak zopet zadnji moment. Škoda, imeli smo štiri leta časa za popravke vseh teh napak, ki so se dogajale - tudi v praksi so se doživljale - pa vse sedaj na nos na glavo zadnji trenutek.
Samo za informacijo, ne vem, če je kdo od vas štel, ta moment imamo na na mizah, recite in pišite, 115 amanmdajev. To je malo manj kot pa imamo v Sloveniji občin. Res da se nekateri amandmaji različnih strank med seboj ponavljajo, ampak nimam kaj, da ne bi predlagal, da bi naredili referendum, in vprašali ljudi, če želijo občino kar po vsej Sloveniji hkrati. Kajti, sedaj smo prišli v en tak nelogičen položaj, ko pravzaprav dele Slovenije prepuščamo času in pravimo, nimate več časa, pa so pobude. Nove pobude še vedno prihajajo za ustanovitev občin in po drugi strani imamo že zelo majhno število določenih referendumskih območij in bi bilo po moje kar smiselno razmišljati tudi o tem, da bi Slovenijo ponovno vprašali o novih občinah kjerkoli in kakorkoli si jih že želijo. Seveda je to korak nazaj, ampak mislim, da bi bil v tem primeru kar potreben z ozirom na to, da lahko tudi ta parlament stori enako napako, kot jo je tisti parlament leta 1994, ko je ustanavljal te občine. Če se vrnem na zgodovino, verjetno veste, takrat je bilo nič koliko referendumov, tudi uspelih glede na vprašanje, ki je bilo zastavljeno na tistem območju, pa je vendarle prejšnji parlament te občine ustanavljal zgolj po principu političnega prepričanja, svojih računic, trgovine, tudi trgovine, in smo nato dobili torej ta skup 148 občin, ki danes zopet opozarja na nepravilnosti in napake, ki so bile takrat storjene.
Zato še enkrat. V poslanski skupini Socialdemokratske stranke absolutno podpiramo vse predloge in predlagamo, torej tudi z amandmajem, da se izvede referendum povsod tam, kjer je bila pobuda dana, zato da zadovoljimo na koncu koncev tudi vsem protestom, ki so prihajali iz vseh krajev Slovenije tudi na naše naslove. Mislim, da jih je 43 prišlo do tega trenutka, in seveda da se ljudi dejansko povpraša, kaj si želijo. In da vlada oziroma ta parlament ne glede na tudi finančne posledice, ki bodo, zadovolji voljo ljudi. Ni to demagogija, to je po našem mnenju edini pogoj, ki ga v tem pogledu zapolnjuje demokracija. V tem predlogu vlade, v teh 20-ih in še tistih dodatnih osmih, ki jih je odbor za lokalno samoupravo potrdil, je samo pet občin takih, ki izpolnjujejo vse kriterije. Torej, bomo zelo krivični do vseh ostalih občin, ki jim nismo oziroma jim ne bomo ali ne boste dali možnost za odločanje in bi to seveda ne pomenilo dobrih adutov za, če hočete tudi, pogajanja v Evropi oziroma za osebno izkaznico naše Slovenije. Toliko v imenu poslanske skupine. Kasneje pa še kaj več v drugi temi. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa Pavlu Ruparju, predstavniku poslanske skupine socialdemokratov. Naslednji razpravljalec je gospod Aurelio Juri, Združena lista socialdemokratov. Izvoli.

AURELIO JURI: Hvala. Kolegice in kolegi, pozdravljeni! Državni zbor, v njem zastopane politične stranke in vsi poslanci! Prihajamo v sklepno in kot kaže, najbolj občutljivo fazo odločanja o nadaljnjih korakih reforme lokalne samouprave pred drugimi lokalnimi volitvami po uvedbi novega sistema. Nove župane in nove občinske svetnike, ki bodo izvoljeni decembra, kot smo slišali, naj bi dočakala bolj ali manj spremenjena zakonodaja na tem področju, ki naj bi odpravila, to je intenca, najbolj zaznavne slabosti veljavne zakonodaje. O tem je gospod minister na široko govoril. Pomembneje naj bi torej spremenili zakon o lokalni samoupravi, zakon o financiranju občin, oblikovali zakon o pokrajinah, uredili sistem osebnih dohodkov in drugih prejemkov v lokalnih skupnostih in odpravili še nekaj drugih slabosti.
Spremenjen bo po vsej verjetnosti tudi zemljepis obstoječih 147 občin z ustanovitvijo nekih novih. Ne vemo, koliko. Kot posledica presoje ustavnega sodišča o domnevni neustavnosti teritorialne organiziranosti določenih občin ter predvsem želja terena po spremembah občinskih meja in ustanovitvi novih občin, vemo, da je bilo skladno z zakonom vloženih 67 predlogov. Po opravljeni predhodni obravnavi mnenja vlade Republike Slovenije o vseh teh predlogih na zborih krajanov in na sejah občinskih svetov prizadetih ali zainteresiranih občin je vlada, kot smo videli, oblikovala predlog 20 novih občin, ki naj bi izpolnjevale potrebne zakonske pogoje. Uporabljam termin potrebne, da bi se izognil kvalifikaciji vseh zakonskih pogojev. Medtem ko je ostalih 47 občin, nekako do teh se je vlada izrekla negativno. Kasneje je naša komisija za lokalno samoupravo z glasovanjem menila nekoliko drugače in pripisala k temu prvemu spisku še 8 dodatnih predlogov za razpis referendumov, torej raztegnila cel spisek na 28. Priznati moramo, da se je tudi pri tokratnem odločanju pokazala tako kot pred 4 leti, vsa prepletenost strokovnih in političnih kriterijev. Bilo je že povedano, da le 6 od vseh podanih predlogov izpolnjuje maksimalne ali objektivizirane zakonske pogoje - pri tem mislim tudi število prebivalcev - in da le 5 od teh 6 uživa tudi razvidno naklonjenost prebivalstva. Predlagane nove občine naj bi nastale potem, ko se bodo o njih na poizvedovalnih referendumih izrekli prizadeti ljudje. O tem, kje in kdaj bo opravljeno tovrstno izjasnjevanje, odločamo danes. Odločali bomo na osnovi gradiva, ki ga je podala vlada, ki ga je podala komisija za lokalno samoupravo in amandmajev, torej predlogov sprememb odloka, ki so jih podali poslanci. Kolega Rupar je naštel več kot 100 takih amandmajev.
Verjamem, da med nami ni dvoma, da ko bomo odločali o razpisu referendumov, bomo odločali, če nam je do spoštovanja volje ljudi, tudi o ustanavljanju novih občin, najmanj v tistih primerih, ko bo referendum uspel oziroma izrekel podporo konkretnemu predlogu za ustanovitev nove občine. To pa nosi za seboj določene posledice, na katere nas opozarja analiza financiranja občin v minulih treh letih; na nekatere posledice je sam minister opozoril. No, pa bi vas spomnil, zlasti tiste, ki te analize niso utegnili prebrati, na nekaj poudarkov.
Veliko je že danes občin, ki so po razpoložljivih sredstvih za financiranje javne porabe izredno šibke. Kar 43 jih je, kjer finančna izravnava - to pa pomeni odvisnost od drugih - predstavlja več kot 50% prihodkov za zagotovljeno porabo, v enem primeru celo 92,6%. Z razdelitvijo obstoječe občine na dve ali več novih, se drobijo tudi razpoložljiva finančna sredstva, kar povzroča, da je izračunan delež le-teh po veljavnem sistemu pri posamezni občini znatno pod povprečjem, ki ga je imela prejšnja občina. Zaradi ugotovljene razlike je potrebno za izenačitev na povprečje, ki ga nalaga zakon o lokalni samoupravi, v takem primeru intervenirati z dodatnimi sredstvi državne ravni v obliki finančne izravnave; in ker praviloma za ta namen večjih zagotovljenih sredstev ni, ker jih ni od kod črpati, se to opravi s prerazporeditvijo razpoložljivih, tako, da se ekonomsko močnejšim občinam rast zagotovljene porabe zniža pod rastjo ekonomsko in finančno šibkejših. Preprosto rečeno: občine, ki zaradi takšnih ali drugačnih okoliščin nimajo lastnih sredstev oziroma si jih niso sposobne ali zmožne zagotoviti, živijo ali preživijo, ali celo cvetijo, lahko le na račun drugih, kar ni nujno narobe - solidarnost je eno izmed načel vsake napredne družbe. Toda tudi pri tem obstoji neka meja. Sposobnost tistega, ki sredstva ustvarja, da obnavlja vire le-teh. In analiza o financiranju občin v minulih treh letih kaže, da smo že tu oziroma da se slovenska lokalna samouprava rapidno oddaljuje od zadanega in v evropski listini o lokalni samoupravi z mastnimi črkami zapisanega cilja - finančne avtonomije; to pomeni močnega, gospodarnega in predvsem avtopropozivnega sistema. Pogosto se sliši ugovor, o tem je govoril tudi kolega Božič, da teza morda povsem ne drži, češ, da so se v večini primerov male občine izkazale kot bolj gospodarne in razvojno živahne od velikih. Sliši se, da se vsak vložen tolar v mali občini ali na vasi trikrat bolj obrestuje kot v mestu in podobno. Pogled na opravljeno delo v novonastalih malih občinah v številnih primerih takemu ugovoru pritrjuje.
Toda dolžni smo se pri tem znova vprašati, od kod za tako razvojno živahnost denar. Soglašali bomo, da izključno od vloženega dela, ki pa se najbolj oplaja in največ dohodka ustvarja na glavo prebivalca in zlasti na glavo zaposlenega, priznajmo si to ali ne, v večih urbanih aglomeratih, kjer obstajajo za to primernejši prostorski, poselitveni, infrastrukturni, ekonomski, družbeni in drugi pogoji. Če gre torej pomemben del denarja, ki ga ustvari mesto, pa znova poenostavljam, vasi oziroma mali občini in se v globalu masa le-tega znižuje, pomeni, da je denarja, ki naj bi mestu ostal, ali se mu vračal za sprotno obnovo prihodkovnih virov, čedalje manj. V dokaz temu so tudi od uvedbe nove ureditve lokalne samouprave, da ne govorimo samo o uspehih, upadajoče investicijske zmogljivosti in sicer upočasnjena razvojna dinamika regionalnih in drugih večjih urbanih središč. No, in tako se začaran krog občine in skupnega siromašenja tokrat znova zavrti.
V Združeni listi socialnih demokratov smo dovolj zgodaj opozarjali, da to ne vodi nikamor. Da je bilo treba teritorialni vidik lokalne samouprave, zlasti po napakah izpred štirih let, končno postaviti na realne, materialne temelje. Veseli nas ugotovitev iz omenjene vladne analize o financiranju lokalnih skupnosti, da pri nadaljnjem oblikovanju občin bi morala biti prav finančna moč tisti ključni element, ki naj bi pokazal upravičenost oblikovanja in začetka normalnega delovanja nove vlade. To načelo je ponovil danes gospod minister. Zelo lepo, toda kaj stori vlada, da bi se tega načela držala. Predlaga ustanovitev 20 novih občin, ki bodo že načet sistem financiranja dodatno prizadejale, kajti le ena od teh 20-ih, kot vemo, izpolnjuje kriterij finančne samozadostnosti. Res, da je vlado v to pahnila nekako odločba ustavnega sodišča o potrebi po teritorialnem popravku, nekaterih domnevno in ustavnih občin. Vendar pričakovati je bilo, da bo ta poseg izveden oziroma zamišljen, ne samo preko razdružitve prevelikih občin, temveč tudi preko združitve premalih občin. No, tega pa nismo videli.
Pravočasno smo opozarjali na potrebo po oblikovanju objektivnejših kriterijev, ki bi jim vlada pri tej izredno občutljivi operaciji sledila. Izpolnjevanje vseh oziroma maksimalnih zakonskih pogojev za ustanovitev občine, urejena premoženjsko pravna stanja na od predlaganih teritorialnih sprememb zajetih območij, potrebno število zaposlenih oziroma delovnih mest, zaznavno razpoloženje ljudi, demografska ogroženost, obmejna stategija, če hočemo, kriterija za izjeme ni, torej ni konkretnih kriterijev za izjeme in podobno. Dobili pa smo predlog, ki odstopa od načela, če že ne od strokovnosti, vsaj objektivnosti, kajti odpira vrata velikemu številu izjem, a obenem jih krivično zapira skoraj petdesetim enakim ali podobnim značilnostim.
Težko je priznati pravico do poizvedovalnega referenduma enim, ki izpolnjujejo te in one zakonske pogoje, a jih ne priznati drugim, ki so skoraj povsem v enaki situaciji. In težko je verjeti, da pri presoji komu da in komu ne, niso bili odločujoči politični kriteriji. Nenazadnje so le-ti prevladali tudi v komisiji za lokalno samoupravo, ko smo izglasovali tudi z enim ali z dvema glasovoma razlike že omenjenih dodatnih osem predlogov. Ker je temu tako in ker za vsakršen razplet pri glasovanju o tem, kje bodo referendumi razpisani in nenazadnje kje se bo nove občine rodile, nosita vso odgovornost vlada in koalicija. Enako kot odgovarjata za posledice, finančne in druge, te odločitve in ker naših pravočasnih in dobronamernih opozoril ni nihče upošteval, Združena lista socialnih demokratov nima razlogov, da bi predlagani odlok podprla, tako kot jih nima, da bi ga zavrnila. Želeli smo le znova opozoriti, da tako ne gre, da se je treba odprave ugotovljenih slabosti tega sistema lotiti bolj strokovno in sistemsko, kljub naporom, ki jih je videti in priznati, da ne naredimo vse, da z razumljivim jezikom pojasnimo ljudem, kam vodijo take napačne odločitve. Kajti odločanje o tem, v kateri občini želijo živeti, konec koncev prepuščamo njim.
V tem smislu pozivamo vlado, da se pred izvedbo referendumov, kjerkoli bodo že razpisani, zainteresiranim okoljem predoči vsaj približno primerjavo finančnih zmogljivosti obstoječe občine in finančnih zmogljivosti nove ali novih, ki bodo na njenem območju ustanovljene. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospodu Juriju, predstavniku Združene liste socialnih demokratov. Želi še katera ob poslanskih skupin? (Ne želi.) Poslanske skupine, naša je že bila. Gospod Trofenik v imenu poslanske skupine Slovenske ljudske stranke.

