O RATIFIKACIJI MEDNARODNE KONVENCIJE O ZATIRANJU DEJANJ JEDRSKEGA TERORIZMA (MKZJT)
1. člen
Ratificira se Mednarodna konvencija o zatiranju dejanj jedrskega terorizma, sprejeta v New Yorku 13. aprila 2005.
2. člen
Konvencija se v izvirniku v angleškem jeziku in prevodu v slovenskem jeziku glasi*:
Mednarodna konvencija o zatiranju dejanj jedrskega terorizma
Države pogodbenice te konvencije so se ob upoštevanju ciljev in načel Ustanovne listine Združenih narodov o ohranjanju mednarodnega miru in varnosti ter spodbujanju dobrega sosedstva in prijateljskih odnosov ter sodelovanja med državami, ob sklicevanju na Deklaracijo ob petdeseti obletnici Združenih narodov z dne 24. oktobra 1995, ob priznavanju pravice vseh držav, da razvijajo in uporabljajo jedrsko energijo v miroljubne namene, in njihovega legitimnega interesa za morebitne koristi miroljubne uporabe jedrske energije, ob upoštevanju Konvencije o fizičnem varovanju jedrskega materiala iz leta 1980, globoko zaskrbljene zaradi naraščanja terorističnih dejanj po vsem svetu v vseh pojavnih oblikah, ob sklicevanju na Deklaracijo o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma, priloženo Resoluciji Generalne skupščine 49/60 z dne 9. decembra 1994, v kateri države članice Združenih narodov med drugim svečano ponovno potrjujejo svojo nedvoumno obsodbo vseh dejanj, metod in postopkov terorizma kot kaznivih in neupravičenih ne glede na to, kdo in kdaj jih stori, vključno s tistimi, ki ogrožajo prijateljske odnose med državami in narodi ter ozemeljsko celovitost in varnost držav, ob ugotavljanju, da deklaracija države tudi spodbuja, da nujno ponovno pregledajo področje uporabe obstoječih mednarodnih pravnih določb o preprečevanju, zatiranju in odpravi vseh pojavnih oblik terorizma, da se zagotovi celovit pravni okvir za vse vidike problematike, ob sklicevanju na Resolucijo Generalne skupščine 51/210 z dne 17. decembra 1996 in Deklaracijo o dopolnitvi Deklaracije o ukrepih za odpravo mednarodnega terorizma iz leta 1994, ki ji je priložena, ob sklicevanju tudi na to, da je bil po Resoluciji Generalne skupščine 51/210 ustanovljen ad hoc odbor, ki naj bi med drugim pripravil mednarodno konvencijo o zatiranju dejanj jedrskega terorizma, da bi se dopolnili obstoječi mednarodni instrumenti s tega področja, ob ugotavljanju, da lahko dejanja jedrskega terorizma povzročijo najhujše posledice in pomenijo grožnjo mednarodnemu miru in varnosti, ob nadaljnjem ugotavljanju, da obstoječe večstranske pravne določbe teh napadov ne obravnavajo ustrezno, ob prepričanju, da je nujno treba okrepiti mednarodno sodelovanje med državami pri oblikovanju ter sprejemanju učinkovitih in praktičnih ukrepov za preprečevanje takih terorističnih dejanj ter pregon in kaznovanje storilcev, ob ugotavljanju, da dejavnosti vojaških sil držav urejajo pravila mednarodnega prava, ki niso vključena v to konvencijo, ter da izključitev posameznih dejanj iz te konvencije ne upravičuje nezakonitih dejanj ali preprečuje pregona po drugih zakonih ali da ta dejanja zaradi take izključitve tudi sicer ne postanejo zakonita,
dogovorile:
1. člen
V tej konvenciji:
1. "radioaktivna snov" pomeni jedrski material in druge radioaktivne snovi, ki vsebujejo nuklide, ki so izpostavljeni radioaktivnemu razpadu (proces, ki ga spremljajo emisije enega ali več vrst ionizirajočih sevanj, kot so žarki alfa, beta in gama ter nevtronsko sevanje) in lahko zaradi svojih radioloških lastnosti ali cepljivosti povzročijo smrt, hudo telesno poškodbo ali večjo premoženjsko škodo ali škodo okolju;
