UVOD

Države članice Sveta Evrope in države članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), podpisnice konvencije, so se

ob upoštevanju, da so se z razvojem mednarodnega pretoka oseb, kapitala, blaga in storitev – čeprav zelo koristnim – povečale možnosti izogibanja obdavčenju in utaje ter je zato potrebno večje sodelovanje med davčnimi organi,

ob odobravanju različnih dvostranskih ali večstranskih prizadevanj na mednarodni ravni v zadnjih nekaj letih v boju proti izogibanju obdavčevanju in utaji davkov,

ob upoštevanju, da je med državami potrebno usklajeno prizadevanje zaradi spodbujanja vseh oblik upravne pomoči pri zadevah v zvezi z davki vseh vrst, pri čemer se hkrati zagotavlja ustrezno varstvo pravic davkoplačevalcev,

ob zavedanju, da je mednarodno sodelovanje pomembno pri omogočanju pravilnega ugotavljanja davčnih obveznosti in pomoči davkoplačevalcem pri zagotavljanju njihovih pravic,

ob upoštevanju, da je treba temeljna načela, po katerih je vsak upravičen, da se mu njegove pravice in obveznosti določijo v skladu z ustreznim pravnim postopkom, priznati kot uporabna za davčne zadeve v vseh državah in da si morajo države prizadevati za varstvo zakonitih interesov davkoplačevalcev, vključno z ustreznim varstvom pred neenakim obravnavanjem in dvojno obdavčitvijo,

v prepričanju, da države ne bi smele izvajati ukrepov ali dajati informacij, razen v skladu s svojo notranjo zakonodajo in prakso, ob upoštevanju potrebe po varstvu zaupnosti informacij in mednarodnih instrumentov za varstvo zasebnosti in pretoka osebnih podatkov,

v želji, da sklenejo konvencijo o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah,

dogovorile:

I. POGLAVJE – PODROČJE UPORABE KONVENCIJE

1. člen – namen konvencije in osebe, za katere se uporablja

1. Pogodbenice si ob upoštevanju določb IV. poglavja zagotavljajo medsebojno upravno pomoč pri davčnih zadevah. Taka pomoč lahko po potrebi vključuje ukrepe, ki jih sprejmejo pravosodni organi.

2. Taka upravna pomoč obsega:

a) izmenjavo informacij, vključno s sočasnimi davčnimi nadzori in sodelovanjem pri davčnih nadzorih v tujini,

b) pomoč pri izterjavi, vključno z ukrepi zavarovanja, in

c) vročanje dokumentov.

3. Pogodbenica zagotovi upravno pomoč ne glede na to, ali je oseba rezident ali državljan pogodbenice ali katere koli druge države.

2. člen – davki po tej konvenciji

1. Ta konvencija se uporablja za:

a) naslednje davke:

i) davke od dohodka ali dobička,

ii) davke od kapitalskih dobičkov, ki se uvedejo ločeno od davka od dohodkov ali dobička,

iii) davke od čistega premoženja, uvedene v imenu pogodbenice, in

i) davke od dohodka, dobička, kapitalskih dobičkov ali čistega premoženja, uvedene v imenu političnih enot ali lokalnih oblasti pogodbenice,
ii) obvezne prispevke za socialno varnost, ki se plačujejo državnim ustanovam ali ustanovam socialne varnosti, ustanovljenim na podlagi javnega prava, ter
iii) druge davke, razen carin, uvedene v imenu pogodbenice, in sicer:

A. davke od nepremičnin, na dediščine ali darila,

B. davke od nepremičnin,

C. splošne davke na potrošnjo, kakor sta davek na dodano vrednost ali prodajni davek,

D. posebne davke na blago in storitve, kakor so trošarine,

E. davke na uporabo ali od lastništva motornih vozil,

F. davke na uporabo ali od lastništva premičnega premoženja, razen motornih vozil,

G. vse druge davke,

2. Obstoječi davki, za katere se uporablja konvencija, so navedeni v prilogi A v skupinah, omenjenih v prvem odstavku.

3. Pogodbenice uradno obvestijo generalnega sekretarja Sveta Evrope ali generalnega sekretarja OECD (v nadaljnjem besedilu "depozitarja") o vsaki spremembi priloge A zaradi spremembe seznama iz drugega odstavka. Sprememba začne veljati prvi dan v mesecu po poteku treh mesecev od dneva, ko je depozitar prejel uradno obvestilo.

4. Konvencija se uporablja tudi za vse enake ali bistveno podobne davke od njihove uvedbe, ki jih država pogodbenica uvede dodatno ali namesto obstoječih davkov, navedenih v prilogi A, potem ko je konvencija zanjo že začela veljati, in v tem primeru ta pogodbenica uradno obvesti enega od depozitarjev o uvedbi takega davka.

II. POGLAVJE – SPLOŠNA OPREDELITEV IZRAZOV

3. člen – opredelitev izrazov

1. V tej konvenciji, razen če sobesedilo ne zahteva drugače:

a) izraza ''država prosilka'' in ''zaprošena država'' pomenita pogodbenico, ki zaprosi za upravno pomoč pri davčnih zadevah, in pogodbenico, ki tako pomoč zagotovi;

b) izraz ''davek'' pomeni davek ali prispevek za socialno varnost, za katerega se uporablja konvencija skladno z 2. členom;

c) izraz ''davčna terjatev'' pomeni zapadli in še neplačani znesek davka s pripadajočimi obrestmi, s tem povezane upravne denarne kazni in stroške izterjave;

d) izraz ''pristojni organ'' pomeni osebe in organe iz priloge B;

e) izraz ''državljani'' v zvezi s pogodbenico pomeni:

i) vse posameznike, ki imajo državljanstvo te pogodbenice, in
ii) vse pravne osebe, partnerstva, združenja in druge subjekte, ustanovljene v skladu z veljavno zakonodajo v tej pogodbenici.