VILI TROFENIK: Hvala za besedo. V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke se zavedamo odgovornosti odločitev, ki so pred nami, še zlasti, če izhajamo iz bistva lokalne samouprave. Odgovornost je seveda tem večja, če želimo na eni strani spoštovati voljo ljudi ob istočasnem spoštovanju zakonskih določil. Seveda zadrega je še tem večja ob upoštevanju dejanskega stanja, v katerem se lokalna samouprava pri nas nahaja glede na triletne izkušnje in obilico nerešenih problemov, tako v osnovnem sistemskem zakonu, tako v zakonu o financiranju oziroma na področju financiranja, kakor tudi na drugih področjih kot je nerešen problem pristojnosti med državo in lokalnimi skupnosti pa tudi pomanjkanje oziroma odsotnost regionalizma.
Obveščenost ljudi o odgovornosti in težavah na področju lokalne samouprave je eden od bistvenih elementov oziroma pogojev, če hočemo, da ne ponovimo napake izpred 4-ih let. Pri tem smatramo, da je zlasti odgovornost vlade občutna, da se zagotovi objektivna obveščenost vseh tistih državljanov, ki bodo šli na referendum, da bodo vedeli o čem in kako se naj odločajo, da ne bi ponovili, kot že povedano, napak iz preteklosti.
Pozitiven odnos do reševanja odprtih problemov na področju lokalne samouprave je vsekakor nujni pogoj za odgovorno ravnanje, tako pri odločanju o razpisu referendumskih območij in ustanovitvi novih občin, kakor tudi pri nadaljnjem zagotavljanju pogojev za kvalitetno funkcioniranje lokalne samouprave. Seveda v danih razmerah, ko ni zaradi časovne stiske, proceduralnih razlogov ali kakorkoli že, bilo mogoče zagotoviti nekaterih nujno potrebnih pogojev, ki bi bili potrebni pred odgovornim odločanjem oziroma so potrebni za odgovorno odločanje, kot je pred nami, je seveda naš skupna odgovornost tem večja. V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke se zavzemamo za spoštovanje volje, vendar volje ljudi, ki naj bodo objektivni obveščeni o vseh posledicah takšne ali drugačne odločitve, in istočasno seveda plediramo za spoštovanje obstoječih zakonskih določil, pa tudi če so pomanjkljiva.
Pomanjkljiva zakonska določila s področja lokalne samouprave ne morejo biti izgovor za ceneno politizacijo tega problema in s tem eventualnih povečanih ali še dodatnih napak, ki bodo na koncu prizadele ne nas, ampak občane. Lokalna samouprava naj ne bi bila namenjena dnevni politiki, ampak dejansko zagotavljanju dnevnih potreb. Na žalost dostikrat prihajamo s to osnovno predpostavko v nasprotja. Teritorialna ureditev je le eden izmed vidikov ustrezne ureditve lokalne samouprave in ni najpomembnejši, tako kot je vse skupaj proces, ki traja. Naše odločitve o razpisu referendumskih območij, ki naj bodo na eni strani, še enkrat poudarjam, po volji ljudi ob maksimalnem spoštovanju zakonskih določil, je le eden izmed trenutkov, ki seveda bo prinesel določen rezultat v pozitivnem ali negativnem, vsekako pa ne bo ne prvi ne zadnji.
Zato, da zaključim, v imenu poslanske skupine Ljudske stranke plediramo za odgovornost tako na strani spoštovanja volje ljudi, kakor tudi pri spoštovanju obstoječih zakonskih določil in se ne zavzemamo za nobeno rešitev, ki bi poslabšala še stanje na področju lokalne samouprave.
Moram poudariti na koncu še to, da je v vsakodnevnih pogovorih ali pa tudi v sredstvih javnega obveščanja, izražena preveč površno. Očita se enim ali drugim, da se zavzemamo za majhne občinam, za velike občine. V poslanski skupini Slovenske ljudske stranke se zavzemamo za primerne občine v danih razmerah. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospodu Viliju Trofeniku, predstavniku Slovenske ljudske stranke. Gospod Zimšek, Liberalna demokracija Slovenije, izvolite.

JOŽEF ZIMŠEK: Spoštovane poslanke, spoštovani poslanci! Mi smo na četrti izredni seji začeli postopek o oblikovanju novih občin. Postopek se je začel za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije in ugotovitvijo neskladnosti 2. in 3. člena zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij z ustavo. No, takrat smo se tudi dogovorili, da bi omogočili vladi, da bi oblikovala tudi nekatere z zakonom opredeljene možnosti oziroma nove občine. Na naslednji seji državnega zbora, to je bilo na 14. izredni seji, dne 27.9.1997, smo sprejeli dodatne obvezujoče sklepe, ki jih bom prebral:
"Državni zbor Republike Slovenije bo določil referendumska območja in na njih razpisal referendume samo v primeru, če predlogi, pobude in vloge v zvezi z ustanovitvijo občine v celoti izpolnjujejo pogoje za ustanovitev občine v skladu z zakonom o postopku za ustanovitev občin ter za določitev njihovih območij in zakonom o lokalni samoupravi, ki jih naj občinski sveti upoštevajo pri oblikovanju svojih mnenj. Za uveljavljanje izjem iz 13.a člena zakona naj Vlada Republike Slovenije oblikuje ustrezne kriterije, da le-te ne bodo postale pravilo, kot se dogaja sedaj."
Kot drugi sklep smo sprejeli, da "Državni zbor Republike Slovenije poziva Vlado Republike Slovenije, da v čim krajšem času predloži v obravnavo predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o financiranju občin in predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o lokalni samoupravi, ki ju je potrebno nujno uveljaviti pred odločitvijo o referendumskih območjih in razpisom referenduma."
Zakaj sem prebral te sklepe? Predvsem zato, ker danes vidimo, da ustanavljamo nove občine, pri tem pa nimamo kriterijev, nimamo zakona o financiranju občin, nimamo ostalih potrebnih urejenih zadev, da bi lahko kvalitetno razpravljali in še kvalitetneje odločali.
Zato Liberalna demokracija Slovenije podpira uskladitev, kot jo je zahtevalo ustavno sodišče, in pa ustanovitev samo tistih občin, ki po kriteriju izpolnjujejo zakonske obveze. To je približno tisti predlog, ki ga je podala vlada. Izjeme, ki nastajajo, bi bilo potrebno ovreči, in v tej fazi, ki pa seveda ni zaprta za nadaljnji proces, podpreti samo tiste občine, ki so z zakonom usklajene in za katere zahteva to uskladitev ustavno sodišče. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, gospod Zimšek, predstavniku poslanske skupine LDS-a. Gospa Okretičeva, izvolite, predstavnica DeSUS-a.