2. "jedrski material" pomeni plutonij razen tistega v izotopski koncentraciji nad 80 % v plutoniju 238, uran 233, obogateni uran v izotopu 235 ali 233, uran, ki vsebuje mešanico izotopov, ki se pojavljajo v naravi v vseh oblikah, razen v obliki rude ali ostanka rude, ali vsak material, ki vsebuje enega ali več omenjenih elementov,
pri čemer obogateni uran v izotopu 235 ali 233 pomeni uran, ki vsebuje izotop 235 ali 233 ali oba, in sicer v tolikšni količini, da je izotopski količnik seštevka teh izotopov in izotopa 238 večji od količnika izotopa 235 in izotopa 238, ki je v naravi;
3. "jedrski objekt" pomeni:
a) vsak jedrski reaktor, vključno z reaktorji na plovilih, vozilih, letalih ali vesoljskih objektih, ki se uporabljajo kot vir energije za pogon takih plovil, vozil, letal ali vesoljskih objektov ali za druge namene;
b) vsak obrat ali prevozno sredstvo, ki se uporablja za izdelavo, shranjevanje, predelavo ali prevoz radioaktivne snovi;
4. "naprava" pomeni:
a) vsako jedrsko eksplozivno napravo ali
b) vsako napravo za razprševanje radioaktivne snovi ali oddajanje sevanja, ki lahko zaradi svojih sevalnih lastnosti povzroči smrt, hudo telesno poškodbo ali večjo premoženjsko škodo ali škodo okolju;
5. "državni ali vladni objekt" vključuje stalen ali začasen objekt ali prevozno sredstvo, ki ga pri opravljanju svojih uradnih dolžnosti uporabljajo ali zasedajo predstavniki države, člani vlade, zakonodajnih teles ali sodstva ali uradniki ali uslužbenci državnega ali katerega koli drugega javnega organa ali subjekta ali uslužbenci ali uradniki medvladne organizacije;
6. "vojaške sile države" pomenijo oborožene sile države, ki so organizirane, usposobljene in opremljene v skladu z njenim notranjim pravom predvsem za obrambo ali varnost države, ter osebe, ki pomagajo tem oboroženim silam in so uradno pod njihovim poveljstvom, nadzorom in odgovornostjo.
2. člen
1. Vsaka oseba stori kaznivo dejanje v smislu te konvencije, če nezakonito in naklepno:
(a) poseduje radioaktivno snov ali naredi ali poseduje napravo:
(i) da bi povzročila smrt ali hudo telesno poškodbo ali
(ii) da bi povzročila večjo premoženjsko škodo ali škodo okolju;
(b) kakor koli uporabi radioaktivno snov ali napravo ali uporabi ali poškoduje jedrski objekt tako, da zaradi tega pride do izpusta ali nevarnosti izpusta radioaktivne snovi:
(i) da bi povzročila smrt ali hudo telesno poškodbo ali
(ii) da bi povzročila večjo premoženjsko škodo ali škodo okolju ali
(iii) da bi prisilila fizično ali pravno osebo, mednarodno organizacijo ali državo, da stori ali opusti določeno dejanje.
2. Vsaka oseba stori kaznivo dejanje, tudi če:
(a) grozi v okoliščinah, ki kažejo, da bo verjetno storila kaznivo dejanje iz točke b prejšnjega odstavka, ali
(b) nezakonito in naklepno zahteva radioaktivno snov, napravo ali jedrski objekt, pri tem pa grozi v okoliščinah, ki kažejo na verjetnost izpolnitve grožnje, ali uporabi silo.
3. Vsaka oseba stori kaznivo dejanje tudi, če poskusi storiti kaznivo dejanje iz prvega odstavka.
4. Vsaka oseba stori kaznivo dejanje, tudi če:
(a) sodeluje pri kaznivem dejanju iz prvega, drugega ali tretjega odstavka kot sostorilec ali
(b) organizira storitev kaznivega dejanja iz prvega, drugega ali tretjega odstavka ali napelje druge, da ga storijo, ali
(c) kakor koli prispeva k temu, da skupina oseb, ki deluje s skupnim ciljem, stori eno ali več kaznivih dejanj iz prvega, drugega ali tretjega odstavka, pri tem pa ravna naklepno in z namenom podpiranja splošne kriminalne dejavnosti ali cilja skupine ali pa s poznavanjem namena skupine, da bo storila kaznivo dejanje ali kazniva dejanja.
