Sejo je vodil: Janez Podobnik, predsednik državnega zbora. Seja se je pričela ob 10.11 uri.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Spoštovane kolegice poslanke, kolegi poslanci, gospe in gospodje pričenjam nadaljevanje 16. seje državnega zbora Republike Slovenije. Obveščen sem, da so zadržani in se današnje seje ne morejo udeležiti naslednje poslanke in poslanci - jih je več kot ena stran: Franc Potočnik, Josip Bajc, dr. Franc Zagožen, Jožef Jagodnik, Feri Horvat, Jože Jagodnik je na svojem poslanskem mestu, Feri Horvat, Branko Tomažič od 11. 30 dalje, Jože Možgan, dr. Jože Zagožen, Franc Kangler, Marjan Schiffrer od 11. ure dalje, Rudolf Moge - Rudolf Moge je med nami, Alojz Peterle, Rudolf Petan - nekaj ni v redu s službami, ki to urejujejo in to v vaših poslanskih skupinah morate urediti - Franc Pukšič, Miroslav Luci, Eda Okretič-Salmič, Aurelio Juri, Geza Džuban ... , Aurelio Juri, Geza Džuban, Štefan Klinc od 12. ure dalje, Peter Hrastelj, Vili Trofenik, Janko Veber, Borut Pahor, Andrej Gerenčer, Jožef Špindler, Aleksander Merlo za pričetek seje, Richard Beuermann za pričetek seje in mag. Franc Žnidaršič. Prosim, da ugotovimo navzočnost v dvorani. (56 poslancev in poslank.) Zbor je sklepčen in lahko odloča.
Na sejo sem vabil predstavnike Vlade Republike Slovenije in jih lepo - predstavnici - lepo pozdravljam. Današnjo nadaljevanje 16. seje državnega zbora bomo pričeli z obravnavO 24. točke dnevnega reda, to je predlog zakona o javnem mediju Radioteleviziji Slovenija, zatem pa bo zbor prešel na obravnavo 4. točke dnevnega reda, to je predlog zakona o ratifikaciji evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic, nato pa po dnevnem redu dalje. Rad bi vam povedal, da je 17. točka, to je obravnava predloga zakona o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje Hrastnik, ekološki sanaciji Termoelektrane Trbovlje II in spodbujanje razvojnega prestrukturiranja zasavske regije, ki je pač - mislim, da na točki 18. Dogovor je bil, da pač pri tej točki morajo biti tudi prisotni predstavniki vlade. To je točka 17.
Obveščen pa sem, da je gospa ministrica Tea Petrin v tujini in da je tudi državni sekretar dr. Golob danes nekje v tujini oziroma ni dosegljiv, ni se mogel udeležiti te točke, tako da se bo državni zbor potem odločil, ali bi razpravo nadaljeval in opravil, kljub temu da pač predstavnikov vlade pri tej točki ne bo.
Prosil pa bi vas, spoštovane kolegice in kolegi, še za eno pozornost oziroma da bi z dobrohotnostjo sprejeli moj predlog, da bi državni zbor, kljub temu da je včeraj zaključil 16. točko dnevnega reda, to je predlog zakona o preprečevanju uporabe prepovedanih drog in o obravnavi uživalcev prepovedanih drog, druga obravnava. Vsi amandmaji, ki so bili predlagani s strani odbora, so bili tudi sprejeti. In ob dejstvu, da je to eden od tistih zakonov, za katerega velja, da je prednostni glede Evropske unije in bi bilo možno, da bi ga državni zbor sprejel na naslednji seji, ob predpostavki, da bi pri tem tudi izglasovali poslovniški sklep, drugi odstavek 194. člena. Predstavnica vlade, državna svetovalka vlade pa me je zaprosila, ker včeraj po pomoti ni bil predlagan tak sklep, da bi danes ponovno odprli to točko in da bi se državni zbor opredelil do tega proceduralnega sklepa.
Odpiram 16. TOČKO DNEVNEGA REDA - to je PREDLOG ZAKONA O PREPREČEVANJU UPORABE PREPOVEDANIH DROG IN O OBRAVNAVI UŽIVALCEV PREPOVEDANIH DROG, DRUGA OBRAVNAVA. Rad bi vam ponovno povedal, da so bili vsi amandmaji sprejeti, da ni bilo nobenih strokovnih ali drugih pomislekov. To ni zakon o proizvodnji in prometu s prepovedanimi drogami, ampak gre za zakon o preprečevanju uporabe prepovedanih drog, da so bili vsi amandmaji odbora potrjeni. Tako menim, da ne bo nobenih strokovnih ali drugih dilem in bi predlagal, da državni zbor glasuje tudi o naslednjem sklepu: "Vlada pripravi predlog zakona za tretjo obravnavo v skladu z drugim odstavkom 194. člena poslovnika". Zbor bo obravnaval zakon v skladu s to določbo poslovnika. Ali želi o tem sklepu kdo besedo? Gospod Potrč.
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. Samo zaradi rahle doslednosti do sebe. Ta predlog bom podprl. Bi pa prosil gospoda predsednika, da pravila dela državnega zbora veljajo za vse enako.
Če poslanci česa ne smemo pozabiti, potem tudi vlada ne sme pozabiti. Rekel bi najmanj to: kazalo vlado opozoriti. Naj pač razmišlja tako, kot moramo mi razmišljati in pravočasno predlagati sklepe, ki jih je treba pravočasno predlagati. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Kolega Potrč! Strinjam se z vami v celoti.
Na glasovanje dajem sklep, ki sem ga pravkar oblikoval. Ugotavljamo prisotnost! (57 prisotnih.)
Kdo je za tak proceduralni sklep? (49 poslancev.) Je kdo proti? (2 poslanca.)
Ugotavlja, da je sklep sprejet.
Proceduralni predlog? Ampak zaključujemo točko. Zaključujem 16. točko dnevnega reda. Predno preidemo na 25. točko, 24. točko ima proceduralni predlog gospod Špiletič.
BOGOMIR ŠPILETIČ: Hvala za besedo, gospod predsedujoči oziroma gospod predsednik. Želim govoriti v skladu s 70. členom, ki daje poslancu možnost, da dobi besedo vedno, kadar oceni, da gre za kršitev poslovnika in da dobi tudi ustrezno pojasnilo.
Gospod predsednik, jaz bi vas želel opozoriti, da je v skladu z 215. členom vlada dolžna predložiti državnemu zboru predlog državnega proračuna za naslednje leto najkasneje do 1. oktobra tekočega leta. V naši poslanski skupini tega predloga nismo prejeli, zato sprašujem, ali vlada res ni predložila državnega proračuna za leto 2000 v roku, kot je to določeno v poslovniku. In če ni, ali ste do sedaj kaj kot predsednik že odreagirali na to.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Špiletič. Lahko vam samo to povem, da do tega trenutka v državni zbor nismo prejeli proračuna za leto 2000. Smo pa na redni seji, na kateri ni točke s to vsebino.
Kolega Špiletič, v skladu s poslovnikom, ki ste ga citirali, veste, da ne morete zdaj dobiti besede. Ni razprave o proceduralnih predlogih.
Prehajamo na 24. TOČKO DNEVNEGA REDA - PRVA OBRAVNAVA PREDLOGA ZAKONA O JAVNEM MEDIJU RADIOTELEVIZIJI SLOVENIJA. Predlog zakona je v obravnavo zboru predložila skupina poslancev s prvodpodpisanim Benjaminom Henigmanom. Predstavnik predloga zakona je gospod Henigman. Ali želite besedo? Prosim.
BENJAMIN HENIGMAN: Lep pozdrav vsem skupaj! Spoštovani! Skupina poslancev: gospod Ivan Božič, Lojze Peterle, Miroslav Mozetič, Izidor Rejc, Vincencij Demšar, Majda Kregelj-Zbačnik, Mirko Zamernik, Janez Mežan in Jožef Jerovšek ter jaz smo 14. aprila letos vložili zakon o javnem mediju Radiotelevizije Slovenija po navadnem postopku. To se je zgodilo samo nekaj časa po tistem, ko v državnem zboru ni uspel predlog, da bi uvedli neposredno prenašanje sej državnega zbora, pa tudi nekaterih drugih delovnih teles, z namenom seveda, da bi celovito poročali o dogajanjih v hramu demokracije. Namen predlagateljev v tistem trenutku je bil predvsem trojen; in sicer, da bi uvedli neposredno prenašanje sej na tako imenovani način 3. televizijskega programa, da bi spremenili sestavo oziroma povečali sestavo sveta RTV Slovenija, kar pomeni, da bi bila zagotovljena večja pluralnost v tem svetu, ki praktično predstavlja upravitelje oziroma v funkciji lastnika RTV Slovenije, ki je javni medij. Ta svet naj bi bil sestavljen tako kot do sedaj tripartitno in da bi naknadno, čeprav smo bili že takrat seznanjeni, uredili tudi vprašanje naročnine oziroma pobiranja naročnine RTV Slovenija, kar je problem, ki je nastal z razdelitvijo posebnega pravilnika o zbiranju podatkov oziroma o naročninah, ki je bil razveljavljen že v letu 1998.
Ta zakon je nedvomno v javnosti povzročil kar dosti razgovorov, da ne rečem polemik, ker znano je, da v praktično enakem obdobju so se pojavili trije predlogi: zakon o medijih, ki ga je vložila vlada - sicer kasneje, zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV skupine poslancev in ta zakon, ki je bil vložen kot prvi. In glede na probleme, ki jih ima vodstvo RTV Slovenija s financiranjem zavoda, je prišlo do razgovorov, po katerih smo se podpisniki in zavod dogovorili, da poskušamo v parlamentarni proceduri zakon sprejeti po hitrem postopku, s tem da bi vključili tudi ta tretji cilj - rešitve, ki izhajajo oziroma zahteve, ki izhajajo iz odločbe ustavnega sodišča po zagotavljanju zakonskih določb, ki bi bile osnova za legitimnost oziroma legalnost in zakonitost razveljavljenega pravilnika. Moram reči, da smo v teh prizadevanjih prišli praktično do konca in da sem v imenu predlagateljev pri sklicu oziroma pri določanju dnevnega reda 16. redne seje predlagal, da se zakon uvrsti na tej osnovi po hitrem postopku. Moram reči, da ne vidim nikakršnih argumentiranih in utemeljenih razlogov, da državni zbor tega ni odobril in je zakon sedaj pač vložen po navadnem postopku, tako kot je bil predlagan v začetku.
Zavedamo se, da je parlament pred dejstvom, da mora nekaj storiti v čim krajšem obdobju, da se spoštuje zakonitost in ustavnost in seveda odločbo ustavnega sodišča. Predlagatelji se zavedamo, da ni to naša osnovna naloga, ker bi morala biti to naloga predvsem izvršilne veje oblasti, se pravi vlade Republike Slovenije, ki je že v maju leta 1998, potem ko se je pripravljala odločbo oziroma pripravljala odločba, ki bo povedala, kako rešiti problem pritožb oziroma nesoglasij v zvezi s pobiranjem naročnine, v svojih kontaktiranjih oziroma pojasnilih ustavnemu sodišču zagotovila, da bo v treh mesecih uredila to vprašanje. Vlada niti do danes tega vprašanja ni uredila oziroma ni predlagala nobene rešitve. Zato je tudi mnenje vlade, o katerem pa sedaj v tem trenutku - ko bom obrazložil, s tem ko zaključim, bom rekel neke vrste proceduralnim posegom - tega problema ni rešila oziroma ni ničesar storila v tej smeri. Zato predlagatelji ne sprejemamo nikakršne odgovornosti, da v kateremkoli trenutku poskušamo na kakršenkoli način omejevati ustavno oziroma voljo ustavnega sodišča in pa namene javnega zavoda RTV Slovenija, da se ta vprašanja celovito rešijo. In v tem smislu je mnenje vlade Republike Slovenije do tega predloga zakona neustrezno, ker se v končni fazi nanaša, da zakona - če karikiram - ne podpira zato, ker ne rešuje vprašanja zahteve ustavne odločbe. Do takega mnenja bi bili upravičeni, če bi kdorkoli s strani vladnih resorjev ta problem poskušal rešiti. Vendar tega do sedaj ni storil.
Drugače; če gremo na samo vsebino zakona, potem je ta vsebina zelo podobna vsebini prejšnjega zakona o RTV Slovenija, saj v veliki večini povzema člene, ki so veljali že do sedaj. Predlagatelji pa smo se vendarle odločili, da vložimo samostojni zakon, nismo se odločili za spremembe in dopolnitve, ker smo na ta način menili, da bo celovito besedilo jasnejše in preprostejše tudi pri kasnejšem uveljavljanju zakona, če bi zakon oziroma če bo zakon sprejet.
Predlagatelji seveda opozarjamo, kar v kontekstu ustavne odločbe, ki je javnosti znana, da drugačne družbene razmere, pluralnost zahtevajo tudi odziv javnega medija oziroma odziv zakonodajne veje oblasti na potrebe družbe. Te potrebe se seveda odražajo predvsem pri načelih objektivnosti, informirane celovitosti, nepristranskosti, resničnosti informacij, ki jih mora vsak posameznik pri svoji presoji o dogajanju v družbi, predvsem pa v organih odločanja vsakodnevno pridobivati. V tem času smo dobili tudi možnost prenosa sej preko interneta.
Predlagatelji v tem vidimo korak naprej oziroma napredek v možnostih državljanov, da se celoviteje informirajo o dogajanjih, predvsem v državnem zboru. Vendar pa ocenjujemo, da internet trenutno in še dolgo ne bo tisti medij, ki bi nam bil v vsakem trenutku na voljo, da se velika večina državljanov lahko seznani z vprašanji, ki se vsakodnevno dogajajo v aktualni slovenski politiki in v organih, ki o tem odločajo. Seveda pa je dobrodošla popestritev in možnost predvsem za zainteresirano strokovno javnost v globalni svetovni vasi, pa tudi za specialiste - tiste, ki se želijo neposredno informirati pri svojem delu, ki pa se specialno oziroma s posameznimi področji deli ukvarjajo bolj na profesionalen način kot pa na način, s katerim se sooča povprečen državljan, ki je obremenjen oziroma ki ima druge naloge, ne pa samo naloge spremljanja profesionalnega spremljanja parlamenta.
Če se omejim na te tri stvari, da ne bi zavlačeval obrazložitve samega zakona, potem lahko ugotavljam, da želimo poleg tretjega TV programa, katerega v svojem - nekako bi rekel - informativnem delu oziroma v svoji predstavitvi satelitskega prenašanja, ki je v Sloveniji možen že kar nekaj časa, predstavlja tudi javni zavod RTV. Zadnjič, ko smo bili na razgovorih vsi predstavniki poslanskih skupin, smo dobili obsežno dokumentacijo o problemih in težavah, pa tudi o vizijah, s katerimi se srečuje javni zavod in katere želi uresničevati, smo istočasno dobili tudi tale bilten ali letak, pri katerem Televizija Slovenija jasno predvideva tri televizijske programe. In v njihovi ideji seveda je, da se ta stvar realizira čimprej. In na tem mestu bi rad poudaril samo to, da ta zakon, ki ga predlaga skupina desetih poslancev, ni niti v eni točki v opreki, ali pa ni v interesu javnega zavoda RTV Slovenija. Se pravi, televizija in radio v celoti podpirata intenco predlagateljev, se z njo strinjata, prepuščata pa seveda ustanovitelju, državnemu zboru, da se on opredeli do rešitev, ki so predvsem vprašanje ustanoviteljskih pravic in sestave organov, ki odločajo o funkcioniranju samega oziroma o delovanju samega javnega zavoda.
Predlagatelji želimo v spremembah sestavi sveta RTV predvsem povečati možnost izbora ljudi, ki jih imenuje državni zbor - s petih predstavnikov, ki jih voli državni zbor, predlagamo, da jih voli po novem devet - s čimer bi nekoliko seveda tudi okrepili vlogo parlamentarnih strank oziroma predstavnikov parlamentarnih strank, ki so zastopani v svetu RTV, hkrati pa seveda želimo tudi državni svet okrepiti s petimi predstavniki. Kot najpomembnejše pa želimo, da je zainteresirana strokovna javnost kot uporabniki celoviteje zastopana v svetu RTV.
S tem - če si ogledamo 15. člen, ki o tem jasno govori - želimo, če citiram, sestavo, da ima državni zbor pravico voliti 9 članov, vendar seveda ne izmed predstavnikov poslancev oziroma tistih, katerim je že dosedanji zakon onemogočal participacijo v tem svetu, se pravi, isto se izključuje voljene in imenovane funkcionarje, državne funkcionarje iz tega organa. Državni svet naj bi imel pet predstavnikov, po enega predstavnika italijanska narodnost, madžarska narodnost, po enega predstavnika vsaka od obeh univerz, v Ljubljani in v Mariboru, po enega člana pa naj bi imenovali tudi avtohtoni verski skupnosti, se pravi rimskokatoliška in evangeličanska cerkev. Se pravi, namesto enega predstavnika bi dobila rimo-katoliška in evangeličanska vsaka svojega predstavnika. To je bistvena novost, kar se tiče predstavnikov verskih skupnosti. Nadalje pa predlagamo, da ima po enega člana tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Društvo slovenskih filmskih delavcev, Društvo slovenskih glasbenikov in Društvo slovenskih skladateljev, potem enega predstavnika Društvo slovenskih pisateljev in dramskih umetnikov, potem Sklad ljubiteljskih in kulturnih dejavnosti, po enega Društvo novinarjev Slovenije, Svet invalidskih humanitarnih organizacij, potem svojega člana Olimpijski komite Slovenije, Združenje športnih zvez, Združenje delodajalcev Slovenije, Zadružna zveza in Slovenska kmečka zveza skupaj enega, koordinacijski odbor organizacij in strank upokojencev Slovenije - svojega, svojega reprezentativni sindikati in mladinski svet Slovenije in Zveza prijateljev mladine. Se pravi, zelo široka paleta, lahko bi rekel tudi, predstavnikov civilne družbe naj bi bila zastopana v svetu RTV. Predlagamo tudi, da namesto treh članov zaposlenih v javnem zavodu imenujemo oziroma določimo štiri izvoljene člane izmed zaposlenih.
Novost pa je seveda ta, da če imamo javni mediji RTV za informiranje Slovencev, se nam zdi še posebno smiselno, da imajo po enega člana tudi zastopniki priznanih osrednjih organizacij slovenskih manjših, v vseh nam bližnjih oziroma mejnih državah, tako Slovenci v Italiji, Slovenci v Avstriji, Slovenci na Madžarskem, kot tudi Slovenci na Hrvaškem. Se pravi, da se razširi svet tudi s predstavniki naših manjšin v zamejstvu, iz vsake države po eden. Novost je tudi, da predlagamo, da ima Svetovni slovenski kongres enega predstavnika v svetu RTV Slovenija.
V dosedanjih razpravah, čeprav niso bile v okviru državnega zbora celovite, glede na to, da je večina oziroma da je bilo neodločeno, se je odločalo o tem, ali je zakon primerna podlaga ali ne - v odboru za kulturo, šolstvo in šport je bil rezultat, če se ne motim, 6 proti 6 - ni prišlo do poglobljene razprave, kar pa se mi zdi škoda glede predloga tako pluralno sestavljenega sveta RTV. Menim, da je za to priložnost sedaj danes, hkrati se pa predlagatelji seveda zavedamo, da morda 45-članski svet ne predstavlja neke racionalne možnosti odločanja. Vendar pa bi pričakovali, da bo kdorkoli, ki ima pomisleke, predlagal drugačno odločitev, ki pa bo seveda vsebinsko povzela željo samih predlagateljev. Se pravi, da je zastopanost različnih interesnih skupin celovita in da je upoštevano pravilo tripartitnosti: od ustanoviteljev, zaposlenih in - lahko bi rekel - uporabnikov.
Kar se tiče najbolj vsebinskih pomislekov glede tega, da zakon ne rešuje problema ustavnosti oziroma ustavne odločbe, pa smo v dogovoru z javnim zavodom RTV Slovenija predlagatelji - kot ste seznanjeni - predlagali sklep o hitrem postopku in se zavezali, da bomo naredili vse, da se upošteva odločba ustavnega sodišča in da se najdejo takšne rešitve, ki bodo dopolnile ta naš zakon z določbami, ki bodo omogočale zbiranje podatkov, evidentiranje, hranjenje in obdelavo podatkov za vzpostavitev naročniške in plačniške mreže.
Pričakujemo oziroma pričakovali smo - da sem natančnejši - da se bo v to fazo s svojimi strokovnimi sodelavci - predvsem s pravnega stališča - vključila vlada na ustreznih ministrskih resorjih. Vse to je seveda še možno in predlagatelji ne vidimo nobene ovire in se strinjamo, da se te stvari v zakon vključijo. Nenazadnje je treba povedati, da poskus takšnih rešitev predstavlja tudi zakon treh poslancev, ki je v proceduri vložen za tem zakonom. Za večino tistih določb bi bila možno, da se vključijo tudi v kontekst tega predloga. Nekatere pa verjetno so tudi na osnovi zakona o varstvu osebnih podatkov še vedno vprašljive in potrebujejo nekoliko poglobljenejšo razpravo, predvsem na odločbo ustavnega sodišča.