Za vsako pogodbenico, ki je v ta namen dala izjavo, navedeni izrazi pomenijo, kakor je opredeljeno v prilogi C.

2. Razen če sobesedilo ne zahteva drugače, ima glede uporabe konvencije za vsako pogodbenico izraz, ki v konvenciji ni opredeljen, pomen, kakršnega ima glede davkov, zajetih s konvencijo, v zakonodaji te pogodbenice.

3. Pogodbenice uradno obvestijo enega od depozitarjev o vsaki spremembi prilog B in C. Sprememba začne veljati prvi dan v mesecu po poteku treh mesecev od dneva, ko je depozitar prejel tako uradno obvestilo.

III. POGLAVJE – OBLIKE POMOČI

I. oddelek – izmenjava informacij

4. člen – splošne določbe

1. Pogodbenice si izmenjajo vse informacije, zlasti kakor je določeno v tem oddelku, ki so predvidoma pomembne za:

a) odmero in pobiranje davkov, izterjavo davčnih terjatev in njihovo izvršbo ter

b) pregon pred upravnim organom ali sprožitev pregona pred sodnim organom. Informacije, za katere je malo verjetno, da bi bile pomembne za ta namen, se na podlagi te konvencije ne izmenjavajo.

2. Pogodbenica sme informacije, pridobljene na podlagi te konvencije, uporabiti kot dokaz pred kazenskim sodiščem samo s predhodnim dovoljenjem pogodbenice, ki je informacije dala. Dve ali več pogodbenic se lahko medsebojno dogovori, da se odpovedujejo pogoju predhodnega dovoljenja.

3. Vsaka pogodbenica lahko v izjavi, naslovljeni na enega od depozitarjev, navede, da lahko v skladu z njeno notranjo zakonodajo njeni organi skladno s 5. in 7. členom njenega rezidenta ali državljana pred pošiljanjem informacij v zvezi z njim o tem obvestijo.

5. člen – izmenjava informacij na zaprosilo

1. Na zaprosilo države prosilke lahko zaprošena država državi prosilki pošlje katere koli informacije, ki so navedene v 4. členu in se nanašajo na določene osebe ali posle.

2. Če informacije, ki so na voljo v davčni evidenci zaprošene države, ne zadoščajo in ne omogočajo izpolnitve zaprosila za informacije, ta država stori vse potrebno, da državi prosilki zagotovi zaprošene informacije.

6. člen – samodejna izmenjava informacij

Ob upoštevanju vrste zadev in skladno s postopki, določenimi z medsebojnim dogovorom, dve ali več pogodbenic samodejno izmenjuje informacije iz 4. člena.

7. člen – spontana izmenjava informacij

1. Pogodbenica drugi pogodbenici pošlje brez predhodnega zaprosila informacije, s katerimi je seznanjena, v naslednjih okoliščinah:

a) prva pogodbenica utemeljeno domneva, da gre morda za izgubo davka v drugi pogodbenici;

b) davčni zavezanec doseže znižanje ali oprostitev davka v prvi pogodbenici, kar bi lahko povzročilo povečanje davka ali njegove davčne obveznosti v drugi pogodbenici;

c) posli med davčnim zavezancem ene pogodbenice in davčnim zavezancem druge pogodbenice potekajo prek ene ali več držav tako, da bi to lahko imelo za posledico zmanjšanje davka v eni ali drugi pogodbenici ali obeh;

d) pogodbenica utemeljeno domneva, da je zmanjšanje davka lahko posledica navideznega prenosa dobička znotraj skupine podjetij;

e) informacije, ki jih prvi pogodbenici pošlje druga pogodbenica, so omogočile pridobitev informacij, ki so lahko pomembne pri določanju davčne obveznosti v drugi pogodbenici.

2. Vsaka pogodbenica sprejme ukrepe in izvede potrebne postopke, s katerimi zagotovi, da je informacije iz prvega odstavka mogoče poslati drugi pogodbenici.

8. člen – sočasni davčni nadzori

1. Dve ali več pogodbenic se na zaprosilo ene posvetuje o določitvi primerov in postopkov za sočasni davčni nadzor. Vsaka sodelujoča pogodbenica se odloči, ali želi sodelovati v posameznem sočasnem davčnem nadzoru ali ne.

2. V tej konvenciji sočasni davčni nadzor pomeni dogovor med dvema ali več pogodbenicami, da zaradi izmenjave kakršnih koli pomembnih informacij, ki jih tako pridobijo, sočasno vsaka na svojem ozemlju opravijo davčni nadzor nad davčnimi zadevami osebe ali oseb, v katerih imajo skupni ali povezani interes.

9. člen – davčni nadzori v tujini

1. Na zaprosilo pristojnega organa države prosilke pristojni organ zaprošene države lahko dovoli predstavnikom pristojnega organa države prosilke, da so navzoči pri ustreznem delu davčnega nadzora v zaprošeni državi.

2. Kadar pristojni organ zaprošene države ugodi zaprosilu, čim prej uradno obvesti pristojni organ države prosilke o času in kraju nadzora, organu ali uradniku, ki bo nadzor opravil, ter o postopkih in pogojih, ki jih zaprošena država zahteva za izvedbo nadzora. Zaprošena država sprejme vse odločitve v zvezi z izvedbo davčnega nadzora.

3. Pogodbenica lahko enega od depozitarjev obvesti o svojem namenu, da zaprosilom iz prvega odstavka praviloma ne bo ugodila. Tako izjavo lahko kadar koli da ali umakne.