3. člen
Ta konvencija se ne uporablja, če je kaznivo dejanje storjeno v eni državi in so domnevni storilec in žrtve državljani te države ter je domnevni storilec na ozemlju te države, nobena druga država pa po prvem ali drugem odstavku 9. člena nima podlage za izvajanje jurisdikcije, vendar pa se, če je to primerno, v teh primerih uporabljajo določbe 7., 12., 14., 15., 16. in 17. člena.
4. člen
1. Nič v tej konvenciji ne vpliva na druge pravice, obveznosti in odgovornosti držav in posameznikov po mednarodnem pravu, zlasti na cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov in mednarodno humanitarno pravo.
2. Ta konvencija ne ureja dejavnosti oboroženih sil med oboroženim spopadom v smislu, ki ga imajo ti izrazi po mednarodnem humanitarnem pravu, ki ureja te dejavnosti, in dejavnosti oboroženih sil države pri opravljanju njenih uradnih dolžnosti, kolikor to urejajo druga pravila mednarodnega prava.
3. Določbe prejšnjega odstavka se ne razlagajo, kot da upravičujejo dejanja, ki so sicer nezakonita, ali da taka dejanja naredijo zakonita ali da preprečujejo pregon po drugih zakonih.
4. Ta konvencija ne obravnava vprašanja zakonitosti uporabe jedrskega orožja ali grožnje držav z njegovo uporabo in se ne more razlagati, kot da ga kakor koli obravnava.
5. člen
Vsaka država pogodbenica sprejme potrebne ukrepe:
(a) da dejanja iz 2. člena te konvencije določi kot kazniva po svojem notranjem pravu;
(b) da za ta kazniva dejanja določi primerne kazni, ki upoštevajo njihovo težo.
6. člen
Vsaka država pogodbenica sprejme potrebne ukrepe, vključno z notranjo zakonodajo, če je to ustrezno, da zagotovi, da kazniva dejanja iz te konvencije, še posebej če je njihov namen ali naklep povzročiti preplah v širši javnosti ali pri skupini oseb ali med posamezniki, pod nobenim pogojem niso opravičljiva iz političnih, filozofskih, ideoloških, rasnih, etničnih, verskih ali podobnih razlogov in da se kaznujejo s kaznimi, ki ustrezajo njihovi teži.
7. člen
1. Države pogodbenice sodelujejo:
(a) s sprejetjem vseh mogočih ukrepov, vključno s prilagajanjem svojega notranjega prava, če je to potrebno, da bi na svojem ozemlju preprečevale in odvračale priprave za storitev kaznivih dejanj iz 2. člena na svojem ozemlju ali zunaj njega, vključno z ukrepi na svojem ozemlju za prepoved nezakonitih dejavnosti oseb, skupin in organizacij, ki spodbujajo k storitvi teh kaznivih dejanj, ščuvajo k njim, jih organizirajo, zavestno financirajo ali zavestno strokovno pomagajo ali dajejo informacije ali sodelujejo pri njihovi storitvi;
(b) z izmenjavo točnih in preverjenih informacij v skladu z svojim notranjim pravom ter na način in v skladu s pogoji, določenimi v konvenciji, ter z usklajevanjem upravnih in drugih ukrepov, če so potrebni za odkrivanje, preprečevanje, zatiranje in preiskovanje kaznivih dejanj iz 2. člena ter za uvedbo kazenskega postopka proti osebam, osumljenim storitve teh kaznivih dejanj. Država pogodbenica predvsem sprejme vse ustrezne ukrepe, da druge države iz 9. člena nemudoma obvesti o storitvi kaznivih dejanj iz 2. člena in pripravah na storitev takih dejanj, za katere je izvedela, in po potrebi tudi mednarodne organizacije.
2. Države pogodbenice sprejmejo ustrezne ukrepe v skladu s svojim notranjim pravom, da bi zaščitile zaupnost informacij, ki jih prejmejo kot zaupne v skladu s to konvencijo od druge države pogodbenice ali pri sodelovanju v dejavnostih za izvajanje te konvencije. Če države pogodbenice pošljejo zaupne informacije mednarodnim organizacijam, je treba zagotoviti njihovo zaupnost.
3. Ta konvencija od države pogodbenice ne zahteva, da pošilja informacije, ki jih po svojem notranjem pravu ne sme poslati ali bi ogrozile njeno varnost ali fizično varovanje jedrskega materiala.
4. Države pogodbenice obvestijo generalnega sekretarja Združenih narodov o pristojnih organih in točkah za stike, odgovornih za pošiljanje in prejemanje informacij iz tega člena. Generalni sekretar Združenih narodov sporoči informacije o pristojnih organih in točkah za stike vsem državam pogodbenicam in Mednarodni agenciji za atomsko energijo. Ti organi in točke za stike morajo biti stalno dosegljivi.