EDA OKRETIČ-SALMIČ: Hvala za besedo. Torej poslanska skupina Demokratične stranke upokojencev Slovenije podpira mnenje in predloge Vlade Republike Slovenije za ustanovitev novih občin, za spremembo območij ter za spremembo imena in sedeža občin, kot je bilo objavljeno v Poročevalcu. Mnenja smo, da naj se izvede referendum in ugotovi volja prebivalcev oziroma razpiše naj se referendum na območjih, ki jih je predlagala vlada. Podprli bomo tudi predloge komisije za lokalno samoupravo. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa predstavnici DeSUS-a, gospe Okretičevi. Mislim, da so bile na vrsti vse poslanske skupine. Proceduralno? Izvolite.

PAVEL RUPAR: Tudi v imenu poslanske skupine Socialdemokratske stranke predlagam, da glede na tako številne in pa zelo različna mnenja posameznih političnih strank v parlamentu, gospod minister pove svojo opredelitev oziroma, da nam odgovori tudi na vprašanja, kateri kriteriji so nekatere pobude, ki izpolnjujejo vse zakonske možnosti izločile iz predloga vlade; in obratno, kako raztolmačiti tiste pobude vlade, ki so v njenem predlogu in ki ne izpolnjujejo vseh kriterijev za ustanovitev. To v imenu poslanske skupine SDS. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala. Proceduralno? Gospod Juri.

AURELIO JURI: Hvala, predsednik. Jaz bi vendarle vztrajal na tem, da končamo splošno razpravo, kajti po končani splošni razpravi domnevam, da bo minister odgovoril seveda, bodisi na vprašanja, ki so jih zastavile poslanske skupine, bodisi na razprave poslance. Da bi to fazo zaključili, dobili ustrezen odgovor seveda od ministra, nato pa bi se komisija za lokalno samoupravo še enkrat usedla in predelala celotno gradivo. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Torej, gospod Rupar, še enkrat predlagajte vaš sklep oziroma predlog.

PAVEL RUPAR: Spoštovani! Torej, v imenu poslanske skupine Socialdemokratske stranke predlagam, da glasujemo o možnosti, ki bi jo dali gospodu ministru, da razloži oziroma poda odgovore na prej zastavljena vprašanja. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa.
Dajemo predlog gospoda Ruparja na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za ta predlog? (21 poslancev.) Kdo je proti? (27 poslancev.)
Predlog poslanca Ruparja ni sprejet in tako gospod minister nimate besede. Bo pa jo imel po razpravi. Prehajamo na razpravo poslancev in poslank, in pisno se je k razpravi prijavilo 11 razpravljalcev, z zadnjim Benjaminom Henigmanom kot enajstim in kot dvanajstim gospodom Presečnikom Jakobom. Naslednji pa imajo razpravo omejeno na pet minut. Besedo ima Richard Beuermann. Izvolite kolega Beuermann.

RICHARD BEUERMANN: Spoštovani podpredsednik, hvala za besedo. Spoštovane kolegice in kolegi! Ob obravnavanju predloga odloka o razpisu referenduma in določitvi referendumskih območij za ustanovitev občin ter določitev oziroma sprememb njihovih območij ter razpisu referenduma za spremembo imen in sedežev želim temu visokemu zboru predstaviti tudi svoje mnenje.
Izvoljen sem bil v volilnem okraju, ki je pred uvedbo nove lokalne samouprave obsegal občino Vrhnika. Pred štirimi leti pa so se krajani Borovnice na referendumu odločili proti ustanovitvi nove občine Borovnica, pa je državni zbor vseeno sprejel sklep, da se formira občina Borovnica in mimo volje volilcev vsilil svojo voljo. Osebno sem že v tistem času dvomil v racionalnost odločitve oziroma odločitev, ki so objektivno, po mojem mnenju, preveč razdrobile to našo majhno državo Slovenijo. Glede na dejstvo, da še vedno nimamo ustrezne regionalne politike in da nam zaradi tega grozi, da bodo majhne oziroma premajhne občine prepuščene na milost in nemilost državi, se mi zdi nujno, da državni zbor pred sprejemom odločitve za novo drobitev občin zahteva od vlade pripravo ustrezne spremembe financiranja lokalnih skupnosti. To svoje mnenje utemeljujem s predlogi rešitev, ki jih je oblikovala Vlada Republike Slovenije v svoji analizi financiranja lokalnih skupnosti, o kateri je govoril že kolega Juri po uveljavitvi nove lokalne samouprave in je objavljena v 57. številki Poročevalca decembra lanskega leta. V omenjeni analizi je jasno razvidno, da ni bilo v letu 1995 niti ene občine, ki bi 99% zagotavljala financiranje svojega delovanja iz lastnih virov. V letu 1996 pa je bilo v letu 1995 niti ene občine, ki bi 99% zagotavljala financiranje svojega delovanja iz lastnih virov. V letu 1996 pa je bilo le 7 takih občin, vseh ostalih 140 pa je svoje proračune dopolnjevalo s finančno izravnavo. Podrobnejši pogled v to analizo pokaže, da je bilo samo 50 občin, ki so zagotovile več kot 75% lastnih virov. Seveda je vsem jasno, da trenutne rešitve financiranja občin močno favorizirajo manjše občine in dobesedno silijo v razbijanje večjih občin. Tako bomo lahko prav kmalu prišli v absurdno situacijo, da bo praktično vsaka krajevna skupnost želela postati občina. Zgodba me močno spominja na dogajanje v prejšnji državi in na takratni družbeni sistem, ko smo v nekem obdobju zelo besno ustanavljali vedno nove in nove TOZD-e in s tem objektivno slabili gospodarsko moč delovnih organizacij, hkrati s tem pa povzročili bistveno povečanje administriranja in naraščanje birokratskega aparata, ki se je razširil preko vseh razumnih meja. Takrat se je uveljavila sintagma - direktor, tajnica in fikus. Kako se je zgodba končala, vemo. Bojim pa se, da se tudi sedaj ustvarjajo pogoji, da bomo govorili o županu in fikusu z dodatkom finančne izravnave iz državnega proračuna.
Še na nekaj me spominja primerjava dogajanja v samoupravnem socializmu in sedanjim dogajanjem. Tako kot se je včasih izplačalo biti nerazvit in čakati na državo, ki je uspešno prelivala precejšnja finančna sredstva, je tudi danes podobno. Danes sem prejel od neke majhne krajevne skupnosti, ki ima ambicijo postati občina, neko lobistično pisanje, kjer prosijo za podporo tej njihovi ambiciji. Dopis, pravzaprav sta dva, sta napisana na elegantno lepo grafično oblikovanem papirju, kakršnega si recimo občina Vrhnika, ki je ena redkih občin, ki 100% zagotavlja lastne vire v svoj proračun, pač ne privošči. Nasprotno. Kljub uspešno izglasovanem samoprispevku za izgradnjo prepotrebne osnovne šole, bo verjetno ostala brez že dogovorjenega denarja iz državnega proračuna, ker po nekih čudnih, če hočete, čudežnih merilih, nima pravice do finančne izravnave, češ, saj ste bogata občina. Ob tem dejstvu, da smo v lanskem letu v požaru izgubili tudi otroški vrtec in da v tem trenutku naši otroci prebivajo v vrhniški vojašnici, se nam finančna konstrukcija dobesedno sesuva.
Ker pa nisem ljubitelj dolgoveznih govoranc, bom kratek in bom citiral samo dve, po mojem mnenju najpomembnejši točki predlogov rešitev iz prej omenjene analize financiranja lokalnih skupnosti. Citiram:
Prvič. S sprejemom zakonodaje, ki ureja financiranje lokalnih skupnosti, bi bilo potrebno pripraviti kriterije za financiranje občin na novih osnovah. Ti kriteriji bi morali biti pripravljeni preprosto, pregledno in razumljivo, da bi vsaka občina lahko vedela, po kakšnih osnovah in v kakšni višini je upravičena do dopolnilnih sredstev.
Drugič. V zakonodaji, ki ureja financiranje lokalnih skupnosti, bi bilo potrebno vključiti ustrezne limite, s katerimi bi se opredelila višina finančne izravnave v deležu od lastnih virov prihodkov.
Taka rešitev naj bi - to zdaj poudarjam - destimulirala nastajanje novih občin, preprečila pa bi tudi pritisk na povečanje dodatnih sredstev za financiranje javne porabe. Prepričan sem, da bi tak sistem financiranja močno omajal pretirane apetite po ustanavljanju vedno novih in novih občin, zato bom danes iz načelnih razlogov glasoval proti sprejemu odloka o razpisu referenduma in določitvi referendumskih območij za ustanovitev občin in iz teh istih razlogov podprl amandma poslanca Jurija. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Na vrsti je Vincencij Demšar. Izvolite, kolega. Pripravi se Aurelio Juri.

VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala lepa za besedo in lep pozdrav tistim maloštevilnim poslankam in pa poslancem, ki še vztrajate pri tejle temi, ki ste pripravljeni poslušati argumente za in pa proti. Torej jaz sem v tem primeru lahko izjema, ker ne govorim "pro domo sua", kar pomeni ne "za svojo hišo", ker na Loškem smo to pred štirimi leti dobro opravili in zdaj prihaja samo za en majhen premik, delitev ene občine, praktično nič pomembnega. Zato mislim, da lahko nekoliko bolj neobremenjeno in pa svobodno povem svoje videnje reševanja te lokalne samouprave.
Prvo me čudi to, da se poslanci koalicije niste med sabo dogovorili s svojim ministrom in pa med seboj. Jaz sem šel in preštel, koliko amandmajev ste člani oziroma poslanci in pa poslanke koalicije vložili še dodatno. Torej, zdaj ne vem, ali se hočete s tem kriti pred svojim domačim okoljem, češ, saj sem vložil ali se ne znate dogovoriti ali se niste mogli dogovoriti. Torej to mi ni povsem jasno, ker logično se bi mi zdelo, da amandmaje vlagamo tisti oziroma tisti poslanci, ki niso zraven pri stvari in ne vedo, kakšen je pravzaprav nastajal predlog v okviru koalicije oziroma v okviru vlade. Zato se mi tole vlaganje precej problematično zdi, pri tem, da predstavnik tako Ljudske stranke kot pa predstavnik Liberalne demokracije govori, da je toliko kot je tu predlagano, je pa zadosti. Potem se sprašujem, v čigavem imenu govori. Torej tisti poslanci iz koalicije, ki so vložili amandmaje, očitno demantirajo to, kar vodje poslanskih skupin izjavljajo. To je prvo dejstvo, ki ga je treba ugotoviti.
Druga zadeva, ki je, bi rekel generalno ni tak problem, ali bo zdaj nekaj več ali nekaj manj občin, v vsaki državi je normalno, da se to nekako giblje sem in tja, da se od začetka, recimo občin še pod Francozi, pa potem v rajnki Avstro-Ogrski, je to število šlo gor in dol, tako kot v stari Jugoslaviji, kot v Jugoslaviji, ki smo jo nekateri nekoliko bolj doživljali in pa tudi sedaj. Torej to je nekaj živega in ne se sedaj bati, da če bo kakšna nova občina nastala, da potem ne bi moglo priti do spremembe. Čudi me, da tu nekateri poslanci govorijo o teh napakah pred štirimi leti. Moj kolega, poslanski kolega gospod Božič je rekel takole nekako, da ni občine, ki ne bi mogla živeti in pa delati.
Jaz dodajam tu zraven še to: povejte mi za občino, ki je ugotovila, da tudi ne zna svojega dela opravljati. Torej, ko ste nekateri dobivali - ki ste tu zdaj citirali, kakšno pošto dobivate - kako se lobira, meni ni prišlo v roke ne pisanje ne glas, da bi kakšna občina tožila, da je konec z njo, da je skrahirala in da ne zna voditi svojih stvari. Zato ne govoriti o napakah pred štirimi leti, v tem smislu; lahko pa, da so bile kakšne napake, ampak so bile druge narave, ne pa v tem smislu, da so nekatere občine stale.
Zelo me moti, ko tu nekateri pišejo, kakšen je trend po svetu, zlasti v Evropi, da je smer združevanje občin in ne tako kot pri nas. Torej, to dejstvo ne drži in to je, jaz bom temu rekel, čisto navadna laž. Če ste kaj spremljali razmere tako v Nemčiji kot v sosednji Avstriji ali pa v Italiji, torej tam je dejstvo, da ponujajo večje denarje tistim občinam, ki bi nastale z združevanjem - to drži, to je generalna politika - združite se, pa boste dobili več sredstev. Ampak ne glede na to, da to država ponuja, ponuja nekaterim občinam združevanje, države ne gredo v to smer, in tako v Avstriji kot Italiji nastajajo še nekatere nove in manjše občine. Če tega ne verjamete, vam lahko s konkretnimi primeri, tako v Italiji kot v Avstriji, postrežem; ampak to so stvari, ki so kmalu za mejo, tako da za to ni potrebnega kakšnega velikega vedenja, samo poznati je treba razmere pri Slovencih v zamejstvu, pa bomo lahko to spoznali.
Nadalje me moti, ko sem dobil od komisije za lokalno samoupravo predloge sklepov - torej nek drug list, pa ni podpisan - to je na prvem listu, kjer komisija za lokalno samoupravo predlaga državnemu zboru, da ugotovi (citiram), da "so izpolnjeni z ustavo in z zakonom določeni pogoji za ustanovitev občin". Torej to je eno pisanje; zdaj drugo, ki pa ni podpisano, je pa tudi nekakšen sklep, kjer pa pravi, da " je državni zbor ocenil, da posamezni predlogi ne izpolnjujejo z ustavo in zakonom določenih pogojev za ustanovitev občin".
Glede na to, kar je bilo danes že tu povedano, o tem, katero območje bo postalo nova občina, ne odločajo samo strokovni kriteriji. Zato ne na tak način pisati, da naj jaz zdaj glasujem za nekaj, da je to po ustavi in po zakonu - ta izpolnjuje, neka druga pa ne. Ko to primerjamo, te predloge za nastanek novih občin, to nikakor ne drži, in se ne sklicevati na ustavo in zakon, ampak se raje sklicujte na politično voljo, katere občine oziroma njihov nastanek podpiramo in katerih ne.
Nadalje govorimo o tem, koliko občin se tu podpira. Jaz mislim, da bodo nove občine tudi tiste občine, ki bodo nekako, recimo, ostale od prejšnje občine in so bile že do sedaj občine. To pomeni neko novost za tisti prostor. Recimo, če bo prišlo do tega, da se bo občina Koper razdelila na štiri občine, potem bo tisto, kar bo naprej ostalo kot jedro, je tudi nova občina in ne reči, da nastajajo neke nove. Mogoče po seznamu je res, da jih je toliko manj, ampak tudi ta občina je nova občina, ki bo imela drugačnejšo funkcijo, drugačnejše strukture. Tu sem nekajkrat slišal kako so problem finančna sredstva, kako samo nekaj občin izpolnjuje pogoje, da se lahko same preživljajo. To zavisi od tega, kakšen je kriterij, kako se tisti davki razdelijo, koliko jih ostane občini in koliko jih je treba dati državi. Če je sedaj to 30%, je to toliko občin samostojnih, če bi bilo to 20% bi jih bilo verjetno še toliko manj, če bi bilo pa 40 bi bilo pa verjetno spet drugače.
In zato sedaj ne govoriti o nekih tisti kriterijih o finančni izravnavi. Posebno pa me to moti zaradi tega, ker ko govorimo o cestah, recimo cesta čez Petilo brdo in rečejo, tam čez je tako malo prometa, iz Sevške doline proti Tolminu je tako malo prometa, da ni potrebno oziroma vredno glede na tako majhen promet, cesto urejati. To isto se dogaja z občinami. Do sedaj so nekateri centri potegnili k sebi večino industrije, potegnili k sebi tudi večino delovne sile in podeželje se je praznilo. Če bomo šli v tej smeri, bo seveda še večja recimo temu učeno, depopulacija obrobij posameznih občin in ta proces bo šel še naprej.
Pred 4 leti - bom povedal nekaj iz svoje izkušnje - sva hodila z loškim županom, gospodom Havlino skupaj po tedanjih krajevnih skupnostih. On je zagovarjal, da mora ostati občina Škofja loka v celoti taka, kot je bila prej; jaz sem zagovarjal, da je smiselno naj se ljudje, če so pripravljeni, če imajo voljo, naj lokalne zadeve prevzamejo v svoje roke. Jaz sem vesel, da je takrat mi uspelo dopovedati, da smo prišli na Loškem do ene primerne razdelitve in samo to rečem, naj bi sedaj kdo poskusil tem krajem vzeti občino, jaz sem siguren, da ga naženejo in da naj se nikoli več ne pojavi v tistih krajih. Ker je lokalna samouprava zaživela, ljudje so sprejeli to, da bodo o teh stvareh sami odločali.
Zato sem tudi, bi rekel bolj smiselno zdi, da ljudi aktiviramo, naj se sami ukvarjajo z lokalno samoupravo, ne da kažejo na tisto večjo občino, kar je bilo preje, naj oni poskrbijo zadostni sredstev in skrbijo za lokalni razvoj.
Mislim, da je glede na to, da smo rekli, da smo demokratična država, je smiselno, da damo ljudem možnost, da lokalne zadeve urejajo sami. Torej to se mi zdi malce vprašljivo tudi, ko smo danes imeli še delno drugo točko, pa nadaljujemo oziroma je še nismo končali. Vprašanje, kaj bo rekla Evropa ob tem, ko bomo mi rekli, ne vi pa ne morete biti občina glede na to, da nekaterim smo dali, nekaterim pa nismo dali. Zato se mi to zdi ne pošteno in mislim, da je ta poizveden referendum prav, da se naredi. Sem pa proti temu, pa ne glede na to, da imam glede Kopra svoj pogled, ampak če bi se ljudje v koprski občini odločili, da niso za delitev, jih ni pošteno v nekaj v naprej siliti, kar se je že kje poskušalo tudi narediti. Če je sedaj zavest ljudi taka, da želijo biti v eni občini skupaj, naj pa ostanejo skupaj. To se mi zdi, da je to vsaj osnovna demokracija, tako kot ljudje na razne akte in pisanja, ki jih dobivamo iz Evrope. Imeli smo že nešteto predavanj o lokalni samoupravi, se spomnim že kmalu tam po letu 1992 so hodili strokovnjaki iz evropskih držav gor od Škotske in Švedske, tudi sam sem precej tega poslušal, in nas učili, kako naj bo z lokalno samoupravo. Ne zdi se mi pošteno ne v eno in ne v drugo smer ljudi siliti.
Na nek način menim, da je prav, da občinam damo možnost, da se razvijejo. Da bi počasi zaključil stvar, bi tudi svetoval: bodimo odprti za te pobude, dajmo ljudem možnost in se jih ne bojimo. Ne vem zakaj bi se bilo treba te ljudske volje bati. Nikjer pa tudi ne vidim tega, da bi kaj zadosti nas poslance vabili naokrog, razen nekatere občine, da bi pojasnjevali kaj pomenijo nove občine. Tu pa mislim malce v smeri ministrstva, da bi se moralo tu bolj aktivirati in bolj pojasnjevati, ampak bolj odprto, kot je danes gospod minister te svari predstavil.
Stvari, ki so bile danes tukaj povedane, če samo še nekoliko rečem v zvezi s predstavitvijo, ki jo je imel minister za lokalno samoupravo gospod Grafenauer, mislim, da na tak način govoriti, da kaj se bo potem zgodilo, da občine ne bodo sposobne same živeti, se tu držati samo tega, kar je reklo ustavno sodišče, da tu nimamo več samoiniciativnosti. Mislim, da ni prav na mestu govoriti o stabilnih virih financiranja, ne vem če je to prav. Ali je kdo izračunal, ali nam lahko kdo danes postreže s podatkom, koliko bo treba v proračunu dodatnih sredstev za to, če bi nastalo toliko in toliko novih občin? Saj bi lahko bil, recimo en tak kriterij. Jaz se spomnim pred štirimi leti kako so o velikih številkah govorili, številke, ki so povedale kako bodo nove občine drage in hkrati kako bo malo denarja prišlo na enega prebivalca. Očitno se je tisto takrat izkazalo kot neprava ocena. Zato bi rad, ker je bilo prej rečeno, da bo gospod minister na koncu odgovarjal, bi rad imel odgovor v nekih takih mejah, kaj pomeni, če je pod tisoč prebivalcev v eni občini, koliko bo več stroškov; koliko pa, recimo, če jih je tam okrog 5.000 in podobno.
Končal bi z enim kompletnim zgledom. Danes je bil povedan primer občine Žužemberk, kjer je 4.700 prebivalcev. Toliko prebivalcev ima občina Žiri, ki mislim, da je ravno zgledna občina in verjamem, da jo je treba vzeti samo za zgled, da ne govorim tudi še o ostalih občinah. Jaz bi vam tistim, ki ste tako proti, svetoval, povprašajte občinske svetnike, ne samo župane, kakšen imajo občutek, ali je to za njih neko breme ali so za to, da naj se spet združuje nazaj ali ne. Verjamem, da boste priznali, da je ustanavljanje občin precej politična zadeva in ne se skrivati za neko stroko. Glede na to, da sem tudi nekaj predavanj o geografiji slišal, poznam te kraje. Na primer zelo smešno se mi zdi, ko vidim, da bo občina Grgarje primerna za novo občino. Kdor je tiste konce Primorske prehodil peš, ampak jaz soglašam, da je nova občina, ampak tej rečemo da je zrela, da je lahko nova občina, za druge pa rečemo da ne. Če to primerjam, potem to niso samo strokovni kriteriji, ampak močno tudi politični. Ker pa verjamem, da smo poslanci politično zreli, verjamem, da bomo znali tudi modro odločati in prisluhniti ljudem. Hvala lepa, da ste meni prisluhnili.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Demšarju. Na vrsti je Aurelio Juri. Pripravi se pa Jože Zagožen.