Predlagatelji vseeno glede na to, da zakon ni dobil podpore za hitri postopek, ocenjujemo, da je primerna osnova za reševanje problemov javnega zavoda, v katerih se je trenutno znašel, vendar se ni znašel - to poudarjamo - v tem trenutku, ampak se je znašel že pred letom in pol, da je ta zakon primerna osnova in še vedno primeren čas, da se te stvari uredijo v tem zakonu, hkrati pa se celoviteje uredi tudi zastopanost v upravljalskih organih; tudi v drugih; v nadzornem odboru, o katerem nisem govoril, in v svetu za radiodifuzijo, hkrati pa se omogoči to, kar je bila že tudi predhodna želja, večjo pokritost prostora s signalom za vse Slovence po svetu, predvsem pa v zamejstvu, njihov vpliv, vpliv verskih skupnosti in pa, seveda, predvsem tudi vpliv zainteresirane javnosti. In ne bom ponavljal še enkrat, tudi večjo informiranost, celovito informiranost, brez - v narekovaju rečeno - "možnosti kakršnihkoli manipulacij" z dogodki in razpravami in sklepi in mišljenji poslancev, ki se odvijajo v najvišjem hramu demokracije, v državnem zboru. Na to nas navaja tudi 4. člen veljavnega zakona, na to nas opozarja odločba ustavnega sodišča, in menim, da so to sklopi, ki jih mora slovenska družba in parlament reševati celovito in čim prej. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Henigman. Predlog zakona je obravnaval odbor za kulturo, šolstvo in šport kot matično delovno telo. Ali želi poročevalec odbora predstaviti mnenje? Gospod Mežan, prosim.
JANEZ MEŽAN: Spoštovani gospod predsednik, poslanke in poslanci, predstavnica vlade, lepo pozdravljeni tudi v mojem imenu! Kot je bilo že rečeno, je odbor za kulturo, šolstvo in šport na svoji seji kot matično delovno telo kar natančno, čeprav ne toliko vsebinsko, obravnaval predlog zakona o javnem mediju Radioteleviziji Slovenija.
Na začetku je predstavnik predlagatelja kar dovolj natančno predstavil vsebinske novosti novega predloga zakona, predvsem tiste, ki se nanašajo na uvedbo tretjega programa, potem spremembe pri svetu Radiotelevizije in tudi druge vsebinske novosti glede na sedaj veljavni zakon. Ker se je v tem času pojavila tudi odločba ustavnega sodišča v zvezi z naročninami, je predlagatelj oziroma smo predlagatelji - jaz sem tudi eden od podpisnikov - o tem prekvalificirali predlog v hitri postopek in na odboru je bilo tudi predstavljeno s strani prvopodpisanega, da je mogoče samo odločbo vključiti v sam predlog zakona; seveda, če bi bil predlog sprejet po hitrem postopku.
Mnenje vlade je ustno obrazložil tudi minister za kulturo, gospod Školč. V glavnem je vlada zavrnila predlog zakona, predvsem stališče, da ne rešuje pobiranje naročnin.
V sami razpravi o predlogu zakona ter o predlaganem hitrem postopku sta prevladovali predvsem dve mnenji. Nekaj članov odbora je menilo, da bi bilo potrebno najprej sprejeti predlog zakona o medijih, ki je krovni zakon na tem področju, šele potem pa posebne zakone za posamezna področja in med temi tudi zakon o RTV Slovenija. Zaradi odločbe ustavnega sodišča pa bi bilo treba najprej sprejeti le zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o RTV-ju, ki bi na novo uredil problematiko pobiranja naročnine. Zagovornika takšnega pristopa so tudi odločno nasprotovali, da se predlagani zakon sprejme po hitrem postopku.
Drugi člani odbora so menili, da je treba predlog zakona obravnavati po hitrem postopku, v postopku sprejemanja je zakon možno dopolniti z vsebinami, za katere je vlado - Vlado Republike Slovenije oziroma državni zbor zadolžilo ustavno sodišče. Vlada Republike Slovenije bi imela tudi vse možnosti, da predlaga amandmaje k vsem tistim določbam, za katere meni, da bi jih bilo potrebno bodisi spremeniti ali pa dopolniti. Nato je odbor na koncu glasoval o dveh predlogih sklepov: prvem o hitrem postopku, ki ga ni podprl, enako tudi ni podprl sklepa, da je predlog zakona primeren za obravnavo v državnem zboru. Rezultat glasovanja je bil 6 proti 6. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa gospodu Mežanu, ki je podal poročilo matičnega delovnega telesa. Ta trenutek spremljalo delo državnega zbora tudi učenci osnovne šole Lendava, skupaj z ravnateljico. Lep pozdrav v Pomurje, v Prekmurje. (Ploskanje.) Ali želi besedo predstavnik sekretariata za zakonodajo in pravne zadeve. (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnik vlade? Gospa državna sekretarka Majda Širca ima besedo.
MAJDA ŠIRCA: Hvala za besedo, gospod predsednik. Spoštovane poslanke, pardon poslanci, spoštovani učenci.
Rada bi vam v kratkih orisih samo navedla tiste glavne razloge, zaradi katerih je vlada predlagani zakon zavrnila oziroma ga obravnavala kot neprimernega.
Prvič je podvomila v pravilnost reševanja sprejetja novega zakona o javnem mediju RTV Slovenija, ki pravzaprav v 95% ohranja dikcijo zdajšnjega obstoječega zakona in hkrati uvaja spremembe na tistih področjih, ki jih v tem trenutku Slovenija akutno ne potrebuje, sami pa vemo, da se je Republika Slovenija zavezala, da se bo v letošnjem letu oziroma prihajajoči bližini uskladila z zakonodajo Evropske unije - hkrati pa je tudi sledila odločbi ustavnega sodišča in v zelo zelo kratkem, tako rekoč 14-dnevnem roku še, kolikor je ostal, rešila sporno določbo o pobiranju naročnin.
Poleg tega predlagana uvedba, ki jo prinaša novi predlog zakona o javnem mediju RTV Slovenija, ki naj bi omogočal prenos vseh sej državnega zbora oziroma pomembnejših sej delovnih teles in sej državnega sveta; to utemeljuje predlagatelj v obrazložitvi s kršitvijo načela objektivnosti in resničnosti informacij pri pripravi informativnih programov televizije Slovenija.
Naj poudarim, da bi tovrstno utemeljitev zagotovo morali dati bolj pod drobnogled oziroma bi jo morali s poglobljeno analizo o morebitnem neobjektivnem poročanju vzeti v precep in pa ne samo v strokovnem smislu, zagotovo tudi znotraj samega zavoda RTV Slovenija, ki skupaj s svetom RTV Slovenija povsem avtonomno potrjuje uredniško oziroma programsko usmeritev zavoda.
Delovanje tretjega televizijskega programa naj bi se - po predlagateljevem mnenju - financiralo iz državnega proračuna s približno 100 milijoni tolarjev, ki predstavljajo le investicijska sredstva za zagotovitev tehničnih pogojev delovanja; med tem pa predlagatelji ob tem izpustijo oceno sredstev za obratovanje omrežja in razširjanje samih programov. Po oceni javnega zavoda RTV Slovenija iz lanskega leta, ko smo se srečevali s podobno pobudo, bi izgradnja samega zemeljskega omrežja stala približno milijardo 200 milijonov tolarjev, samo delovanje pa vsako leto še približno nadaljnjih 400 milijonov. Cenejša - če bi govorili o alternativi - kabelska inačica bi pomenila le delno pokritost gospodinjstev, to se pravi 50% do 60%, in po tej verjetnosti ne bi zagotavljala 100% pokritosti, ne glede na to, da govorimo o tem, da bi bila cenejša.
V večini evropskih držav - če nadalje povzamem še nekaj argumentov - ne poznajo posebnega televizijskega programa, ki bi bil namenjen prvenstveno neposrednim prenosom sej parlamentarnih teles. Prevladujoča praksa je - če jo pavšalno povzamem - v večini evropskih držav priprava posebnih oddaj, torej komentarjev, povzetkov, analiz, poročil razširjenega tipa, obstajajo pa tudi primeri, ko so prenosi iz parlamenta na tako imenovanih plačljivih programih. Ob tej priložnosti zagotovo pozdravljam tudi pred kratkim uveden prenos sej na internetu, ki sicer ne zapolnjuje vseh prejemnikov, ampak pomeni že rahel napredek.
Nadalje. Predlog predlagateljev, da bi se število članov v nadzornem svetu enote - enote, ki je del Televizije Slovenija - Oddajniki in zveze, povečalo za dodatnih 5 članov, in to tistih, ki bi jih imenoval državni zbor, lahko pomeni dodaten vpliv politike na ta segment oziroma enoto, ki zagotovo ne tangira zgolj RTV Slovenije, temveč je del širšega medijskega prostora, saj Oddajnikov in zvez ne uporablja le Televizija Slovenija. Poleg tega Vlada Republike Slovenije meni, da je predlog razširitve članov sveta RTV Slovenija s sedanjih 25 na 45 članov nesmotrn. Namreč, telo upravljanja javnega zavoda bi ob taki širitvi postalo, lahko rečem, nefleksibilno, zagotovo pa neprimerljivo z drugimi sveti javnih zavodov v Sloveniji.
Problema, ki pa sta najbolj resna, a se jima predlagatelji nekako izognejo in se ju ne dotaknejo, pa segata na dva akutna in hkrati tudi aktualna področja. Predlagani zakon v ničemer ne rešuje vprašanj harmonizacije s pravnim redom Evropske unije, s katerim se mora Slovenija nemudoma uskladiti. Oba zakona, tako zakon o medijih in dopolnjeni oziroma spremenjeni zakon o RTV Slovenija, sta pripravljena - prvi vas čaka za obravnavo v kratkem. In drugič, predlagani zakon ne rešuje vprašanj glede pobiranja televizijske in radijske naročnine, ki je - kot sem že povedala in kot se sami dobro zavedamo po sklepu ustavnega sodišča - v sedanji obliki sporen oziroma nelegitimen.
Zato Vlada Republike Slovenije predlaga, da se predloga zakona ne sprejme in s tem tudi nemudoma omogoči obravnavo res nujnih problemov, vezanih na nacionalno televizijsko in radijsko hišo ter na vse ostale medije v Sloveniji. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospa državna sekretarka.
Prehajamo na razpravo poslanskih skupin. Gospod Janša bo predstavil stališča poslanske skupine socialdemokratov, gospod Anderlič pa stališča poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije (drugih prijavljenih nisem zasledil).
JANEZ JANŠA: Spoštovani gospod predsednik, kolegice in kolegi! Poslanska skupina socialdemokratske stranke, ki je tudi sopodpisnica tega zakona oziroma so naši poslanci sopodpisniki predloga, podpira zakon in meni, da je stališče vlade, ki k temu zakonu nasprotuje, močno dvolično in podobno temu, ki ga je vlada že enkrat imela, ko smo predlagali podoben zakon, ki je uvajal tretji nacionalni televizijski program.
Zakon oziroma predlog zakona vnaša v zakon o nacionalni RTV hiši tiste določbe, za katere se je izkazalo, in tisto vsebino, za katero se je izkazalo, da manjkajo. V vseh teh mnenjih, ki nasprotujejo sprejemu tega zakona, je dvoličnost predvsem v tem, da se nasprotja ne odražajo toliko v vsebinskem smislu, ampak da je sedaj ključni pomislek, da zakon - ki smo ga predlagali oziroma ki so ga naši kolegi predlagali - ne rešuje vprašanja financiranja oziroma pobiranja RTV naročnine; čeprav so predlagatelji jasno povedali, da je to možno rešiti z amandmaji, še posebej zato, ker je bil potem zakon predlagan po hitrem postopku.
Vladna večina je s tem, ko je zavrnila hitri postopek, to onemogočila. Izgovarjanje na to, da se mora ta zakon umakniti z dnevnega reda oziroma se ga ne poslati v drugo fazo procedure, zato da bo prišel na vrsto naslednji zakon, ki pa rešuje oziroma ki naj bi reševal vprašanje financiranja javnega zavoda RTV, je skrajno cinično. Nekdo, ki ni bil za to, da se na najhitrejši možni način z amandmajem tudi to vprašanje uredi v tem zakonu, sedaj to uporablja oziroma izrablja za izgovor, zakaj bo glasoval proti temu zakonu.
Iz mnenja vlade, ki smo ga dobili, tudi jasno veje ključna bojazen vlade in vladne koalicije do tega zakona. Ključna bojazen je v tem, da predlagamo ustanovitev tretjega nacionalnega programa, ki bi prenašal tudi seje državnega zbora. Tukaj je strah vladajočih neizmeren, strah pred javnostjo, strah pred tem, da bi javnost lahko spremljala to, kar dela zakonodajno telo. 4 dni smo obravnavali tisto, kar naj bi bila ključna reforma v tem mandatu. Ta državni zbor je z glasovanje o 400 amandmajih odločal ne samo o 450.000 upokojencih in njihovi usodi, ampak - gledano posledično - o stvareh, ki bodo prizadele vse generacije v tej državi. Pa ljudje tega niso mogli spremljati! Prepričan sem, da bi najmanj 200.000 ljudi to razpravo spremljalo, ker bi jih zelo zanimala. Namesto tega so nekateri ponudili možnost spremljanja sej po internetu, to možnost pa ima 300 priključkov. 300 ljudi naenkrat, če to plača, ker to ni brezplačen dostop, lahko spremlja po internetu seje državnega zbora. Strašna odprtost do javnosti! Moram reči. To ni nikakršno nadomestilo. Prvič ni brezplačno, drugič je zanemarljivo število možnih dostopov, kar je bilo seveda previdno zamolčano, ko se je to reklamiralo.
Torej, to je ključni razlog, da vlada nasprotuje temu zakonu, in cinično je to, da se pač to nasprotovanje zavija v dušebrižniško skrb za financiranje tega zavoda. Tistemu, ki je za to, da se rešijo finančna vprašanja, da se zapolni praznina, ki je nastala z odločbo ustavnega sodišča, bi moralo biti tudi za to, da se ta zakon sprejema po hitrem postopku in da se z amandmaji oziroma dopolnili reši tudi to vprašanje. Tisti, ki je glasoval proti hitremu postopku, je tudi proti temu, da se to vprašanje v realnem času uredi.
Zdaj, poleg tega s tem še izgubljamo čas, jasno je, da bo treba sklicati izredno sejo, če bomo hoteli loviti roke in da bo državni zbor brez potrebe zaradi te velike bojazni vladne koalicije pred javnostjo zgubil še kakšen dan na tem vprašanju. Ob tem, da v naslednjem zakonu - mislim, da je prvopodpisani pod njim gospod Anderlič - ni rešitev, ki so nujne potrebne. Ni sprememb, ki so nujno potrebne.
Tako da naša poslanska skupina pač ta zakon podpira in ne prevzema nikakršne odgovornosti za morebitno časovno zamudo. To nosijo tisti, ki so glasovali proti temu, da se zakon obravnava po hitrem postopku.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa, gospod Janša. Stališče poslanske skupine Liberalne demokracije Slovenije predstavlja gospod Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Spoštovani. Če bi bilo kaj res od tega, kar je gospod Henigman na dolgo tukaj razlagal, potem bi seveda bil ta zakon, ki je danes na dnevnem redu, vložen bolj premišljeno in ne le nekaj ur za tistim, ko je bil zakon o javnem zavodu ali javnem mediju RTV zavrnjen v državnem zboru. Torej, bilo je vse pripravljeno, počakalo se je samo za določen čas in tisti trenutek, ko je pač bilo jasno, da nekaterih vsiljenih rešitev ni mogoče sprejeti v državnem zboru, dati na dnevni red drugi zakon, ne glede na to, da se je takrat oziroma pol leta prej vsem poslanskim skupinam, da je bilo predstavljeno s strani javnega zavoda RTV-ja vse tisto, kar je zvezano z odločbo ustavnega sodišča s tako imenovanim pobiranjem naročnine ipd.
Pa vendarle, ne, v tej vehimenci in v tej želji, da se naredi ravno tisto, kar se je hotelo že s tistim zakon, ki je bil zavrnjen - s tem, da se je v tem zakonu še nekaj razširilo - se je, brez da bi se upoštevalo, kar je vodstvo zavoda prosilo vse poslanske skupine - ne samo SKD, LDS, ampak tudi vse druge. Hudičevo licemerno je tu govoriti o tem, da se je nekaj dogovorilo z vodstvom RTV, ko pa vendarle tiste stvari, ki naj bi bile dogovorjene, niso vsebovane v zakonu. Vsem, ki prvi dan vstopijo v parlament kot poslanci, je jasno, da zakon, ki je v prvem branju narejen tako, da ne odgovarja zahtevam po hitrem postopku, da ni mogoče samo zaradi tega, ker se nekomu zazdi, da bi bilo pa potem nekaj mogoče popraviti, in na račun stiske nekoga drugega urediti še vrsto stvari zraven; pač prekvalificirati v hitri postopek in se potem izgovarjati na to, da nekdo pač ni sprejel hitrega postopka in naj odgovarja za to.
Gre preprosto za to, da zakon, ki je bil na dnevnem redu oziroma ki je na dnevnem redu, torej zakon pod to EPO, preprosto ni imel pogojev za hitri postopek. In imamo nesporno stališče odbora za kulturo, imamo mnenje sekretariata in v končni fazi imamo tudi mnenje vlade. Ni se mogoče sklicevati na pogovor, ki je bil na vodstvu RTV; tisti pogovor je bil popolnoma drugačen. To, da bo državni zbor poskušal urediti to vprašanje, je bilo več ali manj jasno. Samo to. Da se bo pa ta postopek spremenil v hitri postopek in da bo ta zakon uredil vse, pač ni res. (Oglašanje iz klopi: Ivo Hvalica: Kršitev poslovnika!) Ni kršitev poslovnika. Gospod Henigman je tu nastopal kot predlagatelj zakona... (Poslanec Hvalica se oglaša iz klopi.) Gospod Henigman je tu govoril v imenu predlagatelja zakona in ne kot predstavnik poslanske skupine. Seveda, jaz lahko govorim in lahko polemiziram s tistimi, ki so zakon vložili, in tistimi, ki so ga predstavljali, v imenu poslanske skupine; če, seveda, gospod Hvalica elementarno upošteva ali pa priznava poslovnik, če ga ne, je pač njegova stvar. To, da ne upošteva osnovne kulture in da vpije iz klopi, je pa tako ali tako že dolgo jasno. (Oglašanje iz klopi.)
Saj najbrž ni kakšne posebne potrebe, da bi na dolgo razpravljal, je pa vendarle treba nekaj resnic povedati. Prav nobenega interesa ni bilo pri nas, da bi šli mi urejati to področje. Mi smo vendarle pričakovali, ker so nekateri gospodje v svetu RTV ali pa v nadzornem svetu RTV bili tudi prisotni na tistem pogovoru, o katerem je bilo govora tukaj, ki so tako rekoč pripadniki teh dveh strank, ki sedaj to zagovarjajo, in bi lahko te stvari direktno uredili; pa pač niso. Jaz vem, da je nepopularno prebivalcem naložiti, da morajo plačevati na nek posreden način tudi naročnino za RTV. Ampak, mi se zavedamo tega, da je javni zavod RTV neka institucija, ki opravlja v tej državi poslanstvo informiranosti, kulturnosti, izobraževalnosti, ne vem, katere stvari še, in da je to nekaj, kar je namenjeno vsem prebivalcem, in je prav, da je to na nek ustrezen način urejeno in da vsi potrošniki, pač, za to tudi nekaj prispevamo. To so stvari, zaradi katerih smo mi menili, da je potrebno stvari urediti.
Odločba ustavnega sodišča je bila poznana vsem, torej bil je čas, da bi se to uredilo v tem zakonu. Ni mi jasno, zakaj se je moralo tako hiteti in ta zakon par ur po padcu prejšnjega zakona vložiti brez ureditve tega vprašanja in jaz bom mirne vesti naredil vse, da bo RTV imela urejen status pobiranja naročnine ali pristojbine ali kakorkoli se bo že imenovalo in da se bo uredilo še vse tisto, kar je potrebno za to, da bo v tem obdobju, ki je na razpolago, in rokih, o katerih je govorila tudi gospa državna sekretarka, da se bo uredilo. Vse drugo, kar bi kdo rad spravil v ta zakon, pa mu ni "ratalo" pri prejšnjem ali kjerkoli drugje, na račun stiske, v kateri je javni zavod RTV, ker mu "pade zastavica", pa smatram za nekorektno. In to je naš, to bo tudi naše vodilo pri ravnanju ob tem zakonu. Vse ostalo je nepotrebno. Ne bi pa rad obnavljal stvari in se ne bom skliceval na nobene razgovore na RTV, kajti to, kar je gospod Henigman tukaj rekel, je pač bila ne... (Kašljanje, zato se ne sliši.) in tam nas je bilo veliko in tam ni bilo dogovora o tem, da se bo ta zakon prekvalificiral v hitri postopek in da se bo na ta način uredilo, ampak je bil govor o tem, da se sprostijo postopki in da se naredi vse za to, da se to uredi; vsa druga vprašanja se pa lahko v naslednjem postopku urejajo. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Anderlič. Stališče poslanske skupine Slovenskih krščanskih demokratov predstavlja gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo, gospod predsednik. Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi! Očitno je res resnica to, da nekateri niso imeli v interesu, zlasti pa vlada, da se ta stvar uredi in gotovo tudi stranke, ki to vlado tvorijo. To je resnica, ki izhaja iz nekaterih dejstev in iz taktike, ki jo ta vlada ima pri večini podobnih zadevah. Taktika zavlačevanja, čakanja do zadnjega trenutka in potem taktika izsiljevanja: če tega ne boste sprejeli, v konkretnem primeru bo televizija brez naročnine, v evropskih zadevah bomo v Evropi kregani ipd.