10. člen – Nasprotujoče si informacije

Kadar pogodbenica od druge pogodbenice dobi informacije o davčnih zadevah osebe, za katere se ji zdi, da so v primerjavi z informacijami, ki jih ima sama, nasprotujoče, o tem obvesti pogodbenico, ki je informacije poslala.

II. oddelek – pomoč pri izterjavi

11. člen – izterjava davčnih terjatev

1. Na zaprosilo države prosilke zaprošena država ob upoštevanju določb 14. in 15. člena stori vse potrebno, da izterja davčne terjatve prve države, kakor če bi bile njene lastne davčne terjatve.

2. Določba prvega odstavka se uporablja samo za davčne terjatve, ki imajo izvršilni naslov za izterjavo v državi prosilki in niso izpodbijane, razen če se zadevni pogodbenici ne dogovorita drugače.

Kadar gre za izterjavo od osebe, ki ni rezident države prosilke, pa se prvi odstavek uporablja samo, kadar terjatve ni več mogoče izpodbijati, razen če se pogodbenici ne dogovorita drugače.

3. Obveznost zagotavljanja pomoči pri izterjavi davčnih terjatev, ki se nanašajo na pokojno osebo ali njeno zapuščino, je omejena na vrednost zapuščine ali premoženja, ki ga pridobi vsak upravičenec do zapuščine, glede na to, ali je terjatev treba izterjati iz zapuščine ali od upravičencev do zapuščine.

12. člen – ukrepi zavarovanja

Na zaprosilo države prosilke zaprošena država sprejme ukrepe zavarovanja za izterjavo zneska davka, čeprav se terjatev izpodbija ali še nima izvršilnega naslova.

13. člen – dokumenti, ki se priložijo zaprosilu

1. Zaprosilu za upravno pomoč iz tega oddelka se priložijo:

a) izjava, da se davčna terjatev nanaša na davek iz te konvencije, in v primeru izterjave, da ob upoštevanju drugega odstavka 11. člena davčna terjatev ni izpodbijana ali je ni mogoče izpodbijati;

b) uradni izvod izvršilnega naslova v državi prosilki in

c) vsi drugi dokumenti, potrebni za izterjavo ali ukrepe zavarovanja.

2. Izvršilni naslov v državi prosilki je treba, kadar je to primerno in v skladu z veljavnimi določbami v zaprošeni državi, sprejeti, priznati, dopolniti ali nadomestiti čim prej po dnevu prejema zaprosila za pomoč z izvršilnim naslovom v zaprošeni državi.

14. člen – roki

1. Vprašanja glede rokov, po preteku katerih davčne terjatve ni več mogoče izterjati, ureja zakonodaja države prosilke. Podrobnosti v zvezi s tem rokom se navedejo v zaprosilu za pomoč.

2. Izterjava, ki jo opravi zaprošena država v skladu z zaprosilom za pomoč, ki bi skladno z zakonodajo te države imela za posledico prenehanje poteka oziroma prekinitev roka iz prvega odstavka, ima tako posledico tudi po zakonodaji države prosilke. Zaprošena država o takih dejanjih obvesti državo prosilko.

3. Vsekakor zaprošena država ni zavezana ravnati v skladu z zaprosilom za pomoč, ki se ji predloži po 15 letih od datuma prvega izvršilnega naslova.

15. člen – prednost

Davčna terjatev, za izterjavo katere je zagotovljena pomoč, v zaprošeni državi nima posebne prednosti pred davčnimi terjatvami te države, čeprav je uporabljeni postopek izterjave enak tistemu, ki se uporablja za njene lastne davčne terjatve.

16. člen – odlog plačila

Zaprošena država lahko dovoli odlog plačila ali plačilo na obroke, če njena zakonodaja ali upravna praksa v podobnih okoliščinah to dovoljuje, vendar o tem najprej obvesti državo prosilko.

III. oddelek – vročanje dokumentov

17. člen – vročanje dokumentov

1. Zaprošena država na zaprosilo države prosilke naslovniku vroči dokumente, vključno s tistimi, ki se nanašajo na sodne odločbe, ki izvirajo iz države prosilke in se nanašajo na davek po tej konvenciji.

2. Zaprošena država dokumente vroči:

a) po postopku, ki ga predpisuje domača zakonodaja za vročitev enakih ali podobnih dokumentov;

b) če je le mogoče, po posebnem postopku, ki ga zahteva država prosilka, ali po postopku, ki je v njeni zakonodaji najbližji temu postopku.

3. Pogodbenica lahko vroči dokumente neposredno po pošti osebi na ozemlju druge pogodbenice.

4. Nič v tej konvenciji ne razveljavlja vročitve dokumentov, ki jo opravi pogodbenica v skladu s svojo zakonodajo.

5. Kadar se dokument vroči skladno s tem členom, mu ni treba priložiti prevoda. Kadar pa se ugotovi, da naslovnik ne razume jezika dokumenta, zaprošena država poskrbi za prevod dokumenta ali njegovega povzetka v svoj uradni jezik ali enega od svojih uradnih jezikov. Lahko pa državo prosilko zaprosi za prevod dokumenta ali njegovega povzetka v enega od uradnih jezikov zaprošene države, Sveta Evrope ali OECD.

