Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |
EVIDENČNI PODATKI
Z A K O N
O RATIFIKACIJI KONVENCIJE O VARSTVU PRAVICE DO ORGANIZIRANJA IN POSTOPKIH ZA DOLOČITEV POGOJEV ZAPOSLITVE V JAVNEM SEKTORJU (KONVENCIJA MOD ŠT. 151) (MKVPO)
1. člen
Ratificira se Konvencija o varstvu pravice do organiziranja in postopkih za določitev pogojev zaposlitve v javnem sektorju (Konvencija MOD št. 151), sprejeta na 64. zasedanju Generalne konference Mednarodne organizacije dela v Ženevi 27. junija 1978.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi:
Konvencija št. 151
KONVENCIJA O VARSTVU PRAVICE DO ORGANIZIRANJA IN POSTOPKIH ZA DOLOČITEV POGOJEV ZAPOSLITVE V JAVNEM SEKTORJU
Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela,
ki jo je v Ženevi sklical administrativni svet Mednarodnega urada za delo in se je 7. junija 1978 sestala na svojem štiriinšestdesetem zasedanju, in
ob upoštevanju določb Konvencije o svobodi združevanja in varstvu pravice do organiziranja, 1948, Konvencije o pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 1949, in Konvencije o predstavnikih delavcev ter priporočila, 1971, in
sklicujoč se na to, da Konvencija o pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 1949, ne zajema določenih kategorij javnih uslužbencev in da se Konvencija o predstavnikih delavcev ter priporočilo, 1971, uporabljata za predstavnike delavcev v podjetju in
ob upoštevanju precejšnjega povečanja dejavnosti javnega sektorja v mnogih državah in potrebe po dobrih odnosih pri delu med organi javne uprave in organizacijami javnih uslužbencev in
glede na veliko raznolikost političnih, socialnih in gospodarskih sistemov med državami članicami in razlike med njimi v praksi (npr. glede na naloge osrednje in lokalne vlade, zveznih, državnih in deželnih organov ter podjetij v državni lasti in raznovrstnih avtonomnih ali delno avtonomnih javnih teles ter tudi glede na oblike delovnih razmerij) in
ob upoštevanju posameznih problemov, ki izhajajo iz vsebine mednarodnih instrumentov in iz njihovih opredelitev pojmov zaradi razlik v številnih državah med zaposlitvijo v zasebnem in javnem sektorju ter težav v zvezi z razlago pri uporabi ustreznih določb Konvencije o pravici do organiziranja in kolektivnega dogovarjanja, 1949, za zaposlene v javnem sektorju in ob upoštevanju pogostih pripomb nadzornih organov MOD, da nekatere vlade te določbe uporabljajo tako, da se za velike skupine javnih uslužbencev omenjena konvencija ne uporablja,
po odločitvi, da pod peto točko dnevnega reda zasedanja sprejme nekatere predloge v zvezi s svobodo združevanja in postopki za določitev pogojev zaposlovanja v javnem sektorju, in
po odločitvi, da se ti predlogi oblikujejo kot mednarodna konvencija,
sprejme sedemindvajsetega junija tisoč devetsto oseminsedemdeset to konvencijo, ki se lahko imenuje Konvencija o odnosih med socialnimi partnerji (javni sektor), 1978:
I. DEL – PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV
1. člen
1. Ta konvencija se uporablja za vse osebe, zaposlene v organih javne uprave, če zanje ne veljajo ugodnejše določbe v drugih mednarodnih konvencijah o delu.
2. Obseg jamstev, predvidenih v tej konvenciji, ki se uporablja za uslužbence na visokih položajih, ki običajno opravljajo naloge, ki se nanašajo na oblikovanje politike ali vodenje, ali uslužbence, ki opravljajo zelo zaupne naloge, se določi z notranjimi zakoni ali predpisi.
3. Obseg jamstev, predvidenih v tej konvenciji, ki se uporabljajo za oborožene sile in policijo, se določi z notranjimi zakoni ali predpisi.
2. členV tej konvenciji izraz javni uslužbenec pomeni vsakogar iz 1. člena te konvencije.
3. člen
V tej konvenciji izraz organizacija javnih uslužbencev pomeni vsako organizacijo ne glede na obliko, katere cilj je spodbujati in braniti interese javnih uslužbencev.
II. DEL – VARSTVO PRAVICE DO ORGANIZIRANJA
4. člen1. Javni uslužbenci uživajo ustrezno varstvo pred dejanji, ki ogrožajo sindikalno svobodo v zvezi z zaposlitvijo.
2. To varstvo se zlasti nanaša na dejanja, katerih namen je, da:
a) se javni uslužbenci zaposlijo pod pogojem, da se ne včlanijo v organizacijo javnih uslužbencev ali da iz nje izstopijo;
b) se javni uslužbenec odpusti ali se mu drugače škodi zato, ker je član organizacije javnih uslužbencev ali se udeležuje njenih običajnih dejavnosti.
5. člen1. Organizacije javnih uslužbencev uživajo popolno neodvisnost od organov javne uprave.
2. Organizacije javnih uslužbencev uživajo ustrezno varstvo pred poseganjem organov javne uprave v njihovo ustanovitev, delovanje ali upravljanje.
3. Za poseganje v smislu tega člena se štejejo predvsem dejanja, katerih namen je spodbujati ustanavljanje organizacij javnih uslužbencev pod prevlado organa javne uprave ali podpirati organizacije javnih uslužbencev finančno ali drugače s ciljem, da organ javne uprave pridobi nadzor nad njimi.