Ampak poglejte, v obrazložitvi te odločbe ustavnega sodišča, s katerim je bil dan rok enega leta, da se ta zadeva uredi, piše med drugim tudi to. Zakaj jo niso takoj razveljavili, pač pa dali rok enega leta, je bil glavni razlog to, da lahko Televizija še naprej pobira naročnino. Ker če bi bila takoj razveljavljena, bi, zgleda, takoj ne mogla več pobirati naročnine, čeprav verjetno bi jo lahko pobirala, vendar, če kdo ne bi plačal, pač se ne bi nič zgodilo.
Piše pa notri med drugim tudi to: čas enega leta je glede na zahtevnost zadeve in glede na to, da se novela ZRTVS - verjetno zakona o radio-televiziji - po navedbah vlade že pripravlja, primeren za dopolnitev zakonske ureditve in uskladitev pravilnika. Torej to je bilo takrat, ko je bila razprava oziroma seja, verjetno - ali je bila seja ali javna obravnava, ne vem - na ustavnem sodišču. Enoletni rok je primeren in vlada je zatrjevala, da ima že vse pripravljeno. Prej sem slišal, da bo v 14 dneh, kolikor je še ostalo, uredila. Ampak v 14 dneh do izteka roka. Ampak mora parlament imeti sejo.
Saj imamo že nujne seje, izredne seje, nočne seje. Jaz ne dvomim več v to, da bo pač ta večina, ki je v tem parlamentu, da bo v resnici tudi dosegla to. Da bo enostavno iztipkano in v 14 dneh bo urejeno tisto, za kar je bil rok enega leta in za kar je vlada trdila, da ima že praktično pred enim letom vse pripravljeno. Vendar očitno tega ni imela. Ampak taktika, ki zelo dobro deluje v tej naši državi, na žalost, v tem parlamentu in v državi, ki jo tudi mediji podpirajo. Zmeraj napadejo samo parlamentarce, nikoli ne napadejo vlade, da je prepozno nekaj prinesla v državni zbor. Tudi v tem primeru bo pač tako. Krivi so tisti, ki so predložili nek zakon, niso uredili tega vprašanja, lahko tudi zato, ker ga niso znali, pa so še modrejši tukaj noter in bi z amandmaji to zadevo lahko uredili, ampak ne. To se "nonšalantno" lahko zavrne, ampak to samo zaradi tega in zaradi določenih trditev, ki jih je navajala vladna predstavnica.
Jaz sicer mislim nekaj besed povedati čisto o drugi stvari in izhajati povsem iz določbe, ki je tudi v ustavi in smo jo citirali v uvodu, v obrazložitvi, in je to ustavna pravica. Določba ustave pravi: Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora, javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. To ni sporno, s tem si vsi strinjamo.
Ampak en problem je in mislim, da nestrinjanje v tej državi je nekje drugje. Ta pravica ni samo pravica, ki jo imam jaz napisano v ustavi in imam svobodo, da mislim po svoje, da na "placu" izražam svoje misli in da kupujem časopise in poslušam en radio ali pa eno televizijo. Tu je tudi dolžnost države in tu je aktivnost, ker ta določba aktivno zavezuje državo k aktivnemu delovanju, k temu, da to zagotovi državljanom. Da zagotovi, da lahko izražajo svoje misli, da lahko svobodno govorijo, da lahko tiskajo zadeve, in to vsi, ne samo tisti, ki imajo denar, moč ali pa vpliv na posameznih medijih, ki jih potem nekdo izdaja. Od tu izhaja in tu je tista kršitev, na katero se je državna sekretarka naslonila, ki je nekoliko drugače napisana, kot je ona izjavila. Tu piše, da "prihaja do kršitev načela objektivnosti in resničnosti." Jaz se s tem strinjam. To sem podpisal in je res. In če bi želeli spremljati medije, bi videli, da prihaja do kršitve načela objektivnosti, resničnosti informacij, zlasti pa do uravnotežene informacije, kar pomeni, da se pojavijo vse informacije, vsa stališča, pomembna ali pa - ocena je pač, kakršna je - ampak vsa stališča, ne pa samo po izbiri, kot pravijo komunikologi, po izbiri, da pač novinar odloča, kaj je medij, kaj je informacija, kaj je zanimivo za ljudi. Ravno iz tega tudi izhaja predlog, naj bi bil tretji program tisti, ki bi prvenstveno - predvsem, ne v celoti - predvsem čim več teh informacij podajal ljudem, da bi sploh prišli do informacij, da bi lahko uveljavljali svoja temeljna ustavna načela, ki izhajajo iz ustave, da imajo pravico odločati in sodelovati pri odločanju o javnih zadevah, da vedo, koga voliti, ko bodo volitve, in tako naprej. Ampak to so zadeve, ki izhajajo iz teh temeljnih ustavnih opredelitev. Prave demokracije, pluralne demokracije brez tega ni. To je dejstvo in tega se zavedajo zelo dobro vsi tisti, ki so proti določenim državnim podporam za razvoj pluralizacije medijev in tudi za večjo pluralizacijo medijev, ki obstajajo, zlasti nacionalnega medija, ki smo ga dolžni vsi plačevati. Mimogrede, nekaj je pa le bilo koristi od tega, da je prepozno - po dolgih letih plačevanja TV naročnine prek trajnega naloga pri banki sem prvič dobil obvestilo od Televizije, da so mi v zadnjih treh mesecih poslali na banko račun in da sem plačal toliko in toliko za mesečno naročnino - prvič! Mislim, da je to ugodno, verjetno je to Televizija naredila iz strahu, ker v obvestilu meni, ki to plačujem direktno iz banke, pravi, da sem dolžan plačati in da bi mi celo lahko izklopili, ne vem kaj, če ne plačujem. Ampak tako se obnaša pač naša televizija. To je eden od razlogov, zakaj mislim, da je pomembno.
Poglejte, v teh dneh je veliko govora o svobodi besede. S tem se strinjam, ampak svoboda besede vleče za sabo tudi odgovornost za izrečeno besedo. To je tudi v zakonu napisano in posledično na to vežemo svet RTV. Programi morajo biti pripravljeni tako, da je spoštovana človekova osebnost, dostojanstvo, načelo nepristranskosti, resničnosti, mnenjskega svetovnega nazora in tako naprej. Skratka, gre za to, da postane ta medij, če smo res že postali vsaj delno politično pluralna družba, mora postati tudi ideološko, idejno, mnenjsko pluralna. To se mora odražati in pokazati predvsem skozi nacionalno televizijo, ki sem jo dolžan plačati. Jaz časopisa ne bom nobenega omenjal, ampak nekaterih časopisov pač ne kupim, ker me ne zanima, kaj notri piše. Druge pa kupim. To je tista stvar, tukaj sem pa dolžan kupiti. Tukaj kupujem tudi tisto, kar nočem gledati ali pa kar govori povsem drugače, kot mislim, da je bilo. Ugovori, ki jih je vlada navedla, recimo, da je nesmiselno, da se poveča svet iz 25 na 45. Jaz mislim, da je nesmiseln ugovor vlade. Seveda bo več ljudi sedelo skupaj, pa naj jim sejnine malo znižajo, saj ni treba, da imajo visoke, če imajo visoke. Ampak gre za to in če se pogleda seznam, da bo dejansko čim večji vpliv naše družbe kot take. Zdaj, mi govorimo civilne družbe, ampak družbe kot take, take kakršna je. Ne samo nekateri, ampak družba takšna, kakršna je. To je razlog, zakaj je tudi ta predlog pri svetu in mislim, da je povsem upravičen. Če bi še nekatere druge določbe gledali, med drugim tudi to, da je predlog, da se direktorja ne potrjuje več v državnem zboru, torej tega ni več, do zdaj smo ga. Ampak ravno za to gre, da medij postane neodvisen. Vendar ne neodvisen od objektivnosti, resničnosti, pluralnosti, ampak neodvisen od posameznih pritiskov. Financiranje, jaz se strinjam, nujno bi bilo treba še kaj več napisati, pa še kaj drugače, da bi medij postal tudi z vidika financiranja neodvisen. Dokler bo vlada odrejala višino naročnine ali pa dajala soglasje, saj je vseeno, dokler v bistvu ne bo plačala vrste starih dolgov, ki jih je dolžna plačati, določena vojna škoda še, dokler ne bo država, proračun, tukaj smo tudi mi poslanci, ampak opozicija tukaj praktično ne more nič, zagotovila vse tisto, kar je po zakonu dolžna zagotoviti, televizija mora določene programe izvajati, do takrat ima vlada in tisti, ki to vlada ima v rokah, močen vpliv tudi na vsebino tega medija. Tu gre za nacionalno televizijo, ki jo plačujemo vsi, ki imamo televizor.
To mislim, da so razlogi, poudarki, na katere sem jaz želel posebej poudariti, in izhajajo iz stališč, ki jih ima naša poslanska skupina v celoti, ko se pogovarja in razmišlja o pluralnosti, objektivnosti, uravnoteženosti informacij. To je treba doseči pri tem in to ni v zadostni meri doseženo. Kdor trdi, da je to doseženo, mislim, da po mojem mnenju, se moti. Jaz ne bom od nikogar mnenje spreminjal, ampak to ni, potrebno je spremljati, pa boste videli, kako je. Jaz samo za primer, ko sem nekoč eni novinarki rekel, da me je zmanipulirala, od takrat me ne pozna več. Ampak to sploh ni problem, jaz to ne štejem kot problematično zadevo, ampak očitno gredo stvari na tak način.
In hitri postopek, samo še to. Seveda ni utemeljen hitri postopek po poslovniku, ampak pri katerem zakonu praktično, ki ga zdaj po dnevnem redu sprejemamo po hitrem postopku, je hitri postopek utemeljen po poslovniških določbah. Nobeden. Praktično nobeden. V vseh zakonih, zlasti tistih, ki prihajajo iz večinske strani. Niti vlada ni potem ta zakon za ureditev financiranja, finančnega poslovanja oziroma pobiranja naročnine, saj ga niti vlada ni predložila v parlament, saj so ga poslanci predložili.
Tako so stvari s strani vlade in njeni ugovori, njena stališča so s pozicije oblasti, s pozicije moči, ne pa s pozicije argumentov, ki so vezani na ureditev tega vprašanja. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Mozetič. Ali želi še katera od poslanski skupin besedo? (Ne želi.) Prehajamo na razpravo poslank in poslancev. Imam dve pisni prijavi. Ostali razpravljavci pa boste lahko razpravljali v okviru 5 minut. Prvi ima besedo gospod Benjamin Henigman. Pripravi naj se kolega Hvalica za njim.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala gospod predsednik. Najprej bi vas rad vprašal gospod predsednik. Čutim potrebo in dolžnost, da zavrnem nekatere neresnične trditve gospoda Anderiliča.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Sedaj razpravljate in lahko govorite o vsem, kar menite, da je potrebno.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: V okviru kulture dialoga.
BENJAMIN HENIGMAN: Upam, da do sedaj nisem in da tudi sedaj ne bom kulture dialoga presegel v nekulturo. Vendar predno se usmerim na sam predlog zakona, o katerem želim razpravljati kot poslanec, ki je podpisal ta predlog, pa moram reči, da to, kar je govoril gospod Anderlič v imenu poslanske skupine in je omenjal moje ime, da s preprostim, kar govori Henigman ni res, seveda ni res to, kar je govoril gospod Anderlič. Zato bom navedel nekaj argumentov.
29.7. je skupina poslancev pisala vam gospod predsednik in vi ste korektno to predstavili tudi vsem poslanskim skupinam in poslancem, in sicer širitev oziroma pospešitev postopka na hitri postopek. Zraven je bila priložena tudi fotokopija Radio televizije Slovenije, ki jo je poslala na moje ime in je bil odgovor oziroma ugotovitev na sestanek, ki je bil 27. julija v prostorih poslanske skupine SKD, kjer smo se s predstavniki RTV, gospodom Bergantom, Lipovškem in še nekaterimi drugimi, v odsotnosti gospoda Čadeža, dogovorili, da bomo poskušali naš zakon prekvalificirati v hitri postopek in upoštevati amandmaje, ki jih je pripravila RTV pri drugem zakonu, tako imenovanem Anderličevem zakonu.
V tem dopisu RTV tudi eksplicitno navaja: "Menimo, da ni nobene potrebe, da bi zavod RTV Slovenija dajal druge amandmaje na vaš predlog zakona, saj ni v opreki z našim poslanstvom." Hkrati pa so nam po elektronski pošti poslali tudi predlog amandmajev, kar je jasno navedeno v prilogi, kjer piše: "Predlog amandmajev na zakon EPA-779, za katerega naprošamo deset predlagateljev, naj bi ga uvrstili na dnevni red v septembru mesecu po hitrem postopku." Se pravi, vsa aktivnost, ki je šla s strani predlagateljev, je bila, da v prvi fazi zagotovimo v državnem zboru, da se o zakonu, glede na interes RTV, odloča po hitrem postopku. Predlagatelji nismo čutili nobene potrebe, in je tudi ni, dokler se ne odloči, kako se bo zakon obravnaval. Žal je vladna večina zavrnila hitri postopek, kljub temu da ste bili pri dnevnem redu na to s strani predlagateljev (sam sem šel gor) korektno obveščeni. Vse, kar je govoril gospod Anderlič, je seveda v nasprotju s tistim, za kar smo si prizadevali, da bi glede na situacijo, v kakršni se je znašla RTV oziroma glede na situacijo ustavnosti in zakonitosti, poskušali narediti vse, da bi se stvar odvila tako, kot je nujno potrebno.
Ne glede na vse to pa seveda Radiotelevizija Slovenija, 14. maja 1999, piše gospodu ministru Jožefu Školču na ministrstvo v zvezi s predlogom našega zakona. Tudi to nam je RTV dobrohotno odstopila. Podpisan je pomočnik generalnega direktorja. Glede na vse, kar se je sedaj razpravljalo predvsem s strani liberalne demokracije, glede tega zakona, sem vam dolžan podati nekatere poudarke iz tega dopisa, ki obstaja tudi na ministrstvu za kulturo. Ocenjujem, da je ta dopis vplival tudi na mnenje vlade Republike Slovenije glede tega zakona, ker so določeni stavki dobesedno prepisani. Res pa je, da RTV o zakonu piše vse kaj drugega kot negativno, vlada pa je uporabila kot argumente za zavrnitev zakona samo tisto, kar je njej ustrezalo oziroma kar se ji zdi, da bi vplivalo na to, da bi državni zbor zavrnil ta zakon.
Naj navedem nekaj poudarkov: "Če izvzamemo različne strokovne in politične poglede na nekatere dileme, predlog zakona," o katerem sedaj razpravljamo, "ni škodljiv in nima negativnega odnosa do javnega RTV servisa, čeravno bi bili nekateri predlogi težko izvedljivi ali neuresničljivi." Se pravi, generalna usmeritev je: RTV proti temu zakonu nima nič proti. "3. člen, ki ponovno uvaja tretji TV program, katerega osnovni namen so prenosi iz državnega zbora," to citiram, "oziroma državnega sveta. Zadeva je že enkrat propadla zaradi različne ocene samih parlamentarcev. Z vidika RTV je sprejemljiva, če bi bila za to zagotovljena dodatna sredstva. Vprašanje pa je, ali je dovolj frekvenc za zemeljsko distribucijo, ki je očitno mišljena." Ni bila očitno mišljena in ni jasno določeno, katera distribucija naj bi bila tista za prenose tretjega programa. Možna, in o tem smo se poučili tudi s strokovnjaki RTV, je tudi satelitska distribucija, saj ima Slovenija s tem, ko je vložila v satelit "vročo ptico", Hotbird - vroča ptica 3, vse možnosti, da satelitsko prenaša tretji program. Se pravi, ta možnost je v tem zakonu še zmeraj odprta. RTV na to tudi lahko računa, in računa, in korektno omenja, da je 100 milijonov tolarjev, katere smo predvideli, zadostna osnova za tehnično opremo za prenos sej državnega zbora iz te hiše do RTV in potem po mreži, ki obstaja, naprej. Se pravi, ni nikakršnih tehničnih ovir, da se v okviru trenutnih tehničnih danosti tretji program lahko uvede.
Dejstvo tudi je, da je RTV za tretji program zainteresirana, vendar pa mora ustanovitelj, se pravi država, se pravi državni zbor oziroma tudi ministrstva zagotoviti, najprej ustrezno politično voljo in ustrezno finančno podporo. V to seveda se vodstvo RTV ne želi, ne želi diplomatsko ali kakor koli ne želi vtikati.
Druge stvari. Kar zadeva svet RTV. Dobesedno citiram: 15. člen o tem govori, del, seveda imajo pripombe glede na povečanje članstva, vendar nadalje tudi poudarjajo: "Pomembno je, da vsaj formalno predlog ne predvideva bistvenega porušenja sedanjih civilnodružbenih razmerij. Neposrednih predstavnikov strank je namesto 5, po predlogu 9, dodatno še 5 predstavnikov državnega sveta, ki so le pogojno politično, za enega pa bi se povečalo število predstavnikov delavcev RTV". Se pravi, nikakršnih ovir, da bi z našim predlogom kakor koli rušili razmerja, ki so že sedaj obstajala.
Večji poudarek pa želimo seveda dati tistim, ki so koristniki programa in ki so tudi kreatorji programa, ki - razen parlamenta, vlade in zaposlenih - tudi celovito uresničujejo oziroma želijo ustvarjati pogoje za pluralno družbo oziroma želijo, da se njihovo stališče, njihovo delo v tej državi tudi vidi in odraža v organu, ki je za to pristojen. To je pa Svet RTV. Nikakršnih ovir vodstvo RTV seveda tudi ne vidi, kar se tiče predstavnikov verskih skupnosti in o vsem skupaj, tudi o predstavnikih zamejcev, govori, da je o teh rečeh vredno razpravljati. Če drugega ne, državni zbor v tej sestavi bo težko imel še možnost, da o teh intencah našega zakona, se pravi o upravljavskih pravicah in seveda strukturi, pa seveda o informiranosti ljudi neposredno, na neposreden način, kar omogoča pa edino seveda radio, še bolj pa televizija, ki je tudi vizualni medij, to lahko zagotavlja. Ne moremo primerjati, kot je bilo že rečeno v stališču naše poslanske skupine, prek časopisov oziroma drugih medijev zagotoviti tako neposrednega in avtentičnega pogleda v delo oblastnikov, če se lahko tako izrazim, kot to omogoča TV oziroma neposredno prenašanje. Tukaj seveda ni nikakršne dileme in tukaj tudi ni nikakršnega argumentiranega zavračila vlade Republike Slovenije oziroma tega, kar ni napisala v svojem mnenju.
Žal je vlada, če preidem sedaj na to mnenje, upoštevala samo pomanjkljivosti, o katerih je treba razpravljati oziroma katere je treba doreči. Predlagatelji se o tem želimo pogovoriti oziroma želimo, da se o tem opredeli državni zbor. Vendar pa vlada ni, v ničemer ni argumentirala in zavrnila predloga kot neutemeljenega. Edino v zadnjem odstavku je dobesedno napisala, dovolite, da vam tudi to citiram: "Predlog zakona se tudi ne dotika nadvse pereče problematike, povezane s vprašanjem RTV naročnine, kar bi morala biti ena od osrednjih vprašanj predloga zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o Radioteleviziji Slovenija. Vlada Republike Slovenije ocenjuje, da je to ena največjih pomanjkljivosti obravnavanega besedila". Pa lepo vas prosim, da je to največja pomanjkljivost tega zakona?! Kako? Ta zakon se ukvarja z dvema zelo pomembnima vsebinama za pluralnost, za objektivnost poročanja. Potem se pa predlog vlade, zakaj to zavrača, zminimizira na to, da ni storjeno tisto, kar vlada sama ni storila več kot leto dni. Že s tega vidika je to mnenje vlade neresno oziroma je neutemeljeno in žal pač take stvari dobivamo v parlament in žal vladna večina ne prisluhne objektivnim dejstvom, žal.
Druga vprašanja, na katera opozarja mnenje vlade, da bo vprašanje RTV rešila v posebnem zakonu o medijih. Predlagatelji se zavzemamo za to, da ostane zakon o RTV v veljavi takšen oziroma spremenjen tudi naprej in da potrebuje Radiotelevizija kot javni medij pod državnim lastništvom in varstvom poseben zakon, lek specialis. Tega ne more prekriti zakon o medijih in s tem to stališče seveda javno zastopajo tudi na RTV.
Kar se tiče, to ni debata tega trenutka zakona o medijih, pa se ve, odločno odklonilno stališče novinarjev in vseh, ki sploh niso mogli sodelovati pri osnutku oziroma pri predlogih, ki so sedaj že v parlamentu, tega zakona. Tudi o tem, gospod Anderlič, je tekla beseda na RTV. Tudi to bi lahko povedali, ko ste govorili, da o nečem ni tekla beseda. Tekla je beseda seveda o tem, da se reši problem izgube RTV, da se zagotovi financiranje na osnovi vse bolj agresivnih medijev, ki so v privatni lasti, da se reši vprašanje čedalje dražjih športnih prenosov in vprašanje komercializacije RTV. Tudi to vprašanje rešujemo v našem zakonu, s tem, da je naročnina zakonito sredstvo, s katerim se zagotavlja avtonomnost RTV, hkrati pa seveda tudi omejuje oglaševanje na RTV. Če je to nacionalni medij, potem se mi zdi nedopustno, da bi zanj veljala pravila, kot veljajo za vse ostale. To je nedopustno in to predlagamo tudi v tem zakonu, da bi se redne oddaje prekinjale z EPP vložki. S tem se strinja tudi slovenska javnost, tudi ankete to prikazujejo. To so dejstva. Treba je zaščititi in dati večjo veljavo mediju, ki je v interesu Republike Slovenije in za katerega smo finančno odgovorni.