IV. POGLAVJE – DOLOČBE O VSEH OBLIKAH POMOČI

18. člen – informacije, ki jih mora predložiti država prosilka

1. V zaprosilu za pomoč se po potrebi navedejo:

a) organ ali služba, ki da pobudo za zaprosilo, ki ga predloži pristojni organ;

b) ime, naslov in vse druge informacije, ki so v pomoč pri ugotavljanju istovetnosti osebe, na katero se predloženo zaprosilo nanaša;

c) kadar gre za zaprosilo v zvezi z informacijami, oblika, v kateri država prosilka želi prejeti informacije, da bi ustrezale njenim potrebam;

d) kadar gre za zaprosilo v zvezi s pomočjo pri izterjavi ali ukrepih zavarovanja, vrsta davčne terjatve, njene sestavine in sredstva, iz katerih jo je mogoče izterjati;

e) kadar gre za zaprosilo v zvezi z vročitvijo dokumentov, vrsta in predmet dokumenta, ki ga je treba vročiti;

f) usklajenost zaprosila z zakonodajo in upravno prakso države prosilke ter njegova upravičenost glede na 19. člen.

2. Država prosilka zaprošeno državo obvesti o vseh drugih informacijah v zvezi z zaprosilom za pomoč, takoj ko zanje izve.

19. člen – možnost zavrnitve zaprosila

Zaprošeni državi ni treba ugoditi zaprosilu, če država prosilka ni izčrpala vseh razpoložljivih sredstev na svojem ozemlju, razen kadar bi njihova uporaba povzročila nesorazmerne težave.

20. člen – odgovor na zaprosilo za pomoč

1. Če zaprošena država zaprosilu za pomoč ugodi, državo prosilko čim prej obvesti o sprejetih ukrepih in rezultatu pomoči.

2. Če zaprosilo zavrne, državo prosilko čim prej obvesti o tej odločitvi in vzroku zanjo.

3. Če država prosilka v zvezi z zaprosilom za pomoč navede, v kakšni obliki želi prejeti informacije, in zaprošena država to lahko stori, ji informacije pošlje v želeni obliki.

21. člen – varstvo oseb in omejitve obveznosti dajanja pomoči

1. Nič v tej konvenciji ne omejuje pravic in jamstev, ki jih osebam zagotavlja zakonodaja ali upravna praksa zaprošene države.

2. Razen v primeru 14. člena se določbe te konvencije ne razlagajo, kakor da zaprošeni državi nalagajo obveznost:

a) da izvede ukrepe v nasprotju s svojo zakonodajo ali upravno prakso ali zakonodajo in upravno prakso države prosilke;

b) da izvede ukrepe, za katere meni, da so v nasprotju z javnim redom (ordre public) ali njenimi bistvenimi interesi;

c) da priskrbi informacije, ki jih ni mogoče dobiti v skladu z njeno zakonodajo ali upravno prakso ali v skladu z zakonodajo države prosilke ali njeno upravno prakso;

d) da priskrbi informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinski postopek, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom (ordre public) ali njenimi bistvenimi interesi;

e) da zagotovi upravno pomoč, če in kolikor meni, da je obdavčitev v državi prosilki v nasprotju s splošno sprejetimi načeli obdavčevanja ali določbami konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali katero koli drugo konvencijo, ki jo je zaprošena država sklenila z državo prosilko;

f) da zagotovi pomoč, če bi uporaba te konvencije v enakih okoliščinah povzročila neenako obravnavanje državljana zaprošene države in državljanov države prosilke.

22. člen – tajnost

1. Informacije, ki jih pogodbenica dobi po tej konvenciji, se obravnavajo kot tajnost enako kakor informacije, dobljene po domači zakonodaji te pogodbenice ali v skladu s pogoji varovanja tajnosti, ki veljajo v državi, ki je informacije dala, če so ti pogoji strožji.

2. Take informacije se vsekakor razkrijejo samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi ali nadzornimi organi), ki so vključeni v ugotavljanje, pobiranje ali izterjavo davkov te pogodbenice, izvršbo ali pregon v zvezi z njimi ali odločanje o pritožbi. Samo navedene osebe ali organi smejo uporabljati informacije in samo v te namene. Ne glede na določbe prvega odstavka pa smejo informacije razkriti v javnem sodnem postopku ali sodnih odločbah v zvezi s takimi davki, pred tem pa morajo dobiti dovoljenje pristojnega organa pogodbenice, ki je informacije dala. Dve ali več pogodbenic se lahko medsebojno dogovori, da se odpovedujejo pogoju predhodnega dovoljenja.

3. Če pogodbenica izrazi pridržek, predviden v pododstavku a prvega odstavka 30. člena, katera koli druga pogodbenica, ki je informacije dobila od te pogodbenice, teh informacij ne sme uporabiti za namen davka iz skupine, za katero pridržek velja. Enako tudi pogodbenica, ki je izrazila pridržek, informacij, dobljenih po tej konvenciji, ne sme uporabiti za namen davka iz skupine, za katero pridržek velja.

4. Ne glede na določbe prvega, drugega in tretjega odstavka se informacije, ki jih prejme pogodbenica, lahko uporabijo za druge namene, kadar se za take druge namene lahko uporabijo po zakonodaji pogodbenice, ki je informacije dala, in njen pristojni organ tako uporabo dovoli. Informacije, ki jih pogodbenica pošlje drugi pogodbenici, ta lahko pošlje tretji pogodbenici s predhodnim dovoljenjem pristojnega organa prve pogodbenice.

23. člen – postopek

1. Zaprošena država uvede postopek v zvezi z ukrepi, sprejetimi po tej konvenciji, samo pri ustreznem organu.

2. Država prosilka uvede postopek v zvezi z ukrepi, sprejetimi po tej konvenciji, zlasti tistimi, ki se na področju izterjave nanašajo na obstoj ali znesek davčne terjatve ali njen izvršilni naslov, samo pri svojem ustreznem organu. Če je tak postopek uveden, država prosilka obvesti zaprošeno državo, ki postopek začasno ustavi, dokler zadevni organ ne sprejme odločitve. Zaprošena država pa sprejme, če jo država prosilka za to zaprosi, ukrepe za zaščito izterjave. O takem postopku lahko zaprošeno državo obvesti tudi katera koli zainteresirana oseba. Po prejetju take informacije se zaprošena država o zadevi po potrebi posvetuje z državo prosilko.