AURELIO JURI: Zahvaljujem se kolegu Demšarju, ker nekako me je uvedel v to razpravo. Pa naj začnem takole. 138. člen ustave določa, da prebivalci, ponavljam prebivalci in nihče drug, torej uresničujejo lokalno samoupravo. Iz tega sledi, da je delovanje države seveda v tem primeru bolj servisne narave. No, pa se vprašajmo: kateri prebivalci. Člena 13 a in 12 - zakon o lokalni samoupravi nam nudita nedvoumen odgovor. Tisti 5 in več tisoč izjemoma, ponavljam izjemoma tudi manj, 13. a. člen, ki živijo na območju enega ali več naselij in ki jih povezujejo skupne potrebe in skupni interesi - 12. člen, ter dodajmo na osnovi ugotovitev iz analize o financiranju v minulih letih, ki so sposobni finančne avtonomije. Po 2. členu se ustavna pravica do lokalne samouprave uresničuje znotraj skupnosti, ki se ji pravi občina. Občino ustanovi država z zakonom - tu se izkaže državna storitvena vloga - po predhodnem referendumu s katerim se volja prebivalcev, seveda na zainteresiranem oziroma prizadetem območju ugotovi. To določa že 139. člen ustave. In katera je merodajna volja. Po osnovnem postulatu demokracije, na to nas je kolega Demšar opozoril, tista, ki jo izreče najmanj polovica plus eden od volilnih upravičenk in upravičencev, ki oddajo na referendumu glas za ali proti ustanovitvi občine.
Neupoštevanje tega načela oziroma uveljavljanje drugačne volje pri oblikovanju zakona, s katerim se določena samoupravna skupnost želi ali namerava ustanoviti, neizpodbitno in nedopustno pretvarja ustavno pravico po lokalni samoupravi v ustavno obvezo.
Čemu ta uvod? Da se lažje spoprimemo z najbolj vročim kostanjem v najnovejšem vladnem paketu in v samem predlogu odloka o ustanovitvi novih občin; torej gre za preoblikovanje mestne občine Koper, ki je bila tu že omenjena, z izločitvijo in ustanovitvijo občine Ankaran-Škofije, Dekani in Šmarje-Marezige. Torej gre več ali manj za tole sliko, ki jo nekako predlaga vlada in seveda naša komisija (razpored barv je zgolj slučajen), in da se spremeni ta situacija, ki danes obstaja in, seveda, ki jo Koprčani pač želijo ohraniti.
Verjetno sem edini med tistimi stotimi in več vloženimi predlogi, ki skušam seznam predlaganim referendumskih območij skrčiti, kajti jaz predlagam, da se številka 28 skrči vsaj za 3. Po treh letih se s sociološkega vidika vsekakor zanimiva in za marsikoga tudi zagonetna, zagotovo pa za Koprčanke in Koprčane dokaj mučna zgodba ponavlja. Prebivalci Kopra in njegovega zaledja teritorialnih sprememb občine nočejo, država jim jih vsiljuje. Zamera ne gre toliko vladi, ki išče in ponuja neke rešitve zato, da bi zadostila odločbi ustavnega sodišča, kolikor samim ustavnim sodnikom, ki so vlado in naš parlament pahnili v ta nov paradoks z razsodbo o neustavnosti sedanje teritorialne organiziranosti mestne občine Koper. Bo pa še hujša zamera državnemu zboru, če ne bo pri tem ravnal pametno oziroma prisluhnil razpoloženju Koprčank in Koprčanov. Verjamem, da zgodbo večina od vas pozna, kolegice in kolegi, je pa vsak glas pri odločanju o tem seveda pomemben. Zato mi dovolite, da nanjo malce osvežim spomine, pa morda tudi dopolnim podatke, ki jih je v svojem uvodu že podal minister.
Spomladi 1994. leta, so se tako kot drugod po Sloveniji, na zborih krajanov zbrali prebivalci Kopra in se v razmerju devet proti ena izrekli za referendumsko območje, ki je obsegalo celoten teritorij tedanje občine Koper ter območje treh krajevnih skupnosti tedanje občine Sežana v podnožju Slavnika. Neka skupina civilne iniciative, ki je taki odločitvi nasprotovala, se je zatekla k ustavnemu sodišču, in dosegla razveljavitev oblikovanega referendumskega območja, s čimer je bila Koprčankam in Koprčanom za razliko od ostalih prebivalcev Slovenije, ki so se podali na referendume - se boste spomnili - 29. maja tistega leta - odvzeta pravica, da bi se na enak način tudi oni odločali.
Državni zbor je takrat namreč sklenil, da se naj znova skličejo predhodni zbori in preveri že izrečena okoli oblikovanja referendumskega območja. Jeza za tak drugačen tretma do Kopra je bila otipljiva in na vaseh so bolj odločni posamezniki že razmišljali o odmevnem protestu na Črnem Kalu v obliki cestne zapore s traktorji in tovornjaki, toda pamet je prevladala in so se ljudje dostojanstveno in strpno vrnili na nove zbore. No, po drugem krogu zborov je bil izid 150:1 v prid povsem enakega referendumskega območja. No, državni zbor ni mogel drugače kot razpisati referendum, pisalo se je mesec september, tudi v Kopru s pripisom o obveznem ločenem ugotavljanju rezultatov v vsaki posamični krajevni skupnosti. Torej poleg kumulativnega rezultata še 23 dejansko mini referendumov. Zopet neka posebnost, pa vendar prehude zamere ni bilo. Zgodilo se je referendum, kot sem rekel septembra, 56%-na udeležba, 86 glasov za enovito občino, 12% glasov proti. Nekaj glasovnic je bilo neveljavnih. Ni je bilo krajevne skupnosti, ki bi se odločila drugače. Tudi v Dekanih, kjer je že omenjena skupina civilne iniciative ob asistenci takratnih Krščanskih demokratov, Ljudske stranke, Socialdemokratov in Zelenih, torej strank, ki so takrat se združevale v Demos, ki bi, torej ni je bilo te krajevne skupnosti, ki bi tamkajšnje ravnala drugače. Torej tudi v Dekanih ni ta skupina in ta politična akcija takrat prepričala tamkajšnje prebivalce, da bi se vendarle opredelili za, proti enoviti občini in seveda se opredelili za svojo občino. No, taka volja ni presegla 30%, kar pomeni, da 70% Dekančanov in Dekančank, ki so šli na volišče, je glasovalo kot večina ostalih prebivalcev Kopra. No, drugod, zanimivo, so bile razlike še bolj markantne in so se gibale od 80 proti 20, pa do, na primer v najbolj oddaljeni vasi Rakitovec, prav na podnožju Slavnika, 100 proti 0 ob 99%-ni udeležbi za enovito občino Koper. No, kako naj bi ob takem izidu državni zbor kljub vnovičnemu posegu ustavnega sodišča ravnal drugače kot je. Mestno občino Koper je ustanovil tako kot so se bili izrekli njeni prebivalci. Sledila je nova razsodba ustavnega sodišča, o tem je bilo tudi govora. Mestna občina Koper, pa še nekatere druge, kot sama člena 2 in 3 zakona o ustanovitvi občin ter o določitvi njihovih območij naj ne bi bili v skladu z ustavo. Čas sanacije, kot vemo, 6 mesecev pred naslednjimi lokalnimi volitvami.
V mestni občini Koper je ustavno sodišče med drugim zapisalo, da po svojem območnem oblikovanju močno in očitno odstopa od ustavno določenega koncepta in tudi ni oblikovana v skladu z določbo drugega odstavka 16. člena zakona o lokalni samoupravi. Ta drugi odstavek 16. člena zakona o lokalni samoupravi pa pravi, da je mestna občina gosto in strnjeno naselje ali več naselij, povezanih v enoten prostorski organizem in mestno okolico, ki jo povezuje dnevna migracija prebivalstva. To pa je dikcija, ki nekako rešuje tudi zadrego okoli domnevne neustavnosti te občine, kajti mestna občina ni nujno gosto in strnjeno naselje, temveč je lahko tudi več naselij povezanih v enotni prostorski organizem in mesto okolico, ki jo povezuje dnevna migracija prebivalstva.
V mestni občini Koper tričetrtine zaledne aktivne populacije, to je tiste, ki bi se znašla v predlaganih novih treh občinah, dela v mestu ali na njegovem obrobju, dnevno torej migrira med vasjo in mestom ter obratno in si ne prizadeva, da bi delovna mesta selili na vas, ki naj bolj služi bivanju, počitku, sprostitvi ali le dopolnilnemu zaslužku.
Toda vrnimo se k vladnemu predlogu o izločitvi iz mestne občine Koper in ustanovitvijo občine Ankaran - Škofije, Dekani in Šmarje-Merezige in poglejmo, kaj si on njem mislijo danes prizadeti ljudje.
V vseh krajevnih skupnostih na območjih, kjer bi naj se te občine oblikovale, so bili sklicani in izvedeni zbori krajanov. Na nekaterih so predlog vlade pojasnjevali in utemeljevali kar predstavniki vladne službe za lokalno samoupravo, sam se niti enega zbora nisem udeležil, da mi ne bi kdo očital, da sem kakorkoli že skušal vplivati na vso zadevo. Izidi pa so bili naslednji. Ankaran nič glasov za predlog vlade, 52 proti; Hrvatini nič za, 45 proti, 22 vzdržanih; Škofije 2 za, 96 proti, 1 vzdržan; Šmarje 1 za, 65 proti, 2 vzdržana; Boršt nič za, 19 proti; Marezige nič za, 43 proti; Dekani nič za, 36 proti, 7 vzdržanih; Črni Kal nič za, 68 proti; Podgorje nič za, 35 proti; Zazid nič za, 17 proti; Rakitovec nič za, 21 proti; Gračišče nič za, 61 proti; Gradin nič za, 26 proti. V Poročevalcu so navedeni podatki napačni, kajti vse skupaj so bili samo trije glasovi za predlog vlade. In na teh zborih se ljudje do vladnega predloga niso le opredeljevali z dvigovanjem rok, temveč tudi z jasnimi sporočili, ki so jih v svojih mnenjih povzeli tudi sveti krajevnih skupnosti. Citiram nekatera. "Državni zbor naj voljo ljudi spoštuje. Upošteva naj izid referenduma 1994. leta. Vsiljene volje državnega politike ne bomo sprejeli.
Iz nacionalnih interesov ni pravilno odvzeti Mestni občini Koper obeležje obmejne občine. Zahodna meja nujno potrebuje trdno in veliko občino, zlasti zaradi sodelovanja z občino Trst." Nadaljujem s citati: "Nova organiziranost bi pomenila prekinitev zadovoljivega sodelovanja z mestno občino Koper na zelo važnih programih, projektih in investicijah. Ustvarila bi konfliktne situacije, pomembno povečala stroške lokalne samouprave. Opozarjamo, da se bomo kljub odločitvi ustavnega sodišča vsiljenim rešitvam uprli na vse možne načine, če bo treba, tudi z oblikami državljanske nepokorščine in z iskanjem naših pravic pri mednarodnih organizacijah, obrnili se bomo tudi na urad za varstvo človekovih pravic v Strasbourgu. Občinski svet mestne občine Koper je po opravljenih krajevnih zborih soočen tudi z mnenji svetov krajevnih skupnosti na območju mesta in obmestja ob utemeljevanju negativnega mnenja k vladnemu predlogu." Naj tu povem, da je 23 svetnikov glasovalo za to odklonilno, torej negativno mnenje, 1 je bil proti in 4 so se vzdržali. Naj povem, da pri glasovanju za so sodelovale vse politične stranke v občinskem svetu, torej pozicijske in opozicijske in da so bili proti 1 in 4 vzdržani iz osebnih razlogov, med ostalim zapisal: "Občani so svojo odločitev na zborih utemeljevali s pripadnostjo Kopru kot vsestranskemu gospodarskemu, upravnemu, kulturnemu, šolskemu, raziskovalnemu središču tega prostora in poudarkom na specifičnost tega območja na dolgoletnih vlaganjih v njegovo skupno izgradnjo ter glede na to na dnevno vezanost občanov z zaledja na mesto. Enotno mestno občino Koper podpirajo tudi zaradi bojazni do vedno večjega centralizma. Na zborih je bila tudi izražena želja in potreba po povezovanju v pokrajino oziroma regijo kot širšo lokalno skupnost, ki bi imela določene pristojnosti in lastne vire prihodkov. Poudarili so zadovoljivo sodelovanje v okviru obstoječe občine, ki trenutno veliko vlaga v razvoj podeželja. Po sedaj znanih podatkih pa pomeni predlog vlade bogat Koper in revno podeželje. Trenutno stanje našega podeželja terja močan center, preko katerega vidijo perspektivo razvoja. Občani so se že dvakrat na zborih občanov in na referendumu izrekli za enotno mestno občino Koper. Zaradi tega ter glede na soglasno zavrnitev tudi sedanjega predloga vlade za razdelitev občine, občani poudarjajo in pričakujejo, da jim nova organiziranost ne bo vsiljena. Vsaki rešitvi, ki ne bo v skladu z voljo ljudi, se bodo najostreje uprli. Ob tako jasni opredelitvi volje ljudi občani ne vidijo smisla v ponovitvi referenduma, ki bi pomenil samo dodatne nepotrebne finančne stroške. Od državnega zbora pa občani pričakujejo, da bo ob obravnavi in odločanju o predlogu upošteval voljo ljudi." Konec citata.
Spričo povedanega, ne da bi se globlje spuščali v razloge takega razmišljanja in obnašanja večjega dela Koprčank in Koprčanov, tistim, ki jih to morda zanima, svetujem, da si preberejo najnovejše sociološke raziskave v okviru projekta Koper 2020, lahko ugotovimo naslednje.
Nihče, ne predstavniki vlade, ki so pojasnjevali in utemeljevali vladni predlog, neredki posamezniki, ki se zavzemajo za ustanovitev novih občin na območju sedanje ter noben argument, tudi odločba ustavnega sodišča ne, ni uspel prepričati prebivalce krajev, ki bi jih sprememba zajela, o smiselno potrebnosti in koristnosti le - te. Še več. Ogromna večina nas borih povprašanih krajank in krajanov je odločno zavrnila kot za svoj kraj neprimerno in škodljivo vsakršno spremembo in zagrozila celo z oblikami državljanske nepokorščine in z internacionalizacijo problema v kolikor bi bile na tem krajem katerekoli rešitve vsiljene. Ko se je sedanja teritorialna organiziranost mestne občine Koper tudi ob ali kljub spremenjeni ureditvi lokalne samouprave in zmanjšanih financah obnesla, in že tri leta po oceni njenih prebivalcev izkazuje zadovoljive razvojne trende tako na urbanem območju, kot na podeželju, ni razlogov za teritorialne spremembe. Bolj smiselne in potrebne ter željene so spremembe vsebinske in in funkcionalne narave, zato da se občina vrne v tisto dinamiko razvoja, ki je zaznamovala obdobje pred ukinitvijo komunalnega sistema in ki je mesto, obmestje in podeželje medsebojno tesno povezala. Če je temu tako in tako je, gre smatrati, da je odločba ustavnega sodišča v koprskem primeru neživljenjska in preživeta. Dovolj je torej razlogov, da v tem trenutku odmislimo vsakršno teritorialno spremembo mestne občine Koper in da podane tri vladne predloge za izločitev iz njenega območja oziroma za ustanovitev občin Ankaran - Škofije, Dekani in Šmarje - Marezige umaknemo iz nadaljnje procedure ter s tem prihranimo, poleg nadaljnjega razburjanja ljudi, tudi stroške poizvedovalnih referendumov za katere kot vidite prevladuje prepričanje, da so nepotrebni, ker tako kot referendum izpred treh let, bi le potrdili to, kar so že jasno in odločno povedali zbori krajanov, sveti krajevne skupnosti ter nenazadnje občinski svet mestne občine Koper. V kolikor bi predlog za črtanje Ankarana - Škofije Dekani in Šmarje - Marezige iz vladnega predloga, torej iz predloga odloka ne bil sprejet, opozarjam vas, da sem vložil tak amandma, in bi se torej tudi v tem primeru odločili kljub vsemu s postopki nadaljevati, menim da je prav in korektno do mestne občine Koper in do krajevnih skupnosti na območju katerih bodo razpisani ti referendumi, breme stroškov, ki bodo pri tem nastali, prenesti na državo in to mislim dejansko, ne samo formalno, kajti že stroški referenduma iz 1994. leta so bili le delno povrnjeni. Gre za kar nekaj milijonov SIT, ki jih ni bilo še vrnjeno mestni občini Koper.
Pa nenazadnje naj se zadeve okrog upravičenosti in smiselnosti referenduma za take potrebe o tem, kdaj je pametno in potrebno referendume razpisati, in kdaj ne, doreči. To je pa tudi ena od naših nalog, sicer se bomo šli te neodgovorne in drage igre, kakršna je tale v zvezi s Koprom, najmanj vsaka štiri leta; morda se bo čez nekaj let ponovno pojavil iz Ljubljane, ne iz Kopra, predlog o drugačni formuli, pa bomo ponavljali isto zgodbo. Mislim, da ni najbolj pametno in odgovorno. Zahvaljujem se za pozornost, seveda, in se hkrati opravičujem, če sem bil malce predolg, ampak želel sem pojasniti s podatki, zakaj je ta koprska zgodba dokaj živahna. Upam, da odslej dalje velikih vprašanj v zvezi s tem ne bo. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Juri. Na vrsti je gospod Jože Zagožen. Izvoli, kolega. Aha, pardon! Oprostite! Replika, gospod Pavel Rupar.