Gospa državna sekretarka je rekla, da se ne more strinjati z ugotovitvami predlagateljev v samem zakonu. Dalo se je čutiti, da predlagatelji govorimo o tem, da gre za manipulativnost in neobjektivnost javnega medija. O tem smo jasno spregovorili, ker nekaj tega se že dogaja v tem slovenskem prostoru. Dogaja pa se zato, ker se ne prenašajo stvari take, kot se tukaj tudi zgodijo. Ker v tistem trenutku, ko nekdo po lastni presoji izvzame določen prispevek zaradi časovnih omejitev, ki so objektivne, ker nimamo neposrednega prenosa, v tistem trenutku smo že na področju, ki se mu lahko pravi, pravim, se mu lahko pravi, tudi manipulacija. To je čisto človeško in objektivno.
Ta očitek lahko najlažje presežemo s tem, da uvedemo neposredno predvajanje. V interesu novinarjev, v interesu politike, parlamentarnih strank in interesu javnosti ni drugega boljšega orodja, s katerim se preseže kakršenkoli dvom. Ni boljšega.
Če se ustavim na odločbi ustavnega sodišča, ki je zelo dobrodošlo in zelo pomembno tudi za bodoče sprejemanje oziroma spreminjanje medijske zakonodaje, predvsem televizijske in radijske zakonodaje. Potem lahko v točki 25, teh točk je, če se ne motim 27, obrazložitve ustavnega sodišča glede avtonomnosti, neodvisnosti in drugih kriterijev, ki vplivajo na to, da je vsak občan oziroma državljan korektno informiran, navaja odločba sledeče: "RTV Slovenija je z raznovrstnostjo in kakovostjo programov, ki pokrivajo interese in zanimanje čim več družbenih skupin, dolžna zagotoviti temelj za svobodno oblikovanje mnenj, izobraževati in zabavati", to govorita že dosedanji 3. in 4. člen zakon o RTV in mi jih dobesedno povzemamo, dodajamo pa seveda v 3. členu tudi 3. program. Primerja še resolucijo o prihodnosti radiodifuzije, sprejete na 4. evropski ministrski konferenci o množičnih medijih v decembru 1994 v Pragi, govori o celovitosti, nepristranskosti in resničnosti informacij, čemur je zavezana RTV Slovenija.
Če govorimo o celovitosti, nepristranskosti in resničnosti, na kar nas navaja in napotuje odločba ustavnega sodišča, potem so te besede najbolj avtohton, najbolj originalen ali pa najbolj originalno napotilo na to, da je upravičenost ustanovitve oziroma predvajanja 3. televizijskega programa iz državnega zbora. Se pravi, ustavno sodišče je v svoji odločbi, čeprav ni o tem razpravljalo, da se ve, dobesedno napotilo, da se ti kriteriji lahko uresničujejo na tak način. Seveda to jaz povzemam oziroma takšno je moje razmišljanje. Rad pa bi slišal razmišljanje tudi tistih, ki celovito razpravljajo v vladi in odločajo, kako se bodo stvari naprej odvijale.
Glede stroškov in ostalih, o čemer pa vlada govori, seveda pa je dejstvo, da je v RTV Slovenija zaposlenih še vedno 2.198 ljudi. V zadnjih 7, 8 letih se je ta številka znižala praktično za nekaj 100. Tako velika organizacija, sem prepričan, da je strokovno zmožna tudi do višjega in širšega programa. Višjega v smislu, ne kakovosti, ampak v smislu količine. In 3. program RTV, ki je tako sporen očitno pri nekaterih, je program, ki si ga televizija želi tudi v izobraževalno smer, takrat, ko ni prenosov, ko državni zbor ne zaseda, si ga želi na področju športa, pa tudi druga področja, katera mora po samem zakonu, ki velja in ki bo, upam, še veljal, uresničevati.
Zato menim, da je potrebno, da predstavniki vlade, tukaj je gospa državna sekretarka, podajo bolj argumentirane razloge, zaradi katerih tak zakonski predlog po njihovem mnenju ni upravičen. Ne pa te, ki jih je navedla oziroma ki so jih navedli v mnenju vlade, ki smo ga prejeli. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Henigman. Dve repliki na vašo razpravo. Prvi gospod Anderlič.
ANTON ANDERLIČ: Moram reči, da iskreno obžalujem sprenevedanje gospoda Henigmana.
Sedaj pa lepo po vrsti. Z utemeljenim sumom trdim, da je bil ta zakon vložen v proceduro zato, da bi se blokirala vložitev zakona, ki bi uredila vprašanje pobiranja RTV naročnine. Namreč, 14. aprila ob 12.46 uri je bil zavrnjen zakon, ki je bil v proceduri in je urejal vprašanje RTV oziroma kakorkoli se je že imenoval. Januarja letošnjega leta je RTV vsem poslanskim skupinam poslala prošnja za ureditev tega vprašanja. Mi smo imeli dogovor, gospoda Zagožna na žalost tukaj ni, da bi v okviru koalicije to vprašanje tudi razrešili in se je delal zakonski tekst. Ker nismo v tistih nekaj urah takoj, ko je bil ob 12.46 zakon zavrnjen in se je sprostil postopek, ko bi lahko šele izpred enega leta, kar se sedaj kaže, da je že 11 mesecev od takrat, ko je bila odločba sprejeta, torej do 14. aprila 1999 nismo mogli tega vprašanja urediti. Ko smo hoteli urediti in vložiti ta zakon v proceduro, pridejo z zakonom v glavno pisarno in je bil ob 18.50 tega istega dne že vložen ta zakon. Brez ureditve vprašanja, o katerem sedaj govorimo. Sedaj pa se sprenevedati in govoriti o tem, da smo imeli ne vem koliko časa in da tega nismo hoteli urediti. Verjamem, da kdo nima pregleda nad vsemi temi zadevami. Ampak jaz sem sedaj šel pogledat.
Očitek, da nismo hoteli tega urediti, preprosto ne drži. Drži pa očitek, da je bil ta zakon vložen v proceduro zato, da se ureja nekaj drugega in ne tisto, za kar je, tudi tisto, za kar je RTV prosila in zaradi česar imamo izdano tudi odločbo ustavnega sodišča, so dejstva. To, da smo se pred počitnicami nekajkrat pogovarjali in na kolegiju in na delovnem pogovoru, da bo to vprašanje treba dati na dnevni red.
Po počitnicah je bilo nekaj razgovorov. Eden celo med nami, gospod Henigman, gospod predsednik državnega zbora in jaz, s predlogom, da se ta zakon, ki je resnično imel ogromno pripomb, ki je imel kar nekaj utemeljenih pomislekov, da ga preprosto ne bo mogoče sprejeti zaradi vseh teh pomislekov, da se za en dan umakne vaš zakon, da se vsi zavežemo, da pride takoj naslednji dan oziroma po sprejemu zakona, ki bo uredil RTV naročnino, ponovno na vrsto vaš zakon. To ste kategorično zavrnili. Na izredni seji, ki smo jo že imeli v septembru, bi zakon, ki sedaj čaka na vrsto, lahko bil obravnavan in sprejet, in bi bil ta po normalnem postopku danes oziroma na tej septembrski seji na dnevnem redu. Ta isti pogovor se je potem nadaljeval na RTV, kjer smo bili vsi predstavniki poslanskih skupin v parlamentu. V tej smeri se je razgovor peljal. Seveda, v tem smislu je sedaj preprosto govoriti, kaj bi lahko in česa ne bi, in reči, vi ste krivi, ker niste sprejeli hitrega postopka, kajti sprememba normalnega postopka v hitri postopek mora imeti ustrezno obrazložitev in ustrezne razloge. Vrsta stvari, ki se urejajo v tem vašem zakonu, pa teh razlogov nima za hitri postopek. Ker bi se šele v drugem branju lahko vložili amandmaji, ta sprememba ne vzdrži poslovnika, kajti šele v drugem branju bi lahko to uredili. Razlogi, zaradi katerih je bil tisti zakon vložen, nimajo ustrezne utemeljitve za hitri postopek.
Zato vendarle mislim, da ni potrebna obširna razprava. Če bo danes zakon potrjen v prvem branju, bo pač šel naprej, če pa ne bo, se bo pa sprostil postopek za to, da se tisto bistvo uredi. Da pa čakajo na vrsto za ureditev tudi druge stvari s tega področja, je pa tudi dejstvo. Nimam nobene želje po kakšnem primatu na tem področju, nasprotno, želim pa, da se te stvari uredijo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Partljič. Razprava? Se opravičujem. Imate replike? Kolega Hvalica, boste morali počakati. Včasih vaše razprave izzovejo replike, tokrat se je zgodilo drugače. Replika, gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa za besedo. To, da ni bilo razlogov za hitri postopek, je jasno, zato tudi ni bil vložen zakon po hitrem postopku. Ampak ko ste prišli vi z vašim zakonom in ko se je začela vlada tresti, da RTV ne bo več dobivala naročnine, je bila ena od variant, ki je možna v postopku, pač izpeljati zadevo tudi na tak način. Gospod Anderlič, koliko zakonov gre po hitrem postopku in imajo pogoje, ki jih predvideva poslovnik - če pogledamo, sem prepričan, da je prstov na eni roki dovolj, vse ostalo gre, ker se tako odloči v državnem zboru. Tako bi lahko bilo tudi v tem primeru.
Utemeljen sum - kaj vi mislite, da je utemeljen sum, v to se ne bom spuščal. Ampak, poglejte, če zopet pogledamo datumsko, ne vem, zakaj bi bil zakon, ki je bil vložen z naše strani, kapriciozen; ne vem, zakaj. Po drugi strani lahko rečem, da je tudi vaš. Ampak eno leto oziroma 11 mesecev - eno leto bo preteklo čez nekaj dni od takrat, ko je vlada obljubila na ustavnem sodišču, da ima že pripravljeno zadevo, pa ni. Pa če gremo naprej. Ta zakon je bil vložen 14. aprila. Koliko sej je že bilo od 14. aprila dalje? Če bi se dogovorili, bi ga že davno lahko ali sprejeli ali pa zavrnili. Ni bilo treba čakati na oktober. In ker je to ravno medijsko področje - in tu imamo, mislim, vsaj dva zakona - so tudi za druge zakone določeni predlogi, ki čakajo že pol leta, da pridejo na vrsto. Ko se bo nekaj začelo muditi, po sistemu izsiljevanja, kot sem prej rekel, zavlačevanja in izsiljevanja, ki se ga vodi v vladi in tudi v vladajoči koaliciji, ko se bo začelo muditi, bo padel očitek na tistega, ki je vložil zakon pred enim letom, da ga je vložil kapriciozno, zato da ne bo šel drug zakon naprej. Lepo vas prosim! Taka razprava je dejansko neresna. Če želimo razpravljati o vsebini zakona, razpravljajmo, če ne želimo, imate verjetno v vladni večini dovolj glasov, da zadevo vržete, imate tudi dovolj glasov, da boste rekli, da je nujna izredna seja pojutrišnjem, da se sprejme zakon po nujno hitrem postopku, ki ga je vlada predložila oziroma ne vlada, niti ne vlada, poslanci vladajoče koalicije po izteku enoletnega roka, ko je rok iztekel, ki ga je določilo ustavno sodišče. To so dejstva, ne pa tiste zadeve, ki jih trosi kolega Anderlič tukaj, ki je sicer zdaj nujno zaseden na GSM-u.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replik ni več oziroma gospod Anderlič se je prej oglasil k repliki. Gospod Anderlič, replika in gospod Kelemina, replika.
ANTON ANDERLIČ: Najbrž je treba tudi večkrat povedati. Če je bil zakon v proceduri do 14.4.1999, je jasno, da do takrat ni bilo mogoče dati na dnevni red drugega zakona. Mi smo ga dokazano pripravljali, skupaj, ampak šele takrat, ko smo pač ugotovili, da druge pripravljenosti pač ni bilo, če je res temu tako, da bi morala biti pripravljenost, da se v državnem zboru uredi. Res je, naredili smo napako, ker nismo zakona vložili na zalogo. Mi bi očitno morali vložiti zakon na zalogo in bi bila stvar urejena. Ker tega nismo naredili, računajoč, da v trenutku, ko se sprosti procedura, da bomo vložili ustrezen zakon, ampak to je bilo onemogočeno v nekaj urah. Torej, da je bil ta zakon prej pripravljen, desetih ali koliko poslancev, in da se je samo čakalo na to, da če slučajno ne bo tisti prejšnji sprejet, da se ga bo vložilo s podobnimi vprašanji, z reševanjem podobnih vprašanj, je dejstvo. V tem smislu mislim, da je preprosto govoriti o tem, da nekdo ni hotel urediti tega ali pa, da je zavlačeval pa tako naprej, neutemeljeno. Pravim, ne samo od takrat, ko se je RTV januarja na vse obrnil, od takrat, ko je odločba ustavnega sodišča znana, se je vedelo, da je treba narediti in da je največja odgovornost pač na vladajoči koaliciji. Ampak seveda vse skupaj se je zapletlo tako daleč, da smo res prišli v časovno stisko.
Jaz ne obtožujem nikogar, da je namerno nekaj vlagal itn., ampak na nepripravljenost, da bi se pa dogovorili in da bi, ne glede na to, kaj si kdo misli o tem zakonu, ki je zdaj v razpravi, da bi separatno uredili vprašanje naročnine, te pripravljenosti za pogovor očitno ni bilo. Je pa bilo pogovorov nenormalno veliko, mislim, da ni zakona, ki smo ga obravnavali v tem mandatu, da bi bilo toliko pogovorov v smislu, češ, vsi smo za to, da se uredi, ampak postopka pač nismo mogli sprostiti, da bi to uredili. To je vse in jaz resnično ne mislim tudi več polemizirati v zvezi s tem, ker so dejstva sama po sebi, če kronološko pogledate dogajanja in aktivnosti, govorijo v prid temu, da seveda je potrebno naročnino urediti, ampak očitno na ta način ne bo šlo.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kar nekaj replik, prvi je gospod Kelemina, za njim gospod Jerovšek, gospod Mozetič. Čebulj, želite repliko? Potem je pred Mozetičem Čebulj.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Spoštovani! Replicam seveda gospodu Anderliču in se tudi sprašujem, zakaj je sploh pomembno, na kakšen način je bil ta zakon vložen v proceduro. Tukaj se sedaj samo razpravlja in izsiljuje, češ, kaj so naredili, kar je nekdo naredil, kar ni bilo dogovorjeno in ni bilo tako in tako in drugače.
Predlog zakona je bil vložen v skladu s poslovnikom in vsakdo ima pravico to vložiti. Če je bilo kaj v nasprotju s poslovnikom, povejte. Ne se izgovarjati na vso politiko za ne vem kako daleč nazaj. Nihče ne bi smel nobene stvari vložiti, samo velika koalicija bi lahko neke stvari urejevala tako, kot se ona dogovori. Nič drugače ne sme biti. Zakaj niste, če ste že hoteli zadevo urediti pravočasno, rekli ste, da je januarja RTV poslala obvestilo vsem poslancem, da naj se zadeva uredi. Tako ste tukaj povedali. Januarja, 14.4. pa ste povedali, da je bil zaključen, ker jaz teh datumov ne potrebujem in jih ne nosim v glavi, rekli ste, da je bil zavrnjen predlog, ki smo ga obravnavali. Zakaj niste tega amandmirali? Zakaj ga niste amandmirali, pripravili, da bi bila zadeva rešena? Ne! Seveda ne, ker ni še bil potreben čas, ker ste imeli še dovolj časa, da se boste vi lepo uskladili in boste zadeve uredili po svoje tako, kot boste vi hoteli. Tukaj sedaj poudarjate, da boste naredili vse. Seveda veliki Anderlič bo naredil vse, da se bo uredilo pobiranje naročnine RTV. Ta zakon bomo kar zabrisali, on bo pa to uredil. Samo on je toliko sposoben v tej državi in nihče drug.
Tukaj očitate, da nimamo pregleda nad vsemi zadevami, ki so aktualne v tej državi. Logično, da nismo, saj nismo vladna stranka, mi smo opozicija, ena in druga. Tisto, kar iztipamo iz medijev in če še slučajno kdo prišepne, imamo, drugega pa nimamo. Vse ostalo imate vi. O vsem odločate. Zakaj ne odločate pravočasno? Pobude poslancev, kakršnekoli so danes, vsi vemo, škoda o tem razpravljati in razlagati, nihče se ne zmeni, posebno, če so opozicijske. Poglejte samo vprašanja in pobude, ki jih tukaj sprožamo. Mimogrede, če samo rečem. Mislim, da mi ne bo predsednik zameril. Odgovorov ni, če so, so pa taki, da niso nikakršni. Vladi se enostavno žvižga za to, kaj opozicijski poslanci govorijo. Pa smo ravno tako predstavniki določenega števila ljudstva in nekaj predstavljamo tukaj, vsaj prav bi bilo, da bi.
Pravite, da nimamo pregleda. Logično, vi imate. In še enkrat rečem, gospod veliki Anderlič ima in je postal tako aktiven predvsem v zadnjem času, ko kandidira za predsednika LDS. Težko nam. ... (Nemir v dvorani.) ...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kolegi! Predno nadaljujemo z replikami, bi predlagal, da ta vprašanja, ki se tičejo poslovniških določb in vrstnega reda vlaganj zakonov in različnih pogledov na to vprašanje, da ne bi več odpirali z replikami, ker ne vidim smisla v takem nadaljevanju.
Predlagam, da bi se vendarle o vsebini pogovarjali. Naslednji je za repliko prijavljen gospod Jerovšek.
JOŽEF JEROVŠEK: Spoštovani gospod predsednik, spoštovane kolegice in kolegi. Gospod predsednik, žal ne morem uslišati vaši prošnji, ker bi pričakoval, da bi gospoda Anderliča na to pozvali, preden je šel k drugi repliki.
Jaz sem se enkrat že odpovedal repliki, ampak ker je gospod Anderlič potem šel k drugi, pa moram, se moram oglasiti.
Namreč, težko je poslušati vodjo poslanske skupine največje parlamentarne stranke ob tem objokovanju, kakšna krivica se je zgodila vladni koaliciji, da ni zdaj njihov zakon v obravnavi. Ja, "čujte", pa vaši poslanci so v glavnem neaktivni tu. Bi lahko 100 zakonov pripravili, 100 zakonov bi lahko pripravili. Zdaj pa tu objokujete kot nek "cagavi" ženin, ko so ga prisilili in pred oltar pripeljali. To je težko poslušati. Hvaležen pa se vam, da ste omenili 14. april, ko je bil zakon, predhodni, ki smo ga vložili, zavrnjen. Ja, pa zakaj je bil zavrnjen, zakaj pa tistega niste amandmirali? Jaz vem, kako vi očitate nam kategorično, da smo zavrnili neke pobude.
Na odboru za notranjo politiko je bil kategorično, niste bili pripravljeni enega argumenta poslušati. Kategorično je bil z vaše strani zavrnjen. In se ve, zakaj je bil zavrnjen. Zdaj se tu delate kot neke skrbnike odločb ustavnega sodišča, ko vemo, kako delate. Ko je bilo zadnjič na tisti tribuni rečeno, da zdaj študirate, glede volilnega zakona, kako na ustavni način iti nad odločbo ustavnega sodišča. To je bilo iz ministrskih ust povedano tam na tisti tribuni.
In zdaj nam ne prodajajte, kot da ste vi hoteli spet nekaj narediti, da bi se odločba ustavnega sodišča... Vemo, zakaj ste takrat 14. aprila zavrnili. Dali bi amandmaje, pa bi imeli zakon sprejet. Tudi bi bilo za Slovenijo in za slovensko javnost in za položaj Slovenije dobro, če bi ljudje lahko že gledali, bili prav informirani o delu v parlamentu. Ja, ampak bojite se tega, tega se zelo bojite, transparentnost dela parlamenta vas zelo peče. Zavestno širite teze, ki jih nekateri povzamejo, da se v slovenskem parlamentu samo prepirajo.
To je zniževanje ugleda parlamenta in zaradi tega se bojite zakona. To tezo o zgolj prepiru v tem parlamentu bi rad demantiral oziroma dopolnil. Mislim, da je bilo pred tednom dni ali pred 14 dnevi v Zrcalu tedna. Zrcalo tedna je bil, me je prav veselilo, da sem lahko to videl in je na to treba opozoriti, o preselitvi Bundestaga, nemškega parlamenta, v Rajhstag, v Berlin.
Nisem si zapomnil, ali je bil predsednik parlamenta, vendar ob slovesnem govoru je govoril nekako takole: V nemški parlament se je ponovno ob koncu nacizma po vojni, v nemški parlament se je ponovno vrnil prepir. Kdor hlini, da je v prepiru, v parlamentu nekaj negativnega, ta hlini demokracijo. In tu želite hliniti demokracijo, zavračate take predloge, ki so pozitivni. Naša demokracija ni dovolj utrjena, dosti je ljudi, ki so pravzaprav indoktrinirani, ki ne vedo, kaj se dejansko v tej hiši dogaja.