3. Takoj ko je odločitev v postopku sprejeta, zaprošena država ali država prosilka, odvisno od primera, drugo državo uradno obvesti o odločitvi in njenih posledicah za zaprošeno pomoč.

V. POGLAVJE – POSEBNE DOLOČBE

24. člen – izvajanje konvencije

1. Pogodbenici zaradi izvajanja te konvencije medsebojno komunicirata po svojih pristojnih organih. Pristojni organi lahko v ta namen komunicirajo neposredno ali pa pooblastijo podrejene organe, da delujejo v njihovem imenu. Pristojni organi dveh ali več pogodbenic se lahko dogovorijo o načinu uporabe konvencije med njimi.

2. Kadar zaprošena država meni, da bi uporaba te konvencije v določenem primeru imela resne in neželene posledice, se pristojna organa zaprošene države in države prosilke posvetujeta in si prizadevata rešiti položaj z dogovorom.

3. Usklajevalni organ, sestavljen iz predstavnikov pristojnih organov pogodbenic, pod pokroviteljstvom OECD spremlja izvajanje in razvoj te konvencije. Zaradi tega usklajevalni organ priporoči kakršen koli ukrep, ki bi lahko pripomogel k uresničitvi splošnih ciljev konvencije. Je predvsem forum za preučevanje novih načinov in postopkov za krepitev mednarodnega sodelovanja pri davčnih zadevah in lahko, kadar je to primerno, priporoči spremembe konvencije. Države, ki so konvencijo podpisale, niso pa je še ratificirale, sprejele ali odobrile, so upravičene, da so na sejah usklajevalnega organa zastopane kot opazovalke.

4. Pogodbenica lahko usklajevalni organ zaprosi, da predloži mnenja o razlagi določb konvencije.

5. Kadar med dvema ali več pogodbenicami nastanejo težave ali dvomi glede izvajanja ali razlage konvencije, si njihovi pristojni organi prizadevajo rešiti vprašanje z dogovorom. O dogovoru se obvesti usklajevalni organ.

6. Generalni sekretar OECD obvesti pogodbenice in države podpisnice, ki konvencije še niso ratificirale, sprejele ali odobrile, o mnenjih, ki jih predloži usklajevalni organ na podlagi določb četrtega odstavka, ter o dogovorih, doseženih na podlagi petega odstavka.

25. člen – jezik

Zaprosila za pomoč in odgovori nanje se sestavijo v enem od uradnih jezikov OECD ali Sveta Evrope ali v katerem koli drugem jeziku, za katerega se dogovorita državi pogodbenici.

26. člen – stroški

Razen če se pogodbenici ne dogovorita drugače:

a) zaprošena država krije običajne stroške, ki nastanejo pri zagotavljanju pomoči;

b) država prosilka krije izredne stroške, ki nastanejo pri zagotavljanju pomoči.

VI. POGLAVJE – KONČNE DOLOČBE

27. člen – drugi mednarodni sporazumi ali dogovori

1. Možnosti pomoči, zagotovljene s to konvencijo, ne omejujejo tistih pomoči, ki jih vsebujejo sedanji ali prihodnji mednarodni sporazumi ali drugi dogovori med pogodbenicami ali drugi instrumenti o sodelovanju pri davčnih zadevah, niti jih te pomoči ne omejujejo.

2. Ne glede na določbe te konvencije pa tiste pogodbenice, ki so članice Evropske gospodarske skupnosti, v medsebojnih odnosih uporabljajo skupna pravila, ki veljajo v tej Skupnosti.

28. člen – podpis in začetek veljavnosti konvencije

1. Ta konvencija je na voljo za podpis državam članicam Sveta Evrope in državam članicam OECD, ki jo ratificirajo, sprejmejo ali odobrijo. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri enem od depozitarjev.

2. Konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev od dneva, ko je pet pogodbenic konvencije izrazilo svoje soglasje, da jih ta konvencija zavezuje v skladu z določbami prvega odstavka.

3. Za katero koli državo članico Sveta Evrope ali državo članico OECD, ki pozneje izrazi svoje soglasje, da jo konvencija zavezuje, konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev od dneva, ko je deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

29. člen – ozemeljska uporaba konvencije

1. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi opredeli ozemlje ali ozemlja, za katera se ta konvencija uporablja.

2. Vsaka država lahko kadar koli pozneje z izjavo, naslovljeno na enega od depozitarjev, razširi uporabo te konvencije na katero koli ozemlje, navedeno v tej izjavi. Za ozemlje, navedeno v izjavi, konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev od dneva, ko je izjavo prejel depozitar.

3. Vsaka izjava, dana v skladu s prejšnjima odstavkoma, se lahko v zvezi s katerim koli ozemljem, opredeljenim v tej izjavi, umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na depozitarja. Umik začne veljati prvi dan v mesecu po poteku treh mesecev od dneva, ko je depozitar prejel navedeno uradno obvestilo.