8. člen
Zaradi preprečevanja kaznivih dejanj iz te konvencije si države pogodbenice ob upoštevanju ustreznih priporočil in nalog Mednarodne agencije za atomsko energijo prizadevajo sprejeti ustrezne ukrepe za zagotovitev varovanja radioaktivne snovi.
9. člen
1. Vsaka država pogodbenica sprejme potrebne ukrepe za vzpostavitev jurisdikcije za kazniva dejanja iz 2. člena, če
(a) je kaznivo dejanje storjeno na njenem ozemlju ali
(b) je kaznivo dejanje storjeno na plovilu, ki pluje pod njeno zastavo, ali v zračnem plovilu, ki je registrirano po njenih zakonih, ob storitvi kaznivega dejanja ali
(c) kaznivo dejanje stori njen državljan.
2. Država pogodbenica lahko vzpostavi svojo jurisdikcijo za ta kazniva dejanja, tudi če:
(a) je kaznivo dejanje storjeno proti njenemu državljanu ali
(b) je kaznivo dejanje storjeno proti njenemu državnemu ali vladnemu objektu v tujini, vključno z njenim veleposlaništvom ali drugimi diplomatskimi ali konzularnimi prostori, ali
(c) kaznivo dejanje stori oseba brez državljanstva, ki običajno prebiva na njenem ozemlju, ali
(d) je namen kaznivega dejanja prisiliti to državo, da stori neko dejanje ali ga opusti, ali
(e) je kaznivo dejanje storjeno na zračnem plovilu, ki ga upravlja vlada te države.
3. Ob ratifikaciji, sprejetju, odobritvi te konvencije ali pristopu k njej vsaka država pogodbenica uradno obvesti generalnega sekretarja Združenih narodov o jurisdikciji, ki jo je po notranjem pravu vzpostavila v skladu s prejšnjim odstavkom. Če pride do kakšne spremembe, država pogodbenica takoj uradno obvesti generalnega sekretarja.
4. Vsaka država pogodbenica prav tako sprejme potrebne ukrepe za vzpostavitev jurisdikcije za kazniva dejanja iz 2. člena, če je domnevni storilec na njenem ozemlju, ona pa te osebe ne izroči kateri koli državi pogodbenici, ki je vzpostavila jurisdikcijo v skladu s prvim ali drugim odstavkom.
5. Ta konvencija ne izključuje izvajanja kazenske jurisdikcije, ki jo je država pogodbenica vzpostavila v skladu s svojim notranjim pravom.
10. člen
1. Po prejemu obvestila, da je bilo ali je na ozemlju države pogodbenice storjeno kaznivo dejanje iz 2. člena ali da je oseba, ki je storila kaznivo dejanje ali je osumljena, da ga je storila, morda na njenem ozemlju, država pogodbenica sprejme take ukrepe, kot so potrebni po njenem notranjem pravu, da razišče dejstva, ki jih obvestilo vsebuje.
2. Ko se država pogodbenica, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec kaznivega dejanja, prepriča, da okoliščine to narekujejo, v skladu s svojim notranjim pravom sprejme ustrezne ukrepe za zagotovitev navzočnosti te osebe zaradi kazenskega pregona ali izročitve.
3. Vsaka oseba, zoper katero so sprejeti ukrepi iz prejšnjega odstavka, ima pravico, da:
(a) takoj naveže stike z najbližjim ustreznim predstavnikom države, katere državljan je, ali s predstavnikom, ki je sicer pooblaščen, da varuje pravice te osebe; če je ta oseba brez državljanstva, pa s predstavnikom države, na ozemlju katere običajno prebiva;
(b) jo obišče predstavnik te države;
(c) je obveščena o svojih pravicah iz točk a in b.
4. Pravice iz prejšnjega odstavka se uresničujejo skladno z zakoni in drugimi predpisi države, na ozemlju katere je storilec ali domnevni storilec, ob upoštevanju določbe, da morajo omenjeni zakoni in drugi predpisi omogočati popolno uveljavitev pravic, ki izhajajo iz prejšnjega odstavka.
5. Določbe tretjega in četrtega odstavka ne posegajo v pravico katere koli države pogodbenice, ki v skladu s točko c prvega odstavka ali točko c drugega odstavka uveljavlja pravico do jurisdikcije, da pozove Mednarodni odbor Rdečega križa, naj naveže stik z domnevnim storilcem in ga obišče.