In prepir, nočem govoriti o prepiru, ampak zdrava polemika v parlamentu je večno zdrava. Če Nemci lahko rečejo, da je prepir v parlamentu zdrava stvar, bomo mi tudi smeli reči. Vse drugo je hlinjenje, kajti če se mi tu polemično ne spopadamo, pomeni, da so bile gnile kravje kupčije pod mizo na račun davkoplačevalcev. To delate in to želite delati, javnosti pa prodajate, da se tu prepiramo. 14. aprila ste zavrnili zakon, ki bi lahko bil sprejet in ne bi bilo nobenih prepirov. Dopolnili bi ga in ga izgradili, saj imamo tristopenjski postopek! Nočete delati! Sedite tu kot okameneli večino časa v parlamentu, lahko bi ne vem koliko zakonov, in potem objokujete, da smo vas mi nekje prizadeli. Dajte, no, ne trosite takih puhljic slovenski javnosti! Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Jerovšek. Prosim, kolegi, da normalno spremljamo sejo. Meni je ljubša beseda zdrava polemika kot prepir. Mislim tudi, da smo tako razumeli. Besedo ima gospod Čebulj kot repliko? Hvala, se odpoveduje. V smislu zdrave polemike se kolega Čebulj odpoveduje repliki. Gospod Mozetič se pa v smislu zdrave polemike prijavlja k repliki. Potem pa ima besedo za razpravo gospod Hvalica.
MIROSLAV MOZETIČ: Ocena je sicer na drugih, ampak sam za sebe mislim, da običajno, tudi če se prepiram, uporabljam principe zdrave polemike.
Niti ne bi želel oziroma nisem želel kaj dosti o tem govoriti, kar se tiče procedure, ampak prej sem se oglasil in potem govoril predvsem zaradi tega, ker je gospod Anderlič rekel, da trdi, da je očitno utemeljen sum, da je SKD oziroma deset ali koliko podpisnikov, tudi socialdemokratov, vložilo ta zakon z namenom, da bi preprečili ureditev financiranja. Približno taka je bila izjava. V repliki na mojo repliko je sicer rekel, da nikomur ničesar ne očita. Tudi to sprejmem, da sedaj res nikomur ničesar ne očita. Ampak želim še nekaj poudariti, ravno zaradi tega, da sam utemeljim, da ni nikakršnega utemeljenega suma za kakršnokoli kapriciozno dejavnost teh poslancev, ki so tak zakon podpisali.
Poglejte, če gremo po datumih: vložen je bil 14. aprila, takrat ko se je odprla možnost za vložitev. Lahko bi bila na zalogo, pa ni bil vložen na zalogo. Zakon za ureditev oziroma delovno se mu pravi menda Anderličev zakon - dobro, saj ne trdim, da je tvoj, gospod Anderlič, ampak tako se mu pravi - je bil 14.5., torej en mesec pozneje. Kdaj je bila odločba ustavnega sodišča - in če bi upoštevali normalno enoletni rok, da se v rednem postopku ta zadeva uredi, je ne bi mogli tako pozno urediti. Ja, enoletni rok je zato, ker je zadeva resna, ker jo je treba preštudirati, ampak kljub vsemu upoštevati tudi - in ustavno sodišče je verjetno izhajalo iz tega - da bo to v nekem rednem postopku. Redni postopek je tristopenjski, lahko nekoliko pospešimo ali kakorkoli, ampak ne da bo vloženo en teden pred iztekom roka, tako kot je praktično bilo. Vendar tudi če bi od aprila naprej šli po principih, ki so se že upoštevali, bi zakon, ki smo ga vložili poslanci SDS in SKD, bil že zdavnaj lahko ad acta, z latinsko besedo, spravili bi ga s sveta.
Samo še eno stvar bi želel povedati, ker se je na nek način v javnosti uveljavilo prepričanje, da bi lahko - in to je nekaj novega za mene - da bi lahko za pet minut umaknili predlog zakona, ne vem, kam bi ga sicer dali, ne poznam še te sobe v parlamentu, v katerega se lahko umika neke predloge za 5 minut, da se sprejeme nekaj drugega, in potem pride ta ponovno na vrsto.
Po poslovniku, kolikor ga poznam, ampak dopuščam možnost, da ga kljub vsemu premalo poznam, je umik, je umik. Ko sem jaz umaknil svoj predlog, je predlog umaknjen. Stališče tega državnega zbora je, da ne more preiti na obravnavo naslednjega predloga o isti zadevi, dokler ni zaključena prejšnja. Umik bi bil umik. Nič drugega. Ne tako kot ponujanje odstopa. Odstop ali umik, se točno ve, kaj je. Ko sem jaz umaknil zadeve, je ni več v proceduri in jo moram ponovno vložiti v proceduro. Prosim ne razlagati, da bi mi lahko to storili, če bi bili benevolentni. Lahko bi umaknili, to je jasno. Lahko bi umaknili in ponovno vložili. Med tem bi bilo lahko že 10 vlog. Gospod Anderlič mi pravi, da ne. Lahko, da ne. Lahko da. Zagotovila, gospod Anderlič, zagotovila ne morate dati. Seveda zase, jaz tudi zase lahko, ampak tukaj je 90 poslancev in še vlada. 5.000 podpisov verjetno ljudske iniciative bi bilo težko tako hitro zbrati.
Ampak sama proceduralnost. Ne ustvarjati vtisa, da smo mi to, prvič, namenoma storili in drugič, da bi lahko to umaknili, da bi šlo nekaj naprej. Po proceduri, kakršna teče, bi bila bistveno bolj normalna in skladna s poslovnikom in to je bilo tudi z naše strani, ta benevolenca postavljena, da se zakon dopolni, amandmira, popravi. To je kolikor toliko normalna procedura oziroma ga morate zavrniti, bo šel iz procedure in bo prišel na vrsto vaš. To so procedure. Tako kot vi očitate na nek način nam, da mi nismo benevolentni, lahko mi rečemo, vi niste benevolentni, nočete v tem zakonu sodelovati, kar je sicer z vidika pozicijskega poslanca povsem razumljivo. Po drugi strani pa je z vidika opozicijske poslanca povsem razumljivo, da vztraja pri svoje predlogu.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replike smo izčrpali. Neomejeno razpravlja gospod Hvalica. Se odpoveduje. Besedo ima za 5-minutno razpravo, gospod Tone Partljič, za njim dr. Ribičič.
ANTON PARTLJIČ: Spoštovani! Nisem se hotel oglasiti k replikam, čeprav bo moja razprava kratka, ker se mi zdi, da so na nek način ljudje, ki so premislili stvar, vložili dosti truda in častni ljudje vložili zakon, in vam to rečem vnaprej, če bom do njega negativno razpoložen, ne bi rad ironiziral tega. Predvsem moram povedati, da se mi zdi, da je naslov zakona netočen, ne gre za predlog zakona o javnem mediju, o Radioteleviziji Slovenije, ampak gre za predlog zakona o javnem mediju Radioteleviziji Slovenije in o prenosih iz državnega zbora, kajti to se mi zdi bistveni nastavek, bistvena novost in okoli tega, se mi zdi, teče tudi največ debate. Meni se to zdi, da na nek način povem vendarle dve stvari o teh javnih prenosih, kakršnokoli stališče ima kdo o njih, jaz vsekakor se ne bojim, da bi me videli, da včasih dremam, niti se ne bojim za svoje besede, da ne bi rad, da bi jih kdo slišal ali da ne bi bili obveščeni, torej nimam teh strahov, ampak se mi zdi, da je pač to stvar, o kateri je potrebno najti konsenz. Kakor je tu to reševano - moram reči, tudi nimam moralne pravice, do zdaj sem vložil samo en zakon in to sicer o davčnem svetovanju, nekaj sem jih sopodpisal, nisem sposoben sestaviti tako obsežnega zakona, kakor je tu -ampak meni se zdi ta zakon slab. Zdi se mi, da bi, prvič, prinesel zmedo. Prinesel bi zmedo v financiranje in v stroške, ker se mi vse to zdi, kakor da bi to jaz pisal - prosto po očesu koliko nekaj stane, to je po mojem mnenju vse približno in če bi tako vodili državo, na ta račun finančno, se mi zdi, da bi prinesel zadrego. Prinesel bi še druge zadrege po mojem mnenju ta zakon, predvsem zato, ker je glavno težišče nekaj, zraven še nekaj drugega, ne pa stvar na samem delovanju, torej eno je financiranje, drugo se mi zdi, poglejte, da naj dobijo prostor posamezni javni interesi, interesi posameznih skupin. Ne vem, ali tudi homoseksualcev, lezbijk, kako je to definirano, kako bi zdaj to delovalo. Svet je nedvomno sestavljen na ta način, delegatsko, to ni več nek nadzorni svet, ampak je po mojem mnenju na nek način narejen na poseben delegatski sistem, kjer je zopet sporno, recimo religiozni pluralizem, kaj zdaj, hara krišna lahko nastopi ali ne nastopi, to mi vse ostane na nek način pri tem zakonu odprto. Zdi se mi, da bi prinesel preprosto zmedo, ne pa reda in obenem so ga, vidim, da ima pripombo sekretariat za zakonodajo oziroma sekretariat za pravne zadeve, ki opozarja, da je v bistvu mešanica, jaz, mislim da je tudi prejšnji zakon slab, da je potrebno narediti nov dober zakon o RTV, zato imamo tako RTV. In naše telo, ki je na nek način, torej odbor za kulturo, ki je na nek način bolj strokoven. Jaz na žalost v tem odboru nisem več in tudi v poslanski skupini sem bil odsoten, ko so o stvareh diskutirali, tako da govorim samo v svojem imenu. Anderliču pač verjamem, da ta postopek, ne bom šel zdaj prepričevati, zdaj vidim, vi ste tako znani po dobri obveščenosti, zdaj ko je sploh obveščeno, kaj še iz Anderliča bo, ni razloga, da mu ne bi verjel, kar je tu govoril. Drugače pa se ne vtikam v to.
Potem še, upam, da ne bom predolg, sam pa, ko bo pogovor o televiziji, bi seveda opozoril na dve stvari, ki sta tu notri omenjeni, meni se pa zdita zelo zelo bistveni in se mi zdi, da bi morali biti omenjeni kot na prvem mestu. Ta material govori ves čas o kulturi, pa o zastopanosti slovenske kulture. Zelo se mi zdi bistveno, da bi moralo dobiti prostor izvirno umetniško delo na televiziji, ki bi ga bilo potrebno drugače, to pomeni slovenska televizijska igra, pomeni slovenski film, to je umetniško ustvarjanje, ne pa samo, jaz mislim, da je celo kultura kot informacija dobro pokrita tudi že na tej televiziji. In seveda drugo okoli jezika, kar je napisano v alineah, vendar se mi zdi, da ga je treba napisati na prvo mesto in da je kršitev delovne obveznosti ali ne vem česa, če tam ni pravi slovenski jezik, ki je sedaj po mojem mnenju tudi katastrofalen. Meni se zdi, da pač te stvari, ki mene kot kulturnika tarejo, me ta zakon ne zadeva, ne zadošča, ostalo pa se mi zdi, da bi nastala v delovanju zavoda zmeda, da stvari niso jasne, da jih ni mogoče niti z amandmajem, predvsem pa mislim, da gre za vprašanje prenosov državnega zbora. Ker poglejte samo eno od formulacij, poslanci pa o zadevah, ki so sicer pomembne za ljudstvo, ki naj bi ga zastopali, razpravljajo več ali manj ločeno od tega ljudstva. Prej(?) je vprašanje beseda ljudstva primerno. Potem od tega ljudstva, saj drugega ni. Potem seveda bomo ločeno zasedali, razpravljali. Gotovo bomo ločeno odločali, saj nikoli ne bomo vsi skupaj. Gre pa zato, koliko je to javno, koliko je informirano itd.
Skratka, bi rekel, tako uglednih ljudi, ali pa Mozetiča, ki ga zelo spoštujem, ko gre za pravne zadeve, se mi ta stvar zdi narejena na hitro in samo z določenim namenom in zato ni boljša. Hvala. Se opravičujem za pol minute.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Pol minute je šlo prek roba. Dve repliki. Prvi je gospod Mežan in gospod Mozetič in tudi gospod Jerovšek, vidim.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Ne vem sicer, če je to replika, mogoče bolj v razjasnitev. Zdi se mi, da premalo razpravljamo na gospoda Partljiča, namreč zdi se mi, da premalo razpravljamo o vsebini tega zakona. Ob tem, da je najbrž potreben tudi tretji nacionalni televizijski program - o tem je bilo že veliko govora, tu mogoče bi se tudi z gospodom Partljičem strinjal - bi bilo treba naslov mogoče dopolniti, zdi se mi pa vsaj dve stvari, ki sta v tem zakonu, če gledamo zakon vsebinsko, bistveni.
Organ upravljanja 45 članov, tukaj se mi zdi bistveno večji vpliv civilne družbe na nacionalni medij. In druga zadeva, kar ni še nihče povedal, je pa mogoče implicite, gospod Partljič omenil 6. člen. Lastna produkcija, koprodukcija in naročena produkcija informativnih, kulturnih, izobraževalnih in razvedrilnih vsebin mora obsegati najmanj 50 odstotkov programa časa programov RTV. Sam tudi spremljam kolikor toliko televizije. Sprašujem se, koliko odstotkov, koliko odstotkov je res tistega lastnega programa televizije oziroma naročenega programa televizije. Po moji oceni ni niti 20, niti 20, mogoče bi lahko tukaj sekretarka ministrstva za kulturo kaj več povedala. Spomnili se boste, da ko smo govorili o usklajevanju zakonodaje z Evropo, Evropa zahteva, da v svojih nacionalnih programih, v Evropski zvezi je toliko in toliko odstotkov evropskega programa prisotnega v nacionalnih televizijah, ne samo ameriškega. Tu se mi zdi zelo dobro, 50% svojega lastnega programa. Tega programa je po moji oceni bistveno, bistveno manj.
In še eno stvar pri tem 6. členu bi povedal oziroma omenil, ki pa ni v zakonu predvidena: stvar reklam. V zadnjem času se mi zdi, da se je število reklam na nacionalni televiziji bistveno, bistveno povečalo, ne samo to, da se je povečalo, po moji oceni so celo postale zelo, zelo vsiljive, prekinjajo skoraj že vse televizijske oddaje, razen dnevnika, pa še ta je prekinjen takoj po končanem dnevniku z desetimi reklamami, potem je vreme, potem je zopet deset reklam, potem je pa še šport. Problem reklam je druga zadeva, ki bi jo bilo treba najbrž tudi v ta zakon vnesti. In ker smo ravno pri reklamah, bi postavil vprašanje - vprašanje, če bom dobil odgovor - koliko denarja televizija zasluži z reklamami. Govorimo o problemu naročnin, govorimo o problemu denarja, ki prihaja iz naslova naročnin; koliko pride iz naslova reklam, po mojem mnenju izredno veliko, ker je ogromno, ogromno reklam, da ne govorim o tem, da je 90% celo slabih oziroma nevzgojnih, koliko je tega denarja s tem, in mogoče bi se dalo, če bi dobili to številko, tudi del teh finančnih problemov televizije pokriti tudi iz tega naslova, iz naslova reklam.
Torej, 6. člen, vsebinsko gledano, se mi zdi bistven, in o njem, če govorimo pri predlogu zakona o vsebini tega zakona, bi najbrž morali dati poudarek bolj na te stvari, manj pa na same proceduralne, ki so pač takšne, kakršne so. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Mozetič, za njim gospod Jerovšek.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Ta replika ni v smislu replik, kot so običajno pri nas, temveč dopolnitev ali pa pojasnitev nekaterih zadev.
Recimo, izraz "ljudstvo", gospod kolega, izraz "ljudstvo" je v ustavi, 3. člen, "v Sloveniji ima oblast ljudstvo". Tako da v tem smislu je ta formulacija, ki je v obrazložitvi zakona, da ljudstvo, v rokah katerega naj bi bila oblast, ki jo lahko neposredno in po predstavnikih, predvsem po predstavnikih v državnem zboru, uresničuje, na nek način vidi, kaj ti njihovi predstavniki delajo, in pride do neke medsebojne interakcije; ali bi do tega prišlo ali ne, je drugo vprašanje, ampak lahko pride.
Sprejemam kritiko, da je zakon slab. Tu tudi ne zastopam nobenega avtorstva. Dobro veste, kako se zakoni, ki jih poslanci vlagajo, zlasti tako zahtevni, pripravljajo. Tako da so tu zadaj še drugi, ki so zadeve pripravljali. Vendar, kot je rekla predstavnica vlade, je 95% starega zakona, ste se proti koncu popravili, da je tudi star zakon slab, tako da v tem smislu - ker sicer sem hotel povedati, kdo je pisal obstoječi zakon (v prejšnjem mandatu smo sicer debatirali na odboru za notranjo politiko, v tem mandatu je ta zadeva na odboru za kulturo). Ampak tudi to lahko drži in bi lahko šli v to smer, da je nujno, da se napiše tak zakon, da bo dejansko ta medij, ki je nacionalen, ki ga moramo vsi plačevati, odražal družbo kot tako, pluralnost interesov in tudi zagotavljal pluralne, uravnotežene in kakršnekoli že informacije, ki so potrebne, vključno s kulturo in vsemi temi zadevami, ki so sestavni del nacionalne televizije. Tako da to ni sporno.
Kar zadeva 15. člen, so bile res pripombe dane morda bolj tako, ampak ko to gledam, mislim, da je zadeva dovolj jasno napisana. Tako da so omenjene organizacije in to, katere bi šle. Na hitro sem sedaj pogledal stališče našega sekretariata. Zelo me čudi, sicer možno je, ampak ne vem, ali so res to pravno utemeljeni razlogi oziroma pomisleki, kar zadeva predstavnike Slovencev, ki živijo izven Slovenije, da ne bi mogli svojih predstavnikov. Z vidika ustave in prava ne vidim nobenih problemov. Lahko iz vidika, kako določiti predstavnike ali upoštevati predstavnike teh njihovih skupnosti, ki jih imajo, na kakšen način. To se mi zdi bolj vprašljivo.
Pripombo, ki jo daje, je pa dejansko, ampak tukaj gre za bolj nomotehnično napako in bi bilo potrebno, če bi prišlo do tega, nomotehnično popraviti. Torej tista omejitev, ki zgleda da pade samo na 7. točko, pade na vse točke od 1. do 7. Ne samo na 7. Ampak to je v bistvu vprašanje očitno neposrečene formulacije v sami zadevi, ki je nomotehnična, če bi tako ostala do konca, bi nastalo vprašanje čisto vsebinsko in razlogov. Ampak to bi bilo treba jasno v tem smislu popraviti, to se nanaša na vseh sedem točk, ne samo na 7. točko, ker na 7. točko bi bilo skoraj nesmiselno. Predstavniki verskih skupnosti verjetno ne bodo politiko predlagali, ampak vsi ostali, ki so.
V tem smislu vso kritiko, ki je bila do neke meje izrečena, da je zakon verjetno slab, lahko. Ampak stvari, ki so bile omenjene kot poudarjene kot slabe, pa ne držijo ravno v taki meri, kot je kolega Partljič poskušal prikazati.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Jerovšek. Za njim gospod Kelemina. Nato želi besedo državna sekretarka.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Moram se zahvaliti kolegu Tonetu Partljiču za prostodušno izrečeno resnico, da bi ta zakon oziroma prenašanje sej parlamenta prineslo zadrege. Strinjam sem, da bi vam v teh klopeh prineslo zadrege in vaši stranki. Silne zadrege bi prinesel, kajti celotna LDS bi bila v trenutku v zadregi. Metode politične hegemonije bi bile v trenutku jasne. Veliko število ljudi, populacija bi to videla in se prepričala na lastne oči. Ta resnica sedaj do naših ljudi ne more praktično ne more priti. To, kar danes ljudem ni jasno bi, zabodlo v oči, maske bi padle in ljudje bi opazili razliko med sedanjim zunanjim videzom in dejanskim stanjem.
Mene dejansko inpresionira, kako zna vodilna stranka neke stvari narediti. V torek ali kdaj je bila ta okrogla miza o volilnih sistemih. Mene inpresioniralo, kakšen potencial lahko sfinancirate in angažirate v ta projekt. Vrhunski slovenski politologi, raziskovalci javnega mnenja, ono, to vemo. Ti ljudje se pustijo in so priznani strokovnjaki in dosti stanejo, to vemo. Ampak to, da je minister, ko je povedal, da sedaj je glavni problem - o tem se dogovarjamo, kako na ustavni način priti nad odločbo ustavnega sodišča. Cilj je tako jasen in razpoznaven ter zato je možno angažirati vse potenciale. In mene je impresioniralo, kaj lahko sfinancirate v ta namen, da gre to. Ampak po tej logiki, poglejte, gospodje, ko bo to premalo, na ustaven način iti nad odločbo ustavnega sodišča, če to še ne bo vaših želja zadovoljilo, boste si pa izmislili, dali bomo strokovnjakom, naj pripravijo projekt, kako na ustavni način uvesti diktaturo. Pa boste rekli, bila je na ustavni način uvedena, vse je v redu. S tem, da bi pa bili v veliki zadregi, jaz se popolnoma strinjam, recimo v veliki zadregi bi bil v tem slučaju, če bi se prenašalo s parlamenta več. Tudi recimo minister Rop včeraj, ko je dal po sprejetem zakonu izjave, ko sem ga poslušal v avtomobilu, ko sem se peljal. Kaj takega jaz mislim, da si v Evropi še noben minister ni privoščil. On je dejal, da je opozicija nastopala nastopaško, z nastopaškimi amandmaji. To je po mojem, z milo besedo rečeno, neokusno za enega ministra, in v Evropi ministri kaj takega ne delajo, zganjajo demagogijo ministri tudi, ampak da bi se pa tako nizko spustili, pa ne. In če je za njega nastopaško to, da smo se borili za to, da bi bila razmerja med pokojninami v razmerju 1:3, verjamem, da je za njega nastopaško in da mu to ni ustrezalo, da bi to do javnosti prodrlo. Ali je za njega nastopaško to, da smo parkrat omenili resolucijo Sveta Evrope, Generalne skupščine Sveta Evrope o tem, kako so neupravičene nekatere pokojnine funkcionarjev in nosilcev totalitarnega režima, in da jih je po resoluciji Sveta Evrope potrebno spraviti v pravične okvire. To je gotovo nastopaško, ki zelo bode nekatere, da bi to med ljudi prišlo. In teh zadreg bi bilo še ogromno. Lahko bi jih našteval, vendar jih ne bom. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Ni še, gospod Partljič, prišlo mesto na vas, kajti pred vami ima repliko gospod Kelemina, potem naj bi dali besedo gospe Širčevi in nato gospodu Partljiču. Razprave, to so, nekako, jaz ne vem, kako bi to komentiral. Gospa Širc želi dati odgovor na te v okviru 5-minutne razprave, nikakor ni to njena razprava. Prosim, gospod Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa. Jaz repliciram gospodu Partljiču, seveda skromno, nič v slabem namenu, ampak čisto kulturno, ko pač poskušam to stvar razložiti. Vi ste pač, gospod Partljič, v svoji razpravi nekako se malo opravičil skoraj, kaj jaz vem, da pač niste najbolj seznanjeni s tem zakonom oziroma, da ga sam ne bi tudi mogel napisati, če bi se ga lotil. Tudi jaz verjamem, da s tem znanjem, ki ga zdajle imam, ker se nisem poglobil v zadevo in ne pridobivam nekih širokih informacij, se tega ne bi lotil. Seveda ste tudi omenili, da je pač zakon po vaši presoji, kolikor se spoznate na to stvar, zanič ali tako rekoč slab. Jaz bi vam pač povedal v zvezi s tem to, da to, mislim da ni res, da ni res, da je tako zanič, kajti zakon le ima 34 členov in mislim, da vsebuje toliko elementov, da ga je možno v vsakem primeru - vse tisto, kar si vi želite v koaliciji ali v liberalni demokraciji, pa tudi s strani vlade dopolniti - da ga lahko dopolnite.