30. člen – pridržki

1. Vsaka država lahko ob podpisu ali deponiranju svoje listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi ali pozneje izjavi, da si pridržuje pravico:

a) da ne bo zagotovila nobene oblike pomoči v zvezi z davki drugih pogodbenic iz katere koli skupine, navedene v pododstavku b prvega odstavka 2. člena, če v prilogo A h konvenciji ni vključila nobenega domačega davka iz te skupine;

b) da ne bo zagotovila pomoči pri izterjavi katere koli davčne terjatve ali pri izterjavi upravne denarne kazni za vse davke ali samo za davke iz ene ali več skupin, navedenih v prvem odstavku 2. člena;

c) da ne bo zagotovila pomoči v zvezi s katero koli davčno terjatvijo, ki obstaja v začetku veljavnosti konvencije za to državo, ali če je bil predhodno dan pridržek na podlagi pododstavka a ali b, na dan umika tega pridržka v zvezi z davki iz zadevne skupine;

d) da ne bo zagotovila pomoči pri vročanju dokumentov za vse davke ali samo za davke iz ene ali več skupin, navedenih v prvem odstavku 2. člena;

e) da ne bo dovolila vročanja dokumentov po pošti, kakor je predvideno v tretjem odstavku 17. člena.

2. Drugi pridržki niso mogoči.

3. Po začetku veljavnosti konvencije za pogodbenico ta pogodbenica lahko da enega ali več pridržkov, navedenih v prvem odstavku, ki jih ni dala ob ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi. Ti pridržki začnejo veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev od dneva, ko je eden od depozitarjev pridržek prejel.

4. Vsaka pogodbenica, ki je dala pridržek na podlagi prvega in tretjega odstavka, ga lahko v celoti ali delno umakne z uradnim obvestilom, naslovljenim na enega od depozitarjev. Umik začne veljati z dnem, ko depozitar to uradno obvestilo prejme.

5. Pogodbenica, ki je dala pridržek glede neke določbe te konvencije, ne more zahtevati, da to določbo uporablja katera koli druga pogodbenica; lahko pa, če je njen pridržek delen, zahteva uporabo take določbe v obsegu, ki ga je sprejela tudi sama.

31. člen – odpoved

1. Vsaka pogodbenica lahko kadar koli odpove konvencijo z uradnim obvestilom, naslovljenim na enega od depozitarjev.

2. Odpoved začne veljati prvi dan v mesecu po poteku treh mesecev od dneva, ko je depozitar prejel uradno obvestilo.

3. Vsako pogodbenico, ki konvencijo odpove, zavezujejo določbe 22. člena ves čas, dokler ima dokumente ali informacije, prejete po tej konvenciji.

32. člen – depozitarja in njune naloge

1. Depozitar, pri katerem se opravi neko dejanje ali prejme uradno obvestilo ali sporočilo, države članice Sveta Evrope ali države članice OECD uradno obvesti o:

a) vsakem podpisu;

b) deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi;

c) dnevu začetka veljavnosti te konvencije v skladu z določbami 28. in 29. člena;

d) vsaki izjavi, dani na podlagi določb tretjega odstavka 4. člena ali tretjega odstavka 9. člena, in o umiku vsake take izjave;

e) vsakem pridržku, danem na podlagi določb 30. člena, in o umiku vsakega pridržka, opravljenem na podlagi določb četrtega odstavka 30. člena;

f) vsakem uradnem obvestilu, prejetem na podlagi določb tretjega ali četrtega odstavka 2. člena, tretjega odstavka 3. člena, 29. člena ali prvega odstavka 31. člena;

g) vsakem drugem dejanju, uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s to konvencijo.

2. Depozitar, ki prejme sporočilo ali pošlje uradno obvestilo na podlagi določb prvega odstavka, o tem takoj obvesti drugega depozitarja.

V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali to konvencijo.

Sestavljeno v Strasbourgu 25. januarja 1988 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v dveh izvodih, od katerih se eden hrani v arhivu Sveta Evrope in drugi v arhivu OECD. Generalna sekretarja Sveta Evrope in OECD pošljeta overjen izvod vsaki državi članici Sveta Evrope in državam članicam OECD.

Protokol o spremembi Konvencije o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah

Uvod

Države članice Sveta Evrope in države članice Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), podpisnice tega protokola, so se

ob upoštevanju, da je bila Konvencija o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah, sestavljena 25. januarja 1988 v Strasbourgu (v nadaljevanju konvencija), sklenjena, preden je bil dosežen dogovor o mednarodnem standardu izmenjave informacij v davčnih zadevah,

ob upoštevanju, da je po sklenitvi konvencije nastal nov okvir za sodelovanje,

ob upoštevanju, da je zaželeno, da se zagotovi večstranski instrument, ki bo čim več državam omogočil koristi od novega okvira za sodelovanje in hkrati uveljavitev najvišjih mednarodnih standardov pri sodelovanju na davčnem področju,

dogovorile:

I. člen

1. Črta se sedma uvodna navedba Uvoda h konvenciji in nadomesti z naslednjim besedilom:

''v prepričanju, da države ne bi smele izvajati ukrepov ali dajati informacij, ob upoštevanju potrebe po varstvu zaupnosti informacij in mednarodnih instrumentov za varstvo zasebnosti in pretoka osebnih podatkov, ''.

2. Za sedmo uvodno navedbo Uvoda h konvenciji se doda naslednje besedilo:

''ob upoštevanju, da je nastal nov okvir za sodelovanje in da je zaželeno, da se zagotovi večstranski instrument, ki bo čim več državam omogočil koristi od novega okvira za sodelovanje in hkrati uveljavil najvišje mednarodne standarde pri sodelovanju na davčnem področju,''.

II. člen

Črta se 4. člen konvencije in nadomesti z naslednjim besedilom:

''4. člen – splošne določbe

1. Pogodbenice si izmenjajo vse informacije, zlasti kakor je določeno v tem oddelku, ki so predvidoma pomembne za izvajanje ali uveljavljanje njihove domače zakonodaje v zvezi z davki, ki jih zajema ta konvencija.