6. Če je država pogodbenica skladno s tem členom priprla osebo, takoj neposredno ali prek generalnega sekretarja Združenih narodov uradno obvesti države pogodbenice, ki so vzpostavile jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena, in če meni, da je to primerno, vse druge zainteresirane države pogodbenice o tem, da je bila oseba priprta, in okoliščinah, ki upravičujejo njen pripor. Država, ki opravlja preiskavo iz prvega odstavka, takoj obvesti omenjene države pogodbenice o svojih ugotovitvah in navede, ali namerava izvajati jurisdikcijo.
11. člen
1. Če v primerih iz 9. člena država pogodbenica, na katere ozemlju je domnevni storilec kaznivega dejanja, te osebe ne izroči, mora brez izjeme in ne glede na to, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno na njenem ozemlju, zaradi pregona zadevo takoj predati svojim pristojnim organom po postopkih, predvidenih v njeni zakonodaji. Ti organi o zadevi odločijo na enak način kot pri katerem koli drugem hudem kaznivem dejanju po pravu te države.
2. Kadar država pogodbenica v skladu s svojo notranjo zakonodajo lahko izroči ali kako drugače preda svoje državljane samo pod pogojem, da bo oseba vrnjena v to državo zaradi prestajanja kazni, izrečene na sodni obravnavi, ali kot posledica postopka, zaradi katerega se zahteva izročitev oziroma predaja, ter ta država in država, ki zaprosi za izročitev osebe, soglašata s to možnostjo in drugimi pogoji, ki se jima zdijo ustrezni, taka pogojna izročitev ali predaja zadošča za izpolnitev obveznosti iz prvega odstavka.
12. člen
Vsaki osebi, ki je v skladu s to konvencijo v priporu ali so proti njej uvedeni kakšni drugi ukrepi ali postopki, se zagotavlja pravična obravnava, vključno z uživanjem vseh pravic in jamstev v skladu z zakonodajo države, na katere ozemlju je ta oseba, in ustreznimi določbami mednarodnega prava, vključno z mednarodnim pravom o človekovih pravicah.
13. člen
1. Šteje se, da so kazniva dejanja iz 2. člena vključena kot kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v vse mednarodne pogodbe med državami pogodbenicami, ki so obstajale pred začetkom veljavnosti te konvencije. Države pogodbenice se zavezujejo, da bodo taka kazniva dejanja vključena med kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev v vse mednarodne pogodbe o izročitvi, ki jih bodo sklenile pozneje.
2. Kadar država pogodbenica, ki pogojuje izročitev z obstojem mednarodne pogodbe, prejme zaprosilo za izročitev od druge države pogodbenice, s katero take pogodbe ni sklenila, lahko zaprošena država pogodbenica upošteva to konvencijo kot pravno podlago za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 2. člena. Za izročitev morajo biti izpolnjeni drugi pogoji, določeni z zakonodajo zaprošene države.
3. Države pogodbenice, ki ne pogojujejo izročitve z obstojem mednarodne pogodbe, medsebojno priznavajo kazniva dejanja iz 2. člena kot kazniva dejanja, za katera se lahko zahteva izročitev, v skladu s pogoji, določenimi z zakonodajo zaprošene države.
4. Če je potrebno, se zaradi izročitve med državami pogodbenicami kazniva dejanja iz 2. člena obravnavajo, kot da niso bila storjena samo na kraju storitve, ampak tudi na ozemlju držav, ki so vzpostavile jurisdikcijo v skladu s prvim in drugim odstavkom 9. člena.
5. Šteje se, da so določbe mednarodnih pogodb in dogovorov o izročitvi med državami pogodbenicami glede kaznivih dejanj iz 2. člena ustrezno spremenjene, če niso skladne s to konvencijo.
14. člen
1. Države pogodbenice si pri preiskovanju kaznivih dejanj, kazenskih ali izročitvenih postopkih v zvezi s kaznivimi dejanji iz 2. člena čim bolj pomagajo, vključno pri pridobivanju dokazov, s katerimi razpolagajo in so potrebni za izvajanje postopkov.
2. Države pogodbenice izvajajo svoje obveznosti iz prejšnjega odstavka v skladu z že obstoječimi mednarodnimi pogodbami ali drugimi dogovori o medsebojni pravni pomoči. Če takih mednarodnih pogodb ali dogovorov ni, države pogodbenice zagotavljajo pravno pomoč v skladu s svojo notranjo zakonodajo.