Včasih smo res sprejemali tukaj v državnem zboru in še jih bomo, zakone s tremi, štirimi, petimi členi. Pa smo jih potem dopolnili in razširili mogoče na deset, petnajst, dvajset, da je zadeva šla skozi, če je bilo vsaj malo volje. Pa je ni bilo. Velikokrat je ni bilo. Tudi tokrat se ne to izgovarjati. Priznam pa na poročilo vlade in tudi, če realno pogledam na zadevo, da bi bilo mogoče res prav, da bi najprej sprejeli neki splošni zakon o medijih in da bi poskušali resnično narediti enkrat te medije v tej Sloveniji pluralno, tako kot je dejansko v Evropi in svetu, po katerem se zgledujemo.
Vrnil bi se nazaj na tisto vašo kritiko. Tukaj je vlada, ko ste rekel gospod Partljič. Sedaj vas ni tukaj. Da je ta zakon čisto zanič. Poglejte, kaj je vlada napisala na začetku. Saj je že gospod Mozetič o tem govoril. Ampak mislim, da še vseeno ni dovolj poudaril. "Predlog zakona v primerjavi z veljavnim zakonom" z veljavnim zakonom "o radioteleviziji prinaša le nekaj novosti v členu in glavno besedilo pa je dobesedno prepisano oziroma povzeto po veljavnem zakonu." Dejansko ste gospod Partljič žalili vlado in obstoječi sistem in tudi koalicijo, da imamo zanič zakon do sedaj. Zanič! Tako ste pač skritizirali, da je ta predlog, ki ga je predlaga opozicija oziroma prvopodpisani, da je čisto zanič. Pač je tako. Opozicija oziroma prvopodpisani sta predlagala nek predlog, tako kot sta mislila, da je za njo primerno. Vsi ostali pa logično v nadaljnjih razpravah, zato imamo splošno razpravo, drugi in tretji postopek, da lahko potem to zadevo - se opravičujem - tukaj ste v prvi vrsti - da lahko potem zadevo dopolnite in da jo poskušamo tudi z nekim dogovorom narediti, tako kot bi morala biti.
Mislim, da podlaga je, če je pripravljenost v vaših vrstah in tudi na strani vlade, da se zadeva na nek kulturen dialog uredi, bomo to uredili. Če pa misliti valjati, tako kot ste navajeni, potem pa boste to tudi storili. Hvala lepa zaenkrat.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospa Širca. Za odgovor in vprašanje, ki je bilo postavljeno.
MAJDA ŠIRCA: Hvala lepa. Gre pravzaprav za pojasnilo, prej kot odgovor. Ampak na nek način precej simptomatično. Ta trenutek smo ugotavljali in jaz sem tudi prej to že poudarila, da ta zakon ne spreminja oziroma povzema prejšnji zakon skoraj v celoti. Mogoče najbolj eksplicitni dokaz je prav 6. člen o katerem smo ravnokar govorili.
6. člen govori o lastni produkciji. Ne bom in ne morem odgovarjati ali televizija sedaj dejansko realizira teh njej dolžnih 50% programskega časa lastne produkcije, ker vendarle televizija državnemu zboru mora posredovati oziroma svet RTV poročila. In iz tega bi se dalo prebrati. Lahko govorim na pamet, mislim, da jih.
Ampak, 6. člen je dejansko v celoti prepisan iz prejšnjega člena in to kar bi, recimo pričakoval zakonodajalec v trenutku, ko se usklajuje z Evropo, je prav dopolnitev tega, kar direktiva Evropske unije nalaga. To je opredelitev, kaj je to lastna produkcija, kaj je evropsko avdiovizualno delo in kakšen delež mora znotraj nacionalne produkcije, ne samo nacionalne, ampak tudi ostale ta delež obsegati. In s tega poudarjam, da zakon, s katerim se danes soočamo, ne vsebuje temeljnih zahtev, ki jih v tem trenutku evropska direktiva narekuje v usklajevanje, ne implicira oziroma ne implementira s konvencijo o čezmejni televiziji, ki ste jo pred kratkim v državnem zboru odobrili oziroma, ki jo je Slovenija ponovno podpisala, ne uvaja terminoloških novih definicij, ki posledično pomenijo tudi določene posege znotraj samega zakona, niti ne govori o lastniških deležih in niti ne govori o stopnji ter ne govori tudi o vlogi reklamnih, ekonomsko propagandnih sporočil, o njenih nujnih omejitvah itn.
Iz tega vidika poudarjam, da je toliko bolj pomembno, da se soočamo s tistimi zakoni, ki vse to implementirajo in o tem, kar sem zdaj govorila, o definiciji lastne produkcije, njenega deleža, o deležu neodvisnih producentov, ki bodo morali sodelovati znotraj produkcije, in jih bo morali nacionalna ter tudi druge medijske hiše upoštevati. O deležih tudi tujih del, o tem ta zakon ne govori, medtem ko vse to že vsebuje krovni zakon, ki se dotika tudi RTV Slovenija, o medijih. S tem, da pa poudarjam, da še vedno bo obstajal tudi zakon o RTV Slovenija.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Gospod Parljič, kot zadnji v seriji replik.
ANTON PARTLJIČ: Ja, če je replika to, da opozoriš, če je bilo napačno citirano, ali pa če kakšen podatek ni bil točen.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: To je replika.
ANTON PARTLJIČ: V tem smislu se v bistvu oglašam. Zahvaljujem se gospodu Mozetiču, Mežanu in tudi vam gospod Kelemnina, se lahko na nek način strinjam. Kar ste rekli z gospodom J.J., kolegom Jerovškom, pa seveda bi se rad prepiral, ker je razglasil prepir, kot nekaj dobrega za demokracijo. Se strinjam, se strinjam. Mislim, da je tudi prejšnji predsednik državnega zbora javno ljudem razlagal, da naj nam ne očitajo, da se samo prepiramo, ker je to temelj demokracije. Mene je bolj strah, Jože, kadar ti slučajno kaj po radiu slišiš ali pa slučajno televizijo prižgeš, potem pa prideš s tem sem polemizirati, ko imamo neko drugo temo. To se mi zdi bolj problematično, medtem to, kar si rekel, pa se strinjam.
Dve stvari bi rad pojasnil. Gospod Miroslav Mozetič. Jasno, da je beseda "ljudstvo" prava beseda, da je v ustavi. Meni se zdi v tej formulaciji slaba in obenem je res vprašanje, kdaj govoriti o narodu, kdaj o državljanih, ki so nas izvolili, kdaj o volivcu, ki mu odgovarjamo, kdaj pa kar vsem ljudstvu. V zvezi s tem je bilo, drugače pa se meni to zdi to malo sporna dikcija, pa besedna zveza. Gospod Jerovšek, tu se nisva dobro razumela, jaz nisem, lahko, da bi tudi poslancem liberalne demokracije neposredni prenosi predstavljajo kakšno zadrego. Prepričan sem, da tudi komu drugemu. Ne boš mi verjel, sem bil v Slovenski Bistrici, res, da so bile same ženske, mogoče si imel kaj z njimi, so rekle, grozno je, kadar se naš Jerovšek oglasi, to je grozno, jaz raje gledam stran. Pa sem jih jaz miril, da nisi tako slab. Meni pa očitajo, da spim.
Hočem ti reči, vsak človek to različno vidi in ni treba vnaprej reči, vi bi imeli težave, vi bi pa triumfirali. Je tudi vprašanje kvalitete nastopov, pogostosti nastopov, ko začneš lahko iti človeku na živce. Nisem torej mislil, da bi naša skupina imela tovrstno zadrego, lahko pa da, ampak gotovo tudi druge, morda še večje. Mislil sem, da je zadrega tega zakona, ki ne rešuje temeljnih stvari, kot bi jih moderen zakon o RTV moral rešiti, in mislim, da je prejšnji zakon slab. Še enkrat rečem, vidite, gospa sekretarka je sama rekla, katere stvari sploh ne upošteva in jih bo treba spremeniti. Da pa zdaj v ta zakon vi tiščite vprašanje prenosov iz državnega zbora in zato je zadrega s temi prenosi v tem zakonu, ker ni zakon prečesan, ni premišljeno od A do Ž, ampak je nekaj povzeto, to pa zraven dodamo in zdaj mislimo, da bomo imeli dober zakon. To zadrego jaz čutim pri branju tega zakona in v to tudi morda moj nekorekten očitek, da se mi ne zdi dober. Prepričan pa sem, da če bi se po tem zakonu začelo odvijati življenje na televiziji, nam bog pomagaj.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Mežan. Replika na repliko.
JANEZ MEŽAN: Hvala lepa. Vprašanje za gospo Šircevo. Danes v časopisu sem prebral, po mnenju dr. Janeza Potočnika bi do konca leta lahko zaprli še poglavje o kulturi in avdio-vizualni politiki. Zakon o medijih, ga še sploh ni, ne, v državnem zboru? Ali ga bomo sprejeli do konca leta? Bomo te stvari res uredili do konca leta ali je to spet, ne vem, govorjenje kar tako? Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Preden dam naprej besedo, bi želel pozdraviti delegacijo skupnega odbora za mednarodne odnose irskega parlamenta pod vodstvom njegovega predsednika gospoda O Malleya, ki je te dni na obisku v Republiki Sloveniji, kar je tudi prvi uradni obisk. (Aplavz.) Delegacija se je srečala z delegacijo odbora za mednarodne odnose, z delegacijami komisije za narodni skupnosti, komisijo za politiko enakih možnosti in komisije za evropske zadeve, pa tudi s predsednikom državnega zbora. Zadovoljni smo, da smo na ta način spoznali irske izkušnje pri vstopanju in delovanju v Evropski uniji ter izmenjali poglede na širitev in reorganizacijo Evropske unije ter upamo, da bo obisk prispeval k tesnejšemu sodelovanju z irskim parlamentom na različnih ravneh tudi v prihodnje. Gospa državna sekretarka, prosim.
MAJDA ŠIRCA: Podala bi odgovor na postavljeno vprašanje. Zakon o medijih je v prvi obravnavi in čaka na obravnavo v državnem zboru. Če bi bil optimalen potek dogodkov, bi se celo lahko to zgodilo, kar, gospod Potočnik, pravite, da navaja. Medtem ko spremembe in dopolnitve zakona o RTV Slovenija tako rekoč ne morejo priti na vrsto, ker čakajo drugi zakoni v državnem zboru.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Imamo še eno repliko, in nato prijavljene razprave, žal je temu tako. Gospod Jerovšek, replika. (Oglašanje iz klopi.) To je delno res, ampak, saj veste. Kolega Ribičič, bodite korektni.
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa še enkrat. Še enkrat pa tudi izražam hvaležnost kolegu Tonetu Partljiču, da mi je povedal še drugi del tistega, kar je v Bistrici slišal, ker prej mi je povedal, kaj so o nekem njegovem poslanskem kolegu govorili Bistričani, vendar tega ne bom citiral, toliko korekten bom. Seveda, za to sem hvaležen.
Repliciram pa zaradi tega, ker me kolega Partljič, čeprav priznani dramatik, ni razumel. Nisem govoril o zadregah poslancev ali pa celo o retoričnih zadregah poslancev, govoril sem o političnih zadregah njegove stranke, LDS. Rekel sem, da bi bil takoj jasen in razviden političen hegemonizem te stranke v slovenskem prostoru. Da pa vi ne bi imeli, večina vas tu, zadreg glede retoričnih sposobnosti, s tem se pa strinjam, kajti večina vas je - ne vas, jih je šolanih za politično nastopanje, saj so od otroškega vrtca kar naprej v politiki. Normalno je, da ste na jeziku zelo dobri, edino premalo nastopate tu, ne trudite se, da bi to izkazali - to je problem. Imajo pa vaši poslanci, ti, ki so od otroškega vrtca naprej v politiki, eno napako: niso še videli tovarne znotraj, niso videli delavke ob tekočem traku, kako trepeta za tisto svoje delo, pa kaj bo otrokom ponudila, če ji bo še to delovno mesto ugasnilo; niso še šli skozi hlev, čez polje. To napako pa imajo. Drugi s te strani te napake nimamo, ker smo bili v realnem svetu, v realnih službah vsaj 20 let večina, in smo vse to opazili, s čim se ljudje ukvarjajo, kaj ljudi tare, in znamo na te probleme tu opozoriti in jih skušamo reševati, da bi bilo čim manj ukinjenih delovnih mest. Večine vas to ne peče, ker tega sploh niste opazili, nemogoče je opaziti žulj na roki, če pa niste nikoli bili med tistimi ljudmi, ki imajo žulj od dela. Kje in kako? Verjetno ne veste, da imajo ljudje tudi žuljave roke za tisti trdi kruhek. Žulji. To zadrego, ta zadrega bi bila takoj razvidna, kolega Tone Partljič. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Pričakoval sem, da po repliki gospoda Jerovška ne bo več replike, ampak oglasil se je gospod Anderlič, ker mislim, da je ta smer nadaljnjih replik povsem neproduktivna.
ANTON ANDERLIČ: Res sem mislil, da se je 1990 leta nekaj spremenilo, ampak očitno se ni, kajti zadnji za to govornico, ki je rekel, da politika ni poklic in da je treba iti najprej v fabrike in na polja in v štale in potem lahko šele tukaj govorijo, je bil znani France Popit Jokelj. ... (Smeh v dvorani.) ...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Besedo dajem dr. Cirilu Ribičiču za razpravo. Naslednji razpravljavec je Vincencij Demšar. Prepozno.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani gospod predsednik, hvala za besedo. Potrpežljivo sem čakal kakšno uro, da sem prišel na vrsto s svojo razpravo, zaradi replik, ki niso skladne s poslovnikom. Začuden sem bil, ko so tudi vprašanja in odgovori dobili prednost pred prijavljenimi razpravljavci. Ne bom na splošno govoril o tem zakonu, ampak o enem vprašanju, ki so ga odprli vsaj trije dosedanji nastopi. Gospod Henigman, gospod Janša in predstavnica vlade, državna sekretarka gospa Širca.
Gre za odnos med neposrednimi prenosi na internetu in predlogom za tretji program nacionalne televizije. Rad bi povedal, da to, kar tukaj razpravljate o tem pred kakšnimi zadregami bi bili ob neposrednih prenosih, so zadrege, ki so že pred nami, ki se že dogajajo. Namreč, ta trenutek poteka prenos prek interneta in tudi, če tega prenosa ne bi bilo, lahko ljudje prek interneta čez nekaj dni preberejo vse, kar je bilo rečeno za tem mikrofonom, da ne govorim o tem, da nas spremljajo celo, kot smo videli delegacije in novinarji, zainteresirana javnost, ki se večkrat pojavi tukaj v državnem zboru in tako dalje.
Mi smo, nad nami motri javnost. Javnost lahko vsak trenutek presoja in moram reči, da ta današnja razprava ne kaže, da bi zaradi tega, ker smo uvedli prenose na internetu, ta razprava bila drugačna v smislu, da bi se poslanci bolje pripravljali nanjo in da bi takrat, ko bi nastopali, se tega v večji meri zavedali kot so se poprej, ko teh prenosov ni bilo.
Kar zadeva razmerja med prenosi na internetu in na nacionalni televiziji, je jasno, da gre tukaj za nekatere podobnosti in tudi velike razlike. Sam sem podprl prenose na tretjem programu v delovnem telesu in v državnem zboru pri glasovanju, ko je bilo to že na dnevnem redu in se tudi zahvaljujem tistim, ki so pristaši neposrednih televizijskih prenosov, ki so podprli neposredne prenose na internetu. Zato se tudi čudim tem ostrim besedam, ki jih je uporabil in podcenjujočim besedam, ki jih je kolega Janša uporabil v današnji razpravi za prenose na internetu.
Gospod Lenič bi te prosil, če bi po telefonu govoril, ne direktno. A, kolega ga lahko opozoriš, da glasno govori.
Gospod Janša je rekel, da za razliko od televizijskih prenosov, prenosi prek interneta niso brezplačni. Seveda niso brezplačni, vsakdo mora imeti računalnik, relativno kar sodoben računalnik in seveda če bi dolgo časa spremljal našo razpravo, to tudi ne bi bilo poceni, vendar tudi prenosi, televizijski prenosi niso zastonj. Prav nasprotno. Ne samo, da vsakdo mora imeti televizor, ne samo da mora plačevati elektriko, ne samo, da mora plačevati naročnino takšno ali drugačno. Ampak ena sekunda televizijskega prenosa po nekaterih podatkih, v Prima time tako pravi kolega Jagodnik, kadar so prenosi tekem Maribora je najbrž to še več, stane 100 mark sekunda, stane 100 mark. Tako, da ta primerjava o poceni televizijskih prenosih in o dragih prenosih prek interneta pač ne zdrži. V enem in drugem primeru to nekaj stane, je to pač treba primerjati, kakšna je korist.
Podcenjujoče je reči to, da lahko samo 300 ljudi spremlja državni zbor prek interneta. Ena od prednosti interneta je v tem, da lahko spremlja to tudi nekdo, ki ni v Sloveniji, seveda če zna slovensko in če ga ne zanima samo dogajanje. Druga prednost je pa v tem, da lahko zelo hitro reagira. Jaz ne vem, če je kdo od vas dobil že kakšno elektronsko pošto, ki jo je izzval s svojo razpravo. Računajte na to možnost. Poglejte, spremljajte elektronsko pošto. Jaz sem naredil poizkus pred nekaj dnevi in 15 procentov nas poslancev od 90 poslancev državnega zbora v 48 urah odpre elektronsko pošto, ki jo je dobila od mene. 15 procentov, pred pol leta je bilo to 9 procentov. Skratka, stvar gre na boljše.
Kaj če se na današnjo vašo razpravo že reagirali volivci prek elektronske pošte, vi pa tega ne spremljate. Skratka neke zadrege so že tukaj pred nami in ne upoštevamo tega, da delujemo pred javnostjo.
Prvi dan prenosov prek interneta je 3026 bilo vklopov v naše prenose. To je stvar, ki je ne gre podcenjevati, kar pa seveda ne nadomešča tretjega programa. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Repliko na razpravo dr. Ribičiča, ima gospod Kelemina.
BRANKO KELEMINA: Hvala lepa za besedo. Jaz bi repliciral pač, pa malo razložil stvari, ker le niso take, po mojem mišljenju, kot jih je gospod Ribičič tukaj zdajle navedel.
Navedel je pač podatek, da ena sekunda stane, če seveda v tuji valuti govorim, če mi je dovoljeno ponoviti, 100 mark. Ampak, dobro, če bi sedaj mi to preračunali, če bi cela Slovenija gledala, 2 milijona ljudi, če bi vsi naenkrat gledali, koliko bi potem to bilo na enega, recimo; mislim, da potem to ni veliko. Če bi pa gledalo 2 milijona ljudi na internetu, in bi to izračunali, pa mislim, da je razlika. Sedaj, če to ni tako, povejte, samo mislim, da telefonske linije in vse ostalo, če to računate v eni sekundi, kar pač imate - ne vem, kateri podatki so notri, kateri stroški so zajeti - mislim, da če bi vsi gledali internet, da je absolutno - prvič ga ne bi mogli gledati, ker verjetno nimamo dovolj linij, drugič pa ne moremo gledati, ker je, po moje, cena bistveno višja. Tako da ne vem, če ta podatek drži, in bi bilo treba po moji oceni, če že dajete take podatke, potem primerjalno pokazati s ceno interneta. To je prvo.