2. Črtano.

3. Vsaka pogodbenica lahko v izjavi, naslovljeni na enega od depozitarjev, navede, da lahko v skladu z njeno notranjo zakonodajo njeni organi skladno s 5. in 7. členom njenega rezidenta ali državljana pred pošiljanjem informacij v zvezi z njim o tem obvestijo."

III. člen

1. Beseda ''in'' v točki b prvega odstavka 18. člena konvencije se nadomesti z besedo ''ali''.

2. Sklicevanje na ''19. člen'' v točki f prvega odstavka 18. člena konvencije se nadomesti s sklicevanjem na ''točko g drugega odstavka 21. člena''.

IV. člen

Črta se 19. člen konvencije.

V. člen

Črta se 21. člen konvencije in nadomesti z naslednjim besedilom:

''21. člen – varstvo oseb in omejitve obveznosti dajanja pomoči

1. Nič v tej konvenciji ne omejuje pravic in jamstev, ki jih osebam zagotavlja zakonodaja ali upravna praksa zaprošene države.

2. Razen v primeru 14. člena se določbe te konvencije ne razlagajo, kakor da zaprošeni državi nalagajo obveznost:

a) da izvede ukrepe v nasprotju s svojo zakonodajo ali upravno prakso ali zakonodajo in upravno prakso države prosilke;

b) da izvede ukrepe, ki bi bili v nasprotju z javnim redom (ordre public);

c) da priskrbi informacije, ki jih ni mogoče dobiti v skladu z njeno zakonodajo ali upravno prakso ali v skladu z zakonodajo države prosilke ali njeno upravno prakso;

d) da priskrbi informacije, ki bi razkrile kakršno koli trgovinsko, poslovno, industrijsko, komercialno ali poklicno skrivnost ali trgovinski postopek, ali informacije, katerih razkritje bi bilo v nasprotju z javnim redom (ordre public);

e) da zagotovi upravno pomoč, če in kolikor meni, da je obdavčitev v državi prosilki v nasprotju s splošno sprejetimi načeli obdavčevanja ali določbami konvencije o izogibanju dvojnega obdavčevanja ali katero koli drugo konvencijo, ki jo je zaprošena država sklenila z državo prosilko;

f) da zagotovi upravno pomoč zaradi izvajanja ali uveljavitve določb davčne zakonodaje države prosilke ali izpolnitve s tem povezane zahteve, ki povzroča neenako obravnavanje državljana zaprošene države in državljana države prosilke v enakih okoliščinah;

g) da zagotovi upravno pomoč, če država prosilka ni izčrpala vseh razumnih ukrepov, ki jih ima na voljo na podlagi svoje zakonodaje ali upravne prakse, razen kadar bi njihova uporaba povzročila nesorazmerne težave;

h) da zagotovi pomoč pri izterjavi, kadar je jasno, da upravno breme za to državo ni sorazmerno s koristjo, ki naj bi jo imela država prosilka.

3. Če država prosilka zaprosi za informacije v skladu s to konvencijo, zaprošena država sprejme ukrepe za pridobitev zaprošenih informacij, čeprav jih sama morda ne potrebuje za svoje davčne namene. Za obveznost iz prejšnjega stavka veljajo omejitve iz te konvencije, vendar se take omejitve, vključno zlasti z omejitvami iz prvega in drugega odstavka, nikakor ne razlagajo tako, kakor da zaprošena država lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker sama zanje nima interesa.

4. V nobenem primeru se določbe te konvencije, vključno zlasti z določbami prvega in drugega odstavka, ne razlagajo tako, kakor da zaprošena država lahko zavrne predložitev informacij samo zato, ker jih ima banka, druga finančna institucija, pooblaščenec ali oseba, ki deluje kot zastopnik ali fiduciar, ali zato, ker so povezane z lastniškimi deleži v neki osebi.''

VI. člen

Prvi in drugi odstavek 22. člena se črtata in nadomestita z naslednjim besedilom:

''1. Katere koli informacije, ki jih pogodbenica pridobi v skladu s to konvencijo, se obravnavajo in varujejo kot tajnost enako kakor informacije, pridobljene na podlagi domače zakonodaje te pogodbenice, in v obsegu, ki zagotavlja potrebno varstvo osebnih podatkov v skladu z zahtevami za varovanje tajnosti, ki jih lahko določi pogodbenica pošiljateljica po svoji domači zakonodaji.

2. Take informacije se vsekakor razkrijejo samo osebam ali organom (vključno s sodišči in upravnimi ali nadzornimi organi), ki so vključeni v ugotavljanje, pobiranje ali izterjavo davkov te pogodbenice, izvršbo ali pregon v zvezi z njimi ali odločanje o pritožbi ali v nadzor nad omenjenim. Samo navedene osebe ali organi smejo uporabljati informacije in samo v te namene. Ne glede na določbe prvega odstavka pa smejo informacije razkriti v javnem sodnem postopku ali sodnih odločbah v zvezi s takimi davki.''

VII. člen

Črta se drugi odstavek 27. člena konvencije in nadomesti z naslednjim besedilom:

''2. Ne glede na določbe prvega odstavka lahko tiste pogodbenice, ki so članice Evropske unije, v medsebojnih odnosih uporabijo možnosti pomoči, ki jih predvideva konvencija, če te omogočajo širše sodelovanje od možnosti, ki jih zagotavljajo veljavna pravila Evropske unije.''