15. člen
Nobeno kaznivo dejanje iz 2. člena se za namene izročitve ali vzajemne pravne pomoči ne šteje kot politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali kot politično motivirano kaznivo dejanje. Zato zaprosilo za izročitev ali vzajemno pravno pomoč, ki temelji na takem kaznivem dejanju, ne sme biti zavrnjeno izključno na podlagi utemeljitve, da je to politično kaznivo dejanje ali kaznivo dejanje, povezano s političnim kaznivim dejanjem, ali politično motivirano kaznivo dejanje.
16. člen
Nobena določba te konvencije se ne razlaga kot obveznost izročitve ali zagotovitve vzajemne pravne pomoči, če ima zaprošena država pogodbenica utemeljene razloge za domnevo, da je bilo zaprosilo za izročitev zaradi kaznivih dejanj iz 2. člena ali za vzajemno pravno pomoč v zvezi s takimi kaznivimi dejanji poslano z namenom preganjanja ali kaznovanja osebe zaradi njene rase, veroizpovedi, narodnosti, etnične pripadnosti ali političnega prepričanja ali da bi ravnanje v skladu z zaprosilom povzročilo poseg v njen položaj iz katerega koli od teh razlogov.
17. člen
1. Oseba, ki je v priporu ali prestaja kazen na ozemlju ene od držav pogodbenic in katere navzočnost v drugi državi pogodbenici se zahteva zaradi pričanja, identifikacije ali druge oblike pomoči pri pridobivanju dokazov za preiskavo ali pregon kaznivih dejanj po tej konvenciji, se lahko premesti, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
(a) če je oseba o tem ustrezno obveščena in v to prostovoljno privoli in
(b) če se o tem sporazumejo pristojni organi obeh držav pod pogoji, ki jih državi štejeta za primerne.
2. Za namene tega člena:
(a) ima država, v katero je oseba premeščena, pravico in dolžnost to osebo obdržati v priporu, če država, iz katere je oseba premeščena, ne zahteva ali ne dovoli drugače;
(b) država, v katero je oseba premeščena, brez odlašanja izpolni svojo obveznost in osebo vrne v pripor države, iz katere je bila premeščena, v skladu s predhodnim ali kakšnim drugačnim dogovorom pristojnih organov obeh držav;
(c) država, v katero je oseba premeščena, ne more zahtevati, da država, iz katere je bila oseba premeščena, začne z izročitvenim postopkom za vrnitev te osebe;
(d) se premeščeni osebi čas, ki ga prebije v priporu države, v katero je bila premeščena, všteva v skupni čas prestajanja kazni v državi, iz katere je bila premeščena.
3. Razen če se država pogodbenica, iz katere je oseba premeščena v skladu s tem členom, strinja, se ta oseba na ozemlju države, v katero je premeščena, ne glede na državljanstvo ne sme sodno preganjati ali pridržati ali se ji kakor koli drugače omejiti osebna svoboda zaradi dejanj ali obsodb pred njenim odhodom z ozemlja države, iz katere je bila premeščena.
18. člen
1. Potem ko je država pogodbenica po storitvi kaznivega dejanja iz 2. člena zasegla radioaktivno snov, naprave ali jedrske objekte ali kakor koli drugače prevzela nadzor nad njimi, mora:
(a) sprejeti ukrepe za zagotovitev varnosti radioaktivne snovi, naprave ali jedrskega objekta;
(b) zagotoviti, da se jedrska snov hrani v skladu z veljavnimi ukrepi varovanja Mednarodne agencije za atomsko energijo, in
(c) upoštevati priporočila fizičnega varovanja ter zdravstvene in varnostne standarde, ki jih objavlja Mednarodna agencija za atomsko energijo.
2. Po končanih postopkih v zvezi s kaznivim dejanjem iz 2. člena ali prej, če tako zahteva mednarodno pravo, se radioaktivna snov, naprava ali jedrski objekt po posvetovanjih (predvsem glede načinov vrnitve in shranjevanja) z zadevnimi državami pogodbenicami vrne državi pogodbenici, ki ji pripada, državi pogodbenici, katere državljan je fizična ali pravna oseba, katere last je taka radioaktivna snov, naprava ali objekt, ali v kateri prebiva, ali državi pogodbenici, z ozemlja katere je bil ukraden ali kakor koli drugače nezakonito pridobljen.