III. DEL – UGODNOSTI, KI SE PRIZNAVAJO ORGANIZACIJAM JAVNIH USLUŽBENCEV
6. člen1. Predstavnikom priznanih organizacij javnih uslužbencev se priznavajo ugodnosti, ki so primerne, da bi svoje naloge lahko opravljali hitro in učinkovito, in to med svojim delovnim časom ali zunaj njega.
2. Odobritev takih ugodnosti ne vpliva na učinkovito delovanje uprave ali službe.
3. Vrsta in obseg ugodnosti se določita v skladu z metodami iz 7. člena te konvencije ali na drug ustrezen način.
IV. DEL – POSTOPKI ZA DOLOČITEV POGOJEV ZAPOSLITVE
7. členPo potrebi se v skladu z razmerami v državi sprejmejo ukrepi za spodbujanje in pospeševanje celovitega razvoja in široke uporabe postopkov za pogajanja o pogojih zaposlitve med organi javne uprave in organizacijami javnih uslužbencev ali drugih načinov, ki predstavnikom javnih uslužbencev omogočajo sodelovanje pri odločanju o teh zadevah.
V. DEL – REŠEVANJE SPOROV
8. členSpori, nastali zaradi določanja pogojev zaposlovanja, se, če je to v skladu z razmerami v državi, rešujejo s pogajanji med stranema ali z neodvisnimi in nepristranskimi postopki, kot so mediacija, konciliacija in arbitraža, določenimi tako, da zagotavljajo zaupanje udeleženih strani.
VI. DEL – DRŽAVLJANSKE IN POLITIČNE PRAVICE
9. člen
Javni uslužbenci imajo tako kot drugi delavci državljanske in politične pravice, ki so bistvene za normalno uresničevanje svobode združevanja in so omejene samo z obveznostmi, ki izhajajo iz njihovega položaja in narave njihovih nalog.
VII. DEL – KONČNE DOLOČBE
10. členListine o ratifikaciji te konvencije se pošljejo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo v registracijo.
11. člen
1. Ta konvencija zavezuje samo tiste članice Mednarodne organizacije dela, katerih ratifikacije so registrirane pri generalnem direktorju.
2. Veljati začne dvanajst mesecev po dnevu, ko sta pri generalnem direktorju registrirani ratifikaciji dveh članic.
3. Po tem začne ta konvencija veljati za vsako članico dvanajst mesecev po dnevu registracije njene ratifikacije.
12. člen
1. Članica, ki je ratificirala to konvencijo, jo lahko odpove po poteku desetih let po dnevu, ko je prvič začela veljati, z aktom, ki ga pošlje v registracijo generalnemu direktorju Mednarodnega urada za delo. Odpoved začne veljati šele po enem letu po dnevu registracije.
2. Vsaka članica, ki je ratificirala to konvencijo in v enem letu po poteku desetletnega obdobja iz prejšnjega odstavka ne uveljavi pravice do odpovedi po tem členu, ostane zavezana za nadaljnje desetletno obdobje, potem pa jo lahko pod pogoji iz tega člena odpove po poteku vsakega desetletnega obdobja.
13. člen
1. Generalni direktor Mednarodnega urada za delo uradno obvesti vse članice Mednarodne organizacije dela o registraciji vseh ratifikacij in odpovedi, ki mu jih pošljejo članice organizacije.
2. Ko generalni direktor uradno obvesti članice organizacije o registraciji druge prejete ratifikacije, jih opozori tudi na dan začetka veljavnosti te konvencije.
14. člen
V skladu s 102. členom ustanovne listine Združenih narodov generalni direktor Mednarodnega urada za delo sporoči generalnemu sekretarju Združenih narodov zaradi registracije vse podatke o vseh ratifikacijah in odpovedih, ki jih je registriral v skladu z določbami prejšnjih členov.
15. členKadar meni, da je potrebno, administrativni svet Mednarodnega urada za delo predloži generalni konferenci poročilo o izvajanju te konvencije in prouči, ali je primerno na dnevni red konference uvrstiti vprašanje o spremembi celotne konvencije ali njenega dela.
16. člen
1. Če konferenca sprejme novo konvencijo, ki to konvencijo v celoti ali delno spreminja, in če z novo konvencijo ni drugače določeno:
(a) ratifikacija nove spremenjene konvencije, ki jo ratificira posamezna članica, zanjo ipso iure povzroči takojšnjo odpoved te konvencije ne glede na določbe 12. člena, če in ko nova spremenjena konvencija začne veljati;
(b) od dneva, ko začne veljati nova spremenjena konvencija, ta konvencija članicam ni več na voljo za ratifikacijo.
2. Ta konvencija vsekakor še naprej velja v svoji sedanji obliki in vsebini za tiste članice, ki so jo ratificirale, niso pa ratificirale spremenjene konvencije.
17. člen
Angleška in francoska različica besedila te konvencije sta enako verodostojni.
Zgornje besedilo je verodostojno besedilo konvencije, ki jo je pravilno sprejela Generalna konferenca Mednarodne organizacije dela na svojem štiriinšestdesetem zasedanju, ki je bilo v Ženevi in se je končalo osemindvajsetega junija 1978.
V POTRDITEV TEGA sva to podpisala sedemindvajsetega junija 1978:
predsednik konference
PEDRO OJEDA PAULLADA
generalni direktor Mednarodnega urada za delo
FRANCIS BLANCHARD
3. člen
Za izvajanje konvencije skrbi Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve v sodelovanju z Ministrstvom za javno upravo.
4. člen
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Številka: 102-01/10-24/9
Datum: 18. junij 2010
EPA 1042-V
Državni zbor
mag. Vasja Klavora
podpredsednik
| Zadnja sprememba: 07/13/2010 | Zbirke Državnega zbora RS - sprejeti zakoni |