VIII. člen

1. Na koncu 28. člena konvencije se dodajo naslednji odstavki:

''4. Vsaka država članica Sveta Evrope ali katera koli država članica OECD, ki postane pogodbenica konvencije po začetku veljavnosti protokola o spremembi te konvencije, ki je na voljo za podpis 27. maja 2010 (''protokol 2010''), se šteje za pogodbenico konvencije, kakor je spremenjena s tem protokolom, razen če enemu od depozitarjev pisno ne izrazi drugačne namere.

5. Po začetku veljavnosti protokola 2010 lahko vsaka država, ki ni članica Sveta Evrope ali OECD, zaprosi za povabilo k podpisu in ratifikaciji te konvencije, kakor je spremenjena s protokolom 2010. Prošnja za povabilo se naslovi na enega od depozitarjev, ta pa jo pošlje pogodbenicam. Depozitar o tem obvesti Odbor ministrov Sveta Evrope in Svet OECD. Odločitev o povabilu državam, ki zaprosijo, da bi postale pogodbenice te konvencije, sprejme usklajevalni organ na podlagi soglasja pogodbenic konvencije. Za vsako državo, ki ratificira konvencijo, kakor je spremenjena s protokolom 2010, v skladu s tem odstavkom, ta konvencija začne veljati prvi dan meseca po poteku treh mesecev od dneva, ko je deponirala svojo listino o ratifikaciji pri enem od depozitarjev.

6. Določbe te konvencije, kakor je spremenjena s protokolom 2010, veljajo za upravno pomoč v zvezi z davčnimi obdobji, ki se začnejo 1. januarja ali po 1. januarju leta, ki sledi letu, v katerem je konvencija, kakor je spremenjena s protokolom 2010, začela veljati za pogodbenico, oziroma če davčno obdobje ni navedeno, za upravno pomoč v zvezi z davčnimi obveznostmi, ki nastanejo 1. januarja ali po 1. januarju leta, ki sledi letu, v katerem je konvencija, kakor je spremenjena s protokolom 2010, začela veljati za pogodbenico. Dve ali več pogodbenic se lahko medsebojno dogovori, da konvencija, kakor je spremenjena s protokolom 2010, velja za upravno pomoč, ki se nanaša na prejšnja davčna obdobja ali davčne obveznosti.

7. Ne glede na šesti odstavek začnejo določbe te konvencije, kakor je spremenjena s protokolom 2010, za davčne zadeve, povezane z naklepnim ravnanjem, ki se preganja po kazenski zakonodaji pogodbenice prosilke, v zvezi s prejšnjimi davčnimi obdobji ali davčnimi obveznostmi veljati na dan začetka veljavnosti za pogodbenico.''

2. Za pododstavkom e prvega odstavka 30. člena konvencije se doda naslednji pododstavek:

''f) da bo sedmi odstavek 28. člena uporabljala za upravno pomoč v zvezi z davčnimi obdobji, ki se začnejo 1. januarja ali po 1. januarju tretjega leta pred letom, v katerem je konvencija, kakor je spremenjena s protokolom 2010, začela veljati za pogodbenico, oziroma če davčno obdobje ni navedeno, za upravno pomoč v zvezi z davčnimi obveznostmi, ki nastanejo 1. januarja ali po 1. januarju tretjega leta pred letom, v katerem je konvencija, kakor je spremenjena s protokolom 2010, začela veljati za pogodbenico.''

3. V prvem odstavku 32. člena konvencije se za besedami ''države članice OECD'' dodajo besede ''in vsako pogodbenico konvencije''.

IX. člen

1. Ta protokol je na voljo za podpis podpisnicam konvencije. Treba ga je ratificirati, sprejeti ali odobriti. Podpisnica ga ne more ratificirati, sprejeti ali odobriti, če ni prej ali hkrati ratificirala, sprejela ali odobrila konvencije. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri enem od depozitarjev.

2. Ta protokol začne veljati prvi dan meseca po treh mesecih od dneva, ko je v skladu z določbami prvega odstavka pet pogodbenic konvencije izrazilo svoje soglasje, da jih ta protokol zavezuje.

3. Za vsako pogodbenico konvencije, ki pozneje izrazi soglasje, da jo protokol zavezuje, začne protokol veljati prvi dan meseca po treh mesecih od dneva, ko je deponirala svojo listino o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi.

X. člen

1. Depozitar, pri katerem se opravi neko dejanje ali prejme uradno obvestilo ali sporočilo, države članice Sveta Evrope, države članice OECD in vsako pogodbenico konvencije, kakor je spremenjena s tem protokolom, uradno obvesti o:

a) vsakem podpisu;
b) deponiranju vsake listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi;
c) dnevu začetka veljavnosti tega protokola v skladu z določbami IX. člena;
d) vsakem drugem dejanju, uradnem obvestilu ali sporočilu v zvezi s tem protokolom.

2. Depozitar, ki prejme sporočilo ali pošlje uradno obvestilo na podlagi določb prvega odstavka, o tem obvesti drugega depozitarja.

3. Depozitarja državam članicam Sveta Evrope in državam članicam OECD pošljeta overjen izvod tega protokola.

4. Ko ta protokol začne veljati v skladu z IX. členom, eden od depozitarjev določi besedilo konvencije, kakor je spremenjena s tem protokolom, in overjene kopije pošlje vsem pogodbenicam konvencije, kakor je spremenjena s tem protokolom.

V potrditev tega so podpisani, ki so bili za to pravilno pooblaščeni, podpisali ta protokol.

Sestavljeno v Parizu 27. maja 2010 v angleškem in francoskem jeziku, pri čemer sta besedili enako verodostojni, v dveh izvodih, od katerih se eden hrani v arhivu Sveta Evrope in drugi v arhivu OECD.