Drugič pa, ko nas tu nekako kritizirate, da ne odpiramo pošte, po pravici priznam, da jo odprem mogoče enkrat na teden ali enkrat na štirinajst dni, malo pogledam, če je slučajno kdo kaj poslal, vsak dan pa tega ne odpiram, ker se s temi računalniki, ki ste nam jih dali, ne da delati, razumete - bom jaz s to miško tu skakal, pa je ne moreš umiriti pa nič, tako ne moreš delati s tem, s tem se ne da delati; no, mislim, se da, ampak bistveno počasneje, kot če imaš večji računalnik, in če že kaj delam, grem raje na onega kaj poiskati kot pa na tega malega, kjer ne moreš s to miško skakati. Enostavno pri tej zasedenosti, kot jo imamo, pri obremenitvah, kot jih imamo v državnem zboru, ne moreš tega vsak dan vklapljati pa čakati, da se zadeva priključi in gledati. V bistvu je pa tudi to res, da neke pomembne pošte na teh e-mailih iz služb ali pa iz samega državnega zbora ne dobivamo, razen če si sam ustvariš svojo mrežo in navadiš ljudi, s tem da si jim poslal vizitke in ne vem kaj še vse drugega, da si jih obvestil, naj te obveščajo, če seveda želijo prek tebe delati. Seveda tisti, ki ste malo bolj pomembni, ki imate tudi neko tradicijo, mogoče to mrežo imate, marsikdo pa te mreže nima in je morda zaradi tega prikrajšan.
Samo toliko v obrazložitev, da ne bi mislili, da je vse točno samo tako, kot ste vi tu predstavili. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Kelemina. Dovolite mi, da dam pojasnilo. Sam podpiram, da bi se tudi državni zbor in še posebej poslanke in poslanci vedno bolj seznanjali z novimi možnostmi v komunikaciji, in ravno odločitve v zadnjem času, ki seveda tudi nekaj stanejo, so take narave, in imamo dobre strokovnjake za to področje v državnem zboru. Zato apeliram na vas, da se vključite v ta način. To bo tudi dober signal drugim v Sloveniji. Državni zbor Republike Slovenije je znan po svetu po tem in smo lahko ponosni na dosežke, ki smo jih tu dosegli. Na eni od prvih sej kolegija bom tudi predlagal - to javno povem - da bi vse poslanke in poslanci tudi skrbeli za svojo web stran na internetu, s čimer bomo dali najboljše napotilo ostalim državljankam in državljanom, morda tudi tistim, ki nas ravno sedaj spremljajo prek interneta. Replika, gospod Jagodnik.
JOŽEF JAGODNIK: Hvala lepa za to možnost. Morda niti ni tako slabo, kar se je v prejšnjih dveh replikah oziroma razpravah zgodilo. Zato imamo pravzaprav pojasnila na pojasnila in če sklepamo po napačnem podatku, potem se zapletemo v napačno sklepanje. Takšno napačno sklepanje imenujemo "silogizmi" in to se je zgodilo, s tem nočem reči, da je bilo kaj narobe, ampak rad bi pojasnil kolegu Ribičiču, s katerim sva najbližje, nisem rekel, da stane 100 mark sekunda prenosa, ampak sva se pogovarjala o "fraintaimu" in o reklamah in cena televizije za ta tako imenovani najbolj interesanten čas je 100 mark oziroma 10.000 tolarjev približno za sekundo reklamnega sporočila. In potem je bilo izvedeno to, kar je Ciril govoril o prenosu in na to je gospod Kelemina zaključil in je prenesel vse skupaj še na internet. Te stvari seveda niso tako zelo preproste. Jaz bi pa rad, ker sem pri repliki, izkoristil ta čas, ki ga imam, povedal še nekaj svojih mnenj.
O prenosih, neposrednih, sem na strani tistih, ki se zavzemajo, da bi v parlamentu bilo to možno udejanjiti. Sem tudi med tistimi, ki trdim, da vse predolgo traja ta nerazjasnjena situacija ustanoviteljstva do RTV in skozi to seveda tudi se vlečejo vse te izgube oziroma vzroki za nastajanje izgub v RTV. S tem seveda odlagamo bremena od danes do jutri, iz meseca v mesec, iz leta v leto in izgube se kopičijo. Skupina, ki je predlagala ta zakon, je prevzela nase del bremena, ki bi ga vlada sicer morala opraviti že davno prej, zdaj drugo je, kako smo to učinkovito ali pa neučinkovito, proceduralno izrabili. Ko seštejem vse minuse in pluse tega predlaganega zakona pa vendarle mislim, da bi ga bilo treba zavrniti, zavrniti tudi zaradi tega, ker sem se pa danes ponovno prepričal na RTV-ju, kaj pa tam mislijo o tem zakonu. Predlagajo, da ga ne sprejmemo, in zato se čudim predlagateljem, ki vztrajno ponavljajo, kako temelji ta zakonski predlog tudi na diskusiji oziroma na zaključkih zavoda RTV. Jaz se zavedam, da je zakonodajalec tu v državnem zboru, da je RTV ni zakonodajalec, toda njegovo mnenje nisem zasledil, ne odločno, mislim zelo konsekventno mnenje, ne v razpravi na odboru za kulturo, kateri stenogram sem si samo pogledal, ne pri izvajanju gospe državne sekretarke. Zanimivo pa je, da ga vztrajno ponujajo predlagatelji zakona. Zelo odločno sem danes izvedel, da zavod RTV tega zakona ne podpira, ampak to seveda za nas ni čisti napotek, je pa ena usmeritev o tem, da lahko vendarle presekamo vso to razpravo in se lotimo zakonodaje, tako kot je potrebno, torej krovnega zakona, zakona o medijih, ki prinaša vse tisto, kar je potrebno uskladiti z evropsko zakonodajo in na koncu koncev spremembe zakona o RTV, ki so več kot nujno potrebne. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kolega Jagodnik je pravzaprav v okviru petih minut najprej repliciral, potem tudi opravil kratko razpravo, ampak v okviru petih minut. Gospod Demšar je sedaj. Razprava? Bom dal besedo potem, gospod Jerovšek.
VINCENCIJ DEMŠAR: Tekom današnjega dne je prišlo toliko informacij, novih, taka recimo kot je zdaj ta zadnja, ki jo je gospod Jagodnik povedal, da tam ne sprejemajo na RTV-ju, sem na odboru prosil direktorja gospoda Čadeža, naj povedo svoje in ni hotel govoriti. Tisti, ki ste bili na odboru, se spomnite tega. Ne zastopim več tega "špila". Ni hotel govoriti. Prosim sem, predlagal, naj spregovori tudi direktor, pa nič. Torej vsaka stvar služi svojemu namenu in vse je politika in tudi to je bila politika, da ni govoril.
Sedaj pa po vrsti. Gospod predsednik! Ko ste prej rekli "polemika, prepiri" in tako naprej. Tu želim narediti fundament. Da po slovarju tujk polemika izvira iz grške besede in pomeni vojna. Ko se jezik razvija in je danes polemizirati, v francoščini pomeni, se prepirati o čem. Če je nekaj, vi ste rekli "zdrava" glede na vaš poklic mislim, da beseda vam pristoji. Ampak poznam polemiko samo v pozitivnem pomenu besede. Če tu polemiziramo, torej jaz bom polemiziral, ampak v pozitivnem pomenu besede.
Običajno izhajam iz svojega prostora, seveda je ta prostor manjši kot je cela Slovenija. Ampak primer bo, upam, dober. V Škofji Loki smo imeli težave glede poročanja, kako je z delom občine oziroma občinskega sveta. Odkar imamo lokalno televizijo, so poročila o naših sejah bistveno drugačne. Verjamem, da imate vse stranke tudi znance, prijatelje v Škofji Loki in jih povprašajte. Zelo zanimiva je reakcija bila, dokler nismo imeli direktnih prenosov, so bila poročila taka, da smo godrnjali, kakšna so. Sedaj so bistveno drugačna. Ampak dogodilo se je to, da je glede na informacije, ki jih dobivam, je to najbolj gledana lokalna zadeva pri nas. Vsak petek, seje so običajno ob četrtkih, enkrat na mesec, naslednji dan to prenašajo celo sejo in vsi to spremljajo. Vsi Ločani, ki jih zanima in za to vzamejo čas. Potem nastane tisti drugi problem, kar mi vidimo, kar mi prebiramo, so, žal, komentarji. Komentar in informacija sta dve stvari.
Ne bom rekel, da so vsi komentarji slabi in da vsi novinarji zlonamerno pišejo. Ampak komentar je komentar. Nekaj, kar je dano zraven. Direkten prenos je direkten prenos. Zato bi rekel. Izkušnje, ki jih imamo v Škofji Loki pa ne bom rekel, da smo edini, so zelo pozitivne pri direktnih prenosih. Zato bi vprašal tiste, ki imate kolege v Kranju, vprašajte vašega župana, iz vrst LDS-a, zakaj so tam ukinili, torej tam nimajo več prenosov občinskih sej. To so zanimivi razlogi, kaj pomeni direktno in kaj ne. In zato zdaj, če smo želeli, da pridejo potem našem predlogu notri novi predstavniki kot so zamejci, ne vem, kaj bi bilo to narobe, ponekod so tuji državljani lahko člani državnega parlamenta, recimo na Hrvaškem. Ali bi bilo to tako narobe, če bi imeli zamejske Slovence, tako na Koroškem, ker vem, da spremljajo tudi našo televizijo ali pa v Italiji? In potem recimo tudi druge skupnosti, kot se zdaj vedno bolj ta skupnost kot ljudska iniciativa pojavljajo razna društva, razne skupine, zakaj te ne bi mogle priti zraven. Čas se mi izteka, ker bi se rad držal reda. Izkušnje kažejo, da so direktni prenosi za ljudi zelo zanimivi in da se njim ne zdi škoda tistega časa. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Rupar in potem razprava gospod Jerovšek. Prosim, gospod Rupar.
PAVEL RUPAR: Hvala, gospod predsednik. Kolegice in kolegi! Samo v potrditev besed gospoda Demšarja. Morda bo replika bolj zvenela gospodu Ribičiču. Torej internet je močno, močno premalo. To ni medij, ki bi pokril potrebe po obveščanju s tega državnega zbora Slovenijo. Čisto konkretno, oprostite, moja tašča ne zna priti na internet. Ne zna. Jo pa zelo zanima, kaj se dogaja v tem državnem zboru. Zakaj taka bojazen, ne bom rekel zdaj kar levice, glede prenosov? Jasno, če jih ni, potem lahko vsak manipulira, kolikor si želi. Gospod Demšar je omenil primer iz Škofje Loke. Tam je zdaj na politični sceni relativno mirno. Ravno tako lahko zagotovim, da je dokaj mirno tudi v tržiški občini, odkar imamo direktne radijske prenose s sej občinskega sveta. Obratno se pa dogaja v Kranju. V Kranju je pa iz strahopetništva liberalne demokracije in tistega župana, ki je tam, bila zadeva ukinjena. Kaj se dogaja? Na vsem lepem lahko dobite v časopisu naslov "Nekdo je zapravil milijardo tolarjev denarja". Kako se bo zdaj ta človek branil, čeprav vemo, da je to čista manipulacija, torej svinjarija, kar je more biti, primer, v narekovajih, je zapravil. Kako se bo zdaj bivši župan recimo branil, če nima medija. Ta časopis, konkretno ga tu kažem, je orodje, čisto orodje nomenklature in ne bo dopustilo nobenega odgovora, če pa bo, ga bo pa novinar zmanipuliral, tako kot se dogaja tudi v mojem primeru. Če bi imel pa direktni prenos sej, pa ljudje dobijo točno sliko in v trenutku lahko ugotovijo tudi, kdo laže in kdo ne. Manipulacija je v tem primeru izključena, in ravno to se lahko dogaja tu, v državnem zboru. Kolegice in kolegi, obvestiti vas moram, da je nekdo iz Kviaza tega državnega zbora včeraj v Tržiču po nabiralnikih trosil izpisek, ki ga člani Kviaza dobimo kot osebno gradivo, kdo je kolikokrat pritisnil tu na tipko. Čista manipulacija! Tisti, ki ste iz liberalne demokracije, združene liste in tako naprej, malokrat pritisnili na to tipko, ste bili poradirani; tisti, ki ste veliko prisotni in strogo tipkate, ste bili ovekovečeni. Iz opozicije smo bili pa vsi podčrtani. Torej, čista manipulacija! In lepo prosim, torej, zavedajmo se tega, če hočemo Slovenijo narediti kolikor toliko kredibilno tudi navzven, opustite ta strah in preidimo končno in enkrat za vselej na tisto, kar želijo tudi ljudje. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Dve repliki, Jožef Jerovšek in dr. Ribičič. Gospod Henigman tu nastopa tudi kot predstavnik predlagatelja zakona, in mu bom dal potem besedo. Na koncu razprave - v redu?
JOŽEF JEROVŠEK: Hvala lepa. Prej sem se javil za kratko repliko gospodu Anderliču, ki ga sedaj ni tu, čeprav sem potrpežljivo čakal. Škoda, da gospoda Anderliča ni, ker če bi me poslušal, me ne bi nekorektno citiral. Mogoče je pa bila tendencioznost osnovni namen. Če bi me korektno poslušal, ne bi trdil, da sem rekel, da je nelegitimno, če je nekdo že od otroškega vrtca naprej na proračunskih jaslih - to je v skladu z zakoni, pa čeprav je tu del metafore - rekel pa sem, da je to hendikep za razumevanje malega človeka, za sočutje do malega človeka, za posluh za navadnega državljana - to pa je. Dobro je, če je kdo kdaj videl solzo v očeh neke matere. Ampak kljub temu me veseli, da se je gospod Anderlič spomnil, kaj je pred 20. leti rekel, očitno, njegov politični vzornik in očitno ga dostikrat citiral, gospod Franc Popit-Jokl. Izgleda, da je bilo včasih treba stalno citirati političnega idola v svojih govorih, in si je to očitno zelo dobro zapomnil. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Replika, dr. Ribičič.
DR. CIRIL RIBIČIČ: Spoštovani! Ko se je gospod Kelemina oglasil, sem se vzdržal polemike oziroma odgovora. Sedaj pa moram odgovoriti gospodu Ruparju, ker me očitno ni poslušal, in ga prosim, da me tokrat posluša.
Še enkrat ponavljam, da sem osebno na odboru in na seji državnega zbora podprl predlog za tretji televizijski program. Drugo, prej in danes sem poudarjal, da se ne izključujeta, da si ne konkurirata ta dva predloga, prenos na internetu in prenos na televiziji. Tretje, kar sem povedal, je, da se zahvaljujem tistim, ki se zavzemajo za neposredne televizijske prenose, pa so kljub temu podprli neposredne prenose prek interneta tudi iz vaše poslanske skupine. Še enkrat se pa čudim vsem tistim, ki podcenjujejo na takšen ali drugačen način neposredne prenose prek interneta. Ali s prejšnjim navajanjem o tem, kako je to drago za državljane, med tem ko televizijski prenos ne bo drag, ali pa na ta način, da rečejo, da internet prenosi ne morejo pokriti Slovenije, ko vendar vsi vemo, da pokrivajo cel svet.
Sem za to, da polemiziramo, ampak o razlikah med nami. Sedaj ne poslušati moje diskusije, potem polemizirati z mano na napačni predpostavkah, potem pa še to prenašati na celotno levico in še širše nima nobene zveze z mojo diskusijo in taka polemika je nekorektna.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika na vašo repliko, gospod Čebulj. Za njim gospod Rupar. Naslednji razpravljavec je gospod Čeligoj. Prijavljen je samo še gospod Mozetič. Tako, da lahko pričakujemo, da se bo počasi razprava zaključila.
FRANC ČEBULJ: Hvala lepa, gospod predsednik. Sprašujem vas, ali sprejemamo dnevni red ali je to res ena splošna razprava!
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: To je ...
FRANC ČEBULJ: Mislim, da sprejemamo ...
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: ... splošna razprava.
FRANC ČEBULJ: ... dnevni red. Gospod predsednik! Te replike in ta diskusija, katera se vodi, ne gre v smislu razprave o samem zakonu. Če vi to dovoljujete, imam občutek, da ta zakon vsekakor ne bo sprejet, kljub vsem našim nekim argumentiranim replikam ali razpravam, ki so šle v začetku v smislu razprave. V zaključek tega lahko samo ugotovimo, da smo danes, petek, 1.10. dan preživeli tukaj v parlamentu brezplodno. Gospod predsednik! Prosil bi vas, da ostanemo pri razpravi.
Da bi se še malo dotaknil konkretne razprave gospoda Partljiča, z vsem spoštovanjem. Rekli ste, "da zakon ni dober, absolutno ni dober", ste rekli. Zakon o pokojninah, katerega smo pred, mislim, da smo ga včeraj sprejeli, je doživel 400 amandmajev. Nisem šel štet, koliko je na ta sam zakon vlada vložila amandmajev. Prosim vas, gospe državne sekretarke ni tukaj, ali pa vladajočo koalicijo, da pripravite amandmaje in gremo k splošni razpravi o samem zakonu. Kaj v zakonu ni dobro? To dopolnite z vašimi amandmaji, kjer smatrate, da je potreben izboljšave. To bi bil smisel te razprave, ne pa konkretno o tej zadevi, kot sem rekel, brezplodnih debat, kjer v tem trenutku ne vidim nobenega zaključka. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Replika, gospod Rupar. Upam, da vam bodo kolegi sledili, da se bo razprava počasi približala zaključku.
PAVEL RUPAR: Hvala, gospod predsednik. Gospod Ribičič, dobro sem vas poslušal in sem vas dobro razumel. Moje izvajanje je bilo samo vam v podporo. In če sem bil napačno razumljen v prvem delu, potem se vam "gentlemansko" opravičujem.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Takih replik bi si želel še več. Razprava, gospod Čeligoj - lahko se odpoveste, gospod Čeligoj. V smislu predloga gospoda Čebulja.
VLADIMIR ČELIGOJ: Bom zelo kratek. Hvala lepa za besedo. Predlagani zakon prinaša kar precej izboljšav. O tretjem programu ste že precej govorili, rad bi pa opozoril na gledanost v zamejstvu oziroma negledanost Televizije Slovenija v zamejstvu. Kolega Hvalica že nekaj let zapored vlaga amandmaje k proračunu za postavitev določenih oddajnikov za gledanost slovenskega programa v zamejstvu, tako v Italiji kot na avstrijskem Koroškem, vendar se te amandmaje vedno daje na stran. Prav ta zakon bi pa za vedno rešil to, da bi slovenski zamejci lahko spremljali televizijski program iz Slovenije. Res je tudi to, kar je državna sekretarka rekla, da nekatera področja niso tu zajeta, tako ne evropska direktiva kot ne pobiranje naročnine. Bil sem namreč med šestimi zagovorniki, ki smo zagovarjali hitri postopek, ker sem pričakoval sodelovanje vlade in ne nasprotovanje, kot se je sekretarka danes izjasnila. Tudi to, da vlada dvomi v pravilnost reševanja problematike RTV s tem zakonom in predlagateljem očita nerešeno uskladitev z direktivami EU, mislim, da teh vprašanj res ne rešuje, vendar pa bi se vlada lahko konstruktivno vključila v reševanje tega zakona in v popravek tega zakona. Če vlada govori o oceni sredstev 1,2 milijarde za uvedbo tretjega programa, kar naj bi bilo veliko, potem jo sprašujem, zakaj ne bi z zakonom po hitrem postopku rešili pobiranja naročnine in s tem čimprej uredili financiranja RTV. Če moramo nemudoma rešiti uskladitev - tako je pač sekretarka v svojem nastopu povedala glede evropskih direktiv - potem sprašujem vlado, ki se zaveda nujnosti uskladitve, zakaj ni prišla že predčasno s svojim predlogom zakona pred parlament. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Razprava, gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Hvala lepa. Povsem razumem kolega poslanca Partljiča, da ima določene zadrege pri tem zakonu, in iz lastne izkušnje, iz lastnih zadreg, ki jih imam praktično pri vseh zakonih, ki pridejo s strani vlade v ta parlament - ni ga zakona, ki je predložen s strani vlade in v katerega se poglobim, da bi odšel mimo brez zadrege - tako da to zadrego razumem, ampak parlament je tudi zato, da se določene zadrege odpravijo.
To, kar je povedala državna sekretarka - govorila je o zakonu, ki bo nekoč prišel, ki so ga pripravili, jaz ga nisem gledal - ampak če povzamem samo, kaj so predstavniki različnih medijev imeli povedati o teh zakonih, ki jih je pripravila vlada oziroma ministrstvo, potem se bojim, da tudi ko se bom jaz poglobil v tisti zakon, bom imel precejšnje zadrege.
Poglejte, sedaj ko govorimo tukaj vseskozi samo o neposrednem prenosu sej državnega zbora na tretjem programu. Ampak preberimo odstavek, ki o tem govori. Predlog zakona pravi: "Ne glede na določbe prejšnjega odstavka RTV Slovenija s tretjim nacionalnim televizijskim programom zagotavlja predvsem enakopravno in celovito obveščanje slovenske javnosti o dogajanjih v državnem zboru", lahko bi dodali tudi v vladi, čeprav dobro vemo, da se vlada zapira izključno za tiskovne konference, skratka "celovito in enakopravno obveščanje slovenske javnosti v državnem zboru, med drugim tudi z neposrednim prenosom vseh sej državnega zbora, pomembnejših sej delovnih teles državnega zbora in državnega sveta". Jaz mislim, da je iz formulacije tega odstavka, tega člena, da ima televizija dovolj širok spekter avtonomije, programske avtonomije, da določa različne oblike poročanja iz državnega zbora tudi v tistem smislu, kot je razlagala državna sekretarka, da je pretežno v veljavi in v uporabi v evropskih državah. Tudi v tem smislu in tudi in ne izključno neposredne prenose državnega zbora. Tako da ta določba daje ogromno možnosti, jasno pa zahteva posledično, pozneje tudi relativno veliko financiranje. Čeprav bo tudi dovolj programskega prostora za vrsto drugih zadev, zlasti za področje recimo izobraževalnih oddaj, kulturnih in vsega tega. Saj državni zbor ne zaseda neposredno skozi in vse dneve. In tudi najbrž da državnega zbora v tem tretjem programu neposrednega prenosa, če bo zelo zanimiva in pomembna nogometna tekma, ne bo nihče tega gledal, tudi ne bo. Rimski parlament neha zasedati, če je pomembna italijanska nogometna tekma. Ne zasedajo, enostavno gredo, ni nobenega, kvečjemu predsednik bi tam ostal. Tako da je treba gledati ta člen, kakor je zapisan. Ne gre, to kar se vseskozi ponavlja, da gre samo za to, da bi imeli izključno neposredne prenose.