PAVEL RUPAR: Spoštovani! Jaz moram replicirati na izvajanje kolega Aurelia Jurija. Torej na vsak način upoštevati voljo ljudi. Tudi če so ljudje oziroma prebivalci ali volilci Kopra proti - pa bom uporabil zdaj vaš izraz - razbijanju celotne koprske občine, se mi vendarle zdi, da referendum, ki bo razpisan, vendarle ni zavezujoč, pa je vendarle pravilno, da je, da se na koncu koncev pokaže prava večina, za katero ljudje bodo na referendumu glasovali. Samo za primer, vi ste tu navedli cel niz teh krajevnih skupnosti, na katerih so bili zbori občanov, in vsega skupaj sem jaz naštel 583 glasov proti zdajšnjemu predlogu vlade oziroma usklajenosti vladnega predloga z ustavo. Ampak to je komaj 2,8% vseh prebivalcev! Zakaj ne bi vendarle razpisali tam doli referenduma, v Kopru, in naj se ljudje tam odločijo, seveda z vabilom na referendum, s pravo sliko, kaj jih pravzaprav čaka, in naj bo to pravo merilo. Potem pa, če se ljudje v zdajšnji koprski občini pač odrečejo razbijanju občine, potem pa mora ta parlament to voljo upoštevati, sicer pa, mislim, da nima nobenega smisla že naprej parlamentu govoriti, kakšne grožnje bodo Koprčani potem oziroma nepokorščino, kakšno jezo bodo zlili na ta parlament in tako naprej, če bo ta parlament odločil nekaj, kar je v skladu z ustavo. Postavlja se še ena dilema, ali potem spremeniti ustavo zavoljo Kopra ali pa vendarle en majhen Koper v primerjavi s celo Slovenijo in tudi z ustavo pripeljati do pravilne odločitve.
Še enkrat poudarjam, repliciram samo toliko. Referendum sicer nekaj stane - jaz se s tem strinjam - ampak, da se ugotovi prava volja ljudi, prava volja Koprčanov, ta denar ne bo odveč. Sicer ste tako vi kot vsi ostali tukaj v večni dilemi. Samo to. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolega Rupar. Tu je replika na izvajanje... Ne, moment, ker ima repliko na izvajanje gospoda Ruparja gospod Aureli Juri - počakajte.