3. (a) Če državi pogodbenici notranje ali mednarodno pravo prepoveduje vrnitev ali sprejem take radioaktivne snovi, naprave ali jedrskega objekta ali če se zadevne države pogodbenice tako dogovorijo, ob upoštevanju točke b tretjega odstavka država pogodbenica, ki poseduje radioaktivno snov, naprave ali jedrske objekte, še naprej ukrepa, kot je določeno v prvem odstavku; taka radioaktivna snov, naprave ali jedrski objekti se uporabljajo samo v miroljubne namene.
(b) Če za državo pogodbenico posedovanje radioaktivne snovi, naprav ali jedrskih objektov ni zakonito, bo zagotovila, da čim prej preidejo v posest države, v kateri je tako posedovanje zakonito in ki je dala zagotovila, če je potrebno, v skladu z zahtevami prvega odstavka ob posvetovanju s to državo, da bi se zagotovila njihova varnost; taka radioaktivna snov, naprave ali jedrski objekti se uporabljajo samo v miroljubne namene.
4. Če radioaktivna snov, naprave ali jedrski objekti iz prvega in drugega odstavka ne pripadajo nobeni od držav pogodbenic ali državljanu države pogodbenice ali osebi s prebivališčem v tej državi ali niso bili ukradeni ali drugače nezakonito pridobljeni na ozemlju države pogodbenice ali če jih nobena država ni pripravljena sprejeti po tretjem odstavku, se sprejme posebna odločitev o njihovi odstranitvi po točki b tretjega odstavka po posvetovanju med zadevnimi državami in ustreznimi mednarodnimi organizacijami.
5. Za namene prvega, drugega, tretjega in četrtega odstavka lahko država pogodbenica, ki poseduje radioaktivno snov, napravo ali jedrski objekt, zaprosi za pomoč in sodelovanje druge države pogodbenice, predvsem zadevne države pogodbenice in ustrezne mednarodne organizacije, zlasti Mednarodno agencijo za atomsko energijo. Države pogodbenice in ustrezne mednarodne organizacije se spodbujajo, da si v skladu s tem odstavkom kar najbolj pomagajo.
6. Države pogodbenice, ki odstranijo ali zadržijo radioaktivno snov, napravo ali jedrski objekt po tem členu, obvestijo generalnega direktorja Mednarodne agencije za atomsko energijo o načinu, kako je bil odstranjen ali zadržan. Generalni direktor Mednarodne agencije za atomsko energijo o tem obvesti druge države pogodbenice.
7. V primeru razširjenja v zvezi s katerim koli kaznivim dejanjem iz 2. člena ta člen v ničemer ne vpliva na pravila mednarodnega prava, ki urejajo odgovornost za jedrsko škodo, ali na druga pravila mednarodnega prava.
19. člen
Država pogodbenica, v kateri je proti domnevnemu storilcu uveden kazenski pregon, v skladu s svojo notranjo zakonodajo ali veljavnimi postopki sporoči končni izid postopka generalnemu sekretarju Združenih narodov, ta pa o tem obvesti druge države pogodbenice.
20. člen
Države pogodbenice se po potrebi neposredno ali prek generalnega sekretarja Združenih narodov s pomočjo mednarodnih organizacij posvetujejo, da zagotovijo učinkovito izvajanje konvencije.
21. člen
Države pogodbenice obveznosti iz te konvencije izpolnjujejo na način, ki je v skladu z načeli državne suverenosti, ozemeljske celovitosti držav in nevmešavanja v notranje zadeve drugih držav.
22. člen
Nič v tej konvenciji državi pogodbenici ne daje pravice, da bi lahko na ozemlju druge države pogodbenice izvajala svojo jurisdikcijo in opravljala naloge, ki so v izključni pristojnosti organov te druge države pogodbenice na podlagi njene notranje zakonodaje.
23. člen
1. Kakršen koli spor med dvema ali več državami pogodbenicami glede razlage ali uporabe te konvencije, ki ga ni mogoče rešiti s pogajanji v razumnem času, se lahko na zahtevo ene od njih predloži v arbitražo. Če se v šestih mesecih od dneva, ko je bila vložena prošnja za arbitražo, strankam v sporu ne uspe dogovoriti o organizaciji arbitraže, lahko katera koli stranka v sporu preda spor v reševanje Meddržavnemu sodišču v skladu z njegovim statutom.