Kar zadeva internet. Jaz bom, sem ga vseskozi zagovarjal. Mislim da je dobro in da je "fejst" da smo to relativno, bom rekel relativno v kratkem času, glede na to, kako stvari počasi gredo v državnem zboru, uredili in tisti, ki imajo to možnost, jaz na žalost imam težave, ker sem rekel svojim otrokom, naj to "zrihtajo", so začeli delati, so rekli: "Ata, bo treba še nekaj več denarja." Imam sedaj probleme, bo treba še nekaj dokupiti, to je pač določen problem.
Kar zadeva pa kriterije, bi mimogrede, ampak ne v smislu, kot je bil omenjen prej Kranj. Kakšne kriterije ima za poročanje recimo nacionalna televizija. Včeraj poslušam poročilo o morebitnih nepravilnostih v občini Kranj, takih nepravilnosti je še ogromno, ogromno. Recimo v občini Medvode so tudi, ampak je računsko sodišče ugotavljalo. Po kakšnem kriteriju občina Kranj ja, ali po političnem, v drugi občini ne, ali pa še v tretji, tu bi lahko iskali veliko teh zadev. In tukaj je dejansko problem - po kakšnih kriterijih? In če so kriteriji problematični in če niso dovolj jasni, če ne zagotavljajo neke celovitosti in pluralnosti in uravnoteženosti, potem se dejansko vzpostavi stanje enostranskosti, neresničnost in podobne zadeve informacij.
Mislim da, RTV pa ta trenutek zanima samo TV naročnina in nič drugega. In če tisto sprejmemo, potem jih drugi zakoni sploh ne zanimajo, bodo že enkrat sprejeti. TV naročnina je pa problem, seveda.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Kolega Henigman želi še razpravljati. V okviru 5 minut imate možnost. Kot zadnji razpravljavec in potem se odločamo o sklepu matičnega delovnega telesa.
BENJAMIN HENIGMAN: Hvala, gospod predsednik. No, ker je očitno konec razprave, dovolite, da tudi jaz za konec povem nekaj besed.
Zahvaljujem se v imenu predlagateljev vsem tistim, ki so o zakonu vsebinsko razpravljali. Se pravi, ki so se spustili v vsebino zakona in so imeli pozitivno ali pa negativno stališče. Ker to je nujno in po proceduri tudi pravilno, da se tako postavlja beseda. To velja tudi za gospoda Partljiča, ki je po moje zelo dobronamerno razpravljal. To velja za gospoda Ribičiča, ki je opozoril na to, kar sem že v začetku povedal, da internet ni enako kot neposredno prenašanje sej državnega zbora. Bistveno pa pripomore k temu. To pomeni, to velja tudi za nekatere ostale, vendar pa seveda ne velja za predstavnico vlade Republike Slovenije. Žal.
Pa vendarle bi ob koncu, da bo procedura in namen predlagateljem čisto jasen, podal dodatno stališče k predlogu zakona o javnem mediju Radiotelevizija Slovenija, s tem seveda, da predpostavljam, da bo zakon v prvi obravnavi sprejet. Se pravi, prej sem dal predsedniku na klop tri predloge sklepov, in sicer - in s tem sem menil, da je to uradno formalno vloženo - in sicer prvi sklep, dodatni, da naj predlagatelj za drugo obravnavo pripravi besedilo v skladu z odločbo ustavnega sodišča z dne 23.9.1998, objavljeno v Uradnem listu 73/98, v sodelovanju z Radiotelevizijo Slovenija. In drugič, da naj v predlog zakona za drugo obravnavo vključi predlagatelj vse tiste določbe, ki bodo zagotavljale pobiranje naročnine v skladu s to ustavno določbo, da ne berem do konca. In tretjič, v predlogu zakona naj se določi zbiranje, obdelovanje, shranjevanje, posredovanje in uporaba osebnih podatkov v skladu z zakonom o varstvu osebnih podatkov. Ti trije dodatni predlogi sklepov, seveda ob predpostavki, da boste podprli predlog v prvi obravnavi, v celoti nadomeščajo oziroma dajejo možnost, da se v okviru zakonske procedure v državnem zboru, žal po volji večine, v normalnem postopku zagotovi vse tisto, kar je bilo očitano, da v tem zakonu še ni zagotovljeno in česar ni storil nihče od kvalificiranih predlagateljev, da se upošteva tudi volja ustavnega sodišča oziroma odločba ustavnega sodišča glede javnega financiranja ali pa posredno javnega, prek naročniške mreže RTV-ja.
Bi pa vendarle izkoristil to možnost, da bi postavil gospe predstavnici vlade, državni sekretarki, vprašanje v odgovoru, ki ga je podala vlada v zvezi s tem zakonom, kateri so tisti sistemski vidiki politike Republike Slovenije na področju medijev, ki jih vlada zastopa in ki iz tega poročila - čeprav ste deloma že odgovarjali - niso razvidni. In še podvprašanje, ali je to odnos do nekomercialnih programov in lokalnih programov, da jih nikjer več, se pravi niti v tem zakonu niti v drugih zakonih po smernicah Evrope ne smemo opredeljevati, in kakšen je odnos do te, tudi javno pomembne radijske in televizijske mreže v Sloveniji. To se seveda tiče tudi zakonskih določb, ki smo jih omenili in jih definiramo, če se ne motim, v 6. in potem v 11. členu. Nedopustno se mi zdi, da bi iz zakona, kateregakoli, po katerihkoli smernicah izpustili tisto, kar je dobrega za obveščanje slovenske javnosti v krogu RTV, pa ne samo iz Ljubljane, se pravi tudi lokalna radijska in televizijska mreža. Zato bi prosil tudi za bodočnost novega zakona dodatna pojasnila.
Samo še trenutek. Zakon o medijih, tak kot ga je predstavila vlada, pa je iz vseh strani okarakteriziran kot neevropski, nedemokratičen, kot v bistvu zakon, kjer naj bi imel minister pravico oziroma pravico odločati o programski shemi. Mislim pa, da to ne more biti usklajeno z nikakršnimi evropskimi smernicami ali resolucijami ali direktivami. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Henigman. Pripravili ste dodatna stališča k predlogu zakona o javnem mediju. V skladu z našo prakso bodo ta vaša dodatna stališča postala konkreten predlog, če državni zbor ne bo podprl predloga matičnega delovnega telesa, o katerem bomo potem glasovali. Gospa državna sekretarka, ali želite besedo? Prosim.
MAJDA ŠIRCA: Se opravičujem, ampak težko mi je ponavljati že vse izrečeno. Mislim, da dovolj argumentirano, ne samo v pisni obrazložitvi, ki je bila skupek mnenj različnih teles, in malo mi je nerodno še enkrat iti v te iste argumente, ki mislim, da so več kot jasni in močni.
Mislim, da na drugem mestu in upam, da tudi v kratkem se bomo lahko pogovarjali o zakonu o medijih, za katerega nimam, ne morem reči, da je neevropski, in za katerega ne morem reči, da je nedemokratičen.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ali lahko ugotovim, da je razprava zaključena? Lahko. Torej, ker ne želi nihče več razpravljati, zaključujem splošno razpravo. Sedaj prehajamo na razpravo o predlaganem sklepu, kot ga predlaga matično delovno telo.
Sklep se glasi: "Predlog zakona o javnem mediju Radiotelevizija Slovenija, prva obravnava, se ne sprejme." Ali želi kdo besedo? Gospod Mozetič.
MIROSLAV MOZETIČ: Zadnji nastop državne sekretarke je jasno pokazal na odnos vlade, zlasti tega ministrstva, ki ga ima do državnega zbora in tudi do javnosti. Besede same govorijo.
Kar zadeva sklep, bi želel samo proceduralno nekaj razčistiti. Če - kar predpostavljam, ampak recimo - če bo ta sklep dobil večinsko podporo, potem je jasna odločitev. Kaj bo, če uporabljam besede kolega Partljiča, če nam bog pomaga in morda še blaženi Anton Martin Slomšek, da ta sklep bo dobil več glasu proti, kar pomeni, da ne bo dobil večinske podpore. Glasi pa se: "zakon se ne sprejme", torej v prvi obravnavi. Ali v tem primeru pomeni rezultat, da je predlog v prvem branju potrjen, sprejet, je primerna podlaga? To sprašujem samo zaradi tega, da ne bo potem sporno, da ne bomo še enkrat glasovali o isti stvari, sicer nekoliko na drug način.
Vem, da je odbor oziroma matično delovno telo - njegovo stališče je, da zakon ni primerna podlaga. Ampak to je stališče matičnega delovnega telesa. Če bo imel državni zbor drugačno mnenje, na ta sklep, na tak predlog sklepa, ne vem kakšen bo rezultat, kako boste izpeljali potem rezultat. Do tega bo prišlo samo pod predpostavko, če se zgodi, kot sem prej rekel, čudež.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, kolega Mozetič, za vašo razpravo. Če, ko ste vprašali, ne bo sprejet sklep matičnega delovnega telesa, potem seveda pomeni, da se bo sestalo matično delovno telo. Ali želi še kdo besedo? (Ne želi.) Prehajamo na odločanje. Na glasovanje dajem torej predlog sklepa, ki se glasi: "Predlog zakona o javnem mediju Radiotelevizija Slovenija, prva obravnava, se ne sprejme." Ugotovimo prisotnost! (53 prisotnih.) Gospod Jerovšek, smo že glasovali.
Kdo je za tak predlog sklepa? (33 poslancev.) Je kdo proti? (18 poslancev.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
Prehajamo na 4. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O RATIFIKACIJI EVROPSKE KONVENCIJE O URESNIČEVANJU OTROKOVIH PRAVIC. Predlog tega zakona je v obravnavo zboru predložila vlada Republike Slovenije. Ali želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Predlog zakona je obravnaval odbor za mednarodne odnose kot matično delovno telo. Ali želi besedo poročevalec odbora? (Ne želi.) Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Predstavniki poslanskih skupin? Poslanke in poslanci? Gospod Demšar.
VINCENCIJ DEMŠAR: Hvala za besedo. Jaz imam samo vprašanje. Kaj je bilo s to ratifikacijo, v narekovajih, narobe, da ko smo zadnjič šli serijsko skozi vse ratifikacije, te pa nismo sprejeli? Pa če ni bilo poročila, zakaj ga za to zadevo ni bilo? Ali je toliko kasneje prišlo to v naš parlament ali se je kaj zapletalo okoli tega? Če je kakšen zaplet, bi rad vedel, da je bilo s to stvarjo tako.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala za vprašanje, kolega Demšar. Bil je zelo preprost razlog, ni bilo še poročila matičnega delovnega telesa. Delovno telo je potem kasneje obravnavalo to ratifikacijo. Ker na seji, na kateri je odbor za mednarodne odnose obravnaval veliko večino ratifikacij, ni bilo predstavnika vlade, da bi sodeloval, in takoj, ko je bilo pripravljeno gradivo, smo se takrat dogovorili, da ga bomo obravnavali. Odbor se je sestal in pripravil gradivo. Samo ta razlog je bil. Ali želi še kdo besedo? (Ne želi.) Ker h predlogu do začetka obravnave ni bil predložen noben amandma, bi predlagal zboru, da skladno z drugim odstavkom 213. člena poslovnika sklene, da bo glasoval le o predlogu zakona v celoti. Tak sklep ni sprejet, če mu nasprotuje najmanj tretjina navzočih poslancev.
Prehajamo na odločanje o tem proceduralnem predlogu. Ugotovimo prisotnost! (47 prisotnih.)
Kdo je za predlagani sklep? (41 poslancev.) Je kdo proti? (1 poslanec.)
Ugotavljam, da je predlagani sklep sprejet.
Tako dajem na glasovanje predlog zakona v celoti. Ugotovimo prisotnost! (51 prisotnih.)
Kdo je za predlog zakona o ratifikaciji evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic? (49 poslancev.) Je kdo proti? (Nihče.)
Ugotavljam, da smo predlog zakona sprejeli.
S tem zaključujem to točko dnevnega reda.
V skladu s sprejetim dnevnim redom je pred nami 17. TOČKA DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O POSTOPNEM ZAPIRANJU RUDNIKA TRBOVLJE-HRASTNIK IN EKOLOŠKI SANACIJI TERMOELEKTRARNE TRBOVLJE 2.
Danes sem že v uvodu povedal, da kot predstavnica vlade danes ne more sodelovati gospa ministrica, dr. Tea Petrin, prav tako pa tudi ne državni sekretar, dr. Golob. Zato je moj predlog, da danes državni zbor te točke ne bi nadaljeval. Ali kdo takemu predlogu nasprotuje? (Ne.)
Prehajamo na 18. TOČKO DNEVNEGA REDA - PREDLOG ZAKONA O DOPOLNITVI ZAKONA O USTAVNEM SODIŠČU, HITRI POSTOPEK. Predlog zakona je v obravnavo državnemu zboru predložila vlada Republike Slovenije. Ali želi predstavnik vlade besedo? (Ne želi.) Predlog zakona je obravnaval odbor za notranjo politiko in pravosodje kot matično delovno telo. Prosim poročevalca, da predstavi mnenje odbora. Gospa Beblerjeva ima besedo.
DARJA LAVTIŽAR-BEBLER: Hvala lepa. Spoštovani zbor! Sicer sedaj na tej seji še ni prisoten predstavnik predlagatelja ali pa kar konkretno, minister za pravosodje, ampak ne glede na to, menim, da lahko to točko dokaj hitro opravimo in jo damo z dnevnega reda.
Gre za to, da je bil predlog zakona o spremembi zakona o ustavnem sodišču predlagan po hitrem postopku zavoljo konkretne potrebe pri evropskem sodišču za človekove pravice. Takrat je odbor ugotovil, da so predlagane rešitve nesistemske, da so morebiti celo v nasprotju z ustavo, in zaradi tega je odbor predlagal oziroma sprejel sklep, da predlaga državnemu zboru, da po opravljeni splošni razpravi glasuje in predloga zakona o dopolnitvi zakona o ustavnem sodišču, hitri postopek, ne sprejme.
Mi pa smo že večkrat govorili o tem, da je potrebna sprememba in dopolnitev zakona o ustavnem sodišču, in zato bi ta čas in to priložnost izkoristila tudi za to, da predlagamo tudi ministru za pravosodje, da se čimprej loti priprave spremembe in dopolnitve zakona o ustavnem sodišču, ker vemo, da je še precej odprtih vprašanj v zvezi s tem zakonom in nekih rešitev, ki bi jih bilo nujno vključiti v zakon o ustavnem sodišču. Tega konkretnega zakona, predloga zakona pa, kot rečeno, odbor ne podpira. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala lepa. Ker smo zelo hitro prišli iz točke o mednarodni rafitikaciji v to točko, se nam je potem takoj, ko sem rekel, da predstavnik vlade ne želi besede, priključil tudi minister za pravosodje. Predlagam, da se v okviru razprave, če želi, potem lahko oglasi in pove stališče vlade. Jaz sem že vprašal predstavnika vlade in takrat... Ali kdo nasprotuje, da mu damo besedo? Prosim, gospod Marušič, imate besedo. Gospod Marušič nas je že včeraj čakal popoldne, v pričakovanju, da bo prišel na vrsto.
TOMAŽ MARUŠIČ: Gospod predsednik, hvala za besedo. Spoštovane poslanke, poslanci!
Ne bi imel drugega povedati, kot lansko leto julija. Se pravi, predlagatelj sodnika "ad hoc", se pravi substituta naj bi bila vlada. S tem v zvezi so bili tudi podani razni predlogi, vendar vlada vztraja pri svojem predlogu, predvsem iz praktičnih razlogov, da se ta substitucija izvrši čimprej.
V zvezi z razpravo, ki smo jo imeli v juliju mesecu, moram povedati, da za ta primer, za katerega smo v juliju iskali substitut, oziroma razpravljali o tem, je sedaj že imenovan drug sodnik. Nimam pa informacije, iz katere države. Imam informacijo samo to, da je imenovan bil že drug sodnik. Gre za to, da te nominacije substituta morajo biti čimprej opravljene.
Še druga stvar, gospa predsednica je navedla, naj bi to delo opravilo ministrstvo za pravosodje, vendar ne da bi se človek otresel dela, torej ministrstvo za zakon o ustavnem sodišču ni pristojno, pač pa služba vlade za zakonodajo pripravlja to. Torej vsekakor bomo pa sporočili direktorju te službe vaš predlog. Hvala lepa.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod minister. Ali želi besedo predstavnik sekretariata? (Ne želi.) Predstavniki poslanskih skupin. Gospod Potrč. Želite?
MIRAN POTRČ: Hvala lepa. V imenu poslanske skupine bi rad sporočil, da podpiramo mnenje matičnega delovnega telesa in mislim celo, da bi morali ugotoviti, da tudi nobenih formalnih razlogov in ne vsebinskih, ki jih je vlada ob predložitvi zakona 6. julija navajala, ni več. Zaradi tega res odločanje po hitrem postopku ni primerno.
Kar zadeva pa nujnost, da bi v zakonu o ustavnem sodišču uredili vprašanje nadomestnega sodnika, pa s tem soglašamo. Vendar mislimo, da je treba razmisliti o tem, na kak način naj se ta rešitev najde, in da je način, ki ga je predlagala vlada, najbrž eden od najmanj sprejemljivih. Namreč, da bi vlada sama takšno imenovanje opravila.
Predlagam torej oziroma naše mnenje je, da se naj zakon v prvi obravnavi ne sprejme. Soglašamo pa, da se o problemu imenovanja nadomestnega sodnika v podobnih primerih odloči čimprej, da ne bi zopet vlada, bi rekel, teden dni ali pa 14 dni pred tem, preden bo takšen primer, prišla in rekla, zdaj moramo pa zakon spremeniti po hitrem postopku. Če bi potrebne informacije imela, potem najbrž tega ne bo treba narediti. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Potrč. Stališče poslanske skupine socialdemokratov predstavlja gospod Jazbec.
FRANC JAZBEC: Hvala lepa. Tudi naša poslanska skupina bo predlog matičnega delovnega telesa podprla, to pa predvsem iz nekaterih razlogov, kot jih je predsednica že sama navedla, da je rešitev, ki jo je predložila vlada, tudi v nasprotju z ustavo. Nikakor pa ni dopustna obrazložitev, ki jo je vlada nekako dala, da "ad hoc" sodnik v posameznem primeru, da ne izvršuje funkcije sodnika ampak da samo pridobi status. Tak sodnik mora imeti status sodnika že vsekakor prej. Tako bomo predlog matičnega dela vsekakor podprli. Vlada pa naj ustrezno novelo zakona pripravi pravočasno, da ne bomo zopet ob prvem naslednjem primeru ugotavljali, da je treba podpreti nekaj neprimernega. Hvala.
PREDSEDNIK JANEZ PODOBNIK: Hvala, gospod Jazbec. Poslanske skupine so se oglasile, tiste, ki so želele. Besedo dajem poslankam in poslancem. Ker ni razprave, jo zaključujem. Prehajamo na odločanje. Prehajamo na odločanje o sklepu, ki ga predlaga matično delovno telo in se glasi: "Predlog zakona o dopolnitvi zakona o ustavnem sodišču, hitri postopek, se ne sprejme." Ali želi kdo razpravljati o tem sklepu? (Ne želi.) Ta sklep dajem na glasovanje. Ugotavljamo prisotnost! (48 prisotnih.) Kdo je za predlog sklepa matičnega delovnega telesa?
Kdo je za? (43 poslancev.) Kdo je proti? (3 poslanci.)
Ugotavljam, da smo sklep sprejeli.
Sprašujem gospo Beblerjevo, ali predlaga dodatni sklep v smislu vaše razprave! Niste predlagali dodatnega sklepa? Niste. Potem zaključujem s tem to točko dnevnega reda.
Spoštovane kolegice in kolegi! Državnemu zboru je v tem rednem dogovorjenem terminu za septembrsko sejo uspelo opraviti sicer nekaj pomembnih točk dnevnega reda. Res pa je, da jih je še kar nekaj ostalo. Zato bi vas rad obvestil, da bo prihodnji teden tudi v skladu s časovnim načrtom dela državnega zbora v celoti rezerviran za delo delovnih teles državnega zbora. Sam tudi upam, da bodo razporejene v dopoldanskem in popoldanskem času in da bodo sklicane za petek, 8. oktobra. Nadaljevanje seje državnega zbora se bo pričelo v torek, 12. oktobra ob 14.00 uri. Predlagam tudi, da se bo v tem tednu v popoldanskem času nadaljevala seja državnega zbora. Boste pa še podrobno o tem obveščeni.
S tem prekinjam sejo državnega zbora. Pisno boste obveščeni, da se bomo lahko dobro pripravili. Želim vam lep vikend in na svidenje.
(SEJA JE BILA PREKINJENA 1. OKTOBRA 1999 OB 13.51 URI.)