AURELIO JURI: Seveda rezoniranje kolega Ruparja drži. Sem pa jaz v mojem izvajanju spomnil tudi na druge podatke, sicer izpred treh let: 86% na referendumu je bilo za to, da občina ostane skupaj in 12% v takratnem referendumu je bilo za to, da se občina razdeli. Danes imamo seveda inštrument zborov krajanov. Dejansko je to le drobec celotne volilne populacije. Ampak opozarjam, mi se lahko gremo te igre vsaka štiri leta. Če bo kdo na vladi ali kjerkoli si zamislil, da se izvede v skladu z zakonom referendum, mi se bomo vračali na referendume in znova seveda se opredeljevali do teh stvari. Opozoril sem, ne vem, do kdaj bo volja Koprčank in Koprčanov bila naklonjena temu, da gredo stalno na referendum, ker jih nekdo v državi, v vladi, v parlamentu ali na ustavnem sodišču stalno poziva k temu opredeljevanju. Zato pravim, gre za pametno ravnanje. Verjamem, da v kolikor bomo ostali pri tem, da vendarle opravimo referendum v Kopru, če ne boste glasovali za moj amandma, bomo šli na referendum. Upam in prepričan sem, da bo udeležba velika. Ampak moramo enkrat doreči sistem, kako bo do takih iniciativ prišlo, sicer se nam bodo te zadeve ponavljale.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospod Aurelio Juri. Repliko na repliko ima kolega Pavle Rupar.

PAVEL RUPAR: Se strinjam, gospod Aurelio Juri, da ne bi vladi očitali, da se izmišljuje, sem jaz prej predlagal proceduralno, da minister pove, po katerih kriterijih, pa ste bili proti. Vse to, kar bo zdaj, ne konkretno vi, ampak v večini pa, in seveda vse te dvome in vse te replike in replike na replike bi to pojasnilo odpravilo. Točno bi vedeli po katerih kriterijih, zakaj se je za nekatero občino vlada odločila tako, kot se je, in za nekatero ne. Škoda, žal mi je, ampak s tem se pa tudi strinjam, kar ste vi povedali. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Končno ima besedo gospod Franc Čebulj. Replika na izvajanje gospoda Jurija.

FRANC ČEBULJ: Hvala lepa gospod podpredsednik! Gospodu kolegu Juriju bi samo v kratkem osvetlil spomine iz leta 1994, tako kot je on tudi ugotovil, da je bilo 86% z novo nastalimi občinami ljudi proti novo nastalim občinam. Če danes izvedemo v celotni državi ponovno referendum, da se te občine priključijo nazaj v stare občine, bo rezultat 86% "za". Takrat je bilo pa 12 "za". Jaz sem prepričan, da na področju Gorenjske ali v stari kranjski občini, če greste vprašat pet novo nastalih občin, katera občina nazaj pod Kranj, sem prepričan, da nobena. Takrat je bilo pa izglasovano samo 21% za novonastale občine. Prosim vas, dajmo prepustiti možnost tudi ostalim na območju koprskega, ker Koprčan pa ne more odločati o Dekanih in ostalih krajevnih skupnostih, ki jih imate v občini Koper. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa gospodu Čebulju. Svojo besedo bo končno dobil tudi Jože Zagožen, ki že čaka.

DR. JOŽE ZAGOŽEN: Hvala lepa za besedo, gospod podpredsednik. Drage kolegice in kolegi! Danes govorimo pravzaprav o nekem organizacijskem vprašanju in za vsako organizacijsko spremembo je najprej potrebna analiza stanja. Sedaj so minila skorajda že štiri leta, od kar zakon velja, in pokazale so se tudi nekatere prednosti in slabosti sedanjega organiziranja. Osebno opažam mnogo več prednosti, tudi motivacije, iniciative ljudi, je pa res, da mnogokrat to omogoča tudi... (Ali se da malo bolj tiho?) Res je pa, da to mnogokrat omogoča tudi način financiranja, ki omogoča 80%-no izravnavo. Skratka, v teh primerih, ko se danes pogovarjamo, lahko gre za dvoje. Ali gre na eni strani za to, da se je spremenila vsebina in se ji mora oblika prilagoditi ali pa gre obratno za to, da je bila oblika občin napačno postavljena. To je ključno vprašanje. Da bi lahko na takšno vprašanje odgovorili, bi morali imeti eksaktno, objektivna merila in kriterije. Žal pa opažam, da kljub skrbnemu branju in kljub dobri volji iz gradiva ni mogoče razbrati nikakršnih objektivnih meril in kriterijev, po katerih so bila ta preoblikovanja napravljena. To moram povedati z vso odgovornostjo, kajti ko primerjamo različne različice med seboj, lahko vidimo, da pravzaprav ni meril kot so interes ljudi, gospodarska moč, komunalna infrastruktura, število prebivalcev, površina, obmejnost, skratka teh kriterijev ni, kaj šele, da bi bili ti kriteriji med seboj strukturirani v neko ustrezno hierarhijo. Vtis je, da je bolj prisotna ta odločitev, katera politična opcija ima večje možnosti v novih pogojih prevzeti oblast v neki občini oziroma katera politična opcija ima večje možnosti za vpliv in nadzorovanje nekega teritorija.
In drugo, kar sem želel reči, je vprašanje mestnih občin, ki nekako dokazujejo to tezo. Poglejte, v gradivu je med ostalim napisan tudi tekst, bom citiral:... "vključitev lokalnih skupnosti, ki ne spadajo v urbani sestav mesta, nasprotuje tako funkcionalnim kot demokratičnim načelom lokalne samouprave". Na osnovi te teze so od nekaterih mestnih občin oddvojili nove občine, kot je to primer v Kopru, vendar ta ista teza ne velja tam, ko dejansko gre za lokalne skupnosti, zopet citiram:... "kjer ni enakih potreb in interesov, kot jih ima center matica". Govorim o Šentvidu, Tacnu, Gameljnah, Stanežičah, Guncljah, Vižmarjih. To so naselja na obrobju Ljubljane. Bil sem na zboru občanov, ko je bilo predlagano, da naj bi bil Šentvid samostojna občina, vendar o tem ni v gradivu ne druga ne sluha, kljub temu, da so prišle tudi nekatere pisne pobude na vlado.
Sprašujem, ali ti kriteriji enkrat veljajo, enkrat pa ne veljajo. Takrat morda, ko je interes imeti Ljubljano z širšo okolico pod eno komando in ko se pričakuje, da bo na volitvah lahko zmagoval župan ene politične opcije.
Menim, da v resnici je volja ljudi tista, ki bi morala biti osnovni kriterij in merilo poleg ostalih, ki sem jih naštel, in samo volja ljudi je lahko tista stvar, ki na koncu o tem odloča, kje bo neka občina ali ne. Zato osebno podpiram referendume povsod tam, kjer je interes ljudi, da se o tem odločijo, vendar hkrati izražam zahtevo, da naj omogočimo tudi vsem ostalim območjem, da se o tem izjasnijo, če je takšna volja prisotna. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Zagožnu, ki je vzdržal do konca, kljub temu da nekateri ne želijo poslušati. Ni potrebno poslušati, ni pa dovoljeno, da se moti razpravljavca. Torej vsaj ne motite razprave.
Nadaljuje gospa Helena Vencelj. Izvolite kolegica.

DR. HELENA HREN-VENCELJ: Spoštovane gospe in spoštovani gospodje!
Očitno je opomba predsedujočega zalegla in upam, da bom v kratkem predstavila problem ene izmed teh občin, za katere se zavzemamo v sklopu amandmajev, ki smo jih pripravili.
Ob osamosvojitvi se je večina prebivalcev Slovenije odločila, v kakšni državi želi živeti in kako bodo živeli. Niti 10 let kasneje jim pa ne priznamo te možnosti odločitve, v kakšni občini in kako naj živijo.
Torej argumenti, s katerimi nastopa vlada, niso argumenti, ki bi vzdržali težo. Ustava namreč govori o samoupravi, o lokalni samoupravi v 9., 14., 138., 139. členu oziroma govori tudi o tem, da je vsakomur zagotovljena enaka pravica in temeljne svoboščine, pa tudi o tem, da je zagotovljena lokalna samouprava. Stvar ni tako brez osnov. 67 naselij ali krajevnih skupnosti je želelo dobiti lastno lokalno samoupravo in vsi vemo, da so pogoji za ustanovitev nove občine določeni zakonsko. Vemo pa tudi, da se država do sedaj ni dosledno držala predpisov za ustanovitev novih občin oziroma tistih kriterijev, predvsem združenih v 13. in 13.a členu in pa v 15. členu. Saj če pogledamo, kar tretjina že do sedaj ustanovljenih občin, natančneje 51, ne zadostuje pogojem iz 13.a člena, ki govori o številu prebivalcev. Večina teh predlogov za nove občine tudi tem pogojem ne zadostuje, pač pa zadostuje drugim kriterijem. Tudi petim izmed dvajsetih predlogov, ki jih je, kot vlada v svojem dokumentu pravi, predhodno opredelila, to pomeni, da se je že odločila, kaj bo potrdila mimo parlamenta, kaj bo potrdila in česa ne, torej pet teh nima zagotovljenega zakonskega pogoja iz 13.a člena, se pravi, dovolj velikega števila prebivalcev.
Nadalje, slišimo ugovore, ki so najpogostejši, češ referendumska odločitev že iz leta 1994. Skoraj 90% teh občin, ki jih zagovarja Slovenska krščanska demokracija, je že 1994. leta izrazila željo po lokalni samoupravi, po svojih občinah.
Drug tak, prav tako za lase privlečen izgovor, argument je emocionalne narave, češ da ljudje čutijo posebno pripadnost svojemu območju. Zagotovo so predlogi za nove občine tudi emocionalno oblikovani, predvsem pa so utemeljeni z gospodarskega vidika oziroma z ostalimi pogoji, ki jih zakonodaja predpisuje.
Tudi tretji argument, o katerem je bilo pa največ govora, to se pravi, sposobnost samostojnega preživetja - tudi ta argument izpolnjujejo številne med predlaganimi občinami, vendar jim tega ne priznamo.
Poglejte, že to dejstvo, ki ga je navedel gospod Beuermann, da samo 7 občin od vseh 147 je finančno tako "bogatih" (v narekovaju), da je sposobnih, da si zagotavljajo lastno porabo, kaže, da kriteriji, po katerih so se do zdaj ustanavljale občine, in tudi kriteriji za predloge, za katere se je vlada opredelila, pa tudi matično delovno telo, torej ne zagotavlja samostojnega preživetja.
Gospod minister je govoril o tem, da je potrebno načrtno odpravljati pomanjkljivosti in da ustanovitve novih občin ne rešujejo problemov samouprave. Danes smo govorili že o smernicah oziroma o strategijah, ki se jim mora Slovenija približati glede na Evropo, glede na Evropsko skupnost. Med podatki, katera zakonodaja se mora spremeniti, je tudi zakon o lokalni samoupravi, kjer piše, da je bil zakon sprejet v naglici, da je slab, da je potrebno ponovno pretehtati njegovo vsebino ter ga spremeniti v smislu dograditve sedanje strukture in funkcij lokalne samouprave. Gospod minister je govoril "cost and benefit", pomeni cena in korist. Jaz se popolnoma s tem strinjam. Vendar za vse občine naj potem veljajo enaki kriteriji. Nadalje je rekel, da je poudarek na celotnem gledanju na novonastalo občino. Hkrati pa je prav tako rekel, da ne smemo s biligramsko natančnostjo gledati le na en pogoj. Pa se zdaj vprašam, kdo se tukaj spreneveda. Na enem primeru bi pa pokazale vseeno še nekaj. Primer horjulske občine. Občina Horjul je v bistvu kot občina, zametek te je že star 230 let, ustanovljena horjulska fara, torej z vsemi atributi, ki taki fari pripadajo. Potem je bila pa do leta 1956 ves čas samostojna občina, locirana na izviru doline Šujice, torej s hribi ločena od tiste občine, v katero so jo potem vtaknili, ko je bila najprej priključena veliki občini Ljubljana-Vič, potem pa ko so odrezali tiste primestne občine, so vtaknili Dobrovo, Horjul in pa Polhov Gradec skupaj. Se pravi, glede na zgodovino in glede na geografsko zaokroženost ima absolutno pogoje za novo občino. Ima pa pogoje za novo občino tudi v drugih pogledih. Krajevna skupnost Horjul je 1994. leta že naslovila na ustavno sodišče pobudo za oceno ustavnosti zakona o ustanovitvi občin ter določitvi njihovih območij. Ustavno sodišče je mesec kasneje odgovorilo, da 2. in 3. člen zakona ni v skladu z ustavo in da mora državni zbor najkasneje 6 mesecev pred razpisom naslednjih lokalnih volitev to stvar popraviti. Seveda stvar se do danes še ni nič spremenila. Rekla sem, da ima Horjul tudi druge, z zakonom predpisane, pogoje. Ima popolno osnovno šolo s 320 učenci. Ima zdravstveni dom. Ima več trgovin, celo vrsto, je komunalno opremljen, ima urejeno komunalo s čistilnimi napravami, ima vodovod, elektriko, ima lastno kabelsko televizijo in še številne druge stvari. Ima dve knjižnjici ipd. Skratka, v Horjulu je med drugim tudi 40 malih podjetnikov in obrtnikov, ki zagotavljajo v sedanji veliki občini več kot tretjino sredstev za gospodarjenje. Torej ni bojazni, da občina sama ne bi mogla finančno preživeti. Ko boste ponovno tehtali to, katera občina ima sposobnost preživetja in katera nima, je Horjul zanesljivo med njimi in vljudno prosim navzoče, da se do njihove zahteve pozitivno opredelijo. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa, kolegica Vencelj. Naslednji razpravljavec je Boris Sovič.