2. Vsaka država lahko ob podpisu, ratifikaciji, sprejetju, odobritvi te konvencije ali pristopu k njej izjavi, da je prejšnji odstavek ne zavezuje. Drugih držav pogodbenic prejšnji odstavek ne zavezuje glede držav pogodbenic, ki so izrazile tak pridržek.
3. Vsaka država, ki je izrazila pridržek v skladu s prejšnjim odstavkom, ga lahko kadar koli umakne z obvestilom generalnemu sekretarju Združenih narodov.
24. člen
1. Konvencija je na voljo za podpis vsem državam od 14. septembra 2005 do 31. decembra 2006 na sedežu Združenih narodov v New Yorku.
2. Konvencijo je treba ratificirati, sprejeti ali odobriti. Listine o ratifikaciji, sprejetju ali odobritvi se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
3. K tej konvenciji lahko pristopi vsaka država. Listine o pristopu se deponirajo pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
25. člen
1. Konvencija začne veljati trideseti dan po dnevu deponiranja dvaindvajsete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu pri generalnem sekretarju Združenih narodov.
2. Za vsako državo, ki ratificira, sprejme, odobri konvencijo ali k njej pristopi po deponiranju dvaindvajsete listine o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu, začne konvencija veljati trideseti dan po tem, ko ta država deponira listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi ali pristopu.
26. člen
1. Država pogodbenica lahko predlaga spremembo konvencije. Predlagana sprememba se predloži depozitarju, ta pa jo nemudoma razpošlje vsem državam pogodbenicam.
2. Če večina držav pogodbenic zaprosi depozitarja, da skliče konferenco o predlaganih spremembah, depozitar povabi vse države pogodbenice, da se udeležijo te konference, ki se lahko začne najprej tri mesece po tem, ko se razpošljejo vabila.
3. Udeleženke konference si prizadevajo sprejeti spremembe s soglasjem. Če to ni mogoče, se spremembe sprejmejo z dvotretjinsko večino vseh držav pogodbenic. Vsako spremembo, sprejeto na konferenci, depozitar nemudoma razpošlje vsem državam pogodbenicam.
4. Sprememba, sprejeta v skladu s prejšnjim odstavkom, začne veljati za vse države pogodbenice, ki so deponirale listino o ratifikaciji, sprejetju, odobritvi spremembe ali pristopu k njej, trideseti dan po dnevu, ko dve tretjini držav pogodbenic deponirata ustrezno listino. Po tem datumu začne sprememba veljati za katero koli državo pogodbenico trideseti dan po dnevu, ko je ta država deponirala ustrezno listino.
27. člen
1. Vsaka država pogodbenica lahko odpove to konvencijo s pisnim uradnim obvestilom generalnemu sekretarju Združenih narodov.
2. Odpoved začne veljati eno leto od dneva, ko je generalni sekretar prejel uradno obvestilo.
28. člen
Izvirnik te konvencije, katere besedila v angleškem, arabskem, francoskem, kitajskem, ruskem in španskem besedilu so enako verodostojna, se hrani pri generalnem sekretarju Združenih narodov, ki pošlje overjene kopije vsem državam.
V potrditev tega so podpisani, ki so jih za to pravilno pooblastile njihove vlade, 14. septembra 2005 podpisali to konvencijo, ki je na voljo za podpis na sedežu Združenih narodov v New Yorku.
________________________
* Besedilo konvencije arabskem, kitajskem, francoskem, ruskem in španskem izvirniku je na vpogled na Sektorju za mednarodno pravo Ministrstva za zunanje zadeve.
3. člen
Skladno s četrtim odstavkom 7. člena Mednarodne konvencije o zatiranju dejanj jedrskega terorizma Republika Slovenija izjavlja, da je organ pristojen za pošiljanje in prejemanje informacij iz 7. člena konvencije Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Generalna policijska uprava, Uprava kriminalistične policije, Sektor za mednarodno policijsko sodelovanje.
4. člen
Skladno s tretjim odstavkom 9. člena Mednarodne konvencije o zatiranju dejanj jedrskega terorizma Republika Slovenija izjavlja, da ima jurisdikcijo v vseh primerih, določenih v prvem in drugem odstavku 9. člena konvencije.
5. člen
Za izvajanje konvencije skrbita Ministrstvo za pravosodje in Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije.
6. člen
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije – Mednarodne pogodbe.
Številka: 212-05/09-6/9
Datum: 19. november 2009
EPA 382-IV