BORIS SOVIČ: Cenjene dame, spoštovani! Pred nami je razprava o vprašanju, ki seveda na nek način vzbuja veliko pozornost v celi državi. Pričakovanja mnogih ljudi so povezana z odločitvami, ki jih bo ta državni zbor sprejel. Jaz bi bil za to, da ko govorimo o predlogih za nove občine, da se ne nasmihamo ali pa posmihamo o predlogih, ki so jih ljudje dali, ampak da razmislimo, zakaj je takšna želja po novih občinah. Kje je razlog, da se ljudje zavzemajo za njih? Po predlogih, ki jih imamo zdaj na mizi, kaže, da obstajajo zdaj predlogi za več kot 90 novih občin. Razlog za teh več kot 90 novih občin ni v tem, ker bi si ljudje želeli administracijo ali pa, ker bi njihov glavni cilj bila občina. Razlog je ta, ker ljudje želijo hitrejši razvoj. Ljudje želijo višjo kvaliteto življenja in ljudje vidijo, da v tej državi nimamo dovolj dobro razvitih drugih instrumentov, ki bi vspodbujali skladen regionalni razvoj. V odsotnosti teh instrumentov je občina pač najlažje sredstvo za to, da se realizirajo razvojni projekti v domačem kraju. Tudi izkušnja iz teh 90-ih let kaže, da tam, kjer so novo občino ustanovili, so lahko kljub težavam, ki so marsikje vendarle nekatere stvari premaknili naprej.
Ne smemo pozabiti tega, da centralizacija ni problem samo Ljubljane in recimo ostalih delov Slovenije. Male, lokalne centralizacije in centralizmi se pojavljajo tudi v mnogih sedanjih občinah. Mnogi kraji, mnogi zaselki se čutijo zapostavljene in preprosto želijo sami vzeti stvari v svoje roke. Tudi to so razlogi, zakaj pravzaprav se te želje pojavljajo. Želja po novih občinah bo mogoče usahnila takrat, ko bo država razvila dovolj drugih instrumentov, ki bodo omogočali skladen regionalni razvoj, ko bodo ljudje v te instrumente verjeli, ko bodo videli, da so uspešni, potem seveda zna biti, da bo seveda tudi do novih občin odnos drugačen.
Predlog, ki smo ga zdaj dobili, predlog, ki ga je vlada poslala v državni zbor, je na nek način kompromis, vendar če ga testiramo skozi različne kriterije, opazimo nedoslednosti. Jaz sem ga testiral skozi tri kriterije. Prvič, kako je realizirana odločba ustavnega sodišča, drugič, kako je upoštevana volja ljudi in tretjič, kako so upoštevani kriteriji, ki jih zakon definira. Niti po enem od teh treh kriterijev ni možno trditi, da je predlog konsistenten. Kar se prvega, torej odločbe ustavnega sodišča tiče, je očitno, da ta predlog, ki smo ga v parlament dobili, upošteva samo tisti del stališča ustavnega sodišča, ki se nanaša na velike občine. Spušča seveda tisti del, ki se nanaša na male občine. Kar se mnenja ljudi tiče, tudi tukaj opažamo razlike. Mnenje ljudi je v nekaterih predlogih upoštevano, v drugih ne. In še, kar se zadnjega tiče, kriterijev, tudi tukaj je tako, da seveda pri vseh občinah, ki so zdaj predmet predlogov, ti kriteriji niso upoštevani. Seveda je vprašanje, ali je možno oblikovati drugačen, boljši predlog. Jaz mislim, da. Mislim, da je smiseln predlog, ki ga je vlada poslala in ki mu je treba priznati, da pač poskuša tak kompromis iskati, dodati tiste predloge, za katere ocenjujemo, da bodo na nek način odražali tako interese in pričakovanja ljudi ter bodo kompatibilni s proceduro, bodo torej skladni z zakonodajo in postopki, ki so povezani z nastajanjem novih občin.
V tem smislu pa je treba poudariti tudi to, da se zdaj bolj kot kadarkoli prej kaže, da je velik problem pri nas tudi ta, ker nimamo urejenega povezovanja občin v pokrajine. Predlog zakona o pokrajini, ki prihaja, je s tega vidika zelo pomemben in bo na nek način mogoče lahko razpletel nekatere probleme, ki so zdaj pred nami.
Rad bi pa posebej poudaril, čeprav je bilo danes to že rečeno, da si ta državni zbor ne sme več privoščiti - uporabil bom besedo - škandala, da ne bi bila respektirana volja ljudi, izražena na referendumih. To se je v začetku 90-ih let že zgodilo in ne sme se nikdar več. Zato mislim, da je treba ob teh razpravah zdaj tudi poudariti, da ko bodo določena referendumska območja, mora biti izven vsake razprave, da se ta volja ljudi, ki bo na teh referendumih izražena, mora upoštevati.
Vprašanje je tudi financiranja občin. Mnogi razpravljajo o tem, da bi tudi odločitve ljudi ali pa volja ljudi za ustanovitev novih občin bila drugačna, če bi način financiranja bil spremenjen. Jaz mislim, da je to zelo točno, vendar je treba biti tukaj zelo korekten - to se ne nanaša samo na voljo po novih občinah, to se nanaša tudi na obstoječe občine. Jaz si ne znam predstavljati, da bi se način financiranja spremenil tako, da bi veljal samo za nove občine; tudi, hvala bogu, tega nihče ni predlagal. To seveda pomeni, da je financiranje občin zelo resen, zahteven projekt. Jaz si ne delam utvare, da bo možno v zelo kratkem času radikalno spremeniti sedanji način financiranja. Tudi če je želja, da bi s tem na nek način omilili želje za nove občine, mislim, da ni realno pričakovati, da bi v kratkem dramatično poslabšali položaj obstoječih občin. Ljudje bi bili s tem prevarani, tako tisti, ki so se pred leti za to odločali, kot tisti, ki zdaj v dobri veri, da s tem na nek način spodbujajo in omogočajo razvoj svojega kraja, se zavzemajo za te nove občine, potem bi pa, seveda, situacija bila drugačna. Zato mislim, da bi bilo "fair", korektno, če bi že zdaj, ko se odločamo o novih občinah, relativno natančno vedeli, kakšne spremembe se pravzaprav predvidevajo, kar se financiranja občin tiče. Če bi to vedeli, če bi na ta način lahko projicirali bodočo sliko občin, potem bi tudi odločitve ljudi bile dosti lažje. Če tega ljudem zdaj, pred referendumom, ne bomo povedali, potem bomo morali toliko bolj paziti, kakšne spremembe se bodo v financiranju odvijale kasneje, da ne bi potem izpadlo, da je slika bodočih občin popolnoma drugačna.
To mislim, da ne bi bilo niti korektno niti vredno demokratične procedure. Skratka, zavzemam se za trezen premislek o predlogih, ki so pred nami, o teh več kot 90-ih predlogih za nove občine, vsekakor pa mislim, da je nujno, da se zavzemamo za to, da bi volja ljudi, ki bo izražena na referedumih, seveda bila dosledno spoštovana. Hvala.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa kolegu Soviču. Še dobrih 5 minut nas loči do 18.00 ure in konca. Gospod Janez Mežan, bo vaša razprava daljša kot 5 minut?

JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Gospod predsedujoči, če imate malo posluha za mojo bolezen, pa tudi moja razprava bo nekoliko daljša, okoli 20 minut, bi predlagal, da mi teh 5 minut naklonite in da končamo malo prej. Hvala lepa.

PODPREDSEDNIK MIROSLAV LUCI: Hvala lepa. Mislim, da je to primerno. Zato bi današnjo sejo zaključil. Nadaljevanje je jutri ob 10.00 uri.


(SEJA JE BILA PREKINJENA 19. FEBRUARJA 1998 OB 17.55 URI.)

Zadnja sprememba: 05/22/1998
Zbirke Državnega zbora RS - dobesedni zapisi sej